Esej za SD s starimi

Predmet: SOCIALNO DELO S STARIMIPredmet: SOCIALNO DELO S STARIMI

STARI LJUDJE IN SAMOMORSTARI LJUDJE IN SAMOMOR

Avtorica: Barbara BajdaAvtorica: Barbara Bajda

Letnik: 1.Letnik: 1.

Mentor: Doc. dr. Jana MaliMentor: Doc. dr. Jana Mali

Elektronski naslov: [email protected] naslov: [email protected]

Ljubljana, 2009/2010Ljubljana, 2009/2010

1. IZKUSTVENI DEL

Stari ljudje in samomor

Dolgo časa sem razmišljala o čem bi pisala. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar me

je tako pretreslo, da je spremenilo moj pogled na stare ljudi in življenje nasploh.

V našem bloku je živela gospa Marija (ime je spremenjeno). Stara je bila 77 let.

Večkrat sva se srečali, ko sem ji pomagala nesti vrečke z živili iz trgovine. Kljub

temu, da sem nekajkrat govorila z njo, je nisem dobro poznala. Vem, da je imela

zdravstvene težave, večkrat je bila v bolnišnici. Pred nekaj leti so ji operirali kolk,

vendar je še vedno zelo težko hodila. To jo je zelo prizadelo, saj je bila vse

življenje telesno aktivna. Imela je posebno strast do narave, uživala je v dolgih

sprehodih, posebej rada je hodila v gore. Spomnim se tudi, da ji je pred nekaj leti

umrl mož. Živela je sama, saj so se otroci že pred leti preselili na drug konec

Slovenije. Nikoli nisem videla, da bi prišli na obisk, tudi Marija je rekla, da se bolj

poredko vidijo. Ni bila videti srečna. Pred dvema mesecema je umrla. Naredila je

samomor.

Novica me je popolnoma šokirala. Bila sem zelo zmedena in bilo mi je zelo žal.

Zdelo se mi je, da bi lahko to preprečila. Vedela sem, da je osamljena. Lahko bi si

vzela čas in ji delala družbo. Večkrat je rekla, da njeno življenje nima več smisla

in »da komaj čaka, da se poslovi od tega sveta«. Ob takih besedah se nikoli

nisem počutila prijetno, ker nisem vedela kaj pomenijo. Vsekakor nisem vedela,

da misli resno. Počutila sem se krivo. Če bi bolje poznala napovedne dejavnike za

samomor bi vedela, da je nekaj narobe. Če bi že prej raziskala to področje bi

vedela kako ji pomagati.

Ta izkušnja mi je dala vpogled v to kako malo pozornosti namenjamo stiskam

starih ljudi. Odzivi drugih sosedov so bili različni: nekateri so bili žalostni, nekateri

se za novico sploh niso menili, nekateri pa so celo rekli »da ni škode, da bi tako

ali tako kmalu umrla«. Še bolj kot smrt gospe Marije me je šokiral njihov odnos.

Ali se ti ljudje ne zavedajo, da bodo tudi oni enkrat stari? Ali se ne zavedajo, da

imajo tudi stari ljudje vrednost in pravico da živijo kvalitetno življenje?

Frankl je mislil, da je sleherni trenutek življenja enako smiseln. Tudi obdobje

starosti je smiselno in ima svoje svetle in temne plati.

- 2 -


Zanimalo me je kaj je bilo krivo, da gospa Marija ni več videla svetlih plati

življenja. Kateri so bili tisti dejavniki, ki so povzročili, da se ji je smrt zdela edina

rešitev? Na to vprašanje bom skušala odgovoriti v tem eseju, hkrati pa bom

predstavila tudi nekaj oblik pomoči, ki zmanjšujejo samomorilno ogroženost.

- 3 -


2. TEORETIČNI DEL

Po podatkih WHO za leto 2003 je bila Slovenija po stopnji umrljivosti zaradi

samomora oseb, starejših od 65 let, uvrščena na prvo mesto. Kljub taki grozljivi

statistiki pa je v naši družbi samomor še vedno tabu. O samomoru med starimi

ljudmi se ne govori in ravno zaradi tega mnogi ne vedo kateri dejavniki

povečujejo tveganje, da bo oseba naredila samomor.

Starost namreč prinaša številne spremembe, ki so lahko vir različnim stiskam, še

zlasti kadar se te pojavijo naenkrat. Pogosto poenostavljeno prepričanje laične

javnosti je, da je samomor pri starejših osebah predvsem odgovor na težka

obolenja in bolezni v zadnjem obdobju. Večina samomorov pa je v resnici

posledica zapletene igre bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov.

Med pomembnejše dejavnike štejemo duševne motnje, kakršni sta depresija in

demenca, osebnostne lastnosti, telesne bolezni in življenjske okoliščine.

Pomembni so zlasti občutek obupa in osamljenosti, izguba partnerja, slaba

samopodoba, upokojitev in s tem povezan občutek odvečnosti, izguba smisla,

ekonomska negotovost in izguba svobode in neodvisnosti.

Depresivne motnje so najpomembnejši suicidogeni dejavnik tveganja, zato jih je

treba posebno poudariti. Kogoj (1999) navaja podatek, da sta dva izmed treh

starejših oseb, ki napravijo samomor, depresivna. Depresijo pri starih ljudeh je

težje prepoznati, saj le-ti pogosto prikrivajo svoje depresivno razpoloženje.

Pogosto se zamenjuje z žalostjo ali pripiše posledicam staranja. Tako se

depresivna simptomatika velikokrat maskira v različne fizične simptome, za

katere ni opaznega objektivnega vzroka: stari ljudje tožijo nad nemočjo,

glavobolom, bolečinami, zaprtostjo in izgubo apetita. Vendar pa vpliva na

človekovo funkcioniranje v celoti, na doživljanje samega sebe in sveta, na

razpoloženje, voljo, energetsko opremljenost in izražanje. Tako pride do izgube

samospoštovanja, volje, interesov in upanja, občutka nesmiselnosti ter vsiljevanja

misli na smrt (Oražem, 2007: 16 – 18).

Posredni vpliv na pojav depresije v starosti imajo tudi telesna obolenja. Obolenje

lahko pri posamezniku omeji njegove funkcionalne zmogljivosti, omejenost in

invalidnost pa posledično pomeni dodatno ogroženost za samomorilno vedenje.

- 4 -


Določene hude bolezni, kronična bolečinska stanja, nevrološke bolezni, karcinomi

in izguba vida, pa neodvisno povečajo nevarnost za samomor (Kogoj, 2010: 564).

Eden od pomembnih napovednih dejavnikov je tudi občutek brezupa in s tem

povezan občutek, da življenje nima smisla. Williams govori o t.i. »bioloških

shemah brezupa«, ki se pojavijo v prisotnosti treh komponent:

1. večja dovzetnost za življenjske dogodke, ki signalizirajo znake poraza –

oseba bo v množici dražljajev najprej zaznala zanjo neprijeten dražljaj;

2. občutek ujetosti v situaciji, ki povzroči zmanjšano sposobnost reševanja

problemov;

3. zaznavanje odsotnosti rešilnih dejavnikov – nesposobnost predvidevanja

pozitivnih dogodkov v prihodnosti.

Brezup je v bistvu skupek negativnih prepričanj in pričakovanj, zaradi katerih

posameznik prihodnost doživlja kot črno (Roškar v Marušič, Roškar, 2003: 33 –

35).

Durkheim (1992) je verjel, da ima družba velik vpliv na povečanje samomorilne

ogroženosti. Bil je prepričan o obstoju kolektivnih nagnjenj k samomoru oz.

družbeno samomorilnih tokov, iz katerih izhajajo individualna nagnjenja k

samomoru. Tako je dejanje samomora odvisno od družbene integracije in

regulacije. Na podlagi tega je ločil med štirimi različnimi vrstami samomora:

egoistični, altruistični, anomični in fatalistični samomor.

Za egoistični samomor je značilno depresivno in apatično stanje, ki ga povzroča

pretirana individualizacija (Durkheim, 1992). Pojavi se osamljenost in prekinitev

stikov z ljudmi. Osamljenost je ena od tipičnih človeških lastnosti, ker nas

opozarja, da je človek socialno bitje, zato težko živi sam. Občutek osamljenosti v

starosti je pogosto povezan z izgubo bližnjih oseb in redkejšimi socialnimi stiki

(Mali, 2002: 317 – 319).

Staranje pomeni progresivno izgubo prijateljev in znancev. Mnogi stari se soočajo

s smrtjo bližnjih oseb: partnerja, prijateljev, sosedov in znancev. Izguba

zakonskega partnerja naj bi bil najhujši stres v življenju. Velja, da je stres toliko

hujši, čim dlje sta zakonca živela skupaj. Pri starejših zakoncih je velikokrat celo

tako, da po smrti enega umre tudi drugi, pri veliki večini pa se pojavi huda in

dolgotrajna depresija (Pečjak 1998: 80). Klevišarjeva pravi, da se izgubam ne

- 5 -


moremo izogniti, lahko pa se nanje pripravimo. Če jih znamo sprejeti, kot nekaj,

kar sodi k življenju, potem se bomo z njimi lažje soočili. Kdor se nauči izpuščati,

postaja vedno bolj svoboden (Klevišar v Hojnik – Zupanc, 1997: 152).

Poleg tega lahko k osamljenosti prispevajo tudi upokojitev, bolezen in omejene

možnosti gibanja, ki so lahko posledica invalidnosti ali demence. Na manj

družabno življenje vplivajo tudi slabe finančne razmere in pasiven, fatalističen

odnos do življenja (Flaker et al. 2008: 281 – 286).

Obratno kot egoistični pa altruistični samomor odseva visoko stopnjo družbene

integracije. Pojavi se, kadar se posameznik identificira z družbeno skupino v

tolikšni meri, da se zaradi nje odpove osebnim interesom (Durkheim, 1992).

Pojavlja se zlasti med tistimi starimi ljudmi, ki ne želijo izčrpavati svojih družin oz.

jim nočejo biti v breme. Tako razmišljanje je posledica stereotipnega razmišljanja

sodobnih zahodnih družb, ki ustvarjajo negativno podobo starih ljudi, saj jih vidijo

kot družbeno breme, kot izkoriščevalce, ki živijo na račun aktivne populacije. S

takimi in podobnimi stereotipi stigmatizirajo starega človeka, ga družbeno

izolirajo in vplivajo na njegovo samopodobo. »Biti star« ima danes pogosto

sramotilen, ponižujoč pomen, kar lahko pušča hude posledice na čustvenem

področju. Zato se pri starih ljudeh pogosto pojavljata osamljenost in osama.

Treba pa je tudi poudariti, da osamljenost ni vedno odvisna od pomanjkanja

neposrednih stikov z ljudmi. Človek se lahko počuti osamljenega tudi sredi

množice ljudi (Mali, 2002: 319). Altruistični samomor je lahko tudi posledica

socialno destruktivne socialne mreže, kar pomeni, da imajo lahko stari ljudje

veliko socialne opore, vendar sami presodijo, da si te opore ne zaslužijo.

Pri anomičnemu samomoru je posameznik ločen od svoje družbene skupine,

normativne vrednote so zanj izgubile svojo moč, zato je prepuščen samemu sebi

(Durkheim, 1992). Anomični samomor med starimi ljudmi je povezan predvsem z

izgubo družbene vloge. Torej je tudi upokojitev eden izmed pomembnih

dejavnikov tveganja, saj pomeni zmanjšanje prihodkov, statusa, moči, izgubo

neodvisnosti in socialnih vezi na delovnem mestu.

Delo je namreč nepogrešljiv del družbene konstrukcije našega življenja. Prvič, ker

strukturira naš čas in določa ritem posameznega dne. Drugič, ker si z njim

gradimo socialno mrežo in tretjič, ker nam omogoči identifikacijo, saj nam poklic,

izdelek, spretnosti in dohodek omogočijo dostop do dobrin, s katerimi se

- 6 -


identificiramo. Brez strukture delovnika se lahko čas spremeni v brezoblično,

amebasto celoto. Biti dejaven, delovati, delati je pogoj človeškega življenja.

Izguba rednih prihodkov vodi v pomanjkanje denarja, ki vpliva na nizko kvaliteto

življenja, ustvarja začaran krog marginalizacije in stigmatizacije ter vzdržuje ljudi

v revščini (Flaker et al. 2008: 142 – 190).

Zadnji, fatalistični samomor pa predstavlja stanje visoke družbene regulacije, kjer

družba posameznika omejuje in kontrolira, zato se posameznik počuti

utesnjenega (Durkheim, 1992). V domeno fatalizma sodijo samomori v

institucionalnem kontekstu. Domovi za stare lahko predstavljajo tveganje za

samomorilno ogroženost, saj gre za totalne institucije, ki od posameznika

zahtevajo, da se prilagodi pravilom ustanove. Vstop v dom je povezan s

sprejemanjem novih pravil in ustvarjanjem novih navad, kar je za stare ljudi težek

proces. Institucija jih utesnjuje, jim jemlje svobodo in identiteto, kar negativno

vpliva na njihovo samopodobo in odnos do življenja (Mali, 2006: 17 – 27).

Kdo vse lahko pomaga starim ljudem, ki se znajdejo v tako hudi življenjski stiski,

da ne vidijo izhoda iz nje in se odločijo narediti samomor? Za preprečevanje

samomora je zadolžena celotna družba. Prvo kot prvo bi morali spremeniti svoj

odnos do starih ljudi in jih nehati potiskati v socialno izolacijo. Veliko vlogo pri

prepoznavanju dejavnikov tveganja za samomor imajo tudi družina in bližnji

starega človeka, zdravniki ter socialni delavci. Vloga zdravstva je prepoznavanje

in zdravljenje depresije ali drugih duševnih bolezni.

Za zmanjševanje samomorilne ogroženosti med starimi ljudmi je ključnega

pomena tudi prepoznavanje simptomov depresije, ker je le-ta najpomembnejši

dejavnik tveganja. Na žalost pa je depresija navkljub uspešnemu zdravljenju

danes še vedno povezana s številnimi tabuji. Dejstvo je, da stari ljudje, ki imajo

depresijo pogosto niso deležni ustreznega zdravljenja (Kogoj, 1999). Simptomi

pogosto niso prepoznani, saj jih tako svojci kot zdravniki razlagajo kot

spremembe povezane s staranjem, kot nujno zlo, za katerega ni pomoči. Tako se

bolniki velikokrat ne zavedajo, da so njihove težave dejansko znak bolezni, ki jo je

mogoče zdraviti (Oražem, 2007: 14 – 21).

Najučinkovitejši metodi zdravljenja depresije sta kombinacija zdravljenja z

antidepresivi in psihoterapija. Obstajajo različne vrste psihoterapije, vendar se pri

zdravljenju klinične oblike depresije kot uspešen pristop potrjuje kognitivno-

- 7 -


vedenjska terapija. Pri tej obliki terapije gre predvsem za spreminjanje negativnih

misli in prepričanj (t.i. »kognitivnih distorzij«) ter za učenje drugačnega,

primernejšega vedenja. Bolniki se po njej počutijo bolje in boljše razpoloženje se

ohrani (ibid.).

Ključni varovalni dejavnik za preprečevanje samomora pri starih ljudeh je gotovo

socialna opora. Socialno oporo staremu človeku nudijo tako strokovni delavci, kot

tudi njegovi bližnji – družina in prijatelji. Trdna socialna mreža okrepi

posameznikovo samopodobo, mu pomaga pri življenjskih spremembah in varuje

pred občutkom osamljenosti, zapuščenosti in brezupa. Socialna opora je pomoč

(v zelo različnih oblikah), ki si jo starejša oseba izmenjuje s svojim lokalnim

omrežjem. Poznamo več vrst socialne opore:

1. instrumentalna opora ali praktična pomoč se nanaša na pomoč v

materialnem smislu (posojanje denarja, orodja, pomoč pri hišnih opravilih

ipd.);

2. informacijska opora predstavlja informacije, ki jih oseba potrebuje ob

kakšni večji življenjski spremembi;

3. emocionalna opora je pomoč ob večjih ali manjših življenjskih krizah (smrti

bližnjega, ločitvi, težavah v družini ipd.)

4. druženje (izleti, obiski predstav, koncertov ipd.) (Hlebec et al. 2009: 154,

155)

Pri tem je najodločilnejša emocionalna opora, saj olajšuje spopadanje s stresnimi

dejavniki in spodbuja dobro počutje. Zajema niz vedenj in ekspresivnih aktivnosti,

ki izražajo skrb, sočutje in razumevanje ter konkretno pomoč pri reševanju

osebnih stisk. Izrazi bližine, empatije in zaupnosti vzbujajo v prejemniku opore

občutek lastne vrednosti in intimne povezanosti z drugimi (Hlebec et al. 2009:

237 - 238).

Pomembno vlogo pri zagotavljanju emocionalne opore staremu človeku ima

njegova družina. Čačinovič Vogrinčič (2000: 291) pravi: »Sodelovanje z družino

varuje starega človeka v dobesednem in prenesenem pomenu besede. Varuje

razpoznavno identiteto in temelji na občutku lastne vrednosti zanj samega in

javno, v socialnem okolju; prav tako pa varuje interaktivno učinkovitost njegove

osebne niše. V podpori družine lahko prepoznava izkušnjo vezanosti, pripadnosti

in spoštovanja.«

- 8 -


Stari ljudje se v stiski pa se lahko obrnejo tudi na formalne oblike pomoči, ki

obstajajo v treh sektorjih:

- v javnem sektorju izvajajo pomoč centri za socialno delo, domovi za stare,

centri za pomoč na domu, varovana stanovanja

- v zasebnem sektorju

- v nevladnih in prostovoljnih organizacijah, kot so društva upokojencev in

skupine za samopomoč (Mali, 2009: 249 – 250).

Med formalnimi oblikami so se skupine za samopomoč izkazale kot zelo

učinkovite pri zagotavljanju emocionalne opore. Kladnik (v Hojnik-Zupanc, 1997:

27) opredeljuje samopomoč kot naravni vzgib v človeku, da skuša sam rešiti

svoje stiske in težave. To so skupine naključno izbranih posameznikov, ki delujejo

kot prijateljska skupina, ob rednih enotedenskih srečanjih. Temeljna dejavnost v

skupini je pogovor. V skupinah poteka proces zadovoljevanja nematerialnih

potreb po temeljnem medčloveškem odnosu, doživljanju smisla starosti in

povezanosti vseh treh generacij (Mali, 2009: 253).

Skupine za samopomoč so odlično dopolnilo pri strokovnemu delu. V skupinah za

samopomoč se družijo ljudje s podobnim problemom, ki ga poskušajo skupno

razrešiti. Pomoč ima tako posebno vrednost, saj jo nudi oseba, ki je že rešila

podobno težavo. Strokovno delo za pomoč ljudem v stiskah je pogosto neosebno

in drago, skupine za samopomoč pa tako predstavljajo bolj osebno in cenejšo

alternativo za reševanje težav. Pomenijo pot za spletanje pristnih medosebnih

vezi, most za prenos življenjskih izkušenj starih na mlado generacijo in obenem

zagotavljajo starim medčloveško povezanost z drugimi ljudmi (Kladnik v Hojnik-

Zupanc, 1997: 27 – 34).

Frankl (1994) vidi vir posameznikove duševne stiske v tako imenovani »bivanjski

praznoti« ali »eksistencialnem vakuumu«, ki se kaže kot čedalje večji občutek

nesmiselnosti. Eksistencialni vakuum pa je vezan na doživljanje duhovne ali

bivanjske prikrajšanosti, ki se odraža kot dolgčas, naveličanost, brezciljnost,

duhovna otopelost in splošno nezanimanje (Oražem, 2007: 20). Tako se

posameznik lahko izogne samomorilni ogroženosti, če najde smisel v starosti in

se nanjo dobro pripravi. Tudi Ramovš (2003) je opredelil, da je ena temeljnih

- 9 -


potreb starega človeka doživljanje smisla starosti, ohranjanju telesne, duševne in

delovne svežine ter optimističen pogled na sedanjost in prihodnost.

Frankl ugotavlja, da človek uresničuje bivanjski smisel na tri načine:

1. ustvarjalno, ko v vsakdanjem življenju z lastno energijo in s svobodno

odločitvijo opravi določeno smiselno delo;

2. doživljajsko, ko se v svoji zavesti človeško bogati z doživljanjem narave,

kulture in umetnosti; zlasti pa, ko sočloveka doživlja v ljubezenskem

odnosu;

3. s pravim odnosom, ki ga vzpostavimo do trpljenja, ki je neizogibno.

(Ramovš v Hojnik – Zupanc, 1997: 16)

Zato je pomemben del priprave na starost je tudi, da si posameznik že pred

upokojitvijo zastavi določene naloge in cilje, ki jih bo izpolnil po upokojitvi. Na ta

način ohranja vsakodnevno in delovno rutino ter se izogne občutkom odvečnosti

in dolgočasju. Giddens je imel vsakodnevne rutine za enega ključnih dejavnikov

občutij ontološke varnosti, saj zagotavljajo stabilnost in imajo konstitutivno vlogo

pri organiziranju okolja v odnosu do eksistencialnih vprašanj (časa, prostora,

kontinuitete, identitete). Rutine potemtakem gradijo in oblikujejo realnost in so

hkrati odgovor nanjo (Flaker et al. 2008: 193 -194).

Upokojitev predstavlja pomembno prelomnico v življenju, ki spremeni dnevni in

življenjski ritem in ustvari občutek praznine. Zato je pomembno, da si po

upokojitvi posameznik najde dejavnosti, ki ga zadovoljujejo. Te dejavnosti so

različnih vrst. Če je le mogoče je za starega človeka pomembno, da ohranja

telesno aktivno življenje, saj si s tem krepi organizem ter dvigne in vzdržuje

telesno kondicijo. Poleg tega je znano, da rekreacija pomaga pri premagovanju

stresa in depresije. Takšne dejavnosti so lahko hoja, vrtnarjenje, redna telovadba,

ples, joga ali druge športne dejavnosti (plavanje, smučanje, tenis, balinanje).

Pomembno je tudi vključevanje v različne interesne skupine in delavnice, ki so

organizirane v okviru različnih društev. Organizirano obliko interesnih dejavnosti

goji tudi Univerza za tretje življenjsko obdobje, ki je namenjena izobraževanju in

razvoju znanja starih ljudi. Tako lahko stari ljudje pridobivajo nova znanja iz

zgodovine, tujih jezikov, kuharstva itd. Preko teh študijskih krožkov stari uspešno

zadovoljujejo potrebo po učenju in osebnostni rasti. Druge dejavnosti, ki so

- 10 -


priljubljene med upokojenci, so tudi ročna dela ter obiski kulturnih prireditev

(Hojnik – Zupanc, 1997: 4 – 12).

Za učinkovito preprečevanje samomorilnega vedenja, pa bi se morali v

preventivo intenzivno vključevati strokovnjaki iz različnih področij: zdravstva,

socialne službe, policija, mediji, društva, lokalna skupnost in država (Konec-Juričič

v Marušič, Roškar, 2003: 147).

Pišljar (v Marušič, Roškar, 2003) piše, da je preprečevanje samomorov med

starimi ljudmi mogoče doseči s splošno in posredno preventivo. Splošna

preventiva samomora pri starejših se dotika razreševanja posebnih psihosocialnih

problemov starih ljudi (osamljenost, revščina, odvisnost od drugih oseb,

marginalizacija, omejena gibljivost itd.) in ukrepov za zmanjševanje možnosti

samopoškodovanja. Sem spadajo sprejemi ustrezne zakonodaje, npr. Zakon o

kontroli nad nošenjem strelnega orožja in omejitve dostopa do zdravil, ki lahko

ogrožajo bolnike ob prevelikem odmerjanju. V okvir splošne preventive smemo

prištevati tudi ugoden razvoj skupin za samopomoč, razvoj dnevnih centrov in

organizacije pomoči na domu. Posredna preventiva samomora pa se nanaša na

zniževanje samomorov posameznih rizičnih skupin. Po mnenju Valetiča (2009) bi

bilo nujno sprejeti in začeti z izvajanjem dolgoročnega Nacionalnega programa

preprečevanja samomora, ki se je marsikje v Evropi in v svetu že izkazal za

uspešnega, saj tovrstna celostna strategija v posamezni državi samomorilnost

zmanjšala za 20 odstotkov ali več.

Razvita sta dva modela pomoči starejšim s samomorilno ogroženostjo in sicer:

ukrepi v primarni zdravstveni službi za boljše prepoznavanje in zdravljenje

depresivnih in samomorilnih stanj ter organizacija pomoči tvegani, predvsem

socialno izolirani skupini starostnikov v njihovem domačem okolju (Pišljar v

Marušič, Roškar, 2003: 112, 113).

- 11 -


3. EVALVACIJA

Moje mnenje je, da je za učinkovito preprečevanje samomora med starimi

potrebnih več ukrepov. Najprej bi bilo treba zmanjšati marginalizacijo starih ljudi

in poskrbeti za njihovo vključitev v družbo. Po drugi strani pa bi se morali znebiti

tudi predsodkov in stigme vezanih na samomor in duševne bolezni. Če bi lahko

presegli te predsodke bi lahko državni organi končno sprejeli učinkovit program

za preventivo samomora, strokovnjaki iz različnih strok pa bi bili bolj usposobljeni

in bolj pozorni na psihosocialne probleme, ki napovedujejo samomorilno vedenje.

Nacionalni program preprečevanja samomora je širok projekt, ki vključuje

različna področja delovanja in je usmerjen k različnim skupinam posameznikov.

Med populacijskimi skupinami, ki zahtevajo posebno pozornost so tudi stari ljudje.

Strokovnjaki, ki so vključeni v tak program so: zdravstveni delavci, socialni

delavci, duhovniki, policija in novinarji.

Pri tem bi morali biti socialni delavci deležni dodatnih izobraževanj in večje

seznanitve s tematiko samomora že med samim študijem. Pridobiti bi morali

jasnejše razumevanje in višjo stopnjo senzitivnosti do ljudi v stiski, ljudi s

težavami v duševnem zdravju in tistih, ki izražajo samomorilna nagnjenja. To pa

ne velja samo za socialne delavce. Pišljar (v Marušič, Roškar, 2003: 112 - 113)

namreč opozarja na nezadostno prepoznavanje in zdravljenje depresij v

osnovnem zdravstvu ter na to, da v Sloveniji nimamo organizirane pomoči na

terenu za starejše ogrožene osebe. Poudarja, da bi bilo potrebno dodatno

usposabljanje osebja patronažne službe in socialnih delavcev za prepoznavanje

samomorilno ogroženih in pomoč skupini starostnikov z največjim tveganjem ter

sprejem smernic za ustrezno organizacijo in usklajevanje delovanja psihiatrične,

osnovne zdravstvene in socialne službe.

Za učinkovito preventivo samomora je torej potrebno sodelovanje strokovnih

služb, ki morajo biti pozorne na dejavnike tveganja in poznati strategije pomoči

za stare ljudi v stiski. Poleg tega pa mora k spremembi prispevati tudi celotna

družba, ki je do starih ljudi brezbrižna.

- 12 -


"Najhujši greh proti sočloveku ni sovražiti ga, marveč biti brezbrižen do njega; to

je bistvo okrutnosti" (George B. Shaw)

Je bila moja krivda, da je gospa Marija naredila samomor? Sem bila jaz tista, ki bi

lahko to preprečila? Ta vprašanja so se mi neprestano podila po glavi.

Bila sem kriva, toliko kot je bila kriva celotna družba, ki je brezbrižna do starih

ljudi. Krivi so bili vsi, ki so bili v stiku z njo, saj niso imeli časa, da bi videli njeno

stisko. Spoznala sem, da celotne družbe ne morem spremeniti, lahko pa

spremenim sebe. Tako, da postanem bolj občutljiva za probleme drugih, tako, da

jim znam prisluhniti.

Včasih imam občutek, da se nekateri sploh ne zavedajo, da je staranje pot, ki jo

bomo nekoč vsi ali vsaj večina nas, tudi sami prehodili. Starost bi zato morali

spoštovati, v resnici pa je prav nasprotno prezirana in ignorirana, v veliki meri se

je celo bojimo. Prednost imajo mladost, vitalnost in fizična lepota. Starost pa

povezujemo s slabšanjem funkcionalnih sposobnosti, z boleznimi, onemoglostjo in

senilnostjo. Tako splošno prepričanje ima veliko negativnih učinkov, saj stare ljudi

odriva na družbeni rob in jih izolira. Stari ljudje se morajo zato soočiti z dvojnimi

težavami: po eni strani so zmedeni od vseh sprememb, ki spremljajo tretje

življenjsko obdobje, po drugi strani pa jih tudi družba zavrača in s tem vpliva na

njihovo samopodobo.

Spremeniti bi morali način mišljenja. S starimi ljudmi bi morali ravnati kot z

enakopravnimi člani družbe in jih spoštovati. Gotovo si vsi želimo, da bi bili tudi

sami v starosti spoštovani in ne zaničevani.

Doseči tako spremembo je težka naloga. Pri tem bi morala sodelovati celotna

družba. Dokler pa ne pride do take korenite spremembe v razmišljanju smo

socialni delavci tisti, ki se zavzemamo za pravice starih ljudi. Socialno delo je

tisto, ki mora poskrbeti, da se stare ljudi sliši in upošteva, da dobijo svoj prostor v

družbi.

Pri tem se mi zdi pomembno, da se socialni delavec ne osredotoča zgolj na

probleme posameznika, temveč upošteva celoten življenjski kontekst in

mobilizira razpoložljive vire moči v posamezniku in njegovi socialni mreži. Poleg

- 13 -


tega je pomemben tudi partnerski odnos med socialnim delavcem in

uporabnikom, kar pomeni, da oba enakopravno sodelujeta pri definiranju in

iskanju rešitve problema. V takem odnosu posameznik gradi svojo samopodobo,

počuti se bolj kompetentnega in dobi občutek, da ima nadzor nad svojim

življenjem (Mali, 2008). Imeti nadzor nad svojim življenjem je pomemben del

ustvarjanja smiselnosti življenja v naši civilizaciji. Omogoči subjektiviteto, ima

učinek, da se dojemamo, kot da odločamo, delujemo, hkrati pa omogoči nove

izkušnje (Flaker et al. 2008: 95). Torej lahko socialni delavec že s pravim,

občutljivim pristopom k staremu človeku pomaga osmisliti njegovo življenje.

Ker pa so stari ljudje večinoma porinjeni na družbeni rob, sami nimajo dovolj

družbene moči, da bi dobili dostop do storitev, ki jih potrebujejo. Zaradi tega je

pomembno, da socialni delavec deluje tudi kot zagovornik. To pomeni, da starega

človeka informira, ga spremlja v institucije in mu s tem pomaga pri uresničevanju

pravic iz socialnega varstva. Na ta način lahko zmanjšamo posledice izključenosti

iz družbe in prispevamo k samostojnosti uporabnika in zmanjšamo pritisk

ekonomske negotovosti (Mali, 2008).

Ker pa je najpomembnejši varovalni dejavnik pri samomorilni ogroženosti trdno

vzpostavljena socialna mreža, je naloga socialnega delavca, da skrbi za

vzpostavljanje novih in ohranjanje starih interakcij med starimi ljudmi in drugimi

ljudmi v družini in širšem socialnem okolju (Mali, 2008). Pomaga pri reorganizaciji

družine, da bi le-ta lahko omogočala staremu človeku emocionalno oporo, hkrati

pa uporabnika informira o obstoječih formalnih oblikah pomoči, kot so različna

društva in skupine za samopomoč. Na ta način je star človek bolj vključen v

družbo – s tem se izogne občutkom osamljenosti in zapuščenosti.

Če torej pogledam celotno sliko, lahko socialni delavec s spoštovanjem etičnih

načel in načel socialnega dela s starimi pripomore ne le k preventivi

samomorilnega vedenja, temveč tudi h kvalitetnejšemu življenju starega človeka.

Naš trud mora biti usmerjen v vzpostavljanje razmer, ki bodo omogočale

ohranjanje intelektualnih, čustvenih in socialnih sposobnosti starih oseb in jim s

tem omogočale in podpirale njihovo aktivno vključevanje v življenje.

- 14 -


VIRI IN LITERATURA

Čačinovič Vogrinčič, G. (2000), Družina in star človek. Socialno delo, 39, 4 – 5:

287 – 292.

Durkheim, E. (1992), Samomor – Prepoved incesta in njeni izviri. Ljubljana: ŠKUC,

Filozofska fakulteta Ljubljana.

Flaker, V., Mali, J., Kodele, T., Grebenc, V., Škerjanc, J., Urek, M. (2008),

Dolgotrajna oskrba: očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za

socialno delo.

Hlebec, V. (ur.) (2009), Starejši ljudje v družbi sprememb. Dialogi, X. letnik.

Maribor: Aristej.

Hojnik – Zupanc, I. (ur.) (1997), Dodajmo življenje letom. Ljubljana: Gerontološko

društvo Slovenije.

Kašnik Janet, M., Staranje in samomor: Povzetek literature in podatkov ter

razmišljanje o staranju in samomorih.

http://www.zzv-ravne.si/images/stories/javno_zdravje_in_clovek/pdf/

samo_star.pdf (5. 8. 2010).

Kogoj, A. (1999), Pojavljanje in značilnosti duševnih motenj v starosti. V: Tomori,

M., Ziherl, S., Psihiatrija. Ljubljana: Litterapicta: Medicinska fakulteta (355 – 359).

Kogoj, A. (2004), Psihološke potrebe v starosti. Zdrav vestn, 73: 749 – 751.

Kogoj, A. (2010), Zakaj so starostniki samomorilno bolj ogroženi? Zdrav vestn, 79:

563 – 565.

Mali, J. (2002), Starost, emocije in emocionalno delo. Socialno delo, 41, 6: 317 –

323.

Mali, J. (2006), Koncept totalne ustanove in domovi za stare. Socialno delo, 45, 1

– 2: 17 – 27.

- 15 -

http://www.zzv-ravne.si/images/stories/javno_zdravje_in_clovek/pdf/samo_star.pdf%20(5

http://www.zzv-ravne.si/images/stories/javno_zdravje_in_clovek/pdf/samo_star.pdf%20(5


Mali, J: (2008), Od hiralnic do domov za stare ljudi. Ljubljana: Fakulteta za

socialno delo.

Mali, J. (2009), Medgeneracijska solidarnost v obstoječih oblikah skrbi za stare

ljudi. V: Tašner, V. (ur.), Lesar, I. (ur.), Antić, M. G. (ur.), Hlebec, V. (ur.), Pušnik,

M. (ur.), Brez spopada: kultur, spolov, generacij. Ljubljana: Pedagoška fakulteta

(243 – 256).

Marušič, A. (ur.), Roškar, S. (ur.) (2003). Slovenija s samomorom ali brez.

Ljubljana: DZS.

Oražem, B. (2007), Depresija: njen obraz v starosti in pot iz nje. Kakovostna

starost, 10, 2: 14 – 21.

Pečjak, V. (1998), Psihologija tretjega življenjskega obdobja. Ljubljana:

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze.

Ramovš, J. (2003), Kakovostna starost. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka.

Valetič, Ž. (2009), Samomor: večplastni fenomen. Maribor: Ozara Slovenije.

- 16 -

Documents

Esej za SD s starimi