UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTI ČNE

ŠTUDIJE KOPER

Marija Brložnik

ETNIČNO MEŠANE ZAKONSKE ZVEZE NA PRIMERU

SLOVENSKO-BOSANSKIH DRUŽIN

DIPLOMSKO DELO

Mentorica: doc. dr. Karmen Medica

Študijski program: Kulturni študiji in antropologija

Koper, 2013

2

ZAHVALA

Iskrena hvala mentorici dr. Karmen Medici za njen trud, skrbno vodenje ter

usmerjanje pri nastajanju diplomskega dela. Hvala tudi vsem profesorjem in

študijskim kolegom, ki so s svojim delom pripomogli k celovitejšemu in pestrejšemu

študijskemu procesu.

Diplomskega dela mi ne bi uspelo zaključiti brez podpore svojih bližnjih. Hvala

vam za spodbudo, pomoč in oporo. Hvala!

3

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka Marija Brložnik, z vpisno številko 92022003, vpisan/-a na študijski

program Kulturni študiji in antropologija, rojen/-a 17.9.1983 v kraju Slovenj Gradec,

sem avtor/-ica diplomskega dela z naslovom:

Etnično mešane zakonske zveze na primeru slovensko – bosanskih družin.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v

delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih

kaznivo po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 –

UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za

predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorice:____________________________

4

IZVLE ČEK

Etnično mešane zakonske zveze na primeru slovensko-bosanskih družin.

V primeru etnično mešanih zakonskih zvez prihaja do medkulturnega stika na

ravni vsakdanjega življenja. V pričujočem delu nas zanima kako partnerja usklajujeta

kulturne elemente, ki izhajajo iz različnih etničnih ozadij.

V etnično mešani zakonski zvezi ima bistveno vlogo vzgoja otrok, preko katere se

prenašajo določeni kulturni vzorci na potomce. Pri tem ima odločilen vpliv okolje v

katerem družina živi. Na dinamiki etnično mešane družine se odražajo tudi

značilnosti širše družbe (zgodovinske, politične, ekonomske in druge spremembe ter

določeni stereotipi in predsodki).

Klju čne besede: etnično mešan zakon, etnično mešana družina, etnična identiteta,

medkulturni dialog, kulturne razlike, migracije, stereotipi.

ABSTRACT

Ethnically mixed marriage in the case of Slovenian-Bosnian families

In the case of ethnically mixed marriage appears intercultural contact at the level

of everyday life. In this study we are interested in ways how the partners harmonized

cultural elements from different ethnic backgrounds.

In the ethnically mixed partnerships plays an essential role children’s

socialization, because through this learning process passed cultural elements on the

second generation. Here has an important influence also the environment in which a

mixed family lives. On family dynamics in ethnically mixed families reflect also the

characteristics of the public society (historical, political, economic and other changes

and stereotypes and prejudices).

Key words: ethnically mixed marriage ethnically mixed family, ethnic identity,

intercultural dialogue, cultural differences, migrations, stereotypes.

5

KAZALO VSEBINE 1. UVOD ........................................................................................................... 6

2. ETNIČNA IDENTITETA ........................................................................... 10

2.1. KAKO SE OBLIKUJE ETNIČNA IDENTITETA? ........................... 11

2.2. DINAMIKA ETNI ČNE IDENTITETE ............................................... 13

3. MIGRACIJE ............................................................................................... 15

4. ETNIČNO MEŠANE DRUŽINE ............................................................... 20

4.1. DRUŽINA ........................................................................................... 21

4.2. ETNIČNO MEŠANE ZAKONSKE ZVEZE ...................................... 23

4.3. OTROCI V ETNIČNO MEŠANIH DRUŽINAH ............................... 25

5. PREDSODKI IN STEREOTIPI .................................................................. 29

6. KAKO JE POTEKALO RAZISKOVALNO DELO .................................. 34

6.1. NAMEN RAZISKAVE ....................................................................... 34

6.2. HIPOTEZI RAZISKAVE .................................................................... 34

6.3. KDO JE SODELOVAL PRI RAZISKAVI ......................................... 36

6.4. ČAS IN PROSTOR RAZISKAVE ...................................................... 37

6.5. KAKO JE POTEKAL INTERVJU ...................................................... 37

7. PREDSTAVITEV ŽIVLJENJSKIH ZGODB ............................................ 40

7.1. POGOVOR 1 ....................................................................................... 40

7.2. POGOVOR 2 ....................................................................................... 45

7.3. POGOVOR 3 ....................................................................................... 54

7.4. POGOVOR 4 ....................................................................................... 62

7.5. POGOVOR 5 ....................................................................................... 69

8. ANALIZA ŽIVLJENJSKIH ZGODB ........................................................ 79

9. ZAKLJUČNA MISEL ................................................................................ 88

10. LITERATURA IN VIRI ............................................................................. 90

6

1. UVOD

Pri izbiri teme za diplomsko nalogo so name ključno vplivala naslednja tri

dejstva: vseprisoten govor o multikulturalizmu in medkulturnem dialogu, moje

odraščanje v mestu Velenje, za katero je značilna narodnostna heterogenost ter čas,

ko sem si tudi sama pričela urejati družinsko življenje in oblikovati odnos s

partnerjem.

V živo se mi je vtisnila v spomin in me spodbudila k razmišljanju misel, ki jo je v

enih od svojih del zapisal Bojan Dekleva.1 Premišljeval je namreč o

multikulturalizmu, ki se je pojavil kot 'nov izraz' in bi se naj uvajal pri

vsakodnevnem delu. Pri tem pa izpostavi ironičnost, ki se izraža na dveh nivojih.

Prvič, multikulturalizem se mu ne zdi nek nov pojav, ki bi ga bilo potrebno 'uvajati',

saj smo v prejšnjem političnem sistemu že uresničevali mnogo prvin

multikulturalizma (sprejemanje drugih kultur in narodnosti pod sloganom bratstva in

enotnosti). Drugič, paradoksalno se mu zdi, da je 'današnji' multikulturalizem

usmerjen predvsem 'evropocentrično'2, kljub temu da je velika večina priseljencev

(vseh generacij), ki sedaj živijo v Sloveniji, prišla z območja nekdanje Jugoslavije.

Kako je živeti v 'multikulturni' družbi lahko na poseben način izkusi vsakdo, ki

živi v Velenju. Velenje je znac�ilen primer slovenskega industrijsko-rudarskega

mesta z izrazito mes�ano narodno strukturo, ki se je oblikovala v desetletjih nagle

1 DEKLEVA, B., RAZPOTNIK, Š. (2002): Čefurji so bili rojeni tu: življenje mladih priseljencev

druge generacije v Ljubljani.

2 »Cilja ELMD 2008 sta krepitev medkulturnega dialoga kot orodja, ki lahko Evropejcem in vsem,

ki živijo v Evropski uniji, pomaga pri pridobivanju znanja in spretnosti za vzdrževanje stikov s sedaj

bolj odprtim in kompleksnim okoljem, ter ozaveščanje o pomenu izoblikovanja dejavnega evropskega

državljanstva, ki je odprto v svet, spoštuje kulturno raznolikost in temelji na skupnih vrednotah EU.«

(RS MINISTRSTVO ZA KULTURO (2012-08):

http://www.arhiv.mk.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/12009/5507/).

7

rasti prebivalstva, zlasti zaradi doseljevanja. Na delovna mesta, ki so se ustvarjala

posebej v s�estdesetih in sedemdesetih letih, so prihajali prebivalci predvsem z

obmoc�ij nekdanje skupne drz�ave Jugoslavije. Tako se je narodna struktura

prebivalstva moc�no popestrila. A v značilnih blokovskih naseljih sta bližina in

intenzivnost stikov med priseljenci, ki so pripadali razlic�nim narodnostnim

skupinam, ustvarjala nujo po sobivanju. Tudi moji spomini iz otroštva vsebujejo kar

nekaj 'stikov' z drugačno kulturo, kot sem jo poznala znotraj lastne družine.

Najintenzivnejši so bili žal tisti z 'negativnim' priokusom: pozdravi sosedov v bloku

v meni takrat nepoznanem jeziku; grafiti v dvigalu, kjer so vsakodnevno uprizarjali

pravo 'malo vojno' med pripadniki različnih narodnosti, v katerih seveda ni manjkalo

pravih pristnih kletvic; 'nabijanje narodnjakov' ob odprtem oknu, ki je odmevalo po

celem blokovskem naselju. Med prebivalci mesta ni bil nepoznan izrek, da je Velenje

'Bosna v malem'. In prav zaradi tega me je zanimalo kaj je tisto, kar se je v širši

družbi populistično označevalo s pridevnikom 'bosansko'. Kdo so ljudje, ki so bili

brez pravega razmisleka ter po meji najmanjšega napora in samo zato, ker so

drugačni, s strani družbe označeni kot 'Bosanci'3.

V obdobju, ko sem si tudi sama ustvarjala lastno družino ter vzpostavljala odnos s

partnerjem, sem premišljevala o pomenu zakonske zveze. Kljub temu, da lahko

partnerja prihajata iz zelo podobnih družbenih, kulturnih, socialnih, ekonomskih in

verskih skupin, je za vzpostavitev skupne družine potrebno nemalo usklajevanja in

prilagajanja. Pri tem se pojavi vprašanje, kako to sobivanje usklajujejo posamezniki,

ki si za partnerja izberejo nekoga, ki izhaja iz drugače etnične skupnosti.

3 Izraz 'Bosanec' se velikokrat uporablja z negativno konotacijo, čeprav je »do razpada Jugoslavije

naziv med prebivalci BiH vsakdanji in naravni« (Kržišnik-Bukić, 1996, 95). V pogovornem jeziku

lahko izraz 'Bosanec' zasledimo tudi kot splošno slabšalno oznako za pripadnike 'neslovenskega'

izvora, ki živijo v Sloveniji in prihajajo z ozemlja nekdanje Jugoslavije (Bajt, 2005). Danes je

opredelitev Bosanec v statističnih podatkih uvrščena v kategorijo 'narodno neopredeljenih' (Klopčič,

Komac, Kržišnik-Bukić, 2003). V nadaljevanju našega teksta se oznaka 'Bosanec' (in vse njene

izpeljanke) nanaša na vse prebivalce Bosne in Hercegovine, pripadnike Bosne in Hercegovine ne

glede na njihovo regionalno, versko ali narodnostno opredelitev.

8

Zaradi zgoraj naštetega sem želela 'kulturni dialog', ki je danes precej 'zaželen' in

'reklamiran' ne samo v raziskovalnih razpravah, temveč tudi v širši družbi (šolstvo,

mediji, itd.), spoznati v konkretni situaciji in v meni dosegljivem raziskovalnem

okvirju. Za to sem izbrala etnično mešane zakonske zveze na primeru slovensko-

bosanskih družin.

Tema diplomske naloge izhaja iz predpostavke, da se medkulturni dialog

vsakodnevno izraža prav pri etnično mešanih zakonskih zvezah, za katere je

značilno, da partnerja prihajata iz različnih etničnih skupin. Zaradi želje po sobivanju

in ustvarjanju skupne družine, sta zakonca primorana usklajevati kulturne elemente,

ki so si med seboj različni. Poleg tega tematika etnično mešanih zakonov služi kot

polje, na katerem se razkrivajo družbeni procesi v katerih smo vsak dan udeleženi.

Tako se v družini, kot osnovni celici družbe, na svojevrsten način odsevajo

značilnosti javne sfere družbenega življenja. Na primeru etnično mešanih zakonov bi

želela raziskati, kako dogajanja v širši družbi (zgodovinske, politične, ekonomske in

druge spremembe ter določeni stereotipi in predsodki) vplivajo na klimo vsakdanjega

družinskega življenja.

Glavni hipotezi, ki predstavljata vsebinski poudarek pričujočega dela sta:

HIPOTEZA 1: Iz izkušenj na terenu izhajam iz domneve, da je samopercepcija

etnično mešanih zakonov podobna samopodobi povprečne slovenske družine, čeprav

je zaznati določeno mero stereotipizacije in stigmatizacije s strani večinskega

prebivalstva.

HIPOTEZA 2: Starši, ne glede na njihovo etnično identiteto, v prvi vrsti

posredujejo svojim otrokom tiste primarne družinske vrednote in norme, katere

določa okolje, kjer družina živi.

V prvih poglavjih sem želela s pomočjo slovenske in tuje literature predstaviti

nekaj osnovnih pojmov, ki so povezani z izbrano temo. Determinanta, ki je bistvena

pri tej obravnavi mešanih parov, je različna etnična pripadnost. Zato je v drugem

9

poglavju predstavljena etnična identiteta. Etnična identiteta je večrazsežnostni in

dinamični koncept, na katerega imajo vpliv tako posameznik, kot tudi širši družbeni

kontekst. V poglavju je predstavljeno kako se etnična identiteta oblikuje ter kaj se z

njo lahko dogaja in kako se lahko spreminja.

K pojavu etnično mešanega zakona med drugim poglavitno vpliva tudi obstoj

etnično heterogene družbe. Večetničnost, ki je obravnavana v tem delu je predvsem

posledica migracij. V tretjem poglavju so opisani migracijski procesi, ki so potekali

iz območja Bosne in Hercegovine v Slovenijo in so se dogajali v času med

petdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja.

V četrtem poglavju je predstavljen pojem etnično mešana družina. Sprva je

opisana vloga in pomen družine v današnji družbi, nato sledita podpoglavji o etnični

mešani zakonski zvezi ter o otrocih v etnično mešanih družinah.

Kot že nakazuje prva hipoteza, žal ne moremo mimo predsodkov in stereotipov.

Nekaj poglavitnih značilnosti le teh je opisanih v petem poglavju.

V nadaljevanju naloge je predstavljena raziskava, ki je bila opravljena s petimi

etnično mešanimi zakonskimi pari. Zanimalo me je predvsem njihovo dojemanje in

videnje določenih kulturnih elementov: navade in običaji, hrana in njena priprava,

odnos do sorodnikov, način preživljanja prostega časa, odnos do vere, religije, način

vzgoje otrok, odnos do prijateljev, odnos do denarja, splošen pogled na svet in odnos

do življenja, odnos do politike, dojemanje in pomen zveze, izkazovanje ljubezni,

drugih čustev (tudi negativnih), delitev dela, spolne vloge, odziv njihovih staršev na

izbiro partnerja, itd. Z njimi so bili izvedeni poglobljeni polstrukturirani intervjuji, s

katerimi sem želela zaobjeti avto/biografske zgodbe posameznikov. V petem

poglavju je predstavljeno kako je potekalo raziskovalno delo, namen in hipotezi

raziskave, ter kdo je sodeloval pri pogovorih in kako so ti potekali. V šestem

poglavju sledijo predstavitve življenjskih zgodb, ki vsebujejo tudi izseke pogovorov

z informanti. Osmo poglavje vsebuje obravnavo danih hipotez ter analizo

življenjskih zgodb.

10

2. ETNIČNA IDENTITETA

»Recimo a ne, moj otrok, js ga nimam za Bosanca,

ampak ga takoj priimek naredi Bosanca.« (žena, pogovor 2)

V tem poglavju je predstavljena etnična identiteta, ki ima pri etnično mešanih

zakonskih zvezah bistveno vlogo.

Etnična identiteta je ena izmed pomembnih identitet posameznika v današnjem

času. O njej govorimo takrat, ko se posameznik poistoveti in čuti pripadnost do

določene skupine – etnije. Za etnijo je po Anthony D. Smith-u značilno naslednje:

skupno ime, mit o skupnem poreklu, skupna zgodovina, povezanost z določenim

prostorom in občutek solidarnosti (Smith, 1986, 22-29, povzeto po Lukšič-Hacin,

1999, 52). Tudi Stane Južnič pri opredelitvi etnije navaja zanjo značilne kontinuitete:

teritorialna, biološko-genetična (resnično ali zgolj zamišljeno skupno poreklo),

jezikovna in politična ter pogojno še gospodarska kontinuiteta in homogenost. Jezik,

religijo, zgodovinski spomin in zgodovinske mite pa dodaja kot kriterije, po katerih

se etnije razlikujejo med seboj (Južnič, 1993, 268-270). Nekateri etničnost

opredeljujejo med drugim tudi kot nadpomenko različnim oblikam človeškega

organiziranja na različnih razvojnih stopnjah, ki vključuje tako pleme kot ljudstvo,

narod in nacijo (Žagar, 2000).

Etnična identiteta je koncept, ki vključuje več različnih ravni etnične

identifikacije:

- etnično zavedanje (posameznik pozna glavne značilnosti oziroma elemente svoje

etnične skupnosti ter temeljne karakteristike, po katerih se loči od drugih etničnih

skupnosti);

- etnično samoidentifikacijo (posameznikovo označevanje samega sebe kot

pripadnika etnične skupnosti in označevanje sebe z ustreznim imenom etnične

skupnosti);

11

- etnična stališča (etnična stališča pogojujejo način, kako se posameznik odzove

na etničnost (svojo ali druge) in vključuje pozitivna ali negativna občutenja);

- etnično delovanje (to naj bi obsegalo posameznikovo vključevanje in delovanje

v skupnosti, udejstvovanje na različnih področjih, znanje jezika, ipd.) (Komac, 2007,

101).

Za razliko od preteklih pogledov na identiteto kot nekaj prirojenega in

dokončnega, novejše etnične študije identiteto posameznika opazujejo v odnosu do

družbenih procesov ter jo raziskujejo kot simbolni odraz le teh. Da je etnična

identiteta večrazsežnostni in dinamični koncept, na katerega ima kot osrednji

dejavnik pomemben vpliv tudi družbeni kontekst, govorijo številne sodobne

razprave. Sprva si bomo ogledali kako se etnična identiteta oblikuje, v nadaljevanju

pa pregledali kaj se med drugim z njo lahko dogaja – kako se ohranja, spreminja ter

kako se lahko spreminja intenzivnost njene pomembnosti pri posamezniku.

2.1. KAKO SE OBLIKUJE ETNI ČNA IDENTITETA?

Pri oblikovanju etničnih identitet lahko govorimo o treh ravneh. Če povzamem po

Miranu Komacu, Mojci Medvešek, Petri Roter (2007, 100), tako govorimo o

objektivni, subjektivni in situacijski ravni.

Objektivna raven - Na tej ravni je posameznikova identiteta predstavljena kot

objektivno, od posameznika neodvisno stanje. Etnična identiteta mu je pripisana z

rojstvom v skupino. Z rojstvom v etnično skupnost posameznik 'podeduje' dediščino,

s katero je opredeljen kot pripadnik te skupnosti. Posameznik je rojen v mrežo

obstoječih družbenih odnosov, ki imajo izrazito emocionalno moč in za katere so

pomembni naslednji elementi: družina, sorodstvo, skupen teritorij, religija, jezik,

običaji in navade ter zgodovinski spomin. Na njihovi podlagi posameznik pridobi

občutek pripadnosti etnični skupnosti in v tem smislu je verodostojno govoriti o

primordialni razsežnosti etničnosti, pri kateri je pripisana etnična pripadnost

pravzaprav neko izhodiščno stanje.

12

Subjektivna raven – Subjektivna raven je nadgradnja objektivne in poteka pri

procesu socializacije. Tako lahko govorimo o etnični identiteti kot pridobljeni

identiteti. Posameznik lahko na tej stopnji podedovano etnično dediščino spreminja,

oblikuje novo oziroma njene elemente postavi kot stvar izbire. V tem smislu

posameznik ni le nosilec, ampak je lahko kreator identitete. »Pri tem sta pomembni

zavestna izbira in refleksija, ki ju ljudje izkazujejo glede svoje etničnosti in kulture.«

(Knudsen, 1996, povzeto po Komac, 2007). Da je etnična identiteta predvsem stvar

subjektivnega, govori tudi Fredrik Barth, ko omenja, da lastnosti etnične identitete

niso zgolj seštevki objektivnih kulturnih razlik, temveč predvsem tiste lastnosti, ki jih

posamezniki sami opredelijo kot pomembne (Barth, 1969).

Situacijska raven – Ker ima posameznik mnogo različnih vlog in identitet, le te

različno izpostavi glede na situacijo v kateri se nahaja. V tem primeru govorimo o

situacijski ravni oblikovanja identitete. Pomen etničnosti se lahko v različnih

situacijah različno spreminja. »Etnija je stvar odnosov/razmerji in ne kulturna

lastnina neke skupine«4. Tako so lahko pripadniki etnije X znotraj etnije Y včasih

bolj 'zavzeti, pristni' pri svoji identiteti kot pripadniki neke etnije, ki živijo v svojem

'izoliranem' prostoru, saj se pripadniki X, zaradi vsakodnevnega srečevanja z

drugačnostjo, še bolj zavedajo samih sebe in svoje identitete. Lahko pa po drugi

strani prav posamezniki etnije X, kot pripadniki nedominantne, stigmatizirane

etnične skupnosti ob stiku s pripadniki dominantne etnične skupine Y ne kažejo

elemente svoje etnične identitete ali se celo lahko predstavljajo kot nosilci večinske

identitete. Na poudarjanje in izkazovanje etnične identitete bistveno vpliva razmerje

moči med skupnostmi v stiku, prav tako pa je odvisno tudi od tega, kakšen pomen tej

etničnosti pripisuje udeleženec sam.

4 »Ethnicity is an aspect of relationship, not a cultural property of a group«. (Etničnost je stvar

odnosov in ne kulturna lastnina skupine.) (Eriksen, 2002, 34).

13

2.2. DINAMIKA ETNI ČNE IDENTITETE

Ohranjanje etnične dediščine (kultura, vrednote in norme, jezik, običaji itd.) je

tesno povezano s percepcijo statusa posameznika in skupnosti v kateri je rojen, v

primerjavi s statusom skupnosti v stiku. Če je posameznik del neke etnično

homogene skupnosti lahko predpostavljamo, da se bo njegova etnična identiteta

spreminjala le po intenzivnosti doživljanja le te skozi posameznikova življenjska

obdobja. Če pa posameznik v etnično heterogenih skupnostih ni zadovoljen s svojim

statusom oziroma statusom etnične skupnosti, ki ji pripada in mu ni omogočena

družbena mobilnost ob hkratnem vzdrževanju etničnih značilnosti, lahko

predpostavljamo naslednje:

- 'zamenjava' etnične identitete (posameznik opušča elemente etnične

skupnosti, ki ji izvorno pripada in prevzema elemente večinske dominantne

skupnosti);

- obstoj etnične identitete brez očitnega izkazovanja etnične pripadnosti

(posameznik ohranja občutke pripadnosti določeni etnični skupnosti brez

participacije v etničnih oziroma kulturnih organizacijah ali prakticiranje

etnične kulture (jezik, običaji));

- revitalizacija etnične identitete (etničnost in etnična identifikacija lahko pri

posamezniku poleg zatona doživita tudi ponovno oživitev) (Komac, 2007).

Posamezniki se pri samoopredeljevanju o etnični identiteti soočajo s številnimi

dejavniki, ki jih ne morejo nadzorovati: z njihovo javno (medijsko) podobo, ki jo

lahko ponotranjijo, s stereotipi in z drugimi etničnimi oznakami. »Državni aparati in

mediji lahko posameznim manjšinam omogočijo ostanek, obstanek in nenazadnje

tudi razvoj. Velja tudi nasprotno, lahko jih potisnejo v izolacijo, segregacijo in tiho

izginotje.« (Medica, 2006, 118). Tako etnična identiteta ni preprosto stvar izbire,

ampak je oblikovana v odnosu do širše družbe in v odvisnosti od odnosa etničnosti s

strani skupnosti same.

14

Kot opozarja Thomas Hylland Eriksen5 nas bo v drugem, raziskovalnem delu

predvsem zanimalo kako posamezniki sami razumejo in dojemajo etničnost. Njihovo

subjektivno percepcijo pa ne bomo obravnavali kot statično kategorijo, ampak kot

refleksijo in venomer spreminjajočo se percepcijo drugega. Etnično identiteto bomo

želeli zaobjeti kot odgovor na vprašanja: kako se posameznik sam opredeljuje, kako

misli, da ga opredeljujejo drugi ter kako on opredeljuje druge. Gre ga dvojno

razumevanje identitete (interna in eksterna identifikacija); na eni strani gre za

samokonstrukcijo, samoopredelitev posameznika oziroma skupnosti, na drugi strani

je identiteta opredeljena na podlagi pripisov drugih (posameznikov in skupnosti). In

v tem smislu je etnična identiteta koncept, ki povezuje notranji in zunanji svet

posameznika (Jenkins, 1997).

Etnična identiteta se lahko spremeni v življenju posameznika npr. zaradi

sprememb v geografski lokaciji (migracije), družinskih interakcijah (etnično mešane

družine), družbenem kontekstu (spremembe na političnem področju in/ali v

gospodarstvu vplivajo na družbeno atmosfero). Te spremembe si podrobneje oglejmo

v naslednjih poglavjih.

5 »The anthropology of ethnicity thus may be restricted to studying people's perceptions of their

own culture and their actions, instead of studying their culture.« (Antropologija etnij naj bo

osredotočena na proučevanje, kako posamezniki dojemajo lastno kulturo in njihova delovanja,

namesto da preučuje njihovo kulturo.) (Eriksen, 2002, 56).

15

3. MIGRACIJE

»Veš da so takrat prav za v rudnik, so prav z avtobusi šli po njih, ja. Zdej, pol pa niso

pomisli, da si bojo ti ljudje verjetno tu družine ustvarjali. Pol so bli pa takšni, pa

drugačni in ne vem kakšni še vse. Mislim, to je meni mal tud blo t'k kruto.«

(žena, pogovor 5)

Eden od vzrokov za nastanek etnično heterogenih družb so tudi migracije. V tem

poglavju so predstavljene migracije z območja Bosne in Hercegovine v Slovenijo.

Po podatkih zadnjega popisa prebivalstva živi v Sloveniji 21.542 Bošnjakov,

10.467 Muslimanov in 8.062 Bosancev.6 Vseh skupaj je približno 40.000 ali dva

odstotka prebivalstva Slovenije. To pa je posledica že pol stoletja dolgega obdobja

priseljevanja v Slovenijo.

V Sloveniji je po drugi svetovni vojni hiter razvoj industrije izčrpal večji del

'rezerv' delovne sile s podeželja, s čimer so bili izpolnjeni vsi pogoji za zaposlovanje

delavcev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije (Medica, 2010). In prav Bosno in

Hercegovino (BiH) lahko označimo kot eno nosilnih republik izseljevanja v

6 Ta troimena populacija se je na popisu opredeljevala s tremi različnimi imeni. Kot so pokazali

drugi demografski kazalci, zabeleženi na popisu, so si imena v precejšnji meri sorodna, če ne celo

identična. V veliki večini primerov gre za pripadnike islamske veroizpovedi, katerih materni jezik je

bosanski, dežela priselitve v Slovenijo pa Bosna in Hercegovina oz. pokrajina Sandžak. (O priselitvi

govorimo v primeru, če se v Sloveniji niso že rodili). Gre torej za ljudi, ki so bili na prejšnjih popisih

znani kot Muslimani z veliko začetnico, za pripadnike naroda, ki si je leta 1993 povrnil (ali nadel)

staro narodni ime Bošnjaki, oziroma za skupino, ki so jo v Sloveniji še najbolj pogosto imenovali

preprosto Bosanci. (Baltić v Medica, Lukič, Bufon, 2010, 147)

16

Jugoslaviji.7 Glavni razlog odseljevanja je bil presežek delovne sile, ki ga republika

ni zmogla vsrkati. V BiH so se kazale oblike nezaposlenosti, ki so tipične za

področja v procesu premika iz primarnih v sekundarne dejavnosti. »Največ

priseljevanja iz Bosne v Slovenijo je bilo z naslednjih področij: vzdolž reke Save

(smer zahod-vzhod), kar pomeni od Bihača preko Banjaluke in Doboja do Tuzle ter

(od severa proti jugu) od Zenice prek Sarajeva do Mostarja.« (Kobolt, 2002, 22).

Oblasti v Bosni so tako rekoč računale na emigracijo kot na delno rešitev

nezaposlenosti. Po zapori izseljevanja v zahodne države je postala za BiH ena izmed

vodilnih točk selitvenega premika prav Slovenija, kot bolj razvita republika z več

možnostmi za zaposlitev.

Za te migracije je značilno, kot povzema Tatjana Pezdir, da so bile vzpodbujene

tako na institucionalni, kakor na individualni ravni. Prve je narekoval gospodarski in

deloma politični sistem, ki je spodbujal pretok ljudi in ne kapitala, za druge pa so

bistvenega pomena že vzpostavljene družbene mreže oziroma t. i. migracijske verige,

ki povezujejo migrante, ki so se že priselili in potencialne migrante iz kulturno,

etnično in versko podobnega okolja (Pezdir, 2008, 11-13).

Poleg zgodovinsko-političnih in ekonomskih dejavnikov je za migrante iz

prostora nekdanje Jugoslavije velikega pomena tudi geografska bližina med

Slovenijo in izvornim okoljem.

Danilo Dolenc je v prispevku Priseljevanje v Slovenijo z območja nekdanje

Jugoslavije po drugi svetovni vojni (Dolenc, v Komac, 2007) podrobneje predstavil

migracijske tokove in njihove značilnosti. Za migracije iz območja BiH v Slovenijo

pa opozarja tudi na posebnost, ki zahteva skrbno raziskovanje 'resničnih' selitvenih

7 Od vseh bivših jugoslovanskih republik je bila najbolj izpostavljena notranjim in zunanjim

premikom prebivalstva. Iz popisa prebivalstva iz leta 1981 ugotovimo, da predstavlja emigracija iz

BiH 22% celotne emigracije iz bivše Jugoslavije. Kar v 24 občinah te republike je bil v več kot 20%

gospodinjstev na delu v tujini vsaj en družinski član. Bosna je tako v letih 1971-1981 izgubila dve

tretjini svojega naravnega prirastka in velja, da je to področje v teh letih izgubilo več prebivalstva, kot

ga je pridobilo iz naravnega prirastka. To velja predvsem za jugozahodne in severozahodne predele

Bosne. (Kobolt, 2002, 22)

17

tokov, saj so popisi različno zaobjemali pripadnike s tega prostora (nenatančne

opredelitve nacionalnosti/etnične pripadnosti in poimenovanja

Bošnjak/Musliman/Bosanec/Jugoslovan/neopredeljen). Iz omenjenega prispevka, ki

zaobjema celotno območje nekdanje Jugoslavije lahko izberemo nekaj značilnosti, ki

se nanašajo na migracije iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo.

Za obdobje 1953-1960, zlasti za pozna petdeseta leta lahko ugotovimo, da pomeni

začetek skoraj tridesetletnega ekonomskega priseljevanja v Slovenijo in vključitev

BiH v migracijske tokove proti Sloveniji. Poleg delavcev (redno, začasno, sezonsko

delo) so bili med začasno navzočimi, katerih vzrok je bilo šolanje, tudi dijaki

srednjih šol, ki so jih slovenska podjetja šolala v Sloveniji.

V obdobju 1961-1970 sta bili izraziti izvorni območji priseljencev v Slovenijo

Bosanska Krajina (severozahodna Bosna) in Bosanska Posavina, torej območji, ki sta

večinoma ostali glavni vir priseljencev v Slovenijo tudi v poznejših desetletjih.

V obdobju 1971-1980 je prišlo do hitrih sprememb narodnostne sestave

prebivalstva Slovenije, na kar so najbolj vplivale naslednje zunanje okoliščine:

- Zagon gospodarstva po končani prvi gospodarski reformi v Jugoslaviji,

izboljšanje življenjskega standarda (obdobje najintenzivnejše gradnje, opremljanje

gospodinjstev s trajnimi potrošnimi dobrinami) v pogojih skoraj povsem zaprtega

notranjega trga in velikega povpraševanja;

- Prva naftna kriza, začetek omejevanja priseljevanja v države Zahodne Evrope in

sprememba migracijske politike gostujočih delavcev (Mesić 1991, 25);

- Obdobje največje rodnosti v Sloveniji, kjer so pomemben delež povečanja

neslovenskega prebivalstva predstavljala rojstva druge generacije priseljencev.

Temeljne značilnosti selitvenih procesov v tem obdobju so bile: a) Priselitveni

'boom' iz BiH, saj je bil delež te republike kar štirideset odstotkov vseh priselitev iz

nekdanje Jugoslavije, povratnih tokov v to republiko skoraj ni bilo; b) Bosna in

Hercegovina ter Kosovo sta tudi edini območji nekdanje Jugoslavije, od koder se je v

Slovenijo priselilo več oseb, kot jih je že prebivalo v Sloveniji; c) Če upoštevamo še

podatke o začasni navzočnosti zaradi dela oziroma šolanja in ker je največ oseb 'na

začasno delo' v Slovenijo prihajalo iz BIH, je dejanski delež Bosne in Hercegovine

že presegel polovico selitvenega priliva Slovenije.

18

Obdobje 1981-1990 zaznamujejo začetki velikih političnih sprememb v nekdanji

Jugoslaviji. Začnejo se zaostrovati razmere na trgu dela, ob sočasnem razpadanju

enotnega jugoslovanskega trga se vzpostavlja močna etnična homogenizacija

prebivalstva v posameznih republikah, naraščajo nacionalizmi vseh vrst ter pojavijo

se prvi medetnični spopadi. Leto 1988 je ločnica, ko se zaključi tri desetletja dolgo

obdobje primarnega ekonomskega priseljevanja v Slovenijo. Osemdeseta leta

pomenijo spremembo doslej prevladujočih tokov moške (pretežno ekonomsko

motivirane) migracije iz nekdanje Jugoslavije, saj so se v Slovenijo v večji meri

priselile ženske, predvsem iz BiH. Ti sekundarni selitveni tokovi so bili delno

pogojeni z možnostjo zaposlovanja žensk, v glavnem na nekvalificiranih delovnih

mestih v zdravstvu in gostinstvu. Tako se pokaže večji pomen sekundarnega

priseljevanja po konceptu migracijske verige (procesi oblikovanja ter združevanja

družin), ki je bilo bolj značilno za žensko prebivalstvo (Dolenc, v Komac 2007, 64-

104).

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je migracijske tokove v Slovenijo

zaznamovala tudi vojna v BiH, tako je Slovenija doživela precej množično politično

migracijo oziroma je sprejela veliko število beguncev iz Bosne in Hercegovine.

Kljub temu pa je v celotni bošnjaški populaciji v Sloveniji največji delež tistih, ki

so se priselili še v času skupne Jugoslavije, predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega

stoletja, ali pa so se v Sloveniji rodili (Baltić v Medica 2010, 149).

Iskanje delovne sile za potrebe slovenskega trga je potekalo tako posredno kot

tudi neposredno. Slednje so izvajala nekatera največja slovenska industrijska in

gradbena podjetja navadno organizirano skupaj z lokalnimi zavodi za zaposlovanje.

Posredno pa preko šolanja, tako da so dijakom in študentom iz BiH slovenska

podjetja omogočala izobraževanje v Sloveniji in jih kasneje poskusila obdržati s

ponujeno zaposlitvijo (najznačilnejše za sedemdeseta leta in prvo polovico

osemdesetih let) (Dolenc, v Komac, 2007, 97).

A kljub zgoraj navedenemu, so priseljenci, gledano v celoti, prihajali predvsem

kot nizko kvalificirana delovna sila, ki je zasedala delovna mesta v težki industriji in

19

v gradbeništvu. Naseljevali so se večinoma v slovenskih industrijskih središčih z

največjimi koncentracijami v Ljubljani, na Jesenicah, v Velenju in na Obali (Baltić, v

Medica 2010, 149).

20

4. ETNIČNO MEŠANE DRUŽINE

»Drugač pa, tud naučil se je plesat pa vse, js sm se mal kolo,

on pa mal polke, pa gre, nimaš kaj.«

(žena, pogovor 5)

Proučevanje etnično mešanih družin velja za zanimivo področje, zlasti zaradi

načina raziskovanja, ki je sestavljeno iz mikro in makro ravni našega zanimanja.

»Mikro raven izpostavi subtilne, intimne odnose in fenomene (inter)personalnih

medkulturnih adaptacij (npr. odnosi med zakoncema kot nosilcema različnih etničnih

ozadij ter relacije med partnerjema in primarno socialno mrežo); makro raven pa

razkriva fenomene medskupinskih adaptacij, skupinske dezintegracije in asimilacije

ter širših kulturnih sprememb.« (Cottrel, v Sedmak, 2002, 21).

Življenje etnično mešanega para predstavlja stik dveh različnih skupnosti.

Zanimivo je, kako zakonca usklajujeta elemente iz njunih različnih svetov in skupaj

ustvarjata novo, njuno skupnost. V tej skupnosti, v kateri ni nič samoumevno, nas

zanima izbira pogovornega jezika, ohranjanje običajev in navad, praznovanje

praznikov, priprava hrane in družinskih jedilnikov, vzgoja otrok, ureditev bivališča,

preživljanje prostega časa, hierarhija družinskih članov, izkazovanje ljubezni, načini

reševanja problemov, itd. Malce širši kontekst takšnega stika zaobjema sorodstvo

partnerjev, ki je (ne po lastni volji) na takšen ali drugačen način del povezovanja med

dvema različnima etničnima skupnostma. Na dinamiki življenja etnično mešanega

para se nehote odraža tudi stanje širše družbene atmosfere ter politične in

gospodarske spremembe.

V tem delu si bomo sprva ogledali pomene, ki jih pripisujemo družini kot osnovni

celici družbe, nadaljevali z etnično mešano zakonsko zvezo ter kaj je značilno zanjo,

nato se bomo osredotočili na potomce etnično mešanih zvez in njihovo življenje

znotraj družine ter delovanje v širši družbi.

21

4.1. DRUŽINA

Družina, kljub nenehnim spremembam v družbi, ostaja bistvena v življenju

posameznika. V raziskavi PSIP_MOL (Komac, Medvešek, Roter, 2007) so

anketirani, ko so ocenjevali pomembnost pripadnosti različnim posameznim

skupinam, postavili na prvo mesto prav družino. Iz slednjega so zgoraj omenjeni

avtorji navedli sledeče: »da je tudi v sodobnih družbah zagotavljanje ontološke

varnosti pomembno. S tega vidika pomeni družina osrednjo čustveno oporo

posamezniku; osnovni funkciji družine, tj. primarna socializacija otrok in element

stabiliziranja odraslih, ostajata ključni tudi v sodobni (postmoderni) družbi.«

(Komac, Medvešek, Roter, 2007, 167). Dodajajo, da družina ponuja posamezniku

tudi sistem solidarnosti in porazdelitve dobrin, ki mu omogoča doseganje družbene

blaginje. Tako si družinski člani medsebojno pomagajo pri zadovoljevanju različnih

potreb, kot so uresničevanje določenih ambicij, pomoč starih staršev pri varstvu

otrok, finančna podpora brezposelnim članom družine, nega starejših idr.

Na tem mestu moramo omeniti, da na teoretskem področju družboslovja obstajajo

nesoglasja glede vlog in oblik družin v postmoderni družbi. Na eni strani se poudarja

radikalno spreminjanje družinskega ali zasebnega življenja. Če le nekaj poudarkov

povzamemo po Miranu Komacu, Mojci Medvešek, Petri Roter (2007), lahko

omenimo Giddensa (2000), ki govori o radikalni transformaciji intimnosti, ta se

izraža v pojavu 'čistega razmerja' oziroma transformaciji pristnega prijateljstva.

Weeks (1995) govori o pluralizaciji seksualnih vrednot in razkroju stare

(tradicionalne) družinske in (hetero)seksualne morale. Po drugi stani pa Morgan

(1996), Gittins (1998) in Jamieson (1998) ugotavljajo, da je družinsko življenje še

vedno strukturirano po spolnih in starostnih hierarhijah, ki veljajo za moderno

družino.

O različnih oblikah družine govori Alenka Švab (2001), ko pluralizacijo

družinskih oblik razloži kot soobstoj različnih sestav in načinov družinskega

življenja glede na odločitev posameznikov. Ta proces povezujemo s spremembami,

22

kot so upad števila formalnih zakonskih zvez, večanja števila kohabitacij, večanja

števila razvez in večanje števila otrok, rojenih zunaj zakonske zveze ipd. Ta proces

se v današnjem času intenzivira. A kljub temu bi težko rekli, da nastajajo nove

družinske oblike, ki jih modernost ni poznala. Število nekaterih družinskih oblik pa

se nedvomno povečuje, kot na primer istospolne družine, kohabitacije, ločene

družine. Spreminjajo se strukturni deleži različnih družinskih oblik (manjšanje deleža

nuklearnih družin, večanje deleža enostarševskih, kohabitacij, reorganiziranih

družin). Te spremembe se od moderne pluralnosti družinskih oblik ne razlikujejo po

obliki, ampak predvsem po njihovi vsebini (Švab, 2001).

V pričujočem delu nas bo družina zanimala predvsem kot svojstven organizem;

kakšna je dinamika življenja znotraj njega in kako se to odraža navzven. Zanimala

nas bo 'kultura' družine o kateri govori Igor Bahovec, ko za odnos med člani družine

predpostavlja »da otrok ni le (ali predvsem) izdelek vpliva družinskega in drugih

okolij, temveč je v veliki meri svobodno in iz sebe (svoje notranjosti) delujoče bitje,

na katerega pa ima družina pomemben vpliv. Hkrati predpostavljamo, da družine kot

konkretne skupine in družine kot institucije ne moremo razložiti in razumeti kot

nominalno vsoto deležev posameznih članov družine.« (Bahovec, 2005, 9). Družina

se tako nahaja na presečišču med javnim in zasebnim, med institucijo in prostim

dogovorom (Kobe, Pribac, 2006).

Družina ima tudi neko posebno kvaliteto, 'notranje' življenje, ki se izraža v odnosu

družine (kot celote, ne le vsakega posameznega člana) do okolja ter nasprotno v

odnosu družbeno-kulturnega okolja do družin(e). »Družina ima torej svojo 'kulturo'.«

(Bahovec, 2005, 9). In prav ta 'kultura družine' bo naše osrednje zanimanje v

drugem, raziskovalnem delu. Na primeru etnično mešanih družin si bomo prizadevali

prepoznati in predstaviti posamezne 'družinske kulture': kako so sestavljene, katere

elemente so si družinski člani izbrali za svoje in kako vzpostavljajo 'družinsko

kulturo' med seboj in na vzven ter kakšni so odnosi in vplivi med družino in širšim

svetom.

23

4.2. ETNIČNO MEŠANE ZAKONSKE ZVEZE

Termin 'mešana zakonska zveza'8 uporabljamo takrat, ko partnerja izhajata iz

različnih jezikovnih, verskih, rasnih/nacionalnih/narodnostnih ozadij. Etnično

mešana zakonska zveza zajema zvezo dveh posameznikov, ki glede na njuni

samoopredelitvi pripadata dvema različnima etničnima skupnostma. Kot tak je

etnično mešan zakon posebna oblika medkulturnega soočenja na medosebni ravni

partnerskega in družinskega življenja in ga lahko opredelimo kot srečanje in soočanje

dveh različnih življenjskih svetov, dveh temeljnih realnosti vsakdanjega življenja

(Berger in Luckmann v Komac, Medvešek, Roter 2007). V etnično mešanem zakonu

se soočita dve razločevalni skupini kulturnih elementov (jezik, običaji,

prehranjevalne navade, percepcija spolnih vlog itd.), ki so bili izoblikovani v

posamičnih kulturnih sistemih etničnih skupin. Te elemente naj bi zakonca preko

procesa akulturacije z medsebojnim prilagajanjem mišljenja, vrednot in organizacije

družinskega življenja usklajevala in jih uporabljala kot rezultat medosebnega

dogovora. Seveda pa ne smemo pozabiti, da odnosi na intimni, partnerski ravni

odslikavajo tudi vrednostne orientacije, pričakovanja, predsodke in stereotipe širše

družbene strukture.

Etnično mešan zakon pomeni, poleg zveze dveh posameznikov, tudi povezavo

etničnih skupnosti, ki jim posameznika pripadata. Ta povezava pa seveda lahko

prispeva k vzpostavljanju družbene kohezije, saj se v etnično mešanih zakonih

(družinah) preko družinskih članov in prijateljev vzpostavljajo stiki oziroma odnosi,

ki posredno oblikujejo medskupinske vezi.

Etnično mešani zakoni so pogosto obravnavani kot dejavniki, ki povzročajo

asimilacijo, kljub temu da zakon velikokrat ni več razumljen kot vseživljenjska

zveza. To seveda ne pomeni, da ne obstajajo nasprotni primeri, ko se asimilacijski

proces v etnično mešanem zakonu razvija v korist manjšinske skupine.

8 Termin 'zakonska zveza' se v pričujočem delu nanaša ne le na formalno sklenjeno zakonsko

zvezo, ampak zajema tudi zunajzakonsko partnersko zvezo.

24

V mešanem zakonu se lahko oblikuje tudi nova etničnost ali pripadnost, ki jo

lahko opredelimo kot mešano oziroma hibridno, saj vsebuje elemente dveh ali več

kultur v stiku. Ta proces se najpogosteje sproži ob primarni socializaciji otrok rojenih

v etnično mešani zvezi, kadar oba starša prisostvujeta pri vzgoji, seveda vsak s

svojimi elementi, s svojim ozadjem in rezultat je nekakšen skupek – nova družinska

etničnost.

V splošnem velja, da si posameznik za zakonskega partnerja praviloma izbere

nekoga, ki mu je blizu oziroma nekoga, s katerim ima skupne značilnosti. Te

značilnosti so podobna izobrazba, družbeni položaj ali skupna etnična pripadnost.

Slednje poimenujemo tudi pravilo etnične endogamije. Pri vprašanju, kaj vpliva na

odločitev posameznika, da si za partnerja izbere nekoga z drugačno etnično identiteto

kot je njegova, lahko naštejemo naslednje dejavnike:

- osebne preference posameznika (posameznik pri izbiri zakonskega partnerja

daje prednost bodisi socioekonomskim podobnostim, kulturnim, karakternim

ali katerim drugim značilnostim),

- družbenokulturne dejavnike (posameznik je član določenih družbenih skupin,

kar pomeni, da se identificira z versko pripadnostjo, s tradicijo, z običaji),

- demografske strukture (obseg 'trga' primernih partnerjev je odvisen od

velikosti skupnosti, razpoložljivih potencialnih partnerjev v skupnosti, deleža

moških in žensk v skupnosti, razpoložljivih potencialnih partnerjev v drugih

etničnih skupnostih, socialne in prostorske bližine med dvema skupnostma in

vrste poselitve – strnjene ali razpršene; pripadniki številčnejše etnične

skupnosti imajo večjo izbiro zakonskih partnerjev v skupnosti, pripadniki

maloštevilčne skupnosti pa so bolj primorani iskati partnerje tudi zunaj

skupnosti),

- ekonomske dejavnike (naraščajoča urbanizacija, dostopnost izobraževanja ter

povečana zaposlitvena in geografska mobilnost povečujejo možnost stika

med etničnimi skupnostmi, kar pomeni tudi večje možnosti za nastanek

etnično mešanih zvez),

25

- zgodovinske in politične dejavnike (spreminjanje državnih meja oziroma

spreminjanje vloge (odprtost/zaprtost) državne meje lahko povzroči

spremembe v etnični strukturi prebivalstva) (Komac, Medvešek, Roter 2007).

4.3. OTROCI V ETNIČNO MEŠANIH DRUŽINAH

Pri potomcih, ki izhajajo iz etnično mešanih zakonov, se velik poudarek daje

predvsem na njihovo etnično identiteto, saj jim etničnost ni dana z rojstvom na način

kot tistim, ki izhajajo iz etnično homogenih zakonov. Tako je zanje etnična identiteta

izrazito izbirna kategorija. Pri posameznikih, ki izhajajo iz etnično mešanih zakonov,

se je dolgo časa postavljalo temeljno vprašanje, ali so to 'zmedeni' posamezniki, ki ne

sodijo ne v eno ne v drugo etnično skupnost ali gre za posameznike, ki jim je zaradi

njihovega porekla omogočeno širše razumevanje sveta. V zadnji polovici 20. stoletja

je postopno prišlo do premika od vrednotenja posameznika z dvokulturno identiteto

kot nestabilne in razcepljene osebe, ujete med dvema kulturama, do vrednotenja

dvokulturne identitete kot prednostne karakteristike posameznika. Posameznik, ki

izhaja iz etnično mešanega zakona, naj bi imel izostreno inteligenco, širši horizont

ter naj bi lažje izoblikoval bolj nepristranska in racionalna stališča. Večetnični

posamezniki imajo večjo sposobnost prilagajanja, saj lahko funkcionirajo v dveh

kulturah, so manj etnocentrični in bolj strpni (Komac, Medvešek, Rotar, 2007).

Podobno meni tudi Janek Musek (v Komac, Medvešek, Rotar, 2007), ko opozarja,

da je identiteta vsakega posameznika večdimenzionalna in združuje različne vloge, ki

pa niso nujno v nasprotujočem si odnosu. Po navadi je prav nasprotno, saj so vloge

med seboj skladne. Posameznik vsak dan menjava in operira z več različnimi

vlogami kot so družinske, poklicne, prostočasne in druge. Pri tem ne doživlja večjih

konfliktov ali občutkov notranje dezintegracije. To shemo lahko prenesemo tudi na

dvokulturno identiteto. Le ta nima nujno negativnih posledic za osebno integriteto in

samovrednotenje posameznika. Negativne posledice nastanejo le kot posledica

dejstva, da se je identiteta izoblikovala v okoliščinah, ki ne dopuščajo posamezniku,

da obe identifikaciji sprejme kot skladni in zaželeni.

26

Ni mogoče opredeliti splošnega pravila glede etničnega opredeljevanja

posameznikov, ki izhajajo iz etnično mešanih zakonov. Lahko pa izpostavimo nekaj

značilnosti, ki jih kažejo empirični podatki.

Kadar so otroci poznali običaje, navade ali specifično hrano obeh družin oziroma

etničnih skupnosti, se je kljub temu velika večina otrok identificirala z eno

etničnostjo, precej manjši delež pa se je odločil za 'pripadanje obema skupnostma'.

Na drugi strani pa je opaziti, da čeprav so starši (v etnično mešanih zakonih)

socializirali svoje otroke le v kulturo ene skupnosti, se ti otroci redko identificirajo

samo z njo. Še zlasti, če so etnično mešani zakoni v družbi pogost pojav. Posledica

tega je, da se posameznik opredeli kot pripadnik dveh etničnih skupnosti (povzeto po

Komac, Medvešek, Roter, 2007).

Precejšen vpliv na izbiro etnične pripadnosti posameznika imajo predvsem

individualni in družbeni dejavniki. K individualnim dejavnikom prištevamo vpliv

tistega od staršev, ki je bolje izobražen ali dominanten v družini ter posamične

interese staršev za medgeneracijski proces etničnih elementov. Družbeni dejavniki pa

so močno odvisni od celotnega družbenega konteksta (ali je določena etnija

dominantna ali marginalna, ali širša družba sprejema pripadnost določeni etniji kot

boniteto ali kot oviro).

Pri raziskavah (Cauce in dr. 1992, v Komac, Medvešek , Roter, 2007) o

posameznikih, ki izhajajo iz eksogamnih zakonov, se je pokazala še ena značilnost.

Njihova identifikacija z etnično skupnostjo enega ali drugega od staršev ni tako

močna, kot je sicer identifikacija posameznika z etnično skupnostjo staršev, ki sta v

endogamni zvezi.

Kadar govorimo o konfliktih pri večetnični identiteti posameznika lahko omenimo

dve situaciji. Prva se nanaša na občutljivo oblikovanje identitete posameznika z

dvojno etnično pripadnostjo, kadar je ta problematična zaradi prevzemanja zunanjih

konfliktov glede stališč, vrednot in delovanja dveh skupnosti, ki imata različen status

(manjšina proti večini). Konflikt se lahko razvije tudi med starši in otroci. Otroci se

27

namreč lahko med odraščanjem drugače etnično opredelijo kot njihovi starši, to pa

lahko povratno vpliva tudi na etnično opredelitev staršev.

O teorijah, ki temeljijo na kulturnem konfliktu, Špela Razpotnik (Dekleva,

Razpotnik, 2002) opozarja, da te najpogosteje govorijo predvsem o dveh kulturah, a

dejansko je vsakokrat mogoče definirati več značilnih okolij, iz katerih delujejo

silnice na pripadnike skupine priseljenskih otrok. Četudi pravijo, da ti otroci živijo

življenje, razpeto med dve kulturi, pa tu v resnici ne gre le za širšo kulturo dežele

njihovih staršev ter kulturo priseljenske družbe, pač pa jih predvsem zaznamuje

kultura okolja v katerem živijo. Razpeti so vselej med več kot dve »kulturi«, torej

nanje delujeta več kot le dva normativna vpliva. Razpotnikova še dodaja, da če

kulturo enačimo z normativnimi ter vrednostnimi, formalno in neformalno

utemeljujočimi se vplivi, lahko v življenjih teh mladostnikov ločimo vsaj:

- kulturo njihovih staršev pred prihodom v novo okolje oziroma kulturo

njihovih sorodnikov v rodnem kraju njihovih staršev;

- kulturo njihovih staršev po selitvi s pečatom prilagajanja, sprememb ter

novega načina življenja;

- kulturo njihovega ožjega okolja, vrstnikov;

- kulturo, posredovano v šoli preko transparentnega učnega načrta / skritega

učnega načrta (prepričanj ter nagibov, ki jih učitelji posredujejo z vsem

svojim vedenjem) / z vrstniško kulturo;

- kulturo, posredovano preko množičnih medijev na nacionalnem nivoju.

Špela Razpotnik vidi etnijo, ki se razlikuje od rase (genske kategorije, ki je vidna

z fizično obliko) ali naroda (socio-politična kategorija, povezana z dejanskimi ali

potencialnimi mejami države), kot kulturno kategorijo. Ta predstavlja določene

vedenjske vzorce, ki se prenašajo iz generacije v generacijo in ni nujno povezana z

državnimi mejami. Koncept etnije tako omogoča pojem druge generacije

priseljencev. Zanje velja, da so rojeni v gostujoči državi a razpeti med dve kulturni

okolji. Od teh dveh pa eno, preko starševske vzgoje, še posebej bistveno zaznamuje

28

njihova življenja ter jim še posebej v okoliščinah družbene neuveljavljenosti nudi

oporno točko njihove identitete.

Dejansko postajajo družine vedno bolj raznolike, tako McAdoo (1999) govori kar

o razvoju 'družinske etničnosti'. Družinska etničnost vključuje tradicije družinskih

prednikov, družinskih članov in njihove kulturne značilnosti. Le te zajemajo

družinske običaje, navade, posebnosti (slavja, hrano, verske obrede itd), jezik in

družinske zgodbe (vedenje o tem, kdo, kako in zakaj se je preselil v deželo

sprejemnico), ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Vključevanje družinske

etničnosti v etnično identifikacijo posameznika je lahko intenzivno, lahko pa je bolj

na simbolni ravni.

29

5. PREDSODKI IN STEREOTIPI

»Sam eni pa dajo ljudi točno po takih predalčkih,

zdej če si Bosanc, si slab…«

(žena, pogovor 1)

V etnično heterogeni družbi so prisotni tudi predsodki in stereotipi, ki se izražajo

pri odnosih do 'drugih/drugačnih'.

Stališča in prepričanja so pomemben del našega duševnega in medosebnega

življenja, saj vsakodnevno opravljajo svojo vlogo in nam omogočajo, da si

ustvarjamo podobo sebe, drugih in podobo sveta, kakršna pač je. Pomembna so, ker

se po njih in po tej podobi sveta, ki izhaja iz njih, tudi ravnamo.

Nemajhen del teh stališč in prepričanj obsegajo relativno enostavne in trdno

zasidrane sodbe in presoje, ki se nanašajo na različne znane osebe, objekte, pojave in

dogajanja. Nekaj takšnih sodb si ustvarimo sami in imajo povsem individualen

značaj. Mnoge pa so razširjene in si jih delijo manjše in večje skupine. Če

povzamemo po Janeku Museku (1994) prav takšnim, skupinsko veljavnim,

stabilnim, enostavnim in posplošenim kognicijam (sodbam, predstavam, stališčem in

prepričanjem), ki se nanašajo na različne objekte, pravimo stereotipi. Skupinskim

stereotipom, ki se nanašajo na pripadnike lastne socialne skupine pravimo

avtostereotipi. Če se nanašajo na pripadnike drugih socialnih skupin, so to

heterostereotipi. Nacionalni avtostereotipi pomenijo torej skupek predstav, ki jih

pripadniki nacionalne skupnosti gojijo o samih sebi oziroma o tej skupnosti sami.

Nacionalne heterostereotipe pripadniki neke nacionalne skupnosti uporabljajo za

pripadnike drugih nacionalnih skupnosti (in obratno ti do njih).

Stereotipe navadno tesno povezujemo s predsodki. Te Janek Musek (1994)

razlaga kot vnaprejšnje in nekritično prevzete vrednostne sodbe, ki ne temeljijo na

logično in empirično utemeljenih presojah, ampak na nekritično stereotipnih,

posplošenih predstavah, ki so skrajno poenostavljene in kategorične (»vsi južnjaki se

30

izogibajo dela«). Kljub neutemeljenosti se zaradi svoje enostavnosti in jasnega

predznaka, predsodki in stereotipi zlahka uveljavijo v skupinah posebno tedaj, kadar

opravljajo neko pomembno psihološko funkcijo. Torej takrat, ko omogočajo lažje

razlikovanje med skupinami, pomagajo ustvariti vzdušje kohezivnosti in večje

vrednosti pripadnikom neke skupine.

Predsodki torej temeljijo na stereotipnih, poenostavljenih sodbah. Od običajnih

napačnih sodb se razlikujejo po tem, da so izredno odporni. Musek opozarja, da jih

zlepa ne opustimo tudi tedaj, kadar smo soočeni z utemeljenimi dokazi, da ne veljajo.

Pa vendar imajo predsodki v vsakdanjem življenju veliko vlogo. »Sestavljajo

dobršen del naše 'stališčne folklore', mentalitete in 'zdravega' razuma. Prav tistega

'zdravega razuma', ki ga je že Francis Bacon (1982) kritiziral kot 'plemenske idole'

(idola tribi; 'zablode človeške narave'), in ga je nato Hegel označil kot skupek

predsodkov (po Nowotny, 1982).« (Musek, 1994, 27).

Kot nadaljuje Musek, je osnovni princip stereotipov in predsodkov skrajno

elementaren in psihološko ekonomičen. Njegov temelj je bipolarna opozicionalna

shema dveh nasprotnih elementov, ki ju lahko označimo kot 'prijatelj' in 'sovražnik'.

To shemo lahko pri naši temi preslikamo kot 'naš' in 'tuj/njihov', pri čemer se oznaka

'naš' nanaša na pripadnika lastne etnične pripadnosti, medtem ko 'tuj/njihov'

predstavlja posameznika, ki izhaja iz druge etnične skupnosti.

Ta shema omogoča, da vežemo na oba elementa vrsto atributov in to po sila

enostavnem in primitivnem pravilu: na prvi element se vežejo vsi pozitivni atributi,

na drugi element pa vsi negativni. Tako bi lahko v celotni shemi razvitega predsodka

razlikovali nosilca in atribute predsodka: nosilec je 'naš' ali 'njihov', atributi pa so

lastnosti, ki jih pripisujemo nosilcu. Le od okoliščin je odvisno, koga bomo v shemi

identificirali kot 'njihovega'; to je najbolj variabilen del sheme. 'Naš' je bolj določen:

v vsakem primeru so to pripadniki skupine, s katero se lahko mi sami identificiramo

ali nam je kako drugače psihološko blizu.

Taka shema nam lahko razloži črno-bele presoje, ki so včasih naravnost

paradoksne. Popolnoma ista dejanja in isti motivi so ocenjeni diametralno nasprotno

in to zgolj glede na to, ali jih pripišemo 'našemu' ali 'njihovemu'. Če 'naš' napade, je

to lepo in prav, saj je bil izzvan, se je branil, ima plemenite nagibe, da maščuje

storjene krivice. Če pa to stori 'njihov', je nizkotni agresor, ogroža svobodo drugih

31

itd. Kar stori 'naš', je dobrohotno in sprejemljivo, če isto stori 'njihov', je to

zlonamerno in nesprejemljivo.

Shema 'naš' – 'njihov' vodi k tako imenovanemu 'pojavu zrcalne podobe'. Podobi

'naš' in 'njihov', gledani z dveh različnih taborov, se ujemata, vendar sta si vzajemno

nasprotni.

Za pomembni faktor, ki preprečuje spremembo stereotipa ali predsodka, Musek

izpostavi selektivni izbor informacij. Med lastnostmi, ki jih pripisujemo 'njihovemu',

je kajpak tudi ta, da se mu ne sme verjeti. O njegovih dokazih nočemo slišati ničesar,

lastno propagando pa nekritično sprejemamo, saj je del naše sheme o 'našem' tudi to,

da ne laže (Musek, 1994).

Situacijo v kateri so se razvili predsodki in stereotipi o 'južnjakih' s strani

Slovencev je Špela Razpotnik (Dekleva, Razpotnik, 2002) zaobjela pri naslednjem

opisu. Slovenija je bila najzahodnejša (ne le geografsko, temveč tudi po politični ter

družbeno-ekonomski usmeritvi) republika tedanje Jugoslavije. Ker se je v povojnem

času pojavila potreba po delovni sili, so se nanjo odzvali državljani manj razvitih

republik, kar so le druge besede za začetek ekonomskih migracij. Prišleki so si v

novem okolju postopoma začenjali ustvarjati domove ter družine. Domače

prebivalstvo je nanje gledalo kot na južne sosede s posebnimi manirami, ki so v

Sloveniji zato, da opravljajo slabše plačana ter neugledna dela – taka, ki jih Slovenci

raje ne bi opravljali (čistilke, komunalni delavci, gradbeni in drugih vrst težki fizični

delavci, kuharice v menzah ipd.). Čeprav tako stanje, kot opozarja Razpotnikova, ni

nikoli zajelo vse resnice, se je opisana slika o priseljencih postopoma utrdila v

takorekoč ponarodelo. Njene usedline so v javnosti zasidrane še danes.

Družbene razmere na nivoju celotne Jugoslavije so se postopoma spreminjale.

Čez leta se je povečala stopnja nezaposlenosti in s tem so najslabše plačana dela v

večji meri postajala tudi stvar Slovencev. Pod vplivom te in širših družbenih

sprememb se je s časoma spreminjal odnos domačega prebivalstva do priseljencev,

tedaj mnogih že ustaljenih prebivalcev Slovenije. Postopoma niso bili razumljeni

predvsem kot pomoč, pač pa vse bolj kot konkurenti. Domače prebivalstvo jih je

začenjalo vse bolj obtoževati, če so se v družbi kazali še kako drugače kot delavci z

edino mislijo nahraniti lačno družino v drugi republiki. Mnogi so ohranjali svoj način

32

življenja ter stike s svojim rodnim okoljem in bili zato videti pomanjkljivo

prilagojeni slovenskemu kulturnemu okolju. Krivda za to je bila zlahka najdena na

njihovi strani. »Topoumni so ali preponosni, zaničujejo slovenski jezik, že leta so tu,

pa se še vedno niso naučili jezika dežele, ki jim daje kruh. V Nemčiji pa se vendar

zlahka naučijo nemško.« je bilo pogosto slišati. Slovenski jezik in jeziki nekdanjih

jugoslovanskih republik so si zelo podobni in posebej za zgolj instrumentalno

vključevanje v okolje, delavcem tedaj ni bilo nujno obvladovati slovenščine,

opozarja Razpotnikova. »Dežela, v kateri živimo, ni vedno upravičila ter niti danes

ne upravičuje v celoti naziva, ki ji gre v skladu z – očitno naivnim poimenovanjem,

sprejemajoča dežela oziroma se je njen sprejemajoči odnos izkazal za zelo

pogojnega.« (Dekleva, Razpotnik, 2002, 23).

Glede izražanja predsodkov in negativnih čustev Karmen Medica (2006)

ugotavlja, da se v današnjem času diskriminatornost na splošno ne kaže več v

odkritem nasilju do drugih skupin (še vedno je v vsakdanjem življenju tudi takšnega

neposrednega nasilja zaradi drugačnosti vselej preveč, tako pri nas kot drugje po

svetu). Namesto odkritega izražanja čustev danes bolj prevladuje izogibanje stikom,

vzdrževanje od vseh pozitivnih čustev, distanca, ignoriranje, cinizem do pripadnikov

drugih etničnih skupin.

Tipično sodobno obliko izražanja nestrpnosti Medica ponazori z naslednjim

primerom: »Nič nimam proti Romom, muslimanom, južnjakom, homoseksualcem,

razen tega, da mnogi živijo na račun socialne podpore in se izogibljejo delu«

(Medica, 2006, 119). Tako se stigmatizacija in diskriminacija etničnih ali drugih

skupin kaže, ko se pripadnost določeni manjšini izenači z nekim 'problemom'.

Karmen Medica na tem mestu opozarja, da iz takšnega razmišljanja sledi le korak od

'imigranta' k 'roparju'. Kot glavni absurd vidi to, da so pripadniki manjšin praktično

vnaprej obsojeni, pa ne za nekaj kar so storili, ampak za nekaj kar bi lahko v

prihodnosti storili drugi.

Poleg zgornjih opisov predsodkov in stereotipov, ki se nanašajo na priseljence sta

nam vsem znani in (pre)trdovratno usidrani oznaki 'Fate – čistilke' ter 'Muja –

fizičnega, neumnega delavca'. Te predstave, ne samo, da so žive v šalah družabne

33

folklore, temveč so žal prevečkrat zasidrane in posredovane tudi preko javnih

množičnih medijev in 'kulture', kar omogoča nenehno vzpostavljanje zelo

enostranskega, črno-belega pogleda in obravnavo tematike 'naših tujcev'.

34

6. KAKO JE POTEKALO RAZISKOVALNO DELO

6.1. NAMEN RAZISKAVE

Tematika medetničnega in medkulturnega dialoga v današnjem času prežema

velik del vsakdanjega življenja tako na ravni posameznika, kot tudi širše družbe, pa

naj bo to na političnem, socialnem ali gospodarskem področju. Prav iz te tematike

izvirajo tudi svetovni družbeni problemi, ki jih najpogosteje označujemo z

naslednjimi pojmi: nacionalizem, segregacija, rasizem, nestrpnost, v skrajnih

primerih tudi terorizem, genocid, vojaški spopadi. Kot droben del pri razumevanju te

tematike, sem želela raziskati področje, kjer se dialog med različnimi etnijami in

kulturami odvija v vsakdanjem življenju. In ta dialog je verjetno najbolj živ prav na

stiku, na intimni ravni posameznika, ko vstopa v zakonsko zvezo s pripadnikom

različne etnične skupnosti. Tako sem želela pobližje spoznati primer, kjer se

dejansko prepletajo različnosti, ki izhajajo iz drugačnih etničnih in kulturnih ozadij.

Pri tem lahko izpostavim tudi to, da se na primeru etnično mešanih zakonskih zvez

ne odraža zgolj odnos dveh posameznikov, temveč je v to razmerje, ki zajema

različni etniji, vpeto tudi širše sorodstvo zakoncev. Tako lahko prav ti primeri

služijo kot eden od možnih načinov v procesu vzpostavljanja pravičnejše medetnične

družbe in zgled sobivanja različnih kulturnih skupnosti.

6.2. HIPOTEZI RAZISKAVE

Hipotezi izhajata iz mnenja, da so etnično mešane zakonske zveze posebna oblika

sorazmerno trajnega medkulturnega soočenja na medosebni ravni partnerskega in

družinskega življenja. V tej raziskavi je ključno zanimanje za subjektivne percepcije

posameznika o življenju v mešanem zakonu. Pri tem bi želela zaobjeti mnenja in

poglede posameznika ter njegovo dojemanje vsakdanjega družinskega življenja v

etnično mešani zvezi.

35

HIPOTEZA 1: Iz izkušenj na terenu izhajam iz domneve, da je samopercepcija

etnično mešanih zakonov podobna samopodobi povprečne slovenske družine, čeprav

je zaznati določeno mero stereotipizacije in stigmatizacije s strani večinskega

prebivalstva.

Izhajam iz predpostavke, da tako v etnično homogenih kot tudi etnično

heterogenih družinah pri soočenju med partnerjema na ravni vsakdanjega življenja

prihaja do različnosti. Te diferenciacije izvirajo iz različnih ozadji iz katerih izhajata

partnerja. Prav te različnosti pa so pri etnično mešanih parih bolj izpostavljene in se

tudi v večji meri pripisujejo kot posledica etnične pripadnosti. Tako je etničnost

posameznika v primeru etnično mešanih parov tudi predmet stereotipnih sodb in

predsodkov s strani okolice in širše družbe.

HIPOTEZA 2: Starši, ne glede na njihovo etnično identiteto, v prvi vrsti

posredujejo svojim otrokom tiste primarne družinske vrednote in norme, katere

določa okolje, kjer družina živi.

Tu determinanta prostora ni zaobjeta zgolj kot neposreden vpliv na dinamiko

družinskega okolja, temveč je prostor pomembnejša predpostavka pri odnosu in

željah staršev, da bi bili njihovi otroci čim bolj uspešni in srečni. Iz tega izhodišča

želijo starši pri vzgoji otrok upoštevati značilnosti dejanskega okolja kjer družina živi

in s tem omogočiti, da bi imeli njihovi otroci čim več možnosti za lastno

samouresničitev in sprejetje v družbi.

Poleg zgoraj omenjenih hipotez, sem v raziskavi želela zaobjeti tudi naslednja

področja, ki pomembneje prispevajo k razumevanju in orisu širše slike procesov, ki

potekajo znotraj etnično mešanih zvez:

- kako sta se partnerja spoznala in kakšen je bil odziv njunih družin in širše

okolice;

36

- kakšno je vsakodnevno življenje znotraj družine (kako je potekala vzgoja otrok,

kakšni so družinski prazniki, uporaba jezika, prenašanje kulture, kakšni so službeni

in medsosedski odnosi, kakšne so izkušnje o družbeni sprejetosti);

- kakšen pomen in vpliv so imeli dogodki v širši družbi na družinsko življenje

(razpad Jugoslavije, osamosvojitev Slovenije, vojne na Balkanu…);

- kakšni so cilji in pričakovanja družine v prihodnosti.

Raziskovalno delo je potekalo v dveh delih. Prvi del je zaobjemal teren, kjer sem

opravila pogovor s petimi etnično mešanimi zakonskimi pari. V drugem delu sem

pridobljene podatke najprej zapisala in jih nato poskušala čim bolj sistematsko in

shematsko obravnavati.

6.3. KDO JE SODELOVAL PRI RAZISKAVI

V raziskavo je bilo vključenih pet etnično mešanih zakonskih parov, pri katerih je

bil eden od partnerjev pripadnik slovenske narodnosti, za drugega partnerja pa je

veljala predpostavka, da je njegov izvor izhajal s področja Bosne in Hercegovine, pri

čemer se je lahko iz BiH v Slovenijo priselil posameznik sam ali pa je potomec

priseljencev. Da je determinanta 'drugega' opredeljevala prostor izvora in ne

narodnostne pripadnosti je zgolj posledica polemičnosti poimenovanj, ki različno

označujejo pripadnosti državljanov Bosne in Hercegovine.9 Na tem mestu bi želela

poudariti, da se je pripadnost narodnosti določala na podlagi posameznikovega

subjektivnega opredeljevanja, torej na osnovi samopripisane opredelitve

posameznika oziroma avtoidentifikacije.

V raziskavi so bili vključeni tako pari, ki so imeli sklenjeno zakonsko zvezo, kot

tudi pari z izvenzakonsko partnersko zvezo, pri čemer sta bili za potrebe raziskave

obe obliki razmerja izenačeni in tako pojem 'zveza' vedno predstavlja oba odnosa.

Informante, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri daljšem pogovoru sem iskala s

pomočjo 'snežne kepe'. Ta metoda zajema poizvedovanje pri prijateljih, znancih in

9 Ta problematika je podrobneje opisana v poglavjih Migracije in Analiza zgodb.

37

sorodnikih, ki so bili na kakršenkoli način povezani s priseljenci ali njihovimi

partnerji. Prosila sem jih, če mi lahko omogočijo, da vzpostavim stik z njimi. Prav

tako sem vsakega posameznika, ki je sodeloval pri raziskavi prosila, če pozna še

kakšen par, ki bi ustrezal kriterijem in bil pripravljen na pogovor.

6.4. ČAS IN PROSTOR RAZISKAVE

Pogovori z informanti so potekali v času od septembra leta 2008 do januarja leta

2009. Kljub temu, da samega prostora, razen ozemlja države Slovenije, v prvem delu

naloge ne izpostavljam podrobneje, se drugi del v večini nanaša na mesto Velenje.

Razen enega para, ki prihaja iz Ljubljane, živijo ostali informanti v Velenju. Velenje

je večetnično mesto v katerem je medkulturni stik mogoče opaziti na vsakem koraku.

Mesto je zraslo predvsem zaradi hitro razvijajoče se industrije, ki je ustvarjala veliko

potrebo po delovni sili, ki so jo zadovoljevali z migracijskimi delavci s področja

tedanje Jugoslavije. V zadnjih štiridesetih letih se je ustvarila specifična demografska

struktura, ki se je izoblikovala ne le kot rezultat ekonomskih imigracij, temveč

posledično tudi zaradi zgodovinskih, političnih in družbenih procesov. Med

avtohtonim slovenskim prebivalstvom ter različnimi priseljenskimi skupinami iz

republik nekdanje Jugoslavije se je vzpostavil odnos sobivanja, pa naj bo to na

delovnem mestu, v blokovskih naseljih, pri šolanju otrok, preživljanju prostega časa

itd.

6.5. KAKO JE POTEKAL INTERVJU

Za raziskavo sem uporabila metodo poglobljenih polstrukturiranih intervjujev.

Sicer sem imela vprašanja vnaprej pripravljena in razdeljena na posamezne tematske

sklope, a sem želela s pogovorom prostega teka doseči določeno stopnjo

sproščenosti, ki je bila potrebna predvsem pri intimnejših ali družbeno nezaželenih

38

temah. Bila sem tudi pozorna, da s svojimi vprašanji ne bi umetno ustvarjala razlik

med partnerjema.10

Cilj pogovorov je bil spoznati percepcije sogovornikov. Zanimal me je njihov

pogled in dojemanje samih sebe, kot tudi njihovo mnenje kako jih dojema okolica,

kakšno je njihovo vsakodnevno življenje doma in na delu, kakšne so dimenzije

njihovih medosebnih odnosov, kakšna so neformalna nenapisana pravila, ki jih imajo

ali jih opažajo v družini in širši družbi. Preko pogovora so sogovorniki predstavili

svojo življenjsko zgodbo in življenjske zgodbe njihovih bližnjih. Zato lahko rečemo,

da so ti intervjuji tako avtobiografski kot tudi biografski.

Ta raziskava sodi med tako imenovane študije primera. Iz tega izhaja, da je

osnovni namen tovrstnega raziskovanja odkrivanje specifičnih pojavov in procesov v

konkretnem prostoru in času. Kljub temu da vzorec, ki je zajet v raziskavo ni

reprezentativen in zato pridobljenih rezultatov ne smemo samoumevno posploševati,

to ne pomeni, da pri pojavnosti etnično mešanih zakonov v podobnih okoljih ne

moremo vzpostaviti določenih primerjav.

Pogovore sem zaradi doslednejšega kasnejšega zapisa in s privolitvijo

sogovornikov snemala. Kasneje sem za vse intervjuje naredila transkripcijo. Pri

zapisu sem poskušala čim bolj dosledno zapisati glasovne posnetke. Zaradi

obljubljene anonimnosti sogovornikov, sem imena v govoru, pri zapisu spremenila v

zaimke. Oznake sogovornikov so M ali Ž, pri čemer M označuje moža, Ž pa ženo.

Sledeče število označuje kateri par po vrstnem redu opravljenih pogovorov je, npr.

'Ž1' označuje ženo iz prvega para. Oznaka J predstavlja vprašanja, ki sem jih

zastavljala sama. Na mestih kjer sogovorniki obmolčijo, sem zapisala znak treh pik

(…). Če je govor zajemal preklinjanje, sem črke zamenjala z zvezdicami (*****).

Po končanem prepisu intervjujev, sem vsebino pogovorov razdelila v tematske

sklope in jih označila s primerno kodo, za primer: 'prihod v Slovenijo', 'družinski

10 Na to opozarja Špela Kalčić, ki je tudi sama sodelovala kot informantka. »/…/(vprašanja op.a.) s

katerimi so želeli odkriti stopnjo drugačnosti mojih kulturnih praks in me z vsakim novim vprašanjem

konsistentno konstruirali kot drugo.« (Kalčić, 2007, 11).

39

prazniki' itd. Tako sem kasneje lažje primerjala določene teme med posameznimi

pari.

Vsem sodelujočim pri raziskavi bi se želela še posebej zahvaliti, da so mi dovolili

vstopiti v njihova intimna družinska življenja in z mano delili svoje zgodbe, svoje

bridke in žalostne trenutke ter veselje ob njihovih življenjskih uspehih. Hvala vam za

vaš čas, hvala vam za vašo pripravljenost in odprtost.

40

7. PREDSTAVITEV ŽIVLJENJSKIH ZGODB

Ker je glavni poudarek na osebni percepciji posameznika in njegov pogled na

življenje v etnično mešani zakonski zvezi, sem pri strnjenem povzetku življenjskih

zgodb vključila tudi izseke iz opravljenih intervjujev. S tem sem želela predstaviti

pristnost in posebno intimno vzdušje, ki ga s svojim pripovedovanjem vzpostavljajo

informanti.

7.1. POGOVOR 1

7.1.1 KAKO SEM NAVEZALA STIK IN MOJI VTISI

Za prvi par sem izvedela od brata. Omenil mi je znanca, ki ga pozna iz službe in

za katerega je vedel, da je prišel iz Bosne in je poročen s Slovenko. Brata sem

prosila, če mu lahko omeni, da želim pripraviti diplomsko nalogo na temo etnično

mešanih zakonov in če bi bil pripravljen sodelovati pri intervjuju. Po pozitivnem

odzivu mi je brat posredoval gospodovo telefonsko številko in tako sem navezala

prvi stik. Dogovorili smo se, da jih lahko obiščem na domu. Ob prihodu sem bila

zelo presenečena nad njuno pripravljenostjo za sodelovanje. Sta par srednjih let in pri

intervjuju sta sodelovala oba. Pri pogovoru sta, po začetni rahli zadržanosti, povsem

odprto in sproščeno sodelovala. Še posebni vtis je name naredil mož z njegovo

govorico; bila je brez 'balkanskih' naglasov in drugih tujih besed, uporabljal je

'pristno domačo velenjščino starih velenjskih domorodcev'.

41

7.1.2. OSNOVNI PODATKI

Mož je star devetinštirideset let in je leta 1981 zaradi službe prišel iz Bosne. Žena

je stara triinpetdeset let in je rojena v Sloveniji. Glede narodne pripadnosti sta se

opredelila kot ateista11. Imata srednješolsko izobrazbo, po ekonomskem statusu sta

lastno družino uvrstila v srednji razred. Živita v skupnem gospodinjstvu, uradno nista

poročena, imata enega otroka, sina.

7.1.3 KRATEK POVZETEK ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN IZSEKI IZ

INTERVJUJA

Mož v domačem kraju ni imel možnosti zaposlitve in je leta 1981 prišel iz Bosne

v Slovenijo, star enaindvajset let. Tu je dobil zaposlitev, stanovanje in možnost

nadaljnjega izobraževanja. Ker so bili pogoji zanj v Sloveniji neprimerno boljši, se ni

nameraval vrniti domov in je želel ostati tu.

M1: »Jaz mislim, da je bilo celo bolš, kot sem pričakoval… Po prihodu v

Slovenijo sem takoj službo dobu, stanovanje sem dobu, možnost izobraževanja, tak

da ni bil za mene nobeden problem…«

Že od vsega začetka si je mož prizadeval, da bi se čim bolj vključil v tukajšnje

okolje, se naučil jezika ter navezal dobre prijateljske in medsoseske odnose. S

slovenskim jezikom se je srečal že pred prihodom v Slovenijo.

M1: »Nobene ovire ni blo. V vojski sem mel enga prjatla, js sm njega učil cirilico,

on pa mene slovensko… Sm mel v vodu šest Slovencev, pa so oni med sabo govorili,

ko so bli sami in če me je kaj zanimalo, sem vprašu… enga Andreja z Jesenic, se še

zdej obiskujemo, sma dobra frenda, pa enga Tona z Bohinja. T'k da nobenga

problema nisem mel res… T'k da ja, osnove sm mel ja, samo za poslušanje, ne,

govorit pa ne… Pač začel sem v taki družbi delat, ko so bli sami Slovenci in

enostavno sm reku, poslušte fantje, ne mi zamerit, js sm prvič v Sloveniji, normalno

da ne morem jezika znat, ker v Sloveniji so otroke učili srbohrvaščine, dol pa se

11 Več o tem v poglavju Analiza življenjskih zgodb.

42

noben ni slovenščine učil, normalno… In sem reku, posluš me, če je to vžigalnik, pa

če mi rečeš dans, lej to je vžigalnik, juter če ne bom vedu pa p**** vrž ga u mene

j***** da si bom zapomnu tega vžigalnika ana, pač mal… Po šestih mescih pa brez

enga problema. Ker mene je pač zanimalo, js če bi bil v Nemčiji, bi blo glih t'k ko je

v Sloveniji. Če hočeš samem seb dober, pač se moreš naučit, če hočeš, da ti koker

tolk gre solidno, moreš se prilagodit, kjer koli si… pač t'k je…«

Ob prihodu je sprva imel zaradi svoje drugačne etnične pripadnosti nekaj manjših

težav, še zlasti z ženinimi starši.

Ž1: »Ja, ja, sigurno… Pri nas vem, da je mama, men je oče tk kmal umru, je

mama taprvo rekla, tule v Velenju, pa na splošno, k'k bi rekla tole, neke določene

slike so v Južnjakih… In oooo Bosanca, pa spet Bosanca… Ker dejansko, kera

ženska je mela Bosanca, je ne vem, za tiste cajte je, ne da je bla manj vredna, ampak

grdo so jo skoraj gledali… Ampak zdej je pa čedalje več tega, zdej se to spreminja

vsak dan… Moja mama je pač bla, je rekla joj bog ve iz kod je, k'k je, na enkrat boš

nosla to, t'k je, t'k se boš mogla oblačit, t'k je… Moja mama je bla t'k mal bol

cerkveno… mal je blo… foter je bil čisti komunist, ampak je prevladovala fotrova

beseda, t'k da sma oba z bratom vzgojena bol v tistem drugem duhu…«

Moževi starši so na zvezo gledali brez večjih zadržkov.

M1: »Ker moja starša sta bla pač taka, pač mal sveta sta vidla an, hodla sta

vseposod. Delal je foter na Jesenicah tu, pa pol je šel v Nemčijo, pa je bil v Bosni, t'k

da je doživljal vsega in svašta, pa je reku če je za tebe dobr, je za naju tud…«

Ž1: »Ja… ona dva bolj gledata kot človeka samga, mene sta gledala kot človeka

ko sm dol pršla, ni važno zdej ka sm… Jaz sem do njih dobra, oni so do mene dobri…

In tud je pol moja mama tud ko je vidla k'k je situacija, prvo se je bala ane, rekla no

res, bolšga človeka ne bi mogla najdit, glih t'k je blo… Ker je res, to je res, tkle ko

vidiš, pa spoznaš, jaz ogromno teh… Sej nekatere so se tud nasankale ane… Maš pa

teh Slovencev recimo, ko maš… Jaz mam brata, bogvar je moj brat, ampak, še zdavč

ni t'k dober a veš, kljub temu, da je Slovenc. Sam eni pa dajo ljudi točno po takih

predalčkih, zdej če si Bosanc, si slab, če si Šipter si t'k skor za ubit ane… Tkle jih

majo a veš ane… sam določena kasta je dans neki vredna… in to so taki ljudje, ko

tak vidjo in ne morš…«

43

Ob prihodu v Slovenijo se mož spominja, da je širša družba njega in ostale

prišleke z območja nekdanje Jugoslavije označevala z izrazom »švedi«. Zakaj ravno

tako, še danes ne razume najbolje. Se pa osebno zaradi tega ni nikoli preveč

obremenjeval saj je vedel, da je to zaradi širšega neutemeljenega prepričanja in se ne

nanaša na njegove osebne karakteristike.

Z ženo sta se spoznala na enem izmed plesov, katerih je bilo v tistem času več kot

danes. Uradne poroke nista imela, ker jima 'papir' ni predstavljal pomembnejšega

zagotovila za uspešno skupno življenje. Da sta za kraj bivanja izbrala Velenje, je v

največji meri odločala tukajšnja možnost zaposlitve.

Odločila sta se za enega otroka, kateremu sta dodelila 'slovensko' ime, da bi se

lahko kar najbolj vključil v družbo, v kateri živijo. Pri vzgoji sta sodelovala oba

starša, jezik družine je bila vedno slovenščina. Praznujejo slovenske praznike,

ponavadi v ožjem družinskem krogu. Pri hišnih opravilih sodeluje celotna družina,

čeprav mož izhaja iz okolja, kjer so dela strogo deljena po spolu.

Ž1: »Tu opravlja mož vsa dela, doli pa ne, ne sme…«

V prostem času se mož ukvarja z lovstvom, žena pa si najraje na televiziji ogleda

kakšen dober film. Oba uživata ob 'jugo muziki', ženi so še posebej všeč besedila, za

katera pravi, da je to nekaj za njeno dušo. Njuni prijatelji so večinoma Slovenci,

čeprav imata v bloku kjer stanujeta sostanovalce, ki so pripadniki različnih etničnih

skupnosti iz nekdanje Jugoslavije. Kljub temu ohranjata s sosedi dobre medsoseske

odnose in se z vsemi lepo razumeta. To, da se v prostem času družita praviloma s

Slovenci, je prej posledica tega, da so to po večini znanstva iz službenih okolij, ko

rezultat kakšnih njunih osebnih prepričanj.

Pri odnosih med širšimi družinskimi člani je mož izpostavil, da ima spoštovanje

starejših v Bosni večji pomen, kot v Sloveniji.

M1: »Ja, sam k'k naj rečem an, js bi prej sprejel življenje s taščo, da bi za njo

skrbel na stara leta, skor bolj, ko pa žena z lastno mater, an…«

Pri spoznavanju običajev in ljudske folklore sta v smehu priznala, da je imela žena

večje 'težave' ob njunih obiskih pri moževi družini, kot mož pri prilagoditvi v

slovensko okolje. Po začetnem nepoznavanju in nerazumevanju se je žena, ko ji je

mož predstavil in razložil določene elemente vsakdanjega življenja njegovih svojcev

in vaščanov, zlahka vživela tudi v njihova življenja. Žena se spominja, da ni

44

pričakovala tako velike gostoljubnosti. Od doma je bila vzgojena, da ni vljudno

puščati hrane in pijače, ki ti jo gostitelj postreže. Ob obiskih pri moževih sorodnikih

je to skoraj nemogoče, saj je njihova navada ta, da vedno znova dodajajo hrano in

dolivajo pijačo, saj po miza ne sme biti prazna in kava se vedno znova doliva. V

smehu se spominja tudi različnih darilc, ki jih je prejela ob obiskih pri moževih

znancih. Spoznala je, da tudi če nekdo nima nič, bo gostu/gostitelju ob srečanju

podaril malenkost, pa naj bo to karkoli. Obdarovanje je pri njih ustaljena praksa, še

posebej otroci pričakujejo, bodo ob obisku prejeli darila. Najbolj so seveda veseli

pozornosti v obliki denarja. Žal tega ob prvem obisku ni vedela in se je zaradi tega

počutila malo nelagodno. Kasneje je pred vsakim odhodom v Bosno že doma

pripravila darilca za vsakega, ki so ga nameravali obiskati in to počne še danes.

Na temo ljudske folklore je mož omenil tudi »šetnjo«, večerni sprehodi po

'promenadi' ali soseski. V njegovem domačem kraju je to družabni večerni sprehod,

kjer se srečujejo ljudje, se družijo in pogovarjajo. Sam to vidi tudi kot »razkazovanje

statusnih simbolov«. Ljudje tako želijo pokazati nova oblačila in nakit, ki ga imajo.

To prakso »šetnje« intervjuvanec opaža tudi v Velenju, saj so to navado s seboj

prinesli priseljenci in njihovi potomci. Čeprav v Velenju ni določene promenade, se

lahko opazi večerne sprehode po soseski, ki ga izvajajo predvsem mlajši in starejši

posamezniki - najstniki in upokojenci.

Na temo razpada Jugoslavije, balkanskih vojn in osamosvojitve Slovenije sta

sogovornika poudarila, kako pomembno vlogo so imeli mediji v tistem času in kako

različno so poročali o dejanskem stanju ter tako delili ljudi. Opazila sta, da so

regionalni mediji s področja BiH in Srbije prirejali dejstva v korist lastnim

narodnostnim skupnostim. Indirektno (pogovor na to temo je potekal z nekaj zadržki

s strani intervjuvanega para in ne ravno tekoče) sem lahko razbrala, da je bil mož

pripadnik Jugoslovanske ljudske armade. Zaradi tega je ob nastopu osamosvojitve

Slovenije čutil nelagodje, saj je pričakoval, da bo JLA zahtevala njegovo

sodelovanje. Ker se je sam osebno zavzemal za osamosvojitev Slovenije, je

pričakoval negativne sankcije s strani Jugoslovanske vojske. Omenil je tudi prigodo,

ki se mu je zgodila v času balkanske vojne. Med prečkanjem meje, želel je obiskati

sorodnike, ki so ostali v Bosni, je skoraj izgubil življenje. Med pregledom so vojaki v

njegovi denarnici našli njegovo sliko, na katero je nič hudega sluteč že davno

45

pozabil. To je bila slika iz otroštva, na kateri je, kot pravi sogovornik, zgolj slučajno

nosil pokrivalo značilno za muslimane. Še danes pravi, da je samo čudno naključje

krivo, da je še živ. Mož je še dodal, da je to samo dokaz absurdnega obsedenega

stanja, ki je bilo prisotno v vojnem stanju.

Da bi v poznejših letih odšla živet v Bosno ne razmišljata. Pravita, da tu živita, tu

sta si ustvarila dom in tu nameravata ostati. V Bosno pa bosta vedno z veseljem odšla

na obisk in oddih.

7.2. POGOVOR 2

7.2.1. KAKO SEM NAVEZALA STIK IN MOJI VTISI

Za ta par sem izvedela od prvega intervjuvanega para, ki sta mi tudi posredovala

telefonsko številko. Po predhodnem telefonskem pogovoru, ko sem razložila kaj me

zanima in okvirno kako pogovor poteka, sem se dogovorila za obisk pri njih doma.

Sprejela me je žena, s katero sva se že takoj po začetni predstavitvi ujeli in pogovor

je lahko stekel. Mož takrat ni imel časa, da bi prisostvoval pri pogovoru. Po ženinih

besedah tudi ni pokazal pretiranega zanimanja in želje za sodelovanje. Zato je na tem

mestu potrebna opomba, da je njuna življenjska zgodba predstavljena s perspektive

ene, ženine strani.

7.2.2. OSNOVNI PODATKI

Žena je stara enainštirideset let, po narodnosti je Slovenka in ima srednješolsko

izobrazbo. Mož je star dvainštirideset let, po narodni pripadnosti je bosanski Srb in

ima srednješolsko izobrazbo. Po statusu je žena družino uvrstila v srednji ekonomski

razred. Par je poročen in ima dva otroka.

46

7.2.3. KRATEK POVZETEK ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN IZSEKI IZ

INTERVJUJA

Mož je rojen v Sloveniji. Njegovi starši so prišli iz Bosne, saj je njegov oče kot

rudar dobil zaposlitev v Velenju. Ob prihodu so bili prepričani, da bodo v Sloveniji

ostali le do upokojitve in se nato vrnili domov, kjer so tudi ves ta čas gradili hišo. A

so tu ostali.

Ž2: »Lej k'k je blo… Oni so prvo kar bom rekla zelo izredno v redu družina, ma

krasna starša. Oni so enostavno misli, da bojo tu delali, pa da bojo pol šli dol živet,

da bojo tu do penzije, pol pa bojo šli dol. Oni so dol tud hišo puvali, no zdej pa ni

nobenga, ko bi šov dol živet. So pa pričakovali, da bo vsaj sin šel dol živet, ja to so

bla pričakovanja…«

Moža je spoznala v drugem letniku srednje šole, pri rosnih šestnajstih letih. Zaradi

različne narodnostne pripadnosti s sprejetjem s strani njunih staršev, nista imela

problemov. Žena se spominja, da ni občutila nikakršnih pomislekov od lastne

družine glede izbranega partnerja, čeprav ji mama šele zdaj prizna, da ji sprva ni bilo

vseeno.

Ž2: »Čuj takrat nisem občutla, čeprav zdle mi recimo mama reče kdaj, da se je

sekirala.«

J: »Prej ti pa tega ni dala vedeti?«

Ž2: »Ne. Pr nas je bil ta problem, da recimo moj oče, pa možev oče sta bla

sodelavca celo življenje in v bistvu sta se poznala. In moj oče je vedu iz kake familije

mož prihaja. Recimo to je res, res fajna družina. In zarad tega ni bil razočaran. Ker

ve čigav sin je, k'k je oče v redu, k'k je mama v redu. Sam zarad tega. Če bi pa js

mela kerga k'r t'k enga Bosanca, bi mi pa verjetno branli. Js mislim, da mi sam zarad

tega niso takrat, ker je pač to bil on, ker so ga poznali. Zarad tega nism mela

problemov. Verjetno bi jih pa mela, če bi si kerga drugega Bosanca dobila.«

Žena se je počutila pri moževi družini sprejeta in tudi nikoli ni občutila, da bi

obstajale zaradi njene drugačne narodnosti kakšne ovire ali neodobravanja.

Razmišlja tudi o tem, da bi bilo njunim staršem lažje, če bi si vsak izbral partnerja

iste narodnosti.

47

Ž2: »Ne, nobenih problemov v bistvu ni blo, vsaj iz njihove strani ni blo nobenih

problemov, da sem js Slovenka. Oni so me takoj vzeli za svojo in to je to… /…/ Ne

vem, nism nikol mela taga občutka, tud mi nikol noben ni nič reku, kaj pa vem, da bi

bolj pričakovali, da bi… Mogoče bol zaradi samga načina življenja ko ga majo,

Južnjaki so drugačen tip ko pa Slovenci, to je vsekakor… Da bi mogoče jim blo lažje,

prej ko sm bla js mlada. Zdej ko sem starejša so veseli, da sm Slovenka, ampak prej

mogoče bi jim blo lažje, če ne bi bla Slovenka, da bi poznala bol njihovo kulturo, da

bi jih bol sprejela…«

Poročila sta se pri dvajsetih letih v Sloveniji, imela sta civilni obred v družinskem

krogu. Čeprav je žena vedela, da si moževi starši želijo veliko poroko tako tu, kot

tudi v Bosni, po njihovih navadah in običajih, je v izogib temu vztrajala pri skromni

mali poroki. Danes pravi, da je to bila bolj njena kot moževa poroka in ji je žal za to.

Ž2: »Sma mela malo poroko, ker js še takrat pri dvajsetih letih nisem nekak

sprejela, da bi prišli Bosanci gor, pa mi neki z enimi odojki srali pa tk naprej. Js si

tega sploh nisem znala predstavlat in smo meli zaradi tega zelo malo poroko. Oni so

si tega želeli, to pa vem, da so si želeli, da bi šla midva dol, pa bi se tuki civilno

ženla, pa dol še po njihovem običaju, pa js nisem tega sprejela nikakor. Danes mi je

žal, če bi se zdejle ženla bi to sprejela, zakaj ne… Pač dober, ljudje se

spreminjamo… mal dozorimo… /…/ Tuki bom rekla, da sm js bla takrat mal

nesramna, ker sm bla mlada, da jih sploh nism zravn spustila, ker me je blo strah, da

ne bi blo kakega odojka no. To si še dans ne oprostim, da jih nisem spustila nč kej in

v bistvu so dali roke stran. Je blo bolj moje, ko najino. Res, to pa priznam.«

Ker sta oba, mož in žena, iz Velenja in imata tu tudi zaposlitev, sta se odločila

ostati tu. Jezik, ki ga uporabljajo v družini je slovenski. Mož ni imel težav z jezikom,

saj so že v njegovi družini govorili slovensko.

Ž2: »Ne, nobenih problemov… Doma so, dokler so hodli otroci v šolo, govorili

slovensko. T'k no slovensko, Bosanci t'k govorijo slovensko bol pola pola, ampak so

govorili slovensko… ja to pa strogo. In tud nikoli jih ne boš čula, da bi oni med sabo

govorili, moj mož pa starši srbsko al hrvašlo, srbskohrvaško, al k'kr koli…«

Pri vzgoji otrok sodelujeta oba. Žena dodaja, da se lažje usklajujeta glede vzgoje

tudi zato, ker nista verna. Žena sicer izhaja iz krščanske družine in je otroka tudi

krstila, sicer pa ju ne vzgaja v krščanski veri.

48

Ž2: »Js pravim, a veš, js nisem mela nobenih problemov. Srečo sm mela zarad

tega, ker niso njegovi starši verni, pa ker tud js nisem. Js sicer sm, mislim smo iz

krščanske družine, ampak js osebno nisem verna, men vera… Tud otroke ne vzgajam

v krščanstvu, sicer sta krščena, ampak pol pa tud nč več.«

Omeni pa, da je večkrat že slišala komentarje, ne s strani moževih staršev, ampak

od njunih znancev, zakaj pri vzgoji otrok ne vključuje moževe kulture.

Ž2: »Konkretno, ka pa vem, ne vem, recimo srečam tule od moje tašče prjatlco. Ja

zakaj pa ti, zakaj pa tvoji otroc ne znajo srbsko govorit an, zakaj jih pa ne vzgajaš,

pa je ja mož Srb, zaka pa ti. Pač ne vzgajamo otrok, zato ker smo v Sloveniji, smo se

t'k odločli. Zaka recimo, se je sin rodil, prjatli… Bom rekla, da bolj prjatli od

moževih staršev, mi skoz nekako, pa k'k pa to, pa tvoja snaha, pa zaka pa, ne vem, ne

bolj spoštuje srbske običaje, zakaj to, zakaj uno… Recimo taki pritiski, bom rekla

mogoče od… Sam dobr, sreča, js osebno se ne sekiram, mogoče se pa moja tašča, pa

mi recimo tud vsega ne pove, recimo, da bi blo…«

Družina praznuje slovenske praznike predvsem zaradi tradicije in druženja. Mož

zaradi lastne vzgoje, ni nikoli dajal posebnega pomena srbskim praznikom. Še danes

je prej žena tista, ki ga opozori, da bi lahko obiskali moževe starše ob njihovih

praznikih.

Ž2: »Lej, js recimo mam… Ka vem, moja sestra… poročena sm, birnska botra,

krstna botra, vse recimo, js mam normalno vse pisanke, mi mamo normalno vse

slovenske, čist vse normalno praznujemo, od vlke noči, božiča, vse. Js recimo možu

rečem lej, dans mata pa vaša dva božič, pa ja pejt pa jima voš. Sej smo meli božič

petindvajstga, ka bom js to. Mislim, ni vzgojen t'k, da bi mu to neki pomenlo. Doskrat

recimo je blo t'k, da js kot Slovenka recimo sm ka vem, jih za srbski božič, zdle bom

rekla, p'r teh letih recimo mal bol spoštujem al pa sm si pršla gor, da to le ni slabo,

če spoštuješ, pa recimo takrat naredim večerjo za vse. Js, ko mi nč ni treba. Pa reče

mož, čuj, če se ti lubi, nared.«

Tako tudi otroka nista nikoli izrazila zanimanje za srbske običaje svojih starih

staršev. Običajev in navad ne poznata in jim nikoli nista pripisovala večjega pomena.

Kot širša družina so, kljub različnim narodnostim, zelo povezani. Ponavadi se

srečujejo ob rojstnodnevnih praznovanjih.

49

Ž2: »Hodimo navzkriž vsi, mislim vsi smo, bom rekla, da… Recimo, js sm

Slovenka, moja družina je čistokrvna slovenska komletna, ane. Mož je Srb, od

moževe sestre mož je Hrvat, a veš, ampak mi smo, bom rekla zlo v redu delujemo kot

družina. Ful smo povezani kot družina, ane. Tud recimo, za vse rojstne dneve mi se

vsi vedno dobimo, t'k smo zlo družinsko povezani.«

Hišna opravila opravljajo vsi družinski člani. Čeprav partnerja vse odločitve o

družinskem življenju sprejemata skupaj, žena dodaja, da bi si mož včasih želel imeti

zadnjo besedo. To naj bi izhajalo še iz moževe družine, saj je po ženinih besedah to,

da odločitve sprejema moški, ki ima tudi glavno besedo v družini, družbeno-kulturna

značilnost okolja, iz katerega izhajata moževa starša.

Ž2: »Al pa hoče met kdaj kako glavno besedo, recimo t'k a ne češ. No, to pa je blo

vidiš p'r njih recimo, da je oče mel… Pr njih je oče kuhal, rihtal, vse, a ne, tud moj

mož kuha, pa vse to dela, ni problem, ampak bi pa rad mel, to je pa čisto bosansko,

bi pa rad mel, da se ve, da je on gazda a ne. Js kot Slovenka mu pa tega ne morem

dopustit (smeh)… Sej lahk, da je to tud v kaki slovenski družini, ampak to se mi zdi,

da je tipično južnaško, da hočejo oni, da jim moreš dat vedet, da so uni neki. Ampak

tuki doskrat mu rečem, da bi pa mogu kako Bosanko najdit, ker js tuki…«

Žena vidi razlike med vzgojo otrok pri njej in vzgojo otrok v moževi družini ter

družini moževe sestre. Po ženinem mnenju te razlike izhajajo iz različnih etničnih

ozadji. Sprva je omenila princip lastništva. Pri moževi družini, na primeru denarja

opozori, da kar si mož od lastnih staršev sposodi, mu tega ni potrebno vrniti. Sama je

prepričana, da je potrebno otrokom postaviti meje in s tem odnos do denarja. Kar je

izposojeno, je potrebno vrniti.

Ž2: »Da bi on zdej mel eno tako posebno, da bi lahk rekla, da je to bosanska

vzgoja, ni. Ni tega. No lej, lahk ti pa neki povem, ker me moti p'r Bosancih recimo,

pa tud p'r njegovih starših recimo. To Slovenci, slovenski starši ne delajo. Recimo,

ka vem, denar. /…/ On je veš, to je pa recimo čist njihovo, preveč daje, to kar lahkh

pol enkrat otroku škodi. K'kr koli. Nima tistih mej. Njegova mama mu recimo da

dnar recimo, al men al mojim otrokom. Nikol ni treba vrnt. To ni vredu, to ni

vzgojno. Morš met mal tisga občutka, lej to ni moje, to morm vrnt. Pa tut če mi pol

daš, ampak vsaj da mam občutek, ne pa da že v naprej vem, sej mi ne bo treba vrnt.

To pa recimo me moti. To je recimo, to majo Južnjaki, da majo preveč »kar je moje,

50

je naše«. P'r men je pa »kar je moje je moje, kar je pa tvoje, je pa tvoje«. Sej ti dam,

ampak to je moje. Avto je moj. Lahk ti ga js posodim. Moja hčera ma avto vedno,

ampak to je še vedno moj avto, to ni tvoj avto. P'r njih pa ma mama avto, pol, ka

vem, js rabim avto, tule so kluči, uzamte. Mislim sploh, takoj ga vsi lahk

uporabljamo. Sej recimo paše, sej ni kej, a ne. Ampak, ni pa tistih mej, takih točno

recimo o lastništvu. Js pravim, kar je moje, je moje in fertik in ne dam.«

Velika razlika v vzgoji otrok, na katero opozori žena, je odnos staršev do lastnih

otrok. Starša naj bi imela različno razmerje do sina, kot ga imata do hčere. Že ob

rojstvu je čutiti, da je sin bolj zaželen kot hčerka. Sinu se pripisuje večji pomen, saj

je naslednik in tisti, preko katerega se priimek ohranja in tudi prenaša na naslednje

rodove. Žena doda, da sinu ni potrebno opravljati hišnih opravil. Starša čutita tudi

potrebo, da sinu priskrbita stanovanje, medtem ko se za hčerko pričakuje, da se bo s

poroko preselila k svojemu možu. Zanimivo je ženino opažanje, da znotraj družine

vedno sestra streže bratu, nikoli pa ni obratno. Sama teh razlik ne želi prenašati na

lastne otroke.

Ž2: »Sina bolj razvajajo k'kr pa hčero. In tud hčera je vzgojena p'r njih doma,

hčera je vzgojena, da je sin tist, ko je… to pa je. P'r mojih otrocih ne, p'r njih pa je

to, sin je vedno mal nad sestro, mož je vedno mal nad sestro. /…/ Je drugorojenc,

ampak vedno je on in tud ona se s tem strinja, ker je t'k vzgojena. Vedno je sin tist, ko

je več, k'k naj rečem, je bolj pomemben, k'kr pa hčera. To pa je ja.«

J: »Zakaj?«

Ž2: »Ja to pa ne vem, kaj naj ti rečem. Ne vem. Lej, tud p'r moževi sestri mam

občutek, da je sin več vreden k'kr pa hčera. P'r men ne. Mogoče bi blo, če js nebi bla

Slovenka. Ne vem. Ampak to pa je, to pa sigurn. Sin je več vreden k'r… Majo oba isto

radi, ampak vedno bo sin tisti, ko bo… To pa je, ja. Oni so itak bolj pomembni, ker

so moški. Nosijo priimek naprej. Ja to je pa sigurno, vidiš. A vidiš, ko sm js rodila,

sam da bi bil sin. Sam da bi bil sin. Sej je vseen kaj bo, sam da bo sin zdrav (smeh)…

/…/ Oni so si vsekakor želeli sina in prvič in drugič so si želeli sina. Sam prvič je bla

hčera, drugič je pa pol bil sin. Pa recimo hčeri moji, jo majo strašno radi, tud bom

rekla, da jo, ne dela nobene razlike recimo v vzgoji, mogoče zarad tega, ker js tega

ne dovolim. Sej pravim, ne vem. Tuki ti pa zdej ne znam povedat. Ker js sm pa na to

temo občutljiva, to pa priznam, da sm in nikol ne dovolim. In to se, občutljiva sm pa

51

zarad tega, ker sm pr moževi sestri gledala, ko se je hčera prvo rodila, so bli kr

nekako razočarani. Ko se je pa sin rodil, je bil pa sin. Sestra je taka, o moj sin.

Mislim, ne vem, ne znam ti to opisat, ampak tuki se pa to vidi. Sin je sin in fertik. Da

en nosi priimek naprej, to je pa zlo pomembno. /…/ P'r njih, t'k ti bom povedla, sinu

ni blo treba nikol nč delat in to se še danes vidi.«

Glede prehrane, ki jo imajo znotraj družine, kot pove žena, ni večjih posebnosti. V

smehu doda, da je moževo družino ona naučila speči burek. Od njih je prevzela to, da

sarmo in polnjene paprike sama samo še peče in ne več kuha, kot je bila navajena

prej. Pravi, da ima tako pripravljena jed dosti boljši okus. Ob praznikih po navadi

ona pripravi pecivo, tast in mož pa sta zadolžena za pripravo in pečenje odojka.

Ž2: »In tud mož ga zna pečt, super mislim, to pa je recimo običaj, ko ga… Uni so

za vsak praznik so ga pekli, to pa tud ko je on bil otrok, so vedno pekli odojka. Za

vsak praznik so odojka pekli še pa še. Zdej mal manj, ko je vse mal držje, ampak

včasih se je pa to. Lej tud ko sma midva dol v Bosno prihajala, ko sma pršla, naju je

čakal odojk, vedno (smeh)…«

Kako širša družba sprejema različnost narodne pripadnosti, so predvsem občutili

njen mož in njuna otroka. Moža moti predvsem to, da čeprav se je rodil v Sloveniji in

mu je oče v rojstni list pripisal slovensko državljanstvo ter da je tu odraščal in hodil v

šolo, da govori slovensko in ima prijatelje v večini Slovence, ga širša družba

označuje kot 'Bosanca'. Zaradi tega je tudi zamenjal službo in iz premogovnika odšel

za prodajalca.

Ž2: »Tam na rudniku je blo pa k'r fejst, tam se k'r fejst čuti, p****** Bosanc, tam

glih ne marajo. Zdej, en si bol to jemle k srcu, en manj, ampak je vedno p******

Bosanc. To je k'r zlo, zlo pogosta beseda. Zdej tuki, ko je pa trgovc, pa glih ne morm

rečt, da bi mel probleme, da bi se kej čutu… Je pa recimo v šoli, to pa vem, da je

vedno blo na –ič, to sm tud p'r svojih otrocih vidla, na –ič.«

Žena ob tem pripomni, da jo najbolj prizadene, ko znanci, ki jo poznajo, njene

otroke označijo kot 'Bosance'. Tu opozori na dejstvo, kako veliko moč ima priimek.

Tudi če ljudje poznajo družino in njihove navade, bo prevladalo to, da se njihov

priimek konča na –ič. Ob tem razmišljanju prizna, da je žal tudi sama velikokrat

krivična. Tako želi, da bi se njuna otroka družila s slovenskimi vrstniki in preko

pogovora jima to tudi odkrito pove.

52

Ž2: »Ja ne, tamali so vzgojeni t'k ko jih starši vzgajamo, čist t'k. K'kr se starši

pogovarjajo, recimo pr nas doma nikol ni, da bi js rekla zdej recimo… Ne, lažem, tud

js rečem recimo, ne maram, da se družiš z ne vem kakimi Bosanci, res ne maram.

Sploh če poznam kake otroke, t'k recimo, sama sm krivična, a veš. Tisti, kiri so čisti

Slovenci recimo, da sta in oče in mama Slovenca, še tok bolj na tem delajo recimo,

da če si na –ič, da se nekako ne družijo. Recimo ka vem, je mela hčera rojstni dan,

ne vem osem al devet let stara, osem let se mi zdi, je povabla recimo krog prjatlov.

Pa sm slišala recimo, k oni Bosanki pa ne boš šla na rojstni dan. Mene je to t'k

bolelo, da še dans tiste mame ne pogledam. Mislim, pa še dans bi jo… Recimo a ne,

moj otrok, js ga nimam za Bosanca, ampak ga takoj priimek naredi Bosanca. T'k da

men je žal recimo, takrat ko sma se poročila, da se nisma mogoče zmenla, zaradi

same lažje poti otrok, da bi se otroc pisali po men.«

A dodaja, da takrat mož po vsej verjetnosti tega ne bi sprejel. Če bi sprejemal

odločitve na podlagi dosedanjih izkušenj, pa bi po ženinem mnenju, najverjetneje

dovolil, da bi otroci prevzeli priimek po mami. A moževi starši tega ne bi nikoli

dovolili.

Dogajanje med balkansko vojno je družinsko življenje še posebej zaznamovalo.

Moževa starša sta namreč tik pred vojno odšla v Bosno. Ko se je vojno stanje začelo,

so izgubili stike z njima. Tako tri leta niso vedeli niti tega, ali sta starša še živa.

Preko radiostezistov jim je naposled končno uspelo izvedeti, da sta še živa. Ker pa

starša nista smela prestopiti državnih mej, so morali vložiti ogromno truda in dokazil,

da so zanju lahko pridobili slovenska potna lista in jima tako omogočili vrnitev v

Slovenijo. Sogovornica je tudi opozorila, da so mediji v času vojne zelo različno

poročali o dogodkih.

Ž2: »Veš to je pa bil problem, dol televizija jim je čist drgač poročala, kuker pa

nam. In oni dol so bli, recimo v Bosni, čist drgač obveščeni o vseh primerih, k'kr pa

mi. Oni so res misli, da smo Slovenci tisti, ko smo vojno začeli… da smo Slovenci

tisti, ko smo vse to. Sploh niso vedli, k'k se stvari pravilno odvijajo, šele zdej recimo

vidjo, da ni blo nč res to, kar so jih dol obveščali.«

Kot posledico vojne je bilo opaziti, da se je razlikam v narodnostni pripadnosti

začelo dajati večji pomen. Kako je vojna vplivala na širšo družbo v Velenju, se žena

53

spominja s prigode z znancem, ki je ob začetku vojne spremenil svoje obnašanje.

Slovenščino, ki jo je do takrat uporabljal za sporazumevanje, je zamenjal s srbščino.

Ž2: »Recimo lej, lahk ti pa en primer povem, ko sma pršla v fitnes pred leti tule in

je delu tuki edn, k'k mu je že kej ime, v glavnem, Srb od tam tud. In pred vojno, pred

vojno je on strogo z nami govoril skoz slovensko, zdravo, k'k si pa to. Ko se je vojna

začela, sma šla v fitnes, je on začel s svakom srbsko, al hrvaško. Ga en cajt t'kle

gleda, ja ka pa je s tabo narobe? Pa js ga gledam t'kle, hrvaško on men t'kle zdravo.

Je reku, lga, je reku, celo življenje sm se s tabo slovensko pogovarju, ka ti je, si nor

al ka ti je. Sej si v Sloveniji, nisi v Bosni. Ker recimo, mu gre to na živce in ne mara

tega.«

Žena prej ni poznala razlik med narodi, a sedaj točno ve, kaj pomeni biti Srb,

Hrvat, Musliman… To je na lastni koži spoznala, ko so med vojno želeli obiskati

moževe starše v Bosni. Pravi, da je to človeka lahko med vojno stalo življenja, saj je

bilo od meje do meje različno obravnavanje glede na to, kateri narodnosti si pripadal.

Ker je moževa družina med vojno izgubila sorodnike, ki so živeli v Bosni, danes

nimajo več pomembnejših stikov z 'domačim krajem'. Glede na to, da sta se moževa

starša ob upokojitvi želela vrniti v Bosno, sta danes odločena, da bosta ostala v

Velenju. Tudi hišo, ki so jo gradili v Bosni, bodo prodali.

Ž2: »Bom rekla, da jih je Bosna fejst, fejst razočarala. Cel ta narod njihov

južnjaški jih je fejs razočaral. In zdejle recimo dans sta šla dol hišo prodat, ker pač

mata kupca in je rekla, da tud v življenju ne prestopi meje, mama recimo. /…/ Veš

kaj, med vojno jih je velik umrlo, t'k da nimata v bistvu nobenga več dol, t'k da bi

neki… Kake sestrične, to še mata, ampak… Nimajo več enih takih stikov, a veš, on

dva sta tle bla trideset let in v bistvu sta misla po teh tridesetih letih, da se vračata v

tist svet ko sta odšla. Noben si pa ni mislu, da se je v teh tridesetih letih t'k fejst

spremenilo in tud dol njihov odnos in t'k naprej in sta pršla v bistvu spet med tujce

dol an in se dol nista mogla več nik'kr uklopit.«

Žena si kljub temu, da ima sama predvsem pozitivne izkušnje z etnično mešanim

zakonom in moževim sorodstvom želi, da bi si njena otroka za partnerja izbrala

nekoga, s slovensko narodnostjo. Po njenem mnenju je to zaradi vpliva in odnosa, ki

ga ima širša družba do različnih narodnosti. Po drugi strani prizna, da je žal tudi

sama vedno manj strpna do, po njenem mnenju, neprimernega pretiranega

54

izkazovanja narodne pripadnosti. S tem misli predvsem na preglasno poslušanje

glasbe, striktno uporabo jezika, ki ni slovenščina, postavljanje pred drugimi s

'predelanimi' avtomobili in zlatimi verižicami…

Ž2: »Zna pa pridit do problemov med mešanimi zakoni, vsekakor. In js sm, kljub

temu da mam pa sm, bi lahk rekla, srečno poročena, si želim, da bi moja dva otroka

dobila Slovenca. Čist t'k odkrito ti povem. /…/ So problemi… Sej pravim, želim pa si,

da bi moji otroci meli Slovence. To je zanimivo, blazno si to želim in bom ful

razočarana… Sploh recimo, da bo sin dobil Bosanko, se ne bom tok sekirala, k'kr pa

da bo hčera dobila Bosanca. Takrat se bom pa fejst sekirala. Čist t'k. Zarad tega,

ker… /…/ Ja, tud sm jima povedala. Sploh na hčero sm uplivala maksimalno, tud

mož, oba. Lej, verjetno bom sprejela, če bom mogla, a ne. A razumeš, ko si ti enkrat

v tem, sprejmeš vse kar je, zato da je tvoj otrok srečen. Ampak nekako pa želim jima

dat vedet, da bi bla to napaka.«

7.3. POGOVOR 3

7.3.1. KAKO SEM NAVEZALA STIK IN MOJI VTISI

Z gospodom, ki je bil moj tretji informant sem navezala stik preko znanke, ki je

prijateljica mame mojega partnerja. Po krajšem telefonskem pogovoru, v katerem

sem razložila kaj me zanima in njegovi privolitvi v sodelovanje, sva se dogovorila za

srečanje. Sestala sva se v lokalu v Velenju. Gospod je bil, na moje prijetno

presenečenje, zelo dobre volje. Po krajšem spoznavnem pogovoru, ko je začetna

zadrega zbledela, sva lahko začela z intervjujem. Ker je bila žena v tem času v

službi, žal ni sodelovala pri pogovoru. Tako je v nadaljevanju predstavljena moževa

življenjska zgodba in pogledi na družino s perspektive moža.

55

7.3.2. OSNOVNI PODATKI

Mož je star sedeminpetdeset let, rojen je bil v Banja Luki in leta 1967 prišel v

Slovenijo na šolanje ter kasneje tu zaradi službe tudi ostal. Sedaj je upokojen. Po

narodnosti se je mož sam opredelil kot pravoslavec∗, ženo pa kot Slovenko. Žena je

stara šestinpetdeset let, rojena v Sloveniji, ima poklicno šolo in je zaposlena kot

kuharica. Sta poročena in imata dva, že odrasla sinova. Mož je družino uvrstil v

srednji ekonomski razred.

7.3.3. KRATEK POVZETEK ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN IZSEKI IZ

INTERVJUJA

Mož je pri svojih šestnajstih letih prišel iz Banja Luke v Velenje zaradi šolanja.

Po prvem letu šolanja na rudarski tehnični šoli se je, zaradi pomanjkanja sredstev, iz

petletnega programa prestavil v triletni program. Po zaključku se je zaposlil kot rudar

in kasneje ob delu končal tudi tehnično šolo. V rudniku je bil zaposlen vse do

upokojitve.

Pred prihodom v Slovenijo ni imel nobenih stikov s tem okoljem. Da bi čim lažje

prebolel domotožje, si je zelo prizadeval vključiti se v tukajšnjo družbo.

M3: »Prišu sm zaradi šolanja in seveda kot šolarček sm mel željo, da se čim bolj

uživim u okolje, da spoznam ljudi, ker sm smatru, da mi bo lažje vse skup. Prvič,

prebolet odsotnost od doma, kot mlad človk, ampak taka je bla usoda… /…/ Ne,

nisem mel stika, ampak sm pa se uključeval v razne pošoljske dejavnosti, da su u

glavnem bli domačini. Takrat ni blo velik nas z Juga, sedeminšestdesetega leta bi

lahko reku človk, da bi jih lahko na roke preštel, a ne.«

Ker si je želel, da bi se čim prej naučil jezika in tukajšnjih navad ter spoznal

tukajšnje ljudi, se je udeleževal obšolskih dejavnosti in drugih družabnih dogodkov.

Zavedal se je, da ima v Sloveniji boljše pogoje za zaposlitev kot v domovini, tako si

je prizadeval, da bi lahko tu tudi ostal.

∗ Več o tem v poglavju Analiza življenjskih zgodb.

56

M3: »Pogoji dela so bli seveda boljši tu, pogoji za življenje so bli tud, stanovanja,

pač urejenost, rudar v Bosni, rudar v Sloveniji. Ker Velenje je že t'k na enem nivoju

kot rudnik, a ne. In po domač povedano, rudar v Velenju ne rabi ne škornjev ne

bunde, ker ga defakto avtobus perpela od stanovanja do tople garderobe. To je

organizacija dela, najbolj me je to prvleklo, ker to je blo vse organizirano. Od pranja

delovnih cot, do organiziranja malce, te rekreacije, potem počitniških domov, ko smo

včasih hodli na ta morja.«

Ko je sogovornik spoznaval slovenske navade, je na samem kraju sprva le

opazoval vse kar mu do takrat še ni bilo poznano in se je kasneje pri sodelavcu

pozanimal kako in zakaj domačini počnejo določene stvari. Kot sam pravi, na ta

način nikoli ni prišel v konflikt ali nerodno situacijo, saj mu je bilo vse pravočasno

razloženo.

M3: »In takrat sm spoznal domačine gor, ko so mi prinesli tovkec, pa sm spoznal

tam, ko so prinesli kruh, pa na mizo suh kruh, pa nism postavu vprašanje, kje pa je

meso. Ampak prvo si si odrezu kruha, potem je pa prišlo meso pa potica, klobase pa

to. Ampak to je taka navada. In jas nisn, nikol, u k****, dal si mi kruh. Ne, to morš

vse počakat, vse. Ker so oni men rekli, ne spraševat, pol smo se menli. Jas tud nism

spraševal tam, ampak če mi pa nekaj ni blo jasno, sm reku, čuj, veš kaj, včeraj sm pa

jas bio tam, pa zakaj to. Sodelavca sm vprašu, pa zakaj je zdej to blo. Men je blo

razloženo prav cajt. Nism nikoli u zadrego padu, a ne.«

Pri osemnajstih letih je spoznal svojo ženo, s katero sta se po treh letih druženja

poročila.

Njegovi starši niso imeli posebnih pričakovanj glede izbire partnerke, tako da z

njihove strani ni nikoli čutil posebnega pritiska.

M3: »Ni nobeden postavljal pogoje, pa tudi ni meo kakega komentara, ampak

moja pokojna mama je rekla, če se boš ti z njo zastopu, pa da bo dobra za tebe, za

mene bo tud. Ker smo pač hodli na obiske, oni gor, mi dol in če se ti malo vidiš, se

maš rad. Če si pa skup, mladi, stari, tudi če je zravn in vera in… A me zastopte, je to

zastoj. Nism mel, tega pritiska js nism mel.«

Priznava, da je bilo sprva s strani ženine družine nekoliko nenaklonjenosti zaradi

njegove drugačne narodnosti. Zato je več truda in dokazovanja vložil v to, da si je

pridobil naklonjenost ženine mame in stare mame. Zaupanje širše okolice je pridobil

57

predvsem s sodelovanjem pri družabnih dogodkih. Ko je na ta način dosegel, da so

spoznali njegovo osebnost, ni bilo več posebnih ovir.

M3: »To je pa blo malo, to je pa blo malo veš, v tistih časih, pa k'k glih Bosanca.

Foter njen je bil šofer avtobusa, on je spoznal ljudi vse, a ne. On je bil tok razgledan

človk, da je, njemu je blo bitno, da ona ma, on je u men vidu poštenga človeka pa

pridnega. Njega dejansko ni zanimalo kdo je kaj, ampak kak je kdo. Heci pa so bli u

Pesju, a ne, Pesjanarji pa to. Takrat je, pa ka boš ti našo punco. Ampak, ker sem jas

malo brcal fuzbal, smo se pač družli skoz tekme pa eno pa drugo. In če je teb u

interesu, da čim prej u to družbo prideš, da se naučiš kulturo, obnašanja, jezik, to te

pol samo pela. In ko so oni enkrat spoznali, da sam jas pač tak človk, da se rad

družim, da sem pošten, pol ni bil problem noben, a veš. /…/ Poznali so me, a veš.

Poznali smo se, ker kar se tiče udeležbe t'tih veselic, plesov, jas sem se tega

udeleževal. Ker to je mene zanimalo, to je mene mikalo. Mene je mikalo vse to, kar je

blo pozitivno. /…/ Pa smo prostovoljne ure recimo tud udarniško delali. Pa smo

delali ceste pa to, pa men ni blo hudo. Jas sem se pač udeležio. Samo druženje ljudi,

a ne pa tega. /…/ Pol pa mal si se mogu priliznat mami veš, pa stari mami, pa najbolj

se približaš mlajši sestri veš, pa tak. Ona je mela sestro, trinajst let mlajša, pa je bla

taka pužika, an. Pol sm kupu taga dojenčeka, pa prinesu, pa jas sm bio pol vse, a veš.

Morš bit mal hinavski.«

Poročila sta se v Velenju. Imela sta civilni obred in skromno svatbo v eni izmed

bližnjih gostiln. Svatje so bili bližnji sorodniki. Ker nihče od zakoncev ni posebno

veren, nista prirejala cerkvene poroke. Denar pa sta, namesto da bi ga porabila za

razkošno svatbo, raje porabila za reševanje stanovanjskega problema. Dom sta si

uredila v prizidku hiše ženinih staršev.

Pri vzgoji otrok, sogovornik zagovarja, da naj bo le ta obojestranska, tako da oba

starša prispevata svoj delež. Ker si je prizadeval, da bi bila njegova otroka čim bolj

vpeta v družbo v kateri živita, je tudi sam prevzel slovensko državljanstvo.

M3: »Državljanstvo sem pravočasno uzeo. Smatral sm, da ne da zabluzim jas, če

ne vzamem pravočasno državljanstvo, ker sm študiral na otroke, ker otroci so

avtomatsko pol potisnjeni v en kot, ker ne bi meli te bonitete, ko jih majo zdaj. Ker

otroci ljudi, ki niso vzeli državljanstva, su zgubili bonitete in dejansko nisu ljudje

zafrknali sami sebe, ampak oni so največju škodo otrokom nardili. Ker jas sam skoz

58

govorio, ne moreš družino imeti tu, pa ustvarjat si dom, pa boš šou dol. Ker ko boš

šol u penzio dol, otroci so afirmirani tu, končali so šole, majo svoje družbe, svoje

prjatle, nobeden noče dol jet. Pol se pa še ta vojna zdaj je bla nesrečna in

perspektive dol za mlade ljudi ni. Sploh pa če je tu končal šolo, ma svoj krog prjatlov

tu.«

V družini so se pogovarjali slovensko. Šele potem, ko sta otroka že dobro osvojila

slovenščino, ju je oče pričel učiti tudi lastnega jezika. Kulturo in navade skupnosti iz

katere prihaja oče, sta otroka spoznavala v času počitnic v Bosni, pri očetovih

sorodnikih.

M3: »Sej pravim, ko je drugi razred hodu, pol je že vedu zakaj se gre to. Takrat

sm ga pustu dol, da vidi mal kak je dol in kak. Dol so ga sprejeli dobro, pa je tud mal

navade pobral, malo jezik, pa sem pa tja. In on govori, dobro jezik govori, mlajši

tudi, tak da… Vzgoja otrok more bit obojestranska.«

V krogu družine praznujejo slovenske praznike. Kot pove mož, se mu to zdi

posebej pomembno zaradi otrok, v zadnjem času pa tudi zaradi vnukov. Na ta način

jim je omogočen splošen vpogled na dogajanje v družbi v kateri živijo.

M3: »Prazniki so državni, božič se veda, v enmu krogu družinskemu. Bolj zaradi

otrok, ko se polj pogovarjajo, k'k je blo fajn. Dedek Mraz je prišu, Božiček je prišu,

Miklavž, velka noč, a ne. To pač moreš zaradi otrok, če hočeš da majo pogled na

svet. To more bit zarad otrok in tud sej ni slabo, zakaj. Dobro se je, dobro se pije,

prosti delovn čas, obiski prjatlov, greš prjatlom in tak.«

Na vprašanje o razlikah v hrani sogovornik pove, da ni imel večjih težav. Iz

slovenskega jedilnika so mu še posebej okusne razne solate in dodaja, da je skoraj

vse, le sirovih štrukljev in ajdovih žgancev ne mara. Sam sicer v gospodinjstvu ne

kuha, za to je zadolžena žena. Z veseljem pa na vikendu prevzame skrb nad

pečenjem odojka in mesa na žaru.

J: »Ženo ste naučili kaj skuhat po vaše?«

M3: »Pa jas to bolj, po naše bol odojka spečem, čevapčiče, ražniče, to roštilj, to

je moja specialnost in moje delo na vikendu, tak da se ona s tem ne obremenjuje, a

ne. No, skuham tud ki kaj, ampak nisem zdaj ne vem kaj t'k, da bi bil zvezan v

kuhinjo, prinesem pa pripravim pa vse kaj mi naroči. Jas sm bolj t'k transportni. Ona

skrbi za kuhno, ona ma svoj proračun za kuhno, jas u to ne zahajam, a ne.«

59

O odnosu med generacijami sogovornik meni, da ni posebnih razlik med

Slovenijo in Bosno, saj je trenutna situacija takšna, da se otroci lahko osamosvojijo

žal le s pomočjo staršev. Prej je imel na skrbi, da sta sinova prišla do želene

izobrazbe in zaposlitve, sedaj z veseljem pomaga pri skrbi za vnukinji.

M3: »Ampak želja mi je, da moja vnukinja je lepo oblečena, da je lepo vzgojena,

da se dobar uči in to vse s pomočjo pač, s pomoči naše bo to dosegla.«

V prostem času se s svojimi prijatelji srečuje na nogometnih tekmah ali v lokalih.

V veliko veselje mu je delov na vikendu in vrtnarjenje na domačem vrtu. S sosedi in

širšo družbo se dobro razume, saj mu dobri medčloveški odnosi veliko pomenijo.

Verjame v to, da se dobro povrne z dobrim, slabo pa s slabim.

M3: »Rad pomagam ljudem, ampak tud če sm rabu kako pomoč ni blo nikoli

zavrnjeno, ne. Pa al je to soseski odnos, al je to od bližnje žlahte, oddaljene žlahte, al

je to na vikendu, nism čutu nobenga odpora mene do ljudi, al pa ljudi do mene, zato

ko sm, pač vem da… Sej morš bit amortiziran malo, ne smeš bit tog. Če si tog, ne

boš uspel nikjer. Ker to se ne da kupit. Odnos kolega – kolega, sosed – sosed, to se

ne da kupit.«

Sogovornik, zaradi svoje drugačne narodne pripadnosti, ni nikoli občutil

nestrpnosti s strani tukajšnje družbe. Tudi njegova otroka nista zaradi tega imela

nikakršnih težav. Sam pove, da je v to okolje prišel kot otrok in tu je imel možnost,

da je lahko z lastnim trudom in delom dosegel vse, kar si je želel.

M3: »Ne, ne, ne. Vam povem, da k'k bi jas čutu nestrpnost, če sm jas prišu u

Slovenijo kot otrok. Nism poznal jezika, nism poznal ljudi. Uspeo sm naučit jezik,

končat šolo, dobit službo, oženit se, zaslužit penzijo in živim dokaj normalno kot

večina Slovencev. Kaj jas lahka čutim do kake nestrpnosti al pa da sem jas nekaj

manj vreden recimo, ko pa kak domačin. Omogočeno mi je blo vse. Ker če sem

dosegu to, kar dans mam, mi je blo omogočeno vse. Zdaj, mogoče sm bil jas bol

počasen, da sem jas to namesto štirinajst dni tri tedne delu, a moj sosed je met to u

enem tednu, pač hvala bogu. Jas sem tud dobu parcelo na jezeru, pa sem se tud

gradio vikend, če sosed ma boljšga ko jas, jas nisem nč zapostavljen. Jas nisem

nikoli reku, da je komu lahko. Vsi se mi borimo.«

Mož in njegova družina ves ta čas z rednimi obiski ohranjajo stike z Bosno. Tam

še živita tudi možev oče in brat, mati je žal pred desetimi leti preminila. Poleg ožjega

60

sorodstva, je mož v stiku tudi s sosedi in širšim sorodstvom. Znance, poleg obveznih

obiskov na njihovih domovih, najpogosteje sreča na sejmih. Ko govori o razlikah

vsakdanjega življenja, omeni naslednja področja: gostoljubnost, povezanost med

ljudmi, odnos do denarja. Pravi, da gostoljubnost v Sloveniji temelji bolj na principu

daj - dam, na odnosu posodi mi - vrnem ti. V Bosni je občutek do lastnine drugačen.

Če posameznik le ima kaj, kar lahko da, bo to delil z drugimi. Povezanost med

ljudmi je močnejša v Bosni kot v Sloveniji. Kot meni sogovornik, si ljudje v Bosni

vzamejo čas eden za drugega ter ob pitju kave in družabnem pogovoru ohranjajo

dobre medsoseske odnose. V Sloveniji pa ni redkost, da se sosedje med seboj niti ne

poznajo.

M3: »Dol recimo sosed soseda, pridi na kavico, pridi to, obiski to, a ne. Vzamejo

si čas. Tu pa sosed zravn soseda, vrata do vrat, pa ne vejo k'k se piše. To je pa

nagnala samo tist prestiž. Jas bom imel to in me ne zanima noben drug. A me

zastopte. Ker ni tega, ko rečeš, čuj a me zapelaš tam, sej ti bom dal za bencin. Dej

used se na kanto bencina pa se pelji. To ti je že dal vedet, da to ni sam bencin. Da je

to njegov čas, da je to amortizacija.«

Kako je različen odnos do denarja, sogovornik ponazori s tem, da v Sloveniji z

zasluženim denarjem živimo od prvega do prvega v mesecu, v Bosni pa od danes do

jutri.

M3: »Ja sam njima preprosto razložu takole. Mi dobimo dnar in pa ga

pravočasno vrnemo nazaj. Ker ko plačamo račune, ostane nam tok za preživetje, če

si dober ekonomist lahko potegneš skoz. Če si pa, vi pa ne dobite pravočasno, pa tud

velik ne dobite, pa tud ne plačate. In to se vračamo nazaj na tisto, da ja živimo od

prvega do prvega, a on od danes do jutri. Ker jas morm študirat in razmišljat. Z

mojo penzijo morm plačat položnice, morm met za hrano, morm met za avto, morm

met za otroke, morm plačat stanovanje u Ljubljani, morm študentu dat dnar. Ampak

jas, ko njima to razlagam, jas osebno za sebe zaboj piva kupim za vikend, pa kak liter

vina, če mi kdo pride, pa doma recimo kupim… Ka ti nam ne prideš, sej maš cajt? A

mene košta prit dol, mene sto evrov košta, da pridem dol pa nazaj. Ampak nočejo

dojet. Pa čak, zvečir sedimo, bom jas dal za rundo. Počak, ne boš mel juter. Dons si

delu p'r men, si dobu petdeset mark. Ampak ti jih boš zapravu, za juter neboš mel.

Biče sutra drugi. Jas tega ne morm.«

61

O tem, kako je žena na obiskih v Bosni spoznavala moževo kulturo, sogovornik

pove, da sta bila vnaprej dogovorjena. Žena je ob obiskih opazovala in spoznavala

različne navade moževih znancev, saj so v njegovem kraju sobivali prebivalci

različnih veroizpovedi ter tako imeli tudi različne navade in običaje. Ko sta se vrnila

domov v Velenje, sta se o vsem, kar ženi še ni bilo poznanega, pogovorila. Mož je

ženi razložil kako in zakaj posamezniki počnejo določena opravila. Mož se spominja,

da je bila žena presenečena nad gostoljubnostjo, ki jo je bila deležna ob obiskih.

Hitro je sprejela običaj obdarovanja, pri katerem se ob snidenju pripravijo drobne

pozornosti, s katerimi razveseliš znanca, ki si ga obiskal. Mož doda, da so ta znanja

prišla kasneje ženi še kako prav, saj je bila kuharica v menzi, kamor so prihajali

begunci v času balkanskih vojn. Tako ni imela večjih težav pri navezovanju stikov in

komunikacije z njimi.

M3: »Jas sm mojo ženo pripravu, pripravu sm mojo ženo psihično, ker tam ko sm

jas doma, takrat je blo vse sorte religije, a ne. Blo je mešano, blo je muslimanov, blo

je katolikov, pa smo jim hodli na obiske. To so pač moji sosedi pa to. Js sm reku moji

ženi, vse kar vidiš, ne postavlat nobenih vprašanj, ko bomo pa tuki u Velenju se

usedli, pol me pa vpraši zakaj to, zakaj uno. Pa ti bom jas razložu. Pa sm ji razložu.

Pa so meni prihajali tud gor sosedi a ne, na obisk. Sploh ko so tiste skrinje ble t'k

popularne, ko so jih hodli gor kupovat. Pač jas sm točno ji razložu ka more prpravit

za muslimana, kaj more prpravit za to, a ne. Mislim, ko si enkrat u tem, u tem

zagonu, tak rečem, da znaš use a ne, ti je lažje.«

O obdobju balkanske vojne se sogovornik ni želel podrobneje pogovarjati. Stike z

očetom in bratom, ki sta med vojno ostala doma v Bosni, je imel preko pošte in

telefona. V kraju kje živita ni bilo večjih vojnih morij. Oče je bil na srečo prestar za

vpoklic v vojsko, brat se je vojskovanja sicer udeležil, a je imel položaj v ozadju

vojskovanja in je vojno preživel brez hujših posledic. Po mnenju sogovornika vojna

ni bila potrebna. Sam je vesel, da so njegovi bližnji še živi. O vojni ne želi razmišljati

in jo komentirati, saj se je osebno od te tematike distanciral.

M3: »Drugač pa ne morm se spustit u pogovor o vojni z nobenim. Pa ni važno kaj

je, a je Bosanc, al Musliman, Hrvat ali Srb, jas ne morm z njima debatirat, če je on

zgubu nekoga, pa da se je mogu prestavit iz tega konca na drug konc. Jas tega nism

doživu in jas do teh kontra strani nimam nč slabih besed. Če bi pa jas zgubu nekoga,

62

pa da bi mogli moji starši zapustit hišo pa it na drugo stran, men bi bio vsakdo kriv.

Zato te ljudi je treba jemat, z njimi je teba sočustvovat. On, ko je prišla komanda, se

je mogu izselit iz bajte, vzet u vrečke, pa jet. Pa ni važno, kdo je bil. Jas, hudo je in

Slovencu in Muslimanu in Srbu in Hrvatu na enkrat se izselit iz svoje hiše pa pobrat

tisto kar je. To je treba, ko enkrat to zastopiš, pa rečeš, res do tega ni blo treba prit.

Če bi pa zgubu nekoga… Jas pravim, tak sem jo doživu, a ne.«

Da bi kdaj odšel živet nazaj v Bosno ni nikoli razmišljal in tudi danes nima te

želje. Pravi, da je tu njegov dom, tu je preživel štirideset let in tu si je ustvaril

življenje, ki ga želi živeti. Njegovo mesto je tam, kjer so njegovi otroci in vnuki. Z

veseljem bo še naprej obiskoval Bosno, a njegov dom je v Velenju pri njegovi

družini.

M3: »Vse investicije so zgrešene, kar jih delaš dal od mesta bivanja. Usak človk,

to je moje mišlenje, ni pa mus, da je prav. Jas bol se staram, bol rabim zdravstveno

pomoč, bol rabim uslugo otrok. Morm bit v bližini tu ku sm. Zdaj, da se jas selim kam

v Bosno pa investiram dol, predn da spoznam jas dol dohterja, policaja, poštarja, mi

mine čas, fertik je. Če sm pa tu štrdeset let, poznam vse…«

7.4. POGOVOR 4

7.4.1. KAKO SEM NAVEZALA STIK IN MOJI VTISI

Četrti par, ki je privolil v sodelovanje, sta bila starša moje prijateljice. Pogovor je

potekal v prijateljičinem stanovanju. Njen oče je aktivno sodeloval pri časopisu

Bošnjak ter drugih projektih, ki so zajemali temo Bošnjakov v Sloveniji. Prijetno me

je presenetil, ko mi je podaril nekaj gradiva z obravnavano problematiko. Na tem

mestu se mu za to še posebej zahvaljujem.

Po uvodnem pogovoru, v katerem sem predstavila sebe in moj namen, ki ga želim

doseči z intervjujem, smo lahko začeli. Z njune strani nisem opazila ne treme ne

zadrege. Bila sta dobro razpoložena. Med pogovorom je bilo veliko smeha. Žal sem z

63

vprašanji o mladosti, predvsem pri možu, prebudila tudi grenke spomine na njegove

starše in težko, žalostno odraščanje.

7.4.2. OSNOVNI PODATKI

Mož je star enainsedemdeset let. Rojen je bil v Sarajevu, kot pravi sam, očetu

Bosancu in mami Slovenki. Po narodni pripadnosti se je opredelil kot Bošnjak. Žena

je stara triinšestdeset let, rojena je bila v Štrigovi na Hrvaškem. Po narodni

pripadnosti se je opredelila kot Slovenka. Sta poročena in imata dve, že odrasli hčeri.

Družino sta uvrstila v srednji ekonomski razred, sedaj sta oba že upokojena.

7.4.3. KRATEK POVZETEK ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN IZSEKI IZ

INTERVJUJA

Mož je v Slovenijo prišel zaradi šolanja in službe. Tu je imel nekaj sorodnikov po

mamini strani. Njegovi spomini na rodno Sarajevo so trpki. Njegova mama je umrla,

ko je imel komaj pet let. Otroštvo je preživel malo pri babici, malo pri očetu in

mačehi. Živeli so v pomanjkanju in neurejenih medčloveških odnosih. Ker se je

počutil nezaželenega, je po končani srednji šoli in služenju vojaškega roka, odšel v

Slovenijo. Tu se je zaposlil kot grafik in se ob delu nenehno izobraževal. Pred

prihodom v Slovenijo ni poznal slovenskega jezika. Spominja se, kako je v otroštvu

ob obisku strica, prvič slišal slovenščino.

M4: »Mama je kmal umrla, pa živel sem u glavnem pri babici, ker nisem… Pri

mami sem mogoče vse skup dva mesca, tri mesce živel skupi. Pol po vojni je pa stric,

ta ka je bio u Ljubljani, on je prišu, on nas je najdu, ker dejansko ni vedu nč za nas.

In pol je mene in brata najdu in sem prvič vidu, da govori, jas sam mislu, da cela

Jugoslavija govori isto (smeh), sem se prvič se srečal s slovenščino.«

Kasneje se je slovenščine učil med šolanjem v Sloveniji. Sprva mu je bilo težko, a

se je je z lastno voljo in trudom tudi naučil. Le za naglas pravi, da mu je še ostal.

64

M4: »Počas pa neke, ne vem, na začetku je blo to zelo težko ko sem začel hodit u

šolo in tko naprej, pol pa je šlo, edino akcent je še ostal. Drugač pa mislim da sem

bio dokaj…«

Z ženo sta se spoznala v službi. Ker sta si želela ustvariti dom, ki bi jima

predstavljal varnost in toplino, sta se tudi hitro poročila in začela živeti skupaj.

M4: »Želeli smo si neki dom, neko kritje, ne vem, kaj jas vem, da si nekaj

ustvarimo, skupni dom.«

Glede izbire partnerja z različno narodnostno pripadnostjo, s strani družinskih

članov nista imela težav. Edino le sosedje sorodnikov so imeli nekaj pripomb, pa še

to bolj v obliki medsoseskega obrekovanja, kot pa resnih zadržkov.

Ž4: »Ne, nč, od moje strani nč. Edino soseda je rekla, kazala, ko še niso vidli kaj

je Bosna, kaj so Bošnjaki. To so vse u en koš metali. Edino zarad tega, drugač pa

osebno moja familija, noben nč ni mel proti.«

M4: »Pri meni nič ni blo, isto. Pri meni edino ti, ki so bli iz Ljubljane po mami, ni

blo nobenih. Isto to sosesdsko, kakšne pripombe, ampak drugače noben nič.«

J: »Zakaj pa so imeli sosedje pripombe?«

M4: »Ja, ustaljeni vzorci so bli.«

J: »Pa so ti sosedje že imeli stik z Bosno?«

Ž4: »Bol mal, bol mal so vedli. Vedli so, da je Bosna, ampak so vse u en koš

metali.«

M4: »Bol zarad neznanja, kot… Pa predvsem zarad tiste, ki že stoletja trajajo a

ne, te Turki, te ovo te ono in to… To je neka, da rečemo u narekovajih evropska

grožnja.«

Poroko sta imela skromno, civilno. Obred sta opravila v ožjem družinskem krogu

in z nekaj prijatelji. Kasneje je žena pri svojih sorodnikih priredila še pogostitev.

Mož se spominja, da se je takrat zaradi nepoznavanja navad za kratek čas znašel v

neprijetnem položaju.

M4: »No in tam jas nisam vedu te navade, rečmo, ko prideš tamo, da te tisti

muzikantje, ko tam čakajo, da jih moraš obdarit. Jas to pa nisam vedu in nekaj ljudi

mi je zamerlo. Konflikt, js butl (smeh)… Vlk ko živiš u eni kulturi in mislim, čim si

starejši, pol pa vidiš da, da. Recimo, u onem sistemu je blo to zelo lahko, ker ni blo

65

tolki pritisk, verski pritisk ni bio. Zdaj pa je to takšni pritisk, da dvomim, da si kdo

lahko gre u takšne poroke in tko naprej.«

Pri vzgoji otrok sta sodelovala oba. V družini so govorili slovensko, šele kasneje

sta se hčeri v času obiskov pri sorodnikih naučili tudi srbohrvaškega jezika. Žena je

bila zadolžena bolj za gospodinjska dela, mož pa za pomoč pri učenju. Kot pravi

mož, je bila vzgoja takrat dosti lažja in tudi zaradi drugačnosti v narodni pripadnosti

ni bilo čutiti posebnih težav.

M4: »Mislim u onem času je blo pa to, tudi vzgoja je bla čist lažja, drugačna. Bila

je, kak bi reku, svetovna. Mislim, ni blo toliko poudarka na verskim in tko naprej.

Tko da ni blo nobenih, kak bi reku, pritiskov al bilo kej. Naš sosed je tud bio Slovenc,

on je mel Srbijanko, tudi je mel dve hčerke, pa ni blo nobenih takih izpadov al bilo

kaj. Tud u šoli mislim, da so ble zelo pridne in nismo imeli zarad tega… Slovenščina

mi je šla, v hiši smo se pogovarjali u glavnem skoz slovensko. U bistvu zelo malo smo

se hrvaško, srbohrvaško.«

Ko sta bili hčerki še doma, so praznovali slovenske praznike. Kljub temu, da je

žena odraščala v krščanski družini, so praznike praznovali bolj zaradi navade in

otrok, sama pa ni želela posebej izpostavljati posebnega pomena njene vere in jo

prenašati na naslednji rod. Sedaj, ko imata hčerki že lastni družini, izkoristijo

praznike predvsem za druženje. Mož sicer praznuje bošnjaške praznike, a ne v krogu

družine, temveč s svojimi prijatelji.

Ž4: »Kaj jas vem, niti nisem ne vem kako pobožna. Cerkveno sem vse obrede dala

skoz, ko sem bla majhna. Ampak da bi zdej tole potencirala pa ne vem koga

nadaljevala, da bi u cerku letala. Smo pa praznovali božič, tko kot vsi ostali, že iz

navade. Njegove praznike pa s svojimi prjatli praznuje, ker pač ma najraj prjatle

okrog sebe. Me kot ženske verjetno tut tuki ne sodelujejo preveč…«

M4: »Sodelujejo kot delovna sila (smeh)…«

J: »Potem niste znotraj družine imeli dvojnih praznovanj?«

Ž4: »Ne, ne. Pa tko ni, da bi ne vem koga. Recimo povabim vse pred božičem za

kakšen narezek al eno večerico, glih tok da se vsi skup dobimo z vnuki vred. In to je

to.«

Družinski jedilnik je sestavljen iz jedi, ki jih imajo družinski člani najraje, ob tem

pa ni pomembno iz katere kulture jed prihaja, ali je iz ženine ali je iz moževe.

66

Ž4: »To je prišlo velik stvari kar dol kuhajo, da so otroci meli radi, js tudi, al pa

obratno. Tko da tiste stvari, kere mož ne je, ne kuham. Al pa izrecno sebi nardim

vsake tolk časa. On pa tud svoje, ampak večinoma… Edino krompirjev burek ne

preveč (smeh). Drugač pa, druge stvari mam pa zelo rada, ker sem veliko hodila dol,

ker znajo prpravt. Ka je že ona, maslenica, pol oni mali bureki, pol tehrana, pol

jukuša, a sem prav rekla?«

Glede na to, da starša izvirata iz različnih etničnih ozadjih, na hčerki nista

prenašala lastnih kulturnih navad, saj kot pravita, le ti nista nikoli izrazili zanimanja

za to.

Ž4: »Ne, niti o tej veri, niti o njegovi, o nobeni veri. Nč niso spraševale. Nč.«

O razlikah v odnosih, ki zaobjemajo relacijo starši in otroci, sta sogovornika

deljenih mnenj. Žena je opisala njen odnos do lastnih staršev v primerjavi z odnosom

njenih otrok do nje in moža, kot zelo podobnega in brez večjih razlik. Na drugi strani

mož dodaja, da je bil v času njegovega otroštva odnos otrok do lastnih staršev

neprimerno bolj strog in spoštljiv. Čeprav odnose med njim in hčerama označi za

korektne, pa na splošno opaža, da so danes ti odnosi v širši družbi velikokrat izgubili

spoštljivost in pomembnost. Hkrati tudi opozarja, da je razkorak med generacijami

vedno večji. Veliko se druži s svojima vnukoma in priznava, da je njun svet

popolnoma drugačen, kot ga je živel in ga živi sam.

M4: »Pri naši pa zelo velika razlika, bila. Mislim, ker starši so se zelo, zelo

spoštovali in t'k naprej. Medtem pa danes je to, kak bi reku, nujno zlo, starši. Znači u

naši familiji mislim da so odnosi dokaj korektni. Mislim, niti mi se ne vtikamo preveč

u njihova življenja niti oni u naša življenja. T'ko da… /…/ Učeri smo šli z vnukom u

kino, jas še nisam bio tamo u tem Koloseju. In sam video, da on že živi u virtualnem

svetu, jas sam pa še vedno na…«

Žena sedaj, ko sta hčerki že samostojni, v prostem času zelo rada prebere kakšno

dobro knjigo ali si ogleda film na televiziji. Spremlja tudi dogajanje v Sloveniji in

svetu. V posebno zadovoljstvo ji je druženje s sestrami in prijateljicami. Ponavadi se

dobijo pri kateri doma ali v kakšni gostilni. Mož v smehu doda, da sam ne bi vzdržal

njihovih srečanj, saj lahko trajajo tudi po dvanajst ur in izgledajo kot prave gostije,

kjer se po njegovem (pre)veliko pije in je. Sam zagovarja bolj simbolno praznovanje

67

praznikov in na takšen način tudi potekajo srečanja, ki jih ima s svojima dvema

prijateljema, s katerima praznuje bošnjaške praznike.

M4: »Pri nas u Bosni dol, vsaj moji prijatli bolj to simbolno proslavlamo. To se

pravi, tele moje praznike mi tam se dobimo trojica nas. Pojemo po en burek,

popijemo po en sok in končamo to u tričetrt ure…«

Ž4: »Včasih ste še šnopček pili.«

M4: »Včasih smo pa šnopček spili, pol litra, liter…«

Ž4: »Ko ste zdravi bli, zdaj pa ne smete ko ste bolani (smeh).«

J: »Tudi ostala dva prijatelja prideta brez družine?«

M4: »Ja. Eden je vdovec, tadrugi je pa poročen, ampak isto ko jas.«

Ž4: »Ni zainteresiran, da bi žena zraven bla, al pa tud ona verjetno ne.«

J: »Kje se dobivate.«

M4: »Jas mam doli eno pisarno u stolpnici, pa dol se dobimo. Drugače pa gremo

u gostilno zraven, al pa bilo kam, kavico še popijemo, poklepetamo in tako.«

Mož v prostem času najraje prebira stare bosanske zgodovinske knjige. Zanima ga

dogajanje v Bosni in aktualni dogodki v Sloveniji, predvsem takšni, ki zajemajo

narodnostna problematiko. Poleg tega, da je bil nekaj časa aktiven kot predstavnik

Bošnjaške skupnosti v Sloveniji, je tudi ustanovitelj časopisa Bošnjak. Čeprav je

aktivnosti prepustil mlajšim generacijam, sam še vedno kdaj napiše kakšen članek na

temo, ki ga zanima.

M4: »Pa tema koja me zanima, potem začnem pisat za tega Bošnjaka. Včasih po

šest mescev pripravljam en članek, da ga pripravim. Zanima me dogajanje u Bosni,

potem pa tud to dogajanje u Sloveniji glede teh nepriznanih nacionalnih manir in to

gledam, mislim poznam to društvo Slovensko in bosansko-hercegovsko prijateljstvo,

tam sem član te…«

Sogovornik opozarja na neurejene razmere glede ureditve in sobivanja različnih

etničnih skupin, ki izvirajo iz področja nekdanje Jugoslavije in sedaj živijo v

Sloveniji. Kljub temu, da so v družbi prisotne težnje po ohranitvi različnih jezikov in

kultur preko delovanja kulturnih in posvetnih društev, njihova realizacija v praksi žal

ne poteka v želeni smeri.

M4: »Mislim, Slovenija se boji tega, da bi imala takšne probleme recimo, ko

Bosna ima zdaj probleme, al Srbija ko ima probleme glede tistih priznanih,

68

nepriznanih nacionalnih manir in tko naprej. Po drugi strani pa, da bi recimo, da bi

vsaj materialno, status, da bi vsi imali po eno majhno pisarnico in da bi tam, kaj jas

vem, da bi prenesli to. Ker veliko teh društev nima svojih prostorov in životarijo in so

samo na papirju. /…/ In jas sam mislio, da je to, ne vem mogoče čas zastareo,

ohranjanje kulture, ohranjanje jezika in tko naprej. Medtem gledam zadnja številka,

da da ministrstvo neka sredstva, da napiše, da razpiše natečaj za v okviru obeh

domovin, literarni. In od zdaj ne vem, devet i dvajset men se zdi, javilo pisateljev.

Men se zdi, da je samo en, v narekovajih, jugo grlo. Ostalo vse Slovenci. In oni so

razdelali nagrade, platili in to vse. To se pravi, da so ta ista sredstva dejansko šla

nazaj. Ampak ni problem u tem, problem je u tem, da so vsi pisali u slovenščini. In

dejansko nobeden od t'tih ni napisal ne u bosanskom, ne u srbskom, ne u hrvatskom.

/…/ Pa ja mislim zaradi tega, ker urednik ni prepozicije napisal. Pravim odosno, ni

se sploh poglabljal. Izgleda, da su narobe prepozicijo uzeli, ne vem kaj. U glavnam,

po moje je izgubljena. In poleg tega, vsi ti nisu prevedeni na bosanski, negu so

polovica Bošnjaka u slovenščini. To se pravi, da je čisto iz konteksta ušlo ven.«

Da je delovanje različnih etničnih skupin nekonstruktivno, sogovornik ne

pripisuje le nezadovoljivemu delu uradnih institucij, temveč del krivde pripisuje tudi

samim etničnim skupinam. Te so, predvsem zaradi različnih dogodkov v zgodovini,

med seboj praviloma skregane, namesto da bi si s skupnimi močmi prizadevale za

vzpostavitev razmer, v katerih bi lahko soobstajale in delovale tako v korist njihovih

članov kot tudi širše družbe.

M4: »Ampak, mislim te skupine so tko med sabo skregane in tko naprej. Tu

nacionalno vprašanje ni razčiščeno in to je pri Bošnjakih. Ker eni su Muslimani, eni

Bošnjaki, eni su Bosanci, eni su… Tko da je to totalna mešanica. /…/ Ne vem, mislim

zelo, zelo je to težko. Ker čim bolj študiram tole zdajšno zgodovimo, te kantone in

turško zgodovino. Ker Bosna je bila kantonizirana že u turškem času, mislim tud

zdaj, ko je vojna bla. Ni se toliko, ko u Sloveniji. V Sloveniji vse en ni važno, a je

Dolenc, a je Gorenc, Slovenija je na prvem mestu. Tuki oni, to je prvo je kanton,

mislim kraj, potem pa mogoče tam kje pa je Bosna. Tko, da je to čist kontra od tega.

In še zdaj recimo, Bosanski kanton je edan, tuzelski je drugi in ti kantoni su države u

državi. Pa tut u duši ljudi, u glavah ljudi je, te meje so zelo hude.

69

7.5. POGOVOR 5

7.5.1. KAKO SEM NAVEZALA STIK IN MOJI VTISI

Za peti par, ki je sodeloval pri raziskavi sem izvedela preko znanke. Od nje sem

dobila tudi telefonsko številko žene. Po prvem telefonskem pogovoru smo se

dogovorili za termin. Pogovor je potekal na njunem domu. Sprejela me je žena, ki je

tudi prevzela pobudo za intervju. Mož sprva ni nameraval sodelovati in se je umaknil

v dnevno sobo, medtem ko sva z ženo v kuhinji za jedilno mizo pričeli pogovor.

Kasneje, tekom intervjuja, se je mož sprva le s krajšimi komentarji 'oglašal' iz

dnevne sobe, nato pa ga je najin pogovor pritegnil in se nama je pridružil v kuhinji

ter tudi sam začel aktivno sodelovati. Mož in žena sta se pri odgovorih dopolnjevala

in vsak od njiju je prispeval svoj del pri predstavitvi njune življenjske zgodbe.

7.5.2. OSNOVNI PODATKI

Žena je slovenske narodnosti, stara je štiriinpetdeset let in je upokojena kuharica.

Mož je star šestdeset let, po narodni pripadnosti je Musliman. Iz Bosne je v Slovenijo

prišel zaradi žene, boljše službe in možnosti nadaljnjega izobraževanja. Po izobrazbi

je inženir strojništva. Sta poročena in imata dva, že odrasla otroka. Družino sta

uvrstila v srednji ekonomski razred.

7.5.3. KRATEK POVZETEK ŽIVLJENJSKE ZGODBE IN IZSEKI IZ

INTERVJUJA

Mož je prišel iz Bosne v Slovenijo leta 1971. V Bosni je končal poklicno šolo in

imel službo. Ko je prišel v Slovenijo na poroko svojega prijatelja, je tu spoznal svojo

ženo.

70

Ž5: »Spoznali smo se pa čist naključno na eni poroki, ko je prišu v Slovenijo na

poroko…Njegov prijatelj je moj bratranc in ko se je on poročil, sem js njega

spoznala… /…/ Ona sta pa skup v šolo hodla v Bosni in sta bla kolega. Potem ko se

je pa tu v Sloveniji poročil, ker je sem prišu, je pa on prišu k njemu na poroko kot

najboljši prijatel. Midva sma se spoznala tam na poroki, sma si začela dopisovat in

potem je on prišu v Slovenijo.«

Za poklice, kakršnega je opravljal mož, je bilo v tistem času veliko povpraševanja

v Sloveniji. Obljubljali so mu zaposlitev, boljše pogoje in plačilo ter možnost

nadaljnjega izobraževanja. Žena je takrat končala gostinsko šolo in dobila zaposlitev

v Velenju. Tako sta potem tudi začela živeti skupaj.

Ž5: »Če glih midva, ker on ni prišel sem, zato ker ni mel dela, ampak čist iz

drugega vzroka, ker sma si nekje želela ustvarit, pač skup bit, če sma se že zalubla.«

Pri odzivih s strani staršev, glede različnih narodnosti njunih partnerjev, nista

imela večjih problemov. Žena sicer omeni, da njena mama ni imela nič proti,

medtem ko je njen oče sprva imel nekaj pomislekov.

Ž5: »Ja, oče je bil mal proti, mama je pa zmeraj rekla, da je čist vseeno, kaj je…

Če se mata rada, ne bo nikol nasprotovala, sej se je potem tud uneslo. Ker smo bli

nekje družina, ki je krščansko usmerjena in potem pride do različnosti in so ljudje

skeptični glede tega, ampak potem pa ni nihče nič nasprotoval… /…/ Zato, ker se je

zmeri govorilo Bosanci pa Bosanci, ker niso poznali… Ker vsekar je blo od nekje

rečeno, noben ni reku Hrvat, Srb a'l karkoli, zmerej je vsak sam reku Bosanc...

Ampak ne, ker je tud moja teta dol živela, prijatel njen, ker je tud vdova, tud ni

Slovenc in je td bil že stik z drugo narodnostjo… Glede tega ne vem, če bi glih

nasprotovali, ampak potem k sm bla edina hčera, je ata mal reku mami, zdej boš pa

še edino hčero Bosancu dala, ane… Ampak potem mu ni blo žal…«

S strani moževe družine žena ni opazila nikakršnih zadržkov zaradi njene

drugačne narodne pripadnosti. Tudi se ne spominja, da bi bila kakšna pričakovanja

od njenih ali moževih staršev glede izbiranja zakonskega partnerja.

Ž5: »Ja mene so pa zlo lepo sprejeli…Prvič ko sem šla, seveda z nekim strahom

greš, kak bo zdej to ne… Ampak ti povem, da so me tako sprejeli… Stigla nam je

Slovenka (smeh)… Ja sm se počutla čist drugač sprejeta ko… Zelo znajo oni sprejet

človeka in ga pogostit…in na splošno spoštovanje… Pri nam je mal bol se mi je

71

zdelo doma blo… Sam potem, ko je pa to en cajt trajalo, pol pa ni noben nič, ko so

ugotovili, da je fajn človek, pol so še sosede rekle, bi še naši takega zrihtala, ko ga

ma tvoja hčera, mami (smeh)….«

Poročila sta se v Velenju. Imela sta skromno civilno poroko in manjše slavje za

povabljene. Svatje so bili ožji sorodniki in prijatelji. Ker zakonca pripadata

različnima verama in se nihče od njiju ni želel odreči lastni religiji, sta se odločila, da

cerkvenega obreda ne bosta imela.

Ž5: »Nisma se nikol o tem pogovarjala, da bi jas stopla v njegovo, al pa on v

mojo… Sam zmerej sm rekla… Da boma vsak v svoji veri ostala, zato se tudi nisma

cerkveno poročila.«

Mož pred prihodom v Slovenijo ni poznal slovenskega jezika. Ker se je žena v

šoli učila srbohrvaščine, ki je v tistem času veljala kot del obveznega učnega

programa, sta se sprva pogovarjala v srbohrvaščini. Zaradi moževe velike želje po

čimboljši vklopitvi v slovensko okolje, se je s pomočjo prijatelja ter preko

nadaljnjega šolanja in dela, hitro naučil slovenskega jezika.

Ž5: »Ja, jaz sem se od začetka v srbohrvaščini z njim pogovarjala, potem se je pa

počasi naučil in… sej se je zlo trudu in tud bratranc, ko je živel z njim je celo pisal

stavke, ka se mora naučit govorit potem a ne… Pol je pa t'k kmal po tem tule

nadaljeval šolanje, pa mu je to pol vse zlavfalo t'k ku je treba. Ni nikol, on se je zlo

trudu govorit slovensko, t'k da včasih zdej kir reče, tebi pa sploh ni videt, da nisi

Slovenc. Ker nekateri, t'kle k gledaš, al nočejo al ne morjo… ne vem…«

M5: »Ko sm pršu, tud zaradi šole, pa tud ko sm pršu, sm nekak… Vedu sm, da če

se bom z Bosanci družu, da ne bom… Moj interes je bil, da čimprej slovenščine se

naučim, ker sem pršu delat tu in sem tud večinoma…«

Danes imata dva, že odrasla sinova. Pri vzgoji sta prisostvovala oba. Jezik, ki so

ga v družini govorili, je bil slovenski. Očetovega jezika sta se otroka naučila med

obiski pri moževih sorodnikih v Bosni.

Ž5: »Ja to sma večinoma k'r oba… Js sm bla mal bol huda mogoče, ka pa vem…

njega sta velik bolj oba spoštovala, kr je un mel čist drugačen pristop… tak vzgojni.

Js sm bla včasih mal živčna pa sem se drla mal preveč po hiši, drgač pa, sta k'r

hvala bogu oba se šolala. /…/ Slovensko skoz… sej sta se otroka tu rodila in pol smo

skoz slovensko govorili, mi doma nismo nikdar drugač govorili, ko slovensko… /…/

72

Ja, prav z veseljem, tu ko smo na dopust dol hodli, to so oni t'k pričali dol… Želela

sta… sej hvala bogu zaka pa ne. Če je ja oče tam doma, zaka ne bi njegovega jezika

govorila. Nikol nismo meli nobene… da bi, ne, ne boš… boš sam slovensko…«

Ker sogovornika pripadata različnima verama, pri vzgoji otrok nista izpostavljala

ne ene ne druge vere. Odločila sta se, da lahko otroka kasneje po lastni želji odločata,

če se želita priključiti kateri od religij. Čeprav sta bila ob rojstvu v dilemi, ali bosta

sina krščansko krstila ali muslimansko obrezala, sta se naposled odločila, da vere na

bosta vpletala v življenje otrok.

M5: »Zdaj glih prej, ko ste omenla glede otrokov, jas jim nisem nikol nič kaj

omenu, pač nismo nič… pač koker se je glih ker zanimu…«

Ž5: »Ni vsiljeval svojo vero, sma se pol t'k zmenla, da naj tak ostane… Če bojo

hoteli kdaj lahka greta…«

M5: »Niti ni je kdo branu, niti mi je ni kdo… kak bi reku…«

Ž5: »Sej je hudo… dve vere a veš… Zdej če se moreš eni odpovedat, da drugo…

Ka jas vem… jas sem bla čist po pravici povedano zelo proti, ker je on reku, da ker

sta fanta, da jih bo treba obrezat, a ne… in js, kot majhni otroci, js sm se ful ne, pa

ne, pa ne…«

M5: »Ne da bi jas vztrajal, js sm reku po muslimanskem običaju če bi blo… al

krstit, al po muslimanskem obrezat… Potem bi pa mogu obojno… Nismo pa vztrajali,

da bi…«

Ž5: »Pol pa sma rekla nč, pol pa nej t'k ostane k'kr je, pa ne boma niti obrezala

niti krstila, pa naj t'k sta… In potem je pač ostalo pr tem, če glih mogoče, kaj jas

vem… men je blo mal od začetka nekak žal, da jih nisem mogla… Mislim žal… ker

sem pač sama v taki smeri vzgojena… in zdej jas hvala bogu, kljub temu, da nista

vzgojena v nobeni… glih prav trdno… sta fajn otroka…«

Praznike praznujejo v krogu družine. Poleg rojstnodnevnih praznovanj, se družina

zbere tudi za božič in veliko noč. Ta dva praznika spremljata ženo še iz otroštva in ju

ohranja bolj kot tradicijo in priložnost za druženje z družino in jima ne pripisuje

vidnejšega verskega pomena.

Ž5: »Mi praznujemo rojstne dneve, potem pa božič in velika noč… Družina se

ponavadi zbere. Njegovih kaj majo, bajram pa to, pa mi niti ne praznujemo tolk…

Zato ker… niti ne vem… ker mož ni niti izrazu te želje, da bi praznovali… jas sem

73

pač navajena za božič, da je pač večerja in tista jelka in darilca in to… Vlka noč pa

glih t'k, to je nekje… pač me spremlja, če glih nisem js, tud ne hodim več tolk v

cerkev, mogoče sam ob večjih praznikih… Čeprav včasih kot otrok s'm… je to blo

drugač, potem je pač t'k…«

Glede jedi, ki izvirajo iz njunih različnih kulturnih ozadji, nista imela večjih težav

pri usklajevanju družinskega jedilnika. Še posebej žena, ki je opravljala kuharski

poklic, je bila navdušena nad spoznavanjem drugačnih jedi. Čeprav sama velikokrat

pripravi jedi, ki jih je spoznala ob obiskih pri moževih sorodnikih, pa priznava, da je

težko pripraviti točno tak okus, kot ga ima hrana pripravljena pri možu doma.

Ž5: »Hrana je pa tam super, men je bla zmerej všeč, js mam rada sploh nekaj, ko

je drugačnega, ko pa je p'r nas in sem se k'r hiter navadla. Že poklic moj je takšen,

ko me to zanima kaj je na novo skuhanga, sploh pa njihove pite pa bureki pa sarme…

Tud okus je drugačen, ker p'r njih se svinjetina ne uporablja in okus že kot tak pride

drugačen, pa dobro, men je dobro, sploh pa če je kuhano kje v kakem tistem piskru

železnem gor nad ognjem, to je čist nekaj drugega… Ja, js sm se potrudla že

marsikaj nardit, sam mi ni t'k uspelo (smeh)… Ker tud pa očitno podnebje in vse

nardi svoje, daje lahk čist tisto njihovo. Ne znam jas takega bureka nardit, ko oni…«

M5: »Ne moreš nardit takega, ker tam ni svinskega…«

Ž5: »Sej sem glih rekla, da je meso drugo… Pa sej js v burek ne dam svinskega, js

dam samo govedino…«

M5: »Pa niti maščobe svinskega, maslo al pa olje«

Ž5: »Ja, največ pa maslo. Maslo pa t'k sami delajo, k majo svoje mleko, krave pa

ovce, pa tam so pašniki. Planinska trava pa je to čist neki drugega… In js jih

občudujem, ker vas ima tudi veliko starih ljudi in izredno zdravo živijo. To je gorski

zrak, tam ko je on doma je mal više, vse je doma pridelano, nobenga špricanja,

nobenih umetnih gnojil, živina se pase po planinskih pašnikih, pa veš, da je tudi

mleko potem velik bol zdravo… In res, js sem zmeraj rada hodla in še zdej rada

grema.«

Pri pogovoru o hrani se mož spominja na službeno malico prvega delovnega dne.

M5: »Ja, to lahk povem, prvi delovni dan v Sloveniji grem na malco, sm pršu,

pravi en kulega, gremo na malco, dobra je. Kaj je? VampI. Grem pogledat kaj je. Ko

74

sm jas to vidu, j**** vampe, jas to ne bom jedu (smeh). Zdaj pa sem probu, pa ni blo

tak slabo. Pa masne hrane mi nismo meli.«

Ž5: »Ne, on je tak ,ko mamo mi zaseko pa meso iz tunke pa to, to on ne je. Meso

še mogoče, da je čist rodo, maščobe pa nobene, tist pa res ne. Drugo pa js mislim, da

ni nč kej takega glih.«

Žena opaža veliko razliko v odnosu med generacijami v Bosni in v Sloveniji. Po

njenem mnenju je spoštovanje starejših s strani mlajših v Bosni dosti večje, kot to

velja za Slovenijo. Še posebej starim staršem vnuki v Bosni namenijo veliko več

pozornosti.

Ž5: »Mislim, da je tam velik lepši odnos, ko pa tule, koker js spremljam. Ne

mislim sebe, ampak na splošno. Tam je večje spoštovanje starejših ljudi, ko pa je

tu… Ne mislim zdej koga dobesedno, ampak vidim pri svojih doma recimo… Zato ker

mladi sploh ne znajo spoštovat starih ljudi… Moja mama, ko sama živi, ti povem,

ona je pri štirih vnukih tako osamljena ta. Zraven so, ampak še skorej dober dan ne

znajo rečt. Kar je v Bosni nekej čist drugega… Kok ti vnuki znajo spoštovat stare

starše… Ampak tam dol niti ni treba jih tak vzgajat, oni to že vejo, da to t'k more bit,

da je treba spoštovat starejše ljudi… Drugač je, res je drugač. Gostoljubnost in

prijaznost je res… vsaj kar sm jas doživela…«

Pri pogovoru o medgeneracijskih odnosih sta sogovornika omenila tudi težnjo

staršev, da si prizadevajo sinu priskrbeti stanovanje in mu tako pomagati na poti k

osamosvojitvi. To velja tudi zanju.

M5: »Če bi še eno stanovanje za mlajšega sina, da se še njega rešimo (smeh)…«

J: »Pa je to skrb očeta?«

M5: »Ja, če maš.«

Ž5: »Ja, absolutno.«

J: »Kaj pa je najpomembneje?«

M5: »Jas mislim da prvo stanovanje.«

Ž5: »Najprej da šolo nardi, da pride do poklica.«

M5: »No dobro ja, to je tak… Pol pa prvo stanovanje, da… Koker le lahk.«

Glede družbene sprejetosti imata po večini le pozitivne izkušnje. Kot sta dejala

sogovornika, sama ljudi ne ocenjujeta na podlagi nacionalne pripadnosti.

75

Pomembnejša jima je posameznikova osebnost, njegovo delovanje v družbi in odnos

do bližnjih.

Ž5: »Ja, en nič ne pomisli, al je Črnogorec al Hrvat al je Srb, pač reče Bosanc.

Vsi so Bosanci. Js nisem nikdar mela nič proti nobeni narodnosti. Tud še prej ne, ko

njega nisem poznala. Za mene so vsi ljudje. Sej majo pravico živet. Ja, js sm zmeri

rekla, da dobri in slabi ljudje so vsepovsod in med Slovenci in med kerimikoli narodi.

Vsepovsod boš našu tud zelo dobre, dobre in barabe. T'k da ne vem glih, kaj bi se

tule lahk… /…/ Ja, mogoče pol maš tak občutek. Js pa nisem nikdar mela občutek, da

bi nekdo reku Bosanca ma. Men je samo blo enih parkrat t'k v pogovoru blo

omenjeno, da nimam niti slovenskih imen, otroci nimajo. Sem rekla ka pa pol, sej

sma oba, v bistvu sma se t'k menla, da jim bo k't ime in tak naj bo. Kake ma pa to

zdej veze kak… T'k v pogovoru, prjatli, moji, še slovenskih imen nisi dala otrokom.

To t'k, k'r t'k… ampak je že konc tu, nič več ni blo tu nobene debate naprej. Sm rekla

zakaj, pa sej ni kaj. /…/ Ne, js mam zlo dobre odnose z vsemi, pa naj je kira kol

narodnost, soseda je recimo Srbkinja, on je Musliman, oni tam so Slovenci, v službi

so… Jas sm Slovenka, misli sploh ne, da bi kdo kako razliko delal, da sm pač to kar

sm, da nism s Slovencem, niko, jas osebno ne…«

M5: »Ne, tut ne. V službi niti, kak bi reku niti mal niti ne pomislim, da bi ker kaj,

mam dobre odnose z vsemi…«

Čas razpada Jugoslavije in vojne je vplival na celotno družino. Sicer so se

zavzemali za osamosvojitev Slovenije, a so bili proti vojni, ki je žal sledila. Moževi

sorodniki so med vojno ostali v Bosni, tako je družino ves čas skrbelo, kaj se z njimi

dogaja.

Ž5: »Glih t'k ko midva, sej smo k'r skup bli pa gledli vsa ta poročila pa… Kaj pa

zdej, kaj se bo pa zdej nardilo?... Ker vejo, da so tam nekje še starši, babica pa

dedek, mislim, sorodniki… Ni ti lahko.«

Zaradi vojnih razmer niso odhajali na obiske v Bosno med leti 1989 in 1997. V

tem času so ohranjali stike preko telefonskih pogovorov, kolikor je to bilo mogoče.

Sorodnikom so tudi pošiljali denar in razne pakete s hrano in oblačili. V veliko žalost

jim je bilo, ko je umrla moževa mati in zaradi tedanjih razmer niso mogli na pogreb.

Sogovornika obžalujeta, da so se stvari odvijale tako kot so se, saj sprva nihče ni

pričakoval, da bo do vojaških spopadov res prišlo. Še posebej jima je hudo, da je

76

vojna za seboj pustila tako veliko razdejanje in v ljudeh ustvarila mržnjo do soljudi, s

katerimi so pred vojno sobivali.

Ž5: »Kako sta bla otroka takrat stara… deset… al ne… No, mi smo bli za

osamosvojitev Slovenije, ampak Jugoslavijo smo pa pogrešali. Ne vem, nekak ni blo

več tistih odnosov tak… vse se je nekak začelo krhat. Mislim, med nami z Bosno ja,

mi smo čist normalno, ampak na splošno… Si občutu neki pritisk u luftu, neko

sovraštvo, kaj ti jaz vem. Jas sem bla zmeri za bratstvo in edinstvo, men je blo žal

razpada Jugoslavije, priznam, res. Js sm bla t'k ponosna, sploh na tiste dneve, ko je

blo petindvajstga maja v Beogradu proslava Titova dan mladosti, to smo mogli vsi,

otroci in oba, pred televizor in štafeta… In pol, ko tega ni blo, sej se navadiš,

ampak… Pogrešam jas to, da sploh nismo več to, kar smo bli. Zdej je pa taka mržnja

nastala. Že s sosedi se kregamo tule za en košček zemlje pa morja tamle. Samo, da se

je pa t'k daleč nardilo, da je do vojne prišlo med brati, bi lahk reku. Naš tamali je

reku, a zdej pa ne bomo več mogli it v Bosno, sem rekla, veš da bomo, ko ja

Jugoslavije ni več, k'k pa zdaj.«

M5: »Ampak mi nismo nikol pomišljali, vsaj jas ne, pa oni mislim da še manj, da

bi, ko je bla vojna v Sloveniji, da bi pustili, da bi zapustili Slovenijo. Sicer smo imeli

pozive iz Bosne, ko se je vojna pripravlja, bejšte, prite v Bosno, zdaj ko je še caj. Sem

reku da ne, da ne gremo, da tu mislimo živet.«

Ker so v Bosni živeli moževi starši, brata in sestra ter ženina teta, je družina stike

z njimi ohranjala predvsem z rednimi obiski.

Ž5: »Prej velik več, sploh ko je še Jugoslavija bla, takrat, ko so še otroci bli

majhni, mi smo po dvakrat do trikrat na leto šli v Bosno. Zdej pa enkrat, pa še to ne

vsako leto. Ni več staršev in te nekej ne vleče več t'k. Telefonsko se ja slišiš,

ampak…«

Še posebej radi so odhajali v Bosno za prvi maj.

Ž5: »Navadno za prvi maj. Praznik dela, to je tam slavje. To je že od vsega

začetka, od kar sma se spoznala, je bil prvi maj tam prava veselica na vasi. Potem

pa… Ja mislim, da ga tam velik bolj praznujejo ko tule. Mislim vsaj takrat so, zdej

res že dolgo nisma bla… Zbere se skor cela vas, to se prav nardi eno tako prijetno

vzdušje in je super… To se jagnje obrne, alkohola pa tamle ni tolk, ker muslimanska

vera ga prepoveduje, ampak… No ja, sej se prešverca kak pir, (smeh)… Ampak ni t'k

77

nekega pijančevanja ne, t'k ku tu se ga kdo zna kdo napit. Men je blo zmerej tam t'k

ušeč. Js sm bla zlo rada dol. Prej še sploh, ko je mama živela. Midve sma si ble

strašno dobre… z njegovo. Zdej pa, sej pravim, ni več tistega filinga, ker ni več

staršev, brat eden je že umru, sestra ne živi doma… Sej še greš, k'r si želijo, k'r

kličejo, pa kad čete doč…«

Med poletnimi počitnicami so odhajali v Bosno na dopust. Zaradi občutka

sprejetosti in velike gostoljubnosti je žena vedno z velikim veseljem odhajala v

Bosno.

Ž5: »Čist t'k, kot da smo doma, pa sam so te stregli. Pa veš, js sm rada pomagala

če je blo treba, še na travniku, vsepovsod kamer je blo treba it. Men ni težko prijet za

delo. Pa te t'k ahtajo, kot da si iz porcelana… Rada sem hodla dol in zlo lepo so me

vsi ljudje sprejeli. To je tak sprejem, da je vse na cesti, ko prideš in tud ko greš je…

Te vse pospremi, sosedi, vsi… To je čist neki drugega se mi zdi. Naša mama, ko je

enkrat bla, je rekla, da kaj takega še v življenju ni doživela… Da bi me t'k sprejeli…

Niso vedli, kaj bi še na mizo prnesli pa postregli. Pa potem, tud ko je šla, pa vsaka z

nekimi darili tam, pa… Mislim, čist… tud, če je nekaj skromnega, sam da je neka

pozornost, pa da se zapomniš tisga dneva, ko si bil tam…«

Ob obiskih je v navadi, da se vedno prinese darilo. Sogovornika sta ob vsakem

obisku imela s seboj kakšno malenkost v znak pozornosti in zahvale. Velikokrat je

bil to denar, lahko tudi oblačila, kozarci ali druge uporabne stvari. Skoraj vedno pa

sladkor v kockah in nepražena kava v zrnih. Kava ima prav posebno mesto v

vsakdanjem življenju, saj je ob druženju ljudi nepogrešljiva.

Ž5: »K'kr je obisk, je že ñezva na šporhetu… Ker oni dajo v ñezvico kavo, da se

mal prepraži, pol pa z vrelo vodo zalijejo, js pa to nikol ne delam. Js k'r v vroč krop

pa adijo…In je tista čist neki drugač in tud diši drugač. Včasih se je pa to prav

pražlo v pečici in not v šprhetih in to v čist takih… Pa je mama obračala, da se ni

zažgala in potem, preden je kdo prišel na obisk, sproti zmlet na mlin, da je to bla

tista prava kava ane, ne taka, ko je bla tu… Pa tud, ko smo prišli recimo s kakega

dela, z njive al s travnika, taprvo se je kava pila. Ker je rekla zmerej mama, da smo

utrujeni, da je treba najprej kavo spit, da mal moči dobimo… Ne da si se ti soka al

pa vode napil, najprej kava… Men se je sprva ma čudno zdelo, ampak pol sem se že

js t'k navadla…«

78

Kakšno je sožitje med zakoncema in kako usklajujeta njuni različnosti dobro

ponazori njun pogled in sprejetje glasbe enega in drugega.

M5: »Muska mene ni nekak, ker jas sem tak živu pr njeni teti eno leto…«

Ž5: »T'k da je ona skoz vrtela si Četrtkov večer, je on vedu, ko je v Slovenijo

prišu, da je Četrtkov večir (smeh)… Ker je ona, šutite sad, je rekla, pa če slušam

Četrtkov večir, se je drla po kuči, ona je prava Slovenka, še zdej živi dol.«

M5: »Ja, Četrtkov večir pa Štirje kovači, Slaki pa Avseniki…«

J: »Kaj pa obratno, ste vi poznali njihovo muziko?«

Ž5: »Js sm muziko poslušala koker se je sploh p'r nas dalo takrat po radiu dobit.

Včasi si dobil kako postajo na tem starem radiu in mi je bla ta muzika meni že od

nekdaj zelo všeč, res, men je to t'k, ne vem… Prtegnalo me je in prav z veseljem sem

js to. Zdej jo pa tud zelo rada poslušam. Js sploh, ko sem bol usmerjena v to smer,

men je kar se tiče glasbe, t'k vsaka všeč. Mi je pa njihova, sploh mi je, besedila so mi

všeč, ko so t'k življenjska in t'k se mi zdi… Drgač pa, tud naučil se je plesat pa vse, js

sm se malo kolo, on pa mal polke, pa gre, nimaš kaj. Sej se pol, če živiš že tolk let

skup, se pač prlagajaš ne in se pač tam, kjer živiš, v tistem okolju se nekje

prilagodiš.«

79

8. ANALIZA ŽIVLJENJSKIH ZGODB

Pri etnično mešanem zakonu je značilen proces soočenja dveh kultur. Partnerja sta

nosilca med seboj različnih si kulturnih elementov, ki so se izoblikovali v okviru

kulturnih sistemov različnih etničnih skupin. Med te kulturne elemente lahko

prištejemo jezik, običaje in navade, praznike, prehranjevalne navade, dojemanje

spolnih vlog, vzgojo otrok, itd.

Kot označi Mateja Sedmak, etnično mešane zakonske zveze predstavljajo

interpersonalno obliko soočenja dveh kulturnih sistemov. Pri takšnem soočenju se

lahko zgodi, da prevlada ena kultura nad drugo, torej da se en partner 'podredi' in s

tem prevzame kulturne elemente drugega partnerja ali obratno. Ta možnost nakazuje

prisotnost procesa interpersonalne kulturne asimilacije in obstanek zgolj ene

dominantne kulture. Lahko pa se posameznika uskladita tako, da se v njuni skupnosti

uporabljajo elementi, ki pripadajo tako eni kot tudi drugi kulturi in tako vzpostavita

prisotnost kulturnega pluralizma na ravni partnerskega in družinskega življenja

(Sedmak, 2002).

V primeru parov, ki so sodelovali pri raziskavi, lahko rečemo, da so v njihovih

družinah prisotni kulturni elementi obeh partnerjev. A kljub temu prostor bivanja

pomembneje vpliva na vsakdanje družinsko življenje in družinsko klimo. Sicer lahko

govorimo o kulturnem pluralizmu znotraj etnično mešanih družin, a pri tem ne

moremo prezreti nagibanje kulturne asimilacije v prid slovenski kulturi.

Preden preidemo na hipotezi, ki sta bili zastavljeni pri tej raziskavi, bi želela

omeniti naslednje posebnosti: spolna struktura, narodnostna opredelitev, vzroki za

migracijo. Ker so se te tri posebnosti pojavile pri več intervjujih, so pritegnile mojo

pozornost.

80

Spolna struktura

Kljub temu, da v primeru te raziskave ne moremo govoriti o reprezentativnem

vzorcu, je pri vseh sodelujočih parih spolna struktura v navezavi na narodnost takšna,

da je žena slovenske narodnosti in mož pripadnik 'druge' narodnosti. Pri poizkusu, da

bi našla obratno zvezo, žal nisem bila uspešna. Tudi ko sem po takšni etnično mešani

zvezi, da bi bil mož slovenske narodnosti, žena pa bi prihajala z območja Bosne in

Hercegovine, spraševala svoje informante, nihče izmed njih ni poznal ustreznega

para.

J5: »Zakaj je tako težko najti obratno zvezo 'Bosanka-Slovenec'?«

Ž5: »Čak, ker je t'k poročen, pa ma nekdo v Velenju… Čaj, k'k je pa že tist ko je

reku, k'k je že tisti vic, ko je reku, zakaj so Bosanci s Slovenkami poročeni? Aja, vse

dobre Slovenke smo Bosanci pobrali, ostalo je pa ostalo Slovencem (smeh).«

M5: »Glih študiram, če je kir…«

Ž5: »Al je mel ženo tam, pa je prišu sem delat, pa je potem si jo sem pripeljal, al

pa si je mogoče tudi, sej so Bosanke tudi sem prišle delat, a so hodle?«

M5: »Mal.«

Ž5: »Samo to je zlo malo ja, a to so že sam take, ko so ble recimo poročene, pa so

jih možje sem spravli. Ja, na tak način. Večinoma so moški. Veš da so takrat prav za

v rudnik, so prav z avtobusi šli po njih, ja. Zdej pol pa niso pomisli, da si bojo ti

ljudje verjetno tu družine ustvarjali. Pol so bli pa takšni pa drugačni in ne vem

kakšni še vse. Mislim, to je meni mal tud blo t'k kruto. Mal je takih primerov, ko bi

mel Slovenc Bosanko.«

M5: »Večinoma je moška delovna sila tu prišla…«

Ž5: »Ja, in to mladi ljudje, taki keri so meli doma družine, so se t'k navadno

vrnali, al so pa ženo sem pripeljali…«

M5: »Večina je tu ostala in…«

Pri tem je potrebno omeniti, da so sodelujoči informanti pripadali starejši

populaciji in so posamezniki v Slovenijo prišli v sedemdesetih in osemdesetih letih

prejšnjega stoletja. Za tisti čas je značilno, da se je v Sloveniji iskala delovna sila

predvsem za težjo industrijo. Večji poudarek je bil tudi na izobraževanju v tehničnih

81

smereh (glej poglavje o migracijah). Zaradi tega so se v večini priseljevali mlajši

moški. Ti so si kasneje tu ustvarili tudi družine.

Verjetno je v mlajši generaciji pri posameznikih, ki si v tem času ustvarjajo

družino, moč najti tudi več parov, kjer je spolna struktura med narodnostmi tudi

obratna.

Narodnostna opredelitev

Zanimivi so bili odgovori, kjer sem intervjuvance povprašala o njihovi

narodnostni pripadnosti. Glavni poudarek pri tem je, da se je narodna pripadnost

določala zgolj in samo na podlagi samopripisane oznake informatorjev. Ti so v

posameznih primerih navedli oznake, ki se navezujejo na versko pripadnost.

M1: »Jaz sem čist čist ateist.«

Ž1: «Jaz tud.«

M1: »U nulo.«

M3: »Moja narodnost je Pravoslavc, žena je pa Slovenka.«

Ž5: »Jaz slovenska, mož je pa Musliman.«

M5: »Ne, v Jugoslaviji teh ni blo… Mi smo bli neopredeljeni, kot Jugoslovani…

Ne, verstvo ni blo priznano, niti bosansko državljanstvo da je blo… Tak ko je blo

slovenstvo…«

Tematika o različnih poimenovanjih, ki se nanašajo na narodnostno pripadnost

državljanov Bosne in Hercegovine, je predstavljena že v poglavju o migracijah. Na

tem mestu bi želela le osvetliti posebnost velike prepletenosti verske in nacionalne

identitete v obravnavanih primerih. Kot predstavlja Mitja Velikonja, so se nacionalne

identitete bosanskohercegovskih narodov oblikovale predvsem na religijsko-

kulturnem temelju, pri čemer jezikovni princip (vsi prebivalci Bosne in Hercegovine,

ne glede na narodno pripadnost, govorijo zelo podoben jezik, v katerem je precej

turcizmov in izpeljank iz arabskega jezika) in teritorialno-državni princip nista bila

prisotna. »Religija je bila tam v prejšnjih časih primarni vir kolektivne identitete,

nato so se religijske razlike postopno prelile v nacionalne in se povezale z njimi.

Toda pri tem se je izgubila njihova prejšnja kvaliteta, medtem ko so bile dotlej

relativno strpne, so z ekskluzivistično »nacionalizacijo« postale temelj izključevanja,

82

kasneje celo sovraštva.« (Velikonja, M., 1998: 342). Tako je religija dejavnik

ohranitve narodne identitete, a žal je tudi element, ki je v zgodovini blokiral od

cerkve neodvisen narodni razvoj. Eden od informantov poskusi pojasnit to situacijo z

naslednjimi besedami:

M4: »Ampak, mislim te skupine so tko med sabo skregane in tko naprej. Tu

nacionalno vprašanje ni razčiščeno in to je pri Bošnjakih. Ker eni su Muslimani, eni

Bošnjaki, eni su Bosanci, eni su… Tko da je to totalna mešanica. Ker Bosna je bila

kantonizirana že u turškem času, mislim tud zdaj, ko je vojna bla. Ni se toliko, ko u

Sloveniji. V Sloveniji vse en ni važno, a je Dolenc, a je Gorenc, Slovenija je na prvem

mestu. Tuki, oni, to je prvo je kanton, mislim kraj, potem pa mogoče tam kje pa je

Bosna. Tko, da je to čist kontra od tega. In še zdaj recimo, Bosanski kanton je edan,

tuzelski je drugi in ti kantoni su države u državi. Pa tud u duši ljudi, u glavah ljudi je,

te meje so zelo hude.«

Stik pred priselitvijo

Pri tematiki, ki raziskuje področje migracij, je ključno vprašanje, zakaj se nekdo

odloči za preselitev. Čeprav lahko raziskovalci pojasnijo in raziščejo glavne razloge

pri push-pull modelu, pa vedno ostane nepojasnjeno zakaj se nekdo preseli, njegov

sokrajan pa ne. V primeru naših informatorjev je opaziti, da so vsi, razen enega, že

pred selitvijo imeli nekakšen stik s prostorom, kamor so kasneje imigrirali. Med te

stike spadajo sorodstvena ali prijateljska poznanstva.

M1: »Ker moja starša sta bla pač taka, pač mal sveta sta vidla an, hodla sta

vseposod, delal je foter na Jesenicah tu, pa pol je šel v Nemčijo, pa je bil v Bosni, t'k

da je doživljal vsega in svašta.«

M1: »V vojski sem mel enga prjatla, js sm njega učil cirilico, on pa mene

slovensko… In sm mel v vodu šest Slovencev… /…/ Enga Andreja z Jesenic, se še

zdej obiskujemo, sma dobra frenda, pa enga Tona z Bohinja. T'k da nobenga

problema nisem mel res…«

83

Ž2: »Zaradi dela, oče je rudar in so prišli sem zaradi dela, si je našel službo, se je

sin tukej rodil. Oni so potovali, t'k je blo, da so šli za delom, kjer je blo…«

M4: »Ker je imela mama tle u Ljubljani enih šest svojih sorodnikov, so me vabli

naj pridem sem in sem prišel.«

Ž5: »Spoznali smo se pa čist naključno na eni poroki, ko je prišu v Slovenijo na

poroko… Njegov prijatelj je moj bratranc in ko se je on poročil, sem js njega

spoznala…«

Hipoteza 1: Iz izkušenj na terenu izhajam iz domneve, da je samopercepcija

etnično mešanih zakonov podobna samopodobi povprečne slovenske družine, čeprav

je zaznati določeno mero stereotipizacije in stigmatizacije s strani večinskega

prebivalstva.

Ta trditev izhaja iz predpostavke, da se v etnično mešani družini 'različnost' (pa

naj bo to različnost med partnerjema ali različnost družine v odnosu do širše družbe)

v prvi vrsti pripisuje najizrazitejši, najvidnejši diferenci in to je etnična različnost. V

nasprotnem primeru lahko domnevamo, da tudi pri družinah, v katerih oba partnerja

izhajata iz iste etnične skupine, ne obstaja popolna homogenost (tako med

partnerjema, kot v odnosu družine do širše družbe). A se v tem primeru elementi, ki

ločujejo, največkrat pripisujejo osebnim karakteristikam posamezniku, 'družinski

tradiciji' iz katere partner izhaja, ekonomskemu statusu družine ali čemu drugemu.

Posamezniki so s strani širše družbe še vedno stigmatizirani na podlagi osebnih

imen in priimkov, pri čemer se praviloma zanemarja posameznikova lastna

percepcija samega sebe.

Tu bi želela opozoriti tudi na nehvaležno uporabo izraza 'druga/tretja generacija

priseljencev'. »/…/ nesmiselno je trditi, da gre zgolj za 'priseljence', če v Sloveniji

živi že njihova tretja generacija.«12. Na ta način se posredno ohranja stigma

'priseljencev' ter se tako posameznikom umetno pripisuje 'izrazitejšo lastnost'

njihovih prednikov, ob tem pa zanemarja njihovo bit, njihovo lastno samopodobo in

udejstvovanje.

12 Škerl Kramberger, U., (2010): Nekateri muslimani in Srbi tu že stoletje. Dnevnik, 24.11.2010.

Ljubljana, 5.

84

Ž2: »Una dva (otroka, op.a.) ne čutita, da sta k'kr koli, razen kar po priimku

čutita recimo…«

Ž2: »Ja, to avtomatsko rečem, to je zato, ker si Bosanc. Ja, verjetno bi blo čist

isto, če bi bil Slovenc, sam takrat bi si najdla kak drug razlog, da je to problem. Tuki

pač enostavno dam, zarad tega, ker je Bosanc.«

Ž2: »Pri stanovanju ni blo, tam na rudniku je blo pa k'r fejst, tam se k'r fejst čuti,

p****** Bosanc, tam glih ne marajo. Zdej, en si bol to jemle k srcu, en manj, ampak

je vedno p****** Bosanc, to je k'r zlo, zlo pogosta beseda. Zdej tuki, ko je pa trgovc,

pa glih ne morm rečt, da bi mel probleme, da bi se kej čutu… Je pa recimo v šoli, to

pa vem, da je vedno blo na –ič, to sm tud p'r svojih otrocih vidla, na –ič. Recimo

učitli konkretno. Konkretno učitli, da niso glih marali otrok na –ič. Js sm to čutla p'r

svojih otrocih. Pa so poznali oba, ampak so… Ker si se pisu na –ič, so takoj dali

kako grdo, ne vem, recimo p'r hčeri, je pa že problem, je že una na –ič.«

Ž2: »Tisti, kiri so čisti Slovenci recimo, da sta in oče in mama Slovenca, še tok

bolj na tem delajo recimo, da če si na –ič, da se nekako ne družijo. Recimo ka vem,

je mela hčera rojstni dan, ne vem, osem al devet let stara, osem let se mi zdi, je

povabla recimo krog prjatlov. Pa sm slišala recimo, k oni Bosanki pa ne boš šla na

rojstni dan. Mene je to t'k bolelo da, da še dans tiste mame ne pogledam. Mislim, pa

še dans bi jo… Recimo a ne, moj otrok, js ga nimam za Bosanca, ampak ga takoj

priimek naredi Bosanca. T'k da men je žal recimo, takrat ko sma se poročila, da se

nisma mogoče zmenla, zaradi same lažje poti otrok, da bi se otroc pisali po men.«

M3: »To je pa blo malo, to je pa blo malo veš, v tistih časih, pa k'k glih Bosanca.

Heci pa so bli u Pesju, a ne, Pesjanarji pa to. Takrat je, pa ka boš ti našo punco.«

Ž4: »Edino soseda je rekla, kazala, ko še niso vedli kaj je Bosna, kaj so Bošnjaki.

To so vse u en koš metali. Bol mal, bol mal so vedli. Vedli so da je Bosna, ampak so

vse u en koš metali.«

M4: »Isto to sosedsko je kakšne pripombe, ampak drugače noben nič. Ja, ustaljeni

vzorci so bli. Bol zarad neznanja, kot… Pa predvsem zarad tiste, ki že stoletja trajajo

85

a ne, te Turki, te ovo te ono in to… To je neka da rečemo u narekovajih evropska

grožnja.«

Ž5: »Zato, ker se je zmeri govorilo Bosanci pa Bosanci, ker niso poznali… Ker

vsekar je blo od nekje rečeno, noben ni reku Hrvat, Srb a'l karkoli, zmerej je vsak

sam reku Bosanc...«

Ž5: »Ja, mogoče pol maš tak občutek. Js pa nisem nikdar mela občutek, da bi

nekdo reku Bosanca ma. Men je samo blo enih parkrat t'k v pogovoru blo omenjeno,

da nimam niti slovenskih imen, otroci nimajo. Sem rekla ka pa pol, sej sma oba, v

bistvu sma se t'k menla, da jim bo k't ime in t'k naj bo. Kake ma pa to zdej veze

kak…«

.

Ž5: »Nekje vmes. Ko prideš dol si za njih Slovenc, ko si tu…«

Hipoteza 2: Starši, ne glede na njihovo etnično identiteto, v prvi vrsti posredujejo

svojim otrokom tiste primarne družinske vrednote in norme, katere določa okolje,

kjer družina živi.

Za etnično mešane zakonske pare, ki so sodelovali pri raziskavi, je značilno, da so

partnerji z neslovensko etnično pripadnostjo prišli v Slovenijo relativno mladi.

Nekateri izmed njih so bili preko šolanja vključeni v tako imenovano sekundarno

socializacijo. Drugi so si, v želji po uspešni vključitvi v službene kolektive,

prizadevali za prilagoditev v tukajšnjo družbo. V vseh primerih je bila slovenščina

jezik, ki so ga družine uporabljale v svojem vsakodnevnem življenju. Vsi starši so

svojim otrokom omogočili šolanje in jim po svojih najboljših močeh poskušali

pomagati pri osamosvajanju, stanovanjski problematiki, zaposlitvi… Čeprav so si

prizadevali, da bi pri vzgoji otrok sodelovala oba starša, je zaznati, da so se kulturni

elementi, ki izhajajo iz slovenskega okolja v večji meri prenesli na otroke, kot

elementi, ki izhajajo iz kulturne skupine priseljenega partnerja.

M1: »Ker mene je pač zanimalo, js če bi bil v Nemčiji, bi blo glih t'k ko je v

Sloveniji, če hočeš samem seb dober, pač se moreš naučit, če hočeš da ti koker tolk

gre solidno, moreš se prilagodit, kjer koli si… Pač t'k je…«

86

Ž2: »Ker on je tuki odraščal, on je tuki v bistvu hodu v šolo, on se je tuki rodil.

Zanimivo tud recimo, on ko se je rodil, recimo vsi takrat, ko je blo treba

državljanstvo si delat, mojmu možu ni blo treba delat, ker mu je že oče pri rojstvu je

napisu noter v rojstni list Slovenc.«

Ž2: »No tud ona je men rekla, pa k'k si lahko taka, da ne spoštuješ moževe

kulture, pa da otrok ne učiš njegovga materinskega jezika pa njegovih navad. Pa

halo, če tuki živimo, ka čem js zdej neki.«

M3: »Moje otroke sm pač vzgajal tako, ne tisto trdo, ampak ko so se urning

naučili govorit slovensko, takrat sm jih začel pač učit moj jezik, pa tudi vodit na

počitnice pa to. Ne pa tisto od začetka da ni vedu kaj je pa kaj bi govoril.«

M3: »Državljanstvo sem pravo časno uzeo. Smatral sm, da ne da zabluzim jas, če

ne vzamem pravočasno državljanstvo, ker sm študiral na otroke, ker otroci so

avtomatsko pol potisnjeni v en kot, kar ne bi meli te bonitete, ko jih majo zdaj. Ker

otroci ljudi, ki niso vzeli državljanstva, su zgubili bonitete in dejansko nisu ljudje

zafrknali sami sebe, ampak oni so največju škodo otrokom nardili. Ker jas sam skoz

govorio, ne moreš družino imeti tu, pa ustvarjat si dom, pa boš šou dol. Ker ko boš

šol u penzio dol, otroci so afirmirani tu, končali so šole, majo svoje družbe, svoje

prjatle, nobeden noče dol jet. Pol se pa še ta vojna zdaj je bla, nesrečna in

perspektive dol za mlade ljudi ni. Sploh pa, če je tu končal šolo, ma svoj krog

prjatlov tu.«

M4: »Mislim u onem času je blo pa to, tudi vzgoja je bla čist lažja, drugačna. Bila

je, kak bi reku, svetovna. Mislim, ni blo toliko poudarka na verskim in tko naprej.

Tko da ni blo nobenih, kak bi reku, pritiskov al bilo kej. Tud u šoli mislim, da so ble

zelo pridne in nismo imeli zarad tega… Slovenščina mi je šla, v hiši smo se

pogovarjali u glavnem skoz slovensko. U bistvu zelo malo smo se hrvaško,

srbohrvaško.«

Ž5: »Slovensko skoz… sej sta se otroka tu rodila in pol smo skoz slovensko

govorili, mi doma nismo nikdar drugač govorili, ko slovensko…«

87

Ž5: »Bolj krščanstvo, ker pač tu živimo, ker tok niti ne poznam muslimanstva a

ne… Veta pa, da smo mi različnih… Ampak mata tud vsepovsod slovensko

državljanstvo, ker sta se pač tu rodila in tu živita… Pač t'k je… Če glih mi se mamo

radi in se zastopmo… Ne vem če glih, a bi se pol kaj bol radi meli, če ne bi vsak v

svoji veri bli, če bi… Pa hvala bogu je, t'k k'kr je…«

88

9. ZAKLJU ČNA MISEL

Etnično mešane zakonske zveze so skupnosti, kjer se odvija živ, neposreden

medkulturni stik na ravni vsakdanjega življenja. Posameznika, ki izvirata iz različnih

etničnih ozadji, se v medsebojnem odnosu soočata z vprašanji o pomenu lastnih

kulturnih elementov ter o sprejemanju partnerjeve drugačnosti. Vprašanja o pomenu

lastne etnične identitete se s staršev posledično prenesejo tudi na otroke, ki živijo v

etnično mešanih družinah.

V predstavljeni raziskavi študije primerov slovensko-bosanskih družin lahko

opazimo, da se znotraj etnično mešane družine vzpostavlja sobivanje kulturnih

elementov obeh staršev. Pri tem je prenos kulturnih elementov starša, ki pripada

dominantni etnični skupini, številčnejši in izrazitejši v primerjavi s staršem, ki

pripada 'šibkejši' etnični skupini. Pri oblikovanju dvojne etnične pripadnosti pri

potomcih, je mogoče opaziti tudi naslednje: otrok lahko uporablja jezika obeh staršev

ter pozna običaje in navade, ki izvirajo tako iz materinega kot tudi očetovega

etničnega ozadja. Če ilustrativno ponazorimo, otrok lahko govori tako slovensko kot

tudi 'bosansko', na svojem jedilniku lahko ima tako potico kot tudi burek, z veseljem

preživlja poletne počitnice tako pri babici kot tudi pri 'baki', v avtomobilu lahko

posluša tako 'podalpske poskočnice' kot tudi 'bosanske narodnjake', ob praznovanjih

lahko zapleše tako polko kot tudi kolo, zelo težko pa je 'krščen' in 'obrezan' hkrati.

Če potomci lahko prevzamejo nekatere etnične elemente obeh staršev, je

praktično nemogoče, da bi prevzeli tudi obe, med seboj različni si verski pripadnosti

staršev. In prav zaradi tega so, v izogib možnih medpartnerskih sporov, etnično

mešani pari, ki so sodelovali pri naši raziskavi in so izhajali iz različnih verskih

ozadij (vsi, razen prvega para), lastno versko pripadnost ohranili na osebni ravni in je

niso vključevali v družinsko življenje. Starši so tako odločitev o verski pripadnosti

potomcev prepustili otrokom in njihovi prosti izbiri. Opazimo lahko, da se na ravni

posameznika občutno zmanjšujeta vrednost in pomen verski pripadnosti, kot eni

izmed komponent etnične identitete.

89

Na podlagi predstavljene študije primera je bilo zaznati, da s strani širše družbe

obstajajo predsodki in težnje po stigmatizaciji do posameznikov iz etnično mešanih

družin, ne glede na to, kakšna je samopercepcija družinskih članov. V spomin se mi

je vtisnil stavek žene iz drugega pogovora: »Recimo a ne, moj otrok, js ga nimam za

Bosanca, ampak ga takoj priimek naredi Bosanca.« Ob koncu predstavljenega

besedila razmišljam o tem, kako lepo bi bilo živeti v družbi, v kateri priimek ne bi bil

predmet stereotipnih sodb in predsodkov, temveč bi lahko predstavljal spoštovanje

korenin in ponos posameznikovega izvora. Etnična raznolikost pa bi veljala za

vrednoto, ki lahko bogati in plemeniti tako posameznika kot tudi družbo v celoti. Pri

sprejemanju drugačnosti in sobivanju različnih kultur nam zgled lahko predstavljajo

tudi etnično mešane zakonske zveze.

90

10. LITERATURA IN VIRI

BAHOVEC, I. (2005): Skupnosti: teorije, oblike, pomeni. Sophia (Rotosi),

Ljubljana.

BAJT V. (2005): Contemporary Slovenia and the 'other'. V: Pajnik, M.,

Kuzmanić, T.: Nation-states and xenophobias: in the ruins of former Yugoslavia.

Peeace Institute. Ljubljana, str. 43 – 59.

BALTIĆ, A., PEZDIR, T., ALIBEG, S. (2008): Prepletanje kultur – Slovenija v

Bosni in Hercegovini, Bosna in Hercegovina v Sloveniji. Bošnjaška kulturna zveza

Slovenije, Ljubljana.

BARTH, F. (1969): Ethnic groups and boundaries : the social organization of

culture difference. Little, Brown and Company, Boston.

DEKLEVA, B., RAZPOTNIK, Š. (2002): Čefurji so bili rojeni tu: življenje

mladih priseljencev druge generacije v Ljubljani. Pedagoška fakulteta, Inštitut za

kriminologijo pri Pravni fakulteti, Ljubljana.

ERIKSEN, T.H. (2002): Ethnicity and nationalism. British library: Pluto Press.

JENKINS, R. (1997): Rethinking Ethnicity, Arguments and Explorations. Sage,

London.

JUŽNIČ, S. (1993): Identiteta. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

KALČIĆ Š. (2007): Nisem jaz Barbika : oblačilne prakse, islam in identitetni

procesi med Bošnjaki v Sloveniji. Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in

kulturno antropologijo, Ljubljana.

91

KLOPČIČ V., KOMAC M., KRŽIŠNIK-BUKIČ, V. (2003): Albanci, Bošnjaki,

Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi v Republiki Sloveniji: Položaj in status

pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Republiki Sloveniji. Inštitut za

narodnostna vprašanja, Ljubljana.

KOBE, Z., PRIBAC, I. (2006): 12 razmišljanj o zakonski zvezi. Krtina, Ljubljana

KOBOLT, A. (2002): Zdej smo od tu – a smo še čefurji?. 12, Ljubljana.

KOMAC, M. (ur.) (2007): Priseljenci: Študije o priseljevanju in vključevanju v

slovensko družbo. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana

KOMAC, M., MEDVEŠEK, M., ROTER, P. (2007): Pa mi vi povejte, kaj

sem!!!?. Fakulteta za družbene vede, Ljubljana.

KRŽIŠNIK-BUKIČ, V. (1996): Bosanska identiteta med preteklostjo in

prihodnostjo. Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana.

LUKŠIČ-HACIN, M. (1999): Multikulturalizem in migracije. ZRC, Ljubljana.

MCADOO H. P. (1999): Family ethnicity : strength in diversity. Thousand Oaks,

London.

MEDICA, K. (2004): Identitetna pojmovanja – med lokalnim in globalnim.

Monitor ISH, 2004, let 6, št. 1, str. 139 – 151.

MEDICA, K. (2006): Večkulturnost in diskriminacija v evropskem kulturnem

okolju in v medijskih diskurzih. Monitor ISH, 2006, let. 8, št. 1, str. 117-131.1.

MEDICA, K., LUKIČ, G., BUFON, M. (ur.) (2010): Migranti v Sloveniji – med

integracijo in alienacijo. UP ZRS Koper, Univerzitetna založba Annales, Koper.

92

MUSEK, J. (1994): Psihološki portret Slovencev. Znanstveno in publicistično

središče, Ljubljana.

RS MINISTRSTVO ZA KULTURO (2012-08): Evropsko leto medkulturnega

dialoga.

http://www.arhiv.mk.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/12009/5507/

SEDMAK, M. (2002): Kri in kultura: etnično mešane zakonske zveze v Slovenski

Istri. Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, ZRS Republike Slovenije, Koper.

STATISTIČNI URAD REPUBLIKE SLOVENIJE (2012-08): Popis 2002. Http://

http:// www.stat.si/ popis2002/si/rezultati_obcine_prebivalstvo_dz.htm.

ŠKERL KRAMBERGER, U., (2010): Nekateri muslimani in Srbi tu že stoletje.

Dnevnik, 24.11.2010. Ljubljana, str. 5.

ŠVAB, A. (2001): Družina: od modernosti k postmodernosti. Znanstveno in

publicistično središče, Ljubljana.

VELIKONJA, M. (1998): Bosanski religijski mozaiki : religije in nacionalne

mitologije v zgodovini Bosne in Hercegovine. Znanstveno in publicistično središče,

Ljubljana.

ŽAGAR, M. (2000): Slovenska terminologija na področju etničnih študij :

razmišljanje o terminologiji pri proučevanju etnij in etničnosti. V: Štrukelj, I.:

Kultura, identiteta in jezik v procesih evropske integracije. Društvo za uporabno

jezikoslovje Slovenije. Ljubljana, str. 78-98.