UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

FUNKCIJA CENTRALNE BANKE V PROCESU KONTROLIRANJA POSLOVNIH BANK

Kandidatka: Vesna Gajšek Študentka rednega študija Številka indeksa: 81528158 Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Bobek

Zgornja Polskava, marec 2005

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA Kandidatka VESNA GAJŠEK absolventka študijske smeri: FINANCE IN BANČNIŠTVO, študijski program: UNIVERZITETNI izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom DR. DUŠAN BOBEK-a in uspešno zagovarjala 19.04.2005. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da diplomsko delo lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne 03.05.2005 Podpis: ______________________________

2

PREDGOVOR Poslovne banke so, zaradi svoje pomembnosti za gospodarstvo, med najbolj reguliranimi finančnimi institucijami. Zaradi svojega poslovanja, so poslovne banke izpostavljene različnim tveganjem in namen bančnega nadzora je zagotoviti varno in stabilno poslovanje, to je tako pomembno, da tudi države urejajo bančno poslovanje s posebno regulativo. Cilj bančne regulative je zmanjšati tveganja in tako povečati varnost sredstev vlagateljev. Nadzor bančnega poslovanja lahko opravljajo različne institucije, najpogosteje pa ga izvaja centralna banka. Tudi v Sloveniji opravlja nadzor nad poslovanjem poslovnih bank naša centralna banka-Banka Slovenije. Diplomsko delo je razdeljeno na sedem poglavij, katerih kratek pregled sledi v nadaljevanju. Predmet drugega poglavja, ki sledi uvodu, je centralna banka. V njem na kratko predstavimo bistvene značilnosti centralne banke, njene funkcije (ena izmed funkcij je tudi nadzor nad bankami), cilje in instrumente monetarne politike ter pomen njene neodvisnosti. Tretje poglavje govori o nadzoru bank s strani centralne banke. Navajamo razloge zaradi katerih centralna banka kontrolira poslovne banke. Bančna zakonodaja in predpisi vodijo banke in spodbujajo njihovo varno poslovanje ter določajo, kaj naj centralna banka pri poslovnih bankah kontrolira. Obstajata dve vrsti oziroma dva načina dela bančnih nadzornikov in sicer zunanja in notranja kontrola. Dandanes postaja vse pomembnejši tudi konsolidirani nadzor bank. Standarde za nadzor varnega in skrbnega poslovanja bank postavljajo baselska načela za učinkovit nadzor. Na koncu tretjega poglavja pa obravnavamo tudi tveganja, s katerimi se srečujejo banke pri svojem poslovanju. Bančna tveganja je smiselno obravnavati v povezavi s kapitalom oziroma kapitalsko ustreznostjo, saj izgube, ki nastanejo s prevzemanjem tveganj, banke pokrivajo s kapitalom. Sledi poglavje o Banki Slovenije in njenem nadzoru poslovanja bank. Najprej opredelimo bistvena dejstva v povezavi z Banko Slovenije, nato pa se posvetimo nadzoru nad bankami v Sloveniji. Zakon o Banki Sloveniji pooblašča za nadzor bančnega poslovanja Banko Slovenije, le-ta pa preverja v okviru svojih pristojnosti izvajanje določb zakonov ter na njihovi podlagi izdanih predpisov ter ukrepov. Predstavimo tudi oddelek nadzora bančnega poslovanja v Banki Slovenije in rezultate tega nadzora. Diplomsko delo zaključujemo s sklepom in povzetkom v slovenskem ter tujem jeziku, temu pa sledita še spisek uporabljene literature in virov.

3

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 5 1.1 Opredelitev področja in opis problema ................................................................. 5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ............................................................................. 5

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ...................................................................... 6

1.4 Predvidene metode raziskovanja ........................................................................... 6

2 CENTRALNA BANKA ................................................................................................... 7 2.1 Opredelitev centralne banke ....................................................................................... 7

2.2 Funkcije centralne banke............................................................................................ 8

2.3 Končni in vmesni cilji monetarne politike ................................................................. 8

2.4 Instrumenti monetarne politike................................................................................... 9

2.4.1 Kolikostni instrumenti ................................................................................... 10

2.4.2 Kakovostni instrumenti monetarne politike................................................... 11

2.5 Neodvisnost centralne banke.................................................................................... 11

3 CENTRALNOBANČNI NADZOR .............................................................................. 13 3.1 Razlogi za nadzor bank............................................................................................. 13

3.2 Načini opravljanja nadzora....................................................................................... 14

3.2.1 Bančna regulativa ......................................................................................... 15

3.2.2 Notranja in zunanja kontrola ........................................................................ 18

3.2.3 Konsolidiran nadzor ...................................................................................... 19

3.3 Baselska načela za učinkovit nadzor ........................................................................ 22

3.4 Tveganja v bančnem poslovanju .............................................................................. 24

3.4.1 Kreditno tveganje .......................................................................................... 24

3.4.2 Tveganje spremembe obrestne mere ............................................................. 25

3.4.3 Likvidnostno tveganje .................................................................................... 26

3.4.4 Operativno tveganje ...................................................................................... 27

3.4.5 Tečajno tveganje............................................................................................ 28

3.4.6 Deželno tveganje............................................................................................ 28

3.4.7 Sistemsko tveganje......................................................................................... 29

3.5 Kapitalska ustreznost bank ....................................................................................... 29

4

4 BANKA SLOVENIJE IN NADZOR BANK................................................................ 31 4.1 Opredelitev in naloge Banke Slovenije .................................................................... 31

4.1.1 Denarna politika Banke Slovenije ................................................................. 32

4.1.2 Instrumenti Banke Slovenije .......................................................................... 33

4.2 Nadzor nad bankami................................................................................................. 33

4.2.1 Slovenska bančna regulativa ......................................................................... 33

4.2.2 Oblike nadzora .............................................................................................. 35

4.2.3 Oddelek Nadzora bančnega poslovanja........................................................ 39

4.3 Nadzor na konsolidirani osnovi................................................................................ 41

4.4 Rezultati nadzora bančnega poslovanja v Sloveniji ................................................. 44

5 SKLEP ............................................................................................................................. 47

6 POVZETEK.................................................................................................................... 49

7 ABSTRACT .................................................................................................................... 50

SEZNAM LITERATURE................................................................................................. 51

SEZNAM VIROV.............................................................................................................. 53

5

2 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Centralna banka je banka bank oziroma emisijska banka, ki izvaja monetarno politiko. Zasleduje končne in vmesne (bližnje) cilje. Končni cilji centralne banke morajo biti enakovredni s temeljnimi gospodarskimi cilji, te pa realizira z vmesnimi cilji in sicer količino denarja v obtoku, obrestno mero, deviznim tečajem ali tudi stopnjo inflacije. Cilji se medsebojno izključujejo. Za dosego ciljev ima centralna banka na voljo razne instrumente. Pomembna pa je njena neodvisnost. Centralna banka opravlja različne funkcije in ena izmed teh funkcij je tudi kontroliranje poslovnih bank. Poslovne banke so pri svojem poslovanju izpostavljene specifičnim vrstam tveganj zaradi svoje temeljne funkcije oz. ker so glavni alokator sredstev med gospodarstvom in prebivalstvom. Namen bančnega nadzora je tako zagotoviti varno in stabilno poslovanje, to je tako pomembno, da tudi države urejajo bančno poslovanje s posebno zakonodajo. Cilj bančne regulative je zmanjšati tveganja in tako povečati varnost sredstev vlagateljev. Banka Slovenije je centralna banka Republike Slovenije in je bila ustanovljena s sprejetjem Zakona o Banki Slovenije. Njeni glavni nalogi sta skrb za stabilnost domače valute in za splošno likvidnost plačil v državi in do tujine. Banka Slovenije je neodvisna institucija in je banka bank, zato tudi opravlja bančni nadzor nad poslovanjem bank. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je opredeliti centralno banko oziroma pomen in vlogo centralne banke v procesu kontroliranja poslovnih bank na splošno in v primeru slovenske centralne banke – Banke Slovenije. Kontrola je seveda pomembna zaradi vloge bank v narodnem gospodarstvu. Cilji diplomske naloge so: − opredelitev pomena, vloge in naloge centralne banke ter vodenja monetarne politike, − opredelitev Banke Slovenije, − analiza instrumentov, ki jih uporablja centralna banka, − analiza neodvisnosti centralne banke in pomena le-te na vodenje monetarne politike, − opredelitev načinov bančne kontrole centralne banke, − ugotoviti kakšna je bančna regulativa, − opredelitev baselskih načel za učinkovit nadzor, − analiza bančnih tveganj, − analiza kapitalske ustreznosti bank.

6

Osnovne trditve so: − centralna banka je banka bank, − neodvisnost je zelo pomembna za institucijo kot je centralna banka, − centralna banka kontrolira poslovne banke na solo in konsolidirani osnovi, − kontrola bank je potrebna zaradi vloge, ki jo imajo banke v narodnem gospodarstvu, − bančništvo je eno najbolj reguliranih in nadzorovanih področij gospodarstva, − poslovne banke so izpostavljene raznim bančnim tveganjem, − nadzor bank je zakonsko urejen. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Diplomsko delo bomo omejili na proučevanje osnovnih pojmov povezanih z centralno banko ter se kasneje osredotočili na proučevanje bančnega nadzora s strani centralne banke. Predpostavka diplomske naloge je, da je centralna banka ključna institucija, ki vrši nadzor nad bankami ter tako preverja, če banke spoštujejo pravila o obvladovanju tveganj in druga pravila, določena z zakonom. Predpostavke diplomske naloge so povezane z dejstvom, da so poslovne banke zaradi svoje temeljne funkcije – so alokator sredstev med gospodarstvom in prebivalstvom – izpostavljene številnim vrstam tveganj. Posledica tega je, da morajo centralne banke kar najbolj učinkovito kontrolirati poslovanje bank, zaradi zmanjšanja tveganja in povečanja varnosti sredstev vlagateljev. Uporabili bomo dostopno domačo in tujo literaturo, ki vsebinsko ustreza temi diplomske naloge in znanje pridobljeno v času študija na Ekonomsko-poslovni fakulteti. Pri uporabi literature se bomo omejili na novejšo literaturo, ki je izšla po letu 1995 in strokovne članke. Soočili pa se bomo s pomanjkanjem izkušenj ter omejenim dostopom do nekaterih podatkov. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi je uporabljena makroekonomska raziskava, ker proučujemo obnašanje in delovanje centralne banke v celotnem narodnem gospodarstvu. Analiza bo v glavnem statična, ker opisujemo dejstva v določenem trenutku. Pristop k raziskovanju je deskriptivni, saj opisujemo pomen in delovanje centralne banke v procesu kontroliranja bank. Uporabljene metode pri deskriptivnemu pristopu raziskovanja so metoda diskripcije, ker opisujemo dejstva povezana s centralno banko in kontrolo poslovnih bank; metoda klasifikacije, ker definiramo osnovne pojme povezane s centralno banko; komperativna metoda, ker primerjamo enaka ali podobna dejstva, kar je tudi vzrok raznih posplošitev in metoda kompilacije, ker se navezujemo na spoznanja ter rezultate drugih avtorjev.

7

3 CENTRALNA BANKA 2.1 Opredelitev centralne banke Centralna banka je banka bank, ki izdaja nacionalni oz. primarni denar, pravno regulira in nadzoruje delovanje nacionalnega bančnega sistema, varuje domačo valuto in ustvarja pogoje za polno zaposlenost narodnega gospodarstva. Denarna ali monetarna politika je del ekonomske politike, ki jo izvaja centralna banka, učinkovitost le-te pa je odvisna od dobro razvitega finančnega trga. Centralna banka je nastala postopoma. Kot centralna banka z najstarejšo zgodovino velja švedska »Riskbank« (1668). Za njo je »Bank of England« iz leta 1694. Nastala je zaradi finančnih težav, v katere je spravil državo Karel II. in njegov naslednik Viljem II., je dovolil ustanovitev »Bank of England« z vplačanim kapitalom 1,200.000 funtov, ki pa je moral biti takoj v celoti porabljen za posojilo državi. Vendar to ni bila edina banka, ki je izdajala bankovce. Funkcije, ki jih ima danes, je zelo počasi prevzemala. Poleg tega se to ni dogajalo na osnovi zakona, čeprav je prelomnega pomena tako imenovan Peelov zakon iz leta 1844, ki je pomemben tudi za centralne banke drugih držav, na primer Nemčije, ampak bolj na osnovi interesov bank, izkušenj, potreb. S Peelovim zakonom je seveda »Bank of England« dobila prerogative centralne banke, kakršne so značilne za centralne banke dandanes, vendar je od leta 1694 do leta 1844 precej dolga doba (Ribnikar 2003, 332). Francozi so dobili centralno banko šele leta 1800, in sicer »Banque de France« in v ozadju je bil Napoleon Bonaparte, ki se je hotel še finančno okrepiti, vendar je dobila šele leta 1803 privilegij izdajanja bankovcev. Avstrija je dobila centralno banko 1. junija 1816 (»Östrreichische Nationalbank«), ki je 29. novembra 1878 postala Avstro-Ogrska nacionalna banka. Nemška centralna banka (»Deutsche Reichsbank«) je nastala z zakonom leta 1875 in pričela poslovati 1.1.1876. Italijanska centralna banka (»Banka d'Italia«) je nastala leta 1893 (prav tam, 332). Centralne banke vidijo svojo glavno nalogo v vodenju anticiklične monetarne politike ali natančneje, prizadevajo si za doseganje polne zaposlenosti in stabilnosti cen z omejevanjem rasti bančnih posojil, ko kaže, da se bodo gospodarska gibanja prevesila v recesijo. Centralna banka danes spreminja količino denarja v obtoku predvsem z monetizacijo in ponovno prodajo državnih vrednostnih papirjev in skrbi za stabilnost nacionalnih finančnih trgov (Gregorčič 1996, 5).

Ker centralna banka izdaja primarni denar, mora še dodatno vplivati na obseg kreditov bank in prek tega na količino denarja v obtoku. To seveda ni edini nadzor centralne banke nad bankami. Dandanes postaja vedno pomembnejši nadzor nad preudarnim, smotrnim, varnim poslovanjem bank, ki naj prepreči nesolventnost in s tem stečaje bank (Ribnikar 2003, 273). Z 1. julijem 2002 je začela dejansko obstajati monetarna unija, v kateri z evrom kot edino valuto upravlja ena centralna banka in sicer Evropska centralna banka. Nacionalne centralne banke niso izginile po letu 2002. So del tako imenovanega Evrosistema. Te nacionalne banke ne oblikujejo več odločitev o monetarni in tečajni politiki. One izvršujejo

8

odločitve sprejete s strani ECB. Nacionalne centralne banke obdržijo svojo moč sprejemanja odločitev na pomembnem področju bančnega nadzora, vendar v nekaterih državah odgovornost za bančni nadzor ni zaupana nacionalnim centralnim bankam ampak različnim uradom (De Grauwe 2000, 130). 2.2 Funkcije centralne banke Najpomembnejše naloge oz. funkcije centralne banke so: − vodenje denarne politike in s tem kontrola nad količino denarja v obtoku, − stabilizacija trga denarja in trga kapitala, − posojanje denarja bankam v stiski (lender of last resort), − skrb za plačilni sistem, − nadzor nad bankami itd. Poglavitna funkcija centralne banke je kontroliranje količine denarja v obtoku oziroma skrb za stabilnost domačih cen in nacionalne valute. Sprememba količine denarja v obtoku je tesno povezana s spremembami v gospodarski aktivnosti, zato centralna banka stalno nadzoruje količino denarja v obtoku in jo prilagaja potrebam gospodarske politike. Brez učinkovitega nadzora nad količino denarja v obtoku, se le-ta lahko povečuje brez omejitev, kar pa lahko vodi v hiperinflacijo, razpad nacionalnega plačilnega sistema in ustavitev gospodarske aktivnosti. Za opravljanje te funkcije ima centralna banka na voljo številne instrumente in najpogosteje uporablja predvsem operacije na odprtem trgu, ker z njimi najnatančneje dosegajo postavljene cilje in ob tem kar najmanj vznemirjajo nacionalne finančne trge (Gregorčič 1996, 4-5). Naloga centralne banke je tudi nadzor nad bankami (in bankam podobnimi institucijami, npr. hranilnicami). Ta nadzor je monetarni oziroma denarni, saj centralna banka izvaja denarno politiko preko poslovnih bank. Da bo le-ta uspešna, mora nadzorovati banke. Hkrati pa gre pri nadzoru tudi za nadzor preudarnosti, varnosti in smotrnosti poslovanja bank. Ponekod opravlja ta nadzor centralna banka, ponekod pa imajo za to posebno institucijo. Kdo naj opravlja nadzor nad bankami v posameznih državah je odvisna predvsem od državne ureditve in pravne tradicije v posamezni državi. 2.3 Končni in vmesni cilji monetarne politike Centralna banka opravlja svoje naloge v skladu s temeljnimi oz. končnimi cilji, ki si jih je zastavila. Poznamo šest končnih ciljev in sicer: stabilnost cen, visoka zaposlenost, ekonomska rast, stabilnost deviznega trga, stabilnost finančnega trga in finančnih institucij ter stabilnost obrestnih mer. Čeprav so mnogi omenjeni cilji konsistentni drug z drugim, ni vedno tako. Cilj stabilnosti cen pogosto trči s ciljem stabilnosti obrestnih mer in visoko zaposlenostjo, gledano kratkoročno. Ta konfliktnost ciljev lahko torej centralno banko postavi pred težavno odločitvijo in je njena politika vedno kompromis med doseganjem posameznih postavljenih ciljev.

9

Končne cilje označuje počasnost reagiranja na kratkoročne spremembe monetarne politike, zato mora centralna banka uporabiti spremenljivke, ki bodo na njene ukrepe reagirale bolj občutno in bodo hkrati vplivale na temeljne cilje monetarne politike. Zato si centralna banka izbere bližnji cilj. Izbira bližnjega cilja je odvisna od treh meril (Mishkin 1998, 461): 2. bližnji cilj mora biti dobro merljiv, 3. centralna banka mora biti sposobna natančno kontrolirati bližnji cilj, 4. bližnji cilj mora biti v močni vzročni zvezi s končnimi cilji denarne politike.

Bližnji cilji monetarne politike so: − količina denarja v obtoku, − višina obrestne mere, − višina deviznega tečaja. 2.4 Instrumenti monetarne politike Instrumenti monetarne politike so orodja, ki jih centralna banka uporablja pri vodenju monetarne politike. Z monetarno politiko centralna banka ureja količino denarja v obtoku in prek urejanja količine denarja v obtoku dosega končne cilje monetarne politike. Poznamo več različnih delitev instrumentov monetarne politike. Kot prvo delitev instrumentov monetarne politike navaja Ribnikar (2003, 282) delitev na instrumente, ki vplivajo na velikost primarnega denarja in na instrumente, ki vplivajo na velikost denarnega multiplikatorja. Če pride do spremembe količine primarnega denarja, sodijo v eno skupino, če pride do spremembe velikosti denarnega multiplikatorja, sodijo v drugo skupino. Sedanja prevladujoča delitev instrumentov monetarne politike je delitev na neposredne in posredne. Pri neposrednih nastopa centralna banka kot institucija, ki ima moč reguliranja. Pri posrednih ali tržnih instrumentih monetarne politike vpliva centralna banka prek denarnega trga in ti naj bi postajali vse pomembnejši (Ribnikar 2003, 285). Za ameriške avtorje pa je na splošno značilno, da ne delijo instrumentov monetarne politike na dve skupini, ampak jih preprosto naštevajo. Največkrat navajajo tri instrumente. To so: politika odprtega trga, spremembe diskontne obrestne mere in obvezne rezerve. Tradicionalna delitev instrumentov monetarne politike, je delitev na kolikostne ali splošne instrumente in kakovostne ali selektivne instrumente monetarne politike.

10

2.4.1 Kolikostni instrumenti Pri kolikostnih instrumentih se centralna banka omeji samo na urejanje velikosti kreditnega potenciala poslovnih bank in preko kreditnega potenciala na urejanje količine denarja, ki ga izdajajo poslovne banke. Tako ohranijo poslovne banke veliko mero samostojnosti. Omejene so samo v tistem, v čemer morajo biti omejene in sicer glede količine denarja, ki jo bodo ustvarile s krediti. Popolnoma proste so, kako bodo ta kreditni potencial izkoristile in ali ga bodo sploh izkoristile. Centralne banke imajo za doseganje svojih ciljev na voljo naslednje splošne instrumente: − politika odprtega trga, − obvezne rezerve, − diskontno politiko. Pri politiki odprtega trga centralna banka kupuje ali prodaja na finančnem trgu navadno kratkoročne državne obveznice, včasih tudi papirje koga drugega. Njen namen je vplivati na obseg likvidnostnih rezerv poslovnih bank, prek tega na obseg njihovih kreditov in tako denarja v obtoku. Centralna banka nastopa na trgu kot običajni kupec ali prodajalec teh papirjev, je sama pobudnik . Plačati mora ceno ali sprejeti mora ceno, kakor jo določa trg. Ne nastopa kot oblastna institucija (Ribnikar 2003, 291). Politika odprtega trga je dandanes najpogosteje uporabljen instrument monetarne politike zaradi več razlogov: zaradi preproste uporabe, zaradi nediskriminatornosti in fleksibilnosti. Kar zadeva nediskriminatornost, velja, da je le-ta absolutna, če se pri tej politiki uporabljajo samo državne obveznic. Če se uporablja še kakšen drug papir, se ohranja nediskriminatornost samo v primeru, da centralna banka kupuje in prodaja papirje samo tistih institucij z največjim zaupanjem (prav tam, 292). Obvezne rezerve so eden izmed instrumentov monetarne politike in so tiste, ki jih imajo banke pri centralni banki zato, ker tako zahteva predpis centralne banke. Tudi če ne bi bilo obveznih rezerv, ki jih predpisuje centralna banka, bi banke morale imeti rezerve v denarju centralne banke, ker sicer ne bi mogle zagotavljati zamenljivosti svojega denarja in vlog v denar centralne banke in prek tega v denar ali vloge drugih bank. Odstotek in osnova za obvezne rezerve sta predpisana s strani centralne banke. Nikjer seveda ne gre za stoodstotne, ampak povsod za delne rezerve. Odvisna je od strukture bilance posamezne banke, še posebej če za različne obveznosti veljajo različno visoke stopnje obveznih rezerv. Čim bolj je bančni vir likviden, tem večji odstotek mora imeti banka kot obvezno rezervo na računu pri centralni banki. Lozej (2001, 50-51) pravi: »Praviloma obvezne rezerve pri centralni banki niso obrestovane. Ne glede na to, kako banka zbere denar, mora za svoje vire plačati obresti, ki jih mora nato zaradi neobrestovane naložbe pri centralni banki zaslužiti drugje. Obvezne rezerve zato pomenijo odklon od siceršnje naložbene politike bank (alokacije zbranih virov), ker banke same od sebe brezobrestno ne bi posojale nikomur.«

11

Neobrestovane obvezne rezerve je mogoče zagovarjati z vidika neodvisnosti centralne banke, saj le-te za njo pomenijo dohodek. Centralna banka lahko namreč brezobrestno »izposojena« sredstva naloži po tržni obrestni meri. Možnost centralne banke, da sama pridobiva dohodke, je pomembna predvsem z vidika zagotavljanja neodvisnosti centralne banke od države (prav tam, 52). Diskontna politika je pomembna v preprečevanju finančne panike, ki bi lahko močno škodila nacionalnemu gospodarstvu. Diskontna posojila so posojila centralne banke bankam, tako je ta instrument pomemben za pomoč bankam v začasnih likvidnostnih težavah, vendar je obseg transakcij prek diskontnega okna vedno manjši. Institucije, ki si želijo sposoditi denar prek diskontnega okna, morajo posojilodajalcu ponuditi določeno zavarovanje posojila (Mishkin, Eakins 2000, 217).

2.4.2 Kakovostni instrumenti monetarne politike Pri kakovostnih instrumentih centralna banka ne vpliva le na velikost kreditnega potenciala, ampak poseže tudi v to, kako poslovne banke izkoriščajo svoj kreditni potencial – za kakšne namene dajejo kredite, pod kakšnimi pogoji, komu itd.. S tem je okrnjena samostojnost poslovnih bank. Ribnikar (2003, 283) navaja, da narodnogospodarska upravičenost kakovostnih instrumentov izhaja iz konflikta med narodnogospodarskimi interesi, ki jih mora zastopati centralna banka, in interesi poslovne banke, ki je v vseh sistemih organizirana kot podjetje, čeprav s posebnostmi. V vseh tistih primerih, kjer poslovna banka ne bi hkrati s tem, ko bi zasledovala svoje interese, zasledovala tudi narodnogospodarskih interesov, mora centralna banka s kakovostnimi instrumenti doseči, da bodo poslovne banke kljub vsemu zasledovale narodnogospodarske interese. Med kakovostne instrumente monetarne politike spadajo: − selektivni krediti, − moralno prepričevanje in − neposredni ukrepi. 2.5 Neodvisnost centralne banke Dandanes je zelo pomembno, da je centralna banka pri vodenju monetarne politike neodvisna, tako finančno kot politično. Ker se financira z lastnimi finančnimi operacijami in ne iz proračuna, ni finančno odvisna od parlament. Politična avtonomija pa pomeni, da lahko centralna banka vodi denarno politiko brez vmešavanja države, pa tudi mandati vodstvenih organov centralne banke morajo biti daljši od mandata vlade. Centralna banka se mora brez kakršnihkoli omejitev osredotočiti na stabilnost cen. Sposobnost centralne banke, da ustvarja denar ji daje preveliko moč, da bi smela biti odvisna od kratkoročnih političnih koristi.

12

Samo neodvisna centralna banka je lahko odgovorna, ker se ne more skrivati za odločitvami vlade ali politike. Njena oodgovornost je, da doseže postavljene cilje ter mora razložiti in utemeljiti svojo politiko parlamentu in javnosti. Parlament je tisti, ki lahko odpravi ali skrči neodvisnost centralne banke. Obstaja določena povezanost med neodvisnostjo centralne banke in različnimi makroekonomskimi kazalniki – med njimi je tudi inflacija. V državah, kjer je centralna banka bolj neodvisna, je stopnja inflacije nižja kot v državah z manj neodvisnimi oz. bolj odvisnimi centralnimi bankami. Sklepamo lahko, da imajo države z najbolj neodvisnimi centralnimi bankami najnižje stopnje inflacije in najbolj stabilne valute. Vendar pa verjetno gre tudi za to, da sta v urejenih splošnih ekonomskih in političnih razmerah lahko hkrati nizka inflacija in neodvisna centralna banka. Neodvisna centralna banka kaže predvsem na urejene ekonomske, socialne in politične razmere države. (Burda in Wyplosz 1997, 427). Vendar pa Giordano in Persand (1998, 69) opozarjata, da centralne banke ne delujejo v izolaciji, ampak v specifičnih političnih in gospodarskih razmerah, zato je težko pričakovati, da se bo centralna banka lahko izognila vsem vplivom iz okolja. Tudi Maastrichtska pogodba priznava, da je politična neodvisnost pomemben pogoj za zagotavljanje cenovne stabilnosti. V primeru odsotnosti politične neodvisnosti, je lahko centralna banka prisiljena tiskati denar, da bi financirala vladni proračunski deficit. To je zanesljiva pot k inflaciji. Tako je Evropska centralna banka varovana pred političnim vmešavanjem (De Grauwe 2000, 151).

13

4 CENTRALNOBANČNI NADZOR V večini držav je funkcija nadzora bančnega poslovanja zaupana centralni banki, ki je nosilka monetarne politike. To je njena osnova naloga. Da lahko vodi učinkovito monetarno politiko, mora opravljati še nadzor nad bankami. Monetarna politika naj zagotavlja zunanjo stabilnost, to je stabilnost kupne moči nacionalne valute, bančni nadzor pa notranjo stabilnost, to je stabilno delovanje finančnega sistema. 3.1 Razlogi za nadzor bank Bančništvo je eno najbolj reguliranih in nadzorovanih področij gospodarstva v razvitih državah. Nadzor bančnega poslovanja je potreben zaradi vloge bank v narodnem gospodarstvu, ki je izredno pomembna. V sodobnem gospodarstvu je glavna naloga bank financiranje oz. posredovanje finančnih sredstev od ekonomskih subjektov s finančnimi presežki k ekonomskim subjektom s finančnimi primanjkljaji. Zaradi značilnosti poslovanja, zlasti velike odvisnosti od zaupanja javnosti, so banke zelo občutljive za propade, ki pa lahko imajo zelo daljnosežne posledice za celotno narodno gospodarstvo. Plačilne oz. likvidnostne težave ene banke se namreč lahko hitro razširijo na celotni sistem, kar odseva medsebojno odvisnost bank v sistemu. V tem se kaže t.i. učinek domin, ki je posebnost bančnega sistema. Zato se poslovanje bank ne prepušča prostemu delovanju tržnih zakonitosti. Stabilnost delovanja bančnega sistema je tako pomembna, da države urejajo bančno poslovanje s posebno regulativo in nadzorom (Ilovar 1997a, 3). Po Livingstone-u (1996, 120-123) obstaja nekaj motivov za bančno regulacijo in posledično tudi nadzor: − bančna varnost (zanesljivost), − vpliv na gospodarstvo (ekonomijo), − konkurenca v bančništvu, − bančni stroški. Bančna varnost je zelo pomembna. Bančni komitenti niso upoštevani kot bančni upniki, ki bi prevzeli nase tveganje bančnega neizpolnjevanja obveznosti. Namesto tega so banke predstavljene kot zaupniki (upravitelji) za vlagateljeva sredstva (depozite). Zaupanje in ˝vladno˝ zavarovanje za depozite je spodbudo za reguliranje bančnih aktivnosti, da se preprečijo prevare, zlorabe in preveliko prevzemanje tveganj. Strah pred bančnimi zlomi, ki bi resno škodovali ekonomiji, je drugi razlog za bančno regulacijo. V preteklosti so bančne panike povzročile in dejansko poslabšale ekonomsko recesijo. Regulacija je pomembna v ohranjanju zdrave konkurence. Pri bankah pa z povezovanjem prihaja do tako imenovane ekonomije obsega.

14

Rose (1999, 35) pa navaja naslednje osnovne razloge za bančno regulacijo oz. nadzor: − zavarovanje javnih prihrankov, − kontrola ponudbe denarja in kreditov, zaradi doseganja ekonomskih ciljev, − zagotavljanje enakih pogojev za javnost v dostopu do kreditov in ostalih finančnih

storitev, − povečanje zaupanja javnosti v finančni sistem, − izogibanje koncentracije finančne moči v rokah nekaterih posameznikov ali institucij, − pomoč sektorjem v gospodarstvu, ki imajo posebne kreditne potrebe (kot so

gospodinjstva, majhno podjetništvo in kmetijstvo). Centralna banka izvaja neprestani nadzor nad bančnim poslovanjem poslovnih bank z namenom zagotoviti varnost njenega poslovanja in likvidnosti celotnega plačilnega sistema. Osnovna razloga za izvajanje omenjenega nadzora sta pomen posamezne poslovne banke za državni plačilni in denarni sistem ter obveza države, da v primeru bančne likvidacije implicitno ali eksplicitno poravna bančne izgube. Podjetja in prebivalstvo namreč večino svojih transakcij opravljajo preko poslovnih bank in velik del svojega premoženja nalagajo v bankah (Dimovski in Gregorič 2000, 15). 3.2 Načini opravljanja nadzora Nadzor nad poslovnimi bankami loči banke od ostalih finančnih institucij. Prvo fazo nadzora predstavlja sam postopek podelitve licence, ki jo poslovni banki dodeli centralna banka na osnovi njene kapitalske ustreznosti, strokovnosti bančnega managementa, bodočih možnosti zaslužka, potreb po novi banki na potencialnem področju njenega poslovanja, ipd (Dimovski in Gregorič 2000, 15). Vsebina funkcije nadzora bančnega poslovanja je skrb za spoštovanje pravil bančne regulative. Nadzor naj zagotavlja varen in zdrav bančni sistem. Njegove poglavitne naloge so tri (Ilovar 1997a, 3-4): − zaščita komitentov-majhnih varčevalcev in investitorjev; − zavarovanje pred »sistemskim tveganjem«. To tveganje se nanaša na možnost, da bi

propad ene banke vodil v propad številnih bank in sprožil nezaupanje javnosti v celoten bančni sistem;

− zavarovanje pred prehitrim ali prevelikim aktiviranjem sredstev iz sistema zavarovanja depozitov.

Nadzor bančnega poslovanja kontrolira, ali banke pri svojem poslovanju spoštujejo pravila in načela varnega in skrbnega poslovanja. Skrbnostna regulativa in nadzor bančnega poslovanja sta med seboj neločljivo povezana. Nadzor predstavlja sredstvo zagotavljanja skladnosti poslovanja bank z bančno regulativo. Bančna regulativa daje osnovo, kaj naj se z bančnim nadzorom kontrolira (ibid., 3). Nadzor preudarnosti obnašanja ali poslovanja bank in ureditev tega nadzora je samo eden od nadzorov bank ali bančnega poslovanja. Tradicionalni nadzor bank je nadzor z vidika ukrepov denarne politike. Gre za tisto, kar označujemo kot monetarni nadzor. V tem

15

primeru želi centralna banka zagotavljati nadzor nad količino denarja v obtoku. In ta nadzor bank smo poznali pri nas tudi pred oktobrom 1991. Nismo poznali nadzora preudarnosti poslovanja bank, s katerima se dosega varnost in trdnost bank (Ribnikar 1997, 49). Kovačič (2002, 39) opozarja, da moramo pri oblikovanju ustreznega načina regulacije in nadzora bančnega sistema, ki bo zagotavljal stabilnost in hkrati omogočal konkurenčnost v primerjavi s preostalimi nebančnimi finančnimi posredniki, opredeliti elemente sistema regulacije in njihove temeljne lastnosti. Učinkovit sistem regulacije je mogoče oblikovati le z ustrezno kombinacijo vseh elementov tega sistema, v katerem opredelimo vlogo vsakega izmed njih. Sistem regulacije je tako sestavljen iz naslednjih elementov: regulacije, spodbud, spremljanja in nadzora nad poslovanjem, posredovanja nosilcev regulacije, kadar so banke v težavah, vloge tržne discipline in vladanja v podjetjih/bankah.1 V spreminjajočem se in vedno bolj konkurenčnem okolju, v katerem delujejo finančne institucije, preudarnega obnašanja in delovanja le-teh ni mogoče zagotavljati zgolj z zunanjo regulacijo in nadzorom nad poslovanjem s strani državnih institucij, kajti njihova vloga je pri tem v določenem obsegu tudi omejena.

3.2.1 Bančna regulativa Bančna regulativa je v bistvu poseganje države v tržna dogajanja. Bančništvo je dejavnost izpostavljena velikim tveganjem, ki jih trg s svojimi mehanizmi konkurence in oblikovanja cen ne bi bil sposoben upravljati brez pomoči države. Kovačič (2002, 39) pa opozarja, da je obstoječa bančna regulacija pogosto prepočasna pri odkrivanju pomanjkljivosti v bančnem sistemu in v svojih spremembah sledi dogajanju v finančnem sistemu, namesto da bi ga pri tem usmerjala. Bančni predpisi obsegajo predvsem pogoje za pridobitev licence za opravljanje bančnih poslov, pogoje za pridobitev licence za vodenje banke, predpise v zvezi z merjenjem in uravnavanjem tveganj, predpisovanje delovanja zunanje revizije in notranje kontrole, pravila o aktivnostih, če je banka v težavah ter posebna pravila stečaja in likvidacije (Ilovar 1997a, 3). Bančna regulativa se osredotoča na dva cilja: − prvi je zmanjšati tveganja in tako povečati varnost sredstev depozitarjev, − drugi cilj je spodbujati konkurenco in tako znižati stroške finančnega posredništva na

najnižjo možno raven. Tveganja v bankah je potrebno definirati, meriti, spremljati in nadzirati. Bančni nadzor ima ključno vlogo pri zagotavljanju, da vodstvo v bankah to tudi dejansko počenja. Pomemben del procesa nadzora bančnega poslovanja je razvoj in implementacija bonitetne regulative, ki se nanaša na kapitalsko ustreznost, razvrščanje kreditnega portfelja in oblikovanje rezervacij, velike izpostavljenosti, likvidnost, notranje kontrole ipd… Namen bonitetne zahteve je omejiti nepremišljena izpostavljanja tveganju. Te zahteve ne izpodrivajo

1 Več o tem Kovačič (2002, 39-45).

16

odločitev vodstev pri pristopu k obvladovanju tveganj, ampak pomenijo minimalen bonitetni standard, ki zagotavlja, da banka ustrezno upravlja in nadzira svoje aktivnosti. Dinamična narava bančnega poslovanja tudi zahteva, da nadzorniki periodično ocenijo svoje bonitetne zahteve in ovrednotijo obstoječe zahteve, jih spremenijo oz. dodajo nove (Krumberger 2000, 74). Bančna zakonodaja in bonitetni predpisi morajo ustvariti okolje, ki banke vodi in spodbuja k varnemu poslovanju. Izkušnje so pokazale, da je treba poenotiti pravila bančnega poslovanja in poiskati skupne, mednarodne temelje nadzora spoštovanja omenjenih pravil. Oblikovanja minimalnih nadzornih standardov sta se lotili dve mednarodni instituciji, Banka za mednarodne obračune (BIS banka) v Baslu in Evropska unija. Baselski komite, sestavljen iz predstavnikov centralnih bank in nadzornih institucij skupine desetih najbolj razvitih držav sveta2, se ukvarja samo z nadzorom mednarodno aktivnih bank. Komisija EU se ukvarja z nadzorom vseh bank v EU, ne glede na to, ali delujejo na mednarodnem trgu ali ne (Ilovar 1997a, 5). Mednarodni dokumenti, sprejeti v okviru Baselskega komiteja, v primerjavi s pravom EU, urejajo le najbolj temeljna vprašanja, in še ta bolj splošno. Zaradi tega so sprejemljivi za širši krog držav mednarodne skupnosti. Izhodišče za Komisijo EU pa je ideja skupnega trga na področju bančnih in finančnih storitev, kar naj se doseže s popolno harmonizacijo prava v vseh državah članicah EU. Evropske bančne direktive uveljavljajo načeli svobode ustanovitve sedeža in svobode opravljanja dejavnosti, izraženi že v pogodbi o ustanovitvi EU. Vsem bančnim institucijam v EU naj bo omogočeno, da opravljajo svoje storitve v vsej EU pod enakim ali podobnim nadzorom. Baselski standardi so priporočila, zato se države same odločajo, ali jih bodo sprejele v svojo zakonodajo. Ker so oblikovani kot minimalni standardi, imajo države, ki jih sicer sprejmejo, še vedno pravico postaviti višje standarde. Na področju bančnega nadzora sta najpomembnejša dva sporazuma (Ilovar 1997a, 6): 2. Mednarodni sporazum o merjenju kapitala in kapitalskih standardih (1988) je bolj znan

kot »Basle Accord«. Ti kapitalski predpisi ne ustrezajo več praksi bančnega poslovanja, saj so se v letih, odkar je bil sprejet baselski sporazum, na finančnih trgih pojavili številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi nova oz. spremenjena bančna tveganja. Tako bo ta sporazum nadomestil novi baselski kapitalski sporazum (t.i. Basel II). Predlagana shema za merjenje kapitalske ustreznosti iz leta 1999 naj bi odpravila večino pomanjkljivosti baselskega sporazuma iz leta 1988 preko uvedbe tristebrnega načina ugotavljanja kapitalske ustreznosti. Revidiranemu kvantitativnemu stebru za izračun minimalno zahtevanega koeficienta kapitalske ustreznosti naj bi bila dodana dva nova kvalitativna stebra, regulativni nadzor in tržna disciplina. Pri tem naj bi nova

2 Baselski komite za bančni nadzor je komite bančnih nadzornih organov, ki so ga ustanovile centralne banke skupine držav G-10 leta 1975. Sestavljajo ga predstavniki bančnih nadzornih organov in centralnih bank iz Belgije, Kanade, Francije, Nemčije, Italije, Japonske, Nizozemske, Švedske, Velike Britanije in Združenih držav Amerike.

17

shema ohranila poslanstvo starega kapitalskega sporazuma, to je promoviranje varnosti in stabilnosti finančnega sistema. Še naprej naj bi bila usmerjena v izenačevanje konkurenčnih pogojev za poslovanje bank po vsem svetu, obravnavanje bančnih tveganj naj bi bilo po njeni zaslugi bolj celovito. Čeprav se nova shema podobno kot vsi dosedanji baselski dokumenti osredotoča na mednarodno aktivne banke, naj bi bila njena glavna načela uporabna za vse banke (Sušnik 2000c, 21). Kapitalska ureditev po novem kapitalskem sporazumu temelji na treh komplementarnih stebrih (Basel II): 1. steber: Minimalne kapitalske zahteve 2. steber: Regulativni nadzor 3. steber: Tržna disciplina Vsi trije stebri so medsebojno tesno povezani. Regulativni nadzor (2. steber) tako poskuša zagotoviti, da je proces alokacije kapitala v okviru določanja minimalnih kapitalskih zahtev (1. steber) učinkovit, zanesljiv, pošten in pravilen, medtem ko tržna disciplina (3. steber) predstavlja vzpodbudo za banke in njihova vodstva k transparentnemu poslovanju in skrbnemu obvladovanju tveganj, nadzornike pa k izvajanju nadzora, ki uživa zaupanje s strani javnosti.

1. Minimalni standardi nadzora mednarodnih bančnih skupin in njihovih podružnic v

tujini (1992) se nanašajo na meddržavno sodelovanje pri nadzoru mednarodnih bank in bančnih skupin ter na zmanjševanje meddržavnih ovir za njihovo delovanje. Ključne značilnosti so:

− vse mednarodne bančne skupine in mednarodne banke naj bodo pod nadzorom

nadzornega organa matične, domače države, ki naj bo sposoben izvajati konsolidiran nadzor,

− za ustanovitev banke, podružnice ali podjetja v tujini je potrebno vnaprejšnje

soglasje nadzornih institucij obeh držav, tako matične kot države, kjer bo nova banka ali podružnica delovala,

− nadzorna institucija matične države naj ima pravico zbirati podatke o delovanju

banke ali bančne skupine v tujini, − država gostiteljica ima pravico poostriti in uskladiti svoje nadzorne zahteve z

minimalnimi standardi, skupaj s prepovedjo ustanovitve. V nasprotju z baselskimi standardi pa so evropske direktive zavezujoče za vse države članice EU, vendar pa lahko v posamezni državi postavijo še strožje normative. V tem primeru seveda pride do zmanjšanja konkurenčnosti bank iz držav s strožjim nadzorom. Evropske direktive pomenijo zakonsko podlago za integracijo in poglabljanje enotnega trga.

18

3.2.2 Notranja in zunanja kontrola Obstajata dve vrsti oz. dva načina dela bančnih nadzornikov: • zunanja oz. »off site« kontrola, • notranja oz. »on site« kontrola. Naloga »off site« kontrole je pregled in analiza poročil banke, ki naj zajamejo osnovne računovodske izkaze in dodatna poročila, npr. o kreditni izpostavljenosti banke. Poročila so namenjena preverjanju izpolnjevanja raznih skrbnostnih zahtev, kot so kapitalska ustreznost, kreditne omejitve ali razvrščanje naložb. Kontrolorji lahko dostikrat že iz poročil ugotovijo kazalnike problemov v banke (Ilovar 1997a, 4). »On site« kontrola omogoča neodvisno oceno poslovanja in položaja banke. V sami banki se pregledajo njene poslovne knjige, notranje kontrolne postopke, politiko in postopke odobravanja kreditov in druge elemente ter preveri potencialne probleme, ki jih je ugotovila »off site« kontrola (prav tam, 4). Obe vrsti kontrole sta namenjeni ugotavljanju problemov v banki, ki bi lahko poslabšali njen finančni položaj ali celo povzročili njen propad. Na podlagi tako ugotovljenih problemov morajo nadzorniki pravočasno intervenirati, za kar imajo ustrezna pooblastila. Nadzorni proces se prične, še preden banka začne poslovati. Licenciranje je postopek pridobitve dovoljenja za poslovanje banke. Namen licenciranja ni omejevanje vstopa novih subjektov na bančni trg ali zmanjševanje konkurence, temveč je način, s katerim bančni nadzorniki zagotavljajo, da novonastale banke izpolnjujejo minimalne kriterije dobrega poslovanja banke v prihodnosti. Po ustanovitvi pa je banka ves čas svojega poslovanja zavezana bonitetni kontroli, ki je pravzaprav kontrola zdravja bank. Poskuša zagotoviti, da banke dolgoročno poslujejo v skladu z načeli bančnega poslovanja. To pa zahteva obvladovanje tveganj v bančništvu, zato so se pravila in nadzor oblikovala na podlagi teh tveganj. Namen bonitetne kontrole je ugotoviti stopnjo tveganja, ki mu je banka izpostavljena. Ta je odvisna od splošnega ekonomskega položaja v domači državi in na trgih, kjer posluje, od stopnje regulacije finančnega trga, od strukture finančnega trga, od tipa in narave banke, od njene velikosti, organizacije in podobno. Posamezna tveganja zato niso enako pomembna za vse banke (Ilovar 1997a, 4). Bonitetni nadzor in pravila bančnega poslovanja so bila razvita za ugotavljanje in zavarovanje pred osnovnimi tveganji in sicer kreditnim, likvidnostnim, tečajnim in obrestnim tveganjem. Državne institucije, ki izvajajo kontrolo in nadzor poslovanja poslovnih bank, uporabljajo metodo CAMEL rating. Metodo so v sedemdesetih letih razvili v ZDA v okviru državnih nadzornih agencij. Izraz CAMEL je sestavljenka začetnih črk posameznih pomembnih področjih poslovanja banke (Podlesnik 2000, 116): − Capital adequacy (primeren obseg kapitala),

19

− Asset quality (kvaliteta naložb), − Management (vodstvo), − Earnings (dobičkonosnost), − Liquidity (likvidnost, obveznost banke). Pri kapitalu se ocenjuje kapitalska ustreznost banke, struktura jamstvenega kapitala, rast kapitala, morebitna uporaba fiktivnih operacij za prikaz kapitalske ustreznosti in jamstvenega kapitala. Pri aktivi se ocenjuje njena struktura in razpršenost, sposobnost izterjave problematičnih kreditov, raven administriranja, primernost oblikovanih rezerv, zavarovanje naložb ter kakovost kreditojemalcev in vrednostnih papirjev. Upošteva se izobrazba in sposobnost vodilnih delavcev, njihove izkušnje in dosedanje reference, spoštovanje bančne regulative in internih pravil pa tudi organizacijske sposobnosti in delo interne kontrole. V okvir donosnosti sodi primerjava s koeficienti donosnosti in trendi na tem področju, možnost prikritja izgub, vzroki za izgubo in vpliv subjektivnih vzrokov, vodenje in odločanje v banki, uporaba fiktivnih transakcij ter preverjanje upravičenosti izplačanih dividend. Ocenjuje se struktura in občutljivost depozitov glede na roke, obrestno mero in razpršenost. Ovrednoti se možnost pretvorbe aktive v čimbolj likvidno obliko, izpolnjevanje obvezne rezerve, plan za premostitev likvidnostnih težav, možnost nastopa do drugih finančnih virov in položaj banke na medbančnem trgu. Ocena CAMEL se giblje med 1 do 5. Oceno 1 dobijo samo banke z najmočnejšimi pokazatelji in za njih je značilno, da so trdne banke v vseh pogledih. Kakršnokoli težavo, ki so jo nadzorniki odkrili v poslovanju, je banka odpravila v okviru rutinskih operacij. Takšne banke tudi relativno uspešno obvladujejo negativne vplive okolja. Banke, ki dobijo oceno 4 imajo veliko resnih finančnih problemov, vendar na kratki rok njihov obstoj ni ogrožen, medtem ko za banke, ki dobijo oceno 5 obstaja velika nevarnost, da se bodo že v kratkem finančno zlomile (prav tam, 116). Nadzorniki predstavijo oceno CAMEL vodstvu banke in njenemu nadzornemu svetu na seji nadzornega sveta. Ocena je zaupne narave in ni namenjena javni objavi in uporabi.

3.2.3 Konsolidiran nadzor3 Tradicionalni, to je solo nadzor nad finančnimi institucijami, ne namenja dovolj velike pozornosti povezavam med različnimi finančnimi institucijami. Solo nadzor mora biti obvezno dopolnjen s konsolidiranim nadzorom, ki razkriva nove vidike poslovanja finančnih institucij, saj ocenjuje moč finančne skupine z namenom ovrednotiti dejanski in potencialni vpliv drugih članov skupine na finančno institucijo v skupini. Konsolidiran

3 Povzeto po Sušnik (2000a, 10-13).

20

nadzor je uporaben tudi za odkrivanje računovodskih in pravnih prevar, ki jih finančne institucije uporabljajo za izigravanje obstoječih bonitetnih in davčnih predpisov. Čeprav se vsi strinjajo, da nadzor nad finančnimi skupinami ne more biti učinkovit, če so posamezne komponente takšnih skupin nadzorovane izključno na solo podlagi, prav tako velja, da konsolidiran nadzor nikakor ne more nadomestiti solo nadzora. Glavni cilji regulacije in nadzora nad konglomerati so zmanjšanje potencialne nevarnosti okužbe, povečevanje preglednosti finančne in organizacijske strukture konglomerata ter poudarjanje odgovornosti vodstva reguliranih podjetij v konglomeratu. Med formalne načine zagotavljanja konsolidiranega nadzora vsekakor sodi obvezna zakonska podlaga oz. podzakonska regulativa, ki mora vsebovati zahtevo po konsolidiranem finančnem poročanju, izpolnjevanju bonitetnih zahtev na konsolidirani podlagi in najširše pooblastilo nadzornikom, da preprečujejo kršitve varnega in skrbnega poslovanja. Nadzorniki morajo biti sposobni oceniti možne posledice skupinskih povezav in sprejemati nadzorne ukrepe za zmanjšanje potencialnih tveganj, ki izhajajo iz teh povezav. Regulatorna računovodska pravila morajo zahtevati pripravo konsolidiranih računovodskih izkazov, pri čemer je nujno, da vsa podjetja v skupini upoštevajo enaka računovodska pravila, metode in načela. Še pomembnejše od formalno postavljenih pravil in predpisov je moralno prepričevanje oz. vzgajanje finančnih institucij v duhu, da je varno in skrbno poslovanje v njihov prid in ne korist nadzornikov. V večini držav imajo prav bančni nadzorniki glavno vlogo pri nadziranju konglomeratov, ki vsebujejo pomembno bančno komponento. Razlog za to je predvsem v dejstvu, da banke igrajo posebno vlogo v vsakem finančnem sistemu, zato so še posebno občutljive za negativne vplive iz svojega okolja. Škodljiv vpliv nereguliranih podjetij na banke lahko sproži t.i. naval na banke in ob najbolj črnogledem scenariju povzroči celo bančno in širšo sistemsko krizo. Nadzorniki bank in trga vrednostnih papirjev menijo, da mora bonitetni konsolidiran nadzor vsebovati vsaj uporabo pravil o kapitalski ustreznosti, veliki izpostavljenosti in kreditiranju povezanih oseb na konsolidirani podlagi. Začetki zamisli o konsolidiranem nadzoru bank segajo v leto 1975, ko je Baselski odbor za bančni nadzor priporočil nadzornikom bank s podružnicami ali hčerami v tujini, naj spremljajo finančni položaj in tveganja v teh bankah na podlagi konsolidiranih poročil, ki odsevajo njihovo celotno poslovanje, ne glede na to, v katerih državah bančne hčere ali podružnice opravljajo svoje storitve. Leta 1983 je bil izdan »Concordat«, v katerem so bila predstavljena načela, ki naj bi jih upoštevali bančni nadzorniki pri nadziranju mednarodno aktivnih bank. Pri nadzoru podružnic in hčera bank v tujini se je začela kazati predvsem potreba po sodelovanju in izmenjavi informacij med nadzorniki iz različnih držav. V skladu s standardi mora vse mednarodne bančne skupine nadzorovati domači nadzornik, ki je pristojen za opravljanje konsolidiranega nadzora. Ustanovitev enot banke v tujini mora prej odobriti tako domači kot tuji nadzornik. Domači nadzorniki morajo imeti pravico zbirati informacije od poslovnih enot banke v tujini. Če gostujoča država meni, da katerakoli od navedenih zahtev ni izpolnjena, lahko zavrne izdajo dovoljenja poslovni enoti tuje banke v svoji državi oz. predpiše stroge pogoje za poslovanje take enote.

21

Še obsežneje je to področje obdelano v dokumentu iz leta 1996, ki govori o nadzoru nad opravljanjem bančnih storitev zunaj meja države, omenjajo pa ga tudi Temeljna načela učinkovitega bančnega nadzora (1997). Baselski dokument z naslovom Nadzor nad finančnimi konglomerati iz leta 1999 razširja obseg konsolidiranega nadzora z bančnih skupin na finančne skupine oz. konglomerate, v katerih so zastopane finančne institucije iz vsaj dveh izmed sektorjev bančništva, zavarovalništva in trga vrednostnih papirjev. Konsolidiran nadzor bank je obvezen tudi za vse države Evropskega ekonomskega prostora. Pristojni nadzorni organi teh držav ga morajo opravljati v skladu z minimalnimi standardi, predpisanimi v evropskih direktivah, ki urejajo to področje. Direktiva 92/30/EEC kot osrednja določa enotna »evropska« pravila za opravljanje konsolidiranega nadzora bank in temelji na dejstvu, da je banka v bančni skupini izpostavljena dodatnim tveganjem, ki izhajajo iz povezav z drugimi osebami v skupini. Zato mora nadzor zajeti vse osebe v takšnih skupinah, ne glede na to, ali je na vrhu skupine banka ali kakšna druga finančna institucija oz. finančni holding in ne glede na to, ali osebe iz skupine delujejo v eni ali več državah članicah Evropske unije. V nasprotju z načelom kontrole domače države, ki velja za podružnice bank v tujini (in pomeni, da je za nadzor podružnice banke v tujini pristojen nadzorni organ, ki je banki izdal dovoljenje za poslovanje), konsolidiran nadzor ne izključuje solo nadzora bank hčera s strani gostujočega nadzornega organa, to je nadzornega organa države, kjer ima sedež banka hčera. Konsolidiran nadzor pravzaprav pomeni, da se pri ugotavljanju izpolnjevanja nadzornih pravil in zahtev banke v bančni skupini uporabljajo finančni podatki celotne skupine, torej vseh bank in drugih finančnih institucij, ki jih banka obvladuje (ali ima prevladujoč vpliv nanje) ali je v njih udeležena (vsaj z 20% deležem v kapitalu ali upravljanju). Kapitalske udeležbe v drugih bankah ali finančnih institucijah zahtevajo posebno pozornost, ker lahko ogrozijo stabilnost in varnost banke, če katera izmed drugih bank ali finančnih institucij zaide v finančne težave (tveganje okužbe). Poleg tega kapitalske naložbe v druga podjetja pomenijo dolgoročno zamrznitev sredstev banke. Pogoja za učinkovit konsolidiran nadzor nad mednarodnimi bančnimi skupinami sta aktivno sodelovanje med nadzorniki iz različnih držav in medsebojna izmenjava informacij. Ne glede na to, kdo opravlja konsolidiran nadzor na ravni obvladujoče družbe v mednarodni bančni skupini, lahko v bankah hčerah in njihovih podrejenih bankah oz. finančnih institucijah opravlja subkonsolidiran nadzor tudi nadzornik v državi, kjer imajo banke hčere sedež. Načela konsolidiranega nadzora se uporabljajo tudi za povezave bank in finančnih institucij iz EU z bankami in finančnimi institucijami iz držav, ki niso članice EU oz. EEA, pri čemer so osnova za opravljanje nadzora na konsolidirani podlagi bilateralni sporazumi med pristojnimi nadzornimi organi in izpolnjeno načelo vzajemnosti. Trend k oblikovanju konglomeratov ali finančnih skupin pomeni velik izziv za nadzornike in regulatorje finančnih institucij iz različnih sektorjev.

22

3.3 Baselska načela za učinkovit nadzor4 Baselska načela za učinkovit nadzor sestavlja petindvajset temeljnih načel, ki so postala globalni standard za regulativo ter nadzor varnega in skrbnega poslovanja bank. So rezultat dela Baselskega komiteja in bančnih nadzornikov. Pomenijo minimum pogojev za opravljanje učinkovitega nadzora in s tem osnovo, na podlagi katere se lahko ocenjuje učinkovitost bančnih nadzornih režimov. Temeljna načela obravnavajo: − Pogoje za učinkovit nadzor (1 načelo), − Licenciranje in lastniško strukturo (4 načela), − Zahteve in predpise o preudarnem poslovanju (10 načel), − Postopke stalnega bančnega nadzora (5 načel), − Zahtevane podatke (1 načelo), − Nadzorniška pooblastila (1 načelo), − Mednarodno bančništvo (3 načela). Institucije, ki se ukvarjajo z bančnim nadzorom, morajo imeti jasno opredeljene odgovornosti in cilje ter imeti operativno samostojnost in ustrezna sredstva. Potreben je tudi primeren pravni okvir, ki določa pravila za ustanavljanje bank in njihov stalen nadzor, pooblastila za usklajevanje poslovanja s predpisi, z načeli varnega in zdravega poslovanja ter pravno zaščito nadzornikov. Izdelani morajo biti tudi postopki za izmenjavo informacij med nadzorniki in zagotovitev zaupnosti podatkov. Za gospodarske družbe, ki se ustanavljajo kot banke, morajo biti jasno določene vrste dejavnosti, ki so dovoljene. Uporabo imena »banka« je treba nadzirati. Institucija, ki podeljuje dovoljenja za ustanavljanje bank, mora imeti pravico določiti kriterije in pravico do zavrnitve vlog za družbe, ki ne ustrezajo kriterijem. Kot minimum je treba v postopku licenciranja oceniti lastniško strukturo banke, upravo in višje sodstvo, operativni plan in notranji nadzor ter predvidene finančne rezultate, skupaj s kapitalsko osnovo. V primeru, da je predlagani lastnik ali krovna organizacija tuja banka, je treba poprej pridobiti soglasje matične nadzorne institucije. Bančni nadzorniki morajo imeti pravico do pregleda in zavrnitve kateregakoli predloga za spremembo pomembnega deleža lastništva ali kontrolnega deleža v obstoječih bankah tretjim strankam. Bančni nadzorniki morajo imeti pravico določiti kriterije za pregled večjih akvizicij ali investicij s strani bank in zagotoviti, da korporativne povezave ali strukture ne izpostavljajo bank nepotrebnim tveganjem ali da ne preprečujejo njihovega učinkovitega nadzora. Nadzorniki bank morajo za banke določiti minimalne zahteve po kapitalu, ki odsevajo tveganja, ki jih banke prevzemajo, in določiti sestavne dele kapitala, upoštevajoč sposobnost prevzemanja izgub. Za mednarodno aktivne banke zahteve po kapitalu ne smejo biti nižje kot so določene v baselskem dogovoru (Basel Capital Accord). 4 Povzeto po Boraku (1998, 3-39).

23

Bistveni del nadzornega sistema je neodvisno ovrednotenje bančne politike, prakse in postopkov pri odobravanju kreditov in odločitvah o naložbah ter tekočega upravljanja kreditnega in naložbenega portfelja. Bančni nadzorniki se morajo prepričati, ali banke vodijo in uporabljajo ustrezno politiko, prakso in postopke za oceno kakovosti terjatev ter za rezervacije in rezerve v primeru izgub. Bančni nadzorniki se morajo prepričati, ali imajo banke ustrezne upravljalske informacijske sisteme, ki jim omogočajo identificirati koncentracijo znotraj portfeljev, prav tako morajo določiti limite, s katerimi omejijo izpostavljenost do posameznih kreditojemalcev ali do skupine povezanih kreditojemalcev. Da bi preprečili zlorabe, ki bi izhajale iz posojanja povezanim osebam, morajo bančni nadzorniki postaviti zahteve, naj posojanje povezanim osebam poteka po načelu »dolžine rok« (arm's length basis), da so taka posojila učinkovita spremljana in da obstajajo primerni načini za nadzor ali zmanjšanje tveganja. Bančni nadzorniki morajo zagotoviti, da imajo banke: − pri mednarodni posojilni in investicijski dejavnosti ustrezne politike in postopke za

identifikacijo, spremljanje in nadzor deželnega in transfernega tveganja ter da zagotavljajo ustrezne rezerve za takšna tveganja;

− sisteme za merjenje, spremljanje in ustrezno kontrolo tržnih tveganj - nadzorniki morajo imeti pooblastila za določitev specifičnih limitov in/ali kapitalskih zahtev za izpostavljenost tržnim tveganjem;

− banke uveden proces (sistem) za upravljanje tveganj (skupaj z ustreznim nadzorom za upravo in višji management), ki omogoča identifikacijo, merjenje, spremljanje in nadzor vseh ostalih materialnih tveganj in, kjer je potrebno, da zahtevajo izločitev kapitala za te namene;

− notranji nadzor, ki je primeren za naravo in obseg njihovega poslovanja. Le-ta mora obsegati postopke delegiranja pooblastil in odgovornosti; ločitev funkcij sprejemanja obveznosti, izplačevanja sredstev in računovodstva; usklajevanja teh procesov; čuvanja terjatev; neodvisno interno in eksterno kontrolo ter postopke za preskušanje usklajenosti delovanja s temi zahtevami, predpisi in drugo regulativo.

Bančni nadzorniki morajo določiti, da imajo banke ustrezno politiko, prakso in postopke, ki pospešujejo visoke etične in profesionalne standarde v finančnem sektorju, skupaj s pravilom »spoznaj svojega klienta«. Preprečevati morajo, da bi banke služile, zavedno ali nezavedno, kriminalni dejavnosti. Učinkovit nadzorni sistem za banke mora biti kombinacija zunanjega (off-site) in notranjega (on-site) nadzora. Bančni nadzorniki morajo imeti redne stike z bančnim managementom in morajo razumeti njihovo delovanje.

24

Bančni nadzorniki morajo imeti možnost zbiranja, pregledovanja in analiziranja supervizijskih poročil in statističnih podatkov na samostojni in konsolidirani osnovi. Prav tako morajo imeti možnost neodvisne ocene supervizijskih informacij prek notranjega nadzora ali ob pomoči zunanjih revizorjev. Bistveni element bančnega nadzora je možnost nadzora bank na konsolidirani osnovi. Bančni nadzorniki se morajo prepričati, ali vsaka banka vzdržuje ustrezne evidence, ki so v skladu s konsistentno računovodsko politiko in prakso, kar jim omogoča pridobiti resničen in pošten vpogled v finančno stanje banke in donosnost njenega poslovanja ter da banka redno objavlja finančne izkaze, ki pošteno odslikavajo njeno stanje. Bančni nadzorniki morajo imeti na voljo ustrezne nadzorne instrumente (ukrepe), na podlagi katerih morajo banke usklajevati poslovanje s supervizijskimi zahtevami (npr. minimalna kapitalska ustreznost) oz. zmanjševati tveganja za komitente (deponente). Bančni nadzorniki morajo opravljati nadzor na konsolidirani osnovi s tem, da spremljajo in uporabljajo preventivne norme za vse vidike dejavnosti bank v svetovnem merilu, predvsem pri njihovih tujih podružnicah in poslovnih enotah. Ključni element konsolidiranega nadzora je navezovanje stikov in izmenjava informacij z različnimi nadzornimi institucijami, predvsem v državah gostiteljicah (host country supervisors). Bančni nadzorniki morajo zahtevati, naj se dejavnost tujih bank v državi opravlja po enakih standardih, kot veljajo za domače institucije, imeti morajo možnost izmenjave informacij z nadzorniki matične države z namenom, da se nadzor opravlja na konsolidirani osnovi. 3.4 Tveganja v bančnem poslovanju Poslovanje bank je zaradi svoje temeljne funkcije izpostavljeno različnim vrstam tveganj. Kakršnakoli je že struktura posameznih tveganj in izpostavljenosti banke, je osnovni namen obvladovanja in upravljanja banke zagotavljanje solventnosti. Prav zadostnost jamstvenega kapitala pomeni izhodiščno točko za nadgradnjo vseh sistemov upravljanja tveganj v poslovni banki. Različni avtorji navajajo različne delitve bančnih tveganj. Tako na primer Joel Bessis (2002, 12) deli tveganja v bančnem poslovanju na kreditno, likvidnostno, tržno, operativno, tečajno tveganje, na tveganje spremembe obrestne mere in druga tveganja.

3.4.1 Kreditno tveganje Kreditno tveganje je tveganje, ki ga povzroča dolžnikova nezmožnost ali nepripravljenost izpolniti obveznosti iz naslova kreditne pogodbe. Je možnost, da posojilojemalec ne bo sposoben izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti-pravočasnega plačila glavnice in obresti. Banke zmanjšujejo to tveganje z analizo kreditne sposobnosti posojilojemalcev.

25

Ocenjevanje posojilojemalčeve sposobnosti vračila izposojenih sredstev in posledično »ovrednotenje« kreditnega tveganja je ključna predvsem iz zornega kota treh osnovnih motivov banke: pravilnega zaračunavanja cene posojila (določanje primerne obrestne mere), pravilnega določanja višine posojila, ki ga banka odobri posameznemu komitentu, ter pravilne ocene potencialne izgube, ki jo banka prevzame ob vsakem tovrstnem plasmaju sredstev (Karpe 1997b, 36). Najpomembnejši del postopka merjenja kreditnega tveganja je nedvomno njegova prva komponenta – t.j. statistična ugotovitev verjetnosti, da posamezen komitent ne bo sposoben vrniti posojila. Da bi banke lahko opravile take izračune, potrebujejo ogromno količino informacij o komitentu, za kar se navadno obračajo na specializirane agencije, ali pa jim te informacije posredujejo službe znotraj bank. Sami izračuni nato temeljijo na najrazličnejših možnih modelih izračunavanja verjetnosti, njihov končni rezultat pa je bodisi izračun odstotne verjetnosti neplačila dolga bodisi razvrstitev komitentov banke v določene razrede tveganosti, ki jim banke že vnaprej pripišejo statistične količnike verjetnosti neporavnave obveznosti (prav tam, 36-37). Bistvo obvladovanja kreditnega tveganja so prav sistemi bančnih rezervacij. Prav sistem pričakovanih izgub je nesporno eden od boljših načinov upravljanja kreditnih tveganj. Statistično obračunana pričakovana izguba banke ni mišljena kot neko ovrednoteno kreditno tveganje, temveč kot strošek upravljanja tega tveganja, ki bremeni dobiček banke oz. obrestno maržo. Resnično kreditno tveganje je v tem primeru tveganje, da bodo dejanske izgube iz naslova nevrnjenih posojil višje od pričakovanih (ibid., 37). Banke že od nekdaj upravljajo s kreditnim tveganjem. Heffernan navaja štiri osnovne načine minimiziranja kreditnega tveganja v bankah (Dimovski, Gregorič 2000, 145-146): − s postavljanjem ustrezne cene posojila (aktivne obrestne mere), − z racionalizacijo posojil, − z uporabo garancij, − z diverzifikacijo posojil.

3.4.2 Tveganje spremembe obrestne mere Obrestno tveganje nastane pri nepredvidenih spremembah obrestnih mer, in to v obeh smereh: v smeri naraščanja pasivnih obrestnih mer in v smeri padanja aktivnih obrestnih mer. Nepredvideno naraščanje pasivnih obrestnih mer povečuje stroške banke; nepredvideno padanje aktivnih obrestnih mer pa zmanjšuje prihodek banke. Oboje je za finančni rezultat (rentabilnost) neugodno (Bobek 1995, 74). Centralne banke vodijo denarno politiko tako, da neposredno spreminjajo ključno obrestno mero, kar je neposreden povod za spreminjanje obrestnih mer v širšem finančnem okolju in pojavljanju obrestnega tveganja. Vsakršne spremembe ravni obrestnih mer so odvisne predvsem od uspešnosti gospodarstva, saj je gospodarska konjunktura eden izmed tistih dejavnikov, ki centralni banki narekuje politiko obrestnih mer. Gledano z vidika poslovne banke je pomembna predvsem, da gre pri spremembah obrestnih mer za eksogene dejavnike, na katere posamezna banka nima nikakršnega vpliva (Karpe 1997d, 41).

26

Pri tveganju spremembe obrestne mere lahko govorimo o dveh vrstah tveganj, ki jim banka ni izpostavljena hkrati, pač pa povsem v odvisnosti od sestave svoje aktive in pasive. Sprememba ravni obrestnih mer v sistemu tako banko lahko izpostavi bodisi tveganju reinvestiranja ali refinanciranja (ne pa obema hkrati) bodisi tveganju spremembe tržne vrednosti posamezne naložbe ali obveznosti banke (Karpe 1997c, 40). Ena izmed poglavitnih značilnosti bančne bilance je neusklajena ročnost njenih virov in sredstev. Tveganje, da bodo stroški virov sredstev narasli nad donos, ki ga prinašajo naložbe iz naslovov teh virov, je tista komponenta tveganja spremembe ravni obrestnih mer, ki jo definiramo kot tveganje refinanciranja. Prav obratna bilančna struktura pa izpostavlja banko drugi komponenti tveganju spremembe obrestne mere – tveganju reinvestiranja (prav tam, 40-41). Ko govorimo o obvladovanju tveganja spremembe obrestne mere, moramo ločevati med obvladovanjem obrestne izpostavljenosti, ki izvira iz posamezne pozicije (naložbe ali obveznosti) banke, in obvladovanjem obrestne izpostavljenosti, ki izvira iz celotnega portfelja ali celotne bilance banke (Karpe 1997d, 42). Karpe (1997c, 43) navaja, da obvladovanje obrestne izpostavljenosti bančne bilance pomeni poseganje v strukturo bilance, torej sklepanje novih poslov, ki zmanjšujejo obrestno izpostavljenost in prestrukturiranje ali odpravo obstoječih naložb in obveznosti, ki so povzročile, da je banka preveč izpostavljena gibanju obrestnih mer na trgu. Pomembno je, da na koncu določenega obdobja isti modeli merjenja kažejo drugačne, ugodnejše rezultate.

3.4.3 Likvidnostno tveganje Likvidnost bančnega subjekta lahko opredelimo kot sposobnost pravočasnega zagotavljanja sredstev za primer zmanjševanja virov – odtoka depozitov kot tudi povečevanja kreditnih aktivnosti, bodisi z zmanjševanjem ali prestrukturiranjem naložb bodisi s pridobivanjem dodatnih virov. Premalo likvidnih rezerv pomeni nevarnost, da bančni subjekt ni zmožen pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti, na drugi strani pa vzdrževanje prevelikih likvidnih rezerv prav tako pomeni breme, kar zadeva profitabilnost poslovanja banke. Banka izgublja del dohodka, saj bi presežna denarna sredstva lahko spremenila v donosno naložbo (Lenardič 2002, 36). Na likvidnost posamezne banke vpliva tudi okolje, v katerem deluje. Pri tem imamo v mislih stabilnost nacionalnega gospodarstva in bančništva ter zaupanje v bančni sistem pa tudi velikost in razvitost trga (prav tam, 36). Likvidnostno tveganje je tveganje, da banka v določenem trenutku ne bo razpolagala z zadostnimi likvidnimi sredstvi za normalne potrebe poslovanja. Likvidnostnemu tveganju je banka izpostavljena ob vsaki zahtevi svojih strank po denarnih sredstvih, tako iz naslova depozitov in drugih obveznosti kot iz naslova posojil in drugih bančnih naložb (Dimovski, Gregorič 2000, 147-148).

27

Cilj poslovanja bank je s posojanjem prevzemati tveganja in s plačilom zanj ustvariti dobiček. Pri tem morajo banke ostati sposobne poravnavati svoje obveznosti, tako tekoče (likvidnost) kot nasploh (solventnost). Tveganje nesolventnosti je možnost, da banka v določenem trenutku ni sposobna izpolniti svojih obveznosti, ker skupna vsota bančnih obveznosti presega skupno aktivo. Likvidnostno tveganje pa se izraža z možnostjo priti v finančni položaj, ko banka ne more poravnati svojih obveznosti, ker ji začasno primanjkuje tekočih sredstev. Banke sprejemajo depozite z določeno ročnostjo in dajejo kredite z drugačno ročnostjo, kar že samo po sebi vsebuje likvidnostno tveganje (Ilovar 1997a, 4-5). V razmerah normalnega poslovanja je obvladovanje likvidnostne izpostavljenosti banke večinoma splet »rutinskih« operacij, kajti predvidena poraba likvidnostnih sredstev se ne glede na morebitne dnevne neto odlive virov sredstev lahko v celoti kompenzira iz naslova rezerv banke ali razpoložljivih virov na medbančnem trgu. V primeru nenormalno velikih odlivov denarnih sredstev iz banke (vzroki za takšne nenormalne odlive oz. »panike« so številni in v mnogočem vezani na (ne)zaupanje depozitorjev v posamezno banko, ki lahko posledično izvira iz nezaupanja v celoten bančni sistem) je za ohranjanje likvidnosti ključnega pomena regulativni mehanizem posameznega bančnega sistema, ki v razvitih sistemih ponuja predvsem dva osnovna instrumenta reševanja hujših likvidnostnih težav: diskontna posojila centralne banke in regulativno zavarovanje depozitov v bankah. Predvsem likvidnostna posojila centralne banke, ki so na voljo po diskontnih obrestnih merah, se razmeroma pogosto uporabljajo kot »blažilec« likvidnostnih težav (Karpe 1997a, 45). Redno izkoriščanje centralne banke kot posojilodajalca nakazuje, da je likvidnostni položaj v posamezni banki problematičen, zato se banke k tem posojilom zatekajo razmeroma selektivno. Pomen drugega regulativnega instrumenta (zavarovanje depozitnih vlog v bankah) pa pride do veljave v t.i. kriznih situacijah, ko se banka ob splošno znani nelikvidnosti spoprijema s tako velikimi odlivi depozitov, da ji grozi celo popolna nesolventnost in posledično stečaj. Država ali paradržavna garancija za vse depozite banke do določene višine ima seveda jasen namen preprečevati tovrstne panike v bančnem sistemu (prav tam, 45).

3.4.4 Operativno tveganje Po definiciji Baselskega komiteja za bančni nadzor gre pri operativnem tveganju za »tveganje neposredne ali posredne izgube, ki nastane zaradi pomanjkljivosti ali napak pri delovanju procesov, sistemov ali ljudi« (Mohorič 2002, 32). Preventiva je ključnega pomena. Med ukrepe za zmanjševanje izpostavljenosti operativnemu tveganju sodijo naložbe v ustrezno kvalificirane kadre, natančen opis delovnih postopkov, načelo štirih oči, preverjanje upoštevanja formalnih postopkov v praksi, testiranje novo vpeljanih sistemov ali njihovih višjih verzij, stalno izobraževanje in usposabljanje, pravila o varovanju gradiv zaupne narave in notranjih informacij, ustrezna razdelitev in stroga ločitev delovnih nalog (preprečevanje opravljanja nezdružljivih funkcij s strani ene osebe), navodilo o distribuciji dokumentov, omejen dostop do baz podatkov ali do določenih sistemov, fizično varovanje prostorov, pravilnik o vedenju zaposlenih, in drugi ukrepi (Mohorič 2002, 34).

28

3.4.5 Tečajno tveganje Tečajno tveganje se pojavlja v banki v tistem delu poslovanja, ki je posredno ali neposredno povezano s tujimi plačilnimi sredstvi. Tečajno tveganje nastane zaradi odprtih pozicij v posameznih valutah. Do rizika pride zaradi spremembe tečaja tujih valut. Izgube, ki pri tem nastajajo, izvirajo iz razvrednotenja domače valute proti tujim valutam (Bobek 1995, 74). Obstajata dve temeljni obliki tečajnega tveganja: tečajno tveganje, ki izvira iz t.i. devizne podbilance banke, in tečajno tveganje, ki mu je banka izpostavljena iz naslova trgovanja s tujimi valutami. Prva oblika tečajnega tveganja izhaja iz dejstva, da se poslovne banke tako zadolžujejo v tujih valutah (prek zadolževanja na tujih kapitalskih trgih, najemanja kreditov itn.), investirajo pa tudi v tujih valutah (tuji vrednostni papirji, kreditne naložbe v tujih valutah itn.), hkrati s tem pa imajo še številne obveznosti, ki so prav tako denominirane v tujih valutah (npr. devizni akreditivi in garancije…). Njihova devizna podbilanca torej izkazuje široko paleto valut, katerih medsebojna cenovna razmerja (tečaji) se seveda neprenehoma spreminjajo (Karpe 1997e, 41). Dandanes v Evropi oz. Evropski uniji tečajno tveganje izgublja na pomembnosti, saj se je le-to z uvedbo skupne denarne valute-evra v Evropski monetarni uniji zmanjšalo.

3.4.6 Deželno tveganje Deželno oz. imenovali bi ga lahko politično tveganje je osnovno tveganje, s katerim se srečujejo banke, ki širijo svoje poslovanje preko meja matične države. Povezano je s političnimi in ekonomskimi razmerami v državi posojilojemalcev, ki lahko pomembno vplivajo na sposobnost in namen posojilojemalcev v tuji državi, da izpolnijo obveznosti iz naslova posojil. Deželno in suvereno tveganje sta podobni kreditnemu tveganju. Gre za tveganji, da upnik ne bo dobil plačanih obresti in/ali glavnice, ker bodo nastale razmere, ki bodo dolžniku onemogočale plačevati obresti in odplačevati dolg. Nevarnost se skriva v razmerah v državi, kjer je dolžnik. To tveganje se označuje kot deželno tveganje. Dolžnik ni v isti državi kot upnik. Posebna vrsta tveganja, kjer dolžnik ni v isti državi kot upnik, je v primeru, če je dolžnik tuja država. V tem primeru govorimo o ˝suverenem˝ tveganju. Po mednarodnem pravu so tuje države (vlade) suverene in jih ni mogoče tožiti brez njihovega soglasja. Da lahko govorimo o suverenem tveganju, mora biti dolžnik tuja država, ki jo ni mogoče kar tako tožiti (Ribnikar 1998, 44-45). Po Ribnikarju (1998, 44-45) je bistvo deželnega tveganja v tem, da gre za sistematično tveganje. Nevarnost, da upniki ne bodo prišli do denarja, prizadene vse terjatve do dolžnikov v kaki državi. Kreditno tveganje je npr. nesistematično.

29

3.4.7 Sistemsko tveganje Sistemsko tveganje pomeni nevarnost, da lahko nenaden in nepričakovan propad ene ali več bank sproži probleme, kolaps v celotnem bančnem sistemu – učinek domin. Sistemsko tveganje izhaja iz stranskih učinkov bančnih težav. Ko bankrotira banka, občutijo posledice tudi njeni tekmeci. Ramšak (1997, 47) pravi, da sistemsko tveganje nastane, če propad prve banke povzroči naval depozitorjev, ki dvomijo v finančno solidnost ostalih bank. Naval na ostale banke povzroči propad tudi teh. To se lahko zgodi, ker depozitorji mislijo, da imajo ostale banke enake probleme. Kadar se začne sistemsko široka panika, jo je izredno težko ustaviti. Naval malih depozitorjev povzroča nevarnost sistemskega tveganja, toda še večja, čeprav manj spektakularna je nevarnost, ki preži z medbančnega trga. Ta obsega medbančni trg posojil in plačilne sisteme, s katerimi banke izvršujejo plačilne naloge za svoj račun in za račune svojih bank. Zaradi teh močno povezanih sistemov so bančni problemi še bolj nalezljivi. Kljub temu da se je nevarnost sistemske krize zmanjšala, je potencialna škoda narasla z eksponentno stopnjo. Finančna liberalizacija in rast svetovne trgovine sta prinesli spremembe v nacionalnih in mednarodnih finančnih sistemih, ki so okrepile povezave med bankami in finančnimi trgi. Banke vedno več poslujejo med seboj. Zaradi obsežne rasti medbančnih razmerij in obsega vključenega denarja morajo banke nujno obvladovati s tem povezana tveganja. Na srečo pridobitve, ki so pripomogle k takšnemu stanju (hitri računalniki, izboljšane komunikacije, inovativni finančni instrumenti) olajšujejo obvladovanje tveganj (Ramšak 1997, 49). 3.5 Kapitalska ustreznost bank Bančna tveganja je smiselno obravnavati v povezavi s kapitalom oziroma kapitalsko ustreznostjo, saj izgube, ki nastanejo s prevzemanjem tveganj, banke pokrivajo s kapitalom. Tveganje, da banka propade, je tako odvisno od vseh njenih tveganih aktivnosti in njene količine kapitala. Večji obseg kapitala ima banka, več tveganih aktivnosti lahko opravlja, ne da bi jo to privedlo v položaj nesolventnosti oziroma bolj kot je poslovanje banke tvegano, več kapitala potrebuje za pokrivanje tveganj. Kapitalska ustreznost bank tako pomeni, da mora banka zagotoviti, da vedno razpolaga z ustreznim kapitalom, glede na obseg in vrste storitev, ki jih opravlja, ter tveganja, ki jim je izpostavljena pri opravljanju teh storitev. Temeljni namen oblikovanja ustreznega kapitala v banki je kritje pred nepričakovanimi izgubami, ki nastanejo zaradi tveganj v bančnem poslovanju. Premalo kapitala lahko privede banko v položaj, ko ni sposobna poravnati vseh svojih obveznosti do svojih strank.

30

V splošnem bi lahko našteli štiri osnovne funkcije bančnega kapitala (Dimovski, Gregorič 2000, 104): − ščiti nezaščitene imetnike bančnih vlog v primeru nesolventnosti ali nelikvidnosti

banke; − absorbira nepričakovane izgube in tako omogoča nemoteno poslovanje banke tudi v

primeru nepredvidljivih negativnih dogodkov; − je vir sredstev za nakup bančnih zgradb, opreme in drugih sredstev, ki so nujna za

poslovanje banke, − služi kot nadzorna omejitev neutemeljene rasti bančnih naložb (zahtevano razmerje

med celotnimi sredstvi in kapitalom s strani nadzornih organov ima vlogo omejiti neutemeljeno rast bančnih naložb, zlasti tistih, ki povečujejo celotno bančno izpostavljenost tveganju).

Kapitalska ustreznost se izračunava po sklepu o načinu izračuna kapitalske ustreznosti bank in hranilnic. Kapitalska ustreznost bank se po tem sklepu izračuna kot koeficient med obsegom jamstvenega kapitala in obsegom celotne tehtane aktive. Ta sklep določa oblike in način izračuna jamstvenega kapitala bank in hranilnic ter način izračuna zneska celotne aktive in aktivnih zunajbilančnih postavk, razporejenih in tehtanih po stopnjah tveganosti (celotna tehtana aktiva). Jamstveni kapital banke je sestavljen iz temeljnega in dodatnega kapitala (Dimovski 1999, 36). Pri določitvi velikosti potrebnega kapitala se pojavljajo različni nasprotujoči si interesi. Management, ki hoče zagotoviti čim višjo donosnost vloženega lastniškega kapitala, se zavzema za znižanje deleža kapitala v bilančni vsoti. Nasprotno pa monetarne oblasti želijo zagotoviti čim večjo stabilnost finančnega sistema in se zavzemajo za povečevanje deleža kapitala v bilančni vsoti (Kobe 1997b, 21).

31

5 BANKA SLOVENIJE IN NADZOR BANK 4.1 Opredelitev in naloge Banke Slovenije Banka Slovenije je centralna banka Republike Slovenije, ki je bila ustanovljena 25. junija 1991, ko je pričel veljati Zakon o Banki Slovenije. Nastala je kot pravna naslednica Narodne banke Slovenije tako rekoč čez noč, sočasno z osamosvojitvijo. Za začetek je bila predvidena le institucionalna osamosvojitev, uvajanje lastnega denarja pa naj bi bilo postopno. Z 8. oktobrom 1991 pa je Banka Slovenije tudi dejansko postala centralna banka RS, saj se je Slovenija izločila iz dinarskega denarnega področja. Zakon o Banki Slovenije je poglavitni in najpomembnejši formalnopravni vir, ki ureja delovanje BS. Julija 2002 je bil Zakon o BS spremenjen oziroma posodobljen. Spremembe so bile potrebne predvsem zaradi vstopanja Slovenije v Evropsko unijo ter kasneje še v Ekonomsko in monetarno unijo in s tem povezane uvedbe evra. Zakon o BS iz leta 2002 je tako že danes primeren in ustrezen za čas, ko Slovenija članica obeh integracij. Določeni členi zakona bodo namreč stopili v veljavo šele z dnem vstopa v EMU. Zakon o Banki Slovenije (Uradni list RS 58/02) opredeljuje med drugim status in položaj BS, osnovni kapital in rezerve BS, cilj BS, naloge BS, organe BS, sodelovanje BS s centralnimi bankami in mednarodnimi finančnimi organizacijami, članstvo Republike Slovenije v Evropski uniji, uvedbo evra kot denarne enote Republike Slovenije. Banka Slovenije je v izključni državni lasti s finančno in upravljalsko avtonomijo. Banka Slovenije ter člani njenih organov odločanja so neodvisni in pri opravljanju nalog niso vezani na sklepe, stališča in navodila državnih ali katerihkoli organov, niti se ne smejo nanje obračati po navodila ali usmeritve. Temeljni cilj Banke Slovenije je stabilnost cen. V okviru zagotavljanja cenovne stabilnosti Banka Slovenije podpira splošno ekonomsko politiko in si prizadeva za finančno stabilnost, upoštevajoč načeli odprtega tržnega gospodarstva in proste konkurence. Naloge Banke Slovenije so po Zakonu o BS (Uradni list RS 58/02), da: − oblikuje in uresničuje denarno politiko, − oblikuje in uresničuje denarni nadzor (uveljavlja in nadzoruje sistem pravil za varno in

skrbno poslovanje bank in hranilnic), − je odgovorna za splošno likvidnost bančnega sistema, − sodeluje pri transakcijah na deviznih in finančnih trgih, − sprejema v depozit sredstva bank in hranilnic, − odpira račune bankam in hranilnicam, − ureja plačilne sisteme… V zvezi z naštetimi nalogami BS sprejema ukrepe in izvaja nadzor. Banka Slovenije predpiše način in obseg evidentiranja, zbiranja, obdelave, izkazovanja in prenosa podatkov in informacij, potrebnih za izvajanje svojih funkcij. Banka Slovenije in

32

ministrstvo, pristojno za finance, sta si dolžna posredovati podatke in informacije, ki so pomembni za delovanje denarnega in finančnega sistema. Organa Banke Slovenije sta guverner Banke Slovenije in Svet Banke Slovenije. Guverner Banke Slovenije vodi poslovanje, organizira delo, zastopa Banko Slovenije ter izvršuje odločitve Sveta Banke Slovenije in izdaja posamične in splošne akte Banke Slovenije, ki niso v pristojnosti Sveta Banke Slovenije. Guverner Banke Slovenije lahko izdaja navodila za izvajanje sklepov Sveta Banke Slovenije. Guvernerja Banke Slovenije imenuje Državni zbor za šest let na predlog predsednika Republike Slovenije in je lahko ponovno imenovan. Viceguvernerje in člane Sveta Banke Slovenije, imenuje Državni zbor za šest let na predlog predsednika Republike Slovenije in so lahko ponovno imenovani. Banka Slovenije lahko zaradi izvrševanja svojih nalog sodeluje z drugimi centralnimi bankami in nadzornimi institucijami, ter z mednarodnimi finančnimi organizacijami. Banka Slovenije je z dnem članstva Republike Slovenije (1.5.2004) v Evropski uniji sestavni del Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) in pri svojem delovanju upošteva določila statuta ESCB in Evropske centralne banke (ECB), ki veljajo za države članice Evropske unije z derogacijo. Guverner Banke Slovenije je postal z dnem članstva Republike Slovenije v Evropski uniji član Razširjenega sveta ECB.

4.1.1 Denarna politika Banke Slovenije Denarna politika ima v gospodarstvu pomembno vlogo. Je del ekonomske politike in je poleg fiskalne politike, ki je pod okriljem vlade, najpomembnejši del ekonomske politike države. Denarno politiko v Sloveniji vodi Banka Slovenije. Preko denarne politike vpliva na gospodarsko rast, inflacijo, zaposlenost, devizni tečaj itd. Denarna politika je skratka pomembno sredstvo za zagotavljanje stabilnosti gospodarstva. Banka Slovenije poskuša s svojim delovanjem pozitivno vplivati na gospodarstvo. Vendar pa imajo lahko njeni vplivi tudi nepričakovane ali nezaželene posledice. Te poskuša Banka Slovenije vnaprej predvideti in minimizirati. Banka Slovenije je morala ob svojem nastanku izbrati primerno strategijo svoje denarne politike. Na to odločitev je vplivalo mnogo dejavnikov. Banka Slovenije je izbrala cilje svojega delovanja oziroma cilje denarne politike. Določila je bližnji in končni cilj denarne politike. Poleg tega pa je sproti skozi leta določala ustrezne instrumente, s katerimi je vplivala na bližnji cilj, in sicer tako, da je bil bližnji cilj kar najbolj primerno vplival na končni cilj. Za bližnji cilj denarne politike je tako izbrala denarni agregat M3, medtem ko je končni cilj stabilnost cen.

33

4.1.2 Instrumenti Banke Slovenije Instrumente, ki jih Banka Slovenije uporablja pri svojem delovanju razvrstimo v dve skupini. Delimo jih na instrumente denarne politike in instrumente politike deviznega tečaja. Instrumenti, s katerimi vpliva na količino denarja v obtoku, so: − različna kratkoročna posojila bankam, − končni nakupi deviz in − začasni nakupi deviz in njenih blagajniških zapisov. Instrumenti, s katerimi vpliva na višji devizni tečaj, so: − prodaja njenih blagajniških zapisov v domačem in tujem denarju in − tem transakcijam vrednostno enako povečanje njenih deviznih rezerv. 4.2 Nadzor nad bankami Zakon o Banki Slovenije pooblašča za nadzor bančnega poslovanja Banko Slovenije, ki ga opravlja tako, da zahteva podatke in poročila od bank, opravlja preglede v bankah, odredi pregled revizorja in opravlja pogovore z delavci banke. Zakon vsebuje tudi določbe o inšpektorjih BS, ki opravljajo zunanjo kontrolo in kaj zlasti preverjajo. Predmet nadzora bančnega poslovanja je preverjanje, ali banka posluje po načelih varnega in skrbnega poslovanja, in preverjanje, ali bi nadaljnje poslovanje banke lahko ogrozilo njeno likvidnost ali solventnost. Načela varnega in skrbnega poslovanja se nanašajo predvsem na kvaliteto upravljanja z vsemi tveganji, ki lahko nastanejo iz opravljanja katerekoli finančne storitve banke. Primerjalno gledano zasledimo zelo raznoliko organizacijsko strukturo nadzornih organov, tako je na primer nadzor nad bankami poverjen bodisi centralnim bankam bodisi posebnim državnim institucijam ali pa so klasične vrste nadzornikov združene v eni pravni osebi.

4.2.1 Slovenska bančna regulativa Banka Slovenije po 23. členu Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS 58/02) opravlja nadzor nad ban