Georg Kossack

Seminarska naloga pri predmetu Arheološka metodologija in zgodovina

Gregor KočarMentor: Predrag Novakovič

29.5.2014

VsebinaUvod.......................................................................................................................................................2

Kratek življenjepis...................................................................................................................................3

Kossackovo delo.....................................................................................................................................4

Študij..................................................................................................................................................4

Začetki znanstvenega dela..................................................................................................................5

Kiel......................................................................................................................................................6

Archsum na Syltu................................................................................................................................7

München............................................................................................................................................9

Skitska arheologija in zadnja leta........................................................................................................9

Društva in povezave s Slovenijo.......................................................................................................11

Zaključek...............................................................................................................................................13

Literatura..............................................................................................................................................14

Internetni viri za slike...........................................................................................................................15

1

Uvod

»Aufgabe der Archäologie ist die Erkenntnis darüber, inwieweit det prähistorische Mensch in der Auseinandersetzun unter anderem mit den natürlichen Gegebenheiten in seinem Lebensraum die Fähigkeit entwickelte, sich von den Zwängen seiner Umwelt zu lösen und einen gewissen Freiheitsgrad im Denken und Handeln zu erlangen.«

Kossack o svojem delu (In Gedenken an Georg Kossack, Bayerische vorgeschichtsblätter, Jahrgang 70, str. 7)

Georg Kossack je eden najpomembnejših nemških arheologov 20. in 21. stoletja. V naslednji nalogi vam bom predstavil tega moža, njegovo življenje in delo. Kako je vplival na razvoj arheologije v Nemčiji, kako je pomagal povojnim arheologom na slovenskem prostoru, razvil svojo kronologijo in teorijo svojega mentorja. Poleg vsega sem še dodal nekaj modernejših trditev na teme s katerimi se je Kossack ukvarjal in tudi besede njegovih nekdanjih študentov, ki so napisali v Bayerische Vorgeschichtsblätter nekaj o svojem nekdanjem profesorju.

2

Kratek življenjepis

Georg Kossack se je rodil 25. junija 1923 v Neuruppinu v nemški zvezni deželi Brandenburg. V svojem rojstnem kraju je potem obiskoval osnovno šolo in humanistično gimnazijo, v teh zelo zgodnjih letih pa je že začel sodelovati pri izkopavanjih v bližini rojstnega kraja. Sledila pa so nemirna leta na svetovnem političnem parketu, kjer se je Nemčija pod vodstvom nacionalsocialistične stranke začela drugo svetovno vojno. Posledično je Georg moral predčasno končati svojo srednješolsko izobraževanje in leta 1941 naredili zasilno maturo ali po nemško »Notabitur«. Takoj je sledilo včlanjenje v nemško vojsko ali Wehrmacht, kjer je odslužil 2 leti v glavnem na Vzhodni fronti. Leta 1943 je bil tam tudi hudo ranjen in posledično imel amputacijo obeh nog. Pozneje so ga zaradi tega seveda oprostili vojaške službe in še istega leta je odšel na študij prazgodovine in starega veka v Berlinu. Dokaj hitro pa je odšel od tam in nadaljeval študij v mestu Halle blizu Leipziga, v Marburgu pri znamenitem Gero von Merhartu in potem še kot znanstveni pomočnik od 1947 v Münchenu. Kot asistent je potem začel najprej delo v Würzburgu leta 1957 in potem kot ordinarij v Kielu od leta 1959. Tam je potem ostal 16 let, in je ob koncu svoje poklicne kariere še predaval v Münchenu od 1975. Umrl je 17. oktobra 2004 v Priem am Chiemsee (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004).

3

Slika 1: Georg Kossack, internetni vir 1

Kossackovo delo

Študij

Kot že omenjeno je Georg Kossack začel s študijem leta 1943 v Berlinu. Tam se je vpisal v študij za »Vor- und Frühgeschichte«. Vendar se ni preveč spoprijateljil s nacistično doktrino, ki je segala tudi v arheološko stroko in ki jo je v Berlinu predaval Hans Reinerth, zato se je že v istem študijskem letu prepisal v univerzo Halle. Tam je potem obiskoval univerzo v letnem semestru 1943/1944 in v letnem semestru 1944/1945. Vmes je še obiskoval univerzo v Freiburgu, v zimskem semestru 1944/1945. Od študijskega leta 1945/1946 pa je potem še obiskoval predavanja v Marburgu. Skozi njegov študij se je pri njem izoblikovalo izjemno interdisciplinarno mišljenje, ki se je potem pokazalo pri njegovih delih. Poleg študija prazgodovinske arheologije je Kossack še namreč obiskoval predavanja iz geologije, klasične arheologije in srednjeveške zgodovine. Med profesorji, ki so naj najbolj vplivali v času študija pa se omenjata profesorja geologije J. Weigelt iz univerze Halle in W. Soergel iz univerze Freiburg, profesorja klasične arheologije H. Koch iz univerze Halle in W. H. Schuchhardt iz univerze Freiburg, profesorja srednjeveške zgodovine M. Lintzel iz univerze Halle in E. E. Stengel iz univerze Marburg. Med profesorji arheologije ali prazgodovinske arheologije pa imamo še Walterja Schulza iz univerze Halle, Joachima Wernerja iz univerze v Münchenu in najpomembnejšega predavatelja, katerega je imel Georg Kossack, Gera von Merharta iz univerze v Marburgu (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004). Merhartova načela o opredelitvi arheološke materialne kulture sta namreč njegova najpomembnejša »učenca«, sam Georg Kossack in Hermann Müller-Karpe naprej dodatno razvila, bolje opredelila in tudi pozneje še razširila njegovo šolo po večini Evrope.

4

Slika 2: Gero von Merhart, internetni vir 2

Začetki znanstvenega dela

Leta 1947 je Georg Kossack odšel v München, kjer je postal znanstveni pomočnik na Ludwik-Maksimilijan univerzi. Naslednje leto 1948 pa je potem bil promoviran ali je bolje povedano diplomiral v Marburgu z dezartacijo »Zur Formenentwicklung des Anhänger- und Vogelschmucks der Hallstattkultur«. Ta študija je potem še isto leto bila izdana v Frankfurtu, pri »Römisch-Germanische Kommision des Deutschen Archäologischen Instituts (DAI) in Franktfurt am Main« ali rimsko-germanski komisiji nemškega arheološkega inštituta v

Frankfurtu na Majni pod novim naslovom »Studien zum Symbolgut der Urnenfelder- und Hallstadtzeit Mitteleuropas«. Pozneje je 1. februarja 1950 postal znanstveni asistent v Münchenu. Leta 1955 pa je izšla njegova habilitacija in najpomembnejše delo z naslovom »Südbayern während der Hallstadtzeit« (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004). V nasprotju z naslovom je območje katerega ta študija obsega veliko večje kot le jug Bavarske, saj ima velik pomen za večino srednje Evrope, del zahodne Evrope, del južne Evrope, podonavski prostor in bi segalo še v vzhodno Evropo vse do Kavkaza. Delo opredeljuje relativno in po njej izpeljano tudi absolutno kronologijo tega območja v času pozne bronaste in zgodnje železne dobe. Njegova kronologija je pretežno temeljila na fibulah, zapestnicah in iglah, ki so se

razprostirale na območju med Francijo, severno Italijo, Madžarsko in Češko, ter posebej še na trakokimerijski konjski vpregi, ki je območje na katerem je njegova študija svojo relevantnost razširila na celotno Italijo in vse do Kavkaza. To že po sebi govori veliko, saj se tu moramo zavedati, da je čas izdaje bil tudi čas hladne vojne, ko je na območju srednje Evrope potekala meja, ki je delila svet na dva tabora. Poleg materialne kulture pa je Kossack v delu povezal temo v interdisciplinarnem smislu, saj se je v habilitaciji posvetil poleg materiala tudi nekdanji klimi, ter posledično tudi vegetaciji ali rastju, samim nahajališčem rude, ki je bila potrebna za proizvodnji kovinskih predmetov in možnimi prometnimi razmerji, ki so prevladovala v prejšnjih obdobjih. Tu posebej izstopa njegova teorija o tem, da bi se v zgodnji železni dobi množično uporabljale alpske reke, po katerih bi železovo rudo, ingote ali pa že narejene izdelke izvažali na celotnem območju, katerega bi te reke pokrivale, kaj pa predstavlja celotno južno polovico Nemčije in sega tudi do našega vzhodnoalpskega prostora, ter juga Francije ali severa Italije. Ta študija je potem še pozneje, leta 1959 izšla v Frankfurtu pri rimsko-germanski komisiji nemškega arheološkega inštituta, ki so natisnili že njegovo diplomsko naloga, nazaj v letu 1950. V študijskem letu 1957/1958 je Georg Kossack odšel predavat na univerzo v Würzburgu, kjer pa ni dolgo ostal (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004).

5

Slika 3: Studien zum Syimbolgut der Urnenfelder- und Hallstattzeit Mitteleuropas, internetni vir 3

Kiel

8. aprila 1959 je Georg Kossack postal ordinarij na univerzi v Kielu, kjer je potem v času svojega delovanja ustvaril najpomembnejši in največji arheološki oddelek v severni Nemčiji (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004). Njegovo delovanje se je tu začelo s tem, da je v raziskave naselbinske zgodovine vpeljal večje število naravoslovnih panog od hidroloških do paleo pelodnih raziskav. K temu pa se je tudi njegov interes obrnil v poznejša obdobja, v mlajšo železno dobo ali čas latena in pa v raziskave zgodnjih Germanov, ter seveda nadaljevanje in tudi odmik od raziskav na to temo iz časa nacionalsocializma v Nemčiji. Že leta 1962 je skupaj s Hansom Kuhnom in Rolfom Hackmannom izdal študijo z naslovom »Völker zwischen Germanen und Kelten« (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004) v kateri so avtorji omejili območje germanskih plemen med rekami Renom in Elbo, ter Majno in obalami Severnega in Baltskega morja. To je bila ena prvih študij na to temo po izjemno nacionalistično orientiranem času romantične arheologije, termin ki ga je pozneje vpeljal češki zgodovinar Karel Sklenar v svoji publikaciji Archaeology in Central Europe iz leta 1983. Glavno vprašanje je seveda bilo, kaj je razlika med Kelti in Germani, kar še danes ni popolnoma pojasnjeno. Kot primer tega nam najbolj služita plemeni Belgov v severni Franciji in Bastarnov, katere zasledimo v 3. in 2. stoletju pr. n. št. na območju osrednjega in vzhodnega Balkana. Pri Belgih se predvideva sicer, da bi lahko bili mešanica germanskih in keltskih predstavnikov etničnih skupnosti do katerih spojitev bi lahko prišlo v severni Galiji in o katerih nam poroča Julij Cezar, da so bili najbolj bojeviti izmed vseh galskih plemen. Tu pa je treba pripomnit, da sta pojem German in Germanija najverjetneje prišla izpod peresa istega avtorja, le nekaj časa po koncu galskih vojn in dokončnem porazu Belgov, ko je Cezar moral iskati nove nasprotnike v tedanji Germaniji in Britaniji. Drugo pleme Bastarnov pa je še bolj skrivnostno, vsaj nihče še danes ne ve če so bili res Germani ali Kelti, mogoče pa tudi Tračani ali kako drugo pleme. Glede prvih stikov s temi plemeni s strani Rimljanov ob koncu 2. stoletja za časa znamenitega rimskega vojskovodje Gaja Marija (Cezarjev stric, ko se poroči s sestro njegove matere), ko bi naj premagali germanske Tevtone in Kimbre, pa ni nobenih dokazov, da so jih že za čas vpadov smatrali za Germane, saj zgodovinar Salustij iz časa 1. st. pr. n. št. te vojne žal ne omenja in tudi drugi njegovi zapisi o Marijevih vojnah proti Jogurti tudi niso popolnoma ohranjeni. Najpomembnejši vir za ta čas Plutarh pa je bil že pod vplivom »Cezarjevega znanja«, medtem ko so Fasti Capitolini, ki bi naj govorili o boju proti »de Galleis Insvbribvs et Germ(aneis?)« iz leta 222 pr. n. št., bili zapisani komaj leta 18/17 pr. n. št., kar zopet postavi vprašanje o tem če je beseda Germ(aneis?) bila dodana pozneje. Tako, da nam glavno razliko med Keltoi in Germaneis predstavljata naselbinska kultura, katero je preučeval tudi Kossack, kjer so Kelti v glavnem prebivali v utrjenih naselbinah, medtem ko Germani niso bili navajeni bivati v takih naseljih, ampak bolj v manjših naseljih z nekaj dolgimi hišami in samo rimsko osvajanje, kjer bi naj plemena, ki so bila priključena imperiju bila keltskega izvora, germanska plemena pa bi naj bila tista, ki bi prežala na drugi strani Rena in Donave.

6

V času ko je bil Kossack v severni Nemčiji se je poleg zgodovinskih vprašanj posvetil seveda tudi novim arheološkim odkritjem. Med temi izstopajo teorije o naselbinski zgodovini, kjer je v nekdanjih naseljih ob severnomorski obali našel hiše ali po njem kmetije, ki so bile stalno na novo dvignjene, kaj pomeni da so po nekaj generacijah ali pa tudi vsako naslednjo generacijo na območju stare kmetije zgradili novo stavbo in je tako tu nastala neka vrsta Tell hiše, ki je stala na večih plasteh nekdanje naselitve in ki je omogočila Kossacku podrobno kronološko raziskavo naselbinske kulture na območja severnomorske obale in severne Nemčije. Poleg naselbinskih materialnih ostankov pa so mu pri raziskavah bila v pomoč tudi bližnja močvirja. V njih se namreč, kot na Irskem ohranilo ogromno arheobotaničnih in drugih podatkov, ter s tem možnost da se podrobno preuči krajevno zgodovino tudi s strani rastja (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004). Preko teh podatkov pa so odgovorili na vprašanje kje in kaka naselja so stala najverjetneje v severni Nemčiji za časa mlajše železne dobe ali zgodnjih Germanov.

Archsum na Syltu

Leta 1963 so na severu Nemčije začeli enega največjih arheoloških projektov v 60-tih in 70-tih letih v Evropi. Projekt je bil financiran s strani DFG-ja (Deutsche Forschungs Gemeinschaft – nemška raziskovalna družba) in se je osredotočal na naselje Archsum na Syltu, otoku nekaj kilometrov zahodno od kopnega na katerem leži nemško-danska državna meja (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004). Sam otok je pokrit v glavnem z muljem in sipinami, katere je odložilo Severno morje. Na otoku je za časa pozne železne dobe stala naselbina v bližini mesteca Sylt. To naselbino so v sklopu projekta v desetih letih naredili tako arheološke, kot tudi geološke, geografske, zgodovinske, arheobotanične in arheozoološke raziskave. Po raziskavah pa so izšle še tri večje in več manjših razprav na to temo v Franfurtu pri DAI (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004). Na primeru tega otoka in naselja na njem je Kossack ustvaril teorijo o »tipu naselja, kot ogledalu socialnih odnosov«. Edinstvenost tega otoka je

7

namreč, da bi naj po mnenju večine »ravno pravo« velikost za »ravno pravo« veliko naselje, ki se najde na njem. Po tem bi se naj dalo razbrati načrtovanje naselja, družbeno razdelitev v njem in tudi to kako je naselje vplivalo na svojo okolic

8

München

Nekaj let po koncu Archsuma se je Kossack preselil s severa na jug Nemčije. Po nekaj letih se je zopet vrnil na univerzo na kateri je 1947 začel kot znanstveni pomočnik. 1. aprila 1975 se je vrnil v München na Ludwig-Maksimilijan univerzo, kjer je postal profesor za arheologijo za Vor- in Frühgeschichte. Tako je Münchenu, tako kot v Kielu nadaljeval arheološka raziskovanja, ki so bili povezana z različnimi naravoslovnimi panogami. Tako je z geologom Karlom Brunnackerjem, paleontologoma Joachimom Boessneckejem in Hansom Scmeidlom sodeloval sam ali pa s svojimi učenci na obširnih projektih, ki so bili namenjeni prikazati nekdanjo kulturno krajno zahodne Bavarske. Prvi tak projekt je potekal na JZ Bavarske leta 1979, ko so arheologi iz München skupaj z »Archäologische Denkmalpflege in Baden-Württemberg«, neke vrste Zavoda za kulturno dediščino Badenwutenberga še podrobnje preučili ta del Bavarske, s tem da je okolica Bodenseeja in Federseeja bila že prej delno raziskana s strani zavoda nekaj let prej(Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004). Leta 1983 je sledil še en večjih projektov z naslovom »Siedlungsarchäologische Untersuchungen im Alpenvorland“, kateri se je vršil na jugu ali v predalpski Nemčiji, je trajal 11 let od 1983 do 1993 pod vodstvom Dieterja Plancka in bil financiran s strani DFG-ja (nemške raziskovalne družbe). Namen samega projekta je kot se že vidi iz naslova bil raziskati nekdanja naselja in seveda tudi nekdanjo floro na območju južne Bavarske. Tako, da je enako kot na severu Nemčije, ko je še bil Kossack v Kielu tudi na jugu Nemčije proučeval pretekla prazgodovinska obdobja s pomočjo že takrat razvite teorije o naselbinski kulturi in njeno povezavo z naravnimi danostmi iz preteklega obdobja. Pozneje po projektu pa je še pod taktirko Hansjörgena Küsterja to območje Nemčije bilo še bolj raziskano (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004).

Skitska arheologija in zadnja leta

Leta 1979 je Kossack kot eden izmed ustanovnih članov pomagal pri začetku »Kommision für Allgeimene und Vergleichende Archäologie des Deutschen Archäologischen Instituts in Bonn«, v istem času pa je tudi še bil organizator različnih srečanj z arheologi iz DDR (Deutsche Demokratische Republik – Nemška demokratična republika ali Nemčija vzhodnega bloka), ki so prihajali iz Berlina v München, kot izmenjave. Poleg tega je s svojega položaja v znanstveni komuni zbiral različna financiranja s katerim so tem študentom in njihovim univerzam pošiljali gradivo iz še za tisti čas zaprtega zahodnega bloka. Leta 1984 je potem še sledila glavna bilanca raziskav na obalah Severnega in Vzhodnega ali Baltskega morja, ter severne Nemčije, ki jo izdal skupaj s Herbertom Jankuhnom (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004).Proti koncu življenja pa se je pri Kossacku vedno bolj razvilo zanimanje za »vzhodno« arheologijo ali arheologijo step. Tu sta posebej izstopali dve skupnosti, prva so bili Kimerijci, ljudstvo, ki je v 7. st. pr. n. št. oplenilo Anatolijo in Skiti, znamenito nomadsko ljudstvo, ki je v arheologiji posebej znano zaradi najdb množičnih zlatih predmetov, katere so Skiti dobili v

9

trgovanju s starimi Grki. Zaradi tega zanimanja bi se Kossack naj v 80-tih letih učil še ruščino. Na to temo je seveda izdal veliko različnih člankov in znanstvenih del, med katerimi najbolj izstopa njegov opis in kritika na še tedanje sovjetske raziskave skitske arheologije v Tliju v članku „Tli Grab 85. Bemerkungen zum Beginn des skythischen Formenkreises im Kaukasus“, ki je izšla leta 1988. Po padcu železne zavese 1989 se je tej stroki arheologije, tudi popolnoma odprla pot na zahod. Kmalu potem, leta 1991 je Kossack izdal prevode nekaterih člankov kazahstanskega arheologa Otarja Lordkipanidze, ki so se nanašali na Skite. V letu 1994 pa je pomagal pri ustanovitvi Evrazijskega oddelka pri Nemškem arheološkem inštitutu, ki se je ukvarjal s proučevanjem Evrazijske stepe, ter drugih dejavnikov, ki si prišli iz tistega prostora (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004). Leta 1997 je potem Kossack imel predavanje in publikacijo z naslovom „Dörfer im nördlichen Germanien vernehmlich aus der römischen Kaiserzeit – Lage, Ortsplan, Betribsgefüge und Gemeinschaftsform“ (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004). V tem delu je povezal vsa spoznanja do katerih je prišel v svojih letih dela z zgodnjimi Germani in posebej se iz časa med leti 1959-1975, ko je delal kot ordinarij v Kielu. Tu je izpostavil spoznanje, da je povprečno naselje v severni Germaniji imelo manj kot 25 stavbnih kompleksov, ki so bili zmeraj prestavljeni. S temi študijami je tudi razbil mit ali možnost o tako imenovanim »Volksburgen« - ljudski gradovi, utrjena naselja v katerih bi se zbiralo prebivalstvo določenega plemena, teorijo ki je postala izjemno popularna v času nacionalističnega režima. Tako velikih naselij po njegovi teoriji ni bilo, zato taka zbirališča niso bila možna. To teorijo nam tudi potrjujejo rimski viri, ki nam govorijo o Germaniji o provinci v kateri ni bilo mest pred rimsko okupacijo. V glavnem je s temi viri seveda mišljen Tacit z njegovim literarnim delom Germanija. Drugače pa so tudi rimska mesta na vzhodni strani Rena zelo dolgo, tudi pri modernih arheologih veljala za rimsko propagando, vendar moderne raziskave nemških arheologov so pokazala, da je kot vse kaže prišlo tudi do gradnje rimskih mest v Germaniji za časa zgodnjega principata. Po teh dokazih je po lastnem prepričanju tudi mogoče, da bi enostavno nekdanje večje naselbine pozneje uničila ali zelo poškodovala kmetijska dejavnost, kot je bilo pri večini odkritih rimskih mest ali pa enostavno požrl gozd. Tu je treba tudi dodati, da arheologi nismo ravno znani po tem da bi izkopavali na ravninskih območjih, ki so pokrita z gozdom, saj je sama identifikacija najdišča ali kakršnekoli arheološko relevantne ostaline zaradi močnih korenin in posebej debelega podrastja in ostankov listov in drugih organskih snovi zelo otežena. Drugače so se njegove raziskave še dotaknile opazovanje naselja, kot celote, teorije, ki jo je Kossack razvil v času med izkopavanji na Syltu. Kako so staroselci izbrali kraj, kjer so zgradili naselje, kako je naselje delo v lastni ali notranji ekonomiji ali gospodarstvu, ter kako je sodelovalo z svojo okolico in drugimi naselji, kako je kultska izpoved vplivala na nekdanjo družbo in kako sliko nam danes kaže o nekdanji družbi, kako so naseljenci skozi čas razvijali v kulturnem, kot tehnološkem smislu, o selitvi določenih skupin in posameznikov v okolju in družbi in načinu vlade v družbi in družini, to so vse vprašanja in teme katerim je Kossack posvetil svoj čas v tem delu. Zelo pomemben odstavek pa predstavlja tudi vprašanje o Arminiju ali Hermanu, kako so ga za časa nacionalističnih idealov v 19. st. poimenovali in mu tudi postavilli spomenik v obliki »Hermannsdenkmala« v bližini Hiddesena leta 1875, in njegovemu uporu proti Rimljanom, ki jih je vodil guverner Germanije Var. Glavno vprašanje, katerega tu avtor postavlja je, kako je skupina ljudi, ki so bili v glavnem kmetje in se večkrat bojevali med sabo

10

kot proti komurkoli drugemu, se lahko tako vojaško organizirala, da se je zoperstavila taki velesili kot je bil Rim. Tu je sicer še treba dodati, da je rimska vojska le nekaj tednov pred katastrofo v Tevtoburškem gozdu dokončno končala panonski upor (6 – 9 pr. n. št.), vendar vsekakor ne zmanjšuje pomembnosti poraza, katerega je Rim doživel v svoji zlati avgustejski dobi. Odgovor na to kako to, da so se plemena povezala proti Rimu je mogoče najti v tem, da je Rim predstavljal skupnega nasprotnika in posebej nevarnost za njihovo identiteto, kot posamezna plemena, saj jih je najverjetneje hotela imperialna oblast pokoriti in vpeljati v svoj družbeni sistem. Enake reakcije za taka dejanja srečamo tudi pri zoperstavljanju najprej Skitov in pozneje Grkov proti Perzijcem. O obeh teh dejanjih nam poroča Herodot. Organizacijo v skupno vojsko pa bi najverjetneje lahko pripisali Arminiju in drugim germanskim avksilijarnim ali pomožnim enotam v rimski vojski, ki so pripeljali ta model poveljstva na večjem nivoju, kar se tiče števila vojščakov od Rimljanov.Druga kossackova predavanja so bila o „Prunkgräber“ (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004), bronastodobnih grobovih z ruskih in ukrajinskih step, ki so bili izrazito bogato okrašeni. Na podlagi tega primera je razložil difuzijsko širjenje materialne kulture s pomočjo družbenih elit, ki so z izmenjavo posameznikov in drugimi srečanji širili tudi material značilen za to kulturo.

Društva in povezave s Slovenijo

Georg Kossack je bil med leti 1964-1989 član »Römisch-Germanische Kommision des Deutschen Archäologischen Instituts« (rimsko-germanske komisije Nemškega arheološkega inštituta), od leta 1979 član »Bayerische Akademie der Wissenschaften« (bavarske akademije znanosti) in član Joachim-Jungus družbe iz Hamburga. V tujini je bil še korespondentni član Britanske akademije in Finske antične družbe (Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004).Njegovo delo in delo njegovega mentorja Gera von Merharta pa je tudi vplivalo na slovensko arheologijo. Po vojni je namreč v slovenski arheologiji zmanjkalo nekaj pomembnih arheologov z Ložarjem in Sarijo na čelu. Nova generacija z Staretom pa je prenovi slovenske arheologije se veliko nanašala na Merhartovo šolo. Merhart je namreč utemeljil kulturo žarnih grobišč - KŽG in postavil njen začetek na področje Podonavja, stran od starih centrov, katera sta bila Grčija in za nas pomembno Italija. Tako je na podlagi te študije slovenska starejša železna doba postala dedič KŽG in izgubila odvisnost od centrov kot sta bila Italija in sam Hallštat. Slovenski prostor je po Merhartovih študijah dobil vodilno vlogo pred italskim prostorom (Gabrovec 1984).Prvo srečanje s slovenskim območjem je Georg Kossack imel že imel v času poznega študija. Leta 1953 je v reviji Schild von Steyer opisal trakokimerijsko gradivo v vzhodnoalpskem

11Slika 5: Kronologija mlajše bronaste dobe v srednji

Evropi, Gabrovec 1984, str. 30 Slika 6: Kronologija železne dobe na Slovenskem, Gabrovec 1984, str. 33

prostoru in sledil je obisk Slovenije. Leta 1954 pa je popravil absolutno kronologijo (datacije) Vač po Francetu Staretu. To popravo je potem dodal v svojo kronologijo v svoji habilitaciji »Südbayern während der Hallstadtzeit«. Staretovo Vače I je Kossack postavil za svoj okvir v svoj Hallstadt C1, Vače IIa za Hallstadt C2 in Vače IIb za Hallstadt D. Kossackov Hallstadt C1 je pa v Sloveniji enačen z železodobnim horizontom groba iz Podzemelj in Hallstadt C2 z horizontom Stična/Novo mesto (Gabrovec, AV 14-15). Pozneje je Stare še odšel v München, kjer je še nekaj časa sodeloval z Kossackom (Gabrovec 1984). Georg Kossack je od 30. maja 1991 bil tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (http://www.sazu.si/o-sazu/clani/umrli.html).

12

Zaključek

Georg Kossack je bil eden največjih arheologov 20. stoletja in učenec enega glavnih nemških arheologov Gera von Merharta. Postal je vodilni arheologov na področju prazgodovinske arheologije in raziskav zgodnjih Germanov. Njegovo delo Sübayern während der Hallstadtzeit je še danes eno temeljnih del za kronologijo mlajše bronaste in starejše železne dobe na območju srednje Evrope.To bi bil kratek povzetek, katerega najdete na koncu večine življenjepisov, vendar tu bi še dodal nekatere besede katere sta o svojem nekdanjem profesorju izdala Rupert Gebhart in Amei Lang v Bayerische Vorgeschichtsblätter, Jahrgang 70 iz leta 2005. Gebhart ga označuje kot »Vaterfigur« za večino svojih študentov, Lang pa poleg tega, da je bil profesor, ki se je zelo zavzemal za svoje naselbinske teorije, ki jih je štel kot ene prvin »Funktionaler Archäologie«, kot profesorja, kateri je kljub svoji hudi poškodbi iz vojne s svojo energijo navdihnil svojo okolico. Govorita nam tudi o kavnih premorih pri katerih bi Kossack tudi naj govoril o svojem »ironičnem življenju?«, ter posebej o svojem času v Marburgu. Večkrat bi naj tudi vabil svoje študente in sodelavce na svoj dom v Priemu, ter s svojo splošno razgledanostjo z njimi razpravljal do večernih ur. Zelo bi naj bil učen v filozofiji in literaturi, ter preko njunih opis sem tudi zvedel za njegovo širše sodelovanje z znanstveniki ali arheologi iz DDR.

Končne besede Ruperta Gebharta o Kossacku:»Veliko njegovih učencev je danes dejavnih kot učitelji v višjem šolstvu, v raziskavah in v kulturnem življenju. Na ta način bodo njegove misli ostale in obogatene z novimi odkritji v arheologiji dane naslednji generaciji.«(In Gedenken an Georg Kossack, Bayerische vorgeschichtsblätter, Jahrgang 70, 2005)

Končne besede Amei Lang o Kossacku:»Bil je človek, o katerem veliko žaluje. Manjka jim kot sogovorec, kot spiritus rector znanosti in kot človek, kateremu so njegovi bliižnji zmeraj bili pomembni.«(In Gedenken an Georg Kossack, Bayerische vorgeschichtsblätter, Jahrgang 70, 2005)

13

Literatura

Jahrbuch der Bayerischen akademie der Wissenschaften 2004, str. 320 - 329

Kellner, Gebhart, Lang, In Gedenken an Georg Kossack, Bayerische vorgeschichtsblätter, Jahrgang 70, 2005, str. 1-15

Stane Gabrovec, Merhartova šola in njen pomen za slovensko arheologijo, Arheo 4, Ljubljana 1984, str. 15 – 25

Stane Gabrovec, Halštatska kultura v Sloveniji, AV 14 -15, str. 29 – 33

http://www.sazu.si/o-sazu/clani/umrli.html, pregledano 30. 5. 2014

14

Internetni viri za slike

Naslovnica: http://www.studentarija.net/wp-content/uploads/2011/11/filozofska-fakulteta.jpgInternetni vir 1: http://www.archaeologie-online.de/uploads/pics/kossack.jpgInternetni vir 2: http://www.dw.de/image/0,,16635740_303,00.jpg Internetni vir 3: http://images.booklooker.de/cover/user/0000/0001/remote_MzI3NDk0MDg%3D.jpgInternetni vir 4: https://maps.google.si/

15