JEDRO (NUCLEUS)

• PROKARYOTA( procita)

• EUKARYOTA ( evcita)

• Nastanek: iz jedra; indirektna delitev: mitoza, mejoza-kariokineza

• Število: 1/ celico; 2/celico= dikariontsko stanje (Asco, - Basidiomycotina); več/celico- energida (alge- sifonalna stopnja; celice viašjih rastlin (mlečni kanali, traheje, ....)

• Oblika in velikost: kroglasta; lečasta; aberantna; 5-25 (1-500!)

• Zgradba: dvojna membrana (karioteka); številne pore; karioplazma (=kariolimfa); "kromatin"(jedrni skelet)= DNK (deoksirubonukleinska kislina)+histoni (beljakovine); (kromosomi; evkromatin; heterokromatin); jedrce(nukleolus)= območje DNK z ribosomalnimi geni (sinteza rRNK); NOR-mesta.

• Vrste (funkcije) jeder: jedra v delitvi(mitoza, mejoza), interfazna jedra, delovna jedra

Protocita

Eucita

V končni fazi razvoja so nekatere celice brez jedra-npr. sitke, kjer prevzamejo

regulatorno vlogo jedra celic spremljevalk

Poliploidizacija in propad jedra pri nastanku trahej

Funkcije jedra: Kontrola vseh

vitalnih funkcij v celici:

• 1. Središče "dednosti"; DNK, geni,

kromosomi

• 2. Kontrola rasti in razmnoţevanja (delitve

jedra, celic)

• 3. Kontrola metabolizma(presnove);

sinteza RNK(sinteza beljakovin)

ZGRADBA IN ORGANIZACIJA DNK (DNA)

V JEDRU EVKARIONTOV

• Watson & Crick, Cambridge 1953;UK; dvojna vijačnica DNK (začetek "molekularne biologije")

• -DNK je heteropolimer; osnovna enota nukleotid

• - 1 nukleotid sestoji iz: 1sladkor (deoksiriboza), 1 organska baza; 1 H3PO4;

• - vzdolţna vez je esterska vez med sladkorjem in fosf. kislino; organska baza je glikozidno vezana na sladkor; glede na mesto vezave na sladkorju je vzdolţna vez usmerjena in sicer glede na prvi in peti C atom v molekuli deoksiriboze;

• - 1 nukleotid = nukleozidfosfat; org. baze: purini: adenin (A), guanin (G); pirimidini: timin (T), citozin (C); dve verigi potekata antiparalelno in sta prečno vezani s H-vezmi; vedno le AT (2 H vezi) in CG (3H vezi);

• - zaporedje nukleotidov (baz) = genetski kod; DNK je informacijska molekula: sposobnost avtoreduplikacije (ob delitvi ) in sposobnost sinteze RNK (transkripcija) (DNK in RNK polimeraze!)

• - dvojna vijačnica DNK ni ravna ampak spiralizirana; različni deli različno; Cricks, Watson, Wilkins: zavijanje vijačnice v heliks ( nukleosome);

• - vezava DNK z bazičnimi histoni ; gen represorji (kromosomi v mitozi);

• - nehistonski proteini - gen aktivatorji; diferencialna ekspresija genov;

• - dokaz DNK: Feulgenova reakcija; karmin; fluorescentna barvila (DAPI, kvinakrin, akridin oranţno,...).

Osnovni gradniki DNK so: deoksiriboza (C5 sladkor), 4 organske baze (A, G, C,T)

In fosforna kislina

Molekula DNK je usmerjena glede na vezavo P-skupine na slakor, ki se veţe na 3. in

5. C atom deoksiriboze. Na “C-5” koncu je prosta fosforna skupine, na C-3 sladkor.

Zgradba DNK: dvojna vijačnica; polinukleozid fosfat

ANALIZE DNK

• - "in situ hibridizacija" ; celična metoda; kromosomi;

• - PCR tehnike (Polymerase Chain Reaction); "rezanje" DNK (restrikcijske endonukleaze); pomnoţevanje ("kloniranje") DNK - genov!; gelska elektroforeza namnoţenih enot;

• - RAPD, ITC tehnike,......

• RNK

• - Ribo- Nukleinska-Kislina: ribosomi (citoplazma, plastidi, mitohondriji; NOR mesta DNK): TRANSLACIJA= SINTEZA BELJAKOVIN;

• - enojna vijačnica; sladkor riboza; namesto Timina Uracil

• - 90% v citoplazmi, 10% v jedru ("jedrce"; NOR mesta;

• - vrste RNK: rRNK (ribosomska), mRNK ("obveščevalna" (messanger)), t RNK (transportna; transpher)

“Insitu hibridizacija” je motoda analize zgradbe kromosomov s specifičnimi tehnikami

vizualizacije (FISH tehnika =fluorescence in situ hybridisation); A – obarvane so

telomere; B- obarvane so centromere; C –obarvana so specifična mesta

ORGANIZACIJA DNK V JEDRU

• PROKARYOTAE: ni morfološkega jedra; v citoplazmi je kroţna DNK molekula = nukleoid = 1 prokariontski "kromosom" = 1 molekula prokariontske DNK

• - EUKARYOTA: JEDRO FORMIRANO; DNK urejena v evkariontske kromosome; najmanj 2 na celico;

• - DNK + bazični histoni (histonske oktomere; nukleosomi); zvijanje (spiralizacija DNK); 10.4 baznih parov/zavoj; na 5nm 1 nukleosom).

• STARO IN NOVO IMENOVANJE:

• KROMATIN = DNK ; dvojna vijačnica DNK = kromatinska fibrila (kromonema) = nukleofilament = KROMATIDA = 1 MOLEKULA DNK;

• 1 KROMOSOM = 2 KROMATIDI = 2 MOLEKULI DNK ( v mitozi in mejozi do anafaze); v večini telesnih celic, oz. v celicah, ki se ne delijo več; ob koncu mitoze le po 1 kromatida);

ZGRADBA, ŠTEVILO, OBLIKA

(IZGLED) KROMOSOMOV • 1KROMOSOM = 2 (1) KROMATIDA; (DNK + bazični histoni);

• - izgled in zgradba: kromatidi; kromomere; primarni + sek. zaţetek; ročici kromosoma (simetrični, meta, submeta in akrocentrični k.); trabanti =NOR mesto = "nukleolus" (1- več- zlitje v jedrce);

• - kromosomi so nosilci genov; število in oblika kromosov v celici so za vsak organizem konstanta; GENOM (plastom!); število kromosomov v telesnih in spolnih celicah (spol. generaciji); enojno in dvojno število (haploidno, diploidno; diploidno, tetraploidno); homologni pari (garniture) kromosomov (POSLEDICA SPOLNEGA RAZMNOŢEVANJA);

• KARIOTIP; KARIOGRAM; METODE KLASIČNE CITOGENETIKE;

Zgradba kromosoma

Zgradba evkariontskega kromosoma

Nukleosom je ponavljajoča strukturna enota evkariontskega kromatina, v kateri je

molekula DNK ovita okrog proteinskega kompleksa, zgrajenega iz štirih parov

histonov: 2x(H2A,H2B,H3, H4);nukleosomi so med sabo povazeni z “linkerjem”

verigoDNK in H1 histonom.

Nukleosom sestavlja 146 bp DNK ovite okrog oktamere histonov; oktamera vsebuje

po dve tetrameri H2A, H2B, H3 in H4 histonov. Ta vrvica “roţnega venca”, debela

10 nm se naprej kondenzira v 30 nm solenoide, ki jih stabilizira H1 histon

Nukleosomi-acetiliranje (aktiviranje DNK)/deacetiliranje (deaktiviranje DNK)

Shema aktivacije DNK ob transkripciji z acetiliranjem histonov.

Kromosomi v mejozi

Kromosom z vidno centromero

Gregor Johann Mendel je oče genetike; 1850 poskusi z grahom

Opazovani dominantni in recesivni znaki

NOVEJŠE POIMENOVANJE

• Novejša poimenovanja delov DNK:

• - najmanjše individualne enote DNK v jedru so kromosomi (2 molekuli DNK)

• - v DNK pomeni zaporedje (sekvenca) nukleotidov genetsko informacijo = funkcija; nekaj primerov:

• GEN: zaporedje nukleotidov, ki je genetska infomacija o dol. gen. produktu (RNK, beljakovini); vsebuje kodirajoče in nekodirajoče (regulatorne sekvence);

• ALEL: ena izmed alternativnih oblik (zaporedij DNK) gena, ki zavzema določeno mesto =lokus kromosomu; določa podoben genski produkt (izoencim).

• TELOMER: sekvence na obeh koncih molekule DNK, pomembne za stabilizacijo kromosomov; vezavo DNK in proteinov; vezavo kromosomov na j. membrano;

• CENTROMERA: kinetohor; primarni zaţetek na kromosomu; gibalno središče; v večini primerov prisoten (rod Luzula ga nima!)

• REPLIKON : enota podvajanja DNK v obe smeri; pri prokariontih je cel kromosom 1 replikon; evkarionti imajo veliko število replikonov (1= 50.000-300.000 nukleotidov), ki se ne podvajajo istočasno;

• KODON: skupina treh sosednjih baz v DNK (ali RNK), ki določa posamezno amino kislino ali signal za končanje translacije; npr. v RNK kodon GAA določa glutaminsko kislino,GUA a.k. Valine, kodoni UAA,UAG,UGA so zaključni kodoni

• KODIRAJOČE SEKVENCE: kodirajo (mRNK) - beljakovine

• NEKODIRAJOČE , REGULATORNE SEKVENCE: kontrolna funkcija; promotorji: območje DNK, kjer se začne transkripcija; vezava RNK polimeraze, začetek transkripcije, mesta vezave regulatornih proteinov, kancerogenih povzročiteljev!,...; enhanserji: mesta regulacije genov na DNK, v kontrolnih regijah genov, kjer vezava spec. proteinov drastično pospeši transkripcijo;

• INTRONI: nekodirajoče sekvence nukleotidov v DNK (eno zaporedje ali več), ki prekinja kodirajoče sekvence v mnogih evkariontskih genih znotraj katerega se transkribira in cepi funkcionalna RNK (mRNK, tRNK);

• EKSONI: del DNK, ki kodira del RNK (beljakovine), ločen od naslednjega takega mesta z intronom; "RNA splicing" (sestavljanje verige RNK):

• ENOSTAVNI GENI, MOZAIČNI GENI, TRANSPOZONI;

• EVKROMATIN; HETEROKROMATIN; kodirajoče in nekodirajoče sekvence;

• prokarionti: 90% kodirajoče sekvence; evkarionti: 0,1-3% kod. sekvence !

• JEDRCE (NUKLEOLUS); NOR mesto (Nucleolus Oraganisation Region); št. parov sat. kromosomov= št. jedrc (ploidnost ! ? (človek!);

• - mesta sinteze rRNK; 3 sekvence ločene s "spacerji".

OSTALI DELI JEDRA

• KARIOTEKA = jed. membrana; dvojna

membrana; pore; velika sposobnost

desintegracije, reintegracije; del ER

• KARIOPLAZMA: encimi (DNK,RNK

polimeraze; ligaze;.avtoreduplikacija,

transkripcija, regulacija

MITOZA (KARIOKINEZA)

• - OSNOVA RASTI EVKARIONTOV; NESPOLNO RAZMNOŢEVANJE; Vzrok: ramerje: masa jedra- masa citoplazme; kritična meja

• BISTVO: RAZDELITEV DNK NA HČERINSKI JEDRI (CELICI);

• Predpogoj (osnove):

• 1. Zgradba in organizacija DNK (1 kromosom= 2 kromatidi; dvojna vijačnica)

• 2. Podvojitev DNK v interfazi

• 3. Formiranje delitvenega vretena (centriol).

FAZE MITOZE

• Profaza

• Metafaza

• Anafaza

• Telofaza

• Mitoza je razdelitev DNK-kromosoma na

dve hčerinski kromatidi

Tvorba preprofaznega obroča in delitvenega vretena iz mikrotubolov citoskeleta ob

začetku mitoze

Mitoza

Mitoza : A-C-profaza, D-E-metafaza,F-H-anafaza, I-telofaza

Mitoza:drugačna tehnika vizualizacije kromosov

MITOTSKI CIKEL

• MITOZA,

• G1,

• INTERFAZA: obdobje; obdobje avtoreduplikacije DNK

• G2

• MITOZA....

• - vpliv notranjih in zunanjih dejavnikov

• - nastanek del. vretena (mikrotuboli)

Mitotski cikel: mitoza, G1, S, G2

S-faza

• DNK se mora pred vsako celično delitvijo

podvojiti

• Podvojevanje in reorganizacija zahtevata

sodelovanje številnih encimov

• Podvojevanje DNK temelji na “osnovni biološki

dogmi” in je najbolj preučeno pri bakterijah,

kvasovkah in sesalcih

• V vseh organizmih DNK podvojevanje obsega tri

faze:začetek, vzdolţevanjeDNK in zaključek

Začetek podvojevanja DNK

• Podobno pri vseh evkariontih-začne se na

začetku podvojevanja in zahteva sodelovanje

številnih encimov; odsek DNK, ki se podvojuje

naenkrat se imenuje replikon;

• pri prokariontih je cel kromosom replikon, pri

evkariontih je replikonov več (Triticale 50-70kb

dolţine)

• Začetek je na AT bogatih mestih, nato se sproţi

po celem kromosomu

Prikaz začetka podvojevanja DNK, na mestih začetka replikacije

Podvojevanje in zvdolţevanje DNK

• Podvojevanje poteka “semikonzervativno

• “star veriga DNK se razklene-

• Podvojevanje poteka na “vodilni” in

zaostajajoči” matriki

• Za proces je potreben multiencimski

kompleks; vsaj 3 DNK polimeraze (α,δ,ε),

ki poleg sinteze opravljajo tudi korekcijo

podvojevanja

Prikaz poteka podvojevanja DNK na “semikonzervativni način” – na matriki stare

DNK; nastajajoja vodilna in zaostajajoča veriga “nove” DNK

Zaključek in konec podvojevanjaDNK

• Po končanju vzdolţevanja in zdruţitvih novih verig DNK

je potrebno dokončati podvojevanje celega kromosoma

– tudi telomere

• Telomere so sekvence na koncih kromosoma z enakimi

sekvencami – pri rastlinah TTTAGGG;

• Te sekvence pomnoţijo telomeraze

• Razlike so v hitrosti in časovnem poteku podvojevanja

DNK; evkromatin – hitro, v začetku; in heterokromatin –

pozno, na koncu;

Podvojevanje telomer pri ječmenu poteka na RNK osnovi, ki je del encima

telomerase

Poškodbe DNK in popravilo

• Poškodbe DNK lahko povzroči UV

svetloba (UV – A -320-400nm; UV-B -280-

320 nm): konverzijo C v U ali A v

hipoksantin; ali tvorbo dimer med

sosednima T; alkilacija G v alkil guanin

• Napačno parjenje nukleotidov

Poškodbe DNK zaradi UV svetlobe

Načini popravila DNK

• Popravki z vidno svetlobo (fotoliase)

• Izrez poškodovane baze

• Izrez poškodovanega nukleotida

• Premeščanje napak z vgrajevanjem

ponavljajočih sekvenc npr. A, C,

• Homologna rekombinacija pri večjih

poškodbah DNK

CITOKINEZA

• fragmoplast, fikoplast;

• -amitoza

• brstenje

• ekvalna in inekvalna delitev

• diferenciacija celic v tkivih

(poliploidizacija)

Delitev celice: brstenje kvasovk; inekvalna delitev

Mesta poteka mitoze v rastlinah:

• Kje poteka mitoza: meristemi (embrionalna

tkiva): rastni vršički stebla, korenine,

kambiji, ranitve- travmatski meristemi; veg.

razmnoţevanje

• MITOZA= KOPIRANJE (KLONIRANJE!);

MOŢNE SO NAPAKE (mutacije)

MEJOZA ®

• Pomen in pojav spolnega razmnoţevanja; bistvo

nastanka osebkov na takšen način in pomen:

• Kje poteka: Nastanek spolnih celic (diplonti); v

delitvi zigote (haplonti); pri nastanku spolne

generacije (diplohaplonti; haplodiplonti; kjer je

metageneza);

• CVET: prašne vrečke; nucelus sem. zasnove;

MEJOSPORANGIJI (trosovniki) praprotnic,

mahov, MEJOSPOROCISTE gliv, alg.

POTEK MEJOZE

• I. REDUKCIJSKA DELITEV: dolgotrajna;

Redukcija; Rekombinacija:

• Profaza: Leptoten, Zigoten, Pahiten, Diploten,

Diakineza (sinaptonemski kompleks, sinapse,

kijazme; crossing over; bivalenti (gemini)=

tetrade); Metafaza (kratka); Anafaza (ločitev

homolognih krom. garnitur, zdruţenih pri spol

razmnoţevanju; redukcija št. kromosomov na

polovico); Telofaza (kratka); INTERFAZE NI!!

MEJOZA

Mejoza: pahiten- crossing over

Potek rekombinacije med profazo mejoze

Rekombinacija DNK v mejozi

• Potek rekombinacije in mehanizmi so

podobni kot pri DNK – reparaturnih

mehanizmih

• Poznani so trije tipi DNK rekombinacije:

• Homologna rekombinacija

• Mestno specifična rekombinacija

• Nepravilno parjenje

II. ZORITVENA DELITEV

• navadna mitoza

• preredukcija in postredukcija;

• zakaj dve delitvi;

• teţave z mejozo: n.p. triploidi (3n)

POMEN MEJOZE:

• Regulacija spol. razmnoţevanja

• Pomen spol. razmnoţevanja za

evolucijo

• Bistvo spol. razmnoţevanja (dednina):

zdruţitev, rekombinacija, redukcija,

segregacija: NASTANEK GENETSKO

RAZLIČNIH POTOMCEV; “material za

evolucijo”

NAPAKE PRI MEJOZI IN MITOZI:

MUTACIJE • - genske, kromosomske, genomske; SOMATSKE (mitoza), GENERATIVNE

(mejoza)

• 1. Genske mutacije: Napake v avtoreduplikaciji; poškodbe zaradi kemikalij, sevanja, stresa

• 2. Kromosomske: Delecije, inverzije, translokacije; zleplanja kromosomov

• 3. Genomske: poliploidije (poliploidi): organizmi z več kot dvema garniturama kromosomov v somatskih celicah: EVPOLIPLOIDI : poveča se cel genom (AVTO in ALOPLOIDI); HETEROZIS in pomen!!

• ANEVPOLIPLOIDI: HIPO in HIPER PLOIDI; poveča ali zmanjša se število posameznih kromosomov.

• Nastanek:

• - napake v mitozi in mejozi zaradi stresov v okolju (celici)

• - zaradi napak pri spolnem razmnoţevanju

• - normalno stanje v diferenciaciji tkiv

• Pomen poliploidij

SINTEZA BELJAKOVIN: Delovna

jedra

• I. Transkripcija (DNK; nastanek RNK (r,

m, t RNK)

• II. Translacija: ribosomi; sinteza

beljakovin

Začetek sinteze proteinov se začne s prepisovanjem sporočila o zgradbi beljakovin iz

DNK na RNK, kar poteka na “genih”, v kromosomih. Na skici so prikazana mesta, kjer

se proces začne, poteka in konča

Prikaz aktivacije DNK ob transkripciji

Tri mesta sinteze proteinov v celici: ER (jedro), kloroplast, mitohondriji

Princip sinteze proteinov je v vseh kompartmentih enak: ttranskripcija (rRNK, mRNK,

tRNK); translacija (20 aminokislin v beljakovine)

Prikaz poteka sinteze beljakovin v treh fazah: začetek, rast peptidne verige,

zaključek

METAGENEZA; JEDRNA

STANJA:

• I. METAGENEZE NI!!:

• a) Haplonti ( Enoceličarji):

• n (+) + n (-) = 2n R!(n n(+);

n(-)= 2n

• b) Diplonti (vretenčarji, kremenaste

alge,...)

• n(+) + n(-)= 2nR!

=n(+); n(-)(gamete)

METAGENEZA; JEDRNA

STANJA

• II. Metageneza obstaja:

• a) Haplodiplonti (mahovi):

• n(-) + n(+)gamete = 2n sporofitR!

mejosporegametofit

• b) Diplohaplonti (semenke in praprotnice)

• n(+) + n (-) gamete= 2n (seme; 2n na predkali)

sporofit (rastlina!)

R!n(reducirana gametofita na sporofitu !);

• gamete sporofit gametofit gamete

Organizacijske stopnje razvoja telesa rastlin in gliv

STOPNJE ORGANIZACIJE

TELESA RASTLIN (IN GLIV) • I. ENOCELIČARJI (PROTOPHYTA); PROKARYOTAE,

EUKARYOTA

• -telo = celica; velika diferenciacija protoplasta in er. tvorb

• - delitev (mitoza) = razmnoţevanje

• - preteţno vodni organizmi

• Stopnje: A) Enocelične rastline (EUGLENOPHYTA, Euglena)

• B) Cenobiji (cianobakterije; Anabaena, Nostoc, Oscillatoria,Microcystis)

• C) Plazmodiji (MYXOMYCOTA, glive sluzavke)

STOPNJE ORGANIZACIJE

TELESA RASTLIN (IN GLIV) • II. STELJČNICE (THALLOPHYTA)

• - telo je steljka (thallus); je večcelično ali vsaj polienergidno

• - nastanek steljke: 1) zdruţevanje svobodnih celic; 2) nepopolna ločitev celic po

• citokinezi

• - med celicami steljke pride do delitve dela

• - prevladujejo še vodni organizmi; kopni so poikilohidri

• - organizacijo steljke ima telo: večine alg, gliv, lišajev, mahovi, gametofiti praprotnic

• in semenk

• Stopnje razvoja steljke:

• A) Agregacijske zveze; alge, n.p. Pediastrum; postgenitalno zdruţevanje celic

• B) Prave celične kolonije; red Volvocales: Volvox, Pandorina; celice morf. enake, a na fiziolški ravni delitev dela (rast, razmnoţevanje!)

• C) Sifonalne, polienergidne, cenomiktične steljke; telo je velika večjedrna, ponavadi nitasta ali razrasla celica (ni prečnih celičnih sten!); razne skupine alg: n.p.

• Chlorosyphonales (Caulerpa, Acetabularia); Heterosyphonales; deblo gliv

• Zygomycota (Mucor, Rhizopus, Pilobolus);

Enostavna in razrasla nitasta steljka zelenih alg

II Steljčnice-nadaljevanje

• D) Nitasta (trihalna) steljka; alge, lišaji, glive

• - celice se po citokinezi ne ločijo nastanek pravih večceličnih organizmov:

• - predpogoji: inekvalna delitev; nastanek polarnosti; sprememba osi delitvenega

• vretena; razrast (temenska-vilasta, obstranska-lateralna); pojav simetrije; zleplanje

• nitastih steljk in dodatna diferenciacija celic in delitev fonkcijepojav nepravih

• tkiv: pseudoparenhimi, preudoprozenhimi; plektenhimi; (hife, rizomorfi;

• sklerociji, .....)

• Stopnje razvoja nitaste steljke: 1) Enostavne (Ulothrix); 2) Razrasle (Cladophora, Chaetophora, Trentepohlia; Ectocarpus); 3) Zrasle nitaste steljke; številne rdeče (Rhodophyta: Batrachospermum, Lemanea, Porphyra), zelene (Characeae) in rjave alge (Cutleria); prave (višje) glive, zaprto in prostotrosnice (Ascomycota, Basidiomycota); 4) Kokalne (kapsalne) steljke; regresivni razvoj; iz nitastih; kremenaste alge (Bacillariophyceae=Diatomeae); zelene alge (Chlorococcales: Chlorococcum, Chlorella, Scenedesmus, Trebouxia; Desmidiaceae: Closterium, Cosmarium, Micrasterias); glive kvasovke (Sacharomycetidae).

• E)Tkivna steljka: najvišje razvite rjave alge (redova Fucales in Laminariales: Sargassum, Himanthalia, Fucus; Laminaria, Lessonia, Macrocystis); mahovi - jetrnjaki (Marchantiopsida =Hepaticae); (Bryopsida=Musci); gametofiti praprotnic in semenk; pojav temenskih celic; diferenciacija steljke: rizoidi, kavloidi, filoidi

Zrasla nitasta steljka – micelij (podgobje) gliv s trosnjakom spolnega razmnoţevanja

Zrasla nitasta steljka rdečih alg

Tkivna steljka rjavih alg

Tkivna steljka jetrnjaka

Tkivna steljka listnatih mahov z nakazanim razvojem organov

III. BRSTNICE (Cormophyta)

• BRSTNICE (STEBELNICE); CORMOPHYTA;

SPERMATOPHYTA, PTERIDOPHYTA

• - telo = korm (brst); iz treh osnovnih organov:

steblo, list, korenina; samo sporofit!

• - organi so iz pravih tkiv; večina tkiv se razvije s

prehodom na kopno

• - v večini kopenske, homojohidre rastline

(absorbcijska, prevajalna, krovna tkiva)

Telo brstnic je sestavljeno iz treh osnovnih organov- stebla, listov in korenin; na skici

je model telesa semenke.

Nastanek brstnic: TELOMSKA

TEORIJA • - razvoj organov brstnic iz specializiranih delov tkivne steljke -

pratelomi (kavloidi,

• rizoidi, filoidi rjavih alg; pojav temenske celice)

• - prve kopenske rastline: Psilophytopsida (Rhynia); protovci; imajo še pratelome, listov ni.

• Procesi v nastanku korma (brsta):

• Nadraščanje: steblo postane glavni organ; razvoj kratkih in dolgih poganjkov, glavni in stranski poganjki.

• Planacija: sploščevanjenastanek listov

• Zraščanje: nastanek tridimenzionalnih struktur: ţile, listi, integumenti, plodnica

• Redukcija: ustalitev števila posameznih struktur (zgradba listov, cveta, pestiča)

• Zvijanje, gubanje: razvoj semenske zasnove, pestiča, prašnikov, plodov,..

Dokazi telomske teorije

• Telomska teorija temelji na: fosilnih

najdbah, zgradbi recentnih rastlin in njihovi

ontogeniji

• - progresiven razvoj: osvajanje različnih

rastišč kopnega

• - regresiven razvoj: ponovni prehod v vodo

(Lemnaceae, Podostemonaceae),

• parazitizem (Rafflesiaceae).

TKIVA-HISTOLOGIJA

• - skupina celic skupnega nastanka, enake

zgradbe, skupna funkcija; celice povezuje

• osrednja lamela (apoplast) in

plazmodezme (simplast); idioblasti

• - izvor tkiv: rjave alge; prehod na kopno;

diferenciacija in delitev dela

• - značilnost rastlinskih tkiv: totipotentnost

in velika specializacija; ţive in mrtve celice

KRITERIJI ZA DELITEV

RASTLINSKIH TKIV • 1) Nastanek: a) Primarna tkiva (prameristemi; zelnata zgradba=

• b) Sekundarna tkiva (sek. meristemi: "lesnata gradba";

• travmatski meristemi - nadomestna tkiva)

• 2) Zgradba: a) Enostavna tkiva (epiderm, "parenhimi", kolenhimi);

• ena naloga

• b) Sestavljena tkiva (ksilem; ţile, skorje, strţen, les,...),

• več nalog

• 3) Funkcija: a) Tvorna tkiva (meristemi, embrionalna tkiva); celice

• se delijo; stalna prisotnost-posebnost rastlin

• b) Trajna tkiva (osnovna, krovna, prevajalna,

• mehanska, izločalna, reproduktivna, (ţivčevje,

• čutila ?)

• primerjava rastlinskih in ţivalskih tkiv