BESeDAGRAD ROJINJE

1 

Josip Jurãiã

Grad Rojinje

BESeDA

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S

BESeDAGRAD ROJINJE

2 

BESeDA

Josip JurãiãGRAD ROJINJE

Elektronska izdaja v sodelovanjuz zaloÏbo Karantanija

To izdajo pripravilFranko Luinfranko@omnibus.se

ISBN 91-7301-306-4

beseda@omnibus.se

www.omnibus.se/beseda

BESeDAGRAD ROJINJE

3 

VSEBINA

I. HUDODELSTVO 4

II. DRVAR IN NJEGOV SIN 17

III. V GRADU 25

IV. V KOâI PRI KOLPI 34

V. âUDEN DOGODEK NA ROJINJU 42

VI. GOSPODAR IN HLAPCI 49

VII. VESELEJ·A LETA 58

VIII. ZASLUÎENA KAZEN 67

IX. KONEC 75

JOSIP JURâIâ (1844 — 1881) 83

BESeDAGRAD ROJINJE

4 

I. HUDODELSTVO

Leta 1593. meseca junija so se Slovenci zadnjikratzbrali, da bi odgnali Turka, svojega groznega nadle-

govalca, ki skozi dvesto let ni dal deÏeli miru ne poko-ja. Andrej Turja‰ki, Ïlahtnik stare rodovine, bil je tistimoÏ, ki je pod svojo zastavo priklical zlasti kranjske ko-renjake v obrambo in zaslombo domaãije proti sovraÏ-nikom, ki so pod poveljstvom Hasana, kakor pravljicagovori, k mohamedanski veri odpadlega kr‰ãanskegameniha, v velikanskem ‰tevilu valili se skozi Hrva‰ko. Lemalo ‰tevilo voj‰ãakov je mogel Turja‰ki med Slovencinabrati, cvet prebivalcev je bil Ïe v prej‰njih stiskah inv brezkonãnem vojevanju poginil. ·e manj‰e ‰tevilo somu poslali Hrvatje na pomoã, tako da je, do Siska pri-‰ed‰i, komaj 4000 moÏ imel; Turki pak so bili petkratmoãnej‰i. Tako so se zgrabili in bili slavno bitvo pri Sis-ku, katera se je sosebno zavoljo hrabrega in pogumne-ga duha, s katerim so se Kranjci skazali, med njimi pa vprvi vrsti vitez Ravbar s Kravjaka, konãala Jugoslova-nom na slavo, Turkom pa v pogubo. Veãidel so Turki alina boji‰ãu padli ali se v Kolpi potopili ali pa na begupoginili. Med ubitimi je bil tudi tur‰ki poveljnik Hasan

BESeDAGRAD ROJINJE

5 

sam, iz ãigar dragocene obleke so dali napraviti ma‰nipla‰ã in ustanovili v Ljubljani veãno ma‰o na svetegaAhacija dan kakor obletnico in veãni spomin one zma-ge, zaradi katere je imela Kranjska s sosednimi deÏela-mi za zmeraj mir pred veãjimi napadi tur‰kih razbojni-kov.

Bilo je kake dni po bitvi pri Sisku. Vojska se je razha-jala po dovr‰enih opravkih na vse strani.

Samotno sta jezdila dva vojaka ob Kolpi navzgor. Prvije bil kakih petin‰tirideset let star, Ïivoten in moãen.Obraza ni bil lepega; podolgasto lice in ãez mero veliknos sta ga kazila; vendar je sijala neka prijaznost moÏuiz oãi, ki je bila priãa dobrega njegovega srca. Jezdil jevelikanskega konja, dobro rejenega, in roãnik na meãumu je bil s srebrom in zlatom okovan. Tudi po drugiobleki soditi, je moral biti iz plemenite rodovine. To jebil France Rojar, lastnik grada Rojinja in gospodar pe-tih vasi v zakotnem kraju Dolenjskega. Ko je sli‰al, da jedeÏela v zadregi, bil je on prvi z devetimi hlapci, ki se jepridruÏil trumi, katero je peljal Ravbar proti Sisku. Fran-ce Rojar je bil stare rodovine. Njegovi pradedje so bili izljudstva in, ‰ele ko so se posebno v tur‰kih bojih in ce-sarskih vojskah poslavili, dobili so plemenito ime in ne-kaj Ï njim vred, nekaj pa pozneje premoÏno domovan-je. France nikakor ni hotel biti slabej‰i od svojih dedov;zato ni pomi‰ljal, kaj mu je storiti: ali varovati mlado

BESeDAGRAD ROJINJE

6 

Ïeno doma in sedemletno njeno pastorko ali pa opasa-ti meã in pomoãi domovini k splo‰nemu blagru. Bil jezdaj vdrugiã oÏenjen. Od svoje prve Ïene je imel majh-no hãer, ljubo dekletce, ki je imela vso tiho in mirnooãetovo naturo. Ko pa je njena mati umrla, videl je Fran-ce v svoji samiji, da je sila dolgoãasno, ako ni gospodinjev hi‰i, in tudi hãerki bi bil rad drugo mater pripeljal.Zato je, ãeravno Ïe postaren, vzel v drugi zakon mladohãer nekega daljnega soseda. Ali poslednji dve leti, od-kar je bil vdrugiã oÏenjen, moral je sam sebi spoznati, daje bilo med vsemi dejanji v njegovem Ïivljenju to pos-lednje najnespametnej‰e. Zakaj ne samo da je bila Ïen-ska ohola in prepirljiva, da mu je prinesla nepokoj innesloÏnost v hi‰o, da je bila sem ter tja celo spaãene na-ture, ampak moral je celo imeti Ïeno, ki ga ni ljubila,njegovega otroka pak kakor prava maãeha ‰e po stranigledala, ãeravno svojih ni imela. Zato ni ãuda, da jeFrance raj‰i pustil po krvavem dnevu svoje hlapce, karjih ni v boju padlo, vitezu Ravbarju, sam pak se je napo-til domov le z enim spremljevalcem.

Poglejmo zdaj ‰e drugega izmed na‰ih vojnikov. Ta jeravno nasprotnega videza, srednje, ‰ibkej‰e postave,ãednega obliãja, mladega lica in nekako Ïivih oãi, takoda bi bil na prvi pogled poprej ãloveku v‰eã ko stari nje-gov tovari‰. Opravljen je ‰e skrbneje ko oni. Vendar na-tanãni opazovalec bi bil zapazil, s kakimi lisiãjimi in

BESeDAGRAD ROJINJE

7 

hudobnimi pogledi se je zdaj in zdaj oziral na svojegatovari‰a; bil bi dalje opazil, da nima nikjer nobene ob-veze ne rane, celo na obleki nobenega vojnega madeÏa,da je njegovo oroÏje vse gladko in nepo‰kodovano. Izvsega tega se ni dalo soditi, niti da ima dobro srce in neda je pogumen in hraber v boju. Vilibald Polut — takoje bilo mladeniãu ime — bil je Francu po njegovi prviÏeni nekaj malega v rodu in, ker so mu bili star‰i brezpremoÏenja zgodaj v mladosti umrli, vzel ga je bil on vsvojo hi‰o in ga je imel skoraj kakor svojega sina.

»Povej mi po pravici, Vilibald,« pravi starej‰i mlaj-‰emu tovari‰u, »kajne, da si ‰el nerad z menoj v boj?«

»Zakaj?« vpra‰a mladeniã in gleda v tla.»Spoznal sem, da bi bil ti raj‰i ostal pri domu; to mi

pa nikakor ni bilo pov‰eãi. Dana‰nji ãas mora ãlovek bitiza vse; boja se moÏ ne sme ogibati, kadar ga je treba.Noãem sicer, da bi za vsako malenkost za oroÏje prijel,vendar nekaj moÏatega se te mora prijeti. Tudi v bitvi minisi bil pogodu.«

»Ali nisem delal tako ko drugi?« pravi Vilibald nevo-ljen.

»Ne vem. Zakaj si vedno za menoj stal in bolj na me-ne pazil ko na sovraÏnika?« pravi France in ostro po-gleda mladeniãa.

BESeDAGRAD ROJINJE

8 

»V mojih letih se mora ãlovek vsaj malo bati za Ïiv-ljenje. Na vas pa sem se moral vãasih ozreti, ko ste takodivje in brez premisleka rinili med sovraÏne vojske.«

»âe ni bilo niã drugega!« pravi vitez nekako zamolklo.Oba jezdita potem tiho dalje. Vilibald je delal, kakor

bi poslednjih besed ne bil razumel; vitez pak je temne-ga ãela spodbodel konja in se zamislil.

»Vilibald,« spregovori starej‰i ãez nekaj ãasa, »zdaj tibom rekel dve besedi naravnost iz srca. Ko sem te jaz napro‰njo svoje rajnice v hi‰o vzel, bil si ti ves drug. Hotelsem te imeti kakor sina in, ko bi lastnih sinov ne imel,namenjen si bil ti, da bo‰ dobil po meni moje ime inpremoÏenje. Ko sem se pa vdrugiã oÏenil, spremenil sise ti popolnoma. Tako si nekako tih in potuljen protimeni, da ne razumem kako in kaj. Zdi se mi prav, da mene vidi‰ lahko.«

Stari je pri tem govorjenju gledal resnobno predse vkonjevo grivo.

Ko je konãal, spoznal bi bil kdo tretji na postranskemhudobnem oãesu mladeniãevem, da je starej‰i resnicogovoril. Vendar je Vilibald dejal:

»To ni res, kar pravite. Jaz vas — ljubim tako kakorhvaleÏen ãlovek.«

»Hej, tvoj jezik sam mi priãa, da me sovraÏi‰. TeÏko seti je izgovorila beseda ›ljubim‹, zato ker je laÏ.«

BESeDAGRAD ROJINJE

9 

»Morda me pa vi ne morete trpeti in zato tako govo-rite!«

»Fant, uãi se svoj jezik brzdati; morda bo‰ moral ‰edolgo Ïiveti in uãili te bodo drugi ljudje drugaãe ko jaz.Kako se predrzne‰ meni sovra‰tvo do tebe oãitati? Mor-da je bilo to sovra‰tvo, da sem te, ko nisi imel nobene-ga ãloveka, preredil in odgojil, kakor bi te tvoj oãe nebil? Morda je to sovra‰tvo ali nestrpnost, nehvaleÏnik,da sem te Ïe odra‰ãenega v hi‰i obdrÏal tudi potlej, kosi oãitno svojo malopridnost in nehvaleÏnost do menepokazal?«

Te besede je vitez resnobno govoril; mladeniã pa jihje poslu‰al z mrzlim in najnavadnej‰im obliãjem, kakorbi hotel reãi: »Kaj mi je do tega, kar pravi‰, stara ‰ema!«Ravno to je staremu ‰e bolj gnalo Ïolã v kri.

»Vi me samo obdolÏujete, skazali mi niste ‰e nobenereãi,« pravi Vilibald z isto malomarnostjo.

»Ali ne kaÏe Ïe to tvoje obna‰anje proti meni, da res-nico trdim? Brez vzrokov jaz ne govorim nikdar. âe bo‰ti s tako po‰tenostjo in zvestobo prehodil svet in svojeÏivljenje, bodi vesel; Ïelim ti to iz vsega srca, zaupam tipa ne veliko. Sicer bi pa moral vedeti in ãutiti, da ni nameni opraviãevati se proti tebi, da ni meni skazovati,ampak tebi. Povem ti zdaj obenem, da bo‰ mojo hi‰oenkrat za vselej zapustil. Star si dovolj, i‰ãi si sreãe dru-god. Ko bi imel srca kaj, moral bi mi biti za te dobrote

BESeDAGRAD ROJINJE

10 

hvaleÏen, ki si jih uÏil od mene. Razloge sem ti povedal,zakaj to hoãem imeti, nekatere pa sam lahko ve‰ boljeko jaz; zato pa noãem govoriti o njih.«

Mladeniã zopet zaniãljivo s strani pogleda svojegadobrotnika in mrmra sam predse: »NajbrÏ bom jaz da-lje v tvoji hi‰i ostal ko ti, stari suhoparnik!«

»âe hoãete Ïe tako imeti, zapustil bodem va‰o hi‰o,kjer me videti ne morete,« pravi Vilibald. »Ali mi bostedovolili posloviti se pri milostni gospe?«

Pri tem vpra‰anju je zopet vitezu lice zardelo.»Pri nji nima‰ niã opraviti; meniti se nima‰ Ï njo niã.

Da ti tudi to povem, zdi se meni in ‰e izmed sluÏabnihljudi v hi‰i marsikomu, da si imel ti veã govoriti Ï njo,kakor prav. Tega pa jaz ne morem trpeti in Ïe pred voj-no sem misel imel, katero sem ti zdaj izrekel, da si poj-de‰ drugam po svetu bolj‰ega oãeta iskat. In da bo‰ ve-del,« — pravi vitez s povzdignjenim glasom — »da bo‰vedel, da te poznam v globino tvojega malovrednegabitja, ti bi bil nemara rad videl, da bi bil jaz v boju po-ginil; in ãe hoãem izreãi najteÏjo in najgrenkej‰o misel,ki me Ïe vse dni od boja sem navdaja: ti bi bil sam k mo-jemu pogubljenju pripomogel. Ni se ti treba izgovarja-ti. Jaz sam Ïelim in verujem, da so moje zares teÏke misliprazne, kakor zelo me Ïe tudi tvoje ãudno obna‰anjemed bojem hoãe utrjevati v njih.«

BESeDAGRAD ROJINJE

11 

Mladeniã sam je po teh besedah, nekako zamolklo iz-govorjenih, obledel, bodisi da hudobneÏ ni mislil, da biga bil vitez tako globoko pregledal in njegove najskriv-nej‰e namere spoznal, ali pa da se je bal huj‰ega nastop-ka Francetove jeze, ker je vedel, da je telesno stari veli-ko moãnej‰i od njega in da v tedanjem ãasu smrtno ma-‰ãevanje ne bi bilo niã nenavadnega niti nesli‰anega.Vendar ni sku‰al opraviãiti se tega strahovitega obdol-Ïenja. Starej‰i jezdec je morda spoznal, kaj je v trenut-ju gnalo mladeniãu kri v lica, ker je dejal:

»Paã bi ti bil marsikdo med nami v prej‰njem in celo‰e v zdanjem ãasu vso drugo kazen naklonil. Ne bi bil tesamo iz hi‰e spodil, ampak — Ïe ve‰, kaj imam v mislih.Od mene pa se nima‰ bati niãesar. In kadar bom sli‰al,da si se po svetu dobro nosil, da si spoznal ãlovekovonalogo v Ïivljenju in prisvojil si kreposten in moÏat zna-ãaj, potem ima‰ pri meni ‰e vedno pribeÏali‰ãe in zavet-je bolj ko vsak drug. Zdaj sem ti povedal vse in naj bodemir besedi. Vrni se z menoj za toliko, da ti dam tvojereãi. Dobi‰ mojega najbolj‰ega konja in popotnico, po-tem pa misli in i‰ãi, kje te sreãa ãaka. To je moja zadnjabeseda, zato molãi.«

Rek‰i, spodbode konja in v diru jahata ob otoÏno de-roãi Kolpi bliÏnjemu gozdu naproti. Sonce je stalo navi‰ku svojega tira in je pripekalo z vso vroãino svoje po-letne moãi. Kraj je bil samoten; le malokje se je prikazala

BESeDAGRAD ROJINJE

12 

gruãa hi‰ic, poniÏna vasica ubogih slovenskih kmetov,ki se ‰e zdaj niso bili popolnoma otresli prirojenega inv prej‰njih dneh zopet ponovljenega strahu pred starimstra‰nim sovraÏnikom svoje zemlje in vere. MarsikakaÏenica je, blagoslov v srcu in na jeziku, izza ogla lesenekoãe gledala za jezdeãima vojakoma, ki sta tudi poma-gala, da so vraga odpodili in tako njeno domaãijo in nje-no dete re‰ili iz nevarnosti in pogube. Zopet tam ju je,domov jezdeãa, videla mlada Ïena in solze so ji poliletoÏeãe oãi, kajti mislila je: »âe bode paã in kdaj paã sebode vrnil moj moÏ poroãeni? Kaj bom reva vdova po-ãela in kaj bode dete, nama rojeno, sirota poãelo, ako sonjega ubili!« Ponosno in grozeãe pak so v oblake mole-li trdni in skalnati gradovi po bliÏnjih in daljnih hribihin griãih, stanovanja moãi in oblasti, pravice in krivice,zaslombe in zatiranja v prej‰njem in ondanjem ãasu,dandanes v razvalu in podrtiji le Ïalostne priãe nekda-njih ãudovitih dni. Vrata in druga vhodi‰ãa v ta silovitazidovja so bila zaprta in resnobno je bilo videti ãuvajakoraãiti nad strmim robom trdnjave in zreti v daljavo poljubljeni deÏeli: vse to znamenje, da je bil vrag v zemljiin gospodar grajski zdoma.

Tiho sta bila prijezdila na‰a jezdeca globoko v gozd.Mislil je vsak sebi; starej‰i ni hotel govoriti, mlaj‰i pak

ali si ni upal ali pa je bil trdovraten dovolj, da mu ni bilo

BESeDAGRAD ROJINJE

13 

mar za resnobne in ostre besede, katere bi bile marsiko-ga vse drugaãe pretresnile.

Debela hra‰ãina je rastla okoli in okoli in ko‰ate vejeso molele na ozko kolovozno pot, po kateri sta se obavojaka zdaj poãasno, zdaj v lahkem diru dalje pomika-la. Gladkopernate bukve so si v vetru ‰epetale, kako dol-go Ïe ni bilo v gozdu sli‰ati drugega ko cvileãa kolakmeãkega drvarja ali zamolkel korak temnega oglarja, kije s sekiro na pleãih mimo gredé skrivno Bogu potoÏilsvojo revo, suÏnost in nadloÏno pokor‰ãino neusmilje-nemu gra‰ãaku.

»Tukaj bom jaz odjahal,« pravi France Rojar in po-kaÏe na lepo tratino pod hladnim gabrjem, kjer se jevoda stekala iz skalnatega jarka in se zbirala v majhniluÏici. »Konja sta Ïejna, tu se da napojiti.«

Vilibald ni odgovoril niã, skoãil je ‰e on s konja, snelmu penaste Ïelezne uzdnice iz gobca in ga peljal dovode.

»Konja mi bo‰ pregrel; ali ne vidi‰, da je ves vroã? Pu-sti ga, naj se toliko pase, da se ohladi. Potreboval ga bo‰‰e po svetu.« Tako je stari govoril in videlo se je, da semu je jeza Ïe nekaj ohladila, kajti glas je bil zopet prija-zen in nekako oãetovski. Mladeniã je sicer ubogal, spu-stil konja v zeleno travo, pa na obliãju se mu je bralavedno ‰e tista kljubovalnost in srditi stranski pogledi na

BESeDAGRAD ROJINJE

14 

viteza niso nikakor bili priãa oãetovske razmere medmladim in starim.

Rojar je bil medtem iz sedla vzel torbo in razloÏil ne-kaj mrzlih jedi po travi, zraven postavil zaprto ãa‰o sta-rega vina in je mignil mlaj‰emu, naj jé in pije Ï njim.Molãé sta konãala svojo pojedino in molãe izpila vinodo kaplje.

Vilibald se je ulegel vznak v senco in kmalu se je vide-lo, da trdno spi. Stari mu je dolgo zrl v obliãje in skorosolze so mu stopile ãez trepalnice dol po rjavem licu.

»Morda ga po krivem sodim,« mislil je. »Ne — gotovoni moglo jabolko tako daleã od jablane pasti. Njegov oãeje bil moj prijatelj; vse bi mu bil zaupal in kako bi se mo-gla njegova kri, ki po Ïilah temu mladeniãu teãe, takosprevreãi! Preveã sem ga obdolÏil. Îe iz zahvalnosti mune more kaj enakega na misel priti; saj nehvaleÏnost imasamo ãlove‰ko naturo sebi nasproti. Ali hoãem besedoovreãi, ki sem jo izgovoril? — Preostro tudi nisem rav-nal, morda je zanj bolje. Naj gre malo po svetu, naj spo-znava svet in sam sebe, pa mi bo kdaj bolj hvaleÏen kozdaj in mi bode morda na stare dni veselje delal.«

Take misli so se vitezu podile po glavi, ko je gledalspeãega mladeniãa. A truden od pota in morda maloomoten od moãne pijaãe, jame tudi on dremati in, ko bimignil, naznanjalo je mogoãno hrkanje, da trdno spi.

Da ne bi bil nikdar zaspal!

BESeDAGRAD ROJINJE

15 

Kajti ta trenutek se vzdigne mlaj‰i tiho s tal. Plaho seozre okoli. Poslu‰a — daleã je bila gozdna tihota, ‰e pticein sapice so bile obmolknile, kakor bi jih bil strah prev-zel grozovitega ãrnega naklepa, ki se je zbudil v mlade-niãevih prsih. Ozre se Vilibald na speãega svojega do-brotnika, divje mu zasije oko, roka poseÏe po meã insrdit ‰epeãe med ustnicami:

»Paã si presukan lisjak! Prav si sodil. Îe doma ti je biloodloãeno, da se ne vrne‰ iz boja. Zadosti dolgo si Ïivel,naredi drugemu prostor. Ko bi te bila tur‰ka sablja za-dela, bilo bi mi prav, ne bilo bi meni treba paziti nate, nebi bilo meni treba skruniti rok. — Je li mogoãe, umoritiga moram! Umoriti? Ali se ne bo moj oãe iz groba po-vzdignil in —« Pri tej misli mladeniã otrpne, poslednjaÏar ãlove‰kega srca se je v njem oglasila, da ne bi storilstra‰nega hudodelstva, pa duh peklenske sku‰njave gav trenutku zopet premaga. »Storiti hoãem, kar morabiti! Ona mi je velela, naj ga v boju pustim, naj streÏem,da ga ne bo iz tur‰kih meãev, ona mi je velela, ki je nje-mu poroãena, njen naj bo greh, jaz sem nedolÏno orod-je. Hajdi — na delo, zmrla roka, sladko plaãilo te ãakadoma! In ãe si ne upa‰, izgubi‰ vse: dom, premoÏenje insreão.«

ZaÏviÏgala je meãeva ostrina po zraku in priletelaspeãemu junaku prek glave, teÏko, smrtno. Kri se je po-cedila, junak na tleh je ãudno zastokal kakor v spanju,

BESeDAGRAD ROJINJE

16 

ganil pa se ni. V drugo je zavihtel hudodelnik oroÏje, vdrugo je mahnil, ko zasli‰i stopinje po gozdu. Poslu‰a —in ãuj! to so ãlove‰ke stopinje. BrÏ v beg!

A spriãalo mora imeti, da je stari mrtev. Pa kaj, glavaje bila ubita, kri se je cedila in ganil se ni! »Mrtev je,«reãe mladi vojak, ostroge so bile hitro v konjskem bokuin kakor strela je klopotal konj po poti dalje in dalje.

BESeDAGRAD ROJINJE

17 

II. DRVAR IN NJEGOV SIN

Nekaj minut je preteklo, ko stopi iz go‰ãe kakihdvajset let star fant. Bil je slabo obleãen, v hlaãah

in v srajci iz debelega platna; na nogah je imel lesenecokle in do kolena ne drugega obutala ko rjavo svojolastno koÏo. Prek ene rame mu je visela raztrgana in za-‰ita halja do stegna, na drugi rami pak je nosil na dol-gem topori‰ãu nasajeno teÏko sekiro. Zaãrneli obraz insvetle oãi so ti kazale gozdnega sina in ‰irokopleãa po-stava kakor tudi velikanska Ïilnata roka pa sta priãali, daje korenite telesne moãi.

»Ko bi bil le za deset stopinj bolj hitro noge predeval,da bi bil videl, komu se je tako mudilo! Presneto je ne-kdo hitro jezdil tod,« tako je dejal mladi moÏ in se jemalo ozrl po tratini. Zagledal je Rojarjevega konja naj-prvo.

»Konj! ·ent me naj potiplje, ãe ni tudi kak ãlovek bli-zu. Morda se je skril!« reãe mladeniã ter spesne sekiro zrame in jo trdo poprime.

»Jezus, Marija pomagaj! Mrtev ãlovek je tu pod hra-stom!« pravi dalje, zagledav‰i Rojarja v krvi. Dasiravnoje bil korenjak za dva moÏa, vendar ga je pri tem pogle-

BESeDAGRAD ROJINJE

18 

du strah ob‰el in nehote je stopil tri stopinje nazaj. BrÏse je obrnil v hosto, od koder je pri‰el, del roko na ustain zaklical, da je daleã odmevalo med drevjem:

»Oãe! Oãe!«Îe blizu se mu oglasi drug, manj krepak glas.»BrÏ, brÏ stopite!« vpije mladeniã in v svesti, da mu je

oãe Ïe blizu, stopi bolj srãen ubitemu bliÏe. Odpre muÏelezni naprsnik in poloÏi roko na srce. ·e je bilo. Ko parazgleda pod razklano polovico ãelade presekano ãre-pinjo in vidi, koliko krvi je ranjenec Ïe prelil, pravi sampri sebi: »Ta ne bo dolgo dihal in ne bo veã gledal, kakosonce vzhaja.«

»Kaj je pa, ·tefe?« vpra‰a oãe in prisopi‰e iz go‰ãe. Bilje moÏ Ïe sivih las, vendar povsem sinu podoben, razenda ga je bila starost toliko Ïe upognila, da ni glave takopokonci nosil in da je bil malo manj‰i videti. Imel je pana rami ‰e teÏjo sekiro kakor ·tefe, znamenje, da muÏuljava roka, ãeravno ostarela, vendar ‰e ni otrpnila.

»Tukaj je ubit ãlovek, oãe! Malo ‰e diha,« pravi ·tefe.»Bog in vsi svetniki na pomaganje! To so Turki stori-

li! So Ïe spet v deÏeli! Te dni je bil boj, zmagali so gotovoin zdaj smo proã.« Stari drvar sklene roke in, kakor Bogana pomoã proseã, pogleda proti nebu.

»âe so ga Turki ubili, oãe, bil je gotovo en sam. Jazsem dobro sli‰al, da so samo ‰tiri podkve beÏale tod popoti.«

BESeDAGRAD ROJINJE

19 

»Niã ne verjemi,« pravi stari. »Jaz sem jih Ïe videl vtvojih letih. Kjer je eden, tam jih je ‰e veã blizu; posa-mezni se ne razhajajo. Le brÏ beÏiva domov, ãe ne, nik-dar veã ne bo‰ svoje matere videl ali pa morebiti bi se tiprimerilo, kar se je Ïe nekateremu, da ne bo‰ hodil dol-go po kranjski zemlji.«

»Kaj hoãem pa s tem ãlovekom poãeti? Mrtev ‰e ni,morda bi se mu dalo pomagati?«

»Pomagaj naprvo sam sebi. Temu ne moreva druge-ga dobrega storiti, kakor ãe ga pokopljeva, kar pa ne bozamujeno, ãe naju ne bo treba pokopavati pred, ko bimislil. Le urno domov!« pravi stari.

·tefeta je zdaj tudi bolj oãetova misel ob‰la, jel se jebati za oãeta in mater in sestro.

»Oãe, jaz letim domov. Gotovo bodo vedeli, ãe so resTurki Ïe tukaj. Vi pa pojdite po poti pa dobro pazite in,kjer so uglajene kolovoznice, ogledite, ãe je kaj sledi. âene boste niã opazili, pridite semle nazaj. Jaz ‰e vednomalo mislim, da jih ni, da sem samo enega sli‰al. Precejpridem nazaj, ãe ni niã, in bom vam zaklical, vi pameni.«

Rek‰i, izgine ·tefe na dolenjo stran pota v hosti. Klo-potajoãe cokle so nekaj ãasa bile sli‰ati, ko je mladeniãtekel ãez suho brst in gosto grmovje. Stari drvar pak joje krenil po poti, od koder smo popred videli dva vojni-ka prijezditi. Tiho je stopal, drÏal sekiro pod pazduho

BESeDAGRAD ROJINJE

20 

pripravljeno, oko pa mu je bilo daleã pred korakom terje ogledalo varno in skrbno vsako grmiãje, vsako drevo,vsak ovinek. Pri najmanj‰em oglasku je dedec postal inposlu‰al.

Zopet je bilo vse tiho v samotnem gozdu. Le konj jeoddaljen mirno travo mulil — ne vedé, da mu gospodarv nesvesti in smrti blizu leÏi pod ko‰atim drevesom,udarjen od hudobnega nehvaleÏneÏa; zdaj pa zdaj jebilo sli‰ati dolgoãasno brglezovo kljuvanje po trdi hra-stovi skorji, kateremu je odgovarjala v senãnatem vi‰kusamotna Ïolna s svojim otoÏnim grlom. Ranjencu Ïe niveã kri tekla iz rane. Ker se je bila s ãasom toliko sencazasukala, da je pri‰el leÏeãi na sonce, narejala se je poobleki in obliãju krvava strjena skorja.

Dolgo ãasa je bilo preteklo. Naposled je pri‰el staridrvar zopet nazaj. Toda po hitrej‰em in brezskrbnej‰emkoraku soditi, so bili vsi njegovi strahovi izginili, moralse je prepriãati, da je bila njegova bojazen prazna, daTurkov ni ãutiti in da je kak domaãin pobil viteza. Prvodelo je bilo starcu, da je potegnil ranjenca zopet v sen-co, drugo pa, da mu je pregledal rano in opravek. Na‰elje pri njem mo‰njo napolnjeno in iz tega je sklepal, danavaden razbojnik tu ni roke stegnil po njem. Videv‰ilepe denarje, je nehote mislil na bogato plaãilo za po-greb, ãe vitez umrje. Vendar si je izbil to iz glave in re-kel: »Bog in sveta Barbara mi nakloni sreãno zadnjo uro!

BESeDAGRAD ROJINJE

21 

Do sivih las sem po‰teno Ïivil sebe in svoje otroke, predgrobom me Bog varuj hudobnih Ïelja. Svojemu bliÏnje-mu ne bom smrti vo‰ãil. Pa je ta reã ãudna ko pokresnisneg, da se tak korenjak ni niã branil, ker ima meã vnoÏni in noÏ za pasom, in ‰e v sedlu, vem, da tiãi kakatistih neznanih strelb, kakor jih je novej‰i svet izna‰el,da nas Bog varuj groma in bliska! ·e jaz, kakor sem jihsedemdeset, ne dal bi se vsaki ‰levi potolãi na travo. Tase je pa enemu pustil meni in tebi niã mar, saj se vso potsamo dva konja sledita.«

Tako je starec govoril sam zase in prinesel v svoji kapi,iz bukove gobe umetno raztegnjeni in izdelani, vode terje moãil in izpiral ranjencu sence in rano. Vendar privsem njegovem trudu se vitez ni dal obuditi. Edino zna-menje, da je ‰e Ïivljenje v njem, bilo je to, da se je semter tja lahno zganil in da je obledelo lice vãasi nekaj za-rdelo.

Zasli‰ijo se v tem trenutku koraki in razgovor dveh, kista se naglo bliÏala kraju. Po govorjenju in hoji spoznastari svojega sina in, ko stopita dva mo‰ka na svetlo,vzklikne stari drvar vesel:

»Menda te je Bog prinesel, ârtek!«»Kdo pak me bo nosil,« odgovori moÏ, kateremu je

klik veljal. Bil je ta novi pri‰lec, ârtek, majhen moÏak,droben in suh. Male, svetle oãi so vedno nameÏikovale,kakor ne bi hotele videti gostih peg po grbavem nabra-

BESeDAGRAD ROJINJE

22 

nem licu. Na glavi je imel iz lisiãje koÏe nerodno skro-jeno kuãmo, ki je na levo uho visela. Spodaj pod noga-mi si zastonj iskal obutala, ârtek je raj‰i bosonog hodil.V desnici je na trti privezano nosil ‰e krvaveão vidro inÏelezen obroã s tremi ostrimi Ïeblji. TeÏko bi bil dana‰-nji dan ãlovek spoznal to okorno orodje za »lisico« alipast, in vendar so krvave proge po obroãu in zobéh bileoãitna priãa, da si ârtek s tem hitro mesa za v skledodobi. Ob boku na desni strani je pol v usnjatih hlaãahskrit tiãal komolec dolg noÏ v noÏnici, tak, kakor so jihslovenski kmetje po nekaterih krajih zavoljo ãasti in zabrambo nosili ‰e pred tridesetimi leti.

»Ta je pa eden iz gospode, maãek te potiplji! Ko bivedel, da je tako hudoben in nevo‰ãljiv ko na‰ lakomnik,le-ta iz grada, ne bi se ga dotaknil,« pravi ârtek, videv‰iranjenca. »Kaj hoãemo Ï njim poãeti? Mrtev ‰e ni, da biga pokopali. Pa tudi mislim, ãe ga jaz v roke vzamem, ãemu izperem udarce ter ga namaÏem z lisiãjo in polhovomastjo pa s kakovo roÏo, da mora potlej Ïiveti, ko bi tudisilil v pekel, kamor bodo ‰li menda vsi gosposki ljudje,kateri menijo, da kmet ni ãlovek.«

»Pusti zdaj svojo togoto nad gospodo; pomagaj, damoÏa domov spraviva, tu ne bo leÏal. Morda bi bil ‰eumrl tu v hosti, ko bi ga ne bila s ·tefetom na‰la. Turkovni nikjer ãutiti,« dejal je drvar.

BESeDAGRAD ROJINJE

23 

»Turkov? Kaj ‰e! Kaj ne vesta, da so Ïe vãeraj poveda-li, kako so jih potrli na‰i in hrva‰ki moÏje? Jaz pravim,da jih ne bo veã, in nikoli bolj‰ega ko to, zakaj ti tatoviso ‰e huj‰i ko na‰i volkovi in na‰i gospodje, ki po‰te-nemu ãloveku branijo Ïival loviti in pobijati, katero jeBog ustvaril za potrebne ljudi, pa ni niã razsodil ni rekel,da jo sme samo gra‰ãak jesti!«

»Jaz sem bil ves v strahu Ïe blizu doma tekel, ãerav-no nisem verjel, kar so oãe trdili. Zase se nisem bal, najbodo Turki doma ali tukaj, ali za mater in sestro! Dobro,da sem vas dobil, ârtek! Ko bi vas ne bilo, letel bi bil dodoma in ‰e bi morda ne bil niã zvedel, ampak domaãeljudi bi bil v nepotreben strah pripravil,« govori ·tefe, kije bil medtem dva kola s trtami prevezal in zelenih vejpoãez prepel.

»Vidva ves teden po gozdu rijeta in drevje spodjeda-ta, zato pa ne vesta niã, kaj se okrog godi,« pravi ârtekin tiplje ranjenca po glavi in po okrvavljenih krajih Ïivo-ta. »Jaz pravim, da ne bo umrl, valjal se bo pa valjal lepãas, preden bo na lastnih nogah stal. Pa ga nesimo vkoão, ãe je prav eden hudih gospodov, naj se okreva innaj spozna, da ima kmeãki ãlovek tako srce ko on ali pa‰e bolj‰e. Morda bom jaz tudi kdaj tako bolan leÏal, dabo smrt preÏala na moje kosti, in taãa‰ mi bo tudi po-v‰eãi, ãe me bo kdo v posteljo zavlekel ali kapo z glavesnel.«

BESeDAGRAD ROJINJE

24 

»Bolnikom postreãi in mrtve pokopati je telesno do-bro delo in Bog ga bo povrnil,« pravi drvar.

Zatem poprimejo vsi trije moÏaki Rojarja in ga denóna nosilnico, ki jo je bil ·tefe izgotovil. Oãe in sin prime-ta vsak na enem koncu za kole, ârtek pa ujame konja invsi trije odidejo z ranjencem in konjem po ozki, komajrazloãni stezi pod gostimi bukovimi vejami proti vodinavzdol.

BESeDAGRAD ROJINJE

25 

III. V GRADU

Na nevisokem, okoli in okoli z zelenim poljem ob-mejenem hribcu je stal mali gradiã Rojinje. Proti

zahodu so ga varovali visoki skalnati skladi iz stvarniko-ve roke; na drugi strani pak, kjer se je laglje pri‰lo do zi-danja, branil ga je globok prekop in visok zid. Posestvaokrog ravno ni bilo veliko; vendar Rojarji so kakor umnigospodarji in mirni gospodje znali v tihih ãasih varãnoin pametno Ïiveti in so si tako lepo premoÏenje v dru-gem blagu napravili. Male vasice okrog, ki so na Rojinjutlako delati imele, bile so zadovoljnej‰e s svojo gospodoko kmetje mogoãnih plemenitnikov. Zato je pa tudimarsikatera molitvica v poletnem veãeru iz nizke koãeproti nebu puhtela, naj Bog sreãno pripelje dobrega go-spoda Rojarja in njegove hlapce, va‰ke mladeniãe, iztur‰ke vojne.

Sonce je Ïe na robu v zapadu stalo in zmerom veãjein veãje so nara‰ãale sence sadnega drevja pod gradom.V prostorni izbi v zgornjem nadstropju je, na oknu slo-né, v mislih utopljena grajska gospa Rojarjeva v daljavozrla. Bila je Ïenska kakih ‰tiriindvajset let stara, krasnoobleãena in nenavadne telesne lepote. Njene oãi so bile

BESeDAGRAD ROJINJE

26 

obrnjene proti gozdu, od koder je poglavitna pot peljalaproti gradu. Nestrpljivo je vedno in venomer zrla tjakajv daljavo. Morda je moÏa priãakovala? TeÏko, zakaj zna-no je bilo vsem, celo sluÏabnikom, da se ne zmeni veli-ko zanj. Ali teÏko je ãloveku videti v srce, zato ni nobe-den mogel vedeti, kaj je tedaj v srcu Ïelela.

Za njo je na stoliãku slonelo majhno, sedemletno de-kletce. Îalostno je pobe‰alo glavico in v velikem mod-rem oãescu se je ble‰ãala tiha solza. Bila je to mala Ani-ca, Rojarjeva hãi iz prvega zakona. Veãkrat je Ïe detevpra‰alo svojo maãeho, kdaj paã pride ljubi oãe domov.Ali maãeha, namesto da bi bila hãer tolaÏila, ni ji odgo-varjala niã ali pa ji osorno rekla: »Turki mu bodo glavoodsekali in morda ga ne bode veã.« Dasiravno deklicatega maãehi ni verjela, vendar je pustila svoje navadneigre pri miru in je tiho ihté sedela sredi sobe in mordanedolÏno oko proti nebu obraãala in molila, da bi res nebilo, kar huda mati pripoveduje.

Zdajci zapazi mlada Ïena z okna posamnega jezdeca,pri‰lega iz gozda. V mraku ga od daleã ni mogla razloãi-ti. Zdel se ji je velik, morda je moÏ njen, mislila je in pre-bledela. Ko pa je bliÏe pridirjal, spoznala je, da to ni Ro-jarjeva nespretna podoba; spoznala je — in oãi so ji jelestrastno sijati in nemirno se je stegovala ãez okno —: toje Vilibald sam. Naglo je okno zaprla in skozi duri ven jeletela po stopnicah dol na dvori‰ãe. Malo dekle je mirno

BESeDAGRAD ROJINJE

27 

dalje sedelo in ni zapazilo niãesar, kar je mater tako ãu-dovito ganilo.

Nanagloma se zdaj po gradu raznese od ust do uststra‰na novica, katero je Vilibald prinesel, da je gospo-dar France Rojar od Turkov ubit na daljnem polju ob-leÏal. »Drugi dan po bitvi sva se napotila domov,« takoje pravil mladeniã strmeãim hlapcem, »in sva bila Ïe do-bro daleã od boji‰ãa. Kar naju zajame velika tropa tur-‰kih begunov, braniva se na vso moã, on pade, jaz pasem komaj u‰el.« In kako bi bilo mogoãe, da bi ljudje nebili mladeniãu verjeli?

Le ena oseba v gradu ni verjela mladeniãevi besedi,namreã Ïena Rojarjeva. Hinavsko se je sicer silila hudo-delnica na jok, dokler so jo drugi ljudje videli; ko pa stabila z Vilibaldom sama, obrisala je posiljene solze invpra‰ala:

»Tedaj ga res ne bo veã nazaj? Ali dobro ve‰, da jemrtev?«

Glas se ji je pri tem vpra‰anju tresel in lepo lice je ãistoizgubilo rdeão barvo, kajti vest ji je oãitala njeno stra‰nokrivdo. »Moj meã ti je priãa, moja roka in moje oko, dati ne bo nikdar veã pri‰el Ïiv v sobo.«

»Tvoj meã?« povzame Ïenska in strah ji ude pretrese.»Kaj? Ti vendar nisi z lastno roko —?«

»Z lastno roko,« pravi mladeniã, kakor bi pravil kakonavadno reã, »jaz sam sem ga moral usmrtiti, ker se

BESeDAGRAD ROJINJE

28 

Turkom ni dal. Zares to ni bilo lahko delo in varno ne,pa storil sem vse zavoljo tebe in tvoje besede.«

»NesreãneÏ! Tega jaz nisem velela!« vzklikne Ïenskain pade na sedeÏ ter pokrije bledo lice; v vsej strahoti ingrozovitosti ji stopi njena in njegova hudobija pred oãi.

»Nisi velela? Kaj pak so pomenile besede, katere si mipri slovesu ‰epnila na uho? ›Pridi sam domov!‹ rekla simi. Jaz sem zatajil se sam in ãlove‰ko ãut v sebi, da semtvojo Ïeljo spolnil. Pri‰el sem sam domov, kakor si mivelela.«

»Proã, morilca te jaz nisem hotela! In zdaj ‰e na meneodriva‰ stra‰ni greh!«

»âe si se greha bala, zakaj nisi moÏa ljubila, zakaj simeni obetala? Paã si neumna. Ali ni vseeno, ko bi ga biliTurki ubili ali ãe sem ga jaz enkrat udaril? Mrtev bi biltako ali tako. Zdaj ga ni, ne misli nanj, ampak kar si Ïe-lela in sem jaz Ïelel, to se zdaj lahko spolni. Zdaj se lah-ko vzameva. Svet mora verjeti, da je padel pod tur‰kosabljo.«

»Ali kaj, ãe pride na dan? Kaj, ãe ljudje izvedo, da si tipobojnik?« pravi ona strahoma.

»To ni mogoãe, Ïive du‰e ni bilo blizu. Drevje nemore govoriti, to je prazen strah,« pravi Vilibald, a po-znalo se je, da je bilo tudi njega groza te misli.

»Ali morda ga nisi do mrtvega. O, kaj bi bilo, ko bi bilostal Ïiv in pri‰el nazaj?« govori ona.

BESeDAGRAD ROJINJE

29 

»âe ni iz kamna njegova glava, ne more se nikdar veãvzdigniti. Ne stra‰i se, ni treba misliti na to. Bode Ïe vseprav in sreãna bova Ïivela brez njega. Ko bi ga ne bil,moral bi bil iti jaz in morda tudi ti po daljnem svetu zakruhom, zakaj vedel je vse, kaj je med nama. Po poti mije prepovedal, kdaj veã predte in v njegov dom stopiti.Tako vidi‰, da sem to moral storiti v tvojo obrambo.Pred vsem svetom bi te bil v sram postavil,« govoril jeVilibald.

Dokler ima ãlovek kr‰ãanske misli dobrega vedenja,dokler se ravna po pravilih in postavah, ki mu jih je Bogsam vcepil v njegovo naturo, in ne pozabi zlatih in bla-gih naukov, katere je poboÏna mati ‰e v mlado srce vce-pila: tako dolgo se varuje hudobije in se ustra‰i zlega,nepo‰tenega namena; tako dolgo ne more zapopasti nirazumeti, kako morejo nekateri ljudje tako zatajiti vsa-ko ãut ljubezni do bliÏnjega in strah pred boÏjim ma‰ãe-vanjem, da grozovito krivico storé. Ali kadar se ãlovekpoÏelenju in strasti vda, postane gluh in slep. Potlej za-tare tisti glas, ki mu veli: to je prav in to ni prav, on neposlu‰a vesti, ne vidi smrti pred seboj, ne misli na po-smrtno Ïivljenje.

Le eno je, kar vidi, kar hoãe doseãi, in to je: svoje po-Ïelenje. In ako je strast dosegla najvi‰jo stopinjo, nemara potem za nobeno postavo, vsakega dovoljenega inkriviãnega pripomoãka se poprime, da vse zavere in za-

BESeDAGRAD ROJINJE

30 

drege premaga in pride do svojega namena. Lahko setaki ljudje zaãasno utolaÏijo in si za nekoliko ãasa upo-koje vest, toda Bog je naredil, da imajo vednega sodni-ka sami v sebi, da jim vest nikdar popolnoma ne zaspi.

Tako sta se tudi na‰a dva mlada ãloveka kmalu znalautolaÏiti in sta si celo upanje delala, da bosta sreãno Ïi-vela.

âudno se je sicer Rojarjevim hlapcem zdelo, ko so izboja pri‰li in niso na‰li gospodarja Ïe doma. Vendar sejim je lahko mogoãe videlo, da je drhal raztepenih Tur-kov udarila na dva samotna vojaka in jim ljubega gospo-da usmrtila. In tako ni nihãe slutil vnebovpijoãe krivicein hudobije.

âez nekaj tednov je bilo v okolici sli‰ati, da Rojarjevavdova posebno rada vidi rejenca svojega prej‰njegamoÏa in da ga misli v zakon vzeti. In ker se je mladi ãlo-vek znal prilizniti in prikupiti ljudem, niso imeli niã zo-per to govoriti; veliko jih je bilo celo, ki so mladeniãuprivo‰ãili to navidezno sreão, ker so ga imeli za po‰te-nega, niã napaãnega ãloveka. Samo nekaj je bilo, kar lju-dem ni bilo v‰eã in ãesar marsikdo ni verjel, namreãpravljica, da nova dva zaroãenca ne moreta videti hãer-ke Rojarjeve, male Anice.

To ubogo dekletce res ni imelo nobene vesele ure veã,ko je sli‰alo, da oãeta ne bode domov, da je umrl v dalj-nem kraju. Saj po materini smrti ni imelo nobenega ãlo-

BESeDAGRAD ROJINJE

31 

veka, do katerega bi se bilo z zaupljivo ljubeznijo obrni-lo; le oãe ga je ljubil ko svoje oko, maãeha se ni Ïe po-pred za otroka veliko zmenila. Zdaj, ko so se okolnostitako premenile, bila je deklica popolnoma zapu‰ãena.Nihãe ni vpra‰al zanjo, nihãe ji ni brisal nedolÏne solzez mladega lica, celo stara pestunja je morala svoja kopi-ta pobrati in iti iz gra‰ãine, ker se je predrznila pritoÏi-ti se pri gospe, da je otroku slabo in da ne bode dolgoÏivel, ãe se bo tako malomarno ravnalo Ï njim. Od dnedo dne so bolj ginile rdeãe roÏice z dekliãinih lic, tako daje stari sluÏabnik Jernej, kateremu se je Anica smilila,dostikrat z glavo majal in nevoljen nekaterim svojimtovari‰em pravil, da dana‰nji dan ljudje nimajo niã srcain da, ãe bo tako ‰lo, mora nazadnje uboga zapu‰ãena inzametovana hãi rajnkega gospoda ‰e konec vzeti.

»E, da bi bil rajnki gospod tako vedel, da se bo po nje-govi smrti otroku tako slabo godilo, nikdar se ne bi bildal Turkom ubiti, ampak, ãe jih je trideset nadenj pri‰lo,bil bi jih raj‰i edenintrideset potepel in pognal,« rekel jestari Jernej Tonetu, svojemu prijatelju, na uho.

»Menim!« odgovori Tone. »Ali bi bil pa doma ostal.Pa kaj ãemo, ãlovek ne ve, kje ga nesreãa ãaka, in ne mo-re drugim v srca gledati. Kdo bi bil pred letom mislil, daje ta Vilibald tako nehvaleÏen, kakor se zdaj kaÏe protidekliãu, ki je dobro in tiho ko angel z neba.«

BESeDAGRAD ROJINJE

32 

»Kdo mislil!« je ‰epetal Jernej. »Povem ti, Tone, da jaznisem samo mislil, ampak sem tudi vedel. Jaz sem Ïe trdin star in na pol brljav, pa sem vendar na pol izvohal, dasta z gospo veã, ko je prav.«

»Zakaj pa nisi gospodu povedal, morda bi bil domaostal?«

»Saj sem ga opomnil, ravno preden je napravljal se navojsko. Pa meni‰, da je verjel? Prav niã, ti pravim. BeÏi,ãenãa, beÏi, tako mi je dejal in na vse to sem jaz ãenãaostal — res je tako,« pravi Jernej Ïalosten.

»E, saj je Bog ‰e Ïiv!« pristavi Tone.»In pravijo, da je Bog oãe sirot, kar je tudi res. Zato-

rej bo Ïe on vse na prave kolovozne zapeljal,« pritrdiJernej.

»Midva morda Ïe popred umrjeva, preden tega doãa-kava, zakaj na koncu sva.«

»Umrl bom, umrl, morda pred, ko mislim,« pritrdiJernej, »ali vodo jim bom ‰e pred smrtjo skalil. Le meniverjemi, ta na‰ mladi gospod se zna res dobro ljudempridobriti, pa ni za pol poloviãarja prida na njem. Starsem in ljudi poznam in vem, da — samo tebi povem tobesedo — on bi najraj‰i videl, da bi Anica umrla, da bipotem on imel vse in babnica — Bog mi greh odpusti, dasvojo gospodinjo na tihem tako imenujem. Ali jaz jimabom vodo skalil. O boÏiãu grem proã. ·e vem, kje je Ro-jarjeva rodovina, v ãetrtem kolenu rajnkemu gospodu

BESeDAGRAD ROJINJE

33 

Ïlahta. Tja bom ‰el in bom vse povedal, kako svet peljain misli. Ko bi imel do konca sveta noge vleãi, tako bom‰el, bo‰ Ïe videl.«

»Ti si Ïe moÏ!« pravi Tone. »Prav ima‰, naj ‰e svet ve,kar midva veva. Kadar pojde‰, bodem jaz dal za vrã vina,da ga bova za popotnico izpila.«

Tako sta stara dva po‰tenjaka ugibovala in sta se raz-‰la vsak po svojem opravku.

BESeDAGRAD ROJINJE

34 

IV. V KOâI PRI KOLPI

Poletje je bilo preteklo. Hladni dnevi so pregnalivroãino pasjih dni in mrzla burja je piskala okrog

nizkih streh po slovenski deÏeli. Kmet je, bojé se zime insnega, zadnje poljske pridelke v shrambe pospravljal inproti mraku Ïe rad v gorko zakurjeno izbo zahajal.

Blizu Kolpe je samotno stala koãa na‰ega drvarja. Nanerodnih, pol obtesanih brunih in bornem skladu kakortudi na luknjati slamnati strehi se je videlo, da so bilistanovalci tega pohi‰tva Ïe iz starodavnosti ubogi, ne-premoÏni ljudje, ki od roda do roda niso drugega Bogaprosili kakor »daj nam vsakdanji kruh, za drugo bomoÏe potrpeli in prebili do smrti«. Konec hi‰e je bil prislo-njen s protjem opleten hlev, v katerem je stala maroga-sta stara krava in nekaj koz, nad njim pak je bil oder,obilo z mrvo natlaãen, in to je bilo vse blago revne dru-Ïine.

Hi‰ica je stala na jako prijetnem kraju. Za hrbtom sose dvigale visoke skale in vrh njih se je zaãenjal prostor-ni gozd, v katerem so Ïe od njega dni oãetje iz koãe priKolpi za tri ure oddaljeni grad drva sekali in za to delonekaj meric Ïita in drugega ÏiveÏa dobivali. Pred koão

BESeDAGRAD ROJINJE

35 

pak in na obe plati se je razgrinjala lepa tratina do vode.To je bilo drvarjevo polje in travnik in pa‰nik.

Sonce je bilo Ïe nizko in zapadni gozd je ãedalje boljzasenãeval zeleno tratino in skalovito pobreÏje.

Pred drvarjevo koão je na leseni klopci sedel velikmoÏ, kateremu se je Ïe na lepi obleki poznalo, da ni go-spodar te borne bajte. Bil je v lice bled in zelo shuj‰an,oãitno znamenje, da je ravno od dolge bolezni vstal.Prek ãela je bil obvezan s tanko ruto in ãez prsi je skrb-no zategoval velik pla‰ã, da bi se zavaroval veãernemuhladu in lahki, pa precej mrzli sapi. Pred njim se je v tra-vi pasel velikanski konj, katerega je moÏ z nekim dopa-denjem gledal, kako hiti muliti na pol ovenelo travo.

Bralec je morda Ïe uganil, da to ni nihãe drug koFrance Rojar, gospod z Rojinja.

Po dolgi bolezni je vitez danes v prvo iz uboÏne po-stelje vstal. Vsi so trdili, da bode umrl za svojimi rana-mi in mrzliãno boleznijo, katera se ga je bila zavoljo pre-obilega odteka krvi polotila; le stari sosed ârtek je nasvoje pol‰je, lisiãje in druge masti in svoje roÏe, s kate-rimi je bolnika zdravil, tolikanj zaupal, da je vedno pri-ãal, pred ko zima pride, bode ‰el tuji gospod Ïe lahkodomov. In kakor vidimo, stari se ni zmotil. Poslednjih‰tirinajst dni ga celo veã ni bilo k bolniku, ko je videl, dani nevarnosti veã in da ga bode natura sama popolno-ma zacelila in ozdravila.

BESeDAGRAD ROJINJE

36 

Kakor vsak novo ozdravljeni ãlovek, tako je tudi Ro-jar z veseljem kakor vnoviã rojen ogledoval nebo in Ïi-vahno okolico, vendar so to veselje kalile druge misli, kiso mu nehote in vedno silile v glavo. Mislil je na dom, naÏeno, na otroka in — morda na svojega pobojnika. Ni si‰e zdaj mogel popolnoma razjasniti, kaj je paã moglonekdaj tako dobrega mladeniãa, ki se mu je imel za to-liko zahvaliti, kaj ga je moglo napeljati v tako stra‰nohudodelstvo. Mislil si je vsakovrstne reãi, na‰el je tudipravi vzrok, pa zopet si je vse ovrgel in jel je dvomiti, ãeje vse res, kar je doÏivel, in skoro je menil, da vse to sole sanje, da kaj enakega ni mogoãe v ãlove‰kem Ïivljen-ju.

»Ali se ne boste prehladili, grospod?« S tem ogovo-rom zbudi Reza, mlada, lepa deklica, drvarjeva hãi, Ro-jarja iz grenkobnih njegovih spominov in iz premi‰lje-vanja. »Ali bi ne bilo bolje, da bi ‰li na gorko, zunaj jehladno.«

Gospodu se je bledo lice nekaj razjasnilo; zakaj deklese mu je bilo zelo prikupilo s svojo ljubeznijo in priprav-nostjo, katero je v postreÏbi skozi celo dolgo bolezenlahko videl. Ta nova skrbljivost ga je ganila in dejal je:

»Ne, ljuba deklica, hlad mi dobro dene. Usedi se tu-kaj k meni, mati bo Ïe sama veãerjo skuhala, pa mi kajpovej.«

BESeDAGRAD ROJINJE

37 

Dekle je zardelo, pribliÏalo se, pa ni vedelo, ali bi biloprav ali ne usesti se k visokemu gospodu.

»Kaj bo‰ raj‰a storila,« vpra‰a jo vitez nadalje, »ali sebo‰ tukaj doma moÏila ali pojde‰ z menoj k moji hãeriv moj grad?«

Deklica ni vedela, kaj bi rekla, naposled pak je deja-la: »Saj nam niste ‰e povedali, da imate hãer.« Dasirav-no je namreã Rojar ‰tiri mesece bolan leÏal v drvarjevihi‰ici, vendar ljudje niso izvedeli, ne kdo ne od kod je,celo ne, kdo ga je pobil. Nekoliko si niso upali vpra‰e-vati, z druge plati pa gospod ni hotel rad razkladati nazvedave besede in je vselej govorico zasuknil, ãe je kdoo tem zaãel besediti.

»Paã imam hãerko, dobrega srca je kakor ti in, ãe jibodem povedal, da si mi ti v moji bolezni stregla, takote bode rada imela,« reãe Rojar in polglasno vzdihne.

»Ali je toliko stara ko jaz?« vpra‰a deklica, ki jo je ne-ko veselje ob‰lo, ãe je mislila, kako lepo se mora v gra-du Ïiveti.

»Mlaj‰a je ko ti, ‰e pol otrok.«»Ah, kako se boste z materjo veselili, ko pridete zdra-

vi domov,« reãe deklica, pa pri tej priãi se ustra‰i in kesa,da je to izrekla, kajti gospodov obraz zatemni in obrvi seãudno zvleãejo na ãelu. Rojarju je morda pri dekliãinihbesedah na misel pri‰lo, kaj bo na‰el, ko pride domov;morda je mislil, kako strahovito se bode ma‰ãeval nad

BESeDAGRAD ROJINJE

38 

svojim pobojnikom; dekle pak je mislilo, da je gospodarazÏalila, ker je rekla njegove hãere materi »mati« in ne»gospa«, kakor bi se po njeni previdnosti reãi moralo.Vsa v zadregi je ravno mislila, kako bi svojo nami‰ljenonerodnost poravnala, ko gospod sam spregovori invpra‰a:

»Kdo je le-oni tam v ãolnu?«Po Kolpi je majhen ãolniã plaval in v njem je stal maj-

hen moÏ, ki se v mraku ni dal razloãiti ni poznati.»Oj, to je gotovo stric ârtek,« vzkliknilo je dekle. Ko

je ãolniã bliÏe in bliÏe dohajal in se je na ugibih veslaãe-vih poznala mala, suha podoba ârtkovega strica, vide-la je drvarjeva Reza, da ‰e dva druga mo‰ka v ãolnu se-dita, katera je lahko poznala, da sta oãe in brat ·tefe.

»Kako je to, da tega moÏa, ki mu ârtek pravi‰, Ïe takodolgo blizu ni bilo?« vpra‰a Rojar.

»On po svetu gre vsako jesen,« pravi Reza. »Ljudje gadaleã po deÏeli poznajo in pravijo, da vse ve, kaj za to into bolezen pomaga. Vselej prinese veliko denarja do-mov in ve veliko povedati, kaj in kako se po drugih kra-jih godi.«

Medtem so bili moÏaki iz ãolna na trato stopili. ârtekje privezal svoj ãolniãek in, ker je Rojarja v veãernemhladu neki mraz pretresel, ‰el je v koão, kamor so ‰litudi drugi za njim.

BESeDAGRAD ROJINJE

39 

Kmalu je sedela vsa dru‰ãina, Rojar, ârtek in drvar.ârtek je jel praviti, kako je s culo na rami in palico v rokipotoval po bliÏnjih in daljnih krajih sose‰ãine, koliko jev tej in oni krãmi svojih zdravil prodal, kako ga ljudjepovsod radi vidijo, kako je nekemu gra‰ãaku, ki ga jeravno lansko leto hotel kakor goljufa in sleparja zapre-ti, letos lepega konja ozdravil in mu tako »prav pod nosdal« itd.

»Pa tudi lepo svatov‰ãino sem videl!« dejal je ârtek,ko je Ïe moãno vse povedal.

»Kak‰na je bila?« vpra‰a ga stari sosed.»Le poãakajte, vso pravljico bom vam povedal, kakor

sem jo sli‰al,« pripoveduje ârtek. »Neki kranjski gospodprecej daleã od nas — jaz bi vam lahko z imenom pove-dal njegovo gra‰ãino, pa saj ne veste, kje je — ta je biltako pameten, da se je ‰el vdrugiã Ïenit, ãeravno je bil,kakor se govori, Ïe postaren. Vzel je ‰e celo mlado Ïenoin ni mislil, kaj pravi govorica, da staro in mlado ne grev eno malho. Îena ga ni marala dosti in, ko je tur‰ki bojvstal to poletje, silila ga je nad Turka, ãe‰ naj stari osta-ne na boji‰ãu. In res je bil gospod Ïe spet tako pameten,da je Ïenico ubogal in nad Turka ‰el. Kakor se je Ïe ne-kateremu po‰tenemu ãloveku primerilo, tako tudi nje-ga ni bilo veã nazaj. V boju je starec tako mahal in tol-kel okrog sebe, da je smrt staknil. Turek ga je prebodelãez trebuh ãez in ãez, da ni nikdar veã dihnil. No, to se

BESeDAGRAD ROJINJE

40 

je doma povedalo in babnici je bilo prav pov‰eãi in vzelaje precej drugega. Kaj mislite, koga? Rejenca svojegamoÏa. BrÏ ãez nekaj mesecev je pri‰el duhovni oãe me-nih iz nekega klo‰tra in ju je poroãil. Jaz sem bil ravnona poroko naletel.«

Rojar, ki popréd ni poslu‰al veliko ârtkovega pripove-dovanja, ampak je po svoji navadi zami‰ljen sedel,vzdignil je pri tej poslednji pripovedi glavo in vedno ble-dej‰e je postajalo njegovo lice, vedno Ïivahneje so se musvetile oãi.

»Kje je bilo to?« vpra‰al je s takim glasom, da so ga vsiprepla‰eni pogledali.

»Saj res,« pravi ârtek, »vi boste morda vedeli za kraj,ãe ste Ïe dosti hodili po deÏeli. Na Rojinju se pravi gra-du.«

Vitez pokrije z dlanjo obraz in se nasloni na mizo.Bilo je mu huje in teÏe kakor taãas, ko ga je potuhnjenimorilec mahnil po glavi. Kri mu je vrela po glavi in glo-boko je vzdihnil, kakor bi umiral. ârtku, ki je hotel nadolgo in dobro popisovati, kako je bilo Ïenitovanje, za-stala je beseda v goltancu in ustra‰eni so domaãi vpra-‰evali gospoda, ali mu je slab‰e, in mu razne svete dajali.

Toda to ni dolgo trpelo. Rojar se ohrabri, vstane, gredvakrat po izbi gor in dol, postoji naposled in reãe: »Jut-ri zjutraj grem.«

BESeDAGRAD ROJINJE

41 

Zastonj je bilo, da je ârtek z glavo majal in dejal: »âegreste Ïe zdaj na pot, povrne se vam bolezen;« zastonj,da so ga po‰teni drvarjevi ljudje strahoma prosili, najostane ‰e nekaj dni, da se okrepi. Vsega tega gospod niposlu‰al, ostal je pri besedi, da drugo jutro odjezdi; pri-stavil je samo to, da ga ·tefe spremlja, kar sta tudi oãein mati privolila, ãeravno se nista rada loãila od sina, kijima je bil podpora na starost. Vitez jim je obljubil, dabodo ali vsi lahko pri‰li za ·tefetom ali pa da pride tanazaj, ako jim ne bi dopadlo seliti se na njegovo lastni-jo, kjer jim bode Ïivljenje laÏje in brezskrbnej‰e. Tistoponudbo je storil tudi ârtku. Staremu lovcu so pri‰lesolze v oãi, vendar zmajal je z glavo in dejal: »Mislil semvãasi, da so vsa gospoda brez srca; vi ste pa dobri, kakorzdaj vidim. Ali jaz bi najraj‰i tu pri svoji vodi umrl in sine Ïelim z vami. Obiskal vas bom, obiskal, ãe mi pove-ste, kje je va‰ grad. Bog vam daj ‰e dolgo zdravje in sre-ão.« ârtek ni hotel nobenega denarja od viteza vzeti,rekel je: »Kadar mi ga bo treba, taãas ponj pridem.«

Rojar je leÏal poslednjo noã v gostoljubni preprostikoãi, ki ga je smrti otela; toda spati ni mogel. Misli nadom, na reãi, ki so se po ârtkovih besedah tam prigodi-le, podile so mu spanec z oãi.

Drugo jutro se je poslovil od preprostih priljubljenihmu ljudi in je odpotoval na konju; ·tefe ga je spremljal,pe‰ v‰tric njega hodé.

BESeDAGRAD ROJINJE

42 

V. âUDEN DOGODEK NAROJINJU

Na gradu Rojinju se je bila res tista prememba pri-godila, katero je ârtek na svojem potovanju sli‰al.

Vilibald je bil vzel vdovo, ali bolj prav Ïeno, Rojarjevo,katerega so imeli vsi za mrtvega. Dosegla sta bila ta dvaãloveka svrho svojih naklepov; vendar tega pravljica neve povedati, ali sta bila v resnici sreãna in zadovoljna.Lahko si je misliti in brÏkone bi se ãlovek ne motil, ãe birekel, da jima je v najlep‰ih urah pri‰el mrtvi gospodkakor stra‰ilo pred oãi in spomin njunega medsebnegahudodelstva jima paã ni mogel delati lahkega spanca.

Bilo je kaka dva dni po prigodku, ki smo ga v prej‰-njem odstavku povedali, ko se je nekaj na Rojinju pri-merilo, ãesar ni bilo vsak dan sli‰ati. Male Anice je nam-reã nanagloma v gradu zmanjkalo. Nihãe ni mogel ve-deti in misliti, kam bi bila mogla ‰e otro‰ka deklica natako mrazen dan, ko je zaãela jesenska burja celo snegnametavati, sama pobegniti.

Stari sluÏabniki, ki so se prej‰njega gospoda ‰e vednohvaleÏno spominjali in zavoljo tega ubogo, zdaj tolikozapu‰ãeno deklico milovali, jeli so zdaj vedno oãitneje

BESeDAGRAD ROJINJE

43 

godrnjati in so se tem bolj jezili, ker ni hotel ni gospodni gospa nikamor poslati otroka iskat, ampak sta obamalokatero govorila o tem, kakor ne bi bilo niã poseb-nega; in ãe se je Ïe kateri zmenil o tem, grozil se je kaz-novati deklico, kadar pride domov.

Popoldne tistega dne je ‰ele hlapec Jernej, ki ni imelod straha ni miru ni poãitka in je vrlo rentaãil na gospo-do, od stare dekle izvedel, da je Anica poslednje dnivedno jokaje govorila o oãetu ter da ji je pravila, kako seji je Ïe veãkrat sanjalo, da je oãeta v hosti sreãala. Star-ka je potem, da bi ubogo deklico utolaÏila, vedeÏevala izteh sanj, da oãe najbrÏ ni umrl, ampak da so ga Turkiujeli in da bo nazaj pri‰el. Iz vsega tega je Jernej po svo-jem naturnem razumu sodil in ugibal, da je najbrÏ ne-umno dete ‰lo res tja oãeta iskat, kjer ga je v sanjah vi-delo.

Ko je Jernej ravno take sklepe delal in na dvori‰ãusvojim tovari‰em razkladal, pri‰el je novi gospodar Vi-libald skozi vrata. Jernej stopi torej predenj in ga vpra‰a,ali ne bi bilo dobro, da bi kaka dva mala ‰la po okolicipogledat.

»Ni potreba,« odgovori gospod, »saj ni dve leti staro.Kadar jo bo zeblo, bode Ïe pri‰la domov; saj ve, od kodje ‰la. Ali nima‰ drugega dela?«

To se je staremu sluÏabniku vendar preveã zdelo; za-vnelo mu je kri in dejal je:

BESeDAGRAD ROJINJE

44 

»Jaz in mi vsi ne vemo za bolj‰e delo, kakor da po-i‰ãemo hãer na‰ega rajnkega gospoda. Njen je grad inmi vsi.«

Vilibald je svetlo in jezno pogledal starca. Ko bi bil tasam, ãutil bi bil morda njegovo jezo. Ali zdaj je gospodvidel samo temne in srdite poglede svojih hlapcev, pre-magal je za zdaj srd in dejal:

»Pojdi, kamor hoãe‰, s teboj tako ni veliko opraviti, ãesi doma ali te ni. Ne maram, ãe te ni veã.«

»Od svojih mladih kolen sem bil v tem gradu,« praviJernej. »Poprej‰nji gospod je bil tak, da ga ne bo veãenakega na Rojinju, pa me je rad imel. âe me vi drugaã-nega najdete, bodem pa ‰el, popred moram pa ‰e otro-ka najti. Dajte nam tri konje, jaz sem star in Tone inVrban, ne moremo hoditi, posebno pa, ker se mudi.Dekle bo zmrznilo in vi boste vse na vesti imeli — nejaz.«

»Ti pes, tako se govori z menoj; poberi se mi za vse-lej! âakaj, ti bom Ïe dal konja,« rjovel je srdit mladi go-spodar in potegnil bodalo; toda trije koreniti hlapci somolãé, pa s svetlimi oãmi stopili pred Jerneja.

Razkaãen je od‰el gospodar v grad in zaÏugal hlap-cem: »Jaz bom vam Ïe posvetil.«

»Zdaj gremo sluÏbe iskat,« reãe eden uporneÏev.»Popred pa ‰e otroka rajnkega gospoda,« pravi Jernej.

BESeDAGRAD ROJINJE

45 

»âe se popred poberemo od tega volka, bolje je,« pri-stavi tretji.

»Jaz tudi mislim, da te ne bo pozabil, in verjemite mi,med na‰imi tovari‰i bo ljudi dobil, ki nam pojdejo zakoÏo,« pravi Vrban.

»Niã se ne bojte,« reãe Jernej. »·e je dosti po‰tenihgospodov, sluÏbe se ne manjka. Na‰ volk ima pa tudidan na dan manj prijateljev. Saj nismo niã storili. Levkup drÏimo, pa se bo nas bolj bal ko mi njega.«

·e tisti veãer je potem tropica hlapcev zapustila Vili-baldovo sluÏbo in stanovanje.

Ko se je popolnoma zmraãilo, ponehala je burja; alisneg je zmerom gosteje letel z neba in za pol komolcana debelo ga je napadlo. Tudi je bilo precej hladno podmilim nebom in vsakdo se je najra‰i Ïe v gorko izbo po-maknil in usedel se blizu zakurjene peãi.

Pravljica nam je ãudovit obraz iz te noãi ohranila. Pra-vijo, da je v gozdu, malo oddaljena od poglavitnegapota, stala samotna smreka. Sneg, ki je bil pregrnil Ïepovsod svojo odejo, ostajal in obe‰al se je v debelihplahtah po gostih zelenih vejah in je tako suho, nepokri-to zemljo pu‰ãal ob deblu okrog smreke. Na mahu podsmreko pak je ãepela uboga deklica ‰e otroãjih let, graj-ska hãi. Solze so ji bile zmoãile lice in lahko obleko; ven-dar, ko je noã razgrinjala ãedalje bolj ãrna krila, ni mo-glo rév‰ãe Ïe veã jokati, le zdaj pa zdaj je zaihtelo, s sla-

BESeDAGRAD ROJINJE

46 

bim glasom ljudi klicalo, zlasti oãeta. Mlade roãice sovedno bolj plave prihajale in tresla se je vsa od mraza ko‰iba na vodi. Vendar nihãe ni odgovoril na otroãji klic,vse je bilo tiho; le lahko ‰umenje na suho listnato grmo-vje padajoãega snega, lajanje izpod skale pri‰ed‰e lisicev daljavi in grozovito tuljenje ponoãnega volka se je zdajtu, zdaj tam ogla‰alo v smrtni strah ubogemu otroku.

Ravno zdaj bi bil ãlovek skozi redko grmovje in drevjezapazil v noãnem mraku dve ãrni podobi, ki ste se ved-no bolj bliÏali kraju. Smreka ni stala veã ko za doberstreljaj od pota navzgor. Bila sta dva popotnika, eden nakonju, drugi pe‰. Konj je gazil sneg v celo in spehan jekoracal drugi po konjskih stopinjah. Oba sta bila zavi-ta in zavarovana pred mrazom: jezdec v velik pla‰ã, ki je‰e pol konja pokrival, pe‰ec pa v veliko plahto, ki mu jesegala do pet.

»âe si truden, usedi se na konja za menoj!« pravi jez-dec in ustavi konja.

»Ne grem na konja, gospod,« odgovori oni, »saj semvam Ïe dejal, da nisem vajen na konju sedeti, bolj brezskrbi stopam z lastnimi nogami. Sneg je tudi ãedaljeveãji; ko bi oba na konju sedela, ne bo mogel gaziti in ‰ev kake zamete vas potem zanese. Le jezdite sami, jaz ni-sem truden.«

Pomikala sta se potlej poãasi naprej. Îe sta ‰la mimovelike smreke in nobenega glasu nista sli‰ala, bodisi da

BESeDAGRAD ROJINJE

47 

sta si bila preveã u‰esa s pla‰ãi zadelala ali pa da je bilotrok v dve gubi zlezel in od zmrzovanja in straha ne-svesten. Ali komaj sta bila ‰tirideset korakov dalje pri‰la,ko jezdec obdrÏi konja in vpra‰a tovari‰a:

»Ali nisi niã sli‰al?«»Sli‰al sem, to je mlada lisica,« pravi mlaj‰i tovari‰

‰epetaje. Poznalo se je pa na glasu, da sam ne verjamelastni besedi. ·tefe — kajti on je bil in Rojar — je dostisli‰al od ârtka in svoje matere o divjem moÏu, kako ljudistra‰i in celo zapelje na napaãno pot, zato ga je bilo vrlostrah.

»Meni se je zdelo, da ãujem otro‰ki jok,« pravi Rojarin poslu‰a.

Vse je bilo tiho.»Kako bo otrok v gozd pri‰el, gospod! Jaz vem, da

mlada lisica ali divji maãek vãasih ravno tako vpije komajhen otrok.«

Zatem sta ‰la dalje. âez nekaj ãasa vpra‰a ·tefe: »Go-spod, ali bova ‰la ‰e daleã po hosti? Volkov je dosti in, ãeva‰ega konja zaãutijo, bova imela ‰e veliko sitnost.«

»Niã se ne boj, ãez pol ure bova v krãmi.«»O, jaz se ne bojim zase. Ali vi ste ‰e bolehni in mraz

bi vam utegnil ‰kodovati.«âez ãetrt ure hoda sta pri‰la na plano. Raztezalo ‰e je

ravno polje s hribci in griãi pred njima; toda loãiti se ni

BESeDAGRAD ROJINJE

48 

dalo drugega kakor tam pa tam v daljavi kaka brleãaluãca iz tihe hi‰ice kmeãkega gaspodarja.

Rojar je nekoliko postal in razbiral ble‰ãeãe luãi. Snegje bil zopet malo jenjal. Lahko je ubral, kje stoji njegovgrad; toda niso ga obhajala tista ãutila, ki milo pretresôãloveka, kateri po dolgem bivanju med tujim svetom intujimi ljudmi zopet od daleã zagleda mili domaãi kraj,svojo rojstno hi‰o, prebivali‰ãe ljubih svojih. Zapustil jebil Rojar tam Ïeno in milega otroka in zdaj je vedel, daÏena je drugemu roko dala v zakon, drugemu, in sicerhudodelcu.

In kaj je z njegovim otrokom? Bog je vedel, oãe ne.

BESeDAGRAD ROJINJE

49 

VI. GOSPODAR IN HLAPCI

Dobre pol ure od Rojinja je na samoti stala hi‰a,veãje poslopje, kakor so bila kmeãka sploh, toda

ne veliko lep‰e. Kajti samo spodnji del hi‰e, to je podla-ga, bil je zidan, drugo pa je bilo leseno. Ker je stala tikpri poglavitnem potu, imeli so lastniki krãmo in so si bilipri tem s ãasom tako opomogli, da so se oprostili vsa-kr‰ne posebne podloÏnosti gra‰ãakom, in zdanja krã-marica, Mica Trobljevka, je kaj rada poudarjala, da jesama svoja in da Ïe rajnkemu njenemu ni bilo treba niplaãevati ni tlaãaniti na Rojinju, kakor so njeni sosedjev obliÏju morali.

Luã, ki je skozi nizka okna ble‰ãala, in ravs veã glasov,ki je bil iz hi‰e sli‰ati, oznanjal je na‰ima popotnikoma,da je ‰e nekaj ljudi pri vinu. ·tefe potrka na vrata inkmalu je bila luã v veÏi videti, zapah se je odrinil in krã-mariãin odra‰ãeni sin je popotnika popra‰al, ali grestav hi‰o in ali naj konja v hlev postavi.

Ko sta neznana moÏa v hi‰o stopila in sneg s sebestresla, utihnili so moÏakarji pivci okrog omizja in gle-dali, kdo sta. Mlaj‰i jim je bil ãisto neznan, starej‰i pakje bil tako v pla‰ã zavit, da se mu ni dalo v oãi videti. In

BESeDAGRAD ROJINJE

50 

ker sta se usedla blizu kurjene peãi, kjer je bilo na poltema, niso se veã zanju brigali, ãeravno se je nekaterimdozdevalo, da mora biti le-oni v pla‰ãu veã ko navadenãlovek.

»Mrzlo je zunaj,« reãe rejena krãmarica Trobljevka,potem ko je nanesla novemu gostu in njegovemu to-vari‰u pijaãe in nekaj za veãerjo preskrbela.

»Mrzlo,« odgovori Rojar na kratko.»Debel sneg bo zapadel,« govori Ïenska dalje, ki bi

bila, zvedava in radovedna kakor vse babnice, prav radapoãasi izvedela in izpra‰ala, kdo je ta gospod, kaj hodiin kam. Zato je tudi ‰e eno le‰ãerbo priÏgala in na mizopostavila. Toda Rojar ni bil pri volji govoriti in tudi nihotel, da bi ga bila krãmarica, kateri je bil pred dobroznan, zdaj spoznala. Odrinil je torej luã na drugi konecmize in se je zopet zavil, ãeravno ni bilo mrzlo. Krãma-rica je kmalu sprevidela, da se gospod noãe podati v po-govor; zato je ‰la k drugi mizi, kjer so bili prej‰nji pivciÏe spet v Ïivem posvetovanju.

Bili so ti pivci ‰tirje moÏje in Rojar je ãude se spoznaltri hlapce iz svoje gra‰ãine. âudil se je, da so bili ravnotaki, katere je on posebno rad imel zavoljo tega, ker nisoveliko zahajali okrog; ãudil se je pa ‰e bolj, ker je videlvelike navezane cule na klopi, kar je menda pomenilo,da so sluÏbo popustili. To mu je potrdil tudi ves pogo-vor, ki so ga leti imeli.

BESeDAGRAD ROJINJE

51 

»E, saj je Bog ‰e Ïiv, pravim jaz,« govori starej‰i.»To je vse prav in res, Tone,« oglasi se drugi, »ali jaz

pravim: Bog bo Ïe eno napravil; jaz in ti in mi vsi si pamoramo zdaj tudi sami pomagati, da si sluÏbe dobo-mo.«

»Kaj bi zdaj to mislil!« reãe tretji, »zdaj pij, tebi stoji.Jutri vstanemo pa jo mahnemo kam.«

»Bog daj, da bi takega gospodarja zalotili, kakor je bilrajnik stari.«

»On je bil zmerom pameten, samo trikrat ne. Pa najmi kdo reãe, da ni taka,« pravi drugi.

»Jaz pravim, da ni res. Rojar je bil moÏ, nikoli brez-umen, zmerom pameten in dober in po‰ten. Ta golobra-da ‰leva ni vreden, da bi na gnoju leÏal, katerega Rojar-jevi konji naredé. Zmerom pameten je bil,« vpije Tone,katerega je bilo vino Ïe razgrelo.

»Trikrat ni bil pameten,« trdi oni s krikom in vikom.»Le poslu‰aj ti mene. Naprvo ni bil pameten, ko je tobabo vzel. Ona ni bila zanj, pa je proã. Drugiã je bil veãko neumen, ki si je v hi‰i gada izredil, tega Vilibalda —ko bi sem pri‰el, brÏ ga poãim za uho, ãe me prav zapró,tretjiã je bil pa ‰e najbolj neumen taãas, ko se je ubiti dalTurkom, kakor tudi Jernej pravi.«

»âe pa tako misli‰, pa dobro govori‰,« pravi Tone.»E, Bog te! Gospod Rojar poprej‰nji je bil ves drug.

Naj bi se mu bil kdo tako postavil, ko smo se mu mi da-

BESeDAGRAD ROJINJE

52 

nes, ko je hotel Jerneja udrihati, nikdar bi ne bil dana‰njiveãer takole pil tu, ko mi zdaj.«

»·leva je ‰leva!« reãe ãetrti.»Ali zakaj je ‰leva? Zakaj si ne upa niã storiti? Zato ker

mu vest pravi, da ni niã vreden. Ko bi bil danes vedel, daima on pravico na jeziku in v dejanju, bil bi Ïe drugaãena noge stopil. Tako ga je pa grizlo, ãe‰ saj bi res moralstoriti, kar Jernej pravi. Pa ‰tel je ta potuha ‰e druge reãizraven, to si Ïe mislite.«

Tako je govoril Tone in poklical ‰e en vrã vina.Tuji gospod pri mizi tik peãi je pri tem razgovoru dva

pota tako vzdihnil, da ga je krãmarica gledala in vpra‰atihotela, ali je bolen ali kaj. Ker je slonel tih ob mizi ter nine na pijaãi niti jedi veliko ‰kode storil, potrjalo jo je ‰ebolj, da mora biti bolen. Toda nadlegovati se ga ni upalain ãakala je raj‰a, da bo kaj zapovedal. Bralec lahko ra-zume, da je imel Rojar vzrok, zakaj je sedel otoÏen, po-bit in potrt.

Ganilo ga je v njegovi Ïalosti samo to, ker je videl, daje pri svojih ljudeh ‰e v dobrem spominu. Veã ko enkratga je bila volja vstati in stopiti med hlapce; ali vselej gaje neki premislek odvraãal, bodisi da je hotel veã izvede-ti popred ali da je imel vse drugaãe naãrtano, kako bodelal, ali pa da se je bal, ãe ga bodo hlapci spoznali aline, ker je bil od zadnje bolezni ‰e shuj‰an in so bili pre-veã v veri, da je mrtev.

BESeDAGRAD ROJINJE

53 

»Kje je neki Jernej tako dolgo?« pravi zopet Tone.»I‰ãe menda, pa ponoãi ne bo niã na‰el,« reãe drugi.»Saj jaz pravim, to vse je ãudno, da se tako mlado za-

leti; ali tako nevarno in grozovito vendar ‰e ni, kakor siJernej misli. Meni bi bilo tudi Ïal, ko bi se izgubilo, sajsem imel punãeta ‰e sam zares rad. Ali jaz pravim, da nimogoãe, da bi se izgubilo. Kje v kakovi hi‰i tiãi, pri ka-kem kmetu. Saj doma revici ni bilo prebiti. To so volko-vi, to niso ljudje. Tako jo gledajo, ko bi bila z materjopriberaãila.«

»Revica!« pravi krãmarica. »Meni se smili. Res ne mo-re biti otroku doma dobro, da se v takem vremenu odhi‰e spusti! Jaz ne vem, ãe ti ljudje mislijo kaj na Boga inna poslednjo sodbo ali niã.«

»To jima ‰e na misel ne pride; ti pa jaz bova na sod-bi, onadva ne, tako si menda ta potuha in hudobamisli.«

»Otroãe je bilo menda na pol Ïe iz uma,« pravi krã-marica dalje.

»Kaj bi ne bilo! Saj je malo revico ona tako pogledo-vala, kakor bi imela hude oãi, on pa ‰e gr‰e. Otrok patega vajen ni bil, dokler je bil prej‰nji gospod Rojar Ïivin zdrav doma.«

Rojar vsega tega govora v svojem zami‰ljenju ni po-slu‰al; ‰ele ko je sli‰al, da zopet njegovo ime imenujejo,povzdignil je vdrugiã glavo in poslu‰al. Toda zdajci so

BESeDAGRAD ROJINJE

54 

za‰li na druge manj vaÏne pomenke, pri katerih so po-ãasi zavrstjo po klopeh polegli in pospali tako, da je na-zadnje sam Tone ostal, ki je krãmarici zdaj to, zdaj torazkladal. Tudi vitezov spremljevalec ·tefe se je bil,utrujen od dolgega pota, zleknil po klopi. Krãmarici seje menda Ïe pozno in sveãave ‰koda zdelo, kajti opom-nila je viteza, da se lahko uleÏe, kadar hoãe, na posteljo,katero mu je bila tik peãi vkup znesla. Tudi starega hlap-ca Toneta, ki je ‰e vedno znal kaj novega povedati, niveã tako rada poslu‰ala in z veãkratnim zdehanjem ho-tela naznaniti, da sinoãi ni dosti spala in da se olje nedobó zastonj. Pa kakor se je videlo, na‰a dva gosta nistabila s krãmarico enakih misli niti zaradi spanca in nje-gove potrebe niti zastran draginje borne sveãave; kajtituji gospod je kakor vkljub zami‰ljen slonel in slonel,Tone pa je polagoma cukal kapljico iz vrãa.

»Nekdo trka,« pravi Tone, »pogledi, pogledi, to boJernej.«

Îena gre odpirat in res stopi stari Jernej v stanico. Naobrazu se mu je bralo, da je Ïalosten in potrt.

»Ni niã?« vpra‰a Tone in mu pomoli pijaãe.»Kaj bo, kaj bo, o Bog v nebesih! Otroãe bo zmrzni-

lo. Îe leto in dan nisem toliko prehodil, pa vse je bilozastonj. Kakor bi se bila v zemljo udrla,« pravi Jernej.

BESeDAGRAD ROJINJE

55 

»Bo Ïe Bog dal, da bo vse prav. NajbrÏ je na gorkemkakor mi. Saj ni Ïe brez vsega uma,« reãe mati krãmari-ca.

Vendar po‰tena Jernejeva du‰a se ni dala utolaÏiti.Ljubil je mladenko, kakor da bi bila njegov otrok. Srpoje oãi uprl na mizo in nekaj ãasa molãal. Potem pa je na-enkrat sklonil se pokonci in staro, trhlo lice je zaÏarelo.

»Za Boga!« rekel je in jezno ob mizo udaril, »ãe se bodekletu kaj zgodilo, potlej se pa morda ena pripeti, ki sene sli‰i vsak dan. In pa jaz pravim, da se bo stari gospodFrance Rojar, tudi ãe na Tur‰kem trohni, iz groba spel,ko mu bodo na onem svetu povedali, da je njegov reje-nec in Ïena vzrok, da je lastna hãi v gozdu zmrznila —v grobu se bo obrnil in bo pri‰el temu vraÏjemu Vilibal-du kosti trest.«

Zdaj je vstal tujec izza mize pri peãi. ·ele besede Jer-nejeve so mu razjasnile strahovito novost, o kateri je te-kel pomenek med ljudmi tu. Bled in stra‰en je stopilpred Jerneja in s ãudovitim glasom vpra‰al:

»Kaj pravi‰, kaj je z mojim detetom?«Jernej, Tone in krãmarica so prepla‰eni pogledali ne-

znanca.»Jezus, Marija!« zavpije Jernej, odpre usta in oãi in, ko

bi se bil strop nad njim spesnil in vrh njega zgrudil, nebi se bil mogel bolj ustra‰iti. Kajti spoznal je to lice, po-dolgasti obraz, obleko, velikansko postavo — ves njegov

BESeDAGRAD ROJINJE

56 

stari gospod je stal tukaj. Toda Jerneju ni nikdar na mi-sel pri‰lo, da bi bil ‰e Ïiv, mislil je torej zdaj, da je nanjegov poklic zares vstal vitez iz groba, da je ta njegovduh. Rojar je videl to splo‰no otrplost, spoznal je hlap-ãevo vero, zato je dejal z rahlej‰im glasom:

»Jaz sem, va‰ gospodar; niso me Turki ubili! Govori,kaj si dejal, kaj je z mojim otrokom?«

Zdaj je ‰ele zaãela Jerneju zopet kri navadno po Ïilahteãi, skoãil je on in Tone pokonci in poljubovala sta go-spodu roko. Vendar je moral Rojar ‰e enkrat vpra‰ati,preden je izvedel, kaj je z njegovo hãerko. Kakor iz umaje dirjal po izbi gor in dol in zdihoval: »O Bog, ti kaznu-je‰ me stra‰no! Zadnje upanje, ki me je vleklo domov,zadnja tolaÏba, ki me je vezala na Ïivljenje, tudi to si mivzel! Zakaj mi nisi dal umreti? Ali ni vse drugo Ïe dostistra‰no?«

Zdajci obstane. Na misel mu pride, da je v gozdu sli-‰al neki otroãji glas, katerega je njegov spremljevalecimel za krik mlade lisice. Iskra upanja ga pre‰ine, nagloogrne pla‰ã, prepa‰e meã in reãe hlapcema, naj gresta Ïnjim.

Dobro uro pozneje se vrnejo trije moÏje v krãmo. Ro-jar prinese nesvestno, na pol zmrzlo dete v naroãju. Krã-marica je bila medtem druge speãe hlapce zbudila in jimskoro neverjetno ãudovito novico povedala, da je stari

BESeDAGRAD ROJINJE

57 

gospod z Rojinja Ïiv in cel pri‰el iz vojne. Rojarja so le-ti z veseljem in vriskom sprejeli.

Rojar ni mogel do konca poslu‰ati, kar so mu potemzvesti sluÏabniki o domu pravili. âutil se je od dolgegapota, premraÏenja in bridkih sku‰enj poslednjega ãasatako polomljenega, da se ni mogel veã na nogah drÏati.

Ko je prepovedal hlapcem, da ne smejo pred jutromrazoznaniti njegove vrnitve, in ko se je prepriãal, da stakrãmarica in Jernej vse storila, kar je bilo potreba ubo-gemu otroku, kateri tudi potem, ko je malo k sebi pri‰el,ni precej spoznal oãeta — ulegel se je, Boga proseã, najbi ga ‰e vsaj nekaj ãasa ohranil bolezni, o kateri se mu jebilo po pravici bati, da se po tolikem du‰nem in teles-nem trpljenju povrne, tem bolj, ker ‰e popolnoma ni bilzdrav.

Vendar vsem prepovedim nasproti se je kakor bliskrazvedelo drugo jutro ne samo v gradu, ampak tudi povaseh in posameznih hi‰ah daleã okrog, da je prvi moÏgospe na Rojinju pri‰el nazaj.

Zvedavo so ljudje priãakovali, kaj se bo posihdob naRojinju godilo. To se ve, da ni nihãe slutil, s kako hudo-bijo je pri‰el mladi Vilibald do tega mesta, in so zatomislili, vse se bode zlahka dalo poravnati, stari bo sto-pil v svoje prej‰nje pravice, mlaj‰i pak se bode moralumakniti.

BESeDAGRAD ROJINJE

58 

VII. VESELEJ·A LETA

Kaj je France Rojar prav za prav namerjal storiti zVilibaldom in s svojo Ïeno, kadar pride na dom,

tega ne vemo za gotovo. Pravljica nam dvoje pripovedu-je; prviã pravi, da je imel namen, na stra‰en naãin ma-‰ãevati se nad svojim pobojnikom, svojo Ïeno pak naj-prvo preskusiti, ali je bila tudi ona v zvezi in zmenku zmorilcem, in potem vtakniti jo v kak samostan v vednizapor, sosebno ko je sli‰al, kako brezsrãno in neusmi-ljeno sta ravnala z nedolÏnim njegovim detetom. Pa ãepomislimo, da je vitez v vseh dejanjih, kar nam jih jepripoved ohranila, skazoval se dobrosrãnega in nikakorne ma‰ãevalnega in nekr‰ãanskega, bodemo raj‰i dru-gemu verjeli, kar ljudje pripovedujejo, namreã, da je ho-tel Vilibalda samo iz svoje hi‰e pregnati, Ïeno pa kjepreskrbeti in ji priliko dati, da bi se spokorila.

Vendar ni mu bilo treba ni tega ni onega storiti. Ko jepri‰el s svojo ‰e bolno hãerjo na Rojinje, ni na‰el nobe-nega, da bi bil ali ostro ali kr‰ãansko Ï njim postopal.Vilibald in Ïena sta bila, zaãuv‰i jima neprijetno novico,nanagloma in tiho pobrala nekaj dragocenosti in pobeg-nila. Nihãe ni vedel kam.

BESeDAGRAD ROJINJE

59 

Za prvega bi bilo morda ‰e mogoãe priti jima na sled,ko bi bil Rojar hotel kakega opraviãevanja terjati od nju;toda ni se moglo to zgoditi, tudi ko bi ga volja bila. Kajtikomaj je bil na domu, Ïe ga je vrglo zopet na posteljo.

Îe so ljudje ugibovali, da bo predkone grad Rojinje pri-‰el kmalu na tujo rodovino, ker je tudi mala Anica odtiste ãudne noãi sem zelo bolehala. Pa pri‰el je v zdra-vilstvu uãen menih in, ko je spomlad jela bliÏati se, hva-lili so Ïe Rojarjevi podloÏniki Boga, da je stari dobri gos-pod zopet na nogah. ·e pred ko oãe pak je bilo ozdrave-lo dekle, katero je v oãetovem naroãju kaj kmalu poza-bilo hude maãehe in nemilega oãima.

S ãasom so Rojarjevi sosedje in prijatelji izvedeli celodogodbo in ãrno nehvaleÏnost Vilibaldovo in so vitezapogosto obiskovali. Tako je stari ãedalje bolj pozabilgrenke svoje sku‰nje. âas in premi‰ljevanje kakor tudinjegovo dobro srce so mu dan na dan bolj ohladili srdin togoto nad sovraÏnikom. Celó hudo se mu je nekakostorilo, kadar je pomislil, da morda tista Ïena, ki je s sve-to vezjo njemu poroãena, ãeravno je morda vse zasluÏi-la, nadlogo in rev‰ãino trpi v daljnem svetu. Zato je po-zvedoval in popra‰eval za njo in Vilibaldom, toda njunsled se ni dal daleã iskati in vsa prizadeva je bila zastonj.

Preteklo je tako veã let. France Rojar po vrnitvi iz bit-ve pri Sisku ni bil veã tisti trdni, koreniti moÏ ko popred,

BESeDAGRAD ROJINJE

60 

ampak vidno se je staral. Lasje so se ãedalje bolj belili,zastavna in moãna njegova postava se je jela od leta doleta bolj skljuãevati in vedno manj ga je bilo videti.

Lahko si je tudi misliti, da ni bil v druÏbi veã tisti ve-seli moÏ ko popred, da je opustil lov in vsakr‰no zaba-vo, kakr‰no je ljubil nekdaj, in da je postal tih, zami‰ljenin resnoben starec, ki ni iskal dru‰ãine ni veselja razenenega, ki ga je imel doma, in to njegovo veselje je bilahãerka.

Anica je zrasla do lepe device. Bila je oãetu to, karnam je vsem oko, in ‰e veã. Zato pa mu je bila edinaskrb, da bi izredil iz nje krepostno, poboÏno deklico, kibi bila vredna hãi poslednjega Rojarja. Morda je kdajstarec vzdihnil sam pri sebi v kaki tihi uri, da mu Bog nisina dal, ki bi bil z njegovim premoÏenjem tudi njegovoime ohranil na svetu: toda tega ne moremo kar narav-nost reãi, gotovo je le to, da je bila Ïelja zastran Aniãi-ne prihodnosti le-ta, da bi, sama ãednostna, dobila po-‰tenega mladeniãa v zakon, ki bi ji bil po njegovi smrtiizdatna bramba in zaslomba.

Da bo zeta dobil prav lahko, to je Rojar dobro vedel.Anica je bila najlep‰e dekle v okolici in, kakor se je vide-lo, bi si bil nekateri mladeniã med kranjskimi velika‰i vsreão ‰tel, krasno Rojarjevo v zakon dobiti, morda toli-ko bolj, ker je bila edina hãi in edini otrok in je bilo zagotovo priãakovati, da bode imela za doto vse premo-

BESeDAGRAD ROJINJE

61 

Ïenje, kar ga je bilo na Rojinju. To premoÏenje sicer nibilo posebno veliko, kakor smo Ïe povedali, vendar jezlasti med manj‰imi in srednjimi plemenita‰i Rojar ve-ljal za precej bogatega. Znano je pa, da je bogastvo tistareã, katera oãetom najbolj dopada, kadar sinove Ïenijo.

Ni mu bilo treba dolgo ãakati. Pa kakor je v vsej Ro-jarjevi usodi bilo zmerom kaj nenavadnega, tako namtudi pravljica v kratkih obrisih pripoveduje, kako sta seRojar s svojim poznej‰im zetom in Anica s svojim mo-Ïem prviã po nenavadnem in ãudovitem potu seznani-la.

Obiskal je Rojar nekdaj daljne svoje sorodnike in jevzel s seboj tudi Anico. Taãas pa kraji po na‰i domovi-ni niso bili tako varni za popotne ljudi kakor dandana‰-nji. Po samijah in gozdih je bilo veliko klateÏev, ki soÏiveli samo od tega, kar so s silo vzeli drugim ljudem.Îiveli so pa taki ljudje tedaj toliko laglje, ker gosposkeniso bile nikakor tako urejene kakor dana‰nji dan. Gra-‰ãak je bil samolastni gospodar pravice in postave nasvojem zemlji‰ãu, pa dostikrat ni mogel ali ni hotel ali seni potrudil, da bi potrebil take nemirne in brezpostav-ne ljudi.

Ker je bilo ravno taãas veliko sli‰ati o razbojnikih innjihovih nadlegovanjih, vzel je bil Rojar precej‰nokrdelce oroÏenih hlapcev s seboj, sosebno ker je ‰la hãi

BESeDAGRAD ROJINJE

62 

Ï njim in jo je hotel vsakr‰ne neprijetnosti in nepotreb-nega strahu obvarovati.

Sreãno je bila pri‰la mala tropa na samoten gradiã naspodnjem Dolenjskem in po nekaterih dneh se je vraãa-la zopet nazaj.

Bilo je zveãer poletnega dne, ko so jezdili potniki sko-zi nizko hosto komaj dobre ‰tiri ure ‰e od Rojinja. »No-coj gremo do doma,« rekel je stari Rojar in je z oãetov-sko ljubeznijo utolaÏil bojazni in odsvetne opombe svo-je hãere, ki je tik njega jezdila.

âeravno se je v zahodu ‰e zadnja ble‰ãeãa proga ve-ãernega sonca ob vrhovih daljnih hribov znamovala,svetil je Ïe mesec v vsej krasoti na vzhodnem nebu, takoda so posamezni razra‰ãeni gabri in sive skale, dvigajoãese ob jarku na levo samotnega pota, kaj ãudno zasenãe-vale nekatera mesta na lahko vzvi‰enega klanca, po ka-terem so popotniki jezdili. Dva hlapca, starega Jerneja inmladega ·tefeta, katerega zdaj tudi najdemo v vitezo-vem spremstvu, bil je Rojar komaj pred dobro ãetrt uronaprej poslal, da bi doma na gradu napovedala njihovprihod in ukazala veãerjo pripraviti za trudne prihodni-ke.

»Tod bi enemu ne bilo varno v mraku hoditi,« rekel jeeden hlapcev tovari‰em.

BESeDAGRAD ROJINJE

63 

»Jaz ali ti bi brez skrbi ‰el, ker nimava niã,« odgovorioni, »pa je vendar res pripraven kraj za tiste, ki radi ãlo-veku v Ïepe pogledajo.«

Ravno so bili medtem na vrh klanca pri‰li, ko sreãa-jo spehanega kmeãkega moÏa, ki jim je ves v strahu boljkazaje kakor z jezikom pravil, da doli v dolini je ‰estroparjev udarilo na tri popotne. Na Rojarjevo povelje sohlapci hitro pognali in, ko bi trenil, zagledali so boj medveã moÏmi na sredi pota. Dva sta bila ‰e na konju, edenpak je bil Ïe s sedla padel in se je samo ‰e kleãe branildvema drugima, medtem ko sta onadva ‰tiri druge Ïekomaj odbijala. Po kriku in klicu na pomaganje so spo-znali hlapci svoja tovari‰a Jerneja in ·tefeta. Roparji,videv‰i nove sovraÏnike, so se naglo umaknili in, ko jeRojar s svojimi na mesto pri‰el, videl je, da je tretji medborilci mladeniã kakih tri in dvajset let, kateremu se jeÏe po vnanjem opravku poznalo, da je iz vi‰jega stanu.Imel je nekoliko razbito glavo, vendar je s ·tefetovo pri-pomoãjo ‰e pri‰el na konja in je ginjen zahvaljeval seRojarju in sosebno dvema hlapcema za pomaganje rav-no o pravem ãasu. Bil je to Peter Koren, sin precej ime-nitnega gra‰ãaka v deÏeli, in je z veseljem sprejel Rojar-jevo ponudbo, naj gre za to noã na Rojinje Ï njimi.

Jerneju je tudi malo kri tekla iz rane prek ãela; vendarse ni zmenil za to in ãudno je bilo, da je bil nekaj v misli

BESeDAGRAD ROJINJE

64 

vtopljen ter da ni po svoji navadi hotel praviti, kako seje branil in kako je mahal.

Precej pak, ko se je Rojar zmenil nekoliko s tujcem,poklical je gospoda na stran in je skrivnostno dejal,obrisav‰i si kri z lica:

»Gospod, kaj menite, koga sem videl med temi hud-niki? Kdo me je mahnil po ãelu, kaj mislite?«

»Kri ti teãe!« dejal je Rojar, ki je starca posebno radimel in je ‰ele zdaj zapazil Jernejevo rano. »ObveÏi senajprvo.«

»O, niã ne dé, malo je prasnil, drugega niã; vsi ti ljudjeso zaniã; pa kaj pravite, kdo je bil?«

»Kako bi to vedel! Ali si morda ti katerega poznal?«»Poznal sem ga, poznal in tudi vi bi ga bili spoznali,

ãeravno je raztrgan in star videti in suh in grd. Pa jaz ganisem ‰e zgre‰il. Bil je — Vilibald.«

Rojar je ostrmel. âudno ga je presunilo. On med ro-parji?

»Ti si se motil,« odgovori hlapcu.»Motil? Ne, ne, jaz imam res stare oãi, gospod, pa do-

bre. Komaj dvajset stopinj sva bila proã, ko so padli nadonega gospoda tukaj in, precej ko sva zagnala krik in seje ta ãlovek proti meni spustil, zazdelo se mi je, da semga Ïe videl. Ves on je. Vselej je bil bojeã in neroden voroÏju in ‰e zdaj je tak; zato se je mene lotil, najstarej-‰ega, ãe‰ ta bo Ïe ‰el. Ko je roko vzdignil, tedaj sem se

BESeDAGRAD ROJINJE

65 

jaz toliko odmaknil, da ni konj v jamo stopil, in taãa‰ gaje malo mesec obsijal in ‰e zdaj mi je pred oãmi, precejsem ga spoznal. Da, Vilibald je, Vilibald! Jaz bi mu bil Ïeutrnil eno, da bi jo bil pomnil do sodnega dne; ali z me-noj je proã, nisem veã trideset let star.«

Rojar je nekaj ãasa molãal. Torej tako daleã je pri‰el taãlovek, mislil si je.

Nekdaj je bil njegov ljubljenec, niãesar mu ni manjka-lo; dasiravno brez star‰ev, na‰el je bil vendar v njemdrugega oãeta in vsak ãlovek je priãakoval iz tega tihe-ga mladeniãa najbolj‰ega moÏa v vsakem obziru. Kakose paã more ãlovek zmotiti v svojih razsodkih! Ravnotisti mladeniã, ãigar telesni lepoti se je vsakdo ãudil,kdor je pri‰el na Rojinje, o ãigar prihodnosti je moglo ledobro ugibati se, ravno tisti je bil zdaj med izvrÏki vse-ga ljudstva, tisti, ki ga je on in, kdor ga je poznal, ljubil,bil je zdaj sovra‰tvo in mrÏnja vsakemu po‰tenjaku.Tako se raz‰irja hudobija od stopinje do stopinje inteÏko se je vrniti ãloveku zopet na pravo pot, potem koje je Ïe tolikanj zgre‰il, da je ne najde zlahka veã.

»Torej meni‰, da si ga dobro poznal?« povzame ‰e en-krat Rojar.

»Saj vam pravim,« reãe Jernej; »zakaj, ãeravno je vesdrugaãen na Ïivotu in obliãju, imam vendar ves njegovobraz tako v glavo vtisnjen, da bi vse zastavil na svojobesedo, da ni bil nihãe kakor on.«

BESeDAGRAD ROJINJE

66 

»Le tiho bodi,« pravi Rojar, »ne pravi nikomur tega.«»O, ne bojte se, nisem babji! Zato sem vam povedal

na tihem. Pa ãe se bo tod okrog kaj klatil, bodo ga tudidrugi spoznali in videli boste, da bo kmalu vsem ljudemna jezikih,« reãe Jernej.

Rojar je potem poãakal Petra Korena, ki se je bil med-tem Ïe precej seznanil z gospico Anico, kateri je novatovari‰ija hitro prepodila prej‰nji strah.

Ker se je skazalo, da je bila mladeniãeva rana vendarhuj‰a, kakor je sam mislil, ostal je na gradu dalje ãasa,kakor je bil za prvega namenjen.

Prikupil se je v tem ãasu staremu gospodarju in hãe-ri njegovi tako, da je prvi rad poslu‰al ga, ko je pri od-hodu bojeãe popra‰al, ali bi mu hotel dati hãer v zakon.Ker je ãez nekaj dni tudi oãe Korenov pri‰el na Rojinjein ponovil sinovo pro‰njo, privolil je vitez z veseljem vzvezo in svatov‰ãina je bila doloãena na prihodnjo po-mlad. Preden je pa sneg zapadel in skopnel, dogodili stese ‰e dve reãi, katerih bralcu ne smemo zamolãati, kernam razjasnjujete poslednjo usodo nekaterih ljudi, kismo jih bralcu Ïe poprej pred oãi postavili.

BESeDAGRAD ROJINJE

67 

VIII. ZASLUÎENA KAZEN

Prerokovanje starega Jerneja, da se bo kmalu raz-vedelo, kdo je med tatovi in razbojniki, uresniãilo

se je kaj naglo. Ta in oni je videl Vilibalda v tem okrajuin je to reã kakor nesli‰ano in neuãakano novico pravilod soseda do soseda. Veã predrznih napadov je pripra-vilo prebivalce po okroÏju v strah, tako da so si Rojar indrugi gra‰ãaki okrog na vso moã prizadevali, nemirneÏev roke dobiti. Tega sicer niso mogli, vendar njihovo pri-zadevanje je vsaj toliko dobrega obrodilo, da so razboj-niki iz kraja izginili in se vi‰e pomaknili. Lahko se damisliti, kako je bilo Rojarju teÏko pri srcu, ko je za go-tovo vedel, da se nahaja med temi ljudmi eden njegoverodovine.

Kmalu so povedali, da so se ti razbojniki prikazali bli-zu Vi‰nje gore, majhnega mesteca pet ur pod Ljubljano.Îe veã strahovitih umorov so ljudje na‰tevali, zraven padejali: »Vi‰njanje imajo vislice in hude roke; vsake stvarije pa enkrat konec.«

Vemo, da bralec ni ‰e pozabil drobnega priletnegamoÏiãka, ârtka, lovca in malega kupãevalca od Kolpe, kije, kakor je sam rad povedal, nekdaj Rojarju s svojo

BESeDAGRAD ROJINJE

68 

zdravilno umetnostjo tako uspe‰no na noge pomagal.Ker je Ïe veã let v na‰i povesti poteklo, kar svojega po-‰tenjaka nismo sreãali, utegnil bi morda kdo vpra‰ati,kaj je Ï njim. Ali ‰e Ïivi, lisiãja du‰a? Na to mu odgovo-rimo, da ‰e, in glej, ravno na potu proti gorenji strani gasreãamo. Spremenil se ni dosti, samo lice se mu je ‰ebolj zgubanãilo in lasjé so mu skoro popolnoma beli po-stali. Ali svojega veselja, s culo na rami po svetu hoditiin barantati, ni popustil, ãeravno je vãasi toÏil, da ganoge zapu‰ãajo in da niso veã tako lahke ko »njega dni«.Rojar je bil precej po svojem prihodu na grad odloãilnjegovim sosedom drvarjevim lepo zemlji‰ãe pod gra-dom in precej so se bili tja gor preselili. Iz hvaleÏnosti doârtka je bil gospod tudi njemu ponudil koão in lep koszemlje, ali ârtek je pomislil, da na stare dni se ne bo do-bro z zemljo ukvarjati in da bo ‰e zmerom najbolj vesel,ãe ostane na svojem starem domu, ãe ribe, vidre, lisicein polhe lovi in vãasih po boÏjem svetu roma, zato ni niãvzel od Rojarja; samo to si je izgovoril, da se sme ogla-siti, kadar mimo hodi. Tudi to pot se je bil oglasil prisvojih prijateljih, zadovoljni in sreãni drvarjevi druÏini,in na gradu in prav dobro se mu je godilo.

Pri‰el je bil ârtek v mraku do mesta Vi‰nje gore. Pamestjanje, Ïe od nekdaj malo bolj o‰abni ko navadniljudje, niso mu bili niã po volji, ker niso hoteli niã kupo-vati od njega. Zato jim pa tudi na‰ moÏec ni bil poseb-

BESeDAGRAD ROJINJE

69 

no prijatelj ter celo ni hotel v Vi‰nji gori prenoãiti, ãe-ravno je bil star Vi‰njan tako prijazen, da ga je opomnil,naj nikar ne hodi v pómraku in sam ãez hosto in klanecStehán, ki se na severni strani vi‰njanskega mesta vzdi-guje in je zavoljo svoje samotnosti in obra‰ãenih hrib-cev potniku neljub, Ïe kar Slovenec hodi ãezenj.

ârtek je na to opombo nameÏiknil, z ramo pomajal,pomislil pak rekel: »Veste, vi oãanec vi‰enjski, kdo imamoje Ïivljenje in moj denar v rokah? Bog! âe on ãe, pazgubim oboje, ali naj bom v Vi‰nji gori ali pa v hosti. JazÏe petdeset let hodim, pa me ni ‰e noben razbojnikustavil in ‰e zdaj sem cel.«

Po tem ãudnem odgovoru jo je mahnil navzgor popoglavitnem potu proti Stehánu. Po potu pak je vendarzaãel premi‰ljati, da, ko bi mu kdo bore iz Ïepa pobral,da bi potem ne bilo sosebno zdravo po tujih potih klav-zati, zato je skrben potisnil mo‰njiãek — ne v golenico,ker je moÏ bos hodil, ampak — pod kuãmo.

Na vrhu klanca, kjer zdaj na Pe‰ãénjaku stoji veã koãob veliki cesti, bila je v tedanjem ârtkovem ãasu ena sa-ma krãma, za pe‰ce in tovornike, kajti taãas ni bila deÏe-la prepreÏena z gladkimi cestami in voznikov ni bilotako ko dana‰nji dan. Tukaj je na‰ moÏec ‰e enkrat pre-udaril, ali bi ostal ali bi ‰el ãez klanec. Noge mu niso bile‰e ãisto niã pe‰ljive, noã je bila tudi svetla in sklenil jemahniti jo naprej. Pa komaj je pri‰el do tistih vzvi‰enih

BESeDAGRAD ROJINJE

70 

jarkov na klancu, ki ‰e dandanes pri veliki cesti stojé inkjer ljudje kaÏejo: tukaj so bile vislice, tu so Vi‰njanjesvoje hudodelnike obe‰ali — tam so ârtku tako lasjevstajali, tak strah ga je ob‰el, ko je v meseãini videl dvagola kola navpik in enega poãez, da je nemudoma obrnilse nazaj v krãmo.

Tam je pri pijaãi na‰el samo dva ãloveka, ki sta imelasvoje pogovore in sta se mu posebno odurna zdela.Eden je bil ‰e mlad in nekaj bolje opravljen, pa ko mu jeârtek po po‰teni stari navadi piti ponujal, ni pil, samonjegovo culo je gledal. »Ko bi bil ti kak potepuh,« mislilje ârtek, »oni zraven tebe pa tvoj brat! Prav tak je koleviãnik pri Kri‰ãevem kriÏu.«

Odkazal je krãmar na‰emu potovalcu leÏi‰ãe v senu.ârtek se je zaril in zakopal in brÏ zaspal. Culo in kuãmos svojim pohlevnim premoÏenjem pak je pod glavo del.Ni dolgo dremal, ko prideta tudi ona dva pivca iz hi‰espat. Ne ve se, ali sta bila tako pijana ali je bil ârtek restako v mrvi zarit, da ga nista videla; pogovarjala sta semed seboj, kakor bi bila sama.

»Meni‰, da ima kaj?« rekel je mlaj‰i.»Ima, ima!« odgovori starej‰i, katerega je bil ârtek le-

viãniku pod Kri‰ãevim kriÏem primeril. »Jaz sem dedcaÏe videl, nekaj prodaja pa skop je, kolikor toliko dobo-va. Vsaj tega se ne bo‰ bal, prime‰ ga za tisti suhi vrat,stresne‰ in po njem je ko po vrabulji.«

BESeDAGRAD ROJINJE

71 

ârtku je vroãe prihajalo. âeravno je bil Ïe star, davitiga vendar ni bilo volja dati se. Prijel je za noÏ, ki mu jetiãal ob bedru, in si je mislil: »Hvala Bogu, da me ‰e ni-mata.«

»Saj za kaj veãjega nisi res zaniã, zato ker si od gospo-skih ljudi. Ondan nas je bilo veliko vkup, lahko bi bili nagrad Rojinje udarili, pa si ti vse skazil.«

Drugi je nekaj odgovarjal; ali ârtek je bil Ïe tolikogluh, da ni sli‰al vsega daljnjega pomenka, zato ga nipovedal pozneje nikdar in tako ga tudi pravljica ni ohra-nila. Z velikim veseljem pak je zasli‰al kmalu, da sta hu-da grozilca zaãela debelo smrãati. Polagoma in kaj skrb-no se je moÏ izkopal iz mrve in je po vseh ‰tirih lezelproti lestvi. Ker mu je ‰umelo pod rokami in nogami,moral je vsak tretji bibolez postati in na u‰esa vleãi, ãega onadva nista zaãutila. Sreãno je dotipal lestvo in napol pogumnej‰i je hitel kobaliti z odra dol. Lestva je bilastara in, dasiravno je bil na‰ ârtek prav lahkega Ïivota,hotela je vendar nesreãa, da se je Ïe spodnji klin hre‰ãéulomil, ko je ârtek s svojo boso nogo nanj stopil. Na‰um planeta speãa dva pokonci in ârtek se tako prestra-‰i, da izgubi svojo culo in kapo z mo‰njiãkom, kateri jevse njegovo zdanje premoÏenje hranil. Pa bil je zdaj podlopo od zdolaj in onadva gori, torej na bolj‰em. Zato sene pomi‰lja in ne oprezova dolgo ãasa, ampak misli: dabi te, tudi staro Ïivljenje je zame in ‰e za koga veã vred-

BESeDAGRAD ROJINJE

72 

no ko tri mo‰nje; udere jo na cesto in navzdol proti Vi‰-nji gori. Kakor je pozneje ·tefetu pravil, ni si ‰e sam ni-kdar zaupal, da bi bil na stara leta tako urnih nog, kakorse je taãas skazalo. Ker je mislil, da sta mu ona dva po-tepina morda precej za petami, tekel je nepretrgomado mesta.

Po sreãi je na‰el tu v Ïupanovi hi‰i ‰e luã in je potrkal.Taãasni mestni Ïupan, dolg moÏ velike veljave, dal je naârtkovo sporoãilo, da sta v krãmi »na vrhu« dva razboj-nika, brÏ veliko krdelo moÏakov, vsakovrstno oroÏenih,na noge sklicati in je ‰e ârtku obljubil, da bo svojo culoin kapo nazaj dobil, ako moÏje ulové te prekanjene hu-dodelce, ki jih je bil ves sodni zbor z vi‰enjskim gospo-dom gra‰ãakom vred Ïe davno za vislice namenil.

ârtek sicer ni hotel iti z lovci, pa uãakal je, preden jebilo dve uri, to sreão, da so pripeljali razbojnika ukle-njena in povezana v mesto ter da so mu prinesli njegovopremoÏenje nazaj, kar je ârtka ‰e posebno veselilo, zla-sti ker bi se mu bilo sicer vse Ïivljenje po stari iz pol‰jihkoÏic se‰iti kuãmi toÏilo, ko bi mu bila v pogubo pri‰la.

·e dana‰nji dan stari hvalijo tiste ãase, ko je ‰la karnaglo glava za glavo in ko sodba ni trpela leto in dan.Tako tudi taãas niso dolgo zapirali hudodelca. Znano jebilo po vsej okolici, da je bilo Ïe veã ljudi umorjenih inobropanih v klancu Stehanu za Vi‰njo goro, in sodnikiso znali ujeta dva klateÏa kaj hitro pripraviti do tega, da

BESeDAGRAD ROJINJE

73 

sta izpovedala, kdo in kaj sta in koliko hudobij sta Ïepoãela. Zato se niso dolgo obotavljali, ampak kmalu seje sodba stekla, da bosta v stra‰en zgled vsem po‰tenimin nepo‰tenim ljudem na vi‰njanskih vislicah vrhu klan-ca obe‰ena.

Eden teh dveh pa je pred smrtjo ‰e povedal reãi, ka-tere moramo bralcu ob kratkem ponoviti.

Ko ga je sodnik vpra‰al za ime, imenoval se je sam Vi-libald Polut. Vdal se je, da je nekdaj malo ãasa s hudo-delstvom bil dosegel gospodarstvo in zakon na Rojinju,da je na nepriãakovano poroãilo o Rojarjevi vrnitvi izpe-ljal njegovo in svojo Ïeno v Ljubljano, da pa tam skritkmalu ni imel od ãesa Ïiveti, da se je v siro‰ãini vednotoÏeãe Ïene naveliãal ter jo naposled najveãji rev‰ãinipopustil. Kje je zdaj, kaj dela in ali ‰e Ïivi, tega ni vedel.On sam je potem, ker je Ïiveti moral, delati ne znal, pro-siti ne hotel, za‰el k dru‰ãini, v kateri smo ga na‰li. Ka-zal je pred poslednjim ãasom nekaj spokornosti, toda neveliko, in nikakor ni hotel, da bi bil Rojarja pred smrtjoprosil za odpu‰ãanje.

Malo dni pozneje je na hribu pri Stehanu tik pota nagrozovitih tramih viselo mrtvo Vilibaldovo truplo in starmenih iz bliÏnjega klo‰tra, ki je oba obsojenca na smrtpripravljal, govoril je zbrani mnoÏici in kazal, kako lah-ko postane ãlovek, slika in prilika boÏja po du‰i, v eni uri

BESeDAGRAD ROJINJE

74 

podoben peklenskemu duhu, kako se potem hudobijaod stopinje do stopinje nara‰ãa.

Pa noãemo se dalje ustavljati pri tako neprijaznih do-godkih; vrnimo se raj‰i v grad Rojinje, morda nas tamãaka kaj veselega.

BESeDAGRAD ROJINJE

75 

IX. KONEC

Zima, ki se je dvema ãlovekoma posebno dolga zde-la, potekla je vendarle in priprave za svatov‰ãino so

se bile na Rojinju Ïe priãele. Nevesta Anica je bila nena-vadno tiha, pa videlo se ji je z lica, da je sreãna in vese-lega srca.

Kadar je stari Rojar videl veselega dekliãa, kako ra-dostno je priãakovala znamenitega dne, razbistrilo semu je oko in nehote se je domislil svojih mladostnih let,ko je pred seboj videl samo lépo, zeleno prihodnost, kosi je sanjal sreãno, neskaljeno Ïivljenje. Ali koliko brid-kih ur mu je prineslo to Ïivljenje, koliko razloãka je bilomed resnico, ki jo je videl za seboj, in upanjem, ki ga jenekdaj zidal! Tako so se mu vesele misli strinjale z otoÏ-nimi.

·e bolj pa ga je potrlo, kadar se je domislil sramotnesmrti svojega nekdanjega rejenca, ki je nekdaj pod nje-govo streho prebival, njegovo ljubezen uÏival in celonjemu v rodu bil. Zdelo se mu je, da je s tem on osra-moãen in njegova po‰tena hi‰a, da sta osramoãena nje-gova hãi in zet. Nikdar ni sicer govoril niti z domaãiminiti z drugimi, pa mislil je toliko veã sam. Dalje je pre-

BESeDAGRAD ROJINJE

76 

udarjal Vilibaldovo izpovedanje o njegovi Ïeni; ugibalje, kje je zdaj, da morda ona ‰e pri Ïivljenju tudi skruninjegovo ime ali pa da se za svoje pregrehe v nadlogi inubo‰tvu strahovito pokori. In vendar je bila ona njemuzaroãena, bila je tista Ïena, ki jo je ljubil, kateri je bil pre-greho Ïe davno odpustil!

Hãi je sicer videla, da je oãetu nekaj teÏkega na srcu,pa kaj, tega ni mogla popolnoma razumeti. Stregla muje z vso otroãjo skrbljivostjo in prijaznostjo, ali ni ji bilomogoãe dobrega starca za dalje ãasa razveseliti.

Bilo je dan pred svatov‰ãino. Sonce se je nagibalo zagoro. V gradu je vse vrelo in ‰umelo. Nevesti je bilo ne-kaj od veselja in priãakovanja, nekaj pa iz ãudnih ãutil,ki vsakega ãloveka presunijo, kadar stoji na prelazu vdrug za vse Ïivljenje doloãen stan, kaj tesno pri srcu. Dabi se torej tega sitnega stanja iznebila in da bi ji ãas po-tekel, napoti se v dolino proti vasici.

Precej pod hribom, na katerem je stal grad, bilo jeprecej ob‰irno poslopje z njivami in vrtom za hi‰o, ka-tero je bil Rojar dal novo priseljenemu drvarju od Kol-pe in njegovi druÏini, na‰im starim znancem. Grajskahãi je posebno rada imela ljudi, kateri so ji oãeta smrtioteli, kakor je sam rad pravil. Dostikrat je sedela pri tejdruÏini, ti pa so jo, pozabiv‰i razloãbe stanu, imeli zaljubega domaãega gosta.

BESeDAGRAD ROJINJE

77 

Tudi to popoldne se Anica tjakaj napoti. Pa komaj pri-de v dolino, zagleda tik pota raztrgano beraãico. Bila jedolga Ïenska, ne ravno stara, ali suha do kosti in bledako smrt. Sedela je na jarku, v rokah drÏala palico in zdajpa zdaj globoko sapo vase potegovala. Dekle ji ponudidar, beraãica povzdigne oãi, srpo in odurno gleda dekli-co, pa ne stegne roke, da bi prejela ponujeno, niti nereãe besede. Anico nekako ãudno spreleti, poloÏi darprednjo in hitro odide proti hi‰i. Bilo jo je tuje beraãiceskoro strah.

Komaj ‰tirideset stopinj je gospica storila in bila jepred hi‰o svojih preprostih prijateljev. Vsa druÏina, sta-ri, zdaj Ïe beloglavi oãe, mati in hãi Reza, katera je bilaÏe iz let prve mladosti, sedela je pri veãernem delu nazeleni travi in klopci pred durmi. Zagledav‰i grajskohãer, pozdravljali so jo vsi trije v enem glasu ter obenempopra‰evali, kaj ·tefe, ki je bil v grajski sluÏbi, poãne inkdaj dol pride, in vo‰ãili so gospici, novi nevesti, lepo,stanovitno sreão s prihodnjim gospodom. Zardela je go-spica ter se ljudem zahvalila, potem pa zasuknila govorna druge reãi in opomnila beraãice, ki jo je na poti takoostra‰ila.

»Saj se od tukaj vidi, glejte, ‰e zdaj tam pri mejniku najarku ãepi! Îe od srede popoldne jo vidim. Zmerom imaoãi v grad obrnjene,« pravi stari grajski pristavnik, prej‰-nji drvar od Kolpe.

BESeDAGRAD ROJINJE

78 

»Mora biti iz uma ali pa bolna,« reãe mati.»Ali pa niã vredna, reci,« pristavi stari.»Mar greste tja k njej popra‰at, kaj ji je?« vpra‰a Ani-

ca, kateri se je tuja beraãica smilila, ãeravno je je bilo ne-kako groza pred njo, da sama ni vedela zakaj.

»O, le pustimo jo ãepeti, ljuba gospica! Ko se bozmraãilo, bo sama pri‰la, ako ji ni Bog pameti vzel. âe jepa nora, ne moremo ji niã pomagati in ji najveãjo do-broto storimo, ako jo pri miru pustimo,« pravi oãe.

Pogovarjali so se potem ‰e druge reãi. Ko je mrak na-stopil, odpravila se je Anica zopet gor v grad; ker pa vidi,da beraãica ‰e tam ãepi, bilo jo je strah sami iti mimonje, ker je za trdno menila, da mora nora biti. Spremil joje torej stari pristavnik blizu do grada.

Nazaj grede ni veã na‰el beraãice pri stezi, ampak,pri‰ev‰i domov, jo vidi na veÏnem pragu svoje hi‰e se-deti.

»Kaj bi radi, Ïenska?« vpra‰a jo drvarjeva Ïena.»Da bi se kam ulegla, zelo sem trudna,« odgovori tuj-

ka s slabim glasom.»Kako je to, da ste trudni, saj ste cel dan skoraj sedeli?

Ali ste bolni?« pravi hi‰ni gospodar.Beraãica odkima, da ni bolna; pa na obrazu, glasu in

vsem Ïivotu je bilo videti, da je bolna. Gospodinja ji jehotela brÏ v hi‰i postlati, pa moÏ njen je bil previden inje svoji Ïenici na uho po‰epnil: »Kaj si neumna? Vsa raz-

BESeDAGRAD ROJINJE

79 

capana je; ‰e kaj Ïivali in mrãesa bi utegnila v hi‰o za-nesti. Mrzlo ni na slami v lopi in, da je ne bo zeblo, dáse ji gorke veãerje in odeje.«

In ker je imel stari moÏ ‰e to slabost, da je tudi praz-ne reãi malo veroval kakor taãas ljudje skoro sploh in ‰edandana‰nji dan nekateri neumneÏi, dostavil je tudi:

»Bog ve, jaz ne, ãe nima Ïenska ‰e kakih drugih muh.Da ni nora, to se vidi. Morda zna veã ko mi vsi in bi nam‰e kaj naredila, ãe v hi‰i spi. Kdo vé, ali je res tako slabot-na, ko mi s svojimi neuãenimi oãmi vidimo.«

Tako je bilo doloãeno in beraãica je ‰la v lopo na sla-mo spat. Pa gospodar, ki jo je spremljal, ta je videl, dakomaj komaj ‰e noge prestavlja. Ko ji zanese potemReza veãerje, ni je mogla veã pouÏiti in vse tri hi‰ne ljudije jelo skrbeti, da ne bi Ïenska na smrt zbolela v njihovihi‰i.

Vse je pospalo.Pes je okrog polnoãi jel stra‰no lajati okrog hi‰e.Gospodar se zbudi in, ker se mu je psov nemir zdel

zelo nenavaden, vstal je, priÏgal svetilnico in ‰el ven.Sli‰al je stok in jeãanje iz lope, kjer je beraãica leÏala,

sicer pa okoli in okoli hi‰e ni bilo niã. Pogleda k Ïenskiter se prestra‰i, ko jo najde vso plavo v obraz. Oãi so seji bile vidno udrle in kakor iz stekla so se ãudno premi-kale sem in tja.

BESeDAGRAD ROJINJE

80 

»Za boÏjo voljo, umrla bo!« pravi starec in teãe klicathãere in Ïene.

Ko pridete ‰e te dve blizu, bila je bolnica mirnej‰a,mislili so, da ji bo odleglo. âudno je pogledala tri predseboj stojeãe osebe, pokazala na zlati prstan, ki ji je bilna desnici, in velela, da ga izroãe Rojarju; potem je po-prosila duhovna. Duhovni gospod ‰e v noãi pridejo in jospovejo.

Precej potem pak je otrpnila in, preden je Reza pri-nesla mrtva‰ko sveãico in molek za roÏenkranec, zaãe-la je tujka — umirati.

Navsezgodaj je drugo jutro v cerkvici pod gradom tikvasi zapel mrtva‰ki zvon. Goste, ki so bili na Rojinju pri-pravljeni na svatovanje, kakor tudi kmeãke ljudi, vse jeta glas osupnil, kajti vsak je mislil le veselo zvonjenje nata dan sli‰ati.

Pri‰el je stari pristavnik v grad, pa ne samo svojegasina ·tefeta obiskat in priprav za pirovanje gledat, res-nega lica je vpra‰al po starem gospodu in je temu skriv-nostno naznanil, da je v njegovi hi‰i neka Ïenska umr-la, ki je smrtno uro imenovala ‰e njegovo ime.

Precej potem je odjezdil Rojar naglo s starcem na nje-gov dom.

Stopiv‰i v hi‰o, kjer je Ïe mrtva leÏala in kjer je bilonekaj Ïenic okrog nje, pogledal je prstan, katerega mu jeReza dala, rek‰i, da ga je beraãica imela in rekla njemu

BESeDAGRAD ROJINJE

81 

dati: bil je njegov prstan. Vsa barva je zginila Rojarju zlica. Migne, naj ljudje odidejo. Odgrne s tresoão se rokoprt z mrtvega obliãja — in — spozna v tem ko‰ãenemobrazu ostanke in obrise — svoje nekdanje lepe Ïene.

Kolena se starcu po‰ibijo, pade na tla in on, ki odotroãjih let ni solze poznal, zjokal se je pri tem pogleduna ves glas; debele solze so se udirale po velem licu naprsi, katere so skusile toliko grenkobe na svetu.

Svatov‰ãina je bila odloÏena za veã tednov.Gostje, ki so pri‰li na pirovanje, imeli so zdaj pogre-

bovati. Bil je torej po Rojarjevi naredbi veliãasten po-greb, katerega se pa sam zavoljo bolehnosti ni udeleÏil.

* * *Nekaj mesecev potem je bila poroka. Na gradu Rojinjuje bil odsihdob nov gospodar, s katerim pa so bili slu-Ïabniki in podloÏniki v okolici ravno tako zadovoljni kopopred s Francem Rojarjem.

Ta poslednji pa ni dolgo gledal sreãe svoje hãere. Zad-nji Ïalostni dogodki so ga bili tolikanj potlaãili, da se jenaglo in vidno od dne do dne bolj bliÏal grobu. Predenje doãakal, da bi mu bil prvi vnuk rojen, preselil se jetjakaj, kjer ãloveka ne teÏé nobene skrbi in zadrege veã,kjer kraljuje veãni mir in veãna resnica.

Anica je s Petrom Korenom dolgo let Ïivela v sreãi inzadovoljnosti; in kadar je s svojimi otroki govorila, pe-

BESeDAGRAD ROJINJE

82 

ljala jih je rada dol v dolino na tihi grob rajnkega, potempak se je rada glasila v grajski pristavi, kjer so po ·tefe-tovi Ïenitvi prebivali tudi sreãni ljudje in med njimi stariârtek, ki se je bil k starim prijateljem naselil, ko ga nogeveã niso hotele nositi po svetu, popustiv‰i svoje lisice invidre in ribe ob Kolpi; ta jim je veliko pravil o Rojarju insvojih lastnih sku‰njah po slovenski deÏeli.

BESeDAGRAD ROJINJE

83 

www.omnibus/beseda

ISBN 91-7301-306-4