Josip Stritar Dunajski soneti - Cloverleaf-mall · 2012. 10. 17. · brez tebe, v zbor nihãe se ne prikrade; vse vidi‰ tí, niã ni ti nemogoãe. Oblast od Drave tvoja je do Soãe,

BESeDADUNAJSKI SONETI

1

Josip Stritar

Dunajskisoneti

BESeDAE L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDA

Josip StritarDUNAJSKI SONETI

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-108-8

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3

I

Ne bo ‰e konca? Zdaj mi je zadosti,do vrha jeza mi je prikipela.Quos ego! da bi vse vas grom in strela!Posluh, jaz eno hoãem vam zagosti.

O da imel bi ãlovek roki prosti!Gorjaãa bi okrog u‰es vam pela;doklej, drhtal ti ãrna, bo‰ norela?Dovolj je sleparije in norosti.

Sramota, sveta jeza me pretresa;Slovenci smo potrpeÏljivi osli,ne pride se prehitro nam do mésa.

A zdaj poãivajo naj drugi posli,zagosti ãem v kosmata vam u‰esa,potem razbijem vam ob glave gosli.


4

II

âlovekov Sin je bil paã du‰a zlata;on kriÏ za nas je vzel na svete rame;todà ko skrunila mu boÏje hramemenjavcev, kupcev je drhal nosata,

in kar jih sploh Ïivi o krvi brata —srd, sveta jeza v prsih se mu vname,biã v svojo blago, krotko roko vzame,in zdajci, glej, preozka so jim vrata!

Oj pridi, re‰enik, drhal razpodinesveto nam, ki se redí in pase,a ljudstvo po pu‰ãavi laãno vodi.

Kaj bo trpelo to vse veãne ãase?Gorjé, ubogi narod je na ‰kodi,po vrhu pa ‰e svet mu krohota se!


5

III

Vsak svoje zakrament ima kreposti:ta mnoÏi milost, ta nam vliva nove,zakonske moÏu laj‰a ta okove,ta zopet ma‰niku pomaga v posti.

Drugod je sedem jih ljudem zadosti,pri nas ‰e osmi, nove je osnove,ki »sveto poprváãenje« se zove;obilost v njem prejema se modrosti.

Oj blagor njemu, ki je med prvake,ki v bratov‰ãino je sprejet izbrano,med strice, zete, kume te in svake!

Kakor bi trenil, vse je njemu znano,omite v hipu vse so mu napake,preskrbljen z du‰no je, telesno hrano.


6

IV

Vse zna prvak, umé in ve, kar hoãe;poet besedne korenine puka,na plesu, odru z gracijo se suka,komedijant s koturnom nam klopoãe.

Na glavo poloÏe roke mu Oãe,in Platon je Andrej, in Kant je Luka;kaj truda treba njemu je in uka,ko je prvak, vse njemu je mogoãe!

Apostoli moÏje so bili prosti,dokler jih sveti Duh ne predrugaãi;po tem pa vsega vedeli so dosti.

Ti v glavo uãenosti si ne tlaãi;obilost podeli se ti modrosti,v Ljubljano pojdi ter se — poprvaãi.


7

V

Oj ljudstvo ti slovensko, zlata vredno,po‰teno, umno, kakr‰nih je malo;kako si tem sleparjem v roke palo,ki te v pogubo vodijo dosledno?

Pred svetom sramoté, grdé te vednoin ti za vse jim to ‰e daje‰ hvalo;s ãastjo poprej si se imenovalo,zdaj si ne upa‰ v druÏbo veã sosedno.

Kako ti z blagom tvojim gospodarita zarod, samopriden in nesramen,ki prid le in dobiãek mu je mari!

Ti prosi‰ kruha — on ti daje kamen;kaj ti ‰e dosti dolgo ne slepari?Bog te odre‰i tega zlega — amen!


8

VI

»Nauãni slovnik« hoãete izdatikakr‰ne drugi imajo narodi;prvaki, kaj se vam po glavi blodi?Od strehe hi‰o jamete zidati?

Kedó ga hoãe izmed vas pisati?Pomagali si bodete s prevodi;a moje ni, kar sosed mi posodi,na svojih nogah moÏ posku‰aj stati.

Drugod nikjer ne bere ma‰ cerkovnik,pri nas pa mora vse narobe biti,tako da se nam smeje sam Germovnik.

Veliko mora sam se prej uãiti,kdor hoãe pisati »nauãni slovnik«;oj slavni vi slovenski Abderiti!


9

VII

Ab Jove! — S tabo záãnem, sveti »Oãe!«Sè strehe vrabec nam na tla ne padebrez tebe, v zbor nihãe se ne prikrade;vse vidi‰ tí, niã ni ti nemogoãe.

Oblast od Drave tvoja je do Soãe,v té stavijo Slovenci svoje nade;ti milosti deli‰ jim, ti »nagrade«,do tebe vsak po‰ilja pro‰nje vroãe.

Ti nam grmi‰, ti dela‰ deÏ in jasno,ti pi‰e‰ véliko in malo »pratko«;Slovenija te moli enoglasno.

Kar hoãe‰, vse se ti izteãe gladko,ãetudi vãasi zdi se nam poãasno;ãe‰ãeno tvoje nam ime presladko!


10

VIII

Tí jeze bog si, nisi bog ljubezni;gorjé mu, kdor v nemilost tvojo pade,ker pozabiti nima‰ ti navade,ti ma‰ãevanja bog, neskonãno jezni!

Stra‰ní ukazi tvoji so Ïelezni;ti v strahu stare vse ima‰ in mlade,in du‰e verne molijo ti rade:V nevolji svoji tí nas ne pogrezni!

Zaãetek vse modrosti je »bojazen«;otrokom ‰iba poje novo ma‰o,zato si mladim malo ti prijazen.

Izvoljenim le hrani‰ sladko ka‰o;a kogar vdari roke tvoje kazen,zapre‰ telesno mu in du‰no pa‰o!


11

IX

»Sinú« pu‰ãica tretja naj zadene.Ti, ki ime ti je italijanskoin v Ïilah sókrvco ima‰ germansko,kaj tebe je prineslo med Slovene?

Med Nemci nisi na‰el svoje cene,zato blago vse svoje pravdoznanskoprenesel sem v deÏelo si slovansko,ãe‰ dete veseli se zlate pene.

Neumen nisi, to se mora reãi;oh, le predobro si Slovence sodil,ti zna‰ oãitno »veã ko hru‰ke peãi«!

Prej z blagom si okrog po hi‰ah hodil,zdaj jeli vsi samí so k tebi teãi;kako ‰e dolgo bo‰ za nos jih vodil!


12

X

»Zet«, tudi tí si na kurulskem stoli!Kedor otrok je »priden«, vse doseÏe;ti mirno prvakuje‰ brezi teÏe,zboruje‰, kakor da sedel bi v ‰oli.

Ne vbri‰e‰ se, ãe se ti ne dovoli,v besedne ti ne vriva‰ se tepeÏe;ãe ti jezika »Oãe« ne razveÏe,molãé sedi‰, ne ‰epeta‰ nikoli.

Roãico kvi‰ku pomoli‰, uãenãek,ko hoãe‰ ven ter tiho gre‰ iz klópi,izvoljeni oãetov ti rejenãek!

Oãetu hvalo poj in Ïenski jopi;pokonci mo‰ko nosi svoj grebenãekter vsako leto v vi‰ji razred stopi!


13

XI

Tí med slovenske ‰tet si literate,ker v knjigi nas uãi‰, kakó se kuha,pekó se pi‰ãeta, solí se juha,kakó se razne me‰ajo solate.

Ti zna‰ najbolje peãi karbonate,ni ãudo, ako nisi brez napuha,okusa tebi treba ni in duha,da le jedila ga imajo zate.

Visoke misli svoje in globokein vzore, ki rodé se v tvoji glavi,zavil si nam v pastete svoje roke.

Ne bom zabavljal; pater, oh, peccavi,kaj dé, da nam le dela‰ dobre cmoke,ãe cmok si sam, ki se teÏkó prebavi!


14

Xll

Bog plati Vam nauke literarne,v podlistku razloÏene mi »Naroda«,kaj je novela, kdaj je pesem oda,in veã modrosti take suhoparne.

Kazali poti meni ste nevarne;Va‰ nauk, upam, ni mi bil brez ploda;privrela z njim na mlin mi spet je vodater zavrtila kamene nemarne.

Lepó sem pesem hotel Vam zapetiza hvalo, ki iz srca mi izvira;zdaj vidim, prave nisem znal zadeti.

Kar rekel sem, vse pesem ta podíra,konãano skoraj kam je tréba ‰teti?Ne vem, je oda ali je — satira!


15

XIII

»Dolina solzna«, ãe mi ni po godi,naj grem iz nje, velevate mi, spe‰no!Tak svet mi dajete — To je pregre‰no,oj, Vi kristjan poboÏni, sram Vas bodi!

»Dolina solzna« — sama cerkev soditako — in Vam, gospod, se zdi to sme‰no?sveta gorjé tajite neutesno,ki vsi pod njim zdihujejo narodi!

Vam dobro se godí — lepó, jaz tudipotrebne ravno ne pogre‰am hrane;kaj dé, ãe drug se poleg naju trudi!

Kragulja, ki ãlove‰tvu kljuje rane,gospod profesor — ne bodite húdi —ne preÏenéjo »‰alice« neslane!


16

XIV

Oj uãenik slovenskega jezika,kako ti lepa je naloga dana!Mladina, za vse lépo, blago vÏgana,oãeta naj te ljubi in vodnika.

A ãe nikogar tvoj poduk ne mika,ãe uãenost je tvoja vsa neslana,mladini pusta, neprebavna hrana;tedaj ti nisi vzor nam uãenika.

Kdor vedno »ribo« le in »raka« sklanja,temné skrivnosti jorove razklada,komur je slovnica vrhunec znanja,

Abuna Soliman je Iliada,on od sloven‰ãine mladost odganja,mladost, ki nam tolaÏba je in nada!


17

XV

Vrtí, spreminja ãas se brez prestanka!Prej ãasa, novcev bilo je izguba,zdaj rodoljubje pase rodoljuba;skrbi za svoje, kakor mati, stranka.

Temù se gro‰na v zakon dá me‰ãanka,tam onemu je »sinekura« ljuba;in tega uda narodnega »kluba«ravnatelja izvoli nova »banka«.

Ko vrÏe vlada kako jim »koncesijo«,huj, zbirajo okoli nje se kavketer tiho v lepi zloÏnosti delé si jo!

In ljudstvo, kake ima‰ ti opravke?Ti strada‰, moli‰, hodi‰ za procesijo,ti vpije‰: Slava! —ter plaãuje‰ davke!


18

XVI

Kedor je rodoljub, ne ker je »moda«,ãrtí prepire prazne in razpore,storiti iz srca Ïelí, kar more,v razvoj in sreão dragega naroda;

a zraven sveta mu je luã, svoboda,gojí visoke v prsih, jasne vzore,pogled mu ãez domaãe sega gore:Kam ták naj ide? vpra‰am vas, gospôda!

Dve stranki ímate sedaj v Ljubljani —ker tretja noãe se ‰e prav roditi —ni mesta mu na tej, ne oni strani .

Tam narod svoj bi moral zatajiti,a k vam svobodoljubje njemu brani;teÏkó ãloveku je Slovencu biti!


19

XVII

Hinavstvo, zavijanje, lumparija,prekanjenost lisiãja, zvitost kaãe,politika se zdé vam vse zvijaãe;klin s klinom, z lumpom lump naj se pobija!

Kriví naj se pravica in zavija;po‰tenost, plemenítost so igraãe!Obrekovanje, laÏ, ãe ni drugaãe —dovoljena je vsaka grdobija.

Slabó ne more dobrega roditi,noã z dnevom, laÏ z resnico se ne druÏi;kaj moglo bi iz take zveze priti?

Pred ma‰o ma‰nik ne brazdá po luÏi;po‰tenemu je rodoljubu biti,svet bodi sam, kdor sveti stvari sluÏi!


20

XVIII

Pisatelji slovenski, ãasnikarji!Kako surovi ste, neotesani;bosí, nevmiti in nepoãesani,po govoru, vedenju ste drvarji!

S peresi ne, vi pi‰ete z loparji!âe v mislih ste, v jeziku telebani,vi ménite, da pravi ste Slovani;kje plemenítost v va‰em je slovarji?

V psovanju svojem stra‰no ste zgovorni;z »nemãurji«, »mavtarji«, »liberaluhi«nam pridno bogatite jezik vborni.

A kakor goba ste v humorju suhi,v salonu, kakor v coklah kmet, okorni;za vso lepoto slépi ste in glúhi.


21

XIX

»Bori‰ se vedno ti samo s prvaki,vse nanje tvoje letajo pu‰ãice,le njih napake vidi‰ in krivice;glej, kaki so nem‰kutarji!« — »Enaki!«

»Zakaj ne maha‰ njih?« — »Prijatelj, ãaki!Lepó po vrsti vse! — Najprej resnicepri sebi mi i‰ãímo in pravice;samí najpréj bodimo po‰tenjaki!

Ti Schreyi, Schafferji in kar gospôdeenake je, kaj meni ti? — Sramotoko v na‰i krvi ãutim, ta me bôde.

Napako tujo vidim paã in zmoto,a iz domaãe dvakrat veã je ‰kode;ta peãe me, ta vnema mi togoto!«


22

XX

Pu‰ãice proÏil z lahkega sem lokav prva‰ko neprijazno mi krdélo;lahkó jih nekaj je mimo letelo,preveã se v jezi mi je tresla roka.

Zdaj molãi, jeza! — Îalost mi globokav prijazne svojcev vrste vodi strelo;potrebno, vidim, vendar bridko delo!Kaj ãem? — Ljubezen pokori otroka.

Ne, strel ne bodem streljal! — Morebitikrivico, nehote, komu bi storil,hudó bi bilo mi koga Ïaliti.

Iz srca bodem v srce jim govoril;o da bi mogel z upom se te‰íti,da izmed vseh en sam se je spokoril.


23

XXI

Ko toÏil sem o Ïalostni usodideÏele na‰e, ki jo síni plenijo,najbolj‰i síni, kakor sami menijo —mí vemo, da je jih samopa‰nost vodi —

te‰ili so me znanci: » Miren bodi!Glej nado na‰o, mlado glej Slovenijo;bodoãnost njena je, visoko ceni jo!Re‰ítev pride nam po mladem rodi.

Ta zarod pojde, z njim njegovi zbori,nesramnost z njim in samopridnost pade;z njim vsi domaãi minejo razpori.

Krmilo pride v ãile roke mlade,nové moãí, visoki, blagi vzori« — —O kjé ste, sladke moje srãne nade!


24

XXII

»Kje mlada je Slovenija, oj kje je?Popotniku, prijatelj, mi naznani!Priromal sem iz daljne, tuje strani,da srce se domá pri njej ogreje.

Kje so moÏje, za vzvi‰ene ideje,za dom, ãlove‰tvo in resnico vÏgani?« —»Slovenija! — Tu ena je v Ljubljani!A mlada? — Ne! — Ideje?« — MoÏ se smeje!

Odgovorílo se mi je dvoúmno,ko v Maribor ubil sem pri »Narodi«;»Primorec« rajni gledal me je sumno.

»Tu ali tam odgovor jasen ‰kodi!«Novín ‰ãipánje vseh je nepogumno;kam, vraga, naj ‰e ãlovek vpra‰at hodi?


25

XXIII

»MoÏjé, zakaj sedímo tu pokojno?Pred nami laÏ ‰opiri se, krivica,nesramnost ne zagrinja dnevu lica,grdob krdelo ‰iri se nebrojno!

In ti, zastavo dvigni nam trobojno,oroÏje svetlo suãe naj desnica;dom kliãe nas, svoboda in resnica,naprej, in zmaga venãa sveto vojno! —

Kakó? Kaj vidim? — Nikdo se ne gane?SovraÏno plá‰i vas, moÏje, krdelo?Preveã moãí nasproti vam je zbrane?

Boríli se ne boste za deÏelo?Za svojo mater strá‰ijo vas rane? —Naprej, pa naj si sam razbijem ãelo!«


26

XXIV

Ko je na Dunaju — oj du‰a blaga!Kakó Ïè vsem, kar je lepó, se strinja;kakó prvake iz srcá preklinja!âloveka ne bojí se tu ne vraga.

Nad vse resnica sveta mu je draga,nikoli misli on ne izpreminja;po‰tena vsaka njega je stopinja,nobena izku‰njava ga ne zmaga.

Odide — mine leto — Ïe se skisa;moÏ druge vere, drugega je dúha,po‰tene ni besede veã ne spisa.

Vrté se misli mu okrog trebuha,prijatelj gnilega je »kompromisa«,na narodnem drevesu veja suha.


27

XXV

Slovenija, deÏela ti uboÏna,neimeniten krajãek si Evrope,a literatov ima‰ cele kôpe;ti v pisariji silno si premoÏna.

Vseh vrst pisavcev druÏba tu je mnoÏna:tu Goethe, tu Shakespeare je, Dante, Lope,Cervantes, Heine, Swift, Jean Paul in Pope;posvetna so peresa in poboÏna!

Premogel ni teÏave ‰e slovní‰ke,napoti moÏ Ïe pe‰ se k Hipokreni,popi‰e iz Ljubljane pot do ·i‰ke.

Ta »Servus-Petelinãka« posloveni,»dopis« v predale po‰lje ta novi‰ke:pisatelj je — in lovor je poceni!


28

XXVI

âe k suknji »gumb« priveÏem si za silo,ne ‰tejem se za to ‰e med krojaãe,ki suknje, pla‰ãe delajo in hlaãe,zakaj? — Saj jih je Ïe tako obilo!

Kedór staknil pri nas je »bilo« z »milo«enkrat po sreãi, od veselja skaãe;vrstí se med parnáske postopaãein teto imenuje pevsko vilo!

Otroci smo si hi‰ice gradili,za kratek ãas, ne na ogled ne v rabo;ãe kdo pri‰el je, Ïe smo jih razbili.

Igrati z rimami, ni ravno slabo;kar spi‰e‰, kaÏi, ãitaj svoji »mili«,potem zakuri peã — in mir bo s tabo.


29

XXVII

Komur je Gracija se nasmejala,vse sme; postavi se lahkó na glavo,poreden, grób je — vse mu vpije »bravo!«,vse prístoji, resnoba mu in ‰ala.

Beseda drzna — njemu prav je pala!Igrá z jezikom, zvija ga ‰egavo,vsi elegantno mu slavé pisavo;kar on poãnè — gotova mu je hvala.

Andrejãkov JoÏe, s ‰kornjami ãez ramo,mehur za pasom ãez pisarsko poljekoraka‰ pe‰, ponuja‰ svojo »kramo«!

Za mizo pri kozarcu dobre voljeposlu‰amo te radi — eno sámo,tobak tvoj, JoÏe, ne di‰í najbolje!


30

XXVIII

Gospod, despót slovenskega jezika!Pred nami ti, za tabo mi korakamo;po trnju, ãez krtíne pót pretakamo,pre‰ernega nam Bog je dal vodníka!

Porednost tvoja z nami je velika:zdaj skoãi‰ brez potrebe, mi vsi skakamo;ko se ti ljubi, sede‰, — zopet ãakamo;pokor‰ãina ovãic te silno mika.

Od truda in od Ïeje skoraj sahnemo,kakor pod kapom pot nam s ãela kapa;postoj en ãas, da malo se oddahnemo!

âastiti druÏbi vsej uhaja sapa;poãakaj, da si grlo malo splahnemo —jaz steÏka ‰e dohajam Haderlapa!


31

XXIX

Slovensko zgodovino literarnouãi‰; iz tebe naj modrost zajemamladina ter navdu‰enje si vnema,ki ne vgasí Ïivljenje ga viharno.

Uãenje tvoje stra‰no je nemarno:»Pre‰erna pesnik ta — in ta posnemaKoseskega. « — Prekrasna res sistema!Kaj hoãe‰ s to modrostjo suhoparno?

»Pre‰ernoviã je, kdor ljubezen peva;ljubezen dalje, ãut je subjektiven:med subjektivne ergo naj se deva!

Kedor ne ljubi — ta je objektiven!« —To dan na dan mladini se premleva;nam zdi se nauk ta stra‰nó — naiven!


32

XXX

Tí hoãe‰ zabavljáti mi, sirota?Ti, srakoper, ki ‰e za stáro skaka?Med perjem ‰e cvetè ti »mi‰ja dlaka«,perut dolgosti nima ‰e Ïivota!

Potrebna ti je gnezda ‰e gorkota,prezgodaj si iz njega palo, spaka.âe usuje deÏ se nate iz oblaka,perut bi starke bila ti dobrota!

Prehitro nje popustil si zavetje.Ko repka ti za palca pol poganja,Ïe ãivkanje se tvoje zdi ti petje.

Tvoj kljunãek ni ‰e vajen prav zobanja,in vendar jezno — sme‰no mi poãetje!V mé, kosa trdokljuna, se zaganja!


33

XXXI

V zelenju pi‰em »dunajske sonete«.Îe cveti jablanam se obletevajo,marjetice, zlatice razcvetevajoin roÏe so uÏe na pol razpete.

Veselje v krilu je narave svete:metulj se ziblje, sladko ptice pevajo;stvarí vse radost svojo razodevajo,v preblaÏeni ljubezni mladi vnete.

In jaz? — Ko cvetje, petje me obdaja,ko ljubi vse, kaj hoãem jaz poãeti?Srd, jeza, ãutim,v prsih se mi taja.

Prvak naj pride, hoãem ga objeti!Velíka moã cvetoãega je maja.Mirújte, zabavljivi zdaj »soneti«!


34

XXXII

»Na vse strani mahati brez ozira,pu‰ãice, s ãrnim Ïolãem napojene,v moÏe proÏíti ãislane, po‰tene:tó veselí ga— strast mu je satira.«

Oj ne! — Miru Ïeljan sem, ne prepira,zavist ne vodi in sovra‰tvo mene;ãastil bi rad, ljubiti strast me Ïene,v moÏá se radostno oko mi upira.

Kjer morem, jaz spo‰tujem rad visoko;pokaÏite med sabo mi junaka,odkrijem se, priklonim mu globoko.

PokaÏite med sabo mi — Deáka —oh, radosten moÏu poljubim roko,in oda bo potem mi pesem vsaka.


35

XXXIII

Dopisi mi po‰iljajo se gosti,nevoljni, da med mojimi sonetinajslab‰i tebi merjen je, deveti,ker v srce nisem prav te znal zabosti.

Velé mi, ãe imam kaj mozga v kosti,da mi od konca delo je zaãeti,svoj proÏni lok ‰e enkrat mi napeti,kleãéplaz, v te, da bode ti zadosti!

Ko vse na‰tel bi, kar jih vem, historije:kák »narodni molítvar« trdovratniv katoli‰kem je dru‰tvu, kak‰en v zboru je,

kák v »klubu« on in v druÏbi je privatniin kákov‰env ãitalniãnem prostoru je:»zaprl bi sapo« zgagi tej zagatni!


36

XXXIV

Hinavca, pismouka, farizejaãe boÏji sin ni mogel sam trpeti,kako bi jaz ga mogel rad imeti,jaz, na ãlove‰tva deblu ‰ibka veja?

Ljubezen me navdaja najgorkejado vseh ljudi, kar jih Ïiví na sveti,ne morem za hinavca se ogreti,naj sili me zapoved najostreja.

Soneti moji, menim, dosti príãajo:s prvaki nisem bogve kaj priljuden;njih grehe in sleparstvo pridno bíãajo.

A jaz jih biãati ne bodem truden,dokler slepíti se ne navelíãajo;nad vse pa mi hinavec je ostuden!


37

XXXV

Posebne so kreposti ‰kapulirja,ki, ãujem, nosi‰ ga na golem vrati,ti najpoboÏnej‰i med advokati!Kar svetega je svéta, k tebi dirja.

Vse tercijalke z Vodmata do Mirjabosé do tebe romajo po blati;ãe drug noben, ti more‰ pomagati,samo — ne brez petiãnega mehirja.

Sancta simplicitas! — Tí iz poboÏnosti,smejé se, kuje‰ trde rumenjake,sram ni, poklekar, te v debelokoÏnosti!

Drugje ti prílike ne najde‰ take;da z Bogom si in vragom v lepi zloÏnosti,za tó, poboÏnik, ‰el si med prvake!


38

XXXVI

Lepó ãemrljem v gorkem je poletju:obilo pa‰e jim po polju, v resi je,povsod cvetó medene jim koncesije;brenãeã letévajo okrog po cvetju.

ObnoÏje, strd, zelego v prizadetjumnoÏé si v enem, vzeti ne dadé si je;s strupenim Ïelom, ki jim zad v telesi je,boré se hrabro v máhovem zavetju.

A ko jesen je, o kako medlevajo!Od dne do dne bolj redki siromakiÏivot z Ïivotom zmrzli si ogrevajo.

Srtínci, ostrozbadni prej junaki,zamolklo zdaj, otoÏno pobrenãevajo. —Kaj pravite podobi tej, prvaki?


39

XXXVII

Oj vi politiki visoki, slavni!Kakó izborno posel svoj umejete!V sklepávanju na prsih gombe ‰tejete:Pojmò — ne pójmo — pójmo v zbor drÏavni!

V Beã silna moã vas vleãe starodavni,modró tam klop ‰irokoplatni grejete;zakaj, to veste vi, a nam se smejete,ker mislimo, da dedci ste veljavni.

Modrost, moÏje, globoka va‰a taka je:Dragó je vse, drag ÏiveÏ, draga mrva,teÏavno zdaj Ïivljenje siromaka je.

PrisluÏka treba je za sol, za drva,ker geslo pravo pravega prvaka je:»Za vero, carja, dom« — a ta je prva!


40

XXXVIII

Ni sram, prvaki, stra‰ne vas uboÏnosti?Vi, ki samí se stavite najvi‰e,povejte mi, kedo iz va‰e hi‰ezasvetil nam se je v posebni zmoÏnosti?

In vendar ímate dovolj priloÏnosti;poskusi eden naj, do danes ní ‰e:po‰teno pesem, v prozi naj kaj spi‰e;ne kaÏite se vedno v bosonoÏnosti;

Iz svojega nam dajte kaj peresa,kaj takega, da bode sad kreposti;do zdaj ‰e nismo videli niãesa:

ni dela, kjer potreba je modrosti;ni verza, ki ne Ïalil bi u‰esa,ni spisa strokovnja‰ke uãenosti!


41

XXXIX

Bolezen nova, grdo oportunstvo!Moãvir, ki Ïe topi‰ nam v kali nade,ki v te zagazil je Sloven do brade:kako naj ti po na‰e reãem? — Kljunstvo!

Tí paznoúho zajãje trepetunstvo!Beseda krepka ti iz ust ne pade,predeva‰ sklepe, kakor maãka mlade;prekleto ti vsestransko omahunstvo!

»Ta stvar je lepa, dobra res v principi,a zdaj ne gre, neugodne so razmere;to je grdó, a dobro v tem je hipi.« —

Prvaki, sploh moÏaki stare vere,v tej novi vedi Ïe ste prototipi,dognani strokovnjaki polne mere.


42

XL

Srce mi krvaví, plamtí mi jeza;v fevdalstvo, hlapãevstvo in zagorjanstvovklenili nam po‰teno ste slovanstvo;neãastna druÏba mi, ostudna zveza!

Da vedno delj okrog po svetu sezato Ïalostno o nas, Slovanih, znanstvo,storilo va‰e je neotesanstvo,ki nas v sramoto vedno bolj pogreza.

Svet ãuje naj moj glas: Mi nismo taki!SovraÏniki ideje nismo nove,svobodomorci, hlapci in mraãnjaki!

Kedo je kriv, da svet tako nas zove?Oj ti, moj rod slovanski, blagi, jaki!Razbíj sramotne skoraj Ïe okove!


43

XLI

Prijazni, oj prvaki, niste meni,prizadejal sem mnogo vam preglavice,na téme zbral nekoliko Ïerjavice;od jeze, sli‰im, bíli ste zeleni!

Sonete moje hvali svet po‰teni;dajalí so prijetne vam »zastavice«,v druÏini in v âitalnici zabavice;zdaj ma‰ãevanju ãas je zaÏeleni!

Izpoved mojo ãujte: Jaz svobodiiz srca vdan sem — mirno poslu‰ajte!V politiki po‰tenje mene vodi;

temo sovraÏim — kamen pobirajte!za mir gorim in spravo med narodi;Slovenec liberalen sem — metájte!


44

XLII

Saj ãuti‰ sama Ïe, prva‰ka stranka,stebri da tvoje se majó oblasti;ti ve‰, da skoraj ima vse razpasti;kedáj, ne zdi se teÏka mi uganka.

Kar si stvarila, nima niã obstanka,niã noãe veã ti vzhajati in rasti;vsak dan si manj‰a — kdo te ima v ãasti?Veã ne pomore ti nobena »banka«.

Nekoliko se ãasa gospodariz laÏjo, zvijaãami in sleparijo;nazadnje vsak laÏnik se sam pokvari.

Otroci pen se zlatih veselijo,odrasli ãlovek vmiãe se prevari:torej zapri Ïe svojo »kramarijo!«


45

XLIII

Nerodovitna, kakor tla na Krasi,Slovenija je na‰a mati skopa,pritlíkav rod po njej, neslaven stopa;kje moÏ kàj vreden zdaj se nam oglasi?

Nekdaj so, bratje, bili drugi ãasi:Pre‰erna smo imeli, Zoisa, âopa,Kopitarja poznala je Evropa;‰e pomnijo jih starci sivolasi.

Iz srca mater svojo so ljubili,preblage du‰e, za vse lepo vÏgane,brez prida sebi, zanjo se trudíli!

Na slab‰e vedno svet se preobraãa;kdor zdaj pri nas za dom z mezincem gane,molí Ïe roko, da se trud mu plaãa.


46

XLIV

Ví hoãete mi biti kristijani? Ne strinja s kristijanstvom se prva‰tvo:ljubezen Krist uãil je — vi sovra‰tvo;on luã je ljubil — vi temì ste vdani.

Kroták, usmiljen on — vi ste tirani;bogastvo ljubite — on siroma‰tvo;sovraÏil laÏ je — vam je laÏ juna‰tvo;po kteri ste podobni vi mu strani?

Preganjan bil je on — a vi preganjate;oznanjal mir je — boj vi med narodi;hinavstvo je ãrtíl — vi se mu klanjate.

Fanatiki ste vi — on milo sodi;on kriÏ je nosil — vi se nanj naslanjate:o pojte iz sveti‰ãa, sram vas bodi!


47

XLV

Materialnost, neozdravna kuga!âe krivo mi skrbnó oko ne sodi.na mladem tudi Ïe se kaÏe‰ rodi;mladina bila nekedaj je druga!

Ko mislim to, srce mi tare tuga;pomoãka jaz ne vidim taki ‰kodi;za upom zrem, ki plava mi po vodi;prvak, poglej, to tvoja je zasluga!

Vse ‰e bi pretrpela domovina,kar je gre‰ílo se; to je najhuje,ãe upanja ne kaÏe veã mladina.

Plevel raz‰irjen teÏko se izruje,ne zmaga plemenita ga rastlina; —gorje mu, kdor mladino pohuj‰uje!


48

XLVI

Molãanje lepo res je, modro delo,ki misli: kar ne peãe te, ne gási!z njim ãlovek sitnosti ne nakopá si,celo koristi svoje bo imelo.

A vendar, bratje, meni bi se zdelomolãali smo dovolj — pri‰li so ãasi,da jasna, krepka se beseda zglasi,ki reãe: To je ãrno, to je belo!

Da vse nam gre narobe, kaj je krivo?Povedati je treba to med brati:molãanje na‰e prepotrpeÏljivo.

âas je, da Ïe prestanemo miÏati;pomislite, vam príporoãam Ïivo:tuj greh na grehe drugih je molãáti.


49

XLVII

Ker, kakor vi, pobijam jaz prvake,ne mislite, da sem na va‰i strani!Po‰tenje mi hoditi z vami brani;vesel pomoãi, druÏbe nisem take.

Brezvestne stranke ‰ibam jaz napake,a materi zvestost srce mi hrani;vi tuji domovini ste udani,torej loãimo skoraj Ïe korake!

In vi, soneti, po deÏeli ídite;ãe vas prvak preklinja, to ne ‰kodi;saj vi mu tudi mnogokaj izpridite,

le prestavljaãek milosten vam bodi!Nikomur se podobni mi ne vidite,ko v stra‰nem nem‰kem gledam vas prevodi!


50

ISBN 91-7301-108-8

www.omnibus.se/beseda

Documents

Josip Stritar Dunajski soneti - Cloverleaf-mall · 2012. 10. 17. · brez tebe, v zbor nihãe se ne prikrade; vse vidi‰ tí, niã ni ti nemogoãe. Oblast od Drave tvoja je do Soãe,