UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

JUGOVZHODNA EVROPA V KONCEPTU IN METODAH INTERNACIONALIZACIJE GORENJA

Ljubljana, julij 2007 JURE KARAS

IZJAVA Študent JURE KARAS izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom dr. MARKA JAKLIČA in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh. V Ljubljani, dne 27. 7. 2007 Podpis:

KAZALO 1. UVOD..............................................................................................................................1 2. INTERNACIONALIZACIJA POSLOVANJA ..........................................................2

2.1. POJEM, POMEN IN MOTIVI ZA INTERNACIONALIZACIJO .....................................2 2.2. MODELI INTERNACIONALIZACIJE ..............................................................................4

2.2.1. Dunningova eklektična teorija ......................................................................................4 2.2.2. Model procesa internacionalizacije...............................................................................6 2.2.3. Mrežni pristop ...............................................................................................................6 2.2.4. Trifazni ali 3P model internacionalizacije ....................................................................7

2.3. NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE .................................................................................9

2.3.1. Opredelitev in splošne značilnosti neposrednih tujih investicij ....................................9 2.3.2. Motivacijski dejavniki neposrednih tujih investicij ....................................................10

3. TRGI JUGOVZHODNE EVROPE ...........................................................................11

3.1. SPLOŠNE ZNAČILNOSTI DRŽAV JUGOVZHODNE EVROPE .................................12

3.1.1. Trendi neposrednih tujih investicij v države Jugovzhodne Evrope ............................13 3.2. INVESTICIJSKA KLIMA V DRŽAVAH JUGOVZHODNE EVROPE .........................14

3.2.1. Ovire za pritok neposrednih tujih investicij na področje Jugovzhodne Evrope..........15 3.3. SLOVENSKE NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V DRŽAVAH JUGOVZHODNE EVROPE..............................................................................................19

3.3.1. Gospodarsko sodelovanje Slovenije z državami Jugovzhodne Evrope ......................20 3.3.2. Motivi in ovire za slovenske neposredne tuje investicije na področje držav Jugovzhodne Evrope ...................................................................................................21

4. PRIMER PODJETJA GORENJE D.D. ....................................................................23

4.1. ZGODOVINA PODJETJA GORENJE .............................................................................24 4.2. PROFIL PODJETJA GORENJE .......................................................................................25 4.3. INDUSTRIJA BELE TEHNIKE V EVROPI ....................................................................27

4.3.1. Opis panoge gospodinjskih aparatov...........................................................................27 4.3.2. Podjetja v panogi in mesto Gorenja med njimi ...........................................................29 4.3.3. Razmere in trendi na trgu gospodinjskih aparatov......................................................30

4.4. INTERNACIONALIZACIJA DEJAVNOSTI PODJETJA GORENJE............................ 31 4.5. MESTO JUGOVZHODNE EVROPE V STRATEGIJI INTERNACIONALIZACIJE GORENJA ......................................................................................................................... 34

4.5.1. Izhodna internacionalizacija Gorenja na področje Jugovzhodne Evrope ................... 34 4.5.2. Motivi za delovanje Gorenja na trgih Jugovzhodne Evrope....................................... 36 4.5.3. Ovire za delovanje Gorenja na trgih Jugovzhodne Evrope......................................... 36 4.5.4. Konkurenčne prednosti Gorenja na trgih Jugovzhodne Evrope ................................. 37 4.5.5. Primera neposrednih tujih investicij Gorenja v državah Jugovzhodne Evrope .......... 38

5. SKLEP.......................................................................................................................... 39 LITERATURA ................................................................................................................ 41 VIRI .................................................................................................................................. 43

KAZALO TABEL: Tabela 1: Vrednost izbranih indikatorjev NTI in mednarodne proizvodnje med leti 1982 in 2005 (v mia USD) ..............................................................................................4 Tabela 2: Osnovni makroekonomski kazalci v letu 2005 ............................................................12 Tabela 3: Skupna količina NTI na področje JVE med leti 1993 in 2002 (v mio USD)...............13 Tabela 4: Pritok NTI v regijo JVE med leti 1993 in 2003 (v mio USD) .....................................14 Tabela 5: Tranzicijski indikatorji - 1. faza tranzicije ..................................................................15 Tabela 6: Delež privatnega sektorja v BDP v letih 1995 in 2004 (v %) ......................................17 Tabela 7: Tranzicijski indikatorji - 2. faza tranzicije ...................................................................18 Tabela 8: Skupna količina slovenskih NTI v regijo JVE (v mio EUR) .......................................20 Tabela 9: Realizacija prodaje Gorenja v regiji JVE med leti 1993 in 2003 (v mio EUR) ...........35 KAZALO SLIK: Slika 1: Struktura prodaje Skupine Gorenje po divizijah leta 2005 (v %) ...................................26 Slika 2: Tržni deleži skupin gospodinjskih aparatov na evropskem trgu leta 2003 (v %) ...........27 Slika 3: Tržni deleži proizvajalcev bele tehnike v Evropi leta 2004 (v %) ..................................29

SLOVAR KRATIC

BDP bruto domači proizvod

BIH Bosna in Hercegovina

CEFTA Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini Central European Free Trade Agreement

EBRD Evropska banka za obnovo in razvoj European Bank for Reconstruction and Development

EU Evropska unija European Union

EUR evro Euro

IMF Svetovni denarni sklad International Monetary Fund

JVE Jugovzhodna Evropa

MNP multinacionalno podjetje

MZG Ministrstvo za gospodarstvo

NTI neposredne tuje investicije

OECD Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj Organisation for Economic Co-operation and Development

SČG Srbija in Črna gora

SFRJ Socialistična federativna republika Jugoslavija

SVE Srednja in Vzhodna Evropa

USD ameriški dolar United States Dollar

ZRJ Zvezna republika Jugoslavija

1

1. UVOD Trend internacionalizacije poslovanja je eden od megatrendov sedanjosti, kar je posledica sprememb v strukturi trgov, tehnološkega napredka, hitrih sprememb poslovnega okolja, rastočega pomena multilateralnega reguliranja mednarodnih ekonomskih odnosov itd. Za majhna gospodarstva, kot je slovensko, je internacionalizacija poslovanja tudi nujen pogoj za izkoriščanje ekonomij obsega, ki so eden dejavnikov povečevanja konkurenčnosti. Torej, če hočejo slovenska podjetja v pogojih globalizacije preživeti in se razvijati znotraj Evropske unije (EU) in širše, so prisiljena svoje poslovanje razširiti preko meja matične države. Procesi globalizacije in članstvo Slovenije v EU utemeljujejo nujnost internacionalizacije poslovanja slovenskih podjetij. Neposredne tuje investicije (NTI), kot ena izmed najkompleksnejših oblik internacionalizacije v zadnjih 15-20 letih, kažejo izrazit trend rasti. Uspešna izvedba NTI zahteva od podjetij investitorjev veliko znanja, informacij in finančnih sredstev, učinki pa so vidni predvsem na dolgi rok. Takšna oblika mednarodnega poslovanja je značilna predvsem za podjetja, ki imajo dobro strategijo poslovanja, NTI pa jim v povprečju prinašajo boljše rezultate, kot podjetjem, ki NTI nimajo. Tudi slovenska podjetja vse več investirajo v tujini. Do sedaj je bilo največ slovenskih NTI usmerjenih na bližnje trge Jugovzhodne Evrope (JVE) oz. bivše Jugoslavije, ki jih podjetja dobro poznajo. Cilj diplomskega dela je na primeru podjetja Gorenje, kot enega prvih in največjih slovenskih multinacionalnih podjetij, prikazati strategijo povečanja tržnega deleža na področju JVE preko procesa internacionalizacije poslovanja. Študija primera se osredotoča predvsem na najzahtevnejšo obliko internacionalizacije, t.j. izhodne NTI na področje JVE. V diplomskem delu bom testiral naslednji dve hipotezi:

1. Gorenje se je odločilo za izhodne NTI na področje JVE predvsem z namenom pridobiti status lokalnega proizvajalca in s tem ponovno osvojiti trge JVE ter preko njih prodreti na trge Vzhodne Evrope, kot so ruski in ukrajinski trg. Ob tem države JVE omogočajo tudi stroškovno učinkovito proizvodnjo.

2. Gorenje se je odločilo za internacionalizacijo preko NTI na področje JVE tudi zato, ker

ima zaradi zgodovinskih vezi in dobrega poznavanja te regije, tam konkurenčne prednosti.

Gornji hipotezi bom testiral z analizo relevantnih teoretičnih in empiričnih raziskav, s podrobno analizo javno dostopnih in internih dokumentov in podatkov o internacionalizaciji Gorenja ter z razgovori z zaposlenimi v Gorenju. Pri tem mi je bila še posebej v pomoč direktorica sektorja za JVE v Gorenju, gospa Marina Borkovič.

2

Diplomsko delo je razdeljeno na tri vsebinske sklope, ki se med seboj povezujejo. Po kratkem uvodu sledi prvi, teoretični del, ki obravnava vsa bistvena teoretična izhodišča, ki so relevantna za pričujoče diplomsko delo. Na začetku je predstavljen pojem internacionalizacije, kakšen je njen pomen in kaj so motivi za mednarodno poslovanje podjetij. Nato so podrobneje predstavljeni teoretični modeli internacionalizacije. Poglavje zaključuje opredelitev in ključne značilnosti NTI ter motivi zaradi katerih se podjetja sploh odločajo za takšno obliko mednarodnega udejstvovanja. Sledi drugi del, kjer so predstavljene značilnosti in okoliščine poslovanja na področju JVE. Poglavje se prične z opisom splošnih značilnosti držav v regiji JVE ter trendov NTI na to področje. Nato sledi opis investicijske klime na tem področju, t.j. prednosti in slabosti poslovanja na teh trgih. Drugi del se zaključi z opisom percepcije okolja s strani slovenskih investitorjev na to področje. Tretji in hkrati zadnji del diplomskega dela je praktična študija primera podjetja Gorenje, njegove internacionalizacije in predvsem njegovega delovanja na trgih JVE. Poglavje se začne s predstavitvijo podjetja Gorenje. Sledi opis panoge bele tehnike v Evropi ter mesto Gorenja v njej. Nato je podrobneje predstavljena internacionalizacija dejavnosti Gorenja s posebnim poudarkom na trgih JVE. Poglavje se zaključi s predstavitvijo dveh NTI Gorenja v regijo JVE. Diplomsko delo zaključuje sklep, kjer so ovrednotene izhodiščne hipoteze in podani zaključki.

2. INTERNACIONALIZACIJA POSLOVANJA V prvem delu svoje diplomske naloge bom podrobneje s teoretičnega vidika predstavil pojem internacionalizacije. Najprej bom razložil kaj sploh internacionalizacija je, kakšen je njem pomen in kakšne motive imajo podjetja za poslovanje v tujini. Nato bom predstavil nekatere najpogostejše modele internacionalizacije, ki jih obravnavajo različni avtorji. Tu bom še poseben poudarek namenil Jakličevem trifaznem modelu internacionalizacije. Ugotovitve iz omenjenega modela bom navezal na zaključno poglavje, kjer bom posebej obravnaval neposredne tuje investicije, kot eno izmed najkompleksnejših oblik mednarodnega delovanja. 2.1. POJEM, POMEN IN MOTIVI ZA INTERNACIONALIZACIJO Internacionalizacija se v najširšem smislu nanaša na vse oblike mednarodnega ekonomskega sodelovanja. Gre za širjenje ekonomske dejavnosti med več držav oziroma vključevanje v mednarodno menjavo in mednarodno proizvodnjo tako z vidika menjave blaga in storitev (v trgovinski bilanci) oziroma tekočega in kapitalskega dela plačilne bilance ter določenih oblik mednarodnega ekonomskega sodelovanja, ki v slednjih sploh niso zajete. Plačilna bilanca se namreč omejuje na zapis vseh ekonomskih transakcij (tokov) neke države s tujino v določenem obdobju. Mednarodna proizvodnja doda tudi prej izpuščene dejavnosti podjetij v tujini in je

3

opredeljena kot proizvodnja, ki jo izvaja ali nadzoruje eno podjetje v več državah. Vključuje torej tudi prodaje enot multinacionalnih podjetij (Svetličič, 1996, str. 52). V ožjem smislu je internacionalizacija pogosto opredeljena kot delovanje oziroma rast podjetja na tujih trgih s pomočjo neposrednih naložb v tujini, ki so običajno najprej usmerjene v ustanovitev prodajnih podružnic, z naraščanjem obsega prodaje na določenem trgu pa se pojavljajo tudi v obliki proizvodnih podružnic. Internacionalizacija naj bi se po tej opredelitvi pričela šele z neposrednimi naložbami v tujini (Trtnik, 1999, str. 7). Proces internacionalizacije ni enosmeren, temveč poteka vsaj v dveh smereh. Internacionalizacija je lahko tako vhodna kot izhodna. V prvem primeru je mednarodno poslovanje v določeni državi posledica vpliva tujih oz. globalnih konkurentov na njenem trgu, ki sili v domači trg usmerjena podjetja k sodelovanju s tujimi ekonomskimi subjekti. Domače gospodarstvo se lahko vhodno internacionalizira zaradi širjenja ali rasti tujih podjetij, na primer z uvozom, s prejemanjem licenc, s skupnimi vlaganji s tujci v domači državi ali s poslovnimi enotami v popolnoma tuji lasti. Z drugega vidika pa se gospodarstvo lahko internacionalizira tako, da domača podjetja razširjajo svojo dejavnost preko nacionalnih meja, kar v strokovni literaturi imenujejo izhodna internacionalizacija (Trtnik, 1999, str. 7). Poleg omenjenega obstaja tudi internacionalizacija kooperativnega tipa (na primer strateške zveze, kooperacijski sporazumi), ki je z naraščanjem kapitalskih povezav vse bolj prisotna. Navadno gospodarstva (podjetja) začnejo z vhodno internacionalizacijo, sledi izhodna internacionalizacija, ki je na koncu okrepljena še s kooperativno (Trtnik, 1999, str. 7). Internacionalizacija je večrazsežnostni proces in je sestavljen iz več posameznih komponent. Najpomembnejši deli strategije internacionalizacije so strategija izbire trgov, strategija vstopa in strategija proizvodov, pomembne pa so tudi druge dimenzije, kot so finance, kadri in organizacijska struktura. Zavedati se je potrebno, da ne obstaja idealna strategija vstopa. Različne strategije vstopa lahko izberejo različna podjetja za iste trge oziroma eno podjetje lahko izbere eno strategijo za različne trge. Vsaka izmed naštetih strategij se v procesu internacionalizacije postopno razvija. Proces internacionalizacije se v času spreminja, zato lahko določimo stopnjo internacionalizacije določenega podjetja glede na ostale. Na žalost pa zaenkrat ni splošno sprejetega enotnega kriterija. Eden od enostavnejših možnih kriterijev je delež prihodkov od izvoza glede na celotni prihodek podjetja. Drugi zanimiv kazalec je stopnja internacionalizacije, ki kot relativni kazalec v izbranem času primerja spremembe v določenih spremenljivkah (npr. pri zaposlenih, prodaji, investicijah) doma in v tujini. Stopnja internacionalizacije večja od ena ponazarja hitrejšo rast aktivnosti v tujini kot doma in obratno (Bellak, Luostarinen, 1994, str. 60). Pomen internacionalizacije se je v zadnjih 25 letih naglo povečeval. Če primerjamo izbrane indikatorje mednarodne proizvodnje med leti 1982, 1990 in 2005, vidimo v kolikšni meri je naraščal pomen internacionalizacije skozi leta. Delež prodaje tujih podružnic in izvoza v

4

celotnem BDP vseh svetovnih gospodarstev, znaša za leto 1982 44,7 odstotka, za leto 1990 47 odstotkov in za leto 2005 že 77,9 odstotka. Iz tega gre sklepati, da se je pomen internacionalizacije v zadnjih 15 letih močno povečal in je danes poslovanje v tujini za podjetja pravzaprav nujno, če hočejo ohraniti konkurenčnost (World Investment Report, 2006, str. 9). Tabela 1: Vrednost izbranih indikatorjev NTI in mednarodne proizvodnje med leti 1982 in 2005 (v mia USD) 1982 1990 2005

Prodaja tujih podružnic 2.620 6.045 22.171Izvoz blaga in nefaktorskih storitev 2.247 4.261 12.641Skupaj 4.867 10.306 34.812BDP (v sedanjih cenah) 10.899 21.898 44.674

Vir: World Investment Report, 2006, str. 9. Motivi za internacionalizacijo so za podjetja definirani različno. Za majhna gospodarstva, kot je slovensko, je lokalni trg pogosto premajhen, da bi lokalna podjetja lahko dosegla ekonomije obsega, zato so skoraj primorana v internacionalizacijo. Bolj splošni motivi za internacionalizacijo pa so zagotavljanje večjih donosov (zaradi višjih stopenj rasti, boljših dolgoročnih možnosti, boljše infrastrukture v tujini) ter nižje tveganje donosov (zaradi razpršitve naložb), kar omogoča podjetju hitrejšo rast (Trtnik, 1999, str. 23-24). 2.2. MODELI INTERNACIONALIZACIJE Obstaja veliko različnih modelov internacionalizacije opisanih s strani različnih avtorjev. Zaradi tega razloga se bom v svojem diplomskem delu omejil le na nekatere najpogosteje uporabljene modele in tiste modele, ki so relevantni za obravnavo v mojem diplomskem delu. Najprej bom predstavil model Dunningove eklektične teorije, ker povezuje različne skupne značilnosti vseh dotedanjih tradicionalnih razlag, nato bom na kratko opisal model procesa internacionalizacije (Uppsalski model) in mrežni pristop, pod zadnjo točko tega poglavja pa bom podrobno predstavil še Jakličev trifazni (3P) model internacionalizacije, ki je posebej primeren za obravnavo slovenskih podjetij. 2.2.1. Dunningova eklektična teorija Dunningova eklektična teorija je osnovana na internalizacijski teoriji in poskuša razložiti različne oblike mednarodne proizvodnje in tudi izbire države za neposredne tuje investicije. Pristop je nastal kot posledica nezadovoljstva nad obstoječimi razlagami internalizacije in pomanjkanjem formalnega modela. Kot pove že samo ime, je teorija posledica združevanja več različnih ekonomskih pogledov in poudarja bistvene in skupne značilnosti večine tradicionalnih razlag in tako povezuje obstoječe teorije o mednarodnem udejstvovanju podjetij v različnih oblikah v celoto (Rojec, 1993, str. 59).

5

V nadaljevanju bom na kratko opisal tri koncepte, ki jih eklektična paradigma obravnava. To so lastniško specifične prednosti, koncept internalizacije ter lokacijsko specifične prednosti. Lastniško (podjetniško) specifične prednosti so tiste, ki so značilne za posamezna podjetja in izhajajo iz notranjih značilnosti posameznih podjetij. Po teh prednostih se določeno podjetje razlikuje od ostalih v isti dejavnosti ali državi, ki ne posedujejo teh prednosti. Na podjetniško specifične prednosti močno vplivajo ekonomsko in institucionalno okolje podjetja ter skupne značilnosti posameznih dejavnosti. Tako lahko različna razpoložljivost posameznih proizvodnih dejavnikov in velikost trga v posameznih državah daje vsem podjetjem iz te države določene prednosti ali pomanjkljivosti pred podjetji iz drugih držav (Rojec, Dunning, 1994, str. 40-43). Do koncepta internalizacijskih prednosti je prišlo zaradi dejstva, da je trg za določene transakcije drag in neučinkovit, kar povzroča visoke transakcijske stroške. Če je mogoče, naj podjetje te transakcije izvede z nižjimi stroški v okviru samega podjetja – torej z internalizacijo transakcij. S tem se podjetja izognejo nepopolnostim trga, ko so šibkejši partner, in izkoristijo te nepopolnosti, ko so močnejši partner. Seveda pa internalizacija prinaša tudi stroške. Zaradi tega se bo trg internaliziral takrat, ko bodo prednosti internalizacije večje od stroškov, ki jih povzroča. Če navežemo te ugotovitve še na internacionalizacijo - stroški internacionalizacije bodo tem manjši, čim manj se bo tuj trg razlikoval od domačega (Rojec, Dunning, 1994, str. 44-48). Lokacijsko specifične prednosti so tretji sestavni del sodobne teorije neposrednih tujih investicij. Podjetje se mora odločiti, ali bo proizvajalo doma in izvažalo ali pa bo proizvajalo v tujini. Na njihovo odločitev vplivajo proizvodni stroški – proizvajala bodo tam, kjer bodo cene proizvodnih sredstev najnižje; marketinški dejavniki – velikost in rast lokalnega trga, od česar je odvisna možnost izkoriščanja ekonomij obsega; ter različne vladne politike-carinske in druge ovire, ki omejujejo izvoz, ter splošna politična in ekonomska stabilnost, kakovost infrastrukture, politika do tujih investicij in druge (Rojec, Dunning, 1994, str. 49-50). Poudaril bi še bistveno razliko med eklektično teorijo in ostalimi teorijami internacionalizacije. Namreč eklektična teorija trdi, da ni posedovanje podjetniško specifičnih prednosti samo po sebi tisto, kar daje podjetju prednost pred njegovimi konkurenti v mednarodnem udejstvovanju. Bistvene so prednosti, ki jih ima podjetje od same internalizacije v primerjavi s portfolio transferom virov tujim proizvajalcem, ki te vire potem sami izkoriščajo. Brez teh prednosti bi se neposredne tuje investicije umaknile licenčnim sporazumom ali neposredni prodaji znanja na pogodbeni osnovi (Dunning, 1981, str. 34). Da se podjetje sploh odloči za mednarodno dejavnost in katero izmed poti mednarodnega udejstvovanja bo izbralo, morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Eklektična teorija daje odgovor na to vprašanje v več korakih. Osnova za kakršnokoli mednarodno udejstvovanje je, da mora imeti podjetje v primerjavi z ostalimi podjetji na določenem trgu lastniško specifične prednosti, ki se kažejo v obliki neoprijemljivega premoženja podjetja in skupnega upravljanja čezmejnih dejavnosti. Te prednosti podjetje lahko izkorišča samo ali pa jih za ustrezno nadomestilo odstopi drugim. V primeru obstoja internalizacijskih prednosti je za podjetje bolje, da samo izkoristi

6

lastniško specifične prednosti na tujih trgih, kot pa da jih proda. Na ta način lahko izkoristi internalizacijske prednosti. Te kažejo na večjo organizacijsko učinkovitost ali na sposobnost izvrševanja monopolne moči nad premoženjem, ki ga upravlja. Če se podjetje odloči izkoristiti internalizacijske prednosti jih lahko izkoristi s proizvodnjo doma in izvozom ali pa s proizvodnjo v tujini. To pa je odvisno od lokacijsko specifičnih prednosti. Namreč podjetje izbere tisto državo, ki ima za njegovo dejavnost najprimernejšo lokacijo (Dunning, 1981, str. 32). Namen obravnavane teorije je ponuditi široko in robustno ogrodje ne samo za analiziranje dejavnikov mednarodne proizvodnje in njihovo spreminjanje med podjetji, panogami, državami in skozi čas, temveč za razumevanje tudi ostalih obširnejših tem, povezanih z mednarodnimi podjetji (Dunning, 1981, str. 38). 2.2.2. Model procesa internacionalizacije Model procesa internacionalizacije oz. Uppsalski model internacionalizacije temelji na hipotezi, da več kot si podjetje pridobi mednarodnih izkušenj, intenzivnejša je internacionalizacija. Teorija se osredotoči na majhna in srednje velika podjetja in temelji na predpostavki, da podjetje postopno povečuje svojo prisotnost na mednarodnih trgih, vse to pa temelji na pridobivanju znanja, učenju ter akumulaciji izkušenj. Model so pričeli razvijati skandinavski raziskovalci, ki so na podlagi raziskave med švedskimi podjetji ugotovili, da podjetja pričnejo svoj vstop na tuje trge na bližnjih trgih (ki so geografsko in kulturno bolj podobni) in se postopoma širijo na bolj oddaljene trge. Raziskava je pokazala, da podjetja v začetni fazi na tuje trge vstopajo z izvoznimi oblikami vstopa na trg in le redko z lastno prodajno ali proizvodno enoto. Investicijske oblike se pojavijo šele po določenem obdobju spoznavanja trga (Blomstermo, Sharma, 2003, str. 3-4) 2.2.3. Mrežni pristop Model mrežnega pristopa razlaga industrijske trge kot mreže povezav med podjetji. Mreže tako sestavljajo podjetja različnih velikosti, ki med seboj sodelujejo in povezave med temi podjetji. Osredotoča se na odnose med podjetji, ki so med seboj povezana s proizvodnjo, distribucijo in uporabo proizvodov in storitev znotraj določenega industrijskega sistema. V tem pogledu se podjetja internacionalizirajo z vzpostavljanjem in ohranjanjem povezav in odnosov s partnerji v tujih mrežah. To je možno doseči na več načinov:

• z mednarodnim širjenjem, kjer podjetje vzpostavi nove odnose s partnerji iz lokalnih mrež tujih držav,

• s prodorom v obliki razvijanja odnosov in povečevanja privrženosti virom v tujih mrežah, v katerih podjetje že sodeluje,

• z mednarodnim združevanjem tako, da podjetje povečuje usklajenost povezav znotraj različnih tujih mrež.

Stopnja internacionalizacije podjetja je tako odvisna od pozicioniranosti podjetja v različnih mednarodnih mrežah. Odvisna je od celovitosti in pomembnosti položaja, ki ga ima naše podjetje do drugih podjetij v različnih mednarodnih mrežah podjetij. Podjetja lahko s svojimi

7

dobavitelji, kooperanti, konkurenti in drugimi podjetji sodelujejo pogodbeno ali nepogodbeno. Pomembni postajajo odnosi med posameznimi podjetji ter kakovost in delovanje teh odnosov. V mrežah tako ni več pomembna velikost podjetja, temveč kakovost poslovnih odnosov, ki ta podjetja združujejo. Najznačilnejša lastnost mrež je, da si podjetja konkurirajo in hkrati medsebojno sodelujejo (Česen, Jaklič, 1996, str. 115). 2.2.4. Trifazni ali 3P model internacionalizacije Predhodno opisani modeli vsak po svoje opisujejo procese internacionalizacije v podjetjih. Njihova pomanjkljivost je, da so večinoma uporabni le za specifične razmere na trgih. V nadaljevanju bom opisal Jakličev trifazni model internacionalizacije, ki je bil oblikovan na podlagi povezave med internacionalizacijo in konceptom mreženja (Česen, Jaklič, 1996, str. 112-113). Značilnost modela je, da združuje glavne teorije internacionalizacije in jih obravnava bolj celostno. Model je še posebej primeren za slovenska podjetja, zato ga bom v nadaljevanju podrobneje predstavil. Večina predhodno opisanih modelov internacionalizacije je v Jakličevem modelu prisotnih v vseh treh fazah. Koncept internalizacije se pojavlja v drugi fazi kot internacionalizacija preko združevanja aktivnosti znotraj enega samega podjetja. Model procesa internacionalizacije je predstavljen kot naraščajoča privrženost internacionalizaciji in kot proces postopnega učenja, ki se pojavlja ob napredovanju skozi vse tri faze. Tudi mrežni pristop se pojavlja v vseh treh fazah, kar je posledica opažanj, da so mreže pravzaprav prisotne v vseh fazah internacionalizacije. Jakličev model sestoji iz treh faz - odvisne ali pasivne internacionalizacije, neodvisne internacionalizacije in soodvisne internacionalizacije (Jaklič, 1998, str. 366-371). Prva faza 3P modela se imenuje odvisna internacionalizacija. Zanjo je značilna predvsem velika strateška in poslovna odvisnost od drugih podjetij, predvsem tujih partnerjev in domačih posrednikov. Ta faza predstavlja naslednje tri korake: (a) uvoz storitev in izdelkov, (b) pogodbe na ključ, nakup licence, podizvajalstvo oz. pogodbena proizvodnja, odvisno partnerstvo v skupnih vlaganjih in prevzemanje franšiz ter (c) posredni izvoz preko izvoznih podjetij. V prvem koraku prve faze, podjetje postopno pridobiva določena znanja s področja mednarodnega poslovanja in se prvič sooči z mednarodnimi standardi poslovanja. To podjetju olajša naslednje korake internacionalizacije. V drugem koraku lahko podjetje preko franšiz pridobi pomembna nova znanja, vendar pa jim takšna oblika poslovanja ponuja malo priložnosti za samostojno poslovanje v prihodnosti. V nasprotju s franšizami, pa pogodbe na ključ omogočajo večje priložnosti za samostojno poslovanje, vendar pa je pridobljeno znanje ponavadi zastarelo. Posledično je za podjetje zelo velikega pomena razvoj učinkovite strategije učenja, če želi biti v prihodnosti konkurenčno. V tretjem koraku pa podjetje že prične z izvozom svojih izdelkov, vendar le preko drugih podjetij, ki zanj vršijo izvoz. Torej značilnost prve faze je, da podjetje ostaja odvisno od drugih in v podrejenem položaju pri internacionalizaciji svojih poslovnih dejavnosti.

8

Neodvisna internacionalizacija je že višja vpletenost podjetja v mednarodno poslovanje. V tej fazi je podjetje čedalje bolj samostojno prisotno na mednarodnih trgih in postopno prehaja od izvoza k bolj kompleksnim oblikam internacionalizacije. Za prvi korak te druge faze je značilno, da podjetje začne aktivno izvažati, vendar s pomočjo tujih agentov in distributerjev. V drugem koraku podjetje prične z ustanavljanjem svojih lastnih prodajnih podjetij v tujini. Tretji korak se začne, ko podjetje v pogodbenih odnosih z drugimi podjetji nastopa kot nadrejeni partner. V zadnjem, četrtem koraku pa podjetje neposredno vlaga v proizvodne podružnice v tujini. Značilnost soodvisne internacionalizacije je, da so podjetja med seboj pravi oziroma enakovredni partnerji, kjer ima vsak svojo odgovornost. Sprejemanje odločitev in opravljanje pomembnejših poslovnih funkcij, kot so raziskave in razvoj ter trženje, v soodvisni internacionalizaciji nista koncentrirani le na sedežu prevladujočega podjetja, temveč se opravljata tam, kjer so razmere za to najugodnejše. Pri soodvisni internacionalizaciji vsi partnerji ohranijo nadzor oziroma zmožnost ukvarjanja z določeno strateško funkcijo, čeprav je v določenem obdobju sami ne izvajajo. Na vprašanje zakaj se podjetja odločajo za višje stopnje internacionalizacije, obstajajo trije odgovori (Bartlett, Ghoshal, 1999, str. 5-9):

• Protekcionizem; še vedno je prisotna praksa, da ima podjetje večje možnosti za poslovanje v določenih državah, če postane »domače« podjetje.

• »Doseganje ravni produktivnosti«, ki podpira strategijo »lokalna proizvodnja za lokalni trg«.

• Globalna konkurenca; podpira strategijo ustanavljanja proizvodne ali poslovne dejavnosti na eni ali nekaj najprimernejših lokacijah na svetu, glede na cenovne, kakovostne in distribucijske prednosti.

Tista podjetja, ki so pri tem uspešnejša, imajo vsekakor konkurenčne prednosti pred tistimi, ki niso sprejela globalne strategije. Ob prehodu iz prve v tretjo fazo postopno narašča internacionalna miselnost, kot to opisujeta zgoraj omenjena avtorja. Ta miselnost se kaže v različnih oblikah (Jaklič, 2002, str. 184):

• Internacionalno podjetje − matično podjetje ustanavlja svoje enote v tujini predvsem z namenom podpore pri zunanjetrgovinskem poslovanju.

• Multinacionalno podjetje − matično podjetje ustanavlja enote v tujini, ki so bolj samostojne in tudi same opravljajo proizvodno funkcijo. Značilna je hierarhična organiziranost in poročanje centru.

• Globalno podjetje − vodenje je združeno na enem mestu s ciljem zadovoljevati potrebe globalnega tržišča z organizacijo proizvodnje na nekaj najučinkovitejših lokacijah po svetu.

9

• Transnacionalno podjetje − prilagodi se lokalnim potrebam ob hkratnem vzdrževanju globalne učinkovitosti. Ključne dejavnosti niso niti popolnoma centralizirane v matičnem podjetju niti nekontrolirano decentralizirane. V podjetju lahko obstaja več central.

Po njunem mnenju je glavna značilnost podjetja, ki deluje na višjih stopnjah internacionalizacije, prav želja po nadzoru razvojnih ter prodajnih aktivnosti in znanju, kar ni tako močno izpostavljeno pri nobenih drugih organizacijskih oblikah podjetja. Zato morajo podjetja, ki se odločajo za takšno širitev, temu vidiku posvečati še posebej veliko pozornost. 2.3. NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V zadnji točki sem se odločil podrobneje predstaviti pojem NTI, kot oblike vlaganj, ki je značilna za podjetja na višjih stopnjah internacionalizacije. NTI predstavljajo prevladujočo obliko poslovnega vlaganja v tujino, ki se od drugih oblik mednarodnih tokov kapitala razlikuje predvsem po tem, da gre za strateško obliko vlaganja, katere značilnosti sta dolgoročnost in aktivna vloga tujega investitorja. Pomemben mehanizem mednarodne dejavnosti podjetij so postale, ko so se spremenili tržni pogoji in je začela prevladovati oligopolna konkurenca. V takšnih tržnih pogojih se je nadzor izkazal kot tisti način, ki omogoča maksimirati donos na specifično znanje, tehnologijo, izdelek ali upravljavske sposobnosti, s katerim razpolaga podjetje (Svetličič, 1996, str. 276). 2.3.1. Opredelitev in splošne značilnosti neposrednih tujih investicij Investicije kapitala v tujino delimo na investicije s fiksnim donosom (krediti) in na investicije s spremenljivim donosom. Investicije s spremenljivim donosom delimo naprej na neposredne tuje investicije in na portfolio investicije (Rojec, 1993, str. 23). NTI so opredeljene kot investicija, ki jo opravi tuji neposredni investitor s ciljem, vzpostaviti trajno lastniško udeležbo v podjetju v tujini. Trajna lastniška udeležba pomeni obstoj dolgoročne povezave med neposrednim investitorjem in podjetjem, v katerega le-ta vlaga in hkrati pomembno vpliva na upravljanje oz. vodenje tega podjetja. To je tudi bistvena značilnost NTI, ki jih ločuje od ostalih mednarodnih tokov kapitala. Neposredna investicija vključuje tako začetno transakcijo med dvema poslovnima enotama kot vse posledične kapitalske transakcije med njima, kakor tudi med njunimi inkorporiranimi in neinkorporiranimi podružnicami (IMF/OECD Glossary, 2006, str. 3). Neposredne naložbe po priporočilih IMF in OECD tako vsebujejo lastniški kapital in reinvestirane dobičke, terjatve do povezanih oseb v tujini in obveznosti do povezanih oseb v tujini (Rojec, 1993, str. 23). Podjetje z neposredno investicijo je inkorporirano podjetje, v katerem ima tuji investitor v lasti 10 % ali več navadnih delnic ali glasovalne pravice, ali neinkorporirano podjetje, v katerem ima tuji investitor enakovredno lastništvo. Lastništvo nad 10 % navadnih delnic ali glasovalne pravice je le vodilo za določitev obstoja razmerja, ki izvira iz neposredne investicije. Običajno se lastniški delež, ki naj bi pomenil nadzor, giblje med 10 % in 51 %, ti odstotki pa se še naprej

10

razlikujejo glede na koncentracijo oziroma razpršenost tujega lastništva (Rojec, 1993, str. 24). Poleg tega dejavnika nadzora imajo tuji investitorji še vrsto drugih možnosti za nadzor in vplivanje na upravljanje, vendar je lastnina najenostavnejši način. Ko se določeno podjetje odloči za neposredno investicijo v tujini, je njegov naslednji korak izbira najprimernejšega načina. Izbira oblike vstopa na tuji trg je v veliki meri odvisna od vlagateljevih razlogov. Med njimi so zelo pomembni: ali je podjetje - vlagatelj že vpeto v mednarodno okolje, kakšna je oddaljenost nove lokacije od matice, od političnega tveganja, kapitalne intenzivnosti, vrste dejavnosti, administrativnih ovir, tehnološke zahtevnosti, potrebnih specialističnih znanj ipd. Načeloma za tujega vlagatelja noben način vlaganja ni boljši ali slabši od drugega, vse je odvisno od konkretnih namenov in okoliščin (Rojec, 1993, str. 155). NTI lahko glede na obliko investiranja pokrivajo vse - od podružnic z večinskim lastništvom do podjetij z manjšinskim lastništvom, kjer pa imajo kontrolni delež. Lahko so v obliki novoustanovljenih podjetij (»greenfield«) ali gre za priključitev obstoječe tuje enote. Lahko so v obliki skupnih naložb (»joint-venture«) z lokalnimi podjetji ali kot neodvisne enote tujega investitorja. Glede načina vstopa tujih investitorjev tako ločimo: novoustanovljena podjetja, kjer investitor v tujini ustanovi novo podjetje, priključitve, kjer tuje podjetje investira v že obstoječe podjetje in tako nerezident ni ustanovitelj podjetja, ter druge NTI, kjer gre za naložbe v zavode, podružnice in fundacije (Moosa, 2002, str. 60). Ob tem naj še omenim pojav multinacionalnih podjetij (MNP), kot glavnih nosilcev NTI. NTI so izrazita značilnost MNP in predstavljajo bistveni element njihovega nastanka in razvoja. MNP je namreč definirano kot podjetje, ki se ukvarja s NTI in ima v lasti ali nadzoruje aktivnosti, pri katerih se ustvarja dodana vrednost v več kot eni državi (Dunning, 1993, str. 3). Glavni dve značilnosti MNP, ki jo ločita od drugih institucij, ki poslujejo na mednarodni ravni, sta, da organizira in usklajuje številne aktivnosti, ki ustvarjajo dodano vrednost, prek državnih meja ter internalizira meddržavne trge vmesnih proizvodov, ki izhajajo iz teh mednarodnih aktivnosti. Nobena druga institucija se namreč hkrati ne ukvarja z mednarodno proizvodnjo in transakcijami (Dunning, 1993, str. 4). NTI so torej najtesneje povezane s procesi internacionalizacije proizvodnje in z razmahom MNP kot akterjev teh procesov. Le-te namreč vsebinsko zajemajo in omogočajo uresničevanje vseh osnovnih značilnosti MNP (Rojec, 1993, str. 30). 2.3.2. Motivacijski dejavniki neposrednih tujih investicij Multinacionalna podjetja se danes v prevladujoči obliki odločajo za mednarodno udejstvovanje preko NTI, vendar pa njihovi motivi niso enaki. Motive za NTI po Dunningu delimo v štiri skupine, ki jih bom v nadaljevanju na kratko opisal. To so iskanje trgov »market-seeking«, iskanje virov »resource-seeking«, povečanje učinkovitosti »efficiency-seeking« in strateški »strategic assett-seeking« motivi.

11

Pri motivih povezanih z iskanjem trgov gre za to, da podjetje investira v določeno državo ali regijo z namenom zalaganja lokalnega ali sosednjih trgov z dobrinami ali storitvami. Do takšnih investicij ponavadi pride, ko podjetje želi ustrezneje oskrbovati, obdržati ali zaščititi obstoječi trg ali pa pridobiti nove trge. Ker podjetja obravnavajo svoje podružnice kot samostojne proizvodne enote, je tudi prilagajanje lokalnim potrebam in zahtevam lažje, posledično pa tudi večino svoje proizvodnje prodajo na lokalnem trgu. Posledica tovrstnih investicij je vpeljevanje novih proizvodov na lokalni trg, krepitev lokalnih sposobnosti in pozitivni učinki na zaposlenost (Dunning, 1993, str. 58). Iskanje virov je drugi motiv, ki žene podjetja k NTI. Podjetja želijo z neposrednimi investicijami v tujini pridobiti specifične vire po nižjih cenah in z nižjimi stroški kot doma, kar jim bo omogočilo večjo konkurenčnost. Te viri so lahko naravni viri, kot so rudnine, surovine in kmetijski proizvodi, poceni in dobro motivirana polkvalificirana ali kvalificirana delovna sila ter tehnološka, vodstvena in druga organizacijska znanja. Razlog za tovrstne investicije je večja dobičkonosnost in konkurenčnost podjetja na trgih kjer posluje. Zato je zanje značilno, da se večina proizvodov podružnice izvozi v industrijsko razvite države, pri čemer se ustvarjajo izvozni dohodki in krepi zaposlenost (Dunning, 1993, str. 57). Naslednji motiv je povečanje učinkovitosti poslovanja. Namen tovrstnih investicij je izkoristiti prednosti ugodnejših davčnih stopenj, različnih okusov potrošnikov, ekonomskih sistemov in politik, tržnih struktur, institucionalnih pogojev, različnega obilja proizvodnih dejavnikov ter kulturnih razlik. Podjetja, ki se podajajo v tovrstne investicije so ponavadi izkušena in velika MNP, ki proizvajajo standardizirane proizvode in izkoriščajo prednosti procesa mednarodne proizvodnje. Ta vrsta investicij je razvojno najkoristnejša, saj MNP vključijo lokalna podjetja v globalno učinkovite mreže, kar lahko domačim dobaviteljem, ki so dovolj konkurenčni in sposobni, prinese velike koristi (Dunning, 1993, str. 60). Strateški motivi so četrti in zadnji omenjen motiv. Motiv strateških investicij ni toliko izkoriščanje specifičnih stroškovnih ali tržnih prednosti nasproti tekmecev, ampak bolj povečanje premoženja ter diverzifikacija dejavnosti, ki krepita konkurenčni položaj ter zmanjšujeta negotovost poslovanja. Zaradi tega tovrstne NTI pomembno pripomorejo k krepitvi konkurence narodnega gospodarstva (Dunning, 1993, str. 61).

3. TRGI JUGOVZHODNE EVROPE Drugi del mojega diplomskega dela obravnava trge na področju JVE. Najprej bom opisal države, ki jih uvrščamo v regijo JVE in njihove splošne značilnosti. V naslednji točki bom opisal investicijsko klimo v teh državah, ki je odvisna predvsem od napredka pri tranziciji in reform, o čemer bo v tem delu tudi največ govora. Poglavje bo zaključeno s točko, kjer bom opisal delovanje slovenskih podjetij v regiji JVE ter analiziral motive in ovire za njihove NTI na to področje.

12

3.1. SPLOŠNE ZNAČILNOSTI DRŽAV JUGOVZHODNE EVROPE Regija JVE zajema širšo regionalno integracijo devetih bivših socialističnih držav. Mednje uvrščamo Bosno in Hercegovino, Hrvaško, Srbijo1, Črno goro, Makedonijo, Albanijo ter Bolgarijo in Romunijo, ki sta s 1.1.2007 postali članici Evropske unije (EU). Celotna regija ima relativno visoko število prebivalstva, stopnja razvitosti pa je razmeroma nizka. Število prebivalcev v regiji znaša 50,9 milijona, celotni BDP regije pa je manjši od 100 milijard USD (Western Balkans in Transition, 2006, str. 9). Med posameznimi državami JVE obstajajo velike razlike v velikosti, številu prebivalstva in stopnji gospodarskega razvoja. Romunije je z 21,7 mio prebivalci največja država v regiji, medtem ko imajo ostale države bistveno manj prebivalstva in se jih lahko uvrsti med majhne države. Povprečni BDP na prebivalca v regiji znaša okoli 2800 USD in variira med 6600 USD v najrazvitejši državi Hrvaški do 1750 USD v najmanj razviti Albaniji (Western Balkans in Transition, 2006, str. 9). Tabela 2: Osnovni makroekonomski kazalci v letu 2005 Prebivalstvo BDP na preb. BDP na preb. Real. rast BDP (v mio) (v USD) (v USD) (v %) 2005 1990 2003 2005 Albanija 3,1 638 1.765 5,5BiH 3,8 2.396 1.857 5,5Bolgarija 7,8 1.343 2.505 5,5Hrvaška 4,4 5.106 6.609 4,3Makedonija 2,0 2.512 2.314 3,8Romunija 21,7 2.510 2.510 4,1SČG 8,1 3.647 2.507 5,9Skupaj JVE 50,9 2.593 2.867 4,9

Vir: Transition Report 2003, 2003, str. 22.; Western Balkans in Transition 2006, 2006, str. 9. Države JVE se uradno ne uvršča med države v razvoju, saj stopnje njihovega BDP presegajo BDP držav v razvoju. Ne glede na to, pa je glede na njihovo geografsko lego (relativna bližina EU) razviden zaostanek pri razvoju v primerjavi s sosednjimi državami. Vse države, z izjemo Hrvaške, imajo BDP na prebivalca znatno nižji od povprečja držav Srednje in Vzhodne Evrope (SVE). V zadnjem desetletju so države JVE še povečale svoj zaostanek za državami SVE, še bolj pa so ga povečale v primerjavi s povprečjem držav EU. Vrh tega, so tudi vse države JVE izrazile prizadevanja za priključitev k EU. Zato je lahko privabljanje NTI v regijo bližnjica k povečanju akumulacije kapitala in stopenj rasti, kar bi lahko posledično pospešilo proces približevanja teh držav k EU (Botrić, Škuflić, 2005, str. 10).

1 V večini virov so objavljeni podatki še za skupnost Srbije in Črne gore, zato bom v nadaljevanju navajal podatke o tih dveh državah v takšni obliki.

13

Države JVE kot skupina, so beležile tudi dosti počasnejšo gospodarsko rast in napredek pri tranziciji v primerjavi z državami SVE, kjer je proces gospodarskih reform in tranzicije stekel hitreje. Razlogi za počasnejši napredek ne temeljijo le na nekonsistentni makroekonomski stabilizacijski politiki, ponavljajočih se gospodarskih krizah in nenaklonjenih izhodiščnih razmerah, ampak so tudi posledica vojne in dolgoletnih medetičnih in političnih sporov, ki so doživeli svoj vrh v začetku 1990ih let. Posledica vsega tega je zaostanek regije JVE za državami SVE, kjer je bil proces tranzicije, zahvaljujoč stabilnim političnim razmeram in jasni usmerjenosti k hitri in učinkoviti implementaciji reform, mnogo uspešnejši. Vendar pa so stopnje rasti v državah JVE višje, kot v državah SVE, kar je dober obet za prihodnost (Rojec, Penev, Svetličič, 2006, str. 210). 3.1.1. Trendi neposrednih tujih investicij v države Jugovzhodne Evrope Proces gospodarskega oživljanja JVE je potekal počasi in nevzdržno. Nizka stopnja investicijske aktivnosti v zadnjih trinajstih letih, še posebej pomanjkanje privatnih investicij, je predstavljala pomembno oviro k hitrejši izvedbi gospodarskih reform in hitrejšemu gospodarskemu okrevanju regije. V tem kontekstu lahko NTI, kot eden izmed pomembnejših elementov pri procesu gospodarskih sprememb in razvoja, dosti pripomorejo k izboljšanju razmer. Vendar pa je pomembnost NTI bolj potencialna kot aktualna, saj je trenutno obstoječa stopnja NTI nizka, trend pritokov novih NTI v prihodnosti pa negotov (Rojec, Penev, Svetličič, 2006, str. 210). Tabela 3: Skupna količina NTI na področje JVE med leti 1993 in 2002 (v mio USD) 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 Albanija 78 131 201 291 339 384 425 568 775 910BiH n.p. n.p. n.p. n.p. n.p. 67 243 389 515 798Bolgarija 141 247 337 446 951 1.488 2.307 3.309 4.122 4.600Hrvaška 120 238 359 874 1.443 1.903 2.578 3.560 4.706 6.399Makedonija 0 24 34 45 61 178 210 386 829 907Romunija 211 552 971 1.234 2.449 4.480 5.469 6.480 7.613 8.700SČG n.p. n.p. n.p. n.p. 740 853 965 1.015 1.180 1.655Skupaj JVE 564 1.220 1.994 3.007 6.175 9.607 12.513 16.153 20.340 24.686

Vir: Hunya, Stankovsky, 2003. Regija JVE je deležna skromnega in spremenljivega deleža mednarodnih investicijskih tokov. Zaradi nenaklonjenega investicijskega okolja v preteklosti, tuji strateški investitorji niso imeli pravih interesov investirati v regijo. Med obdobjem tranzicijske recesije v začetku 1990ih let so stopnje investiranja v regijo močno upadle. Pritok NTI v države JVE je bil še posebej nizek vse do leta 1997. Ob koncu leta 1996 je znašal seštevek vseh NTI v celotni regiji komaj 3 mia USD. Počasen napredek pri reformah v povezavi z visoko stopnjo politične nestabilnosti v tem obdobju, sta naredila regijo povsem nezanimivo za tuje investitorje. Posledica spremembe metod privatizacije leta 1997 v smeri neposredne prodaje preko mednarodnih razpisov, je bil povečan pritok novih NTI na to področje. Struktura teh NTI je temeljila predvsem na tujih, s privatizacijo povezanih NTI. Še poseben vpliv na povečanje pritoka NTI v opazovanem obdobju, pa je imela

14

prodaja nacionalnih telekomunikacijskih podjetij tujim strateškim investitorjem (Penev, 2005, str.11). Aktivna vloga mednarodne skupnosti pri ustvarjanju pogojev za ekonomsko okrevanje ter učinkovite reforme so se odrazile na pospešitvi uradnih in privatnih kapitalskih tokov v regijo med leti 2001-2003. Pritok uradnega kapitala so priskrbele predvsem mednarodne finančne organizacije, z vizijo pospeševanja gospodarskih reform in ustvarjanja ugodnejših pogojev, kar bi naredilo regijo JVE privlačnejšo za tuj privatni kapital (Penev, 2005, str.11). Tabela 4: Pritok NTI v regijo JVE med leti 1993 in 2003 (v mio USD) 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003Albanija 45 65 89 97 42 45 51 141 220 135 343BiH 0 0 0 0 0 100 90 150 130 230 490Bolgarija 40 105 98 138 507 537 789 1.003 641 430 1.232Hrvaška 102 110 109 486 347 835 1.445 1.086 1.197 383 898Makedonija 0 24 12 12 18 175 27 175 445 101 150Romunija 87 341 417 415 1.267 2.079 1.025 1.051 1.154 1.080 5.020SČG 0 0 0 0 740 113 112 25 120 562 1.028Skupaj JVE 274 645 725 1.148 2.921 3.884 3.593 3.631 3.907 2.921 9.161

Vir: Transition Report 2005, 2005, str. 55. Kot najbolj privlačne za pritok NTI so se izkazale tiste tranzicijske države, ki so hitro in učinkovito izpeljale reforme. To je pripeljalo v hitrem času do velikih razlik v količini prejetih NTI med posameznimi državami JVE. V letu 2000 so več kot 80 odstotkov vseh vhodnih NTI na to področje prejele Hrvaška, Bolgarija in Romunija kot najbolj razvite države v regiji. Hkrati pa so pritoki NTI v slabše razvite države bolj spremenljivi in počasnejši. Zato so najmanjši pritok NTI beležile SČG in BiH, kot najmanj razvite države v regiji. Skupni delež prejetih NTI v te države ne presega 20 odstotkov celotne količine NTI v regijo (Penev, 2005, str.12). Ugodno investicijsko okolje je nujno potreben predpogoj za pritok NTI. Kljub očitnem napredku pri tranziciji in makroekonomski stabilizaciji, pa investicijsko okolje v JVE še vedno trpi zaradi velikih ovir za pritok NTI. Številne izmed teh ovir so posledica počasne implementacije reform v drugi fazi tranzicije, kar vključuje razvoj institucionalne infrastrukture in privatizacije, kot tudi prestrukturiranja podjetij in finančnega sektorja. Kljub vsemu, pa je pozitiven trend v zadnjih nekaj letih in dobri obeti za njegovo nadaljevanje spodbudno znamenje za tuje in domače privatne investitorje (Penev, 2005, str.13). 3.2. INVESTICIJSKA KLIMA V DRŽAVAH JUGOVZHODNE EVROPE Investicijska klima v regiji JVE v primerjavi z drugimi regijami ne velja za privlačno. V veliki meri je to posledica doslej skromnega napredka pri izvedbi gospodarskih in družbenih reform. Čeprav sta regijo v zadnjem desetletju prizadeli dve večji recesiji, obdobja makroekonomske nestabilnosti in zamude pri izvajanju reform, pa je bilo vseeno doseženih kar nekaj ugodnih

15

rezultatov. Države JVE so po večini zaključile s prvo fazo tranzicije, kjer so naredile očiten napredek pri liberalizaciji in privatizaciji malih podjetij ter dosegle določeno stopnjo makroekonomske stabilnosti (Penev, Rojec, 2004, str. 79). V primerjavi z ostalimi področji reform, je JVE naredila največji napredek pri liberalizaciji cen, trgovine in menjalnega tečaja. V tem oziru države JVE skoraj dohitevajo države SVE. Leta 2001 je bil na področju Srbije in Črne gore narejen velik napredek v smeri liberalizacije, saj je bila še edina država v regiji, ki ji je tega v veliki meri primanjkovalo. Čeprav so nekatere države JVE obdržale določeno stopnjo nadzora cen, je mogoče reči, da je regija dosegla tolikšno stopnjo liberalizacije, da ne predstavlja več ovir za pritok NTI (Penev, Rojec, 2004, str. 79). Proces privatizacije malih podjetij je bil relativno uspešno izveden v vseh državah v regiji. Čeprav SČG in BiH nekoliko zaostajata, pa sta na dobri poti k nadaljnjemu napredku na tem področju izvajanja reform. Sektor malih in srednje velikih podjetij velja za najbolj zdrav del gospodarstev držav JVE. Kljub vidnemu napredku pri privatizaciji malih podjetij, pa regija JVE še vedno zaostaja za regijo SVE, ki je že uspešno zaključila to fazo reform (Penev, Rojec, 2004, str. 79). Tabela 5: Tranzicijski indikatorji2 - 1. faza tranzicije

Alb

anija

BiH

Bol

garij

a

Hrv

aška

Mak

edon

ija

Rom

unija

SČ

G

JVE

SVE

Liberalizacija cen 3,7 4,0 4,3 4,0 4,0 4,3 4,0 3,7 4,0 Liberalizacija mednarodne trgovine in tečaja 4,3 3,7 4,3 4,3 4,3 4,0 3,3 4,3 4,1 Privatizacija malih podjetij 4,0 3,0 3,7 4,3 4,0 3,7 3,0 3,3 3,7 1. faza tranzicije 4,0 3,6 4,1 4,2 4,1 4,0 3,4 3,8 3,9

Vir: Transition Report 2003, 2003, str. 5. Po dveh obdobjih makroekonomske nestabilnosti v začetku 1990ih let in med leti 1997-99, je regija JVE končno dosegla določeno stopnjo makroekonomske stabilnosti. V tem obziru je prihodnost obetajoča, če je le ne bodo ogrozili politični konflikti na Kosovu. Obeti rasti regije so ugodni, medtem ko stopnje inflacije beležijo upadanje. Izvozni sektor držav JVE je še vedno krhek, saj izvoz še vedno močno prehiteva uvoz (Penev, Rojec, 2004, str. 80). 3.2.1. Ovire za pritok neposrednih tujih investicij na področje Jugovzhodne Evrope Čeprav je viden očiten napredek regije na področju makroekonomske stabilizacije, kot tudi na področju liberalizacije in privatizacije malih podjetij, pa obstajajo še vedno ovire, ki delujejo negativno na kakovost investicijskega okolja in posledično na pritoke NTI v regijo. Veliko teh 2 EBRD tranzicijski indikatorji merijo napredek v tranziciji bivših socialističnih držav. Razpon vrednosti je med 1 in 4+. Analitiki pogosto beležijo vrednosti tako, da dodajo vrednosti večji za 1/3 znak +, vrednosti manjši za 1/3 pa znak -. Vrednost 1 pomeni malo ali nič sprememb od strogo centralno planskega gospodarstva, 4+ pa predstavlja standard industrializiranih tržnih gospodarstev.

16

ovir je posledica počasne izvedbe reform v drugi fazi tranzicije, kar vključuje razvoj institucionalne infrastrukture in privatizacije, kot tudi prestrukturiranja podjetij in finančnega sektorja. Glavne ovire za pritok NTI na področje regije JVE so (Penev, Rojec, 2004, str. 80):

• visoka investicijska tveganja (zaradi okoliščin v določenih delih regij in bolj splošno, zgodovinskih percepcij),

• pomanjkanje ustrezne in moderne fizične infrastrukture, • zamude pri prestrukturiranju in sanaciji bank, • premalo razviti finančni trgi, • zamude pri privatizaciji velikih podjetij in pri podjetniških reformah, • nezadostna stopnja institucionalne infrastrukture, • administrativne ovire za NTI, • nenaklonjeno pravno okolje, • nezadostna institucionalna strategija in promocijske zmogljivosti pritegniti, zadržati in,

maksimirati pritoke NTI. V zadnjem desetletju so predstavljala eno večjih ovir za pritoke NTI visoka politična tveganja v regiji, vendar pa se je stopnja tveganja razlikovala med državami. Ker je tuj privatni kapital še posebej občutljiv na vsa investicijska tveganja, so bile države z nestabilnim političnim in ekonomskim okoljem praktično popolnoma nezanimive za privatne NTI. Kljub dobrim obetom za visoko dobičkonosne investicije, pa bo težko pritegniti to vrsto NTI v regijo, vse dokler bodo prisotna visoka politična tveganja. Zaradi vojn ter etničnih in političnih nasprotij, ki so izbruhnili na tem področju po razpadu bivše Jugoslavije, je bila v zadnjem desetletju regija JVE še posebej podvržena zelo visokim investicijskim tveganjem (Penev, Rojec, 2004, str. 80-81). Prekinitev sovražnosti in relativna sprostitev političnih napetosti sta bila najpomembnejša elementa za zmanjšanje političnih tveganj v regiji, ni pa bilo to dovolj za njihovo popolno odpravo oz. dolgoročno nezaznavnost. Na Kosovu je še vedno čutiti visoko stopnjo politične nestabilnosti in napetosti (Penev, Rojec, 2004, str. 81). Privatizacija in prestrukturiranje velikih podjetij z izgubami v državni lasti je bilo veliko manj uspešno v primerjavi s privatizacijo malih in srednje velikih podjetij. Množična privatizacija na podlagi lastninskih certifikatov, izvedena v večini izmed držav v regiji v prvi polovici 1990ih let, ni prinesla ugodnih rezultatov na področju prestrukturiranja in gospodarskega oživljanja velikih podjetij. Privatiziranim podjetjem je ostala razpršena lastniška struktura, pomanjkljiva menedžerska struktura ter skromna količina razpoložljivih sredstev za dodatne investicije (Penev, Rojec, 2004, str. 81). Neugodne izkušnje z množično certifikatsko privatizacijo so privedle do sprememb metod privatizacije. Privatizacija je bila preusmerjena k učinkovitejšim oblikam, kot je privatizacija na podlagi zbiranja dohodkov, kar je vključevalo prodajo podjetij strateškim investitorjem preko

17

mednarodnih razpisov. To je bil hkrati tudi poskus učinkovitejšega prestrukturiranja privatiziranih podjetij tudi preko uporabe drugih pozitivnih vplivov NTI, ne le v smislu zagotovitve pritoka svežega kapitala. Spremembe metod privatizacije so prinesle pritok svežega kapitala, uspešnejše prestrukturiranje privatiziranih podjetij in povečanje s privatizacijo povezanih NTI. To je bila v prvi vrsti posledica intenzivnejše in uspešne privatizacije velikih podjetij v Romuniji, Bolgariji in na Hrvaškem. Kljub začetnim obetavnim rezultatom, pa se je proces privatizacije velikih državnih podjetij srečal z resnimi ovirami, ki so posledica nesposobnosti iskanja ustreznih strateških investitorjev v privatizacijo teh podjetij. To še posebej velja za manj razvite države v regiji, kot so Albanija, BiH, Srbija in Črna gora (Penev, Rojec, 2004, str. 82). Tabela 6: Delež privatnega sektorja v BDP v letih 1995 in 2004 (v %)

A

lban

ija

BiH

Bol

garij

a

Hrv

aška

Mak

edon

ija

Rom

unija

SČ

G

JVE

SVE

Delež privatnega sektorja v BDP v letu 1995 60 n.p. 45 45 40 40 n.p. 40 60Delež privatnega sektorja v BDP v letu 2004 75 50 75 60 65 70 50 65 75

Vir: EBRD Database, 2006. Kljub omenjenim težavam je pričakovati, da se bo proces privatizacije v prihodnjih letih nadaljeval, četudi z različno stopnjo uspešnosti med državami. Ena izmed rešitev bi lahko bila prestrukturiranje velikih strateško pomembnih podjetij še pred začetkom privatizacije, kar bi odpravilo ovire s katerimi se soočajo sedaj. Namreč kljub izredno nizkim cenam teh podjetij, ostajajo zaradi stopnje zadolženosti, odvečne delovne sile, dotrajane opreme in slabega stanja obratov ter ostale povezane infrastrukture ta podjetja nezanimiva za potencialne tuje investitorje. Mehke proračunske omejitve in slab nadzor vodenja podjetij so še dodatne ovire, ki jih bo potrebno premostiti v prihodnosti (Penev, Rojec, 2004, str. 82). Razvoj bančno - finančnega sektorja (bančni sektor in ne-bančne finančne institucije) je eno izmed najzahtevnejših reformnih področij, kar je posledica podedovane nizke razvojne stopnje tega sektorja še iz časov pred reformami ter neobstoječe oz. nizke stopnje razvoja finančnih institucij v regiji. Slabo stanje bančno-finančnega sektorja v državah JVE je v zgodnjih 1990ih letih predstavljalo resno oviro pritokom NTI v regijo (Penev, Rojec, 2004, str. 83). Večina držav v regiji je na tem področju pokazala napredek, čeprav so se morale soočiti z različnimi ovirami in težavami pri izvedbi reform. Napredek pri razvoju bančnega sektorja v državah JVE je bil bistveno hitrejši od napredka pri razvoju trga vrednostnih papirjev in nebančnih finančnih institucij. Večina bank je bila privatizirana z visoko udeležbo tujih bank. Ustanovljene so bile nove domače in tuje banke, medtem ko so bile nekatere neuspešne domače banke zaprte. To je imelo v večini držav JVE ugoden vpliv na povečanje konkurenčnosti in kvalitete storitev v tem sektorju, vendar pa regija kot celota v tem obziru še vedno zelo zaostaja za državami SVE (Penev, Rojec, 2004, str. 83).

18

Največji napredek pri prestrukturiranju bančnega sektorja so v primerjavi z ostalimi državami v regiji naredile Hrvaška, Bolgarija, Makedonija in Romunija. Manj razvit bančni sektor in kvaliteta bančnih storitev zato v ostalih državah še vedno predstavlja resno oviro pri ustvarjanju ugodnega investicijskega okolja, kar posledično zavira pritok novih NTI (Penev, Rojec, 2004, str. 83). Zelo nizka stopnja razvoja finančnega trga in ostalih ne-bančnih finančnih institucij v večini izmed teh držav je posledica velikega zaostanka pri razvoju trga vrednostnih papirjev in ne-bančnih finančnih institucij. Kakorkoli že, pa to predstavlja veliko večjo oviro predvsem portfolio investiranju, saj so načeloma pritoki NTI v veliko manjši meri odvisni od kakovosti finančnih trgov. Celo v Bolgariji, Romuniji in na Hrvaškem, kjer je bil dosežen največji napredek na tem področju, je stopnja razvoja teh finančnih institucij še vedno nezadostna in daleč pod merili tržnih gospodarstev (Penev, Rojec, 2004, str. 83). Tabela 7: Tranzicijski indikatorji3 - 2. faza tranzicije

Alb

anija

BiH

Bol

garij

a

Hrv

aška

Mak

edon

ija

Rom

unija

SČ

G

JVE

SVE

Privatizacija velikih podjetij 2,3 2,4 3,6 3,0 3,0 3,4 1,0 2,7 3,7Podjetniške reforme 2,0 1,6 2,4 2,6 2,6 2,0 1,0 2,0 3,2Konkurenčnost 1,7 1,0 2,4 2,4 2,0 2,4 1,0 1,9 2,9Infrastrukturne reforme 2,0 2,2 3,0 2,9 2,1 3,2 2,0 2,5 3,1Reforme bančnega sektorja 2,3 2,4 3,0 3,4 3,0 2,6 1,0 2,5 3,5Reforme nebančnih finančnih institucij 1,7 1,0 2,0 2,4 1,6 2,0 1,0 1,7 3,22. faza tranzicije 2,0 1,9 2,8 2,9 2,3 2,6 2,0 2,3 3,3

Vir: Transition Report 2003, 2003, str. 6. Stanje fizične infrastrukture je eden izmed poglavitnih predpogojev za ustvarjanje ugodnega investicijskega okolja in pritok NTI. Ena izmed prednostnih naloga bivših socialističnih držav na začetku tranzicije je bila izboljšanje kvalitete in cenovne konkurenčnosti svojih infrastrukturnih storitev. Nujno potreben predpogoj za zamenjavo podedovane zastarele tehnologije in opreme v tem sektorju je bil okrepiti investicijsko aktivnost. Upad domačih bruto investicij in nizka stopnja domačega varčevanja v povezavi z nenehnim proračunskim primanjkljajem, je preprečevala kakršnokoli bistveno finančno investicijo iz proračuna, kot je bilo to v praksi v obdobju pred reformami. Zaradi nezmožnosti zagotovitve dovoljšnje količine finančnih investicij iz državnega proračuna, bo imel tuj in domači privatni kapital pomembno vlogo pri investiranju v infrastrukturo. Ne samo ker bo na tak način zagotovljen svež kapital za tovrstno investiranje, ampak tudi ker bo s tem omogočena komercializacija infrastrukturnih storitev in posledično izboljšanje njihove kvalitete (Penev, Rojec, 2004, str. 83-84).

3 Vrednost 1 pomeni malo ali nič sprememb od strogo centralno planskega gospodarstva, 4+ pa predstavlja standard industrializiranih tržnih gospodarstev.

19

V večini držav JVE je bil tuj privatni kapital zaenkrat največkrat investiran v telekomunikacijski sektor. Vendar pa privatno investiranje v ta sektor ne zagotavlja višjega nivoja in kvalitete storitev, ker obstaja možnost nastanka monopolnega položaja s strani tujih podjetij na domačem trgu. To bi utegnilo predstavljati dodatno grožnjo stopnji cen in kvaliteti storitev v državah JVE (Penev, Rojec, 2004, str. 84). Administrativne ovire za NTI so prisotne v vseh državah v regiji. Zapleteni administrativni postopki, ki se zahtevajo za zagon in delovanje poslovanja, so glavni dejavnik, ki v veliki meri odvrača pritoke NTI, medtem ko so s tem povezani stroški manj pomembni za tuje investitorje. Najresnejše ovire se zdijo zamiki pri pridobivanju dostopa do zemljišč in pridobivanje gradbenih dovoljenj, kar lahko v določenih državah JVE traja več kot leto dni. Višina administrativnih stroškov je v pozitivni korelaciji s stopnjo korupcije in prikazuje negativno korelacijo s kakovostjo vladanja, stopnjo odprtosti in plačami v javnem sektorju. Te korelacije nakazujejo, da je potrebno vključiti v širši plan reform administrativne reforme, kot so trgovinska in finančna liberalizacija ter boj proti korupciji in birokraciji (Penev, Rojec, 2004, str. 86). Neugodno pravno in regulatorno okolje ni samo rezultat neobstoja zakonodaje usklajene s standardi tržnih gospodarstev, ampak je tudi posledica neustreznega izvajanja že obstoječih zakonov. V smeri usklajevanja s standardi tržnih gospodarstev je bilo uzakonjeno veliko novih, modernih in liberalnih zakonov, prav tako pa je bilo ponovno obravnavanih tudi več že obstoječih zakonov. Kljub temu pa je tako izvajanje teh zakonov, kot tudi pomanjkanje ustrezne institucionalne infrastrukture, še vedno najresnejša ovira pri ustvarjanju ugodnega pravnega okolja v državah JVE (Law in Transition, 2002, str. 40-42). Tuj privatni kapital je zelo občutljiv na kakršnokoli pravno negotovost, kar pomeni da je ustvarjanje ugodnega pravnega in regulatornega okolja ključnega pomena za pritok NTI v regijo JVE. 3.3. SLOVENSKE NEPOSREDNE TUJE INVESTICIJE V DRŽAVAH JUGOVZHODNE EVROPE V obdobju pred osamosvojitvijo je bilo območje bivše Jugoslavije najpomembnejše tržišče za slovenska podjetja. V času bivše Jugoslavije so investicije slovenskih podjetij v drugem delu države služile za promocijo trgovine in za vertikalno organiziran proizvodni proces z obsežno intrafirmsko trgovino, kot je to značilno za vertikalno organizirana multinacionalna podjetja. Slovenska podjetja so na tem področju izvajala začetne faze proizvodnje ali pa so od tam uvažala surovine in nedokončane proizvode, dokončala proizvodni proces doma in jih potem zopet izvozila in prodala kot končne proizvode v republike bivše Jugoslavije. Leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila, je bilo trgovanje znotraj podjetij in med podjetji na tem področju močno moteno. V obdobju med leti 1990-1993 je prodaja slovenskih podjetij v državah bivše Jugoslavije upadla s 6662 mio USD na vsega 965 mio USD. Izvoz je bil preusmerjen na Zahodne trge, večina slovenskih podjetij pa je vseeno hotela ponovno vzpostaviti in pridobiti nazaj svoj tržni položaj v regiji (Damijan, Majcen, 2000, str. 28).

20

Liberalizacije trgovine v regiji se je pričela šele v drugi polovici 1990ih let. Na področju trgovinskih odnosov je bilo prisotno veliko neravnotežje zaradi velikega presežka v korist Slovenije z vsako izmed nekdanjih republik bivše Jugoslavije. Prav zaradi tega razloga so izhodne NTI še posebej primerna vstopna metoda za te trge, saj omogočajo pridobitev statusa domačega proizvajalca in s tem posledično omilitev pritiska na zmanjševanje izvoza. Vezi NTI zmanjšujejo informacijske vrzeli in gospodarsko nezaupanje, zato so učinkovit dolgoročen način za povezovanje držav v regiji, tako v ekonomskem kot tudi v socialno političnem smislu (Jaklič, Svetličič, 2002, str. 54-55). 3.3.1. Gospodarsko sodelovanje Slovenije z državami Jugovzhodne Evrope Slovenske izhodne NTI so v 1990ih letih doživele porast in spremembe. Vendar pa je v nasprotju s trgovino, kjer so najpomembnejši zunanji partnerji Slovenije države EU, izhodno investiranje močno koncentrirano na področje JVE, še posebej na področje držav naslednic bivše SFRJ. Do konca leta 2004 je bilo v države naslednice SFRJ investiranih 1,278 milijona evrov oz. 57,3 odstotkov vseh slovenskih izhodnih NTI. (Ministrstvo za gospodarstvo, 2006). Tabela 8: Skupna količina slovenskih NTI v regijo JVE (v mio EUR)

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 Albanija n.p. n.p. n.p. n.p. n.p. n.p. n.p. n.p. n.p. n.p.BiH 12,6 14,1 17,7 21,5 32,4 67,9 109,5 171,7 208,7 217,0Bolgarija 0,3 0,7 0,4 0,5 0,7 1,2 2,1 8,9 20,3 4,5Hrvaška 178,3 190,5 219,6 292,9 307,7 380,2 452,2 531,2 618,0 679,1Makedonija 16,5 18,5 17,5 21,4 39,2 50,1 53,3 59,9 75,8 91,6Romunija 1,1 0,4 2,2 3,8 4,6 5,9 14,2 21,8 21,7 25,2SČG 42,1 27,7 26,7 29,9 28,2 31,9 49,0 95,6 216,3 291,6Skupaj JVE 250,9 251,9 284,1 370,0 412,8 537,2 680,3 889,1 1.160,8 1.309,0

Vir: Banka Slovenije - Neposredne naložbe 2004, 2005, str. 57. Slovenija z državami JVE intenzivno sodeluje že vrsto let, tako v gospodarskem, kot tudi v političnem smislu. Vendar pa vseh držav ne gre obravnavati enako, saj gre za različna gospodarstva, z različnimi stopnjami razvoja in različno stopnjo integriranosti v EU. Najbolj privlačna destinacija med državami JVE je še vedno Hrvaška, kamor je bilo do konca leta 2004 investiranega 51,9 odstotka vsega kapitala, ki ga je Slovenija investirala v regijo JVE. To je posledica geografske bližine, visoke intenzivnosti gospodarskega sodelovanja, zgodnejšega konca državljanske vojne in zgodnejšega začetka tranzicije. Sledijo ji Bosna in Hercegovina z 16,6 odstotki, Srbija in Črna gora z 22,3 odstotki in Makedonija, kjer je bilo do konca leta 2004 evidentiranega za 91,6 mio EUR slovenskega kapitala oz. 7,0 odstotka vrednosti vsega slovenskega kapitala plasiranega na to območje (Banka Slovenije, 2006, str. 57). Dinamika slovenskih odtokov NTI v države JVE je bila v veliki meri odvisna od časovnega razporeda privatizacije v teh državah.

21

Albanija, Bolgarija in Romunija se ne uvrščajo med pomembnejše zunanjetrgovinske partnerje Slovenije, vendar pa te države predstavljajo pomemben potencial za prihodnost. Obseg blagovne menjave z Bolgarijo se je v zadnjih letih znatno povečal, kar je predvsem posledica vstopa Bolgarije v CEFTO leta 1999. Slovenska podjetja ocenjujejo bolgarski trg kot potencialno zanimiv, vendar pa še vedno relativno tvegan. Blagovna menjava med državama je začela opazneje naraščati sredi 1990ih let, k čemur je botrovala umiritev razmer na področju bivše Jugoslavije, ki so jo pretresali številni medetnični spopadi. Tudi z Romunijo raste obseg medsebojne menjave (Ministrstvo za gospodarstvo, 2006). Pospešena rast slovenskih NTI na področje držav JVE je le deloma posledica t.i. podedovanih investicij iz nekdanje skupne države. Veliko večji pomen ima ponovno oživljenje poslovnih vezi in povečanje izhodne investicijske aktivnosti slovenskih podjetij na to področje po letu 1998, še posebej na trge nekdanje Jugoslavije. Normalizacija trgov na področju nekdanje Jugoslavije je še dodatno pospešila pritok slovenskih izhodnih NTI na to področje, saj se podjetja še iz prejšnjih časov zavedajo svojih naravnih prednosti na teh trgih, nadgrajenih z deset letno prednostjo pri tranziciji, kot tudi s postopno integracijo v EU (Rojec, Penev, Svetličič, 2006, str. 213). 3.3.2. Motivi in ovire za slovenske neposredne tuje investicije na področje držav Jugovzhodne Evrope V sklopu poprej obravnavanega teoretičnega okvira eklektične paradigme (Dunning, 1993), lahko pri analizi slovenskih izhodnih NTI na področje držav JVE in še posebej bivše Jugoslavije razločimo tri različne tipe investicijskih determinant. To so determinante znotraj podjetij investitorjev (npr. podjetniško specifične prednosti), internalizacijske prednosti in lokacijsko specifične prednosti. Lastniško oz. podjetniško specifične prednosti slovenskih podjetij v državah JVE so še posebej močne. Slovenska podjetja čutijo na številnih področjih močne konkurenčne prednosti pred lokalnimi podjetji. Imajo razvita tehnološka znanja, organizacijska znanja ter trženjska znanja, kjer se čutijo najmočnejše. Ta znanja slovenska podjetja najbolje uveljavljajo predvsem na področju držav bivše Jugoslavije. Na teh trgih so slovenski proizvodi dobro prepoznavni in imajo v splošnem zelo dober ugled. Prihajajoč iz najbolj razvitega dela nekdanje skupne države, so slovenska podjetja in njihove blagovne znamke dobro prepoznavne in cenjene, zato ne potrebujejo večjih dodatnih investicij za dosego tržne prepoznavnosti. Slovenski proizvodi med kupci prav tako uživajo velik ugled in zaupanje, v nasprotju s številnimi proizvodi z zelo razširjenih črnih trgov v Srbiji, Črni gori in BiH (Jaklič, Svetličič, 2002, str. 56). Trgi JVE so bili na začetku 1990ih let tudi relativno lahko dostopni za slovenska podjetja, saj še niso bili razdeljeni s strani tuje konkurence. Zaradi bogatih izkušenj in znanja o teh trgih, so si slovenska podjetja želela zagotoviti tržne deleže še pred prihodom tuje konkurence. Želela so pridobiti t.i. prednost prve poteze že v fazi obnove teh držav, kar velja za najboljšo metodo za pridobivanje znatnega tržnega deleža na dolgi rok (Damijan, 2001, str. 9). Zaradi zgodnjega vstopa skozi NTI pričakujejo, da bodo na teh trgih nagrajena v prihodnosti.

22

Slovenska podjetja na teh trgih ne veljajo za »običajne« tujce, pač pa imajo zaradi zgodovinskih vezi, poznavanja lokalne kulture, jezikov, navad in poslovnega okolja nekakšen status navidezno lokalnih podjetij. Iz podobnih razlogov pa tudi veliko slovenskih podjetij smatra trge bivše Jugoslavije kot navidezno domače trge. Močni osebni in poslovni stiki slovenskih menedžerjev z lokalnim okoljem zmanjšujejo tveganje in posledično omogočajo uspešno poslovanje tudi manjšim podjetjem. Ta menedžerska znanja in vezi so bile in so še vedno najpomembnejša podjetniško specifična prednost slovenskih podjetij pri vstopu na te trge. Namreč tuji investitorji iz ostale Evrope delujejo na tem področju zaenkrat še bolj previdno, so pa že opazili očiten preboj slovenskih podjetij na Balkan, zato dostikrat tujci uporabljajo Slovenijo oz. svoje slovenske podružnice kot odskočno desko za nadaljnje investiranje v regijo (Jaklič, Svetličič, 2002, str. 56). Večina slovenskih NTI v regijo JVE je posledica iskanja trgov. Ključni motiv slovenskih podjetij na teh trgih je zadržati in povečati svoj tržni delež. V nekaterih primerih se ta motiv povezuje tudi z ostalimi lokacijsko specifičnimi motivi, kot je iskanje virov v Makedoniji in BiH (na primer Droga Kolinska in Tobačna Ljubljana v proizvodnji hrane in tobaka) ter z nekaterimi strateško motiviranimi investicijami (primer iskanja usposobljenih računalniških inženirjev v BiH s stani Hermes Softlaba). Poleg iskanja trgov so ostale motivacijske determinante manj pomembne za slovenske investitorje. Presenetljivo pa so zelo nizko uvrščeni motivi povezani s stroški dela, kljub temu, da so le-ti v državah JVE bistveno nižji kot v Sloveniji (Jaklič, Svetličič, 2002, str. 57). Velik pomen pri sprejemanju odločitev o načinih vstopa na trge JVE so imele tudi internalizacijske prednosti. Klub večjemu tveganju NTI v primerjavi z izvozom v državah JVE, pa so internalizacijske prednosti trenutno uvrščene kar visoko. Prva spodbuda za internalizacijo je doseganje boljšega varstva intelektualne lastnine, ki je v regiji JVE še vedno na zelo nizkem nivoju. Neposredna prisotnost podjetij omogoča boljši nadzor nad svojo intelektualno lastnino in obrambo lastnih originalnih proizvodov pred konkurenčnimi ponaredki. Slabo pravno varstvo prav tako omejuje tudi uporabo ostalih vstopnih metod, kot so licenciranje, franšizing in pogodbe na ključ. Podjetja tudi ugotavljajo, da je v regiji zelo težko najti ustrezne in zanesljive poslovne partnerje. Zaradi slabega delovanja pravne države je kakršna koli drugačna oblika poslovnega sodelovanja relativno tvegana. Iz teh razlogov so največkrat najustreznejša metoda za prodor na to področje prav izhodne NTI. Druga spodbuda za internalizacijo regije izhaja iz trenutnega stanja trgov v regiji. Lokalna podjetja, ki so bila v zadnjem času vključena v proces privatizacije, so bila na splošno podcenjena, kar je spodbujalo k prevzemom le-teh. Najpogosteje so slovenska podjetja popolni ali vsaj večinski lastniki tujih podružnic na tem področju (Jaklič, Svetličič, 2002, str. 58). Strategija vstopa slovenskih podjetij na novo nastajajoče trge držav JVE se je razlikovala glede na različna časovna obdobja. V začetku in sredi 1990ih let je prevladovala strategija novih investicij, kasneje pa je bila kombinirana s strategijo prevzemov. Glavni razlogi, ki so botrovali tej spremembi, so bili proces privatizacije na področju BiH, Hrvaške, Srbije in Črne gore ter ugodne cene za prevzem razpoložljivih podjetij. K porastu števila prevzemov v regiji po letu

23

1998 so pripomogle tudi lastne izkušnje slovenskih podjetij z domačega slovenskega trga. Slovenski investitorji v regiji so najpogosteje sledili neke vrste kombinirani strategiji novih investicij in prevzemov (Jaklič, Svetličič, 2002, str. 58). Lokacijske prednosti držav JVE, še posebej držav bivše Jugoslavije, ki so najzanimivejše slovenskim izhodnim investitorjem, so povečini povezane z iskanjem trgov. Velikost združenega trga teh držav je skoraj desetkrat večji, kot ima Slovenija prebivalcev, potencial rasti je velik, stopnja konkurence pa je nižja kot doma. Rast in tržni potencial sta najpomembnejši determinanti, ki prevladata vse ostale. Glavni namen izbora lokacije večine slovenskih investitorjev na tem področju je oskrbovati lokalni trg. Uporabljati proizvodne obrate v regiji, kot odskočno desko za prodor na tuje trge v tretjih državah ni pomembna determinanta, je pa kljub temu za slovenska podjetja zanimiv potencialen dostop do sosednjih trgov, oz. trgov najpomembnejših trgovinskih partneric držav v regiji (Jaklič, Svetličič, 2002, str. 59). Ovire, s katerimi se soočajo slovenski izhodni investitorji na področju JVE, so specifične za to področje in se razlikujejo od ovir z ostalih trgov. Manj pomembne ovire za slovenske investitorje so področno tveganje, neurejeno davčno okolje za NTI, administrativni postopki, spodbude za NTI in politično ogrodje za NTI, vendar pa v zadnjem času tudi pomembnost teh dejavnikov narašča. Pričakovanja visokih dobičkov in dobro poznavanje trgov, dopuščajo slovenskim podjetjem prevzemanje večjega tveganja v primerjavi s konkurenco, vendar pa predstavljajo nestabilnost, visoko politično in gospodarsko tveganje ter neprimerno politično-institucionalno ogrodje pomembne ovire za povečanje slovenskih NTI v regiji (Rojec, Penev, Svetličič, 2006, str. 216-217). Percepcija ovir s strani slovenskih izhodnih investitorjev se je s časom spreminjala. Leta 1999 so podjetja kot najpomembnejše ovire ocenila interne ovire za NTI (znotraj podjetij samih), kot so pomanjkanje znanja, informacij in ustreznega osebja. Leta 2001 pa so bile kot najpomembnejše ovire izpostavljene zunanje ovire, torej tiste, ki izhajajo iz investicijske klime držav prejemnic NTI. Do sprememb pri percepciji glavnih ovir je prišlo predvsem kot posledica razmaha izhodnih NTI v države naslednice nekdanje Jugoslavije ter njihove visoke koncentracije v teh državah. Investitorji aktivni izključno na področju JVE ocenjujejo okolje držav prejemnic kot veliko pomembnejšo oviro glede na investitorje, ki investirajo na drugih trgih. Stanje je podobno v primeru težav s financiranjem. Čeprav je pomanjkanje sredstev pomembna ovira za vse investitorje, pa je za tiste, ki investirajo izključno na področje JVE še precej bolj pomembna (Rojec, Penev, Svetličič, 2006, str. 217).

4. PRIMER PODJETJA GORENJE D.D. Podjetje Gorenje je največje slovensko proizvodno MNP v najvišji fazi internacionalizacije in hkrati eno izmed najpomembnejših slovenskih podjetij nasploh. Prav iz teh razlogov sem se odločil v praktičnem delu svojega diplomskega dela analizirati primer podjetja Gorenja.

24

V pričujočem poglavju bom najprej na kratko opisal zgodovino podjetja Gorenja. Nato bom predstavil stanje podjetja danes in ker je glavna dejavnost podjetja proizvodnja bele tehnike, še industrijo bele tehnike. Zadnji del diplomske naloge bom namenil opisu poteka internacionalizacije Gorenja, kjer bom še poseben poudarek namenil internacionalizaciji Gorenja na področje držav JVE. 4.1. ZGODOVINA PODJETJA GORENJE Gorenje je primer slovenskega podjetja, ki se je skozi leta razvilo iz majhnega lokalnega podjetja s 150 zaposlenimi v vodilno inovacijsko usmerjeno proizvodno podjetje s statusom pomembnega izvoznika, ki je na svojem vrhuncu leta 1978 zaposlovalo 22000 ljudi (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 192). Ta prehod so zaznamovala štiri prelomna obdobja, ki jih bom v nadaljevanju na kratko opisal. Prvo obdobje se je pričelo leta 1950, ko je bilo v vasi Gorenje ustanovljeno proizvodno podjetje Gorenje. Primarna dejavnost podjetja takrat je bila proizvodnja kmetijskih strojev in pridobivanje gradbenega materiala. Leta 1958 je Gorenje začelo s proizvodnjo štedilnikov na trda goriva. Pojavile so se ideje o selitvi in izgradnji lastnih proizvodnih prostorov v takrat hitro rastočem mestu Velenju. To je tudi druga prelomnica v zgodovini podjetja. Z izgradnjo svojih lastnih velikih proizvodnih obratov je prišla leta 1963 tretja prelomnica, ko začne Gorenje najprej proizvajati štedilnike, nato pa od leta 1967 naprej pralne stroje in od leta 1970 še hladilnike. Zadnja, četrta faza, se je pričela, ko je Gorenje začelo na podlagi izvozno usmerjene strategije iz leta 1967, širiti svoj proizvodni program in se usmerilo v proizvodnjo kuhinjskega pohištva, keramičnih proizvodov, medicinske opreme, telekomunikacij, zabavne elektronike in televizorjev (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 192). Gorenje je pričelo z uspešno rastjo v poznih 1950ih letih z vstopom v panogo gospodinjskih aparatov. V prvi polovici 1960ih let je Gorenje uspešno obvladovalo vsa poglavitna področja v panogi gospodinjskih aparatov. Do leta 1970 je število zaposlenih poskočilo na okoli 7000 ljudi. V začetku 1960ih je pričelo z izvozom na nemški trg, ki je kmalu znašal že 40 odstotkov celotne prodaje Gorenja. V 1970ih letih začne Gorenje odpirati podružnice v Nemčiji in Franciji. Delež izvoza v celotni prodaji skupine Gorenje se je v tistem desetletju povzpel na skoraj 60 odstotkov (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 8). V 1980ih letih se Gorenje prvič sooči z resno krizo. Potrebno je bilo prestrukturiranje podjetja in uvedba sanacijskega programa. Uveden je bil krizni menedžment, sodelovalo pa je tudi veliko tujih svetovalnih podjetij. Uvedba številnih tržno naravnanih, menedžerskih, strateških in tehnoloških ukrepov je Gorenju omogočila hitro napredovanje v smeri večje internacionaliziranosti in konkurenčnosti. Uspelo jim je znižati stroške in hkrati povečati kakovost svojih proizvodov in storitev. Posledica tega je bila 30 odstotna rast produktivnosti v letu 1984. Ob koncu 1980ih let je z razpadom Jugoslavije prišlo do popolne finančne blokade slovenskih podjetij, več kot 700 pa jih je bilo zaplenjenih in nacionaliziranih. Gorenje, kot jugoslovanska skupina, je praktično izginilo. Izgubilo je več kot 40 odstotkov svojega

25

nekdanjega domačega trga, zato je bilo prisiljeno začeti znova in se usmeriti v iskanje novih trgov ter izvoz (Rojc, 2000, str. 63-77). Ob osamosvojitvi Slovenije v letu 1991 je Gorenje zaposlovalo okoli 9000 ljudi. Domači trg je pokrival približno 5 odstotkov celotne proizvodnje, ostalo pa je bilo namenjeno izvozu. Sredi 1990ih let Gorenje prične z odpiranjem podjetij v nekdanjih socialističnih državah in z vračanjem na področje nekdanje Jugoslavije. Podjetje se poslovno in lastninsko prestrukturira. Po končanem lastninskem preoblikovanju, se podjetje v letu 1997 organizira kot delniška družba (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 193). Danes je za podjetje značilno uvajanje novih tehnoloških in okoljevarstvenih standardov ter postopno vračanje nazaj na trge nekdanje Jugoslavije. To obdobje je tudi zaznamovano z intenzivnimi vlaganji v povečanje kapacitet, nove trge, okolju prijaznejše sodobne tehnologije in nove linije proizvodov, ki jih odlikuje visoka kakovost, sodoben dizajn in prijaznost do potrošnika in okolja. V strateškem načrtu je Gorenje ponovno oživilo poslovno filozofijo "Vse za dom". 4.2. PROFIL PODJETJA GORENJE Skupino Gorenje sestavlja krovna družba Gorenje gospodinjski aparati, d. d. ali skrajšano Gorenje d. d. in 58 odvisnih družb, ki so povezane v skupen sistem na podlagi kapitalskih deležev. Od tega 15 doma in 44 v tujini. V letu 2005 je podjetje zaposlovalo 10492 ljudi in je bilo največja proizvodna družba v Sloveniji (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 11). Konsolidiranimi čisti prihodki od prodaje znašajo v letu 2005 1015 mio EUR. Gorenje spada med največje slovenske neto izvoznike z izvozom, ki znaša 86 odstotkov konsolidiranih čistih prihodkov od prodaje. Povprečna rast prodaje Gorenja med letoma 2001 in 2005 znaša 11 odstotkov, medtem ko znaša povprečna rast čistega dobička v istem obdobju 7,4 odstotka letno. Celotna vrednost naložb v istem obdobju znaša 350 mio EUR. V zadnjih petih letih je dodana vrednost na zaposlenega rasla s povprečno 4,9 odstotno stopnjo in je znašala v letu 2005 203 tisoč EUR. Delež lastništva zaposlenih presega eno tretjino (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 11). Družbe Skupine Gorenje so bile v letu 2005 organizirane v tri divizije, v katere so vključene vse dejavnosti podjetja. To so divizija gospodinjskih aparatov (GA), divizija notranje opreme (NO) in divizija trgovine in storitev (STO). Osnovna dejavnost skupine Gorenje je proizvodnja gospodinjskih aparatov. Vse družbe v zadnjih letih dosegajo dinamično rast, kar je posledica širjenja proizvodnih zmogljivosti, stalnega razvoja izdelkov, uspešne prodaje in osvajanja večjih tržnih deležev. Dejavnosti divizije gospodinjskih aparatov so proizvodnja in prodaja gospodinjskih aparatov lastne proizvodnje, prodaja izdelkov dopolnilnega programa gospodinjskih aparatov drugih proizvajalcev, prodaja dokupnega programa zabavne elektronike in malih gospodinjskih

aparatov ter proizvodnja in prodaja toplotno ogrevalne tehnike. Poleg naštetih dejavnosti se uvršča pod to kategorijo tudi dejavnost orodjarstva, strojegradnje in proizvodnje mehanskih komponent. Pod divizijo notranja oprema spada dejavnost proizvodnje in prodaje kuhinjskega in kopalniškega pohištva, sanitarne opreme ter keramičnih ploščic. Divizija trgovina in storitve pa pokriva dejavnosti energetike, varstva okolja, trgovine, inženiringa, zastopstev, gostinstva, turizma in upravljanja z nepremičninami. Slika 1: Struktura prodaje Skupine Gorenje po divizijah leta 2005 (v %)

84,8%

6,2%9,0%

Divizija GA Divizija NO Divizija STO

Vir: Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 25. Glavni delež pri vrednostni strukturi prihodkov od prodaje ima divizija gospodinjski aparati in sicer 84,8 odstotni. Sledi ji divizija trgovine in storitev z 9 odstotnim deležem in nazadnje divizija notranje opreme s 6,2 odstotnim deležem. Letna proizvodnja in prodaja znaša 3,4 milijona velikih gospodinjskih aparatov. Gorenje spada v skupino osmih največjih proizvajalcev gospodinjskih aparatov v Evropi s 4 odstotnim tržnim deležem (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 12). Osnovna strateška usmeritev delovanja Skupine Gorenje je kakovostna in uravnotežena rast obsega poslovnih aktivnosti in pomembno povečanje ravni konkurenčnih sposobnosti, kar bo omogočilo njen uspešen razvoj tudi v prihodnosti. Za uresničitev vizije in poslanstva Skupine Gorenje, pa je bilo poleg osnovne strateške usmeritve, sprejeto še 5 ostalih pomembnih strateških usmeritev za prihodnost, ki so opisane v nadaljevanju (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 21-22):

• Podjetje se bo trudilo dosegati kakovostno rast prihodkov od prodaje vseh divizij, ki bodo posledica rasti povprečnih prodajnih cen pri prodaji višje cenovno umeščenih izdelkov in pri uravnoteženi količinski rasti prodaje.

26

• Preko prevzemov za podjetje zanimivih proizvajalcev gospodinjskih aparatov v Evropi in preko drugih oblik strateških partnerstev v vseh divizijah delovanja Skupine Gorenje se bo uresničevalo možnosti za rast obsega poslovnih aktivnosti.

• Povečevali bodo sposobnosti ustvarjanja dodane vrednosti z izboljševanjem prodajnega spleta, z ustreznimi prodajnimi in marketinškimi aktivnostmi, z ustreznimi razvojnimi aktivnostmi, z internacionalizacijo proizvodnje, s povečevanjem produktivnosti ter s stroškovno optimizacijo.

• Ustanavljali in povečevali bodo proizvodne zmogljivosti izven Slovenije za proizvodnjo izdelkov na Češkem, v Srbiji ter v Rusiji ali Ukrajini, v Sloveniji pa bodo zadržali proizvodnjo v obsegu 3 milijonov izdelkov lastne proizvodnje z višjo dodano vrednostjo.

• Do leta 2010 bodo proizvedli in prodali 4,3 milijonov velikih gospodinjskih aparatov, od tega 3 milijone aparatov v Sloveniji in 1,3 milijonov aparatov izven Slovenije, skupaj z dokupi izdelkov pa naj bi prodaja dosegla 4,7 - 5 milijonov aparatov letno.

4.3. INDUSTRIJA BELE TEHNIKE V EVROPI 4.3.1. Opis panoge gospodinjskih aparatov Panoga gospodinjskih aparatov se deli na šest temeljnih proizvodnih področij:

• pralno področje (pralni in sušilni stroji, pralno-sušilni stroji), • hladilno področje (hladilniki, zamrzovalniki, hladilno-zamrzovalni aparati), • kuhalno področje (štedilniki, pečice, mikrovalovne pečice, kuhinjske nape, čajniki,

aparati za kuhanje kave, toasterji), • pomivalno področje (pomivalni stroji), • grelni aparati, • sesalniki.

Slika 2: Tržni deleži skupin gospodinjskih aparatov na evropskem trgu leta 2003 (v %)

25,1%

22,8%32,2%

8,2%

3,5%8,3% Pralno področje

Hladilno področje

Kuhalno področje

PomivalnopodročjeGrelni aparati

Sesalniki

Vir: Household Appliances in Europe, 2004.

27

28

Največji vrednostni tržni delež ima sektor kuhalnih aparatov z 32,2 odstotki. Sledi mu pralni sektor z 25,1 odstotnim tržnim deležem in hladilni sektor z 22,8 odstotnim tržnim deležem. Sesalniki in pomivalni stroji imajo podoben tržni delež in sicer prvi 8,3 odstotka in drugi 8,2 odstotka. Najmanjši tržni delež imajo grelni aparati s 3,5 odstotka vrednosti prodaje znotraj področja gospodinjskih aparatov (Household Appliances in Europe, 2004, str. 7). Evropski trg bele tehnike letno proizvede okoli 73 milijonov gospodinjskih aparatov, od tega kar 75 odstotkov na zahodnoevropskem trgu. Trg je zrel in zasičen, konkurenca za tržne deleže pa bo ostala ostra. Nekateri konkurenti se bodo združili ali ustvarili zavezništva. Najhitreje rastoče kategorije gospodinjskih aparatov bodo mikrovalovne pečice in pomivalni stroji, najpočasnejše pa hladilniki in zamrzovalniki. Aktualne okoljevarstvene spremembe obsegajo vse od nevarnih kemikalij v hladilnikih pa do varčevanja z vodo v pomivalnih strojih. Vpliv teh sprememb bo čutiti pri cenah izdelkov in pri proizvodnih procesih podjetij v industriji. Tehnične inovacije vključujejo indukcijske kuhalne plošče, mikrovalovne sušilce perila in uporabo naprednih senzorjev za prihranke energije in časa (Weiss, Gross, 2004, str. 1). Območje Evropske unije je gosto poseljeno in na njem imajo gospodinjstva visoke dohodke. Večino povpraševanja v industriji bele tehnike ustvarjajo nadomestno povpraševanje oz. ponovni nakupi. Proizvodni proces v industriji je usmerjen na masovno proizvodnjo z nekaterimi prilagoditvami zaradi razlik med regijami in državami. Proizvajalci bele tehnike v Evropi se srečujejo z vse višjimi stroški poslovanja in vedno večjo zasičenostjo domačega trga. Posledično selijo svojo proizvodnjo na območja jugovzhodne in vzhodne Evrope, kjer so nižji stroški poslovanja, ali pa jo v celoti preselijo izven Evrope. Problem zasičenosti in pomanjkanja domačega povpraševanja rešujejo s prodorom na trge vzhodne Evrope. Posledice tranzicije v teh državah so bile hiter napredek in povečana kupna moč prebivalstva, kar je posledično omogočilo prodor in prodajo zahodnih proizvodov na te trge (Weiss, Gross, 2004, str. 1). Največjo potencialno konkurenco evropski industriji bele tehnike predstavljajo vse večja krepitev trgovine v Evropi ter s tem vse večji vpliv trgovcev in rast moči njihovih trgovskih blagovnih znamk. Klasični trgovci hitro izgubljajo tržne deleže in v ospredje prihajajo velike trgovske verige, ki s pridom izrabljajo učinke široke geografske pokritosti trgov ter stroškovne prednosti, ki izhajajo iz večjih nabavnih količin in učinkovite logistike. Na razširjenem evropskem trgu bodo trgovske verige iz večjih članic EU poskušale širiti svoj vpliv tudi v novih članicah ter s tem izvajale dodaten cenovni pritisk na proizvajalce bele tehnike, kar pomeni vse večjo odvisnost od trgovskih verig in zniževanje cen za ohranitev lastnih proizvodov na njihovih policah (Vizjak, 2007, str. 298). Turčija in Kitajska poleg trgovskih verig predstavljata drugi vir potencialne konkurence. Kitajski proizvajalci lahko po širitvi Evropske unije lažje dostopajo do večjega števila porabnikov s proizvodi nižjega cenovnega razreda. Turčija pa s približevanjem Evropski uniji odpravlja vse več carinskih in pravnih ovir za izvoz proizvodov bele tehnike na trg EU. S tem bodo turški proizvajalci, ki trgu ponujajo vse bolj kakovostne aparate po cenah, ki so nižje od cen

proizvajalcev v Evropski uniji, v enakovrednem položaju kot proizvajalci v EU (Ocvirk Vakanjac, 2005, str. 19-20). 4.3.2. Podjetja v panogi in mesto Gorenja med njimi Industrija bele tehnike v Evropi je po značaju globalna in koncentrirana. V Evropi nadzorujejo štiri največja podjetja približno 60 % trga, to so Elecrolux, BSH Bosch und Siemens Hausgerate (BSH), Whirlpool in Indesit. Med druge znane evropske proizvajalce pa spadajo še Elco-Brandt, Candy, Fagor Electrodomesticos, Miele in Gorenje, ki ima na evropskem trgu 4-odstotni tržni delež (Vizjak, 2007, str. 299). Omenjena podjetja proizvajajo pod več različnimi blagovnimi znamkami, ki so namenjene končnim odjemalcem z različnimi dohodki, okusi ter regijskimi značilnostmi. Slika 3: Tržni deleži proizvajalcev bele tehnike v Evropi leta 2004 (v %)

20%18%

13%

11% 3%

35%ElectroluxBSHMerloniWhirlpoolGorenjeOstali

Vir: Ocvirk Vakanjac, 2005, str. 19. Poleg naštetih podjetij, pa so prisotni še številni azijski proizvajalci, ki se bojujejo za evropski trg. To so: Daewoo Electronics, Haier Group, LG Electronics, Matsushita Electric Industrial in Sharp. Veliko azijskih proizvajalcev ponuja tako imenovane »pametne aparate«, ki imajo visoko tehnološke lastnosti, kot so vgrajeni računalniški čipi, senzorji in ekrani (Ocvirk Vakanjac, 2005, str. 19). Omenjeni proizvodi ponujajo napredne možnosti, kot na primer internetni nadzor, kar nakazuje, da je tehnologija vse pomembnejši dejavnik gospodinjskih aparatov. Zato lahko na takšen način proizvajalci prepričajo kupce za zamenjavo obstoječega aparata še pred iztekom njegove življenjske dobe in s tem skrajšujejo menjalne cikle. Analiza glavnih in hkrati tudi največjih konkurentov v panogi bele tehnike pokaže, da je Gorenje kljub svoji velikosti v slovenskem prostoru v Evropi med srednje velikimi podjetji. Kot primerjava, največji proizvajalec bele tehnike v Evropi Electrolux je imel leta 2004 kar 3,9 milijarde evrov več prihodkov od prodaje kot Gorenje (Ocvirk Vakanjac, 2005, str. 18).

29

30

Ostrejša konkurenca znotraj panoge je glavno gonilo za vse večjo učinkovitost proizvodnje in distribucije. Produktivnost v panogi bele tehnike se je v zadnjih letih neprestano povečevala, kar je omogočilo proizvajalcem ponuditi boljše proizvode po ugodnejših cenah. (Vizjak, 2007, str. 298). Glavne primerjave produktivnosti za Evropo kažejo, da Gorenje leta 2004 za najbližjim primerjanim konkurentom podjetjem Merloni, po prihodkih na zaposlenega, zaostaja za približno 54000 evrov. Pri dobičku na zaposlenega pa je ta razlika kar enkrat večja, to je lahko posledica dveh dejavnikov: prezaposlenosti v podjetju, kar znižuje produktivnost, ali pa neučinkovite proizvodnje (Ocvirk Vakanjac, 2005, str. 18). 4.3.3. Razmere in trendi na trgu gospodinjskih aparatov Iz leta 2004 se je tudi v leto 2005 nadaljevala nizka rast prodaje gospodinjskih aparatov v Evropi, predvsem v njenem zahodnem in srednjem delu. Nizka rast in celo zniževanje obsega prodaje gospodinjskih aparatov na nekaterih največjih trgih v primerjavi z enakim obdobjem leta 2004 je predvsem posledica nizkega zaupanja potrošnikov in nizke gospodarske rasti. Po trenutnih napovedih pa tudi za prvo polletje leta 2006 ni pričakovati izboljšanja splošnega položaja (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 23-24). Po podatkih mednarodne tržno raziskovalne agencije GfK Group je v letu 2004 prodaja velikih gospodinjskih aparatov za 13 zahodnoevropskih trgov dosegla 2,3 odstotno vrednostno in 3,7 odstotno količinsko stopnjo rasti v primerjavi z letom poprej. To jasno kaže na tendenco padanja cen gospodinjskih aparatov v Evropi. Najizrazitejša bo predvsem na področju hladilne in pralno pomivalne tehnike (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 24). Po državah se je prodaja odvijala zelo različno. V Nemčiji, ki sodi med največje trge gospodinjski aparatov, se je prodaja še naprej zniževala. V letu 2005 se je vrednostna prodaja celotnega nemškega trga gospodinjskih aparatov v primerjavi z letom 2004 znižala za 3,4 odstotke. Podoben položaj se je stopnjeval tudi v Avstriji in na Nizozemskem. Mediteranska regija je dosegla pozitivno rast, veliko stopnjo rasti pa je dosegla tudi Velika Britanija. Stanje v novopridruženih članicah Evropske unije je bilo z vidika celote pozitivno. Rast prodaje so dosegle tudi ostale države Centralne in Vzhodne Evrope, še posebej Rusija, Slovaška, Bolgarija in Romunija, medtem ko se je obseg prodaje zmanjšal na Poljskem in na Madžarskem (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 24). V prvih treh četrtletjih leta 2005 se je nadaljevalo zniževanje prodajnih cen izdelkov zaradi presežnih zmogljivosti evropskih proizvajalcev, vse bolj agresivne ponudbe proizvajalcev iz azijskih držav ter konkurenčnega boja velikih globalnih trgovcev. Vsi pomembnejši proizvajalci gospodinjskih aparatov so še naprej povečevali proizvodne zmogljivosti, predvsem v državah krepitve lastne prisotnosti na trgu in v okoljih z nižjimi stroški delovanja. Zaradi nadaljnjih neugodnih cenovnih gibanj na področju energentov in surovin se je nadaljeval pritisk na cene vhodnih surovin in materialov (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 24).

31

Proizvajalci gospodinjskih aparatov pospešeno izvajajo ukrepe racionalizacije poslovanja. Najpogostejši in z vidika učinkov najpomembnejši je nadaljnja selitev proizvodnje v države Vzhodne Evrope in Azije. Največ teh aktivnosti je bilo opravljenih v Rusiji, na Poljskem, v Romuniji in Bolgariji. Odgovor na zaostrene razmere poslovanja so prilagajanje delovanja novim in spreminjajočim razmeram v okolju, pospeševanje tržnih aktivnosti in osredotočanje na Vzhodno Evropo. Trenutno je opaziti agresiven nastop azijskih proizvajalcev na celotnem evropskem trgu, še prav posebej na področju hladilno-zamrzovalnih aparatov (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 24). Strateška povezovanja med proizvajalci in predvsem distributerji gospodinjskih aparatov se nadaljujejo. Predvsem pri slednjih je opaziti trend popolne centralizacije nabave in distribucije samo iz nekaj centralnih skladiščnih lokacij (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 24). 4.4. INTERNACIONALIZACIJA DEJAVNOSTI PODJETJA GORENJE Gorenje je pričelo s procesom internacionalizacije že v zelo zgodnji fazi svojega razvoja in je doseglo visoko stopnjo multinacionalnosti. To je tudi velika razlika v primerjavi z ostalimi MNP iz tranzicijskih držav, saj je podjetje skoraj popolnoma v slovenski lasti brez kakršnegakoli pomembnejšega deleža tujih kapitalskih partnerjev. Druge oblike dolgoročnega sodelovanja s tujimi partnerji so igrale bolj dopolnilno vlogo pri razvoju Gorenja. Internacionalizacija Gorenja skozi izhodno investiranje se je začela leta 1965 in leta 1978 s prevzemom nemškega podjetja Koerting. To je bila za tiste čase presenetljiva poteza takrat socialističnega podjetja. Primer Gorenja ni tipičen primer postopne internacionalizacije, ampak bolj hitro se premikajoče internacionalizacije, ki pa je vsebovala tudi nekatere preobrate. Proces internacionalizacije podjetja je potekal v več fazah. V prvi fazi je podjetje začelo izvažati v glavne izvozne države. Sledilo je ustanavljanje prodajnih enot v tujini, veliko kasneje pa še ustanavljanje proizvodnih obratov, tudi v bolj oddaljenih državah. Danes Gorenje velja za enega izmed največjih slovenskih neto izvoznikov, z izvozom, ki znaša približno 95 odstotkov celotne proizvodnje velikih gospodinjskih aparatov, od tega 60 odstotkov v države EU. Proizvodi Gorenja so naprodaj na več kot 60 mednarodnih trgih. Največje države odjemalke so Nemčija, Hrvaška, Francija, Rusija in Danska (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 193). Tako visoka stopnja internacionalizacije pa ni bila dosežena čez noč. Vse do leta 1965 je Gorenje prodajalo svoje gospodinjske aparate le v Sloveniji. Prvih 200 štedilnikov je izvozilo v Nemčijo leta 1961. Do leta 1970 je delež izvoza narasel že na eno tretjino celotne proizvodnje, v 1980ih letih pa se je povzpel na 50 odstotkov. Vse odtlej je izvoz glavno gonilo rasti Gorenja (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 194). Prvotno je bilo glavno vodilo izvoza potreba po pridobivanju deviz, ki bi omogočile nakupe surovin in delov na trgih Zahodne Evrope. V tistem času je Gorenje organiziralo izvoz skozi velika slovenska trgovska podjetja. Očitno pa Gorenje ni več izvažalo izključno zaradi deviz, pač pa zaradi ohranjanja trajnih stikov z najnovejšimi tehnologijami in inovacijami, kot tudi s tržnimi

32

potrebami in standardi. V 1970ih letih so postali glavni izvozni cilji Vzhodni trgi, kasneje pa so sledili še prekomorski trgi, kot so ZDA in Avstralija. Že v svojih zgodnjih fazah rasti, pa se je Gorenje z namenom izboljšanja svoje cenovne konkurenčnosti povezalo z italijanskih proizvajalcem Rex-Zanussi. Le-to je Gorenju priskrbelo osnove za razvoj tehnologije, znanja in inovacij (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 194). Glavni trgi Gorenja so Severna in Srednja Evropa, kjer je imelo Gorenje v letu 2006 39 odstoten tržni delež. Delež slovenskega trga je razmeroma skromen, vendar pa skupaj s trgi nekdanje Jugoslavije dosega pomemben 25 odstotni delež v celotni prodaji. Tržni delež na področju ostalega sveta znaša 18 odstotkov (Poročilo Gorenja Jan-Sep 2006, 2006, str. 17). Prava internacionalizacija v smislu ustanavljanja podjetij na tujem, se je pričela v obdobju med leti 1970-80, ko je bilo Gorenje še vedno socialistično podjetje v državni lasti. Z namenom prikriti svoje socialistične korenine in posledično slab ugled, je podjetje začelo v državah, ki so bile najpomembnejši izvozni trgi Gorenja, ustanavljati podružnice. Prva je bila ustanovljena leta 1965 v Franciji, naslednja pa je sledila leta 1971 v takrat Zahodni Nemčiji. Danes ima Gorenje 41 podružnic v 18 državah in 8 agentov v 6 državah (Letno poročilo Gorenja 2005, 2006, str. 14-15). Vse Gorenjeve podružnice v tujini so registrirane trgovinske družbe z visoko razvitimi prodajnimi mrežami, skladišči ter transportnimi in servisnimi obrati. Nad večino tujih podružnic ima nadzor dunajska holdinška družba Gorenje Beteiligungs GmbH, ki je to vlogo prevzela leta 1986 (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 195). Po ustanovitvi prvega podjetja s sedežem v Münchnu, se je kritični trenutek zgodil z ustanovitvijo holdinškega podjetja Gorenje Beteiligungs GmbH na Dunaju. Deleži lastniškega kapitala vseh Gorenjevih tujih hčerinskih firm so bili takrat preneseni na to podjetje, ki je postalo center vseh mednarodnih operacij Gorenja. Vendar pa je imel ta holding takrat popolnoma drugačno vlogo, kot jo ima danes. V takratnem času je bila njegova poglavitna naloga zagotavljati finančno stabilnost Gorenja znotraj nestanovitnega regulatornega ogrodja tedanje SFRJ, medtem ko je njegova vloga danes predvsem upravljanje in financiranje vseh Gorenjevih tujih investicij, vključno z optimiziranjem organizacijskih in davčnih bremen (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 195). Leta 1978 se je Gorenje odločilo za nakup bavarske tovarno elektronike Koerting. Takšno odločitev so sprejeli, ker so želeli zmanjšati stroške in vlogo delovno intenzivnih programov kot tudi investirati in tehnološko nadgraditi svoje programe. Ideja, ki je stala za nakupom, je bila, da bi na tak način znotraj Koertinga združili tehnološke in raziskovalne moči ter informacijsko tehnologijo. Cilji niso bili doseženi v veliki meri zaradi močnega nasprotovanja sindikatov proti odpuščanju nekvalificirane delovne sile, kar bi bilo zaradi močnega pritiska japonske konkurence v tistem času nujno potrebno. V takšnem okolju je bilo praktično nemogoče organizirati in postaviti načrtovani visoko tehnološki center. Propad Koertinga je povzročil največjo razvojno krizo Gorenja do takrat, kar se je dokončno izkazalo z odstopom dolgoletnega

33

generalnega direktorja Gorenja Ivana Ateljška s svojega položaja, ki ga je zasedal 28 let (Rojc, 2000, str. 54-61). S finančno pomočjo slovenske vlade, je Gorenju uspelo uspešno decentralizirati sistem, znižati plače, izboljšati informacijski sistem, preusmeriti vodstvo in poudariti vlogo raziskav in razvoja v podjetju. V drugi polovici 80ih let je vodstvo Gorenja utrdilo strateške odnose z velikimi proizvodnimi in trgovskimi multinacionalnimi podjetji v Evropi in v ZDA (Rojc, 2000, str. 78-79). V 13 letnem obdobju med leti 1987 in 1999, je bilo v tujino investirano preko 46 mio evrov. Gorenje še vedno vidi prostor za širitev, ki temelji na zniževanju stroškov in povečani storilnosti ter na ponovni pridobitvi svojega nekdanjega tržnega deleža v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 199). Namreč stopnja zasičenosti tržišča gospodinjskih aparatov na teh trgih je relativno nizka, čeprav pa v zadnjih dveh letih konkurenca že močneje pritiska. Velike prednosti Gorenja so tudi dolgoletne poslovne izkušnje, visok ugled blagovne znamke, poznavanje lokalne kulture itd. Podrobneje bom opisal delovanje Gorenja na področju JVE v naslednjem poglavju diplomskega dela. Vloga večine podružnic v tujini je promoviranje prodaje gospodinjskih aparatov in oskrba s storitvami. V zadnjem času pa so stopili v ospredje tudi nekateri drugi sektorji. Leta 1977 je Gorenje v Avstriji začelo s proizvodnjo pohištva. Na začetku so kuhinjske dele uvažali iz Slovenije in jih v novem obratu le sestavljali, kasneje pa so začeli z lastno proizvodnjo. Glavni cilj proizvodne enote je proizvodnja dokončanih kuhinj in kuhinjske opreme s poudarkom na individualnih potrebah kupcev, okolju prijaznega proizvodnega procesa in proizvodi najvišje kakovosti. Gorenje Freistadt je v letu 2002 proizvedlo 350 kuhinjskih delov dnevno oz. 7000 kuhinj na leto, kar prinaša na letni ravni neto prihodke od prodaje v višini 14,5 mio evrov. To uvršča Gorenje na 6. mesto največjih proizvajalcev pohištva v Avstriji glede na število prodanih proizvodov (Duris, 2002, str. 17). Drugi Gorenjev proizvodni obrat v tujini je Gorenje Kuchyne CZ, ki proizvaja kuhinjsko pohištvo. Količina proizvodnje s te tovarne pokriva približno 2,5 odstotka češkega trga, kar prinaša letno 2,31 mio evrov neto prihodkov od prodaje. 85 odstotkov proizvedenega se proda na domačem trgu, ostalo pa se po večini izvozi na slovaški trg. V proces ustanavljanja Gorenja Kuhchyne CZ je bilo vpleteno Gorenje Freistadt, ki sicer ni povezano z izvoznimi aktivnostmi, v tem primeru pa je priskrbelo proizvodni sistem, IT rešitve, znanje in osebje. Gorenje Kuchyne izdeluje kuhinjsko pohištvo nižjega cenovnega razreda za domače tržišče in izvozi približno 15 odstotkov proizvodnje, pretežno na Slovaško (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 199). Prvi korak na poti internacionalizacije proizvodnje gospodinjskih aparatov pa je bil prevzem češkega proizvajalca kuhalnih aparatov Mora Moravia konec leta 2004. Z nakupom družbe Mora Moravia, a.s., bo Gorenje postalo eden najmočnejših evropskih proizvajalcev štedilnikov ter utrdilo svoj tržni delež v Srednji in Vzhodni Evropi. Mora Moravia, a.s., ima sedež v kraju Marianske Udoli na Moravskem v Češki republiki, ki je približno 90 km oddaljen od Brna.

34

Družba je bila ustanovljena leta 1825, danes pa je proizvajalec štedilnikov s pomembnim tržnim deležem na Češkem, Slovaškem ter drugih državah Vzhodne Evrope (Gorenje Portal, 2004 ). V oktobru 2006 je Gorenje v Valjevu v Srbiji odprlo novo tovarno hladilno zamrzovalne tehnike in v februarju 2007 tovarno v Stari Pazovi. O tem več v nadaljevanju diplomskega dela. Od skupno načrtovanih 4 milijonov gospodinjskih aparatov v letu 2007 bo proizvodnja izven Slovenije predstavljala okrog 20 odstotkov, s čimer je omogočena optimizacija davčnih in carinskih dajatev, nižanje stroškov dela in povečanje obsega oskrbe s teh področij. V Velenju se v strukturi proizvodnje povečujejo programi večje dodane vrednosti (Poročilo Gorenja Jan-Sep 2006, 2006, str. 30). Mreža tujih podjetij je igrala pomembno vlogo pri doseganju strateških ciljev Gorenja. Sredi 1970ih let je omogočila širitev izvoza in nadgrajevanje tehnologije, skozi 1980a se internacionalizirati in skozi 1990ta omogočiti rast, povečati konkurenčnost in razkropiti tveganje. Preko svoje mreže podjetij je Gorenju uspelo razširiti svoj izvoz in s tem povečati tržni delež, opazovati potrošniške trende in značilnosti kakovosti ter se uspelo obdržati v stiku z njihovimi tehničnimi in logističnimi standardi (Jaklič, Svetličič, 2003, str. 200). 4.5. MESTO JUGOVZHODNE EVROPE V STRATEGIJI INTERNACIONALIZACIJE GORENJA4

Gorenje je bilo že v času nekdanje skupne države prisotno na trgih JVE in to je bil tudi ključni razlog za ponoven povratek, saj je bila prepoznavnost blagovne znamke Gorenje zelo visoka, prav tako pa zadovoljstvo s kvaliteto in aparati. Ponovno osvajanje teh trgov oz. bolje rečeno ne zapuščanje le-teh se je pokazalo kot odlična poslovna odločitev Gorenja. Količine prodaje so rasle iz leta v leto, tržni deleži pa so se hitro povečevali na preko 50 odstotkov. Zato ima področje JVE pomembno mesto v celotni prodajni strategiji podjetja, saj predstavlja tržni sektor JVE približno 25 odstotni delež celotne prodaje Gorenja. Naj še omenim, da podjetje Gorenje pod sektor JVE uvršča države bivše Jugoslavije in Albanijo, Romunija in Bolgarija pa se uvrščata pod področje ostalega sveta, zato ju bom v besedilu le na kratko omenil. V nadaljevanju bom predstavil potek internacionalizacije Gorenja na področje JVE. Nato bom opisal motive, ovire in konkurenčne prednosti s katerimi se podjetje sooča na teh trgih. V zadnji točki pa bom podrobneje predstavil obe aktualni NTI Gorenja v regijo JVE. 4.5.1. Izhodna internacionalizacija Gorenja na področje Jugovzhodne Evrope Trgi nekdanje SFRJ so bili v času skupne države izrednega pomena za Gorenje. Gorenje, kot največji proizvajalec gospodinjskih aparatov v tedanji skupni državi, je imelo leta 1989 v

4 Glavni vir informacij v tem podpoglavju so pogovori z zaposlenimi v Gorenju, predvsem intervjuja z direktorico sektorja JVE Marino Borkovič in višjim komercialistom Luko Erklavcem v aprilu 2007.

35

Sloveniji in v ostalih državah nekdanje Jugoslavije 18 proizvodnih organizacij in 4 organizacije skupnega pomena. Prodajna mreža je bila organizirana preko lastnih prodajaln in s prodajo na debelo. Obsegala je 45 lastnih prodajaln, od tega 9 v Sloveniji, 12 na Hrvaškem, 9 v BiH, 13 v Srbiji in po ena v Črni gori in Makedoniji (Pučko, 2000, str. 117). Celotno področje poslovanja v ostalih republikah se ni obravnavalo kot delovanje v tujini, pač pa kot enoten notranji trg. Z razpadom skupne države je prodaja v bivših republikah strmo upadla. Tržne in politične razmere so narekovale spremembe. Gorenje se je bilo prisiljeno prilagoditi novonastalim razmeram, tako da je močno skrčilo svojo mrežo na le 3 maloprodaje v Sloveniji, na Hrvaškem in v Makedoniji. V obdobju med leti 1990 in 1993 je prodaja v Sloveniji upadla za 23,5 odstotka, v ostalih republikah pa za 80,5 odstotka (Pučko, 2000, str. 117). Več kot 10 let, vse od osamosvojitve pa do leta 2002, Gorenje na področju republik nekdanje Jugoslavije ni imelo svojih proizvodnih enot. Po končanem lastninskem preoblikovanju leta 1996 je bilo na teh trgih prisotno z 10 podružnicami (Pučko, 2000, str. 133-134). S preobrazbo podjetja je bila na novo definirano poslovno sodelovanje med skupnimi podjetji, ki je temeljilo na kapitalskih povezavah in strategiji internacionalizacije poslovanja. Tabela 9: Realizacija prodaje Gorenja v regiji JVE med leti 1993 in 2003 (v mio EUR) 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 Albanija 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,1 0,5 1,2 1,7BiH 0,0 0,0 0,1 2,6 8,9 14,7 19,5 22,6 20,6 23,9 20,8Hrvaška 9,7 17,8 24,6 29,3 43,4 41,9 40,9 47,6 54,8 59,4 51,3Makedonija 2,5 2,8 2,1 3,3 5,1 4,4 6,3 6,2 5,6 6,7 6,6Srbija 0,0 0,0 0,1 0,6 1,9 1,1 5,4 0,5 11,4 20,2 25,3Črna gora 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 1,2 2,0 2,2 2,5Skupaj JVE 12,2 20,6 26,9 35,8 59,3 62,1 72,1 78,2 94,9 113,6 108,2

Vir: Interni viri Gorenja, 2004. Od leta 1993 naprej Gorenje znova pospešeno vlaga in pridobiva nazaj svoj tržni položaj v JVE regiji, še posebej na področju nekdanje Jugoslavije. Njegov tržni delež se giba med 65 in 70 odstotki (Pučko, 2000, str. 142). Na račun hitrejše rasti prodaje na trgih vzhodne in jugovzhodne Evrope se je v zadnjih letih zmanjšal delež prodaje na trgih EU v celotni strukturi prodaje Gorenja. Namreč gospodarske razmere na trgih EU in na drugih trgih so že nekaj časa izjemno težavne. Za trge JVE je bila vseskozi značilna prodaja gospodinjskih aparatov pod lastno blagovno znamko. Le-ta se je v regiji uveljavila kot pojem kvalitete na področju malih in velikih gospodinjskih aparatov in velja tudi na splošno kot ena izmed najbolj prepoznavnih blagovnih znamk. Poleg osnovnega programa, pa je bil uspešno tržen tudi dokupni in dopolnilni program podjetja. V BiH in na Hrvaškem so dosegli najboljše maloprodajne rezultate v regiji. V BiH so z organizirano maloprodajo tržili tudi kuhinjsko pohištvo, ki so ga med leti 2002 in 2006 tudi tam proizvajali. Koncept maloprodaje naj bi v prihodnosti dodatni razvijali, saj ima tržišče velik

36

prodajni potencial. Na Hrvaškem se je poslovanje izkazalo za relativno stabilno, saj Hrvaška velja za najrazvitejšo državo v regiji. V Srbiji so prodajo zaznamovale organizacijske in logistične priprave ter oblikovanje učinkovite servisne službe. Hitrejši napredek in boljše rezultate v obdobju 1990ih let sta onemogočale slaba trgovinska infrastruktura in pomanjkanje meddržavnih sporazumov. Na Kosovu so po obdobju vojnih razmer začeli izkoriščati prodajne priložnosti. Značilno je bilo nepredvidljivo nihanje trga, kot posledica upadanja kupne moči in spremenljive prisotnosti konkurence. V Makedoniji so prodajo zaznamovale vojne razmere. Uvedli so vojni davek in nekatere druge dajatve, ki so poslabšale razmere za poslovanje. Kljub močni prisotnosti italijanskih proizvajalcev je Gorenju uspel ponovni preboj na albanski trg. Vendar pa se tako na Kosovu, kot v Makedoniji in Albaniji Gorenje sooča s številnimi težavami, saj so ti trgi še vedno izredno slabo razviti in tvegani (Pograjec, 2003, str. 75-76). 4.5.2. Motivi za delovanje Gorenja na trgih Jugovzhodne Evrope Glavni motivi Gorenja za delovanje na trgih držav JVE izhajajo iz skupne preteklosti življenja v isti državi z večino držav JVE in iz splošnih značilnosti teh držav. Motivi povezani s skupno preteklostjo imajo velik pomen za Gorenje. Podjetje je na trgih JVE prisotno že dolgo vrsto let in si je v tem času pridobilo veliko znanja in izkušenj o poslovanju na tem področju. Posledica tega je odlično poznavanje trga in poslovnih običajev, dobre poslovne vezi, prepoznavanje potreb potrošnikov ter dobra prepoznavnost in zelo visok ugled blagovne znamke Gorenje. Med ostalimi motivi so za Gorenje najpomembnejši motivi povezani s trgom, predvsem velikost trga JVE in pa velik potencial za rast, ki ga Gorenje vidi na tem prostoru. Stroški dela so sicer pomemben dejavnik, ne pa odločilen. Kljub nižjim stroškom dela kot doma, pa to ne vpliva bistveno na selitev proizvodnje Gorenja na to področje. Pomembnejši pa so drugi stroškovni dejavniki, kot so nižji transportni stroški, nižji stroški proizvodnega materiala in pa predvsem cenejši dobavitelji. Omeniti gre še prostotrgovinski sporazum med Srbijo in Rusijo ter vstop Bolgarije in Romunije v območje EU. Veliko vlogo pri nadaljnjem širjenju trga bosta imela nova proizvodna obrata Gorenja v Srbiji, saj bosta, ko bo dosežen določen delež lastne proizvodnje v Srbiji, lahko lažje in brez carin vstopila na področje Rusije. To bo Gorenju omogočilo povečanje konkurenčnih prednosti pred drugimi proizvajalci na tem področju. 4.5.3. Ovire za delovanje Gorenja na trgih Jugovzhodne Evrope Trge JVE uvrščamo med trge v razvoju, katerih značilnost je, poleg visokega potenciala rasti, tudi visoka tveganost. Tega se v Gorenju dobro zavedajo, vendar pa so mnenja, da potencialne koristi pretehtajo ovire.

37

Ena izmed najpomembnejših ovir na področju JVE je relativno nizka kupna moč prebivalstva. Kljub temu, da življenjski standard počasi narašča, pa obstajajo na tem področju še vedno velike razlike med EU in JVE. Posledično je zato na tem področju Gorenje prisiljeno, zaradi hudega konkurenčnega boja in ohranjanja tržnega deleža, močno zniževati cene svojih proizvodov, kar je za podjetje dokaj neugodno. Nekatere države v regiji zaradi zelo slabih kreditnih pogojev zavirajo potrošnjo prebivalstva, kar se močno občuti pri prodaji gospodinjskih aparatov. To še posebej velja za Srbijo. Druga pomembna ovira je pomanjkanje finančnih virov zaradi slabe razvitosti finančnih institucij. Večina držav ima na tem področju še vedno izredno pomanjkljivo zakonodajo. Prisotna so zelo visoka komercialna in finančna tveganja pri poslovanju. To še posebej velja za Makedonijo, Kosovo in Albanijo. Tu so na splošno pogoji poslovanja najslabši, zaradi splošne nerazvitosti omenjenih držav. V tem obziru pri Črni gori izstopa izredno slabo razvit bančni sistem. Prav tako je Gorenje na teh trgih pri prodaji izpostavljeno relativno visokim valutnim tveganjem, kar je posledica spremenljivih valutnih tečajev. Značilnost trgov JVE je tudi zelo nizka likvidnost. Kljub v preteklosti nenasičenem tržišču, pa se v zadnjem času na teh trgih vedno krepi položaj in prisotnost konkurence, ki posluje preko svojih distributerjev. To se pozna na poslovanju Gorenja, kljub temu, da ima v večini držav še vedno zelo visok tržni delež, tudi nad 70 odstotkov. Na področju Albanije in Romunije so še posebej močni italijanski proizvajalci gospodinjskih aparatov. Potrošniki lahko na teh trgih izbirajo med proizvajalci Merloni, Bosch, Beko in Electrolux. Ob tem se izpostavlja tudi eno izmed pomembnejših vprašanj, in sicer kako obdržati obstoječe in kako privabiti nove kupce. Namreč med potrošniki nove generacije blagovna znamka ne uživa več enakega ugleda, prepoznavnosti in uveljavljenosti, katere je bila deležna v času skupne države (Interno gradivo Gorenja, 2004). Zaradi dolgoletne prisotnosti na trgih JVE se lahko podjetje uvršča praktično med domača podjetja, zato so ovire, kot so pomanjkanje usposobljenih kadrov, pomanjkanje informacij ter znanja in izkušenj za mednarodno poslovanje, za Gorenje manj pomembne. 4.5.4. Konkurenčne prednosti Gorenja na trgih Jugovzhodne Evrope Gorenje ima na področju JVE številne konkurenčne prednosti. Najpomembnejše prednosti so povezane z dolgoletno prisotnostjo podjetja na teh trgih. V večini držav uživa podjetje t.i. prednost prve poteze, saj je bilo v regiji prisotno kot prvo izmed konkurence. Prav zaradi tega zelo dobro pozna trg in potrošnike, zato je zelo prilagodljivo potrebam le-teh. Posledično uživa blagovna znamka Gorenje na teh trgih velik ugled in boljšo prepoznavnost od konkurenčnih blagovnih znamk. Močna konkurenčna prednost Gorenja je tudi visoko tehnološko znanje o proizvodnji in poslovnih procesih. Organizacijska znanja Gorenja, kot so vodenje in upravljanje podružnic ter organizacija proizvodnje, so še posebej pomembna prednost v JVE. Gorenje je organizirano

38

preko mreže podružnic, ki se nahajajo v vsaki izmed držav, kjer je prisotno. Komercialna dejavnost poteka preko direktne prodaje proizvodnega programa podružnicam po nabavni ceni, nato pa podružnice samostojno oblikujejo prodajno ceno, trženje in ostale tržne dejavnosti. Da so pri tem uspešne, jim omogoča zaposlovanje lokalne delovne sile, kar omogoča zelo dobro poznavanje lastnega trga in sinergijo s trgom. Poleg predvsem za trge JVE specifičnih prednosti, pa so pomembne tudi splošne konkurenčne prednosti Gorenja. Najpomembnejše so predvsem nenehno izobraževanje in usposabljanje vseh zaposlenih, fleksibilnost in možnost prilagoditve specifičnim tržnim razmeram, oblikovalska prepoznavnost in inovativnost ter lasten dober tehnološki razvoj aparatov, ki sledi potrebam potrošnikov. 4.5.5. Primera neposrednih tujih investicij Gorenja v državah Jugovzhodne Evrope Gorenje ima trenutno na področju JVE dve NTI in sicer obe na področju Srbije. To sta tovarna gospodinjskih aparatov v Valjevu in tovarna električnih grelnikov za vodo v Stari Pazovi. Kljub različnim opozorilom in pomislekom strokovnjakov, se je Gorenje odločilo za Srbijo, saj meni, da lahko v Srbiji, ki se ponaša z bogato industrijsko tradicijo, dobi kvalitetno delovno silo in tako zaščiti svojo investicijo. Poleg tega je značilnost obeh NTI tudi dvosmernost, kar pomeni, da Gorenje ne bo le prodajalo v Srbiji, temveč bo tam tudi kupovalo repromaterial. Vzpostavitev proizvodnje na obeh lokacijah je dobra naložba za ohranitev položaja družbe na trgih JVE. Leta 2004 je Gorenje začelo načrtovati izgradnjo tovarne gospodinjskih aparatov v Valjevu. S tem namenom je v avgustu 2004 kupilo v industrijski coni v Valjevu zemljišče v velikosti šestih hektarov po ceni približno 6 milijonov evrov (Gorenje Portal, 2006). Lokacija v Valjevu je bila izbrana predvsem zaradi logističnih razlogov, saj se nahaja blizu ključnim tržiščem Gorenja, v bližini pa je tudi železniški tir. Poleg tega je okoli tovarne na razpolago še dovolj zemljišč za njeno morebitno razširitev ali uvajanje novih proizvodnih programov. Z gradnjo tovarne hladilno zamrzovalne tehnike so začeli v marcu 2006, zaključena pa je bila v septembru 2006. S proizvodnjo so pričeli takoj po odprtju, proizvodnjo posameznih programov pa uvajajo postopno. Takoj po otvoritvi so začeli izdelovati zamrzovalne skrinje, nato program hladilno-zamrzovalnih aparatov širine 500 mm, januarja 2007 pa linijo širine 540 mm. Gorenje v Valjevu trenutno zaposluje 330 ljudi, število pa se bo v skladu z rastjo obsega proizvodnje v letu 2007 postopoma povečevalo (Gorenje Portal, 2006). Industrijski kompleks s površino 27500 m2 obsega poleg proizvodne hale in skladišča, še 850 m2 velik sodoben razstavno prodajni prostor Studio Gorenje. Tu bo Gorenje razstavljalo in prodajalo celotno ponudbo opreme za dom, malih in velikih gospodinjskih aparatov, kuhinj, kopalnic, pohištva za dom do zabavne elektronike in toplotno-hladilne tehnike. V prvi fazi bo na proizvodnih linijah izdelanih 840 hladilno zamrzovalnih aparatov na dan, ciljna kapaciteta tovarne do leta 2010 pa je 1 milijon aparatov letno. Aparate bodo proizvajali pod vsemi blagovnimi znamkami Gorenja za vsa tržišča po svetu (Gorenje Portal, 2006).

39

Vrednost celotne investicije projekta je 20 milijonov evrov. Prva zamrzovalna skrinja je iz tovarne s 330 zaposlenimi, prišla že dva dni po otvoritvi v septembru 2006. Po načrtih naj bi bilo do konca leta 2006 izdelanih 50000, v letu 2007 pa že 400000 gospodinjskih aparatov. Gorenje z vzpostavitvijo proizvodnje v Srbiji pridobiva status lokalnega proizvajalca ter si tako na dolgi rok ustvarja pogoje za ohranitev tržnih deležev. Hkrati je pričelo razvijati široko zasnovano mrežo lokalnih dobaviteljev. To pomeni, da nova tovarna ne prinaša le neposrednih delovnih mest v tovarni, pač pa se odpirajo tudi številna delovna mesta pri dobaviteljih širom Srbije (Portal Kolubara, 2006). Gorenje se je odločilo vstopiti na Srbski trg tudi preko tovarne električnih grelnikov v Stari Pazovi. Za širjenje proizvodnih zmogljivosti so se odločili, ker imajo na lokaciji Gorenje Tiki v Ljubljani premalo prostora, v Srbiji pa že uživajo status lokalnega proizvajalca. V tem primeru pa ni šlo za novo investicijo, pač pa je Gorenje Tiki v avgustu 2006 na dražbi kupilo že zgrajen objekt nekdanje tovarne Lifam v Stari Pazovi. Proizvodnja v novi tovarni je stekla v začetku februarja 2007, do junija pa 2007 bo nameščena vsa potrebna tehnologija za polni zagon proizvodnje. Gorenje Tiki načrtuje v letu 2007 proizvesti med 80 in 100 tisoč električnih emajliranih grelnikov za vodo s prostornino do 500 litrov, kasneje pa med 300 in 500 tisoč grelnikov letno. Poleg klasičnih grelnikov, pa v prihodnjih letih nameravajo na tej lokaciji izdelovati tudi grelnike za vodo s sončnimi celicami, saj je na trgih EU vedno večje povpraševanje po alternativnih oblikah energije (Spletno Delo, 2007; Portal Economy, 2007). Vrednost celotne naložbe v proizvodni obrat naj bi postopoma zrasla do 7 milijonov evrov. V prvi fazi bo Gorenje zaposlilo 155 delavcev, v prihodnjih dveh letih pa bo število delavcev raslo skladno z rastjo obsega proizvodnje. Od Srbske agencije za pospeševanje tujih investicij Gorenje pričakuje tudi investicijske vzpodbude za zaposlene v višini 310000 evrov oz. 2000 evrov na novega zaposlenega (SIEPA, 2007).

5. SKLEP Internacionalizacija poslovanja je v današnjem poslovnem okolju praktično neizogibna, še posebej za majhna gospodarstva, kakršno je slovensko. Tega se podjetja dobro zavedajo, zato poskušajo preko internacionalizacije poslovanja razširjati in razvijati svojo aktivnost. Ker so soočena z močno konkurenco, se morajo ves čas boriti za prevlado na trgu in ohranjanje tržnih deležev. V močnem konkurenčnem boju uspejo le podjetja, ki imajo najbolje razvite strategije poslovanja. Pri tem, kot oblika nastopa na tujih trgih,vse pomembnejše mesto zavzemajo NTI. Značilnost najrazvitejših držav so zelo obsežni tokovi vhodnih in izhodnih NTI. Zato mora Slovenija v skladu s svojo razvojno strategijo težiti k povečanju tokov tako vhodnih, kot tudi izhodnih NTI.

40

Slovenska podjetja so se z vstopom v EU soočila z močno konkurenco velikih svetovnih proizvajalcev, zato morajo poiskati trge, kjer se lahko uspešno kosajo s konkurenco. Takšne priložnosti vidijo na trgih JVE, ki so jim dobro poznani zaradi skupne preteklosti, obenem pa so zaradi rizikov poslovanja na teh trgih »glavni igralci« do njih še nekoliko zadržani. Skratka, slovenska podjetja poskušajo izkoristiti prednost prve poteze. Trgi JVE so za slovenska podjetja, kljub vstopu v EU, izredno pomembni, saj jim ponujajo veliko poslovnih priložnosti. Stabilnost regije, mirno reševanje političnih vprašanj ter gospodarsko oživljanje, ugodno vplivajo na investicijsko klimo v regiji. Uspešna obnova držav in s tem posledično povečana kupna moč prebivalstva, ima ugoden vpliv na poslovanje slovenskih podjetij v regiji. Slovenski izdelki in blagovne znamke so na tem področju še vedno prepoznavni in znak kvalitete, zato morajo slovenska podjetja z ustreznimi tržnimi strategijami izkoristiti to konkurenčno prednost. V diplomskem delu sem na primeru Gorenja testiral naslednji dve hipotezi: (i) Gorenje se je odločilo za izhodne NTI na področje JVE predvsem z namenom pridobiti status lokalnega proizvajalca in s tem ponovno osvojiti trge JVE ter preko njih prodreti na trge Vzhodne Evrope, kot so ruski in ukrajinski trg. Ob tem države JVE omogočajo tudi stroškovno učinkovito proizvodnjo; (ii) Gorenje se je odločilo za internacionalizacijo preko NTI na področje JVE tudi zato, ker ima zaradi zgodovinskih vezi in dobrega poznavanja te regije tam konkurenčne prednosti. Gorenje je tipičen primer slovenskega podjetja, ki je na področju JVE prisotno že od vsega začetka in ima zelo dobro razvito strategijo razvoja, v kateri daje izredno velik pomen internacionalizaciji. V preteklosti je podjetje na to področje izvažalo svoje proizvode in storitve, danes pa je na trgu prisotno tudi z NTI, kot bolj kompleksne oblike izhodne internacionalizacije. To mu je omogočila njegova sposobnost oblikovanja strategije in izkoriščanja lastnih konkurenčnih prednosti. Analiza potrjuje obe zastavljeni hipotezi. Gorenju status lokalnega proizvajalca omogoča lažje ponovno pridobivanje tržnega deleža in lažji preboj na trge Vzhodne Evrope, ima pa tudi na trgih JVE konkurenčne prednosti. Študija primera se tudi v vseh ostalih pogledih sklada z relevantnimi teorijami internacionalizacije in izkušnjami najuspešnejših podjetij iz Slovenije in drugih tranzicijskih držav. To po eni strani potrjuje uspešnost Gorenja, po drugi strani pa študija primera utrjuje prepričanje o relevantnosti teoretičnih pristopov. Za slovenska podjetja te ugotovitve potrjujejo pomembnost odprtosti v svet in vodijo v spoznanje, da imajo izhodne NTI nanje ugoden vpliv.

41

LITERATURA 1. Altzinger Wilfried, Bellak Christian, Duris Rudolf: The Emergence of Multinational Firms

from Eastern Europe in Austria. Vienna : Vienna University of Economics and Business Administration, 2002. 16 str.

2. Bartlett Christopher A., Ghoshal, Sumantra: Transnational Management. Boston : Richard D. Irwin INC., 1999. 1040 str.

3. Bellak Christian, Luostarinen Reijo: Foreign Direct Investment of Small and Open

Economies. Case of Austria and Finland. Helsinki : Centre for International Business Research, 1994. 218 str.

4. Blomstermo Anders, Sharma D. Deo: Learning in the Internationalisation Process of Firms. Cheltenham : Edward Elgar Publishing, 2003. 293 str.

5. Botrić Valerija, Škuflić Lorena: Main Determinants of Foreign Direct Investment in the

South East European Countries. Zagreb : Institute of Economics, 2005. 28 str.

6. Buckley Peter et al.: Servicing International Markets: Competitive Strategies of Firms. Oxford : Blackwell, 1992. 336 str.

7. Česen Tina, Jaklič Marko: Internacionalizacija preko strateških povezav in enakopravnost

partnerjev. Naše gospodarstvo, Maribor, 1996, 1(2), str. 111-125.

8. Damijan Jože P., Majcen Boris: Trade Reorientation, Firm Performance and Restructuring of Slovenian Manufacturing Sector. Krakow: Emergo, 7(1), 2000, str. 24-35.

9. Damijan, Jože P.: Slovenian Investment Activity in Former Yugoslav Markets: Trade

Promoting or Efficiency-Seeking Motivation?. Economic and Business Review, Ljubljana, 2001, str. 229-247.

10. Dunning John H.: International Production and the Multinational Enterprise. London : Allen and Unwin, 1981. 439 str.

11. Dunning John H.: Multinational Enterprises and the Global Economy. Wokingham :

Addison-Wesley, 1993. 687 str.

12. Duris Rudolf: Case Study Gorenje (Austria). Working paper prepared within Phare ACE project P98-1162-R. Ljubljana : Centre of International Relations, 2002. 16 str.

42

13. Jaklič Andreja, Svetličič Marjan: Enhanced Transition through Outward Internationalization: Outward FDI by Slovenian Firms. Aldershot, Burlington (VT) : Ashgate, 2003. 344 str.

14. Jaklič Andreja, Svetličič Marjan: Slovenia as a regional investor. Attracting Private Investment - Putting the Policy Frameworks in Place: Experiences from Slovenia and South East Europe. Paris : The Investment Compact for South East Europe, 2002, str. 47-65.

15. Jaklič Marko: Internationalization Strategies, Networking and Functional Discretion.

London, Competition & Change, 1998, 3, str. 359-385.

16. Jaklič Marko: Poslovno okolje podjetje. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 2002. 353 str. 17. Moosa Imad A.: Foreign Direct Investment. Theory, Evidence and Practice. Hampshire :

Palgrave, 2002. 329 str.

18. Ocvirk – Vakanjac Gorazd: Vstop Slovenije v Evropsko unijo in vpliv na poslovanje Gorenja. Diplomsko delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 2005. 42 str.

19. Penev Slavica, Rojec Matija: Foreign Direct Investment and the Investment Climate in

South-East Europe. Beograd, Economic Anals, 2004, 163, str. 71-90.

20. Penev Slavica: Institutional and Legal Reforms in South East Europe - The Role of Parliaments. Industrija, Beograd, 2005, 3, str. 9-27.

21. Pograjec Dejan: Izhodna internacionalizacija dejavnosti slovenskih podjetij – študija primera

Gorenje gospodinjski aparati, d.d., Velenje. Diplomsko delo. Ljubljana : Fakulteta za družbene vede, 2003. 89 str.

22. Pučko Danijel: Tranzicija podjetja Gorenje, d. d.. Prašnikar Janez, ur., Internacionalizacija slovenskega podjetja. Ljubljana : Časnik Finance, d.o.o., 2000, str. 111-165.

23. Rojc Emil: Gorenje v ogledalu petih desetletij. Velenje : Gorenje, d.d., 2000. 183 str.

24. Rojec Matija, Dunning John H.: Foreign Privatization in Central and Eastern Europe.

Ljubljana : Center for International Cooperation and Development (CEEPN), 1994. 92 str. 25. Rojec Matija, Penev Slavica, Svetličič Marjan: Policy Elements for Increasing Foreign Direct

Investment in South East Europe: Lessons from Slovenia and other Advanced Transition Countries. Foreign direct investment policies in South-East Europe. London : Greenwich University Press, 2006, str. 209-229.

26. Rojec Matija: Neposredne tuje investicije in razvoj Slovenije. Doktorska disertacija. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 1993. 397 str.

43

27. Stanič Jože: Mejniki na naši poti. Velenje : Gorenje d.d., 2000. 87 str.

28. Svetličič Marjan: Svetovno podjetje. Ljubljana : Znanstveno in publicistično središče, 1996. 426 str.

29. Trtnik Andreja: Internacionalizacija slovenskih podjetij z neposrednimi naložbami v tujino.

Magistrsko delo. Ljubljana : Ekonomska fakulteta, 1999. 106 str.

30. Vizjak Andrej: Zmagovalci tržnih niš – Perspektive slovenskih podjetij v boju proti globalni konkurenci. Ljubljana : GV založba, 2007. 340 str.

31. Weiss David, Gross Andrew: Major household appliances in Western Europe. Industry

corner. Michigan : Gale Group, 2004. 2 str.

VIRI 1. „Gorenje” made in Valjevo. Portal Kolubara.

[URL: http://kolubara.mdlf.org/sh/200611/prilike/1439/], 2006. 2. »Gorenje« investira u Staru Pazovu. SIEPA.

[URL: http://www.siepa.sr.gov.yu/srp/news/gorenje.htm], 2007 3. Bilten Banke Slovenije - Neposredne naložbe 2004. Ljubljana : Banka Slovenije, 2005. 92

str. 4. Borkovič Marina: Intervju z direktorico sektorja JVE v Gorenju. Velenje, 20.4.2007. 5. Države jugovzhodne Evrope in zahodnega Balkana. Ministrstvo za gospodarstvo Republike

Slovenije. [URL: http://www.mg.gov.si/index.php?id=8214], 15.5.2007. 6. EBRD Database. [URL: http://www.ebrd.com], 15.6.2007. 7. Erklavec Luka: Intervju z višjim komercialistom v Gorenju. Velenje, 20.4.2007. 8. Glossary of Foreign Direct Investment Terms and Definitions. IMF/OECD, Directorate for

financial, fiscal and enterprise affairs. 11 str. [URL: http://www.oecd.org/dataoecd/56/1/2487495.pdf], 18.4.2007.

9. Gorenje Tiki bo zagnalo proizvodnjo v Stari Pazovi. Spletno Delo.

[URL: http://www.delo.si/index.php?sv_path=41,36,187107&fromsearch=1], 3.6.2007.

44

10. Gorenje Tiki gets state incentives to build boiler, radiator plant. Portal Economy - serbian business news. [URL: http://www.economy.co.yu/eng/index.php?action=news&subact=full&id=115], 3.6.2007.

11. Household Appliances in Europe. Industry profile. Datamonitor.

[URL: http://datamonitor.com/], 2004. 12. Hunya Gabor, Stankovsky Jan: Foreign Direct Investment in Central and Eastern European

Countries and the Former Soviet Union. WIIW-WIFO Database. Vienna, 2003. 13. Interno gradivo Gorenja, 2004. 14. Law in Transition – Spring 2002: South-Eastern Europe. London : EBRD, 2002. 83 str. 15. Letno poročilo družbe Gorenje, d. d., za leto 2005. Velenje : Gorenje, d.d., 2006. 199 str. 16. Polletno poročilo družbe Gorenje, d. d., za obdobje januar - september 2006. Velenje :

Gorenje, d.d., 2007. 59 str. 17. Prevzem družbe Mora Moravia. Gorenje Portal.

[URL: http://www.gorenjegroup.com/mediji/sporocila?id=18&all=true&nid=109], 2004. 18. The Western Balkans in Transition - December 2006. Directorate General for Economic and

Financial Affairs. [URL: http://ec.europa.eu/economy_finance/index_en.htm], 2006. 19. Transition Report 2003 - Integration and regional cooperation. London : EBRD, 2003. 220

str. 20. Transition Report 2005 - Business in transition. London : EBRD, 2005. 208 str. 21. World Investment Report 2006. New York and Geneva : UNCTAD, 2006. 366 str. 22. Zgodovina podjetja Gorenje. Gorenje Portal. [URL: http://www.gorenje.si/18], 16. 8. 2006.