REGIONALNE ZNAČILNOSTI JUGOVZHODNE …ŒILO...vrednost pri doseganju okoljskih ciljev in da so le redka področja, kjer imajo druge metode večji pomen kot ERM. Največja učinkovitost

REGIONALNE ZNAČILNOSTI JUGOVZHODNE SLOVENIJE IN EVIDENCA OKOLJSKIH PROBLEMOV TER MOŽNIH ERM REŠITEV Analiza lokalnih specifičnih značilnosti ekoremediacij v občinah Jugovzhodne Slovenije Študija v okviru projekta »Trajnostni razvoj JVS z ekoremediacijami«

Junij, 2011

Operacijo delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov za obdobje 2007 – 2013, razvojne prioritete »Razvoj regij«, prednostne

usmeritve »Regionalni razvojni programi«. 2

Naslov projekta ŠTUDIJA »REGIONALNE ZNAČILNOSTI JV SLOVENIJE IN EVIDENCA OKOLJSKIH PROBLEMOV TER MOŽNIH ERM REŠITEV«

Številka pogodbe VM-154/2011-ERM

Naročnik RAZVOJNI CENTER NOVO MESTO, SVETOVANJE IN RAZVOJ d. o. o. Ljubljanska cesta 26, 8000 Novo mesto, ki ga zastopa mag. Mojca Špec Potočar

Izvajalec LIMNOS PODJETJE ZA APLIKATIVNO EKOLOGIJO d.o.o. Požarnice 41, 1351 Brezovica pri Ljubljani, ki ga zastopa Marjana Vrhovšek

Odgovorni vodja projekta prof.dr. Danijel Vrhovšek

Sodelavci na projektu Miha Simončič, univ.dipl.inž.vod.in kom.inž. Alenka Sajovic, dipl.prof.geog.in soc. doc. dr. Maja Zupančič Justin dr. Darja Istenič Urša Vidmar,univ.dipl.inž.vod.in kom.inž. Danijela Urana, dipl.inž.agr.in hort. Ana Jurše, univ.dipl.inž.gozd. Andrej Hercog, abs.vod. in kom.inž. Iztok Ameršek, dipl.san.inž. Martin Vrhovšek, abs.biol.

Direktor Marjana Vrhovšek, univ. dipl. biol.

Datum 30.06.2011



Kazalo 1 | UVOD ........................................................................................................................................ 4

1.1 METODOLOGIJA ........................................................................................................ 5 2 | PREDSTAVITEV JUGOVZHODNE SLOVENIJE ..................................................................... 6 3 | STROKOVNA IZHODIŠČA ZA UPORABO EKOREMEDIACIJ .............................................. 10 4 | IDENTIFIKACIJA SKUPNIH IN SPECIFIČNIH OKOLJSKIH PROBLEMOV V JUGOVZHODNI SLOVENIJI ................................................................................................................................... 12

4.1 NEUSTREZNO IN NEREŠENO ODVAJANJE IN ČIŠČENJE KOMUNALNIH ODPADNIH VODA NA OBMOČJIH RAZPRŠENE POSELITVE ................................... 12 4.2 VARSTVO VODA NA VODOVARSTVENIH IN ZAVAROVANIH OBMOČJIH TER VAROVANJE VODNIH VIROV LASTNE VODOOSKRBE .................................... 44 4.3 SUŠE IN POPLAVE .................................................................................................. 50 4.4 ZMANJŠEVANJE ONESNAŽENOSTI Z NITRATI IN PESTICIDI .................... 52 4.5 VAROVANJE STOJEČIH CELINSKIH VODA IN JEZER ................................... 57 4.6 VARSTVO OBMOČIJ KOPALNIH VODA .............................................................. 60 4.7 PLAZENJE TAL (KOSTEL, LOŠKI POTOK, STRAŽA, ŽUŽEMBERK) ............ 62 4.8 IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI ZUNANJEGA ZRAKA IN POSLEDICE PROMETA .............................................................................................................................. 65 4.9 IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA V URBANIH OBMOČJIH Z OŽIVITVAMI MEST ............................................................................................................... 69 4.10 SANACIJA ODLAGALIŠČ IN STARIH BREMEN ................................................. 73

5 | SPECIFIČNI OKOLJSKI PROBLEMI V REGIJI ...................................................................... 75 5.1 NEDELUJOČ MELIORACIJSKI SISTEM PODTURNŠČICA (OBČINA ČRNOMELJ) .......................................................................................................................... 75 5.2 BIOPLINARNA ČRNOMELJ - ONESNAŽENOST GNOJEVKE S CINKOM IN KADMIJEM (OBČINA ČRNOMELJ) ................................................................................... 76 5.3 OGROŽENOST IZVIRA JELŠEVNIK: NAJDIŠČE ČRNEGA MOČERILA – ZAŠČITA OBMOČJA (DOLINE) PRED POSLEDICAM INTENZIVNEGA KMETIJSTVA (OBČINA ČRNOMELJ) ............................................................................... 80 5.4 KANIŽARICA – UREDITEV RIBNIKA IN RIBIŠKE KOČE (OBČINA ČRNOMELJ) .......................................................................................................................... 81 5.5 PREDLOGA SANACIJE PESKOKOPA SUŠICA (OBČINA DOLENJSKE TOPLICE) ............................................................................................................................... 83 5.6 REVITALIZACIJA MLINOV IN ŽAG – PRIDOBIVANJE ZELENE TEHNOLOGIJE NA OBMOČJU REKE KOLPE, KRUPE IN LAHINJE (OBČINA DOLENJSKE TOPLICE) ...................................................................................................... 85 5.7 HRUP (OBČINA SODRAŽICA) ............................................................................... 86 5.8 ONESNAŽEVANJE REKE KRKE Z METEORNIMI VODAMI, KI SPIRAJO POSLOVNO-OBRTNE POVRŠINE (OBČINA STRAŽA) ................................................ 87 5.9 METODE OMEJITEV DELOVANJA BOBROV (OBČINA ŠKOCJAN) .............. 90 5.10 ERM UREDITEV BAJERJA V NARAVNI PLAVALNI BAZEN ALI RIBNIK (OBČINA ŠENTRUPERT) .................................................................................................... 91

6 | DISKUSIJA IN ZAKLJUČKI ..................................................................................................... 93



1 | UVOD Zdravo in kakovostno okolje postaja vedno večja vrednota sodobnega človeka. V Sloveniji težimo k doseganju trajnostnega razvoja, ki pa ga omogoča le ravnovesje med okoljem, družbo in gospodarstvom. Na državnem nivoju je nemogoče zagotavljati trajnostni razvoj, če je njegovo ravnovesje porušeno na lokalni ravni. Primeri dobrih praks dokazujejo, da uspešne lokalne skupnosti uporabljajo celostne pristope za upravljanje z okoljem. Na ta način občine hitreje ter učinkoviteje zmanjšujejo in preprečujejo onesnaževanje okolja. Z namenom prepoznavanja okoljske problematike in identificiranja razvojnih potencialov sicer razvojno ogrožene regije Jugovzhodne Slovenije, smo pristopili k projektu »Trajnostni razvoj Jugovzhodne Slovenije z ekoremediacijami«, s pomočjo katerega smo prepoznali skupne in specifične okoljske probleme regije ter izpostavili trajnostne rešitve le-teh problemov s pomočjo ekoremediacij. V sklopu projekta »Trajnostni razvoj Jugovzhodne Slovenije z ekoremediacijami« tako v prvem delu izpostavljamo evidentirane skupne in specifične okoljske probleme v občinah Jugovzhodne Slovenije ter v skladu z okoljskimi cilji zastavljenimi v zakonskih in drugih strateških dokumentih v Sloveniji v poročilu predstavljamo pregled možnih načinov trajnostnega reševanja le-teh problemov s pomočjo ekoremediacij (ERM). Študija projekta »Ekoremediacije v Sloveniji« ugotavlja, da imajo ERM tehnologije nadpovprečno vrednost pri doseganju okoljskih ciljev in da so le redka področja, kjer imajo druge metode večji pomen kot ERM. Največja učinkovitost ERM tehnologij se je izkazala pri:

• ohranjanju biotske raznovrstnosti, • zmanjševanju onesnaženosti tal z nitrati, • na področju varstva voda na vodovarstvenih in zavarovanih območjih ter • varstvu območij kopalnih voda in varovanja stoječih celinskih voda, kjer lahko dosegajo

80-90 % učinkovitosti.



Tabela 1. Delež ERM metod pri doseganju okoljskih ciljev glede na učinek ostalih metod

1.1 METODOLOGIJA Podlaga poročila je identifikacija ključnih okoljskih problemov v posamezni občini Jugovzhodne Slovenije s pomočjo pregleda dokumentacije, kart in poročil, s katerimi razpolagajo občine ter osebnih razgovorov s predstavniki občin. Okoljski problemi so bili identificirani na podlagi izhodišč ključnih okoljskih ciljev zastavljenih v Resoluciji nacionalnega programa varstva okolja 2005-2012. Identifikacija okoljskih problemov ter zastavljeni cilji so bili podlaga za opredelitev ekoremediacijskih pristopov in ukrepov za trajnostno reševanje teh problemov ter pripravo projektnih predlogov. V nadaljevanju poročila sledi v naslednjem sosledju:

• identifikacija skupnih okoljskih problemov občin v regiji Jugovzhodne Slovenije, • identifikacija specifičnih okoljskih problemov občin, • zastavljeni okoljski cilji, zakonske obveze in direktive, • ekoremediacijski pristopi in ukrepi za reševanje okoljskih problemov ter • projektni predlogi za reševanje okoljskih problemov z namenom izboljšanja stanja okolja

v občini/regiji ter zagotavljanja načel trajnostnega razvoja.



2 | PREDSTAVITEV JUGOVZHODNE SLOVENIJE Jugovzhodna Slovenija (JV Slovenija) je po površini največja med 12-timi razvojnimi regijami v Sloveniji na ravni NUTS-3. Obsega geografsko območje Dolenjske, Bele krajine in Kočevsko-ribniškega. Dolenjska obsega občine Trebnje, MO Novo mesto, Straža, Šentjernej, Šentrupert, Škocjan, Šmarješke Toplice, Mirna Peč, Mokronog Trebelno, Dolenjske Toplice in Žužemberk. Bela krajina zajema občine Metlika, Semič in Črnomelj ter Kočevsko-ribniško območje, občine Osilnica, Kostel, Kočevje, Loški Potok, Sodražica in Ribnica. Šest občin ob meji z Republiko Hrvaško (Loški Potok, Osilnica, Kostel, Kočevje, Črnomelj in Semič) se povezuje od leta 2005 v Območno razvojno partnerstvo »Pokolpje«.

Slika 1. Lega in regionalna opredelitev Jugovzhodne Slovenije (Vir: Wikipedia, 2011). Jugovzhodna Slovenija zavzema 267.512 ha ozemlja Slovenije (14 %). V regiji živi 139.095 ali 6 % prebivalcev Republike Slovenije. Med temi je skoraj 0,7 % Romov. Po številu prebivalcev je največja MO Novo mesto, kjer živi skoraj 30 % vseh prebivalcev regije. V regiji je 1.048 naselij. Največ naselij je v občinah Trebnje (221), MO Novo mesto (133) in Črnomelj (120). Gostota poseljenosti je v regiji (51,9 prebivalcev/km2) nižja kot v Sloveniji (101,2 prebivalcev/km2). Slabšo poseljenost imata le še Goriška (54,9 prebivalcev/km2) in Notranjsko-kraška regija (34,9 prebivalcev/km2). Najbolj je poseljena MO Novo mesto (121,6 prebivalcev/km2), najmanj pa Osilnica (5 prebivalcev/km2), Kostel (11,8 prebivalcev/km2), Loški Potok (14,7 prebivalcev/km2), Semič (26,3 prebivalcev/km2) in Žužemberk (27,6 prebivalcev/km2). Celotna regija in Novo mesto kot regionalno središče nacionalnega pomena ne izkoriščata dovolj svojih razvojnih potencialov, tako da deli regije (predvsem del Suhe krajine in Bele krajine, dolina zgornje Kolpe, del Kočevsko-ribniškega dela regije) ostajajo demografsko ogroženi, nezadostno opremljeni s prometno in komunalno infrastrukturo in imajo tudi neenakomerno porazdelitev in raven družbene infrastrukture. Po kazalcih razvitosti (bruto domači proizvod na prebivalca, bruto dodana vrednost na zaposlenega, bruto osnova za dohodnino na prebivalca, število delovnih mest na število aktivnega prebivalstva), kazalcih ogroženosti (indeks staranja prebivalstva, stopnja regionalne brezposelnosti, stopnja zaposlenosti) in kazalcih razvojnih možnosti (povprečno število let šolanja, opremljenost s komunalno infrastrukturo, delež območij Natura 2000 in poseljenost), ki ga izraža indeks razvojne ogroženosti, je regija na 7. mestu med 12-timi regijami. Pomurska kot razvojno najbolj ogrožena regija dosega indeks razvojne ogroženosti 159,5; Jugovzhodna Slovenija 101,7 in Osrednjeslovenska 8,7 (Sklep o razvrstitvi razvojnih regij po stopnji razvitosti za programsko obdobje 2007-2013, Ur. l. RS, št. 23/2006). V prostorskem pogledu je JV Slovenija izjemno raznolika. Z izjemo Novega mesta in nekaterih večjih urbanih središč (Kočevje, Trebnje, Črnomelj, Metlika) v regiji prevladujejo podeželska



naselja in raznolika tradicionalna kulturna krajina ter na Kočevskem naravno ohranjena, pretežno gozdna območja. Regijo zaznamujejo bogati naravni potenciali (termalna voda, kmetijska zemljišča in les ter krajinska pestrost in razmeroma neonesnaženo okolje), pa tudi precejšnja odmaknjenost nekaterih delov regije od glavnih prometnih tokov ter nasploh nezadostne prometne povezave, obmejna lega in pomanjkljiva opremljenost s komunalno infrastrukturo, ki je v tesni soodvisnosti z razpršeno poselitvijo, ki je nadpovprečna v Sloveniji. Kot to velja za celoten slovenski prostor, je tudi v JV Sloveniji pereč problem pomanjkanja stavbnih zemljišč. V JV Sloveniji prevladuje urbano-industrijski tip strukture regionalnega razvoja, kjer na 37 % teritorija prebiva 47 % prebivalstva; tu je tudi 98 % vseh delovnih mest, kar pogojuje intenzivno dnevno migracijo. Kljub hitremu gospodarskemu razvoju uspeva regija ohranjati okolje in naravo na celotnem območju. Posledica so pomanjkanje stavbnih zemljišč na obrobju vasi, izgubljanje strukturnih in morfoloških značilnosti naselbin in kakovostne arhitekture in programsko-funkcionalno nedorečena struktura naselij. Poleg tega je pereč (ne samo prostorski) problem romskih naselij predvsem v Občinah Novo mesto, Škocjan, Trebnje, Žužemberk, Kočevje, Semič, Črnomelj in Metlika. Podeželje ima daleč širšo in kvalitetnejšo vlogo pri razvoju regije. Možnosti za intenzivno kmetovanje so v regiji majhne in v glavnem vezane na porečje Krke. V regijskem kmetijstvu ostaja najpomembnejša živinoreja oz. prireja mleka in mesa. Glede na veliko posestno razdrobljenost so možnosti kmetijstva predvsem v ekološki pridelavi in v povezovanju z dopolnilnimi in dodatnimi dejavnostmi ter v razvoju podjetništva na podeželju. S 37 evidentiranimi različnimi dejavnostmi, ki se lahko izvajajo le na podeželju, se sedaj ukvarja le okoli 2,6 % družinskih kmetij, kar je manj kot polovico slovenskega povprečja. V primerjavi s preostalimi regijami v Sloveniji je v JV Sloveniji kmetijstvo zelo pomembna dejavnost, pri čemer je treba poudariti prevladujoče število malih kmetij. Delež kmečkega prebivalstva se je v povojnem obdobju bistveno zmanjšal, opazno je spreminjanje in slabšanje socialno-demografske strukture, predvsem starostne sestave prebivalstva. Delež kmetijskih zemljišč in gozdov v lasti SKZGRS je zlasti na Kočevsko-ribniškem delu izredno velik (78 % po podatkih katastra). Po podatkih pristojnih služb SKZGRS so na dolenjskem in belokranjskem delu regije razmerja med zemljišči, ki so v državni lasti in zemljišči, ki so v zasebni lasti povsem drugačna, saj je tam velika večina kmetijskih zemljišč in gozdov v zasebni lasti. Na podeželju je opazen znaten porast oskrbnih in storitvenih dejavnosti, obrti in proizvodnje ter turizma, kar se odraža tudi v morfoloških značilnostih, saj večina naselij na podeželju izgublja avtohtono podobo in regionalno identiteto. Na nekaterih demografsko ogroženih območjih narašča število sekundarnih bivališč in pritiskov razvoja turizma brez ustrezne infrastrukture (predvsem Bela krajina ter vinogradniška območja v regiji). Kmetijski sektor se ne vključuje v zadostni meri v turistično ponudbo, prav tako ni zadostno sodelovaje in usklajevanje s sektorjema za varstvo narave in kulturne dediščine. V večjih urbanih središčih (Novo mesto, Kočevje, Črnomelj, Trebnje) so po dosegljivih podatkih nekateri kazalci kakovosti življenja neustrezni; tako je npr. onesnaževanje tal, vode in lokalno zraka posledica neustreznih tehnologij in/ali lokacij proizvodnih dejavnosti, zlasti industrije, na podeželju pa neurejene oz. pomanjkljive komunalne infrastrukture in kmetijske dejavnosti. Sistematičnih meritev emisij hrupa in onesnaženosti zraka ni. Hrupno preobremenjena območja so po oceni ob nekaterih večjih prometnicah in ob železniškem omrežju, vendar se ob novogradnjah in prenovah vzpostavljajo sistemi protihrupne zaščite. Medtem ko imata Dolenjska in Bela krajina (CEROD in ureditve za Občino Trebnje) dolgoročno že rešen problem ravnanja z odpadki, na Kočevsko-ribniškem delu regije to področje še ni urejeno.



Raba tal Kar 73 % regije predstavljajo gozdne površine in površine v zaraščanju (v Sloveniji je le-teh površin 64 %). Kmetijskih površin, dejanskih in potencialnih je 24 % (manj, kot v povprečju v Sloveniji, kjer je teh površin 31 %). Pozidanih površin je 1,8 % in cest 0,9 %. Po površini je največja Občina Kočevje (555,4 km2), najmanjša pa Osilnica (36,2 km2). Več kot ¾ površine JV Slovenije je med območji s posebnimi razvojnimi problemi (SLO 60 %). Skoraj polovico regije je v območju Natura 2000, nekatere občine v celoti (SLO 35,5 %).

Slika 2. Raba tal Jugovzhodne Slovenije Naravni razvojni potenciali – območja Nature 2000, ekološko pomembna območja, zavarovana območja in naravne vrednote Velik del območja JV Slovenije pokrivajo območja Nature 2000; od tega je majhen delež krajinskih parkov (Lahinja, Kolpa) in velik del območja, kjer je dolgoročno predvidena razglasitev parkov (RP Kočevsko – Kolpa, KP Gorjanci, KP Krka). Pri tem ni zanemarljivo, da je velik del kočevsko-ribniškega podobmočja (15 km2 oz. 4 % območja RP Kočevsko – Kolpa) v izključni rabi za vojaško in policijsko dejavnost. Poleg omejitev imajo ta območja tudi specifične razvojne potenciale, ki pa ostajajo neizkoriščeni. Posledica je zmanjševanje dediščinskih vrednosti regije, npr. zaradi zaraščanja kulturnih krajin, propadanja naselij ob Kolpi in na kočevsko-ribniškem



podobmočju in nezadostnega obvladovanja pritiskov turizma na Kolpo. Premalo so izkoriščeni potenciali za lovni in ribolovni turizem.

Slika 3. Območja Natura 2000 v JV Sloveniji JV Slovenijo opredeljuje visoka stopnja naravne ohranjenosti prostora, katerega osnovne poteze zarisujejo gozdnati grebeni Kočevske, Gorjancev, Ajdovske planote in Krškega hribovja, rečne doline Krke, Mirne, Kolpe in Lahinje ter Kočevsko-ribniško polje. Zanje je značilna velika biotska raznovrstnost ter prisotnost redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst. Navedeni ekosistemi so v večji meri naravovarstveno opredeljeni kot naravne vrednote (911), ekološko pomembna območja (36) in območja Natura 2000 (38). Na območju je zavarovanih 81 naravnih vrednot ter dva krajinska parka (Kolpa, Lahinja). Eden temeljnih problemov varstva narave izhaja iz dejstva, da je s cilji in problematiko ohranjanja narave javnost premalo seznanjena. Zato se varstvo prepogosto dojema kot omejevalec razvojnih možnosti, kar še zlasti velja za parkovna območja in območja Natura 2000. Prav ustrezno upravljanje in predstavljanje območij ohranjanja narave ter njihovo premišljeno vključevanje v primerno turistično ponudbo lahko pomembno pripomore tudi k novemu pogledu na naravo. Pomembno poslanstvo večine varovanih območij so vzpodbude za trajnostni razvoj, ki lahko prispevajo k večji kakovosti bivanja lokalnega prebivalstva.



3 | STROKOVNA IZHODIŠČA ZA UPORABO EKOREMEDIACIJ Ekoremediacije ponujajo ekosistemski pristop k reševanju okoljskih problemov ter trajnostno upravljanje z naravnimi viri ter ekosistemi, tako vodnimi kot tudi kopenskimi. Izhajajo iz temeljnih principov delovanja ekosistemov, ki imajo izredno pufersko, samočistilno, samoobnovitveno sposobnost ter biotsko raznovrstnost, ki zagotavlja naravno ravnovesje v ekosistemu. Za reševanje okoljskih problemov je razvitih veliko pristopov, ki pogosto vključujejo visoko tehnologijo, vendar so ti pristopi, kljub njihovi učinkovitosti, predragi, operativno prezahtevni ter pogosto dolgoročno ne sledijo načelom trajnostnega razvoja. Na drugi strani ekoremediacije z ekonomskega, ekološkega in predvsem dolgoročnega vidika predstavljajo enega izmed najuspešnejših načinov varovanja okolja. Poleg tega ekoremediacije ponujajo številne preventivne ukrepe, ki preprečujejo in omilijo nastanek vrste ekoloških škod (poplav, suš, erozijo tal, plazove itd). Sanacija le-teh za marsikatero občino namreč lahko predstavlja veliko finančno breme. Ekoremediacijske tehnologije so uporabne pri odstranjevanju posledic onesnaževanja, kot tudi pri preprečevanju nadaljnje degradacije okolja. Z njimi lahko zmanjšujemo in preprečujemo točkovne (npr. industrijski obrati, naselja itd.), linijske (promet) in netočkovne vire (npr. kmetijstvo) onesnaževanja okolja. Na drugi strani z ekoremediacijami obnavljamo degradirane ekosisteme (npr. regulirane rečne struge, onesnažene zemljine, izsušena mokrišča, divja odlagališča itd.), tako da jim povrnemo prvotne t. i. ekosistemske funkcije, kot so: samočistilna sposobnost, visoka puferska sposobnost (zadrževanje vode), biotska pestrost, vezava CO2 ter tvorba kisika in zelene biomase. Med najpogostejše ekoremediacijske pristope za varovanje in obnovo okolja vključujemo:

• rastlinske čistilne naprave za čiščenje različnih vrst odpadnih voda (komunalne odpadne vode, industrijske odpadne vode, onesnažene vire pitne vode, izcedne vode iz odlagališč odpadkov, izcedne vode s cestišč itd.),

• revitalizacije (ekoremediacije) degradiranih vodotokov, jezer, gramoznic, glinokopov, kalov itd.,

• sonaravne sanacije deponij komunalnih odpadkov in • blažilne vegetacijske cone in pasove (preprečevanje vetrne in vodne erozije,

izboljšanje kakovosti zraka v urbaniziranih območjih, zmanjšanje jakosti vetra …) Poleg naštetega se ekoremediacije uporabljajo prav tako za:

• čiščenje odpadnih voda iz netočkovnih virov obremenjevanja okolja (meteorne vode, intenzivno kmetijstvo) s sonaravnim vzdrževanjem melioracijskih jarkov, zelenih ponikovalnic, deževnih vrtov, zelenih cestišč itd.,

• terciarno oz. dopolnilno čiščenje komunalnih, živinorejskih, industrijskih in drugih odpadnih voda,

• kondicioniranje vode za recikliranje in večnamensko uporabo (zalivanje, namakanje, itd.),

• zaščito naravovarstvenih območij, vodnih zajetij, vodovarstvenih območij, • zaščito pred dotokom onesnaženih voda v stoječe in tekoče vode, • čiščenje onesnaženih zemljin, • izgradnjo oz. obnovo ekosistemov za redke in ogrožene vrste rastlin in živali itd.



Ekoremediacije dajejo okolju izredno dodano vrednost in ponujajo vrsto prednosti: • so poceni in okolju prijazne (sonaravne v funkcionalnem in estetskem pogledu); • imajo večnamenske učinke (zadrževanje vode, zmanjšanje onesnaževanja, obnavljanje

in ustvarjanje ekosistemov in biološke pestrosti, vezava CO2, tvorba kisika in večnamensko uporabne zelene biomase);

• vključujejo preproste, ljudem razumljive in naravovarstveno sprejemljive pristope; • delujejo kot dodatek obstoječim sistemom za preprečevanje onesnaženja (npr. terciarno

čiščenje, zaprtje greznic in usedalnikov); • omogočajo kondicioniranje pitne vode in vode za recikliranje (npr. namakanje,

splakovanje stranišč); • preprečujejo izsuševanje, uravnavajo zračno vlago in temperaturo; • ustvarjajo blažilna (puferska) območja (zračne bariere); • sistemsko zadržujejo vodo in bogatijo podtalnico.



4 | IDENTIFIKACIJA SKUPNIH IN SPECIFIČNIH OKOLJSKIH PROBLEMOV V JUGOVZHODNI SLOVENIJI

4.1 NEUSTREZNO IN NEREŠENO ODVAJANJE IN ČIŠČENJE KOMUNALNIH

ODPADNIH VODA NA OBMOČJIH RAZPRŠENE POSELITVE Opredelitev problema Med ključne skupne okoljske probleme Jugovzhodne Slovenije se na prvo mesto izpostavlja neurejena oziroma pomanjkljivo urejena komunalna infrastruktura, ki je v tesni soodvisnosti z razpršeno poselitvijo, ki je nadpovprečna v Sloveniji. Podatki o onesnaženju površinskih, podzemnih in stoječih voda kažejo na to, da predstavljajo komunalne odpadne vode iz naselij in ostalih virov velik delež vsega onesnaževanja voda. Komunalne odpadne vode so obremenjene z različnimi organskimi onesnaževali, kot so ogljikove, dušikove in fosforjeve spojine in predstavljajo izredno obremenitev na okolje in na stanje pitnih voda. Za Jugovzhodno Slovenijo je značilen visok delež razpršene poselitve in okoli 1000 manjših naselij. Takšna poselitev narekuje drugačen pristop k odvajanju in čiščenju odpadnih voda, kot ga je zastavila Evropska unija, in sicer se optimalne rešitve kažejo v prid izgradnji decentraliziranih sistemov kanalizacije in uporabe tehnološko ustreznih in ekonomsko sprejemljivih sonaravnih tehnologij, kot so rastlinske čistilne naprave (RČN). Smiselnost uporabe sonaravnih tehnologij kot so RČN se v regiji kažejo zlasti tudi zaradi reliefne razgibanosti površja, visokega deleža ekološko pomembnih območij (Natura 2000), občutljivosti kraškega terena itd. Tabela 2. Površina, število naselij in prebivalcev po občinah ter odstotek Nature 2000

Občina Površina

(km2), 2005 Število

naselij (2005) Število

prebivalcev Gostota

poselitve % Nature

2000 Dolenjske Toplice 110,2 29 3.423 31,1 69,68 Mirna Peč 48,0 28 2.807 58,5 7,97 Novo mesto 298,5 133 36.296 121,6 23,18 Šentjernej 96,0 58 6.779 70,6 48,43 Škocjan 60,4 39 3.212 53,2 12,71 Trebnje 317,1 221 14.620 46,1 8,58 Žužemberk 164,3 51 4.536 27,6 16,21 Kočevje 555,4 86 16.511 29,7 85,79 Kostel 56,1 54 663 11,8 100 Loški Potok 134,5 17 1.982 14,7 84,97 Ribnica 153,6 64 9.333 60,8 44,06 Sodražica 49,5 23 2.154 43,5 31,09 Črnomelj 339,7 120 14.717 43,3 46,88 Semič 146,7 47 3.862 26,3 60,87 Metlika 108,9 59 8.416 77,3 21,43 Mokronog 73,4 43 2.932 39,9 11,40 Straža 28,5 11 3.847 135 19,26 Šentrupert 49,0 25 2.823 57,6 3,93 Šmarješke Toplice 34,2 24 3.168 92,6 21,88 SKUPAJ 2824 1.151 142.081 Vir: Statistični urad RS; MOP, 2011



Okoljski cilji: Zahteve v zvezi z odvajanjem odpadne vode v javno kanalizacijo morajo biti po Pravilniku o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (Ur. l. RS 105/2002, sprememba 50/2004) ter Operativnem programu odvajanja in čiščenja komunalne odpadne vode izpolnjene najkasneje do: – 31. decembra 2007 na poselitvenem območju s PE večjim od 100.000, – 31. decembra 2010 na poselitvenem območju s PE večjim od 15.000, – 31. decembra 2015 na poselitvenem območju s PE med 2.000 in 15.000, – 31. decembra 2017 na poselitvenem območju s PE med 50 in 2.000. Na občutljivih območjih morajo biti zahteve v zvezi z odvajanjem komunalne odpadne vode v javno kanalizacijo izpolnjene najkasneje do: – 31. decembra 2008 na poselitvenem območju s PE večjim od 10.000 in – 31. decembra 2015 na poselitvenem območju s PE med 50 in 10.000. Ne glede na zgoraj omenjene določbe 24. člena Pravilnika so morale biti zahteve na vodovarstvenih območjih že izpolnjene do 12. decembra 2007. Lastniki stavb na območju, ki ga ni treba opremiti z javno kanalizacijo in zunaj naselij morajo zagotoviti čiščenje komunalne odpadne vode v malih komunalnih čistilnih napravah najkasneje do: – 31. decembra 2010, če je stavba na vodovarstvenem območju in – 31. decembra 2018, če je stavba na občutljivem območju. Operativni programi odvajanja in čiščenja odpadnih voda za aglomeracije večinoma ne zajemajo reševanja problemov odvajanja in čiščenja odpadnih voda na območjih razpršene poselitve. Pogosto tudi rešitve, ki jih ponujajo niso ekološko in ekonomsko najbolj upravičene, saj ne rešujejo problema občutljivih območij (vodovarstvenih, ekološko pomembnih območij, Natura 2000 območij itd).



Slika 4. Aglomeracije na območju Jugovzhodne Slovenije (Vir: Atlas okolja, 2011) Izhodišča: Novi trendi razvoja sistemov komunalne infrastrukture kažejo potrebo po uvajanju finančno in ekološko vzdržnejših sistemov odvajanja in čiščenja odpadnih voda. Rešitve se kažejo v manjših decentraliziranih sistemih in rastlinskih čistilnih napravah (RČN). Dolga kanalizacijska omrežja, draga črpališča in velike čistilne naprave se kažejo za ekološko in ekonomsko neupravičene. Prednosti, ki se kažejo z razpršenimi, manjšimi kanalizacijskimi sistemi so naslednje:

• fazna izgradnja kanalizacijskih sistemov, • manjše investicije, • lokalno reševanje problematike, • manjša čistilna naprava v primeru izpada zahteva lokalno intervencijo in ne povzroči

velike ekološke katastrofe kot velik centralni sistem, • večja vključenost lokalnega prebivalstva pri odločitvah postavitve (socialni vidik), • manjši posegi v prostor in okolje, • manjši stroški vzdrževanja in obratovanja itd.



Primer prikaza primerjave centraliziranega in decentraliziranega sistema zbiranja in čiščenja odpadnih voda

Slika 5. Shema centralnega kanalizacijskega sistema na območju razpršene poselitve (vir: LIMNOS d.o.o.) V primeru centralnega reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda, sistem zahteva takojšnjo veliko investicijo in visoke stroške obratovanja. Ob izpadu delovanja lahko povzroči velik ekološki problem. Kaže se odtujenost uporabnikov v odnosu do okolja itd., medtem ko decentralizirani sistem omogoči reševanje problematike odpadnih voda na samem kraju nastanka oziroma s kratkimi kanalizacijskimi vodi in manjšimi fleksibilnejšimi sistemi čiščenja.

Slika 6. Shema faznega reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda na območju razpršene poselitve z decentraliziranimi sistemi. (vir: LIMNOS d.o.o.)



Nabor ekoremediacijskih tehnologij za reševanje problema Rastlinske čistilne naprave za odvajanje in čiščenje odpadnih voda iz manjših naselij Rastlinske čistilne naprave so primerne za čiščenje komunalnih odpadnih voda iz manjših naselij, individualnih hiš kot tudi ekoloških kmetij in raznih turističnih objektov (term, kampov, hotelov itd). Prav tako so po svojem principu delovanja izredno primerne za čiščenje odpadnih voda iz počitniških hiš in zidanic, kjer ni stalnega bivanja. Rastlinske čistilne naprave omogočajo terciarno čiščenje odpadnih voda in so tako po Uredbi o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih voda iz malih komunalnih čistilnih naprav (Ur. l. RS št. 103/2002) opredeljene kot dodatno čiščenje, kar pomeni, da se lahko implementirajo tudi v primeru neustreznega delovanja klasičnih bioloških sistemov čiščenja kot so SBR sistemi in podobno. Osnovni procesi, ki se v rastlinskih čistilnih napravah dogajajo so adsorpcija, mineralizacija, aerobna in anaerobna razgradnja. Glavni delež čiščenja prispevajo bakterije, ki žive na koreninah ali med njimi ter na substratu. Rastline uvajajo v substrat kisik in tako ustvarjajo aerobne cone. Med aerobnimi conami se nahajajo anaerobne cone. V tako mozaično razporejenih področjih s kisikom in brez prihaja do razgradnje snovi v odpadni vodi in vgrajevanje v mikrobno maso bakterij. Vloga rastlin pa se kaže predvsem v tem, da nudijo s svojimi koreninskimi sistemi podlago bakterijam za pritrjanje in vgrajujejo mineralizirane snovi (npr. fosfate, nitrate ter mnoge strupene snovi) v rastlinsko tkivo. RČN so zelo učinkovite pri odstranjevanju usedljivih in suspendiranih delcev v onesnaženi vodi. Vendar je to lahko hkrati tudi najbolj težaven proces pri učinkovitosti RČN, ki lahko ogrozi njeno delovanje. RČN se namreč lahko zamaši in pride do površinskega toka, zato je ključno ustrezno vzdrževanje usedalnika, ki omogoča mehansko fazo predčiščenja na RČN. Ob propadu rastlin pozimi, se učinkovitost delno zmanjša, vendar po naših izkušnjah ne pade pod 85 %. Izgubo učinkovitosti pozimi izravnavamo z dimenzioniranjem večje površine za približno 20 %. Običajno se dimenzionira RČN s cca 2,5 m2 neto površine za čiščenje odpadne vode za 1 PE (1 oseba). Nasutja substrata, ki sestoji iz različnih frakcij drobljenca, v posameznih gredah variirajo med 0,5 m in 0,8 m globine. Največje prednosti RČN so: • velika učinkovitost čiščenja: 85 – 99 %, • za delovanje običajno ni potrebna energija in strojna oprema, • ob razgradnji se določen del 10 – 20 % hranilnih snovi (npr. fosfor, dušik, ogljik itd.), težkih

kovin, pesticidov in drugih toksičnih snovi vgradi v rastlinsko biomaso, ki pri drugih čistilnih napravah, brez dodanih kemikalij za obarjanje, odtečejo v okolje,

• energija, ki se je vgradila v rastlinsko biomaso, se lahko ponovno uporabi (briketi, kompost, krma, itd.),

• v primeru izpada ali popravila strojnega dela pri drugih čistilnih napravah mikrobna populacija za svojo obnovitev potrebuje nekaj dni, pri čemer surova odpadna voda odteka in onesnažuje okolje, do česar v RČN ne prihaja,

• v primerjavi z ostalimi sistemi čiščenja so z vidika obratovanja in vzdrževanja veliko cenejše, • postavitev je enostavna in ne zahteva velikih posegov v prostor, • vzdrževanje je enostavno in poceni, • ne povzroča razvoja smradu in insektov, saj je tok vode podpovršinski,



• atraktivne odprte površine v urbaniziranem okolju, ki prispevajo k vrstni biodiverziteti - predstavljajo sonaravne ekosisteme za živali (ptice, dvoživke ...)

• se lepo vključuje v okolje in prispeva k lepšemu izgledu degradiranih območij, • prečiščena voda se lahko večnamensko uporabi (npr. za namakanje oziroma zalivanje

zelenih površin, gašenje požarov, vodne kulture ...) Primer RČN pod 50 PE Specifika malih komunalnih rastlinskih čistilnih naprav s kapaciteto čiščenja pod 50 PE je, da za izgradnjo ni potrebno pridobiti gradbenega dovoljenja, saj se štejejo kot enostavni objekti. To pomeni, da ni potrebna izdelava nekaterih projektnih dokumentacij, v tem primeru idejnih zasnov (IDZ), idejnega projekta (IDP) in projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), kar poceni celotno investicijo. Če RČN leži znotraj območja Natura 2000 je potrebno pridobiti naravovarstveno soglasje s strani Agencije za okolje RS. V kolikor leži na vodovarstvenem območju I. in II. varovalnega režima se ne sme graditi nobenih čistilnih naprav oziroma sistemov. Veljajo pa na področju gradnje v vodovarstvenih pasovih še vedno občinske uredbe, ki pa se lahko od občine do občine razlikujejo. Običajno se gradi RČN s štirimi med sabo zaporedno vezanimi gredami (filtrirna, 2 čistilni ter polirna greda), kar pa ne velja za sisteme, ki imajo manjšo kapaciteto čiščenja od 30 PE. V tem primeru se izgradi sistem z dvema gredama - filtrirno in čistilno. V vsakem primeru pa je pred RČN vgrajen večprekatni usedalnik, ki služi za primarno čiščenje, to je za odstranjevanje grobih delcev in suspendiranih snovi. KPK in BPK5, kot parametra, ki ju je potrebno spremljati skladno z Uredbo, poleg tega pa tudi dušikove in fosforjeve spojine, se odstranjujejo kasneje v filtrirni in čistilni gredi.

Slika 7. Rastlinska čistilna naprava za čiščenje komunalne odpadne vode iz učnega centra v Modražah s kapaciteto čiščenja 30 PE – primer s 3 gredami. RČN je fotografirana v prvem letu delovanja, ko se rastline še niso dobro razrastle.



Primer RČN nad 50 PE Za RČN nad 50 PE je po Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1-UPB1) ter Uredbi o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur. l. RS, št. 37/2008, sprememba Ur.l. RS, št. 99/2008) potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in vsa potrebna soglasja, saj gre za manj zahtevne objekte (RČN med 50 PE in 2000 PE). Prednost RČN nad 50 PE se ne kaže samo kot sistem za terciarno čiščenje po iztoku iz kakega drugega tipa čistilne naprave, kot npr. SBR, ampak je lahko RČN samostojen sistem za čiščenje odpadnih vod tudi na občutljivih območjih (Natura 2000, vodovarstvena območja itd.). Ker morajo biti gradbena dovoljenja skladna s prostorskimi akti občine, je potrebno RČN umeščati na zemljišča, kjer je gradnja dovoljena. Zaželeno je, da ima občina prostorske akte urejene tako, da je tudi na kmetijskih zemljiščih možno graditi okoljsko infrastrukturo. Sistem RČN je izgrajen iz 4 gred (filtrirne, dveh čistilnih in polirne), kjer se voda podpovršinsko pretaka po substratu zasajenim z rastlinami. Ker je za izgradnjo RČN potrebno cca 2,5 m2/PE kar lahko povzroča težavo, saj je potrebno zagotoviti dovolj velik prostor, je možno RČN dimenzijsko prilagoditi terenu oz. predvideni parceli za gradnjo.

Slika 8. Shematski prikaz delovanja RČN nad 50 PE.

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200837&stevilka=1567�

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200899&stevilka=4202�



Slika 9. RČN Sv. Tomaž pri Ormožu s kapaciteto čiščenja 250 PE, izgrajena leta 2001. Vzdrževanje RČN zajema tedenski pregled naprave v sledečem obsegu: • preverjanje stanja usedalnika in nivoja vode v njem; • v kolikor so pred usedalnikom nameščene grablje je potrebno vse večje delce, ki se tu

zadržijo odstraniti na ustrezno deponijo; • preverjanje stanja jaškov in pretok vode po ceveh; • preverjanje pretoka vode v gredah preko piezometrov; • organoleptična ocena vode na iztoku iz RČN; • usedalnik je potrebno cca. 1-krat letno izprazniti in vsebino prepeljati na ustrezno centralno

čistilno napravo; • substrat v prvi gredi je potrebno ob pravilni izgradnji in vzdrževanju menjati na cca. 10 let. Za razliko od ostalih sistemov tu ni potrebno vzdrževati mešal in vpihovalnikov, prav tako pa RČN dela gravitacijsko in za delovanje ni potrebna električna energija. V kolikor je teren raven, se vodo le prečrpava do ustrezne višinske kote dotoka. Prav tako za RČN ni potrebno izvajati letnih servisov. Stroški vzdrževanja na letni ravni za RČN s kapaciteto čiščenja 50 PE znašajo cca. 2.850 EUR, v kar je zajeto redno povprečno 10 h/mesec spremljanje delovanja enega zaposlenega s postavko 20 EUR/h, jesensko košnjo rastlin, praznjenje usedalnika z volumnom cca 10 m3 s ceno 30 EUR/m3 ter menjavo substrata v prvi gredi RČN (16 m3/10 let), kar je razdeljeno na letni nivo (16 m3 drobljenca x 44 EUR/m3: 10 let). Rastlinska čistilna naprava za individualno hišo Pri enodružinski hiši je RČN sestavljena iz usedalnika in dveh zaporedno povezanih gred s površino 13 m2 za 5 PE. Za usedalnik je mogoče ob preverbi vodotesnosti uporabiti obstoječo več prekatno pretočno greznico, ki se jo po potrebi modificira. Skupni volumen usedalnika ne sme biti večji od 4 m3, saj v nasprotnem primeru zaradi predolgega zadrževalnega časa prihaja do gnitja vode. Gredi rastlinske čistilne naprave sta postavljeni kaskadno z minimalno razliko cca 15 cm med dnom prve grede in zgornjim delom nasutja substrata druge grede.



Najpogosteje uporabljene rastline na tovrstnih RČN so navadni trst, rogoz in šaš, ki se jih jeseni lahko pokosi in kompostira.

Slika 10. Mala komunalna rastlinska čistilna naprava za čiščenje odpadnih voda za turistično kmetijo Loger s kapaciteto čiščenja 30 PE – primer z dvema gredama. Koncept centraliziranih in decentraliziranih sistemov temelji na izračunu, da stroški dolgega kanala presežejo investicijo izgradnje več ločenih kanalizacijskih sistemov, ki se zaključujejo s svojo čistilno napravo. Tu niso pod vprašanjem dolgi nepriključeni vodi ampak tudi prečrpališča in črpalni vodi. V primeru, da je čistilna naprava RČN je smiselnost povezovanja zaradi manjših stroškov izgradnje RČN tudi krajši odsek praznih kanalizacijskih vodov. Če vzamemo primer naselja z različnim številom PE, kjer vidimo koliko stane izgradnja RČN preračunano v metre kanala. Tabela 3. Izračun izgradnje RČN preračunano v metre kanala

PE RČN Metri kanala 100 210 50 130 30 60 20 38 10 28 5 18

*V ceni investicije ni vključene projektne dokumentacije ter odkupa zemljišča. 1 m izgradnje kanalizacije = 200 EUR V primeru, da obstoječe čistilne naprave ne odgovarjajo standardom, je možno CČN dograditi z rastlinsko čistilno napravo kot dodatno čiščenje, in sicer terciarno čiščenje kot je v skladu z Uredbo o emisiji snovi pri odvajanju in čiščenju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav (Ur. l. RS št. 98/2007). V primeru nedelovanja SBR sistema je smiselno SBR sistem preurediti (sanirati) v usedalnik kot mehanski del rastlinske čistilne naprave. Rastlinska čistilna naprava v tem primeru prevzame čiščenje odpadne vode in omogoča delno terciarno čiščenje odpadne vode.



V nadaljevanju poročilo izpostavlja za vsako občino primere variantnih rešitev za reševanje problematike odvajanja in čiščenja odpadnih voda na območjih razpršene poselitve (prikaz primerjave med centraliziranim in decentraliziranim sistemom) oziroma za izbrana naselja kot podlaga za upravičenost priprave idejnih rešitev in idejnih zasnov za decentralizirani sistem odvajanja in čiščenja odpadnih voda s kratkimi kanalizacijskimi vodi. Idejne rešitve so pripravljene na podlagi analize kartografskega gradiva (ortofotoposnetkov) in niso odraz dejanskega terenskega ogleda naselij oziroma lokacij predvidenih rastlinskih čistilnih naprav. Predstavljajo podlago za pripravo Idejnih zasnov in projektnih predlog za posamezna izbrana naselja v občinah Jugovzhodne Slovenije. Vrednosti investicij so opredeljene za izgradnjo in ne za obratovalne stroške. Vrednosti so brez DDV.



Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Jerneja vas (66 PE) v občini Črnomelj VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški [€]Dolžina voda [m] 500 110.000Dolžina voda [m] 225 49.500RČN 50 32.500RČN 20 17.000

Skupaj 209.000

VARIANTA 2

Varianta 2 Stroški [€]Dolžina voda [m] 925 203.500RČN 70 35.000

Skupaj 238.500

Primerjava:

varianta 1 varianta 2 209.000 238.500



Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Loška vas (76 PE) v občini Dolenjske Toplice VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški

[€] Dolžina voda [m] 400 80.000Dolžina voda [m] 250 55.000Dolžina voda [m] 200 44.000RČN 50 32.500RČN 25 10.750RČN 15 12.750

Skupaj 251.000

VARIANTA 2


Skupaj 270.250

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Mrtvice (40 PE) v občini Kočevje VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški [€]Dolžina voda [m] 425 93.500RČN 35 22.750RČN 5 4.750

Skupaj 121.000

VARIANTA 2

Varianta 2 Stroški

[€] Dolžina voda [m] 600 132.000RČN 40 26.000

Skupaj 158.000

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Dren (23 PE) in Colnarji (14 PE) v občini Kostel VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški

[€] Dolžina voda [m] 400 88.000Dolžina voda [m] 200 44.000RČN 23 17.250RČN 14 11.900

Skupaj 161.150

VARIANTA 2

Varianta 2 Stroški


Skupaj 222.050

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Mali Log (350 PE) v občini Loški Potok VARIANTA 1

ČN Mali Log-varianta 1 Stroški [€] Gravitacijski vod [m] 490 107.800Gravitacijski vod [m] 110 24.200Gravitacijski vod [m] 1800 396.000Tlačni vod [m] 265 53.000RČN [PE] 100 50.000RČN [PE] 20 17.000RČN [PE] 230 96.600črpališče 1 20.000

Skupaj 764.600

VARIANTA 2

ČN Mali Log-varianta 2 Stroški [€]Gravitacijski vod [m] 490 107.800Gravitacijski vod [m] 1900 418.000Tlačni vod [m] 375 75.000RČN [PE] 100 50.000RČN [PE] 250 105.000Črpališče 2 40.000

Skupaj 795.800



VARIANTA 3

ČN Mali Log-varianta 3 Stroški [€]Tlačni vod [m] 545 109.000Gravitacijski vod [m] 2345 515.900RČN [PE] 350 122.500Črpališče 3 60.000

Skupaj 807.400

Primerjava:

varianta 1 varianta 2 varianta 3 764.600 795.800 807.400



Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Dolnja Lokvica (64 PE) v občini Metlika VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški [€]Dolžina voda [m] 350 77.000Dolžina voda [m] 900 198.000Dolžina voda [m] 300 66.000RČN 30 22.500RČN 30 22.500RČN 15 12.750

Skupaj 398.750

VARIANTA 2


Skupaj 474.250

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Dolenji Globodol (51 PE) v občini Mirna Peč VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški [€] Dolžina voda [m] 400 88.000Dolžina voda [m] 100 22.000Dolžina voda [m] 75 16.500RČN 30 22.500RČN 10 9.500RČN 10 9.500

Skupaj 168.000

VARIANTA 2


Skupaj 215.500

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Mirna vas (48 PE) v občini Mokronog - Trebelno VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški

[€] Dolžina voda [m] 350 77.000Dolžina voda [m] 500 110.000RČN 20 17.000RČN 15 12.7503 x ind. RČN 15 14.250

Skupaj 231.000

VARIANTA 2

Varianta 2 Stroški [€]Dolžina voda [m] 850 187.000Dolžina tlačnega voda [m] 175 35.000Dolžina voda [m 300 66.000RČN 35 22.750RČN 10 9.500individualna RČN 5 4.750Črpališče 1 20.000

Skupaj 345.000 Primerjava:


JV del naselja se rešuje z individualni ČN, ker je razgiban teren.



Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Mihovec (41 PE) v občini Novo mesto VARIANTA 1


Skupaj 167.750

VARIANTA 2

Varianta 2 Stroški [€]Dolžina voda [m] 250 55.000Dolžina tlačnega grav. voda [m] 350 115.500Dolžina tlačnega voda [m] 450 90.000RČN 45 29.250Črpališče 1 20.000

Skupaj 309.750

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Sv. Gregor (64 PE) v občini Ribnica VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški

[€] Dolžina voda [m] 650 143.000RČN 50 32.5003 x ind. RČN 3x3 PE 8.550

Skupaj 184.050

VARIANTA 2

Varianta 2 Stroški

[€] Dolžina voda [m] 1100 242.000RČN 56 28.0001 x ind. RČN 3 PE 2.850

Skupaj 272.850

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Stranska vas pri Semiču (65 PE) v občini Semič VARIANTA 1


Skupaj 176.250

VARIANTA 2

Varianta 2 Stroški [€] Dolžina voda [m] 750 165.000RČN 55 27.500

Skupaj 192.500

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Kižeti (51 PE) v občini Sodražica VARIANTA 1


Skupaj 206.000

VARIANTA 2


Skupaj 266.500

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Loke (53 PE) v občini Straža VARIANTA 1


Skupaj 150.250

VARIANTA 2

Varianta 2 Stroški [€] Dolžina voda [m] 250 55.000Dolžina voda [m] 200 44.000Dolžina tlačnega voda [m] 150 30.000Dolžina voda [m] 75 16.500RČN 50 32.500RČN 25 21.250Črpališče 1 20.000

Skupaj 219.250

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Zameško (98 PE) v občini Šentjernej VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški [€] Dolžina voda [m] 600 132.000Dolžina voda [m 350 77.000Dolžina voda [m] 650 143.000RČN 30 22.500RČN 20 17.000RČN 50 32.500

Skupaj 424.000

VARIANTA 2


Skupaj 450.000



VARIANTA 3

Variant 3 Stroški


Skupaj 479.000

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Slovenska vas (562 PE) v občini Šentrupert VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški [€]Dolžina voda [m] 125 27.500Dolžina voda [m] 400 88.000Dolžina voda [m] 600 132.000Dolžina voda [m] 400 88.000RČN 15 12.750RČN 110 46.200RČN 300 105.000RČN 140 58.800

Skupaj 558.250

VARIANTA 2

Varianta 2 Stroški [€] Dolžina voda [m] 600 132.000Dolžina voda [m] 1450 319.000RČN 125 52.500RČN 440 154.000

Skupaj 657.500

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda iz naselja Osrečje (56 PE) v občini Škocjan VARIANTA 1


3 x ind. RČN 3 x 3

PE 8.550Skupaj 223.300

VARIANTA 2


Skupaj 300.300

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda: iz naselja Vinica pri Šmarjeti (91PE) v občini Šmarješke Toplice VARIANTA 1

Varianta Vinica 1 Stroški [€]Dolžina voda [m] 750 165.000RČN 70 35.000RČN 10 9.500

7 x ind.RČN

3x6 PE+1x3 PE 19.950Skupaj 219.950

VARIANTA 2

Varianta Vinica 2 Stroški [€]Dolžina voda [m] 925 203.500RČN 75 37.500RČN 9 8.550

4 x ind.RČN

2x6 PE+1x3 PE 14.250Skupaj: 255.250



VARIANTA 3

Varianta Vinica 3 Stroški [€] Dolžina voda [m] 1275 280.500Dolžina tlačnega voda [m] 450 90.000RČN 91 45.500Črpališče 2 40.000

Skupaj: 456.000

Primerjava:




Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadnih voda: ČN Blato (500 PE) v občini Trebnje Naselja, ki so priključena: Blato (100 PE), Račje Selo (90 PE) in Hudeje (300 PE) VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški [€]

Dolžina voda Blato 1 [m] 250 55.000

Dolžina voda Blato 2 [m] 300 660.000RČN 1 50 32.500RČN 2 50 32.500Dolžina voda Račje Selo [m] 1000 220.000RČN 100 50.000Dolžina voda romsko naselje [m] 500 110.000RČN 50 32.500Dolžina voda Hudeje [m] 650 143.000RČN 250 105.000

Skupaj 846.500

VARIANTA 2

Primerjava:

varianta 1 varianta 2 846.500 1.485.500

Vari nta 2 Stroški [€] Dolžina voda Blato 1 [m] 250 55.000Dolžina tlačnega in grav. voda Blato [m] 200 66.000Dolžina tlačnega voda Blato [m] 50 10.000Dolžina voda Blato 2 [m] 100 22.000Dolžina voda Račje Selo [m] 400 88.000Dolžina tlačnega in grav. voda Račje Selo [m] 900 297.000Dolžina voda romsko naselje [m] 350 77.000Dolžina tlačnega voda romsko naselje[m] 650 130.000Dolžina tlačnega in grav. voda Hudeje [m] 650 214.500Dolžina voda Hudeje [m] 550 121.000Dolžina tlačnega voda [m] 650 130 000RČN 500 175.000Črpališče 5 100.000

Skupaj 1.485.500



Primer reševanja odvajanja in čiščenja odpadne vode iz naselja Budganja vas (99 PE) v občini Žužemberk VARIANTA 1

Varianta 1 Stroški [€] Dolžina voda [m] 450 99.000Dolžina voda [m] 3 0 77.000RČN 50 32.500RČN 50 32.500

Skupaj 241.000

VARIANTA 2

Varianta 2 Stroški

[€] Dolžina voda [m] 450 99.000Dolžina tlačnega in grav. voda [m] 250 82.500Dolžina tlačnega voda [m] 75 15.000Dolžina voda [m] 100 22.000RČN 100 50.000Črpališče 1 20.000

Skupaj 288.500

Primerjava:


Projektni predlogi: - Priprava OP odvajanja in čiščenja odpadnih voda na območjih razpršene

poselitve (pod 2000 PE) s pomočjo rastlinskih čistilnih naprav (študija za JVS) - Priprava idejnih rešitev in idejnih zasnov za pridobitev projektne dokumentacije

za odvajanje in čiščenje odpadnih voda na območjih razpršene poselitve posameznih občin

- Izgradnja kanalizacije in rastlinskih čistilnih naprav (investicijski projekti)



4.2 VARSTVO VODA NA VODOVARSTVENIH IN ZAVAROVANIH OBMOČJIH TER VAROVANJE VODNIH VIROV LASTNE VODOOSKRBE

Opredelitev problema Vodno telo podzemne vode obravnavane regije - Dolenjski kras - se nahaja v sedimentnih kamninah in nevezanih sedimentih na ozemlju porečij Krke in Kolpe. Na območju prevladujejo apnenčaste in dolomitne kamnine mezozojske starosti s kraško poroznostjo, ki so zelo, srednje in malo zakrasele. Delež kmetijskih in grajenih območij na površini vodnega telesa znaša 31,8 %. Telo je zelo visoko do izredno visoko ranljivo. Kemijsko stanje podzemnega vodnega telesa Dolenjski kras Telo podzemne vode Dolenjski kras je bilo leta 2009 v dobrem kemijskem stanju. Evidentiranih je bilo 6,3 % neustreznih merilnih mest. Večje onesnaženje je bilo zaznati le na kraškem izviru Krka, ki leži v občini Ivančna Gorica. Iz sklepov pristojnih služb onesnaženje še ni razširjeno na več kot 30 % obsega vodnega telesa, saj površina hidrogeološkega zaledja izvira Krka ne presega 10 % površine celotnega vodnega telesa. Srednja raven zaupanja v oceno stanja izhaja iz dejstva, da kmetijske in urbane površine zajemajo tretjino površine telesa, ki ga gradijo sklenjeni vodonosniki, v katerih se onesnaženje lahko hitro razširi na večji del telesa. Na izviru Krke se že od leta 2007 beležijo povišane vsebnosti različnih pesticidov. V letu 2009 so bile ugotovljene izredno visoke vrednosti atrazina, metolaklora, simazina, prometrina, terbultilazina, terbutrina, metamitrona, izoproturona, metazaklora ter vsote pesticidov. V posamičnih vzorcih so bile vsebnosti terbutilazina šestkrat višje, vsebnosti metamitrona pa skoraj devetkrat višje od standarda. Največ onesnaževal in njihove najvišje vrednosti so bile ugotovljene v septembrskem (14.09.2009) in oktobrskem vzorcu (15.10.2009). V teh dneh je bilo hidrološko stanje glede na podatke o količinah mesečnih padavin in glede na hidrološke podatke o pretokih reke Krke nižje do srednje. V takšnih razmerah se po kraških kanalih in razpokah vodonosnikov z nižjimi hitrostmi pretakajo manjše količine podzemne vode, razredčenja onesnaževal so posledično manjša. Glede na ekstremne vrednosti onesnaževal in obširno hidrogeološko zaledje izvira Krka (330 km2) se je sklepalo, da je vir onesnaženja v neposredni bližini vzorčnega mesta. V kraškem, z gozdom poraščenem zaledju izvira je namreč večje število jam in brezen. Brezna in jame so nemalokrat črna, nelegalna odlagališča nevarnih odpadkov, ki so skrita v podzemlju. Na širšem hidrogeološkem zaledju izvira, kjer vodovarstvena območja niso pogosta je vsekakor možnih več virov onesnaženja, ki bi se lahko v telesu z majhnim deležem krovnih plasti, z dokaj visoko povprečno letno infiltracijo in dokaj dobro povprečno prepustnostjo vodonosnikov hitro razširilo na večji del telesa. Za nadaljnjo ugotavljanje virov onesnaževanja se kaže potreba po dodatnih lokacijah monitoringa in sicer na tistih območjih, kjer gre za večje kmetijske površine (Vir: Poročilo o kakovosti …, 2009). Vodonosniki območja Dolenjskega krasa se praznijo neposredno skozi izvire ali pa so značilno povezani s površinskimi vodami, ki večinoma drenirajo vodonosnik, nekatere pa ga tudi napajajo (Temenica, Rinža). Najpomembnejši regionalni notranji hidrodinamski meji sta reki Krka in Kolpa, lokalne hidrodinamske meje pa tvorijo tudi drugi drenažni površinski tokovi in pripadajoče lokalne razvodnice (npr. Ribnica, Rinža, Dobličica, Lahinja, Temenica, Radulja, Težka voda). Globoki vodonosnik se večinoma drenira preko ozkih tektonskih con in delno napaja zgornja vodonosnika ali pa se prazni neposredno skozi izvire (Dolenjske Toplice, Šmarješke Toplice, Klevevž…). Obnavlja se z infiltracijo preko zgornjih, površinskih vodonosnikov. Tudi to obnavljanje je lahko vezano le na ozke tektonske cone.



V letu 2009 je bila med površinskimi vodami v slabem kemijskem stanju reka Krka zaradi izmerjenih visokih vsebnosti tributilkositrovih spojin na odseku Krka - Soteska – Otočec. Kljub temu, da reka Krka na tem odseku drenira vodonosnik ocenjujemo, da podzemna voda ne vpliva na slabo kemijsko stanje površinske vode. Sklepa se, da je izvor navedenih snovi v industrijskih odpadnih vodah in ne v podzemni vodi. Podzemna voda pa vpliva na slabo ekološko stanje površinskega vodnega telesa Krupe, kjer je bilo ugotovljeno preseganje standarda za poliklorirane bifenile (PCB). To onesnaženje je posledica spiranja starega bremena nekdanje tovarne kondenzatorjev v Semiču na prispevnem območju izvira reke Krupe in je kljub izvedeni sanaciji še vedno tako veliko, da je standard v površinski vodi presežen. Vodovarstvena območja Znotraj vodnega telesa Dolenjski kras se spremlja kemijsko stanje podzemne vode tudi na črpališčih pitne vode Globočec, Težka voda, Jezero pri Šmarjeških toplicah, Dobličica, Metliški obrh, Obrh Rinža in Rakitnica. V letu 2009 ni bilo ugotovljenih neskladnosti s standardi za pitno vodo.

Slika 11. Najožja vodovarstvena območja (vir: Program razvoja podeželja, 2007). Vodooskrba v regiji Za območje dela Suhe krajine, Bele krajine in Kočevsko-ribniškega dela regije se kaže nezadostna vodooskrba. Na območju regije prevladujejo kraški izviri s posameznimi kapacitetami do 10 l/s. Značilnost teh izvirov je, da nanje vplivajo površinske vode, zato se ob deževju voda kali, hkrati pa se ji močno poslabša bakteriološka slika. V preteklem desetletju je večje število kraških izvirov za uporabo javnega vodovoda nadomeščeno z zajemanjem vode iz vrtin, ki segajo v dolomitne vodonosnike z medzrnsko, razpoklinsko poroznostjo. Tako na te vode običajno ni direktnega vpliva površinskih voda, kvaliteta vode iz teh vodonosnikov je običajno konstantna.



Med najpogostejšimi viri onesnaževanja podtalnice in vodnih virov v regiji so prepoznani sledeči dejavniki:

• nezadostna stopnja čiščenja komunalne odpadne vode v komunalnih čistilnih napravah, • onesnaženje iz individualnih prepustnih greznic in zadrževalnikov; direktni izpusti

komunalne odpadne vode v okolje, • intenzivno kmetijstvo, vinogradništvo, sadjarstvo (rastlinska hranila - nitrati, fosfati,

uporaba pesticidov), • industrijska dejavnost, peskokopi, kamnolomi, • energetika, • izcedna voda iz nezaščitenih odlagališč odpadkov, divjih odlagališč (tudi v kraških jamah

in breznih), • onesnažena tla, iz katerih se izceja onesnažena voda, • meteorni odtok, • atmosferski depoziti, • kontaminacija iz vodnjakov samih, • nesreče z nevarnimi izlitji itd.

Okoljski cilj: Podzemna voda v vodonosnikih s kraško in razpoklinsko poroznostjo je boljše kakovosti. Te vodonosnike je potrebno zaradi zelo visoke ranljivosti učinkovito zaščititi. Cilj je ohranjati stanje podzemne vode v vodnih telesih podzemne vode z dobrim kemijskim stanjem ter preprečevanje trendov rasti onesnaževanja.

Nabor ERM tehnologij za reševanje problema: Ekoremediacijski pristopi za zaščito vodnega vira in odpravo onesnaženja podtalnice Za ustrezno reševanje problema onesnaževanja podzemne vode kot virov pitne vode se v prvi vrsti kaže potreba po ustreznem odvajanju in čiščenju odpadne vode, saj odpadne komunalne vode predstavljajo enega izmed ključnih vzrokov onesnaženosti podzemnih voda, zlasti na značilnem kraškem površju Jugovzhodne Slovenije. Tako je prednostno potrebno urediti ustrezno komunalno infrastrukturo za naselja, kjer se pojavljajo vodna zajetja z vodovarstvenimi območji. Na drugi strani se za zaščito vodnih virov v ospredje postavljajo t.i. sistemi “in situ” biološkega čiščenja in zaščite onesnaženih virov, kjer gre za uporabo naravnih čistilnih mehanizmov ob zagotavljanju ustreznih razmer. Gre za široko paleto ekoremediacijskih (ERM) sistemov in pristopov, kjer aktivna vloga naravno prisotne mikrobne flore, rastlin, izbranih substratov ter načinov pretoka vode omogočajo preprečevanje širjenja onesnaženja kot tudi odstranjevanje posameznih onesnažil iz podtalnice. V tujini so tovrstni sistemi poznani pod terminom fitotehnologije. Umeščanje ERM sistemov je možno:

‐ na točkovnem viru odpadne vode z namenom čiščenja onesnaženega vira in zaščite podtalnice,

‐ ob vodotoku ali stoječem vodnem telesu, ki napaja podtalnico, z namenom preprečevanja širjenja netočkovnega onesnaževanja,

‐ prečno na znan tok vodonosnika (podtalnice), kot neposredne bariere širjenja onesnaženja s tokom podtalnice,

‐ ob samem črpališču pitne vode kot sistem predčiščenja.



Izvedbe ERM sistemov so lahko različne: ‐ grajena mokrišča v obliki rastlinskih čistilnih naprav (RČN) z vertikalnim ali

horizontalnim podpovršinskim tokom vode, površinskim tokom vode, ‐ vegetacijski pasovi in naravni filtri z rušnato ali lesnato vegetacijo ob vodotokih ali

stoječih vodnih telesih za preprečevanje odtoka sedimenta in hranil s kmetijskih in urbanih površin,

‐ revitalizacijski ukrepi v sami strugi vodotoka za povečanje samočistilne sposobnosti (revegetacija brežin, razgibanje struge, vzpostavitev meandrov, mrtvic, stranskih rokavov),

‐ ekoremediacijsko urejanje melioracijskih odvodnih jarkov med kmetijskimi površinami,

‐ odprti vodni zadrževalniki oz. lagune z uporabo vodnih rastlin ali brez, z uporabo substratov na dnu s specifično kapaciteto vezave,

‐ talne infiltracijske površine in bazeni na mestih bogatenja podtalnice, ‐ talni infiltracijski sistemi z ojačano evapotranspiracijo, ‐ sistemi s ciljem maksimalne porabe vode s pomočjo vegetacije (preprečevanje

vstopa kontaminiranega odtoka v podtalnico), ‐ peščeni filtri v obliki podtalnih barier ali nadzemnega pretočnega sistema.

Glede na vrsto onesnaženja, količino vode, podnebnih razmer in razpoložljivega prostora lahko uporabimo najrazličnejše kombinacije sistemov pretoka vode kot tudi izbranih substratov in rastlin. Prednost tovrstnih sistemov je v njihovem posnemanju narave in s tem prispevku povečevanja ekosistemskih storitev danega prostora. V nadaljevanju na kratko predstavljamo najprepoznavnejše in najbolj učinkovite ERM sistem za zaščito vodnih virov, in sicer vegetacijske pasove oziroma zelene koridorje. Vegetacijski pasovi so pasovi lesne grmovne in zeliščne vegetacije, ki ščitijo vodne vire, stoječe in tekoče vode, tla in/ali zraka pred netočkovnim onesnaženjem. Poleg tega imajo vegetacijski pasovi tudi estetski/krajinski vidik, saj so bariere najpogosteje iz kultiviranih ali avtohtonih rastlin, zasajene po sadilnem vzorcu na meji med problematično lokacijo in njeno okolico. Prehod med vodnimi in kopenskimi ekosistemi je bistvenega pomena za ekološko zdravje vodnega telesa. Nudi zaščito pred netočkovnim onesnaženjem. Izboljša se kvaliteta vode, saj pasovi goste trave in zelišč na brežini zadržijo površinski odtok, ujamejo sedimente, odstranijo onesnažila in polnijo podtalnico. Pasovi raznolikih vrst dreves in grmovnic nudijo hrano in zavetje širokemu razponu vodnih in kopenskih živali. Prav tako lahko s koridorji preprečimo izumrtja že tako ogroženih vrst rastlin in živali. Obrežna vegetacija vpliva na prisotnost vlage v tleh. Vegetacijski pasovi povečajo shrambo vode, ulovijo površinski tok in podaljšajo retenzijski čas (manjše visokovodne konice). Obrežni koridorji gre za različico vegetacijskih pasov ob vodotoku, ki pa zajemajo daljše odseke in med seboj povezujejo več vodotokov oz. tvorijo povezan ekosistem. Rezultat je filtracija vode ter dodaten pomen za nepretrgano migracijo živali. Prednost je v večji ekosistemski vrednosti in storitvi, kot v primeru krajših vegetacijskih odsekov. Podobno funkcijo imajo tudi tako imenovane naravne mejice, ki so bistvenega pomena na kmetijskih površinah. Preprečujejo donos netočkovnih virov iz kmetijskih površin v potencialni vodni vir. Vegetacijski pasovi združujejo naslednje ekosistemske funkcije:

• preprečujejo erozijo (vetrno – vetrni raznos prašnih delcev, vodno – vodna erozija tal), • omogočajo izboljšanje kvalitete vode, zraka in tal (čistilna funkcija), • pester preplet vegetacije prispeva k večji biološki pestrosti, saj izboljša pogoje za

prehranjevanje in naselitev različnih živalskih in rastlinskih vrst,



• z zadrževanjem in evaporanspiracijo vode prispevajo k uravnavanju vodnih viškov (protipoplavni pasovi in ravnice),

• vplivajo na mikroklimo, • zadržujejo prašne delce, • omilijo širjenje neprijetnih vonjav, • zmanjšujejo jakost hrupa, • zmanjšujejo temperaturna nihanja, • prispevajo k vezavi CO2 v podzemno in nadzemno rastlinsko biomaso, • sproščajo kisik v okolje, • tvorijo uporabno rastlinsko biomaso itd.

Slika 12. Vegetacijski pasovi so lahko v obliki travišča z gosto raslo travo ali večvrstnega grmovnega nasada. V primeru njihove povezovalne vloge govorimo o koridorjih. Za ohranjanje in zagotavljanje zdravstveno ustreznih virov pitne vode je potrebno iskanje ekonomsko in okoljsko ustreznih rešitev, ki zagotavljajo zaščito in preprečevanje onesnaženja površinskih vod kot tudi podtalnice ter odstranjevanje že nastalega onesnaženja. Med pomembnimi problemi na področju vodooskrbe lahko izpostavimo naslednje:

1. Kakovost podtalnice in ostalih virov se povsod ne izboljšuje; prisotno je kemično in mikrobiološko onesnaženje; najbolj ogroženi so kraški izviri;

2. Pomanjkanje pitne vode v sušnem obdobju na vododeficitarnih območjih; 3. Izgube zaradi slabega vzdrževanja vodovodnih omrežij; 4. Del javnih vodovodnih omrežij še vedno nima določenih ustreznih vodovarstvenih

območij z ustreznimi režimi upravljanja, poleg tega se taka območja tudi ne nadzorujejo;

Poleg podtalnice, je ponekod tudi površinska voda pomemben vir vode za pitje. Tu se srečujemo s podobnimi viri onesnaženja, ki so lahko ponekod še močneje izraženi. Za zagotavljanje zdravstveno ustreznih virov pitne vode, ki izhajajo iz podtalnih vodnih virov, so potrebni celoviti pristopi varovanja in zaščite, upravljanja ter načrtovanja in ne le posamezni sektorski ukrepi. V primeru uvajanja ekoremediacijskih pristopov za namene preprečevanja ali odstranjevanja že nastalega onesnaženja v vodi ali tleh imamo v mislih uvajanje usmerjeno grajenih ekosistemskih



rešitev, kjer h končni rešitvi danega okoljskega problema prispevajo tako živi kot neživi dejavniki ekosistema. Gre za skupno delovanje medija (substratov), rastlin, mikrobov in tam živeče favne. Ker govorimo o okoljskem problemu varovanja vodnega vira lastne vodooskrbe in ker je poudarek tukaj predvsem na podtalnici bomo opisali trenutno najbolj perspektivno in učinkovito metodo čiščenja podzemnih voda oz. vodnih zajetij – fitoremediacijo. V primeru večjega poudarka na vlogo in delovanje mikroorganizmov, pri razgradnji in odstranjevanju onesnaževal, govorimo o bioremediaciji. Ko pa je izpostavljena vloga rastlin pri zadrževanju, pretvorbi in odstranjevanju onesnaževal pa govorimo o fitoremediaciji. Fitoremediacijski in bioremediacijski procesi med seboj niso ločeni in delujejo v povezavi s tam prisotnim medijem ter v okviru danih okoljskih (klimatskih) razmer. Zato je smiselno govoriti o ekoremediacijskih tehnologijah ali fitotehnologijah. S pojmom fitoremediacija torej označujemo način čiščenja onesnaženih zemljin, podtalnice, površinske vode ali sedimentov s pomočjo rastlin na mestu onesnaženja. Ker gre za izbor posebnih vrst rastlin glede na vrsto in mesto onesnaženja, kot tudi za poseben način zasaditve, priprave terena in vzdrževanja nasada, opredeljujemo to tehnologijo kot fitotehnologija. V zadnjem času je fitotehnologija postala privlačna alternativa klasičnim načinom čiščenja zaradi relativno nizkih stroškov kot tudi lepega izgleda zasaditev. Fitoremediacija izkorišča naravno sposobnost rastlin za privzem, zadrževanje, razgradnjo in evapotranspiracijo snovi iz tal in vode. Razvoj sodobnih fitotehnologij je tako omogočil trajnostno ravnanje s številnimi onesnažili, med katerimi so številne kovine, mineralne snovi (soli), radionuklidi, organska onesnažila (naftni ogljikovodiki, klorirane spojine, pesticidi, eksplozivi). Številni primeri uporabe fitotehnologij v praksi kažejo na možnost uspešnega zmanjševanja oziroma omejevanja onesnaževanja vodnih virov. V posameznih okoljskih razmerah lahko onesnaževala v podtalnici odstranjujemo s pomočjo mehanizmov fitorazgradnje, fitoizhlapevanja, hidravlične kontrole, vegetacijskih pokrovov, rastlinskih čistilnih naprav, obrežnih koridorjev, ter drugih vegetacijskih barier in filtrov. Odvzeta voda se lahko čisti z mehanizmom rizofiltracije, torej s prehodom podtalnice skozi obsežen koreninski sistem ali pa s črpanjem in namakanjem površin s to vodo, ki je nato podvržena rizorazgradnji ter fitorazgradnji. Ključni podatek v primeru onesnažene podtalnice je globina podtalnice in lega oz. globina onesnaženja. V primeru »in-situ« fitoremediacije podtalnice (čiščenja na viru njenega onesnaženja) smo omejeni na globino podtalnice, ki je še v okviru dosega rastlinskih korenin ter na cono onesnaženja, ki se nahaja v vrhnjih delih vodnega stolpca in je dosegljiv rastlinskim koreninam.

Projektni predlogi: - identifikacija virov onesnaževanja posameznih vodnih zajetij oziroma znotraj

posameznih vodovarstvenih območij, - priprava strategije zaščite vodnih virov znotraj vodovarstvenih in zavarovanih

območij, - sanacija oz. izvedba ukrepov za zaščito vodnih virov na identificiranih ogroženih

območjih.



4.3 SUŠE IN POPLAVE Opredelitev problema V regiji se pojavlja problematika poplavljanja večjih rek, in sicer reke Krke, Kolpe in Rinže ter manjših vodotokov, Radeščica (Dolenjske Toplice), Mežnarjev studenec (Loški Potok), Suhor, Obrh (Metlika), Temenica, Potok (Straža), Radulja (Šmarješke Toplice), ki so jih izpostavile posamezne občine.

Slika 13. Poplavljanje reke Krke, Kolpe in Rinže (vir: Atlas okolja)

Okoljski cilj: - ohranjanje naravnih rečnih strug z značilnimi samočistilnimi, puferskimi in

biodiverzitetnimi karakteristikami, ohranjanje obrečne vegetacije oziroma obnovitev degradiranih (reguliranih, kanaliziranih) rečnih strug in/ali zajezitvenih potokov, rek

Nabor ERM rešitev za problem:

S pomočjo ekoremediacij lahko uravnavamo vodne količine, kar je zelo pomembno pri uresničevanju preventivnih protipoplavnih ukrepov. Zasaditev obrežne drevesne vegetacije ob potokih in rekah, revitalizacije vodotokov (obnova reguliranih vodotokov) omogočajo zadrževanje vode in s tem preprečevanje poplav v spodnjem delu toka reke, potoka. Naravni vodni ekosistemi so v svoji ontogenezi razvili številne remediacijske sisteme, ki jim omogočajo ohranjati dinamično ravnovesje in ublažiti določene ekstremne situacije (npr. poplave, suše itd). Revitalizacija vodotoka pomeni sanacijo nepravilnih posegov v vodotokih oz. regulacije vodotokov v melioracijske sisteme. Z revitalizacijo ali obnovo degradiranih vodotokov lahko ponovno vzpostavimo strukturo in funkcijo vodenega ekosistema z ustreznimi vodnogospodarskimi posegi. Za to se uporabljajo številne tehnike, ki se izvedejo v strugi ali na



obrežju vodotoka. Na takšne načine ciljano in z določenim namenom obnovimo oziroma ohranimo zgradbo in funkcijo habitatov vodnega in obvodnega biotopa. Z revitalizacijami vodotokov zadržujemo vodo in tako preprečujemo sušo gorvodno in poplave dolvodno, povečamo samočistilno sposobnost vodotoka, ohranjamo biotsko raznovrstnost in izboljšamo ekološko stanje vodotoka. Z revitalizacijami vodotokov hkrati tudi zagotovimo dolgoročno trajnostno in gospodarno upravljanje z vodotokom. Revitalizacije vodotokov in omilitveni ukrepi omogočajo:

• zadrževanje vode in preprečevanje poplav, • izboljšanje kvalitete vode v strugi, • obnovo vodnih in obvodnih habitatov, • naravno utrditev brežin in preprečevanje erozije, • izboljšan vizualni izgled in vklapljanje v krajino, • možnost večjih odjemov vode za človekove potrebe ob hkratnem zagotavljanju

ustreznega ekološkega statusa vodotoka. Na podlagi celovite obravnave porečja vodotoka, ki poplavlja izpostavimo na identificiranih mestih umeščanje sledečih ERM ukrepov v strugi vodotoka:

- stranski rokav za kompenziranje vodnih viškov, zadrževanje visokega vala, usedanje delcev in zadrževanje strupenih ter hranilnih snovi. Hkrati pozitivno vplivajo na habitatno strukturo, samočistilne sposobnosti in na zmanjševanje poplavnih valov. S stranskim rokavom tako v sušnih obdobjih bogatimo nizke pretoke v vodotokih ter ohranjamo ekološko sprejemljiv pretok v vodotoku in omogočimo odvzem vode za uporabnike.

- meandriranje struge: vodotok si z meandri podaljša pot, zmanjša padec, upočasni tok vode, poveča globino vode in količino vode v pokrajini ter podtalnici. Podaljša se tudi obrežni pas, ki je ekosistemsko zelo bogat. Meandri povečajo pogostost preplavljanja struge in tako vzpostavijo stik s poplavnim svetom na identificiranih mestih, kjer je škoda poplavljanja minimalna oziroma z naravovarstvenega vidika zaželena (ohranjanje mokrotnih travnikov).

- Zasadnja makrofitov v strugi (zadržujejo vodo, senčijo vodo (preprečujejo pregrevanje), pospešujejo sedimentacijo, umirjajo hitrost toka in zadržujejo vodo).

ERM ukrepi na obrežju vodotoka, ki prispevajo k uravnavanju vodnih viškov in s tem preprečujejo poplavljanje so:

- vegetacijski pasovi : povečajo shrambo vode, ulovijo površinski tok in podaljšajo retenzijski čas (manjše visokovodne konice).

Slika 14. Vegetacijski pasovi so lahko v obliki travišča z gosto raslo travo ali večvrstnega grmovnega nasada. V primeru njihove povezovalne vloge govorimo o koridorjih.



- grajena mokrišča hidrološko manjši razbremenilniki poplavnega vala ob visokih vodah

Slika 15. Učinek mokrišč pri blažitvi poplavnih valov in umirjanju pretoka po nevihti

Projektni predlogi: - izdelava kart poplavne ogroženosti znotraj regije porečij reke Krke, Kolpe, Rinže

ter manjših vodotokov (identifikacija mest poplavljanja in obravnava celotnega porečja),

- izdelava strategije upravljanja s posameznih porečjem z namenom reševanja problematike poplav, suš,

- izvedbe revitalizacijskih ukrepov.

4.4 ZMANJŠEVANJE ONESNAŽENOSTI Z NITRATI IN PESTICIDI

Opredelitev problema Onesnaženje z dušikovimi spojinami je v veliki večini posledica spiranja s kmetijskih površin, vendar tudi izpusti iz industrijskih obratov lahko predstavljajo velik delež. Vnos velike količine hranil v vode lahko vodi do evtrofikacije oziroma cvetenja. Pojav povzroči ekološke spremembe, ki se kažejo v zmanjšanju števila rastlinskih in živalskih vrst, poleg tega ima negativne posledice tudi na rabo vode. Viri onesnaževanja okolja s pesticidi (fitofarmacevtska sredstva) so lahko točkovni (izlitja, čiščenje opreme …) ali razpršeni (nanos na kmetijske rastline). Ko so FFS sproščena v okolje, se bodisi razgradijo, bodisi porazdelijo znotraj mesta aplikacije ali pa se gibljejo iz mesta aplikacije v podtalnico, površinske vode ali atmosfero. FFS, ki so nanesena s pršenjem in škropljenjem, se lahko prenašajo po zraku in tako končajo na neciljnih površinah kot npr. v tleh in vodi (drift). FFS, ki so aplicirana neposredno na površino tal ali inkorporirana v tla se lahko s površinskim odtokom sperejo v bližnje površinske vode ali v podtalnico. Aplikacija FFS neposredno na vodne površine za zatiranje plevelov ali posredno kot npr. zaradi izpiranja iz barv vodnih prometnih sredstev, površinskega odtoka ali drugih poti, lahko vodi ne le v nalaganje FFS v vodi, ampak lahko prispeva tudi k njihovem pojavu v zraku skozi izhlapevanje iz vodne površine. Razgradnja in gibanje pesticidov se dogajata sočasno. V okolju prihaja do kemijskih pretvorb pesticidov – večinoma pesticidi reagirajo s kisikom (oksidirajo) ali vodo (hidrolizirajo). K



razgradnji pesticidov pa prispeva tudi sončna svetloba. V tleh in sedimentih pa so mikroorganizmi tisti, ki k razgradnji pesticidov prispevajo največ. Nekateri pesticidi vstopijo v korenine ali liste rastlin in se razgradijo v reakcijah rastlinskega metabolizma. Na onesnaževanje površinskih in podtalnih voda s pesticidi in njihovimi ostanki imajo velik vpliv tudi klasični melioracijski jarki. Slednji predstavljajo neposreden stik med vodo, ki se izceja iz kmetijskih površin ter podtalnico in površinskimi vodami.

Okoljski cilj: zmanjšanje onesnaženosti z nitrati in tveganj zaradi uporabe pesticidov za doseganje dobrega ekološkega stanja voda in preprečevanje onesnaženosti tal

ERM tehnologije za rešitev problema Za reševanje problematike onesnaženosti tal z nitrati so predstavljene ekoremediacijske metode z uporabo fitoremediacije pri odstranjevanju organskih in anorganskih onesnaževal v tleh obdelovalnih površin zaradi dolgoletne uporabe gnojil in fitofarmacevtskih sredstev. Opisane so metode neposredne remediacije onesnaženih tal: zasaditev hiperakumulatorskih rastlin in njihova vloga (rastline z visokim prirastom in visoko evapotranspiracijo) in vode, večnamenski melioracijski jarki, mokrišča ter metode zaščite okolja pred netočkovnim onesnaževanjem kot posledica kmetijske dejavnosti - vegetacijski pasovi.

1. Zasaditev hiperakumulatorskih rastlin na ogroženih mestih Trije glavni sestavni deli, substrat, mikrobi in rastline, so sposobni zmanjšati količino hranilnih in strupenih snovi s pomočjo filtracije, različnih razgradnih procesov v anoksičnih ali oksičnih razmerah ter s pomočjo vgradnje v rastlinsko in živalsko biomaso. S pravilno izbiro rastlinskih vrst, z njihovim pravilnim gojenjem in rednim odstranjevanjem prirastka biomase lahko tako kontrolirano odstranjujemo onesnaževala in s tem čistimo vodo in tla pred onesnažili kot so nitrati in pesticidi. Tabela 4. Tipične rastline, ki se jih uporablja pri različnih fitoremediacijskih pristopih. (Vir: Schnoor, 1997)

Uporaba Medij Onesnaževalo Tipične rastline FITOTRANSFORMACIJA Tla, podtalnica,

izcedna voda, čiščenje odpadne vode z vnosom vode v tla

• Herbicidi (atrazin, alachlor)

• Aromatske spojine (BTEX)

• Klorirane alifatske spojine (TCE)

• Rastlinska hranila (NO3, NH4, PO4)

• Razstreliva (TNT, RDX)

• Lesne vrste (topol, vrba, trepetlika, jelša)

• Trave (Lolium perenne, Festuca, Shorgum, Cynodon dactylon)

• Metuljnice (detelja, alfalfa, Vigna unguiculata)



Uporaba Medij Onesnaževalo Tipične rastline RIZOSFERNA BIOREMEDIACIJA

Tla sedimenti, čiščenje odpadne vode z vnosom vode v tla

• Organska onesnaževala (pesticidi, aromatske spojine, PAH

• murva, jablana, Osage pomaranča - Maclura pomifera

• trave z močnim koreninskim sistemom (Lolium perenne, Festuca, Cynodon dactylon

• Lesne vrste (topol, vrba, trepetlika, jelša)

• Vodne rastline za sedimente

FITOSTABILIZACIJA Tla, sedimenti • Kovine (Pb, Cd, Zn, As, Cu, Cr, Se, U)

• Hidrofobne organske spojine (PAHi, PBCi, dioxini, furani, pentachlorophenol, DDT, dieldrin)

• Lesne vrste z visoko evapotranspiracijo

• trave z močnim koreninskim sistemom za preprečevanje erozije

• rastline z gostim koreninskim sistemom

FITOEKSTRAKCIJA Tla, sedimenti, onesnažena industrijska območja

• Kovine (Pb, Cd, Zn, Ni, Cu) z dodatkom EDTA tudi Pb Se (izhlapevanje)

• Sončnica • Brassica juncea • Brassica napus • trave iz rodu

Hordeum, hmelj • Križnice • kopriva, regrat

Taraxacum officinale RIZOFILTRACIJA Podtalnica, voda

in odpadna voda v lagunah in grajenih močvirjih – rastlinskih čistilnih napravah

• Kovine (Pb, Zn, Cd, Ni, Cu)

• Radionuklidi ( 137Cs, 90 Sr, U)

• Hidrofobne organske spojine

• Vodne rastline (emergentne: Phragmites, Scirpus, Potamogeton,

• Lemna, Canna; potopljene: alge, Chara, Myriophyllum, Hydrilla)

2. ERM ureditev melioracijskih jarkov Ustrezna ERM ureditev melioracijskih jarkov omogoča zmanjšan vnos nitratov in pesticidov neposredno v podtalnico in površinske vode. Klasični melioracijski jarki so goli kanali, v katere se steka voda iz kmetijskega zemljišča, običajno onesnažena s pesticidi in gnojili. Taki jarki nimajo sposobnosti zadrževanja in čiščenja vode, prav tako imajo zelo nizko vrstno pestrost. Pesticidi in ostanki gnojil od tu lahko neposredno prehajajo v vodotoke in podtalnico in povzročajo resne okoljske probleme in vplivajo na zdravje ljudi in živali.



Slika 16. Klasični melioracijski jarek (levo) in ERM melioracijski jarek (desno) (Vir: LIMNOS d. o. o.) S sonaravno ureditvijo – zasaditvijo melioracijskih jarkov lahko omenjene težave odpravimo ali vsaj omilimo. Obstoječe jarek razdelimo na štiri odseke, kjer ima vsak odsek specifično funkcijo. Prvi del je oblikovan tako, da omogoča maksimalno zadrževanje vode. V drugi del vgradimo substrat, bariere in zasadimo rastline, kar omogoča čiščenje kmetijskega onesnaženja. Tretji del je namenjen povečevanju biodiverzitete, zato so tu posajene različne vodne in močvirske rastline, ki predstavljajo življenjski prostor različnim živalim. Četrti del pa združuje vse tri funkcije prejšnjih delov in zagotavlja ravnovesje med njimi. Tako oblikovani melioracijski jarek ščiti podtalnico in vodotoke pred kmetijskim onesnaženjem, zmanjšuje vplive suš, vodo, ki se v njem zadržuje, lahko uporabimo za namakanje, zmanjšuje vplive vetra itd. Zaradi teh funkcij melioracijski jarek indirektno vpliva tudi na povečanje kmetijskega pridelka, pripomore k varovanju zdravja in estetskemu izgledu kmetijske pokrajine.

Slika 17. Shema ekoremediacijskega melioracijskega jarka (Vir: LIMNOS d. o. o.)



Tabela 5. Prednosti večnamenskih melioracijskih jarkov.

Neposredne koristi zasadnje jarkov Posredne koristi zasadnje jarkov

Izboljšana kakovost površinskih in talnih voda Zmanjšanje nevarnosti za zdravje

Zmanjšanje nevarnosti suše Povečanje pridelka, biokmetijstvo

Možnost recikliranja vode za namakalne namene

Večja samovzdržnost, trajnost

Zmanjšanje negativnega vpliva vetra Estetska podoba kmetijske krajine

Povečana biološka raznovrstnost Izboljšan eko turizem, potencialna gospodarska rast

Slika 18. Kanalizirana in revitalizirana struga s samočistilno funkcijo. Vegetacijski pas je pas drevesne in grmovne vegetacije. Vegetacijski pasovi sodijo v širši sklop ekoremediacijskih blažilnih območij (ang. buffer zones) in imajo mnogo funkcij, ki omogočajo izboljšanje kvalitete vode, zaščitijo zrak in tla ter povečajo biološko pestrost, saj izboljšajo prehrambene in nastanitvene lastnosti obvodnega habitata ter omogočajo optimalnejše svetlobne, kisikove in temperaturne razmere za vodne živali in rastline. Ena od pomembnejših iskanih lastnosti je sposobnost čiščenja onesnažene vode in zemljin. Vegetacijski pasovi so namreč sposobni zadržati velike količine hranil – dušika in fosforja, pa tudi drugih snovi kot so npr. nitrati in pesticidi. Z njimi zato lahko ščitimo površinske vode in zajetja pitne vode pred razpršenimi vir onesnaženja, npr. iz kmetijstva. Primerni pa so tudi za preprečevanje onesnaženja iz točkovnih onesnaževalcev kot so posamezne kmetije, farme, predelovalni obrati za FFS itd. Optimalna sestava vegetacije in najbolj efektivna širina vegetacijskega pasu variirajo od primera do primera in so odvisne od kaj in v kakšnem obsegu ščitijo (obremenitev, sestava, dinamika ipd.), količine padavin ter pogojev rasti in uspevanja rastlin. Zmanjšanje tveganj zaradi uporabe nitratov in pesticidov lahko dosežemo tudi s postavitvijo rastlinskih čistilnih naprav (RČN) na območjih, kjer nastajajo večje količine iztočnih voda iz kmetijskih površin, kjer nastajajo odpadne vode, ki vsebujejo FFS (npr. ob pranju opreme za nanašanje FFS) ipd. RČN posnemajo samočistilno sposobnost močvirskih sistemov s fizikalnimi in biokemijskimi procesi kot so aerobna in anaerobna razgradnja, filtracija, sedimentacija, in



adsorbcija ter zagotavljajo učinkovito čiščenje organskih, dušikovih, fosforjevih snovi, težkih kovin, pesticidov in drugih strupenih snovi, ki nastajajo v kmetijski dejavnosti. Umetna mokrišča imajo pri reševanju problematike onesnaževanja z nitrati in pesticidi vlogo zadrževanja, pretvorbe ali odstranjevanja hranilnih in strupenih snovi v teh ekosistemih. Vtok hranilnih snovi poteka predvsem po hidroloških poteh, medtem ko so aktivni procesi razgradnje odvisni predvsem od učinkovitosti in ravnotežja delovanja mikroorganizmov (bioremediacija) in rastlin (fitoremediacija). Tabela 6. Učinkovitost ekoremediacijskih metod pri odstranjevanju N in P

N P Atrazin Vir

Odstranjevalna učinkovitost varovalnega pasu, RČN %

81 (80) 81 (67) 24 Mander et al., 1997, Runes et al., 2003

Specifične odstranitve (% m-1) 4.1 3.4 Mander et al., 1997

Zadrževanje (kg ha-1yr-1) 21 (36) 1.2 (1.6) Mander et al., 1997

Obrežna mokrišča % 85 70 McCartney et al., 2003

Projektni predlogi: - Identifikacija ogroženih območij onesnaženih z nitrati in pesticidi – območja

intenzivnega kmetijstva, vinogradništva območja - Umeščanje ERM ukrepov za zmanjševanje onesnaževanja z nitrati in pesticidi

4.5 VAROVANJE STOJEČIH CELINSKIH VODA IN JEZER

Opredelitev problema Ker v Sloveniji celovita strategija upravljanja z jezeri in zadrževalniki ni postavljena, se njihovo stanje iz dneva v dan slabša. Degradiran jezerski ekosistem z nizko biodiverziteto ter alohtonimi živalskimi vrstami predstavlja ranljiv ekosistem, s skromnimi ekosistemskimi funkcijami ter z nizko samočistilno sposobnostjo. Najpogostejša problematika jezer in umetnih akumulacij je evtrofikacija (cvetenje), zaradi prevelikega vnosa hranilnih snovi v jezera, predvsem fosfatov. V regiji je nekaj manjših vodnih zadrževalnikov (jezer), ki jih želijo občine urediti za turistične namene, med njimi sta bila izpostavljanja Kočevsko-rudniško jezero v občini Kočevje ter Štritsko jezero v občini Škocjan. Kočevsko-rudniško jezero (Kočevje) Opredelitev problema Do leta 1987 so tik ob mestu Kočevje kopali rjavi premog. Jalovino so odlagali v terasah na območju, ki jih danes poraščajo travišča. Kotanjo, ki je nastala zaradi dnevnega kopa, je zalila voda. Rudniški rovi so se pogreznili, kotanje so se združile in nastalo je jezero veliko približno 40 hektarjev in globoko 34 metrov. Njegova površina znaša 1,5 km2. Globina jezera sega do 40 m,



na dnu, pa se po nekaterih krajih skrivajo podrta drevesa in grmovje, kar pomeni dobro zatočišče za velike ribe (kapitalce). Neprepustne glinene plasti onemogočajo odtok vode v kraško podzemlje, zato le ta odteka po odvodnih ceveh v reko Rinžo. Problematika reke Rinže glede onesnaženja je prav tako velika, kot je izpostavila občina Kočevje. Na območju jezera in bližnje okolice se pojavlja vedno več rastlinskih in živalskih vrst. Rudniško jezero ima velik pomen za ptice in presega lokalne okvire. Tukaj gnezdi 64 vrst ptic, med katerimi je 15 vrst na Rdečem seznamu ogroženih gnezdilk Slovenije. Okoli jezera je speljana 3 km dolga naravoslovna učna pot, ki vodi mimo vseh najbolj značilnih biotopov: jezera, trstičja, travišč in gozda. Jezero je tako odlično mesto za opazovanje in proučevanje ptic kot za ribolov. Trstje obrašča plitvine ob obali, kjer gnezdijo številni rakarji. S področja jezera je znanih tudi 15 vrst kačjih pastirjev. Platoje nad jezerom poraščajo visoke trave, kjer si vsakoletni gnezdilci spletejo svoja gnezda. Jezero je poleti primerno za plavanje, ribolov in druge vodne aktivnosti, pozimi pa, kot pravijo, če je led dovolj debel tudi za drsanje. Problem Kočevskega jezera je predvsem v pojavljanju onesnaženosti, kar privede do možnega pojava evtrofikacije. Ker ga zaznamuje velika biodiverziteta ptic in ostalih pomembnih vrst za ohranjanje ekotopa bi s pomočjo ekoremediacijskih ukrepov in sanacije, jezero pridobilo vse funkcije, za zaščito le teh ter za vzpostavitev novih habitatov. Jezero se že sedaj opredeljuje na dejavnost kot je rekreacijsko - turistično točko ter na ribolov. Z ERM ukrepi lahko tako razpolagamo na širši način, da lahko zadovoljimo vse dejavnosti, ki bi se odvijale na jezeru in v okolici.

Slika 19. Kočevsko jezero v polni vegetaciji

Okoljski cilj: - povečati samočistilno sposobnost jezera in zagotoviti dobro ekološko stanje, - zaščititi biodiverziteto ter vzpostaviti novih habitatov, - vzpostaviti estetske, kulturne, izobraževalne in ekonomske vrednosti jezera v

občini Kočevje.



ERM ukrepi za sanacijo Kočevskega jezera

1. Načini zaščite jezera

Procesi evtrofikacije potekajo v zadrževalnikih veliko hitreje kot v naravnih jezerih, kar je ob definiranju uporabe zadrževalnikov in gospodarjenja z njimi potrebno upoštevati. Glavni biološki kazalci evtrofnosti so kvantitativne spremembe, spremembe v dinamiki, kvalitativne spremembe in zmanjšanje raznolikosti vrst. Produktivnost vodnega biotopa se poveča, kar v končni fazi pripelje do t.i. cvetenja, to je množičnega pojavljanja posameznih vrst fitoplanktonskih alg (npr. Oscillatoria rubescens, Anabaena flos-aquae). Povečana produktivnost je posledica naraščanja hranilnih snovi v jezeru. Povečanje primarne produkcije preko prehranjevalnih verig vpliva tudi na povečanje sekundarne produkcije. Povečanje biomase v jezerskem ekosistemu povzroči niz verižnih sprememb. Vedno več odmrlega organskega materiala tone proti dnu. Dvigovanje dna pomeni povečevanje plasti vode z višjo temperaturo. Sprememba temperature poveča aktivnost aerobnih bakterij, ki razgrajujejo organski material. Posledica aerobne razgradnje pa je pomanjkanje kisika v hipolimniju in tvorba H2S. Deficit kisika pa še poslabša stanje, saj se v anaerobnih razmerah iz sedimenta začne sproščati fosfor, ki sodi med glavne generatorje evtrofikacije. Izgradnja ekoremediacij na dotokih v jezero Ekoremediacije (ERM) vključujejo naravne procese, ki potekajo v naravnih in umetnih ekosistemih ter ščitijo okolje ali ga obnavljajo. Mehanizmi zadrževanja dušika v ERM so predvsem denitrifikacija, biološki privzem in sedimentacija. Mehanizmi zadrževanja fosforja so posedanje suspendiranih delcev, vezava v sediment in biološki privzem. ERM na dotoku bi tudi zmanjšale dotok sedimentov v jezero. ERM bi poleg samočistilne funkcije zadrževale vodo in nudile habitat številnim živalskim in rastlinskim vrstam, kar bi večalo biodiverziteto. Ob čiščenju odpadnih voda v zaledju bi bila izgradnja ERM na vtokih v zadrževalnike smiselna. Možni načini uporabe ERM so naslednji:

- vegetacijski pasovi, - obvodni jarki spremenjeni za večnamensko funkcijo, - izgradnja sonaravnih močvirij, - ERM izgradnja in izgradnja melioracijskih in ostalih jarkov, - pravilno vzdrževanje brežin vodotokov, - izgradnja sonaravnih jezov in povečanje samočistilnih sposobnosti v samem

vodotoku. Zaščita jezer pred netočkovnim onesnaženjem z blažilnimi območji – pasovi vegetacije Vnos hranil z direktnega prispevnega območja jezer bi lahko zmanjšali s povečanjem pasov vegetacije ob jezerih, s tem pa bi povečali tudi pestrost življenjskega okolja in estetsko vrednost. Zasaditev vegetacijskih pasov Vegetacijske pasove sadimo na različnih mestih zaradi upoštevanja njihovih različnih ekosistemskih funkcij. Pas dreves in/ali grmovnic širok od 10 do 30 m nudi več ekosistemskih rešitev, je poceni in se pretežno obnavlja sam ter nudi hkrati vir biomase. Na območju Kočevskega jezera je smiselno vzpostaviti vegetacijski pas za preprečevanje oziroma zmanjševanje virov smradu, hrupa ter povečanje biodiverzitete. Hkrati bo takšen vegetacijski pas prispeval k zmanjševanju sunkov vetra na izpostavljenih mestih, čistil zrak prašnih delcev ter dodatno ublažil hrup, nudil prostor pticam in ostalim živalim ter izboljšal krajinski izgled okolice.



ERM rešitve za povečanje samočistilne sposobnosti jezera Plavajoči rastlinski otočki Izvedba: Zasaditev plavajočih rastlin v plavajoč mrežast nastavek skupaj s substratom. Zasidranje otoka na sredini struge. Zelo primerno za stoječe vode, predvsem za jezerske ekosisteme z nižjim nivojem vode. Rezultati: Poteka rizofiltracija z rastlinsko in mikrobno pretvorbo organskih snovi ter rastlinskim privzemom hranil iz vode. Procesi, ki potekajo v mokrišču so transpiracija, absorbcija koreninske cone in vegetativne cone ter mikrobna razgradnja hranil. Dobre lastnosti so tako absorbcija hranil, dobre anaerobne razmere in počasnejše usedanje delcev na dno. Z otočkom ustvarimo nov habitat za živali, ki se skrivajo pod vodo v koreninskem delu, tako kot nad vodo, kjer ptice delajo svoja nova gnezdišča. Prednosti: Rastline je moč enostavno večkrat letno odstranjevati. Rastline rastejo v pogojih, ki jih je mogoče nadzorovati. Izbrane rastline z visoko produkcijo biomase omogočajo velik privzem hranil. Estetska urejenost jezera in okolice. 4.6 VARSTVO OBMOČIJ KOPALNIH VODA

Opredelitev problema

Na območju regije Jugovzhodne Slovenije se nahajajo kopalna območja na reki Krki in Kolpi. Na reki Krki sta registrirani kopalni območji: Žužemberk in Straža, medtem ko je na reki Kolpi registriranih 10 kopalnih voda: Primostek, Podzemelj, Dragoši-Griblje, Pobrežje-Fučkovci, Adlešiči, Učakovci-Vinica, Damelj, Radenci, Sodevci in Prelesje-Kot.

Slika 20. Kopalne vode na Krki in Kolpi (vir: Kakovost kopalnih voda …, 2010) Glede na zahtevano stopnjo skladnosti so v letu 2010, prvič vse kopalne vode na reki Krki in Kolpi ustrezale mejnim vrednostim oziroma bile skladne z obvezujočimi zahtevami Direktive 76/160/EEC (2004 - 2009) oziroma skladne z obvezujočimi zahtevami Direktive 76/160/EEC za Escherichia coli in neskladna s priporočenimi zahtevami Direktive 76/160/EEC za intestinalne



enterokoke in Escherichio coli (2010). Kopalna območja na Kolpi: Prelesje – Kot, Damelj, Dragoši – Griblje, Primostek in na Krki, Žužemberk so ustrezala celo strožjim priporočenim zahtevam. Predhodno so meritve kakovosti kopalnih voda vse do leta 2010 kazale slabo stanje, kar je bila posledica predvsem onesnaževanja z odpadnimi vodami, zato je cilj ohraniti dobro stanje kopalnih voda, kar pa lahko dosežemo v prvi vrsti ponovno z ustrezno zaščito kopalnih voda, ureditvijo odvajanja in čiščenja odpadnih voda na zalednih območjih kopalnih voda ter zmanjševanje drugih negativnih vplivov na območja kopalnih voda. Naravne kopalne vode običajno vsebujejo mešanico patogenih in nepatogenih mikrobov. Glavni viri fekalnega onesnaženja naravnih kopalnih voda so izlivi iz komunalnih čistilnih naprav, drugi izpusti fekalnega, meteornega ali mešanega tipa, turistična plovila in seveda tudi kopalci. Potencialno prisotnost patogenih bakterij, virusov in parazitov se navadno ugotavlja s pomočjo fekalnih indikatorjev. Kopanje v fekalno onesnaženi vodi predstavlja tveganje za pojav črevesnih obolenj, akutnih vročinskih in respiratornih obolenj ter infekcij kože, ušes in oči. Onesnaženje naravnih kopalnih voda je lahko rezultat naslednjih dejavnikov oziroma virov:

• Izlivi iz komunalnih čistilnih naprav: Glavna sestavina so fekalne vode, predvsem humanega izvora. Obremenjenost izlivnih vod je odvisna od stopnje čiščenja na morebitni čistilni napravi.

• Mešani izlivi (meteorne in fekalne vode): Ob običajnih pogojih je kapaciteta mešanega kanalizacijskega sistema neproblematična. Ob velikih nalivih lahko pride do preobremenjenosti sistema in s tem do preliva ter direktnega prehoda onesnaženih voda površinske vode.

• Meteorne vode: Deževje opere ceste, strehe, parkirišča in vse druge javne površine. Voda je poleg fekalne onesnaženosti obremenjena še z olji in maščobami, težkimi kovinami, pesticidi, smetmi ter z onesnaževalci avtomobilskih izpuhov.

• Greznice: Vode so fekalno obremenjene. • Ptice, živali: Ptice in živali (psi, mačke) onesnažujejo bregove in obalo. • Kopalci: Na koncentracijo fekalnih indikatorjev v času kopalne sezone vpliva tudi

koncentracija kopalcev ter delež otrok, ki so pomemben dejavnik točkastega onesnaženja.

Fekalno onesnaženje prenaša v vode širok spekter mikroorganizmov. Poleg saprofitnih črevesnih bakterij so v fekalnih odplakah lahko prisotne tudi številne patogene bakterije (E.coli, Salmonella sp., Shigella sp., Vibrio cholerae), virusi (Rotavirus, Poliovirus). Iz epidemioloških študij je razvidno, da so najpogostejša obolenja, do katerih pride zaradi zaužitja vode pri rekreativnih dejavnostih v kopalnih vodah (plavanje, potapljanje, deskanje.), črevesna obolenja. Sledijo jim akutna vročinska stanja in respiratorne okužbe, dokazana pa so tudi vnetja ušes, oči in kože. Otroci, starejši ljudje in ljudje z oslabljenim imunskim sistemom so bolj dovzetni za tovrstna obolenja. Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema ERM se uporabi za ohranjanje kakovosti kopalnih voda na obstoječih kopalnih območjih ter za preprečevanje onesnaževanja ali druge vrste obremenjevanja, ki bi lahko vplivalo na stanje vodnega telesa ali njegovega dela, ki je določeno kot območje kopalne vode.



Nabor ERM pristopov in tehnologij:

• Zaščita pred netočkovnim onesnaženjem z vegetacijskimi puferskimi conami kot so: obrežna in priobrežna vegetacija (drevesna, zeliščna), vodni pas trstičevja in umetna mokrišča.

• Izdelava OP čiščenja odpadnih voda za prispevno območje kopalnih voda. Predvsem uporaba rastlinskih čistilnih naprav za tretjo stopnjo čiščenja komunalnih odpadnih vod na prispevnih območjih kopalnih voda. (Uredba o emisiji snovi pri odvajanju odpadne vode iz malih komunalnih čistilnih naprav (Ur.l. 45/2007) določa, da mora biti za komunalno odpadno vodo z območja poselitve z obremenitvijo večjo od 2.000 PE, ki je na prispevnem območju občutljivega območja zaradi kopalnih voda, zagotovljeno terciarno čiščenje komunalne odpadne vode.).

• Povečanje samočistilnih sposobnosti vodnih teles preko ukrepov revitalizacije vodnega telesa.

Podatki o kakovosti slovenskih kopalnih voda kažejo, da so vzrok za neskladnost z zahtevami predpisov mikrobiološka onesnaženja, zato je ključnega pomena zagotavljanje ustreznega čiščenja komunalnih odpadnih voda, predvsem na območjih, prispevni površini tistih aglomeracij, ki ležijo na prispevnih območjih kopalnih voda. K pripravi strokovnih podlag za vzpostavitev profilov kopalnih voda, kot jih zahteva Direktiva 2006/7/ES je potrebno podrobneje analizirati:

− točkovni viri onesnaževanja kopalnih voda, − razpršeni viri onesnaževanja kopalnih voda, v okviru tega bo analiziran zlasti vpliv

razpršenega onesnaževanja iz kmetijstva, − možni nadaljnji ukrepi za izboljšanje kopalne vode.

Projektni predlogi: - Zaščita in izboljšanje ekološkega stanja kopalnih voda - Ureditev ustrezne komunalne infrastrukture na območjih kopalnih voda s

pomočjo s pomočjo rastlinskih čistilnih naprav (terciarno čiščenje)

4.7 PLAZENJE TAL (KOSTEL, LOŠKI POTOK, STRAŽA, ŽUŽEMBERK) Opredelitev problema Erozijska območja so neločljivo povezana s plazenjem tal. Plazenje pogosto »razgali« kamninsko osnovo, ki je podvržena erozijskim pojavom. Plazenje je vzrok morfoloških sprememb terena. Plazovi pogosto premaknejo večje količine sedimentov, ki ne ostanejo na pobočjih, ampak dosežejo fluvialno mrežo. Posledice plazenja in erozije so nerabne površine in njihovo širjenje na kmetijske, gozdne in druge površine, pri tem pa lahko ogrožajo različne objekte in infrastrukturo. Človek naravnih pojavov ne more preprečiti, lahko pa jih s premišljenimi potezami minimizira ali se jim do določene mere celo izogne. Bistvenega pomena pri pojavih erozije in plazenja je prepoznavanje nevarnosti, ocena nevarnosti in planiranje ukrepov. Pojava plazenja in erozije zahtevata premišljeno gospodarjenje s prostorom. Pomanjkljivo izvajanje preventivnih ukrepov, med katere štejemo izdelavo ocen ogroženosti in tveganja za



različna območja, izogibanje novogradenj na kritičnih območjih ter preventivna sanacijska dela (kot so preprečevanje širjenja plazovitih in erozijskih območij, urejanje labilnih površin in hudournikov) se odrazijo v času izjemno močnih padavin v škodi, ki je nekajkrat večja od vloženih sredstev v preventivo.

Okoljski cilj: preprečevanje plazenja tal in zmanjševanje vplivov erozije

Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema

1. Zasaditev Pri omilitvi erozije z ustrezno vegetacijo stabiliziramo zemljino in ponovno vzpostavimo osnovne ERM funkcije. Zaradi evapotranspiracije (črpanje vode iz tal in oddajanje v atmosfero) se zmanjša količina vode v zemljini in s tem zmanjša nevarnost zdrsa. Pri zmanjševanju erozijskih procesov in stabilizaciji erozije igrajo pomembno vlogo rastline z globokimi in močnimi koreninami, ki s sidranjem na matično kamnino in gostim koreninskim prepletom preprečujejo erozijske procese. Pred izbiro oziroma zasaditvijo izbrane lokacije se naredi popis vegetacijskih vrst na območju in v skladu s tem izbere najprimernejše avtohtone drevesne vrste za zasadnjo. Za erozijsko zaščito so najbolj primerne rastline z dolgimi in razraščenimi koreninami, kot so: topol (Populus sp.), vrba (Salix sp.), evkaliptus (Eucalyptus sp.), črna jelša (Alnus glutinosa), zelena jelša (Alnus viridis), črni gaber (Ostrya carpinifolia), gaber (Carpinus sp.), jesen (Fraxinus sp.), breza (Betula sp.), brogovita (Viburnum opulus) in navadna krhlika (Frangula alnus). Za protierozijske ukrepe (ozelenjevanja pobočij, obrežna zavarovanja itd.) je vrba, kot pionirska grmovna vrsta najpogosteje uporabljena. Slabosti te metode so:

• odvisnost od številnih nepredvidljivih dejavnikov (predvsem neugodne in obsežne klimatske spremembe),

• šele po več letih začnejo opravljati vse svoje funkcije, • nenadoma lahko izgubi svojo funkcijo zaradi požara ali zaradi drugega vzroka nenadne

in nagle odstranitve rastlinske odeje in • omejena varnost zaradi teže in dolžine korenin.

Vendar lahko omenjene pomanjkljivosti rešimo z redno nego in vzdrževanjem rastja. Pri sanaciji brežin je predhodno priporočljivo erodirano površino zasejati z mešanico različnih trav, ker le-ta obogati rastlinstvo in pospeši naselitev ostalih vrst. Mešanici trav je priporočljivo primešati tudi semena metuljnic in zelišč.

2. Vrbovi popleti

Vrbov poplet je živo gradivo, plast prepletenih živih vej na brežini. Gre za površinsko zaščito, s katero pokrijemo celotno površino in dosežemo takojšnje delovanje. Na tla je poplet pritrjen z vrvjo in živimi količki in/ali piloti. Skupaj s poganjajočimi rastlinami in koreninami se razvije močna zaščita pred erozijo. Poplet nudi dodaten habitat pticam, insektom in malim sesalcem. Uporabimo 2 – 3 leta stare upogljive veje, dolžine 1,5 do 3 m. Debelina vej na debelejšem koncu je od 1 do 4 cm. Na vsakih 60 – 80 cm zabijemo kole. Namestimo plast vej v debelini od 5 do 10 cm, pri čemer gledajo odrezani debelejši konci navzdol in so zakopani v manjšem jarku blizu stalnega nivoja vode. Za tem pritrdimo vrv pravokotno na veje in diagonalno od količka, do količka.



3. Mreže iz kokosa in jute

Zaščita erozijsko kritičnih površin s kokosovimi mrežami je enostavna, hitra, funkcionalna in okolju prijazna. Z uporabo kokosovih mrež in mrež iz jute dajemo mladi vegetaciji odlične pogoje za razvoj in stabilnost ter s tem preprečujemo erozijo. Pri sanaciji s kokosovimi mrežami in mrežami iz jute je potrebno izbrati primerno gostoto mreže, ki jo nato položimo na zravnano površino, s katere smo odstranili grobe neravnine ter jo učvrstimo na podlago s sidrnimi elementi. Mreža se popolnoma prilega neravnemu reliefu terena in ustvarja estetski videz urejenega okolja. Po nekaj letih, ko vegetacija prevzame nase funkcijo zaščite proti eroziji, se tudi kokosova mreža razgradi oziroma skompostira, kar ugodno vpliva na nadaljnji razvoj vegetacije.

Slika 21. Obrežje z erozijo, sanacija obrežja z mrežami, zaraslo obrežje

4. Mreže iz plastičnih vlaken

S takim dodatnim "armiranjem“ površine tal dajejo zaščito pred spiranjem, ne pa zadostne zaščite pred močnejšim krušenjem. So za okolje manj primerne, energetsko zahtevne in bistveno dražje od okolju prijaznejših rešitev.

5. Mreže iz žičnega pletiva

Za izdelavo mrež se uporablja pocinkano žično pletivo, ki jih lahko še dodatno zaščitimo s PVC folijo. Trdnost žičnega pletiva narašča z debelino žice, odvisna pa je tudi od načina pletenja. Žično pletivo je potrebno tudi ustrezno pričvrstiti na pobočje, zato uporabljamo ustrezne načine sidranja, ki so odvisni od vrste hribine in njenega nagiba.

Slika 22. Mreže iz žičnega pletiva.



6. Fašine

So snop zvezanih vej, ki rastejo in poganjajo korenine pri čemer dodatno utrdijo tla. Fašine položimo v izkopan jarek tako, da gleda manj kot 10 cm fašine ven iz zemlje. Premer fašine je od 15 do 20 cm in jih z vrvmi vežemo skupaj na razdalji 30 do 90 cm. Veje, ki jih uporabimo za žive fašine so debeline od 0,6 cm do 2,5 cm, z minimalno dolžino 130 cm. Vse veje morajo biti obrnjene v isto smer. V njihovi strukturi bi morali mešati različne vrste in starosti vej.

7. Plotovi

Z zasaditvijo lesenih količkov dosežemo, da se zemlja utrdi in zraste vegetacija. Plot ponavadi stoji navpično kot ograja, lahko pa je tudi položen na brežino kot vrbov poplet. Uporaba plotov velja za hiter in cenovno ugoden ukrep. Pri plotovih vgradimo lesene količke debeline 3 do 10 cm in približno 1 m dolžine na razdalji okrog enega metra. Vmes zabijemo na vsakih 30 cm žive količke. Pozneje ovijemo zabite količke z upogljivim živim protjem ali šibjem (vrba ali leska). Iz protja in iz količkov poženejo mlada drevesa, ki s svojimi koreninami zagotovijo trajnost sanacije.

8. Žive ščetke – grmovni polet

Gre za zasadnjo rastlin (potaknjence ali cele grme) pod kotom nagnjenih proti pobočju za približno 10 % v vodoravne prečne jarke.

9. Kašte in gabioni

Kot primer bioinženirske tehnike zaščite proti eroziji lahko uporabimo kašte in gabione, predvsem pri velikih naklonih.

Projektni predlogi: - Izdelava ocen ogroženosti in tveganj za različna območja plazenja tal - Izdelave kart območij, ki so ogrožena zaradi plazenja tal - Sanacija identificiranih območij plazenja tal

4.8 IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI ZUNANJEGA ZRAKA IN POSLEDICE PROMETA V večjih urbanih mestih regije (Novo mesto, Kočevje, Črnomelj, Trebnje) se kaže potreba po izboljšanju kakovosti zunanjega zraka. Med ključne onesnaževalce zraka občine izpostavljajo promet, zato v nadaljevanju predstavljamo ERM pristope za izboljšanje kakovosti zraka ter reševanje obremenjenosti okolja zaradi posledic prometa. Opredelitev problema Najpogostejša onesnaževala zraka so žveplov dioksid, dušikovi oksidi, prašni delci, ozon ogljikov monoksid, benzen, in nekatere težke kovine. Glavni vir onesnaževanja zunanjega zraka z žveplovim dioksidom (SO2) so točkovni viri, kot npr. velike termoelektrarne, toplarne, na urbanih območjih pa tudi manjše kotlovnice, ki kot gorivo uporabljajo premog. Žveplov dioksid lahko nastaja tudi v nekaterih industrijskih procesih (npr. pri proizvodnji celuloze). Na drugi strani na slabšo kakovost zraka vpliva tudi promet.

Okoljski cilj: izboljšati kakovost zraka ter zmanjšati negativne vplive prometa v urbanem delu



Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema Ekoremediacije (ali fitoremediacije), s katerimi zmanjšujemo onesnaženost zraka, lahko razdelimo v dve osnovni podskupini, in sicer neposredne in posredne ekoremediacijske metode za izboljšanje kakovosti zraka. Neposredni ERM postopki za zrak Neposredni ERM postopki za zrak neposredno zmanjšujejo stopnjo onesnaženosti zraka. Uporabljamo jih lahko za zmanjšanje onesnaženosti zraka z dušikovim oksidom (NO2), žveplovim dioksidom (SO2), suspendiranim prahom (TSP) ter težkimi kovinami in obstojnimi organskimi onesnaževali (POPs), ki so vezani na prašne delce. ERM postopki za zrak so najbolj učinkoviti pri zmanjševanju onesnaženosti zraka s prašnimi delci in dušikovim dioksidom, doprinos k zmanjšanju onesnaženosti zraka z SO2 pa je majhen. ERM za zmanjšanje onesnaženosti zraka s suspendiranim prahom (TSP) ter težkimi kovinami in obstojnimi organskimi onesnaževali (POPs), ki so vezani na prašne delce temeljijo na postopku filtracije. Delci, ki so prisotni v zraku, se na rastlinah izločajo predvsem zaradi sedimentacije (gravitacijski procesi) in impakcije - izločanje delcev zaradi trkov s površino rastline. Delci trčijo z rastlino zaradi transporta z vetrom ali zaradi lastnega gibanja delcev v atmosferi. Delci, ki se ustavijo na rastlinah, se z dežjem deloma sperejo na tla, del pa zaradi medmolekularnih sil ostane na rastlinah. Na ta način rastline nastopajo kot naravni ponor prašnih delcev, težkih kovin in POPs iz zraka. Upoštevati moramo, da pri tem ERM postopku polutanti ne spremenijo svoje pojavne oblike in na ta način do neke mere kontaminirajo rastlino in tla okoli nje. Pri ERM za s prahom onesnažen zrak je potrebno upoštevati, da so v te namene primerne samo tiste rastline, ki imajo primeren habitus (primerno rast in obliko listov) in so manj občutljive na prah predvsem v smislu poškodb, ki jih prah povzroča na rastlinah. Praviloma morajo biti te rastline hkrati tolerantne tudi na onesnaženost zraka z dušikovim dioksidom in žveplovim dioksidom. ERM za zmanjševanje onesnaženosti zraka z dušikovim oksidom (in deloma tudi z žveplovim dioksidom) temeljijo na absorpciji in asimilaciji NO2 in SO2 v rastlinah, kar ima za posledico dokončno eliminacijo NO2 in SO2 iz zraka. Žveplov dioksid in dušikov dioksid namreč vstopita v metabolne procese v rastlinah in se pri tem preoblikujeta v druge spojine. Oba plina se v vodi, ki je v rastlinah, tudi raztapljata, pri čemer nastajajo kisline. Raztopljeni SO2 in NO2 in njuni metabolni produkti so lahko za rastline toksični, zato lahko za ERM za zrak uporabljamo samo rastline, ki so na tovrstne učinke omenjenih onesnaževal bolj odporne - bolj tolerantne do onesnaženega zraka. Toleranca teh rastlin ni neomejena, zato so tovrstni ERM možni le do določene stopnje onesnaženosti zraka. Na splošno so rastline bolj tolerantne do onesnaženja zraka z dušikovim dioksidom kot do onesnaženosti z žveplovim dioksidom, zato so ERM za zrak na tistih območjih kjer je zrak močneje onesnažen z žveplovim dioksidom manj uporabni. Ob upoštevanju omejitev (uporaba do onesnaženega zraka bolj tolerantnih rastlin, nižja stopnja onesnaženosti zraka z SO2 in ne previsoka onesnaženost zraka z NO2). ERM za zrak obravnavamo tudi kot naravni ponor za NO2 v zraku. Neposredne ERM za zrak lahko uporabimo predvsem v naslednje namene:

• Zniževanje splošne onesnaženosti zraka v urbanih sredinah z ustreznimi ozelenitvami mestnih parkov in drugih zelenih površin. Tovrstne ERM je možno uvesti na že obstoječe zelene površine, še večje učinke pa je možno doseči z ustreznim



načrtovanjem urbanih območij, kjer z načrtovanjem ustreznih zelenih površin v prostor vnesemo takšne ozelenitve, ki prispevajo k zmanjšanju onesnaževanja zraka. Največje pozitivne učinke lahko pričakujemo pri zmanjševanju onesnaženosti zraka z dušikovim dioksidom in prašnimi delci.

• Omejevanje širjena in čiščenje onesnaženega zraka z zelenimi barierami (mejicami)

ob linijskih virih onesnaževanja zraka, predvsem ob cestah z zelo gostim prometom. Največje pozitivne učinke lahko pričakujemo pri zmanjšanju onesnaženosti zraka s (kontaminiranimi) prašnimi delci in dušikovim dioksidom.

• Omejevanje širjenja in čiščenje onesnaženega zraka z mejicami okrog točkovnih

virov onesnaževanja zraka, kjer so zaradi manipulacij z materialom ali zaradi delovanja sile vetra prisotne bežeče emisije prahu (npr. ob kamnolomih, separacijah peska, deponijah sipkih surovin in odpadkov materialov, livarnah itd.). Tovrstne mejice je možno uporabiti v okolici virov, ki se nahajajo v urbanih sredinah in na ruralnih območjih. Avtohtona neselekcionirana vegetacija v okolici virov onesnaževanja na ruralnih območjih namreč ni nujno vedno tudi uspešna v smislu zmanjševanja onesnaženosti, ki se iz teh virov širi.

• Uporaba kot vetrna bariera za zmanjševanje erozije, ki jo povzroča veter na naravnih in umetnih peščenih površinah in s tem zmanjševanje onesnaževanja zraka s prašnimi delci.

• Uporaba kot vetrna bariera za omejevanje resuspenzije prahu iz površin, na katerih je

prah že sedimentiral.

Posredni ERM postopki za zrak Posredni ERM postopki za zrak so postopki, ki jih prvenstveno uporabljamo kot ERM postopke za sanacijo tal in vode, posredno pa vplivajo tudi na stopnjo onesnaženosti zraka. Stopnjo onesnaženosti zraka zmanjšujejo na ta način, da zmanjšujejo prehajanje nekaterih onesnaževal iz tal ali iz vode v zrak. Postopki temeljijo na delovanju višjih rastlin in/ali delovanju naravno prisotnih ali inokuliranih posebej prilagojenih mikroorganizmov. Takšni pristopi so npr:

• Pospešena bioremediacija. V to skupino sodijo postopki oz. tehnologije, kjer naravno prisotni ali inokulirani mikroorganizmi in drugi organizmi v tleh pospešeno razgrajujejo onesnaževala v tleh ali talni vodi. Pospešeno razgradnjo dosežemo z dovajanjem dodatnega kisika, hranilnih ali drugih snovi v tla ali talno vodo.

V to skupino lahko uvrstimo tudi postopke čiščenja odpadnega zraka za obvladovanje emisij vonjev (biofiltri).

• Fitoremediacija. To so postopki, kjer za odstranitev, transfer, stabilizacijo in/ali uničenje onesnaževal iz tal ali sedimentov uporabimo rastline. Tovrstni postopki so: pospešena koreninska biodegradacija (rizosferna biodegradacija), rastlinska akumulacija (fitoakumulacija), rastlinska degradacija (fitodegradacija) in rastlinska stabilizacija (fitostabilizacija).



V to skupino ne sodi fitovolatilizacija (postopek, ki temelji na pospeševanju izhlapevanja iz tal ali iz vode s pomočjo rastlin).

Posredne ERM postopke za zmanjšanje onesnaženosti zraka lahko uporabimo predvsem za sanacije večjih ali manjših območij onesnaženja tal ali podzemne vode, kjer iz onesnaženega območja onesnaževala izhlapevajo. Takšna onesnaževala so npr. halogenirane ali nehalogenirane lahkohlapne in srednje hlapne organske snovi (VOC, SVOC), naftni derivati, pesticidi, sredstva za zaščito lesa, itd., v nekaterih posebnih primerih pa to velja tudi za nekatere kovine (predvsem Se, Hg). S temi metodami je možno izvajati sanacije kot npr.:

• sanacije območij, ki so bila onesnažena v preteklosti, t. i. podedovana bremena, • sanacije območij nezgodnih razlitij, • sanacije območij v okolici vkopanih netesnih rezervoarjev, itd.

Obstajajo številna poročila o pozitivnih učinkih vegetacije pri filtriranju zraka, in sicer kot primer izpostavljamo sledeče študije: Učinki za onesnaženost zraka s prahom:

• Meetham (1964) je zabeležil 27 % redukcijo prašnih delcev v Hyde Parku v Londonu, ki jo je zagotovilo zeleno območje veliko 2,5 km2.

• V Rusiji je Novoderzikhina (1966) poročala o 2-3-krat redukciji sedimentacije prahu, ki jo je povzročila zasaditev 8 m širokega pasu med cestami in hišami.

• Dochinger (1980) je poročal o 42 % zmanjšanju sedimentacije prahu, ki ga je povzročila bariera iglavcev v urbanih območjih v Ohiu v ZDA.

• Raziskovalca El-Khatib in El-Swaf (2001) sta poročala, o ugotovljenih visokih koncentracijah prašnih delcev (TSP) na listih rastlin, ki so rasle ob cestah v urbanih in suburbanih območjih.

Vegetacijski pasovi (bariere) za izboljšanje kakovosti zraka Z vegetacijskimi pasovi lahko izboljšamo kakovost zraka, saj rastline nase vežejo pomemben toplogredni plin CO2. Zelo smotrna je zasaditev vegetacijskih pasov ob cestah, saj z njimi lahko blažimo onesnaževanje, ki ga povzroča promet. Vegetacijske bariere iz drevesnih vrst lahko v prostoru opravljajo pomembno vlogo fizičnih preprek v izogib škodljivega in/ali nezaželenega delovanja vetra, hrupa, širjenja prahu, smradu ter ostalih aerosolnih spojin in na ta način zmanjšujejo negativni vpliv prometa. Poleg tega se tem pomembnim ERM funkcijam pridruži tudi estetski/krajinski vidik, saj so bariere najpogosteje iz kultiviranih ali avtohtonih rastlin, zasajene po sadilnem vzorcu na meji med problematično lokacijo in njeno okolico. V vegetacijskih barierah se zadrži tudi mnogo škodljivih in nezaželenih snovi, ki se vežejo na roso, oziroma se nalagajo na liste ter kasneje spirajo z dežjem v tla, kjer so podvržene samočistilnim procesom vegetacijske bariere.



4.9 IZBOLJŠANJE KAKOVOSTI ŽIVLJENJA V URBANIH OBMOČJIH Z OŽIVITVAMI MEST

Opredelitev problema Nastanek mestnih središč je povezan s industrializacijo. Še 200 let nazaj je le okoli 5 % prebivalstva živelo v mestih. Razumevanje kako delujejo urbani ekosistemi je ključni del za reševanje negativnih posledic urbanizacije na ekosistemske storitve. Dejavniki, ki tvorijo urbane površine hkrati tudi povzročajo okoljsko degradacijo, ki pa jo lahko omilimo z ERM tehnikami. Glavni negativni pojavi urbanih površin so: zazidane in asfaltne površine, ki spreminjajo mikroklimo ter spreminjajo površinski odtok, promet, industrija, kanaliziranje vodotokov in pritiski na podeželje. Poseben problem v urbanem okolju predstavlja hrup, ker deluje kot stresor. Povečan hrup, predvsem nočni, v bližini obvoznic kaže na neprimernost gradnje stanovanjskih sosesk v njihovi bližini. Za mestna središča je značilno, da dnevne in nočne meritve hrupa praviloma niso v mejah kriterijev za bivalno okolje, dnevne se gibljejo med 60 in 65 dB, razmeroma visoke nočne pa med 55 in 60 dB, te se sredi noči in proti jutru le malo poležejo. Spremenjena morfologija mesta povzroči, da je absorpcija in sevanje dolgovalovnega sevanja veliko večja kot v neurbanem prostoru. Posledica je t. i. toplotni otok. Vročina se v mestu prek dneva močno podaljša v večer, saj je središče mest dokazano za nekaj stopinj toplejše od podeželja v okolici mesta. Še posebej je pojav toplotnega otoka obremenilen v časih vročinskih navalov, ko lahko pride do povečane umrljivosti zaradi povišane temperature.

Okoljski cilj: izboljšanje kakovosti na vseh ravneh bivanja v urbanem okolju

Prostorsko načrtovanje prispeva k razvoju zelene infrastrukture V praksi je eden od najučinkovitejših načinov za gradnjo zelene infrastrukture sprejetje celovitejšega pristopa k upravljanju zemljišč. To pa se najbolje doseže s prostorskim načrtovanjem na strateški ravni, ki omogoča analizo medsebojne povezanosti prostorov pri različnih rabah zemljišč na širšem geografskem območju (kot je regija ali občina). Strateško načrtovanje je tudi način za povezovanje različnih sektorjev, da se lahko skupaj pregledno, celovito in soglasno odločajo o prednostni rabi lokalnih zemljišč. Prostorsko načrtovanje lahko razvoj infrastrukture preusmeri stran od občutljivih območij, s čimer zmanjša tveganje za nadaljnjo razdrobljenost habitatov. Prav tako se lahko opredelijo načini za prostorsko povezovanje preostalih naravnih območij, na primer s spodbujanjem projektov za obnovo habitatov na strateško pomembnih krajih ali z združevanjem elementov ekološke povezljivosti (kot so ekološki mostovi ali naravni kamniti prehodi čez reke) v nove razvojne sheme.



Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema Tabela 7. Problematika v urbanem okolju in rešitve

Onesnažen zrak

Zimzelena drevesa in grmovnice proti onesnaženemu zraku. Krošnje dreves delujejo kot filter zraka, ki absorbira škodljive pline kot so CO, NO2 in SO2. So tudi zelo učinkoviti pri »ujetju« škodljivih prašnih delcev, ki se sperejo ob prvem deževju.

Vodotoki Revitalizacija, renaturacija, dvig samočistilnih sposobnosti.

Hidrologija mesta Zelene površine, ponikovalni jarki, porozni tlakovci, revitalizacija vodotokov

Zmanjšanje prometnih potreb in toplogrednih plinov

Ozelenitev mesta, zaščitni vegetacijski pasovi ob cestah, zelene avenije in kolesarski ter peš koridorji, spodbujajo meščane k pešačenju in kolesarjenju. Rastline vgrajujejo v lastno biomaso toplogredne pline.

Hrup Protihrupne bariere iz zelenih zidov ali pa nasada grmovnic in dreves. Zelene strehe.

Dvig ozaveščenosti prebivalcev

ERM – učne poti in objekti. Izobraževanje prebivalcev mest je ključnega pomena saj njihove aktivnosti neposredno vplivajo na način kako delujejo urbani ekosistemi in njihove ekološke funkcije.

Pritisk na podeželje Izboljšati kvaliteto bivanja v mestih. Manj hrupa, čist zrak ter več zelenih površin, vzpostavitev biotopov, odkop zakopanih strug.

Zelene površine in kakovost bivanja v mestih (ozelenitev mest) Parki in ostala vegetacija so izrednega pomena za povečanje kvalitete bivanja v urbanem okolju. Z velikostjo parka, svežim zrakom in mirom se povečajo učinki na dobro počutje prebivalcev. Še bolj pomembno od velikosti zelene površine pa je pestrost biodiverzitete, predvsem rastlin. Več ko je različnih rastlin in bolj živahen ekosistem večji je pozitivni vpliv na počutje ljudi. Samo zelena travnata površina nima takšnega pozitivnega učinka, kot pestro zasajena parkovna površina. Drevesa in grmovnice predstavljajo osnovno orodje za ozelenitev mest. Nudijo več ekosistemskih rešitev, ne porabljajo energije ter ustvarijo prijetno bivalno okolje. Večfunkcionalne značilnosti dreves v mestu so:

• zmanjšajo porabo električne energije za hlajenje prostorov, hkrati listopadna drevesa pozimi nudijo osončenost prostorov,

• zmanjšajo stroške za izgradnjo meteorne kanalizacije, zaradi zmanjšanega površinskega odtoka,

• znižajo poletne temperature v mestih, vpliv »toplotnega otoka«, • čistijo zrak prašnih delcev in plinov, • zadržijo ter predelajo toplogredne pline v krošnjah dreves, • ublažijo hrup, • nudijo prostor pticam ter ostalim živalim, • so arhitekturni in estetski element, • izboljšujejo počutje prebivalcev, • povišana vrednost nepremičnin.



Revitalizacija mestnih vodotokov Urbani vodotoki so močno spremenjeni: meandri so izravnani, struga poglobljena in razširjena, površine obložene s ploščami in izglajene, zgrajeni so zaščitni nasipi, nekateri vodotoki so bili zakopani v podzemeljske kanale. Ceste in stavbe zavzamejo poplavna območja, kjer se je predhodno razbremenil poplavni val. V kombinaciji s neprepustnimi površinami se poplavna ogroženost zato močno poveča. Prerez struge je v mestih povečan, da lahko prevaja visoke vode, pri tem pa večino časa voda zaseda le majhen del struge. Urbani vodotoki so revni habitati, saj se je zaradi degradacije izgubila predvsem sekvenca brzica - tolmun. Debel dreves, ki so pomemben segment habitatov v vodotokih ni, ker ni obrežne vegetacije oziroma poplavnega gozda, obstoječe odnesejo visoke vode v času poplav. Za takšne vodotoke je značilno, da imajo majhno diverziteto rib in mikroinvertebratov. Temperatura vodotoka močno niha, zaradi nižje gladine in manjše količine vode, kar se odraža tudi na vodnih organizmih. Izboljšanje urbanih vodnih kanalov poteka z ozirom na tri funkcije: samočistilne sposobnosti, zadrževanje vode ter biodiverziteta ob hkratnem povečevanju poplavne varnosti. Revitalizacija mestnih vodotokov vključuje tudi odpiranje zakopanih vodotokov – kanalov, ustvarjanje dodatnih habitatov, kot so meandri, tolmuni, mrtvice, brzice, izboljšan dostop prebivalcev do vodotokov, ponovna vzpostavitev poplavnih ravnic na parkovnih površinah in javnem dobrem, vzpostavitev obvodnega koridorja za rastline in živali, skrb za vodnatost ob nizkem pretoku in krajinski izgled. Glede na prostorsko umeščenost urbanih vodotokov se največ možnosti kaže v revitalizacijah znotraj rečne struge in manj izven obrečnih delov vodotokov. Zelene strehe Zelene strehe so gradbeniški ukrep, ki namesto običajne strešne kritine uporabi do nekaj 10 cm debelo plast prsti, v kateri so nasajene rastline. Tehnika se je razvila v 60-letih v Nemčiji, kjer je danes že okoli 10 % streh ozelenjenih. Osnovne značilnosti zelenih streh so:

• zmanjšanje meteornega odtoka, • čiščenje vode in zraka, • zmanjšanje stroškov za hlajenje in ogrevanje zaradi boljše izolacije, • ustvarjanje novih habitatov (ptice, žuželke), • znižanje temperature (toplotni otok) v mestih, • daljša življenjska doba od običajne kritine, • zmanjšanje hrupa zaradi zadušitve zvoka, • lepši izgled, • večja začetna investicija, • potrebna močnejša konstrukcija stavbe.

Protihrupne bariere Žive protihrupne bariere iz grmovja, dreves ali pa zelenih sten nudijo večfunkcionalnost v primerjavi z običajnimi barierami. Za zaščito pred hrupom je primerna uporaba širokolistnih zimzelenih rastlin v kombinaciji z iglavci. Hrup najbolje zmanjšamo tako, da zatesnimo vse luknje zato mora biti hkrati posajeno grmovje ob dnu ter drevesa v višino. 15 do 30 m pas iz kombinacije grmovja in dreves zmanjša hrup za 10 dB. Protihrupna bariera mora ležati čim bližje izvoru hrupa. Zeleni zidovi so stene iz armirane zemljine, ki so posajene z ustreznimi rastlinami, takšne stene uspešno dušijo hrup, so estetske ter nudijo dodatne ekosistemske funkcije v urbanih površinah. Na splošno je za dušitev zvoka v mestih potrebno zmanjšati gladke površine (beton, steklo, asfalt) in jih zakriti z bolj mehkimi površinami – to so večinoma rastline: npr. plezalke na fasadah, travnate površine ipd.



Rastlinske čistilne naprave: Rastlinske čistilne naprave (RČN) omogočajo v urbanem okolju zbiranje deževne vode in čiščenje odpadne vode na samem mestu. Glede na običajne RČN, ki se uporabljajo za odpadno komunalno vodo imajo RČN v mestih nekatere posebnosti:

• čiščenje meteorne in »sive vode«, • zaradi sanitarne varnosti je večja globina nivoja vode - vsaj 15 cm pod terenom, • potreba po različnih močvirskih rastlinah (estetika) ter vklapljanje ostalih

krajinskih elementov npr. bajer • RČN je locirana v parkovnih površinah, kjer se lahko uporabi za rekreacijo ali pa

izobraževanje.

Ponikovalnice vode Neprepustne površine povečujejo poplavno ogroženost in zmanjšujejo samočistilne sposobnosti prispevne površine. Za zmanjševanja stroškov izgradnje meteorne kanalizacije, manjše poplavne valove v urbanih vodotokih, boljšo kvaliteto vode v vodotokih in obogatitev podtalnice, uporabljamo neposredno ponikovanje vode v podtalje. Meteorna voda se ponika neposredno ob cesti ali parkiriščih. Predhodno se lahko očisti na čistilcu olja. Zeleni ponikovalni jarek omogoča biofiltracijo in zmanjšan nevihtni odtok ter obogati podtalnico. Ponikovalna kotanja je naraven ali narejen teren v konkavi s podloženim prepustnim prodnim substratom. Voda se v njem prosto zadržuje le med nevihtami, po končanih padavinah presahne. Kotanja je zasajena s primernimi rastlinami. Čiščenje poteka preko sedimentacije, vsrkavanja rastlin in filtracije. Vodo lahko ponikamo tudi v kotanjah s stalno površinsko vodo. V takem primeru se voda ob nalivih dvigne, zaradi osrednjega neprepustnega dela pa po prenehanju padavin ne presahne popolnoma. Tu so zasajene močvirske in amfibijske rastline, ki še dodatno čistijo vodo. Poleg ponikovalnih kotanj lahko uporabimo tudi porozne površine, ki se postavljajo neposredno na parkiriščih, peš poteh in mestih kjer je sicer neprepustna betonska ali asfaltna površina. To so površine, ki s svojo poroznostjo vsrkajo vodo in jo pri tem tudi filtrirajo – npr. travne plošče, porozni tlakovci, porozen beton in asfalt. Tako se zmanjšajo stroški za gradnjo meteorne kanalizacije in hkrati obremenitve z odpadno vodo. Na ta način se tudi izognemo trajnejšim lužam. Voda neposredno obogati podtalnico.

Projektni predlogi: - OP trajnostne mobilnosti v regiji - Priprava strategije zelenih mest – vzpostavitev zelenih koridorjev v mestih

(zelene-rekreacijske mreže, povezave v mestu, vodna telesa, parki itd), zasadnje trgovskih centrov itd.

- Umeščanje protihrupnih in protiprašnih vegetacijskih barier



4.10 SANACIJA ODLAGALIŠČ IN STARIH BREMEN Opredelitev problema V regiji se odpadki odlagajo na odlagališčih Leskovec, Globoko, Mozelj, Mala Gora, Sela in Bočka (RZPR za JVS, 2003; komunalne službe, 2006). Številna odlagališča je potrebno zapreti oziroma sanirati. Občina Ribnica je tako izpostavila potrebo po sanaciji deponije Mala Gora. Problematiko sanacije odlagališč in starih bremen pa so izpostavile še občine Kočevje, Straža, Semič in Žužemberk. Prva tako se v regiji pojavlja vrsto divjih odlagališč. Med najbolj problematičnimi se pojavlja odlaganje odpadkov v kraških jamah in breznih. Deponija Mala Gora (občina Ribnica) Odlagališče nenevarnih komunalnih odpadkov Mala Gora leži okrog 3 km severozahodno od Ribnice, na jugozahodnem pobočju Male Gore, na parcelah, ki so v lasti Občine Ribnica. Odlagališče Mala Gora je bilo odprto leta 1975. Trenutno je v sistem odvoza in odlaganja odpadkov vključenih 13.368 prebivalcev občine Ribnica, Sodražica in Loški Potok. Prilagoditve novo sprejeti zakonodaji EU in RS narekujejo korenite spremembe, ki bistveno posegajo na dosedanje ureditve in sprejete zaveze, ter postavljajo lokalne skupnosti pred velika investicijska vlaganja, kar je pomenilo zaprtje odlagališča Mala Gora (Komunalna Ribnica d.o.o.).

Slika 23. Deponija Mala Gora (vir: Komunala Ribnica d. o. o. )

Okoljski cilj: trajnostna sanacija deponije ob zaprtju ter preprečitev negativnih vplivov na okolico, kjer leži deponija (onesnaževanje tal in podzemnih in površinskih voda)

ERM tehnologije za rešitev problema Sonaravna sanacija deponij (LIMNOTOP) Sistem Limnotop sestoji iz prekrivnih plasti z lesno in zeliščno vegetacijo, rastlinske čistilne naprave za čiščenje izcednih vod in namakalnega sistema. Osnovni cilj je, v čim večji meri vodo zadržati ter očistiti na odlagališču, zato se izvaja recikliranje vode. Prestrežena izcedna voda se čisti na RČN, od koder se vrača preko namakalnega sistema na območje posajeno z drevesi. Voda evapotranspirira, del pa skupaj s padavinsko vodo , v taki količini in dinamiki, da dolgoročno telo odlagališča ne more zasititi z vodo, prehaja med odpadke in vrne v opisani cikel.



Z nadzorovanim razkrojem organskega dela odpadkov (mineralizacijo) se tako po zaključku razgradnje odlagališčni prostor lahko nameni tudi drugi, npr. komercialni rabi.

Slika 24. Poenostavljen prikaz sonaravne sanirne metode deponij odpadkov Sanacija črnih odlagališč Ekoremediacije za sanacijo črnih odlagališč (po fizični odstranitvi) vključujejo: vegetacijske pasove, ki kontaminirano območje omejijo in čiščenje onesnažene zemljine s fitoremediacijskimi metodami. To pomeni, da zemljo bodisi izkopljemo ali pa na kraju samem zasadimo rastline, ki razgrajujejo, vgrajujejo ali kopičijo onesnaževala. Med ključne rastlinske vrst za sanacijo divjih odlagališč – kontaminiranih tal lahko uporabljamo topole, vrbe, oljno ogrščico ipd.

Projektni predlogi: - OP sanacije odlagališča Mala Gora - Trajnostna sanacija deponije z LIMNOTOP sistemom - Priprava katastra divjih odlagališč - Fizična odstranitev divjih odlagališč - Priprava sanacijskega načrta za saniranje tal po odstranitvi divjih odlagališč - Izvedba sanacije (investicijski projekt) - Izvedba delavnic za lokalno prebivalstvo za osveščanje in izobraževanje o

ločenem zbiranju odpadkov ter pravilne ravnanju z odpadki



5 | SPECIFIČNI OKOLJSKI PROBLEMI V REGIJI 5.1 NEDELUJOČ MELIORACIJSKI SISTEM PODTURNŠČICA (OBČINA

ČRNOMELJ) Opredelitev problema Melioracijski sistem Podturnščica je bil zgrajen leta 1984 v okviru projekta »Hidromelioracija doline Podturnščice«. Danes je reka Podturnščica – levi pritok Lahinje s poplavnimi travniki in ohranjenimi meandri severno od Dragatuša prepoznana kot naravna vrednota državnega pomena. Po zvrsti gre za hidrološko, ekosistemsko in zoološko naravno vrednoto. Zaradi regulacij in hidromelioracij v preteklosti je del Podturnščice bil reguliral, kar bistveno zmanjšuje samočistilno sposobnost potoka ter njegovo biodiverzitetno vrednost. Kaže se potreba po revitalizaciji Podturniščice. Drenažni sistemi s površinskimi in podpovršinskimi odtoki so prisotni na vseh intenzivnih kmetijskih območjih. Ti sistemi odvajajo površinsko vodo, preprečujejo njeno zbiranje in znižujejo raven podtalnice pod glavno koreninsko cono, kar izredno izboljšuje rastlinsko pridelavo in so zato neobhodni za vzdrževanje gospodarske rasti. Po drugi strani pa ti sistemi vplivajo na izgubo biološke raznovrstnosti in manjši zmožnosti čiščenja in zadrževanja vode (IUCN, 1993). Drenažni sistemi so potencialno lahko tudi najpomembnejši prenosniki kmetijskih onesnaževal dolvodno (sedimenti, fekalne snovi, pesticidi in nutrienti, kot so nitrati in fosfor) in lahko postanejo glavni vir raztopljenih in trdnih onesnaževal za vodotoke. V preteklosti so pomen in funkcijo osuševalnih in melioracijskih jarkov v glavnem zanemarjali. Ti so postali pozabljena povezava med kmetijskimi zemljišči in vodnimi ekosistemi kot sprejemniki. Danes razumemo, da taki ekosistemi kot so jarki ali mokrišča lahko vzdržujejo okoljsko kakovost in lahko nudijo veliko biološko raznovrstnost, vključno z ogroženimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, in imajo poleg tega tudi pomembne rekreacijske in estetske funkcije. To je v zadnjih letih vodilo h korenitim spremembam v odnosu do mokriščnih ekosistemov in postalo glavni razlog za vrsto revitalizacijskih ukrepov. Enonamenske melioracijske jarke tako lahko dopolnimo in njihovo funkcijo odvajanja vode nadgradimo s funkcijo čiščenja odtoka s kmetijskih površin in z rastlinsko zasadnjo hkrati povečamo biološko pestrost habitata.

Okoljski cilj: - ohranjanje biotske raznovrstnosti in varstvo naravnih vrednot, - varstvo voda, - zmanjševanje onesnaženosti z nitrati in pesticidi.

ERM tehnologija za rešitev problema

- ERM melioracijski jarek (revitalizacija melioracijskega jarka) - Vegetacijski pasovi in blažilna območja



5.2 BIOPLINARNA ČRNOMELJ - ONESNAŽENOST GNOJEVKE S CINKOM IN KADMIJEM (OBČINA ČRNOMELJ)

Opredelitev problema Bioplinarna Črnomelj dnevno proizvede poleg plina kot stranski produkt tudi do deset ton gnojevke. Občani se pritožujejo nad občasnim močnim smradom in pa vse bolj problematičnem razlivanju gnojevke po poljih in s tem nevarnost onesnaževanja pitne vode oziroma celotnega okolja. Po analizah naj bi gnojevka vsebovala tudi težke kovine kot so kadmij in cink, kar posledično pripomore k onesnaževanju podtalnice in površinskih vod. Z nekontroliranim vnosom gnojevke na kmetijska zemljišča se slabša kvaliteta podzemske vode. V izvirski vodi so namreč zabeležili stokratno povečanje fosfatov. Iz bioplinarne po obdelavi gnojevke ostaja digestat – »prebavljena gnojevka«, ki ima sedaj precej nižji BPK, dušiki pa so bolj v amonijevi obliki in manj v nitratni. Količinsko gledano je te vode toliko, kolikor je na začetku provesa gnojevke. Vnos te predelane gnojevke v tla je vezan na Uredbo o vnosu nevarnih snovi v tla. V primeru, da so koncentracije pod mejnimi vrednostmi, je ta digestat odlično gnojilo. Vendar v primeru, da se v gnojevki pojavljajo koncentracije kovin, ki presegajo dovoljeno vrednost, je potrebno gnojevko predhodno ustrezno obdelati – nadaljnje čiščenje na ČN, sušenje in deponiranje ali zažig substrata itd. Ker je zadeva zelo tekoča je sušenje le-tega v sušilni gredi otežkočeno, glede na velike količine vode pa bi se pri uporabi rastlinske čistilne naprave rabile izredno velike površine.

Okoljski cilj: - preprečitev smradu zaradi delovanja bioplinarne, - ustrezna obdelava gnojevke pred ponovno uporabo.

Ekoremediacijske rešitve za preprečevanje negativnih vplivov Bioplinarne Črnomelj

- Vegetacijski pasovi kot protismradne bariere Vegetacijske pasove sadimo na različnih mestih zaradi upoštevanja njihovih različnih ekosistemskih funkcij. Pas dreves in/ali grmovnic širok od 10 do 30 m nudi več ekosistemskih rešitev, je poceni in se pretežno obnavlja sam ter nudi hkrati vir biomase. Na območju Bioplinarne Črnomelj je smiselno vzpostaviti vegetacijski pas za preprečevanje oziroma zmanjševanje virov smradu s strani bioplinarne. Hkrati bo takšne vegetacijski pas prispeval k zmanjševanju sunkov vetra na izpostavljenih mestih (in tako tudi preprečeval prenašanje smradu v širšo okolico), čistil zrak prašnih delcev in plinov, zadrževal ter predelal toplogredne pline v krošnjah dreves, dodatno ublažil hrup, nudi prostor pticam in ostalim živalim ter izboljšal krajinski izgled okolice bioplinarne.



Slika 25. Umestitev vegetacijskih pasov (protismradnih barier) pri bioplinarni Črnomelj Zeleni površini kot sestavnemu delu zelenega sistema je težko določiti namembnost, saj je zanjo značilna kompleksna prepletenost različnih programov in funkcij. Zelenje oziroma vegetacijski pasovi običajno opravljajo več ekoremediacijskih funkcij, ki so med seboj prepletene glede namembnosti. V tem primeru, o katerem govorimo lahko izpostavimo predvsem zasaditev primernih rastlinskih vrst v smislu protismradne bariere, ki tako opravlja mestno-higiensko funkcijo. Za zasadnjo protiprašne in protismradne bariere se priporočajo goste zasadnje iglavcev, ker najbolj učinkovito zadržujejo smrad. V primeru, da smo zelo ekološko osveščeni je problem pri zasadnji iglavcev le ta, da težko dobimo kakšno avtohtono vrsto, če pa se usmerimo na namen zaščite pa to ni ovira za zasadnjo iglavcev. Listopadne vrste primerne za protismradni vegetacijski pas morajo imeti velike listne površine, da zadržijo čimveč smradu. Za zasaditev žive meje, kjer želimo poudariti predvsem estetsko in biodiverzitetno funkcijo poleg izpostavljene problematike so predvsem primerne različne avtohtone grmovne vrste. To so rastline, ki v naravi rastejo na gozdnih obronkih. Številne živali tu najdejo svoje bivališče, skrivališče in hrano. Npr. panešplja ima užitne plodove in privablja številne ptice, podobno tudi trdoleska, ki je najpogostejša grmovna vrsta pri nas. Avtohtone grmovne vrste pogosto tudi lepo cvetijo (npr. vrbovolistna medvejka), vendar so kljub temu pri uporabi v živih mejah zapostavljene s strani komercialnih vrst in sort. Ob robovih vegetacijskega pasu lahko posadimo manjše grmovne vrste kot so npr. vrese in rese ter sivka, ki s svojo rastjo ne zadržijo smradu, ampak s svojimi dišečimi cvetovi predvsem omilijo vpliv smradu. Drevesne vrste za protismradne bariere: Avtohtone vrste:

Latinsko ime Slovensko ime Carpinus betulus beli gaber Ligustrum vulgare kalina (liguster) Picea sp. smreka Taxus baccata tisa Cotoneaster sp. panešplja Viburnum opulus brogovita Cornus sanguinea rdeči dren



Neavtohtone vrste:

Latinsko ime Slovensko ime Prunus laurocerasus lovorikovec Thuja occidentalis ameriški klek (tuja) Mahonia aquifolium navadna mahonija Spirea cinerea siva medvejka

Predlog reševanja dodatne obdelave »digestata« Za obdelavo gnojevke se predlagajo vzpostavitve bazenov s tem »digestatom« in t. i. »plavajoči vrtovi«, na katerih se goji rastlinska biomasa, ki se lahko nazaj vrača v bioplinarno. Anaerobni postopki nam omogočajo pridobivanje metana in nadaljnjo izrabo pregnitega blata kot gnojilo. Z aerobnimi postopki pa dosežemo mineralizacijo blata oziroma pridobimo kompost, ki ga lahko ravno tako uporabimo za izboljšanje vsebnosti organske snovi v tleh. Oba postopka imata svoje prednosti in omejitve. Za ekonomičnost procesa anaerobne obdelave blata potrebujejo zadostne količine blata za obdelavo ter razpoložljive površine za raztros »digestata« (pregnitega blata). V drugačnem primeru je potrebno »digestat« nadaljnje čistiti ali ustrezno izsušiti. Za učinkovito kompostiranje pa običajno razmerje dušika in ogljika v blatu ni ustrezno in je zato potrebno mešanje z drugimi organskimi viri odpadkov (zeleni odrez). V obeh primerih moramo zadostiti tudi okoljskim standardom kakovosti – doseganju normativnih vrednosti vsebnosti težkih kovin. Postopki, predstavljeni v nadaljevanju, z uporabo fitotehnologij omogočajo enostavno sušenje in mineralizacijo blata. Predstavitev predlaganih variant sušenja in mineralizacije dehidriranega blata: Predstavljene so variantne rešitve nadaljnje obdelave blata, ki z uporabo rastlin omogočajo sušenje, mineralizacijo, higienizacijo in bogatenje substrata z ogljikom, kot tudi začasno skladiščenje:

- travnate grede s saržnim polnjenjem, - trstične sušilne grede.

1. TRAVNATA GREDA S SARŽNIM POLNJENJEM

Tehnika je primerna za aerobno stabilizirano blato ali za pregnito blato. Travnate sušilne grede imajo več prednosti. Travnate sušilne grede običajno postavimo v več enotah, z namenom izmeničnega polnjenja in sušenja substrata v gredah. Za razliko od trstičnih gred so le-te plitkejše s cca 1 m proste višine nad filtrirnim slojem substrata, zaradi krajšega časa polnitev in sušenja/mineralizacije. Vnosi blata se gibljejo med 15 in 25 kg SS/m2 razporejenih v več aplikacijah, glede na delež vode v blatu. Ko delež suhe snovi doseže zadostno stopnjo zasejemo s travnatimi mešanicami. Rast nadzemnih in podzemnih struktur trave omogoča nadaljnje sušenje blata:

- njihova uporaba je možna takoj po izgradnji (pri trstičnih gredah moramo počakati eno leto, da se trstičje dobro vzpostavi),

- za nadaljnjo uporabo substrata, sejanje ni nujno potrebno,



- manjše prekoračenje vnosov blata ni problematično, saj trava raste na površini (pri trstičnih gredah, moramo paziti, da rastočih rastlin ne zalijemo premočno),

- pleveli v tovrstnih gredah ne rastejo in z njimi i težav, - izgradnja grede je enostavna in cenovno ugodna (manjša globina gred, ni potrebe po

začetnem rastnem substratu, ki ga potrebujemo za trs, sejanje trave je lažje od saditve trsa).

2. TRSTIČNA SUŠILNA GREDA

Trstične sušilne grede so danes v Evropi že sprejeta ekstenzivna metoda sušenja in mineralizacije biološkega blata. Metoda se v glavnem uporablja za sušenje aerobnega in anaerobno stabiliziranega blata, brez predhodne dehidracije (0.5 – 0.6 % SS). Polnjenje gred z blatom se vrši izmenično in v krajših časovnih periodah, ki jim sledijo periode mirovanja. Letni masni vnosi blata, ki jih uporabljajo po svetu so zelo različni in se gibljejo med 1 do 3 m3 nedehidriranega blata na kvadratni meter površine trstične grede na leto oz 30 kg SS/m2 letno. Ko nivo blata v gredi doseže končno višino, se za obdobje dveh mesecev do enega leta (odvisno od namena uporabe presušenega blata) polnjenje grede preneha in mineralizirano vsebino izkoplje. Pri tem se v gredah obdrži spodnje sloje substrata, kjer iz preostalih rastlinskih korenin vegetacija ponovno odžene. Za doseganje izmeničnega načina polnjenja gred s periodami mirovanja in postopnega praznjenja gred, se sistem izvede v večjem številu gred. Presušen in mineraliziran preostanek blata lahko uporabimo v različne namene (različne organske zastirke). V procesu sušenja in mineralizacije pride tudi do določene stopnje inaktivacije mikrobov fekalnega izvora. V primeru uporabe presušenega blata kot organskega gnojila v poljedelstvu, je običajno potrebna še dodatna stopnja higienizacije (npr. kompostiranje skupaj z odpadnimi organskimi odpadki). Izcedno vodo, ki nastaja ob polnjenju gred z blatom se zbira in vrača na začetno stopnjo čiščenja odpadne vode v čistilni napravi, ali na vzporeden sistem ob trstični gredi kot je rastlinska čistilna naprava. Glede na zakonodajo je potrebno predvideti tudi monitoring substrata, ki je nastal pri procesu sušenja. Mejne vrednosti določenih elementov morajo zadoščati nadaljnji uporabi.

Predlogi reševanja: - nadaljnje sušenje oz. dehidracija blata iz bioplinarne s pomočjo rastlinske

evapotranspiracije, - mineralizacija in stabilizacija organskih snovi v blatu (kompostiranje), - higienizacija, - bogatenje blata z organsko snovjo (večanje razmerja C:N v blatu z rastjo

rastlin), - čiščenje izcedka v času sušenja/kompostiranja na rastlinski čistilni gredi



Cilji predlaganih rešitev: - pridobiti uporabno gnojilo za uporabo v kmetijstvu (potencialni prihodek) - uvedba enostavne in stroškovno sprejemljive prakse obdelave dehidriranega

blata

Projektni predlogi: - Priprava načrta zasadnje protismradnih vegetacijskih barier ter zasadnja - Priprava načrt ustrezne obdelave gnojevke pred nadaljnjo uporabo - Osveščanje uporabnikov o nepravilnem ravnanju z gnojevko, ki je onesnažena s

težkimi kovinami in posledice le-tega

5.3 OGROŽENOST IZVIRA JELŠEVNIK: NAJDIŠČE ČRNEGA MOČERILA –

ZAŠČITA OBMOČJA (DOLINE) PRED POSLEDICAM INTENZIVNEGA KMETIJSTVA (OBČINA ČRNOMELJ)

Opredelitev problema Gre za stalen kraški izvir v zatrepu plitve kadunje pod istoimensko vasjo. Voda priteka na dan iz zarušenih razpok okoli 8 metrov širokega in nekaj metrov globokega sifonskega jezerca. Ob izviru je na levem obrežju niz bruhalnikov, ki so aktivni ob visokih vodah. Izvir je po izdatnosti drugi največji v Beli krajini, ob nizkih vodah daje do 20 l/s. Hidrogeološke raziskave kažejo, da sta vodni zaledji izvira in bruhalnikov ločeni. V Jelševnik se stekajo vode iz območja med Mirno goro in Debelo goro, za bruhalniki prevajajo podzemsko vodo, ki se steka v suho dolino v vznožju Stražnjega vrha, med Tuševim dolom in vasjo Jelševnik. Izvir je nekdaj predstavljal pomemben lokalni vodni vir. Pod izvirom je bilo vodno zajetje, ki je napajalo mlin, služilo pa je tudi kot vaško napajališče za živino. Zajetje je lastnik Zupančič poglobil in razširil v ribnik. Izvir predstavlja drugo najdišče črne človeške ribice (Prosteus anguinus parkelj). Kraški izvir je tako kot drugi zaradi prevelike vsebnosti fosfatov in nitratov zaraščen z algami in tako s hranili preobremenjena voda negativno vpliva na endemit – črno človeško ribico.

Slika 26. Izvir Jelševnik Onesnaženje z dušikovimi spojinami je v veliki večini posledica spiranja s kmetijskih površin, vendar tudi izpusti iz industrijskih obratov lahko predstavljajo velik delež. Vnos velike količine



hranil v vode lahko vodi do evtrofikacije oziroma cvetenja. Pojav povzroči ekološke spremembe, ki se kažejo v zmanjšanju števila rastlinskih in živalskih vrst, poleg tega ima negativne posledice tudi na rabo vode.

Okoljski cilj: zaščita območja pred intenzivnim kmetijstvom (onesnaženostjo z nitrati in fosfati) ter doseganje dobrega ekološkega stanja voda

- zaščita območja pred zaprto deponijo livarskega peska

ERM rešitve:

- ukrepi za preprečevanje onesnaževanja voda in tal z nitrati in pesticidi (vegetacijski pasovi, ERM jarki, rastlinske čistilne naprave, umetna mokrišča) (glej poglavje 4.3).

5.4 KANIŽARICA – UREDITEV RIBNIKA IN RIBIŠKE KOČE (OBČINA

ČRNOMELJ) Opredelitev problema Kanižarica je rudarsko naselje v občini Črnomelj. Nahaja se v zahodnem delu Bele krajine, na desnem bregu potoka Dobličice, ob cesti Črnomelj - Vinica, kjer se odcepi cesta proti Staremu trgu ob Kolpi. Naselje leži med potokoma Dobličica in Srednjim potokom. Rudnik rjavega premoga je v postopku zapiranja. V južnem delu naselja je večja opekarna. V kraju je tudi tovarna steklocementnih izdelkov. Na tem območju leži ribnik oziroma akumulacija, ki je antropogenega nastanka. Cilj občine Črnomelj je urediti ribnik v turistično – rekreacijsko točko. Pod antropogeni izvor onesnaženja akumulacij štejemo: izpusti slabo očiščene oz. neočiščene odpadne vode, odtoki iz gradbišč, kmetijskih površin, asfaltiranih območij, izpusti onesnažene in/ali segrete industrijske vode, površinski odtoki, ki vsebujejo veliko količino detergentov in umetnih gnojil ter kisel dež, ki je posledica industrijskega spuščanja žveplovega dioksida (SO2) v zrak. V tem primeru lahko tako omenimo tudi dolgoletno onesnaževanje rudniških odplak. Onesnaženje v ribniku ovira rast in razvoj številnih rastlinskih in živalskih vrst, ter je hkrati vzrok številnih problemov, ki se pojavljajo pri urejanju ribnikov, med drugim tudi cvetenje alg, umazana voda ipd. Vsi viri pa tako vodijo k pojavu evtrofikacije. Degradiran akumulacijski (ribnik) ekosistem z nizko biodiverziteto ter alohtonimi živalskimi vrstami predstavlja ranljiv ekosistem, s skromnimi ekosistemskimi funkcijami ter z nizko samočistilno sposobnostjo. Z ekoremediacijskim pristopom obnove takega vodnega ekosistema omogočamo vzpostavitev stabilnega ekosistema s povrnitvijo vseh ekosistemskih storitev in funkcij kot so:

− Osnovne podporne funkcije (primarna produkcija s tvorbo kisika, kroženjem hranil in vode, zagotavljanjem pestrih habitatov in s tem biotske pestrosti,...)

− Regulatorne funkcije (uravnavanje kvalitete vode, utrjevanje in preprečevanje erozije brežin, uravnavanje viškov vode, ...)

− Oskrbovalne funkcije (gojenje rastlin in živali za rabo človeka, ...) − Kulturne funkcije (izrazna pokrajinska vrednost, rekreacija, izobraževalna funkcija, ...)



Z uporabo ekoremediacij torej upoštevamo ekosistemski pristop pri obnovi in ohranjanju obrežnega akumulacijskega prostora in same akumulacije.

Okoljski cilji: - zmanjšanje vnosov hranilnih snovi, organskih snovi in drugih onesnaževal v

ribnik z zalednimi vodami (vtoki tekočih voda, padavinski dotok) za zmanjšanje evtrofikacije

- zmanjšanja erozije in vnosa sedimentov, za vzpostavitev naravnih prehodov med kopnim in vodnim okoljem in s tem povečanje strukturnih in funkcionalnih povezanosti habitatov.

- samočistilna sposobnost ribnika - povečanje biodiverzitete in nastanek novih habitatov - urejena sprehajalno – rekreacijska pot z učnimi točkami

Opis predlaganih ERM tehnik za samočistilno sposobnost ter povečanje biodiverzitete ribnika

- Makrofiti v strugi Izvedba: Uvajanje vodnih rastlin. Rezultati: Zadržujejo vodo, senčijo vodo (preprečujejo pregrevanje), pospešujejo sedimentacijo. Prednosti: Umirjajo hitrost toka in zadržujejo vodo, predstavljajo drstišče in skrivališče ter hrano za ribe in druge vodne živali. Povečajo estetsko vrednost prostora.

- Plavajoči otoki Izvedba: Zasaditev plavajočih rastlin v plavajoč mrežast nastavek skupaj s substratom. Zasidranje otoka na sredini struge. Zelo primerno za stoječe vode, predvsem za jezerske ekosisteme z nižjim nivojem vode. Rezultati: Poteka rizofiltracija z rastlinsko in mikrobno pretvorbo organskih snovi ter rastlinskim privzemom hranil iz vode. Procesi, ki potekajo v mokrišču so transpiracija, absorbcija koreninske cone in vegetativne cone ter mikrobna razgradnja hranil. Dobre lastnosti so tako absorbcija hranil, dobre anaerobne razmere in počasnejše usedanje delcev na dno. Z otočkom ustvarimo nov habitat za živali, ki se skrivajo pod vodo v koreninskem delu, tako kot nad vodo, kjer ptice delajo svoja nova gnezdišča. Prednosti: Rastline je moč enostavno večkrat letno odstranjevati. Rastline rastejo v pogojih, ki jih je mogoče nadzorovati. Izbrane rastline z visoko produkcijo biomase omogočajo velik privzem hranil. Estetska urejenost jezera in okolice. Pomanjkljivosti: V naših klimatih večina zimzelenih rastlin ne uspeva.

- Vegetacijski pasovi Izvedba: Ob ribniku zasadimo pas vegetacije. Lahko tudi izvedba v obliki travnate zarasti.



Rezultati: Predstavlja prehod med vodnimi in kopenskimi ekosistemi in je bistvenega pomena za ekološko zdravje vodnega telesa. Nudi zaščito pred netočkovnim onesnaženjem ribnika. Izboljša se kvaliteta vode, saj pasovi goste trave in zelišč na brežini zadržijo površinski odtok, ujamejo sedimente, odstranijo onesnažila in polnijo podtalnico. Prednosti: Pasovi raznolikih vrst dreves in grmovnic nudijo hrano in zavetje širokemu razponu vodnih in kopenskih živali. Obrežna vegetacija vpliva na prisotnost vlage v tleh. Korenine ojačajo stabilnost tal. Vegetacijski pasovi povečajo shrambo vode, ulovijo površinski tok in podaljšajo retenzijski čas (manjše visokovodne konice). So lep estetski vidik ribnika v kombinaciji s prijetnimi vonjavami dišavnic, če se seveda odločimo za njih. Rastlinska čistilna naprava za ribiško kočo Za ribiško kočo ob ribniku Kanižarica je potrebno ustrezno urediti odvajanje in čiščenje odpadnih voda s pomočjo rastlinske čistilne naprave. Glede na kapaciteto ribiške koče bi bilo potrebno vzpostaviti RČN v velikosti od 10 – 20 PE. Rastlinska čistilna naprava bi bila hkrati lahko v sklopu vzpostavitve učne poti učna točka – učilnica v naravi za osveščanje in izobraževanja o pravilnem sonaravnem pristopu čiščenja odpadnih voda.

Projektni predlogi: - Izgradnja rastlinske čistilne naprave za ribiško kočo - Vzpostavitev učne poti Kanižarica v povezavi z muzejem rjavega premoga

5.5 PREDLOGA SANACIJE PESKOKOPA SUŠICA (OBČINA DOLENJSKE

TOPLICE) Opredelitev problema Peskokop Sušice je po več letih izkopavanja sedaj nedelujoč in je potrebna sanacija. Če je z večletnim izkopom sedaj nastala večja jama peskokopa ga je najprimerneje zasuti. V primeru, da gre za pobočje se priporoča ozelenitev brežin ter zatravitev. Izkoriščanje mineralne surovine v kamnolomih je v Sloveniji ena izmed pomembnejših dejavnosti; v prostoru povzroča to dejanje vidne spremembe, ki jih je po končanem izkoriščanju potrebno sanirati. Golim pobočjem, s katerih je odvzeta velika količina minerale snovi, je potrebno predvsem zaradi varnostnega vidika povrniti reliefno podobo, ki pa jo pogojujejo lastnosti kamninske osnove. Izdelavi terena sledi dodajanje prekrivne plasti. Ker so pobočja podvržena eroziji, bodisi zaradi delovanja vode ali vetra ali zaradi človeške dejavnosti same, je običajno potrebno rastje posaditi na posebej oblikovane terase. Poraščanje brežin v smislu preprečevanja erozije je eno najpogostejših načinov sanacije, saj sledi naravnim procesom sukcesije. Metod za sejanje in sajenje rastja je več; od brizganja travne pulpe s pomočjo črpalk, do ročnega sajenja dreves, grmovnic ipd. na brežine.

Okoljski cilj: sonaravna sanacija peskokopa

Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema: ozelenitve peskokopa (gole skale)



Izvajalec sanacije mora takoj po končanem izkoriščanju posamezne etaže z dodatnim preoblikovanjem dati brežini dokončno obliko in jo pripravil za izvajanje načrtovanih ukrepov. Z zmanjšanjem naklonov, povečanjem hrapavosti površin, z ustvarjanjem manjših usekov, zaobljanjem robov in oblikovanjem različnih nasipnih stožcev mora ustvariti razgiban in naravnejši videz površine kamnoloma ter izboljšal osnovne danosti za naselitev rastlin. Ukrepi proti erozijske zaščite so potrebni predvsem zaradi zmanjšanja nevarnosti možnega padajočega kamenja ali plazenja peska. Strme vkopne brežine je potrebno zavarovati s sidranimi težkimi varovalnimi mrežami in prebrizgati z bitumnom oziroma biotorkretom. Tako se umiri in ustavili aktivne erozijske procese in poleg varnosti hkrati ustvarili možnosti za revitalizacijo ter pozneje za uspešen potek naravnih procesov zaraščanja. Čeprav so v samem kamnolomu možnosti za rast še bistveno slabše, je poznavanje sukcesijske dinamike na sosednjih območjih pomembno pri načrtovanju rekultivacijskih ukrepov, predvsem pri izboru setvenega in sadilnega materiala. Glede na izredno neugodne rastne mere (pomanjkanje vode, erozija, veter, sneg in podobno) je priporočljivo za rekultivacijo metoda ozelenitve z rastno pulpo in metoda rastnih jeder. Ozelenitev brežin z metodo rastne pulpe ima prednost v tem, da z njo lahko ozelenimo tudi zelo strma kamnita pobočja z malo ali celo čisto brez humusa. Nanašanje rastne pulpe z brizganjem omogoča‚ da ta dejansko doseže vso površino, tudi težko dostopna mesta, kakršna so skalni žepi, police in razpoke. ERM ozelenitev brežin – rastna pulpa Rastna pulpa vsebuje terenu in rastnim razmeram ustrezno semensko mešanico, organsko gnojilo, organski material za zastirko, ekološko neoporečno vezivno sredstvo, ki sčasoma razpade na ogljikov dioksid in vodo, razne dodatke za zboljšanje tal in vodo. Potrebni dodatki bistveno zmanjšajo spiranje dodanih hranilnih snovi s pobočij, zato s takojšnjo namestitvijo lahko ustalimo erozijo zgornjega krušljivega sloja pobočja in omogočimo oziroma pospešimo naravne procese zaraščanja. Za ozelenitev kamnoloma je zato nujna saditev potaknjencev ter grmovnih in drevesnih sadik. V ta namen moramo vzpostaviti več rastnih jeder, s katerimi bodo sadike ustvarile ugodne rastne razmere. Glavna rastna jedra so nasipi na robovih berm in nasipni stožci, naslonjeni na brežine, manjša rastna jedra pa so lahko oblikovana tudi na policah in v razpokah v sami brežini. Na teh mestih tako nasujemo večjo količino rastnega substrata ob sočasnem dodajanju vrbovih vej. Ko se vrbe razrastejo, s koreninami povežejo nasip, nadzemni deli pa preprečujejo površinsko erozijo.

Slika 27. Prikaz zaščite gole skale z rastno pulpo (ozelenitev in rekultivacija)



Rastline, ki se primerne za rastno pulpo Za ozelenitev z rastno pulpo je dobro pripraviti travno mešanico, primerno za izredno zahtevne rastne razmere, v kateri prevladujejo vrste bilnic. V mešanici so lahko tudi nekatere odpornejše vrste gozdnih trav in zelišč, metuljnic, zeli, vresja in mahov ter semena nekaterih lesnatih pionirskih vrst, kakršni sta črni gaber in bor. Za saditev grmovnic in dreves lahko uporabimo predvsem sorte, ki razmeroma dobro prenašajo občasno pomanjkanje vode in ki s svojim opadom prispevajo k izboljšanju možnosti za rast drugih rastlin. Posajene so lahko eno- in dvoletne sadike večinoma naslednjih drevesnih in grmovnih vrst: gabrovca / črnega gabra, gabra, velikega jesena, sive jelše, vrbe, breze, trepetlike, rakitovca ter popenjalk oziroma pobešank bršljana, panešplje in divje trte. 5.6 REVITALIZACIJA MLINOV IN ŽAG – PRIDOBIVANJE ZELENE TEHNOLOGIJE

NA OBMOČJU REKE KOLPE, KRUPE IN LAHINJE (OBČINA DOLENJSKE TOPLICE)

Opredelitev problema Prevelik odvzem vode iz vodotoka ima za posledico porušenje naravnega ravnotežja. Pri posegu v naravni ekosistem pride do spremembe enega ali več dejavnikov, ki so v ravnotežju, kar vpliva na ostale parametre. Reagiranje ekosistema je odvisno od dolžine trajanja in velikosti posega. Odvzem vode iz vodotoka vpliva tako na biocenozo kot na fizikalno - kemijske, morfološke in hidrološke dejavnike. Vpliv odvzema vode na morfološke dejavnike zajema spremembe v strukturi usedlin (selekcijski dejavnik za življenjsko združbo), zmanjšanje velikosti habitatov, spremenjeno diverziteto habitatov kot posledica sprememb v nihanju hitrosti vodnega toka in spremenjen krajinski izgled. ERM tehnologije za rešitev problema Manjše hidroelektrarne kot sicer pomemben obnovljiv vir energije povzročajo tudi velike posege v okolje in vodni režim rek, na katerih so hidroelektrarne zgrajene. Zaradi tega je potrebno posege ublažiti z nekaterimi ekoremediacijskimi metodami. V tem pogledu je najbolj pomemben t. i. ekološko sprejemljiv pretok. Ekološko sprejemljiv pretok je tista količina in kvaliteta vode, ki zagotavlja ohranitev ekološkega ravnotežja v in ob vodnem prostoru, kar pomeni, da se mora kljub velikemu odjemu vode zagotavljati normalna struktura in funkcija vodotoka kot ekosistema, kar takšnemu ekosistemu omogoča samovzdrževanje. Z omilitvenimi ukrepi omogočimo zadrževanje vode v času visokih pretokov. Za zadrževanje se lahko uporabijo stranski jarki in obvodna neuporabna zemljišča, kjer ustvarimo nov biotop, ki prispeva tudi k izboljšanju samočistilnih sposobnosti in dvigu biodiverzitete. Tako v sušnih obdobjih bogatimo nizke pretoke v vodotokih ter ohranjamo ekološko sprejemljiv pretok v vodotoku in omogočimo odvzem vode za uporabnike. Revitalizacije vodotokov in omilitveni ukrepi omogočajo:

• izboljšanje kvalitete vode v strugi, • obnovo vodnih in obvodnih habitatov, • zadrževanje vode in preprečevanje poplav, • naravno utrditev brežin in preprečevanje erozije, • izboljšanje vizualnega izgleda in vklapljanja v krajino,



• možnost večjih odjemov vode za človekove potrebe ob hkratnem zagotavljanju ustreznega ekološkega statusa vodotoka.

Vzpostavitev mlinov, žag ali malih hidroelektrarn je mogoča tako ob upoštevanju usmeritev: izračuna in upoštevanja ekološko spremenljivega pretoka in izvedbe omilitvenih ukrepov ob uporabi vodnih virov v hidroenergetske namene. Na občutljivejših območjih je potrebno ohranjati rečno strukturo. Omilitveni ukrepi pri uporabi vodnih virov za hidroenergetske namene so: stranski rokavi, vzpostavljanje meandrirane rečne struge, prodišča, brzice in tolmuni ter ohranjanje obrečne vegetacije in drugih ukrepov za preprečevanje erozije brežin, vzpostavitev umetnih mokrišč ob strugi vodotoka.

Projektni predlogi: - izračun ekološko sprejemljivega pritoka - načrt revitalizacije oziroma omilitvenih ukrepov ob revitalizaciji mlinov in žag

5.7 HRUP (OBČINA SODRAŽICA) Opredelitev problema V nacionalnem programu o varstvu okolja je hrup opredeljen kot vsak zvok, ki vzbuja nemir, moti človeka in škoduje njegovemu zdravju ali počutju in škodljivo vpliva na okolje. Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (UL RS št. 105/05) definira, da so viri onesnaževanja okolja s hrupom:

– avtocesta, hitra cesta, glavna cesta I. in II. reda, regionalna cesta I., II. in III. reda in cesta, na kateri letni pretok presega milijon vozil,

– glavna železniška proga in regionalna železniška proga, vključno s pripadajočimi železniškimi postajami,

– letališče in helikoptersko vzletišče, – pristanišče, skladišče ali druge odprte površine za pretovor blaga, če letna masa tega

blaga presega 10.000 ton – odprto parkirišče, na katerem letni pretok vozil presega milijon vozil, razen tistih, ki so v

skladu s predpisom, ki ureja javne ceste, del avtoceste, hitre ceste, glavne ceste I. in II. reda ali regionalne ceste I., II. In III. reda,

– naprava, katere obratovanje zaradi izvajanja industrijske, obrtne, proizvodne, storitvene in podobnih dejavnosti ali proizvodne dejavnosti v kmetijstvu ali gozdarstvu povzroča v okolju stalen ali občasen hrup npr. objekt za izkoriščanje ali predelavo mineralnih surovin, strelišče ali poligon za uničevanje neeksplodiranih ubojnih sredstev, objekt za športne ali druge javne prireditve, zabaviščni objekt (npr. avtodrom, vrtiljak ali športno strelišče) itd.,

– obrat, če je na njegovem območju ena ali več naprav iz prejšnje alineje, ki so vir hrupa; ERM tehnologije za rešitev problema Ekoremediacije lahko uspešno uporabimo za zmanjšanje širjenja hrupa v okolje, vendar le pod pogojem, da v ta namen uporabimo namensko izbrano floro, ki mora imeti namenu primeren



habitus, ustrezno oblikovane rastlinske organe (predvsem liste) in ustrezen življenjski ritem na letnem nivoju. V postopkih za zmanjševanje obremenjevanja okolja s hrupom ekoremediacije uporabljamo predvsem kot tamponske cone med virom hrupa in območjem, ki je občutljivo za hrup. ERM cone za zmanjšanje širjenja hrupa postanejo učinkovite, če so izvedene z namensko izbranimi rastlinami in če so glede na jakost emitiranega hrupa dovolj široke. Mehanizem zmanjševanja širjenja zvoka temelji deloma na odboju in deloma na dušenju zvočnega valovanja na površini rastlin. ERM za zmanjšanje širjenja hrupa kot vir hrupa Pomembno je vedeti, da ERM tamponske cone za zmanjšanje širjenja hrupa hkrati nastopajo tudi kot vir hrupa. Gre za pojav šumenja listja v vetru, ki je ob močnem vetru lahko tudi dokaj izrazito. V ERM postopkih šumenje listja obravnavamo kot dodatni pozitivni učinek ukrepa, saj je znano, da ljudje šumenje listja praviloma dojemamo zvok, ki deluje pomirjujoče. ERM tamponske cone za omejevanje širjenja hrupa so uporabne ne glede na to, ali so viri hrupa linijski ali točkovni. Uporabimo jih lahko npr. za omejevanje širjenja hrupa, ki ga povzročajo:

– ceste različnega reda od avtocest do mestnih ulic – železniške proge, – različni obrati, ki so vir hrupa – različna območja, kje rje hrup povečan, npr. industrijske cone – prireditveni prostori – gostinski obrati, itd.

Protihrupne bariere Žive protihrupne bariere iz grmovja, dreves ali pa zelenih sten nudijo večfunkcionalnost v primerjavi z običajnimi barierami. Za zaščito pred hrupom je primerna uporaba širokolistnih zimzelenih rastlin v kombinaciji z iglavci. Hrup najbolje zmanjšamo tako, da zatesnimo vse luknje zato mora biti hkrati posajeno grmovje ob dnu ter drevesa v višino. 15 do 30 m pas iz kombinacije grmovja in dreves zmanjša hrup za 10 dB. Protihrupna bariera mora ležati čim bližje izvoru hrupa. Zeleni zidovi so stene iz armirane zemljine, ki so posajene z ustreznimi rastlinami, takšne stene uspešno dušijo hrup, so estetske ter nudijo dodatne ekosistemske funkcije v urbanih površinah. Na splošno je za dušitev zvoka v mestih potrebno zmanjšati gladke površine (beton, steklo, asfalt) in jih zakriti z bolj mehkimi površinami – to so večinoma rastline: npr plezalke na fasadah, travnate površine ipd. 5.8 ONESNAŽEVANJE REKE KRKE Z METEORNIMI VODAMI, KI SPIRAJO

POSLOVNO-OBRTNE POVRŠINE (OBČINA STRAŽA)

Opredelitev problema Meteorno vodo predstavlja odtok iz urbanih, suburbanih in podeželskih površin, ki nastaja kot posledica padavin, ki zaradi nepropustnosti podlage ne poniknejo v tla. Pojavlja se periodično in je tipično razredčena mešanica mineralnih in organskih snovi, raztopljenih soli, hranil in drugih snovi v sledeh, ki jih spira iz različnih površin. Tip in onesnaženost nepropustne površine, na kateri nastaja padavinski odtok, določa količino in vrsto onesnažil v odtoku. Koncentracije večine parametrov v meteornih vodah se spreminjajo s časom. Obremenitve z meteorno vodo in



koncentracije onesnažil so ciklične: suhemu obdobju in odlaganju snovi sledi prvi val in padavinski odtok, čemur sledi eksponenten padec koncentracij pretoka in nato suhe razmere do naslednjega naliva. Do nedavnega se večina meteorne vode ni čistila, dandanes pa je to potrebno, če želimo ohraniti dobro stanje naših površinskih in podzemnih voda. Za razliko od odpadnih vod, so koncentracije onesnažil v meteorni vodi precej nižje, vendar pa poleg vnosa onesnažil v sprejemno vodno telo meteorne vode predstavljajo tudi hidravlično obremenitev (erozija). Padavinski odtok ne predstavlja zgolj problema onesnaževanja, pač pa je tudi dragocen vodni vir. Ustrezno očiščena meteorna voda se lahko uporablja za namakanje ali zalivanje zelenih površin, oblikovanje parkovnih vodnih teles, splakovanje stranišč, pranje avtomobilov, kot procesna voda ipd., z ustrezno predpripravo pa tudi kot vir pitne vode. Predvsem v urbanih predelih je zaradi asfaltnih površin in streh prekinjena povezava med padavinami in podtalnico, kar lahko vodi v zniževanje gladine podtalnice in hitrejšem odtoku vode iz pokrajine, zato je uporaba meteorne vode v različne namene pomemben prispevek k zmanjševanju porabe podtalnice. Ekoremediacijske tehnologije za rešitev problema Reševanje problematike meteorne vode Zbiranje in čiščenje ter potencialna uporaba meteorne vode mora biti urejena decentralizirano, kar pomeni da se padavinska voda zbira in čisti na samem mestu nastanka brez daljšega transporta vode. Pristopi oz. naprave za čiščenje meteornih voda morajo ustrezati zahtevam krajinske ureditve: pogosto se vklapljajo v rekreativna območja, parke, vrtove ipd. Poleg vklapljanja v prostor morajo naprave ustrezno zmanjšati hidravlične obremenitve, ki jih povzročajo meteorne vode, in odstraniti onesnažila. Za zadrževanje in čiščenje meteornih vod so razvite različne tehnologije. Nekatere so namenjene zgolj zadrževanju vode in blažitvi pretokov, v drugih pa potekajo tudi procesi čiščenja vode (zadrževanje in transformacija onesnažil). Nekatere tehnologije za upravljanje z meteornimi vodami so opisane v nadaljevanju.

1. Bazeni za začasno zadrževanje vode (suhi bazeni): običajno so v suhem obdobju brez vode. Suhi bazeni običajno začasno zadržijo padavinsko vodo ali del padavinske vode in s tem ublažijo maksimalne pretoke dolvodno v sprejemnem vodnem telesu ali čistilni napravi. Suhi bazeni tako delujejo predvsem kot hidravlična kontrola padavinskega odtoka. Po padavinah voda iz suhega bazena odteče, del pa je tudi izhlapi zaradi evaporacije in/ali transpiracije ali ponikne v podtalnico. V suhih bazenih do določene mere prihaja do usedanja suspendiranih snovi.

2. Mokri bazeni: za razliko od suhih bazenov so mokri bazeni stalno vodno telo. V delu bazena se tako ves čas zadržuje voda, nad njo pa je volumen, ki omogoča zadrževanje vode ob nalivih. Oblikovani so kot majhna plitva jezera, kjer se voda tudi ob nalivih zadržuje dovolj dolgo, da lahko potekajo številni procesi odstranjevanja onesnažil. Mokri zadrževalni bazeni tako omogočajo odstranjevanje partikularnih pa tudi nekaterih raztopljenih onesnažil. Poleg hidravlične kontrole in izboljšanja kakovosti vode pa imajo lahko tudi estetsko vlogo (primerna ureditev bazena in zasadnja z ustreznimi rastlinami)



3. Grajena močvirja (rastlinske čistilne naprave): so plitva vodna telesa (0,1-0,3 m) z gosto rastlinsko odejo. Globina vode niha v odvisnosti od padavin in sezone. Struktura močvirja je raznolika in vključuje predele s prosto vodno površino, predele z gosto rastlinsko odejo in celo manjše otočke. Raznolikost v strukturi močvirja vpliva na fizikalne, kemijske in biološke procese.

4. Infiltracijski bazeni: padavinska se začasno zadrži v bazenu z odprto vodno površino,

kjer poteka infiltracija v podtalje. Pogosto so infiltracijski bazeni načrtovani tako, da zadržijo le prvi val naliva.

5. Filtracijski pasovi ali »deževni vrtovi«: poznani tudi kot vegetacijski puferski pasovi so

podobni travnatim kotanjam le da so brežine bolj položne. Namenjeni so zadrževanju vode in infiltraciji. Pogosto so postavljeni v bližini zadrževalnih bazenov. Infiltracijo lahko pospešijo trajnice z globokim koreninskim sistemom.

6. Filtri: peščeni filtri so namenjeni odstranjevanju suspendiranih snovi. K odstranjevanju

onesnažil prispeva tudi biofilm, ki se vzpostavi na površini filtrnega materiala. Filtrni material (medij) je lahko izbran tudi na podlagi adsorpcijskih značilnosti (npr. apnenčasti materiali za odstranjevanje fosforja).

7. Porozno tlakovanje: Večinoma gre za asfaltne ali betonske strukture, ki so narejene

tako da prepuščajo vodo. Pod njimi je običajno plast materiala z veliko poroznostjo, npr. prod. V tej plasti se meteorna voda zadrži toliko časa, da nato ponikne ali pa je speljana v druge strukture za upravljanje meteornih voda.

Od naštetih tehnologij so zaradi enostavnega načrtovanja in učinkovitosti v zadrževanju in čiščenju vode, pogosto v uporabi mokri zadrževalni bazeni in grajena močvirja. Podrobneje so opisani v nadaljevanju. Princip delovanja mokrih zadrževalnih bazenov V mokrih zadrževalnih bazenih in grajenih močvirjih se voda običajno zadržuje več dni, kar omogoča potek različnih procesov čiščenja, ki so podobni procesom, ki potekajo v naravi v manjših plitvih jezerih, npr. kopičenje onesnažil v sedimentih, transformacija biološko razgradljivih snovi, rastlinski privzem onesnažil. Glavne značilnosti takega sistema so:

− ima stalen volumen vode − zadrži dotočno padavinsko vodo in tako zmanjša hidravlične efekte kot je erozija v

dolvodnih sprejemnih vodnih telesih; sočasno potekajo tudi procesi odstranjevanja onesnažil

− zmanjša netočkovno onesnaževanje v dolvodnih vodnih telesih Glavni procesi odstranjevanja onesnažil v teh sistemih so:

− sedimentacija in s tem kopičenje onesnažil v sedimentu − rastlinski privzem (topnih) onesnažil, čemur sledi razgradnja in akumulacija v sedimentu,

ko rastline odmrejo − adsorpcija partikularnih (koloidnih) delcev na površine (na rastline in sediment)

Do neke mere poteka razgradnja onesnažil tudi v prosti vodi, vendar je manjšega pomena, saj je biološka razgradljivost organskih snovi v dotočni vodi nizka.



Slika 28. Mokri zadrževalni bazen za meteorno vodo iz cestišča. Mokri bazen za meteorno vodo (slika 12) ima stalen volumen vode, nad katerim je prostor za meteorno vodo. Iztok iz sistema je narejen na gladini stalnega volumna vode. Na vrhu predvidenega maksimuma gladine meteorne vode je narejen odtok odvečne vode. Velikost zadrževalnega bazena se lahko določi glede na velikost prispevnega območja. Večja površina bazena na hektar prispevnega območja pomeni večjo učinkovitost pri odstranjevanju onesnažil, vendar to velja le do določene mere. 5.9 METODE OMEJITEV DELOVANJA BOBROV (OBČINA ŠKOCJAN)

Bober je v Sloveniji zaščitena vrsta in sodi pod okrilje Ministrstva za okolje in prostor, ki tudi vodi evidenco prijavljanja škod. Upoštevati je potrebno dejstvo, da je bober na Rdečem seznamu Republike Slovenije in spada v kategorijo ogroženosti naveden kot izumrla vrsta (EX). Tako, da njegovo iztrebljanje v prihodnosti ni mogoče oziroma je nesprejemljivo. Po pravilniku obstajajo glede bobrov zakonsko določene omejitve. V »Pravilniku o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju (2005) so nevedni ukrepi o primernih načinih varovanja premoženja in vrste ukrepov za preprečitev nadaljnjih škod na premoženju za bobra. Pravilnik omenja odvračanje s pomočjo ograjevanja. Škode po bobru so za razliko od nekaterih škod po drugih živalih lokalno omejene, zelo značilne in očitne (Vochl, 2008). Metode za omejitev delovanja bobrov:

1. Uporaba fizičnih preprek; za zaščito posameznih dreves se lahko uporablja različne tipe dovolj močnih kovinskih mrež, ki preprečijo dostop bobra do debla. Mreža ovita okrog drevesa naj bo odmaknjena približno 15 cm ter dobro zasidrana v tla s koli. V območjih z značilno debelo snežno odejo mora znašati višina nameščene mreže vsaj 1 m. Okna na mreži naj bi bila manjša od 2,5 m (Vochl, 2008).

2. Pogosto uporabljena metoda je metoda odstranjevanja boborišč, brlogov in jezov. Tako lahko spodbudimo preseljevanje bobrov na drugo območje. Gradbeni material podrtih bobrovih objektov mora biti transportiran dovolj daleč, da bobra odvrne od



ponovne uporabe. Potrebni so večkratni posegi, da dosežemo, da se bober naveliča neprestanih popravil in si poišče novo območje domovanja (Vochl, 2009).

3. Uporaba repelentov je še eden izmed načinov, ki bolj ali manj učinkovito preprečuje poškodbe na drevnini in pridelkih. V rabi so gašeno apno in živo apno, laneno olje in vonj bobrovih plenilcev (vidra, lisica, rjavi medved, volk). Dobri repelenti naj ne bi prehitro izhlapeli, se prehitro izprali, bili naj bi okolju prijazni in naj se jih bober ne bi preveč hitro navadil (Vochl, 2008).

4. Uravnavanje populacij

5. Seveda pa se je potrebno pred vsako uporabo oziroma posluževanjem metode posvetovati pri MOP-u.

5.10 ERM UREDITEV BAJERJA V NARAVNI PLAVALNI BAZEN ALI RIBNIK (OBČINA ŠENTRUPERT)

Naravni plavalni bazen je združitev okrasnega ribnika, kjer gojimo vodne rastline in bazena za kopanje. V naravnem bazenu ne uporabljamo kemičnih sredstev za čiščenje vode, kot so klor ali različni algicidi. Voda se čisti na naraven način s pomočjo rastlin in mikroorganizmov, ki porabljajo odpadne hranilne snovi in s tem odvzemajo hrano algam. Rastline morajo biti pravilno posajene, v pravem številu in zastopanosti vrst. Voda tako ostane zdrava in čista. Naravni plavalni bazen lahko različno oblikujemo:

1. Naravni bazen, kjer so rastline posajene ob zunanjem robu ali na eni polovici ribnika, druga pa je namenjena za kopanje

2. Naravni bazen za kopanje z rastlinjem v čistilnem sistemu 3. Naravni bazen za kopanje z dodatnim bazenom, kjer gojimo rastline 4. Naravni ribnik, kjer gojimo rastline in okrasne ribe (koi – okrasne postrvi)

Regeneracija igra bistveno vlogo pri izgradnji in delovanju naravnega bajerja, ker gre za naravno filtracijo. Potrebno je le ugotoviti katere rastline so najbolj primerne za določen bajer, ker so odvisne od lege rasti ali gre za senčno ali sončno stran. Nepravilna in premajhna zastopanost oksikogenih rastlin lahko povzroči nepravilno filtracijo vode ter s tem nudi dobre pogoj za nastanek zelene vode (zelene, nitaste in mazave alge), kar lahko privede do »Cvetenja alg« in smradu. Namen plavalnega bazena ali ribnika kot turistična točka V prvi vrsti gre za sožitje z naravo. To pomeni, kopanje v čisti vodi brez stranskih učinkov. Naravna filtracija preko regeneracijske cone. Ima lahko visoko stopnjo uporabnosti kar pomeni kopanje v poletnih dneh, drsanje pozimi, turistično-rekreacijske poti ter izobraževalne točke glede habitatov. Takšna akumulacija ne zadovolji samo občane ampak pripomoremo lahko k ustvarjanju novega kopenskega in vodnega habitata. Lahko pa se bazen uporablja tudi kot rezervoar vode za sušne mesece ter za shranjevanje odvečne vode kot je deževnica. Za določeno občino, ki se ekološko osvešča je lahko naravni plavalni bazen dobičkonosna metoda predvsem za javna kopališča, zdravilišča in terme. Ker gre za naravno čiščenje vode se lahko v vodi kopajo tako ljudje s kožnimi obolenji in astmo kot nosečnice. Tako lahko zaključimo, da je naravni plavalni bazen idealna rešitev za akumulacije, ki potrebujejo oživitev na vseh področjih.



Slika 29. Primeri naravnih plavalnih bazenov ERM ureditev bajerja v vodni vrt z vegetacijskim pasom V današnjem času vrtovi predstavljajo nepogrešljivi prostor sprostitve, miru in harmonije. Odvisno od lokacije in namena bajerja, se lahko oživitev akumulacije uredi v sprehajalno – rekreacijsko točko. S posnemanjem naravnih oblik z izborom rastlin, pravilno oblikovanimi potmi, vodnimi površinami ter z neštetimi skritimi kotički skušamo približati in zapolniti pomanjkanje stika z naravo. Predstavljajo preprostost, naravnost saj gre za doseganje estetskega videza z minimalnimi sredstvi. Poglavitni sestavni elementi so tako skale , kamenje, nepogrešljiva pa je tudi voda. Rastline morajo biti še posebej skrbno izbrane, da uravnovešajo estetiko v kombinaciji z vonjavami ter tako nudijo naravno sprostitev v naravi. Če so v bližini tovarne, ki oddajajo neprijetne vonjave ali da se v bližini akumulacije pojavljajo erozije se lahko brežine zasadi z vegetacijskimi pasovi in koridorji. Z zasadnjo pasov pripomoremo k večji biodiverziteti ter s tem ustvarimo nov ekotop okolja.



6 | DISKUSIJA IN ZAKLJUČKI Na podlagi predložene dokumentacije s strani posameznih občin smo evidentirali skupne in specifične okoljske probleme po občinah. Najbolj izpostavljena in pereča okoljska problematika (18 občin) je pri odvajanju in čiščenju odpadnih voda pod 2000 (PE). Predvsem so to območja razpršene poselitve določene občine. Gre za okoljsko problematiko posamezne občine, pri čemer v ozadju večinoma stojijo finančni problemi. Zakonodajne zahteve po Pravilniku o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (Ur. l. RS št. 105/2002 s popravki Ur. l. RS št. 50/2004, 109/2007) določajo, da bo potrebno s komunalno infrastrukturo in čistilnimi napravami opremiti poselitvena območja med 50 in 2000 PE do konca leta 2017. Drugi skupni izpostavljen okoljski problem (10 občin) je varstvo voda na vodovarstvenih in zavarovanih območjih ter varovanje vodnih virov lastne vodooskrbe, kjer je razviden problem pri 9 občinah. Cilj te okoljske problematike vsake občine je, preprečiti onesnaževanja ali druge vrste obremenjevanja, ki bi lahko vplivala na zdravstveno ustreznost ali količinsko stanje vodnega telesa, ki se uporablja za odvzem namenjeno za javno oskrbo s pitno vodo. Glede na klimatske spremembe kakršne se kažejo dandanes je 9 občin izpostavilo okoljski problem suše in poplave. Pričakovati je, da bo v bodoče le-teh naravnih nesreč v Sloveniji še več. ERM kot preventivni ukrepi za blaženje podnebnih sprememb so lahko edini pristop, ki lahko ublaži ali zmanjša vplive klimatskih sprememb. Okoljski problem zmanjševanje onesnaženosti z nitrati (8 občin) in zmanjševanje tveganj zaradi uporabe pesticidov (7 občin) so izpostavile občine, kjer je poudarek dejavnosti občine predvsem v kmetijstvu in s tem uporaba fitofarmacevtskih sredstev (FFS). Naselja in intenzivna kmetijska zemljišča predstavljajo v Sloveniji glavni vnos nitratov v podtalnico, predvsem zaradi neurejenih skladišč živalskega gnoja ter uporabe živinskega ter mineralnega gnoja. JV regija v tem primeru kaže nekje od 30-40 % obdelovalnih zemljišč (vir: Območja obdelovalnih zemljišč v Sloveniji; EIONET). Ostali okoljski problemi posameznih občin, ki jih je potrebno prav tako rešiti, si v nadaljevanju sledijo v sosledju:

− Promet – zagotavljanje čistega okolja (10 občin); − Zmanjševanje onesnaževanja površinskih voda z nevarnimi snovmi (7 občin); − Podpora turizmu (9 občin); − Podpora kmetijstvu (6 občin); − Dvig deleža obnovljivih virov energije (10 občin); − Varovanje stoječih celinskih voda in jezer (5 občin); − Varstvo območij kopalnih voda (4 občine); − Plazenje tal (4 občine); − Sanacija odlagališč in starih bremen (5 občin); − Ravnanje z opuščenimi nahajališči surovin in gradbenim odpadom (6 občin); − Izboljšanje kakovosti življenja v urbanih območjih; − Zmanjševanje širjenja hrupa; − Izboljšanje kakovosti zunanjega zraka (posredno); − Prilagajanje klimatskim spremembam (posredno) ter − Ohranjaje biotske raznovrstnosti.



V večini zgoraj omenjenih okoljskih problemih lahko edino z uporabo ekoremediacijskih tehnologij preprečimo in omilimo problematiko, medtem ko pri nekaterih okoljskih problemih lahko le omilimo že nastale posledice. Tabela 8. Uresničevanje trajnostnega razvoja v Jugovzhodni Sloveniji s pomočjo ekoremediacij

Razvojni problem Vsebina cilja Ekoremediacijski ukrepi Prekomerno onesnaževanje vodnih virov

Izboljšanje in ohranjanje kakovosti vodnih virov

Zmanjšanje porabe vode v dejavnostih in gospodinjstvih

Ustrezno čiščenje odpadnih voda Večnamembnost vodnih virov Zadrževanje vode in preprečevanje

poplav Ohranjanje biotske raznovrstnosti

Upravljanje z vodami v pogojih klimatskih sprememb

Zmanjšanje posledic škodljivega delovanja voda in pomanjkanja vode

Sonaravna sanacija ogroženih območij zaradi poplav in plazov

Izboljšanje poplavne varnosti Izboljšanje vodne oskrbe na

vodooskrbnih območjih Velike količine odpadkov, negativne snovne in okoljske posledice

Zmanjšanje obremenjevanja okolja s komunalnimi odpadki

Regionalni sistemi Limnotop kot model okoljske sanacije odlagališč

Povečevanje prometnega obremenjevanja okolja

Umiritev prometnih pritiskov na okolje

Priprava operativnega programa sonaravnega varstva pred hrupom in prometom

Trajnostno upravljanje z naravnimi viri v kmetijstvu in gozdarstvu

Ohraniti visoko stopnjo varnosti hrane zaradi nadzora nad upravljanjem z naravnimi viri

Pomoč pri razvoju kmetijstva v smeri integrirane pridelave

Dosledno uveljavljanje okoljskih meril pri pridelavi hrane

Zmanjševanje pokrajinske in biotske raznovrstnosti

Ohranjanje pokrajinske in biotske raznovrstnosti

Varovanje narave s sonaravnimi metodami

Nosilnosti okolja in biotski pestrosti prilagojene dejavnosti

Velika degradacija okolja v večplastno onesnaženih širših območij

Odprava kritičnega onesnaževanja okolja v večplastno onesnaženih širših kritično onesnaženih lokalnih območjih

Sonaravni ukrepi zmanjševanja kritičnega obremenjevanj sestavin okolja

Izdelava regionalnih in občinskih programov sonaravnega varstva okolja ter regionalnih bilanc naravnih in drugih varovalno in razvojno pomembnih virov

Okoljska sanacija in uvajanje razvojnih ali varovalnih funkcij zlasti v opuščenih in degradiranih območjih



Na podlagi analize stanja in izraženih želja posameznih občin, se na regionalnem nivoju izkazujejo kot možnost skupnih projektov sledeče teme:

1. Odvajanje in čiščenje komunalnih odpadnih vod iz naselij JV Slovenije s pomočjo RČN

• Analiza stanja v posamezni občini • Izvedba kanalizacij po naseljih • Izgradnja RČN

2. Zaščita vodnih virov JV Slovenije z uporabo ERM metod

• Analiza stanja v posamezni občini • Izvedba varovanja vodnega vira z ERM • Kondicioniranje pitne vode z RČN, zaščita pred vnosom onesnažil v

vodne vire z vegetacijskimi pasovi

3. Učinkovito varovanje narave z uporabo ERM metod na vinogradniških območjih JV Slovenije

• Analiza stanja vinogradniških območij • Izvedba varovanja okolja pred vnosom škodljivih snovi z ERM metodami • Individualne RČN za zidanice, vegetacijski pasovi

4. Revitalizacija rek s pomočjo ERM in pridobivanje zelene energije na porečjih

Krke in Kolpe • Analiza porečij • Določitev poplavnih območij • Revitalizacija vodotoka z ERM metodami: učinkovito zadrževanje vode

od izvira dalje z ERM metodami, povečanje samočistilne sposobnosti in biodiverzitete

• Določitev količine odvzema vode za pridobivanje zelene energije • Individualne RČN na posameznih objektih

Documents

REGIONALNE ZNAČILNOSTI JUGOVZHODNE …ŒILO...vrednost pri doseganju okoljskih ciljev in da so le redka področja, kjer imajo druge metode večji pomen kot ERM. Največja učinkovitost