Univerza v Ljubljani Naravoslovnotehniška fakulteta

Oddelek za tekstilstvo Grafične in interaktivne komunikacije

KAPLJIČNI TISK

Avtorici: Mentorica: doc. dr. Tadeja Muck Simona Čefarin Andreja Oblak

Ljubljana, januar 2007

2

1. UVOD ..........................................................................................................................................3 2. ZGODOVINA KAPLJIČNEGA TISKA ...............................................................................4

Izjemen napredek tehnike........................................................................................................4 3. KAJ JE KAPLJIČNI TISK? ...................................................................................................6 4. DELOVANJE KAPLJIČNIH TISKALNIKOV ...................................................................8

4.1 KAPLJIČNI TISK SPREKINJENIM TOKOM KAPLJIC ................................................8 4.2 KAPLJIČNI TISK Z NEPREKINJENIM TOKOM KAPLJIC.........................................9 4.3 TRDOČRNILNI KAPLJIČNI TISK..................................................................................10

5. TOPLOTNA IN PIEZO TEHNOLOGIJA..........................................................................11 6. 4-, 6- IN CELO 8- BARVNI TISKALNIKI.........................................................................13 7. REPRODUKCIJA IN SIMULIRANJE BARV ..................................................................14

7.1 OBLIKA IN ZGRADBA TISKOVNIH ELEMENTOV..................................................14 8. RAZLIČNE VRSTE BARVILA............................................................................................15 9. PAPIR ZA KAPLJIČNI TISK ..............................................................................................16

9.1 LASTNOSTI PAPIRJEV ZA KAPLJIČNI TISK.............................................................16 Osnovne lastnosti papirja ...................................................................................................16 Posebne lastnosti papirja ....................................................................................................17 Penetracija tiskarskega črnila-barve ................................................................................17 Trajnost odtisa oz. izpisa ....................................................................................................17

10. VELIKI ŠTIRJE....................................................................................................................18 Canon......................................................................................................................................18 Epson......................................................................................................................................19 Hewlett-Packard.....................................................................................................................20 Lexmark..................................................................................................................................21 Drugi.......................................................................................................................................22

11. PREDNOSTI IN SLABOSTI...............................................................................................23 12. KAM GRE RAZVOJ ............................................................................................................25 13. ZAKLJUČEK.........................................................................................................................28 14. LITERATURA .......................................................................................................................29

3

1. UVOD

Kapljični tisk spada med nekonvencionalne oz. digitalne tehnike tiska. Pri teh tehnikah je

materialna tiskovna forma nadomeščena z digitalnimi podatki, ki omogočajo krmiljenje

naprave za tiskanje. Grafični proces je za uporabo digitalnih tiskarskih tehnik digitaliziran od

vnosa tekstovnih in slikovnih podatkov do operacije digitalnega tiskanja, ki je kljub imenu

dejansko analogni zaključek procesa. Glede uporabljene tehnologije upodabljanja se digitalne

tiskarske tehnike v bistvu ne razlikujejo od splošno uporabljanih tiskalnikov - razlike so

predvsem v kakovosti, formatih, hitrostih in cenah, ki so primerljive in konkurenčne

konvencionalnim tiskarskim tehnikam, ponujajo pa tudi dodatne možnosti. Danes se v

digitalnih tiskarskih tehnikah skoraj izključno uporabljajo (non impact) tehnike upodabljanja,

pri katerih tiskovni tlak ni potreben.

Za upodabljanje se uporabljajo kapljice tiskarske barve, ki jih naprava brizga in usmerja na

tiskovni material. Glede na uporabljeno tehnologijo formiranja, brizganja in usmerjanja

kapljic ločimo več tehnologij. Praviloma se tiska neposredno na tiskovni material, uporablja

pa se tudi posredni kapljični tisk. Uporablja se mnogo po sestavi različnih tekočih in trdnih

tiskarskih barv, izbira tiskovnih materialov pa je skoraj neomejena.

V tehnologiji kontinuiranega toka kapljic (continous flow) se z visokotlačno črpalko ali piezo

napravo naredi enakomeren niz enakih kapljic, ki se za upodabljanje v odklonskem tunelu

usmerijo na določeno pozicijo tiskovnega materiala, s posebnim lovilcem pa se prestrezajo

kapljice, ki jih ne uporabimo za upodabljanje.

Inkjet tisk je oblika tiska, ki z brizganjem barv izpisuje slike, grafike ali tekst na primerne

(inkjet) materiale. 'Glava' - kartuša s tinto - inkjet printerja se premika po površini medija in s

pršenjem majhnih, elekrostatično vodenih kapljic, ustvarja slike.

Veliki proizvajalci pa razvijajo tehnološko izpopolnjene naprave za tisk velikih formatov na

različnih tiskovnih substratih, od papirjev in kartonov do valovitih kartonov, ki so zaradi

togosti specifični materiali.

Kapljični tisk so uporabljali že v petdesetih letih, zlasti enostavne sisteme za označevanje,

naslavljanje in etiketiranje. Šele konec osemdesetih let so razvili bolj vsestranske tiskalnike

(osebna in pisarniška uporaba), velikoformatne in proizvodne tiskarske stroje.

Danes pa so v svetovnem merilu brizgalnih tiskalnikov v ospredju štiri podjetja: Canon,

Epson, HP in Lexmark.

4

2. ZGODOVINA KAPLJIČNEGA TISKA

Kapljični tisk so uporabljali že v petdesetih letih, sicer pa je osnovna ideja stara že več kot

250 let. Leta 1749 je Nollet ugotovil, da lahko kapljice črnila naeelktri in da se lahko zato zelo

hitro premikajo. Tehnike mu ni uspelo dodelati. Tehnologijo brizgalnega tiskanja sta leta

1979 neodvisno (vsaj tako trdita) razvili podjetji Canon in Hewlett-Packard. Prvi tiskalniki, ki

so se na trgu pojavili precej kasneje (leta 1984 Hewlett-Packardov ThinkJet) so tiskali le s

črno barvo, toda izdelovalca (ki so se jim sčasoma pridružili tudi drugi konkurenti) sta kmalu

ugotovila, da je mogoče razmeroma enostavno tiskati tudi v barvah (že leta 1985 se je na trgu

pojavil prvi barvni brizgalnik - HPjev Paintjet). Z mešanjem pik rumene, svetlo modre,

vijolične in seveda črne barve je namreč moč ustvariti bolj ali manj poln barvni spekter. Prvi

"nabrizgani" izdelki so bili za današnje razmere izredno slabe kakovosti (tudi zaradi rednega

mašenja tiskalnih šob). Posamezne pike so bile zelo velike (180 pl, medtem ko najboljši danes

tiskajo z le 1 pl!), med seboj so se zelo prelivale (znanost samih barvil in še posebej papirjev

še ni bila razvita), obstojnost izdelkov je bila izredno slaba, potiskan papir je bil bolj ali manj

premočen in, ne nazadnje, tiskanje je bilo zelo počasno (tiskalna glava prvega Thinkjeta je

imela le 12 šob, medtem ko jih je danes lahko tudi nekaj tisoč). Prvi brizgalni tiskalnik je bil

tako predstavljen leta 1984-HP-Thinkjet.

Slika1: HP-Thinkjet prvi brizgalni tiskanik iz leta 1984

Izjemen napredek tehnike Ideja brizgalnega tiskanja je še danes enaka kakor leta 1984. Osnova je tiskalna glava, ki ima

množico miniaturnih šob, skozi katere nadzorovano in zelo hitro brizga barvilo (črno, svetlo

modro, rumeno in vijolično, pri foto modelih tudi še zelo svetlo modro, svetlo vijolično in

včasih celo rdeče in zeleno). Glava je nameščena na vodilu, po katerem ga levo in desno s

pomočjo pogonskega traku premika servo motorček. Za premik po drugi osi skrbi drug

motorček, ki skrbi za premikanje papirja. Tako je mogoče barvne kapljice brizgati v dveh

5

dimenzijah, kar je pravzaprav definicija tiskanja - sestavljanje slike iz posameznih barvnih

pik.

Današnji tiskalniki imajo tiskalne glave tudi z več kot 5000 šobami (Canon i9950 celo 8 ×

768 oz. 6144 šob), iz katerih brizgajo kapljice, ki imajo volumen tudi samo 1 pl (Canon

Pixma ip5000). Ker je tiskanje z majhnimi kapljicami počasno (za popolnitev neke površine

potrebujemo veliko majhnih kapljic), lahko danes vsi brizgalniki tiskajo tudi z večjimi

kapljicami. Po potrebi jih "vključi" gonilnik. Še več, brizgalniki lahko danes na isto mesto

izstrelijo več kapljic različnih barv in tako ustvarjajo prave barvne odtenke (in ne samo

rastrske približke). In, ne nazadnje, hitrost brizganja kapljic je izredna - vsaka šoba lahko

izstreli več kot 20.000 kapljic na sekundo (prvi modeli le 1200).

6

3. KAJ JE KAPLJIČNI TISK?

Kapljični tisk je tehnika nekontaktnega odtisovanja , ki deluje z ločevanjem toka (curka)

tiskarskega črnila v serije finih kapljic. Običajno razlikujemo dva tipa: neprekinjen tok kapljic

(CIJ-continuous ink jet) in prekinjen tok kapljic (DOD-drop on demand).

Tehnologija s prekinjenim tokom kapljic je lahko izvedena na dva načina, in sicer kot toplotni

ali kot piezoelektrični tisk.

Iz enostavnih sistemov za označevanje proizvodov in naslavljanje so razvili tiskalnike in

digitalne tiskarske stroje, ki se med seboj močno razlikujejo. Pri vseh gre za isto osnovno

načelo delovanja, vendar pa obstajajo razlike v tehniki brizganja črnila iz cevčic. Namizni

modeli za domačo in pisarniško uporabo delujejo z relativno majhno hitrostjo, z ločljivostjo

33 do1440 dpi, uporabljajo pa tehnologijo prekinjenega toka kapljic (DOD). Tehnologija

prekinjenega toka kapljic generira kapljice le takrat, ko je potrebno odtisniti piko. Večina

proizvajalcev uporablja klasično mehurčno tehnologijo (bubble jet), ki deluje, tako da se

brizgalna cevka segreje in izbrizga segreti in zato razširjeni barvni mehurček. Ta mehurček se

izlije na papir v obliki kapljic. Nekateri proizvajalci so podobno tehnologijo imenovali

toplotna tehnologija (thermal ink jet). Prvoten razvoj v kapljičnem tisku ni bila toplotna

kapljična tehnologija. Kapljice se oblikujejo kot manjši »kometi« (kaplja in rep iz parnega

oblaka). To predstavlja problem pri zahtevnejših barvnih izpisih. Naslednja lastnost, ki jo

izdelovalci sicer navajajo za prednost, pa je, da z vsako kartuš s črnilom menjamo tudi

tiskalno glavo. Zaradi termalnega brizganja črnila se šobe poškodujejo. Prvi in zadnji izpis z

isto tiskalno glavo nista nikoli povsem enaka; to,da moramo tiskalno glavo menjati skupaj s

kartušami, ni prednost, temveč nuja. Ti tiskalniki imajo ločljivost tudi do 8000x2400dpi,

vendar so njihove kartuše zaradi zahtevnejše izdelave kartuš (oz. pisalne glave) dražje od

kartuš za uporabo piezo kapljičnega tiska.

Prav tako s prekinjenim tokom kapljic deluje tehnologija piezo kapljičnega tiska (piezo ink

jet). Z raztezanjem in krčenjem piezoelektričnega kristala se oblikujejo kapljice, ki iztisnejo

črnilo iz cevke. Vzpodbudimo jih z električnim impulzom. Kapljice so pravilnih oblik in

nimajo »kometnega« učinka. Zaradi lažjega nastavljanja velikosti točke (količina črnila, ki jo

tiskalnik brizgne skozi šobo) imajo tovrstni tiskalniki tudi spremenljivo velikost posamezne

točke, odvisno od volumna, ki je 3 pl (pikolitre) do 19 pl, kar pripomore k večji hitrosti in

boljši kakovosti iztisa. Tiskalniki osnovani na piezo tehnologiji so primerni za zahtevnejše

odtise (fotografije, posnete z digitalnimi kamerami, poskusne odtise,…).

7

Tehnologijo prekinjenega toka kapljic uporabljata poleg toplotnega in piezo kapljičnega tiska

še elektrostatični in akustični kapljični tisk. Večina, če ne vsi, od »drop-on-demand«

kapljičnih tiskalnikov na trgu uporabljajo toplotno ali piezo tehnologijo, medtem ko sta

metodi elektrostatičnega in akustičnega kapljičnega tiska še vedno v razvoju.

Kapljični tisk s prekinjenim tokom sta sprva istočasno, a neodvisno druga od druge, razvijali

podjetji Canon in Helwett Packard. Pri prvem podjetju so ga imenovali »bubble-jet«, pri

drugem pa »thermal ink-jet«. Glede na načelo delovanja ju splošno imenujemo termični

kapljični tisk.

Slika 2: ink jet tiskalniki

8

4. DELOVANJE KAPLJIČNIH TISKALNIKOV

4.1 KAPLJIČNI TISK SPREKINJENIM TOKOM KAPLJIC

Diskontinuirani kapljični tisk s prekinjenim tokom kapljic po termičnem in piezo načelu. Po

teh načelih delujejo vsi kapljični tiskalniki za osebno oz. pisarniško rabo. V obeh primerih se

tiskalna glava najprej postavi na določeno lokacijo in šele nato na tiskovni material »izstreli«

kapljico črnila. Ena kapljica ustreza elementarni točki, najmanjši tiskovni površini, ki jo je

treba pri tisku dovolj precizno regulirati in nadzirati. Velikost kapljice po drugi strani določa

ločljivost taskalnika. S termičnim načelom so do sedaj dosegli fizične ločljivosti 1200 dpi, s

piezo pa 1440 dpi.

Pri termičnem načelu kapljico skozi šobo »izstreli« toplota, ki segreje črnilo v tiskalni glavi.

Zaradi trenutne termične spremembe najprej nastane zračni mehurček (bubble), ki močno

poveča tlak v šobi. Ko ta preseže določeno raven, se mora delež črnila iz šobe izstreliti v

obliki kapljice. Hitrost kapljice, ki zapusti šobo, je nad 700 km/h! tisti hip, ko kapljica zapusti

šobo, nastane tam podtlak, ki v šobo posrka novo črnilo iz črnilnika. Sedaj se vse lahko začne

znova. Najbolj zmogljivi tiskalniki po termičnem načelu lahko izstrelijo do 8000 kaplic na

sekundo (8000 kHz). Ta frekvenca določa tiskovno hitrost.

Pri piezo načelu kapljičnega tiska je v tiskalni glavi, tik pred šobo vgrajen piezo kristal. Ta

kristal se zaradi električne napetosti deformira (izobči) podobno kot membrana v zvočniku.

Izobčen piezo kristal močno poveča tlak v kapilari, tako da šoba »izstreli« kapljico črnila.

Slika 3: prekinjen tok kapljic

9

4.2 KAPLJIČNI TISK Z NEPREKINJENIM TOKOM KAPLJIC

Kontinuirani kapljični tisk z neprekinjenim tokom kapljic. Tiskarsko črnilo je v črnilniku. Od

tam ga v tiskalno glavo črpa visokotlačna črpalka. Tlak v tiskalni glavi znaša do 30 barov;

zaradi delovanja piezotermičnega modulatorja (kristala) se periodično spreminja, tako da

skozi šobo izhaja neprekinjen curek kapljic definirane velikosti (prostornine). Kapljice letijo

najprej skozi nabojni in nato še skozi odklonski tunel. V nabojnem tunelu modulator

nekaterim izmed njih dodeli ustrezen naboj. Odklonski tunel jih odkloni, tako da priletijo na

ustrezno mesto odtisa; tiste, ki niso nabite, pa letijo naprej in se ujamejo v lovilnik, ki jih po

povratnem cevovodu spravi nazaj v črnilnik. Glede na metodo odklona kapljic ločimo: binarni

in večkratni odklonski sistem. Pri binarnem so kapljice električno nabite ali nenabite.

Nenabite padejo na površino papirja, nenabite pa se zbirajo v lovilniku. Pri večkratnem

sistemu pa so kapljice nabite z različno »množino« naboja kar omogoča različne kote

odklona, tiskanje večje površine in variabilno piko. Tiskarska črnila temeljijo tu bodisi na

vodni osnovi bodisi organski osnovi, zato morajo biti izbrani tudi temu primerni tiskovni

materiali. Ta tehnika je bolj precizna in hitrejša kot kapljični tisk s prekinjenim tokom, zato pa

je gospodarnost bistveno manjša.

Slika 4: neprekinjen tok kapljic

10

4.3 TRDOČRNILNI KAPLJIČNI TISK

Tiskalna glava za trdočrnilni kapljični tisk s prekinjenim tokom. V tem primeru se uporabljajo

pigmentirana tiskarska črnila v obliki voščenih blokov. Voščeni blok vložimo v tiskalno

glavo, kjer se raztaplja in kot talina kaplja v črnilnik. Temperatura tiskalne glave je od 90 do

140˚C. Raztaljeno črnilo (črnilni vosek) potuje po kapilari v šobo, skozi katero jo v obliki

kapljic po potrebi izstreljuje piezoelektrični kristal. Na površini tiskovnega materiala se

kapljica črnila v nekaj milisekundah ohladi in zatali. Pigment na površino veže vosek, kapljica

ne penetrira v podlago, odtis je vodo-obstojen in visoko-sijajen z voščenim otipom. Po

opisanem načelu delujejo zlasti veliko-formatni tiskalniki (plakati).

Slika 5: trdo-črnilni tiskalnik

11

5. TOPLOTNA IN PIEZO TEHNOLOGIJA

Izdelovalci za brizganje barvnih kapljic uporabljajo dve različni tehnologiji - toplotno in

piezo. Prvo zagovarjajo podjetja Canon, HP in Lexmark (kmalu tudi Kodak), drugo pa Epson

in Brother (slednji le v svojih večnamenskih napravah). Izdelovalcev tiskalnikov je dejansko

nekaj več, vendar uporabljajo licencirano tehnologijo ali pa kar t. i. izdelke OEM (Dellove

brizgalnike npr. izdeluje Lexmark).

Toplotne brizgalne glave delujejo po načelu grelnih elementov, ki v vsaki posamezni šobi

(premera le 10 mikrometrov!) silno hitro segrejejo črnilo, da dobesedno eksplodira v smeri

proti papirju. Kapljica poleti s hitrostjo 50 km/h! V naslednjem trenutku se grelni element že

ohladi in v "predprostor" zaradi podpritiska povleče novo količino barvila. Kot rečeno, je

postopek silno hiter in prav presenetljivo je, da so današnje toplotne glave zelo zanesljive in

se zelo malo kvarijo. Je pa res, da jih pri Hewlett-Packardovih in Lexmarkovih modelih

zamenjamo z vsako izrabljeno barvilno kartušo, pri cenejših Canonovih modelih pa je

deklarirano, da naj bi glava zdržala do 10.000 natisnjenih strani. Pri zmogljivejših Canonovih

modelih naj bi glava zdržala pet let, zelo trajne so tudi Hewlett-Packardove glave v

zmogljivejših tiskalnikih (Business Inkjet), kjer večinoma menjamo samo posodice z

barvilom. Sicer pa so cene novih tiskalnih glav (pri Epsonih in Canonih) take, da se ob okvari

večinoma bolj splača kupiti kar nov tiskalnik.

Piezo brizgalne glave temeljijo na posebnih kristalnih elementih ("piezo"), ki imajo zanimivo

lastnost, da ob dovajanju električnega toka spremenijo obliko. Sprememba oblike kristalov v

šobah povzroči, da so barvilne kapljice zaradi nastalega tlaka iztisnjene proti papirju. Ko

električnega toka ni več, se element piezo spet poravna in s podtlakom v predprostor šobe

posesa novo zalogo barvila. Sliši se precej manj "nevarno" in bolj zanesljivo kot toplotni

model in do neke mere tudi je. Epson zatrjuje, da njihove tiskalne glave zdržijo življenjsko

dobo tiskalnika (v svetu računalništva je "življenjska doba" definirana kot pet let). Po drugi

strani pa so piezo elementi precej večji od toplotnih in četudi je hitrost "izstreljevanja"

približno enako visoka kot pri toplotnih konkurentih, je končni rezultat vendarle razmeroma

počasno tiskanje. Večji elementi namreč pomenijo, da je razmik med šobami večji kot pri

toplotnih modelih. Pri Epsonovih modelih je gostota 180 šob na palec, pri Lexmarku in

Hewlett-Packardu 600 (pri novih modelih HP imajo glave po dve vzporedni vrstici šob, ki sta

malenkost zamaknjeni in je izhodna ločljivost s tem 1200 pik na palec), pri novih Canonih pa

1200 šob na palec. Ker današnji tiskalniki vsi po vrsti tiskajo vsaj z ločljivostjo 1200 pik na

12

palec, je očitno, da je pri manjši gostoti šob nujen večkratni prehod tiskalne glave. To pa

avtomatsko pomeni - počasnost.

Pa vendar naj poizkusimo odgovoriti na vprašanje, je bolje kupiti tiskalnik s piezo tehnologijo

ali tistega, ki tiska toplotno? Odgovor je "popolnoma vseeno" ali, še bolje, to enostavno ni

podatek, na podlagi katerega bi se ob nakupu odločali. Pomembni podatki so cena, cena

odtisa, morebitne težave pri delu s tiskalnikom, kakovost odtisa, dodatne možnosti, ki jih

ponuja tiskalnik, pa tudi hitrost odtisa. Pri najcenejših modelih kar v tem vrstnem redu.

Kakšno tehnologijo tiskalnik uporablja, pa sploh ni neposredno pomembno.

Slika 6: termalna tehnologija Slika 7: piezo tehnologija

13

6. 4-, 6- IN CELO 8- BARVNI TISKALNIKI Današnji brizgalni tiskalniki večinoma tiskajo s štirimi barvami, iz katerih sestavljajo bolj ali

manj celotno barvno skalo. Za tiskanje poslovnih dokumentov sestavljanje iz štirih barv

popolnoma zadostuje, v zadnjem času (z vedno manjšimi osnovnimi pikami) pa je kakovost

štiribarvnih tiskalnikov dovolj dobra tudi za tiskanje zelo kakovostnih fotografij. Pa vendar za

res zahtevne "foto" uporabnike priporočamo šestbarvne modele, ki imajo poleg omenjenih

barv za "sestavljanje" fotografije na voljo še zelo svetlo modro in svetlo vijolično barvo.

Razlike med "navadnimi" fotografijami in tistimi, ki jih natisnemo s šestbarvnimi modeli, so

majhne in vidne le zelo natančnemu očesu, a vendarle opazne. Predvsem v mehkih barvnih

prelivih, na primer na človeški koži (obrazu) ali modrem nebu. Šestbarvni odtis je na teh

področjih veliko mehkejši, posamezne barvne pike pa so zelo lepo zabrisane.

Nekateri tiskalniki imajo možnost nadgradnje, s katerimi jih iz štiribarvnega modela

spremenimo v šestbarvnega. Pri nekaterih Hewlett-Packardovih in Lexmarkovih modelih le

namesto črne kartuše vtaknemo t. i. foto kartušo, ki vsebuje zelo svetlo modro, svetlo

vijolično in črno barvo. Druga dva izdelovalca (Canon in Epson) nadgradnje ne omogočata,

temveč se že ob nakupu odločamo, ali bomo tiskali štiri- ali šestbarvno. Pri Canonovem

modelu i9950 (formata A3) oz. pri enakovrednem modelu A4 - Pixma i8500) celo

osembarvno. Canon z dodatnim zelenim in rdečim barvilom poizkuša doseči še večji barvni

razpon, ki ga lahko natisne tiskalnik. V praksi se izkaže, da gonilniki dodatne barve uporabijo

nekoliko bolj, kot bi bilo priporočljivo - končni izdelki so namreč še nekoliko preveč živi in

rožnati, kot so Canonovi izdelki sicer.

Slika 8: Najzmogljivejšim Hewlett-Packardovim modelom lahko hkrati vstavimo črno, barvno

in foto kartušo. S tem so hkrati dobri poslovni in foto tiskalniki.

14

7. REPRODUKCIJA IN SIMULIRANJE BARV

Reprodukcijo barv (barvnih učinkov oz. valenc in tonov) lahko izvedemo le s celotnim

reprodukcijskim procesom. Pri ostalih tiskarskih tehnikah izdelamo najprej tiskovno formo,

medtem ko pri kapljičnem tisku programiramo ustrezen pomnilnik, nato izdelamo

reprodukcijo ali odtise neposredno. Pri izdelavi moramo spremeniti barve in tone v take

elemente ali signale, da bomo s prenašanjem tiskarske barve- črnila na tiskovni material dobili

tonske vrednosti ustrezne svetlosti.

7.1 OBLIKA IN ZGRADBA TISKOVNIH ELEMENTOV

Vsi tiskovni elementi morajo imeti enak nanos tiskarske barve, zato da se na odtis z vseh

delov prenese prav tako enako debel nanos. Nanos mora biti enakomeren. V kapljičnem tisku

ne moremo reproducirati večtonskih in večbarvnih predlog. Tu si pomagamo z računalniškim

rastriranjem. Pomnilnik mora biti programiran tako, da barvni curek ali laserski žarek narišeta

na določenih mestih reprodukcije različno velike rastrske pike. Ena rastrska pika je

sestavljena iz več kapljic; vsaka pika je namreč sestavljena iz več manjših elementarnih točk.

Več kot je točk, boljše je, saj so rastrske pike tako bolj natančno upodobljene.

V pomnilniku morajo biti podatki o položaju vsake elementarne točke, ki sestavlja določeno

rastrsko piko. Pomnilnik mora imeti ogromno kapaciteto, če hočemo shraniti podatke o

položaju vseh točk, kajti na rastrski reprodukciji je zelo veliko rastrskih pik.

15

8. RAZLIČNE VRSTE BARVILA

Supenzijsko barvilo (v izvirniku pigment colour), kot njegovo nasprotje pa poznamo še

"navadno" barvilo ali dye. Suspenzijsko barvilo je sestavljeno iz tekočine (večinoma vode) in

majhnih barvilnih delcev, ki v topilu vendarle niso popolnoma raztopljeni, temveč z njim

tvorijo suspenzijo. Prednost suspenzijskega barvila je v tem, da se v papir (še posebej v

porozen, navaden papir) vpije le osnovna tekočina (ki potem hitro izhlapi), medtem ko

barvilni delci obležijo na površini papirja. To pomeni, da se barve ne razlivajo in prelivajo,

poleg tega pa so razmeroma veliki barvilni delci dobro odporni proti bledenju zaradi vpliva

ultravijoličnih žarkov. Danes (oz. že dolga leta) vsi izdelovalci tiskalnikov uporabljajo

suspenzijsko črno barvilo, zato lahko današnje brizgalnike zelo dobro uporabljamo tudi za

tiskanje besedil in poslovnih izdelkov. Da so ti z navadnimi barvili bistveno slabši, skorajda

neuporabni (barva ni črna, temveč siva), se lahko prepričamo, če se lotimo tiska besedila s

katerim izmed foto tiskalnikov (ti imajo večinoma navadno črno barvilo, ki se bolje obnese

pri tisku fotografij).

Po drugi strani ima večina brizgalnih tiskalnikov za barvno tiskanje navadna barvila in ne

suspenzijskih. Razlog je v boljšem mešanju barv (ki ga želimo zaradi doseganja čim več

barvnih odtenkov) in sploh zaradi večjega barvnega spektra, ki ga znajo prikazati navadna

barvila. Edini izdelovalec, ki se vse bolj usmerja na suspenzijska barvila tudi za barvni tisk, je

Epson. Njihova barvila Durabrite naj bi odpravljala to hibo klasičnih suspenzijskih barvil,

hkrati pa naj bi bili izdelki, natisnjeni z njimi, trajnejši, kot če bi jih natisnili z navadnimi

barvili. Izkaže se, da so Epsonovi izdelki (predvsem pri vrhunskem foto modelu R800) res

izredno barvno pravilni, vendar niti približno ne tako svetli in žareči, kot smo jih vajeni s

strani tiskalnikov, ki tiskajo z navadnimi barvili (med njimi so tudi starejši Epsoni). In to

kljub temu da je v R800 vgrajena posebna kartuša s tekočino, ki naj bi izdelke naredila bolj

svetleče (ker se suspenzijsko barvilo "usede" na svetlečo površino foto papirja, se svetleči

videz, ki ga sicer ustvari papir, precej izgubi).

16

9. PAPIR ZA KAPLJIČNI TISK

Pogoj za dober odtis je prav gotovo kvaliteten papir. Z razvojem tiskalnikov se spreminja tudi

uporaba papirjev. Sprva je bilo potrebno uporabljati poseben premazan papir. Medtem,ko se

zdaj razvoj že približuje rabi navadnega pisalnega papirja, tako imenovanega večnamenskega

papirja.

Papir, ki se uporablja za kapljične tiskalnike, je lahko fotokopirni papir, enak, kot se uporablja

za laserske tiskalnike in fotokopirne stroje. Možna je uporaba posebej premazanega papirja.

Cena odtisa na posebnem papirju ja prav gotovo višja kot tistega na navadnih papirjih. Vsi

proizvajalci kapljičnih tiskalnikov prodajajo svoj papir. Tak tip papirja je največkrat posebno

premazan, zato da obdrži tekoče črnilo na površini. Posebno premazani papirji črnila ne

vpijajo tako močno kakor običajni papir. Barvilo se obdrži na površini; barve se lepo mešajo,

izpisi so bolj ostri in natančni.

9.1 LASTNOSTI PAPIRJEV ZA KAPLJIČNI TISK

Osnovne lastnosti papirja

Dober papir za kapljični tisk mora imeti nekatere lastnosti, ki jih zahtevajo tudi druge vrste

tiska, na primer:

• Imeti mora dobro tiskarsko prehodnost, da se v tiskalniku ne maši, ne zvija, ne guba,

da gre nemoteno skozi tiskalnik

• Imeti mora take lastnosti, da ne povzroča poškodb tiskalnika (da npr. ne vsebuje ostrih

abrazivnih delcev, agresivnih snovi)

• Ne sme se prašiti, da ne pušča sledi v tiskalniku in ge ne onesnažuje

• Biti mora kemijsko in fizikalno stabilen proti UV sevanju in toploti

• Biti mora dovolj vodoodporen, da med tiskanjem ne prihaja do raztapljanja premaza

na površini

• Imeti mora dobro dimenzionalno stabilnost (se čim manj raztezati pri povišani

vlažnosti in čim manj krčiti pri znižani)

• Biti mora primerno gladek

• Imeti mora dovolj dobro opaciteto (neprosojnost) in take lastnosti, da po tiskanju ne

pride do prebijanja oz. presevanja barv na drugo stran papirja

17

• Omogočati mora enakomeren navzem tiskarske barve oz. omogoča črnila, tako da je

pri tiskanju večje površine z isto barvo površina resnično enakomerno obarvana in ne

neenakomerna.

Posebne lastnosti papirja

• Imeti mora primerno gladkost oz. hrapavost

• Imeti mora primerno vpojnost vode oz. tiskarskega črnila

• Omogočati mora primerno hitrost penetracije tiskarskega črnila

Papir mora zagotoviti tudi hitro sušenje črnila; kapljice naj bi se namreč posušile v največ

dvajsetih sekundah. Papir mora omogočati, da so elementarne točke na površini papirja čim

bolj ostre in okrogle. Iz tega sledi, da mora papir imeti:

• Točno določeno hitrost penetracije tiskarskega črnila (ne prevelika, ne prehitra,ne

premajhna, ne prepočasna)

• Kapljica se mora hitro fiksirati na površini

• Ostrina pik mora biti čim večja

• Pike morajo biti okrogle (ne nazobčane)

• Barve se ne smejo zlivati med seboj

Penetracija tiskarskega črnila-barve

Pri kapljičnem tisku je zelo pomembno, ali bo barvilo ostalo na površini papirja ali se bo

absorbiralo v notranjost papirja in koliko. Pri preveliki absorbciji se lahko prevelik del

»izgubi« v notranjosti in odtis je presvetel; barva ni optično gosta.

Barve za kapljični tisk vsebujejo vodo kot topilo. Za kapljični tisk je najbolj pomembna

površinska sorpcija vode oz. tiskarskega črnila. Kapljica črnila se mora absorbirati. S tem se

prepreči razlitje. Črnilo mora ostati čim bolj na površini oz. le plitvo penetrirati v papir. Prav

tako se mora barvilo dobro vezati s podlago in ne sme prihajati do odstopanja v obarvanju. To

vse zagotavlja primerno obliko in velikost elementarnih točk.

Trajnost odtisa oz. izpisa

Tiskarska črnila za kapljični tisk vsebujejo poleg vode in dodatkov za optimalno površinsko

napetost in penetracijo tudi organska barvila ali pigmente. Organska barvila omogočajo boljšo

adhezijo in penetracijo barve v papir in so zato obstojnejša. Na trgu je možno kupiti tudi

pigmentirana tiskarska črnila. Z razvojem tehnologije lahko pričakujemo, da bo obstojnost

odtisov s pigmentiranimi črnili vse boljša.

18

10. VELIKI ŠTIRJE

Canon Canonovi brizgalniki so bili pred leti znani po svoji počasnosti, nezanesljivosti in slabi

kakovosti odtisa. Predstavniki Canona zdaj pravijo, da je bilo to takrat, ko še niso bili čisto

prepričani, ali bi radi ostali na trgu brizgalnikov ali ne. Danes so o tem prepričani - radi bi

ostali in predvsem na področju foto tiskalnikov v nekaj letih prevzeli primat. Njihovi

brizgalniki so že nekaj let najhitrejši na trgu, v zadnjem času pa z najmanjšo izbrizgano

kapljico pri tiskanju fotografij res prevzemajo primat (čeprav še daleč ne tudi prodajnega).

Njihova ponudba (ki v celoti nosi ime Pixma) se začne z najosnovnejšimi brizgalniki, ki še

uporabljajo tehnologijo skupne barvilne kartuše, vendar imajo kljub temu tiskalne glave, ki

zmorejo brizgati le 2 pl kapljice. Ti tiskalniki so poceni, tiskajo kakovostno in hitro, vendar so

silno plastični in glasni. Stopnjo više so dražji modeli, ki imajo ločene barvilne posodice, so

še hitrejši, predvsem pa tišji. Poleg tega večinoma premorejo obračalnik (omenila sem že, da

le delno uporaben), zmorejo tiskati na CD-ROMe in imajo vgrajeno tako kaseto kot klasični

podajalnik za papir. Žal še vedno ne premorejo prepoznavanja vrste papirja.

Foto modeli prav tako temeljijo na ločenih kartušah, najzmogljivejši pa tiska celo z osmimi

barvami, predvsem pa izredno hitro (le pol minute za fotografijo 10 × 15 cm). Žal Canon

gonilnike svojih tiskalnikov "frizira" v smeri preveč živih rožnatih tonov, s čimer poudarja

fotografije ljudi oz. obrazov. Fotografije so zato videti zelo lepe in privlačne (kar je veliki

večini ljudi všeč), vendar barvno nikakor niso pravilne. To pomeni, da profesionalci z njimi

ne bodo zadovoljni. Težava s Canonovimi modeli je tudi trajnost fotografije, ki je dobra le, če

so izdelki shranjeni pod steklom..

Canon v Sloveniji je "zrasel" s faksi in fotokopirnimi stroji, zato v tej smeri resno stoji tudi

zdaj. Njihove večnamenske naprave imajo (kot edine na trgu) slovenske nastavitvene menuje,

njihov tiskalni del pa temelji tako na osnovnih kot na dražjih tiskalnih modelih. Od slednjih so

podedovani tudi obračalniki za tiskanje na obe strani (in ročno kopiranje) in dve možni poti za

vleko papirja (kaseta in podajalnik), pa tudi možnost tiskanja na CD-ROMe.

19

Epson Epson se je že pred časom pretežno usmeril na foto tiskalnike, kjer je (predvsem z večjimi

modeli in risalniki) zelo uspešen. Vendarle ima v programu tudi še nekaj štiribarvnih

modelov, ki pa so bolj ali manj le malo spremenjeni nasledniki že starih modelov. Še najbolj

to velja za model C46, ki neposredno izhaja (z enakimi glavami in kartušami) iz tri leta

starega (in že takrat počasnega) modela C40 oz. C20 (ki je bil le nekoliko počasnejša različica

C40). Enako novi C86 izhaja iz starega modela C80, ki je bil prvi štiribarvni Epsonov model z

ločenimi barvnimi kartušami. C86 danes pri tisku besedila velja za enega najhitrejših

brizgalnikov. Zanimivo, da C66 vendarle ne izhaja iz modela C60, kot bi morda pričakovali,

saj so mu pri oznaki C64 skupne kartuše zamenjali za ločene, poleg tega je pridobil

suspenzijska barvila (Epson jim pravi Durabrite). Slednje so pri Epsonu sploh vse bolj zvezda

stalnica in, kot kaže, so z njimi zelo uspešni (čeprav vsi konkurenti trdijo, da jih zaradi

njihovih slabosti ne bodo uporabljali). Predvsem so zaradi njih Epsonovi odtisi precej trajni

tudi na zraku, vendar jim hkrati manjka živih barv in svetlečega videza.

Epsonova linija foto tiskalnikov je bila v zadnjem letu popolnoma prenovljena, tako da so to

danes vsi modeli z ločenimi kartušami, pri močnejših modelih celo z dvema odtenkoma

črnega barvila. Kakovost tiska, ki jo ponudijo, je zelo dobra, modeli s črnili Durabrite pa so

tudi barvno dokaj pravilni in ne pretiravajo s poudarjanjem obraznih tonov, kot počnejo pri

konkurenci. Žal so vsi po vrsti dokaj počasni, kar je bržkone posledica tehnologije piezo, ki

počasi začenja kazati znake (hitrostnega) zaostajanja za toplotno konkurenco. Najmočnejši

foto brizgalnik R800 je razred zase in poleg običajnih šestih barv premore še dodatno kartušo

s tekočino, ki nekoliko omili mat učinek suspenzijskih barvil. Njegovi odtisi so silno pravilni,

za domačega uporabnika morda kar preveč - povprečen uporabnik na pravilnost pač ne da

veliko, a mu je bistvena "lepota" fotografije.

Med večnamenskimi napravami ima Epson za vsakega uporabnika nekaj. V zadnjem času so

bili predstavljeni novi modeli za najmanj zahtevne, ki se ponašajo z ugodno ceno in

privlačnim videzom, že od prej so na voljo nekoliko zahtevnejši modeli (vsi temeljijo na

tehnologiji ločenih kartuš), v oči pa padejo t. i. foto modeli, ki očitno niso namenjeni rabi v

pisarni. So pa odlični foto tiskalniki, z odličnim optičnim bralnikom, ki lahko ponudijo tudi

zelo dobro fotokopiranje fotografij na svetleč papir.

Epsonovi tiskalniki žal še vedno ne premorejo prepoznavanja vrste papirja, kar bi olajšalo

delo bolj laičnim uporabnikom.

20

Hewlett-Packard Hewlett-Packard kot največji svetovni izdelovalec brizgalnih tiskalnikov svoje nove modele

praviloma (vendar ne samo) predstavlja jeseni. Letošnjo jesen so (za razliko od lanske) svoje

tiskalnike popolnoma prenovili, oz. jih zgradili okrog novih tiskalnih glav. Osnovna

značilnost novih modelov je bistveno višja hitrost tiskanja, kot so jo Deskjeti zmogli doslej, s

čimer je HP odgovoril na Canonove najhitrejše modele. Kakovost tiska je ostala enaka, se

pravi dobra, medtem ko so s spremembo kemične sestave barvil še dodatno podaljšali trajnost

fotografij.

HP-jevi modeli "že od nekdaj" podpirajo prepoznavanje papirja (in so s tem primerni tudi za

manj izkušene uporabnike), imajo vodoravno kaseto za papir, nekateri modeli pa vgrajen tudi

obračalnik za tiskanje na obe strani. Izkušnje kažejo, da so Deskjeti za uporabnika

"neproblematični" tudi zato, ker se kartuše skorajda nikoli ne zasušijo, tiskalnik pa pred

začetkom tiskanja ne izvaja daljšega čiščenja, kot smo ga vajeni pri nekaterih konkurentih. Po

drugi strani so najcenejši modeli (s polpraznimi kartušami) zelo dragi za uporabo (visoka cena

odtisa), višjo ceno odtisa kot starejši modeli pa imajo tudi dražji modeli. In, ne nazadnje,

šestbarvno tiskanje fotografij (v vsak HPjev model lahko vstavimo tudi foto kartušo) ostaja

drago, saj tiskalniki hkrati uporabljajo tako barvno kot foto kartušo.

Med večnamenskimi napravami je Hewlett-Packard zelo močan, predvsem pri najcenejših

modelih (čeprav je v ponudbi celotna paleta). Omogočajo dobro kakovost odtisa in hitro

kopiranje, le pri optičnem branju najmanjši modeli niso najmočnejši. Res pa je, da je govor še

o starih modelih, medtem ko nam slovenski Hewlett-Packard novih modelov ni želel

posredovati v preizkus.

21

Lexmark Lexmarkova paleta brizgalnikov se je v zadnjih letih močno spremenila, usmerila proti manj

zahtevnim uporabnikom, predvsem pa proti večnamenskim napravam, ki se silno dobro

prodajajo (predvsem v Evropi). Tako brizgalniki kot večnamenske naprave ne posegajo in

tudi nočejo posegati na področje zmogljivejših modelov, kjer se redno pojavljajo modeli z

manjšo izbrizgano kapljico, vedno večbarvni tisk, borba za čim boljšo trajnost odtisa in

opremljanje tiskalnikov z raznimi dodatki. So pa Lexmarki vsi bolj ali manj poceni in

dosegljivi vsakemu žepu. Cena odtisa sicer ni ravno najnižja, vendar tudi v nasprotno smer

prav nič ne odstopa.

Med samostojnimi brizgalnimi tiskalniki sta tako naprodaj le dva modela, od katerih se eden

zares odlikuje po zelo hitrem črno-belem tisku in premore tudi prepoznavanje papirja (vendar

ima manjše težave s foto-kartušo). Izbira večnamenskih naprav je večja in med njimi najdemo

tako najosnovnejše (ki jim celo števila fotokopij ne moremo neposredno nastavljati (to lahko

storimo prek računalnika) kot tudi foto (šestbarvne) in najzmogljivejše modele s faksom.

Zanimivo, da med njimi najdemo tudi modele, ki premorejo dodatke, kot je bralnik za

pomnilne kartice, vendar jih večinoma nimajo vključene v tiskalniško celoto, temveč delujejo

neodvisno - z njih ne moremo neposredno tiskati (koliko ljudi to tudi zares počne, je sicer

vprašanje). No, najnovejši Lexmarkovi modeli to že zmorejo.

Kakovost odtisa je dovolj dobra za povprečnega uporabnika, čeprav se predvsem kakovost

rastra ne more meriti z večino konkurence. Vendar je to opazno le pri tiskanju fotografij (pri

čemer so Lexmarkovi izdelki opazno slabši od konkurenčnih), pri poslovnih izdelkih pa ne.

To, kar smo omenili pri Hewlett-Packardovih modelih, velja tudi za Lexmarke - ker s kartušo

vedno zamenjamo tudi tiskalno glavo, je možnost morebitnega mašenja tiskalnih šob manjša

kot pri konkurenci. Tudi čiščenja teh šob pred začetkom dela ne bomo opazili.

22

Drugi Poleg "velikih štirih" in Brotherja, ki je velik le med večnamenskimi napravami, se na

slovenskem trgu pojavijo tudi občasni "padalci" oz. izdelki izdelovalcev, ki predvsem

večnamenske naprave bolj ali manj le prodajajo pod svojim imenom, oz. uporabljajo izdelke

OEM enega izmed prej omenjenih petih izdelovalcev.

Doslej so preizkusili dva taka modela, in sicer Olivettijev Job-Jet M400, ki skorajda v celoti

temelji na Hewlett-Packardovem modelu OfficeJet 6610, in Philipsov MF-JET 505, ki je

dejansko Lexmarkov izdelek OEM (oz. so to vsaj tiskalne glave).

Četudi so ti izdelki zelo podobni in včasih popolnoma enaki "originalom", se je ob njihovem

nakupu treba zavedati, da včasih vanje ni mogoče vstaviti drugih kartuš kot le posebej zanje

narejenih (vgrajena elektronika zavrača druge, sicer enake in morda cenejše kartuše),

predvsem pa da seveda ne moremo računati na verjetno boljšo servisno in podporno omrežje,

ki ga premorejo večji in bolj renomirani igralci na trgu.

Za konec naj omenim še Dell, enega največjih svetovnih računalniških podjetij, ki se tudi s

tiskalniki ukvarja že kar nekaj časa. Le v Slovenijo so prišli ravnokar. Njihovi tiskalniki so

pravzaprav izdelani (in razviti) v Lexmarku.

23

11. PREDNOSTI IN SLABOSTI Verjetno najpogostejše vprašanje, ki si ga ob ugotovljeni potrebi po tiskalniku zastavlja

povprečen uporabnik, je: Ali naj kupim laserski ali brizgalni tiskalnik? In odgovor je za

domačo rabo vedno enoznačen - če bi radi tiskali v barvah, vsekakor brizgalnik, če nas barve

ne zanimajo, pa vsekakor črno-beli laserski tiskalnik. No, v poslovnem svetu odločitev že ni

več tako enostavna - za uporabnike, ki v barvah veliko tiskajo, je veliko boljša odločitev

barvni laserski tiskalnik, z včasih ugodno izjemo - Hewlett-Packardovimi poslovnimi

brizgalnimi tiskalniki.

Z našim preizkušanjem trajnosti kartuš porabimo kar nekaj papirja in samih kartuš.

Razlog: brizgalniki so zelo poceni, vendar je tiskanje z njimi drago, tiskanje z laserji pa je

poceni, vendar so tiskalniki dražji (čeprav v nižjem razredu ne več prav veliko). Na področju

brizgalnih tiskalnikov je Lexmark pred leti začel cenovno vojno, ki so ji bili hitro prisiljeni

slediti tudi drugi izdelovalci in katere rezultat je, da lahko najcenejše modele danes (ob

različnih prodajnih akcijah) kupimo tudi za 9000 tolarjev. Ker je v tiskalnik vendarle vgrajene

nekaj elektronike in mehanike, predvsem pa tehnološko izredno zahtevne tiskalne glave, je

jasno, da je tako nizka cena zelo verjetno pod proizvodno ceno samega tiskalnika. In ker

kapitalistična družbena ureditev ne temelji na dobrodelništvu, je jasno, da morajo izdelovalci

denar zaslužiti na drug način - s prodajo barvilnih kartuš (Lexmarkov direktor je pred kratkim

to definiral kot "uspešen poslovni model, ki temelji na prodaji potrošnega materiala"). Zato se

neredko zgodi, da uporabnik po izpraznjeni kartuši ugotovi, da ga bo nakup nove stal skoraj

toliko kot cel tiskalnik (ki sicer že vsebuje tako barvno kot črno kartušo). In/ali še huje, da se

je kartuša izpraznila že po borih sto natisnjenih straneh besedila (ali celo manj!). Vsaj pri

najcenejših modelih zato ni nenavadno, da uporabniki namesto nove kartuše kupijo kar nov

tiskalnik. Za preizkus uporabljamo polno stran besedila in stran, na kateri so trije pravokotniki

v treh osnovnih barvah (svetlo modra, rumena in vijolična). Oba dokumenta v neskončnost

tiskamo v privzeti kakovosti na navaden papir in sicer dokler se (nove) kartuše toliko ne

izpraznijo, da postane kakovost tiska nesprejemljiva. Iz števila natisnjenih strani (ki jih je

včasih tudi samo 70 črno belih in celo samo 40 barvnih!) in cene kartuš potem izračunamo

ceno odtisa. Pri foto tiskalnikih računamo tudi ceno izpisa fotografije 10 × 15 cm. V ta namen

z najboljšimi nastavitvami (ki vključujejo svetleči papir) tiskamo našo preizkusno fotografijo

in tako izračunamo, koliko nas stane vsaka izmed njih (oz. koliko nas stane barvilo zanjo).

Nedvomno drži: z brizgalniki (v nasprotju z laserskimi tiskalniki) je mogoče tiskati res

odlične fotografije. Z njimi si lahko danes prav vsakdo omisli digitalni studio in se (če ima

24

tudi digitalni fotoaparat) odpove storitvam klasičnega razvijalnega foto studia. Seveda le, če

mu denar ne pomeni prav veliko, oz. če si tiskanje privošči le vsake toliko, kot hobi. Kajti

domače tiskanje fotografij je veliko dražje, kot so storitve studiev. Po meritvah različni

tiskalniki za eno fotografijo velikosti 10 × 15 cm porabijo med 80 in 180 tolarji za barvilo,

medtem ko dodatnih 100-200 tolarjev stane še sam papir (en list). Razvijanje v foto studiu

stane le 35 tolarjev na fotografijo... Poleg tega se je treba zavedati, da so fotografije, ki jih

natisnemo doma, na splošno manj trajne od tistih, ki nam jih v foto studiu natisnejo s

klasičnim, kemičnim postopkom. Na bledenje fotografij vplivata sončna svetloba

(ultravijolična svetloba) in zrak, oz. nečistoče v njem. Izdelki tiskalnikov različnih

izdelovalcev so za bledenje različno občutljivi (pa tudi različni modeli istega izdelovalca si tu

niso enaki), načeloma pa velja, da so za svetlobo najmanj občutljivi izdelki Hewlett-

Packardovih tiskalnikov (predvsem šestbarvni modeli), medtem ko glede na nečistoče v zraku

ni hudih razlik. V praksi se lahko nadejamo, da bo fotografija, ki smo jo natisnili in pustili na

zraku (je torej nismo shranili v album), skoraj do nerazpoznavnosti zbledela ali izgubila barvo

v nekaj letih ali celo prej (odvisno od tiskalnika). Bledijo sicer tudi "prave" fotografije, a ne

tako hitro.

25

12. KAM GRE RAZVOJ Osnova razvoja pri tiskalnikih in tako tudi pri brizgalnih tiskalnikih je že nekaj let enaka -

tiskalniki tiskajo vse bolje in vse hitreje. Dobro tiskanje na navaden papir so že vsi bolj ali

manj osvojili, zato pa se bije hud boj na t. i. foto področju oz. na področju tiskanja fotografij.

In to tako med domačimi uporabniki kot med polprofesionalci. Navsezadnje se tudi najcenejši

modeli bohotijo z napisi "foto" in "excelent foto quality". Kakovost tiskanja je mogoče

izboljšati na dva načina oz. s kombinacijo obeh - z vlaganjem v kemijo črnil in

komplementarnih posebnih svetlečih papirjev (tu vodi Hewlett-Packard, pa tudi Epson) in z

vse manjšimi kapljicami, ki jih tiskalniki zmorejo brizgati (tu vodi Canon). Kapljice volumna

1 pl, kolikor zmore danes v tej smeri najzmogljivejši brizgalnik, so že tako majhne, da

njihovega odtisa s prostim očesom ne vidimo več. Z njimi je zato mogoče izdelovati mehke in

zvezne prelive, kar se pri tiskanju fotografij še prav posebej pozna. Še zlasti, če je tiskalnik

šestbarvni, kar mu omogoča tudi mehko izdelavo svetlo modrih in rožnatih prelivov. Prav vsi

današnji tiskalniki so dovolj dobri, da je vsaka fotografija z razdalje pol metra videti odlična.

Za nekatere izmed njih lahko to rečemo tudi, ko si izdelek ogledamo od blizu, z nekaj

centimetrov oddaljenosti.

Pričakovati je, da se bodo izdelovalci zaradi tega bolj posvetili tiskanju bolj pravilnih barv oz.

tiskanju izdelkov, ki bodo kar najbolje prikazovali fotografijo, kot je bila (z digitalnim

fotoaparatom) zajeta. Podpora gonilnikov in raznih grafičnih programov fotografskim

podatkom EXIF (te v datoteke JPG vpisujejo vsi današnji digitalni fotoaparati) precej

pomaga, saj lahko le-ti "vidijo" v podatke, kot so osvetlitev, zaslonka, čas, bliskavica, in iz

njih razberejo, kako je bila fotografija posneta, oz. kakšno fotografijo je uporabnik v resnici

želel narediti in tako tudi natisniti.

Še več lahko pričakujemo od uporabe barvnih profilov, ki jih že nekaj let podpirajo tako

Windows (še dlje seveda tudi Macintoshi) kot specializirani programi (Photoshop). Z izbiro

pravega profila (za pravi tiskalnik in pravi papir) bi morali biti izdelki bolj pravilni, kot so

zdaj. Danes so fotografije, ki jih natisnejo Canonovi, Hewlett-Packardovi, Lexmarkovi in

Epsonovi tiskalniki, med seboj tako različne, da je včasih kar težko verjeti, da so nastale iz

enake predloge. Canonove so zelo žive in včasih kar rožnate (menda so ljudem take bolj všeč,

trdijo v Canonu), Lexmarkove večinoma tudi, Epsonove so (vsaj pri zadnjih modelih s črnili

Durabrite) precej bolj medle in premalo svetleče, vendar kljub temu barvno zelo pravilne,

medtem ko so Hewlett-Packardovi foto izdelki nekje vmes - barvno dokaj pravilni, le včasih

so odtenki na obrazu preveč rožnati.

26

Boljše tiskanje z manjšimi kapljicami avtomatsko pomeni nižjo hitrost tiskanja, saj je za isto

površino potrebnih več kapljic (in več časa za njihovo brizganje), kot če bi uporabili večje

kapljice. Izdelovalci se proti temu borijo na različne načine. Prvi in osnovni je hitrejše

brizganje kapljic oz. zviševanje frekvence, kot se temu strokovno reče. Nadalje je možno

hitrost povečati z večjimi tiskalnimi glavami oz. z daljšimi (navpičnimi) vrsticami šob, ki v

enem prehodu glave natisnejo višjo vrstico izdelka. Oziroma z glavami, ki imajo več

vzporednih, malce zamaknjenih vrstic brizgalnih šob, kot temu strežejo nove Hewlett-

Packardove glave. In, ne nazadnje, višjo hitrost je mogoče doseči z brizgalnimi šobami, ki

lahko tiskajo tako majhne kot tudi precej večje kapljice. Gonilnik nato na podlagi prejetih

podatkov (slike) ugotovi, kje so večja enobarvna področja, ki jih je mogoče hitreje pokriti z

večjimi kapljicami, kje pa majhne podrobnosti, za katere uporabi majhne kapljice. Današnji

najhitrejši tiskalniki zmorejo vrhunsko fotografijo natisniti v manj kot pol minute, za pet

polnih strani besedila pa potrebujejo manj kot minuto. Res zelo hitro, če rezultate primerjamo

s tem, kar so brizgalniki zmogli še pred nekaj leti.

Vedno več lahko pričakujemo na področju trajnosti odtisa, še posebej odtisa fotografije.

Fotografije, ki jih natisnejo današnji brizgalniki, so sicer res videti odlične, vendar na zraku

večinoma kar hitro zbledijo oz. izgubijo barvo. Ko se odločamo za tiskanje domačih

fotografij, se tega enostavno moramo zavedati. Različna podjetja se v tej smeri bolj ali manj

trudijo ali pa sploh ne. Lexmark meri na najmanj zahtevne uporabnike in zaenkrat o trajnosti

izdelkov, ki jih natisnejo njegovi tiskalniki, sploh ne razmišlja. Canon je nekako zadovoljen z

oznako, da njihove fotografije ne zbledijo 25 let, če jih le hranimo pod stekleno ploščo in jih

tako zavarujemo pred zrakom. Pred letom in pol so sicer "nadgradili" njihov foto papir (Photo

Paper Pro) in za to vrednostjo trdneje stojijo, vendar pa izkušnje kažejo, da izdelki brez

steklene zaščite (pripeti na steni) skoraj do neuporabnosti zbledijo v približno letu dni.

Hewlett-Packard se je že s svojimi starimi foto kartušami (oz. črnilom v njih) pohvalil, da

fotografije, natisnjene na njihovem nabrekljivem papirju Premium Plus (vendar spet pod

steklom), zdržijo 73 let, z novimi pa naj bi se čas podaljšal do sto let. Kot menijo, da je tudi

trajnost na zraku veliko boljša kot pri Canonovih izdelkih, saj je nekaj fotografij, ki smo jih

natisnili pred letom dni (na papir Premium Plus), danes še vedno enako živobarvnih kot ob

"rojstvu". Tudi Epson za trajnost svojih fotografij navaja zelo dolge čase (pri nekaterih

modelih tudi več kot 100 let, seveda tudi pod steklom). Ta vrednost naj bi držala predvsem za

modele, ki uporabljajo suspenzijske barve, ki so veliko manj občutljive za bledenje kot

navadne. Seveda je to odvisno tudi od vrste papirja

27

Mimogrede, nekateri neodvisni izdelovalci/prodajalci ponujajo pršila, s katerimi naj bi

fotografije, natisnjene s katerimkoli tiskalnikom, zaščitili pred bledenjem.

28

13. ZAKLJUČEK

Čeprav ima kapljični tisk majhen tržni delež na področju tiska, pa je vseeno prisoten v kar

nekaterih domovih in pisarnah. Težko si predstavljamo, da bi morali za vsak dokument, ki bi

ga želeli natisniti, poslati v tiskarno in ga kasneje tam dvigniti. Sedaj ko pa so na trgu vse

boljši, hitrejši in zmogljivejši tiskalniki, pa lahko kar precej storitev opravimo doma.

Tako nam je prikrajšanih kar nekaj poti, saj lahko le z nekaj kliki na tipkovnici sami doma

natisnemo dokument ali sliko.

Največja podjetja na področju brizgalnih tiskalnikov, pošiljajo na trg vedno boljše, bolj

zmogljive, hitrejše in bolj natančne tiskalnike. Svoj razvoj so v zadnjem času usmerili

predvsem na področje tiskanja fotografij in pa na njihovo trajnost odtisa.

29

14. LITERATURA

Revije:

• Monitor

• Grafičar

Spletne strani:

• www.wikipedia.org

• www.icp-lj.si

• www.luminus.si

• www.all4print.net

• www.mojmikro.si

• www.howstuffworks.com/inkjet-printer.htm

• www.answers.com/topic/ink-jet-printer