Krištofova nedelja – 27. julij 2014

Misijonskašt. 3 (156), leto 28junij 2014priporočeni dar za tisk MO: 1,50 EUR obzorja

Hvala za vaš dar

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 1 9 8 7

MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax.: 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h

E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. netGLAVNI UREDNIK Jože Planinšek, CMPOMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina JežLEKTOR Jurij Devetak, CMOdgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane KerinOBLIKOVALEC Boris JurcaGRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Para, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

Slika na naslovnici: Pri Pedru Opeki v centru Akamasoa

Groblje,Rim,Buenos Aires1923-1987Lado Lenček C.M.Urednik KM1938–1987

Povelikonočno razpoloženje z nedeljo Dobrega pastirja ali Božjega usmiljenja nas zaznamuje v naši nekakšni izgubljenosti, kjer čutimo, kako pomembno je imeti dobrega pastirja, civilnega ali cerkvenega. Sicer ne slišimo radi tega, da bi bili ovce, istočasno pa prav to pogrešamo, ko življenje kdaj postaja nekaj tavajočega. Malo tega je v vseh nas, še posebej v zmedi javnega življenja, ko so pred nami kar trojne volitve. Pa tudi v cerkvenih občestvih ni bistveno bolje. Administrator, ki poleg svoje škofije vodi še eno, četudi je še tako dober, je tista vendarle nekaj poleg. Nastaja vzdušje neke čistine, ki je za ene polje izgubljenosti in za druge poligon jemanja stvari v svoje roke ter lobiranja. Tisti »Udaril bom pastirja« je orodje, ki ga zna prav uporabljati le Bog. Hudo pa je, če ga jemlje v svoje roke človek, ki se nanj ne razume, iz česar potem izvira toliko negotovosti in strahu, posledično pa tudi trpljenja in preizkušenj.

Z bolečino v srcu gledamo našo krajevno Cerkev, kjer sta se tako ali drugače poslovila kar dva pastirja, tudi sicer velika duha naše domovine, pa nista bila in še nista nastavljena nova, se vsiljuje misel, da je tu nekdo delal nekaj brez pravega občutka, upam, da ne načrtno, vsekakor pa to sedaj ni dobro niti za Cerkev niti za narod.

Misijonska razsežnost edinosti

V malo manj elegantni obliki se to dogaja po vsem svetu, kot lahko beremo v poročilih naših misijonarjev. Brezvladja in iz tega rojeni novi samooklicanci na čelu ljudstev in narodov so vališča roparskih tolp, priložnosti za zatiranja, predvsem pa polja nasilja in izkoriščanj. Gre za isto stvar, ki ima glede na okolja različne obraze. Vsekakor pa to omogoča pastirje, ki ne pasejo več ovac, kjer se kakšna sicer lahko izgubi, a je še vedno ovca in predmet njegovega pastirovanja, temveč tudi kozle, osle in drugo podivjano živino, ki jo odpišejo, ko jim ne ustreza in je ne iščejo več.

Bolj smo eno, kot si mislimo. Ves svet je velik misijon in povsod nas čakajo enake naloge, pri katerih se lahko zanesemo le Nanj, ki je edini resnično Dobri pastir. Zanj smo vedno ovce, iskane in ljubljene, ne glede na našo izgubljenost. To nas opogumlja, daje polet in zagotovilo, da je naše delo potrebno, kjerkoli že smo.

Z veseljem bomo v teh dneh, ko prihajajo misijonarji na obisk v domovino, povabili koga izmed njih na naše župnije, se pridružili srečanjem z njimi in tako okrepili našo širino in odprtost ter prebudili radodarnost. Tudi Krištofova nedelja sredi poletja bo lepa priložnost za to.

Naša medsebojna povezanost, duhovna in materialna, je moč, ki prenese vse, tudi udarce. Okrog sedemdeset odstotkov vseh preganjanj v sodobnem svetu je usmerjeno zoper kristjane. Dovolj razlogov, da kjerkoli smo, stopimo skupaj. Naše misijonsko poslanstvo je najprej naša edinost.

Jože Planinšek CM

Z bolečino v srcu gledamo našo krajevno Cerkev, kjer sta se tako ali drugače poslovila kar dva pastirja, tudi sicer velika duha naše domovine, pa nista bila in še nista nastavljena nova, se vsiljuje misel, da je tu nekdo delal nekaj brez pravega občutka, upam, da ne načrtno, vsekakor pa to sedaj ni dobro niti za Cerkev niti za narod.

Franci Mihelčič

Misijonska gorečnost svetega Janeza XXIII.Razglasitev papežev Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. za svetnika na leto-šnjo belo nedeljo je bil velik dogodek za vesoljno Cerkev. Minilo je 70 let, odkar je bila nazadnje v Rimu podob-na slovesnost: leta 1954 je bil k sve-tnikom prištet papež Pij X. Svetnika Roncalli in Wojtyła sta zaznamova-la zgodovino 20. stoletja prav s tem, da sta popeljala Cerkev v novo misi-jonsko odprtost. Ustanovo, ki jo je Kristus postavil kot sredstvo odreše-nja za vse ljudi, sta odprla potrebam človeštva in jo približala času, v kate-rem živimo tudi mi. Tokrat se bomo ustavili ob misijonski vnemi sv. Jane-za XXIII.Angelo Giuseppe Roncalli (1881-1963), ki je bil kot beneški patriarh in kar-dinal izvoljen za papeža 28. oktobra 1958 in si je izbral ime Janez XXIII., je kot mlad duhovnik želel iti v misijone, vendar ga je škof iz Bergama msgr. Radini Tedeschi imenoval za svojega tajnika in mu odprl pot v diplomatsko službo Svetega sedeža. V letih 1921 in 1925 je bil prvi narodni voditelj misi-jonskih družb v Italiji. Narodni odbor, kateremu je predsedoval, je imel na-logo, da poveže misijonska prizadeva-nja po škofijah v Italiji ter razširi so-delovanje med krščanskimi deželami Evrope in misijonskimi pokrajinami pod okriljem Kongregacije za širjenje vere v Rimu. Družba za širjenje vere, Družba sv. otroštva in Družba sv. Pe-tra apostola so 3. maja 1922 dobile na-slov »papeške družbe«, msgr. Roncal-li pa je uspešno končal postopek pre-nosa sedeža misijonskih družb iz Ly-ona v Rim. Ves se je posvetil širjenju misijonske dejavnosti in Italija je po njegovi zaslugi dobila prvi misijonski list. Teh let, ki jih je preživel v delu za to, da bi se med ljudmi čim bolj razši-rilo in utrdilo spoznanje ljubezni Kri-stusa, Odrešenika vsega sveta, se je Angelo Roncalli spominjal kot najbolj vedrih in veselih let. V svetem letu 1925 je v Rimu organiziral svetovno misijonsko razstavo, ki je bila odprta 506 dni in si jo je ogledalo zelo veliko

ljudi. Posredno je vplival tudi na to, da se na predzadnjo nedeljo v okto-bru obhaja svetovni molitveni dan za misijone. Odločitev je sprejel papež Pij XI. leta 1926, ko je bil novo po-svečeni škof Roncalli že apo-stolski vizitator v Bolga-riji. Od tam je bil leta 1934 prestavljen v Is-tanbul in kot apo-stolski delegat za Turčijo in Grči-jo je nadaljeval z misijonarjenjem. S svojim blagim značajem in člo-veško toplino ter z apostolsko lju-beznijo je osvajal srca ljudi za Kri-stusa in bil uspešen tudi pri ekumenskem delovanju. Med vojno je reševal Jude pred nacistič-nim iztrebljanjem. Od decem-bra 1944 do marca 1953 je bil apostol-ski nuncij v Parizu. V težkih povoj-nih časih je spodbujal vernike franco-skih škofij, naj ne vidijo le svojih te-žav, ampak potrebe vesoljne Cerkve, ki ji je zaupana naloga oznanjati vese-lo oznanilo vsem narodom.Ko je pri 77-tih letih postal papež, si je zelo prizadeval, da bi v misijonskih deželah, ki so se politično osamosva-jale, krajevne Cerkve prevzele odgo-vornost in skrb za oznanjanje evan-gelija, obenem pa da bi se sodelovanje s cerkvenimi skupnostmi iz bivših kolonialnih dežel krepilo in ne usta-vilo. V misijonski okrožnici Princeps pastorum (28. novembra 1959) je po-vabil vse krščene, naj bodo dosledni in dejavni pričevalci resnice, v katero verujejo; poudaril je, da imajo pri tem laiki nenadomestljivo vlogo. V letih 1960-62 je posvetil 28 škofov iz mi-sijonskih dežel in jim položil na srce vzgojo domačih duhovnih poklicev. Da bi kristjani začutili, da so poklica-ni k oznanjevanju evangelija in da bi z novim pogumom in pozornostjo do

znamenj časov to nalogo izpolnjevali, je 25. januarja 1959 napovedal in 11. oktobra 1962 tudi odprl drugi vati-kanski koncil. Z vesoljnim cerkvenim

zborom je želel doseči notra-njo prenovo Cerkve, pove-

zati vse kristjane v eku-menskem duhu in ne-

verujočim ter vsem ljudem dobre volje pokazati verodo-stojno Cerkev, ki oznanja veselo novico o Kristu-su Odrešeniku. Janez XXIII. je bil navzoč le na prvem zaseda-

nju koncila, ven-dar je bil njegov

vpliv odločilen za-radi smernic in kon-

kretnih predlogov, ki so odmevali v šestnajstih

dokumentih koncilskih očetov in začrtali daljnosežne spremembe. Bil je prepričan, da se bo Cerkev po-sodobila le, če se bodo vsi krščeni ne-prestano spreobračali h Kristusu. Do trajnega miru in edinosti je mogoče priti le z odprtostjo do potreb člo-veštva in z dialogom, zato obsodbe zmot in grehov ljudi niso pravi način oznanjevanja odrešenja v Jezusu Kri-stusu. Božjo besedo je treba približati ljudem v njihovem jeziku. Bogoslužje mora biti razumljivo, da se bo posa-mezni kristjan srečal z Bogom in se preko zakramentov vključeval v ob-čestvo Cerkve ter se združeval s Kri-stusom. Tudi papež ni absolutni vla-dar, saj Cerkev po zboru škofov vodi in oživlja Sveti Duh.Po smrti papeža Janeza XXIII. dne 3. junija 1963 je njegov naslednik Pa-vel VI. takoj napovedal nadaljevanje koncila. Ob sklepu četrtega zaseda-nja koncila je bil kot zadnji dokument sprejet odlok o misijonski dejavnosti Cerkve Ad gentes, iz katerega tudi od-seva velika misijonska gorečnost sv. Janeza XXIII.

3

S P O G L E D O M V S V E T

3

Dar za misijone je več kot le darMeseca julija, ob godu sv. Krištofa, vsako leto obhajamo Krištofovo nedeljo. Povezana je s posebno akcijo MIVA, kjer zbiramo denar za prevozna sredstva naših misijonarjev. Ko pomislimo na MIVA Slovenija, redno ob tem pomislimo na Staneta Kerina, sicer tudi narodnega voditelja misijonov. Zagotovo primeren trenutek, da nam več spregovori o svojem misijonskem poslanstvu.

Že dolga leta, vse od začetka, vodiš MIVA Slovenije, v zadnjih letih pa tudi Misijonsko središče Slovenije; se ti zdi dobro, da je to povezano med seboj in kako ti združuješ oboje?Organizacija MIVA Slovenija je bila usta-novljena po Vseslovenskem simpoziju leta 1986 v Tinjah na Koroškem. Začetek orga-nizacije sega v leto 1987. Nadškof dr. Aloj-zij Šuštar je v obiskal misijonarje v Zam-biji in na Madagaskarju. Videl je, kako pomembno je, da imajo dobra prevozna sredstva za opravljanje svojega poslan-stva. Eden od sklepov simpozija v Tinjah je bil, da se začne nekaj novega tudi v Slo-veniji. Na željo in prošnjo nadškofa Šu-štarja se je začela organizacija MIVA Slo-venija. Takrat ni bilo tako enostavno zače-ti nekaj novega na področju zbiranja po-moči za misijonarje. Vemo, da je bilo vse delo na humanitarnem področju stvar države in organizacij, za katere je menila, da ne bodo škodovale takratni socialistič-ni, federativni ureditvi vladanja. V tujini imajo organizirane podobne organizaci-je samostojno. V Sloveniji se akcija MIVA vodi skupaj v Misijonskem središču Slo-venije. Vsaka stvar ima svoje prednosti. Skupno vodenje vsega misijonskega dela ima zaradi majhnosti Slovenije prednost v tem, ker ni potrebno posebej organizi-rati pisarniškega dela za MIVA Slovenije. Bolj pomembno se mi zdi, da je zaupanje, ki ga imajo ljudje in z veseljem darujejo.

Različne organizacije vsebujejo celo vrsto birokracije, čeprav je njihovo poslanstvo najprej duhovne narave; tudi Cerkev kot taka je institucija ali pa Karitas in podobne druge. Je to breme za dejavnost in poslanstvo ali pomoč, da ideja, poslanstvo, duhovna razsežnost … še lažje zaživijo?Ko govorimo o duhovnem poslanstvu po-sameznih organizacij, se mi potrebno po-udariti, da morda včasih narobe razume-mo duhovno poslanstvo, duhovno nara-vo dela, ki ga opravljajo organizacije. Sad

duhovnega poglabljanje naj ne bi bilo do-bro počutje oziroma občutek, da bom samo s svojo duhovno popolnostjo spre-minjal svet. Vera brez del je mrtva! Naša duhovnost naj bi živela v našem vsakda-njem življenju, v konkretnih dejanjih, v konkretnem čutu in občutku za drugega človeka. Tudi duhovnost je lahko egoistič-na, vendar to ni prava duhovnost. Usmer-jala naj bi nas v dejanja za drugega člove-ka. Birokracije je vedno nekaj, ob čemer nas strese. Mislimo, da je to nekaj nepo-trebnega. Če hočemo svoje delo opravlja-ti pregledno in darove uporabiti za na-men, za katere ljudje darujejo, je pisarni-ško delo tudi potrebno. Seveda ne sme bi-rokracija postati sama sebi namen. Lah-ko bi se zgodilo, da bi ob vsem delu poza-bili na človeka, ki potrebuje našo pomoč. Vsekakor mora biti v ospredju človek, ki se je znašel v stiski, ki ga razne mednaro-dne institucije pozabijo in je odrinjen na rob družbe. Vse drugo delo naj bi bilo v službi človeka. Pri našem delu se je treba truditi za to, da ljudem pomagamo odkri-vati njihovo človeško dostojanstvo. Zara-di birokracije ne smemo izgubiti izpred oči človeka.

Ob organizacijah, kot sta MIVA in Misijonsko središče, mnogi najprej pomislijo na zbiranje sredstev za naše misijonarje in njihova prevozna sredstva. Tudi pisma naših misijonarjev so velikokrat klic na pomoč, tako duhovno kakor seveda vedno tudi materialno. Je to odklon duhovnemu ali eno brez drugega ne more?Res je, da mnogi ob besedah Misijonsko središče Slovenije in MIVA pomislijo na zbiranje sredstev. In mnogi težko prera-stejo to poimenovanje. Kaj pa naj bi po-menilo duhovno v življenju posamezne-ga kristjana? Mar je to, kot sem omenil, zgolj dobro počutje in lep občutek, da sem izpolnil svojo duhovno dolžnost ali pomeni, da odpiram oči za ves svet? In vsi, ki smo s krstom vključeni v Cerkev,

naj bi bili pozorni na vse kristjane po vsem svetu. Pred leti se mi je zdel zani-miv moto: »VSE CERKVE ZA VSE CER-KVE«. Seveda brez duhovnega temelja ne bi bili nič drugega kot ena od nevladnih organizacij. Ampak korenine, temelj, iz katerega črpamo in ki nas usmerja, je du-hovni temelj. Kot pravi papež Frančišek: »Brez Jezusa je vsaka katoliška humani-tarna organizacija samo še ena nevladna organizacija!« In teh organizacij je veliko. Nastajajo iz različnih nagibov, vsaka ima svoj interes. Duhovni temelj pa nas opo-zarja, da delo za drugega človeka ni le ne-kaj prijetnega, marveč je naša dolžnost in konkretizacija vsega duhovnega. Sleher-ni ima v sebi človeško dostojanstvo. In to dostojanstvo je velikokrat teptano tudi od ljudi, družb, držav, ki imajo v svojem besednjaku vedno znova človekove pra-vice. Kristjani se zavedamo, da je v vsa-kem človeku odsvit Boga in zaradi tega je potrebno, da nekaj storimo za ljudi. Ta-krat, ko so ljudje v stiski, ko so ljudje v skrajni stiski, ko se borijo za življenje, za preživetje, izgubljajo to dostojanstvo. Po-trebno je pomagati, da tudi z našo pomo-čjo spet odkrijejo in začutijo svoje dosto-janstvo. Morda prevečkrat spregledamo duhovno podporo kristjanov, ko drug za drugega molimo in s tem tkemo poseb-no povezanost s kristjani po vsem sve-tu. Msgr. Tone Pačnik je pred leti začel z Misijonsko molitveno zvezo. Veliko lju-di tako vsak dan v tednu moli za misijo-narje in njihovo delo ter za ljudi s kateri-mi misijonarji živijo, trpijo in se veselijo. Papež Frančišek je na srečanju vseh pred-stavnikov, ki delajo za misijone, dejal, da je delo misijonarjev zgled za delo vse Cerkve. Misijonarji se namreč sklanjajo k ljudem, ki jih je današnja družba zavr-gla kot nekoristne. Tam, med pozabljeni-mi, poteptanimi in odrinjenimi je mesto Cerkve. Zato ne vidim nobenega naspro-tja med duhovno in materialno pomočjo. Ena brez druge ne gre. Duhovnost lah-ko postane nekaj čustvenega v očeh ljudi

4

M I S I J O N S K I P R I Č E VA L E C

brez povezanosti z življenjem. Samo ma-terialna pomoč pa lahka človeku daje ob-čutek gospodovalnosti, večvrednosti nad drugimi ljudmi, ker pozabljamo na člove-kovo dostojanstvo, ki ga je Bog položil v prav vsakega človeka. Duhovno in mate-rialno, to je prava kombinacija. Duhovno, ki se vidi v konkretnih dejanjih dobrote.

Mnoge naše misijonarje si obiskal in poznaš njihovo delo. Kaj jim pomenita obe organizaciji, ki ju vodiš, MIVA in Misijonsko središče?Morda bi začel pri Misijonskem središču. Na misijone gledamo včasih kot na nekaj eksotičnega. Predstavljamo si, da so mi-sijoni idealen kraj za dopustovanje. Pa še malo drugače je. Ljudje v Evropi razmi-šljajo o deželah, kjer delujejo naši misijo-narji, kot o krajih, kjer je še vedno neokr-njenost narave, kjer ljudje živijo v narav-nem okolju, kjer bi bilo prijetno dopusto-vati. Spregledajo pa, da so okoli njih ljudje, ki se komaj preživljajo. Misijonarji skuša-jo živeti z ljudmi, in ker so jim blizu, vidi-jo njihove stiske in težave. Opazijo, kako pozabljeni so od vseh. Velikokrat so mi-sijonarji tam, kjer ni drugih organizacij, ki bi ljudem pomagale. In seveda, ko mi-sijonarji vidijo stiske, potrebujejo pomoč. Veliko jim pomeni, da se lahko obrne-jo na Misijonsko središče Slovenije. Vedo, da jim skušamo vedno pomagati. Poma-gamo pa lahko zaradi zaupanja vseh, ki darujejo za misijone. To je veriga dobro-te od človeka do človeka, to je veriga do-brote, ki se spleta že vrsto let. To daje mi-sijonarjem pogum in moč, da nadaljujejo svoje težko delo. Biti z ljudmi, ki so od-rinjeni, ki jih je pozabila svetovna politi-ka, ki so jih vsi pozabili, ni vedno enostav-no. Ko sem in tja vprašam misijonarje, ali jim pride kdaj na misel, da bi pobegnili od tolikih problemov, s katerimi se sreču-jejo pri svojem delu, ponavadi odgovorijo pritrdilno. Toda ko vidijo otroke, mlade, družine, starejše, ki so brez moči in z za-upanjem gledajo v misijonarje, ostanejo.

Zavedajo se, da so v Sloveniji dobri lju-dje, ki so pripravljeni pomagati. In del te dobrote se zbira v Misijonskem središču Slovenije. Samo s temi darovi smo lahko opora misijonarjem, ki delujejo med naj-bolj pozabljenimi. Največkrat so oni glas tistih, ki jih nihče ne posluša. Tega se mi-sijonarji zavedajo.In MIVA? Delati tam, kamor ne pride no-bena druga organizacija, ker so slabe ce-ste, ker so vasi in kraji, ki so težko dosto-pni, je še nekaj, kar je tipično za misijo-narje. Seveda za to potrebujejo prevozna sredstva, avtomobile. Vemo, da je tehni-ka danes na žalost preveč zlorabljena in uporabljena za uničevanje, pobijanje. To prinaša med ljudi obup. Brez avtomobi-lov bi misijonarji veliko manj storili za te pozabljene ljudi. Misijonarjem veliko po-meni, če vedo, da bodo pri nakupu novih avtomobilov dobili pomoč tudi iz Slove-nije. Tako vsaj nekoliko uporabimo mo-derno tehniko v dobro človeka. Namesto smrti prinaša življenje, namesto sovra-štva ljubezen, namesto brezupa prihaja upanje.

MIVA Austria letos praznuje pomemben jubilej. Koliko je bila odločilna za nastanek MIVA Slovenija in kakšno je njuno današnje sodelovanje?Otrok po rojstvu nekaj časa potrebuje pomoč odraslih. Tako je bilo tudi pri za-četkih MIVA v Sloveniji. Začetki segajo še v dobo komunizma. Veliko je pomeni-la podpora od MIVE Austria. Ideja o za-četkih MIVA Slovenija je vzklila v Tinjah leta 1986. Samo delo za MIVA Slovenijo pa se je začelo nekje v marcu 1987. Za Kri-štofovo nedeljo, leta 1987, je bila prva na-birka. Zbrali smo nekaj sredstev in sku-paj z MIVA Austria pomagali pri nakupu prvih avtomobilov za naše misijonarje. Ni bila pomembna samo finančna pomoč pri sofinanciranju nakupa avtomobilov, po-membna je bila tudi moralna opora.

Biti toliko let pri takem delu, pomeni, imeti dovolj močan notranji nagib za to. Kaj ti je osebno še posebej temeljni dinamizem za tvoje misijonsko delo?Težko je govoriti o sebi, ker se mi zdi, da je v ozadju nekaj več kot samo človek, ki opravlja neko delo. In to ni samo nekaj, to je Nekdo. Krščanstvo ne sme in ne more biti zaprto med zidove, krščanstvo ali bo-lje rečeno kristjani morajo imeti odprte oči in videti, kaj se dogaja okoli nas. Ne sme nam biti vseeno. Ali lahko ostane-mo mirni ob vseh krivicah, ki se dogaja-jo okoli nas? Vera ne sme biti nekaj v zra-ku, vera mora biti povezana z življenjem, vera mora videti, slišati, čutiti in dejav-no pomagati. Usmerjati nas mora v življe-nje. In svoje duhovniško delo vidim tudi

v tem, da iz svoje vere ne delam nekaj zase, ampak naj bi me vera vodila k lju-dem, ki jih drugi pozabijo. Zavedam se, da je Slovenija majhna. Vem, da ni moč reši-ti vseh stisk po svetu. Prinašamo pa lah-ko ljudem po svetu vsaj malo upanja, da vemo za njihove stiske in jim skušamo vsaj malo pomagati. Kot pravi pregovor, ni treba preklinjati teme, prižgati je treba luč. Vem, da imajo ljudje v Sloveniji veliko, dobro in odprto srce. In če lahko prina-šamo vsaj malo upanja, je naša življenjska dolžnost, da to tudi storimo kljub nerazu-mevanju, s katerim se včasih srečujemo.

Cerkev bi mnogi radi videli kot humanitarno organizacijo, še posebej pri njenih različnih dobrodelnih strukturah. Vodil si tudi Škofijsko Karitas Ljubljana. Kaj je prvo poslanstvo Cerkve in njenih, sicer tudi dobrodelnih ustanov?Cerkvi se skuša vedno znova podtikati nekaj, s čimer bi zmanjšali njeno vlogo in mesto v družbi. Nevarno je, da tudi kri-stjani temu nasedemo. Najbolj je bila v času komunizma zadovoljna država, ko so mnogi kristjani prestrašeni čepeli za zidovi cerkva. Tudi danes bi mnogi radi videli, da Cerkev ostane tam. Moč Cerkve je v temelju nekaj drugega, kot samo hu-manitarnost. Nagib za delo za ljudi je v temelju vtkano v Cerkev, v vero. Brez del je vera mrtva. Lačen sem bil, žejen sem bil, bolan sem bil, nag sem bil, pozabljen sem bil, bil sem odrinjen iz družbe, nam govori Jezus. Treba je pomagati zato, da s svojimi deli sodelujemo pri spreminja-nju sveta, ne samo z besedami. In to delo pomeni, da nam ni vseeno, kaj se dogaja z ljudmi.

Naslednji mesec bo Krištofova nedelja. Morda za sklep pogovora še misel za spodbudo.MIVA je res samo neka akcija, kjer se zbi-rajo sredstva za pomoč pri nakupu prevo-znih sredstev za misijonarje: kolesa, mo-tor, čoln, avtomobil. Vem pa, da je še ne-kaj več, kot samo dar. To je dar, ki rešu-je življenja, pomoč, ki pomaga prinaša-ti ljudem upanje, izobrazbo. Prinaša vero in dobroto. Ljudem vrača zavest, da niso sami, da je na svetu nekdo, ki nanje ni po-zabil. Vsak dar za MIVA živi naprej. Pa še to. Bolj ko znamo deliti tisto, kar imamo, bolj se tudi v našem življenju veča sreča, veselje, upanje. Pokažimo s svojim darom, da smo veseli vseh srečno prevoženih ki-lometrov. Darujmo, da bo tudi drugje po svetu manj žalosti in več veselja, manj brezupa in več upanja, manj sovraštva in več ljubezni, več dobrote.

Pogovarjal se je Jože Planinšek CM

5

M I S I J O N S K I P R I Č E VA L E C

Blagoslov vozil v Šentrupertu.

Polona Berlec, laiška misijonarka, Salomonovi otoki

Veliko smo v zadnjih letih pisali o Salomonih in pri tem doživljali izredne odzive vseh, ki ste in še podpirate ta pomenljivi misijon na drugem koncu sveta. Hvala vsem. Najlepša zahvala in priznanje za zaupanje in delo pa je že vidna žetev, o kateri nam piše laiška misijonarka Polona Berlec. Tamkajšnja novomašna slavja so tako tudi naša slavja.

Konec novembra 2013 se je na Malai-ti začelo pravo romanje, ki je trajalo do sredine decembra. Romarji so poto-vali od kraja do kraja, kjer so bili po-svečeni novomašniki. Tokrat je resnič-no praznovala cela škofija Auki (Auki je glavno mesto province in otoka Malai-ta), saj so vsi novomašniki doma tam. Škof Chris Cardone ni imel pravega po-čitka, vendar je izrazil srečo in iskreno zadovoljstvo, da se je leto vere zaključi-lo tako svečano.Romanje se je začelo 24.11.2013 na jugu otoka Malaita, kjer je bil v duhov-nika posvečen prvi diakon Ian Sisioro. Slavje je potekalo v župniji Rokera, v cerkvi Kristusa Kralja, od koder priha-ja novomašnik.Škof je s spremstvom nadaljeval pot proti severu. V Rohinari (leta 2012 so praznovali 100-letnico prihoda krščan-stva) je bilo slavje namenjeno novoma-šniku Michaelu Toisuti. Po Michaelovi novi maši se je procesija pomaknila še bolj severno, v župnijo Dala. Tam je bil 30. novembra posvečen Moses Maeala-sia, v cerkvi sv. Janeza apostola.Celotna karavana se je nazadnje usta-vila še v župniji Usu'usue na severo--vzhodu Malaite, kjer je zaprisegel za-dnji od škofijskih duhovnikov, Man-cent Kavaliliu, 3. decembra 2013. Slav-je je bilo čudovito in barvito, saj na isti

dan praznuje zavetnik župnije sv. Fran-čišek Ksaverij.Škofova rdeča nit skozi celotno popo-tovanje je bila ljubezen. Vedno znova je poudarjal, kako pomembno je ljubiti sočloveka. Za zgled je postavljal pape-ža in njegovo dejanje na veliki četrtek, ko je obiskal rimske zapornike. Ravno tako je škof poudaril, kako pomembno je delo z obrobnimi skupinami, z rev-nimi, zanemarjenimi in šibkimi. Citi-ral je papeža, ko je dejal, da bi mora-li biti vsi škofi in duhovniki »dobri pa-stirji, z vonjem po svojih ovcah« - kar pomeni, da bi morali biti eno s svojimi farani, sočutni in ustrežljivi, ko skrbi-jo za duhovne potrebe svojih ovac. Vsi novomašniki so za darilo prejeli sliko svetega očeta v ječi, ki naj bi jih spo-minjala in opominjala, kakšen je njihov

motiv pri opravljanju dela. Posebne za-hvale so bile izrečene družinam novo-mašnikov, saj so svoje sinove nesebično predale v službo Gospoda. Seveda so zahvalo prejeli tudi novomašniki, ki so slišali Božji klic in mu pogumno sledili.Poleg štirih škofijskih duhovnikov sta bila posvečena še dva: Vincent Maneho-ua CM in Alfred Funuka SM. Oče Vin-cent je prvi Solomončan lazarist, oče Alfred pa se je pridružil maristom (So-ciety of Mary). Prvi je bil posvečen v nadškofiji Honiara v katedrali Svete-ga križa (Holy Cross), drugi pa v škofiji Auki, v cerkvi Svetega Duha (Holy Spi-rit) v Bumi. Vsi novomašniki že imajo nove službe, ki jih bodo nastopili med februarjem in marcem 2014. Oče Ian Sisioro je določen za kaplana v Kukum, Honiara na Guadalcanalu. Oče Michael Toisuta bo začel delati v medškofijskem bogoslovju kot direktor bogoslovcev. Oče Moses Maealasia je novi kaplan v Kwalakwala na Malaiti, oče Mancen Kavaliliu pa kaplan v Narai'ao'a, vzho-dna Are'Are skupnost, tudi na Malaiti.Po vseh mašniških posvečenjih so seve-da sledila slavja v stilu Malaite. Odlični glasbeniki so poskrbeli za glasbo, ki je prihajala iz malih in velikih panovih pi-ščali, različnih tolkal in ostalih tradici-onalnih instrumentov. Plesne skupine so že med mašami poskrbele za barvi-to, ritmično in plesno slavje, nadaljeva-li pa so tudi, ko je bila ceremonija za-ključena. Farani so poskrbeli za različ-no hrano: kumara, kasava, jam, različ-ni pudingi, ananasi, lubenice, različna zelena zelenjava kuhana v kokosovem mleku ter obvezno svinjina in ribe (vse zavito v bananine liste in spečeno pod vročimi kamni).

Novomašna slavja – sadovi skupnega truda

Bogoslovci bojevniki ob sprejemu Nuncija, ki nas je obiskal oktobra 2013

Bogoslovci z Nuncijem

6

V E S E L O N A S A L O M O N I H

Oprava za ples

S. Agata Kociper, Salezijanka, Brazilija

Polni hvaležnostiZ veseljem sporočam, da sem prejela denar Trikraljevske akcije za most. Polna hvaležnosti se vas vseh spominjam v svojih molitvah. Skupaj z domačini Indijanci in pod nad-zorstvom sester hčera Marije Pomočnice se bo projekt iz-vajal v letu 2014, posebej je namenjen plemenu HUPDA. Naj vse žrtve naših velikodušnih darovalcev in kolednikov prispevajo k uspešnemu delu za materialno gradnjo mo-stu kakor za rast Božjega kraljestva doma in po svetu.Vstali živi med nami, On je življenje, je vodovje, je lepo-ta, je ljubezen in mir, prisoten v naravi, v amazonskih lju-deh ... V naši zgodovini, v vsakem izmed nas. Ostanimo še naprej pod Gospodovim okriljem in v neomajni veri. Vsem prisrčne pozdrave in hvaležen spomin v molitvi, s. Agata, naši otroci in ostale sestre iz sončne Brazilije.

P. Hugo Delčnjak, frančiškan, Fr. Gvajana

Godovno dariloŽe dolgo je od naše zadnje pisemske izmenjave, a glede miselne povezanosti ni tako; pogosto je Misijonsko sredi-šče - to se pravi osebe - v mojih mislih.

misijon je pet ur vožnje z avtobusom proti severu. Mesto se imenuje Leon. Tu imamo dom za ostarele žene. Skrbi-mo za 40 revnih žena, ki nimajo sredstev za preživetje. Velikokrat nimajo več svojcev ali pa se jim družine eno-stavno odpovejo. Sedaj spoznavam novo okolje in delo; vse je precej drugačno od dela na župniji. Naj fotografije doda-tno spregovorijo o tem. Avgusta, če Bog da, pa pridem na obisk v Slovenijo.Vse dobro in na svidenje!

S. Ana Slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, Brazilija

Veliki petekManaus je mesto, ki ima dva milijona prebivalcev. Leži v Amazoniji in je z vseh strani obdano s pragozdom, v kate-rem se tu in tam najde kakšno manjše mestece ali ribiško naselje. Pristnih indijanskih vasi je vse manj. Današnji pre-bivalci Amazonije so večinoma mešanci med Indijanci in belci ali med Indijanci in črnci, ki so v Brazilijo prišli kot sužnji. Pravijo, da se Brazilci zaradi vsakodnevnega nasilja in revščine veliko lažje prepoznajo v trpečem kakor pa v vstalem Kristusu. Najbrž je tudi zato zelo živa navada, da na veliki petek na ulicah uprizorijo križev pot. Ljudje ho-dijo v procesiji in molijo postaje križevega pota, pogosto pa jih tudi odigrajo v živo. Ker se na takih dogodkih zbere veliko ljudi, uporabljajo manjše tovornjake, na katerih so ogromni zvočniki, tako da lahko molitvi sledijo vsi, tudi tisti, ki ostanejo doma.Letos se je procesija križevega pota končala tragično. Sta-remu tovornjaku so odpovedale zavore. Voznik je obrnil volan, da ne bi zadel največje množice, a se vseeno ni mo-gel izogniti tragediji. V brazilskih procesijah ljudje ne hodi-jo v vrsti, ampak kar prosto, v veliki skupini. Ravno zato je bilo nemogoče zaviti kamorkoli, ne da bi bil kdo pred vo-zilom. Tovornjak je povozil enajst oseb, od katerih sta dve ženi umrli na mestu nesreče, ena pa v rešilnem avtomobi-lu. Ostalih osem, med njimi tudi 10-letna deklica, je bilo ra-njenih in so morali ostati v bolnišnici. Vse mesto Manaus je združeno v molitvi, da bi Kristus, ki je Življenje in Vstaje-nje, dal miren počitek žrtvam in vero v večno življenje ža-lujočim. Ob takem dogodku sporočilo velike noči dobi dru-gačen, globlji in strahotno močan pomen. Trpljenje in smrt se učlovečita v konkretnih osebah iz župnije in vera v vsta-jenje postane preizkus vere za vse vernike, od župnika in sester pa do najbolj preprostih župljanov. Ravno oni nava-dno zmorejo sprejeti Božjo voljo z neverjetno vero in zau-panjem v Božjo ljubezen in skrb za vsakega izmed nas.

Letos imam namen priti v Slovenijo v začetku junija, edina sestra, ki jo še imam, obhaja 80 let, ostal bom en mesec.Z veliko hvaležnostjo priznam, da se čutim kot izbranega glede pomoči, ki sem je bil deležen dolga leta, desetletja, s strani Misijonskega središča. Nikoli mi ni bila nobena pro-šnja zavrnjena in bilo jih je veliko ... Pa naj bo za gradnje kapel in cerkva, nakup avtomobilov, koles ali pa prošnja za pomoč "žepnine", kot je bilo to tokrat. Besede zahva-le so prav tako pomembne kot besede prošnje, "kdor pro-si, prejme ... Daj nam danes ..." A tudi: "Kje je pa ostalih de-vet?'' - nas uči rabin iz Nazareta. Bog povrni vam in dobro-tnikom, to prosim za vse vas v molitvi, čeprav jecljajoči.Jutri, na moj godovni dan, grem v Sinnamary po ček, ki ste mi ga poslali. Godovni dar, ki ga ni deležen kdorkoli. Božji mlini meljejo počasi, pravi ljudska modrost, a vedno zmeljejo dobro moko. Kristusovo vstajenje naj nas poveže - v njem je naše veselje, zaupanje in zagotovilo, da smo ro-jeni in prerojeni za Življenje. Vsem Felix Alleluia!

S. Barbara Čuk, frančiškanka Marijina misijonarka, Mehika

Novim izzivom naprotiPo osmih letih in pol dela na revni župniji v predmestju glavnega mesta sem prestavljena v novo skupnost. Ta naš

7

L AT I N S K A A M E R I K A

ki zveni skozi vse leto in na vseh kontinentih

KRIŠTOFOVA NEDELJA – 27. julij 2014

Akcija MIVA – je ALELUJA,

Sadovi akcije MIVA v letu 2013 – skupna vrednost: 285.368.- €salezijanci Etiopija avto – minibus koprojekt Pedro Opeka Madagaskar avto – ToyotaLazaristi Madagaskar avto – Toyotas. Lorella Figini - Luena Angola avto – Toyotas. Polona Švigelj Senegal avto – Suzuki VitaraTomaž Mavrič Ukrajina avto – VW Cadys. Anica Starman Slonok. obala avto – ToyotaDanilo Lisjak Uganda popraviloDanilo Lisjak Uganda avto – ToyotaSalezijanke - Cacuaco Angola avto – Toyotap. Janez Mujdrica Zambija avto – NissanJanez Mesec Madagaskar motorni čolnLumen Christi Tanzanija avto – Toyota – koprojektp. Lojze Podgrajšek Malavi avto – Fordp. Stanko Rozman Malavi popraviloJanez Krmelj Madagaskar gume

V velikonočnem času se v pesmih (in srcih) ponavlja vesel vzklik ALELUJA, ki nam daje pogum, da s svojimi križi gre-mo za Gospodom in luč vstajenja prižigamo v svoj vsakdan. Posebna ALELUJA, ki posebej glasno zazveni ob Krištofo-vi nedelji ob akciji MIVA, pa skozi vse leto iz Sloveni-je odmeva po misijonskih poljanah. Ta ALELU-JA – akcija MIVA – namreč preko misijonskih vozil prinaša veselje, blagoslov, pomoč in re-šitev – torej veselo ALELUJO v najrevnejše kraje, k najbolj ubogim ljudem, za katere skrbijo naši misijonarji.Blagoslov vozil na Krištofovo nedeljo je na-mreč naš klic k Bogu, da nam na priprošnjo svetega Krištofa podeli varstvo in pomoč na vseh cestah življenja. V zahvalo Bogu za srečno prevožene kilometre (to je naša Aleluja), nameni-mo svoj dar za misijonska vozila (to je Aleluja v misijonih).

Dolgoletna tradicija širine slovenskega srca je preko akci-je MIVA omogočila našim misijonarjem, da so zmogli z vo-zili, ki so dar slovenske dobrote, dosegati oddaljene kra-je, obiskovati ljudi po nemogočih poteh, pripeljati hrano

in zdravila, voziti bolnike v ambulante, prevažati ka-tehiste, učitelje in zdravnike, dostavljati grad-

beni material – z eno besedo: reševati življe-nja – posredovati slovensko Alelujo, vstaje-nje, novo življenje.Zahvala Misijonskega središča, ki vodi to akcijo, je tako nebogljena ob tako veliki na-klonjenosti slovenskih dobrotnikov – zato

naj bodo besede misijonarjev in njihova za-hvala potrditev uresničenja Aleluje – pred-

vsem pa naj vam Bog povrne s svojim blagoslo-vom, da bi na priprošnjo sv. Krištofa tudi vi vedno

varno dosegali svoje cilje in peli veselo Alelujo.

ZAHVALE naših misijonarjev naj vas prepričajo, da ste

storili neizmerno veliko dobrega, ker ste s svojim

darom podprli akcijo MIVA Slovenija.

Pedro Opeka – Madagaskar – avto ToyotaHvala Bogu in vsem slovenskim darovalcem za ta prele-pi dar za delo med smetiščarji. Vsem, ki so sodelovali pri tej akciji, in vsakemu posebej se zahvaljujem! Vso srečo že-lim v prihodnji akciji ob Krištofovi nedelji, da bodo še dru-gi misijonarji deležni takega lepega daru za njihovo misi-jonsko delo.

Lazaristi – Madagaskar – avto ToyotaNe vem, kako naj se vam zahvalim za vašo veliko-dušnost in pomoč. Bog vas blagoslovi. Resnično ste mi pomagali, da kot vizita-tor lahko izpolnjujem svo-je misijonsko delo v tej pro-vinci. S fotografije lahko vi-dite, kako potreben je za pot, po kateri potujem in za misijon, kjer delujem.

Sestre salezijanke – Angola – avto ToyotaVse sestre se vam, ganjene in iz srca vesele, zahvaljujemo za ta velik in za naše delo tako pomemben dar. Tako majh-na Slovenija, a z velikim srcem, vedno pripravljenim po-magati sestram pri oznanjevanju božje ljubezni, pri trudu za bolj-ši in pravičnejši svet. Lepo je, ko veš, da nisi sam ...

S. Polona Švigelj – Senegal – avto Suzuki VitaraRes skoraj nimam "diha", da ste tako "od sile" in hitri za pomoč! Kličem Božji in Mari-jin blagoslov nad vse slovenske dobrotni-ke! Moje sosestre za-gotavljajo močno mo-litveno navezo z vami! Avto bo premagoval "vse peščene in blatne" ovire na naših misijonskih poteh!

8

M I VA S L O V E N I J A

Nove prošnje naših misijonarjevkličejo vašo dobroto, da tudi letos zapoje hvaležno Alelu-jo, ki bo imela odmev v misijonskih deželah.

S. Mojca Karničnik – DR KongoNaše sestre vodijo internate, delajo v šolstvu in pastora-li, na medicinskem in socialnem področju, v razvojnih dejavnostih ... Treba jih je oskrbovati z vsem potrebnim. Nujni so prevozi v bolnišnico in oskrba s hrano, zdravili in drugim materialom. Naše delo bi bilo zelo olajšano, če bi imele svoj avto.

Jože Bokalič, lazarist – ArgentinaNaši misijonarji se vozijo v oddaljena naselja in revnim staroselcem prinesejo nekaj hrane in najnujnejša zdravi-la. V tem času jih pripravljajo na zakramente in tam ma-šujejo. V vmesnem času pa to vozilo služi za delo v bara-karskem naselju, kjer prostovoljci nudijo najnujnejšo po-moč za preživetje.

Tomaž Mavrič, lazarist – UkrajinaKombi, ki ga uporabljamo v Kijevu, ima že osem let in ve-liko kilometrov. Uporabljamo ga vsak dan za prevoz bo-goslovcev na predavanja ter za vse ostale potrebe hiše, kjer nas trenutno živi dvanajst oseb. Kombi nam je za tako skupnost nujno potreben.

P. Stanko Rozman, jezuit – MalaviSmo trije duhovniki in bi radi obiskali čim več podružnic na mesec. Dva duhovnika vozita stare in obrabljene avto-mobile. Radi bi zamenjali enega od njih. Ni prijetno ostati na cesti zaradi okvare avtomobila. Potrebujemo zaneslji-vo prometno sredstvo.

Br. Miha Majetič, OFMConv – KazahstanNujno bi potrebovali dobro vozilo za prevoz ljudi z mo-žnostjo prevoza materiala. Služil bo v pastoralne namene in za oskrbo centra za medkulturno sodelovanje.

Krmelj Janez, škofijski duhovnik LJ – Madagaskar Za pomoč zdravnici prosimo za štirikolesnik. Tako bi omogočili zdravnici, da doseže čim večji učinek v medi-cinskih storitvah. Rešilec je prevelik strošek. Prisrčna za-hvala vsem dobrotnikom misijonske vozniške akcije.

S. Tadeja Mozetič, ŠS – ParagvajAvto bi nam služil za obiske družin in bolnikov, za pove-zavo in vzgojo katehistov, obisk in spremljanje učiteljev, v glavnem za vse široko polje pastoralnega dela na obro-bju mesta Asuncion in mesta Limpio. V upanju, da boste našo prošnjo uslišali, kličem blagoslova na vaše misijon-sko poslanstvo.

Tomaž Mavrič, lazarist - UkrajinaV vasi Buldinka ustanavljamo moški center rehabilitaci-je za odvisnike. Traktor bo služil za delo na polju in vrtu za predelavo hrane za živino – se pravi za pomoč pri uva-janju odvisnikov v samostojno življenje in samopreskrbo.

Sadovi akcije MIVA v letu 2013 – skupna vrednost: 285.368.- €salezijanci Etiopija avto – minibus koprojekt Pedro Opeka Madagaskar avto – ToyotaLazaristi Madagaskar avto – Toyotas. Lorella Figini - Luena Angola avto – Toyotas. Polona Švigelj Senegal avto – Suzuki VitaraTomaž Mavrič Ukrajina avto – VW Cadys. Anica Starman Slonok. obala avto – ToyotaDanilo Lisjak Uganda popraviloDanilo Lisjak Uganda avto – ToyotaSalezijanke - Cacuaco Angola avto – Toyotap. Janez Mujdrica Zambija avto – NissanJanez Mesec Madagaskar motorni čolnLumen Christi Tanzanija avto – Toyota – koprojektp. Lojze Podgrajšek Malavi avto – Fordp. Stanko Rozman Malavi popraviloJanez Krmelj Madagaskar gume

Vabimo vas, da k sveti maši z veseljem pripeljete svoja vozila, duhovnike prosimo, da vam jih radi

blagoslovijo, vsem pa se priporočamo za velikodušen dar za misijonska vozila.

Bog povrni za vsak vaš dar!MIVA Slovenija

Svoj dar lahko tudi nakažete na naš TRR:RAČUN za akcijo MIVA:

Misijonsko središče Slovenije,Kristanova 1, 1000 Ljubljana

RB: SI56 2420 0900 4370 443 sklic: 00 279500NLB: SI56 0201 4005 1368 933 sklic: 00 279500

S. Anica Starman – Slonokoščena obala – avto ToyotaAli si lahko predstavljate, kako je srce poskočilo ... Tja do nebes, ker moje noge ne morejo skočiti do stropa. Bog pla-čaj! Iskrena hvala vsem, Bog povrni vsem. Molimo za vse, ki ste darovali za akcijo MIVA.

P. Janez Mujdrica – Zambija – avto NissanNajlepša hvala dobremu Bogu in vsem vam za ta čudoviti avto. Na vseh štirih straneh avtomobila je nalepka 'MIVA Slovenija'. Večkrat me kdo vpraša, kaj to pomeni. Ko mu razložim, običaj-no pride vzklik: »Slovenski ver-niki pa res lepo skrbijo za svoje misijonarje!«

Janez Mesec – Madagaskar – čolnTako kot sv. Krištof lahko prevažamo po naših dveh veli-kih rekah ljudi in tovor. Z motornim čolnom smo dobili novega zagona in veselja pri naši gradnji. Čoln služi name-nu in nam daje korajže, da bomo tudi to nalogo »operacija pesek« speljali do konca.

KRIŠTOFOVA NEDELJA – BLAGOSLOV VOZIL – AKCIJA MIVA bo letos 27. julija

9

M I VA S L O V E N I J A

Danilo Lisjak, salezijanec, Uganda

Od fizične k duhovni zidaviŽivljenje ljudi v misijonu je zaznamovano z veliko revščino. Vidi se tudi po raztrganih uniformah otrok v sosednji osnov-ni šoli; pa tudi lačni so. Vse, kar je užitno, bodo dali v usta in pojedli. Je pa tudi res, da je bila suša izredno dolga. Še naj-manj mesec in pol, da bo kaj ozelenelo na naših njivah in bodo zaužili, zalog pa ni več. Starši otrokom dajo navadno en obrok na dan in potem jih pošljejo v naravo, da odkrijejo kaj za pod zob; klestenje zelenih mangovcev, ki so za lep oreh ve-liki, paberkovanje, kraja.

V maju, takoj po veliki noči, začnemo s krsti katehumenov (200) po podružnicah in bom sam za to delo, ki je seveda po-membnejše od zidave. Dve leti napornega dela je bilo potreb-nih, da sedaj lahko dihamo bolj pastoralno in manj 'cemen-tno'. Smo zares na začetkih evangelizacije, saj je 23-letna voj-na veliko tega pokopala in začenjamo znova. Poudarek je na otrocih in njihovih starših. Katehumeni morajo vsaj za štiri tedne priti v župnijo, da se skupno pripravljajo na prejem za-kramentov. V šoli se nič ne naučijo, večkrat se katehisti bojijo poučevati zaradi neznanja. Se pa z gradnjo, še posebej župnij-ske cerkve in kapel, že čuti večja pripadnost, veselje in zdrav ponos. Tudi institucija je potrebna. Identifikacija z župnijo. Šola je konec koncev tudi institucija, pa kaj bi brez nje? Za našimi zidovi je še vedno natrpanost življenja, saj se gnetejo v učilnicah! No, kljub gradnji - sedaj se mi ni več treba voziti dvakrat na dan iz mesta - imam tudi nekaj časa za učenje do-mačega jezika, kar v minulih treh letih ni bilo mogoče.Lep pozdrav in zahvala vsem, ki nas kakorkoli spremljate in se tako pridružujete našim naporom k izboljšanju človeške-ga dostojanstva afriškega človeka. Pot ni lahka in bo še dolga. Učimo se potrpežljivosti in zaupanja.

S. Zvonka Mikec, salezijanka, Mozambik

Velikonočni daroviŽivljenje je zelo pestro, saj se vedno kaj dogaja. Noviciat, da, nekateri mislijo, da smo odrezani od sveta, pa ni tako. Ker smo na zelo prijetnem področju in imamo lep prostor oko-li hiše, vsakdo rad pride. Mislim, da bi bilo tudi vam všeč. Na velikonočni ponedeljek smo imele na našem vrtu sto deklic iz bližnjega internata, da smo skupaj preživele dan, se igrale in veselile. Tako sva bili tudi s Katarino ves dan skupaj. Za veliko noč sva vsaka na svojem koncu pripravili pirhe (tu ni te nava-de), jaz sem imela rdečo barvo, Katarina pa s čebulo in je bilo nekaj novega za naše skupnosti ... Še prej, v postu, smo ime-li eno nedeljo praznik naših bivših gojenk. Zbralo se jih je res veliko. Povabile so pomembne ljudi iz župnije in za vse (pri-bližno 200) pripravile slovesno kosilo ter veselo popoldne. Za vsako dogajanje tudi me nekaj dodamo, pa se lepo izide.

Sicer pa so moje novinke polno zaposlene s predavanji, študi-jem, molitvijo in poglabljanjem, saj je temu namenjen čas no-viciata. Letos so tri iz Mozambika, za drugo leto računamo, da jih bo več, pridejo tudi iz Angole. Tako le nekaj utrinkov, da vidite, da smo živi in zdravi. Pa še avtomobili: da, tudi to je bilo velikonočno darilo. Po pravici povedano smo mi tu za-drževali, ker smo morali urediti procedure. Zdaj je videti, da stvar teče. V postu sem poslala v Avstrijo izpolnjene formu-larje in prav te dni je prišel odgovor z dokumenti, ki jih po-trebujemo, da pripravimo vse potrebno. Torej stvar teče … počasi, kot sem vam že povedala, da je v Mozambiku tako, a hvala Bogu, gre naprej. Saj nimamo besed, da se zahvalimo za vaš velikodušni dar. Naša nova ekonoma je res tudi zelo hvaležna. Ima pa še izkušnjo slovenske velikodušnosti, ko je delovala v Braziliji s sestro Agato.Želim blagoslova pri vašem delu in vas in vse v Misijonski pi-sarni prav lepo pozdravljam.

Jože Mlinarič, Salezijanec, Ruanda

Slovenska kapelica Marije pomagajSlišali smo, da ste ponekod pretrpeli hudo ujmo, ki je naredi-la veliko škode. Treba bo veliko časa in truda, da se popravi. Nam primanjkuje dežja za marec in april, ko je velika dežev-na doba IMPEŠI – velika setev. Rado grmi, se bliska in treska. V našem obzidju imamo tri igrišča, poleg tega pa velik, dobro obdelan vrt, hlev in kokošnjak s 400 kokošmi. Vsak dan zne-sejo 400 jajčk. Dve kravi, naši dobrotnici, nas hranita in še so-sedje kaj dobijo. Podmladek: dve telički in eno telo se pasejo v gozdičku evkaliptusov in na nogometnem igrišču. Tudi ribar-nico imamo v načrtu. Poleg lepe nadstropne hiše, ki je že pre-majhna, zdaj pridno gradimo »slovensko« kapelo Marije Po-magaj. Je šesterokotne oblike. Po Božji milosti je zrasla. Po-gosto pogledam na gradbišče ... Počasi se daleč pride, velja še posebej za Afriko. Zdaj jih gledam, korajžne fante – varilce, kako varijo železne cevi za ostrešje. Potem še rdeče plošče in cementni tlak, pa opremo. Verniki že težko čakajo, da pride-jo k nam k maši.Tu bom maševal za naše mlade in mislil na vas. Kar gre za božjo hišo, je lep dar. Naši sobratje so presrečni. Se čudijo majhni Sloveniji, ki je v veliki krizi in kljub temu pomaga še drugim. Najbolj vesel je bil g. ravnatelj, ko sem jim z ekono-mom vse do zadnjega ficka izročil. Nista mogla verjeti. Tu so tudi velike potrebe, saj vemo, da šolarji samo trošijo. Že dolgo je iskal pomoč za nujno potrebno kapelo, a je ni dobil. Tako se je hitro odločil, da bo to za novo kapelo. Veselje se mno-ži, prekipeva, ko jo že pokrivamo. Tudi oni molijo za vas. Še verouk bomo učili naše najmlajše in večje v kapeli. Naučil jih bom kakšno slovensko pesem.Vsem veselo Alelujo!

10

e- N A B I R A L N I K

Tanja Strgar, nekdanja laiška misijonarka v Angoli

Zahvala za pomoč v LueniPo nekaj zapletih z urejanjem papirjev v Angoli je MIVA avto končno prispel tudi v Lueno, provinco Angole, kjer sem tri leta živela in pomagala na misijonu sester salezijank tudi jaz. Vseh pet sester, ki delujejo na tem misijonu, se vam ganje-ne in iz srca vesele zahvaljujejo za ta velik in za njihovo delo tako pomemben dar. Sporočajo, da se s hvaležnostjo v srcu spominjajo vseh vas dobrotnikov, tudi pri molitvah v njiho-vi šolski kapeli, ki smo jo v tem času zgradili s pomočjo de-narnih sredstev iz Slovenije. Tako majhna Slovenija z velikim srcem, vedno pripravljenim pomagati (kot tam rade povedo

so v sklopu državnega programa, pogosto je treba po cepiva - vakcine in povsod mora z rešilcem, ki postaja velik strošek.Najlepša hvala za popolno podporo pri nakupu štirikolesnega motorja. Gre lepo počasi in v naši bolnici so zaposlene le žen-ske, tako bodo brez strahu prisedle k šoferju. Zahteva pa ne-katere posebne spretnosti na zahtevnih terenih. Je kot mali traktorček in ne porabi veliko, če gre za počasno vožnjo. So kar navdušene in bodo rade hodile na deželo.Zadnje čase imamo veliko težav z nasiljem, ki ga našim lju-dem povzročajo oborožene tolpe: kradejo živino, ropajo in odnesejo vse, kar vidijo, da se da prodati. Najhuje pa je, da vzamejo s seboj talce in morajo hoditi z njimi vse do obro-bja pragozda. V primeru, da bi nastal spopad med domači-ni in tolpo, ubijejo talce. Tako ljudstvo samo žalostno spre-mlja odhod. Ko je naš katehist spremljal predaleč svoje so-rodnike-talce, so ga ustrelili v usta, ko je prosil za njihovo iz-pustitev. Tri vasi so povsem opustošili, razdrli naselje učite-ljev in vsi prebivalci so se odselili k sorodnikom ali pobegnili v bližnje vasi. Je kar hudo. Mislil sem, če bi tem ljudem lahko kaj pomagali, ker so popolnoma obubožali. So v stanju, kot pri nas v času turških vpadov. Če bi morda poslali njim nekaj ton riža. Gre za občino Ambatolava, za tri krajevne skupno-sti: Bezavo, Tsaralera in Ampanarena. Stanje je zelo težko, saj so pobrali vse; lonce, žlice, krožnike, oblačila, odeje, živino, vse kar je bilo v kočah, da pa so lažje videli, kje je kaj, so po-gosto nasilno odstranili steno hiše. Država se še ni zganila, sedaj ropajo na območju delovanja Toneta Kerina, kjer so ubi-li dva žandarja. Tako imamo.Če boste lahko kaj pomagali, bo zelo primerno, tako bo nam Bog pomagal, da se od nas odvrne taka nesreča.Hvala še enkrat za vse. Bog plačaj!

P. Miha Majetič, minorit, Kazahstan

Misijonarjevo pismo (za koncert v mozirju)Takšno kot vreme je tukajšnje življenje, pa tudi vera. Mnogi, predvsem mladi, ki najdejo stik z njo, odhajajo v dežele svo-jih prednikov – v Nemčijo, Poljsko, Belorusijo … V Kazahsta-nu namreč živi več narodov in tudi tukajšnja vera je vera raz-ličnih narodnosti: Kazahi so muslimani, Rusi pravoslavci, Po-ljaki katoličani, Ukrajinci grkokatoliki. Je pa zanimivo, da se mnogi proglašajo za vernike, pa čeprav niso bili krščeni ali niso prestopili praga cerkve ali mošeje … Kot najbrž veste, je bil Kazahstan več desetletij pod sovjetsko oblastjo. Znano je tudi, kako je bilo v tistih časih z javnim izpovedovanjem osebne vere. A se je v marsikaterem domu še danes ohranil kakšen križ in najde se celo Sveto pismo, ki ga je svojim vnu-kom zapustila verna babuška.Naša skupnost, ki jo sestavljamo trije bratje minoriti – Po-ljak, Italijan in Slovenec – živi v skromni samostanski hiški tu v Astani. Poleg svojega misijonskega poslanstva z ekumen-skim pridihom in dela z ubogimi pomagamo še sestram kla-risam, ki so pred štirimi leti prišle iz Poljske in sedaj gradijo

sestre), ostaja del Luene (Angole) in s tema velikima darovo-ma (kapelo in avtomobilom) pomaga sestram pri oznanjeva-nju Božje ljubezni, pri trudu za boljši in pravičnejši svet.Tudi v svojem imenu se iskreno zahvaljujem Misijonskemu središču in vsem vam za vso pomoč in podporo iz domovine, ki sem je bila deležna v času mojega bivanja tam. Lepo je, ko veš, da nisi sam ... In ko lahko s ponosom poveš, da si Slove-nec. Naj vam dobri Bog poplača! In misel na preproste, vesele in nasmejane Angolce ...

Janez Krmelj, duhovnik Lj, Madagaskar

V strahu pred banditiLjubljana še ni po-rodila škofa. Naša porodnišnica v Am-pitafa pa je dobila priznanje: v zdru-ženju občin – 27 jih je po številu – smo zasedli prvo mesto v številu porodov, ki jih opravijo v bolnici. Za nagrado nam je Unicef preko medicinskega inšpektorja podaril čisto novo porodno mizo. Že na dopustu sem se pripravljal, da pro-sim za akcijo zbiranja denarja za novo porodno mizo, pa me je dobri Bog prehitel. V soboto, 15. marca, obhajamo sedmo leto delovanja naše bolnice Ampitafa. Naša zdravnica je zelo aktivna in vedno pripravljena, tudi če je treba vstajati več-krat ponoči. Osebje v bolnici je priskrbel Pedro Opeka, sicer je težko dobiti človeka, ki bi šel iz glavnega mesta tisoč kilo-metrov daleč na obrobje pragozdov. V načrtu imamo širjenje dejavnosti v ostale sosednje občine, predvsem cepljenje otrok pred kužnimi boleznimi – vakcinacija. Pred leti smo imeli na razpolago motor. Zdravnica tega ne bo mogla uporablja-ti sama, zato smo razmišljali o štirikolesniku, ki bi zdravni-ci omogočili, da doseže čim večji učinek v medicinskih stori-tvah. Vsak mesec mora na sestanek in pripravo aktivnosti, ki

11

e- N A B I R A L N I K

Letos mineva stota obletnica rojstva dveh velikih pospeševalcev in organi-zatorjev slovenskih misijonarjev. Ladi-slav Lenček in Franc Sodja sta bila so-šolca – rojena istega leta 1914, Lenček 2. februarja v Ljubljani, Sodja v Bohinj-ski Bistrici 31. avgusta. Postala sta čla-na Misijonske družbe, desetletja sta tesno sodelovala pri misijonski dejav-nosti, povezovala ju je tudi kultura in usoda izgnanstva. Po značaju sta si bila zelo različna, vendar sta se v mar-sičem dopolnjevala. Lenček je bil me-ščan, vedrega značaja, aktivist, druža-ben in vodilne narave. Vse življenje se je ukvarjal z gledališčem in organizi-ranjem raznoterih dejavnosti. Večle-tno spreminjanje življenjskega okolja mu je bilo pisano na kožo.Franc Sodja je prišel iz kmečkega oko-lja, usmerjen je bil v svoj notranji svet. Pesnik, občutljiv za estetiko – glasbo, leposlovje. Po vojni je ostal v domovi-ni, bil nekaj časa v Beogradu. Nato je bil več let v zaporu v Ljubljani in Ma-riboru, na prisilnem delu na Žalah in v Medvodah. Po prestani kazni je spet deloval v Beogradu, v Makedoniji, na

Kosovu in v Sloveniji. Ves čas pa mu je oblast dajala vedeti, da ni zaželen: »Kot preganjana zver sem potoval od seve-ra do juga države in spet nazaj. Zame ni bilo mesta, ker sem 'protidržavni du-hovnik' …« Tako se je odločil za beg v tujino. Svojo povojno zgodbo je Sod-ja popisal v knjigi Pred vrati pekla. Ko-nec avgusta leta 1958 je prišel v Toron-to. V slovenski župniji pri Mariji Poma-gaj je začel kaplansko službo, sodeloval je pri Katoliških misijonih, sedem let je bil urednik kanadskega verskega lista Božja beseda. Nato je leta 1966 odšel v Argentino.Še v domovini je Ladislav Lenček po Ehrlichovi smrti prevzel misijonsko pi-sarno in je, kot je sam dejal, »z bistve-nim sodelovanjem sobrata Franca Sod-ja v Ljubljani organiziral slovensko Misi-jonsko dijaško zvezo«, ki je pripravljala mlade ljudi, da se posvetijo misijonom. Lenček je tudi postal urednik Katoliških misijonov. Leta 1945 se je Ladislav Lenček preselil v Rim, nato pa odšel v Argentino. V Bu-enos Airesu je bil eden glavnih organi-zatorjev kulturnega, gospodarskega in

Andrej Rot

Dolgoletna prijatelja – Ladislav Lenček in Franc Sodja

samostan v 400 km oddaljenem Pavlo-darju. Za njihovo duhovno obnovo sem enkrat na mesec zadolžen jaz. Čeprav se je s tistega področja izselilo veliko nji-hovih rojakov, sestre pravijo, da želi-jo moliti za vse Kazahstance. Verjame-jo, da se bodo novi duhovni poklici rodi-li tudi iz drugih, tukaj živečih narodov. Ob letošnjih velikonočnih slovesnostih smo v naši skromni samostanski cerkvi-ci krstili šest odraslih ljudi, med njimi tudi eno Kazahinjo, ki je v katoliški veri našla tolažbo in upanje.Še tale zanimivost: v mestni stolnici je vse dni v letu adoracija – molitev pred Najsvetejšim. Čez dan prihajajo posame-zniki, ponoči pa se menjavajo skupine iz župnij in duhovnih skupnosti. Med nji-mi je tudi skupina Mirijam, ki jo sesta-vlja 20 Kazahov. Čeprav nekateri med njimi niso krščeni, prihajajo, da bi mo-lili. Večkrat je njihova vera močnejša od vere tistih, ki so krščeni ali se ima-jo za kristjane. Spoštovani rojaki. Vaši darovi nam bodo v veliko pomoč pri na-šem poslanstvu. Zelo smo se razveseli-li tudi pomoči s strani slovenske MIVE, ki nam je pomagala kupiti nov avtomo-bil. Z njim si bomo lahko veliko poma-gali pri našem pastoralnem delu. Zahva-ljujem se vsem, ki koncert spremljate in še posebej nastopajočim, ki ste se odre-kli honorarju. Hvala še enkrat koledni-škim skupinam in vsem dobrim ljudem za vaše plemenito srce in molitve.

Tomaž Mavrič, lazarist, Ukrajina

Rehabilitacija za odvisnikeV Odesi počasi dokončujemo stavbo, ki ste jo preko TKA tako radodarno pod-prli. Blagoslovitev stavbe načrtujemo za sredo, 24. septembra 2014. Celotni pro-jekt nosi ime "Vincencijanski pristan". Celotno zemljišče meri pol hektara. Na njem stojijo tri male hiše. Dve sta obno-vljeni, ostala je še tretja. Hiša bo name-njena skupini udeležencev programa, ki so že dalj časa v programu in morajo ži-veti ločeno od teh, ki se popolnoma na novo pridružijo. Poleg obnove hiše, ver-jetno za šest do osem oseb, smo začeli razvijati tudi malo kmetijo kot del tera-pije, istočasno pa da bomo z delom krili stroške bivanja.Načrtujemo nakup polja, nekaj živine, zgraditi hlev, nakup traktorja in morda še kakšnih drugih strojev. Mislim, da bi kmetija služila tudi bodočemu ženske-mu centru. Že v naprej prisrčna hvala za odprtost in pomoč v naših hudih raz-merah. Saj veste – Jezus je hodil okrog in delil dobrote – ozdravljal na duši in telesu … Bog z vami!

Težko bi resnično poznali slovensko misijonsko zgodovino v zaledju, ne da bi se zaustavili ob imenih Ladislava Lenčka in Franca Sodje. Ker so Misijonska obzor-ja nadaljevanje nekdanjih Katoliških misijonov, pa je še posebej prav, da se ob njuni stoletnici rojstva spomnimo nanju. Starejši misijonarji veste, kaj sta po-menila na misijonskem polju, mlajšim misijonskim delavcem v misijonih ali v za-ledju pa sta lahko velik izziv in spodbuda. Njun sodelavec in dober znanec, go-spod Andrej Rot, nam ju na našo prošnjo ob jubileju rojstva takole predstavlja. (Jože Planinšek)

12

M I S I J O N S K A P R I G A N J A Č A

verskega življenja Slovencev. Nadaljeval je s Katoliškimi misijoni, ti so bili najprej priloga Duhovnega življenja, potem pa so izhajali kot samostojna revija. Od 1948 do 1987 je v Argentini izšlo 45 letnikov. V vsem tem času je bil glavni pobudnik zanje Ladislav Lenček, ki je izdajal me-sečnik, Misijonske zbornike in tudi ne-kaj knjig z misijonsko vsebino. Lenček je leta 1954 ustanovil Slovensko kulturno akcijo. Prav tako tudi tiskarno in Založbo Baraga, kjer je izšlo več Sodjevih knjig. Iz Toronta je Sodja spet imel več stikov s prijateljem Lenčkom. Poleg knjig, ki mu jih je Lenček objavljal, je pogosto pisal v Katoliške misijone, najbrž pa je prav Len-ček dosegel, da se je Franc Sodja preselil v Slovensko vas, kjer so duhovniki laza-risti že vodili Baragovo misijonišče, ka-planijo in Misijonski zavod. Sodja se je s prihodom v Argentino popolnoma po-svetil misijonom in Misijonskemu zavo-du. S prevzemom skrbi za dijake pa se je okrepilo uresničevanje družbenih na-črtov. Tedaj je bilo v Slovenski vasi oko-li sto slovenskih družin ali nekaj več kot 500 prebivalcev; v zavod pa so pri-hajali tudi dijaki iz drugih argentinskih

krajev. Poleg podpore Ladislava Lenčka in sobrata Janeza Petka je Sodja imel v Torontu dovolj prijateljev, ki so omogo-čili gradnjo stavbe Misijonskega zavoda in njegovo misijonsko delo iz zaledja.Lenček in Sodja sta vstopila v Misijonsko družbo, da bi delala za misijone. Lenček je poleg urednikovanja Katoliških misijo-nov v zdomstvu vodil evidenco sloven-skih misijonarjev po svetu, organiziral dejavnosti v prid zbiranju darov za mi-sijone in seznanjanju ljudi z misijonsko dejavnostjo. Sproščeno je usklajeval, ve-dno našel rešitve in za misijonske zami-sli pridobival prostovoljce. Deloval je za-vzeto, resno in vedno z dobro voljo. Na oznako CM (Congregatio Missionis) pri svojem imenu in priimku, ki so ga pogo-sto s humorjem v argentinskem žargo-nu tolmačili kot Cura Manguero (župnik fehtač), je pripominjal, da je podobna vsebina že v njegovem priimku, in sicer 'le en ček'. Zavest, da ne dela zase, mu je vlivala samozavest in brezskrbnost.Enako zavzet za misijone je bil Franc Sodja. Po maturi na šentviški klasični gi-mnaziji se je vpisal na Teološko fakulte-to in vstopil v ljubljansko semenišče, čez pol leta pa prestopil k lazaristom, ker je hotel postati misijonar. Želel je oditi na Kitajsko ali v Indijo, toda zaradi vojne se je moral posvetiti le teoriji ali organizi-ranju v zaledju. Ko je končno prišel v tu-jino, kitajskega misijona ni bilo več. Za-dnji njegov poskus, da bi odšel v misi-jonsko deželo, je bil kmalu po prihodu v Buenos Aires. Lazaristi so takrat zače-li z misijonom na Madagaskarju in Sod-ja je bil prvi, ki se je javil, toda družba lazaristov se je odločila za mlajšega, te-daj 39-letnega Franca Buha. Tako je po-stal slovenski misijon na Madagaskarju osrednja naloga Baragovega misijonišča. Iz Misijonskega zavoda je izšlo več di-jakov, ki so potem postali duhovniki in misijonarji. Izšlo pa je tudi nekaj laiških

misijonarjev, za katere je še posebej skr-bel Franc Sodja. Zaradi zdravstvenih razlogov se je Franc Sodja leta 1982 iz Buenos Airesa vrnil v Toronto. Vseeno pa je ohranil vez z mi-sijonskim delom v Argentini. V Torontu je sprva deloval v župniji, kmalu pa se preselil v starostni Dom Lipa. Ves čas je ohranjal tesen stik z Ladislavom Lenčk-om in skupaj sta delovala v prid misijo-nom, in sicer s podporo slovenskim mi-sijonarjem, pospeševanjem laiških misi-jonarjev, zbiranjem sredstev, tiskom ipd.Lenček je Sodjo pogosto obiskoval v To-rontu, ko je bil na poti v Evropo. Sod-ja pa je dvakrat bival v Domu Tinje na Koroškem, enkrat za tri mesece, drugič za leto dni. Tako sta se Lenček in Sod-ja leta 1986 srečala v Tinjah na misijon-skem simpoziju z geslom »Mladina in misijoni«. Na simpoziju je bil med dru-gim sprejet sklep, da bosta ugasnila me-sečnik Katoliški misijoni in Misijonski list iz Celovca ter da bo ustanovljen skupni misijonski list. Ta je začel izhajati v Lju-bljani leta 1987 z imenom Misijonska obzorja. Ladislav Lenček in Franc Sodja sta se pol stoletja zavzemala za misijone (Mi-sijonska dijaška zveza, Društvo za širjenje vere, Katoliški misijoni idr.), nato pa pre-dala to skrb in se umaknila. Tako je za-pisal Sodja iz Toronta v pismu 27. apri-la 1987: »Prva številka Misijonskih ob-zorij je izšla. Tako se zgodovina Katoli-ških misijonov izteka h koncu. Ubrali so novo pot in baje je že prva številka pozi-tivno 'razburila' duhove. Me veseli. Z g. Lenčkom pač morava vedeti, da sva za v pokoj. Čeprav ne brezdelen pokoj, ven-darle umik iz arene, tudi misijonske.«Lenček se je kmalu potem preselil v Lju-bljano in umrl 22. februarja 1993, Sod-ja pa je ostal v Torontu in umrl 15. juli-ja 2007.

Z leve proti desni; dr. Franc Rode, Franc Sodja in Ladislav Lenček

Lenček v Indiji

Petdeset let mašniškaga posvečenja

13

M I S I J O N S K A P R I G A N J A Č A

Sporočilo naslova prireditve, ki jo je v pomoč rojaku misi-jonarju p. Mihu Majetiču 27. aprila organizirala misijonska skupina mozirske župnije v domačem kulturnem domu, je odmevalo skozi vso dvourno glasbeno-scensko dogajanje. Scenaristka in režiserka Slavica Pečnik si je koncert zami-slila kot preplet glasbe in pogovorov na temo Domovina – Bog – misijoni. K sodelovanju je pritegnila blizu petdeset glasbenikov. Njihove nastope je spretno in domiselno po-vezoval Marjan Bunič z Radia Ognjišče.Najprej je občinstvo pozdravil mozirski župnik g. Sandi Koren. Nato so nastopili člani ansambla Golte, ki so po-sebej za to priložnost naštudirali tri pesmi. Mozirski ko-ledniki so se predstavili s pesmijo 'Slovenec sem' in uve-dli prvi del pogovora z gostom Karlom Gržanom, katere-ga izbrane in sugestivne besede so se vseh v dvorani moč-no dotaknile.Glasbeni del programa sta nadaljevali mladi skupini – an-sambel Šepet in pa mozirski rokerji Up N Downs z razmi-šljujočima skladbama. Moderator Bunič je zatem ponovno povabil na oder osrednjega gosta, ki je tokrat razmišljal o Slovencih v odnosu do misijonov. Med drugim je povedal, da je lahko misijonar tudi vsak od nas. Tukaj in zdaj lahko storimo dobro delo; že s tem, da prisluhnemo človeku, ki nas potrebuje – skratka, ko nas pokliče ljubezen.Z duhovnostjo prežeto razpoloženje sta ob spremljavi Je-rice Gregorc Bukovec na klavirju in Jerneje Srebrnjak in hčerkice Rebeke z violino dopolnila Darja in Franci Peč-nik, Darja z Ave Marijo, v duetu pa sta zapela še Moj Go-spod, naj bom ves tvoj. Tudi večkratni zmagovalec festi-vala Ritem duha, ansambel Dominik, je navdušil z dvema nadvse primernima pesmima o zavetnici Mariji.Posebni gostje prireditve, ki so se širšemu občinstvu tudi predstavili, so bili koledniki – mozirski, ločki in leponji-vski. Misijonar p. Miha Majetič je zanje naročil še dodatno zahvalo v obliki originalnih slik iz Vietnama za njihovo vsakoletno pomoč.Sledilo je pozdravno pismo, ki ga je misijonar Miha po-slal iz Kazahstana posebej za to priložnost. V njem se je ob predstavitvi svojega dela zahvalil nastopajočim,

Slavica Pečnik

Mozirski misijonarji

organizatorjem in vsem ljudem odprtega srca in rok. Omeniti je treba, da so se vsi sodelujoči odpovedali hono-rarju in tudi potnim stroškom. Čeprav je bil tokratni iz-kupiček glede na prejšnja leta zaradi skromnejšega obiska prepolovljen, je bil trud zaradi svetlega doživetja vendar-le vreden, ali kot je rekla neka udeleženka: »To je bilo ne-kaj za dušo …« In še za telo je bilo poskrbljeno, saj so pri-dne roke vrlih gospodinj misijonark poskrbele, da nihče od nastopajočih ali kako drugače sodelujočih ni odšel la-čen iz Mozirja.Zaradi izjemne sugestivnosti Gržanovih besed ponujamo bralcem nekaj iztočnic za razmišljanje:»Ali se mi, ki na tej sveti slovenski zemlji živimo, dovolj svetimo, da bi lahko iz notranje resničnosti to svetlobo prenašali drug drugemu? Slovenski človek ima globoko dušo, ki je občutljiva, žlahtna in plemenita. Žal pa ob vsem lepem in dobrem v nas in naravi vse preveč pozornosti po-svečamo negativizmu, s katerim nas kar naprej bombar-dirajo v medijih in naši okolici. Tako se v naša srca in duše zalegajo turobnost, temačnost, destruktivnost … Če pa si zamorjen, svetlega marsikdaj ne vidiš več. Ta lepi koncert je ena od priložnosti, da se ozavestimo. Poleg tega, da na-redimo nekaj dobrega za rojaka misijonarja, hkrati s ple-menitim doživljanjem naredimo nekaj lepega zase in svo-je najbližje.Zato si vsi, ki živimo na tej prelepi slovenski zemlji, zaželi-mo, da bi se drug drugega svetlili s pozitivnostjo in notra-njo žlahtnostjo. Svetlimo sebe in svetimo naprej. Tako si bomo drug drugemu najlepši dar …«

Gospod Anton Ovtar, lazarist, že več kot deset let deluje v Rusiji, na Uralu. Vsaki dve leti obišče domovino. Med leto-šnjim obiskom je obiskal tudi župnijo Šmartno pri Slovenj

Franc Linasi, župnik

Šmartno ostaja zvesto svoji zaveziGradcu in 6. aprila daroval sveto mašo. Spregovoril je o prostranostih Rusije, življenju katoličanov, ki so manjšina med pravoslavnimi kristjani in se zahvalil župnijski sku-pnosti ter članom Naše zaveze za njihovo podporo.V naši fari Šmartno je v skupnost Naša zaveza povezanih 21 faranov. S svojim mesečnim darom podpirajo misijo-narje. Pred leti so podpirali misijonarje lazariste: Janeza Puhana, ko je deloval na Madagaskarju, nato že pokojne-ga Francija Pavliča, ki je deloval v Boliviji in sedaj Antona Ovtarja. Delo misijonarjev je lažje, če vedo, da jih doma spremlja-mo z molitvijo in svojimi darovi. Bogu hvala in dobrim ljudem! Tudi iz Misijonskega središča se za to plemenito in požrtvo-valno dejanje iskreno zahvaljujemo.

14

I Z Z A L E D J A

DAROVALI STE - HVALA

Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR,

avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.

BOG VAM POVRNI!

Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 20. 5. 2014. Hvala vsem.

Hvala vsem, tudi botrom in darovalcem za nakup riža za otroke, katerih imen zaradi stiske s prostorom ne objavljamo. Iskrena hvala.

JUBILANTI – ČESTITAMO80 letnica življenjaTerezija Pavlič, usmiljenka, rojena 16. avgusta 1934 v Zabukovju. Na Madagaskar je odšla 18. septembra 1968.

60 letnica življenjaVesna Hiti, usmiljenka, rojena 12. julija 1954 na Hudem Vrhu pri Blokah. V misijone je odšla 24. junija 1991. Deluje v Ruandi.

40 let dela v misijonihJanez Mujdrica, jezuit, rojen 1. februarja 1949 v Beltincih. V misijone je odšel avgusta leta 1974. Deluje v Zambiji.

10 let dela v misijonihBarbara Čuk, Frančiškanka Marijina misijonarka, rojena 29. julija 1971 v Ljubljani. V Mehiko je odšla 20. avgusta 2004.

JUBILANTI – ČESTITAMO

Marija, Kozole Cvetka, Kranjc Ivan, Krivec Vinko, Kržič Sonja, Kuzma Anton, Lah Pavla, Magdič Olga, Mayer Ana, Mernik Zinka, Mikulin Olga, N.N., Palatin Irena, Paškič Ilija, Perovšek Francka, Sagadin Emil, Saje Amalija, Saksida, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Skribe Katarina, Slokar Darja, Stegnar Peregrin, Stjepčevič Milena, Suhadolčan, Štrukelj Frančiška, Uršič Jože,Zagoranski Vera o SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV o Motaln Betka o GOBAVCI o Brišar Valerija o MADAGASKAR o posamezniki: Jeraj Marko, Rojc Anton, Urevc Anica, N.N. o ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o posameznika: Mah Tinko, Vinkovič Marija o GRADNJA VODNJAKOV V MALAVIJU o posameznika: Fajdiga Mohor, Perovšek Zarja o LENČKOV SKLAD o Zavar Valerijan o MAŠNE INTENCIJE o župnija Stari Trg Pri Ložu o LAKOTA V ETIOPIJI o posameznika: Medvešek Viljem, Sabolič Katja o DISPANZER MATANGA o posameznici: Irnar Ana, Vehovar Darinka o RIŽEVA POLJA-MADAGASKAR o Kunavar Brigita,Florjan o FILIPINI-POPLAVE o Fister Tadeja o MATANGA-DAR UPANJA o posamezniki: Černe Mirjam, Koče Urška, N.N., Podobnik Jožica, Stambuk Igor, Vehovar Darinka, Vrtačnik Petra, Zupančič Silvestra o HAITI o Fister Tadeja o DROBIŽ ZA RIŽ-MADAGASKAR o posameznika: Jenič Dušan, Šubic Ida o S. MARTA MEŠKO o Žveglič Marija o JOŽE ADAMIČ o posameznika: Burger Alenka, Kocmur Petra o S. VIDA GERKMAN o župnija Ljubljana-Ježica o Kržan Vanja o JOŽE MLINARIČ o posamezniki: Jenič Dušan, Kvaternik Tomaž, Pompe Anica o S. VESNA HITI o posamezniki: Bratovščina Odraslih Skavtov Ptuj in farani župnije Ptuj-Sv. Ožbalt, Čengija Kata, Gabrovšek Lovrencija, Kadunc Jelka, Kunšič Francka, Martinčič Angela, Perovšek Francka, Popotno Društvo Popek o TONE KERIN o posamezniki: Kern Jože, Koncilja Jožica, Tonin Jožica o župniji: Deskle, Gorenje Polje o TONE OVTAR o Kovač Marijana o S. AGATA KOCIPER o župnija Hrastnik o posameznika: N.N., Volavšek Marta o JANKO KOSMAČ o Bobnar Lojzka o JANEZ KRMELJ o posameznika: Bošnjak Marija, Sušnik Janez, Vrabec Marko o S. ANDREJA GODNIČ o posamezniki: Ačanski Elizabeta, Drglin Tatjana, Msgr.dr. Ivan Štuhec o DANILO LISJAK o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamil, Krevelj Branko, Novi Glas, Rijavec Marko, Sušnik Janez o TOMAŽ MAVRIČ o posameznici: Kovač Marijana, Malalan Nika o župniji: Kopanj, Stari Trg pri Ložu o S. ZVONKA MIKEC o posamezniki: Breznikar Jožefa, Murn, Prepadnik Sebastijan o o MISIJONARKE MATERE TEREZIJE, o posameznika: Anko Matej, Kranjc Rafael, o S. TADEJA MOZETIČ o župnija Dobrepolje-Videm o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Godec Anica, Kolman Mojca, Pegan Jože, Rudež Lučka, Šiško, Zavrtanik Petra o JANEZ MESEC o posamezniki: Drglin Tatjana, Gabrovšek Lovrencija, Lorber Mitja, Podjavoršek Jana, Resman Mimi, Sping D.O.O., Strajnar

Breda, Šimnic Apolonija, Vončina Slabe Urška o župnija Javorje nad Škofjo Loko o PEDRO OPEKA o župnija Nova Gorica - Kr. Odrešenik o posamezniki: Anko Matej, Beršnjak Marija, Berus Blažena, Blažič Janez, Bobnar Lojzka, Bohak Ivan, Bolta Marko, Devjak Luka, Doles Miha, Gostiša Ladislav, Gregorič Tone, Gruden Ana, Hauc Gregor, Hribar Mojca, Jamšek Demitrij, Jensterle Eva, Jeraj – Družina, Ješovnik Simona, Kranjec Franc, Krenker Stane, Kržan Alijana, Likar Ivan, Martinčič Angela, Mežnar Klavdija, Murovec Terezija, N.N., Papež Janko, Pegan Jože, Prepadnik Sebastijan, Remše Matija, Resman Simon, Ropret Božidar, Rus Valerija, Saksida Alenka, Snoj Irena, Strajnar Jurij, Sušnik Janez, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Škufca Ivanka, Zerbo Zmaga, Zgonc Marija, Zornik Zoran o S. MARIJA PAVLIŠIČ o župnija Koper - Sv. Marko o posameznika: Flego Marjetka, Pisk Tomaž o S. MIRJAM PRAPROTNIK o Demšar Andrej o P. STANKO ROZMAN o Perše Družina o S. MARJETA ZANJKOVIČ o župnija Dobrepolje-Videm o posamezniki: Dolinar Filip, Gabrovšek Lovrencija, Tone Grm, N.N. o S. BOGDANA KAVČIČ o župnija Domžale o posamezniki: Bohak Ivan, Bošnjak Marija, Goršič Bogo, Jovanovič Ljudmila, Matzele Meta, N.N., Pegan Jože, Praček Marija o S. TEREZIJA PAVLIČ o župnija Koper - Sv. Marko o posamezniki: Čengija Kata, Flego Marjetka, Gabrovšek Lovrencija, Matzele Meta, Pisk Tomaž o P. LOJZE PODGRAJŠEK o posamezniki: Kostroj Strojegradnje D.O.O., Povh Jože o SALOMONOVI OTOKI o Kranjec Matilda o S. MILENA ZADRAVEC o Ramovš Vera o S. FANI ŽNIDARŠIČ o Sajevec Anton, Marija o S. LJUDMILA ANŽIČ o posameznici: Ramovš Vera, Resman Mimi o S. ANA SLIVKA o posamezniki: Jeromen Janez, Praček Marija, Strnad Alenka o S. BARBARA PETERLIN o posamezniki: Resman Mimi, Trobec Štefan, Žebaljec Mojca o S. DORICA SEVER o posamezniki: Resman Mimi, Vombergar Angelca in Andrej, Zupančič Janez o IZIDOR GROŠELJ o posamezniki: Baša Marko, N.N., Škrinjar Ana Marija, Valič Metka in Rok o GRADNJA PORODNIŠNICE-MADAGASKAR o Murko Ana o MISIJON CRIPAM-BRAZILIJA o posamezniki: Černivec Damjan, Muller Ingrid, Trobevšek Vanja, Volčič Barbara o MARIJINE SESTRE-KIJEV o Strajnar Jurij o MARIJINE SESTRE-BENIN o Strajnar Jurij

TRIKRALJEVSKA AKCIJA o župnije: Bertoki, Dravograd, Grahovo, Ig, Kovor, Ljubljana-Rakovnik, Pivka-Št.Peter na Krasu, Planina, Sv.Jedert nad Laškim, Šentrupert, Šmihel, Šoštanj, Št.Ilj pod Turjakom, Velesovo, Vir, Želimlje o ADVENTNA AKCIJA o župnije: Bertoki, Divača, Dravograd, Kovor, Lokev, Maribor-Pobrežje, Otlica, Polenšak, Preserje, Razbor pri Slovenj Gradcu, Smlednik, Srpenica, Sv.Lovrenc-Juršinci, Šmarca-Duplica, Št.Janž na Dravskem polju, Št.Janž pri Dravogradu, Velesovo, Vir, Vreme, Želimlje o MIVA o župnija Nova Gorica - Kr. Odrešenik o posamezniki: Albatros - Pro D.O.O., Bizjak Janko, Buhvald Amalija, Frančiškanski Samostan, Klanjšek Sonja, Mitja, Matajc Irena, N.N., Šircelj Žnidaršič Ivanka o LAČNI V MISIJONIH o posamezniki: Blazmik Aleš, Bratuša Andrej, Kitak Ljudmila, Krašna Natalija, Kravos Stojan, Lenassi Ivan, Matzele Meta, Medvešek Viljem, Murko Ana, Ojsteršek Peter, Omahna Jerica, Preglav Ana, Rihtar Helena, Stanič Erika, Svoljšak Bojan, Šef Ida, Šimec Tomaž, Štampar Robert, Uršič Olga, Žugman - Družina o SPLOŠNI SKLAD MISIJONI o župnije: Maribor-Pobrežje, Osek, Št.Ilj pod Turjakom o posamezniki: Babnik Marija, Biščak Luka, Blažič Mih, Brežnjak Terezija, Buček Helena, Česnik Albina, Dominikanke Sv.Katarine Sienske, Gantar Metod, Gerdej Dominik, Hočevar Jožefa, Jurač Nika, Kavčič Irena, Kokovnik Zofija Alojz, Korošec

15

Poleg človeških žrtev ostaja v Ukrajini kot posledica vseh nedavnih političnih dogodkov materialna revščina. ki bo s časom postala še bolj vidna. Čeprav so nedavni dogodki prispevali k bolečini, ranam in trpljenju mnogih Ukrajincev, je na splošno v ljudeh čutiti optimizem. Krščanske korenine, duhovna odprtost in vera vzbujajo v ljudeh upanje, da bo prihodnost vendar svetla.

Ukrajinski upiZ nekaj stavki se nam je iz Ukrajine oglasil Tomaž Mavrič. Dogajanje je težko in kruto, a ljudje ne izgubljajo upanja.

Vse se je začelo novembra 2013, ko so napetosti med privr-ženci bivšega predsednika in njegovo vladajačo stranko ter opozicijo in samim narodom dosegle vrhunec. Sad tega je bilo nad sto smrtnih žrtev ter tisoči ranjencev in beg pred-sednika ter njegovih najožjih sodelavcev iz države.Scenarij se sedaj menjuje. Začetne napetosti in boji so pote-kali v glavnem mestu, v Kijevu, in večjih mestih predvsem zahodne Ukrajine.Po padcu vlade so se napetosti preselile na jug Ukrajine, na polotok Krim in se končale z zasedbo Krima s strani Ruske Federacije. Boji se trenutno nadaljujejo na vzhodu države, kjer se pojavljajo oborožene skupine, ki pravijo, da podpirajo odcepitev vzhoda Ukrajine in pridružitev Ruski Federaciji.Medijska vojna igra zelo pomembno vlogo, kar pogosto pri-vede do neobjektivnega gledanja na stvarnost. Ugibanja o možnih scenarijih se nadaljujejo. Ali bo Ukrajina ostala celota kot do sedaj, je težko jasno predvidevati. Ne-dvomno pa je, da večina Ukrajincev to želi.Ko gledam na dogodke v Kijevu, od konca leta 2013 pa vse do sedaj, so ob trpljenju in smrti mnogih ljudi, predvsem v Kije-vu, rodili izredno veliko zavest solidarnosti znotraj naroda.Krščanske Cerkve igrajo izredno pomembno vlogo v duhov-ni in moralni podpori ljudi. Bojazen glede preganjanja pred-vsem tujih duhovnikov je bila prej morda večja, se je pa po zasedbi Krima preselila tja.