Misijonskašt. 1 (154), leto 28februar 2014priporočeni dar za tisk MO: 1,50 EUR obzorja

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 1 9 8 7

MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax.: 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h

E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. netGLAVNI UREDNIK Jože Planinšek, CMPOMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina JežLEKTOR Jurij Devetak, CMOdgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane KerinOBLIKOVALEC Boris JurcaGRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Para, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

Slika na naslovnici: Koledniki iz župnije Zaplana

Groblje,Rim,Buenos Aires1923-1987Lado Lenček C.M.Urednik KM1938–1987

Ljudsko praznovanje božiča traja vse do svečnice, liturgično so nam ga skrajšali do nedelje Jezusovega krsta, kar je precej hitro po božiču, v stvarnosti pa ga potrebujemo skozi vse leto. Ta čas ima svojo moč, zaznamuje človeka in okolje, ker se vanju Bog podaja kakor otrok, brez predsodkov, predano in z zaupanjem. V svetu, postaranem z odraslostjo, polnem nezaupanja in preračunavanj, bi bil vsak drug poskus neučinkovit. Samo še preprostost in krotkost imata učinek, in najiznajdljivejši v ljubezni, naš Bog, to ve. Ponuja nam nagovor, ki deluje, z njim imamo trajno zagotovilo našemu trudu. Trudu, ki ga vsako leto znova dokažejo tudi naši otroci in mladi s koledovanjem. Gre za veličastno dogajanje, ki kaže, kako živa je dobrota in odprtost teh mladih src, ki jih je več, kot si mislimo. Bilo bi vredno, porabiti celotno številko za opis njihovega dela. V ozadju kažejo tudi na družine, iz katerih izhajajo, pa družine, ki so jih sprejele in obdarile ter jim zaupale svoj prispevek za vrstnike v drugačnem, bolj bolečem svetu.

Preprosto in krotko naprej

Moč misijonskega dela je v otroški predanosti in zaupnem navdušenju. Kako zelo je to čutiti iz pisem naših misijonarjev! Veliko veselega sicer nimajo za pripovedovanje, njihove zgodbe so tudi krute. Mnoge so, kot bi jih pisali mi iz naših izkušenj in tukajšnjega okolja. Nikomur pa niso v obup. Vedno je čutiti, da so izziv in spodbuda k še bolj zavzetemu delu. To je osrednje v veselem sporočilu. Jezus ne prihaja na praznovanje, temveč praznovanje pripravljat. To je lahko zahteven posel. Če kdo, potem on to ve, a se ne ustraši. Veselje je, videti mnoge, zlasti naše misijonarje, ki temu klicu sledijo.

Svečnica nas s svojim sporočilom darovanja vabi in nam sporoča, da je le darovanje plodno. Vse drugo je sterilno, obtežuje svet in človeka, nasprotno poletu in prihodnosti. Ko vzamemo sporočilo praznika zares, je ni teme, ki se ne bi razblinila, tu med nami ali kjerkoli v svetu. Hudo je v Ukrajini, Siriji, Kambodži, Centralni Afriki … vendar za misijonarja ne v obup, temveč v izziv in odziv, da je potrebna luč. Luč, ki sveti in žari toliko, kolikor smo z njo razsvetljeni in prežarjeni sami. Jože Kopeinig s svojo duhovno in čutenjsko mladostnostjo je misijonar z dušo in telesom. Misijonarji širom sveta vsemu navkljub vztrajate, ostajate trdni in zvesti ter upanja polni, mnogi sredi tukajšnjega okolja. Dovolj je razlogov, da kot prižgane sveče vsi krenemo naprej v pobožični svet, pripravljat praznovanje za vse in s tem tudi zase.

Jože Planinšek CM

Svečnica nas s svojim sporočilom darovanja vabi in nam sporoča, da je le darovanje plodno. Vse drugo je sterilno, obtežuje svet in človeka, nasprotno poletu in prihodnosti. Ko vzamemo sporočilo praznika zares, je ni teme, ki se ne bi razblinila, tu med nami ali kjerkoli v svetu.

Jože Planinšek CM

Novim obzorjem naproti

Vsaka krajevna Cerkev je zaživela po odprtosti druge, zato ne more, če hoče ostati zvesta, pozabiti na druge, temveč mora svoj obstoj potrjevati z odprtostjo do vesoljne. Na izredno za­nimiv način to poslanstvo vršijo pape­ška misijonska dela s svojo organizira­nostjo znotraj Kongregacije za evan­gelizacijo narodov ali kot jih kratko imenujemo PMD. Vsaka krajevna Cer­kev ima narodnega dele gata ali vodi­telja misijonov, ki ni imenovan z njene strani, temveč ga na to mesto postavi, sicer v soglasju s krajevnim škofom,

Milost prenavljanja v občestvih ne more rasti, če vsako izmed njih ne razširja prostora ljubezni do koncev zemlje in če nima podobne skrbi za tiste, ki so daleč, kakor za tiste, ki so njegovi lastni udje.

Koncilski odlok o misijonski dejavnosti (M 37)

Da bi pa sedanji položaj Cerkve v svetu prav vsi kristjani dobro poznali in da bi slišali glas množic, ki kličejo: »Pomagaj nam«, je treba o misijonih – tudi z uporabljanjem modernih sredstev družbenega obveščanja – tako poročati, da bodo misijonsko dejavnost občutili kot svojo in odpirali srce za tako neizmerne in globoke potrebe človeštva ter jim mogli prihajati na pomoč.

Koncilski odlok o misijonski dejavnosti (M 36)

Vesoljnost Cerkve je v njeni odprtosti do slehernega človeka, naroda in kulture. Bog prihaja za vse ljudi in izvoljeno ljudstvo smo vsi, ko smo vzajemni. V tej luči ne moremo govoriti o slovenski ali afriški ali kakršnikoli drugi Cerkvi, temveč o eni sami, ki pa je lahko na Slovenskem, v Afriki in kjerkoli drugje.

prefekt kongregacije iz Rima. Gre za neke vrste mehanizem, ki ščiti kra­jevno Cerkev pred morebitnim zapi­ranjem vase. Ta vzvod si Rim pridr­žuje; če je potrebno v interesu vesolj­ne Cerkve, lahko poteka tudi mimo krajevnega vodstva Cerkve. Tako se razvija po vsem svetu misijonska or­ganiziranost Cerkve, ki pomeni nje­no mladost in prihodnost, preko pa­peških misijonskih del, ki so neke vr­ste vzporedna struktura, zamišljena kot varovalka pred krajevno samoza­dostnostjo ali zaprtostjo neke krajev­ne Cerkve. Tudi statut je za ves svet enak, krajevne Cerkve si ga sicer lah­ko prilagajajo s pravilniki, ki pa mo­rajo ostajati zvesti temeljnemu znača­ju statuta. To ohranja in skrbi za ne­nehno misijonsko odprtost posame­znih škofij ali škofovskih konferenc in se uresničuje preko krajevnih uradov PMD ali Misijonskih središč, kot je to pri nas v Sloveniji z narodnim vodite­ljem misijonov na čelu.Misijonska odprtost krajevne Cerkve se uresničuje na različne na čine. Naj­bližji nam je preko naših misijonarjev,

predzadnjo nedeljo v oktobru. Njen namen seveda ni le v zbiranju sred­stev za misijonske potrebe Cerkve, marveč veliko bolj v medsebojni du­hovni povezanosti in zanimanju enih za druge. Z njo ne gre za to, da na en dan opravimo s skrbjo za svetovni mi­sijon, za vesoljno Cerkev, temveč nas

spodbuja, da imamo to vedno v svo­ji zavesti. Sredstva družbenega obve­ščanja imajo pri tem veliko in odgo­vorno poslanstvo; mednje sodijo tudi Misijonska obzorja, ki skrbijo za stik z našimi misijonarji. Do neke mere že

ki delujejo v drugih krajevnih Cer­kvah. Ko smo povezani z njimi, smo povezani tudi s tamkajšnjim ljud­stvom. Vendar to ni dovolj, saj bi se lahko hitro zaprli v lastne narodne in­terese in pozabili na druge, kjer na­ših misijonarjev ni. Kristusova skrb za Cerkev pa gre preko vseh meja, tudi nacionalnih. To na poseben na­čin pokaže vsakoletni Svetovni misi­jonski dan ali Misijonska nedelja na

vseskozi skrbijo za pogled v vesoljno Cerkev, v prihodnje pa želimo temu posvečati še posebno pozornost. Uva­jamo posebno rubriko, ki nas bo re­dno v vsaki številki povezovala z ži­vljenjem Cerkve po svetu, nam prina­šala novice in nas vključevala v razmi­šljanja, da bomo dihali z njo. S tem želimo postopoma tja do leto­šnje Misijonske nedelje nekoliko raz­širiti in dopolniti sporočilnost naše misijonske revije, da bo v njej čim ve­čje ravnovesje med informiranjem in formiranjem naše misijonske zave­sti. Temu se bo do neke mere prilago­dila tudi zunanja podoba Misijonskih obzorij, v duhu rasti in mladostnega

prilagajanja času in prostoru, kar je del misijonske sporočilnosti in nove svežine, ki jo potrebuje skrb za vesolj­no Cerkev. Ob zamišljeni viziji bomo veseli tudi vaše spodbude ali kakega namiga, za kar se priporočamo, saj je prav, da v misijonski zavzetosti skupaj iščemo in načrtujemo. Vabljeni.

33

S P O G L E D O M V S V E T

Kako bi opredelil tisto osrednje ali temeljno, kar ti daje nagib in te žene pri tvojem neutrudnem misijonskem delovanju?Prav rad ponavljam že skoraj krila­tico, da je misijonsko poslanstvo za Kristu sovo Cerkev tako bistveno, ka­kor je za ogenj, da gori. Če ogenj ne gori, ni ogenj. Ohlajen pepel ne vžiga novega ognja. Jezusovo naročilo „Poj­dite po vsem svetu …” ni kar tako be­seda tja v en dan, temveč je to obve­za, poslanstvo, ki je zaznamovalo apo­stole takratnih dni in zaznamuje tudi sedanje mlade navdušence, ki v sebi čutijo isto presežnost, da bi stopili z navadnih kolovoznih poti na strmine vzpetin, od koder se zazrejo v zahtev­nejše izzive in možnosti živeti prepri­čljivejšo solidarnost in odgovornost za ljudi in za ves svet. Misijoni so avan­tura, so ekspedicija skozi različne pu­ščave sveta, so pot skupaj z Abraha­mom proti obljubljeni deželi in do­končni domovini. Brez ognja in navse­zadnje brez vere ni prepričanja, da je Jezus tisti duhovni magnet, ki je pri­tegnil v svojem zemskem času aposto­le in druge pričevalce, in ki še danes vžiga v srcih mladih neugasljivo iskro srčnosti. Brez tega ognja si misijona sploh ne morem predstavljati.

Imaš morda v spominu kakšen dogodek, ki je bil odločilen ali pa vsaj začetna spodbuda?Ko sem bil v prvem letniku malega semenišča na Plešivcu, nas je obiskal mlad škof Dlamini iz Južne Afrike. Di­jaki smo se kar zgrinjali okoli njega in mu zrli v njegov mili obraz. Govoril nam je o Jezusu, ki so ga otroci v Afri­ki zelo vzljubili in je nato nam vsem

Moja mala, a uresničljiva želja

naročil: „Ljubite Jezusa in boste sreč­ni!” Meni je napisal v zvezek, ki sem mu ga ponudil, da bi mi poklonil kako posvetilo: „Bodi misijonar!” Ta beseda mi je postala več kot popotnica, po­stala mi je navdih, žarek, žgoče oglje, ogenj in navdušenje. Kmalu nato sem že vodil razne akcije za misijonsko navdušenje med dijaki, v bogoslovju pa sem organiziral tudi različne mi­sijonske simpozije in predavanja ter spremljal razne projekte in botrstva.

Misijoni so mladost Cerkve, to vedno poudarjaš in tudi sam s svojim delom razodevaš pastoralno mladost. So misijonski bogoslovci sad te tvoje drže?Zamisel, da bi podpirali misijonske bogoslovce, ni zrasla na mojem zel­niku. To pobudo sem prevzel od slo­venskih salezijancev, ki so delovali na Koroškem. Na pobudo misijonarja Pa­vla Bernika iz Indije so začeli podpi­rati indijske bogoslovce, ki so študira­li v Evropi in za katere so iskali med

nami dobrotnice in dobrotnike. Prve nove maše teh indijskih novomašni­kov v Selah in v Medgorjah, pozne­je tudi v drugih južnokoroških žu­pnijah, so ustvarile takšno navduše­nje za misijone in za tovrstno pomoč, da je postalo misijonsko delo nekako srčika našega pastoralnega dela. Že papež Pij XI. je takole dejal: „Če želi­te versko življenje dvigniti ali poglo­biti, začnite z delom za misijone!” Ko sem prevzel Dušnopastirski urad in z njim tudi misijonsko pisarno v Celov­cu leta 1968, smo do takrat prevze­li nekaj več kot 20 misijonskih bogo­slovcev v svojo botrsko oskrbo. Do da­nes pa smo podprli več kot 3.500 se­meniščnikov in tudi nekaj redovnic. Mreža naše solidarnostne povezano­sti povezuje južno Koroško z vsemi celinami, od Vietnama, Indije, Paki­stana preko Egipta do Madagaskarja, Kenije, Ugan de, Nigerije, Južne Ame­rike itd. Tudi v Ukrajini in v nekate­rih evropskih deželah podpiramo se­meniščnike iz misijonskih krajev. Pre­pričan sem, da je prav podpora bodo­čih duhovnikov, redovnic ali drugih pastoralnih pomočnikov najbolj učin­kovita subsidiarna pomoč, ker ti du­hovniki – domačini – znajo kar naj­bolje oznanjati evangelij med lastnim ljudstvom.

Dom v Tinjah, „Dialog”, ki ga izdajate, Sodalitas, dvojezičnost in … vse to govori o odprtosti do okolja in o vedno novi radovednosti. So to sodobni misijoni? Misijon seveda ne pomeni to, da misli­mo samo na oddaljene de žele. Misijon­sko področje je pred našimi vrati, na domačem pragu in vsepovsod ter ve­dno. Kdor pozorno prisluhne sočlove­ku, o katerem pravi francoski pisatelj Duhannel: „Med dvema cigaretama te ljudje sprašujejo po Bogu,” lahko pri­čuje o Bogu in o svoji osebni veri. Za­kaj bi govoril samo o vremenu, avto­mobilih, politiki, napakah drugih, za­kaj ne bi kdaj sproščeno govorili tudi o svoji veri, svojih dvomih, svojih hrepe­nenjih …? Seveda pričujemo včasih o Bogu tudi s spoštljivim molkom.

Uvajamo novo rubriko, kjer nam bodo podajali svoja misijonska sporočila in spodbude različni misijonski delavci, iz zaledja ali iz misijonov. Ne gre za njihove predstavitve, temveč za sporočila, ki naj poživljajo našo apostolsko gorečnost. Ko z rubriko začenjamo, ne moremo imeti boljše izbire, kot je gospod Jože Kopeinig. Težko si predstavljamo oblikovanje misijonske dejavnosti Cerkve na slovenskem v zadnjih tridesetih letih in ni ga slovenskega misijonarja, ki bi ga ne poznal po njegovi odprtosti in dobroti.

4

M I S I J O N S K I P R I Č E VA L E C

Lahko sodobna pastoralna govorica deli tukajšnjo in misijonsko Cerkev, prvi in tretji svet, ali pa je to nekaj, kar ostaja v glavah in omejuje polet?Živimo vsi na istem svetu, a vsak v svojem svetu. Eni so na sončni, dru­gi bolj na senčni strani življenja. Vsi smo eno človeštvo, ljudje različne pol­ti, različnih kultur, religij, narodno­sti in jezikov. Globalizacija gospodar­stva, tehnike, športa in turizma se nam zdi samoumevna. Še prej in še bolj pa naj nas povezuje globalizacija med človeške solidarnosti, pomoči in posluha za potrebe drugih. Seveda so to krščanski imperativi, ki jim ne pri­sluhnemo vsi v enaki meri, verjetno pa vsi premalo! V naši škofiji delujejo poleg duhovnikov iz Slovenije, Poljske in Nemčije tudi že nekaj let duhovniki iz Afrike in Indije, ki so se dobro vži­veli v naše okolje. Tako hvaležno do­življamo evangelizacijsko globaliza­cijo, ko nismo samo tisti, ki dajemo in darujemo, temveč tudi prejemamo od drugih. V tej medsebojni izmenja­vi si izostrimo čut za novo odkrivanje evangeljske dimenzije, kako smo vsi eno človeštvo, ena božja družina.

Ali so Avstrija, Slovenija, Evropa dovzetne za vzajemno misijonsko delovanje ali gre za odnos mi in oni?Seveda čutimo zevajoče razpoke med idealom in resničnostjo.V časih krize se hitro najdejo ljudje, predvsem politiki, ki skušajo prido­bivati glasove z nacionalnimi egoizmi, pri tem pa pozabljajo ali namenoma za­molčijo zgodovinske krivice, ki so jih bogate evropske dežele prizadele ljud­stvom in državam v tretjem ali četrtem svetu v času prejšnjega in tudi še seda­njega bolj prikritega kolonializma. Dan­danes praviloma ne govorimo toliko o pomoči nerazvitim deželam, temveč o potrebnem sodelovanju in partnerstvu. Kar velja za civilno družbo, to seveda, še prej in vse bolj velja za sodelovanje pri misijonskem poslanstvu Cerkve!

Kaj pa razmerje med Veselim sporočilom, Evangelijem, in materialno pomočjo? Je misijonsko delo humanitarno? Seveda je misijonsko delo še kako hu­manitarno, to pomeni, da služi kon­kretnemu človeku v njegovih duhov­nih in drugih življenjskih potrebah. „Za človeka gre! Pomagaj mo človeku živeti dostojno in srečno življenje – v tem je slava Boga!” Najbolj jasno ponazarjajo to potrebno dimenzijo

misijonskega poslanstva sklenjene roke v molitvi in odprte radodarne roke. Eno in drugo je potrebno: ozna­njati evangelij ljubezni in dobrote, a to ljubezen je treba tudi udejanjiti. Le­porečje in pridige brez konkretne lju­bezni ne bodo nikogar prepričale ali navdušile.

Si pomislil kdaj nase kot na humanitarnega delavca – ali kako bi se opredelil?Sam ne vem, kaj sem, ali bolj to ali ono. Nočem biti zgolj organizator mi­sijonskih projektov, temveč v prvi vr­sti Jezusov učenec, ki sproti spoznava, kaj mu je biti in kaj je treba storiti.

Koroška s teboj na čelu je bila dolga desetletja izhodišče misijonskega dela tudi za Slovenijo znotraj železne zavese. Kako vidiš stvari danes, je sodelovanje dobro?Zelo rad se spominjam prvega vse­slovenskega misijonskega simpozija v Rimu leta 1981 v Sloveniku. Velika za­sluga gre prelatu Jezerniku. Novo po­mlad povojnega misijonskega dela pa je doživela Cerkev na Slovenskem in s tem tudi v slovenskem zamejstvu na drugem vseslovenskem misijonskem simpoziju v Tinjah, ki smo ga takrat skupno pripravili, predvsem pa tudi z močnim vplivom g. Franca Sodje in g. Ladislava Lenčka. V Tinjah smo skle­pali o treh projektih, ki so se v nasle­dnjih letih postopoma uresničili; to so:1. skupna »Misijonska obzorja« (na­

mesto lastnega misijonskega lista v Argentini in na Koroškem);

2. ustanovitev MIVA­Slovenija;

3. ustanovitev organizacije za pripra vo laiških misijonark in mi si jo narjev.

S koroškega vidika se zelo veselimo, kako se je misijonska zamisel zakoreninila v zavesti vernikov v Sloveniji.Lahko bi naštel toliko spodbudnih, zglednih in uspešnih projektov, pred­vsem pa je več kot razveseljivo, kako so se ob misijonskem ognju ogreli šte­vilni mladi – tako v Sloveniji kakor tudi na Koroškem, ki so najžlahtnejši sad misijonske pomladi v slovenskem narodu. Misijonska vnema je še vedno najbolj zanesljiv barometer prijetne topline, ki jo Cerkev izžareva.

Kaj si kot „misijonar v zaledju” želiš za bližnjo prihodnost?Zelo si želim, da bi se sodelovanje vseh slovenskih rojakov po svetu, ki živijo in delajo za misijonsko poslanstvo Cerkve, še bolj poglobilo. V minulih kratkih de­setletjih smo zorali veliko globokih in rodovitnih brazd na misijonskem polju in se veselimo žlahtnih sadov in sade­žev. Več kot dobro in potrebno bi bilo, če bi se spet opogumili ter vestno pri­pravili tretji vseslovenski misijonski simpozij – vključujoč Cerkev na Sloven­skem, a tudi vsa slovenska „zamejstva” ter vse naše misijonske ustanove v iz­seljenstvu. Podrobnejši pregled doseda­njih prizadevanj in določitev skupnih težišč za prihodnost ob potrebni teolo­ški poglobitvi misijonskega poslanstva sredi naše vsesplošne pastoralne odgo­vornosti, to je moja mala, a hkrati ure­sničljiva želja!

Pogovarjal se je Jože Planinšek

5

M I S I J O N S K I P R I Č E VA L E C

Nemiri v državis. Marta Meško MSKo smo vam pred dvema tednoma poslale prošnjo za mo­litev za mir v Ukrajini, ste se nam mnogi še isti večer ogla­sili z zagotovilom, da molite za nas in za tukajšnje ljudi. Z vidnim olajšanjem smo šle spat, saj smo vedele, da v sti­ski nismo same, ampak se k Bogu dviga mogočna prošnja. Vsem zvestim molivcem se prisrčno zahvaljujemo.Gospod uslišuje vaše molitve, saj v mestu ni bilo prelivanja krvi, niso uvedli izrednega stanja in se zaenkrat še lahko normalno gibljemo. Ljudje še vedno vztrajajo na glavnem trgu in prosijo, da bi jih vlada slišala. Tudi Bog nam je nad­vse milostljiv, saj imamo še vedno dokaj toplo vreme brez snega. Česa takega decembra še nismo videli. Stanje je na­peto in negotovo, zato vas še naprej prosimo za molitev. Bije se boj med Dobrim in Zlom, ne samo med političnimi strankami.

Mreža dobrotes. Barbara Peterlin MSKo razmišljam, kaj bi vam napisala o delu v zadnjih me­secih, mi prihaja pred oči mreža. Mreža, v katero je vple­tenih veliko ljudi, organizacij … Mreža, ki nas povezuje, da združimo moči in pomagamo ubogim. Mrežo bi lahko poimenovali tudi Božje kraljestvo, saj predstavlja delo za dobro bližnjih in za širjenje Božjega. V tej mreži najdemo mlade iz šole za prostovoljce, zdravstveno osebje iz bolni­šnic, delavce iz Socialnega centra na Suzdalski ulici, prote­stante iz Bojarke in člane Karitas …… Za svoje sodelavce pa nas imajo tudi v bolnišnici. Vesele smo bile stavka zdravnika, ki je svojemu kolegu naznanil, da ga iščemo: »Prišle so naše prostovoljke.« Glavna medi­cinska sestra se po pomoč obrne tudi prek telefona: »Ima­mo problem. Spomnila sem se na vas, vi nam gotovo lahko pomagate.« Mlajša zdravnica išče zdravila za onkološkega bolnika: »Imam rešitev, imam upanje, sestre nam lahko pomagajo.« Osebje nam zaupa, mi pa smo veseli, da smo lahko blizu ubogim ljudem.Med njimi je bila starejša gospa Marija, ki je dve leti živela na ulici. Začeli smo se že truditi, da bi prišli do njenih do­kumentov, ki so ostali v stanovanju, iz katerega so jo izse­lili. Tedaj pa so prišli rezultati preiskav. Rak v možganih. Zdravstveno osebje je bilo mnenja, da jo obdržijo v bolni­šnici, dokler bo to potrebno. Ko jo obiščemo, vidimo, da se

Ukrajina jočeTakšen je bil eden izmed naslovov zapisa o Ukrajini v prvi polovici prejšnjega stoletja in žal spet dnevno poslušamo o stvareh iz te prostrane dežele, ki vzbujajo strah in govorijo o stiskah, ki ne kažejo na svoboden in demokratičen svet. V tej prostrani in preizkušani deželi je Cerkev spet živa in mlada, na strani majhnega človeka, kar mnogim ni po volji in žal že iščejo načine za omejevanje njenega dela. Vsi naši misijonarji tam so se nam v teh dneh oglasili. Lazarist in tamkajšnji vicevizitator Tomaž Mavrič izreka zahvale za molitev in dobre želje za leto, ki smo ga začeli, Marijine sestre, tri delujejo tam, pa z nami delijo svoje delo in skrbi. Utrinki iz njihovih sicer daljših pisem nam prinašajo dejstva, ki nas vabijo, da jih podpiramo in smo z njimi v času, ki za to deželo ni lahek in je pomenljiv za celotno Evropo in tudi za nas.

zaveda svojega stanja. Želi si, da bi jo obiskal duhovnik in ji podelil zakramente.Nadstropje više je v četrti sobi potrebno fotografirati Vita­lija, da bi mu lahko uredili dokumente za bivanje v Centru za brezdomce. Ko stopiš skozi vrata njihove sobe, te naj­prej doseže neprijeten vonj, s postelj pa že kukajo nasme­jani obrazi, ki so vedno zelo veseli naših obiskov. Med še­stimi brezdomci je zelo mlad fant. Videti je, da so mu dne­vi že šteti. Ko se ustavim ob njem, mi sosed pove, da je fantu ime Jura in da že več dni ne je in le še spi. Naslednji dan se v bolnico vrneva z duhovnikom. Najprej obiščeva gospo Marijo. Po prejemu zakramentov svojo srečo izra­zi v preprostem stavku: »Hvala vam za vse.« Solzne oči in močan stisk roke povedo vse. Takšno je bilo najino slovo. Ko z duhovnikom prideva v sobo, kjer umira Jura, je čuti­ti, da vsi bolniki »dihajo« z njim. Zelo se razveselijo du­hovnika in so takoj pripravljeni sodelovati z molitvijo. Z veliko gorečnostjo z menoj ponavljajo molitve, pa čeprav se ne znajo niti prekrižati, kot opazim na koncu. Vera teh malih, od sveta poteptanih in zavrženih, mi da misliti. Štirideset minut po bolniškem maziljenju Jura zapusti ta svet. Lahko se le čudimo veličini usmiljenega Boga, ki mu je dal milost srečne zadnje ure. Vesela sem, da sem bila lahko priča teh velikih stvari. Globoko v spomin so se mi zapisali tudi brezdomci, ki so Jura tako lepo spremljali v njegovem umiranju in bili z njim zelo sočutni. Velik zgled darovanja, skrbi in sočutja je tisto, v čemer so ti mali zelo podobni našemu Gospodu …… V naši mreži je nepogrešljiva gospa Nataša, uslužben­ka državnega Centra za brezdomce na Suzdalski, kjer brezdomci lahko prenočujejo. Tam jim pomagajo obno­viti osebne dokumente, urediti prejemanje pokojnine in jih naseliti v Center za brezdomce v Jasnogorodki. Tako so pomagali že mnogim brezdomcem, za katere smo jih prosili. Gospa Nataša nas večkrat pokliče in prosi za po­moč s prevozi in spremljanjem brezdomcev na urade ali

6

D E ž E L A P R E I Z K U Š E N J

zdravniške preiskave. Pred mesecem nas je razveselila z novico, da bodo v Centru v Jasnogorodki odprli oddelek za ženske, saj prav njih doslej ni bilo mogoče nikamor nase­liti. Prve tri starejše gospe, ki so že nekaj let na ulici, smo peljali k zdravniku, da so jim opravili potrebne preglede. Zadnje dni novembra so po dolgem času dobile spet stre­ho nad glavo in svojo posteljo v Jasnogorodki …… Kot je navada, smo se na praznik Brezmadežne s ču­dodelno svetinjo pripravljali z devetdnevnico. Tokrat smo s člani Združenja čudodelne svetinje molili za odvisnike. Posebej smo mislili na tiste, ki so že stopili na pot zdra­vljenja v Odesi; tam je Skupnost dialoga, ki jo vodijo la­zaristi. Ker jih je v enem letu veliko začelo s programom, vendar jih je precej kmalu obupalo, smo želeli združiti molitvene moči in jih podpreti na njihovi poti.

Nevarnost obsojanjas. Jožica Sterle MSV našo šolo za prostovoljce večkrat povabimo kakšnega gosta, da bi nas na podlagi svojih izkušenj uvedel v služe­nje ubogim. Na zadnjem srečanju je bil med nami g. Vita­lij, lazarist iz Odese, ki je direktor dobrodelne organizaci­je DePaul Ukrajina. Njihova pomoč brezdomcem in odvi­snikom v Odesi se je že zelo razvila, kar je bilo za nas vir novih idej in navdiha.Pripovedoval nam je, kako je k njim na avtobus hodil po pomoč zelo zanemarjen in agresiven brezdomec. Prosto­voljci so se ga izogibali in mu niso hoteli več pomagati. Se­stre usmiljenke pa so mu prevezovale rane ter počasi zve­dele njegovo življenjsko zgodbo. Bil je mornar. Ko se je ne­koč po dolgi odsotnosti vrnil domov, je videl, da je nekdo fizično napadel in onečastil njegovo ženo. Tega človeka je pretepel do smrti. Seveda je bil obsojen in dolgo v zaporu. Žena mu je med tem časom umrla. Ko je kazen prestal in se je hotel vrniti domov, je videl, da si je njegovo stanova­nje prilastil sodnik, ki ga je obsodil. Bil je tako obupan, da je postal brezdomec. Ko so prostovoljci spoznali njegovo preteklost, so začeli z njim sočustvovati in mu pomagati. Umrl je v bolnišnici, človek med ljudmi, ne več ves v črvih pod drevesom.Razumeli smo, da moramo o ljudeh tudi nekaj vedeti, če jim hočemo pomagati. Več vemo, bolj jih razumemo in manj je prostora za obsojanje, češ da so si sami krivi … … V državnem centru, kjer brezdomci lahko prespijo, smo se seznanile z enim izmed njih, ki mu je možganska kap

odvzela sposobnost govora. Vse, kar lahko pove, je le: »Ta, ta.« A koliko bogastva, koliko čustvenih odtenkov je skri­to v teh besedicah! Ton njegovega glasu pove vse. Ti bese­dici povesta, da se nas je razveselil, da mu je dobro delo tuširanje, da želi svežo obleko ali rjuhe, da živi na ulici in nima nikogar svojega. Na vsako vprašanje je odgovor ve­dno enak, a vsakokrat z drugačnim tonom. Lepe oči, jasen obraz in kratki besedici povedo več kot obilica besed pri mnogih ljudeh. Na misel mi prihaja, kar pravijo strokov­njaki, da z besedami izrazimo le 20 % sporočila, vse ostalo je neverbalna komunikacija …… Ko smo se ob nekem obisku približale gruči brezdom­cev in jim ponudile hrano, so rekli: »Bog je prišel k nam. On vedno pride prej k nam, kakor gremo mi k njemu. On pride prvi.« Duhovni pisatelji pogosto govorijo o Božjem spustu k nam in da je naša molitev šele odgovor na Božji prihod. Če slišiš to misel iz ust brezdomcev, pa zveni pov­sem drugače, življenjsko …… Veliko delamo tudi z mladimi, imeli smo zanje čudovi­te duhovne vaje. A tu je vse preprosto, kar na podstrešje smo se zdrenjali in je bilo. Imeti svojo sobo je v Sloveniji nekaj normalnega, tukaj pa v majhnih stanovanjih živi ve­liko ljudi. Mladi nimajo kotička, kjer bi bili sami s seboj in z Bogom. Niti telefonirati ne morejo tako, da jih ne bi nih­če poslušal. Radi bi ustanovili svoje družine, pa je vedno problem, kje bodo živeli.Ko gledam ogromne reklame, ki z vseh strani ponujajo stanovanja, sem začela računati, koliko let bi bilo treba služiti, da bi si človek lahko kupil lastni kotiček. Delavec z državno plačo bi v enem letu uspel kupiti 2 m˛, če bi ves zaslužek odlagal samo v ta namen. Bogati postajajo vedno

bolj bogati, revni pa so čedalje bolj revni. Ko gremo zju­traj na metro, je pred postajo kakor v priliki o delavcih v vinogradu. Do sto mož, ki so z vseh koncev Ukrajine pri­šli v Kijev, da bi našli službo, čaka, da bi jih kdo najel. Ne­katerim se nasmehne sreča, vendar je vprašanje, če bodo za delo tudi plačani, še vedno negotovo. Ko gremo zvečer delit sendviče, se od vseh strani vsipajo možje, ki jih nih­če ni najel. Kako si želim, da bi se od nekje prikazal »go­spodar vinograda« in dal vsakemu po en denar. Verujem, da bodo v večnosti vse krivice poravnane. Sedaj pa nam ne preostane drugega, kot ohranjati zaupanje v Boga in tem ljudem po svojih močeh pomagati.Vsem, ki nam tako velikodušno stojite ob strani z materi­alno in duhovno pomočjo, se prisrčno zahvaljujemo. Sku­paj z vami lahko naredimo kakšen korak, ki vpliva tudi na razumevanje bede ter sprejemanje ljudi, odrinjenih na rob družbe.

7

D E ž E L A P R E I Z K U Š E N J

Od konca maja do decembra smo ime­li pretežno oblačno vreme z razmero­ma pogostim dežjem in manjšo vroči­no. Sedaj pa se že pogosteje kaže son­ce, ki bo vedno bolj kraljevalo tja do konca prihodnjega maja in z njim bo naraščala vročina.Sicer pa je tu vedno veliko svetlobe, tudi ko ne sije sonce. Lahko bi rekli, da je tukaj dežela, kjer kraljujeta luč in svetloba. Vremena »za pogreb sveta«, kakor je zapisal pisatelj Rebula, tu­kaj skorajda ne poznamo. Redkokdaj se zjutraj pojavijo meglice, ki s sonč­nim vzhodom izginejo. Presenetljivo pa je, kako je v običajih teh ljudi malo svetlobe. Človek se čudi, kako sta mo­gla fetišizem in čarovništvo prinesti v

župnije. Praznik je bil izraz zahvale za velike milosti, ki jih je Bog dal župniji v tem času. Seveda ni manjkala pripro­šnja za naprej. Ljudje so lepo sodelova­li in 5. maj je bil ob navzočnosti naše­ga škofa velik praznik za vso župnijo. Praznovali smo v novi, še ne dokonča­

ni cerkvi. Nekaj cerkva gra­dimo tudi po vaseh. Ljudje sodelujejo po svojih močeh. Veliko naredimo po zaslu­gi dobrotnikov, predvsem iz Slovenije. Lepa cerkev v vasi je le znamenje navzoč­nosti Boga med ljudmi, ki nekatere pritegne, druge pa vsaj vznemirja. V soboto pred božičem bomo imeli v škofiji posvečenje dveh no­vomašnikov. Vsako leto jih je nekaj in tudi v prihodno­sti se obetajo.

V deželi je trenutno mir. Marsikaj se tudi izboljšuje. Kljub temu je težav ve­liko. Večina ljudi se še dolgo ne bo iz­kopala iz revščine, čeprav se tu o re­vščini, kjer bi bila lakota, skoraj ne more govoriti. Je pa veliko primerov, kjer smo nekje na meji. Žrtve takšne­ga stanja so pogosto otroci, ki živijo v slabih pogojih, se ne morejo zdraviti in veliko jih ne hodi v šolo.V začetku septembra je odšel na Ma­dagaskar g. Janko Kosmač, ki je bil z nami od ustanovitve župnije, in že prej v župniji Meagui. Za nas je to iz­guba, gotovo pa bo veliko dobrega na­pravil na novem misijonu. To mu vsi želimo.V imenu vseh, ki so bili v tem letu de­ležni raznih duhovnih in materialnih darov, se dobrotnikom iskreno zahva­ljujem. Vemo, da bo Bog, ki je dobro­ta in ljubezen, vsakemu povrnil po meri, s katero je človek sam izkazoval dobroto in ljubezen. Naj tudi letošnji božični prazniki po Izaijevih besedah »zbudijo v nas silno radost in nam na­redijo veliko veselje«, v želji da nas bo­sta spremljali skozi vse novo leto.Hvala za vse vaše delo za misijone. Na­čelno se vidimo prihodnje leto. Vsem lep pozdrav, Ivan.

njihovo življenje toliko teme. Ko že ve­liko let delim življenje z njimi, z vese­ljem ugotavljam, da se tudi tukaj ure­sničuje napoved preroka Izaija: »Ljud­stvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smr­tne sence je zasvetila luč.« Čeprav so kristjani še vedno v manjšini in je po­ganski duh še povsod zelo navzoč, pa vpliva krščanstva nihče ne more zani­kati. Če luč krščanstva še ni tako moč­na, da bi več ljudi privedla do spreobr­njenja, jih vsaj vznemirja in jim kaže, da v njihovem načinu življenja le nekaj ni v redu.To luč poskušamo prinašati na raz­lične načine tudi misijonarji. Najprej s svojo navzočnostjo. Pokazati hočemo, da obstaja tudi drugačen pogled na svet in življenje v njem. Da je človek veliko bolj svoboden, kot se to izraža v njihovih navadah, in zato odgovoren za svoja dejanja in življenje. V tem pri­de do izraza njegova lepota in dosto­janstvo. Seveda skušamo to podpreti z besedo, z razlago. To delamo pri ve­rouku na različnih tečajih, med litur­gičnimi obredi, v molitvenih skupi­nah in v pogostih pogovorih.V začetku maja (2013) smo obhaja­li de seto obletnico ustanovitve naše

Ivan Bajec, duhovnik Kp, Slonokoščena obala

Ljudstvo je zagledalo veliko lučSlonokoščena obala je »misijon koprske škofije«. Škofijski duhovniki, brata Pavel in Ivan Bajec ter do nedavnega tudi Janko Kosmač, že dolga leta tam vršijo svoje poslanstvo. Od sester je tam Anica Starman, frančiškanka Brezmadežnega spočetja. Ivan deli z nami izkušnje svojega dela in seveda tudi dobre želje, za katere ni nikoli prepozno.

S. Anica Starman, frančiškanka brezmadežnega spočetja

VoščiloSestra Anica se nam je oglasila z dalj-šim pismom, pride na vrsto, za enkrat pa le voščilo, ki je domiselno in lepo.Kako lepo zvoni in k molitvi vabi! Je­zus, naš Bog, med nas je prišel kot majhen otrok, da vsem bi bil enak. Mir in veselje, ljubezen vsem bratom in sestram deli. Z odprtim srcem ga k sebi povabimo in skupaj zapojmo »Slava Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje!«Naj vas Božji blagoslov in veselje spre­mljata skozi vse novo 2014. leto!

8

D E ž E L A S V E T L O B E

Pater Janez Mihelčič nam je poslal zahvalo in podroben opis s slikami, kaj vse so naredili na počitniških taborih za otroke iz katoliških župnij v Kirgiziji s pomočjo, ki so jo dobili iz Sloveni-je. Sad trikraljevske akcije. Dežela se utaplja v krizi, korupciji in vsem, kar iz tega izhaja, - kako drugače kot na Japonskem, kjer se je za kratek čas mudil. Več v nadaljevanju.Ob koncu oktobra sem za deset dni odšel na Japonsko, kjer je univerza Sophia, na kateri sem najprej študiral, potem pa dolga leta predaval, praznovala stoletnico ustanovitve. Ustanovil jo je papež Pij X., ki je s tem uresničil željo sv. Frančiška Ksaverja, ki je že kakšnih 350 let pred tem mi­slil na ustanovitev visoke šole na Japonskem. Sam praznik stoletnice je bil 1. novembra. Dopoldne je zahvalno mašo vodil papežev odposlanec kardinal Farina, somaševalo je 15 škofov in sto duhovnikov. Popoldne je potekala slavno­stna akademija. Na njen prvi del sta prišla japonski cesar

Tako blizu in tako drugačeS. Vida Gerkman, Usmiljenka, Albanija

Dva tako zelo različna svetovaP. Janez Mihelčič, jezuit, Kirgizija

in cesarica, povabljenih gostov je bilo pa čez štiri tisoč. Zve­čer sta bili še dve proslavi: ena za kakih 1800 sedanjih in bi­vših sodelavcev, druga za kakih 1500 bivših študentov. Vse je bilo zelo lepo organizirano. Ostale dni sem se srečaval s starimi prijatelji in znanci. Pred odhodom tja sem malo mi­slil: »Morda je pa to zadnjič, da grem na Japonsko?« Zdaj me pa mika, da bi še kdaj šel …Tukajšnji kirgizijski položaj se kaj dosti ne spreminja. Raz­like med revnimi in bogatimi so vedno večje. Korupcija in podkupovanje sta vsakdanjost, nad katero se nihče ne čudi. V takih okoliščinah ni malo ljudi, ki izgubljajo upanje, da bo kdaj boljše. Pred leti sem nekje prebral, da je eden od klju­čev za duševno zdravje pravilna ocena stvarnosti. Zato so ljudje, ki živijo v laži, duševno bolni; kdor se svoje bolezni ne zaveda, seveda ne gre k zdravniku po pomoč, ampak se vrti v svojem začaranem krogu.Naj nam Božič prinese luč v ta začarani krog, resnico tja, kjer je laž, pravico v svet korupcije, ljubezen tja, kjer je sovraštvo.

malo cerkveno skupnost, ki raste tu. Skupina vernih kršče­nih (prva) se zdaj pripravlja na zakrament sv. birme. So za­vzeti in ker so sestre s Kosova, lažje sledijo pouku kot tujim misijonarjem. Sama skrbim za malo zdravstveno postojan­ko, se učim jezika (kolikor se bo dalo), obiskujem bolnike na domu, se veselim z otroki v času kosila; skupina okrog 30 šolarjev pride k nam za kosilo in dodatni pouk. V glavi pa se mi stalno vrti kaseta, kako priti do stvari, ki so nam za to delo zveličavno potrebne. Kdor more, naj, prosim, pri­makne kak cent. Zato se obračam na trikraljevsko akcijo. Vem, da pri tem radi sodelujete, čeprav se zavedam, da tudi doma ni vsem lahko. Hvaležen pozdrav!

Popolnoma nepričakovano in nepripravljeno me je pot za­nesla v Albanijo v Gramsh (Gramš). Spet sem misijonarka. Res, da je slovenska provinca eno s sestrami s Kosova in Al­banije, pa je ta del res misijonski v duhovnem in materi­alnem pogledu. Tako blizu Slovenije in vendar tako daleč. Cerkev ponovno vstaja po dolgi dobi molčanja in zanikanja vsega, kar naj bi spominjalo na vero, z druge strani pa je ta del v glavnem muslimanski; čeprav izpoved vere ni ovi­ra za naše delo. Gramsh je malo mesto proti jugu Albanije. Pred leti je bila tu še tovarna orožja in zaslužek. Ta ne ob­staja več, obstaja pa velika brezposelnost in s tem stiska za preživetje. Kaj naj rečem, potrebe so velike in nimam kaj reči, ko pride mama v dispanzer zato, da poprosi za kilo makaronov ali karkoli, da bo kosilo na mizi; še večkrat pa za plenice, milo, perilo … Doma imajo ostarele, nepokre­tne, invalide … Zime so hladne, vetrovne; hiše so po odda­ljenih vaseh, kjer so okna brez stekla, vrata uničena, vzme­tnice dotrajane. Ne, ni prav, da nekdo ta narod označi za malo lenega, kot sem imela priliko slišati. Ne, niso, ko vi­dim, kako imajo obdelana polja, kako v vrsti nasajene olj­ke, zelenjavo; s kakšno zavzetostjo vleče mali osliček za svo­jim gospodarjem natovorjen voz koruze. Toda prihodki so vseeno premajhni za številno družino, za šolanje otrok, za ostarele, bolne; vse to res pride predrago, pa če je osliček še tako natovorjen, da se mu komaj ušesa vidijo iz vse tiste krame. Od drugje pomoči ni. Obračajo se na sestre, na to

9

e- N A B I R A L N I K

Najlepša hvala vsem, ki ste garali za pomoč, in vsem otro­kom in velikodušnim ljudem, ki so zbirali evro za evrom. Gradnja se nadaljuje, čeprav smo nekoliko v zamudi. Prvič zaradi volitev konec julija, ko so bili v državi nemiri, strah pred negotovostjo in spori o verodostojnosti volilnih rezul­tatov. Ljudje se po volitvah enostavno niso vrnili v Phnom Penh, ker so živeli v grozi, kaj bo.Drugič smo v zaostanku, ker je bila deževna doba daljša kot običajno. Pošiljam dve sliki z drugega šolskega dne (2.10.), ko je bilo nekaj dni mesto PP kar pod vodo. Na sliki se vidi, kako skozi vhodna vrata nosijo v šolo otroke. Kot v času sv. Krištofa, pa je bila Krištofova nedelja že davno mimo.Letos je v Kambodži izjemno leto, ker je kar štiri dni de­ževalo še novembra, ko bi se že morala začeti suha doba, ki traja brez dežja vse do aprila. Zato je gradnja šole v za­ostanku. Zdaj na telovadnico, ki bo neke vrste večnamen­ski prostor tudi za "dobra jutra", proslave, srečanja staršev, dajejo streho. Pri glavni stavbi na enem delu že postavlja­jo stebre za 1. nadstropje, na enem delu pa so komaj začeli

Medtem, ko se ta naša država pogreza v kaos, temo, nasi­lje …, živimo na misijonu v Safi v relativnem miru. Če ne bi bilo stalnih novic preko telefona (redki ga imajo), bi bilo do­mačinom še težje, ker imajo svoje v Bangiju in so begunci v šolah, cerkvah, na letališču. Bežali so pred nasiljem, eni s strani muslimanov, drugi s strani kristjanov in drugih lo­povov. Medtem ko eni in drugi in tretji napadajo ter ropajo, smo mi na tem kraju države kot v oazi miru. Radia ne mo­remo poslušati, televizije nimamo, smo nekako odmaknje­ne od vsega. Delamo kot navadno v dispanzerju, porodni­šnici, s podhranjenimi otroci, v miru. Le šole so zaprli za­radi varnosti otrok, ki prihajajo od precej daleč. Toda če bo takšno stanje trajalo, bo začelo vsega primanjkovati, pred­vsem zdravil in hrane. Vse se kupuje le v mestu, vmes ni tr­govin. Tu na podeželju se kupi lahko le tisto, kar se pridelu­je. Imamo pa veliko zalogo gosenic za podhranjene otroke, le nam še ne gredo preveč v slast. Privajamo se vsaj toliko, da jih že lahko gledamo na krožniku. Prišlo je veliko francoskih vojakov, da bi zagotovili varnost v mestu in drugod, pa tudi od drugod so prišli, iz afriških držav. Ni jim lahko, ker je država ogromna in tisti, ki napa­dajo, so vajeni gozdov in podnebja. Tudi iz naših vasi ljudje ponoči bežijo v gozdove. Bojijo se muslimanov in drugih vo­jakov, ki napadajo.Zakaj je prišlo do vsega tega? Sama bi vam še ne znala po­vedati kaj več. Situacija v državi je preveč kompleksna, pa tudi komplicirana. Predsednik, ki je prišel na oblast, je imel svojo vojsko, nedisciplinirano, nepoučeno, mlade, ki so živeli v gozdu in so večinoma muslimani iz Čada in Su­dana, domačinov je le malo. Ko so prišli na oblast, jim je bilo glavno, da ropajo in napadajo. Ljudem je bilo tega za­dosti, pa so tudi oni začeli odgovarjati z nasiljem. Nikjer ni bilo več varno. Prejšnji predsednik, ki je bežal, je začel ponovno formirati svoje gverilce, neki tretji zopet svoje, tako da se ne ve, kdo se proti komu bori. Naloga vojakov

Združenih narodov ni lahka … Lažje bi bilo, če ne bi bilo v ozadju tudi bogastvo, ki je še neizkoriščeno, kot so dia­manti, nafta, zlato in drugo. Čad ne pusti črpati nafte tu­kaj, ker bi ves pritok prihajal v to državo in bi se pri njih vrelci izsušili, tako pravijo. Toda kdo še more razumeti vse to in poznati vse ozadje te nesmiselne vojne, ki pogreza narod v vedno večjo revščino. Enkrat je zapisal zelo lepo v Družini g. Zvone Štrubelj, da ni tako črnega oblaka, ne v življenju posameznika kot tudi ne v zgodovini človeštva in narodov, da ga ne bi predrlo božje sonce milosti, dobrote in usmiljenja. Tako upam in molim in vem, da tudi vi doma kličete k Bogu, da bi to sonce usmi­ljenja predrlo črne oblake nasilja, sovraštva in vse vrste druge teme, ki se je ugnezdila v srca ljudi. Na drugo adven­tno nedeljo se je prižgal žarek upanja za umiritev strasti, ko so se zbrali k skupni molitvi nadškof iz Bangija z nekaj duhovniki, protestantski pastorji in muslimanski imami.Naj z Jezusovim rojstvom sonce predira črne oblake in ogreva žalostna in potrta srca tako tu pri nas kot doma in povsod po svetu. To je moja molitev vsak dan, ko se vas z veliko hvaležnostjo spominjam. In še to, srčna hvala za Dru­žino, ki »prihaja redno«, čeprav s šestmesečno zamudo. Se­daj se hranim z junijsko pošiljko. Zame je vedno aktualna, tudi doma jih nisem utegnila prebrati vse. Tukaj so vsaj ve­čeri spokojni in mirno zaspim ob domači slovenski besedi.Moja molitev obišče tudi vse tiste, ki so mi bili žarki na po­teh in srečanjih, ki sem jih doživljala doma. Še me grejejo in prosim za njih Božjega blagoslova. Prav tako bi se rada zahvalila na tem mestu za dar, ki so ga v župniji Železniki zbrali na tomboli za obnovitev cevi in črpalke za vodnjake, ki napajajo župnijo, našo skupnost, dispanzer in otroški vr­tec. Jani iz Karitasa sem rekla, da brž ko odprem usta, v Slo­veniji skočite na pomoč ­ kot gasilci, da pogasijo ogenj, kjer gori. Res iskrena hvala župniji Železniki in vsem. Z Bogom in prisrčen pozdrav!

Gosenice na krožnikihS. Bogdana Kavčič, usmiljenka, Centralnoafriška republika

v pritličju. Naj bi tudi zacementirali ploščo, vendar zaradi dežja niso mogli. Problem je tudi v tem, da je država pove­čala vse davke na gradbeni material in bo tako vse skupaj stalo več, kot smo načrtovali. Ko smo delali predračun, smo pozabili, da bomo potrebovali betonsko cesto okrog šole (ker je v deževni dobi sicer na bivši njivi pravo blato). Sicer do te točke še manjka nekaj mesecev … najprej streha, po­tem pa ostalo. Hvala vam za vse.

Gradnja zamuja zaradi obilnega dežjas. Ljudmila Anžič, salezijanka, Kambodža

10

e- N A B I R A L N I K

Pričujemo z življenjemS. Veronika Nose, usmiljenka, Turčija

Sestre frančiškanke Marijine misijonarke imamo v Brazili­ji enajst skupnosti. Ena od njih se nahaja v malem obmor­skem mestu, imenovanem Paranaguá. Med največje izzive revnega mesteca gotovo sodi prostitucija. V mnogih pri­merih gre za prostitucijo mladoletnih deklic.Eno od njih sem poznala osebno. Hodila je v skupino otrok z mestnega smetišča, za katero sem enkrat na teden pri­pravljala igrice. Iskreno vam povem, da sem bila globoko šokirana, ko sem dojela, da je deklica, stara komaj osem let, s katero smo se žogali in igrali skrivalnice, samo ena od mnogih, ki jih lastne matere redno peljejo v pristani­šče, kjer se skupaj ponujajo mornarjem in voznikom to­vornjakov. Med njimi so tudi premnoge matere samohra­nilke. Ko pade noč in nimajo ničesar, kar bi postavile na mizo in pokrile druge stroške, ki so neizbežni za prežive­tje njihovih številnih otrok, se večina teh mamic poda na ulice.Kot konkreten odgovor na vse bolj razširjeno prostitucijo je bila v revni četrti Ponta do Cajú odprta preprosta šivilj­ska delavnica, v kateri se ob sestri Eleni zbirajo dekleta in žene. Brez izobrazbe in kakršnih koli delovnih izkušenj se pogumno učijo, kako okrasiti prtičke in zašiti preproste hlače, krila in obleke.Dve leti zapored (2011 in 2012) so vaši darovi pokrili dve tretjini najemnine te delavnice. Naša šiviljska delavnica je malo večja garaža: postavljene so bile mize, na katerih so šiviljski stroji, ena velika omara s pripomočki (niti, blago, škarje, itd.) in štedilnik s pečico, kjer udeleženke pečejo pecivo, da ga ob sobotah prodajajo na tržnici.Sestre smo prišle na idejo, da bi prostor lahko izkoristi­le tudi za druge dejavnosti. Če že plačamo najemnino, ho­čemo prostor kar najbolj izkoristiti. Tako se preprosta ga­raža enkrat na mesec spremeni v kapelo, kjer se zberejo revni prebivalci na blatnem nabrežju zgrajene četrti. Te­densko v delavnici poteka biblični krožek (obstaja sedem manjših skupin), vsako soboto pa prostor služi za srečanje materinske šole za nosečnice in mlade mamice.Vsako srečanje v šiviljski delavnici se začne z molitvijo in

zahvalo za darovalce in za Misijonsko središče Slovenije. Udeleženke nimajo pojma, kje je Slovenija, vedo pa, da so tam dobri ljudje, ki so mnoge izmed njih potegnili z ulic in jim preko šiviljske delavnice omogočili boljše življenje. To leto bi spet potrebovali vašo pomoč pri plačilu naje­mnine in nakupu šiviljskega materiala.Z lastnikom garaže ni bila sklenjena pogodba, ki bi nam zagotavljala možnost najema v prihodnosti. Lastnik se noče dolgoročno zavezati, zato ob koncu vsakega leta go­reče molimo, da bi nam v novem letu ponovno dovolil na­jem delavnice. Naše sanje so, da bi kupili lasten prostor, ampak trenutno nimamo sredstev, tako da nadaljujemo z najemom in računamo na vašo dobrodelnost.

Novo leto, nove sanjeS. Ana Slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, Brazilija

Naj vam Gospod, ki nas je vse ustvaril z namenom, da bi v polnosti živeli dostojanstvo Božjih otrok, obilno povrne vašo radodarnost in blagoslovi vaše družine, tako kot je z vašim prispevkom blagoslovil mnoge revne brazilske dru­žine v mestu Paranaguá.Mir in dobro! S. Ana

Hvala vam za pisma iz Misijonskega središča z dobrimi že­ljami, za podarjeno knjigo in za vse vaše materialne in du­hovne darove. Naj vam dobri Bog vse stotero poplača. Nekaj

dni sem bila doma v Sloveniji pri svoji težko bolni sestri, ki se je poslovila s tega sveta. V Turčiji še naprej delam v psihi­atrični bolnici, vendar sedaj, ko sem v pokoju, na drugačen način. Obiskujem bolnike, pomagam pri hranjenju, jih po­slušam, jih popeljem na sprehod, z vernimi skupaj kaj zmo­limo; če želijo, pokličem duhovnika. Največ časa posvečam težko bolnim, da čutijo, da niso sami v uri poslavljanja. Po­magam pri pripravljanju hrane in delitvi za begunce. Obi­skujem tudi nekaj bolnikov na domovih. Tu lahko pričuje­mo le z dobrimi deli in življenjem. Še enkrat zahvala za vse. Naj svetloba neizmerne Božje ljubezni prežene temo naših src, da bomo tudi mi trosili ljubezen, razumevanje in to­lažbo. Hvala Božjemu detetu, ki nas ljubi kot majhen otrok, kot trpeči Kristus in kot poveličani Kralj.Vse dobro, zdravja in blagoslova v novem letu 2014. Novo­letni pozdrav in hvaležen spomin pred jaslicami.

11

e- N A B I R A L N I K

Odranci

Deset skupin je prinašalo k vsem dru­žinam veselo oznanilo o Jezusovem rojstvu. Svoje poslanstvo so zače­li v župnijski cerkvi pri sveti maši, ko so se najprej sami srečali z Jezusom, nato pa to veselje, ki je polnilo njiho­va srca, ponesli med ljudi. Povsod so bili deležni lepega sprejema, darov za misijonarje in tudi sladkih darov zase. Veselili so se tudi 2.853 EUR, ki so jih zbrali za otroke in mlade v mi­sijonskih deželah. Hvaležni so Bogu za opravljeno dobro delo in ljudem za obojne darove. Hvaležni so tudi ani­matorjem, ki so jih spremljali na poti in že prej pripravili vse potrebno za izvedbo koledovanja.

Šentjurij-Podkum

V naši župniji so se koledniki poda­li na pot od hiše do hiše v času novo­letnih počitnic. Domove so obiskova­le tri skupine s pesmijo, voščilom za praznike in koledniškim besedilom. Naše pravilo je, da obiščemo prav vsa­ko hišo, čeprav se moramo do neka­terih podati peš. Naša župnija leži v hribovitem predelu in je sestavljena iz več vasi in manjših zaselkov, ki so od župnišča oddaljeni tudi po eno uro

hoda. Zato nam to razdaljo pomaga­jo premagati animatorji, ki nam pri­skočijo na pomoč z avtomobili. Letos nam je služilo tudi vreme in vsi ko­ledniki smo bili veseli in ponosni, da lahko tudi mi prispevamo nekomu za boljši jutri.

Mateja Kos

Razbor pri Slovenj Gradcu

Da Razbor ni le majhna vasica, kjer ži­vimo skromni kmetje in preprosti lju­dje, je dokazala letošnja trikraljevska akcija. Ko gre za stisko drugega, pre­moremo več kot dobro in plemeni­to srce, saj z zbranimi darovi že če­trto leto prinašamo upanje tistim, ki jih bremeni revščina. Kljub dežju smo se koledniki podali od hiše do hiše, da smo s svojo prisrčnostjo in žarom oznanjali mir in dobroto. Vsem smo hvaležni za lep in topel sprejem, za vsak dar in spodbudo.

Urška Glasenčnik

Veržej

Frančiškovi otroci so se pod vodstvom župnika Jožeta in s. Zalike tudi le­tos z veseljem odeli v kraljevska obla­čila, vzeli v roke kadilo, kredo in tri­kraljevske lističe z namenom zbiranja

sredstev za misijone ter od vrat do vrat povezovali farane v vseh treh va­seh veržejske občine. Kljub skromnemu življenju ob Muri solidarnost, tako kot drugje po Slo­veniji, ljudi še vedno najbolj pove zuje, naj si bo za domače potrebe ali pa za potrebe naših misijonarjev, kot v pri­meru trikraljevske akcije. Vse to odra­ža čar praznovanja božiča in pristna vera slovenskega človeka.

Foto: J. Ž

Vrhpolje pri Vipavi

Osmič zapovrstjo smo izvedli trikra­ljevsko akcijo. Zbralo se je 40 veselih otrok v pet skupin, ki so se oblekli v angele, kralje in pastirje in tako oble­čeni odšli v župnijsko cerkev k blago­slovu njih in krede. Po blagoslovu so koledniki veseli odšli po domovih, kjer so s pesmijo in molitvijo podar­jali božično veselje in blagoslov Novo­rojenega. Vaščani so kolednike z vese­ljem sprejeli in jih bogato obdarili. Naj vse te molitve, žrtve in darovi oboga­tijo in osrečijo otroke in naše misijo­narje v oddaljenih deželah. Tudi kole­dniki so se razveselili na skupnem za­ključku in ob nabranih sladkarijah.V nedeljo pred sv. Tremi kralji so pri nedeljski maši še enkrat v cerkvi voščili pred zbranim občestvom. Bogu hvala za vse prejete darove in blagoslove.

Silvana Lavrenčič

JavorjePodobno kot sta Marija in Jožef tr­kala po betlehemskih hišah in prosi­la prenočišča, so tudi navdušeni mla­di koledniki po blagoslovu na svetega

Utrinki s koledovanj po naših župnijah 2013­2014

12

K O L E D O VA L I S M O

Štefana dan pričeli nositi trikraljevski blagoslov od hiše do hiše in zbirati da­rove, s katerimi bodo osrečevali svoje ubožne vrstnike v daljnih deželah.

Povsod so bili zelo lepo sprejeti, pred­vsem starejši so bili veseli njihovih bo­žičnih pesmi, zato je ta akcija še bolj povezala župnijo. Po vsakem dnevu so bili utrujeni, čeprav so jih skrbni star­ši vozili od vasi do vasi in ob koncu za­gotovili, da bodo naslednje leto zopet sodelovali. Za nagrado se bodo še ves mesec sladko držali od sladkarij, ki so jih prejeli.

Marija Kokelj

Gornja Radgona

Tudi letos je potekalo tradicional­no koledovanje v Radgoni. Trideset otrok, oblečenih v oblačila svetih treh kraljev in pastirjev, se je v organiza­ciji in ob pomoči radgonskih skavtov napo tilo po domovih z oznanilom, da se je rodil Odrešenik sveta, ki nam prinaša upanje.Vsem faranom iz radgonske fare je bil tako na edinstven način prika zan sta­ri običaj koledovanja in s tem ponuje­na priložnost, da lahko s svojimi pri­spevki pomagajo tistim, ki so najbolj potrebni pomoči v stiski in bedi, po­manjkanju, bolezni in trpljenju. Vsem, ki so se letos odzvali in odprli vrata svojih domov ter sprejeli kolednike, is­krena hvala, ­ onim, ki se niso odzva­li, pa velja povabilo za naslednje leto v upanju, da v sebi začutijo klic usmilje­nega srca.

Marjan Slavič

Črneče

Trikraljevsko koledovanje je tudi to leto bogatilo božične praznike v naši župniji. Pet skupin kolednikov je v dneh od 26. decembra do 4. januarja obiskalo domove in ljudem prinašalo veselo oznanilo o Božjem rojstvu ter voščila za novo leto. Kolednike so pov­sod prijazno sprejeli in namenili da­rove za mlade v nekaterih deželah, kjer delujejo slovenski misijonarji in misijonarke.

Franci Kotnik

Tabor

Pred dvajsetimi leti smo začeli kole­dovati na pobudo Misijonskega sredi­šča Slovenije. Prvo leto smo pripravi­li samo dve skupini, ki smo ju sestavili iz takratnih ministrantov. Pa še ti dve skupini sta nekaj prvih hiš obiskali skupaj, da sta premagali začetno tre­mo. Ljudje so nas v veliki večini spre­jeli s pravim, iskrenim navdušenjem.Vsa ta leta smo se marsičesa naučili, doživeli veliko lepega in premagali raz­lične vremenske razmere: od le pega, skoraj pomladnega vremena, preko sneženja, ledenega dežja, poledice, zelo visokega snega, nameščanja verig, bla­ta, … celo klicali smo na pomoč trak­tor, da je našo sodobno kamelo (avto) potegnil iz blata. Hvala Bogu, vedno se

je vse lepo izšlo. Nikoli ni prišlo do no­benih poškodb, niti do prehlada.Letos smo koledovali v sedmih sku­pinah. To je skoraj tretjina vseh vero­učencev. Pri maši smo prejeli poseben blagoslov in nato veselo odšli na pot. Petim skupinam so pomagali šoferji s sodobnimi kamelami, dve skupini pa sta pot opravili peš. Javilo se je tudi sedem gospodinj oziroma družin, pri katerih smo koledniki imeli kosilo, da smo okrepljeni, tudi v dežju, lahko opravili svoje delo do večera.Koledniki, ki so v naši župniji kole­dovali pred dvajsetimi leti, so danes po večini že možje in žene. Kmalu bodo v koledniške vrste prišli njihovi otroci. Eden naših prvih kolednikov je bil g. Danilo Jesenik, sedaj duhovni pomočnik v župniji Pobrežje pri Mari­boru. Iz naših koledniških vrst izvira tudi Matic Matija Lesjak, bogoslovec 2. letnika. Nanju smo še posebej pono­sni. Ponosni tudi na to, da smo kole­dniki iz naše župnije leta 1998 zasto­pali Slovenijo na srečanju z nemškim kanclerjem Kohlom v Bonnu.

Vida Slakan

Breznica

Letos 40 kolednikovsprejelo je vabilo ­in Božji blagoslov v 170 domovv naši župniji je nosilo.Smo s pesmijo oznanjali,da Dete je rojeno,ki ljubiti nas učiin vabi biti eno.Drugje se sreča ne dobi,v ljubezni le prebiva,če vsak za druge še skrbi,se ne v samoti skriva.

Presrečni smo kolednikidomov od vas hodili,hvaležni in veseli,da smo toliko dobili.Da ste z veseljem nas sprejeliin nam odprli vrata,

13

K O L E D O VA L I S M O

JUBILANTI – ČESTITAMO60 let življenjaAndreja Kunič, misijonarka ljubezni, rojena 30. marca 1954 v Ljubljani. V misijone je odšla 8. decembra 1983. deluje na Poljskem.

40 let življenjaIzidor Grošelj, duhovnik ljubljanske nadškofije, rojen 8. marca 1974 v Ljubljani. Na Madagaskar je odšel 17. avgusta leta 2005.

40 let dela v misijonihMojca Karničnik, misijonarka Jezusa Kristusa, rojena 3. decembra 1974 v Dravogradu. V misijone je odšla leta 1974. Deluje v Kongu.

15 let dela v misijonihLjudmila Anžič, salezijanka, rojena 8. julija 1970 v Ljubljani. V Kambodžo je odšla 9. aprila leta 1999.

JUBILANTI – ČESTITAMO

prisluhnili, nas pogostili,dali dar za brata,ki za življenje trepetakot dete nebogljeno,potrebuje, da mu kdo kaj da,za lačna usta hrano.

Barbara Kunstelj

Sele

V nedeljo, 5. januarja, je gospod ka­plan Damjan pri maši na Selah blago­slovil kredo in kadilo. Nato smo se tri skupine kolednikov – veroučencev – odpravile od hiše do hiše, od srca do srca in prinašale blagoslov treh kra­ljev. Čeprav mokri od dežja, smo bili veseli, da so ljudje kljub finančni kri­zi, ki jo čutimo, z veseljem darovali za slovenske misijonarje. Obiskali smo približno šestdeset domov. Otroci so bili veseli, da so naredili dobro delo in še lepo preživeli dan.

Mojca Tamše

Podgorje pri Slovenj Gradcu

Devetnajsto leto se naši trije kralji žu­pnije sv. Urha v Podgorju priključuje­mo misijonski trikraljevski akciji Slo­venije. Ob zelo slabem vremenu se nas je letos udeležilo največ doslej. V treh skupinah smo po blagoslovu nas in krede odšli po župniji na pot. Ker je bil »tretji sveti večer« nedelja, je bilo veliko ljudi doma. Odpirala so se vra­ta (tu in tam smo se komu zasmilili), odpirala so se tudi srca dobrih ljudi. Po petih urah naše poti, ko smo obi­skali okoli 200 družin, smo se mokri

in utrujeni vrnili v župnišče. Nabrali smo lepo vsoto denarja za potrebe slo­venskih misijonov in tudi precej slad­karij. Večino teh bomo v teh dneh za­peljali v Dom ZDUM v Črno na Koro­škem (center za usposabljanje mladi­ne s posebnimi potrebami). Kljub dež­ju je bilo lepo prepevati in oznanjati ljudem prihod Odrešenika. Mislim, da bolj ko smo bili mokri, bolj smo pre­pevali. Veselimo se že prihodnjega ko­ledovanja in obiska treh kraljev priho­dnje leto, ki bo jubilejno. Saj bo to že dvajseto leto »kraljevanja«.Lepo vse pri Misijonskem središču Slovenije pozdravljajo »Trije kralji« iz Podgorja pri Slovenj Gradcu.

župnik Leopold Korat

Pri predstavnikih oblasti

Na praznik svetih Treh kraljev smo s skupino kolednikov, ki je tokrat prišla iz župnije Besnica pri Kranju, obiskali naše predstavnike oblasti.Besniški koledniki so že zjutraj prine­sli dobro voljo in razposajenost v Misi­jonsko središče Slovenije in ta razigra­nost nas je spremljala vse dopoldne. Naše obiske je spremljala ekipa oddaje Svet na Kanalu A, ki je še isti dan obja­vila prispevek o obisku.Najprej smo se odpravili na obisk k apostolskemu nunciju, msgr. dr. Ju­liusu Januszu in nato obiskali držav­ni zbor, kjer nas je zelo toplo sprejel g. Janko Veber. Na žalost nas predse­dnik države g. Borut Pahor ter pred­sednica vlade ga. Alenka Bratušek ni­sta imela časa sprejeti zaradi drugih obveznosti, tako smo ta čas nameni­li našim najmlajšim ter obiskali An­gelin vrtec, ki ga vodijo sestre uršu­linke. Otroci so bili zelo navdušeni in so skupaj s koledniki veselo zapeli. Po obisku v vrtcu smo obiskali še nad­škofijo, kjer nas je apostolski admini­strator msgr. Andrej Glavan prisrčno sprejel in se kolednikom zahvalil za njihovo delovanje.

Pot smo zaključili z obiskom uredni­štva Družine, Slovenske in škofijske Karitas ter Katehetskega urada.Ponedeljkovo dopoldne je tako minilo v prijetnem razpoloženju ter ob pre­pevanju koledniških pesmi, ki so od­mevale po ulicah Ljubljane.Hvala kolednikom iz župnije Besnica pri Kranju, da so se odzvali našemu vabilu in pripravili čudovit praznik svetih Treh kraljev.

Mateja Novak Kukovič

14

K O L E D O VA L I S M O

DAROVALI STE - HVALA

Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR,

avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.

BOG VAM POVRNI!

Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 17. 1. 2014. Hvala vsem.

Hvala vsem, tudi botrom in darovalcem za nakup riža za otroke, katerih imen zaradi stiske s prostorom ne objavljamo. Iskrena hvala.

TKA o župnije: Bolniška Župnija, Ajdovec, Ankaran, Babno Polje, Batuje, Begunje na Gorenjskem, Besnica, Biljana, Bled, Borovnica, Branik, Braslovče, Brdo, Brežice, Brje, Celje­Sv.Jožef, Cerklje ob Krki, Cerknica, Col, Črneče, Črni Vrh, Črni Vrh nad Idrijo, Sv. Danijel nad Prevaljami, Dob, Dol pri Ljubljani, Dolenja Vas, Domžale, Duplje, Fram, Frankolovo, Godovič, Gomilsko, Gorje, Gornja Radgona, Gotovlje, Grosuplje, Hinje, Homec, Idrija, Jarše, Javorje nad Škofjo Loko, Jesenice, Kamnik, Kidričevo, Kisovec, Knežak, Kobilje, Kočevje, Kokrica, Koroška Bela, Košana, Kresnice, Križevci pri Ljutomeru, Leskovec pri Krškem, Leše, Libeliče, Ljubljana­Bežigrad, Ljubljana­Fužine, Ljubljana­Ježica, Ljubljana­Koseze, Ljubljana­Zadobrova, Ljubljana ­ Sv.Peter, Ljubno ob Savinji, Lokavec, Lucija, Marija Snežna, Mengeš, Mežica, Mokronog, Moravče, Naklo, Nova Cerkev, Nova Oselica, Novo Mesto­Sv.Janez, Odranci, Osp, Ovsiše, Planina pri Rakeku, Podbrezje, Podgorje pri Slovenj Gradcu, Podkraj, Podlipa, Podnanos, Podraga, Podzemelj, Poljane nad Škofjo Loko, Polzela, Portorož, Preserje, Prevalje, Ptuj­Sv.Jurij, Rače, Radeče, Razbor pri Slovenj Gradcu, Rob, Sela pri Kamniku, Sežana, Slap, Slivje, Slovenj Gradec, Sora, Sostro, Stara Loka, Stari Trg ob Kolpi, Stari Trg pri Ložu, Stomaž, Struge, Strunjan, Suhor, Sv.Andraž nad Polzelo, Sv.Bolfenk v Slovenskih Goricah, Sv.Duh pri Škofji Loki, Sv.Florijan v Doliču, Sv.Helena­Dolsko, Sv.Jakob ob Savi, Sv.Jurij ob Taboru, Sv.Križ­Gabrovka, Sv.Križ nad Jesenicami, Sv.Martin na Pohorju, Sv.Peter pri Mariboru, Sv.Trojica v Slovenskih Goricah, Sv.Vid nad Valdekom, Svetina, Šempeter pri Gorici, Šempeter v Savinjski Dolini, Šenčur, Šentjošt nad Horjulom, Šentjur pri Celju, Šentjurij­Podkum, Šentlambert, Škofja Loka, Škofljica, Šmartno ob Paki, Šmartno pod Šmarno Goro, Šmartno pri Slovenj Gradcu, Šmartno v Tuhinju, Št.Peter­Otočec, Štjak, Šturje, Trbovlje­Sv.Martin, Trbovlje ­ Sv.Marija, Trnje, Tržič­Bistrica, Turnišče, Ubeljsko, Velike Poljane, Veržej, Vipava, Vipavski Križ, Vojsko, Vrabče, Vranja Peč, Vrh­Sv.Trije Kralji, Vrhpolje, Vrhpolje, Zagorje, Zagorje ob Savi, Zavratec, Zgornji Tuhinj, Zlato Polje, Zreče, Žiče, Žiri o posamezniki: Gololičič Bojan, Hmeljak Leon, Hrastnik Cvetka, Jakop Jožef, Kočevar Terezija, Krečič Martin, Kristan Alojzija, Krivec Vinko, Kunstelj Rudolf, Matko Gosak, o Mirkac Minka, Pediček Matej, Pivk Marija, Rimskokatoliški Samostan Misijonske Družbe Lazaristov Miren, Stegnar Peregrin, Strnad Alenka, Tomažič Anton, Vidic Nikolaj, Zver Sonja o ADVENTNA AKCIJA o župnije: Bolniška Župnija, Cerkev Sv.Jožefa, Avče, Batuje, Begunje na Gorenjskem, Besnica, Bevke, Borovnica, Braslovče, Brdo, Brestanica, Brežice, Celje­Sv.Jožef, Cerklje na Gorenjskem, Cerklje ob Krki, Cerknica, Cerkno, Col, Črni Vrh, Črni Vrh nad Idrijo, Dobrava, Dobrepolje­Videm, Dobrnič, Dol pri Ljubljani, Dolenja Vas, Dornava, Dutovlje, Frankolovo, Gabrovica, Godovič, Gomilsko, Gore, Gorjansko, Gornja Radgona, Gornji Grad, Gotovlje, Grgar, Hinje, Homec, Hotedršica, Ihan, Ilirska Bistrica, Izlake, Izola, Jarše, Javorje nad Škofjo Loko, Jesenice, Jezersko, Kamnik, Kamnje, Kapla na Kozjaku, Kidričevo, Knežak, Kobarid, Kobilje, Kokrica, Kolovrat, Komen, Koroška Bela, Košana, Kovor, Kozana, Kranj, Kresnice, Križevci pri Ljutomeru, Ledine, Leše, Ljubljana­Bežigrad, Ljubljana­Dravlje, Ljubljana­Fužine, Ljubljana­Koseze, Ljubljana­Sv.Jakob, Ljubljana­Šiška, Ljubljana­Trnovo, Ljubljana­Zadobrova, Lokavec, Lozice, Lučine, Mala Nedelja, Maribor­Sv.Magdalena, Marija Snežna, Mavčiče, Metlika, Mokronog, Naklo, Nova Gorica ­ Kr. Odrešenik, Nova Oselica, Novo Mesto­Sv.Janez, Novo Mesto­Sv.Lenart, Novo Mesto­Šmihel, Odranci, Ormož, Osek, Osp, Planina pri Rakeku, Podkraj, Podlipa, Podnanos, Podzemelj, Poljčane, Polzela, Povir, Prvačina, Radovica, Ravnica, Reteče, Rogaška Slatina, Rovte, Sava, Sela, Sela pri Kamniku, Sežana, Slap, Slovenske Konjice, Sora, Sostro, Spodnja Idrija, Spodnja Polskava, Spodnja Sv.Kungota, Stara Loka, Stara Oselica, Stari Trg ob Kolpi, Suhor, Sv.Andraž nad Polzelo, Sv.Andraž v Slovenskih Goricah, Sv.Anton v Slovenskih Goricah, Sv.Duh pri Škofji Loki, Sv.Jakob ob Savi, Sv.Križ nad Jesenicami, Sv.Marko niže Ptuja, Sv.Martin pri Vurberku, Sv.Ožbalt ob Dravi, Sv.Peter pri Mariboru, Sv.Trojica v Slovenskih Goricah, Sv.Vid nad Valdekom, Svetina, Svibno, Šempeter pri Gorici, Šenčur, Šentjernej, Šentjošt nad Horjulom, Šentjur pri Celju, Šentjurij­Podkum, Šentlovrenc, Šentvid pri Grobelnem, Šentviška Gora, Škofja Loka, Škofljica, Škrbina, Šmartno ob Paki, Šmartno pod Šmarno Goro, Šmartno pri Litiji, Šmartno pri Slovenj Gradcu, Šmartno v Tuhinju, Št.Peter­Otočec, Štjak, Trboje, Trbovlje­Sv.Martin, Trbovlje ­ Sv.Marija, Trebelno, Trebnje, Trnje, Tržič­Bistrica, Ubeljsko, Velenje­Bl.A.M.Slomšek, Velika Polana, Veržej, Vrabče, Vranja Peč, Vrh­Sv.Trije Kralji, Vrhnika, Zabukovje, Zagorje, Zaplana, Zavratec, Zgornji Tuhinj, Zlato Polje, Zreče, Žalec, Želimlje, Žiče, Žiri o posamezniki: N.N., Samostan Lazaristov Miren, Trobec Tatjana, Zakrajšek Lucija o MIVA o župnije: Brezovica, Brežice, Budanje, Črenšovci, Kanal, Knežak, Koper ­ Sv. Marko, Leskovec pri Krškem, Mirna, Mošnje, Podgorje, Ptuj­Sv.Ožbalt, Raka, Slivje, Stara Loka, Stomaž, Sv.Anton, Šentvid pri Grobelnem, Tišina, Trzin, Zgornji Tuhinj, o posamezniki: Avtom Cerknica D.O.O., Cigoj Sitar Nika, Elektroakustika D.O.O., Frančiškanski Samostan, Kapucinski Samostan, Kolbl Jernej, Kotnik Ambrož, Matajc

Irena, N.N. o SKLAD ZA LAČNE V MISIJONIH o župnija Braslovče o posamezniki: Bogolin Marjan, Bratuša Andrej, Brežnjak Terezija, Činkelj Slavko, Glasenčnik Rozalija, Gortan Ingrid, Jerenko Helena, Kitak Ljudmila, Kravos Stojan, Kržišnik Franci, N.N., Medvešek Viljem, Motaln Betka, Murko Ana, N.N., Ojsteršek Lidija, Ojsteršek Peter, Praček Marij, Rataj Mojca, Rodič Kristina, Slak Ana, Sovdat Milena, Stanič Erika, Svoljšak Bojan, Šef Ida, Štampar Robert, Uršič Olga, N.N., Velušček Marino o ZA MISIJONE o župnije: Ljubljana­Dravlje, Prevalje, Šmarje­Sap o posamezniki: Abruč Uglešič Ana Marija, Babnik Marija, Barborič Jurjaševič Pia, Beguš Lojze, Blažič Miha, Bogoslovno Semenišče, Bolka Ivan, Cerar Lojzka, Cvitan Štefanija, Čepon Neža, Černe Meta, Čuljak Josip, Dolinar Sabina, Flis Francka, Gantar Metod, Gerkman Marta, Grum Mitja, Hočevar Jožefa, Iršič Andrej, Jazbec Danica, Jerovšek Jure, Joželj Srečko, Kajfež Katarina, Kavčič Irena, Koče Urška, Kokovnik Zofija Alojz, Koren Leopold, Kovšca Tončka, Kozole Cvetka, Kramar Matilda, Kržič Sonja, Kulovec Igor, Kuzma Anton, Lorber Petra, Magdič Olga, Mayer Ana, Mernik Zinka, Mikulin Olga, Morelj Darja, N.N., Oblak Damjana, Omahen Franci, Opravz Petra, Orthosan D.O.O., Ozvatič Anica, Paškič Ilija, Pavlovič Lucija, Pavlovič Marija, Petek Ana, Petrovič Damjan, Pirih Mateja, Pišcanec Ivan, družina Praček, Rihtar Helena, Sadek Stjepčevič Milena, N.N., Saksida, Savšek Savina, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Slokar Darja, Stjepčevič Milena, Strajnar Jurij, Suhadolčan Franci, Škrabec Janja, Tomelj Andrej, Uršič Jože, Ušaj Herman, Vehovar Darinka, Vodoterm Radomlje D.O.O., Zornik Zoran, Zupančič­Turk Andreja, Zupančič Ivan, Žerovnik David o SOCIALNO ZAVAROVANJE ZA MISIJONARJE o župnija Ljubljana­Ježica o posamezniki: Mza­Cma, N.N. o DAROVI ZA GOBAVCE o posamezniki: Brišar Valerija, Gortan Ingrid, N.N., Volovlek Ana o ZA MADAGASKAR o posamezniki: Mernik Zinka, Perdih Metoda, Vodoterm Radomlje D.O.O., Jenič Dušan, Lemark Ervin, Šubic Ida o ZA ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o posamezniki: Činkelj Slavko, Mah Tinko, Pegan Alenka, Šifrar Ana, Vinkovič Marija, Zupanc Marjan o ZA ETIOPIJO o posamezniki: Činkelj Slavko, Medvešek Viljem, Potočnik Niko, Sabolič Katja o ZA DISPANZER MATANGA o posameznik N.N. o ZA RIŽEVA POLJA NA MADAGASKARJU o posameznik N.N. o ZA FILIPINE o župnija Ljubljana­Sv.Nikolaj o posameznika: Hočevar Jožefa, N.N. o ZA MISIJON MATANGA o posamezniki: Buhvald Amalija, Cafuta Anton, Černe Mirjam, Čuljak Josip, Fric Venko, Gregorčič Jernej, Hvala Mirjam, Jeromen Ana, Koče Urška, Kosar Jelka, Kosirnik Jana, Kozina Jože, Krajnc Marija, Kucler Jerica, Kuhar Boštjan, Morelj Darja, N.N., Pavlič Frančiška, Podobnik Jožica, Preložnik Marija, Rojc Edvard in Elvira, Vehovar Darinka, Volovlek Ana, Zabavnik Mitja, Zupančič Alojz o ZA S. MARTO MEŠKO o posamezniki: Mza­Cma, ZDA o ZA JOŽETA ADAMIČA o posameznika: Burger Alenka, Čižman Marko o ZA PAVLA BAJCA o posamezniki: Mza­Cma, ZDA o ZA HUGA DELČNJAKA o posamezniki: MZA­CMA, ZDA o ZA S. ANKO BURGER o župnija Šentjurij­Podkum o posamezniki: Mza­Cma, ZDA o ZA S. VIDO GERKMAN o posamezniki: Mza­Cma, ZDA o ZA JOŽETA MLINARIČA o posameznik Kvaternik Tomaž o ZA S. VESNO HITI o župnija Kalobje o posamezniki: Adamič Marija, Gabrovšek Lovrencija, Intihar Darja in Marjana, Kunšič Francka, Marjanovič Miranda, Mza­Cma­ZDA, N.N., Zupančič Terezija o ZA MILANA KADUNCA o posamezniki: Blažič Marija, Mza­Cma­ZDA o ZA TONETA KERINA o župniji: Kalobje, Ljubljana­Črnuče o posamezniki: Juvan Zdravko, Kern Jože, Koncilija Jožica, Mza­Cma­ZDA, Podpečan Irena, Rozman Erika, Šimenc Janez, Šušteršič o ZA S. AGATO KOCIPER o posamezniki: Breskvar Marko, Mza­Cma­ZDA, Volavšek Marta o ZA JANKA KOSMAČA o posamezniki: Bobnar Lojzka, Mza­Cma­ZDA o ZA JANEZA KRMELJA o župnija Žalna o posamezniki: Belak Ivanka, Bukovec Stanko, Fajdiga Stanko, Jagodic Tajda, Kebe Janez, Mza­Cma­ZDA, Pešec Bogomila, Strajnar Jurij, Sušnik Janez, Vrabec Marko, Vrabec Mirijam o ZA S. ANDREJO KUNIČ o posameznica Muller Marija o ZA S. ANDREJO GODNIČ o župnija Sv.Jurij ob Taboru o posamezniki: Ačanski Elizabeta, Sitar Antonija, Štuhec msgr.dr. Ivan o ZA DANILA LISJAKA o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Harej Vojko, Krevelj Branko, Logar Marija, Muller Marija, Mza­Cma­ZDA, Sušnik Janez, Žerjav Metka o ZA VILKA POLJANŠKA o posamezniki: Mza­Cma­ZDA o ZA TOMAŽA MAVRIČA o posamezniki: Batagelj Sonja, Kovač Marijana, Malalan Nika, Mza­Cma­ZDA o ZA S. MARIJO ANDREJO ŠUBELJ o posamezniki: Mza­Cma­ZDA o ZA IVANA BAJCA o posamezniki: Lenassi Franc, Mza­Cma­ZDA o ZA S. ZVONKO MIKEC o posamezniki: Murn, Mza­Cma­ZDA, N.N., Strnad Alenka, Škedelj Miran, Zupančič Terezija o ZA SESTRE MISIJONARKE MATERE TEREZIJE o posameznik Kranjc Rafael o ZA S. TADEJO MOZETIČ o župnija Dobrepolje­Videm o posameznik: Bonuti Hajdinjak Kamila, Dornik Silvana, Klokočovnik Patriscia, Kolman Mojca, Komel Gregor, Mza­Cma­ZDA, Rudež Lučka, Stibilj Andreja, Šiško, Zavrtanik Petra o ZA JANEZA MESCA o

župniji: Črnomelj, Moravče o posamezniki: Krašna Igor, N.N., Mza­Cma­ZDA, Pezdirc Lučka, Strajnar Breda, Šimnic Apolonija o ZA FRANCA ZAJTLA o posameznica Česnik Albina o ZA PETRA OPEKO o župnije: Gornja Radgona, Griže, Ljubljana­Zadobrova o posamezniki: Ambrožič Peter, Amise D.O.O., Bačič Jožefa, Barle Gabriela, Baumgartner Mihela, Beršnjak Marija, Bobnar Lojzka, Bohak Ivan, Bolta Marko, Černe Jožica, Deržič Ana, Društvo Mohorjeva Družba, Elektroakustika D.O.O., Erjavec Primož, Eurel D.O.O., Frančiškanski Samostan, Gec D.O.O., Gider Franc, Golob Julijana, Gorjan Katarina, Gregorič Milena, Grimani Petra, Hari Boštjan, Hauc Gregor, Horvat Jožef, Ipavec Marija, Janša Marija, Jelinčič Zalka, Jeromel Marija, Ješovnik Simona, Jezeršek Katarina, Kastelic Frančiška, Klančar Andrej s.p., Kladnik Marjan in Milena, Kolander Stanislava, Kolenc Marija, Kolšek Tomaž, Korbar­Gradnje D.O.O., Kordiš Rozalija, Kovačič Matej, Krajcar Tjaša, Kremenšek Milena, Kržišnik Matej, Kuhar Tatjana, Lakosil Marija, Lapajne Julijana, Leben Mojca, Leonardis Savo, Leskošek dr. Franc, Leskovar Martina, Ličen Ana, Ljuban Struna, Lovše Anica, Markelj Gregor s.p., Mastnjak Marjana, Mežnar Klavdija, Močnik Špela, Mohar Tjaša, Mza­Cma­ZDA, N.N., Nedeljkovič Miroslav, Oder Barbara, Omega D.O.O., Ozvatič Simon, Pavič Alenka, Pavlovič Lucija, Peloz Nives, Peterle Marija, Pirnat Marija, Placer Tušar Emilija, Prepadnik Meta, Purič Erika, Remše Matija, Rus Valerija, Sitar Antonija, Sok Marija, Spegel Robert, Stanovnik Marjan, Sušnik Janez, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Šimič Valter, Škedelj Miran, Škufca Ivanka, Šlajpah Marija, Štemberger Ida, Štepec Alojzija, Štravs Marica, Štrukelj Frančiška, Švigelj Koželj Anka, N.N., Trošt Peter, Ustanova Županov sklad, Vombergar Angelca in Andrej, Zgonc Marija, Zornik Zoran, Žnidarič Polonca, žup.Karitas Preska o ZA S. MARIJO PAVLIŠIČ o posamezniki: Mza­Cma­ZDA, Resman Mimi o ZA S. MIRJAM PRAPROTNIK o posameznika: Demšar Andrej, Rihtar Helena o ZA P. STANKA ROZMANA o župnija Vrhnika o posamezniki: Arih Ciril, Frančiškanski Samostan Brezje, Jakofčič Darja, Leben Mojca, N.N. o ZA S. JOŽICO STERLE o posamezniki: Mza­Cma­ZDA o ZA P. MARTINA KMETCA o posameznici: Blažič Marija, Resman Silva o ZA S. MARJETO ZANJKOVIČ o posamezniki: Mza­Cma­ZDA, Semenič Bojana o ZA GRM ANTONA o župnija Dobrepolje­Videm o ZA S. BOGDANO KAVČIČ o župniji: Ljubljana­Polje, Železniki o posamezniki: Avbar Karel, Jfk D.O.O., Lavrenčič Mitja, Mza­Cma­ZDA, N.N., Pirih Marija, Rupar o ZA S. TEREZIJO PAVLIČ o posamezniki: Čengija Kata, Mza­Cma­ZDA o ZA P. LOJZETA PODGRAJŠKA o župnija Vrhnika o posameznika: Pezdirc Majda, Povh Jože o ZA SALOMONOVE OTOKE o posameznica Kranjec Matilda o ZA S. ANICO STARMAN o posamezniki: Mza­Cma­ZDA o ZA S. ZORO ŠKERLJ o posamezniki: Mza­Cma­ZDA o ZA MATJAŽA LEGANA o posameznica Adamič Marija o ZA S. MILENO ZADRAVEC o posamezniki: Mza­Cma­ZDA o ZA S. FANI ŽNIDARŠIČ o posamezniki: Mza­Cma­ZDA o ZA P. JANEZA MUJDRICA o posameznika: N.N., Ramovš Vera o ZA S. LJUDMILO ANŽIČ o posamezniki: Benedičič Presl Pavel in Anka, Šorn Jože, Zupančič Terezija o ZA S. BARBARO PETERLIN o župnija Ljubljana­Polje o posamezniki: Mza­Cma­ZDA o ZA S. DORICO SEVER o posamezniki: Mza­Cma­ZDA, Vombergar Angelca in Andrej o ZA IZIDORJA GROŠLJA o župnija Ljubljana­Podutik o posamezniki: Baša Marko, Berglez Ciril, Čižman Marko, Mza­Cma­ZDA, Pezdirc Lučka, Stepan Igor o ZA S. POLONO ŠVIGELJ o župnija Višnja Gora o posamezniki: Kožuh Helena, Mza­Cma­ZDA o ZA GRADNJO PORODNIŠNICE NA MDG o posamezniki: Brešar Darja, Imp Armature D.O.O., Mulej Tatjana, Murko Ana, Ponuda Janez o ZA S. MOJCO KARNIČNIK o Štafunko Fanika o ZA MISIJON CRIPAM V BRAZILIJI o posamezniki: Muller Ingrid, Trobevšek Vanja, Volčič Barbara, Zeme Anja o ZA S. SLAVKO CEKUTA o posameznika: Fajdiga Stanko, Hrovat Barbara o

15

Prijazne stare tete in gospodje so nam toplo stiskali roko in veselo čebljali v neznanem jeziku….Nastanili smo se v Matangi, približno sto kilometrov od Fa­rafangane, ki je sicer večje središče in tudi škofija. Majhna skupnost skromnih ljudi, kjer živijo zelo preprosto z mini­malnimi materialnimi dobrinami in širokimi nasmehi na obrazu. Kmalu nam je postalo jasno, da beseda misijon po­meni vse prej kot le širjenje vere med lokalnim prebival­stvom. Izidor je namreč prav na vseh segmentih družbe pri­pomogel k razvoju in kvalitetnejšemu življenju tukajšnjih Malgašev. Na najbolj severnem predelu vasice stoji cerkev, ki jo trenutno obnavljajo in dograjujejo, saj je vernikov vsak dan več, prostora pa premalo. Pred njo ponosno stoji mo­gočen rumen, visok zvonik, ki vsako jutro že ob šesti uri vabi vernike k cerkvenemu obredu. Poleg je župnišče, kjer domuje Izidor in kamor smo vsak dan zahajali na preprosta a okusna kosila …… In naš dispanzer, hiša našega delovanja? Zidana stavba, v kateri sta dve prostorni zdravniški in ena zobozdravstvena ambulanta, prostor za ležanje hudo obolelih pacientov, le­karna, čakalnica in stranišče. Prava mala klinika. V njej smo delali skupaj s sestro Angeline, ki vodi dispanzer tekom ce­lega leta, neodvisno od odprav. Brez nje in Izidorja, ki nam je sploh v začetku pridno in potrpežljivo prevajal, bi bili prvi tedni težki zaradi malgaškega jezika. Angeline se je z nami pogovarjala francosko (Madagaskar je bil francoska koloni­ja), naš super zdravnik Tim pa je vse pridno prevajal v slo­venščino. Za nemoteno delo v dispanzerju je prav prišlo tudi igranje pantomime (beri: kriljenje z rokami, oponašanje ka­šlja, imitacija bolečin v trebuhu itd.).Med delom v ambulanti smo se srečevali z zelo raznoliki­mi bolezenskimi stanji; od tropskih okužb (malarija, para­ziti) do pljučnih obolenj (tuberkuloza, kronični kašelj, ast­ma, bronhiolitisi pri otrocih), od prebavnih težav (bolečine v trebuhu, driske, kri na blatu) do visokega krvnega priti­ska, od bolečin v križu pri starejši populaciji do podhranje­nosti pri otrocih. Šivali smo usekanine, ko se je kdo porezal z mačeto, opravljali preveze kroničnih ran in rešili kar nekaj urgentnih primerov. Domačini imajo precej težav z glivica­mi po koži in vnetimi očmi. Naš pridni zobozdravnik je iz­ruval več kot 400 zob in napravil nekaj zalivk. Resneje bolni in podhranjenčki so pri nas ostajali po več dni, skupaj s ce­lotno družino, in sicer v posebnih lesenih kolibah poleg am­bulante. Tako smo jim lahko nosili zdravila po protokolu in preverjali njihovo zdravstveno stanje večkrat dnevno.Prav posebna skrb je na misijonu v Matangi namenjena otrokom. Šola, ki jo obiskuje okrog 500 otrok, je trenutno v fazi obnove. Sedanjo petletno bo nadomestila večja, ki bo omogočila šolanje do devetega razreda. S tem se bodo od­prla tudi nova delovna mesta za učitelje. Pismenost v vaseh je zgolj 15%, zato je Izidorjev cilj omogočiti izobraževanje čim večjemu številu otrok. S tem namenom najbolj ogrože­nim že sedaj omogoča brezplačno šolanje v Farafangani in jim tako zagotavlja večjo možnost zaposlitve in izhoda iz re­vščine …… Trije meseci so minili, kot bi trenil. Vse občutke, misli in spomine je nemogoče izliti na papir. Povem lahko le, da je bil obisk Matange neprecenljiva in krasna življenjska iz­kušnja. Rada bi izkoristila priložnost, da se ponovno zahva­lim našemu misijonarju Izidorju Grošlju, ker nas je nesebič­no sprejel in se resnično potrudil, da smo se počutili kot doma in da nam ni ničesar manjkalo. Misaotra betsaka (naj­lepša hvala), Izidor!

Anja Praprotnik

Medicinska odprava na MadagaskarSkupine študentov medicine in mladih zdravnikov v okviru Sekcije za tropsko medicino že vrsto let odhajajo na različne konce sveta, največkrat tja, kjer delujejo slovenski misijonarji. Ne gre za turistična potovanja, temveč za vzajemen projekt, kjer mladi zdravniki pridobivajo izkušnje zlasti na področju tropske medicine, pri tem pa so velika in učinkovita pomoč na zdravstvenem področju povsod, kamor pridejo. Gre za svojevrstno misijonsko in seveda humanitarno delo, ki je pomenljivo in že kar stalnica. V nadaljevanju se bomo seznanili z odpravo in njenim delom na Madagaskarju. Tja so se po dolgotrajnih in temeljitih pripravah napotili zdravniki Melita, Tim, Boris in Anja, ki je pripravila opis odprave, ter zobozdravnik Žiga. Objavljamo del sicer daljšega zanimivega in podrobnega opisa.

Foto

: Anj

a Pr

apro

tnik