Aleluja naj doni, saj Jezus vstal je in živi

Misijonskašt. 2 (155), leto 28april 2014priporočeni dar za tisk MO: 1,50 EUR obzorja

I z h a j a j o v L j u b l j a n i o d 1 9 8 7

MISIJONSKO SREDIŠČE SLOVENIJE SI-1000 Ljubljana, Kristanova 1, Slovenija Tel. : 01/300 59 50, Faks: 01/300 59 55 E-mail: missio@rkc. si http://www. missio. si Uradne ure vsak dan od 8h do 13h.

MISIJONSKA PISARNA MARIBOR Slovenska 21, 2000 Maribor tel. /fax.: 0590/80 381 od ponedeljka do četrtka od 9h do 12h

E-mail: misijonska. pisarna@slomsek. netGLAVNI UREDNIK Jože Planinšek, CMPOMOČNICA GLAVNEGA UREDNIKA Tina JežLEKTOR Jurij Devetak, CMOdgovarja NARODNI RAVNATELJ ZA MISIJONE Stane KerinOBLIKOVALEC Boris JurcaGRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK Para, d. o. o. Če ni posebej omenjeno, so slike od avtorja prispevka ali iz arhiva MSS. ISSN 1318-4369

Misijonska obzorja izhajajo šestkrat letno. Priporočeni dar za posamezni izvod je 1,50 EUR. Celoletni prispevek za MO za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR, avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD. Vplačila nakazujte na transakcijski račun Misijonsko središče Slo venije, Kristanova 1, Ljubljana namen nakazila: naročnina MO, št. transakcijskega računa pri NLB: SI56 0201 4005 1368 933, št. transakcijskega računa pri Raiffeisen banki: SI56 2420 0900 4370 443 Vplačila iz tujine s čeki na naslov: Misijonska pisarna, Kristanova 1, 1000 Ljubljana

Slika na naslovnici: Cvetna nedelja v Matangi

Groblje,Rim,Buenos Aires1923-1987Lado Lenček C.M.Urednik KM1938–1987

Osrednji del liturgičnega leta je zagotovo velikonočni, ki ga imenujemo Velikonočna doba in je sestavljen iz postnega in velikonočnega časa. Zanimivo je, kako smo ga ljudje skozi zgodovino in gotovo tudi pod vtisom različnih vplivov zaznamovali; v postu predvsem z mislijo na trpljenje, v velikonočnem delu pa na vstajenje. Redkeje ga združujemo ali pa povezujemo v celoto, kjer ga lahko označimo le z eno samo mislijo, ki pa nam redkeje pride na misel. Ko si zastavimo vprašanje, kako je Jezus izvršil svoje odrešenjsko poslanstvo, bomo po navadi rekli s trpljenjem, z vstajenjem, s smrtjo in podobno, kar ne pride pa nam na misel tisto osrednje in sicer ljubezen. In vendar je samo Ljubezen tista, ki žene Boga v Jezusu Kristusu k človeku, da zanj iz nje naredi čisto vse in sprejme tudi križ. Prav to dejstvo našega Boga pa nam najbolje pokaže, da je naše življenje smiselno, ker smo ljubljeni. Za hladen, popredmeten svet je to odločilnega pomena, kjer ni v ospredju najprej in pred vsem usmiljenje, temveč sočutje. Edini, ki bi lahko bil usmiljen je Bog, saj ljudje, če dobesedno vzamemo besedico usmiljenje, to ne moremo ali pa celo ne smemo biti, ker se delimo na tiste, ki so usmiljeni in na one, ki so usmiljenja potrebni, na tiste

Z ljubeznijo prežet čas

zgoraj in na one spodaj. Vemo, da usmiljenja ne razumemo tako in da ima v naši zavesti pozitiven značaj, dobro pa je, da se vendarle tudi tega zavedamo. Bog torej, ki bi edini lahko bil usmiljen, saj je Bog, je pa predvsem sočuten. V Jezusu stopi med nas in v nas, med naše razprtije in v naše stiske in stranpoti, v zmedo sveta in je eden izmed nas. Ne nad nami, temveč z nami, »Emanuel«. V tem njegovem dejanju zaslutimo, kako je sicer vsak čas in vse sredi tega sveta prežeto s postnim razpoloženjem, a hkrati tudi vse z velikonočnim zmagoslavjem. Povsod, kjer je Bog je že velika noč, tudi sredi trpljenja, stiske in celo greha.

»Sočutje Boga z nami in s stvarstvom je model za sodobni svet in uresničljiv projekt vsakega izmed nas, tam kjer smo«.

Ko spet prebiramo toliko različnih zgodb naših misijonarjev, ena je hujša od druge, je to nekaj, kar sicer počnemo sredi posta, sredi trpljenja našega Gospoda, saj ko trpi človek trpi tudi on, ker je sočuten, a v zarji Velike noči, ker je Gospod z nami. In izmenjujejo se solze stiske in solze sreče, to pa je polnost življenja. V to našo solzno dolino sije sonce, verodostojno in resnično z Božjim sočutjem in tako ne toliko po našem usmiljenju enih z drugimi, temveč po našem medsebojnem sočutju.

Prava misijonska prežetost sveta je v našem človeškem sočutju, ko ni več prvega in tretjega sveta ter onih vmes, temveč je svet le eden in mi čuteči v njem.

Tako pojdimo velikonočnemu zmagoslavju naproti in praznik ne bo nekaj enkratnega, kar bo treba nato spet čakati do naslednjega leta, temveč bo velika noč v nas in z nami in povsod tam kjer bomo, v duhu ali dejansko, telesno. Sočutje Boga z nami in s stvarstvom je model za sodobni svet in uresničljiv projekt vsakega izmed nas, tam kjer smo.

Ne toliko s trpljenjem zamorjen post in tudi ne preveč vstajenjsko veliko noč, eno lahko zamori, drugo odnese v navidezno, temveč z ljubeznijo prežet čas, naj bo moja želja za praznike vsem vam, dragi misijonarji, doma in po svetu.

Jože Planinšek CM

»Sočutje Boga z nami in s stvarstvom je model za sodobni svet in uresničljiv projekt vsakega izmed nas, tam kjer smo«.

Franc Mihelčič

Za vse – še posebej z “bivanjskih periferij”

Ob sklepu 28. svetovnega dneva mla-dih v Riu de Janeiru 28. julija 2013 je papež Frančišek mlade povabil, naj ve-likodušno pričujejo o Kristusu in njego-vem evangeliju, saj če nekdo evangelij posreduje drugim, evangelij preobliku-je tudi njega. Če nekdo prinaša drugim veselje vere, se veselje vrača k njemu in ga prevzame. »Evangelizirati pome-ni pričevati v prvi osebi o Božji ljubezni, presegati naše sebične cilje, služiti tako, da se sklonimo in umijemo noge svojim bratom, kot je to storil Jezus.« Poslan-stvo Cerkve ne pozna meja.Ob sklepu leta vere, na nedeljo Kristu-sa Kralja 2013, je izšla apostolska spod-buda Veselje evangelija, v kateri papež Frančišek povzema svojo vizijo Cerkve in njenega poslanstva v tretjem tisočle-tju. Vse nas vabi, da se spreobrnemo k evangeliju in omogočimo, da bi veselo oznanilo, ki je preveč pozabljeno in od-rinjeno iz vsakdanjosti, znova postalo bistvenega pomena v življenju vsakega kristjana, ki mora živeti iz evangelija in ga oznanjati. V zgodovini Cerkve je bilo napisano nešteto navodil za krščan-sko življenje, zakonov, ki hočejo ureja-ti ravnanje kristjanov s pravili, moral-nimi in duhovnimi napotki. Zdi se, kot da bi evangelij danes bil zakopan pod goro teh dokumentov in pod plastmi cerkvene strukture, ki jo je povozil čas. Spodbuda Veselje evangelija noče biti še en dodaten dokument, marveč vodnik, kako vrniti evangeliju mesto, ki mu v Cerkvi pripada, kako ga razumeti, ude-janjiti in živeti v našem času. Potrebna je misijonska preobrazba Cerkve, nova evangelizacija za posredovanje vere, nova odprtost in novo navdušenje, da bi kristjani s svojim življenjem bolj odgo-varjali na Božjo ljubezen, da bi oddalje-ni znova doživeli veselje vere ter da bi zaradi našega pričevanja mogli spreje-ti evangelij tudi tisti, ki Odrešenika ne poznajo in se z njim niso osebno srečali.

Oznanjevanje evangelija je naloga vseh krščenih brez izjeme. Jezusovo naroči-lo »pojdite« za nas pomeni, da »zapusti-mo svojo udobnost in pogumno doseže-mo vsa obrobja, ki potrebujejo luč evan-gelija« (20). Kristjani ne smemo biti bo-ječi, ko je treba pokazati svoje notranje prepričanje. Če smo srečni ob tem, kar smo in kar delamo, potem osebna po-vezanost z Jezusom premaga občut-ke manjvrednosti in preseže vse sku-šnjave. Družbena razsežnost evangeli-ziranja nas vabi k zavzemanju za ubo-ge in slabotne, ki so prvi naslovljenci evangelija in imajo prednostno mesto v Božjem ljudstvu. Omogočiti jim mora-mo, da bodo našli svoje mesto v Cerkvi, ter preprečiti njihovo izključevanje iz družbe in potiskanje na rob. Evangelj-sko oznanilo o vrednosti človeške ose-be in o nedotakljivosti življenja je edi-na trdna osnova za obrambo človeko-vih pravic. Ljudi z obrobja, ki se borijo za preživetje, s svojo dobrodelno dejav-nostjo ne smemo popredmetiti, ampak se moramo potruditi, da bi tudi mi gle-dali na svet z njihovimi očmi. Podariti jim moramo božje prijateljstvo, jim po-kazati pot zorenja v veri in jih pritegni-ti k sodelovanju v boju proti revščini z veseljem evangelija.

Najhujše izključevanje, zaradi katerega ubogi trpijo, je pomanjkanje duhovne pozornosti in naklonjenosti. Družbena neenakost in izključevanje velikokrat rojevata nasilje v družbi in med naro-di. Zato papež spodbuja k nesebični so-lidarnosti ter k vrnitvi gospodarstva in financ k etiki v blagorčloveka. Tudi podro-čje gospodarstva in politike potre-buje evangelj-sko oznanilo in spreobrnjenje, da bo v družbi

Z veseljem začenjamo napovedano rubriko, ki nam bo odpirala misijonski pogled skozi oči večnega mesta, vesoljne Cerkve in svetega očeta. Gospod Franc Mihelčič, rektor papeškega slovenskega zavoda Slovenik, bo v tej rubriki z nami, česar smo veseli in iskreno hvaležni. Tokrat razmišlja na temo: papež Frančišek o odprtosti Cerkve za vse ljudi, posebej za tiste v najbolj oddaljenih »bivanjskih periferijah«.

več odprtosti za presežnost in več iska-nja skupne blaginje: Tako se bo utrje-vala nova miselnost, ki razmišlja obče-stveno in daje prednost življenju vseh.Papež želi v Cerkvi spodbuditi novo ob-dobje evangelizacije, ki jo napolnjuje-ta ljubezen in nalezljivo življenje zaradi ognja Svetega Duha, ki gori v srcih kri-stjanov. Včasih nam manjka navdušenja za poslanstvo, ko pozabljamo, da evan-gelij odgovarja na najgloblje potrebe človeka, ko spregledamo Jezusovo nav-zočnost v opravljanju naloge evangelizi-ranja. Vendar kadar skupaj z Gospodom skušamo prižgati ogenj v srcu sveta in dovolimo, da preko nas skrivnostno de-luje vstali Kristus, izkušamo misijon-sko veselje. Veliko je vredna tudi prosil-na molitev, s katero prispevamo, da se božja moč, ljubezen in zvestoba razšir-jajo med ljudmi z večjo učinkovitostjo.Papež Frančišek se na koncu apostol-ske spodbude Veselje evangelija v moli-tvi obrača k Devici Mariji: »Zvezda nove evangelizacije, pomagaj nam, da bomo svetili v pričevanju občestva, služenja, iz-povedujoče in velikodušne vere, pravič-nosti in ljubezni do ubogih, da bo vese-lje iz evangelija prispelo do koncev zemlje in da nobeno obrobje ne bo brez njegove svetlobe« (288).

3

S P O G L E D O M V S V E T

3

Kmalu boš že petindvajset let župnik mestne župnije sv. Jakoba v Ljubljani, vsi pa te poznamo tudi kot iniciativnega misijonarja v Zambiji. Gre za dva Jožeta Kokalja ali pa vidiš vse okrog sebe kot misijonski izziv?Ni dvoma: poznate le eno osebo, ki v sebi NI razdeljena. Ko sem se odločil za poklic (proti koncu nižje gimnazi-je), je to bil izrazito misijonski poklic. Rekli bi »Klic daljnih svetov«, želja po osebnem sodelovanju z misijonarji v Bengaliji, južno od Kalkute. V tem kli-cu je bil tudi duhovniški in redovni-ški poklic v jezuitskem redu. V takšni jasni odločitvi za služenje v Cerkvi pa je seveda temeljno vprašanje: Kje te v določenem obdobju življenja Bog želi? Še bolj določeno: Kam te bodo poslali tvoji predstojniki?Tako sem bil osem let kaplan v Mari-boru (1958–1966) in tam, v živem ver-skem občestvu spodbujal ljubezen do Cerkve, ki se mora širiti med vsemi narodi sveta. Ko sem 1966. leta konč-no le uspel dobiti potni list, sem od-šel v Afriko, v Zambijo, po 14 letih pa so me predstojniki poklicali na »misi-jonarjenje« v Sloveniji. Misijonski duh je torej isti, le področja so različna. Preprosto rečeno: Kakor je Božja vo-lja. Gospod je tisti, ki pošilja svoje de-lavce na svoja polja. Je pa ves svet eno samo polje.

Po izkušnji obojnega dela zagotovo lahko suvereno poveš, koliko je danes Cerkev prepletena in kdo v njej več »dobiva«, Cerkev v Evropi in na Zahodu ali v misijonih, v tako imenovanem »Tretjem svetu«. Že preprost pogled v zgodovino pove, da so v prvi misijonski dobi

misijonarili apostoli iz Evrope in Se-verne Amerike, pozneje so se jim pri-družili domačini iz novih krščanskih občestev v Afriki in Aziji. Zdaj so do-mači apostoli na teh dveh celinah v mnogih državah že v večini. Cerkev je tako resnično »njihova«. In ker ves svet postaja eno samo veliko obče-stvo – »velika vas« – opažamo vse ve-čje prepletanje ras, narodov, kultur in verstev. Duhovnike iz Afrike in pred-vsem iz Indije srečujemo povsod v Evropi, največ v Franciji in v nemško govorečih državah. Evropa se zdi že utrujena. Nekdanje misijonske dežele pa so mladostne, množice otrok in mladine se izobra-žujejo in si upravičeno želijo svoj kos pogače, ki jo ponuja naš planet. Njiho-va vera je sveža, močna, vitalna, zato v evropskih mestih pri bogoslužju tako imenovani »tujci« zasedajo izpraznje-ne cerkvene klopi. Učijo nas ljubezni do družine in otrok in se čudijo naše-mu duhovnemu mrtvilu. Toda tudi »tretji svet« potrebuje naše pastoralne modrosti, ki je sad stole-tnih izkušenj, zato mnogi njihovi bo-goslovci študirajo v Evropi, predvsem v Rimu. Tako osebno spoznavajo lepo-to Cerkve, ki je – kljub različnosti – ena, sveta, katoliška in apostolska.

Zate osebno, kaj ti je kot človeku in duhovniku temeljno za tvoj misijonski dinamizem? Nisi več povsem rosno mlad in vendar nenehno z enakim žarom sredi dela. Najpomembneje je, da v vsem posta-vljamo v središče Jezusa iz Nazare-ta in Odrešenika, ki je umrl in vstal za vse nas. Vsak človek je nekakšno misijonsko področje in apostol mora vsak dan »pri Gospodovih nogah«

razmišljati o svojem osebnem odnosu z Njim, z brati in sestrami, s katerimi se srečuje ali pa so v oddaljenih kra-jih. Papež Frančišek nam je zgled in spodbuda. »Vsem postati vse«, je re-kel sv. Pavel. Ko je pred nami človek, ni več važno, s katere celine je, kakšna je njegova izobrazba in moralna vre-dnost, ampak resničnost, da gledam v oči človeku, ki ga Gospod ljubi. Ko nam usiha tak zelo duhovni po-gled, stopijo v ospredje druge člove-kove značilnosti: kakšen je, odkod je, zakaj mi jemlje dragoceni čas … Za-pletamo se v razlike, motijo nas dru-gačnosti, zapiramo se v krog podob-no mislečih prijateljev, skratka, ugaša naš misijonski polet. Postajamo bolj sebični, kar je pravo nasprotje široke-ga apostolskega srca. Če hočem ljubi-ti Kristusa, moram ljubiti ves svet, ker so povsod njegovi bratje in sestre. Mimogrede naj omenim preprost po-datek. V prvih dveh mesecih tega leta je Škofijska Karitas, po priporočilu naše Župnijske Karitas, pomagala pet-najstim osebam, ki stanujejo v naši župniji. Med njimi so bili trije begunci in ena begunka iz severne Afrike, po veri pa so vsi muslimani.

Te »nova evangelizacija« gane? Na kaj pomisliš ob tem izrazu?Evangelizacija mora biti vedno »nova«, saj se nujno prilagaja novim

Še eden iz galerije življenjaJezuit pater Jože Kokalj je ime, ki ga pozna sleherni Ljubljančan, mestna župnija Šentjakob pa je še posebej zaznamovana z njim. A to ni vse, brez njega bi si težko predstavljali sodobno misijonsko dejavnost, tako v zaledju kot v »sončni« Zambiji. Način njegovega dela je širok, ne le beseda, župnikovanje in misijonarjenje, temveč tudi pisanje, kar pripoveduje njegovih sedem knjig. Z njim kot pričevalcem tokrat utrjujemo in motrimo naša misijonska obzorja in širino.

4

M I S I J O N S K I P R I Č E VA L E C

izzivom, se srečuje z novimi genera-cijami, s spremenjenimi pogoji vsak-danjega življenja, mišljenja in navad. Spominjam se sedanjega vrhovnega predstojnika jezuitskega reda, ki je bil več desetletij misijonar na Japon-skem. Ko je pridigal na Dunaju in po-gledal vernike pred seboj, je vprašal: »Kje pa je mladina?« Podobno bi lah-ko rekli v naših cerkvah: kje pa so … (dodajte sami)? Vedno moramo iska-ti primerne besede, oblike druženja, nove načine oznanjevanja, predvsem pa: prizadevati si za živa občestva, ki prevzemajo svoje dolžnosti sre-di sodobne družbe. Pravo občestvo najbolj ve, kaj danes ljudje potrebu-jejo. Tudi v tem nas papež Frančišek vztrajno vzgaja. Cerkev, skupnost vernikov, naj bo odprta, naj čuti sti-ske ljudi in sliši glas ubogih … Opu-stiti bo treba najrazličnejše okoste-nele navade, poenostaviti srečevanja, bogoslužje, birokracijo in se odre-či vzvišenosti, oblastnosti, domišlja-vosti, vse-vednosti … Pravilno orga-nizirano občestvo je dobrohotno in ljubeče; trudi se za edinost in se iz-ogiba pretiranemu kritikantstvu in »vrtičkarstvu«.

Slovenski pastoralni načrt - bi ga lahko imenovali misijon Cerkve na Slovenskem?Tudi Slovenski pastoralni načrt je samo načrt, dokler ostaja na papir-ju. Imeli smo že najrazličnejše po-bude, tudi sinodo Cerkve na Sloven-skem. Takšne načrte spreminjajo v ži-vljenje samo žive krščanske skupno-sti. Temeljna skupnost pa je župni-ja. Uspeh ni v tem, da nekdo oznanja tej skupnosti poti nove evangelizaci-je. Župnijski pastoralni svet in drugi iskreni sodelavci si morajo vzeti čas za skupno molitev, za razmišljanja in posvetovanja, da dozorijo sklepi, ki jih prav za njih narekuje doba, v ka-teri živijo. Za ta srečanja je potreben čas, redno in dobro pripravljeno druženje, veli-ko molitve, obveščanje širšega obče-stva in sprejemanje nekaterih skle-pov, ki bodo pognali svežo kri v ver-no skupnost. Potrebno je tudi prever-janje, kako vse skupaj poteka. Seve-da se podobno srečujejo tudi župnij-ske skupine. V takšnem delovanju se izraža pravi misijonski duh. Vrata in okna Cerkve se odpirajo, prihaja svež zrak, dihanje vere je poglobljeno. Pri-di, Sveti Duh!

Sodobna misijonska misel, kaj je? Imaš občutek, da je del naše krajevne pastorale, kje in kako bi lahko še posebej zaživela?Misijonsko misel spodbujajo pred-vsem povezave z resničnim misijon-skim svetom. Revija Misijonska obzor-ja nam prinaša vesti o naših apostolih v Afriki, Aziji, Južni Ameriki in med Eskimi. Kako ta sporočila prihajajo do vernikov? Kdo jih priporoča, na ka-terih srečanjih prebirajo posamezne strani revije, koliko otrok kdaj pogle-da podobe tistih oddaljenih krajev in moli za misijonarje? Stik z misijonskim svetom so pred-vsem pričevanja misijonarjev in misi-jonark. Nekateri so se vrnili v domovi-no. Jih kdaj povabimo? Drugi prihaja-jo na oddih v domovino. Jih kje sreča-mo? In ko nekdo odhaja v tiste odda-ljene kraje, kako ga spodbujamo in se ob njem tudi sami navdušujemo? Mi-sijonsko središče je nekakšno srce mi-sijonskega zaledja. Hvala jim za vso skrb, za adventno in trikraljevsko ak-

cijo, za zbiranje darov, za spodbujanje botrstva otrok v misijonih, za povezo-vanje vseh, ki v naši domovini molimo in delamo za mlade Cerkve v svetu.

So stvari, ki te kot duhovnika in misijonarja ter človeka kulture še posebej veselijo? Kako vidiš prihodnost?Svet je en sam in Cerkev je samo ena. Veseli me vsak dokaz, da je v človeku, ki ga srečujem, Božja beseda obrodi-la svoj sad. Pri tem ne mislim na od-stotke (30 %, 60 %, 100 %), o tem sodi Bog. Rad sem v tem času in prostoru, kjer prav sedaj bivam. Nadškof Jeglič je pred drugo svetovno vojno izrekel znamenite besede: »Naš čas je velik.« Tudi naš čas in vsak, ki nam bo še dan, je velik, je za nas »tisti pravi čas«, ker nas Bog hoče prav v njem. Tudi Jezus je bil ves v različnih časih, kot otrok, deček v templju, oznanjevalec bese-de, učitelj apostolov, trpin, umirajoči in vstali. Prihodnost je v Božjih rokah. On ve, kaj je primerneje za nas in za Cerkev, ali je to več ali manj blagostanja, uspe-ha, trpljenja … Mislec Stare zaveze je rekel, da »ni ne prerok ne prerokov sin«. Z veseljem in zaupanjem gremo

naprej. Korak za korakom. Vztrajno in povezani z vsemi ljudmi dobrega srca, z apostoli na misijonskih poljanah in v misijonskem zaledju.

Pogovarjal sem se Jože Planinšek CM

Nedavno je pri Celjski Mohorjevi izšla sedma knjiga p. Jožeta Kokalja z naslovom “Podobe in obrazi galerije življenja”. Sporočilne zgodbe za sodobni čas, ki nam razkrivajo ljudi, vredne spomina in še posebej posnemanja.

5

M I S I J O N S K I P R I Č E VA L E C

Izidor Grošelj, duhovnik Lj, Madagaskar

Pod palmo čakam na muhoŽe lep čas nisem nič napisal, pa ne se bat, še sem živ. Malo je verjetno kriva lenoba, pa obilica dela in tudi to, da se člo-vek po dobrih osmih letih v misijonih že navadi na svoj kraj in delo, oddaljenost prijateljev, ki so doma in so mi misli in moj vsakdan vtkane v Matango in tukajšnje življenje, ki je po eni strani povsem drugačno od našega domá, po dru-gi strani pa tudi podobno. Saj se vsak človek trudi za svoj vsakdanji kruh ali pa riž, po svojih najboljših močeh.

Že dolga leta je Madagaskar eno večjih misijonskih polj, kjer delujejo naši misijonarji. Danes jih je tam največ, in sicer laikov, škofijskih duhovnikov, usmiljenk, salezijank in lazaristov. Kar nekaj pošte se je nabralo s tega zanimivega “Rdečega” otoka, kot ga tudi imenujemo glede na barvo zemlje. Tako bi ga lahko imenovali tudi glede na preizkušnje, s katerimi se tam srečujejo ljudje in z njimi naši misijonarji.

delajo, se veselijo in jezijo z našimi domačini, potem pa naj pišejo. Kako lahko je sedeti doma za računalnikom in dru-gim deliti nasvete, pa nič konkretnega storiti.Sedaj imam kaplana, domačina. Tako lahko hitreje obišče-va podružnice. Tudi pri sestankih, ki trajajo pri nas po ne-kaj dni, mi pomaga, da sem lahko jaz bolj leteči. Katehi-sti, župnijski odbor, razna gibanja … Kar naprej so različ-na srečanja.V letu vere smo imeli vsak mesec celonočno češčenje Naj-svetejšega. Zaključili smo s celonočnim češčenjem pred praznikom Vseh svetih. Ob osmih je bila slovesna sv. maša, ki se je je udeležilo ogromno ljudi.Brez gradenj tudi ne gre, saj so potrebe velike. Ta teden do-končujemo cerkev ob morju. Velika je kar 11x30m. Gradi-li smo tako veliko, ker bo tam nekoč verjetno nova župnija. Doma, v Matangi, gradimo novo cerkev. Staro, ki je bila pre-majhna, smo podrli. Ogromno ročnega dela z macolo. Sedaj so stene že pozidane, ulivamo notranje okrogle stebre, ker bo cerkev triladijska; postavljamo gradbene odre za zgor-nje preklade, kamor bomo vbetonirali špirovce za ostrešje. Vse načrte naredim sam. Imam srečo, da zidar hitro razu-me, seveda pa moram biti stalno zraven.S šolo, za katero sem prosil Trikraljevsko akcijo, smo že za-čeli, ker mora biti dograjena v naslednjem letu. Stene že rastejo. Denarja pa nimam. Zato sem si ga nekaj sposodil, drugo pa delam na »puf«. Letos smo začeli že s šestim ra-zredom, ki je v zasilnih prostorih. Ko bodo prihodnje leto šli v sedmi razred, mora biti nova šola nared. Velika bo 42x10 m. Nadstropna stavba s petimi učilnicami zgoraj in prav tako spodaj. V mizarski delavnici delamo vrata, okna, klopi …Problem je z lesom. Samo za poodranje plošče potrebujemo 800 desk … Veliko lesa sem kupil že lani, da se je osušil. De-lamo tudi za druge misijone. Jani je v Manambondro dobil sestre, pa smo naredili šest postelj, omar, stolov in miz. Se-daj Tone prosi za nekaj vrat …Pred dnevi se mi je pokvaril agregat … Takole se imamo!Pa se včasih, ko sem sredi dela in ne vem ne kod ne kam, spomnim nekoga, ki mi je rekel, da mi misijonarji ležimo pod palmo in se potem, ko prileti muha in nas zmoti, spo-mnimo kakšno stvar in morate potem v zaledju to stvar iz-peljati. Pa si mislim, dajmo zamenjati!Včeraj sem prišel v Antananarivo. Jutri zvečer ob enajstih pridejo zdravnice, ki bodo delale pri nas v Matangi. Danes sem ves dan nakupoval, ker so nekatere stvari, ki se dobijo samo v glavnem mestu. Tako bo tudi jutri. Nabaviti moram tudi zdravila. Zvečer grem na letališče, jih poberem, zjutraj pa gremo proti jugu, ker nočem zgubljati časa.Veliko je zanimivih stvari, ki pa zletijo iz glave, ker spet pri-dejo nove. Hvala za ves vaš trud doma, s katerim omogoča-te delo nam misijonarjem.

Pred dobrim tednom smo imeli poplave. Cesta na obeh straneh mostu, ki smo ga po osmih letih zgradili, je bila pod vodo. Sedaj je sezona klinčkov, ki so letos obilno obro-dili. Tovornjaki so čakali pred mostom, potem pa se je en šofer opogumil in mu je uspelo. Za njim je šel še drug to-vornjak, vendar se je prevrnil na riževo polje, ki je bilo dva metra pod vodo. Štirje mrtvi. Dva iz Vangaindrana in dva iz oddaljenosti 500 km. Treba je vedeti, da mora pri nas mr-lič priti domov. Potegnili smo jih iz vode, potem pa so me prosili, če bi lahko do prevoza domov ležali v naši župnij-ski dvorani. Za Vangaindranca se je hitro našla rešitev. Pro-blem pa je bil s tistima iz Fianarantsoe. V trupli naj bi vbri-zgali formol, ki ga pa ni bilo, zato sem enega fanta poslal s svojim motorjem v Vangaindrano po formol. Potem smo v naši mizarski delavnici zbili krste in ju proti jutru odposla-li proti domu.Ogromno je prevozov bolnikov v bolnišnico. Večinoma ponoči. Zgodilo se je, da so me klicali tri dni zapovrstjo. Okrog enajstih zvečer in tako gre cela noč. Drugi dan spet v istem ritmu.Zadnjič sem na internetu, ob misijonski nedelji, bral neke komentarje, kako misijonarji vsiljujemo svoje ideje ubogim zamorčkom. Pa naj pridejo tisti frajerji sem, naj živijo in

Madagaskar

6

M A D A G A S K A R

S. Marjeta Zanjkovič, salezijanka, Madagaskar

Vedno hujše jePri vas je čudna pomlad namesto zime, pri nas pa dežu-je, da smo že vsi poplavljeni. Letos se je deževna doba za-čela hitreje kot prejšnja leta in z veliko preveč dežja. Re-veži, ki imajo svoje hišice ob vodi, se kar naprej selijo in iščejo zavetja. Zadnjih pet let je Madagaskar zelo osiroma-šen. Imam občutek, da v 25 letih mojega misijona še ni bilo tako hudo kot sedaj. Smetišča so spet polna otrok in odraslih, ki brskajo po umazaniji in iščejo zavrženo sadje

Jaz sem v gradnji in je kar naporno. Ves material zvozim sam s Toyoto. Iz Farafangane sem odpeljal Klemenovo pri-kolico, ki mi odlično služi za lokalne prevoze peska, ka-menja in lesa. Ko pa grem prek jezera Masianaka nakupo-vat železo, cement in ostalo, grem raje brez prikolice. Po-leg farovža imam v gradnji tudi eno cerkev, župljanom pa pomagam tudi pri gradnji lesenih cerkvic, predvsem s plo-čevino in cementom za temelje in tla. Trenutno gradijo na štirih krajih. Sicer pa že veste, kam pes taco moli: spet potrebujem de-nar; ne vem, kako je to, da »ne znam nič šparat« in da mi tako hitro skopni. Če imate na zalogi še kaj pomoči, mi prosim pošljite, če mogoče. Za pomoč revežem, za zdra-vljenje, vzdrževanje avta, motorja itd pa tudi prosim. Raz-mišljam, da bi na mestu starega farovža - lesene koče, ki je popolnoma dotrajana, zgradil učilnico za verouk, ki pa bi služila tudi za šolo, ko bomo začeli s prvim razredom.Lep pozdrav, lep začetek posta, pa spomnite se kaj name, da se končno tudi sam spreobrnem.

S. Marija Pavlišič, usmiljenka, Madagaskar

Še vedno imamo gobavceBonjour à toutes! Oh, pozabila sem, da pišem v Sloveni-jo, oprostite. Bog povrni za pomoč za s. Terezijo in mene. Kako prav nam je prišlo, da smo lahko kupile riž.Seveda delamo naprej in ne zmanjka potreb. Trikrat na te-den kupimo meso za bolnike. Trenutno imamo 36 bolni-kov gobavcev in tuberkuloznih, ki dobijo hrano v bolni-šnici. Imamo šolsko kuhinjo za 376 učencev. Bolniki dobi-jo hrano 3x na dan, učenci pa 1x na dan. To je kosilo, 1x na teden tudi meso. Ko je sedaj vročina, nam malarija še bolj povzroča resne težave. Bolniki čakajo, da jim bo boljše, pa pridejo prepozno. Včeraj smo sprejeli šest bolnikov. Hvala Bogu, izgleda, da so zunaj nevarnosti. Večkrat imamo tež-ke primere malarije.Po državnih kriterijih gobavosti ni več (naj je ne bi bilo). A bolniki so še vedno. Hvala Bogu, zdravila zanje dobimo zastonj. Lani smo jih imeli na zdravljenju 35, leto poprej

in hrano, ki je ni. Izvolili smo novega predsednika in se-daj vsi čakamo, da se kaj premakne na bolje. Cerkev je zelo zaskrbljena, pa tudi ostali narod, ki mu je že vsega dovolj. Sestre imamo dnevni obrok za najrevnejše otroke iz naše šole in tudi iz državne. Nekateri so zelo bolni, a so zdravi-la predraga. Kolikor moremo, pomagamo. Vedno se najde-jo dobrotniki, ki nam priskočijo na pomoč. Morale bomo nabaviti novo pošiljko riža, pa še kaj za zraven, da ne bo samo zelenjava … Zelo bomo hvaležne tudi za najmanjši dar. Hvala. Bog naj bo vsem bogat plačnik.Jaz sem dobro in sem presrečna, da lahko kaj dobrega sto-rim za najrevnejše. Bog bodi zahvaljen za to milost. Če ka-kšen dan ni reveža pri vratih, me že skrbi, da je kaj narobe z mano, da me ljubi Jezus ne obišče … Vsem prisrčen poz-drav in veliko sreče pri delu.

Jani Mesec, duhovnik Lj, Madagaskar

Kradli so govedoSporočam vam, da sem živ in da je vse v redu. Te dni po reki Manambondro mimo nas v morje plavajo trupla raz-bojnikov, ki so jih pobili žandarji skupaj z vaščani zgoraj med Matango in Ranomeno. Večina je brez glav, rok ali nog: tako so se vaščani jezno znesli nad njimi. Sicer pa tudi med tistimi, ki so jih ujeli žive, niso pustili nikogar pri življenju, vsak je dobil kroglo v glavo. Gre za skupino 70 banditov, drobcenih mladih fantov od 14 - 18 let sta-rih, drogiranih in okrašenih s čarovniškimi amuleti, ki naj bi jim dajali moč in pogum; okoli čela imajo razpoznavni znak - rdečo ruto. Njihova oborožitev so večinoma lovske puške na šibre ali pa celo doma narejeno orožje. Na podro-čju Matange so sredi dneva pobirali po vaseh najdebelejša goveda. Kar enaintrideset takih razbojnikov so domačini pobili, menda pa se že zbira spet ena večja skupina. Upam, da bo novi predsednik z vlado kaj ukrenil glede kraje in preprodaje govedi.

jih je 33 ozdravelo. Tuberkuloznih bolnikov imamo 79, oz-dravljenih pa 178. Opravili smo 106 ginekoloških in kirur-ških operacij, 37 očesnih, in drugo. Čeprav se časi spremi-njajo, je revščine še vedno veliko na vseh straneh.Hvala vam za pomoč in se vam priporočam za naprej. Vsem iskren pozdrav in prošnjo za spomin v molitvi.

7

M A D A G A S K A R

Pedro Opeka, lazarist, Madagaskar

Pomoč mora v prave roke!Najlepša hvala vsem darovalcem in Bog naj jim stoterno po-vrne! Vedno sem bil prepričan, da ko ljudje vedo, da denar pride do najbolj revnih ljudi in se ne izgubi nekje na poti ali ostane v kakšnih bogatih uradih v Evropi, potem vsak člo-vek na svetu rad sodeluje, da bi zmanjšal revščino in poma-gal tem revežem, ki živijo v takem skrajnem uboštvu.Vedno bolj sem ogorčen nad revščino, v kateri živijo naši bratje in sestre na Madagaskarju. Vsak dan vidim matere, ki trpijo in so bolne in nimajo denarja za zdravljenje. Ker pa so naši ljudje vedno nasmejani, tujci ali mimoidoči turisti sploh ne vidijo te skrajne revščine. A zvečer, ko so v hiši in ni skoraj ničesar za jesti, potem se malo manj smejejo, tako otroci kot starši.

Ta predstava prisege novega predsednika Hery Rajaonari-mampianina je v živo snemala malgaška nacionalna tele-vizija. Na stadionu je bil velik ekran, kjer so kazali razne osebnosti in ljudstvo, ki je prihajalo na slovesnost. Ko so pokazali prejšnjega predsednika Andrija, se je slišalo mo-gočno ploskanje, enako ko je bil na ekranu novi predsednik Hery. Naenkrat spet močno ploskanje; moj spremljevalec me je dregnil s komolcem: »Tebe kažejo na ekranu!« Tisto ploskanje ljudi na stadionu me je res ganilo in pretreslo! To pomeni, da ljudje vedo za naše delo usmiljenja in razvoja, ki ga opravljamo v združenju Akamasoa za najbolj revne bra-te in sestre na tem otoku.Da Malgaši ploskajo belemu človeku v tako slovesnem tre-nutku za njihovo državo in Republiko, je res nepričakova-no, presenetljivo in seveda do srca ganljivo.Potem je sledila prisega in takoj za tem prvi govor nove-

ga predsednika države. Bil je zelo globok. Ve-liko smo ploskali, ker je rekel, da se bo poseb-no zavzel za boj proti revščini in za pravič-nost; ustvaril bo delo za mlade, napovedal je boj proti vsaki korupciji in da bo predsednik vseh Malgašev brez izjeme. Na žalost so proti večeru skrajneži ali terori-sti vrgli bombo med preproste ljudi na ploč-niku blizu stadiona; en majhen otrok, dve leti star, je umrl, dva dni kasneje pa še njegov sta-rejši bratec. 40 ljudi je bilo ranjenih.Res zelo žalostno, da se take stvari danes dogajajo tudi na tem našem otoku, znanem po solidarnosti in strpnosti. Ko sem prišel na Madagaskar pred 44 leti, noben Malgaš ne bi vrgel bombe proti svojemu ljudstvu, za noben denar! Sedaj pa se dobijo vse sorte

Včeraj sem videl mamo štirih otrok, ki je šla v naš dispan-zer. Videl sem, kako je suha, da se s težavo drži pokonci in komaj hodi. Vprašal sem jo, kam gre in je rekla, da v dis-panzer po injekcijo. Mislil sem si, pa zakaj medinska sestra ne gre na njen dom, ker je v tako slabem stanju. Dala mi je svojo knjižico, da bi ji dal nekaj denarja za riž. Na skrivaj, da nihče ni videl, sem ji dal v knjižico denar za riž in malo več. Ta mama ima tuberkulozo; na žalost se je zaradi toliko tr-pljenja vdala v pijačo in to jo je še bolj oslabilo.Francoskemu prijatelju, ki je bil z mano, sem dejal, da ta mama ne bo preživela deset dni. Bil je zelo ganjen nad nje-nim stanjem in brezupom. In mi je rekel, da želi pomaga-ti tej mami in njenim otrokom ter mi v trenutku dal šop evrov za njeno zdravje in hrano za otroke. Obljubil sem mu, da bo vsak euro šel za to mamo in njene otroke. Kdor vidi takšno bedo in skrajno revščino, hoče pomagati, toda mora zaupati tistemu, komur izroči denar, ne samo pomagati za en dan, ampak za celo leto.Tako reagira večina ljudi, ki vedo, da pomoč pride do najbolj revnih družin. Tako tudi v Sloveniji čutijo in zato pomagajo.Iz srca se zahvaljujem vse dobrim rojakom, ki nam poma-gajo, da nadaljujemo čudež Akamasoa.Prejšnji teden smo končno dobili novega predsednika, to je bilo v soboto, 25. januarja, ko je prisegel pred domačimi so-dniki in malgaškim ljudstvom. Bil sem povabljen in sem šel na ta velik dogodek za malgaško demokracijo in Republiko.Ker sem prišel precej zgodaj, sem z mesta, kamor me je protokol nastavil med predstavnike različnih verstev, lah-ko opazoval, kar se je dogajalo na stadionu.

mrcinarji. Za nekatere je denar več vreden kot življenje ro-jakov in sodržavljanov!Takoj isti večer je šel novi predsednik v bolnišnico obiskat ranjene. Zelo lepa gesta! Sedaj predsednik Hery pripravlja novo vlado, ki bo sestavljena enkrat sredi februarja. Lep pozdrav – tudi od naših otrok!

S. Terezija Pavlič, usmiljenka, madagaskar

Hvala za nove tone rižaŽe lep čas se nismo slišali. Ker smo tukaj v misijonih za konkretno pomoč revežem, moram govoriti tudi o denarju. Dar, ki ste nam ga poslali oktobra, smo prejele šele januar-ja. Pač misijoni! Najlepša hvala! Takoj sem šla kupit tri tone riža za reveže. Eno tono sem kupila že poprej in 60 litrov olja za tuberkulozne bolnike. Da jih pesti lakota, se vidi na njih; vsi so suhi, otroci pa podhranjeni. Razen te nadloge so še nesreče, ki jih sami naredijo. Pred enim mesecem je en fant, ki uživa drogo, posilil dve dekleti: eno staro 19 let, iz srednje šole, ki je potem umrla v bolnišnici v Vangaindra-nu, drugo pa našo devetletno učenko, ki jo je na mestu ubil in vrgel v Kavino hosto. Našli so jo po treh dneh.Naš program: poslopje ali hiša, narejena v naglici iz doma-čega materiala, za pouk revnih otrok, se podira. Če bi bile možnosti, bi naredili zidano hišo, ki bo služila marsičemu. Finančne težave imamo tudi pri plačilu učiteljev in spreje-mu učencev v šolo. Trenutno skrbimo za samo 36 učencev, ker ni mogoče sprejeti nobenega več. Potrebno bi bilo kar veliko pomoči.

8

M A D A G A S K A R

Po dolgem in dosti napornem potova-nju z mnogimi presedanji sem srečno prispela v N'Djameno, prestolnico Čada, kjer je bližini naš misijon. Vse tri sestre so me pričakale in mi poročale o ugra-bitvi francoskega misijonarja. Ta dogo-dek je spremenil potek mojega potova-nja, saj so mi naše sestre iz Kameruna sporočile, naj z njim malo počakam, kaj-ti guverner njihove province je napove-dal sestanek z vsemi tujci v tisti regiji (skrajni sever Kameruna). Zato sem se odločila, da bom prvi obisk posvetila našim sestram v Kundulu. Živijo in de-lajo v zelo težkih razmerah. Ena najve-čjih težav je brez dvoma vročina, saj se v mesecih marec-maj temperatura giblje med 40 in 55 °C. Zdaj se je ravno zače-la hladnejša doba, ki traja od novembra do februarja. Dežuje samo tri mesece, od junija do septembra. Lani je bilo dež-ja zelo malo, zato ljudem grozi lakota. Po nekaj dneh so prišle iz Kameruna novice o sestanku z guvernerjem. Ta je naročil vsem »nasara« (tujcem), naj bodo skrajno previdni in naj se ne izpo-stavljajo. Prepovedal je vsako potovanje z javnim prevozom. V nujnih primerih naj potujejo z osebnimi vozili in obve-zno v spremstvu s posebno skupino za to izurjenih vojakov, fantov v starosti od 18 do 22 let, ki jih imenujejo »BIR« (brigada hitrih ukrepov). Škof je dal mi-sijonarjem na voljo, da ostanejo ali od-idejo; vsi so se odločili, da ostanejo, ko so drugi tujci odšli.Kako naj torej potujem? S sestrami v Kamerunu smo se dogovorile, da me je ena od njih prišla iskat z najetim vozi-lom in šoferjem na mejo s Čadom. Ker je Afričanka, ni potrebovala spremstva z »BIR«, za vrnitev pa smo jih zara-di mene morali sprejeti. Brez posebnih težav smo tako na večer prispeli v Ma-ruo, od tam pa me je s. Tuka popeljala na svoj misijon v Bogo.Bogo je naš prvi misijon v Kamerunu. Tudi sama sem bila pred leti nekaj časa tam. Trenutno sestavljata to skupnost le dve sestri: Tuka (iz Konga) in Therese (Indijka); tretja je na dopustu v Špani-ji. Tuka je medicinska sestra, Therese pa veliko in zelo uspešno dela z ženami po vaseh. Uspelo ji je organizirati več kot

40 skupin žena in deklet, ki se usposa-bljajo na mnogih področjih. V mnogih vaseh so tako prišli do mlinov za mletje koruze in prosa (prej je bilo treba vse delati na roko), do vodnjakov za vodo, šivalnih strojev itd. Zares izredno delo! Sestra Tuka je specialistka za oskrbo

Pot sem nadaljevala v Ba-Illi, kjer so zdaj tri sestre. Vodijo šolo za dekleta, ki spre-jema učenke ne glede na veroizpoved. Tako so med njimi muslimanke, prote-stantke, katoličanke in animistke. Zani-mivo je to, da se je bilo za sprejetje te šole potrebno močno in dolgo boriti, ker v tem kraju dekleta enostavno niso ho-dila v šolo. Starši so se ji upirali, rekoč: saj se bodo dekleta poročila, torej le kaj jim bo šola? A od takrat se je miselnost ljudi krepko spremenila in šolo obisku-je zdaj preko 300 deklet. Zanimivo je, da ji je uspelo na misijonu organizirati tudi vdove. Okrog sto jih je razporejenih v različnih skupinah, odvisno od njihovih sposobnosti in interesa. Po tednu dni sem se poslovila od Ba-Illija, prespala v Kundulu, naslednje jutro pa odpotova-la na tretji, najnovejši misijon, ki ga ima-mo v Čadu (šele dve leti): Daduar, blizu mesta Mongo, v smeri proti Sudanu. Tudi v Daduaru imamo le tri sestre, na katerih je veliko težkega dela na tej po-stojanki. Največji problem je pomanj-kanje vode. Vas je vsenaokrog obdana s skalnatimi vzpetinami. Dežuje, kot pov-sod v Čadu, le slabe tri mesece, tla so sama skala in ni mogoče delati vodnja-kov kot drugod. Dve leti zapored je pri-šel za mesec dni iz Španije strokovnjak za iskanje vode, pa je ni našel. Kako to-rej živijo? Sestre vozijo vodo iz Monga (35 km), kjer je sedež škofije in kjer dve od njih delata, a je treba ravnati z njo izredno skrbno. Vaščani imajo star vo-dnjak, v katerem ostaja voda še nekaj časa po deževni dobi, potem pa presah-ne in jo je treba iti iskat zelo daleč.Iz Daduara me je pot vodila ponovno v Kundul, od tam na letališče in spet preko postaj v raznih državah »do-mov« v Kinšaso, kamor sem prispela polna močnih vtisov. Zdaj spet obisku-jem naše skupnosti po Kongu in razmi-šljam, kako velikanska razlika je med temi tremi državami. Mnogo pa je tudi skupnega: revščina, pravzaprav mizeri-ja, iste bolezni, zaradi katerih ljudje da-nes ne bi smeli več umirati, skorumpi-ranost vlade in tistih, ki so na dobrih položajih … Predvsem pa veselje do ži-vljenja in želja po lepši prihodnosti. Zato se splača vztrajati in nadaljevati.

S. Mojca Karničnik, družba misijonark Jezusa Kristusa, Kongo

Kamerun, Čad ali Kongo - revščina in veselje do življenja

in spremljanje mater in otrok pred roj-stvom in po njem. V Kamerunu (v Čadu je enako), kjer so medicinski delavci v večini moški, žene muslimanke ne ho-dijo rodit v porodnišnico in tako je umrljivost otrok in mater na porodu in po njem zelo visoka. Že nekaj let sanja-mo o graditvi centra »Mati in otrok«, kjer bi bile žene in matere primerno sprejete in bi bilo poskrbljeno zanje in za otroke. Na več mestih smo zaprosile za pomoč in nekaj imamo obljubljene-ga. Tudi domačini so navdušeni za pro-jekt in pripravljeni sodelovati.Od tu sem se podala v Zamay, kjer ži-vijo in delajo štiri sestre. Albertine (iz Konga) je vodja zdravstvenega doma, ki dela v skromnih razmerah in spreje-ma paciente tudi iz zelo oddaljenih vasi. Minto je Španka in je v Zamayu šele drugo leto. Tudi ona je medicinska se-stra; vodi računovodstvo v zdravstve-nem domu, poleg tega pa je zadolže-na za preventivno zdravstvo. Marija (iz Konga) dela v pastorali; ima veliko sku-pin otrok in mladine. Najmlajša, Jean-ne, je v Zamayu šele nekaj mesecev in je za zdaj njeno glavno delo učenje jezika »fulfuldé«.

9

N A P O T I

S. Vesna Hiti, usmiljenka, Ruanda

Podhranjeni otroci in duševni bolniki odrinjeni na robPapež Frančišek je naredil precej prepiha v Cerkvi in tudi v naših srcih razvnel ogenj gorečnosti in željo, da bi bili bli-že ubogim, odprti za njihove potrebe. V naši skupnosti so pogovori o tej vsebini na dnevnem redu. Nenehno pretre-samo potrebe ubogih in iščemo načine, kako pomagati naj-potrebnejšim, da bi se z lastnimi napori in začetno pomo-čjo dvignili na raven dostojnega življenja. Ta iskanja niso

za dostojno življenje.« Z zajetno podporo Misijonskega sre-dišča Slovenije, slovenske Karitas in slovenskega Ministrstva za zunanje zadeve gredo gradbena dela osnovne šole v Kiga-liju proti koncu. Veselimo se tudi obljubljene pomoči za ure-sničitev projekta Trikraljevske akcije v dobrobit naše mla-dine. Prepričane smo, da bomo s tem pomagale mladim v boju proti alkoholizmu, brezdelnemu postopanju in drugim slabim vplivom. Že ob sami obljubi sem si »drznila« uredi-ti prednaročila za sončne celice in baterijske akumulator-je … Vidite, kako zaupam Božji previdnosti in vam v Misi-jonskem središču ter predvsem dobrotnikom v ozadju.Hvala vsem prijateljem, dobrotnikom, znancem, ki me tako ali drugače spremljate in podpirate! Nosim vas na oltarju srca in polagam v molitvi v Božji objem. Tam se vedno sre-čujemo. Da, prav zares! Poslavljam se z željo, da bi nas Bož-ji blagoslov in Marijino varstvo spremljala na poteh našega življenja.

Jože Mlinarič, salezijanec, Ruanda

Bogato misijonsko deloGlej ga glej, Jože, večni Burundijec – je postal Ruandec! Res je. Sem mislil, da me bo sprejela burundijska zemlja med svoje sinove. Še nikoli se nisem uprl, tudi sedaj sem ubogal. Celo ko sem prosil za misijone, so me kar na hitro poslali v Niš. Ni mi bilo žal. Tudi tam sem veliko pridobil. Skušal sem zaorati čim globlje v to dragoceno burundijsko zemljo: v Božji besedi in v gradnjah. Veliko sem gradil, lju-dje so radi pomagali. Dekleta so s pesmijo in plesom zaje-male vodo v dolini. Bil sem z zidarji cele dneve, da je delo šlo od rok. Otroci so dobili šole, vsi pa cerkve, delavnice in dispanzerje. Sam škof je priznal, da trdno zidamo. Vedno smo sadili tudi drevje, popravljali ceste, mostove …Od rojstva do smrti sem jih spremljal. Dojenčke sem spre-jemal v naročje. Posebno dvojčke sem hranil, saj so vedno lačni, ker si delijo materino mleko. Mnoge sem poznal po imenu, ostajajo mi v spominu. Ko sem zvedel, da sem pre-meščen, jim nisem povedal. Skoraj na skrivaj sem pakiral. Bolje se je kar pogrezniti v zemljo, da me lažje pozabijo. Nič nismo slavili. Vse sem pustil tam. Avto in velik kiper, ki sem ga dobil od MIVE iz Misijonskega središča za popravilo cest. Naj sobratje domačini delajo naprej.Pišem pa vam že iz Ruande. Tu je vse novo, vse drugače. Po-trebovali so me tukajšnji sobratje, da jim pomagam. Šest-najst mladih filozofov, prijaznih fantov, ki se dobro razume-jo, čeprav so prišli iz štirih držav. Burundijcev je pet. Zelo so prijazni in uslužni. Pri maši pojejo v vseh teh jezikih. Ve-dno so dobre volje in nasmejani. Na predavanje se vozijo s kolesi kot mi nekdaj z Rakovnika. Ekonom je moj dobri znanec, doma v Rukagu. Ves denar sem jim oddal. So vam zelo hvaležni za tolikšno pomoč. Nimamo kapele, tudi za ljudi od zunaj. G. ravnatelj je takoj predlagal, da zgradimo novo kapelo z vašim denarjem, da bo spomin na Slovenijo.

S. Anka burger, usmiljenka, Ruanda

V neznano prihodnostSestre na moji postojanki doživljamo neprijetne trenut-ke. Pripravljamo se, da bomo na tem delu zaprli našo sku-pnost. To res ni lahko, veliko lažje je na novo začeti. No, Bog že ve, kaj je prav za nas in naj nas vodi, kamor On želi. Prihodnost je še neznana. Ko bomo vse uredili, bom prišla na dopust, verjetno v septembru. Sicer kar gre …

enostavna, ker obstajajo tudi reveži, ki bi želeli ostati za večno odvisni od tuje pomoči. Največ vlagamo v izobraže-vanje mladih. Le tako jim bo zagotovljena kvalitetnejša pri-hodnost, drugačno razmišljanje in soočanje z življenjem.V zdravstvu je ogromno dela z ozaveščanjem in prepričeva-njem, kajti za domače mazače ljudje najdejo denar, v zdrav-stvenih ustanovah pa naj bi bilo kar vse podarjeno. V naj-slabšem položaju so podhranjeni otroci in duševni bolniki. Prvih v Ruandi uradno »ni več«! Drugih nihče ne vzame v oskrbo in družina jih pogosto potisne ob rob. Tudi invalidni otroci so med tistimi, ki jim je posvečena po-sebna skrb. Omogočamo jim zdravljenje, operacije v poseb-nih ustanovah in jim pomagamo, da se prilagodijo okolju kljub posebnim potrebam.Z botrstvom nadaljujemo v takšni obliki, da se ljudje poča-si dvigajo iz revščine z delom lastnih rok: nakup zemlje, ži-vinice, skromna trgovina, predvsem pa šolanje otrok. Vodi nas prepričanje: »Če daš otroku izobrazbo, mu podariš ključ

10

R U A N D A

V prvi polovici januarja smo delili šti-pendije otrokom sirotam, ki so osta-li brez enega ali obeh staršev. Skoraj vsak od delavcev, ki dela na projektih naše župnije, ima vsaj enega ali tudi več otrok svojih pokojnih bratov ali se-ster, ki so umrli zaradi aidsa ali drugih bolezni. Vseh otrok, ki jih štipendirajo slovenski botri, je nekaj čez 220.Majhni otroci so v Malaviju zelo vesele narave, kar pa ne drži za večje otroke, posebej pa ne za sirote. Obiskali smo šole, v katere hodijo ti otroci. Slovenski otroci in učitelji si težko predstavlja-jo, da lahko pouk poteka v tako slabih razmerah in v učilnicah s toliko otro-ki. Na obisku smo bili v osnovni šoli, kjer pouk nižjih razredov poteka pod drevesom, tabla je prislonjena na dre-vo, otroci sedijo kar na tleh, z zvezkom v naročju. Delovni zvezki, knjige in ostali pripomočki so sanje prihodnjih desetletij. Nekateri razredi so zelo te-mni, brez luči, tako da smo se spraše-vali, kako otroci sploh lahko kaj napi-šejo. V razredih je po 60 - 80 otrok (v nižjih razredih tudi sto). Večina otrok je bosih. Kar pa se mi zdi dobro, je to, da morajo otroci priti v šolo v šolskih uniformah.Zbornice, kjer naj bi se zbirali učitelji, tukaj ne poznajo, tajništvo in ravnate-ljeva pisarna se lahko primerja samo z zelo slabo delavnico, v kateri je miza in morda ena omara ter oglasna deska, na kateri je pregled vseh razredov s številom učencev. V eni od šol je imela ravnateljeva pisarna na več mestih pre-luknjano streho, ki je na »boljših« hi-šah iz pločevine, tako da si ne smem predstavljati, kakšno je stanje v pisar-ni, kadar močno dežuje. Število učen-cev se v sedmem in osmem razredu zelo zmanjša in malo jih nadaljuje šola-nje. Predvsem opustijo šolanje dekleta, ki morajo pomagati mamam pri skrbi za družino. Tukaj ni nič posebnega, če vidiš 10-letno deklico, ki na hrbtu pre-naša svojo sestrico ali bratca.Sicer pa kamor koli greš, povsod je

veliko mladine. Povsod vidiš žene, ki imajo na svojih hrbtih otroke in na gla-vah prenašajo drva za kuho ali vedro sadja. Na poljih v glavnem delajo žene (z otrokom na hrbtu). Seveda se polja obdelujejo samo z motiko. Moški na svojih kolesih prevažajo tudi 10 m dol-ge kose lesa, sicer pa imaš občutek, da imajo dosti več časa kot žene, ker se veliko družijo.Prejšnji teden smo bili na obisku v enem od dispanzerjev za otroke. Prine-sli smo jim nekaj mleka v prahu, piško-tov, olja, nekaj oblačil in igrač. Vse to so prispevali kanadski dobrotniki. Gle-dano z našimi očmi bi rekla, da je ta stavba bolj podobna kakšnemu zapu-ščenemu prostoru, ob katerem je črna kuhinja in nekakšna pisarna, kjer po-pisujejo in tehtajo otroke, v največjem prostoru pa so postelje za tiste otroke, ki jih tukaj zadržijo, ker potrebujejo stalni nadzor (hudo bolne in kritično podhranjene). Ta center vodi medicin-ska sestra in samo v kritičnih primerih pride zdravnik.Začelo se je deževno obdobje. Dežja so ljudje veseli, ker to pomeni, da bo le-tina dobra in ne bo lakote. Samo upa-mo lahko, da bo tako tudi v priho-dnjih dveh mesecih. Dežuje včasih tudi dvakrat na dan in to tako močno, da

ponekod nastanejo prava jezerca. Se-veda kanalizacije ne poznajo in tako se s pridobitvami sodobne civilizacije - s plastiko in vrečkami - zamaši še tistih nekaj naravnih vodnih poti, po katerih bi voda lahko odtekala. Ceste ponekod postanejo za določen čas neprevozne. Ampak ljudje to sprejemajo kot nekaj normalnega.Večina prebivalstva se ukvarja s polje-delstvom (okrog 80%). Glavni pouda-rek je na pridelavi koruze in tobaka.

Tomaž in Mari Porenta, laiška misijonarja, Malavi

Šolski pripomočki in učbeniki so sanjeKer smo sredi deževnega obdobja, pri nas vsak dan po malem dežuje, tako da je včasih delo na terenu nemogoče, zato ta čas izkoristim za pisanje obljubljenega pisma. Privajava se na nov način življenja.

Koruza je za preživetje - osnovno živi-lo, tobak pa za prodajo in s tem nekaj zaslužka. Ob zadnjem dežju je vse oze-lenelo in človek je vesel, ko vidi, da so tudi vsa polja ozelenela.Tukaj je glavno prevozno sredstvo kolo, ki ima ojačan prtljažnik, tako da se lahko peljeta dva. Kolo je tudi ta-ksi prevozno sredstvo. Služi pa tudi za druge namene. Nič neobičajnega ni, če vidiš na prtljažniku privezano kozo ali prašiča.V trgovinah, ki si to ime komaj zaslu-žijo, se lahko kupi le tisto osnovno, si-cer pa se moraš po nakupih odpraviti v glavno mesto, oddaljeno 130 km. Tr-govci so v glavnem Indijci in Kitajci in tudi izdelki so večinoma od tam.Tržnica je poglavje zase. Brez sprem-stva kakega domačina se ne bom več podala tja. To so iz lesa zbite majhne barake, ki se tesno držijo druga druge. Med eno in drugo vrsto je morda 0,5 m prostora za kupce. Na »stojnicah« je nametano vse mogoče blago, večino-ma iz Kitajske, vmes se prodajajo po-sušene ribe, rezervni deli za kolesa in ostalo že rabljeno blago. Na nekaterih pultih si lastniki uredijo posteljo in čez dan spijo na njih …No, naj kaj ostane še za drugič.Vsem pošiljava topel afriški pozdrav!

V okolici Svetega Petra smo obiskali osem šol, preverili prisotnost učencev iz programa botrstva. Pogovorili smo se z učitelji, zbrali spričevala in otroke poslikali.

11

M A L AV I

S. Milena Zadravec, salezijanka, Izrael

Vedno z vami po svetih krajihRada se vračam ne samo v betlehemsko štalico in molim za vse, ki velikodušno pomagajo misijonarjem; rada se vra-čam tudi v to votlino, zapiram oči in pred mano poteka reka beguncev – izročam jih sveti Družini, ki je izkušena tudi v tem. Spomnite se me tudi vi v molitvi, naj mi Gospod ozdra-vi noge in hrbtenico, da bom še kaj dobrega naredila v tem dragem nemirnem Jeruzalemu, za muslimanske, krščanske in hebrejske otroke … Rada jih imam vse, ne glede na ko-renine, saj če gremo do korena korenin, smo vsi Božji otro-ci in kot take jih sprejemam … Jutri grem v Getsemani, kjer bomo imeli sv. mašo. Zagotovim spomin v molitvah na ti-stem kraju … odločilnem v boju pred radikalno odločitvijo Kristusa … Posredujte moj hvaležni spomin vsem dobrotni-kom, ki so darovali za obnovo vrtca in s tem omogočili naše delovanje v upanju na sončno prihodnost … Našim otrokom smo pričarale pustno razvedrilo, čeprav se mi zdi, da nihče nima pravice 'uživati' nekaj takega, dokler so naši 'sosedje' v Siriji in Libanonu ogroženi s strahom in trpljenjem … Vzgoji-teljice so vztrajale pri svojem "otrok mora okusiti in doživeti trenutke veselja, da bo gojil svetle perspektive" … Naj jim bo, tudi to je lepo in v skladu z Evangelii nuntiandi, se strinjate?

S. Ana Slivka, frančiškanka Marijina misijonarka, Brazilija

Prihodnost delavnice pod vprašajemHvala za nasmeh in lepe misli, a žal ne vem, kako bodo šle stvari naprej. Hiša v Paranagui, kjer delujejo naše sestre, ni naša, ampak od škofije, ta pa že več let govori, da želi hišo nazaj, kar pomeni, da se bomo morale izseliti. To pomeni tudi konec našega delovanja v četrti Ponta do Caju. Kljub vsemu bi to leto res rade dale največ, kar lahko, da se žene pripravijo na samostojno nadaljevanje delavnice. Tania, ena od žena, je že prevzela animacijo delavnice, ima tudi ključ. Mislimo, da bi zmogle same nadaljevati delo v delavnici, vendar brez finančne pomoči MSS obstoj delavnice ni mo-žen. Tista parcela ni naša in tudi prostora ni toliko: skro-mna hiška, nekdanji skedenj, stara uta, kjer delamo sveče iz starega voska in malo vrta. Poleg tega - me živimo v cen-tru, hodimo pa delat v tisto revno četrt. Ljudje od tam red-ko gredo v center, ker niso preveč lepo sprejeti. In nam se zdi fino, da se me približamo njim in ne čakamo, da oni pri-dejo k nam. V nobenem primeru nimamo v načrtu preseliti dejavnosti ven iz revne četrti.Molimo k Svetemu Duhu, da nas razsvetli in pokaže pot.

S. Dorica Sever, frančiškanka marijina misijonarka, Kanada

Nove moči v misijonuTukaj smo imeli deset dni vihar … Sedem dni nismo mogli ven, ker ni bilo vidljivosti in mraz minus 60°C. Tako se ži-vljenje preprosto ustavi, jaz sem istočasno prebolevala gri-po, brez zdravnika; antibiotiki, ki sem jih prinesla iz Slove-nije, so me rešili … Pa tudi ljudje so poskrbeli zame, tako da se sedaj spet počasi pobiram v dobro kondicijo.

Sredi tega meseca načrtujemo formacijo za mladostnice, pripravo na življenje, spoznavanje in razločevanje, kaj prina-ša življenje in kaj ga ovira … Mi smo temu dali naslov "Sex--Love-Relationship", kako živeti zdržno življenje in čakati na pravega partnerja. Pri nas imamo mnogo mladih deklet, ki so mame že pri 16 letih, ko so še same otroci. To bo prva taka formacija, zato upam, da jo bomo ponovili tudi po dru-gih misijonih. Naš avto dobro funkcionira in kljub izredne-mu mrazu vžge. Je zares dragoceno darilo nam vsem tukaj, posebno v teh mrzlih dneh, da nam olajša življenje.Prisrčno se zahvaljujem vam vsem v pisarni in vsem dobro-tnikom, ki kljub lastni težki finančni situaciji pomagate še naprej. Čudeži se dogajajo povsod, kjer izbiramo pot skro-mnosti in preprostosti v zaupanju in želji, da bi bilo lažje tem, ki nimajo najbolj osnovnih stvari za preživetje. Kar ne morem verjeti, kako bo to olajšalo naše napore, da se bomo lahko osredotočili na to, kar je najbolj bistveno. Materialne stvari nam pomagajo, da lahko vršimo duhovno poslanstvo.

S. Polona Švigelj, uršulinka, Senegal

Poroka z vaščaniTa teden sem imela prave podvige glede živali, ki prihajajo v hišo. Dajemo se s krastačami, strigami, mišmi; kar lepo šte-vilo sem jih že ugonobila. Največji podvig je bila kača, ki je vohunila za krastačami in ponoči ob 23 h prišla v hišo. V sa-moobrambi sem jo napadla z debelo palico in to je bil zame prvi "kačji" podvig v Sandiari. Upam, da bodo njene kolegice upoštevale njeno izkušnjo.Ker smo v tem kraju prva redovna skupnost, ki bo živela med vaščani in z njimi, jim to zelo veliko pomeni in so nas sprejeli kot Božjo prisotnost na vasi. Pripravili so velik pra-znik »poroke« med vaščani in sestrami po »serer« obredu; saj po njihovem odslej pripadamo vasi Sandiara. Med sve-to mašo, ki so jo zelo lepo oblikovali, sva s sestro Angelique prejeli velikonočno svečo v znamenje, da širiva Kristusovo

12

e- N A B I R A L N I K

luč med otroki in mladimi, ženami in odraslimi. Predstav-niki skupin so prihajali drug za drugim in nama bili »izro-čeni«, da skupaj varujemo in širimo njegov plamen. Ob kon-cu svete maše so naju okrasili s koraldami in panjem, kakor neveste serer, nato smo šli v sprevodu peš do našega nove-ga doma. Prisotni so bili tudi predsednik in predstavniki va-ških oblasti in seveda vsi bratje muslimani, ki so se veselili z nami …Že naslednji dan pa so nas klicale dolžnosti, namreč prvi dan našega novo odprtega vrtca. Sprejeli smo 24 otrok, ve-činoma so muslimani, saj se katoličani težje odločijo dati otroke v vrtec. Finančna sredstva jim tega velikokrat ne do-puščajo, čeprav je vpisnina minimalna, a kaj ko je potreb-no najprej »preživeti«, šele nato pride vse drugo … Za zdaj bivamo v starem poslopju vaške cerkvice brez elektrike in vode, v zelo skromnih razmerah, a otroci so polni navduše-nja in želje po znanju ter veščinah. Velik problem so strani-šča, ki so oddaljena in predstavljajo nevarnost za male otro-ke. Vozovi s konji in osli imajo tu svoj kolovoz. Tako se vsak dan ukvarjam z vrvmi in rdečimi trakovi, da zaščitim pot do stranišča, oskrbujem jih z vodo za pitje, umivanje, strani-šča in čiščenje …In kako je z našo zidavo? Teren je že določen za vrtec, šolo in hišo sester. Mladi so prišli očistit teren, saj je služil v času deževja za polje, pridelali so kar nekaj fižola in bisa-pa … Imamo že vodo na parceli, čakamo pa na elektriko, ki

S. Anica starman, frančiškanka brezmadežnega spočetja, Slonokoščena obala

Tekmujejo v čistočiHvala vam vsem, ki ste nas spremljali, hrabrili in finančno podprli, da lahko tukaj živimo, delamo in pomagamo lju-dem v stiski. Bog povrni. Še vedno se čutijo posledice vojne. Do sprave še ni prišlo, zanjo je potreben čas, odpuščanje in novo zaupanje v sočloveka, ki te je ranil. Veliko se tudi moli v ta namen. Delo z dijaki v Frescu se nadaljuje. Letos so bile

predstavlja večji problem in daljšo proceduro. Prav tako v naši najeti hiši še vedno čakamo na elektriko.Čeprav smo puščavske narave, kot je bil sv. Anton, pa je naša cerkev posvečena sv. Mihaelu, bojevniku. Ljudje se radi za-tekajo v stiskah k njemu in mu izročajo boj nad silami na-rave kot tudi notranji boj posameznika nad vsem slabim, ki nas ogroža. Tako ima sv. Mihael veliko vlogo. Njemu na čast so zgradili cerkev z velikimi napori, saj zelo malo zaslužijo s poljedelstvom, večinoma le za golo preživetje.Za božič smo imeli prvo sv. mašo in ljudje so bili nadvse srečni in ponosni. Dograjene so štiri stene in velika oltarna miza. Ker pa še nima tlaka in ni opremljena, vas, dragi pri-jatelji, prosimo za pomoč pri dokončanju te cerkvice. Zbi-ramo najprej sredstva za tlak, hvala vam že vnaprej za vse, kar lahko storite za naše revne ljudi. Tako sem prepričana, da bomo počasi, počasi le dokončali cerkev. Vas pa izročamo našemu zavetniku sv. Mihaelu, mogočnemu bojevniku, da vas spremlja in opogumlja pri vseh vaših naporih.

sestre z vzgojitelji prisotne pri večernih učnih urah. Uvedle so obvezne nareke, saj so bili mnogi pri tem zelo slabi. Vsi smo bili veseli, ker so bili rezultati na koncu šolskega leta zelo dobri. Oba dijaška domova sta obnovljena s pomočjo donacije Massieye. Dijaki skrbno pazijo, da se tla s ploščica-mi svetijo, kar ni lahko, saj je zunaj povsod prah ali pa blato ob deževju. Tekmujejo med seboj, kje bo lepše. Vsak ima se-daj tudi svojo omarico. S pomočjo prijateljev iz Angoulina je njihova tradicionalna kuhinja dobila nova, za gorivo ekono-mična tradicionalna ognjišča.V Gbagbamu sestre nadaljujemo z delom v šoli in pri bolni-kih. Že več mesecev sodelujemo pri akciji: en komarčnik za vsako nosečnico in vsakega otroka do starosti enega leta. Kmalu se bo akcija nadaljevala: en komarčnik za vsakega prebivalca. S tem upamo, da bo manjša umrljivost otrok in nosečnic. Po podatkih je kar 70% otrok slabokrvnih. Vsak mesec imamo najmanj 25 primerov podhranjenih otrok. Z vašo pomočjo smo jim letos lahko pomagali z zdravili in hrano; v treh mesecih dobijo normalno težo. Bolniki, okuže-ni z AIDS-om, redno prihajajo po zdravila. Icap nam je poda-ril zanimiv majhen aparat PIMA, ki v pol ure prešteje limfo-cite CD 4 in tako lahko skoraj vse preiskave opravimo v na-šem laboratoriju, ostanejo le preiskave za tuberkulozo.Z darom MIVE smo letos kupile avto. Iskrena hvala vsem, ki sodelujete pri akciji. Sedaj se lahko brez strahu odpeljemo, če je treba tudi po slabih cestah, vodi in blatu.Vedno sem vesela, ko dobim novice iz Slovenije, posebej Družino, Ognjišče in Misijonska obzorja ter knjige. Novice sicer niso sveže, a to me ne moti; vse je zanimivo, kar pride od doma. Hvala, da mi pošiljate domačo hrano za dušo.Bog povrni vsakemu, ki nas spremlja z molitvijo, žrtvami in denarno podporo. Le tako lahko tukaj živimo in pomagamo najpotrebnejšim. S skupnimi močmi lahko veliko naredimo, pravi naša ustanoviteljica mati Frančiška.Mir in dobro želimo s. Anica in vaše sestre iz Gbagbama, Fresca in Abidjana.

13

e- N A B I R A L N I K

JUBILANTI – ČESTITAMO90 letnica življenjaVladimir Kos, jezuit, rojen 2. junija 1924 v Murski Soboti. Na Japonsko je odšel 13. maja leta 1956.

65 letnica življenjaIvan Bajec, duhovnik koprske škofije, rojen 16. maja 1949 v Colu. Na Slonokoščeno obalo je odšel oktobra leta 1976.

55 letnica življenjaTomaž Mavrič, lazarist, rojen 9. maja 1959 v Buenos Airesu. V misijone je odšel septembra leta 1997. Deluje v Ukrajini.

55 letnica življenjaFani Žnidaršič, uršulinka, rojena 21. junija 1959 v Ljubljani. V Bocvano je odšla septembra leta 2000.

JUBILANTI – ČESTITAMO

† Olga Pirker († 16. 2. 2014)

Olgi v slovo …Na mariborskem pokopališču na Po-brežju smo se 19. februarja poslovili od gospe Olge Pirker.Župnik župnije sv. Križ pri Mariboru, Tonček Majc, kjer je pokojna živela, je v kratkem poslovilnem govoru povzel njeno aktivno sodelovanje pri nasta-janju župnije, gradnji cerkve, župnij-skem pastoralnem svetu in župnijski skupini Neokatehumenata. Sedanji voditelj Misijonske pisarne v Maribo-ru in Misijonske molitvene zveze Jože Lipovšek je njeno delo v misijonski pi-sarni prikazal kot preroško delo z iz-zivi današnjega pastoralnega trenut-ka. Nekdanji voditelj Misijonske pisar-ne msgr. Anton Pačnik pa je spomi-ne na pokojno Olgo strnil v naslednje besede:»Knjiga življenja naše gospe Olge je zaprta. Bog piše naslove, mi pa piše-mo besedila vsakega poglavja. Ve-sel sem, da sem ji pomagal pisati po-glavje o misijonski dejavnosti nadško-fije Maribor. Precej je bilo že napisa-no, ko sem se vključil v to delo. Tiste

strani, ki pripovedujejo, kako je po-kojna s sodelavkami začela spodbujati delo za misijone na nadškofiji z ureje-no misijonsko pisarno, so bile že napi-sane. Najprej je dobila majhen prostor – sobico na Nadškofijski Karitas, ko pa smo leta 1999 dobili svoje prostore, je gospa Olga žarela od sreče in zavzeto-sti. Škofija me je imenovala za škofijske-ga animatorja za misijonske dejavnosti in skupaj sva uredila prostore, nabavila potrebno opremo in naše delo se je za-čelo z velikim navdušenjem. Ustanovi-la sva Misijonsko molitveno zvezo. Ve-dno mi je pred očmi, s kakšno ljubezni-jo je zbirala nove molivce, jih vpisova-la in jim pošiljala spodbude, posebej ob

božičnih in velikonočnih praznikih ter za misijonske nedelje. Začela sva zbirati tudi znamke in jih pošiljati na Misijonsko središče v Ljubljano. Nav-dušeno se je udeleževala misijonskih srečanj in sprejemala misijonarje, ki so nas obiskali v času svojega dopusta v domovini. Vedno je bila v pisarni, medtem ko sem jaz zaradi obveznosti na župniji v pisarno prihajal le enkrat tedensko. Prihajala je s kolesom, peš, z avtobusom, pač ko so bile uradne ure, je bila v pisarni in vse svoje delo opravljala prostovoljno – to je brez vsakega plačila. Te strani v knjigi nje-nega življenja so res velike vrednosti.Sv. Terezija Deteta Jezusa, zavetnica misijonov in Misijonske molitve zve-ze, je ob slovesu s tega sveta govorila: »Grem tja – v nebesa, da bom za vas molila.« Umetniki jo radi upodabljajo z vrtnicami v naročju, ki padajo na ze-mljo. Te vrtnice pomenijo njene moli-tve pri Bogu.Tudi gospa Olga je šla tja, da bo tam za nas molila. Njene vrtnice bodo padale na delo naših misijonark in misijonar-jev po vsem svetu. Pa tudi na nas, ki smo jo spoštovali, cenili njeno delo in jo imeli radi. Naj počiva v miru!«

Današnji Gospodov dan je bil nekaj po-sebnega za našo župnijo sv. Petra pri Mariboru, saj sta nas obiskali pred-stavnici misijonskega krožka, ki delu-je na škofijski gimnaziji Antona Marti-na Slomška v Mariboru. V tem krožku je 20 dijakov, pri nas pa sta bili men-torica prof. Mojca Kelbič Đajić in dija-kinja Petra Marko. Krožek deluje že

peto leto in je namenjen dijakom, ki želijo bolje spoznati delo misijonarjev in pomagati pri misijonskih projek-tih. Pomagali so že misijonu v Angoli in Paragvaju, pred tremi leti pa Peruju in s. Andreji Godnič.Pri bogoslužju sta predstavnici so-delovali z uvodom v sveto mašo in s prošnjami, na koncu pa je prof. Moj-ca predstavila pomen misijonskega krožka in dobrodelni koncert, ki bo 27. marca 2014 ob 18. uri v dvorani ŠGAMS z namenom »ZA OTROKE V PERUJU«. Poleti se dijaki odpravljajo na misijon k s. Andreji v Peru.Po sv. maši sta ponudili plišaste ko-koške, ki so jih izdelali dijaki, verniki pa so namenili prostovoljni dar v ška-tlico. Zakaj ravno kokoške? Ideja se je rodila pri s. Andreji Godnič, saj zbirajo na misijonu sredstva za nakup živih kokoši, s katerimi bi omogočili topel obrok otrokom. Podobna akcija je bila pred dvema letoma v okviru misijon-skega krožka; z darovanimi sredstvi so kupili sto kokoši. S tem projektom člani krožka tudi letos obiskujejo raz-lične župnije in povsod je lep odziv.

Srečanje z misijonskim krožkom ŠGAMS

14

T O I N O N O

DAROVALI STE - HVALA

Priporočeni dar za tisk Misijonskih obzorij za leto 2014: 9 EUR, za Evropo 12 EUR,

avionska za Ameriko in drugod je 20 USD, 25 CAD.

BOG VAM POVRNI!

Darovi objavljenih so na naš račun prispeli do 25. 3. 2014. Hvala vsem.

Hvala vsem, tudi botrom in darovalcem za nakup riža za otroke, katerih imen zaradi stiske s prostorom ne objavljamo. Iskrena hvala.

TRIKRALJEVSKA AKCIJA o posamezniki: Beravs Mihael, Frančiškanski Samostan Brezje, Krivec Vinko, Mesec Marija, Mrak Janez, Nova Slovenija NSI o župnije: Ajdovščina, Bakovci, Bela Cerkev, Brezno, Brusnice, Bučka, Celje - Bl. Anton Martin Slomšek, Cerklje na Gorenjskem, Cerknica, Čatež ob Savi, Črenšovci, Črešnjice, Črniče, Dobrepolje-Videm, Dobrovnik, Dovje, Dražgoše, Gornji Logatec, Ivančna Gorica, Kančevci, Kopanj, Kostanjevica na Krki, Kranj-Primskovo, Kranj-Šmartin, Kranj-Zlato Polje, Križe, Krka, Kropa, Krško, Ljubljana-Črnuče, Ljubljana-Kašelj/Zalog, Ljubljana-Marijino Oznanjenje, Ljubljana-Moste, Ljubljana-Polje, Ljubljana-Rakovnik, Ljubljana-Sv.Križ, Ljubljana-Šiška, Ljubljana-Štepanja Vas, Ljubno, Ljutomer, Lom, Luče ob Savinji, Maribor-Sv.Rešnje Telo, Novo Mesto-Kapitelj, Osp, Pečarovci, Polhov Gradec, Polica, Ponikva, Prečna, Pregarje, Prem, Ptuj-Sv.Ožbalt, Ptuj-Sv.Peter in Pavel, Radovljica, Rakek, Rateče-Planica, Reteče, Ribnica, Rodik, Selca, Sele, Slivnica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Sodražica, Stara Loka, Studeno, Suhorje, Sv.Duh-Veliki Trn, Sv.Ema, Sv.Jurij v Slov.Goricah, Sv.Križ-Podbočje, Sv.Peter na Kristan vrhu, Sv.Rupert v Slov.Goricah, Sv.Urban-Destrnik, Šenturška Gora, Škocjan, Šmarjeta, Št.Ilj pri Velenju, Št.Janž pri Dravogradu, Tunjice, Velika Dolina, Velike Žablje, Vipava, Vodice, Vojnik, Vransko, Vuzenica, Zali Log, Žalna, Železniki o ADVENTNA AKCIJA - OTROCI ZA OTROKE o župnije: Ajdovščina, Ambrus, Apače, Bakovci, Banjšice, Begunje pri Cerknici, Bela Cerkev, Biljana, Blagovica, Bočna, Bogojina, Boštanj, Bovec, Branik, Breginj, Breznica, Brezno, Brusnice, Bučka, Bukovica, Bukovščica, Celje - Bl. Anton Martin Slomšek, Celje-Sv.Duh, Cirkovce, Češnjice, Črenšovci, Črešnjice, Črniče, Črnomelj, Davča, Dekani, Deskle, Dobje, Dobrova, Dobrovnik, Dolenci, Domžale, Dornberk, Dramlje, Dražgoše, Drežnica, Fram, Galicija, Goriče, Gornji Logatec, Grad, Gradno, Grosuplje, Hajdina, Horjul, Hrastnik, Hrpelje-Kozina, Idrija pri Bači, Ivančna Gorica, Javor, Jelšane, Kalobje, Kamno, Kanal, Kančevci, Kisovec, Kočevska Reka, Kog, Koper, Koprivnik v Bohinju, Kostanjevica na Krki, Kranj-Drulovka/Breg, Kranj-Šmartin, Kranj-Zlato Polje, Krašnja, Križe, Krka, Kromberk, Krško, Lenart v Slov.Goricah, Leskovec pri Krškem, Leskovica, Libušnje, Litija, Ljubečna, Ljubljana-Črnuče, Ljubljana-Dravlje, Ljubljana-Ježica, Ljubljana-Kašelj/Zalog, Ljubljana-Kodeljevo, Ljubljana-Marijino Oznanjenje, Ljubljana-Polje, Ljubljana-Rudnik, Ljubljana-Sv.Trojica, Ljubljana-Štepanja Vas, Ljubno, Ljubno ob Savinji, Ljutomer, Log pod Mangartom, Loški Potok, Luče ob Savinji, Marezige, Maribor-Sv.Jožef, Maribor-Sv.Križ, Maribor-Sv.Rešnje Telo, Marijino Celje, Martjanci, Matenja Vas, Mengeš, Miren, Moravče, Most na Soči, Muta, Nevlje, Notranje Gorice, Nova Gorica - Kr. Odrešenik, Novo Mesto-Kapitelj, Olimje, Ovsiše, Pečarovci, Peče, Petrovče, Pirniče, Pišece, Podbrdo, Podčetrtek, Podgraje, Polhov Gradec, Polica, Poljane nad Šk.Loko, Polje ob Sotli, Ponikva, Portorož, Postojna, Predoslje, Preserje, Prežganje, Prihova, Prvačina, Ptuj-Sv.Ožbalt, Ptuj-Sv.Peter in Pavel, Rače, Radeče, Radomlje, Radovljica, Rakek, Rateče-Planica, Razkrižje, Remšnik, Ribnica, Ribnica na Pohorju, Rob, Rogaška Slatina, Rova, Selca, Slivnica, Slovenj Gradec, Slovenska Bistrica, Smlednik, Soča, Solkan, Središče ob Dravi, Stoperce, Stranice, Stranje, Struge, Strunjan, Studeno, Sv.Ana v Slov.Goricah, Sv.Bolfenk v Slo.Goricah, Sv.Duh-Veliki Trn, Sv.Ema, Sv.Helena-Dolsko, Sv.Jedert nad Laškim, Sv.Jernej pri Ločah, Sv.Jurij v Prekmurju, Sv.Jurij v Slov.Goricah, Sv.Križ-Podbočje, Sv.Lovrenc na Dravskem polju, Sv.Miklavž pri Ormožu, Sv.Peter na Kristan Vrhu, Sv.Rupert v Slov.Goricah, Sv.Urban-Destrnik, Sv.Vid pri Ptuju, Šempeter v Savinjski dolini, Šentjanž, Šentlambert, Šenturška Gora, Šentvid pri Grobelnem, Škocjan, Šlovrenc, Šmarje na Vipavskem, Šmarje pri Jelšah, Šmarje-Sap, Šmarjeta, Šmartno ob Dreti, Šmihel pri Žužemberku, Šmiklavž pri Slov.Gradcu, Št.Ilj pri Velenju, Št.Ilj v Slov.Goricah, Šturje, Teharje, Tinje, Tišina, Tolmin, Trata-Gorenja vas, Trzin, Tržič-Bistrica, Tunjice, Turnišče, Vavta vas, Velenje-Sv.Martin, Velike Žablje, Vinica, Vipavski Križ, Vipolže, Vitanje, Vodice, Voglje,

Vojnik, Volče, Vransko, Vrhpolje, Vrtojba, Vuhred, Zagorje ob Savi, Zali Log, Zapoge, Zasip, Zavratec, Žabnica, Žalna, Železniki, Žetale o MIVA o župnije: Hrenovice, Postojna, Stranje, Sv.Urban-Destrnik, Ubeljsko, Velenje-Sv.Marija, Vipava o posamezniki: Gnidovec Ela, Kovšca Jerneja, Matajc Irena, Menart Tomaž, N.N. o LAČNI V MISIJONIH o župnija Trebnje o posamezniki: Bratuša Andrej, Kranjc Barica, Kravos Stojan, Marolt Marija, Medvešek Viljem, Motaln Betka, Murko Ana, Ojsteršek Lidija, Ojsteršek Peter, Peterka Angela, Rihtar Helena, Šef Ida, Švigelj Erik, Žnidar Primož o SOCIALNO ZAVAROVANJE MISIJONARJEV o župnija Ljubljana-Ježica o posameznik N.N. o GOBAVCI o posamezniki: Belej Martin, Brišar Valerija, Durič Darko, Kranjc Barica, Zelinšček Mitja o MISIJONI o župnije: Ljutomer, Loče pri Poljčanah, Stara Loka, Šentjurij-Podkum, Vipolže, Vransko, Železniki o posamezniki: Babnik Marjana, Bizjak Janko, Blažič Miha, Černe Prelovšek Mirijam, Černoša Kristina, Česnik Albina, Dolenc Janez, Dolšak Zofija, Dovnik Nežka, Dvoršak Tatjana, Gantar Metod, Gosenca Ljuba, Gostečnik Jožef, Hočevar Jožefa, Iršič Andrej, Jamnik Francka, Jošt Plus D.O.O., Kavčič Irena, Kebe Janez, Kegljevič Zagorc Lidija, Kerin Alojz, Kocjan Avgusta, Kokošin Zorka, Koren Leopold, Kos Staš, Kozole Cvetka, Kranjc Ivan, Kremžar Tomaž, Kržič Sonja, Kuzma Anton, Leskovar Tanja, Loboda Kristina, Lorber Petra, Lupša Angela, Magdič Olga, Mayer Ana, Mernik Zinka, Mikulin Olga, o Možina Albina, Mrak Janez, N.N., Novak Marija, Oblak Marija, Paškič Ilija, Pečovnik Alojzija, Pirc Dragica, Podjavoršek Ivan, Ponikvar-Zorko Pavla, Prezelj Marija, Saksida, Schwarzbartl Tomaž Ervin, Slokar Darja, Smrkolj Neža, Stjepčevič Milena, Suhadolčan Franci, Svetina Danijela, Svoljšak Bojan, Šifrer Marija, Škof Janez, Štrukelj Frančiška, Uršič Jože, Verdenik Benjamin, Zdravstveni dom Idrija pri Bači o ŠOLANJE BOGOSLOVCEV o posamezniki: Mah Tinko, Šifrar Ana, Štrancar Anton, Vinkovič Marija o MISIJONI V RUANDI IN BURUNDIJU o posamezniki: Črnigoj Polona, Šimec Tomaž, Stegnar Peregrin o VODNJAKI - MALAWI o posamezniki: Bonin Antonija, Glamočanin Ljubica, N.N., Šubic Alojzij s.p. o LENČKOV SKLAD o župnije: Bukovo, Maribor-Brezje, Sv.Kunigunda na Pohorju o posamezniki: Brezovec Leonida, Čarman Marija, Kapušar Marija, Kunstelj Marina, N.N., Ravbar Anica, Zavar Valerijan o MAŠNE INTENCIJE o posameznik Šušteršič o LAKOTA V ETIOPIJI o župnija Vipolže o posamezniki: Medvešek Viljem, Skornšek Tomi, Sodja Slavka o DISPANZER MATANGA o posameznica Kranjc Barica o MATANGA - DAR UPANJA o posamezniki: Buhvald Amalija, Černe Mirjam, Jakšič Nataša, Jerovšek Jure, Kotnik Martin, Mohar Tomaž, N.N., Nastran Vida, Pečlin Petra, Podobnik Jožica, Tratnik Uroš, Vehovar Darinka, Vintar Urška o DROBIŽ ZA RIŽ - MADAGASKAR o posamezniki: Jenič Dušan, Reisp Metka, Šubic Ida o S. MARTA MEŠKO o župnija Koper - Sv. Marko o posameznica Gabrovšek Lovrencija, Žveglič Marija o JOŽE ADAMIČ o posameznici: Burger Alenka, Kocmur Petra o PAVEL BAJEC o župnija Nova Gorica - Kr. Odrešenik o S. ANKA BURGER o posamezniki: Maras Tomaž, Jeromen Kavčič Marija, Resman Mimi o JOŽE MLINARIČ o posameznik Kvaternik Tomaž o S. VESNA HITI o župnija Kalobje o posamezniki: Bratovščina Odraslih Skavtov Ptuj, Čengija Kata, Jurca Melita, Kunšič Francka, Leskovec Marija in Antoša, Martinčič Angela, N.N., Velepič Anica o TONE KERIN o župnija Ljubljana-Črnuče o posamezniki: Kern Jože, Koncilja Jožica, Lah, Pompe Anica, Šušteršič o TONE OVTAR o župnija Šmartno pri Slov.Gradcu o JANKO KOSMAČ o župnija Vipolže o JANEZ KRMELJ o župnije: Polhov Gradec, Kamnik, Šmarca, Sežana, Kranj-Šmartin, Moravče, Kranj-center, Kranj-Zlatopolje, Gorje, Žužemberk, o posamezniki: Baragov Vrtec, Bolta Marko, Debeljak Milan, Fajmut Ana, N.N., Sušnik Janez, Vrabec Marko, Vrabec Mirijam, Skupnost SKŽ o S. ANDREJA GODNIČ o posamezniki: Bešter Helena, Sedej Andreja, Sitar Antonija, Štuhec Msgr.Dr.

Ivan o DANILO LISJAK o župnija Otlica o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Kette Lucija, Krevelj Branko, Strajnar Jurij, Sušnik Janez o TOMAŽ MAVRIČ o posamezniki: Batagelj Sonja, Malalan Nika, N.N., Novak Kukovič Mateja o IVAN BAJEC o župnija Nova Gorica - Kr. Odrešenik o S. ZVONKA MIKEC o posamezniki: Breznikar Jožefa, Martanoši Frančiška in Ika, Murn, Prepadnik Sebastijan o MISIJONARKE MATERE TEREZIJE o posameznik Kranjc Rafael o S. TADEJA MOZETIČ o posamezniki: Bonuti Hajdinjak Kamila, Kolman Mojca, Rudež Lučka, Šiško, Zavrtanik Petra o JANEZ MESEC o posameznice: Strajnar Breda, Strmec Milka, Šimnic Apolonija o PEDRO OPEKA o posamezniki: Baša Marko, Beršnjak Marija, Bohak Ivan, Bolta Marko, Cankar Franc, Družina D.O.O., Frančiškanski Samostan Brezje, Globokar Roman, Gnidovec Ela, Gomboc Vlado, Gostiša Ladislav, Gramc Kuntarič Frančiška, Implantološki Inštitut D.O.O., Inteleko D.O.O., Jarc Lilijana, Ješovnik Simona, Juvan Fani, Kette Lucija, Kocjančič Marko, Kranjec Franc, Kraševec Aljaž, Krenker Stane, Lah, Markelj Gregor s.p., Martinčič Angela, Mežnar Klavdija, Mihelič Anton, N.N., Naglič Apolonija, Ocvirk Mija, OŠ Alojzija Šuštarja, Remše Matija, Rupar, Rus Valerija, Samotorčan Vida, Selan Matija, Smiljanič Nedeljko, Smole Gorazd, Snoj Irena, Sušnik Janez, Ščavničar Ema, Šef Manja in Tone, Šegula Zdenka, Štern Slavko, Švigelj Koželj Anka, Zgonc Marija, Zornik Zoran župnije: Idrija pri Bači, Ljubljana-Črnuče, Nova Gorica - Kr. Odrešenik o S. MARIJA PAVLIŠIČ o posamezniki: N.N., Resman Mimi, Zakrajšek Boris o S. MIRJAM PRAPROTNIK o posameznik Demšar Andrej o P. STANKO ROZMAN o posamezniki: Debeljak Milan, Gomboši Borut, Leban Martina, Živa Voda-Maraton o S. JOŽICA STERLE o posameznika: Gregorič Tone, Kržan Vanja o P. MARTIN KMETEC o posameznica Selan Stanka o S. BOGDANA KAVČIČ o posamezniki: Furlan Janja, N.N., Pirih Marija, Popotno Društvo Poprek, Škufca Lučka, Vrtec Jurček D.O.O. o S. TEREZIJA PAVLIČ o posameznika: Čengija Kata, Pisk Tomaž o P. LOJZE PODGRAJŠEK o posamezniki: Pezdirc Majda, Povh Jože, Prijatelj Marija, Zorec Terezija o LAZARISTI NA SALOMONOVIH OTOKIH o posameznica Kranjec Matilda o S. ZORA ŠKERLJ o posameznik Raspor Franc o S. FANI ŽNIDARŠIČ o posameznica Souidi Zavrl Nada o S. LJUDMILA ANŽIČ o posamezniki: Hodnik Veronika, Mozetič Izidora, Sever Alojz o S. ANA SLIVKA o posameznika Tome Jakob in Albinca o S. BARBARA PETERLIN o posameznica Brumat Cenčič Martina o KATARINA TOMC o posameznica Primožič Manca o IZIDOR GROŠELJ o posamezniki: Baša Marko, Jeromen Kavčič Marija, Rupar Olga, Marija in Tomaž Porenta, Marolt Marija, Selan Matija o GRADNJA PORODNIŠNICE - KATARINA ŠABIČ o župnija Koper - Sv. Marko o posamezniki: Kranjc Barica, Murko Ana, Mojca Karničnik o MISIJON CRIPAM - BRAZILIJA o posamezniki: Černivec Damjan, Muller Ingrid, Ravter Boštjan, Trobevšek Vanja, Volčič Barbara, Zeme Anja o BR. MIHA MAJETIČ o posameznik Strajnar Jurij o ZNAMKE o posameznica Zver Sonja

15

V pričakovanju Velike noči se s postnimi koraki pribli-žujemo prazniku upanja in ljubezni, ko bomo veseli zapeli: Kristus je vstal – Aleluja!Ko prebiram različna pisma in življenje naših misijo-narjev, se vedno s hvaležnostjo obračam na Marijo in jih vse izročam njenemu varstvu. Vem, da nam lahko Marija najbolj odkrije veličino vstajenja svojega Sina. Ona je verovala, upala in ljubila. V vseh trenutkih nam odkriva pomen in bistvo Velike noči. Zato nam še bolj lahko pove, kako pomembna je molitev rožnega ven-ca. Nobena molitev ni zaman, nobena jagoda, ki gre skozi naše prste, se ne izgubi, ampak se za večno za-piše v Marijino srce. Ona vse to izroča Bogu.Zato vam želim zvestobe še naprej, da bi skrivnost in moč velikonočnega jutra čutili vse dneve in vedno

Jožef Lipovšek, misijonska molitvena zveza

Veselite sev Gospodu!

stopali onkraj praznega groba v novo jutro naših hre-penenj in nekoč videli v Gospodovih poveličanih ra-nah naš del pri zgodovini odrešenja. Hvala vam za molitev, darove in trud, ki ga namenjate za blagoslov naših misijonark in misijonarjev. Pomnožite molitev in ostanite zvesti člani naše velike misijonske druži-ne. Pridobite še nove člane in molivce in naj vas vsta-li Gospod okrepi pri vaših prizadevanjih, saj je vese-lje v Gospodu naša moč. Nobena beseda in dejanje ni-sta zaman, še posebej pa ne molitev za tako plemenit namen.Tako je rekel tudi pokojni psihoterapevt Bogdan Žorž: »Noben napor ni več težak, če vidiš pred seboj cilj!«Vsem in vsakemu posebej Bog povrni in blagoslovlje-ne velikonočne praznike.

Jožef Lipovšek, voditelj MMZ

Spoštovani člani Misijonske molitvene zveze!