Moja Slovenija februar 2009

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovine • Februar 2009, številka 2

SlovenijaMoj

a

www.MojaSlovenija.net

INTERVJUDr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

TEMA MESECAVračanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo

POGOVOR Z ROJAKINJOTanya Pliberšek, ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk

ZABELEŽILI SMONova znanja in veščine za ohranjanje slovenstva

S KNJIGO V SVETPesem od Lepe Vide

NAŠI ROJAKI PO SVETUSlovenski izseljenci v Franciji

�

Nagradili smo vaše voščilniceV decembru 2008 in januarju 2009 smo med prazničnimi voščilnicami, ki ste nam jih poslali na uredništvo, izbirali najlepšo. Vse prejete voščilnice so bile nagrajene z enoletnim brezplačnim preje-manjem revije Moja Slovenija na dom, najlepša, ki je bila narejena pri dopolnilnem pouku slovenščine v Bitoli (Makedonija), pa si je prislužila tudi knjižno nagrado.

Čestitamo!Uredništvo Moje Slovenije

Kaj naj vam ponudim v branje ob slovenskem kulturnem prazniku?Tilka Jamnik, podpredsednica Društva Bralna značka Slovenije – ZPMS

Dragi Slovenci po svetu, iskreno vam čestitam ob sloven-skem kulturnem prazniku! Z ohranjanjem svojega mater-nega jezika in z vzgojo potomcev v slovenščini ohranjate svojo nacionalno identiteto. S slovenstvom bogatite med-narodni večjezični in večkulturni prostor. Prispevate k med-kulturnemu dialogu, kot pravimo v sodobnem času.Občudujem vas in vas spoštujem, ker v tujejezičnih okoljih in pogosto v mešanih zakonih ohranjate slovenski jezik in slovensko kulturo tudi pri svojih otrocih in vnukih. Pogosto se to dogaja v požrtvovalnem sodelovanju s slovenskimi učitelji, marsikje tudi ob podpori slovenskih društev in slo-venskih duhovnikov. Ob zahtevah in hitenju sodobnega časa potrebujete za učenje slovenščine še dodatno energi-jo in več organizacije, da najdete skupni čas … in predvsem veliko skupnega prizadevanja. Sodelovanje pri Bralni znački, katere geslo je »S knjigo v svet«, me je dejansko povezalo z mnogimi med vami, kar mi je v posebno veselje, strokovni in človeški izziv. Rada namreč berem in rada potujem; zelo rada z drugimi delim veselje ob branju. V sodelovanju z Društvom Bralna značka Slovenije – ZPMS in Zavodom RS za šolstvo sodelujem predvsem z učitelji-cami in učitelji dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture, pa tudi s predsedniki in drugimi člani slovenskih društev, s slovenskimi duhovniki in drugimi Ta sodelovanja so raznolika: od informacij o branju in (mladinski) književno-sti, prek posredovanja slovenskih knjig, vse do konkretnih obiskov Slovencev po svetu. Ponavadi se srečujemo v dru-žinskih bralnih delavnicah. Spodbujamo predvsem družin-sko branje, ker slovenščina izven Slovenije najbolj živi prav v družinskem okolju. Lepo praznujte slovenski kulturni praznik! Morda boste ob praznovanju prebrali katero od številnih slovenskih književ-nih del, ki obravnavajo zdomsko problematiko.Katero se najbolj dotakne vašega srca? Pesnitev Duma Otona Župančiča, mladinska povest Franceta Bevka Lukec in njegov škorec, roman Grenko morje Marjana Tomšiča ali morda raje mladinsko delo Pravili so jim Aleksandrinke Darinke Kozinc … ali pa kar Pesem od Lepe Vide France-ta Prešerna, na čigar obletnico smrti praznujemo slovenski kulturni praznik:

Če domá jim dobro ni, žerjavi se čez morje vzdignejo …

UVODNIK

�Moja Slovenija / Februar 2009

Osrednja revija za Slovence zunaj meja domovineIzdajatelj: Otroci d.o.o. Uredništvo: Brnčičeva 1�, 1000 Ljubljana, Slovenija, Tel. +�86 1 5682550, Faks +�86 1 565�417, [email protected] Spletna stran: www.Moja-Slovenija.net, Odgovorna urednica: Karolina Vrtačnik, Izvršna urednica: Erika Marolt, Svet revije: Tadej Bojnec, dr. Janez Dular, Rudi Merljak (predsednik Sveta revije), Aleš Selan, Mihela Zaveljcina, Natalija Toplak, Verena Koršič Zorn, Lektorica: Barbara Cerkvenik, Oblikovanje in prelom: Atree, d.o.o., Tisk: Tiskarna Pleško d.o.o., Naklada: �.200 izvodov, Fotografija na naslovnici: Janez Dolinar

V rubrikah Uvodnik, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Rafaelova družba, Svetovni slovenski kongres, Združenje Slovenska izseljenska matica, Pisali ste nam stališče avtorja oziroma orga-nizacije ne izraža nujno tudi mnenja uredništva ali Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.Revija je brezplačna in jo financira Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Revija je brezplačno dosegljiva na izseljeniških in zamejskih organizacijah po svetu. Posamični naročniki plačajo stroške pošiljanja. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 1006. ISSN 1854-4061

Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu

SlovenijaMoj

aINTERVJU:

Dr. Boris Jesih»Bolj kot to, da so Slovenci, je bilo nekdaj po-membno to, ali so »naši« ali »njihovi«. Preneha-ti moramo graditi povezovanje na ideoloških izhodiščih in tudi to izkoriščati za pridobivanje točk v domači politiki. Za nas so vsi naši! In kot taki morajo postati vez Slovenije z državami, v katerih živijo,« je med drugim v intervjuju po-udaril dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu

Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Več na straneh od 8 do 10.

POGOVOR Z ROJAKINJO:

Tanya PliberšekNa uradnih straneh avstralskega parlamen-ta (Australian Federal Government Ministers – House of Representatives) med spiskom ministrov najdemo tudi ime mlade potomke Slovencev iz Sydneyja – Tanyo Pliberšek. Uni-verzitetno izobražena Pliberškova, poslanka ALP, laburistične – delavske stranke, članica av-

stralskega parlamenta za okrožje Sydney, je ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk. Več na straneh 28 in 29.

TEMA MESECA:

Vračanje zdomcev iz Nemčije v SlovenijoSlovensko zdomstvo je bilo že od srede 60. let naj-številčnejše v Nemčiji, zaradi kulturne in geografske bližine med obema državama, liberalne migracijske

politike ter mnogih družbeno-zgodovinskih dejav-nikov, kot sta agrarna prenaseljenost Slovenije in intenziven razvoj nemške povojne industrije. Zato ni presenetljivo, da je v času sodobne slovenske

zgodovine (1990–2006) obseg vračanja zdomcev iz Nemčije najbolj opazen. Več si lahko preberete na

straneh od 12 do 14.

ZABELEŽILI SMO:

Nova znanja in veščine za ohranjanje slovenstvaV Laškem in v Ljubljani je od 18. do 28. januarja 2009 potekal seminar za učiteljice in učitelje, ki poučujejo slovenščino in druge predmete v slovenščini v Južni Ameriki in Avstraliji. Tokra-tnega seminarja se udeležilo 19 seminaristov (17 iz Argentine in po eden iz Brazilije in Av-stralije). Seminar je financiral Urad Vlade RS za

Slovence v zamejstvu in po svetu ter Ministrstvo za šolstvo in šport. Strokovni program seminarja in organizacija izpeljave v Laškem ter Ljubljani pa je bila zau-pana Zavodu RS za šolstvo. Več na strani 11.

2581112

15161718192021222426283031323436384042454648495051

NAGRADILI SMO VAŠE VOŠČILNICEDOGODKI V JANUARJU NA KRATKOINTERVJU: Dr. Boris JesihZABELEŽILI SMOTEMA MESECA: Vračanje zdomcev iz Nemčije v SlovenijoSLOVENCI V ITALIJISLOVENCI NA KOROŠKEMSLOVENCI NA MADŽARSKEMIZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEMRAFAELOVA DRUŽBAID SLOVENIJA V SVETUSVETOVNI SLOVENSKI KONGRESNAŠI ROJAKI PO SVETUPISALI STE NAMKOLEDAR PRIREDITEVPOGOVOR Z ROJAKINJO: Tanya PliberšekVELIKI SLOVENCIZA POUK SLOVENŠČINEKNJIŽNA POLICAS KNJIGO V SVETMLADI MLADIMPESEM NAS ZDRUŽUJEZA SLOVENSKO MIZOSLOVENSKE DOMAČIJEFOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANI: LectIN MEMORIUMPOVZETEK V ANGLEŠČINIPOVZETEK V ŠPANŠČINI ŠPORT: Dve pravi punciKRIŽANKA

8. februarja letos je minilo 160 let od smrti velikega slovenskega pesnika, ki nas je s svojo poezijo postavil ob bok velikim narodom tedanje Evro-pe, Franceta Prešerna. Na fotografiji je Prešernov spomenik v Ljubljani, ki je bil odkrit jeseni 1905 in je delo arhitekta Maksa Fabianija in kiparja Ivana Zajca. Spomenik prikazuje Pre-šerna in nad njim muzo pesništva.

Zgodba z naslovnice

DOGODKI V JANUARJU NA KRATKO

Pregled dogodkov v januarjuMilijonska praznična sporočila – V Slo-veniji smo med božičnimi in novole-tnimi prazniki prek mobilnih telefonov poslali 18 milijonov sporočil.

Januar nam je podelil obilo snežne romantike – Prava bela zima nam prinaša vedno obilico kidanja, poledic, do ko-sti segajoč mraz, a naj-

več veselja otrokom in smučarjem. Naša polja, mesta in smučišča so bila pobelje-na, padajoče snežinke pa so nam prina-šala pravljično razpoloženje.

Nič več delovne knjižice – S 1. januarjem 2009 RS opušča delovno knjižico kot obvezni dokument delavca. Po 1. januarju 2009 upravne enote ne

bodo več izdajale delovnih knjižic, prav tako se ne bodo več vpisovali podatki vanje.

Delavci na cesto – Leto 2009 bo tudi za tisoče slovenskih delavcev usodno. Strah pred gospodarsko krizo je po-šteno zarezal tudi v slovensko družbo. Nekatera podjetja že odpuščajo, druga odpuščanje napovedujejo. V Sloveniji naj bi bilo po napovedih zavoda za za-poslovanje konec leta med 78.000 in 80.000 prijavljenih brezposelnih.

Reševanje gospodarske krize - Državni zbor je v okviru boja proti gospodarski krizi na izredni seji sprejel zakon o del-nem subvencioniranju polnega delov-nega časa in novelo zakona o davku od dohodkov pravnih oseb, ki dovoljuje znižanje davčne osnove.

Podjetja bodo skrajševala delovni čas – Podjetje, ki bo delovni čas skrajšalo z veljavnih 40 na 36 ur tedensko, bo upra-vičeno do subvencije v višini 60 evrov na delavca mesečno, še dodatnih 60 evrov na delavca mesečno pa bo preje-

5Moja Slovenija / Februar 2009

potrebno dogovoriti po uradni poti. Pred tem pa je potrebno dobro pripra-viti njegovo vsebino.

Natančno število izbrisanih – Državni se-kretar na Ministrstvu za notranje zadeve Goran Klemenčič je pojasnil, da je bilo v Sloveniji 25.671 ljudi, ki jim je 26. febru-arja 1992 prenehala pravica do stalnega bivališča. Ob tem je Klemenčič povedal, da je med omenjenimi 25.671 izbrisani-mi živih še 24.369 ljudi. 17.056 jih ima v Sloveniji še vedno status tujcev. Po po-datkih, ki jih je navedel državni sekretar na MNZ, je med vsemi živimi ljudmi, ki jim je po uveljavitvi 81. člena zakona o tujcih prenehala prijava stalnega bivali-šča, 7.313 takšnih, ki so slovensko drža-vljanstvo prejeli po 26. februarju 1992, 3.630 takšnih, ki so državljani drugih na-slednic nekdanjega SFRJ z dovoljenjem za bivanje v Sloveniji, in 13.426 takšnih, ki jim je leta 1992 prenehala prijava stal-nega bivališča in na dan 24. januar 2009 niso imeli urejenega statusa.

Predstavljene priorite-te Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu - Minister brez listnice za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjan Žekš je

konec januarja na novinarski konferenci v Ljubljani predstavil prioritete Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v letošnjem letu. Med drugim je poudaril pripravo spremembe in dopol-nitev zakona o odnosih Slovenije s Slo-venci zunaj njenih meja. Omenil je tudi, da Urad čaka nekaj več dela v obdobju med majem in novembrom letos, ko bo Slovenija predsedovala Odboru mi-nistrov Sveta Evrope. Ena od tem, ki bo zelo poudarjena, bodo človekove pravi-ce in v okviru tega tudi pravice manjšin. Po predstavitvi je dr. Žekš odgovarjal na zastavljena vprašanja. Na vprašanje, ki so mu ga postavili v zvezi z nerešeno topografijo na avstrijskem Koroškem je odgovoril, da je to vprašanje pomemb-

lo v primeru, da bo z reprezentativnimi sindikati sklenilo dogovor o zagotavlja-nju dela 32 ur na teden.

Povečane trošarine – Vla-da je sprejela izhodišča za pripravo rebalansa le-tošnjega proračuna, po katerem bo primanjkljaj

znašal 2,7 odstotka BDP. Vlada se je od-ločila vztrajati pri politiki trošarin za naf-tne derivate, ki jo je oblikovala decem-bra lani, ter povečati trošarine na tobak in alkohol. Na seji vlade je bil tudi sprejet sklep, s katerim nadzornikom v družbah v državni lasti in javnih zavodih priporo-ča, naj sejnine znižajo za polovico in naj se v času trajanja

Plinski spor odmeval tudi v Sloveniji - V Evro-pi in tudi Sloveniji je ja-nuarja močno odmeval plinski spor med Ukraji-

no in Rusijo. Zaradi spora je bilo veliko evropskih držav prikrajšanih za evropski plin, zato so morale iskati alternativne rešitve. Geoplin, ki v Sloveniji dobavi 95 odstotkov vsega plina, je tako začel čr-pati zaloge, shranjene v Avstriji.

Slovenija vztraja na svoji stališčih - .”Slo-vensko stališče je, da, v kolikor se okoliščine, ki so botrovale zadrž-kom pri nadaljevanju pogajanj Hrvaške z

EU, ne bodo spremenile, ne bo tudi spremembe našega stališča,”je dejal premier Borut Pahor. Poudarja, da bo Slovenija vztrajala pri blokadi hrvaških pogajanj z EU-jem, če ne bo prišlo do pomembnega premika. Pahor je sicer želel priti v stik s hrvaškim kolegom Ivom Sanaderjem preko telefonskega pogovora, vendar do tega ni prišlo. Ivo Sanader je poročevalcu EP Hannesu Swobodi pojasnil, da je pripravljen na pogovor s Pahorjem, a se je o srečanju

6 Moja Slovenija / Februar 2009


no, »ni pa življenjskega pomena«. Po njegovih besedah se tudi v tem primeru kaže tip težav, ki jih ima Slovenija s so-sedi. »Obstajajo mednarodne pogodbe in meddržavni sporazumi, vendar se to, kar predvidevajo, ne izvaja. Podobno je z Italijo in Madžarsko. Slovenija lahko na vseh nivojih in stikih izraža obžalovanje in opozarja, da te stvari otežujejo do-bro sodelovanje.« Druga možnost pa je tudi internacionalizacija teh problemov. »Sosednje države so sicer velike, a vsee-no občutljive na mednarodni vpliv«, je še dejal.

Letos mednarodno leto astronomije, tudi v Slo-veniji – Letos mineva 400 let od prvih Galilejevih astronomskih opazovanj s teleskopom. Ob tem ju-

bileju bodo v številnih državah po svetu, tudi v Sloveniji, obeleževali mednarodno leto astronomije. Slovenska otvoritev mednarodnega leta astronomije je bila v torek, 27. januarja, v Grand hotelu Union v Ljubljani, pokrovitelj leta astronomije v Sloveniji pa je predsednik države Danilo Türk.

Bo 2009 tudi Slomškovo leto? – Odbor Državnega zbora za kulturo, šolstvo, šport in mladino je so-glasno sklenil, da vladi predlaga razglasitev leta

2009 za Slomškovo leto ter da ga obeleži z državno proslavo.

Na spletu e-Zdravstvo in e-Zdravje – Sis-tem Ministrstva za zdravje RS je namenjen vsem državljanom v Sloveniji in vsem tujim državljanom, ki bodo potrebovali storitve sistema. Z raznimi zdravstveni-mi nasveti pa je lahko koristen tudi vsem Slovencem, ki ne živijo v Sloveniji. Seveda tistim, ki so računalniško oziroma inter-netno usposobljeni. Več zanimivih in-formacij na spletu: http://www.ezdravje.com/si/ ali na: http://www.ezdravstvo.si/.

Starostna doba za upokojitev žensk je le-tos višja – Ženske bodo letos delale dlje. Z novim letom bodo namreč morale biti

za upokojitev štiri mesece starejše, kot bi bile lani, torej bodo stare najmanj 56 let in štiri mesece. Potrebna pokojninska doba pa se zvišuje za tri mesece.

Slovensko premoženje v Srbiji ne bo sporno – Srbski zunanji minister Vuk Jere-mić je v pogovoru za Slovensko tiskovno agencijo (STA) izrazil prepričanje, da se bo vprašanje premoženja slovenskih in dru-gih podjetij v Srbiji rešilo, po potrebi tudi v okviru nasledstva, ne da bi bil pri tem kdorkoli oškodovan.

Bo pri Petrinjah zrasla ena največjih sončnih elektrarn v Evropi? – Če bo šlo vse po načrtih investitorjev

(nemškega podjetja City Solar in njihovih slovenskih sodelavcev iz podjetja Panin-vest) in hrpeljsko-kozinske občine, bo čez dve leti pri Petrinjah in Ocizli zrasla ena največjih sončnih elektrarn v Evropi. S površino 73 hektarjev naj bi proizvajala dovolj elektrike za 13.000 gospodinjstev.

Slovenski avto leta – Žirija, ki jo sestavljajo slovenski mediji s področja avtomobiliz-ma, je za slovenski avto leta 2008 izbrala Volkswagnov golf VI.

Naprodaj spominski ko-vanec ob 10. obletnici EMU – V poslovalnicah Deželne banke Sloveni-je so od 5. januarja na-

prodaj spominski kovanci za dva evra, ki jih je Slovenija, tako kot ostalih 14 držav evrskega območja, izdala ob 10. obletnici Evropske monetarne unije (EMU). Motiv je enoten, razlikuje se le v napisu države izdajateljice.

Joe Valenčič, ameriški Slovenec, znova v Slo-veniji – Joe Valenčič zadnje čase več časa preživi v Sloveniji kot v domačem Clevelan-

du. V dvorani Slovenske kinoteke je bilo 14. januarja letos ponovno srečanje s slovenskim rojakom. Tokrat je predstavil tri programe. Za začetek je pokazal svoj

dolgometražni prvenec o slovenski emi-graciji v Združenih državah z naslovom Mnogo glasov, eno srce (premierno je bil predvajan prav na minulem, 2. festivalu slovenskega filma). Sledilo je predavanje Srebrni Slovenci II, in sicer o slovenskih zvezdah in filmskih delavcih v Hollywoo-du, podprto z videoposnetki in fotogra-fijami ter najnovejšimi odkritji. Za konec je bila na sporedu še slovenska premiera filma Bil sem komunist v službi FBI.

Big River Man nagra-jen – Film,ki osvetljuje predvsem spopadanje ultramaratonskega pla-valca Martina Strela s tokovi Amazonke, hkrati pa ima tudi močan oko-

ljevarstveni poudarek, je z nagrado za kinematografijo v kategoriji svetovnih dokumentarcev zapustil filmski festival Sundance. Film Big River Man, ki ga je posnel režiser John Maringouin, je tako dobitnik ene od 30 nagrad, podeljenih na festivalu neodvisnega filma, ki vsako leto poteka v Park Cityju.

Odslej možen študij fotografije na visoki šoli – Z letošnjim letom se začenjajo vpisi prve generacije izrednih študentov v vi-sokošolski študijski program fotografija v sklopu Visoke šole za storitve v Ljubljani (VIST). Za študij prvega programa foto-grafije v Sloveniji, ki se bo začel marca, vlada po navedbah VIST veliko zanima-nje.

Združenje galerije in muzeja – Iz želje po modernizaciji javne-ga sektorja v kulturi je v Ljubljani s spojitvijo

Mestnega muzeja in Mestne galerije na-stal nov javni zavod Muzej in galeriji me-sta Ljubljane.

Izšla knjiga Slovensko gledališče v Ar-gentini – Kot 84. številka Dokumentov Slovenskega gledališkega muzeja je izšla knjiga Slovensko gledališče v Argentini. Je plod sodelovanja med Gledališkim muzejem, tržaško založbo Mladika in tr-žaško knjižnico Dušana Černeta.


Nova zgoščenka Alfija Nipiča ob 45. oble-tnici kariere – Pevca Alfija Nipiča žalosti, da je slovenska glasba v Sloveniji deležna tako malo pozornosti, pri Slovencih v tuji-ni je veliko bolj poslušana in priljubljena. Alfi je ob 45. obletnici kariere izdal novo zgoščenko.

Boris Pahor predlagan za Nobelovo nagrado – Univerza v Ljubljani je na pobudo Filozof-

ske fakultete tržaškega pisatelja Borisa Pahorja nominirala za najvišje priznanje literarnega sveta, Nobelovo nagrado. Kandidate za nominacije lahko predlaga-jo člani Švedske akademije, univerzitetni profesorji literature in jezikoslovja, doz-dajšnji Nobelovi nagrajenci za literaturo in predsedniki organizacij pisateljev, ki so v svojih državah reprezentativne na po-dročju literarnega ustvarjanja.

Vpogled v kulturno dediščino Istre – Po-krajinski muzej Koper je odprl najnovejši del stalne arheološke razstave z naslo-vom »V znamenju križa. Pozna antika in zgodnji srednji vek v severozahodni Istri«. Razstava predstavlja že tretji del stalne arheološke postavitve in tako poleg dveh stalnih razstav iz prejšnjih let na temo prazgodovine in rimske dobe ponuja na ogled temeljitejši vpogled v kulturno de-diščino Istre.

Slovenka leta je Neža Maurer – Revija Jana je že enaindvajsetič izbrala žensko med ženskami, ki s svojo

ustvarjalnostjo in pogumom bogati slo-vensko družbo. Naziv Slovenka leta je prejela 78-letna pesnica, pisateljica, no-vinarka, urednica in pedagoginja Neža Maurer. Pesnica, ki si življenja brez ljube-zni preprosto ne more predstavljati, je tik pred izidom nove zbirke ljubezenskih pesmi.

KAM

Razširjen pregled dogodkov na spletni strani www.mojaslovenija.net.

Fotografska razstava Oskarja Moleka na ogled v IdrijiOskar Molek, argentinski fotograf slovenskega rodu ter tudi kulturni mene-džer, skrbnik in raziskovalec fotografije, je na ogled postavil razstavo fotogra-fij, ki jih je združil pod naslovom Andske sledi in vtisi. Z njimi se je lansko leto predstavil tudi v Cankarjevem domu v Ljubljani.Odprtje razstave se je odvilo 15. januarja v razstavišču Nikolaja Pirnata, ki se nahaja na gradu Gewerkenegg v Idriji. Razstavljene fotografije so spomini na potovanje po andskem svetu severne Argentine, Bolivije in Peruja. Človeški liki in obrazi se izgubijo v tej izkušnji ter se zlijejo s to odmaknjeno geografijo. Njihovi pogledi, roke, oblačila, izdelki izhajajo iz starodavne kulture, ki z roč-nim delom časti zemljo. Kljub temu pa je ta identiteta tudi močno povezana z razvojem življenja v mestih: s trgovino, kjer izmenjava in komunikacija dobi-vata novo dinamiko in bogatita njeno svojstveno bit.Oskar Molek je imel vrsto samostojnih razstav v Južni Ameriki, sodeloval pa je tudi na številnih skupinskih predstavitvah. Je eden najpomembnejših po-tomcev predvojnih primorskih migrantov in nekdanji štipendist SIM. Molek v izseljenstvu nadaljuje tradicijo slovenskega jezika; njegova žena Amalija Pe-rez Molek se je namreč naučila slovenskega jezika, hčerka pa je bila eno leto na študiju v Sloveniji.Avtor fotografske razstave je za priložnost otvoritve prispel iz Argentine, v Sloveniji pa se je mudil do naslednje otvoritve razstave njegovih del, ki je po-tekala 4. februarja v rotundi Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici.

Uredništvo


Foto

: arh

iv S

IM

Dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamej-stvu in po svetu, velja za zelo dobrega poznavalca manjšinske problematike, posebej med Slovenci na avstrijskem Koroškem in Štajerskem. Po diplomi iz politologije na FSPN v Ljubljani (sedaj Fakulteta za družbene vede – FDV) se je leta 1980 zaposlil na Inštitutu za na-rodnostna vprašanja (INV), kjer je višji znanstveni sodelavec ter član uprav-nega odbora. Leta 1992 je magistriral na FDV-ju z nalogo Avstrijske politič-ne stranke in manjšinsko vprašanje, 2003. pa prav tam doktoriral z diser-tacijo Politična participacija narodnih manjšin: primer koroških Slovencev. Na mesto državnega sekretarja, kjer pri delu pomaga ministru, pristojne-mu za Slovence v zamejstvu in po sve-tu dr. Boštjanu Žekšu, je bil imenovan 22. novembra 2008.

Gospod Boris Jesih, najprej čestitke k ime-novanju za državnega sekretarja na Ura-du Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pred vami so štiri leta novega man-data, v katerem boste tesno sodelovali z ministrom dr. Boštjanom Žekšem. Lahko na kratko predstavite glavne smernice delovanja oziroma katerim problemom se boste najprej posvetili?Prednostne naloge na področju odnosov s Slovenci v zamejstvu in po svetu vidimo v evalvaciji strategije odnosa RS do Slo-vencev v zamejstvu in po svetu. V njeno

»Etnična pripadnost oziroma etnična različnost obmejnih ob-močij mora postati vrednota, ki mora dobiti prednost v programih sodelovanja sosednjih držav.«

izvajanje je treba vključiti vse ključne de-javnike v Sloveniji in po svetu. V okviru tega moramo izoblikovati nove pristope v sodelovanju z narodnimi manjšinami sosednjih držav, z oblikovanjem modelov, ki vključujejo sodelovanje in povezovanje različnih subjektov v obmejnem prostoru ob upoštevanju specifične kulturne, jezi-kovne in etnične raznolikosti. Pri tem je važno posebno pozornost nameniti tistim


»Za nas so vsi naši!«

9Moja Slovenija / December 2008

INTERVJU: Dr. Boris Jesih, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

vsebinam, ki so neposredno povezane z izboljšanjem položaja narodnih manjšin ter evidentiranjem konkretnih projektov, v katere je najbolj smotrno neposredno vključiti institucije narodnih manjšin.Narodne manjšine je potrebno uveljaviti kot tisti pozitivni faktor, ki predstavlja bi-stveno spodbudo za mednarodno sodelo-vanje in se izogibati preživelemu koncep-tu, ki v manjšini vidi ovire ne pa možnosti za sodelovanje. Samo tako lahko pridemo do ustvarjanja pogojev, da se bo izboljšal položaj vseh prebivalcev na narodnostno mešanih območjih ne glede na njihovo etnično pripadnost, oziroma etnična raz-ličnost obmejnih območij mora postati vrednota, ki mora dobiti prednost v pro-gramih sodelovanja sosednjih držav.

Rodili ste se v Mariboru, šolanje nadaljevali v Ljubljani, kjer ste na Fakulteti za družbene vede tako magistrirali kot doktorirali. Oba-krat ste v svojih nalogah obravnavali manj-šinsko vprašanje Slovencev v Avstriji. Vas na zamejstvo veže tudi osebna izkušnja?Glede na to, da sem praktično celotno svojo raziskovalno kariero posvetil prou-čevanju manjšinskih vprašanj, je to seve-da postalo sčasoma že nekoliko več kot le služba, kar pa ne pomeni, da je na račun tega trpela profesionalnost pri delu. Z za-dovoljstvom ugotavljam, da so se v vseh teh letih stkale številne vezi, ki so nemalo-krat prerasle v iskrena prijateljstva.

Vse od leta 1980 ste bili zaposleni na Inšti-tutu za narodnostna vprašanja, ker ste pri-dobili naziv višji znanstveni sodelavec in bili predsednik upravnega odbora. Katera so bila vaša glavna področja raziskovanja in proučevanja?Kot raziskovalec sem opravil vrsto samo-stojnih raziskovalnih nalog s področja položaja slovenske manjšine v Avstriji in vidikov politične participacije narodnih manjšin, tematska področja raziskovanja so tudi pojavi neonacizma in »novih druž-benih gibanj« v Avstriji ter položaj manjšin v Sloveniji. V zadnjih letih sem sodeloval pri projektu Medetnični odnosi v sloven-skem etničnem prostoru, v okviru katere-ga sem bil sourednik treh publikacij z ena-kim naslovom. Bil sem odgovorni nosilec projekta z naslovom Narodne manjšine v

medetničnih odnosih po vstopu Sloveni-je v EU. Uredil sem tudi vrsto publikacij s področja manjšinske problematike.

Veljate za izredno dobrega poznavalca koroško-slovenske in manjšinske proble-matike. Ste se zato odločili, da sprejmete mesto državnega sekretarja na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu? Priznati moram, da je novo delo zame kot raziskovalca izziv, lahko rečem, da bom lahko ugotovil, koliko je možno uresničiti

Haiderja lahko spremenila na bolje? Bese-de novega koroškega deželnega glavarja Gerharda Dörflerja so ponovno negative, saj je napovedal, da bo preprečil postavi-tev vsake dodatne dvojezične table.Kot rečeno del odgovora na to vprašanje bomo dobili prav kmalu, ali se bo situacija v resnici izboljšala, pa bo jasno v nasle-dnjih letih. Sam sem optimist, saj nove spremenjene razmere, kot je na primer odprava administrativne meje, omogoča-jo vrsto stvari, ki še do nedavnega niso bile mogoče. Veliko možnost vidim predvsem v vseh oblikah čezmejnega sodelovanja, ki bodo posredno prinesle za pripadnike slovenske manjšine in tudi nemško govo-reče večine izboljšanje kakovosti življenja, kar bo slabilo tudi tiste, ki svoj politični uspeh gradijo na protimanjšinski politiki.

Slovenski koroški pisatelj Janko Messner je nedavno zavrnil nagrado dežele Koro-ške za področje kulture – častno nagrado za literaturo v višini 6000 evrov – dokler ne bodo postavljene dvojezične table. Kako ocenjujete tovrstno akcijo?Menim, da si je Janko Messner to nagra-do zelo zaslužil, take akcije so seveda na-čin opozarjanja na nerešene probleme, je pa treba paziti, da ne pride pri tem do negativnega učinka. Vedeti moramo, da je Janko Messner dobil nagrado kot ko-roško-slovenski pisatelj, kar tudi ni nepo-membno.

Zaradi predvidenih nižanj finančnih sred-stev, ki so bila v italijanskem parlamentu nedavno tudi sprejeta, se je v težkem po-ložaju znašla tudi slovenska skupnost v Italiji. Menite, da bi morala država Slove-nija pri tovrstnih problemih ravnati dru-gače?Mislim, da je Slovenija v primeru, ki ga omenjate, ravnala tako, kot je prav, in pre-pričan sem, da bo rezultat pozitiven. Tudi sam sem v preteklosti bil kritičen do mar-sikatere poteze slovenske politike in lahko samo rečem, da bomo v tem mandatu v podobnih primerih uporabili vsa sredstva, ki jih imamo na razpolago. Prepričan sem, da bomo pri tem uspešni, saj ne nazadnje te probleme rešujemo s prijateljskimi dr-žavami, s katerimi smo oziroma bomo tudi skupaj povezani v okviru EU.


»Sam sem optimist, saj nove spre-menjene razmere, kot je na primer odprava administrativne meje, omogočajo vrsto stvari, ki še do nedavnega niso bile mogoče. « vrsto stvari, do katerih prihajamo razisko-valci v svojih raziskavah, pa smo prepri-čani, da politika zanje nima zadostnega posluha. Odgovor na to, ali je to res tako, vam bom lahko dal čez štiri leta.

Določila 7. člena Avstrijske državne po-godbe, ki opredeljujejo varstvo slovenske manjšine v Avstriji, se ne izvajajo dosle-dno. Najbolj pereča vprašanja se še vedno vrtijo okrog dvojezične topografije in pri-znanja slovenščine kot uradnega jezika. Kje po vašem mnenju tičijo glavni razlogi za neizvajanje?Koroška je posebno vprašanje. Sam sem si dostikrat postavljal vprašanje, zakaj ne-katere stvari ne grejo in ne grejo naprej. Čeprav moramo priznati, da se je v za-dnjih letih marsikaj spremenilo na bolje, vrsta odprtih vprašanj še vedno ostaja. Razmere so danes take, da rešitev odprtih vprašanj ne bi smela biti vprašljiva. Očitno je, da je nekaterim silam na Koroškem protimanjšinska politika edini politični ar-gument, s katerim upajo na pridobivanje političnih glasov, žal se je to v preteklosti dostikrat izkazalo za uspešno. Bližajoče volitve na Koroškem bodo pokazale, ali je to tudi potem, ko ni več Jörga Haiderja, še vedno tako.

Bi se situacija Slovencev na avstrijskem Koroškem in Štajerskem po smrti Jörga


Slovenci v izseljenstvu in po svetu se spopadajo z drugimi težavami kot v za-mejstvu. Vsem pa je skupen ljubeč odnos do slovenskega jezika in kulture. Kako ga po vašem mnenju še okrepiti, predvsem med mladimi?Nedvomno sta jezik in kultura najpo-membnejša pri ohranjanju identitete slovenskih izseljencev. Zato bomo tem področjem namenili največ pozornosti. Slovensko izseljenstvo se je v preteklo-sti tako doma kot med izseljenci samimi prevečkrat obravnavalo na zgolj polju politike. Bolj kot to, da so Slovenci, je bilo pomembno to, ali so »naši« ali »njihovi«. Prenehati moramo z njimi graditi pove-zovanje na ideoloških izhodiščih in tudi to izkoriščati za pridobivanje točk v do-mači politiki. Za nas so vsi naši! In kot taki morajo postati vez Slovenije z državami, v katerih živijo.Pri odnosu do Slovencev v zdomstvu nameravamo posebno po-zornost posvetiti živim stikom s sloven-skim jezikom in kulturo, pri generaciji,

ki se vrača, pa pozornost nameniti mo-žnostim aktivne vključitve v slovensko družbo.

Tudi gospodarsko sodelovanje je eno iz-med področij, ki bi se lahko še bolj okre-pilo in razvilo. Po svetu namreč deluje veliko uspešnih Slovencev, ki posedujejo mnoge zanimive izkušnje in znanja. Na kakšen način bi jih bilo mogoče znova povezati s Slovenijo?Temu področju bomo v prihodnje po-svetili večjo pozornost kot do sedaj, to je v svojih uvodnih nastopih večkrat po-

Zelo ste aktivni tudi na področjih ure-dnikovanja in pisanja. Vse od leta 1987 ste urednik Koroškega vestnika, od leta 1990 urednik osrednje slovenske revi-je za manjšinska vprašanja Razprave in gradivo/Treatises and Documents. Leta 2007 je pri založbi Drava izšla tudi vaša knjiga z naslovom Med narodom in po-litiko: politična participacija koroških Slo-vencev. Ali na tem področju pripravljate tudi kaj novega, izid nove knjige?Prav te dni so mi iz založbe sporočili, da bo moja knjiga v letošnjem letu izšla tudi v nemškem prevodu, temu bo treba po-svetiti nekaj časa, nekaj besedil je v tisku oziroma pripravljenih za izid. Knjiga, ki sem jo nameraval zaključiti še letos, bo verjetno zaradi novih obveznosti kon-čana malo pozneje. Ker seveda ostajam še naprej tudi raziskovalec, bom temu področju še vedno posvečal zadostno mero pozornosti.

EMFoto: Janez Dolinar

»Nedvomno sta jezik in kultura najpomembnejša pri ohranjanju identitete slovenskih izseljencev.«

udaril minister akademik Žekš. Sodobne komunikacijske tehnologije nam omo-gočajo, da se ob dobrem konceptu lahko tega vprašanja zelo hitro lotimo.

“Za nas so vsi naši! In kot taki morajo postati vez Slovenije z državami, v katerih živijo.”


Nova znanja in veščine za ohranjanje slovenstvaV Laškem in Ljubljani je od 18. do 28. januarja 2009 potekal seminar za učiteljice in učitelje, ki poučujejo slovenščino in druge predmete v slovenščini v Južni Ameriki in Avstraliji. Na seminarju je nova znanja in veščine pridobivalo 19 udeležencev (17 iz Argentine in po eden iz Brazilije in Avstralije). Seminar sta financirala Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu in Mini-strstvo za šolstvo in šport RS. Strokovni program seminarja je pripravil in vodil Zavod RS za šolstvo.

ZABELEŽILI SMO

Vtise o strokovni vsebini in izpeljavi se-minarja so udeleženci in udeleženke iz-razili na zaključni prireditvi, ki je potekala 28. januarja v konferenčni dvorani City hotela v Ljubljani. S pesmijo, igro, dekla-macijo in projekcijo fotografij so seminar predstavili večdimenzionalno. Povedali so nam, da so se veliko naučili, dobili nove ideje in tako tudi dodatno notranjo motivacijo za svoje delovanje s ciljem ohranjanja slovenščine in slovenske kul-ture daleč od Slovenije. Predstavili so tudi glasilo, ki so ga naredili na seminarju in ga poimenovali Odmevi. Prav vsi so izra-žali zadovoljstvo nad strokovnostjo vseh predavateljev, ki so svoje teoretično zna-nje znali spretno podajati in pri tem tudi udeležence aktivno vpletali v različne ak-tivnosti.

Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj ...Na koncu so se tako organizatorjem kot financerjem toplo zahvalili ter zapeli pe-sem Kjer rod je moj, kjer sin je tvoj, tam si, Slovenija! Ustvarili so močno čustveno vzdušje, ki se je dotaknilo vseh prisotnih, med katerimi sta bila tudi državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamej-stvu in po svetu dr. Boris Jesih ter državna

sekretarka na Ministrstvu za šolstvo in šport RS Alenka Kovšca. Slednja se je pri-sotnim zahvalila, da prenašajo slovenski jezik in kulturo naprej, na nove rodove. »Živite daleč, a danes smo si zelo blizu. Hvala, da ste prišli, in upam, da ohranite stik z nami,« je še dodala. Državni sekre-tar Jesih je med drugim poudaril, da so si letos na Uradu zadali prednostno nalogo, in sicer širjenje in ohranjanje slovenskega jezika. »Preživeli bomo z jezikom in kultu-ro, vse ostalo je sekundarnega pomena. Srčno upam, da se boste še vrnili in da bo znanje, ki ste ga pridobili, našlo uspešno pot med vaše učence,« je zaključil.Seminar se je končal s prisrčnimi stiski rok in darili. Neformalno druženje pa se je nadaljevalo v avli hotela ob prigrizku in prijetnem klepetu.Glede na to, da so vsi udeleženci pripa-dniki druge in tretje generacije, en ude-leženec pa celo četrte – njegovi prastarši so se priselili v Argentino leta 1879, lahko občudujemo njihovo prizadevanje, da bi ohranili slovenščino in slovensko kulturo. Zaželimo jim uspeha na tej poti.

Dragica Motik, ZRSŠ, voditeljica strokovnega programa seminarja

Več informacij o učenju sloven-ščine lahko pridobite na spletni strani stičišča: http://www.zrss.si/slovenscina/

VTISI UDELEŽENCEV

»Moja aktivnost v pedagoških delav-nicah na seminarju me je prepričala, da se tudi moji učenci lahko več na-učijo, če so pri pouku dejavni. Vedno sem se vživljala v svoje učence in njihove težave. Hospitacija pri učnih urah je bila moje »zrcalo«, razmišljala sem o sebi, kaj delam dobro, kaj naj bi spremenila in posodobila. Učila sem se z lastno aktivnostjo. Spoznala sem, da se otroci več naučijo z mo-tivacijsko igro kot s pustim pouče-vanjem teorije. Spoznala sem vlogo didaktične igre kot sredstva za mo-tivacijo otrok za učenje. Zdaj vem, da bom lažje poučevala slovnico, ker bom vključila igro. Veliko mi pomeni, da sem spoznala slovenske legende in veliko leposlovnih knjig za otro-ke. Tudi sama bom sedaj ustvarjala pravljice in jih z lutko in dramatiza-cijo približala otrokom ter jih hkrati spodbujala k branju slovenskega leposlovja. Te bom priredila staro-sti in stopnji znanja svojih učencev. Ugotovila sem, da lahko tudi sama izdelam preprosto lutko, ki mi po-maga pri animaciji učencev za raz-lične stvari, tudi branje pravljic, igro, dramatizacijo in podobno. Pri tem mi bodo v veliko pomoč učbeniki in številno drugo didaktično gradivo, ki smo ga dobili. Zdaj vem, da obstaja spletna stran Stičišče (http://www.zrss.si/slovenscina), na kateri bom lahko dobila veliko gradiva za pouk.«

Seminar se je končal s prisrčnimi stiski rok in darili.

www

Vračanje zdomcev iz Nemčije v SlovenijoZdomec, zdomstvo in vračanje zdomcev so izrazi, ki se nam pogosto zdijo del preteklosti, kljub temu da je zdomstvo najpogostejša oblika migracij v Evropski uniji.

TEMA MESECA

12 Moja Slovenija / Januar 2009

Slovensko zdomstvo je bilo že od srede 60. let najštevilč-nejše v Nemčiji, zaradi kultur-ne in geografske bližine med obema državama, liberalne migracijske politike ter mno-gih družbeno-zgodovinskih dejavnikov, kot sta agrarna prenaseljenost Slovenije in intenziven razvoj nemške povojne industrije. Zato ni presenetljivo, da je v času so-dobne slovenske zgodovine (1990–2006) obseg vračanja zdomcev iz Nemčije najbolj opazen. Z zdomci prihajajo v izvorne regije njihova dra-gocena znanja, izkušnje, ka-pital, formalne in neformalne migracijske mreže, s katerimi pomembno vplivajo na druž-beni, gospodarski in kulturni razvoj izvornih regij. Glede na obseg vračanja zdomcev iz Nemčije v Slovenijo izsto-pajo: Podravska, Savinjska in Osrednjeslovenska statistič-na regija.

Podravska statistična regijaPodravska statistična regija je skupaj s Prekmursko sta-

tistično regijo predstavljala tradicionalna območja od-hajanja v zdomstvo, vendar slednja zaradi slabše struktu-ralne razvitosti regije doživlja manj intenziven tok vračanja zdomcev. Vrnjeni zdomci v Podravski statistični regiji ustanavljajo majhna in sre-dnje velika družinska podjetja in so pomemben regionalni gospodarski motor, saj v regiji zaposlujejo med 500 in 1000 delavcev. Opazna je razlika med podjetji, ustanovljenimi v ruralnih in urbanih središčih. Podjetja v ruralnih območjih so usmerjena v proizvodnjo najrazličnejših izdelkov (lesar-stvo, svečarstvo, čevljarstvo, izdelava oken), medtem ko so podjetja zdomcev v urbanih območjih storitvena (hote-li, gostinski lokali, turistične agencije, fitnes centri).

Savinjska in Osrednjesloven-ska statistična regijaOpisani gospodarski vpliv je v manjšem obsegu opazen tudi v Osrednjeslovenski in Savinjski statistični regiji, ven-

Moja Slovenija / Februar 200912

dar v teh regijah aktivnost vrnjenih zdomcev presega meje samih regij. Izpostavi-mo samo delovanje Bavar-sko-slovenskega društva iz Kamnika, Društva in založbe Ajda iz Vrzdenca, Hotela Kro-na iz Domžal in Alpe Adria Agentur iz Prekorij. Bavarsko-slovensko društvo se osredo-toča na kulturno povezovanje med Bavarsko in Slovenijo. Rezultat tega sodelovanja so mnoga partnerska mesta, na primer Kamnik-Andechs, Ptuj-Burghausen, Murska So-bota-Ingolstadt, ter pomoč pri ustanoviti Kozjanskega regijskega parka. Na območje Kozjanskega regijskega parka investira tudi zdomsko pod-jetje Hotel Krona, ki v Pišecah gradi apartmaje. Motoristična srečanja, ki so se v Sloveniji zelo razmahnila, so predvsem po zaslugi podjetja Alpe Adria Agentur, ki je organiziralo prvi motoristični portal v Sloveniji, še ena možnost preživljanja prostega časa. Novo dimen-zijo delovanja v prostoru raz-vija tudi društvo in založba

Ajda, saj temelji na širjenju biodinamične metode pride-lave hrane. Ustanoviteljica je s prodorno in za slovenski pro-stor novo idejo uspela tako rekoč po celi Sloveniji, saj ima društvo čez 400 članov po vsej državi.

Zdomstvo je realnost in per-spektivaVrnjeni zdomci iz Nemčije vplivajo na razvoj izvornih re-gij; kako, pa je seveda odvisno od izobrazbene in starostne strukture zdomcev, regional-nih in nacionalnih pogojev, nezanemarljive pa tudi niso povezave z Nemčijo. Raziska-va je pokazala, da bo vračanje zdomcev še naslednje dese-tletje opazen družbeni pro-ces, vendar problem še vedno ostaja neaktiven odnos drža-ve do tega vprašanja. Zdomci si nikakor ne želijo biti več-vredni od ostalih državljanov, ampak pričakujejo pozitivno in organizirano podporo pri vračanju v domovino.

Barbara Medved Cvikl

Vračanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo nosi tudi naslov diplomske naloge, katere izsledki so bili predstavljeni na Svetovnem slovenskem kongresu v Ljubljani.

Foto

: arh

iv S

SK

1�Moja Slovenija / Februar 2009

TEMA MESECA

Šele na tujem od Trubarja naprej odpade sleherno gle-danje zviška na Slovenijo, na njeno majhnost in/ali na Slo-venceljne, ki je tako razširjeno doma. Tisti, ki tako razmišljajo, se sploh ne zavedajo, da je to pravzaprav vse, kar imamo, in tega se ne zavedajo niti tisti, ki v naših ljudeh na tujem ne vidijo nič drugega kot uporab-no vrednost. Razmišljujoč o tem, se človek

Razmislek o vračanju rojakov v domovinoKo si doma med svojimi ljudmi, imaš na tisoče misli in načrtov, ko si na tujem med tujimi ljudmi, imaš samo eno misel – kako se čim prej vrniti domov. Tako razmišlja Martin Bibič, ki se je pred desetimi leti skupaj z ženo Silvijo vrnil domov iz Nemčije. Takšna »količinska« opredelitev razlike v stanju duha med našimi ljudmi na tujem in tistimi doma je zelo zgovorna. Na posreden način je s tem povedano to, da naši ljudje šele na tujem z vsem svojim bistvom začutijo Slovenijo, šele tam postanejo Slovenci z dušo in telesom.

kar zgrozi nad prepadom, ki nas ločuje, oziroma nad tem, kako daleč smo si (še vedno) vsaksebi. Če bi razmišljali vsaj približno tako kot Marko Dvor-žak, bi se verjetno sčasoma le bolj približali drug drugemu. Dvomim, da smo mi doma zmožni zapisati tako misel, kot jo je zapisal on. Potem ko jasno pove, da je neka geo-grafska enota samo po ljudeh (po njihovem jeziku, kulturi in

navadah) lahko »moja deže-la«, moja domovina, nadaljuje takole: »Ljubim vas tako brez-pogojno, da sem izgubil vsakr-šen smisel za objektivnost: ka-morkoli pridem, pa naj bo tam (objektivno) še tako lepo, se mi zdi dosti manj lepo kot tam, kjer ste vi, kjer je torej, zato ker ste vi – moja domovina; ljubim vas tako vdano, da sem vse svoje misli, vse svoje besede in vsa svoja dejanja že od tre-nutka, ko sem se prvič zavedel, da sem človek, posvetil svoji domovini, se pravi vam, ki ste moja domovina.«Pri razmišljanju o naših ljudeh na tujem in o njihovem vrača-nju domov se srečujemo še z eno težavo v naših glavah, ki izhaja iz dejstva, da je največ naših ljudi, to velja predvsem za ekonomske emigrante – zdomce, odšlo na tuje z naše-ga podeželja, iz vasi. S preseli-tvijo na tuje je pri njih prišlo do dveh pomembnih socioloških premikov: zamenjali so doma-če fizično, kulturno in duhov-no okolje za tuje, hkrati pa so se preselili tudi iz vasi v mesta. S sociološkega zornega kota sta to dve enako pomembni spremembi v življenju posa-meznika. Iz tega izhaja pomembno dejstvo, da se naši zdomci, pa tudi izseljenci vsaj v duhu prav tako vroče, kot se vračajo v do-movino, vračajo tudi v domači kraj. Pri Martinu Bibiču, ki se je iz Nemčije vrnil v Domžale, od koder izhaja ženin rod, je to prišlo do izraza tako, da je po desetih uspešnih letih v Dom-žalah začel postavljati stano-

vanjsko-turistični objekt v svo-jem rodnem kraju Pišecah.

Posledice razkoraka Razkorak v medsebojnem razumevanju se manifestira na več, največkrat negativ-nih načinov. Kot država in kot nacija smo bili vse predolgo razcepljeni glede vprašanja vračanja naših ljudi iz sveta v domovino. Šele v zadnjih letih se je Slovenija kot država jasno in pozitivno opredelila do tega vprašanja, pri čemer vsi vemo, da je od načelne opredelitve do konkretnega izvajanja po-navadi zelo dolga pot, kot da sta to dve med seboj povsem nepovezani ravni. Konkretni primeri to tudi pov-sem jasno potrjujejo. Ko je Martin Bibič, upravitelj hotela Krona v Domžalah, iskal upo-rabno dovoljenje, je naletel na številne ovire. Še večje težave so imeli tisti povratniki, ki so na osnovi sporazuma med Nem-čijo in Slovenijo najeli tako imenovani eksistenčni kredit, ki se je zanje po njim nerazu-mljivih izračunih spremenil v pravi mlinski kamen okoli vra-tu. Kot ugotavlja Matjaž Mulej, je bila cilj izvajanja sporazuma reintegracija vrnjenih zdom-cev povratnikov iz Nemčije, vendar so bili učinki pogosto ravno nasprotni. O tem lahko veliko povesta lastnik španske restavracije v Mariboru in la-stnik picerije na Ptuju. 24 mili-jonov tolarjev je po štirih in več letih vračanja naraslo na 40 ali celo 50 milijonov tolarjev. Šele Janševa vlada, v njenem ime-nu Urad Vlade RS za Slovence

Razmišljanje o tej temi je spodbudila Barbara Medved Cvikl, ki je za svojo diplomsko nalogo, ki jo je opravila na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete pri profe-sorju Jerneju Zupančiču, dobila tudi študentsko Prešer-novo nagrado.

Foto

: arh

iv S

SK

v zamejstvu in po svetu in Ministrstvo za finance, so uspeli ukrotiti nenasitno ban-ko SIB. Oba sta imela nemalo težav s pri-dobivanjem uporabnega dovoljenja. Poseben problem v tem sklopu predsta-vljajo odzivi neposrednega okolja na vra-čajoče se zdomce in izseljence. Tudi tu se namreč pojavlja veliko ovir in nagajanja. Največkrat gre preprosto za zavist, zato ker so mnogi na tujem bolje zaslužili kot doma, večkrat pa tudi za odkrito naspro-tovanje »tujim« elementom v sicer mir-nem in zaspanem okolju. Na povsem specifične težave naletijo tisti, ki so v tujini dosegli vrhunske rezultate oziroma uspehe na nekem strokovnem področju. Ko iščejo zaposlitev doma, naj-večkrat naletijo na zaprta vrata, ali bolje, na povsem zaprte kanale kadriranja. V te kanale ne spustijo nikogar, ki bi utegnil zmotiti mir tam že povsem ukoreninjenih strokovnjakov. Tudi zato se našim vrhun-skim znanstvenim in raziskovalnim insti-tucijam slabo piše in tudi zato naši znan-stveniki in raziskovalci ostajajo na tujem dlje, kot bi sami želeli, največkrat povsem izolirani od ostalih tam živečih Slovencev. Samo ko so že v pokoju, nimajo več težav. Zanimivo je videti, kako velike razlike v odprtosti do teh kadrov ostajajo med Slo-venijo in drugimi državami, katerih inte-grativna sposobnost je bistveno večja, kot je integrativna sposobnost Slovenije. Ko naš človek, strokovnjak z doktoratom, zaprosi za štipendijo ali zaposlitev v tujem podjetju, ga niti ne prosijo, naj pokaže svoj doktorat – verjamejo mu na besedo.

TEMA MESECA


Pri nas pa mineta dve leti ali več, da nek-do lahko nostrificira v tujini pridobljeno spričevalo ali doktorat.

Namesto zaključkaBarbara Medved Cvikl je med drugim na predstavitvi diplomske naloge Vra-čanje zdomcev iz Nemčije v Slovenijo spregovorila tudi o hudem razočaranju povratnikov, potem ko spoznajo, da pripadnost slovenskim koreninam in sentimentalnost do slovenstva ne pri-neseta ničesar. V domovini so spet le davčna številka, kreditojemalec, stati-

»Ljubim vas tako brezpogojno, da sem izgubil vsakršen smisel za objektivnost: kamorkoli pridem, pa naj bo tam (objektivno) še tako lepo, se mi zdi dosti manj lepo kot tam, kjer ste vi, kjer je torej, zato ker ste vi – moja domovina; ljubim vas tako vdano, da sem vse svoje misli, vse svoje besede in vsa svoja deja-nja že od trenutka, ko sem se prvič zavedel, da sem človek, posvetil svoji domovini, se pravi vam, ki ste moja domovina.«

Marko Dvoržak

stični podatek ali visoko leteče besede v birokratskih mlinih in govorih politi-kov. Verjetno je tudi zato Martin Bibič predlagal ustanovitev neprofitnega društva povratnikov iz sveta v Slovenijo, saj vse kaže, da ne bo težko najti skupne platforme za delo društva. V začetni fazi bi povratnikom veliko pomenilo že samo druženje z osebami, ki so šli skozi podobno »šolo življenja«. Kmalu pa se bodo verjetno izkristalizirali določeni problemi, ki jih bo lažje reševati prek društva kot posamezno.

Tomaž Štefe

»Ko si doma med svojimi ljudmi, imaš na tisoče misli in načrtov, ko si na tu-jem med tujimi ljudmi, imaš samo eno misel – kako se čim prej vrniti do-mov«. Tako razmišlja Martin Bibič, ki se je pred desetimi leti skupaj z ženo Silvijo vrnil domov iz Nemčije.


SLOVENCI V ITALIJI

Kako do zakonite vidne dvojezičnosti?Že kmalu po začetku novega koledarskega leta, ki rojakom v Furlaniji - Julijski krajini ne obeta nič dobrega, se je v središče njihove pozorno-sti vrnilo pomembno vprašanje. To je pravica do dvojezičnih, torej do skupnih italijanskih in slovenskih napisov v uradnih listinah in javnih uradih, na krajevnih tablah, cestnih oznakah in praporih.

Z objavo v Uradnem listu sta namreč začela veljati odloka predsednika de-snosredinske deželne vlade Furlanije Ju-lijske krajine Renza Tonda o vidni dvoje-zičnosti. Gre za seznam občin, v katerih živijo italijanski državljani slovenske na-rodnosti in so se same odločile za izvaja-nje vidne dvojezičnosti. Prvotni seznam je povsem zakonito pripravil 20-članski paritetni odbor za uresničevanje slo-venskega zaščitnega zakona, vendar je pred predsednikovim podpisom v njem prišlo do sprememb. Izpadli sta občini Ronke in tržaška pokrajinska uprava, zato je dva tedna po prvem seznamu predsednik Tondo podpisal še druge-ga, to je dopolnilnega. Vse kaže pa, da bo moral korak ponoviti in podpisati še kakšnega, saj sta zunaj seznama ostali tudi občini Špeter v Benečiji pa Naborjet - Ovčja vas v Kanalski dolini. Na tako izbi-

ro so namreč vplivali posamezni župani, ki dvojezičnosti niso naklonjeni, podpi-snik odloka pa je njihovo politično voljo sprejel, čeprav mu ta pravica ne pripada. V stranki Slovenska skupnost so do tega zelo kritični in napovedujejo tudi mo-rebitno iskanje pravice po pravni poti. Opozarjajo namreč, da po zdaj veljavnih odlokih ostajajo brez vidne dvojezično-sti zaselki in predeli mest, v katerih so Slovenci večinsko prebivalstvo.

Odlok ni jedilni list!Ugledna predstavnika te slovenske po-litične stranke v Furlaniji - Julijski krajini Ivo Jevnikar iz Trsta in Damjan Pavlin iz Gorice, oba sta tudi člana paritetnega odbora, sta pisno opozorila, da veljavna odloka ne spoštujeta, navajam, črke in duha zaščitnega zakona. Dodajata še, da odloka ni mogoče razumeti kot jedilni

list, v katerem vsakdo, torej posamezna krajevna oziroma javna uprava, izbere le tisto, kar ji je po godu. Tako je tudi z me-stom Gorica in na občinskih cestah za zdaj še ne bo nobene dvojezične table. Občino vodi desnosredinska uprava, ki se izgovarja na to, da je že zagotovila izdajanje dvojezičnih osebnih izkaznic in da je poskrbela za dvojezično pisarno, torej več kot marsikdo drug v obmej-nem prostoru.

265 tabel na območju GoriceKljub temu pa na območju Gorice le sto-jijo dvojezične in celo trijezične krajevne table. Postavljati jih je začela pokrajinska uprava, ki pa je v rokah levosredinskega političnega tabora. Skupaj bo to 265 ta-bel v italijanskem in slovenskem jeziku, v italijanskem in furlanskem in ponekod celo v vseh treh, v skupni vrednosti sto milijonov evrov. Ta denar je uprava do-bila na osnovi italijanskega zakona o zaščiti jezikovnih manjšin v državi iz leta 1999. Omenjene table pa stojijo le na začetku in koncu pokrajinskih cest, tistih torej, za katere skrbi uprava predsednika Gerghette!

Le ideološke zastavice?Podobno se je odločila tudi pokrajinska uprava v Trstu. Na rednem zasedanju sredi januarja je levosredinska vladna naveza izglasovala resolucijo, s katero zahteva postavitev javnih in krajevnih napisov v italijanskem in slovenskem jeziku na vseh tržaških pokrajinskih ce-stah. Zakonita pravica Slovencev do vidne dvojezičnosti pa znova moti poli-tično desnico v občini Milje, prvi koprski sosedi na italijanski strani. Tam postavi-tev javnih italijansko-slovenskih napisov pogojuje s številom krajanov slovenske narodnosti. Prepričana je, da bi bili le ideološke zastavice, po katerih pa v tej obmejni občini ni nobene potrebe.

Mirjam Muženič, RTV Slovenija

Odloka o vidni dvojezičnosti, ki ju je podpisal predsednik desnosredinske deželne vlade Furlanije Julijske krajine Renzo Tonda, po mnenju stranke Slovenska skupnost ne spoštujeta “črke in duha zaščitnega zakona”.

SLOVENCI NA KOROŠKEM

Tischlerjeva nagrada duhovniku Poldeju ZundruV Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma v Celovcu je bila 23. januarja podeljena Tischlerjeva nagrada. Nagrado, ki je bila letos že trideseta po vrsti in jo podeljujeta Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev, je prejel duhovnik in kulturnik Poldej Zunder.

Knjižni dar – ta ima svojo tradicijo – vsa-ko leto zajema Koroški koledar, ki je letos nekoliko drugačen od prejšnjih. Na 280 straneh, ki jih je uredila Irena Destovnik,

najdete prispevke, ki povedo, kaj se na Koroškem aktualnega dogaja. K pisanju letošnjega Koroškega koledarja so z obeh strani (nekdanje) meje povabili dvanajst avtoric in avtorjev, ki med drugim pišejo o letu medkulturnega dialoga, regional-nem razvoju, posledicah ukinitve ob-veznega dvojezičnega šolstva, odnosu Koroške in Slovenije do beguncev in pri-seljencev ter aktualnem političnem do-gajanju. Koledar sestavljajo tudi prispevki s simpozija ob 80-letnici Valentina Polan-ška ter priloga, ki zajema informacije o aktualnih dogodkih, obletnicah, otroških in mladinskih gledaliških skupinah ter novih knjigah.V nizu knjig, ki so jih predstavili, je posebej dragocen priročnik Slovenska krajevna imena na avstrijskem Koroškem Pavleta Zdovca z nemško-slovenskim seznamom


Knjižni dar Slovenske prosvetne zveze v Celovcu V knjižnici Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti v Ljubljani so 13. januarja letos predstavili Knjižni dar Slovenske pro-svetne zveze v Celovcu za leto 2009. Tiskovno konferenco, na kateri so predstavili pet knjig in zgoščenko, so, kot je dejal Janko Malle s Sloven-ske prosvetne zveze, sklicali zato, da bi čim več Slovencev bralo knjige Knjižnega daru.

krajevnih imen. Priročnik v obliki žepne knjižice je pripravljen z namenom, da bi ob njegovi uporabi prepoznali kraje, vasi in občine dvojezičnega ozemlja na avstrijskem Koroškem s pravimi sloven-skimi imeni.V knjižni dar so vpeta še naslednja dela: dvojezična drama Partizan nemškega av-torja Bernda Liepolda Mosserja, v kateri gre za opis usode koroških partizanov in za to, kako se v koroški deželi danes lote-vati predsodkov o antifašizmu; literarno kritična revija Rastje, ki objavlja prozo in poezijo slovenskih besednih ustvarjal-cev z avstrijske Koroške, zgoščenka Čisto čezz, ter dvojezična otroška slikanica Pe-tra Svetine z naslovom Klobuk gospoda Konstantina, nagrajena kot najboljša slo-venska slikanica leta 2008.

Marija Primc

Omenjeno nagrado, poimenovano po ustanovitelju Narodnega sveta koroških Slovencev in prvemu ravnatelju Sloven-ske gimnazije dr. Jošku Tischlerju, prejme-jo kulturni in politični delavci za vrhunske prispevke na področju umetnosti, zna-

nosti, kulture in politike, ki predstavljajo pomemben prispevek v zakladnici slo-venske narodne skupnosti na Koroškem. Letošnji Tischlerjev nagrajenec Poldej Zunder je nagrado prejel za ves svoj du-šnopastirski trud v treh farah, za vsestran-sko kulturno delovanje, obsežno delo z mladino in oživitev rebrške Komende v Mladinski center. Slavnostni nagovor na podelitvi nagrade, ki je bila tudi v znamenju tridesete oble-tnice smrti dr. Joška Tischlerja, je imel Stanko Wakounig. Slovesnost – na njej so predstavili tudi Zbornik o Tischlerjevem simpoziju, ki se je odvijal januarja lani (2008) v Domu v Tinjah – so požlahtnili cerkveni pevski zbor iz Železne Kaple in Moški pevski zbor »Valentin Polanšek« z Obirskega. V Kokju v dobrolski fari pred 67 leti rojeni Poldej Zunder je po maturi na gimnaziji v Plešivcu študiral teologijo v celovškem

semenišču in bil leta 1967 posvečen v du-hovnika. Po kaplanovanju v Kotmari vasi je bil do leta 1970 prefekt v Mohorjevi in dušni pastir za celovške Slovence. Od leta 1970 je bil kaplan v Železni Kapli, kjer je postal leta 1984 župnik in je tam že skoraj 40 let. Leta 1978 je prevzel tudi rebrško faro, kjer se je kmalu lotil oživitve rebrške Komende, ki jo je spremenil v Mladinski center. Od leta 1995 in 1996 je bil odgo-voren tudi za faro Galicija. Od leta 2006 je tudi župnik na Obirskem. Leta 1999 ga je krški škof zaradi zaslug v mladinski pa-storali imenoval za duhovnega svetnika. Ves čas je bil motor kulturnega delovanja (v Železni Kapli pri vsakoletnih Prešerno-vih proslavah), kot režiser je poskrbel za marsikateri odrski podvig, njegov trud za mladino pa je utelešen v lično in sodobno zgrajenem Mladinskem centru na Rebrci.

Marija Primc

Foto

: Vin

cenc

Got

thar

dtFo

to: J

anez

Erž

en, J

SKD


SLOVENCI NA MADŽARSKEM

Stvari so urejene samo polovičnoDržavnozborska Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu je 16. januarja na tretji nujni seji obravnavala položaj porabske slovenske skupnosti ter soglasno sprejela pet sklepov, na podlagi katerih pričakuje od slovenske vlade, da opozori Madžarsko na njene dolžnosti do slovenske skupnosti na Madžarskem.

Seje so se ob članih komisije udeležili tudi državni sekretar na Uradu Vlade RS za Sloven-ce v zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih ter predstavni-ki porabskih Slovencev, oba predsednika krovnih organi-zacij, predsednik Zveze Slo-vencev na Madžarskem Jože Hirnök, predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš, direktor in urednik Ra-dia Monošter Francek Mukič ter urednica časopisa Porabje Marijana Sukič. Svojo odso-tnost je upravičila etnologinja Marija Kozar.

Slovenski manjšini na Madžar-skem le 400.000 evrovUdeleženci seje so korektno in temeljito sestavljeno infor-mativno gradivo o položaju Slovencev na Madžarskem dobili že predhodno, zato je predsednik komisije Miro Pe-tek izpostavil le nekatere po-udarke, predvsem neredno

in nesistemsko financiranje nekaterih slovenskih institucij s strani Madžarske ter opozoril na razlike v finančni pomoči. Omenil je, da Slovenija na-meni za madžarsko narodno skupnost v Sloveniji letno 14,5 milijona evrov, medtem ko Madžarska slovenski manjšini nameni vsega 400.000 evrov. Ugotavljal je, da je leta 1992 podpisani sporazum o zago-tavljanju posebnih pravic slo-venske manjšine na Madžar-skem in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji glede na sedanje razmere neaktualen. S to njegovo ugotovitvijo se je strinjal tudi državni sekretar Boris Jesih, po njegovem je no-veliranje sporazuma potrebno ne le na tehničnem področju, temveč tudi v vsebinskem smislu, kajti stvari so urejene le polovično. Drugače stališče je imel o tem poslanec Franc Pukšič, ki sporazuma v osnovi ne bi spreminjal, le ostare-

le, preživele člene bi izpustil. Predsednik Petek je spomnil tudi na to, da je na določe-nih področjih vendarle prišlo do pozitivnih premikov, na primer pri obnovi šol na Gor-njem Seniku in v Števanovcih ter zagotovitvi frekvence za oddajanje radia Monošter, ki pa ima trenutno težave s širjenjem programa. Petek je omenil tudi težave Muzeja Av-gusta Pavla v Monoštru, edi-nega slovenskega muzeja na Madžarskem, in izpostavil, da je njegova usoda odvisna od »pičlih 16.000 evrov« na leto. O pomenu muzeja za manj-šino, ki dokazuje njen zgodo-vinski obstoj na določenem območju, je govoril tudi član komisije Aleksander Zorn.

Brez svojega poslanca v ma-džarskem parlamentuPredstavniki porabskih Slo-vencev so izpostavili pred-vsem to, da Madžarska le delno izpolnjuje obveznosti iz meddržavnega manjšin-skega sporazuma, zaradi ne-sistemskega financiranja se določene ustanove in institu-cije večkrat nahajajo v zagati. Poudarili so tudi dejstvo, da je slovenska manjšina – kot vse manjšine na Madžarskem – še vedno brez svojega poslanca v madžarskem parlamentu, za kar v Budimpešti zaenkrat ni zadostne politične volje.Poslanec madžarske narodne skupnosti v Sloveniji László Göncz, ki je član komisije, je najvišje madžarske predstav-nike, med njimi predsednika Lászla Sólyoma in premiera Ferenca Gyurcsánya, v pismu

Usoda muzeja Avgusta Pavla v Monoštru, edinega sloven-skega muzeje na Madžarskem, je odvisna od »pičlih 16.000 evrov« na leto.

pozval, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, za ureditev »nemogočega položaja« po-rabskih Slovencev. Njegova pobuda je med člani komisije naletela na podporo.Tudi prispevki ostalih članov komisije so potekali v zna-menju opozoril na kritičnost položaja slovenske manjši-ne v Porabju, Franco Juri je spregovoril o potrebi boljše komunikacije pri manjšinskih vprašanjih na relaciji Ljublja-na–Budimpešta, Janja Klasinc je predlagala, da bi Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v sodelovanju z mi-nistrstvom za kulturo preučil možnosti pomoči manjšini v okviru sklada za pluralizacijo medijev, Srečko Prijatelj je iz-postavil, da je lahko Slovenija za zgled, kako ravnati z manj-šinami, slabo pa je poskrblje-no za njene manjšine v drugih državah.Parlamentarna komisija je Vla-di RS priporočila, da glede na nastale spremembe pripravi predlog o noveliranju spora-zuma. Člani komisije so tudi pozvali vlado, da dosledno upošteva 15. člen sporazu-ma, ki določa, da se posebna medvladna komisija za manj-šine sestane najmanj dvakrat letno.Komisija je pooblastila predse-dnika komisije Mira Petka, da premiera Boruta Pahorja opo-zori na probleme slovenskih manjšin v sosednjih državah. Komisija je poleg tega pozvala vlado, da prioritetno obravna-va to problematiko na eni od naslednjih sej.

M. S.

IZ ŽIVLJENJA CERKVE NA SLOVENSKEM


Poudarki leta 2009

Božič je takoj za veliko nočjo največji krščanski praznik. Vsi škofje ordinariji so, z izjemo koprskega škofa, ki je mašo daroval v konkatedrali v Novi Gorici, darovali polnočnice in božične svete maše v svojih stolnicah. Na dan samo-stojnosti in enotnosti so bile marsikje maše za domovino. Že 19. decembra je taka maša potekala v ljubljanski stolni-ci. Zbralo se je veliko oseb iz javnega življenja, kljub temu pa ni bil prisoten nihče od državnega vrha, sveto mašo je daroval nadškof Alojz Uran. Ta je opozoril, da gospodarska, socialna in politična kriza našega časa izhaja v ve-liki meri iz človeškega srca, iz njegove sebičnosti in zaslepljenosti. »V prvo-tnem pomenu domovina pomeni to, kar smo podedovali od očetov in mater na zemlji. Dediščina, ki jo dolgujemo Kristusu, pa je tisto, kar je del dediščine človeških domovin in človeških kultur. Usmerja jih proti večni domovini.«

Evharistija, Božji dar za življenje Škofje in duhovniki so 1. januarja pri svetih mašah razglasili leto 2009 za leto

evharistične prenove in priprave na ev-haristični kongres, ki bo spomladi 2010. Geslo kongresa bo »Evharistija, Bož-ji dar za življenje«. Škofje v času pred kongresom pozivajo k prizadevanjem za evharistično prenovo, za pogloblje-no osebno in družinsko molitev. Kot so med drugim zapisali, je cilj prenove še doslednejše odločanje za življenje. Na kongres so škofje ob zadnjem obisku v Vatikanu povabili tudi papeža Bene-dikta XVI. Utrip Cerkve na Slovenskem bo zaznamovalo tudi Pavlovo leto, ki se bo na ravni vesoljne Cerkve slovesno končalo na god apostolov Petra in Pa-vla. Za vse Frančiškove brate in sestre je leto 2009 jubilejno leto, ko obhajajo 800-letnico potrditve prvega vodila. Obeležili ga bodo tudi s pripravo radij-skega misijona, ki bo od 29. marca do 4. aprila na Radiu Ognjišče. V pastoral-nem smislu pa smo v Sloveniji že od jeseni v letu mladih.

Zaključek Halasovega letaNa praznik Jezusovega krsta, 11. janu-arja 2009, so v škofiji Murska Sobota

slovesno sklenili Halasovo leto. Sve-to mašo je v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti daroval škof Marjan Turnšek. V nagovoru je vernikom pou-daril pomen in bogastvo, ki ga je prine-slo to leto. Vsak človek v globinah srca nosi hrepenenje po Bogu in njegovi bližini. Dejal je še, da sklep leta ne želi biti konec, ampak priložnost za poglo-bljeno nadaljevanje, da naj se še naprej po vseh župnijah murskosoboške ško-fije dviga molitev za Halasovo beatifi-kacijo, v naših življenjih pa naj se nada-ljuje goreče pričevanje za evangeljsko življenje.

NA KRATKO

Na Dobrovi pri Ljubljani so 10. janu-arja sklenili deseti redni vrhovni kapi-telj družbe Marijinih sester čudodelne svetinje.

Novomeški škof Andrej Glavan se je udeležil šestega svetovnega srečanja družin, ki se je v mehiški prestolnici sklenilo 16. januarja.

Od 18. do 25. januarja so tudi v Slo-veniji potekala srečanja ob svetovni molitveni osmini za edinost kristjanov.

Na 21. srečanju bolnišničnih du-hovnikov Slovenije 20. januarja so se pogovarjali predvsem o poenotenem delu duhovnikov in pomenu bolniške-ga maziljenja.

Pri mariborski Karitas je začel delo-vati mobilni nočni servis za brezdom-ce. Vanj so vključeni vsi, ki imajo težave z nastanitvijo.

Škofijska Karitas Celje je lani s plači-lom osnovnih življenjskih potrebščin pomagala 272 prosilcem v skupni viši-ni 57.913 evrov.

Dogodke, ki so se zgodili do 27. januarja 2009, je zbral

Matjaž Merljak, Radio Ognjišče.

Na praznik Jezusovega krsta, 11. januarja 2009, so v škofiji Murska Sobota slo-vesno sklenili Halasovo leto. Sveto mašo je v stolni cerkvi sv. Nikolaja v Murski Soboti daroval škof Marjan Turnšek.

Foto

: Ško

fija

Mur

ska

Sobo

ta


»Naša rešitev, o Marija, je v tvojih rokah«Besede, napisane pod kipom Žalostne Matere Božje v vetrinjski cerkvi, izražajo popolno vdanost v božjo voljo in iskreno prošnjo slo-venskih beguncev po rešitvi iz stiske, v katero jih je le zaradi trdnega slovenstva in krščanskih vrednot, ki so jih živeli, pahnila nasilna komunistična revolucija.

RAFAELOVA DRUŽBA

Marija je bila prosečim edina pomoč, v katero so brezmejno zaupali, mnogim pa je poma-gal in jim tako tudi rešil življe-nje prav dr. Valentin Meršol, čigar 115. obletnice rojstva se spominjamo v teh dneh. Dr. Valentin Meršol, po doma-če Tina, se je rodil 22. februarja 1894 v Radovljici v 11-članski družini in odraščal v kmečkem okolju, po končani gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava pa se je odločil za študij medicine v Gradcu. Že oktobra leta 1914 je bil vpoklican v avstrijsko vojsko, čez pet mesecev pa je bil poslan na rusko bojišče,

kjer je marca padel v ruske roke. Ker so ga že od male-ga tuji jeziki zelo veselili, se je med gimnazijo naučil tudi ruščine, ki mu je poleg medi-cinskega znanja krepko po-magala, da je preživel težka štiri leta vojnega ujetništva v takratni, od mnogih bojev močno razburkani Rusiji. Po vrnitvi v domovino je poprijel za študij medicine, ki ga je po Odesi, Murmansku in Zagre-bu uspešno zaključil v Pragi. Želja po večjem znanju pa ga je gnala naprej, na štipendiran študij v ZDA, kjer se je uvelja-vil kot pomemben infektolog

O življenju dr. Valentina Meršola si lahko več preberete v knjigi Mohorjeve družbe, ki jo je napisal Janko Moder, pri njenem nastanku pa je delno sodelovala tudi Rafaelova družba.

in bakteriolog. Čas je prinesel drugo svetovno vojno in z njo razmere, ki jih je doživljal že v ruskem ujetništvu. Delo v Leonišču, ki ga je vodil, mu je najprej oteževal italijanski, po-tem nemški okupator, vmes in kasneje pa tudi komuni-stični režim, ki ni trpel nobe-nega nasprotovanja. Takoj po koncu vojne so za njegove nasprotnike in še posebej za izobražence in uspešne, kot je bil Meršol, razmere v Sloveniji postale nevzdržne, tako da je s svojo ženo Milko in štirimi otroki zapustil Slovenijo in prvo zatočišče na tujem, tako

kot večina beguncev, našel na Vetrinjskem polju.Zaradi izkušenj v ruskih tabo-riščih, zdravniškega poklica, znanja angleščine in velikega ugleda ga je 25. maja 1945 ka-nadski major Paul Barre ime-noval za vodjo begunskega civilnega taborišča, obenem s to funkcijo pa je dr. Meršol opravljal tudi delo zdravnika in tolmača pri angleških obla-steh. Konec maja je skupaj z majorjem pri angleškem vod-stvu dosegel, da je preklicalo nadaljnje vračanje beguncev v Jugoslavijo, tako da je s svo-jo odločnostjo pred gotovo smrtjo obvaroval več tisoč ci-vilistov in vojakov. Ob tem so pomenljive Meršolove bese-de, ki izražajo njegovo ljube-zen do domovine in rojakov in ki jih je izrekal ob pomislekih drugih, ko so kometirali nasta-nitev Meršolovih v taborišču, češ da bi si lahko kot izobra-ženci našli zatočišče izven ta-borišča: »To je moj narod, jaz bom z njimi, dokler me bodo potrebovali.«Dr. Meršol je leta 1949, po štiriletnem življenju v ko-roških taboriščih, z družino zapustil Evropo, odpotoval v Ameriko in se nastanil v Cle-velandu, kjer je 15. februarja 1981 končal svojo bogato zemeljsko pot, o kateri lahko podrobneje preberete v knji-gi Mohorjeve družbe, ki jo je o Valentinu Meršolu napisal Janko Moder, pri njenem na-stanku pa je delno sodelova-la tudi Rafaelova družba.

Metka RiharFoto: arhiv Rafaelove družbe


IZSELJENSKO DRUŠTVO SLOVENIJA V SVETU

Kulturno življenje Slovencev v ArgentiniPred drugo svetovno vojno je bila Slovenija ena najbolj razvitih držav na področju kulture. Po vsej deželi je bila razvejana kulturna in prosvetna dejavnost. Po letu 1945, ko se je zaradi komunistične revolucije več deset tisoč ljudi izselilo v tujino, so begunci po begunskih taboriščih v Italiji in Avstriji nadaljevali s kulturno in prosvetno ustvarjalnostjo.

Begunci so upozarjali igre, koncerte in ustanovili begunsko gimnazijo. Prek te gimnazije so mladi nadaljevali študije po raznih evropskih univerzah. Ko so se po letu 1947 začeli izseljevati v prekomor-ske države, so s seboj nesli tudi veselje in potrebo po najrazličnejših kulturnih de-javnostih. Velik del slovenskih beguncev se je izselil v Argentino. Med njimi je bilo veliko izobražencev in javnih delavcev. Ustanovili so šole, pevske zbore, gledali-ške skupine. Pisatelji in kulturni delavci so se združili v Pisateljsko družino Franceta Balantiča in ob peti obletnici pesnikove smrti, leta 1948, uprizorili prve igre.Ko so rojaki sezidali kulturne domove in Slovensko hišo, se je kulturna in pro-svetna dejavnost preselila v te ustanove. Osnovnošolski tečaji, ki delujejo v teh ustanovah, skoraj vsako leto pripravijo kakšno otroško igrico. V prvih letih emigracije je bilo mnogo

učiteljic in učiteljev, ki so iz domovine pri-nesli veselje do odrskega udejstvovanja. S svojim zgledom so vzgojili naslednike, ki danes pripravljajo otroške odrske na-stope. Učitelji, profesorji, pevovodje in režiserji se zavedajo pomembnosti goje-nja kulturne dediščine za ohranjanje žive slovenske besede in za pripravljenost otrok in mladine na javne nastope. Pev-ci in kulturniki, ki so se po osamosvojitvi preselili v Slovenijo (Bernarda in Marko Fink, Juan Vasle, Ivan Vombergar, Matej Debevec, Ivan Arnšek, Marko Bajuk, Zor-ko Simčič, Ivan Korošec, Marko Jerman, Marjetka Dolinar, Zalka Arnšek …), še danes izražajo hvaležnost slovenski sku-pnosti, da jim je od otroških let dalje da-jala priložnost za javno nastopanje in jim pripravljala pot na »svetovni oder«.V Argentini še danes obstajajo štirje stal-ni pevski zbori (Dekliški pevski zbor Mili-na, MPZ iz San Justa, MPZ iz San Martina,

MPZ Društva Slovencev iz Mendoze), dve folklorni skupini in šest gledaliških skupin, ki delujejo v različnih središčih po Argentini.Omeniti je tudi treba povezovalno in spodbujevalno vlogo Slovenske kultur-ne akcije, ki je več desetletij prek raznih odsekov skrbela za ohranjevanje sloven-ske kulture med Slovenci v Argentini.

Slovensko gledališče v ArgentiniDecembra smo dočakali predstavitev obširnega zbornika Založbe Mladika z naslovom Slovensko gledališče v Ar-gentini izpod peresa tržaškega Slovenca Marjana Pertota. V tem zborniku je lepo dokumentiran bogat opus dolgoletnega gledališkega delovanja slovenske sku-pnosti v Argentini.

Boštjan KocmurFoto: Arhiv ID Slovenija v svetu

V Argentini še danes obstaja šest gledaliških skupin, ki delujejo v različnih središčih te prostrane dežele.


Z Rafkom Dolharjem po Kugyjevih poteh Svetovni slovenski kongres je leto 2008 zaznamoval s pomembnim strokovnim srečanjem o slovenskem planinstvu po svetu. Zbrali smo številna pričevanja rojakov o ljubezni do slovenskih gora, prav temu pa je bil namenjen tudi zaključni Večer izza kongresa, ki smo ga na pobudo tržaškega rojaka dr. Rafka Dolharja in v sodelovanju z Mohorjevo iz Celovca pripravili 17. decembra 2008.

SVETOVNI SLOVENSKI KONGRES

Osrednja točka prijaznega večera je bila predstavitev Dolharjeve knjige Po Kugyje-vih poteh. Popestrili smo jo s fotografsko razstavo Cirila Velkovrha in projekcijo fotografij avtorja knjige. Večer z Rafkom Dolharjem je povezoval dr. Stanko Klinar, za glasbene vložke pa je poskrbela skupi-na Mlada zarja.

Skoraj ljubezenski odnos do goraDolharjeva knjiga Po Kugyjevih poteh – Od Trente do Zajzare je izšla ob 50-le-tnici Kugyjeve smrti, dopolnjena in pona-tisnjena pa je bila lani ob 150-letnici nje-govega rojstva. Opisuje življenje gornika in okolje, predstavlja domače vodnike, ki so po postavi kar krepkemu in viso-koraslemu možu pomagali pri vzponih na vršace. Kugy je sistematično zbiral in zapisoval imena krajev, vrhov in gora na področju Alp. Prav zato je pomembno prispeval k uveljavitvi in ohranitvi mar-sikaterega slovenskega poimenovanja s področij, ki so kasneje bila izpostavljena močnemu poitalijančevanju ali ponem-čevanju. Kugy ni bil le gornik, ampak tudi pisatelj, glasbenik in diplomirani pravnik. Sicer po naravi mirovnik in humanist se je pridružil avstrijski vojski kot prostovoljec, a s pogojem, da ne bo nosil orožja. Tudi njegovo gorništvo je bilo še tisto pristno – brez tekmovalnosti, »odnos do gora je bil skoraj ljubezenski,« je zapisal v knjigi Dolhar. Tako kot številna prejšnja dela Rafka Dol-harja je tudi ta knjiga »ukoreninjena v naš prostor in čas«. Dotika se in nam s toplo besedo in prav tako čudovito fotografijo približa zahodno mejo slovenskega na-rodnostnega prostora in tamkajšnjega človeka, čez vse pa se »izkazuje pisateljev močan narodnostni čut«. Prof. Stanko Klinar, izjemen poznavalec zgodovine slovenskega gorništva, je v opombah h knjigi dejal: »Kugy je spoštljivo uporabljal domača imena, tako kot Rafko. Hvala!«

Jana Čop; Foto: arhiv SSK

Zaradi Kugyjevih obiskovanj in odkri-vanja planinskih poti in plezalnih sme-ri v slovenskih gorah gojimo Slovenci do njega in njegovega dela še prav po-seben odnos. Od 3. avgusta 1953 stoji nad dolino Trente, ob cesti na Vršič, doslej edini spomenik temu alpinistu. Od tistega dne prirejajo planinci treh sosednjih dežel vsako leto Kugyjev spominski dan, in sicer izmenično v eni od treh sosednjih dežel, ki imajo Kugyja za svojega. Med pomembnimi pobudniki za postavitev spomenika je bil tudi dr. Miha Potočnik, v znak spo-štovanja in hvaležnosti, ker ga je Kugy rešil iz taborišča Dachau.

Rojen je bil na Trbižu v Kanalski dolini 3. avgusta 1933. Maturiral je na Slo-venskem znanstvenem liceju v Trstu leta 1952. V Padovi je leta 1963 dok-toriral iz medicine. Leta 1965 je opra-vil specializacijo iz medicine dela in leta 1971 iz športne medicine. Od leta 1968 do upokojitve leta 1994 je kot profesor predaval o anatomiji človeka na naravoslovni fakulteti tržaške uni-verze. Leta 1966 je bil izvoljen v tržaški občinski svet in tam zastopal stranko Slovenska skupnost do leta 1976. Kot odbornik je bil zadolžen za socialno skrbstvo (1970–1974) ter nato še za zdravstvo (1974–1976). Je član Dru-štva slovenskih pisateljev in Društva književnikov Primorske. Po deset let je bil podpredsednik in predsednik upravnega sveta Stalnega slovenske-ga gledališča v Trstu, od leta 1982 pa predsednik Slovenskega zdravniškega društva v Italiji. Dr. Dolhar je član vod-stva Italijanske konference Svetovne-ga slovenskega kongresa.


NAŠI ROJAKI PO SVETU

Slovenski izseljenci - rudarji v Franciji, II. delSlovenci so se že na začetku priseljevanja v Francijo začeli organizirati, da bi združeni ohranili solidarnost in povečali medsebojno pomoč. Pred drugo svetovno vojno so Slovenci predstavljali večino jugoslovanskih izseljencev.

Najpomembnejša in najstarejša društva, v katerih so aktivno delovali Slovenci, so bila: Jugoslovansko podporno društvo Edi-nost, najmočnejše društvo v Franciji, je bilo ustanovljeno 24. februarja 1921 na pobudo prizadevnih slovenskih rudarjev Bidermana, Makovca, Maškona, Vunška, Šebota in mnogih drugih. Med starimi slovenskimi izseljenci so ta imena še po-znana, posebej Anton Biderman, ki je bil prva štiri leta predsednik. Vsa kasnejša leta tja do začetka druge svetovne vojne pa je bil predsednik Edinosti Anton Moškon. Dejavnost društva je bila zelo razgibana, člani so bili aktivni pri moškem pevskem zboru in dramskem odseku. Imeli so celo svojo godbo na pihala, ki je bila neizogib-na spremljevalka vseh praznikov in slove-snosti. V društvu je vladal solidarnostni duh. Med ostalimi društvi, ne glede na to, kakšna je bila njihova usmerjenost, je ve-dno vladalo sodelovanje. Društvo je svo-jim bolnim članom izplačevalo podporo, v primeru njihove smrti pa so svojci prejeli določen znesek. Ta tako imenovani po-smrtni fond je bil zelo pomemben, pred-vsem zato, ker socialni karakter takratne

francoske države še ni bil izdelan. Ko se je leta 1939 pričela druga svetovna vojna, so morali člani zapustiti svoje domove in se preseliti. Leta 1940 so to območje Francije zasedli Nemci in takoj prepovedali vsakr-šno društveno delovanje ter zaplenili ves društven denar. V tem času se je tudi izgu-bila društvena zastava.Jugoslovansko podporno društvo Sveta Barbara je bilo ustanovljeno v Merlebac-hu-Freymingu leta 1925. Njegovo delova-nje je bilo podobno delovanju prej ome-njenega društva Edinost. Tudi to je imelo svoj dramski odsek in svojo knjižnico. Čla-ni so se udeleževali različnih prireditev, tudi vseh verskega značaja. Praznovali so vse jugoslovanske in francoske državne praznike. Društvo je podpiralo svoje čla-ne v času njihove bolezni z denarjem, ki je pritekal v društveno blagajno od me-sečne članarine in prispevkov, zbranih ob različnih prireditvah.Jugoslovansko pevsko društvo Triglav iz Merlebacha je bilo ustanovljeno leta 1931. Temelj zbora so predstavljali pevci slovenskega cerkvenega zbora. Imeli so svoj moški in mešani pevski zbor. Velike zasluge pri pridobivanju članov in organi-

zaciji društva sta ves čas delovanja zbora imela Ivan Mav in Ivanka Urbas. Pevovodji sta bila Francoza: Evgen Diem in Avgust Rohr. Društvo je imelo precej slovenskih narodnih noš, kar je pripomoglo k prepo-znavnosti in pestrosti slovenskega pev-skega zbora. Pevski zbor je vedno nasto-pal ob večjih jugoslovanskih in francoskih praznikih. Člani pevskega zbora so z veli-kim uspehom nastopali tudi v operetah Kovačev študent ter Srce in denar. Med drugo svetovno vojno so tudi oni izgubili društveno zastavo, ki pa so jo po koncu vojne našli, tako da so danes oni izmed vseh predvojnih društev edini, ki še imajo staro društveno zastavo. Po koncu druge svetovne vojne so v letu 1947 obnovili svoje delovanje pod vodstvom Viktorja Moltaira.

Poleg naštetih društev so pred drugo sve-tovno vojno v Franciji delovala še nasle-dnja društva:Jugoslovanski Savez kraljeviča Andre-ja je bil ustanovljen nekaj let pred drugo svetovno vojno in je imel svoje podru-žnice po raznih krajih Francije. Društvo pa je kmalu prenehalo delovati, ker si ni

Slovenci so bili aktivni na vseh področjih. Fotografija je bila posneta po maši, ki jo je vodil slovenski duhovnik Kastelic.


uspelo pridobiti dovolj članov. Stremljenje je bilo društvo, ki je obstajalo le kratek čas po prvi svetovni vojni. Pri svojem delu ni imelo veliko uspehov. Osnovni namen »Stremljenja« je bil, da si Slovenci prek tega društva in njegove aktivnosti ekonomsko pomagajo. Usta-novili so svoje prodajne kon-zume, ki pa niso dolgo živeli. Še pred koncem druge sve-tovne vojne – 11. februarja 1945, je slovenske izseljence v Merlebachu obiskal odposla-nec jugoslovanske vlade, po-ročnik Sava Ciprovec. Rezultat poglobljenih razgovorov in aktivnosti je bila ustanovitev Komiteja narodne osvobodi-tve Jugoslavije. Najaktivnejši člani tega komiteja so bili Vik-tor Moltara, Leopold Budna in Ivan Kovačevič. Kmalu se je komite preimenoval v Zdru-ženje Jugoslovanov v Franciji, ki je imelo sedež v Parizu. Dru-štvo je imelo šest pokrajinskih odborov in 76 sekcij po celi Francije, tam, kjer je živelo do-volj naših izseljencev. Skupaj je imelo 6000 članov.Namen društva je bil bujenje jugoslovanske zavesti ter pod-piranje članov v primeru bole-zni. Poleg tega pa je bila moč-no prisotna še želja po krepitvi in širjenju kulturno-prosvetne dejavnosti slovenskega kultur-nega prostora. Tako so delovali različni odseki, od dramskih pa vse do športnih. Imeli so svoje knjižnice, v Giramontu celo svojo šolo. Vsi člani so plačevali članarino (moški po 20, ženske in otroci pa po 10 frankov me-sečno). Sekcije so prejemale po 20 odstotkov, pokrajinski odbori 30 odstotkov, centralni odbor pa 50 odstotkov.15. februarja 1948 je francoska oblast prepovedala to zdru-ženje. Ostala je le še sekcija v Lensu, pa še ta pod drugim

imenom. Delovala je vse do nedavnegaTudi sekcija Združenja v Fre-ymingu-Merlebachu je bila ta-krat ukinjena. Toda društveno delo ni zamrlo. Člani so spre-menili ime v Jugoslovansko pevsko podporno društvo Freyming-Merlebach.Prvi predsednik je bil Anton Jazbinšek. Društvo je imelo zelo prizadeven pevski zbor ter dramski osek. Vsako jesen so organizirali priljubljeno vinsko trgatev z veselico. Ob božičnih praznikih so obdarili tudi do 300 otrok svojih čla-nov. V poletnih mesecih pa so organizirali izlete v bližnjo in daljno okolico.Pevski zbor je vodil Evgen Diem. Za mladino, ki je vse bolj uporabljala francoski ozi-roma nemški jezik, sta se po-sebej ukvarjala France Abram in Albin Pavlič, pozneje pa Karel Trček. Veliko sta pri delu z mladino in društvom nasploh pripomogli marljivi članici go-spa Knaus in gospa Škruba. Slednja je navkljub visoki sta-rosti še vedno aktivna.Leta 1951 si je Jugoslovansko pevsko podporno društvo Freyming-Merlebach pridalo ime »Slavček«. Za predsedni-ka so izvolili Jožefa Čadeja, ki ga je leta 1952 nasledil Stanko Glogovšek. Kmalu pa je med članstvom prišlo do nesogla-sij, ki jim je sledila razdelitev društva. Člani, ki so izstopili iz Slavčka, so ustanovili novo društvo Sava.Prvi predsednik tega društva je bil Ferdinad Pintar. Tudi to dru-štvo se je lepo razvijalo. Imelo je svoj močan pevski zbor, s pevovodjem Evgenom Die-mom. Leta 1952 si je društvo v Sloveniji kupilo tamburice in druge inštrumente, tako da so kmalu poleg pevskega imel še tamburaški zbor, ki je nastopal

ob raznih zborovanjih in prire-ditvah slovenskih izseljencev.Jugoslovanski pevski in pod-porni društvi Slavček in Sava, ki sta vrsto let uspešno delo-vali med slovenskimi izseljen-ci, sta se leta 1966 združili v eno močno pevsko društvo – Jugoslovansko pevsko in podporno društvo Jadran s sedežem v Merlebachu. Zdru-žitev društev so podprli tako

Pri ustanovitvi oz. delovanju slovenskih društev v Franciji sta imela ključno vlogo Tomo Brejc in Tone Seliškar (pesnik in kasneje prvi predsednik Slovenske izseljenske matice). Na fotografiji je Seliškar slikan skupaj z večjo skupino Slo-vencev iz Merlebacha, ki jih je obiskal leta 1951.

Slovenci v Merlebachu so izbirali tudi lepotico Jadrana. Na fotografiji so zmagovalna dekleta: Eveline Skušek in Evelina Pauh. Na levi je nekdanji predsednik društva Jadran Jože Zdravič, na desni pa Franci Pouh, sedanji predsednik društva.

v Franciji kot tudi v Sloveniji. Pod novim imenom je zdru-ženi pevski zbor prvič zapel na nekdanji jugoslovanski držav-ni praznik 29. novembra 1966. Prireditve v počastitev tega praznika so se rojaki v Franciji vedno radi in v velikem števi-lu udeležili. Njihova aktivnost traja še danes.

Janez RogeljFoto: arhiv SIM

PISALI STE NAM


Jubilej 90-letnice Karoline ŠkrubaDolga in bogata življenjska pot Karoline Škruba, rojene Funkel

Luč sveta je zagledala 22. ok-tobra leta 1918 v slovenski družini v Svetem Miklavžu nad Laškim. Mladost do 18. leta je preživela v rojstnem kraju pri štiričlanski družini na kmetiji staršev.Fanta po imenu Anton Škruba, ki je prišel iz Francije na oddih na sosednjo kmetijo, je srečala po naključju. Bila je ljubezen na prvi pogled. Leto dni sta preživela ločeno, poročila sta se v rodnem kraju ter leta 1937

odpotovala v Francijo v Merle-bach, kjer je bil Anton Škruba zaposlen v rudniku rjavega premoga kot veliko izseljen-cev in kjer sta si ustvarila dom in družino.Karolina Škruba je kljub odda-ljenosti obdržala zelo dobre stike z domovino, družino, sorodniki ter s Slovensko iz-seljensko matico, s katero je sodelovala in poročala o de-lovanju tukajšnjih slovenskih društev, ki so združevala slo-

venske izseljence v rudarskem bazenu francoske Lorene.Med drugo svetovno vojno sta bila z možem primorana beža-ti pred okupatorjem v del svo-bodne Francije. Konec vojne sta dočakala v mestu Pas de Calais in se zopet vrnila v Mer-lebach, kjer je mož nadaljeval delo v rudniku premoga.V ta kraj se je preselilo že mnogo Slovencev, ki so iska-li delo v tukajšnjem rudniku premoga in ustanovili več slovenskih društev, med njimi tudi društva Sava in Slavček. V slednjem je sodelovala tudi Karolina Škruba. Leta 1966 sta se društvi združili v društvo Jadran, v katerem je bila go-spa Karolina odbornica, nekaj časa pa tudi podpredsednica društva ter dolgoletna pevka v pevskem zboru.Postala je dopisnica Slovenske izseljenske matice ter revije Rodna gruda. Poskrbela je

za prehrano in prenočišča za rojake v Franciji, za kulturne skupine, ki so prihajale iz do-movine v Loreno, da obiščejo in razvedrijo takrat mnogo-številne slovenske družine v Franciji. Nihala je med domo-vino, slovenskim društvom ter možem, ki ga je z ljubeznijo oskrbovala dolga leta pri zelo hudi rudarski bolezni. Ostala je zvesta in požrtvovalna članica slovenskega društva Jadran, ki jo je imenovalo za častno od-bornico. Delegacija društva se je pod vodstvom predsednika Franca Pouha odločila, da jo obišče in ji čestita za tako viso-ki jubilej ter tako počasti eno najstarejših in najbolj požr-tvovalnih članic društva mesta Freyming-Merlebach v franco-ski Loreni.Torej, gospa Karolina Škru-ba, le tako naprej in še na mnoga leta!

Avgust Maruša

V Tuzlo so prispeli v petek, 10. oktobra, v popoldanskih urah. Po nastanitvi so obiskali znano tuzlansko Galerijo portretov in poslovni prostor Slovenske skupnosti Tuzla. Večerjo v ho-

Obisk turističnih društev iz SlovenijeNa povabilo Slovenske skupnosti Tuzla je v drugi polovici oktobra 2008 petdeset članov Turističnega društva z Mosta na Soči in Tolmina obiskalo Bosno – Tuzlo in Sarajevo.

telu Tuzla so izkoristili tudi za druženje s člani skupnosti. Pri-sotni so bili tudi člani Likovne sekcije skupnosti, ki se že od leta 2003 redno udeležujejo likovne kolonije na Mostu na

Soči. Med večerjo sta prisotne pozdravila predsednica sku-pnosti Alenka Savić in direktor Turističnega društva v Tuzli Almazaga Čatović. Od njiju so gostje izvedeli marsikaj no-vega in zanimivega o Tuzli. V soboto so obiskali Sarajevo. Po ogledu ožjega središča Sa-rajeva in čevapčičih na Baščar-šiji so turisti iz Slovenije izrazili željo videti olimpijske športne terene na Trebeviću. Ko je na Trebević padel prvi mrak, so se napotili nazaj v Tuzlo.V nedeljo pred odhodom v Slovenijo so obiskali zanimivo-

sti Tuzle. Gostje so bili posebej navdušeni nad slanimi jezeri in slanimi slapovi. V Evropi obsta-jajo takšni slapovi samo v Tuzli. Jezera in slapovi so postali pra-va turistična atrakcija, zanimivi tudi za zdraviliški turizem. Ob jezerih je zgrajeno sojeniško naselje, v katerem so razsta-vljeni prazgodovinski ekspo-nati. Gostje so si ogledali tudi te. Vreme je bilo več kot lepo, zato so se na poti domov v Slovenijo sprehodili še po stari trdnjavi Srebernik.

Branimir Souček

Z ljubeznijo do gora»Razširite obzorja, bodite srčni in se odpravite proti vrhu,« je izhodišče mojega razmišljanja, ko se želim dotakniti svojega zapisa in seveda Staneta Galiča, ki je v tem poletju z ljubeznijo do gora prehodil Slovensko planinsko pot.


PISALI STE NAM

Slovenska transverzala je planinska pot, ki se prične na Mariborski koči na Pohorju in poteka vse do Ankarana. Kdor jo prehodi, se seznani s celotnim slovenskim gorskim svetom.Stane Galič je v svoji mladosti, pred več kot petdesetimi leti, spoznal slovenski gorski svet ob svoji vodnici in mamini pri-jateljici Julki. Namesto da bi se ob koncu tedna zabaval s sovrstniki, si je oprtal na-hrbtnik, vanj zložil skromno malico in ne-kaj obleke ter se peš odpravil iz Mojstrane proti Julijskim Alpam. Strmine in lepote narave so mu zapolnjevale takratno pra-znino v težkih časih. Mladostni duh in tudi razmere po vojni so ga nato usmerili naj-prej v Italijo, zatem v Avstrijo in v Kanado. Tam si je ustvaril nov dom v Winnipegu in se kot mnogi Slovenci odgovorno vključil v življenje skupnosti. Leta in izkušnje so ga oblikovale in mu dajale nova spoznanja. Zato ni bil presenečen nad željo, ki se mu je porodila pred enim letom, da bi preho-

dil Slovensko planinsko pot. In to pri 75 letih ter ob dejstvu, da se že več let spo-pada z diabetesom. Z vso resnostjo si je priskrbel planinsko literaturo, se povezal z ljudmi, ki imajo izkušnje z gorami, in pričel s kondicijskimi pripravami. Bil je uspešen in maja je prišel z ženo Mihaelo v Sloveni-jo. Že po treh dneh si je oprtal precej ve-lik nahrbtnik (varnost preživetja), čeprav sem mu odsvetovala toliko teže. Pot je pričel v Mariboru oziroma izpred Maribor-ske koče na Pohorju. To je bil primeren za-četek za ogrevanje mišic in spretnostnih gibov. V lepem vremenu je hitro opravil to pot in se po dveh dneh počitka v do-lini odpravil v Slovenj Gradec oziroma na Uršljo goro. Od tam je nadaljeval pot proti vulkanskemu hribu Smrekovec in naprej proti Raduhi, ki je bila prvi dvatisočak. V družbi planinke Marije se je zopet vrnil na krajši počitek na Gomilsko, nato pa pričel z osvajanjem Kamniško-Savinjskih Alp. Tu pa je bilo že težje, saj so se Ojstrica, Skuta,

Rinka, Grintovec in Kočna pokazali v vsej svoji mogočnosti in zahtevnosti. Pri var-nejšem prečenju mu je pomagal tudi alpi-nist Tone Škarja, ki mu je dal precej dobrih nasvetov. Zatem pa je bilo treba tudi v Karavanke in nato v Julijske Alpe. Slednje je Stane dobro poznal že iz mladih let, zato se je v osvajanje Julijskih Alp podal precej samo-zavestno. Po vseh naporih in vztrajnosti mu je to izvrstno uspelo, na Triglavu ga je celo pričakal sneg, nižje pa veliko le-pega cvetja, gorskih živali in predvsem prijaznih ljudi. Vse poti in dogodke pa je vestno snemal na filmski trak.Na koncu je moral spoznati tudi primorske hribe. Tam je precej bolj sproščeno obču-doval Čaven, Golake, Nanos, Vremščico in nato še Slavnik ter nižinske poti proti cilju. Seveda so se mu na tem področju pri-družili nekateri prijatelji narave in pot je minila zelo hitro, celo prehitro. Vsi vrhovi Transverzale so bili osvojeni in v Stane-tovem srcu so se gotovo razširila obzorja novih spoznanj in tudi hvaležnost, da se je po mnogih letih odsotnosti ponovno dotaknil lepot slovenskih gora, ki jih ima rad in jih spoštuje. Magda Šalamon

Slovenski gorski svet je stičišče kon-tinentalnega in sredozemskega kli-matskega območja, kjer se povezuje troje mogočnih kultur: slovenska, ger-manska in romanska. Planinska zveza Slovenije, ki združuje okrog 56.000 registriranih članov, vključenih v sko-raj 280 planinskih društvih z 8240 km planinskih poti in 171 planinskimi po-stojankami, je v svetovni primerljivo-sti po številčnosti članstva na šestem mestu. Po številu planincev na število prebivalstva pa smo na prvem mestu v svetu. Pobudnik Slovenske planin-ske poti je bil Ivan Šumljak, slovenski planinec in markacist. Rodil se je leta 1899, umrl pa leta 1984.

KOLEDAR PRIREDITEV

Prireditve in srečanja v Sloveniji


LjubljanaOd 19. 2. do 22. 2. – Gibanica, 4. slovenski plesni festival. Can-karjev dom, Prešernova cesta 10do 31. 3. – Protestantsko šolstvo na Slovenskem. Slovenski šol-ski muzej, Plečnikov trg 1do 30. 4. – Primož Trubar 1508–1586. Muzejska razstava. Naro-dni muzej Slovenije, Metelkovado 30. 6. – Spet trte so rodile: O kulturi vina na Slovenskem. Nova osrednja razstava Slovenskega etnografskega muzeja. Slovenski etnografski muzej, Metelkova 2do 31. 12. – Slovenski jezik: identiteta in simbol. Kratka zgo-dovina Slovencev. Stalna razstava. Narodni muzej Slovenije, Prešernova 20Ptujod 14. 2. do 24. 2. – 49. tradicionalni mednarodni pustni festi-val. Ptujske ulice in trgi Radenciod 6. 2. do 1. 3. – Likovna razstava v čast dr. Franceta Prešerna. Dom starejših občanov Radenciod 12. 3. do 14. 3. – 1�. Pomurska salamijada (ocenjevanje domačih suhih salam)Podkoren in Kranjska Gora od 28. 2. do 1. 3. – 48. Pokal Vitranc, Fis Ski World Cup 2009 in Eksplozija zabaveMaribor13. 3. – �0. Rez Stare trte, najstarejše trte na svetuBleddo 23. 3. – Razstava o kozolcu na Bledu. Info središče Trigla-vska roža na Bledu, Ljubljanska 27od 25. 3. do 27. 3. – 41. mednarodno srečanje pisateljev PENPlanicaod 20. 3. do 22. 3. – Finale svetovnega pokala v smučarskih skokih v PlaniciKamnikdo 28. 2. – Sedem slovenskih kipark 1918–1945. Galerija Miha Maleš, Glavni trg 2Novo mestodo 1. 3. – Dokumentarno-zgodovinska razstava ob 50-letnici izgradnje avtomobilske ceste Ljubljana–Zagreb. Dolenjski mu-zej Novo mesto, Muzejska ulica 7Velenjedo 30. 6. – Razstava »Šaleška dolina in 16. stoletje«. Muzej Vele-nje, Ljubljanska cesta 54do 31. 8. – Egipt in egiptomanija v Sloveniji. Muzejska razstava. Muzej Velenje, Ljubljanska cesta 54Rogatecdo 30. 9. – Razstava »Kuharca« ali kako so kuhale gospodinje na Celjskem v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja. Grad Strmol

Prireditve izven Slovenije

ZDA

Slovenski katoliški center/Slovenian Catholic Center v Lemontu, ILhttp://www.slovenian-center.org

ClevelandSlovenian.comhttp://www.ClevelandSlovenian.com

Slovenian American Club – Slovenska palma (Miami, Florida), http://www.slovenskapalma.org

KANADA

Kanadsko-slovensko kulturno društvo, WinnipegSlovenski radijski program vsako nedeljo od 17.15 do 18.00; CKJS 810 AMhttp://www.canadianslovenian.mb.ca

Radio Glas kanadskih Slovencev: vsako nedeljo med 17.00 in 18.00http://www.theslovenian.com/radio

AVSTRALIJA

Slovensko društvo Adelaide18. 2. – Dan sončnic8. 3. – Piknik9. 3. – Balinanje18. 3. – Dan sončnicPevski zbor Adelaide: vaje vsako drugo nedeljo od 16.00 do 17.00Radio 5EBI FM, Adelaide: sreda od 19.00 do 19.�0 in nedelja od 14.00 do 14.�0Časopis Slovenia South Australia izhaja vsak tretji mesec.

Panthers – Triglav, St John’s Park Sydney Tai či proti artritisu vsak ponedeljek ob 10.00. Vsako sredo ob 12.�0 balinanje; vabljeni tudi začetniki.

Flavours Restaurant kluba Panthers Triglav daje vsem članom 20 odstotkov popusta pri »Blackboard Specials« vse delovne dni v tednu od ponedeljka do petka med 17.00 in 18.�0. Izkori-stite priložnost za okusno večerjo po zelo zmernih cenah.

Bocce centre »Planinka«, Logan City Inc. 146 Beenleigh Redland BayPrvo in tretjo nedeljo v mesecu vljudno vabijo vse člane in pri-jatelje, da se udeležijo njihovih piknikov v čim večjem številu in tako omogočijo nadaljnji obstoj slovenskega kluba v Que-enslandu.

C31-Community Television Melbourne, Viktorija: vsako sredo ob 1�.00 – Slovenia on TV MelbourneOrganizacija: Slovenian Media House Sydney (program spon-zorirajo: Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Potovalna agencija Beyond Slovenia in Veleposlaništvo RS v Canberri)

Državni radio SBS (Special Broadcasting Service) v Avstraliji:slovenske oddaje vsako nedeljo in torek od 8.00 do 9.00

Radio 5EBI FM, Adelaide, Južna Avstralija: oddaja v slovenskem jeziku ob sredah od 19.00 do 19.�0 in nedeljah od 14.00 do 14.�0

Radio 4 EB Queensland: oddaja v slovenskem jeziku vsako soboto od 18.00 do 19.00 http://www.4eb.org.au

ARGENTINA

Okence v Slovenijo – slovenska radijska oddaja:http://www.datamarkets.com.ar/Okenceslo

Slovensko prekmursko društvo Cerrito 938 Bernal Oeste, Buenos AiresTečaj slovenskega jezika vsako soboto od 16.00 do 18.00, vodi Analija Čuček.Radijska oddaja »Eslovenos del este y...algo más« (Slovenci z vzhoda in … še kaj več) vsako soboto od 14.00 do 15.00 na Radiu AM Digital 860 in na internetu: http://www.digital860.com.ar.

Slovenska skupnost v San Martinu, Buenos Aires15. 3. – Krajevni občni zbor20. 3. – Redni mesečni sestanek Zveze mater in žena, sanmar-tinski odsek

Zveza slovenskih mater in žena – Asociación Benéfica Eslo-vena de Madreshttp://www.slo.org.ar/zveza.html

Hladnikov dom – Društvo Slovenska vas – Sociedad Villa Eslovena, http://www.dsvas.com.ar

Prekmurski arhiv v Argentinihttp://www.slovencizvzhoda.com

Slomškov domhttp://www.slomskovdom.org

Zedinjena Slovenijahttp://www.slo.org.ar

ŠVEDSKA

Kulturno društvo Slovenija, OlofströmLikovna sekcija: krožek likovne sekcije tri nedelje v mesecu od januarja od junijaSlovenska šola: vsako drugo nedeljo, začetek v februarjuDruštveni prostori so odprti takrat, ko imajo sekcije krožek. 7. 3. – Dan žena in občni zbor

Slovenska zveza na Švedskem28. 3. – Občni zbor Slovenske zveze. Prostori SKD Planika v MalmöjuDruštvo Švedsko-slovenskega prijateljstva na Švedskem28. 3. ob 14.00 – Redna skupščina. Prostori gimnazije Östra Real, Karlavägen 79, Stockholm

Slovenska društva v Švici, Liechtensteinu in na Predarlskem

SD Kulturni most Švica–Slovenija, Bernod 16. 2. do 20. 2. – Wiener Opernball, ples v operni hiši na Dunaju (koncert J. Straussa in ogled mesta)

SD Planika21. 2. ali 22. 2. – Smučarski izlet v neznano z avtobusom7. 3. ob 19.00 – Društveni večer. Deutweg, društveni prostori

Slovensko planinsko društvo Triglav, Švicahttp://www.triglav.ch

Združenje ženevskih Slovencev2. 3. – Občni zbor za leto 2008, http://www.slovenci.org

Društvo Slovencev v Kneževini Liechtenstein; Schaan, FL8. 3. – Občni zbor za leto 2008

SKD Mura14. 3. – Dan žena, proslava; glasba iz Slovenije. Brederis, Bre-snersaal

SD Slovenija, Rüti14. 3. – Pikado turnir. Rüti-Tann, cerkveni prostori

Slovensko kulturno društva LIPA München e.V.7. 3. – 10. obletnica folklorne skupine in kulturni večer. Bürger-saal Fürstenried-Ost, Züricher Str. �5, 81476 München

POLJSKA

Društvo Triglav – Rysyod 27. 2. do 1. 3. – Turistični sejem v Lodžu: Na stiku kulturhttp://www.triglav-rysy.free.ngo.pl

Internetne strani avstralskih Slovencev– http://www.glasslovenije.com.au– http://www.slovenianbusiness.com.au– http://www.thezaurus.com/

Skupina ljudskih pevcev iz Račne in Ljoba JenčeSkupina ljudskih pevcev iz Račne in Ljoba Jenče, pevka starih slovenskih ljudskih pesmi, v februarju potujejo k Slovencem v Argentino. Pripravili so program s preple-tom starih in tudi bolj znanih ljudskih pesmi z izborom pesmi od mladosti, poroke do smrti, tistih, ki opevajo delo in svetek, pripovedne pesmi pa se dotikajo legen-darnega izročila svetnikov, zgodovinskih junakov in vo-jaščine ter poročnega obredja. Več informacij na: [email protected].

Nastopi22. 2. – Mendoza po maši 27. 2. – Barilloche po maši

22. 3. – Primorska poje v Gorici. Kulturni center Lojze Bratužhttp://www.zskp.org

Kulturno društvo Ivan Trinko/Circolo di cultura Ivan Trinko, http://www.kries.it

Slovensko planinsko društvo GoricaDruštvo že več kot �0 let prireja rekreacijsko telovadbo za od-rasle. Vadbo vodi Dušan Carli v telovadnici Kulturnega doma Gorica, Ulica Italico Brass 20. Info: Aldo, tel.: ��8 7995474

Bikers: v sodelovanju z goriško sekcijo CAI Slovensko planin-sko društvo Gorica prireja serijo izletov Bikers, ki so namenjeni ljubiteljem gorskega kolesarjenja. Informacije in podrobnosti o izletu na sedežu CAI v Gorici, ulica Rossini 1�, četrtek pred izle-tom od 21.00 do 22.00. Izlete koordinira Robert Tabai.

Kekčeva pot Sklop pohodov, namenjenih osnovnošolski mladini in druži-nam. Izleti so težavnostno primerni za otroke te starosti. Izlete koordinirata Marco Lutman in Dino Paulin.http://www.spdg.eu

Študijski center Melanie Klein, TrstTečaj v bazenu za dojenčke od drugega do devetega meseca starosti se bo odvijal na Opčinah, v bazenu hotela Danev, od 9. januarja 2009 v jutranjih urah. Za informacije in prijave: �28-4559414. Tečaj slovenščine: Začetniški, nadaljevalni in izpopolnjevalni tečaji se bodo začeli v četrtek, 26. februarja. Vsak tečaj traja 20 ur in bo potekal zvečer ali pozno popoldne. Število tečajnikov je omejeno na 10 oseb. Dnevi in urnik po dogovoru.21. 2. in 22. 2. – Tečaj za dobro počutje. Tečajniki bodo preiz-kusili razne sprostitvene tehnike (edumovement, muzikopeda-gogika, Inter Art, Body Work) in tako dosegli dobro psihofizično ravnovesje. Tečaj je namenjen odraslim.http://www.melanieklein.org

Združenje slovenskih športnih društev v Italiji22. 3. – 5. čezmejno pokrajinsko smučarsko prvenstvo Gorica – Nova Gorica – Piancavallo (I)

MAKEDONIJA

Slovensko društvo France Prešeren, Skopje24. 2. – Pustovanje

KOLEDAR PRIREDITEV

Zgodilo se je tega meseca


1. februarja 1945 je Predsedstvo slovenskega narodno-osvobodilnega sveta razglasilo dan smrti pesnika Franceta Prešerna, 8. februar, za kulturni praznik slovenskega naroda. Ta dan je bil neuradni slovenski kulturni praznik že vsa vojna leta.

3. februarja 1758 se je v Ljubljani rodil Valentin Vodnik. Vo-dnik je svoje prve pesmi (Zadovoljni Krajnc, Pesma na moje rojake) objavil v zborniku Marka Pohlina Pisanice. Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesme za pokušino in pozneje Pesmi za brambovce. Urejal je Veliko pratiko in prvi slovenski časopis Lublanske novice.

5. februarja 1944 je umrl mož, ki je v svojem življenju pre-

plezal skoraj vse vrhove Alp, vendar se je vedno znova najraje mudil v naših gorah – doktor Julius Kugy. Kot pisatelj je ustva-ril dela, ki veljajo za vrh svetovne planinske književnosti, sodi pa tudi med največje osebnosti v razvoju alpinizma 19. stole-tja, saj so mu že sodobniki nadeli vzdevek »Kralj Julijcev«.

16. februarja 1789 so v Ljubljani odprli porodnišnico. To je bila prva porodnišnica na slovenskih tleh.

20. februarja 1858 se je rodil slovenski skladatelj Viktor Parma. Po poklicu je bil pravnik, kot skladatelj pa je zlagal opere, operete in skladbe lahkotnega značaja. Med nje-govimi opernimi deli sta najbolj znani Urh, grof Celjski, in Zlatorog.

22. februarja 1944 je na Žlebnikovi kmetiji pri Šentvidu nad Závodnjem, v neposredni bližini svojega rojstnega kraja, padel pesnik Karel Destovnik - Kajuh. Kajuh sodi med najbolj plodovite lirike vojnega časa.

29. februarja 1836 se je v Zgornjih Gorjah nad Bledom rodil pesnik in politik Jožef Schwegel ali Jožef Žvegelj. Leta 1859 je postal diplomat, pridobil je naslov barona in bil konzul v Aleksandriji, Carigradu in drugod. Bil je tudi poslanec kranjskih veleposestnikov v državnem zboru na Dunaju. Pisal je priložnostne pesmi ter potopise iz dežel in krajev svojih službovanj.

AVSTRIJA

Krščanska kulturna zveza Celovec22. 2. ob 14.00 – Pustovanje. Prireja Društvo upokojencev Šen-tjakob. Farna dvorana v Šentjakobu, http://www.kkz.at

Klub slovenskih študentk in študentov na Koroškem (KSŠŠK), http://www.ksssk.at

Kulturno društvo Člen 7 za avstrijsko Štajersko – Pavlova hišado 28. 2. – Odstiranja – Enthüllungen: Cvetka Hojnik in Franko Vecchiet, http://www.pavelhaus.at

Radio DvaRadio Dva/Agora je nov medij, ki ga za slovensko narodno sku-pnost skupaj oblikujejo avstrijska radiotelevizija ORF, Radio Dva in Radio Agora vsak dan od 6.00 do 18.00.ORF pripravlja dnevno med 6.00 in 10.00, 12.00 in 1�.00 ter 15.00 in 18.00 informacijski in zabavni spored v slovenščini. Med 10.00 in 12.00 oblikuje spored Radio Dva, med 1�.00 in 15.00 pa je zanj odgovoren Radio Agora.Frekvence: 105,5 MHz (Dobrač); 106,8 MHz (Golica); 100,9 MHz (Železna Kapla); 100,0 MHz (Železna Kapla); 98,8 MHz (Vetrinj); 100,6 MHz (Mostič); 106,6 MHz (Sele); 107,5 MHz (Slovenji Plaj-berk) in po internetu v živo: http://www.radio-dva.at

Slovenska športna zveza na avstrijskem Koroškem (SŠZ), http://www.ssz.at

Slovensko šolsko društvo v Celovcuhttp://www.mladinskidom.at

Strojni krožek Podjunahttp://www.maschinenring.at

NEMČIJA

Slovenska katoliška misija MannheimMannheim: prva in tretja nedelja v mesecu v Maria Frieden ob 10.�0Heidelberg: prva nedelja v mesecu v Augenklinik-Kapelle ob 16.00Herbolzheim pri Freiburgu: druga nedelja v mesecu v Ma-ria Sand ob 10.�0Vöhrenbach v Schwarzwaldu: druga nedelja v mesecu v farni cerkvi ob 15.00Buchen v Odenwaldu: tretja sobota v mesecu pod farno cer-kvijo (Unterkirche) ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poleti)

Rauental (Rastatt): tretja nedelja v mesecu v farni cerkvi ob 16.00 (pozimi) ali 17.00 (poleti)Lebach v Saarlandu: četrta nedelja v mesecu v St. Michaelu ob 16.00, http://www.skm-mannheim.de

Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. 7. 2. ob 18.00 – Pustovanje. Za ples in dobro vzdušje bo skrbel ansambel VeseliGorenjci. Bürgersaal Fürstenried-Ost, Züricher Str. �5, 81476 München7. 3. – 10. obletnica folklorne skupine. Po programu nas bo zabaval ansambelAtlantica. Bürgersaal Fürstenried-Ost, Züricher Str. �5, 81476 München

SKŠD Slovenski zvon Krefeld14. 2. – Dan kulture, Prešernov dan. Za zabavo bo poskrbel ansambel bratov Jamnik. Berufsbildungszentrum Hammfeld-damm 2, 41460 Neuss

SKUD Triglav Stuttgart8. 3. ob 19.00 - Veselica ob dnevu žena (Turn- und Versam-mlungshalle, Albstraße 70, S-Degerloch)

SKUD Triglav e.V. Reutlingenhttp://www.skudtriglav-reutlingen.de

Bavarsko-slovensko društvo München3. 3. ob 19.00 – Predavanje dr. Zvoneta Štrublja: Pogum bese-de – Primož Trubar, 500 let. Predstavitev slovenske in nemške izdaje knjige. Internationales Begegnungszentrum, Amalienstr. �8, München

30. 3. ob 17.00 – Predavanje in diskusija: Cerkev in globalizacija. Nadškof škofije München-Freising dr. Reinhard Marx in kvestor evropskega parlamenta dr. Ingo Friedrich. Katholische Akade-mie in Bayern, Mandlstr. 2�, 80802 München

Slovensko kulturno-športno društvo Maribor iz Hildna21. 2. ob 19.00 – Pustovanje z ansamblom Katrca iz Slovenije. Bürgerhaus Gruiten Düsselberger Str. 40

ITALIJA

Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica12. 3. – Ni meja. Skupna prireditev zamejskih kulturnih organi-zacij v sodelovanju z Javnim skladom RS za kulturne dejavnosti. Kulturni center Lojze Bratuž, Gorica20. 3. – Primorska poje v Štandrežu

1. 3. ob 9.00 – Slovenska športna zveza, Slovensko pla-ninsko društvo Celovec in Slovensko prosvetno društvo Rož v Šentjakobu v Rožu vabijo na �1. Zimski pohod Ari-hova peč, v spomin na padle borce pod Arihovo pečjo. Odhod do koče med 9.00 in 12.00 pri Polancu na Če-mernici (Hodnina) nad Šentjakobom v Rožu. Prijave na dan pohoda; štartnina: 5,00 evrov za odrasle, za otroke in mladince 4,00 evrov. Štartnina se plača ob prijavi. Vsak udeleženec prejme toplo pijačo in malico.

Slovensko kulturno društvo LIPA München e.V. ima nov naslov: SKD Lipa München e.V., Postfach (poštni predal) 10 1� �2, 80087 München, Nemčija

V Essnu bo od 13. 3. do 15. �. 2009 potekal vseslovenski posvet. Vsakoletnega posveta se udeležujejo predstavni-ki vseh slovenskih društev v ZR Nemčiji.

Oglejte si koledar prireditev tudi na spletni strani www.slovenci.si!

Slovenske korenine v srcu SydneyjaNa uradnih straneh avstralskega parlamenta (Australian Federal Government Ministers – House of Representatives) med spi-skom ministrov najdemo tudi ime mlade potomke Slovencev iz Sydneyja – Tanyo Pliberšek. Univerzitetno izobražena Pliberškova, poslanka ALP, laburistične – delavske stranke, članica avstralskega parlamenta za okrožje Sydney, ki obsega 63 kvadratnih kilo-metrov, je ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk.


POGOVOR Z ROJAKINJO: Tanya Pliberšek, ministrica za stanovanjska vprašanja in problematiko žensk

Tanya Pliberšek, poslanka laburistične stranke, članica avstralskega parlamenta za okrožje Sydney, je ministrica za stano-vanjska vprašanja in problematiko žensk.

Tanya Pliberšek (rojena 2. decembra 1969 v Sydneyju) se je v avstralsko politiko vklju-čila že dokaj mlada. Že leta 1998, ko sem še živela v Avstraliji, sem imela priložnost spremljati njene začetke in se medijsko tudi vključiti v njeno volilno kampanjo. Ti-ste čase je bila na oblasti liberalna stranka in Tanya se je vse do leta 2007 borila za pra-vice žensk, otrok, socialno šibkih ter tudi za pravice avstralskih domorodcev, Abori-ginov; od leta 2004 naprej kot »ministrica v senci«, torej v opoziciji. 3. decembra leta 2007 pa je na volitvah zmagala njena ALP, laburistična stranka (pod vodstvom pre-miera Kevina Rudda), in Tanya Pliberšek je postala ministrica. Že leta 1998 je Pliber-škova v svoji prvi volilni kampanji izražala jasne cilje: »Vedno sem verjela, da se bom ukvarjala z raziskovanjem nasilja, posebej v družini. Toda kmalu sem ugotovila, da so družinski problemi povezani s politič-nim sistemom. Posvetila se bom boljšim

življenjskim pogojem za ženske, otroke in ostarele, šolstvu, zdravstvu in nasploh ak-tualnim vprašanjem. Posebno pozornost pa bo treba nameniti tudi Aboriginom. Laburistična stranka skratka želi ponovno vliti ljudem občutek varnosti.«Svojim načelom je torej sledila vse do da-nes, ves čas pa je sodelovala tudi z mediji, objavljala prispevke v časopisih in se ogla-

šala po radijskih valovih.Tanyin oče Jože se je priselil v Avstralijo v petdesetih letih, mama Rozi pa malo ka-sneje. Čeprav sta oba doma iz istega kon-ca Slovenije (oče iz Zgornje Polskave, mati pa s Ptuja), sta se spoznala šele v Avstra-liji. Poleg Tanye sta imela še dva sinova,

Rajmonda in Filipa. Družina je leta 1997 doživela hudo tragedijo, na Novi Gvineji so umorili njihovega sina Filipa. Ne samo za starše, tudi za Tanyo je bil to zelo velik udarec.Pliberškova je poročena z Michaelom Couttsom Trotterjem, generalnim direk-torjem Oddelka za šolstvo v Novem Juž-nem Walesu, s katerim imata dva otroka, hčerko Anno in sina Josepha.Ko sem pred dnevi z njo vzpostavila stik po internetni pošti, se je ljubeznivo od-zvala in odgovorila na nekaj mojih vpra-šanj, saj potankosti iz njenega zasebnega življenja nisem poznala.

Tanya, kje ste odraščali in kakšna je bila vaša mladost?Ko sem bila še majhna, smo živeli blizu morske obale in tako sem preživljala ve-čino svojega časa na sydneyjskih pešče-nih plažah, tudi kampirala sem in hodila

»Toda kmalu sem ugotovila, da so družinski problemi povezani s političnim sistemom.«

USPEŠNI ROJAKI


po avstralski divjini. Veliko sem tudi brala in to še vedno počenjam, če imam le čas.

Danes, ko ste članica in mini-strica vladajoče laburistične stranke, ki se je vedno zavze-mala za srednji sloj prebival-stva, za »blue collar people«, in obenem tudi žena in mati, kako usklajujete vaše delo in skrb za družino?Vedno me je zanimala poli-tika, a ne v pravem pomenu besede, saj sem kmalu ugoto-vila, da so družinski problemi povezani s političnim siste-mom. Želela sem spremeniti nekatere zadeve in še danes se trudim, da bi jih izboljšala, ne skrbijo me samo moji otro-ci, borim se tudi za boljše ži-vljenje drugih otrok in seveda za njihove matere, še posebej, če so samohranilke. Da bi se vse to izboljšalo, moram pač tudi sama veliko žrtvovati. Na srečo sem se poročila s člove-kom, ki je odličen oče najinim otrokom in me pri delu podpi-ra. Tudi moja starša mi vedno

priskočita na pomoč. Vsi ju kličemo »babica« in »dedek«, moji otroci, moja nečakinja in nečak ter naši prijatelji.Mislim tudi, da je nujno, da svojo ljubezen do narave in pozitivne navade prenesem na svoja dva otroka. Z druži-no preživimo skoraj ves naš prosti čas v naravi in veliko telovadimo. Pač črpamo darove našega prelepega avstralskega naravnega bo-

gastva. V morju plavamo pol leta, ostalih šest mesecev pa v pokritih bazenih, skratka, vse počnemo skupaj.

Vloga ministrice in gospodi-nje gotovo ni lahka?Gospodinjstvo mi je pri srcu. Predvsem kuham zelo rada. Skoraj vsako nedeljo gostim svoje prijatelje, ki prihajajo k nam na večerjo.

Zagotovo prihaja tu tudi do stičišča dveh kultur?Prav ob srečanjih s prijatelji pride do izraza tisto sloven-sko gostoljubje, katerega so me naučili moji starši. Vsi moji prijatelji tudi govorijo o ku-harskih veščinah moje mame in kako od nje nikoli ne gredo lačni. Sicer pa sem tesno po-vezana s slovensko skupno-stjo v Avstraliji in tudi v Slove-niji sem bila že nekajkrat.

Vaša laburistična stranka se je torej vedno borila za delavski razred, upokojence in social-no ogrožene. Lani ste takoj po prevzemu oblasti poskr-beli najprej za upokojence in jim dodelili v enem izplačilu 500.000 AUD, letos pa božič-nico v višini 1400 AUD. Ko ste prišli na oblast, ste se sočutno posvetili tudi pravzaprav pra-vim Avstralcem, domorodcem – Aboriginom?Avstralska laburistična stran-ka se je borila tudi za pravice avstralskih domorodcev, Abo-riginov. Naš premier Kevin Rudd se je lani v zgodovin-skem govoru pred parlamen-tom opravičil Aboriginom za več kot dvesto let diskrimina-cije in zlorab domorodnega prebivalstva. Stranka je s tem uresničila eno svojih osnovnih političnih obljub iz predvolil-ne kampanje. »Opravičujemo se za zakone in politike pred-

hodnih vlad in parlamentov, ki so zadali trpljenje, bolečino in globoke izgube našim av-stralskim sodržavljanom,« je dejal Rudd. Še posebej je bilo opravičilo naslovljeno na tako imenovane ukradene gene-racije staroselcev, aboriginske otroke, ki so jih nasilno ločili od družin, pa tudi na njihove potomce in družine. Opravi-čil se je tudi za kršitve dosto-janstva in ponižanje, ki ga je utrpelo »ljudstvo, ponosno na svoje izročilo in kulturo«. Med drugim so od leta 1869 do 1970 okoli 100.000 abori-ginskih otrok, večinoma me-šanega porekla, na podlagi zvezne zakonodaje odvzeli staršem in jih dali v posvojitev oziroma rejo belim staršem ali jih namestili v institucijah.Zgodba avstralskega rjavega ljudstva je zelo žalostna in o njem bi bilo treba vedeti veliko

več, kot svet ve. Prav te dni je bil na sporedih slovenskih kine-matografov triurni film Avstra-lija, ogledala sem si ga in vsak njegov delček me je globoko prizadel, saj sem videla tisto pravo, resnično okrutno zgo-dovino v odnosu beli človek – Aborigin, ki sem jo spoznala v času osemindvajsetletnega bivanja v Avstraliji.Veseli me, da je bil ustvarjen tak film, zaslužil bi si oskarja.

Res je, zaslužil bi si ga, a je žal dobil le nominacijo za naj-boljšo kostumografijo. Pri iz-boljšanju življenja staroselcev, predvsem ženske populacije, pa sem prepričana, da bo vaš delež znaten in opazen. Želim vam veliko uspeha pri vašem plemenitem delu!

Stanka GregoričFoto: osebni arhiv

»Mislim, da je nujno, da svojo ljubezen do narave in pozitiv-ne navade prenesem na svoja dva otroka. Z družino preživi-mo skoraj ves naš prosti čas v naravi in veliko telovadimo.«

»Vedno me je zanimala politika, a ne v pravem pomenu besede. Zanima-le so me človeške pravice in še danes se trudim, da bi jih izboljšala.«

Edvard Rusjan, prvi slovenski letalec Letos mineva 100 let od prvega uspešnega poleta z motornim letalom v Sloveniji. 25. novembra 1909 je namreč Edvard Rusjan prvič uspešno poletel s svojim dvokrilnim letalom Eda I. Preletel je 60 metrov in se dvignil dva metra od tal. Štiri dni pozneje je že preletel več kot 500 metrov in se dvignil 12 metrov visoko. S tem se je tudi v tem delu Evrope začela doba motornega letenja.

VELIKI SLOVENCI

�0 Moja Slovenija / Februar 2009

Edvard Rusjan se je rodil 6. junija 1886 v Trstu, kamor se je oče Franc, goriški Slove-nec, preselil zaradi delovnih obveznosti. Mati Grazia Cabas je bila Furlanka iz Me-deje. Po povratku v Gorico je oče odprl novo delavnico za izdelovanje sodov in tudi Edvardu je bila namenjena zaposli-tev v očetovi sodarski delavnici. Za študij strojništva v Gradcu ali na Dunaju žal ni bilo denarja. Veliko veselje do tehnike in želja po spoznavanju širšega kroga ljudi sta ga pripeljala v kolesarstvo, ki je takrat veljalo za novo športno panogo. Skupaj s prijatelji je sestavil novo dirkalno kolo, s katerim je zelo uspešno tekmoval.

Že v otroštvu zanimanje za letenjeŽe pred tem, leta 1897, ko je bilo Edvar-du 11, bratu Jožetu pa 13 let, sta se zače-la ukvarjati s problemi dinamičnega le-tenja. Leta 1900 sta že zgradila uspešno leteč model, tri četrt kilograma težkega enokrilca z vijakom, ki ga je poganjala urna vzmet. Med šestletnimi pripravami, ki so potekale vzporedno z Edvardovim kolesarstvom, sta študirala teorijo letenja, gradila modele in delala aerodinamične poskuse. Pri tem je bil Edvard ustvarjal-

nejši, Jože pa obrtniško natančnejši. Prvo letalo sta lahko zgradila šele potem, ko sta pridobila na svojo stran tudi očeta Franca. Najtrši oreh je postalo vprašanje nabave primernega motorja.Kolesarska poznanstva so ga privedla do letalskega konstruktorja Franza Millerja v Torinu. Ta je Edvardu tudi omogočil obisk letalskega mitinga v Brescii in ga sezna-nil z Aleksandrom Anzanijem, znanim proizvajalcem letalskih motorjev, kar je Rusjanoma pomagalo do motorja. Do-bila sta Anzanijev zračno hlajeni motor s tremi cilindri. S tem motorjem sta imela veliko težav. Domnevno jima je Anzani poceni prodal že rabljeni motor. Po eni od razlag si je Edvard svoj prvi motor pri-služil s prodajo načrtov ali celo motorja lastne izdelave.

Z Edo IV 40 metrov visokoKakorkoli že, prvo letalo Eda I je bil 12 metrov dolgi dvokrilec z osemmetrsko širino kril in z njim sta opravila več dokaj uspešnih poskusov. Naslednje leto sta v Gorici, v lopi blizu Mirna, in z uporabo vedno istega motorja izdelala kar šest le-tal, ki so vsa bolj ali manj uspešno letela. Najbolj se je Edvardu posrečil polet z Edo IV 29. junija 1910 na letalski prireditvi, ko se je dvignil kar 40 metrov visoko in je v širokem krogu preletel mirensko polje. Z gradnjo letala Eda VII sta brata Rusjan dokončno izčrpala svoje in očetove pri-hranke. Finančno pomoč sta neuspešno iskala v Franciji, v Avstriji in na Madžar-skem, potem pa je Edvard na kolesarski

dirki avgusta 1910 spoznal zagrebškega športnika in fotografa Mihajla Merćepa, ki jima je zagotovil potrebna finančna sredstva. Na njegovo pobudo in v želji po ustanovitvi tovarne letal sta se prese-lila v Zagreb in že septembra istega leta sta začela graditi prototip letala, ki bi bil primeren za prodajo.

Strmoglavljenje ob vznožju KalemegdanaEnokrilno letalo Merćep-Rusjan sta opre-mila s kakovostnim 50-konjskim rotacij-skim motorjem Gnome, s katerim se je dalo vzleteti že po 28 metrih zaleta, kar je predstavljalo svetovni rekord. Doseglo je višino 100 metrov in je bilo sposobno iz-vajati celo osmice. Po uspelem nastopu v Zagrebu sta z njim odšla v Beograd, kajti srbska vlada je kazala zanimanje za nje-gov nakup. To potovanje je bilo za Edvar-da usodno. Navzlic močnemu vetru (ko-šavi) je Edvard 9. januarja 1911 vzletel, saj ni želel razočarati številnega občinstva. Uspešno je večkrat preletel del mesta okoli beograjske trdnjave Kalemegdan in savski most, med pristajanjem pa mu je močan sunek vetra odtrgal krilo. Leta-lo je strmoglavilo na železniško progo ob vznožju trdnjave. Edvard je umrl na poti v bolnišnico. Pogrebnega sprevoda v Be-ogradu se je udeležilo okoli 14.000 ljudi. Pogumne posameznike ljudje vedno ob-čudujemo in cenimo. Brat Jože je v Zagrebu izdelal še dve leta-li, nakar se je preselil v Argentino in tako sta se tudi ta dva talentirana slovenska rojaka izgubila v širnem svetu.

MŠ

Edvard Rusjan je prvič uspešno poletel s svojim dvokrilnim letalom Eda I leta 1909. Preletel je 60 metrov in se dvignil dva metra od tal.

ZA POUK SLOVENŠČINE

CIKCAK PO SLOVNICI IN PRAVOPISUIz pravopisa – vejica (nadaljevanje)

Naloge, ki jih rešujete, so na karticah - Igraje do zna-nja slovenščine, Rada Lečič, založba ZRC SAZU, 2006

PRAVILNO REŠI NALOGO!

Mark: Tjaša, kdaj še pišemo vejico?Tjaša: Med nadrednim in odvisnim stavkom (Največja sreča je, če je človek zdrav. – Hitreje govori, kakor misli. – Povedal sem jim, da ga ni doma, in jih odslovil. – Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si.). Mark: So kakšne posebnosti?Tjaša: Med dvema podre-dnima veznikoma vejice ne pišemo (Očetu piši, da če ne bo denarja, ne boš več sta-noval pri nas.). Take oblike niso priporočljive, zato je pra-vilneje: Očetu piši, da ne boš več stanoval pri nas, če ne bo denarja.Mark: Kdaj pa pišemo vejico, če sta skupaj priredni in po-dredni veznik, na primer in če, in ko, in kadar, in čeprav?Tjaša: Pišemo jo samo pred prvim veznikom (Šli bom na morje, in če bo lepo vreme, bomo ostali tam tri tedne. – Šli smo na morje, in čeprav je bilo slabo vreme, smo osta-

li tam tri tedne.). Zapomniti pa si je treba tudi, da pišemo vejico pred odvisniki iste sto-pnje samo enkrat (Šli bomo na morje, če bomo imeli čas in (če) bo lepo vreme. – Ose-ba, ki jo opazujemo in o kateri se pogovarjamo, je moja pri-jateljica.).Mark: Ali pišemo vejico tudi med deli večbesednega ve-znika, na primer namesto da, zato ker, medtem ko, zlasti če …?Tjaša: Ne, vejice med temi vezniki ne pišemo (Namesto da bi se učil, je lenaril. – Že ko sem ga prvič videl, sem ga spregledal. – Medtem ko ste spali, je bilo hudo neurje. – Rad ga imam, zato ker je tako miren. – Šli bomo na pot, šele ko se bo zjasnilo. – Ostali bomo doma, zlasti če bo sla-bo vreme.). Če pa bi radi pou-darili pomen enega od obeh veznikov, pišemo vejico tako-le: Rada ga imam zato, ker je tako miren. – Zeblo ga je tako, da se je ves tresel.

Mark: Ali pišemo vejico tudi pred primerjalnima vezniko-ma kot, kakor?Tjaša: Samo takrat, kadar je v odvisniku izražena osebna glagolska oblika (Bila je rdeča, kot je rdeča vrtnica. Vendar: Bila je rdeča kot vrtnica. – Več je govoril kot delal. – Bila je bolj pridna kakor nadarjena.).Mark: Ali se piše vejica tudi med polstavkom in drugim delom povedi?Tjaša: Kadar je jedro polstav-ka deležje: pišoč (si požvižga-va), deležnik: molčeč (človek), pridevnik ali samostalnik, so polstavki od preostale povedi navadno ločeni z vejico (Odšel je, nekaj mrmrajoč sam zase. – Drugi so obsedeli, pričaku-joč novih dogodkov. – Vsto-pila je neznanka, zavita v črno pelerino, in s pogledom, upr-tim vanj, zahtevala pojasnilo.).

Si pravilno poimenoval oblačila? Rešitev preverite na naši spletni strani www.MojaSlovenija.net

Deležij pa ne ločimo z vejico, kadar so prislovi (Opotekaje se je hodil po sobi. – Molče je odšel.– Odšli so omahujoč.).

Rada Lečič

�1Moja Slovenija / Februar 2009


KNJIŽNA POLICA

Poldrugo stoletje stara tradicija se nadalju-je tudi v letu 2009. V mislih imamo redno zbirko z letnico 2008, ki jo je izdala Celjska Mohorjeva družba. Kot običajno tudi ta zbirka prinaša pet knjig in če prištejemo še namizni koledar 2009 z naslovom Slo-venski kraji – minulost in zdajšnjost, jih je celo šest. Najpomembnejša knjiga vsako-kratne redne zbirke je vsekakor Mohorjev koledar, ki prinaša množico raznovrstnih podatkov, nasvetov in prispevkov o aktu-alnih in zgodovinskih temah. Serija Slovenske večernice z zaporedno številko 158 tokrat prinaša delo s prepro-stim naslovom Anka, ki ga je napisala slavistka in literarna zgodovinarka Irma

V zbirki Migracije je pod zaporedno šte-vilko 16, ki jo izdaja Inštitut za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU, izšla monograf-ska publikacija z gornjim naslovom in podnaslovom. »Buenas Artes« je igra besed med Bellas Artes in Buenos Aires. Napisala jo je Kristina Toplak, asistentka z doktoratom iz etnologije na Inštitutu za slovensko izseljenstvo. Predmet njenega raziskovanja so predvsem posamezni-ki in njihove migracijske izkušnje, vpliv migracij na likovno ustvarjalnost, ume-

Kristina Toplak:

»Buenas artes«Ustvarjalnost Slovencev in njihovih potomcev v Buenos Airesu

tnostni svetovi in družbene ter kulturne spremembe, povratne migracije in pro-ces integracije.Del migracijskih tokov so bili pogosto tudi umetniki ali pa so umetniki šele postali po preselitvi v novo okolje. Nji-hova umetnost je pogosto označena kot večkulturna in nam kot takšna pomaga razumeti predvsem človeške dimenzije migracij in razseljenosti, ne glede na to, ali gre za družbenokritična ali osebnoiz-povedna dela. Toplakova je veliko pro-stora namenjenega obravnavi migracij s teoretičnega zornega kota in posebej še z vidika teoretskih pristopov k ustvar-jalnosti. Poglobila se je tudi v Zgodovino političnega, družbenega in kulturnega dogajanja v Argentini ter posebej še v (Likovni) umetnostni svet Buenos Airesa. Po tem širokem uvodnem delu se je pri-bližala Umetnostnim ustvarjalcem med Slovenci v Argentini in šele to ji je omo-gočilo, da se je s splošne ravni spustila na obravnavo posameznih slovenskih ustvarjalcev. Osrednji del monografije so življenjske

Redna zbirkaOžbolt. V delu se spominja svojih mladih let med drugo svetovno vojno in tik po njej, dokler ni zaradi ideoloških pritiskov zapustila domovine (Avstralija, Kanada); tudi zato bo verjetno še posebej zanimi-va za mnoge izseljence, ki jih je doletela podobna usoda. Od ostalih treh knjig je ena prevod iz francoščine in druga iz an-gleščine. Nekaj čisto novega pa je knjiga z naslovom Mala zgodovina Slovenije, ki jo je napisal znani slovenski zgodovinar Stane Granda. Vsebino knjige je razdelil na tri temeljne vsebinske sklope: na Zgo-dovino ozemlja pred naselitvijo, na Zgo-dovino slovenskega naroda in na Zgodo-vino slovenske države. Najobsežnejši sta

zgodbe petih likovnih ustvarjalcev (slikar, rezbar in kipar Ivan Bukovec; kipar in sli-kar Marjan Grum; slikarka Andrejka Doli-nar; slikarka Adriana Omahna in vizualni ustvarjalec Fabian Berčič), ki skozi pripo-vedi o življenju in delu razgaljajo speci-fičnosti likovnega delovanja in ustvarja-nja v večkulturnem argentinskem okolju. Večino intervjujev je posnela v Buenos Airesu, Barilocheju in Cordobi. Vseh pet likovnih ustvarjalcev sodi v drugi, povoj-ni val slovenskih priseljencev v Argenti-ni, saj je med potomci Slovencev, ki so prišli v Argentino v prvem množičnem valu med obema vojnama, identificirala le enega kiparja v Buenos Airesu in dva multimedijska umetnika v Mendozi. Dodanih je tudi 15 strani likovnih prilog, ki so jih ustvarili zgoraj našteti umetniki. Zatem sledita še dve poglobljeni, bolj ali manj teoretični analizi ustvarjalnih dosežkov obravnavanih umetnikov, od katerih vsaka zavzema po 10 strani v knjigi. Sledi še povzetek v angleščini in španščini, spisek virov in literature ter imensko kazalo.

Celjske Mohorjeve družbe

KNJIŽNA POLICA

Verena Koršič Zorn:

Tone KraljCerkvene poslikave na Tržaškem, Goriškem in v Kanalski dolini

Goriška Mohorjeva družba je proti koncu leta 2008 izdala imenitno v slovenščini in italijanščini pisano knjigo o cerkvenih po-slikavah v slovenskem zamejstvu v Italiji, oziroma točneje, o umetninah, ki jih je v cerkvah ustvaril priznani slovenski slikar Tone Kralj. V svojem več kot petdesetle-tnem delovanju je poslikal prek štirideset cerkva, od tega sedem tudi v slovenskem zamejstvu v Italiji. S tako obsežnim opu-som, kar zadeva cerkveno slikarstvo, se ne more pohvaliti noben drug slovenski umetnik in komaj kdo v Evropi. Fotogra-fije v knjigi so delo fotografa Carla Sclau-zera iz Gorice. Če teh sedem cerkva našte-jemo po vrsti od severa proti jugu, potem si sledijo takole: Sv. Višarje nad Kanalsko dolino, Pevma in Štandrež na Goriškem, Katinara, kapela šolskih sester pri sv. Ivanu v Trstu, Trebče in Pesek na Tržaškem. Posli-kave na suh omet so nastajale v tridesetih letih 20. stoletja, kasneje pa tudi na lesoni-tni podlagi. V času med obema vojnama je slikal v treh cerkvah (Sv. Višarje, Pevma in Katinara) in na slikah v teh treh cerkvah je še posebej prišlo do izraza trpljenje slo-venskega naroda v enem najtežjih obdo-

bij, v času fašistične strahovlade. S svojo likovno govorico je opogumljal ljudi, jim vlival vero v moč dobrega in v pravično rešitev. Z duhovno vsebino prežeto sli-karstvo je polno simbolike, čustev in že-lje po iskrenem dialogu z gledalcem. Povojne poslikave se tudi stilno precej razlikujejo od medvojnih. Največ je pri-zorov s svetopisemsko vsebino, mistič-no snovjo in svetniškimi liki (Trebče, sv. Ivan v Trstu). Svetniško ikonografijo je obogatil z rednim upodabljanjem svetih bratov Cirila in Metoda. Pri tem ni težko opaziti, da Kralj svoj navdih išče v ljudski umetnosti, ki je bila slikarju položena že v zibelko. Ta usmeritev je še posebej prišla do izraza v tistih primerih, ko je za-jemal snov iz domačega, to je kmečkega okolja. Izrazito pripovednost naslikanih prizorov je dosegel z vnašanjem večjega števila figur in sestavljanja novih svetov. V večini obravnavanih cerkva je umetnik zapustil tudi notranjo opremo, liturgično posodje, procesijske zastave in posame-zne slike. Tone Kralj se je rodil 23. avgusta 1900 v Zagorici pri Dobrepolju v kmečki družini. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani je nadaljeval študij na akademi-ji v Pragi, se izpopolnjeval na Dunaju in Parizu pa tudi v Benetkah in Rimu. Kar trikrat je bil sprejet na beneški bienale, z nastopom fašizma pa so se mu zaprla vsa vrata. Po rodu Dolenjca je življenjska pot zane-sla že v času prve svetovne vojne (fronta na Piavi) na Primorsko, ki ga je povsem osvojila. Posvetil se ji je v najtežjem ob-dobju njene zgodovine. Leta 1928 se je poročil z umetnico Maro Jeraj. Za svoje

stvaritve je prejel številne medalje in priznanja; doma le Prešernovo nagrado, saj je bil praktično odrinjen z javne ume-tniške scene. Njegov premični slikarski opus je izjemno obsežen in motivno zelo raznolik, vendar se zdi, da je sakralni naj-večji. K temu ga je še posebej silila želja po monumentalnem slikarstvu in pre-pričanje, da edino transcendentalni svet lahko zadovolji človekovo slo po iskanju in spoznavanju resnice. Po mnenju Vere-ne Koršič Zorn, avtorice knjige o Tonetu Kralju, bi morali celoten sklop Kraljevega cerkvenega slikarstva na obeh straneh državne meje razglasiti za narodni spo-menik najvišje kategorije. Bil je skoraj edini ustvarjalec cerkvenega slikarstva in eden najvidnejših predstavnikov ek-spresionizma na Slovenskem. Umrl je 9. septembra 1972.

Tomaž Štefe

��Moja Slovenija / Februar 2009

Nekaj novosti na slovenskem knjižnem trgu

Slovenska maticaMilica Kacin Wohinz, Marta Verginella:Primorski upor fašizmu 1920–1941

Jernej Pavšič (urednik):Ljubljansko barje, Neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo(zbornik razprav)

Slovensko kulturno društvo Ivan Gr-bec v ŠkednjuMarija Makarovič, Marta Košuta:Ena duša in ena pamet (Življenjske zgodbe Škedenjcev)

Kristina Toplak:

»Buenas artes«Ustvarjalnost Slovencev in njihovih potomcev v Buenos Airesu

drugo in tretje poglavje. Ko spoznamo, da dogodkov ne določa le brezosebna objektivnost, ampak smo ljudje sredi njih živi in tudi odgovorni, se zgodovina Slo-venije pokaže v precej drugačni luči kot pri večini zgodovinarjem doslej. S pov-sem drugačne perspektive se kaže zlasti

čas med drugo svetovno vojno in po njej; verjetno je to prva zgodovina Slovenije, ki tega časa ne prikazuje zgolj enostransko. Povojno obdobje je opredelil z mednaslo-vom Osvobojeni, vendar ne svobodni, pri čemer tudi podatkov o številu žrtev na ra-znih straneh ne manjka. Knjigo zaključuje-

ta dva razdelka (Na poti v samostojnost in Slovenska osamosvojitev), v katerih seže prav do današnjega časa. Samostojna in mednarodno priznana država je največji dosežek Slovencev v vsej njihovi zgodovi-ni. Zaupali smo vase in izkoristili ugodne mednarodne razmere.

Pesem od Lepe VideSlovenski kulturni praznik praznujemo 8. februarja, na obletnico smrti pesnika Fran-ceta Prešerna.

S KNJIGO V SVET


dr. France Prešeren

PESEM OD LEPE VIDE

Lepa Vida je pri morju stala, tam na produ si plenice prala. Črn zamor’c po sivem morje pride, barko ustavi, vpraša Lepe Vide: »Zákaj, Vida, nisi tak’ rdeča, tak’ rdeča nisi, tak’ cveteča,kakor ti si prva leta bila?«

Vida Lepa je odgovorila: »Kak’ rdeča b’la bi in cveteča, ker zadela mene je nesreča;oh, doma je bolno moje dete,poslušala sem neumne svete, omožila sem se, starca vzela, malokdaj sem s’rotica vesela,bolno dete ves dan prejokuje,celo dolgo noč mož prekašljuje!« Črn zamor’c ji reče ino pravi:»Če domá jim dobro ni, žerjavise čez morja vzdignejo, ti z mano pojdi, srčno si ozdravit rano.Kaj ti pravim, pote, Vida zala!je kraljica španska me poslala,ji dojiti mladega kraljiča,sinka njen’ga mlad’ga cesariča.Ga dojila boš ino zibala,pest’vala, mu post’ljo postiljala,da zaspi, mu pesmi lepe pela,huj’ga dela tam ne boš imela.« V barko Lepa Vida je stopila;al ko sta od kraja odtegnila,ko je barka že po morji tekla,se zjokala Vida je in rekla:»Oh, sirota vboga, kaj sem st’rila!Oh, komu sem jaz doma pustiladete moje, sin’ka nebogljen’ga,moža moj’ga z leti obložen’ga!«Ko pretekle so b’le tri nedelje, jo h kraljici črn’ zamor’c pripelje. –

Pesem od Lepe Vide je pravzaprav Prešernova predelava slovenske ljudske pe-smi. Pesem je v različnih oblikah doma povsod po Sloveniji, zbiratelj ljudskega materiala Karel Štrekelj je naštel šest različnih verzij, Milko Matičetov pa jo je našel tudi v Reziji. O njej sta napisala roman Josip Jurčič in Marjan Tomšič, dra-mi pa Ivan Cankar in Rudi Šeligo.

Slikanica s Pesmijo od Lepe Vide z ilustra-cijami Jelke Reichman je izšla leta 1987 pri Prešernovi družbi v Ljubljani. Ta za-ložba je izdala deset Prešernovih pesmi v slikanicah. Izposodite si jih v knjižnicah.

Pripravila: Tilka Jamnik

S KNJIGO V SVET

Zgodaj Lepa Vida je ustala,tam pri okni sonce je čakala.Potolažit’ žalost nezrečenopoprašala sonce je rumeno:»Sonce, žarki sonca, vi povete,kaj moj sinek dela, bolno dete!«»Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali?Včeraj svečo rev’ci so držali,in tvoj stari mož je šel od hiše, se po morji vozi, tebe iše,tebe iše in se grozno joka,od bridkosti njemu srce poka.« – Ko na večer pride luna bleda,Lepa Vida spet pri okni gleda,da b’ srčno žalost ohladila,bledo luno je ogovorila:»Luna, žarki lune, vi povete,kaj moj sinek dela, bolno dete!« – »Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali?Dan’s so vbogo s’roto pokopali,ino oča tvoj je šel od hiše,se po morji vozi, tebe iše,tebe iše, se po tebi joka,od bridkosti njemu srce poka.« – Vida Lepa se zajoka huje.K nji kraljica pride, jo sprašuje:»Kaj je tebi, Vida, je zgodilo, da tak’ silno jokaš in tak’ milo?«Je kraljici rekla Vida zala:»Kak’ bi s’rota vboga ne jokala!Ko pri okni zlato sem posodo pomivala, mi je padla v vodo,je iz okna padla mi visoc’gakup’ca zlata v dno morja globoc’ga!«Jo tolaži, reče ji kraljica:»Jenjaj jokat’ in močiti lica!Drugo kup’co zlato bom kupila,te pri kralju bom izgovorila;id’, kraljiča doji moj’ga sina, da te mine tvoja bolečina.« – Res kraljica kup’co je kupila, res pri kralji jo je ‘zgovorila;Vida vsak dan je pri okni stala,se po sinku, oču, mož’ jokala. –


NAGRADNO VPRAŠANJE

V kateri deželi je Vida dojila mladega kraljeviča?

Odgovor do konca marca pošljite na naslov:Moja SlovenijaBrnčičeva 131231 Ljubljana ČrnučeSlovenija

in si prislužite lepo knjižno nagrado.


MLADI MLADIM: Maja Slatinšek

»Družina me maksimalno podpira«Maja Slatinšek je triindvajsetletna pev-ka, ki se na slovenskih odrih pogoste-je pojavlja zadnja leta. Prvič je na Emi (Evrovizijska MelodijA, slovenski nacio-nalni izbor za pesem Evrovizije) nasto-pila leta 2004 s pesmijo Slovo brez mej in zasedla četrto mesto, istega leta pa s pesmijo Do neba zmagala na Hitovem festivalu. Na Emi je s svojo skladbo Vi-har znova nastopila leta 2006, nato pa kot spremljevalna pevka sodelovala z Anžejem Dežanom na Eurovision Song Contest v Grčiji. S skladbo Dobrodošel spet ob meni se je tega leta udeležila tudi Slovenske popevke. Nagrado za najbolj-šo izvedbo na Melodijah morja in sonca je Maja za skladbo Svobodna prejela leta 2007. Lani se je znova skušala prebiti na evrovizijsko tekmovanje, ampak skladba Zdaj ni bila izbrana. Angleško različico Time to Rise je prijavila na natečaj za ro-munsko in irsko pesem evrovizije in bila izbrana na obeh. Tako je Maja Slatinšek prva Slovenka, ki je bila v enem letu, z eno pesmijo, sprejeta na dva evrovizij-ska izbora. Izbrala je Irsko in na izboru zasedla tretje mesto. Danes zaključuje študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani, od jeseni pa je študentka Contemporary Music Performance v Londonu. Prepevati si začela zgodaj – že pri petih letih.Pravijo. Sama bi rekla, da že prej, glede na to, da se prvega nastopa pri petih letih dobro spomnim. Nekje v domači hiši se nahaja fotografija, na kateri je vidno igra-nje klaviatur pri treh letih, ampak do tja moj spomin ne seže. Spomnim se glasbe, ki me je vedno spremljala tako ali druga-če, skupine Čuki, ki me je navduševala in navdušila tako močno, da sem se glasbe lotila resneje.

»V tistem trenutku, priznam, ko sem izvedela, da pesem ni bila sprejeta, sem pomislila, da v tem neskončnem glasbenem prostoru pač ni prostora zame ... in obupala.«

Mlada pevka Maja Slatinšek zaključuje študij na Akade-miji za glasbo v Ljubljani, od jeseni pa je tudi študentka Contemporary Music Performance v Londonu.


MLADI MLADIM

Kaj bi označila za prelomnico v svoji glas-beni karieri?Če svoje delo opredelim kot glasbeno kari-ero, lahko rečem, da gre za več prelomnic; od prvega pojavljanja na TV, vpisa v glas-beno šolo, nadaljevanja glasbenega izo-braževanja do različnih projektov, sploh v zadnjem času, v sodelovanju s tujino.

Kako si se počutila, ko so tvojo pesem za Emo 2008 zavrnili?V tistem trenutku, priznam, ko sem izvede-la, da pesem ni bila sprejeta, sem pomislila, da v tem neskončnem glasbenem prosto-ru pač ni prostora zame ... in obupala. Čez nekaj nerazumljivo zmedenih minut pa sem na situacijo pogledala z drugega zor-nega kota, kar me je pripravilo do tega, da sem soavtorju skladbe omenila možnost, da skladbo poskusiva prijaviti v drugo dr-žavo. S to odločitvijo so se moji načrti za prihodnost spremenili in vrata so se mi odprla v popolnoma nov svet.

Nekateri bi se zavrnitve ustrašili, ti pa si pe-sem prijavila kar na dva izbora, na romun-ski in irski evrovizijski izbor, in bila sprejeta na oba. Zakaj si se odločila za Irsko in ali je bila odločitev težka?Slišala sem nekaj ljudi reči, da sem se za Ir-sko odločila zato, ker so možnosti za zma-go večje, glede na to, da je bilo izbranih le šest finalistov. Resnična zgodba je precej drugačna od te, kajti poglavitna težava te nenavadne situacije je bila, da je vse sku-paj bil prevelik finančni zalogaj zame kot študentko brez založniške podpore. Če bi se odločila za Romunijo, bi to pomenilo, da bi morala vse stroške nastopa, nastani-tve in transporta plačati sama, medtem ko je irska televizija ponudila veliko finančno pomoč vsakemu finalistu posebej, kar je precej olajšalo vso situacijo in omogočilo nastop v državi z visokim standardom. Res pa je tudi, da sem Irsko od nekdaj do-jemala kot mistično deželo, ki sem jo žele-la obiskati. Ker pa je ta obisk bil povezan z glasbo, še toliko bolje.

Bi še kdaj nastopila na Emi?Nikoli ne reci nikoli, pravijo. Letos se nisem prijavila na razpis, ker enostavno nimam moči za ponoven proces v Sloveniji ali kjer-koli drugje. Glede na to, da imam odprtih

kar nekaj sodelovanj s tujino, je čisto mo-goče, da se kdaj pojavim na nacionalnem izboru za Evrovizijo.

Kaj meniš o letošnjih nastopajočih in »po-vabljencih«? Kdo je tvoj favorit?Težko karkoli rečem glede nastopajočih na letošnji Emi, ker sem seznam uspela prele-teti le enkrat. Prepričana sem, da je komisi-ja med »nepovabljenimi« izbrala po svojih najboljših močeh in povabila tiste, ki si jih občinstvo želi videti na odru letošnje Eme.

Kako pa družina gleda na tvoje uspehe?Družina me pri vsem mojem delu, odloči-tvah in izzivih podpira maksimalno. Kljub temu da trenutno živim daleč od doma, sem za starša še vedno mala Maja in zavo-ljo tega pride kdaj tudi do kakšnega manj-šega verbalnega nesporazuma, vendar razumeta moje želje, cilje in odločitve. To štejem kot največjo podporo, ki jo lahko od staršev dobim. Na moje uspehe, če jih tako imenujeva, pa skromno gledata kot na nagrado za trdo delo, ki sta me ga na-učila prav onadva.

Zaključuješ študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani, od jeseni pa si študentka Con-temporary Music Performance v Londo-nu. Zakaj si se odločila še za študij v tujini in kako oba študija usklajuješ?Princip »delovanja tujine« sem spoznala prek svojega projekta irskega nacional-nega izbora za pesem Evrovizije. Ljudje so veliko bolj odprti, podpirajo in spodbujajo mlade ustvarjalce s svežimi idejami in ta-lentom. Ker sem se zavedala dejstva, da počasi zaključujem študij doma, sem raz-mišljala o možnostih nadaljnjega ustvarja-nja in izobraževanja. Sprva sem se hotela izpopolnjevati kakšno leto ali pol, nato pa se je ob sprejemnih izpitih v Londonu po-rodil zanimiv načrt – ostati tukaj najmanj

tri leta. Zaenkrat maksimalno uživam, di-ham in živim življenje, ki bi ga komu sama kdaj nedolžno zavidala. Na Akademiji za glasbo sem absolventka, kar pomeni, da predavanj več nimam, opraviti moram

pa še nekaj izpitov in napisati diplomo, v Londonu pa sem študentka 1. letnika in usklajevanje zaenkrat ni težavno.

Nastopaš manj?Glede na to, da imam na faksu predmet, pri katerem vsak teden nastopamo z ben-dom in nas vsak teden tudi ocenjujejo, bi lahko rekla, da nastopam več (smeh). V teh nekaj mesecih, odkar sem zdoma, pa sem imela vsak mesec nastop tudi v Slove-niji, tako da je dogajanje, kar se tega tiče, precej zanimivo. Odpira pa se vedno več novih projektov, ki vključujejo tudi veliko nastopov, in upam, da bom nekje v daljni prihodnosti lahko to delila z vami.

Kljub številnim nastopom in študiju pri-pravljaš tudi dobrodelne projekte, delala si tudi na radiu …Vse skupaj je splet okoliščin, zamisli, mojih idej in idej ljudi, ki se gibljejo okoli mene in spremljajo mojo pot. Na radiu sem kot spikerka delala slaba tri leta, zadnje leto sem učila klavir v glasbeni šoli, veliko sem nastopala, poleg tega sem priredila do-brodelni koncert z gosti za devet socialno ogroženih otrok celjskega območja. Pred odhodom na študij v London sem pripra-vila tudi koncert. Bilo je zabavno, delavno, zanimivo leto, za katerega pravim, da je bil konkreten začetek nove poti.

Kakšne projekte pripravljaš v prihodnje?V mislih imam ogromno idej. Njihova re-alizacija pa zna trajati tudi več mesecev. Ampak ker sem vztrajna in trmasta ter si določenih stvari v življenju želim tako zelo močno, sem prepričana, da bom večino teh projektov izpeljala. Gre za samostoj-ne projekte, projekti (trenutno) z dvema različnima zasedbama. Veliko več pa je še nedorečenega, ki do neke mere ostaja skrivnost tudi zame. Kot že rečeno, upam, da bom vsaj del tega lahko pokazala tudi v Sloveniji.

S kom bi najraje sodelovala?Uh, želja in dogovarjanj je precej. Lahko pa kot iz topa povem, da bi najraje sodelovala z odličnimi glasbeniki, ki jih spoznavam iz dneva v dan.

PV; Foto: osebni arhiv Maje Slatinšek

»Zaenkrat kar najbolj uživam, diham in živim življenje, ki bi ga komu sama kdaj nedolžno zavidala.«

PESEM NAS ZDRUŽUJE

Zdaj je čas Slovenskih zvokov!


V Pišecah, vasici blizu meje s Hrvaško, je bilo pred božičem spet veselo. Na tradicionalnem božično-novoletnem koncertu doma-čega ansambla Slovenski zvoki se je v ogrevanem šotoru zbralo kar tisoč dvesto ljubiteljev kakovostne narodnozabavne glasbe. Tokratna prireditev je bila sploh nekaj posebnega, saj so na njej predstavili novo ploščo pretežno božičnih pesmi. Prve dni novega leta smo se pogovarjali z vodjo ansambla, klarinetistom in pevcem Bojanom Lugaričem.

Zdajšnjo zasedbo ansambla sestavljajo Bojan Lugarič, Zlatko Žikovšek, Tadeja Abram, Jože Drugovič, Boštjan Zajc in Mirko Kosar.


PESEM NAS ZDRUŽUJE

Zakaj ste se odločili za pesmi s takšno tematiko, zaradi verske usmerjenosti ali zaradi želje po zaslužku?Želja, da bi posneli in izdali kaj takega, je tlela že nekaj let, vendar je vedno prišel prej novi december kot nova plošča … Res je, da smo vsi verni ali vsaj naklonjeni tradiciji božiča, vendar niti to, kaj šele že-lja po zaslužku, ni bil razlog za ploščo s ta-kšno vsebino. December je pač preprosto čas, poln pričakovanj in veselja, ko je tudi zanimanje poslušalcev za glasbene izdel-ke večje. Po zadnjih podatkih je to naša najbolje prodajana plošča doslej! Avtor glasbe sem večinoma sam, besedila so napisali Vera Šolinc, Fanika Požek, Ivan Si-vec in Tone Gaberšek, dodali smo še dve znani Avsenikovi ter priredbi pesmi Sveta noč in Glej zvezdice božje.

Nastopate s tem programom tudi po cer-kvah?Ne, ne, to pa raje prepustimo drugim.

Pod cerkvami pa! Menda ste imeli pred leti kar precejšnje težave v dvorani pod cerkvijo svete Elizabete v Berlinu …Naš harmonikar je šel na pot s hudo tre-bušno gripo. Vsaj tridesetkrat smo se mo-rali ustaviti na poti in revež se je župniku Izidorju Pečovniku - Doriju tako zasmilil, da mu je pri priči ponudil čarobni napitek, rekoč: »Če ti pa tole ne bo pomagalo, te lahko odreši le še zemljica …« In mu je!

Kruto, toda vajeni ste različnih vrst hu-morja! Na nastopih se nenehno preobla-čite, nastopate v različnih vlogah. Greste kdaj tudi čez mero dobrega okusa?Trudimo se, da ne bi šli. Sicer pa – če sam kdaj nastopam »zgoraj brez«, to niti ne more biti slabo, saj pravijo, da sem tam gori kar »dobro izpopolnjen«, tega, da bi nastopal še »spodaj brez«, pa tako nihče ne pričakuje.

Ste poklicni glasbeniki in torej odvisni od naročil. Je težko preživeti, morate kdaj igrati tudi kaj takšnega, kar vam ni najbolj pri srcu?Ne, saj je vsaka glasba lahko lepa. Če jo pa obogati humor, še toliko bolj! Morda se včasih majčkeno naveličamo nenehnega preoblačenja, v glavnem nam pa ni nič

pretežko. V bistvu je samo z glasbo kar težko preživeti, dobro je ob tem početi še kaj. Sam imam snemalni studio, skladbe pišem tudi za druge ansamble. Tako mi včasih ne ostane dovolj časa za vaje, ki bi jih moral poklicni ansambel imeti precej več kot ljubiteljski. Vsega seveda ne mo-reš postoriti na vaji, predvsem ne moreš predvideti, kaj vse lahko prinese ključni trenutek na nastopu. Po desetih letih dela lahko rečem, da smo dobro utečen ansambel, saj veliko nastopamo.

»Uradno« ste iz Rogaške Slatine, večina vaših dejavnosti pa je povezana s Pišeca-mi. Kako to?Slovenski zvoki smo nastali iz nekdanje-ga Ansambla Toplišek. Ko je harmonikar Andrej Toplišek odšel k Okroglim muzi-kantom, sem obdržal trobentarja, basista in pevko ter poiskal novega harmonikar-ja in kitarista. Prihajamo iz različnih kra-jev Štajerske: iz Sevnice, Brežic, Dobrne, Laškega … Sam sem sicer iz Rogaške Sla-tine, vendar pa se res največ zadržujemo v Pišecah, kjer je doma harmonikar. Prija-zno je tamkajšnje kmečko okolje, obilno posejano s prijetnimi gostilnami in kmeč-kimi turizmi …

Boste tudi letošnji jubilej, desetletnico, proslavili tam?Za izvedbo jubilejnih koncertov se dogo-varjamo v Vinski Gori, Rogaški Slatini in še v nekaterih krajih, glavni pa bo zagotovo

v Pišecah. Morda ga bo posnela celo Ra-diotelevizija Slovenija.

Ena vaših skladb ima naslov Novoletne obljube. Kaj ste si vi obljubili za leto, v ka-tero smo vstopili?Najprej, da bomo manj jedli, a smo oblju-bo prelomili že prvi teden … Drugi dve bo lažje izvesti: do decembra namera-vamo posneti in izdati ploščo z desetimi novimi lastnimi skladbami, ob njej pa še posebno ploščo, na kateri bodo same Avsenikove, toda manj znane skladbe. Pred kratkim sem namreč dobil vrsto ar-hivskih posnetkov Avsenikovih začetkov na Radiu Celovec. Celo moj oče, ki je bil dolga leta aktiven glasbenik, nekaterih ne pozna! Posneli jih bomo v sodobni tehni-ki in prepričan sem, zadovoljili vse tiste poslušalce, ki na veselicah želijo poslušati Avsenikovo glasbo v naši izvedbi, plošče pa jim doslej nismo mogli ponuditi.

Veliko dela vas čaka …Pa veselja tudi! Veste, so kraji v Sloveniji, kamor še posebej radi zahajamo. Recimo v Belo krajino! Tam ni tako »napeto« kot drugod, kjer mora biti profesionalno izve-dena glasba na prvem mestu. Belokranj-ci godca najprej povabijo na prigrizek, postrežejo mu z vinom, no, potem se pa počasi začne zabava. In nihče ničesar ne zamudi.

Jože GaličFotografije: arhiv ansambla

Tudi svatje so navdušeni nad igra-njem Slovenskih zvokov.

Kavra, značilna jed z Notranjske

ZA SLOVENSKO MIZO


Za štiri osebe potrebujemo:

½ l fižola2 manjši kolerabi6 večjih krompirjevocvirke za zabelo

Fižol in kolerabo posolimo in jima dodano na kocke narezan krompir.

Kolerabo olupimo in narežemo na koc-ke. Prav tako storimo s krompirjem, ki ga mora biti še enkrat več kot kolerabe. Fižol, ki smo ga prejšnji večer namočili v mrzli vodi, stresemo v nekoliko večjo posodo, ga zalijemo z vodo in kuhamo. Ko vre približno pol ure, mu dodamo na kocke narezano kolerabo in pustimo, da vre še približno 45 minut, nato posolimo in dodano na kocke narezan krompir. Nekoliko zalijemo, vendar ne mešamo (jed ne sme biti preveč zalita, najbolje je, da se krompir kuha kar v pari). Pokrijemo in kuhamo še nadaljnje pol ure. Nato jed pretlačimo, da je videti kot gost pire. Za-belimo še z vročimi ocvirki. Na Notranjskem pravijo, da je kavra naj-boljša, če vanjo »stane prašič«, kar pome-ni, da lahko njen okus izboljšamo z neko-liko svinjine (kost, prekajena rebra), ki jo kuhamo skupaj z ostalimi sestavinami.

Besedilo in foto: Janja Dolinar Jed ne sme biti preveč zalita, najbolje je, da se krompir kuha kar v pari.

Nato jed pretlačimo, da je videti kot gost pire. Kavro zabelimo še z vročimi ocvirki.


Potrebujete recept za domače krofe? Kliknite na www.mojaslovenija.net.

Kozjanska domačijaNa smerokazu ob cesti, na zgibanki, na vseh spominkih in celo na posebni seriji poštnih znamk piše Kozjanska domačija, torej v ednini. V bistvu pa bi moralo pisati v dvojini, torej Kozjanski domačiji. Gre namreč za dve hiši, ki sta funkcionalno in predvsem lastni-ško neločljivo povezani. Funkcionalno zato, ker imata skupno parkirišče. Z lepo urejenega in tlakovanega parkirišča je skoraj enako daleč do ene in do druge hiše, čeprav je prva v vasi Repuš, druga pa v vasi Ravno. Med seboj sta oddaljeni manj kot sto metrov. Pri tem je zanimivo to, da obe nosita hišno številko 13.


Še tesneje sta hiši povezani prek skupnega lastnika Bo-jana Gučka, ki skupaj s svojo življenjsko sopotnico Andrejo skrbi za obe hiši. Njegovi starši so namreč ti dve hiši podedo-vali od treh sester, ki niso ime-le svojih otrok. Bojan Guček je diplomirani inženir elektroteh-nike, komercialist in še moj-

ster domače obrti in je torej vsestransko razgledan človek. Ko se je odločil, da bo ostal na majhni kmetiji, se je hkrati za-vezal, da bo skromne prihod-ke od kmetije skušal nadgra-diti prav na temelju lastništva dveh opuščenih domačij, in si-cer tako, da kakih 200 let staro hišo ohranja takšno, kot je bila,

mlajšo, a na prvi pogled zelo podobno tipično kozjansko hišo, pa je temeljito preuredil, da je v njej mogoče obiskoval-ce tudi pogostiti in celo preno-čiti. V ta namen je na podstrehi uredil dve sobi z vsem udo-bjem v povsem prvobitnem okolju, s tramovi in slamnatim stropom (streho) nad glavo.

Pri uresničevanju podjetniške zamisli ga je s skromno mate-rialno pomočjo v začetni fazi podprlo tudi Ministrstvo za kulturo, na katero se je obrnil s prošnjo za pomoč. Ne gle-de na to, da je šlo v znesku za zelo skromno pomoč, je bila to zanj predvsem velika moralna spodbuda. Državni uradniki

Kozjanska domačija na naslovu Repuš 13 je stara okoli 200 let in je ohranjena takšna, kot je bila.

SLOVENSKE DOMAČIJE


so najbrž ob dejstvu, da gre za območje, ki populacijsko in drugače nazaduje, prepoznali vrednost tega projekta. Če bi ob tem upoštevali še, da so marljivi domačini s skromnimi sredstvi sposobni narediti res veliko, potem bi najbrž še ne-koliko velikodušneje razvezali »svojo« mošnjo in tako še bolj pomagali lokalnim nosilcem razvojnih pobud.

Domačija Pr’ ŠafarjiRepuš je gručasta vas vzhodno od Dobja v severovzhodnem delu vzhodnega Posavskega hribovja. Jedro vasi je na dnu

doline, ob enem od izvirov, okoli pa so raztresene posa-mezne samotne kmetije. Vas je dostopna iz Dobja, s ceste Šentjur–Planina pri Sevnici. Kmetijstvo je glavna gospo-darska panoga, ki pa hitro na-zaduje. Vaščani se zaposlujejo v Šentjurju in v Štorah. Tisto, kar je danes Kozjanska domačija, je bilo dolga leta (vse od druge svetovne vojne naprej) pravzaprav shramba, saj sta lastnici Terezija in Vero-nika Gračner živeli v spodnji, nekaj mlajši in nekaj večji hiši v vasi Ravno št. 13. Zato je hiša tudi na zunaj začela vidno pro-padati. Novi lastniki (družina Guček Pr’ Poldek) in Turistično društvo Dobje so z obnovo začeli leta 1998 in jo do leta 2000 v celoti obnovili. Danes si ta hiša pravzaprav ne zaslu-ži naziva domačija, saj ob njej ni nobenega drugega objekta več. Res pa je, da je nekoč ob hiši stal tudi manjši kozolec, ki sta ga nekdanja lastnika (Neža in Martin Leskovšek) nadome-stila z manjšo sobo (štiblc), ob hiši pa sta zgradila še lopo z majhnim hlevom. Vse skupaj je predstavljalo tipično koz-

jansko domačijo. Lesena hiša je bila zgrajena okoli leta 1830 in je objekt zelo skromnih di-menzij, kar že samo na sebi priča, da je bil to dom male-ga kmeta, kakršnih je bilo v zahodnem delu Kozjanskega nekoč zelo veliko. Prvotno so-cialno prepoznavnost je hiša ohranila vse do današnjih dni in v tem je tudi njena najve-čja etnološka in kulturna vre-dnost. Je izjemno pomemben člen v prepoznavanju bivalne kulture 19. in 20. stoletja in gradbeniških prizadevanj na območju Kozjanskega in osre-dnje Slovenije. Po mnenju Vita Hazlerja jo odlikuje izjemna skladnost gradnje zidanega in lesenega dela ter vrsta detaj-lov, ki odsevajo visoko stopnjo znanja obdelave materialov.Razporeditev prostorov v hiši je sila enostavna in značilna za hiše s črno kuhinjo. Iz predpro-stora (lupa) pridemo v dnevno – bivalni prostor (hiša) in v sila majhno, le nekaj kvadratnih metrov veliko črno kuhinjo (kuhjo). Večnamenski prostor (hiša) je danes brez peči, na njenem mestu stojita štedilnik na drva in zaboj zanje. Poleg

tega so v hiši še star šivalni stroj, visoka in nizka omara, miza s klopjo ob eni stranici, bogkov kot, čelešnik in rožni venec na steni. V štiblcu stojita visoka omara in srednje široka postelja s staro laneno postelj-nino (hodne plahte). Na južni strani je hiša delno podklete-na. Klet so imenovali keldr.

Kozjanska domačija Ravno 13Tudi vas Ravno je gručasta vas sredi strmega grapastega sve-ta (Ravno!). V osojnih legah in na strminah prevladuje gozd. Spodnja hiša je nekoliko večja od zgornje in ji je na prvi pogled precej podobna, vendar samo na prvi pogled. V nasprotju z zgornjo, ki jo ohranjajo takšno, kot je bila, je spodnja doživela

Les ponuja poleti prijeten hlad, pozimi pa ohranja toploto. Slamnata streha varuje pred dežjem in snegom, kamen skrbi za trdnost. Mah je izolator med bruni, gašeno apno pa zaščita lesa.

Kozjanska hiša na naslovu Ravno 13 je ohranila staro zunanjost, notranjost pa je zanimivo posodobljena.

SLOVENSKE DOMAČIJE


temeljito preobrazbo. Na starih temeljih je postavljena povsem na novo, res pa je, da so tudi pri tej hiši skušali ohraniti čim več starih etnološko zanimivih elementov. To še posebej velja za bivalne prostore v pritličju. Ker so dobro vedeli, da radiatorji centralne kurjave ne sodijo v staro hišo, so cevi in s tem ogrevanje prostorov speljali kar po stenah pod ometom, tako da jih obiskovalec sploh ne opazi.Predmeti v hiši niso nujno originalni, pri-neseni so tudi iz drugih hiš oziroma poslo-pij. To velja na primer za skoraj neuničljivo in raztegljivo mizo, ki jo je lastnik prinesel iz domače hiše. Nekoč so to mizo posojali po vasi. Nekaj posebnega je tudi nena-vadna skrinja, ki je izdelana brez enega samega žeblja. Postelja v hiši je nekaj šir-ša od običajnih in je očitno dovolj široka za dve osebi. Peč s klopmi okoli nje ni kaj posebnega in trenutno je hiša (še) brez bogkovega kota. Poleg bivalnega prosto-ra (hiše) se v pritličju nahajajo še vsi ostali prostori, ki so tipični za stare hiše v tem delu Slovenije. Iz veže se pride v hišo, v črno kuhinjo, ki je nekoliko spremenjena (kurišče za peč so pozidali), in v štiblc, ki je tudi zelo zvito posodobljen (za stenami stare omare se skrivajo sanitarije in tuš).

Namesto kleti gostinski lokalNajtemeljitejšo modernizacijo so doživeli spodnji prostori: svinjak za eno svinjo s kokošnjakom, majhen hlev za eno kravi-co, ki je delno še ohranjen, o majhni kleti pa danes ni ne duha ne sluha. Namesto tega je danes urejen dokaj velik gostinski lokal, v katerem je prostora tudi za večje skupine. Uredili so tudi kuhinjo, sanitarije in še več manjših prostorov.Če so hoteli v kleti urediti vse našteto, so morali najprej poskrbeti za povsem nov in tudi na inovativen način zidan strop. Od-ločili so se za neko zelo specifično vrsto velbanega stropa, na katerega so zatem položili betonsko ploščo, kar pomeni, da je hiša res trdno grajena in varna. Z etnološkega zornega kota je hiša po-temtakem ohranila skoraj vse svoje zuna-nje kvalitete, pri notranjih pa je prišlo do številnih kompromisov, kar pa ne pomeni, da notranjost hiše ni ustrezno urejena.

Besedilo in foto: Tomaž Štefe

Pri peči v hiši stoji stara lesena skrinja, ki je izdelana izključno iz lesa.

Majhna črna kuhinja z nekaj pripadajočega orodja.

Klet je spremenjena v lokal za pogostitev večjega števila obiskovalcev.

LectLect je poltrajno figuralno oblikovano in okrašeno pecivo iz medenega testa. Lectarstvo oziroma medičarstvo, pogosto v povezavi s sve-čarstvom, sodi med najstarejše obrti v mestih in trgih na Slovenskem.

Testo iz medu, ržene moke in začimb, kot so poper, cimet in nageljnove žbice, so lectarji vtiskovali v lesene ali kovinske modele in podobnjake pekli ali sušili. V 19. stoletju so začeli med nadomeščati s sladkorjem in sladkornim sirupom, testu pa dodajati pšenično moko, jelenovo sol in pepeliko. Vzhaja-no testo so razvaljali in figurice izrezovali s pomočjo ploče-vinastih modelov. Spečene figurice so barvali in krasili z ra-znobarvnimi črtami, narejenimi iz želatine, škroba, barvil in sladkorja. Na lecte so lepili papirnate odtise podob, lističe z napisi in ogledalca. Med najbolj razširjene motive sodijo srce, dojenček in konjiček.Lectarji so svoje izdelke prodajali v delavnicah oziroma trgo-vinah, na vaških žegnanjih, sejmih in cerkvenih shodih. Lect je predstavljal otroško slaščico in igračo, z njim so otroke obda-rovali birmanski botri in sv. Miklavž. Mladina je v preteklosti rada kupovala lectova srca z izbranimi napisi za izkazovanje ljubezni, pred nekaj leti pa je postalo lectovo srce z ustreznim napisom tudi priljubljeno valentinovo darilo. Zaradi vse manj-šega zanimanja za lectarske izdelke je začelo število delavnic pred drugo svetovno vojno upadati in danes jih na Sloven-skem deluje le še nekaj. V Slovenskem etnografskem muzeju hranimo obsežno zbirko lesenih modelov za lect; najstarejši je iz 16. stoletja. Leta 1996 smo pridobili tudi zajetno zbirko predmetov iz lectarske in svečarske delavnice ter trgovine Ja-koba Krbavčiča iz Ljubljane.

Nena Židov, Slovenski etnografski muzej

Za dodatne informacije pokličite naš naročniški oddelek na +386 15653416, po elektronski pošti [email protected] ali na naslov Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče.


FOTOGRAFIJA Z ZADNJE STRANI

IN MEMORIUM


V spomin dr. Petru Klopčiču (1925–2008)Sporočamo vam žalostno vest, da se je v svojem 84. letu od nas poslovil dr. Peter Klopčič, starosta Slovenske ljudske stranke v Kanadi, Severni Ameriki in po svetu. Umrl je 9. decembra 2008 v bolnišnici v Torontu.

Dr. Peter Klopčič je v izseljenstvu nada-ljeval delo dr. Miha Kreka, ki je leta 1945, kot član Slovenske ljudske stranke, postal član Unije evropskih krščanskih demokra-tov (UEKD). Po njegovi smrti je zastopstvo prevzel dr. Puš in nato dr. Peter Klopčič, ki je zastopal, kot predstavnik Slovenske ljudske stranke v izgnanstvu, slovenske interese in članstvo v Uniji do leta 1990. Udeleževal se je sestankov Unije evrop-skih krščanskih demokratov v Evropi in po svetu. Predstavniki SLS v izgnanstvu na

čelu z dr. Klopčičem so v Parizu leta 1990 članstvo v UEKD izročili SKD. To članstvo je veliko pripomoglo k mednarodnemu priznanju Slovenije, ker so bili takrat kr-ščanski demokrati v vladah večine zaho-dnoevropskih držav. Zaradi navezanosti na predvojno SLS so bili njeni predstavni-ki veseli združitve SKD in SLS v ponovno najmočnejšo stranko v samostojni Repu-bliki Sloveniji.Dr. Peter Klopčič se je rodil v Ljubljani leta 1925. Njegova najstniška leta so bila

zaznamovana s prezgodnjo smrtjo ma-tere Marije (leta 1940) in kmalu zatem še z drugo svetovno vojno. Na svoji koži je dobesedno izkusil težo vojne, saj je bil rešen z italijanskega vojaškega vlaka, ki jih je peljal v internacijo. Sprva je bil v parti-zanih, spoznal je dvojno moralo, doživel roško ofenzivo in dočakal konec vojne na domobranski strani. Leta 1945 je s tisoči drugih Slovencev zapustil rodno domo-vino. Sledila je prisilna vrnitev s Koroške in rešitev s pobegom s transporta smrti, nato skrivanje in pot v Italijo. Tam je za-čel s študijem na univerzi v Milanu, ki ga je zaključil z doktoratom iz ekonomije v Madridu v Španiji. Z ženo Luiso sta imela štiri otroke (najstarejša hčerka je umrla leta 1990), ki so mu bili v ponos in veselje. Še zlasti se je rad posvečal svojim vnukom in vnukinjam. Leta 1958 se je dr. Klopčič z družino preselil iz Španije v Kanado.V Kanadi se je močno strokovno uveljavil v provincijski vladi Ontaria. Uspešno pa se je udejstvoval tudi v slovenski skupnosti v Torontu. V Hranilnici in posojilnici Slo-venia je deloval več kot štirideset let. Več let je bil tajnik in predsednik Slovenskega doma v Torontu. Bil je pobudnik in skupaj z drugimi organizator prvega Slovenske-ga dneva na Slovenskem in številnih za njim. S častnim konzulom Jožetom Slo-bodnikom je dal pobudo in s pomočjo sodelavcev uresničil največjo slovensko demonstracijo v Kanadi, v Queen’s Parku, za svobodno Slovenijo v času, ko je bila Slovenija napadena. Skratka, mož, ki je bil v ponos domovini Sloveniji in Slovencem v Kanadi. Predsednik Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek ga je leta 2006 ob njegovi 80-letnici odlikoval s častnim znakom svo-bode Republike Slovenije za pomoč pri osamosvojitvi Slovenije in njenem med-narodnem priznanju ter za delo v sloven-ski skupnosti v Kanadi. Naj mu bo lahka kanadska zemlja, vsem nam, ki smo ga osebno poznali, bo ostal v trajnem spo-minu.

dr. Stanislav Raščan


IN MEMORIUM

Objavite voščila in osmrtniceRevijo Moja Slovenija je edina revija, ki jo be-rejo ljudje po svetu in v Sloveniji. Vsebina je dostopna preko tiskane in internetne različi-ce. Zato vam nudimo možnost, da z objavo v reviji Moja Slovenija ponesete med rojake:

• voščilo za rojstni dan• voščilo za novo leto• osmrtnico ob izgubi• objava po različnem namenu

Pošljite nam želeni tekst in sliko! Pred objavo vam na vašo željo pošljemo oblikovano spo-ročilo na vaš elektronski naslov v potrditev.

Velikosti sporočila(naročniki imajo 50 % popust):

- 1/8 strani: 100 EUR oz. 50 EUR za naročnike na revijo- 1/4 strani: 200 EUR, 100 EUR za naročnike na revijo- 1/2 strani: 400 EUR, 200 EUR za naročnike na revijo

Naročniki na revijo Moja Slovenija imajo eno objavo v velikosti 1/8 brezplačno. Na ostale pa 50 % popust. Plačilo izvedete preko našega računa ali z osebnim čekom.

Mihaela se je poslovila»Zdaj vem zagotovo – ni češenj, ki bi se po dežju tako svetile in v zgodnjepoletni toploti tako vabile s svojo napetostjo kot tiste iz moje rane mladosti. Ni medu, ki bi s svojo barvo jantarja in rezkogostim vonjem zdravil kot tisti pred mnogimi, mnogimi leti, nekje na Fali. Še v satju mi ga je ponudil tetin sosed, čebelar. Kje bom našla lipo, ki bo nosila toliko cvetja in nudila krošnjo tolikim čebelam, kot tista nekje na Pohorju? Globoko v sebi nosim dragoceni arhiv, bogato shrambo pravonjev, prabarv in praokusov.«

S temi besedami je Mihaela Hojnik pričela literarno skico Pritisniti lice k zemlji in opi-sala svoja razmišljanja o štajerskih krajih, o mladostnih doživetjih, o domovini. Njeni članki so vedno bogatili ter utrjevali slo-vensko besedo na Švedskem.Mihaele ni več med nami. V nedeljo, 28. decembra 2008, se je po štirimesečnem boju s hudo boleznijo za vedno poslovila od nas.Mihaela se je na Švedsko priselila pred tridesetimi leti. Po poklicu je bila peda-goginja, učiteljica, in se je v prvih letih za-vzeto posvetila svojemu poklicu. Otroke naše druge in tretje generacije je dopol-nilno poučevala slovenščino na raznih stockholmskih šolah. Zadnja leta pa je svoje znanje nudila predšolskim otrokom priseljencev različnih narodnosti. Z novi-mi pedagoškimi prijemi po dopolnilnem študiju se jim je znala približati in jih an-

gažirati. Otroke je imela zares rada in oni so ji na različne načine izkazovali svojo ljubezen.Mihaela je bila ena gonilnih sil v sloven-skem kulturnem življenju na Švedskem. Dobrih dvajset let je bila članica uredni-štva Našega glasa in soorganizatorka ra-znovrstnih prireditev.Večina nas, njenih prijateljev, pa jo je ceni-la tudi kot pesnico in pisateljico. Do sedaj sta izšli dve njeni pesniški zbirki: Sloven-ska kuharica na Švedskem in Suha usta. V raznih slovenskih revijah ter časopisih pa je objavljala številne krajše zgodbe, ki jih je sama šaljivo imenovala gnusljivke in kasneje maločudnice. Z velikim optimiz-mom je pričakovala izdajo teh zgodb v obliki knjige, a žal tega izida ni dočakala.Za nas mnoge Mihaela ni bila le pedago-ginja in pesnica, ampak predvsem prija-teljica, s katero smo se lahko sproščeno

pogovarjali in ji zaupali osebne skrivnosti. V veseli družbi, kjer se je dobro počutila, so bili njeni monologi in dialogi prepolni narečnih izrazov in duhovitosti. Med pri-jatelji se je znala razdajati s svojevrstnimi iskricami. V teh vedrih trenutkih je bila enkratna.»Počitnice gredo h koncu, ne morem ra-zumeti, da je šlo vse tako hitro. Malo mor-ja, pa drobni izleti po ljubljeni Sloveniji.«S temi besedami se mi je konec avgusta pisno oglasila in mi sporočila slovo od slo-venskega poletja, kot da bi slutila, da se je od rodnih krajev za vedno poslovila. Utih-nil je njen glas, izpisale so se njene misli, a vedrih spominov na Mihaelo nam ne more nihče odvzeti.

Adi Golčman

POVZETEK V ŠPANŠČINIPOVZETEK V ANGLEŠČINI

Summaries


An interview: Dr. Boris Jesih, State Se-cretary of the Office of the Government of the Republic of Slovenia for Slovenes Abroad»In old times it used to be more impor-tant, who the »ours« or »theirs« are, than who the Slovenes are. We have to stop depending upon the connection on the ideological origins and using this for ac-quirement the points in the domestic politics. For us all are »ours«! And for this reason they must become the Slovene bond of states, in which they live«, dr. Bo-ris Jesih stressed in the interview among other.Mr. Jesih, State Secretary of the Office of the Government of the Republic of Slove-nia for Slovenes Abroad, is known as the very good expert for minority problems, specially among the Slovenes in Austrian Carinthia and Styria. After his politologi-cal degree of Ljubljana`s FSPN (now FDV- Faculty of social sciences) he employed himself in 1980 in the Institute for the Nationality questions (INV), where he is superior scientific collaborator and mem-ber of the bord of directors. On the 22nd of November 2008 he was appointed State Secretary and with his work he helps dr. Boštjan Žekš, competent minister for the Slovenes abroad and over the world.

The topic of the month: The return of mi-grant workers from Germany to SloveniaBarbara Medved Cvikl stimulated the re-flection about this topic. During the Slo-vene world congress in Ljubljana she pre-

sented the results of her graduate theme, done in the chair of Geography (Faculty of arts) at professor Jernej Zupančič. She won the student Prešeren Award for this theme with the title The return of migrant workers from Germany to Slovenia.Since in the middle of the 60`s the Slove-ne immigration has been one of the most numerical in Germany because of cultural and geographic nearness between two States, liberal migrant politics and many social historical factors such as the agra-rian overpopulatin of Slovenia and the in-tensive development of German postwar industry. Therefore we are not surprised, that in the time of Slovene contemporary history (1990-2006) the dimension of re-turning immigrants from Germany is the most perceivable. Into the original regio-ns the immigrant precious knowledges, experiences, capital, formal and informal migration networks arrive and with these migration networks they have important influence on social, economic and cultu-ral development of the original regions.

A talk with the successful fellow coun-trywoman: Tanya Pliberšek, ministress for residential questions and woman`s problemWe found the name of Tanya Pliberšek, young descendant of the Slovenes from Sydney, on the official sides of Australian parliament and its Ministers. (Australian Federal Government Ministers – House of Representatives). Tanya Pliberšek,

with university education, memberess of ALP, Australian Labour Party, and mem-beress of the Australian parliament for Sydney county (63 square kilometres), is ministress for residential questions and woman`s problem. »I wished to change some matters and I still try to improve them. Not only my children worry me but also I fight for the better life of the other children and of course for their mothers, specially when they are single mothers«, among other said Mrs. Plibersek about her work.

Our notes: Conclusion of Seminar on Slovene language for the teachers from South America nad AustraliaFrom 18th to 28th in January 2009 Laško and Ljubljana hosted the Seminar on Slovene language for the teachers, that teach Slovene and other subjects in the Slovene language in South America nad Australia. This time on Seminar 19 par-ticipants were present (among those present were 17 from Argentina, 1 from Brazil and 1 from Australia). The Seminar was financed by the Office of the Gover-nment of the Republic of Slovenia for Slo-venes Abroad and Ministry of Education and Sport. The National education Insti-tute prepared the competent program-me of the Seminar and its organization of the execution in Laško and Ljubljana. The Seminar concluded with a cultural per-formance, prepared by the teachers, that presented the new acquired proficien-cy and skills and the experiences of the people and Slovenia with a poem, play, declamation and photo projection. They made a strong emotional atmosphere, which touched all present to the heart. The participants and the participantins of the concluding performance were saluted by Mrs. Alenka Kovšca, State (fe-male) Secretary of Ministry of Education and Sport and dr. Boris Jesih, State Se-cretary of the Office of the Government of the Republic of Slovenia for Slovenes Abroad.

AK


POVZETEK V ŠPANŠČINI

Sumario de este número

Entrevista: Dr. Boris Jesih, secretario gene-ral en la Oficina Gubernamental para los eslovenos en el extranjero »En el pasado el hecho de ser ‘de los nuestros’ o ‘de la contra’ era más impor-tante que el de ser esloveno. Debemos dejar de construir sobre cimientos ideo-lógicos y utilizarlos también para ganar puntaje en la política local. ¡Para noso-tros todos son ‘nuestros’! Como tales deben hacer de nexo entre Eslovenia y los países en los que habitan«, afirmó entre otras cosas en la entrevista el dr. Boris Jesih. El Sr. Jesih, Secretario de Es-tado en la Oficina Gubernamental para los eslovenos en el extranjero, tiene re-nombre como muy buen conocedor de los problemas de las minorías eslovenas en los países limítrofes, especialmente de los eslovenos en la Carintia y la Esti-ria austríacas. Luego de diplomarse en politología en la FSPN en Ljubljana (hoy Facultad de Ciencias Sociales – FDV) se empleó en 1980 en el Instituto de Cuestiones Nacionales (INV), donde es investigador superior y miembro de la Comisión Directiva. Fue nombrado Se-cretario de Estado el 22 de noviembre de 2008 como ayudante del dr. Boštjan Žekš, ministro para los eslovenos en el extranjero.

El tema del mes: El regreso de los trabaja-dores emigrados de Alemania a EsloveniaEl tema resurgió a través del trabajo rea-lizado por Bárbara Medved Cvikl y pre-sentado en el Congreso Mundial Eslove-

no. La tesis doctoral fue defendida en la Sección geográfica de la Facultad de Fi-losofía bajo la dirección del prof. Jernej Zupančič con el título de El regreso de los trabajadores emigrados a Alemania. Este trabajo se hizo acreedor del premio estudiantil que lleva el nombre del poe-ta máximo Prešeren.Ya desde mediados de los años 60, la mayor cantidad de emigrados de Eslo-venia se estableció en Alemania. Esto se debió a la proximidad cultural y geo-gráfica entre los dos países, a la política migratoria liberal y de otros factores sociales e históricos, como lo son la so-brepoblación agraria de Eslovenia y el desarrollo industrial alemán de la pos-guerra. Por eso no es de extrañar que en la historia eslovena contemporánea (1990- 2006) sea tan notorio el caudal de compatriotas que vuelven desde Ale-mania. Con los emigrados que regresan llegan a sus regiones de origen saberes valiosísimos, experiencias, capital, redes migratorias formales e informales, que dan un sello significativo al desarrollo social, económico y cultural esloveno.

Charla con una compatriota: Tanya Pliberšek, ministra para los asuntos de la vivienda y la problemática femenina.En la publicación oficial del parlamen-to australiano (Australian Federal Go-vernment Ministers – House of Repre-sentatives) encontramos en la nómina

de ministros el nombre de una joven descendiente de eslovenos de Sydney – Tanya Pliberšek. La señora Pliberšek, poseedora de un tćitulo universitario, diputada por el partido de los trabaja-dores - ALPne –, miembro del parlamen-to australiano para la región de Sydney, con 63 kilómetros cuadrados, es la mi-nistra para los asuntos de la vivienda y la problemática femenina. “Quise cam-biar algunas cosas y me sigo esforzando para mejorarlas. No me preocupan so-lamente mis hijos. Lucho también para que otros niños y sus madres, principal-mente las solteras, puedan tener mejo-res condiciones de vida,«” ha dicho, en-tre otras cosas, la señora Pliberšek.

Tomamos nota: Cierre del curso para maestros de la lengua eslovena de Amé-rica del Sur y de AustraliaEl encuentro tuvo lugar en Laško y en Ljubljana entre el 18 y el 28 de enero de 2009. Los maestros que acudieron fue-ron 19: 17 de Argentina, uno de Brasil y uno de Australia. Las jornadas contaron con el apoyo económico de la Oficina de la República de Eslovenia para los es-lovenos por el mundo y del Ministerio de Educación y Deporte. El Instituto de la República de Eslovenia para la edu-cación fue el encargado de valor por el contenido y la organización tanto en Laško como en Ljubljana. Las jornadas culminaron con un acto cultural, prepa-rado por los maestros. Las habilidades y los conocimientos adquiridos, así como la percepción de la gente y de Eslove-nia, fueron presentados por medio de canciones, recitaciones, teatralizacio-nes y proyección de fotografías. Todos los presentes compartieron el clima de emoción. Las palabras de salutación estuvieron a cargo de la señora Alenka Kovšca, la secretaria de Estado del Mi-nisterio de educación y de deporte y del dr.Boris Jesih, el Secretario de Estado en la Oficina Gubernamental para los eslo-venos en el extranjero.

JB

50

ŠPORT

Januar je res prvi mesec v letu in v Evropi se v tem letnem času ukvarjajo z zimski-mi razmerami, zato so v ospredju seveda zimski športi. Majdičeva je bila na novo-letni tekaški turneji v skupnem seštevku na tretjem mestu, kar je izjemen uspeh. Zagotovo pa je še bolj razveseljivo dej-stvo to, da je dva tedna potem spet zmagala na tekmi svetovnega pokala v klasičnem šprintu, v katerem je v tem trenutku nepremagljiva. In klasični šprint bo na sporedu tudi na bližnjem svetov-nem prvenstvu v češkem Liberecu, kjer Petra odkrito naskakuje zlato kolajno.

Tina blestela na PohorjuPoleg Petre nas je v januarju navduše-vala še ena športnica na snegu, tokrat Korošica Tina Maze. Že v začetku meseca smo imeli na domačem Pohorju tekmo svetovnega pokala v alpskem smučanju in ko so ljubitelji tekem na belih strminah že skoraj obupali, je zablestela naša Tina, ki je v veleslalomu kar zmagala. Spet je postala tista prava pohorska lisička, kakr-šne smo je bili vajeni pred dvema ali tre-mi leti. Da pa zmaga na domačem tere-

Dve pravi punciMorda je že kar malce dolgočasno poročati o uspehih naše snežne kraljice Petre Majdič. Toda Petra je res izjemna tekačica in ob zmagah naše šampionke iz Brinja pri Ljubljani ni nikoli dolgčas. Tudi zato, ker je Petra zelo hvaležna sogovornica, ki pove tisto, kar misli, in je polna pozitivne energije ter zmagovalne miselnosti, ki včasih tako manjka našim športnikom.

nu ni bila zgolj slučaj, je Tina potrdila dva tedna kasneje v Cortini, kjer se je dvakrat uvrstila tik pod stopničke, bila je dvakrat četrta. Vsem nam in tudi Tini verjetno se je s srca odvalila velika skala. Mazejeva se je pred to sezono odločila, da bo posku-sila trenirati s svojo ekipo in ne z ostalimi dekleti in reprezentanco. Kot kaže je bila to prava poteza, za katero upamo, da se bo obrestovala tudi na svetovnem pr-venstvu v začetku februarja.

Skozi vso sezono uživam v tekmah»Zame je najpomembnejše, da že skozi vso sezono uživam v tekmah, da je to tisto, kar si želim početi, in želim, da bi tako ostalo do konca sezone,« so bile besede Petre Majdič po njeni četrti le-tošnji zmagi v svetovnem pokalu. »Če mi kdo pod nos ponudi priložnost za zmago, bom naredila vse, da jo tudi osvojim. Za zdaj mi še manjka hitrosti, ki jo z dolgimi treningi, kakršne sem imela jaz, »ubiješ«. Pričakujem, da bo do sve-tovnega prvenstva prišlo tudi do nje,« se nadeja dviga forme naša najboljša tekačica na smučeh.


V Mariboru sem dobila krila»Želela sem priti v veleslalomski vrh, in to mi je tudi uspelo. Zdaj si obetam le še nadaljevanje v tem slogu. Tekma in zmaga v Mariboru sta bili za mojo malo ekipo prijetno presenečenje in velika na-grada,« pravi Tina Maze. »V Mariboru sem dobila krila, čeprav prvega mesta vseeno nisem ravno pričakovala. Vedela sem, da sem dobro pripravljena, saj smo dobro trenirali. Izkoristila sem dobro poznava-nje terena, dobro telesno pripravljenost in dejstvo, da smo v preteklih dneh v Avstriji trenirali na podobnem terenu in na podobno ledeni snežni podlagi. Od vsega pa me najbolj veseli, da sem pr-vič v tej sezoni uspela sestaviti dve pravi vožnji. Navijače sem slišala od štarta do cilja. Tudi v spodnjem delu proge sem bila fizično zelo močna, medtem ko se je videlo, da na precej dolgi in zahtevni progi nekatere tekmovalke niso zdržale do konca. Navijači so mi dali še dodaten elan in noge se me kar ubogale.« Jasno je, da se Tinina majhna ekipa srečuje s finančnimi težavami. »Novih sponzorjev vsaj takoj še ne pričakujem. Naredili smo velik korak naprej in obema trenerjema se lahko samo zahvalim kakor tudi tistim, ki so nam omogočili, da lahko nadaljuje-mo na tak način.«

Jurij ZavršnikFoto: www.fotosi.si

ZGODBAKRIŽANKA


Naša križanka tokrat prinaša tudi nagrado!Pravilno geslo pošljite do 20. marca na naslov: Moja Slovenija, Brnčičeva 13, 1231 Ljubljana - Črnuče, Slovenija; s pripisom: za nagradno križanko.Izžrebani/a bo nagrajen/a s celotno naročnino na mesečnik Naša luč.

Lectovo srce, izdelano leta 1967 v Pergerjevi lectarski delavnici v Slovenj Gradcu (iz zbirk SEM)