December 2015 letnik VIII, številka 3, www.slovenci.si

Kroženje možganov – ne izbira, ampak nujnost

Društvo VTIS – globalna skupnost izobrazbenih migrantov

Intervju Jure Leskovec - Univerza Stanford

Slovenski misijonarji med idejo univerzalnosti človeškega dostojanstvain mejami vere

Porabje: slovenščina je tesno povezana z gospodarskim razvojem

Moja Slovenija 3

DOBRODOŠLI DOMA 2016Tradicionalna prireditev Dobrodošli doma 2016 bo ob 25. obletnici samostojne Slovenije zopet v Ljubljani. Program bo v večernih urah potekal na različnih lokacijah v središču prestolnice. V četrtek, 30. junija, bo Vseslovensko srečanje v Državnem zboru RS, zvečer bomo za udeležence pripravili kulturni program, v petek načrtujemo izvedbo delovnih posvetov obeh svetov Vlade RS - za zamejce in svet, zvečer pa zopet kulturni program v okolici urada, v primeru slabega vre-mena pa v Cankarjevem domu ali šolski dvorani bližnje Osnovne šole Majde Vrhovnik. V soboto predvidevamo slavnostno sejo obeh svetov. Predsedoval ji bo predsednik Vlade RS Miro Cerar, ki je tudi predsednik obeh svetov, zvečer pa se bo s kulturnim programom in uradnim zaključkom srečanje Dobrodošli doma 2016 končalo. USZS

Spoštovane rojakinje in rojaki, spoštovane Slovenke in Slovenci v matični domovini, v zamejstvu in po svetu!

V veliko veselje mi je, da vas lahko pozdravim in nagovorim v imenu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Leto 2015 se s prihodom božičnega časa počasi poslavlja. Po eni strani se pričenjamo ozirati v leto, ki se izteka, in ocenju-jemo svoje v preteklosti opravljeno delo, po drugi strani pa je naš pogled že usmerjen v prihodnost in načrtovanje novega.

Letošnji božični, prednovoletni čas je nekaj posebnega. 26. decembra bomo obhajali jubilejnih 25 let od prvega »dneva samostojnosti in enotnosti«, ki obeležuje razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti, 26. decembra 1990. Takrat je več kot 95 odstotkov udeleženih volivcev na vprašanje, »ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država«, odgovo-rilo pritrdilno, s čimer se je začela osamosvojitev Slovenije. To je tudi praznik slovenske enotnosti, saj smo takrat Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini, torej tisto vrednoto, ki jo gre v teh časih še posebej upoštevati.

Novo leto 2016, ki prihaja, bo za nas Slovence prav tako nekaj posebnega. 25. junija bomo s prav posebnimi častmi in slovesno slavili dan državnosti in s tem jubilejno 25-letnico obstoja naše države. Na ta dan je Slovenija postala neodvisna država, sprejeti sta bili Deklaracija o neodvisnosti Slovenije in Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. S tem državotvornim dejanjem je bil tudi s strani matične domovine postavljen trden temelj za ohranjanje slo-venske kulturne in narodne identitete med našimi rojaki v zamejstvu in tujini, kar sodi med temeljne dolžnosti Republike Slovenije, predvsem pa seveda Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Naša posebna naloga in zaveza je, da z vami, našimi rojaki zunaj meja Republike Slovenije, ohranimo stike in vam po najboljših možnostih pomagamo pri vašem delovanju in razvoju. Vsaka vaša dejavnost je za nas dragocena in vedite, da se vašega poslanstva v državah, v katerih živite, zavedamo tudi v matični domovini. Za vaše požrtvovalno delo v imenu slovenstva vam ob tej priložnosti iskreno čestitam in se vam za to zahvaljujem!

Spoštovane rojakinje in rojaki, dovolite mi, da vam iskreno zaželim lepe božične praznike in vse dobro v letu 2016, obe-nem pa vam čestitam ob dnevu samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije!

Gorazd Žmavc m i n i s t e r

Minis trova uvodna beseda

U V O D N I K

Moja Slovenija 4

U V O D N I K

Stopimo skupaj – tudi v digitalni SlovenijiSlovenci smo v svoji zgodovini znali stopiti skupaj, ko je bilo to najbolj potrebno, za kar ni treba pogledati daleč v zgodo-vino.

Spomnimo se samo projekta slovenske osamosvojitve in ustanovitve lastne države. Res smo imeli tudi izredno zgodovin-sko srečo - splet okoliščin razpadanja vzhodnega bloka in konec komunizma v Evropi sta nam je bila naklonjena – a v danem trenutku smo morali stopiti skupaj in se odločiti. Takrat smo pokazali, da to zmoremo. Slovenci smo znali združiti moči za dosego jasno postavljenega skupnega cilja.

S pogumom in odločnostjo smo vsemu svetu pokazali, da zmoremo – in vse evropske države so nas razmeroma kmalu priznale kot sebi enake. Slovenija je postala polnopravna članica EU. Skoraj sočasno so potekali procesi približevanja Zvezi NATO. Čeprav si o pridružitvi tej varnostni organizaciji nismo bili več tako enotni, smo ocenili, da bodo koristi sodelovanja večje kot bi bila obramba nevtralne države. V razmeroma kratkem času smo torej kot država dosegli dva izjemna cilja, ki nam ju zavidajo večji in številčnejši narodi. Spomnimo se, kako se je govorilo o Sloveniji kot “zmagovalki postkomunistične preobrazbe Evrope” in o “ekonomskem tigru med državami višegrajske skupine”.

Sedanjost Slovenije je povsem drugačna – poosamosvojitvenemu obdobju nebrzdane rasti (in tudi pohlepa) je sledilo obdobje streznitve. Dodobra jo je razkrila gospodarska kriza, ki ji kar ni videti konca. Posledice so dramatične in ob (ne)delovanju družbenih sistemov, ki smo si jih sami predpisali in se o njih dogovorili, logične.

Iz Slovenije se je od leta 2007 izselilo preko 40.000 mladih, večinoma odlično izobraženih državljanov, ki si boljšo pri-hodnost iščejo v tujini. V današnjem globaliziranem svetu ta premik ne pomeni nič dramatičnega, mladi si poiščejo delo v okoljih, kjer je pač več priložnosti in tega novodobnega trenda preseljevanja tudi ni smiselno zaustavljati. Pomembnejše je vprašanje, kako s temi mladimi ohraniti stik. Si bodo v tujini nabrali dragocenih izkušenj in se obogateni vrnili domov ali so mladi v iskanju boljšega delovnega okolja z več priložnostmi za vedno izgubljena priložnost za državo Slovenijo?

Tej temi smo v prihajajoči številki namenili nekaj osrednjih člankov. Aleš Čar piše o fenomenu kroženja možganov, za-nimive odgovore smo dobili iz društva VTIS – v tujini izobraženih študentov, svoja razmišljana v zvezi s to problematiko bo z vami delil Jure Leskovec – vrhunski znanstvenik, ki predava na Stanfordu v Kaliforniji - vse s ciljem, da začnemo, po našem prepričanju nov veliki projekt povezovanja Slovencev. Prepričan sem, da so največje bogastvo Slovenije ljudje – tisti, ki delamo doma, in oni, ki so odšli za boljšimi priložnostmi za delo v nova okolja. In najpomembnejše je, da os-tanemo povezani in si pripravimo globalne komunikacijske platforme, na katerih se bomo združevali v nove projekte. Veliko teh povezovanj že poteka, še več se jih pripravlja – in medij Moja Slovenija, vključno z portalom www.slovenci.si, je o tem šele začel pisati. Prav medij mora prevzeti vlogo komunikatorja, zato bomo, začenši s to številko, tudi v prihod-nje osrednje vsebine namenjali povezovanju. Želimo si, da bi nova komunikacijska platforma postala živ projekt in kot je omenil dr. Leskovec, zanimiva bo postala, ko si bo na platformi sto tisoč Slovencev z vsega sveta izmenjavalo informacije o novonastajajočih projektih in konkretnih možnostih sodelovanja pri njih.

Stopimo torej vnovič skupaj in se začnimo povezovati tudi na digitalni platformi, da bomo čez nekaj let najbolj digitalno povezana nacionalna skupina, ki bo sodelovala na najboljših razvojnih in inovacijskih projektih. Povežimo vse spletne strani in mreže, kjer se Slovenci že srečujemo. Vabljeni k sodelovanju! Vašo skupnost in mrežo bomo z veseljem vključili na naš portal, napovedali vaše dogodke in srečanja. Predvsem pa si želimo novih ustvarjalcev, dopisnikov, blogerjev ... Vseh tistih Slovencev, ki si želite, da bi, povezani v tem globalnem svetu, lahko dosegli več.

Brane Krajnik, izdajatelj

Moja Slovenija 5

I Z V S E B I N E

AKTUALNO 6 Kroženje možganov: ne izbira, ampak nujnost 29 Projekt Po bečelah se vižej 32 ČZS si prizadeva za razglasitev svetovnega dneva čebel 34 Dražba slovenskih slik v Trstu - dokaz zanimanja za

slovensko umetnost

NA POSLOVNIH KRILIH 16 Potencial alpsko-jadranske regije 18 Ideje in kapital – odlična naveza 20 Sedem desetletij Elanove smučke

ŽARIŠČE22 Slovenščina v Porabju tesno povezana z gospodarskim

razvojem25 Manjšini (in politiki) zadovoljni z dogovorjenim27 Z ustanovitvijo zveze Slovenci zaorali ledino — in uspeli

KULTURA 46 V italijanskem jeziku izšla monografija o slovenskem

gledališču v Trstu 47 Park vojaške zgodovine zaživel v prenovljeni podobi!

SLOVENCI PO SVETU 9 Društvo VTIS - globalna skupnost izobrazbenih migrantov 12 Za izmenjavo priložnosti potrebujemo komunikacijsko

platformo 36 Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji 38 70 let povojnega izseljenstva - 70 let ljubezni do

domovine

MED NAMI 40 Slovenski misijonarji med idejo univerzalnosti

človeškega dostojansva in mejami vere 42 1. Konferenca slovenskega kmetijstva in gozdarstva

doma in po svetu 44 Spominski center Slovencev zunaj Republike Slovenije 45 Rafaelova družba

MLADI 14 Jessica Jagec: »V Sloveniji se preveč kreativnih del

pričakuje zastonj.«

ODKRIVAJMO ZAMEJSTVO 48 Gorniški »multi-kulti« na stičišču štirih kultur

ŠPORT 50 Tomaž Humar za novim rekordom okoli sveta

Moja Slovenijawww.slovenci.si

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina, d.o.o.,za založbo Brane KrajnikUredništvo: Dunajska 5, 1000 Ljubljana, SlovenijaTelefon: +386 41 516 265E-pošta: info@slovenci.siGlavna in odgovorna urednica: Blanka Markovič KocenLektorica: Blanka Markovič KocenPrevodi: Kristijan RadikovičKorektura: Anja SedejOblikovanje in prelom: Iztok BrodnjakFotografija na naslovnici: STO, Foto BOBOTisk: Tiskarna Schwarz Print d.o.o.Naklada: 1500 izvodov.

Moja Slovenija izhaja štirikrat na leto (pomlad, poletje, jesen, zima). Izvod številke je brezplačen, posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja.

Revija Moja Slovenija je vpisana v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko 1603. ISSN 2232-3473.

Revijo financira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Moja Slovenija 5

str.6

str.9

str.12

str.40

str.22

str.20

Moja Slovenija 6

Kroženje možganov: ne izbira, ampak nujnost Besedilo: Aleš Čar

1. OBRAT IZ BEGA V KROŽENJE MOŽGANOV

Beg možganov (v strokovni literaturi običajno poimenovan z angleškim izrazom “brain drain”) je pojem, ki opisuje eno od oblik migracij, emi-gracijo izobraženega, visoko kvalifici-ranega in visoko kvalitetnega kadra v tujino. Običajno je šlo skozi zgodovino za prehajanje kadra iz manj razvitih v razvitejše družbe, kar pomeni, da je sam pojav seveda še dodatno večal razlike med stopnjami razvoja v posa-meznih okoljih.

Sodobna civilizacija je prinesla bistvene spremembe v načinu, stilu in možnostih, ki jih ponuja življenje. Globalizacija, vse bolj povezni trgi in različni kulturni prostori, izjemna mo-bilnost sodobne družbe, novi načini komunikacij, projektni način življenja predvsem pri mlajših generacijah, ki so večinoma obsojene na prekar-nost in posledično na nomadski način

življenja, vse to ustvarja popolnoma nove okoliščine in možnosti. Tudi in predvsem za najboljše v posameznih okoljih.

Eden od mejnikov v zadnjem ob-dobju, ki je ponovno izpostavil prob-lematiko bega možganov kot enega ključnih problemov številnih držav, je nastop gospodarske krize leta 2008. Statistike od takrat beležijo izrazito povečanje migracijskih tokov visoko izobraženih, visoko usposobljenih in kvalitetnih kadrov iz praktično vseh držav Južne Evrope. Slovenija pri tem ni izjema, nasprotno. Pri čemer je jasno, da je kakršen koli pristop, ki bi poskušal zajeziti beg možganov s kakršnimi koli nasilnimi oziroma celo represivnimi ukrepi, je v današnjem času in današnjem svetu seveda obso-jen na propad.

2. MEDNARODNA RAZSEŽNOST PROBLEMATIKE

Kot odgovor na problem bega možganov se je v ciljih nacionalnih strategij povezovanja držav z diaspora-mi pojavila nova strategija, imenovana kroženje možganov. Države iščejo ustrezne platforme za najrazličnejša sodelovanja in povezovanja, ki bodo lahko beg možganov dejansko začeli spreminjati v kroženje možganov. V študiji Brede Mulec z naslo-vom Kroženje možganov: nov cilj v povezovanju držav z diasporami lah-ko preberemo, da v Evropi z znanst-veno diasporo preko omrežij na bolj sistematičen način trenutno že komu-nicirajo Irska, Škotska, Poljska, Ro-munija in Bolgarija, večina evropskih držav pa za zdaj spodbuja predvsem ustanavljanje omrežij študentov v tu-jini. Torej zavest o nujnosti mreženja lastnih kapacitet. Pristopi so med seboj različni, prav tako uspešnost posameznih modelov v posameznih državah, vsekakor pa za zdaj čudežne rešitve, ki bi lahko problem preprosto spremenila v rešitev, ni na obzorju. Kar pa je glede na kompleksnost proble-matike tudi povsem razumljivo.

A K T U A L N O

Moja Slovenija 7

3. PRVA SOOČENJA S PROBLEMATIKO NA DOMAČIH TLEH

Tudi pri nas so bili že pred leti na-rejeni prvi koraki v tej smeri. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je v začetku leta 2011 pri-pravil akcijski načrt za sodelovanje s slovenskimi znanstveniki in drugimi vrhunskimi strokovnjaki v tujini, ki v osnovni poskuša postaviti temelje za platformo, ki bi bila sposobna proce-sirati tako kompleksno problematiko, kot je kroženje možganov. Dokument na dvanajstih straneh zaobjame ana-lizo stanja, opredeli cilje, konkretne ukrepe in korake.

Med analizo stanja stvari lahko med drugim preberemo, da sodelovanje med raziskovalci, podjetji in končnimi uporabniki še vedno ne dosega želene ravni, da je vlaganja v raziskave je še ve-dno premalo, da so univerze ter druge visokošolske in znanstvene institucije še zmeraj premalo odprte za nova povezovanja in izzive, da se zaznava pomanjkanje ustreznih finančnih vz-podbud in pogojev za dobre karierne možnosti. Preberemo lahko, da v tujini deluje vsaj 10 % vseh slovenskih razis-kovalcev, kar ob predpostavki, da je v Sloveniji 12.000 raziskovalcev, pome-ni, da je zunaj naših meja še vsaj 1200 raziskovalcev. Zanimiv je tudi podatek, da je trajno preseljena okoli polovica vseh emigrantov in da Slovenija še vedno ne razpolaga s celovitim sezna-mom kontaktov slovenskih znanstve-nikov in drugih vrhunskih strokovnja-kov v tujini.

Prav imenik ima posebno mesto tudi med ključnimi cilji dokumenta, ki prepoznava potrebo po zagotovitvi kontaktov slovenskih znanstvenikov in drugih vrhunskih strokovnjakov v tu-jini kot eno od prioritetnih nalog, tako kot tudi povezovanje in oblikovanje mreže znanstvenikov in gospodarstve-nikov, univerz, visokošolskih institucij ter vladnih in drugih institucij s sloven-skimi znanstveniki in drugimi vrhun-skimi strokovnjaki v tujini. Potrebno je ustvariti pogoje za vračanje sloven-skih raziskovalcev v domači prostor in najti dodatne finančne vzpodbude zanje. Med ključnimi ukrepi lahko v dokumentu poleg načrta celovitejšega zbiranja podatkov najdemo tudi usta-novitev odbora za znanost, ki ima na-

men vključiti slovenske znanstvenike in vrhunske strokovnjake v pripravo strateških dokumentov RS ter razvoj-nih projektov, financiranih z evrop-skimi sredstvi, ter oblikovanje krovne spletne aplikacije Urada za Slovence po svetu.

4. PRVI KONKRETNI KORAKI

Prvi nastavki za razmišljanje o novi paradigmi, ki bo sposobna povezati ključne deležnike doma in v tujini, najboljše posameznike in ključne in-stitucije z vseh področjih človekovega delovanja, torej so. In konec koncev ne samo to: narejenih je bilo tudi ne-kaj konkretnih korakov, ki izkazujejo določen trud v nakazani smeri. Tu so nedvomno še številni drugi koraki, med katerimi gre izpostaviti usta-novitev Društva v tujini izobraženih Slovencev, ki je imelo ustanovno sejo članov v prostorih Slovenske akademi-je znanosti in umetnosti 26. decembra 2013. Oziroma – če preskočimo v se-danjost – prva konferenca z naslovom: “Slovenski možgani krožijo prek meja“, ki se je odvila 17. novembra 2015 na Filozofski fakulteti Univerze v Lju-bljani - več o konfernci na youtube kanalu slovenci.si.

Ustanovljen je bil tudi odbor za znanost, ki ga omenja akcijski načrt urada. Sestavljajo ga slovenski znanst-veniki iz tujine, predstavniki štirih slovenskih univerz in štirih večjih slovenskih inštitutov (Inštitut Jožef Stefan, Kemijski inštitut, Naciona-lni inštitut za biologijo, ZRC SAZU) ter predstavniki državnih institucij, ki lahko in mora odigrati vlogo ključne strokovne reference in orientira v kon-tekstu celotne »operacije« kroženja

možganov, ne zgolj na polju znanosti in raziskovanja oziroma artikulacije možnosti za različna sodelovanja na univerzitetni ravni, izvajanja nalog vključevanja znanosti v mednarodne kroge in iskanja partnerjev za izvajan-je projektov. Tudi že omenjena študija Brede Mulec z naslovom Kroženje možganov: nov cilj v povezovanju držav z diasporami, ki naredi analizo stanja, detektira ključne probleme, predstavi primere dobrih praks iz tu-jine, na koncu pa tudi poskuša artiku-lirati nekatere rešitve, med katerimi je nedvomno na prvem mestu nujnost re-formiranja visokošolskih in raziskoval-nih inštitucij v smislu, da bi znanst-veno okolje naredile bolj mednarodno konkurenčno, odprto ter privlačno za strokovnjake, znanstvenike in razis-kovalce, ne glede na to, v kateri državi delujejo.

Naslednji in prav tako ključen ko-rak (ne samo za ožje polje znanosti, ki je obdelano v študiji, ampak v širšem smislu pojma kroženja možganov) pa je vzpostavljanje okvirja oz. omrežij za pretok informacij med člani dia-spore in matico. O tem tudi govori sam zaključek študije in hkrati ta problem izpostavlja kot zametek ključne rešitve celotne uganke: »Vzpostavljeno mora biti torej interaktivno in nebirokratsko okolje, ki podpira in pomaga imple-mentirati pobude znanstvene dia-spore, interaktivno okolje različnih de-javnikov pa mora imeti osrednji center ali točko, kamor se naslavljajo pobude. Prav tako mora interaktivno okolje vključevati tudi zasebni sektor in pod-jetja, da se zagotovi učinkovit prenos znanja v podjetja. Ustvariti se mora vz-podbudno okolje za investitorje ter za-gotoviti posebna finančna sredstva ali sklad, ki podpira kroženje možganov.«

A K T U A L N O

Moja Slovenija 8

5. KLJUČNE PROBLEMSKE TOČKE NASLEDNJIH FAZ

Na tej točki je potrebno obrniti perspe-ktivo in zadevo pogledati z nasprotne strani. Ob tem se takoj pokažeta dva ključna problema. Prvi je, da kakor koli so navedeni premisleki in konkretni koraki hvalevredni in pomembni, de-lujejo bolj kot ne zgolj na abstraktni oziroma načelni ravni in imajo vrsto težav pri konkretizaciji, aplikativnosti, operacionalizaciji itd. Med zavedan-jem in konkretno rešitvijo problema, sploh, če gre za tako kompleksno prob-lematiko, kot je kroženje možganov, je seveda dolga, nemalokrat naporna pot prepolna ovir, zahteva kup malih, konkretnih rešitev, optimizacij (od pravno formalne, prek kadrovske do načelne ravni).

Drug problem je, da se do zdaj navedeni premisleki in konkretni ukrepi vežejo zgolj na ožji segment širokega spektra človeškega kapitala oziroma kadrov, ki ga v najširšem pomenu besede zaobjema pojem kroženja možganov. Znanost je ned-vomno ključni del, vendar pa polje s tem niti približno ni izčrpano. Onkraj znanstvenih institucij deluje cela vrsta pomembnih, visoko kvalificiranih in visoko kvalitetnih ljudi dobesedno z vseh področij družbenega življenja, od pravnikov, zdravnikov, gospodarst-venikov, podjetnikov, obrtnikov, ob-likovalcev, umetnikov oziroma cel spe-kter kreativcev, vrhunskih športnikov … Polje je izjemno široko, disperzno in dobesedno neulovljivo. Predvsem pa osebe z ostalih področij za razliko od znanosti, kjer so raziskovalci in znanstveniki na tak ali drugačen način vendarle vezani na univerze, znanst-vene in ostale raziskovalne institucije, niso vezane na nič in posledično tudi ne vmrežene (pa čeprav prek spečih, pasivnih oziroma nedelujočih mrež).

Pri ostalih preprosto ni gravitacij-skih točk (oziroma so redke, njihov obstoj pa je bolj kot ne prepuščen naključju), kamor bi na tak ali drugačen način gravitirali, kjer bi bilo predvidljivo, da te ljudi lahko dobimo in zajamemo. Pravzaprav še več: ko se razmišlja o različnih metodologijah in pristopih zajema, ki bi lahko zaob-jel širši pojem kroženja možganov, se preprosto ni mogoče zanašati na nobe-

no obstoječo formalno ali neformalno mrežo, na nobeno že vzpostavljeno metodologijo ali pristop. Mrežo je treba začeti graditi dobesedno iz nič, iz trenutka v trenutek, od ene osebe do druge, od ene situacije do druge, potrebna je permanentna, neprekinje-na proaktivna komunikacija na dnevni ravni, delo, ki še najbolj spominja na strastne zbiratelje in kolekcionarje, ki dobesedno z ljubeznijo in neskončno potrpežljivostjo gradijo ogromen mo-zaik, pri čemer je vsak nov košček, ki pade na svoje mesto, mala, vendar ključna zmaga, namesto nedosegljive-ga cilja pa šteje počasna, vendar vztraj-na in gotova rast mrež.

6. VRT S POTMI, KI SE CEPIJO

Vsekakor ni nobene dileme, da država postavlja načelne opredelitve in sproža impulze glede obravnavane problema-tike. Dejstvo, da se kroženje možganov pojavi v ministrovih prioritetah na začetku mandata, govori o jasni za-vesti o pomembnosti problematike. Ustanavljanje odborov, kot je odbor za znanost, ki zagotavljajo strokovno podlago in pregled nad problemati-kami, je nujen prvi korak za struk-turiranje problematike. Študije, ki je nastala v okviru odbora, konkretno študija izpod peresa dr. Brede Mulec, so obvezna podlaga za kakršno koli razmišljanje v nadaljevanju. Konfe-rence, na katerih se spoznavajo ključne institucije in posamezniki iz tujine in domačega okolja, torej srečanja, ki vzpodbujajo mreženja, so prvi in nujni koraki v pravo smer.

Prav tako je vzpodbudno dejstvo, da je bil letos objavljen razpis, ki se vsebin-sko navezuje neposredno na kroženje možganov. Točno na tej točki pa se začnejo problemi. Različni problemi, od mišljenja, pristopa, perspektive, problemi, ki se cepijo v vedno nove in nove probleme, kot v Borgesovem vrtu s potmi, ki se cepijo. Namreč kljub temu, da je vsebinski poudarek v razpisu prestavljen v pravilno smer in da neposredno imenuje kroženje možganov, je bil v osnovi postavljen na staro in preživelo matrico. Matrico, ki predvideva izdajanje revije in seveda novo spletno stran. Tako izdajanje re-vije kot postavitev spletne strani kot takšne sta iz »starega« sveta. Tradi-

cionalno pojmovanje medijev – in v to tradicionalnost so vključene tudi spletne strani – zadosti funkcijam obveščanja, informiranja, spletna stran sicer ponuja interaktivnost in komunikacijo, vendar pa mreženje, sploh v okviru kroženja možganov, ki predvideva mreženje najboljših, najbolj izobraženih, najbolj kvalitet-nih, najbolj kreativnih itd. naših ljudi, ki so odšli v tujino, se ne dogaja samo od sebe. Ponuditi mesto, kjer bi se lah-ko dogajalo mreženje, je premalo. Ne samo, da gre za najboljše, ki imajo last-ne kariere, lastne poslovne in intimne poti razpredene po celotnem planetu, ampak je država dolžna vzeti v obzir, da je večina od njih doživela v Slo-veniji, v naši družbi, med nami, takšno ali drugačno deziluzijo, streznitev ozi-roma razočaranje. Dolžni smo pred-postaviti, da lep del, če ne večina, nosi s sabo po svetu takšno ali drugačno, večinoma še kako utemeljeno zamero do nas v domačem prostoru in naših institucij. Država je dolžna stopiti do njih in jih vsaj nagovoriti na pravi način. Prositi za zaupanje, prositi, če lahko njihovo znanje, kapacitete in ta-lente začne prečrpavati in jih mrežiti v različne imenike, ki so pravzaprav imeniki, v katerih je zakodirana večina odgovorov na izzive jutrišnjega dne, na izzive prihodnosti. Država mora nasto-piti izrazito proaktivno, nagovoriti te ljudi s pravo tonaliteto, v kateri nekaj ponižnosti ne bi bilo odveč, ter pokaza-ti pripravljenost na dialog, sodelovanje in skupno delovanje ne zgolj na načelni ravni, ampak konkretni.

A K T U A L N O

OPOMBA UREDNIŠTVA Na spletni strani urada od leta 2011 ob-staja spletni imenik raziskovalcev, pro-fesorjev in drugih strokovnjakov. Težava takšnih imenikov pa je, da podatki, kje ti ljudje živijo in delajo, niso ali pa so težko dostopni, njihovi naslovi se po-gosto spreminjajo, o čemer na uradu niso obveščeni, omejeni pa so tudi z za-konodajo o varovanju osebnih podatkov.

Moja Slovenija 9

S L O V E N C I P O S V E T U

Kako je nastala ideja za ustanovitev Društva VTIS?Povezovanje slovenskih študentov, ra-ziskovalcev, profesorjev in alumnijev, ki so bili aktivni na izobraževalno-raziskovalnih institucijah v tujini, je potekalo že kar nekaj časa. Vse se je začelo v Londonu, kjer smo se sloven-ski študenti in raziskovalci na univerzi London School of Economics (LSE) povezali v združenje pod okriljem študentske zveze. Sčasoma smo pre-rasli okvirje naše univerze in začeli povezovati tudi študente drugih uni-verz v Londonu in širše po Veliki Bri-taniji. Dogodke smo organizirali tako v britanski prestolnici kot tudi v Lju-bljani in mreža ljudi je postopoma rast-la. Naraven naslednji korak je bil, da se povežemo tudi nekoliko bolj formalno in ideja o ustanovitvi društva, ki bo združevalo vse slovenske državljane, ki opravljajo ali so opravljali del svoje izobrazbene ali raziskovalne poti izven meja Slovenije, je bila udejanjena.

Društvo VTIS – globalna skupnost izobrazbenih migrantov Besedilo: Blanka Markovič Kocen • Fotografije: arhiv Društva VTIS

Društvo v tujini izobraženih Slovencev, skrajšano Društvo VTIS, je bilo ustanovljeno decembra 2013 v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti pod častnim pokroviteljstvom predsednika Republike Slovenije. Društvo povezuje in zastopa interese slovenskih državljank in državljanov, ki so se v okviru visokošolskega študija izobraževali oziroma opravljali raziskovalno dejavnost na univer-zah in drugih ustanovah v tujini. Prizadeva si spodbujati medse-bojno sodelovanje slovenskih strokovnjakov, ki delujejo v tujini, in njihovo sodelovanje z izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami ter gospodarstvom v Sloveniji. Vodi ga Igor Cesarec, ki je o društvu in tudi o svoji izkušnji v tujini spregovoril tudi za bralce Moje Slovenije in med drugim poudaril, da njihovi člani v tujino niso odšli zaradi gospodarske krize, temveč zaradi želje po znanju in novih izkušnjah.

Moja Slovenija 10

S L O V E N C I P O S V E T U

Koliko članov imate, kako delujete in kakšna je dinamika rasti članstva?Trenutno društvo šteje skoraj 500 članov, ki živijo, delajo ali študirajo v več kot 25-ih državah sveta. Članstvo nam stalno raste, skoraj vsak dan dobimo novega člana ali članico, ko organiziramo kakšen dogodek, pa se včlani tudi po več deset ljudi. Delujemo na globalno-lokalni ravni. Glede na razvejano članstvo je naša prisotnost globalna, vendar organiziramo do-godke lokalno, in sicer preko odborov po državah. Trenutno imamo lokalne odbore v ZDA, Angliji, na Škotskem, v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Belgiji, na Ni-zozemskem, v Luksemburgu in seveda Sloveniji. Društvo vodi sedemčlanski upravni odbor, ki koordinira lokalne odbore ter ustvarja splošne smernice za delovanje društva. Vse odbore — tako lokalne kot tudi upravnega — sestavljajo člani, ki to delo opravljajo prostovoljno, v svojem prostem času, poleg službe ali študija.

Kako se društvo financira?Društvo se financira delno preko raz-pisov za javna sredstva in delno preko partnerjev iz gospodarstva. Trenuten seznam partnerjev društva je na vol-jo na naši spletni strani. Članstvo v društvu je brezplačno.

Kako društvo skrbi za svojo promocijo?Smo mnenja, da se dobro blago samo hvali in zato so velik del promocije kar priporočila naših članov, ki svoje prijatelje, sorodnike in znance, ki so v preteklosti ali pa trenutno študirajo ali raziskujejo v tujini, sami obvestijo o društvu in jih vanj povabijo. Vendar pa za promocijo dogodkov uporabljamo tudi druge načine komuniciranja z ja-vnostjo — preko lastne spletne strani, družbenih omrežij, kot so Facebook, Linkedin in Twitter ter tudi preko elektronske pošte.

Kako in kdo se lahko vanj včlani?Društvo ima redne in izredne člane. Redni član društva lahko postane vsak slovenski državljan, ki se v okviru visokošolskega študija izobražuje ali se je izobraževal oziroma opravlja ali je opravljal raziskovalno dejavnost na izobraževalno-raziskovalnih ustano-vah izven meja Republike Slovenije. Izredni član lahko postane fizična ali pravna oseba, ki ne izpolnjuje pogojev za redno članstvo, vendar lahko pripo-more k obstoju in delovanju društva. Izredni člani so lahko sponzorji, zu-nanji sodelavci ali podporniki društva. Izredni člani nimajo pravice glasovan-ja na sejah zbora članov in ne morejo biti izvoljeni v organe društva.Za včlanitev v društvo je treba izpolniti spletni pristopni obrazec, ki je dosto-pen na naši spletni strani http://www.drustvovtis.si/clanstvo/.

Moja Slovenija 11

S kakšnimi vprašanji se člani društva obračajo nanj?Društvo deluje kot skupnost, kjer si medsebojno pomagamo pri raznih vprašanjih in poizvedovanjih. Torej ne gre za to, da bi se člani obrnili na društvo, saj društvo so v bistvu člani. Preko komunikacijskih kanalov, ki jih imamo vzpostavljene ekskluzivno za člane, le-ti lahko postavijo kakršno koli vprašanje, in potem nanj odgovo-rijo tisti, ki se na to temo spoznajo. Vprašanja so zelo različna: od razprav o službah in poslovnih priložnostih preko poizvedovanj o načinu življenja v določeni državi pa vse do vprašanj o štipendiranju in razpravah o prob-lematiki, s katero se v tujini izobraženi Slovenci srečujemo.

Kaj mlade po vašem mnenju privlači v tujini in kaj jih, poleg krize, žene tja?Napačno je predpostaviti, da so naši člani odšli v tujino zaradi krize. Nav-sezadnje je bila gospodarska kriza glo-balna, marsikateri od naših članov pa je odšel v tujino že veliko pred krizo. Skupni imenovalec VTIS-ovcev je, da so se v tujino podali izpopolniti svoje znanje in pridobiti nove izkušnje, ki jih v Sloveniji ne bi mogli, torej naši člani so skoraj izključno izobrazbeni in ne ekonomski migranti. To še zdaleč ne pomeni, da v Sloveniji pridobljena izobrazba ni kakovostna: ravno nas-protno, zaradi kakovostne slovenske izobrazbe so lahko naši študenti in ra-ziskovalci uspešni na vodilnih univer-zah in raziskovalnih inštitutih v tujini. Vendar je nemogoče pričakovati, da bo Slovenija vodilna na prav vseh znanst-venih področjih, to bi težko trdili za katero koli državo. Zato se tisti, ki ugo-tovijo, da bodo imeli na kateri izmed tujih ustanov boljše pogoje za karierni napredek, tja tudi odpravijo.

Mnogi izmed njih se nikoli več ne vrnejo domov, kar je za Slovenijo velika izguba. Kako doseči, da se bodo vračali? Nerealno je pričakovati, da se bodo vsi, ki so odšli v tujino, tudi vrnili. Slovenija namreč ne more vsem nuditi optimal-nih pogojev za delo. Vendar bi morala stremeti k temu, da ustvari takšne pogoje, da se bodo vanjo selili visoko izobraženi kadri od povsod, ne glede na nacionalnost. To bo potem tudi neka-

tere slovenske strokovnjake pritegnilo k vrnitvi. Nekateri bodo pač ostali v tujini, ker bodo tam lahko uspešneje delali in to načeloma ni nič slabega. Vendar v takih primerih bi moralo biti bolje poskrbljeno za to, da bodo takšni strokovnjaki z ustanovami v Sloveniji lahko dobro sodelovali, tudi če stalno prebivajo v tujini. Živimo v globalnem svetu, Slovenija bi se morala vanj bolj uspešno vpeti, ne pa stremeti k temu, da se vsi v tujini delujoči strokovnjaki za vsako ceno vrnejo nazaj.

Ali v društvu imate podatek, koliko državljanov se je v zadnjih letih izselilo iz Slovenije?Tega podatka nimamo, kajti takšne statistike niso v naši domeni. Naši člani so zelo mobilni: nekateri odidejo na študij, raziskovalno delo, se potem vrnejo v Slovenijo, pa spet odidejo zaradi kariernih priložnosti, tako da tukaj ne gre za nek poseben odtok ljudi v zadnjih letih, temveč za konstantno mobilnost.

Kakšna je bila vaša študijska pot in kaj bi svetovali vsem tistim, ki se za odhod v tujino šele odločajo?Po mednarodni maturi na bežigrajski gimnaziji sem šolanje nadaljeval na angleški univerzi London School of Economics (LSE), kjer sem diplomi-ral iz ekonomije. Po diplomi sem v Londonu vrsto let delal kot analitik v ameriški investicijski banki Morgan

Stanley, kjer sem bil specializiran za trge denarnih valut in obveznic. Sledila je vrnitev na LSE, kjer sem zaključil še dvojni magisterij iz ekonomije in ekonometrije. Akademsko pot sem se odločil nadaljevati v ZDA, kjer tre-nutno na New York University (NYU) opravljam doktorat iz ekonomije in delujem kot raziskovalec in asis-tent. Moja področja specializacije so teoretična makroekonomija, mednaro-dna in monetarna ekonomija.

Vsem tistim, ki se za odhod v tujino šele odločajo, bi svetoval, naj sledijo svojim ambicijam ne glede na to, kam jih popeljejo. Skok v tujino je morda na prvi pogled zastrašujoč, vendar se na koncu poplača, saj se ti odprejo popolnoma novi pogledi na svet. Ven-dar mora biti posameznik priprav-ljen tudi trdo delati: v tujini je veliko priložnosti, vendar se je treba zanje močno potruditi.

S L O V E N C I P O S V E T U

Moja Slovenija 12

S L O V E N C I P O S V E T U

Za izmenjavo priložnosti potrebujemo komunikacijsko platformo Besedilo: Brane Krajnik, Blanka Markovič Kocen • Fotografije: osebni arhiv J. L.

Jure Leskovec, od leta 2009 docent na eni najbolj znamenitih ame-riških univerz, Univerzi Stanford v Silicijevi dolini, neodzivnost mla-dih pripisuje njihovemu negativnemu odnosu do države, politike in do svojih ljudi. “Slovenci smo pač taki, da se drugega kot o aferah ne pogovarjamo. Dejstvo je, da je dandanes mlado generacijo tež-ko nagovoriti,” je med drugim povedal v intervjuju za Mojo Sloveni-jo. Zbirokratiziran sistem priznanja v tujini pridobljene izobrazbe po njegovem mnenju mlade odvrača od vrnitve v domovino.

G. Leskovec, kako in koliko se Slovenci, ki živite in delate v Ameriki, povezujete med sabo? Okrog San Francisca živi 200 Slovencev, veliko od njih je mladih podjetnikov, ki pa niti ob obisku predsednika vlade Mira Cerarja niso pokazali zaniman-ja za organizacijo kakšnega večjega srečanja.

Odhod od doma in delo v tujini je v svojem bistvu negativna frustracija – kateri razlogi so tisti, ki bi mlade spodbudili, da bi se vrnili ali ostali v stiku z domovino oziroma, da bi

se angažirali in pomagali svojim sovrstnikom poiskati priložnosti za študij in delo v ZDA?Slovenci imamo po svetu veliko ljudi dobre volje, a ne znamo stopiti sku-paj in tisti, ki gredo študirat v tujino, se zelo težko vrnejo nazaj v Sloveni-jo . Zakaj? Ker velja med mladimi prepričanje, da se službe na inštitutih in v podjetjih ne podeljujejo na res-nem razpisu. Velik problem prijavlja-nja za delo v domovini je, da moraš v tujini pridobljeno izobrazbo večkrat overoviti, potrebna so mnoga soglasja in potrditve birokratov – skratka, v tu-jini pridobljene diplome in znanstveni

nazivi v Sloveniji ne štejejo. Če želiš njihovo priznanje, jih moraš overoviti, ministrstvo mora potem listine spre-jeti, da na koncu ugotovijo, da imaš “pristno listino”- postopki za priznanje v tujini pridobljene izobrazbe so v Slo-veniji izjemno zbirokratizirani in vza-mejo ogromo časa in energije.Praktično nemogoče je, da bi znanst-veniki, tisti, ki niso del sistema, vračali v Slovenijo. Celo leto dni lahko izgu-bijo, da se dokopljejo do papirjev , po-leg tega pa morajo plačati prek 2.000 € nekih pristojbin, da sploh lahko začnejo s postopki priznanja izobraz-be.

Ljudje se danes v globalnem svetu odločajo, da gredo delat tja, kjer so priložnosti, in Slovenija ima veliko kvalitet. Mladi bi se vrnili, če bi imeli dobre delovne pogoje in če bi domače okolje ponudilo več priložnosti – ali morda za začetek samo poenostavilo zbirokratiziran sistem priznanja v tu-jini pridobljene izobrazbe.

Obstaja velika potreba po povezovanju. Državna politika, ki pomaga povezovati Slovence v svetu “od vrha navzdol”, ima težave, ker za to potrebuje ljudi , ki bi zagra-bili za delo. Na drugi strani obsta-jajo pobude “od spodaj- navzgor”, ki so sicer zelo zdrave, a potrebu-jejo razumevanje in pomoč politike. Kot primer naj navedem Ameriško-slovensko izobraževalno fundacijo (ASEF)- http://www.ase-fund.org ), kjer lahko slovenski študentje pride-jo na poletne raziskovalne prakse na najboljših ameriških univerzah. Na-

Intervju - Jure Leskovec

Moja Slovenija 13

men te fundacije je, da študentje dobi-jo konkretne izkušnje z delom v med-narodnih skupinah.

Če danes mladi želijo delati magis-trski študij ali doktorat, potrebujejo priporočilna pisma in profesorji, s ka-terimi ti mladi delajo v Ameriki, so sve-tovno priznani strokovnjaki, katerih priporočila imajo zelo veliko težo. Na ta način se preko fundacije gradi mreža mladih, ki imajo zdaj 20 do 25 let, čez deset let pa bomo imeli omrežje ljudi, ki se bodo med seboj poznali in sode-lovali - imeli bodo skupno izkušnjo in skupno vrednoto in bomo na tej osnovi lahko dejansko kaj premaknili.

Ta fundacija je nastala po modelu nekdanjega podjetja Hermes-Softlab, ki je sponzoriral najboljše študente, izbrane pa so poslali za dva meseca v Ameriko – sam sem bil eden izmed teh fantov – in kje smo danes? Trije so v Sloveniji profesorji, dva imata velika podjetja, jaz pa sem ostal v Ameriki. In koliko je bilo pri vsem tem stroškov? Morda 5000 $ za vsakega od nas. Če govorimo o nekem podjetju, ki je po-slalo v Ameriko dva študenta na leto in za to plačalo 50.000$, to ni prevelik strošek za tisto, kar je iz tega nastalo … Torej – z relativno majhnimi vložki je mogoče zelo veliko narediti.

Kako narediti digitalno komunikacij-sko platformo, kjer se bomo informirali, povezovali in izmenjavali priložnosti vsi Slovenci, ne gledena to, kje trenutno živimo ali ustvarjamo?Komunikacijska platforma MORA ob-stajati, naj navedem primer (ne)komu-nikacije, ko je slovenska družina Kerže najboljšima dvema univerzama v Los Angelesu (UCLA in USCLA) zapustila štipendijski sklad z polnimi letnimi štipendijami (100.000$ /letno), na-menjen Slovencem, ki bodo prišli na študij glasbe in umetnosti prav na ti dve univerzi.

Ker Slovenci teh štipendij nismo komunicirali, se nihče ni prijavil in skoraj je prišlo do spremembe opo-roke v smer, da bi do teh štipendij lahko prišli študentje od drugod. Na koncu je s posredovanjem slovenskega veleposlaništva le prišlo do rešitve in se je štipendijski sklad ohranil, tako kot sta želela pokojna Keržeta –smo pa kolektivno skoraj pozabili, kaj imamo.

Zlahka si predstavljamo, kako bo taka mreža delovala, zelo težko pa je priti do točke, da bo dejansko delov-ala. Facebook (FB). Na primer, deluje od takrat, ko se mu je pridružila mil-jarda ljudi – če bi bil sam na FB, je taka mreža neuporabna. Če so samo trije prijatelji na FB, to nima smisla, ko se jih pridruži nekaj sto, pa FB postane pomemben.

Težko je ustvariti medij, ki bo upo-raben takrat, ko so na njem trije in ne bo zacvetel šele takrat, ko jih bo tam tisoč. Pri FB so razmislili, kaj bodo na-redili, da bodo omrežja dobro delala na začetku samo na Harvardu in Stanfor-du, da se bodo študentje s teh fakultet pridružili, kar je že bilo dovolj gosto socialno omrežje in s tem že dosežena kritična masa uporabnikov.Za tako komunikacijsko platformo je torej zelo pomembno razmisliti,

kako priti do kritične mase uporab-nikov in kakšni bodo vmesni koraki, da bo platforma nudila dodano vred-nost že takrat, ko bo v mreži samo 10 ali 50 ljudi. To je trenutno izziv take mreže! Način, kako doseči to, je, da se osredotočimo na zelo konkretne projekte – ustvariti je treba zelo gosto omrežje med majhnim številom ljudi z zelo fokusirano vsebino.

Poskusiti velja vzpostaviti stike po posameznih skupnostih, tako v Ameri-ki kot v Argentini, in se osredotočiti denimo na tiste, ki iščejo načine za stalno vrnitev v Slovenijo. S fundacijo ASEF bomo vsekakor pomagali.

_______________________________________________

S L O V E N C I P O S V E T U

Moja Slovenija 14

Jessica Jagec: »V Sloveniji se preveč kreativnih del pričakuje zastonj.« Besedilo: Blanka Markovič Kocen • Fotografije: Eddie Cheng

Slovenski modni oblikovalki Jessici Jagec so se v Londonu odprle pri-ložnosti, o kakršnih mnogi kreatorji le sanjajo. Vzorce, ki jih oblikuje, so uporabili pri znanih blagovnih znamkah, kot so H&M, Calvin Klein, Urban outfitters, Thakoon, Under armour in Juicy Couture.

Kaj je bil glavni razlog, da ste se odločili zapustiti Slovenijo?Čeprav mi je bila Anglija vedno za-nimiva in me je tja vleklo, nisem ve-dela, da se bo zgodilo tako spontano in hitro. Odšla sem na “internship” preko študijskega programa Erazmus k pod-jetju Mirjam Rouden, ko pa je po štirih mesecih prišel čas za vrnitev, so mi po-nudili službo. Seveda sem sprejela in se tako nisem več vrnila v Slovenijo. Zakaj ste izbrali prav London in ne, denimo,

Milana, New Yorka …?V London sem se zaljubila že, ko sem ga obiskala prvič turistično. Milano mi je bil vedno všeč in sem bila tam kar nekajkrat, a se mi je zdelo, recimo, težje, ker ne znam jezika. Tudi New York mi je všeč in ga obiščem kar po-gosto, živela pa tam verjetno ne bi. Ev-ropa mi je bolj pri srcu. Kako ste se navadili na življenje v britanski

prestolnici?Počutim se kot doma. Vse mi je popol-noma naravno, v službo se vozim z avtom in niti ne razmišljam več, da v bistvu živim v Angliji … Navadiš se in novo okolje čez čas postane tvoj dom. Angleži veljajo za precej hladne ljudi – ste

tudi vi dobili tak vtis?Meni se predvsem zdijo zelo vljudni in prijazni. Hladni se mi niti ne zdijo, le globlje vezi je mogoče malo težje navezati. Sicer je pa London zelo mul-tikulturno in barvito mesto, polno različnih nacionalnosti. Ali ste v Londonu srečali Slovence, z njimi

morda celo sodelovali?S Slovenci v Londonu nisem sodelo-vala, imam pa mnogo prijateljev. Kar nekaj Slovencev je tukaj, še posebej iz kreativnih industrij. Kaj natančno obsega vaše delo?

Ustvarjam dizajne za potisk blaga, naš studio Keelergordon pa avtorske pra-vice proda znamkam. Oni potem potis-kajo blago in naredijo oblačila. Veliko torej rišem, fotografiram, slikam in po-tem oblikujem vzorce v “photoshopu”.

1

M L A D I

Moja Slovenija 15

Kakšni so pogoji za delo v primerjavi s slo-venskim poslovnim okoljem?Glavna razlika je predvsem to, da pri nas načeloma ni kreativnih služb z osemurnim delavnikom. Tukaj je služba oblikovalca strukturno zelo podobna slovenski službi administra-torja, na primer. Zdi se mi, da v Sloveni-ji vse skupaj bolj temelji na projektih, predvsem pa se čisto preveč kreativnih del pričakuje zastonj. Vse skupaj je raz-vrednoteno. Ali spremljate modno industrijo v Sloveniji?

Koliko sledimo svetovni modi?Ja, seveda. Slovenija ima kar nekaj nadarjenih oblikovalcev, a zadnje čase opažam, da se jih veliko seli v tujino. Predvidevam, da iz istega razloga kot jaz. Škoda je, da v Sloveniji ni nobene možnosti za neko resnično produkcijo doma, kaj šele globalno. Ker kvalitetni dizajn zagotovo imamo. Kako pogosto in ob kakšnih priložnostih se

vračate domov?Zelo spontano, pridem kakih dvakrat na leto, imam pa v Londonu veliko obiskov. Prijatelji, starši, celo babica me je obiskala dvakrat. Dandanes z vso razpoložljivo tehnologijo ni tako težko. Le to, da božič preživljam v Angliji, ni idealno, ampak takrat imamo pač zara-di januarskih sejmov v Parizu in New Yorku najbolj zapolnjene urnike.. Kaj pogrešate v Angliji?

Družino in prijatelje. Vse drugo imam tukaj … Mnogi mladi sanjajo o tem, da bi odšli v

tujino in … uspeli. Kaj je po vaših izkušnjah ključ do uspeha?Zdi se mi, da sem imela srečo. Šlo mi je dokaj po maslu, vendar sem po naravi taka, da vprašam. Vse je odvisno od tega, kakšna pričakovanja imajo ljudje in koliko so pripravljeni narediti, da sledijo svojim sanjam.

Pa bi lahko za vedno ostali v Londonu? Ali vas domotožje vleče, da bi se vrnili v Slo-venijo?Mislim, da bom ostala. Na tej točki si ne predstavljam, da bi se preselila nazaj v Slovenijo. Gotovo bom čez čas, ko bom malo bolj fleksibilna z dopustom, prihajala pogosteje, ampak

za stalno se verjetno ne bom vrnila. Seveda domotožje pride, ampak svoje drage dokaj pogosto vidim, pogovarja-mo pa se vsak dan.

“Škoda je, da v Sloveniji ni nobene možnosti za neko resnično produkcijo doma, kaj šele globalno. Ker kvaliteten dizajn zagotovo imamo”.____________________________

+ Fotografije:

1 Jessica Jagec v svojih kreacijah2 Jessica se v britanski prestolnici počuti kot doma

2

M L A D I

Moja Slovenija 16

Potencial alpsko-jadranske regije Besedilo: Brane Krajnik • Fotografije: Arhiv SGZ Celovec

Ponedeljek, 23. novembra 2015, je bil povsem običajen poznojesen-ski dan. Na poti iz Ljubljane v Vrbo na Koroškem je danes slabo uro udobne vožnje po avtocesti skozi Karavanški predor — ravno prav, da se oko naužije beline prvega snega, ki že prekriva vrhove gora. Kako drugačna je ta pot danes, brez postanka in pregledovanja osebnih do-kumentov – in kakšna je prihodnost regije brez meja?

Poslovno srečanje z naslovom Potenti{AlpeAdria}2015, ki sta ga pri-redili Slovenska gospodarska zveza iz Celovca in Koroška gospodarska zbor-nica v Casineumu v Vrbi je bil težko pričakovan dogodek. Že samo število udeležencev je dokazalo aktualnost tematike: več kot 200 ljudi iz celot-nega alpsko-jadranskega prostora je prišlo na gospodarsko srečanje. Med uvodnimi govorci je bil tudi minister

za Slovence po svetu in v zamejstvu g. Gorazd Žmauc, ki je poudaril nuj-nost bodočega sodelovanja v regiji, ki ima prav zaradi geografske in naro-dnostne pestrosti izjemen potencial. Potrebo po čezmejnem sodelovanju razširjene regije med deželo Koroško, Slovenijo in Furlanijo-Julijsko krajino v Italiji je slikovito orisal predsednik koroške gospodarske zbornice Jürgen Mandl: »Za tuje investitorje je Koroška

s 560.000 prebivalci premajhna. Če pa vzamemo celotno alpsko-jadransko regijo s pet milijoni prebivalci, štirimi univerzami in štirimi letališče ter s tre-mi pristanišči, pa postane zanimiva.« Konkretne učinke medregijskega povezovanja je v svojem programskem govoru opisal bivši deželni glavar Južne Tirolske Luis Durnwalder. Leta 1998 ustanovljena evropska regija Tirolska-Južna Tirolska-Trentino s 1,8 milijona prebivalci predstavlja svoje interese in potenciale s skupno pisar-no v Bruslju in se prav zaradi tega laže pogaja z Evropsko unijo, kadar gre za skupna prizadevanja. Predvsem pa povezovanje regij pomeni harmoničen prehod iz ene države v drugo, kajti ne gre zgolj za poznavanje jezika, temveč

N A P O S L O V N I H K R I L I H

1

Moja Slovenija 17

tudi za razumevanje mentalitete. G. Durnwaldner je duhovito orisal značaj regije: »Če za Nemca pomeni ena plus ena vedno dve, je to lahko za Itali-jana več ali manj.« Prav v gospodar-skem okolju to razumevanje omogoča sklepanje poslov.

»Blagovna menjava Slovenije z Avstrijo se je od slovenskega vstopa v EU leta 2004 povečala za 100 odsto-kov, z Italijo za 70 odstotkov, s Hrvaško pa od njenega vstopa v EU v samo dveh letih za 22 odstotkov. In danes ima Slovenija samo z deželo Koroško več blagovne izmenjave, kot z vso Avstrijo leta 2004,« je drug nazoren primer iz prakse prikazal generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije Samo Hribar Milič.

Bistveno pa je, da se izkoristijo po-tenciali regije, ki jih drugod ni. »Za alpsko-jadranski prostor so značilni življenjska kakovost, socialna solidar-nost in geografsko ter kulturno stičišče – odpira se nemško govoreči prostor z okoli 100 milijoni prebivalcev in Slo-

venija omogoča stike v jugovzhodno Evropo,« je prepričan profesor z visoke strokovne šole Koroške Dietmar Ster-nad. Izpostavil je tudi, da je potrebno izkoristiti kulturne potenciale. O poz-navanju kulture kot enem pomembnih faktorjev zunanjega gospodarstva so se strinjali vsi govorniki. Mestni svet-nik za gospdoarstvo v Trstu in direk-tor Julona Edi Kraus je poudaril, da nepoznavanje kulture povzroča inves-titorjem in izvoznikom velike težave. Odgovornost politike je poudarila politologinja Kathrin Stainer-Hämm-erle – politika mora namesto fraz po-kazati vodstvene sposobnosti, zlasti pa poudariti pomen večjezičnosti in kooperacij. Medregijsko in čezmejno povezovanje kot priložnost vse bolj dojema scena mladega podjetništva in start upov, ki so jo na kongresu pred-stavljali inovativni podjetniki iz Avstri-je, Italije in Slovenije. Bistvo njihovega pristopa je opisal Alexander Mann (The thinKing): »V alpsko-jadranski start up sceni se dogaja ogromno. Vidi-

mo skakalnice, kjer drugi vidijo zidove. In z vso močjo se zaletavamo vanje.«Gospodarsko srečanje je odlično moderiral dr. Kraljič Peter – medna-rodno priznani analitik in svetova-lec družbe Emeriuts McKinsey&Co, ki je v svojem zaključku poudaril, da se morajo vzpostaviti strukture odločanja v regiji, ter vzpodbujati ide-jo povezovanja. Poslovno srečanje je ponudilo veliko priložnosti za spozna-vanje novih podobno mislečih ljudi in to je vsekakor prava smer sodelovanja – ker današnja Evropa je Evropa regij, tam kjer povezovanje med regijami ni prisotno, tudi Evrope ni.

____________________________________________________________

N A P O S L O V N I H K R I L I H

+ Fotografije:

1 Od leve proti desni sedijo: Christoph Kulterer,predsednik združenja industrialcev Koroške, Adi Winkler -moderator Kleine Zeitung, Edi Kraus, mestni svetnik za gospodarstvo Trst, Marko Lotrič, Lotrič d.o.o.2 - 4 Minister za Slovence po svetu in v zamejstvu g. Gorazd Žmauc

2

3 4

Moja Slovenija 18

N A P O S L O V N I H K R I L I H

Ideje in kapital – odlična naveza Besedilo: Nataša Zajec • Fotografije: Siniša Kanižaj

15 investitorjev se je zanimalo za start-upe v pospeševalniku ABC, še preden je napočil Demo Day.

Luksemburško-slovenski poslov-ni klub LSBC je v sodelovanju s pospeševalnikom ABC povezal start-upe, ki trenutno sodelujejo v inten-zivnem interaktivnem šestmesečnem programu “Smart Living & Health”, rešitve za pametnejše in zdravo življenje, z vlagatelji - skladi tvega-nega kapitala in poslovnimi angeli, večinoma iz Luksemburga.

Lahko rečemo, da je bilo v Silicon Luxembourgu, luksemburški platfor-mi, kjer si prizadevajo predstavljati

in spodbujati start-upe in podjetniške dejavnosti, čutiti duh podjetništva.V okviru Povezovanja idej s kapita-lom so ustanovitelji Silicon Capital združili 15 vrhunskih podjetnikov in investitorjev, da bi na inovativen način pomagali podpreti obe strani skupnos-ti start-upov.

Pred uradnim začetkom so ime-li mladi podjetniki in investitorji priložnost izvedeti več drug o drugem in se pripraviti na pogovore. Polni pričakovanj so tako start-upi kot vla-

gatelji preučili knjižico z informaci-jami, ki so jih zanje pripravili organi-zatorji.

Iskanje milijonskih naložb

Deset ABC start-upov je iskalo naložbe v skupni višini približno treh milijonov evrov, skupaj z drugimi sedmimi start-upi je znesek presegel 14 milijonov. Glede na majhen prostor dogajanja je bila koncentracija kapitala ogromna in čutiti je bilo, da bo kateri izmed start-upov dobil investicijo, še preden nas-topi Demo Day.

Ustanovitelj Silicon Luxembourg in gostitelj dogodka Charles Louis Ma-churon je poudaril pomembnost sode-lovanja in povezovanja regije:“Pred letom dni sem se seznanil z Luksemburško-slovenskim poslovnim klubom, nekajkrat smo se srečali in razpravljali, kako povezati ekosisteme start-upov, saj je slovenski ekosistem zelo blizu našemu. Imamo namreč skoraj enako število inkubatorjev, pospeševalnikov in start-upov, povsem

1

Moja Slovenija 19

enak nabor vprašanj, srečujemo se s popolnoma enakimi težavami. Naše prednosti in slabosti se na splošno ne izključujejo, zato smo se odločili povezati ti dve državi in slovenskim start-upom ponuditi dogodek, kjer se bodo povezali z luksemburškimi vla-gatelji.” S strani pobudnika dogodka LSBC sta se dogodka udeležila izvršna direktor-ica kluba Nataša Zajec in predsednik uprave Iztok Petek:»Naš cilj je načrten uspeh in pre-boj slovenskega start-upa ali MSP-ja na svetovne trge skozi partnerstvo s partnerji iz Luksembourga oz. Bene-luksa. Temu cilju smo s tem dogod-kom, ki je nudil enakopraven dialog med luksemburškimi investitorji in najprodornejšimi slovenskimi start-upi prišli velik korak bliže. Načrtujemo nadaljnje podobne akcije in dogodke.«

Luksemburške vlagatelje zanima slovenski ekosistem Poleg sedemnajst izbranih startupov izmed 60 prijavljenih je imel ABC

priložnost pripeljati tudi pet sloven-skih start-upov in tako dodatno povez-ati ekosistem. Ključni vlagatelji iz Luksemburga so pokazali veliko zani-manja za slovenski ekosistem in vlaga-nje vanj. Sproščen večer se je spreme-nil v dogodek “hitrih zmenkov” in vsak start-up je imel priložnost predstaviti se posameznemu vlagatelju.Ekipi Lux Future Lab in pospeševalnika ABC sta našli še eno skupno točko - po-nos, da sta mednarodni in skrbita za ekosisteme tudi izven svoje države. Na ABC je celoten koncept dogodka naredil velik vtis, zato upa na sode-lovanje tudi v prihodnje: “Redki so dogodki, kjer imajo start-upi priložnost za pogovor z vlagatelji - interakcija je običajno enostranska - start-upi se zelo trudijo priti do vla-gateljev, ki so na videz nezainteresi-rani. A ko je zagotovljen predizbor, se vzdušje spremeni in tudi investitorji postanejo željni pogovorov,” pravi Ja-kob Gajšek, soustanovitelj in vodja Venture Relations. Miha Pulko, generalni direktor in usta-novitelj Krip.to, podjetja, ki zagotavlja

N A P O S L O V N I H K R I L I H

takojšen transfer, avtomatizirano trgo-vanje in arbitražo med različnimi krip-tovalutami, je, denimo, takole ocenil dogodek: “Rekel bi, da je bila naša pot v Luk-semburg, da bi srečali vlagatelje, pre-cej produktivna - večina je zelo dobro razumela vizijo našega podjetja in so jo navdušeno sprejeli. Vzpostavili smo veliko uspešnih prvih stikov. Zdaj je čas, da jih preverimo, in videli bomo, kam nas bodo pripeljali.”

_______________________________________________

+ Fotografije:

1 V Silicon Luxembrugu je bilo čutiti duh podjetništva. 2 Glede na majhen prostor dogajanja je bila kon-centracija kapitala ogromna in čutiti je bilo, da bo kateri izmed start-upov dobil investicijo, še preden nastopi Demo Day.

2

Moja Slovenija 20

Sedem desetletij Elanove smučke Besedilo: Luka Krajnik • Fotografije: arhiv Elana

Bilo je nekoč, jasnega dne, nekje na zeleni poljani pod Begunščico. Bilo je v letih, ko je bil svet zaposlen s pisanjem zgodovine. Bilo je na kolovozu med njivami, ko je Rudi Finžgar nedaleč od svoje lope mi-moidočemu kmetu povedal: ”Leta 2000 bo tukaj stala mogočna Ela-nova tovarna.” Bil je prvi Slovenec, ki je v Planici preletel sto metrov. Bil je športnik, vizionar, podjetnik, mojster – vse z veliko začetnico. Bil je prvi in ne-malokrat najboljši. Sedemdeset let kasneje njegov pogled v prihodnost predstavlja gonilno silo podjetja, ki je ime dežele na sončni strani Alp poneslo med zvezde.

Zgodba Elana se je začela med drugo svetovno vojno, ko je skupina tri-najstih zanesenjakov in inženirjev s Finžgarjem na čelu izdelala nekaj sto parov lahkih, a vzdržljivih smuči za potrebe partizanskih čet. V prvih me-secih svobode je Rudi uspel prepričati očeta, da sta svoje stroje oddala v družbeno last in 24. septembra 1945 je bila ustanovljena zadruga za izdela-vo športnega orodja.

Že po prvih nekaj letih so “elanke“ v sto-tinah romale v Ameriko, Evropo in pre-ostali svet. V šestdesetih letih je veliko sadov obrodilo sodelovanje s švedskim poslovnežem Larsom Bengtssonom, s

pomočjo katerega je Elan na severu Ev-rope odprl tako imenovani Ski-Bank, ki je mladim talentom nudil možnost izposoje smuči. “Komunistke”, kot so jih dolgo imenovali drugi proizvajalci smuči, so se nekega dne znašle tudi na nogah čudežnega dečka, za katerega je desetletje kasneje navijala vsa Jugo-slavija.

Stenmark še vedno prisega na elanke

Ko si je Ingemar Stenmark pripel “elan-ke”, ga preprosto ni bilo več mogoče ustaviti. Dvajset tekmovalnih sezon in 86 zmag v svetovnem pokalu, kas-neje najuspešnejši alpski smučar vseh

časov še vedno prisega na znanje izpod Karavank, kjer so, kot je nekoč povedal sam, skozi njegovo kariero edini znali narediti “smučko” točno po njegovem okusu. Še glasneje kot uspehe ponarodelega junaka z daljnega severa smo na sončni strani Alp slavili dosežke domačih asov, ki so s svetovno elito pometali prav s pomočjo naprednih in vrhun-sko izdelanih domislic iz Begunj. Bo-jan Križaj, Mateja Svet in Jure Franko so zgolj najbolj zveneča imena več kot 150-glave pisane druščine vrhunskih športnikov, ki so v osemdesetih letih svoje največje uspehe dosegali na kult-nih “RC-jkah”.

N A P O S L O V N I H K R I L I H

Moja Slovenija 21

Carving obrne pravila igre na glavo

V devetdesetih je 1963. leta ustanovlje-ni Elanov inštitut za inovacije “pravila igre” obrnil na glavo, ko je na trgu pred-stavil pionirske carving smuči. Prvo desetletje novega tisočletja se je začelo s spustom Dava Karničarja iz najvišje gore na svetu in se nadaljevalo v zna-menju premikanja konstruktorskih meja na področju integriranega siste-ma Fusion in tehnologije WaveFlex, pri kateri je slovenskemu proizvajalcu v eni “smučki” uspelo združiti do takrat nezdružljivo vzdolžno prožnost in torzijsko togost.

Elan: vrhunska tehnologija v kombinaciji z vrhunskim oblikovanjem

V zadnjih letih se evolucija ali bolje rečeno revolucija, ki jo žene inovator-ski duh “praočeta” zgodbe o uspehu Rudija Finžgarja, nadaljuje z razvojem oziroma piljenjem tehnologije Am-phibio, pri kateri je zdravi gorenjski pameti uspelo združiti najboljše last-nosti različno napetih notranjega in zunanjega robnika smuči.Vrhunska tehnologija v kombinaciji z vrhunskim oblikovanjem Elanu iz leta v leto prinaša več “aplavza”, več pohval in več prestižnih mednarodnih nagrad. Le tako naprej!

N A P O S L O V N I H K R I L I H

Moja Slovenija 22

Slovenščina je v Porabju tesno povezana z gospodarskim razvojem Besedilo in fotografije: Ernest Ružič

Naj se bere še tako neobičajno, je za ohranjanje slovenske (tudi na-rečne) besede v Porabju enako pomemben gospodarski in siceršnji razvoj kot uspešno (kar zdaj še ni, a je na dobri poti) narodnostno šolstvo. Zlasti po ustanovitvi Razvojne agencije Slovenska krajina, ki jo vodi Andreja Kovač, se je pojavilo nekaj pomembnih novosti, de-nimo Vzorčna kmetija na Gornjem Seniku. Predvsem za turizem je pomembna nova cesta med Gornjim Senikom in Verico do mejnega prehoda pri Čepincih na Goričkem. Sočasno z gospodarstvom lahko govorimo tudi o novostih na področju kulture, kjer je najpomembnej-ša obnova gornjeseniškega kulturnega doma.

Če se ozremo v zadnje desetletje, vidi-mo očiten napredek v razvoju nasploh, malo pa je storjenega za možnosti večjega števila zaposlitev, pri čemer niso mišljene velike naložbe v indus-trijo izven Monoštra, ampak v ustanav-ljanje manjših obratov v Porabju. Seve-da ob upoštevanju, da je ta del Železne županije vključen v Narodni park Örseg-Stražna krajina, ki je del širše zaščitenega območja ob avstrijski meji do madžarskega dela Nežiderskega jezera na Gradiščanskem v Avstriji. Kriteriji za ohranjanje naravne in kul-turne dediščine so v naravnih parkih mnogo strožji kot v krajinskih, kakršen je v Sloveniji Krajinski park Goričko s sedežem v gradu pri Gradu ali Krajinski park Raab-Raba ob madžarski in slo-venski meji na južnem Gradiščanskem. Vendar to ne pomeni, da bi se morali zaradi narodnega parka v Porabju v celoti odreči industrijskemu razvoju, saj je mestna občina v Monoštru ure-dila enega prvih industrijskih parkov na Madžarskem, v katerem je bila prva tovarna iz sistema General Motors, zdaj

Slovenci na Madžarskem1

Ž A R I Š Č E

Moja Slovenija 23

pa je že več srednje velikih industrij-skih obratov, ki so jih postavili Avstrij-ci in Nemci. Prvič prihaja iz Slovenije podjetnik, ki želi na 80 000 kvadratnih metrih postaviti velik, celo 14 metrov visok, kar je najvišja dovoljena višina, logistični center, za kar je ustanovil predstavništvo v Monoštru. Dober primer in zgled, upajmo, da ne edini! Že dolgo podjetja in podjetnike vabi župan mestne občine Gábor Huszár in izpostavlja, da bi bila prisotnost iz Slovenije v prid manjšini. Zato ker avstrijske firme zaposlujejo delavce s pričakovanim znanjem nemškega jezi-ka, pri slovenskem podjetju pa bi imeli prednost delavci z znanjem slovenske-ga jezika, s čimer bi spodbujali učenje materinščine.

Za začetek: Dom rokodelcev v Andovcih

Od leta 2011 do zdaj so v Porabju odprli nekaj pomembnih objektov, v katerih so dejavnosti, ki jih prej ni bilo in imajo ugoden vpliv na gospodar-

ski in siceršnji razvoj v narodnostnih vaseh, vendar razen izjem, brez stalnih delovnih mest. V Andovcih, najmanjši porabski vasi in drugi najmanjši občini na Madžarskem, ki nima zaposlenega nikogar, župan pa funkcijo opravlja nepoklicno, so leta 2011 odprli Dom rokodelcev. Obnovili so staro kmečko hišo, ki je postala manjši etnograf-ski muzej, v novo zgrajenem delu pa so prostori, v katerih pripravljajo različne delavnice, najpogosteje pove-zane s sadjarstvom ali z ohranjan-jem nekdanjih obrti, kot sta pletenje košar in lončarstvo. Za prireditve je na voljo manjša dvorana, sicer pa se kraj ponaša z dvoje posebnosti, in sicer marmornato ploščo, v katero so vklesali imena prebivalcev, ki so živeli tistega leta, ko so spomenik odkrili. Za popestritev okolice so postavili na dvorišču približno tono težko skalo iz triglavskega pogorja in jo poimenovali Mali Triglav. Tako se v Andovcih pre-pleta skrb za ohranjanje rokodelstva, etnologija in turizem, žal brez ustrezne

gostinske ponudbe.Največ se je na razvojnem področju

dogajalo na Gornjem Seniku, kjer so v čezmejnem projektu Upkač (smrdo-kavra) leta 2013 odprli Hišo jabolk, v kateri predelujejo jabolka, ki so do-zorela v visokodebelnih travniških sadovnjakih. Med letom so tudi različna izobraževanja, denimo ob-rezovanje sadnega drevja, cepljenje drevja, kuharski tečaji in podobne do-bro obiskane aktivnosti. Zdaj se pri-pravljajo na stiskanje soka iz jabolk, ki so zrastla v goričkih, porabskih in južnogradiščanskih visokodebelnih sadovnjakih. S programom Upkač so se lotili ohranjanja visokodebelnih sadovnjakov na porabskih in goričkih travnikih, ki so bili marsikje že zaraščeni in zanemarjeni, skrb za sa-dovnjake pomeni tudi skrb za ohran-janje kulturne krajine na obeh straneh meje in hkrati proučevanje redkih ptic, ki gnezdijo najpogosteje v duplih sta-rih sadnih dreves.

2

Ž A R I Š Č E

Moja Slovenija 24

Vzorčna kmetija za zgled Slovencem v sosednjih državah

Ena najpomembnejših in največjih naložb, vredna 835 tisoč evrov, je bila zaključena v letu 2015, ko so na Gor-njem Seniku odprli Vzorčno kmetijo, ki že deluje in ob koncu tedna ponuja tudi domače jedi in sok iz Hiše jabolk.Pobudo za Vzorčno kmetijo je leta 2010 dal tedanji in sedanji kmetijski minister Dejan Židan, zato je kmetij-sko ministrstvo prispevalo dve tretjini denarja za naložbo, Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu pa tretjino. Za zdaj se na kmetiji ukvarja-jo z živinorejo, redijo krave dojilje in obdelujejo nekaj prek 20 hektarjev kmetijskih površin.

Razvoj vzorčne kmetije ni končan, saj nameravajo dejavnost razširiti in k sodelovanju povabiti več po-rabskih kmetov, ki sicer obdelujejo manjše površine. Kot pravi minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, bi bila postavitev podobne kmetije primerna tudi v dru-gih zamejskih krajih. Tako se dogovar-jajo, da bi porabske izkušnje prenesli med Slovence v Gorskem Kotarju na Hrvaškem, morda pa še kam. Pohvalno so se o kmetiji izrazili tudi kmetje s Koroške in Tržaškega.

Franc Fabec iz Deželne Kmečke zveze Trst se je udeležil otvoritvene sloves-nosti na Gornjem Seniku.

Več novosti tudi na kulturnem področju

Po tem, ko so leta 2010 na Gornjem Seniku nekdanje župnišče obnovili in preuredili v Kuharjevo spominsko hišo s slovensko zbirko, so lani lepo obnovili kulturni dom, enega prvih v Porabju. Za ohranjanje in razvoj na-rodnostne kulture je bila pomembna naložba v razširitev Muzeja Avgust Pavel v Monoštru. Muzej sodi med pomembnejše slovenske kulturne ustanove, ker hrani številne predmete, ki pričajo o življenju v narodnostnih vaseh. In kar je še kako pomembno, vseskozi je za ogled dovolj zanimanja. Na Dolnjem Seniku, kjer ob slovenski manjšini živi tudi nemška, so zelo lepo obnovili kolarjevo domačijo od kuhin-je do delavnice.

__________________________________________________

Fotografije:

1 S spomenikom živim, obnovljeno kmečko hišo, številnimi dejavnostmi, zlasti v zimskem času, in Malim Triglavom se ponašajo v Andovcih, drugi najmanjši občini na Madžarskem.

2 Vzorčna kmetija na Gornjem Seniku je odprta in uspešno deluje. Pohvali se lahko z dobrim obiskom ob sobotah in nedeljah, ko ponuja pester izbor domače hrane.

3 Sadjastvo nekoč in danes v Porabju in na Goričkem je predstavljeno v gradu pri Gradu na Goričkem.

4 Muzej Avgusta Pavla, v katerem je odlična etnološka zbirka iz Porabja.

5 Andreja Kovač, direktorica razvojne agencije Slovenska krajina, kjer nastajajo in uresničujejo pobude za razvoj v gospodarstva in Porabja nasploh.

Ž A R I Š Č E

4

5

3

Moja Slovenija 25

Manjšini (in politiki) zadovoljni z dogovorjenim Besedilo in fotografije: Ernest Ružič

Petnajsto zasedanje slovensko-madžarske mešane komisije za spre-mljanje Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic madžarske na-rodne skupnosti v Republiki Sloveniji in slovenske narodne manjšine na Madžarskem naj bi bilo — tako večina sodelujočih z obeh strani — mnogo bolj kot dosedanje seje konkretno in spodbudno za obe manjši-ni. Ta sprememba naj bi se kazala v konkretnih nalogah, zabeleženih v zapisniku, ki sta ga podpisala Gorazd Žmavc, predsednik slovenske delegacije mešane komisije in minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, in Ferenc Kalmár, predsednik madžarskega dela mešane komi-sije, ministrski poverjenik, odgovoren za razvoj sosednjih politik pri ministrstvu za zunanje zadeve in trgovino Madžarske. S pripombo, da so v zapisniku priporočila, kaj je treba uresničiti, za kar sta pristojni vladi v Ljubljani in Budimpešti.

Porabski Slovenci - prekmurski Madžari

Pomenljiva je izjava Ferenca Kalmára, ki je spremljanju ali natančneje uresničevanju sporazuma pripisal širši, evropski zgled dogovarjan-ja o pravicah, in kar je še posebej poudaril, avtohtonih manjšinah kot sta madžarska v Sloveniji in slovenska na Madžarskem. Pri tem je mogoča pri-merjava z okoliščinami, ko je bil leta 1992 v Ljubljani sporazum podpisan in je bilo zelo očitno, da ga Madžarska zaradi Evrope potrebuje bolj kot Slovenija, ki je imela že tedaj dokaj dobro zastavljeno zaščito manjšin. Madžarski politik je posebej omenil Karpatski bazen, v katerem, vključno z Romunijo, živi nekaj milijonov pri-padnikov madžarske manjšine. Mini-ster za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc pa najpogosteje izpostavlja pomen gospodarskega raz-voja okolij, kjer živijo manjšine, in v ta namen čezmejnega sodelovanja. Prav zdaj so v pripravi projekti, s katerimi

1

Ž A R I Š Č E

Moja Slovenija 26

se bodo tudi manjšine prijavile na raz-pise za finančno perspektivo do leta 2020. Prvi, zelo dobro obiskan pogo-vor, na katerem so se zbrali predstavni-ki zainteresiranih organizacij in posa-meznikov iz Pomurja in Podravja ter madžarskih Železne in Zalske županije je bil, denimo, v Murski Soboti.

Če v konkretnem omenimo nekate-re, za porabske Slovence pomembne dogovore z zasedanja mešane komisi-je, je to po besedah predsednika Zveze Slovencev Jožeta Hirnöka zagotovilo, da bosta Madžarska in Slovenija v letu 2016 prispevali denar za obnovo monoštrskega kulturnega in informa-tivnega centra. Zanimiva je pobuda zagovornice Slovencev v madžarskem parlamentu Erike Köleš Kiss, da bi ob sedanjih topografski napisih dvojezično označili, kje se začne in raz-prostira slovensko Porabje. Posebno priznanje si zasluži tudi etnologinja Marija Kozar Mukič, kajti porabsko bo-rovo gostüvanje se je predvsem po nje-ni zaslugi uvrstilo na seznam Unescove duhovne in kulturne dediščine. Ob drugih bolj ali manj znanih nalogah so prekmurski Madžari zainteresirani za čimprejšnji sprejem sodobnega Zako-na o avtohtoni italijanski in madžarski

narodni skupnosti v Sloveniji. Pri nas-tajanju osnutka zakona so prekmurski Madžari aktivno sodelovali.

Kot je zagotovila madžarska dele-gacija, bo naslednja seja mešane komisije v letu 2016 v Porabju, torej brez enoletnega premora, kot so ga imeli zdaj. Takrat se bo tudi videlo, kako je z uresničevanjem dogovorje-nega v Lendavi.

+ Fotografije:

1 Zasedanje sta vodila Ferenc Kalmár in Gorazd Žmavc, s sodelavci in predsedniki krovnih manjšinskih organizacij porabskih Slovencev in prekmurskih Madžarov.2 Od septembra 2015 je porabsko borovo gos-tüvanje vpisano na seznam Unescove duhovne in kulturne dediščine, kar je veliko priznanje za vse, ki so so sodelovali v pri organizaciji etonološko in sicer pomembnega dogodka, ki vključuje prek 200 udeležencev.

2

3

Ž A R I Š Č E

Moja Slovenija 27

Ž A R I Š Č E

Z ustanovitvijo Zveze Slovencev zaorali v ledino — in uspeli Besedilo in fotografije: Ernest Ružič

Slovenci v Porabju in nasploh na Madžarskem do demokratičnih spre-memb konec osemdesetih let niso imeli svoje organizacije, ampak jih je skupaj s srbsko in hrvaško manjšino povezovala Demokratična zveza južnih Slovanov s sedežem v Budimpešti. Tudi do najpreprostejše uradne in-formacije o porabskih Slovencih smo morali novinarji v Budimpešto, na DZJS, kjer je bila tudi sekretarka (Irena Pavlič, pozneje dolgoletna predsednica Slovenskega društva v glavnem mestu)

zadolžena za slovensko manjšino. V Budimpešti sta izhajala tudi skupni tednik Ljudski list in vsakoletni kole-dar v trijezični obliki, slovenskih radij-skih oddaj dolgo ni bilo, potem so jih pripravljali v Szombathelyu, oddajal pa jih je regionalni Györski studio osrednje državne radijske postaje, medtem ko so TV-oddajo Naš ekran pripravljali v Pecsu, vendar s prispevki v slovenskem jeziku kvečjemu tri ali štirikrat letno.

Ta nekoliko daljši uvod je potreben,

da bi lažje, predvsem pa objektivne-je vrednotili rezultate dela Zveze Slovencev, 27. oktobra 1990 na Gor-njem Seniku ustanovljene prve sloven-ske samostojne narodnostno-politične organizacije na Madžarskem, ki jo vse od začetka vodi Jože Hirnök, etno-log z diplomo ljubljanske Filozofske fakultete.

Po razpadu DZJS so zvezo Slovencev ustanovili mladi izobraženci, ki so študirali tudi v Sloveniji, s pomočjo starejših, izkušenih in narodnosti naklonjenih političnih, predvsem pa prosvetnih delavcev. Čez nekaj let se je Zvezi Slovencev pridružila še Državna slovenska samouprava, tako da z roko v roki organizaciji delujeta v dobro Slovencev na Madžarskem in v Pora-bju. V pomoč jima je tudi generalni konzulat, ki ga je v Monoštru odprla Slovenija (zdajšnji peti generalni konzul je dolgoletni raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja in nekaj časa državni sekretar v Uradu za

1

Moja Slovenija 28

Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boris Jesih).Čeprav so razmere v Porabju daleč od optimalnih, se je v

četrt stoletja spremenilo domala vse ali vsaj večina. Imajo svoje medije, dobro delujejo narodnostne kulturne skupine, ki so pogosto za zgled madžarskim okoljem v neposredni bližini. Še najpočasneje se dogajajo spremembe v narod-nostnem šolstvu, kjer so zaenkrat rezultati zelo skromni. Kako je zlasti z gospodarskim razvojem, pišemo na drugem mestu v reviji. Ena najpomembnejših pridobitev je vsekakor izgradnja Slo-venskega kulturnega in informativnega centra v Monoštru, v katerem so narodnostni mediji, časopis Po-rabje in radijska postaja, knjižnica, sedež Zveze Slovencev, manjša dvorana za likovne razstave in večja za množičnejše nastope, pa še hotel Lipa.

Vseh trinajst na Madžarskem priznanih manjšin je lani v madžarski parlament izvolilo svoje zagovornike, ki imajo enake pravice kot poslanci, le glasovati ne morejo. Slovenci so izvolili za zagovornico Eriko Köleš Kiss, ki je z enoletni-mi izkušnjami kar zadovoljna. Narodnostne politične orga-nizacije pa si bodo še naprej prizadevale za parlamentarno zastopanost, kot je v Sloveniji, kjer imata poslanca italijan-ske in madžarske narodnosti enake pra-vice kot vsi drugi poslanci.

Sicer pa je ob jubileju Zveze Slovencev mogoče brez pretiravanja reči, da je organizacija v četrt stoletja dosegla pomembne rezultate na vseh področjih in če bodo le-ti v naslednjih petindvajsetih letih enaki ali vsaj podobni, se bo položaj Slovencev na Madžarskem bistveno izboljšal. Morda se bere kot vljudnostna fraza, vendar zapisano potrjujejo dosedanji rezultati.

Fotografije:

1 Predsednik Jože Hirnök, ki je na tem položaju vse od ustanovitve, je na slovesnosti ob 25-letnici med drugim dejal, da je bil čas po tako imenovanih demokratičnih spremembah drugačen, kajti umrle so stare vrednote,”novih pa še ni bilo. Vsi smo iskali samega sebe, tudi Zveza Slovencev”.

2 Kulturno-informativni center v Monoštru ali na kratko Slovenski dom je ena najpomembnejših pridobitev za porabske Slovence. Gre namreč za stičišče in žarišče narodnostnega kulturnega, informativnega in tudi političnega delovanja Slovencev na Madžarskem.

2

Ž A R I Š Č E

www.atet.si

BetterPRICE • SERVICE

BOLJŠA CENA, BOLJŠI SERVIS!

Ljubljana Dt • Ljubljana Apt • Maribor Dt • Bled Dt • Koper Dt

Book on www.atet.si and get FREE GPS. Use keyword SLOVENC in Discout code box.

Rezervirajte vozilo na www.atet.si in z uporabo kode SLOVENC pridobite brezplačen GPS.

Prejemnik GZS certifikata "EXCELLENT SME SLOVENIA"

Holder of CCIS certificate “EXCELLENT SME SLOVENIA”

+386 (0)1 320 82 30 • sales@atet.si

Moja Slovenija 29

A K T U A L N O

Projekt Po bečelah se vižej Besedilo: Slavko Mežek, Kultura-natura.si

Gibanje Kultura-natura.si se pridružuje imenitni globalni pobudi Če-belarske zveze – razglasitev svetovnega dne čebel - s projektom Po bečelah se vižej. Pri tem bo usklajeno sodelovala s ČZS, s čezmejno fundacijo Poti kulturne dediščine in biblioteko Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Več na www.kultura-natura.si.

V ta namen bodo po vsem svetu ključnim naslovom, povezanim s čebelarstvom, razposlali faksimilne komplete Po bečelah se vižej. Prejele jih bodo čebelarske zveze in organizacije, članice Apimondie, znani raziskovalni inštituti, vse aka-demijske biblioteke po svetu, tuja predstavništva v Sloveniji in naše am-basade / konzulati po svetu, skupaj več kot 800 naslovov. Z »učbenikom za vse čebelarje« bomo na najboljši možni način osvetlili in uveljavili » … čebelarja za vse čase …« - Antona Janšo, slovensko čebelarsko znanje in tradicijo, hkrati pa tudi av-tohtono kranjsko čebelo. Zakaj prav Anton Janša in njegov skoraj 250 let star učbenik?»… Prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva – umni Kranjec Anton Janša …« je okoli 1770. pod okriljem cesarice Marije Terezije na Dunaju

in po cesarskih deželah širil nova čebelarska znanja. Njegov nauk je še danes aktualen in na moč cenjen po vsem svetu.

Leta 1775 je na Dunaju posthumno izšel Janšev čebelarski učbenik DAS ANTON JANSHA HINTERLASSENE VOLLSTÄNDIGE LEHRE VON DER BI-ENENZUCHT (Wien, 1775; Joseph Münzberg).Leta 1792 je Janez Goličnik, župnik iz Griž pri Žalcu, delo prevedel v slovenščino in ga natisnil v Celju: AN-TONA JANSHAJA POPOLNOMA POD-VUZHENJE SA VSSE ZHEBELLARJE. To je bil prvi natisnjeni čebelarski učbenik v slovenščini!Gornjima dvema temeljnima učbenikoma v prvotni obliki je v kom-pletu dodana tudi slovensko-nemška študija PO BEČELAH SE VIŽEJ (več av-torjev).

Za uresničitev namere želijo sodelujoči sooblikovati projektni sklad, v kate-rem bodo s pomočjo donatorjev in sponzorjev zbrali predvideno število knjig. Zato so k sodelovanju povabljeni za-vedni in podjetni Slovenci, ki uspešno ustvarjajo doma, v zamejstvu in po svetu ter so ponosni na sleherno slo-vensko prepoznavnost. Anton Janša, slovensko čebelarsko znanje in tradici-ja ter kranjska čebela to nedvomno so.

JAN

UA

RP

ON

TOR

SR

EČ

ET

PE

TS

OB

NE

D1

NOVO

LETO

23

45

67

89

1011

1213

1415

1617

1819

2021

2223

2425

2627

2829

3031

FEB

RU

AR

PO

NTO

RS

RE

ČE

TP

ET

SO

BN

ED

12

34

56

78

SLOVE

NSKI

KULTU

RNI P

RAZN

IK9

1011

1213

1415

1617

1819

2021

2223

2425

2627

2829

MA

RE

CP

ON

TOR

SR

EČ

ET

PE

TS

OB

NE

D1

23

45

67

89

1011

1213

1415

1617

1819

2021

2223

2425

2627

VELIK

A NOČ

2829

3031

AP

RIL

PO

NTO

RS

RE

ČE

TP

ET

SO

BN

ED

12

34

56

78

910

1112

1314

1516

1718

1920

2122

2324

2526

27 DA

N UPO

RA PR

OTI O

KUPA

TORJ

U28

2930

MA

JP

ON

TOR

SR

EČ

ET

PE

TS

OB

NE

D1

PRAZ

NIK DE

LA

2 PR

AZNIK

DELA

34

56

78

910

1112

1314

1516

1718

1920

2122

2324

2526

2728

2930

31

JUN

IJP

ON

TOR

SR

EČ

ET

PE

TS

OB

NE

D1

23

45

67

89

1011

1213

1415

1617

1819

2021

2223

2425

DAN D

RŽAV

NOST

I26

2728

2930

JULI

JP

ON

TOR

SR

EČ

ET

PE

TS

OB

NE

D1

23

45

67

89

1011

1213

1415

1617

1819

2021

2223

2425

2627

2829

3031

AVG

US

TP

ON

TOR

SR

EČ

ET

PE

TS

OB

NE

D1

23

45

67

89

1011

1213

1415

MARIJ

INO VN

EBOV

ZETJ

E16

1718

1920

2122

2324

2526

2728

2930

31

SE

PTE

MB

ER

PO

NTO

RS

RE

ČE

TP

ET

SO

BN

ED

12

34

56

78

910

1112

1314

1516

1718

1920

2122

2324

2526

2728

2930

OK

TOB

ER

PO

NTO

RS

RE

ČE

TP

ET

SO

BN

ED

12

34

56

78

910

1112

1314

1516

1718

1920

2122

2324

2526

2728

2930

31 DA

N REF

ORMA

CIJE

NO

VEM

BE

RP

ON

TOR

SR

EČ

ET

PE

TS

OB

NE

D1

DAN S

POMI

NA NA

MRT

VE2

34

56

78

910

1112

1314

1516

1718

1920

2122

2324

2526

2728

2930

DE

CE

MB

ER

PO

NTO

RS

RE

ČE

TP

ET

SO

BN

ED

12

34

56

78

910

1112

1314

1516

1718

1920

2122

2324

25 BO

ŽIČ

26 DA

N SAM

OSTO

JNOS

TI27

2829

3031

20

16

Moja Slovenija 32

ČZS si prizadeva za razglasitev svetovnega dneva čebel Besedilo: dr. Peter Kozmus, Čebelarska zveza Slovenije

Čebele in drugi opraševalci so za življenje ljudi zelo pomembni. Od opraševanja je odvisna kar tretjina pridelane hrane na svetu in čebe-le imajo med vsemi opraševalci najpomembnejšo vlogo. Z opraševa-njem omogočajo kmetijsko proizvodnjo, ki zagotavlja varno preskrbo s hrano, čebele pa poleg tega s svojimi visoko hranljivimi izdelki po-membno prispevajo še k izboljšanju kvalitete prehrane ljudi.

Čebelarstvo ima v Sloveniji poseben pomen. Slovenci smo v čebelarskem svetu poznani kot narod čebelarjev, saj je med tisoč prebivalci kar pet čebelarjev, kar je največ v Evropi. Med drugim smo poznani po kranjski čebeli (apis mellifera carnica), ki je av-tohtona in zaščitena čebelja podvrsta v Sloveniji in druga najbolj razširjena čebela na svetu. V zadnjem času smo v tujini prepoznavni še po pobudah za

prepoved čebelam nevarnih pesticidov (neonikotinoidov), tradicionalnem slovenskem zajtrku, ki se vsako leto širi v nove države in še mnogo čem. Ne nazadnje smo bili odlični organi-zatorji svetovnega čebelarskega kon-gresa APIMONDIA 2003 v Ljubljani in simpozija Apimedica & Apiquality leta 2010.

Čebelarska zveza Slovenija (ČZS) si v svojem delovanju močno prizadeva

za zaščito čebel. Tu ima pomembno vlogo ozaveščanje javnosti o pomenu čebel in čebeljih pridelkov. Zato je ČZS podala pobudo, da se 20. maj, to je roj-stni dan Antona Janše (1734—1773), razglasi za svetovni dan čebel. Po-budo je potrdila tudi Vlada RS, ki bo predvidoma v letu 2017 organizaciji Združenih narodov predlagala to razglasitev.

Anton Janša je poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden takrat-nih najboljših poznavalcev čebel. Bil je prvi učitelj modernega čebelarstva na svetu, saj ga je že cesarica Marija Terezija imenovala za stalnega učitelja čebelarstva na novi čebelarski šoli na Dunaju. Njegovo delo in življenje sta opisana v mnogih čebelarskih knjigah,

1

2

A K T U A L N O

Moja Slovenija 33

tinstva in domače obrti. Po razglasi-tvi SDČ pričakujemo, da bo Slovenija v čebelarski javnosti in tudi širše še pridobila na ugledu in prepoznavnosti.Več informacij o pobudi je na spletni povezavi: http://www.czs.si/content/sdc.

___________________________________________________________

3

4

+ Fotografije:

1 Kranjska čebela je v Sloveniji avtohtona iz zaščitena čebelja podvrsta.2 Znak akcije Svetovni dan čebel združuje Slovence in povezuje svet z logotipi partnerjev, v okviru akcije bo predsednik ČZS g. Boštjan Noč z zaposlenimi obiskal vsa ČD po Sloveniji.3 Čebelnjaki so posebnost slovenskega čebelarstva. S svojim videzom bogatijo kulturno krajino.4 Zastava Svetovni dan čebel z logotipom pobude v sredini ter logotipoma mednarodne čebelarske organizacije APIMONDIA in lokalne čebelarske zveze, v tem primeru ČZS.

med drugim tudi v knjigi Svetovna zgo-dovina čebelarjenja, ki je bila izdana v letu 1999.

Do sedaj so pobudo podprle že številne organizacije in posamezniki. Med drugimi v okviru 44. čebelarskega kongresa APIMONDIA 2015 v Južni Ko-reji tudi največja svetovna čebelarska organizacija Apimondia. Z orga-nizacijo APIMONDIA smo dogovorili tudi zastavo pobude, ki ima v sredini logotip pobude, na levi strani logotip organizacije APIMONDIA, na desni strani pa logotip lokalne čebelarske organizacije. Takšne zastave lahko čebelarske organizacije naročijo na ČZS, ki jim jo po izdelavi tudi pošljemo. Do sedaj so zastave naročili čebelarske organizacije iz Črne Gore, Srbije in Kanade.

Pobuda združuje različne orga-nizacije, posameznike, politične stran-ke, saj jo z veseljem podprejo vsi, ki se z njo seznanijo. Trenutno poteka akcija Svetovni dan združuje Slovence in pov-ezuje svet, v okviru katere predsed-nik ČZS Boštjan Noč s spremstvom obiskuje vsa čebelarska društva po Sloveniji (210). Na poti se bo srečal z mnogimi podporniki pobude, ki bodo ob tem prejeli listino Stopimo sku-paj. Verjamemo, da je pobuda dobra in da v sebi nosi veliko potenciala, za katerega upamo, da ga bo sloven-sko podjetništvo čim bolje izkoristilo, predvsem na področju turizma, gos-

A K T U A L N O

Moja Slovenija 34

A K T U A L N O

Dražba slovenskih slik v Trstu – dokaz zanimanja za slovensko umetnost Besedilo: Mirjam Muženič, RTV Slovenija

Predpraznične dni zadnjega meseca v letu je v Trstu zaznamovala rekordna dražba 127 umetniških del klasikov slovenskega slikarstva. V dražbeni hiši Stadion z dolgoletno tradicijo so jih ocenili na sku-pno vrednost okrog milijona evrov. Zanimanje za ponujene umetni-ne je bilo nadvse veliko, po dražbi se jih je veliko vrnilo v Slovenijo, predvsem v zasebne zbirke, nekaj pa tudi v umetnostne ustanove, kjer bodo na ogled javnosti.

Dragocene slike iz zasebnih zbirk

Na tržaški dražbi so bila v odkup ponu-jena zanimiva in za poznavalce likovne umetnosti tudi dragocena platna. Zna-meniti Kozolci Ivana Groharja, Krajina in še dve sliki Riharda Jakopiča, slike in risbe Zorana Mušiča, kar tri živobarvna olja Vena Pilona, Černigojeve in Spa-calove slike, Kregarjevo Dekle z lubenico, olje Mladi delavec Matije Jama in še vrsta platen klasikov slo-venskega slikarstva. Njihovi lastniki so bili zasebni zbiratelji, slovenski in italijanski, iz Trsta in okolice, med nji-mi slovenski podjetnik in mecen Vanja

1

Lokar. V dneh pred dražbo so jih posta-vili na ogled in nestrpno pričakovali odločilni dan. Samo v dveh dneh so, na primer, našteli več kot 200 obis-kovalcev iz Slovenije. Prišli so tudi italijanski ljubitelji umetnosti, ki so jih pritegnila dela italijanskih umetnikov, ponujena v drugem delu iste dražbe, in so hkrati občudovali tudi sloven-ske klasike. Kljub tolikšnemu odzivu in dobrim napovedim je udeležba na dražbi presegla vsa pričakovanja. Dvorana dražbene hiše Stadion je po-kala po šivih. V poskusu odkupa ponu-jenih umetnin je sodelovalo 350 ljudi, osebno prijavljenih k dražbi, na treh

telefonskih linijah in s predhodno po-slanimi pisnimi ponudbami.

Dražbena hiša Stadion v Trstu

Stadion casa d`aste Trieste je ugledna dražbena hiša z 25-letno tradicijo, v kateri svoje poznavanje umetnosti združujeta brata Furio Princivalli in Adriano Princival z družinama. Nedir Princival se spominja, da so se pred približno letom dni odločili, da bi oblikovali zbirko slik in drugih umetniških del slovenskih avtorjev in jih ponudili na dražbi. Te so sicer nji-hova redna praksa vsak mesec, tudi dvakrat mesečno. Poklicali so svoje stranke, zasebne zbiratelje, in jim ponudili možnost prodaje del iz nji-hovih zbirk. Nekateri so se povabilu odzvali in vsaka nova slika, ki so jo lastniki prinesli v dražbeno hišo, je bila presenečenje zase. Marsikdo od lastnikov tudi ni vedel, da ima doma tako dragoceno umetnino. Dražitelji priznavajo, da so resda porabili več mesecev, da ni bilo preprosto zbrati to-liko del hkrati, da pa so z opravljenim nadvse zadovoljni. Pred dražbo so jih razstavili in ob ogledu doživeli tudi zanimive odzive obiskovalcev. Nedir Princival je sprejel starejšega ljubi-telja slikarstva, ki je v trenutku, ko je zagledal Groharjeve Kozolce, skoraj omedlel od presenečenja. Takoj zatem je glasno priznal, da bo slika njegova, »pa naj stane … «. Nicola Princivalli je

2

Moja Slovenija 35

A K T U A L N O

Pohvalne ocene zbirke slik pred dražbo

Razstavljena dela si je v dneh pred prodajo ogledalo nepričakovano veliko ljudi. Prišli so redni obiskovalci po-nudbe hiše Stadion, redne in občasne stranke, veliko je bilo ljubiteljev umetnosti iz Slovenije, saj je napoved dražbe doživela veliko medijsko po-zornost. Tudi sama sem se pogovarjala z nekaterimi. Starejši Tržačan si je privoščil dolge oglede in občudovanje, zlasti slik Zorana Mušiča. Priznal je, da mu je ta avtor posebej pri srcu, hkrati pa tudi, da nima dovolj denarja, da bi kupil katero njegovih del. Stalna udeleženka dražb te tržaške hiše je priznala, da si je slovenske dragoce-nosti pozorno ogledala in je priprav-ljena na morebitni nakup. Kipar iz Milj Vili Bossi ni skrival izjemnega navdušenja nad razstavljenimi slikami, saj je nekatere avtorje osebno poznal in z njimi tudi sodeloval. » Lojze Spa-cal je bil zelo zahteven do sebe. Ljudem v svoj atelje sploh ni dovolil, saj je bil zanj to zasebni svet. Avgust Černigoj je bil posebnež! Poleti je velikokrat nosil rdečo majico, rdeče hlače in cokle.«

Zbirko je ocenila tudi profesorica likovne vzgoje na slovenskih sred-njih šolah v Trstu, sama oblikovalka, Jasna Merku: »Slovenci v Trstu smo zelo ponosni na našo kulturo in med rojaki skorajda ni hiše, v kateri ne bi visela slika slovenskega avtorja. Za

nekatere vemo, k temu je pripomo-gla tudi decembrska dražba, za druge ne. Sama pogrešam morebitno stalno zbirko v našem prostoru. Vemo, da so Černigoju prostor namenili čez mejo v Lipici, in prav je tako. Milko Bambič s svojimi deli je ostal v senci. V prihod-nje bi si želela tudi več pozornosti do sodobne umetnosti.«

Rekordna dražba

Prišlo je veliko, zelo veliko ljudi, tako, da so dvorano dražbene hiše Stadion napolnili do zadnjega kotička. Že pred začetkom mi je Furio Princivalli potrdil, da je vsaj devet desetin zbranih iz Slo-venije, večina zasebnih zbirateljev in tudi dve umetnostni ustanovi. Dražba je pritegnila tudi podpredsednika deželnega parlamenta Furlanije Juli-jske krajine Slovenca Igorja Gabrovca. Očaralo ga je tolikšno navdušenje nad slovenskim slikarstvom, »kar pomeni, da vlada veliko zanimanje za sloven-sko umetnost, da tako zanimanje odse-va tudi na trgu umetnin in da so ta dela zanimiva v Trstu in širšem evropskem prostoru!«

V vznemirljivem razpoloženju ve-likega pričakovanja se je dražba začela. Dvojezična, v slovenskem in italijan-skem jeziku. Novega lastnika je kot prva dobila slika Cvetje Saše Šantla, in to za 900 evrov. Hitro si je lastništvo dveh platen, med njimi Jakčevega mo-dela, z zadnjim in odločilnim dvigom tablice s številko 46 zagotovila zaseb-nica iz Ljubljane. Černigojeve Tulipa-ne so ponudili z izklicno ceno 2.500

evrov in jo bliskovito hitro prodali za 7 tisočakov. Novi lastnik Groharjevih Kozolcev je zanje odštel 90 tisoč evrov. Slika Pogled čez most Vena Pilona pa je bila prodana za 18 tisoč manj. Obe sliki sta odšli v Slovenijo. Koordina-tor dražbe Nedir Princival je zaupal tudi, da so nekatera dela odšla celo v London, k slovenskemu zbiratelju. Po pisanju tržaškega italijanskega dnevnika naj bi v Veliko Britanijo od-kupili tudi tri Mušičeva dela.

Tri nove slike za Narodno galerijo v Ljubljani

Po petkovi dražbi je za tri umetnine bogatejša tudi Narodna galerija, je še sredi dražbe prijazno priznala di-rektorica dr. Barbara Jaki. Kupili so Mušičev Avtoportret in podobo nje-gove žene Ide ter Dekle v profilu Elde Piščanec. Dr. Barbara Jaki: »Maja 2016 bomo v galeriji postavili stal-no zbirko del Zorana Mušiča, darilo nečakinje Vande. Pripravljamo pa tudi prvo retrospektivno razstavo slikar-ske Elde Piščanec, tako da jo bomo na primeren način umestili v slovensko umetnostno zgodovino.«

V Trstu pravijo, da bodo čez čas morda pripravili novo dražbo. Decem-brska je bila izjemna in nemogoče bi jo bilo ponoviti. In brez kančka dvoma, z njo je postalo slovensko klasično slikarstvo bolj prepoznavno, večja pa je tudi vrednost umetniških del.

_______________________________________________

+ Fotografije:

1 V Gerajtah Ivana Groharja iz leta 19082 Katalog Dražbene hiše Stadion iz Trsta3 Glasbenik Božidarja Jakca iz leta 19294 Pogled čez most Vena Pilona iz leta 1925

3

ugotovil, da je veliko Italijanov sloven-ske slikarje poznalo le po imenu: »Ko so prišli k nam in videli njihova dela, so se zaljubili vanje!« Furio Princivalli je opozoril na tri olja slikarja Vena Pi-lona. Kljub dolgoletnim izkušnjam jih do priprav na dražbo svoje hiše še ni videl, saj so na trgu izredna redkost. V Trstu se sicer že imeli Pilonove ribe, olj še nikoli. Furio Princivalli: »Sam se vedno trdil, da bi Pilona na dražbi la-hko ponudili za en evro. Njegova pravo vrednost bi pokazala šele dražba ozi-roma zadnja ponudba novega kup-ca.« V ospredje je postavil tudi slike Tržačanke iz Rojane Elde Piščanec, ki je bila Jakopičeva učenka, vendar v domačem prostoru dolgo pozabljena umetnica. Kasneje se je Princivallijevo vrednotenje slikarstva Elde Piščanec potrdilo.

4

Moja Slovenija 36

S L O V E N C I P O S V E T U

Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji Besedilo: Saša Verbič • Fotografije: arhiv NS

Nacionalni svet (v nadaljevanju: NS) predstavlja slovensko narodno manjšino v Srbiji na področjih izobraževanja, kulture, informiranja v jeziku narodne manjšine in uradne uporabe tega jezika ter sode-luje v postopku odločanja oziroma odloča o vprašanjih z navedenih področij. Delo Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine fi-nancira proračun Republike Srbije. Nacionalni svet ima predsedni-ka, izvršni odbor, odbore za izobraževanje, kulturo, informiranje in službeno uporabo jezika. Predsednik, ki je izbran med člani nacional-nega sveta, le-tega predstavlja in zastopa.

Slovenščina v srbskih osnovnih in srednjih šolah

Poglavitni cilji delovanja NS so ob-likovanje pogojev za ohranjanje in razvijanje nacionalne, jezikovne in kulturne identitete. V ta namen vz-postavlja in ohranja odnose z resorni-mi ministrstvi v Republiki Srbiji ter drugimi pristojnimi organi in javnimi službami. NS prav tako redno sodeluje z Uradom za človekove in manjšinske pravice, Ministrstvom za državno up-ravo in lokalno samoupravo in varu-hom človekovih pravic Republike Srbije. V tem trenutku ima NS redne in okrepljene stike z Ministrstvom za šolstvo Republike Srbije, saj smo spomladi 2015 začeli postopek uva-janja slovenskega jezika kot izbirnega oziroma fakultativnega predmeta v srbske osnovne in srednje šole.Nacionalni svet slovenske narodne manjšine v Srbiji obstaja od leta 2010. Prve volitve v Nacionalni svet so po-tekale leta 2010, in sicer preko elektor-jev. Leta 2014 pa so bile volitve prvič neposredne. V ta namen je bilo treba v

Moja Slovenija 37

S L O V E N C I P O S V E T U

posebni volilni imenik vpisati najmanj 40 odstotkov števila vseh Slovencev, popisanih v okviru popisa prebival-stva iz leta 2011. Zaradi velikega po-mena neposrednih volitev v Nacional-ni svet slovenske narodne manjšine so si društva Slovencev po vsej Srbiji prizadevala, da bi se v volilni imenik vpisalo čim več Slovencev, ki živijo in delajo v tej državi. Volitve so potekale 26. oktobra 2014, organizirala pa jih je Republiška volilna komisija Republike Srbije, in sicer sočasno za vse narodne manjšine v Srbiji. Udeležilo se jih je ne-kaj več kot 30 odstotkov vseh volivcev, vpisanih v volilni imenik. Ministrstvo za lokalno upravo in državno samou-pravo je po opravljenih volitvah skli-calo konstitutivno sejo Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine, kjer so članom podelili štiriletne man-date. Na prvi redni seji Nacionalnega sveta pa je bil izvoljen tudi predsednik, Saša Verbič.

S Koordinacijo nacionalnih svetov narodnih manjšin do usklajenih mnenj

Nacionalni svet slovenske narodne manjšine redno sodeluje tudi z vsemi nacionalnimi sveti narodnih manjšin v Srbiji, kar je v tem trenutku še pose-bej aktualno. V aprilu 2015 je bila ustanovljena Koordinacija nacionalnih svetov narodnih manjšin v Srbiji prav

z namenom, da bi uskladili mnenja različnih nacionalnih svetov in okre-pili skupni nastop predvsem pred državnimi institucijami Republike Srbije. Poleg tega pa je aprila 2015 po šestih letih vnovič zaživel Republiški svet za narodne manjšine. Predsednik tega sveta je predsednik vlade Repub-like Srbije, Aleksandar Vučić. Skupni nastop nacionalnih svetov na-rodnih manjšin pa je v tem trenutku še posebej aktualen, saj se Srbija aktivno pripravlja na pogovore za polnoprav-no članstvo v EU. S skupno strategijo, ki jo uveljavljamo preko t.i. akcijskega načrta za 23. poglavje, si prizadevamo za čim učinkovitejšo pravno ureditev statusa narodnih manjšin ter njihovih pravic.Nacionalni svet slovenske naro-dne manjšine tesno sodeluje z Veleposlaništvom RS v Beogradu, s katerim ohranjamo redne in pri-jateljske odnose. V Republiki Srbiji Nacionalni svet skrbi tudi za redne stike z društvi Slovencev po vsej Srbiji. Danes na tem področju deluje 15 društev in kulturnih skup-nosti. Slovenci imamo svoja društva v Beogradu, Novem Sadu, Subotici, Zren-janinu, Zaječarju, Nišu, Vršcu, Kragu-jevcu, Boru, Leskovcu, Rumi, Kruševcu, Pančevu in Negotinu. V večini društev poteka dopolnilni pouk slovenskega jezika z elementi kulture, ki je namen-

jen tako otrokom kakor tudi odraslim. Poleg tega pa v društvih potekajo tudi druge redne ali izredne dejavnosti, ki spodbujajo narodno zavest in pripad-nost slovenskem narodu.

Povezovanje mladih v skupnih projektih

Nacionalni svet si v svojem delovanju prizadeva predvsem za vključevanje pripadnikov slovenske narode manjšine v delo v okviru projektov s področja kulture, izobraževanja in informiranja. V ta namen Nacionalni svet objavlja Razpis za financiranje in sofinanciranje projektov, ki prispevajo k ohranjanju in razvijanju narodne, jezikovne in kulturne identitete pri-padnikov slovenske manjšine v Srbiji. Svojo prihodnost vidimo predvsem v aktivnem sodelovanju mladih pripad-nikov slovenskega naroda in njihovem vključevanju v najrazličnejše deja-vnosti NS in društev. Prav tako si bomo v prihodnje prizadevali za tesnejše povezovanje vseh Slovencev, ki živijo na tem območju ter spodbujali skupne projekte društev v Srbiji.

Saša Verbič, predsednik Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine v Srbiji

Moja Slovenija 38

S L O V E N C I P O S V E T U

70 let povojnega izseljenstva – 70 let ljubezni do domovine Besedilo: Boštjan Kocmur • Fotografije: arhiv društva

Letošnji programi SVS so potekali v znamenju 70. obletnice povojne-ga izseljenstva. Spomnili smo se dogodkov, ki so se v Sloveniji zgodili po drugi svetovni vojni in so pognali v svet na tisoče Slovencev. V svetu se niso izgubili. Povezali so se in nenačrtno ustvarili Slovenijo na tujih tleh. Po sedmih desetletjih njihovi vnuki in pravnuki še vedno govorijo in pojejo slovensko.

Izseljensko društvo Slovenija v svetu Ob 70-letnici povojne emigracije je SVS želela pokazati matični Sloveniji, česa so Slovenci zmožni ustvariti iz ljubezni do domovine.

____________________________

Slovenci v Argentini skozi fotografijo, film in glasbo

Januarja smo v Zavodu sv. Stanislava v sklopu Resnice in sočutja odprli spo-minsko leto z obširno razstavo foto-grafij o življenju in delu Slovencev, ki so se po drugi svetovni vojni nastanili v Argentini. Razstavo smo predstavili na devetih tematskih panojih, v katere smo uspeli vključiti tristo fotografij iz arhiva Izseljenskega društva Slovenija v svetu. Junija pa je RTV-Slovenija ob slovenskem državnem prazniku pred-vajala dokumentarec Žive Emeršič o življenju in delu tretje generacije Slovencev v Argentini, pri katerem je sodelovalo tudi naše društvo. Doku-mentarec smo ob navzočnosti urednice

predstavili na kulturno-umetniškem večeru, ki smo ga poimenovali Srečanje dveh svetov. Srečanje smo začeli z raz-stavo o plodovitem delu scenarista in likovnega umetnika Toneta Oblaka iz Argentine in s predstavitvijo njegove knjige. Razstavo, ki smo jo nato pred-stavili tudi v Šentjoštu in v umetnik-ovem rodnem Tomišlju ter v Železni Kapli, je v atriju Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani popestrilo več glasbenih in folklornih zasedb. Sledil je koncert Večer samospevov in poezije, kjer so nastopili basbariton Marko Fink, baritona Ivan Andrés Arnšek in Lucas Somoza Osterc, violinistka Mojca Jerman, kitarist Erazem Izidor Grafenauer in Tadej Horvat na klavirju. Pesmi izseljenskih pesnikov so reciti-

rali pesnik in igralec Tone Kuntner, Klara Keršič, Magdalena Rode, Mar-jana Rožanec in Andrej Høivik.

Z razstavo in s fotomonografijo do-kumentarnih fotografij ljubljanskega fotografa Marjana Kocmurja, Umik čez Ljubelj, maj 1945, smo obeležili tudi spomin na začetek izseljevanja tega vala Slovencev, Razstave so se vrstile po enajstih prizoriščih: poleg Zavoda sv. Stanislava je bila razstava na ogled še v Državnem svetu Repub-like Slovenije, Nunskem samostanu v Škofji Loki, v galeriji Družina, v galeri-ji Mežnarija v Mengšu in dvakrat v Tržiču, in sicer prvi teden v Galeriji sv. Jožefa in nato v knjižnici Jožeta Pretna-rja; ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov smo skupaj s Študijskim cen-trom za narodno spravo in Vojaškim vikariatom Slovenske vojske postavili razstavo Umik čez Ljubelj, maj 1945, v celicah OZNE na Beetovnovi 3 v Lju-bljani, nato še na Koroškem, v Železni Kapli, v Državnem zboru Republike Slovenije in v Koroški Beli.

1

Moja Slovenija 39

S L O V E N C I P O S V E T U

22. tabor Slovencev po svetu

Junija je v Zavodu sv. Stanislava potekal 22. tabor Slovencev po svetu, na kater-em so preživeli begunci pripovedovali o času izpred sedemdesetimi leti, ko so odhajali iz Slovenije. Udeleženci okro-gle mize so bili zakonca Majda in Alo-jzij Starman, Jelka Dolinar, Julija Pod-boj in Milena Ahčin ter Ivan Korošec, Tone Oblak in Milan Keržič. Okroglo mizo je vodil prof. Jurij Pavel Emeršič. Med nastopajočimi na taboru je bila 25. skupina slovenskih maturantov, ki je junija in julija gostovala v Sloveniji. Po mladinski šoli slovenskega jezika so dijaki spoznavali kulturne in narav-ne znamenitosti Slovenije ter se celo povzpeli na Triglav. Nastopili so tudi na osrednji prireditvi Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Dobrodošli doma, ki je letos potekala na Ptuju.

Iz Globasnice pa so 11. julija gos-tovali na slavnostnem večeru Koroški godalni orkester skupaj s petimi koroškimi zbori. V župnijski cerkvi v Dravljah so predstavili kantato izbra-nih del skladatelja Janeza Petljaka K Bogu pred oltar.V avgustu je Trio Rêverie, ki ga ses-tavljajo mlade glasbenice, violinistka Mojca Jerman, pianistka Tanja Činč in čelistka Katarina Leskovar, dobitnice številnih nagrad z domačih in medna-rodnih tekmovanj, odšel na svoj prvi koncert po Argentini, kjer je izvrstno predstavil slovensko glasbeno umet-nost na šestih prizoriščih.

___________________________________________________________

Nogometno obarvana jesen

Jeseni pa je prišel čas tudi za šport: skupaj z Nogometno zvezo Slovenije smo pripravili 5. nogometno prven-stvo Slovencev po svetu. Sodelovalo je 70 fantov v šestih moštvih, in sicer iz Nemčije, Avstrije, Srbije, Makedonije, Argentine in gostitelji – iz Slovenije. Udeleženci turnirja so si na povabilo Nogometne zveze Slovenije ogledali tekmo slovenske reprezentance proti Litvi. Tisti, ki jim je uspelo ostati dlje časa v Sloveniji, so si lahko ogledali še nekaj slovenskih znamenitosti. Kljub težkim razmeram v Sloveniji smo s skupnimi močmi in z delno finančno podporo Urada Vlade Republike Slo-venije za Slovence v zamejstvu in po svetu uspeli Slovencem v domovini pokazati pestro in bogato izseljensko življenje.

+ Fotografije:

1 Maturantje iz prekomorskih držav na Triglavu2 Nastop maturantov na 22. taboru Slovencev po svetu3 Udeleženci 5. nogometnega turnirja Slovencev po svetu4 Razstava Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja v tržiški knjižnici5 Razstava Toneta Oblaka iz Argentine v rodnem Tomišlju

23

45

Moja Slovenija 40

Slovenski misijonarji med idejo univerzalnosti človeškega dostojanstva in mejami vere Besedilo: mag. Silvija Fister

Slovensko misijonarstvo ima zgodovino, ki sega daleč prek prostor-skih mej vsakokratne politične skupnosti, katere del je bil slovenski narod, kakor tudi njenega časovnega razpona. Med misijonarji so tako raznolike osebnosti, kot sta Ferdinand Avguštin Hallerstein, ki se je v 18. stoletju učil kitajščine in zasedel visoka uradniška mesta v cesarski Kitajski, in v Argentini rojeni Pedro Opeka, ki je zaradi svo-jega predvsem humanitarnega dela večkratni kandidat za Nobelovo nagrado.

V času, prostoru in delu med mandari-nom Hallersteinom in svetovno znanim Opeko je še veliko odtenkov, vrst dela in cerkveno ter osebno definiranega poslanstva, ki ga je, kot zapiše Zvone Žigon, težko ujeti v besede. Žigon zato v svoji knjigi Ljudje odprtih src, slo-venski misijonarji o sebi (2005), ki je rezultat njegove-ga postdoktorskega raziskovanja, namesto običajnega zgodovinskega, antropološkega, etnološkega, religiološkega ali misijološkega študija, za osrednji metodi izbere študijo primera in in-tervju. S tem prepusti več besede neposredno misijonarjem in njihovim doživljanjem svojega dela.

Razpetost med cerkvijo in izseljenstvom

Poudarek je na relacijskem vzpostavl-janju identitete posameznih misijona-rjev, razpetih med identitete cerkvenih (katoliških) poslancev, religijskih oznanjevalcev in spreobračevalcev, karitativnih delavcev in tudi vrste “prostovoljnih izseljencev” ter, zavest-no in nezavestno, ambasadorjev obeh

1

M E D N A M I

Moja Slovenija 41

kultur, svoje “domače” in kulture gos-titeljice. Vprašanje definicije misijo-narstva in misijonarjev ter obsega nji-hovega dela se upravičeno pojavi že na začetku in takoj je jasno, da bo vsaka definicija ostala “delovna”, nepopolna in se bo z družbenopolitičnimi spre-membami ter od misijonarja do misi-jonarja ves čas spreminjala. Duhovnik Anton Pačnik, ki je 16 let živel v več afriških državah, na primer sebe ne vidi kot izseljenca, saj to povezuje s prisilno izselitvijo, drugačno od dos-tojanstva dela cerkvenega človeka z misijo, poslanca (“missio”: iz mittere-poslati). Kljub temu so misijonarji lah-ko tudi laiki, tj. ljudje, ki niso duhovni-ki ali redovniki, še posebej če imajo za misijon koristne poklice, npr. zdravni-ki in učitelji.

Misijonarji tako pogosto ali po sili razmer opravljajo tudi vloge ‘mana-gerjev’, ki pridobivajo sredstva do-brodelnih organizacij, inženirjev, ki pomagajo graditi šole in cerkve, so-cialnih in zdravstvenih delavcev, peda-gogov, kulturno-političnih delavcev, ki komunicirajo z lokalnimi oblastmi in se zavzemajo za pravice ljudi, preva-jalcev, etnologov, potopiscev, antropo-logov, pa tudi prijateljev in zaupnikov. Zaradi izbranega pristopa je Žigonovo delo zelo berljivo in nas v intervjujih in dopisovanjih vodi prek številnih ovir, ki jih misijonarji premagujejo vsak dan svojega bivanja v misijonu, ter ponudi samointerpretacije njihovih dejavnos-ti. V njegovi knjigi so dobili besedo An-ton Pačnik, Janez Puhan, Marija Sreš, Franci Pavlič, Martin Kmetec, Vesna

Hiti, Janko Slabe, Jožef - Pepi Lebreht, Gabrijela Koncilija, Elizabeta Likar in Marija Leskovec.

Proč s stereotipi

Osrednja študija primera je delo Prekmurke sestre Dorice Sever, ki že 16 let živi s kanadskimi Inuiti. Za dva tedna se ji je pridružil tudi Žigon. Za študijo se je odločil tudi da bi presekal s stereotipom, ki se je tudi njemu slikal v glavi ob besedi misijonar: »Podoba belega dobrotnika med množico črnih otrok« (2005, 42). Socialno zelo ureje-no področje severne Kanade je namreč daleč od “tretjega sveta” iz reklame za Unicef, zato odpihne predsodke in omogoči vpogled v kompleksnost misijonarskega dela.

Kljub temu da kritično vredno-tenje dela misijonarjev ni bilo namen Žigonovega raziskovanja, vsaj za slo-venske misijonarje ugotavlja, da jih ne moremo preprosto prišteti med agente akuluturacije kot dela širših procesov neokolonializma in globali-zacije. Pomemben vidik njihovega dela je namreč prizadevanje, da bi ljudstva, pri katerih delujejo, ohranila lastne vrednote in kulturno izročilo ter svoj jezik. Nenazadnje tudi slovenska katoliška cerkev pred osnovne namene širjenja religije v ospredje postavlja socialni nauk in socialno skrbstvo oz. skrb za človeško dostojanstvo, vsaj kot ga razume sama.

Kulturni šok

Kakšen pa je torej vpliv kulture gostiteljice na misijonarja? Vsekakor po svojih besedah vsi doživljajo t. i. kulturni šok, ki je še bolj izrazit ob vr-nitvi v Slovenijo. Naj se misijonarji še tako trudijo ohraniti izhodiščni sistem vrednot in jasne cilje, priznavajo, da jih bivanje v misijonu nepovratno spre-minja oz. vsaj dodaja širšo razsežnost dojemanju svoje identitete. Videti je, da misijonarjem v različnih vlogah, državah in časovnih obdobjih os-taja skupno, da so delavci na mejah kulturnih, religijskih, družbenih in političnih ločnic, zaradi katerih ne ena ne druga stran ločnic ne bo ostala ena-ka kot prej.

Vir: Žigon, Zvone. 2005. Ljudje odprtih src. Slovenski misijonarji o sebi. Ljubljana: Založba ZRC.

+ Fotografije:

1 Pedro Opeka2 Dorica Sever3 Naslovnica knjige o Ferdinandu Avguštinu Hallersteinu

2 3

M E D N A M I

Moja Slovenija 42

Svetovni slovenski kongres

1. Konferenca slovenskega kmetijstva in gozdarstva doma in po svetu Svetovni slovenski kongres je 21. in 22. oktobra 2015 v sklopu sre-čanj slovenskih strokovnjakov doma in po svetu v Ljubljani pripravil 1. Konferenco slovenskega kmetijstva in gozdarstva doma in po svetu, pri kateri je častno pokroviteljstvo prevzel predsednik Vlade RS dr. Miro Cerar. Tematika je bila osredotočena na področji kmetijstva in gozdarstva.

Vsebino konference je Svetovni slov-enski kongres pripravil v sodelovanju z Gozdarskim inštitutom Slovenije, ki je konferenco tudi gostil, Kmetijskim inštitutom Slovenije, Kmetijsko-goz-darsko zbornico Slovenije, Kmečko zvezo iz Italije in Kmetijsko-gozdarsko zbornico Koroške iz Avstrije. Navzoče so ob začetku konference pozdravili predsednik Svetovnega slovenskega kongresa dr. Boris Pleskovič, direk-

tor Gozdarskega inštituta Slovenije dr. Primož Simončič, državna sekretarka na Ministrstvu RS za kmetijstvo, goz-darstvo in prehrano mag. Tanja Strniša, državni sekretar na Ministrstvu RS za gospodarski razvoj in tehnologijo Aleš Cantarutti ter sekretar Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Zvone Žigon.

Znanje in tržno organiziranje za razvoj kmetijstva

V uvodnem tematskem sklopu o stan-ju, prihodnosti in izzivih slovenskega kmetijstva, živilsko predelovalne in-dustrije, gozdarstva in lesarstva, ki mu je predsedoval Igor Potočnik z biotehniške fakultete v Ljubljani, so se sodelujoči strinjali, da bi tako v kmeti-jski kot v gozdarski panogi morali gos-podariti po načelu surovinskih danosti in energetskih možnosti. Ključna ele-menta razvoja kmetijstva sta znanje in tržno organiziranje. V svetu je močan poudarek na teh dveh usmeritvah, medtem ko v Sloveniji stagniramo.

M E D N A M I

Moja Slovenija 43

Sledil je najobsežnejši sklop z naslo-vom Prihodnost in izzivi okoljsko učinkovitega kmetijstva in živilsko-predelovalne industrije, ki mu je predsedoval Andrej Simončič s Kmeti-jskega inštituta Slovenije. Sodelujoči v sklopu so ugotovili, da trend rasti v kmetijski panogi pada, država pa bi morala pristopiti h kmetovalcem z nižjimi stroški obdelovanja kmetijskih površin in zagotoviti višje cene odkupa pridelkov. Po drugi strani pa naj več po-zornosti nameni varovanju kmetijskih zemljišč ter zagotavljanju in spodbu-janju samooskrbe. Opozarjajo tudi, da moramo stremeti k ohranjanju kul-turne krajine in Slovenijo promovirati kot deželo, ki ponuja obilo domačih kulinaričnih užitkov in specialitet.

Les kot turistična priložnost in energent prihodnosti

Primož Simončič z Gozdarskega inštituta Slovenije je predsedoval sklopu Prihodnost slovenskega goz-darstva in lesnopredelovalne indus-trije. Predelava lesa ne onesnažuje okolja in je skladna s turistično usmer-jenostjo Slovenije. Ta naj se bolj us-

meri v predelavo lesa, uporabo lesnih izdelkov in objektov iz lesa in spodbuja promocijo lesa, ki bo v prihodnosti za-menjal izdelke, za katere se porabi več energije. S sonaravnim gozdarjenjem, ki je značilno za Slovenijo, pa naj se zagotovi večja vloga lesa kot energenta bodočnosti.

Zagotoviti kakovostno izobraževanje

Naslednji dan je potekal tematski sklop Izobraževalni sistem in prenos znanja v kmetijstvu in gozdarstvu doma in po svetu, ki mu je predsedoval Emil Erjavec z biotehniške fakultete. Primerjalne raziskave so pokazale, da je predmetnik slovenskih biotehniških fakultet, ki obsega tudi pridobitev znanja s področja zakonodaje, šibek. Zato bi bilo treba prestrukturirati in obogatiti predmetnik, prav tako pa razmišljati o ekstenzivnem poudarku na praktičnem šolanju, kot je to na primer v Avstriji. Predavatelji so si bili enotni, da je med mladimi vse manj in-teresa za zaposlovanje v kmetijskih ali gozdarskih panogah. Zagotoviti bi bilo treba kvalitetnejše vire prenosa znan-ja ter omogočiti kvalitetno pridobitev profesionalnih znanj.

V zadnjem sklopu, ki ga je vodil Dejan Bavčar, smo imeli priložnost prisluhniti uspešnim praksam s področja kmetij-stva in gozdarstva. Predstavitve Marka Zajca (Slovenija), Stefana Predana (Italija), Janeza Jenka (Irska), Tanje Peric (Italija), Vinka Rizmala (Avstrali-ja), Klemna Lisjaka (Slovenija), Franca Fabca (Italija) in Branka Viraga (Slo-venija) so pokazale, da je na področju kmetijske in gozdarske panoge vseeno mogoče uspešno delovati. Nekateri inovativni pristopi in čezmejne prakse kažejo takšne uspehe, da bi jih bilo smiselno posnemati.

Konference se je udeležilo preko 130 obiskovalcev, pripravili smo tudi zbornik s povzetki predavanj vseh sodelujočih, ki je zainteresiranim na voljo na sedežu Svetovnega slovenske-ga kongresa v Ljubljani.

Svetovni slovenski kongres

_______________________________________________

M E D N A M I

Moja Slovenija 44

Spominski center Slovencev zunaj Republike Slovenije Besedilo: Sergij Pelhan, Predsednik Združenja SIM

V Združenju Slovenska izseljenska matica vnovič poskušamo uresniči-ti zamisel o ustanovitvi spominskega centra Slovencev, ki živijo izven matične domovine. Na društvih, ki delamo s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je, da predlagamo, kako bi lahko vsak prispeval k postavitvi spominskega centra, za katerega lokacijo še iščemo.

Slovenci smo posebej občutljivi do problematike izseljevanja, saj smo v dobrih 130 letih zaradi izseljevanja izgubili kar petino prebivalcev. Obe-nem pa izven matične domovine živi v sosednjih državah velik del Slovencev. Zato je bila skrb države Slovenije že po drugi svetovni vojni, še posebej pa po osamosvojitvi usmerjena na ohranjanje in krepitev stikov z našimi rojaki izven matične domovine. V do-brih stotih letih izseljevanja pa je med našimi rojaki nastala tudi bogata kul-turna dediščina, ki se kaže v raznolikih oblikah ustvarjanja kulturne (knjige, revije, časopisi, folklorne, pevske in glasbene skupine), etnografske in arhivske dediščine.

Dosedanji poskusi neuspešni

Zato je v Sloveniji, predvsem med društvi, ki ohranjajo stike z izseljenci,

že pred več kot dvema desetletjema zaživela zamisel o ustanovitvi Spo-minskega centra izseljencev, ki jo je že v začetku leta 1997 zasnoval gospod Franci Feltrin, predstavnik Slovenske-ga svetovnega kongresa, ko je izdelal projekt ‘’Dom zamejskim Slovencem in Slovencem po svetu’’. Omenjeno za-misel je pozneje strokovno dodelal dr. Zvone Žigon, ki je zaposlen na Uradu RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. V preteklih letih so bili že poskusi, da bi zamisel zaživela, a doslej žal brez us-peha. Še vedno namreč iščemo lokacijo za takšen muzej – spominski center.

Konec lanskega in v začetku letošnjega leta smo na Slovenski izseljenski matici sklenili, da poskusi-mo zamisel o ustanovitvi spomin-skega centra Slovencev, ki živijo izven matične domovine, vnovič uresničiti. Našim izseljencem smo dodali še ro-jake, ki živijo v sosednjih državah.

Iskanje primerne lokacije

S tematiko ustanovitve Spominske-ga centra v prihodnosti, morda tudi muzeja, smo seznanili oba ministra: ministrico za kulturo Julijano Bizjak Mlakar in ministra za Slovence v za-mejstvu in po svetu Gorazda Žmavca.Kot dobra rešitev se nam je zdela lo-kacija novo obnovljene vile Vipolže v Goriških Brdih. Po ogledu in pogovorih z upravljavci vile smo spoznali, da je lokacija primernejša za razstave, na katerih bi predstavljali problematiko izseljenstva, zdomstva, zamejstva. Za sam spominski center pa še ve-dno iščemo primerno lokacijo. Tudi v Postojni je trenutno prazna stavba bivše policijske postaje, vendar pa bi bila potrebna previsoka sredstva za obnovo.

Na društvih, ki delamo s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je, da predlaga-mo vsebine, ki bi jih lahko vsak prisp-eval k postavitvi Spominskega centra. Etnografski muzej Slovenije, Arhiv Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica in pristojni regionalni muzej pa bi oblikovali strokovno skupino za postavitev stalne zbirke, ki naj bi čez čas zaživela v polnosti. Na matici si bomo prizadevali, da se bo proces spo-minskega centra nadaljeval in da se bo Slovenija tudi na tak način oddolžila vsem svojim rojakom, ki so in še vedno živijo v tujini.

M E D N A M I

Moja Slovenija 45

Rafaelova družbaMed ljudi ponesli čas pred 70. leti

Besedilo: Mojca Tomažič • Fotografije: arhiv Rafaelove družbe

Razstava arhivskih fotografij slovenskih beguncev po letu 1945

V Rafaelovi družbi smo v jesenskem času začeli z dogodki, ki obeležujejo spomin na konec druge svetovne voj-ne. Leta 2006 smo začeli postavljati razstavo arhivskih fotografij sloven-skih beguncev po letu 1945, 2014. pa smo jo pripravili v novi obliki in v vsem tem času razstava neprestano kroži od kraja do kraja. Prav tako se vrstijo do-godki ob razstavi. Ko so šolarji že do-bro zasedli svoje klopi, smo razstavo postavili v Duhovnem središču sv. Jožefa, nato jo je pot zanesla v Polhov Gradec in Gimnazijo Želimlje, kjer smo se srečali z maturanti v okviru pouka zgodovine.

V Duhovnem središču sv. Jožefa smo ob postavitvi razstave organizirali popoldansko srečanje z mag. Heleno Jaklitsch prav takrat, ko so se srečali tudi zakonci in družine skupine Na-jina pot. Helena v svojem doktoratu poglobljeno raziskuje šolstvo pri slov-

enskih beguncih in predstavlja njihovo življenje ter takratne razmere. To pre-davanje smo ponovili ob odprtju raz-stave v Polhovem Gradcu, kjer smo v sklopu kulturno-literarnih zamejsko-izseljenskih večerov prisluhnili bralni uprizoritvi Sofoklove Antigone, enega temeljnih del grške in svetovne dra-matike ter hkrati najbolj branega dela svetovne klasike v Sloveniji v prevodu Ivana Hribovška. Razstavo v letošnjem jesensko-zimskem času gosti tudi Gimnazija Želimlje, kjer se dijaki ob letošnji 70-letnici konca druge sve-tovne vojne v okviru pouka zgodovine seznanjajo s takratnim dogajanjem in življenjem slovenskih beguncev. V sredo, 4. novembra, so se v Gimnaziji Želimlje zbrali maturantje ter prisluh-nili predavanju in pričevanju o sloven-skih beguncih v Avstriji po letu 1945. Najprej je mag. Helena Jaklitsch orisala splošno življenje takratnih beguncev

ter opisala čudeže, ki so se dogajali med Slovenci v tako težkih razmerah: že v prvih dneh so sredi Vetrinjskega polja so za otroke ustanovili šolo in vrtec. Tudi kasneje, ko so bili poslani v taborišča, so iskali in se trudili za preživetje in kakovostno življenje, čeprav hrane gotovo niso imeli dovolj. Kljub temu so jim vrednote, kot so izobraževanje, delo, kultura in seveda tudi vera pomenili tako zelo veliko, da so vso svojo energijo usmerjali vanje. Sledil je pogovor z zakoncema Star-man, Majdo in Lojzetom, še živečima takratnima beguncema, ki danes pre-bivata v Špitalu. Na ta pogovor so se dijaki že predhodno pripravili in gosta spodbudili k pričevanju. Vladalo je sproščeno vzdušje, saj je bilo slišati tako smeh ob spominjanju in iskanju sorodstvenih vezi med dijaki, katerih sorodniki so doživeli podobno pot kot zakonca Starman, kot tudi videti kakšno solzo v očeh ob pogovoru o teh preživetih težkih trenutkih. Pro-gram sta glasbeno prepletli dijakinji na kitari in citrah. Vsekakor je bil to dogodek, ki nas je vse zaznamoval s pečatom vere in upanja.

+ Fotografije:

1 Bralna uprizoritev Antigone, v ozadju razstava arhivskih fotografij

1

M E D N A M I

Moja Slovenija 46

KULTURA

V italijanskem jeziku izšla monografija o slovenskem gledališču v Trstu Besedilo: Blanka Markovič Kocen • Fotografije: Tamino Petelinšek/STA

Decembra je izšla monografija Bogomile Kravos Gledališče v svojem prostoru - Kratka zgodovina slovenskega gledališča v Trstu. Po avto-ričinih besedah delo italijanskemu bralcu, »ki bolj slabo ali pa sploh ne pozna slovenske zgodovine«, prikaže 150 let tržaškega gledališke-ga delovanja in je hkrati tudi zgodovinski prerez celotnega dogajanja v mestu.

Kot je za STA povedala Kravosova, knjiga sledi gospodarskemu vzponu, ki pospeši tudi kulturno delovanje oziroma narodno zavest. »To sovpada s prvimi gledališkimi dogodki. Kar poznamo kot čitalniško dogajanje, počasi preraste v samostojne gledališke skupine,« je pojasnila.Ena od skupin je delovala stalno, kar je botrovalo ustanovitvi Dramatičnega društva leta 1902, ki je od odprtja Nar-odnega doma 1905. v njem tudi stalno delovalo. Avtorica seveda ne pozabi na požig Narodnega doma leta 1920, ki pa ni ustavil gledališke dejavnosti.

»Tudi v tistih nemogočih časih je gledališče delovalo, dokler je bilo mogoče, pollegalno... To pomeni, da je bilo predhodno obdobje izjemno tehtno, izjemno dobro zastavljeno,« je poudari-la. V 30-ih letih je gledališče delovalo v popolni ilegali, po letu 1945 pa se je ponovno vzpostavilo.

Gledališče kot odraz večjezičnosti in večkulturnosti

Eden od poudarkov dela je, da je sloven-sko gledališče v Trstu vzpostavilo svoj

diskurz, saj ponazarja prostor, v katerem deluje. »Trst je večjezično in večkulturno mesto in gledališče odraža prav to,« je še poudarila.Po besedah Kravosove je gledališče v 50-ih letih doseglo ponoven vzpon, nekakšen vrhunec. Tako so ga dojemali tudi v slovenskem prostoru, kjer »so ga imeli za dodatno obogatitev celotnega gledališkega prostora«.V knjigi avtorica opomni tudi na dejstvo, kako je gledališče povezano s sosedi. Med drugim je delo Mirka Mahniča Veliki slo-venski pasijon vplivalo tudi na nobelovca Daria Foja.Kravosova je še dodala, da je delo v italijanščini res namenjeno Italijanom in da bi morala v slovenščini »napisati vse na novo oziroma poudariti stvari, ki so pomembne za Slovence oziroma za nas«.Delo z izvirnim naslovom Un teatro per la citta - Breve storia del teatro sloveno di Trieste dal 1850 al 2000 so skupaj izdali Slovenski raziskovalni inštitut iz Trsta, Slovensko stalno gledališče iz Trsta in Slovenski gledališki inštitut. Izšlo je ob 110. obletnici začetka rednega delovanja Slovenskega gledališča v Trstu v lastni dvorani. Predstavili so ga tako v Trstu kot v Ljubljani.

+ Fotografije:

1 Trst, Narodni dom

1

Moja Slovenija 47

KULTURA

Park vojaške zgodovine zaživel v prenovljeni podobi! Besedilo: Blanka Markovič Kocen

V Parku vojaške zgodovine (PVZ) so decembra zaključili 2. fazo celovi-te ureditve, katere izvedba je ocenjena na 1,2 milijona evrov, opravili pa so jo v pičlih 45 dneh. Park je obenem dobil tudi novo celostno grafično podobo, ki je po besedah oblikovalke Barbare Kogoj manj militantna od prejšnje. Z več kot 32 000 obiskovalci v letu 2015 sodi PVZ med najbolj obiskane muzeje v Sloveniji.

85 odstotkov vrednosti investicije je prispeval evropski sklad za regionalni razvoj, 15 odstotkov pa ministrstvo za kulturo. Občina Pivka je po besedah župana Roberta Smrdelja prispevala 240 000 evrov, kar je zadostovalo za pokritje DDV.Park vojaške zgodovine je po zgledu sodobnih vojaških in tehničnih muze-jev po svetu vzpostavil pogoje za de-lovanje voznega dela muzejske zbirke.

PVZ pridobiva nove razstavne površine

Po prenovi celotnega dela objekta ko-mande so v PVZ pridobili novo dvora-no, razstavne in depojske površine, uredili so ogrevanje in stavbo na novo prekrili. Tako so bogatejši za 630 kvadratnih metrov površin. V okviru projekta je bila zato zgrajena tudi nova garaža v velikosti 200 kvadrat-nih metrov za tanke in druge vozne eksponate.

Prihodnje leto bodo del svojih

eksponatov v pivški muzej prenesli tudi Muzej novejše zgodovine Sloveni-je, Narodni muzej Slovenije in Tehniški muzej Slovenije. “Vsi trije muzeji bodo skušali vzpostaviti eksponate v depo-jih tako, da bodo smiselno dopolnje-vali celoten Park vojaške zgodovine,” je povedala v. d. generalne direktorice direktorata za kulturno dediščino na ministrstvu za kulturo Jana Mlakar.

V okviru operacije je bila prenov-ljena tudi pešpot na Primož. Stara je namreč vodila skozi muzej, kar pa je bilo zaradi varnosti razstav in zbirk nevzdržno, zato je nova pot v tem delu speljana ob robu muzejskega kom-pleksa.

Med novostmi velja izpostaviti tudi to, da bo upravljanje parka s 1. janu-arjem prešlo na Zavod za upravljanje dediščine in turizem Pivka, ki bo poleg tega upravljal še s Krajinskim parkom Pivških presihajočih jezer in Ekomuze-jem.

Kljub prenovi v Parku vojaške zgodovine več obiskovalcev

Park vojaške zgodovine v Pivki si je v letu 2015 ogledalo več kot 32.000 obiskovalcev. Med njimi je tretjina tu-jih obiskovalcev in dve tretjini sloven-skih. S številom obiskovalcev, ki se vse od otvoritve nenehno povečuje, so zelo zadovoljni, saj so bile letos razmere za ogled nekoliko otežene, ker so na območju muzeja potekala številna gradbena dela, je povedal direktor Parka Janko Boštjančič.

Ekomuzej kot nekakšen informacij-ski center predstavlja izhodiščno točko za obiskovalce pivških presihajočih jezer. To je specifičen ekosistem, ki je lahko poln vode, še večkrat pa prazen, zato lahko na tej informacijski točki dobijo obiskovalci vse potrebne in-formacije in si ogledajo slike, kako so videti jezera z vodo oziroma brez nje.

+ Fotografije:

1 Kompleks Park vojaške zgodovine (foto: Simon Avsec)2 Podmornica, zanimivejši eksponat PVZ (foto: arhiv OVZ)

1

2

Moja Slovenija 48

1

Gorniški »multi-kulti« na stičišču štirih kultur Besedilo: Tomaž Hrovat • Fotografije: Tanja Jankovič

V zadnjih nekaj ovinkih ceste, ki vodi proti Nevejskemu sedlu (V Žlebeh), nas presenečajo visoki snežni zameti levo in desno. Kakšen kontrast nas-proti prebujajoči se dolini, kjer popki češenj že silovito nabrekajo in morda bodo ob našem povratku že vzcveteli. V uri in pol zgodnje jutranje vožnje iz Ljubljane dosežemo smučarski center na Nevejskem sedlu, ki je za to sezono že ugasnil svoje naprave.

V obraz zareže oster zrak prebujajočega se dne, sneg pod nogami trdo zaškripa. Zahodni Julijci in njihova ljubko-resna lepota! Levo široki podi Kanina, desno celotna veriga Poliških Špikov oziroma Montaževe skupine, ki se v nepretrgani verigi nadaljuje vse do Viša (Wischberg, Jof Fuart). Večina gora ima tukaj najmanj trojezično poi-menovanje, saj smo na stičišču štirih poselitev: furlanske, slovenske, itali-janske in nemške.

Na smuči si pritrdimo kože za vzpe-njanje, obujemo smučarske čevlje in zakoračimo proti Montaževi visoki planoti. Med hojo razmišljam o Ju-liusu Kugyu, velikem klasičnem osva-jalcu Julijskih Alp. Nemško govoreči Tržačan, po materi Slovenec, je pred dobrimi sto leti posvetil svoje življenje raziskovanju in opisovanju teh gora. Do tedaj še nekaterim nepoi-menovanim zašiljenim vrhovom je podaril poetična imena, kot so: Divja koza, Turn gamsove matere, Kamniti lovec. Zdi se, da je bilo njegovo večno botanično iskanje skrivnostne rože Scabiose trente le praktična pretveza (ali samoprevara?) za njegovo pravo poslanstvo. Na teh poteh pa so ga, kot je bilo pri tovrstnih pionirskih razis-kovanjih običajno, spremljali domači gorski vodniki iz vrst divjih lovcev, kajžarjev, kmetov in pastirjev. Priimki vodnikov: Pesamosca, Tožbar, Komac, Piussi, Oizinger zelo jasno kažejo na

mešano narodno pripadnost tega pro-stora. In njihovi potomci po početju in krvi se bomo tudi danes srečevali na naših gorniških poteh.

Tole razmišljanje v skorajda medi-tativni hoji mi prekine kleni gorniški: »Berg Heil!«. Trije pripadniki gorske reševalne službe iz Beljaka. Kako stru-men in ubran je njihov hitri korak, prav nekaj germansko odločnega je v njem. »Dobro jutro,« odzdravimo in že odhitijo naprej. Na planini Pecol se bodo naše poti razšle. Oni se bodo na-potili proti Vrhu strmali ali Forca del diestis, medtem ko je naš današnji cilj Forca del Palone ali Škrbina nad Cijan-erico. Ta kot z dvema zamahoma meča zarezana škrbina se dviga neposredno nad majhno planinsko kočo Brazza. Pri njej dva že počivata in uživata v prvih sončnih žarkih. Sneg je še vedno trd in njegova debela srenasta zrna se les-ketajo. Dobro vemo, da bo v kakšni uri sneg ravno prav omehčan za smuko, za kasnejše zaspance pa le še vodena in globoke predirajoča se kaša. »Bon di!«, v teh krajih je furlanski pozdrav morda najbolj pogost. “Bon di” in dober tek, zgoraj se vidimo!

Nad kočo zagrizemo v strmino proti škrbini. V senci potegne oster mrzel veter, ki bo na škrbini kasneje močan kakor skozi dimnik. Dolgo enakomer-no pobočje optično vara; vzpon traja še debelo uro preden dosežemo zarezo v gori. Na drugi strani omamen pogled

2

O D K R I V A J M O Z A M E J S T V O

Moja Slovenija 49

O D K R I V A J M O Z A M E J S T V O

v dolino Zajzere, proti Ovčji vasi in Sve-tim Višarjam. Pa Viš s prepadno steno in jasno vidnimi Božjimi policami, ki so pod snegom in se kot beli trakovi vlečejo okrog gore. Tule so nekoč stale vojaške utrdbe in v moriji prve sve-tovne vojne so se robovi mejnih nar-odov brusili na najbolj surov način. Kot topovska hrana pa so se pridružili še drugi narodi Avstro-Ogrske monarhi-je: Madžari, Čehi, Bosanci…

Malo preden pripnemo smuči, do-spe na škrbino že nova skupinica. Ogovo-rijo nas italijansko (“Salve!”), pogovor nadaljujemo z enim od njih, ki govori lepo pojočo primorščino. Pove, da je tržaški Slovenec. Preden odviju-gamo po širnih pobočjih, si zaželimo srečen povratek in dobro smuko. Na Planini Pecol se bomo morali še en-krat usta-viti. Prijetno sonce in meg-lice v dolini nam ne dovolijo naprej. Pod nami je mrzla in mrakobna dolina Reklanice, na drugi strani pa široka pobočja kaninskega pogorja. Pa desno Žrd ali Sart, za njim pa morda narod-nostno najbolj nenavadna Rezija, kjer so se Slovani ob poselitvi ujeli v slepi žep, ki je orografsko odprt le proti za-hodu.Tako so ostali na nek način odre-zani od izvornih bratov. Spet bo treba enkrat tja – prebirati zanimiva krajev-

na imena in v vaški gostilni prisluhniti nenavadnemu jeziku domačinov, nam razumljivemu le v sledeh.

Razmejitev med med zahodnimi in vzhodnimi Julijskimi alpami ne poteka po državnih mejah, temveč po razvod-nicah. Je le geografski pojem, večina ljudi, ki ne hodi v gore, morda sploh ne ve zanj. Podobno se topi državna meja v Ratečah; pri opuščenem mej-

nem prehodu na povratku domov le zmanjšamo vozno hitrost in že smo preko. Nobene vrste, preverjanja pot-nih listov, preiskovanja prtljažnikov in carinjenja v tujini kupljenih izdel-kov. Ti neljubi časi so (ne tako davno) mimo. Morda kot vse dobro, je tudi prosto prehajanje meja znotraj EU postalo nekako samoumevno. Da bi zahodni Julijci še dolgo ostali tako udobno dostopni za vse obiskovalce gora, si porečem. Dan zahaja zadaj za Višarjami. Upam, da kmalu spet pride-mo v ta prelepi konec gorske narave in zanimivo medetnično, resnično »mul-tikulturno« področje.

____________________________________________________________

+ Fotografije:

1 Poliški Špiki — Montaževa skupina2 Pod Škrbino nad Cijanerico3 Kaninsko pogorje v jutranjem soncu4 Pogled na Viš z Božjimi policami s Škrbine

MINI SLOVARČEK GORNIŠKIH POZDRAVOVBon di! (furlansko)Salve!, Saluti!, Buongiorno! (italijansko)Berg Heil! Grüss Gott! (nemško)Živijo!, Dober dan! (slovensko)

3

4

Moja Slovenija 50

Tomaž Humar za novim rekordom okoli sveta Besedilo: Tomaž Humar • Fotografije: osebni arhiv

Tomaž Humar bi lahko bil še en mladec, ki se je odločil prekolesariti svet, ker je to pač mogoče. Vendar nam njegovo ime upravičeno vzbu-di spomine na enega najbolj legendarnih slovenskih športnikov vseh časov, njegovega očeta hribolazca Tomaža Humarja. Klišejsko lahko rečemo, da je po njem podedoval žilico za avanturo in trmo, ki ju je vpregel v projekt prekolesarjenja sveta v najkrajšem času za svojo starostno kategorijo — star je 19 let. Vendar to le ni navadna pot, saj se je že v pripravah spopadel z veliko težavami, med samo potjo pa se jih je po pričakovanjih pojavilo še več. O vsem tem Tomaž mesečno poroča na portalu Slovenci.si, njegove zapise pa povzemamo tudi v reviji Moja Slovenija. Verjamemo, da jih boste z veseljem prebirali. V prvi reportaži ga spremljamo od odločitve za avanturo pa do prvih dni v ZDA.

Presenečenja pridejo tedaj, ko jih najmanj potrebuješ

Ime mi je Tomaž Humar, 26. aprila sem dopolnil 19 let in zaključil gimnazijo. Dan po opravljeni maturi sem se imel namen odpraviti na pot okoli sveta s kolesom, napasti starostni rekord in postati najmlajši človek, ki je obkrožil svet, ob tem pa se »imeti fino«. No, to ni ena izmed takšnih zgodb, na žalost ali na srečo, tega še ne vem, saj ima življenje pripravljenih veliko presenečenj takrat, ko jih najmanj potrebuješ.

Š P O R T

Moja Slovenija 51

Š P O R T

Moja pot se ni začela v Debrecenu na Madžarskem, 25. junija, kot sem načrtoval, pač pa ko sem med trenin-gom, 14. maja, padel s kolesom na glavo, dobil 20 šivov in slamico, po kateri sem naslednji mesec bolj pil kot jedel. Kako končati šolo in opraviti ma-turo v manj kot mesecu dni z 20 šivi po obrazu — to je več kot umetnost! Na pot okoli sveta tudi pomisliti nisem hotel, preveč boli, če imaš nekaj, kar želiš, pred nosom, pa tega prepro-sto ne moreš doseči. Sprijazniti se s porušenimi sanjami, s tem, da se moraš učiti, ob tem pa ne veš, kako se bo vse skupaj zacelilo ... Nezmožnost trenirati zaradi šivov, izguba kilogramov, ker po slamici preprosto ne moreš normalno jesti ... Nerad se spominjam teh dni. Ljudje okoli mene so trpeli, tudi zanje ni bilo lahko ...

Kakorkoli, na kratko, učil se nisem, z mislimi sem bil drugje, zdelal maturo z dvojkami, prekinil sem stike z vsemi, razen najbližjimi prijatelji, ubranil sem se vseh možnih distrakcij . Odrekel sem se vsemu, podredil sem vse en-emu cilju, da se vrnem, da ne odneham . Še vedno se lahko pozdravim za silo, začnem trenirati in avgusta grem ... Do-besedno luč na koncu tunela!

Dermatolog je postal bolj reden kot moja prehrana. Nasveti, da se moram prvih tri do pet mesecev izogibati sonca, pa mi tudi niso bili všeč. Ni mi preostalo drugega, kot da kolo prip-nem na ergometer in ga poganjam v dnevni sobi. Ko od znojenja dobiš gube na rokah, takrat veš, da si opravil do-ber trening. Najprej ena, potem dve, vse do pet ali šest ur na dan brez pre-mora. Tako se trenira, vodo dobiš, ko si jo zaslužiš, ne ko si žejen! Slaba dva meseca vsak dan isto: najprej derma-tolog potem pa trening. Po treh laser-jih, manjši operaciji in veliko obiskih sem bil pogojno nared, da grem. Tre-niral sem veliko, a še vedno premalo, vedel sem, da bom na kolesu prebil med osem in deset ur na dan, a nisem imel izbire. Če hočem napasti rekord, bi moral že mesec dni kolesariti. Ni časa za razmislek, kupil sem letalsko vozovnico iz Španije v ZDA in vlak do Debrecena, 3. avgusta, zdaj gre zares ...

Slovenci po svetu, Slovenci v svetu

Kako dolgo še lahko, ne vem, obljubim pa, da ne bom odnehal, dokler imam nad srcem slovensko zastavo in svoje ime . To dvoje predstavlja čast, ki jo moram ubraniti, vsak dan ... Znova in znova! Do vrha vsakega hriba, do kon-ca vsake ceste! Vsak lahko napiše svoje ime na hrbet in nalepko s slovensko zastavo za štiri evre, to upravičiti, pa je druga zgodba in cena neprecenljiva. Kako končati šolo, trenirati in vmes zaceliti vse rane, to je umetnost. Hvala bogu, da nisem butast!

Mentalna moč, ki se skriva za 70 zaporednimi dnevi na kolesu, skoraj 10.000 kilometri, je res izjemna. Z mis-lijo, da je moj projekt zanimiv in ima veliko potenciala, sem se obrnil na vsa večja podjetja: športna, državna, ki bi zelo pripomogla. Z ničodstotnim odzivom sem dobil stoodstotno potrd-itev, da se lahko zanesem le nase! S podporo družine in pravih prijateljev lahko, a težko brez ... Nemogoče! Pro-dal sem vse, zbral veliko, pa ta tre-nutek vem, da je še vedno premalo za dokončanje projekta! Vem, da mi bo prej ali slej zmanjkalo sredstev, pa mi ni prav nič mar! Kjer je volja, je pot; volje imam preveč, ceste pa tudi ne bo zmanjkalo! Od kod samozavest, da se bo vse uredilo, ne vem, pa tudi ne vem še, če se bo …Se bo že moralo!

Vse za rekord

V šoli sem bil len, so mi profesorice rade obrazložile moje ocene. Petica v redovalnici mi ni predstavljala izziva, zato se zanjo nikoli nisem trudil! Če moraš vprašati, zakaj, ne boš nikoli razumel odgovora, če pa že hočeš ve-deti ... Zato ker lahko, zato ker ne vem, kaj me čaka za obzorjem, zato ker je vse, kar svet ni! Za rekord bom dal vse od sebe, pa bomo videli, če je dovolj! Preden sem šel, nisem niti enkrat za-menjal gume na kolesu ... Včasih moraš skočiti na glavo, da pristaneš na nogah.

Kaj me »drži gor«? Ne hrana, ne spanec ... Ponos, da sem Slovenec, da sem Tomaž Humar!

_______________________________________________

Moja Slovenija 52

Prevedel: Kristjan Radikovič

C U R R E N T E V E N T S

Brain Drain: Not an Opportunity but a Necessity

Brain drain is a term describing a form of migration, namely the emigra-tion of educated and highly qualified people. Throughout the history, brain drain normally included the migration of people from the less developed to the better developed societies, making the differences between different envi-ronments even more pronounced.

The civilization of today has brought about essential changes to the mode, style and possibilities of life. Globaliza-tion, increasingly interconnected mar-kets, different cultural environments, excellent mobility of the modern soci-ety, new ways of communication and the struggle of the young generations who are mostly doomed to contract work and, consequently, a nomadic

lifestyle – all of this adds up to create a completely new set of circumstances and possibilities. This especially holds true for the best representatives in in-dividual environments.

The economic crisis in 2008 was one of the most recent milestones that reopened the issue of brain drain as one of the key issues in many a coun-try. Ever since, the statistic has been recording a marked increase of mi-gration flows of the highly educated, skilled, and qualified employees from all the countries in South Europe and Slovenia is no exception. It is clear, however, that in today’s world any kind of attempt to stop brain drain by force or repressive measures will be futile.

Auction of Slovenian Paintings in Trieste – Proof of Interest in

Slovenian Art

Last month, an auction selling a re-cord number of 127 works by classical Slovenian painters was held in Trieste. The Stadion Auction House, known for its long tradition, has estimated their collective value at around a million eu-ros. There was a lot of interest in the artworks and after the auction many of the works made their way back to Slovenia, finding their place in private collections and art institutions where they will be included as new exhibits.

The paintings sold at the auction were especially interesting and valu-able to the experts in the field of fine arts. They included Kozolci (Hayracks) by Ivan Grohar, Landscape (Krajina) and two other paintings by Rihard Jakopič, paintings and drawings by

Zoran Mušič, three vivid oil paintings by Veno Pilon, paintings by Černigoj and Spacal, Kregar’s Dekle z Lubenico (Girl with Watermelon), Matija Jama’s Mladi Delavec (Young Worker) and many other paintings by some of the best Slovenian painters. Their owners were Slovenian and Italian private col-lectors from the Trieste region. Among them was a Slovenian entrepreneur and patron, Vanja Lokar.

The auction was attended by so many people that the Stadion Auction House was filled to the rafters. Be-fore the beginning of the auction, Fu-rio Princivalli confirmed that at least ninety percent of the works were col-lected in Slovenia, mostly by private collectors and two art institutions.

P R E V O D I

Moja Slovenija 53

P R E V O D I

To Share Oppor-tunities, We Need a Communication Platform

Ever since 2009, Jure Leskovec has been a lecturer at one of the most fa-mous American universities – the Stan-ford University in the Silicon Valley. He attributes the idleness of the youth to their negative attitudes towards the country, politics and their own people. In an interview for Moja Slovenia he said: “Slovenian never talk about any-thing else but scandals. Today’s young generations are hard to address.” He thinks that the bureaucracy-governed system for the recognition of educa-tion obtained abroad is discouraging young people from returning to Slove-nia.

S L O V E N I A N S A R O U N D T H E G L O B E

Društvo VTIS – A Global Community of Educated Migrants

The Association of Slovenians Edu-cated Abroad – abbreviated in Slove-nian as Društvo VTIS – was founded in December 2013 in the Slovenian Acad-emy of Sciences and Arts under the honorary patronage of the President of the Republic of Slovenia. The asso-ciation works to connect and repre-sent the common interest of Slovenian citizens who have pursued their edu-cation and research at foreign univer-sities and institutions. It encourages

cooperation among Slovenian experts living abroad and their cooperation with educational institutions, re-search institutions and the Slovenian economy in general. The head of the association, Igor Cesarec, shares his experience with the readers of Moja Slovenia, stressing that most the asso-ciation members left Slovenia to learn and gain new experience, and not due to the economic crisis as is widely be-lieved.

Jure Leskovec

T H E B U S I N E S S W O R L D

The Potential of the Alps-Adriatic Region

The Monday on 23 November 2015 was a typical late-autumn day. The trip from Ljubljana to Vrba na Koroškem is today a one hour drive that follows the highway through the Karavanke tunnel. It is just enough for the eye to marvel upon the clear whiteness of the first snow perched on top of the mountains. The trip is so different from what it used to be – no stops and no inspections of ID. What is the future of this borderless region?

The business gathering entitles Potenti {AlpeAdria} 2015, which was orga-nized by the Slovenian Economic Association in Klagenfurt and the Carinthia Chamber of Commerce in Casineumu in Velden, has been highly anticipated. The event attracted many visitors: more than two hundred people from the whole Alps-Adriatic region attended the economic gathering. One of the spokesmen at the event was Goran Žmavc, the Minister for Slovenians Abroad, who stressed the importance of future cooperation within the region.

Moja Slovenija 54

P R E V O D I

Prevedel: Kristjan Radikovič

T H E Y O U T H

Jessica Jagec

“In Slovenia, Creative Work Is Often Expected to Be Pro Bono.”

Jessica Jagec, a Slovenian fashion designer, has been given an opportu-nity in London that many other de-signers can only dream about. Her cre-ations have been used by many famous fashion brands, e.g. H&M, Calvin Klein, Urban Outfitters, Thakoon, Under Ar-mour and Juicy Couture.

In the interview for Moja Slovenia she told us: “even though I always liked England and wanted to go there, I had no idea it would all happen so fast and spontaneously. I applied for an Eras-mus internship in a company called Mirjam Rouden. After four months of being an intern, the time came for me to go home. However, I was offered an employment which I couldn’t refuse, so I stayed.” In the article you can read many interesting facts from her life and work abroad.

Elan Skis: Seven Decades of Tradition

It all happened on a clear sunny day, somewhere in the green fields below Begunjščica. It happened in a time when the world was preoccupied with writing history. It happened on a dirt road between the fields, when Rudi Finžgar – not far from his cottage – told a passer-by: “This is where a great Elan factory will stand in 2000.”

He was the first Slovenian to jump a hundred meters in Planica. He was a sportsman, a visionary, a business-man and a master – all capitalized. He was the first and many times the best. Seven decades later, his vision of the future constitutes the driving force of a company that took Slovenia to the stars.

The story of Elan can be traced back to the WWII when a group of twelve enthusiastic engineers helped Finžgar create a couple hundred pairs of light but durable skis for the partisans. In the first months of freedom, Rudi managed to convince his father to cast their machinery in public ownership. What followed was the founding of the company on 24 September 1945.

In a matter of years the Elan skis have made their across America, Eu-rope and the rest of the world. The “Communist skis”, as they were re-ferred to by other ski manufacturers, were also used by the ski jumping prodigy that the whole Yugoslavia cheered for 10 years later.

T H E B U S I N E S S W O R L D S P O R T S

Tomaž Humar

Chasing a New Record around the World

Tomaž Humar is a young Slovenian who has decided to circumvent the globe with his bicycle just because it is possible. His name reminds us of one of the most legendary Slovenian sportsmen of all time – his father, the alpinist Tomaž Humar. It could be said that the cyclist inherited his adventur-ous spirit and stamina from his father. The 19-year old is aiming to ride his bicycle around the world in a record time for his age category. But can he make it? Even in the preparations phase he has confronted several prob-lems and many more await him on his journey. You can read his monthly reports on the website Slovenci.si but you will also be able to learn about his journey in Moja Slovenija. We be-lieve you will be delighted to follow his achievements in our magazine. In our first report, we follow Tomaž from day he decided to pursue the adventure to his first days in the USA.

Moja Slovenija 55

P R E V O D I

The Harmony of Ideas and Capital

Fifteen investors were interested in the start-up of the ABC Accelerator even before the Demo Day.

In cooperation with the ABC Ac-celerator, the Luxembourg-Slovenian Business Club (LSBC) has connected the start-ups currently cooperating on an intensive interactive six-month pro-gram called Smart Living & Health, the so-called solutions for a smarter and healthier life, with the investors – ven-ture capital funds and business angels – who mostly come from Luxembourg.

The Silicon Luxembourg, which is a Luxembourg platform striving to pres-ent and encourage start-ups and busi-ness activity, is governed by the spirit of entrepreneurship.

Aside from the seventeen start-ups selected from the sixty start-up appli-cations, ABC had the opportunity to in-clude five Slovenian start-ups and con-tribute to the interconnectedness of the ecosystem. The key investors from Luxembourg showed a great interest in the Slovenian ecosystem and invest-ing in it. The relaxed evening gradually escalated to an event of quick meet-ings where each start-up had the op-portunity to be presented to individual investors.

The Slovenian Language in the Raba Region Closely Linked to Economic Development

I N T H E S P O T L I G H T

As strange as it might seem, the preservation of the Slovenian (even dialectal) language in the Raba region depends on the economic and general development of the region as much as it does on successful (which is not yet the case) eth-nic education. Following the establishment of the Slovenian Raba-Country, there were some important novelties, e.g. the Model Farm in Gornji Senik. Especially important for tourism is the new road connecting Gornji Senik and Verica to the national border at Čepinci na Goričkem. The development in the region, however, is not restricted solely to the economy but also culture, hence the renovation of the Gornji Senik Cultural Center.

Taking a closer look at the last decade, we can see an immense progress in the development of the region in general but little was done to increase the number of job vacancies. Although there have been some major investments in the indus-try outside Monošter, newly established small businesses in the Raba region are scarce. This part of the Vas County is included in the Stražna Krajina (Örseg) Na-tional Park which is a part of a larger protected area running along the Austrian-Hungarian border. The criteria for preserving the natural and cultural heritage are much stricter with national parks than they are with landscape parks, such as the Goričko Landscape Park or the Raba Park by the Hungarian-Sloveniaan bor-der. However, this does not mean that we should give up industrial development in the Raba region all together. To our luck, the Municipality of Monošter has opened one of the first industrial parks in Hungary. General Motors was the first company to open their factory there but today there are many other medium-size industrial plants that have been built by Austrians and Germans. Now, for the first time, even Slovenians are getting involved in the project. A Slovenian entrepreneur has set up a representative office in Monošter, hoping to build a logistic center that will stretch across 80,000 square meters and will be 14 me-ters (which is the height limit) high. He is setting a good example for our fellow Slovenians to follow!

T H E B U S I N E S S W O R L D

Moja Slovenija 56

P R E V O D I

Prevedel: Kristjan Radikovič

The Park of Military History Comes to Life with a Renovated Appearance

C U LT U R E

The second phase of renovation of the Park of Military History (PVZ) was completed in December. The second phase took 45 days to complete and cost approximately 1.2 million euros. The park also got a new corporate identity which is, according to the designer Barbara Kogoj, less militant than the previous. With more than 32,000 visitors in 2015, PVZ is one of the most frequented museums in Slo-venia.

The European Fund for Regional

Development has contributed 85% of the value of investment, whereas the remaining 15% were contributed by the Ministry of Culture. The Munici-pality of Pivka, according to the mayor Robert Smrdelj, contributed 240,000 euros, which was just enough to cover the VAT.

Following the example of mod-ern military and technical museums around the globe, the Park of Military History has met the requirements for the operation of vehicle collection.

Bees and other pollinators are of crucial importance for the human life. A third of the food produced in the world depends on pollination and bees play the most important role. By pollinating they enable agricultural production, ensuring food security. In addition to that, bees also contribute to the human diet with their highly nu-tritious products.

Beekeeping has found a special place on the Slovenian soil. In the bee-keeping world, Slovenians are known as the beekeeping nation because we have the highest percentage of bee-

Slovenian Beekeepers’ Association (ČZS) and the World Bee Day

keepers in Europe – there are five bee-keepers per every thousand people. Moreover, Slovenia is famous for the Carniolan honey bee (Apis mellifera carnica), an indigenous and protected Slovenian bee subspecies. It is also the second most widespread bee species in the world. Slovenia is also famous for its initiative to ban neonicotinoids, pesticides dangerous to the bees and the traditional Slovenian breakfast which spreads to a new country each year. Slovenians were also the organiz-ers of the Apimondia World Bee Con-gress in 2003 and the Apimedica &

Apiquality symposium in 2010. Both events were held in Ljubljana.

The Slovenian Beekeeping Associa-tion (ČZS) is strongly committed to the protection of bees. It plays an impor-tant role of informing the public about the importance of bees and bee prod-ucts. They started an initiative to pro-claim 20 May – the birthdate of Anton Janša (1734-1773) – the World Bee Day. The Government of the Republic of Slovenia has backed the initiative and will, presumably, pass the initia-tive to the United Nations in 2017.

C U R R E N T E V E N T S

Vesele Božične praznikein srečno Novo leto 2016

Vam želi uredništvo revijeMoja Slovenija

N A R O Č I L N I C A N A R E V I J O M O J A S L O V E N I J A

Želim postati naročnik/ca revije Moja Slovenija.

Revijo želim prejemati od meseca _____ naprej, do preklica.

Stroški pošiljanja v TUJINO za 4 številke znašajo 20 EUR. Stroški pošiljanja po SLOVENIJI za 4 številke znašajo 12 EUR.

Ime in priimek: ___________________________________________

Ulica: __________________________________________________

Kraj (in zvezna država): _____________________________________

Poštna številka: __________________________________________

Država: _________________________________________________

Telefon: _________________________________________________

E-pošta: ________________________________________________

Datum in podpis: _________________________________________

Plačal sem preko banke, na vaš račun št.: SI56 1010 0005 2419 765 (Banka Koper). Plačal bom z osebnim čekom.

Prosimo, da naročilnico z osebnim čekom pošljete na naslov: Domus, založba in trgovina, d.o.o. (Revija Moja Slovenija), Dunajska 5, 1000 Ljubljana, Slovenija.

Za dodatne informacije o možnostih prevzema ali distribucije večjega števila izvodov revije, če imate pripombe, predloge, nam pišite na elektronski naslov: info@mojaslovenija.net ali na naslov: Domus, založba in trgovina, d.o.o. (Revija Moja Slovenija), Dunajska 5, 1000 Ljubljana, Slovenija.

S podpisom te naročilnice soglašam, da lahko izdajatelj te revije moje osebne podatke posreduje v hrambo baze naročnikov osrednje revije za Slovence po svetu, s katero upravlja Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

lastoročni podpis naročnika

Moja Slovenija 39

www.postojnska-jama.eu

Explore the magnificent undergroundof Postojna cave

WORLD

FAMOUS

ATTRACTION

SINCE

1818

Oglas_PJ_A4.indd 1 3/12/13 2:35 PM

Moja Slovenija 39

www.postojnska-jama.eu

Explore the magnificent undergroundof Postojna cave

WORLD

FAMOUS

ATTRACTION

SINCE

1818

Oglas_PJ_A4.indd 1 3/12/13 2:35 PM