Paradoks fikcije

• 1. Mi se čustveno odzivamo na like in situacije iz nekaterih fikcijskih del, čeravno smo prepričani, da so taki liki in situacije fikcijski, ne pa realni.

• 2. Čustveni odziv na like in situacije predpostavlja prepričanje, da ti liki in situacije in njihove lastnosti obstajajo.

• 3. Nismo prepričani, da obstajajo liki in situacije in njihove lastnosti, za katere vemo, da so fikcijske.

Kaj so čustva? Čustva so občutki.

• Za mnoge ljudi je odgovor na vprašanje “Kaj so čustva” premočrten: čustva so občutki. Naposled, ko sem v mukah čustvenega izkustva, je naravno reči, da (ob)čutim jezo, ali privzdignjenost ali nostalgijo ali ljubosumje.

• En način, kako pojasniti tak način govorjenja, je, da so čustva preprosto občutki. O naših občutkih si prizadevamo misliti kot o naših lastnih zasebnih duševnih stanjih ali stanjih zavesti in nagnjeni smo misliti, da imamo dostop do naših občutkov zgolj mi sami.

Ali so čustva res občutki?

• Že zelo hiter premislek pa pokaže, da četudi doživljanje čustev dejansko vključuje to, da imamo občutke, čustev ne moremo preprosto enačiti z občutki.

• Zakaj ne? Zato, ker preprosto obstaja veliko občutkov, ki niso čustva: čutimo lakoto, seksualno nujo in imamo razna hrepenenja, da ne govorimo o občutkih toplote in mrzlote in občutkih bolečine v križu in zgage.

• Poleg tega se zdi preprosto napak, da zreduciramo tako veličastno čustvo kot ljubezen na črvičenje v trebuhu. Kakorkoli se že začnem tresti, ko pride moj ljubljeni, se ne zdi prav reči, da moja ljubezen ni nič drugega kot tresoč občutek. Poleg tega pa lahko postanem tresoč se, ko sem nervozen alo ko prehitro dolgo časa tečem navzgor po stopnicah.

Čustva so značilni del obnašanja ali dispozicije (nagnjenja), da se na določen

način obnašamo• Zgoraj omenjeno stališče nastane pod vplivom

biheviorizma in nastane kot odziv na gledišče, da so čustva notranji občutki.

• Moja ljubezen ni občutek tresenja, temveč je skrbeče obnašanje. Moja jeza ni buren notranji občutek, temveč maščevalno obnašanje.

• Eden od problemov, s katerim se mora soočiti tako gledišče, je, da se zdi, da včasih čustva sploh nimajo nobenega spremljajočega obnašanja.

• Zdi se, da sem lahko skrivoma zaljubljen ali da se dolgočasim ali da me je strah, ne da bi obstajal kak znak tega v mojem vidnem obnašanju.

• Zagovorniki biheviorističnega stališča zato običajno raje rečejo, da so čustva dispozicije (nagnjenja) ali tendence, da se obnašamo na določen način.

• O jezi razmišljamo kot o dispoziciji za maščevanje ali za napadalno obnašanje, o ljubezni kot dispoziciji za skrb in cenjenje

• predmeta ljubezni.• Z drugimi besedami: Če sem jezen ali zaljubljen,

si bom prizadeval pokazati moja čustva na način mojega obnašanja, če se za to pokaže priložnost. Moja dispozicija za obnašanje na določen način se udejani le v pravih, ustreznih okoliščinah.

• Kako lahko kritiziramo stališče, ki razmišlja o čustvih kot delih obnašanja ali kot dispozicijah za obnašanje?

Kritika biheviorizma

• Prvič, obnašanje, ki je povezano z dvema različnima čustvoma, kakršni sta na primer sram in zadrega ali obžalovanje in kesanje, utegne biti enako. Tako obnašanje ali dispozicije za obnašanje na določen način ne morejo razlikovati med dvema tesno povezanima čustvoma.

• Drugič, čeravno je moje skrbeče obnašanje dejansko simptom moje ljubezni do vas, lahko delujem na enak način preprosto iz občutka dolžnosti.

Čustva in fiziološki odzivi

• Sklep: zgolj obnašanje samo na sebi ne more biti enaka stvar kot čustvo ljubezni.

• Druga presenetljiva značilnost čustev je v fizioloških odzivih različnih vrst. Ko vidimo človeka, ki je jezen, lahko opazimo, da njegov obraz postaja zaripel in da se njegove roke tresejo, da se začenja potiti in da je njegov obraz popačen.

• Vse to so fiziološki simptomi njegovega čustvenega stanja, vendar se zdi, da ni prav, da čustva preprosto enačimo s fiziološkimi spremembami.

• Vsak zgoraj omenjen znak jeze lahko naposled ni nič več kot simptom gorečega napora. Človek, ki dviguje težke uteži, utegne imeti popačen, zaripel obraz in se bo značilno tresel in potil. Fiziološki simptomi utegnejo biti pomembna sestavina čustva, vendar pa jih ne smemo enačiti s čustvom.

Kognitivna teorija čustev oziroma teorija, da so čustva nekakšne vrste sodbe

• Kakšna je torej razlika med tresočim občutkom, ki ga dobim, ko sem zaljubljen, in tresočim občutkom, ki ga dobim, ko prehitro tečem navzgor po stopnicah?

• V prvem primeru moj občutek (delno) povzroči hiter srčni utrip, ki je posledica nenadnega izbruha goreče vadbe, v drugem primeru pa sodba, ki jo naredim, sodba, da je prispel moj ljubljeni in da je on ljubi mojega srca.

• Ta teorija tudi razloži, zakaj je isti del obnašanja ali dispozicije za obnašanje na določen način včasih rezultat nekega čustva, včasih pa ne.

• Še več, ta kognitivna teorija čustev tudi razloži, kako je lahko enako obnašanje značilnost dveh različnih čustev. Sram in zadrega sta ona značilno povezana z umikom in skrivanjem obnašanja: zdi se, da je razlika med njima zgolj kognitivne narave.

• Ko me je sram, se zdi, da (delno) sodim, da sem bil nekako ponižan, kar meče dvom na moj občutek lastne vrednosti, medtem ko takrat, ko sem zgolj v zadregi, sodim, da sem v družbeno nerodni situaciji, vendar pa ne v taki situaciji, ki je zame nujno ponižujoča, ali taka, da spodbija moj občutek lastne vrednosti.

• Razlika med kesanjem in obžalovanjem je podobno kognitivna.

• Nekateri filozofi obravnavajo predmet čustev znotraj okvirja kognitivne znanosti. Na primer, po Robertu Gordonu je kognitivna zgodovina nekega čustvenega stanja tista, ki ga naredi za stanje, kakršno je.

• Čustva so duševna stanja, ki jih identificiramo s pomočjo posebnih struktur prepričanj in želj, ki jih povzročajo.

• Vsa čustva, ki jih preučuje Gordon, so usmerjena k neki vrsti propozicije: k jezi ali radosti ali strahu, da se je zgodilo kaj takega ali drugega.

• Faktivno čustvo – kakršna je vaša radost, jeza ali negodovanje, da vas je Jože žalil – se utemeljuje na vaši vednosti, da vas je Jože žalil in bodisi na zadovoljitvi želje (radosti vas, da vas je Jože žalil) ali nezadovoljitvi želje (vi ste jezni ali negodujete, da vas je žalil).

• “Epistemska” čustva, kakršna sta vaš strah ali želja, da vas bo Jože ponižal, povzročata zadovoljitev ali nezadovoljitev želje (da vas bo Jože ponižal) skupaj z epistemskim stanjem negotovosti (ne veste, ali vas bo Jože ponižal ali ne).

• Gordon obravnava čustva na podoben način kot kognicije (kot da imajo strukturo prepričanja-želje, ki pojasnuje in napoveduje dejanja). Njegovi primeri čustev so zelo “miselni”.

• Lahko smo v “faktivnem” ali “epistemskem” čustvenem stanju, ne da bi se dejansko sploh čutili čustveni (na primer, strah pred dežjem).

• Še ena kognitivna teorija – Robert C. Solomon (leta 1976 izide njegova knjiga Passions): čustvo je posebne vrste sodba ali niz sodb. Čustvo vselej vključuje “osebno ovrednotenje pomena dogodka”. Čustvo je vrednostna sodba o nas samih in našem mestu v svetu. Čustvo je sodba, ki zadeva zadeve, ki so za nas pomembne, ki zadeva naše interese, vrednote in cilje.

• Tako je čustvo jeze v svojem bistvu vrednostna sodba, da mi je nekdo škodil, storil krivico ali me prizadel. Vključuje tako osebno oceno kot moralno sodbo, sklicevanje na moralna merila.

• Bistveno za Solomonovo razlago čustev je, da so čustva – tako kot sodbe – o nečem ali drugem: čustva so, kot bi rekli filozofi, intencionalna, torej vedno naperjena na nekaj. Zdi se, da nima nobenega smisla reči, da sem zaljubljen, vendar v nobenega posebej. Tako čustva kot sodbe imajo vsebino in za oboje se zdi, da vključujejo kognicijo (spoznanje)

• To pa kajpada ne dokazuje, da je čustvo sodba, vendar kaže, da bi to lahko bilo. Hkrati tudi kaže, da čustev ni mogoče zreducirati na občutke ali fiziološka stanja ali dele obnašanja.

• Sprememba v vrednostni sodbi, ki jo izrekam, tudi ustvari spremembo čustva: ne morem biti jezen, da si me ponižal, če zvem, da me v resnici nisi ponižal. Zdi se, da je zame nemogoče, da bi se sramoval ali kesal zaradi zanemarjanja svojih otrok, razen če ne priznam, da sem jih dejansko zanemarjal in da to svoje zanemarjanje ocenim kot slabo stvar.

Kognitivno-vrednostna teorija čustev

• Lyons: čustvo se ne enači s sodbo, temveč s fiziološkim stanjem, ki ga povzroči sodba. Tako kot drugi kognitivisti pa misli, da čustva povzročajo “kognitivna ovrednotenja” situacije in da se različna čustva razlikujejo po svojih značilnih vrednotenjih.

• Vsi kognitivisti se strinjajo v enem: vsi poudarjajo, da so sodbe, ki so udeležene v čustvih, vrednostne sodbe o situaciji v okviru naših lastnih želja, interesov, vrednosti in ciljev.

• Gre za vrednotenje osebnega pomena nečesa, kar poteka v (zunanjem ali notranjem) okolju.

• Podobno trdijo tudi psihologi, ki zagovarjajo kognitivno teorijo čustev. Na primer, Lazarus trdi, da je ustrezna sodba, ki tvori jedro čustva, vselej “neka ocena pomembnosti odnosa oseba-okolje”. Trdi, da je taka ocena “tako nujna kot zadostna” za to, da bi se pojavilo čustvo; “brez osebne ocene (to je, ocene škode ali koristi), ne bo nobenega čustva; ko je taka ocena narejena, je nekakšno čustvo neizogibna”.

Kaj je narobe s teorijo čustev kot vrednostnih sodb?

• Kot smo videli, se teoretiki, ki zagovarjajo teorijo čustev kot vrednostnih sodb, ne strinjajo, kako natanko označiti odnos med čustvom in sodbo.

• Nekateri mislijo, da so čustva identična s sodbami, drugi da so sodbe zadostne za čustva, tretji pa spet, da so vrednostne sodne nujni pogoj za čustva, vendar pa tudi ne zadostni.

• Najbolj očitni ugovor stališču, da je treba čustvo enačiti z vrednostno sodbo, je dejstvo, da lahko tvorimo ustrezno sodbo, ne da bi čutili ustrezno čustvo. Lahko sodim, da sem utrpel neko izgubo, ne da bi bil žalosten ali potrt.

• Enak ugovor lahko naperimo proti stališču, da je vrednostna sodba zadostni pogoj za pojavo nekega čustva.

• V odgovor na ta ugovor je Lyons ponudil naslednjo rešitev: medtem ko vrednostna sodba sama na sebi ni zadostna za pojav nekega čustva, pa je dejstvo, da če ta vrednostna sodba povzroči neki “nenormalni fiziološki odziv” dovolj za pojav tega čustva.

• Težava s tem predlogom je, da ne pojasni, zakaj vrednostna sodba včasih pripelje do fiziološke spremembe in potemtakem čustva, medtem ko včasih do tega ne pride. Vrednostna sodba z isto propozicionalno vsebino včasih ustvari fiziološko spremembo, včasih pa ne.

• Vsi teoretiki čustev kot vrednostnih sodb se strinjajo, da je tvorjenje vrednostnih sodb nujno za imetje čustev. Vsi ti teoretiki so tudi prepričani, da je vrsta vrednotenja, ki je tako pomembna za čustvo, vrednotenje okolja v okviru naših lastnih interesov, želja, ciljev, itn.

• Dalje, zdi se razumno predpostaviti, da je mogoče razlikovati med čustvi s pomočjo vrednotenj, ki jih zahtevajo.

• Filozofi ima tendenco, da razmišljajo o čustvih kot duševnih stanjih, ki so usmerjena k propoziciji. To stori, da se čustva zdijo nekakšni čisto notranji pojavi. Tako pojmovanje razmišlja o čustvih kot o v bistvu človeških pojavih. Toda čustva so v bistvu načini, kako organizem vzajemno deluje s svojim okoljem.

• Zaradi tega se mi zdi pametneje razmišljati o čustvih ne kot tistih, ki so usmerjena na propozicije (dejstvu, da me je Jože prizadel, ko mi je ukradel avto), temveč kot o čustvih, ki jih je izzvalo okolje, bodisi notranje (naše misli in domišljija) bodisi zunanje (Jožetova kraja), ki ga vidimo v posebnem vidiku (kot grozeče, kot ljubezni vredno, itn.).

Kakšen je status sodb v omenjeni teoriji?

• Da bi podvomili o ideji, da čustva zahtevajo vrednostne sodbe, so filozofi predstavili številne argumente.

• Nekateri so dokazovali, da čeravno vrednotenja, udeležena v čustvih, imajo nekakšno propozicionalno vsebino, se v čustvih o tej vsebina ne presoja ali misli, da je resnična. V čustvu zavzamemo neko držo do propozicionalne vsebine, ki je mnaj kot prepričanje ali sodba.

• Nekateri so menili, da čustva v nekaterih primerih sploh nimajo propozicionalne vsebine, ampak da so bolj podobna zaznavanju ali posvečanju pozornosti nečemu na določen način – nekakšno “videnje kot”.

• Patricia Greenspan si je izmislila zanimiv argument, da bi pokazala, da čustva ne morejo biti sodbe ali prepričanja zato, ker imajo drugačna merila racionalnosti od prepričanj ali sodb.

• Greenspanova dokazuje, da če bi bila čustva sodbe, potem bi moral v omenjenem primeru hkrati soditi, da je dobro, da je Marija zmagala in da ni dobro; ti sodbi pa sta nekonsistentni in bi bilo iracionalno, če bi hkrati trdili oboje.

• To pa ne velja za ustrezna čustva: zame je popolnoma racionalno, da zatrjujem tako mojo srečo kot nesrečo.

• Greenspanova dokazuje, da medtem ko moramo pristransko sodbo oceniti na temelju vse razpoložljive evidence, pa je čustvo “ustrezno vse dotlej, dokler imamo ustrezne razloge zanj, kakršnikoli so že razlogi proti njemu”.

• Čustva “temeljijo na odzivih na posamezna dejstva, kakor ta prihajajo v zavest, ne pa na obravnavi vseh ustreznih dejstev”. Tako moja hkratna sreča in nesreča temeljita na različnih podmnožicah razpoložljive evidence in torej nista nekonsistentni, kot bi bila pristranska sodba, temelječa na obravnavi vseh ustreznih podatkov.

• Take značilnosti čustev, na katere kaže Greenspanova, ne povezujejo čustev s prepričanji ali sodbami, temveč z željami.

• Kasnejše stališče Greenspanove je, da ko sem v nekem posebnem čustvenem stanju, se z ustrezno propozicijo zgolj ukvarjam in ni treba, da jo nujno tudi podpiram. Na primer, lahko me je strah Fida, ljubečega in nenevarnega psa, morda zaradi nekega travmatičnega dogodka s psom v otroštvu, vendar pa ni nujno, da sem prepričan ali da sodim, da je Fido nevaren. V njegovi prisotnosti imam zgolj misel o nevarnosti. Fida ocenjujem kot v nekem smislu nevarnega, četudi iskreno mislim, da ni nevaren.