Po Franciji 2007 Spet poletno popotovanje, tokrat prvi! po dvajsetih letih sama. Sicer letos !e ni bila mi!ljena ta varianta, ampak ne koncu je bilo tako. Natan!nega na!rta nisva imela, saj nama ni bil potreben. Ko pa sva se odpravljala z otroki, je bila zgodba druga!na. Pot je bila vedno prilagojena otrokom, da bi !im bolj u"ivali in se !im manj dolgo!asili na vsakoletni enomese!ni zgodbi. Sicer sva imela vsa ta leta tudi samske enotedenske majske po!itnice in v zadnjem !asu tudi jesenske, ampak skoraj mese!na odsotnost je povsem nekaj drugega. Po dveh tednih nekako se povsem izklopim, po tem ni ve! va"en ne !as ne kraj ne smer popotovanja. Na enotedenski pustolov!!ini pa je !lovek !e vedno z eno nogo doma. Francija je bila pravzaprav plan B, saj sva jo "e ve!krat prevozila, predvsem ju"ni del, a !e nikoli zaradi nje same, vedno je bila le obrobna destinacija. Tokrat je bila ciljna. Odlo!ila sva se za napad s severa. "ez Avstrijo, Nem!ijo, Luksemburg, Belgijo. Mimo Flachaua se !e nikoli nisva peljala v lepem vremenu, toda prva no!

ob Chimseeju je bila topla in vedra. Sicer je bila AC blizu, in ker sva spala v alkovnu, malo bolj hrupna kot v!asih v van!ku. Pa sva vseeno spo!ita naslednji dan nadaljevala pot z nekaj postanki. Predvsem Stutgart se nama je malo bolj vtisnil v spomin. Bila je nedelja, vse skupaj je spominjalo na prijetno pode"elsko mestece, nekateri na pivu, drugi pri ma!i, nekaj rekreativcev, Turki pa so slavili poroko. Torej povsem umirjen za!etek, toda v teh krajih kaj bolj razburljivega tudi nisva pri!akovala. Naprej v Luksemburg. Ne vem kako se mi je vedno uspelo izogniti tej mali dr"avici, toda tokrat sva tu pristala na!rtno. "ez reko Moselo naravnost v Schengen. V!asih samo idili!no mestece-vasica, danes simbolizira neke ne preve! prijazne mejne sitnosti. Tu jih seveda ni, razen tabel ni! ne spominja na mejo. Na obeh straneh reke ribi!i, race in gosi se pa tako ali tako ne menijo za meje. Vas urejena, tudi s spomeniki in pomniki na neko! ustvarjeno odlo!itev Evropske skupnosti, okrog in okrog pa vinogradi. Malo so proslavljali, nekak!na gorjanska godba, midva sva pa raje zavila v eno majhno va!ko gostilnico. Slikala naju je po nekaj te"avah natakarica in izjavila, res da sem Belgijka, ampak !isto mimo pa !e vseeno nisem. Za uspeh je bilo potrebno nekaj poskusov. Tu je dokaz

njenega uspeha: Vse skupaj je bilo zelo prijazno, pravzaprav sva se kar vklju!ila v zdru"bo va!kih modelov, a o mejah se nismo prav ni! pogovarjali. Ve!erja ob reki in v parku, kjer sva parkirala, je bila nadvse romanti!na. Celo s sve!ko na sredini mize. Malo otro!je pa!. Pono!i pa se je za!elo !krabljanje po alkovnu, ki naju ni povsem zapustilo vsaj naslednjih deset dni. De" in veter sta bila najina spremljevalca, s!asoma se je tudi "e kar ohladilo. Nikoli do zdaj si !e nisva izbrala letnih po!itnic tako severno, Nordkap pa bo prestavljen vsaj !e za naslednjih deset let, tudi #kotska bo !e po!akala, !eprav imam prav za to de"elo precej pripravljenega. V de"ju v Luksemburg. Pri!akoval sem lepo mesto in ga tudi na!el. "eprav v de"ju, sva u"ivala v !isto posebnem vzdu!ju, se mi zdi. Velike stavbe, cerkve, siv kamen, vseskupaj je delovalo tako srenjeve!ko

mra!no, predvsem ob luksembur!kem obzidju in jamah .

Kar dolgo sva pohajkovala po mestu, saj pe! niti ni tako majhno. Govorim o starem mestnem jedru, nov Luksemburg s svojimi evropskimi institucijami je na drugi strani. Ogledala sva si verjetno ve!ino znamenitosti iz srednjeve!kega obdobja, imela pa kar precej miru zaradi de"ja. Tudi tu uprizarjajo pred vojvodsko pala!o podobno ceremonijo kot pred atenskim parlamentom, le precej skromnej!o, pa vendar. Teh stra"arskih ceremonij sva si "e nagledala vsepovsod, in vedno so name u!inkovale malo bizarno, milo re!eno. Ker sva parkirala pred Banko Luksemburga v centru, naju je doletela !e ena bizarnost, !e posebej za po!itnikarja, uslu"benci. Drug drugemu podobni kot jajce jajcu so hodili ven in noter skozi glavni vhod. Skoraj enako oble!eni in v kravatah, celo dekleta so bila kot kak!ne stevardese. Denar pa! morda zahteva te !udne kravatnike, da je bolj resen. No mene sku!tranca se ne dr"i prav dolgo, a !e ravno toliko, da kaj tudi ostane. De", srednjeve!ko mesto in tile uslu"benci, scena za modernega Gospodarja trezorja. In le tu sem vrgel petdeset centov v parkomat, ker so redarji kljub de"ju delovali. To je bil na vsej poti edini stro!ek za parkiranje. "as je tekel, mudilo se nama ni nikamor in ta filing se naju je dr"al vse do Saint Tropeza. Kdor v Luksemburgu ne nato!i goriva, je perverzne!. Je pa! tako poceni proti ostali Evropi, tudi v Albaniji je dizel dra"ji, da o Tur!iji niti ne govorim.Celo za avtodome je urejeno vse brezpla!no, tako da je njihov dohodek na prebivalca kar te"ko razumeti, ali pa imajo prav zato tako neevropske cene. Kakorkoli "e, najin cilj je Francija in prvi malo bolj dolo!en cilj seveda Mont St. Michel. A do tja je !e kar nekaj kilometrov. In konec avtocest. Odslej sva izbirala le rumene in rde!e in ponekod celo bele, !e se !e kdo spozna na zemljevide. Prijetna vo"nja po pode"elju skozi manj!a mesta. Ceste odli!ne, vozniki neverjetno vljudni, dale! od nestrpnosti in hitrosti. Ker sem vozil najve! 80-90 km/h me pravzaprav nih!e ni prehiteval. Tako sem imel kve!jemu kak!nega klopa za ritjo. V!asih, se mi zdi, smo imeli Francoze za nekoliko nemarne, vendar se mi zdi resnica, ki se mi ka"e po tem potovanju, povsem druga!na. Vse je urejeno v nulo. Lepo in veliko sprejemljivej!e kot avstrijske in bavarske na!i!kane vasice. Vse v ro"ah sicer, vasi in mesta o!itno ocenjujejo kot restavracije - !tevilo ro"ic namesto zvezdic, plo!niki tlakovani, brezpla!na javna strani!!a (!ista) povsod, brezpla!ni parkirni prostori, le v centrih ve!jih mest je tudi payant. Vtis, ki sem ga dobil prvi dan, je bil enako mo!an tudi zadnji dan, !eprav se razumljivo bolj ko gre! proti jugu vseskupaj malo kvari, od urejenosti do voznikov in cest. Toda prijaznost, nasmeh in dobra volja pomagati je ostala. Da sva res v Franciji, glede na to, da mej prakti!no ni ve!, je recimo tudi

tovrstni pokazatelj. Najina $abca naju je varno dostavila do prvega ve!jega mesta v Franciji, do St. Quentina. Proti ve!eru gre, a samo po uri. Sedem. Lepo mesto, zavijeva v center in proti ve!nemu orientirju, zvoniku. Katedrala stoji na vzpetini, vklju!no s starim mestnim jedrom. Velikokrat si izbereva za etapni cilj zvonik, pa ne

zaradi bogaboje!nosti, temve! preprosto zato, ker tam ponavadi najdeva najbolj!i prostor za mirno no!. Tudi tokrat je bilo tako. Lakote !e nobene, "eja hitro poga!ena in hop v mesto, ki se pona!a z nazivom mesto umetnosti. In prvo presene!enje, zgodnja ve!erna ura, dve uri pred mrakom, a mesto skoraj

povsem prazno, !e od!tejemo promet. Trgi prazni, lokali prazni, popolnoma ni!. Sama blodiva iz ulice v ulico, nikjer ni!, na sre!o se spet ulije, kar naju re!i tega more!ega vzdu!ja. Greva domov na ve!erjo. Kaj takega, mislim da se mi je zgodilo prvi!, tako veliko mesto in povsem prazno. In !e takoj povem, to se nama je dogajalo !e vse naslednje dni po Normandiji in Bretaniji. In !e danes se ubadam z vpra!anjem, komu slu"ijo vsa ta res lepa in urejena mesta, !e v njih ni nobenega "ivljenja. Pomislim na Ljubljano, ki jo vsi tako radi okarakterizirajo kot precej mrtvo mesto, toda za francoska mesta je prava Sodoma in Gomora skupaj. Dopoldne v Amiensu, kljub de"ju se uspe!no prebijava po mestu, precej velikem, seveda urejenem in z blazno v nebo vpijo!o katedralo. Tokrat nama je bolj za!!ita pred vetrom in de"jem kot pa predmet ob!udovanja. Vse te katedrale, ki sva jih videla na poti, po!asi postanejo dolgo!asne, saj so si zelo podobne, razen oltarjev morda, zato je najve!krat lep!e, !e si jo ogleduje! samo od zunaj kot del trga, centra...Ve!erne silhuete.In podobno je tudi z gradovi, z muzeji itd. Vsega preve! !loveka otopi, celo s srcem ni ve! mogo!e gledati. In v takih trenutkih pride prav sprostitev po pode"elskih cestah, ozkih in lepih, med jablanami in kravami, polja, polja sladkorne pese. Postanek v obcestni gostilnici, cafe au lait, spokojnost. In nato v Rouen. V tem delu Francije sem si ga nekako najbolj "elel videti. Nostalgija pa!, velikokrat je bilo namre! prizori!!e starih francoskih romanov. Tu je bil rojen tudi Flaubert, a hkrati so prav tu se"gali tudi Devico O.

In jo !ez nekaj let rehabilitirali, kar pa ji jasno da ni prav ni! pomagalo. Mesto cerkva, zelo zanimivih hi!, napol lesenih napol zidanih, lepih trgov in pala! in tudi mesto, kjer je pre!u!tvovala Ema Bovary. Mesto beaux arts. No, itak se veliko francoskih mest kiti z raznimi takimi nazivi iz umetnosti in res je !utiti, da Francozi !e zdale! niso pozabili na lepe umetnosti. Dogaja se vsepovsod. Navdu!ena sva bila nad mestom, "ivostjo, skratka, zadr"ala sva se dlje, kot sva na!rtovala. "eprav, ve!erne in no!ne ure so spet bolj samotne, sre!uje! le nekaj modelov tipa Van Gogh ali Lautrec in nepogre!ljive dilerje. Prostor pod soncem in luno sva dobila le kak!nih petnajst minut iz strogega centra, se pravi, na obrobju pe! cone. Od Rouena naprej sva se odlo!ila za malo romantike in se po cesti ob Seini zapeljala po tako imenovani dolini opatij. Najve!ja je v Jumiegesu. Stoji sredi travnika, rahlo zakrita s platanami in "e mo!no poru!ena. In ker ni bila ni! obnovljena, iz nje veje duh davnih !asov. Impresivna in vzburjajo!a. Tu sva izvedela !e za St.Wandrillsko opatijo, prav tako poru!eno, a zopet nekoliko obnovljeno, tako da zdaj v njej biva

osemnajst pojo!ih menihov. Morda jih je zdaj devetnajst, saj sva prisostvovala sprejemu novega mladi!a. Nato sva se udele"ila slu"be bo"je prav zaradi menihov, ki vse molitve opravljajo skupaj in jih pojejo v latin!!ini. Slu"bo opravljajo v velikanskem zaprtem kozolcu, zato je glas orgel in njihovo ubrano

petje res nekaj posebnega. Torej, Berni v posve!enem kozolcu in model pojo!ega meniha, najmlaj!ega. Vmes sva opravila !e dva obiska. Zelo lepega gradu sredi jezera in gra!!ine v zasebni lasti, prislonjeni ob hrib. Potem pa !ez impresiven most (Brottone) nazaj !ez Seino v Liseux. Manj!e mesto s cerkvami in katedralo, a na hribu krona, bazilika sv. Terezije iz Lisieuxa. Po vseh cerkvah, katedralah in mo!ejah, ki sem jih imel "e prilo"nost videti, me je prav ta ponovno spravila v za!udenje in vzhi!enost nad neverjetno lepoto, ki se res ne udejani tako pogosto na tako spektakularen na!in.

Mesto je seveda polno ro", ima veliko pe! cono in polno trgovin s konkretnimi zni"anji (maj!ke in kiklce po nekaj evrov). Zopet razlog za potrplje"ivost. U"itek je bil popoln s sladoledom. Da je res vse spedenano v nulo in nenamenjeno samo potro!nikom, ka"ejo tudi vsa kro"i!!a, opremljena s pravimi instrumenti. Bas, klavir, saks... Zopet nama je de" pospe!il odhod, v Normandiji je vreme pa! angle!ko in prav ni! druga!e ni bilo v Bretaniji !ez nekaj dni, a !ez de"elo baje najznamenitej!ih sirov (camambert in livarot) in jabol!nega "ganja kalvadosa, se je bilo kljub temu prijetno peljati. Jabolka so pravzaprav res za!!itni znak te de"ele, saj delajo iz njih prav vse !udne in znane omake in !e"ane, vseskupaj pa zalivajo z jabol!nim "ganjem. Te informacije sem pridobil v naslednjem mestecu Livarotu od dveh Angle"ev, eden je bil pravzaprav Zimbabvejec. Prvi tu prebiva "e osemnajst let in pravi, da razen Francozinje, ki mu je kot "ena, in dobre hrane in pija!e, sploh ne ob!uti, da ni v Angliji. De" je konstanta in kar pr!i in pr!i. In ker je tudi tisti dan pr!elo, sva ju tudi sre!ala. Kje drugje kot za !ankom. Po pripovedovanju je "ivljenje v teh krajih takoreko! brez!asno in malo !uda!ko. Umirjeni pode"elski vsakdani. Bila sta naju prav vesela, tudi nama je prijala njuna dru"ba, tako da smo spili nekaj piv in ostali do zaprtja bar!ka. Ob devetih zve!er. "e ne bi pr!elo, bi sonce !e vedno sijalo. Ko smo odhajali iz edinega do te ure odprtega lokala, je bilo mesto "e prazno. Povabila sta naju domov, a nisva zmogla postati vzrok njunega popoldanskega popivanja, a tudi ljubilo se nama ni preve!. Zato smo se lepo prijateljsko raz!li. Zanimivi razgovori, zanimive usode. To je tisto, kar me na potovanjih !e najbolj pritegne. In tega je bilo v naslednjih dneh !e kar nekaj, hvala bogu. Brez debat z doma!ini ali tudi tovrstnimi doma!ini, se mi zdi popotovanje neslano, pravzaprav bi se mi najbr" zdelo tako, saj si take abstinence nikoli ne privo!!im. Mestece Livarot le"i v Dolini "ivljenja. Lepo. In sir, ki

ga tu izdelujejo, je veli!asten smrdljivec. Camembert je samo ne"na razli!ica livaroja, pravijo, a v

Camembertu, naslednji najini postaji, se s tem niso strinjali. Camambert naj bi bil "lahtnej!i od livaroja, ki naj bi bil tudi druge vrste. In ga tudi izdelujejo vsepovsod, livaroja ne, je povsem specifi!en. Takega smrdljivca, ki pa je super okusen, !e nisem dr"al med zobmi. Prodajalec nama je hleb!ek, ki je bil v leseni !katli, !e dodatno zavil v goro !asopisa, !e! da ne bo tako smrdelo. O tem ne bom ve! razpredal, !e danes je hladilnik v $abci usmrajen, a sva se navadila na to "lahtnost. Kupila sva tudi kalvados in doma!e pivo, za nagrado za dober biznis pa dobila !e kilco marelic. In to je sirarnica, kjer tega smrdljivca izdelujejo.

Na poti do vasice Camembert sva mimogrede obiskala !e dve gra!!ini, taki kot si jih nekako predstavlja!. Pride! izza ovinka in pred teboj je velika gra!!ina z velikanskim parkom. Sissy in Carouges. Po ozki, na zemljevidu beli, cestici sva se pripeljala v vasico Camembert. Vse okoli pa!niki, polja, krave. Vas !teje pravzaprav le malo hi!, ima pa muzej, turisti!no pisarno in prodajalno. In sir seveda. Nikjer "ive du!e, morda je k temu svoje prispevalo vreme, pa vseeno. Cilj tega dne je bil Mont St. Michel in tam si nisva upala pri!akovati take spokojnosti. In kako prav sva imela. Prav hitro se nama je sto"ilo po normandijskih in bretonskih neobljudenih srednjeve!kih mestecih. Ta lepotec v morju pa je ena najbolj obleganih destinacij turistov v Franciji. Ko se mu pribli"uje! po dolgi ravnici, napolnjeni s tiso!i in tiso!i ovc, morda, se ti resni!no zazdi neresni!en.

Zapeljala sva se prav pod vzno"je (tam je tudi parkiri!!e za avtodome (8 evrov), veliko in precej polno), a sva se obrnila, zapeljala dva km nazaj, si na!la udobno parkiri!!e za supermarketom in pred kampom, in se nato pe! odpravila do tega veli!astnega spomenika, utrdbe – mesta - samostana in ne vem !esa !e. Zdaj v glavnem slu"i turisti!ni industriji. Pogled nanj je najbr" vsakomur res nekaj posebnega, sam obisk na njem in v njem pa verjetno zelo razli!no."eprav proti ve!eru, so bile ulice !e vedno polne, !etudi je bil vstop na vrh "e zaprt, midva sva ujela zadnji vlak, saj je na tem oto!ku (neko!) polno hotel!kov in restavracij. Po!akala sva, da je padla no!, nekje po enajsti, in se odpravila do tokratnega domovanja. Seveda je malo pr!elo, a tokrat bolj za vzorec. Naslednji dan sva se odlo!ila, da se !imprej odpraviva v dolino Loare, kjer naj bi bilo topleje in predvsem bolj son!no, a ni bilo !isto tako. Pa tudi !imprej dospeti na cilj je bilo nemogo!e. Izbirala sva seveda rumene ceste, a le te niso bile vzrok za po!asnost najinega popotovanja, saj so v odli!nem stanju, vzrok so bretonska srednjeve!ka mesteca. Na primer Fougeres. Ko sva "e mislila, da naju kaj posebnega ne more ve! presenetiti, vsaj kar se arhitekture ti!e, sva pri!la v to !udovito mesto. Novej!e mesto je na hribu, staro srednjeve!ko pa spodaj v dolini. S trdnjavo, cerkvami, mestnim jedrom in obzidjem. Glede na lego lahek plen vsakr!nim zavojevalcem. Do sredi!!a se spusti! po hribu, ki je en sam park, spodaj pa de"ela #trumfkov in #trumfet.

Tako nenavadno, da niti razumeti nisem posku!al. Obi!ajno so utrjena mesta na hrib!kih. Samo hodi in u"ivaj. Ozke uli!ice, na hi!kah vrata kak!en meter in pol visoka, seveda man!i potok, speljan na vse konce in kraje itd. In !e mestece Vitre, seveda po obi!aju na hribu, a zopet tako nenavadno, da ga pozabiti ni mogo!e. Tu sva pristala takoreko! na dvori!!u nekega semeni!!a ali nekaj takega, po!akala, da se je izpr!elo, vmes pa sva si skuhala kosilo. Nato mesto. Popln u"itek.

Kdor ima rad bolj !asovno odmaknjene stvaritve, bo v teh krajih zadovoljno predel. In se le ste"ka premikal naprej in naprej po de"eli. In !etudi veje iz vsake ulice posebej srednjeve!ki duh !asa, imajo vsa mesteca brezpla!na urejena strani!!a, ve!inoma brezpla!na in !tevilna parkiri!!a in obilico parkov, klopc, ro", tlakovane ulice, tlakovani plo!niki in !isto!a. Stereotipi padajo, tako kot ve!inoma vedno, ko si !lovek sam ogleda in do"ivi dolo!eno de"elo, ljudi, kulturo. In tudi zato so vsa taka potovanja tako dragocena. Najprej za samovzgojo in posredno tudi za vzgojo otrok, zanamcev. Spotoma, proti Chateau-Gontierju, sva sledila tabli za kemperje in na parkiri!!u naletela na francoski par. Najprej sva uredila sebe, nato avto, potem pa sva se posvetila nekoliko tudi francoskima popotnikoma.

Seveda sem privlekel na plan borovni!ke, ki so verjetno bolj v"gale kot kak!en dragocen konjak. Celo gospa, ki ne mara alkohola, kot je takoj najavila, je po po"irku v o!eh dobila tisti lesk, ki daje slutiti neizmerno zadovoljstvo in "eljo po !e. Borovni!ke so !e ve!krat kemperiste spravljale v sku!njavo, mene pa seveda k previdnosti, saj je bila zaloga zelo omejena. Po izmenjavi izku!enj, takih in druga!nih, sva spregovorila nekaj malega tudi o AD-jih, kar ni ravno moja specialnost. Kasneje sva ugotovila, da je bil le tri leta starej!i od mene, toda za!el je takole: tudi sam sem imel v!asih takega z alkovnom, ko sem bil mlaj!i in "ena tudi, !e danes je prava pojava na pode"elski cesti, tisti pravi AD, zdaj pa, ko sem "e bolj bete"en, pa mi tale integrirec bolj prav pride. Ja, tako je to, v Franciji integrirce vozimo penzionisti. No tako hudo najbr" ni, krizo srednjih let pa tudi oni prav gotovo poznajo. Ve! ne bom komentiral, lahko pa samo re!em, da borovni!ke tudi pri penzionistih ali pa !e bolj pri njih, delajo !ude"e. Za popotnico mi je dal !e en zemljevid Francije, to je bil potem "e !etrti, ki naju je vodil naokrog. Sicer pa, prijetni so tile Francozi, !e posebej, !e !lovek zna vsaj malo tudi gimnazijske franco!!ine, je la"je potem vzpostavljati stike tam gor. Ve!erna postaja je bila ob reki Mayenne v Chateau-Gontierju pz

,

Zelo lepem mestecu na poti proti Loari in prvemu ve!jemu mestu na tej poti, Angersu, ki pa le"i !e ob reki Maini. In po de"ju je tudi posijalo sonce. Angers je, jasno da, prav tako zgodovinsko mesto, utrdba francoskih kraljev na meji z Bretanjo, s svojo gotsko katedralo in !rnim gradom. Moja grajska manija se je lahko pri!ela. Dolina Loare. To sem si hotel "e velikokrat ogledati, a nekako nikoli ni bilo dovolj !asa za ta dolgi skok ob reki, malo pa me je tudi odbijala misel na mno"ico turistov. No do"ivela sva tudi to, a pretirano hudo ni bilo, nekaj to!k je res neznosnih ( Chambord naprimer), a ve!inoma popolnoma znosno. Samo na Loari se nama je na koncu nabralo dvajset gradov, ki sva jih tako ali druga!e obiskala, eden ve! kot za prvomajske praznike na poti po Slova!ki. Za!ela sva v Saumurju. Majhno mesto ob reki z gradom nad njim. Dokaj klasi!no. Grad tudi obnavljajo, tako da sva si ga privo!!ila bolj od zunaj. Nato pa naju je osre!ila zelo "iva tr"nica. Ribe, siri, ni da ni. In sonce.

Tako je !e bolj pri!el do izraza Beli Anjou, kot pravijo temu obmo!ju, v nasprotju s "rnim Anjoujem okrog Angersa. Beli apnenec je ves prevrtan in v njem se skrivajo kleti in votline, polne !ampanjca, pardon, pene!ih se vin, saj je ime rezervirano izklju!no za pene!a vina iz #ampanje. Glede na to, na kak!na presenetljiva mesteca sva "e naletela ob poti, je to mesto povsem povpre!no naselje. Nato pa obisk gradu Chateau de Breze, grad z velikanskim golobnjakom. Za jaj!ka, jasno da. Specialitete. Pa naprej na grad

Chateau de Montreuil Bellay. Dolgo ime, ni! druga!e kot za kulinari!ne specialitete. In stolpi, stolpi. Grad s katedralo. Spotoma sva se ustavila !e v malo pozabljenem, a o!itno ponovno obujajo!em mestecu Richelieu, kjer stoji kip usodnemu kardinalu iz sedemnajstega stoletja. Mestece razen lepega parka nima ni! posebnega, malo ga obnavljajo, vsekakor pa Richelieu z njim nikakor ne bi bil zadovoljen.Tu je ta mogo!ne" v !rni opravi.

Ogledala sva si !e nekaj gradov, a opisi in slikce niso potrebni, pa ne zato, ker ne bi bili lepi, temve! je preprosto nemogo!e vse vtise in seveda slikce spraviti sem noter. Naredila sva kar okoli devet sto slik, pa !e Japonca nisva. V!asih se kar zgrozim, a !e ima! fotoaparat, se preprosto ne more! zadr"ati, da ne bi pritiskal. In resno razmi!ljam, da bi se tej dejavnosti odpovedal. Itak jih potem bolj malo kdaj pogleda!, na poti pa ti to pritiskanje vzame veliko !asa, pa "ivcev, pa kaj vem kaj !e. Zve!er sva pristala v Chinonu. Zopet velikanski grad nad mestom, a tudi ta v popravilu. A lep!i so bili ve!eri ob reki. Skoraj vedno sva na!la ob reki lepo parkiri!!e s parkom platan in u"ivala. Pekla, pila pivo, razpredala o malenkostih.

Toda v Chinonu ni samo eden najrazse"nej!ih gradov, to je tudi Rabelaisovo mesto, avtorja Gargantue in Pantagruela. Razen spomenika ni! ne daje slutiti o kak!nih pretiranih gastronomskih in druga!nih zabavah v mestu. Izgleda, da ima v mestu precej manj vpliva kot na! Pre!eren v Ljubljani, saj je bilo zve!er tradicionalno mrtvo. Razen de"ja. #e vedno je ve!krat tudi pr!elo in pihalo. Malo sva "e sanjala o Provansi, a sva bila !e dale!, vsaj po !asu, !e "e ne po kilometrih. Naslednji dan sva med razli!nimi obiski uletela tudi v mestece Langeais ravno na semanji dan. Tu je grad povsem del mesteca in je res super. $ivo in veselo, osve"ujo!e in spro!!ujo!e. Ponovno sva se sre!ala z prodajalcem lon!evine, v Saumurju sva pri njem kupila krasno pripravico za olj!no olje. Toda rek, v tretje gre rado, to pot ni dr"al, tako da mi je kar "al, da se s prijaznim fantom nisva bolje spoznala. Takale pode"elska Francija, !e posebno na semanje dni, je res nekaj posebnega. Kot da bi se !as ustavil, a vse "ivahno. Do ve!era.

A tistile v bundi precej pretirava, midva sva bila v kratkih rokavih in tudi kratkih hla!ah, res pa je, da do Provanse neke posebne vro!ine nisva u"ila. Po de"evni no!i sva se odpravila do zasebnega gradu Chatonniere, ga na hitro malo poslikala, saj sva pri!akovala, da bodo varnostniki kaj hitro zaprli vhod in to se je tudi zgodilo. Naj omenim !e grad D' Usse, znanem iz Peraultove Trnulj!ice. Res pravlji!ni grad, ki sodi v kategorijo Neuschwansteina.

Vstopnina je slavi primerna, petnajst evrov se mi zdi, kar pa je bilo za naju odlo!no preve!. Pri taki koli!ini zgodovinskih objektov mora! pa! tudi izbirati, kaj pla!ati in videti, in kaj videti in ni! pla!ati. Tudi to je umetnost, ki se je nekako priu!i!. Sploh pa, kdor si je dovolj natan!no ogledal ptujski grad, je videl takoreko! vse, saj je pravi eksempl urejenosti in postavitve v gradu. In velika ve!ina ne ponudi kaj ve!, prej obratno. To sva do"ivela v slova!kih gradovih, pa tudi v francoskih, morda samo bavarska !i!karija nekoliko izstopa. No, nekaterim je pa! vseeno, rek, !e sem "e tukaj, bom pa pa! pla!al, verjetno dr"i za ve!ino, kar s pridom izkori!!ajo ponudniki razno raznih ru!evin ali restavriranih objektov ali pa kar tako, zaradi lep!ega. Avtobus se pripelje iz hotela, vsi ven, vsi noter, vsi ven in naprej. A ima kdo sploh !as premisliti o pla!ilu tega kulturnega dogodka. Ve!ino !ele doma zarola, ko pravzaprav ve!ino vstopnic sploh ne zna ve! povezati v potovalno dogajanje, stro!ek pa se ble!!i !e nekaj !asa in kar je !e slab!e, na ta na!in vtisi hitro bledijo. #koda. Opa"ava, da se mesteca in vasi ob Loari niti slu!ajno ne morejo primerjati s tistimi v Normandiji in Bretanji.Ve! ali manj so dolgo!asne, !eprav urejene. Toda pokrajina miri in gradovi presene!ajo. Grad Villandry. Zanj sva si vzela celo dopoldne in !e malo !ez. Predvsem zaradi vrtov in lepega vremena. Vrtnice so cvetele in dehtele kot neko! pri mojstru gojitelju vrtnic, mojem starem o!etu. In parki, voda, labirinti. Tudi notranjost gradu seveda spolirana in urejena. En detalj pa me je le !e posebej navdu!il: lutkarski koti!ek za otroke, kar je dalo slutiti, da so tudi v gradovih "iveli dru"insko "ivljenje, morda le na malo vi!ji umetni!ki ravni, ha, ha. In knji"nica.

Na tem gradu sva se ravno prav spo!ila, da sva popoldne lahko obiskala !e dva. Amboise v mestecu Amboise. Precej turisti!no in "ivo, potem pa odhod proti Bloisu. Spet malo sonca, Loara, mostovi in starodavno mesto. In kar je najpomembnej!e, zopet sva parkirala v drevoredu platan tik ob reki. Lepo, da "e skoraj ki!asto. Vse dobre vile so bile z nama, le simobilove ne. Bila sva odrezana od sveta, operaterji so povsem zatajili, pa tudi prodajalci mobijev so bili brez mo!i. Nih!e nama ni znal pomagati, !e zadnje upanje, mulci, niso imeli pojma. Francija pa!, priznati je treba, da je na!a majhnost velik plus, vse novotarije se hitro primejo, ljudje obvladajo, tehnolo!ke inovacije so za nas mala malca, v Franciji pa! ne. Po svoje sem bil pa kar malce sre!nej!i brez mobija. Fino. Tudi mesto Blois sem si "elel do"iveti "e pred leti, a se ni iz!lo, tokrat sem ga ujel in ni me razo!aral. Lepo, precej srednjeve!ko mesto, nad njim pa se pne kraljevi grad, ki je del mesta, in katedrala. Blodila sva po ozkih uli!icah in ne!tetih stopnicah, malo zasanjana in v!asih malo "alostna. Ve! ur sva hodila in hodila in komaj kdaj koga sre!ala. Po sedmi uri, ko se trgovine zapro, gredo ljudje domov. To je bil odgovor dveh naklju!nih blodnikov, mladega in enega starej!ega. In spet sem ostal brez besed, kot "e tolikokrat prej in !e nekajkrat do Provanse. Ura je odbila polno!, ko naju je de" pregnal z "e kar mra!nih uli!ic. Jutro ob reki in med platanami nama je pripravilo "e kar filmsko scenerijo. In ostala sva v mestu. Kavica, tr"nica in take malenkosti, ki me napolnijo z energijo, ki me po"enejo naprej. Spo!ita in s ciljem, obiskati grad Chambord, sva se odpravila proti tej lovski ko!i Franca I. Vsaj to naj bi grad z ve! kot !tiri sto sobanami bil. A se nama je ogled sfi"il. Zaradi dopoldanske le"ernosti, sva pri!la na cilj prepozno. Mno"ice turistov so bile enostavno pregromozanske. Neznosna utesnjenost naju je pognala ven "e iz preddverja, kupila sva le knjigo o francoskih gradovih in prelepemu gradu pomahala v slovo. Vedno se vse ne izide, sicer posku!ava na tako turisti!ne destinacije priti takoreko! s prvim soncem, tokrat temu ni bilo tako in takoj sva bila kaznovana. Napaka pa!. Tole je ta lovska ko!a. Impresivna na sliki, neznanska v resnici. Arhitektura je italijanska, renesan!na.

Dnevi se vrstijo in gradovi tudi. Postajava tudi vse bolj popotni!ko le"erna, u"iva v razgledih, v hrani, pija!i. Skupaj ti!iva "e skoraj tri tedne in vse bolj sva usklajena, pomirjena, kot bi se pravo potovanje !ele za!elo. Pa saj tudi se, po dolo!eni koli!ini km in dni, prebitih skupaj. Pa !e !ez nekak!no mo!virno pokrajino sva se vozila, zelo prikladno. In !e bo kdo kdaj tu okrog vozil, !aka ga mestece Sully, lu!tno in seveda z gradom, ki mi je bil na videz med najbolj v!e!nimi. Na ogled je sicer samo ena soba, saj ga kar zares restavrirajo, predvsem notranjost, hvala bogu. Zunanjost naj ostane taka kot je in bo najlep!a. Ima pa znamenito, baje najstarej!o leseno streho v francoski de"eli.

Zadnja resna postaja na Loari, kar se gradov ti!e, je bilo mestece Gien. Pravzaprav je bilo vse tako kot v prej!njih lepih grajskih mestecih. Po osmi uri nikjer nikogar, vsake toliko je malo !kropilo, malo pihalo, lep grad in urejeno mesto. Se pravi, ne preve! "ivahno. Zjutraj sva obiskala !e Pont Canal de Briere. Izvrstno. "ez reko most, po katerem te!e voda, dolg morda tri sto metrov. In ploven. Uporabna ali neuporabna !udesa, ki se ti odkrivajo na taki ne preve! na!rtovani poti, me vedrijo. In nato v Nevers z razlogom. Cilj sveta Bernardka, se pravi njeno neiztrohnjeno truplo. Pred leti sva "e bila v Lourdesu, dvajset let nazaj pa sem Bernardi "e poklonil Werflovo biografijo Pesem o Bernardki. S posvetilom, seveda, ki !e danes dr"i. Tako sem nekako tudi sam zaznamovan s to siroto (moje gledi!!e, gledi!!e nevernika in nejevernika) in logi!no nadaljevanje je bil obisk v Neversu. De". Res tisti pravi. Kar lilo je. Mesto Nevers se mi je pokazalo kot dokaj veliko in precej kaoti!no. Za spremembo so tudi me!!ani uporabljali de"nike, sicer sva bila pa do sedaj midva pri tem bolj izjema kot ne. Dan, ki se mi bo verjetno kar mo!no vtisnil v spomin. Tudi zaradi sre!nih naklju!ij. Po mestu sva vozila kot bi bila v Ljubljani in s prvo parkirala, ne da bi vedela, to!no nasproti samostana, v katerem je bivala Bernardka in so zdaj shranjeni posmrtni ostanki. S ceste samostan namre! ni viden, vsaj prepoznaven ni, vedela o mestu nisva ni!, mestne karte nisva imela, garmina pa "e po defoltu ne. Torej naju je tja postavila bo"ja milost. Sparkirala sva se na centimetre. Ko sva izstopila, se je odprlo nebo. Kar teklo je in teklo, celo de"nik ni imel posebne uporabne vrednosti. Kakorkoli "e, hitro !ez cesto, da se !imprej umakneva bo"ji pozornosti. In hladu, bilo je deset stopinj. Samostan zaprt, francoska siesta, a se nisva pustila odgnati. Najdeva neka stranska vrata odprta in se skorajda prihuljeno zavle!eva v tema!no notranjost. Samo Bernardkina steklena krsta je bila diskretno osvetljena. Mene je malo mrazilo, se mi zdi, Bernardo pa je oblivala neka nadnaravna milina, ki sem jo sicer na njej "e kdaj pa kdaj opazil, a manj izrazito. Bila sva sama z njo. Priznati moram, da sem ob takem spletu okoli!!in postajal vse bolj ezoteri!en, sme!no, a resni!no. Toliko sem se zbral, da sem naredil nekaj posnetkov, a ko sem kasneje zadevo pregledoval, je bila namesto slik tam le svetloba. Dopu!!am mo"nost naravnih in nadnaravnih vplivov. Sicer sem se te srhljivosti hitro otresel, a kot sem rekel, ta dan me je vseeno malo ve! kot samo oplazil. Ena slika mi je pa vseeno uspela:

Po temini in razsvetljenju, naju je zunaj pri!akala vedrina. Kon!no sonce, toda le za !as kosila, proti Provansi sva nato nadaljevala seveda v de"ju. In naredila skoraj !tiri sto km do Peage-de-Roussillana., zaspanega mesteca sredi ni!esar, se mi zdi. Vendar sva si tu privo!!ila kotlete, ri" in solato in obilo krep!ilnega spanca. S tega stali!!a je lahko tako mestece ve! kot dobrodo!lo po "e kar dolgi poti in polni glavi vtisov. Do Orangea razen nekaj vasic in mestec ni! posebnega, ni! impresivnega, morda le dolga dolga vas ob Roni z imenom Vienne. Nasprotno pa se nama je Orange kar prikupil. Tudi turisti so posedali in pili kavice, prav tako doma!ini, celo kak!no balinanje so vrgli. Mesto z impresivnim rimskim vhodom in zelo ohranjenim amfiteatrom. Midva sva si ga ogledala z vrha, z nekak!nega razgledi!!a, do koder vodi pot po ozkih ulicah navkreber. Sicer je vstopnina 12,5 evra, a je bilo najino brezpla!no do"ivetje vsekakor privla!nej!e. Mesto je bilo v rimkem !asu baje vsaj trikrat bolj obljudeno kot v dana!njih !asih. Pa !e nekomu pojejo slavo v tem mestu, ki me je fliknil v kri"arske !ase. Vojvoda oran!ki, zavojevalec Antiohije in Jeruzalema.

In !ele tu sva spet spoznala, da sva na poletnem popotovanju. Son!no in toplo, torej bo Avignon kot nala!! za preganjanje pr!e!e zavese iz Normandije iz spomina. Avignon. Najprej sva imela v na!rtu nastaniti se v kampu na oto!ku sredi Rone nasproti pape!ke pala!e, a sva "e kar pred pala!o na!la primeren kraj za tistih nekaj uric spanja, ki sva si ga nameravala privo!!iti !ez no!. In seveda, po stari navadi, zastonj. In kadar je tako, me nikoli ne !rvi!i. Torej mesto, gor in dol, gor in dol, pa posedanje in posedanje. Polno ljudi, "ivahno kot na Pigalu. Predstava za predstavo, pouli!na gledali!!a, vseh vrst umetniki, ki se izra"ajo na razumljiv in nerazumljiv na!in, kon!no je mesto le obiskal vsakoletni poletni festival. In polno mladih, z vseh koncev sveta, se zdi. Potepanju po mestu ni videti konca. Okrog mesta je obzidje, ki me spominja na nore julijske dni daljnega dvainosemdesetega leta, kjer sem nekajkrat v spalki prespal. In po petindvajsetih letih ni ni! manj noro, kar gre seveda zasluga tudi moji lepi dru"ici. Na!la sva en primeren lokal!ek, en mlad natakar iz konkuren!nega bara nama ga je predlagal, zaradi piva seveda. Tam so to!ili belgijsko pivo v polliterske krigle, kar je redkost, scena je bila bolj kot ne malo utrgana, malo me je spominjala na #umi, le cene niso bile prav ni! !tudentske ali za umetnike brez denarja. Dve pivi enajst evrov, in ker je no! dolga, topla, "ivahna itd. je ra!un na koncu ravno prav!nji, da ga je najbolje poplakniti !e z enim pivom doma v $abci. Parkiri!!e sva imela ob parku, klopce so bile seveda tudi tu, da pa scena ne bi bila preve! penzionisti!na, so poskrbele prijeteljice no!i na delovnem mestu nasproti naju. Naporna no!, spat od!la proti jutru. Nekaj utrinkov:

Dopoldne sva porabila za pape!ko pala!o. Nekaj pritegne, kaj ne bi mogel re!i. Notranjost je precej !partanska, !e izvzamemo vso gromozanskost sob in dvoran. Tudi stene so ve! ali manj prazne, lepo je poslikana le pape!ka kapelica. Zatorej, pape!ka pala!a je zunanjost, vsaj meni, s katerekoli strani je nekaj neverjetnega, daje ob!utek ve!nosti, saj se ti zdi, da je neuni!ljiva, trdna, ve!na.Res lepa stavba, ki so jo dozidavali pape"i postopoma. Mislim, da jih je tam notri uradovalo devet, francoski pape"i. Na slikah se zdijo ne samo bratje po veri, ampak tudi po krvi, saj so si neverjetno podobni, kot nekak!ni Simpsoni v Avignonu. Tule jih je osem, eden se je izmuznil na stran:

Bilo pa je v pe! coni vse polno razprodaj, a o tem kdaj drugi!. Tudi ta dan v Avignonu je bil ve! kot "ivahen in kulturni!ko obarvan, ob polno!i pa sva se povzpela !e na vrte!e se kolo in ob!udovala razsvetljeno mesto !e bolj s pti!je perspektive. Festivalsko vzdu!je v Avignonu priporo!am vsakomur, ki je kondicijsko in mentalno v dobrem stanju, ostalim je na razpolago sodobno stanje duha, !portanje na reki in besno nakupovanje na razprodajah. Zagotavljam pa, da tudi najmlaj!im avtodomarjem v tem !asu v mestu ne bo dolg!as. Za nama je bilo "e tam nekje 3300 km. Naslednji cilj je bil jasno da sosednji Pont du Gard. Hotela sva tja prispeti kar najbolj zgodaj, ve se zakaj. In uspelo nama je. Parkirala sva pred parkiri!!em, nikjer nikogar, vstopnine ni, lep sprehod do tri nadstropnega mosta, pot !ezenj in zajtrk ob reki. Po!asi so se pri!eli valiti avtobusarji, skupine, ki so dokaj hitro opravljale jutranje delo, midva sva se pa umaknila malo vi!je in se tudi malo namo!ila. Prijetne urice ob Gardoni.

Pot sva nadaljevala proti St. Remyju, nekaterim znano po francoskem Studencu, kjer se je bojeval tudi van Gogh, sicer pa !isto obi!ajno turisti!no mestece, s trgi, baziliko in turisti. $elela sva obnoviti zalogo za!imb, a doma!ih provansalskih za!imb niso prodajali. Pokrajina je postajala vse bolj razgibana, za!ela so se polja sivke in hribi z mesteci na njih.

Nekaj sva jih obiskala, znano je mesto Gordes, s posebnimi kamnitimi hi!ami, originale pa se da videti v bli"nji Village de Bores. Do te village sva prehodila kar nekaj km po iz!rpljajo!i vro!ini, vendar pa ljubiteljima vro!ega arabskega sonca to dejstvo ni predstavljalo posebnega zalogaja. In !e te v $abci !e !aka 100 litrski hladilnik, potem, prosim, kdo bi se prito"eval. Lepo mestece je tudi Roussillan, rde!e ali okrasto mesto. Barva mesta je posledica zlo!ina. Kaj naj bi bilo drugega kot uboj iz ljubosumja. Kraj zlo!ina je tako postal ve!en. Tu sva sre!ala prve slovenske popotnike iz Kamnika in Dom"al. Dva starej!a para, naj mi ne zamerijo. Sicer prikoli!arji z zanimivo strategijo. Nekje se zakampirajo, potem pa z avti na vse !tiri strani neba, premik za dve sto, tri sto km in ponovitev viharni!tva. Pravijo, da so s tem na!inom

potovanja zelo zadovoljni in "e ve!letni ma!ki. In ne marajo preno!evanja zunaj kampov. Sodil ne bom, ker nikoli v "ivljenju nisem skusil prikolice, moj na!in me povsem okupira in zadovoljuje. V bistvu smo pa sorodne begajo!e du!e. "ez hribe in doline do Monosquea. Pa! !e eno mestece, morda ve!ji del malo novej!ega datuma, zelo primerno za no!ni po!itek. Spet sva v starih tirnicah, le po!asi se pomikava naprej, toplo nama je in ni! nama ne manjka. V Provansi so sicer rumene in bele ceste slab!e kot na severu, tudi vozniki so "e bolj znani, tista mirnost, vljudnost in zmernost so tu pa! bolj redke vrline. Mediteranski temperament se je tu "e mo!no vgnezdil v psiho voznikov. A !e vedno lepo. Nato v Greoux, kjer je stari templjarski grad, neko! pomembni faktor dru"benega "ivljenja v teh krajih, danes letni kino. A tudi to bo verjetno kmalu preteklost. #e nekaj mestec, opatij in gradov in "e sva z vi!ka zagledala jezero Lac de St. Croix. Veliko stvari v tej okolici je v znamenju kri"a. Kon!no sva upala, da bova udarila 100 m metulj!ka. "udovito jezero. Malo nad njim je postajali!!e za kemperje. Vse sva uredila brezpla!no, takrat namre! !e nisva vedela, da bova preno!ila prav tukaj, na postajali!!u. In to se nama je zgodilo v vsej najini karieri prvi!. A o tem kasneje. Sledil je spust do jezera in celodnevno lenarjenje s hlajenjem in plavanjem. Kako hitro se !lovek lahko po!uti kot v raju (le zahteven ne sme preve! biti, zahtevnim so vrata raja zaprta na vekomaj, ha, ha.) Ta dan sem imel prilo"nost tudi nekaj ve! prebrati. A tudi sicer sem kak!no ve!erno urico posvetil branju !tiva z naslovom Zgodovina boga. Lac de St. Croix ni kak!no bohinjsko ali blejsko jezero, !e zdale! ne. Ne samo da je ve!je, tudi mnogo cenej!e je. Parkirala sva ob jezeru brezpla!no, tudi kopanja in zraka niso ni! ra!unali, ad-postaja brezpla!na. Le od !esa ti ubo"!ki "ivijo, ko vendar poznamo stra!ne mantre in stokanje na!ih vrlih Bohinjcev.

Proti ve!eru sva se ustavila !e enkrat na postajali!!u nad jezerom. Toda !ez no! je treba pla!ati !est evrov. Ker je bilo lepo urejeno in z lepim razgledom, sva se odlo!ila ostati, in to je bil tudi najin edini stro!ek za preno!evanje na vsej poti. Postavila sva se med nem!ki in francoski kemper. "as je bil, da si privo!!iva ve!erjico. Nemci so po stari navadi nekaj na kruh mazali, Francozi so bili na "upci, midva pa...Iz najinega doma je zadi!alo kot v kak!nem tur!kem kempu in temu primerna je bila zmeda na postajali!!u. Kar nerodno nama je bilo, tako lepo je di!alo po !evap!i!ih, da so se sline cedile kot kak!nim novofundlandcem sredi poletja. Sosedom !lovek ponudi, kaneda, Francoz je vljudno odklonil, Nemec pa prilo"nosti ni hotel zamuditi in tako je tudi prav. Vse skupaj smo poplaknili s pivom in kar dolgo debato o zgodah in nezgodah avtodomarjev, o poteh po Franciji, pa tudi malo opravljanja se je nabralo. Izkazalo se je, da je prav vsem najve!ja groza sosedovati Italijanom. "e! da so vse tisto, z vsemi stereotipi, ki jih tudi mi dobro poznamo. In v dokaz sta bila res na drugem koncu italijanska kemperja, itak nikoli ni samo eden, katerih stanovalci so ve! kot potrdili vsa globokoumna razmi!ljanja o njih. Skratka, ena sama rak rana. Ko bom in !e bom !e kdaj pre"ivel no! na postajali!!u za avtodome, bom imel prav gotovo v mislih to ne bodi ga treba sosedstvo. Sicer sva pa maksimalno izkoristila to oskrbovalno postajo in se takoreko! sve"a odpeljala proti Georges de Verdun. Bil naj bi najdalj!i kanjon v Evropi, a pa je tudi najlep!i? Nikakor ne, !e zdale! ne, take je pa treba po Bosni iskati. Pred za!etkom kanjona ali bolje, na robu, je vasica Moustiers-St.-Marie. #e dobro, da sva pri!la zgodaj, saj so se skupine romarjev "e za!ele zbirati. Nad vasjo v pe!inah je namre! cerkvica sv. Filomene, za!!itnice tega kraja, in do tja vodi kri"ev pot. Pravi kri"ev pot, ki sem ga tudi sam izkusil, in to na te!!e. Ve!ina pohodnikov je bila v popolni bojni opremi, bolje opremljeni kot so nekateri za na Triglav. Prvi! videl v "ivo tudi prenos tehnologije formule 1 med pe!ake. "lovek je imel doping v nahrbtniku, ki ga je po cevki lepo srkal. Vendar sva se kljub poletni opremi ali pa ravno zato, po!utila lahkotno kot veverice in pristala z izvrstnim !asom na vrhu. Vpis v knjigo in spust. Spotoma sre!ala !e

znanca iz Ljubljane, ki pa se je !ele vzpenjal. Kar nekaj !asa sva ga !akala v dolini, a ga je svetost kraja o!itno premagala in zasvojila. Do!akala ga nisva, pa itak je imel naslednji cilj prav v nasprotno stran. Pot skozi kanjon je seveda zanimiva, nekaj prelazov !ez tiso! metrov, cesta mestoma kar ozka in za nasproti voze!e kemperje lahko tudi nevarna, saj je ponekod vsekana v skale. Spust do Castellana, za hribolazce je kempov dovolj, za dve osebi od 12 evrov naprej, tudi 30, a z bazenom. Na splo!no naju pa ta del poti ni preve! navdu!il. Pa!, samo pot, ni! drugega naju ni posebej navdu!evalo niti presene!alo. Tako sva zavila po najkraj!i poti do St. Tropeza. Zame je postalo to mestece malce kultno, zaradi Bri"itke pa!. Nekateri jo poznate, drugi ne, nekateri jo po tem: in bog je ustvaril "ensko, nekateri kot pasjo mamo. Kakorkoli "e, tu sva "e !etrti!. In vedno greva v isto restavracijo na cafe au lait. Deset evrov dva. Pred petnajstimi leti sem bil !e navdu!en kamerman in sem po sili razmer postal paparaco. Ujel sem jo na trak, bila je izredno rokerska in razburljiva, kljub !astitljivim letom, mislim da !estdesetim, in tako mi je to mestece ostalo v lepem spominu. Ves dan sva pre"ivela tu, prespala, si naslednji dan privo!!ila !e celodnevno kopanje, potem pa !e v Nico in Monte Carlo. Zadnji resni postanek, saj sva se naslednji dan oglasila le !e v Cinque Terri, pravzaprav v eni od vasic na kavi, in potem po avtocesti domov. Vse skupaj se je nabralo 4800 km. Dizla sva pokurila za 490 evrov (deset na sto!), za cestnine 80 evrov, za preno!evanje 6 evrov in za parkiri!!a pol evra. Vse ostalo so malenkosti. In lepo potovanje vam "eliva.