PREPOZNAVANJE TVEGANJ · 2020. 1. 30. · kot so prepoznavanje tveganj, vrednotenje tveganj in obvladovanje tveganj, ter posamezno tveganje tudi na kratko predstavili. V četrtem

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Delo diplomskega projekta

PREPOZNAVANJE TVEGANJ

September, 2017 Urška Ramšak

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Delo diplomskega projekta

PREPOZNAVANJE TVEGANJ

IDENTIFICATION OF RISK

Kandidatka: Urška Ramšak

Študijski program: Univerzitetni

Študijska usmeritev: Finance in bančništvo

Mentor/ica: dr. Vita Jagrič

Jezikovno pregledal/a: Marjana Florjan, prof. slov.

Študijsko leto: 2016/2017

Maribor, september 2017

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svoji mentorici dr. Viti Jagrič za vso pomoč in podporo pri izdelavi diplomske naloge ter za čas, ki mi ga je posvetila. Zahvalila bi se tudi svoji družini in prijateljem, ki so mi stali ob strani in mi bili v oporo v času študija pri vseh vzponih in padcih.

POVZETEK

V prvem delu diplomskega projekta predstavljamo problem upravljanja tveganja, namene in zastavljene cilje, ki jim bomo sledili v raziskavi. Opredeljujemo tudi predpostavke in omejitve pri predvideni metodi raziskovanja. V drugem delu se osredotočamo na pojem tveganj: kaj pomeni tveganje ter kako ga opredeljujejo različni avtorji. Osredotočili se bomo tudi na različne vrste tveganja, kot so splošno tveganje, operativno tveganje in finančno tveganje, pri tem pa se bomo osredotočili še na valutno tveganje, obrestno tveganje, likvidnostno tveganje in kreditno tveganje. V tem delu predstavljamo tudi merjenje tveganj. V tretjem delu smo na kratko predstavili strategije obvladovanja finančnega tveganja, kot so prepoznavanje tveganj, vrednotenje tveganj in obvladovanje tveganj, ter posamezno tveganje tudi na kratko predstavili. V četrtem poglavju projekta opisujemo in predstavljamo osnovne pojme, ki jih uporabljamo v kontekstu simulacij za prepoznavanje finančnega tveganja. Pojasnjujemo pojem simulacija, ciljne količine, parametre, pojem scenarija in modele. V zadnjem poglavju se osredotočamo na simulacijske metode, ki jih uporabljamo pri prepoznavanju tveganj. Predstavljamo metodo analize scenarijev, simulacijo Monte Carlo, diskretno simulacijo dogodkov, sistemsko dinamiko in simulacijo wargaming.

Ključne besede: tveganje, finančno tveganje, simulacija, analiza scenarija, simulacija Monte Carlo, wargaming

ABSTRACT

In the first part of my work, I am presenting the problem of risk management, purposes and I will set goals which I will follow in the reaserch. I also define the assumptions and constraints of the predicted method of reasearch.

In the second part I focus on the concept of risk, what is the risk and how it is defined by various authors. I also focus on the different types of risks, such as general risk, operational risk and financial risk, while focusing on currency risk, interest rate risk, liquidity risk and credit risk. In this part, I also present measuring the risks.

In the third part, I briefly present a strategy for managing the financial risks, such as risk identification, risk assessment and risk management. I also briefly present the risks.

In the fourth chapter of the assignment, I describe and I present the basic concept that we use in the context of simulations for identifying financial risks. I explain the concept of simulation, target quantities, parameters, concept of the script and models.

In the final section, I focus on the simulation methods used to identify risks. I present the method of scenario analysis, Monte-Carlo simulation, discrete simulation of events, system dynamics and Wargaming simulation.

Key Words: risks, financial risks, simulation, scenario analysis, Monte-Carlo simulation, wargaming

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................... 1 1.1 Opis področja in opredelitev problema _______________________________________________ 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ____________________________________________________ 1 1.3 Predpostavke in omejitve __________________________________________________________ 2

1.3.1 Predvidene metode raziskovanja ________________________________________________ 2

2 TVEGANJE ......................................................................................................... 3 2.1 Pojem tveganja __________________________________________________________________ 3 2.2 Vrste tveganja ___________________________________________________________________ 3

2.2.1 Splošno tveganje _____________________________________________________________ 4 2.2.2 Operativno tveganje __________________________________________________________ 4 2.2.3 Finančno tveganje ____________________________________________________________ 4

2.3 MERJENJE TVEGANJ _______________________________________________________________ 6

3 STRATEGIJA OBVLADOVANJA TVEGANJA ........................................................... 7 3.1 STRATEGIJA OBVLADOVANJA FINANČNEGA TVEGANJA __________________________________ 9

3.1.1 PREPOZNAVANJE FINANČNEGA TVEGANJA ________________________________________ 9 3.1.2 VREDNOTENJE FINANČNEGA TVEGANJA _________________________________________ 10 3.1.3 OBVLADOVANJE FINANČNEGA TVEGANJA ________________________________________ 11

4 OSNOVNI POJMI V KONTEKSTU SIMULACIJ PREPOZNAVANJ FINANČNEGA TVEGANJA .............................................................................................................. 13 4.1 SIMULACIJA ____________________________________________________________________ 13 4.2 CILJNA KOLIČINA ________________________________________________________________ 14 4.3 PARAMETRI ____________________________________________________________________ 15 4.4 SCENARIJI ______________________________________________________________________ 15 4.5 MODEL ________________________________________________________________________ 16

4.5.1 MODEL UPRAVLJANJA S TVEGANJI ______________________________________________ 16

5 PREGLED SIMULACIJSKIH METOD .................................................................... 18 5.1 ANALIZA SCENARIJEV ____________________________________________________________ 18

5.1.1 OPIS METODE ______________________________________________________________ 18 5.1.2 PRIMER UPORABE ___________________________________________________________ 19

5.2 SIMULACIJA MONTE CARLO _______________________________________________________ 21 5.2.1 OPIS METODE ______________________________________________________________ 21 5.2.2 PRIMER UPORABE ___________________________________________________________ 22

5.3 DISKRETNA SIMULACIJA DOGODKOV ________________________________________________ 23 5.3.1 OPIS METODE ______________________________________________________________ 23 5.3.2 PRIMER UPORABE ___________________________________________________________ 23

5.4 SISTEMSKA DINAMIKA ___________________________________________________________ 25 5.4.1 OPIS METODE ______________________________________________________________ 25 5.4.2 PRIMER UPORABE ___________________________________________________________ 26

5.5 WARGAMING ___________________________________________________________________ 26 5.5.1 OPIS METODE ______________________________________________________________ 26 5.5.2 PRIMER UPORABE ___________________________________________________________ 27

6 SKLEP ............................................................................................................. 29

7 LITERATURA IN VIRI ........................................................................................ 31

KAZALO SLIK

SLIKA 1: PRIKAZ PROCESA VZPOSTAVLJANJA STRATEGIJE OBVLADOVANJA TVEGANJA ............................... 7

KAZALO TABEL

TABELA 1: TIPIČNA VPRAŠANJA IN POTENCIALNA METODA ZA UREJANJE LE-TEGA .................................. 18

SEZNAM OKRAJŠAV

ZFPPIPP-UPB8 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (uradno prečiščeno besedilo)

Ur. l. RS Uradni list Republike Slovenije RS Republika Slovenija

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Tveganje je vse, kar lahko prepreči doseganje določenih ciljev, in lahko ustvari izid, ki ni bil predviden, kar lahko vključuje tudi možnost izgube, torej je verjetnost, da se neki dogodek ne bo zgodil, kot smo pričakovali. S tveganjem se srečujemo vsi, tako podjetja kot posamezniki v vsakdanjem življenju. Da lahko tveganje obvladujemo in upravljamo, je možno le, če dovolj hitro prepoznamo vsa tveganja, ki lahko ogrozijo poslovanje podjetja.

Pomembno je, da se podjetja pri svojem poslovanju zavedajo, da postaja tveganje sestavni del poslovanja vseh podjetij, saj je v sodobnem svetu finančno okolje zelo napredovalo in se hitro spreminja zaradi vpliva različnih dejavnikov, kot so gospodarski in politični dejavniki. Vodilni v podjetju se morajo zavedati različnih tveganj, ki se lahko pojavijo pri njihovem poslovanju, kot so kreditno tveganje, valutno tveganje, obrestno tveganje, likvidnostno tveganje in tudi ostala tveganja, jih dovolj hitro prepoznati, analizirati, upravljati in tudi znati obvladovati. Podjetja se morajo tudi zavedati, da lahko poslovni uspeh dosežejo le, če znajo učinkovito odpraviti tveganja, ki so jim izpostavljena, in se pred njimi tudi znati zaščititi.

V diplomskem projektu se bomo osredotočili na prepoznavanje finančnih tveganj v podjetju, katerim vrstam finančnega tveganja je podjetje izpostavljeno in s katerimi metodami jih lahko prepozna.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Namen diplomskega projekta je teoretično predstaviti in spoznati, kaj sploh pomeni pojem tveganje, kako ga merimo in s katerimi tveganji se lahko podjetje srečuje, kako tveganje prepozna in tudi obvladuje.

Pri pisanju diplomskega projekta bomo sledili naslednjim ciljem, torej kot prvo bomo opredelili pojem tveganja v podjetju in vrste finančnih tveganj, s katerimi se lahko podjetje srečuje, ter na katere načine lahko ta tveganja merimo. V nadaljevanju se bomo osredotočili tudi na strategije finančnega tveganja, ki jih lahko uporabimo pri obvladovanju le-tega. Raziskali in opisali pa bomo tudi metode, ki so nam lahko v pomoč pri prepoznavanju tveganja, ki se lahko pojavijo v podjetju.

2

1.3 Predpostavke in omejitve

Predpostavljamo, da so tveganja, še posebej finančna tveganja, prisotna v vseh podjetjih in da vsako podjetje želi poslovati karseda uspešno in varno ter se zavarovati pred različnimi tveganji na trgu.

Dostopnost literature je velika, zato pri raziskovanju nismo imeli omejitev.

1.3.1 Predvidene metode raziskovanja

Diplomski projekt temelji na poslovni analizi. Uporabili bomo deskriptiven pristop k raziskavi, s pomočjo katerega bomo opisali teoretične osnove. Ta metoda bo vsebovala znanje, ki smo ga pridobili v času študija, znanje pridobljeno z branjem in iskanjem ustrezne domače in tuje literature, kot so knjige, članki in prispevki, in informacije iz internetnih virov s področja prepoznavanja, upravljanja in obvladovanja tveganj na finančnem trgu.

3

2 TVEGANJE

Negotovost je del našega življenja. Njena prisotnost poudarja naša stališča, iskanje informacij in prizadevanja, s katerimi si prizadevamo ublažiti in obvladovati pozitivne in negativne posledice. Za nekatere je lahko to grožnja, za druge pa priložnost, da uživajo. V vseh primerih je tveganje posledica negotovih dogodkov in njihovih posledic (Tapiero, 2010, str. 1).

2.1 Pojem tveganja

»Podjetja obstajajo in poslujejo, da bi tvegala. Če ne tvegamo, ne moremo pričakovati, da bomo ustvarili dobiček.« (Swinson 2001, povzeto po Peterlin, 2005, str. 20) Če želimo preučiti različna tveganja v podjetju in ugotoviti, kako se lahko pred njimi zavarujemo, je treba najti pravo definicijo tveganja. Poznamo več definicij različnih avtorjev, ki opredeljujejo finančna tveganja, ki pa so si med seboj po vsebini podobne. Peterlin (2005, str. 18) opisuje tveganje kot verjetnost, da bo uresničitev neke poslovne odločitve drugačna od pričakovane, za nas bolj verjetne. Groppelli in Nikbakht (2006, str. 76) izpostavljata, da je tveganje kot merilo nestanovitnosti in negotovosti glede na donosnost. Nakrep (Mramor 1993, povzeto po Nakrep, 2013, str. 58) pravi, da se tveganje pojavi med gotovostjo in negotovostjo. Če se pojavi v primeru gotovosti, je možno natančno predvidevati prihodnje dogodke in njihove izide, v primeru negotovosti pa njihova verjetnost ni poznana in je v prihodnosti možne izide tega dogodka možno le navesti. Tveganje torej pomeni spremembo možnih dogodkov oziroma predstavlja nezmožnost pravilne napovedi prihodnjih dogodkov oziroma nadzora le-teh, da bo izid enak načrtovanemu. Pilbeam (2010, str. 156) opredeljuje tveganje kot nevarnost, da bo donosnost vrednostnega papirja nižja od pričakovanega donosa pri vlagatelju pri nakupu vrednostnega papirja, vključno z morebitno izgubo dela ali celotne prvotne naložbe. Torej, če povzamemo te definicije tveganja, ki smo jih našteli, tveganje pomeni, da nihče zagotovo ne more vedeti, ali se bodo posameznikova pričakovanja na podlagi njegovih odločitev, ki jih sprejme v sedanjosti, v prihodnosti uresničila ali ne.

2.2 Vrste tveganja

Tveganja v poslovnem svetu, s katerimi se podjetja srečujejo danes, so številnejša, kot so bila v preteklosti, pri tem pa je pomembno, kako jih podjetja zaznajo, se nanje odzovejo in tudi na kakšen način jih poskušajo odpraviti.

4

Tveganja, s katerimi se srečujejo podjetja, delimo na tri vrste: splošna, operativna in finančna tveganja.

2.2.1 Splošno tveganje

Splošna tveganja izhajajo iz razmerja posameznega podjetja, ki ga ima do poslovnih partnerjev. Najpomembnejše je tveganje neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke, torej da dobavitelji in odjemalci ne bodo izpolnili obveznosti, ki jih imajo do podjetja (Peterlin, 2005, str. 23).

2.2.2 Operativno tveganje

Operativno tveganje se v podjetju pojavi zaradi načina opravljanja dejavnosti. Podjetje tvega, da ne opravlja pravih stvari na pravi način oziroma da razmere na trgu v prihodnje ne bodo naklonjene njegovi dejavnosti. Posebej je treba omeniti pravno, okoljsko, informacijsko-tehnološko tveganje, tveganje v zvezi z informiranjem javnosti in druga tveganja, ki so posebna za posamezno dejavnost ali podjetje (Peterlin, 2005, str. 23).

2.2.3 Finančno tveganje

Vse poslovne odločitve, ki jih sprejemamo v nekem podjetju, imajo finančne posledice, ki so tvegane. Berk s soavtorjema (2005, str. 198) opredeljuje finančno tveganje kot tveganje neugodnega gibanja tržnih kategorij, kot so obrestne mere, devizni tečaji, cene surovin in cene delnic, ki posledično vodijo do zmanjšanja vrednosti lastniškega kapitala. Razdelimo jih lahko v tri skupine (Peterlin, 2005, str. 26):

o finančna tveganja, pri katerih na dejavnike tveganja ne moremo vplivati, o finančna tveganja, pri katerih na dejavnike tveganja lahko vplivamo, o finančna tveganja pri varovanju izpostavljenosti finančnim tveganjem.

Finančna tveganja, pri katerih na dejavnike tveganje (povzročitelje) ne moremo vplivati, so vplivi trga ali okolja. S finančnega vidika dajemo največji poudarek obrestni meri in deviznemu tečaju. Pri obvladovanju tveganj njunih sprememb se moramo zavedati nezmožnosti vpliva na naštete dejavnike – edina možna rešitev je prilagoditev trendov. Gre za pretežno cenovna tveganja, saj cene določa trg glede na razpoložljivost in donosnost sredstev. Finančna tveganja, pri katerih na dejavnike tveganja lahko vplivamo – ti so zgolj posledica naših odločitev in zaradi tega ne moremo prenašati odgovornosti na okolje podjetja. Tveganja povzročamo sami, saj so posledica naših poslovnih odločitev. Finančna tveganja pri varovanju izpostavljenosti finančnim tveganjem so tveganja napačne ocenitve tveganja, nepravilne izbire varovane postavke ali celo neprimerna izbira orodij za varovanje pred tveganjem. Te napake povzročijo še večjo škodo, kot bi

5

lahko nastala, če se pred tveganjem sploh ne bi varovali. Obvladovanje tveganj je povezano z vsemi poslovnimi funkcijami v podjetju. Celovito in procesno obvladovanje tveganj je nujno, sicer lahko neusklajeno delovanje poslovnih funkcij poveča stopnjo tveganja in s tem verjetnost za nastanek škode.

2.2.3.1 Valutno tveganje

Z valutnim tveganjem na splošno razumemo nevarnost spremembe deviznega tečaja v obdobju od trenutka nalaganja do vrnitve kapitala, naloženega v tujo valuto (Prohaska, 2004, str. 190). Predstavlja nevarnost nastanka izgube, ki se lahko pojavi zaradi nihanj oziroma neugodnega gibanja deviznih tečajev. Spremembe dobička nastanejo zaradi menjavanja prihodkov in stroškov iz tuje v nacionalno valuto. Povzroča neusklajenost naložbenih sredstev in njihovih obveznosti, ki se nominalno glasijo na različne valute, v katerih so sredstva naložena. V takšnem primeru se pojavlja strukturna izpostavljenost podjetja, ki, delno zaradi konkurence na trgu, delno pa zaradi lastnega interesa, posluje, razen z nacionalnimi valutami, tudi z devizami. Če se spremeni devizni tečaj, se spremeni vrednost naložb in obveznosti do virov podjetja v domači valuti (Nakrep, 2013, str. 60).

2.2.3.2 Obrestno tveganje

Je nevarnost, da bo gibanje obrestne mere za podjetje neugodno ali škodljivo. Neugodno gibanje obrestne mere je lahko na eni strani dvigovanje, če se želi podjetje zadolžiti, na drugi strani pa je lahko neugodno gibanje obrestne mere njeno zniževanje, če želi podjetje presežke svojih denarnih sredstev posoditi (Peterlin, 2005, str. 30 – 31 ). Obrestno tveganje spada med cenovna tveganja, saj tvegamo spremembo cene posojilnega denarja. Obrestne mere se podobno kot cena denarja na denarnih trgih nenehno spreminjajo kot posledica tržne ponudbe in povpraševanja. Temu tveganju je izpostavljeno vsako podjetje, saj je strošek kapitala oziroma zahtevana stopnja donosa posredno odvisna od tržne obrestne mere (Peterlin 2005, povzeto po Nakrep 2013, str. 59–60).

2.2.3.3 Likvidnostno tveganje

Je tveganje, ki ga nosi nalagatelj v tem smislu, da svoje obveznosti v primeru, ko bi jo hotel predčasno prodati, ne more prodati po zanj ugodni ceni. Rečemo lahko, da je tovrstno tveganje povezano z ostalimi vrstami tveganja (Prohaska, 2004, str. 190). Nastane zaradi vsakodnevnih finančnih transakcij, ki potekajo med ekonomskimi subjekti. Nastopi pa, kadar nastale obveznosti presegajo razpoložljiva sredstva. Za pokrivanje obveznosti je treba manjkajoča sredstva pridobiti iz zunanjih virov, ki pa lahko povzročijo bistveno višje stroške financiranja, kar vpliva na znižanje donosa podjetja (Nakrep, 2013, str. 59).

6

Za vzpostavljanje in zmanjšanje likvidnostnega tveganja je pomembna hitrost preoblikovanja sredstev v najbolj likvidno obliko. Tako med najbolj likvidna sredstva poleg denarnih sredstev spadajo še kratkoročni vrednostni papirji in kratkoročni krediti. Med manj likvidne oblike sredstev sodijo dolgoročna posojila, dana tretjim osebam, naložbeni vrednostni papirji, kapitalske naložbe in nekatere manj kvalitetne terjatve (Kidwell, Peterson in Blackwell 1997, povzeto po Nakrep 2013, str. 59).

2.2.3.4 Kreditno tveganje

Predstavlja tveganje, ki nastane zaradi neporavnanih obveznosti v določenem pogodbenem roku. Pojavi se, kadar obveznosti med dvema strankama niso poravnane takoj, pri čemer kreditojemalec tvega, da izposojenega denarja ne bo mogel vrniti, kreditodajalec pa tvega, da posojenega denarja ne bo dobil povrnjenega. V okviru tega tveganja se pojavijo tri vrste tveganj, te pa so tveganje neizpolnitve obveznosti nasprotne stranke, tveganje obsega izpostavljenosti in tveganje poplačila (Nakrep, 2013, str. 59).

2.3 MERJENJE TVEGANJ

Najpreprostejši način za analizo tveganja je razdelitev na dve komponenti: raven tveganja in časovno tveganje. Odločitve o naložbah temeljijo na izračunu sedanje vrednosti denarnih tokov, ki jih ustvari naložba. Da bi pridobili sedanjo vrednost niza prihodnjih denarnih tokov, moramo najprej določiti stopnjo tveganja (diskontno stopnjo) projekta. Upoštevati pa moramo tudi časovno vrednost denarja, ker se ti denarni tokovi ustvarjajo v prihodnjih letih (Groppelli & Nikbakht, 2006, str. 80). Raven tveganja Določi se lahko s primerjavo tveganja enega sredstva s tveganjem drugega. Torej z drugimi besedami, nekatera podjetja imajo nižjo stopnjo tveganja, druga pa visoko. To je pomembno, ker si lahko podjetja z nižjim tveganjem izposodijo cenejše sklade kot pa podjetja z visokim tveganjem. Njihova diskontna stopnja oziroma zahtevana stopnja donosa je nižja, kar pomeni, da ima podjetje, ki ima nižjo stopnjo tveganja, boljšo valuto na trgu, kot podjetje z enako donosnostjo z višjim tveganjem. Običajno je lažje napovedati donose podjetja z manjšim tveganjem kot pa donose tistih podjetij, ki imajo višje tveganje, saj je spremenljivost donosa podjetja z nizkim tveganjem običajno majhna, medtem ko je donosnost podjetij z visokim tveganjem izpostavljena visoki spremenljivosti (Groppelli & Nikbakht, 2006, str. 80). Časovno tveganje S finančnega vidika je tveganje naraščajoča časovna funkcija, to pomeni, da je tveganje večje, če sredstva investirajo daljši čas. Naložba, ki nima možnosti izgube in je narejena za krajše obdobje, se imenuje netvegana naložba. Če pa upoštevamo daljše časovno obdobje, je treba posojilodajalcem plačati premijo za prevzem časovnega tveganja (Groppelli & Nikbakht, 2006, str. 81).

7

3 STRATEGIJA OBVLADOVANJA TVEGANJA

Proces obvladovanja tveganja je sestavni del strateškega vodenja podjetja, s katerim podjetje metodološko pristopi k tveganju za ustvarjanje vrednosti tako v okviru posameznih aktivnosti kot na ravni celotnega podjetja. V procesu se je treba osredotočiti na prepoznavo tveganja in na to, kako bi sprejeli ukrepe za njegovo obvladovanje. S procesom obvladovanja tveganja si podjetje poveča verjetnost za uspeh in zmanjša verjetnost za neuspeh. Podjetje mora opredeliti razmerje med rastjo, donosnostjo in tveganjem, odnos do tveganja, pristop k obvladovanju le-tega in naloge zaposlenih pri njihovem obvladovanju (Berk, Peterlin, & Ribarič, 2005, str. 80).

Proces vzpostavljanja strategije obvladovanja tveganja razdelimo na osem stopenj. Podrobno je treba spoznati in razčleniti notranje poslovno okolje, opredeliti realne in dosegljive cilje, prepoznati dejavnike, ki vplivajo na proces ustvarjanja dodatne vrednosti in so občutljivi na spremembe v okolju, oceniti je treba tudi celotno izpostavljenost tveganju, opredeliti mehanizme za odzivanje na spremenjene razmere, zagotoviti raven komuniciranja in pretoka informacij, zagotoviti pa moramo tudi ustrezen način spremljanja doseženih rezultatov strategije (Berk, Peterlin, & Ribarič, 2005, str. 87).

Slika 1: Prikaz procesa vzpostavljanja strategije obvladovanja tveganja

Prirejeno po: (COSO 2003)

Za podjetje je pomembno, da pozna svoje notranje poslovno okolje, saj je le-to namenjeno postavitvi okvira za obravnavanje tveganj. Pri spoznavanju notranjega okolja imajo velik pomen tudi integriteta in etične vrednote, ki jih vodstvo s svojim delovanjem

Spoznavanje in razčlenjevanje notranjega poslovnega okolja

Opredelitev ciljev obvladovanja tveganja

Prepoznavanje dejavnikov tveganja

Ocena izpostavljenosti tveganju

Opredelitev mehanizmov odzivanja

Opredelitev rezervnih načrtov in kontrolnih dejavnosti

Vzpostavljanje in zagotavljanje učinkovite ter pregledne komunikacije

Spremljanje doseženih rezultatov in povratne informacije

8

vceplja v podzavest zaposlenih. Če v podjetju niso urejene vloge posameznikov in medsebojna razmerja, lahko to privede do neizpolnjenih pričakovanj. Pomemben dejavnik je okolje, v katerem podjetje posluje, saj pride do izraza še posebej takrat, ko podjetje deluje v različnih okoljih.

Pomembno je, da si pri opredelitvi ciljev obvladovanja tveganja te jasno postavimo, saj nam predstavljajo uspešno obvladovanje tveganja. S cilji si želimo določiti, da bomo dosegali želena stanja. Če ciljev nismo predhodno opredelili, ne moremo vedeti, kako smo bili pri poslovanju uspešni. Cilje razdelimo na strateške in operativne. Pomembnejši so strateški cilji, saj gre za prvobitni obstoj podjetja – to so cilji najvišje ravni in pomenijo temeljne načine, kako naj podjetje dosega svoj namen poslovanja. Operativni cilji pa so postavljeni z namenom natančnejšega prilagajanja oziroma doseganja strateških ciljev. Te cilje podrobno opredelimo in razčlenimo na posamezne aktivnosti. Pomemben element pri pravilni opredelitvi tveganja je tudi časovno obdobje, saj naj bi se tveganja presojala glede na čas. Časovna komponenta je pomembna, saj nam pri finančnih tveganjih pokaže verjetnost določene izgube premoženja za natančno opredeljeno obdobje.

V podjetju poznamo notranje in zunanje dejavnike ustvarjanja dodane vrednosti podjetja, pri tem pa gre za povezane in nepovezane dogodke, ki lahko imajo pozitiven ali negativen vpliv. Vodstvo mora te dejavnike spoznati in oceniti, kakšen vpliv lahko imajo. Ko so v podjetju prepoznani vsi dejavniki, lahko vodstvo preuči, kateri dejavniki so najbolj tvegani. Metodologija prepoznave dejavnikov zajema različne tehnike in orodja, ki pa se lahko znotraj posameznega podjetja razlikujejo. Pomembne dejavnike ustvarjanja dodatne vrednosti je treba prepoznati tako pri statistični sedanji vrednosti poslovanja kot tudi pri vrednosti realnih opcij glede prihodnjega pričakovanega razvoja.

Izdelava ocene izpostavljenosti tveganju – njen namen je, da podjetje ugotovi, do kolikšne mere lahko pretehta splet določenih dogodkov. Da bi lahko v podjetju čim bolje ocenili izpostavljenost, vodstvo uporablja številne kvalitativne in kvantitativne metode, ki so zaželene pri uporabi v čim večji meri ocenjevanja. Pri ocenjevanju izpostavljenosti tveganja je ključnega pomena upoštevanje medsebojnih odvisnosti različnih vrst tveganj, na katere ne smemo pozabiti.

Podjetje mora opredeliti ukrepe za posamezne dejavnike tveganja, ki jim je izpostavljeno. Ukrep za posamezno vrsto tveganja je vsaka strategija, ki lahko vpliva na obseg prevzetega tveganja. Pri opredeljevanju ukrepov bi morali upoštevati mnenja lastnikov in drugih interesnih skupin, katera tveganja naj prevzame nase in katerim se naj izogne oziroma katera naj v določenem obsegu omili.

Podjetja morajo stalno spremljati dosežene rezultate in procese. Posebno pozornost morajo nameniti tudi poročilom o obvladovanju tveganj ter zavzeti dosledna stališča, oblikovati ukrepe in zadolžitve za odpravo stanj, ki niso zaželena (Berk, Peterlin, & Ribarič, 2005, str. 88–106).

9

3.1 STRATEGIJA OBVLADOVANJA FINANČNEGA TVEGANJA

Pri strategiji obvladovanja finančnega tveganja moramo opredeliti delež, do katerega se bomo varovali pred tveganji, in instrumente, s katerimi se bomo zavarovali. Strategija določa organiziranost finančne službe, ki je kot profitni center usmerjena k ustvarjanju dobička s pomočjo obvladovanja finančnih tveganj, saj se v tej obliki finančne službe tveganjem dodatno izpostavijo. Oblikovanje strategije je odvisno od vrste in velikosti izpostavljenosti posameznemu tveganju ter od spremenljivosti posameznega dejavnika tveganja. Določiti moramo tudi obdobje, v katerem bo varovana postavka izpostavljena tveganju, in oceniti možnosti, da se posamezna izpostavljenost tudi napove. Upoštevati moramo kadre in možnost dostopa do posameznih instrumentov za varovanje. V strategiji obvladovanja finančnih tveganj moramo določiti zahteve glede poročanja o obvladovanju finančnih tveganj in opredeliti vlogo nadzornega organa v podjetju (Peterlin, 2005, str. 71–73).

Obvladovanje finančnega tveganja je proces, s katerim podjetja opredeljujejo tveganja, ki so jim izpostavljena pri njihovem poslovanju, ocenjujejo, kakšen vpliv ima tveganje na poslovanje njihovega podjetja, ter določajo ustrezne postopke in metode, da bi spremenili izpostavljenost tveganju. Podjetja naj bi sledila pravilu, da naj ne bi vstopala v finančno transakcijo, če ne morejo oziroma ne znajo evidentirati, obvladovati in vrednotiti v času (Berk, Peterlin, & Ribarič, 2005, str. 219–220).

Zakon o finančnem poslovanju, postopku zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju

(ZFPPIPP) v 30. členu opredeljuje, da mora upravljanje s tveganji zajemati prepoznavanje,

merjenje, obvladovanje in spremljanje tveganj ter tudi poročanje o tveganjih, ki jih je

podjetje oziroma bi jim lahko bila družba izpostavljena pri svojem poslovanju.

Opredeljuje tudi, da mora poslovodstvo redno izvajati ukrepe upravljanja tveganj, ki so

po pravilih poslovno-finančne stroke potrebni ter primerni glede na vrsto in obseg

poslov, ki jih družba opravlja. Pri izpolnjevanju svojih obveznosti pa mora upoštevati vsa

tveganja, ki bi jim lahko bila družba pri svojem poslovanju izpostavljena. Med ta tveganja

uvrščamo kreditno tveganje, tržno tveganje, operativno tveganje in likvidnostno

tveganje (ZFPPIPP-UPB8, 2014).

3.1.1 PREPOZNAVANJE FINANČNEGA TVEGANJA

Za določanje strategije obvladovanja finančnega tveganja je predpogoj prepoznavanje

tveganja. Namen tega je oblikovati podatkovno podlago za vrednotenje izpostavljenosti

finančnemu tveganju in izbor ustreznega instrumenta za obvladovanje tveganja.

Pomembno je, da si izdelamo seznam morebitnih tveganj in ocenimo njihov vpliv na

poslovanje podjetja. Vprašanja, ki so pomembna in na katere moramo odgovoriti v

postopku prepoznave tveganja, so (Berk, Peterlin, & Ribarič, 2005, str. 221):

o Kateri dejavniki tveganja so prisotni v poslovanju podjetja?

o Kolikšen znesek (vrednost sredstev, dolgov in kapitala) je izpostavljen tveganju?

10

o Kako je izpostavljena postavka korelacijsko povezana s spremembami obresti,

deviznega tečaja, cen blaga ali drugih dejavnikov tveganja na trgu ter kako se te

spremembe odražajo v spremembi vrednosti izpostavljene postavke?

o V kakšnem obdobju bodo sredstvo, dolg in kapital izpostavljeni tveganju?

Finančna tveganja, ki jim je podjetje izpostavljeno, lahko zaznamo na podlagi njegovih

računovodskih izkazov (bilance stanja, izkaz poslovnega izida in izkaz finančnega izida).

Ostale informacije, ki jih potrebujemo, pa lahko dobimo s podrobnejšo analizo

računovodskih izkazov ali drugih podatkovnih podlag, kot sta letni in poslovni načrt

(Peterlin, 2005, str. 65).

Iz bilance stanja lahko razberemo statistične podatke na določen dan. S primerjavo

njenih postavk v različnih časovnih obdobjih lahko ugotovimo smer gibanja posameznih

kategorij. Če se določena postavka poveča ali pomanjša, je lahko to prvi kazalnik

izpostavljenosti tveganju.

Izkaz poslovnega izida nam daje podatke o rezultatih, ki jih je podjetje dosegalo iz

rednega poslovanja oziroma financiranja. Iz preučevanja čistega poslovnega izida lahko

ocenimo dolgoročni in kratkoročni finančni položaj podjetja. Z analizo prihodkov in

odhodkov financiranja postavljamo podlago za natančnejšo analizo obrestne in valutne

izpostavljenosti na trgu.

Iz poslovnega načrta lahko ugotovimo usmeritev podjetja na tuje trge z vidika prodaje in

dobave surovin, ki so potrebne za dejavnost podjetja. Pri tem lahko sklepamo, da bo

podjetje izpostavljeno valutnemu tveganju in tveganju spremembe obrestnih mer na

trgu. Poslovni načrt je podatkovna podlaga za ugotavljanje ekonomske izpostavljenosti

poslovanja finančnim tveganjem na trgu.

Letni poslovni načrt ocenjuje bodoče tokove sredstev. Bilanca stanja izraža želeno in tudi

realno mogočo sestavo sredstev in kapitalsko sestavo, ki je povezana z načrtovanjem

porabe sredstev. Višino potrebnih sredstev in dodatnih virov za njihovo financiranje nam

določa načrt prodaje. Zaznavamo lahko valutno izpostavljenost tveganju, če se podjetje

odloči, da bo sredstva kupilo v tuji valuti. Izpostavljeno je tudi obrestnemu tveganju, če

ima povečan delež dolgov v kapitalski sestavi. Letni načrt je tako podlaga za ugotavljanje

translacijske in transakcijske izpostavljenosti podjetja na trgu (Berk, Peterlin, & Ribarič,

2005, str. 222–223).

3.1.2 VREDNOTENJE FINANČNEGA TVEGANJA

Namen je določitev višine morebitnega vpliva finančnega tveganja na poslovni izid

podjetja. Tvegana vrednost je ena izmed metod vrednotenja finančnega tveganja, ki jo

11

podjetja in finančne institucije pogosto uporabljajo. Tvegana vrednost pomeni

pričakovano izgubo, ki jo podjetje lahko z določeno gotovostjo in za natančno določeno

časovno obdobje utrpi zaradi vpliva sprememb dejavnikov tveganj, ki so prisotna v

poslovanju. Določa se na podlagi izpostavljenih zneskov sredstev, dolgov in kapitala

posameznemu dejavniku tveganja, pri tem pa se upošteva zgodovinska spremenljivost

dejavnika tveganja. Proces izračuna je sestavljen iz dveh korakov: v prvem izračunamo

zneske (vrednosti sredstev, dolgov in kapitala, izpostavljenih posameznemu dejavniku

tveganja), v drugem pa ugotavljamo spremenljivosti in medsebojne odvisnosti

dejavnikov tveganja na podlagi preučevanja vrednosti posameznega dejavnika tveganja

v preteklosti. Izračun tvegane vrednosti naj bi podjetje opravilo pred začetkom vsakega

zniževanja izpostavljenosti tveganju, s čimer določi morebitno izgubo. Uporabna

vrednost tvegane vrednosti je širša kot samo ocena morebitne izgube zaradi vpliva

dejavnikov tveganja na izpostavljeno sredstvo ali dolg. Morebitno izgubo ocenjuje tudi

banka pri sklepanju finančnih instrumentov s stranko. Gre za kreditno tveganje banke do

stranke, če se med trajanjem pogodbenega odnosa iz naslova izvedenega finančnega

instrumenta cena spremeni v škodo stranke in jo mora ta poravnati banki, zato je tvegana

vrednost orodje za določanje varnostnega kritja pri banki (Berk, Peterlin, & Ribarič, 2005,

str. 223–224).

3.1.3 OBVLADOVANJE FINANČNEGA TVEGANJA

Podjetje opredeli, kako se bo pred finančnimi tveganji varovalo oziroma kako se bo

tveganjem dodatno izpostavljajo, da bi doseglo kratkoročne dobičke, nastale ob

spremembah vrednosti dejavnikov tveganj na trgu. Če se podjetje odloči, da se bo pred

finančnimi tveganji varovalo, določi delež, do katerega se bo varovalo, in opredeli

instrumente za varovanje. V tem delu strategije se podjetje odloči, ali se bo pred

finančnim tveganjem zavarovalo v celoti ali pa se bo delno prepustilo dogajanjem na

trgu. Odnos med trgu prepuščenimi pozicijami in zavarovanimi pozicijami, kjer je cena

znana vnaprej, je odvisen od pripravljenosti in sposobnosti podjetja, da prevzema

tveganje. Gre za finančno moč in za naš odnos do tveganj. O vplivu finančnega tveganja

na vrednost podjetja odloča profil tveganja, ki pa se med podjetji razlikuje. Podjetja se

lahko tveganjem, poleg varovanja oziroma ublažitve tveganj, prilagajajo tudi z

izogibanjem posameznim transakcijam s prevalitvijo tveganj na tretjo osebo (Berk,

Peterlin, & Ribarič, 2005, str. 224–225).

Podjetje se lahko odloča pri opredelitvi ukrepov finančnega tveganja med notranjimi

ukrepi za varovanje pred finančnimi tveganji ali pa uporabi izvedene finančne

instrumente kot zunanje ukrepe varovanja pred finančnim tveganjem (Berk, Peterlin, &

Ribarič, 2005, str. 225–229).

12

Notranji ukrepi obvladovanja finančnega tveganja so na voljo kot sestavni del finančnega

upravljanja, pri katerih podjetju ni treba sklepati pogodbenih razmerij z drugimi podjetji.

Med pomembnejše ukrepe obvladovanja valutnega tveganja štejemo zavarovanje plačil

(priložnost se ponudi, ko je podjetje hkrati uvoznik in izvoznik ter ima hkrati obveznosti

in terjatve nominirane v enaki tuji valuti z enako zapadlostjo); terminsko usklajevanje

plačil (nanaša se na prilagajanje kreditnih pogojev oziroma rokov plačil med podjetji);

postavljanje najprimernejše politike cen (podjetje uporablja dva vzvoda obvladovanja:

prilagajanje cen in določanje denarne valute, v kateri je izstavljen račun) in upravljanje

sredstev ter obveznosti (ločimo agresivni in obrambni pristop – pri agresivnem pristopu

podjetje povečuje pritoke, nominirane v močnih valutah, za katere se pričakuje, da se bo

njihova vrednost povečala, in hkrati povečuje odtoke v šibkih valutah, za katere

pričakuje, da bo njihova vrednost upadla; pri obrambnem pristopu pa gre za

nevtralizacijo izpostavljenosti valutnemu tveganju z izenačevanjem pritokov in odtokov).

Zunanji ukrepi obvladovanja finančnega tveganja. Zanje je značilno, da izvedba zahteva

sodelovanje drugih podjetij. Trg omogoča podjetju nakup instrumentov ali sklenitev

pogodb, s katerimi se lahko zavaruje pred določeno vrsto finančnega tveganja. Tipični

primer zunanjih finančnih ukrepov so izvedeni finančni instrumenti. Izvedeni finančni

instrument je vsaka pogodba, kjer nastane finančna naložba za eno podjetje in finančna

obveznost za drugo.

13

4 OSNOVNI POJMI V KONTEKSTU SIMULACIJ PREPOZNAVANJ FINANČNEGA TVEGANJA

V zvezi s simulacijami se znova in znova pojavljajo nekateri koncepti, ki kljub svojemu

osebnemu značaju pogosto prinašajo le razpršeno povezavo. To pa lahko privede do

nesporazumov med sogovorniki iz različnih društev, zato je treba najprej razložiti

najpomembnejše koncepte v okviru simulacije in jih pojasniti na primeru. Poudarek je

na ponazoritvi in ne na znanstveni opredelitvi (Romeike & Spitzner, 2013, str. 55).

4.1 SIMULACIJA

Na vprašanje 'Kaj je simulacija?' lahko odgovorimo na dva načina. Prvi način je z

opredelitvijo simulacije, drugi način pa je z opisom štirih ključnih simulacijskih metod, ki

jih uporabljajo organizacije. Simulacijski modeli se uporabljajo v vsakdanji rabi, zato nam

njihov koncept ni tuj. Na primer, vremenski napovedovalci vsakodnevno kažejo

podsisteme vremenskega sistema, kjer lahko vidimo gibanje vremenskih front v

prihodnjih dneh. Simulacija ni nujno računalniško podprta, poznamo tudi fizično podprto

simulacijo (Robinson, 2014, str. 2).

Beseda simulacija izhaja iz latinščine – 'simulatio', in pomeni prilagoditev. V poslovnem

kontekstu ima koncept simulacije nekaj opraviti z analizami. Pomembno je razumeti,

kako se ustrezna dejstva obnašajo v natančno določenih situacijah. V tem kontekstu

govorimo tudi o izvedbi simulacijskih poskusov, vsak od teh poskusov pa predstavlja

določeno situacijo. Simulacija se izvaja na modelu realnosti. S širšim razumevanjem, da

so poslovno-ekonomske simulacije aktivno izvajanje analiz, ki jih je treba opraviti,

postane jasno, da ena simulacija ne obstaja in ne more obstajati. Srečujemo se z vrsto

različnih simulacijskih metod, ki uporabljajo podoben postopek pri analizi natančno

določenega položaja. Cilji, ki jih zasledujemo z uporabo simulacij, so (Romeike & Spitzner,

2013, str. 56–58):

o Simulacije služijo razumevanju neke situacije. To pomeni, da lahko simulacija po

analizi pojasni, zakaj je v tem primeru opazno določeno vedenje.

o Tesno povezana s tem ciljem je tudi uporaba simulacij za usposabljanje. V tem

primeru je razumevanje situacije že prisotno, vendar ga je treba posredovati večji

skupini oseb.

o Če razumemo razmere in če je predstavljena primerna simulacija, ki ustrezno

ovrednoti to situacijo, se lahko simulacija uporabi za napoved. To so lahko

posamezne vrednosti ali intervali.

14

o Cilj, ki ga tudi zasledujemo, je optimizacija določenih velikosti. V tem primeru je

cilj približati ciljne spremenljivke čim večjim ali manjšim vrednostim in ustvariti

želeno vedenje.

Simulacija je lahko definirana kot (Robinson, 2014, str. 2–3):

o Imitacija sistema – pomeni, da posnamemo ali kopiramo delo nekoga drugega.

Kot na primer, da nekdo posname delo velikega umetnika, ali pa primer ceste v

Las Vegasu, ki ima veliko imitacij (Eiffle Tower, New York skyline in podobno). Vse

to se lahko opiše kot simulacija v najboljšem smislu.

o Imitacija sistema, ki s časoma napreduje (na računalniku) – nekatere vidike te

opredelitve je treba še malo raziskati. Najprej je treba razložiti, kakšen koncept

sistema uporablja ta sistem. Sistem je na splošno zbirka delov, ki so organizirani

za neki določen namen (Coyle 1996, povzeto po Robinson 2014, str. 3). Na primer:

vremenski sistem je zbirka delov, vključno z vodo, zemljo, soncem in atmosfero,

z namenom, da bi ohranili življenje.

4.2 CILJNA KOLIČINA

Ciljne količine so tiste, ki so na voljo kot rezultati simulacije v središču pozornosti. To so lahko tržne velikosti, kot so prodaja, prihodek ali tržni delež. Temeljna lastnost ciljne količine je, da njegova vrednost ali njen izraz izhaja iz drugih spremenljivk, parametrov simulacije in njihovega medsebojnega povezovanja v smislu vzrok-učinek. Kaj je treba upoštevati za ciljno velikost, je zagotovo mogoče opredeliti svobodno. Vendar pa je treba opozoriti, da so istočasno določene zahteve za simulacijo, ki jo je treba izvesti. Če so na primer podatki o prodaji in prihodku opredeljeni kot ciljne spremenljivke, mora simulacija na neki način upoštevati tudi cene. To je edini način, da se ustrezno upošteva ekonomska povezava med tema dvema ciljnima spremenljivkama. Opredelitev ciljnih spremenljivk tako vedno vpliva na stvari, kot so kompleksnost, obseg simulacije ali simulacijski model, uporabljen v ta namen (Romeike & Spitzner, 2013, str. 58–59).

Tudi če se ciljne vrednosti lahko jasno identificirajo, sta narava in oblika rezultatov simulacije, ki temelji na poslovanju, odvisni od stanja v preiskavi. Primeri tipičnih rezultatov simulacije so lahko (Romeike & Spitzner, 2013, str. 59–60):

o Konkretni numerični rezultati, kot je 'v primeru 3-odstotnega zvišanja cen za naš izdelek X, moramo računati s padcem prodaje 10.000 kosov za ta izdelek'. Takšni rezultati so vedno možni, če uporabljeni model primerja predpostavke scenarija.

o Območja, v katerih se pričakuje določena velikost. Rezultati v tem primeru so izjave o obrazcu 'v primeru zgodnjega in agresivnega pristopa na trg lahko pričakujemo tržni delež od 10 % do 15 % v treh letih'. Območja so tipični rezultati simulacije, če so parametri, ki opredeljujejo scenarij, predmet negotovosti.

o Navodila ali težnje, v katere se premika določena velikost. To se nanaša na obliko 'ne glede na to, kateri ukrepi trženja bodo sprejeti, bo prodaja upadla v naslednjih nekaj letih'. Navodila se po navadi uporabljajo pri posploševanju konkretnih

15

rezultatov, vendar so tudi tipičen rezultat, če je negotovost velika, da tudi območja ni mogoče opredeliti.

o Obnašanje predmeta ali samega modela. Vključuje izjave, kot so 'stranke so v tem tržnem segmentu cenovno osveščene, odzovejo se na morebitne spremembe cen, medtem ko kakovostne spremembe ne vodijo do spremenjenega nabavnega vedenja'. To so tipični rezultati, ko je vzrok-učinek poudarek analize. Konkretni rezultati se pogosto uporabljajo le pri takšni analizi, da bi bili ti načini delovanja pregledni in razumljivi.

o Rezultat 'brez rezultata' je lahko tudi dragocen prispevek v postopku odločanja, saj določenih dejstev ni mogoče smiselno simulirati.

4.3 PARAMETRI

Beseda 'parameter' izhaja iz grščine in je sestavljena iz dveh besed 'para' in 'meter'. V

kontekstu simulacij se parameter razlaga kot ukrep, ki v nasprotju s ciljno velikostjo

simulacije ni v središču zanimanja, vendar ima vpliv na dejansko ciljno velikost.

Razlikujemo dve glavni skupini parametrov. V prvo skupino uvrščamo parametre, ki so

popolnoma spremenljivi, saj vplivajo na spremenljivke. Mogoče jih je prosto izbirati za

vsak posamični simulacijski poskus z določenimi omejitvami, kot so vnaprej določeni

intervali. Na drugi strani pa obstajajo tudi parametri, ki so določeni na začetku serije

simulacijskih poskusov, vendar jih pozneje ni mogoče spremeniti. Parametri so seveda

vhodne spremenljivke za simulacijo. So bistveno spremenljivi, vendar jih je mogoče

določiti tudi v okviru simulacije. V tem primeru zavestno vpliva na parametre in s tem

tudi na ciljne spremenljivke simulacije, vendar pa je tudi možno, da se parametri

spremenijo samo zunaj. Čeprav obstajajo tudi učinki na ciljne spremenljivke, jih

uporabnik ne more nadzorovati. Eden od primerov je simulacija, ki določa tržne deleže

kot funkcijo določanja cen vseh konkurentov. Tako so lastne cene aktivno-spremenljivi

parametri, medtem ko cene konkurentov predstavljajo le zunanje spremenljive

parametre (Romeike & Spitzner, 2013, str. 60–61).

4.4 SCENARIJI

Pri scenariju je namen zagotoviti prvi vtis o tem, kaj pomeni scenarij. Sama beseda je latinskega porekla. Izvira iz besede 'scaena', kar pomeni fazo ali stopnjo, v kateri se igralci premikajo. Za besedo scenarij lahko najdemo sorodne izraze, kot so model misli, prizor, prihodnji dizajn, kar lahko razumemo kot 'opis situacije'. Scenarij je torej treba razumeti kot celoto parametrov ali predpostavk, ki opisujejo situacijo, ki jo je treba nedvoumno preučiti. Kot na primer: 'V prihodnjih letih se bodo cene naših jedrskih surovin povečale za 10 % letno. Hkrati se na današnji ravni pričakuje povprečna tržna vrednost dolarja. Z letnim povečanjem tržnega obsega od 3 % do 5 %, hkrati pa pričakuje stabilnost cen.' Ta opis opredeljuje stanje, katerega posledice je treba preučiti v kontekstu analize 'kaj-če'. V tem primeru je na primer mogoče analizirati, ali je naložba v poceni stroj z malo produktivnostjo boljša alternativa kot nakup drage naprave z visoko zmogljivostjo z

16

bistveno nižjimi proizvodnimi stroški. Zaradi zahteve po edinstvenosti scenarija pa je treba opredeliti tudi vse parametre, ki niso v središču razprave o scenariju. Na splošno velja, da pri opredelitvi scenarija velja, da so vsi parametri, ki niso izrecno navedeni, stalni. Te predpostavke se moramo zavedati, saj lahko kršitev tega pogoja pripelje do povsem drugačnega scenarija. Scenarij mora biti realen in skladen. Skladnost scenarija je enostavno videti, vendar bi preiskava neskladnega scenarija lahko povzročila razmere, ki se ne bi nikoli zgodile. Scenariji so lahko zelo koristni, če so realni, saj so ugotovitve iz scenarija pogosto neposredno uporabne, vendar pa so še danes hipotetični in nerealni scenariji v prihodnosti upravičeni. Zlasti analiza hipotetičnih razmer v strateških premislekih ali razvoju izdelka ne vodi v inovativne ideje in v oblikovanje načrtov za izredne razmere za stabilnejšo obrambo. Presenetljivo je, da razvoj dogodkov pogosto preseneča dejstvo, da je le nekaj teoretično mogočih dogodkov veljalo za realne. Tudi če se scenarij lahko formalno razbere za določanje parametrov, je treba poudariti, kako pomembna je razprava o teh izrazih parametrov na splošno. Razmišljanje, kako se obnašajo nekateri parametri in vrednosti, ki jih sprejmejo v določenih situacijah, je že presežna vrednost pri obravnavi vprašanja. To prispeva k skupnemu razumevanju, raziskuje mnenja in ocene ter tako že podpira postopek odločanja (Romeike & Spitzner, 2013, str. 61–63).

4.5 MODEL

Model, v svoji najbolj splošni obliki, je model sistemske specifikacije na kateri koli ravni. Besedi 'model' se lahko pripisuje veliko pomenov, kot na primer: model zasnovan kot kakršna koli fizična, matematična ali logična predstavitev sistema, subjekta ali procesa. Definicija ima v smislu sistemskih specifikacij prednost za trdno matematično osnovo (Zeigler, Praehofer, & Kim, 2000, str. 29–30).

Beseda model izvira iz latinščine – 'modulus', kar pomeni mero ali ukrep. Danes se pojavlja na številnih mestih v vsakdanjem življenju in ima drugačen pomen, odvisno od konteksta: lahko so resnični, reprodukcije realnosti zbiranja in igranja predmetov. Za model so značilne tri bistvene lastnosti (Romeike & Spitzner, 2013, str. 64):

o Model je številka, ki predstavlja naravni ali umetni izvirnik. V tem primeru je lahko model tudi slika, kot na primer model avtomobila kot izbirni predmet in tudi model zgradbe, ki bo postavljena kot izvirnik.

o Model je skrajšanje ali abstrakcija, kar pomeni, da se v model vključujejo le značilnosti izvirnika, ki so pomembne za namen modela. Gre za poenostavitev v primerjavi z izvirnikom.

o Za model je značilen pragmatizem, kar pomeni, da so modeli namenoma ustvarjeni za neki namen. Vsekakor so nadomestki za izvirnik in se lahko razlikujejo glede na predvideno uporabo, tudi če predstavljajo isti izvirnik.

4.5.1 MODEL UPRAVLJANJA S TVEGANJI

Sistem tveganja vsebuje veliko različnih modelov, ki so uporabljeni pri izračunu tveganja. Imajo življenjske cikle, ki jih je treba pogosto preverjati in preizkušati. Potreba po več tveganih izračunih in naraščajoči zapletenosti pa pomeni, da moramo upravljati in

17

ovrednotiti vedno več modelov, ki se uporabljajo v sistemu tveganja. Model tveganja lahko izhaja iz številnih točk v procesu analitičnega tveganja. Ni se mu mogoče popolnoma izogniti, vendar pa ga je mogoče upravljati. Pride lahko do modelnega tveganja, ki pa ga je mogoče upravljati v naslednjih vidikih (Skoglund & Chen, 2015, str. 17–19):

o Podatkovni model: prvi vir tveganja so podatki. Ko imajo vhodni podatki pomanjkljivosti, lahko celo najboljši model ustvari zavajajoče rezultate. Te pomanjkljivosti se lahko pojavijo ne samo zaradi kakovosti podatkov, temveč tudi iz delnega izbora zgodovine podatkov.

o Predpostavka modela: vsak model je približek. Da bi dosegli čim bolj jasen pogled na svet, moramo imeti ustrezne predpostavke, ki pa morajo ostati še vedno koristne. Pomembno je, da so predpostvke razumne in da, ko model uporabimo, še vedno držijo.

o Razvojni model: temelj dobrega modela je, da se razvija z jasnimi predpostavkami ekonomske in matematične teorije. Zasnova in izbira modela mora ustrezati dejanskemu primeru uporabe, zato je model razvoja skupno delo med razvijalci modelov in poslovnimi strokovnjaki. Sestavni del je tudi testiranje primernosti modela, vendar pa ni nujno, da bo model, ki ustreza zgodovinskim podatkom, sposoben ustvariti ustrezne prihodnje tvegane scenarije. Parametre modela, ki so ocenjeni na podatkih, je mogoče preoblikovati z bolj preudarnimi ocenami. Ker pa se okolje spreminja, je treba model vedno znova preizkušati, ponovno razvijati in podaljševati.

o Dokumentacija modela: vsak model, ki je uporabljen v sistemu tveganja, mora biti jasno dokumentiran za svoje predpostavke, ekonomske vpoglede, matematične utemeljitve in razloge, ki jih je treba sprejeti za določeno analizo tveganja. Poleg teh modelov bi morala biti dokumentirana zgodovina modela, ki poda informacije o tem, kako je model vključen v sistem. Dokumentacija modela pomaga razložiti model zainteresiranim stranem in tudi omogoča boljši prehod modelnega znanja, kadar pride do sprememb.

o Potrditev modela: potrditev modela postaja vse večja pozornost v finančnih instrumentih. Obstaja več nalog, za katere je odgovorna funkcija potrditve modela. Prva je, da preučijo ključne elemente modela, druga pa je, da skupina za potrditev modela uporablja statistična orodja za potrditev izida modela. Testi uspešnosti v vzorcu in izven vzorca se izvajajo na statističnih modelih, ukrepi tveganja pa so ponovno testirani. V mnogih primerih so v vzorčnem modelu postavljeni modeli prvakov in izzivalcev, ki diverzificirajo model tveganja in izboljšujejo upravljanje.

o Izvedba modela: vsi modeli so ustvarjeni z namenom, da bi se uporabili. Izvedba modela je zato po navadi zadnji korak v procesu modeliranja. Ta stopnja je primerna, če so vsi modeli združeni, da izvedejo določeno analizo tveganja. Predpogoj te faze je zagotoviti, da so potrebni podatki in predpostavke modela primerni. To pa je, kadar je treba uskladiti podatke, analizo obresti in predpostavke modela. Za banke ni nenavadno, da uporabljajo več različnih modelov, ki so se pravkar razvili.

18

5 PREGLED SIMULACIJSKIH METOD

Metode simulacij se lahko kombinirajo, kot na primer na osnovi dogodka simulacije, kar ni neobičajno, vendar bolj pravilo kot izjema. Na eni strani je mogoča delitev in diferenciacija simulacijskih metod vsaj na agregatni ravni. Če pogledamo različne simulacijske metode, lahko rečemo, da ima vsaka od teh posebne lastnosti. To lahko vpliva na lastnosti parametrov ali skupin rezultatov kot tudi na lastnosti mehanike same. Primeri za različne simulacijske mehanizme so opisi simulacijske logike z matematičnimi povezavami, prednastavljanje možnosti odločanja ali pravil odločanja in sprožitev simulacijskega koraka s posameznim dogodkom. Po drugi strani pa se poslovna vprašanja lahko razvrstijo tudi po željah vodstva podjetja. Tak primer so vprašanja, ki so povezana z obvladovanjem tveganj, in na splošno označujejo dejstvo, da bodo verjetno prekinila morebitne negativne dogodke, ki bi lahko izvajali nezakonito zagotavljanje tveganj. Če se izberejo značilni vidiki problema, ki jih je treba raziskati s posebnimi lastnostmi simulacijskega modela, je ta simulacijska metoda morda primerna za rešitev problema (Romeike & Spitzner, 2013, str. 88–89).

Tabela 1: Tipična vprašanja in potencialna metoda za urejanje le-tega

# Tipično vprašanje Primerna metoda

1 Izbor alternative Analiza scenarija

2 Parametri, naključja, korelacija Simulacija Monte Carlo

3 Optimizacija zmogljivosti in procesov Diskretna simulacija dogodka

4 Sistemska struktura in povratne informacije Sistemska dinamika

5 Odzivnost ustreznih interesnih skupin Wargaming

Prirejeno po: (Romeike & Spitzner, 2013, str. 89)

5.1 ANALIZA SCENARIJEV

Shell International Limited je podjetje, ki je izredno močno zavezano analiziranju

prihodnjega poslovanja z uporabo scenarijev. Lardner poudarja: »Nobena dejavnost ne

razume tveganja bolj kot dejavnost pridobivanja in predelave nafte. In nihče v tej

dejavnosti ne razvija daljšega časovnega obdobja kot legendarni strategi družbe Shell

International Limited, katerih analize temeljijo na analizi scenarijev« (Berk, Peterlin, &

Ribarič, 2005, str. 99).

5.1.1 OPIS METODE

Analiza scenarija je v današnjem času široko uporabljena metoda v kontekstu poslovnega

upravljanja, ki je posebej določena na področju strategije oziroma korporativnega

razvoja kot orodja za pripravo odločitev in podpore. Uporablja se predvsem za vprašanja,

ki so usmerjena v prihodnost, vendar je lahko tudi učinkovit način izbire alternative za

takojšnjo odločitev. Osnovna ideja je opisati alternativno stanje in na podlagi le-tega

ugotoviti posledice za vprašanje, ki ga je treba preučiti. Tako pridobljeno znanje se

19

praviloma uporablja, da bi dosegli konkretna priporočila za ukrepanje (Romeike &

Spitzner, 2013, str. 94).

Ta analiza izvaja posebno oceno tveganja, pri kateri gre za proces ocenjevanja

pričakovanega vpliva izpostavljenosti tveganju v določenem časovnem obdobju, ob

predpostavki, da se realizirajo izrecno ugotovljeni izidi tveganj. Analiza scenarija se

običajno osredotoča na oceno vpliva tveganj neugodnih izidov ali scenarijev »v

najslabšem primeru« (Gupta, 2014, str. 58).

Analizo scenarija sta v ekonomijo leta 1967 uvedla Herman Kahn in Anthony J. Wiener.

Scenarij sta opredelila kot hipotetično zaporedje dogodkov, da bi se osredotočili na

vzročne procese in odločitvene točke. Kahn in Wiener sta v nadaljevanju odgovarjala na

dve vrsti vprašanj: »1) Kakšen hipotetičen položaj se lahko pojavi korak za korakom? in

2) Kakšne alternative obstajajo za vsakega akterja v vsakem koraku za preprečevanje,

preusmerjanje ali olajšanje postopka?« (Khan/Wiener 1967, povzeto po Romeike &

Spitzner, 2013, str. 94). Kahn je želel s pomočjo scenarijev zapustiti zamišljene poti in

premisliti o nezamenljivem in nepredstavljivem »misliti nepredstavljivo« (Romeike &

Spitzner, 2013, str. 94) ter to želel upoštevati pri razvoju dogodkov v analizah.

Za analizo scenarija obstajajo glede na avtorja in šole metod različni pristopi, ki si sledijo

v treh fazah analize ekstrapolaciji in oblikovanja scenarijev ter ocenjevanja in prenosa

rezultatov (Romeike & Spitzner, 2013, str. 94).

5.1.2 PRIMER UPORABE

Analizo scenarija lahko ponazorimo z naslednjim primerom: založniško podjetje zanima,

kakšne bi lahko bile finančne posledice uvedbe elektronske knjige. Ekipa za analizo mora

vključevati strategijo, v katero so vključeni prodajalci, kot tudi strokovnjaki za tehnološki

razvoj. V izhodišču je treba odgovoriti na vprašanje, kakšno je finančno stanje in kakšen

je dobiček podjetja. Pogled v prihodnost je povezan z negotovostjo, rezultat pa je tipičen

scenarij. Da bi dobili občutek, kako se stranke odzivajo na trgu, je treba analizirati

preteklo dogajanje. Dejavniki, ki vplivajo na analizo, so razlika v ceni med klasično in

elektronsko knjigo, stroški, ki jih imajo bralci, in vpliv družbenih trendov. V primeru

negativnega scenarija »digital reading pleasure« (Romeike & Spitzner, 2013, str. 98) je

ogroženo podjetje zaradi upada prodaje in dohodkov, zato priporočajo strateško

preusmeritev na elektronske knjige (Romeike & Spitzner, 2013, str. 97–98).

Za analizo scenarija je značilno dejstvo, da posredujejo slikovne predstavitve

alternativnih situacij. Te slike so razvite v strukturiranem procesu, ki pomaga razumeti

dejstva. Kvalitativno znanje in predpostavke se lahko kombinirajo s kvantitativnimi

20

dejstvi in napovedmi, kar ima za posledico široko paleto aplikacij za to simulacijsko

metodo. Analize scenarijev lahko najdemo v poslovnih zadevah, pa tudi pri gospodarskih

preiskavah, političnih analizah, tehničnih vprašanjih ali v vojaškem okolju (Romeike &

Spitzner, 2013, str. 98–99).

Konkretne aplikacije te metode v poslovnem kontekstu so (Romeike & Spitzner, 2013, str.

99):

o Analiza alternativnih ali prihodnjih držav: cilj je opredeliti možne dosežke,

pojasniti predpostavke in opredeliti še posebej pomembne dogodke. Analizirani

so učinki zunanjih in notranjih vplivov. Poleg tega ta proces pogosto razkriva tudi

negotovosti, vrzeli v znanju in dileme, ki jih je treba upoštevati v postopku

odločanja.

o Ustvarjanje ciljev in podpora odločanja: če so zgolj nejasni cilji, jih je mogoče

konkretneje uporabiti z analizo scenarijev. Analiza se osredotoča na vprašanja,

kot so na primer: 'kam naj gre, kaj je treba doseči, kako se ta cilj doseže.' Na

splošno je treba razviti in oceniti alternativne možnosti za ukrepanje, da bi

aktivno in učinkovito podprli proces odločanja.

o Sporočanje materialnih ali problemskih situacij: ta scenarij je idealen za

obveščanje posameznih nosilcev odločanja ali celo širokih skupin prebivalstva o

temah in problemih. Scenariji s slikovno in morebitno poudarjeno predstavitvijo

možne države ustvarjajo situacije oprijemljive in razumljive. Pojasnila in razlage

je mogoče dobiti s pomočjo scenarijev na konkreten in slikovit način.

Pri analizi scenarija se izzivi pogosto razlikujejo glede na področje uporabe. Upoštevati

pa je treba bistvene vidike (Romeike & Spitzner, 2013, str. 99–100):

o Sestava analitične skupine: da bi dobili čim bolj celovit pregled vprašanj, ki jih je

treba analizirati v postopku razprave, se priporoča interdisciplinarna sestava

analitične skupine. V tem primeru je treba najti skupni jezik, s katerim bi

zmanjšali tveganje nesporazumov.

o Skupno razumevanje vprašanja, ki ga je treba preučiti, in izhodiščne situacije:

vprašanje, ki ga je treba analizirati, je treba najprej jasno opredeliti in nato

določiti. V nasprotnem primeru je pogosto opaženo, da nejasno spraševanje vodi

k vedno večji zapletenosti in je vedno obravnavano z vidika varnosti. Poleg tega

je nujno skupno razumevanje začetnega položaja, prav tako pa je treba opisati

vse vplive, ki se upoštevajo v okviru analize scenarija za začetno stanje.

o Postopno povečanje zapletenosti: posamezne vplive dejavnikov je treba preučiti

za njihov medsebojni vpliv, prav tako tudi njihovo doslednost. Da bi se izognili

težavam kompleksnosti, se mora število dejavnikov, ki vplivajo nanje, postopno

povečati le korak za korakom.

21

o Obvladljivo število scenarijev: če je sporazum o značilnostih vplivnih dejavnikov

težak, se zdi, da obstaja določena težnja po nadaljnjih scenarijih. Moč

simulacijske metode poudarja posamezni razvoj in s tem ustvarja občutek za

širjenje hitrosti v razvoju, ki se nato hitro izgubi. Priporočljivo je, da se

osredotočimo na obvladljivo število scenarijev, namesto da jih vedno bolj

analiziramo.

5.2 SIMULACIJA MONTE CARLO

Simulacija Monte Carlo je zelo prilagodljivo in močno orodje za ocenjevanje pričakovanih

vrednosti. Ta simulacija se pogosto uporablja v finančni industriji, saj večina kvantitativne

analize na področju financ ali obvladovanja tveganj vključuje izračunavanje količin

pričakovane vrednosti (Wang, 2012, str. 67).

5.2.1 OPIS METODE

Metoda Monte Carlo povezuje verjetnostno porazdelitev in korelacijo med vhodnimi

spremenljivkami. Čeprav je simulacija Monte Carlo precej bolj zapletena kot analiza

scenarija, omogočajo simulacijski programski paketi upravljanje procesa (Brigham &

Ehrhardt, 2017, str. 474).

Simulacija Monte Carlo je ena najbolj znanih metod. Tesno je povezana s konceptom

verjetnosti in pri tem zagotavlja matematično teorijo verjetnosti. Statistično temelji na

znanstvenih metodah simulacije. Z razvojem te metode lahko povežemo imeni Stanislaw

Ulam in John Neumann. Prve znanstvene publikacije o metodi Monte Carlo se pojavijo

že konec leta 1940, prvi pa jo je izvajal francoski naravoslovec Louis Leclerc de Buffon, ki

je v eksperimentu z iglo raziskal, kakšna je verjetnost, da naključni met igle prečka linijo

vzporedne mreže. To verjetnost lahko izračunamo analitično, odvisna pa je od

matematične konstante π. Zaradi naključnega značaja posameznega meta igle ta

postopek temelji na principu metode Monte Carlo (Romeike & Spitzner, 2013, str. 101–

102).

Osnovna ideja te metode je, da se določijo ustrezni rezultati in izidi za naključno izbrane

parametre ustrezne korelacije (vzrok-učinek). Model se uporablja za določanje ciljev, ki

so običajno splošne narave in so določeni z nastavitvijo parametrov, ki pa so zaradi

njihovega naključnega značaja slučajne spremenljivke. Ustanovljen je bil tudi zaradi

naključnega izbora parametrov stimulacij. Postopek simulacije Monte Carlo opisujejo v

dveh korakih. Prvi korak je proizvodnja 'naključnih' vrednosti s porazdelitvijo frekvence,

ki je enaka tistim, ki urejajo spremembo vsakega parametra, drugi korak pa temelji na

izračunu vrednosti tistih parametrov, ki so splošni, torej pridobljeni algebrsko (Romeike

& Spitzner, 2013, str. 102–103).

22


Metodo Monte Carlo lahko uporabimo pri razlikovanju dveh problematičnih skupin. Z njo

lahko rešujem na eni strani probleme, ki so splošne narave in imajo edinstveno rešitev,

na drugi strani pa so vprašanja, ki jih je možno uvrstiti v skupino naključnih problemov.

Tipičen in splošno znan primer uporabe prve skupine težav je izračun integralov,

značilnost tega pristopa pa je, da se določi rezultat iz naključnega vzorca vrednosti parov,

čeprav bi bila mogoča tudi analitično točna določitev. Uporaba metode Monte Carlo je

koristna, saj lahko z njo rezultat določimo zelo hitro in enostavno. Za drugo skupino

naključnih težav je značilno, da so vhodni parametri in posledično rezultati naključne

narave. Cilji, ki so povezani s temi parametri, so torej naključne narave, kar pomeni, da

jih je mogoče opisati s pomočjo porazdelitvene funkcije. Nezahtevnost medsebojne

povezave med parametri in cilji lahko določimo tudi analitično. Kjer pa so analitične

odločitve drage ali niso več mogoče, je zgornja meja dosežena dokaj hitro. Pri tem pa se

uporabi metoda Monte Carlo (Romeike & Spitzner, 2013, str. 104–105).

Vsa vprašanja lahko preučujemo s poslovnega vidika, ki zaradi števila različnih vplivov na

parametre ali če so vhodni parametri slučajne spremenljivke niso natančno analizirana

(v to skupino spada optimizacija procesov ali odločitev) (Romeike & Spitzner, 2013, str.

106).

Ti dve merili veljata za različne poslovne odločitve o uporabi simulacije Monte Carlo v

poslovnih zadevah (Romeike & Spitzner, 2013, str. 106):

o Analiza stabilnosti algoritmov in sistemov: simulacija Monte Carlo se uporablja

za določitev posledic, kot so na primer učinki sprememb v stroškovnem

računovodstvu.

o Združevanje posameznih tveganj v podjetju za splošno tveganje poslovanja: ta

porazdelitev verjetnosti je ocenjena za morebitno posamezno tveganje in jo

lahko ugotovimo s pomočjo metode Monte Carlo.

o Pomemben korak k obvladovanju tveganja za nadaljnji razvoj je tako imenovano

načrtovanje scenarija: pomembno je, da s scenarijem predstavijo dobre

instrumente iz prakse in se ukvarjajo z možnostjo razvoja v prihodnje.

Simulacija Monte Carlo se v praksi kaže kot relativno enostavna metoda. Upoštevati je

treba nekatere vidike, saj lahko njihovo neupoštevanje in napačne odločitve hitro

pripeljejo do nerealnih rezultatov. Glavni pogledi na vidike, ki jih je treba upoštevati, so

(Romeike & Spitzner, 2013, str. 108–109):

o Ocena distribucijskih funkcij: vplivi na podlagi metode Monte Carlo so razumljivi.

Vendar pa je gostota parametra znana le v redkih primerih, zato je priporočljiv

odvod porazdelitvene funkcije za zgodovinske vrednosti.

23

o Določitev naključnih števil: določitev naključnih števil v praksi poteka s pomočjo

generatorja naključnih števil, ki se uporablja za simulacijo Monte Carlo v

računalniškem programu.

o Transformacija naključnih števil na želeno distribucijsko funkcijo: da bi ugotovili

naključno število generatorjev enakomerno porazdeljenih naključnih števil,

moramo preoblikovati distribucijsko funkcijo. To lahko dosežemo z inverzijsko

metodo, ki lahko naključno število generira.

5.3 DISKRETNA SIMULACIJA DOGODKOV

5.3.1 OPIS METODE

Simulacija diskretnega dogodka je v veliki meri zrasla iz želje po modeliranju proizvodnih

sistemov. Simulacija temelji na osnovi metode Monte Carlo, razvita pa je bila za

izboljšanje oblikovanja in delovanja proizvodnih obratov. Med prve primere spada delo

K. D. Tocherja, ki je konec leta 1950 razvil splošni simulacijski program. V preteklih letih

je bila simulacija diskretnega dogodka uporabljena za veliko širši sklop aplikacij, vključno

z zdravjem, storitveno industrijo, računalniškim sistemom in poslovnim procesnim

upravljanjem. Veliko teh del se je osredotočalo na izboljšanje in delovanje sistema,

vendar pa obstajajo tudi primeri diskretnih simulacij za pomoč pri strateškem odločanju

(Brailsford, Churilov, & Dangerfield, 2014).


Diskretna simulacija dogodka se uporablja za modeliranje čakalnega sistema. Sistem je

predstavljen kot subjekt, ki prehaja iz ene dejavnosti v drugo. Te dejavnosti so ločene s

čakalnimi vrstami. Čakalne vrste povzročijo subjekti, ki so hitrejši kot naslednja aktivnost.

Simulacija diskretnega dogodka se pogosto uporablja v celotnem območju organizacije

(Robinson, 2014, str. 5).

Značilno diskretne simulacije dogodka je, da opisuje situacijo, ki jo je treba preučiti z

uporabo njenih stanj ali spremembe stanja, ki se pojavljajo na diskretnih časovnih

točkah. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da ima potencialna aplikacija za simulacijo

pri takšnem časovnem zaporedju državnih sprememb ali dogodkov, ki povzročajo te

spremembe stanja situacij, ustrezen opis tehničnega problema, ki je usmerjen na

dogodke. To merilo velja tudi za poslovna vprašanja, vendar pa v opisu stanja in

sprememb stanja države razlaga ne bi smela biti pretirano statistična. Ta opis je možen

pri številnih vprašanjih, povezanih s poslovanjem, zato obstajajo ustrezni primeri

uporabe te simulacijske metode (Romeike & Spitzner, 2013, str. 114–115):

o Optimizacija zmogljivosti: v tem primeru se preučuje, ali so zmogljivosti, ki so na

voljo za nalogo ali proces, optimalne v smislu cilja. Kot primer je število odprtih

24

blagajn v supermarketu. Če je premalo blagajn, se oblikujejo čakalne vrste in

kupci so nezadovoljni, če pa odprejo nove, se bo čas delovanja zmanjšal, vendar

pa se bodo stroški postopka zaračunavanja povečali.

o Določitev učinkovitih pravil dodeljevanja in odločanj: če se postopek lahko

obdeluje na več načinov, je izbrana pot pogosto odločilna za učinkovitost

postopka. Kot primer navajamo dodelitev vzletno-pristajalne steze za letala. Ta

morajo med vzletom ali pristankom ohranjati varnostno razdaljo, ki je odvisna od

zaporednih tipov letal. Če je več vzletno-pristajalnih stez, je povprečni čas čakanja

na letalo odvisen od dodelitve vzletno-pristajalne steze in posledičnega

zaporedja letal na vzletno-pristajalni stezi.

o Študije stabilnosti znotraj zaporedja procesov: proizvodni ali logistični procesi

pogosto zaznamujejo dejstvo, da jih je mogoče razgraditi v zaporedje

podprocesov. Delno so ti vzporedni, kot na primer, če več strojev istočasno opravi

isto delo. V nekaterih primerih pa so možni tudi podprocesi, kot na primer z

različnimi transportnimi potmi. Poudarek simulacijske analize je, da se osredotoči

na motnje in napake posameznih podprocesov.

Čeprav je povsem naravno, da gledamo na proces ali predmete v časovnem zaporedju,

je treba sprejeti model omejevanja načina gledanja na časovne točke, pri katerih se

spreminja stanje, to pa lahko vpliva na modeliranje in simulacijo. Pomembni vidiki so

(Romeike & Spitzner, 2013, str. 115–116):

o Opis subjektov: z izbiro modela simulacije, usmerjene na dogodke, je določen

predmet, ki ga je treba preučiti in opisati izključno po stanju in statusnih

spremembah posameznih predmetov. Pri tem preoblikovanju resničnega stanja

v model je treba paziti, da morajo biti te spremembe stanja vedno popolne, kar

pomeni, da se pri spreminjanju nekega stanja spremeni tudi ciljno stanje.

o Število in odvisnost med subjekti: s številom subjektov in še posebej z odvisnostmi

med njimi, se kompleksnost modeliranja hitro povečuje.

o Vzporedni dogodki: če se hkrati pojavi več dogodkov in vplivajo drug na drugega,

to pogosto vodi do konfliktov pri obdelavi sprememb stanja, ki jih povzročajo.

Tukaj lahko pomaga samo določitev prioritetnih pravil in izbira prednostne naloge

pri drugi simulacijski metodi, ki je primerna za sedanji tehnični problem.

o Izbira programske opreme ali simulacijskega okvirja: če uporabljamo računalnike,

ki podpirajo simulacije, bomo med uporabo vedno imeli na izbiro določene

programske opreme za simulacijo ali ločeno izvedbo. Prvi primer poenostavlja

oblikovanje simulacijskega modela, pri tem pa je potrebna uporaba procesa

profesionalne programske opreme, ki v podjetjih pogosto že obstaja. Pri lastni

rešitvi pa prihranimo visoke stroške za programsko opremo, vendar pa imamo v

tem primeru veliko več korakov pri samem izvajanju.

25

5.4 SISTEMSKA DINAMIKA

5.4.1 OPIS METODE

Živimo v zapletenem svetu, ki se spreminja. Tako se srečujemo z različnimi problemi, ki

jih moramo razumeti in tudi znati upravljati za nadaljnji razvoj. Omenimo lahko nekatere

probleme dinamičnega sistema v svetovnem merilu, kjer razpravljamo o globalnem

segrevanju in njegovem vplivu na okolje kot tudi o gospodarskem ciklu, ki povzroča

finančno paniko. Metodologija sistemske dinamike temelji na konceptu povratnih

informacij za obvladovanje nelinearnosti in značilnosti časovnega razmika kompleksne

sistemske dinamike, ki se lahko uporabijo za modeliranje in simulacijo zapletenega

sistema dinamike, da bi razumeli dinamiko sistema in politiko upravljanja, zasnovano za

trajnostni razvoj. Upravljanje strategij lahko oblikujemo in razumemo, vendar pa

potrebujemo nekaj načel, da lahko upravljamo spremembe dinamičnega sistema, ki

temelji na sistemskem pristopu in ga tudi upošteva v celoti. Sistemski pristop je lahko

bolj racionalen ali pa intuitiven. To je odvisno od metodologije, ki je sestavljena iz metode

opredelitve problema, hipoteze, modeliranja, analize politike in teoretične tehnike, ki pa

so koristne za reševanje modelov v težavah. Forrresterjeva metodologija sistemske

dinamike zagotavlja metodologijo načel za razvoj računalniških modelov za simulacijo

zapletenih in dinamičnih sistemov za lažje razumevanje le-teh in njihovo oblikovanje, da

jih lahko upravljamo (Bala, Arshad, & Noh, 2017, str. 3–4).

Izhodišče za razvoj sistemske dinamike je bilo neskladanje med pristopi klasične

ekonometrije, celovito analizo ter simulacijo kompleksnih in dinamičnih sistemov. Torej

sistemska dinamika je metodologija za modeliranje, simulacijo analize in oblikovanje

dinamično-kompleksnih situacij v socialno-ekonomskih sistemih. Obravnava obnašanje

usmerjenih sistemov skozi čas, cilj pa je opisati sisteme z uporabo kvalitativnih in

kvantitativnih modelov ter razumevanjem, kako strukture povratnih informacij določajo

vedenje sistema. Na modelski strani prikazuje kompleksne strukture in omogoča

oblikovalcem možnost odločanja, da bolje prepoznajo odnose med posameznimi

komponentami sistema. Pomembno merilo sistemske dinamike je, da se simulirajo tudi

nelinearne povezave med spremenljivkami. V klasični ekonometriji se na drugi strani

obravnavajo predvsem linearni modeli, nelinearne funkcije pa se spreminjajo v linearne

(Romeike & Spitzner, 2013, str. 124–127).

Namen sistema dinamike je pojasniti obnašanje kompleksnega sistema. Da bi dosegli ta

cilj, se oblikujejo ustrezne sistemske strukture. V modelskem dinamičnem sistemu so

ujeti štirje sestavni elementi dinamičnih sistemov (Romeike & Spitzner, 2013, str. 127–

128):

26

o Spremenljivke inventarja: so sistemske spremenljivke, ki opisujejo trenutno

stanje dinamičnega sistema, kot je trenutno stanje tveganja ali trenutna zaloga.

o Vzročne povratne zanke: razlikujejo se med pozitivnimi in negativnimi polji.

Povratne informacije so informacije o trenutnem stanju sistema.

o Odložene zamude: zanje je značilno, da sta vzrok in učinek časovno ločena drug

od drugega.

o Nelinearnost: je posebnost sistemske dinamike. Sistem ni vedno linearen, če

prilagoditve izhodne količine niso sorazmerne s spremembami vhodne količine.


Sistemska dinamika se uporablja predvsem za modeliranje kompleksnih in dinamičnih

sistemov. Metodologija ponuja možnost za preslikavo zapletenih razlogov in učinek

možganov, nato pa jih analizira. Učinki enotnih odločitev so tako pogosto pregledni le v

širokem obsegu in jih je mogoče razložiti z dolgoročnimi premisleki. Tako lahko analize

sistemske dinamike vodijo k reviziji odločitev in pravil odločanj, ki so bila prvotno

ugotovljena, saj sistematična analiza razkrije predhodne nevidne učinke (Romeike &

Spitzner, 2013, str. 129–130).

Tipične aplikacije sistemske dinamike v poslovnem kontekstu (Romeike & Spitzner, 2013,

str. 131):

o Za prihajajoče odločitvene situacije so značilne povratne informacije in časovne

zamude. Njihove učinke lahko vidimo z uporabo pristopa dinamike sistema, zato

je mogoče analizirati morebitne možne odločitve in na podlagi tega izvesti

optimalno izbiro.

o Pojasnilni sistemi vedenja sistema. Da bi razložili navidezno presenetljive učinke,

se sistemska dinamika uporablja pri izobraževanju in usposabljanju. V ta namen

so modeli sistema ponovno ustvarjeni, posledice pa so pregledne.

Kompleksne situacije lahko zelo omejujejo delovanje človeških možganov. Samo z

ekonomskim filtriranjem informacij se lahko osredotočimo na najpomembnejše stvari v

nevarnih situacijah. Število spremenljivk, ki jih naši možgani lahko dokončno navezujejo

drug na drugega, je zelo omejeno (Romeike & Spitzner, 2013, str. 132).

5.5 WARGAMING

Wargaming je v zelo splošnem razumevanju ena najstarejših metod simulacije, saj ima večletno zgodovino (Romeike & Spitzner, 2013, str. 134).

5.5.1 OPIS METODE

Razvoj te metode sega daleč nazaj in je verjetno stara kot vojna. Wargaming se je najverjetneje razvil iz potrebe, da bi vojaške voditelje in njihove častnike bolje pripravili

27

na nepredvidene dogodke, ki se lahko zgodijo na bojišču. Vir konkurenčne prednosti pripomore k boljšemu razumevanju, kakšne sovražne reakcije bi lahko izzvali načrtovani lastni poteki dejavnosti in kako bi najbolje preprečili te reakcije, ter tako pomaga vodji, da se izogne usodnim odločitvam, ki lahko privedejo do nepotrebnih izgub. To omogoča bolj »ekonomski« način vojne, ki lahko poveča trajnost vojaške akcije, ki zagotovi, da vojska ne bo »zmagala v bitki«, temveč bo končno »zmagala v vojni« (Oriesek & Schwarz, 2016, str. 7).


Pri simulaciji wargaming je bistveno, da sodeluje več 'igralcev', ki imajo različne interese. Pomembno je, da razumemo, kako deluje mehanizem, in poznamo možne ukrepe, da nas ne bi drugi 'igralci' presenetili s svojimi dejanji. Ta metoda je primerna zlasti, če učinka ni mogoče vnaprej predvideti, na dejanja posameznikov pa naj bi vplivalo vedenje, neracionalna dejanja in psihološki vpliv. Simulacijo wargaming uporabljamo tudi, če nimamo dovolj izkušenj ali pa uveljavljamo novo vrsto ukrepov (Romeike & Spitzner, 2013, str. 138–139).

Tipične značilnosti te metode so (Romeike & Spitzner, 2013, str. 139):

o Vedenjska analiza konkurentov, strank in dobaviteljev: če se ne zavedamo

vedenja drugih zainteresiranih strani in vzrokov, ki jih lahko povzročimo, lahko

pripomoremo k vojni iger. Wargaming se uporablja za razpravo o strategijah, igrah

in potezah, ki jih igrajo posamezni igralci skupaj. Na ta način se lahko postopno

gradi razumevanje ukrepov in obnašanja drugih zainteresiranih strani.

o Povečanje proizvodnje, vstop na trg, razvoj novih poslovnih področij: v primeru

takšnih vprašanj družba običajno vstopi na novo ozemlje. S pomočjo te simulacije

je na primer simuliran vstop na trg, zaradi česar se razkrivajo obrambne reakcije

že uveljavljenih konkurentov. S tem znanjem se lahko strategija za vstop na trg

prilagodi in optimizira za pričakovane nasprotne učinke.

o Učinki sprememb tržnih temeljev: če se z novimi zakoni spremenijo okvirni pogoji

na trgu, se bodo prakse udeležencev na trgu ustrezno spremenile. Za to je

pogosto značilna razvojna faza, dokler se ponovno ne razvijejo uveljavljene tržne

prakse. S pomočjo te simulacije se lahko ta faza simulira vnaprej in s tem ustvari

strateško prednost pred drugimi udeleženci na trgu.

o Simulacija pogajanj: pogajanja so uspešna, če vpletene strani menijo, da so

dosegle nekaj prvotnih ciljev in med pogajalskim procesom niso izgubile obrazov.

Kako se bo rezultat končno izkazal kot konkreten, je odvisno od sposobnosti

pogajanj in osnovnih taktik. Wargaming vpletenim ponuja možnost, da simulirajo

pogajanja in s tem obetajo svojo lastno taktiko.

Ker so pri wargamingu upoštevali več interesnih skupin, je za to metodo značilno, da

jo označimo kot zahtevano razsežnost. Da bi imeli ogromno prednosti, ki jih ta

28

metoda ponuja v primerjavi z drugimi podjetji, kot so odločitve, ki temeljijo na

podlagi resničnih ljudi in niso bile opravljene na podlagi algoritmov, je treba

opredeliti ključne pojme in ustrezno preučiti pripravo te metode (Romeike &

Spitzner, 2013, str. 140).

Posebno pozornost te simulacije je potrebno nameniti za naslednje vidike (Romeike

& Spitzner, 2013, str. 140–141):

o Prilagojena vojna igre (wargaming): pomembno je, da se

osredotočimo na pravila in preučimo vprašanja, ki so odločilnega

pomena. Ne smemo se osredotočati in odgovarjati na več vprašanj

hkrati, saj je pomembno, da vojne igre oblikujemo tako, da analiza,

razprava in vpogledi omogočajo poznejši prenos v realnost.

o Izbor udeležencev: pomembno je, da udeleženci prispevajo svoje

znanje in izkušnje. Idealni primer bi bil, da bi bile vključene različne

interesne skupine, ki bi prispevale različne izkušnje. Udeleženci

morajo kazati zanimanje za preučitev metode vojne iger in biti

ustvarjalni.

o Priprava udeležencev ali interesnih skupin: za udeležence oziroma

interesne skupine, ki delajo na metodi wargaming, je potrebna

priprava. Priporočljivo je udeležence izprašati na razgovorih, kjer

morajo pojasniti vprašanje, kakšni so cilji in pravila vojne igre.

o Dobra struktura igre: udeleženci dobijo osnovne informacije o vlogi v

vojni igri in jasno določen red. Tok igre mora biti zasnovan tako, da je

igra intenzivna, vendar pa jo udeleženci še vedno lahko obvladujejo in

se osredotočijo na svojo vlogo. Na začetku naj se od udeležencev pri

igri ne zahteva preveč, vendar pa naj se napetost vojne igre stopnjuje.

29

6 SKLEP

Prepoznavanje tveganja je pomembno v vsakdanjem življenju, kot tudi v podjetju, saj nihče ne more zagotovo vedeti, kako se bodo njegova pričakovanja v prihodnosti uresničila na podlagi sprejetih odločitev. S prepoznavanjem tveganj v podjetju se lahko zavarujemo pred različnimi tveganji, ki podjetju pretijo oziroma, ki jim bo izpostavljeno v prihodnosti. Pomembno je, da se zavedamo, da so tveganja danes številčnejša, kot so bila v preteklosti, in da je pomembno, da jih podjetje pravočasno zazna in se nanje odzove na pravilen način.

V podjetju se srečujemo s številnimi tveganji, ki pa se od podjetja do podjetja razlikujejo. Podjetje se mora zavedati, da imajo vse poslovne odločitve tudi finančne posledice, ki pa so lahko tvegane. Pomembno je, da podjetje tveganja, ki mu pretijo, zazna pravočasno in jih tudi poskuša odpraviti. Ta tveganja razdelimo v tri skupine. To so tveganja, pri katerih ne moremo vplivati na dejavnike, tveganja, pri katerih na dejavnike tveganja lahko vplivamo, in tveganja pri varovanju izpostavljenosti finančnim tveganjem.

Podjetje si mora oblikovati tudi strategijo vodenja podjetja, s katerim bo pristopilo k tveganju. Osredotočiti se mora na prepoznavanje tveganja, kako bi sprejeli ukrepe in njegovo obvladovanje. Tako si podjetje poveča verjetnost za uspeh. Proces obvladovanja tveganja razdelimo na osem stopenj, te pa so spoznavanje in razčlenjevanje notranjega poslovnega okolja, opredelitev ciljev obvladovanja tveganja, prepoznavanje dejavnikov tveganja, ocena izpostavljenosti tveganju, opredelitev mahanizmov odzivanja, opredeliti moramo tudi rezervne načrte in kontrolne dejavnike, vzpostaviti in zagotoviti učinkovite in pregledne komunikacije, ter spremljanje rezultatov, ki smo jih dosegli, in povratnih informacij.

Pri prepoznavanju tveganja je pomembno, da ugotovimo tveganja, ki jih ima podjetje, in ocenimo njihov vpliv na poslovanje. Odgovoriti si moramo na pomembna vprašanja, kot so: kateri dejavniki so prisotni v poslovanju; kakšen znesek je izpostavljen tveganju ter v kakšnem obdobju bodo sredstva, dolg in kapital izpostavljeni tveganju. Finančna tveganja lahko zaznamo na podlagi računovodskih izkazov, poslovnega načrta ali letnega načrta.

Podjetje uporablja notranje ukrepe obvladovanja finančnega tveganja, ki so sestavni del

finančnega tveganja, kjer podjetju ni treba sklepati pogodbenih razmerij z drugimi

podjetji. Uporablja pa lahko tudi zunanje ukrepe obvladovanja finančnega tveganja, za

katere je značilno, da sodelujejo z drugimi podjetji, z namenom obvarovanja pred

določeno vrsto finančnega tveganja.

Pri prepoznavanju tveganja pa nam lahko pomagajo tudi različne simulacijske metode, vsaka od teh pa ima posebne lastnosti. Analiza scenarija je široko uporabljena metoda, ki deluje na področju korporativnega razvoja za pripravo odločitev in podpore. Uporablja se za vprašanja, ki so usmerjena v prihodnost, osredotoča pa se na oceno vpliva tveganj

30

neugodnih izidov. Želi opisati alternativno stanje in na podlagi tega ugotoviti posledice, ki jih je treba preučiti. Simulacija Monte Carlo je ena najbolj znanih metod in je močno ter prilagodljivo orodje za ocenjevanje pričakovanih vrednosti. Ta model se uporablja za določanje ciljev, ki so običajno splošne narave in so določeni z nastavitvijo parametrov. Simulacija diskretnega dogodka temelji na osnovi metode Monte Carlo, uporablja pa se za modeliranje čakalnega sistema. Značilnost te simulacije je, da opisuje situacijo, ki jo je treba preučiti z uporabo njenih stanj, ki se pojavijo na diskretnih točkah. Vojna igre je ena najstarejših metod, ki se je razvila za vojaške potrebe. Bistvo te metode je, da sodeluje več igralcev, ki imajo različne interese. Primerna pa je, če učinka ni mogoče vnaprej predvidevati.

31

7 LITERATURA IN VIRI

Bala, B. K., Arshad, F. M., & Noh, K. M. (2017). System Dynamics: Modelling and Simulation. Singapore: Springer Nature.

Berk, A., Peterlin, J., & Ribarič, P. (2005). Obvladovanje tveganj: skrivniti celovitega pristopa. Ljubljana: GV založba.

Brailsford, S., Churilov, L., & Dangerfield, B. (2014). Discrete - Event Simulation and System Dynamic for Management Decision Making. United Kingdom: John Wiley & Sons; Ltd.

Brigham, E. F., & Ehrhardt, M. C. (2017). Financial Management: Theory & Practice 15e. Boston: Cengage Learning.

Groppelli, A. A., & Nikbakht, E. (2006). Finance. New York: Barron's.

Gupta, A. (2014). Risk Management and Simulation. New York: CRC Press Tylor & Financial Group.

Nakrep, M. (2013). Poslovne finance. Celje: Fakulteta za komercialne in poslovne vede.

Oriesek, D. F., & Schwarz, J. O. (2016). Business Wargaming: Securing Corporate Value. New York: Routledge.

Peterlin, J. (2005). Obvladovanje finančnih tveganj: vrednotenje, računovodenje in nadziranje uporabe izpeljanih finančnih inštrumentov in varovalnih razmerij v praksi . Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorje Slovenije.

Pilbeam, K. (2010). Finance & Financial markets. Basingstoke: Palgrave Macmillan.

Prohaska, Z. (2004). Finančni trgi. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

Robinson, S. (2014). Simulation: the Practice of Model Developmend and Use. London: Palgrave Macmillan.

Romeike, F., & Spitzner, J. (2013). Von Szenarioanalyse bis Wargaming: Betriebswirtschaftliche Simulationen im Praxiseinsatz. Weinheim: Wiley-VCH Verlag & Co. KGaA.

Skoglund, J., & Chen, W. (2015). Financial Risk Management: Applications in Market, Credit, Asset and Liability Management and Firmwide Risk. New Jersey: John Wiley & Sons, Inc.

Tapiero, C. S. (2010). Risk Finance and Asset Pricing: Value, Measurements, Markets. New Jersey: John Wiley & Sons, Inc.

32

Wang, H. (2012). Monte Carlo Simulation with Applications to Finance. New York: CRC Press.

Zeigler, B. P., Praehofer, H., & Kim, T. G. (2000). Theory of Modelling and Simulation: Integrating Discrete Event and Continuos Complex Dynamic System. San Diego: Academic Press.

ZFPPIPP-UPB8. (17. 2 2014). Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem preneganju (uradno prečiščeno besedilo). Pridobljeno iz Uradni list RS, št. 13/2014: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2014-01-0361?sop=2014-01-0361

Documents

PREPOZNAVANJE TVEGANJ · 2020. 1. 30. · kot so prepoznavanje tveganj, vrednotenje tveganj in obvladovanje tveganj, ter posamezno tveganje tudi na kratko predstavili. V četrtem