Letos smo se pri pouku druţbe bolj podrobno posvetili

dvema vprašanjema:

Ali smo naravo res premagali? Ali ljudje res ogrožamo sami sebe?

Med pogovorom smo prišli do zaključkov, da ljudje v naravo pretirano

posegamo. Ker so nas posledice nepremišljenega posega zanimale, smo se

lotili projekta, ki ga je razpisala humanitarna organizacija Karitas. V

uvodu smo si ogledali animirani film o ţivljenju ljudi v Afriki, kasneje pa še

podrobnejšo predstavitev podnebnih sprememb, ki jih povzročajo naši

posegi v naravo in nas spremljajo v vsakdanjem ţivljenju.

Delo smo si razdelili in nastali so zanimivi izdelki, ki vam jih ţelimo

predstaviti v sliki in besedi.

1. skupina je ustvarjala pripovedno zgodbo o videnem.

2. skupina je pisala podajanko o videnem.

3. skupina je ustvarjala likovno zgodbo.

Nekaj nas je bilo pridnih in smo napisali tudi pesmi z naslovom

»Prihodnost je v naših rokah« in neljube posledice predstavili s pomočjo

PowerPoint predstavitve.

razredničarka 5.b razreda

Alenka Balon

Naše slike si lahko ogledate na spletni strani:

- http://www.karitas.si/podnebne/

NEKAJ NAŠIH PRVIH VTISOV PO OGLEDU ANIMIRANEGA FILMA:

- To pa teţko gledam. Rad bi jim poslal hrano, denar, ţivljenjske

potrebščine…

- Ţivijo zelo teţko, nihče ne hodi v šolo. Fant upa, da bo imel v

prihodnosti laţje ţivljenje. Bodimo prijazni do Zemlje, varčujmo z

elektriko, ne tratimo vode, ne onesnaţujmo zraka…

- Deček ţivi v revni, sušni deţeli. Nihče ni izobraţen. Ljudje se sploh

ne zavedamo, da so v Afriki in Aziji zelo revni.

- Tole bi bilo grozno, če bi se sam znašel tam. Pa saj imajo srečo, ker

jim ni treba v šolo, vendar še vseeno raje hodim v šolo, kot da ţivim

tako kot ta deček.

- Mi se iz hrane norčujemo, oni pa za malo hrane in vode garajo ţe kot

otroci. Mi nočemo hoditi v šolo, oni pa bi z veseljem, vendar zaradi

pomanjkanja denarja ne morejo.

- Ob gledanju in branju o pomanjkanju

vode in hrane, sem si rekla, da upam, da

tega ne bom doţivela. Upam, da se bomo

ljudje zavedali, kaj nas čaka, če bomo s

tem nadaljevali. Ţelim, da prenehamo s

tem.

- Teţko je pomisliti na to, da ţiviš v lakoti,

dehidriran, v boleznih, deţeli brez

šolanja, zdravnika… komaj dobiš osnovne

potrebe, otroci so zaposleni …

- To je grozno, da nekateri otroci zaradi

našega ravnanja ne dobijo dovolj hrane,

pitne vode, zdravil, šol… mi smo podrli

vse ravnovesje in to bomo popravili.

- Njegovo ţivljenje je zelo strašno. Nimajo

hrane, pijejo umazano vodo, otroci hodijo

vedno lačni spat…

1. skupina: Pripovedna zgodba o videnem

V neki daljni deţeli, v kateri sta vladala suša in lakota, je ţivel deček

Albin. Njegova druţina je bila zelo revna in zato je bilo ţivljenje zelo

teţko. Imeli so koze. Vsak dan so jih vodili na pašo, a hrane je

primanjkovalo.

Koze so bile edini vir hrane. Ţal so jim dajale le malo mleka in s tem so

dobili tudi malo sira. Ker so bile koze suhe, so dobili tudi manj mesa.

Zavladala je lakota in deček si je zaţelel, da bi se časi spremenili. Ţal pa

je postajalo vse slabše.

Zaradi hude suše jim je veliko ţivali poginilo. Imeli so vodnjak, ki pa je

ostal suh. Sestra je morala vsak dan hoditi po vodo daleč po nekaj

kilometrov. Njena pot je bila teţka in dolga. Bilo je vroče, pot je bila

peščena in prašna, poleg tega pa je bila še neizmerno ţejna.

Ljudje v Afriki dobro vedo, kaj pomenijo suša, lakota in ţeja. Mi,

prebivalci zahodnega sveta, pa to le opazujemo in zelo malo ali skoraj nič

ne ukrenemo. Zdi se nam, da to nas ne more doleteti in se s podobnimi

stvarmi premalo ukvarjamo.

Po vsej verjetnosti pa smo za nastalo situacijo krivi mi. V ozračje

izpuščamo preveč izpušnih plinov, strupenih snovi in pršil. S tem

povzročamo, da se ozon tanjša, kar pa najbolj prizadene juţni del sveta. S

tem se segreva tudi ozračje, kar pa povzroča da se preveč segreva tudi

Zemlja.

Posledice segrevanja pa so pogoste naravne katastrofe kot so: poplave,

potresi, izbruhi starih vulkanov, cunamiji kot posledica potresov na morju,

suše, na tečajih se tali led in izginjajo ledeniki. S tem se gladina vode

dviguje in obstaja nevarnost, da obmorska mesta izginejo.

Zadnji čas je, da začnemo razmišljati o našem ravnanju. Naravne

katastrofe so se začele pojavljati tudi ţe pri nas. Morda pa bi jih s

skrbnim ravnanjem z Zemljo lahko preprečili ali vsaj omilili.

Nika Kovačič, Anja Berlič,

Leonora Kaluţa, Arijana Gartnar,

Adelisa Bronja, Rina Mazreku,

Ardita Mazrekaj

2. skupina: Podajanka o videnem

V Afriki in drugih nerazvitih drţavah je veliko suše in s tem tudi lakote.

Primanjkuje jim tudi pitne vode. Zaradi tega vsako leto umre veliko otrok.

Hrano in vodo je zelo teţko pridobiti, ker so to območja, kjer je zelo

vroče, deţja pa malo.

Ogromno majhnih otrok umre zaradi bolezni kot so dehidracija in

malarija. Ker so to nerazvite drţave, ne morejo nuditi dovolj zdravniške

pomoči in zato ljudje in otroci tam umirajo precej mlajši, kot v razvitem

svetu.

Večinoma smo za to katastrofo v Afriki in drugod po svetu krivi mi in vse

ostale razvite drţave. Dolţni smo jim pomagati kot posamezniki in

pomagati tudi humanitarnim organizacijam kot so Karitas, Rdeči kriţ in

Unicef.

Mi z odpadki, preveliko porabo vode in elektrike pripomoremo k temu, da

onesnaţujemo zrak in zemljo. Avtomobili so največji onesnaţevalci okolja,

narave in seveda tudi ozona, ki nas ščiti pred močnimi sončnimi ţarki.

Zato delamo veliko škodo sebi in ostalim ljudem, ki so na tem svetu.

Veliko je tudi naravnih katastrof, ki so posledica neprimernega ravnanja z

naravo. Cunamiji so vedno pogostejši in ob tem umre veliko ljudi in zalije

obale in celo cela obalna mesta. To mora biti res grozno.

Večina ljudi se tega ne zaveda, kar ni dobro in nam v ponos. Za naravo bi

lahko bolje skrbeli. Lahko bi posadili več dreves, varčevali z elektriko,

očistili izpušne pline iz tovarn, več bi se vozili s kolesi ali pa hodili peš.

Tudi na naše zdravje bi to ugodno vplivalo.

Če bi za okolje bolje skrbeli, bi se imeli vsi skupaj lepše, mi, ki ţivimo v

razvitem svetu in Afričani in ostali prebivalci nerazvitega sveta. Ozračje

bi bilo čistejše in bolj zdravo, vreme bi bilo bolj uravnoteţeno in ţivljenje

na Zemlji bi bilo lepše za vse.

Tjaša Semler, Aleksandra Atanasova,

Maric Kodelja, Jure Ţeljko,

Jan Martinčič, Nik Leskovec,

Janez Podlogar

3. skupina: Likovna zgodba

Pia Vratarič, Tjaša Fatur, Eva Gregorčič,

Jan Mavec, Martin Hari, Sara Grum

PRISEGE NEKATERIH UČENCEV:

- Namesto da se bom kopala, se bom odslej naprej tuširala.

- Prevečkrat pustim priţgano luč, zato jo bom odslej naprej redno

ugašala.

- Poskušala bom pojesti vso hrano, ki jo imam na kroţniku. Kuharjem

bom rekla, naj mi je dajo malo manj.

- Kadar si umivam zobe, mi voda še vedno ves čas teče, čeprav vem,

da to ni v redu. Od sedaj naprej bom med umivanjem zob bolj pridno

zapirala vodo.

- Pri ločevanju odpadkov nisem bila prav vztrajna. Ločevala sem jih le,

kadar se mi je dalo. Sedaj bom bolj vztrajna pri ločevanju.

- Velikokrat pustim priţgano televizijo, ko grem na igrišče. Sedaj bom

vestno in vsakič, ko televizije ne bom gledala le to tudi ugasnila.

Nika Kovačič, Anja Berlič,

Leonora Kaluţa, Arijana Gartnar,

Adelisa Bronja, Rina Mazreku,

Ardita Mazrekaj

Česa se moramo zavedati, nas je spomnil Matic Kodelja.

Na Zemlji živi veliko ljudi.

Nekateri žive v bogastvu, drugi v

revščini. V največji revščini žive

ljudje v Afriki. Otroci ne hodijo redno

v šolo, ker starši nimajo denarja za

plačilo učiteljem. Tudi učiteljev je

premalo. Veliko jih je, ki ne znajo ne

brati, ne pisati.

Prav bi bilo, da na svetu ne bi bilo več revnih ljudi. Ker

bogate države premalo naredijo za to, moramo mi prispevati denar

ali predmete, da zmanjšamo število revnih.

• Vendar to ni vse. Zavedati se moramo, da uničujemo naravo, kar se nam lahko maščuje. Divjim živalim na vseh celinah se zmanjšuje življenjski prostor. Ljudje sekajo gozdove, zato živali nimajo dovolj hrane in skrivališč pred plenilci. Na severu se že talijo ledeniki. Uničevanje narave se pozna tudi na zdravju ljudi. Zaradi izpušnih plinov avtomobilov ima vedno več ljudi zdravstvene težave. To se še posebej pozna v kotlinah, kot je Ljubljanska, kjer dihamo zelo slab zrak.

PRIHODNOST V NAŠIH

ROKAH

napisal Matic Kodelja

• Tudi odpadkov je vedno več. To je zato, ker kupujemo preveč plastenk in druge embalaže. Še vedno premalo ljudi ločuje odpadke. Odvržejo jih v naravo, ali zažigajo na svojih vrtovih in zrak še dodatno zastrupljajo.

• Grdega ravnanja z naravo je še veliko.

Naše dolžnost je, da spoštujemo naravo in

tudi odrasle opozarjamo na to.

Kako naj bi bilo potrebno varčevati, pa nas je opozoril Janez Podlogar.

PLANET V NAŠIH ROKAH

Janez Podlogar 5.b

VARČUJMO Z VODO

Skrajšajmo čas prhanja.

Med ščetkanjem zob in

šamponiranjem las vedno

zaprajmo vodo.

Odpravimo slabo tesnjenje

pip.

Shranimo deževnico, ki

odteka s strehe, in jo v

sušnih dneh uporabimo za

zalivanje rož, vrtov in

zelenjave.

ODPADKI

Kupujmo stvari, ki

imajo čim manj

embalaže.

V trgovino vzemimo

vrečke za večkratno

uporabo.

Odpatke ločujemo in

jih odložimo v

primerne zabojnike.

VARČUJMO Z ELEKTRIKO

Ugašajmo luči, ko jih

ne rabimo.

Čez dan odgrnimo

zavese, da dobimo

naravno svetlobo in

nam ni treba prižgati

luči.

Perilo sušimo na

zraku in ne v

sušilnem stroju, kadar

to res ni potrebno.

S spretnim vihtenjem naših peres, so nastale tudi naslednje pesmi na

temo: PRIHODNOST JE V NAŠIH ROKAH.

Afričani revni so,

mi pa škodo delamo,

to pa je zelo grdo,

ker sedaj ostali

skoraj brez vsega so.

Pomagati moramo vsem,

ki pomoč rabijo,

zdruţimo moči,

da srečni bomo vsi.

Podajmo jim roko,

ker bo to za vse zelo lepo.

Adelisa Bronja, Tjaša Fatur,

Aleksandra Atanasova

Iz tovarn strupeni plini se valijo,

ledeniki se talijo in v Afriki trpijo.

Svet postaja vse bolj onesnaţen,

veliko pitne vode primanjkuje,

za nas pa naš planet sploh ni vaţen.

Zato predlagam,

da vsi zdruţimo moči,

da vse dneve in noči,

manj ljudi v Afriki trpi.

Eva Gregorčič

Da na svetu nam bo lepo,

poskrbimo sami za to.

Varčujmo z energijo, vodo in lučmi,

saj radi bi ţiveli še mnogo dni.

Ločujmo in pobirajmo smeti,

saj tako lepše nam bodo poti.

Zbirajmo star papir

in drevesom dajmo mir.

Naj avto bo v garaţi,

da zrak naš bo laţji.

Na koncu pa še to,

ohranimo naravo to!

Martin Hari

Mi se sploh ne zavedamo,

da veliko škodo delamo,

še najbolj pa Afriki,

kjer je suša vse leto dni.

Tam umira na tisoče ljudi,

brez pitne vode so dni na dni.

Z izpušnimi plini tanjšamo ozon,

ki ščiti nas in naš planet, ki je

kot bombon.

Vozili bi se lahko s kolesi ali

hodili peš,

trud moraš vloţiti, tako da veš!

Ardita Mazrekaj, Rina Mazreku,

Anja Berlič

Medtem ko s hrano mastimo se mi,

v Afriki ogromno ljudi trpi.

Večina črncev gre lačnih in ţejnih

spat,

a pri nas se vsi gremo najprej kopat.

Zdravilo da nam ponovno moč,

v Afriki pa potrebujejo zdravniško

pomoč.

Zdravilo«Lekadol« preţene bolečino,

tam pa ima vsak drugi vročino.

Pia Veatarič

Projekt smo zaključili z izdelovanjem

opozorilnih tablic za varčevanje z vodo

in elektriko, ki jih bomo obesili poleg

vodovodnih pip in stikal po vsej šoli.

V ţelji, da bi naše delo opazili, da bi nas pri varčevanju in spreminjanju

navad podprli in se nam pridruţili vas pozdravljajo učenci 5.b razreda z

razredničarko Alenko Balon.