PRIMERJALNA ANALIZA BANČNEGA SISTEMA IN POSLOVANJA … · Evropski bančni sistemi so v preteklosti doživljali številne spremembe, ki so obsegale sanacijo in privatizacijo, prelomnico

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

PRIMERJALNA ANALIZA BANČNEGA SISTEMA IN POSLOVANJA DVEH NAJVEČJIH BANK V

SLOVENSKEM IN HRVAŠKEM PROSTORU

April 2018 Larisa Ferletič

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Magistrsko delo

PRIMERJALNA ANALIZA BANČNEGA SISTEMA IN POSLOVANJA DVEH NAJVEČJIH BANK V SLOVENSKEM IN HRVAŠKEM PROSTORU

A Comparative Analysis of the Banking System and Business Operations of the Two Largest Banks in Slovenia and Croatia

Kandidatka: Larisa Ferletič Študijski program: Ekonomske in poslovne vede Študijska usmeritev: Finance in bančništvo Mentorica: doc. dr. Vita Jagrič Jezikovno pregledala: Majda Frančič, prof. Študijsko leto: 2017/2018

Maribor, april 2018

i

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, doc. dr. Viti Jagič, za pomoč in vodenje pri pisanju magistrske naloge. Zahvaljujem se tudi vodji poslovalnice Nove Ljubljanske banke d. d. v Lendavi, mag. Korneliji Baša, za nasvete in čas, ki mi jih je namenila pri reševanju proučevane problematike. Posebno zahvalo namenjam staršem, ki so me zmeraj podpirali in verjeli vame, in svojemu fantu Marku, ki mi je med pisanjem dela prav tako stal ob strani in me spodbujal.

»Strma je pot do uspeha. Šele ko jo prehodiš, spoznaš, da je bila vredna truda.«

(Larisa Ferletič)

ii

POVZETEK

Banke imajo danes vodilno vlogo pri zagotavljanju finančnega posredništva in finančne stabilnosti na geografskem območju, ki ga pokrivajo. Skupnost bank pri tem oblikuje bančni sistem, ki predstavlja bančno organizacijo v gospodarskem sistemu države. Izhodiščna vloga bank je jasna – hranjenje prihrankov in njihovo posojanje. S servisiranjem strank te pokrivajo stroške poslovanja ter zagotavljajo dobičke. Zaradi vse močnejše konkurence, regulatornih ukrepov in lažjega prehajanja komitentov med bančnimi subjekti pa je pokrivanje stroškov ter zagotavljanje donosnosti vse težje. Evropski bančni sistemi so v preteklosti doživljali številne spremembe, ki so obsegale sanacijo in privatizacijo, prelomnico v delovanju pa je predstavljala finančna in gospodarska kriza pred slabim desetletjem. Ta je povzročila kolaps finančnega sistema ter ohromila številna evropska gospodarstva.

Nepravilnosti, pomanjkanje transparentnosti, nezadostni poslovni modeli in regulacija ter pomanjkljivo upravljanje s tveganji so tekom krize imeli velik negativni vpliv na poslovanje bank doma in na ravni Evropske unije. Upad gospodarske aktivnosti in porast neplačevanja s strani dolžnikov sta v bankah izrazito povečala izpostavljenost kreditnemu tveganju, posledično nastale nedonosne terjatve pa so privedle do velikih bančnih izgub in zahtev po ukrepih za vzpostavitev finančne stabilnosti. Ti se izvajajo ob konsolidaciji bančnega sistema in izboljšujejo finančni položaj bank doma in v evropskem prostoru, okreva tudi makroekonomsko okolje. Regulatorji Evrosistema so ob tem usmerjeni v pospešitev finančne stabilnosti, ki igra ključno vlogo pri ohranjanju monetarne politike posamezne države.

Magistrsko delo predstavlja primerjalno analizo slovenskega bančnega sistema in poslovanje največje in hkrati državne banke v Republiki Sloveniji, Nove Ljubljanske banke d. d., s hrvaškim bančnim sistemom in poslovanjem največje zasebne banke v Republiki Hrvaški, to je Zagrebške banke d. d., od 2005. do 2016. leta. S primerjalno analizo bančnega sistema Slovenije in Hrvaške spoznamo temeljne značilnosti poslovanja poslovnih in državnih bank. Pri konkretiziranju problema se osredotočamo na primerjavo poslovanja dveh največjih bank v slovenskem in hrvaškem bančnem prostoru preko izbranih finančnih kazalnikov in kazalnikov tveganja, kjer je vseskozi poudarek na poslovanju obeh bank pred krizo, v času krize in po njej.

V zaključku magistrsko delo razkriva, da je hrvaški bančni sistem v proučevanem obdobju učinkovitejši in uspešnejši od slovenskega, kar je bilo izmerjeno z osnovnimi finančnimi kazalniki in izbranimi podatki izkaza poslovnega izida ter izkaza finančnega položaja. Z analizo makroekonomskih kazalnikov bruto domačega proizvoda, inflacije, javnofinančnega primanjkljaja/presežka, javnega dolga in stopnje brezposelnosti smo ugotovili, da je makroekonomsko okolje pomemben del bančnega sistema.

Z zastavljenimi hipotezami smo odgovorili na raziskovalno vprašanje, ali je Zagrebška banka d. d. v obdobju od 2005 do 2016 izkazovala boljše poslovanje kot Nova Ljubljanska banka d. d. z vidika štirih osnovnih kazalnikov uspešnosti, to je donosa na lastniški kapital – ROE, donosa na sredstva – ROA, neto obrestne marže in razmerja med stroški in neto prihodki, kar smo tudi potrdili.

iii

Pri analizi smo se osredotočili na primerjavo povprečnih vrednosti kazalnikov in analizo časovnih vrst na podlagi trenda gibanja teh kazalnikov. Z analizo kazalnikov tveganja smo ugotovili, da izkazujeta obe banki visoko kreditno izpostavljenost, ki jo kaže zlasti visok delež slabih posojil, medtem ko likvidnostno tveganje in izpostavljenost tržnim tveganjem ostajata nizki. V zaključku ugotovimo, da je Zagrebška banka d. d., ki je kot članica Skupine UniCredit pretežno v tujem lastništvu, skozi dvanajstletno obdobje proučevanja poslovanja uspešnejša v finančnih rezultatih kot Nova Ljubljanska banka d. d., ki je v 100-odstotnem državnem lastništvu, kar ji tudi v prihodnje zagotavlja poslovno stabilnost.

Ključne besede: banke, bančništvo, bančni sistem, NLB, analiza poslovanja bank, kapitalska ustreznost, finančni kazalniki uspešnosti poslovanja, bonitetna ocena, tveganja v bankah, finančna in gospodarska kriza, finančna stabilnost, dokapitalizacija bank, Basel III, ECB.

iv

ABSTRACT

Banks have a leading role in providing financial intermediation and financial stability in the geographical area they cover. By doing so, the banking community shapes the banking system representing the banking organisation in the economic system of the country. The basic role of banks is clear, i.e. keeping savings and lending assets. By providing services to its clients they cover the expenditure of its operations and ensure profits. Due to the intensification of competition, regulatory measures and greater flexibility in choosing a different bank it is becoming increasingly difficult to cover expenditure and achieve profitability. The European banking systems have undergone various changes such as recovery and privatisation, but the turning point in their activities has been the financial and economic crisis almost a decade ago. The crisis has brought about the collapse of the financial system and paralysed many European economies.

The irregularities, lack of transparency, inadequate business models, regulation and insufficient risk management have during the crisis had a marked negative effect on the operations of banks on the national and EU level. The decline in economic activity and the increasing non-payment by debtors led to a profound exposure to credit risk, whereas the consequently incurred non-performing loans led to large bank losses and demands for financial stability measures. These measures are implemented while consolidating the banking system and are improving the financial situation of banks in their countries and in the European area, while the macroeconomic environment is also recovering. The Eurosystem regulators aim to foster financial stability which is essential for the preservation of the monetary policy.

The master’s thesis presents a comparative analysis of the Slovenian banking system and operations of the largest public bank in the Republic of Slovenia, Nova Ljubljanska banka d. d., and the Croatian banking system and operations of the largest private bank in the Republic of Croatia, i.e. Zagrebška banka d. d., from 2005 to 2016. By comparatively analysing both systems we become acquainted with the fundamental characteristics of the commercial and public banks’ operations. In defining the problem we focus on comparing the operations of the biggest banks in the two banking areas by using selected financial and risk indicators, with emphasis on their operations before, during and after the crisis.

In the conclusion it is revealed that the Croatian banking system was more efficient and successful in the period studied, as measured by basic financial indicators and selected profit and loss statement data and statement of financial position data. By analysing the macroeconomic indicators of the gross domestic product, inflation, government deficit/surplus, public debt and unemployment level it has been found that the macroeconomic environment is an important part of the banking system.

By using set hypotheses we confirmed our research question, i.e. whether Zagrebška banka d. d. was operating more successfully than Nova Ljubljanska banka d. d. from 2005 to 2016, based on four basic performance indicators: return on equity or ROE, return on assets or ROA, net interest margin and cost and net income ratio.

v

The analysis was focused on comparing the average indicator values and time series analysis based on the indicator flow trends. By analysing risk indicators we concluded that both banks are showing high credit exposure, as demonstrated mainly by the high share of non-performing loans, whereas the liquidity risk and exposure to market risks remain low. In conclusion, the analysis covering the banks’ operations in the period of 12 years reveals that Zagrebška banka d. d., a member of the UniCredit Group and thus predominantly in foreign ownership, is financially more successful than the state-owned Nova Ljubljanska banka d. d., whereas this also ensures its future financial stability.

Keywords: banks, banking, banking system, NLB, analysis of the banks’ operations, capital adequacy, financial performance indicators, credit rating, risk in banks, financial and economic crisis, financial stability, recapitalization of banks, capital accord Basel III and ECB.

vi

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................ 1

1.1 Opis področja in opredelitev problema ........................................................... 1 1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave ................................................................... 3 1.3 Predpostavke in omejitve ............................................................................... 4 1.4 Predvidene metode raziskovanja .................................................................... 5

2 OSNOVNI POJMI PRIMERJALNE ANALIZE POSLOVANJA ....................................... 6

2.1 Merjenje finančne uspešnosti poslovanja ....................................................... 6 2.2 Opredelitev finančnih kazalnikov uspešnosti poslovanja ................................. 6

3 TEMELJI BANČNIŠTVA IN NJEGOVI ZAČETKI ...................................................... 11

3.1 Opredelitev bank in načela bančnega poslovanja .......................................... 11 3.2 Razvoj bančništva na Slovenskem in Hrvaškem ............................................. 12 3.3 Sanacija in privatizacija bank ........................................................................ 14 3.4 Vloga lastniške strukture pri finančni stabilnosti in uspešnosti poslovanja ..... 17

4 UČINKI FINANČNE KRIZE NA POSLOVANJE BANK S SPREMEMBO REGULATIVE KOT ODZIV NA FINANČNO KRIZO .................................................................................... 19

4.1 Kriza bančnega sistema ................................................................................. 19 4.2 Dokapitalizacije bank .................................................................................... 20 4.3 Regulativa bank za krepitev stabilnosti poslovanja ........................................ 21

5 OPREDELITEV BANČNIH TVEGANJ ..................................................................... 25

5.1 Vrste bančnih tveganj ................................................................................... 26 5.1.1 Kreditno tveganje ..................................................................................................................... 26 5.1.2 Likvidnostno tveganje ............................................................................................................... 27 5.1.3 Obrestno tveganje .................................................................................................................... 29 5.1.4 Valutno tveganje ...................................................................................................................... 31 5.1.5 Operativno tveganje ................................................................................................................. 31

6 MAKROEKONOMSKA SLIKA GOSPODARSTVA ................................................... 33

6.1 Zunanji dejavniki uspešnosti poslovanja ....................................................... 33 6.2 Makroekonomski pokazatelji ........................................................................ 33

7 PRIMERJALNA ANALIZA BANČNEGA SISTEMA V SLOVENIJI IN NA HRVAŠKEM ... 40

7.1 Slovenski bančni sistem ................................................................................ 40 7.1.1 Osnovni podatki o poslovanju slovenskega bančnega sistema ................................................ 41 7.1.2 Lastniška struktura slovenskega bančnega sektorja ................................................................. 44 7.1.3 Izbrani finančni podatki slovenskega bančnega sektorja ......................................................... 45 7.1.4 Izbrani kazalniki uspešnosti poslovanja za slovenski bančni sektor ......................................... 48 7.1.5 Sestavine kapitala po bančnih standardih Basla III ................................................................... 51

vii

7.2 Hrvaški bančni sistem ................................................................................... 53 7.2.1 Osnovni podatki hrvaškega bančnega sektorja ......................................................................... 53 7.2.2 Lastniška struktura hrvaškega bančnega sektorja ..................................................................... 55 7.2.3 Izbrani finančni podatki hrvaškega bančnega sektorja ............................................................. 56 7.2.4 Izbrani kazalniki uspešnosti poslovanja za hrvaški bančni sektor ............................................. 58

7.3 Primerjalna analiza slovenskega in hrvaškega bančnega sistema ................... 61

8 PREDSTAVITEV DVEH NAJVEČJIH BANK V SLOVENSKEM IN HRVAŠKEM PROSTORU ........................................................................................................................ 66

8.1 Nova Ljubljanska banka d. d. ......................................................................... 66 8.2 Zagrebška banka d. d. ................................................................................... 69

9 PRIMERJALNA ANALIZA POSLOVANJA BANK ..................................................... 72

9.1 Bonitetna ocena ........................................................................................... 72 9.2 Osnovni finančni kazalniki ............................................................................. 73

9.2.1 Preverjanje hipoteze H1 za kazalnik donosnosti lastniškega kapitala (ROE) ............................. 74 9.2.2 Preverjanje hipoteze H2 za kazalnik donosnosti sredstev (ROA) .............................................. 77 9.2.3 Preverjanje hipoteze H3 za kazalnik neto obrestne marže ....................................................... 81 9.2.4 Preverjanje hipoteze H4 za kazalnik razmerja med stroški in neto prihodki............................. 84

9.3 Drugi finančni kazalniki ................................................................................. 87 9.3.1 Stroškovna učinkovitost ............................................................................................................ 87 9.3.2 Delež kapitala v bilančni vsoti ................................................................................................... 88 9.3.3 Kapitalska ustreznost ................................................................................................................ 90 9.3.4 Poslovni izid ............................................................................................................................... 91

9.4 Kazalniki tveganja ......................................................................................... 93 9.4.1 Analiza kreditnega tveganja ...................................................................................................... 94

9.4.1.1 Maksimalna izpostavljenost kreditnemu tveganju ...................................................... 95 9.4.1.2 Oslabitve in rezervacije ................................................................................................ 96 9.4.1.3 Delež oslabitev v bruto kreditih ................................................................................... 97 9.4.1.4 Slaba posojila ................................................................................................................ 98 9.4.1.5 Stopnja pokritja slabih posojil .................................................................................... 101 9.4.1.6 Upravljanje kreditnega tveganja in ugotovitve .......................................................... 103

9.4.2 Analiza likvidnostnega tveganja .............................................................................................. 104 9.4.2.1 Razmerje med krediti in bilančno vsoto ..................................................................... 105 9.4.2.2 Razmerje med depoziti in bilančno vsoto .................................................................. 107 9.4.2.3 Razmerje med krediti in depoziti (LTD) ...................................................................... 109 9.4.2.4 Delež likvidnih sredstev v povprečni aktivi................................................................. 110 9.4.2.5 Upravljanje likvidnostnega tveganja in ugotovitve .................................................... 112

9.4.3 Analiza obrestnega tveganja ................................................................................................... 113 9.4.4 Analiza valutnega tveganja ...................................................................................................... 115 9.4.5 Analiza operativnega tveganja ................................................................................................ 116

9.5 Ugotovitve o uspešnosti poslovanja NLB in Zagrebške banke na podlagi analiziranih kazalnikov ........................................................................................ 117

10 SKLEP ............................................................................................................. 121

LITERATURA IN VIRI .............................................................................................. 125

PRILOGE ................................................................................................................ 142

viii

KAZALO TABEL

TABELA 1: IZVEDENI UKREPI ZA KREPITEV STABILNOSTI BANK .................................................................. 20 TABELA 2: OSNOVNI PODATKI BANČNEGA SEKTORJA V SLOVENIJI ........................................................... 42 TABELA 3: LASTNIŠKA STRUKTURA SLOVENSKEGA BANČNEGA SEKTORJA (PO LASTNIŠKEM KAPITALU) .. 44 TABELA 4: NEKATERI FINANČNI KAZALNIKI POSLOVANJA ZA SLOVENSKI BANČNI SEKTOR ....................... 49 TABELA 5: OSNOVNI PODATKI BANČNEGA SEKTORJA NA HRVAŠKEM ...................................................... 54 TABELA 6: NEKATERI FINANČNI KAZALNIKI POSLOVANJA ZA HRVAŠKI BANČNI SEKTOR .......................... 59 TABELA 7: BONITETNA OCENA NLB IN ZAGREBŠKE BANKE PO FITCH RATINGS ........................................ 72 TABELA 8: OPISNA STATISTIKA ZA ROE ...................................................................................................... 74 TABELA 9: REZULTATI ANALIZE TRENDA ROE ZA NLB IN ZAGREBŠKO BANKO ........................................... 75 TABELA 10: REZULTATI ANALIZE TRENDA ROE ZA NLB V OBDOBJU 2005–2016 (KORIGIRANA VREDNOST ZA

LETO 2013) IN 2005–2012 ZA NLB IN ZAGREBŠKO BANKO .............................................................. 75 TABELA 11: OPISNA STATISTIKA ZA ROA .................................................................................................... 77 TABELA 12: REZULTATI ANALIZE TRENDA ROA ZA NLB IN ZAGREBŠKO BANKO ........................................ 78 TABELA 13: REZULTATI ANALIZE TRENDA ROA ZA NLB V OBDOBJU 2005–2016 (KORIGIRANA VREDNOST

ZA LETO 2013) IN V OBDOBJU 2005–2012 ZA NLB IN ZAGREBŠKO BANKO...................................... 79 TABELA 14: OPISNA STATISTIKA ZA NIM .................................................................................................... 81 TABELA 15: REZULTATI ANALIZE TRENDA NIM ZA NLB IN ZAGREBŠKO BANKO ......................................... 82 TABELA 16: OPISNA STATISTIKA ZA CIR ...................................................................................................... 84 TABELA 17: REZULTATI ANALIZE TRENDA CIR ZA NLB IN ZAGREBŠKO BANKO .......................................... 85

ix

KAZALO GRAFIKONOV

GRAF 1: RAST BDP (V %) ............................................................................................................................. 34 GRAF 2: STOPNJA INFLACIJE (V %) .............................................................................................................. 35 GRAF 3: JAVNOFINANČNI PRIMANJKLJAJ/PRESEŽEK (V % OD BDP) ........................................................... 36 GRAF 4: JAVNI DOLG (V % BDP) .................................................................................................................. 37 GRAF 5: STOPNJA BREZPOSELNOSTI (V % OD DELOVNO AKTIVNEGA PREBIVALSTVA) .............................. 39 GRAF 6: IZKAZ POSLOVNEGA IZIDA SLOVENSKEGA BANČNEGA SEKTORJA ................................................ 46 GRAF 7: OSNOVNI KAZALNIKI KAPITALSKE USTREZNOSTI SLOVENSKEGA BANČNEGA SEKTORJA ............. 51 GRAF 8: LASTNIŠKA STRUKTURA HRVAŠKEGA BANČNEGA SEKTORJA (PO LASTNIŠKEM KAPITALU).......... 55 GRAF 9: IZKAZ POSLOVNEGA IZIDA HRVAŠKEGA BANČNEGA SEKTORJA .................................................... 56 GRAF 10: LASTNIŠKA STRUKTURA 5 NAJVEČJIH DELNIČARJEV NLB NA DAN 31. 12. 2008 ......................... 67 GRAF 11: LASTNIŠKA STRUKTURA 5 NAJVEČJIH DELNIČARJEV NLB NA DAN 11. 6. 2013 ........................... 68 GRAF 12: KAZALNIK ROE NLB IN ZAGREBŠKE BANKE (V %) ........................................................................ 76 GRAF 13: KAZALNIK ROA NLB IN ZAGREBŠKE BANKE (V %) ........................................................................ 80 GRAF 14: NETO OBRESTNA MARŽA NLB IN ZAGREBŠKE BANKE (V %) ........................................................ 83 GRAF 15: RAZMERJE MED STROŠKI IN NETO PRIHODKI NLB IN ZAGREBŠKE BANKE (V %) ......................... 86 GRAF 16: STROŠKI POSLOVANJA V NLB IN ZAGREBŠKI BANKI .................................................................... 87 GRAF 17: OBSEG IN DELEŽ KAPITALA V BILANČNI VSOTI NLB IN ZAGREBŠKE BANKE................................. 89 GRAF 18: KAPITALSKA USTREZNOST NLB IN ZAGREBŠKE BANKE (V %) ...................................................... 90 GRAF 19: POSLOVNI IZID NLB IN ZAGREBŠKE BANKE (PRED OBDAVČITVIJO) ............................................. 92 GRAF 20: SKUPNA IZPOSTAVLJENOST TVEGANJU (RWA) ........................................................................... 94 GRAF 21: MAKSIMALNA IZPOSTAVLJENOST KREDITNEMU TVEGANJU ...................................................... 95 GRAF 22: OSLABITVE IN REZERVACIJE......................................................................................................... 96 GRAF 23: DELEŽ OSLABITEV V BRUTO KREDITIH ......................................................................................... 97 GRAF 24: BRUTO SLABA POSOJILA (NPL)/BRUTO POSOJILA (V %) .............................................................. 99 GRAF 25: STOPNJA POKRITJA BRUTO SLABIH POSOJIL (V %) .................................................................... 102 GRAF 26: OBSEG KREDITOV FIZIČNIM IN PRAVNIM OSEBAM .................................................................. 105 GRAF 27: OBSEG DEPOZITOV FIZIČNIH IN PRAVNIH OSEB ....................................................................... 107 GRAF 28: RAZMERJE MED KREDITI IN DEPOZITI (LTD) V % ....................................................................... 109 GRAF 29: LIKVIDNA SREDSTVA/POVPREČNA AKTIVA (%) ......................................................................... 111

x

KAZALO SLIK

SLIKA 1: GIBANJE ROE V NLB IN ZAGREBŠKI BANKI V OBDOBJU 2005–2016 ............................................. 74 SLIKA 2: GIBANJE ROA V NLB IN ZAGREBŠKI BANKI V OBDOBJU 2005–2016 ............................................. 78 SLIKA 3: GIBANJE NIM V NLB IN ZAGREBŠKI BANKI V OBDOBJU 2005–2016 ............................................. 81 SLIKA 4: GIBANJE CIR V NLB IN ZAGREBŠKI BANKI V OBDOBJU 2005–2016 .............................................. 85

xi

SEZNAM OKRAJŠAV

ALCO Odbor za upravljanje z bilanco banke (angl. Asset-Liability Committee) BDP Bruto domači proizvod BIS Banka za mednarodne poravnave (angl. Bank for International

Settlements) BS Banka Slovenije CHF Švicarski frank CIR Razmerje med stroški in prihodki (angl. cost-to-income ratio) CRD IV Direktiva o kapitalskih zahtevah IV (angl. Capital Requirements Directive

IV) CRR Uredba o kapitalskih zahtevah (angl. Capital Requirements Regulation) DAB Državna agencija za zavarovanje hranilnih vlog in sanacijo bank RH DUTB Družba za upravljanje terjatev bank EBA Evropski bančni organ (angl. European Banking Authority) EBRD Evropska banka za obnovo in razvoj (angl. European Bank for

Reconstruction and Development) ECB Evropska centralna banka EK Evropska komisija EMU Ekonomska in monetarna unija ESCB Evropski sistem centralnih bank EU Evropska unija EUR Evro EUROSTAT Evropski statistični urad HNB Hrvaška narodna banka HRK Hrvaška kuna IMF Mednarodni denarni sklad (angl. International Monetary Fund) KKU Količnik kapitalske ustreznosti LTD Razmerje med posojili in vlogami nebančnega sektorja (angl. loan-to-

deposit ratio) MF Ministrstvo za finance NIM Neto obrestna marža (angl. net interest income) NLB Nova Ljubljanska banka d. d. RH Republika Hrvaška ROA Donosnost sredstev (angl. return on assets) ROE Donosnost lastniškega kapitala (angl. return on equity) RS Republika Slovenija UMAR Urad Vlade Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj Ur. l. RS Uradni list Republike Slovenije ZABA Zagrebška banka d. d. Zban-2 Zakon o bančništvu ZBS Združenje bank Slovenije ZUKSB Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank

1

1 UVOD

1.1 Opis področja in opredelitev problema

Učinkovitost in stabilnost bančnega sistema sta ključnega pomena za nemoteno delovanje finančnega in gospodarskega sistema vsake države. Finančna in gospodarska kriza je zaradi nevzdržnega modela financiranja nakupov nepremičnin, vključno z množičnim odobravanjem kreditov kreditno nesposobnim strankam, evropske države opozorila na pomembnost zagotavljanja stabilnosti bančnega sistema, ohranitev zaupanja v njegovo delovanje in zaščito sredstev vlagateljev. Posledično je možno trditi, da je dovolila propad slabo zasnovanih temeljev in omogočila vzpon dobremu jedru. Evropska centralna banka (v nadaljevanju ECB) je pristojna za učinkovito delovanje enotnega mehanizma nadzora, s čimer želi zagotoviti natančno, uspešno in vestno opravljanje bančnega nadzora ter poskrbeti za stabilnost bančnega sistema.

Banke kot generator financiranja gospodarstva in temelj finančne stabilnosti še vedno poglavitno zbirajo sredstva varčevalcev ter kreditirajo gospodarstvo in prebivalstvo. Osnovni del prihodkov predstavlja razlika med aktivno obrestno mero kot ceno posojila iz kreditne aktivnosti in pasivno obrestno mero kot strošek plačila obresti iz depozitne aktivnosti. Naraščajoča konkurenca med ponudniki bančnih storitev, informacijska tehnologija in globalizacija finančnega trga z zniževanjem neto marže poslovanja zmanjšujejo dobičkonosnost banke. Banke imajo kot samostojni poslovni subjekti različne politike poslovanja, kar se odraža v različnih rezultatih poslovanja. Poslovanje bank ocenjujemo s številnimi dejavniki, kot so poslovno ali makroekonomsko okolje, bonitetna ocena, najpogosteje pa s finančnimi kazalniki, ki nam omogočajo analizo učinkovitosti poslovanja in mednarodno primerjavo uspešnosti.

Dobra poslovna politika bank in upoštevanje načel bančnega poslovanja povečujejo varnost in zaupanje v banko ter spodbujajo investicijsko aktivnost, slednja pa spodbuja delovanje gospodarstva in stimulira makroekonomsko stabilnost. Z naraščajočim poslovanjem, ki niso tipični bančni posli, pa povečujejo tudi neto neobrestne prihodke. Vse to se odraža v poslovnih rezultatih bank, ki z zdravo kreditno aktivnostjo povečujejo neto obrestne prihodke, zmanjšujejo delež nedonosnih terjatev, povečujejo konkurenčnost in izboljšujejo poslovni izid. Pomemben dejavnik v poslovanju bank predstavlja tudi njihovo lastništvo. Bančni sistem kot del finančnega sistema deluje v soodvisnosti z gospodarstvom, zato mora poslovanje bank temeljiti na vodenju odgovorne politike poslovanja in prevzemanja odgovornosti za odločitve, kar se je do določene mere izkazalo kot pomanjkljivo.

Banka z odgovornim poslovanjem ravna kot skrben gospodar skladno z zahtevami regulatorja in dobro poslovno prakso, strokovno usposobljenostjo in veliko mero odzivnosti na nepričakovana odstopanja v poslovanju. Na drugi strani pa se je potrebno zavedati, da se tveganje in donosnost izključujeta. To pomeni, da prinaša večje tveganje ustrezno višji donos in obratno. Učinkovito upravljanje tveganj zato predstavlja enega najpomembnejših segmentov v poslovanju banke. Finančna kriza je razkrila številne nepravilnosti in pomanjkljivosti na tem področju ter opozorila na pomembnost le-tega za stabilnost bank in bančnega sistema kot celote.

2

Tveganja v poslovanju so in bodo zmeraj prisotna, saj današnja banka posluje v viharnih gospodarskih časih, kjer se že majhno tveganje kaj hitro prelevi v velike izgube. Zavedamo se, da večje tveganje prinaša ustrezno višji donos, vendar preveliko tveganje vodi v izgube, ki jih poslovni subjekt ne more sam pokriti. To je razvidno tudi v primeru največje slovenske državne banke Nove Ljubljanske banke d. d. (v nadaljevanju NLB, banka), ki je zaradi izgub potrebovala številne dokapitalizacije. Zaradi tega razloga je bistvenega pomena, da izpostavljenost tveganju ustrezno merimo in ocenjujemo. Kot odgovor na zaostrovanje pogojev poslovanja, višje konkurenčnosti in s tem večje možnosti izpostavljenosti tveganju so bili sprejeti številni ukrepi, med njimi tudi baselska bančna regulativa državnih in mednarodnih oblasti, katere poglaviten namen je poskrbeti za varnost in stabilnost poslovanja.

Spremembe v poslovanju bank, ki so bile zaradi slabih poslovnih rezultatov in številnih pomanjkljivosti nujne in potrebne, vključujejo tudi konsolidacijo bančnega sistema, ki se odraža v združevanju bank in zmanjševanju njihovega števila. Ob tem prihaja tudi do privatizacije in naraščanja vstopa bank in skladov s tujim lastništvom v domači bančni prostor. Banke in skladi s tujim lastništvom imajo prednost pred domačimi predvsem pri zagotavljanju dolgoročnih virov financiranja, ki so praviloma ugodnejši, ter v strategiji vodenja in poslovanja bank. Le-ta se običajno razlikuje od pristopa vodenja in poslovanja domačih lastnikov. To povečuje konkurenčnost med bankami, ki jih sili k večji stroškovni učinkovitosti in investicijski aktivnosti, k raznolikosti v ponudbi bančnih storitev in zniževanju njihovih stroškov ter jih hkrati izpostavlja bolj tveganemu poslovanju.

Magistrsko delo vsebuje aktualno dogajanje v bančništvu, ki z analizo posameznih dejavnikov učinkovitosti in uspešnosti poslovanja, kot so makroekonomsko okolje, lastniška struktura, izpostavljenost tveganjem, finančna in gospodarska kriza, preko finančnih kazalnikov prikazuje prednosti in slabosti v poslovanju izbranih bančnih sistemov in bank. Na ta način ugotavlja vzroke, ki so vplivali na razlike v njihovem poslovanju, posledično pa kaže učinkovitost in uspešnost poslovanja. Letna poročila bank, ki so javno dostopna, so pri tem glavni vir informacij, vendar predstavljajo obdobje poslovanje le enega leta, kar je prekratko obdobje za kritično analizo. Da bi to dosegli, analiziramo obdobje poslovanja od 2005 do 2016, pri čemer v nalogi vključimo tudi razpoložljive podatke do septembra 2017. Tak časovni obseg nam poda dovolj natančno razumevanje prej omenjenih dejavnikov učinkovitosti in uspešnosti poslovanja bank ter odgovore o proučevani problematiki.

V magistrskem delu se prepletata teoretični in analitični del. V začetnih poglavjih se posvetimo teoretičnemu delu o vsebini proučevane problematike, ki predstavlja izhodišče za analitični del naloge. Znotraj tega definiramo osnovne pojme primerjalne analize poslovanja in opredelimo pomembnejše finančne kazalnike. Za lažje razumevanje delovanja izbranih bančnih sistemov in bank predstavimo temelje in začetke bančništva skupaj s sanacijo in privatizacijo bank ter vlogo lastniške strukture pri zagotavljanju stabilnosti in uspešnosti poslovanja. Pri razumevanju težav v poslovanju bank, ki sta jih povzročili finančna in gospodarska kriza in njihovo reševanje, prikažemo regulativo bank za krepitev stabilnosti poslovanja, predstavimo pa tudi najznačilnejša tveganja v bančništvu.

3

Z uvodom v analitični del naloge analiziramo izbrane makroekonomske kazalnike, na podlagi katerih dobimo širšo primerjalno sliko makroekonomskega okolja, v katerem izbrana bančna sistema in banki poslujeta. Znotraj primerjalne analize bančnega sistema Slovenije in Hrvaške predstavljata osrednji del naloge delovanje in primerjavo poslovanja dveh največjih bank v slovenskem in hrvaškem prostoru, to sta NLB in Zagrebška banka (v nadaljevanju ZABA, banka). Preko osnovnih in ostalih finančnih kazalnikov ter kazalnikov tveganja analiziramo učinkovitost in uspešnost ter vzroke za razlike v njunem poslovanju.

1.2 Namen, cilji in hipoteze raziskave

Namen raziskave je narediti primerjalno analizo poslovanja bančnega sistema Slovenije in Hrvaške, znotraj katerega se zaradi konkretiziranja in predstavitve vplivov določenih dejavnikov na učinkovitost in uspešnost poslovanja osredotočamo na primerjavo poslovanja dveh največjih bank v obeh bančnih sistemih.

Cilji:

opredelitev osnovnih bančnih pojmov in finančnih kazalnikov; predstavitev začetkov bančništva v Sloveniji in na Hrvaškem, skupaj s sanacijo

in privatizacijo bank ter spremembami v lastniški strukturi; predstavitev regulative bank za krepitev poslovanja kot posledica finančne in

gospodarske krize; predstavitev izbranih tveganj v bančništvu; analiza makroekonomskega okolja držav, proučevanih bančnih sistemov z

umestitvijo v evropsko povprečje; predstavitev delovanja in analiza dvanajstletnega obdobja poslovanja

slovenskega in hrvaškega bančnega sistema po izbranih kriterijih; predstavitev delovanja in analiza dvanajstletnega obdobja poslovanja dveh

največjih bank slovenskega in hrvaškega bančnega sistema po izbranih kriterijih.

Hipoteze

V okviru primerjalne analize poslovanja dveh največjih bank v izbranih bančnih sistemih preverjamo uspešnost njunega poslovanja z raziskovalnim vprašanjem, ali Zagrebška banka v obdobju od 2005 do 2016 izkazuje boljše poslovanje kot NLB.

To preverjamo s pomočjo naslednjih hipotez.

H1: Zagrebška banka izkazuje v proučevanem obdobju boljše poslovne rezultate z vidika višjega donosa na kapital (ROE) kot NLB.

H2: Zagrebška banka izkazuje v proučevanem obdobju boljše poslovne rezultate z vidika višjega donosa na sredstva (ROA) kot NLB.

H3: Zagrebška banka izkazuje v proučevanem obdobju boljše poslovne rezultate z vidika višje neto obrestne marže kot NLB.

H4: Zagrebška banka izkazuje v proučevanem obdobju boljše poslovne rezultate z vidika nižjega razmerja med stroški in neto prihodki kot NLB.

4

Uspešnost poslovanja izbranih bank v okviru raziskovalnega vprašanja preverimo tudi z analizo ostalih finančnih kazalnikov, ki posredno vplivajo na osnovne finančne kazalnike, opredeljene v hipotezah in s katerimi podrobneje analiziramo učinkovitost in uspešnost poslovanja. Slednje analiziramo še s kazalniki tveganja, kjer se osredotočimo predvsem na analizo kreditnega tveganja kot najpomembnejšega tveganja v obeh bankah in na analizo likvidnostnega tveganja, nato pa ju med bankama kvantitativno primerjamo.

1.3 Predpostavke in omejitve

Predpostavljamo, da lahko že samo na podlagi obravnavanja omejenega časovnega obdobja (dvanajstih let) in omejenega skupka finančnih podatkov ter kazalnikov (tistih, ki so javno dostopni v letnih poročilih bank) ugotovimo, kateri bančni sistem in proučevana banka sta poslovno učinkovitejša in uspešnejša v svojem lokalnem okolju.

Proučevani državi sta bili v različni fazi gospodarskega cikla, pri čemer rezultati teh razlik ne upoštevajo. Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU) in evroobmočje doživela visoko kreditno rast, ki je bila visoko nad povprečno rastjo. Leta 2008 je sledila gospodarska kriza, ki je bila zelo huda in dolgotrajna ter je ohromila celotni bančni in finančni sistem. Hrvaška po drugi strani ni bila članica Evropske unije, ni imela intenzivne kreditne rasti in je tudi gospodarska kriza ni prizadela v tolikšni meri kot Slovenijo. Predpostavljamo, da so tudi kazalniki dobičkonosnosti in učinkovitosti poslovanja v slovenskem bančnem sistemu in znotraj njega v NLB mnogo slabši, kot če bi bila ta cikla izenačena.

Primerjamo dva bančna sistema in znotraj slednjega dve sosednji banki, NLB in Zagrebško banko, ki sta največji banki v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) in Republiki Hrvaški (v nadaljevanju RH) in sta članici Evropske unije. NLB posluje v evropski valuti (EUR), Zagrebška banka pa v nacionalni valuti, kunah (HRK). Primerjane vrednosti zaradi nihanja tečaja niso vedno eksaktne, kar sicer vpliva na natančnost rezultatov, vendar je odstopanja možno zanemariti, saj gre za majhne vrednosti.

Poleg preračunov kunskih podatkov v evrske so potrebni tudi prevodi tuje literature v slovenski jezik in predvsem natančno razumevanje hrvaške terminologije s področja bančništva. V večji meri so uporabljeni internetni viri in le v manjšem obsegu knjige ter članki, saj je za primerjavo poslovanja bank druga literatura manj primerna.

Pri analizi poslovanja bank se srečamo s številnimi finančnimi podatki, ki pa niso vsi enako relevantni in reprezentativni. Zato je potrebno izbrati le tiste, ki imajo največji doprinos pri interpretaciji rezultatov in k ugotovitvam o preučevani problematiki, tudi zaradi omejenosti obsega magistrskega dela.

Pri mednarodni primerjavi poslovanja je treba upoštevati različno makroekonomsko okolje in raznolikost metodologije pisanja letnih poročilih, ki med ostalim upošteva različne zakonodajne okvire. Mednarodne primerjave so otežene tudi zaradi omejene dostopnosti do podatkov. Za eksaktno primerjavo je potrebno poiskati primerljive podatke. Potrebni so tudi lastni izračuni in kontakti z obema bankama za dodatna pojasnila.

5

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Metode dela, ki jih uporabimo pri izdelavi magistrskega dela, so povezane predvsem s proučevanjem domače in tuje strokovne literature, elektronskih virov, člankov ter prispevkov s področja bančništva in poslovanja bank. Teoretična dejstva in spoznanja so podkrepljena s konkretnimi primerjavami v celem magistrskem delu. Raziskava temelji na obravnavi bančnega sistema Slovenije in Hrvaške, s poudarkom na primerjavi poslovanja med NLB in Zagrebško banko.

Pri raziskovanju uporabimo različne pristope, s katerimi prikažemo in primerjamo razvoj, strukturo in delovanje bančnega sistema ter poslovanja bank. Z metodo deskripcije opisujemo dejstva in pojave, ki vplivajo na obstoječe stanje omenjenih bančnih sistemov in bank. Z metodo komparacije primerjamo učinkovitost in uspešnost poslovanja, z metodo klasifikacije omogočamo definiranje bančne terminologije, ki je umeščena v raziskavo, z metoda kompilacije pa povzemanje stališč in sklepov drugih avtorjev ter lastnih ugotovljenih dejstev.

Za potrebe preverjanja hipotez uporabimo metodo indukcije, s katero ugotovljena dejstva oblikujemo v končne sklepe; le-ti pa potrdijo ali ovržejo zastavljene hipoteze. Študija primerov dveh bank v magistrskem delu skupaj s hipotezami poda odgovore in dokaze o proučevani problematiki. Primerjalna analiza proučevanih bank je narejena s primerjavo povprečnih vrednosti osnovnih finančnih kazalnikov in analizo časovnih vrst na podlagi trenda gibanja teh kazalnikov. Rezultate vsebinsko ovrednotimo in podamo ustrezne grafične ponazoritve.

V sklepni fazi magistrskega dela zastavljene hipoteze in cilje sklenemo v končne sklepe, povzamemo različna spoznanja ter odgovorimo na zastavljeno raziskovalno vprašanje. Pri izdelavi magistrskega dela uporabljamo tudi teoretična znanja, pridobljena tekom študija.

6

2 OSNOVNI POJMI PRIMERJALNE ANALIZE POSLOVANJA

2.1 Merjenje finančne uspešnosti poslovanja

Pri merjenju finančne uspešnosti poslovanja poslovnega subjekta obstaja več različnih tehnik, kot je npr. bonitetna ocena banke, ki zajema oceno dolgoročnega in kratkoročnega posojilnega tveganja, oceno ustreznih kapitalskih rezerv in primerne likvidnosti bank. Med najpogostejšimi pa je finančna analiza s pomočjo finančnih kazalnikov dobičkonosnosti in učinkovitosti poslovanja, ki celovito oceni ekonomsko uspešnost poslovanja finančne institucije. S tovrstno analizo ugotavljamo vpliv poslovnih odločitev in regulatornih zahtev na učinkovitost in stabilnost poslovanja ter na njegovo finančno moč, ki kot celota merijo uspešnost delovanja finančne institucije (Šuštar 2009, str. 38).

Pri analizi poslovanja je za presojo učinkovitosti in uspešnosti poslovanja potrebno ločevanje teh dveh pojmov, ki ju stroka pogosto zamenjuje ali enači, čeprav pomensko nista povsem enaka. Splošna opredelitev pravi, da učinkovitost poslovanja pomeni delati stvari na pravi način, medtem ko uspešnost pomeni narediti prave stvari in dosegati zastavljene cilje (Bergant 2010, str. 99).

Pri tem pojma ostajata medsebojno povezana, saj je uspešnost poslovanja odvisna od njegove učinkovitosti, ki je pogoj za uspešnost. Kot primer vzemimo lansiranje novega produkta, to je plačevanja položnic s pomočjo mobilnega telefona – »mobilna banka«. Plačevanje položnic poteka tako, da jih poslikamo. Zaradi enostavnosti uporabe, ki kaže učinkovitost produkta, ga uporablja veliko uporabnikov, posledično je produkt tudi uspešen. S povečanjem zadovoljstva obstoječih strank in pridobivanjem strank iz novih segmentov banke na ta način povečujejo tudi prihodke in tako dosegajo zastavljene cilje. Uspešnost je povezana z uresničevanjem poslovnih načrtov in strategij ter odseva sposobnost banke pri zagotavljanju ugodnega razmerja med stroški in finančnimi sredstvi.

Ocena učinkovitosti banke pomeni tudi ločevanje med operativno oz. notranjo učinkovitostjo. Ta je odvisna izključno od učinka delovanja banke same in omogoča poslovanje s čim nižjimi transakcijskimi storitvami za uporabnike bančnih storitev in cenovno oz. zunanjo učinkovitostjo. Slednja je del finančnega sistema in vključuje povezavo delovanja bančnega sistema s tujino (Peterlin, 2002). Z učinkovitostjo in uspešnostjo je povezana tudi stabilnost, ki omogoča poslovanje brez motenj v sistemu in z največjo mero odzivnosti na možne šoke v poslovanju.

2.2 Opredelitev finančnih kazalnikov uspešnosti poslovanja

Uspešnost poslovanja izbranih bank analiziramo s finančnimi kazalniki, ki jih za potrebe magistrskega dela delimo na osnovne finančne kazalnike, to je kazalnike donosnosti in učinkovitosti poslovanja, ostale finančne kazalnike in kazalnike tveganj. V nadaljevanju opredelimo tiste, ki so neposredno potrebni za preverjanje hipotez in za zmanjševanje kapitalskega tveganja v bankah ter so s strani strokovne javnosti v praksi tudi med pogosteje uporabljenimi finančnimi kazalniki pri presoji uspešnosti poslovanja finančne institucije.

7

Košak (2007, str. 8) pri presoji donosnosti in učinkovitosti poslovanja bank uvršča med osnovne finančne kazalnike donosnost lastniškega kapitala (angl. return on equity – ROE), donosnost sredstev (angl. return on assets – ROA), neto obrestno maržo (angl. net interest income – NIM), razmerje med stroški in prihodki (angl. cost-to-income ratio – CIR), neobrestno maržo in bruto dohodek na povprečno aktivo. Omenjene kazalnike v Poročilih o finančni stabilnosti izkazuje tudi BS.

Dimovski & Gregorič (2000, str. 73) in Choudhry (2007, str. 16) pri merjenju uspešnosti poslovanja med pogosteje uporabljenimi finančnimi kazalniki navajajo kazalnike ROE, ROA, NIM in CIR. Koch & MacDonald (2002, str. 203) kot najpogostejšo mero pri oceni uspešnosti poslovanja banke štejeta kazalnik stroškovne učinkovitosti, to je kazalnik CIR, ki je skupaj s kazalniki ROE, ROA in NIM ključni pokazatelj donosnosti in potencialne rasti dobička banke. Evropski bančni organ (v nadaljevanju EBA) v okviru donosnosti med osnovna finančna kazalnika uvršča kazalnika ROE in CIR.

Donosnost lastniškega kapitala (ROE)

Kazalnik donosnosti lastniškega kapitala (ROE) je najpomembnejši pokazatelj dobičkonosnosti banke in potenciala rasti. Predstavlja stopnjo donosa za delničarje banke oz. odstotek ustvarjenega donosa na vloženo denarno enoto investiranega kapitala. Višina ROE je v direktni povezavi s spremembami finančnega vzvoda, ki ga menedžment lahko uravnava v svojo korist. ROE izračunamo tudi kot zmnožek donosnosti sredstev ROA in finančnega vzvoda, pogosteje pa se uporablja razmerje med neto prihodkom in skupnim lastniškim kapitalom. Merilo uspešnosti poslovanja finančne institucije predstavlja kazalnik ROE čez 10 %, kar pomeni dober donos, pri čemer imajo zdrave banke, ki dobro poslujejo, ciljno vrednost ROE tudi čez 15 %. Pri tem pa je možno predpostaviti, da zelo visoka vrednost predstavlja visoko tveganje in uporabo neustreznih poslovnih modelov (Casu et al. 2015, str. 282–284).

ROE = neto dobiček/celotni kapital

Choudhry (2007, str. 17) pravi, da merilo za povprečno vrednost ROE v nekaterih sektorjih znaša približno 15 %. EBA (2017, str. 5) kot merilo uspešnosti poslovanja finančne institucije določa kazalnik ROE čez 10 % in kot merilo manj uspešnega poslovanja njegovo vrednost pod 6 %.

Rast finančnega vzvoda zmanjšuje delež kapitala v bilančni vsoti, kar posledično povečuje donosnost, hkrati pa tudi kapitalsko tveganje. Nizka vrednost kazalnika ROE je posledica nižje neto marže iz poslovanja zaradi slabe izkoriščenosti bančnih sredstev, ki je posledica neustrezne sestave bančnih naložb, previsokih stroškov poslovanja, neustrezno določenih cen bančnih storitev ali prenizkega finančnega vzvoda (Dimovski & Gregorič 2000, str. 70–71).

Donosnost sredstev (ROA)

Kazalnik donosnosti sredstev (ROA) predstavlja delež ustvarjenega neto prihodka na enoto vloženih denarnih sredstev. Posledično pokaže učinkovitost poslovodstva pri upravljanju s sredstvi in naložbami banke. Merilo uspešnosti poslovanja finančne institucije predstavlja kazalnik ROA okoli 1 % in več. Čisti dobiček povečuje vrednosti

8

kazalnika ROA. Njegova vrednost pa se povečuje tudi pri nespremenjenem dobičku ter ob hkratnem zmanjševanju sredstev (Casu et al. 2015, str. 282–284).

ROA = neto dobiček/celotna sredstva

Vrednost kazalnika ROA je odvisna od panoge, konkurenčnosti produktov in stopnje dodane vrednosti. Poslovni subjekti zasledujejo cilj čim višje vrednosti tega kazalnika, saj z večjo dobičkonosnostjo sredstev utrjujejo in izboljšujejo poslovne in finančne cilje. Dimovski & Gregorič (2000, str. 71) pravita, da je pri bankah, ki so finančni posredniki, vrednost tega kazalnika običajno nižja kot pri proizvodnih ali visokotehnoloških podjetjih. Delež kapitala v bilančni vsoti je namreč precej nižji kot pri običajnih nefinančnih podjetjih. V kolikor banka temu kapitalu zagotavlja približno enako donosnost kot ostala podjetja, to pomeni bistveno nižjo donosnost celotnih sredstev.

Neto obrestna marža

Kazalnik neto obrestne marže (NIM) meri razliko med neto obrestnimi prihodki glede na celotna, povprečna ali obrestovana sredstva. Kazalnik NIM odseva razliko med obrestnimi prihodki in obrestnimi odhodki na enoto vloženih sredstev ter na tak način meri obrestni razmik. Visoka vrednost NIM kaže, da je razlika med depozitnimi in posojilnimi obrestnimi merami (in drugimi obrestonosnimi sredstvi) visoka in obratno. Zniževanje obrestne marže na bančnih trgih odseva povečano konkurenco, pri čemer se razmerje med odhodki bank za depozite in prihodki bank na dana posojila znižuje (Casu et al. 2015, str. 284).

NIM = ((obrestni prihodki - obrestni odhodki)/celotna sredstva)

Višino neto obrestne marže določa več dejavnikov, med katerimi so naložbena politika bank, razlike v virih in stroških poslovanja ter v obsegu raznolikosti storitev, vpliv pa gre pripisati tudi makroekonomskemu okolju in lastniški strukturi. Banka ob optimalnih naložbah dosega višjo donosnost tudi s povečevanjem izpostavljenosti tveganjem, kot sta to kreditno ali likvidnostno tveganje ter druga.

Choudhry (2007, str. 14) pravi, da je neto obrestna marža občutljiva tako na kreditno kot na tržno tveganje. Obrestni prihodki so občutljivi na spremembe v obrestnih merah in na zapadlost portfelja v bilanci stanja. Sredstva, ki zapadejo hitreje kot obveznosti iz financiranja, pomenijo za banko prihodek v okolju naraščanja obrestnih mer. Ob nespremenjenem tveganju zniževanje neto obrestne marže izhaja predvsem iz zniževanja neto obrestnih prihodkov. Razlogov za to je več, med pogostejšimi pa je vse večja usmerjenost bank v tiste bančne produkte, ki prinašajo neobrestne prihodke, to je v zunajbilančne aktivnosti.

Obrestna marža bank, ki poslujejo z manjšim številom večjih podjetij, je običajno nižja v primerjavi z bankami, ki poslujejo pretežno z velikim številom manjših komitentov. Pri znižanju obrestne marže mora banka poiskati cenejša sredstva ali spremeniti naložbeno politiko, če želi maržo izboljšati. Nizka obrestna marža z vidika tveganja praviloma pomeni, da ima banka naložbe, ki so manj tvegane. Rast njene vrednosti pa omogoča stabilnejše poslovanje, saj lahko banka oblikuje višje rezervacije za morebitne slabše poslovne rezultate v prihodnosti ali za druge namene (Fišer 2010, str. 88).

9

Razmerje med stroški in prihodki

Kazalnik razmerja med stroški in neto prihodki (CIR) je hiter test, ki prikazuje učinkovitosti poslovanja banke. Odraža delež neobrestnih stroškov v prihodku banke. Pri tem velja, da je nižja vrednost CIR pokazatelj učinkovitosti delovanja banke. Merilo stroškovne učinkovitosti banke predstavlja kazalnik CIR okrog 50–70 %, pri čemer imajo zdrave banke ta delež pod 50 %. Zniževanje vrednosti kazalnika izhaja iz zniževanja neobrestnih stroškov, ki vključujejo administrativne stroške (stroški dela, splošni in administrativni stroški) in amortizacijo, ter iz zviševanja neobrestnih prihodkov iz naslova trgovanja s finančnimi instrumenti ali z aktivnostmi na področju investicijskega bančništva (Casu et al. 2015, str. 284).

CIR = ((neobrestni stroški/(neto obrestni prihodki + neobrestni prihodki))

Košak (2007, str. 9) pravi, da je v poslovni praksi bankirjev kazalnik CIR najpogosteje uporabljen kazalnik za merjenje stroškovne učinkovitosti bank. EBA (2017, str. 5) po merilu stroškovne učinkovitosti poslovanja finančne institucije določa kazalnik CIR pod 50 % in po merilu manj učinkovitega poslovanja njegovo vrednost nad 60 %. Koch & MacDonald (2002, str. 120) pravita, da naj bi večje banke ohranjale ta kazalnik pod 55 %, kajti manjši kot je ta delež, bolj dobičkonosna je banka.

Avtorja ob tem dodajata (ibid., str. 204), da imajo večje banke v povprečju nižjo vrednost kazalnika CIR, saj imajo večjo možnost ustvarjanja neobrestnih prihodkov, ki izhajajo iz poslov investicijskega bančništva, trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti in upravljanja z bančnimi sredstvi. Iz kazalnika CIR izhajata dve kritiki. Prva je ta, da omenjeni kazalnik ne upošteva spleta bančnih poslov, druga pa izhaja iz tega, da kazalnik CIR nima neposredne povezave z dobičkonosnostjo banke oz. z ustvarjanjem donosa za delničarje.

V povezavi s stroškovno učinkovitostjo je produktivnost, ki kaže, v kolikšni meri banka učinkovito izkorišča človeške vire. Dimovski & Gregorič (2000, str. 77) jo merita s kazalniki razmerja med bilančno vsoto in številom zaposlenih, s kazalnikoma števila odobrenih posojil in števila depozitov glede na število zaposlenih, z razmerjem med dohodkom iz poslovanja in številom zaposlenih ter dobičkom na zaposlenega.

Po mnenju Kocha & MacDonalda (2002, str. 204–205) se pri oceni maksimalnega izkoristka delovne sile in kapitala v praksi najpogosteje uporabljata kazalnik bilančne vsote na zaposlenega in povprečnih stroškov dela na zaposlenega. Slabost prvega kazalnika je v tem, da ta ne upošteva zunajbilančnih aktivnosti banke, prav tako tudi ni jasno določena optimalna vrednost nobenega od navedenih kazalnikov. Ob tem dodajata, da imajo uspešnejše banke običajno manj zaposlenih za nedoločen čas, ki so bolje plačani. Kritika, ki izhaja iz drugega kazalnika, je ta, da nekatere banke z visoko plačanimi managerji izkazujejo višjo vrednost tega kazalnika, kar pa ne poda informacije o tem, kako dobro je povprečni zaposleni plačan glede na konkurenco.

Primernejša kazalnika produktivnosti sta zato po njunem mnenju (ibid., str. 205) razmerje med povprečnimi posojili in številom zaposlenih in razmerje med neto dobičkom in številom zaposlenih. Za oba kazalnika velja, da višja, kot sta, večja je produktivnost.

10

Količnik kapitalske ustreznosti

Kapitalska ustreznost (v nadaljevanju KU) je definirana kot vsota lastniškega kapitala prvega (Tier1) in drugega (Tier2) reda, deljena z vsoto tveganju prilagojenih sredstev. Tier1 predstavlja temeljni kapital, ki ga sestavljajo navadni lastniški temeljni kapital (vplačan osnovni kapital) in dodatni temeljni kapital (kapitalske rezerve ter dobički in rezerve iz dobička). Kapital prvega reda mora predstavljati vsaj polovico celotnega kapitala banke. Kapital drugega reda pa predstavlja dodatni kapital institucije, torej sredstva, zajeta v delnicah in podrejenih vrednostnih papirjih. Po Baslu III je minimalna kapitalska zahteva (Tier1 + Tier2) predpisana v višini 8 % tveganju prilagojene aktive (angl. Risk-weighted assets – RWA) (BIS 2010, str. 12).

KU = (Tier1 + Tier2)/RWA = (temeljni kapital + dodatni kapital)/tveganju prilagojena sredstva

Naložbe, ki izhajajo iz kapitala prvega reda, so praviloma bolj tvegane kot tiste, ki izhajajo iz kapitala drugega reda, vendar pa je donosnost teh naložb višja. Naložbe drugega reda so varnejše, saj se obveznosti poplačujejo pred tistimi, ki izhajajo iz naložb prvega reda, hkrati pa so te naložbe manj donosne. Zaradi tega razloga so sestavine kapitala povezane z regulatornimi prilagoditvami in podvržene naslednjim omejitvam, ki jih predpisuje Evropska kapitalska zakonodaja, temelječa na načelih smernic Baselskega odbora za nadzor bank (v nadaljevanju Basel III) (ibid.)

navadni lastniški temeljni kapital mora ves čas znašati najmanj 4,5 % tveganju prilagojene aktive,

temeljni kapital mora ves čas znašati najmanj 6 % tveganju prilagojene aktive, skupni kapital mora ves čas znašati najmanj 8 % tveganju prilagojene aktive.

Ustrezna raven kapitalske ustreznosti varuje banko pred izgubami, povzročenimi zaradi nepravilnosti ali pomanjkljivosti v delovanju bank, npr. slaba posojila, trgovanje z vrednostnimi papirji, propad podružnice, goljufije ali druge razloge, ki se pokrijejo iz kapitala banke, pri čemer morajo ostati depoziti v celoti zaščiteni, da se ohrani zaupanje v banko in v bančni sistem kot celoto. Zaradi tega je zahtevana minimalna višina kapitalske ustreznosti banke, ki je odvisna ne le od obsega sredstev, ki jih mora banka pokrivati, temveč tudi od njihove kvalitete. Bolj kot so sredstva tvegana, večji mora biti obseg kapitala ob nespremenjenih drugih dejavnikih, da se ohrani ustrezna raven kapitalske ustreznosti (Casu et al. 2015, str. 207–208).

Vrednost količnika kapitalske ustreznosti se odraža predvsem iz razmer na trgu. V negotovih tržnih razmerah lahko banke del sredstev investirajo v obveznice. S tem si zagotovijo večjo varnost in zmanjšujejo kratkoročne izgube vrednosti premoženja. Na drugi strani pa ob ugodnih tržnih razmerah povečujejo naložbe, ki izhajajo iz kapitala prvega reda in tako zagotavljajo višje donose. Potrebno pa je upoštevati tudi druge faktorje, ki poleg samega poslovanja vplivajo na vrednost količnika kapitalske ustreznosti. To so dokapitalizacija, spremenjena sestava premoženja, uvedba nove metodologije poslovanja ter regulatorne zahteve. Visoka ali nizka kapitalska ustreznost oz. njena rast ali padanje tako ni nujno odsev boljšega ali slabšega poslovanja banke, zatorej omenjeni kazalnik le delno odraža uspešnost njenega poslovanja.

11

3 TEMELJI BANČNIŠTVA IN NJEGOVI ZAČETKI

3.1 Opredelitev bank in načela bančnega poslovanja

Banke so kreditno-finančne institucije, ki zbirajo prosta finančna sredstva od tistih s presežki (suficiti) in jih plasirajo tistim, ki sredstva potrebujejo (deficiti) ter jih na ta način preskrbijo z denarjem kot splošno veljavnim plačilnim oz. menjalnim sredstvom. Govorimo o bančnem krogotoku, v katerem so banke najpomembnejši finančni posredniki z možnostjo ustvarjanja, transformacije in plasiranja denarja ter oskrbe prebivalstva in gospodarskega sektorja z nemotenim pretokom denarnega kapitala. Zakon o bančništvu (ZBan-2, 2015) opredeljuje banko kot kreditno institucijo s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje bančnih storitev.

Banke morajo pri svojem poslovanju upoštevati načela bančnega poslovanja, predvsem zaradi njihove vloge v gospodarstvu in zaradi varnosti ter zaščite komitentov. V ospredju delovanja banke je zmeraj zadovoljstvo komitenta, zato morajo biti njegova sredstva tudi varno naložena. Vloge pri banki, ki presegajo znesek 100.000 evrov, se v stečajnem postopku nad banko poplačajo iz stečajne mase (ZBan-2, 2015). Načelo varnosti tako omogoča, da v primeru nelikvidnosti ali propada banke komitenti ne bi bili oškodovani in bi dobili denar v celoti povrnjen, za banko pa pomeni pravočasno poravnavanje obveznosti njenih komitentov.

Cilj vsake banke je ustvariti čim višji donos na enoto investiranega kapitala. Ta se doseže kot maksimalna razlika aktivnih in pasivnih obresti. Donosnost predstavlja ugodno razmerje med finančnim rezultatom, ki ga je finančna institucija dosegla in vloženimi sredstvi oz. dosego maksimalnega poslovnega izida s čim manjšimi vloženimi sredstvi. Pri načelu donosnosti ima pomembno vlogo tudi dolgoročno planiranje, ki omogoča stabilnost banke in ustvarjanje dobička na dolgi rok (Krofič & Bukovnik 2009, str. 116).

Likvidnost predstavlja stanje banke, v katerem je le-ta v vsakem trenutku sposobna izpolnjevati svoje obveznosti, ki so dospele. Pri načelu likvidnosti banka skrbi za skladnost med sredstvi in naložbami oz. plasmaji, kar pomeni, da kratkoročna sredstva financira s kratkoročnimi viri in dolgoročna sredstva z dolgoročnimi viri. Zaradi pomembnosti tega načela za bančno poslovanje slednjega imenujejo tudi »zlato bilančno pravilo«. Nelikvidnost banke najpogosteje izhaja iz neplačevanja obveznosti s strani kreditojemalcev, obsežnega kreditiranja, ki presega kreditni potencial banke, in dviga depozitov iz banke oz. premik le-teh v drugo banko (Fišer 2011, str. 10).

Banka mora pri svojem poslovanju ravnati gospodarno, hitro in učinkovito ter z minimalnimi stroški zagotavljati ustrezen obseg finančnih sredstev ter doseči maksimalni poslovni izid. Kot dober gospodar mora postaviti komitenta v prednostni položaj ter z ustrezno ponudbo in konkurenčnimi cenami bančnih storitev zadostiti njegovim potrebam. Načelo gospodarnosti združuje vsa predhodno omenjena načela in je tako osnovni pogoj za uspešno poslovanje ter doseganje ciljev na dolgi rok.

12

3.2 Razvoj bančništva na Slovenskem in Hrvaškem

Razvoj slovenskega bančništva se je začel leta 1900 z ustanovitvijo Ljubljanske kreditne banke in nadaljeval leta 1905 z ustanovitvijo Jadranske banke in Ilirske banke leta 1916 ter dveh podružnic, Creditanstalt in Verkerhrsbank. Z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) 1. decembra 1918 je bilo na Slovenskem do leta 1923 ustanovljenih že 80 novih delniških družb, delovalo je 9 korporativnih bank, 31 njihovih podružnic ter 6 tujih podružnic. Slovenski bančni sektor je zaradi nekaterih dogodkov, kot so bili razpad banke Creditanstalt na Dunaju, odliv kapitala iz Avstrije in Nemčije ter Hooverjev moratorij na povračila iz naslova reparacij, ki so v letih 1931–1934 precej skrčili slovensko bančništvo, v času finančne krize utrpel velike izgube. Bančništvo Slovenije je bilo po drugi svetovni vojni (1945–1989) deležno številnih sprememb. Pravna ureditev bančništva nekdanje Jugoslavije se je hitro spreminjala, kar je bila posledica številnih idejnih sprememb o ekonomskem in bančno-kreditnem sistemu, ki naj bi prevladoval (Štiblar 2010, str. 25–29).

Leta 1945 je bila z ustanovitvijo Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ) ustanovljena Narodna banka Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ), ki je obvladovala celotno kratkoročno bančno poslovanje in plačilni promet. Narodna banka (v nadaljevanju NB) je leta 1951 postala nosilec vsega denarnega in kreditnega sistema v državi. Leto pozneje so bile že skoraj vse banke združene v NB in so nanjo prenesle vsa sredstva in celotno poslovanje. V tem letu so se pojavile tudi hranilnice. V obdobju od 1953 do 1971 je potekalo množično ustanavljanje bank in hranilnic. NB je prenehala dajati kratkoročne kredite gospodarstvu – to dejavnost so prevzele Komunalne banke – in prevzela funkcijo »banke bank«. V obdobju Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) so se ukinjali investicijski skladi, prišlo je do spremembe kreditnega sistema (ibid., str. 29–31).

Leta 1972 je bila ustanovljena Narodna banka Slovenije (v nadaljevanju NBS). Obdobje od 1986 do 1989 so zaznamovale velike zakonodajne spremembe na področju bančnega, denarnega in kreditnega sistema. Leta 1989 je prišlo do spremembe celotnega sistema gospodarjenja v Jugoslaviji, ki je skupaj z novo zakonodajo omogočil prehod iz tržno-planskega na tržni sistem. Zadnja jugoslovanska vlada je leta 1989 začela pomembne gospodarske reforme, ki so obsegale tudi bančni sektor. Z Zakonom o bankah in drugih finančnih organizacijah (Ur.l. SFRJ, št. 10/89, 17. 2. 1989) je bila banka opredeljena kot samostojna samoupravna finančna organizacija, ki opravlja depozitne, kreditne in druge bančne posle, komercialne banke pa so bile spremenjene v delniške družbe. Ustanovljena je bila tudi Agencija federacije za zavarovanje depozitov in sanacijo bank (ibid., str. 31–35).

Tekom bančne reforme na Slovenskem leta 1989 je prišlo do statusne spremembe Ljubljanske banke Temeljne banke Zagreb v Ljubljansko banko, d. d. Glavno podružnico Zagreb (v nadaljevanju LB–GP Zagreb). Ljubljanska banka, d. d. (v nadaljevanju LB), je začela poslovati 1. januarja 1990 s približno 4.500 delničarji, ki so bili pravne osebe. V začetku 80. let je bila SFRJ med 15 kritično zadolženimi državami. Pri reševanju zadolžitve so za zasebni nenominalni dolg morale banke, ki so imele pravico do deviznega poslovanja, v pogodbi o refinanciranju dolga podpisati klavzulo o solidarni odgovornosti za odplačilo dolgov. To je pomenilo, da je bilo mogoče izterjati dolg od vsake banke, ki je imela devize. LB in Kreditna banka Maribor (v nadaljevanju KBM) sta

13

bili zaradi boljšega finančno-likvidnostnega položaja najbolj izpostavljeni terjatvam za odplačilo zapadlega zasebnega dolga SFRJ do tujine. To je bil poglavitni razlog za odcepitve bank hčera LB–GP Zagreb v pravno samostojne banke in kasneje za ustanovitev NLB in Nove Kreditne banke Maribor (v nadaljevanju NKBM), sredi leta 1994 (ibid., str. 35–36).

Slovenija je 25. junija 1991 razglasila svojo samostojnost in neodvisnost. Ker sanacijski postopek LB nad LB–GP Zagreb s strani NBJ ni bil sprejet, slednja obsega depozitov v višini 1.040 milijonov DEM, ki jih je v trenutku osamosvojitve pri njej imela LB–GP Zagreb, ni nikoli vrnila. Problem deviznih vlog podružnic LB se je v drugih republikah reševal različno. RH je obveznost za izplačilo deviznih vlog prevzela le za tiste hrvaške državljane, ki so svoje devizne vloge iz LB prenesli na hrvaške banke. Republika Srbija in Republika Makedonija pa sta prevzeto obveznost konvertirali v javni dolg (ibid., str. 36–38).

Državni zbor je 5. junija 1991 sprejel Zakon o Banki Slovenije, s katerim je bila ustanovljena Banka Slovenije (v nadaljevanju BS) kot pravna naslednica NBS. BS je z uvedbo tolarske valute 8. oktobra 1991 tudi dejansko postala centralna banka RS, ta pa se je izločila iz dinarskega področja. Z vodenjem samostojne denarne politike in politike deviznega tečaja je Slovenija dosegla tudi monetarno neodvisnost. Položaj BS se je spremenil 1. januarja 2007 z vstopom v Evropsko monetarno unijo (EMU), ko je postala sestavni del Evropskega sistema centralnih bank (v nadaljevanju ESCB) (ibid.).

Bančništvo na Hrvaškem se je začelo razvijati v Dalmaciji, še posebej v Dubrovniku, med 13. in 15. stoletjem, sodobni bančni sistem na področju današnje Hrvaške pa se je začel razvijati v prvi polovici 19. stoletja. To je bilo obdobje razvoja kapitalizma in prvotne akumulacije ter začetkov finančnih institucij na Hrvaškem. Začetek hrvaškega bančništva predstavlja Prva hrvaška hranilnica (Prva hrvatska štedionica), osnovana leta 1846 v Zagrebu. Zagrebška borza, ustanovljena leta 1918, je med drugo svetovno vojno opravljala finančne transakcije, ki so obsegale celotni klirinški promet z Zvezno republiko Nemčijo in delom Italije (Gregurek & Vidaković 2013, str. 509–510).

Karakteristike hrvaškega bančnega sistema so se v obdobju po hrvaško-ogrski pogodbi do začetka druge svetovne vojne odražale v hitrih družbenih spremembah in nestabilnosti ekonomsko-političnega sistema, kar je bilo še posebej opazno v velikem številu bank, ki so poslovale na Hrvaškem. Večina teh bank pri svojem poslovanju ni upoštevala osnovnih načel bančnega poslovanja, še posebej spremljanja koncentracije kreditnega portfelja in likvidnosti. S pojavom svetovne ekonomske krize v letih 1929–1932 je večina teh bank šla v stečaj. Takšne izgube so zahtevale spremembo lastniške strukture in vse več bank je prišlo v državno last. Po drugi svetovni vojni je na Hrvaškem, v skladu z novo politično-ekonomsko ureditvijo, prihajalo do likvidacije vseh privatnih bank, bančništvo pa je postalo v celoti državno. Po letu 1950 je centralno planiranje zamenjal samoupravni sistem, skladno s tem pa je bilo bančništvo še naprej v fazi kontinuiranih sprememb, ki se niso zaključile niti leta 1990 (ibid.).

Do leta 1991 je bilo na Hrvaškem 19 osnovnih bank, ki so uspešno opravljale bančne posle in servisirale gospodarstvo in prebivalce v času, ko je bil trend razvoja v vzponu. Po letu 1991 je prišlo do nastanka velikega števila novih bank, čeprav sta bila razvoj in standard prebivalcev upočasnjena. Pomanjkanje jasnega koncepta in strategije razvoja ob razpadu Jugoslavije se je odrazilo v nastanku več sto bank in hranilnic, v neizvajanju

14

antiinflacijskega programa ter v povečevanju nedonosnih terjatev. Zanemarjanje realne inflacije je težave gospodarstva usmerilo v bančni sistem, na katerega je prešlo breme družbenih problemov, nastalih težav pa nista rešili niti sanacija in stečaj bank (Santini, str. 2010).

Hrvaški bančni sistem sta zaznamovali dve ključni obdobji bančnih kriz. Prvo krizno obdobje je bilo med leti 1991–1996, ko je prišlo do izdaje državnih obveznic in sanacije nekaterih izmed takrat največjih državnih bank, in sicer Privredne, Riječke in Splitske banke. Druga bančna kriza se je pojavila leta 1998, po koncu obdobja hitre posojilne rasti malih in srednjih bank (Prga 2006, str. 143–144). Razlogi za krize hrvaškega bančnega sistema po letu 1993 so bili posledica procesa privatizacije in nadaljevanja pritiskov lastnikov bank na uprave bank na področju naložb ter fiskalna, monetarna in tečajna politika. Kombinacija teh politik je sprva poslabšala položaj podjetij, nato pa negativno vplivala tudi na delovanje bančnega sistema. Osnovni problemi so izhajali iz velikega dela tveganih posojil, slabe aktive bank, neustreznega vodenja kreditne politike, problema visokih obrestnih mer in likvidnosti ter visoke stopnje inflacije (Družić 2001, str. 295–296).

Z nastankom Republike Hrvaške se je začelo razvijati moderno bančništvo. Prestop iz socialističnega družbenega lastništva v privatno lastništvo je omogočilo ustanavljanje zasebnih bank, ki danes delujejo na področju Hrvaške. Leta 1990 je bila ustanovljena centralna banka, Hrvaška narodna banka (Hrvatska Narodna Banka, v nadaljevanju HNB). Obdobje med leti 1990 in 2000 so zaznamovale vojne okoliščine, nato pa je sta sledili konsolidacija in stabilizacija bančnega sistema. Hrvaško bančništvo je bilo podvrženo konstantnim spremembam zaradi spremembe političnega sistema, sanacij in vstopa tujih bank na hrvaško ozemlje. Po letu 2000 je bilo bančno tržišče usmerjeno v razvoj poslovanja in krepitev bančnega tržišča (Gregurek & Vidaković 2013, str. 512).

3.3 Sanacija in privatizacija bank

Iz predhodnega poglavja je razvidno, da se je bančništvo v slovenskem in hrvaškem prostoru vseskozi spreminjalo in prilagajalo. Spremembe in prožnost, kar je vidno še danes, so privedle do razlik med proučevanima bančnima sistemoma in poslovanjem bank. Na tem mestu se osredotočamo na danes aktualno sanacijo in privatizacijo bank. Predvsem privatizacija bank prispeva k spremembam v lastniški strukturi, ki ima tudi danes pomemben vpliv na politiko poslovanja bank, kar pa se odraža tudi v poslovnih rezultatih bank.

Štiblar (2001, str. 61–62) sanacijo slovenskih bank ožje definira kot reševanje problema slabe aktive bank. Izhajala je iz nestabilnih ekonomskih razmer še pred osamosvojitvijo Slovenije, zaradi slabih kreditov, deviznih vlog prebivalstva pri NBJ, transformacije gospodarstva v tržnega, negativnih tečajnih razlik ter visokih operativnih stroškov. Sanacija je pomenila vnovično solventnost, dobičkonosnost in likvidnost teh bank. Z osamosvojitvijo je prišlo do prekinitve finančnih povezav, kar je vodilo v izgube naložb slovenskih bank v ostalih delih bivše Jugoslavije in zamrznitve deviznih vlog v centralni banki v Beogradu. Z izgubo 40 % trga nekdanje države je slovensko gospodarstvo prišlo v recesijo in transformacijsko depresijo, ki je vključevala privatizacijo. Zaradi dodatne monetarne zaostritve je prišlo do nelikvidnosti in insolventnosti posameznih podjetij, ki so postala manj sposobna za vračanje bančnih kreditov in slabše bančne stranke.

15

Nevračanje kreditov domačim bankam in izgube poslovnih enot ter terjatev LB v nekdanji SFRJ ob osamosvojitvi so vodile v nesolventnost, izgube in nelikvidnost dveh največjih bank, LB in KBM, v katerih se je z letom 1993 (začetek sanacijskega programa) pričel sanacijski postopek. Ker omenjenih bank dotedanji lastniki niso želeli sanirati, je to naredila država in s tem postala njuna lastnica. V letu 1994 je bila postavljena v sanacijo tudi Komercialna banka Nova Gorica. Omenjene tri banke so pokrivale več kot polovico slovenskega bančnega sektorja. V postopku sanacije bank v Sloveniji, ki je potekala v štiri korakih, je sprva prišlo do odpisa tekočih izgub, ki mu je sledila zamenjava slabe aktive oz. neizterljivih terjatev bank za državne obveznice in njihov prenos na Agencijo za sanacijo bank in hranilnic – ASBH, sanacijskega organa, ki je postala začasni lastnik in nadzornik bank (Štiblar 2004, str. 42).

Julija 1994 sta se z ustavnim zakonom LB in KBM preoblikovali v novi banki, to je NLB in NKBM, nanju pa je bilo prenesenih 90 % bilančnih postavk; stari banki, to je LB in KBM, pa sta obdržali dolgove in terjatve do držav bivše Jugoslavije oz. ostalih 10 % bilance. Novoustanovljenima bankama se je z državno podporo povečal tudi kapital v višini 5 % bilančne vsote, stari LB in KBM pa sta bili dodatno prizadeti zaradi solidarne odgovornosti za odplačilo dolgov bivše Jugoslavije (Štiblar 2001, str. 64).

Stroški sanacije obeh bank, ki je bila zaključena junija 1997, so znašali nekaj pod 10 % takratnega bruto domačega proizvoda (v nadaljevanju BDP). Banki sta bili zelo oslabljeni, vendar zdravi in pripravljeni za vnovično rast. NLB je po zaključeni sanaciji začela vnovično oblikovati bančne skupine in postopno priključevati banke — nekdanje hčere. Kapitalska ekspanzija na tuje trge ji je omogočala rast bilančne vsote, zaradi česar je bila med tremi takrat največjimi bankami v srednji Evropi, ki je bila v večinskem domačem lastništvu. NKBM pri oblikovanju bančne skupine in širjenju poslovanja v tujino v primerjavi z NLB ni bila tako uspešna (Štiblar 2004, str. 43).

Bančna sanacija je obsegala preko 50 % slovenskega bančnega sektorja. Država je z zamenjavo svojih obveznic za del slabe aktive bank omogočila njihovo solventnost in s tem postala njihova lastnica. Zaradi preprečitve moralnega hazarda oz. možnosti, da bi država morala izterjati slaba posojila bank, medtem ko bi le-te nadaljevale s kreditiranjem slabih komitentov, ob pričakovanju vnovične intervencije države pri neplačevanju posojil, je država zahtevala od bank, da so za preostali del slabe aktive, ki je sama ni v celoti zamenjala z državnimi obveznicami, prispevale k samosanaciji v smislu reorganizacije in doseganja profitabilnosti (Štiblar 2001, str. 62).

Po uspešno končani sanaciji NLB in NKBM leta 1997 je sledil proces privatizacije, ki pomeni prenos državnega lastništva na zasebne lastnike oz. privatni sektor. V procesu privatizacije je bilo 34 % NLB prodane KBC iz Belgije in 5 % EBRD, kar je zmanjšalo neto vložek države v sanacijo na 250 milijonov evrov, ki jih je dobila nazaj z javno privatizacijo NKBM v letu 2007 (Štiblar 2008, str. 15–16).

Postopek privatizacije pa se je začel šele leta 2001, to je s pripravo programa Vlade RS za privatizacijo omenjenih bank. Osnovni cilj privatizacije je bil doseči večjo ekonomsko učinkovitost, uspešnost in konkurenčnost privatiziranih bank ter zmanjšati javni dolg kot posledico visokih stroškov sanacijskega procesa. S privatizacijo pa je večina bank v Sloveniji ostala v domačem lastništvu, medtem ko so bile ostale tranzicijske države pretežno v tuji lasti (Košak & Košak 2002, str. 59).

16

Na Hrvaškem so se sistemske sanacije bank, imenovane »linearne sanacije«, začele že kmalu po osamosvojitvi, to je konec leta 1991. Prva linearna sanacija je bila izvedena z izdajo t. i. velikih obveznic, ki jih je vlada koristila kot instrument dokapitalizacije nekdanjih velikih socialističnih izvoznih podjetij, ki so s temi obveznicami vračala kredite bankam. Tako je pri tovrstni sanaciji šlo prej kot za sanacijo bank za sanacijo oz. dokapitalizacijo strateških podjetij. Druga sistemska linearna sanacija pa je poskušala rešiti problem deviznih vlog in razpad monetarnega sistema nekdanje SFRJ. Ob tem so se vojni in tranzicijski stroški kumulirali, težave že tako insolventnih bank, ki so s slabim poslovanjem nadaljevale, pa z linearnimi sanacijami niso bile odpravljene (HUB 2015, str. 24–25).

S stabilizacijskim programom iz leta 1993 se je začel postopek priprave zakonodajnega in institucionalnega okvirja z namenom povrnitve stabilnosti hrvaških bank, ki ga je hrvaški parlament sprejel 25. maja 1994 z Zakonom o sanaciji in restrukturiranju bank (ibid., str. 25).

Zakon je določal, da se sanacija izvede, kadar potencialne izgube presegajo 50 % jamstvenega kapitala banke, lahko pa tudi manj, in v kolikor HNB potrdi, da je sanacija mogoča in ekonomsko upravičena. V prvem koraku sanacijskega modela so se potencialne izgube krile iz rezerv bank in v drugem koraku iz njihovega kapitala. V kolikor prva dva koraka nista pokrila potencialnih izgub, je Državna agencija za zavarovanje hranilnih vlog in sanacijo bank (Državna agencija za osiguranje štednih uloga i sanaciju banaka, v nadaljevanju DAB) izdala obveznice za potrebe začetka dokapitalizacije bank, na katero so se prenesle vse slabe naložbe, ki so bile odpisane v prvih dveh korakih sanacijskega postopka (ibid., str. 26–27).

S prej omenjenim Zakonom o sanaciji in restrukturiranju bank so bile sanirane vse največje banke v državi, in sicer Privredna banka Zagreb d. d., Slavonska banka Osijek d. d., Riječka banka d. d. in Splitska banka, z izjemo Zagrebške banke d. d., ki je v obdobju po linearnih sanacijah zadržala visoko stopnjo solventnosti. V času druge bančne krize v letih 1998–1999 sta bili sanirani še Dubrovačka banka d. d. in Croatia banka d. d. Zakon o sanaciji in restrukturiranju bank je prenehal veljati 31. maja 2000 (ibid.).

Največjega obsega sanacije je bila deležna Privredna banka Zagreb, katere delež slabih posojil, v celoti posojil danih domačim podjetjem, je pred sanacijo znašal 25,1 %. Skupaj s Splitsko in Riječko banko se je preko 90 % slabih posojil nanašalo na manjše število večjih državnih podjetij. Po odpisu slabih posojil je država omenjene banke dokapitalizirala, posledično pa jim je sledilo zmanjšanje bilančne vsote. Tako je Privredna banka Zagreb, ki je bila pred sanacijo največja banka v Republiki Hrvaški, po sanaciji postala druga največja banka v državi. Stare delnice v lasti državnih podjetij so bile uničene, novi lastnik pa je postala DAB. Z začetkom leta 1999 so se začele priprave za privatizacijo bank in sodelovanje s tujimi svetovalci, kar se je zaključilo leta 2000. Znesek skupnih fiskalnih stroškov sanacije hrvaških bank je bil v obdobju od 1991 do 1998 ocenjen na okoli 31 % letnega BDP, kar uvršča Hrvaško med države z najvišjimi stroški sanacije bank (Jankov 2000, str. 4–7).

17

3.4 Vloga lastniške strukture pri finančni stabilnosti in uspešnosti poslovanja

Privatizacija bank skupaj z reorganizacijo poslovnega procesa vključuje spremembe v lastniški strukturi, ki ima zlasti v današnjem času velik pomen in vlogo pri finančni stabilnosti in uspešnosti poslovanja. Stabilnost bančnega sistema tako ni odvisna le od učinkovitosti delovanja in politike poslovanja, temveč je povezana tudi z lastniško strukturo, znotraj katere je še posebej poudarjen pomen državnega lastništva v bankah. Mnenja stroke in javnosti, katera oblika lastništva, to je državno, domače zasebno ali tuje, je za nacionalni bančni sistem primernejša, so deljena. Neizpodbitno pa je dejstvo, da je zaupanje v nemoteno delovanje bančnega in finančnega sistema ključni dejavnik za uspešnost in obstoj finančnih institucij, ki povezuje države in oblast v enotno delovanje ter omogoča finančno stabilnost in uspešnost poslovanja bank. Pri tem ima tudi lastniška struktura pomembno vlogo, njene oblike pa imajo tako pozitivne kot negativne vidike.

Izpostavljanje pomena in vloge državnega lastništva v bankah pomeni za zagovornike t. i. nacionalnega interesa ohranitev neodvisnosti in neposrednega nadzora nad delovanjem bank ter večjo fleksibilnost politike poslovanja. Med prednostmi tovrstne oblike lastništva omenimo tudi, da domače banke poslujejo po domačem zakonodajnem okviru, v katerem težave zaradi neustreznih poslovnih odločitev bančnega nadzornika ali državnih uradnikov, ki neposredno vplivajo na poslovne odločitve, rešuje davkoplačevalski denar, hkrati pa imajo zaradi boljšega poznavanja poslovnega okolja in komitentov tudi možnost natančnejše ocene kreditne kvalitete stranke. Cull et al. (2017, str. 23) take notranje informacije o lastnostih komitentov imenujejo »mehki dejavniki«, ki vključujejo značaj, kompetence, delovno etiko in dotične elemente, katerih poznavanje je pomembno v poslovanju bank.

Po drugi strani pa državno lastništvo prinaša vmešavanje politike in politične vplive na odločanje zaposlencev, posledično pa tudi manjšo stroškovno učinkovitost ter spremenljivost posojilne politike. Nemalokrat se je vmešavanje politike v poslovne odločitve bank izkazalo kot neustrezno, kar je pokazala tudi nedavna finančna kriza. Pogosto je temeljilo na političnih interesih, kar je negativno vplivalo na učinkovitost poslovanja bank in na uspešnost bančnega sistema kot celote. Podobno ugotavljajo Iannotta et al. (2007, str. 2145), ki pravijo, da državne banke prikazujejo nižjo profitabilnost kot banke v zasebni lasti, imajo slabšo kreditno kakovost in višje tveganje insolventnosti oz. plačilne nesposobnosti. Micco et al. (2006, str. 222) ugotavljajo, da imajo državne banke, v primerjavi z zasebnimi domačimi bankami poleg nižje profitabilnosti tudi višje splošne stroške poslovanja in nižje marže.

Poleg državnega in domačega zasebnega lastništva ima tudi tuje lastništvo v bankah svoje prednosti in pomanjkljivosti. Na odločitev države o privatizaciji bank in prihodu tujega kapitala v domače banke vpliva več dejavnikov, pri čemer pa vsi izhajajo iz skupnega interesa, to je vzpostavitve učinkovitosti, dobičkonosnosti in konkurenčnosti bank. Cull et al. (2017, str. 6) trdijo, da imajo tuje banke prevladujočo vlogo v številnih bančnih sistemih po svetu. To potrjujejo z vzorcem 93 držav po svetu, ki kaže, da banke v tuji lasti obvladujejo v povprečju 43 % celotnih bančnih sredstev, medtem ko znaša ta delež v državnih bankah le 18 %.

18

Hvala (2004, str. 4–5) med pozitivne učinke internacionalizacije bančnega sistema glede vstopa tujih bank v domači bančni prostor navaja prenos znanja, izkušenj, nove bančne produkte, novo tehnologijo, boljše obvladovanje tveganj ter kapitalsko moč, ki jih le-te prispevajo v lokalno okolje države gostiteljice. Prevzete banke so strani tujih vlagateljev velikokrat dokapitalizirane, kar jim omogoča večjo posojilno rast in lažje financiranje rasti gospodarstva, prevzetim bankam pa omogoča dostop do novih in cenejših virov financiranja. Tuje banke so manj odvisne od političnega vpliva na njihovo poslovanje, prispevajo k hitrejši konsolidaciji bančnega sistema in k pospešitvi privatizacijskega procesa. Odprtost bančnega trga tujini pa spodbuja neposredne tuje investicije v domači prostor. Hkrati so tuje banke tudi bolj odporne v kriznih razmerah, ko so možnosti za varne naložbe vlagateljev omejene in ublažijo ali celo preprečijo odliv kapitala iz države gostiteljice ter prispevajo k stabilizaciji depozitov doma.

De la Torre et al. (2010, str. 25) ugotavljajo, da imajo tuje banke večjo posojilno moč, ki se kaže kot prednost v ponudbi posojil vsem oblikam sektorjev, omogočajo pa tudi široko ponudbo bančnih produktov in storitev, ki so še posebej privlačna za mala in srednje velika podjetja. Dodajajo, da tuje banke lažje upravljajo s tveganji preko diverzifikacije, natančnejših podatkov in orodij za upravljanje s tveganji. Imajo dobre komitente in informiranost predvsem o poslovanju z malimi in srednje velikimi podjetji, s čimer se izognejo asimetriji informacij in lažje razpršijo značilna tveganja v posojanju slednjim.

Med negativnimi učinki tujega kapitala doma naj omenimo, da v času krize predstavlja tuje lastništvo kanal širitve krize oz. transmisije šokov, saj banke tipično v zaostrenih razmerah pričnejo umikati kapital in vire iz držav, ki jih smatrajo za bolj tvegane.

Festićeva (2010, str. 42–43), nekdanja viceguvernerka Banke Slovenije, pravi, da se s prisotnostjo tujih bank doma poveča tveganje odliva dobičkov in predvsem v kriznih razmerah negotovost obsega posojilne ponudbe. Slednje, gostujoče okolje slabše poznajo kot domače banke, zato je lahko posamezna poslovna odločitev sprejeta pod vplivom napačnih informacij, kar znižuje njeno kvaliteto. Velike tuje banke posamezne obstoječe banke, predvsem tiste v manj razvitih bančnih okoljih izrinjajo, saj lahko le-te ponudijo večji obseg posojil oz. stabilizirajo njihovo ponudbo, realneje vrednotijo kreditna tveganja in lažje krijejo izgube. V primerjavi z domačimi bankami poslujejo z nižjimi povprečnimi stroški in nižjimi provizijami ter boljše upravljajo likvidnost. S prisotnostjo tujih bank se lokalnim zmanjšata tudi poslovna neodvisnost in možnost nadaljnjega razvoja, poveča pa se usmerjenost izključno na domači bančni trg, kar zmanjšuje njihovo konkurenčnost.

19

4 UČINKI FINANČNE KRIZE NA POSLOVANJE BANK S SPREMEMBO REGULATIVE KOT ODZIV NA FINANČNO KRIZO

Kriza drugorazrednih hipotekarnih kreditov v avgustu 2007 je povzročila prve šoke na finančni trgih in veliko nenaklonjenost tveganjem, z razširitvijo finančne krize, ki je postala globalna, pa je ta zajela tudi realni sektor. S propadom investicijske banke Lehman Brothers v letu 2008 so se morale številne finančne institucije soočiti z velikimi pretresi v poslovanju. Institucije na nacionalni ravni in tudi institucije Evropske unije so z namenom ponovne vzpostavitve stabilnosti na finančnih trgih na dogajanje hitro odzvale. Okoli dvajset držav članic EU je kot odziv na nastalo krizo pričelo uvajati programe in aktivnosti pri reševanju bank, kar je vodilo v obsežno prestrukturiranje bank (Liebscher 2013, str. 2).

4.1 Kriza bančnega sistema

V krizo bančnega sistema so se z namenom reševanja bank v finančnih težavah zapletle tudi vlade številnih držav. Ob zdrsu Evrope v recesijo leta 2009 se je izkazalo, da so bili proračuni velikega števila držav v evroobmočju financirani z zadolževanjem, zaradi česar je prišlo do občutnega povečanja javnega dolga in zaradi finančne nestabilnosti do padca gospodarske rasti. Ta je zmanjšala davčne prihodke, povečani javni dolg pa je podražil posojila in finančno nestabilnost dodatno okrepil. S krizo so se razkrile številne nepravilnosti in pomanjkljivosti v upravljanju gospodarskega sistema EU, ki so se nanašale na pomanjkanje osredotočenosti na rast javnega dolga ter nadzora nad makroekonomskim neravnovesjem in konkurenčnostjo. Odločitve o ukrepih za ponovno vzpostavitev makroekonomskega ravnovesja so bile počasne, njihovo izvrševanje pa je bilo šibko (EK, 2014).

V Sloveniji so bili učinki finančne krize le posredni odsev nepravilnosti v poslovanju, ki so izhajali še iz časov pred krizo, to je iz množičnega obsega kreditiranja predvsem gospodarskega sektorja. O tem Festićeva pravi: »Če bi naše banke dajale kredite gospodarstvu za razvojne projekte in temeljno gospodarsko dejavnost družb, težav ne bi bilo. Podjetja bi prej ali slej kredite vrnila. Problem je, ker so banke dajale kredite holdingom za prevzeme. S tem gospodarstva niso podpirale. To ni bila dodana vrednost. Menim, da moramo imeti vsaj dve sistemski banki, ki bosta skrbeli za gospodarstvo. Velika škoda je, da smo naše sistemske banke prignali do te točke, ko so na listi za privatizacijo pod zavezami do evropske komisije. Edino, kar lahko sedaj upamo, je, da bodo novi lastniki odgovorni in razvojno naravnani.« (Mekina, 2016).

Finančna in gospodarska kriza je pokazala veliko občutljivost evropskega bančnega sistema na šoke. Ker so banke medsebojno povezane in odvisne, se težave, nastale v eni banki, zelo hitro razširijo v druge banke, kar pa pomembno vpliva na bančne naložbe in vloge v bankah ter na gospodarstvo kot celoto. EU si zato skupaj s članicami prizadeva za večji finančni nadzor nad slednjimi. Vlade evropskih držav so za preprečitev popolnega kolapsa bančnega sistema v letih med 2008 in 2011 svoje banke podprle z ekstremno visokim finančnim vložkom. Skupna višina finančne injekcije je znesla 1,6 trilijone evrov, kar predstavlja 13 % letnega evropskega BDP (EK, 2014).

20

4.2 Dokapitalizacije bank

Finančna kriza je v številnih državah povzročila potrebo po dokapitalizacijah, ki so bile izvedene tudi v zdravih bankah, ki so zaradi pričakovanj trgov po višji kapitalski ustreznosti in boljši strukturi kapitala kot posledica finančne krize potrebovale dodatni kapital. Pri reševanju bank z davkoplačevalskim denarjem pa lahko le-te preidejo v večinsko državno last. Pri tem se pogosto pojavi vprašljivost učinkovitosti državnega lastništva, ki je pogosto zelo šibko, kar kažejo tudi primeri držav, v katerih je prišlo do bančne krize. Ta je pokazala, da so prav državne banke tiste, ki so stroškovno manj učinkovite, saj v največji meri prispevajo k naraščanju stroškov poslovanja in k širitvi krize, hkrati pa je tudi kvaliteta naložb bistveno slabša v primerjavi z bankami v zasebni lasti (Hanžel Kratochwill 2012, str. 42).

Z namenom pomagati pri prestrukturiranju sistemsko pomembnih bank, ki so v solventnostnih in likvidnostnih težavah, je bila marca 2013 ustanovljena Družba za upravljanje terjatev bank (v nadaljevanju DUTB) kot družba v lasti RS. Poslanstvo DUTB je stabilizacija slovenskega finančnega sektorja, na način, da DUTB prevzame slaba sredstva sistemsko pomembnih bank, jih prestrukturira in po stabilizaciji razmer na trgu odproda, spodbujanje zaupanja v finančni sistem in delovanje na najvišji ravni korporativnega upravljanja, dosega maksimalne unovčljive vrednosti odkupljenih sredstev ter spodbujanje in olajšanje gospodarskega prestrukturiranja v Sloveniji (DUTB, 2015).

Tabela 1: Izvedeni ukrepi za krepitev stabilnosti bank

Banka (v mio EUR)

Vrednost dokapitalizacij

Prenos tveganih postavk na DUTB

Dano poroštvo RS za prevzete obveznosti

DUTB

NLB 1.551 2.300 634 NKBM 870 1.011 375 Abanka Vipa 591 1.143 425 Factor banka 269 / / Probanka 176 / / Banka Celje 190 411 127

Vir: (MF 2015, str. 11).

Slovenija je v letih 2013 in 2014 izvedla dokapitalizacijo štirih bank, in sicer NLB, NKBM, Abanke in Banke Celje v višini 3,2 milijarde evrov ali 8,7 % BDP. Na DUTB je bilo prenesenih bruto 4,9 milijarde evrov tveganih terjatev, katerih prenosna vrednost je znašala 1,6 milijarde evrov. Javnofinančni dolg se je ob tem povečal za 11 % BDP, bruto dolg države je skupaj s stroški sanacije znašal 75,6 % BDP, neto dolg pa 68,5 % BDP. Zneski dokapitalizacij so bili določeni na podlagi rezultatov stresnih testov po neugodnem scenariju za obdobje od 2013 do 2015. Če bi se ta uresničil, bi količnik CT1 na koncu leta 2015 še vedno znašal 6 %. Pri Banki Celje je bil znesek dokapitalizacije določen na podlagi ocene ustvarjenih dobičkov v letih 2013 in 2014, torej manjši, kot je bil predviden v stresnih testih v letu 2013 (MF 2015, str. 10–11).

21

Ukrepi, ki so bili od leta 2013 izvedeni za stabilizacijo bančnega sektorja v Sloveniji, so obsegali preglede kakovosti sredstev, stresne teste, dokapitalizacijo državnih bank in prenos slabih posojil na DUTB ter konsolidacijo bančnega sistema. V letu 2016 so se postopki sanacije slovenskega bančnega sistema večinoma zaključili, kar je stabiliziralo bančni sektor in povrnilo kredibilnost in ugled države na mednarodnih finančnih trgih. Postopki privatizacije bank v Sloveniji potekajo skladno z zavezami, ki so bile dane EU, in Odlokom o strategiji upravljanja kapitalskih naložb države. Letni načrt upravljanja kapitalskih naložb za leto 2016 je med ostalim vključeval začetek postopkov prodaje 30 kapitalskih državnih naložb, med katerimi je bila najpomembnejša prodaja deleža v NLB v višini 75 % – 1 delnica (RS 2016, str. 11–12).

Vlogo sanacije bančnega sistema na Hrvaškem prevzema Državna agencija za zavarovanje hranilnih vlog in sanacijo bank (DAB), ki je sanacijski organ in neprofitna specializirana finančna organizacija, ustanovljena 24. maja 1994. Sprva se je ukvarjala le s sanacijo bank, z razvojem finančnega sistema pa je postala njena primarna funkcija zavarovanje depozitov državljanov (fizičnih oseb), malih podjetnikov in neprofitnih organizacij pred izgubo vlog v primeru propada kreditne institucije. Od začetka delovanja pa do danes je uspešno izplačala več kot 200 tisoč deponentov, v višini približno 640 milijonov evrov zavarovanih vlog (DAB, 2017).

Na Hrvaškem do večjih dokapitalizacij tekom krize ni prišlo, saj so bili do leta 2000 zaključeni vsi pomembni dogodki v bančnem sektorju. Zaključena je bila sanacija šestih večjih bank, 15 manjših se je umaknilo s trga in pričela se je privatizacija saniranih bank, ki so prišle v tuje lastništvo. Težave bank so bile rešene pravočasno in na ustrezen način, izvedeni ukrepi pa so potekali hitro, premišljeno in učinkovito. Do dveh večjih dokapitalizacij je z izdajo novih delnic prišlo v Zagrebški banki leta 2007 in v Hrvatski poštanski banki leta 2015. Tekom posameznih let je do manjših dokapitalizacij prišlo tudi v nekaterih drugih bankah na Hrvaškem, ki so bile izvedene pretežno znotraj bank, vendar o njih ni veliko znanega (Bohaček 2014, str. 25).

4.3 Regulativa bank za krepitev stabilnosti poslovanja

Zaradi številnih slabosti v poslovanju bank, ki jih je razkrila finančna kriza, so morale vlade evropskih držav sprejeti številne ukrepe za stabilizacijo bančnega poslovanja. Spremembe na področju regulative bank, ki temelji na priporočilih baselskega odbora za bančni nadzor (angl. Basel Committee for Banking Supervision – BCBS), določata Uredba (EU), št. 575/2013, o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja (angl. Capital Requirements Regulation – CRR) in Direktiva 2013/36/EU o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij (angl. Capital Requirements Directive – CRD IV), ki določbe Basla III implementirata v evropsko bančno zakonodajo, vključno z ureditvijo t. i. enotnega pravilnika (angl. Single Rule Book), ki uvaja enoten niz usklajenih bonitetnih pravil, ki jih morajo spoštovati vse institucije EU (Caprirolo 2015, str. 54–56).

Uredba CRR se uporablja v vseh evropskih državah. V njej so določene bonitetne zahteve za zadostni obseg kapitala pri pokrivanju izgub in ohranjanju solventnosti za bonitetne zahteve za kreditno tveganje bank in investicijska podjetja ter bonitetne zahteve za zadostni obseg likvidnih sredstev (EK, 2016a).

22

Z uredbo CRR bi se zmanjšala v bankah tudi čezmerna uporaba finančnega vzvoda, ki ima negativni vpliv na njihovo solventnost. Banke so od 1. januarja 2015 zavezane pri razkritju stopnje finančnega vzvoda, ki predstavlja razmerje med temeljnim kapitalom banke in njenimi skupnimi sredstvi. Ta pokaže, v kolikšni meri je banka sposobna na izpolnjevanje dolgoročne finančne obveznosti (ibid.).

Direktiva CRDIV je prenesena v domači zakonodajni okvir vseh držav članic EU. V njej so določena pravila o rezervah za ohranitev najkakovostnejšega kapitala, o bonitetnem nadzoru in vodenju podjetij, pa tudi pravila o zaslužkih in bonusih bančnih uslužbencev (ibid.).

Uredba CRR in direktiva CRD IV sta sestavna dela nove kapitalske ureditve Basla III, ki predstavlja predlog sprememb regulative, ki poudarja večjo odzivnost in odpornost bank v stresnih scenarijih oz. pri morebitnih novih negativnih šokih v gospodarskih ciklih. Temeljni elementi sprememb glede kapitalske ureditve se uvajajo postopoma, zato je intenzivno oblikovanje kapitalskih blažilnikov predvideno v obdobju od 2016 do 2018, z dokončno implementacijo v letu 2019 (Jašovič 2012, str. 70).

Med ključnimi spremembami za krepitev odpornosti bank Jašovič (ibid., str. 70–71) navaja pokrivanje bilančnih in zunajbilančnih tveganj s kapitalom, omejitev finančnega vzvoda v bankah z uvedbo kazalnika kratkoročne likvidnosti in dolgoročnega kazalnika stabilnega financiranja, uvedbo proticikličnih elementov v kapitalsko ureditev, ki med ostalim preprečujejo nevzdržno kreditno rast in preveliko izpostavljanje tveganjem, postopno povečevanje minimalnega kapitala, uporabo koncepta pričakovanih izgub pri oblikovanju specifičnih rezervacij za kreditna tveganja in uvedbo kapitalskih proticikličnih blažilnikov. Pri slednjem gre za bonitetno orodje, ki zahteva od banke, da v času gospodarske rasti oblikuje zadostno količino kapitala, ki ga ta lahko črpa v kriznih razmerah in še naprej nemoteno kreditira gospodarstvo.

Z namenom krepitve stabilnosti bank in finančnega sistema je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB). Ta je določal, da se bo premoženje bank preneslo na DUTB, in bili so izvedeni ukrepi, kot so odkup oz. odplačni prevzem premoženja banke, poroštva države za krepitev stabilnosti bank in povečanje osnovnega kapitala bank (ZUKSB, 2012).

V letnem poročilu ZBS za leto 2016 so navedene nekatere zakonodajne in regulatorne spremembe, sprejete v tem letu, ki so pomembno vplivale na poslovanje bank. Med temi so Zakon o reševanju in sanaciji bank, Zakon o sistemu jamstva za vloge, Zakon o potrošniških kreditih, Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma, Zakon o centralnem kreditnem registru, Zakon o revidiranju in uvajanje Mednarodnega standarda računovodskega poročanja 9 (MSRP 9) – Finančni instrumenti, ki pride v veljavo 1. januarja 2018 (ZBS 2017a, str. 5).

Hrvaška je kot odgovor na krizo v letu 2014 ustanovila prvo etično banko. Tovrstna oblika bančništva je ena od ključnih elementov strategije razvoja v EU in na Hrvaškem do leta 2020. Bistvo njenega delovanja temelji na transparentnosti, demokratskem in solidarnem načinu upravljanja in odločanja ter na dobrem poznavanju komitentov. Poudarjeni so socialni in ekološki vidik poslovanja ter podpora in financiranje projektov, ki jih druge banke iz različnih vzrokov ne želijo kreditirati (ZEF, 2015).

23

Ebanka je prva etična razvojna banka v lastništvu svojih strank, ki so ne glede na višino vloženih finančnih sredstev solastniki ebanke in imajo enake pravice pri upravljanju zadruge in glasovanju na skupščini. Ebanka je v 100-odstotnem lastništvu Zadruge za etično financiranje (ZEF), ki je pravna oseba in hkrati ustanoviteljica ter edina delničarka ebanke. Pri poslovanju se 90 % ustvarjenega dobička reinvestira v nove projekte, od katerih se ponovno pričakuje pozitivni rezultat. Ebanka ima v svoji ponudbi bančnih storitev podobne storitve, kot jih imajo ostale komercialne banke, ne ponuja pa potrošniških (nenamenskih) kreditov in možnosti negativnega stanja na tekočem računu. Klasične poslovalnice so nadomestile poslovalnice znotraj zadrug, bankomati so ukinjeni, dvig denarja pa je možen le na bankomatih drugih bank (ibid.).

Vlada RH je v aprilu 2017 sprejela t. i. Program stabilnosti Republike Hrvaške za leto 2017 (Program konvergencije Republike Hrvatske za 2017. godinu), ki je četrti zapovrstjo, ki ga je država, natančneje Ministrstvo za finance RH, pripravila kot država članica EU. Dokument je rezultat procesa, v katerem morajo vse članice EU poročati in usklajevati svojo ekonomsko politiko s splošno opredeljenimi cilji in določbami EU. Konvergenčni program je obenem tudi dokument, s katerim RH hkrati poroča o prizadevanjih za izpolnjevanje priporočil Sveta EU kot del postopka v zvezi s čezmernim javnofinančnim primanjkljajem (MF, 2017).

Ker podrobnejša analiza ukrepov za vzpostavitev finančne stabilnosti in krepitve stabilnosti poslovanja bank presega osrednjo tematiko magistrskega dela, le-teh podrobneje ne bomo obravnavali. Povzamemo lahko, da je finančna kriza poudarila pomembnost natančnega spremljanja in nadzora nad bankami, za katerega skrbijo regulatorji, katerih naloga je pravočasno zaznati nepravilnosti v poslovanju in jih odpraviti še pred propadom banke. Več napak se odkrije, večje je zaupanje vlagateljev in javnosti v bančni sistem. Najpogostejši vzrok za propad banke sta slabo upravljanje in pomanjkljiv oz. premalo učinkoviti nadzor, kar se je tekom krize še posebej pokazalo kot izrazito neustrezno.

Ker ne obstaja zanesljivo merilo slabega upravljanja, regulatorji oziroma mednarodne bonitetne agencije, kot so npr. Moody´s, Fitch, Standard & Poor´s, ocenjujejo banke na podlagi šestih značilnosti, kar skupaj sestavlja CAMELS oceno, poimenovano s kraticami, ki določa teh šest značilnosti (Madura 2010, str. 491–492):

Capital adequacy (kapitalska ustreznost), Asset quality (kakovost sredstev), Management (vodstvo), Earnings (dobičkonosnost), Liquidity (likvidnost), Sensitivity (izpostavljenost tržnim razmeram).

Vsak od navedenih elementov predstavlja oceno finančne moči banke, merjene na lestvici od 1–5. Vrednost 1 predstavlja trdno in stabilno banko z zelo malo regulatornega nadzora, vrednost 5 pa predstavlja visoko tvegano banko, ki vodi v insolventnost, in obstaja velika verjetnost finančnega propada. Tako sestavljena ocena je določena kot povprečna ocena zgoraj navedenih šestih značilnosti. Banke, pri katerih je ta ocena 4 ali več, predstavljajo banke z resnimi težavami v poslovanju, ki se jih skrbno spremlja, saj je pri njih zaznana visoka stopnja tveganja (ibid., str. 492).

24

Nadzor nad poslovanjem bank je v pristojnosti centralne banke, ki z neprestanim nadzorom skuša zagotoviti varno, konkurenčno in učinkovito poslovanje, likvidnost celotnega plačilnega in bančnega sistema ter ščititi interese vlagateljev in uporabnikov bančnih storitev. Centralna banka glede na oceno kapitalske ustreznosti, strokovnosti upravljanja in vodenja ter možnosti ustvarjanja dobička dodeli poslovni banki licenco za opravljanje bančnih storitev (Kovač 2011, str. 149).

Centralna banka RS je Banka Slovenije, ki je bila ustanovljena 25. junija 1991 s sprejetjem Zakona o Banki Slovenije. Kot pravna oseba javnega prava samostojno razpolaga z lastnim premoženjem. Banka Slovenije je avtonomna pri opravljanju svojih nalog. Prav tako ni vezana na sklepe, navodila ali stališča državnih organov. Po uvedbi evra mora Banka Slovenije pri uresničevanju svojih nalog v celoti upoštevati določila statuta ESCB in ECB (BS, 2017a).

Centralna banka RH je Hrvaška narodna banka. Njen poglavitni cilj je vzdrževanje stabilnosti cen, pri čemer mora upoštevati stabilnost finančnega sistema v državi. Hrvaška narodna banka je pri uresničevanju svojih nalog samostojna in neodvisna, in sicer v skladu s 130. členom Pogodbe o Evropski uniji, ki zagotavlja neodvisnost nacionalnih centralnih bank EU. Kljub funkcionalni, institucionalni, osebni in finančni neodvisnosti pa Hrvaška narodna banka o svojem delovanju poroča hrvaškemu parlamentu – hrvaškemu saboru (HNB, 2017a).

Finančna kriza je za seboj pustila velike bilančne in poslovne izgube, zato je preteklih nekaj let in še posebej leto 2016 pomembno zaznamovala celovita regulacija, tako na lokalni ravni kot na ravni EU. Cilj regulacije je omogočiti varno in stabilno poslovanje bank ob sočasnem povečevanju konkurenčnosti. Izključno predpisi in njihovo razumevanje v praksi držav EU, še zlasti pa v članicah EMU, pa niso zadostni za varno in stabilno prihodnost bančnega in finančnega sistema. Dejstvo je, da preobsežna regulacija deluje v nasprotni smeri od želenih učinkov, kar pomeni, da kot taka zmanjšuje učinkovitost nadzora in formalizem. Ta preko številnih poročil v nominalnih vrednostih prikazuje določene trende, premalo pa poudarja samo vsebino in specifiko ter probleme, ki regulacijo spremljajo (ZBS 2017a, str. 8).

25

5 OPREDELITEV BANČNIH TVEGANJ

Zaradi številnih slabosti v poslovanju bank je upravljanje tveganj danes eno najpomembnejših področij v bančništvu in tudi v drugih finančnih institucijah. Preveliko izpostavljanje tveganjem v preteklih letih je vodilo v pregrevanje bančnih bilanc, v poslabšanje poslovnih rezultatov in povzročilo kolaps bančnega sistema. Netransparentno in obsežno kreditiranje z namenom ustvarjanja visokih dobičkov in bančnih marž je številne evropske bančne sisteme in njihove banke izpostavilo predvsem kreditnemu tveganju, pa tudi ostalim tveganjem, kot so kapitalsko tveganje, tveganje plačilne sposobnosti, operativno in likvidnostno tveganje ter druga.

Banka je glede na naravo poslovanja »proizvajalka tveganj«, kar pomeni, da tveganje sprejme, ga preoblikuje in vgradi v bančne storitve in ponudbo. V praksi so posamezna tveganja medsebojno prepletena in povezana, vsako tveganje pa vpliva na zmanjševanje dobička in lahko privede v izgubo. Aktivno upravljanje s tveganji je zato postalo temeljna naloga v bankah in povečuje njihovo konkurenčnost ter zmožnost generiranja dolgoročnih donosov. Raziskave Banke za mednarodne poravnave (angl. Bank for International Settlements – BIS) kažejo, da ostaja med najpomembnejšimi tveganji v bankah še zmeraj kreditno tveganje, ki predstavlja pretežni del vseh bančnih težav, ki iz tega izhajajo (Krumberger 2000, str. 72–73).

Baselski odbor za bančni nadzor je za večjo odzivnost bank na ključna tveganja, upoštevajoč gospodarsko, nadzorno in regulatorno okolje, določil temeljne prednostne naloge, ki obsegajo naslednja tri področja (ECB 2017a, str. 1):

tveganja, povezana s poslovnimi modeli in dobičkonosnostjo; kreditno tveganje s poudarkom na slabih posojilih in koncentracijah kreditnega

tveganja; upravljanje tveganj.

Na področju upravljanja s tveganji je poudarjen pomen skladnosti z načeli Baselskega odbora za bančni nadzor glede učinkovite agregiranosti in visoke kakovosti podatkov v zvezi s tveganji ter njihovim poročanjem. Za oceno ustreznosti poslovnih modelov in s tem povezano večjo zanesljivost upravljanja tveganj bo evropski bančni nadzor izvajal ciljno usmerjeni pregled notranjih modelov (angl. Targeted review of internal models – TRIM). Za ocenjevanje ustreznosti kapitala in likvidnosti v bankah se bosta izvajala procesa ocenjevanja ustreznosti notranjega kapitala (angl. internal capital adequacy assessment process – ICAAP) in notranje likvidnosti (angl. internal liquidity adequacy assessment process – ILAAP). Zaradi vse večje dejavnosti bank, ki jih le-te oddajajo v zunanje izvajanje, s čimer prihaja do novih tveganj, se bo povečal tudi njihov pregled in nadzor (ibid., str. 2–3).

Pomembnost bančnih tveganj poudarjata tudi Dimovski & Gregorič (2000, str. 70), ki uspešnost bančnega poslovanja merita poleg dosežene donosnosti s kazalniki donosnosti, ki smo jih v nalogi že opredelili, tudi s tveganostjo bančnega poslovanja, to je s kazalniki tveganja. V nadaljevanju opredelimo vrste bančnih tveganj, njihova analiza pa sledi pri primerjavi poslovanja izbranih bank.

26

5.1 Vrste bančnih tveganj

Različna tveganja izhajajo iz narave poslovanja bank in se razlikujejo po obsegu in vsebini. V povezavi z velikostjo banke, njene dejavnosti, upravljanja in kulture poslovanja bo odvisno tudi prevzemanje tveganj. Ta so v poslovanju bank medsebojno prepletena in pomembno vplivajo na njihovo uspešnost (BS 2007a, str. 11).

Ivaniš (2012, str. 2) uvršča med najznačilnejše vrste bančnih tveganj kreditno, likvidnostno, obrestno in valutno tveganje. BS (2007a, str. 11) k omenjenim dodaja še operativno tveganje in druga nefinančna tveganja, kot so npr. strateško tveganje, tveganje ugleda, tveganje dobičkonosnosti in kapitalsko tveganje. Po njenem mnenju analiza teh tveganj omogoča primerno oceno izpostavljenosti in razumevanje stopnje prevzemanja tveganj, hkrati pa omogoča boljšo in lažjo primerljivost v času in sistemu.

EBA (2016, str. 15) znotraj analize poslovnega modela banke obravnava kreditno, operativno, tržno, likvidnostno in obrestno tveganje. S strani nadzorniških skupin EBA za preverjanje profila tveganosti v bankah je v procesu nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja – SREP (angl. Supervisory Review and Evaluation Process) opredeljeno kreditno tveganje kot najpomembnejše finančno tveganje v večini institucij in še vedno predstavlja največjo izpostavljenost tveganjem. Kot drugo najpomembnejše tveganje je opredeljeno operativno tveganje, medtem ko je tržno tveganje uvrščeno med srednje nizko tveganje v večini bančnih skupin.

5.1.1 Kreditno tveganje

Kreditno tveganje pomeni tveganje izgube zaradi neplačevanja oz. tveganje, da le-ta ne bo pravočasno vrnjen. Z razvrstitvijo aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk po tveganosti banka ocenjuje morebitne izgube iz naslova kreditnega tveganja. Razvrščanje terjatev v bonitetne skupine temelji na oceni dolžnikove sposobnosti pravočasnega poravnavanja obveznosti do banke, pri čemer se presoja finančna moč dolžnika, ocena denarnega toka za redno poravnavanje obveznosti v prihodnjem obdobju, obseg in vrsta zavarovanja terjatev ter izpolnjevanje preteklih obveznosti. V primeru terjatev do tujih oseb mora banka pri skupni razvrstitvi dolžnika – tuje osebe poleg kreditnega upoštevati tudi deželno tveganje, ki ga povzročijo zunanjetrgovinske omejitve, politična ali gospodarska nestabilnost (Hauc 2003, str. 25–27).

Pri obsegu prevzemanja kreditnega tveganja med bankama izhaja razlika iz tega, da je ena banka ocenjena kot visoko, druga pa kot nižje kreditno tvegana. To je odvisno politike poslovanja, kjer nastopi razlika med njima v obliki večje ali manjše agresivnosti, previdnosti ali inovativnosti na trgu, v raznolikosti bančnih produktov, v obsegu in oblikah zavarovanj ter v koncentraciji kreditnega portfelja (BS 2007a, str. 11).

Večina regulativnih shem od bank zahteva, da razvrstijo posojila glede na stopnjo verjetnosti, da bodo le-ta plačana z zamudo ali bodo postala neizterljiva. Regulatorji običajno določajo minimalne prage, ki temeljijo na določenem obdobju, v katerem je dovoljeno, da glavnica ali obresti ostajajo neplačane ali so plačane z zakasnitvijo. To so t. i. slaba posojila (angl. non-performing loans – NPLs). Definicija slabih posojil po mednarodnem standardu je katerokoli posojilo, ki ni bilo plačano več kot 90 dni (Golin 2001, str. 414).

27

ECB (2016a) prav tako definira bančno posojilo kot slabo, kadar posojilojemalec zamuja s plačevanjem obresti ali obroka več kot 90 dni. Donosno posojilo ustvarja za banko obrestne prihodke, s katerimi ta ustvarja dobiček ali odobrava nova posojila. V kolikor komitenti zamujajo s plačilom obveznosti v dogovorjenem roku, banka rezervira več kapitala, da se zavaruje pred morebitnim neplačilom. To pa posledično zmanjša njeno zmožnost odobravanja novih posojil. Za dolgoročno uspešnost bank mora biti raven slabih posojil na čim nižji ravni, da lahko z novimi posojili strankam še naprej ustvarjajo dobiček. Preveč slabih posojil v bilanci banke znižuje njeno dobičkonosnost, saj ji kreditna aktivnost ne prinaša več zadostnega zaslužka. Pri tem mora oblikovati tudi več rezervacij, ki ji v primeru neplačevanja ali morebitnega odpisa celotnega posojila služi kot varnostna rezerva.

EBA (2017, str. 5) kot merilo za učinkovito poslovanje finančne institucije upošteva delež slabih posojil pod 3 % in kot manj učinkovito, če je ta delež nad 8 %. Srednje območje še sprejemljivega deleža slabih posojil se nahaja med 3 % in 8 %.

Gospodarstvo in banke delujejo vzajemno in na tej povezavi temelji tudi politika ECB. Ta z orodji denarne politike, z zviševanjem ali zniževanjem obrestnih mer vpliva na ceno denarja pri posojanju bankam. S tem vpliva na stroške kreditiranja zasebnega sektorja in na ta način ohranja inflacijo na ravni blizu 2 %. Če pa imajo banke preveč slabih posojil, se obseg njihovega kreditiranja zmanjša, posledično pa postane manj učinkovit tudi mehanizem, s katerim ECB vpliva na obrestne mere v zasebnem sektorju (ECB, 2016a).

Slaba posojila so ohromila dobičkonosnost večine bank v evroobmočju, kar poudarja tudi Constâncio (2017), podpredsednik ECB, ki pravi, da je problem nedonosnih posojil eden glavnih razlogov za nizko profitabilnost evropskih bank, ki so postala tudi problem evropske razsežnosti. Ob tem je izpostavil šest kritičnih držav, kjer razmerje nedonosnih posojil ostaja še zmeraj kritično. Med te države se poleg Cipra, Grčije, Italije, Irske in Portugalske uvršča tudi Slovenija. Le nekaj državam v EU, kot so Švedska in druge skandinavske države, je uspelo obdržati visoko dobičkonosnost brez večjih težav s kreditno kvaliteto ali presežno stroškovno neučinkovitostjo. S simulacijo, ki so jo opravili zaposleni v ECB in s katero so želeli pokazati pozitivne učinke reševanja nedonosnih posojil na rast donosa na kapital v številnih evropskih državah, je pokazala, da bi rešitev nedonosnih posojil izboljšala skupni donos na kapital bank v evroobmočju za najmanj 1 odstotno točko, v nekaterih sektorjih tudi od 3 do 5 odstotnih točk.

5.1.2 Likvidnostno tveganje

Likvidnostno tveganje se pojavi, kadar banka ne more pravočasno poravnati svojih obveznosti do nasprotne stranke, predvsem zaradi neusklajenosti med ročnostjo sredstev in obveznosti, nepričakovanega dviga depozitov s strani komitentov ali zahtevkov po izplačilu zavarovalnih polic. Kadar banka nima na razpolago dovolj sredstev za poplačilo obveznosti, si jih lahko sposodi ali pa proda del manj likvidnih sredstev in vsaj začasno odpravi likvidnostne težave. Dnevna likvidnost banke je predvidljiva in ne predstavlja težave. Večji problem predstavlja nenadna potreba komitentov po večjih denarnih vsotah in nepričakovanih visokih zneskih dviga denarja, kar lahko povzroči likvidnostno krizo (Saunders & Cornett 2003, str. 150–151).

28

Banke v evroobmočju morajo imeti na tekočem računu pri nacionalni centralni banki odloženi določen znesek sredstev kot obvezno rezervo, ki ga lahko uporabijo v primeru likvidnostnih težav. Ta sredstva morajo vzdrževati v povprečnem obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv, to je šest tednov. To bankam omogoča odzivnost na kratkoročne spremembe na denarnem trgu, kjer si posojajo denar z dodajanjem ali umiki sredstev na računu rezerv pri centralni banki. To omogoča stabilizacijo obrestnih mer, zaračunanih med bankami pri posojanju kratkoročnih sredstev. Od januarja 2012 je stopnja obveznih rezerv, predvsem za vloge komitentov iz predhodnih 2 %, določena v višini 1 % (ECB, 2016b).

Pri upravljanju z likvidnostjo mora banka skrbeti za stabilno stanje svojih sredstev, kar pomeni, da mora časovno usklajevati in spremljati denarne prilive in odlive. Za določanje in izvajanje politike upravljanja s sredstvi in obveznostmi v banki skrbi odbor za upravljanje z bilanco banke (angl. Asset and Liability Committee – ALCO). Ta spremlja in usklajuje obstoječe in potrebne bančne vire glede na pričakovane likvidnostne potrebe, ki vključujejo denarne prilive in odlive. Glavne naloge odbora ALCO se nanašajo na identifikacijo, merjenje in ocenjevanje izpostavljenosti ter upravljanje z bilančnimi tveganji, ki vplivajo tako na sredstva kot na obveznosti, skupaj z njihovim spremljanjem in politiko varovanja pred tveganji. Pomembnejše naloge pa se nanašajo tudi na oblikovanje investicijske politike in oblikovanje novih produktov, upoštevajoč konkurenco, makroekonomsko okolje in obstoječi profil tveganj ter razporejanje tveganega kapitala (Choudhry 2007, str. 328–329).

Pri upravljanju z bilanco banke se s strani odbora ALCO poskuša doseči maksimalna profitabilnost ali izrabljenost sredstev ob hkratnem upoštevanju regulatornih zahtev. Ob kapitalskih presežkih v oddelku upravljanja z bilanco npr. poskrbijo, da se ti presežki preko noči prenesejo kot depoziti na drugo banko.

Eden izmed načinov merjenja likvidnostnega tveganja predstavlja model vrzeli v financiranju, ki predstavlja razliko med povprečno vrednostjo posojil in povprečno vrednostjo depozitov (angl. loan to deposit ratio – LTD) in opozarja na likvidnostne težave zaradi nepričakovanih odlivov depozitov ali povečane kreditne aktivnosti ter kot tak izboljšuje likvidnostni položaj banke. Pozitivna vrednost vrzeli pomeni, da finančna institucija potrebuje finančna sredstva v obliki gotovine in likvidnih sredstev ter se bo morala za potrebna finančna sredstva zadolžiti na denarnem trgu (Saunders & Cornett 2003, str. 432).

Po Evropski kapitalski ureditvi (CRR in CRD IV) je opredelitev ciljne vrednosti kazalnika LTD v pristojnosti nacionalne zakonodaje. Vsebinsko je kazalnik LTD blizu kazalnika neto stabilnih virov financiranja (angl. net stable funding ratio – NSFR), to je razmerja med razpoložljivimi in zahtevanimi stabilnimi viri financiranja v časovnem horizontu do enega leta, s katerim bi banke povečale odpornost na likvidnostno tveganje. Sorodni kazalnik NSFR je tudi kazalnik likvidnostnega kritja (angl. liquidity coverage ratio – LCR), ki se osredotoča na nepričakovane likvidnostne odlive in njihovo pokrivanje v obdobju do 30 dni ter bi tako v kratkem času zagotovil večjo odpornost bank na likvidnostno tveganje (Šuler Štavt 2014, str. 2–9).

Banke se zaradi trenutno veliko poceni denarja srečujejo s presežno likvidnostjo. To po eni strani kreditojemalcem omogoča lažji dostop do ugodnih posojil za financiranje

29

novih investicijskih projektov ali za nakup dragega premoženja, kar vpliva na okrevanje gospodarstva. Po drugi strani pa so zaradi nizkih obrestnih mer donosi na depozite v bankah vse nižji, stranke pa iščejo druge načine za plemenitenje svojega denarja, zaradi česar narašča delež vpoglednih vlog. Visoka likvidnost bank izhaja iz aktivne monetarne politike ECB, ki želi s kvantitativnim sproščanjem povečati gospodarsko aktivnost. To počne s kupovanjem obveznic in drugih vrednostnih papirjev, kar povečuje količino denarja v obtoku in znižuje obrestne mere. Posledično se znižujejo tudi neto obrestni prihodki bank in obrestna marža. Zaradi okrevanja gospodarstva in izboljšanja makroekonomskih kazalnikov gre v prihodnje pričakovati manj ekspanzivno monetarno politiko ECB, kar pomeni tudi porast obrestnih mer.

5.1.3 Obrestno tveganje

Obrestno tveganje je del tržnega tveganja, ki ga opredelimo kot tveganje izgube zaradi spremembe obrestne mere, kjer ima njeno gibanje pomemben vpliv na prihodke in odhodke bank, pri čemer njeno neugodno gibanje zmanjšuje donosnost naložb in povečuje stroške financiranja. Med elemente obrestnega tveganja prištevamo časovno neujemanje obrestno občutljivih postavk, premik krivulje donosnosti, bazično tveganje, vsebovane opcije in trende glede pričakovane prihodnje izpostavljenosti obrestnemu tveganju ter sposobnosti banke pri obvladovanju le-tega (BS 2007a, str. 28).

Časovno neujemanje obrestno občutljivih postavk izpostavlja banko tveganju zaradi ponovne določitve obrestne mere, ki je posledica neusklajene zapadlosti obrestno občutljivih sredstev in obveznosti, to je pri fiksni obrestni meri oz. zaradi neusklajenosti obdobja, v katerem se obrestna mera ponovno določi, to je pri variabilni obrestni meri. Vzroki za taka neujemanja ponavadi izhajajo iz transformacije kratkoročnih obveznosti v dolgoročna sredstva. Pri časovnem neujemanju obrestno občutljivih postavk ima sprememba obrestne mere pomemben vpliv na višino obrestnih prihodkov in odhodkov banke, pa tudi na ekonomsko vrednost kapitala. Pri obveznostih banke v obliki vlog s krajšimi ročnostmi, ki se jim obrestne mere pogosto spreminjajo, in sredstvih v obliki dolgoročnejših naložb, pri katerih pride do sprememb obrestnih mer šele po preteku daljšega časovnega obdobja, se v primeru porasta obrestnih mer obveznosti, to je odhodki banke podražijo, prihodki pa se ne povečujejo. To za banko pomeni znižanje čistih prihodkov, posledično pa tudi zniževanje dobička, kar lahko privede v izgubo, ta pa vodi v znižanje kapitala ali celo v insolventnost banke (ibid.).

Banke dajejo v grobem tri vrste kreditov glede na obrestno mero (fiksna, variabilna, kombinirana). Pri kreditu z nespremenljivo (fiksno) obrestno mero je mesečna obveznost v celotnem obdobju odplačevanja znana vnaprej in določena v pogodbi. Pri kreditu s spremenljivo (variabilno) obrestno mero pa je končni znesek odplačila neznan, pri čemer je tovrstna obrestna mera sestavljena iz pribitka (ta je fiksen) in referenčne obrestne mere. Pri evrskih kreditih je referenčna obrestna mera EURIBOR, ki kaže obrestne mere, po katerih si skupina izbranih bank v evroobmočju posoja denar, pri pomembnejših svetovnih valutah je ta referenca LIBOR. EURIBOR in druge referenčne obrestne mere se dnevno spreminjajo, njihova višina pa določa višino obroka kredita. Pri kreditu s spremenljivo obrestno mero tako obstaja tveganje, da bo višina mesečnega obroka kredita dražja, lahko pa tudi cenejša, kot je znašal prvi obrok oz. informativni izračun kredita (NLB, 2015a).

30

Nizke, celo negativne obrestne mere, ki smo jim že nekaj časa priča v evroobmočju, in spremenjena, položna oblika krivulje donosa imajo negativen vpliv na neto obrestni prihodek bank. V evroobmočju imamo tri ključne obrestne mere, ki jih določa Svet ECB (ECB, 2017b):

obrestna mera za operacije glavnega refinanciranja (angl. interest rate on the main refinancing operations): od 16. marca 2016 znaša 0,00 %;

obrestna mera za depozite preko noči (angl. interest rate on the deposit facility): od 16. marca 2016 znaša –0,40 %;

obrestna mera za posojila preko noči (angl. interest rate on the marginal lending facility): od 16. marca 2016 znaša 0,25 %.

Osnovna funkcija bank je transformacija kratkoročnih depozitov (in drugih virov financiranja) v dolgoročnejša posojila. Banka realizira neto obrestni prihodek, kadar so obrestne mere na sredstva višje od obrestnih mer na depozite. Položna krivulja donosa pomeni, da so kratkoročne in dolgoročne mere približno enake, kar nadalje pomeni, da bo banka realizirala le majhen obrestni razpon oz. neto obrestni prihodek. Kadar so obrestne mere negativne, banke teh negativnih obrestnih mer večinoma ne morejo ali ne želijo prenesti naprej na depozite, saj bi lahko gospodinjstva dvignila svoja sredstva iz bank in jih hranila doma, kar pomeni, da se stroški virov financiranja ne znižajo. Po drugi strani pa konkurenca sili banke, da znižajo obrestne mere na dana posojila. Ker so obrestni prihodki sedaj nižji, obrestni odhodki pa so ostali na enaki višini ali pa so upadli za relativno manj kot obrestni prihodki, so banke soočene z zoženimi obrestnimi razponi oz. z nižjo obrestno maržo ter torej z manjšim neto obrestnim prihodkom. Ker je neto obrestni prihodek glavni vir dobička komercialnih (neinvesticijskih) bank, imajo banke večinoma nižji dobiček ali pa celo izgubo (Cœuré, 2016; Draghi, 2016).

Do sedaj banke v evroobmočju navkljub nižjim (negativnim) obrestnim meram povečini niso izkazovale izgube, saj lahko dobijo ugodno financiranje s strani ECB. Tak primer predstavlja program TLTRO-II1, ki se je začel 10. marca 2016. Kakor hitro bodo sredstva, na katera banke trenutno dobivajo fiksno obrestno mero, ki je bila določena pred trenutnim obdobjem nizkih obrestnih mer, zapadla in bodo banke pričele dajati nova posojila, bodo njihovi obrestni prihodki še upadli, kar pomeni, da bo tudi neto obrestni prihodek nižji. Mnogo bank prilagaja svoje poslovne modele na način, da poskušajo znižati stroške poslovanja, npr. z združitvami, s prenosom določenih storitev v zunanje izvajanje, s prehodom na digitalno poslovanje, z zmanjševanjem števila poslovalnic, z odpuščanjem zaposlenih ipd. Pri nekaterih bankah je opaziti višji delež posojil z večjim finančnim vzvodom; posojanje podjetjem, ki imajo sama visok finančni vzvod, t. i. »covenant-lite« loans, to je posojila, ki imajo ugodnejše oziroma manj restriktivne pogoje za posojilojemalca (Constâncio, 2016a in 2016b; Lautenschläger, 2016).

1 Ciljno usmerjene operacije dolgoročnejšega financiranja (angl. Target long-term refinancing operation—TLTRO II) omogočajo bankam dolgoročna posojila in jih spodbujajo k večjemu posojanju, predvsem podjetjem in potrošnikom v euroobmočju (ECB, 2016c).

31

5.1.4 Valutno tveganje

Valutno tveganje kot del tržnega tveganja je tveganje spremembe v donosnosti poslovanja in potencialnih obveznosti zaradi nihanja vrednosti deviznega tečaja, ki ga vnaprej ne poznamo, čeprav je njegovo vrednost z določeno stopnjo zaupanja mogoče napovedati. Za potrebe financiranja poslovanja se ob zadolževanju v tuji valuti pojavi tveganje porasta njene vrednosti in povečanja obveznosti, pri naložbi denarja v tujo valuto pa se pojavi tveganje padca njene vrednosti v primerjavi z našo valuto in znižanja donosnosti (Berk Skok 2010, str. 35).

Za naložbe v tuji valuti ali za naložbe v domači valuti z valutno klavzulo, vezane na nihanje tečaja tuje valute, ki ga določata ponudba in povpraševanje po tuji valuti, mora banka imeti zagotovljeno tudi financiranje v tej valuti. Pri upravljanju s finančnimi tveganji, ki vključujejo valutno, likvidnostno in obrestno tveganje, banke uporabljajo tudi izvedene finančne instrumente, običajno valutno in obrestno zamenjavo, s čimer prihaja do zapiranja valutnega tveganja; pri odprti valutni poziciji pa zanje to pomeni zagotavljanje dodatnega kapitala. Naložbe v tujih valutah zaradi teh posebnosti običajno ne predstavljajo večjega dela kreditnega portfelja bank in so jih večinoma uporabljale večje banke z domačim kapitalom in hčerinske banke v tujem lastništvu, ki imajo sposobnost uravnavanja tovrstnih tveganj. Iz valutne neusklajenosti pa izhaja tudi kreditno tveganje, ki je posledica najema kreditov v tuji valuti pri kreditojemalcih, brez prihodkov v tej valuti in so se za zadolžitev odločali v času nizkih obrestnih mer, predvsem tistih, vezanih na posojila v CHF in s tem tudi nižjih obrokov (BS, 2015a).

Države z nizkim javnim dolgom in nizkim proračunskim primanjkljajem oz. tiste s proračunskim presežkom ohranjajo zaupanje vlagateljev in zmanjšujejo preplah na trgu pred tveganjem neplačevanja obveznosti prezadolžene države in tveganjem odprodaje njenih obveznic, s katero bi vlagatelji zaprli pozicije svojih naložb v tej valuti in jo odprodali. Valuta politično, ekonomsko in finančno stabilne države, ki ima ustrezno denarno politiko in dobre makroekonomske napovedi, predstavlja varnost za vlagatelje, ki v nestabilnih razmerah na trgu krepijo svoj denar v tej valuti, vendar s tem slabijo tudi konkurenčnost gospodarstva v svoji državi, npr. ukrep Švicarske centralne banke, ki je opustila vezavo švicarskega franka na evropsko valuto, katerega rast je odstopala od ekonomskih temeljev in je imela negativen vpliv na gospodarsko konkurenčnost Švice.

5.1.5 Operativno tveganje

Operativno tveganje je tveganje nastanka izgube zaradi napačnega ali neustreznega ravnanja ljudi znotraj banke, ki vključuje neznanje, premalo izkušenj, nemotiviranost ali neetično ravnanje, zaradi napačnega ali neustreznega izvajanja poslovnih procesov znotraj banke, ki vključuje nejasnost, neustreznost procesov in kontrol, slabo zastavljene cilje in šibko komunikacijo ter zunanjih dejavnikov, kot so vremenske razmere, nesreče, hitre spremembe ali izredni dogodki. Na izpostavljenost operativnemu tveganju vpliva tudi IT-tveganje kot del poslovnega tveganja, ki je posledica neustreznega delovanja informacijskega sistema in procesiranja podatkov iz vidika dostopov, neprekinjenosti, obvladovanja in upravljanja. V povezavi z omenjenim tveganjem je pravno tveganje, ki predstavlja tveganje izgube zaradi delovanja, ki ni v skladu s pravilnim upoštevanjem zakonov ali krši zakon (BS 2007a, str. 32).

32

Globalizacija finančnih storitev in razvijajoča se tehnologija povzročata vse večjo kompleksnost poslovanja bank. Upoštevajoč še združitve in prevzeme bank, zmanjševanje njihovega števila, povečanje obsega bančnih poslov z inovativnimi produkti in storitvami, prenos izvajanja nekaterih poslovnih storitev na zunanje izvajalce ter nove finančne tehnike, ki zmanjšujejo kreditno in tržno tveganje, hkrati pa povečujejo operativno tveganje, kažejo na vse večji pomen operativnega tveganja. Način njegovega upravljanja pa pogojuje več dejavnikov, med katerimi so velikost, inovativnost in razvitost banke, narava poslovanja ter kompleksnost poslovnih aktivnosti (ibid.).

S finančno krizo leta 2008 so nekateri elementi operativnega tveganja, še zlasti ocena tveganja, povečali svoj pomen. To je postalo še posebej pomembno, kadar so bili ugotovljeni glavni razlogi za izgube iz operativnega tveganja, ki so izhajali iz pravnih izgub, sporov in stroškov poravnave. Ocena nadzornega organa je zaključila, da so bile na kvaliteti notranjih kontrol operativnega tveganja dosežene izboljšave, kar pa še vedno ni zadostni napredek. V prihodnje bodo zato potrebne nadaljnje izboljšave, pri čemer bo še posebej velik poudarek na informacijski tehnologiji in na oceni ter zagotavljanju kakovosti podatkov (EBA 2016, str. 15).

33

6 MAKROEKONOMSKA SLIKA GOSPODARSTVA

Stabilno makroekonomsko okolje je temelj za gospodarsko rast in konkurenčnost, doseganje ciljne inflacije, zniževanje javnofinančnega primanjkljaja in javnega dolga in tudi za zniževanje stopnje brezposelnosti. V evroobmočju so negativni učinki globalne finančne krize preteklega desetletja ohromili evropsko gospodarstvo in izrazito poslabšali makroekonomske kazalnike. Makroekonomska neravnotežja so povzročila velike finančne izgube, ponovna vzpostavitev makroekonomske stabilnosti pa je bila dolgotrajna. Trenutno se ob rasti gospodarske aktivnosti, zniževanju brezposelnosti in nizki stopnji inflacije nadaljujeta ekonomsko okrevanje in stabilnost evroobmočja pri soočanju z mednarodnimi in notranjimi tveganji. Odprto vprašanje pa ostajajo rezultati pogajanj zaradi odločitve izstopa Velike Britanije iz EU (BS 2017, str. 4).

6.1 Zunanji dejavniki uspešnosti poslovanja

Pri zagotavljanju finančne stabilnosti in uspešnosti poslovanja imajo pomembno vlogo tudi zunanji dejavniki, kot so gospodarski cikli (vstop v EU/evroobmočje, ekonomske politike ipd.) in makroekonomsko okolje, znotraj katerega poslovni subjekt deluje. Ti dejavniki so nemalokrat vsaj tako pomembni in vplivajo na poslovanje, kot je, npr. lastniška struktura in usmerjenost managementa k zagotavljanju dobičkonosnosti in učinkovitosti poslovanja, ki se navsezadnje odrazi v poslovni uspešnosti.

Kot smo v nalogi že omenili, sta se tako slovenski kot tudi hrvaški sistem soočala s številnimi izzivi. Pomembnejše spremembe, ko govorimo o makroekonomskem okolju, je zaznati v obdobju po osamosvojitvi obeh držav. V tem obdobju je prihajalo do sanacije bank z namenom ponovne vzpostavitve in stabilizacije na novo zastavljenega bančnega sistema. V proučevanih makroekonomskih okoljih je v tem času prišlo do pomembnejših razlik. Banke na Hrvaškem so večinoma prešle v večinsko tujo last. Na drugi strani pa je bila Slovenija glede vstopa tujega kapitala na domači bančni trg nekoliko bolj zadržana. Tako so banke na Slovenskem ostale v domačem lastništvu. V nadaljevanju bomo podrobneje proučili obe makroekonomski okolji in ju skušali primerjati. Ugotovitve bomo nato upoštevali pri primerjalni analizi bančnega sistema in izbranih bank.

6.2 Makroekonomski pokazatelji

Zaradi velikega števila makroekonomskih kazalnikov in finančnih podatkov, ki niso vsi enako relevantni in reprezentativni, predstavljamo v nadaljevanju tiste, za katere menimo, da v celoti zajamejo makroekonomsko sliko in poslovanje poslovnega subjekta. Pri tem zajamemo pomembnejše makroekonomske podatke za Slovenijo in Hrvaško, kot so gospodarska rast, merjena z BDP, inflacija, merjena s harmoniziranim indeksom cen življenjskih potrebščin (indeks HICP), javnofinančni primanjkljaj/presežek, javni dolg in stopnja brezposelnosti. Pri tem upoštevamo tudi vključenost obeh držav v evropsko področje.

34

Graf 1: Rast BDP (v %)

Vir podatkov: (Eurostat, 2017a).

Graf 1 prikazuje rast realnega BDP, ki se je v državah članicah EU in v evroobmočju po podatkih Eurostata (2017a) v 2008, ko je krizo bilo že zaznati, glede na predhodna leta znatno upočasnila, finančna in gospodarska kriza pa je realni BDP v letu 2009 zelo zmanjšala. Gospodarska rast je bila tega leta tudi prvič negativna od leta 2005 in je znašala –4,4 % v EU in –4,5 % v evroobmočju. V 2010 se je realni BDP kot posledica okrevanja gospodarstva zvišal ter znašal 2,1 % v EU in v evroobmočju. Do leta 2012 se je realni BDP v EU ponovno občutneje zmanjšal, to je na –0,4 %, še bolj pa je bilo ta upad zaznati v evroobmočju, kjer je bila vrednost –0,9 %.

Zaradi ponovne gospodarske rasti je v naslednjih letih na ravni EU (na ravni evroobmočja nekoliko počasneje) sledila postopna pozitivna sprememba v rasti v letih 2013 (0,3 %), 2014 (1,8 %) in 2015 (2,3 %), z manjšim upadom v letu 2016 (2 %). V letu 2017 se je ta rast dvignila in je v EU znašala 2,4 %, v evroobmočju pa 2,3 %.

V Sloveniji in na Hrvaškem je zaznati zelo podobno gibanje realnega BDP, le da je bilo to v Sloveniji v večini let višje. Letna stopnja rasti BDP se je v obeh državah zviševala do leta 2007, se do 2008 izraziteje upočasnila, nato pa v 2009 prvič opazimo negativno letno stopnjo rasti BDP. Ta je bila posledica finančne in gospodarske krize v 2008, hkrati pa je bila v obeh državah primerljiva in je odražala stanje v EU in v evroobmočju. V Sloveniji je rast znašala –7,8 % in na Hrvaškem –7,4 %.

Okrevanje gospodarstva je omogočilo v Sloveniji po letu 2015 ponovno rast realnega BDP, izjemi sta leto 2012 in 2013. Podatki Eurostata (2017a) kažejo, da je gospodarska rast v letu 2017 z visokim 5 % BDP izrazito presegla raven EU in evroobmočja. Na Hrvaškem o gospodarski rasti ne moremo govoriti vse do leta 2015, ko je z 2,3 % BDP postala primerljiva Sloveniji. Na pozitivne obete hrvaškega gospodarstva pa je v letu 2017, ko je rast realnega BDP znašala 2,8 %, neugodno vplivala kriza v Agrokorju, največjem hrvaškem trgovsko-živilskem koncernu.

-5

-4

-3

-2

-1

0

1

2

3

4

-10

-8

-6

-4

-2

0

2

4

6

8

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017

Evropska unija (EU-28) Evroobmočje (EA-19)

Slovenija (desno) Hrvaška (desno)

35

Na osnovi opravljene analize podatkov, prikazanih v grafu 1, ugotavljamo, da sta po kriteriju rasti BDP tako slovensko kot hrvaško gospodarstvo znotraj povprečja EU, vendar pa se uvrščata med države s šibkejšo gospodarsko rastjo. Nadalje na podlagi tega kazalnika sklepamo, da ima Slovenija v primerjavi s Hrvaško višjo gospodarsko rast in je torej ekonomsko stabilnejša država. Slednje potrjuje tudi stopnja rasti BDP v letu 2017, ki je v Sloveniji trenutno med najvišjimi v državah evroobmočja, hkrati pa se še krepi.

Višja povprečna gospodarska rast in izboljšanje BDP na prebivalca je posledica aktivnejšega in stabilnejšega gospodarstva, ugodnih izvoznih gibanj, rasti zasebnih investicij, zmanjševanja zadolženosti in zniževanja stopnje brezposelnosti, dodatno pa tudi rasti plač, ki povečujejo razpoložljiv dohodek in krepijo potrošnjo, ter ponovne rasti kreditiranja, kar se odraža tudi v boljšem poslovanju bank.

Graf 2: Stopnja inflacije (v %)

Vir podatkov: (Eurostat, 2017b).

Graf 2 prikazuje, da je letna inflacija v EU bila po podatkih Eurostata (2017b) do leta 2007 na ravni 2,2 %, prav toliko je znašala tudi v evroobmočju. Od leta 2008 je zaradi večjega nihanja cen hrane in predvsem cen energentov prišlo do številnih sprememb v stopnjah inflacije. Povprečna letna inflacija v EU je v letu 2008 dosegla 3,7 %, v evroobmočju je bila nekoliko nižja in je znašala 3,3 %. Obdobje med 2008 in 2012 so zaznamovala ostra nihanja, nato pa se je stopnja rasti cen v EU upočasnila. V letu 2013 je znašala 1,5 % (v evroobmočju 1,4 %), leta 2014 0,5 % (v evroobmočju 0,4 %), v 2015 sprememb ni bilo. Stopnja rasti za leto 2015 je bila najnižja inflacijska stopnja od 2008, medletno pa so bile že od 2013 zabeležene tudi negativne stopnje rasti. Po večletnem zniževanju inflacijske stopnje je ta v letu 2016 nekoliko porasla, še izraziteje pa je to rast zaznati v 2017, ko je stopnja inflacije v EU znašala 1,7 %, v evroobmočju pa 1,5 %.

Povprečna letna stopnja inflacije v Sloveniji in na Hrvaškem je imela v povprečju opazovanega obdobja podoben trend gibanja, ki je bil primerljiv tudi z ravnijo v EU in v evroobmočju. Kljub tej primerljivosti pa je bila povprečna letna inflacijska stopnja na

-2,0

-1,0

0,0

1,0

2,0

3,0

4,0

5,0

6,0

7,0

0,0

0,5

1,0

1,5

2,0

2,5

3,0

3,5

4,0

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017



36

Hrvaškem v večini let višja kot v Sloveniji, kar pomeni, da je bila tudi rast cen višja. Najvišja stopnja inflacije v obeh državah je bila zabeležena v letu 2008, to je 5,5 % v Sloveniji in 5,8 % na Hrvaškem, najnižja pa v letu 2015, ko je bila v Sloveniji prvič zabeležena deflacija od leta 2005 (–0,8 %), prav tako tudi na Hrvaškem (–0,3 %). V 2017 se je stanje spremenilo. Po podatkih Eurostata (2017b) je povprečna letna stopnja inflacije tega leta v obeh državah izrazito narasla. V Sloveniji je bila 1,6 % in na Hrvaškem 1,3 %.

Iz podatkov, prikazanih v grafu 2, je razvidno, da se tako Slovenija kot Hrvaška v primerjavi z ostalimi evropskimi državami uvrščata med države z višjo inflacijsko stopnjo oz. višjo ravnijo cen in izdelkov. Obe državi imata precej spremenljivo, a hkrati primerljivo inflacijsko stopnjo. V okviru bančnega sektorja višja stopnja inflacije, tako kratkoročne kot dolgoročne, pomeni, da imajo banke na voljo več prostih sredstev. Zaradi kvantitativnega sproščanja sredstev postajajo banke vse bolj likvidne. Likvidnejše banke lahko v večji meri kreditirajo gospodarstvo in prebivalstvo oz. so ga bolj pripravljene kreditirati, kar se posledično odraža tudi v višji gospodarski rasti.

Graf 3: Javnofinančni primanjkljaj/presežek (v % od BDP)

Vir podatkov: (Eurostat, 2017c; IMF, 2017a).

Javnofinančni primanjkljaj se je v razmerju do BDP po podatkih Eurostata (2017c) v EU in v evroobmočju, tako prikazuje graf 3, zmanjševal do leta 2007, z začetkom finančne krize pa je izrazito porasel in v 2009 dosegel višek. V EU je javnofinančni primanjkljaj v tem letu znašal –6,6 % BDP in v evroobmočju –6,3 % BDP ter s tem bistveno presegel maastrichtsko mejo pri 3 % BDP. Od tega leta se kljub še zmeraj negativni rasti javnofinančni primanjkljaj znižuje. V letu 2016 je v EU znašal –1,7 % in v evroobmočju –1,5 % BDP. Po podatkih IMF (2017a) se je v 2017 še dodatno znižal, to je na –1,5 % v EU in na –1,3 % v evroobmočju. Med članicami EU sta imeli v večini let opazovanega obdobja javnofinančni presežek le Luksemburg in Estonija. Ostale države so večinoma imele javnofinančni primanjkljaj, ki je bil med državami EU po posameznih letih najvišji v Grčiji, na Irskem in v Španiji.

-16

-14

-12

-10

-8

-6

-4

-2

0

-7

-6

-5

-4

-3

-2

-1

02005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017



37

V Sloveniji je bilo razmerje med javnofinančnim primanjkljajem in BDP v opazovanem obdobju večinoma na nižji ravni v primerjavi s Hrvaško, kar prikazuje graf 3. Ob le nekaj kratkih obdobjih nižjih proračunskih primanjkljajev sledi v obeh državah večletno neprekinjeno obdobje zelo visokega proračunskega primanjkljaja. Za javne finance je to težavno, saj bi bil ob gospodarski rasti potreben proračunski presežek, s katerim bi v obdobjih proračunskega primanjkljaja le-tega lažje in učinkoviteje pokrili. Najvišje razmerje med javnofinančnim primanjkljajem in BDP v Sloveniji je bilo v letu 2013, ko je doseglo –14,7 %, in je bilo hkrati tudi najvišje izmed članic EU v tem letu. Najbližje naši državi po tem kriteriju je bila Grčija, kjer je javnofinančni primanjkljaj znašal 13,2 % BDP.

Nasprotno je imela Slovenija najnižje razmerje med javnofinančnim primanjkljajem in BDP pred začetkom finančne krize, to je leta 2007, ko je le-ta znašal –0,1 %, prav tako tudi na Hrvaškem, kjer je to razmerje znašalo –2,4 %. Slovenija je imela v letu 2016 javnofinančni primanjkljaj v višini –1,9 %, ki se je po podatkih IMF (2017a) v letu 2017 znižal na –0,9 %. Ta je izhajal iz višjih prihodkov države, ki so bili posledica prihodkov iz naslova udeležbe pri dobičku in dividend finančnih družb. Hrvaška je v letu 2016 zabeležila najnižji javnofinančni primanjkljaj v zadnjih 15 letih, to je –0,9 % BDP, ki se je v 2017 ponovno nekoliko zvišal, to je na –1,3 %.

Javnofinančno stanje je odvisno od politike vodenja javnih financ in njene stalne konsolidacije, ki jo dosegamo s krčenjem izdatkov in ne s povečevanjem davčnih obremenitev. Podatki, predstavljeni v grafu 3, kažejo, da je Slovenija po tem kriteriju v primerjavi s Hrvaško finančno stabilnejša država, čeprav sta obe v posameznih letih, še zlasti v času po krizi, presegali referenčno vrednost 3 % BDP (ta je za Hrvaško postala zavezujoča z vstopom v EU). Na ravni EU pa se po tem kriteriju uvrščata med države s povprečno višjim javnofinančnim primanjkljajem. Pogoj za uspešno vodenje javnih financ je poznavanje obsega in strukture javne potrošnje, katere podlaga so državne razvojne prioritete.

Graf 4: Javni dolg (v % BDP)

Vir podatkov: (Eurostat, 2017d).

0

102030

40

506070

80

90

100

0

102030

40

506070

80

90

100

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017



38

Podatki Eurostata (2017d) o deležu javnega dolga v BDP, prikazani z grafom 4, kažejo, da je ta v EU v opazovanem obdobju vseskozi nižji v primerjavi z evroobmočjem. EU je svoj dolg do leta 2008 obvladovala v okviru maastrichtske meje 60 % BDP, medtem ko ta v evroobmočju že od 2005 presega to mejo. Od tega leta je javni dolg postopoma rasel in v letu 2014 dosegel najvišjo vrednost v opazovanem obdobju. V EU je znašal 86,5 % BDP in v evroobmočju 91,8 % BDP. Od leta 2015 se je le-ta zmerno zniževal, v letu 2016 je v EU znašal 83,2 % BDP in v evroobmočju 88,9 % BDP. Trend zmanjšanja se je nadaljeval tudi v 2017, ko je javni dolg v evroobmočju tega leta znašal 87,4 % BDP.

V Sloveniji je bil javni dolg v obdobju 2005 do 2008 v večji meri posledica vsakoletnih fiskalnih primanjkljajev. Kljub temu je bil še zmeraj zelo majhen v primerjavi z EU in je v obdobju naraščal zelo počasi. Na Hrvaškem je bil ta delež bistveno višji. Kot posledica finančne krize, slabo zastavljene fiskalne politike, upočasnitve gospodarske rasti in zadolženosti podjetniškega sektorja je ta začel eksponentno naraščati v obeh državah.

Po letu 2010 je prišlo do saniranja javnih financ. S povečanjem davkov in zniževanjem investicij je vlada nekoliko omejila rast javnega dolga. Zaradi teh razlogov je bil delež javnega dolga v BDP v Sloveniji do leta 2012 še vedno pod ravnijo maastrichtskega merila 60 % BDP. Vrhunec je javni dolg kot delež BDP dosegel leta 2015 po sanaciji bank, ki je potekalo v obdobju od 2011 do 2014. To je k javnofinančnemu dolgu doprineslo nekaj milijard evrov iz naslova dokapitalizacije državnih bank in dveh bank v likvidaciji ter iz naslova obveznic, ki jih je izdala bankam DUTB.

Delež javnega dolga v BDP se je od leta 2015 v Sloveniji zniževal, v letu 2016 je znašal 78,5 %. Ta se je do konca leta 2017 še dodatno znižal, to je na 75 %. Na Hrvaškem je delež javnega dolga v BDP na ravni posameznih let vseskozi presegal ta delež v Sloveniji. Najvišji je bil v letu 2014 (85,8 % BDP) in najnižji v letu 2007 (37,7 % BDP). Od leta 2014 se javni dolg znižuje, v 2015 je znašal 85,4 % BDP, v 2016 82,9 % BDP in v 2017 81,9 % BDP, kar pa ostaja še vedno višje v primerjavi s Slovenijo.

Analiza podatkov, predstavljenih v grafu 4, potrjuje, da ima Slovenija v primerjavi s Hrvaško v opazovanem obdobju vseskozi nižji delež javnega dolga v BDP. Iz tega sklepamo, da je slovensko gospodarstvo trdno in da je Slovenija v primerjavi s Hrvaško finančno stabilnejša država. Kljub temu pa se moramo zavedati, da je javni dolg v obeh državah od začetka krize naraščal in s svojo dinamiko dosegel raven EU.

39

Graf 5: Stopnja brezposelnosti (v % od delovno aktivnega prebivalstva)

Vir podatkov: (Eurostat, 2017e).

Stopnja brezposelnosti, merjena v deležu od delovno aktivnega prebivalstva, ki jo prikazuje graf 5, se je po podatkih Eurostata (2017e) v EU in v evroobmočju zniževala do leta 2007, trend poslabšanja pa je podobno kot pri ostalih makroekonomskih kazalcih opaziti po letu 2008, ko je bilo zaznati prve negativne učinke finančne krize. Ta je bila v vzponu do 2013, ko je dosegla najvišji delež v opazovanem obdobju, to je 10,9 % v EU in 12 % v evroobmočju. Od tega leta stopnja brezposelnosti upada, tako na ravni EU kot na ravni evroobmočja, čeprav je med njima opazen večji razkorak z nekoliko počasnejšim upadanjem v evroobmočju. V 2017 je le-ta v EU znašala 7,6 % in v evroobmočju 9,1 %.

V Sloveniji in na Hrvaškem je opaziti podoben trend gibanja v stopnji brezposelnosti, ki pa je bila na Hrvaškem v vsakem izmed posameznih let za skoraj polovico višja, prav tako je bila v posameznih letih višja tudi v primerjavi z ravnijo v EU in v evroobmočju. V obeh državah je stopnja brezposelnosti bila najvišja v letu 2013, v Sloveniji je znašala 10,1 % in na Hrvaškem 17,4 %, in najnižja v letu 2008, ko je v Sloveniji bila 4,4 % in na Hrvaškem 8,6 %. V 2017 se je v obeh državah ta rast še dodatno znižala, to je na 6,8 % v Sloveniji in 11,1 % na Hrvaškem, kjer pa stopnja brezposelnosti ostaja še naprej izrazito višja v primerjavi s Slovenijo.

Slovenija ima v primerjavi s Hrvaško nižjo stopnjo brezposelnosti in se po tem kriteriju uvršča v povprečje EU. Hrvaška ima med državami EU eno višjih stopenj brezposelnosti, ki v zadnjih nekaj letih tudi presega povprečje EU. Banke skupaj z ECB vplivajo na gospodarsko aktivnost in posledično na stopnjo brezposelnosti. To počnejo tako, da spreminjajo denarno maso ali uravnavajo spremembo obrestnih mer. S tem določajo ceno izposojenega denarja in nadzirajo količino denarja v obtoku ter lahko nizko gospodarsko rast ob nizki inflaciji spodbudijo z znižanjem obresti. V želji po okrepitvi gospodarske aktivnosti je na voljo cenejše kreditiranje, ki privede h krepitvi gospodarstva. Gospodarska rast prinaša nižjo stopnjo brezposelnosti, kar je razvidno tudi iz grafa 5, kjer je prikazano njeno zniževanje po letu 2013.

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

0

2

4

6

8

10

12

14

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017



40

7 PRIMERJALNA ANALIZA BANČNEGA SISTEMA V SLOVENIJI IN NA HRVAŠKEM

Analiza merila velikosti bančnega sektorja vključuje število bank in spremembe v njihovem številu, obseg opravljanja finančnega posredništva, ki se ocenjuje z obsegom bilančne vsote bank v BDP, z deležem kreditov in depozitov v BDP, s kazalci tržne koncentracije, z zmožnostjo zagotavljanja finančnih storitev ter z drugimi finančnimi kazalniki. Kljub trendu zmanjševanja števila bank pa slednje predstavljajo glede na obseg svojih dejavnosti glavni segment v finančnem sistemu države. Kljub vse hitrejši rasti finančnega posredništva, ki ne poteka samo preko bank, temveč vse pogosteje tudi preko drugih ponudnikov bančnih storitev oz. finančnih posrednikov, še posebej vzajemnih skladov, pa le-te zaenkrat še ohranjajo svoj položaj (Košak 2007, str. 1).

V tem poglavju prikazujemo primerjalno temeljne značilnosti delovanja in poslovanja slovenskega in hrvaškega bančnega sistema. Pri analizi upoštevamo tudi dejavnike, ki smo jih skozi teorijo predstavili v začetnih poglavjih, in ki vplivajo na razlike v učinkovitosti in uspešnosti poslovanja. Med temi so makroekonomsko okolje, razlike v gospodarskih ciklih, učinki finančne krize in ukrepi za krepitev stabilnosti poslovanja bank, regulatorne zahteve ipd. Proučevanje bančnih sistemov izbranih držav temelji na dejstvu, da gre za sosednji državi, ki izhajata iz skupne zgodovine, kljub temu pa sta se v razvoju bančništva in bančnega sektorja zelo razlikovali. Njuno poslovanje prikažemo v nadaljevanju z osnovnimi podatki o poslovanju, z analizo lastniške strukture, z izbranimi finančnimi podatki izkaza poslovnega izida ter z osnovnimi finančnimi kazalniki, ki kot celota analizirajo uspešnost poslovanja bančnega sistema.

7.1 Slovenski bančni sistem

Slovenski bančni sektor je bil v primerjavi z bančnimi sektorji drugih držav že od osamosvojitve šibek, razpršen in majhen. Slednje kaže tudi bilančna vsota, ki je bila v primerjavi z nekaterimi evropskimi bančnimi sektorji neprimerljivo majhna. Največja slovenska banka, NLB, je predstavljala nekaj čez četrtino bilančne vsote slovenskega bančnega sektorja. Ta je imel v primerjavi z bankami, ki so bile bolj znane, zanemarljiv delež, prav tako je bil njegov delež majhen tudi glede na nekatere manjše banke. Največja irska banka je predstavljala štirikratno velikost slovenskega bančnega sektorja, največji portugalski in grški banki pa trikratno (Štiblar 1999, str. 30).

Po osamosvojitvi Slovenije je delovalo manjše število velikih bank, ki so obvladovale več kot polovico slovenskega bančnega trga. Pretežni delež, to je okrog 60 % bilančne vsote, je imela NLB. Leta 1991 je delovalo 26 poslovnih bank in 14 hranilnic, tri leta kasneje pa se je to število povečalo na največje število bank, in sicer 33. Tak porast po osamosvojitvi je bil posledica slabih naložb in izgub, zaradi katerih so morale najmočnejše banke na trgu poslovati z zelo visokimi obrestnimi maržami. To je pritegnilo na slovenski bančni trg številne nove banke, ki so izkoriščale visoke obrestne prihodke, medtem ko konkurenčnosti niso povečevale. Regulatorji so v povečanju števila bank videli možnost za povečanje konkurenčnosti, kar pa se je hitro izkazalo kot neustrezno, saj je manjše število velikih bank, ki so imele prevladujoči tržni delež, razmere na bančnem trgu učinkovito obvladovalo (Košak & Košak 2002, str. 51–52).

41

Spremenjena bančna regulativa v letu 1993 je zaradi uskladitve z novimi kapitalskimi standardi (zahtevani minimalni količnik kapitalske ustreznosti v višini 8 %) privedla do potrebe po dokapitalizaciji bank. Z namenom zmanjšanja števila bank na slovenskem bančnem trgu se je začel proces restrukturiranja bančnega sektorja z združevanjem in pridružitvijo bank s premalo kapitala. Ker se je večina bank odločila za dokapitalizacijo, večjih sprememb v zmanjšanju števila bank ni bilo. Proces konsolidacije v letu 1997, ki se je nadaljeval v leto 1998, je v tem letu zmanjšal skupno število bank na 24, kar je predstavljalo najmanjše število delujočih bank od osamosvojitve. Tržni delež hranilnic, ki ni bil nikoli nad 2 %, kaže, da nimajo pomembnejšega dela v slovenskem bančnem sistemu (ibid., str. 52).

7.1.1 Osnovni podatki o poslovanju slovenskega bančnega sistema

V slovenskem bančnem sistemu je bila rast kreditov nebančnemu sektorju v predkriznem obdobju enkrat hitrejša od rasti depozitov nebančnega sektorja. Krediti so v bilancah bank naraščali po nekaj manj kot 20-odstotni letni stopnji. Eksponentno rast kreditiranja je predstavljajo obdobje od 2005 do 2008. V letu 2007 je prišlo do skoraj 40-odstotnega povečanja kreditov nebančnemu sektorju. Visoka kreditna rast je izhajala iz kreditov, danih segmentu gradbeništva in nepremičnin, ter za nakupe delnic in deležev v podjetjih, večinoma državnih in paradržavnih skladov, in države. Eden od temeljnih problemov na področju nepremičninskega financiranja je izhajal iz politike poslovanja bank, ki so sodelovale pri gradnji projektov brez končno določenega proračuna projekta. Preprost dostop do poceni bančnih kreditov je tudi v drugih segmentih gospodarstva privedel do investicijske mrzlice, v kateri so podjetja investirala med ostalim tudi v poslovna sredstva velikokrat špekulativne narave z namenom ustvarjanja visokih dobičkov (Jazbec, 2013).

Jazbec (ibid.), član uprave NLB med letoma 2009 in 2012, med dodatne vzroke za pomanjkljivo uveljavljanje principov dobre bančne prakse odgovornega posojanja denarja navaja tudi: »Na prvem mestu celovito in centralizirano upravljanje kreditnih tveganj, previsoka koncentracija kreditnih tveganj do posameznih komitentov, predvsem gradbincev in finančnih holdingov, nato pomanjkljiva skladnost poslovanja z zakonodajo in regulativo, v mnogih primerih nesolidnost in nepoznavanje prave narave in namenov poslovodečih in/ali lastnikov ter psevdolastnikov na strani kreditojemalcev, odobravanje kreditov brez vsebinskega nadzora namembnosti porabe izposojenih sredstev, šibko projektno vodenje investicijskih projektov, glede poplačljivosti kreditov previsoka osredotočenost na »tržno« in/ali »pošteno« vrednost zavarovanj in prenizka osredotočenost na golo kreditno sposobnost komitenta na osnovi going-concern, financiranje projektov brez zadostne ravni lastnih sredstev kreditojemalca, previsoka permisivnost pri zavestnem kršenju pogodbenih zavez s strani kreditojemalcev, nizka sposobnost odkrivanja zlorab in prevar, tudi znotraj bank, nedosledno spoštovanje sklepov kreditnih odborov, refinanciranje slabih kreditov v fiktivno boljši položaj za banko in s tem skrivanje napak pri spornih odločitvah nekaterih bančnih uslužbencev, šibka zaznava zgodnjih signalov slabšanja komitenta in slaba predsodna izterjava.«

V obdobju od 2004 do 2008 se je bilančna vsota slovenskega bančnega sistema podvojila, povečala se je za 23,8 milijarde evrov oziroma v povprečju za 6 milijard evrov letno. Pretežni del povečanja bilančne vsote slovenskih bank, to je nekaj čez 20,5 milijarde evrov, so predstavljali krediti nebančnemu sektorju, od tega 80 % ali nekaj čez

42

16 milijard evrov posojila podjetjem (približno 12 milijard) in gospodinjstvom (4,2 milijarde evrov). Financiranje teh kreditov je pretežno izhajalo iz medbančnega posojanja in z zadolževanjem pri bankah v tujini (P. Damijan, 2013).

Konec leta 2008 je slovenski bančni prostor zaznamoval vrhunec kreditiranja, ko so slovenska podjetja imela pri bankah za 20,3 milijarde evrov kreditov. S procesom razdolževanja se je do konca leta 2013 obseg kreditov zmanjšal na 11,5 milijarde evrov in do konca leta 2014 še za dodatne 2,3 milijarde evrov. Trend zmanjševanja kreditov pa se je nadaljeval tudi v prihodnjih letih. Slednje je pokazalo, da se v bankah problem kreditiranja gospodarstva z bančno sanacijo ni zaključil. Ena od težav izhaja iz zahteve evropskih institucij, da morajo sanirane banke, ki so bile prejemnice državne pomoči, zmanjšati obseg kreditiranja. Druga težava se nahaja v restriktivni politiki kreditiranja bank, ki podjetij za razliko od gospodinjstev nočejo kreditirati. Manjša kreditna aktivnost bank ima negativni vpliv tako na gospodarstvo kot na bilance bank, te pa morajo postati aktivnejše pri prestrukturiranju finančnih dolžnikov (P. Damijan, 2016).

Tabela 2: Osnovni podatki bančnega sektorja v Sloveniji

Leto Število bank

Število hranilnic

Bilančna vsota

(v mio EUR)

Bilančna vsota

(v % BDP)

K3 v bilančni vsoti (%)


Število zaposlenih

2005 19 3 29.287 102 52,0 65,1 11.632

2006 20 3 34.080 108 50,0 62,7 11.832

2007 21 3 42.598 121 49,0 59,9 11.996

2008 18 3 47.948 126 47,7 59,1 12.232

2009 19 3 52.009 144 47,7 59,8 12.188

2010 19 3 50.760 140 45,7 59,2 11.943

2011 19 3 49.243 134 44,7 58,9 11.813

2012 17 3 46.119 128 43,2 57,1 11.498

2013 17 3 40.344 112 42,6 56,2 11.218

2014 17 3 38.716 104 41,5 54,9 10.682

2015 16 3 37.411 103 / / 10.298

2016 13 3 37.050 93 / / 9.820

Vir podatkov: (Poročila o finančni stabilnosti BS, 2005–2016).

Tabela 2 kaže, da od leta 2005 do 2011 večjih sprememb v številu bank ni bilo. Izjemo predstavlja leto 2008, ko se je število bank zmanjšalo za 3, in sicer zaradi pripojitve NLB Koroške banke, NLB Banke Zasavje in NLB Banke Domžale k NLB. V letu 2009 je kot novoustanovljena banka začela poslovati KD banka (BS 2009, str. 63). Zmanjšanje za 2 banki opazimo v letu 2012, ko je prenehala poslovati ena banka v večinski tuji lasti in se je ena manjša banka v večinski domači lasti pripojila k drugi (BS 2013, str. 39). V 2015 se je njihovo število zmanjšalo še za eno delujočo banko, nato pa v letu 2016 opazimo večji padec, kjer deluje le 13 bank. Kljub zmanjšanemu številu ostajajo banke še naprej najpomembnejši finančni posrednik, medtem ko delež hranilnic ostaja zelo majhen.

43

Banke v Sloveniji predstavljajo v celoti slovenskega bančnega sektorja glede na bilančno vsoto prevladujoči delež, pri čemer kaže njeno rast tudi globina finančnega posredništva, merjena z deležem bilančne vsote v BDP. Bilančna vsota bank je od 2005 do 2009 strmo rasla, saj je v slednjem letu znašala 52 milijard evrov. Prav tako je rasel tudi delež bilančne vsote v BDP, ki je v 2009 dosegel svojo najvišjo vrednost pri 144 %. V letu 2005 je bilančna vsota bank s 102 % BDP prvič presegla slovenski BDP. Kljub naraščanju razmerja bilančne vsote do BDP pa je bilo to še zmeraj nižje od povprečja EU, kjer je bilo konec leta 2008 to razmerje 337 % (BS 2011, str. 63).

Od leta 2009 se rast bilančne vsote in njen delež v BDP umirjata. V obdobju od 2009 do 2016 se je bilančna vsota bank zmanjšala za približno četrtino, kar predstavlja nekaj čez 25 % nižjo vrednost oziroma zmanjšanje za slabih 30 % BDP. Na zmanjšanje bilančne vsote je pri virih vplivalo razdolževanje bank na grosističnih trgih in pri naložbah krčenje kreditne aktivnosti. Bilančna vsota se je tako od leta 2010 zmanjšala že šesto leto zapored. Vpliv nizkih obrestnih mer skrajšuje ročnostno strukturo vlog nebančnega sektorja, kar povzroča večjo nestabilnost tega vira. Zmanjševanje bilančne vsote, ki se je v letu 2016 še izraziteje zmanjšalo, je po podatkih BS (2017b, str. 22) izhajalo na strani naložb iz nižjih terjatev do bank in naložb v vrednostne papirje, na strani virov pa iz nadaljnjega odplačevanja obveznosti do bank v tujini.

Tržno koncentracijo merimo z deležema treh (K3) in petih (K5) največjih bank v bilančni vsoti vseh bank, pri čemer znaša merilo prevelike koncentracije za K5 70 % za srednje velike države; za Slovenijo se ta vrednost giblje med 50 in 60 % (Štiblar 2010, str. 93).

Podatki o tržni koncentraciji v tabeli 2, merjeni z deležema treh (NLB, Abanka, NKBM) in petih največjih bank (dodatno še SKB banka in UniCredit banka), kažejo, da se stopnje koncentracije od leta 2005 postopoma znižujejo, na kar je vplival tudi vstop Slovenije v Ekonomsko in monetarno unijo (EMU), leta 2007. Tuje in majhne banke so začele povečevati svoje tržne deleže v bilančni vsoti na račun velikih bank, ki so se jim tržni deleži v bilančni vsoti začeli zmanjševali (BS 2006, str. 48). Zmanjševanje tržnega deleža je tako odsev konkurenčnih pritiskov v bančnem sektorju, ki so posledica rasti bank v večinski tuji lasti in pripojitev bank.

Zadnji stolpec v tabeli 2 prikazuje število zaposlenih v bančnem sektorju. Od leta 2005, ko je bančni sektor zaposloval 11.632 oseb, se to število kljub zmanjševanju bilančne vsote ni spremenilo. Dodatno je v času največje krize v letih 2007–2008 še nekoliko poraslo. Od leta 2009, ko je bilo v bančnem sektorju zaposlenih 12.188 oseb, je do leta 2016 to število upadlo na 9.820 oseb.

V slovenskem bančnem prostoru še vedno potekata konsolidacija in prestrukturiranje bančnega sektorja, kar pomeni nadaljnje zmanjšanje števila bank. Septembra 2016 se je zaključila združitev NKBM, Raiffeisen banke in Poštne banke Slovenije. Factor banka in Probanka sta bili od septembra 2013 v postopku nadzorovane likvidacije, njun preostanek pa je bil v februarju 2016 prenesen na DUTB. Privatizacija NKBM je bila zaključena aprila 2016, privatizacija do 75 % naše največje državne banke NLB pa do konca leta 2017 ni bila izvedena. Odprto vprašanje pa ostaja morebitna privatizacija Abanke (Banke Celje) do prve polovice leta 2019 (EK 2017a, str. 30).

44

Po besedah predsednika nadzornega sveta Združenja bank Slovenije (v nadaljevanju ZBS) Giancarla Mirande so v letu 2016 makroekonomsko okolje zaznamovali pozitivni trendi v gospodarstvu in poslovnem okolju. Gospodarsko okrevanje, ki so ga omogočile spremembe v bančni zakonodaji, je sledilo po dolgotrajnem domačem krčenju kreditne aktivnosti. Slednje ostaja izziv tako za banke kot za hranilnice in lizing družbe tudi v prihodnje. Predsednik je ob tem še poudaril, da sta stagnacija kreditne rasti oz. nekreditiranje in naraščajoča produktivnost le kratkoročno uspešni, zato bodo potrebni tehnološki napredek, digitalizacija in vlaganja podjetij v opremo, kar bo povečalo produktivnost in konkurenčnost (ZBS, 2017b).

Bančni sektor v Sloveniji se še zmeraj sooča s premajhno rastjo kreditnih poslov, kar v okolju nizkih obrestnih mer in ob krčenju obrestnih marž zmanjšuje poslovne prihodke in sposobnost bank pri ustvarjanju dobičkov. Nižji stroški oslabitev in rezervacij so v letu 2016 poslovni rezultat sicer izboljšali, kljub temu pa so potrebni novi poslovni modeli, dolgoročna strategija poslovanja in boljše obvladovanje tveganj, predvsem kreditnega. Potrebna bo večja kreditna aktivnost, ki ustvarja obrestno maržo. Krčenje obsega kreditiranja in nižji obrestni prihodki so v kombinaciji z nizkimi obrestnimi merami v bankah v preteklih letih povzročili izraziti upad poslovnih prihodkov in zmožnost generiranja dobička. Predsednik nadzornega sveta dodaja, da si Združenje bank skupaj z BS in s prisotnostjo v razpravah z javnostjo prizadeva k iskanju rešitev za stabilnost in uspešnost bančnega sistema ter h krepitvi slovesa domačih bank, hranilnic in lizing družb, kar spodbuja zaupanje komitentov in celotnega gospodarstva (ibid.).

7.1.2 Lastniška struktura slovenskega bančnega sektorja

Lastniška struktura slovenskega bančnega sektorja je bila od osamosvojitve dalje precej spremenljiva. Po končani sanaciji bančnega sektorja je zaradi konservativnosti slovenskega bančnega trga glede vstopa tujega kapitala v državo večina bank ostala v večinski domači lasti. To stanje se ob konsolidaciji in prodaji bank oziroma njihovi privatizaciji spreminja, kar prikazuje spodnja tabela.

Tabela 3: Lastniška struktura slovenskega bančnega sektorja (po lastniškem kapitalu)

(%) 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Država v ožjem smislu 18,2 17,9 15,1 17,7 20,5 20,1 22,7 22,8 60,1 63,0 63,5 50,3

Druge domače osebe 46,9 44,4 47,2 44,1 43,0 42,9 38,1 35,2 8,0 6,7 6,4 4,8

Tuje osebe 34,9 37,7 37,8 38,2 36,6 37,1 39,3 42,0 32,0 30,3 30,1 45,0

Nad 50 % v upravljanju 19,4 27,7 26,8 27,6 26,8 27,9 30,1 33,3 31,6 30,0 29,8 43,9

Pod 50 % v upravljanju 15,5 10,0 11,0 10,6 9,8 9,2 9,1 8,7 0,4 0,3 0,3 1,1

Vir podatkov: (Poročili o finančni stabilnosti BS, 2011 in 2015).

Podatki v tabeli 3 kažejo, da je v lastniški strukturi slovenskega bančnega sektorja, merjeni z lastniškim kapitalom, državno lastništvo do leta 2012 znašalo v povprečju 19,4 %. Ob koncu leta 2007 se je državno lastništvo znižalo zaradi privatizacije NKBM, zaradi

45

česar se je povečal delež domačih oseb, in se v letu 2008 povečalo zaradi državnega deleža v SID banki (NLB 2009, str. 63). V letu 2009 je delež države še dodatno porasel, predvsem kot posledica dokapitalizacije SID banke v tem letu (NLB 2010, str. 63). V letu 2011 je prišlo do dokapitalizacije NLB s strani države, kar je povečalo državno lastništvo na 22,7 % kapitala in posledično zmanjšalo delež domačih oseb (NLB 2012, str. 49).

V letih 2013–2015 je bilo lastništvo bank še vedno pretežno v domači lasti z razliko, da je v letu 2013 RS na podlagi odločbe o državni pomoči pri pokrivanju izgub z deleži obstoječih lastnikov intervenirala z rekapitalizacijo petih bank in postala njihov 100-odstotni lastnik. Delež neposrednega lastništva države se je iz leta 2012, ko je znašal 22,8 %, povzpel na visokih 60,1 % v letu 2013. V 2014 se je lastniška struktura bank dodatno spremenila kot posledica rekapitalizacije še dveh bank s strani države, kar je njihov delež glede na predhodno leto še nekoliko povečalo, to je na 63 % (BS 2015, str. 31).

Lastniški delež kapitala drugih domačih lastnikov se je z omenjenim ukrepom RS v letu 2013 zelo znižal. V obdobju od 2005 do 2012 je znašal v povprečju čez 40 %, v letu 2013 pa se je znižal na le 8 % in se še naprej znižuje.

V deležu lastniškega kapitala tujcev v opazovanem obdobju ni bilo večjih sprememb, ta je v povprečju znašal 36,8 %. Od tega so predstavljale pretežni delež tuje osebe, ki so upravljale z več kot polovico kapitala. Po rekapitalizacijah RS na podlagi odločbe o državni pomoči v letih 2013 in 2014 je lastniški delež države konec leta 2015 tako tretje leto zapored presegal 60 % (BS 2017b, str. 22). Od tega leta se v slovenskem bančnem sistemu kot posledica privatizacije nekaterih bank državno lastništvo zmanjšuje. To povečuje delež tujega kapitala v bankah. V domačem lastništvu je bilo v letu 2016 55,1 % kapitala, od tega je pretežni del, to je 50,3 %, predstavljal kapital države, medtem ko je delež kapitala tujcev znašal 45 %.

Kljub zmanjševanju števila bank, njihovi prodaji oz. privatizaciji EK (2017a, str. 30) ugotavlja, da ostaja v državnem lastništvu, ki se sicer zmanjšuje, še vedno več kot polovica bančnih sredstev v Sloveniji, kar nas po tem kriteriju uvršča v sam vrh EU. To pomembno vpliva na učinkovitost delovanja posamezne banke in na uspešnost bančnega sistema kot celote. Hkrati povečuje tudi tveganje za davkoplačevalce v obliki morebitnih novih potreb po finančnih vložkih. V bankah, ki so v državnem lastništvu, je nadzor nad njihovim poslovanjem šibak, upravljanje je pomanjkljivo, velika je tudi povezanost s podjetji, v katerih ima država lastniški delež. Posledično so imele državne banke tekom krize večje poslovne izgube in v primerjavi s tujimi bankami tudi večji obseg nedonosnih terjatev.

7.1.3 Izbrani finančni podatki slovenskega bančnega sektorja

Slovenski bančni sektor je bil v obdobju po finančni krizi in njenih učinkih na bančne bilance deležen številnih ukrepov za stabilizacijo poslovanja, ki so bili pretežno odsev velikega obsega nedonosnih terjatev in oblikovanja visokih kreditnih oslabitev ter rezervacij, ki so imeli visoko negativen vpliv na poslovni rezultat bank. Dobičkonosnost bančnega sektorja se po dokapitalizacijah in ukrepih za krepitev stabilnosti poslovanja bank od leta 2013 izboljšuje. To gre pripisati tudi boljši kakovosti sredstev in nižjemu kreditnemu tveganju, zaradi česar so banke zmanjšale rezervacije (EK 2017a, str. 29).

46

Rast neto dohodka v zadnjem obdobju pretežno izhaja iz neto sprostitve rezervacij za kreditne izgube, oblikovane v preteklih letih, k čemur pripeva tudi ugodno gospodarsko okolje. Dobiček bank pa sedaj ovira okolje nizkih obrestnih mer, ki znižuje neto obrestno maržo (ibid., str. 29).

Poslovanje slovenskega bančnega sektorja prikazujemo z grafom 6 s pomočjo nekaterih pomembnejših finančnih podatkov izkaza poslovnega izida, v katerem so posamezne postavke izražene v odstotkih od bruto dohodka.

Graf 6: Izkaz poslovnega izida slovenskega bančnega sektorja

Vir podatkov: (Poročila o finančni stabilnosti BS, 2008, 2010, 2012, 2016 in 2017).

Med ključnimi podatki, ki jih razberemo iz izkaza poslovnega izida v grafu 6, je bančni prihodek, ki večinoma izhaja iz obrestnega poslovanja, vse bolj pa se povečuje tudi pomen neobrestnih prihodkov iz naslova sodobnih oblik bančnih storitev. V slovenskem bančnem sektorju je delež neto obrestnih prihodkov v bruto dohodku dosegel najvišje vrednosti v letih 2010 in 2011, ko je znašal okrog 70 %, na kar je vplivala predvsem višja vrednost obrestovane aktive nad obrestovano pasivo, hitro zviševanje posojilnih obrestnih mer za odobrena posojila in povečevanje deleža posojil v strukturi obrestovane aktive (BS 2011, str. 74). Delež neto neobrestnih prihodkov se je v tem obdobju nekoliko zmanjšal kot posledica manjših prihodkov bank iz opravnin in poslabšanja razmer na deviznih in kapitalskih trgih.

Delež neto obrestnih prihodkov v bruto dohodku ostaja še naprej glavni vir bančnih prihodkov, čeprav se predvsem na račun povečanja deleža neto neobrestnih prihodkov počasi znižuje, kar opazimo od leta 2014. Zmanjševanje neto obrestnih prihodkov ohranja dohodkovno tveganje v bančnem sistemu na visoki ravni, ki se bo v okolju ohranjanja nizkih obrestnih mer še povečalo. Obrestne prihodke bank poleg krčenja kreditiranja, ki ima le manjši doprinos k obrestnim prihodkom, in zniževanja aktivnih

-350-300-250-200-150-100

-500

50100150200250300350400

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Dele

ž v b

ruto

doh

odku

(v %

)

Neto obresti Neobrestni prihodki

Operativni stroški Neto oslabitve in rezervacije

Poslovni izid (pred obdavčitvijo)

47

obrestnih mer za posojila zmanjšujejo tudi zapadanje vrednostnih papirjev v aktivah bank in njihovo zamenjavo z manj donosnimi (BS 2016, str. 27–28). Zaradi nizkih obrestnih mer in znižane neto obrestne marže pa bo k povečanju neto obrestnih prihodkov v prihodnje prispevala predvsem krepitev posojilne aktivnosti oz. manjše krčenje bančnih bilanc.

Delež neto neobrestnih prihodkov v bruto dohodku se je povečeval do leta 2007, predvsem kot posledica visokih prihodkov iz trgovanja s finančnimi instrumenti. Njihova medletna rast je v drugi polovici leta začela strmo upadati, kar je v letu 2008 povzročilo veliko izgubo, ki se je v primerjavi s predhodnim letom odrazila v izrazitejšem upadu deleža neto neobrestnih prihodkov in so v tem letu znašali nekaj čez 30 % bruto dohodka (BS 2008, str. 71). V letu 2012 so ti dosegli najvišjo vrednost v opazovanem obdobju, to je 43,4 %, nato pa v 2013 in 2014 ponovno nekoliko upadli kot posledica negativnega rezultata iz trgovanja in krčenja obsega poslovanja.

Od tega leta se delež neto neobrestnih prihodkov v bruto dohodku povečuje, tak trend pa je pričakovati tudi v prihodnje, saj bodo banke uvajale dodatne, nove storitve, ali zaračunavale trenutno še brezplačne storitve in s tem nadomeščale izpad obrestnih prihodkov. Po poročanju BS (2017, str. 3) je porast tega deleža v zadnjih dveh letih odraz enkratnih dejavnikov, najbolj npr. realiziranih kapitalskih dobičkov, in ne pomeni povečane usmerjenosti bank v druge netipične bančne dejavnosti.

Delež operativnih stroškov v bruto dohodku predstavlja mero stroškovne učinkovitosti poslovanja bank. Vrednost omenjenega koeficienta se je v opazovanem obdobju gibala precej enakomerno brez večjih vzponov in padcev. Delež operativnih stroškov je tako v opazovanem obdobju znašal 56 % bruto dohodka, od tega so približno polovico predstavljali stroški dela.

Neto oslabitve in rezervacije so v letu 2006 predstavljale slabih 10 % bruto dohodka, kar je bil predvsem vpliv uvedbe Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (v nadaljevanju MSRP), ki so jih slovenske banke morale prvič upoštevati v poslovnem letu 2006 (BS 2007, str. 67). To razmerje je strmo naraščalo od leta 2007 do 2013, ko je delež neto oslabitev in rezervacij predstavljal visokih 349 % bruto dohodka. Slednje je predstavljalo več kot 30-kratno povečanje v primerjavi z letom 2007. Trend negativnega poslovanja slovenskega bančnega sistema se je pričel v letu 2009, ko je bil poslovni izid z nekaj čez 10 % bruto dohodka pred obdavčitvijo zadnjič pozitiven.

Leta 2013 je izguba bančnega sistema pred obdavčitvijo prešla v največjo agregatno izgubo v opazovanem obdobju, ki je predstavljala približno 315 % bruto dohodka. Ta je bila posledica nedonosnih terjatev, višjih stroškov oslabitev in rezervacij ter nižjih neto obrestnih prihodkov kot posledica krčenja kreditne aktivnosti. V letu 2014 se je izguba pred obdavčitvijo v bruto dohodku izrazito zmanjšala kot posledica dokapitalizacij in manj tveganj izpostavljenosti, vendar je bila z 8,6 % pred obdavčitvijo še vedno negativna. Izrazito se je zmanjšal tudi delež neto oslabitev in rezervacij v bruto dohodku, to je na 53 %, kar je predstavljalo nekaj manj kot 7-kratno zmanjšanje glede na leto 2013.

V letu 2014 je prišlo do oblikovanja dodatnih oslabitev in rezervacij ob prenosu terjatev ene izmed bank na DUTB ter dodatnih slabitev v drugih domačih bankah. Dokapitalizacije so sicer izboljšale kreditni portfelj, kljub temu pa ostaja dohodkovno

48

tveganje še zmeraj na visoki ravni. Prve pozitivne znake izboljšanja poslovanja na grafu 6 opazimo v letu 2015, ko je bila s približno 14 % v bruto dohodku od leta 2009 prvič izkazana dobičkonosnost pred obdavčitvijo. Ta je bila rezultat izboljšane kakovosti portfelja zaradi nižjih stroškov oslabitev in rezervacij, saj se obseg poslovanja še naprej krči. Delež neto oslabitev in rezervacij se je v 2015 v primerjavi z letom 2014 zmanjšal za skoraj polovico in v 2016 za skoraj celotno vrednost v letu 2014. Zmanjševanje tega deleža, ki ga je pričakovati tudi v prihodnje, pa je ugodno vplivalo na poslovni izid pred obdavčitvijo, ki se je v letu 2016 glede na predhodno leto podvojil za več kot polovico.

V bančnem sistemu so se razmere po sanaciji v letih 2013 in 2014 stabilizirale, kar je sicer izboljšalo poslovni rezultat, vendar je v zadnjih letih zaradi krčenja bančnih aktivnosti in okolja nizkih obrestnih mer, ki znižujejo donosnost bank tako doma kot na ravni celotnega evroobmočja, doprinos neto obrestnih prihodkov manjši kot v letih pred krizo. Le-ti se znižujejo kot posledica hitrega zniževanja obrestnih prihodkov zaradi nižjih aktivnih obrestnih mer in še zmeraj prisotne šibke kreditne aktivnosti. Ta izhaja iz zavez, danih EK ob državni dokapitalizaciji bank, še zmeraj visokega deleža slabih posojil in visoko donosnih državnih vrednostnih papirjev v bančnih bilancah. Dobiček v letih od 2015 je tako pretežno posledica nižjih oslabitev in rezervacij (UMAR 2017, str. 15).

Banke nadalje zmanjšujejo obveznosti do tujine in do ECB, razdolževanje tako poteka že od druge polovice leta 2008, pa vse do konca 2016. V tem letu se je obseg najetih posojil pri bankah v tujini znižal na 2,7 milijarde evrov oz. 7 % v bilančni vsoti, kar je okoli 15 milijard evrov manj v primerjavi z letom 2008 (ibid.).

Z zadnjo sanacijo bančnega sistema je prišlo do razlastitve lastnikov podrejenih obveznic in bančnih delnic, pri čemer je skupna ocena vrednosti izbrisanih podrejenih finančnih instrumentov NLB, NKBM, Abanke, Factor banke, Probanke in Banke Celje znašala okoli 600 milijonov evrov. Pri razlastitvi se je država sklicevala na t. i. bančno sporočilo evropske komisije z veljavnostjo na dan 1. 8. 2013, ki je med ostalim določalo, da se v primeru reševanja bank z državno pomočjo breme sanacije prenese na lastnike bank in podrejenih finančnih instrumentov, slednje pa se izvede s konverzijo terjatev v kapital ali z razlastitvijo. BS je ob tem poudarila, da je pregled kakovosti sredstev slovenskih bank ugotovil, da imajo te negativen kapital in da premoženje, ki ga imajo, ne bi zadoščalo, da bi v celoti poplačale navadne upnike, še manj pa podrejenih (Grgič, 2016).

7.1.4 Izbrani kazalniki uspešnosti poslovanja za slovenski bančni sektor

Po ugotovitvah ECB so poslovne modele in dobičkonosnost bank v letih 2015 in 2016 v največji meri ogrožale visoke oslabitve sredstev v bančnih bilancah in nizke obrestne mere. Slednje skupaj z nizko nominalno rastjo vplivajo na bančne aktivnosti, kot je npr. kreditiranje prebivalstva, ki je v odvisnosti od transformacije zapadlosti. Nadaljnji pritisk na dobiček je bil posledica tudi nižje povprečne donosnosti lastniškega kapitala glede na stroške kapitala. Le-to ogrozi učinkovitost poslovnih modelov in zmanjša njihovo možnost vstopa na finančne trge ter generiranja kapitala za lastnike. Nizke obrestne mere, šibka nominalna gospodarska rast in množične problematične naložbe v preteklosti so dobičkonosnost bank še dodatno znižale. Kljub navedenim dejavnikov pa se je v letu 2017 dobičkonosnost velikega števila bank v evroobmočju izboljšala, kar izhaja iz nizkih stroškov financiranja in rezervacij, manjšega kreditnega tveganja ter stabilnih makroekonomskih razmer (ECB 2016d, str. 22–23).

49

Učinkovitost poslovanja slovenskega bančnega sektorja analiziramo v tabeli 4 s kazalnikoma donosnosti aktive (ROA) in donosnosti lastniškega kapitala (ROE), z deležem stroškov v bruto dohodku, ki je pokazatelj stroškovne učinkovitosti banke, z obrestno maržo na obrestonosno aktivo in z obrestno maržo na bilančno vsoto, ki predstavljata kreditno oz. investicijsko aktivnost banke, z neobrestno maržo kot prihodkom iz splošnega poslovanja banke, ki vključuje provizije in druge neobrestne prihodke, ter z bruto dohodkom na povprečno aktivo oz. maržo finančnega posredništva, ki predstavlja ustvarjen čisti donos iz obrestnih in neobrestnih prihodkov.

Tabela 4: Nekateri finančni kazalniki poslovanja za slovenski bančni sektor

% 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Donos na aktivo (ROA) 1,0 1,2 1,4 0,7 0,3 – 0,2 – 1,1 – 1,6 – 7,7 – 0,3 0,4 1,0

Donos na kapital (ROE) 12,7 15,1 16,3 8,1 3,9 – 2,3 –

12,5 –

19,0 –

99,9 – 2,7 3,6 7,8

Stroški v bruto dohodku 61,7 57,8 52,7 57,1 53,7 51,9 53,7 47,4 66,1 55,8 59,3 59,2

Obrestna marža na obrest. aktivo 2,6 2,4 2,3 2,2 2,0 2,1 2,1 1,9 1,7 2,2 2,1 1,9

Obrestna marža na bilančno vsoto 2,4 2,2 2,2 2,1 1,9 2,0 2,0 1,8 1,6 2,1 2,0 1,8

Neobrestna marža 1,6 1,7 1,6 0,9 1,0 0,9 0,9 1,4 0,9 1,0 1,1 1,2

Bruto dohodek na povp. aktivo 4,0 3,9 3,8 3,0 2,9 2,3 2,9 3,2 2,4 3,1 3,1 3,1

Vir podatkov: (Poročila o finančni stabilnosti BS, 2010, 2016 in 2017).

Tabela 4 kaže, da sta donos na aktivo (ROA) in donos na lastniški kapital (ROE) v letih do 2007 strmo rasla. Donosnost naložb je presegala 1 % in bila stabilna, prav tako tudi donosnost kapitala, ki je bila precej višja od mejne vrednosti po EBA v višini 10 % (EBA 2017, str. 5). Vzrok za povečanje dobičkonosnosti bank v teh letih je izhajal iz rasti neto obrestnih prihodkov, izrazite rasti neobrestnih prihodkov zaradi ugodnih borznih gibanj in zmanjšanja stroškov oslabitev in rezervacij kot posledica uvedbe MSRP. K povečanju dobičkonosnosti je prispevala tudi naraščajoča profitna marža, izražena kot razmerje med dobičkom in bruto dohodkom (BS 2007, str. 67–68).

Učinki finančne krize in nestabilne razmere v bančnem sektorju so v prihodnjih letih dobičkonosnost zelo poslabšali. Leta 2008 je bilo ta padec že zaznati, pri čemer sta se donosnost aktive in donosnost kapitala glede na predhodno leto prepolovila, prehod iz leta 2009 v 2010 pa je pomenil že negativne vrednosti obeh kazalnikov. Zmanjšanje je bilo mogoče pripisati neustrezni sestavi virov financiranja, neustreznim poslovnim odločitvam ter preveliki izpostavljenosti tveganjem, kar je vodilo do znatnih bančnih izgub. Manjši obseg poslovanja in znižano dobičkonosnost, ki je zaradi množičnih odpisov neizterljivih terjatev in posledično oblikovanih visokih oslabitev in rezervacij v letu 2013 prešla v veliko izgubo, je spremljal ekstremni padec donosnosti aktive in donosnosti kapitala, ki je izhajal iz znižane profitne marže in v manjši meri finančnega vzvoda. Slednji je znašal negativnih –99,9 %, donosnost naložb pa –7,7 %. Oba kazalnika se od leta 2015 izboljšujeta zaradi povečanega dobička bank in stabilizacije bančnega sektorja, v letu 2016 pa sta največji vpliv na to rast imeli profitna marža in tveganju prilagojeni dohodek (BS 2017, str. 39).

50

Vrednost deleža operativnih stroškov v bruto dohodku je prikazan v tabeli 4, kjer se je v opazovanem obdobju gibala precej stabilno brez večjih vzponov in padcev, z izjemo leta 2013, ko je ta porasla zaradi povečanih stroškov poslovanja, ki so izhajali iz naraščajočih stroškov dela. Predvsem v zadnjih nekaj letih se ti stroški zmanjšujejo manj kot obseg poslovanja, vendar ostaja to razmerje stabilno. Zaradi tehnološke modernizacije in digitalizacije, boljših poslovnih modelov in novih bančnih produktov ter optimizacije pa je v prihodnosti pričakovati dodatno zmanjševanje operativnih stroškov, upoštevajoč tudi regulatorne zahteve, ki nanje delujejo manj ugodno.

Obrestna marža na obrestonosno aktivo se je postopno zniževala od leta 2005 do 2013, ko se je v tem letu opazneje znižala na 1,7 %. Skladno s tem se je zniževala tudi obrestna marža na bilančno vsoto. Razmeroma nizka neto obrestna marža v tem letu, ki je vplivala tudi na manjšo dobičkonosnost poslovanja, je bila predvsem posledica hitrejšega zniževanja neto obresti od bilančne vsote. V primerjavi z letom 2012 so se zmanjšale tudi povprečne aktivne in pasivne efektivne obrestne mere (BS 2014, str. 70). Na ponovno rast neto obrestne marže v letu 2014, to je 2,2 %, je pri domačih bankah vplivalo zmanjšanje deleža slabih posojil v bilancah bank in močno znižanje obrestnih mer za vloge nebančnega sektorja, pri bankah v večinski tuji lasti pa predvsem znižanje pasivnih obrestnih mer (BS 2015, str. 49).

Zniževanje pasivnih obrestnih mer in s tem obrestnih odhodkov se je nadaljevalo tudi v letu 2015, ko so na neto obrestno maržo ugodno vplivali tudi izločitev dela slabih terjatev iz bilanc bank, kjer so bili v letih 2013 in 2014 izvedeni ukrepi za stabilizacijo poslovanja, in zmanjševanje obsega bilančne vsote. Kljub temu pa zaradi nadaljnjega krčenja kreditiranja obrestni prihodki upadajo, kar neto obrestno maržo kot celoto znižuje. Za ohranjanje stabilnosti generiranja dohodka in obvladovanja dohodkovnega tveganja v bankah bo tako v prihodnje potrebno povečati kreditno rast oz. obseg poslovanja, ki ustvarja obrestne prihodke (ibid.). Zniževanje neto obrestne marže od leta 2016 pa je po poročanju BS (2017, str. 37) posledica obsežnejšega znižanja aktivnih obrestnih mer v primerjavi s pasivnimi obrestnimi merami.

Neobrestna marža je od leta 2005 v letu 2008 izraziteje upadla, kar je bilo posledica zmanjšanja neobrestnih prihodkov, ki so med ostalim bili posledica manjših dobičkov iz finančnih sredstev. V obdobju od 2008 do 2011 se je neobrestna marža gibala na ravni 0,9 % in v letu 2012 izraziteje porasla zaradi enkratnih učinkov predčasnih odkupov podrejenega dolga z visokim diskontom (BS 2014, str. 70). Ker le-teh v letu 2013 ni bilo, se je neobrestna marža znižala, od tega leta pa kaže trend rasti, saj banke vse pogosteje poslujejo z bančnimi aktivnostmi, ki ustvarjajo neobrestne prihodke. Po poročanju BS (2017, str. 35) je v letu 2016 k rasti prispeval pozitiven rezultat bank iz naslova trgovanja, realizirani kapitalski dobički, različna izplačila dividend, pa tudi krčenje bilančne vsote bank.

Bruto dohodek na povprečno aktivo oziroma marža finančnega posredništva se je v povprečju opazovanega obdobja z izrazitejšima padcema v letih 2010 in 2013 gibal v povprečju na ravni 3,2 %. Zmanjševanje njegove vrednosti je mogoče pripisati ustvarjenim izgubam v bančnem sistemu ter vse nižjim obrestnim in neobrestnim prihodkom bank zaradi krčenja obsega poslovanja in zmanjšane kreditne aktivnosti. Od leta 2014 je ta delež stabilen in se ohranja na ravni 3,1 % kot posledica višjih neobrestnih prihodkov.

51

7.1.5 Sestavine kapitala po bančnih standardih Basla III

Primarna funkcija kapitala banke je absorpcija nepredvidenih izgub, kar ob zadostni količini kapitala pomeni večjo varnost poslovanja in zaupanja v banko. V regulatorne namene se uporablja knjižna vrednost kapitala. To je lastniški in dolžniški kapital, ki ga banka prikazuje na pasivni strani bilance. Poznamo tudi tržno vrednost kapitala, ki pa je težko določljiv in spremenljiv, za analitične namene pa je neprimeren. Hkrati se ob povečevanju deleža kapitala v bilančni vsoti povečuje varnost poslovanja, kar pomeni za lastnike ob isti donosnosti sredstev večjo donosnost kapitala.

Temeljni kapital banke sestavljata navadni lastniški temeljni kapital in dodatni temeljni kapital. Po EBA (2017, str. 5) znaša merilo za zagotavljanje solventnosti finančne institucije vrednost temeljnega kapitala Tier1 v višini čez 15 %, pri čemer je še sprejemljiva vrednost med 12 % in 15 %, in vrednost navadnega lastniškega temeljnega kapitala (CET1), v višini čez 14 % s še sprejemljivo vrednostjo med 11 % in 14 %.

Graf 7: Osnovni kazalniki kapitalske ustreznosti slovenskega bančnega sektorja

Vir podatkov: (Poročila o finančni stabilnosti BS, 2010, 2016 in 2017).

Uvedba MSRP v letu 2006 je imela izraziti vpliv na višino in strukturo regulatornega kapitala. Učinki MSRP so vplivali na povečanje temeljnega kapitala ter zmanjšanje dodatnega kapitala in odbitkov iz naslova kapitalskih naložb. Kapitalska ustreznost slovenskega bančnega sistema, prikazana z grafom 7, je v letu 2006 znašala 11,1 %. Njen porast je bil posledica teh sprememb in ostalih institucionalnih dejavnikov, npr. spremembe metodologije za izračun valutnim tveganjem prilagojenih postavk (kar je zmanjšalo izpostavljenost temu tveganju) ter izločitve evrskih postavk, izpostavljenih valutnemu tveganju (BS 2007, str. 99).

Z začetkom finančne krize je kapitalska ustreznost slovenskih bank znašala 11,7 % in s tem bila konec leta 2008 blizu povprečja evropskih bank, katerih kapitalska ustreznost je znašala 12,3 % (BS 2015b, str. 49). Porast konec leta 2008 je bila posledica odprave

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016KU 10,5 11,1 11,2 11,7 11,6 11,3 11,6 11,9 14,0 19,2 20,8 20,8Kapital/BV 8,5 8,4 8,4 8,4 8,3 8,2 8,0 8,1 9,1 10,8 11,8 12,4KU T1 7,6 8,9 7,8 9,2 9,3 9,0 9,6 10,2 13,3 18,4 20,1 20,2KU CET1 8,3 9,3 7,3 8,6 8,7 8,3 8,9 10,0 13,2 18,4 20,0 20,2

02468

10121416182022

%

52

bonitetnega filtra in dokapitalizacij. Kljub finančni krizi se kapitalska ustreznost v letu 2009 ni bistveno zmanjšala, ampak je bil s strani bank zmanjšan finančni vzvod (BS 2010, str. 114). Poslabšanje kapitalske ustreznosti bančnega sistema za 0,3 odstotne točke na 11,3 % v letu 2010 pa je bila predvsem posledica zmanjšanja regulatornega kapitala v velikih domačih bankah, kar je zmanjšalo tudi kapitalsko ustreznost temeljnega kapitala in kapitalsko ustreznost navadnega lastniškega kapitala. Gibanju kazalnikov kapitalske ustreznosti je sledilo tudi gibanje razmerja med kapitalom in bilančno vsoto, ki se je v tem letu zmanjšalo za 0,1 odstotne točke na 8,2 %, s čimer se je povečal finančni vzvod (BS 2011, str. 111).

Ob koncu leta 2012 je povprečna kapitalska ustreznost evropskih bank presegla kapitalsko ustreznost slovenskih bank skoraj za tretjino. Decembra 2013 je prišlo do dokapitalizacije petih bank (NLB, NKBM in Abanke Vipa ter dveh manjših bank, Factor banke in Probanke) in konec leta 2014 še dodatno do dveh, in sicer Abanke Vipa in Banke Celje. Z dokapitalizacijami in kapitalskimi krepitvami ostalih bank se je tako ob koncu leta 2014 kapitalska ustreznost slovenskega bančnega sistema uvrstila v povprečje bank v EU (BS 2015b, str. 49).

Sanacijski ukrepi so banke kapitalsko okrepili. Izrazito izboljšanje količnikov kapitalske ustreznosti v letu 2014 je bila predvsem posledica nadaljnjega izvajanja ukrepov za stabilizacijo bančnega sistema (dodatna dokapitalizacija in prenos dela slabih terjatev na DUTB) in tudi povečanja kapitala ter krčenja kapitalskih zahtev. Kapitalska ustreznost temeljnega kapitala se je v letu 2014 povečala za 5,1 odstotne točke na 18,4 % in kapitalska ustreznost navadnega lastniškega temeljnega kapitala za 5,2 odstotne točke na 18,4 %. Izenačena raven njunih vrednosti odraža visoko kakovost strukture kapitala slovenskih bank, kar kaže, da le-te izpolnjujejo kapitalske zahteve z najkakovostnejšimi oblikami kapitala (BS 2015, str. 5).

V obdobju od 2013 do 2016 se je na povečal tudi razmik med kapitalsko ustreznostjo in deležem kapitala v bilančni vsoti. Povečanje razmika glede na predhodna leta je bila posledica zamenjave bolj tveganih naložb v strukturi bančnih bilanc z manj tveganimi in s tem odraz bolj varnega poslovanja bank. Kapitalska ustreznost je z 20,8 % v 2016 bila enaka ravni ob koncu leta 2015. Za 0,1 odstotne točke sta se v letu 2016 glede na predhodno leto povečala količnika kapitalske ustreznosti temeljnega kapitala (KU T1) in navadnega lastniškega temeljnega kapitala (KU CET1), ki sta dosegla 20,2 %.

Izboljšanje kapitalske ustreznosti bančnega sistema v omenjenem letu je bila pretežno posledica rasti najkakovostnejših oblik kapitala in v manjši meri nižjih kapitalskih zahtev. Rast kapitala je izhajala iz višjih zadržanih dobičkov, ostalih rezerv in dokapitalizacije ene od domačih bank v tej skupini. Slovenske banke še naprej izpolnjujejo kapitalsko ustreznost z najkakovostnejšim kapitalom, minimalna razlika med vrednostmi kapitalske ustreznosti temeljnega kapitala in kapitalske ustreznosti navadnega lastniškega temeljnega kapitala. Zaradi zmanjšanja obsega podrejenih instrumentov pri nekaterih bankah so se te razlike še dodatno zmanjšale, saj so jih predčasno poplačale nekatere tuje banke (BS 2017, str. 47).

Po poročanju BS (ibid.) bo v prihodnje potrebno za vzdrževanje kapitalske pozicije ustvarjanje notranjega kapitala, kjer bo treba okrepiti kreditno aktivnost. Za izboljšanje učinkovitosti poslovanja bodo potrebni novi oziroma prilagojeni poslovni modeli, ki

53

bodo povečevali donose z upoštevanjem optimalnega prevzemanja novih tveganj. S tem bo povezano tudi spreminjanje strukture bančnih naložb in obseg kapitalskih zahtev. Na zmanjševanje le-teh pa bo vplivala nadaljnja izboljšana kakovost kreditnega portfelja in optimizacija v poslovnih procesih.

7.2 Hrvaški bančni sistem

Na Hrvaškem je visok obseg kreditiranja potekal že pred krizo in se tudi nadaljeval, čeprav obseg bančnih posojil ni sovpadal s trendi gospodarske aktivnosti v tem obdobju. Sprva je prišlo do upočasnitve kreditiranja zasebnega sektorja, katerega nominalni padec do leta 2012 ni bilo zaznati. Šele od sredine tega leta so pričeli stanovanjski krediti in predvsem krediti podjetjem beležiti negativne stopnje rasti. Razdolževanje se je pričelo šele v poznejši fazi krize, gospodarsko okrevanje države pa se je pričelo brez prispevka kreditne rasti zasebnemu sektorju (Adrović 2016, str. 21).

HNB še naprej vodi ekspanzivno denarno politiko, ki jo je prepoznati v rekordno nizkih obrestnih merah na denarnem trgu, v presežni likvidnosti monetarnega sistema ter v presežni devizni likvidnosti bank. Omenjena ekspanzivnost monetarne politike kot tudi visoka likvidnost na tujih finančnih trgih sta privedli do nadaljnjega zmanjševanja domačih obrestnih mer. Obrestne mere bank tako padajo že od leta 2010. Izključujoč učinek konverzije v letu 2015 banke beležijo rast povpraševanja po kreditih, prav tako se umirjajo strožji standardi odobravanja kreditov podjetjem in gospodinjstvom. Kljub temu pa so banke pri kreditiranju podjetij, ki so še zmeraj prezadolžena, in pri prevzemanju novih tveganj še zadržane (Vujčić 2016, str. 7–8).

7.2.1 Osnovni podatki hrvaškega bančnega sektorja

Hrvaške banke so šle v 90-ih letih prejšnjega stoletja skozi podobne procese, kot so šle skozi zadnjo krizo banke v državah, kot so Slovenija, Irska in Islandija. Zaradi velikega pomanjkanja kapitala v trenutku osamosvajanja Hrvaške je bil ogrožen bančni sistem. Socializem kot takratna družbena ureditev, ki je skoraj v celoti onesposobila hrvaško gospodarstvo za poplačilo dolgov, razpad Jugoslavije in vojna na področju bivše države sta zelo oslabili gospodarstvo in prebivalstvo, prav tako tudi bančne bilance. Banke pa so bile insolventne, še preden so omenjeni dejavniki zajeli državo. V času po osamosvojitvi je Hrvaška izvedla sistemske sanacije gospodarskega sistema, ki so bile izvedene na podlagi posebnih predpisov in mednarodnih sporazumom, in šest sanacij posamičnih bank, ki so se zaključile leta 2000. Po končanem procesu sanacije je večina bank na Hrvaškem prišla v tuje lastništvo (HUB 2015, str. 2).

Z začetkom leta 1990 je imela Hrvaška 26 bank v državnem lastništvu. Z namenom povečanja konkurenčnosti je do leta 1997 to število poraslo na skupno 60 bank. Tekom bančne krize v letih 1998 in 1999 je propadlo 14 bank ter se je do konca leta 2000 njihovo število zmanjšalo na 43. 23 bank je bilo v domačem lastništvu in od tega le 3 banke v državnem lastništvu ter 20 bank v tujem lastništvu. Previden vstop tujega kapitala je bil pospešen po podpisu Daytonskega sporazuma, kar je v letu 1996 vodilo v ustanovitev treh tujih bank in v letu 1997 še do dodatnih treh bank. Kljub temu je tržni delež tujih bank ostal majhen do leta 1999, ko so tuje banke kupile dve veliki banki, ki ju je predhodno sanirala država. Po prodaji dveh največjih bank tujcem v letu 2000 je v tuje lastništvo prišlo 83,7 % bilančne vsote hrvaških bank (Kraft et al. 2004, str. 2–3).

54

Ker Republika Hrvaška ni članica Evropske monetarne unije in ima svojo valuto, hrvaško kuno (HRK), so preračuni za potrebe analize in primerjave poslovanja narejeni na podlagi valutnih tečajev, in sicer preračunov tuje valute v domačo valuto, evro. Hrvaško kuno smo po letih za vrednosti podatkov v izkazu poslovnega izida preračunali glede na povprečni letni srednji devizni tečaj – referenčni tečaj ECB (Priloga 1), medtem ko smo vrednosti podatkov iz bilance stanja preračunali na letni ravni glede na uradni devizni tečaj na zadnji bilančni dan v letu (Priloga 2).

Tabela 5: Osnovni podatki bančnega sektorja na Hrvaškem

Leto Število bank

Število hranilnic

Bilančna vsota bank (v mio EUR)

Bilančna vsota

(v % BDP)



Število zaposlenih

2005 34 4 35.289 96 42,8 64,4* 18.624

2006 33 5 41.471 103 41,3 72,6 19.096

2007 33 5 47.073 107 40,9 71,6 20.613

2008 34 5 50.315 106 41,6 72,2 22.065

2009 34 5 51.832 114 41,7 75,4 21.730

2010 33 5 52.969 119 42,0 75,3 21.770

2011 32 5 53.996 122 42,3 76,0 21.865

2012 31 5 52.917 121 43,3 76,0 21.639

2013 30 5 52.169 121 43,4 74,4 20.982

2014 28 5 51.611 120 43,5 74,3 20.713

2015 28 5 51.505 117 44,7 74,5 20.358

2016 26 5 51.420 113 45,7 75,2 20.053

Opomba: V poslovnem poročilu HNB za leto 2005 je izračunan delež 4 največjih bank v bilančni vsoti.

Vir podatkov: (Bilteni o bankama HNB, 2005–2017).

Na podlagi analize podatkov v tabeli 5 opazimo, da se je v obdobju od 2005 do 2010 število bank na Hrvaškem gibalo med 33 in 34, v vsakem posameznem letu pa je delovalo 5 hranilnic, z izjemo leta 2005, ko jih je bilo 4. Od leta 2010 opazujemo trend počasnega zmanjševanja števila bank, ki je v letu 2016 doseglo najnižje število v zadnjem desetletju, to je 26 delujočih bank. Število hranilnic medtem ostaja nespremenjeno.

Bilančna vsota bank je od leta 2005 neprekinjeno rasla do 2011, ko je s 54 milijoni evrov dosegla najvišjo vrednost v opazovanem obdobju, delež bilančne vsote v BDP pa je znašal 122 %. Bilančna vsota bank v letu 2012 se je prvič zmanjšala od leta 1999, in sicer kot posledica razdolževanja bank do tujine (HNB 2013, str. 9). Od tega leta je v bilančni vsoti opaziti zmerno zmanjševanje, na katerega je v 2013 največji vpliv predstavljal izstop ene od bank iz bančnega sistema, nad katero je bil uveden stečajni postopek (HNB 2014, str. 8).

V letih 2014 in 2015 sta se nadaljevali šibka kreditna aktivnost in razdolževanje bank, predvsem do večinskih tujih lastnikov, dodatno so na zmanjšanje bilančne vsote v letu 2015 vplivale povečane aktivnosti pri prodaji nedonosnih posojil in sprejetje zakonskih predpisov o konverziji kreditov v švicarskih frankih v evrske kredite, kar se je rezultiralo v delnem odpisu glavnice konvertiranih kreditov. Zmanjšal se je tudi delež bilančne vsote

55

v BDP. V letu 2016 se je s 51,4 milijona evrov bilančne vsote nadaljeval blagi trend njenega zmanjševanja, prav tako tudi v deležu BDP, ki je izhajal pretežno iz kreditnega portfelja bank, medtem ko se je razdolževanje do tujine nadaljevalo.

Iz podatka o tržni koncentraciji opazimo, da se je delež dveh največjih bank v bilančni vsoti (Zagrebška banka in Privredna banka Zagreb) v opazovanem obdobju v povprečju gibal na ravni 42,8 %, kar pomeni, da sta dve banki obvladovali skoraj polovico celotne bančne aktive, medtem ko se je delež petih največjih bank v bilančni vsoti (dodatno še Erste & Steiermärkische Bank, OTP banka Hrvatska in Raiffeisenbank Austria) v povprečju gibal na ravni 74,3 %. V letu 2016 je bil zaradi povečanja bilančne vsote ene od dveh največjih bank zabeležen porast njunega tržnega deleža, to je na 45,7 % bilančne vsote. Zagrebška banka in Privredna banka Zagreb sta hkrati predstavljali skoraj polovico skupnih kreditov vseh bank v bančnem sistemu. V tem letu se je povečal tudi delež petih največjih bank v bilančni vsoti, to je na 75,2 %.

Zadnji stolpec v tabeli 5 prikazuje število zaposlenih, ki se je od leta 2005, ko je znašalo 18.624, do leta 2008 povečalo za 3.441 oseb in je z 22.065 zaposlenimi v tem letu doseglo maksimum. Med leti 2009 in 2012 večjih sprememb v njihovem številu ni bilo, nato pa se je pričelo intenzivneje zmanjševati. V letu 2016 je hrvaški bančni sistem zaposloval najmanjše število oseb v zadnjem desetletju, to je 20.053.

7.2.2 Lastniška struktura hrvaškega bančnega sektorja

V procesu privatizacije hrvaškega bančnega sektorja je bila do leta 1996 večina državnih bank privatizirana z izjemo štirih bank, ki jih je prevzela država zaradi sanacije. Te štiri banke so bile v letih 1999 in 2000 kot zadnje prodane tujim strateškim vlagateljem. Odločitev o prodaji saniranih bank je bila posledica bančne krize in je bila izvedena predvsem z namenom, da se prepreči nadaljnja nestabilnost v bančnem sistemu. Na odločitev vlade o prodaji bank pa je vplival tudi rastoči zunanji dolg in poslabšanje fiskalnega položaja države (Kraft et al. 2004, str. 4–5).

Graf 8: Lastniška struktura hrvaškega bančnega sektorja (po lastniškem kapitalu)

Vir podatkov: (Bilteni o bankama HNB, 2009, 2012, 2014 in 2017).

3,4 4,2 4,7 4,4 4,2 4,3 4,5 4,8 5,3 5,2 5,3 6,35,3 5,0 4,9 4,9 5,0 5,4 4,8 5,2 5,1 4,7 4,4 4,0

91,3 90,8 90,4 90,6 90,9 90,3 90,6 90,1 89,7 90,1 90,3 89,7

0 %

10 %

20 %

30 %

40 %

50 %

60 %

70 %

80 %

90 %

100 %

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Banke v domačem državnem lastništvu Banke v domačem zasebnem lastništvu

Banke v tujem lastništvu

56

Graf 8 kaže, da so od leta 2005 v lastniški strukturi hrvaškega bančnega sektorja glede na lastniški kapital večinski delež predstavljali tuji delničarji oz. banke v tujem lastništvu. Pri bankah v domačem državnem lastništvu in v domačem zasebnem lastništvu so imeli domači lastniki le manjšinski delež. Slednje je vidno v celem opazovanem obdobju, v katerem so banke v tujem lastništvu obvladovale v povprečju 90,4 % celotnega kapitala bank; 4,9 % so ga obvladovali domači zasebni lastniki in 4,7 % domači državni lastniki. Graf 8 tako kaže, da v lastniški strukturi hrvaškega bančnega sektorja bistvenih sprememb v analiziranem obdobju ni bilo.

7.2.3 Izbrani finančni podatki hrvaškega bančnega sektorja

Hrvaški bančni sistem ni imel večjih pretresov v svojem poslovanju, tudi vpliv krize na bilance bank je bil občutno manjši, kot je bilo to opaziti v slovenskem bančnem sistemu. Na Hrvaškem je v letu 2005 prišlo do spremembe regulative, ki je v tem letu v primerjavi s predhodnimi vplivala pozitivno na spremembo strukture bančnih bilanc. Banke so za potrebe finančnega poročanja od 30. junija 2005 finančna sredstva vrednotila v skladu s spremenjenimi in revidiranimi Mednarodnimi računovodskimi standardi (Međunarodni računovodstveni standard – MRS) in Mednarodnimi standardi finančnega poročanja (Međunarodni standardi financijskog izvještavanja – MSFI) (HNB 2006, str. 20).

Poslovanje hrvaškega bančnega sektorja na grafu 9 prikazujemo z nekaterimi pomembnejšimi finančnimi podatki iz izkaza poslovnega izida, v katerem so posamezne postavke izražene v odstotkih od bruto dohodka.

Graf 9: Izkaz poslovnega izida hrvaškega bančnega sektorja

Vir podatkov: (Bilteni o bankama HNB, 2007, 2009, 2011, 2013, 2015 in 2017).

Delež neto obrestnih prihodkov v bruto dohodku na grafu 9 se je v opazovanem obdobju gibal precej stabilno pri 70 %. Izjema je bilo leto 2009, ko se je ta zmanjšal na račun povečanja neto neobrestnih prihodkov. Visoka rast deleža neto obrestnih prihodkov, to

-50-40-30-20-10

0102030405060708090

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Dele

ž v b

ruto

doh

odku

(v %

)

Neto obresti Neobrestni prihodki

Operativni stroški Neto oslabitve in rezervacije

Poslovni izid (pred obdavčitvijo)

57

je nad 70 % bruto dohodka od leta 2010, je izhajala iz povečane rasti prihodkov od kreditov, danih predvsem državi. V letu 2015 so se nadaljevala ugodna gibanja pasivnih obrestnih mer, kar je povzročilo opazne prihranke pri obrestnih odhodkih in omogočilo nadaljevanje trenda rasti neto obrestnih prihodkov kljub zmanjševanju obrestnih prihodkov (HNB 2016, str. 16). V letu 2016 so se zaradi manjših prihodkov od kreditov obrestni prihodki nekoliko zmanjšali, je pa bilo v tem letu toliko več prihrankov pri obrestnih odhodkih, zaradi česar ostaja trend gibanja neto obrestnih prihodkov ugoden, ti pa ostajajo še zmeraj glavni vir bančnih prihodkov.

V deležu neto neobrestnih prihodkov v bruto dohodku prav tako opazimo precej stabilno gibanje, to je na ravni okoli 30 %. Izjema je leto 2009, ko je ta delež kot posledica aktivnega trgovanja z izvedenimi finančnimi instrumenti, z vrednostnimi papirji in devizami izraziteje porasel, na dodatno rast pa so vplivali tudi nižji neobrestni odhodki. Višje neto neobrestne prihodke v bruto dohodku opazujemo tudi v letu 2016, to rast pa gre pripisati povečanemu prihodku iz provizij in opravnin kot posledica prihrankov pri stroških zaradi nižjih stroškov konverzije bančnih virov iz švicarskih frankov v evrske s ciljem usklajevanja devizne pozicije (HNB 2017, str. 15).

Delež operativnih stroškov v bruto dohodku se je v opazovanem obdobju z vmesnimi manjšimi vzponi in padci v posameznih letih gibal na približno enaki ravni, to je nekaj čez 50 %. Trend gibanja tega razmerja po posameznih letih kaže, da hrvaške banke obvladujejo svoje stroške. V letu 2016 je bila pozitivna sprememba v stroškovni učinkovitosti še izrazitejša zaradi znižanja stroškov zaposlenih, katerih število se je glede na predhodno leto znižalo za 1,5 %, in strogega nadzora nad stroški poslovanja (HNB 2017, str. 16).

Hrvaški bančni sektor je leta 2009 izrazito povečal delež neto oslabitev in rezervacij v bruto dohodku za morebitne izgube v prihodnosti in davčno nepriznane odhodke. Pred gospodarsko krizo do leta 2008 opazujemo gibanje tega deleža na ravni okoli 6,7 % bruto dohodka, nato pa sledi postopno povečevanje do 2013, ko je delež neto oslabitev in rezervacij dosegel nekaj čez 40 % bruto dohodka. Do leta 2009 se je tudi poslovni izid pred obdavčitvijo gibal na stabilni ravni, katerega delež v bruto dohodku je znašal v povprečju 40 %. Do večjega zmanjšanja je prišlo v letu 2009 zaradi višjih stroškov oslabitev in rezervacij za izgube ter nižjih neto obrestnih prihodkov zaradi hitrejše rasti obrestnih odhodkov od obrestnih prihodkov. Med leti 2009 in 2011 je znašal poslovni izid pred obdavčitvijo v povprečju nekaj pod 30 % bruto dohodka, nato pa se je začel izraziteje zmanjševati.

V letu 2013 je predstavljal poslovni izid pred obdavčitvijo le še 4,8 % bruto dohodka. To je bila posledica ustvarjenih bančnih izgub, na katere so imele ključni vpliv zakonodajne spremembe o razvrščanju posojil in priprave bank na napoved pregleda kvalitete sredstev evropskih bank. Slednje je izgube v kreditnih portfeljih še dodatno povečalo in izrazito povečalo tudi stroške oslabitev in rezervacij, katerih delež v bruto dohodku se je v primerjavi z letom 2012 podvojil. V 2014 se je poslovni rezultat pred obdavčitvijo izboljšal, pri čemer je bilo izboljšanje tega deleža v bruto dohodku posledica nižjih obrestnih odhodkov in nižjih stroškov rezervacij za izgube. Velik vpliv na zaslužek bank v tem letu so imela tudi nova pravila potrošniškega kreditiranja, še posebej določbe o omejevanju višine obrestnih mer za stanovanjske kredite, vezane na švicarski frank, ki so bile z januarjem 2014 fiksirane v višini 3,23 % (HNB 2015, str. 19).

58

Švicarska centralna banka je 15. januarja 2015 objavila opustitev svojega najnižjega ciljnega tečaja, določenega pri 1,20 švicarskega franka (CHF) za evro, kar je pomenilo 20-odstotno depreciacijo evra v razmerju do švicarskega franka (ECB 2015, str. 43).

Krepitev tečaja švicarskega franka proti kuni je kot posledica te odločitve na hrvaškem finančnem trgu povzročila porast obveznosti dolžnikov do bank, ki so imeli posojila v švicarskih frankih. Vlada RH je z namenom omejitve tega negativnega vpliva in olajšanja položaja dolžnikov s krediti v švicarskih frankih, to je z možnostjo izenačitve s položajem, v katerem bi bili, če bi imeli posojila v evrih, sprejela nekatere zakonske določbe, npr. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o potrošniškem kreditiranju in Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o kreditnih institucijah; skupni stroški, povezani s temi zakonodajnimi spremembami, pa so vplivali na večino postavk v izkazu poslovnega izida. Med temi je bil največji kumulativni strošek konverzije oz. pretvorbe posojil v švicarskih frankih izkazan v sklopu stroškov rezervacij, ki so v letu 2015 ekstremno porasli in se v primerjavi s predhodnim letom podvojili (HNB 2016, str. 16).

RH je kot posledica spremembe tečaja v januarju 2015 določila tečaj na ravni 6,39 kune za švicarski frank za anuitete v tej valuti, ki dospejo v obdobju enega leta. Fiksiran tečaj je omogočil dolžnikom, da leto dni odplačujejo anuiteto kredita po tečaju, ki je bil veljaven pred odločitvijo Švicarske centralne banke o opustitvi vezave tečaja švicarskega franka ob evro, izguba na podlagi tečajnih razlik pa je bila v celoti prenesena na banke, kar je v tem letu nekoliko zmanjšalo tudi delež neobrestnih prihodkov v dohodku banke (HNB 2015a, str. 9).

Iz grafa 9 je razvidno, da je bilo leto 2015 prvo leto v opazovanem obdobju, ko je hrvaški bančni sektor izkazoval izgubo iz poslovanja, ki je bila posledica prej omenjenih ukrepov vlade, pri čemer je bil največji strošek konverzija kreditov v švicarskih frankih. V letu 2016 je hrvaški bančni sektor ponovno posloval z dobičkom pred obdavčitvijo, kar je bil pretežno vpliv nižjih stroškov oslabitev in rezervacij (za skoraj 80 % glede na 2015) in enkratnega dobička od prodaje delnic Visa Europe Ltd. Na dodatno povečanje v tem letu, ki je v 2016 s skoraj 40 % bruto dohodka že dosegel raven predkriznih let, pa so vplivali prihodki iz prodaje nedonosnih posojil, prihodki povezanih družb oz. prihodek iz naslova dividend ter prodaja poslovnih deležev (HNB 2017, str. 15).

7.2.4 Izbrani kazalniki uspešnosti poslovanja za hrvaški bančni sektor

Po Baselskem kapitalskem sporazumu iz leta 1988 (the 1988 Basel Capital Accord) je minimalni koeficient kapitalske ustreznosti na Hrvaškem do leta 2009 znašal 10 %. S sprejetjem novega kapitalskega sporazuma, t. i. Basel II, ki je na Hrvaškem stopil v veljavo 31. marca 2010, se je zakonsko predpisani minimalni koeficient kapitalske ustreznosti zvišal na 12 % (HNB 2010, str. 55). Ta je ostal v veljavi do 1. januarja 2014, ko se je minimalni koeficient kapitalske ustreznosti, s sprejetjem Uredbe (EU), št. 575/2013 (CRR) in Direktive 2013/36/EU (CRD IV), ki sta bili v hrvaško zakonodajo preneseni na osnovi Zakona o kreditnih institucijah, znižal na 8 % (HNB 2016, str. 37).

Kapitalska ustreznost pa je le posredni pokazatelj uspešnosti poslovanja, saj jo pogojuje več dejavnikov, kot sta dokapitalizacija ali kapitalske zahteve. Poslovanje hrvaškega bančnega sektorja zato analiziramo tudi z deležem kapitala v bilančni vsoti, ki kaže sposobnost samofinanciranja poslovnih aktivnosti, s povprečno donosnostjo aktive

59

(return on average assets – ROAA) pred obdavčitvijo, s povprečno donosnostjo lastniškega kapitala (return on average equity – ROAE) po obdavčitvi, s kazalnikom stroškovne učinkovitosti in z obrestnim razmikom, ki kaže razliko med povprečnimi aktivnimi (krediti nebančnega sektorja) in pasivnimi obrestnimi merami (vloge).

Tabela 6: Nekateri finančni kazalniki poslovanja za hrvaški bančni sektor

V % 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Donos na povp. aktivo (ROAA) 1,6 1,5 1,6 1,6 1,1 1,1 1,2 0,8 0,2 0,5 – 1,3 1,6

Donos na povp. kapital (ROAE) 15,1 12,4 10,9 9,9 6,4 6,5 6,9 4,8 0,8 2,8 – 8,8 9,6

Stroški v bruto dohodku 54,4 54,9 52,1 52,1 49,5 48,4 47,9 51,8 52,0 51,3 51,7 45,0

Obrestni razmik 3,0 2,8 2,6 2,6 2,2 2,6 2,7 2,3 2,3 2,5 2,6 2,8

Kapitalska ustreznost 14,6 14,0 16,4 15,2 16,4 18,8 19,6 20,9 21,0 21,8 20,9 22,9

Kapital/ bilančna vsota 9,0 10,3 12,5 13,5 13,9 13,9 13,7 14,3 13,9 14,0 12,7 14,1

Vir podatkov: (Bilteni o bankama HNB, 2009, 2010 in 2017).

Tabela 6 kaže, da se je povprečna donosnost aktive hrvaškega bančnega sektorja do leta 2008 gibala na ravni 1,6 % pred obdavčitvijo, se od tega leta postopno zmanjševala z vmesnim manjšim vzponom v letu 2011, nato pa v 2013 prvič izraziteje upadla z vrednostjo v višini 0,2 % pred obdavčitvijo. Podoben trend gibanja v tabeli 6 opazimo v povprečni donosnosti kapitala, ki se je od leta 2005, ko je znašal visokih 15,1 % po obdavčitvi, postopno zmanjševal do 2013 z manjšima vzponoma v letih 2010 in 2011. V 2013 je prišlo do prvega večjega padca v višini 0,8 %, kar je v primerjavi z letom 2005 predstavljalo 95-odstotni padec.

Omenjena kazalnika sta se z izjemo izrednih dogodkov v letu 2013 (priprave za AQR2 in spremembe zakonodajnega okvirja glede spremenjenih pravil razvrščanja posojil) v letu 2014 nekoliko izboljšala (HNB 2015, str. 1). Še zmeraj nizka raven v primerjavi s predhodnimi leti pa je bila predvsem posledica visokih rezervacij. V 2015 sta kazalnika ROAA in ROAE dosegla prvo negativno in najnižjo raven v opazovanem obdobju. Glavni razlog za tak padec in negativno vrednost v tem letu je bil posledica izrednih vplivov izvajanja nekaterih zakonskih določb, povezanih s položajem dolžnikov s krediti, vezanimi na švicarski frank. To je še posebej negativno vplivalo na porast oslabitev in rezervacij, na poslabšanje rezultatov poslovanja in dobičkonosnosti bank.

Povprečna donosnost aktive v letu 2015 je znašala –1,3 % pred obdavčitvijo in povprečna donosnost lastniškega kapitala –8,8 % po obdavčitvi, kar je razvidno iz tabele 6. Nazadnje zabeležene negativne vrednosti sta omenjena kazalnika imela v letu 1998 (HNB 2016,

2 AQR (angl. Asset Quality Review) je pregled kakovosti sredstev evropskih bank, ki so jih tekom leta 2014 s podatki, dostopnimi na dan 31. december 2013, izvedli ECB in EBA v sodelovanju z državnimi supervizorji (HNB 2015, str. 1).

60

str. 20–21). V letu 2016 sta se zelo izboljšala, ROAA je znašala 1,6 % pred obdavčitvijo in ROAE 9,6 % po obdavčitvi, kar je njuna najvišja vrednost od leta 2008. Porast izhaja predvsem iz vrnitve stroškov izpostavljenosti tveganju na raven pred finančno krizo (HNB 2017, str. 17).

V stroškovni učinkovitosti, ki jo kaže delež operativnih stroškov v bruto dohodku, ne opazimo večjih sprememb. Ti so se z vmesnimi manjšimi vzponi in padci v posameznih letih gibali precej enakomerno, to je na ravni okrog 50 %. Precej stabilno gibanje omenjenega kazalnika kaže, da imajo hrvaške banke strog nadzor nad stroški poslovanja ob hkratnem zmanjševanju števila zaposlenih.

Obrestni razmik je bil v opazovanem obdobju bolj spremenljiv, zato ne moremo govoriti niti o izrazitem naraščanju ali upadanju, v povprečju opazovanega obdobja se je gibal na ravni 2,6 %. V letu 2009 se je izraziteje zmanjšal kot posledica nadaljnje rasti povprečnih obrestnih odhodkov, medtem ko je povprečni obrestni prihodek na enoto obrestovanih sredstev ostal na ravni predhodnega leta. Od leta 2013 se obrestni razmik povečuje, kar izhaja iz okolja nizkih obrestnih mer in še zmeraj prisotne visoke ravni kreditnega tveganja, zaradi česar se zmanjšuje tudi obrestna mera na obrestonosno aktivo. Posledično so banke začele z aktivnim zniževanjem obrestnih odhodkov, s čimer so ohranile obrestni razmik na zadovoljivi ravni, to je pri 2,8 % v letu 2016, kar je najvišje zabeležena vrednost od leta 2007.

Količnik kapitalske ustreznosti je do leta 2009 izrazito presegal minimalno zahtevano kapitalsko ustreznost v višini 10 % tveganju prilagojene aktive. S spremenjeno metodologijo za izračun količnika kapitalske ustreznosti od leta 2010, to je s povečanjem na 12 %, ki je ostala v veljavi do 2013, se je ta neprekinjeno povečeval, skladno s to rastjo pa je naraščal tudi razmik glede na razmerje med kapitalom in bilančno vsoto. Po uvedbi nove metodologije za krepitev kapitala kreditnih institucij z začetkom leta 2014 je kapitalska ustreznost še dodatno porasla in bila precej nad zahtevanim minimumom v višini 8 % tveganju prilagojene aktive.

V letu 2016 je dosegla kapitalska ustreznost najvišjo vrednost v opazovanem obdobju, to je 22,9 %. Povečanje je bilo podobno kot v predhodnih letih posledica zmanjšanja izpostavljenosti bank tveganjem in blage rasti regulatornega kapitala. Ključni vpliv na porast kapitalske ustreznosti je imelo izvajanje konverzije kreditov, s katerim se je zmanjšala izpostavljenost kreditnemu in valutnemu tveganju, na porast regulatornega kapitala bank pa so v največji meri vplivale dokapitalizacije in dobiček predhodnega leta ter del zadržanega dobička, ustvarjenega v letu 2015 (HNB 2016a, str. 32). V letih od 2014 do 2016 hrvaške banke niso koristile instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, temveč samo instrumente najkvalitetnejšega, navadnega lastniškega kapitala, zato sta bili vrednosti obeh enaki. V letu 2014 je slednji znašal 20,6 %, v letu 2015 19,1 % in v 2016 21,3 % (HNB 2017, str. 26).

Razmerje med kapitalom in bilančno vsoto se je od leta 2005 z 9 % povečalo za kar 5,3 odstotne točke do leta 2012, ko je doseglo najvišjo vrednost, to je 14,3 %. Rast razmika razmerja med kapitalom in bilančno vsoto glede na kapitalsko ustreznost je bila predvsem posledica zmanjšanja tveganosti naložb v strukturi bilanc. Ta razmik se je še povečeval do leta 2016, ko je znašal 8,8 odstotne točke, kar predstavlja največji razmik v opazovanem obdobju (HNB 2016a, str. 32).

61

Hrvaške banke imajo kljub krizi, ki traja od leta 2008, še danes eno najvišjih stopenj kapitalske ustreznosti v Evropi. Tekom krize in po njej v državi ni prišlo do večjih potreb po dodatnih finančnih vložkih za reševanje sistemsko pomembnih bank. Visoka stopnja kapitaliziranosti hrvaškega bančnega sistema, v katerem so še posebej visoko kapitalizirane banke z največjo bilančno vsoto, je predvsem posledica konservativnega pristopa poslovanja iz prejšnjih let, ki je zagotovil visoko raven in kvaliteto posameznih postavk kapitala skupaj z ukrepi za njegovo zaščito. Visoka kapitalska ustreznost izhaja tudi iz regulatornih zahtev HNB glede minimalnih kapitalskih zahtev, ki so veljale za hrvaške banke in so bile v primerjavi z ostalimi evropskimi državami v preteklih letih bistveno višje (HUB 2015, str. 2).

Slabo gospodarsko stanje, dolgotrajna recesija, slaba posojila in pretvorbe posojil iz švicarskega franka v evro so predvsem v letu 2015 oslabili hrvaški bančni sektor. Kljub temu EK (2016b, str. 25) ugotavlja, da le-ta ostaja visoko kapitaliziran. Hrvaška narodna banka se je na zmanjšano dobičkonosnost zaradi vpliva pretvorbe posojil v švicarskih frankih hitro odzvala in zagotovila ustrezno likvidnost, kar je omogočilo hrvaškemu bančnemu sektorju zadostno likvidnost za finančno okrevanje.

7.3 Primerjalna analiza slovenskega in hrvaškega bančnega sistema

Primerjava bančnega sistema Slovenije in Hrvaške v obdobju od 2005 do 2016 pokaže, da med izbranima bančnima sistemoma prihaja do številnih razlik v finančnih kazalnikih in poslovanju kot celoti. Razlike ugotovimo tudi pri analizi makroekonomskega okolja, v katerem bančna sistema delujeta.

V okviru proučevanja makroekonomske slike gospodarstva z analizo kazalnika BDP ugotavljamo, da ima Slovenija v primerjavi s Hrvaško v proučevanem obdobju višjo gospodarsko rast, kar pomeni, da je ekonomsko stabilnejša država. Kazalnik inflacije pokaže, da imata obe državi v proučevanem obdobju precej spremenljivo, a hkrati primerljivo inflacijsko stopnjo, ki pa je v več letih višja na Hrvaškem. To pomeni, da so cene izdelkov in storitev v povprečju višje kot v Sloveniji. Javnofinančno stanje pokaže, da je Slovenija finančno stabilnejša država kot Hrvaška, saj ima v opazovanem obdobju več let nižji javnofinančni primanjkljaj. Na podlagi analize javnega dolga v razmerju do BDP ugotovimo, da ima Slovenija v proučevanem obdobju vseskozi nižji delež tega kazalnika, zatorej je slovensko gospodarstvo stabilnejše v primerjavi s hrvaškim, kar posledično zagotavlja tudi večjo finančno stabilnost. Kazalnik stopnje brezposelnosti, merjen v deležu od delovno aktivnega prebivalstva, pokaže, da ima Slovenija vseskozi nižjo stopnjo brezposelnosti, medtem ko je ta na Hrvaškem med višjimi v državah EU.

Primerjava osnovnih podatkov o poslovanju slovenskega in hrvaškega bančnega sistema pokaže, da je na Hrvaškem število delujočih bank skoraj za polovico višje kot v Sloveniji, vendar se v obeh državah njihovo število zmanjšuje. Število hranilnic ostaja nespremenljivo in predstavlja le manjši delež v obeh bančnih sistemih. Primerjava bilančne vsote pokaže, da je ta vrednost na ravni opazovanega obdobja nekoliko višja na Hrvaškem, kjer znaša v povprečju 49 milijonov evrov, v Sloveniji pa 42 milijonov evrov. Delež bilančne vsote v BDP je v Sloveniji višji in znaša 118 %, na Hrvaškem pa 113 %. To pomeni, da je bila aktivnost bančnih poslov v Sloveniji večja kot na Hrvaškem in je slovenski bančni sistem ustvaril več, kot je znašala vrednost vseh dokončanih proizvodov in storitev v državi.

62

Primerjava števila zaposlenih pokaže večjo zaposljivost v hrvaškem bančnem sistemu, to je v povprečju 20.792 oseb in je na ravni posameznih let za skoraj polovico višja kot v slovenskem bančnem sistemu, kjer to povprečje znaša 11.429, kar kaže za Hrvaško glede na na bilančno vsoto manj ugodni trend.

Proučevana bančna sistema se bistveno razlikujeta tudi v lastniški strukturi, ki prav tako predstavlja enega izmed vzrokov za razlike v poslovanju, ki iz tega izhajajo. Slovenski bančni sistem je večinoma v domači lasti, od tega je največja slovenska banka NLB v celoti v državnem lastništvu. Hrvaški bančni sistem je pretežno v tuji lasti, v analiziranem obdobju pa ne opazimo večjih sprememb v lastniški strukturi, v kateri znaša delež tujega kapitala preko 90 %. V slovenskem bančnem sistemu medtem v zadnjih nekaj letih potekajo konsolidacija in zmanjševanje števila bank ter privatizacija domačih bank. To zmanjšuje delež domačega kapitala v bankah, zato pričakujemo v prihodnje večji priliv tujega kapitala v domači bančni prostor.

Hrvaški bančni sistem je imel v opazovanem obdobju bistveno manjše fluktuacije v poslovanju glede na izbrane finančne podatke iz izkaza poslovnega izida kot slovenski bančni sistem, prav tako je bil tudi vpliv krize na bančne bilance občutno manjši. Primerjava izbranih postavk v razmerju do bruto dohodka pokaže, da ima slovenski bančni sistem v primerjavi s hrvaškim v povprečju opazovanega obdobja nekoliko nižje neto obrestne prihodke, hkrati pa nekoliko višje neto neobrestne prihodke, ki postajajo vse pomembnejši vir prihodka bank. Gre za netipične bančne posle, kot je npr. trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki obsegajo zunajbilančne aktivnosti bank in ki neposredno vplivajo na njihovo dobičkonosnost.

Primerjava operativnih stroškov pokaže, da ti v slovenskem bančnem sistemu predstavljajo višji delež v bruto dohodku, to je v povprečju okoli 56 %, medtem ko v hrvaškem v povprečju 47 %. To pomeni, da so slovenske banke v analiziranem obdobju stroškovno manj učinkovite v primerjavi s hrvaškimi, kar povečuje tudi operativno tveganje. Višji delež tega razmerja izhaja iz manj transparentnega nadzora nad stroški poslovanja, predvsem v času pred krizo, kar se je v času krize odrazilo v bilancah bank.

Čezmerna kreditna rast, neustrezno zavarovani krediti ter preveliko izpostavljanje kreditnemu tveganju v letih pred krizo med bančnima sistemoma pokažejo velike razlike predvsem v deležu neto oslabitev in rezervacij, ki znašajo v slovenskem bančnem sistemu v povprečju opazovanega obdobja skoraj 65 % bruto dohodka, medtem ko znaša ta delež v hrvaškem bančnem sistemu le 24 %. Tak rezultat vpliva tudi na poslovni izid, ki pokaže, da je imel hrvaški bančni sistem vseskozi višji dobiček v bruto dohodku, z izjemo leta 2015, ko je zaradi enkratnih rezervacij kot posledica konverzije kreditov v švicarskih frankih v tem letu posloval z izgubo.

Primerjava kazalnikov dobičkonosnosti poslovanja pokaže, da ima hrvaški bančni sistem v opazovanem obdobju v povprečju ugodnejšo vrednost kazalnikov ROA in ROE, kar pomeni, da je v primerjavi s slovenskim bančnim sistemom učinkovitejši pri ustvarjanju donosa na vložena sredstva banke in tudi pri ustvarjanju donosa za lastnike banke, zaradi česar je zanimivejši za vlagatelje in investicije. Iz primerjave kapitalske ustreznosti pa ugotovimo, da sta tako slovenski kot hrvaški bančni sistem visoko kapitalizirana. Visoka rast je v slovenskem bančnem sistemu predvsem od leta 2013 posledica dokapitalizacij, ki so bile potrebne zaradi oblikovanja slabitev in odpisov slabih terjatev, dodatno pa so

63

k temu prispevali tudi krčenje obsega poslovanja, poplačila podrejenih instrumentov in omejevanje tvegane izpostavljenosti. Visoka stopnja kapitaliziranosti hrvaškega bančnega sistema, v katerem so še posebej visoko kapitalizirane banke z največjo bilančno vsoto, pa je predvsem posledica konzervativnega pristopa iz prejšnjih let, ki je zagotovil visoko raven in kvaliteto posameznih postavk kapitala skupaj z ukrepi za njegovo zaščito.

V hrvaškem bančnem sistemu je bil v primerjavi s slovenskim v povprečju višji tudi delež kapitala v bilančni vsoti, kar pomeni, da je bila stopnja lastniškosti financiranja oziroma zmožnost samofinanciranja poslovnih aktivnost višja v hrvaških bankah. To pomeni večjo varnost in stabilnost poslovanja, večjo možnost investicijske aktivnosti in posledično višje obrestne prihodke. Oba bančna sistema medtem v zadnjih nekaj letih koristita samo najkvalitetnejši, navadni lastniški temeljni kapital.

EK (2017b, str. 4) za Slovenijo ugotavlja prisotnost makroekonomskih neravnotežij. Ta so povezana s težavami v bančnem sektorju, prezadolženostjo podjetniškega sektorja in fiskalnimi tveganji, ki pa se zaradi ponovne gospodarske rasti postopno zmanjšujejo. V prihodnje se pričakuje tudi zmanjšanje javnega dolga, ki je v letu 2015 dosegel najvišjo raven. Vladni ukrepi konsolidacije in prestrukturiranja bančnega sektorja ter izboljšanja upravljanja državnih podjetij so se odrazili v izrazitem zmanjšanju deleža slabih posojil, katerega krčenje je pričakovati tudi v prihodnjih letih. EK ob tem dodaja, da bodo za dolgoročno vzdržnost javnih financ in izboljšanje poslovnega okolja potrebni dodatni ukrepi, ki bodo zmanjšali dolg podjetij in odpravili obstoječe pomanjkljivosti v finančnem sektorju. Makroekonomski obeti za Slovenijo pa so glede na proračunske projekcije, določene v programu stabilnosti za leto 2017, ugodni.

Po napovedih EK (ibid., str. 7–10) bi Slovenija v letu 2018 ujela ustrezni srednjeročni proračunski cilj, to je strukturno uravnoteženi proračun. Le-tega bi država dosegla ob predpostavki, da nominalna stopnja rasti neto primarnih javnofinančnih odhodkov ne bi presegla 0,6 %, kar na slovenskem makroekonomskem področju obsega približno 1 % BDP. V državi se izvajajo obsežne strukturne reforme, reforme v bančnem in finančnem sektorju, še vedno pa je zaznati učinke gospodarskega krčenja v letih od 2008 do 2013. Visoko tveganje predstavlja dolgoročna vzdržnost javnih financ, ki izhaja iz visokega javnega dolga, ki je v letu 2016 dosegel skoraj 80 % BDP, in iz kazalnika vrzeli v dolgoročni vzdržnosti, ki je med vsemi članicami EU najvišji prav za Slovenijo.

Največji vpliv na visoko raven omenjenega kazalnika ima predvsem rast javnofinančnih odhodkov, namenjenih pokojninam in zdravstvu. V primerjavi z ostalimi državami članicami je v državi prisotno tudi hitro staranje prebivalstva, zato bo v prihodnje potrebno zagotoviti dolgoročno vzdržen in ustrezen pokojninski sistem. Nova delovna mesta zmanjšujejo brezposelnost, zmanjšuje pa se tudi delež socialno ogroženega prebivalstva, kar izboljšuje socialne kazalnike in kazalnike trga dela. Kljub izboljšanju teh razmer pa ostaja problematična dolgotrajna brezposelnost, ki še zmeraj presega raven pred krizo in predstavlja čez 50 % vseh oseb, ki so brezposelne (ibid., str. 9–10).

EK (ibid., str. 11) ugotavlja, da se obseg slabih posojil, ki je še vedno visok, znižuje, izvajajo pa se tudi ukrepi za zmanjševanje njihovega deleža. Kreditna aktivnost v segmentu podjetij ostaja šibka. Izvajata se tako konsolidacija kot prestrukturiranje bančnega sektorja. V letih po krizi je prihajalo do združevanja bank, hkrati pa se je

64

Slovenija zavezala, da bo do konca leta 2017 prodala večinski delež v največji državni banki NLB ter v letu 2018 nadaljevala v smeri postopnega izstopanja iz te, do sedaj državne banke. Sprejeti so bili ukrepi za prestrukturiranje slabih posojil malih in srednje velikih podjetij, katerih delež ostaja v tem segmentu visok, ukrepi za učinkovitejše upravljanje s tveganji in zmanjšanje tveganja zadolženosti. Podjetja, ki so kreditno sposobna, trenutno le stežka prihajajo do alternativnih virov financiranja, medtem ko ostajajo drugi, dodatni viri financiranja, kot sta npr. tvegani in lastniški kapital, zaradi strožje regulative pretežno neizkoriščeni.

V Sloveniji se izvaja od leta 2013 program privatizacije. Kljub temu EK (ibid., str. 13) opozarja na prepočasno delovanje tega programa, saj ima država še zmeraj prevelik vpliv v gospodarstvu. Država ostaja največji upravljalec premoženja in delodajalec, hkrati pa tudi največji dolžnik v državi. Nezadostno korporativno upravljanje pa skupaj z omenjenim prinaša negativne posledice na področju fiskalne in gospodarske politike, ki so v letih od 2007 do 2014 ocenjene na 13 milijard evrov oz. tretjino BDP. Primarni vzrok za nastalo situacijo izhaja iz ukrepov za stabilizacijo finančnega sektorja in izpada dobička državnih podjetij.

Svet EU (ibid., str. 14–15) za ekonomske in finančne zadeve na podlagi ocene EK za Slovenijo priporoča, da v letu 2018 okrepi dejavnosti fiskalne politike z upoštevanjem zahtevanega preventivnega dela Pakta za stabilnost in rast, krepi obstoječe ugodno stanje, zagotavlja vzdržnost javnih financ države ter sprejme in izvede zdravstveno in pokojninsko reformo. Krepiti mora rast zaposljivosti starejših in manj kvalificiranih delavcev. Ukrepi so potrebni tudi na področju reševanja slabih posojil, izboljšanja pogojev financiranja in lažjega dostopa do alternativnih virov financiranja. Država mora poskrbeti za nemoteno delovanje DUTB in prispevati k zmanjšanju upravnega bremena za podjetja ter zagotoviti kakovostno upravljanje državnih podjetij.

Po poročanju ZBS (2017a, str. 7–8) so na domačem in tujem trgu še vedno prisotne negotove tržne razmere, kar pomembno pogojuje odločitve potencialnih vlagateljev in varčevalcev. Tega stanja ne spremeni niti velika količina poceni denarja, ki je posledica ekspanzivne denarne politike ECB. Kljub temu pa so vlagatelji in varčevalci v letu 2016 povečali svoje terjatve do slovenskega bančnega sistema za nekaj čez 5 %. Težavo pa sedaj povzroča dejstvo, da je več kot polovica depozitov v obliki vpoglednih vlog, ki so zelo nestabilen vir financiranja in v bankah povečujejo tako likvidnostno kot obrestno tveganje. Rast deleža lastniškega kapitala ob hkratnem krčenju bilančne vsote pa kljub visoki likvidnosti domačega in tujega bančnega sistema ne zadošča pri zmanjšanju likvidnostnega tveganja. To kaže, da denarna politika ECB s kvantitativnim sproščanjem denarja na mesečni ravni in negativno obrestno mero povečuje dohodkovno tveganje v bankah ter povzroča prerazporejanje premoženja s strani upnikov k dolžnikom.

EK (2017c, str. 3–7) ugotavlja za Hrvaško velika makroekonomska neravnovesja. Javni dolg je s čezmernim primanjkljajem izpostavljen valutnemu tveganju, vzdržnost javnih financ pa ostaja šibka. Kljub zmanjševanju zadolženosti zasebnega sektorja le-ta ostaja visoka, predvsem v sektorju podjetij, in je izpostavljena valutnemu tveganju. Finančni sektor je pod vplivom izpostavljenosti valutno induciranemu kreditnemu tveganju. Visok ostaja tudi delež slabih posojil. Stopnja brezposelnosti, ki je še vedno visoka, se zaradi odpiranja novih delovnih mest in krčenja delovne sile zmanjšuje. Sistem socialnega varstva je premalo učinkovit in pravičen.

65

Po podatkih EK (ibid.) iz leta 2017 je v letu 2015 okoli 30 % prebivalstva živelo v revščini ali socialni izključenosti. Neugodno poslovno okolje, pomanjkljivosti v delovanju javne uprave, vmešavanje države v gospodarstvo, zadržano izvajanje protikorupcijske strategije ter zakonodaja, ki zavira procese v infrastrukturnih sektorjih, še naprej omejujejo donosne naložbe in produktivnost. Neposredno tveganje za proračunske projekcije pa predstavlja tudi kriza v največjem zasebnem podjetju na Hrvaškem, v Agrokorju.

Hrvaški bančni sektor ostaja po mnenju EK dobro kapitaliziran. Po konverziji švicarskih posojil v evrska iz leta 2015 je v 2016 njegova dobičkonosnost znova porasla. Delež bruto slabih posojil se zmanjšuje, visok pa ostaja predvsem pri nefinančnih družbah. Zmanjšanje izhaja predvsem iz prodaje in zahtev po postopnem in samodejnem oblikovanju rezervacij, uvedenih v letu 2013. EK opozarja tudi na potrebo po večji učinkovitosti pri prenovljenem insolvenčnem okviru glede lažjega reševanja slabih posojil (ibid., str. 7).

Svet EU (ibid.) za ekonomske in finančne zadeve predlaga, da Hrvaška v letu 2018 nadaljuje z izvajanjem svoje fiskalne politike skladno z zahtevami določb Pakta za stabilnost in rast, kar pomeni zasledovati srednjeročni proračunski cilj. Sprejeti mora potrebne ukrepe za uvedbo nepremičninskega davka, okrepiti načrtovanje proračunskega okvirja in strategijo upravljanja javnega dolga. Med priporočili Sveta je med ostalim tudi zapisano, da mora država zniževati predčasno upokojevanje in zvišati zakonsko določeno starostno upokojitev. Izboljšati mora izobraževalni sistem z namenom zmanjšanja brezposelnosti, sistem socialnih transferjev in učinkovitost zagotavljanja javnih storitev ter poskrbeti za plačno uskladitev.

Navedene slabosti posledično pomenijo tudi potrebo po celoviti reformi javne uprave. Dodatno bo potrebno pospešiti prodajo državnih podjetij in drugih sredstev v državni lasti, izboljšati upravljanje državnih podjetij, ki so manj produktivna od zasebnih, zmanjšati upravna bremena in regulativne stroške podjetij. Svet ob tem dodaja, da imajo predvsem državna podjetja negativni vpliv na alokacijsko učinkovitost in znižujejo produktivnost (ibid.).

66

8 PREDSTAVITEV DVEH NAJVEČJIH BANK V SLOVENSKEM IN HRVAŠKEM PROSTORU

Znotraj analize poslovanja dveh največjih bank slovenskega in hrvaškega bančnega sistema, to sta NLB in Zagrebške banke, sledi v tem poglavju njuna predstavitev. Pred izbruhom finančne in gospodarske krize sta veljali za močni in prepoznavni banki, nastala kriza, ki se je odrazila tudi na bilancah bank, pa je pomembno vplivala na njuno poslovanje, vendar z različno dinamiko. Zaradi velikih finančnih težav in izgub je bila največjega deleža ukrepov za krepitev stabilnosti poslovanja med slovenskimi bankami deležna prav NLB.

Odločitev o izbiri proučevanih bank temelji na dejstvu, da gre za dve največji banki v slovenskem in hrvaškem prostoru, ki imata glede na velikost in položaj pomembno vlogo v bančnem sistemu in v evropskem bančnem prostoru. Pomemben dejavnik pri izbiri predstavlja tudi lastniška struktura, v kateri se banki že v osnovi razlikujeta. V nadaljevanju predstavljamo zgodovino razvoja izbranih bank in temeljne značilnosti delovanja, mejnike v lastniški strukturi, sestavo virov in naložb. S tem namreč dobimo širšo predstavo in sliko, ki nam omogoča primerjavo bank in njunih razlik, pri čemer pa je meja med tem, ali lahko govorimo o primerljivih bankah ali ne, nekoliko zabrisana in ni nedvoumno določena.

8.1 Nova Ljubljanska banka d. d.

Predhodnica NLB je bila Mestna hranilnica ljubljanska, ustanovljena leta 1889. Leta 1955 je sledila ustanovitev Komunalne banke Ljubljana in nato leta 1965 ustanovitev Kreditne banke in hranilnice Ljubljana. Ljubljanska banka, v katero se je preimenovala leta 1970, je 8 let pozneje oblikovala skupino LB. V letu 1990 sta bili ustanovljeni LB Hipo in LB Leasing, leto pozneje je prišlo do združitve LB Gospodarske banke in LB, d. d., nato pa je leta 1992 skupina LB prenehala delovati. V letu 1993 se je začel sanaciji postopek LB, s katerim je bila v letu 1994 ustanovljena NLB. V tem letu si je slednja pripojila E-banko in leto pozneje kupila LB Posavsko banko. Po končani sanaciji leta 1997 je v naslednjem letu prišlo do sklenitve strateškega partnerstva med NLB, Banko Celje in Dolenjsko banko. Po uspešno zaključeni prvi fazi privatizacije v letu 2002 je bila leto pozneje ustanovljena bančna zavarovalnica NLB Vita, ki je med leti 2002 in 2008 kupovala in snovala tuje finančne družbe, v letu 2008 pa je prišlo tudi do pripojitve slovenskih bank v bančni skupini k NLB (Štiblar 2010, str. 285).

Predstavitev in temeljne značilnosti delovanja

NLB je slovenska delniška družba, ki opravlja posle univerzalnega bančništva in je v celoti v lastništvu Republike Slovenije. Ima 113 poslovalnic, preko 700.000 aktivnih strank in 23,7 % tržni delež po bilančni vsoti. NLB Skupina je največja bančna in finančna skupina v Sloveniji ter vodilna mednarodna bančna skupina na izbranih trgih v JV Evropi. NLB Skupino sestavljajo glavna družba v Sloveniji NLB d. d., šest hčerinskih bank v JV Evropi, več družb s področja dopolnilnih storitev (upravljanje premoženja, zavarovanje, upravljanje nepremičnin in drugo) in omejeno število nestrateških družb, ki so vse v postopku nadzorovanega zapiranja. NLB Skupina ima razširjeno poslovno mrežo s 355

67

poslovalnicami in skoraj 1,8 milijona aktivnih strank. NLB Skladi so v Sloveniji vodilna družba na področju upravljanja premoženja in so v 100-odstotni lasti NLB, NLB Vita pa je največja bančna življenjska zavarovalnica na slovenskem trgu in članica NLB Skupine (NLB 2017, str. 4 in 20).

NLB je bila v letu 2010 mednarodno uvrščena med 50 največjih bank v Srednji Evropi (7. mesto glede na bilančno vsoto) in med 5 najvarnejših bank v Srednji in Vzhodni Evropi (3. mesto glede na dolgoročno bonitetno oceno in bilančno vsoto). Leta 2012 je bila uvrščena med 20 vodilnih bank v Srednji in Vzhodni Evropi (17. mesto glede na Tier1 kapital) in med 1000 vodilnih bank v svetu (486. mesto glede na Tier1 kapital, 445. mesto glede na bilančno vsoto, 976. mesto glede na dobiček na kapital in 971. mesto glede na ROA) (NLB, 2015b).

Lastniška struktura

Na podlagi sklepa vlade Republike Slovenije z dnem 29. 7. 1999 je bil v NLB dne 22. 5. 2000, izvršen prenos 10 odstotkov delnic v lasti Republike Slovenije na Kapitalsko družbo, d. d. in Slovensko odškodninsko družbo, d. d. Delež večinskega lastnika se je tako znižal iz 92,31 odstotka na 83,08 odstotka, Kapitalska družba, d. d. in Slovenska odškodninska družba, d. d. pa sta pridobili deleže v višini 4,62 odstotka kapitala NLB. Na dan 31. 12. 2000 je bil osnovni kapital NLB razdeljen na 6.905.121 navadnih delnic (NLB 2001, str. 73).

Republika Slovenija je v prvi fazi privatizacije NLB septembra 2002 prodala 34-odstotni delež belgijski bančno-zavarovalniški skupini KBC in 5-odstotni delež Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD). Lastniki NLB so bili še z 10-odstotnim deležem različni investicijski skladi ter s 15-odstotnim deležem drugi slovenski delničarji. Na dan 31. 12. 2002 je bila po izvršeni prodaji Republika Slovenija imetnica 2.743.284 delnic in s 35,7-odsotnim deležem še vedno največji delničar NLB (NLB 2003, str. 85).

V letu 2008 je bila v NLB izvedena dokapitalizacija banke z izdajo novih delnic v višini 300 milijonov evrov za potrebe nadaljnje rasti in razvoja NLB Skupine (NLB, 2008a). KBC pri dokapitalizaciji ni želela sodelovala, saj ji država ni dovolila povečati deleža na večinskega. KBC je želela, da se povečanje osnovnega kapitala NLB izpelje prek prve javne ponudbe, ki ji mora slediti uvrstitev delnic na borzo, vlada pa se je temu izognila na način, da je te delnice fizičnim in pravnim osebam ponudila prek poziva za vplačilo delnic (STA, 2008).

Graf 10: Lastniška struktura 5 največjih delničarjev NLB na dan 31. 12. 2008

Vir podatkov: (NLB 2009, str. 53).

33,10 %

30,57 %

5,99 %

5,05 % 5,01 % Republika Slovenija

KBC

Poteza Naložbe, d. o. o.

Slovenska odškodninska družba, d. d.

Kapitalska družba, d. d.

68

Na dan 31. 12. 2008 je imela Republika Slovenija v lasti 33,10-odstotni delež v NLB (2.947.758 delnic), sledile so ji KBC s 30,57-odstotnim deležem (2.722.634 delnic), Poteza Naložbe, d. o. o. s 5,99-odstotnim deležem (533.579 delnic), Slovenska odškodninska družba, d. d. s 5,05-odstotnim deležem (449.949 delnic) in Kapitalska družba, d. d. s 5,01-odstotni deležem v NLB (445.749 delnic) (NLB 2009, str. 53).

Lastniški delež države v NLB se je po 31. 12. 2012 povečal zaradi odkupa lastniškega deleža od KBC in konverzije hibridnega posojila v delnice in je na dan 31. 12. 2012 znašal 40,21 odstotkov in 5.045.742 delnic. KBC se je lastniški delež zmanjšal na 22,04 odstotke, v lasti pa je imela 2.765.282 delnic (NLB 2013, str. 26).

Graf 11: Lastniška struktura 5 največjih delničarjev NLB na dan 11. 6. 2013

Vir podatkov: (NLB, 2013a).

Na dan 11. 06. 2013 je bila Republika Slovenija s 76,91-odstotnim deležem večinski lastnik NLB. Z bistveno manjšim lastniškim deležem sta ji sledili Kapitalska družba, d. d. (6,40 %) in Slovenska odškodninska družba, d. d. (5,73 %), najmanjši delež v strukturi pa sta zavzeli Poteza Naložbe, d. o. o. (2,30 %) in Zavarovalnica Triglav, d. d. (1,31 %).

Mejnik v spremembi lastništva v NLB se je zgodil konec leta 2013, ko je BS zaradi zagotavljanja kapitalske ustreznosti na podlagi 262. a člena ZBan-1 izrekla še izredni ukrep povečanja osnovnega kapitala banke v višini 200 milijonov evrov z izdajo 20.000.000 novih navadnih kosovnih delnic. Skupna emisijska vrednost novih delnic je znašala 1.551 milijonov evrov, vplačilo novih delnic pa je v celoti izvedla RS, in sicer z denarnim vložkom v višini 1.141 milijonov evrov in s stvarnimi vložki v višini 410 milijonov evrov ter tako postala 100 % lastnik NLB (NLB 2014, str. 36).

Struktura virov in naložb

Strukturo virov sredstev in naložb NLB sestavljajo razpršeni viri s trdnim okvirjem blažilnikov. Močna likvidnostna pozicija z več kot 40 % sredstev, oblikovanih v likvidnostne rezerve, omogoča, da se bodo ta sredstva v prihodnje uporabila za doseganje strateških ciljev. Zdrav, torej trden in stabilen depozitni portfelj, ki je omogočil odplačila dražjega financiranja, skupaj z aktivnim upravljanjem donosnosti, temelji na disciplinirani politiki oblikovanja depozitnih cen v času zelo konkurenčnega trga posojil, kjer je takojšnja odzivnost na cene zelo pomembna. Takšna politika je vplivala na zmanjševanje depozitnih obrestnih mer na najnižjo raven v zgodovini, ki se v virih sredstev kljub temu povečujejo. Oblikovanje cen in trenutna močna navzočnost pri strankah zagotavljata stabilno bazo depozitov, ki so cenovno manj občutljivi (NLB 2017, str. 90–94).

76,91 %

6,40 %5,73 % 2,30 % 1,31 %

Republika Slovenija

Kapitalska družba, d. d.

Slovenska odškodninska družba, d. d.

Poteza Naložbe, d. o. o.

Zavarovalnica Triglav, d. d.

69

Z analiziranjem bilance stanja NLB ugotavljamo, da je le-ta stabilna. Z razpršeno in močno bazo depozitov banka uspeva zagotavljati zelo visoke deleže likvidnih sredstev, ki so nad 40 % bilančne vsote, ter močno kapitalsko ustreznost, ki je v zadnjem letu krepko nad 22 % (NLB 2017, str. 6). V zadnjih nekaj letih, še posebej pa v letih 2016 in 2017, ugotavljamo, da se povečuje število in volumen depozitov, kar je kompenzirano z rednimi in predčasnimi odplačili posameznih, volumensko večjih medbančnih posojil. Obseg kreditov strankam, ki niso banke, ni sledil dinamiki sprememb depozitov strankam, ki niso banke, predvsem zaradi znižanja portfelja slabih posojil. Pri analizi obrestnega tveganja v zadnjem letu ugotavljamo, da se izpostavljenost obrestnemu tveganju vzdržuje z vidika prihodkov ter ekonomske vrednosti. Le-to se upravlja s pomočjo transfernih cen in politike določanja cen za nebančni sektor. V kolikor je potrebno, banka v ta namen uporablja tudi izvedene finančne instrumente, kjer gre za večinoma klasične zamenjave obrestnih mer.

8.2 Zagrebška banka d. d.

Zagrebška banka je začela s svojim poslovanjem leta 1914 pod imenom Gradska štedionica (Mestna hranilnica). Leta 1946 so jo preimenovali v Mestno hranilnico Zagreb, s tem imenom pa je poslovala do 60-ih let prejšnjega stoletja, ko je postala del Komunalne banke Zagreb. Ta se je kmalu preimenovala v Kreditno banko in postala del sistema Združenja poslovnih bank v Zagrebu. V zgodnjih 70-ih letih prejšnjega stoletja je bila ustanovljena Združena banka Zagreb, konec tega obdobja pa sta se Kreditna banka Zagreb in Jugobanka združili v Zagrebško banko. Ta je leta 1989 postala prva banka na območju nekdanje Jugoslavije, ki je bila organizirana kot delniška družba (ZABA, 2017a).

Predstavitev in temeljne značilnosti delovanja

Zagrebška banka je bila prva hrvaška banka, ki je že leta 1991 uporabljala Mednarodne računovodske standarde, in prva, ki je leta 1995 osnovala upravo in nadzorni odbor. Kot prva izmed hrvaških bank je bila leta 1997 ocenjena s strani treh tujih bonitetnih agencij in bila še istega leta razglašena za najboljšo domačo banko. Delnice so na trgu veljale za najbolj likvidne, dobila je nagrado za dobre odnose z javnostjo in uvedla program ESOP, ki je omogočil zaposlenim, da postanejo delničarji banke. Marca 2002 je postala del skupine UniCredit, ki je ena najmočnejših bančnih skupin v Evropi. Skupno deluje na 17 ključnih trgih z več kot 8.900 poslovalnicami in preko 25 milijoni strankami. Zagrebška banka je vodilna na domačem trgu in ena od najuspešnejših članic skupine UniCredit (ZABA, 2017a).

Zagrebška banka je vodilna banka v državi z največjim tržnim deležem in številom strank. Posluje z več kot 60 tisoč pravnimi osebami in več kot 1,3 milijona državljani. Je tudi ena od vodilnih bank v Srednji in Vzhodni Evropi. Zavzema več kot četrtino bilančne vsote hrvaškega bančnega sektorja, to je 26,6 % na dan 31. 12. 2016, in kot lastnik UniCredit banke d. d. Mostar 18 % bilančne vsote bančnega sektorja Bosne in Hercegovine. Več kot četrtino celotnega hrvaškega bančnega sektorja predstavlja tudi v deležu celotnih depozitov in celotnih prihodkov nebančnega sektorja. Ima 125 poslovalnic, 881 bančnih avtomatov, 539 tisoč uporabnikov elektronskega bančništva e-zaba, 320 tisoč uporabnikov mobilnega bančništva m-zaba, 2,7 milijona uporabnikov bančnih kartic in 60 poslovnih in trgovskih centrov (ZABA, 2017b).

70

Lastniška struktura

Leta 2002 je postala Zagrebška banka članica skupine UniCredit, lastniška struktura je bila na dan 31. 12. 2004 naslednja (Rohatinski 2005, 2):

- UniCredit Banca S.p.A – 81,70 % lastniški delež v temeljnem kapitalu, - Allianz AG – 13,67 % lastniški delež v temeljnem kapitalu, - mali delničarji – 4,32 % lastniški delež v temeljnem kapitalu, - lastne delnice – 0,31 % lastniški delež v temeljnem kapitalu.

Družba UniCredito Italiano S.p.a (UniCredit) je dne 6. 2. 2007 odtujila 2.360.899 navadnih in 4.197 prednostnih delnic družbe Zagrebška banka, kar je predstavljalo 81,9 % osnovnega kapitala družbe Zagrebška banka. Navedene delnice družbe Zagrebška banka je pridobila družba Bank Austria. Prenos delnic je bil izvršen na podlagi Pogodbe o prenosu delnic (Ugovor o prijenosu dionica) od 6. 2. 2007 in od 6. 12. 2006 v skladu s predhodnim soglasjem HNB, s katerim je bila družbi Bank Austria odobrena pridobitev več kot 75 % deleža v osnovnem kapitalu družbe Zagrebška banka (Zagrebačka burza, 2007).

Prenos delnic iz družbe UniCredito na družbo Bank Austria je bil del reorganizacije UniCreditove prisotnosti v srednjeevropski in vzhodnoevropski regiji, čigar namen je prenos vseh njegovih neposrednih in posrednih deležev v srednjeevropski in vzhodnoevropski regiji (razen Bank Pekao S.A. na Poljskem) pod neposredni nadzor družbe Bank Austria. V ta namen sta 4. 8. 2006 Odbor direktorata družbe UniCredito in Nadzorni odbor Bank Austria sprejela odlok, v skladu s katerim bo družba UniCredito vpisala v družbo Bank Austria poslovno enoto, ki bo sestavljena iz (ibid.):

(a) njegovih deležev v osnovnem kapitalu bank v srednjeevropski in vzhodnoevropski regiji – razen Poljske;

(b) upravljalnih in spremljajočih dejavnosti, ki se nanašajo na takšen delež v osnovnem kapitalu bank v zameno za nove delnice, ki jih je izdala družba Bank Austria (ibid.).

V trenutku sklepanja Pogodbe o prenosu delnic je bila družba UniCredito delničar družbe Zagrebška banka in družbe Bank Austria. V slednji je imela družba UniCredito 94,98 % delež. Osrednji depozitni agenciji d. d. je bil nato predložen zahtevek za preknjižbo delnic na račun nematerialnih vrednostnih papirjev družbe Bank Austria, ki je bila izvedena dne 8. 2. 2007 (ibid., str. 2).

Delnice Zagrebške banke so bile na dan 31. 12. 2016 v lastništvu članov uprave in nadzornega odbora ter pravnih oseb, ki imajo svoje predstavnike v nadzornem odboru. Večinski lastnik Zagrebške banke je UniCredit S.p.A, ki ima 84,47 % lastniški delež, drugi največji lastnik Allianz SE (Nemčija) ima 11,72 % lastniški delež, medtem ko je lastniški delež ostalih lastnikov 3,81 %. Temeljni kapital je razdeljen na 320.241.955 navadnih delnic (UniCredit S.p.A. 270.523.430 delnic in Allianz SE 37.523.195 delnic) posamičnega nominalnega zneska 2,65 evra na delnico (ZABA 2017, str. 160 in 176).

71

Struktura virov in naložb

Viri sredstev in naložb v Zagrebški banki so bili v letu 2016 sestavljeni večinoma iz depozitnih virov strank, ki so z več kot 70 % v tem letu predstavljali več kot polovico celotnih virov sredstev (ZABA 2017, str. 31). V zadnjem letu opazimo povečevanje tega deleža v primerjavi s predhodnim letom, ki izhaja predvsem iz oblikovanja discipliniranih cen depozitov na trgu depozitov fizičnim osebam. Pri analiziranju depozitnih poslov ugotavljamo, da depoziti fizičnih strank zajemajo več kot 60 % vseh depozitov. To predstavlja zelo razpršen ter hkrati zdrav in trden depozitni portfelj. Na drugi strani pa opazimo negativno gibanje na področju tekočih računov, posojil in vlog bank. Le-to je posledica manjših potreb po financiranju in predhodno omenjenega povečevanja depozitov strank.

Bilančna vsota se je v letu 2016 glede na predhodno leto nekoliko zmanjšala, predvsem iz naslova zmanjšanja volumna posojil strankam in optimizacije virov financiranja. Krediti strankam so se v letu 2016 zmanjšali za 5,8 % zaradi predčasnih poplačil kreditov javnega sektorja in v nekoliko manjši meri zaradi zamenjave posojil v tuji valuti, to je v švicarskih frankih. Na depozitni strani, ki je osnovni vir financiranja banke, opažamo povečevanje te aktivnosti. V zadnjem letu v Zagrebški banki opazimo tudi povečevanje volumna in števila depozitov tako za fizične kot za pravne osebe. Ob primerjavi depozitne strukture ugotavljamo, da večji del depozitov izhaja iz depozitov fizičnih oseb (ibid., str. 28).

Z analiziranjem bilance stanja Zagrebške banke ugotavljamo, da je le-ta stabilna. Banka ima razpršeno in močno depozitno bazo, s katero zagotavlja visoke deleže likvidnih sredstev, in visoko kapitalsko ustreznost, ki je v prvi polovici leta 2017 presegla 23 %. Z analizo obrestnega tveganja ugotavljamo, da banka redno spremlja kakovost kreditnega portfelja in od 2013 iz leta v leto povečuje pokritost slabljenjih kreditov. Iz tega sklepamo, da banka uspešno upravlja s slabimi in nedonosnimi posojili. To pa dosega le tako, da že zgodaj odkriva problematična posojila. Kadar so ta posojila identificirana, začne postopati z nadaljnjimi koraki, s katerimi s pomočjo izterjave najprej skuša poravnati nastale dolgove in v naslednjem koraku s pomočjo prestrukturiranja doseči, da se ob spremenjenih pogojih dolgovi v celoti ali vsaj deloma povrne. Banka vzdržuje potrebne likvidnostne rezerve in spoštuje monetarne predpise, ki jih je uvedla HNB (ibid., str. 31).

72

9 PRIMERJALNA ANALIZA POSLOVANJA BANK

V okviru predstavitve NLB in Zagrebške banke sledi v nadaljevanju analiza njunega poslovanja z osnovnimi finančnimi kazalniki, ki jih delimo na kazalnike donosnosti in učinkovitosti poslovanja, z ostalimi finančnimi kazalniki in kazalniki tveganja. Rezultate poslovanja prikažemo grafično, pri osnovnih finančnih kazalnikih tudi s primerjavo povprečnih vrednosti kazalnikov in analizo časovnih vrst. Uvodoma analiziramo tudi bonitetno oceno po metodologiji mednarodne bonitetne agencije Fitch Ratings, ki je primerljiva za obe banki. S primerjalno analizo dvanajstletnega obdobja poslovanja izbranih bank, ki vključuje leta pred krizo, krizna leta in leta po krizi, želimo ugotoviti učinkovitost in uspešnost poslovanja ter vzroke za odstopanja v poslovnih rezultatih.

9.1 Bonitetna ocena

Bonitetna ocena je niz več dejavnikov učinkovitosti poslovanja banke, kot so kratkoročna in dolgoročna plačilna sposobnost, finančna sposobnost preživetja in ocena prihodnje uspešnosti, ki kot celota odražajo uspešnost njenega poslovanja. Visoka bonitetna ocena predstavlja varno in stabilno banko z izpolnjevanjem finančnih zavez, ki med ostalim vključujejo tudi dobro plačilno sposobnost in pravočasno poravnavanje obveznosti. Je odraz dobrih poslovnih modelov in finančne moči banke ter povečuje zaupanje v njeno delovanje. Visoka boniteta omogoča banki pomembno konkurenčno prednost in mednarodni položaj, pritegne neposredne tuje naložbe in omogoča lažji dostop do cenejših virov financiranja (Fitchratings 2017, str. 4).

Po sistemu ocen mednarodne bonitetne agencije Fitch Ratings (Priloga 3) predstavljajo prve tri skupine ocen AAA, AA in A visoko investicijsko kvaliteto banke, pri čemer ocena AAA pomeni najvišjo. Pri naslednjih treh skupinah ocen BBB, BB in B je investicijska kvaliteta šibkejša, čeprav velja oceno BBB, ki je dobra, uvrstiti tudi v prvo skupino treh ocen. Ocena B pomeni že zelo špekulativno investicijsko tveganje. Tretja skupina ocen CCC, CC in C pomeni visoko investicijsko tveganje, pri čemer predstavlja ocena CCC znatno investicijsko tveganje, ocena C pa izjemno visoko stopnjo investicijskega tveganja. Četrta, zadnja skupina dveh ocen RD in D, pomeni izjemno visoko verjetnost neplačila, pri čemer predstavlja ocena D neplačilo (Fitchratings 2017, str. 9–10).

Tabela 7: Bonitetna ocena NLB in Zagrebške banke po Fitch Ratings

Fitch Ratings 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 30. 9.

2017

NLB A- A- A- A- A- A- BBB BB- BB- BB- B+ BB- BB

ZABA BBB- BBB+ BBB+ BBB+ BBB+ BBB+ BBB+ BBB+ BBB BBB- BBB- BBB- BBB-

Vir podatkov: (Letna poročila NLB in ZABE, 2005–2017).

Tabela 7 kaže, da je bila boniteta NLB v letih od 2005 do 2010 A-, kar pomeni, da je bila dolgoročna plačilna sposobnost dobra, verjetnost neplačila pa nizka. V letu 2011 ji je bonitetna agencija Fitch znižala bonitetno oceno zaradi poslabšanja in koncentracije kreditnega portfelja, skromne finančne in kapitalske pozicije ter znižane bonitetne ocene države (NLB 2012, str. 37).

73

V letu 2012 se je bonitetna ocena še izraziteje poslabšala, to je na oceno BB-, zaradi dodatnega poslabšanja kreditnega portfelja in povečanja nedonosnih terjatev, šibke kapitalske pozicije, poslabšanja poslovnega okolja in pomanjkljive strategije za okrepitev plačilne sposobnosti banke (NLB 2013, str. 36).

NLB kaže že od leta 2012 povečano ranljivost za verjetnost neplačila, v kolikor bi prišlo do neugodnih sprememb v gospodarski rasti ali poslovanju. Kljub temu je banka še zmeraj opredeljena kot poslovno in finančno fleksibilna, kar ji omogoča poravnavanje finančnih obveznosti. Zaradi zaznanih izboljšav v poslovanju, ki vključujejo izboljšanje kakovosti kreditnega portfelja, zmanjšanje deleža slabih posojil in večjo stabilnost v poslovanju zaradi gospodarske rasti, je bonitetna agencija Fitch v letu 2016 NLB znova povišala boniteto na BB in jo uvrstila med banke z dobro investicijsko kvaliteto. Ta ocena ostaja nespremenjena tudi v septembru 2017 (NLB 2017, str. 33).

Pri Zagrebški banki večjih sprememb v boniteti ni zaznati, saj ima le-ta skozi celo opazovano obdobje oceno BBB. To pomeni, da sta kreditna kvaliteta in plačilna sposobnost za poravnavanje obveznosti dobri, banka pa ostaja kljub prisotnim neugodnim spremembam v gospodarskih razmerah, ki plačilno sposobnost in kvaliteto kreditnega portfelja oslabijo, stabilna.

Rezultati bonitetne agencije Fitch Ratings kažejo, da je bila NLB v letih pred krizo nekoliko bolje ocenjena kot Zagrebška banka. To pomeni, da je NLB v tem obdobju poslovala uspešneje ali pa bonitetna agencija ni imela na voljo vseh potrebnih informacij, saj se tudi javnost in trgi ter banka sama niso zavedali obsega slabega kreditiranja. V obdobju, ko je bila gospodarska kriza v razmahu, opazimo znatno znižanje bonitetne ocene pri NLB zaradi slabe poplačljivosti terjatev, na kar so vplivale tudi poslabšane makroekonomske razmere. Velik obseg slabih posojil in nastala bančna luknja so vplivali tudi na mednarodni ugled banke. Poslovanje Zagrebške banke je medtem od leta 2011 ocenjeno kot bolj stabilno, razvidno iz primerjave ocen v tabeli 7. Tudi v letih od 2005 do 2010, ko je NLB ocenjena kot stabilnejša, so med bankama zelo mala odstopanja.

9.2 Osnovni finančni kazalniki

Uspešnost bank na podlagi štirih osnovnih kazalnikov uspešnosti poslovanja, to so donosnost lastniškega kapitala (ROE), donosnost sredstev (ROA), neto obrestna marža in razmerje med stroški in neto prihodki, primerjamo v obdobju od leta 2005 do 2016. Kot merilo uspešnosti določamo dva kriterija. Prvi je povprečna vrednost kazalnikov oz. povprečna uspešnost vsake banke posebej v proučevanem obdobju z vidika teh kazalnikov. Pri določanju drugega kriterija uspešnosti nas zanima, kakšno je gibanje kazalnikov skozi proučevano obdobje. Za vsako od bank proučujemo z analizo časovnih vrst tudi gibanje štirih kazalnikov. Z beta koeficientom, ki predstavlja naklon regresijske premice, preverimo ali obstaja ta trend, in kakšen je; torej ali je ta pozitiven (poslovanje banke se izboljšuje) ali negativen (poslovanje banke se poslabšuje). Zanesljivost regresijske analize vrednotimo z deležem pojasnjene variance oziroma R-kvadratom, kjer vrednosti bližje 1 kažejo zanesljivejše rezultate, bližje 0 pa manj zanesljive. Pri rezultatih upoštevamo stopnjo značilnosti 0,05. Hipotezo potrdimo, če dokažemo z vsaj enim od kriterijev (povprečna vrednost, beta koeficient pri analizi časovnih vrst), da je Zagrebška banka uspešnejša kot NLB.

74

9.2.1 Preverjanje hipoteze H1 za kazalnik donosnosti lastniškega kapitala (ROE)

V okviru opisne statistike analiziramo izbrano spremenljivko ROE s statističnimi parametri, in sicer z aritmetično sredino, standardnim odklonom, najmanjšo in največjo vrednostjo spremenljivke ter z mediano.

Tabela 8: Opisna statistika za ROE

Banka Aritmetična sredina

Standardni odklon Minimum Maksimum Mediana

NLB –13,02 46,67 –153,60 18,80 4,30

ZABA 8,66 5,21 –3,30 16,80 9,00

Tabela 8 kaže, da je aritmetična sredina ROE v NLB negativna, in sicer je ustvarila banka v obravnavanih enajstih letih v povprečju 13,02 evra izgube na vsak evro vloženega lastniškega kapitala, v Zagrebški banki pa je pozitivna in je v enakem obdobju v povprečju ustvarila 8,66 evrov dobička na vsak evro vloženega lastniškega kapitala. Vrednost standardnega odklona za ROE znaša za NLB 46,67, za Zagrebško banko pa 5,21, to pomeni, da sta dve tretjini vrednosti ROE v intervalu aritmetična sredina ± standardni odklon. Večji odklon v NLB pomeni večje fluktuacije v poslovanju tekom posameznih let, kot to velja za Zagrebško banko.

Razpon ROE je v opazovanem obdobju v NLB od –153,60 do 18,80, v Zagrebški banki pa od –3,30 do največ 16,80, kar pomeni, da ima NLB zaradi večjega razpona v primerjavi z Zagrebško banko manj enakomerno in stabilno poslovanje. V obeh bankah je mediana pozitivna, v NLB znaša 4,30, v Zagrebški banki pa 9,00, kar pomeni, da sta obe banki vsaj v polovici let poslovali pozitivno, le da je slednja bila bolj dobičkonosna. Z vidika prvega kriterija kaže Zagrebška banka bolj učinkovito poslovanje kot NLB.

V nadaljevanju predstavljamo rezultate analize trenda, s katero proučujemo dinamiko kazalnika ROE za vsako banko v obdobju od 2005 do 2016.

Slika 1: Gibanje ROE v NLB in Zagrebški banki v obdobju 2005–2016

Slika 1 kaže, da gibanje ROE za NLB od leta 2005 do 2007 narašča, nato pa do leta 2012 rahlo pada. Prelomno je leto 2013, v katerem je prišlo do velikega padca, v 2014 pa ROE postane ponovno pozitiven in se ustali nekoliko nad vrednostjo iz leta 2008. Celotni trend je za to obdobje negativen, vendar pa zaradi ekstremne vrednosti ni zanesljiv. Bolj zanesljivo opišemo gibanje ROE pri Zagrebški banki, kjer nimamo nobene ekstremne

75

vrednosti. Ta se do leta 2013 nekoliko znižuje, nato se v naslednjem letu nekoliko dvigne, v 2015 postane negativna, v letu 2016 pa ponovno pozitivna. Celoten trend je za proučevano obdobje negativen, vendar se vrednost ROE zmanjšuje počasneje kot pri NLB, kar je razvidno iz naklona trendne črte.

Tabela 9: Rezultati analize trenda ROE za NLB in Zagrebško banko

Beta koeficient Standardna napaka t p R-kvadrat

NLB konstanta 7968,53 7833,66 1,02 0,333

0,094 leto –3,97 3,90 –1,02 0,332

ZABA konstanta 2118,21 632,43 3,35 0,007

0,527 leto –1,05 0,32 –3,34 0,008

Napovedovanje gibanja ROE na podlagi analize trenda pri NLB ni dovolj zanesljivo, kar je razvidno iz slike 1. Delež pojasnjene variance, ki je razviden iz vrednosti R-kvadrata v tabeli 9, znaša 0,094, kar pomeni, da s časom pojasnimo zgolj 9,4 % variance ROE. Beta koeficient, ki znaša –3,97 pa ni statistično značilen (p=0,332), tako ne moremo potrditi obstoja trenda.

Pri Zagrebški banki s časom pojasnimo 52,7 % variance ROE, kar se odraža v dokaj dobrem prileganju vrednosti trendni črti. Beta koeficient znaša –1,05 (p=0,008), torej se vsako leto na vsak evro vloženega lastniškega kapitala v povprečju poveča izguba za 1,05 evra. Pri tej banki gre torej za rahel trend poslabševanja poslovanja z vidika proučevanega kazalnika. Z vidika drugega kriterija torej ne moremo ovrednotiti, katera banka je bila boljša v proučevanem obdobju, saj je trend za NLB premalo zanesljiv.

S standardno napako beta koeficientov v tabeli 9 je podan tudi 95 % interval zaupanja za beta koeficient. Razmerje med beta koeficientom in standardno napako nam da vrednost t-statistike in če je večja od abs(1,96), z manj ko 5-odstotnim tveganjem potrdimo, da je beta koeficient statistično značilno različen od 0, s čimer potrdimo obstoj trenda, kot smo to ugotovili za Zagrebško banko.

Da bi dobili bolj zanesljive rezultate pri analizi trenda ROE za NLB, smo se želeli izogniti ekstremni vrednosti v letu 2013, ki je posledica izrednega stanja in ima premočan vpliv na celotni trend. V prvem primeru nadomestimo vrednost ROE za leto s povprečjem vrednosti ROE v predhodnem in naslednjem letu, v drugem primeru pa analiziramo le obdobje do leta 2012.

Tabela 10: Rezultati analize trenda ROE za NLB v obdobju 2005–2016 (korigirana vrednost za leto 2013) in 2005–2012 za NLB in Zagrebško banko

Beta koeficient Standardna napaka t p R kvadrat

NLB (leto 2013 =povprečje let 2012 in 2014)

konstanta 2950,69 2488,88 1,19 0,263 0,123

leto –1,47 1,24 –1,19 0,263

NLB (do leta 2012)

konstanta 13784,64 2178,35 6,33 0,001 0,870

leto –6,86 1,09 –6,33 0,001

ZABA (do leta 2012)

konstanta 2685,66 320,59 8,38 0,000 0,921

leto –1,33 0,16 –8,34 0,000

76

Tabela 10 kaže, da v kolikor bi za NLB vrednost ROE v letu 2013 nadomestili s povprečjem vrednosti med letoma 2012 in 2014, se delež pojasnjene variance poveča na 12,3 %, kar je zelo nezanesljiva napoved. Beta koeficient, ki znaša –1,47 ni statistično značilen (p=0,263), torej še vedno ne moremo ugotoviti trenda za ROE.

V kolikor analiziramo obdobje le do leta 2012, s časom za NLB pojasnimo kar 87,0 % variance ROE, še zanesljivejše rezultate pa dobimo za Zagrebško banko, to je 92,1 %. Tako za NLB kot za Zagrebško banko potrdimo trend padanja. V NLB se vsako leto za vsak vložen evro lastniškega kapitala poveča izguba za 6,86 evra (p=0,001), medtem ko se v Zagrebški banki za vsak vložen evro poveča izguba za 1,33 evra (p=0,000).

Na podlagi analize poslovanja proučevanih bank z vidika ROE in prvega kriterija uspešnosti poslovanja tako povprečna vrednost ROE kot mediana pokažeta, da v proučevanem obdobju Zagrebška banka izkazuje boljše rezultate kot NLB. Po drugem kriteriju na podlagi analize trenda zaključimo, da je Zagrebška banka poslovala do leta 2012 bolje kot NLB, medtem ko so v obdobju od 2005 do 2016, z nadomestitvijo vrednosti v letu 2013 s povprečjem vrednosti v letih 2012 in 2014, rezultati manj zanesljivi.

S preverjanjem prve hipoteze, da Zagrebška izkazuje v proučevanem obdobju boljše poslovne rezultate z vidika višjega donosa na kapital (ROE) kot NLB, ugotavljamo, da je Zagrebška banka učinkovitejša z vidika prvega kriterija, z vidika drugega pa tega ne moremo dokazati, ker je trend za NLB premalo zanesljiv. Glede na to, da z vsaj enega vidika potrdimo večjo uspešnost Zagrebške banke, hipotezo H1 potrdimo.

Rezultate statistične analize prikažemo še grafično, s čimer jih podrobneje analiziramo in ugotovimo vzroke za dobljene razlike.

Graf 12: Kazalnik ROE NLB in Zagrebške banke (v %)


-160-150-140-130-120-110-100

-90-80-70-60-50-40-30-20-10

01020

NLB ZABA

77

Graf 12 kaže, da je imela NLB v predkriznem obdobju, to je v prvi polovici leta 2007, 18,8 % stopnjo ROE, kar je za 6,7 odstotne točke višja stopnja, kot jo je imela Zagrebška banka, to je 12,1 %. V drugi polovici leta 2007 je stopnja ROE NLB začela postopoma padati in je do leta 2009 že prešla v negativno vrednost pri –1,9 %. V naslednjih letih je stopnja ROE še naprej padala, to je do druge polovice leta 2012, ko je doživela strm padec, ter do leta 2013 padla na –153,6 %. Konec tega leta je prišlo do oblikovanja visokih oslabitev in rezervacij zaradi nedonosnih terjatev, kar je povzročilo veliko izgubo iz poslovanja, ki je v tem letu tudi bistveno zmanjšala donosnost lastniškega kapitala. Takoj zatem je stopnja ROE strmo narasla kot posledica povečanja osnovnega kapitala zaradi dokapitalizacije NLB in v začetku leta 2014 ponovno ujela Zagrebško banko; tega leta je bila stopnja ROE na ravni 7 %.

V letih od 2014 do 2016 zaradi rasti dobičkonosnosti in prihodkov kljub krčenju obsega poslovanja ter zniževanja dražjih virov financiranja z razpršenimi in stabilnimi viri NLB ohranja stopnjo ROE stabilno, to je na ravni med 5 % in 7 %. Ta je v 2017 izraziteje porasla, v septembru tega leta je znašala 11,2 %. Tak donos presega mejno vrednost po EBA (2017, str. 5), ki kot merilo uspešnosti poslovanja določa višino kazalnika ROE pri 10 % in je posledica uspešnega poslovanja NLB v vseh segmentih.

Nasprotno od kazalnika ROE NLB je imel kazalnik ROE Zagrebške banke v opazovanem obdobju bistveno manjša nihanja. V letu 2005 je stopnja ROE Zagrebške banke znašala 16,2 %, nato pa se je postopoma in zelo počasi zniževala do 2013, ko je znašala 3 %. Od tega leta opazujemo manj stabilno gibanje kazalnika, ki se je v letu 2015 izraziteje znižal in prvič v opazovanem obdobju dosegel negativno vrednost, to je –3,3 %. Negativni vplivi zakonskih določb, vezanih na kredite v švicarskih frankih in posledično oblikovane visoke oslabitve in rezervacije zaradi konverzije teh kreditov so povzročile izgubo v poslovanju, ki je v letu 2015 zelo zmanjšala donosnost lastniškega kapitala Zagrebške banke, kar pojasni negativni ROE.

Zaradi enkratnih negativnih učinkov v omenjenem letu je stopnja ROE Zagrebške banke do konca leta 2016 ponovno porasla, tako kaže graf 12, in z dobrimi 10 % dosegla raven predkriznih let, kar ustreza merilu po EBA. V septembru 2017 medtem opažamo ponovno nekoliko nižjo vrednost kazalnika ROE.

9.2.2 Preverjanje hipoteze H2 za kazalnik donosnosti sredstev (ROA)

V okviru opisne statistike analiziramo izbrano spremenljivko ROA s statističnimi parametri, in sicer z aritmetično sredino, standardnim odklonom, najmanjšo in največjo vrednostjo spremenljivke ter z mediano.

Tabela 11: Opisna statistika za ROA



NLB –1,19 4,26 –14,20 1,20 0,45

ZABA 1,12 0,61 –0,50 1,65 1,32

Tabela 11 kaže, da je aritmetična sredina ROA v NLB negativna, in sicer je ustvarila banka v obravnavanih enajstih letih v povprečju 1,19 evrov izgube na vsak evro vloženih sredstev, v Zagrebški banki pa je ta sredina pozitivna in je v enakem obdobju v povprečju

78

ustvarila 1,12 evrov dobička na vsak evro vloženih sredstev. Vrednost standardnega odklona ROA znaša za NLB 4,26, za Zagrebško banko pa 0,61. To pomeni, da sta dve tretjini vrednosti ROE v intervalu aritmetična sredina ± standardni odklon. Večji odklon v NLB pomeni bistveno večje fluktuacije v poslovanju tekom posameznih let, kot to velja za Zagrebško banko.

Razpon ROA je v opazovanem obdobju v NLB od –14,20 do 1,20, v Zagrebški banki pa od –0,50 do največ 1,65. Slednje nam pove, da ima NLB zaradi večjega razpona v primerjavi z Zagrebško banko manj enakomerno in stabilno poslovanje. V obeh bankah je mediana pozitivna, kar kaže na to, da sta obe banki vsaj v polovici let poslovali pozitivno, le da je v NLB bila dobičkonosnost nižja (0,45) kot v Zagrebški banki (1,32). Z vidika prvega kriterija Zagrebška banka kaže učinkovitejše poslovanje.

V nadaljevanju predstavljamo rezultate analize trenda, s katero proučujemo dinamiko kazalnika ROA za vsako banko v obdobju od 2005 do 2016.

Slika 2: Gibanje ROA v NLB in Zagrebški banki v obdobju 2005–2016

Slika 2 kaže, da vrednosti ROA za NLB od leta 2005 do leta 2007 naraščajo, nato pa do leta 2012 rahlo padajo. Prelomno je leto 2013, v katerem je prišlo do velikega padca, v letu 2014 pa ROE ponovno postane pozitiven in se ustali blizu vrednosti iz leta 2008. Celotni trend je za to obdobje negativen, vendar pa zaradi ekstremne vrednosti ni zanesljiv. Trendna črta je za Zagrebško banko skoraj vodoravna, iz česar razberemo, da je poslovanje te banke v proučevanem obdobju z vidika ustvarjenega donosa na sredstva stabilno, le v zadnjih dveh letih nekoliko zaniha.

Tabela 12: Rezultati analize trenda ROA za NLB in Zagrebško banko


NLB konstanta 608,29 725,54 0,84 0,421

0,066 Leto –0,30 0,36 –0,84 0,421

ZABA konstanta 175,04 92,91 1,88 0,089

0,259 leto –0,09 0,05 –1,87 0,091

Napovedovanje gibanja ROA na podlagi analize trenda tako za NLB kot za Zagrebško banko ni dovolj zanesljivo, saj znaša delež pojasnjene variance, ki je razviden iz vrednosti R-kvadrata, zgolj 6,6 % za prvo banko in 25,9 % za drugo banko. Beta koeficienta za banki

79

nista statistično značilna in tako ne moremo potrditi obstoja trenda. Za NLB znaša vrednost beta koeficienta –0,30 (p=0,421), za Zagrebško banko pa –0,09 (p=0,091), čeprav se pri slednji nakazuje rahlo padajoči trend, ki bi ga lahko potrdili z manj kot 10 % tveganjem.

Tako kot pri analizi gibanja ROE se tudi pri tej analizi srečujemo s problemom ekstremne vrednosti v letu 2013 za NLB. Na enak način najprej nadomestimo vrednost ROA za to leto s povprečjem vrednosti ROA v predhodnem in naslednjem letu, nato pa analiziramo le obdobje do leta 2012.

Tabela 13: Rezultati analize trenda ROA za NLB v obdobju 2005–2016 (korigirana vrednost za leto 2013) in v obdobju 2005–2012 za NLB in Zagrebško banko


NLB (leto 2013=povprečje let 2012 in 2014)

konstanta 136,66 203,22 0,67 0,517 0,043

leto –0,07 0,10 –0,67 0,516

NLB (do leta 2012) konstanta 1027,89 160,49 6,40 0,001

0,872 leto –0,51 0,08 –6,41 0,001

ZABA (do leta 2012) konstanta 122,33 60,63 2,02 0,090

0,399 leto –0,06 0,03 –2,00 0,093

Tabela 13 kaže, da v kolikor za NLB vrednost ROA v letu 2013 nadomestimo s povprečjem vrednosti med letoma 2012 in 2014, se delež pojasnjene variance bistveno ne spremeni (4,3 %), beta koeficient (–0,07) tudi ni statistično značilen (p=0,516). Tako ponovno ne moremo potrditi obstoja trenda. Dovolj zanesljivo napoved dobimo, če analiziramo le obdobje do leta 2012, saj se vrednosti dobro prilegajo trendni črti, delež pojasnjene variance pa znaša 87,2 %. Za vsak vložen evro sredstev se vsako leto v povprečju poveča izguba za 0,51 evra (p=0,001). Za NLB torej za to obdobje potrdimo trend padanja.

Nasprotno pa Zagrebška banka na podlagi podatkov ne izkazuje trenda za obdobje do leta 2012. Delež pojasnjene variance znaša 39,9 %, beta koeficient znaša – 0,06 in ni statistično značilen (p=0,093).

Na podlagi analize poslovanja proučevanih bank z vidika ROA in prvega kriterija uspešnosti poslovanja tako povprečna vrednost ROA kot mediana pokažeta, da v proučevanem obdobju Zagrebška banka izkazuje boljše rezultate kot NLB. Drugi kriterij na podlagi analize trenda pokaže na negativni trend NLB do leta 2012, za Zagrebško banko pa trenda ne moremo dokazati. V tem oziru Zagrebška banka izkazuje boljše rezultate, saj nismo dokazali trenda padanja kot pri NLB.

S preverjanjem druge hipoteze, da Zagrebška banka izkazuje v proučevanem obdobju boljše poslovne rezultate z vidika višjega donosa na sredstva (ROA) kot NLB, ugotavljamo, da je Zagrebška banka učinkovitejša z vidika obeh kriterijev uspešnosti poslovanja. Hipotezo H2 potrdimo.

Rezultate statistične analize prikažemo še grafično, s čimer jih podrobneje analiziramo in ugotavljamo njihove vzroke.

80

Graf 13: Kazalnik ROA NLB in Zagrebške banke (v %)


Graf 13 kaže, da je bila stopnja ROA Zagrebške banke v opazovanem obdobju bistveno višja od stopnje ROA NLB, kjer je opazna precej bolj razgibana krivulja. Do leta 2007 je bila stopnja ROA za obe banki še na primerljivi ravni in se je gibala med 0,7 % in 1,5 %, vendar je že v letu 2008 prišlo do večjih vrednostnih razlik. Od leta 2007, ko je stopnja ROA NLB znašala 1,2 %, se je začela njena vrednost strmo zmanjševati in leta 2013 z visoko negativnimi –14,2 % dosegla najnižjo stopnjo. Ta padec je posledica strožjega regulatornega definiranja slabih terjatev ter posledično povečanja oslabitev in rezervacij. Dokapitalizacija s strani države in prenos slabih terjatev na DUTB, za katera je banka decembra tega leta prejela plačilo v obliki obveznic (z jamstvom RS), pa je povzročila strmi porast stopnje ROA (NLB 2016, str. 37).

Od leta 2014 opazimo stabilno gibanje tega kazalnika v NLB, to je na ravni med 0,5 % in 0,9 %, ki je zaradi donosnejšega poslovanja banke do 2017 izraziteje porasel, to je na 1,7 % v septembru tega leta. S tem je NLB bistveno presegla mejno vrednost po EBA (2017, str. 5), ki kot merilo uspešnosti poslovanja določa višino kazalnika ROA okoli 1 %.

V Zagrebški banki ne opazimo večjih vzponov in padcev v stopnji ROA, ki se je do leta 2011 gibala v povprečju na ravni 1,7 %. Po postopnem zniževanju do 2013 je v tem letu doživela manjši padec. Tega leta je bila stopnja ROA 0,4 %, ki pa je že naslednje leto porasla na 1,1 %. V 2015 je delež ustvarjenega prihodka na enoto vloženih denarnih sredstev v Zagrebški banki prvič padel pod donos v NLB in je bil z –0,5 % tudi prvič negativen v opazovanem obdobju. Slednje je bilo podobno kot pri kazalniku ROE posledica enkratnih učinkov spremenjenih zakonskih določb za kredite v švicarskih frankih, ki je določevala konverzijo teh kreditov. Posledično nastala izguba iz tega ukrepa je zmanjšala tudi donosnost sredstev, kar pojasni negativni ROA.

-16-15-14-13-12-11-10

-9-8-7-6-5-4-3-2-1012

NLB ZABA

81

V letu 2016 je Zagrebška banka ponovno poslovala z dobičkom, kar je razvidno iz grafa 13, pozitivni poslovni rezultat pa je izboljšal tudi stopnjo ROA, ki je dosegla z 1,6 % raven iz leta 2008. V septembru 2017 medtem ponovno opažamo rahlo poslabšanje tega kazalnika.

9.2.3 Preverjanje hipoteze H3 za kazalnik neto obrestne marže

V okviru opisne statistike analiziramo izbrano spremenljivko NIM s statističnimi parametri, in sicer z aritmetično sredino, standardnim odklonom, najmanjšo in največjo vrednostjo spremenljivke ter z mediano.

Tabela 14: Opisna statistika za NIM



NLB 2,02 0,31 1,40 2,50 2,04

ZABA 2,71 0,28 2,35 3,14 2,65

Tabela 14 kaže, da aritmetična sredina NIM v NLB znaša 2,02, za Zagrebško banko pa 2,71. Razpršenost vrednosti v proučevanem obdobju je podobna, v primeru NLB 0,31, v primeru Zagrebške banke pa 0,28, vendar pa se vrednosti pri NLB gibljejo v intervalu, ki je zamaknjen v nižje vrednosti. To pomeni, da je razlika v neto obrestni marži v NLB nižja kot v primeru Zagrebške banke, torej ima NLB tudi slabši poslovni rezultat. Standardni odklon za NLB znaša 0,31, za Zagrebško banko pa 0,28, kar kaže na podobno razpršenost podatkov za proučevano obdobje. To pomeni, da sta dve tretjini vrednosti ROE v intervalu aritmetična sredina ± standardni odklon.

Razpon NIM je v opazovanem obdobju v NLB od 1,40 do 2,50, v Zagrebški banki pa od 2,35 do največ 3,14. Slednje nam pove, da ima NLB zaradi večjega razpona v primerjavi z Zagrebško banko manj enakomerno in stabilno poslovanje. V obeh bankah je mediana pozitivna, kar kaže na to, da sta obe banki vsaj v polovici let poslovali pozitivno, le da je v NLB neto obrestna marža bila nižja (2,04) kot v Zagrebški banki (2,65). Z vidika prvega kriterija Zagrebška banka kaže bolj učinkovito poslovanje.

V nadaljevanju predstavljamo rezultate analize trenda, s katero proučujemo dinamiko kazalnika NIM za vsako banko v obdobju od 2005 do 2016.

Slika 3: Gibanje NIM v NLB in Zagrebški banki v obdobju 2005–2016

82

Slika 3 kaže, da je gibanje neto obrestne marže za NLB v proučevanem obdobju zelo nestanovitno. Od 2005 do 2008 dokaj enakomerno pada, nato v letu 2009 močneje pade in do 2011 raste, v letu 2013 doseže najnižjo vrednost v proučevanem obdobju, se v naslednjem letu spet dvigne na najvišjo raven v proučevanem obdobju in nato začne padati. Trendna črta je vodoravna, vrednosti pa precej odstopajo od nje, torej ne moremo govoriti o trendu.

Nekoliko bolj se trendni črti prilegajo vrednosti v primeru Zagrebške banke, vendar so tudi tukaj precejšnja nihanja. Trendna črta je tu nekoliko padajoča, kar kaže na poslabševanje vrednosti tega kazalnika. V letih 2013 in 2014 doseže kazalnik najnižjo vrednost, najvišjo vrednost pa v letu 2008.

Tabela 15: Rezultati analize trenda NIM za NLB in Zagrebško banko


NLB konstanta 8,07 55,03 0,15 0,890

0,001 leto 0,00 0,03 –0,11 0,910

ZABA konstanta 90,23 41,34 2,18 0,054

0,309 leto –0,04 0,02 –2,12 0,060

Na podlagi izračuna beta koeficienta, ki znaša zelo blizu 0 (p=0,910), je razvidno, da pri NLB ne moremo govoriti o trendu gibanja kazalnika NIM. Vrednosti so tudi zelo razpršene, kar je opazno iz deleža pojasnjene variance, ki znaša 0,1 %.

Delež pojasnjene variance z analizo trenda za Zagrebško banko znaša 30,9 %, kar pomeni dokaj slabo prileganje podatkov trendi črti. Beta koeficient je negativen in nekoliko nad mejo statistične značilnosti (p=0,06). To pomeni, da z nekoliko večjim tveganjem kot 5 % povzamemo, da se vsako leto v povprečju zmanjša razlika med posojilnimi in depozitnimi obrestnimi merami glede na celotni obseg sredstev za 0,04 %.

Na podlagi analize poslovanja proučevanih bank z vidika neto obrestne marže in prvega kriterija uspešnosti poslovanja tako povprečna vrednost neto obrestne marže kot mediana pokažeta, da izkazuje v proučevanem obdobju Zagrebška banka boljše rezultate kot NLB. Po drugem kriteriju na podlagi analize trenda ugotavljamo, da se nakazuje negativni trend neto obrestne marže za Zagrebško banko, v primeru NLB pa o poslabševanju kazalnika ne moremo govoriti.

S preverjanjem tretje hipoteze, da Zagrebška izkazuje v proučevanem obdobju boljše poslovne rezultate z vidika višje neto obrestne marže kot NLB, ugotavljamo, da je Zagrebška banka učinkovitejša z vidika prvega kriterija, z vidika drugega kriterija pa razlike med bankama ne moremo potrditi. Obstoj trenda za NLB ne moremo dokazati, v primeru Zagrebške banke pa je tveganje preveliko. Glede na to, da z vsaj enega vidika potrdimo večjo uspešnost Zagrebške banke, hipotezo H3 potrdimo.

Rezultate statistične analize prikažemo še grafično, s čimer jih podrobneje analiziramo in ugotavljamo njihove vzroke.

83

Graf 14: Neto obrestna marža NLB in Zagrebške banke (v %)


Graf 14 kaže, da je neto obrestna marža v NLB padala od leta 2005, ko je zabeležila vrednost 2,3 %, do leta 2009, ko je padla na 1,7 % kot posledica nižjih obrestnih prihodkov. V 2010 je ponovno porasla, nato pa se postopno zmanjševala do 2013, ko je z 1,4 % zabeležila najnižjo vrednost v opazovanem obdobju in takoj naslednje leto tudi njeno najvišjo vrednost pri 2,5 %. Vpliv na padec neto obrestne marže v 2013 je imelo omejevanje poslovanja oz. kreditne aktivnosti z zaostrovanjem kreditnih pogojev, kar zmanjšuje neto obrestne prihodke bank, naraščajoča konkurenca med bankami in slabe gospodarske razmere (NLB 2014, str. 38).

S prenosom slabih posojil na DUTB v letu 2013 je v 2014 prišlo do strmega porasta vrednosti neto obrestne marže, ki je bil posledica rasti čistih obrestnih prihodkov zaradi cenejših virov sredstev in nižjih obrestnih odhodkov zaradi nižjih obrestnih mer za depozite nebančnega sektorja (NLB 2015, str. 47–48). Nadaljnje krčenje poslovanja in manjše kreditno povpraševanje, posledično pa tudi manjši obrestni prihodki v okolju nizkih obrestnih mer, neto obrestno maržo še naprej znižujejo.

Podobne vzpone in padce neto obrestne marže opažamo tudi v Zagrebški banki, ta pa je bila do leta 2013 višja kot v NLB. Od leta 2005, ko je znašala 2,9 %, je postopoma naraščala do 2008, ko je s 3,1 % dosegla najvišjo vrednost. V letu 2009 so se zmanjšali neto obrestni prihodki kot posledica povečanega stroška financiranja zaradi višjih obrestnih mer za depozite in druge vire financiranja, pri čemer slednja ta strošek ni v celoti prenesla na obrestne mere za odobrena posojila. Večje povečanje povprečne obrestne mere na obrestonosno pasivo glede na obrestonosno aktivo je v tem letu povzročilo večji padec neto obrestne marže na 2,5 % (ZABA 2010, str. 30).

V letih 2010 in 2011 je sledil v Zagrebški banki ponovni vzpon neto obrestne marže na 3,1 %, kar izhaja predvsem iz nižjih obrestnih odhodkov. Zadostna likvidnost na trgu se je odrazila v zmanjšanju referenčnih obrestnih mer oz. v zmanjšanju stroškov financiranja in aktivnih obrestnih mer. Skladno s tržnimi gibanji je banka zmanjševala

0,0

0,5

1,0

1,5

2,0

2,5

3,0

3,5

NLB ZABA

84

posojilne obrestne mere, kar je povzročilo porast kreditov komitentom in obrestne mere na depozite komitentov. V letu 2010 je to glede na predhodno leto zaradi znižanja stroškov financiranja znižalo obrestne odhodke (ZABA 2011, str. 31). Od leta 2011 je vrednost neto obrestne marže v Zagrebški banki padala.

Leti 2012 in 2013 sta zaznamovali okolje zniževanja obrestnih marž, v katerem je bilo povpraševanje po kreditih šibko, kar je odsevalo povečan delež nedonosnih terjatev in tudi bistveno zmanjšalo obrestne prihodke, konkurenca v zbiranju finančnih sredstev oz. depozitov pa je povečevala stroške financiranja. V proučevanem obdobju ima negativen vpliv na obrestne prihodke tudi padec referenčne obrestne mere, Euriborja. Negativna vrednost Euriborja za banke pomeni nižje marže, saj se kreditojemalcem poleg fiksnega dela obrestne mere dodatni variabilni del na anuiteto ne obračuna. Istočasno so se v Zagrebški banki povečali obrestni odhodki zaradi povečanih stroškov financiranja v letu 2012, ki so bili posledica uvedbe nove likvidnostne politike in premije za deželno tveganje (ZABA 2013, str. 25).

V letih 2013 in 2014 se je gibala neto obrestna marža v Zagrebški banki v povprečju na ravni 2,4 %. V 2015 je porasla na 2,5 % zaradi nižjih obrestnih odhodkov, katerih znižanje je bilo posledica nižjih stroškov financiranja zaradi spremenjenih obrestnih mer na depozite ter zmanjšanja obsega depozitov bank in najetih posojil (ZABA 2016, str. 32). V letu 2016 opazimo stabilizacijo oz. rahlo rast neto obrestne marže, kar pomeni, da banka ugodno izkorišča razmere na trgu. Stanje v septembru 2017 pa kaže na še zmeraj prisotne negativne vplive oz. zaostrovanje tržnih razmer, ki so posledica nadaljnjega razdolževanja in manjšega povpraševanja po kreditih.

9.2.4 Preverjanje hipoteze H4 za kazalnik razmerja med stroški in neto prihodki

V okviru opisne statistike analiziramo izbrano spremenljivko s statističnimi parametri, in sicer z aritmetično sredino, standardnim odklonom, najmanjšo in največjo vrednostjo spremenljivke ter z mediano.

Tabela 16: Opisna statistika za CIR



NLB 59,10 9,57 41,30 81,90 58,40

ZABA 46,55 6,00 38,00 56,60 45,00

Tabela 16 kaže, da znaša povprečna vrednost kazalnika CIR za NLB 59,10, za Zagrebško banko pa 46,55, podobni sta tudi vrednosti median. Ta hiter test stroškovne učinkovitosti banke pokaže, da je Zagrebška banka po tem kriteriju učinkovitejša pri upravljanju s stroški kot NLB. Večji standardni odklon pri slednji kaže na večjo razpršenost vrednosti. Razlika med minimalno in maksimalno vrednostjo znaša pri NLB kar 40,60, pri Zagrebški banki pa 18,60. Z vidika prvega kriterija je torej Zagrebška banka v primerjavi z NLB učinkovitejša.

V nadaljevanju predstavljamo rezultate analize trenda, s katero proučujemo dinamiko kazalnika CIR za vsako banko v obdobju od 2005 do 2016.

85

Slika 4: Gibanje CIR v NLB in Zagrebški banki v obdobju 2005–2016

Slika 4 kaže, da je gibanje kazalnika CIR v proučevanem obdobju za NLB zelo razpršeno. Najnižjo vrednost in torej najbolj učinkovito poslovanje ima banka v letu 2012, najmanj učinkovita pa je naslednjem letu. Trend je nekoliko negativen in nakazuje na rahlo izboljševanje rezultatov. Precej boljše prileganje vrednosti kazalnika CIR trendni črti ima Zagrebška banka in zatorej tudi bolj zanesljivo govorimo o trendu. Trendna črta je precej bolj nagnjena v negativno smer, kar kaže na izboljševanje učinkovitosti te banke.

Tabela 17: Rezultati analize trenda CIR za NLB in Zagrebško banko


NLB konstanta 877,36 1667,30 0,53 0,610

0,024 leto –0,41 0,83 –0,49 0,634

ZABA konstanta 2828,91 588,91 4,80 0,001

0,691 leto –1,38 0,29 –4,72 0,001

Napovedovanje gibanja neto obrestne marže na podlagi analize trenda za NLB ni dovolj zanesljivo, saj znaša delež pojasnjene variance, ki je razviden iz vrednosti R-kvadrata v tabeli 17, zgolj 2,4 %. Beta koeficient je blizu 0 in tako ni statistično značilen (p = 0,634), zato ne moremo potrditi, da se s časom stroškovna učinkovitost poslovanja NLB kakorkoli spreminja. Delež pojasnjene variance z analizo trenda za Zagrebško banko znaša 69,1 %, kar pomeni dokaj dobro prileganje podatkov trendni črti. Beta koeficient je statistično značilen (p=0,001). To pomeni, da se vsako leto v povprečju stroškovna učinkovitost poslovanja Zagrebške banke v povprečju izboljša za 1,4 %.

Na podlagi analize poslovanja proučevanih bank z vidika razmerja med stroški in neto prihodki in prvega kriterija uspešnosti poslovanja tako povprečna vrednost razmerja med stroški in neto prihodki kot mediana pokažeta, da v proučevanem obdobju Zagrebška banka izkazuje boljše rezultate kot NLB. Drugi kriterij na podlagi analize trenda pokaže na negativni trend za Zagrebško banko, kar kaže na čedalje boljšo učinkovitost te banke, medtem ko tega za NLB nismo dokazali.

S preverjanjem četrte hipoteze, da Zagrebška banka izkazuje v proučevanem obdobju boljše poslovne rezultate z vidika nižjega razmerja med stroški in neto prihodki kot NLB, ugotovimo, da je Zagrebška banka učinkovitejša z vidika obeh kriterijev uspešnosti poslovanja. Hipotezo 4 potrdimo.

86

Rezultate statistične analize prikažemo še grafično, s čimer jih podrobneje analiziramo ugotavljamo njihove vzroke.

Graf 15: Razmerje med stroški in neto prihodki NLB in Zagrebške banke (v %)

Opomba: V letu 2013 je bil izločen učinek odkupa podrejenih instrumentov z diskontom v letu 2012 in ukrepov za stabilizacijo poslovanja banke (prenos premoženja na DUTB, prenehanje kvalificiranih

obveznosti banke) v 2013.


Iz grafa 15 je razvidno, da je bilo razmerje med stroški in neto prihodki v NLB v primerjavi z Zagrebško banko v opazovanem obdobju višje in se je do leta 2011 gibalo v povprečju na ravni 60 %. Leta 2012 se je razmerje med stroški in neto prihodki v obeh bankah izravnalo na približno isto raven, to je na okrog 42 %. V NLB je bil padec tega razmerja posledica vpliva izrednih dogodkov, katerih učinki v letnem poročilu banke za leto 2014 niso bili zajeti, kar se na prehodnem grafu odraža v strmi porasti te vrednosti, ki je tega leta znašala 81,9 %. Rast razmerja med stroški in neto prihodki je nato do leta 2016 postopoma naraščala zaradi visokih stroškov poslovanja, kljub zniževanju neobrestnih stroškov, so se pa zato toliko bolj zmanjševali neobrestni prihodki. V septembru 2017 so se dodatno znižali stroški dela in administrativni stroški (NLB 20171, str. 62), NLB pa se je s tem približala na raven v Zagrebški banki.

V Zagrebški banki v večini let opazimo nižjo vrednost razmerja med stroški in neto prihodki kot v NLB. V letih 2005 in 2006 je to razmerje znašalo približno 56 %, nato se je od tega leta postopno zmanjševalo. Kljub manjšemu porastu v 2015, ki je bil posledica rasti administrativnih stroškov in marketinških uslug ter stroškov zaposlenih, je kazalnik razmerja med stroški in neto prihodki ostal primeren (ZABA 2016, str. 33).

V letu 2016 opazimo v Zagrebški banki ponovno zmanjšanje omenjenega kazalnika, ki izhaja iz večje usmerjenosti banke pri upravljanju s stroški in izboljševanja procesne učinkovitosti, kar omogoča prihranke v administrativnih stroških (ZABA 2017, str. 28). V septembru 2017 je vrednost razmerja med stroški in neto prihodki ujela NLB. Kljub temu pa ostaja omenjeni kazalnik dober.

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

NLB ZABA

87

S preverjanjem posameznih hipotez, ki smo jih na podlagi dveh kriterijev uspešnosti poslovanja, to je povprečna vrednost kazalnikov in trend gibanja teh kazalnikov, potrdili za vse štiri izbrane kazalnike, odgovorimo na raziskovalno vprašanje. Tako potrdimo, da je Zagrebška banka v obdobju od 2005 do 2016 izkazovala boljše poslovanje kot NLB. Rezultate statistične analize smo ponazorili tudi grafično, s čimer smo jih podrobneje analizirali. Analiza osnovnih finančnih kazalnikov pa ni zadostna za podrobnejšo analizo vzrokov za razlike v uspešnosti poslovanja kot celote, zato le-te v nadaljevanju ugotavljamo tudi z analizo izbranih drugih finančnih kazalnikov.

9.3 Drugi finančni kazalniki

Drugi finančni kazalniki so poleg predhodno analiziranih osnovnih finančnih kazalnikov za potrebe magistrskega dela prav tako pomemben pokazatelj učinkovitosti poslovanja in neposredno vplivajo k celoviti oceni uspešnosti. Te v nadaljevanju analiziramo z deležem stroškov poslovanja v bilančni vsoti, ki podobno kot kazalnik razmerja med stroški in neto prihodki neposredno meri stroškovno učinkovitost, z obsegom in deležem kapitala v bilančni vsoti, kapitalsko ustreznostjo in poslovnim izidom kot rezultatom poslovanja.

9.3.1 Stroškovna učinkovitost

Zagotavljanje stroškovne učinkovitosti, ki obsega kvaliteto dela, ustrezno izobraženost zaposlenih, optimiranje poslovanja, denarne prihranke, stabilnost rezultatov na dolgi rok kot tudi konkurenčnost, v NLB in Zagrebški banki prikažemo z deležem stroškov poslovanja v bilančni vsoti, ki jih v okviru stroškovne učinkovitosti v poslovnih poročilih prikazujeta obe banki. Kot del kazalnika analiziramo tudi obseg bilančne vsote.

Graf 16: Stroški poslovanja v NLB in Zagrebški banki


V grafu 16 opazimo, da so stroški poslovanja v NLB padali od 2005 do 2009, ko so z 1,6 % v bilančni vsoti, ki je v tem letu pridobila najvišjo vrednost, dosegli najnižji delež. Znižanje je bilo posledica pozitivnih učinkov izvedenih ukrepov pri upravljanju s stroški

0,0

0,5

1,0

1,5

2,0

2,5

0

2.000

4.000

6.000

8.000

10.000

12.000

14.000

16.000

18.000

v %

od

bila

nčne

vso

te

v m

io E

UR

NLB (Bilančna vsota) ZABA (Bilančna vsota)

NLB (Stroški poslovanja) - desno ZABA (Stroški poslovanja) - desno

88

in racionalizacije poslovanja. Stroški dela, ki so v letu 2009 predstavljali več kot polovico vseh poslovnih stroškov, so se zaradi nižjega števila zaposlenih glede na predhodno leto zmanjšali (NLB 2010, str. 27).

Od leta 2009 je delež stroškov poslovanja v NLB naraščal in leta 2013 z 2,2 % v bilančni vsoti, ki je tega leta v primerjavi s predhodnimi leti še močneje upadla, dosegel najvišji delež. Stroški poslovanja pa so rasli v deležu bilančne vsote tudi zaradi zmanjšanja obsega poslovanja, kar vidimo v izrazitem zniževanju bilančne vsote od leta 2009. V 2013 so na dodatno povečanje tega deleža vplivali pregled kakovosti portfelja in stresni testi kot enkratni strošek banke. Manjše znižanje v letu 2014 pa je bilo tudi posledica izvedenih racionalizacij v poslovni mreži, med drugim načrtovanega zaprtja ali likvidacije zaradi prenosa portfelja iz odvisnih družb LHB, NLB Factoring, Ostrava, Podružnica Trst in ostalih v NLB (NLB 2015, str. 34).

Od leta 2015 delež stroškov poslovanja v bilančni vsoti upada, vzrok za njihovo zniževanje pa je najti v težavnih gospodarskih razmerah, saj je v tem času obvladovanje stroškov postalo prednostna naloga mnogih bank, ki so temeljito proučile svoje poslovanje in sprejele ukrepe za nadzor stroškov. Do izrazitega padca je prišlo v septembru 2017, ko so stroški poslovanja znašali 1,5 % v stagnirani bilančni vsoti zaradi nižjih stroškov dela in stroškov upravljanja.

V Zagrebški banki opazimo konstantno zmanjševanje stroškov poslovanja od 2005 do 2013, z vmesnim večjim vzponom v letu 2008, ko so ti predstavljali 2,2 % bilančne vsote. S postopno rastjo bilančne vsote se je pričel delež stroškov poslovanja zmanjševati in v 2013 predstavljal 1,6 % bilančne vsote, ki je bila tega leta tudi najvišja v opazovanem obdobju. V letih 2014 in 2015 je zaznati rast tega deleža, ki je predvsem posledica stroška prispevka v Sanacijski sklad (obveznost, uvedena v letu 2015), višjih administrativnih stroškov in stroškov oglaševanja ter stroškov zaposlenih (ZABA 2016, str. 33). Ti so do septembra 2017 izrazito upadli in znašali 1,3 % bilančne vsote.

Primerjava deleža stroškov poslovanja v bilančni vsoti v NLB in Zagrebški banki pokaže, da slednja v primerjavi z NLB do leta 2010 izkazuje višji delež tega razmerja, od tega leta pa vseskozi nižjega, vendar ob višji rasti bilančne vsote. Sklenemo lahko, da je NLB v primerjavi z Zagrebško banko v opazovanem obdobju po tem kriteriju stroškovno nekoliko manj učinkovita banka, predvsem zaradi nižje bilančne vsote, čeprav v septembru 2017 v obeh bankah opazujemo izrazito izboljšanje kazalnika stroškovne učinkovitosti, ki pa je še zmeraj nižji v Zagrebški banki.

9.3.2 Delež kapitala v bilančni vsoti

Rast deleža kapitala v bilančni vsoti povečuje varnost in stabilnost banke z visoko zaščito finančnih sredstev komitentov. Ustrezna višina kapitala omogoča v kriznih razmerah pri delovanju bank amortizacijo šoka. Pri omenjenem kazalniku pa velja previdnost, saj velik delež kapitala, ki je neinvestiran, za banko ne ustvarja donosa in tako ni nujno pokazatelj uspešnega poslovanja.

Iz deleža kapitala v bilančni vsoti v NLB na grafu 17 opazimo, da se je ta od 2005 do 2007 gibal na ravni okoli 6,5 %, nato pa v letu 2008 opazneje porasel kot posledica dokapitalizacije banke z izdajo delnic in znašal 8,3 % (NLB 2009, str. 31). To je povzročilo

89

tudi izrazito porast kapitala v tem letu. Zaradi ponovne dokapitalizacije s strani države v letu 2011 in zahtev BS po povečanju kapitalske ustreznosti (NLB 2012, str. 37), je delež kapitala v bilančni vsoti od leta 2011 začel strmo naraščati, na to rast pa je vplivalo tudi izraziteje krčenje bilančne vsote (graf 16).

V decembru 2013 je prišlo do ponovne dokapitalizacije NLB, ki je bila skupno že tretja od leta 2005 (NLB 2014, str. 39). To je vplivalo na dodatni porast deleža kapitala v bilančni vsoti v letu 2014, zmanjševanje bilančne vsote pa se je nadaljevalo, tudi zaradi prenosa slabih posojil na DUTB. V letih 2014 do septembra 2017 je opaziti nadaljnjo rast tega razmerja, na katero vpliva tudi ustvarjeni dobiček banke v posameznih letih.

V Zagrebški banki je v letu 2007 prišlo do dokapitalizacije, kar je, to je razvidno z grafa 17, zelo povečalo obseg kapitala in njegov delež v bilančni vsoti. V obdobju od 2007 do 2013 je delež kapitala bil stabilen brez večjih vzponov in padcev in je v povprečju z okoli 15 % bilančne vsote v teh letih krepko presegal raven v NLB. V letu 2014 je to razmerje opazneje poraslo kot posledica zadržanega dobička banke in v 2015 močneje upadlo zaradi izplačila dividend (ZABA 2016, str. 38).

V letu 2015 je prvič v opazovanem obdobju to razmerje v Zagrebški banki padlo tudi pod raven v NLB. V 2016 je delež kapitala v bilančni vsoti znova porasel in znašal 15,7 %, kar kaže večjo previdnost banke pri posojilni aktivnosti in usmerjenost na kakovost posojil, v septembru 2017 pa je ponovno nekoliko padel pod vrednost v NLB.

Graf 17: Obseg in delež kapitala v bilančni vsoti NLB in Zagrebške banke


Graf 17 kaže, da je imela NLB pred krizo višjo bilanco, kar smo predhodno analizirali z grafom 16, ki pa je bila manj zaščitena z viri sredstev najkakovostnejšega temeljnega kapitala in dodatnega temeljnega kapitala. V obdobju med krizo vidimo, da se bilanca znižuje, saj se slabi krediti prenesejo na DUTB, kapital pa se ob tem povečuje, saj država z dokapitalizacijami krpa bančno luknjo. V letih po krizi je opaziti manjši volumen bilance, ki pa je zaradi finančnih injekcij bolje pokrit s sredstvi.

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

0200400600800

1.0001.2001.4001.6001.8002.0002.2002.400

%

v m

io E

UR

NLB (Kapital) ZABA (Kapital)

NLB (Delež kapitala v bilančni vsoti) - desno ZABA (Delež kapitala v bilančni vsoti) - desno

90

Zagrebška banka je imela pred krizo manjšo bilanco (graf 16), ki je bila bolje pokrita z viri sredstev (graf 17), kar kaže, da je bila v primerjavi z NLB bolj zdrava banka. Tudi med krizo večjih sprememb ni zaznati, kar je posledica tega, da ima Zagrebška banka slabe naložbe in druge investicijske aktivnosti dobro zavarovane iz naslova kapitala. V letih po krizi je opaziti trend naraščanja kapitala za zavarovanja, ki so potrebna ob stagnirani bilančni vsoti, ki pa je še vedno precej višja v primerjavi z NLB. S tako politiko poslovanja Zagrebška banka dela na kakovosti tveganih kreditov, da jih je čim manj in lažje obvladuje naložbeno aktivnost.

Analiza podatkov iz grafa 17 kaže, da je Zagrebška banka pri upravljanju s svojim premoženjem in naložbami v opazovanem obdobju bolj učinkovita kot NLB, pri čemer predstavlja visoka raven kapitala večjo zaščito banke v primeru nepredvidenih šokov in večjo možnost investiranja ter ustvarjanja dobička. Po tem kriteriju predstavlja Zagrebška banka v primerjavi z NLB kapitalsko močnejšo banko.

9.3.3 Kapitalska ustreznost

Z ravnijo kapitala je neposredno povezano tudi zagotavljanje kapitalske ustreznosti. V Zagrebški banki je minimalni količnik kapitalske ustreznosti do leta 2009 znašal 10 % (Basel I), v obdobju od 2010 do 2013 je bil v višini 12 % (Basel II), od leta 2013 pa znaša 8 % (Basel III). V NLB je bila kapitalska ustreznost vseskozi v višini 8 %.

Graf 18: Kapitalska ustreznost NLB in Zagrebške banke (v %)


V grafu 18 je razvidno, da je bila v NLB kapitalska ustreznost do leta 2008 v povprečju na ravni okoli 12 %, v letu 2009 se je nekoliko znižala in je do leta 2011 znašala v povprečju 10 %. Za izboljšanje kapitalske ustreznosti v letu 2012 je NLB izvedla prestrukturiranje štirih obstoječih podrejenih instrumentov, kar je obsegalo odkup inovativnega instrumenta in dveh hibridnih instrumentov z diskontom ter zamenjavo podrejenega dolga v senior nezavarovani dolg z diskontom. NLB je z RS podpisala tudi pogodbo o hibridnem posojilu v višini 320 milijonov evrov (NLB 2013, str. 44).

8 8 8 8 8 8 8 8 8 8 8 8 810 10 10 10 10

12 12 12

8 8 8 8 8

02468

10121416182022242628

NLB ZABA Zahtevan % (NLB) Zahtevan % (ZABA)

91

Od leta 2012 je pri kapitalski ustreznosti vidna eksponentna rast, ki je posledica dokapitalizacije NLB konec leta 2013 in nadaljnjega zniževanja kapitalskih zahtev s strani regulatorjev zaradi zavez, danih EU o krčenju kreditne aktivnosti. V letu 2014 je bila kapitalska ustreznost NLB visokih 22,7 %, na kar je pomembno vplivala sprememba zakonodaje, ki je začela veljati 1. januarja 2014 (uredba CRR in direktiva CRD IV za krepitev regulacije bančnega sektorja), predvsem zaradi znižanja tveganju prilagojene aktive, ki je osnova za izračun kapitalske ustreznosti, pa tudi dobičkonosno poslovanje banke v tem letu (NLB 2015, str. 15).

Do leta 2016 je kapitalska ustreznost v NLB še nekoliko porasla, saj je znašala 23,4 % in s tem bistveno presegla zahtevani minimalni količnik kapitalske ustreznosti v višini 8 %. Ta delež ostaja visok tudi v septembru 2017.

Od leta 2005 je kapitalska ustreznost v Zagrebški banki rasla in v 2007 kot posledica dokapitalizacije banke dosegla 19,8 %, kar opazimo kot strmo zvišanje te vrednosti v omenjenem letu. V letu 2008 se je ta nato nekoliko znižala, nato pa z izjemo leta 2015 neprekinjeno rasla vse do prve polovice leta 2017, ko je znašala 27 %. Kljub manjšemu zmanjšanju kapitalske ustreznosti v letu 2015, ki je bila posledica enkratnega negativnega učinka na kapital in rezultat poslovanja zaradi konverzije kreditov v švicarskih frankih, se je le-ta ohranila na visokih 24,7 %. To je bilo predvsem posledica zadostnih prihodkov in stabilnih virov financiranja. Ta delež je v septembru 2017 še dodatno porasel, s čimer je potrjena stabilnost in dobra zmožnost banke za kreditno aktivnost in amortizacijo potencialnih tveganj.

Graf kapitalske ustreznosti za Zagrebško banko kaže, da je bila ta vseskozi visoko kapitalizirana, pri čemer je višja kapitalska ustreznost izhajala iz regulatornih zahtev HNB glede višine kapitalske ustreznosti. Banke na Hrvaškem so morale imeti za nezavarovana posojila višje kapitalsko kritje, kot je to veljalo za slovenske banke. Višja kapitalska ustreznost v primerjavi s Slovenijo pa je hkrati pomenila, da je Zagrebška banka svojo kreditno aktivnost v večji meri financirala z lastnimi sredstvi oz. kapitalom in ni imela potrebe po prekomernem zadolževanju, kar odseva varnost in stabilnost banke.

9.3.4 Poslovni izid

Poslovni izid predstavlja končni rezultat uspešnosti poslovanja finančnega subjekta, pri čemer določa končno vrednost stopnja davka na dobiček. Bergant (2010, str. 77) pravi, da je bolj primerna osnova za analiziranje, ki je tudi mednarodno primerljiva, dobiček pred obrestmi in davki in z njim povezan tudi dobiček pred obdavčitvijo. Ta je podoben dobičku iz rednega poslovanja, vendar je izločen vpliv drugih finančnih prihodkov in odhodkov ter drugih poslovnih prihodkov in odhodkov.

Pri primerjavi poslovnega izida, ki ga prikazuje graf 19, med bankama tako upoštevamo rezultat pred obdavčitvijo, ki je bolj realni pokazatelj uspešnosti poslovanja.

92

Graf 19: Poslovni izid NLB in Zagrebške banke (pred obdavčitvijo)


V grafu 19 opazimo, da sta proučevani banki do leta 2007 povečevali svoj dobiček, nato pa prešli v visoke vrednostne razlike. NLB je od 2005 do 2008 beležila dobiček iz poslovanja, ki je bil v letu 2007 s slabimi 150 milijoni evrov pred obdavčitvijo tudi najvišji v opazovanem obdobju. V letu 2009 je NLB poslovala z izgubo pred obdavčitvijo v višini nekaj milijonov evrov, ki je v 2013 prešla v absolutno visokih, to je 1,5 milijarde evrov. Vzroki za zelo negativno vrednost v tem letu so izhajali iz oblikovanja visokih kreditnih oslabitev in rezervacij, pa tudi iz nižjih obrestnih prihodkov kot posledica krčenja obsega poslovanja zaradi zmanjševanja nestrateških dejavnosti, nižjih obrestnih mer ter upada kreditne aktivnosti in depozitnih transakcij (NLB 2014, str. 47).

NLB si je v poslovanju opomogla šele leta 2014, ko je zaradi višjih obrestnih prihodkov, kot posledica cenejših virov sredstev, višjih neobrestnih prihodkov, finančnih prestrukturiranj, optimizacije stroškov zaradi racionalizacij v poslovanju ter stabilizacije stroškov oslabitev in rezervacij (NLB 2014, str. 15) prvič od leta 2009 beležila pred obdavčitvijo pozitiven poslovni rezultat v višini nekaj čez 80 milijonov evrov.

Dokapitalizacija banke v letu 2013 je omogočila dodatni priliv denarja, ki je ob nizkih obrestnih merah omogočil ugodnejše kredite in višjo rast glede na konkurenco. K temu je prispeval tudi ugodnejši makroekonomski položaj NLB na slovenskem trgu prav zaradi naenkrat veliko denarja, ki so ga plasirali na trg. Od tega leta opazujemo trend pozitivnega poslovanja, ki je v septembru 2017 izraziteje porasel, k čemur je pomembno prispevalo sproščanje oslabitev in rezervacij.

V Zagrebški banki opazimo stabilnejše poslovanje, ki je bilo z manjšimi vzponi in padci v primerjavi z NLB, z izjemo leta 2015, vseskozi pozitivno. Zagrebška banka je dosegla najnižji rezultat poslovanja prav v tem letu, ko je bila prvič v opazovanem obdobju dosežena izguba pred obdavčitvijo v višini slabih 90 milijonov evrov, takoj za tem pa najvišji dobiček v višini nekaj čez 280 milijonov evrov.

-1.600

-1.400

-1.200

-1.000

-800

-600

-400

-200

0

200

400v

mio

EUR

NLB ZABA

93

Negativni poslovni rezultat v letu 2015 je bil predvsem posledica enkratnih stroškov oslabitev in rezervacij zaradi konverzije kreditov v švicarskih frankih, ponovna rast v 2016 pa je izhajala iz pozitivnega vpliva enkratnega dobička pred obdavčitvijo v predhodnem letu, ki je bil posledica prodaje podružnice Istraturist Umag d. d. (ZABA 2016, str. 30–32).

NLB je bila v rezultatu poslovanja v opazovanem obdobju v primerjavi z Zagrebško banko bistveno manj uspešna in se je počasneje ter manj aktivno odzivala na dejavnike, ki nanj negativno vplivajo. Slednje kaže tudi dejstvo, da se je izguba v Zagrebški banki, nastala v letu 2015, pokrila iz zadržanega dobička banke, ustvarjenega v predhodnih letih, tako negativni poslovni rezultat, ki je bil posledica enkratnega dogodka, ni imel prevelikega negativnega vpliva na poslovanje banke.

Primerjava poslovnega izida pred obdavčitvijo kaže, da ima Zagrebška banka bolje zasnovano politiko poslovanja, ki med ostalim izhaja tudi iz lastniške strukture. Tuji lastniki so manj podvrženi vplivu politike na poslovne odločitve banke in imajo svojevrstno strategijo vodenja in zasledovanja ciljev, kot jih ima npr. banka v državnem lastništvu. Po tem kriteriju sklenemo, da predstavlja Zagrebška banka v primerjavi z NLB poslovno uspešnejšo banko.

9.4 Kazalniki tveganja

Zaradi kompleksnosti področja, ki ga predstavljajo tveganja, le-ta v okviru proučevanja uspešnosti poslovanja izbranih bank analiziramo z relevantnimi kazalniki tveganja in drugimi finančnimi podatki, ki pokažejo izpostavljenost banke tveganju ter uspešnost njihovega obvladovanja.

Tudi na področju analize tveganj smo zaradi različne metodologije njihovega merjenja in izkazovanja v poslovnih poročilih bank pri primerjavi omejeni, zato le-ta temelji na tistih kazalnikih tveganj in finančnih podatkih, ki so dostopni v poslovnih poročilih in primerljivi za obe proučevani banki. Pri tem podrobneje analiziramo kreditno in likvidnostno tveganje, saj gre za medsebojno primerjavo dveh bank, ki nimata povsem isti zakonodaji.

Obe omenjeni tveganji sta najbolj primerni meri za primerjavo, poleg standardnih tržnih indikatorjev, kot so kazalniki ROE in ROA, neto obrestna marža, razmerje med stroški in prihodki. Znotraj tržnih tveganj analiziramo tudi obrestno in valutno tveganje ter operativno tveganje.

Uvodoma za izbrani banki na grafu 20 analiziramo skupno izpostavljenost tveganju (RWA), s katero pridobimo širši primerjalni pregled celotne izpostavljenosti tveganju, tako v obsegu kot v deležu bilančne vsote. Čeprav analiza poslovanja izbranih bank obsega obdobje od 2005 do 2016, le-ta zaradi nedostopnosti podatkov pri nekaterih izbranih kazalnikih tveganja, podobno kot pri omenjenem, ni mogoča.

94

Graf 20: Skupna izpostavljenost tveganju (RWA)


V grafu 20 opazimo trend zniževanja tveganju prilagojene aktive v NLB in Zagrebški banki, ki je bila v slednji po obsegu vseskozi višja. Višja vrednost pa pomeni, da ima Zagrebška banka portfelj, ki je bolj naklonjen tveganju. Iz podatkov v poslovnih poročilih bank za analizirana leta razberemo, da je bila v obeh bankah najvišja skupna izpostavljenost pri kreditnem tveganju, sledilo je operativno tveganje, ostala tveganja pa so predstavljala le manjši del izpostavljenosti. Podobno ugotavlja EBA (2016, str. 15) v procesu nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja posameznih vrst tveganj, ki uvršča na prvo mesto po pomembnosti kreditno tveganje, sledita mu operativno in nato tržno tveganje.

Primerjava skupne izpostavljenosti tveganju v deležu bilančne vsote pokaže med bankama zelo podobno gibanje, za katerega lahko glede na stanje v letu 2013 sklepamo, da je bilo v predhodnih letih prav tako višje v NLB. V zadnjih dveh letih se ta izpostavljenost v obeh bankah nekoliko zmanjšuje, kar je posledica bolj kakovostnega kreditnega portfelja. Kljub temu pa v NLB ostaja nekoliko višja, saj je tudi bilančna vsota v primerjavi z Zagrebško banko precej nižja (graf 16). V letu 2016 je predstavljala skupna izpostavljenost tveganju v NLB nekaj čez 55 % bilančne vsote, medtem ko v Zagrebški banki dobrih 50 %.

9.4.1 Analiza kreditnega tveganja

Banke se razlikujejo v obsegu izpostavljenosti kreditnemu tveganju v višini njegovega prevzemanja, ki ga kaže ocena kreditnega tveganja. Slednjo analiziramo za NLB in Zagrebško banko z maksimalno izpostavljenostjo kreditnemu tveganju, z obsegom oslabitev in rezervacij, z deležem oslabitev v bruto kreditih, s slabimi posojili, ki so po poročanju EBA (2017, str. 15) imela največji vpliv na kreditno tveganje, in s pokritostjo slabih posojil z oslabitvami (angl. coverage ratio). Ker sta zadnja dva kazalnika najpomembnejša pokazatelja kreditnega tveganja, ki ostaja še naprej najpomembnejše tveganje v bankah, ki so del bančnega sistema, naredimo njuno analizo poleg izbranih bank tudi za bančna sistema.

0

10

20

30

40

50

60

70

0

1.000

2.000

3.000

4.000

5.000

6.000

7.000

8.000

9.000

2013 2014 2015 2016

RWA

v %

od

bila

nčne

vso

te

v m

io E

UR

NLB (RWA) ZABA (RWA) NLB (% RWA) - desno ZABA (% RWA) - desno

95

9.4.1.1 Maksimalna izpostavljenost kreditnemu tveganju

Maksimalna izpostavljenost kreditnemu tveganju vključuje bilančno in zunajbilančno izpostavljenost in pomeni najslabši mogoči izid iz poslovanja, torej maksimalne izgube brez upoštevanja učinkov zavarovanj (NLB 2017, str. 268). Omenjeni kazalnik pa je bolj posredni pokazatelj kreditnega tveganja, saj lahko banka svojo kreditno izpostavljenost z ustreznim zavarovanjem uspešno obvladuje.

Graf 21: Maksimalna izpostavljenost kreditnemu tveganju


V grafu 21 vidimo, da je maksimalna izpostavljenost kreditnemu tveganju v obsegu in v deležu bilančne vsote do začetka finančne krize v NLB naraščala in bila bistveno višja v primerjavi z Zagrebško banko. V letu 2008 je dosegla nekaj čez 145 % bilančne vsote. Krediti so v bilancah zelo hitro naraščali in pogosto bili odobreni brez pravega zavarovanja in natančne obravnave kreditojemalca ter upoštevanja stresnih scenarijev, ki jih je predstavljalo leto 2008. S finančno krizo, ki je te nepravilnosti razkrila, se je delež maksimalne kreditne izpostavljenosti v bilančni vsoti v letu 2009 izrazito zmanjšal in dosegel raven v Zagrebški banki. Izrazito se ta izpostavljenost v NLB od leta 2008 zmanjšuje tudi v obsegu, kar pa zaradi nižje bilančne vsote v primerjavi z Zagrebško banko (graf 16) predstavlja v deležu toliko višjo vrednost.

V Zagrebški banki opazujemo konstantno gibanje deleža maksimalne kreditne izpostavljenosti v bilančni vsoti, hkrati pa od leta 2010 opazujemo višjo izpostavljenost v obsegu v primerjavi z NLB. To pomeni, da je Zagrebška banka bolj naklonjena prevzemanju kreditnega tveganja oz. ima bolj tvegani portfelj, ki pa ga lahko ob ustreznem zavarovanju in dobri naložbeni politiki uspešno obvladuje. Delež maksimalne izpostavljenosti se giblje od leta 2009 v obeh bankah na ravni okoli 110 % bilančne vsote, kar pa predstavlja še vedno visok delež, saj presega celotno vrednost sredstev v banki. V primeru, da dani krediti ne bi bili ustrezno zavarovani, bi v primeru popolnega neplačila celotnega kreditnega portfelja postali obe banki insolventni.

0

20

40

60

80

100

120

140

160

02.0004.0006.0008.000

10.00012.00014.00016.00018.00020.00022.00024.000

2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

v %

od

bila

nčne

vso

te

v m

io E

UR

NLB ZABA NLB (desno) ZABA (desno)

96

9.4.1.2 Oslabitve in rezervacije

Pri obvladovanju kreditnega tveganja mora banka oblikovati določen denarni znesek za morebitne izpade plačil s strani dolžnikov zaradi zamujanja pri poravnavanju obveznosti ali neplačila. Za oslabitve finančnih (krediti in vrednostni papirji) in drugih sredstev (kapitalske naložbe, osnovna sredstva) sta NLB in Zagrebška banka oblikovali določen znesek oslabitev in rezervacij, ki ju kot posredni pokazatelj kreditnega tveganja v obsegu in deležu bilančne vsote prikazuje graf 22.

Graf 22: Oslabitve in rezervacije


V grafu 22 opazimo velike razlike v obsegu in deležu oslabitev in rezervacij v NLB in Zagrebški banki, ki so bile v bilančni vsoti do leta 2007 na zelo nizki ravni. V nadaljnjih letih je med bankama opaziti velik razkorak, ki se je v NLB stopnjeval do 2013, ko so predstavljale oslabitve in rezervacije skoraj 1,3 milijarde evrov oz. nekaj čez 13 % bilančne vsote. Rast je bila posledica predvsem velikih izgub iz kreditnega tveganja zaradi nedonosnih terjatev in odpisov slabih posojil, ki jih je povzročilo neplačevanje obveznosti s strani dolžnikov. Uvedeni strožji kriteriji bonitetnega razvrščanja pa so zaradi prerazvrstitve komitentov v nižje bonitetne skupine še dodatno povečali obseg slabih posojil, posledično pa tudi višje oslabitve zanje (NLB 2014, str. 160).

V letu 2013 se je zaradi nestabilnih makroekonomskih razmer poslabšala tudi kakovost kreditnega portfelja, ki ni bil prenesen na DUTB, zaradi česar je prišlo do oblikovanja dodatnih oslabitev in rezervacij, pretežno pri individualno oslabljenih komitentih (ibid., str. 164). Še istega leta so se po zaslugi ukrepov za krepitev poslovanja bank, odpisov slabih terjatev in njihovega delnega prenosa na DUTB oslabitve in rezervacije v NLB zelo znižale ter znašale le še odstotek bilančne vsote. To je opaziti v obliki strmega padca tega deleža v letu 2014, ki se je v tem letu izravnal z Zagrebško banko. Zaradi sproščanja oslabitev in rezervacij se ta delež v bilančni vsoti še dodatno znižuje in je do septembra 2017 že dosegel najnižjo raven v zadnjem desetletju.

01234567891011121314

0100200300400500600700800900

1.0001.1001.2001.3001.400

v %

od

bila

nčne

vso

te

v m

io E

UR

NLB ZABA NLB - desno ZABA - desno

97

V Zagrebški banki opazimo na do leta 2013 konstantno gibanje tega kazalnika ob šibkem povečevanju deleža oslabitev in rezervacij v bilančni vsoti, v letu 2015 pa nenadno povečanje rezervacij, ki je pretežno posledica povečanja rezervacij deviznih poslov in kreditnih oslabitev. V letih za tem sledi ponovna stabilizacija kazalnika, nato pa v septembru 2017 izrazitejše povečanje obsega oslabitev in rezervacij zaradi povečanja rezervacij za kredite v segmentu trgovinskih podjetij. To pa predstavlja v bilančni vsoti le manjše povečanje na dober odstotek bilančne vsote.

Obseg in delež oslabitev in rezervacij v bilančni vsoti v NLB do leta 2014 višja kot v Zagrebški banki, nato pa nižja, to je boljša. To pomeni, da je NLB v letih pred krizo izpostavljenost z vidika kreditnih in drugih poslov obvladovala manj učinkovito, zato je v času krize imela večjo potrebo po oblikovanju visokih oslabitev in rezervacij iz naslova neplačevanja in nedonosnih naložb, na kar so vplivale tudi otežene makroekonomske razmere. V letih po krizi so se zaradi stabilizacije razmer v poslovanju in okrevanju gospodarstva oslabitve in rezervacije zniževale, tudi pod raven v Zagrebški banki, ki tako kaže od leta 2014 bolj tvegano oz. manj stabilno poslovanje.

9.4.1.3 Delež oslabitev v bruto kreditih

Oslabitve in rezervacije, prikazane s predhodnim grafom, so pomemben pokazatelj kvalitete kreditnega portfelja, na katerega vplivata predvsem obseg in kvaliteta danih kreditov. V nadaljevanju zato analiziramo obseg bruto kreditov nebančnemu sektorju in delež oslabitev za te kredite. Tako izračunano razmerje dveh finančnih podatkov pokaže delež oslabitev v bruto kreditih banke, ki je neposredni pokazatelj kvalitete kreditnega portfelja in izpostavljenosti kreditnemu tveganju.

Graf 23: Delež oslabitev v bruto kreditih


V obsegu bruto kreditov opazimo zelo visoko rast v NLB v letih pred krizo v primerjavi z Zagrebško banko. NLB je v marcu 2007, ki predstavlja tudi leto uvedbe evra, najela sindicirano posojilo v višini do takrat največjega mednarodnega posojila, podeljenega bankam v Sloveniji, in hkrati največjega, ki ga je prejela finančna institucija na srednje-

0

2

4

6

8

10

12

14

16

0

2.000

4.000

6.000

8.000

10.000

12.000

14.000

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

%

v m

io E

UR

NLB (Bruto krediti) ZABA (Bruto krediti)

NLB (% oslabitev v bruto kreditih) - desno ZABA (% oslabitev v bruto kreditih) - desno

98

in vzhodnoevropskih trgih. V novembru tega leta je kljub krizi na mednarodnih finančnih trgih NLB najela še drugo sindicirano posojilo. V letu 2008 se je z zaostritvijo finančne krize ta rast glede na razpoložljive vire in skrajševanje ročnosti danih kreditov nekoliko umirila, banka pa je začela pospešeno pridobivati vire nebančnega sektorja (NLB 2008, str. 23 in 26).

Do leta 2010 je bil obseg bruto kreditov v NLB, v primerjavi z Zagrebško banko, še zmeraj višji, nato pa opazimo postopno zmanjšanje, kjer velik padec predstavlja leto 2013. Tega leta se je NLB ob dokapitalizaciji zavezala, da bo obseg poslovanja in izpostavljenost do komitentov krčila, nizka gospodarska rast pa je ob oteženih makroekonomskih razmerah povpraševanje po kreditih še dodatno otežila. Obseg bruto kreditov se tako znižuje že peto leto zapovrstjo.

V Zagrebški banki je bil obseg bruto kreditov do leta 2010 precej nižji v primerjavi z NLB ob neprekinjeni rasti. Obseg bruto kreditov je v 2011 prehitel NLB in od tega leta je njihov obseg izrazito višji brez večjih sprememb. Manjše zmanjšanje v letu 2016 pa je posledica odplačila kredita javnega sektorja in konverzije kreditov, vezanih na valutno klavzulo v švicarskih frankih (ZABA 2017, str. 28).

V deležu oslabitev v bruto kreditih vidimo, da je bil v NLB v letih pred krizo, to je do leta 2007, zelo nizek v primerjavi z Zagrebško banko. Z začetkom finančne krize je zaradi naraščanja visokih kreditnih oslabitev strmo rasel do leta 2013, ko je znašal 14,7 % bruto kreditov. Z delnim prenosom slabih posojil na DUTB, kar je očistilo bilanco banke, je delež oslabitev v bruto kreditih do leta 2015 izrazito upadel, to je na 8,6 %. K zmanjšanju je prispeval kakovosten kreditni portfelj z visokim deležem dobrih kreditov in komitentov v najvišjem bonitetnem razredu ter konec leta 2016 sproščanje kreditnih oslabitev in rezervacij, ki je bilo še izrazitejše v 2017.

V Zagrebški banki je bil delež oslabitev v bruto kreditih v letih pred krizo višji, v 2008 se je znižal na raven v NLB, nato pa od tega leta opazimo neprekinjeno rast tega deleža, ki je bil do leta 2015 v primerjavi z NLB nižji. Rast je bila posledica makroekonomskih dejavnikov, pri čemer sta nizka gospodarska rast in visoka stopnja brezposelnosti močno poslabšali plačevanje obveznosti in povečali nedonosno izpostavljenost. V letu 2015 je na dodatno rast deleža oslabitev v bruto kreditih vplivala konverzija kreditov v švicarskih frankih in v letu 2016 nadaljnje oslabitve za nedonosna posojila. V tem letu je znašalo to razmerje 11,4 %, kar je bistveno višji delež kot v NLB.

9.4.1.4 Slaba posojila

Pri primerjavi deleža slabih posojil, ki predstavlja razmerje med bruto slabimi posojili in celoto, v NLB in Zagrebški banki upoštevamo bruto vrednost, kjer pa natančni podatki o (ne)ustrezni bruto vrednosti niso razpoložljivi. Zato izhajamo iz poročila generalnega direktorata za notranjo politiko Evropskega parlamenta (European Parliament 2016, str. 2), v katerem je zapisano, da se je konec septembra 2015 delež bruto slabih posojil na Hrvaškem, na Madžarskem, v Bolgariji, Italiji, na Irskem, Portugalskem in v Romuniji gibal med 10 % in 20 %, kar je predstavljalo države s slabšimi vrednostmi tega kazalnika. Iz tega sklepamo, da obseg bruto slabih posojil v višini čez 10 % pomeni že manj donosno poslovanje banke, predstavlja bolj tvegani kreditni portfelj in posledično slabšo kreditno kvaliteto.

99

Graf 24: Bruto slaba posojila (NPL)/bruto posojila (v %)

Vir podatkov: (Letna poročila NLB in ZABE, 2005–2016; Poročila o poslovanju BS in HNB, 2005–2016).

Iz razmerja med bruto slabimi posojili (posojila razvrščena v bonitetna razreda D in E) in celoto v slovenskem bančnem sistemu in v NLB opazimo skokovito naraščanje do leta 2012, ko so bruto slaba posojila v banki znašala 26 % vseh posojil in s tem presegla vrednost celotnega bančnega sistema, v katerem je znašal ta delež 15,2 %. Zaostrene makroekonomske razmere v letu 2013 so močno poslabšale poplačljivost terjatev, večinoma prvotno odobrenih v preteklosti, in ki še vedno pomembno vplivajo na kazalnike kakovosti kreditnega portfelja. V decembru 2013 je prišlo do prenosa večjega dela slabih terjatev NLB na DUTB, kar je njihov delež v celoti posojil konec leta 2013 zmanjšalo na 20,4 % (NLB 2014, str. 58).

V NLB so tekom leta 2014 potekale intenzivne aktivnosti pri zniževanju deleža slabih posojil, in sicer na področju natančne obravnave komitentov s težavami v poslovanju in ukrepov za finančno reševanje njihovih dolgov (prestrukturiranje, delni odpis obveznosti, odpis neizterljivega dolga), pri dopolnitvi interne metodologije z opredelitvijo nedonosnih izpostavljenosti in prestrukturirane izpostavljenosti za fizične in pravne osebe skladno z definicijami EBA, implementiran je bil nov koncept upravljanja nepremičnin NLB Skupine ter izdelana Strategija upravljanja slabih posojil za obdobje 2015–2017 (NLB 2015, str. 51 in 54).

V letu 2015 se je delež bruto slabih posojil v celoti v NLB še dodatno zmanjšal, kar je bila zlasti posledica prejetih poplačil strank, odpisov neizterljivega dolga, prodaje nedonosnih terjatev specializiranim vlagateljem v slaba posojila ter uspešno izvedenih prestrukturiranj podjetij (NLB 2016, str. 46). Razmerje med bruto slabimi posojil in celoto v NLB je konec tega leta znašalo 16,5 % ter se do konca leta 2016 še dodatno zmanjšalo, to je na 11,9 %. Zmanjševanje tega deleža od leta 2012 opazimo tudi na ravni bančnega sistema, ki je v zadnjem letu z nizkimi 8 % posledica sproščanja oslabitev in rezervacij.

V letu 2016 se je zaključila prodaja dela portfelja slabih kreditov v bruto vrednosti okoli pol milijarde evrov bruto izpostavljenosti, s čimer se je stanje obsega slabih posojil zmanjšalo za nekaj čez 230 milijonov evrov. Nova posojila se od leta 2014 odobravajo po

0

5

10

15

20

25

30

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Bančni sistem (SLO) Bančni sistem (HRV) NLB (desno) ZABA (desno)

100

visokih in izboljšanih standardih in pravilih, zato je v zadnjih letih nastalo zelo malo novih slabih posojil, kar opazimo v zmanjševanju njihovega deleža od leta 2014. K temu prispeva tudi ugodno makroekonomsko okolje z gospodarsko rastjo in zmanjševanjem stopnje brezposelnosti (NLB 2017, str. 27).

Velik obseg slabih posojil v NLB od leta 2009 kaže na izrazito slabo upravljanje s tveganji v letih pred krizo, kar gre delno pripisati neugodnemu gospodarskemu položaju, predvsem pa šibkemu korporativnemu upravljanju banke in prevelikemu lastniškemu vplivu države.

Po ugotovitvah EK (2016a, str. 14) ostaja raven slabih posojil v velikih državnih bankah, v primerjavi z bankami v tujem lastništvu, kljub večinskemu prenosu na DUTB konec leta 2013 in v 2014, visoka v primerjavi z ravnijo pred krizo. Slednje izhaja iz nadaljnjega kreditnega krča in manj kvalitetnih sredstev, ki so povezana s posojili, odobrenih podjetjem, predvsem na Balkanu, in ki niso bila prenesena na DUTB. Po poročanju ZBS (2017a, str. 8) spada Slovenija glede na obseg bruto slabih posojil med najslabše uvrščene države po tem kriteriju.

V hrvaškem bančnem sistemu in v Zagrebški banki vidimo konstantno povečevanje deleža bruto slabih posojil v celoti, pri čemer je to razmerje v hrvaškem bančnem sistemu v primerjavi s slovenskim vseskozi višje, z izjemo leta 2012, v Zagrebški banki pa je v primerjavi z NLB precej spremenljivo.

Po poročanju HNB (2015, str. 26) je visoka rast v hrvaškem bančnem sistemu povezana z nizko kreditno rastjo, razdolževanjem, slabšanjem obstoječega kreditnega portfelja in oteženega plačevanja obveznosti. V letu 2016 je prišlo do izrazitega zmanjšanja tega razmerja, ki je bil predvsem posledica ugodnega gospodarskega okolja, kar izboljšuje plačevanje obveznosti in boniteto kreditojemalcev, in prodaje dela nedonosnega kreditnega portfelja nekaj hrvaških bank.

Slaba posojila v hrvaškem bančnem sistemu ostajajo višja v primerjavi s slovenskim bančnim sistemom, kar je mogoče pripisati slabšemu makroekonomskemu okolju, predvsem nižjemu BDP, manj ugodni inflacijski stopnji in višji brezposelnosti. Škarica (povzeto po HUB 2016, str. 2) ugotavlja, da spremembe realnega BDP pojasnjujejo največji delež variacij v razmerju slabih posojil. Del spremembe slabih posojil v času in razlike med državami pa se pojasnijo s stopnjami inflacije in brezposelnostjo, ki povečujejo slaba posojila. Posledično je možno predpostaviti, da povzročajo gospodarska rast, inflacija in brezposelnost spremembo v obsegu slabih posojil. To je pokazala tudi analiza makroekonomskih kazalnikov (grafi 1–5), ki so bili za Hrvaško manj ugodni v primerjavi s Slovenijo, pa tudi delež slabih posojil je bistveno večji.

Po podatkih Hrvaškega združenja bank (HUB 2016, str. 4) se Hrvaška glede razmerja NPL, ki po podatkih iz grafa 24 že od leta 2010 presega 15 %, uvršča med slabše uvrščene države – k Bolgariji, Črni Gori, Madžarski in Romuniji. Tak položaj v mednarodni primerjavi je mogoče pripisati podobnim spremembam v gospodarski aktivnosti, ki so povezane tudi s skupnimi geografskimi dejavniki, npr. težave najpomembnejših večjih zunanjetrgovinskih partneric, ki so skupne tem državam, ali institucionalnimi težavami, ki so skupne postsocialističnim gospodarstvom.

101

V Zagrebški banki je opaziti, da je rast bruto slabih posojil v celoti od leta 2005 naraščala, k čemur je prispevala tudi globalna finančna kriza. V letih krize, to je od 2010 do 2014, se je ta rast nadaljevala, vendar je bila v primerjavi z NLB nižja. V letu 2015 se je delež slabih posojil v celoti izravnal z NLB in v 2016 presegel njen delež. Rast je bila povezana predvsem s slabšim plačevanjem obveznosti zaradi visoke stopnje brezposelnosti. Kljub tej spremenljivosti pa je imela Zagrebška banka v opazovanem obdobju v primerjavi z NLB v povprečju nekoliko bolj kakovosten kreditni portfelj, v kolikor upoštevamo lokalna regulatorna pravila o razvrščanju slabih posojil.

Zagrebška banka glede na kvaliteto posojil razvršča komitente v 3 bonitetne skupine. V skupino A so uvrščena posojila, za katera ni potrebno oblikovati oslabitev, v skupini B, ki se deli na 3 podskupine B1, B2 in B3, so posojila, ki so delno izterljiva, in v skupini C so v celoti neizterljiva oz. slaba posojila. Po regulativi banke so posojila v bonitetnih skupinah B in C opredeljena kot slaba (ZABA 2017, str. 177–178).

V NLB so posojila komitentov razvrščena v bonitetne skupine od A do E, pri čemer so slaba posojila v skupinah D in E. Podrobnejšo analizo teh razredov definira Sklep o ocenjevanju izgub iz kreditnega tveganja bank in hranilnic v 13. členu Razvrščanje finančnih sredstev in prevzetih obveznosti v skupine (BS, 2015c). Naša regulativa tako uvršča med slaba posojila izključno tista, ki so v celoti neizterljiva, medtem ko je v Zagrebški banki ta razvrstitev bolj stroga in banka med slaba posojila uvršča tudi tista, ki so delno izterljiva, to je v bonitetni skupini B.

9.4.1.5 Stopnja pokritja slabih posojil

Omenjeni kazalnik kaže, v kolikšnem obsegu bodo rezervacije pokrile neplačila vseh posojil, ki se štejejo kot slaba. Od donosnosti banke oz. bančnega sistema kot celote, faze gospodarskega cikla in tudi značilnosti poslovanja je odvisno, kakšna pokritost slabih posojil z rezervacijami je učinkovita (Golin 2001, str. 238).

V poročilu EBA (2017, str. 5) o Prikazu tveganja (Risk dashboard data) je meja za ugodno vrednost tega kazalnika določena v višini nad 55 %. Sprejemljiva vrednost se giblje med 40 % in 55 %, medtem ko so vrednosti pod 40 % opredeljene kot manj ustrezne.

V poročilu EBA (2016, str. 27) O oceni tveganja v evropskem bančnem sistemu 2016 (Risk assessment of the european banking system 2016) ugotavljajo, da ni jasnega vzorca v razvojnih vrednostih pokritosti slabih posojil v posameznih državah, čeprav trend v zadnjih nekaj letih kaže, da se v državah z relativno visokimi vrednostmi slabih posojil to razmerje povečuje.

Po ugotovitvah HUB (2017, str. 6) pokritost slabih posojil z rezervacijami v primeru poglabljanja krize ne spremlja rasti razmerja slabih posojil.

102

Graf 25: Stopnja pokritja bruto slabih posojil (v %)

Opomba: Stopnja pokritja bruto slabih posojil z oslabitvami za slaba posojila. V letnem poročilu NLB za

leta od 2009 do 2012 je prikazana stopnja pokritja bruto slabih posojil z oslabitvami za vsa posojila.

Vir podatkov: (Letna poročila NLB in ZABE, 2009–2017; Poročila o poslovanju BS in HNB, 2009–2017).

V grafu 25 je do leta 2012 opaziti večji razkorak v pokritosti slabih posojil, pri čemer je možno predpostaviti, da je višja vrednost v NLB posledica metodologije banke, ki upošteva v izračunu stopnje pokritosti v imenovalcu vsa bruto posojila. Od leta 2012 opazimo podobno gibanje vrednosti omenjenega kazalnika v obeh bankah, ki pa je bil v NLB, z izjemo leta 2016, nekoliko višji.

V Zagrebški banki opazimo po letu 2013 rahlo zviševanje stopnje pokritja bruto slabih posojil, ki je v letu 2016 nekoliko prehitelo NLB. Dobra pokritost omogoča nadaljnje zmanjševanje slabih posojil brez večjega učinka na dodatne stroške oblikovanja rezervacij v prihodnosti. Rast te pokritosti v Zagrebški banki je v zadnjih nekaj letih povezana z rastjo rezervacij za slaba posojila, pri čemer banka konstantno spremlja kakovost sredstev in od leta 2013 tudi povečuje stopnjo pokritja slabih posojil. Pri tem izvaja številne aktivnosti na področju upravljanja slabih posojil, pri čemer je velik poudarek na pravočasni zaznavi in plačevanju le-teh, poravnavanju obveznosti ter prestrukturiranju (ZABA 2017, str. 30).

Primerjava pokritosti bruto slabih posojil v slovenskem in hrvaškem bančnem sistemu prav tako kaže trend rasti, čeprav se po posameznih letih dinamika gibanja med njima razlikuje. Do leta 2011 opazimo nižjo vrednost tega kazalnika za slovenski bančni sistem, v 2012 se je ta med bančnima sistemoma izravnal, od tega leta pa je opaziti višjo pokritost slabih posojil v slovenskem bančnem sistemu, kar pomeni tudi višjo zaščito banke v primeru nepravočasne poravnave obveznosti ali neplačila. V 2013 so slovenske banke zaradi pregleda kakovosti terjatev v letu 2012 izrazito povečale obseg oslabitev in rezervacij (graf 22), kar je vplivalo tudi na pokritost bruto slabih posojil z oslabitvami. To vidimo na grafu 25 v strmem zvišanju tega deleža v 2013.

Od leta 2013 opazimo večji razkorak v stopnji pokritosti slabih posojil med bančnima sistemoma, pri čemer prispeva k višji pokritosti v slovenskem bančnem sistemu tudi zmanjševanje celotnih razvrščenih terjatev, do katerih prihaja zaradi zmanjšane kreditne

0

20

40

60

80

100

120

0

10

20

30

40

50

60

70

2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

Bančni sistem (SLO) Bančni sistem (HRV) NLB (desno) ZABA (desno)

103

aktivnosti bank, opuščanja nekaterih nestrateških dejavnosti bank in odpisov nekaterih terjatev. Pospešeno oblikovanje oslabitev pa se je v pomembnem obsegu odrazilo na izgubah in posledično v znižanju kapitala bank (BS 2013, str. 67). Stopnja pokritja slabih posojil v slovenskem bančnem sistemu že od leta 2013 bistveno presega mejno vrednost po EBA v višini 55 %, kar omogoča večjo možnost dodatnega zmanjšanja slabih posojil v prihodnosti.

V grafu 25 se pokritost slabih posojil v hrvaškem bančnem sistemu vseskozi zvišuje, čeprav z nekoliko počasnejšo dinamiko v primerjavi s slovenskim bančnim sistemom. Po poročanju HUB (2016, str. 6) je ta rast od leta 2013 posledica sprejetja novega načina razvrščanja posojil in zunajbilančnih obveznosti kreditnih institucij. Visoka rast v letu 2016 pa je predvsem posledica prodaje nedonosnih terjatev in nižjih oslabitev. V okviru bonitetne regulative so predpisana tudi dodatna pravila o postopnem povečevanju rezervacij za nedonosna posojila, katerih cilj je povečati pokritost slabih posojil. K tej rasti je prispevalo tudi zmanjševanje deleža komitentov v bonitetnih skupinah B in C ter oslabitev zanje (ZABA 2017, str. 19).

9.4.1.6 Upravljanje kreditnega tveganja in ugotovitve

Upravljanje kreditnega tveganja v NLB Skupini vključuje dve ravni, to je raven komitenta in raven celotnega portfelja NLB. Izgube iz kreditnega tveganja NLB ocenjuje na posamični ravni za pomembnejše, posamezno pregledane terjatve, za preostali portfeljski del pa skupinsko. Pri slednjem oblikovanje oslabitev temelji na verjetnosti prehoda komitentov v segment neplačnikov (»probability of default« – PD) in povprečne stopnje neplačljivosti (»loss given default« – LGD) slabih terjatev. Izvajajo se tudi aktivnosti, povezane z izpolnjevanjem zahtev MSRP 9, ki naj bi po poročanju banke začele veljati z začetkom leta 2018 (NLB 2017, str. 265–266).

Kakovost kreditnega portfelja NLB temelji na razpršenosti, novih naložbah in nenehnih izboljšavah. Te izhajajo iz učinkov uspešno zaključenih prestrukturiranj podjetij in nižje zadolženosti le-teh, porasta zaupanja prebivalstva zaradi pozitivnih makroekonomskih napovedi, kar povečuje povpraševanje po kreditih, zmanjšanja novih posojil, ki so slaba, in vzdržne ravni potrebnih rezervacij. NLB redno spremlja poslovne prakse in kreditne portfelje članic, s čimer skrbi, da je njihovo poslovanje skladno z minimalno določenimi standardi upravljanja tveganj na ravni Skupine (ibid., str. 266 in 268).

Upravljanje kreditnega tveganja v Zagrebški banki poteka skladno s politiko Skupine Zagrebška banka in regulatornimi zahtevami HNB. Kreditna izpostavljenost v banki se spremlja po portfeljih in po posameznih komitentih oz. po skupinah povezanih oseb na način, da je ta vedno znotraj postavljenih limitov (ZABA 2017, str. 177–178).

Kreditno tveganje ostaja med najpomembnejšimi tveganji tako v NLB kot v Zagrebški banki in predstavlja največjo izpostavljenost bank posameznim vrstam tveganj. Pri tem pa je bila ta izpostavljenost v NLB v letih pred in po krizi nižja, v času krize, to je v letih 2010 do 2014, pa višja. To kažejo tudi analizirani kazalniki kreditnega tveganja, kjer visok delež bruto slabih posojil, delež oslabitev v bruto kreditih ter obseg in delež oslabitev in rezervacij v bilančni vsoti pokažejo, da je NLB kreditno tveganje slabše obvladovala oz. so bili mehanizmi za zgodnje zaznavanje tveganj, skupaj s poslovnimi modeli, pomanjkljivi in neustrezni.

104

Zagrebška banka je izpostavljenost kreditnemu tveganju z vidika nedonosnih posojil v opazovanem obdobju lažje obvladovala. Posledično je bil tudi obseg slabih posojil v obdobju od 2010 do 2014 nekoliko nižji v primerjavi z NLB. Njihova rast se je začela izraziteje po letu 2011, predvsem kot posledica poslabšanja makroekonomskega okolja in nizke gospodarske rasti, kar je otežilo plačevanje obveznosti.

Dodaten vpliv na rast slabih posojil v letih 2014 in 2015 je imel tudi velik obseg kreditov v švicarskih frankih, za katere je bilo treba ob porastu tečaja švicarskega franka in posledično neplačevanja dolžnikovih obveznosti oblikovati izredni obseg oslabitev in rezervacij. Zagrebška banka pa presega od leta 2015 raven slabih posojil v NLB, podobno kot v letih pred krizo, zato bo v prihodnje potrebno več pozornosti usmeriti na zmanjševanje njihovega deleža ob trenutno dobri pokritosti po EBA.

Kreditna ekspanzija in posledično visoki donosi, predvsem v času pred krizo, so zanemarili tveganje kreditne izpostavljenosti, njegove učinke in posledice ter zavedanje, da je na dolgi rok prekomerna rast kreditiranja nevzdržna. Nedonosne terjatve so kot posledica tovrstne politike poslovanja oz. kreditiranja skupaj s pomanjkljivim upravljanjem tveganj v času po krizi zelo porasle, k čemur je prispevala tudi nizka pokritost slabih posojil, in kot take so bile le posredni odsev finančne krize. Ob gospodarskem okrevanju in stabilizaciji razmer v poslovanju pa se kljub še zmeraj visoki ravni kreditnega tveganja kaže trend njegovega zmanjševanja v obeh bankah.

Manjše kreditno tveganje v slovenskem bančnem sistemu se že od leta 2015 kaže v aktivnostih zniževanja deleža nedonosnih terjatev, v prestrukturiranju in povečanem odpisu terjatev, unovčenju zavarovanj ter prodaji slabega portfelja vlagateljem. Aktivnejši pristop bank je znižal obseg slabitev in delež terjatev v zamudi nad 90 dni na raven pred krizo oz. na konec leta 2008 (BS 2017, str. 27).

Finančna kriza je povzročila visok delež slabih posojil, kljub temu pa se Slovenija pri reševanju le-teh uvršča med bolj uspešne države v evroobmočju, čeprav podatki EBA kažejo, da se po kriteriju slabih posojil uvršča med slabše države v EMU. Od leta 2016 se povečuje tudi pokritost terjatev z oslabitvami in rezervacijami, pri čemer se Slovenija uvršča v vrh držav v evroobmočju. Čeprav se kreditni portfelj izboljšuje, pa BS opozarja, da lahko z rastjo poslovanja narastejo tudi dodatne oslabitve. Zaradi hitrejše normalizacije denarne politike od predvidene, ki pomeni rast obrestnih mer pred letom 2019, pa bi ta lahko povzročila večje možnosti neplačila in posledično tudi višje stroške oslabitev (ibid., str. 27–28).

9.4.2 Analiza likvidnostnega tveganja

Likvidnostno tveganje analiziramo za izbrani banki z deležem kreditov fizičnim in pravnim osebam v bilančni vsoti, z deležem depozitov fizičnih in pravnih oseb v bilančni vsoti, s kazalnikom LTD in z likvidnostjo sredstev v povprečni aktivi, to je s stopnjo likvidnosti.

Kazalnik LTD je eden izmed osnovnih kazalnikov razmerja med krediti in depoziti v sodobnem bančništvu, ki se pogosto uporablja pri analizi in primerjavi uspešnosti in stabilnosti bank ter je po mnenju Simonetija & Jašoviča (2013, str. 74) dober pokazatelj odvisnosti bank od grosističnega financiranja in prilagoditve bank poslovnim modelom.

105

Kazalnik likvidnosti sredstev v povprečni aktivi uporablja BS (2007, str. 10) pri oceni likvidnostnega tveganja. Omenjeni kazalnik v poslovnih poročilih uporabljata tudi NLB in Zagrebška banka. Dimovski & Gregorič (2000, str. 73) navajata med pogostejšimi kazalniki tovrstnega tveganja delež posojil v bilančni vsoti in stopnjo likvidnosti.

9.4.2.1 Razmerje med krediti in bilančno vsoto

Obseg kreditiranja nebančnega sektorja v NLB in Zagrebški banki analiziramo v deležu bilančne vsote, ki pokaže kreditno aktivnost bank in zmožnost generiranja neto obrestnih prihodkov. Kazalnik razmerja med krediti in bilančno vsoto pa je bolj posredni pokazatelj likvidnostnega tveganja, saj so krediti običajno daljše ročnosti, zaradi česar jih banka, ki potrebuje likvidnost, ne more unovčiti oz. jih počasneje vnovčuje. Višji količnik zato lahko prikazuje tudi večje likvidnostno tveganje in višji kot je, manj likvidne so naložbe.

Graf 26: Obseg kreditov fizičnim in pravnim osebam

Opomba: V letnih poročilih NLB za leta od 2005 do 2007 so krediti fizičnim in pravnim osebam združeni.


Graf 26 kaže, da je bil obseg kreditov fizičnim osebam v NLB (brez let 2005 do 2007) v primerjavi z Zagrebško banko vseskozi nižji v bilančni vsoti ob neprekinjeni rasti, predvsem v segmentu hipotekarnih in nepremičninskih kreditov. V Zagrebški banki opazujemo precej bolj enakomerno gibanje ob počasnem zniževanju obsega kreditov fizičnim osebam v bilančni vsoti od leta 2011, kar je bilo posledica razdolževanja prebivalstva, visoke brezposelnosti in nižjega razpoložljivega dohodka (ZABA 2013, str. 27). Pretežni del kreditnega portfelja se je nanašal na stanovanjske kredite, pri čemer je banka zadržala vodilni tržni delež v stanovanjskih kreditih na Hrvaškem in ga ohranja tudi v zadnjih nekaj letih (ZABA 2017, str. 8).

V deležu kreditov pravnim osebam opazimo, da so ti v bilančni vsoti v NLB do leta 2012 izrazito višji kot v Zagrebški banki, kar je bila posledica kreditiranja holdinških družb in menedžerskih prevzemov ter kreditiranja gradbenega sektorja, predvsem v letih pred krizo. V 2009 se je zaradi spremenjenih razmer na finančnih trgih kreditna aktivnost v

0

10

20

30

40

50

60

70

0

10

20

30

40

50

60

70

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

v %

od

bila

nčne

vso

te

v %

od

bila

nčne

vso

te

NLB (Krediti fizičnim osebam) ZABA (Krediti fizičnim osebam)

NLB (Krediti pravnim osebam) - desno ZABA (Krediti pravnim osebam) - desno

106

NLB znižala, kar je povzročilo strm padec deleža kreditov pravnim osebam v bilančni vsoti v tem letu. Že naslednje leto pa je ponovno porasla kot posledica aktivnega izvajanja Jamstvene sheme države v banki, ki je na avkcijah pridobila jamstveno kvoto v višini 67 milijonov evrov, s katero je do konca leta 2009 odobrila za skoraj 128 milijonov kreditov z jamstvom države (NLB 2010, str. 39).

V 2012 je omenjeno razmerje v NLB še dodatno poraslo, saj se je bilančna vsota skrčila (graf 16). V letu 2013 se je delež kreditov pravnim osebam v bilančni vsoti izraziteje zmanjšal, kar je bil rezultat poslabšanja razmer na finančnih trgih in še zlasti v NLB. Izvedba in rezultati stresnih testov ter nova zaostrena regulativa so pripeljali do nove ocene portfelja, ki je bil zelo slab. Poslabšanje kreditnega portfelja je povečalo problematična posojila, ki so bila v NLB volumensko pomembna, kapitalska pozicija bank je bila šibka, poslabšalo se je poslovno okolje in odsotnost jasne strategije države glede okrepitve plačilne sposobnosti banke (NLB 2013, str. 36).

Navedeni dejavniki so omejili možnost za dolgoročno zadolževanje NLB, zaradi nizkega investicijskega povpraševanja in prezadolženosti podjetniškega sektorja pa je bilo kreditiranje še dodatno oteženo. Delež kreditov pravnim osebam v bilančni vsoti se je v letu 2013 zmanjšal tudi zaradi prenosa dela kreditnega portfelja NLB na DUTB, kar je obseg posojil gospodarstvu še dodatno zmanjšalo, hkrati pa povečalo posojila državi, in višjih oslabitev (NLB 2014, str. 42).

V letu 2014 je padlo omenjeno razmerje na raven Zagrebške banke, kar je razvidno iz grafa 26. Zmanjšanje je izhajalo pretežno iz segmenta gospodarstva, zaradi večje previdnosti banke pri preverjanju bonitete kreditojemalcev in zaostritve kreditnih pogojev. V 2016 je delež kreditov pravnim osebam predstavljal nekaj pod 40 % bilančne vsote, kar je najnižja vrednost v zadnjem desetletju.

Pri Zagrebški banki neprekinjeno rast deleža kreditov pravnim osebam v bilančni vsoti do leta 2014, ki je v tem letu ujela NLB. Izjemo predstavlja leto 2012, ko se je to razmerje v primerjavi s predhodnim nekoliko znižalo kot posledica recesije in pomanjkanja investicij (ZABA 2013, str. 27). V zadnjih dveh letih delež kreditov pravnim osebam v bilančni vsoti presega delež v NLB, čeprav v obeh bankah vidimo trend zniževanja tega razmerja. Zagrebška banka ostaja vodilni partner v sofinanciranju velikih podjetij in države ter beleži porast kreditov v segmentu malih podjetij (ZABA 2016, str. 9).

Z analizo podatkov ugotovimo, da sta imeli NLB in Zagrebška banka povsem drugačno politiko kreditiranja. Ta je v NLB v času pred krizo temeljila na množični rasti kreditov, predvsem pravnim osebam, ki so se zaradi nizke gospodarske rasti in prezadolženosti, najbolj podjetniškega sektorja, večinoma konvertirali v slaba posojila (graf 24) in posledično povzročili velike izgube, zaradi katerih je v letu 2013 sledila dokapitalizacija. NLB se je kot prejemnica državne pomoči zavezala EU, da bo kreditno aktivnost krčila, kar skupaj s strožjimi pogoji njihovega odobravanja pomeni zmanjševanje deleža kreditov pravnim osebam v bilančni vsoti.

Pri Zagrebški banki je v letih pred krizo opaziti stabilno kreditno rast tako pri fizičnih kot pravnih osebah v bilančni vsoti. V letih po krizi se je kreditna aktivnost nadaljevala, vendar se je banka po letu 2011 usmerila bolj v kredite pravnim osebam, predvsem v podjetniškem sektorju, zaradi česar se je v bilančni vsoti začel zmanjševati delež kreditov

107

v segmentu prebivalstva. Zaradi oteženih makroekonomskih razmer je morala banka ob neplačevanju oblikovati večje oslabitve in rezervacije, rasel je tudi delež slabih posojil (grafa 23, 24). Zaradi prisotne zadolženosti podjetniškega sektorja pa ostaja Zagrebška banka pri kreditiranju pravnih oseb še naprej zadržana, kar kaže tudi zmerno zmanjšanje njihovega deleža v bilančni vsoti po letu 2014.

Sklenemo lahko, da ima Zagrebška banka v opazovanem obdobju v primerjavi z NLB bolje zasnovano politiko kreditiranja, ob upoštevanju nevarnosti čezmerne in neustrezno zavarovane rasti kreditov. Posledično otežene tržne razmere zaradi učinkov krize niso imele tolikšnega vpliva na zmanjšanje obsega kreditov v bilančni vsoti kot v NLB leta 2009. Bolj zdrava kreditna baza v Zagrebški banki omogoča tudi višje obrestne prihodke, ki povečujejo neto obrestno maržo. Zaradi okrepitve gospodarske rasti, stabilizacije makroekonomskih razmer ter povpraševanja podjetij in prebivalstva po novih kreditih pa bo potrebno, še zlasti v NLB, v teh segmentih povečati kreditno aktivnost, ki ustvarja glavni prihodek bank.

9.4.2.2 Razmerje med depoziti in bilančno vsoto

Obseg depozitov nebančnega sektorja v NLB in Zagrebški banki analiziramo v deležu od bilančne vsote in ugotavljamo katera izmed obravnavanih bank ima večjo možnost financiranja poslovanja z najstabilnejšim virom. Omenjeni kazalnik pa je bolj posredni pokazatelj likvidnostnega tveganja, saj višji količnik lahko pomeni višje likvidnostno tveganje, kar izhaja iz dejstva, da so bančni depoziti v povprečju krajše ročnosti kot ostali viri in stranke lahko hitreje zahtevajo vračilo depozitnih virov.

Graf 27: Obseg depozitov fizičnih in pravnih oseb

Opomba: V letnih poročilih NLB za leta 2005–2007 so depoziti fizičnih in pravnih oseb združeni.


V grafu 27 opazimo zelo podobno gibanje deleža depozitov pravnih oseb v bilančni vsoti v NLB (brez let 2005 do 2007) in Zagrebški banki, ki so v obeh bankah v primerjavi z deležem depozitov fizičnih oseb v bilančni vsoti bistveno nižji. Večji porast deleža

0

10

20

30

40

50

60

0

10

20

30

40

50

60

2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

v %

od

bila

nčne

vso

te

v %

od

bila

nčne

vso

te

NLB (Depoziti pravnih oseb) ZABA (Depoziti pravnih oseb)

NLB (Depoziti fizičnih oseb) - desno ZABA (Depoziti fizičnih oseb) - desno

108

depozitov pravnih oseb v bilančni vsoti NLB v letu 2009 je posledica povečanja depozitov velikih podjetij, ki so se glede na predhodno leto povišali za 8 % (NLB 2010, str. 39). V letu 2013 večje zmanjšanje tega razmerja izhaja iz namenitve depozitov MF za vplačilo dokapitalizacije banke v denarju decembra 2013 (NLB 2014, str. 42). V Zagrebški banki medtem vidimo podobno gibanje deleža depozitov pravnih oseb v bilančni vsoti kot v NLB, z izrazitejšo rastjo v letih 2015 in 2016. V tem letu je to razmerje v Zagrebški banki znašalo 26 % bilančne vsote.

Primerjava deleža depozitov fizičnih oseb v bilančni vsoti medtem pokaže večjo razliko med bankama. V obdobju pred krizo opazimo visoko in stabilno vrednost tega razmerja v Zagrebški banki, medtem ko je možno predpostaviti, da je bilo to v NLB nižje, saj predstavlja visok delež v letih od 2005 do 2007 celotni obseg depozitov nebančnega sektorja. Posledično pa to pomeni, da se je morala NLB za financiranje visoke kreditne rasti (graf 26) zadolževati v tujini. V Zagrebški banki do leta 2011 prav tako opazimo nekoliko višji delež depozitov fizičnih oseb v bilančni vsoti, kjer močnejša depozitna baza omogoča večjo možnost financiranja kreditne rasti z najstabilnejšim virom.

V 2012 je v omenjenem razmerju opaziti spremembo med bankama, ki je v NLB v tem letu preseglo raven v Zagrebški banki. Ta rast se je v letu 2014 kljub okolju zelo nizkih obrestnih mer še dodatno okrepila in traja že sedmo leto zapored. Naraščajo tako depoziti prebivalstva kot gospodarstva in s temi ohranja NLB vodilni tržni delež na tem področju. Slednje gre pripisati porastu zaupanja, ki izhaja iz večje aktivnosti banke s strankami, številnim izboljšavam in novostim na področju bančnih storitev in produktov, z visoko stopnjo digitalizacije in sodobne osebne komunikacije (NLB 2016, str. 22).

Zaradi visokega obsega depozitov je v NLB v zadnjih nekaj letih prisotna presežna likvidnost, povečuje se tudi razmik med krediti in depoziti v bilančni vsoti. Glede na zmanjšano kreditno rast v NLB od leta 2012 (graf 26) to pomeni, da banka zelo velik obseg depozitov ne more investirati, saj je povpraševanje po kreditih nizko, kar zmanjšuje tudi obrestne prihodke. V letu 2016 je skupni delež depozitov fizičnih oseb predstavljal več kot 55 % bilančne vsote, medtem ko je delež kreditov fizičnih oseb, ki smo ga predhodno prikazali z grafom 26, predstavljal le nekaj pod 23 % bilančne vsote.

Graf 27 kaže, da je od leta 2012 v Zagrebški banki, kljub slabšim makroekonomskim razmeram in povečani konkurenci, delež depozitov fizičnih oseb v bilančni vsoti v vzponu, vendar ostaja nižji kot v NLB. V letu 2016 je ta delež v Zagrebški banki prehitel rast deleža kreditov fizičnih oseb v bilančni vsoti (graf 26), kar pomeni, da je Zagrebška banka visoko likvidna. Ta še naprej zadržuje vodilni tržni delež v depozitih, ki ostajajo primarni vir financiranja (ZABA 2016, str. 9).

Sklenemo lahko, da je Zagrebška banka likvidnostno tveganje glede na delež depozitov fizičnih in pravnih oseb v bilančni vsoti v letih pred krizo bolje obvladovala kot NLB, ki se je morala za financiranje zelo visoke kreditne rasti dodatno zadolževati. V zadnjih nekaj letih sta obe banki visoko likvidni in likvidnostno tveganje obvladujeta. Pri tem pa je pomembna tudi struktura depozitov, ki se med njima zelo razlikuje. V zadnjih nekaj letih v NLB narašča delež vpogledih vlog, ki predstavljajo pretežni del v strukturi depozitov, medtem ko je zaradi nizkih donosov na vezane vloge, ki so najstabilnejši vir financiranja, le-teh vse manj.

109

V Zagrebški banki predstavljajo pretežni del depozitov vezane evrske vloge, medtem ko je vpoglednih vlog bistveno manj. To pokaže, da ima Zagrebška banka z vidika depozitne strukture boljši likvidnostni položaj v primeru stresnih razmer. Posledično je možno predpostaviti, da bi v NLB ob večji kreditni aktivnosti lahko prišlo do likvidnostnih težav v primeru povečane konkurence, prelivanja vlog med bankami ali nepričakovanega dviga depozitov zaradi poslabšanja razmer na trgih ali v banki.

9.4.2.3 Razmerje med krediti in depoziti (LTD)

EBA (2017, str. 5) določa mejo za ugodno vrednost kazalnika LTD v višini nad 100 %. Sprejemljiva vrednost tega kazalnika se giblje med 100 % in 150 %, vrednosti čez 150 % pa so opredeljene kot neugodne.

V Razkritjih NLB Skupine za leto 2013 je ciljna vrednost neto kazalnika LTD določena v višini največ 110 %, bruto vrednost pa v višini največ 125 %. Ugodno gibanje neto razmerja LTD predstavlja vrednost okrog 100 % (NLB 2014a, str. 37).

Graf 28: Razmerje med krediti in depoziti (LTD) v %

Opomba: Pri NLB v izračunu vrednosti kazalnika LTD za leti 2013 in 2014 niso upoštevane naložbe iz

naslova prejetih obveznic DUTB, ki jih je banka računovodsko razvrstila med posojila.


V grafu 28 opazimo velik vzpon kazalnika LTD v NLB v obdobju od 2005 do 2008, ki je tega leta, v času finančnega balona, dosegel najvišjo vrednost, to je skoraj 140 %, ter s tem bistveno presegel referenčno vrednost pri 100 %. Ugodne razmere na finančnih in kapitalskih trgih so predvsem v drugi polovici leta 2008 zagotavljale pridobivanje virov financiranja in ustrezno likvidnost, kar je omogočalo okrepljeno kreditno aktivnost. Vpliv globalne finančne krize je te razmere izredno zaostril, izguba zaupanja med bankami pa je medbančno financiranje povsem ohromilo. NLB je začela pospešeno pridobivati vire nebančnega sektorja in omejevala posojilno aktivnost, kar je v letu 2009 zmanjšalo razmerje med krediti in depoziti za več kot 20 % glede na predhodno leto (NLB 2009, str. 26–27).

0

20

40

60

80

100

120

140

160

NLB ZABA

110

Od leta 2009 do 2012 so v razmerju med krediti in depoziti nebančnega sektorja v NLB vidni manjši vzponi in padci, ki so se gibali v povprečju na ravni okrog 115 %. Zahtevne razmere na mednarodnih trgih in padci bonitetnih ocen so v letu 2012 omejile možnosti za nadaljnje zadolževanje (NLB 2013, str. 44). V drugi polovici leta 2012 se je začelo to razmerje v NLB zmanjševati kot posledica obsežnejšega znižanja kreditov nebančnega sektorja v primerjavi z znižanjem depozitov nebančnega sektorja (NLB 2014, str. 42).

Do leta 2014 se je trend zniževanja razmerja med krediti in depoziti nebančnega sektorja v NLB neprekinjeno nadaljeval, pri čemer je banka obseg kreditov bistveno zmanjšala, obseg depozitov pa se je dodatno povečal (grafa 26, 27). Do septembra 2017 se je omenjeno razmerje v NLB še dodatno znižalo, to je na okrog 70 %. Nizka vrednost, ki je bistveno pod ravnijo optimalno določene pri 100 %, je predvsem posledica nadaljnjega nizkega kreditnega povpraševanja ob visoki likvidnosti gospodinjstev in gospodarstva kljub okolju nizkih obrestnih mer.

V razmerju med krediti in depoziti nebančnega sektorja opazimo v Zagrebški banki, da je to bilo od leta 2005 do 2010 stabilno, gibalo se je med 90 % in 100 %. To pomeni, da je slednja zelo dobro upravljala kreditno aktivnost glede na razpoložljiv obseg sredstev za njeno financiranje. Od leta 2010 opazimo večji vzpon tega razmerja, ki je sredi 2011 ujelo NLB. Rast je bila predvsem posledica zmanjšanja stabilnih virov financiranja, kar pomeni, da so se povečevali drugi viri financiranja. Od leta 2012 se kazalnik LTD znižuje, vendar ostaja višji v primerjavi z NLB. To je za banko ugodneje, saj omogoča večjo kreditno rast z najstabilnejšim virom financiranja.

Z analizo podatkov iz grafa 28 ugotovimo, da je bila v prvi polovici let opazovanega obdobja pokritost kreditov z depoziti v NLB višja kot v Zagrebški banki, kar pomeni, da je bila kreditna aktivnost višja, kot jo je bila banka glede na obseg depozitov zmožna financirati iz lastnih virov. V letih 2011 in 2012 opazujemo primerljivo gibanje kazalnika LTD v obeh bankah, od leta 2012 pa se je ta, še posebej v NLB, kot posledica obsežnega krčenja kreditne aktivnosti ob sočasni rasti depozitov, pričel izraziteje zmanjševati. Obseg depozitov narašča še naprej, banki pa sta visoko likvidni, saj sta investicijska aktivnost in povpraševanje po kreditih še zmeraj šibki.

NLB je bila v času pred krizo v primerjavi z Zagrebško banko bolj izpostavljena likvidnostnim pritiskom, v letih za tem in še zlasti v zadnjih nekaj letih pa je v obeh bankah likvidnostno tveganje z vidika proučevanega kazalnika nizko. Banke trenutno nimajo potreb po novih depozitih, kar znižuje kazalnik LTD, nizka vrednost pa poleg omejenega obsega poslovanja odraža tudi povečano konkurenco med bankami glede kreditiranja strank.

9.4.2.4 Delež likvidnih sredstev v povprečni aktivi

Likvidnost sredstev je osnovni pokazatelj likvidnosti banke. Kaže delež sredstev v banki, ki jo ta v kriznih časih oz. v primeru večjih likvidnostnih potreb lahko proda. Višji kot je ta delež, več likvidnih sredstev ima banka (Golin 2001, str. 329). Visoko likvidne postavke so tiste, ki se hitro pretvorijo v gotovino oz. so na voljo zelo hitro za poplačilo zapadlih obveznosti in so običajno kratkoročne.

111

Graf 29: Likvidna sredstva/povprečna aktiva (%)


Graf 29 kaže do leta 2012 stabilno gibanje deleža likvidnih sredstev v povprečni aktivi v NLB kot v Zagrebški banki, nato pa v drugi polovici tega leta opazimo velik vzpon v NLB. To predstavlja povečanje stopnje likvidnosti v obdobju 2012–2014, za več kot polovico. V letu 2014 je imela NLB v celoti sredstev skoraj 45 % likvidnih sredstev, ki so se v 2016 še nekoliko povečala. Na to rast je vplivalo več dejavnikov, med katerimi so bili velik obseg bančnih vlog, izterjava in prodaja dela nedonosnih terjatev kot tudi povečanje kapitala zaradi dokapitalizacije.

Visoka likvidnost sredstev omogoča pravočasno poravnavanje obveznosti, vendar ob tem velja previdnost, saj kot pravita Dimovski & Gregorič (2000, str. 166), lahko prevelik obseg likvidnih sredstev v banki glede na potrebnega, ki ne prinašajo donosa oz. so neinvestirana, znižuje njeno donosnost.

V Zagrebški banki opazimo enakomerno gibanje deleža likvidnih sredstev v povprečni aktivi, brez večjih vzponov in padcev, to je med 26 % in 28 %, vendar je le-to od leta 2012 bistveno nižje kot v NLB. To pomeni, da je Zagrebška banka glede na omenjeni kazalnik v primeru estremnih razmer v slabšem likvidnostnem položaju kot NLB, kar pomeni, da ima tudi manjšo možnost za hitrejše poplačevanje potencialnih obveznosti. V primerjavi s slednjo pa ima prednost v tem, da ji v likvidnostnih težavah lahko pomaga banka matera iz tujine, kar za banko pomeni cenejše financiranje.

NLB ima zaradi močne depozitne baze večjo možnost pokrivanja izgub, v kolikor bi nenadoma prišlo do večjih likvidnostnih potreb. Po drugi strani pa večji obseg likvidnih sredstev lahko predstavlja manjšo naložbeno dejavnost bank, kar pa znižuje obrestne prihodke in posledično neto obrestno maržo. Iz tega vidika je tako Zagrebška banka v boljšem likvidnostnem položaju. Zaradi okolja nizkih obrestnih mer vse bolj narašča delež vpoglednih vlog, ki so zelo nestabilen vir financiranja v primeru hitrih, nepredvidljivih tržnih sprememb, potencialnega prelivanja bančnih vlog ali drugih zunanjih šokov, ki so sicer ob ugodni gospodarski rasti manj verjetni.

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016

NLB ZABA

112

9.4.2.5 Upravljanje likvidnostnega tveganja in ugotovitve

NLB na mesečni ravni izračunava kazalnike strukturne likvidnosti banke, kjer na podlagi izbranih kazalcev strukturne likvidnosti opredeli njihova ciljna stanja z določenimi ciljnimi vrednostmi ali ciljnim gibanjem trenda. Od leta 2013 se v NLB uporablja nova interna metodologija, ki omogoča prepoznavanje in spremljanje likvidnostnega tveganja. T. i. model točkovanja je sistem za zgodnje opozarjanje likvidnostnega stanja v banki (NLB 2014a, str. 37–38).

Omenjeni model obsega 43 kazalnikov, ki so deljeni na posebno ali specifično tveganje, kjer kazalniki merijo izključno likvidnostno tveganje, in sistemsko tveganje, kjer makroekonomski kazalniki merijo in spremljajo dejavnike tveganja na ravni celotnega finančnega sistema in njihov vpliv na likvidnost banke. Omenjeni model pokaže stopnjo tovrstnega tveganja v analiziranem obdobju s pripadajočim scenarijem tveganja, to je nizkim, sprejemljivim, zmernim, visokim ali izredno visokim likvidnostnim tveganjem (ibid.).

Upravljanje likvidnosti v NLB temelji na razpršeni strukturi financiranja in trdnem okvirju blažilnikov. Dobra likvidnostna pozicija banke skupaj z likvidnostnimi rezervami omogoča prihodnje financiranje za strateško rast. V letu 2016 je prišlo do dodatne optimizacije strukture virov sredstev, pri čemer sta trdnost in stabilnost depozitne baze omogočili predčasno poplačilo bolj dragih virov financiranja kot sta TLTRO I, grosistično financiranje ipd. Trdna likvidnostna pozicija NLB v letu 2016 ni povzročila potrebe po zadolževanju na mednarodnem finančnem trgu oz. izdaji dolžniških instrumentov. Banka je pokazala aktivnost tudi na področju upravljanja in optimizacije dolgoročnih obveznosti, pri čemer je izvedla predčasno poplačilo sedanjih virov, izboljšala finančne pogoje le-teh ter naredila analizo za morebitno optimizacijo kapitalske strukture (NLB 2017, str. 93–95).

Aktivnosti pri upravljanju likvidnostnega tveganja v Zagrebški banki so usmerjene v opravljanje običajnih tržnih transakcij znotraj določenih limitov izpostavljenosti tveganju in v skladu s predhodno določenimi načrti, kot je npr. finančni načrt, ter odločitvami pristojnih organov in operativnih funkcij. Te aktivnosti se nanašajo pretežno na upravljanje kratkoročne in strukturne likvidnosti, upravljanje izvajanja finančnega načrta, redno spremljanje in analizo rezultata testiranja odpornosti na likvidnostno tveganje ter dosledno upoštevanje načela določanja internih cen (ZABA 2017, str. 193).

S tehniko testiranja odpornosti na stres banka oceni možne učinke specifičnega dogodka ali spremembe skupnih finančnih spremenljivk na finančni položaj določene institucije. Osnovni cilj testiranja odpornosti na stres je oceniti potrebni obseg dodatnega zadolževanja, s katerim bi banka v določenem časovnem obdobju uspešno premagala likvidnostni stresni scenarij. Dobro upravljanje z likvidnostnim tveganjem omogoča Zagrebški banki visoko likvidnost in izpolnjevanje vseh mejnih vrednosti regulatornih kazalnikov (ibid.).

NLB je z namenom zagotavljanja likvidnosti že v predhodnih letih oblikovala zelo kakovostne likvidne naložbe, ki so obsegale državne vrednostne papirje in izbrana posojila, ustrezna merilom ECB. Likvidnostni položaj NLB se že od leta 2013 izboljšuje in je stabilen. Zaradi večjega zaupanja so porasle vpogledne vloge, prišlo je do predčasne

113

razdolžitve pri Evrosistemu, povečanja kreditiranja in razdolževanja. Visok in stabilen likvidnosti položaj NLB kaže tudi visoka stopnja doseganja mejnih vrednosti regulatornih kazalnikov in zadostne likvidnostne rezerve v primeru stresnega likvidnostnega scenarija. NLB je na dan 31. december 2016 izkazovala velik obseg prostih oziroma nezastavljenih likvidnih sredstev. Zastavljena sredstva so znašala nekaj čez 130 milijonov evrov. Zelo dobra likvidnostna pozicija NLB je januarja 2017 omogočila predčasno poplačilo zavarovanega financiranja, kar je zastavljena sredstva še dodatno znižalo (NLB 2017, str. 300–305).

Z analizo likvidnostnega tveganja ugotovimo, da je bila v obdobju pred krizo NLB bolj izpostavljena tovrstnemu tveganju kot Zagrebška banka, pri čemer je ta izpostavljenost izhajala iz oteženega dostopa do virov sredstev. NLB kot banka v domači lasti je pri tem imela večje težave, saj se ni mogla v tolikšni meri financirati pri bankah materah v tujini, kot so to lahko počele banke v večinski tuji lasti, kar velja tudi za Zagrebško banko. Pri tem pa je imela NLB za zagotavljanje dodatne likvidnosti možnost financiranja pri ECB.

V zadnjih nekaj letih je izpostavljenost obeh bank likvidnostnemu tveganju majhna, predvsem zaradi visoke likvidnosti bank, katere pretežni del sestavljajo vloge nebančnega sektorja. Težava, s katero se banki, še zlasti NLB, soočata v zadnjih nekaj letih, pa je nizko kreditno povpraševanje, ki zmanjšuje obrestne prihodke, hkrati pa se med oblikami financiranja povečuje rast vpoglednih vlog nebančnega sektorja, kar vpliva na krajšo ročnost tega vira, prav to je še posebej izrazito v NLB.

9.4.3 Analiza obrestnega tveganja

Analiza obrestnega tveganja je zaradi obsežnosti proučevanega obdobja (dvanajstih let) in raznolikosti poslovnih poročil predstavljena v okviru trenutnih tržnih razmer in dogajanja v bančnem okolju z upoštevanjem trendov in sprememb na tem področju, ki v zadnjem času pomembno vplivajo na raven izpostavljenosti bank tveganjem. Znotraj obrestnega tveganja predstavimo tudi način njegovega upravljanja v izbranih bankah le na kratko, saj podrobnejšo vsebino opisujejo letna poročilih proučevanih bank.

V letu 2017 so na ravni Evrosistema v slovenskem bančnem sistemu potekali stresni testi, povezani z obrestnim tveganjem. Njihov namen je omogočiti boljše razumevanje neto obrestnih prihodkov in občutljivosti aktive in pasive na spremembe obrestnih mer v bančnih knjigah. IRRBB stresni testi so pokazali, da so slovenske banke razmeroma previdne pri upravljanju z obrestno občutljivimi postavkami in obvladujejo obrestno tveganje. Nizke obrestne mere medtem vplivajo na povečevanje deleža vpoglednih vlog in zviševanje deleža dolgoročnih posojil s fiksno obrestno mero. Vloge nebančnega sektorja predstavljajo že več kot 70 % pasive, delež vpoglednih vlog, ki je tako že zelo visok, znaša nekaj pod dve tretjini v strukturi depozitov (BS 2017, str. 34 in 40).

Večji delež finančnih virov na vpogled na kratek rok omogoča nižje obrestne odhodke, zaradi ročnostne neusklajenosti aktive in pasive pa vnaša tudi nestabilnost v strukturo bančnih virov v primeru ekstremnih razmer. Rast deleža posojil s fiksnimi obrestnimi merami pa v primeru dviga obrestnih mer ne bo prineslo višjih obrestnih prihodkov. Po poročanju BS ima največji negativni vpliv na obrestno tveganje naraščanje posojil s fiksno obrestno mero in podaljševanje njihove ročnosti. Delež teh posojil pa glede na celoto posojil nebančnemu sektorju s 16 % ostaja ugoden (ibid., str. 35).

114

Obrestno tveganje v NLB Skupini ne sme imeti večjega vpliva na poslovanje posamezne članice ali NLB Skupine kot celote. To hkrati pomeni, da je izpostavljenost obrestnemu tveganju sorazmerno nizka, vendar se zaradi visoke likvidnosti in okolja nizkih obrestnih mer povečuje (NLB 2017, str. 109).

Izpostavljenost obrestnemu tveganju v NLB se meri z metodo BPV (angl. Basis Point Value), ki je mera občutljivosti vrednosti finančnih instrumentov za tržne obrestne mere, to je spremembo zahtevane donosnosti. S pomočjo te metode oceni banka spremembo vrednosti pozicije ob spremembi tržnih obrestnih mer za +/- 200 bazičnih točk in predpostavlja vzporedni premik krivulje donosnosti. Vrednost bazične točke BPV predstavlja mero spremembe v tržni vrednosti pozicije ob predvideni spremembi tržnih obrestnih mer za določeno število bazičnih točk. Izražena je v denarnih enotah (ibid., str. 298).

Analiza ocene vpliva spremembe obrestne mere za 200 bazičnih točk na ekonomske vrednosti pozicije bančne knjige v NLB je v letu 2016 znašala 153,5 milijona evrov oz. 13,48 % kapitala in se je v primerjavi z letom 2015 povečala za 38,5 milijona evrov, kar predstavlja spremembo v kapitalu za 3,1 %. Izpostavljenost obrestnemu tveganju v tem letu je izhajala pretežno iz portfelja prvovrstnih dolžniških vrednostnih papirjev v bančni knjigi, ki so vir likvidnosti, in kot posledica nizkih, celo negativnih obrestnih mer, kar je povečalo izpostavljenost iz portfelja dolgoročnih stanovanjskih kreditov s fiksno obrestno mero (ibid., str. 299).

V Zagrebški banki se izpostavljenost obrestnemu tveganju z metodo BPV meri na podlagi vpliva spremembe neto sedanje vrednosti portfelja v primeru premika tržnih obrestnih mer za eno bazično točko (ZABA 2017, str. 213). Primerjava z NLB po tem kriteriju tako ni mogoča kot tudi ni mogoča v primeru, če bi vrednosti pomnožili z 200, saj je enačba vezana na faktorje, ki so vezani na časovni žep, tako da rezultat ne bi bil realen. Ena bazična točka predstavlja 0,01 %, takšne spremembe na trgu pa se zgodijo hitro oz. so normalne. Prav tako se med bankama razlikujejo tudi časovni razredi, zato je zelo težko oceniti in narediti primerjavo, ki iz letnih poročil bank ni razvidna. Ker Zagrebška banka ni članica evroobmočja, imajo Hrvatje na tem področju tudi svojo zakonodajo.

Politika upravljanja obrestnih tveganj v NLB izhaja iz baselskih standardov in smernic EBA ter kaže previdnost pri upravljanju in prevzemanju tovrstnih tveganj. Upravljanje obrestnih tveganj poslov v bančni knjigi temelji na upravljanju obrestne zapadlosti bilančnih in zunajbilančnih postavk, ki so obrestno občutljive, le-te pa NLB razporeja v posamezne časovne žepke, pri čemer upošteva tudi kreditnemu tveganju prilagojene pozicije glede na posamezne valute (NLB 2017, str. 293).

Pri upravljanju obrestnih tveganj predstavlja poglaviten del tudi upravljanje portfelja dolžniških vrednostnih papirjev v bančni knjigi. Osnovni namen le-tega je zagotavljanje zadostnega obsega likvidnostnih rezerv, kar za banko pomeni tudi zagotavljanje večje stabilizacije obrestne marže. Temeljni način upravljanja z izpostavljenostjo obrestnemu tveganju v bančni knjigi predstavlja upravljanje bilančnih postavk. V kolikor to ni mogoče, NLB sklepa izvedene finančne instrumente, kot so obrestne zamenjave, obrestne zamenjave čez noč, navzkrižne obrestne zamenjave ali dogovori o terminski obrestni meri (ibid.).

115

Povzamemo lahko, da predstavlja obrestno tveganje v bančni knjigi eno izmed tveganj, ki je v zadnjih letih najbolj naraslo tako v NLB kot v Zagrebški banki. Razlog za to je v povečani neusklajenosti med aktivnimi in pasivnimi postavkami v časovnih žepkih z daljšimi ročnostmi. Na aktivni strani je prišlo do povišanja deleža dolgoročnih vrednostnih papirjev ter dolgoročnih kreditov s fiksno obrestno mero, medtem ko se v bančnih postavkah na pasivni strani povečujejo predvsem vpogledne vloge, ki posledično povečujejo razliko oz. vrzel v razredih s krajšo ročnostjo. Obvladovanje obrestnega tveganja bo tako predstavljalo enega izmed večjih izzivov obeh bank v prihodnjih letih, predvsem v primeru velikega porasta tržnih obrestnih mer, kot so EURIBOR, USDLIBOR, CHFLIBOR in druge.

9.4.4 Analiza valutnega tveganja

Analiza valutnega tveganja je predstavljena zaradi obsežnosti proučevanega obdobja (dvanajstih let) in raznolikosti poslovnih poročil v okviru trenutnih tržnih razmer in dogajanja v bančnem okolju z upoštevanjem trendov in sprememb na tem področju, ki v zadnjem času pomembno vplivajo na raven izpostavljenosti bank tveganjem. Znotraj valutnega tveganja predstavljamo tudi način njegovega upravljanja v izbranih bankah.

Slovenija ima kot članica evroobmočja zaradi skupne evrske valute z vidika valutnih nihanj manjšo tvegano izpostavljenost kot Hrvaška, ki ni članica držav evrskega območja in posluje s svojo valuto, hrvaško kuno. Tako se ob vezavi sredstev v tujih valutah, kot je to hrvaška kuna, pojavi tveganje spremembe deviznega tečaja, ki zmanjša oz. poveča višino obresti ali celo zmanjša oz. poveča glavnico.

Hrvaška kuna je v zadnjih nekaj letih izgubljala vrednost v primerjavi z evrom, kar kaže tudi Priloga 1. Tako je v letu 2010, ko je bil povprečni letni srednji devizni tečaj kune močnih 7,22, ta v letu 2014 oslabel na najnižjo vrednost od leta 2005, to je 7,63 kune. HNB ob tem nima nobenega vpliva na gibanje tečaja kune, saj je tečaj kune vezan na evro, to pa je posledica velikega obsega kreditov in depozitov, ki so na Hrvaškem vezani v evrih oziroma na valutno klavzulo v evrih (HNB 2015b, str. 2).

Valutno tveganje v NLB Skupini ne sme imeti večjega vpliva na poslovanje članic NLB Skupine in na Skupino kot celoto. Glavnina poslovanja slednje poteka v evrih, v bančnih članicah pa pretežno v domačih in delno tudi v evrski valuti (NLB 2017, str. 109).

Izpostavljenost valutnemu tveganju izhaja iz spremembe deviznih tečajev in posledično možnih izgub iz odprtih pozicij v tuji valuti, kar vpliva na finančno pozicijo in denarne tokove NLB. Merjenje in upravljanje valutnega tveganja v banki poteka z analizami občutljivosti, tvegano vrednostjo (angl. Value at Risk – VaR), s scenariji in stresnimi testi. V trgovalni knjigi poteka upravljanje valutnega tveganja na podlagi limitov VaR, v bančni knjigi pa skladno s Politiko upravljanja valutnih tveganj NLB, ki varuje temeljni kapital pred nezaželenimi učinki neugodnih gibanj deviznih tečajev. Spremljanje in upravljanje izpostavljenosti valutnim tveganjem v NLB poteka na mesečni ravni, medtem ko poteka spremljanje pozicij vseh valut v izkazu finančnega položaja NLB na dnevni ravni v okviru določenih dnevnih limitov (ibid., str. 287).

Pri izračunu valutnih tveganj, ki so posledica neto odprtih pozicij, NLB uporablja interni model CVaR (angl. Conditional Value at Risk). Izračun dnevne vrednosti CVaR temelji na

116

zahtevah baselskih standardov, to je 99-odstotnem intervalu zaupanja, opazovalnem obdobju 300 delovnih dni in 10-dnevnem obdobju držanja pozicije ter na metodi historične simulacije. Pri tem NLB spremlja skupno pozicijo trgovalne in bančne knjige, kar pomeni celotno odprto pozicijo. Na višino CVaR vpliva spremenljivost deviznih tečajev, ki določajo njegovo višino ali potencialno izgubo (ibid., str. 291).

Valutno tveganje v NLB je v letu 2016 v povprečju znašalo 157 tisoč evrov, medtem ko je bila ta vrednost v letu 2015 višja in je znašala 307 tisoč evrov. V letu 2016 se je tako povprečni CVaR v NLB glede na leto 2015 znižal, predstavljal je 1,2 % kapitala (2015: 2,5 % kapitala), kar pomeni, da je bila neto odprta devizna pozicija banke nizka. Valutno tveganje ostaja nizko in stabilno, banka pa ga uspešno obvladuje (ibid.).

V Skupini Zagrebška banka se izpostavljenost valutnemu tveganju spremlja na podlagi neto odprte devizne pozicije po valutah. Upravljanje z valutnim tveganjem poteka z določitvijo limitov za izpostavljenosti v tujih valutah in s spremljanjem teh limitov. Poslovne aktivnosti Skupine Zagrebška banka so usmerjene v minimiziranje neusklajenosti med sredstvi in obveznostmi, denominiranih v tuji valuti ali vezanimi na valutno klavzulo v okviru vzdrževanja dnevnega poslovanja v mejah dnevno dovoljene največje izgube, merjene s tehnikami VaR (ZABA 2017, str. 207).

V Zagrebški banki primerjava izpostavljenosti valutnemu tveganju z NLB zaradi razlik v poslovnih poročilih ni mogoča. Kljub temu imata banki na tem področju vzpostavljene interne limitne sisteme, ki preprečujejo večjo izpostavljenost valutnemu tveganju, s čimer banki dobro obvladujeta volatilnost posameznih valut. Prav tako se omenjeno tveganje v bankah ne povečuje, saj ti ne povečujeta svoje odprte devizne pozicije.

9.4.5 Analiza operativnega tveganja

Operativno tveganje je kvantitativno težko merljivo, saj je večinoma odvisno od »mehkih« oz. kvalitativnih dejavnikov, ki so med bankami vrednostno težje primerljivi. Posredno pa se kaže omenjeno tveganje v nekaterih kazalnikih poslovanja, kot sta npr. razmerje med stroški in neto prihodki, ali delež operativnih stroškov v bilančni vsoti. Analizo operativnega tveganja zato predstavimo v okviru njegovega upravljanja v izbranih bankah, kar pomembno vpliva na izboljšave v procesih in storitvah ter pri obvladovanju operativnega tveganja kot celote.

Izpostavljenost operativnemu tveganju v NLB Skupini ne sme imeti materialnega vpliva na njeno poslovanje, zato ga poskuša ohranjati na nizki do zmerni ravni. Za kakovostno upravljanje tovrstnega tveganja so vzpostavljeni sistemi zbiranja in identifikacije podatkov o škodnih dogodkih, njihovega ocenjevanja in obvladovanja. Opredeljena je zgornja tolerančna meja do operativnega tveganja, in sicer kot limit v višini še sprejemljive neto škode s strani posamezne članice NLB Skupine v poslovanju in kritična meja za škodne dogodke (NLB 2017, str. 315).

V kolikor se ta meja preseže, bančna članica oceni možnost potencialnega povišanja kapitalske zahteve za operativno tveganje znotraj notranjega kapitala in ostalih dodatnih ukrepov za njegovo upravljanje. NLB ima razvito tudi posebno metodologijo, s katero spremlja pomembnejše kazalnike tveganja, ki kažejo povečevanje operativnega tveganja v banki (ibid.).

117

NLB Skupina je vzpostavila tudi sistem stresnega testiranja, ki modelira podatke o škodnih dogodkih in analizira scenarije o manj verjetnih dogodkih z možnim velikim negativnim učinkom. Vzpostavljeni so bili tudi ključni kazalniki tveganja, katerih cilj je izboljšati obstoječe notranje kontrole in zagotoviti hitro odzivnost (ibid., str. 109).

V letu 2016 je bila neto izguba na osnovi škodnih dogodkov v NLB Skupini bistveno nižja v primerjavi s predhodnim letom in je predstavljala zelo majhen del glede na kapitalske zahteve za operativno tveganje, kar je bilo predvsem posledica optimizacije poslovnih procesov. NLB je z namenom hitre in ustrezne obravnave škodnih dogodkov vpeljala eskalacijsko lestvico o poročanju le-teh. Po izvedeni identifikaciji operativnih tveganj se na letni ravni izdela tudi profil operativne tveganosti banke (ibid., str. 315). Prizadevanja za dober rezultat na področju operativnega poslovanja so podrobneje predstavljena v Letnem poročilu NLB za leto 2016, na straneh 121–124.

Upravljanje operativnega tveganja v Zagrebški banki sestoji iz kontrole, prenosa in blažitve negativnih vplivov ali preprečevanja. Standarde upravljanja Skupina Zagrebška banka usklajuje s smernicami Skupine UniCredit in z lokalnimi regulatornimi zahtevami. To vključuje zbiranje podatkov o izgubah, spremljanje indikatorjev operativnega tveganja, izvajanje analize scenarijev in oceno operativnega tveganja pri odločitvah o uvedbi novega produkta, poslovnih sprememb ali projektov. Usklajenost kontrole in merjenja operativnega tveganja z zunanjo regulativo in standardi Skupine Zagrebška banka se ocenjuje z izvajanjem notranje validacije s strani oddelka Interne Validacije Skupine UniCredit, ki je neodvisna funkcija (ZABA 2017, str. 216).

Uprava Zagrebške banke je odgovorna za izvajanje nadzora nad izpostavljenostjo operativnemu tveganju, njegovo upravljanje ter potrditev, da je sistem merjenja in kontrole integriran v dnevno upravljanje s tveganji. V procesu upravljanja se ohranja stabilnost sistema kontrole in implementacije operativnega tveganja v določenih politikah, procesih in postopkih v poslovanju. Stalni nadzor nad aktivnostmi in upravljanjem operativnega tveganja v banki ima Odbor za operativno tveganje in tveganje ugleda. Strategije za upravljanje z operativnim tveganjem so določene preko upravljalnega okvira, višine sprejemljive izpostavljenosti in mere za zmanjševanje operativnega tveganja. Zagrebška banka uporablja model AMA (angl. Advanced Measurement Approach) za izračun kapitalske zahteve za operativno tveganje (ibid.).

9.5 Ugotovitve o uspešnosti poslovanja NLB in Zagrebške banke na podlagi analiziranih kazalnikov

Z analizo izbranih finančnih kazalnikov, ki smo jih razdelili na osnovne in druge finančne kazalnike ter kazalnike tveganj, smo za dvanajstletno obdobje, ki vključuje leta pred krizo, krizna leta in leta po krizi, ugotavljali učinkovitost in uspešnost poslovanja NLB in Zagrebške banke ter vzroke, ki so vplivali na te razlike. Pri tem smo izhajali iz razlik v makroekonomskem in regulatornem okolju, lastniški strukturi in ostalih dejavnikih.

Analiza kazalnikov donosnosti lastniškega kapitala (ROE), donosnosti sredstev (ROA), neto obrestne marže in razmerja med stroški in prihodki je pokazala, da je Zagrebška banka v obdobju od 2005 do 2016 izkazovala boljše rezultate poslovanja z vidika vseh štirih analiziranih kazalnikov kot NLB. Ker pa analiza teh, sicer osnovnih kazalnikov, ni zadostna za podrobnejšo analizo vzrokov za razlike v uspešnosti poslovanja kot celote,

118

saj so finančni kazalniki medsebojno povezani, smo učinkovitost in uspešnost poslovanja analizirali tudi z drugimi finančnimi kazalniki in kazalniki tveganja. Le-ti so v večini let prav tako pokazali uspešnejše poslovanje Zagrebške banke in dodatne vzroke za razlike v poslovnih rezultatih.

Enega izmed teh predstavlja višina kapitalske ustreznosti (graf 18), ki je bila vseskozi višja v Zagrebški banki. Pred vstopom Hrvaške v EU je bila regulacija bančnega sistema v pristojnosti HNB, ki je določala pravila poslovanja bank. Pri tem je bila določena tudi višina zahtevane kapitalske ustreznosti. Ta je bila zaradi regulatornih zahtev HNB do leta 2012 višja od zahtevane višine kapitalske ustreznosti v višini 8 % tveganju prilagojene aktive, ki je veljala za banke v Sloveniji. Te so z vstopom v EU prišle pod določbe ECB. Zagrebška banka je tako imela vseskozi višji kapitalski ščit, predvsem v letih pred krizo, s čimer je v kriznih časih lažje pokrivala obdobja slabšega poslovanja.

V NLB je bila kapitalska ustreznost še zlasti do leta 2012 izrazito nižja v primerjavi z Zagrebško banko, kar pomeni, da je imela banka tudi manjšo možnost pokrivanja tveganih izpostavljenosti s kapitalom in izgub v primeru večjih šokov, kot je bila to finančna kriza. To sta pokazala tudi obseg in delež kapitala v bilančni vsoti (graf 17), ki sta bila v primerjavi z Zagrebško banko v opazovanem obdobju precej nižja.

Zaradi velikega obsega kreditiranja v NLB, predvsem v času pred krizo (grafa 23 in 26), ki ni bil ustrezno nadzorovan in temeljil na visokih kreditnih standardih, je prišlo v času krize, to je po letu 2008, do rasti nedonosnih posojil. Ta so se z zaostrovanjem učinkov finančne krize in makroekonomskih razmer z visokim upadom gospodarske rasti, ki je poslabšala poplačljivost terjatev, iz leta v leto stopnjevala, zaradi česar je morala banka oblikovati visok znesek oslabitev in rezervacij (grafi 22–24). To stanje se je odrazilo v poslovnem izidu pred obdavčitvijo, ki vključuje rezultate vseh analiziranih kazalnikov in je bil v večini let nižji v primerjavi z Zagrebško banko (graf 19). Posledično sta bila nižja tudi donosnost lastniškega kapitala in donosnost sredstev (grafa 12 in 13), slednji je neposredno povezan tudi z likvidnostnim in obrestnim tveganjem.

NLB je izkazovala v primerjavi z Zagrebško banko v večini let višjo stopnjo likvidnosti (graf 29), kar pomeni, da je imela manjšo možnost za ustvarjanje obrestnih prihodkov, posledično je bila tudi izkoriščenost sredstev slabša. V kolikor je izkoriščenost sredstev slabša, bo nižja tudi neto obrestna marža (graf 14), ki skupaj z višjim deležem dolga v virih sredstev znižuje donosnost lastniškega kapitala. Na dobro izkoriščenost sredstev pa vpliva tudi sposobnost banke, da v obdobju nizkih oz. spremenljivih obrestnih mer ohranja ugodno razmerje med obrestnimi prihodki in odhodki.

Kazalnika ROE in ROA sta povezana tudi s kapitalom, pri čemer visoko donosne naložbe povečujejo dobiček banke, ta pa ustvarja donos za lastnike in privablja potencialne nove investitorje. Tudi s tega vidika je bila Zagrebška banka uspešnejša, saj je z večjim obsegom kapitala in bolje naloženimi sredstvi ustvarjala bolj donosno poslovanje. Otežene makroekonomske razmere pa so predvsem v NLB poslabšale tudi poplačljivost terjatev, kar je skupaj z zmanjšano kreditno aktivnostjo zaradi zavez NLB danih EU ob dokapitalizaciji o omejevanju poslovanja in nasploh nizkega povpraševanja po novih kreditih analizirane finančne kazalnike še dodatno poslabšalo. To se v NLB kaže tudi v povprečju nižji neto obrestni marži v primerjavi z Zagrebško banko zaradi nižjih neto obrestnih prihodkov in v višjih stroških poslovanja.

119

Razlike v uspešnosti poslovanja izhajajo tudi iz lastniške strukture, v kateri se banki bistveno razlikujeta. Medtem ko je NLB v celoti v lastništvu države, je Zagrebška banka pretežno v tujem lastništvu. Primerjava osnovnih in ostalih finančnih kazalnikov je pokazala, da so tuji lastniki, v našem primeru skupina UniCredit kot večinska lastnica Zagrebške banke, usmerjeni na ustvarjanje donosa za lastnike banke (kazalnik ROE), uspešneje upravljajo s sredstvi oz. naložbeno aktivnostjo (kazalnik ROA), hkrati pa ob maksimiranju teh donosov ustvarjajo z aktivno politiko poslovanja tudi višje neto obrestne prihodke in neto obrestno maržo (kazalnik NIM) ob povprečno nižjih stroških poslovanja (kazalnik CIR) kot domači lastniki oz. v primeru NLB država.

Naše ugotovitve potrjujejo Iannotta et al. (2007, str. 2145), ki ugotavljajo, da imajo banke v državni lasti nižjo dobičkonosnost v primerjavi s privatnimi bankami in večjo verjetnost neplačila, in Micco et al. (2006, str. 222), ki pravijo, da državne banke poleg nižje dobičkonosnosti poslujejo tudi z višjimi operativnimi stroški in nižjimi maržami.

Z analizo kazalnikov tveganja smo ugotovili, da Zagrebška banka učinkoviteje upravlja s tveganji, predvsem kreditnim, in njihovim obvladovanjem v času krize, ter se je bolj zavedala dejstva, da se tveganje in donosnost izključujeta. To pomeni, da višje tveganje ustvarja višji donos, vendar če sta strategija in zasledovanje tega cilja napačni in neustrezni, le-to vodi v izgubo, kar so pokazali tudi poslovni rezultati NLB. Naše ugotovitve potrjujejo De la Torre et al. (2010, str. 25), ki ugotavljajo, da tuje banke bolje upravljajo s tveganji preko diverzifikacije, natančnejših podatkov in orodij za upravljanje s tveganji.

Tuji lastniki imajo svojo politiko vodenja in upravljanja banke, in čeprav vsi stremijo k doseganju dobička, bodisi državni bodisi domači zasebni ali tuji lastniki, le-tega dosegajo na različne načine. To je pokazala primerjava deleža kreditov nebančnemu sektorju v bilančni vsoti (graf 26). Ti v Zagrebški banki temeljijo na nižji kreditni rasti tako fizičnim kot pravnim osebam, medtem ko v NLB na višji kreditni rasti pretežno pravnim osebam. Množično kreditiranje, predvsem v NLB v času pred krizo, je bilo namenjeno zlasti financiranju gradbenega sektorja in holdinških družb ter managerskih prevzemov. To je ob stopnjevanju finančne krize in oteženih makroekonomskih razmerah poslabšalo poplačljiivost terjatev, ki so se ob neplačevanju konvertirala v slaba posojila.

Našo ugotovitev, da je lastniška struktura pomemben dejavnik za razlike v uspešnosti poslovanja med bankama, potrjuje tudi BS (2007a, str. 38) v Poročilu o procesu ocenjevanja tveganj, kjer poudarja, da je lastniška struktura zelo pomembna pri zagotavljanju stabilnosti banke. Večinski lastnik banke mora biti finančno dovolj močan in stabilen, da je v primeru kapitalskih primanjkljajev banko zmožen dokapitalizirati. Hkrati ima jasno opredeljeno strategijo o doseganju ciljev in o namenu kapitalskih vložkov v banko ter o vodenju odgovorne dividendne politike. V primeru NLB vidimo, da se je večinski lastnik, to je država, v večini teh dejavnikov izkazala kot slab gospodar, bančne luknje pa je pokrivala z davkoplačevalskim denarjem.

Brodnjak, predsednik uprave NLB od 6. julija 2016, pravi, da se do lastništva in njegovega porekla ne opredeljuje in da je zanj v poslovanju pomembno predvsem odgovorno lastništvo. O državi kot odgovorni lastnici NLB navaja: »Zame sta dve ključni področji, ki ju je treba zagotoviti, potem pa sploh ni pomembno, kdo je lastnik. Prvo je neodvisno korporativno upravljanje, zagotovilo, da imajo v tej hiši možnost delovati takšni talenti,

120

ki jo bodo prestavili v višjo prestavo in ji zagotovili vlogo regijske institucije, ki bo Sloveniji v ponos. Prejemki so samo del te zgodbe. Verjamem, da imamo nadzorni svet, ki deluje profesionalno in neodvisno, in verjamem, da lahko tako normalno poslujemo. Ne čutim pa nobenega vpliva politike na vodenje dnevnih poslov.« Pri tem dodaja, da ni nujno napačna ideja, da NLB ostane v državnem lastništvu. Po njegovem mnenju problem nastopi takrat, ko pride do izkoriščanja te družbe za parcialne interese, ki so v nasprotju z nacionalnim interesom in ki so interesi posameznih interesnih skupin (Jenko, 2017).

Brodnjak pravi, da si bo NLB v poslovanju izjemno opomogla, ko se sprostijo zaveze EK o omejevanju kreditiranja, ki so po njegovem mnenju za banko veliko breme. Resnih poslov je bilo v zadnjih dveh letih zelo malo, saj je bila raven cen v višini, ki jih banka ne sme ali ne zmore doseči. Ob tem pa dodaja, da je NLB v dobri pripravljenosti na konkurenco, v kolikor bi se omenjene zaveze sprostile. Trenutno banka nima dovoljenja za aktivno trženje bančnih storitev, omejena je pri donosnosti nekaterih poslov, pri čezmejnem delovanju in pri lizing poslovanju, prepoved ima tudi pri nakupih v regiji. Vse navedeno preprečuje enakopravno tekmovanje s konkurenti (ibid.).

121

10 SKLEP

Razvitost bančnega sistema, ki je pomembna za vsako nacionalno gospodarstvo, bi morala biti neposredno povezana s stopnjo razvitosti gospodarstva, v katerem so banke finančni servis realnega gospodarstva, zatorej je ta soodvisnost neposredna. Banka kot finančni posrednik in vir financiranja gospodarskega sektorja je finančna institucija, ki je sistemskega pomena. Propad banke zamaje gospodarski sistem, zato sta njeno reševanje in nemoteno delovanje pogoja za finančno stabilnost. Velik obseg poslovnih in bančnih aktivnosti z nepravilnostmi v poslovanju je vključno s padanjem cen nepremičnin privedel do finančne in gospodarske krize pred slabim desetletjem, katere posledice so še zmeraj prisotne.

Kot odgovor na krizo, ki je postala globalna, in na ponovno vzpostavitev stabilnosti ter zaupanja v bančni sistem sta bili v okviru nove kapitalske ureditve Basel III oblikovani Uredba CRR in Direktiva CRD IV, ki njegovo vsebino prenašata v evropsko bančno zakonodajo. Uvajata nova in enotna pravila bančne zakonodaje EU ter postavljata temelje novemu bančništvu. Zavezujoči sta za vse države članice EU, pri čemer so možne manjše razlike v regulatornih zahtevah med državami pri načinu implementacije nekaterih predpisov.

Stabilnost bančnega sistema je pogojena s številnimi dejavniki in je odsev ne le ocene finančne uspešnosti poslovanja s pomočjo finančnih kazalnikov, temveč tudi uspešnosti makroekonomskega okolja, ki je pomemben pokazatelj blaginje posamezne države in del bančnega sistema. Makroekonomsko okolje in bančni sistem delujeta vzajemno, kar pomeni, da je za nemoteno delovanje slednjega potrebna makroekonomska stabilnost, le-ta pa se odraža tudi v poslovnih rezultatih. Makroekonomski dejavniki odražajo uspešnost poslovanja bank in bančnega sistema kot celote, kar kaže dejstvo, da volumni kreditov in delež dobrih kreditov v recesiji oz. krizi padeta.

Primerjava makroekonomskih kazalnikov BDP, stopnje inflacije, javnofinančnega primanjkljaja/presežka, javnega dolga in stopnje brezposelnosti je med državama izbranih bančnih sistemov pokazala velike razlike. Slovenija je bila pri tem v vseh petih makroekonomskih kazalnikih v proučevanem obdobju v primerjavi s Hrvaško stabilnejša in bogatejša država z močnejšo ekonomijo. Primerjava finančnih podatkov iz izkaza poslovnega izida, kazalnikov donosnosti in učinkovitosti poslovanja ter nekaterih drugih finančnih kazalnikov pa je pokazala, da je hrvaški bančni sistem učinkovitejši in uspešnejši v primerjavi s slovenskim bančnim sistemom. Makroekonomsko okolje je pomembni del bančnega sistema in vpliva na poslovanje bank, vendar ne v takšni meri, da bi to izraziteje videli, sploh na primeru dveh tako različnih bank. Kljub temu pa se ta vpliv kaže predvsem z vidika slabih posojil, ki so v letih po krizi naraščala v obeh bančnih sistemih in znotraj njunih največjih dveh bank, NLB in Zagrebške banke.

Ena izmed razlik v makroekonomski sliki med državama izhaja iz geografske lege. Slovenija leži v okolju, ki je geografsko ugodnejše v primerjavi s Hrvaško. Severni in zahodni sosedi sta bogata Avstrija, ki ima po podatkih Mednarodnega denarnega sklada (IMF, 2017b) 41.221 evrov BPD na prebivalca, in Italija, ki ima 28.005 evrov BDP na prebivalca. Vzhodni in južni sosedi sta precej revnejši. Na Madžarskem znaša BDP na prebivalca 12.214 evrov, na Hrvaškem pa 11.360 evrov.

122

Hrvaška leži na območju, kjer so sosednje države ene najrevnejših v EU. V Črni gori znaša BDP na prebivalca 6.327 evra, sledita ji Srbija s 5.275 evri in Bosna in Hercegovina s 4.108 evri (ibid.). Po tem kriteriju je torej Hrvaška naša najmanj premožna soseda, hkrati smo pa mi z 19.828 BDP na prebivalca njena najpremožnejša soseda.

Slovenija je bogatejša država tudi po kriteriju finančnega premoženja na prebivalca. Podatki Allianzovega poročila o svetovnem bogastvu kažejo, da je imel sleherni Slovenec v letu 2016 13.640 evrov neto finančnega premoženja, kar uvršča Slovenijo med 53 državami na svetovni lestvici na 26. mesto. Vsak Hrvat je po tem kriteriju imel le 9.100 evrov neto finančnega premoženja, kar uvršča državo na 33. mesto po svetovnem merilu (Brandmeir et al. 2017, str. 137). Da Slovenijo uvrščamo med bogatejše države, kaže tudi Poročilo švicarske banke o svetovnem bogastvu (Credit Suisse AG 2016, str. 10). Ta državo po kriteriju celotnega premoženja na prebivalca, ki je razdeljeno v 5 skupin, uvršča v sam vrh z vrednostjo med 21 do 85 tisoč evrov. Hrvaška se nahaja v tretji vrednostni skupini, to je med 4.300 in 21.000 evri.

Enega izmed dejavnikov, ki vpliva na razlike v poslovanju med slovenskim in hrvaškim bančnim sistemom, predstavlja razlika v gospodarskih ciklih. Ekonomiji obravnavanih držav sta bili v opazovanem obdobju v bistveno različnih makroekonomskih situacijah, kar je močno vplivalo na dosežke opazovanih bank. Slovenija je leta 2004 postala članica EU in leta 2007 članica evroobmočja. S prevzemom evra je prišlo do velikega obsega poceni evrskega denarja v monetarni sistem, kar je omogočilo veliko posojilno aktivnost in izrazito pregrevanje gospodarstva, hkrati pa s tem povečalo poslovno tveganje.

Leto 2007 predstavlja tudi leto, tik preden je prišlo do finančne krize in zloma finančnega in bančnega sistema, ter hkrati leto, ko je Slovenija vstopila v evroobmočje in s tem izgubila samostojnost monetarne politike. Poznejši prevzem evra, ko je kreditna aktivnost stagnirala in poceni evrskega denarja ni bilo na razpolago, bi omilil nagnjenost NLB k prevzemanju tveganj, prinesel manj tvegane poslovne odločitve in posledično manjše kreditne izgube.

Hrvaška je v primerjavi s Slovenijo polnopravna članica EU šele od julija 2013 in ni članica evroobmočja ter tako ohranja monetarno neodvisnost. Poslovanje hrvaškega bančnega sistema je do vstopa države v EU temeljilo na domači bančni zakonodaji in je bilo v primerjavi s slovenskim bančnim sistemom v letih pred krizo in v času krize vseskozi bolj transparentno, z manjšo mero tveganega predkriznega pregrevanja in večjo odzivnostjo na spremembe, učinkovitejše na področju obvladovanja tveganj ter je temeljilo na visokih standardih bančnega poslovanja. Posledično je bil tudi učinek krize na bilance bank manjši. Dobro zasnovana strategija poslovanja, kot je npr. bila višja zahtevana kapitalska ustreznost glede na raven v drugih evropskih bankah, pa je reševala obdobja slabšega poslovanja, zato tudi ni bilo večjih potreb po državni pomoči ali dokapitalizaciji.

Kot osrednji problem magistrskega dela smo v okviru bančnega sistema izbrali primerjavo poslovanja dveh največjih bank v slovenskem in hrvaškem bančnem prostoru. Ugotovili smo, da je Zagrebška banka v obdobju od 2005 do 2016 izkazala boljše poslovne rezultate, kar je bilo merjeno z osnovnimi finančnimi kazalniki, to je z donosnostjo kapitala (ROE), donosnostjo sredstev (ROA), neto obrestno maržo in razmerjem med stroški in neto prihodki.

123

Z analizo ostalih finančnih kazalnikov smo ugotovili s primerjavo deleža stroškov poslovanja v bilančni vsoti, z deležem kapitala v bilančni vsoti, s kapitalsko ustreznostjo in poslovnim izidom kot rezultatom poslovanja prav tako uspešnejše poslovanje Zagrebške banke. Analiza kazalnikov tveganja je s podrobnejšo analizo kreditnega in likvidnostnega tveganja pokazala, da je NLB bila v času krize, predvsem v letih od 2010 do 2014, bolj izpostavljena kreditnemu tveganju kot Zagrebška banka, v letih pred krizo in v letih po stabilizaciji razmer v poslovanju, to je od leta 2015, pa nekoliko manj. Kreditno tveganje predstavlja najpomembnejše tveganje in največjo izpostavljenost tveganjem v obeh bankah. Likvidnostno tveganje banki uspešno obvladujeta, le-to pa je v zadnjih nekaj letih zaradi okolja nizkih obrestnih mer, še zmeraj nizke kreditne aktivnosti in presežnega obsega depozitov še posebej nizko.

Vzroki za boljše poslovne rezultate Zagrebške banke v proučevanem obdobju na podlagi analize osnovnih in ostalih finančnih kazalnikov, kazalnikov tveganja pa tudi bonitetne ocene, izhajajo iz manj transparentnega vodenja NLB, slabo zasnovane strategije poslovanja, nizke odzivnosti in pravočasnih ukrepov za reševanje ob zaznanem poslabšanju poslovnih rezultatov ter neracionalnega izplačevanja visokih zaslužkov in nagrad vodilnim v banki. To je posledično povečalo tudi izpostavljenost operativnemu tveganju, ki predstavlja za kreditnim drugo najpomembnejše tveganje v obeh bankah. Reševanje nastalega visoko negativnega primanjkljaja v NLB, ki je bil posledica velike kreditne rasti v letih pred krizo, se je prevalilo na bremena davkoplačevalcev v obliki milijardnih dokapitalizacij. Zagrebška banka je pri zaznanem poslabšanju rezultatov poslovanja, predvsem v letih 2008 in 2009, nastopila hitro in preudarno, zato so bile težave bank odpravljene, še preden bi jih prebivalstvo utegnilo zaznati; prav tako je imela vzpostavljene mehanizme in ukrepe za obdobja slabšega poslovanja, v katerem je izgube krila tudi iz zadržanega dobička banke.

Kadar lastniki stremijo k doseganju dobičkov, so vse bolj naklonjeni tveganjem. Pri tem smo ugotovili, da domači lastniki pri tem niso nič bolj konservativni kot tuji. Načelno imajo večje bančne skupine več znanja, izkušenj in podatkov, t. j. ekonomije obsega za boljše upravljanje tveganj, katerih obvladovanje in pravočasno zaznavanje je postalo v času po krizi prednostna naloga v številnih evropskih bankah. Nepravilnosti v poslovanju in preveliko izpostavljanje predvsem kreditnemu tveganju je zlasti v NLB zaradi množičnega obsega kreditov v času pred krizo, ki niso bili ustrezno zavarovani, in posledično nastalih nedonosnih terjatev, za katera je bilo potrebno ob neplačevanju kot posledici učinkov finančne krize in poslabšanja makroekonomskih razmer oblikovati visoke oslabitve in rezervacije. To je povzročilo visoko negativne poslovne rezultate in potrebe po milijardnih finančnih injekcijah.

Konflikt interesov in moralni hazard sta stanje v NLB še dodatno poslabšali. Pravočasni in ustrezni ukrepi bi ob zaznanem poslabšanju poslovanja omogočili manjše poslabšanje finančnih kazalnikov in zmanjšali ekstremno visoke finančne vložke v banko, kar posledično pomeni nižje stroške in manj davkoplačevalskega denarja za krpanje bančne luknje. Ob manjših izgubah bi se zaradi ponovne kreditne rasti in zagona gospodarstva hitreje okrepil tudi bančni krogotok. Po drugi strani pa bi ti ukrepi razkrili številne nepravilnosti, ki so tudi posledica asimetrije informacij in nezakonitega dostopa ter zlorabe internih podatkov. Skupek navedenih dejavnikov je povečal negotovost na finančnih trgih in znižal raven zaupanja v banko doma in v tujini.

124

To se je odrazilo v višjih stroških zadolževanja, nezmožnosti njihovega nadaljnjega obnavljanja v tujini ter oteženem dostopu do kapitala. Z zavezami, ki so bile dane EU ob dokapitalizaciji NLB v decembru 2013, se je Slovenija zavezala k prodaji večinskega deleža največje državne banke ter k omejevanju kreditiranja, kar je že ob tako nizkih obrestnih prihodkih le-te še dodatno znižalo.

Pomemben dejavnik za razlike v poslovanju med bankama in njunima bančnima sistemoma predstavlja tudi lastniška struktura. Banke na Hrvaškem so že od zaključka sanacije leta 2000 večinoma v tujem lastništvu, medtem ko je lastništvo nad bankami v Sloveniji po sanaciji in privatizaciji ostalo v večinski domači lasti. Podobna lastniška struktura velja tudi za največji banki v obeh bančnih sistemih. Hrvaška Zagrebška banka je s 84,47 % v lastništvu Skupine UniCredit in jo je krizno obdobje prizadelo v manjši meri kot največjo slovensko banko NLB, ki je v 100 % lastništvu države in pri kateri se vpliv krize občuti še skoraj desetletje pozneje. Zagrebška banka kot hčerinska banka v tuji lasti je ob morebitnih težavah ali finančnem primanjkljaju dobila dodatno financiranje s strani matere iz tujine, ki neposredno vpliva na poslovanje hčere, medtem ko se je morala NLB za financiranje poslovnih aktivnosti zadolževati pri ECB.

S primerjavo uspešnosti poslovanja izbranih dveh bank z vidika lastništva smo ugotovili, da so tuji lastniki, v našem primeru Skupina Unicredit kot večinska lastnica Zagrebške banke, boljši pri gospodarjenju in uspešneje konkurirajo domačim ponudnikom bančnih storitev, predvsem bankam v domači državni lasti, v našem primeru NLB. Kljub temu pa tega vpliva ne smemo precenjevati, saj gre za sklep zgolj na podlagi obeh analiziranih bank. Potrebni sta dolgoročno zasnovana poslovna strategija in učinkovit menedžment, ki bo skladno s tehnologijo izvajal začrtano strategijo in ob tem minimiziral stroške poslovanja. Pomembno je tudi zavedanje, da preveliko izpostavljanje tveganju brez ustreznega nadzora in zavarovanja vodi prej v izgubo kot v dobiček. Zagrebška banka je bila pri izvajanju omenjenih dejavnikov uspešnejša v primerjavi z NLB in si je zagotovila ustrezni kapitalski ščit ob nepredvidenih šokih v poslovanju, zato je tudi finančna kriza ni prizadela v tolikšni meri kot NLB, ki je imela v proučevanem obdobju precej bolj volatilno poslovanje.

Banka mora zmeraj poslovati v skladu z načeli bančnega poslovanja in uvajati nove ter konkurenčne bančne produkte. Skrbeti mora za dnevno likvidnost, strukturno usklajenost in optimalen odnos med tveganjem in donosnostjo. Tako zasnovano poslovanje omogoča konkurenčno prednost in doseganje ciljev na dolgi rok, kjer postaneta lastništvo ali makroekonomsko okolje kot kriterija za uspešnost manj pomembna.

Aktivnosti in ukrepi na področju krepitve poslovanja bank skupaj z izboljšanimi poslovnimi modeli že kažejo prve pozitivne znake okrevanja, ki so s sproščanjem oslabitev in rezervacij zlasti v NLB v zadnjem letu še toliko izrazitejši. Kljub temu bo v prihodnje potrebno bolj analitično in konstruktivno delovanje ter predvsem večja integracija in odgovornost med nosilci ključnih funkcij v banki. Izzivi bančništva ostajajo številni, npr. tehnološke inovacije (fintech), demografija, globalizacija, nove politične napetosti, fenomen nizke rasti, nizka naravna obrestna mera ipd. Številne ukrepe že uvaja regulator, kar sicer povečuje nevarnost pretirane regulacije, na strani bank pa bodo morale le-te intenzivno iskati nove poslovne modele in sinergije, tako med seboj kot z drugimi finančnimi posredniki.

125

LITERATURA IN VIRI

1. Adrović, Z. (2016). Uloga financijaša u gospodarskom rastu. Loša i nepredvidiva regulativa kočnica razvoja. Pridobljeno 27. april 2017 iz Zagrebačka inicijativa: http://www.kas.de/wf/doc/kas_18980-1442-1-30.pdf?160421112649.

2. Bergant, Ž. (2010). Osnove analize poslovanja. Ljubljana: Inštitut za poslovodno

računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo. 3. BIS. (2010). Basel III: A global regulatory framework for more resilient banks and

banking systems. Pridobljeno 30. junij 2017 iz Basel Comittee on Banking Supervision: http://www.bis.org/publ/bcbs189.pdf.

4. Bohaček, Z. (2014). Hrvatsko bankarstvo - što donosi budućnost? Pridobljeno 27.

april 2017 iz Zagrebačka inicijativa: http://www.kas.de/wf/doc/kas_18975-1442-1-30.pdf?160421104441.

5. Brandmeir K. & Grimm, M. & Heise, M. & Holzhausen, A. (2017). Allianz global

wealth report 2017. Pridobljeno 20. oktober 2017 iz Allianz Economic Research: https://www.allianz.com/v_1506419659000/media/economic_research/publications/specials/en/AGWR_17_english.pdf.

6. BS. (2006). Poročilo o finančni stabilnosti, maj 2006. Pridobljeno 22. december

2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/FSR_2006.pdf.


2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/Porocilo_o_financni_stabilnosti_2007.pdf.

8. BS. (2007a). Proces ocenjevanja tveganj. Pridobljeno 26. december 2017 iz Banka

Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/legacy-files/2489_Priro%c4%8dnik_POT.pdf.


2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/FSR_2008_lektorirano_internet.pdf.


2017 iz Banka Slovenije:

126

https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/FSR_internet_brez_podpisa_guvernerja.pdf.


2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/internet_09_07_2010_koncna.pdf.


2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/FSR_maj_11_lektorirano_25_07_2011.pdf.


2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/FSR.pdf.


2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/FSR_2013_s_prilogo.pdf.


2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/Financna_stabilnost_SI_WEB.pdf.


2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/Poro%C4%8Dilo_o_finan%C4%8Dni_stabilnosti__maj_2015_brez_priloge_23072015.pdf.

17. BS. (2015a). Izjava za javnost – Problematika izpostavljenosti iz posojil v CHF.

Pridobljeno 27. december 2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/legacy-files/6154_IZJAVA_ZA_JAVNOST-_posojila_CHF.

18. BS. (2015b). Poročilo Banke Slovenije o vzrokih za nastali kapitalski primanjkljaj

bank in vlogi Banke Slovenije pri tem kot bančnega regulatorja, sanaciji bank v letih 2013 in 2014, o učinkovitosti sistema korporativnega upravljanja bank v državni lasti in načinu reševanja posledic kapitalske neustreznosti poslovnih bank.

127

Pridobljeno 22. december 2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/gdgejiffcihhafg_porocilo_bs_2015.pdf.

19. BS. (2015c). Sklep o ocenjevanju izgub kreditnega tveganja bank in hranilnic.

Pridobljeno 19. april 2017 iz Banka Slovenije: https://www.bsi.si/zakoni-in-predpisi.asp?MapaId=281.

20. BS. (2016). Poročilo o finančni stabilnosti, junij 2016. Pridobljeno 22. december

2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/FSR_junij_2016.pdf.

21. BS. (2017). Poročilo o finančni stabilnosti, junij 2017. Pridobljeno 22. december

2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/Porocilo_o_financni_stabilnosti_junij_2017.pdf.

22. BS. (2017a). Banka Slovenije. Pridobljeno 22. december 2017 iz Banka Slovenije:

https://www.bsi.si/o-nas. 23. BS. (2017b). Letno poročilo 2015. Pridobljeno 22. december 2017 iz Banka

Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/Letno_porocilo_BS_2015.pdf.

24. Casu, B., Girardone, C., & Molyneux, P. (2015). Introduction to banking (2 izd.).

Harlow: Pearson Education Limited. 25. Choudhry, M., (2007). Bank asset and liability management: Strategy, trading,

analysis. Singapore: John Wiley & Sons (Asia) Pte Ltd. 26. Cœuré, B. (2016). Assessing the implications of negative interest rates. Pridobljeno

31. julij 2017 iz European Central Bank: https://www.ecb.europa.eu/press/key/date/2016/html/sp160728.en.html.

27. Constâncio, V. (2016a). The challenge of low real interest rates for monetary policy.

Pridobljeno 31. julij 2017 iz European Central Bank: https://www.ecb.europa.eu/press/key/date/2016/html/sp160615.en.html.

28. Constâncio, V. (2016b). Challenges for the European banking industry. Pridobljeno

31. julij 2017 iz European Central Bank: https://www.ecb.europa.eu/press/key/date/2016/html/sp160707_1.en.html.

128

29. Constâncio, V. (2017). Resolving Europe’s NPL burden: challenges and benefits.

Pridobljeno 3. maj 2017 iz European Central Bank: https://www.ecb.europa.eu/press/key/date/2017/html/sp170203.en.html.

30. Credit Suisse AG. (2016). Global Wealth

Report 2016. Pridobljeno 20. oktober 2017 iz Credit-suisse: http://publications.credit-suisse.com/tasks/render/file/index.cfm?fileid=AD783798-ED07-E8C2-4405996B5B02A32E.

31. Cull, R., Martinez Peria, M. S. & Verrier, J. (2017). Bank Ownership: Trends and

Implications. Pridobljeno 16. april 2017 iz International Monetary Fund: http://www.imf.org/en/Publications/WP/Issues/2017/03/22/Bank-Ownership-Trends-and-Implications-44753.

32. Črčinovič Krofič, V., & Leva Bukovnik, M. (2009). Osnove poslovnih financ.

Pridobljeno 20. april 2017 iz Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/Impletum/IMPLETUM_46EKONOMIST_Posl_finance_Crcinovic.pdf.

33. DAB. (2017). O nama. Pridobljeno 19. oktober 2017 iz Državna agencija za

osiguranje štednih uloga i sanaciju banaka: http://www.dab.hr/o-nama. 34. De la Torre, A., Martínez Pería, M. S. & L. Schmukler, S. (2010). Bank involvement

with SMEs: Beyond relationship lending. Pridobljeno 5. maj 2017 iz Sciencedirect: http://www.sciencedirect.com.ezproxy.lib.ukm.si/science/article/pii/S0378426610000786.

35. Dimovski, V., & Gregorič, A. (2000). Temelji bančništva. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta. 36. Draghi, M. (2016). Delivering a symmetric mandate with asymmetric tools:

monetary policy in a context of low interest rates. Pridobljeno 31. julij 2017 iz European Central Bank: https://www.ecb.europa.eu/press/key/date/2016/html/sp160602.en.html.

37. Družić, G. (2001). Bankarski sustav. Pridobljeno 19. oktober 2017 iz Hrvatsko

društvo ekonomista: http://www.hde.hr/sadrzaj.aspx?Podrucje=175.

38. DUTB. (2015). O nas. Pridobljeno 19. oktober 2017 iz Družba za upravljanje terjatev bank: http://www.dutb.eu/si/o_nas.aspx.

129

39. EBA. (2016). Risk assessment of the european banking system. Pridobljeno 31.

oktober 2017 iz European banking authority: https://www.eba.europa.eu/documents/10180/1315397/EBA+Risk+Assessment+Report_December+2016.pdf.

40. EBA. (2017). Risk dashboard. Data as of Q2 2017. Pridobljeno 31. oktober 2017 iz

European Banking Authority: https://www.eba.europa.eu/documents/10180/1981506/EBA+Dashboard+-+Q2+2017.pdf/a7736ea3-6054-4397-a2b7-d34493dbc168.

41. ECB. (2015). Ekonomski bilten, številka 2/2015. Pridobljeno 22. december 2017 iz

Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/BILTEN_ECB_02-2015.pdf.

42. ECB. (2016a). Kaj so slaba posojila? Pridobljeno 15. avgust 2017 iz European

central bank: https://www.ecb.europa.eu/explainers/tell-me/html/npl.sl.html. 43. ECB. (2016b). What are minimum reserve requirements? Pridobljeno 15. avgust

2017 iz European central bank: https://www.ecb.europa.eu/explainers/tell-me/html/minimum_reserve_req.en.html.

44. ECB. (2016c). What is TLTRO-II? Pridobljeno 15. avgust 2017 iz European Central

Bank: https://www.ecb.europa.eu/explainers/tell-me/html/tltro.en.html. 45. ECB. (2016d). Letno poročilo ECB o nadzornih aktivnostih 2015. Pridobljeno 22.

december 2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/publication-files/ssmar2015.sl.pdf.

46. ECB. (2017a). Bančni nadzor ECB: prednostne naloge enotnega mehanizma

nadzora v letu 2017. Pridobljeno 15. september 2017 iz European Central Bank: https://www.bankingsupervision.europa.eu/ecb/pub/pdf/publication_supervisory_priorities_2017.sl.pdf?f705b33104329be1ba0f83528fe54a0e.

47. ECB. (2017b). Key ECB interest rates. Pridobljeno 15. avgust 2017 iz European

Central Bank: https://www.ecb.europa.eu/stats/monetary/rates/html/index.en.html.

48. EK. (2014). Finančna in gospodarska kriza. Pridobljeno 15. julij 2017 iz Evropska

komisija:

130

http://ec.europa.eu/economy_finance/explained/the_financial_and_economic_crisis/why_did_the_crisis_happen/index_sl.htm.

49. EK. (2016a). Kapitalske zahteve za bančni sektor. Pridobljeno 15. oktober 2017 iz

Evropska komisija: http://www.consilium.europa.eu/sl/policies/banking-union/single-rulebook/capital-requirements/.

50. EK. (2016b). Radni dokument službi komisije. Izvješće za Hrvatsku 2016. S detaljnim

preispitivanjem o sprječavanju i ispravljanju makroekonomskih neravnoteža. Pridobljeno 15. maj 2017 iz Vlada Repulike Hrvatske: https://vlada.gov.hr/UserDocsImages//Europski%20semestar/Dokumenti%20i%20publikacije//Izvje%C5%A1%C4%87e%20za%20Hrvatsku%202016.%20(EK%203.3.2016).pdf.

51. EK. (2017a). Delovni dokument služb Komisije. Poročilo o državi – Slovenija 2017.

Pridobljeno 15. september 2017 iz Evropska komisija: https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/2017-european-semester-country-report-slovenia-sl_0.pdf.

52. EK. (2017b). Priporočilo Sveta z dne...v zvezi z nacionalnim programom reform

Slovenije za leto 2017 in mnenje Sveta o programu stabilnosti Slovenije za leto 2017. Pridobljeno 3. september 2017 iz Evropska komisija: http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9311-2017-INIT/sl/pdf.

53. EK. (2017c). Priporočilo Sveta v zvezi z nacionalnim programom reform Hrvaške za

leto 2017 in mnenje Sveta o konvergenčnem programu Hrvaške za leto 2017. Pridobljeno 3. september 2017 iz Evropska komisija: http://ec.europa.eu/transparency/regdoc/rep/1/2017/SL/COM-2017-510-F1-SL-MAIN-PART-1.PDF.

54. European Parliament. (2016). Non-performing loans in the Banking Union:

stocktaking and challenges. Pridobljeno 20. avgust 2017 iz European Parliament: http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/BRIE/2016/574400/IPOL_BRI(2016)574400_EN.pdf.

55. Eurostat. (2017a). Real GDP growth rate – volume. Pridobljeno 15. marec 2018 iz

Evropski statistični urad: http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tec00115&plugin=1.

56. Eurostat. (2017b). HICP – inflation rate. Pridobljeno 15. marec 2018 iz Evropski

statistični urad:

131

http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tec00118&plugin=1.

57. Eurostat. (2017c). General government deficit/surplus. Pridobljeno 15. marec 2018

iz Evropski statistični urad : http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=tec00127&plugin=1.

58. Eurostat. (2017d). General government gross debt – annual data. Pridobljeno 15.

marec 2018 iz Evropski statistični urad: http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/table.do?tab=table&init=1&language=en&pcode=teina225&plugin=1.

59. Eurostat. (2017e). Unemployment by sex and age – annual average. Pridobljeno

15. marec 2018 iz Evropski statistični urad: http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=une_rt_a&lang=en.

60. Festić, M. (2010). Vloga tujih bank v domačem okolju. Bančni vestnik, 59 (12), str.

41. 61. Fišer, R. (2010). Temelji bančnega poslovanja. Pridobljeno 20. april 2017 iz

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/Impletum/IMPLETUM_91EKONOMIST_Temelji_bp_Fiser.pdf.

62. Fišer, R. (2011). Bančništvo. Pridobljeno 20. april 2017 iz Ministrstvo za

izobraževanje, znanost in šport: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/Impletum/IMPLETUM_6EKONOMIST_Bancnistvo_Fiser.pdf.

63. Fitchratings. (2017). Definitions of ratings and other forms of opinion. Pridobljeno

26. maj 2017 iz Fitchratings: https://www.fitchratings.com/web_content/ratings/fitch_ratings_definitions_and_scales.pdf.

64. Golin, J. (2001). The bank credit analysis handbook: A guide for analysts, bankers

and investors. Singapore: Johy Wiley & Sons (Asia) Pte Ltd. 65. Gregurek, M., & Vidaković, N. (2013). Bankarsko poslovanje. Zagreb: Visoko

učilište EFFECTUS – Visoka škola za financije i pravo.

132

66. Grgič, M. (2016). Odgovori za 600 milijonov evrov. Delo – Sobotna priloga, 58 (36), str. 16–17.

67. Hanžel Kratochwill, W. (2012). Načini reševanja bančnih kriz. Bančni vestnik, 61 (7–

8), str. 42. 68. Hauc, A. (2003). Banka. Nekatere teme na področju poslovanja banke v Sloveniji.

V D. Veselinovič (Ured.), Denar, bančništvo in vrednostni papirji (str. 25–27). Ljubljana: Gea Collage – Visoka šola za podjetništvo.

69. HNB. (2006). Bilten o bankama 13. Pridobljeno 15. november 2017 iz Hrvatska

narodna banka: http://www.hnb.hr/documents/20182/122095/hbilten-o-bankama-13.pdf/a7d826a2-9fdc-4d97-9e75-8da3aea12e10.


narodna banka: http://hnb.hr/documents/20182/122101/hbilten-o-bankama-14.pdf/76e4489b-90c1-429f-9816-d3ee9a4b5606.


narodna banka: http://hnb.hr/documents/20182/122110/hbilten-o-bankama-16.pdf/e3648941-9c00-469e-8ff8-ca44e3b1bbe4.


narodna banka: http://www.hnb.hr/documents/20182/122116/hbilten-o-bankama-18.pdf/175e700b-9891-40cb-91dc-b89b8dd51627.


narodna banka: http://hnb.hr/documents/20182/121690/hbilten-o-bankama-20.pdf/e9a6ff17-d63b-43a3-a84a-1ffadde9cf41.


narodna banka: http://hnb.hr/documents/20182/121558/hbilten-o-bankama-22.pdf/9baf0ce7-4cf7-40e5-b7ef-1ddb11ee26ee.


narodna banka: http://hnb.hr/documents/20182/121696/hbilten-o-bankama-24.pdf/8b9315e2-c425-4cdc-9882-035aa41f1391.


narodna banka: http://hnb.hr/documents/20182/121591/hbilten-o-bankama-26.pdf/6c135dbe-76ec-41f7-9b3c-6e3dc9e77ca2.

133

77. HNB. (2014). Bilten o bankama 27. Pridobljeno 15. november 2017 iz Hrvatska narodna banka: http://hnb.hr/documents/20182/121597/hbilten-o-bankama-27.pdf/6fa374b1-fc1a-4a82-83f6-d866c25fe1d7.


narodna banka: http://hnb.hr/documents/20182/623991/hbilten-o-bankama-28.pdf/dd31c773-9618-4284-b834-c6c153c830b5.

79. HNB. (2015a). Neke činjenice o kreditima u švicarskim francima i nekim

mogućnostima državne intervencije. Pridobljeno 20. november 2017 iz Hrvatska narodna banka: https://www.hnb.hr/documents/20182/123487/hp21012015.pdf/157fb1fa-911d-48d7-9a10-3ec0c92b8efa.


narodna banka: https://www.hnb.hr/documents/20182/950978/hbilten-o-bankama-29.pdf/f037d986-a62d-402a-bb32-9794e88a1a51.

81. HNB. (2016a). Financijska stabilnost. Pridobljeno 15. november 2017 iz Hrvatska

narodna banka: https://www.hnb.hr/documents/20182/521139/h-fs-17-2016.pdf/c4a6a955-54f8-439e-87fe-2f278612b0cd.


narodna banka: https://www.hnb.hr/documents/20182/2020824/hbilten-o-bankama-30.pdf/42efdf39-5ba2-4111-9efd-1a9b80ff78e8.

83. HNB. (2017a). O nama. Uloga. Pridobljeno 15. julij 2017 iz Hrvatska narodna

banka: https://www.hnb.hr/o-nama/funkcije-i-struktura/uloga.

84. HPB. (2015). Uspješno završena dokapitalizacija HPB-a. Pridobljeno 15. maj 2017 iz Hrvatska poštanska banka: https://www.hpb.hr/o-nama/novosti/uspjesno-zavrsena-dokapitalizacija-hpb-a.

85. HUB. (2015). Sanacije banaka u Hrvatskoj: Petnaest godina poslije. Pridobljeno 15.

maj 2017 iz Hrvatska udruga banaka: http://www.hub.hr/sites/default/files/hub_analize_51_-_sanacije.pdf.

86. HUB. (2016). Regulacija klasifikacije plasmana i rezervacijai utjecaj na kreditnu

politiku banaka: međunarodna usporedba. Pridobljeno 15. maj 2017 iz Hrvatska udruga banaka: http://www.hub.hr/sites/default/files/hub_analize_56_npl_regulacija.pdf.

134

87. Hvala, K. (2004). Tuje banke in prihodnja lastniška struktura slovenskega bančnega sektorja (2). Bančni vestnik, 53 (6), str. 3–5.

88. Iannotta, G., Nocera G. & Sironi A. (2007). Ownership structure, risk and

performance in the European banking industry. Pridobljeno 5. maj 2017 iz Sciencedirect: http://www.sciencedirect.com.ezproxy.lib.ukm.si/science/article/pii/S0378426607000179.

89. IMF. (2017a). General government net lending/borrowing. Pridobljeno 15. marec 2018 iz International monetary fund: http://www.imf.org/external/datamapper/GGXCNL_NGDP@WEO/OEMDC/ADVEC/WEOWORLD.

90. IMF. (2017b). Report for Selected Countries and Subjects. Pridobljeno 20. oktober 2017 iz International monetary fund: https://www.imf.org/external/pubs/ft/weo/2017/01/weodata/weorept.aspx?pr.x=63&pr.y=7&sy=2017&ey=2017&scsm=1&ssd=1&sort=country&ds=.&br=1&c=122%2C943%2C963%2C960%2C942%2C961%2C944%2C136&s=NGDPPC&grp=0&a=#download.

91. Ivaniš, M. (2012). Rizici u bankarskom poslovanju. Pridobljeno 20. avgust 2017 iz

Pravno-ekonomski pogledi: http://www.pepogledi.org/Arhiva/2012_03/PEPogledi_God%20III_2012_Br%2003.pdf.

92. Jankov, L. (2000). Problemi banaka: uzroci, načini rješavanja i posljedice.

Pridobljeno 20. avgust 2017 iz Hrvatska narodna banka: https://www.hnb.hr/documents/20182/121876/p-002.pdf/906d6547-d78f-4e2f-8c08-483894fec84b.

93. Jašovič, B. (2012). Dokapitalizacija bank in kreditna aktivnost. Bančni vestnik, 61

(11), str. 70–73. 94. Jazbec, M. (2013). Zločin in kazen bankirjev. Pridobljeno 13. junij 2017 iz Delo

Časopisno založniško podjetje d. o. o.: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/zlocin-in-kazen-bankirjev.html.

95. Jenko, M. (2017). Blaž Brodnjak: V NLB je bil naš plan A, B in C vedno posel.

Pridobljeno 15. julij 2017 iz Delo Časopisno založniško podjetje d. o. o.: http://www.delo.si/sobotna/nas-plan-a-b-in-c-je-vedno-bil-le-posel.html.

135

96. Koch, W. T. & MacDonald. (2003). Bank management (5 izd.). Mishawaka, USA: South-Western College Pub.

97. Košak, M. & Košak, T. (2002). Bančni sektor v Sloveniji. Bančni vestnik, 51 (7–8),

str. 51–52. 98. Košak, M. (2007). Stanje in razvojne možnosti bančnega sektorja v Sloveniji.

Pridobljeno 19. april 2017 iz Vlada Republike Slovenije: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/projekti/projekti_do_2009/SSGR_07-08/SSGR_6_Kosak.pdf.

99. Kovač, M. (2011). Finančne storitve. Maribor: Založniško podjetje De VESTA. 100. Kraft, E., & Hofler, R., & Payne J. (2004). Privatizacija, ulazak stranih banaka i

efikasnost banaka u Hrvatskoj: analiza stohastičke granice fleksibilne Fourierove funkcije troška. Pridobljeno 20. november 2017 iz Hrvatska narodna banka: https://www.hnb.hr/documents/20182/121630/i-014.pdf/e4fa615b-08a7-4bc3-be06-f7b44de5c316.

101. Krumberger, M. (2000). Nadzor bančnega poslovanja in obvladovanje tveganj v

slovenskem bančništvu: Izkušnje, problemi in priporočila. V B. Neven (Ured.), Analiza bančnih tveganj (str. 72-73). Ljubljana: Zveza ekonomistov Slovenije.

102. Lautenschläger, S. (2016). Navigating uncertainty – governance, risk

management and leveraged finance. Pridobljeno 31. julij 2017 iz European Central Bank: https://www.ecb.europa.eu/press/key/date/2016/html/sp160301.en.html.

103. Liebscher, K. (2013). How to rescue the financial and the real sector. Bančni

vestnik, 62 (11), str. 1. 104. Madura, J. (2010). Financial institutions and markets. Florida Atlantic University:

South-Western Cengage Learning. 105. Mekina, B. (2016). »Odločanje o nas samih smo v mnogočem prepustili

mednarodnim institucijam, kar je tudi eden izmed vzrokov krize, v kateri smo«. Pridobljeno 13. junij 2017 iz Mladina, časopisno podjetje d. d.: http://www.mladina.si/174352/dr-mejra-festic/.

106. MF. (2015). Strategija slovenskega bančnega sektorja. Pridobljeno 19. april 2017

iz Ministrstvo za finance:

136

http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/mediji/2015/2015feb24_STRATEGIJA_BANKE.pdf.

107. MF. (2017). Program konvergencije Republike Hrvatske za razdoblje 2017. - 2020.

Pridobljeno 1. oktober 2017 iz Ministarstvo financija: http://www.mfin.hr/adminmax/docs/Program%20konvergencije%20Republike%20Hrvatske%20za%20razdoblje%202017.%20-%202020.pdf.

108. Micco, A., Panizza, U. & Yañez, M. (2006). Bank ownership and performance.

Does politics matter? Pridobljeno 5. maj 2017 iz Sciencedirect: http://www.sciencedirect.com.ezproxy.lib.ukm.si/science/article/pii/S0378426606001683.

109. NLB. (2001). Letno poročilo 2000. Pridobljeno 20. marec 2017 iz Nova Ljubljanska

banka: https://www.nlb.si/letno-porocilo-2000. 110. NLB. (2003). Letno poročilo 2002. Pridobljeno 20. marec 2017 iz Nova Ljubljanska


banka: https://www.nlb.si/lp-slo-2006. 112. NLB. (2008). Letno poročilo 2007. Pridobljeno 20. marec 2017 iz Nova Ljubljanska

banka: https://www.nlb.si/letno-porocilo-2007. 113. NLB. (2008a). Dokapitalizacija NLB uspešno zaključena. Pridobljeno 15. maj 2017

iz Nova Ljubljanska banka: http://www.nlb.si/dokapitalizacija-nlb-uspesno-zakljucena.



banka: http://www.nlb.si/letno-porocilo-2009. 116. NLB. (2011). Letno poročilo 2010. Pridobljeno 20. marec 2017 iz Nova Ljubljanska

banka: http://www.nlb.si/letno-porocilo-2010. 117. NLB. (2012). Letno poročilo 2011. Pridobljeno 20. marec 2017 iz Nova Ljubljanska

banka: https://www.nlb.si/letno-porocilo-2011.

137

118. NLB. (2013). Letno poročilo 2012. Pridobljeno 20. marec 2017 iz Nova Ljubljanska banka: https://www.nlb.si/letno-porocilo-2012.

119. NLB. (2013a). Izid glasovanj 22. Skupščine delničarjev NLB d. d. Pridobljeno 23.

marec 2017 iz Nova Ljubljanska banka: https://www.nlb.si/sprejeti-sklepi-22-skupscine-nlb.


banka: https://www.nlb.si/letno-porocilo-2013. 121. NLB. (2014a). Razkritja NLB Skupine za leto 2013 v skladu s Sklepom o razkritjih s

strani bank in hranilnic. Pridobljeno 23. marec 2017 iz Nova Ljubljanska banka: http://www.nlb.si/razkritja-2013.


banka: https://www.nlb.si/nlb/nlb-portal/slo/o-banki/vlagatelji/financna-porocila/letno_porocilo_2014.pdf.

123. NLB. (2015a). Katero obrestno mero izbrati? Pridobljeno 15. maj 2017 iz Nova

Ljubljanska banka: https://www.nlb.si/katero-obrestno-mero-izbrati. 124. NLB. (2015b). Uvrstitve in nagrade. Pridobljeno 25. marec 2017 iz Nova

Ljubljanska banka: https://www.nlb.si/uvrstitve-in-nagrade. 125. NLB. (2016). Letno poročilo NLB Skupine 2015. Pridobljeno 27. april 2017 iz Nova

Ljubljanska banka: https://www.nlb.si/nlb/nlb-portal/slo/o-banki/vlagatelji/financna-porocila/2015_letno_porocilo.pdf.

126. NLB. (2017). Letno poročilo 2016. Skupaj. Pridobljeno 15. junij 2017 iz Nova

Ljubljanska banka: https://www.nlb.si/nlb/nlb-portal/slo/o-banki/vlagatelji/financna-porocila/nlb-letno-porocilo-2016.pdf.

127. NLB. (20171). Medletno poročilo Q3. September 2017. Pridobljeno 30. november

2017 iz Nova Ljubljanska banka: https://www.nlb.si/nlb/nlb-portal/slo/o-banki/vlagatelji/financna-porocila/medletno-porocilo-nlb-skupine-september-2017.pdf.

128. P. Damijan, J. (2013). Plesali smo vsi, godli samo nekateri. Pridobljeno 15. julij

2017 iz Finance: https://www.finance.si/8333479/Plesali-smo-vsi-godli-samo-nekateri.

138

129. P. Damijan, J. (2016). Banke nasploh nočejo kreditirati podjetij. Pridobljeno 15. julij 2017 iz Gospodarska zbornica Slovenije: https://www.gzs.si/Portals/SN-informacije-Pomoc/Vsebine/novice-priponke/12.pdf.

130. Peterlin, J. (2002). Učinkovitost bank boljša, manjka pika na i. Pridobljeno 15.

oktober 2017 iz SmartFin–Inštitut za poslovne finance: http://smartfin.si/clanki/340-ucinkovitost-bank-boljsa-manjka-pika-na-i.

131. Prga, I. (2006). Stabilnost hrvatskog bankovnog sustava – jesu li bankovne krize

prošlost? Pridobljeno 17. maj 2017 iz Rifin d. o. o. za razvitak, informatički i financijski inženjering: http://www.rifin.com/images/stories/starestranice/casopis_pdf/ek_ec_508.pdf

132. Rohatinski, Ž. (2005). Rješenje. Pridobljeno 15. april 2017 iz Hrvatska narodna

banka: http://hnb.hr/supervizija/trzisno-natjecanje/h-koncentracija-rjesenje-dresdner-zagrebacka.pdf.

133. RS. (2016). Nacionalni reformni program 2016–2017. Pridobljeno 27. avgust

2017 iz Ministrstva za finance: http://www.mf.gov.si/fileadmin/mf.gov.si/pageuploads/docs/Razvojni_dokumenti/2016-04-22_NRP-Slovenia.pdf.

134. Santini, G. (2010). Povijest hrvatskog bankarstva od 1918. godine: Razdoblje

Kraljevine Jugoslavije. Pridobljeno 17. maj 2017 iz Rifin d. o. o. za razvitak, informatički i financijski inženjering: http://www.rifin.com/images/stories/2010/12/dodatak_vodic_poslovanje%20s%20bankama.pdf.

135. Saunders, A., & Cornett, M. M. (2003). Financial institutions management: a risk

management approach (4 izd.). New York: McGraw-Hill/Irwin. 136. Simoneti, M. & Jašovič, B. Razdolževanje bank v EU in Sloveniji. Bančni

vestnik, 62 (11), str. 76. 137. Skok Berk, A. (2010). Obvladovanje finančnega tveganja: razlogi, učinki in

prihodnje potrebe. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 138. STA. (2008). Na NLB skrivnostni o dokapitalizaciji, ki pa bo potekala brez

belgijskega KBC-ja. Pridobljeno 15. maj 2017 iz Dnevnik, Družba medijskih vsebin, d. d.: https://www.dnevnik.si/293527/posel/novice/293527.

139

139. Štiblar, F. (1999). Kakšen bo slovenski bančni sektor ob vstopu v EU. Gospodarska gibanja, (304), str. 30.

140. Štiblar, F. (2001). Sanacija bank v Sloveniji. Bančni vestnik, 50 (5), str. 61–64. 141. Štiblar, F. (2004). Bančništvo – Hrbtenica slovenskega gospodarstva in družbe je

že prek polovice v tuji lasti. Gospodarska gibanja, (365), str. 42–43. 142. Štiblar, F. (2008). Globalna kriza in Slovenija. Gospodarska gibanja, (406), str. 15–

16. 143. Štiblar, F. (2010). Bančništvo kot hrbtenica samostojne Slovenije. Ljubljana:

Založba ZRC, ZRC SAZU. 144. Šuler Štavt, T. (2014). Omejevanje dinamike zniževanja razmerja med posojili in

vlogami navzdol kot makrobonitetni instrument na dnu kreditnega cikla. Pridobljeno 22. december 2017 iz Banka Slovenije: https://bankaslovenije.blob.core.windows.net/uploaded/Finan%C4%8Dna%20stabilnost%2FMakrobonitetna%20politika%2FGLTDF%2FGLTDF_slo-julij2014.pdf.

145. Šuštar, R. (2009). Analiza bilanc z revizijo. Pridobljeno 20. april 2017 iz Ministrstvo

za izobraževanje, znanost in šport: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/Impletum/IMPLETUM_3EKONOMIST_Analiza_bilanc_Sustar.pdf.

146. UMAR. (2017). Poročilo o razvoju 2017. Pridobljeno 15. september 2017 iz Urad

RS za makroekonomske analize in razvoj: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/razvoj_slovenije/2017/PoR_2017_prava.pdf.

147. Vujčić, B. (2016). Gospodarski izgledi u 2016. godini – jačanje konkurentnosti i

rast. Pridobljeno 15. november 2017 iz Hrvatska narodna banka: https://www.hnb.hr/documents/20182/497904/hn05052016_Vujcic_govor_Opatija.pdf/10b34d0e-a4a1-4b66-aa2b-d4f69dee547f.

148. ZABA. (2006). Godišnje izvješće za 2005. Pridobljeno: 27. april 2017 iz Zagrebačka

banka: http://www.zaba.hr/home/o-nama/investitori/financijski-izvjestaji-arhiva/2006.

140

149. ZABA. (2007). Godišnje izvješće za 2006. Pridobljeno: 27. april 2017 iz Zagrebačka banka: http://www.zaba.hr/home/o-nama/investitori/financijski-izvjestaji-arhiva/2006.







153. ZABA. (2011). Godišnje izvješće za 2010. Pridobljeno 27. april 2017 iz Zagrebačka












141

159. ZABA. (2017). Godišnje izvješće za 2016. Pridobljeno 23. junij 2017 iz Zagrebačka banka: http://www.zaba.hr/home/o-nama/investitori/financijski-izvjestaji-arhiva/2016.

160. ZABA. (20171). Nerevidirani financijski izvještaji Zagrebačke banke d.d. za

razdoblje od 01.01.2017. do 30.09.2017. Pridobljeno 30. november 2017 iz Zagrebačka banka: https://www.zaba.hr/home/o-nama/investitori/financijski-izvjestaji.

161. ZABA. (2017a). Povijest. Pridobljeno 25. april 2017 iz Zagrebačka banka:

http://www.zaba.hr/home/o-nama/o-nama/povijest. 162. ZABA. (2017b). Pregled. Pridobljeno 25. april 2017 iz Zagrebačka banka:

http://www.zaba.hr/home/o-nama/o-nama/pregled#pan2. 163. Zadravec Caprirolo, S. (2015). Influence of regulatory changes on adjustments of

bank business model. Bančni vestnik, 64 (11), str. 54–56. 164. Zagrebačka burza. (2007). Zagrebačka banka – Promjene u vlasničkoj strukturi.

Pridobljeno 15. maj 2017 iz Zagrebačka burza: http://zse.hr/userdocsimages/novosti/111-07-ZABA_promjena_vlasnicke_strukture.pdf.

165. Zakon o bančništvu (ZBan-2), Uradni list RS št. 25/15. 166. ZBS. (2017a). Letno poročilo ZBS 2016. Pridobljeno 1. oktober 2017 iz Združenje

bank Slovenije: http://www.zbs-giz.si/zdruzenje-bank.asp?StructureId=1194.

167. ZBS. (2017b). Sporočilo za javnost. Seja skupščine Združenja bank Slovenije. Pridobljeno 13. junij 2017 iz Združenje bank Slovenije: http://www.zbs-giz.si/news.asp?StructureId=1327&ContentId=9570.

168. ZEF. (2016). Tvoja banka. Tvoja budućnost. Pridobljeno 25. julij 2017 iz Etična

banka: http://www.ebanka.eu/. 169. Zakon o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB), Uradni

list RS št. 105/12.

142

PRILOGE

Priloga 1: Povprečni letni srednji devizni tečaj EUR/HRK

Leto Tečaj EUR/HRK

2005 7,3756 2006 7,3451 2007 7,3376 2008 7,2239 2009 7,3400 2010 7,2891 2011 7,4390 2012 7,5217 2013 7,5786 2014 7,6344 2015 7,6137 2016 7,5333 2017 7,4644

Priloga 2: Dnevni devizni tečaj EUR/HRK na zadnji dan v letu

Leto Tečaj EUR/HRK

2005 7,3756 2006 7,3451 2007 7,3308 2008 7,3555 2009 7,3000 2010 7,3830 2011 7,5370 2012 7,5575 2013 7,6265 2014 7,6580 2015 7,6380 2016 7,5597 30. 9. 2017 7,4950 30. 12. 2017 7,4400

143

Priloga 3: Bonitetne ocene mednarodnih bonitetnih agencij

Fitch Ratings Razlaga bonitetnih ocen

AAA+ Najvišja kreditna kvaliteta AA+ AA AA-

Zelo visoka kreditna kvaliteta

A+ A A-

Visoka kreditna kvaliteta

BBB+ BBB BBB-

Dobra kreditna kvaliteta

BB+ BB BB-

Zaznano poslabšanje v kreditni kvaliteti

B+ B B-

Prisotno kreditno tveganje

CCC+ CCC CCC-

Znatno kreditno tveganje

CC+ CC CC-

Zelo visoko kreditno tveganje

C+ C C-

Izjemno visoko kreditno tveganje

RD Verjetnost neplačila z možnostjo poplačila D Neplačilo, z zelo nizko možnostjo plačila

Documents

PRIMERJALNA ANALIZA BANČNEGA SISTEMA IN POSLOVANJA … · Evropski bančni sistemi so v preteklosti doživljali številne spremembe, ki so obsegale sanacijo in privatizacijo, prelomnico