PROPadvelikanOv

ken FOllett

P r v a k n j i g a t r i l o g i j e S t o l e t j e

PROPadvelikanOv

ken FOllett

P r v a k n j i g a t r i l o g i j e S t o l e t j e

Naslov izvirnika: Fall of Giants (Book One of The Century Trilogy)

© Ken Follett, 2010© za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012Vse pravice pridržane.

Prevedel Uroš Kalčič

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

CIP − Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111-311.6

FOLLETT, Ken, 1949− Propad velikanov : prva knjiga trilogije Stoletje / Ken Follet ; [prevedel Uroš Kalčič]. − 1. izd. − Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012

Prevod dela: Fall of giants

ISBN 978-961-01-2259-3 263768832

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

osebe iz romana

Americani

Družina Dewar

Senator Cameron DewarUrsula Dewar, njegova ženaGus Dewar, njun sin

Družina Vjalov

Josif Vjalov, poslovnežLena Vjalov, njegova ženaOlga Vjalov, njuna hči

Drugi

Rosa Hellman, novinarkaChuck Dixon, Gusov nekdanji sošolecMarga, pevka v nočnem klubuNick Forman, tatIlja, razbojnikTheo, razbojnikNorman Niall, sprijeni računovodjaBrian Hall, sindikalni vodja

Resnične zgodovinske osebe

Woodrow Wilson, 28. predsednik ZDAWilliam Jennings Bryan, zunanji ministerJoseph Daniels, minister za mornarico

Angleži in Škoti

Družina Fitzherbert

Earl Fitzherbert, krajše FitzKneginja Jelizaveta, imenovana Bea, njegova ženaLejdi Maud Fitzherbert, njegova sestraLejdi Hermia, imenovana tetka Herm, njihova obubožana tetaKnjeginja susseška, njihova bogata tetaGelert, pirenejski ovčarGrout, Fitzev butlerSanderson, Maudina dekla

Drugi

Mildred Perkins, Ethelina podnajemnicaBernie Leckwith, tajnik aldgatske podružnice Neodvisne laburistične stranke Bing Westhampton, Fitzev prijateljMarki lowtherski, ‘Lowthie’, Maudin zavrnjeni snubecAlbert Solman, Fitzev poslovni skrbnikDr. Greenward, prostovoljec v otroški ambulantiLord ‘Johnny’ Remarc, pomočnik ministra na vojnem ministrstvuPolkovnik Hervey, pribočnik sira Johna FrenchaPoročnik Murray, Fitzev pribočnikMannie Litov, tovarnarJock Reid, blagajnik aldgatske Neodvisne laburistične strankeJayne McCulley, vojakova žena

Resnične zgodovinske osebe

Kralj Jurij V.Kraljica MarijaMansfield Smith-Cumming, imenovan ‘C’, vodja inozemskega odseka tajne obveščevalne službe (pozneje MI6)Sir Edward Grey, poslanec, zunanji ministerSir William Tyrrell, Greyev osebni tajnikFrances Stevenson, priležnica Lloyda GeorgeaWinston Churchill, ministrski predsednikH.H. Asquith, poslanec, ministrski predsednikSir John French, poveljnik Britanskih ekspedicijskih sil

Francozi

Gini, barska deklinaPolkovnik Dupuys, pribočnik generala GalliénijaGeneral Lourceau, pribočnik generala Joffra

Resnične zgodovinske osebe

General Joffre, vrhovni poveljnik francoskih silGeneral Galliéni, poveljnik pariškega garnizije

Nemci in Avstrijci

Družina Von UlrichOtto von Ulrich, diplomatSusanne von Ulrich, njegova ženaWalter von Ulrich, njun sin, vojaški ataše na nemškem veleposlaništvu v LondonuGreta von Ulrich, njuna hčiGraf (grof ) Robert von Ulrich, Walterjev drugi bratranec, vojaški ataše na avstrijskem veleposlaništvu v Londonu

Drugi

Gottfried von Kessel, kulturni ataše na nemškem veleposlaništvu v LondonuMonika von der Helbard, Gretina najboljša prijateljica

Resnične zgodovinske osebe

Princ Karl Lichnowsky, nemški veleposlanik v LondonuFeldmaršal Paul von HindenburgPehotni general Erich LudendorffTheobald von Bethmann-Hollweg, kanclerArthur Zimmermann, zunanji minister

Rusi

Družina Peškov

Grigorij Peškov, kovinarLev Peškov, zdrahar

Tovarna strojev Putilov

Konstantin, strugar, vodja debatnega krožkaIzak, capitan nogometnega moštvaVarja, delavka, Konstantinova matiSergej Kanin, preddelavec v livarniGrof Maklakov, direktor

Drugi

Mihail Pinski, policistIlja Kozlov, njegov pomočnikNina, dekla pri kneginji Bei

Knez Andrej, Bein bratKatarina, podeželanka v mestuMiška, lastnik baraTrofim, gangsterFjodor, sprijeni policajSpirja, potnik na ladji Angel GabrielJakov, potnik na ladji Angel GabrielAnton, uslužbenec na ruskem veleposlaništvu v Londonu, tudi nemški vohunDavid, judovski vojakNarednik GavrikPoročnik Tomčak

Resnične zgodovinske osebe

Vladimir Iljič Lenin, vodja stranke boljševikovLev Trocki

Valižani

Družina Williams

David Williams, sindikalni vodjaCara Williams, njegova ženaEthel Williams, njuna hčiBilly Williams, njun sinDed, materin oče

Družina Griffiths

Len Griffiths, ateist in marksistGospa GriffithsTommy Griffiths, Lenov sin, najboljši prijatelj Billyja Williamsa

Družina Ponti

Gospa Minnie PontiGiuseppe ‘Joey’ PontiGiovanni ‘Johnny’ Ponti, njegov mlajši brat

Rudarji

David Crampton, ‘Cmera’Harry ‘Loj’ Hewitt

John Jones ŠtacunarDai Chops, mesarjev sinPat Papež, dvigalar pri dnu jameMicky Papež, Patov sinDai Ponies, konjarBert Morgan

Vodstvo rudnika

Perceval Jones, predsednik družbe Celtic MineralsMaldwyn Morgan, vodja rudnikaRhys Price, namestnik vodje rudnika Arthur ‘Pegasti’ Llewellyn, uradnik v rudniku

Osebje v Ty Gwynu

Peel, butlerGospa Jevons, gospodinjaMorrison, sluga

Drugi

Dai Muck, sanitarni delavecGospa Dai PoniesGospa Roley HughesGospa Hywel JonesVojak George Barrow, skupina BVojak Robin Mortimer, degradirani častnik, skupina BVojak Owen Bevin, skupina BNarednik Elijah ‘Prerok’ Jones, skupina BDrugi narednik James Carlton-Smith, skupina BStotnik Gwyn Evans, skupina ADrugi poročnik Roland Morgan, skupina A

Resnične zgodovinske osebe

David Lloyd George, liberalni poslanec

V spomin mojim staršem,Martinu in Veenie Follett.

PrologIniciacija

Poglavje12

13

1. poglavje

22. junij 1911

T istega dne, ko so v Westminstrski opatiji v Londonu okronali kralja Jurija V., se je v Aberownu v Južnem Walesu Billy Williams prvič spustil v rudnik.

Dvaindvajsetega junija 1911 je Billy praznoval trinajsti rojstni dan. Prebudil ga je oče. Njegova tehnika prebujanja je bila prej učinkovita kot nežna. Billyja je tleskal po licu, enakomerno, krepko in neodjenlji-vo. Billy je trdno spal, in za hip se je skušal požvižgati na vse skupaj, a tleskanje je kar trajalo in trajalo. Na lepem ga je zgrabila jeza; a potem se je domislil, da mora vstati, celo hotel je vstati, in odprl je oči in se sun-kovito usedel pokonci.

»Štiri je ura,« je rekel tata, potem pa odšel iz sobe. Slišalo se je samo še topotanje njegovih težkih čevljev, ko se je spuščal po lesenem stopni-šču.

Danes bo Billy zakoračil v svet dela: postal bo rudar pripravnik kot večina mož njegovih let v mestu. Želel si je, da bi se bolj čutil rudarja. Vendar je bil trdno odločen, da se ne bo osmešil. David Crampton se je svoj prvi dan v jami cmeril, in še zdaj so ga klicali Dai Cmera, čeprav jih je imel že petindvajset in je bil zvezda mestnega ragbijskega moštva.

Bil je dan po kresu in skozi majhno okno je sijala ščemeča zgodnja svetloba. Billy se je ozrl k dedu, ki je ležal zraven njega. Njegove oči so bile odprte. Vedno je bil že buden, ko je Billy vstal; rekel je, da stari ljud je ne spijo veliko.

Billy je zlezel iz postelje. Na sebi je imel samo spodnjice. Kadar je bilo hladno, je hodil spat v srajci, a Britanija se je tokrat kopala v vro-čem poletju in noči so bile prijetno tople. Izvlekel je nočno posodo iz-pod postelje in snel pokrov.

Njegov penis, ki mu je pravil lulček, je bil še vedno enako velik. Še vedno je bil enak otroški štrceljček. Upal je, da bo tisto noč pred rojst-nim dnem vendarle začel rasti ali da ga bo zjutraj razveselila vsaj ena

14 2 2 . j u n i j 1 9 1 1

črna dlakica tam nekje v njegovi bližini, a je bil bridko razočaran. Nje-gov najboljši prijatelj Tommy Griffiths, ki se je rodil na isti dan, je bil čisto drugačen: imel je počen glas in temen puh nad gornjo ustnico, njegov lulček pa je bil kakor pri odraslih. Kakšno ponižanje!

Medtem ko je sedel na nočni posodi, je pogledal skoz okno. Vse, kar je lahko videl, je bil kup žlindre, skrilasto sivo goro jalovine, odpadkov iz premogovnika, večinoma skrilavca in peščenjaka. Takšen je bil videti svet drugega dne stvarjenja, je pomislil Billy, preden je Bog rekel: »Naj zraste trava iz zemlje.« Lahen vetrič je nosil droben črn prah z jalovine na vrste hiš.

V sobi je bilo videti še manj. To je bila tesna zadnja izba z ravno do-volj prostora za enojno posteljo, predalnik in dedovo staro skrinjo. Na steni je visela vezenina z napisom:

VERUJV GOSPODA

JEZUSA KRISTUSA,IN ODREŠEN BOŠ

Ogledala ni bilo nobenega.Ena vrata so se odpirala na vrh stopnic, druga v prednjo spalnico,

kamor se je prišlo samo skozi ta. Spalnica je bila večja, v njej je bilo pro-stora za dvoje postelj. Tam sta spala tata in mama, pred leti pa še Billyje-ve sestre. Najstarejša, Ethel, je šla že od doma, druge tri pa so umrle, ena za ošpicami, druga za oslovskim kašljem, tretja za davico. Imel je še sta-rejšega brata, ki si je z njim delil posteljo, dokler ni prišel ded. Ime mu je bilo Wesley in je umrl pod zemljo, ko ga je stisnil eden izmed pobe-glih vagončkov s premogom.

Billy si je oblekel srajco. Isto je imel že včeraj za v šolo. A danes je bil četrtek, in srajco si je preoblačil samo ob sobotah. Vendar je imel na sebi nove hlače, svoje prve dolge, iz debelega vodoodbojnega bombaža, imenovanega moleskin. Bile so simbol vstopa v svet mož, in oblekel si jih je ponosno, uživajoč v občutku težke, možate tkanine. Opasal se je z de-belim usnjenim pasom in si obul čevlje, ki jih je podedoval po Wesleyu, potem pa odšel dol po stopnicah.

Večino pritličja je zavzemala dnevna soba, petindvajset kvadratov je merila, z mizo na sredi in odprtim ognjiščem ob strani ter z doma

152 2 . j u n i j 1 9 1 1

narejeno preprogo na kamnitih tleh. Tata je sedel za mizo in bral star izvod Daily Maila, na korenu dolgega, zašiljenega nosu so mu čepeli naočniki. Mama je pripravljala čaj. Odložila je kotliček z vrelo vodo, poljubila Billyja na čelo in rekla: »Kako se počuti moj mali mož na rojstni dan?«

Billy ni odgovoril. Tisti ‘mali’ ga je zabolel, saj je bil res majhen, tisti ‘mož’ pa je bil ravno tako boleč, saj sploh še ni bil odrasel. Šel je v kuhi-njo zadaj. Potopil je pločevinasto skledo v sod z vodo, si umil obraz in roke, potem pa vodo odlil v plitvo kamnito korito. V kuhinji so imeli tudi bakren kotel z ognjiščem spodaj, a so ga uporabljali samo ob kopal-nih večerih, ki pa so bili ob sobotah.

Obljubljali so jim, da bodo kmalu dobili vodovod; v nekaterih ru-darskih hišah so ga že imeli. Družina Tommyja Griffithsa je bila med temi srečneži. Billyju se je zdelo kakor čudež, kadar je šel k Tommyju; do kozarca hladne vode je lahko prišel že samo s tem, da je odprl pipo, in mu ni bilo treba nositi vedra k zbiralniku na ulici. A na Wellington-ski ulici, kjer so živeli Williamsovi, tekoča voda pač še ni pritekla.

Vrnil se je v dnevno sobo in sedel za mizo. Mama je postavila velik vrč že sladkanega čaja z mlekom predenj. Odrezala je dva kosa s hlebca doma spečenega kruha in prinesla na deščici nekaj soka od pečenke iz shrambe pod stopnicami. Billy je sklenil dlani, zaprl oči in rekel: »Hvala ti, Gospod, za to hrano, amen.« Potem je popil malo čaja in si razmazal maščobo po kruhu.

Očetove sinje oči so pogledale iznad časnika. »Posoli si kruh,« je re-kel. »Potil se boš tam spodaj.«

Billyjev oče je bil zastopnik rudarjev, zaposlen pri Rudarski zvezi Južnega Walesa, najmočnejšem sindikatu v Britaniji, kar je povedal, ka-dar je le imel priložnost. Znan je bil pod vzdevkom Dai Sindikalist. Ve-liko moških so klicali Dai (izg. ‘daj’), krajše za David ali Dafydd po wa-leško. Billy je v šoli izvedel, da je David v Walesu tako priljubljen zato, ker je tako ime deželnemu svetniku zavetniku, tako kot je Patrick ime irskemu. Daiji se med seboj niso ločevali po priimkih – skoraj vsakdo v mestu se je pisal bodisi Jones, Williams, Evans ali pa Morgan –, temveč po vzdevkih. Prava imena so se le redko uporabljala, če je obstajala ka-kšna bolj šaljiva različica. Billy je bil William Williams, zato so ga klicali Billy Dvakrat. Ženskam pa so včasih pridajali vzdevke njihovih mož, tako da so njegovi mami pravili gospa Dai Sindikalistka.

16 2 2 . j u n i j 1 9 1 1

Medtem ko je Billy mlatil svoj drugi kos kruha, je dol prišel še ded. Kljub toplemu vremenu je imel na sebi suknjič in telovnik. Umil si je roke in sedel nasproti Billyju. »Nikar ne bodi tako živčen,« je rekel. »Jaz sem šel v jamo že pri desetih. Mojega očeta pa je njegov oče nesel dol štuporamo že pri petih in je delal od šestih zjutraj do sedmih zvečer. Od oktobra do marca sploh ni videl belega dne.«

»Saj nisem živčen,« je rekel Billy. Vendar ni bilo čisto res. Bil je ves trd od strahu.

A ded je bil blagega srca in ni vztrajal pri svojem. Billy ga je imel rad. Mama je ravnala z Billyjem kakor z otrokom, tata je bil strog in ujedljiv, ded pa je bil vedno razumevajoč in je z njim govoril kakor z od-raslim.

»Poslušaj tole,« je rekel tata. Sam nikoli ni kupil Maila, desničarske-ga trobila, temveč je včasih prinesel domov kakšen sposojen izvod in s porogljivim glasom bral iz njega, posmehujoč se neumnosti in nepošte-nju vladajočega razreda. »Lady Diani Manners očitajo, da je na dveh različnih plesih nosila eno in isto obleko. Mlajši hčeri vojvode Rutland-skega so na plesu v Savoyu za njen breznaramni steznik z ribjo kostjo in krinolino podelili priznanje za ‘najlepšo žensko opravo’ in jo nagradili z dvesto petdesetimi gvinejami.« Pobesil je časnik in pripomnil: »To je najmanj pet tvojih letnih mezd, Billy, fant moj.« In potem nadaljeval: »Vendar je bila kaj kmalu zatem deležna zmrdovanja poznavalcev, ko je isto obleko nosila na zabavi lorda Wintertona in F. E. Smith v hotelu Claridge. Dobrih reči se človek preobje, so se glasili komentarji.« Pogle-dal je iznad časnika. »Boljše bo, da se preoblečeš, mama,« je rekel. »Saj najbrž ne bi rada, da bi se poznavalci zmrdovali nad tabo.«

Mami se to ni zdelo preveč smešno. Na sebi je imela staro rjavo vol-neno obleko z zakrpanimi komolci in madeži pod pazduho. »Če bi ime-la dvesto petdeset gvinej, bi bila videti boljša kot lady Diana Muck,« je rekla ne brez zagrenjenosti.

»To je res,« je pristavil ded. »Cara je bila vedno najbolj čedna pri nas – tako kot njena mama.« Mami je bilo namreč ime Cara. Ded se je obrnil k Billyju. »Tvoja babica je bila Italijanka. Ime ji je bilo Maria Ferrone.« Billy je to vedel, a ded je tako rad vedno znova in znova pravil družinske štorije. »Po njej ima tvoja mama svoje bleščeče črne lase in lepe temne oči – pa tvoja sestra tudi. Tvoja babica je bila najlepše dekle v Cardiffu –

172 2 . j u n i j 1 9 1 1

in dobil sem jo jaz!« Na obraz mu je mahoma legla senca otožnosti. »To so bili časi,« je tiho dodal.

Tata se je nejevoljno namrščil – takšno govorjenje je dramilo pohot-na občutja –, a mami so očetovi komplimenti dobro deli, in nasmehnila se je, ko mu je postregla z zajtrkom. »Ja, ja,« je rekla. »S sestrami smo veljale za lepotice. Me bi že pokazale tem vojvodam, kaj je lepo dekle, ko bi le imele denar za svilo in čipke.«

Billy je bil presenečen. V svoji materi nikdar ni videl lepotice ali česa drugega kot matere, čeprav je bila ob sobotnih večerih, ko se je pražnje oblekla za družabno srečanje, res videti prav čedna, še zlasti v klobuku. In najbrž je bila nekoč res prava lepotica, je pomislil, a si je kaj takega le težko predstavljal.

»In zapomni si,« je rekel ded, »v babičini družini tudi drugače niso bili od muh. Moj svak je bil rudar, a je pustil rudarjenje in je rajši odprl kavarno v Tenbyju. To, vidiš, ti je življenje – uživaš na morskem vetriču in po ves božji dan ne delaš drugega, kot kuhaš kavo in preštevaš nov-ce.«

Tata je prebral še nekaj: »V pripravah na kronanje je Buckinghamska palača dala natisniti dvesto dvanajst strani debelo knjigo navodil.« Po-gledal je čez časnik. »Omeni to danes v jami, Billy. Fantom bo odleglo, ko bodo izvedeli, da nič ni prepuščeno naključju.«

Billyja zadeve z dvora niso kaj prida zanimale. Njemu so bile v Mai-lu všeč predvsem pustolovske zgodbe o kremenitih ragbistih iz zasebnih šol, ki so lovili potuhnjene nemške vohune. Takšni vohuni naj bi se po pripovedovanju časnika zalegli v vsakem britanskem mestecu, čeprav jih v Aberowenu na žalost ni bilo čutiti.

Billy je vstal. »Grem malo na lepše,« je oznanil. Iz hiše je odšel pri prednjih vratih. »Iti malo na lepše« je bila družinska olepševalnica: po-menila je iti na stranišče, ki je stalo malo naprej na Wellingtonski ulici. Tam so nad globoko jamo v zemlji postavili opečnato hišico s streho iz valovite pločevine. Hišica je bila razdeljena na dva oddelka, enega za moške in drugega za ženske. V vsakem oddelku so bila dvojna sedišča, tako da so ljudje prihajali opravljat potrebo v dvoje. Nihče ni vedel, za-kaj so se graditelji odločili za takšno ureditev, a vsak se je znašel po svo-je. Moški so gledali naravnost predse in molčali, medtem ko so ženske – kot je lahko Billy pogosto slišal – družabno čebljale. Smrad je bil zadušljiv, pa čeprav si ga vonjal vsak božji dan. Billy je vedno, kadar je

18 2 2 . j u n i j 1 9 1 1

bil notri, poskušal dihati, kar se da plitvo, in je ven prihajal, hlastajoč za zrakom. Latrino je občasno izpraznil možakar, ki so ga klicali Dai Muck.

Ko se je Billy vrnil domov, je v svoje največje veselje zagledal za mizo sestro Ethel. »Vse najboljše za rojstni dan, Billy!« mu je zaklicala. »Mo-rala sem priti in ti dati poljubčka, preden greš v jamo.«

Ethel je bilo osemnajst let, in v njej je Billy brez težav videl lepotico. Njeni mahagonijevi lasje so se očarljivo kodrali in oči so se ji hudo-mušno iskrile. Morda je bila tudi mama nekoč videti takšna. Ethel je imela na sebi preprosto črno obleko in belo bombažno čepico hišne po-močnice, kar ji je laskalo.

Billy je Ethel naravnost oboževal. Bila je ne le čedna, temveč tudi za-bavna, bistra in pogumna, včasih se je celo postavila tatu po robu. Pravi-la mu je o rečeh, ki mu jih nihče drug ne bi znal razložiti, recimo o vsa-komesečni zoprniji, ki so ji ženske rekle ‘prekletstvo’, in o tem, kakšno nespodobnost je v javnosti zagrešil anglikanski vikar, da je moral na vrat na nos zapustiti mesto. V šoli je bila ves čas najboljša v razredu, in njen spis ‘Moje mesto ali vas’ je na tekmovanju, ki ga je priredil South Wales Echo, dobil prvo nagrado. Nagrada je bila Casselov Svetovni atlas.

Poljubila je Billyja na lice. »Gospodinji, gospe Jevons, sem rekla, da nam zmanjkuje globina in da bi bilo dobro skočiti ponj v mesto.« Ethel je živela in delala v Ty Gwynu, prostranem domovanju earla Fitzherber-ta, kak poldrugi kilometer gori v hribovju. Billyju je dala nekaj, kar je bilo zavito v čisto krpo. »Kos pogače sem sunila zate.«

»O, hvala, Eth!« se je zahvalil Billy. Sladkarije je imel strašansko rad.Mama je rekla: »Naj ti jo dam v brašno?«»Ja, prosim.«Mama je vzela pločevinasto škatlo iz omare in dala pogačo vanjo.

Odrezala je še dva kosa kruha, ju namazala s sokom od pečenja, ju po-solila in ju vtaknila v pločevinko. Vsi rudarji so imeli takšna pločevina-sta ‘brašna’. Če bi imeli hrano zavito v prtiček, bi jo miši še pred svitom poglodale. »Ko boš prinašal mezdo domov, ti bom dajala pa še rezino kuhane slanine zraven.«

Billyjev zaslužek sprva ne bo kaj prida, a družini se bo vseeno po-znalo. Ugibal je, koliko neki mu bo mama pustila za žepnino in ali si bo sploh lahko kdaj privarčeval za kolo, ki si ga je želel bolj kot vse na svetu.

Ethel je sedla za mizo. Tata ji je rekel: »Kako je kaj v tvoji graščini?«

192 2 . j u n i j 1 9 1 1

»Lepo in mirno,« je odvrnila. »Earl in kneginja sta šla v London na kronanje.« Pogledala je na uro na polici nad kaminom. »Zdajle enkrat bosta vstala – zgodaj morata biti v Opatiji. Njej to ne bo všeč – ni vajena zgodnjih ur –, a si ne more privoščiti, da bi zamudila h kralju.« Earlo va žena, Bea, je bila ruska kneginja in se je silno imenitno nosila.

Tata je rekel: »Gotovo bosta hotela sedeti spredaj, da bosta videla ves tisti pomp.«

»Oh, ne, saj ne moreš sedeti, kjer si izmisliš,« je odvrnila Ethel. »Prav za to priložnost so dali narediti šest tisoč mahagonijevih stolov z imeni gostov, v zlatu izpisanimi na hrbtiščih.«

»Kakšna potrata!« je rekel ded. »Kaj bodo pa z njimi potem?«»Ne vem. Mogoče jih bodo vsi vzeli s sabo domov kot spominke.«»Reci jim, naj kakšnega pošljejo nam, če jim bo ostal,« je suho pri-

pomnil tata. »Tu nas je samo pet, pa mora mama vseeno stati.«Pod takšno očetovo šegavostjo se je velikokrat skrivala pritajena jeza.

Ethel je skočila na noge. »Oh, oprosti, mama, nisem se spomnila.«»Kar sedi, jaz imam preveč dela, da bi sedela,« je odvrnila mama.Ura je odbila peto. Tata je rekel: Billy, fant moj, bolje bo, da boš

med prvimi tam. Daj jim vedeti, da resno misliš.«Billy se je nerad spravil na noge in pobral svoje brašno.Ethel ga je še enkrat poljubila, ded pa mu je segel v roko. Tata mu je

dal dva šestpalčna žeblja, zarjavela in malce skrivljena. »Spravi tole v žep.«

»Čemu pa?« je vprašal Billy.»Boš že videl,« se je nasmehnil tata.Mama mu je dala še dvodecilitrsko stekleničko z navojnim zama-

škom, polno hladnega sladkanega čaja z mlekom. »In zapomni si, Billy,« mu je zabičala, »da je Jezus vedno s tabo, tudi tam doli v jami.«

»Ja, mama.«Videl je solzo v njenem očesu, in brž se je obrnil stran, saj se je tudi

njemu začel nabirati cmok v grlu. Snel je čepico s kljukice. »No, pa zbo-gom,« je rekel, kot da bi odhajal v šolo, in stopil skozi vhodna vrata ven.

Poletje je bilo dotlej vroče in sončno, a danes je bilo nebo prekrito z oblaki, in kazalo je celo na dež. Na steno hiše se je naslanjal Tommy in ga čakal. »Hej, Billy,« ga je pozdravil.

»Hej, Tommy.«In odšla sta vštric vzdolž ulice.

20 2 2 . j u n i j 1 9 1 1

Aberowen je bil nekdaj majhno tržno mesto, ki je preskrbovalo hri-bovske kmete v okolici, je Billy izvedel v šoli. Z vrha Wellingtonske uli-ce si lahko videl staro trgovsko središče z odprtimi oborami živinskega trga, s stavbo za prodajo volne in anglikansko cerkvijo, vse na eni strani reke Owen, ki je je bilo komaj kaj več kot za potok. Zdaj je mesto kakor živa rana sekala železniška proga, ki se je iztekala pri vhodu v rudnik. Rudarske hiše so se bile razpasle po pobočjih doline, na stotine sivih kam-nitih domov s strehami iz temnejše sivega waleškega skrilavca. Zgrajene so bile v dolgih serpentinastih vrstah, ki so sledile obrisom bregov, kri-žale pa so jih krajše ulice, ki so se spuščale strmo na dno doline.

»S kom pa, misliš, da boš delal?« je vprašal Tommy.Billy je skomignil. Novince so po navadi dodelili kateremu izmed

namestnikov premogovniškega upravnika. »Kako naj vem?«»Upam, da bodo mene dali v hleve.« Tommy je imel rad konje. V

rudniku je živelo kakih petdeset ponijev. Po železniških tirih so vlekli vozičke, ki so jih polnili rudarji. »Kaj pa bi ti rad delal?«

Billy je upal, da mu ne bodo naložili pretežkega dela za njegovo de-ško postavo, vendar tega ni hotel priznati. »Še najrajši bi mazal vozičke,« je rekel.

»Zakaj?«»Zdi se mi še najlažje.«Šla sta mimo šole, kjer sta bila še včeraj učenca. Bila je viktorijansko

poslopje z zašiljenimi okni, kakor jih imajo cerkve. Zgradila jo je druži-na Fitzherbertovih, kot je ravnatelj neutrudno spominjal učence. Earl je še vedno imenoval učitelje in odločal o učnem načrtu. Po stenah so vise-le upodobitve junaških vojaških zmag in mogočnost Britanije je bila zim-zelena téma. Pri verouku, s katerim se je začel vsak dan, so učencem vte-pali v glavo stroge anglikanske nauke, pa čeprav so bili skoraj vsi otroci iz nonkonformističnih družin. Imeli so šolski upravni odbor, katerega član je bil tudi tata, vendar je imel samo svetovalno moč. Tata je rekel, da earl ravna s šolo, kakor da bi bila njegova zasebna last.

Zadnje leto sta se bila Billy in Tommy učila osnov rudarjenja, dekleta pa so se učila šivati in kuhati. Billy je na svoje veliko presenečenje izve-del, da tla pod njim sestojijo iz plasti različnih vrst zemlje in so podobna nekakšnemu sendviču. Premogovna žila – ta izraz je poslušal vse svoje živ-ljenje, ne da bi ga dodobra razumel – je bila ena izmed teh plasti. Pove-dali so mu tudi, da je premog nastal iz odmrlega listja in druge rastlinske

Ken FollettPROPAD VELIKANOVPrva knjiga trilogije Stoletje

Prva izdaja

Prevedel Uroš KalčičUredila Ana Ugrinović

Naslovnico oblikovala Mojca Dariš KumarTehnično uredil Matej Nemec

Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012Predsednik uprave Peter Tomšič

Glavni urednik Bojan ŠvigeljTisk Korotan – Ljubljana, d. o. o.

Naklada 1400 izvodov