PSV SKRIPTA 2010-1

Pravo socialne varnosti I.Ž.

SKRIPTA

PRAVO SOCIALNE VARNOSTI

(Škoberne, Strban)

(2010)

1


I. SPLOŠNI DEL

1. Socialna država in socialna politikaSodobne države so opredeljene pravno kot socialne države oziroma imajo dejansko naravo državne blaginje. Države oblikujejo in izvajajo določeno socialno politiko, ki je prilagojena zgodovinskemu razvoju ter ekonomskemu, socialnemu in političnemu stanju v določenem obdobju v državi.

Pojem socialne države (social state) se na splošno uporablja za državo, ki s svojo zakonodajo in drugimi aktivnostmi skrbi in je odgovorna za zadovoljevanje socialnih potreb in socialnih interesov prebivalstva. Načelo socialne države najdemo že v Ustavi RS, in sicer v 2. členu. Socialna država se uresničuje na temelju človekovih pravic in pravil za urejanje socialnih razmerij. Načini uresničevanja teh ustavnih določb so določeni v zakonih, s katerimi se uresničujejo ustavne pravice, ki prispevajo k osebnem razvoju in blaginji prebivalstva.

Nemški teoretiki so se ukvarjali z učinkom ustavnih določb o socialni državi na pravni sistem. Pri tem so kot obveznosti socialne države našteli:

V demokratičnih postopkih določiti in uresničevati socialne cilje države,

Zagotoviti vsakomur človekovega dostojanstva vredno življenje,

Skrbeti za izravnavo socialnih neenakosti med ljudmi in za varovanje človekovega dostojanstva,

Skrbeti za preprečevanje socialnih nasprotij in za ustvarjanje pravičnega socialnega reda.

Čeprav je načelo socialne države eno od temeljnih načel, samo načelo ne sme biti pravna podlaga za uveljavljanje kakršnih koli socialnih pravic ali zahtevkov do socialnih dajatev. Izvedba načela socialne države je prepuščena parlamentarnemu zakonodajalcu, ki svobodno določa sistem socialne varnosti.

Že Roosvelt je pojem države blaginje (welfare state) utemeljeval s tem, da vloga države ni samo v tem, da s prisilnimi sredstvi zagotavlja izvajanje pravnega reda (»država policist«), temveč tudi v tem, da skrbi za blaginjo prebivalstva (»država blaginje«). Država sama mora ustvarjati razmere za blaginjo prebivalstva.

Slovenski pravni strokovnjak dr. Rus je zapisal, da spadata varnost in pravičnost v socialno državo, sreča in kakovost življenja pa v družbo blaginje. Socialna država se uresničuje s pravnim sistemom (zunanji dejavniki), družba blaginje pa z družino, sindikalnim organiziranjem in drugimi notranjimi dejavniki.

Socialno politiko opredeljujemo kot intervencijo države zaradi prerazporeditve oz transfera sredstev med prebivalci ali državljani, zato da bi dosegli socialne ( welfare ) cilje. Ti socialni cilji so po Planu socialne varnosti (Beveridge) odpravljanje pomanjkanja, bolezni, neznanja, bednih življenjskih in bivalnih razmer in brezdelja. Za dosego teh ciljev imajo države organizirane dajatve/storitve na naslednjih področjih (prvih pet opredelil Beveridge, zadnja tri področja so novejša):

Dajatve za socialno varnost oziroma varnost dohodka

2


Zdravstveno varstvo Izobraževanje Bivanje (stanovanjski projekti) Socialna služba Kultura Okolje Kaznovalni sistem .

Ukrepi socialne politike se analizirajo z vidika:

Namena in ciljev posameznih ukrepov ali skupine ukrepov Upravnih in finančnih podlag za izvajanje ukrepov Rezultatov posameznih ukrepov , zlasti z vidika, kdo med prebivalci pridobiva in kdo izgublja.

Glavni cilji socialne politike so ustvarjanje znosnih življenjskih razmer za:

Zdravje posameznikov in prebivalstva, Možnosti za osebni in poklicni razvoj, Za polno zaposlenost, Odpravljanje socialne izključenosti ter socialne napetosti.

Socialna politika se v evropskih država oblikuje na nacionalni ravni in na ravni Evropske unije. V zadnjih desetletjih se socialne politike evropskih države preusmerjajo od pasivnih ukrepov k t.i. tretji poti, po kateri morajo socialni ukrepi temeljiti na primernem razmerju med pravicami upravičencev in obveznostmi upravičencev in socialnih služb za določanje aktivnih oblik reševanja socialnih stisk. V letu 2000 je bila v EU sprejeta Lizbonska strategija, ki določa razne socialne ukrepe.

Socialna izključenost je opredeljena kot stanje, ko posamezniki ali družine zaradi brezposelnosti oz slabega gmotnega stanja niso vključeni oz nimajo dostopa do zdravstvenega varstva, izobraževanja, usposabljanja, kulturnih dobrin in niso vključeni v družbeno življenje skupnosti.

2. Socialne vrednoteSocialna politika, javni sistemi socialne varnosti in socialne pravice temeljijo na socialnih vrednotah, ki so lahko splošne ali posebne:

Splošne socialne vrednote – imajo naravo temeljnih civilizacijskih norm na socialnem področju. Sem spadajo pravica do življenja, vrednega človekovega dostojanstva, socialna pravičnost, enako obravnavanje v enakih primerih, enake možnosti za osebni razvoj, vzajemnost in solidarnost. Te vrednote praviloma niso pravno definirane. Vsebina in razlaga sta odvisni od politične, socialne in gospodarske usmeritve določene družbe.

Posebne socialne vrednote – na teh konkretnih socialnih vrednotah temelji oblikovanje socialnih pravic, so tudi neke prioritete, ki jih je družba oblikovala z delovanjem političnih subjektov in civilne družbe v nekem obdobju.

2.1. Človekovo dostojanstvo

Spoštovanje človekovega dostojanstva je ena izmed temeljnih univerzalnih vrednot. Varovanje človekovega dostojanstva je določeno v raznih mednarodnih aktih kot cilj in vrednota, ki naj se

3


zagotovi z uresničevanjem temeljnih človekovih, državljanskih, političnih, ekonomskih, socialnih, kulturnih in okoljskih pravic in svoboščin.

V pravni teoriji prevladuje stališče, da je človekovo dostojanstvo vrednota in cilj, ki določa način delovanja države (ne more se oblikovati kot pravico). V tujih ustava je ta vrednota večinoma omenjena že preambulah ali uvodnih delih. Slovenska ustava ne nalaga izrecno državi, naj skrbi za varovanje človekovega dostojanstva. Pri urejanju socialnih pravic naj bi država skrbela, da so te določene tako, da ima človek razmere za dostojanstveno življenje. 34. člen URS določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, ki se nanaša na varovanje zasebnosti in osebnostnih pravic, človekovo dostojanstvo pa naj bi se uresničevalo z vsemi človekovimi pravicami. Dostojanstvo mora biti zagotovljeno tako, da se vsakomur zagotovijo minimalni pogoji za obstoj in bivanje, da se mu zagotovijo pogoji za osebni razvoj, da se človeka ne ponižuje pri uresničevanju pravic in se mu ne odreka individualnosti.

2.2. Socialna pravičnost

Razumevanje socialne pravičnosti se razlikuje glede na pravne sisteme v preteklosti:

Vsakemu po njegovem položaju v družbi – razredna družba Vsakemu po njegovih potrebah – komunizem Vsakemu po njegovi uspešnosti – liberalizem Vsakemu, kar mu pripada po odločitvi v demokratičnih zakonodajnih postopkih – pravna

država.

V veljavi je pragmatični pristop, ki pravi, da je treba socialno pravičnost uresničevati tako, da je sprejemljivo za večino in da je čim manj sporno. Najbolj nesporne menjalna, korektivna in postopkovna pravičnost. V Evropi so pravične tiste dejavnosti, ki so usmerjene v kolektivno blaginjo – v dobro za vse ali za veliko večino (vzajemnost na horizontalni in solidarnost na vertikalni ravni).

V anglosaških državah se solidarnost utemeljuje na vertikalni ravni med revnimi in bogatimi. Rawls trdi, da je pravično razporejanje dobrin, ki so jih ustvarili bogati in uspešni v korist tistih, ki so manj uspešni. Socialne in ekonomske prednosti morajo biti razporejene tako, da čim bolj koristijo manj uspešnim ter da zagotavljajo enak dostop do vseh položajev v družbi.

2.3. Vzajemnost in solidarnost

Javni sistemi socialne pravičnosti temeljijo na načelih vzajemnosti med pripadniki določene skupine. Vzajemnost obsega medsebojno povezanost in pomoč na horizontalni ravni (mladi – stari, zmožni – nezmožni). Na vzajemnosti temeljijo sistemi socialnih zavarovanj, ki se financirajo s prispevki vseh obvezno zavarovanih oseb.

Solidarnost obsega medsebojno povezanost in pomoč na vertikalni ravni med bogatimi in revnimi. Na solidarnosti temeljijo zlasti sistemi socialnih pomoči in raznih dodatkov, ki se financirajo iz davkov.

2.4. Enako obravnavanje

Z enakih obravnavanjem v enakih primerih se na individualni ravni uresničujeta ustavno načelo in pravilo enakosti pred zakonom in temeljno načelo socialne pravičnosti. Enakost pred zakonom se uresničuje na temelju ustavne prepovedi razlikovanja na podlagi osebnih okoliščin (14. člen URS).Na socialnopravnem področju je zagotavljanje enakega obravnavanje zagotovljeno tako, da so z zakonom določena konkretna pravila za nastanek pravice oz za pridobitev dajatve.

4


Uresničevanje enakega obravnavanja je toliko bolj pomembno v primerih, ko ima organ odločanja na voljo uporabo prostega preudarka, ki je lahko bolj ali manj omejen s predpisi. Tudi v primeru uporabe prostega preudarka morajo biti vnaprej določena materialna in postopkovna pravila, ki jih mora organ odločanja upoštevati. Če pravila ne bi bila vnaprej določena, bi bilo ogroženo ustavnopravno načelo pravne varnosti. Stopnja omejenosti pri odločanju po prostem preudarku je lahko različna - organ mora priznati socialno dajatev, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so določeni s predpisom. Če obstajajo posebni razlogi, lahko kljub izpolnjenim pogojem dajatev zavrne. Če pogoji niso vnaprej določeni s predpisi, lahko organ svobodno odloča o upravičenosti do dajatev.

3. Opredelitev pojmovSocialni sistemi so tisti javni (družbeni) sistemi, ki so namenjeni urejanju in lajšanju gmotnih in življenjskih razmer prebivalstva. Sistem socialne varnosti se obravnava tud iz ekonomskega vidika, predvsem z vidika prerazporejanja javnih sredstev. Pri tem ločimo več različnih sistemov:

prispevno – kontributivni sistem , kjer se financira iz prispevkov bodočih upravičencev in delodajalcev

neprispevno – nekontributivni sistem, ker se praviloma financira iz državnih proračunskih virov

Sistem za nadomeščanje zaslužka , kjer se z dajatvijo nadomešča izpadla plača Sistem nadomeščanja stroškov , kjer se nadomešča stroške zdravljenja, preživljanja otrok.

Sistem socialnega varstva se obravnava tudi iz socialnega vidika. Preučujejo zlasti vpliv na položaj, potrebe in interese posameznikov in družin. Pri tem loči kroge zavarovanih oseb, ki so vključeni v določen socialni sistem:

Zaposleni in drugi aktivni – evropski civilni sistemi socialnih zavarovanj vsi prebivalci – skandinavski sistemi nacionalnega varstva samo ogrožene skupine prebivalcev – zgodovinski sistemi anglosaških držav.

V pravu socialne varnosti temeljijo opredelitve sistemov na mednarodnih pravnih aktih in na nacionalni pravni ureditvi. V teh aktih sicer ne najdemo izrecnih definicij teh sistemov. Vsebino posameznega sistema lahko povzamemo iz univerzalnih in regionalnih mednarodnih pravnih aktov, ki zavezujejo Slovenijo, in iz pravnega reda EU.

3.1. Socialna varnost

Pravica do socialne varnosti je omenjena v različnih mednarodnih pravnih aktih:

Deklaracija človekovih pravic iz leta 1948 (OZN) prva omenja pravico do socialne varnosti.

Konvencijo št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti je leta 1952 izdala MOD, kjer socialna varnost ni izrecno definirana. Iz vsebine pa je razvidno, da se v okviru sistemov socialne varnosti zagotavljajo pravice so denarnih dajatev (prejemkov), ki so namenjene nadomeščanju izpadlega zaslužka za zaposlene in druge aktivne osebe v primer začasne izgube plače ali drugega zaslužka zaradi socialnih primerov (bolezen, materinstvo, poškodbe, smrt osebe, ki je preživljala, invalidnost, starost). V okviru socialne varnosti se zagotavljajo tudi pravice do storitev zdravljenja in dajatve za pokrivanje stroškov preživljanja otrok.

5


Evropska socialna listina , ki določa, da naj država socialno varnost zagotovi tako, da bo zagotovila pravico do dajatev za najmanj tri socialne primere, ki so določeni v Konvenciji št. 102, ki so hkrati tudi pogoj za ratifikacijo konvencije.

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (OZN, 1966) prav tako priznava pravico do socialnega varstva .

Pogodba o delovanju EU določa, da morata Evropski parlament in Svet pri sprejemanju ukrepov na področju socialne varnosti skrbeti, da se zagotovi prosto gibanje delavcev.

Kot povzetek ugotovimo, da sistemi socialne varnosti in pravice v teh sistemih obsegajo pravice zaposlenih oseb in drugih oseb, ki opravljajo pridobitno dejavnost, do nadomestila plače ali zaslužka in do pokojnine v primeru začasne ali trajne nezmožnosti za delo ali zaradi povečanja stroškov v primeru zdravljenja in v primeru preživljanja otrok. S temi pravicami se zagotavljata varnost in kontinuiteta dohodka delavcem.

V Sloveniji prevladuje stališče, da sistem socialne varnosti obsega tudi sistem socialnega varstva oz socialnih pomoči (7. člen Zakon o delovnih in socialnih sodiščih), saj med socialne prejemke štejemo tudi socialnovarstvene dajatve. V Sloveniji torej v sistem socialne varnosti spadajo vsi sistemi dajatev oz prejemkov, s katerimi se zagotavlja dohodkovna varnost posameznika ali družine.

3.2. Socialna zavarovanja

Socialna zavarovanja so zakonska, javna in praviloma obvezna zavarovanja za socialna tveganja oz za socialne primere, ki povzročijo izpad/izgubo plače/zaslužka zaradi začasne ali trajne nezmožnosti za delo ali brezposelnosti, in zavarovanja za zdravstveno varstvo.

Urejajo jih naslednji mednarodni pravni akti:

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (1966), ki določa, da morajo države članice vsakomur priznavati pravico do socialne varnosti vključno s pravico do socialnih zavarovanj

Konvencija št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti , ki omenja obvezna zavarovanja za zavarovane osebe in druga dodatna zavarovanja

Priporočilo št. 167 o varnosti dohodka (1944), ki določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni pri določanju sistemov socialnih zavarovanj.

Že 50. člen URS določa, da je obveznost države, da uredi obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in druga socialna zavarovanja in skrbi za njihovo delovanje.

3.3. Socialno varstvo – socialne pomoči

Sistem socialnega varstva obsega sistem dajatev v denarju, storitvenih in stvarnih dajatev, ki imajo naravo socialne pomoči. Namenjene so posamezniku, družinam in skupinam prebivalstva, za katere se v postopku (preverba dohodka – means-tested schemes) ugotovi, da potrebujejo socialno pomoč. Ta sistem ima univerzalno naravo, ker je namenjen vsakomur, ki se znajde v socialni stiski iz objektivih razlogov.

Sistem socialnega varstva in socialno pomoč urejajo naslednji mednarodni pravni akti:

Evropska socialna listina (1961;1996) omenja pravico do socialnega varstva ter pravico do varstva pred revščino, socialno izključenostjo, omenja pa tudi pravico do nastanitve.

6


Uredba 1408/71/EGS o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene, samozaposlene in njihove družinske člane, ki se selijo znotraj Skupnosti določa, da se uredba ne uporablja za socialne in zdravstvene pomoči in za sisteme za žrtev vojne in njenih posledic.

Listina o temeljnih pravicah delavcev (1989) pravico do socialne pomoči dodeljuje tistim, ki ne more dobiti zaposlitvi (na novo ali ponovno).

Listina temeljnih pravic v EU (2000) omenja pravico do socialne in nastanitvene pomoči, s čimer naj se zagotavlja dostojno življenje tistim, ki nimajo zadosti sredstev

Pravice do socialne pomoči so individualizirane in potreba po pomoči se ugotavlja v vsakem konkretnem primeru. Po tem se razlikujejo od pravic do socialnega zavarovanja, ki so standardizirane, potreba po njih pa se predpostavlja.

3.4. Socialne ugodnosti

Socialne ugodnosti so ugodnosti in spodbude, ki jih organizira država, lokalna skupnost ali druga institucija zaradi zadovoljevanja socialnih potreb in interesov posameznikov, družin, skupin prebivalstva s posebnimi potrebami ali vseh prebivalstev. Ti sistemi obsegajo programe socialnih spodbud in socialnih služb, s katerimi naj bi se ustvarile možnosti za izenačevanje socialnega položaja prebivalcev.

Ti javni programi so organizirani zlasti na področju:

Izobraževanja, Zaposlovanja, Pomoči pri pridobitvi stanovanja, Varstva predšolskih otrok, Varstva mlade družine, Varstva otrok, mladine in družine kot takih ali s posebnimi potrebami, Varstva starejših in obnemoglih.

Položaj delavcev migrantov ureja Uredba 1612/68/EGS, ki določa da mora biti tem delavcem zagotovljeno uživanje enakih ugodnosti kot državljanom države, kjer dela. Moderna socialna država pospešuje socialne ugodnosti in spodbude, s katerimi naj bi se ustvarile razmere, da bodo posamezniki (družine) uspešno samostojno delovali v družbi.

3.5. Socialna zaščita

Pojem se uporablja na dva načina. V praksi se uporablja kot najširši pojem v socialnem sistemu, ki obsega sistem socialne varnosti vključno s sistemi socialnih zavarovanj, socialnega varstva, socialnih ugodnosti in spodbud. V mednarodnih aktih se v nekaterih določbah pojma socialna varnost in socialna zaščita pojavljata ločeno.

Vsebina Pogodbe o delovanju EU kaže, da področje socialne varnosti obsega klasične pravice do dajatev (devet socialnih primerov), področje socialne zaščite pa obsega vse druge socialne pravice in socialne ugodnosti.

3.6. Drugi pomembni pojmi Socialne pravice (social rights) – v ožjem pomenu pomenijo pravico do dajatev v denarju ali

naravi, ki temeljijo na določenem osebnem stanju ali materialnem stanju in niso plačilo za opravljeno delo. V širšem pomenu pa gre za pravice, ki so določene zaradi varovanja položaja

7


in interesov delavcev v delovnem razmerju, in pravice do dajatev in storitev iz sistemov socialne varnosti oz vseh sistemov socialne zaščite.

Socialno upravičenje (social entitlement) – pravica do določene konkretne dajatve/storitve, ki temelji na splošni pravici.

Socialna pomoč (social assistance) – pomoč v denarju ali naravi za socialno oz materialno ogrožene.

Socialni transferi – prenos oz prerazporeditev sredstev od določenega nosilca socialnega sistema (Zavod za socialno zavarovanje, država) posameznikom/družinam. Uporablja se samo v ekonomskem smislu.

Socialno tveganje (social risk) – prihodnji negotov dogodek, ki lahko doleti posameznika in povzroči škodo zaradi izpada zaslužka ali stroškov zdravljenja. Lahko so osebna (bolezen, starost) ali ekonomska (brezposelnost).

Socialni primer – nastanek oz materializacija socialnega tveganja. Socialna stiska – stika zaradi materialnih, osebnih, osebnostnih, zdravstvenih ali drugih stanj,

ki povzročajo težje zadovoljevanje življenjskih potreb ali pri življenju nasploh. Dajatev – dajatve v denarju ali naravi, do katerih je subjekt upravičen oz ima pravno

zavarovani zahtevek do institucije. Prejemek – družinski prejemki, ki se praviloma financirajo iz sredstev države. Zaslužek – plačilo za delo ali drugo aktivnost. Dohodek (income) – denarna sredstva, s katerimi razpolaga posameznik in so pridobljena iz

različnih naslovov. Premoženje (property) – premoženje povezano z lastništvo določenega subjekta. Zmožnost za delo (working capacity) – psihofizične sposobnosti za opravljanje vseh vrst dela. Sposobnost za delo (proffesional capacity) – poklicne sposobnosti za opravljanje določenega

dela. Državljanstvo (nationality) – pravna pripadnost določeni državi. Stalno prebivališče (domicile) – mesto, kjer je posameznik stalno nastanjen. Prebivališče (residence) – običajen kraj bivanja. Zaposlitev (employment) – delovno razmerje za (ne)določen čas na podlagi pogodbe o

zaposlitvi. Samozaposlitev (self-employment) – delo za svoj račun in na svoje tveganje. Delo (work) – delovna pridobitna aktivnost. Revščina (poverty) – ločimo absolutno revščino (pomanjkanje osnovnih dobrin in storitev, ki

so nujno potrebne za zadovoljitev minimalnih potreb), relativno revščino (relativno pomanjkanje v primerjavi z določeno ravnijo blaginje v določeni skupnosti – ne presegajo povprečnega dohodka) in subjektivno revščino (ugotavlja na podlagi mnenj gospodinjstev, s katerimi ocenjujejo svoj dohodkovni položaj).

Socialna izključenost (social exclusion) – neustrezno in neenakopravno sodelovanje posameznikov/skupin prebivalstva pri dostopu do zdravstva, izobraževanja, zaposlovanja, socialnih storitev ter v socialnih mrežah (družinsko, sosedsko, družbeno, politično življenje). Nasprotje je socialna vključenost (social inclusion).

4. Materialno pravo socialne varnosti

8


Pravo socialne varnosti obsega sistem pravnih pravil in norm, ki določajo vsebino pravic do socialnih dajatev v denarju in naravi, subjekte pravic in obveznosti ter pravna razmerja med subjekti pravic in zavezanci za zagotavljanje pravic ter izvajanje sistema dajatev in prejemkov. Pravo socialne varnosti tvori materialno pravo socialne varnosti in formalno pravo za uveljavljanje in varstvo pravic.

Materialno pravo socialne varnosti tvorijo v objektivno-formalnem smislu vsa pravna pravila, ki so določena z vsemi predpisi, v katerih so urejene pravice, obveznosti in pravna razmerja, povezana s socialnimi primeri. Pravice do denarnih dajatev, do katerih so upravičeni zaposleni (aktivne osebe), niso plačilo za delo, ampak so namenjene zagotavljanju kontinuitete dohodkov v primeru začasne oz trajne nezmožnosti za delo. Pravice do denarnih dajatev so relativne – upravičenec ima zahtevek do določenega »dolžnika«. O pravicah do dajatev odločajo organi ali osebe, ki imajo posebno strokovno znanje, v posebnem postopku. Subjekt pravice do dajatve ima zahtevek do izvedbe tega postopka.

S predpisi materialnega prava socialne varnosti so določeni zlasti:

naslovljenci oz subjekti pravic – upravičenci zavezanci za zagotavljanje pravic in izplačevanje dajatev – nosilci sistemov zavezanci za izvajanje pravic – izvajalci npr zdravstvenih storitev pravna razmerja med upravičenci in nosilci ter izvajalci vsebina – objekt pravic pogoji za nastanek, spremembo, mirovanje, prenehanje pravic obveznosti upravičencev, nosilcev in izvajalcev varstvo pravic, sistem financiranja s prispevki ali iz davkov sistem nadzora.

Namen uresničevanja socialnih pravic je zlasti zagotavljanje pogojev za primeren socialnoekonomski in zdravstveni položaj odraslim osebam, otrokom, osebam s posebnimi potrebami, družinam in skupinam prebivalstva s posebnimi potrebami. Pravo socialne varnosti (PSV) je povezano z javnim pravom in delovnim pravom. Javnopravni značaj PSV je povezan z oblikovanjem pravic, saj jih oblikuje zakonodajni organ z zakonom in z uresničevanjem pravic, ki jih posameznik lahko uveljavlja v razmerju do države in drugih nosilcev. Vsebina pravic in pogoji za uveljavljanje pravic iz sistemov socialne varnosti so določeni z zakonom in ne s pogodbo, medtem ko pravice do dajatev nastanejo na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali drugega delovnopravnega statusa. PSV je tesno povezano z delovnim pravom, saj le ta določa pravila in pravice za zaposlene in njihove družinske člane na podlagi prispevkov.

4.1. Medčasovno pravo na področju socialne varnosti

Medčasovno pravo tvorijo tiste norme, ki urejajo časovno veljavnost socialnopravnih predpisov oz rešujejo kolizije med veljavnostjo starega in novega predpisa oz prava (gre za prehodne določbe).v medčasovnih normah je določeno:

Ali velja pravo oz predpis, ki je veljal v času nastanka zavarovalnega razmerja (npr ob sklenitvi delovnega razmerja)

Ali velja pravo, ki je veljalo v času nastanka socialnega primera (dan nastanka invalidnosti) Ali velja pravo, ki je veljalo, ko je posameznik izpolnil zakonske pogoje za nastanek pravice oz

pridobitev dajatve

9


Ali je veljalo pravo, ki velja v času, ko posameznik vloži zahtevek za pridobitev določene dajatve v postopku (dan vložitve zahtevka za pokojnino).

Medčasovna pravila so praviloma določena v prehodnih in končnih določbah predpisa. Ta splošna pravila se uporabljajo za:

Kratkoročna razmerja (npr začasna nezmožnost dela) – velja pravilo, da se uporabljajo predpisi, ki veljajo v času, ko so izpolnjeni pogoji za nastanek pravice do dajatve,

Dolgoročna, trajna razmerja (npr pokojnina) – velja, da mora biti s predpisom natančno določeno, katero pravo se uporablja.

Če prehodni red ni določen, običajno velja, da novo pravo velja samo za pravice, ki so nastale po uveljavitvi novega predpisa. V primerih, ko se zaostrijo pogoji za pridobitev pravice/dajatve oz se znižujejo denarni zneski denarnih dajatev, so navadno določena dolga prehodna obdobja, v katerih se postopno zaostrujejo pogoji/znižujejo denarne dajatve (to občutimo tudi zdaj pri postopnem zviševanju upokojitvene starosti). z dolgimi prehodnimi obdobji se varujejo pravice v nastajanju oz pričakovane pravice. S tem se da posamezniku možnost, da svoje ravnanje prilagodi novi ureditvi.

4.1.1. Varstvo pravic v nastajanju

Pravni položaj zaposlenih oz aktivnih upravičencev v zvezi s pravnimi pričakovanji ob nastanku novih pravic/dajatev, je praviloma določen z novim zakonom, ki spreminja ali dopolnjuje pravice, določene s prejšnjim zakonom. Temeljno vprašanje, povezano s pravnimi pričakovanji, je, koliko lahko zakonodajalec spreminja pravna pričakovanja, ki temeljijo na vplačanih prispevkih zaposlenih in njihovih delodajalcev oz aktivno zavarovanih oseb. Pri tem je treba upoštevati sodno prakso Ustavnega sodišča in zgodovinski razvoj sistema socialnih zavarovanj v Sloveniji.

Zaradi spoštovanja pravne države, pravne varnosti in zaupanja v pravo bi bilo primerno, da se z zakonom določijo splošna pravila za možnost spreminjanja pričakovanih pravic.

4.1.2. Tuja ustavnosodna praksa

Iz nemške sodne prakse je razvidno, da naj bi za časovno veljavnost socialnopravnih predpisov veljala tista pravna pravila, ki veljajo v času uresničitve dejanskega stanja, na podlagi katere lahko posameznik uveljavi pravico oz v času nastanka socialnega primera. Izjeme mora zakonodajalec določiti z zakonom. Nemški zakonodajalec ima možnost spreminjati veljavne pravice zaradi varovanja splošne blaginje. Pri tem je pomembno vprašanje dopustnosti retroaktivnosti. Prava povratna veljavnost zakonov ni dopustna, saj se ne sme posegati v že pridobljene pravice (t.i. retroaktivnost), medtem ko je neprava povratna veljavnost zakonov dopustna, saj se lahko posega v še nezaključena dejanska stanja (t.i. retrospektivnost). Pri tem je potrebno tehtati med interesom varovanja zaupanja državljana v pravno državo in med interesom države za uvedbo nove pravne ureditve. Neprava povratna veljavnost zakona je dopustna samo v primeru, ko interesi skupnosti presežejo interes zaupanja v sistem.

Nemška stališča (enaka vsem zahodnoevropskim državam) izražajo interes za varovanje kontinuitet pridobljenega oz pričakovanega socialnopravnega položaja oziroma pravic, s katerimi se zagotavlja življenjska sredstva, in velik interes, da je zagotovljena pravna varnost in zaupanje v pravno državo. ZDA po drugi strani ne izkazuje interesa po varovanju trajnosti socialnih denarnih dajatev. Bolj pomembno jim je, da so državljani vnaprej seznanjeni z možnostjo sprememb in da se lahko takemu stanju tudi prilagodijo.

10


4.1.3. Slovenska ustavnosodna praksa

Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da je v okviru ustavnih določb in načel mogoče spreminjati in tudi zmanjšati pravice iz socialne varnosti z veljavnostjo za naprej in da ustava izrecno varuje le pred posegi v pravice z retroaktivnim učinkom (npr vrednost pokojnine se lahko zmanjša samo za naprej, ne pa že za izplačane pokojnine). Pri tem zakonodajalec ne sme delovati arbitrarno (samovoljno). Utemeljen razlog za zmanjšanje pravic iz socialne varnosti je največkrat javni interes. Nova ureditev pravic mora biti v razumnem sorazmerju s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje.

4.2. Pravna razmerja v pravu socialne varnosti

PSV opredeljuje, povezuje in analizira različna pravna razmerja, ki nastanejo med pravnimi subjekti, udeleženimi v financiranju, upravljanju in zagotavljanju dajatev v sistemu socialne varnosti. Socialnopravno razmerje nastane med zavarovano osebo ali drugim upravičencem na eni strani in nosilcem socialne varnosti na drugi.

4.2.1. Socialnopravno razmerje

To razmerje nastane na podlagi splošnega in abstraktnega pravnega pravila, ki družbeno razmerje tipsko ureja, in pravnega dejstva (zaposlitev, rojstvo otrok, pomanjkanje), na katero se navezuje pravna posledica (socialna pomoč, zagotavljanje družinskih prejemkov). V tem razmerju sta udeležena dva subjekta, ki imata drug proti drugemu ustrezne pravice in dolžnosti. Na eni strani imamo upravičeno oz zavarovano osebo, na drugi strani pa državo (javni zavod). Vsebina razmerja je pridobljena oz pričakovana pravica do socialnih dajatev. Gre za javnopravno dolžniško razmerje.

Glede vsebine socialnopravnega razmerja ugotovimo, da obstaja kot temeljna pravica in iz nje izhajajoči temeljni zahtevek upravičenca, iztožljiv, subjektiven, javnopravni zahtevek do socialne dajatve. Po drugi strani obstaja dolžnost nosilca odločati o zahtevku in zagotoviti dajatev. Temeljni zahtevek in temu ustrezno (prisilno) obveznost pozna le socialno zavarovanje . Gre za pravico nosilca do prejema prispevkov oziroma dolžnost zavarovanca plačevati prejemke. Med dodatne obveznosti zavarovanca spada tudi obveščanje nosilca o pomembnih spremembah ter z njim sodelovati. Nosilec na drugi strani ima zlasti informacijsko in svetovalno nalogo, obvezno pa je tudi varovanje osebnih podatkov.

Socialnopravno razmerje je vsebinska, materialnopravna konkretizacija nalog in ciljev celotnega prava socialne varnosti in njegovih posameznih delov v konkretnem primeru.

4.2.2. Vrste socialnopravnih razmerij

Razlikujemo naslednji dve vrsti socialnopravnih razmerij:

Enostransko socialnopravno razmerje (socialnopravno razmerje v ožjem pomenu – vsebina razmerja se z uveljavitvijo izčrpa – ne obstaja nasprotna dolžnost upravičenca (npr socialna pomoč, družinski prejemki). Upravičencu ni potrebno plačevati prispevkov, saj finančna sredstva zagotovi država iz svojega proračuna. Financiranje je neprispevno.

Dvostransko socialnopravno razmerje (socialno zavarovalno razmerje) – zavarovalno razmerje obstaja že pred nastankom socialnega primera. Obstajajo tako dolžnosti nosilca zavarovanja (zagotovitev dajatev) kot tudi zavarovanca (plačilo prispevkov). Financiranje je prispevno.

11


Formalno ali kvazi socialnopravno razmerje je pravno razmerje, ki ni socialnopravno razmerje, ampak se le temu približa zaradi napačne odobritve dajatev (upravnopravni akt formalno obstaja). Nastane z vročitvijo odločbe, konča pa se z njeno odpravo ali fikcijo zagotovitve druge socialne pravice, ki je materialnopravno pravilna.

4.2.3. Socialnozavarovalno razmerje

Socialnozavarovalno razmerje je sestavljeno iz celote pravnih razmerij med zavarovano osebo na eni strani in nosilcem socialnega zavarovanja na drugi. Omenjena pravna razmerja so namenjena zaščiti zavarovanih oseb pred določenimi socialnimi tveganji (riziki) in njihovimi posledicami ob nastanku socialnega razmerja. Socialnozavarovalno razmerje je javnopravno (čeprav največkrat nastane na podlagi pogodbe o zaposlitvi), saj zavarovanje nastopi ex lege, zavarovana oseba pa nima možnosti vplivati na obseg zakonsko določenih pravic.

Socialnozavarovalno razmerje je dvostransko oz sinalagmatično pravno razmerje, v katerem se zagotavlja zavarovalna zaščita v zameno za plačilo prispevkov. Zavarovalna zaščita ni odvisna od dejanskega plačila prispevkov, temveč je omejena le na dolžnost plačevanja prispevkov. Prispevki tretjih oseb (delodajalcev) ne vplivajo na obojestranskost, saj dajatev in nasprotna dajatev nista izmenjani med istimi udeleženci. Socialnozavarovalno razmerje je zaradi plačila prispevkov kot predhodne dajatve zavezano k izravnalni pravičnosti in s tem k menjalnemu (komutativnemu) načelu.

To razmerje je sestavljeno iz prispevnega pravnega razmerja in dajatvenega pravnega razmerja. Socialnozavarovalno razmerje ne nastane šele z nastankom socialnega primera, ampak mora obstajati že določen čas pred tem. S plačilom prispevkov se ustanovi zavarovalna zaščita, zato lahko govorimo tudi o zavarovalnozaščitnem razmerju . Dajatveno razmerje se lahko oblikuje šele po več letih plačevanja prispevkov (tj ko prispevno razmerje že dalj časa obstaja – npr pokojnina), oblikuje pa se ob izpolnitvi materialnih (nastanek socialnega primera) in formalnih (vložitev zahtevka) pogojev za posamezno dajatev socialnega zavarovanja.

Izjemoma se lahko dajatveno razmerje oblikuje že pred nastankom socialnega primera, in sicer v primeru preventivne zdravstvene storitve (preprečitev nastanka bolezni). Dajatveno razmerje lahko obstaja tudi po izgubi lastnosti zavarovane osebe (denarno nadomestilo iz obveznega zdravstvenega zavarovanja se prejema tudi po prenehanju delovnega razmerja.

4.2.4. Člansko razmerje v socialnem zavarovanju

Organizacija nosilcev socialnega zavarovanja predpostavlja obstoj članskega razmerja med zavarovancem in nosilcem. Pravice do dajatev obveznega zdravstvenega zavarovanja so (ne)posredno povezane s članstvom v nosilcu. Na podlagi članstva nastaneta pravica člana do udeležbe pri samoupravi in dolžnost plačevanja prispevkov. Člansko razmerje se začne in konča z vzpostavitvijo socialnozavarovalnega razmerja zavarovanca.

Elementi članstva so prisotni samo pri zavarovancih, ne pa tudi pri njihovih družinskih članih, ki lahko pridobijo določene pravice iz socialnega zavarovanja (zdravstvene storitve, družinska pokojnina).

5. Formalno pravo socialne varnostiFormalno pravo je namenjeno varnosti in nedvoumnosti pri oblikovanju, uporabi in uveljavitvi materialnopravnih določb in s tem bistveno vpliva na pravni položaj zavarovanih in drugih upravičenih oseb v sistemu socialne varnosti. Materialnemu pravu daje na voljo organizacijski in

12


postopkovni podsistem, da lahko to uresniči svoj namen. V formalno pravo uvrščamo pravna pravila in pravna načela, ki urejajo ustroj pravnih oseb (organizacijsko pravo) in postopek, v katerem se pravice in dolžnosti oblikujejo, uporabljajo in varujejo.

5.1. Organizacijsko pravo

Organizacijsko pravo odgovarja na vprašanje, kdo lahko sprejme določeno odločitev in kdo je nosilec izvršilne funkcije. Ti organi lahko sprejemajo odločitve v obliki avtonomnega prava, ki neposredno vpliva na pravnih položaj zavarovanih oseb. V skladu z načelom samouprave izvršujejo upravljanje javnih zadev neposredno udeležene osebe same, tj tudi zavarovanci in delodajalci. Za pravno samoupravo je značilna določena oddaljenost od neposredne državne oblasti (funkcionalna decentralizacija).

Organizacijsko pravo določa tudi organe, ki odločajo oz sodelujejo pri odločanju o pravicah zavarovanih oseb in drugih upravičencev do dajatev. Posebni zakoni s področja socialne varnosti določajo prvostopenjske in pritožbene organe, ki jih nato podrobneje urejajo notranji akti nosilcev.

5.2. Postopkovno pravo

Postopkovno pravo socialne varnosti določa način nastanka odločitev organov, ki odločajo v sistemu socialne varnosti. Postopkovno pravo v širšem pomenu ureja način sprejemanja abstraktnih odločitev (statuta, pravil, pravilnikov), postopkovno pravo v ožjem pomenu pa ureja način nastanka konkretnih odločitev v postopku odločanja o zahtevkih upravičenih oseb.

Medtem ko je organizacijsko pravo mogoče videti kot statičen del formalnega prava, cilja postopkovno pravo na njegov dinamičen vidik, saj določa pot, ki naj omogoči pravilen prehod abstraktne norme v dejansko življenjsko situacijo.

5.3. Pomen postopkovnega prava in izbira vrste postopka

Pri uveljavljanju posameznih pravic so enakega pomena kot zagotovitev pravic v materialnem pomenu tudi ustavne in zakonske postopkovne možnosti njihovega uveljavljanja. Neprimeren postopek kljub ugodni materialni zakonodaji upravičencu preprečuje hiter dostop do pravice.

Pomen postopkovnega prava socialne varnosti je v tem, da omogoča hiter, preprost, učinkovit in nediskriminatoren dostop do socialnih pravic z ustrezno ureditvijo pravnih poti njihovega uveljavljanja in varstva, če se oseba z odločitvijo iz socialno-pravnega razmerja ne strinja.

PSV ureja eno ali dvostransko socialno-pravno razmerje. Praviloma se s socialno-upravno določbo oblikuje dajatveno-pravno razmerje, pri čemer je enostransko socialno-pravno razmerje bližje upravnopravnemu razmerju kot dvostransko (socialno-zavarovalno) razmerje. Zato je mogoče opaziti večjo vlogo organov neposredne državne oblasti (ministrstev).

O pritožbah zoper odločitve regionalnih centrov za socialno delo je pristojno odločati Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Prevladujoče mnenje je, da je dvostransko (socialno-zavarovalno) razmerje med zavarovano osebo in nosilcem zavarovanja javnopravne narave , zato je pri oblikovanju dajatveno-pravnega razmerja treba uporabiti upravni postopek (po drugi strani prispevno in socialno zaščitno razmerje nastane ex lege in posebna določba ni potrebna). V tem postopku stranki nista enakopravni, zato je toliko bolj pomembno, da se zavaruje šibkejšo stranko (upravičenca).

13


Pri varstvu socialnih pravic velikokrat pride do nasprotja (kolizije) med koristjo posameznika in koristjo solidarne skupnosti socialnega zavarovanja (javni interes). V primeru kolizije interesov je potrebno uporabiti upravni postopek (zaradi varovanja javnega interesa). Splošni upravni postopek ni prilagojen posebnostim socialnih zadev, zato je potrebna posebna ureditev upravnega postopka.

O pravici ali obveznosti odloča posebna pravna oseba javnega prava (javni zavod), in ne organ neposredne državne oblasti (ministrstvo). Gre za zagotavljanje javnih služb, ki spadajo med servisne in pospeševalne, promotivne naloge uprave. Značilnost socialno-upravnega postopka je njegova neformalnost in preprostejša pravila za stranke, ki niso vešče prava. S tem se upravičencem olajša dostop do pravic iz sistema socialne varnosti. Podobno velja tudi za postopek reševanja socialnih sporov.

5.4. Možnosti urejanja posebnega, socialnega upravnega postopka

V nemški ureditvi je socialno-upravni postopek urejen v posebnem zakonu (Posebna knjiga socialnega zakonika). V slovenski ureditvi posebnega postopkovnika ni. Postopkovne določbe iz sistema socialne varnosti so sestavljene zgolj iz nekaterih postopkovnih določb, vsebovanih v materialnih predpisih, posledica le tega pa je manjša preglednost in manjša pravna varnost upravičenca. Dopolnilno, subsidiarno, za procesna pravila in procesne institute, ki niso posebej urejeni, se uporabljajo določbe splošnega upravnega postopka.

Posebna ureditev postopka mora biti potrebna, določena z zakonom in le v zvezi s posameznimi vprašanji postopka. Pri tem je potrebno upoštevati tudi ustavna procesna jamstva. Celotnega posebnega postopka ni dopustno urediti drugače, kot določajo temeljna načela in pravila splošnega upravnega postopka, saj se s tem varuje pravico do enakega varstva pravic.

5.5. Posebni socialni upravni postopek v slovenski ureditvi5.5.1. Neenotna ureditev

V slovenski ureditvi posamezni materialni zakoni, ki urejajo socialna zavarovanja, družinske prejemke in socialne pomoči, vsebujejo tudi postopkovne določbe (ZPIZ, ZZVZZ,…). Določbe o posebnem socialnem upravnem postopku so praviloma kratke in urejajo posamezna procesna pravila znotraj splošnih procesnih institutov ali uvajajo nove. Primer posebnega urejanja pravnega pravila sta nesuspenzivnost pritožbe in daljši rok za sprejem odločitve. V preostalem delu se uporabijo pravila splošnega upravnega postopka. Splošni upravni postopek ne pozna revizije, v katero je potrebno predložiti vse pozitivne odločbe prve stopnje, ki so bile izdane v postopku uveljavljanja pravic iz pokojninskega/invalidskega zavarovanja.

5.5.2. Temeljna načela

Ta načela so temelj razumevanja in pravilne uporabe posameznih procesnih institutov in procesnih pravnih pravil pri odločanju v konkretni socialni zadevi. Splošna temeljna načela ureja splošni upravni postopek, posebna načela pa se nanašajo na posamezna dejanja postopka.

Načelo zakonitosti – v PSV zakonodajalec pogosto prepušča urejanje postopkov avtonomnim aktom nosilcev socialne varnosti, ki v hierarhiji pravnih aktov spadajo med podzakonske akte za izvrševanje javnih pooblastil. Pravno nevzdržno je urejanje postopkov, ki spadajo v zakonsko snov, s podzakonskimi akti.

14


Načelo zakonitosti je potrebno spoštovati tudi pri odločanju po prostem preudarku, ki je podeljen predvsem takrat, ko je treba odločiti o dolžnostih zavarovanca. Prosti preudarek je lahko podeljen samo z zakonom in v dvomu je treba odločiti brez prostega preudarka (pravno vezano odločanje – v zakonu vidno kot »..organ SME/LAHKO…«). Organ mora v takem primeru odločiti v mejah zakonskega pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano (po načelu primernosti). To pomeni, da diskrecijsko odločanje ne sme biti samovoljno. Prosti preudarek je dan samo pri uporabi materialnih določb, ne pa tudi pri formalnih določbah.

Notranji nadzor nad zakonitostjo konkretnih socialnih upravnih aktov se lahko izvaja s pritožbo (instančni nadzor), revizijo ali po nadzorstveni pravici. V pritožbenem nadzoru se presojajo materialna in formalna zakonitost ter smotrnost uporabe prostega preudarka. Revizijski nadzor je širši od pritožbenega, saj je revizija obvezna.

Načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi – organ nosilca socialnega zavarovanja ali center za socialno delo mora omogočiti stranki, da v postopku uveljavi in zavaruje procesne pravice in pri odločanju svoje materialne pravice. Poleg tega mora skrbeti, da stranke ne uveljavljajo pravic v škodo drugih ali v škodo javne koristi. V mejah predpisov mora varovati javno korist. Oseba, ki o pravici odloča, mora opozoriti na podlago za uveljavitev pravice. Uradna oseba mora vsakogar opozoriti na možnost, da ima pogoj za uveljavitev kakšne pravice.

Načelu je pridruženo načelo pomoči neuki stranki. Organ ki odloča, mora paziti, da nevednost in neukost stranke nista v škodo pravic, ki ji pripadajo po zakonu. Velja, da nepoznavanje prava škoduje, vendar naloga organa ni le izvajanje oblasti, temveč tudi pomoč strankam, a lahko uveljavljajo svoje pravice.

Načelo materialne resnice – to načelo zavezuje organ, ki odloča, da pri ugotavljanju dejstev išče dejansko nedvoumno resnično stanje stvari, na katero bo uporabil materialni predpis, kar je namen celotnega postopka. Materialno resnico je mogoče opredeliti kot objektivno stvarnost. Stranka mora v skladu z načelom dolžnosti govoriti resnico in poštene uporabe dokazov predstaviti vsaj subjektivno resnico, če objektivnega stanja ne pozna. Načelu materialne resnice sta namenjena tudi načelo proste presoje dokazov in načelo samostojnosti pri odločanju.

Materialno resnico je mogoče uveljavljati z izvedenci, kjer se lahko pojavi dvom o nepristranskosti odločanja, če izvedence imenuje sam nosilec socialne varnosti ali pri njem zaposleni.

Načelo zaslišanja stranke – zavezuje organ, ki odloča, da zagotovi stranki možnost izreči se o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo. Zaslišanje strank ni dokazno sredstvo. Ker v posebnem socialnem upravnem postopku ni nasprotne stranke z nasprotnimi interesi, se lahko odloča v skrajšanem ugotovitvenem postopku, brez zaslišanja stranke. Dejansko stanje je mogoče ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, zato zaslišanje stranke ni potrebno (razen v primerih iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in s tem povezane odsotnosti z dela, kjer lahko nasprotne interese uveljavlja delodajalec).

15


5.5.3. Posebnosti glede pristojnosti

Krajevno pristojnost imajo le teritorialni organi (območne enote ZRSZ, ZZZS ali ZPIZ, centri za socialno delo), ne pa tudi neteritorialni organi (centralna služba ZRSZ, direkcija ZZZS, centrala ZPIZ ali ministrstvo). Posebna ureditev velja pri odločanju o prepovedi odtujitve nepremičnine v korist občine, saj ne odloča organ, kjer nepremičnina leži, temveč odloči center za socialno delo, ki odloča v sami zadevi.

Ministrstvo za delo, družine in socialne zadeve lahko prenese krajevno pristojnost na drug center za socialno delo, ki sicer ni krajevno pristojen, če se tako lažje izvede postopek ali obstajajo drugi razlogi. Posebnost je tudi pri ustalitvi oz perpetuaciji pristojnosti – če se med postopkom spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je določena krajevna pristojnost, nadaljuje postopek glede na spremenjene okoliščine pristojni center za socialno delo.

5.5.4. Ravnanje z vlogami strank

V postopku uveljavljanja pravic so predpisani številni obrazci , ki jih mora stranka izpolniti in predložiti pristojnemu organu. Namen obrazcev je olajšati stranki dostop do socialne pravice, s tem pa se pospeši odločanje organa, ki je hkrati tudi bolj učinkovito. Organ vloge, ki sicer ne bi bila na predpisanem obrazcu, bi pa vsebovala vsa pravno pomembna dejstva in vse dokaze, potrebne za odločitev o socialni pravici, ne sme obravnavati kot nepopolno vlogo, pozivati stranke k dopolnitvi ali vloge celo zavreči. Pravo tako organ ne bi smel zavreči vloge samo zaradi tega, ker je vložena pri stvarno ali krajevno nepristojnem sodišču.

Stranka lahko zahtevo za uvedbo postopka glede invalidskega/pokojninskega zavarovanja vloži pri katerikoli območni enoti, ta pa jo mora odstopiti krajevno pristojni enoti, če sama ni pristojna.

5.5.5. Posebnosti glede stroškov postopka

Procesni dostop do socialnih pravic je za upravičenca olajšan tudi glede stroškov postopka. Stroški postopka so prevaljeni na nosilca sistema ali pa jih ne plača nihče. Odločitev v socialni upravni zadevi je lahko prosta plačila upravne takse, stroške izvedencev pa krije javni zavod.

5.5.6. Posebnosti glede poteka postopka in izdaje odločbe

Postopek se praviloma začne na zahtevo zavarovanca, zavarovane osebe ali drugega upravičenca. Prevladuje zasebna maksima, s čimer se spoštuje dostojanstvo posameznika, ki lahko prosto razpolaga z zahtevkom (načelo dispozitivnosti). Postopek je mogoče začeti tudi po uradni dolžnosti (ex offo) tedaj, ko je to potrebno zaradi varovanja javne koristi – oficialna maksima (npr pravico do otroškega dodatka, pomoči ob rojstvu otroka, dodatek za veliko družino ali za nego otroka, upravičenost do denarne socialne pomoči,…).

Postopek po uradni dolžnosti lahko organ uvede tudi na predlog ali pobudo tretje osebe, ki sama nima položaja stranke v postopku (postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja lahko predlaga osebni zdravnik, pri uveljavljanju socialnozdravstvenih storitev pa dajo pobudo lahko zakonec, otroci, delodajalec, sindikat).

Postopek, začet na zahtevo stranke, je uveden z dnem vložitve popolne vloge, po uradni dolžnosti pa se postopek začne, ko pristojni organ v ta namen opravi kakršnokoli dejanje. Na podlagi določenega časa je mogoče določiti rok, v katerem mora biti odločba izdana. Daljši rok je določen za izdajo določbe o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, če je potrebno pridobiti

16


izvedensko mnenje ali pa je potrebno uporabiti koordinacijska pravila (iz mednarodnega sporazuma ali pravnega reda EU). Krajši rok je določen za primere, ko bi bilo nevarno odlašati.

Pri obveznem zdravstvenem zavarovanju mora zdravnik izdati odločbo v 8 dneh od prejema zahteve/predloga, o pravici do starševskega dopusta je potrebno odločiti v 15 dneh od prejema vloge. Če odločba ni izdana v predpisanem roku, gre za t.i. molk organa – v tem primeru je predpisana pravna fikcija negativne socialne odločbe. Če pred dokončanjem postopka neizogibno potrebno začasno urediti posamezna razmerja, so to naredi z začasnimi odločbami. Z odločbo o glavni zadevi se začasna odločba razveljavi.

V primeru uveljavljanja pravic iz zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zdravnik (strokovnjak) ne poda le izvedenskega mnenja,temveč o zadevi neposredno odloči – strokovno in upravno odločanje sta združena. V določenih primerih zadostuje, da ima odločba samo izrek v obliki uradnega zaznamka v zadevi. Stranki se praviloma sporoči ustno, pisna odločba pa po navadi nima obrazložitve (npr zdravnik določi, da nam pripada pravica do določenega zdravila, zato to zapiše v medicinski karton in nam izroči recept – s tem izda odločbo v socialnem upravnem postopku).

Dokončnost nastopi, ko socialne upravne odločbe ni več mogoče izpodbijati s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Nanjo je vezana izvršljivost odločbe. Zaradi potrebe po hitri ureditvi je lahko izvršljivost odločbe predpisana pred njeno dokončnostjo. Pritožba praviloma ne zadrži izvršitve. Ko pritožba nima odložilnega učinka, postane odločba izvršljiva, ko se sporoči ali vroči stranki. Če ima izvršitev odločbe pomembne pravne posledice za zavarovanca, je izvršljivost odložena do pravnomočnosti odločbe (npr šele z pravnomočnostjo odločbe o ugotovljeni invalidnosti preneha delovno razmerje).

5.5.7. Posebnosti glede pravnih sredstev

Proti odločitvi nosilca v socialni upravni zadevi mora biti v skladu z ustavnimi določbami omogočeno redno pravno sredstvo – praviloma je to pritožba, redko ugovor ali zahteva za presojo ocene. Pravico do pritožbe ima v postopku uveljavljanja pravic do denarnega nadomestila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in pravic iz invalidskega zavarovanja delodajalec kot stranski udeleženec. S tem je varovan njegov interes, saj mora določen čas izplačevati denarno nadomestilo.

Pritožbeni rok je lahko krajši od splošnega 15-dnevnega roka (delodajalec/zavarovana oseba morata pritožbo zoper imenovanega zdravnika vložiti v 5 dneh). Tudi rok za izdajo odločbe o rednem pravnem sredstvu je lahko krajši od splošnega dvomesečnega roka (zdravstvena komisija mora odločbo o pritožbi zoper imenovanega zdravnika sprejeti v 8 dneh). Če odločitev ni sprejeta v roku, gre za molk organa druge stopnje in velja pravna fikcija zavrnitve pritožbe (stranka lahko vloži tožbo pred socialnim sodiščem).

Zakonodajalec praviloma določa neodložilni oz nesuspenzivni učinek vložene pritožbe, ki pa ne vzdrži testa sorazmernosti, zlasti ko se z odločbo posega v pravice, ki jih posameznik že uživa, oz ko se odloča o predčasni odpravi, zmanjšanju,mirovanju pravic, ki so namenjene zagotavljanju sredstev za preživetje.

Posebno izredno sredstvo je revizija, v katero je potrebno vložiti vse pozitivne odločbe prve stopnje v pokojninskem in invalidskem zavarovanju. To pravno sredstvo drugi upravni postopki ne poznajo. Namen revizije je nadzor zakonitosti in poenotenje prakse na ozemlju Slovenije.

17


5.5.8. Sprejem odločitve v obliki pogodbe

V nekaterih primerih je potrebno skleniti pogodbo o izvrševanju pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti. Za izvajanje določenih oblik rehabilitacij je potrebno skleniti posebno pogodbo o rehabilitaciji. Pogodbo je potrebno skleniti tudi za vključitev v ukrep aktivne politike zaposlovanja.

Pri pogodbah v sistemu socialne varnosti je svobodna volja potencialnega upravičenca omejena z očitno neenakostjo pogodbenih strank. Vsebina teh pogodb ni namenjena prosti določitvi medsebojnih pravic in obveznosti, temveč gre za dogovor o izvrševanju določenih pravic in obveznosti v konkretni situaciji. Udeleženi subjekti nimajo možnosti spremeniti pravic in obveznosti, določenih z zakonom, saj jih urejajo kogentne pravne norme. Zato v tem primeru ne gre za pogodbo civilnega prava.

Nespoštovanje pravic in obveznosti iz pogodbe ni kršitev pogodbe v smislu civilnega prava, temveč vodi k izvrševanju oblasti nosilca sistema. Čeprav termin pogodba kaže na zasebnopravno razmerje, je mogoče ugotoviti, da prevladuje javnopravna narava razmerja. Omenjene pogodbe so po pravni naravi blizu enostranskim, oblastnim socialnim upravnim aktom.

5.6. Socialni spor5.6.1. Splošno o sodnem varstvu socialnih pravic

V skladu z ustavnim načelom pravne države in ustavno pravico do sodnega varstva mora imeti posameznik možnost izpodbijati odločitev, sprejeto v posebnem, socialnem upravnem postopku pred pristojnim sodiščem.

Sodno varstvo socialnih pravic je lahko zagotovljeno pred civilnimi sodišči, upravnimi sodišči ali specializiranimi socialnimi sodišči. Slednja so lahko organizirana samostojno ali skupaj z delovnimi sodišči. Po nemški ureditvi so socialna sodišča samostojna in odločajo v javnopravnih sporih iz socialnih zavarovanj, medtem ko se po francoski ureditvi socialnim zavarovanjem pripisuje zasebnopravna narava.

5.6.2. Socialni spor v slovenski ureditvi 5.6.2.1. Zgodovinski razvoj

Eden temeljnih pravnozgodovinskih mejnikov v razvoju postopkovnega prava socialne varnosti je Zakon o zavarovanju delavcev iz leta 1922, na podlagi katerega so bila ustanovljena posebna sodišča delavskega zavarovanja. Ureditev je bila spodobno zastavljena, izhajala je iz javnopravne narave socialnopravnih razmerij in zagotavljala je vsa najpomembnejša procesna jamstva. Med temeljnimi načeli je bilo izpostavljeno načelo tožniku – zavarovancu prijaznega postopka, ki je bilo konkretizirano z možnostjo vložitve ustne pritožbe, nepopolnih vlog sodišče ni zavrglo, stroške je nosil nosilec zavarovanja. Pravila civilnega ali upravnega postopka se niso uporabljala subsidiarno, razen ko je to zakon izrecno določal.

Od leta 1975 so delovala splošna sodišča združenega dela. V postopku pred takim sodišče so se uporabljale določbe Zakona o pravdnem postopku, če so ustrezale naravi spora. Leta 1994 je bil sprejet Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS), ki je bil leta 2004 nadomeščen z novim zakonom (ZDSS-1).

5.6.2.2. Opredelitev in temeljne značilnosti socialnega spora

18


Socialni spor je spor o pravicah, obveznostih in pravnih koristih fizičnih, pravnih in drugih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil.

Gre za sodni spor, v katerem nastopata kot stranki posameznik (zavarovanec ali drugi upravičenec) na eni strani in nosilec javnih pooblastil (javni zavod) ali država (ministrstvo) na drugi strani. Predmet spora je dokončna odločitev nosilca socialne varnosti o (ne)obstoju pravice, obveznosti ali pravne koristi posameznika iz sistema socialne varnosti, sprejete v posebnem socialnem upravnem postopku. V socialnem sporu se zagotavlja sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja državnih organov in nosilcev javnih pooblastil na področju PSV.

Zaradi javnopravne narave se socialni spor približuje upravnemu sporu. Upravni spor je samo spor o zakonitosti, medtem ko je socialni spor tudi sodno varstvo polne jurisdikcije – socialno sodišče lahko meritorno odloča o spornem socialno-pravnem razmerju. Če se o socialnih pravicah odloča v posebnem upravnem postopku, morajo biti dokončne odločbe podvržene sodnemu nadzoru s polno jurisdikcijo (določilo ESČP). To približuje socialni spor civilnemu sporu, od katerega se loči predvsem zaradi poudarjenega preiskovalnega načela.

5.6.2.3. Organizacija in pristojnost socialnih sodišč

Socialno sodišče prve stopnje je organizirano kot oddelek Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Pristojno je za območje celotne Slovenije (naroki se lahko opravljajo na zunanjih oddelkih in sedežih). Socialno sodišče prve stopnje sodi v senatu, le v določenih primerih poklicni sodnik sam (glej 14. člen ZDSS-1). Senat sestavljajo sodnik posameznik in sodniki porotniki, ki jih volijo z list kandidatov zavarovancev in zavodov. Lista kandidatov zavarovancev se oblikuje na predlog reprezentativnih sindikatov in združenj zavarovancev, lista zavodov pa na predlog javnih zavodov s področja socialnih zavarovanj in vlade.

Socialno sodišče druge stopnje je organizirano kot poseben oddelek Višjega delovnega in socialnega sodišča s sedežem v Ljubljani. Kot pritožbeno sodišče odloča v senatu treh poklicnih sodnikov. O reviziji kot izrednem pravnem sredstvu odloča posebni Delovno-socialni oddelek enotnega Vrhovnega sodišča RS. Revizija je izključena v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, pravici do invalidnine za telesno okvaro in pravici do zdraviliškega zdravljenja (razen če je možno pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, če odločba sodišča druge stopnje odstopa od prakse VS, ali če v sodni praksi sodišča druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, VS pa o tem še ni odločalo).

Socialna sodišča so pristojna soditi v sporih v zvezi z oblikovanjem socialno-pravnega razmerja ter o pravicah in obveznostih iz tega razmerja. Lahko odločajo tudi o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev in škode, ki jo povzročita zavarovanec in nosilec v zvezi s socialno-pravnim razmerjem.

5.6.2.4. Temeljna načela in njihova konkretizacija

Če posamezna procesna pravila in procesni instituti niso urejeni v ZDSS-1, uporabi socialno sodišče pravila splošnega civilnega pravdnega postopka. Odstopanja od pravdnega postopka so potrebna zlasti zaradi upoštevanja temeljnega načela lažjega dostopa do sodišča in načela tožniku prijaznega postopka. Mednarodni in ustavni procesni standardi zahtevajo, da ima posameznik možnost pravico do sodnega varstva tudi dejansko uveljaviti. Pravila postopka morajo biti manj stroga do tožnika in omogočati morajo popravo pomanjkljivosti procesnih dejanj, saj je v javnem interesu, da tožnik čim lažje in hitreje uveljavi svoj socialno-pravni zahtevek.

19


Omenjeni načeli sta konkretizirani z določbami o možnosti zaslišanka zavarovanca v pisni obliki, o možnosti zastopanja po sindikalnih pooblaščencih in združenjih zavarovancev v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, o posebni dolžnosti sodnika pri ravnanju s nepopolnimi vlogami, o izključitvi javnosti v zdravstvenih/invalidnih sporih, o možnosti spremembe tožbenih navedb zaradi očitne pomote ter o sodelovalni dolžnosti zavoda.

Tožbeni zahtevek je potrebno opredeliti do konca poravnalnega naroka oz do prvega naroka za glavno obravnavo. Pred tem tožbe zaradi neopredelitve tožbenega zahtevka ni dopustno zavreči.

Zavod ne glede na izid postopka zmeraj nosi svoje stroške in stroške izvedenca. Če zavarovanec ali drug upravičenec v postopku uspe, mu mora zavod povrniti stroške postopka. Socialni sodnik mora po uradni dolžnosti raziskati in ugotoviti vsa dejstva, pomembna za pravilno in zakonito odločitev – preiskovalno načelo ima prednost pred razpravnim načelom. S tem je poudarjeno tudi načelo materialne resnice (popolno se ugotovi dejansko stanje, ne samo v okviru navedb strank). V socialnem sporu je bolj kot v civilnem sporu poudarjen javni interes.

Sodišče sme odločitev opreti samo na tista dejstva in dokaze, o katerih so se udeleženci postopka lahko izrekli (načelo ustnosti obravnave). Dokazni postopek se praviloma izvede na ustni obravnavi, zato je potrebno opraviti narok (načelo neposrednosti). Sodišče mora odločiti o sporu v okviru naroka za ustno obravnavo v skladu z načelom koncentracije postopka. Socialno sodišče lahko v skladu z načelom pospešitve odloči brez glavne obravnave pod pogojem, da dejansko stanje ni sporno ter da sta se stranki glavni obravnavi pisno odpovedali. Paricijski (izpolnitveni) rok je na socialnem sodišču skrajšan na 8 dni. Če je zoper socialne upravne akte, v katerih se pravice in obveznosti opirajo na enako/podobno dejansko in isto pravno podlago, vloženo več tožb, lahko socialno sodišče prednostno izvede vzorčni postopek.

6. Sistemi socialne varnosti in socialnega varstva6.1. Splošno

Med sisteme socialne varnosti uvrščamo javne zakonske sisteme obveznih socialnih zavarovanj in sisteme nacionalnega univerzalnega varstva, ki jih organizira in nadzira država. V teh sistemih je določen način zagotavljanja varnosti dohodka ob nastanku socialnih primerov. Določena je organizacija, krog upravičencev, vsebina pravic in obveznosti upravičencev ter postopki uveljavljanja in varstva pravic.

V zadnjih letih se spodbujajo tudi zasebni sistemi socialne varnosti (prostovoljno zasebno zavarovanje). Taka zavarovanja nimajo narave socialnih zavarovanj. Zavarovalnice so lahko delniške družbe ali vzajemne zavarovalnice za člane. Zavarovanja so lahko samostojna ali pa povezana z javnim sistemov (dopolnilna ali dodatna zavarovanja, kjer lahko zakonodajalec določa dodatne zakonske varovalne v korist upravičencev).

Javni sistemi socialnega varstva so sistemi, v katerih so določene dajatve v denarju in v naravi za posameznike in družine, ki so materialno in socialno ogrožene. Ti sistemi dopolnjujejo sisteme socialne varnosti, ker zagotavljajo dohodek tistim prebivalcem, ki nimajo zadostnih sredstev za preživetje, in tistim, ki potrebujejo določene vrste socialnih storitev. Sistemi imajo naravo t.i. »varnostne mreže« (safety net), ker se v mrežo prestreže tiste, ki so padla skozi druga »sita«.

Javni sistemi socialne varnosti in socialnega varstva se ločijo po več merilih, in sicer glede financiranja (prispevki, davki), glede nosilcev sistema (javno samostojni ali državni organi), glede

20


izvajalcev zdravstvenih in drugih storitev, glede narave pravice, glede na upravičence (samo delavci ali vsi prebivalci), itd.

Socialni sistem socialne varnosti ima lahko glede na merila naravo:

Obveznega socialnega zavarovanja za zaposlene, samozaposlene in druge aktivne osebe ter člane njihovih družin,

Nacionalne univerzalne socialne varnosti za vse državljane ali prebivalce, ne glede na to, ali so zaposleni, in ne glede na njihovo materialno stanje.

6.2. Sistemi socialnih zavarovanj – splošne značilnosti sistemov

Socialno zavarovanje je zavarovanje za socialno tveganje začasne ali trajne izgube plače oz zaslužka ali tveganje nesorazmernega povečanja stroškov. Socialno tveganje je za posameznika nek prihodnji in negotov dogodek. Sistemi socialnih zavarovanj temeljijo na zaposlitvi oz delu. Zavarovalne pogodbe imajo naravo aleatornih pogodb (bodoč in negotov dogodek) in adhezijskih oz pristopnih pogodb (pristopa se k splošnim pogojem zavarovanja, ki jih določa zavarovalnica).

Značilnosti sistemov socialnih zavarovanje natančno navaja Priporočilo MOD št. 67 o varnosti dohodka (1944), ki navaja, da morajo biti obvezna socialna zavarovanja določena z zakonom, ki naj določi pogoje za nastanek pravic in vsebino pravic, ter da naj finančno temeljijo na plačevanju prispevkov. Obvezna socialna zavarovanja naj bodo organizirana za socialne primere bolezni, materinstva, invalidnosti, starosti, smrti osebe, ki preživlja družino, brezposelnost, izredne izdatke ter poškodbe pri delu. Obvezno se morajo zavarovati zaposleni in samozaposleni in njihovi družinski člani. Prispevke morajo pobirati delodajalci tako, da jih odštejejo od plače. Upravljanje socialnih zavarovanj za različna tveganja mora biti enotno ali usklajeno. Tisti, ki plačuje prispevke, mora imeti predstavnike v organih nosilcev, ki upravljajo in izvajajo sistem.

Priporočilo št. 67 določa naslednja pravila za dajatve:

Nadomešča naj se izgubljeni zaslužek Višina dajatev naj bo sorazmerna prejšnjim zaslužkom (ki je bil podlaga za višino prispevkov) Višina mora biti določena v razumnih zneskih, da ne vpliva negativno na voljo do dela Možna je določitev enotnih zneskov dajatev Zagotoviti je potrebno redno izplačevanje Stroški za dajatve in upravljanje morajo biti razdeljeni med zaposlene, delodajalce in

davkoplačevalce.

Osnovni sistem so evropske države spremenile le v tem, da so začele uvajati sofinanciranje sistemov s strani države in nove dajatve in ugodnosti za zavarovance. V slovenskem sistemu imajo naravo socialnih zavarovanj:

Pokojninsko in invalidsko zavarovanje Zdravstveno zavarovanje Zavarovanje za brezposelnost Starševsko zavarovanje.

Pripravlja se tudi novo zavarovanje, in sicer zavarovanje za nego (ko posameznik ne more sam opravljati življenjskih potreb zaradi invalidnosti ali starosti in zato potrebuje pomoč), ki je že

21


uveljavljena v nekaterih evropskih državah. Drugo ime za sistem socialnih zavarovanj je sistemi po Bismarcku .

6.2.1. Pravna ureditev

Zavarovanje nastane na podlagi zakona (ex lege) in v skladu z zakonom, in ne na podlagi pogodbe. Zakon določa:

Krog obvezno zavarovanih oseb (zavarovanci in družinski člani) Obveznost plačevanja prispevkov in način financiranja Izvajalca sistema Nadzor nad izvajanjem Nastanek in prenehanje pravic Vrsto, višino in trajanje pravic Dostop do storitev Postopek uveljavljanja in varstva pravic .

Zavarovalno razmerje nastane praviloma z dnem začetka opravljanja zaposlitve ali dela na temelju pogodbe o zaposlitvi ali na temelju druge organizacijske dejavnosti. Dajatveno razmerje nastane ipso iure na temelju nastanka socialnega primera in pod zakonsko določenimi pogoji. Pri nas to urejata Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) in Zakon o matični evidenci).

6.2.2. Obvezno zavarovane osebe

Običajno so obvezno zavarovani in imajo status zavarovanca:

Zaposleni – vsi, ki delajo za plačo Samozaposleni – s.p., osebe, ki opravljajo samostojno poklicno, kulturno ali umetniško

dejavnost kot edini ali glavni poklic Kmetje Druge aktivne osebe, ki jih določa zakon.

Na podlagi obveznega zavarovanja zavarovancev so obvezno zavarovani tudi njihovi ožji (v nekaterih sistemih tudi širši) družinski člani. Krog zavarovancev se lahko razlikuje med vejami zavarovanj. V slovenskem sistemu so vse osebe zavarovane v enotnih sistemih, ne glede na njihov delovnopravni status. Posebnosti obstajajo samo pri načinu financiranja.

6.2.3. Nosilci sistema zavarovanja

Nosilci sistemov socialnega zavarovanja so praviloma pravne osebe javnega prava, ki jih določi in nadzira država. V nekaterih država se kot nosilci sistema uveljavljajo pravne osebe zasebnega prava (HUN, POL, EST). Sistem izvajanja prek zasebnih institucij je z vidika zavarovanca tvegan, ker je uspešnost zasebne institucije veliko bolj odvisna od gospodarskih gibanj in stanja na finančnih trgih (finančna uspešnost institucije vpliva na višino dajatev).

Država praviloma določa organizacijo javnega sistema, pravila za izvajanje sistema pri javnih nosilcih in nadzor nad izvajanjem. Upravljajo jih predstavniški in izvršilni organi, ki so sestavljeni iz predstavnikov subjektov, ki financirajo sistem. Upravljanje je lahko dvopartitno (predstavniki zavarovancev in predstavniki delodajalcev) ali tripartitno (plus predstavniki države, če država sofinancira sistem). Nosilce lahko v ekonomskem in političnem jeziku imenujemo tudi blagajne (npr pokojninska blagajna), ker zbirajo prispevke in plačujejo razne storitve.

22


V slovenskem sistemu so nosilci:

Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZS) Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) Zavod RS za zaposlovanje (ZRSZ) Centri za socialno delo (CSD).

6.2.4. Financiranje sistema

Plačevanje prispevkov je temeljna dolžnost zavarovancev in socialno-zavarovalnega razmerja z nosilcem socialnega zavarovanja. Dolžnost prispevati ima zavarovanec, njegov delodajalec ali drug pravni subjekt. Od zbranih sredstev sta odvisna obseg in vsebina pravic.

V skladu z načelom vzajemnosti in solidarnosti se prispevki praviloma plačujejo po določeni enotni stopnji , od nekaterih ali vseh zaslužkov . Prispevek lahko opredelimo kot prisilno (na zakonu temelječe), financiranju zavarovanja namenjeno plačilo nosilcu socialnega zavarovanja. Odvisen je od prispevne osnove (zaslužek oz prihodek) ter prispevne stopnje (pavšalni znesek lahko določi sam zakonodajalec z predpisanimi merili in okviri za določitev).

Poleg prispevkov so pomembne vir dohodka za nosilce sistem tudi drugi finančni viri – dohodki iz upravljanja premoženja nosilca, udeležbe pri dobički, zamudne obresti, odškodninski zahtevki, donacije, prodaja blaga in storitev, denarne kazni, itd. Ker se sistem financira večinoma iz prispevkov, se imenuje tudi prispevni ali kontributivni sistem.

Zavezanci za plačevanje prispevkov so zavarovanci (zaposleni, samozaposleni, kmetje in drugi, ki določeni z zakonom) in delodajalci . Lahko plačujejo vsak enak del prispevka ali pa različne deleže (razmerje je lahko različno za različne vrste zavarovanja). Samozaposlene osebe praviloma plačujejo celoten prispevek same.

Osnova za plačevanje prispevkov je za zaposlene bruto plača. Odstotke odmere praviloma določa država prek predstavniškega organa ali vlade (na tujem tudi sami nosilci). Za samozaposlene je določeno drugače (lahko minimalna osnova, da zavarovanci samo določijo osnovo). Prispevki se plačujejo v sorazmerju z višino plače – upošteva se ekonomska moč posameznika. Osnova za plačevanje prispevkov je obenem tudi osnova za odmero denarnih dajatev (nadomestil, pokojnin). Dejansko zavarovanec s plačevanjem prispevkov »kupuje« bodočo terjatev iz zavarovanja (npr pokojnino), zato uživajo pravice do denarnih dajatev pravno varnost, kot ga uživajo lastninske pravice (ESČP).

Drugače je pri dajatvah v naravi (storitve, stvari). Pri plačevanju prispevkov se upošteva ekonomska moč posameznika, pri določanju dajatev v naravi pa zdravstvene potrebe ( zasebna zavarovanja se tudi pri teh dajatvah upošteva ekonomska moč). Nekatere storitve in stvari (zdravila) lahko uveljavljajo vse zavarovane osebe v enakem obsegu v enakem socialnem primeru, ne glede na višino vplačanih prispevkov.

V zadnjih letih so po Evropi sisteme socialnih zavarovanj začele sofinancirati države, njihov prispevek pa se je v zadnjem obdobju zaradi finančnih težav povečal. Država lahko financira določene dajatve ali pa pokriva izgubo. Razporeditev sredstev v socialnih zavarovanjih poteka po dokladnem sistemu ali sistemu tekočega pokrivanja (»pay as you go«) – sredstva, zbrana s prispevki, se takoj prerazporedijo za pokrivanje odhodkov oz stroškov dajatev v denarju ali naravi (sredstva se ne nalagajo na osebni račun posameznika, kar je značilno za naložbeni sistem (»fully funded«)). V

23


Sloveniji obveznost plačevanja prispevkov ureja Zakon o prispevkih za socialno varnost. Skladi oz blagajne socialnih zavarovanj imajo rezervni sklad, sam obseg rezerv pa je določen z zakonom.

Ločnica med prispevki in davki v slovenski ureditvi ni poudarjena. Prispevki so javne dajatve in jih lahko osebe občutijo podobno kot davke. Davki služijo le zbiranju prihodkov.V integriranih sistemih pobira prispevke in davke davčni organ, vendar je naloga prispevkov povsem drugačna. Prispevki se zbirajo s točno določenim namenom in imajo večplastni pomen (česar davki nimajo):

Socialnemo-zavarovalnemu razmerju kot javnopravnemu dolžniškemu razmerju ustreza subjektivno, individualno pojmovanje prispevkov. To razumemo kot določitev prispevka (dajatve) za protidajatev prejemnika prispevkov, ki mora zagotoviti pravice iz zavarovanja. O prispevku govorimo kot o poprejšnjem bremenu

Namen prispevka je tudi subjektivno institucionalen. Ta poudarja članske značilnosti socialno-zavarovalnega razmerja. Gre za prispevek člana (zavarovanca), ki ga mora plačati.

Tretji pomen je objektivno institucionalen. Prejemnik prispevkov je specializirana pravna oseba javnega prava, ki obstaja zaradi objektivnega namena zagotavljanja določenih dajatev.

Pravni položaj upravičencev do dajatev je manj varovan, če je sistem davčno financiran, kot če se financira s prispevki. Zavarovanje in državno financiranje se izključujeta šele, ko slednje učinkuje kot odprava izravnave tveganja. Prispevki se pobirajo centralizirano, saj se s tem izognemo večjim stroškom upravljanja. Vprašljivo je zbirno/integrirano pobiranje davkov in prispevkov, saj je učinkovito le, če sta davčna služba in nosilec socialnega zavarovanja moderna, informacijsko dobro opremljena in odlično sodelujeta. Bolje je, da prispevke za vsa socialna zavarovanja pobira en organ, vendar v sferi PSV. Pobiranje prispevkov je centralizirano, vendar organizirano vzporedno s pobiranjem davkov (manj težav, najbolj učinkovito). Koristno je, da so zavarovanci obveščeni o dejanskem plačilu prispevkov. Nosilec mora v javnem interesu (kot upnik) poskrbeti, da so tudi zapadli prispevki dejansko plačani.

6.2.5. Vrste in obseg dajatev oziroma prejemkov

V socialnih zavarovanjih so urejene pravice do dajatev v denarju in do dajatev v naravi, ki so storitvene dajatvene ali stvarne dajatve. Z dajatvami v denarju se nadomešča začasni ali trajni izpad zaslužka, do česar je prišlo zaradi nastanka socialnega primera (bolezni, poškodbe, materinstva, starosti,…). Samozaposlenim se zagotovi ohranitev dohodka (income maintenance) v obdobju, ko zaradi objektivnih osebnih razlogov ali brezposelnosti ni mogel delati.

Denarne dajatve so imenovane nadomestilo plače (v primeru kratkotrajnih dajatev) in pokojnina (v primeru starosti, invalidnosti, smrti). Poleg osnovnih denarnih dajatev so v sistemu lahko določene dodatne dajatve za določene primere ali za določene skupine zavarovancev – gre za dodatke. V sistemih socialnih zavarovanj so praviloma določene najnižje in najvišje osnove za odmero denarne dajatve oz najnižje in najvišje dopustne dajatve iz zavarovanja.

Dajatve v naravi so osnovne dajatve v zdravstvenem zavarovanju (določene lahko tudi v pokojninskem, invalidskem zavarovanju in zavarovanju za brezposelnost). Zdravstvene storitve obsegajo preventivne storitve, storitve diagnosticiranja, zdravljenja in zdravstvene rehabilitacije. Storitve se na primarni ravni opravljajo ambulantno, na sekundarni ravni specialistično, na terciarni ravni pa na univerzitetnih klinikah. Stvarne dajatve obsegajo zdravila, medicinske, tehnične in druge

24


pripomočke. Te dajatve se lahko zagotavljajo brezplačno ali pa mora koristnik pokriti del stroškov (doplačila za določene vrste zdravstvenih storitev).

6.2.6. Pogoji za nastanek, mirovanje in prenehanje pravic

Pravice do dajatve iz socialnega zavarovanja nastanejo, mirujejo in prenehanju pod pogoji, določenimi z zakonom.

Nastanek ni odvisen od premoženjskega stanja zavarovanca niti od njegovega socialnega stanja. Pravice in denarne dajatve praviloma niso individualizirane (prilagojene potrebam posameznika). pogoji za nastanek pravice so določeni enako za vse upravičence, zato te pravice označujemo kot standardizirane. Potreba po dajatvi se ob nastanku socialnega primera domneva. Pogoji za nastanek so pri nekaterih dajatvah povezani z določeno dobo zaposlitve ali zavarovanja, spet pri drugih pa z vzrokom za nastanek socialnega primera (npr pri zavarovanju za brezposelnost le ta ne sme nastati po zavarovančevi krivdi).

Za pridobitev dajatve so lahko predpisani posebni pogoji. Določena je lahko karenčna doba za pridobitev dajatve (zavarovanec ne pridobi nadomestila od prvega dne socialnega primera, temveč šele po izteku določenega roka (3 ali 7 dni)). Mirovanje dajatve je lahko določeno za primere uživanja dajatve na podlagi drugega socialnega primera, kršitve obveznosti zavarovanca, v primeru odhoda iz države in v drugih primerih. Pravica do denarne dajatve preneha po prenehanju socialnega primera, ki je povzročil začasno nezmožnost za delo oz nezmožnost ustvarjati prihodek. Preneha lahko tudi v primeru neizpolnjevanja predpisanih obveznosti. Pogoji za nastanek, mirovanje in prenehanje pravic so določeni v zakonih, ki urejajo posamezno vejo zavarovanja.

6.2.7. Zgodovinski razvoj socialnih zavarovanj

Prvi zakoni o socialnih zavarovanjih so bili sprejeti konec 19. stoletja v času nemškega kanclerja Bismarcka. Obvezno zavarovani so bili delavci z najnižjimi plačami. V začetku 20. stoletja so prvi zakon o socialnem zavarovanju sprejeli tudi v Veliki Britaniji. Postopoma so večini evropskih držav sprejeli zakone o obveznem zavarovanju za socialne primere. Postopoma se je krog obvezno zavarovanih oseb širil vse zaposlene, samozaposlene, kmete in druge. V času globalizacije je jasno, da stroški prispevkov, ki vplivajo na ceno dela v evropskih državah, negativno vplivajo na konkurenčnost in gospodarsko rast, zato si v zadnjem času prizadevajo za znižanje stroškov ter za zmanjševanje obsega pravic.

V kraljevini SHS je bil 1922 sprejet Zakon o delavskem zavarovanju, ki je določal obvezno bolniško, nezgodno, pokojninsko zavarovanje in zavarovanje za brezposelnost. Zavarovanja so se uvajala postopoma (zadnje je bilo starostno leta '37). Določene so bile zelo nizke dajatve, zaposlovalnice pa so bile v velikih finančnih težavah. Po 2.svetovni vojni ('50) je bil sprejet Zakon o socialnem zavarovanju delavcev, uslužbencev in njihovih družin. Sistemi so bili urejeni na ravni republik (sprva na zvezni). Pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bilo urejeno z Zakonom o temeljnih pravicah iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja in z republiškimi zakoni.

Po osamosvojitvi so bili sprejeti naslednji zakoni:

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju , ki je uvedel le nekoliko strožje pogoje za nastanek pravic (1992). Leta 2000 ga je nadomestil ZPIZ-1, kjer so spremenjene nekatere pravice na področju starostnega, vdovskega in invalidskega zavarovanja (doseči skušajo enakopravnost žensk in moških). Na novo je urejen tudi sistem dodatnega obveznega in prostovoljnega kolektivnega in individualnega zavarovanja.

25


Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je bil sprejet leta 1992.

Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti pa je bil leta 2011 nadomeščen z Zakonom o urejanju trga dela.

Zakon o družinskih prejemkih je bil sprejet leta 1993

leta 2001 pa Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.

6.3. Sistemi socialnega varstva (skrbstva oz socialnih pomoči) v evropskih državah

Sistem socialnega varstva se praviloma deli na sistem pomoči , ki so namenjene osebam s posebnimi potrebami oz težavami, ki niso zmožne za delo, in sistem splošnega socialnega varstva za tiste prebivalce, ki se znajdejo v ekonomski ali socialni stiski. V sistemu so zagotovljena minimalna sredstva za življenje posameznikom in družinam, za katere se v posebnem postopku ugotovi, da jih potrebujejo.


Sistem je praviloma urejen z zakonom, način uresničevanja pravic pa z izvršilnimi predpisi. Lokalne skupnosti lahko s svojimi akti urejajo organizacijo socialne pomoči, ki ji financirajo same. Zakon lahko vsebuje pravila za določanje po prostem preudarku (namen dajatev, meje za odločanje po prostem preudarku).

6.3.2. Varovane osebe – upravičenci

Upravičenci so vse osebe, ki stalno prebivajo v državi, torej državljani in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje v državi. V nekaterih sistemih so varovane samo osebe, za katere se predpostavlja ali v postopku ugotovi, da brez krivde niso zmožne za delo ali ustvarjanje dohodka. Krog varovanih oseb se je v zadnjih desetletjih razširil na vse delovno zmožne in aktivne osebe. Upravičenci so polnoletne osebe (pomoči za mladoletne uveljavlja eden od staršev).

6.3.3. Nosilci in izvajalci sistema

Sistem lahko izvaja država prek upravnih organov ali posebnih pooblaščenih organizacij na podlagi javnega pooblastila (enako velja za lokalne skupnosti). Država določa in izvaja upravni nadzor in organizira strokovni nadzor nad organi, ki so pristojni voditi socialno upravne postopke. Storitve socialnega varstva lahko izvajajo javne, zasebne, dobrodelne (Karitas, Rdeči križ) in druge organizacije. V okviru javne družbe lahko to opravljajo samo pooblaščene organizacije. V Sloveniji izvajajo sistem socialnega varstva centri za socialno delo v okviru lokalnih skupnosti .

6.3.4. Financiranje sistema

Sistem socialnih pomoči se lahko financira iz državnih, proračunskih sredstev, iz lokalnih sredstev ali iz obojih. Gre za neprispevni oz nekontributivni sistem. Delovanje zasebnih institucij se financira tudi iz prostovoljnih prispevkov oz donacij fizičnih in pravnih oseb.

6.3.5. Vrste in značilnosti dajatev

Dajatve v sistemu socialnega varstva so lahko dajatve v denarju ali storitvene in stvarne dajatve. Denarne socialni pomoči (denarne dajatve) so namenjene posameznikom in družinam, ki nimajo zadostnih sredstev za preživetje. V predpisih so določena najnižja mejna sredstva, potrebna za preživetje (prag revščine – »poverty line«). Višina dajatev je lahko določena:

26


V enotnem znesku , s katerim se zagotavlja minimalna sredstva za preživetje. Lahko je določena v različnih zneskih za odrasle in otroke. Dajatve, ki imajo trajno naravo, so po navadi višje kot pri začasne dajatve.

V različnem znesku za vsakega posameznika ali družino, ki se določi v višini razlike med dohodki posameznika in mejnim zneskom, s katerim se zagotavljajo sredstva za preživetje. Ta način je primeren za določanje denarne pomoči družini – družinska odmera (finančna podpora družini), ki jo poznamo tudi pri nas.

Dajatve v naravi imajo preventivne in kurativne cilje. S storitvenimi dajatvami se poskuša preprečiti, omiliti ali odpraviti socialno stisko, zagotavljajo pa se lahko v obliki svetovanj, nege, oskrbe, usposabljanja,… Pravice do dajatve niso standardizirane, temveč so individualizirane, ker so prilagojene potrebam posameznika ali družine, ki se ugotavljajo v posebnem postopku.

6.3.6. Nastanek in prenehanje pravice do socialno-varstvene dajatve

Pravice nastanejo na podlagi ugotovitve pristojnega organa, da posameznik/družina potrebuje pomoč v denarju ali naravi. Pristojni organ odloči na podlagi strokovnega mnenja s področja socialnega dela, zdravstva, psihologije,… Potreba po denarni pomoči se praviloma ugotavlja na podlagi preverbe dohodkovnega in premoženjskega stanja posameznika/družine. Organ ima na podlagi zakona bolj ali manj široke pristojnosti za odločanje po prostem preudarku, ali je posameznik upravičen do denarne pomoči ter katero vrsto pomoči potrebuje ter v kakšnem obsegu.

6.3.7. Zgodovinski razvoj

Prvi sistem socialnih pomoči je bil uzakonjen v 17. stoletju v Veliki Britaniji z zakoni za revne, s katerimi so revne razdelili med tiste vredne pomoči (nezmožni za delo) in tiste nevredne pomoči (zmožni za delo, ampak brez dela). V Evropi se je razvijal koncept skrbstva samo za osebe, ki niso zmožne za delo, ki so ga razvijale predvsem lokalne skupnosti. V drugi polovici 20. stoletja se je krog upravičencev razširil tudi na zmožne za delo, ki so bili brezposelni.

V nekaterih anglosaških državah (Avstralija, Nova Zelandija) je sistem socialnega varstva osnovni sistem socialne varnosti, saj se dajatve zagotovijo samo tistim, ki so v slabem socialnem in ekonomskem položaju. ZDA zagotavlja socialno pomoč le nezmožnim za delo (starostniki, invalidi in otroci), sistem pa je dopolnjen z obveznim pokojninskim zavarovanjem za zaposlene in zavarovanjem za brezposelne.

V Sloveniji so bile socialne pomoči do osamosvojitve namenjene le nezmožnim za delo. Po osamosvojitvi je bil leta 1993 sprejet Zakon o socialnem varstvi, v katerem je bil uveljavljen moderen evropski koncept varovanja vsakega posameznika in družine, ki se znajde v socialni ali ekonomski skupnosti. Naravo socialne pomoči imajo tudi otroški dodatki ter varstveni dodatek k pokojninam.

6.4. Sistemi nacionalne univerzalne socialne varnosti

Sistemi nacionalne univerzalne socialne varnosti so sistemi, v katerih so ob nastanku socialnega primera upravičeni do dajatve vsi prebivalci ali državljani, ne glede na to, ali so zaposleni oz samozaposleni, in ne glede na njihov ekonomski in socialni položaj. Uporablja se tudi pojem demogrant oz sistemi, ki temeljijo na prebivališču, in ne na zaposlitvi. v nekaterih državah so določeni za pokojnino za starost (Skandinavija) ter za zdravstveno varstvo (Velika Britanija).

27



Sistemi nacionalnega varstva so urejeni z zakonom. Pravice nastanejo ex lege, torej na temelju zakona, pod pogoji in na način, ki ga določa zakon, ob nastanku socialnega primera.

6.4.2. Varovane osebe, nosilci sistema in financiranje sistema

Varovane osebe so ali vsi rezidenti (prebivalci, ki stalno prebivajo v državljani – državljani in tujci), ali pa samo državljani, ki prebivajo v državi. Določene dajatve so namenjene samo določenim skupinam prebivalstva, ki so v posebnem položaju (npr invalidni otroci). Take dajatve so imenovane kategorialne dajatve. Pravico ima praviloma vsakdo, ne glede na svoj status in ne glede na premoženje (dohodek) – pravico imajo zaposleni, nezaposleni, upokojeni, prejemniki denarnih pomoči,…

Nosilec sistema je praviloma država. Izvajanje sistema organizira preko pooblaščenih institucij. Sredstva zagotavlja država iz proračunskih sredstev, zato so ti sistem neprispevni. V nekaterih državah morajo vsi upravičenci plačevati prispevke (Nizozemska).

6.4.3. Vrste dajatev ter nastanek in prenehanje pravice

Dajatve v nacionalnem sistemu imajo lahko naravo storitvenih dajatev (npr zdravstvenih storitev) ali denarnih dajatev (pokojnine). Dajatve so določene v enakem obsegu za vse upravičence, ne glede na njihov socialni ali ekonomski položaj – praviloma so določene v višini minimalnih sredstev za preživetje. Pravica do dajatve nastane in preneha pod pogoji, določenimi z zakonom.

6.4.4. Zgodovinski razvoj

V skandinavskih državah so bili na začetku stoletja uvedeni sistemi nacionalnih pokojnin (odpravljeno 2004 na Norveškem), tako da je imel vsak rezident pravico do pokojnine po določeni starosti. V nekaterih evropskih državah imajo sistem nacionalnih otroških dodatkov (VB, NEM, AVS). V Sloveniji imajo naravo nacionalne dajatve zlasti dajatve po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, dodatek za nego invalidnega in težko bolnega otroka ter pomoč za opremo novorojenega otroka po Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih.

6.5. Drugi sistemi6.5.1. Posebnosti sistema ZDA in Velike Britanije

V ZDA in VB je določen sistem socialne varnosti, v katerem so določene pravice do dajatev za nekatere socialne primere na podlagi sistema socialnega zavarovanja, za druge pa na podlagi socialnih pomoči ali nacionalnega varstva.

V ZDA je bila 1935 sprejet Zakon o socialni varnosti, kjer je bil prvič uporabljen pojem socialne varnosti. Odstopila je od stališča, da socialni položaj prebivalca ni v pristojnosti države. Država ne more imeti samo funkcije prisilnega izvajanja sprejetih odločitev, temveč mora sočasno težiti k državi blaginje.

V VB je lord Beveridge pripravil plan socialne varnosti za povojno obdobje, ki temelji na sistemu nacionalnega zdravstvenega varstva in nacionalnih otroških dodatkih. Osebna sreča in poklicni uspeh sta bila zanj odvisna od dobrega zdravja. Prebivalstvo je razdelil v skupine, za vsako od njih pa je določil obveznosti v zvezi s prispevki ter vrsto in obseg pravic. Uvedel je sistem enake višine prispevkov in enake višine denarnih dajatev za vse, ne glede na njihovo premoženje. Na tem še

28


vedno temelji sistem socialne varnosti v VB. Sistemi, ki temeljijo na pripadnosti, prebivanju v državi, se imenujejo Beveridgeovi sistemi, sistemi, ki temeljijo na zavarovanju v primeru zaposlitve in dela, pa Bismarckovi sistemi.

6.5.2. Posebni sistemi

Drugi sistemi, v katerih se zagotavljajo pravice do dajatev pri nastanku socialnih primerov, so zlasti:

Varčevalni skladi , ki jih organizira država (značilnost afriških držav). Delodajalcem in delojemalcem nalagajo obvezno varčevanje na osebnih računih za pokrivanje izpada dohodka ob nastanku socialnega primera.

Vzajemne blagajne (zavarovanja), ki organizirajo zavarovanja za pripadnike določenega poklica ali dejavnosti. Upravljajo jih člani, ki plačujejo premije. Delovanje vzajemnih skladov je urejeno s posebnimi predpisi in avtonomnimi akti, ki jih sprejemajo člani blagajne.

Sistem socialnih odškodnin je sistem, v katerem država zagotavlja periodične denarne dajatve – rente v primeru smrti družinskega člana ali invalidnosti, ki je nastala zaradi okoliščine na strani države kot posledica vojne, kaznivega dejanja ali obveznega cepljenja . V Sloveniji so urejene odškodnine za žrtve nasilnih dejanj in za njihove svojce v skladu z Zakonom o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj. Za osebe, ki jim je škoda nastala zaradi obveznega cepljenja, je določena pravica do odškodnine v Zakonu o nalezljivih boleznih. V Zakonu o žrtvah vojnega nasilja so urejene pravice oseb, ki so utrpele škodo zaradi vojnega nasilja.

7. Primerjava med javnimi in zasebnimi zavarovanjiZaradi zavarovanja za socialne primere, ki so zakonsko urejeni, in zaradi socialnih korektivov v korist bolj ogroženih skupin oseb so socialna zavarovanja tradicionalno izločena iz zavarovalnega prava in vključena v pravno panogo prava socialne varnosti. Primera zasebna zavarovanja pri nas sta dopolnilno zdravstveno zavarovanje in prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje.

7.1. Skupne značilnosti javnih in zasebnih zavarovanj

Izraz javno zavarovanje se uporablja predvsem zato, ker je nosilec zavarovanja navadno pravna oseba javnega prava, pod nadzorom države, ki mora zagotavljati nemoteno delovanje sistema. Tudi pri socialnem zavarovanju je mogoče opaziti tipične elemente zasebnega prava.

7.1.1. Zavarovalno načelo

Skupna značilnost javnega in zasebnega zavarovanja je, da je zavarovanje mogoče označiti kot civilizacijski pojav urbanizirane družbe. Vsako zavarovanje zmanjšuje posledice nevarnosti, ki pretijo posamezniku ali njegovim bližnjim, in s tem se zagotavlja varnost. Skupno izhodišče javnega in zasebnega zavarovanja je zavarovalno načelo, torej skupno pokritje bodoče, negotove, vendar predvidljive potrebe z razdelitvijo tveganja na organizirano skupnost.

Značilnost zavarovalnega prava je povezava v rizično skupnost, z namenom razporeditve tveganja na več enako ogroženih oseb. Skupnost ima proti vsakemu članu samostojni zahtevek na plačilo premije. Zbir premij nato služi pokritju škode, ki jo ob nastanku socialnega primera utrpi posamezni član. Zavarovanec ima proti skupnosti samostojni pravni zahtevek za dogovorjene dajatve. Tako se oblikuje zasebno zavarovalno razmerje kot celota pravnih razmerij med zavarovalcem in zavarovalnico, ki temeljijo na zavarovalni pogodbi in zakonu.

29


V posameznem socialnem zavarovanju so oblikovane velike rizične skupnosti. V primeru realizacije določenega tveganja pridobi zavarovana oseba proti solidarni skupnosti zahtevek za pokritje določenih potreb v obliki zavarovalnih dajatev. Tako socialno zavarovalno razmerje je precej podobno zasebnemu zavarovalnemu razmerju. Obe vrsti zavarovanj (javno in zasebno) lahko ponujata izravnavo potreb ob nastopu zavarovalnih primerov, kot sta bolezen in starost. S tem ko socialno zavarovanje zagotavlja zavarovalno izenačevanje tveganj, je navzven podobno zasebnemu zavarovanju, ki se ga večkrat označuje tudi kot »pravo zavarovanje«. Socialno zavarovanje povezuje izenačevanje tveganj s socialnim izenačevanjem znotraj zavarovalne skupnosti – bolj ko je širša, toliko bolj je mogoče izraziti socialno izravnavo.

7.1.2. Tveganje (riziko, nevarnost)

Pri javnem in zasebnem zavarovanju gre za zavarovanje določenega tveganja, ki pomeni možnost nastanka določenega dogodka (bolezen, starost). Značilnost tveganja v zasebnem pravu je, da gre za dogodek, ki mora biti dopusten, mogoč, bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov. Drugače kot v zasebnem zavarovanju (zavaruje se lahko marsikaj, dokler obstaja povpraševanje), se socialna (javna) zavarovanja omejujejo na najhujše oz najbolj obremenjujoče nevarnosti za posameznika ali njegovo družino. Tako bi socialno tveganje opredelili kot produkt družbenega soglasja, izražen z zakonom, za ljudi, ki potrebujejo socialno zaščito. Socialna tveganja so z zakoni vnaprej opredeljena. Tveganje ni negotovo (npr zavarovanje za starost in za starševsko varstvo) in bodoče (socialni primer lahko nastane že prej).

Od primarnih socialnih tveganj (vse našteto) moralo ločiti sekundarna socialna tveganja (oz sekundarne socialne primere ob realizaciji). To so tista, ki v primarnem socialnem zavarovanju ne zagotavljajo zaščite (npr brezposelna oseba zboli, bolna oseba ostari). Vprašanje sekundarnega socialnega tveganja je pomembno predvsem pri izračunavanju prispevkov in odmeri dajatev.

7.1.3. Namen zavarovanje – ohranitev življenjskega standarda

Nekdaj je bil temeljni namen socialnega zavarovanja zaščita ekonomsko in socialno revnejših delov prebivalstva, danes pa je pomembna zaščita življenjskega standarda. Pri zdravstvenih dajatvah je merilo zadostna, primerna in potrebna dajatev in ne minimalna zaščita. Podobno funkcijo lahko izpolnjuje tudi zasebno zavarovanje. Z njim se posameznik ob nastopu socialnega primera zagotovi pokritje izpadlega dohodka ali povečanih stroškov s strani zavarovalnice. Tako mu ni treba bistveno poseči v svoje premoženje in s tem zniževati življenjskega standarda.

7.2. Pomembnejše razlike med javnimi in zasebnimi zavarovanji7.2.1. Obveznost ali prostovoljno vključitve v zavarovanje

Javno zavarovanje je obvezno zavarovanje, saj krog oseb, ki potrebujejo zaščito, določa sam zakon (ex lege). Sklenitev posebne pogodbe ni potrebna. Cilja obveznega zavarovanja sta predvsem zaščita pred pomanjkljivo individualno skrbjo in socialna izravnava. Zakon vsebuje splošna in abstraktna pravila, s katerimi se na določeno pravno dejstvo (npr sklenitev pogodbe o zaposlitvi) veže določena pravna posledica (socialno-zavarovalno razmerje). Iz tega razmerja izhajajo pravice in dolžnosti strank ne glede na njuno voljo. Termin »obvezno« zavarovanje pomeni pravno urejeno stanje, iz katerega ob nastopu socialnega primera pravice nastanejo ispo iure (ne da gre za obveznost zavarovanja). Korelat pravic je obveznost plačevanja prispevkov. Zakon določa tudi način financiranja, nosilca

30


sistema, nastanek in prenehanje pravic, vrsto, obseg in trajanje dajatev ter postopek uveljavljanja pravic, zato javno zavarovanje imenujemo tudi zakonsko zavarovanje.

V zasebno zavarovanje se osebe vključijo na podlagi lastne volje. Veliko manj svobode imajo pri izbiri vsebine zavarovalne pogodbe, saj je le ta adhezijske narave (splošne zavarovalne pogoje določi zavarovalnica). Potencialni zavarovalec ima dve možnosti: vzemi ali pusti. Premije zavarovalca ustrezajo prevzemu nevarnosti s strani zavarovalnice – teorija o prevzemu nevarnosti oz teorija odškodnine , oz dajatvam ob nastopu zavarovalnega primera – teorija prestacij, dajatev . Zakonodajalci poskušajo razmerja med zasebnimi zavarovalnicami in njihovi zavarovanci zakonsko urediti z kogentnimi normami, da bi se s tem zavarovancu zagotovila minimalna zaščita. Zavarovalnice so podvržene strogemu državnemu nadzoru.

Tudi pri obveznih zavarovanjih je mogoče najti elemente svobodne volje kot instituta civilnega prava. Osebe se lahko v določenih primerih prostovoljno vključijo v obvezno zavarovanje (pri nas v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti). V ureditvah, kjer obstaja več nosilcev, lahko zavarovanci med njimi svobodno izbirajo, s čimer je možnost izbire, kot element zasebnega prava, maksimizirana.

7.2.2. Načelo solidarnosti in načelo ekvivalence

Obveznost zavarovanja omogoča ustanovitev in vzdrževanje skupnosti zavarovanih oseb, pri katerih ni omogočena samo porazdelitev tveganja, temveč tudi zavestna prerazdelitev na podlagi načela solidarnosti. to načelo dopolnjuje zavarovalno načelo v skladu s ciljem socialne države. Poudarjene so večja skrb in solidarne vezi znotraj kroga zavarovanih oseb. Preverjanja rizičnosti posameznika v socialnem zavarovanju ni, saj ne vpliva na vzpostavitev razmerja in na prispevek. Denarne dajatve so praviloma sorazmerne vplačanim prispevkom, dajatve v naravi pa enake za vse zavarovane osebe v enakem pravnem in dejanskem položaju. gre za odsev solidarne pravičnosti (merilo je vsakomur po njegovih potrebah). Solidarna izravnava obstaja med moškimi in ženskami, mlajšimi in starejšimi.

Če torej prispevki niso odvisni od individualnega tveganja, lahko govorimo o solidarnem izenačevanju – to je mogoče med osebami, ki zaslužijo več, in tistimi, ki zaslužijo manj (vertikalna solidarnost), med moškimi in ženskami, mlajšimi in starejšimi, posamezniki in družinami, zdravimi in bolnimi (horizontalna solidarnost). Govorimo torej o razdeljevalni pravičnosti .

Solidarnega izenačevanja pri zasebnem zavarovanju ni. Zasebno zavarovanje mora delovati po načelu tveganja oz ekvivalence (tveganje je odvisno od verjetnosti nastopa zavarovalnega primera in višine škode). Zavarovalna premija in zavarovalne dajatve si morajo po vrednosti ustrezati. Za vsako osebo je potrebno določiti ločeno zavarovalno in določiti ekvivalentno premijo. Pri tem se ne upošteva ekonomsko stanje zavarovanca, temveč njegova stopnja tveganosti. Izračun premije temelji na aktuarsko – matematičnem izračunu. Pri oceni rizičnosti (tveganosti) se upošteva vstopna starost, spol in zdravstveno stanje. Višina premije mora biti taka, da zadostuje za pokritje predvidenega škodnega dogodka in povprečnih pričakovanih stroškov upravljanja). Premija je sorazmerna tveganju – gre za izravnalno pravičnost (merilo je vsakomur po načelu enakovrednosti, tj enakovrednost dajatve in protidajatve med osebami, ki so pred zakonom enake).

7.2.3. Pravna narava nosilca

Socialna zavarovanja, kot prisilno obliko zaščite določenih skupin oseb in socialnega izenačevanja, običajno upravljajo pravne osebe javnega prava. Pri vodenju postopkov so dolžne ravnati po

31


določbah zakona, ki ureja upravni postopek. Izdajajo lahko upravne odločbe. Nosilci zasebnih zdravstvenih zavarovanj so pravne osebe zasebnega prava brez oblastvenih instrumentov. Ločimo:

Vzajemne družbe – izvajajo naloge socialne varnosti, ki so opredeljene v zakonu. Njihova struktura in delovanje temeljita na solidarnosti in vzajemni pomoči. Prizadevajo si za napredek družbe na podlagi solidarnosti.

Zasebne zavarovalnice – so dobičkonosno naravnane in strukturirane za delovanje na zasebnem trgu. Prizadevajo si za lastno napredovanje. Če so vključene v sistem obveznega zavarovanja, se njihove pojavne oblike približujejo javnih zavarovalnicam. Na drugi strani javne zavarovalni po notranji strukturi postajajo vedno bolj podobne delniškim družbam.

8. Mednarodni pravni viriPomembni mednarodni pravni viri na področju socialne varnosti in socialnega varstva so:

Mednarodni akti organizacij MOD, OZN, SZO (Svetovna zdravstvena organizacija) Akti Sveta Evrope Dvostranske pogodbe o socialni varnosti, ki jih je sklenila Slovenija .

Mednarodni pravni akti imajo lahko naravo:

Univerzalnih aktov – sprejeti v okviru OZN, odprti so za ratifikacijo za vse države članice OZN Regionalnih aktov – sprejeti v okviru regionalnih organizacij (Svet Evrope, ES in EU) Multilateralnih aktov – sprejme jih več držav, ratificira jih lahko določena skupina držav Bilateralnih aktov – skleneta dve državi.

Temeljna cilja mednarodnih aktov sta :

določati minimalne socialne pravice oz standarde, temeljne pogoje za nastanek pravic in minimalni obseg terjatev – taki mednarodni akti se imenujejo akti, ki določajo standarde

ustvariti razmere za koordinacijo, harmonizacijo in približevanje sistemov socialnih pravic različnih držav.

Mednarodni akti na socialnem področju imajo naravo deklaracij (splošno zavezuje Splošna deklaracija človekovih pravic OZN-a), konvencij, paktov, listin in priporočil. Konvencije, pakti in listine imajo za podpisnice določene pravne posledice, saj se država zaveže, da bo mednarodnim organom poročala, kako uresničuje pravice. Slovenijo zavezujejo mednarodni akti, ki jih je ratificirala že nekdanja Jugoslavija ter nato samostojna Slovenija.

8.1. Akti OZN, MOD in SZO8.1.1. Akti OZN

Splošna deklaracija človekovih pravic je bila sprejeta l. 1948 in vsebuje politične, državljanske, socialne, ekonomske in kulturne pravice. Socialne pravice določata dva člena:

22. člen – vsakdo ima kot član družbe pravico do socialne varnosti in pravico do uživanja ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, nepogrešljivih za njegovo dostojanstvo in svoboden razvoj, s pomočjo svoje skupnosti in mednarodnega sodelovanja in v skladu z ureditvijo in sredstvi določene države.

32


25. člen – vsakdo ima pravico do take življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blagostanje (hrano, obleko, stanovanje, zdravniško oskrbo, socialne usluge) ter pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti vdovstva in starosti. materinstvo in otroštvo sta upravičena do posebne skrbi in pomoči. Vsi otroci (zakonski ali nezakonski) uživajo enako socialno varstvo.

Pravica do socialne varnosti je po deklaraciji relativna pravica, ker se zagotavlja v skladu z ureditvijo in sredstvi določene države.

Končni cilj je, da se zagotovijo pogoji za spoštovanje človekovega dostojanstva in za svoboden razvoj človekove osebnosti.

Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah je bil sprejet l. 1966, ratificirala pa ga je že SFRJ. Pomembne so določbe 9. (pravica vsakogar do socialne varnosti), 10. (posebno varstvo otrok in družine) in 11. člena (pravica vsakogar do primernega življenjskega standarda). Država, ki pakt ratificira, je dolžna postopa uresničiti določbe iz akta in zagotoviti uresničevanje individualnih pravic, ki so v njem določene.

8.1.2. Konvencije in priporočila Mednarodne organizacije dela (MOD)

MOD je bila ustanovljena leta 1919 v Ženevi. Glavni organi so sestavljeni tripartitno iz predstavnikov delojemalcev (sindikatov), delodajalcev in države. Najvišji organ je generalna konferenca, ki sprejema konvencije in priporočila.

Med konvencijami je najpomembnejša Konvencija MOD št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti, ki določa obveznosti držav v zvezi z zagotavljanjem pravic za devet socialnih primerov (pravice do denarnih dajatev za sedem socialnih primerov, pravice do družinskih dajatev ter pravice do zdravstvenih storitev). Druge konvencije so bile sprejete kasneje, nekatere izmed njih so:

Konvencija št. 103 o varstvu materinstva (ratificirala Slovenija) Konvencija št. 121 o dajatvah za nesreče pri delu in poklicne bolezni (ratificirala Slovenija) Konvencija št. 128 o invalidskih, starostnih in družinskih dajatvah Konvencija št. 130 o zdravstvenem varstvu in nadomestilih med boleznijo Konvencija št. 168 o zaposlovanju in varstvu v primeru brezposelnosti Konvencija št. 155 o varstvu pri delu, Konvencija št. 159 o poklicni rehabilitaciji in Konvencija

št. 161 o službah medicine prava urejajo pravice socialne varnosti samo posredno.

8.1.2.1. Konvencija MOD št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti

Sprejela jo je MOD leta 1952, veljati pa je pričela tri leta pozneje. Ratificiralo jo je že 41 držav, med njimi tudi Slovenija (Jugoslavija) leta 1954 oz leta 1992 (z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij MOD). Konvencija določa minimalne pravice do denarnih dajatev , s katerimi se aktivnim osebam nadomešča izpad plače oz zaslužka v primeru nezmožnosti za delo zaradi bolezni, brezposelnosti, starosti, poškodbe pri delu in poklicne bolezni, invalidnosti, materinstva, smrti družinskega člana, pravico do družinskih dajatev in pravico do zdravstvenega varstva .

Konvencija je razdeljena na petnajst delov – prvi del vsebuje splošne določbe, od drugega do desetega poglavja so urejene določene minimalne pravice do dajatev za devet socialnih primerov, v enajstem do petnajstem delu pa najdemo skupne določbe, ko določajo temeljna pravila za uresničevanje pravic. Prvi del torej vsebuje obveznosti držav v zvezi z ratifikacijo. Države se lahko same odločijo, za koliko socialnih primerov modo uredile sistem dajatev, pogoj pa je, da vsaka država

33


zagotovi najmanj tri socialne primere , od katerih mora biti vsaj eden od primerov brezposelnost, starost, poškodba pri delu, invalidnost ali smrt (Jugoslavije je ratificirala vse, razen za invalidnost in družinske dajatve). Konvencija dovoljuje, se pri zagotavljanju pravic upošteva tudi druga zavarovanja, če jih nadzoruje javna oblast.

Za vsako denarno dajatev določa konvencija definicijo, minimalni odstotek zavarovanih oseb, minimalno višino terjatev, minimalno trajanje upravičenosti ter pogoje za upravičenost. Država je dolžna zagotavljati dajatve minimalnemu krofu upravičencev. Določena je možnost izbire med določenim odstotkom delavcev (več kot 50%), odstotkom aktivnega prebivalstva (več kot 20%) ali vseh prebivalcev, ki imajo nižje dohodke od cenzusa.

Zdravstvene storitve – morajo obsegati preventivno zdravstveno varstvo, storitve splošnega zdravnika in specialistične storitve, osnovne farmacevtske proizvode na recept ter storitve pred, med in po porodu. Konvencija dovoljuje, da upravičenec prispeva k stroškom zdravstvenih storitev, da je določen pogoj predhodnega zavarovanja ter da je upravičenost omejena na 26 tednov za vsak primer. Konvencija št. 130 dodaja tudi pravice do zobozdravstvenih storitev

Nadomestila v primeru bolezni – plačana morajo biti periodično in v višini najmanj 45% od osnove. Karenčna čakalna doba so 3 dnevi, upravičenje je omejeno na 26 tednov. Dodatne pravice določa konvencija št. 130 (ne zavezuje).

Dajatve za primer brezposelnosti – namenjene osebam, ki so izgubile vir dohodka in ne morejo dobiti zaposlitve, čeprav so zmožne za delo. Dajatev mora biti izplačana periodično v višini min 45% od določene osnove. Karenčna doba je prvih sedem dni brezposelnosti, upravičenje pa lahko traja max 13 do 26 tednov v obdobju 12 mesecev. Modernejši pristop k reševanju brezposelnosti ponuja Konvencija št. 168, ki zagovarja aktivno politiko zaposlovanja (ne zavezuje).

Dajatve za starost – morajo se izplačevati po določeni starosti, ki ne sme biti višja od 65 let. Pokojnina mora biti zagotovljena v višini najmanj 40% od osnove. Pogoj za pridobitev je 30 let plačevanja prispevkov ali zaposlitve ( za sistem nacionalnih pokojnin 20 let bivanja v državi). Ugodnejše pogoje za pridobitev določa Konvencija št. 128 (ne zavezuje).

Dajatve za primer nesreče pri delu in za poklicne bolezni – obsegajo splošne, specialistične in rehabilitacijske storitve ter dajatve v višini 50% od določene osnove. Oseba se mora omogočiti čimprejšnja vrnitev na primerno delo. Pogoj za nastanek ne sme biti predhodna doba zavarovanja. Dajatve morajo biti zagotovljene ves čas poškodbe oz bolezni. V primeru smrti so dajatve za vdovo/otroke najmanj v višini 40% od plače, ki je določena osnova. Širše pravice določa Konvencija št. 121 (zavezuje).

Družinske dajatve – namenjene osebam, ki so odgovorne za vzdrževanje otrok. Dajatev ima lahko naravo periodične denarne dajatve, dajatve v naravi ali kot kombinacija obeh. Za pridobitev je določen pogoj treh mesecev prispevanja ali zaposlitve ali eno leto bivanja v državi. Skupna vrednost dajatev naj bi znašala 3% osnove na enega upravičenca ali 1,5% osnove, če so upravičenci otroci vseh prebivalcev države.

Dajatve ob materinstvu – obsegajo zdravstvene storitve med nosečnostjo in porodom in periodično denarno dajatev za čas prekinitve dela zaradi materinstva. Zdravstvene storitve

34


morajo biti zagotovljene, dokler so potrebne, maksimalna doba prejemanja denarnih dajatev pa je 12 tednov. Natančneje ureja materinstvo Konvencija št. 183 in 103 (obe zavezujeta).

Dajatve za primer invalidnosti – določene, ko oseba ni zmožna opravljati nobene pridobitne dejavnosti in je verjetno, da bo nezmožnost trajna. Splošni pogoj je vezan na dobo 15 let zaposlitve ali prispevanja ali 10 let bivanja v državi pred nastankom invalidnosti. Znižana dajatev je možna po 5 letih zaposlitve oz prispevanja. Dajatev se izplačuje periodično in najmanj v višini 40% osnove. Izplačuje se, dokler traja invalidnost (oz do upravičenosti do pokojnine). Ureja jo tudi Konvencija št. 128 (ne zavezuje).

Dajatve za preživele družinske člane – namenjene so vdovi (NE vdovcu) in otrokom, ki so izgubili sredstva za preživljanje zaradi smrti osebe, ki je ta sredstva zagotavljala.

če upravičenka opravlja pridobitno dejavnost, je dajatev suspendirana ali znižana. Pogoji so vezani na strani umrlega in so povezani z dobo predhodnega 15-letnega prispevanja ali zaposlitve ali 10-letnega bivanja v državi. V primeru 5-letnega bivanja morajo biti na voljo znižane dajatve. Podrobneje jih ureja Konvencija št. 128.

Minimalne višine denarnih dajatev – določeni so glede na osnovo za odmero dajatve in minimalni odstotek odmere. Za določitev minimalne dajatve ima država možnost izbrati osnovo, in sicer glede na povprečno plačo kvalificiranega moškega delavca v tisti industrijski panogi v državi, ki zaposluje največ delavcev, ali povprečno plačo odraslega moškega delavca. Znesek dajatve, izplačan upravičencu, mora znašati najmanj enak odstotek od njegovih predhodnih zaslužkov in družinskih dajatev kot odstotek, ki je določen za vsako dajatev v dodatku k enajstemu delu konvencije.

Temeljna pravila, ki veljajo za uresničevanje vseh pravic so:

Pravilo periodičnega izplačevanja dajatev Pravilo, da morajo biti višine denarnih dajatev vnaprej določene s predpisi Pravilo valorizacije dajatev, če se znatno povišajo plače Pravilo enakega obravnavanja tujih in domačih upravičencev glede pravic, ki se financirajo s

prispevki Pravila v zvezi z izgubo in mirovanjem pravic Pravilo, da ima vsak posameznik pravico do uporabe pravnega sredstva, če je zahtevek

zavrnjen (ugovor, pritožba) Pravilo, da pri sistemih, ki se financirajo s prispevki, zavarovanci lahko nosijo največ 50%

stroškov sistema Pravilo odgovornosti države za zakonitost dela javnih sistemov Pravilo sodelovanja predstavnikov zavarovanih oseb v instituciji, ki izvaja sistem, če sistema

ne upravljajo državni organi.

8.1.3. Akti svetovne zdravstvene organizacije (SZO)

Ustanovil jo je OZN. Slovenija je članica od leta 1992, sicer pa ima SZO 193 držav članic. Ustava SZO je pričela veljati leta 1948 in v preambuli določa, da je de iure priznana pravica do zdravja. Za SZO je značilno, da je bila ves čas relativno odmaknjena od svetovnega gibanja za človekove pravice in njihovega pravnega urejanja. Ustava SZO opredeljuje zdravje kot stanje popolnega telesnega,

35


duševnega in socialnega blagostanja, in ne samo kot odsotnost bolezni ali poškodbe (zdravje je »utopija«).

Za delo SZO je značilna zelo nizka stopnja določanja standardov, saj je izdala zelo malo aktov. Številna priporočila so bila sprejeta v obliki deklaracij in resolucij.

8.2. Akti Sveta Evrope

Svet Evrope je organizacija za medvladno in medparlamentarno sodelovanje evropskih držav (sedež v Strasbourgu, Francija). Svet ima 47 držav članic. Cilj Sveta je povezovanje in usklajevanje interesov med evropskimi državami pri doseganju skupnih idealov in vrednot, pospeševanju njihovega gospodarskega družbenega napredka, zlasti s ohranjanjem in nadaljnjim uresničevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Temeljna listina je Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ratificira vsaka članica). Pravice iz te konvencije se uveljavljajo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Najpomembnejši akti so sledeči.

8.2.1. Evropska socialna listina (ESL)

Sprejeta je bila leta 1961, veljati pa je pričela leta 1965. ESC dopolnjuje Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj določa človekove ekonomske in socialne pravice. Spremenjena Evropska socialna listina je bila sprejeta leta 1996, vsebuje pa 31 pravic (prejšnja samo 19). Slovenijo jo je ratificirala leta 1999. Država, ki ratificira revidirano ESL, je dolžna ratificirati samo določeno število členov ali odstavkov, ampak najmanj 16 pravic oz 63 odstavkov. Izmed devetih določenih členov mora ratificirati najmanj šest členov. Slovenija je ratificirala vseh 31 pravic (razen treh odstavkov).

Za področje socialne zaščite so pomembne pravice do varstva zdravja, socialne varnosti, socialne in zdravstvene pomoči, storitev socialnovarstvenih služb, varstva pred revščino in socialno izključenostjo, nastanitve. Invalidi imajo pravico do samostojnosti, vključevanja v družbo in sodelovanja v življenju skupnost, družina ima pravico do socialnega, ekonomskega in pravnega varstva, starejše osebe pa pravico do socialne zaščite. Vse te pravice ureja ESL v členih 11 – 31. Uživanje teh pravic mora biti zagotovljeno brez razlikovanja na kakršnikoli podlagi.

Da bi pogodbenice zagotavljale učinkovito uresničevanje pravice so socialne varnosti, se zavezujejo, da:

Uvedejo in ohranjajo sistem socialne varnosti, Ohranjajo ta sistem na zadovoljivi ravni, ki naj bo vsaj enaka ravni, ki je potreba za ratifikacijo

Evropskega kodeksa socialne varnosti Si prizadevajo za uspešen razvoj sistema socialne varnosti, da bi dosegel višjo raven Da ukrenejo vse kar je potrebno (sklepanje bilateralnih ali multilateralnih sporazumov), da se

zagotovi enakopravno obravnavanje državljanov (svojih in držav pogodbenic) pri uresničevanju pravic ter dodeljevanja, ohranjevanje in ponovno pridobitev pravic z posamezniki ukrepi (npr seštevanja obdobij zavarovanja ali zaposlitve).

Država pogodbenica je dolžna poslati Svetu Evrope poročilo o uresničevanju pravic, ki jih je ratificirala. Sistem nadzora tj opravljajo organi Sveta Evrope. Nadzor opravljajo evropski odbor za socialne pravice (neodvisni strokovnjaki, ki ocenjujejo poročila), vladni odbor, parlamentarna skupščina ter odbor ministrov (najpomembnejši). K poročilu države dajejo mnenja tudi sindikalne

36


organizacije in organizacije delodajalcev, da se zagotovi objektivna ocena. Od leta '98 velja možnost dodatnega nadzora na podlagi sistema kolektivne pritožbe (zaradi kršitev listine), ki jo lahko vložijo mednarodne reprezentativne organizacije sindikatov ali delodajalcev ali nevladne organizacije s posvetovalnim statusom pri Svetu Evrope (lahko tudi nacionalne org. delodajalcev in sindikatov). Pritožbo obravnava Evropski odbor za socialne pravice, ki poroča Odboru ministrov, ki izda priporočilo. Posameznik ne more sam uveljavljati pravice iz listine pred ESČP.

8.2.2. Evropski kodeks socialne varnosti

Sprejet je bil leta 1964, veljati pa je začel '69 (revidiran '90). Vsebinsko je enak Konvenciji št. 102, razlikuje se le v tem, da je pogoj za ratifikacijo Konvencije ratifikacija najmanj treh socialnih primerov, za ratifikacijo kodeksa pa šest socialnih primerov od devetih. Slovenija ga ni ratificirala.

8.2.3. Evropska konvencija o socialni varnosti

Sprejeta je bila leta 1972, veljati pa je pričela '77. Ureja pravice migrantov in tujih državljanov na področju socialne varnosti. Določa pravila za uresničevanje enakih pravic in enakega obravnavanja na področju socialne varnosti za vse zaposlene, ne glede na državljanstvo. Določa pravila za vseh devet socialnih primerov. Slovenijo konvencija ne zavezuje, pač pa jo zavezuje Uredba ES 883/2004, ki ureja položaj zaposlenih in samozaposlenih migrantov in njihovih družinskih članov v okviru držav EU.

Temeljna načela konvencije so:

Načelo recipročnosti – država zagotavlja tujim državljanom enake pravice, kot jih imajo njeni državljani v državi tujega državljana.

Načelo uporabe zakonodaje po sedežu dela – za določanje pravic se praviloma uporabljajo predpisi, ki veljajo v državi, v kateri delavec dela.

Načelo ohranitve pravic v nastajanju (seštevanje zavarovalnih obdobij) – obdobja, pridobljena v različnih državah podpisnicah, se seštevajo.

Načelo prostega izplačevanja (transfera) – pridobljene denarne dajatve se lahko izplačujejo v drugo državo podpisnico, kjer ima delavec stalno prebivališče.

Konvencija je sestavljena iz dveh delov – prvi del sestavljajo norme, ki jih morajo države podpisnice neposredno uporabljati (dolgotrajne dajatve), zato se imenuje okvirna konvencija, drugi del pa zajema norme, ki imajo naravo vzorčnih norm in so zato posredno uporabne (kratkoročne dajatve).

8.3. Dvostranske pogodbe o socialni varnosti

Dogovor skleneta dve državi, dogovor pa je lahko vsebinski ali administrativni, ki je vsebovan v enem dokumentu ali izmenjavi not. Bilateralne pogodbe so zgodovinsko prvi akti, s katerimi so se začeli povezovati sistemi socialne varnosti. Bilateralne pogodbe so najpomembnejši mednarodni pravni instrument, ki povezujejo sisteme socialne varnosti držav članic in držav nečlanic EU.

Namen je zagotoviti varnost osebam, ki potujejo ali prebivajo v tujini (vsebovala že prva taka pogodba iz leta 1827 med FRA in Vojvodino Parmo). Skupna značilnost bilateralnih pogodb je pisna oblika, vnaprej nedoločen čas trajanja in načelo vzajemnosti. Za sklenitev se zahteva soglasje volj pogodbenih strank.

37


8.3.1. Dvostranske pogodbe med državami članicami EU

Slovenija je sklenila dvostranske pogodbe še v času Jugoslavije z Francijo, Belgijo, Združenim kraljestvom, Bolgarijo, Madžarsko, Poljsko, nekdanjo Češkoslovaško, Švedsko in Dansko, kot samostojna država pa še z Avstrijo, Italijo, Nemčijo, Nizozemsko in Luksemburgom (sklenila tudi dve pogodbi z nečlanicama Norveško in Švico).

Pomembna je Uredba 1408/71/EGS, katere namen je oblikovati večstranski koordinacijski mehanizem, ki ga lahko državljanu EU neposredno uporabijo pri izrabi svobode gibanja, zato je vse obstoječe bilateralne pogodbe nadomestila Uredba (uporablja tudi za Švico in Norveško). Namen Uredbe je spodbujati svobodo gibanja. V vsakem primeru čezmejnega gibanja znotraj EU je potrebno preveriti, ali so za konkretno osebo ugodnejše določbe Uredbe ali bilateralne pogodbe med državama. Po novem je primerjava potrebna le, če je oseba uveljavlja svobodo gibanja pred uveljavitvijo Uredbe (pri nas od trenutka, ko smo vstopili v EU, torej od 1.5.2004). dve ali več držav lahko vseeno še sklepata dvostranski sporazum, če se dogovorita za izjemo od pravil.

8.3.2. Dvostranske pogodbe, sklenjene z državami zunaj EU

V razmerju do držav, ki niso članice EU, so temeljna podlaga za koordinacijo sistemov socialne varnosti prav bilateralne pogodbe. Slovenija je sklenila pogodbe z Marokom, Egiptom, Libijo (vse še v času Jugoslavije), Hrvaško, Makedonijo, BiH, Kanado, Quebecom, Avstralijo, Argentino in Srbijo.

8.3.2.1. Stvarna veljavnost

Bilateralne pogodbe se običajno omejujejo na t.i. tradicionalne socialne primere, ki jih ureja že Konvencija št. 102. Starejše pogodbe izrecno določajo zakonodajo, za katero se uporablja bilateralna pogodba, s čimer se omogoča uporaba pogodbe tudi za novejše zakone. Bilateralne pogodbe s tretjimi državami so lahko tudi del zakonodaje države pogodbenice, da pa bi se države temu izognile, pogodbe izrecno določajo, da se jih ne more neposredno uporabljati. Popolne bilateralne pogodbe urejajo ne le področja pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, temveč tudi zavarovanja za brezposelnost in družinskih prejemkov.

8.3.2.2. Osebna veljavnost

Pogodba lahko velja samo za državljane držav podpisnic, v tem primeru gre za zaprto pogodbo (lahko se uporablja za begunce in apatride). Veljavnost je razširjena tudi na družinski člane, čeprav sami niso državljani pogodbenic. Zaprte pogodbe so značilne za starejše bilateralne pogodbe.

Pogodbe, ki niso omejene samo na državljane , so odprte oz univerzalne pogodbe, ki običajno veljajo za vse osebe, vključene v sistem socialne varnosti države pogodbenice in osebe, ki uživajo izvedene pravice. te pogodbe so značilne za novejše bilateralne pogodbe.

8.3.2.3. Načelo enakega obravnavanja

Nekatere bilateralne pogodbe razširjajo načelo enakega obravnavanja vseh oseb, za katere velja bilateralna pogodba tudi na državljane tretjih držav – državljani EU morajo biti enako obravnavani kot državljani pogodbenice. To je posledica sodne prakse Sodišča EU.

8.3.2.4. Določitev zakonodaje, ki naj se uporabi

Bilateralni sporazumi lahko temeljijo na načelu integracije ali načelu zavarovanja. V skladi z načelom integracije je dajatve dolžna zagotoviti država (ali nosilec sistema), na območju katere je nastal

38


socialni primer (npr zdravstvene storitve zagotavlja država prebivanja, ne država, kjer je oseba zavarovana). V skladu z načelom zavarovanja pa je za pobiranje prispevkov in zagotavljanje dajatev pristojna država ekonomske aktivnosti (tj kjer je oseba zavarovana). Načelo integracije je bolj značilno za starejše pogodbe, novejše pa bolj temeljijo na načelu zavarovanja.

39


8.3.2.5. Varovanje pričakovanih pravic

Seštevanje vseh relavantnih obdobij (zavarovanja, zaposlitve, bivanja) je vodilna tehnika, s katero se varujejo pravice v nastajanju (tj pričakovane pravice). načelo seštevanja obdobij se uporabi le, če obdobje v državi pogodbenici ne zagotavlja dostopa do določene pravice. nekatere novejše pogodbe določajo upoštevanje obdobij tudi v tretjih državah, vendar le pod pogojem, da sta obe pogodbenici sklenili ločeni bilateralni pogodbi s to tretjo državo.

8.3.2.6. Varovanje pridobljenih pravic

Bilateralne pogodbe pridobljene pravice v eni državi pogodbenici varujejo z izplačili tudi v drugo državo pogodbenico – t.i. izvoz dajatev .

Omejen je izvoz dajatev v naravi, saj se lahko zagotavljajo v drugi državi le, če oseba tam prebiva. Novejše bilateralne pogodbe določajo, da se lahko dajatve zagotavljajo državljanom pogodbenice tudi, če ti prebivajo v tretji državi, pod enakimi pogoji, kot to velja za državljane države pogodbenice, ki izvaža dajatve – gre za nacionalno obravnavo nedržavljanov.

8.3.2.7. Načelo dobrega upravljanja

Učinkovito izvajanje bilateralne pogodbe ni mogoče brez odličnega upravnega in pravnega sodelovanja med pristojnimi institucijami držav pogodbenic. Države zato pogosto sklepajo tudi upravne sporazume za izvajanje bilateralnih pogodb o socialni varnosti.

9. Pravo socialne varnosti EUZa pravo EU se pogosto uporablja izraz evropsko pravo socialne varnosti, vendar pa je uporaba tega pojma lahko zavajajoča, saj EU ni edina evropska mednarodna organizacija. Enotno strukturo in priznanje osebnosti celotni EU je predvidevala že Pogodba o EU (PEU), ki jo je nadomestila Lizbonska pogodba, ki je pričela veljati 1. decembra 2009. Lizbonska pogodba je spremenila Pogodbo o EU, ter preimenovala Pogodbo o ustanovitvi ES (PES) v Pogodbo o delovanju EU (PDEU; konec ES). S tem je EU pridobila lastnost pravne osebe.

9.1. Cilji EU na področju socialne politike

Kot cilj EU so bili v PEU določeni spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja ter visoke stopnje zaposlenosti. Razvoj naj bi bil dosežen z oblikovanjem območja brez notranjih meja, s krepitvijo ekonomske in socialne kohezije ter z vzpostavitvijo ekonomske in monetarne unij, ki bo sčasoma vključevala enotno valuto. Lizbonska pogodba je dodala še nekaj ciljev, in sicer krepitev blaginje njenih narodov, visoko konkurenčno socialno tržno gospodarstvo, usmerjeno v polno zaposlenost in socialni napredek, boj proti izključenosti in diskriminaciji, spodbujanje socialne pravičnosti, varstva, enakosti žensk in moških, solidarnosti med generacijami ter varstva pravic otrok. Cilj naj bi bil tudi spodbujati socialno kohezijo ter solidarnost med državami članicami. EU naj bi prispevala k spoštovanju med narodi ter pravični trgovini, odpravi revščine ter varstvu človekovih pravic.

V posebnem delu PEU so poudarjene tudi vrednote EU, najpomembnejše med njimi pa so spoštovanj človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in človekovih pravic, vključno s pravicami manjšin. Vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ko jo označujejo kot pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost in enakost moških in žensk.

40


Pri vseh aktivnostih si EU prizadeva odpraviti neenakosti in spodbujati enakost med moškimi in ženskami. Z Amsterdamsko pogodbo je bila dana Svetu EU dodeljena pristojnost soglasno sprejeti ustrezne ukrepe za boj proti diskriminaciji ne le na podlagi spola, temveč tudi rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti (razlikovanje glede na gmotno stanje ni omenjeno). Posebna določba prepoveduje diskriminacijo na podlagi državljanstva, kar predstavlja enega od stebrov EU. Nacionalno državljanstvo nadomešča državljanstvo EU.

9.2. Pravna narava aktov EU

Pravni red EU je strukturiran zbir pravnih norm, ki določajo organe in postopke za ustvarjanje, razlago in sankcioniranje kršitev teh norm. Celotni »EU acquis« zavezuje Slovenijo od vstopa v EU (maj 2004). K pravnemu redu EU spadajo vsi primarni in sekundarni pravni viri, odločitve Sodišča EU in drugi dokumenti.

Osrednja sekundarna pravna akta sta uredba in direktiva. Uredba je splošna, zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah (določeno pravno področje poenoti oz unificira). Direktiva je za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča le glede cilja, ki ga je treba doseči. Pristojnim organom držav članic je prepuščena izbira oblike in sredstev, potrebnih za dosego cilja. Direktivo je potrebno v določenem času implementirati v notranje pravo, sicer lahko direktiva učinkuje tudi neposredno. Sklep je pravno zavezujoč akt. Če določa naslovnike pravne norme, je zavezujoč samo zanje. Pristojnost EU je bolj omejena v primeru sprejemanja priporočil ali mnenj, ki niso pravno zavezujoča.

9.3. Svoboda gibanja (delavcev) in koordinacija sistemov socialne varnosti

V zadnjih letih se je občutno povečala mednarodna menjava blaga in storitev, povečale so se neposredne tuje investicije in gibanja na kapitalskih trgih, posledica česar je tudi večja mobilnost delavcev med državami članicami EU. Na področju socialne varnosti ima pomembno vlogo načelo teritorialnosti , s katerim države omejujejo svojo odgovornost pa področju socialne varnosti na svoje ozemlje. Tako lahko država pogojuje upravičenje do dajatve z nastankom socialnega primera na njenem ozemlju ali določeno dobo opravljanja dela oz prebivanja na njenem ozemlju. Značilna je torej povezava med ozemljem države na eni strani ter skupino oseb, prispevki, socialnimi primeri ali pravicami, ki jih ureja zakonodaja te države.

Dosledna izpeljava načela teritorialnosti vodi do trčenja sistemov socialne varnosti različnih držav, prav zato je potrebno sisteme med seboj povezati (koordinirati). Koordinacija sistem socialne varnosti je predmet urejanja evropskih skupnosti z namenom omogočiti svobodo gibanja delavcev, pri čemer je bila bolj v ospredju gospodarska politika (socialna politika v ozadju). Štiri temeljne svoboščine, prost pretok blaga, storitev, kapitala in dela, služijo odprtju gospodarskega prostora in odpravi ovir v njem med državami članicami.

9.3.1. Določbe PDEU

Eden od temeljnih elementov notranjega trga je EU je svoboda gibanja delavcev (namen urejen v 45. členu PDEU in učinkuje neposredno). Na podlagi 45. člena je bila sprejeta Uredba 1612/68 o prostem gibanju delavcev v Skupnosti, ki v 7. členu prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva, glede vseh »socialnih in davčnih ugodnosti«. Sodišče EU je pojem socialne ugodnosti definiralo kot vsako javno dajatev posameznika, ki dela ali se občasno zadržuje v državi članici, in je namenjena izboljšanju njegovega ekonomskega in socialnega položaja.

41


Namen koordinacije nacionalnih sistemov socialne varnosti je zagotoviti svobodo gibanja delavcev in drugih ekonomsko aktivnih oseb. Evropski parlament in Svet sprejemata po rednem zakonodajnem postopku takšne ukrepe na področju socialne varnosti, kakršni so potrebni za zagotovitev prostega gibanja delavcev. V isti namen se zaposlenim in samozaposlenim migrantom zagotavlja:

Seštevanje vseh dob , ki se upoštevajo po zakonodajah držav, za pridobitev in ohranjanje pravice do dajatev ter za izračun višine dajatev

Izplačevanje dajatev osebam s prebivališčem na ozemlju držav članic.

Ukrepe sprejema Svet EU v rednem zakonodajnem postopku. Predstavnik države članice kot član Sveta EU ima pravico zahtevati, da se zadeva predloži Evropskemu svetu(to stori tako, da izjavi, da bi tak akt vplival na finančno uravnoteženost sistema ali kako drugače škodoval državi), kjer se odločitve sprejemajo soglasno. Nekateri ta postopek opisujejo kot zavorni ali alarmni postopek.

9.3.2. Koordinacijske uredbe

Pravila koordinacije, ki so bila določena v Evropski konvenciji o socialni varnosti delavcev migrantov, so bila prevzeta v Uredbo 3/58/EGS, s čimer so se izognili dolgotrajnemu postopku ratifikacije konvencije. Izvedbena pravila je določala Uredba 4/58/EGS. Leto kasneje (1958) sta bili sprejeti še dve posebni uredbi, ki sta koordinirali sisteme socialne varnosti, ki sta bili kasneje nadomeščeni z uredbami 1408/71/EGS in 574/72/EGS. Ti uredbi nadomeščata samo tiste določbe nacionalnega prava socialne varnosti, ki urejajo čezmejna dejanska stanja, tj samo ta del prava je nadomeščen s pravom EU in s tem unificiran.

S koordinacijo sistemov socialne varnosti se nacionalne sisteme socialne varnosti samo pravno in tehnično povezuje, praviloma brez neposrednega vpliva na njihovo vsebino. Seveda pa povezovanje sistemov socialne varnosti vsaj delno vpliva tudi na njihovo vsebino. Koordinacija je lažja, čim bolj so si sistemi podobni. Leta 2004 je bila sprejeta nova koordinacijska uredba, Uredba 883/2004/ES o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ki se jo uporablja od maja 2010. Njeno izvrševanje bo ureja Uredba 987/2009 in prav ti uredbi bosta nadomestili prejšnji dve. Pomembna je tudi Direktiva Sveta 98/49/ES o varovanju dodatnih pokojninskih pravic zaposlenih in samozaposlenih oseb, ki se gibljejo znotraj Skupnosti.

9.3.2.1. Osebna veljavnost

Uredba 1408/71 je sprva veljala samo za delavce in njihove družinske člane, kasneje se je veljavnost razširila tudi na samozaposlene osebe, javne uslužbence, študente (niso varovani kot družinski člani), državljane nečlanic EU, begunce, osebe brez državljanstva in upokojence. Uredba v 1. členu delavca oz samozaposleno osebo opredeljuje kot osebo, ki je ali je bila vključena v sistem socialne varnosti v državi članici, ki je namenjen vključitvi oz je povezan z vključitvijo delavcev ali samozaposlenih oseb. Med družinske člane spadajo osebe, ki jih kot take opredeljuje nacionalna zakonodaja, v skladu s katero se zagotavljajo posamezne dajatve. Študenti, ki ne spadajo med odvisne družinske člane, imajo neposreden dostop do pravil koordinacije, vendar so predmet koordinacije samo zdravstvene storitve ter družinske dajatve.

Pravila koordinacije veljajo tudi za državljane nečlanic EU pod pogojem, da zakonito prebivajo na ozemlju ene od držav članic, kjer so vključeni v vsaj en sistem socialne varnosti in se gibljejo med vsaj dvema državama članicama. Državljanih tretjih držav so bili v sistem koordinacije vključeni z Uredbo 859/2003, s katerim je EU sprejela ukrepe, ki opredeljujejo pravice in pogoje, na podlagi katerih lahko

42


državljanu tretjih držav, ki zakonito prebivajo v državi članici, prebivajo v drugih državah članicah. Nekatere članice so se odločile, da zanje določbe uredbe ne bodo veljale. Nova uredba 883/2004 veljavnost ratione personae dejansko razširja na vse državljane EU, ki so ali so bili vključeni v sistem socialne varnosti vsaj v eni državi članici (ne obravnava državljanov tretjih držav), zato se za njih še vedno uporablja uredba 1408/71).

Direktiva 109/2003/ES ureja pravni položaj državljanov tretjih držav, ki prebivajo na ozemlju EU dalj časa. Če na tem območju neprekinjeno bivajo več kot 5 let, morajo imeti na področju socialne varnosti enake pravice kot domači državljani. Potrebno je omeniti t.i. imetnike modre karte (državljane tretjih držav v visokokvalificiranih zaposlitvah), za katere prav tako veljajo posebne ugodnosti (določila jih je Direktiva 50/2009/ES).

9.3.2.2. Stvarna veljavnost

Režim koordinacije velja za nacionalne zakonodaje, ki določajo pravice do dajatev ob nastanku tradicionalnih socialnih primerov, tj tistih, ki jih določa že Konvencija št. 102. Gre torej za pravice v primeru bolezni, materinstva, invalidnosti, starosti, smrti preživljavca družine, poškodbe pri delu, poklicne bolezni, brezposelnosti in družinskih dajatev (devet socialnih primerov).

Sodišče EU je pri razmejitvi, ali se za posamezne dajatve uporabljajo pravila koordinacije ali ne, upoštevalo naravo dajatve, njen namen in pogoje, pod katerimi se jo lahko pridobi. Odločilno je, ali je dajatev povezana s katerim od tradicionalnih socialnih tveganj. Sodišče je npr odločilo, da se dajatve iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo koordinirajo kot dajatve v primeru bolezni.

Mednarodna opredelitev pojma sistema socialne varnosti ne vključuje dajatev iz sistema socialne pomoči (Uredba 1408/71 jih je omenja). Sodišče EU je oblikovalo merila za razlikovanje med dajatvami iz socialne varnosti in dajatvam iz socialne pomoči. Na podlagi teh meril velja Uredba 1408/71 za tiste dajatve z naravo socialnih pomoči, ki so povezane s posameznim tradicionalnim socialnim tveganjem in ima upravičenec subjektivno, iztožljivo pravico do te dajatve. Uredba prav tako velja za t.i. kategorične socialne pomoči, pri katerih gre za zagotavljanje minimalnih sredstev za življenje določenim kategorijam oseb (starejši, vdove,…). Prav zaradi neprimerne ureditve sistema socialne pomoči je bila Uredba dopolnjena z novo kategorijo posebnih neprispevnih dajatev, tj dajatev, ki zagotavljajo dodatno, nadomestno ali vzporedno zaščito pred tveganjem, ki jih pokrivajo tradicionalni sistemi socialne varnosti, pri nas socialna zavarovanja. Za te dajatve veljajo posebna koordinacijska pravila (uporablja se pravo države prebivanja in izvoz dajatev ni mogoč!).

9.3.2.3. Temeljna načela koordinacije sistemov socialne varnosti EU

Temeljna načela koordinacije sistemov socialne varnosti v EU so:

Načelo enakega obravnavanja – eno temeljnih načel prava EU je prepoved vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva (poudarja tudi Ur. 1408/71). Ločimo dve vrsti diskriminacije – neposredno (že sama zakonodaja postavlja migranta delavca v slabši položaj) ter posredno diskriminacijo (drugi kriteriji razlikovanja, tj ne državljanstvo, se uporabljajo, da se doseže enak učinek kot z neposredno diskriminacijo – za odkrivanje se uporabljajo statistični podatki). Sodišče EU je poudarilo, da je neupoštevanje dogodkov, ki nastanejo v drugi državi članici, samo zato, ker so nastali zunaj države, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja. Načelo enakega obravnavanja dejstev in dogodkov vsebuje nova koordinacijska uredba 883/2004.

43


Načelo uporabe zakonodaje samo ene države članice – v skladu z nacionalnimi zakonodajami je lahko za isto osebo v istem časovnem obdobju pristojnih več držav (pozitivni konflikt zakonodaj) ali nobena od držav, s katerimi je oseba povezana (negativni konflikt zakonodaj). V prvem primeru bi morala oseba plačevati prispevke v več državah članicah, v drugem primeru pa oseba v nobeni izmed držav ne bi bila varovana. Splošno pravilo pravi (določa Ur. 1408/71), da se uporabi zakonodaja države, kjer je oseba zaposlena oz opravlja delo (lex loci laboris). To pravilo učinkuje izključno (v določenem časovnem obdobju ne more veljati zakonodaja druge države) in nadrejeno (uporablja se ne glede na nasprotne določbe nacionalne zakonodaje pristojne države). Nova Ur. 883/2004 določa splošno pravilo za ekonomsko neaktivne osebe (prejemniki dolgotrajnih dajatev) – uporabi se zakonodaja države, kjer oseba običajno biva. Poznamo pa tudi določene izjeme od splošnega pravila, ki so:

Napoteni oz detaširani delavci – delodajalec lahko za krajše obdobje pošlje delavca v drugo državo članico (državo gostiteljico), kjer bo zanj opravil določeno delo. V tem obdobju postane delavec vključen v sistem socialni varnosti države, iz katere je poslan (države pošiljateljice). Uporabi se torej zakonodaja po sedežu delodajalca. Pri tem velja omejitev da verižna napotitev ni dovoljena (delavec ne sme zamenjati že napotenega delavca). Delavec je lahko napoten v drugo državo za obdobje največ 12 mesecev oz 24 mesecev, če delo ni bilo možno dokončati. Delavec svojo vključitev v sistem socialne varnosti dokaže z obrazcem E-101.

Oseba opravlja delo sočasno v več državah članicah – uporabi se zakonodaja države članice, kjer oseba prebiva (lex doci domicilli), če se znatni del aktivnosti opravlja v tej državi (več kot ¼).

Oseba opravlja različne aktivnosti v več državah članicah – uporabi se zakonodaja države, v kateri oseba opravlja delo kot zaposlena.

Načelo varovanja pravic v nastajanju (pričakovanih pravic – 48. člen PDEU določa, da je potrebno seštevati obdobja zavarovanja, zaposlitve ali prebivanja, ki se v posamezni državi članici upoštevajo pri ugotovitvi, ali oseba izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice iz sistema socialne varnosti. Država jih mora upoštevati, kot da so bila izpolnjena pri njej.

Načelo časovne razdelitve in načelo največje ugodnosti - seštevanje obdobij je v sistemih socialne varnosti, ki zagotavljajo dolgotrajne dajatve, združeno z načelom časovne razdelitve ali izračuna pro-rata temporis. Vsaka država je dolžna izplačati samo del končne dajatve, ki ustreza izpolnitvi pogojev zavarovanja, dela ali prebivanja v tej državi. Na področju pokojnin je pomembno Petronijevo načelo, ki preprečuje, da bi bila oseba zaradi gibanja v slabšem pravnem položaju, kot če bi ves čas ostala v domači državi. Pri izračunu pokojnine sta potrebna dva izračuna – s prvim dobimo znesek pro-rata dajatve, z drugim pa t.i. nacionalne dajatve (torej, če upoštevamo samo pogoje, pridobljene v domači državi).

Načelo varovanja pridobljenih pravic – 48. člen PDEU določa, da mora Svet EU zagotoviti izvoz dajatev v drugo državo članico, vendar pa to pravilo velja samo za dolgotrajne dajatve. Izvoz dajatev ne velja za posebne neprispevne dajatve. Zavarovana oseba ne more prosto izvažati pravice do zdravstvenih storitev, ima pa pravico do potrebnega zdravljenja. V drugo državo lahko zavarovana oseba potuje z namenom zdravljenja le, če ji domači nosilec

44


obveznega zdravstvenega zavarovanja izda izrecno dovoljenje za zdravljenje v tujini, oz se jo napoti na zdravljenje v tujino (nosilec zavarovanja nato pokrije stroške zdravljenja v tujini).

9.4. Socialna politika in harmonizacija prava socialne varnosti

151. člen PDEU določa evropske socialne cilje, med katerimi sta tudi ustrezna socialna zaščita in boj proti izključenosti. EU in države članice so si dolžne prizadevati za njih ob upoštevanju temeljnih socialnih pravic iz ESL in Listine Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev. Ukrepi EU ne smejo biti v nasprotju s tema listinama. Države članice ohranjajo pristojnost organizirati sistem socialne varnosti na svojem ozemlju, EU lahko samo podpira in dopolnjuje aktivnosti držav članic. Svet Evrope lahko zato sprejema dve vrsti ukrepov, in sicer:

Določitev minimalnih zahtev za postopno izvajanje v obliki direktiv – poudarja podporno in dopolnilno aktivnost EU. Direktive na področju socialne varnosti in socialne zaščite so lahko sprejete le soglasno.

Ukrepi, ki so namenjeni spodbujanju sodelovanja med državami članicami – uporabljajo se na področju boja proti socialni izključenosti in posodobitvi sistemov socialne zaščite, kjer direktiv ni mogoče sprejemati. To se lahko stori z pobudami, katerih cilji so izboljšanje znanja, vrednotenje izkušenj, razvijanje izmenjave informacij,… Harmonizacija zakonov in drugih predpisov je izrecno izključena.

9.4.1. Odprta metoda koordinacije

V praksi se je med državami članicami razvilo sodelovanje v obliki t.i. odprte metode koordinacije (ni omejena samo na socialno politiko). Ta metoda mora biti uveljavljena na vseh področjih socialne zaščite, in sicer na področju socialne izključenosti, pokojnin, skrbi za starejše in zdravstvenega varstva. Odprta koordinacije je bližje harmonizaciji, saj države iščejo podobne rešitve za podobne težave in zato spreminjajo svoje sisteme socialne varnosti.

Postopek odprte metode koordinacije se začne z določitvijo splošnih in abstraktnih ciljev za celotno EU v Evropskem svetu (predlaga Evropska komisija), ki so bili:

Na področju zdravstvenega zavarovanja – dostop do zdravstvenega varstva, kakovost trga in njegova finančna stabilnost

Na področju pokojnin – ustreznost pokojnin, finančna vzdržnost pokojninskih sistemov in posodobitev teh sistemov kot odgovor na spremenjene potrebe prebivalstva, družbe in posameznikov.

Svet EU oblikuje kvantitativne in kvalitativne indikatorje, predvsem zaradi identifikacije in primerjave najboljših praks. Napredek držav se spremlja prek sistema poročil, nadzor pa opravljata Evropska komisija in Odbor za socialno zaščito. Bistvena razlika med odprto metodo koordinacije in upravljanjem z direktivami je ta, da je odprta metoda koordinacije po svoji pravni naravi pravno nezavezujoča, saj držav članic ni mogoče prisiliti, da bi sledile skupnim ciljem. Edina sankcija je sprejem priporočila, ki pa učinkuje politično, ne pravno. Čeprav Komisija samo predlaga sankcijo, se njena stališča običajno objavijo, s čimer je deloma dosežen politični učinek.

9.4.2. Zagotavljanje enakega obravnavanja moških in žensk

Enakopravnost moških in žensk je eno od temeljnih načel EU. Leta 2006 je bil ustanovljen poseben evropski institut za enakost spolov (Vilna, Litva). na področju socialne varnosti je bilo sprejetih veliko direktiv, ki predpisujejo enakopravnost spolov, najpomembnejše so naslednje:

45


Direktiva 79/7/EGS o postopnem uresničevanju načela enakega obravnavanja moških in žensk na področju socialne varnosti

Direktiva 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu

Direktiva 86/613/EGS o uporabi načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki se ukvarjajo z določeno dejavnostjo ali so samozaposleni, ter o varstvu samozaposlenih žensk med nosečnostjo in materinstvom.

9.4.2.1. Enako obravnavanje moških in žensk na področju socialne varnosti (Dir. 79/7/EGS)

Model družine, kjer je moški tisti, ki pridobiva dohodek in ženska tista, ki skrbi za gospodinjstvo in otroke, je v EU že popolnoma zastarel, zato določbe, ki temeljijo na takem modelu, veljajo za očitno diskriminatorne do žensk. Ker je bil ta model še vedno prisoten v nekaterih državah, je morala Direktiva 79/7/EGS sprejeti določene izjeme.

Osebna veljavnost direktive – velja za aktivno prebivalstvo, tj osebe, ki opravljajo ekonomsko aktivnost kot delavci ali samozaposlene osebe, če je njihova aktivnost prekinjena bolezni, poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ali brezposelnosti. Velja tudi za osebe, ki bodo aktivne oz ki so bile aktivne (iskalci zaposlitve ter upokojene/invalidne osebe). Direktiva ne varuje oseb, ki so invalidne od rojstva in niso povezane s trgom dela. Gibanje zunaj meja domače države ni pogoj za uporabo določb direktive.

Stvarna veljavnost direktive – direktiva prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo na podlagi spola pri dostopu do sistema socialne varnosti, obveznosti prispevanja in zagotavljanja pravic. Velja za pravice pri nastanku bolezni, invalidnosti, starosti, poškodbe pri delu, poklicne bolezni ter brezposelnosti (ne velja za dajatve preživelim družinskim članom in za družinske prejemke). socialne pomoči spadajo v stvarno veljavnost direktive le, če so namenjene dopolnitvi ali nadomestitvi pravic pri prej omenjenih socialnih primerih. Pri nas se omenjene pravice uresničujejo prek socialnih zavarovanj.

Opaziti je možno tendenco postopnega izenačevanja pravnega položaja moških in žensk tudi na področju, kjer so moški zgodovinski obravnavani manj ugodno (vdovec in vdova sta izenačena). Direktiva vsebuje tudi nekatere dopustne izjeme. Najpomembnejša med njimi je različna upokojitvena starost za moške in ženske. Ženskam se lahko minimalna starost zniža tudi zaradi varstva in vzgoje otrok. Odmerni odstotek za enako zavarovalno dobo in ob enakih prispevkih je za moške manj ugoden. Slovensko ustavno sodišče je ugotovilo, da ne gre za diskriminacijo moških, ampak za dajanje ugodnosti ženskam. Ženske bi bilo potrebno razbremeniti že prej, ne šele v času upokojitve.

Načelo enakega obravnavanja ne vpliva na določbe, ki se nanašaj na varstvo žensk zaradi materinstva. Pravice do odsotnosti z dela, denarnih dajatev ter zdravstvenih storitev in stvari tik pred porodom, med porodom in kratek čas po porodu so po naravi potrebne samo ženskam, zato je razlikovanje objektivno utemeljeno. Zato imajo lahko samo ženske pravice do porodniške odsotnosti in porodniškega nadomestila ter do zdravstvenih storitev, potrebnih zaradi rojstva otroka. Po drugi strani sta pravica da očetovskega dopusta in očetovskega nadomestila namenjeni samo očetom.

46


9.4.2.2. Enake možnosti ter enako obravnavanje moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu

Zasebna poklicna zavarovanja so organizirana v posameznem podjetju ali panogi in so uvedena na podlagi kolektivne pogodbe ali samega delodajalca. Ta zavarovanja so izključena iz Dir. 79/7/EGS, ureja pa jih Direktiva 86/378/EGS, ki take vrste zavarovanj definira kot poklicni sistemi socialne varnosti. Ti so lahko obvezni ali prostovoljni. Zaposlenim (in samozaposlenim) osebam zagotavljajo pravice do dajatev, ki nadomeščajo ali dopolnjujejo pravice do dajatev iz sistemov socialne varnosti.

Direktivo je dopolnila Direktiva 96/97/ES, ki določa, da morajo vsi ukrepi enakega obravnavanja obsegati dajatve za obdobje zaposlitve po 17.5.1990. Direktivno 86/378 je nadomestila Direktiva 2006/54/ES. Za Slovenijo velja pravilo o prepovedi diskriminacije moških in žensk v poklicnih sistemih socialne varnosti od trenutka vstopa v EU.

V slovenski ureditvi poznamo tudi prostovoljna dodatna pokojninska zavarovanja, kjer ločimo individualno in kolektivno (osebe se lahko vključijo samo preko svojega delodajalca, ki plačuje celotno premijo ali samo njen del) zavarovanje. ZPIZ-1 izrecno določa, da pogoji za pridobitev pravic iz prostovoljnega dodatnega zavarovanja ne smejo biti določeni različno glede na spol zavarovanca. Sodišče EU je v primeru Barber določilo, da so različne upokojitvene starosti v prostovoljnem pokojninskem zavarovanju za moške in ženske v nasprotju s pravom EU, četudi je to zavarovanje tesno povezano z javnim pokojninskim skladom. Slovenska ureditev je v omenjenem delu lahko v nasprotju s pravom EU.

9.4.2.3. Enako obravnavanje moških in žensk, ki se ukvarjajo z določeno dejavnostjo, in varstvo samozaposlenih žensk med nosečnostjo in materinstvom

Namen direktive 86/613/EGS je zagotovitev uporabe načela enakega obravnavanja moških in žensk, ki opravljajo samostojno dejavnost, tudi kmetijske dejavnosti, ter zaščita materinstva. Direktiva velja za dve kategoriji oseb, in sicer za samozaposlene osebe in njihove zakonce, ki niso zaposleni ali njihovi partnerji. Direktiva sama ne določa konkretnih ukrepov, državam nalaga le, da morajo preučiti, pod katerimi pogoji se lahko prizna delo zakoncev oz pomočnikov samozaposlene osebe.

9.4.2.4. Enako obravnavanje moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi

To ureja Direktiva 2004/113/ES, ki prepoveduje uporabo spola pri aktuarskem izračunu za različno določitev premij in dajatev v povsem zasebnih zavarovanjih po decembru 2007. Direktiva ne posega na področje enakega obravnavanja, povezanega s trgom dela, tj pri zaposlitvi in poklicu.

9.4.3. Listini temeljnih pravic 9.4.3.1. Listina Skupnosti o temeljnih socialnih pravicah delavcev

Sprejeta je bila l. 1989. Točka 10 določa, da ima vsak delavec pravico do ustrezne socialne zaščite, pravice it sistema socialne varnosti pa mu morajo biti zagotovljene ne glede na njegov položaj ali velikost podjetja, osebam, ki niso mogle vstopiti na trg dela in nimajo zadostnih sredstev za preživetje, pa mora biti zagotovljena socialna pomoč. Socialno zaščito morajo države članice zagotavljati v skladu s svojim pravnim redom. PEU in PDEU poudarjata zavezanost temeljnim socialnim pravicam, ki so določene v Listini Skupnosti. Listina zavezuje Evropsko komisijo, da mora izdati ustrezna priporočila. Dve pomembni priporočili (nista pravno zavezujoči), sta:

47


Priporočilo št. 92/441/EGS o skupnih kriterijih glede zadostnih sredstev in socialnih pomoči v sistemih socialne zaščite

Priporočilo št. 92/442/EGS o konvergenci ciljev in politik socialne zaščite.

Listina Skupnosti ni končni dokument, ampak le stopnja v razvoju EU, ki je pomembno vplivala na razvoj številnih direktiv na področju delovnega prava. Je temelj kasnejši listini temeljnih pravic EU.

9.4.3.2. Listina temeljnih pravic EU

Razglašena je bila sicer že leta 2000, vendar je pričela veljati šele leta 2007. Listina enotno ureja politične, državljanske, gospodarske, socialne in kulturne pravice (večja prepoznavnost in preglednost pravic). V preambuli je poudarjeno, da EU temelji na nedeljivih in univerzalnih vrednotah človekovega dostojanstva, svobode, enakopravnosti in solidarnosti, načelih demokracije in pravne države. V poglavju o enakosti posebej ureja enakost moških in žensk, otrok, starejših in invalidov. Poglavje Solidarnost vsebuje tudi določbe o socialni varnosti.

Posebej so poudarjene pravice iz sistema socialne varnosti in socialne ugodnosti oseb, ki se gibljejo znotraj EU. Listina določa tudi pravico vsakogar do preventivnega zdravstvenega varstva in do zdravniške oskrbe, v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje in običaji. Listino je potrebno razlagati v skladu z mednarodnimi akti, ki vsebujejo človekove pravice, in skupnimi ustavnimi tradicijami držav članic.

10. Slovenski pravni viriPravne norme, ki urejajo sistem socialne varnosti oz socialne zaščite, se nahajajo v heteronomnih in avtonomnih pravnih aktih. Med heteronomne spadajo Ustava RS, zakoni in podzakonski akti, med avtonomne pa spadajo akti, ki so jih pooblaščeni sprejemati nosilci sistemov socialnih zavarovanj, pomoči in ugodnosti ter lokalne skupnosti.

10.1. Ustava Republike Slovenije

V ustavi so ustavne določbe oblikovane na podlagi evropskega koncepta dolžnosti države na socialnem področju. Že v uvodnih določbah je določeno, da je »Republika Slovenija pravna in socialna država.« Na temelju te določbe mora država skrbeti za socialne interese in potrebe oz za socialno zaščito prebivalstva in za uresničevanje človekovih socialnih pravic (zlasti tistih, določenih z Ustavo). Pravice na socialnem področju morajo biti določene v okviru pravne in socialne države s predpisi.

Človekove pravice s področja socialne varnosti so po Ustavi pravica državljanov do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine, pod pogoji, ki jih določa zakon, pravica vsakogar do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon, pravica do posebnega varstva vojnih veteranov in žrtev vojnega nasilja, pravica do varstva invalidov in otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoji, pravica do varstva družine, materinstva, očetovstva, otrok in mladine, pravice otrok.

Individualne pravice, s katerimi se uresničuje pravice do socialne varnosti, morajo uživati enak ustavnopravni položaj in z ustavo določeno varstvo kot druge človekove pravice, ki so določene v Ustavi. Te socialne pravice se lahko natančneje urejajo samo z zakonom. Ta zakonska ureditev mora biti v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo obenem pa mora pravica do socialne varnosti urejena tako, da bodo vsakomur zagotovljene enake pravice ne glede na narodnost, spol, raso, jezik, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali drugo osebno okoliščino. To določa 14. člen Ustave, ki s tem preprečuje diskriminacijo.

48


Uresničevanje pravic s področja socialne varnosti mora biti v skladu z zakonom urejeno tako, da so posamezniku zagotovljena pravna sredstva, določena z Ustavo. Po Ustavi uživajo vse človekove pravice sodno varstvo. Vsakdo mora imeti pravico do pritožbe. Ker je pravica do socialne varnosti človekova pravica, je varovana tudi z možnostjo uveljavljanja pred Ustavnim sodiščem Slovenije z ustavno pritožbo (ko so vsa druga pravna sredstva izčrpana).

Med pomembnejšimi odločitvami Ustavnega sodišča je ta, da lahko zakonodajalec poslabša položaj upravičenca z zmanjšanjem denarnih dajatev (poseže v pričakovano pravico) samo iz utemeljenega razloga, ki pa je lahko samo prevladujoč javni interes.

Pravica do socialne varnosti je v 50. členu določena na abstraktno – splošni ravni. Sama ustava ne določa socialnih primerov, ko ima posameznik pravico do socialne varnosti. Ker sama definicija socialne varnosti ni določena, bi jo morala Slovenija interpretirati s pomočjo mednarodnih pravnih aktov. Ker je Slovenija podpisnica Konvencije št. 102, mora zagotoviti minimalno socialno varnost, ki jo ta določa. 50. člen obenem določa, da je subjekt tj naslovljenec pravice do socialne varnosti državljan, kar je lahko vprašljivo z vidika mednarodne ureditve. Konvencija št. 102 določa, da morajo imeti tuji državljani ob nastopu socialnega primera enake pravice kot domači državljani, kar mora veljati za dajatve, ki se financirajo s prispevki (za tiste, financirane z davki, so določeni pogoji). Isti člen določa dolžnost države, da uredi in skrbi za delovanje vseh vrst socialnih zavarovanj.

Sama ustava ne ureja pravice do socialne pomoči za preživljanje za osebe, ki nimajo zadostnih sredstev za preživljanje sebe in družine. Slovenska ustava torej ne vsebuje nekaterih norm o temeljnih vrednotah, ki so primarnega pomena za človekovo bivanje, obstoj in preživetje in ki so posebno pomembne za določanje socialno-pravnega položaja brezposelnih oseb. Na podlagi abstraktne pravice vsakogar do socialne varnosti ni mogoče oblikovati zahtevka proti državi. Utemeljevanje, da nekaterih socialnih pravic ni treba vključevati v Ustavo, ker so že določene v mednarodnih aktih, ki zavezujejo Slovenijo, ni sprejemljivo.

10.2. Zakoni in podzakonski akti s področja socialne varnosti10.2.1.Potreba po zakonski ureditvi

Zakonodajalec ima pomembno vlogo pri konkretizaciji mednarodno in ustavno priznane pravice do socialne varnosti kot temeljne socialne človekove pravice. zakonodajalcu ostaja široko polje presoje tako glede kroga vključenih oseb kot tudi glede vrste in vsebine pravic ter obveznosti iz socialno-pravnih razmerij. Zakonodajalec lahko vsebino pravice do socialne varnosti napolni z uvedbo in vzdrževanjem v Ustavi omenjenih in drugih socialnih zavarovanj le z zakonom – gre za t.i. zakonski pridržek. Vsebina ne more biti določena s podzakonskimi akti.

10.2.2.Državni podzakonski akti in akti nosilcev socialnih zavarovanj

Glede na avtorja lahko pravne vire razdelimo na državne in nedržavne. Državno pravo (zakonske, podzakonske akte) sprejemajo organi neposredne državne uprave (področje družinskih prejemkov in socialne pomoči). Nedržavno oz avtonomno pravo sprejemajo osebe zunaj neposredne državne uprave. V avtonomno pravo spadajo tudi pravni akti nosilcev socialnih zavarovanj, na primer statut, pravila, pravilniki in sklepi. Avtonomno pravo mora temeljiti na zakonskem pooblastilu, učinkuje pa lahko notranje (vpliva na organizacijo in delovanje nosilca) ali zunanje.

Podzakonski akti državnih organov ter avtonomni akti nosilcev socialnih zavarovanj, morajo biti v skladu z zakonom in ustavo. Zakonske določbe se lahko s podzakonskimi pravnimi akti in akti nosilcev

49


dopolnjujejo le toliko, da z dopolnjevanjem udejanjajo smisel zakonske norme, iz katere izhajajo, in dosežejo njen cilj. Določanje pravic in obveznosti v teh aktih brez zakonske podlage pomeni neposredno pomanjkanje demokratične legitimacije v stvarnem pomenu in s tem kršitev ustavnih vrednot, izraženih v obliki načel demokratične, pravne država, zaupanja v pravo in zakonitosti (legalitete).

50


II. POSEBNI DEL

11. Pokojninska zavarovanja za starost in drugi sistemi11.1. Splošno in primerjalno

11.1.1.Splošno o načinih zagotavljanja varnosti dohodka v starosti

Med vsemi sistemi socialne varnosti je sistem varstva starejših oseb, politično, ekonomsko in socialno vedno bolj pomemben, saj se delež starejših v Evropi povečuje, podaljšuje pa se tudi čas uživanja pokojnin, kar vpliva na zviševanje stroškov javnih pokojninskih sistemov. Na staranje prebivalstva vplivajo zlasti večanje blaginje za vse prebivalce, dosežki medicinske znanosti in splošna obveščenost o zdravem načinu življenja. Starejše osebe so največja skupina po številu in najpomembnejša skupina po deležu sredstev socialne varnosti. Oseba je lahko opredeljena kot starejša po dveh merilih – po delni ali polni izgubi delovnih ali pridobitnih sposobnosti zaradi starostnega pešanja telesnih in duševnih sposobnosti, kar se ugotovi v posebnem postopku, ali po dopolnitvi starosti, ki je določena s predpisi in po kateri se domneva, da posameznik ni več zmožen za polno produktivno delo.

V sistemih socialne varnosti je socialni primer praviloma doživetje določene starosti in smrt zavarovanca. Starejše osebe lahko s stališča vrste in obsega dajatev razdelimo v dve skupini – starejše osebe, ki so sposobne živeti samostojno, ter starejše osebe, ki niso sposobne živeti samostojno in potrebujejo posebno nego, pomoč in varstvo (večinoma nastanjene po domovih za ostarele). Starejše osebe potrebujejo materialna sredstva za preživetje, stanovanje zdravstvene storitve in občasno pomoč.

Varnost dohodka se starejši osebi zagotavlja na različne načine:

S sredstvi, ki jih je starejša oseba ustvarila sama s prihranki (dohodki iz nepremičnin, zasebna zavarovanja)

S sredstvi in storitvami družinskih članov Z dajatvami in storitvami neformalnih organizacij in skupnosti (dobrodelne in verske org.) Z dajatvami iz sistemov, ki jih organizirajo/financirajo/sofinancirajo delodajalec, sindikalne

organizacije ali poklicna združenja Z dajatvami iz sistemov, ki jih organizira država (narava javnopravnega obveznega

pokojninskega zavarovanja ali univerzalnega sistema dajatev) Z dajatvami iz sistema socialnih pomoči (za starejše osebe brez zadostnih sredstev z življenje

s strani države ali lokalne skupnosti).

Različni nosilci so lahko zavezani zagotavljati dajatve in storitve starejšim osebam na podlagi različnih predpisov, in sicer s področij družinskega prava (obveznost otrok preživljati starše), delovnega prava (vključitev v pokojninsko razmerje z sklenitvijo delovnega razmerja), prava socialne varnosti (urejeno samo pokojninsko zavarovanje), finančnega prava (višina prispevkov), prava socialnih pomoči in socialnega varstva (sistem denarnih pomoči starejšim osebam), zavarovalnega prava (org. zasebne zavarovalne institucije), prava obligacijskih razmerij (različne oblike zavarovalnih pogodb) ter prava zdravstvenega varstva in zavarovanja (posebna ureditev za starejše).

51


Zgodovinsko se je skrb za starejše zagotavljala predvsem v internaliziranih zasebnih oblikah, zlasti v družini, v dobrodelnih organizacijah, prek samoorganiziranja v blagajne vzajemnosti in poklicna združenja (prvo je bilo uvedeno v Nemčiji leta 1889 – Bismarck).

Ker so bili v začetku 20. stoletja dohodki nizki, so države začele sistemsko urejati pravice do denarnih dajatev za obdobje starosti in za primer smrti osebe, ki je preživljala družino.

Sisteme pokojnin in drugih dajatev za starost se med državami razlikujejo po tem, ali pokrivajo minimalne življenjske potrebe, povprečne življenjske potrebe ali pa bolj ali manj sorazmerno nadomeščajo izgubljeni zaslužek, ki ga je posameznik ustvarjal z delom pred upokojitvijo. V anglosaških in skandinavskih državah javni socialni sistemi zagotavljajo minimalne pokojnine, v evropskih celinskih državah pa socialna zavarovanja in pokojnine nadomeščajo pretekle zaslužke. Poleg osnovnih javnih pokojninskih sistemov (sprva delavci z najnižjimi dohodki, nato vsi delavci, samozaposleni, kmetje in v univerzalnih sistemih vsi prebivalci) so se razvijali tudi dodatni zasebni in prostovoljni sistemi zavarovanj in varstva za čas starosti in za primer smrti hranitelja družine.

11.1.2.Vrste sistemov za zagotavljanje varnosti dohodka v starosti

Sistemi varstva dohodka v starosti se pravno-sistemsko delijo na:

Javne obvezne socialne pokojninske zavarovalne sisteme (ureja država z zakonom) Javne sisteme nacionalnega univerzalnega varstva prebivalstva nad določeno starostjo (ureja

država z zakonom) Dodatne pokojninske sisteme (dopolnjujejo javni sistem). Lahko so prostovoljni ali obvezni,

praviloma pa jih izvajajo zasebne finančne in zavarovalne institucije, v skladu s predpisi. Zasebne sisteme, ki jih ponujajo zasebne finančne gospodarske družbe (zasebne

zavarovalnice). Gre za osebna zavarovanja, ki se izvajajo v skladu z zavarovalno pogodbo. Sisteme, ki jih organizirajo neprofitne organizacije (sindikalne, verske in dobrodelne

organizacije ter vzajemne družbe).

Za javne sisteme je značilno, da organizacija, financiranje sistema in pravice ter obveznosti upravičencev in zavezancev urejene z zakonom. Pravica do pokojnine nastane na temelju zakona, ne na temelju pogodbe, posameznik pa jo pridobi pod pogoji in na način, ki ga določa zakon. Države spodbujajo vključevanje v zasebni sistem za zagotavljanje dodatnih dohodkov v starosti, tako naj bi se dohodki zagotavljali iz več stebrov). Razporeditev stebrov je naslednja:

Prvi steber – javni sistemi, pri nas obvezno pokojninsko socialno zavarovanje (ZPIZ-1) Drugi steber – dodatni sistemi, ki dopolnjujejo javni sistem in so praviloma prostovoljni, pri

nas dodatna zavarovanja, obvezna in prostovoljna kolektivna in individualna (ZPIZ-1) Tretji steber – samostojna prostovoljna zasebna življenjska zavarovanja, pri nas samostojna

pokojninska zavarovanja, ki jih organizirajo zavarovalnice (ZZavar in OZ).

11.1.3.Obvezno socialno pokojninsko zavarovanje

Sistem obveznega socialnega pokojninskega zavarovanja je osnovni sistem, ki zagotavlja materialno varnost v starosti za zaposlene in druge pridobitno aktivne osebe in njihove družinske člane. Zanj je značilno, da uporablja kombinacijo nekaterih pravil zavarovalnega prava in prava socialne solidarnosti. Zavarovalni primer je doživetje določene starosti, ki je za zavarovanca bodoč in negotov dogodek, ki je neodvisen od njegove volje (negotovo je, ali bo doživel to starost ali ne). Zavarovanec je zavarovan za pridobitev pokojnine, ki mu nadomesti izpadlo plačo oz zaslužek od dela .

52


Zavarovalna pravila sledijo načelu ekvivalence (sorazmernosti) – pokojnine so sorazmerne plačam, od katerih so bili plačani prispevki (kaže se v ugodnostih za tiste z najnižjimi plačami).

Značilnosti sistema javnega obveznega socialnega pokojninskega zavarovanja s pravnega vidika so:

Pravice, obveznosti in pravna razmerja so urejena z zakonom (in drugimi akti v skladu z zakonom)

Zavarovanje je obvezno za zaposlene in določene druge aktivne osebe Krog oseb je določen z zakonom . Status zavarovanca se pridobi ob nastanku

delovnopravnega statusa (delovnega razmerja, začetek samostojne dejavnosti) Višina pokojnine se izračuna po zakonsko določeni formuli (sorazmerna plači in zavarovalni

osnovi) Financiranje poteka po sistemu »pay as you go (pretočni sistem) Prispevke plačujejo zavarovanci, delodajalci in drugi zavezanci po sili zakona, prispevki pa so

določeni z zakonom in so odmerjeni v odstotku od plače Razpolaganje s pravicami je omejeno – pravice so neprenosne, nepodedljive, nezarubljive ter

se jim ni mogoče odreči Pravno varstvo se zagotavlja v upravnem postopku pri nosilcih ter v sodnem postopku Izvajanje organizira država sama ali prenese izvajanje na nosilce javnega prava Pri upravljanju sodelujejo predstavniki zavarovancev, delodajalcev, upokojencev in države.

V Sloveniji se pripravlja zakon, ki bo urejal zavarovanje za nego.

11.1.3.1. Pravice in obveznosti

Sistemi obveznih pokojninskih zavarovanj se po Evropi razlikujejo glede na krog zavarovanih oseb, vstopno starost, odmero in višino pokojnine ter usklajevanja in valorizacije pokojnin. Najpomembnejše so razlike glede upokojitvene starosti in glede odstotka pokrivanja minulih plač s pokojninami (od 2/3 do ½ plače). V Sloveniji je bilo leta 2008 razmerje med povprečno neto starostno pokojnino in neto plačo 67,1 %. Pokojninska starost je določena z zakonom in je glavni pogoj za nastanek pravice do pokojnine. Dopolnitev te starosti je zavarovalni primer. Poleg starosti je lahko določen pogoj dopolnitve določene zavarovalne/pokojninske dobe.

Upokojitvena starost se v državah članicah EU postopoma zvišuje tudi nad 65 oz 67 let, kar je posledica daljše življenjske dobe, zato je daljši tudi čas uživanja pokojnine (pri nas leta 2008 skoraj 21 let (ž) oz 16 let (m)). Dopolnjena starost je lahko enaka za oba spola ali pa različna. Povprečna dejanska upokojitvena starost je običajno nižja od zakonsko določene, zaradi različnih ugodnosti, ki jih za določene kategorije določajo predpisi. Predčasna upokojitev je možna, če so izpolnjeni pogoji, določeni z zakonom.

V različnih sistemih pokojninskega zavarovanja vplivajo na višino pokojnine:

Osnova za odmero pokojnine – plača ali drugi zaslužki ter prispevki, ki so bili vplačani v določenem ali celotnem obdobju zavarovanja

Trajanje zavarovanja – določeno je minimalno trajanje, po katerem nastane pravica Odstotek za odmero pokojnine od določene osnove – sorazmeren trajanju zavarovanja oz

plačevanju prispevkov Spol zavarovanca – vpliva v Sloveniji (ženski prej pridobijo pravico kot moški).

53


Sistem, v katerem je z zakonom določena formula za izračun pokojnine, je t.i. sistem določenega prejemka (Slo), sistem, v katerem pa se pokojnina izračuna na aktuarskih izračunih glede na skupno vsoto plačanih prispevkov na individualen način v celotni dobi zavarovanja, pa je t.i. sistem določenih prispevkov.

Katera doba se šteje za polno pokojninsko dobo, je običajno določeno z zakonom, v državah EU je določena med 35 let in 43 let. Pri nas je ZPIZ-1 sicer ne omenja, vendar pa bi lahko šteli za moške 40 let in za ženske 38 let (doba mora biti izpolnjena pred dopolnitvijo upokojitvene starosti). V Nemčiji uporabljajo t.i. točkovni sistem, v katerem se upošteva povprečna plača zavarovanca v celotnem obdobju zavarovanju po sistemu točk.

Sistem letnega usklajevanja oz valorizacije odmerjenih pokojnin je bistvenega pomena za ohranjanje realne vrednosti odmerjene pokojnine in bistvena prednost socialnih pokojninskih zavarovanj, saj zagotavljajo večjo varnost in predstavljajo večjo prožnost in prilaganje gospodarskim razmeram (v Slo določeno z zakonom). Valorizacije se v nekaterih državah izvaja glede na rast povprečne plače v državi v preteklem letu, v drugih državah pa glede na povprečno rast cen, v nekaterih pa s kombinacijo obeh rasti – praviloma je bolj ugoden sistem valorizacije glede na rast plač. V Sloveniji se pokojnine usklajujejo dvakrat letno glede na rast povprečnih plač, stopnja rasti pa ne sme biti nižja od stopnje rasti cen življenjskih potrebščin.

11.1.3.2. Enoten sistem pokojninskega zavarovanja ali več sistemov zavarovanja

Sistem obveznega pokojninskega zavarovanja je lahko enoten za vse obvezno zavarovane osebe ali pa se deli na več vzporednih sistemov (FRA – posebni sistemi za nekatere skupine poklicev; NEM – več ločenih sistemov za delavce, uslužbence, uradnike, kmete, itd. samostojni poklici imajo ločene pokojninske sklade). V Sloveniji je organiziran enoten sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za vse aktivne osebe, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje – za zaposlene, osebe, ki opravljajo samostojno dejavnost kot edini in glavni poklic, kmete, funkcionarje, športnike, vajence, določene brezposelne osebe. Drobljenje na več sistemov bi lahko negativno vplivalo na finančno stabilnost in oteženo prehajanje iz enega sistema v drugega.

11.1.3.3. Financiranje obveznih pokojninskih zavarovanj

Obvezna pokojninska zavarovanja se praviloma financirajo iz prispevkov zavarovancev in iz prispevkov delodajalcev (v nekaterih sistemih tudi država). Delež prispevkov je v državah različen, v Sloveniji pa zavarovanci prispevajo skoraj dvakrat toliko kot delodajalci, kar je v nasprotju s Konvencijo št. 102 (naj ne bi presegal 50%). Države članice EU prispevajo v sklade praviloma do 30 %. S temi sredstvi naj bi se pokrile dajatve, ki niso pokrite s prispevki in so bile praviloma določene iz socialnih ali ekonomsko-političnih razlogov. Ker razmerje med upokojenci in aktivnimi viša v škodo zaposlenih, državna sredstva znižujejo obremenitev aktivne generacije in gospodarstva. V Sloveniji država prispeva od 20 do 30% izdatkov nosilca pokojninskega zavarovanja. Država pokriva razliko med prihodki in odhodki ZPIZ-a (zavoda).

Financiranje sistema obveznega pokojninskega zavarovanja temelji na medgeneracijski solidarnosti. Sredstva, ki so mesečno zbrana s prispevki aktivnih zavarovancev (in delodajalcev), se takoj uporabijo za izplačilo pokojnin. Tak sistem financiranje se imenuje tudi dokladni sistem ali sistem sprotnega financiranja (pay as you go). Taka oblika financiranja zmanjšuje zasebno in nacionalno varčevanje in zato zmanjšuje možnosti za investiranje in gospodarsko rast, zato se vedno bolj spodbujajo zasebna zavarovanja.

54


11.1.3.4. Pravna narava pravice do pokojnine

S pravico do pokojnine se upokojencem zagotavlja dolgoročna varnost dohodka, namenjenega preživljanju, ki je v tem obdobju praviloma edini vir dohodka za preživljanja. V Nemčiji velja načelo, da imajo pravice iz zavarovanja premoženjsko varstvo (pravice imajo naravo pravno zavarovanih denarnih upravičenj). Funkcija pokojnine je nadomestitev plače oz izpadlega zaslužka, ki ga je upokojenec ustvarjal pred upokojitvijo z delom. Zavarovanec s plačanimi prispevki »kupi« pokojnino, zato je zakonodajalec omejen pri spreminjanju.

Sodišče Sveta Evrope je ugotovilo, da pravice do denarnih dajatev iz sistemov socialne varnosti, ki temeljijo na obveznem plačevanju prispevkov, izpolnjujejo nekatere civilnopravne oz premoženjske elemente, zato se na njih lahko nanaša 6. člen EKČP, ki se nanaša na pošteno sojenje (odloča nepristransko in neodvisno in z zakonom ustanovljeno sodišče). Pravica do socialne varnosti, ki zajema pravico do pokojnine, je v ustavi določena človekova pravica, katere obseg določa zakon. Država mora pri posegih v pokojnino upoštevati načelo sorazmernosti oz proporcionalnosti. Posegi morajo biti v javnem interesu in nujni, ker se sicer ne more zagotoviti ciljev sprememb, ki so v javnem interesu in ne smejo biti čezmerni oz nesorazmerni glede na cilj. Reforme se zato uveljavljajo postopoma, da se osebam omogoča prilagoditev novemu stanju in da se onemogoča možnost nastanka neenakega obravnavanja generacij.

11.1.4.Sistemi enotnih nacionalnih univerzalnih pokojnin

Pravna podlaga za nastanek pravice je pripadnost določeni državi, in ne zavarovanje in plačevanje prispevkov. Univerzalne nacionalne pokojnine so določene kot take glede na krog upravičencev, saj zajema vse prebivalce nad določeno starostjo. Višina osnovne pokojnine za vse upravičence določena v enakem znesku pod enakimi pogoji. Do pokojnine so upravičeni vsi prebivalci, ne glede na premoženjsko stanje in ne glede na prejšnjo zaposlitev ali drugi pridobitno dejavnost. Sistem nacionalnih pokojnin imajo kot osnovni sistem določen v skandinavskih državah. V univerzalnih sistemih je pogoj za pridobitev pokojnine prebivanje v državi za določeno dobo (Švedska – 3 leta; Finska – 40 let za polno pokojnino). Višina nacionalne pokojnine je določena v nizkem znesku, ki zagotavlja minimalno varnost. Financiranje nacionalnih pokojnin je urejeno različno (Danska – iz dohodnine; Nizozemska – prispevki).

Sistem nacionalnih pokojnin je praviloma kombiniran s sistemom obveznega pokojninskega zavarovanja. V Sloveniji ima elemente nacionalne pokojnine samo državna pokojnina , do katere so upravičene osebe, stare nad 65 let, ki niso upravičene do pokojnine iz obveznega pokojninskega zavarovanja in ki so brez lastnih dohodkov ter so v Sloveniji prebivale vsaj 30 let med 15. In 65. letom.

11.1.5.Dodatna pokojninska zavarovanja

11.1.5.1. Pomen dodatnih pokojninskih sistemov

Dodatna pokojninska zavarovanja so zavarovanja, v katerih zavarovanci zavarujejo dodatno starostno pokojnino, ki praviloma dopolnjuje pokojnino iz osnovnega javnega pokojninskega zavarovanja. Dodatna pokojninska zavarovanja so praviloma prostovoljna, organizirajo pa jih zasebne zavarovalnice in druge finančne institucije, ki so urejene s posebnimi predpisi (278.- 386. člen ZPIZ-1).

55


Za to ureditev je značilen večji nadzor države, zlasti nad naložbami zavarovalnice. Pomembne so določbe o zajamčenim donosom oz obrestovanjem vloženih premij.

Najpomembnejši interes za vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje je interes, da posameznik sebi in svojim družinskim članom v primeru smrti zagotovi višje dohodke, kot bi jih imeli, če bi imel samo pokojnino iz osnovnega javnega sistema. Interes imajo tudi posamezniki z dohodki, ki znatno presegajo najvišje pokojnine v osnovnem javnem sistemu. To zavarovanje ima prednost pred bančnim varčevanjem, ker so pogoji ugodnejši, zavarovalnice pa hkrati krijejo nekatera tveganja. Dodatno zavarovanje lahko posamezniku nudi davčne olajšave, ki jih določa država.

11.1.5.2. Značilnosti dodatnih sistemov

Osnovni vrsti dodatnih pokojninskih zavarovanj sta dodatna kolektivna pokojninska zavarovanja (organizirajo delodajalci – podjetniška zavarovanja) ter dodatna individualna pokojninska zavarovanja (za posameznike). Dodatni pokojninsko zavarovanje praviloma organizirajo delodajalci, saj imajo ti sistemi lahko pozitivne učinke na kadrovsko politiko. S tem lahko stimulira dobre in kvalificirane delavce, da ne zapuščajo podjetja.

Dodatni sistem je lahko organiziran kot:

Sistem določenih dajatev (SDD) – podjetje se zaveže, da bo delavcu ob odhodu v pokoj zagotovilo pokojnino – rento, katere višina je odvisna od višine plače in od trajanja zaposlitve v podjetju. Slaba stran je, da se pokojnine pogosto ne valorizirajo. Podjetje samo nosi tveganje ekonomskih in socialnih sprememb. SDD je lahko samostojen ali pa povezan z osnovnim javnim sistemom. Zavarovanec ima pravico, da del kapitaliziranih pripadajočih sredstev v primeru prenehanja delovnega razmerja dobi v obliki odpravnine ali jih uporabi za določene oblike varčevanja.

Sistem določenih prispevkov (SDP) – sistem, v katerem se za delavca mesečno, polletno ali letno nalaga prispevek v določen sklad (podobno individualnemu varčevanju). Pri odhodu v pokoj je delavec upravičen do izplačila vsote, zbrane s prispevki, s pripadajočimi obrestmi. Vsota se izplača v obliki odpravnine v denarju. Delavec jo lahko vloži v zasebno življenjsko zavarovanje, ki mu tako izplačuje mesečno rento. Tveganje je na strani delavca, ker je realne vrednost zbrane vsote odvisna od gospodarskih in finančnih gibanj ter od obrestne politike.

Oba sistema sta lahko kapitalizirana ali nekapitalizirana. V nekapitaliziranih planih se tako kot v socialnem zavarovanju tekoča sredstva, zbrana za pokojninsko varstvo, takoj porabijo za izplačilo pokojnin, v kapitaliziranih planih pa se upokojenim delavcem sredstva izplačajo iz posebnega sklada, v katerem so se zbirali prispevki in ki je lahko v podjetju ali zunaj njega. Za posameznika je bolj varen kapitaliziran plan, ker ni odvisno od ekonomske sposobnosti in obstoja podjetja.

Dodatni podjetniški pokojninski sistemi (kolektivni) so urejeni s predpisi, ki urejajo:

Ali delodajalec prostovoljno organizira zavarovanja ali ga prisili kolektivna pogodba Ali morajo biti v tako zavarovanje vključeni vsi delavci Po koliko letih prispevanja je delavec upravičen do pokojnine Valorizacija pokojnin Pravila za primere statusnih sprememb, sprememb lastništva, dedovanja podjetja Pravila za primer plačilne nesposobnosti podjetja (ali država prevzame obveznosti).

56


V Sloveniji dodatna pokojninska zavarovanja ureja ZPIZ-1, ki jih deli na obvezna in prostovoljna dodatna pokojninska zavarovanja. Prostovoljna zavarovanja so lahko individualna ali kolektivna. Obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje (279-291.čl.) je zavarovanje, ki so ga delodajalci dolžni organizirati zaradi zagotavljanja poklicne pokojnine oz zaradi drugih pravic, ki jih bodo poleg pravic iz obveznega zavarovanja uživali zavarovanci, ki opravljajo posebno težka in zdravju škodljiva dela, in zavarovanci, ki opravljajo delo, ki jih po določeni starosti ni mogoče več uspešno opravljati (kontrolorji leta, baletniki,…). Prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje (192-306. člen) se organizira z namenom, da bo zavarovanec po dopolnitvi določene starosti ali v drugih primerih, določenih v pokojninskem načrtu, pridobil dodatne pokojnine ali druge pravice, določene v zakonu. Vanj se lahko vključijo le zavarovanci oz uživalci pravic iz obveznega pokojninskega zavarovanja.

Učinki dodatnih pokojninskih zavarovanj so lahko pozitivni ali negativni. Pri kapitaliziranih dodatnih sistemih, ki niso indeksirani, obstaja nevarnost, da realne vrednost skupne kapitalizirane vsote pade (visoka inflacija). Drugi problem je mobilnost delavec v primeru, ko dodatni pokojninski sistemi niso prenosljivi iz ene organizacije v drugo. Še največja nevarnost je odvisnost obsega dodatnih sistemov od organizacije finančnega trga.

11.1.6.Zasebna prostovoljna življenjska zavarovanja

Zasebna zavarovanja za starost ali smrt posamezniku omogočajo, da se po svoji volji in glede na svoje interese zavaruje za pridobitev rente po določeni starosti. Lahko se zavaruje tudi v korist družinskih članov za primer njegove smrti. Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zavarovalne pogodbe v skladu s predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja na področju osebnih zavarovanj. V državah se zaradi staranja prebivalstva povečuje interes za dodatna zavarovanja s kapitalskim pokritjem, saj le ti prispevajo k možnostim za investiranje in gospodarsko rast.

Vrste zasebnih življenjskih zavarovanj so:

Življenjsko zavarovanje za primer smrti in za doživetje – zavarovancu je izplačana določena vsota v primeru doživetja po določeni starosti in za primer smrti v korist določenih oseb

Naložbeno življenjsko zavarovanje – kombinacija življenjskega zavarovanja in varčevanja v investicijskih skladih. Zavarovanec prevzame tveganje (uspešnost investicijskih skladov)

Rentno življenjsko zavarovanje – zavarovanje za izplačilo mesečnih rent po izpolnitvi določene starosti (do smrti zavarovanca ali krajše obdobje).

Značilnosti zasebnih zavarovanj so:

Zavarovalnice so zasebne gospodarske družbe, ki delajo za dobiček Predpisi urejajo obveznosti zavarovalnic, temelje zavarovalnega razmerja, nadzor nad delom Zavarovanec prevzema naloženo tveganje Zavarovanje je prostovoljno Zavarovanje je individualno – pravice nastanejo na podlagi aleatorne in adhezijske pogodbe Zavarovanec prispeva premije v skladu s pogodbo Pokojnine so sorazmerne višine zbranih (kapitaliziranih) sredstev Pravno varstvo se uveljavlja pred rednimi sodišči Sistem upravljajo lastniki zavarovalnice in ne zavarovanci Rente oz kapitalizirane vsote se praviloma ne usklajuje – valorizira se z inflacijo (realna

vrednost odmerjene rente se lahko bistveno znižuje zaradi gospodarskih gibanj).

57


Zasebni sistemi so finančno uravnoteženi, saj je korelacija med premijami in dajatvami uravnotežena v skladu z načeli zavarovalne tehnike, kar pogosto ne velja za javne sisteme. Renta je odvisna od višine premije, ki jo je vplačal zavarovanec, od trajanja zavarovanja ter od izračuna po pravilih aktuarske matematike, pri čemer se upošteva povprečna doba preživetja.

V Sloveniji so zavarovalni posli življenjskih zavarovanj urejeni v Zakonu o zavarovalništvu (ZZavar) in Obligacijskem zakoniku. Življenjsko zavarovanje je opredeljeno kot zavarovanje, ki obsega zavarovanje za primer doživetja, zavarovanje za primer smrti, mešano življenjsko zavarovanje, rentno zavarovanje ter življenjsko zavarovanje z vračilom premij. Posebnosti ureja OZ.

11.1.7.Vzajemna zavarovanja

Sistem vzajemnega zavarovanja temelji na vzajemnosti članov, zavarovalna institucija pa izvaja zavarovanje za svoje člane, s katero sklenejo zavarovalno pogodbo. Pravice in obveznosti članov določajo akti zavarovalne družbe. Člani lahko sodelujejo pri upravljanju, zlasti na skupščini, ker sodelujejo osebno ali preko zastopnikov. Člani so lastniki, upravljavci in zavarovanci. V Sloveniji jih ureja ZZavar, ZPIZ-1 pa ureja organizacijo, upravljanje, obveznosti ter prenehanje.

11.1.8.Varstvo družinskih članov v pokojninskih sistemih

V primeru smrti zavarovanca, ki je še aktiven in prispeva v zavarovanje ali ki še uživa pokojnino, pridobijo pod pogoji,ki jih določajo predpisi, pravico do pokojnine določeni družinski člani. Krog upravičencev tvorijo zakonci, biološki otroci in nekateri drugi otroci do 18. leta oz do konca rednega šolanja, ki jih je preživljal umrli. Upravičenci do vdovske pokojnine pridobijo pravico z dopolnitvijo določene starosti (v EU variira od 36 do 62 let). V sistemih nacionalnih pokojnin pridobi preživeli zakonec pokojnino po preminulem zakoncu, če še ni izpolnil starosti za pridobitev lastne nacionalne pokojnine. Višina pokojnine, do katere so upravičeni družinski člani, se v EU razlikuje (od 40 do 80% osnove, tj pokojnine, ki bi jo pridobival zavarovanec).

V Sloveniji ZPIZ-1 ureja sistem vdovskih pokojnin za zakonce, razvezane zakonce in partnerje v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti. V sistemu družinskih pokojnin so urejene pravice bioloških in drugih otrok, staršev, bratov in sester, ki jih je bil zavarovanec do svoje smrti dolžan preživljati ali pa jih je dejansko preživljal.

11.1.9.Reforme pokojninskih sistemov

Na slabšanje razmerja med zaposlenimi in upokojenimi vplivata nizka rodnost in staranje prebivalstva. Tak razvoj vpliva na povečevanje obremenitev aktivne generacije s prispevki in tudi države, ki mora pokrivati primanjkljaj. Razprave potekajo o finančni nevzdržnosti pokojninskih sistemov, na katero v zadnjih letih vplivajo nižanje gospodarske rasti, višanje brezposelnosti ter daljše povprečno trajanje upravičenosti do pokojnin.

Finančna vzdržnost se lahko zagotovi z zviševanjem prispevne stopnje, z zniževanjem višine pokojnin ali s krajšanjem povprečne dobe uživanja pokojnin. Vsi navedeni ukrepi so politično sporni, zato se jih zavarovanci upirajo. Zviševanje prispevnih stopenj bi zvišalo stroške dela in posledično ceno produktov. Znižanje pokojnin je sporno, zato se pojavlja ideja, da bi se za osnovo (od katere se izračuna pokojnina) vzelo povprečno plačo zavarovanca v vseh letih zavarovanja. V nekaterih državah uvajajo t.i. sistem pojmovno ali navidezno določenih prispevkov, kjer se osnova za odmero pokojnine določi glede na višino vplačanih prispevkov za zavarovanca v celotnem obdobju zavarovanja. Ker se

58


upošteva tudi pričakovana življenjska doba, to pomeni, da daljša ko je pričakovana življenjska doba, nižje so pokojnine, saj bi se izplačevale daljše obdobje. Zvišanje upokojitvene starosti bi imela za posledico podaljševanje zaposlitve oz pridobitne aktivnosti, vendar se zavarovanci temu najbolj upirajo.

Ekonomisti se strinjajo, da je za uspešnost reforme pokojninskega sistema bistveno, da se sočasno opravijo tudi reforme na trgu dela in na finančnih trgih. Sprejeti bi morali biti ukrepi, ki bi spodbujali delodajalce, da obdržijo starejše delavce oz da bodo pripravljeni zaposlovati take delavce. Države bi tj morale hkrati sprejeti ukrepe na delovnopravnem in zaposlovalnem področju. Znižanje pokojnin v javnem sistemu naj bi se nadomestilo z dodatnimi zavarovanji. Vendar pa je s pravnega vidika vprašljivo, ali lahko država predpiše obvezno pokojninsko zavarovanje pri zasebnih zavarovalnicah, katere poslovanje temelji na ustvarjanju dobička in v katerih zavarovanec prevzema naložbeno tveganje (slabo poslovanje zavarovalnice in finančne krize slabšajo njen finančni položaj).

Očitno je, da reforme ali predlogi reform temeljijo pretežno na ekonomskih interesih narodnih gospodarstev. Kljub napovedanim ukrepom reform, ki bodo imeli za posledico znižanje pokojnin, ni jasnih opredelitev, kako visoka naj bi bila ciljna višina povprečne pokojnine za polno pokojninsko dobo. Mednarodna zveza za socialno varnost je navedla nekaj ukrepov za uspešno urejanje socialne varnosti, in sicer izboljšanje možnosti zaposlovanja, zmanjšati možnost predčasnega upokojevanja, okrepiti vlogo države, zagotoviti enakost spolov v pokojninskem sistemu, …

11.2. Slovenski sistem pokojninskega zavarovanja11.2.1.Pravica do pokojnine v Ustavi RS

Pravico do socialne varnosti ureja prvi odstavek 50. člena URS, ki vključuje tudi pravico do pokojnine, ki je bila z amandmajem dodana leta 2004. Vključitev v Ustavo je bila potrebna, ker gre za pravico, ki je dolgotrajne narave in zagotavlja edini vir dohodka za preživljanje za pretežni del upravičencev do pokojnine (v Slo prejema starostno pokojnino (2007) več kot 330 000, invalidsko 95 000, družinsko 65 000, …). Ustava napotuje na zakon, ki mora določiti pogoje za nastanek pravice v okviru pravice do socialne varnosti in pravice do pokojnine. Te pravice se lahko oblikujejo samo na podlagi zakona.

Pozitivna posledica umestitve pravice v pokojnine med človekove pravice je zlasti v tem, da se varuje pravni položaj oseb, ki so bile po zakonu dolžne ves čas trajanja zaposlitve (samozaposlitve) plačevati prispevke v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v odstotku od svoje plače oz dohodkov in zato lahko utemeljeno pričakujejo pravico do pokojnine (delavci plačujejo 15,50 % od plače, delodajalci pa 8,85%). Država ne sme neutemeljeno posegati v pravico do pokojnine ali jo celo ukiniti. Posameznik ima možnost, da z ustavno pritožbo uveljavlja pravico do pokojnine, ko je izčrpal vsa druga pravna sredstva. Drugi odstavek 50. člena določa, da država ureja in skrbi za delovanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Država določa, kdo je obvezno zavarovan in dolžan plačevati prispevke, ter pogoje za nastanek pravice ter pravila za odmero pokojnine. Če se utemeljeno ugotovi, da je delovanje sistema neposredno ogroženo, je država dolžna ukrepati.

Plačani prispevki so naložba za starost. Posamezniku je s pokojnino zagotovljeno, do določene mere oz delno, nadaljevanje življenjskega standarda, ki ga imej v aktivni dobi (nadomestno razmerje je bilo leta 2007 67,1 %). Subjekt pravice do pokojnine po Ustavi državljan. Na temelju 8. člena URS in ob upoštevanju Konvencije št. 102 morajo imeti enake pravice kot državljani tudi tuji državljani, ki so plačevali prispevke za zavarovanje. Za državljane članic EU se uporablja Uredba 883/04/ES.

59


11.2.2.Pokojninska zavarovanja in drugi sistemi socialne varnosti za starost

V slovenskih javnih sistemih so pravice starejših do pokojnine ter drugih denarnih dajatev določene v:

sistemu obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja – pravico pridobijo vsi, ki so zaposleni ali so samostojno opravljali pridobitno dejavnost kot zasebniki ali kmetje ali so zavarovani na drugi podlagi in so plačevali predpisane prispevke, ter njihovi družinski člani v primeru smrti zavarovanca

sistemu državnih pokojnin - pridobi pod pogoji, ki jih določa zakon, osebe brez dohodkov, ki niso upravičene do pokojnine iz obveznega pokojninskega zavarovanja

sistemu varstva kmetov sistemu varstva žrtev vojne po posebnih predpisih sistemu denarnih socialnih pomoči – pravico do denarnih dajatev dobijo starostniki, ki niso

pridobili pravice do pokojnine v drugih sistemih, in tisti, katerih pokojnine in drugi prejemki so nižji od denarne socialne pomoči.

11.2.3.Obvezno pokojninsko zavarovanje po ZPIZ-1

V nekdanji Jugoslaviji je bil uveden leta 1950 (Zakon o socialnem zavarovanju delavcev in uslužbencev in njihovih družin). Po osamosvojitvi Slovenije je bil sprejet Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), s katerim je bila zagotovljena kontinuiteta sistema obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji in sistem pravic in obveznosti zavarovancev in upokojencev. Veljavni sistem obveznega pokojninskega zavarovanja je urejen z ZPIZ-1, ki je pričel veljati 1. januarja 2000. Sestavljata ga splošni in posebni del. Posebni del ureja tudi obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje za težka in zdravju škodljiva dela ter prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje.

Nosilec in izvajalec zakonskega sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter območne enote zavoda v desetih regijah. Zavod prek skupščine in upravnega odbora upravljajo predstavniki sindikatov, predstavniki delodajalcev, predstavniki Vlade RS ter predstavniki upokojencev in delovnih invalidov. Zavod vodi generalni direktor, ki ga imenuje skupščina s soglasjem Vlade RS.

Cilji novega sistema so povezani z zmanjšanjem stroškov javnega sistema. To naj bi dosegli z zviševanjem minimalne starosti za upokojitev za ženske, spodbujanjem kasnejše upokojitve in z zniževanjem pokojnin. Glavne novosti ZPIZ-1 v primerjavi z ZPIZ so:

Postopno zviševanje minimalne starosti za upokojitev – za ženske s 53 na 58 let (izenačitev) Postopno zviševanje starosti za ženske za upokojitev z dopolnjeno dobo 20 let s 58 na 61 let

in za dobo 15 let s 60 na 63 let Postopno podaljševanje pokojninske dobe za ženske s 35 na 38 let za upokojitev pri 58 letih Podaljšanje obdobja , po katerem se izračuna osnova, z 10 na 18 najugodnejših zaporednih let Postopno zniževanje odmernega odstotka tako, da se za vsako leti po uveljavitvi zakona

odmerni odstotek zniža z 0,5 na 1,5 % namesto prejšnjih 2%. Odmerni odstotek se je s 85% zmanjšal na 72,5%

Postopno zniževanje pokojnin za vse upokojence za približno 0,5 % letno

60


Uvedba polne starosti za ženske 61 let in za moške 63 let Sistem bonusov in malusov Uvedba vdovskih pokojnin in izenačitev pogojev za vdove in vdovce Ukinitev sistema beneficirane dobe

Ker se pokojnine v javnem sistemu znižujejo, je bil v ZPIZ-1 uveden in urejen sistem prostovoljnega dodatnega zavarovanja za dodatne pokojnine, ki ga izvajajo zasebne zavarovalnice in finančne institucije, za zavarovance, ki so vključeni v obvezno zavarovanje . V prihodnje bodo reforme še bolj zmanjšale pravice (ministrstvo je leta 09 objavilo predloge za modernizacijo sistema). Z reformami se bo postopno zviševala upokojitvena starost, slednja pa se bo postopoma tudi izenačevala med ženskami in moškimi. Osnova za odmero pokojnine se bo verjetno določila po višini plač ali vplačanih prispevkov v celotnem obdobju zavarovanja (ne 18 let), kar je pravično, saj vse delavec postavi v enak položaj. V EU na višino pokojnine vpliva tudi razmerje med zaposlenimi in upokojenci. Pravno primerno je uvajanje sprememb postopno, tako da novi upokojenci ne bodo nenadoma v bistveno slabšem položaju kot upokojenci, ki so se upokojili po starem sistemu.

11.2.3.1. Splošna izhodišča

Splošna izhodišča in splošna načela so v ZPIZ-1 določena v uvodnem delu zakona (1. do 12. člen), obsegajo pa temeljna načela, določajo dolžnosti države, pravni položaj zavarovanec in sistem financiranja.

Temeljna načela in pravna pravila

načelo obveznega zavarovanja načelo medgeneracijske solidarnosti - sam zakon določa, da je sistem OPIZ (obveznega

pokojninskega in invalidskega zavarovanja) določen na podlagi medgeneracijske solidarnosti – gre za solidarnost med aktivno generacijo, ki plačuje prispevke, ter upokojeno generacijo, ki prejema pokojnine. Sredstva, zbrana s prispevki, se tekoče uporabijo za izplačilo pokojnin in drugih denarnih dajatev.

načelo vzajemnosti - med zavarovanci in upokojenci, ko so vključeni v OPIZ. načelo splošne solidarnost – je temelj za solidarnost med tistimi upokojenci, ki bi ji pripadale

zelo nizke pokojnine in so zato po zakonu upravičeni do ugodnejše odmere pokojnine.

50. člen URS določa, da država odgovarja za delovanje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, skupaj z delodajalci in zavarovanci. Dolžnost države je tudi, da skrbi za razvoj in delovanje obveznega zavarovanja, na podlagi tega mora določiti stopnje prispevkov, obveznosti plačevanja prispevkov ter matične evidence.

Pravni položaj zavarovanec temelji na določbah:

Pravice so osebne, neodtujljive, neprenosne, nepodedljive, ne morejo zastarati, ni jih mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti (razen če zakon določa drugače)

Zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja (npr sklenitev pogodbe o zaposlitvi)

Pravice se pridobijo izključno na podlagi plačanih prispevkov Pravice so sorazmerne zavarovančevi plači ali drugim dohodkom in vplačanim prispevkom.

61


Pravice, določene v zakonu, uživajo pravno varstvo v postopkih pred organi zavoda in pred sodiščem. V zavodu uveljavlja posameznik pravice po posebnem upravnem postopku, po zaključenem postopku na zavodu pa nato pridobi pravico do sodnega varstva.

Zagotavljanje sredstev in obveznosti plačila prispevkov

Po ZPIZ-1 se sistem obveznega pokojninskega zavarovanja financira iz obveznih prispevkov zavarovancev in delodajalcev, drugih prihodkov (dividende, obresti,..) ter iz sredstev državnega proračuna (2008 – 72% prispevkov in 26% proračunskih sredstev). Višina prispevnih stopenj se določi tako, da se s pričakovanimi prispevki in drugimi prihodki pokrijejo pričakovani odhodki za izplačilo pokojnin in drugih dajatev. Za slovenski sistem je značilno, da zavarovanci plačujejo nekaj manj od dveh tretjin, delodajalci pa nekaj več od tretjine zneska prispevka za OPIZ. Osnova za plačilo prispevkov je za zaposlene njihova bruto plača (za tiste, ki ne prejemajo plače, določa ZPIZ-1 posebna pravila). Zavarovalna osnova za kmete in zaposlene se določi glede na razmerje med davčno osnovo in določenimi višinami povprečne plače. Določenih je osem zavarovalnih osnov (209. člen). zakon določa najnižjo osnovo za plačilo prispevkov za zaposlene v višini zneska minimalne plače (najvišja osnova določene samo za kmete in samozaposlene).

Zavezance določa zakon. Za zaposlene obračunava in vplačuje prispevek zavarovanca in prispevek delodajalca sam delodajalec. Samozaposleni samo plačujejo celoten prispevek. Prispevki se plačujejo Zavodu, nad katerim opravlja nadzor Davčna uprava, ki hkrati pobira, izterjuje, delno odpisuje oz dovoljuje odlog ali obročno odplačevanje v skladu s pravili Sveta Zavoda. Zakon določa možnost zmanjšanja ali odpis prispevkov zavarovancem in začasni odlog prispevkov delodajalcem (214. in 229. člen). v posebnem členu zakona je določeno, v katerih primerih se iz državnega proračuna zagotavljajo sredstva za pokrivanje obveznosti iz obveznega zavarovanja, ki nastanejo zaradi priznavanja ali odmere pravic iz OPIZ-a pod posebnimi pogoji ali zaradi izpada prispevkov. Iz državnega proračuna se zagotavljajo denarne dajatve, ki imajo socialno naravo in za nekatere skupine zavarovancev, ki so jim bile s posebnimi predpisi priznane pravice ali jim je bilo priznano vštevanje določene dobe v pokojninsko dobo. Pomembna je dolžnost države, da iz državnega proračuna zagotovi sredstva za izpolnitev pravic zavarovancev in upokojencev,če sredstva, zbrana s prispevki in iz drugih prihodkov Zavoda, ne zadoščajo za izplačilo pokojnin in drugih dajatev (zagotavlja varnost pokojnin, kar je v skladu s 50. členom URS).

11.2.3.2. Zavarovanci

V slovenskem sistemu velja načelo enakosti, zato so vse osebe vključene v enoten sistem OPIZ. Zavarovanje nastane ipso iure, ko so izpolnjeni zakonski pogoji, praviloma z dnem, ko začne zavarovanec dejansko delati (na podlagi pogodbe o zaposlitvi). osebe, ki morajo biti zavarovane v obveznem zavarovanju, so:

Delavci (državljani in tujci) Nosilci javne oblasti ali druge funkcije (izvoljeni ali imenovani) Delavci, ko si bili poslani na delo v tujino ( delodajalec ima sedež v Slo) Slovenski državljani zaposleni v tujini (če Slo s to državo ni sklenila sporazuma o socialni

varnosti oz če v tujini niso obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovani) Samozaposlene osebe (opravljajo samostojno dejavnost kot svoj edini in glavni poklic in

dosegajo določeno raven dobička)

62


Kmetje in člani kmečkih gospodarstev (opravljajo kmetijsko dejavnost kot edini in glavni poklic, če dosegajo raven katastrskega dohodka)

Vajenci Vrhunski športniki in šahisti Brezposelni, ko prejemajo denarno nadomestilo Eden od staršev, ki je upravičen do starševskega dodatka Družinski pomočnik invalidnim osebam .

Zavarovanje začne teči, ko delavec na temelju sklenjene pogodbe o zaposlitvi začne delati v delovnem razmerju . Delodajalec je v skladu z ZDR dolžan delavca prijaviti v zavarovanje v 8 dneh od začetka dela in delavcu vročiti pisno potrdilo o prijavi v zavarovanje. Samozaposlena oseba je zavarovana od dne začetka dela na podlagi vpisa v register. ZPIZ-1 omogoča tudi prostovoljno vključitev v sistem javnega obveznega zavarovanja za določen krog državljanov, starih nad 15 let (32. člen) – osebe na neplačanem dopustu, na dodiplomskem/podiplomskem študiju, med suspenzom zaposlitve, osebe, ki skrbijo za otroka mlajšega od sedem let ali za invalidno osebo, osebe, ki opravljajo samostojno kmetijsko dejavnost in niso zavarovane, brezposelne osebe registrirane na Zavodu, zakonski ali zunajzakonski partnerji oseb poslanih na delo v tujino, invalidi v varstvenih delavnicah, so na strokovnem usposabljanju po koncu zavarovanja ter osebe, ki so zaposlene za krajši od polnega delovnega časa. prostovoljno se lahko vključijo tudi državljani, ki so imeli pred prenehanjem zavarovanja najmanj 5 let v obdobju 10 let sklenjeno OPIZ. vse te osebe morajo same plačevati prispevke. ZPIZ-1 določa tudi zavarovanje za dijake/študente, ki se usposabljajo z delom ali delovno prakso – te osebe so zavarovane za invalidnost, telesno okvaro in smrt kot posledica dela.

11.2.3.3. Vrste pokojnin in drugih denarnih dajatev ter pravic

ZPIZ-1 določa naslednje vrste pokojnin za različne zavarovalne primere:

Starostna pokojnina (64%) Delna starostna pokojnina Invalidska pokojnina (17%) Vdovska pokojnina (12%) Družinska pokojnina (5,5%) Državna pokojnina .

Poleg pokojnine je lahko oseba upravičena tudi do mesečnih denarnih dodatkov k pokojnini, če gre za osebe, ki ne morejo same skrbeti za opravljanje osnovnih življenjskih funkcij (dodatek za pomoč in postrežbo), ali osebe, ki potrebujejo invalidnino za telesno okvaro. Posebne pravice so določene za osebe s preostalo delovno zmožnostjo v okviru invalidskega zavarovanja – pravica do poklicne rehabilitacije, do nadomestila za invalidnost, do premestitve in dela s krajšim delovnim časom, do določenih drugih nadomestil in do povrnitve potnih stroškov. Vdovci in vdove, ki niso upravičeni do vdovske pokojnine, imajo dve vrsti denarnih dajatev – odpravnino in oskrbnino. Upokojenci imajo enkrat letno pravico do denarnega dodatka, ki je višji za tiste z nižjimi dohodki in nižji za tiste z višjimi dohodki (dve višini).

11.2.3.4. Starostna pokojnina

Pravica nastane, ko zavarovanec izpolni zakonske pogoje (36 – 57. člen), ki se nanašajo na sočasno izpolnitev določene starosti ter pokojninske oz zavarovalne dobe. Po izpolnitvi pogojev lahko zavarovanec nadaljuje z delom, vendar ne prejema pokojnine (s tem sledimo načelu, da je pokojnina

63


mišljena kot nadomestilo izpada zaslužka) . Pokojnino pridobi zavarovanec, ko izpolni vse pogoje ter preneha z zaposlitvijo (ali drugo dejavnostjo. Starostne meje so v primerjavi z EU nizke (v EU je povprečje 65 let, na Norveškem celo 70 let).

64


Pogoji za pridobitev starostne pokojnine

Minimalni pogoji so bolj ugodno določeni za ženske. Ker je razlikovanje na podlagi spola v nasprotju z URS, se bo postopoma uvedlo izenačevanje pogojev za oba spola.

Po ZPIZ so pogoji za pridobitev starostne pokojnine naslednji:

Za moške 40 let pokojninske dobe in starost najmanj 58 let, za ženske 38 let pokojninske dobe in starost najmanj 58 let

Za moške 20 let pokojninske dobe in starost najmanj 63 let, za ženske 20 let pokojninske dobe in starost najmanj 61 let

Za moške 15 let pokojninske dobe in starost najmanj 65 let, za ženske 15 let pokojninske dobe in starost najmanj 63 let (za ženske se postopoma zvišujejo do teh starosti).

Pogoji za pridobitev pokojnine za ženske se postopoma uveljavljajo, zato se dolžina pokojninske dobe s prejšnje ureditve (35 let pokojninske dobe po ZPIZ) zvišuje postopoma, in sicer za tri mesece letno do leta 2013, ko bo pokojninska doba dosegla 38 let. Starostna meja se dviguje s 53 let (po ZPIZ) za štiri mesece letno do leta 2014, ko bo dosežena starost 58 let. Če pogoja nista sočasno izpolnjena ob minimalni starosti, se lahko osebe upokojijo po določeni minimalni starostni meji, takoj ko doseže predpisano pokojninsko dobo, vezano na starost.

Pokojninska doba obsega:

Dobo obveznega zavarovanja – šteje se čas, prebit v zavarovalnem obdobju s polnim delovnim časom. Štejejo se tudi obdobja s krajšim delovnim časom (preračuna se na polnega). V zavarovalno dobo se štejejo samo obdobja, za katera so bili plačani prispevki.

Doba brez plačanih prispevkov – samo ko je to dovoljeno v zakonu. Všteje se doba, ko obsega določena obdobja študija, služenje obveznega vojaškega roka, usposabljanja za rezervni sestav policije ter določena obdobja iskanja zaposlitve ter brezposelnosti.

Doba dopolnjena do uveljavitve ZPIZ-1 – všteva se v pokojninsko dobo po prejšnjih predpisih Dokupljena doba .

Znižanje starostne meje je mogoče za enega od staršev, ki je vsaj 5 let skrbel za rojenega ali posvojenega otroka. Znižanje znaša za enega otroka 8 mesecev, za dva 20 mesecev, za tri 36 mesecev, za vsakega nadaljnjega pa še dodatnih 20 mesecev (starša se morata dogovoriti, kdo bo uveljavljal olajšavo), vseeno pa starost enega od staršev na koncu ne sme biti manjša od 58 let (m) oz 56 let (ž). Ta znižanja bodo veljala do leta 2015. Starostna meja se zniža tudi ženskam, ki so bile zaposlene med 15. in 18. letom, in sicer za toliko mesecev, kot je bila v tem obdobju zaposlena, vendar končna starost ne sme biti nižja od 55 let.

Pogoj za pridobitev pokojnine je prenehanje delovnega razmerja ali prenehanje opravljanja samostojne dejavnosti. Izjema velja za osebe, ki opravljajo samostojno kulturno, umetniško ali drugo ustvarjalno dejavnost (lahko nadaljujejo z delom in obenem pridobivajo pokojnino).

Odmera in višina starostne pokojnine

Višine pokojnine je odvisna od pokojninske osnove (glede na plačo ali zavarovalno osnovo), odstotka odmere (odvisen od trajanja zavarovanja oz od pokojninske dober ter od spola zavarovanca) ter od starosti ob upokojitvi.

65


Pokojninska osnova

Osnova se določi za zaposlene na osnovi njihovih preteklih plač, za druge pa po zavarovalnih osnovah, od katerih so bili obračunani prispevki. Od leta 2008 je osnova enaka povprečni mesečni plači (ali zavarovalni osnovi) zaporednih 18 let zavarovanja (po 1.1.1970), ki so za zavarovanca najugodnejša ( ne vštevajo se dohodki iz leta, v katerem je bila vložena zahteva za pridobitev pokojnine). V pokojninsko osnovo se ne vštevajo prejemki, od katerih niso bili plačani prispevki, prejemki za dela, ki ne spadajo v okvir rednega dela, plačila nadur, ki presegajo dovoljen obseg, prejemki za materialne stroške (kilometrina, dnevnica,..), regres za letni dopust, odpravnina od upokojitvi, prejemki v obliki delnic ter osnova za dokup pokojninske osnove.

ZPIZ-1 določa najnižjo in najvišjo pokojninsko dobo . Najnižjo objavi Zavod za vsako leto (povprečna iz '08 je 517,40€). Če je posameznikova osnova nižja od najnižje določene osnove, se zavarovancu pri odmeri upošteva najnižja osnova, določena z zakonom (ugodno za tiste z nizkimi plačami). Najvišja pokojninska osnova se določi v višina štirikratnika najnižje pokojninske osnove (objavi Zavod). Če posameznikova osnova presega najvišjo določeno osnovo, se zavarovancu pokojnina odmeri od najvišje dovoljene pokojninske osnove (povprečna iz '07 je 2069,6€). Pri določitvi pokojninske osnove se zavarovalne osnove iz prejšnjih let (plače) preračunajo z valorizacijskimi količniki, da ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Z valorizacijo se zagotavlja realna vrednost pokojninske osnove za odmero pokojnine v obdobju, v katerem se odmerja.

Odstotek za odmero od pokojninske osnove

Za pridobitev pokojnine mora imeti zavarovanec najmanj 15 let pokojninske dobe. Odstotki so odvisni od trajanje zavarovalne oz pokojninske dobe. Izhodiščna odstotka za odmero pokojnine sta določena za 15 let zavarovalne dobe in sta 35 % za moške in 38% za moške . Za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe nad 15 let se izhodiščni odstotek poveča za 1,5% (če je nadaljnjih samo 6 mesecev, se poveča za 0,75€). ZPIZ-1 ne določa najvišjega odstotka. Odstotki odmere se postopoma znižujejo za 0,5% letno (od l. 2000 naprej). Če je bila pokojninska doba izpolnjena pred uveljavitvijo ZPIZ-1 (tj pred 1.1.2000), se zavarovancu za tista leta upošteva odstotek odmere, ki ga je dosegel po starem zakonu (namesto 1,5% za 2%).

Zelo ugodni odstotki povečanja so določeni za osebe, ki so dopolnile 38 oz 40 let delovne dobe pred starostjo 63 oz 61 let, ki se ne upokojijo, ampak nadaljujejo z delom. S tem se skuša vplivati na interes zavarovancev, da bi se čim prej upokojili in tako skrajšali dobo uživanja pokojnine. Takim posameznikom se zakon določa višje odstotke odmere.

Polna starost in vpliv na višino pokojnine

Polna starost po zakonu je za moške 63 let in za ženske 61 let. Kdor se upokoji pri polni starosti, ima pravico do pokojnine v polni odmerjeni višini. polna starost tudi v primeru znižanj ne sme biti nižja od 60 let (m) oz 58 let (ž). namen določitve polne starosti je spodbujati upokojence, da se upokojijo, ko dosežejo polno starost, saj upokojitev pred njo ali po njej vpliva na zmanjšanje/povečanje pokojne – sistem malusov in bonusov (zmanjšanje velja samo za tiste, ki niso dosegli polne pokojninske dobe).

Zmanjšanje pokojnine

66


Zavarovancu, ki se upokoji pred polno starostjo in nima 40 oz 38 let delovne dobe, se odmerjena pokojnina zmanjša za določen odstotek za vsak mesec upokojitve pred polno starostjo . Najvišji odstotek znižanja je pri upokojitvi pri 58 letih, ko se pokojnina zniža za 0,3% za vsak mesec, odstotek pa se vsako nadaljnjo znižuje za 0,05% in se zniža na 0,10% pri 62 letih (gledano za moške). Zmanjšanje bo veljalo za tiste, ki so izpolnili pogoj pokojninske dobe z dodano dobo.

ZPIZ-1 določa primere, ko se pokojnine ne zmanjša kljub upokojitvi pred polno starostjo – če je zavarovanec izpolnil 40/38 let delovne dobe, ki je pokrita s prispevki, če je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja in delavec ne more dobiti nove zaposlitve, če je delovno razmerje prenehalo presežnemu delavcu, če je podana invalidnost, če je delovno razmerje prenehalo zaradi nadomestitve delavca z brezposelno osebo ter če je bila oseba v zadnjih 24 mesecih min 12 mesecev brezposelna.

Povečanje pokojnine

Zavarovancu, ki je izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine in ostane zaposlen oz v zavarovanju po polni starosti, se odmerja pokojnina poveča za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi starosti za določen odstotek. Ta je določen v višini 0,3% za vsak mesec zaposlitve, v vsakem nadaljnjem letu pa se poveča 0,1 do 0,0% odstotka mesečno. Za delo po 66. letu (m) oz 64. letu (ž) se odstotek ne povečuje več.

Najnižja starostna pokojnina

Ta znaša pri 15 letih pokojninske dobe 35% najnižje pokojninske osnove (leta '08 znašala 181€).

Usklajevanje pokojnin

Določa ga zakon. Sistem usklajevanje je pomemben, ker je od njega odvisno, ali se bo ohranjala realna vrednost pokojnin glede na vrednost v času odmere. Pomanjkanje usklajevanja bi poslabšalo materialni položaj upokojencev. S usklajevanjem se vpliva tudi na rast ali padanje stroškov Zavoda. Pokojnine se usklajujejo dvakrat letno (februarja in novembra) glede na gibanje povprečne mesečne plače, izplačane zaposlenim pri pravnih osebah (stopnja rasti ne sme presegati stopnje rasti plač). Pokojnine se ne usklajujejo vsem upokojencem v enakih odstotkih – uskladitev se opravi v različnih odstotkih za nove in stare upokojence (upokojili po različnih sistemih).

11.2.3.5. Delna starostna pokojnina

Gre za možnost delne zaposlitve in delne pokojnine, kar naj bi starejšim zaposlenim omogočil prehod prestop iz aktivnega v upokojenski status. Delovno mesto se osebi sprosti za polovico delovnega časa (podjetje lahko zaposli novo osebo). Pogoj je, da je zavarovanec izpolnil pogoje za pridobitev starostne pokojnine in da dela največ polovico delovnega časa. odmeri se v višini polovice starostne pokojnine. Po prenehanju delne pokojnine lahko zahteva nov izračun starostne pokojnine, kjer se bo upoštevala tudi zavarovalna doba in plača v času prejemanja delne pokojnine.

11.2.3.6. Pokojnina pod ugodnejšimi pogoji

Posamezne kategorije lahko v skladu z zakonom pridobijo pravico pod ugodnejšimi pogoji. Zavarovanec ne sme uveljaviti starostne pokojnine pred dopolnitvijo 55 let starosti in 35 let pokojninske dobe, zavarovanka pred 53 leti starosti in 30 let pokojninske dobe. Sredstva za pokrivanje odhodkov zaradi ugodnosti pokriva RS iz proračuna. Ugodnosti najdemo v predpisih o policiji, obrambi, proizvodnji in prometu azbestnih izdelkov, o žrtvah vojnega nasilja,…

67


11.2.3.7. Pravice družinskih članov v primeru smrti zavarovanca

Pravice vdovcev, vdov, otrok in drugih družinskih članov so določene v mednarodnih aktih, ki zavezujejo Slovenijo (Konvencija št. 102), in v ZPIZ-1.

11.2.4.Vdovska pokojnina

To je pokojnina, do katere sta upravičena vdova ali vdovec po umrle, zavarovancu ob izpolnjenih zakonskih pogojih. Po ZPIZ-1 so vdovske pokojnine ločene od družinskih pokojnin. Vdove in vdovci so izenačeni in imajo enake pravice (v ZPIZ-u bolj ugodne za vdove).

Pogoji za pridobitev na strani umrlega zavarovanca

Če zavarovanec umre zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pridobiva vdova/vdovec pokojnino, ne glede na zavarovančevo pokojninsko dobo. V drugih primer smrti, pa morajo biti izpolnjeni dodatni pogoji – umrli zavarovanec je moral imeti min 5 let zavarovalne dobe ali 10 let pokojninske dobe, zavarovanec pa je moral izpolnjevati pogoje za pridobitev starostne ali invalidne pokojnine ali biti uživalec ene od teh pokojnin.

Pogoji za pridobitev na strani vdove oz vdovca

Starost, ki jo mora dopolniti vdova ali vdovec ob smrti zavarovanca, je 53 let (če je bil/a ob smrti star/a 48 let, pridobi pravico, ko dopolni 53 let). Ne glede na starost lahko pridobi do pokojnine, če je bila vdova (najprej beri tudi kot vdovec!) ob zavarovančevi smrti ali eno leto po smrti popolnoma nezmožna za delo, ali če ima po zavarovančevi smrti enega ali več otrok, ki jih mora preživljati in ji imajo po umrlem zavarovancu pravico do družinske pokojnine. Če vdova v trenutku zavarovančeve smrti ni zaposlena oz ni zavarovanec v OPIZ, pridobi pravico do vdovske pokojnine, če je do zavarovančeve smrti dopolnila 48 let (če ob smrti dopolnil/a 45 let, pridobi pravico, ko dopolni 48 let).

Drugi pogoji za posebne primere, kjer vdova/vdovec pridobi vdovsko pokojnino, so:

Če je umrli sklenil zakonsko zvezo po 58. letu starosti, če je zakonska zveza trajala nepretrgoma 1 leto ali če imata skupnega otroka

razvezani zakonec, če ima po sodni odločbi pravico do preživnine, ki jo je imel že pred smrtjo. Če je umrli ponovno poročen, je razvezani zakonec souživalec.

Če je oseba z umrlim živela v zunajzakonski skupnosti zadnja 3 leta in je z njim imela otroka Če se je vdovi najkasneje 300 dni po smrti zavarovanca rodil otrok.

Odmera in višina vdovske pokojnine

Osnova za odmero je starostna ali invalidska pokojnina, do katere bi bil zavarovanec upravičen ob smrti, ali pokojnina, ki jo je že užival ob smrti. Najnižja pokojninska osnova za odmero vdovske pokojnine je pokojnina, ki bi bila zavarovancu odmerjena v višini 45% od osnove. Vdovska pokojnina se odmeri od pokojninske osnove v višini 70%. Če so poleg vdove do družinske pokojnine upravičeni otroci ali drugi, se pokojnina odmeri skupaj za vdovo in otroka, in sicer za dva upravičenca v višini 80%, za tri 90%, za štiri ali več 100% od osnove.

Vdova/vdovec, ki je že upravičen do svoje starostne ali invalidske pokojnine, lahko izbere tisto, ki je zanj/o najugodnejša. Lahko izbere tudi svojo in poleg tega še 15% vdovske pokojnine, vendar ta

68


dodatni znesek ne sme presegati 15% povprečne mesečne pokojnine v Sloveniji v preteklem letu, hkrati pa skupni znesek (lastna pokojnina + 15%) ne sme presegati zneska starostne pokojnine moškega, obračunane od najvišje pokojninske osnove za 40 let pokojninske dobe.

Prenehanje pravice do vdovske pokojnine

Pravica preneha, če pred 58. letom sklene novo zakonsko zvezo ali vstopi v življenjsko skupnost. To ne velja, če je vdova/vdovec dopolnil/a 53 let ali je pravico obdržal ali pridobil zaradi popolne nezmožnosti za delo.

11.2.4.1. Odpravnina in oskrbnina

Pravico do odpravnine in oskrbnine ima vdova/vdovec, ki ni izpolnil/a zakonskih pogojev za pridobitev vdovske pokojnine. Pravico do odpravnine ima vdova (beri vdovec), ki ni zavarovan v OPIZ, tj ni zaposlen. Določena je v višini šestmesečnega zneska vdovske pokojnine, do katere bi bila upravičena, če bi izpolnjevala pogoje. Izplačuje se v šestih mesečnih obrokih. Pravica preneha, če upravičenec izpolni pogoje za pokojnino (če se zaposli), sklene zakonsko zvezo (ali zunajzakonska skupnost).

Pravico do oskrbnine pridobi vdova/vdovec po prenehanju pravice do odpravnine, če nima zaposlitve, je prijavljen na Zavodu, je v slabem premoženjskem stanju ter izpolnjuje pogoje za pridobitev varstvenega dohodka po Zakonu o varstvenem dohodku. Odmeri se v višini vdovske pokojnine, vendar ne sme presegati najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. Izplačuje se, dokler je potrebna, vendar ne dlje kot 24 mesecev.

11.2.4.2. Družinska pokojnina

Pravico do družinske pokojnine imajo otroci ožje družine (zakonski, nezakonski, posvojenci) ter otroci širše družine (pastorki, vnuki, drugi otroci brez staršev), ki jih je zavarovanec pred smrtjo dejansko preživljal (oče, mati) ter ostali člani širše družine pod določenimi pogoji (oče, mati, mačeha in posvojitelj, če so stari nad 58 let in so nezmožni za delo, bratje in sestre, če nimajo lastnih sredstev). Otroci imajo pravico do družinske pokojnine:

Do 15. leta starosti oz do konca šolanja, vendar najdlje do 26. leta starosti Do 18. leta, če se po 15. letu ne šolajo, vendar samo, če si prijavljeni na Zavodu Otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po 15. letu starosti oz do konca šolanja,

pridobi pravico ne glede na starost (dokler traja nezmožnost), če pa je postal nezmožen po končanem šolanju, pridobi pravico samo, če ga je umrli do svoje smrti preživljal.

Otrok izgubi pravic do družinske pokojnine, če sklene zakonsko zvezo, razen če je popolno ali trajno nezmožen za delo, ali če se oba zakonca še šolata. Višina pokojnine je odvisna od števila upravičencev. Osnova se določa na enak način kot za vdovsko pokojnino. Odstotek odmere je odvisen od števila upravičencev in vrste upravičencev (ožji ali širši člani). Če imajo pravice samo ožji člani, se pokojnina za enega odmeri v višini 70%, za dva 80%, za tri 90% in za štiri+ 100%. Če so upravičenci tudi člani širše družine, se njihova pokojnina odmeri od preostanka osnove za odmero po posebnih pravilih.

11.2.5.Druge denarne dajatve oz prejemki za zavarovance oz uživalce pokojnin 11.2.5.1. Varstveni dodatek

69


Sprva ga je urejal ZPIZ-1, nato pa je bil leta 2008 sprejet Zakon o varstvenem dodatku. Ima naravo socialne pomoči. Namenjen je tistim upokojencem, ki imajo nizke pokojnine in so skupaj z družinskimi člani v slabem materialnem stanju. Gre za denarni dodatek k starostni, invalidski, vdovski ali družinski pokojnini, financira pa se iz državnega proračuna. Pogoji za pridobitev so vezani na dohodkovno in premoženjsko stanje upokojenca in družinskih članov (skupno prebivališče). Upravičenci so upokojenci skupaj z družinskimi člani, katerih pokojnina je nižja od določenega zneska in ki nimajo dovolj za preživetje.

Višina je odvisna od osnove za odmero in od dolžine pokojninske dobe (povprečna višina '08 je 88€). Osnova je razlika med pokojnino upravičenca in mejnim zneskom. Daljša ko je pokojninska doba, višji od odstotek odmere. Najnižji odstotek je 60% za 15 let zavarovanja, ta pa se letno zvišuje za 2% in znaša 100% za 35 let pokojninske dobe. Pravica preneha, ko prenehajo pogoji za uživanje. Zavod lahko zahteva dokazila o premoženjskem stanju ter se odloči o ukinitvi varstvenega dodatka. Z denarno kaznijo se kaznuje tiste, ki ne sporočijo sprememb, ki vplivajo na upravičenost do varstvenega dodatka.

11.2.5.2. Dodatek za pomoč in postrežbo

Gre za denarno dajatev, namenjeno osebam, ki nujno potrebujejo stalno pomoč in postrežbo druge osebe. Upravičenci so lahko uživalci starostne, invalidske, vdovske ali družinske pokojnine, ki imajo stalno prebivališče v RS, ter aktivni zavarovanci, ki so slepi ali slabovidni in negibni, ter zavarovanci, katerih možnost premikanja je zmanjšana za najmanj 70%. Upravičenost ugotavlja pooblaščeni izvedenec ali invalidska komisija Zavoda.

Dodatek se lahko odmeri v treh višinah, odvisno od stopnje prizadetosti:

Če oseba potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb ali je slabovidna – 35% zneska osnovne najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo

Če oseba potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb ali je slepa in negibna – 70% od iste osnove

Za najtežje prizadete osebe se odmeri višji znesek v skladu s posebnimi pravili.

Osnova se določi vsako leto na temelju najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo. ZPIZ-1 sam določa, kdaj oseba potrebuje pomoč za večino in kdaj za vse osnovne življenjske potrebe.

11.2.5.3. Letni dodatek

Ta posebni dodatek je namenjen vsem upokojencem. Ima enak namen kot regres za letni dopust. Določen je v dveh višinah – višji za prejemnike nižjih pokojnin in obratno. Izplača se skupaj z izplačilom rednih pokojnih za mesec maj.

11.2.6.Državna pokojnina

Uvedel jo je ZPIZ-1, namenjena pa je osebam, starim nad 65 let, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev pravice do druge vrste pokojnine. V praksi so upravičenci zlasti kmetje (niso vključeni v OPIZ), gospodinje in druge osebe. Taksativne pogoje za pridobitev države pokojnine določa ZPIZ-1 – oseba mora imeti stalno prebivališče v RS, ne sme imeti pravice do druge pokojnine (po ZPIZ-1 ali iz tujega pokojninskega sistema), ne sme imeti lastnih dohodkov ali pa morajo biti le ti nižji od cenzusa (enak cenzusu za varstveni dodatek) ter mora imeti prijavljeno stalno prebivališče v RS najmanj 30 let

70


med 15 in 65. letom. Pravico do državne pokojnine lahko izjemoma uveljavljajo osebe, ki so upravičene do družinske ali vdovske pokojnine, ki je nižja od državne pokojnine.

Višina države pokojnine znaša 33,3% najnižje pokojninske osnove (leta '08 164,72€). Državna pokojnina po naravi ne spada v sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ker ne temelji na plačevanju prispevkov. Podobna je bolj socialni pomoči, saj se financira iz državnega proračuna.

11.2.7.Postopek uveljavljanja in varstva pravic 11.2.7.1. Postopek pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanj

Pravice iz OPIZ-a lahko na Zavodu uveljavlja oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu, in oseba, ki uveljavlja pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Pred Zavodom se vodi posebni upravni postopek, kjer se uporabljajo določbe ZPIZ-1 in subsidiarno določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Na prvi stopnji odloča območna enota zavoda , na območju katere je bila oseba, ki uveljavlja pravico, nazadnje zavarovana. Na drugi stopnji odloča posebna enota na sedežu v Ljubljani. O pravicah iz mednarodnih sporazumov in o transferju pokojnin odloča enota na sedežu Zavoda, na drugi stopnja pa predstojnik Zavoda.

Postopek se prične na zahtevo zavarovanca oz na zahtevo vdove/vdovca ali družinskega člana (namesto poslovno nesposobnih zakoniti zastopniki). Zahteva se poda skupaj s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti Zavoda (posreduje pristojni enoti). Odločba prve stopnje se predloži v revizijo, ki jo opravi organ druge stopnje. Namen revizije je zagotovitev pravilne in enotne uporabe zakona. Organ druge stopnje lahko odločbo spremeni, odpravi ali razveljavi. Zoper odločbo organa prve stopnje lahko upravičenec v 15 dneh od dneva vročitve odločbe vloži pritožbo na organ druge stopnje (pisno ali ustno na zapisnik). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (razen če zakon določi drugače). Odločbo o pritožbi mora organ druge stopnje izdati najpozneje v 2 mesecih od prejema popolne pritožbe. Stroške uveljavljanja pravic krije Zavod.

11.2.7.2. Sodno varstvo

Socialna sodišča so pristojna za sodno varstvo zoper odločbe pristojnih organov Zavoda v skladu z ZDSS-1. V teh postopkih se uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku. V socialnem sporu se zagotavlja sodno varstvo proti odločbam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil. Sodno varstvo zoper odločbe Zavoda lahko zavarovanec uveljavi v 30 dneh od vročitve odločbe organa druge stopnje.

Socialna sodišča so pristojna odločati o socialnih sporih, in sicer o pravicah do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, o plačevanju prispevkov za obvezno pokojninsko zavarovanje, o določitvi in ukinitvi delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, o prostovoljni vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter v plačevanje prispevkov, o priznanju in dokupu zavarovalne dobe, o pravicah iz državne pokojnine ter o sporih v zvezi z matično evidenco.

Zoper sodbo socialnega sodišča prve stopnje, je možna pritožba na Višje delovno in socialno sodišče, zoper sodbo tega sodišča pa je v določenih primerih mogoča pritožba na Vrhovno sodišče. Ker gre za ustavno človekovo pravico, je mogoča pritožba tudi na Ustavno sodišče (ko so izčrpana vsa sredstva).

71


11.2.8.Povrnitev povzročene škode

Zavod lahko od zavarovanca zahteva povrnitev škode, ko je zavarovanec Zavodu dal napačne podatke ali jih sploh ni dal, če je zaradi tega Zavodu nastala škoda. Povrnitev škode lahko zahteva tudi od tistega, ki je omogočil pridobitev neke pravice na podlagi krive izpovedi, če je bil za to pravnomočno obsojen. Če je oseba neupravičeno pridobila sredstva, jih mora vrniti Zavodu. Odškodninska odgovornost se uveljavlja v skladu z OZ.

12. Socialna varnost invalidov12.1. Splošno in primerjalno12.1.1.Splošno 12.1.1.1. Zagotavljanje vsebinske enakosti invalidov in neinvalidov

Temeljno načelo varstva invalidov je načelo enakega obravnavanja in zagotavljanja enakih možnosti. Prepovedano je (ne)posredno neutemeljeno razlikovanje na podlagi posameznikovih osebnih okoliščin, med katere spada tudi invalidnost. Načelo enakega obravnavanja predpisuje že Ustava in razni zakoni (ZUNEO, ZDR, ZZRZI). Načela se nanaša tudi na obravnavanje različnih skupin invalidov. Diskriminacija je lahko posledica tako neutemeljenega razlikovanja kot tudi pomanjkanja utemeljenega razlikovanja. Razlikovanje, ki vključuje zagotavljanje razumnih prilagoditev, je dopustno, celo potrebno. Zakonodajalec mora biti aktiven pri zagotavljanju enakega obravnavanja invalidov s spodbujanjem invalidov kot članov družbe k udeležbi pri vseh oblikah družbenega in delovnega življenja. Invalidom se ne zagotavlja več samo denarnih dajatev, ampak se jih spodbuja in usposablja za samostojno delovanje v ekonomskem in družbenem življenju(rehabilitacija, zaposlitev).

12.1.1.2. Opredelitev invalidnosti

Invalidnost je trajna ali vsaj trajnejša prirojena ali pridobljena telesna ali duševna motnja v delovanju človeškega telesa, ki je ni mogoče odpraviti z zdravljenjem in medicinsko rehabilitacijo. Posledica invalidnosti je delna ali popolna nezmožnost za izobraževanje, delo ali samostojno življenje. Invalide ločimo na delovne invalide in druge invalidne osebe. Delovni invalidi so invalidi, ki pridobijo pravice na podlagi opravljanja določenega pridobitnega dela (pravice pridobijo iz invalidskega zavarovanja ki temelji na opravljanju dela). Invalidnost je pri njih podana, če so zaradi zdravstvenih težav zmanjša zavarovancu zmožnost za zagotovitev oz ohranitev delovnega mesta oz za poklicno napredovanje. Z ugotavljanjem stopnje invalidnosti se izognemo položaju, ko nekdo je bodisi ni invalid in tretja možnost ne obstaja. Po ugotovitvi stopnje invalidnosti je mogoče posamezne pravice prilagoditi invalidom s preostalo delovno zmožnostjo in jim omogočiti, da še naprej sodelujejo pri ekonomskem življenju skupnosti.

Invalidnost se zavarovancu prizna, ko se ugotovi, da ni več zmožen pridobiti takšnega dohodka, kot ga lahko pridobi njegova referenčna oseba (abstraktna oseba, s katero primerjamo zavarovanca). Invalidskega zavarovanca se lahko primerja z njegovim položajem pred nastankom invalidnosti (invalidna oseba=referenčna oseba; najbolj ugoden za zavarovanca), z drugo osebo v istem poklicu (ista izobrazba) ali s katerokoli osebo, ki je popolnoma zmožna za delo (najmanj ugoden). To razmerje med zavarovančevo preostalo zmožnostjo za delo in njegovo referenčno osebo je mogoče označiti kot stopnjo invalidnosti.

72


Druge invalidne osebe so invalidi, ki nimajo pravic iz invalidskega zavarovanja. Pravice pridobijo v skladu s posebnimi zakoni, ki urejajo družbeno varstvo duševno in telesno prizadetih oseb ter položaj vojnih invalidov. Pravice imajo tudi v sistemu socialnih pomoči.

73


12.1.2.Primerjalno 12.1.2.1. Različni sistemi varstva invalidov

Ker je ureditev pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti v zakonodajni pristojnosti posamezne države, se sistemi socialne varnosti držav članic EU močno razlikujejo. V EU ne najdemo enotne opredelitve invalidnosti. Konvencija o pravicah invalidov opredeljuje invalide kot ljudi z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali cenzoričnimi okvarami, ki jih v povezavi z različnimi oviramo lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Katero stanje spada v invalidnost, določi vsaka država posebej. To pomeni, da če oseba pridobi status invalida v eni državi članici, to še ne pomeni, da se bo za invalida štela tudi v drugih državah. Države članice se o priznavanju invalidov lahko sporazumejo.

V evropskih državah je možno ločiti dve vrsti sistemov varovanja invalidov. V državah t.i. sistema tipa A pridobi zavarovanec pravice na podlagi invalidnosti brez pogoja določene predhodne zavarovalne dobe (takoj pridobi pravico, četudi se je socialno zavarovalno razmerje šele oblikovalo dela – gre za sisteme tipa A. V državah (tudi pri nas) t.i. sistema tipa B, pa gre za invalidnost, katere vzrok ni povezan z opravljanjem dela – obseg pravice je sorazmeren doseženi zavarovalni dobi ob nastanku invalidnosti (dlje časa ko traja zavarovanja, višja bo denarna dajatev). Zavarovalna doba se zabeleži, in če so pogoji izpolnjeni, lahko upravičenec pridobi dajatev iz zavarovanja tudi po prenehanju zavarovanja. Za sistem tipa B se uporablja Uredba 1408/71/EGS, ki predvideva uporabo metode pro rata temporis, kar pomeni, da se v vseh državah, kjer se delavec delal, seštejejo vsa obdobja, posamezna država pa izplača dajatve v obsegu, ki je sorazmeren z obdobjem zavarovanja v njenem sistemu. Pri sistemu tipa A se uporablja drugačna tehnika – zavarovanec bo v trenutku nastanka invalidnosti pravico pridobil samo v državi zadnjega zavarovanja.

12.1.2.2. Invalidnost kot vzrok poškodbe pri delu ali poklicne bolezni

Avstrijska in nemška ureditev zagotavljata posebno zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. V naši ureditvi zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni ni samostojna veja socialnega zavarovanja. Varnost ob nastanku takih nezgod se zagotavlja v enotnem obveznem zdravstvenem zavarovanju (začasna nezmožnost) ter v enotnem pokojninskem in invalidskem zavarovanju (trajna nezmožnost). Velja pravilo, da pridobitev pravic ob nastanku poškodbe pri delu ali poklicne bolezni ni odvisna od predhodne zavarovalne dobe. To se kaže v koordinaciji sistemov socialne varnosti, saj je zavarovanec upravičen do dajatev po integracijskem načelu – pravice bo pridobil v državi zadnje zaposlitve.

12.2. Socialna varnost invalidov v slovenski pravni ureditvi12.2.1.Opredelitev invalidnosti

Opredeljuje jih več zakonov. Starejša zakonodaja jih definira kot zmerno, težje in težko duševne ter najtežje telesno prizadete osebe, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo. Na področju zaposlitvene rehabilitacije so definirani kot osebe, pri katerih so ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in ima zato manjše možnosti za zaposlitev ali za napredovanje v zaposlitvi. posebno ureditev zahtevajo vojni invalidi.

74


ZPIZ-1 definira invalidnost , ki je podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oz ohranitev delovnega mesta oz za poklicno napredovanje.

12.2.1.1. Kategorije invalidnosti

V slovenski ureditvi razvrščamo invalide v tri kategorije. Pri samem obstoju in stopnji invalidnosti je pomemben vpliv sprememb zdravstvenega okolja na zavarovančevo splošno in poklicno zmožnost za delo, ne le na njegovo zmožnost za delo na delovnem mestu, kjer je bil pred nastankom invalidnosti. Za opravljanje svojega poklica velja delo na delovnem mestu, na katerega je bil delavec razporejen, in vsa druga dela, ki ustrezajo njegovim zmožnostim in za katera ima ustrezno izobrazbo, usposobljenost in delovne izkušnje.

Invalid I. kategorije je zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela (splošna invalidnost - primerjava s katerokoli zmožno osebo) ali zavarovanec, ki ostane brez delovne zmožnosti za delo na svojem delovnem mestu ali v svojem poklicu (popolna poklicna invalidnost – primerjava z zavarovancem samim pred nastankom invalidnosti in z referenčno osebo v istem poklicu).

Invalid II. kategorije je zavarovanec, katerega delovna zmožnost za opravljanje poklica je zmanjšana za polovico ali več (delna poklicna invalidnost).

Invalid III. kategorije je zavarovanec, ki s predhodno rehabilitacijo ali brez nje ni zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oz zavarovanec, katerega delovna zmožnost za delo je zmanjšana za manj kot polovico, oz zavarovanec, ki lahko še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen.

Invalidi II. in III. kategorije so zavarovanci s preostalo delovno zmožnostjo. Od kategorije invalidnosti je odvisno, katere pravice lahko pridobi delovni invalid (če invalid prve kategorije ne izpolnjuje pogoje iz dopolnjene pokojninske dobe, ni upravičen do invalidske pokojnine).

12.2.1.2. Kontrolni pregledi

Ker se invalidnost s časom lahko spreminja, so potrebni nadzorni oz kontrolni pregledi. Ti so obvezni, če so pravice na podlagi invalidnosti pridobijo pred dopolnjenim 45. letom starosti . praviloma se opravljajo vsakih 5 let, lahko tudi drugače. Če zavarovanec brez opravičljivega razloga ne pride na pregled v enem mesecu od določenega dneva za pregled, se mu ustavi izplačevanje zapadlih mesečnih zneskov prejemkov iz invalidskega zavarovanja (zadržani zneski se izplačajo, če v tem mesecu pride na pregled). Če pride kasneje na pregled, se mu zadržani zneski ne izplačajo, novi prejemki pa se začnejo izplačevati od prvega dne naslednjega meseca po opravljenem pregledu.

12.2.1.3. Vzroki invalidnosti

Pogoji za pridobitev pravic in njihov obseg se razlikuje glede na vzrok za nastanek invalidnosti. Poškodba pri delu je motnja, ki lahko nastane iz več vzrokov (višja sila, hitra sprememba položaja telesa, kemikalije, fizični učinki, obremenitve telesa, naključje,…). Pogoj za nastanek poškodbe pri delu je, da je poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Za poškodbo pri delu se šteje tudi poškodba, ki nastane na službeni poti, na poti, da nastopi delo, na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj (tudi že poškodba

75


na stopnišču), mednje pa se šteje tudi motnja, ki jo zavarovanec utrpi v zvezi z uveljavljanjem pravic do zdravstvenih storitev (na poti od stanovanja ali delovnega mesta do kraja zdravniškega pregleda).

Poklicna bolezen je povzročena z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na deli, ki spada v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je bil oboleli zavarovan. Slovenski zakonodajalec se je odločil za seznam poklicnih bolezni (če ne ustreza nobeni, ne gre za poklicno bolezen). Določa jih Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni, ki pa ne določa duševnih bolezni ali novejših bolezni (stres, izgorelost).

12.2.2.Zavarovanci in financiranje

Krog zavarovancev invalidskega zavarovanja je enak krogu zavarovancev pokojninskega zavarovanja. Zavarovane so vse aktivne osebe in prejemniki nekaterih socialnih dajatev. Nekaterim je dana možnost prostovoljne vključitve v OPIZ. Za invalidnost, ki je posledica opravljanja dela , so obvezno zavarovani tudi dijaki in študentje pri praktičnem pouku in delu prek pooblaščenih študentskih servisov, volonterji, otroci z motnjami v razvoji ter invalidne odrasle osebe in zaporniki, ki se praktično usposabljajo. Za omenjena tveganja so obvezno zavarovane tudi samozaposlene osebe in druge osebe, ki opravljajo neko delo za plačilo. Za invalidnost, telesno okvaro in smrt se lahko zavarujejo tudi kmetje.

Za poškodbo pri delu (ne poklicno bolezen) so zavarovane določene skupine oseb, ki sodelujejo pri kratkotrajnih organiziranih aktivnostih (reševalne akcije, zaščito in reševanje v primeru nesreče, udeležence mladinskih taborov, osebe, ki pomagajo policiji, rezervni sestav policiji, prostovoljni gasilci, člani gorskoreševalne službe, potapljači reševalci, sodelujoči pri športnih akcijah).

Od leta 2009 je Zavod dolžan obračunavati ločene prispevke za invalidsko zavarovanje. Za splošno invalidsko zavarovanje (zunaj dela) prispevke plačujejo zavarovanci in njihovi delodajalci . za poklicno invalidsko zavarovanje, plačujejo poseben prispevek samo delodajalci – večja odgovornost, saj so dolžni zagotoviti varno in zdravo delo. Prispevek se plačuje od določene osnove ali v pavšalnem znesku.

12.2.3.Pravice iz obveznega invalidskega zavarovanja

Iz invalidskega zavarovanja se zagotavljajo pravice do invalidske pokojnine v primeru popolne ali delne izgube delovne zmožnosti, pravice do nadaljevanja ali nove zaposlitve v primeru poklicne invalidnosti in dodatne pravice bodisi zaradi telesne okvare (invalidnina) ali zaradi odvisnosti od oskrbe drugega (dodatek za pomoč in postrežbo).

12.2.3.1. Pravica do invalidske pokojnine

Gre za pravico iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja, saj gre po naravi za pokojnino, ki jo definiramo kot trajnejši (redni) mesečni prejemek, ki uživalcu zagotavlja dohodkovno varnost ob nastanku določenega socialnega primera (starosti, smrti zavarovanca, invalidnosti). V primeru starosti (domneva) in invalidnosti (ugotovi) zavarovanec ni več zmožen pridobivati dohodka v višini, kot ga je pridobival pred nastankom socialnega primera.

Pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine

Vsi invalidi niso upravičeni do invalidske pokojnine. Pridobitev invalidske pokojnine je odvisna od kategorije invalidnosti, starosti in dopolnjene pokojninske dobe.

Pravico do invalidske pokojnine imajo naslednje skupine oseb:

76


Zavarovanci, pri katerih je nastala I. kategorija invalidnosti Zavarovanci, pri katerih je nastala II. kategorija invalidnosti in za delo na drugem ustreznem

delu potrebovali poklicno rehabilitacijo, ki jim ni zagotovljena, ker so stari nad 50 let . Zavarovanci, pri katerih je nastala invalidnost II. ali III. Kategorije in jim ni zagotovljena

ustrezna zaposlitev ali prerazporeditev, ker so dopolnili polno starost

Ti zavarovanci pridobijo pokojnino brez dodatnega pogoja določene pokojninske dobe le, če je vzrok invalidnosti poškodba pri delu ali poklicna bolezen . Če invalidnost ni povezana z delom, mora zavarovanec izkazati gostoto zavarovanja – zavarovanec mora ob nastanku invalidnosti dopolniti pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja med dopolnjenim 20. letom starosti in starostjo na dan nastanka invalidnosti (npr invalidnost nastane pri 41 letih: 41-20 let=21/3=7 let pokojninske dobe). Ugodnejša pravila veljajo za invalide I. kategorije, ki so postali invalidi pred dopolnjenim 21. letom ali v obdobju med 21. in 30. letom, ali za tiste, ki so pridobili višjo, visoko ali univerzitetno izobrazbo.

Pravico do invalidske pokojnine lahko pridobijo tudi mladi:

Pred dopolnjenim 21. letom starosti – če je ob nastanku invalidnosti že vključen v invalidsko zavarovanje ali če so kadarkoli pred nastankom invalidnosti dopolnili najmanj tri mesece zavarovalne dobe

Med 21. in 30. letom starosti - če so izpolnjeni pogoji ene četrtine pokojninske dobe med 20. letom in nastankom invalidnosti.

Odmera invalidske pokojnine

Višina je odvisna od pokojninske osnove in določenega odmernega odstotka. Osnova se izračuna na enak način kot osnova za starostno pokojnino. Odmerni odstotek je odvisen od vzroka invalidnosti. Če je invalidnost posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, je odstotek odmere ne glede na trajanje pokojninske dobe enak odstotku, ki je določen za odmero starostne pokojnine za 40 oz 38 let pokojninske dobe, brez zmanjšanja zaradi starosti. Odmerni odstotek je torej 72,5%. Če je invalidnost posledica poškodbe zunaj dela, se pokojnina odmeri od pokojninske osnove v odstotku, določenem glede na dopolnjeno pokojninsko dobo na enak način, kot je določen za starostno pokojninsko, brez znižanj, določenih glede na starost ob upokojitvi. Določen je minimalni odmerni odstotek.

če je do invalidnosti prišlo pred dopolnitvijo polne starosti (63 oz 61 let), je odstotek odmere najmanj 45% za moške in 48% za ženske. poleg dejanske pokojninske dobe se upošteva tudi fiktivna oz prišteta doba (obdobje med nastankom invalidnosti ter določeno starostjo). če je do invalidnosti prišlo do dopolnitvi polne starosti, se odmerni odstotek zmanjša na 35% za moške in 38% za ženske (enako kot pri starostni p. za 15 let zavarovalne dobe). če gre za kombiniran vzrok invalidnosti (poklicno in nepoklicno), se odmeri ena invalidska pokojnina, ki je sestavljena iz sorazmernih delov. če zavarovanec lahko koristi tako invalidsko kot starostno pokojnino, lahko izbere najugodnejšo.

12.2.3.2. Pravice invalidov s preostalo delovno zmožnostjo

Pravice na podlagi II. ali III. kategorije invalidnosti pridobi zavarovanec, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 50 let ali polne starosti. Tem invalidom se zagotavlja možnost nadaljevanja prejšnje ali začetek nove zaposlitve.

Pravica do poklicne rehabilitacije in nadomestil

77


Rehabilitacija je proces in cilj raznovrstnih ukrepov, namenjenih preprečitvi, zmanjšanju ali odpravi oviranosti in preprečitvi njenega poslabšanja. Cilj rehabilitacije je ohranitev in povrnitev delovnih zmožnosti. Celostna rehabilitacija zajema vse vrste rehabilitacij. Začne se z medicinsko rehabilitacijo, katere cilj je vključitev prizadetih v življenje skupnosti. Sledi ji poklicna rehabilitacija, ki je pravica zavarovanec invalidskega zavarovanja. Smiselno nastopi za medicinsko, da se ugotovi, ali obstajajo spremembe delovne zmožnosti. Namenjena je vključitvi zavarovanca v delovno okolje (usposabljanje). Pravica do zaposlitvene rehabilitacije ni namenjena samo delovnim invalidom, ampak vsem invalidom, ki pridobijo status invalida. Zadnja je socialna rehabilitacija, ki obsega strokovno pomoč invalidov in je namenjena njihovi ponovni vključitvi v življenje skupnosti.

Pravico do poklicne rehabilitacije imajo zavarovanci, ki so mlajši od 50 let, so invalidi II. kategorije invalidnosti in se lahko usposobijo za opravljanje drugega dela za polni delovni čas. Namesto drugih pravic (premestitev, delna invalidna pokojnina,…) lahko invalidi II. kategorije, ki so starejši od 50 let in invalidi III. kategorij pred dopolnjeno polno starostjo, izberejo pravico do poklicne rehabilitacije. Poklicna rehabilitacija je dolžnostno upravičenje – pravica in dolžnost sta tako povezani, da sestavljata nedeljivo celoto. Poklicna rehabilitacija je hkrati pravica in dolžnost zavarovanca, ki se izvede v skladu s tristransko pogodbo o poklicni rehabilitaciji med zavarovancem, delodajalcem in Zavodom. Poklicna rehabilitacija je v interesu posameznika ter celotne skupnosti (interes usposobiti svojega člana za sodelovanje pri delovnem življenju skupnosti.

Da delovni invalid ne bi ostal brez vseh dohodkov, se mu za čas pred poklicno rehabilitacijo zagotavlja denarno nadomestilo, ki znaša 100% invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Če se zavarovanec usposablja ob delu, znaša nadomestilo 40% osnove. Po zaključku poklicne rehabilitacije do začetka dela na novem delovnem mestu ima zavarovanec pravico do začasnega nadomestila, ki znaša do 100% invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti (lahko pripada tudi po začetku dela, vendar samo do 20%). S pravico do rehabilitacije lahko invalid pridobi tudi dodatne pravice (do prilagoditve prostorov in delovnega mesta, …).

Pravico do premestitve na drugo delovno mesto imajo (1)mlajši invalidi II. in III. kategorije po končani poklicni rehabilitaciji, (2) starejši invalidi II. kategorije, pri katerih je invalidnost nastala po 50. letu, (3) invalidi III. kategorije, pri katerih je poklicna zmožnost zmanjšana za manj kot 50% in niso zmožni opravljati prejšnjega dela in (4) invalidi III. kategorije, če lahko delajo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar ne na svojem prejšnjem mestu. Če opravljajo delo na drugem delovnem mestu, imajo nekateri tudi pravico do nadomestila za invalidnost, ki se odmeri v višini 25% (III. kat.) ali 20% (II. kat. po 50. letu) invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti.

Kadar delovni invalid II. kategorije po dopolnjenem 50. letu starosti ali delovni invalid III. kategorije invalidnost ne more več delati s polnim delovnim časom, temveč le s krajšim od polnega, pridobi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. To mu zagotavlja delodajalec. Zaradi invalidnosti se mu šteje kot polni delovni čas. Del izpadlega dohodka se mu nadomesti s pravico do delne invalidske pokojnine, ki se odmeri od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, v odstotku, ki ustreza krajšanju polnega časa. Za polovični čas (4h/dan) znaša 50% osnove, za 5h/dan 37,5%, za 6h/dan 25% in za 7h/dan 12,5%.

Poleg omenjenih pravic se vsem zgoraj naštetim skupinam invalidov prizna tudi pravica do nadomestila za invalidnost. Ta se zagotavlja brezposelnim osebam, osebam, ki ob nastanku niso bile zavarovane ter osebam, ki jim je prenehalo delovno razmerje. Višina nadomestila se odmeri od

78


invalidske pokojnine na dan nastanka invalidnosti, odmerni odstotki pa so odvisni od stopnje invalidnosti in delovnega položaja invalida. Če je invalidnost težja ali je prišlo do prenehanja pogodbe brez volje in krivde, bo nadomestilo praviloma višje.

79


12.2.3.3. Invalidnina za telesno okvaro

Za telesno okvaro gre, ko nastane pri zavarovancu izguba, bistvena poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, in sicer za najmanj 30%. Okvara otežuje aktivnost organizma. Ni pomembno, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne. Ni važno, ali vpliva na opravljanje poklica, dovolj je, da vpliva na kakovost življenja. Z invalidnino se zagotavlja zavarovančeva telesna celovitost. Pravico do invalidnine je možno pridobiti ne glede na to, ali zavarovanec že uživa katero od pravic iz invalidskega zavarovanja. Če je edina, gre za samostojno pravno pravico, v nasprotnem primeru pa za dodatno pravico.

Invalidnina je nadomestilo za telesno okvaro, pridobljeno v času zavarovanja ali prejemanja pokojnine. Gre za pravico iz socialnega zavarovanja, zato dohodkovne in premoženjske razmere zavarovanca nanjo nimajo vpliva. Izplačuje se obliki periodične mesečne dajatve. Pogoj za pridobitev pravice do invalidnine je pokojninska doba, ki pa se ne zahteva , če je telesna okvara posledica poškodbe pri delu/poklicne bolezni. Vrste in stopnje telesnih okvar določi minister za delo po predhodnem mnenju ministra za zdravje. ker še ni bil sprejet nov, se uporablja Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (SFRJ – 1983).

Telesne okvare so razvrščene v osem stopenj glede na težo. Najnižja je 30%, najvišja (prva) pa 100% telesna okvara. Za telesne okvari pri delu se zahteva najmanj 50% telesna okvara. Invalidnino je mogoče pridobiti le za telesno okvaro, nastalo v času trajanja zavarovanja ali uživanje katere izmed pokojnin. Izjema velja za telesno okvaro, ki je obstajala že prej, a se nato poslabšala ali če gre za okvaro enega od parnih organov (če se pred zavarovanjem poškoduje eno roko, med zavarovanjem pa drugo, pridobi invalidnino za obe roki). Invalidnina se odmeri glede na stopnjo telesne okvare in vzrok njenega nastanka. Višja je za višnje stopnje okvare in za okvare pri delu. Na odmero ne vpliva pokojninska doba, pokojninska osnova ali morebitna invalidnost.


Odvisnost od oskrbe drugega

Posodobljeni cilji EU vsem zagotavljajo dostop do ustrezne dolgotrajne oskrbe, ki ne sme voditi v revščino ali finančno odvisnost, spodbujajo njeno kakovost in ohranitev vzdržnosti sistema dolgotrajne oskrbe, tudi s spodbujanjem zdravega in aktivnega življenjskega sloga. Odvisnost od oskrbe drugega moramo nujno opredeliti kot samostojno socialno tveganje, ker varnosti ob nastanku tega socialnega primera ni mogoče zagotoviti v drugih socialnih zavarovanjih ali samo v sistemu socialne pomoči. Slovenska ureditev odvisnosti od oskrbe drugega že vključuje tudi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Spremenjena ESL zavezuje Slovenijo, da starejšim osebam omogoči svobodno izbiro svojega življenjskega sloga. Omogočeno jim mora biti samostojno življenje v domačem okolju tako dolgo, kot to želijo, tudi s pomočjo storitev dolgotrajne oskrbe. Namestitev v domskem varstvu ni na razpolago v zadostnem obsegu, zato je domača oskrba toliko bolj zaželjena.

Pravica do dodatka za pomoč in postrežbo

Ta pravica spada med dodatne pravice iz OPIZ-a. pridobijo jo lahko uživalci vseh vrst pokojnin, ki za opravljanje osnovnih življenjskih potreb nujno potrebujejo stalno pomoč in postrežbo druge osebe.

80


Pravico lahko pridobijo tudi aktivni zavarovanci, in sicer slepi in tisti, katerih zmožnost premikanja je bistveno zmanjšana vendar pod pogojem, da imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za vsaj polovični delovni čas. Pomoč in postrežba sta nujni, ko upravičenec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ter kljub osebnim prizadevanjem in pomoči ortopedskih pripomočkov ni zmožen zadovoljevati vseh ali večino osnovnih življenjskih potreb (oblačenje, obuvanje, skrb za higieno).

Namen dodatka je upravičencu omogočiti plačilo stroškov, ki nastanejo zaradi (delne) izgube samostojnosti in s tem odvisnosti od oskrbe drugega. Ne presoja se upravičenčevo dohodkovno in premoženjsko stanje. Podlaga za pridobitev je medicinske narave. izplačuje se mesečno, upravičenec pa sam izbere osebo, ko mu bo pomagal pri oskrbi (lahko tudi družinski člani, poklicne osebe,…).

12.2.4.Postopek uveljavljanja in varstva pravic

Ugodnosti zunaj sistemov socialne varnosti uveljavljajo invalidne osebe pri organih, pristojnih za posamezno področje. Pravice iz invalidskega zavarovanja uveljavljajo delovni invalidi pri organih Zavoda, pravice, ki jih je dolžan zagotoviti delodajalec, pa pri delodajalcu samem.

12.2.4.1. Socialni upravni postopek

Postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja se začne na zahtevo zavarovanca (+invalidnina in dodatek za oskrbo in postrežbo), lahko pa se začne tudi na predlog zavarovančevega izbranega zdravnika ali imenovanega zdravnika zavoda. Ko pristojni organ prejme predlog, je postopek uveden po uradni dolžnosti. Zavarovančev pravni položaj je varovan v primeru umika predloga (če zavarovanec nasprotuje umiku, se postopek začne na njegovo zahtevo). Postopek je uveden, ko Zavod sprejme zahtevo s popolno delovno in medicinsko dokumentacijo zavarovanca. Zahteva se poda pisno ali ustno na zapisnik na katerikoli območni enoti Zavoda.

Na prvi stopnji odloča območna enota Zavoda. Podlaga za sprejem pravilne in zakonite odločitve je izvedensko mnenje (da izvedenski organ Zavoda, ki morajo sodelovati z zavarovančevim zdravnikom in drugimi zdravstvenimi službami). Varstvo pravic se zagotavlja pri posebni enoti na sedežu Zavoda, ki je pristojna odločati o pritožbi zoper odločitev območne enote. Pravico do pritožbe ima poleg zavarovanca tudi njegov delodajalec (ugotovi neobstoj ali drugačna stopnja invalidnosti). Izredno pravno sredstvo je ex offo revizija , katere namen je nadzor zakonitosti in poenotenje prakse. Vse pozitivne odločbe prve stopnje, je potrebno predložiti v revizijo organu druge stopnje, ki lahko o možni pritožbi in reviziji odloča v isti odločbi. V revizijo se ne predloži odločba, temveč pozitivno mnenje invalidske komisije prve stopnje. Revizijo opravi invalidska komisija druge stopnje. Podlaga za izdajo prvostopenjske odločbe o pravici iz invalidskega zavarovanja je lahko le revidirano izvedensko mnenje invalidske komisije.


Zoper dokončno odločbo o pravici iz obveznega invalidskega zavarovanja lahko zavarovanec uveljavlja sodno varstvo pred socialnimi sodišči. V primeru spora glede pravic o dodatku za pomoč in postrežbo ter pravic do invalidnine za telesno okvaro, velja posebnost, da revizija praviloma ni dovoljena, razen če jo dopusti Vrhovno sodišče.

81


13. Zdravstvena zavarovanja13.1. Splošno in primerjalno13.1.1.Splošno o varnosti dohodka v primeru bolezni

Socialna varnost se v primeru bolezni in poškodbe zagotavlja z zdravstvenimi storitvami in denarnimi dajatvami, saj posameznik pogosto ne more sam nositi vseh stroškov zdravljenja in premostiti izpada dohodka zaradi odsotnosti z dela.

13.1.1.1. Zgodovinski pregled

Prve oblike samopomoči so se začele razvijati v 19. stoletju, kjer so obrtne blagajne ponujale dajatve v primeru bolezni. Pri nas so že pred industrializacijo ustanavljali stanovska združenja, ki so članom pomagala premostiti čas bolezni in poškodb. Zdravstveno zavarovanje se je razvilo konec 18. stoletja, nastala so društva za medsebojno pomoč (podporna društva in bratovske skladnice). V začetku naslednjega stoletja so morali trgovci, obrtniki in tovarnarji skrbeti za zdravljenje svojih nameščencev in delavcev v prvih tednih bolezni. Delavci so se sami združevali v posebna društva. Po industrijski revoluciji je bilo jasno, da so postali mezdni delavci potrebni večje zaščite kot pridobitno aktivne osebe prejšnjih stoletij (delodajalec ni bil zavezan skrbeti za delavce).

Država je bila zato prisiljena poseči v delovanje gospodarskih subjektov, da so le ti začeli bolj skrbeti za zdravstvo. Prvo s strani države oblikovano zdravstveno zavarovanje je bilo uvedeno v Nemčiji konec 19. stoletja, sprejet pa je bil tudi zakon, ki je predvidel obvezno zdravstveno zavarovanje. Z njim je bila ustanovljena naloga države zagotavljati socialno varnost. Bismarck je socialno politiko razumel kot obrambno sredstvo proti naraščajočimi delavskimi gibanji. Leta 1889 je bila v Ljubljani ustanovljena prva Okrajna bolniška blagajna. Med obema svetovnima vojnama je bila z Zakonom o zavarovanju delavcev za vso državo uvedeno socialno, tudi zdravstveno zavarovanje. Lord Beveridge je v VB predlagal uvedbo nacionalne zdravstvene službe.

13.1.1.2. Različni sistemi zagotavljanja zdravstvenega varstva

Sisteme je mogoče opredeliti kot nacionalne ali zavarovalne. Slednji so lahko javni ali zasebni. Primerjalno sta najbolj razširjena tipa nacionalna zdravstvena služba ter obvezno zdravstveno zavarovanje.

Nacionalna zdravstvena služba

Za nacionalno zdravstveno službo je značilno, da odgovornost za oskrbo prebivalstva v celoti prevzame država ali lokalna skupnost. Nosilci in izvajalci so identični. Obstaja prosta izbira med ponudniki zdravstvenih storitev, dostop do izvajanja zdravstvene dejavnosti pa je omejen. V zavarovanje je vključeno celotno prebivalstvo. Sredstva se zagotavljajo iz občinskega ali državnega proračuna, ki se polni s pobiranjem splošnih davkov. Na delovanje sistema ima posameznik le posreden vpliv, in sicer prek volitev.

Obvezno zdravstveno zavarovanje

Za obvezno zdravstveno zavarovanje je značilno, da država z zakonom ureja katalog zdravstvenih pravic, medtem ko je njihova izvedba pretežno prepuščena specializiranim javnim in zasebnim ponudnikom. Nosilec in izvajalec nista identična. Sprva je bilo namenjeno samo delavcem, kasneje pa

82


vsem ekonomsko aktivnim osebam. V večini sistemov je praviloma zavarovano celotno prebivalstvo. Financira se pretežno iz prispevkov zavarovancev (in delodajalcev). Pravni položaj zavarovancev je bolje pravno varovan, saj se jim zaradi plačevanja prispevkov priznavajo določena lastninska upravičenja do pričakovanih in pridobljenih dajatev. Zavarovanci imajo večji vpliv na upravljanje sistema, saj lahko sodelujejo v organih upravljanja nosilca (načelo samouprave).

Zagotavljanje zdravstvenih storitev v naravi

Obvezno zdravstveno zavarovanje lahko zagotavlja zdravstvene storitve v naravi ali samo povrne nastale stroške. Med nosilcem sistema in izvajalci zdravstvene dejavnosti se sklene posebno pravno razmerje (npr s bolnišnicami, lekarnami, zdravstvenimi domovi,..). Najpomembnejša naloga je zaščita zavarovanih oseb, ki so razbremenjene neposredne finančne obremenitve. Nosilec ima vpliv na oblikovanje cen in nadzor nad izvajanjem storitev, saj je v pogodbenem razmerju z izvajalci.

Povrnitev stroškov

Če zdravstveno zavarovanje samo povrne stroške, si mora zavarovana oseba ob nastanku zdravstvenega primera potrebne dajatve priskrbeti sama – dolžna sama plačati, čeprav plačuje prispevke. Šele nato lahko zahteva povrnitev stroškov od nosilca zavarovanja (problem, ko zavarovanec nima zadostnih sredstev). Povrnitev stroškov je lahko oblikovana tako, da varuje finančno šibkejše (predložitev neplačanega računa). Obstajajo tudi vzajemne zdravstvene družbe, ki zagotavljajo storitve v naravi, in delujejo kot posrednik med zavarovanjem in zavarovancem.

Ločiti je mogoče:

Primarna povrnitev stroškov – zavarovane osebe lahko izberejo povrnitev stroškov namesto dajatev v naravi

Sekundarna povrnitev stroškov – pomembna tedaj, ko je nosilec dolžan zagotavljati zdravstvene storitve v naravi, vendar tega iz različnih razlogov ne stori. V tem primeru ima oseba pravico pridobiti dajatve pri izvajalcih, ki niso v pogodbenem razmerju z nosilcem, nosilec pa ji je dolžan povrniti nastale stroške. Stroške se povrne zaradi nezmožnosti zagotoviti zdravstvene storitve (npr primanjkuje zdravnikov,…). S tem se zagotovi enak položaj vseh zavarovanih oseb proti nosilcu.

13.1.2.Pregled ureditve v nekaterih državah članicah EU 13.1.2.1. Ureditve z nacionalno zdravstveno službo

Tipični predstavnik centralizirane, s strani države upravljane nacionalne zdravstvene službe je Velika Britanija – dostop do zdravstvenih storitev je zagotovljen vsem, sistem pa se financira iz davkov. Upravlja ga ministrstvo za zdravje, kjer deluje poseben oddelek, ki organizira sistem in zagotavlja zdravstvene storitve. Upravičenec lahko prosto izbira svojega zdravnika. Podoben sistem poznajo tudi na Irskem, kjer državna organizacija upravlja sistem nacionalne zdravstvene službe. Tak sistem poznajo večinoma vse države Severne Evrope ter tudi Južne Evrope (Italija, Španija), vendar so ti sistemi decentralizirani.

Vpliv bolnikov je v decentraliziranem sistemu večji, saj jim je organizacija krajevno bližja, bolniki pa imajo tudi večjo možnost izbire.

13.1.2.2. Ureditve z obveznim zdravstvenim zavarovanjem

83


Obvezno zdravstveno zavarovanje neposredno zagotavlja zdravstvene storitve, kot takšnega ga imamo tudi pri nas. Nosilec sklene pogodbe s posameznimi izvajalci, ki jih neposredno tudi plača. Enako ureditev poznajo tudi v nemško-govorečih državah. Povrnitev stroškov je značilnost francoskega in belgijskega sistema. V Franciji poznajo načelo svobodne medicine – zavarovana oseba prosto izbira izvajalca. Stroški gredo sprva na račun zavarovanca, ki jih nato povrne nosilec.

Nosilec zavarovanja neposredno plača račune za bolnišnične storitve, določene (zobo)zdravstvene storitve, medicinske pripomočke in zdravila ter ob prekoračitvi vnaprej določenega zneska. Obstajajo tudi vzajemne zdravstvene družbe.

13.2. Slovenski sistem zdravstvenega varstva13.2.1.Pravna podlaga

Obvezno zdravstveno zavarovanje pri nas ureja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Prvi del ureja zdravstveno varstvo, kamor spadajo sistemi družbenih, skupinskih in individualnih aktivnosti, ukrepi in storitve krepitve zdravja, preprečevanje bolezni, pravočasno zdravljenje, nega in rehabilitacija obolelih in poškodovanih. Zdravstveno varstvo obsega tudi pravice iz zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se zagotavlja socialna varnost v primeru bolezni, smrti, poškodbe ali poroda. Pomembna je obveznost države zdravstvenega ozaveščanja ter spodbujanja zdravih življenjskih navad ter varstva okolja. Država in občine so dolžne zagotavljati mrežo javne zdravstvene službe.

ZZVZZ določa, da ima vsakdo pravico do najvišje možne stopnje zdravja in dolžnost skrbeti za svoje zdravje. Vsak ima tudi pravico do zdravstvenega varstva in dolžnost, da prispeva njegovemu uresničevanju v skladu s svojimi zmožnostmi. Drugi del ZZVZZ ureja obvezno ter prostovoljno zdravstveno zavarovanje. Z obveznim zdravstvenim zavarovanjem se uresničuje ustavna pravica do socialne varnosti v primeru bolezni ali poškodbe (pravico dopolnjuje pravica do zdravstvenega varstva). Drugi pomembni zakoni s področja zdravstva so zakon o zdravstveni dejavnosti, zakon o zdravniški službi, zakon o pacientovih pravicah,… Ministrstvo za zdravje ter ZZZS (zavod za zdravstveno zavarovanje) izdajata podzakonske pravne akte, najpomembnejša med njimi so Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja.

13.2.2.Krog zavarovanih oseb

Vanj so vključene določene skupine oseb že na podlagi zakona, tj ex lege. Do tega, pride ko je izpolnjeno določeno dejansko stanje, npr sklenitev pogodbe o zaposlitvi. V krog zavarovanih oseb spadajo tako zavarovanci kot njihovi družinski člani, vendar so samo zavarovanci dolžni plačevati prispevke. Družinski člani sami ne plačujejo prispevkov in tudi za varovancu ni potrebno zaradi njih plačevati več. Zavarovanje družinskih članov je derivativne in akcesorne pravne narave (začetek in konec izvirata in sta odvisna od zavarovanja zavarovanca). Svoje pravice uveljavljajo v svojem imenu. Med zavarovane osebe torej spadajo zavarovanci, njihovi družinski člani ter zavarovanci za poklicna tveganja.

13.2.2.1. Zavarovanci

Razvrstimo jih lahko v štiri skupine:

Aktivni zavarovanci – sem spadajo osebe v delovnem razmerju, kjer obstaja podrejenost med delavcem in delodajalcem. Aktivne so tudi samozaposlene osebe (odvetniki, zdravniki,

84


duhovniki, samozaposleni na področju kulture,…). Posebne skupine samozaposlenih oseb so tudi kmetje in člani njihovih gospodarstev, poslovodne osebe in lastniki podjetij, športniki,…

Prejemniki različnih socialnih dajatev – sem spadajo brezposelne osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo iz zavarovanja za primer brezposelnosti ter prejemniki pokojnin. Obvezno so zavarovani tudi prejemniki trajne denarne socialne pomoči, saj se jim s tem zagotavljata enak obseg in kakovost storitev kot drugim.

Druge osebe z dohodkom Državljani RS s stalni prebivališčem pri nas

Generalni klavzuli

Vsebuje jih ZZVZZ. V skladu s prvo klavzulo se obvezno zavarovane vse osebe s stalnim prebivališčem v Sloveniji, če ne si same plačujejo prispevek (gre za osebe, ki imajo dohodek, vendar niso zavarovane na drugi podlagi). Druga klavzula v krog zavarovanih oseb uvršča slovenske državljane s stalnim prebivališčem pri nas – te v zavarovanje prijavi občina stalnega prebivališča, če nimajo dovolj dohodkov.

13.2.2.2. Družinski člani

Zakon loči med zavarovančevimi ožjimi in širšimi družinskimi člani. Pri obojih je pogoj zavarovanj stalno prebivanje v Sloveniji, zavarovani pa so izjemoma tudi ožji družinski člani, ki imajo dovoljenje za začasno prebivanje. Ožji družinski član je od zavarovanca odvisni zakonec, ki sam ni zavarovanec, zunajzakonski partner, če je v življenjski skupnosti z zavarovancem vsaj 2 leti, ter razvezani zakonec, če mu je zavarovanec dolžan plačevati preživnino (ne istospolni partnerji!). Ožji družinski člani so tudi zavarovančevi (zunaj)zakonski otroci ter posvojenci. Otroci so zavarovani do svojega 15. leta starosti oz do 18. leta, če prej niso sami postali zavarovanci. Po 18. letu so zavarovani v primeru, če se šolajo, in sicer do konca šolanja, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta starosti. otroci, ki niso zmožni za delo, so zavarovani ves čas nezmožnosti.

Med širše družinske člane zakon uvršča pastorke (ki jih zavarovanec preživlja), vnuke, brate in sestre (če niso zavarovani). Mednje lahko spadajo tudi zavarovančevi starši, če živijo v skupnem gospodinjstvu in nimajo dovolj lastnih sredstev ter so trajno ter popolnoma nezmožni za delo. Zavarovanec mora širše družinske člane preživljati sami v primeru, če dohodki zavarovanca in njegovih družinskih članov presegajo dohodkovno in premoženjsko mejo, ki je določena za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči.

13.2.2.3. Zavarovanci samo za poškodbe pri delu in poklicne bolezni

Aktivni zavarovanci so zavarovani tako za poškodbe in bolezni zunaj dela kot tudi za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Zakon določa posebne skupine oseb, ki so zavarovane le za poškodbe pri delu in poklicne bolezni. V tem primeru gre za osebe, ki na drugi pravni podlagi sodelujejo v organiziranem delu (dijaki in študenti pri praktičnem pouku, študenti, ki opravljajo delo prek študentskega servisa,…). Samo za poškodbo pri delu so zavarovane osebe, ki sodelujejo pri kratkotrajnih akcijah in dogodkih (sodelujejo pri reševalnih akcijah ob naravnih in drugih nesrečah).

13.2.3.Opredelitev zdravstvenih primerov

Klasični socialni primeri zdravstvenega zavarovanja so bolezen (+poškodba), materinstvo in smrt. Njihova skupna značilnost je, da praviloma povzročijo dodatne stroške, povezane z medicinsko oskrbo, in imajo pogosto za posledico izpad dohodka zaradi nezmožnosti za delo. Od invalidskega in

85


pokojninskega zavarovanja se razlikujejo po svoji kratkotrajni naravi. Ti socialni primer prizadenejo človekovo zdravje kot temeljno vrednoto posameznika in vsake družbe. Te socialne primere lahko imenujemo tudi zdravstveni primeri . Zavarovanec ima lahko pravico do zdravstvenih storitev in stvari, na drugi strani pa imajo lahko tudi pravico do denarnega nadomestila.

13.2.3.1. Bolezen in poškodba

Bolezni in poškodbe v socialnozavarovalnem smislu ne moremo enačiti z definicijami medicinske znanosti. Bolezen v splošnem medicinskem smislu je lahko vsaka subjektivno občutena in/ali objektivno ugotovljiva zdravstvena motnja. Splošna opredelitev bolezni in poškodbe je pomembna šele takrat, ko se medicinsko ravnanje postavi v zunajmedicinski, tudi socialnopravni kontekst.Pojma bolezni in poškodbe ne smemo enačiti z nasprotjem ciljnih predstav zdravstvene politike.

Zdravstveni primer bolezni je od znotraj povzročena telesa ali duševna motnja, zdravstveni primer poškodbe pa je od zunaj povzročena telesna motnja v delovanju človeškega delovanja (funkcionalna opredelitev), ki vključuje tako nenadno delovanje zunanje sile kot tudi nenadne gibe ali večje obremenitve telesa. Namen obveznega zavarovanja je prevzem le tistih bremen, ki jih posameznik praviloma ne more nositi sam – gre za stroške zdravljenja in nadomestilo kot posledico izpada dohodka zaradi bolezni. Zavarovalni primer ne nastopi že s samo motnjo v delovanju človeškega telesa, temveč šele, ko bolezen zahteva medicinsko oskrbo oz povzroči nezmožnost za delo. Zato govorimo o dvočlenskosti socialnozavarovalnih pojmov bolezni in poškodbi (prvi del – motnja; drugi del – potreba po oskrbi in/ali nezmožnost za delo).

13.2.3.2. Omejitve

Zakon določa načelo samoodgovornosti (odgovornost posameznika za svoje zdravljenje, ki ne potrebuje medicinske pomoči) in načelo solidarnosti (skupnost pomaga zavarovancu nositi stroške zdravljenja). Samoodgovornost kot temeljno načelo obveznega zdravstvenega zavarovanja pomeni, da mora zavarovana oseba ravnati tako, da ostane nevarnost nastopa zdravstvenega primera čim manjša, po drugi strani pa mora aktivno prispevati k čimprejšnji odpravi škodljivih posledic že nastalega zdravstvenega primera. Na drugi strani lahko skupnost na podlagi solidarnosti izpolni svojo nalogo le, če zavarovane osebe z zdravim načinom življenja obvarujejo zavarovalno skupnost pred dolžnostjo zagotavljati dajatve, ki se jim je mogoče izogniti.

Iz obsega zdravstvenih primerov bolezni je potrebno izločiti primere, ko si bolezen in poškodbo povzroči zavarovana oseba sama, torej namenoma, s storitvijo kaznivega dejanja ali udeležbo pri njegovi storitvi. To izločitev mora določiti zakon (nedopustno z podzakonskimi akti). Pri nas samopoškodbo izločujejo Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (ne določno, ker ni jasno, kakšna oblika krivde se zahteva). Pri tem se postavlja vprašanje, kako naj bo zavarovana oseba, ki povzroči stroške z bolj tveganim načinom življenja. Ratio je zaščita solidarne skupnosti pred primeri, ki jih povzroči posamezna zavarovana oseba, v nasprotju z načelom samoodgovornosti. Sedanja ureditev sicer takim ljudem zagotavlja neokrnjeno zavarovalno zaščito.

13.2.4.Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja

Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja glede na način zagotavljanja so:

Pravice v denarju Pravice v naravi (zdravstvene dajatve)

Storitvene dajatve (npr ambulantno zdravljenje)

86


Stvarne dajatve (zdravila in drugi pripomočki)

87


13.2.4.1. Pravice do zdravstvenih storitev

Zavarovanec ima pravice do preventivnih zdravstvenih storitev, ambulantnega (zobo)zdravniškega zdravljenja, bolnišničnega zdravljenja, medicinske oskrbe v socialnovarstvenih zavodih, zdravljenja in nege na domu, zdravil, obvezilnega materiala, medicinsko-tehničnih pripomočkov, medicinske rehabilitacije ter zdravljenja v tujini. Kakovost in učinkovitost dajatev mora ustrezati splošno priznanemu stanju medicinskega spoznanja (lege artis). Novih postopkov, ki niso izčrpno preizkušeni, in paramedicinskih postopkov nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja ni dolžan zagotoviti.

V skladu z zapovedjo gospodarnosti morajo biti dajatve po eni strani zadostne, smotrne in ekonomične, po drugi strani pa ne smejo prestopiti meje potrebnega. Zapoved ima dvojno vlogo – v razmerju zavarovane osebe do nosilca konkretizira dajatveni zahtevek, na področju izvajanja dajatev pa pomeni maksimo ravnanja izvajalcem zdravstvenih storitev. Z zapovedjo gospodarnosti je določena vsebina in s tem omejitev dajatev. Je pomemben korektiv, ki usmerja povpraševanje.

Pravica do preventivnih zdravstvenih storitev

Ločimo med tremi vrstami preventive – s primarno preventivo preprečujemo nastop bolezni (npr obvezno cepljenje), sekundarna preventiva je namenjena zgodnjemu odkrivanju bolezni (npr sistematični pregledi, namen terciarne preventive pa je preprečitev poslabšanja obstoječega stanja bolezni ali poškodbe (medicinska rehabilitacija). Za preventivo doplačilo ni potrebno (razen za medicinsko rehabilitacijo), saj jo v celoti krije ZZZS. Preventivo ureja Pravilnik za izvajanje preventivnega zdravstvenega varstva na primarni ravni.

Pravica do storitev zdravljenja

Zdravljenje v ožjem pomenu razumemo kot akutne terapevtske ukrepe ob bolezni in poškodbi, v širšem smislu pa obsega tudi medicinsko diagnostiko, brez katere lahko terapevtski ukrepi potekajo v napačno smer ali celo škodujejo zdravju. V najširšem smislu obsega studi ukrepe medicinske rehabilitacije, ki so potrebni po zaključku akutnega zdravljenja. Zavarovana oseba ima pravico do ambulantnega zdravniškega in zobozdravniškega zdravljenja, ki se lahko izvaja na ravni osnovne ali ambulantno specialistične zdravstvene dejavnosti. Da se doseže eden od ciljev zdravljenja, ima zavarovana oseba pravico do stacionarnega bolnišničnega zdravljenja (nastanitev, prehrana, zdravstvena nega,…). Kot del neakutne bolnišnične obravnave se v posebnih oddelkih izvaja blažilna t.i. paliativna oskrba, ki jo omenja Zakon o pacientovih pravicah. Gre za primere, ko storitve zdravljenja niso več mogoče in so v ospredju bolj nega ter duhovno vodenje (neozdravljivi bolezni).

Zavarovane osebe imajo tudi pravico do zdravljenja in nege na domu , ki se zagotavlja, ko oseba zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more priti v ambulanto ali kadar nega na domu enakovredno nadomesti bolnišnično zdravljenje. Pravica do medicinske oskrbe v socialnovarstvenih zavodih (domovi za starejše, zavodi za usposabljanje,…) vključuje tudi zdravila in razne pripomočke, ne pa tudi nastanitve in prehrane (zanje plačajo upravičenci sami!). zavarovana oseba ima tudi pravico do zdravljenja v tujini, in sicer, če potrebuje zdravstvene storitve med začasnim bivanjem v tujini (turist), ali če odpotuje v tujino z namenom pridobiti zdravstvene storitve (zahteva se napotitev ZZZS).

Pravica do zdravil

88


Zdravilo je vsaka snov ali kombinacija snovi, ki so pripravljene in namenjene preprečevanju in zdravljenju bolezni in poškodb pri ljudeh (ureja Zakon o zdravilih – ZZdr-1). Pravica do zdravil ni neomejena – zagotavlja se le kot del bolnišničnega zdravljenja ali na podlagi recepta. Zdravila na recept so razvrščena na pozitivno in vmesno listo, druga zdravila pa so nerazvrščena (negativna lista). Od razvrstitve je odvisna višina doplačil, ki je pri zdravilih z vmesne liste od leta 2010 90% vrednosti. Zdravila s pozitivne liste so brezplačna, za otroke pa so brezplačna tudi zdravila z vmesne liste.

ZZZS določa najvišjo priznano vrednost zdravila v obliki fiksnega zneska, prek katerega stroškov zdravila ne krije (lahko krije samo določen odstotek). Najvišja priznana vrednost je podlaga za ugotavljanje zneska kritja zdravil, razvrščenih na podlagi nelastniških imen (generikov). Generična zdravila so tista, ki so bistveno podobna originalnim zdravilom (npr Aspirin je original; ko mu poteče zaščita industrijske lastnine, se lahko začno proizvajati generična zdravila). Generična zdravila imajo enako sestavo zdravilnih učinkovin, enako farmacevtsko obliko in njihovo primerljivost z originalnimi zdravili ugotavlja Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke, ki pripravi seznam medsebojno zamenljivih zdravil. Namen zamenjavanja je obvladovanje izdatkov za zdravila (zdravnik praviloma predpiše cenejše zdravilo in tudi v lekarni so dolžni zamenjati na recept predpisano zdravilo z bistveno podobnim in cenejšim zdravilom). Zavarovana oseba lahko odkloni zamenjavo in zahteva izdajo prvotno predpisanega zdravila, vendar mora višje stroške poravnati sama.

Pravica do obvezilnega materiala

Pravica do sanitetnega in obvezilnega materiala obsega pripomočke, ki so namenjeni pokritju površinsko poškodovanega dela telesa, vpoju telesnih tekočin in uporabi zdravil (povoji, obliži,..).

Pravica do medicinsko-tehničnih pripomočkov

Medicinsko-tehnični pripomočki so prilagojeni izravnavi slušne, gibalne ali druge telesne oviranosti. Gre za očesno in slušno pomoč, sredstva, ki nadomeščajo dele telesa in druge predmete, ki so potrebni za zagotovitev uspeha zdravljenja. Pripomoček mora prizadete telesne funkcije omogočiti, nadomestiti, olajšati ali dopolniti. Podrobneje jih ureja Zakon o medicinskih pripomočkih (sprejet naj bi bil nov – v javno razpravo že dan leta 2009). Pravica je omejena, saj so določena doplačila (razen v primerih, ko zdravljenje v celoti plača ZZZS). Pravico je mogoče uveljaviti šele po 6 mesecih od vključitve v zavarovanje.

Pravica do medicinske rehabilitacije

Namen medicinske rehabilitacije je povrniti zmanjšane življenjske funkcije in delovne zmožnosti ter preprečiti poslabšanja obstoječega stanja bolezni ali poškodbe. Je sestavni del medicinske oskrbe. Posebna oblika rehabilitacije je zdraviliško zdravljenje, ki se lahko izvaja na ambulantni ali stacionarni ravni (zdravilišča) in obsega zahtevnejše ukrepe medicinske rehabilitacije, s souporabo naravnih zdravilnih sredstev v naravnih zdraviliščih. Pravica je omejena glede na vrste in čas zdravljenja (samo hujše bolezni). Trajanje je daljše v primeru zdravljenja otrok.

(Ne)primernost doplačil

ZZVZZ posamezne pravice do zdravstvenih storitev razvršča glede na višino doplačila zavarovane osebe. Pri tem določa, za katere dajatve, skupine oseb, bolezni in storitve doplačila niso potrebna. Za določene skupine zavarovanih oseb (vojni invalidi, civilni invalidi vojne) doplačila plačuje država iz proračuna. Doplačila v letu 2010 znašajo od 5 do 90% cene zdravstvene storitve ali stvari. S

89


predpisovanjem finančne udeležbe zavarovanih oseb želi zakonodajalec zagotoviti večjo obveščenost zavarovanih oseb o cenah zdravstvenih dajatev in zmanjšanje izdatkov nosilca zavarovanja. Dilema se poraja ob vprašanju, ali doplačila dejansko zmanjšujejo stroške nosilca, saj se v resnici samo razporedijo med gospodinjstva (vplivali bi samo, če bi doplačila dejansko zmanjšala porabo). Sama doplačila tudi niso določena sorazmerno z dohodkovnim ali premoženjskim stanjem zavarovane osebe, zato so v slabšem položaju osebe z nizkimi dohodki.

Zavarovana oseba se lahko izogne neposrednemu plačil doplačil s sklenitvijo zasebnega, prostovoljnega zavarovanja za doplačila (plačuje mesečne premije). Premije so enake za vse zavarovance v isti starostni skupini (ne glede na prihodke in število članov). Omenjene skupine zavarovanih oseb se dejansko postavlja v slabši pravni položaj, saj se jim lahko omeji ali celo onemogoči dostop do posamezne pravice. Najbolj pravična rešitev bi bila finančna soudeležba zavarovanih oseb, ki bi se jo izračunalo kot odstotek dohodka gospodinjstva ali posameznika (slovenski sistem zato nepravičen).

13.2.4.2. Pravice do denarnih dajatev

Zavarovane osebe imajo pravice do denarnega nadomestila med začasno odsotnostjo od dela, do povrnitve potnih stroškov, do pogrebnine in posmrtnine.

Pravica do denarnega nadomestila med začasno odsotnostjo od dela

Njen namen je nadomestiti izpadli dohodek zaradi nastanka socialnega primera. Je eden od dveh stebrov obveznega zdravstvenega zavarovanja (poleg zdravstvenih storitev).

Pravica do odsotnosti

ZDR določa, da je delavec upravičen do odsotnosti z dela v primerih začasne zadržanosti zaradi lastne bolezni ali poškodbe ali zaradi nege ožjega družinskega člana in ob prostovoljnem darovanju krvi. Enako določa tudi ZZVZZ. pravica ni odvisna od dobe predhodne zaposlitve, zato delodajalec upravičeni odsotnosti ne more nasprotovati. Trajanje odsotnosti je odvisno od strokovne presoje pristojnega zdravnika, izjema je le odsotnost v primeru dajanja krvi, ko je odsotnost omejena na en dan. Delavec mora o odsotnosti obvestiti delodajalca.

Denarno nadomestilo

Namen je zagotoviti izpadli dohodek in s tem ohraniti nepretrganost dohodka za življenje. Z denarnim nadomestilom se zagotavlja tudi socialna vključenost in osvobodi zavarovano osebo skrbi za sredstva, potrebna za preživljanje. Samozaposlene osebe si morajo varnost dohodka zagotavljati sami. Dolžnost zagotavljati varnost dohodka je dolžnost delodajalca in ZZZS.

Delodajalec je dolžan izplačevati nadomestilo plače določen začetni čas odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe. Njegova odgovornost je večja v primeru poškodb pri delu ali poklicne bolezni. Delodajalec je dolžan izplačevati nadomestilo plače prvih 30 dni za posamezno odsotnost z dela oz ustrezno manj, če je odsotnost krajša. Časovna omejitev prične ponovno teči za vsako novo posamezno odsotnost. Pri zasebnih tveganjih (zunaj dela) velja tudi absolutna časovna omejitev, saj je delodajalčeva dolžnost namreč omejena na največ 120 delovnih dni v koledarskem letu, medtem ko absolutne časovne omejitve ni pri poškodbah pri delu in poklicni bolezni. Če je delavec večkrat zapored odstoten zaradi iste bolezni ali poškodbe, ki ni povezana z delom (recidiv) in prekinitev med odsotnostmi traja manj kot 10 delovnih dni, mora nadomestilo plače od prekinitve naprej plačevati ZZZS.

90


V primeru poklicne bolezni ali poškodbe pri delu znaša nadomestilo 100% delavčeve povprečne mesečne plače zadnjih treh mesecev , medtem ko je pri zasebnih tveganjih višina nadomestila 80% delavčeve plače v zadnjem mesecu.

ZZZS je dolžan izplačevati nadomestilo praviloma od 31. delovnega dne odsotnosti (ali če v primeru zasebnega tveganja delodajalec že plačal za 120 dni odsotnosti). V nekaterih primerih nastopi dolžnost ZZZS že od prvega dne odsotnosti, in sicer v primeru presaditve živega tkiva in organov v korist tretje osebe, zaradi posledic dajanja krvi, nege ožjega družinskega člana, izolacije in spremstva. Med prenosom dolžnosti z delodajalca na ZZZS ne sme biti čakalnih dni, ki bi šli v breme zavarovanca (nekatere države predpisujejo čakalne dneve, da bi se izognili zelo kratkim odsotnostim).

Upravičene osebe

Do denarnega nadomestila niso upravičene vse zavarovane osebe, temveč le aktivni zavarovanci, saj izpad dohodka prizadene samo njih (delavci, samozaposleni, lastniki zasebnih podjetij, kmetje, vrhunski športniki in šahisti). Drugi zavarovanci in družinski nimajo pravice do denarnega nadomestila. Prejemnikom pokojnin se izplačujejo ob nastanku bolezni kot sekundarnega socialnega primera.

Višina denarnega nadomestila

Odvisna je od vzroka nezmožnosti za delo in statusa zavarovane osebe. Osnova za odmero so povprečna mesečna plača in nadomestila oz povprečna osnova za plačilo prispevkov v prejšnjem koledarskem letu. Osnova se mora valorizirati. Odstotki so naslednji:

100% osnove – poklicna bolezen, poškodbe pri delu, presaditev tkiva v tujo korist, dajanje in darovanje krvi, kakršnakoli zadržanost vojnih invalidov, karantena

90% osnove – bolezen zunaj dela 80% osnove – poškodbe zunaj dela in zdravniško odrejeno spremstvo.

Pri odmeri se lahko upošteva predhodna doba zavarovanja, lahko se upošteva tudi število družinskih članov (manjše število, nižja višina), vpliva lahko tudi samo trajanje nezmožnosti za delo. V naši ureditvi imamo določeno najnižje in najvišje denarno nadomestilo – nadomestilo ne sme biti nižje od zajamčene plače in ne višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal (oz od osnove, po kateri je zavarovan).

Trajanje pravice do denarnega nadomestila

Pravica ja po svoji naravi kratkotrajna pravica. Če pristojni zdravnik oceni, da ni mogoče pričakovati povrnitve delovne zmožnosti ali če je zavarovanec zaradi poškodbe ali bolezni zadržan od dela neprekinjeno eno leto, morajo zavarovanca napotiti na invalidsko komisijo Zavoda (ZPIZ). Samo invalidnost je mogoče oceniti šele, ko je zdravljenje končano.

Prenehanje pravice do denarnega nadomestila

Pravica preneha, ko je po strokovni oceni pristojnega zdravnika zavarovancu povrnjena delovna zmožnost. Preneha tudi, ko se iztečejo časovne omejitve in ko se ugotovi, da zavarovanec v času začasne zadržanosti opravlja pridobitno delo. Izplačevanje se lahko zadrži , če se zavarovanec neutemeljeno ne odzove vabilu zdravnika, se ne ravna po zdravniških navodilih, odpotuje v tuj kraj, onemogoči kontrolni obisk ali če neupravičeno odkloni ali odloži predlagano zdravljenje. Ko so

91


odpravljeni razlogi za zadržanje, se nadomestilo plača za nazaj, vendar ne za čas neupravičene odsotnosti (če je že dobil, mora vrniti).

Denarno nadomestilo za nego ožjega družinskega člana

Pravica je namenjena negi vseh ožjih družinskih članov, tj zavarovančevih otrok in zakonca. Pogoj za pridobitev pravice ni odsotnost osebe v gospodinjstvu, ki bi lahko brez zavarovančeve odsotnosti od dela skrbela za bolnega družinskega člana. Višina nadomestila za nego znaša 80% osnove , ki je enaka kot pri denarnem nadomestilu zavarovanca. Pravica do nadomestila za nego zakonca in otroka, starejšega od sedmih let, traja do 7 delovnih dni (lahko podaljša na 14 dni). Za otroke, mlajše od sedmih let, ter starejše z zmerno, hudo ali hujšo motnjo je traja do 15 delovnih dni (lahko podaljša na 30 dni). Pogoj ni prebivanje v skupnem gospodinjstvu. Pravica preneha, ko je povrnjeno zdravje družinskega člana.

Pravica do povrnitve potnih stroškov

Zavarovana oseba ima pravico do prevoza z reševalnimi in drugimi vozili in do plačila potnih stroškov, če mora na zdravljenje v kraj zunaj kraja stalnega prebivališča, ko v kraju prebivanja ni zdravnika ali ko je napotena ali poklicana k zdravniku v drug kraj. Gre za akcesorno pravico (glavna pravica do zdravstvenih storitev). Pravica obsega povrnitev prevoznih stroškov ter stroškov prehrane in nastanitve med potovanjem in bivanjem v drugem kraju. Prevozni stroški se povrnejo za najkrajšo razdaljo po ceni javnega prevoza. Del prevoznih stroškov mora pokriti zavarovana oseba sama.

Pravico ima zavarovana oseba, ki uveljavlja zdravstvene storitve, ki so zanjo v celoti brezplačne, zahtevnejše operativne posege, intenzivno terapijo, presaditev organov, storitve v osnovi zdravstveni dejavnosti, storitve zdraviliškega zdravljenja in nekatere druge. Pravico ima tudi spremljevalec bolne ali poškodovane osebe.

Pravica do pogrebnine in posmrtnine

Prevzemu dela stroškov, ki nastanejo s smrtjo osebe, je namenjena pravica do pogrebnine, ki se izplača kot delna povrnitev stroškov pogreba določenim skupinam zavarovancev in njihovih ožjih družinskih članov). Pogrebnina znaša največ 80% povprečne cene stroškov pogreba v državi. Do pogrebnine je upravičen družinski član umrlega zavarovanca ali druga oseba, ki je dejansko poskrbela za pogreb. Pogoj je, da je bila umrla oseba določen čas pred smrtjo zavarovana za to pravico.

Posmrtnina je enkratna denarna pomoč družinskim članov zavarovanca, ki jih je ta ob smrti preživljal. Z njo se izravnava premoženjsko škodo, ki je nastala zaradi smrti preživljavca družine. Pogoj za pridobitev posmrtnine je določeno obdobje predhodnega zavarovanja umrlega zavarovanca. Razpon posmrtnine je v ZZVZZ določen od 100 do 150% zajamčene plače, konkretno višino pa določi upravni odbor ZZZS.

Obe dajatvi sta bili univerzalni, saj nista odvisni od preteklih dohodkov upravičenca ali umrlega. Veliko se govori o ukinitvi obeh dajatev. Pogrebnino bi morala zamenjati izredna denarna socialna pomoč, ki bi bila bolj prilagojena položaju posamezne družine.

92


13.2.5.Postopek uveljavljanja in varstva pravic 13.2.5.1. Postopek uveljavljanja pravic do zdravstvenih pravic

Pravica do proste izbire zdravnika in zdravstvenega zavoda

Pravico lahko oseba uveljavlja pri osebnem zdravniku. Pravica do proste izbire zdravnika je procesna pravica, saj pomeni prvi korak v postopku uveljavljanja prej analiziranih materialnih pravic. Pravice pacienta urejata ZZVZZ in ZPacP. Subjekt pravice je vsak socialno zavarovani in zasebni pacient, vendar je dejansko pravica pomembna le za socialno zavarovanega pacienta . Njen korelat je dolžnost zdravnika sprejeti pacienta, odkloni ga lahko samo v izjemnih primerih (preveč pacientov, prevelika oddaljenost).

Pri nas pravica do proste izbire zdravnika obsega tako prosto izbiro zdravnika kot prosto izbiro zdravnika specialista in zdravstvenega zavoda. Pravica ni neomejena (krajevne in časovne omejitve). Omejitev je manj, ko zasebni pacient uveljavlja pravico do proste izbire zdravnika, saj lahko povsem svobodno izbire kogarkoli, dokler ga je pripravljen plačati. To lahko stori mimo osebnega zdravnika, ki v obveznem zdravstvenem zavarovanju deluje kot vratar v svet zdravstvenih storitev . ZPacP določa dolžnost zdravnika pisno pojasniti zavrnitev pacienta v 8 dneh od izražene pacientove izbire.

Zavarovana oseba lahko poleg splošnega zdravnika izbere tudi osebnega ginekologa in osebnega zobozdravnika, ki se jih lahko brez razloga zamenja po enem letu, prej pa samo v primeru, če se poruši zaupno razmerje. Izbrani osebni zdravnik deluje kot vratar v svet zdravstvenih storitev, zdravil in medicinsko-tehničnih pripomočkov (preprečeni samonapotitev, preskakovanje osebnega zdravnika ter neomejena izbira kateregakoli zdravnika). Izbrani osebni zdravnik ima pomembne usmerjevalne, oordinacijske in dokumentacijske vloge, saj skrbi za zdravje osebe, predpisuje zdravila, vodi in zbira zdravstveno dokumentacijo in osebo napotuje k specialistu (ne za psihiatra, spolne bolezni ali tuberkulozo – varovanje zasebnosti) ali v bolnišnico.

Zavarovana oseba ima pravico do neomejena prvega dostopa do svojega izbranega zdravnika, ki jo uveljavi na lastno pobudo. Zdravnik je osebo dolžan sprejeti in izvesti storitve, če so potrebne. Zdravnik bo najprej opravil pregled oz preiskave, ki so potrebne za diagnozo. Ko je ta ugotovljena, ima zavarovana oseba pravico do potrebnih preventivnih storitev oz do dajatev zdravljenja. Vsak pacient ima pravico biti obveščen o svojem zdravstvenem stanju in verjetnem razvoji ter posledicah bolezni, cilju, vrsti, načinu zdravljenja, mogočih tveganjih in morebitnih drugih možnostih zdravljenja. Vse zavarovane osebe v enakem ali podobnem zdravstvenem položaju imajo enako pravico do dostopa do vseh vrst storitev, zdravil in pripomočkov. Enak dostop brez neutemeljenega ločevanja na podlagi osebnih okoliščin, je mogoče zagotoviti le v javnem sistemu tj v obveznem zdravstvenem zavarovanju.

Pravice in dolžnosti v postopku zdravljenja

Samo ene izmed pravic so pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene oskrbe, pravica do spoštovanja pacientovega časa, pravica do obveščenosti in sodelovanja, pravica do samostojnega odločanja o zdravljenju, pravica do upoštevanje vnaprej izražene volje, pravica do seznanitve z zdravstveno dokumentacijo, pravica varstva zasebnosti in pravica varstva osebnih podatkov. Vse te pravice podrobneje ureja ZPacP. Hkrati ima pacient dolžnost ravnati v skladu s sprejetimi strokovnimi navodili in načrti v času bolezni. Nobene pravice ni mogoče odreči s sklicevanjem na pacientovo

93


neizpolnjevanje dolžnosti (lahko samo zadrži izplačevanje nadomestila). Z neizpolnjevanjem dolžnosti lahko povzroči škodo solidarni skupnosti obveznega zdravstvenega zavarovanja (potrebne dodatne storitve). Delodajalec lahko takemu delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi.

Postopki v primeru nesoglasja

Pravica do pritožbe in ugovora

Zavarovana oseba ima pravico do pritožbe, če se ne strinja z odločitvijo zdravnika, tako glede ukrepov diagnostike, akutnega zdravljenja in medicinske rehabilitacije. Pritoži se lahko neposredno pri izvajalcu storitev. Pravico ureja vsakoletni dogovor med ZZZS, izvajalci in ministrstvom za zdravje. Pravico do ugovora na pristojni organ nadzora (zbornica, ZZZS ali ministrstvo) ima oseba v vseh naštetih primerih, četudi v tem postopku sam ne nastopa v vlogi stranke.

Pravica do drugega mnenja

Na prvi pogled je za pacienta zelo ugodna. Pacient ima pravico kadarkoli pridobiti drugo mnenje. Pravico do drugega mnenja lahko neomejeno uveljavljajo samo zasebni pacienti, če so jo pripravljeni plačati. Za socialno zavarovanega pacienta pa so določene številne omejitve – omejena je samo na odločitve na sekundarni in terciarni ravni, kar pomeni da zavarovana oseba nima možnosti zahtevati preskusa odločitve izbranega osebnega zdravnika. Nekateri avtorji štejejo v pravico do drugega mnenja v širšem pomenu tudi možnost pridobitve podrobnejšega mnenja pri specialistu na podlagi napotnice (ni res, ker sploh ne gre za pravico, izda se na podlagi presoje zdravnika).

Naslednja omejitev je, da lahko socialno zavarovani pacient uveljavi pravico do drugega mnenja največkrat enkrat za oceno istega zdravstvenega stanja in predvidenih postopkov zdravstvene oskrbe. Dodatno morata pred uveljavitvijo pravice do drugega mnenja socialni zavarovani pacient in izbrani zdravnik opraviti temeljit pogovor o razlogih, namenu in potrebnosti pridobitve drugega mnenja (s tem se odvrača pacienta od uveljavljanja pravice). pravico se lahko uveljavi samo pri zdravniku ali konziliju istega izvajala zdravstvenih storitev, torej v isti zdravstveni organizaciji (kaže na to, da je zakon pisan bolj v korist zdravnikov).

Pravica do obravnave kršitve pacientovih pravic

ZPacP nesoglasje med pacientom in izvajalcem zdravstvene dejavnosti opredeljuje kot nesporazum, ki naj bi se ga odpravilo takoj, in sicer z dodatnimi pojasnili in ukrepi. Če to ni mogoče, mora izvajalec pacienta v skladu z načelom obveščenosti in podpore varstva pravic na razumljiv način obvestiti o pravice do obravnave kršitve pacientovih pravic in postopku vložitve zahteve. Če pacient meni, da so bile kršene njegove pravice iz ZPacP, lahko zahteva postopek prve obravnave kršitve pacientovih pravic pred pristojno osebo izvajalca (neformalni strokovni postopek). Osebi se lahko dogovorita o opravičilu ali celo povrnitvi škode do 300€. Če pacient ne soglaša s predlaganim dogovorom, lahko zahteva drugo obravnavo kršitve pacientovih pravic pred Komisijo RS za varstvo pacientovih pravic (predsednika imenuje Vlada, druge pa ministrstvo). Postopek je formaliziran in določa subsidiarno uporabo določb splošnega upravnega postopka.

Uveljavljanje kršitev pacientovih pravic ni procesna predpostavka sodnega varstva pravic, saj je možna vložitev tožbe tudi brez predhodnega postopka pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti.

Odločitev imenovanega zdravnika ZZZS

94


V nekaterih primerih je potrebna odločitev zdravnika, ki ga imenuje upravni odbor ZZZS, ki odloča o (1) napotitvi na zdraviliško zdravljenje na predlog izbranega osebnega zdravnika ali bolnišničnega zdravnika, (2) o upravičenosti zahteve za medicinsko-tehnični pripomoček pred iztekom trajnostne dobe, če je prišlo do anatomskih in funkcionalnih sprememb, zaradi katerih je postal pripomoček neuporaben, 3) o pravici do zahtevnejših medicinsko-tehničnih pripomočkov in (4) o upravičenosti do zdravljenja v tujini. V teh primerih je pravni položaj zavarovane osebe bolje varovan. Če se ne strinja z njegovo odločitvijo, lahko vloži pritožbo, o kateri odloča Komisija ZZZS (dva zdravnika, en pravnik).

Strokovna in pravna pomoč

Zastopnik pacientovih pravic lahko pacientu svetuje, pomaga ali ga zastopa, lahko pa tudi neformalno posreduje pri izvajalcih z namenom hitrega odpravljanja kršitev. Pravico do brezplačne pravne pomoči imajo zasebni in socialno zavarovani pacienti, kar pa ne zmanjšuje njihove pravice zahtevati strokovno in pravno pomoč nosilca obveznega zdravstvenega zavarovanja.

13.2.5.2. Postopek uveljavljanja pravic do denarnih dajatev

Uveljavljanje pravic do denarnega nadomestila

Utemeljenost začasne nezmožnosti za delo zaradi lastne bolezni ali poškodbe oz druge začasne zadržanosti z dela do 30 dni ugotavlja zavarovančev splošni izbrani osebni zdravnik (ne ginekolog ali zobozdravnik!). o nezmožnosti za delo, ki presega 30 dni, in v ostalih primerih, ko bremeni denarno nadomestilo ZZZS, se zahteva odločitev imenovanega zdravnika, ki ga imenuje upravni odbor ZZZS. Delavec uveljavlja izplačilo nadomestila pri delodajalcu, za to pa mu zadostuje Potrdilo o upravičeni odsotnosti z dela, ki ga izda osebni zdravnik na predpisanem obrazcu (enako velja, če plačilo bremeni ZZZS – tudi uveljavlja pri delodajalcu, ki nato zahteva povrnitev izplačanih sredstev od ZZZS). Če se delodajalec ali zavarovanec ne strinjata z oceno osebnega zdravnika (do 30 dni), lahko zahtevata presojo, ki jo opravi imenovani zdravnik ZZZS. Zoper njegovo odločitev je dopustna nesuspenzivna pritožba zavarovanca ali delodajalca, o kateri odloča zdravstvena komisija ZZZS (zelo kratki roki).

Uveljavljanje pravic do drugih denarnih dajatev

Pravici do pogrebnine in posmrtnine je mogoče uveljavljati pri območni enoti ZZZS. Pravico do pogrebnine se lahko uveljavlja tudi neposredno pri izvajalcu pogrebne dejavnosti, če imajo z ZZZS sklenjeno ustrezno pogodbo, pravico do posmrtnine pa se lahko uveljavlja pri delodajalcu.

Zavarovana oseba uveljavlja pravico do povračila potnih stroškov pri katerikoli območni enoti ZZZS ali pri svojem delodajalcu (bolj redko). Utemeljenost zahteve se izkaže s predpisano listino, ki jo izda osebni zdravnik. Če stroške izplača delodajalec, lahko slednji uveljavlja povračilo zneska pri ZZZS. Pritožbeni organ je posebna enota na sedežu ZZZS.


Zoper končno odločitev pristojnega zdravnika, zdravstvene komisije in organov ZZZS je mogoče vložiti tožbo pri socialnem sodišču. Posebnost je, da revizije ni mogoče vložiti v sporih glede pravice o zdraviliškem zdravljenju, razen če jo sodišče dopusti.

95


14. Zavarovanje za brezposelnost14.1. Splošno in primerjalno14.1.1.Splošno

Stopnja brezposelnosti se meri na dva načina – stopnja registrirane brezposelnosti je določena kot delež brezposelnih oseb, ki so prijavljene pri pooblaščeni instituciji za zaposlovanje, v celotni delovni sili v določenem obdobju (delovna sila = zaposleni+samozaposleni+brezposelni), stopnja anketne registriranosti pa se ugotavlja na podlagi anketiranja izbranega vzorca gospodinjstev (kateri člani gospodinjstva so v preteklem tednu ustvarjali dobiček in kateri ne). Odstotek anketne brezposelnosti je praviloma nižji od odstotka registrirane brezposelnosti, ker nekatere osebe brez zaposlitve opravljajo začasna dela za plačilo.

Ciklična brezposelnost lahko nastane zaradi zmanjšanja povpraševanja na individualni ravni in na ravni gospodarstva (npr čas gospodarske krize). Vzroki so lahko nacionalni, regionalni ali globalni. Tehnološka brezposelnost je posledica uvajanja novih tehnologij, ki nadomeščajo človekovo delo. Strukturna brezposelnost je posledica nesorazmerja med povpraševanjem po delavcih z določeno izobrazbo (usposobljenostjo) ter ponudbo, ki ne ustreza povpraševanju. Sezonska brezposelnost je posledica sezonskih nihanj v intenziteti dela (turizem, gostinstvo).

Na stopnjo družbene brezposelnosti in na individualno brezposelnost vplivajo poleg ekonomskih in družbenih razmer tudi ravnanja delodajalcev, zaposlenih oseb, brezposelnih oseb in iskalcev zaposlitve (bolj ali manj dejavni pri iskanju). MOD definira brezposelnega kot osebo, ki je izgubila zaslužek, vendar je zmožna in voljna delati, ne mora pa dobiti primerne zaposlitve (prej zaposlene). Iskalci zaposlitve pa so osebe, ki pred nastankom brezposelnosti niso bili zaposlene oz pridobitno aktivne ali jim je prenehal status brezposelne osebe in iščejo zaposlitev (osebe, ki so končale poklicno usposabljanje, osebe po obdobju skrbi za otroke in bolne, zaporniki po prestani kazni, delavci migranti, ki se vrnejo v domovino, prehodno samozaposlene osebe,…).

Pravice brezposelnih oseb do denarnih dajatev v času brezposelnosti so določene v:

Sistemu zavarovanja za primer brezposelnosti za zaposlene in druge osebe, ki so bile pred nastankom brezposelnosti zavarovane za brezposelnost

Sistemu socialnih denarnih pomoči oz socialnega varstva za brezposelne osebe, ki so brez dohodkov ali le ti ne dosegajo določene ravni in nimajo pravic iz zavarovanja

Sistemu aktivne politike zaposlovanja (APZ).

Brezposelne osebe so na temelju zavarovanja upravičene do dajatev, ne glede na svoj gmotni položaj. Iskalci zaposlitve praviloma nimajo nobenih pravic do denarnih dajatev na podlagi njihovega statusa, lahko pa so upravičeni do socialne denarne pomoči, če izpolnjujejo določene pogoje (glede dohodka). V Evropi se zadnja leta poudarja, da samo pasivni sistemi denarnih dajatev ne zadoščajo, temveč mora biti določena aktivna zaposlovalna politika za brezposelne osebe – države sprejemajo programe aktivne politike zaposlovanje za brezposelne in iskalce zaposlitve. Tem se zagotavljajo programi izobraževanja, usposabljanja in pridobivanja znanj in veščin, s katerimi naj bi se jim povečale možnosti za zaposlitev, po kateri se povprašuje na trgu dela.

Med novejšimi predlogi za učinkovito reševanje gmotnega položaja brezposelnih oseb so tudi predlogi za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka za vse odrasle osebe ne glede na njihov

96


gmotni položaj (zaposleni, brezposelni, iskalci, vzdrževani družinski člani,…). Sistem naj bi se financiral iz državnih sredstev. Brezposelne naj bi spodbujal k iskanju zaposlitve, ker z zaposlitvijo ne bi izgubili temeljnega dohodka in bi se njihovo gmotno stanje bistveno izboljšalo zaradi dodatnega plačila (nadomestil bi dajatve iz sistema socialne varnosti). Vprašljiva je predvsem višina temeljnega dohodka, saj bi lahko vplival na delodajalčevo odločitev o nižji plači.

14.1.2.Mednarodna pravna ureditev

Temeljne pravice za primer brezposelnosti določa Splošna deklaracija človekovih pravic, ki v 23. členu določa pravico do dela, pravico do proste izbire zaposlitve ter pravico do zadovoljivih pogojev za delo, tudi pravico do varstva pred nezaposlenostjo, 25. člen pa omenja varstvo v primeru brezposelnosti. temeljna mednarodna pravila so določena v konvencijah MOD, ki določajo dolžnosti držav in pravice posameznikov na področju organizacije službe za zaposlovanje in posredovanje dela, dohodkovne varnosti za brezposelne osebe ter politike zaposlovanja. Na področju politike zaposlovanja in spodbujanja zaposlovanja je Slovenija ratificirale več konvencij (2, 88, 122, 159).

Dolžnosti držav in pravice brezposelnih oseb so določene v Konvenciji št. 44 o zagotavljanju prejemkov in dodatkov osebam, ki so proti svoji volji brezposelne, Konvenciji št. 102 o minimalnih normah socialne varnosti ter v Konvenciji št. 168 o pospeševanju zaposlovanja in varstvu pred brezposelnostjo. Konvencija št. 44 določa osnovna pravila za sistem denarnih dajatev. V konvenciji št. 168 je opredeljeno razmerje med socialno varnostjo za brezposelne in pospeševanjem oz ustvarjanjem razmer za zaposlovanje. Sistem denarnih dajatev ne sme biti določen tako, da brezposelne osebe ne odvrača od iskanja in sprejema zaposlitve. Slovenijo zavezuje le Konvencija št. 102.

14.1.3.Položaj brezposelnih oseb – primerjalno

Pri pravnem urejanju pravic in obveznosti brezposelnih oseb je država zavezana upoštevati mednarodne norme, ki jo zavezujejo, in skrbeti za spoštovanje človekovih pravic ter za varstvo individualnih in javnih interesov, povezanih z zaposlovanjem in preprečevanjem brezposelnosti. za zakonodaje evropskih držav je značilno, da se je širil krog upravičenosti, večala višina denarnih dajatev in podaljševalo trajanje upravičenosti. V osemdesetih se je zopet začela višati brezposelnost (zato sledilo omejevanje denarnih dajatev). Dejavnost brezposelnih oseb so hoteli spodbujati predvsem z pozitivnimi posledicami (denarnimi dodatki za tiste, ki sodelujejo v programih aktivne politike).

V večini držav je organiziran sistem obveznega zavarovanja za brezposelnost. Pogoji za pridobitev denarne dajatve iz zavarovanja so povezani z ravnanjem zaposlene osebe pred nastankom brezposelnosti in z dobo predhodnega zavarovanja. V večini držav EU (Slo) je pogoj za nastanek pravice do denarne dajatve, da je oseba brezposelna proti svoji volji in brez svoje krivde, da je zmožna za delo, da je na voljo za zaposlitev, in da je prijavljena pri pristojni službi za zaposlovanje (če je sama odpovedala, nima pravice do dajatev). Praviloma je doba zavarovanja, ki je pogoj za nastanek pravic, določena v okviru nekega daljšega obdobja pred nastankom brezposelnosti.

V nekaterih državah je določena čakalna doba, neposredno po nastanku brezposelnosti, ko brezposelna oseba ni upravičena do denarnega nadomestila (Šve, VB, Pol,…), ki pa je Slovenija nima. Osnovna denarna dajatev za brezposelnost je v EU in pri nas denarno nadomestilo plače, ki je praviloma sorazmerno pretekli plači zavarovanca. Praviloma so nižja, da bi spodbujala brezposelne k

97


iskanju zaposlitve (nekatere države imajo degresivno lestvico, tako da se višina dajatve po določeni dobi brezposelnosti zniža). Zanje je značilno, da je izplačevanje časovno omejeno in da pravica do dajatve preneha, tudi če brezposelnost še traja. V večini držav EU imajo ugodnejša pravila za starejše brezposelne osebe, stare nad 50 let in več.

V nekaterih državah EU je poleg denarnega nadomestila določeno tudi denarno nadomestilo za delno brezposelnost med trajanjem delovnega razmerja, če pride do zmanjšanja plače zaradi zmanjšanja obsega dela. Sama brezposelnost traja, dokler oseba ne najde primerne zaposlitve. Brezposelna oseba nima absolutne pravice izbirati zaposlitev in čakati, da bo na voljo zaposlitev, ki si jo želi. Sprejeti mora bolj ali manj primerno zaposlitev, v skladu z omejitvami, ki jih določajo predpisi. Če ne sprejme zaposlitve, ki je po predpisih zanjo primerna, so določene sankcije (znižanje nadomestila ali popolna izguba). v slovenskem sistemu zavarovanja za brezposelnost sta definirani dve stopnji zaposlitve, ki jo je brezposelna oseba dolžna sprejeti – ustrezna zaposlitev in manj ugodna zaposlitev.

14.2. Slovenski sistem zavarovanja za brezposelnost14.2.1.Splošno

Ustava ne določa izrecno obveznosti države, da uredi zavarovanje za brezposelnost, vendar pa v 50/II. členu določa, da država organizira druga socialna zavarovanja in da je dolžna skrbeti za delovanje teh zavarovanj, kamor pa spada tudi zavarovanje za primer brezposelnosti.

Sistem zavarovanja je urejen v Zakonu o urejanju trga dela (ZZZPB prenehal veljati z januarjem!), ki ga dopolnjujejo pravilniki in drugi akti, ki določajo način uresničevanja nekaterih zakonskih določb. Zavarovanje za brezposelnost in storitve v zvezi z zaposlovanjem izvaja Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje – ZRSZ, ki ima območne enote v 12 regijah. ZRSZ organizira za brezposelne osebe in druge iskalce zaposlitve:

Informacije o dejavnosti zaposlovanja Pomoč pri uveljavljanju pravic iz zavarovanja za brezposelnost Pripravo zaposlitvenega načrta Posredovanje zaposlitve Svetovanje: zaposlitveno, poklicno, rehabilitacijsko, o možnostih vključitve v programe APZ Informacije in izvajanje štipendijske politike.

14.2.2.Zavarovanci in brezposelne osebe ZUTD ureja obvezno in prostovoljno zavarovanje za brezposelnost. Obvezno zavarovani so delavci v delovnem razmerju, ki imajo status zavarovancev – delavci v zasebnem in javnem sektorju, samozaposlene osebe, osebe, ki so na ozemlju RS zaposleni pri tujih in mednarodnih organizacijah in ustanovah, tujih konzularnih in diplomatskih predstavništvih, poslovodne osebe v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter zavodu, starši, ki zapustijo trg dela zaradi nege in varstva štirih ali več otrok za čas upravičenosti do plačila prispevkov, upravičenci do starševskih nadomestil, ki jim je prenehalo delovno razmerje v času starševskega dopusta, prejemniki denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, javni uslužbenci in voljeni ter imenovani nosilci javne oblasti ali druge funkcije v organih zakonodaje, izvršilne in sodne oblasti RS in v organih lokalne samouprave. Način plačevanja prispevkov ureja Zakon o prispevkih za socialno varnost.

V zavarovanje se lahko prostovoljno vključijo slovenski državljani v delovnem razmerju z delodajalcem v tuji državi, ki po vrnitvi v domovino ne morejo uveljavljati pravic za primer

98


brezposelnosti na drugi podlagi, zakonci in zunajzakonski partnerji slovenskih državljanov, zaposlenih v tuji državi, ki so bili neposredno pred odhodom v tujino, ko se vključijo v prostovoljno zavarovanje, v delovnem razmerju ali samozaposleni, osebe v času suspenza pogodbe o zaposlitvi po predpisih o delovnih razmerjih, zakonci ali zunajzakonski partnerji diplomatov in drugih javnih uslužbencev, napotenih na delo v tujino, če so bili v obdobju enega leta pred odhodom v tujino prijavljeni na zavodu kot brezposelne osebe vsaj šest mesecev, zakonci ali zunajzakonski partnerji diplomatov in drugih javnih uslužbencev, napotenih na delo v tujino, če so bili v obdobju enega leta pred odhodom v tujino vključeni v zavarovanje za primer brezposelnosti vsaj šest mesecev.Po ZUTD se za brezposelno osebo šteje iskalec zaposlitve, ki je zmožen za delo, prijavljen na zavodu, aktivno išče zaposlitev in je pripravljen sprejeti ustrezno oz primerno zaposlitev, ki mu jo ponudi ZRSZ ali drug izvajalec storitve posredovanja zaposlitve ter izpolnjuje naslednje pogoje:

Ni v delovnem razmerju ali samozaposlena Ni poslovodna oseba v osebni družbi in enoosebni družbi z omejeno odgovornostjo ter

zavodu Ni kmet Ni upokojenec Nima statusa dijaka, vajenca, študenta ali udeleženca izobraževanja odraslih, mlajšega od 26

let

Za delazmožno osebo se šteje brezposelna oseba od dopolnjenih 15 do 65 let starosti in če izpolnjuje splošne zdravstvene pogoje. Za brezposelno osebo se po tem zakonu šteje le oseba, ki se prijavi na zavodu. Brezposelna oseba je na razpolago za zaposlitev, če je dosegljiva na Zavodu vsak delovni dan tri ure na naslovu prebivališča ali na drugem naslovu, za katerega se dogovori z zavodom (vprašanje, ali to ne omejuje svobode gibanja). Brezposelna oseba je dolžna tudi sama dejavno iskati zaposlitev, saj se je po zakonu dolžna sama prijavljati na objavljena prosta oz ustrezna delovna mesta in biti prijavljena pri izvajalcih posredovanja zaposlitve in dela. Posledica kršitve obveznosti je izguba ali zmanjšanje pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti.

14.2.3.Vrste pravic na temelju zavarovanja

Pravice se nanašajo na:

Denarno nadomestilo Pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev in največ 3 leta Zdravstveno zavarovanje v skladu z zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem

zavarovanju Pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu z ZPIZ-om Povračilo prevoznih in selitvenih stroškov, če se brezposelna oseba zaposli v drugem kraju.

14.2.3.1. Denarno nadomestilo za brezposelnost

Gre za glavno denarno dajatev, saj se z njo brezposelni osebi nadomešča v določenem odstotku izpadla plača. Trajanje upravičenosti je časovno omejeno in lahko preneha, četudi brezposelnost še vedno traja. Pravico pridobijo le osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz ZUTD, ki se nanašajo na trajanje zavarovanja, razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ter na prijavo Zavodu za zaposlovanju (Zavod).

Pogoji

99


Pravico do denarnega nadomestila lahko pridobi zavarovanec, ki je bil v zadnjih 24 mesecih zavarovan najmanj 9 mesecev. Pravice iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezen primer ne določa drugače. Nadomestilo pa prejme tudi oseba, ki je bila vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, delodajalec kot zavezanec za plačilo prispevkov pa prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti ni plačal, in sicer ne glede na možnost njihove izterjave. Zavarovancem se v teh primerih v zavarovalno dobo šteje celotno obdobje trajanja delovnega razmerja.

V dobo se všteva nepretrgano zavarovanje ali več zavarovanj za določen čas, vključno s preračunanim sezonskim delom. Pravico lahko pridobi samo tisti zavarovanec, ki mu je pogodba o zaposlitvi prenehala brez njegove volje in brez njegove krivde (poslovni in gospodarski razlogi, stečaj ali likvidacija organizacije, prenehanje pogodbe za določen čas). Zakon določa, da pogodba preneha po njegovi krivdi ali volji v naslednjih primerih – redna odpoved s strani delavca, sporazumna razveljavitev pogodbe, redna odpoved s strani delodajalca zaradi krivdnih razlogov na strani delavca ali zaradi odklonitve nove pogodbe za nedoločen čas, izredna odpoved s strani delodajalca zaradi odklonitve dela pri prevzemniku, odklonitev prekvalifikacije ali napotitve na usposabljanje ali izobraževanje, neopravljeno pripravništvo, ki je predpisano, pisno soglasje delavca k odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov ali če je pogodba prenehala nezakonito.

Zavarovanci, ki so samozaposleni, in drugi varovanci, ki so zavarovani prostovoljno, uveljavijo pravico do denarne dajatve po odjavi obveznega pokojninskega zavarovanja, če je bila odjava posledica objektivnih razlogov (stečaj ali drugi ekonomski razlogi). Izjemoma lahko pravico do nadomestila v primeru odpovedi s strani zavarovanca tisti zavarovanec, ki se zaradi zaposlitve zakonca ali partnerja (vsaj 1 leto) preseli v drug kraj (oddaljen 1,5 h); zavarovanec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se mu pri spremembi delodajalca po zakonu, ki ureja delovna razmerja, iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi; eden od staršev, ki redno odpove ali se sporazume o prenehanju pogodbe o zaposlitvi zaradi nege in varstva štirih ali več otrok, ki je uveljavil pravico do plačila prispevkov za socialna zavarovanja po predpisih, ki urejajo starševsko varstvo, ko mu ta pravica preneha; zavarovanec, ki redno odpove pogodbo o zaposlitvi, ker mu delodajalec več kot šest mesecev v zadnjih dvanajstih mesecih ni plačeval prispevkov za socialno varnost.

Zavarovanec, ki mu je prenehala pogodba o zaposlitvi, mora vložiti zahtevo za uveljavitev pravice do denarnega nadomestila v roku 30 dni po prenehanju obveznega zavarovanja . Če jo vloži kasneje, se trajanje upravičenosti skrajša za dneve zamude od 31. dneva. Vložena mora biti najkasneje v 60 dneh , sicer zavarovanec izgubi pravico do denarnega nadomestila. Rok ne teče v času bolezni, porodniškega dopusta, izvajanja vojaške dolžnosti, prestajanja pripora, zaporne kazni, vzgojnega ali varstvenega ukrepa do 6 mesecev.

Višina

Višina denarnega nadomestila je odvisna od plače, ki jo je delavec prejemal pred nastankom brezposelnosti. Osnova za odmero je povprečna mesečna plača zavarovanca, ki jo je prejemal v zadnjih 8 mesecih pred nastankom brezposelnosti. Osnova za odmero denarnega nadomestila samozaposlenih in tistih, ki so bili v obvezno zavarovanje vključeni prostovoljno, je povprečna osnova, od katere so bili v obdobju iz prvega odstavka tega člena - oziroma pri prostovoljnih zavarovancih v obdobju enajstih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti - plačani prispevki. Odstotek odmere je za prve tri mesece prejemanja 80% in za naslednje mesece 60% (spodbuja k

100


zaposlitvi). Denarno nadomestilo ne sme biti nižje od 350€ in ne višje od 3x določenega najnižjega nadomestila.

Trajanje

Trajanje je odvisno od dolžine predhodnega zavarovanja za brezposelnost ter od možnosti za zaposlitev na ustreznem oz primernem delovnem mestu. Pravica lahko traja najdlje:

3 mesece za zavarovalno dobo od 9 mesecev do 5 let 6 mesecev za zavarovalno dobo od 5 let do 15 let 9 mesecev za zavarovalno dobo od 15 let d 25 let 12 mesecev za zavarovalno dobo nad 25 let 19 mesecev za zavarovance, starejše od 50 let in za zavarovalno dobo nad 25 let 25 mesecev za zavarovance, starejše od 55 let in za zavarovalno dobo nad 25 let .

Zadnji dve skupini imata najmanj možnosti za ponovno zaposlitev, zato je določena bolj ugodna dolžina. Če je zavarovanec v preteklosti že izkoristil pravico do denarnega nadomestila, se pri ponovnem uveljavljanju ne sme upoštevati zavarovalna doba, ki se je enkrat že upoštevala, ne upošteva pa se tudi sam čas prejemanja nadomestila. Izjema so zavarovanci, stari nad 50 let in s 25 let zavarovalne dobe, saj se jim lahko ponovno upošteva celotna doba zavarovanja.

Prenehanje pravice do denarnega nadomestila

Predčasno prenehanje pravice do denarnega nadomestila je določeno za primere, ko oseba aktivno ne išče zaposlitve, se ni pripravljena zaposliti na ponujenem delovnem mestu ali odklanja vključevanje v programe APZ oz ne izpolnjuje sprejetih obveznosti. Brezposelna oseba je dolžna aktivno iskati zaposlitev in o svojih aktivnostih na zahtevo zavoda predložiti dokazila. Oseba je dolžna sprejeti ustrezno oz primerno zaposlitev, če pa jo odkloni, ji preneha pravica do denarnega nadomestila. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev za nedoločen ali določen čas na delovnem mestu, (1) ki je uvrščeno v tarifni razred, v katerega je bil zavarovanec razporejen večino časa zadnjih 12 mesecev pred nastankom brezposelnosti; (2) ki ustreza stopnji in vrsti dokončane poklicne izobrazbe osebe, ki išče prvič zaposlitev ali po prekinitvi najmanj 2 leti; (3) ki je oddaljeno do ene ure vožnje z javnim prevoznim sredstvom od kraja prebivališča do delovnega mesta v eno smer (vožnja skupaj z delovnim časom ne sme presegati 11h/dan).

Primerna zaposlitev je manj ugodna kot ustrezna zaposlitev. Je zaposlitev, ki je uvrščena v do dve stopnji nižji tarifni razred ustrezne kolektivne pogodbe, na katero je bila brezposelna oseba razporejena večino časa v zadnjih 12 mesecih pred nastankom bolezni. Po treh mesecih vpisa v evidenco brezposelnih se lahko tej osebi ponudi eno stopnjo nižja zaposlitev, po šestih mesecih pa dve stopnji nižja zaposlitev. Zaposlitev je lahko oddaljena največ eno uro in pol vožnje z javnim prevoznim sredstvom (če ima otroka do 15. leta starosti, je oddaljenost ena ura).

Pravico je mogoče predčasno prekiniti tudi v primeru, da se oseba zaposli ali postane samozaposlena če se ugotovi, da ustvarja dobiček iz dejavnosti, če je zaposlena na črno, če nastopi prestajanje zaporne kazni nad 6 mesecev, če odkloni ustrezno občasno ali začasno plačano delo, ali če izpolni pogoje za nastanek pravice do pokojnine. Pravica preneha tudi, če se s pravnomočno odločbo ugotovi, da je oseba nezmožna za delo.

Zavarovanec, ki išče zaposlitev s polnim delovnim časom in sklene pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega, obdrži za razliko do polnega delovnega časa pravico do izplačevanja

101


sorazmernega dela denarnega nadomestila oziroma do sorazmernega dela plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do izpolnitve pogojev za upokojitev. Pravici se zavarovanec lahko odpove. Odpoved mora biti pisna, preklic odpovedi je možen do izdaje odločbe o priznanju nove pravice.

Mirovanje pravice

Denarno nadomestilo se ne izplačuje v času prejemanja denarnega nadomestila za primer bolezni, starševskega nadomestila ob rojstvu otroka, sklenitve delovnega razmerja za čas krajši od 12 mesecev, vključitve v javna dela, vključitve v program izobraževanja s pravico do nadomestila, ki ga pokrije delodajalec, prestajanja kazni ali ukrepa do 6 mesecev ter v času, ko ne prebiva v Sloveniji.

Zavarovanec, ki zaradi mirovanja ali prenehanja ni v celoti izkoristil pravice do denarnega nadomestila, ima po prenehanju razlogov za mirovanje ali v primeru ponovne brezposelnosti pravico uveljavljati preostali, še neizkoriščeni del denarnega nadomestila.

Znižanje denarnega nadomestila

Denarno nadomestilo se zniža zavarovancu, ki v času upravičenosti do denarnega nadomestila med brezposelnostjo opravi delo, za katero prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200 €. Znižanje se ne izvede, če bi bilo denarno nadomestilo treba znižati za manj kot 20€. Denarno nadomestilo se zavarovancu zniža za 50 odstotkov dohodka iz dela, ki presega zgornji znesek.

Nadomestilo se lahko zniža za dva meseca za 50% , če brezposelna oseba odkloni primerno delo po podjemni pogodbi ali pogodbi o naročilu avtorskega dela, primerno začasno ali ustrezno humanitarno delo ali drugo podobno delo. Nadomestilo se lahko zniža tudi v primeru, če brezposelna oseba pridobiva dodatne dohodke pod pogoji iz ZUTD.

14.2.3.2. Plačevanje prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje do upokojitve

Zavod za zaposlovanje je dolžan plačevati prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje brezposelnim osebam, ki jim po prenehanju pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost manjka do izpolnitve pogojev za upokojitev največ eno leto. Osnova za obračun prispevka je zadnje denarno nadomestilo za brezposelnost, ki ga je prejel zavarovanec. Pravico imajo brezposelni državljani RS in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje ter osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas.

14.2.3.3. Zdravstveno zavarovanje in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje

Brezposelne osebe, ki so prejemniki denarnega nadomestila za brezposelnost, in njihovi družinski člani so po ZZVZZ zdravstveno zavarovane, prispevke pa plačuje Zavod za zaposlovanje. Pokojninsko in invalidsko pa so zavarovane brezposelne osebe, ki prejemajo denarno nadomestilo in osebe, ki so vključene v javna dela. Tudi tu prispevke plačuje zavod za zaposlovanje.

14.2.3.4. Pravica do povrnitve prevoznih in selitvenih stroškov

Brezposelna oseba ima pravico do povračila selitvenih stroškov, če so ti povezani z zaposlitvijo v drugem kraju, kamor jo je napotil Zavod ali s katero Zavod soglaša. Brezposelna oseba, ki išče zaposlitev v drugem kraju, ima pravico do povračila stroškov javnega prevoza, ki so nastali zaradi napotitve Zavoda ali s katerimi je Zavod soglašal.

102


14.2.4.Uveljavljanje pravic, določenih v ZUTD

Postopkovne določbe so določene v ZUTD, uporabljajo pa se tudi določbe predpisov o splošnem upravnem postopku. Na prvi stopnji odloča o pravicah zavarovanca pooblaščeni delavec zavoda za zaposlovanje. Zoper njegovo odločitev se lahko zavarovanec ali druga brezposelna oseba pritoži na organ zavoda, ki je pooblaščen odločati na drugi stopnji. Pritožba mora biti vložena v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku v 15 dneh od vročitve odločbe prve stopnje. Pritožba je nesuspenzivna. Uživalci pravic iz zavarovanja so zavezani sporočati zavodu vse spremembe, ki lahko vplivajo na pridobitev in izgubo pravic, najkasneje v roku 15 dni od nastanka spremembe.

Zavarovanec, ki ni zadovoljen z odločitvijo organa druge stopnje, lahko v 30 dneh od vročitve odločbe vloži tožbo proti zavodu pri delovnem in socialnem sodišču v skladu z določbami ZDSS-1. Socialno sodišče je pristojno odločati o (1) pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti in o plačevanju prispevkov za to zavarovanje, (2) o prostovoljni vključitvi v obvezno zavarovanje in o plačevanju prispevkov, (3) o štipendiji, pri kateri je odločilen premoženjski cenzus, in štipendiji za nadarjene in (4) o posojilu za študij na podlagi jamstev in subvencioniranja obrestne mere, pri dodeljevanju katere je odločilen premoženjski cenzus. Pod določenimi pogoji se lahko vloži pritožba na Višje delovno in socialno sodišče, o pritožbah zoper njih pa v reviziji odloča Vrhovno sodišče RS.

14.2.5.Nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb

Posledica kršenja obveznosti je lahko izguba pravic, ki jih ima zavarovanec oz brezposelna oseba po ZUTD. Zakon določa sistem nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb. Za izvajanje nadzora ima zavod organizirano posebno notranjo organizacijsko enoto. Dejanski nadzor opravljajo pooblaščene osebe, izvaja pa se v skladu z določbami posebnih izvršilnih predpisov in aktov zavoda.

14.2.6.Delna brezposelnost

Delna brezposelnost lahko nastane zaradi začasnega zmanjšanja obsega dela ali prekinitve dela za zaposlene osebe pri določenem delodajalcu. Pravila določa že Konvencija št. 168, kjer je delna brezposelnost opredeljena kot začasno prenehanje dela, ne da bi prenehalo delovno razmerje. Slovenski sistem zavarovanja za brezposelnost ne ureja pravic zavarovanih oseb za primer delne brezposelnosti, ureja pa jih ZDR. Breme delne brezposelnosti je preneseno na delodajalca. Zaradi gospodarske krize se je država odločila subvencionirati delodajalce, ki so delavcem ponujali zaposlitev za krajši od polnega delovnega časa (36 oz 32-tedenski delovni čas).

14.2.7.Aktivna politika zaposlovanja (APZ)

Določen je v ZUTD in v nacionalnem akcijskem programu zaposlovanja, ki ga sprejme vlada RS za vsako leto. Brezposelna oseba se lahko vključi v program APZ zaradi povečanje zaposlitvenih možnosti. Zavod ali druga pooblaščena organizacija mora za vsako prijavljeno brezposelno osebo najkasneje v 2 mesecih po prijavi pripraviti zaposlitveni načrt , v katerem so določene obveznosti brezposelne osebe v zvezi z vključevanjem v programe APZ. Brezposelna oseba ima pravico in dolžnost, da se vključi v program APZ v skladu z zaposlitvenim načrtom. ZUTD določa ukrepe programov APZ, ki so namenjeni delodajalcem, in upravičenja, ki jih lahko pridobijo brezposelne osebe, vključene v programe APZ. Delodajalcem so namenjene razne oblike sofinanciranja za ohranitev delovnih mest in zaposlovanja brezposelnih oseb, ki imajo slabše možnosti za zaposlitev.

103


Ukrepi APZ so usposabljanje in izobraževanje, nadomeščanje na delovnem mestu in delitev delovnega mesta, spodbude za zaposlovanje, kreiranje novih delovnih mest in spodbujanje samozaposlovanja. Programi, ki so namenjeni brezposelnim osebam, obsegajo programe splošnega in posebnega izobraževanja, programe za pridobitev kvalifikacije ali določenih znanj/veščin, programe prekvalifikacij in druge programe za izboljšanje možnosti za zaposlitev. Z brezposelno osebo sklene Zavod pogodbo, v kateri so določene zlasti pravice, obveznosti in odgovornosti brezposelne osebe na eni strani in organizacije, ki izvaja program APZ. Pogodba določa tudi trajanje in financiranje programa ter nadzor nad izvajanjem. Posledica kršitve je lahko izguba pravice do denarnega nadomestila oz drugih denarnih dajatev. Med programi APZ so tudi programi javnih del, ki se opravljajo v okviru nepridobitnih dejavnostih na področju socialnovarstvenih, izobraževalnih, kulturnih, naravovarstvenih, komunalnih, kmetijskih in drugih dejavnosti. Osebe, ki so vključene v javna dela, sklenejo posebno pogodbo o zaposlitvi, so v delovnem razmerju in imajo podobne pravice kot drugi delavci v delovnem razmerju v skladu z ZDR (posebnosti glede dopusta, trajanja delovnega časa, razlogov za prenehanje,…). Delavci, ki opravljajo javna dela, so zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovani.

14.2.8.Štipendiranje

Ureja ga Zakon o štipendiranju (ZŠtip). Štipendije so lahko državne, kadrovske, Zoisove, namenjene Slovencem v zamejstvu in Slovencem po svetu, ali pa so namenjene državljanom drugih držav na podlagi vzajemnosti. Do štipendije so upravičene osebe s statusom dijaka ali študenta ter udeleženci izobraževanja odraslih, ki izpolnjujejo zakonske pogoje. Državno štipendijo lahko pridobijo osebe, ki izpolnjujejo zakonske pogoje in pri katerih povprečni dohodek na družinskega člana v preteklem koledarskem letu ne presega 60% minimalne plače v primeru šolanja v kraju prebivališča in do 65% minimalne plače v primeru šolanja zunaj kraja prebivališča. Osnovni znesek državne štipendije je 36€ za dijaka in 54€ za študenta. Višina je odvisna od stroškov izobraževanja, višine dohodka na družinskega člana, smeri, stopnje in letnika izobraževanja, študijskega uspeha ter posebnih potreb štipendista.

Zoisove štipendije so namenjene dijakom in študentom, ki dosegajo visoke povprečne ocene in so posebno uspešni pri raziskovalnih nalogah ter na domačih in mednarodnih tekmovanjih. Kadrovske štipendije dodeljuje organizacija in delodajalci v skladu s svojimi potrebami.

14.2.9.Denarne socialne pomoči za brezposelne osebe

Urejene so v ZSV, sistem denarnih socialnih pomoči pa izvajajo CSD. brezposelne osebe brez zadostnih sredstev za življenje, ki izpolnjujejo pogoje po ZSV, lahko pridobijo pravico do denarne socialne pomoči:

Če ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev denarnih dajatev iz zavarovanja za brezposelnost Če so se jim pravice iz zavarovanja za brezposelnost iztekle Če z denarnim nadomestilom ne pokrivajo minimalnih stroškov za preživljanje oz ne dosegajo

cenzusa, ki je določen za posameznika ali družino v ZSV.

Brezposelna oseba bo lahko uveljavila pravico do denarne socialne pomoči, če se bo prijavila na Zavodu in se vpisala v evidenco brezposelnih oseb. Ta oseba mora biti Zavodu na razpolago za ustrezno ali primerno zaposlitev in mora dejavno iskati zaposlitev.

104


15. Starševsko varstvo15.1. Splošno in primerjalno15.1.1.Starševstvo (materinstvo in očetovstvo)

Običajno obstaja neizpodbojna domneva, da je ženska določen čas pred in po porodu nezmožna za delo. Denarne dajatve, ki nadomeščajo izpadli dohodek v primeru materinstva, so lahko določene v obveznem zdravstvenem zavarovanju, čeprav se kaže želja po ločenem urejanju. Pravica do odsotnosti z dela je lahko urejena tudi v delovni zakonodaji. Že Konvencija št. 3 o zaposlovanju žena pred porodom in po njem določa pravico žensk do odsotnosti in nadomestila 6 tednov pred porodom in ravno toliko po porodu. Konvencija je bila revidirana s Konvencijo št. 103 o varstvu materinstva, ki določa, da mora porodniški dopust trajati skupaj min 12 tednov, od tega najmanj 6 tednov po porodu, določa pa tudi pravice do denarnega nadomestila in medicinske oskrbe. Najnovejša, Konvencija št. 183 o zaščiti materinstva, je porodniški dopust podaljšala na min 14 tednov. V zadnjem času se vedno bolj ureja tudi socialni primer očetovstva, ki ga priznava koordinacijska Uredba 883/2004/ES (enako vrednoti materinstvo in očetovstvo).

15.1.2.Dajatve ob starševstvu v nekaterih evropskih državah

V vseh državah EU se ženski zagotavljajo zdravstvene storitve v času tik pred prodom, med porodom in po njem. Pravica do odsotnosti traja določen čas pred porodom, med njim in določen čas po porodu, število tednov pa se razlikuje od države do države. V času odsotnosti imajo ženske pravico do nadomestila izpadlega dohodka, višina nadomestila pa se v nekaterih državah razlikuje tudi od vrste zaposlitve (delavka ali samozaposlena). V nekaterih državah je delodajalec dolžan kriti razliko med preteklo plačo in porodniškim nadomestilom (na podlagi kolektivnih pogodb). V nekaterih državah imajo podobne pravice tudi neaktivne ženske (na Norveškem tudi neaktivne ženske upravičene do materinskega dodatka). Nekatere države so pričele priznavati dopust tudi očetom (očetovski dopust), ki pa je krajši od materinskega (prb 10 dni), priznavajo pa jim tudi pravico do očetovskega nadomestila.

Do pravic so upravičeni tudi posvojitelji, saj imajo v nekaterih ureditvah (benelux) posvojitelji podobne pravice kot starši v sistemu socialne varnosti. Ponekod poznajo posebne dajatve v primeru mednarodnih posvojitev (Islandija).

15.2. Zavarovanje za starševstvo v slovenski ureditvi15.2.1.Splošno

Pravice do zdravstvenih storitev pred, med in po porodu se zagotavljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Za zavarovanko so brezplačne v času izrabe, saj jih v celoti plača nosilec, tj ZZZS. Drugače kot dajatve v naravi pa se denarne dajatve zagotavljajo v zavarovanju za starševsko varstvo, ki je urejen v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP). Starši imajo poleg pravice do denarnega nadomestila tudi pravico do odsotnosti z dela in pravico do dela s krajšim delovnim časom (ureja ZDR). starši, ki nimajo lastnosti zavarovane osebe in zato nimajo teh pravic, lahko pridobijo pravico do starševskega dodatka in drugih družinskih prejemkov.

105


15.2.2.Krog zavarovanih oseb

Zakon ne omogoča prostovoljne vključitve v zavarovanje za starševsko varstvo. V zavarovanje so vključene vse aktivne osebe in prejemniki nekaterih socialnih dajatev. Med aktivne osebe spadajo zaposlene, samozaposlene osebe (zdravniki, odvetniki, samozaposleni na področju kulture,..), poslovodne osebe, ki niso zavarovane na drugi podlagi, pokojninsko in invalidsko zavarovani kmetje in člani njihovih gospodarstev. Zavarovanci so lahko tudi prejemniki nekaterih socialnih dajatev, kot so npr prejemnika nadomestila za brezposelnost, brezposelne osebe, ki so vključene v javna dela, prejemniki nadomestila iz obveznega zdravstvenega zavarovanja po prenehanju delovnega razmerja.

15.2.3.Financiranje in upravljanje

Po naravi gre za socialno zavarovanje, zato morajo zavarovanci in njihovi delodajalci plačevati prispevke. Prispevna stopnja je nizka, saj delavec in delodajalec plačujeta vsak po 10% prispevne stopnje, ki je enaka kot v OPIZ-u. prispevki se stekajo v državni proračun. Zavarovanje za starševsko varstvo upravlja država neposredno. Pritožbeni organ je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, le na prvi stopnji pa je odločanje prepuščeno lokalnim Centrom za socialno delo.

15.2.4.Pravice iz zavarovanja za starševsko varstvo

Pravice so pravica do starševskega dopusta, pravica do starševskega nadomestila in pravica do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva.

15.2.4.1. Pravica do starševskega dopusta

Zavarovanci imajo pravico, da v času neposredno pred porodom, med njim in določeno obdobje po njem prenehajo opravljati delo, pridobitno dejavnost ali iskati zaposlitev. Odsotnost z dela je za zavarovanko obvezna zaradi varovanja zdravja nosečnice in ploda. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti odsotnost z dela, pri tem pa je dolžnost delavca, da svojega delodajalca pravočasno obvesti o nameri izrabe porodniškega dopusta, in sicer 30 dni pred nastopom dopusta. Vrste dopusta so porodniški dopust, očetovski dopust, dopust za nego in varstvo otroka ter posvojiteljski dopust.

Porodniški dopust

Namenjen je pripravi nosečnice na porod, rojstvu otroka ter negi matere in otroka neposredno po porodu. Njegov namen je zaščititi zdravje zavarovanke in ploda oz otroka. Do porodniškega dopusta je upravičena samo mati, ki mora dopust izrabiti za prekinitev dela, v obliki polne odsotnosti z dela. Izjemoma je do porodniškega dopusta upravičen oče, ko mati umre, zapusti otroka ali je v skladu z zdravnikovo presojo začasno ali trajno nesposobna za samostojno življenje in delo. Če otroka rodi mladoletna mati, se lahko dogovorijo, da dopust izrabi oče ali eden od otrokovih starih staršev, če so tudi sami zavarovanci. Do dopusta je izjemoma upravičena tudi druga oseba, ki neguje in varuje otroka na podlagi odločbe Centra za socialno delo ali sodišča. V vseh naštetih primerih je pogoj za pridobitev dopusta dejansko negovanje in varovanje otroka .

Porodniški dopust traja praviloma 105 koledarskih dni. Zavarovanka mora nastopiti dopust 28 dni pred predvidenim datumom poroda, ki ga določi ginekolog. Če tega ne stori, neizrabljenega dela ne more prenesti v obdobje po porodu, razen če je otrok nedonošenček (pred 37. tednom nosečnosti), kar lahko tudi podaljša dopust za nego in varstvo otroka. Če porodniški dopust uveljavlja kdo drug, je le ta ustrezno krajši, nihče pa ne sme izkoristiti dopusta pred porodom (samo med in po njem). Oče ali kdo drug lahko koristi samo 77 koledarskih dni dopusta (manj, če ga je pred porodom izkoristila

106


mati). Psihično stanje matere po porodu se upošteva v primeru smrti ali zapustitve otroka ob rojstvu ali v času trajanja dopusta – mati ohrani nekaj dopusta. Če rodi mrtvega otroka, je upravičena do 42 dopusta še po porodu.

Očetovski dopust

Namenjen je očetu, ki ima s tem možnost takoj po porodu sodelovati pri negi in varstvu svojega otroka. Pravica ni prenosljiva, oče pa je ne more izrabiti v obliki delne odsotnosti z dela, temveč le v obliki polne odsotnosti z dela. Dopust lahko izkoristi strnjeno ali samo v delovnih dnevih. Pravica do dopusta traja 90 dni, pri čemer mora 15 dni izkoristiti najkasneje do dopolnjenega 6 meseca starosti otroka in ga ne more prenašati v kasnejše obdobje. V tem času ima tudi pravico do očetovskega nadomestila. Preostali dopust lahko izrabi v času porodniškega dopusta ali do otrokovega tretjega leta starosti – v tem obdobju ima samo pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje (ne do nadomestila). Evidenco o izrabi dopusta vodi CSD in delodajalec.

Če oče izrablja dopust po delovnih dnevih, se trajanje pravice določi tako, da se upošteva 70% pripadajočih koledarskih dni (namesto 15 le 11 dni oz iz celotnih 90 dni na 63 dni dopusta). Pravica je vezana na otroka in preneha s smrtjo otroka. Pravica preneha, če je očetu odvzeta roditeljska pravica, če so mu prepovedani stiki ali pa če ne živi več z otrokom ter ga ne neguje in varuje. Če oče izrablja pravico do porodniškega dopusta, nima pravice do očetovskega dopusta.

Dopust za nego in varstvo otroka

Pravico je mogoče uveljavljati takoj po poteku porodniškega dopusta. Uveljavlja jo lahko eden ali izjemoma oba starša, ob določenih pogojih pa so upravičenci lahko tudi stari starši ali druge osebe. Če pravico uveljavlja eden od staršev, je dovolj njegova pisna izjava, da želi uveljavljati pravico. Če pravico uveljavljata oba starša, morata skleniti pisni dogovor v 30 dneh pred potekom porodniškega dopusta (trajanje obdobja, način izrabe). Pravico lahko uveljavljata izmenično (delna odsotnost z dela) ali ločeno po obdobjih (vsak eno polovico obdobja). Dogovor mora predložiti CSD-ju in o njem seznaniti delodajalca. Če dogovora ne moreta doseči, odloča CSD, ki deluje po načelu koristi otroka. Oba starša lahko hkrati izrabljata dopust v obliki polne odsotnosti z dela ob (1)hkratnem rojstvu dveh ali več otrok (2) ob rojstvu otroka, ki zahteva posebno nego (3) ob rojstvu nadaljnjega otroka, če že varujeta in vzgajata najmanj dva otroka do starosti 8 let ali otroka, ki zahteva posebno nego in varstvo. Pravico do dopusta lahko uveljavlja druga oseba, in sicer stari starši otroka, če se tako dogovorijo z mladoletno materjo, ki se šola.

Pravica traja praviloma 260 dni (skupaj z porodniškim točno 365 dni), doba pa se v naslednjih primerih podaljša za:

90 dni ob rojstvu dvojčkov in za 90 dni za vsakega nadaljnjega (trojčki – 180 dni,…) Toliko dni, kolikor je bila nosečnost krajša od 260 dni pri rojstvu nedonošenčka 90 dni za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo (mnenje komisije Pediatrične klinike v

Ljubljani) – podaljšanje se lahko uveljavlja do 18. meseca starosti 30 dni, če že vzgajata dva otroka do starosti 8 let, 60 dni, če vzgajata tri take otroke in 90 dni,

če jih vzgajata še več (vsi mlajši od osmih let).

Dnevi podaljševanje se lahko seštevajo (90 dni za dvojčke + že dva otroka do 8. leta = 120 dni). Del dopusta v trajanju 75 dni je mogoče prenesti v kasnejše obdobje in izrabiti do otrokovega osmega leta starosti.

107


Posvojiteljski dopust

Namenjen je enemu ali obema posvojiteljema, da se lahko takoj po posvojitvi z otrokom privadijo na nove življenjske razmere. Pravice nima, če je za istega otroka že uveljavil pravico do porodniškega dopusta, očetovskega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka. Če je bil dopust za nego in varstvo izrabljen v manjšem obsegu, ima pravico do razlike do popolnega obsega posvojiteljskega dopusta. Trajanje dopusta je odvisno od starosti otroka. Pravica pri posvojitvi otroka, starega od 1-4 leta traja 150 dni, od 4-10 let, pa 120 dni. Če oba izrabljata dopust, skupno trajanje ne sme presegati 120 oz 150 dni.

15.2.4.2. Pravica do starševskega nadomestila

Zaradi poroda in posledične odsotnosti z dela zavarovana oseba ni zmožna pridobivati dohodka ali iskati zaposlitve oz se tega od nje ne pričakuje. Nadomestitvi izpadle plače ali drugega dohodka je namenjena pravica do starševskega nadomestila, ki je sestavljena iz porodniškega nadomestila, očetovskega nadomestila, nadomestila za nego in varstvo otroka ter posvojiteljskega nadomestila.

Upravičenci

Osebe, ki imajo pravico do starševskega dopusta in so bile pred dnevom nastopa dopusta zavarovane za starševsko varstvo

Osebe, ki nimajo pravice do starševskega dopusta (v trenutku uveljavljanja pravice niso v delovnem razmerju), če so bile zavarovane vsaj 12 mesecev v zadnjih 3 letih pred uveljavitvijo pravice.

Prejemanje več denarnih dajatev hkrati ni dopustno. Prejemnik starševskega nadomestila nima pravice do prejemanja drugega nadomestila iz sistema socialne varnosti.

Odmerna osnova

Osnova za izračun nadomestila je povprečna osnova, od katere so bili obračunani prispevki za starševsko varstvo v zadnjih 12 mesecih pred vložitvijo prve vloge. Če zavarovanec ni delal ali plačeval prispevkov, je osnova za manjkajoče mesece 55% minimalne plače. Glede na to, da lahko oseba izrabi dopust neprekinjeno ali s prekinitvijo manjšo od 1 leta, se šteje, da se upošteva tista osnova, ki je bila določena ob izrabi prve vrste starševskega dopusta (ob daljši prekinitvi se izračuna na novo).

Višina starševskega nadomestila

Za polno odsotnost z dela znaša 100% omenjene osnove (pri delni odsotnosti računamo sorazmerno). Višina nadomestila je omejena navzgor in navzdol (vertikalna solidarnost). Izplačano nadomestilo ne sme biti nižje od 55% minimalne plače in ne višje od 2,5-kratnika povprečne plače v državi. Izjema velja le za porodniško nadomestilo, ki navzgor ni omejeno.

Trajanje pravice do starševskega nadomestila

Trajanje je praviloma vezano na trajanje pravice do starševskega dopusta. Posebnost velja pri pravici do očetovskega nadomestila, saj ima oče pravico do nadomestila le v prvih 15 dneh dopusta, ki jih mora izrabiti do 6 meseca starosti otroka. Pravica do starševskega nadomestila lahko preneha pred prenehanjem pravice do starševskega dopusta, če inšpektor za delo ugotovi, da oseba v času dopusta dela (vrnitev prejetega zneska z obrestmi).

108


Dobroimetje

Upravičenci so se lahko pred spremembo ZSDP iz '06 odločili, da dopusta za nego in varstvo otroka ne bodo izrabili v polnem obsegu. Največ petmesečno nadomestilo za nego in varstvo otroka so lahko izrabili v obliki dobroimetja ter ga porabili za plačilo vrtca, najemnine za stanovanje. S spremembo zakona se je institut dobroimetja črtal.

15.2.4.3. Pravica do dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva

Upravičenci

Pravico ima eden od staršev, ki neguje in varuje otroka. Čeprav samozaposlene osebe nimajo določenega delovnega časa, je zakonodajalec v ZSDP izrecno izenačil pravna položaja zaposlenih in samozaposlenih. Slednji morajo omejiti opravljanje svoje dejavnosti, da so lahko upravičeni do delnega plačila prispevkov za socialno varnost.

Trajanje pravice

Trajanje je odvisno od števila in zdravstvenega stanja otrok v družini. Eden od staršev ima pravico do krajšega delovnega časa do tretjega leta otrokove starosti. Če neguje in varuje dva otroka, se trajanje podaljša do šestega leta starosti mlajšega otroka. Šele ko eden od staršev varuje in neguje štiri ali več otrok, ima pravico v celoti zapustiti trg dela do dopolnjenega desetega leta najmlajšega otrok. Pravica lahko traja do otrokove polnoletnosti, če je otrok gibalno oviran ali zmerno/težje duševno prizadet.

Plačilo prispevkov

Da je eden od staršev upravičen do plačila (dela) prispevkov za socialno varnost, mora delati krajši delovni čas, ki pa mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Pri samozaposlenih velja, da mora same plačevati prispevke za socialno varnost za najmanj 20 ur tedensko. Za čas opravljanja dela ima delavec pravico do plače svojega delodajalca, v preostalem delu pa nima pravice do starševskega nadomestila, temveč tu država zgolj plačuje prispevke za socialna zavarovanja od sorazmernega dela minimalne plače.

Diskriminatorna ureditev?

To pravico praviloma uveljavljajo ženske. Zaradi plačila prispevkov zgolj od sorazmernega dela minimalne plače so ženske postavljene v slabši pravni položaj, saj bodo posledično pokojnine in druga nadomestila manjša, kot bi bila, če bi delala polni delovni čas. Poleg tega ta pravica povečuje odvisnost upravičenca od drugega starša. Pravica je prav tako diskriminatorna do ljudi z nižjimi dohodki, saj jo praviloma uveljavljajo družine z višjimi dohodki, ki si lahko privoščijo izpad dohodka (gmotna okoliščina se šteje kot osebna okoliščina, torej je v nasprotju z Ustavo).

15.2.5.Postopek uveljavljanja in varstva pravic

Pravice praviloma uveljavlja eden od staršev, obstoj pravice pa je vezan na otroka. Podrobnejše postopkovne določbe vsebuje Pravilnik o postopkih za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za starševsko varstvo. Če pride v času izrabe pravic do sprememb, ki bi lahko vplivale na višino ali trajanje, je potrebno o teh spremembah v 8 dneh obvestiti pristojni CSD (v nasprotnem primeru prenehanje izplačevanja ali zahteva za povrnitev škode). Nekatere pravice je potrebno uveljavljati določen čas pred predvidenim rokom poroda, ki ga oceni izbrani osebni ginekolog.

109


Na prvi stopnji odloča krajevno pristojni CSD (glede na kraj materinega stalnega prebivališča), praviloma hkrati odloča o pravicah do dopusta in nadomestila. Pri uveljavljanju pravice do dela s krajšim delovnim časom pa CSD odloča le o pravici do plačila sorazmernega dela prispevkov, samo pravico do dela s krajšim delovnim časom pa upravičenec uveljavlja pred delodajalcem. Na drugi stopnji odloča Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, na katero upravičenec naslovi nesuspenzivno pritožbo. Če se upravičenec ne strinja z odločitvijo Ministrstva, ima pravico do sodnega varstva.

15.2.6.Obveščanje delodajalca

Delavec morajo o nezmožnosti za delo obveščati svojega delodajalca. O izrabi starševskega dopusta mora obvestiti delodajalca vsaj 30 dni pred nastopom dopusta. Za izredne primere (v primerih nedonošenčkov) velja, da mora delavka delodajalca obvestiti v treh dneh po rojstvu otroka, oz takoj ko ji zdravstveno stanje to dopušča. Posebne določbe veljajo tudi za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za nosečo delavko – če je do predvidenega datuma poroda ostalo manj kot 58 dni, mora delavka delodajalca o nastopu porodniškega dopusta obvestiti ob sami sklenitvi pogodbe.

30-dnevni rok velja tudi za očetovski dopust ter dopust za nego in varstvo otroka. V primeru spremembe dogovora med staršema je potrebno delodajalca obvestiti v treh dneh od nastanka razloga za spremembo dogovora. Če se del dopusta prenaša v kasnejše obdobje, mora delavec delodajalca obvestiti o odsotnosti tri dni pred izrabo dopusta po dnevih, če pa ga izrablja v strnjenem nizu pa v 15 dneh pred odsotnostjo.

16. Socialna varnost otroka in družine16.1. Splošno in primerjalno16.1.1.Splošno

Ukrepi družbe v dobro otrok in družine so lahko v obliki storitev in stvari. Običajno so starši upravičeni do posameznih dajatev zaradi rojstva, nege, vzgoje izobraževanja otroka. V katerih primerih, predvsem pri starejših otrocih, pa je lahko upravičenec tudi otrok sam. Pravice v dobro otroka in družine so pogojene z obstojem otroka in z njegovo smrtjo prenehajo.

16.1.1.1. Povečani stroški družine

Namen sistema socialne varnosti je tudi kritje dela povečanih stroškov družine zaradi preživljanja, nege, varstva in izobraževanja otrok. Ti stroški nastanejo staršem oz drugim osebam, ki skrbijo za otroke. Konvencija št. 102 o minimalnih standardih socialne varnosti tako loči med socialnima primeroma družine in materinstva. Družinski prejemki so namenjeni ne le vertikalni, temveč tudi horizontalni solidarni izravnavi v družbi. Sprva so bili namenjeni povečanju rojstev, vendar so kasneje ugotovili, da na rast natalitete vplivajo predvsem drugi dejavniki.

Družinski prejemki so lahko univerzalni, namenjeni vsem otrokom, ali selektivni, namenjeni zgolj določenim skupinam otrok. Lahko se izplačujejo v pavšalnem znesku za vse otroke ali v različnem obsegu. Že Lord Beveridge je zagovarjal stališče, da se gmotni položaj družine zaradi rojstva otrok ne sme poslabšati in noben otrok ne sme trpeti revščine. Družinski prejemki se praviloma zagotavljajo do otrokove polnoletnosti, izjemoma pa lahko tudi dlje.

110


16.1.1.2. Druge socialne ugodnosti otrok in družin

Posamezne države zagotavljajo različne socialne ugodnosti tudi zunaj sistema socialne varnosti, kot npr državna štipendiranja (področje zaposlovanja) ali davčne olajšave ali davčni krediti.

Številne ugodnosti ureja tudi pravo vzgoje in izobraževanja (cenejšo varstvo v vrtcih, cenejši javni prevoz,…).

16.1.2.Dajatve otrokom in družinam v nekaterih državah članicah EU

Družinske prejemke v državah članicah EU bi lahko na splošno razvrstili na prejemke ob rojstvu otroka, prejemke, namenjene nadaljnji vzgoji in izobraževanju otroka ter posebne prejemke, namenjene otrokom z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju.

Pri določanju višine prejemkov ob rojstvu otroka se v večini držav presoja dohodkovno in premoženjsko stanje družine, nekatere države pa teh prejemkov sploh ne poznajo. Najpomembnejša dajatev, namenjena nadaljnji vzgoji in izobraževanju, je otroški dodatek, ki ne spada v vseh državah v sistem socialne varnosti. Višina dodatka je lahko odvisna bodisi od dohodkovnega stanja družine ali od števila otrok v družini. V nekaterih državah se ga financira s prispevki, spet drugje iz državnega proračuna. Nekatere države poznajo tudi posebno dajatev za vzgojo in varstvo otroka, nekatere države pa poznajo posebne dodatke za enostarševske družine ter za posebno velike družine. Posebej so varovane družine, v katerih otroci zaradi motenj potrebujejo posebno nego in varstvo.

16.2. Družinski prejemki v slovenski ureditvi16.2.1.Splošno

Ustavna dolžnost države je varovati družino, otroke in mladino. Otroci morajo uživati posebno varstvo in skrb, še posebno če so prikrajšani za družinsko življenje. Pravico do družinskih prejemkov ureja Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP). Ne moremo jih uvrstiti med socialna zavarovanja, saj se zanje ne plačujejo prispevki, ob izpolnitvi zakonskih pogojev pa se oblikuje enostransko socialnopravno razmerje. Po drugi strani jih ne moremo uvrstiti niti med socialne pomoči. Namen družinskih prejemkov je pokritje dela povečanih stroškov družine in s tem zlasti preprečevanje, ne šele odpravljanje revščine (kar je bistvo socialne pomoči). Od socialnih pomoči se razlikuje tudi v tem, da se praviloma ne preverja dohodek družine. Pri nekaterih univerzalnih prejemkih so vidne značilnosti sistema nacionalnega varstva.

Družinske prejemke ureja ZSDP v posebnem delu, zagotavljajo pa se (1) ob rojstvu otroka – starševski dodatek, pomoč ob rojstvu otroka, (2) za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka – otroški dodatek, dodatek za veliko družino in (3) za nego in varstvo otroka s telesnimi ali duševnimi motnjami v razvoju – dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, delno plačilo za izgubljeni dohodek.

16.2.2.Financiranje in upravljanje sistema

Sistem družinskih prejemkov se financira iz državnega proračuna. Na prvi stopnji o pravicah odloča CSD, vendar je vloga neposrednih državnih organov izražena na drugi stopnji, ker odloča Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (izdaja tudi podzakonske akte in pravilnike).

111


16.2.3. Pravice ob rojstvu otroka 16.2.3.1. Pravica do starševskega dodatka

S pravico do starševskega dodatka se zagotavlja denarno pomoč staršem, ki ob rojstvu otroka niso upravičeni do starševskega nadomestila iz zavarovanja za starševsko varstvo . Pravico do dodatka ima le otrokova mati, in sicer 77 dni od rojstva otroka. Pogoj za pridobitev pravice je, da sta tako mati kot otrok slovenska državljana (oz državljana EU) s stalnim prebivališčem v Sloveniji. Izjemoma lahko pravico pridobi oče ali druga oseba na podlagi odločitve CSD ali sodišča. Del, ki ga mati ni izrabila, lahko izrabijo drugi, če mati v tem času umre, zapusti otroka ali ni sposobna za samostojno življenje in delo. Podobno kot pri dopustu in nadomestilu za nego in varstvo, lahko eden ali oba (pisni dogovor) starša uveljavljata od 78. dneva od rojstva pravico do starševskega dodatka. Pravice do dodatka nima oseba, ki prejema katero od nadomestil. Višina dodatka ni odvisna od preteklih dohodkov, ampak je določen za vse isto (leta 2010 – 193,24€/mesec). Znesek se usklajuje dvakrat letno z indeksom rasti cen življenjskih stroškov. Pravica traja 365 dni od rojstva otroka. Prejemnik dodatka je tudi obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan.

16.2.3.2. Pravica do pomoči ob rojstvu otroka

Namenjena je nakupu opreme za novorojenca. Gre za enkratno dajatev ob rojstvu, ki jo vsi upravičenci dobijo v enakem znesku (leta 2010 276,11€), ki se lahko izplača v denarni obliki ali kot zavitek z opremo za novorojenca. Starši lahko izbirajo med zavitki A, B in E (slednjega mogoče naročiti prek spletne trgovine, kjer se ga lahko sestavi iz izdelkov iz A in B). Pravica je univerzalne pravne narave (pogoj je stalno prebivališče v Sloveniji). Slovensko državljanstvo ni pogoj.

16.2.4.Pravice do prejemkov za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka 16.2.4.1. Pravica do otroškega dodatka

Otroški dodatek je dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka . Pravico ima eden od staršev ali druga oseba, uveljavi pa jo lahko polnoletni otrok sam, če je brez staršev ali ne živi v skupnem gospodinjstvu in če tako določi CSD. Kot pogoj za pridobitev pravice je prijavljeno prebivališče otroka v Sloveniji. Pravice ni mogoče uveljaviti, če starši ali druge osebe ne skrbijo za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otroka (npr če je otrok že sklenil delovno razmerje).

Višina otroškega dodatka

Pravica je selektivna, saj je odvisna od dohodkov družine. Namenjena je tistim družinam, kjer dohodek na družinskega člana ne presega 99% povprečne plače v državi v preteklem koledarskem letu (če se uveljavlja v prvih treh mesecih, pa predpreteklega leta). Ocenjuje se, da se otroški dodatek izplačuje za več kot 80% otrok v Sloveniji. Na višino dodatka vpliva dohodek družine in število otrok, ne pa tudi njihova starost. Dodatek se giblje vse od 20€ do 153€. Upoštevaje število otrok v družini se skupna višina otroškega dodatka določi za vse otroke tako, da se seštejejo posamezni zneski otroških dodatkov za vsakega otroka. Če uveljavlja dodatek polnoletni otrok, mu pripada višina, ki velja za prvega otroka. Posamezni znesek otroškega dodatka se lahko poveča, in sicer za 10%, če otrok živi v enostarševski družini, ter za 20%, če predšolski otrok ni vključen v predšolsko vzgojo v vrtcu. S tem se zagotavlja enak razvoj vseh otrok ter se preprečuje revščina in socialna izključenost otroka in družine.

112


Pravica do otroškega dodatka traja do otrokove polnoletnosti, lahko pa se podaljša do 26. Leta starosti, če se otrok redno šola in ima status dijaka, študenta, vajenca ali učenca. Pravica se lahko podaljša še dlje, če traja študij 5 ali 6 let ali če študija ni pravočasno dokončal zaradi daljše bolezni ali poškodbe.

16.2.4.2. Dodatek za veliko družino

Z njo se zagotavlja letni prejemek, namenjen družinam s tremi ali več otroki, starimi do 18 let oz 26, če se redno šolajo in imajo status učenca, dijaka, študenta ali vajenca.

Pogoj za pridobitev pravice je, da imajo eden od staršev in vsi otroci skupno stalno prebivališče na istem naslovu v Sloveniji. Višina dodatka je odvisna od števila otrok – družini s tremi otroci se letno izplača 386,96€, družini s štirimi ali več otroci pa 471,90€. Pravica traja, dokler so izpolnjeni pogoji.

16.2.5.Skrb za otroke z motnjami v telesnem in duševnem razvoju 16.2.5.1. Denarne dajatve v socialnem zavarovanju

Varnost dohodka družine, ki skrbi za otroka z motnjami, se ne zagotavlja le s družinskimi prejemki, temveč tudi z družinsko pokojnino iz OPIZ-a. Tudi v zavarovanju za starševsko varstvo obstajajo določene ugodnosti (delo s krajšim časom do otrokove polnoletnosti, podaljša se dopust za nego in varstvo, ki ga lahko izrabljata oba).

16.2.5.2. Dodatek za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo

Gre za denarno dajatev, ki je namenjena kritju povečanih življenjskih stroškov zaradi nege in varstva otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo. Pravico ima eden od staršev ali druga oseba, ki dejansko skrbi za otroka, na podlagi mnenja zdravniške komisije o upravičenosti. Pogoj za pridobitev pravice je stalno prebivališče v Sloveniji. Pravice nimajo starši otroka, ki je v celodnevni brezplačni oskrbi v zavodu ali v rejništvu, razen če eden od njiju dokaže, da gmotno skrbi za otroka (pravica se prizna za 3-6mesecev/leto). Višina dodatka je določena v enotnem znesku za vse upravičence (leta 2010 99,38€). Znesek je podvojen v primeru nege in varstva otrok s težjo motnjo v duševnem razvoju ali gibalno težko oviranih otrok. Pravica do dodatka traja, dokler se otroku zagotavlja posebno varstvo iz zdravstvenih razlogov, vendar najkasneje do otrokove polnoletnosti oz do 26. leta starosti, če se ima status učenca, dijaka, študenta ali vajenca.

16.2.5.3. Pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek

Ta pravica zagotavlja osebni prejemek enemu od staršev, ki odpove pogodbo o zaposlitvi ali sklene pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas od polnega zaradi nege in varstva otroka s težko motnjo v duševnem razvoju ali težko gibalno oviranega otroka. Pogoj za pridobitev pravice je stalno prebivališče v pri nas in slovensko državljanstvo (oz državljanstvo EU) otroka in tistega od staršev, ki pravico uveljavlja, potrebno pa je tudi pozitivno mnenje zdravniške komisije (ugotavlja tudi, ali je nega primerna – če ni, preneha pravica do dodatka z naslednjim mesecem). Pravice nima eden od staršev, če je otrok v celodnevni brezplačni oskrbi v zavodu ali rejništvu.

Višina plačila je enaka višini minimalne plače (leta 2010 734,15€), oz če je upravičenec sklenil pogodbo za krajši delovni čas, mu pripada sorazmerni del omenjenega zneska. Upravičenci so obvezno vključeni v vsa socialna zavarovanja. Prispevek plačujejo zavarovanci sami, namesto delodajalcev pa plačuje država. Pravica traja, dokler so izpolnjeni pogoji za pridobitev, vendar najdlje do otrokove polnoletnosti. Tu velja izjema glede smrti otroka, saj pravica preneha šele 3 mesece po

113


otrokovi smrti (še tri mesece prejema delna plačila). Polnoletna oseba s težko motnjo v duševnem razvoju ali gibalno težko ovirana oseba ima pravico do izbire družinskega pomočnika v skladu z ZSV in ta pomočnik ima prav tako pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek.

16.2.6.Postopek uveljavljanja in varstva pravic 16.2.6.1. Skupna pravila

Pravice so vezane na otroka, saj so zaradi njega starši upravičeni do družinskih prejemkov. Pravice s smrtjo otroka popolnoma prenehajo. O vseh pravicah na prvi stopnji odloča pristojni CSD.

Zoper njegovo odločitev je mogoča nesuspenzivna pritožba na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Proti končni odločitvi ministrstva je mogoče vložiti tožbo in začeti sodni postopek pred socialnim sodiščem v roku 30 dni. Zahtevo za uveljavljanje pravice pri CSD je potrebno vložiti na posebnih obrazcih, hkrati pa je potrebno priložiti vsa dokazila o izpolnjevanju pogojev za pridobitev pravice. postopek ureja Pravilnik o postopkih za uveljavljanje pravic do družinskih prejemkov, pomemben pa je tudi Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Če pride med prejemanjem prejemkov do sprememb, ki bi vplivale na višino ali trajanje, je to potrebno v 8 dneh sporočiti pristojnemu CSD (v nasprotnem primeru prenehanje izplačevanja prejemkov ali zahteva za povrnitev nastale škode).

16.2.6.2. Oblika izplačila

Družinski prejemki se praviloma zagotavljajo v denarju. CSD ima diskrecijsko pravico, da se odloči posamezni prejemek izplačati v naravi (če ugotovi, da družina porablja denar v druge namene).

16.2.6.3. Posebna pravila za posamezne družinske prejemke

Pravica do starševskega dodatka – mati mora uveljavljati 30 dni pred predvidenim datumom poroda, vendar najkasneje 30 dni po porodu, oče pa mora uveljavljati v 30 dneh po nastanku razloga za pridobitev pravice (če vloženo kasneje, dobita dodatek šele naslednji mesec).

Pravica do pomoči ob rojstvu otrok – treba uveljaviti pri CSD (stalno prebivališče matere) v 60 dneh od rojstva otroka (prekluzivni rok). Lahko se uveljavlja z vlogo za porodniški dopust ali z vlogo za uveljavitev pravice do starševskega dodatka.

Pravica do otroškega dodatka – uveljavlja pri CSD (otrokovo stalno prebivališče) v 90 dneh po rojstvu otroka (prizna z mesecem rojstva, če se zamudi, šele naslednji mesec). Pravica se prizna za eno leto, zato je potrebno za vsako leto na novo vložiti zahtevek. Ministrstvo opozarja upravičence na iztek zahtevka.

Pravica do dodatka za veliko družino – uveljavlja pri CSD (stalno prebivališče družinskih članov). Zahtevek morajo vložiti samo tisti, ki niso uveljavljali pravico do otroškega dodatka (ker ima CSD sicer že vse podatke), in sicer za vsako leto (prekluzivni rok – če ne uveljavljajo, ne dobijo dodatka celo leto).

Pravica do dodatka za nego otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo – uveljavlja pri CSD (otrokovo stalno prebivališče) v 90 dneh po rojstvu otroka (če se zamudi, se uveljavi z naslednjim mesecem).

Pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek – uveljavlja pri CSD (otrokovo stalno prebivališče) v 30 dneh pred prenehanjem pogodbe in najkasneje v 60 dneh po prenehanju pogodbe (prekluzivni rok).

17. Socialno varstvo

114


17.1. Splošno in primerjalno17.1.1.Splošno

Sistem socialne pomoči je subsidiarne pravne narave, saj morajo posameznik in družina izčrpati prav vse možnosti preživljanja z lastnimi močmi. Preden so lahko upravičeni do socialne pomoči, morajo uveljaviti vse pravice iz socialnih zavarovanj, izterjati dolgove in sprejeti vsako plačano delo. Sistem socialne varnosti je varovalna mreža širšega sistema socialna varnosti, ki omogoči dostojanstva vredno življenje. Financira se iz državnega proračuna ali proračuna lokalnih skupnosti. Pri ugotavljanju upravičenosti se preverja dohodkovno in premoženjsko stanje posameznika. dajatve os namenjene preprečevanju in odpravljanju revščine in socialne izključenosti – dajatve so individualizirane in prikrojene potrebam posameznika (družine). Posameznik ima pravni zahtevek so socialne pomoči.

17.1.1.1. Enostransko socialno pravno razmerje

V sistemu socialne pomoči se oblikuje enostransko socialno pravno razmerje, saj ni finančne protidajatve (prispevkov). Pravna subjekta sta upravičenec do pomoči in nosilec sistema (država ali lokalna skupnost), ki sistem tudi financira. Vsebina razmerja je pravica do socialne pomoči ter hkrati dolžnost nosilca zagotoviti pomoč z uporabo prostega preudarka. Razmerje nastane z vložitvijo zahtevka, preneha pa, ko je potreba odpravljena.

17.1.1.2. Vrste in oblike socialnih pomoči

Splošna in univerzalna socialna pomoč je namenjena zagotovitvi sredstev za preživetje vsakomur, si se zaradi objektivnih razlogov znajde pod pragom revščine. Kategorična socialna pomoč je namenjena posameznim kategorijam oseb, pri katerih je nastal socialni primer in potrebujejo minimalna sredstva za dostojanstva vredno življenje (brezposelni, upokojenci,…). Socialna pomoč se lahko zagotavlja tudi v izrednih razmerah, ki so lahko osebne (sicer ima dovolj denarja, ampak ga npr prizadene požar ali poplava) ali finančne (npr v času recesije). Socialna pomoč se zagotavlja državljanom ter prebivalcem, ki so z določeno dobo prebivanja v državi integrirani v družbo. Socialna pomoč se lahko zagotavlja v denarju, v naravi stvari ali storitev.

17.1.2.Socialna pomoč nekaterih državah članicah EU 17.1.2.1. Razlika v mednarodni in nacionalnih ureditvah

V mednarodnem in evropskem pravu je socialna pomoč obravnavana ločeno od tradicionalnih tveganj, medtem ko v nacionalnih ureditvah posameznih držav sistem socialne pomoči umeščajo v sistem socialne varnosti, saj so ločnice med socialnim zavarovanjem in socialno pomočjo zabrisane.

17.1.2.2. Splošna socialna pomoč

V državah EU je urejena kot subjektivna pravica, pri kateri prosti preudarek praviloma ni dopusten, spet druge države pa poudarjajo njeno splošno naravo. V obeh primerih ima upravičenec subjektivno pravico, pri kateri organ praviloma nima možnosti diskrecijskega odločanja, zagotavlja se razlika med lastnim dohodkom in na različne načine določenim pragom revščine v posamezni državi. Upravičeni so praviloma stalni prebivalci, ki dejansko bivajo v državi (nekje tudi državljani, ki prebivajo v tujini). Upravičenci morajo sprejeti razumno zaposlitev in delo, če so ga zmožni opravljati. Splošna denarna socialna pomoč se lahko izplačuje neomejeno, dokler se okoliščine ne spremenijo.

17.1.2.3. Izredna socialna pomoč

115


V izrednih primerih se lahko izplačujejo posebna socialna pomoč in nekateri dodatki. Dodatki so predvideni za slabo vreme, šolo, za posebne potrebe, kot spodbuda k iskanju zaposlitve,…

17.1.2.4. Kategorične socialne pomoči

V nekaterih ureditvah se prejemnikom socialne pomoči zagotavljajo tudi posebna socialna zdravstvena pomoč, če niso vključeni v splošni sistem zdravstvenega varstva. Posebno socialno pomoč se zagotavlja tudi starejšim osebam in invalidom, nekatere ureditve pa poznajo tudi posebne dajatve za brezposelne ter za oskrbo drugih oseb.

17.2. Socialno varstvo v slovenski ureditvi

Pravica do socialne varnosti se uresničuje prek sistema socialne pomoči. Ustavno sodišče je omenilo zahtevo po ohranitvi minimalne socialne varnosti dolžnika (eksistenčni minimum) in poudarilo, da določene ukrepe in pravice ureja tudi ZSV. Zakonodajalec je socialno pomoč uvrstil v sistem socialne varnosti, saj je socialne spore opredelil kot spore o pravicah, obveznostih in koristih oseb, če so lahko nosilci pravic in obveznosti iz sistema socialne varnosti in za katere so v skladu z zakonom pristojna socialna sodišča.

17.2.1.Denarne socialne pomoči 17.2.1.1. Splošna denarna socialna pomoč

Upravičenci

Namenjena je vsem skupinam oseb, ki iz objektivnih razlogov ne ustvarjajo minimalnih sredstev za življenje. Ureja jo Zakon o socialnem varstvu (ZSV). Upravičenci so državljani Slovenije, ki imajo tudi stalno prebivališče pri nas in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje. Višina dajatve je prilagojena potrebam posameznika. vzroki za pomanjkanje morajo biti objektivni, posameznik pa mora prej izčrpati vse druge možnosti za preživljanje.

Po ZSV do socialne pomoči ni upravičena oseba, ki je kriva za pomanjkanje sredstev npr prenehanje delovnega razmerja po svoji volji, tj sporazum ali krivda delavca – vendar pa se ti razlogi upoštevajo le prvih 6 mesecev. Po preteku 6 mesecev in ob sklenitvi pogodbe o aktivnem reševanju socialne problematike je oseba lahko upravičena do denarne socialne pomoči tudi v omenjenih primerih. Prav tako pa razlog odpovedi ne vpliva na pridobitev denarne socialne pomoči, dokler upravičenec skrbi za otroka ali odraslega družinskega člana in to varstvo nadomešča domsko varstvo. Do denarni pomoči tudi ni upravičena oseba, ki se ne prijavi na Zavodu kot brezposelna oseba, čeprav izpolnjuje vse pogoje, oseba, ki neutemeljeno odkloni primerno delo, oseba, ki ne želi skleniti sporazuma o preživljanju, oseba, ki prestaja zaporno kazen, oseba, ki neutemeljeno opusti uveljavljanje pravice, ki bi vplivala na njen socialni položaj in oseba, ki ne izvršuje pogodbe o aktivnem reševanju svoje socialne problematike.

Določitev višine denarne socialne pomoči

Za odmero je značilno načelo individualizacije – višina in oblika pomoči je odvisna od konkretnega primera, saj se upošteva potrebe posameznika oz družine ter okoliščine, v katerih živijo. Upravičencu se zagotavlja sredstva le za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje. ZSV predpisuje domnevo, da je preživetje posameznika omogočeno, če ima dohodke, s katerimi lahko razpolaga, najmanj v višini minimalnega dohodka , osnovni znesek le tega pa je določen v zakonu (in se valorizira). Prav tako velja domneva, da ima oseba ali družina sredstva za

116


preživetje, če ima prihranke ali premoženje, ki dosega ali presega 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (v premoženje ne spadajo stanovanje, predmeti, izvzeti iz izvršbe ter osebno vozilo v vrednosti manj kot 35xminimalni dohodek).

Višina denarne socialne pomoči se določi kot razlika med povprečnimi lastnimi dohodki posameznika in njegove družine v zadnjih treh mesecih (ugotovljeni dohodek) ter minimalnim dohodkom. Znesek minimalnega dohodka se določi za posameznika oz prvo odraslo osebo v družini v višini osnovnega zneska minimalnega dohodka (leta 2010 226,80€). Za vsako naslednjo odraslo osebo v družini je znesek minimalnega dohodka 70% osnovnega zneska minimalnega dohodka (leta 2010 158,76€), saj so izdatki dveh oseb nižji, kot če bi vsaka oseba živela v svojem gospodinjstvu. Za otroka do polnoletnosti oz konca šolanja se določi minimalni dohodek v višini 30% osnovnega zneska minimalnega dohodka (leta 2010 68,04€). Tudi v sistemu socialne pomoči so posebej varovane enostarševske družine, saj se višina minimalnega dohodka poveča za 30% osnovnega zneska minimalnega dohodka (68,04€).

Če ima družina lastne dohodke, se njihov seštevek odšteje od zneska minimalnega dohodka družine, kot denarna socialna pomoč pa se izplača samo razlika. Posamezni prejemnik denarne socialne pomoči ne more biti v ugodnejšem položaju od osebe, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela (npr s pokojnino). V sistemu socialne pomoči se enako kot družine obravnava tudi registrirane skupnosti istospolnih partnerjev.

Trajanje pravice do denarne socialne pomoči

Denarna socialna pomoč se prvič dodeli za obdobje treh mesecev . Pri nespremenjenih okoliščinah se lahko dodeli ponovno, vsakič najdlje za šest mesecev . Izjemoma se lahko dodeli za obdobje enega leta, če ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca (nad 60 let, bolezen, invalidnost,…). Lahko se prizna tudi trajna pravica do denarne socialne pomoči, če je posameznik trajno nezmožen za delo in je brez vsakršnih prejemkov in nima nikogar, ki bi ga bil dolžan ali sposoben preživljati ter živi doma.

Znižanje ali nedodelitev denarne socialne pomoči

CSD ima diskrecijsko pravico, saj lahko denarno socialno pomoč dodeli v nižjem znesku ali je sploh ne dodeli. Pri odločanju je vezan na zakonski okvir in njegov namen ter dosedanjo prakso. CSD dajatve ne bo dodelil ali jo bo znižal v primerih, ko ima družina določene prihranke, ki omogočajo preživetje, oz premično ali nepremično premoženje, ki ne dosega višina 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Denarno pomoč je mogoče znižati tudi v primeru, če je upravičenec najmanj 30 dni v bolnišnici ali drugi ustanovi z celodnevno oskrbo, ki je sam ni dolžan plačati ali če mu pri preživljanju pomagajo osebe, ki niso njegovi družinski člani, ali pa je njegovo preživljanje zagotovljeno kako drugače. CSD lahko od zneska pomoči, ki bi pripadala osebi ali družini, odšteje tretjino prihrankov oz vrednosti premoženja.


Denarna socialna pomoč se lahko poveča upravičencu, ki je zaradi starosti, bolezni ali invalidnosti nezmožen za delo in nujno potrebuje pomoč druge osebe za opravljanje osnovnih življenjskih potreb. Gre za socialni primer odvisnosti od oskrbe druge osebe. Pogoj za pridobitev dodatka je, da enakega dodatka ne prejema po drugih predpisih (npr iz OPIZ-a). Potrebo po dodatku ugotavlja posebna invalidska komisija iz ZPIZS, višina dodatka pa se določi enako kot v sistemu OPIZ.

117


17.2.1.3. Izredna denarna socialna pomoč

Samski osebi ali družini lahko CSD prizna pravico do izredne denarne socialne pomoči pod pogojem, da se je oseba/družina znašla v položaju materialne ogroženosti zaradi objektivnih razlogov (ni mogla vplivati). Pomoč se dodeli v izrednih primerih materialne ogroženosti, četudi oseba/družina presega cenzus za dodelitev denarne socialne pomoči. Največkrat se jo dodeli v primeru škode zaradi višje sile (poplave, požari) ali v povezavi s izrednimi stroški, povezanimi z preživetjem (nakup ozimnice, nakup kurjave). Ločimo dve vrsti izredne denarne socialne pomoči – enkratno izredno pomoč , ki se dodeli v enkratnem znesku v času trenutne materialne ogroženosti (mesečno ne sme presegati višine minimalnega dohodka posameznika/družine, letno pa ne višine dveh minimalnih dohodkov), ter izredno pomoč, ki se dodeli za obdobje za katero se dodeli denarna socialna pomoč, če ogroženost traja več kot dva meseca (mesečno ne sme presegati minimalnega dohodka posameznika/družine).

17.2.1.4. Pogodba o aktivnem reševanju socialne problematike

Prejemnika denarne socialne pomoči se z ukrepi spodbuja k ponovni vključitvi v življenje skupnosti. Eden izmed ukrepov je sklenitev pogodbe med upravičencem in CSD. S pogodbo se upravičenec zaveže, da bo z določenimi dejavnostmi (zdravljenjem, izobraževanjem,..) sam ustvaril razmere za zaposlitev, delo in rešitev socialnih težav. Gre za posebno pogodbo sui generis, s katero se zgolj konkretizirajo zakonsko določene pravice in obveznosti. Če prejemnik pogodbe noče skleniti oz je ne izvršuje, nima pravice do denarne socialne pomoči oz ta preneha.

17.2.1.5. Delovne obveznosti prejemnika denarne socialne pomoči

Prejemnik pomoči je dolžan sprejeti vsako zaposlitev in odplačno delo po podjemni ali avtorski pogodbi. Po treh mesecih prejemanja pomoči mora sprejeti tudi primerno začasno ali občasno humanitarno delo ali drugo podobno delo, na katero je napoten v okviru ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Če primerno delo odkloni ali prekine, izgubi pravico do denarne socialne pomoči. Z opravljanjem humanitarnih del sicer ne zasluži, vendar pripomore k ponovni socialni vključenosti v družbo ter k ohranitvi delovnih navad. Njegova dolžnost je neke vrste protidajatev za prejeto pomoč. Gre za obliko t.i. »workfare«, pri katerih je prejemnik pomoči prisiljen opravljati tudi neodplačna, družbeno koristna dela.

17.2.1.6. Postopek uveljavljanja in varstva pravic

Vložitev zahtevka

Pravica do denarne socialne pomoči se uveljavlja po načelu enake dostopnosti za vse upravičence. Oseba, ki je brez zadostnih sredstev za življenje, mora vložiti zahtevek na predpisanem obrazcu in s priloženimi dokazili pri krajevno pristojnem CSD (stalno prebivališče upravičenca). Postopek podrobno ureja Pravilnik o obrazcih vloge za dodelitev denarnih socialnih pomoči in vrstah dokazov. V vlogi za enkratno izredno denarno pomoč mora oseba natančno navesti, za kakšen namen potrebuje pomoč ter višino potrebnih sredstev.

Odločanje in sodno varstvo

CSD lahko pri odločanju pridobiva podatke od različnih upravljavcev zbirk podatkov, za kar pa potrebuje pisno soglasje upravičenca, ko gre za podatke o zdravstvenem stanju. Upravičenec je dolžan sporočiti spremembe, ki vplivajo na pridobitev pravice, njeno višino in trajanje, in sicer v 8 dneh od dne, ko je za posamezna dejstva izvedel. V nasprotnem primeru mora neupravičeno pridobljeni znesek vrniti. CSD denarno socialno pomoč izplačuje v denarju, pri tem pa ima diskrecijsko

118


pravico, da jo lahko izplača tudi v naravi, če denar v preteklosti ni bil porabljen v skladu z namenom (boni, naročilnice, plačilo računa). Če se posameznik ne strinja z odločitvijo CSD, ima pravico do pritožbe na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Če se ne strinja tudi z njihovo odločitvijo, ima pravico vložiti tožbo pri socialnem sodišču. Revizija je izključena v sporih o pravici do dodatka za pomoč in postrežbo, razen če jo Vrhovno sodišče dopusti.

17.2.1.7. Kategorična socialna pomoč

Kategorična socialna pomoč je namenjena kategorijam oseb, ki jim primanjkuje sredstev za življenje, denimo starejšim, ovdovelim, brezposelnim, bolnim,….

17.2.1.8. Enkratna pomoč v času gospodarske recesije

Z njo se želi omiliti posledice gospodarske krize in kasnejše recesije ter omogočiti preživetje določenim skupinam oseb. Leta '08 je bil sprejet Zakon o enkratnem pokojninskem dodatku , po katerim so upravičenci do dodatka prejemniki pokojnin, nižjih od 500€, s stalnim prebivališčem v Sloveniji (80-150€). Sredstva so zagotovljena iz državnega proračuna. Med posebnimi dodatki je pomemben tudi dodatek za socialno ogrožene, ki je bil l. 2009 izplačan ne le prejemnikom splošne denarne socialne pomoči, temveč tudi uživalcem pokojnin (ne delnih), brezposelnim uživalcem nadomestil iz invalidskega zavarovanja, prejemnikom nadomestila za invalidnost, denarnega nadomestila za brezposelnost, starševskega nadomestila ter starševskega dodatka. Dodatek je znašal 80-200€, upoštevajoč dohodek in strukturo gospodinjstva, sredstva pa so bila plačana iz državnega proračuna.

17.2.1.9. Druge socialne pomoči

Tudi druge socialne ugodnosti imajo vsaj deloma naravo socialnih pomoči. Eno od njih je nižje plačilo programa v vrtcu za družine z nižjimi dohodki. Ker je država dolžna skrbeti za preprečevanje socialne ogroženosti, mora sprejeti razne sistemske ukrepe v okviru davčne, zaposlovalne, stanovanjske, družinske, zdravstvene politike, s čimer vpliva na socialni položaj prebivalcev in razvoj demografsko ogroženih območij.

17.2.2.Socialne storitve

V sistemu socialne pomoči se zagotavljajo tudi raznovrstne socialne storitve, ki so namenjene preprečevanju in odpravljanju osebno občutenih socialnih stisk in objektivno prepoznavnih socialnih težav posameznikov, družin in skupin prebivalstva. Ureja jih Zakon o socialnem varstvu (ZSV).

17.2.2.1. Upravičene osebe

Praviloma so upravičeni vsi slovenski državljani, ki imajo stalno prebivališče pri nas ter tujci s dovoljenjem za stalno prebivanje. Oblika in višina pomoči je prilagojena ekonomskim in socialnim razmeram v okolju, v katerem osebe stalno prebivajo.

17.2.2.2. Izvajanje socialnih storitev

Storitve se opravljajo nepridobitno. Izvajajo jih lahko pravne in fizične osebe, ki izpolnjujejo predpisane pogoje. Med njimi so:

Javni socialnovarstveni zavodi (CSD, domovi za starejše, domovi za otroke, socialnovarstveni zavodi za usposabljanje,…)

Drugi socialnovarstveni zavodi (materinski domovi, svetovalnice, stanovanjske skupine,…)

119


Prostovoljne in nepridobitne organizacije (dobrodelne organizacije, organizacije za samopomoč)

Delodajalci.

Posamezne storitve lahko opravljajo tudi zasebniki, ki morajo za izvajanje pridobiti dovoljenje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, medtem ko morajo v primeru izvajanja storitve v okviru mreže javne službe pridobiti koncesijo ministrstva ali občine.

17.2.2.3. Socialna preventiva

Socialne storitve, namenjene preprečevanju socialnih stisk in težav, obsegajo dejavnosti in pomoč za samopomoč posamezniku, družini in skupinam prebivalstva. S socialno preventivo se jim omogoča samostojno reševanje socialnih stisk in težav. Te dejavnosti obsegajo predavanja, svetovanja, zagotavljanje prostorov za organiziranje samopomoči. Mrežo javne službe zagotavlja država, ki storitve tudi financira. Storitve izvajajo CSD, organizirajo pa jih lahko tudi socialne službe zunaj socialnovarstvene dejavnosti, kjer gre za socialne službe, ki so organizirane kot del enotnega sistema vzgoje in izobraževanja, zdravstva, zaposlovanja,…

17.2.2.4. Odpravljanje socialnih stisk in težav

Namenjene so številne socialne storitve, ki so prilagojene socialnemu položaju upravičenca. Mednje uvrščamo prvo socialno pomoč, osebno pomoč, pomoč družini, institucionalno varstvo, vodenje in varstvo ter zaposlitev po posebnimi pogoji in pomoč delavcem.

Svetovanje posamezniku

Prva socialna pomoč – namenjena je prepoznavanju in opredelitvi socialne stiske in težav posameznika. Po oceni osebnega stanja in morebitnih rešitev se posameznik seznani z vsemi vrstami storitev in denarnih socialnih pomoči.

Osebna pomoč – obsega svetovanje, urejanje in vodenje. Namenjena je ohranjanju in izboljšanju, razvijanju in dopolnjevanju socialnih zmožnosti posameznika.

Obe svetovalni storitvi sta namenjeni vsakomur, ki se na ozemlju RS znajde v socialni stiski ali težavi. Spadata v obseg javne službe in sta financirani iz državnega proračuna. Izvajajo jih CSD, storitve osebne pomoči pa izvajajo tudi druge pooblaščene pravne in fizične osebe.

Pomoč družini

Pomoč družini za dom – strokovno svetovanje in pomoč pri urejanju odnosov med družinskimi člani, lahko pa obsega tudi pomoč pri skrbi za otroke in usposabljanje družine za opravljanje njene vloge v vsakdanjem življenju. Mrežo javne službe zagotavlja država, ki tudi financira. Storitev izvajajo CSD.

Pomoč družini na domu – socialna oskrba invalidnih, starejših in drugih oseb, ki se jim s tovrstno oskrbo nadomesti vključitev v domsko varstvo. Mrežo javne službe zagotavljajo občine. Storitev izvajajo CSD, pooblaščene osebe, domovi za starejši in varstvenodelovni centri.

Socialni servis – pomoč pri hišnih in drugih opravilih v določenih primerih, zlasti pri rojstvu otroka, bolezni, invalidnosti, starosti ali nesreči. Zagotovi se, ko je potrebna pomoč pri vključiti osebe v vsakdanje življenje. Storitve se opravljajo zunaj mreže javne službe. Opravljajo jih osebe, ki pridobijo dovoljenje za delo.

120


Institucionalno varstvo

Obsega vse oblike pomoči v zavodu, v drugi družini ali drugi organizirani obliki. Z institucionalnim varstvom se upravičencu nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine, zlasti bivanje, prehrana, varstvo in zdravstveno varstvo. Storitev zagotavlja država v okviru javne službe. Storitev institucionalnega varstva za starejše izvajajo domovi za starejše, za odrasle duševno in telesno prizadete posebni socialnovarstveni zavodi za odrasle, za otroke, prikrajšane za normalno družinsko življenje izvajajo domovi za otroke (bivanje, prehrana, varstvo in vzgoja, priprava na življenje). Varstvo otrok s posebnimi potrebami oz motnjami obsega tudi posebno usposabljanje, oskrbo in vodenje. Celodnevno institucionalno varstvo lahko zagotavljajo tudi javni zdravstveni zavodi na sekundarni ravni (bolnišnice) pod pogojem, da je akutno zdravljenje končano, stanje upravičenca pa ne omogoča samostojnega življenja tudi z posebno obravnavo na domu.

Izbira družinskega pomočnika

Kot nadomestno obliko varstva lahko upravičenec namesto socialne storitve celodnevnega institucionalnega varstva izbere družinskega pomočnika. Gre za pravico invalidnih oseb, ki potrebujejo pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb zaradi težke motnje v duševnem razvoju ali težke gibalne oviranosti. Družinski pomočnik je lahko oseba, ki ima isto stalno prebivališče kot invalidna oseba, ali eden od družinskih članov, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa brezposelne osebe ali se je z namenom postati družinski pomočnik odjavil iz evidence brezposelnih oseb oz v celoti ali deloma zapustil trg dela.

Pomočnik zagotavlja upravičencu pomoč, ki jo ta potrebuje, tj nastanitev, nego, prehrano, gospodinjska opravila, zdravstveno oskrbo ter spremstvo. Pri tem mora sodelovati z zakonitim zastopnikom invalidne osebe. Ni mu potrebno kriti stroškov za njeno življenje. Za svoje delo je upravičen do delnega plačila v višina minimalne plače oz njenega sorazmernega dela (če deloma zapusti trg dela). Njegovo dela spremlja CSD, ki mu mora pomočnik tudi enkrat letno poročati.

Vodenje in varstvo ter zaposlitev pod posebnimi pogoji

Vodenje in varstvo obsegata organizirano celovito skrb za odraslo telesno in duševno prizadeto osebo, razvijanje individualnosti in harmoničnega vključevanja v skupnost in okolje. Zaposlitev pod posebnimi pogoji obsega sodelovanje pri takih oblikah dela, ki omogočajo prizadetim ohranjanje pridobljenih znanj in razvoj novih sposobnosti. Storitvi izvajajo varstvenodelovni centri, spadata pa v mrežo javne službe, ki jo financira država.

Pomoč delavcem

Pomoč delavcem v podjetjih, zavodih in pri drugih delodajalcih obsega svetovanje in pomoč pri reševanju težav, ki jih imajo delavci v zvezi z delom v delovnem okolju in ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Delodajalci so dolžni zagotavljati pomoč svojim delavce pri uveljavljanju pravic iz sistemov socialnih zavarovanj in iz sistema družinskih prejemkov. Pri odpovedi pogodbe mora delavca opozoriti na njegove pravice iz zavarovanje za primer brezposelnosti. Storitve so namenjene vsem delavcem (ne samo državljanom RS) s stalnim prebivališčem pri nas. Sankcije v primeru kršitve s strani delodajalca niso določene.

121


17.2.2.5. Plačilo socialnih storitev

Sredstva se zagotavljajo iz državnega proračuna, občinskega proračuna, sredstev delodajalca, s prispevki prostovoljnih nepridobitnih organizacij, z donacijami in drugimi viri ter s plačili upravičencev in drugih zavezancev.

Brezplačne socialne storitve

Splošno pravilo je pravilo plačljivosti socialnih storitev - upravičenci so praviloma dolžni plačati vse socialne storitve razen storitev, ki so po zakonu za vse upravičence brezplačne. Mednje spadajo storitve socialne preventive, prve socialne pomoči, institucionalnega varstva v socialnovarstvenih zavodih za usposabljanje in pomoči delavcem. Prejemniki trajne denarne socialne pomoči ter nadomestila za invalidnost so oproščeni plačila večine storitev (izjema je institucionalno varstvo vseh odraslih).

Oprostitev plačila socialnih storitev

Upravičence lahko oprosti plačila CSD v skladu z ZSV in Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev. plačljivi sta predvsem storitvi pomoči družini na domu in institucionalnega varstva odraslih. Storitev je v prvi vrsti dolžan plačati upravičenec , če pa ta nima dovolj sredstev, je storitev dolžan plačati zavezanec – to je oseba, ki je dolžna preživljati upravičenca (polnoletni otroci ali druga oseba, ki je dolžna plačati stroške oskrbe ali institucionalnega varstva). Kadar ni zavezancev ali ti ne morejo v celoti pokriti plačila, to na podlagi oprostitve plačila (do)plača država ali občina. Oprostitev plačila velja praviloma samo za standardno storitev (če upravičenec nujno potrebuje storitev in na voljo standardne, oprostitev zajema tudi nadstandardne storitve). Če je plačila oproščen upravičenec, ki je lastnik nepremičnine, se v zemljiški knjigi vpiše prepoved odtujitve in obremenitve te nepremičnine (če gre za hišo, kjer upravičenec ne prebiva in uveljavlja pravico do pomoči družini na domu).

17.2.2.6. Postopki uveljavljanja in varstva pravic

Pravice se uveljavljajo po načelih enake dostopnosti in proste izbire oblike za vse upravičence. Postopki morajo biti vodeni tako, da zagotavljajo zaupnost podatkov ter osebno integriteto in dostojanstvo upravičenca. Podatke je potrebno varovati kot poslovno skrivnost.

Začetek postopka

Poslovno sposobni upravičenci sami odločijo, ali potrebujejo socialno storitev, in sami izberejo najprimernejšo storitev, ki jo uveljavljajo neposredno pri pristojnem izvajalcu socialne storitve. Postopek se začne na zahtevo upravičenca ali njegovega zakonitega zastopnika, lahko pa začne tudi CSD po uradni dolžnosti (pobudo mu dajo zakonec, otroci, osebe iz skupnega gospodinjstva, delodajalec, sindikat). Izvajalec storitev si je vedno dolžan prizadevati, da se z upravičencem sklene dogovor o trajanju, vrsti in načinu zagotavljanja pravice (lahko tudi akt, na podlagi katerega je nameščen v zavod). Če sklenitev dogovora ni mogoča, se izda socialno upravno odločbo.

Institucionalno varstvo

Lahko gre za standardno ali nadstandardno, dnevno ali celodnevno varstvo v domovih za starejše, posebnih socialnovarstvenih zavodih za odrasle, delovnovarstvenih centrih in socialnovarstvenih

122


zavodih za usposabljanje. Prošnjo za sprejem vloži uporabnik na posebnem obrazcu, ki ga mora podpisati, vloži pa jo prek svetovnega spleta in z elektronsko pošto (možno vložiti več prošenj). Izjemoma lahko prošnjo vloži zakonec, oče ali mati, sin ali hči ali druga pooblaščena oseba, vendar pa mora v tem primeru zavod pred sklenitvijo dogovora pridobiti pisno izjavo uporabnika, da soglaša. Če mu je odvzeta poslovna sposobnost, to zanj stori zakoniti zastopnik ali skrbnik.

Pri ugotavljanju ali uporabnik izpolnjuje pogoje za sprejem, zavod ne sme upoštevati okoliščine, ali so uporabnik in njegovi svojci zmožni (do)plačevati storitev. sprejem brez soglasja upravičenca oz pooblaščene osebe se šteje za kaznivo dejanje zoper neprostovoljnega varovanca.

Ugovor, pritožba in sodno varstvo

Če upravičenec s storitvijo ni zadovoljen, ima v 8 dneh od opravljene storitve pravico do ugovora zoper delo zasebnika pri svetu socialnovarstvenega zavoda oz pri socialni zbornici. Odločitev mora biti sprejeta v 15 dneh od prejema ugovora, o odločitvi pa morajo obvestiti upravičenca. O pritožbi zoper zgornjo odločitev odloča Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, zoper njihovo odločitev pa ima upravičenec pravico vložiti tožbo na socialnem sodišču.

Socialna inšpekcija

Pomemben je nadzor nad izvajanjem socialnih storitev, ki ga izvaja socialna inšpekcija. Upravičenec ali njegov zakoniti zastopnik lahko vloži zahtevo za izredni inšpekcijski nadzor pri socialni inšpekciji ali pri izvajalcu socialne storitve, ki zadevo z vso ustrezno dokumentacijo odstopi socialni inšpekciji. Pobudo za izredni nadzor lahko vloži tudi družinski član, uporabniško združenje, ustanovitelj izvajalske dejavnosti ter organ upravljanja izvajalca, zahtevo pa tudi reprezentativni sindikat pri delodajalcu.

Inšpektor lahko pri ugotovljenih nepravilnostih izreče primeren ukrep v skladu z zakonom in Pravilnikom o izvajanju inšpekcijskega nadzora na področju socialnega varstva. Ukrepi so lahko vse od ureditvene odločbe do pisne opravičila uporabniku storitve, odvzema dovoljenja za delo ali prekinitve koncesijske pogodbe in začasne prepovedi opravljanja socialnovarstvene dejavnosti.

123

Documents

PSV SKRIPTA 2010-1