Kat

e Fu

rniv

all

RU

SKA

KON

KUBI

NA

Kate Furnivall RUSKA KONKUBINA

»Prebrala sem ga na dušek!« Kate Mosse, avtorica Labirinta

32,96 €

Džunčov na Kitajskem leta 1928. Mogoče so krivi njeni rdeči lasje ali pa trdo življenje. Kakor koli, Lidija Ivanova je neukročenega duha. Nič ga ne more zatreti, niti umazane vode reke Pejho. V rečno blato brez razlike mečejo trupla tatov in komunistov.Njena mati Valentina je sodila k ruski smetani, dokler boljševiki niso prijeli njene družine. Moža so odpeljali, Valentini pa se je posrečilo, da je odkupila hčerkico in jo odpeljala na Kitajsko.Čeprav mati in hči zdaj živita v belski Mednarodni koloniji, Lidije ne more zadržati nobeno obzidje. Ko se nekega dne znajde v samotni ulici in ji že grozi gotova smrt, ji življenje reši Čang Anlo, čedni mladenič z ognjem v očeh, ki se skriva pred oblastmi zaradi privrženstva komunizmu. Oblastniki poskušajo storiti vse, da bi pogasili njuno vročo ljubezen, a Lidija in Čang nimata moči, da bi se ji odrekla ...

»Čudovito izrisani junaki se bojujejo za preživetje v nevarnem, spreminjajočem se svetu – ujeti med različne kulture, ideologije in spoznanje, da lahko samo krhka bilka ljubezni preživi uničujoče viharje časa.« Diana Gabaldon

RUSKA KONKUBINA-OPREMA.indd 3 2/25/09 12:50:20 PM

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahkodobite tudi na internetu: www.

Naslov izvirnika: The Russian Concubine© 2007 by Kate Furnivall© za slovensko izdajo Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2008. Vse pravice pridržane.

Prevedla Dušanka Zabukovec

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.111-311.2

FURNIVALL, Kate Ruska konkubina / Kate Furnivall ; [prevedla Dušanka Zabukovec]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2009. - (Zbirka Oddih)

Prevod dela: The Russian concubine

ISBN 978-961-01-0821-4

243468800

ZAHVALA

Topla zahvala Jackie Cantor z Berkeleyja za njeno neskonč­no navdušenje ter Teresi Chris in Patty Moosbrugger za njuno neomajno vero v to knjigo. Velika hvala tudi Alli Sashniluc, ker me je tako odločno seznanila z ruskim jezikom, ter Yeewai Tang, ker je s tolikšno milino enako storila s kitajščino.

Najlepša hvala Richardu, ker mi je v mislih odprl vrata, ki so me popeljala na Kitajsko, ter Edwardu in Liz za njuno ne­precenljivo spodbudo. Rada bi se zahvalila tudi brixhamski skupini, ker je prisluhnila mojim tožbam in mi dajala dobre nasvete, pa Barryju in Ann, ker sta se šla z mano ven igrat, ka­dar sem to potrebovala. Predvsem pa velikanska hvala Norma­nu za razumevanje, oporo in skodelice kave.

Džunčov, 1928

MeDnaroDnakolonija

Trg odprteroke

sTara kiTajska

čeTrT

japonska čeTrT

aMeriška čeTrT

iTalijanska čeTrT

ruska čeTrT francoska čeTrT

briTanska čeTrT

briTanska čeTrT

klub odisej

Willoughbyjevaakademija

železniškapostaja

sipina

S

J

VZ

reka pejho

kuščarjev

zaliv

11

Pr vo poglavje

VLAK se je ropotaje ustavil. Siva para je rignila iz sopihajoče lokomotive proti belemu nebu in štiriindvajset tovornih vago­nov za njo se je počasi, ropotaje in škripaje ustavilo. Glasovi konj in kričanje ukazov so odmevali skozi tišino prazne, zamrz­njene pokrajine.

“Zakaj smo se ustavili?” je Valentina Friis šepnila svojemu možu.

Njena sapa se je kodrala med njima kot ledena zavesa. V obupu je imela občutek, da je to edini del njenega telesa, ki ima še toliko moči, da se premika. Trdno ga je držala za roko. Tokrat ne zaradi toplote, temveč ker je morala vedeti, da je še ob njej. Zmajal je z glavo, od mraza modrikast v obraz, ker je plašč tesno ovil okrog spečega otroka v svojem naročju.

“To ni konec,” je rekel.“Obljubi mi,” je dahnila.Nasmehnil se je ženi in skupaj sta se stisnila h grobi leseni

steni živinskega vagona, oči pa pritiskala k ozkim režam med deskami. To so počeli tudi vsi okoli njiju. Obupane oči. Oči, ki so že preveč videle.

“Nameravajo nas pobiti,” je z onemoglim glasom rekel bra­dač na Valentinini desni. Govoril je z močnim gruzijskim na­

RusijaDecember 1917

12 13

glasom, astrahansko kučmo je imel potisnjeno globoko na oči. “Zakaj bi se sicer ustavili tu bogu za hrbtom?”

“Oh, sveta Marija, mati božja, varuj nas.”Zatarnala je starka, še vedno zgrbljena na umazanem podu

in zavita v toliko šalov, da je spominjala na majhnega, debele­ga Budo. Pod umazanimi cunjami pa so bile skoraj same kosti in koža.

“Ne, babuška,” je ugovarjal neki drug moški glas. Prišel je z zadnjega konca vagona, kjer je leden veter neusmiljeno bril sko­zi tenke letvice in jim v pljuča prinašal Sibirijo. “Ne, to bo gene­ral Kornilov. Ve, da smo vsi na smrt sestradani na tem bednem ži­vinskem vlaku. Ne bo dovolil, da bi umrli. Velik poveljnik je.”

Iz gneče mršavih obrazov se je zaslišalo odobravajoče mr­mranje in motnim očem vdihnilo iskrico upanja, mlad fant umazanih svetlih las, ki je prej ravnodušno ležal v kotu, pa je skočil na noge in začel jokati od olajšanja. Že dolgo ni nihče zapravljal moči za jok.

“Mili Bog, molim, da imaš prav,” je rekel moški vdrtih oči z umazanim povojem na štrclju roke. Ponoči je brez konca in kraja stokal v spanju, podnevi pa je bil molčeč in živčen. “V vojni smo,” je rekel osorno. “General Kornilov ne more biti povsod.”

“Če vam povem, da je tukaj. Boste videli.”“Ima prav, Jens?” je Valentina nagnila obraz k moževemu.Stara je bila le štiriindvajset let, bila je majhna in krhka,

vendar je imela čutne temne oči, katerih pogled je za trenutek dosegel, da je moški pozabil na mraz in lakoto, ki mu je razje­dala drobovje, in na težo otroka v naročju. Jens Friis je bil de­set let starejši od žene in bal se je zanjo, če bi potepuški bolj­ševiški vojaki le za hip zagledali njen lepi obraz. Sklonil je gla­vo in jo bežno poljubil na čelo.

“Kmalu bomo izvedeli,” je rekel.Rdeča brada na njegovem neobritem licu je grobo podrsa­

la ob Valentinine razpokane ustnice, vendar sta ji bila ta dotik in vonj po njegovem neumitem telesu dobrodošla. Spomnila

sta jo na to, da ni umrla in šla v pekel. Kajti vse okoli njiju je spominjalo na pekel. Misel, da se bo moreče potovanje čez ti­soče kilometrov snega in ledu morda nadaljevalo v nedogled, celo večnost, da je to njeno kruto prekletstvo, ker se je uprla staršem, jo je preganjala takrat, ko je bila budna, in celo med spanjem.

Nenadoma so se velika drsna vrata vagona sunkovito od­prla in neprijetni glasovi so kričali: “Vse is vagona, bistro.” Vsi iz vagonov, hitro.

Svetloba je Valentino zaslepila. Toliko je je bilo. Po neneh­no mračnem svetu v vagonu jo je zapljusnila z orjaškega nebe­snega oboda, se odbila od snega in ji vzela vid. Zamežikala je in se odločno osredotočila na prizor okrog sebe.

Od tistega, kar je videla, ji je zaledenelo srce.Vrsta pušk. Vse naperjene naravnost v razcapane potnike,

ki so se kobacali z vlaka in se stiskali v preplašene skupine. Te­sno so se zavijali v plašče, da bi se ubranili mraza in strahu. Jens je segel navzgor, da bi neki starki pomagal z vagona, a preden jo je utegnil prijeti za roko, jo je od zadaj nekdo pori­nil in z obrazom je priletela v sneg. Ni se oglasila, ni zavpila. Vojak, ki je sunkovito odprl vrata, jo je hitro povlekel na noge in jo neprevidno stresel, kot pes strese kost.

Valentina se je spogledala z možem. Brez besede sta spu­stila svojo punčko z Jensove rame in jo držala med seboj, jo skrivala v gubah svojih dolgih plaščev in se usklajeno premi­kala naprej.

“Mama?” Bil je le šepet. Čeprav je deklica imela samo pet let, je že čutila, kdaj mora biti tiho.

“Ššš, Lidija,” je zamrmrala Valentina in nehote pogledala hčerko. Videla je le par velikih rjavkastih oči sredi srčastega, kot stena bledega obraza in majhna stopala, obuta v škornje, ki so se vdirali v sneg. Močneje se je stisnila k možu in obraz­ka ni bilo več. Samo ročica, ki je oklepala njeno roko, je doka­zovala, da je še tam.

14 15

* * * Moški iz Gruzije v vagonu je imel prav. Bili so res nekje

bogu za hrbtom. V od boga pozabljeni pokrajini, kjer ni bilo ničesar razen snega in tu in tam se je črno zalesketala skala, ki jo je bičal veter. Nekje daleč je stala gruča okostnjakom podob­nih golih dreves kot opomin, da tudi tu lahko obstaja življe­nje. Vendar kraj ni bil primeren za življenje.

Kraj ni bil primeren za smrt.Možje na konjih niso bili kaj dosti podobni vojski. Še zda­

leč niso spominjali na uglajene častnike, ki jih je bila Valentina vajena srečevati v plesnih dvoranah in trojkah Sankt Peterburga ali med drsanjem po Nevi, kjer so razkazovali svoje imenitne uniforme in brezhibno vedenje. Ti možje so bili drugačni. Niso poznali elegantnega sveta, ki ga je pustila za seboj. Videti so bili sovražni. Nevarni. Kakšnih petdeset se jih je razporedilo ob vla­ku, budnih in lačnih kot volkovi. Na sebi so imeli pisano zbir­ko plaščev, ki so jih varovali pred mrazom, nekateri sive, drugi črne, eden pa temno blatno zelenega. Vsi pa so pestovali enake puške z dolgo cevjo in v njihovih očeh je bil enak fanatični po­gled, poln sovraštva.

“Boljševiki,” je Jens šepnil Valentini, ko so jih nagnali v skupino, iz katere so kot solze mezeli šibki zvoki molitev. “Po­vleci si kapuco čez glavo in skrij roke.”

“Roke?”“Ja.”“Zakaj roke?”“Tovariš Lenin rad vidi, da so polne brazgotin in grobe od

dolgih let nečesa, kar imenuje pošteno delo.” Zaščitniško se je dotaknil njene roke. “Bojim se, da igranje na klavir ne sodi v to kategorijo, ljuba moja.”

Valentina je pokimala, si potegnila kapuco čez glavo in vta­knila prosto roko v žep. Njene nekoč čudovite soboljevinaste rokavice so bile po več mesecih v gozdu čisto strgane zaradi nočnega pešačenja ter dnevnega prehranjevanja s črvi in liša­ji. Posledice niso bile vidne le na njenih rokavicah.

“Jens,” je tiho rekla, “nočem umreti.”Odločno je odkimal in s prosto roko pokazal proti visoke­

mu vojaku na konju, ki je bil očitno poveljnik. Tistemu v ze­lenem plašču.

“Ta bi moral umreti, ker je kmete zapeljal v to množično norost, ki razdvaja Rusijo. Ljudje kot on so odprli zapornico nasilju in ga poimenovali pravica.”

Častnik je v tistem trenutku zaklical ukaz in več njegovih vojakov je razjahalo. V obraz so jim potisnili puškine cevi in jih začeli suvati v hrbet. Vlak je težko sopihal v tihotni divjini, vo­jaki pa so medtem rinili in suvali njegov tovor stotnij razselje­nih ljudi v tesno zbit krog petdeset metrov od železniških tirov, nato pa so z vagonov začeli odnašati vse, kar je bilo v njih.

“Ne, prosim, nikar!” je zakričal neki moški zraven Valenti­ninega komolca, ko so iz enega sprednjih vagonov vrgli poln naročaj scefranih odej in majhen kuhinjski štedilnik. Po licih so mu tekle solze.

Stegnila je roko in ga prijela za ramo. Nobena beseda ne bi pomagala. Okrog nje so bili sami sivkasti, živčni obrazi.

Pred vsakim vagonom je rasel boren kup osebnih stvari, medtem ko so skrbno odbrane predmete metali v sneg in jih sežigali. Ogenj, ki so ga podkurili s premogom iz parne loko­motive in pljuskom vodke, je pogoltnil še zadnje sledi samo­spoštovanja. Njihova oblačila, odeje, fotografije, ducat drago­cenih ikon device Marije in celo miniaturno sliko carja Niko­laja II. Vse počrnelo, sežgano in spremenjeno v pepel.

“Izdajalci ste. Vsi po vrsti. Izdajalci svoje domovine.”Obtožbo je izrekel visok častnik v zelenem plašču. Čeprav

ni imel drugih znamenj oblasti, razen značke s prekrižanima sabljama na koničasti kapi, se ni dalo spregledati njegovega vi­sokega položaja. Vzravnano je sedel na velikem, mišičastem konju in ga vodil brez napora, le z občasnim sunkom s peto. Imel je temne in nepotrpežljive oči, kot bi bil ta tovor Beloru­sov zanj neprijetna naloga.

“Nihče od vas si ne zasluži, da živi,” je hladno rekel.

16 17

Iz množice se je zaslišal tih stok. Videti je bilo, kot bi se lju­dje zamajali od osuplosti.

Dvignil je glas. “Izkoriščali ste nas. Nas trpinčili. Prepriča­ni ste bili, da nikdar ne bo napočil čas, ko boste morali odgo­varjati nam, ruskemu ljudstvu. Vendar ste se motili. Bili ste sle­pi. Kje je zdaj vse vaše bogastvo? Kje so vaše velike hiše in ra­sni konji? S carjem je konec in prisežem vam, da ...”

Nekje iz sredine množice se je zaslišal samoten glas. “Bog blagoslovi carja. Bog varuj Romanove.”

Počil je strel. Puška je poskočila v častnikovih rokah. Po­stava v prvi vrsti je padla po tleh, po snegu se je razširil temen madež.

“Ta moški je plačal za vaše izdajstvo.” Njegov sovražni po­gled je zaničljivo preletel osuplo množico. “Vi in vaši pajdaši ste se kot zajedavci zagrizli v hrbte sestradanih delavcev. Ustva­rili ste krut, zatiralski svet, v katerem so bogataši obračali hr­bet klicem revežev na pomoč. Zdaj zapuščate svojo deželo kot podgane, ki bežijo s potapljajoče se ladje. Poleg tega si drzne­te s seboj peljati rusko mladino.” Konja je obrnil vstran in se oddaljil od množice mršavih obrazov. “Zdaj nam boste izroči­li svoje dragocenosti.”

Pokimal je in vojaki so se začeli pomikati med jetniki. Sis­tematično so pobrali ves nakit, ure, srebrne cigaretnice, denar, vse, kar je bilo kaj vredno. Predrzne roke so preiskovale obla­čila, pod pazduhami, v ustih in celo med dojkami ter iskale skrbno skrite predmete, ki so njihovim lastnikom pomenili pre­živetje. Valentina je bila ob smaragdni prstan, skrit v robu oble­ke, Jensu pa so vzeli še zadnji zlatnik iz škornja. Ko je bilo to mimo, je množica stala molče, slišalo se je le tiho ihtenje. Oro­pani upanja niso imeli več glasu.

Častnik pa je bil zadovoljen. Na obrazu se mu ni več risal gnus. Zasukal se je in dal oster ukaz moškemu na konju za se­boj. V trenutku se je peščica vojakov na konjih začela pretika­ti skozi množico, jo ločevati, v njej ustvarjati zmedo. Valenti­na je trdno držala ročico, skrito v svoji, večji, in vedela, da bi

Jens prej umrl, preden bi spustil drugo ročico. Ko je velik rja­vec zavil proti njim in so njegova z železom podkovana kopi­ta topotala nevarno blizu, je punčki ušel tih krik, drugače pa se je trdno držala in bila tiho kot miška.

“Kaj delajo?” je zašepetala Valentina.“Jemljejo moške. In otroke.”“O Bog, ne.”Vendar je imel prav. Pri miru so pustili le starce in ženske.

Druge so izločili in jih odgnali proč. Tesnobni kriki so odme­vali čez zaledenelo pustinjo in nekje na drugi strani vlaka se je po trebuhu plazil volk, ki ga je privabil vonj po krvi.

“Jens, ne, ne dovoli, da te odpeljejo. Tudi nje ne,” je mole­dovala Valentina.

“Očka?” Med njima se je prikazal droben obrazek.“Tiho, ljubica.”Puškino kopito je sunilo v Jensovo ramo, ravno ko je s pla­

ščem spet pokril hčerkino glavo. Opotekel se je, vendar je ostal na nogah.

“Ti. Pojdi tja.” Vojak na konju je bil videti tak, kot da želi iz­govor, da bo pritisnil na petelina. Bil je zelo mlad. Zelo živčen.

Jens se ni dal. “Nisem Rus.” Segel je v notranji žep, poča­si premikal roko, da vojaka ne bi vznemiril, in potegnil ven po­tni list.

“Vidite?” je v ihti poudarila Valentina. “Moj mož je Da­nec.”

Vojak se je namrščil in ni vedel, kaj bi. Zato pa je imel nje­gov poveljnik sokolje oči. Takoj je opazil negotovost. Sunil je svojega konja, ga pognal v preplašeno množico in prijahal k mlademu vojaku.

“Grodenski, zakaj tu zapravljaš čas?” je ostro vprašal.Pozornosti pa ni posvečal vojaku, temveč Valentini. Njen

obraz je bil nagnjen, ker je govorila z vojakom na konju, ka­puca ji je zdrsnila na hrbet in razkrila slap dolgih temnih las ter visoko čelo z brezhibno belo poltjo. Meseci lakote so še po­udarili njene ličnice in njene oči so bile videti velikanske.

18 19

Častnik je razjahal. Od blizu je bilo jasno, da je mlajši, kot je bil videti na konju, verjetno še vedno nekje pri tridesetih, oči pa so kazale veliko več. Vzel je potni list in ga na hitro pre­gledal, medtem pa švigal z očmi od Valentine k Jensu in spet nazaj.

“Ampak ti,” je grobo rekel Valentini, “si ti Rusinja?”Za njimi so se zaslišali streli.“Po rojstvu res,” je odgovorila, ne da bi se ozrla za zvoki.

“Ampak zdaj sem Danka. Po možu.” Hotela se je zriniti bliže k možu, da bi še varneje skrila otroka mednju, a se ni upala prema­kniti. Le s prsti je tesneje prijela mrzlo ročico, ki jo je držala.

Častnikova puška je brez opozorila sunila v Jensov trebuh, da se je z bolečim stokom zvil v dve gube, takoj zatem pa ga je drugi udarec v tilnik podrl v sneg. Ledeno površino je po­škropila kri.

Valentina je zavreščala.Takoj je začutila, da se ji je ročica izvila, in videla, da se je

hčerka zapodila častniku med noge kot prava divja mačka, gri­zla in praskala je v nebrzdanem besu. Kot na počasnem po­snetku je gledala, kako se je puškino kopito začelo spuščati proti glavici.

“Ne,” je zavpila in potegnila otroka v naročje, preden je pa­del udarec. Vendar so ji močnejše roke iztrgale mlado telesce iz rok.

“Ne, ne, ne!” je kričala. “Danski otrok je. Ni Rusinja.”“Pa je Rusinja,” je vztrajal častnik in potegnil revolver.

“Bori se kot Rusinja.” Ravnodušno je nastavil cev na sredino otrokovega čela.

Punčka je otrpnila. Samo oči so izdajale, da jo je strah. Nje­na usta so bila trdno zaprta.

“Nikar je ne ubijte, prosim vas,” je moledovala Valentina. “Prosim, ne ubijte je. Storila bom ... kar koli ... kar koli. Če jo pustite živeti.”

Iz zvitega moževega telesa ob njenih nogah se je iztrgal tih stok.

“Prosim,” je tiho prosila. Odpela si je zgornji gumb na pla­šču, ne da bi odmaknila oči od častnikovega obraza. “Kar koli.”

Boljševiški poveljnik je stegnil roko in se dotaknil njenih las, lica, ust. Zadržala je dih. Upala je, da si jo bo zaželel. Za bežen trenutek je čutila, da ga je premamila. Ko pa se je ozrl okrog po možeh, ki so ga gledali in so se vsem po vrsti cedile sline po njej v upanju, da bodo naslednji na vrsti, je odkimal.

“Ne. Tega nisi vredna. Niti za nežne poljube tvojih čudo­vitih ustnic. Ne. Preveč težav bi povzročilo med mojimi voja­ki.” Skomignil je z rameni. “Škoda.” Njegov prst se je spustil na petelina.

“Naj jo odkupim,” je hitro rekla Valentina.Ozrl se je in se namrščeno zastrmel vanjo, da so se mu sta­

knile goste obrvi, ona pa je ponovila: “Naj jo odkupim. In moža tudi.”

Zarežal se je. Vojaki so se grobo zasmejali kot odmev. “S čim?”

“S tem.” Valentina si je zarinila dva prsta v grlo, se skloni­la in iz praznega želodca ji je brizgnil topel žolč. Sredi rume­nega madeža, ki se je razlezel po snežni skorji, sta ležala dva majcena bombažna zavitka, nič večja od lešnikov. Častnik je zamahnil in bradat vojak ju je pobral in mu ju izročil. Umaza­na in vlažna sta obležala sredi njegove črne rokavice.

Valentina je stopila bliže. “Diamanti,” je ponosno rekla.Z nestrpnimi kretnjami je odvil bombažne ovoje, dokler se

pred njegovimi očmi nista zasvetili dve zrni, podobni lesketa­jočemu se ledu.

Valentina je na njegovem obrazu opazila pohlep. “Eden za odkup moje hčerke. Drugi za moža.”

“Lahko ju vseeno vzamem. Saj si ju že izgubila.”“Vem.”Na lepem se je nasmehnil. “Prav. Sklenila bova kupčijo.

Zaradi diamantov in ker si lepa, boš obdržala otročaja.” Lidi­jo so potisnili v Valentinino naročje in mala se je je oklenila, kot bi hotela zlesti vanjo.

Kat

e Fu

rniv

all

RU

SKA

KON

KUBI

NA

Kate Furnivall RUSKA KONKUBINA

»Prebrala sem ga na dušek!« Kate Mosse, avtorica Labirinta

32,96 €

Džunčov na Kitajskem leta 1928. Mogoče so krivi njeni rdeči lasje ali pa trdo življenje. Kakor koli, Lidija Ivanova je neukročenega duha. Nič ga ne more zatreti, niti umazane vode reke Pejho. V rečno blato brez razlike mečejo trupla tatov in komunistov.Njena mati Valentina je sodila k ruski smetani, dokler boljševiki niso prijeli njene družine. Moža so odpeljali, Valentini pa se je posrečilo, da je odkupila hčerkico in jo odpeljala na Kitajsko.Čeprav mati in hči zdaj živita v belski Mednarodni koloniji, Lidije ne more zadržati nobeno obzidje. Ko se nekega dne znajde v samotni ulici in ji že grozi gotova smrt, ji življenje reši Čang Anlo, čedni mladenič z ognjem v očeh, ki se skriva pred oblastmi zaradi privrženstva komunizmu. Oblastniki poskušajo storiti vse, da bi pogasili njuno vročo ljubezen, a Lidija in Čang nimata moči, da bi se ji odrekla ...

»Čudovito izrisani junaki se bojujejo za preživetje v nevarnem, spreminjajočem se svetu – ujeti med različne kulture, ideologije in spoznanje, da lahko samo krhka bilka ljubezni preživi uničujoče viharje časa.« Diana Gabaldon

RUSKA KONKUBINA-OPREMA.indd 3 2/25/09 12:50:20 PM