SATIRIČNI MOTIVI NA PANJSKIH KONČNICAH, Damir Globočnik

345

Etnolog 15 (2005)

SATIRIČNI MOTIVI NA PANJSKIH KONČNICAH

Damir Globočnik

IZVLEČEKPanjske končnice poleg karikatur predstavljajo najbogatejšo zakladnico satiričnih motivov vstarejši slovenski umetnosti. Prispevek obravnava najbolj pogoste satirične motive na panjskihkončnicah in opozarja na njihovo zgodovinsko in socialno utemeljenost. Satirični motivi sopogosto povzeti po grafičnih listih oziroma popularnih tiskih, ki so krožili po Evropi. Pri temje moral motiv v času nastanka končnice predstavljati del živega ljudskega izročila in seneposredno dotikati življenja podeželskega prebivalstva.Ključne besede: panjske končnice, satirični motivi, motivne predloge, karikatura

ABSTRACTBeside caricatures, painted beehive panels are the richest treasure of satirical motifs inolder Slovene art. The article deals with the most frequently used satirical motifs in paintedbeehive panels and draws attention to their historical and social origins. Satirical motifswere often copied from prints or popular publications in circulation around Europe. How-ever, at the time of the origin of a painted beehive panel the motif had to present somethingfrom living folk traditions and refer directly to the life of the rural population.Key words: painted beehive panels, satirical motifs, motif examples, caricature

Panjske končnice poleg karikatur predstavljajo najbogatejšo zakladnicosatiričnih motivov v starejši slovenski likovni umetnosti. S prvimi domačimičasopisnimi karikaturami se srečamo šele v zadnjih desetletjih 19. stoletja, nekakov istem času so nastali tudi nekateri najbolj zanimivi satirični motivi na poslikanihpanjskih končnicah.

Figuralna poslikava lesenih deščic, ki so nekdaj krasile prednje stranicepreprostih čebeljih panjev – kranjičev, je izvirna slovenska ideja, kar pa ne velja zamotiviko, po kateri so posegali slikarji. Motivi so se praviloma oblikovali na podlagipredlog. Svetopisemski motivi, ki so se prvi pojavili na končnicah, so se lahkozgledovali po ilustracijah v slikovnih biblijah ali pa so svetniki, svetnice in svetniškelegende, prizori iz stare in nove zaveze, cerkvena opravila in drugi religiozni motiviposnemali upodobitve na podobicah, v molitvenikih, na slikah na steklo, baročnihslikanih oltarnih antependijih, oltarnih slikah in drugih svetih podobah. Med

346

Damir Globočnik

svetniškimi prizori so najpogostejši zavetniki: Marija, ki je bila univerzalna zavetnica,sv. Florijan, zavetnik proti požaru, sv. Job, zavetnik čebelarjev, idr.

Še zlasti za šaljive in nekatere druge prizore (npr. stopnice življenja, ptica»Spoznaj samega sebe« in »Mrtvaška tica, ki se je na Turškem prikazala«) velja, daso jih slikarji radi posneli po sočasnih poljudnih tiskih in ilustracijah, npr. poraznovrstnih grafičnih listih, ki so krožili po vsej Evropi. Da se je neki motivpojavil na panjski končnici, samo mikavna grafična predloga ni bila dovolj. V časunastanka končnice je namreč moral predstavljati del živega ljudskega izročila ali pase je moral neposredno dotikati življenja podeželskega prebivalstva.

Kmeta se pulita za kravo, ki jo molze advokatVzemimo npr. enega najbolj zanimivih motivov, za katerega je natančno

ugotovljeno, kdaj se je prvič pojavil v slovenskem prostoru. Gre za motiv dvehkmetov, ki se pulita za kravo, medtem ko jo molze advokat (panjska končnica vSEM, inv. št. 3081). Najboljši poznavalec upodobitev na panjskih končnicah GorazdMakarovič ugotavlja, da ima motiv zanimivo zgodovino, saj je najprej pomenilkarikaturo zoper angleškega podeželskega zdravnika Edwarda Jennerja (1749–1823), ki je na kravi delal poizkuse s serumom proti kozam. Leta 1852 je bilobjavljen v ilustrirani prilogi Bleiweisovih Novic (1843–1902), vendar je imeldrugačen pomen. »Ta motiv naj bi kmete odvajal od jalovega tožarjenja, kar je bilopoudarjeno z napisom, ki je spremljal podobo: Kdo je na dobičku pri pravdah? ‘Nejenjem, če bi mogel tudi zadnji krajcar zapravdati’ – razsaja sosed na desni. ‘Nejenjam, če bi mogel tudi bajto zastaviti, da bom dohtarju plačeval’ – se dere sosedna levi. Dohtar pa se na tihem smeja in pridno kravo molze, ‘češ: kdor v pravdosili, se mu dnar ne smili!’ (volenti non fit injuria)« (Makarovič 1964: 65).

Motiv, ki se je iz Novic, preselil na panjske končnice, se je odkrito norčeval izpravdarske strasti, kateri naj bi bili podvrženi slovenski kmetje in naj bi prinašalakoristi samo mestnemu škricu. Leta 1860 je založba Carla Schmidta »GraphischeKunstanstalt« iz Berlina izdala litografijo z enakim motivom, znanih pa je še večsorodnih motivov, ki so imeli drugačno vsebinsko sporočilo (Bringéus 1991a:95).

Motiv se v pomenu, ki ga je imel v Novicah, pojavi tudi v slovenski satiričnipublicistiki. V knjižici Ričet iz Žabjeka, ki jo je leta 1873 izdal Jakob Alešovec(1842–1901), urednik in izdajatelj prvega slovenskega satiričnega lista Brencelj(1869–1875 in 1877–1886), npr. naletimo na ilustrirano pesmico »Riba in kmeta(Podučna povest v podobah)«. Pesmica, opremljena z devetimi drobnimi ilustracijami(objavljena je bila tudi v št. 3/4 Brenclja iz leta 1872), govori o prepiru dvehkmetov zaradi potoka, ki je delil njuni posestvi. Kmeta sta pomoč poiskala priadvokatih. Sodišče spora ni razrešilo v prid nobenega izmed kmečkih posestnikov,toda zaradi stroškov pravdanja sta njuni kmetiji prišli na boben. Brencljeva pesmicase konča z naukom:

347

Satirični motivi na panjskih končnicah

»Le nikdar se ne prepiraj,Advokatov ne zbiraj.Kedar pravde dolge konec,Nimaš, kakor počen lonec.Ti prelivaš britke solze,Advokat pa kravo molze« (Alešovec 1873: 46).

Podobne motive nekajkrat srečamo na karikaturah tudi pozneje, vendarpraviloma ne predstavljajo satire zoper pravdarsko strast podeželskega prebivalstva,temveč so naperjeni proti različnim oblikam izkoriščanja oziroma »molzenja«državljanov oziroma davkoplačevalcev.

Prva tovrstna in dolgo časa osamljena karikatura z naslovom »Pred narodnimhlevom« je bila objavljena v Brenclju leta 1873 (št. 7/8). Staroslovensko usmerjeničasnikar in Brencljev urednik Alešovec je s karikaturo napadel mladoslovenskegapolitika dr. Valentina Zarnika (1837–1888). Prav tedaj je namreč javni političnispor med mladoslovenci in staroslovenci doživel vrhunec. Zarnik naroča psu čuvaju– personifikaciji mladoslovenskega časnika Slovenski narod (1868–1943), najpopazi na hlev »Banko Slovenija«: »’Karo’, jaz grem zdaj malo v hlev, da pomolzemkrave; ti pa ta čas tu stoj in če bi se kdo bližal in mi hotel braniti ali me motiti priopravilu, pokaži mu zobé. Kos kruha ti je gotov. Le čuj, ‘Karo’!« V ozadju prizoramolzno kravo »banko Slovenija« (leta 1871 ustanovljena slovenska zavarovalnabanka Slovenija; sprva je dobro uspevala, a ker so njeni voditelji mislili samo nasvoje koristi, je leta 1874 propadla) na skrivaj molze mladoslovenec, glavni ravnateljbanke in pobudnik njene ustanovitve pl. Treuenstein: »Meni ni treba, da bi seprikupoval psu. Saj straži mojega pajdaša, torej tudi do mene ne bo nikogar pustil.Jaz bom kar na tihem molzel.«

Panjska končnica, ki je nastala po karikaturi »Na sv. Miklavža dan«, objavljeniv Brenclju leta 1872, zagotovo ni bila edina, ki se je za predlogo izbrala karikaturo izAlešovčevega satiričnega lista (gl. Globočnik 2002: 311–313). Avtor panjske končnice,ki je morda deloval v Goetzlovi podobarski in slikarski delavnici v Kranju, bi npr.lahko po Brencljevih karikaturah na panjske končnice naslikal več satiričnih motivovin jih namenil prodaji na kranjskih čebelarskih sejmih. Avgust Bukovec, ki jepodrobno opisal izdelovalce panjskih končnic in način njihovega nastanka, poudarja,da je bil Kranj pomembno središče za izdelavo in razpečavanje novih panjskih končnic.Tu naj bi bile naprodaj najlepše panjske končnice (Bukovec 1934: 87).

Sejmi so bili priložnost za spoznavanje s satiričnimi in drugimi motivi terupodobitvami resničnih dogodkov na raznovrstnih poljudnih tiskih. F. Göstl se jespominjal, da so med ljubljanskimi sejmi v sedemdesetih letih 19. stoletja šolarji zzanimanjem opazovali po vežah razobešene razne podobe, »kakršne so takrat nabijalipo hlevskih vratih in pokrovih skrinj uslužbenci«. »Bile so zelo skromne barvasteslike na močnejšem papirju. Tu se je videl npr. ‘Lovčev pogreb’, kako so najrazličnejšeživali spremljale lovca na zadnji poti – ter si nazorno videl, kako se razvija in

348

Damir Globočnik

propada človek od otroka do moža in do starčka ter kako se cenijo različni človeškistanovi pred Bogom. Obe ti sliki sta bili nazorno postavljeni po naraščajočih inzopet padajočih podstavkih in čudno, da zadnja ni vznemirila takrat tako mogočnein ozkogrudne cenzure: kazala je namreč na najvišji stopnji berača, na najnižji pana eni strani cesarja, na drugi papeža. Poleg teh so visele številne druge: raznisvetniki in svetnice, pokrajine, tihožitja itd.« (Göstl 1937: 13).

Alešovčev Brencelj je bil konec 19. stoletja najdlje izhajajoči slovenski satiričnilist. Satirični listi so praviloma krožili predvsem med meščani in izpričevali liberalnetendence, vendar je bil slovenski Brencelj svojevrstna izjema. Veliko bralcev je našelmed podeželskim oziroma kmečkim prebivalstvom. Njegov urednik Alešovec, ki jesledil političnim smernicam urednika gospodarskih, obrtnih in narodnih Novicdr. Janeza Bleiweisa, je poudaril, da Brencelj želi »zabavati posebno prosto ljudstvo«( IZ 1869: št. 115). V 19. stoletju razlika med meščani in podeželskim prebivalstvomna Slovenskem ni bila tako izrazita, saj je del kmečkega razreda postopoma prehajalv meščanskega.

Preprostemu slovenskemu človeku so bile namenjene tudi Brencljevekarikature. Karikatura je likovna zvrst, ki ne sodi v okvire visoke umetnosti. Vrazmerju do vrhunskih umetniških dosežkov zavzema podobno podrejeno mestokot različne oblike ljudske umetnosti. V enakem razmerju do vrhunskih literarnihdosežkov je bil tudi Jakob Alešovec, sicer nadarjen pripovednik, satirik, dramatikin časnikar, na katerega so pogosto leteli očitki o poljudnosti, političnienostranskosti in neokusnosti njegovega pisanja.

Omenjena karikatura z motivom sv. Miklavža iz leta 1872 je delo neznanegadunajskega risarja. Po letu 1877 je karikature v Brenclju risal slikar samouk FrancZorec (1854–1930). Alešovec je odkril Zorčevo likovno nadarjenost med njegovimštudijem teologije v Ljubljani. Zorec, ki je bil rojen v Šentlovrencu pri Trebnjem,se je že v gimnazijskih letih veliko ukvarjal z risanjem in slikanjem. Med počitnicamije kmetom na hišna pročelja slikal podobe sv. Florijana in druge svetnike. Poposvetitvi v mašnika leta 1879 je služboval kot kaplan v raznih krajih, od leta1900 je bil župnik v Novi Oselici pri Sovodnjem (Brencelj 1930: št. 35).

Večina Brencljevih karikatur ima politični značaj. Zorec in Alešovec, ki jesodeloval pri vsebinski zasnovi karikatur, sta delno povzemala motive po karikaturah,objavljenih v nemških satiričnih listih, pogosto pa sta uporabljala tudi personifikacijeali simbolne in druge figure, ki so bile slovenskim bralcem blizu in so jih zlahkaprepoznali (personifikacije Starega in Novega leta, sv. Miklavž, Pavliha, raznepersonifikacije Slovenije in Slovenca, nemški Michel, davkar idr.). Na karikaturahv Brenclju se je pojavil tudi ljudski običaj vlečenja ploha.

Debeluh vozi svoj trebuhUpodobitev debeluha oziroma debelega gostilničarja, ki vozi svoj trebuh na

koleščkih oziroma v samokolnici (SEM, inv. št. 2378), se je na panjske končnicenajbrž preselila z grafičnih listov. Podoben motiv srečamo npr. na lesorezu Hansa

349


Weiditza »Vinski meh« iz 1521 ali kolorirani radiranki »Poveljnik vasi požeruhov«,ki je delo neznanega nemškega avtorja iz druge polovice 17. stoletja. Da se nemškatrebušnika sploh lahko premikata, si prav tako kot debeluh na panjski končnicipomagata s samokolnico. Velja dodati, da pri gostilničarjih in kuharjih debel trebuhvelja skorajda za poklicni atribut.

Luter in KatrcaIz propagandnih protireformacijskih grafik izvira tudi upodobitev nemškega

protestantskega reformatorja iz 16. stoletja Martina Lutra (ta na nemškem bakrorezuiz leta 1628 prevaža svoj trebuh in tri protestantske teologe na samokolnici), kateregana panjskih končnicah srečamo na motivih Luter in Katrca se gostita, hudiča pajima godeta in Luter in Katrca na hudičevem vozu (npr. Gorenjski muzej, panjskakončnica iz leta 1889, inv. št. E 29). Na slednjem motivu hudiči vozijo Lutra innjegovo ženo Katrco (bivšo nuno Katarino von Bora) v pekel.

Kmet ziblje FrancozaNa končnicah včasih lahko zasledimo tudi odslikave resničnih vaških ali

zgodovinskih dogodkov, ki jih je dopolnila in po svoje preoblikovala ljudskadomišljija. Mednje sodijo francoska zasedba slovenskega ozemlja, kongres Svetezveze v Ljubljani leta 1821, avstrijska okupacija Bosne in Hercegovine in drugidogodki, ki so bili ljudskemu umetniku 19. stoletja časovno blizu.

Francozi so zasedli slovensko ozemlje trikrat, leta 1797, 1805 in med 1809–1813. Kot odmev na kratkotrajno obdobje Ilirskih provinc in francoske oblasti nadkranjskimi, goriškimi, istrskimi in delom koroških Slovencev je nastal motiv kmeta,ki ziblje Francoza (SEM, inv. št. 2354). Motiv je neposredno vezan na ljudskoizročilo in sodi med izvirne motive. Znanih je več različic, vendar je bistvo vsakemed njimi podobno: kmet mora zibati francoskega vojaka v značilni grenadirskiopravi, vendar ga čez nekaj časa zvrne iz zibelke. Medtem ko ljudsko izročilo poznarazličice s francoskim vojakom ali oficirjem in zibelko lahko ziblje kmet ali kmetica,prevrne pa jo kmet ali oficir, je na končnici vedno narisan kmet. Marija Jagodicugotavlja, da so razlogi, zaradi katerih bi lahko prišlo do zibanja, različni: Francozse je pijan zvrnil v zibko, kmet je moral zibati Francoza na njegov ukaz, Francoz jehotel z zibanjem kmeta nadlegovati, lahko bi šlo za slučajno vojakovo domislico,torej bi končnica lahko prikazovala konkreten dogodek, vendar pa je motiv kasnejedobil simboličen pomen. Kmet naj bi simbolično predstavljal nezadovoljno ljudstvo,ki potrpežljivo prenaša vse težave, ko pa mu je dovolj, se postavi po robu, kardokazuje resnična ali simbolična zavrnitev zibeli. Variante, kjer oficir zvrne vojakav zibki, zlasti tiste, ki navajajo, da se je to zgodilo na kmetovo prošnjo, bi lahkorazložili z ljudskim mnenjem in zgodovinskim dejstvom, da so si Francozi prizadevaliohraniti mir v deželi. V tem primeru bi kmetova prošnja na višjem nivoju v resnicilahko zalegla. Ljudsko izročilo v splošnem označuje Francoze za mile okupatorje(Jagodic 1955: 153, 159).

350

Damir Globočnik

Francozi so sicer prinesli marsikaj slabega, npr. visoke davke, ki so jih nasilnoizterjevali, rekrutirali so mnogo slovenskih fantov …, kar je nezadovoljno ljudstvoprivedlo do s silo zatrtih uporov, a so uvedli tudi koristne novosti: učinkovito inmoderno državno upravo, kmeta so delno opravičili fevdalnih davščin in tlake,reformirali so šolski pouk z vpeljavo slovenskega jezika v osnovne šole in delomagimnazije v kranjski polovici Ilirije. Najpotrebnejše knjige za slovenski pouk jeskupaj z zahvalno odo v čast Napoleonovim zaslugam za slovenski preporod sestavilpesnik Valentin Vodnik (1758–1819).

Motiv zibanja francoskega vojaka je pritegnil pesnika Antona Aškerca (1856–1912), ki ga je obdelal v pripovedni pesmi »Kako je kmet Francoza zibal«. V njegoviinterpretaciji je starega slovenskega kmeta obiskal pijani francoski grenadir, ki se jezleknil v zibelko in od njega zahteval, da ga ziba; a ko so se mladi vrnili s plesa vLjubljani, so spečemu Francozu vzeli meč in ga s palicami gnali skozi vas. »Vsakareč trpi le kratek čas,« zaključuje Aškerc (1949: 104).

Motiv je zamikal tudi slikarja in ilustratorja Maksima Gasparija (1883–1980),ki je za 2. številko satiričnega lista Kurent (1918 /1919) narisal »Moderno končnicoza panje«. Okvir karikature povzema obliko panjskih končnic, ki sta jih s satiričnimimotivi priložnostno krasila tudi Gaspari in njegov slikarski vrstnik Smrekar. Gasparije upodobil Kranjskega Janeza (personifikacijo Slovenca), ki ziblje Rusa in Laha –slovenski fantje so se namreč med 1. svetovno vojno morali boriti na ruski initalijanski fronti.

Za Gasparija, najbolj zglednega nadaljevalca narod(opis)nega programa Vesne,je bilo nasploh značilno poseganje po motivih iz zakladnice ljudske umetnosti.Tako je npr. pri risbi »Življenje in smrt«, ki jo je leta 1905 objavil v Domu in svetu,malone dobesedno preslikal motiv na gornjem delu podobice – zloženke iz prvepolovice 19. stoletja, ki nam prikazuje mlad par v praznični kmečki opravi, s krepko,življenja polno zgornjo polovico telesa in skeletnim spodnjim delom telesa.Gasparijeva napol moralična in napol satirična interpretacija podobice iz 19. stoletjaje nastala kot ilustracija pesmi »Vseh mrtvih dan« (avtor pesmi: Škedenjka).

Prizor s Kranjcem, ki ziblje Francoza, je na ilustraciji za »zgodovinsko čitanko«Vlada Klemenčiča Iz starih in novih časov iz leta 1939 narisal tudi Gasparijevprijatelj Hinko Smrekar (1883–1942), ki je prav tako sodil med najbolj prizadevnečlane dunajske Vesne. Vlado Klemenčič je v svoji interpretaciji sledil Aškercu: »NaGorenjskem so bili pri nekem kmetu nastanjeni francoski vojaki. Pa pride enemuna misel, da leže v zibelko in ukaže gospodarju, naj ga ziblje. Hudomušni kmet sene brani in nekaj časa mirno ziblje prevzetneža, zraven pa prepeva: ‘Vsaka reč leen čas trpi, vsaka reč le en čas trpi!’ Mahoma pa krepko požene zibelko, da sevojak zvrne na tla« (Klemenčič 1939: 75).

Končnico z motivom vojaka z izdrto sabljo in hudiča, ki v mreži odnašafrancoskega cesarja Napoleona III., je pobudila zasramovalna ilustracija, ki je nastalapo odločilni bitki francosko-pruske vojne pri Sedanu leta 1870, v kateri je bilafrancoska vojska poražena (Makarovič; Rogelj Škafar 2000: 212). »Daj nazajNapoljona,« vpije vojak. »Kajona nazaj ne dam,« mu odgovarja hudič (kajon: nar.

351


grdoba, porednež). Končnici s tem motivom v Koroškem pokrajinskem muzeju (iznekdanje zbirke panjskih končnic Matevža Čarfa) in v Slovenskem etnografskemmuzeju (inv. št. 2460) sta datirani z letnico 1872.

KrojačiKmečko življenje v 19. stoletju ni bilo tako idilično, kot so ga npr. na začetku

20. stoletja radi upodabljali vesnani, še zlasti Maksim Gaspari. Obubožana kmečkoprebivalstvo se je bilo prisiljeno množično izseljevati. Da na vasi ni vladala socialnapravičnost, nam potrjujejo mdr. tudi satirični motivi, naperjeni zoper krojače inčevljarje, ki so sodili med vaški proletariat in so se preživljali z nekmečkim delom,zato so si jih premožnejši vaščani radi sposojali in imeli do njih podcenjujoč odnos.Čebelnjake so si seveda postavljali zlasti velike kmetje, podeželska gospoda inžupnišča, predstavljali so tudi znak blagostanja.

Takole je zapisal publicist in pripovednik Ferdo Kočevar - Žavčanin (1834–1878) v podlistku »Narodopisne slike iz našega naroda«, ki ga je leta 1869 objavljalv Slovenskem narodu: »Poglejte tam-le krojača, prste ima dolge in sklepaste kakorpredec pajek noge. Cela njegova postava je podobna krojaškim škarjem, posebnotrljikaske noge, ktere pri šivanji zmerom drugo vrh druge zaškrnene drži. Bradamu bode iz suhega lica, ko da bi mu same šivanke ven bodle. O čevljarjih zbadljivopravijo, da njegova žena zmerom bosa okolo hodi, ravno kakor tudi kovačevakobila« (Kočevar 1869: št. 12).

Kmetje so imeli na piki zlasti krojače, za katere so menili, da so bojazljivi,strahopetni in da opravljajo manjvredno delo, ki ga nikoli pravočasno ne končajo,ugotavlja Helmut Kropej. »Torej niso pravi moški, prej ljudje druge vrste in njihovoopravilo je pravzaprav žensko delo. Kadar pridejo z računom, jih naženejo s kozlom.Povezava krojača s kozlom je bila med ljudstvom že zmerom globoko zakoreninjenain se je z verzom Wilhelma Buscha [op. nemški slikar, pesnik in književnik WilhelmBusch (1832–1908), najbolj znan nemški avtor šaljivih slikanic v drugi polovici19. stoletja] v njegovem ‘Maksu in Moricu’ (‘Komm’ heraus du Zeigenbeck,

Veter razpihava krojače, 1875 (Gorenjski muzej, inv. št. E 222)

352

Damir Globočnik

Schneider, Schneider meck meck meck!’) zelo razširila. Tudi kozel ni koristnažival, samo žre in njegovo edino delo je, da kozo oplodi. Tudi pogumen ni, lespolno aktiven je. Poleg tega je len in smrdi, je pa vendar več vreden kakor štirjekrojači …« (Kropej 1990: 12).

Upodobitvam krojača in kozla lahko sledimo od 16. stoletja. Največ sramotilnihupodobitev in karikatur krojačev pa je nastalo v 19. stoletju.

Na končnicah krojači nastopajo v številnih motivih, ki so bili večinoma posnetipo grafičnih predlogah (gl. Bringéus 1991: 92–94), npr. kozel in krojači se tehtajo,kozel podi krojače, kozel trka krojače, kozel žre in serje krojača (npr. koloriranaradiranka iz leta 1788, opremljena z zbadljivimi verzi: »Ey, Ey, was hat der Bockgespeist / das er lauter Schneider scheist / Frist Kraut und Ruben / des wegenscheist er Schneider Buben.«), krojača in kozel, ki serje cekine, polž podi krojačezaradi njihove počasnosti (npr. Gorenjski muzej, inv. št. E 233), krojač peljeukročenega polža na vrvici, krojači skačejo čez kres, veter razpihava krojače (npr.Gorenjski muzej, inv. št. E 222, datirana 1875), krojači – suhci. Avgust Bukovecpiše: »Tudi vsega spoštovanje vredni krojači so morali marsikako krepko zbadljivkona končnicah molče prenesti. Njih posel in zaslužek sta taka, da se ne moretaponašati z rejenim trebuščkom kakor peki in mesarji. Zato so jih že od nekdajslikali kot suhce in v zvezi s tem kot strahopetce« (Bukovec 1943: 8).

Hudič brusi babi jezikČebelarjenje je bilo moško opravilo, zato med motivi ne manjka raznih

hudomušnih in robatih zbadljivk o hudih, sitnih, prepirljivih in jezičnih ženah.Žene naj bi sklenile pakt s samim hudičem. »Stara baba, pravijo naši ljudje, jehuja kot hudič, kajti kjer hudič nič ne opravi, tje staro babo pošlje« (Kočevar1869a: št. 49). Ženska zloba in prebrisanost naj bi bili tolikšni, da sta lahko ugnalisamega vraga. Hudiči zato perejo ženskam perilo, hudič nese ženski vlečko, ženskein hudiči se vozijo na samokolnici, hudič pelje ženski na samokolnici spodnjico, skatero bo zapeljala moža in ga speljala v past, kar vodi naravnost v pekel, baba podihudiča, ki je zvrnil lonec na ognjišču ... Številni so tudi prizori iz zakonskegaživljenja: žena vleče moža iz gostilne, žena preganja moža z burklami, pretep možain žene, žena pretepa moža, mož pelje pijano ženo na vozu, žena in hlapec seditaza mizo in si napijata, mož pa je zaprt v kurniku idr.

Bati se je tudi »grizljivosti, vjedljivosti in ostrine babjih jezikov«, ki jim jeFerdo Kočevar v podlistku »Narodopisne slike iz našega naroda« posvetil posebnopozornost: »Slovenska frazeologija pravi, da otroci žnodrajo, deklice šepetajo, fantjese pogovarjajo, možje posvetujejo, žene pomenkujejo, starci spominjajo, bedakižlobudrajo, stare ženske kramljajo, babe pa brbljajo, klepetajo, jezike stegujejo innad ljudmi brusijo, obirajo, kvante kvantajo itd. Dasiravno pa imajo babe navado,predno kaj zinejo, z roko si usta obrisati, češ da jim bo beseda čista in poštena,vendar je njih govor večkrat bolj kalužen nego bister. Pregovor pravi: babji golč, palisičji laj na mesec! enega kakor drugega veter odnese.

353


S žensko glavo je pač pravi križ; dokler je mlada jej drugi miru ne dadé,kedar je pa stara, pa ona druge nadleguje. Vse v babi s časom pojema, samo vjeziku jej životna moč zmerom bolj žilava prihaja, vse v njej otrpneva, vse trhli, vsemrli, vse se trupi, samo jezik prirodnemu zakonu nasproti vedno gibčneji postaja.Pravijo, da so zarad te lastnosti podplati iz babjih jezikov ustrojeni neraztrgljivi.Pravijo, da če bi kača babo za jezik držala pa še bi z njim klepetala. Če je več babskupaj, gre kakor v mlinu, vsaka vsem drugim odgovarja, pa poleg tega vendar šezmerom toliko časa zmor, da v eno tudi še svojo besedo vmes vtika. Pregovor pravi:tri babe, tri gosi smenj dan stori. Če se baba z dedom pravda, je pravde in prepiraskoraj kraj in konec, ded je pametneji, pa jenja. Babji jezik sicer še nekoliko časablebeče, ker se je bil že preveč zaletel, pa se ne more z lahka zopet obstaviti,nazadnje se pa vendar umiri v svesti, da je zmagal. Druga je, če se dve babi v kregusprimeta. Nobena noče prva jenjati, kajti tista zmaga, kteri zadnja beseda ostane,in za to zadnjo se časih po celi božji dan pipljete. In ko sta že vsak k sebi šli, indruga drugo več ne čujete, še druga na drugo vpijete, samo da vsaki zadnja ostane.V boji so babino orožje burklje in lopar, kader pa do tepeža pride, tačas se pa le zakite lové, kakor puran za žnopre. – Če je baba sama, kaj mislite, da jej jezik mirda! nak, ona se z mačkom razgovarja, ona nad slabim vremenom godrnja, in celonad vetrom krega, ona se sama s seboj razgovarja, in vse svoje misli na glas misli,in kader jej že vsakega drugega predmeta zmanjka, tačas začne moliti. Kolikozaslug ima taka molitev, to sam bog ve!

Babji jezik pravijo, je na eni strani srp, na drugi kosa, spredaj pa dleto; žnabljiso nož, zobje pa žrmlje, gorje tedaj tistemu, ki ga babe, kakor se pravi, skoz ustavlečejo! – Enega Kranjca sem čul enkrat reči: baba ima konci jezika šivanko,konci šivanke zopet jezik, in konci jezika zopet šivanko! – Kjer meč ne rani več,tam bojé babji jezik še hudo vseka. Proti babjim jezikom ga ni junaka. Najboljijezični dohtar, ki ima jezik s stotinami paragrafov podkovan, proti babi, ki zna vsoenciklopedijo psovk na pamet, ni nič. Kant je djal: dialektika je tista umetnost, pokteri se zna mnogo brbljati. Če je to res, potem so naše babe velike dialektikarce.

Mož brusi babi jezik (Gorenjski muzej, inv. št. E 1585)

354

Damir Globočnik

Tudi nekaj! Pravijo, da stara baba še sedem let brez duše živi, brez jezika pa ne eneminute več. Kedar je pa za celo umrla, pravijo, se mora njej jezik še posebej vbiti.V grobu bojé noben črv v njega ne zagrizne, kajti vsakemu bi tak zagrizljaj življenjestal, tako je strupen. V pekli bodo – če je res kar ljudje pripovedujejo – vse starebabe za jezike priklenene, ker drugače še samim hudičem ne bi bilo prestati«(Kočevar 1869a: št. 49).

Motiv hudiča, ki jezikavi babi brusi jezik, je izražal mizoginsko mnenje, daženski jezik ne bi bil tako oster, če ji ga ne bi nabrusil sam hudič (Makarovič ; RogeljŠkafar 2000: 113). Omenjeni motiv hudiča oziroma moža, ki babi na brusilnemkamnu brusi jezik (npr. Gorenjski muzej, inv. št. E 1585), ni bil po volji MihaeluHeinku. Zato je v prispevku o panjskih končnicah, ki ga je leta 1840 objavil v Carniolii,zapisal, da je pripravljen ponovno organizirati sekto ikonoklastov, ki je znana iz 8.stoletja, in jo voditi v juriš na čebelnjake, da bi iztrebili te škandalozne in žaljivepaskvile o damah (op. paskvil: sramotilni spis). Prepričan je bil, da se mu pri tem nebi bilo treba ničesar bati, »ker bi bilo žensko vodstvo čebelje države nedvomnonaklonjeno temu početju in bi ga podpiralo« (Heinko 1840: 145).

Predloge za mnoge od omenjenih motivov prav tako predstavljajo grafičnilisti. Motiv hudiča, ki brusi ženski jezik, ima npr. enega predhodnikov v lesorezuiz knjige Thomasa Murnerja Schelmenzunft, ki je leta 1512 izšla v Frankfurtu.Vendar so se grafike sprva norčevale iz učenjakov in advokatov. V 17. stoletju jetema nekoliko prešla v pozabo, nakar so v 19. stoletju tarča satiričnih grafik postalezgovorne in jezične ženske (Metken 1991a: 81–84).

Ne manjka motivov, pri katerih poleg moškega šovinizma do vražjih žensklahko razbiramo tudi skrite erotične želje (npr. mož, ki češe ženo pred hišo, fantapa se mu posmehujeta). 19. stoletje sicer velja za puritansko, a očitno se ta oznakananaša predvsem na meščanske sloje. Razposajene, navihane, predvsem pa pikantnein zabeljene erotične dogodivščine, pesmi in šale so množično krožile med ljudmi.Priljubljene so bile najbrž tudi erotične ilustracije, podobice in drugo likovnogradivo.

Boj za hlačeMed pogoste satirične motive na panjskih končnicah sodi »boj za hlače«, ki

se odvija med ženskami. Zmagovalka v boju si je priborila moške hlače, ki sosimbol za moškega. Motiv se na končnicah pojavi v drugi polovici 19. stoletja vrazličnih variantah. V njem nastopajo dve, tri ali največ štiri ženske, ki v rokahvihtijo razne gospodinjske predmete (kuhalnico, sveženj ključev, debelo palico,vile in metlo), pridruži se jim lahko tudi mož, oropan svojih hlač (npr. SEM, inv.št. 15763, iz leta 1868).

Boris Orel ugotavlja, da ima motiv dolgo tradicijo, ki sega še v srednji vek, insodi med najstarejše, najbolj priljubljene oblike družbene satire. Znan je v oblikidveh različic: boj med možem in ženo za moške hlače in boj med ženskami zamoške hlače. Prva je starejša. V Franciji jo zasledimo že v 12. oziroma 13. stoletju

355


v srednjeveški satirični zgodbici v verzih »De Sire Hain et de dame Anieuse«, kiopisuje boj gospoda Haina in gospe Aniese za hlače oziroma za prvo besedo v hišiin je najbrž navdihnil tudi kiparja, ki je v 14. stoletju izdelal skulpturo namizerikordiji kornih klopi v katedrali v Rouenu. Kasneje se pojavi tudi na grafičnihlistih, npr. na grafiki flamskega bakrorezca Israhela van Meckenema (ok. 1440–1503). Motiv prikazuje boj za hišno oblast – kdor si bo prilastil hlače, bo postaltudi gospodar v hiši. Mož in žena se dejansko bojujeta za oblast v zakonu, v družini;ženska se bojuje za enakopraven položaj v zakonu. Na panjskih končnicah bojamed možem in ženo za hlače ne zasledimo, pozna pa ga ljudska pesem.

Drug motiv – boj med ženskami – ima drugačen pomen, saj »meri na neporočeneženske, ki se šele poganjajo za zakon z možem«. »Ta motiv pravzaprav zasmehujenorenje za poroko godnih žensk za moškim in njihovo veliko čutno hrepenenje pozakonskem stanu. Morda je to zasmehovanje vsaj v starejših časih veljalo ne tolikoprizadevanju žensk za zakon, kolikor njihovi sli po spolnem življenju. Boj med ženskamiza moža je torej v tem motivu predstavljen v prispodobi nekega boja žensk za moškehlače kot znamenje moža. Tista, ki osvoji hlače, si z njimi pridobi tudi moža.«Najstarejši znani upodobitvi boja med ženskami za hlače sta bakroreza iz druge polovice15. stoletja. Enega je izdelal florentinski mojster Baccio Baldini pred letom 1464,drugega nemški Mojster s svitki (Meister mit Bandrollen). Na obeh se za hlače boridvanajst žensk, njihov boj spremlja norec z igranjem na dude. Na italijanski grafiki jeupodobljena tudi Smrt s koso. Po mnenju Abyja Warburga naj bi bakroreza nastalana podlagi starejšega nordijskega vzorca. Med letoma 1560 in 1580 je nastal lesorezJeana Boussyja z bojem dvanajstih žena, ki je postal bolj surov in obscen. Ženerazličnih stanov se ne potegujejo za hlače, temveč za debelo klobaso, ki jo s pomočjogrebljice poskuša potegniti k sebi stari zmaj. Nedvomna obscenost prizora jasno priča,da je razlog za spor ženskam pripisan spolni pohlep. Posredi torej ni pridobitev možaali zmagoslavje ljubezni, temveč zadovoljitev naslade.

Številni primeri grafičnih upodobitev »boja za hlače« so nastali v naslednjihstoletjih. V 17. stoletju srečamo motiv tudi na grafičnih letakih, v 18. in 19. stoletjupa se motiv preseli v ljudsko umetnost, zlasti na razne uporabne predmete, npr.pečnice, modele za medenjake idr.

Upodobitve na grafikah lahko razdelimo v razne variante: boj med dvanajstimiženskami za hlače v navzočnosti Smrti, burkeža ali fantiča, boj med sedmimi ženskamiza hlače, ki mu prisostvujeta burkež ali mož brez hlač (npr. bakrorez CornelisaVisscherja (+1662), bakrorez antwerpenskega grafika Martena de Vosa iz leta 1555ali emblem Jana Theodorja de Bryja iz njegovega, leta 1596 v Frankfurtu na Majniobjavljenega dela Emblemata Saecularia), boj za hlače med dvema ženama ... Nafrancoskem bakrorezu iz okrog leta 1635 sedi plemič spokojno ob kaminu in silovitboj za svoje hlače arogantno prepušča sedmim ženam. Johann Peter Wolff je v drugipolovici 18. stoletja v Nürenbergu izdal dva grafična lista: prvi prikazuje boj žensk zahlače, na drugem se možje borijo za žensko krilo. Podoben boj moških za krilo, ki gaima na sebi pavliha, srečamo na lesorezu Gustava Berlinga, ki je leta 1759 nastal naŠvedskem (gl. Orel 1960: 145–168; Metken 1991b: 67–77).

356

Damir Globočnik

Za razliko od tujih predlog, na katerih so upodobljene gosposke ženske alimeščanke, na panjskih končnicah nastopajo preproste kmetice. V rokah imajokuhalnico, metlico in drugo bojno orožje, edino ključ oziroma ključa govorita ovplivu tujih predlog, npr. panjska končnica iz leta 1863 v SEM z inv. št. 15751.

V isti motivni sklop sodijo tudi prizori izkazovanja ljubezni do moških hlač,se pravi do moških, npr. motiv z mladim kmetom, ki je obesil svoje hlače na palicoin jih kot ribič drži nad vodo, medtem ko se zanje pulijo v vodi stoječa dekleta(panjska končnica iz leta 1868, Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČZ 35). Nabakrorezu »Ribolov devic«, ki je v tretji četrtini 17. stoletja nastal v Kölnu, srečamoobratno situacijo: device na razne načine lovijo može. Soroden je motiv z dekleti,ki v kotlu kuhajo irhaste hlače in pokušajo irhovo juho (Čebelarski muzej Radovljica,inv. št. ČZ 9). Komajda razumljiv pa se zdi motiv z dvema ženskama, ki si seditanasproti in z dolgo cevko kadita tobak iz irhastih hlač.

Ljudski umetniki so se temi tremi motivi, ki bi bili lahko avtohtonega izvora,pošalili iz žensk in njihovega norenja za moškimi. »Boj za hlače pomeni sramotitevžensk, ker se bojujejo za hlače in ne za moža, in tu naj bi šlo predvsem za ženskoneumnost« (Makarovič 1989: 61). Motiv ima tudi globlje ozadje, saj se v norenju zamoškimi hlačami skriva želja po poroki, ki bo dekletu zagotovila socialno varnost.

»Preprosta kot naša pesem o pravi ljubezni, je slika na končnici z napisom‘Turk se žen’ iz l. 1869, v kateri se možak ne ve odločiti ali za staro, ki ima denar,ali za mlado, ki pa nima ničesar, medtem ko je prava ljubezen slepa in si naprti šetako breme, kakor kaže desni del slike« (Kos 1939/40: 35–36). Na panjskikončnici, ki jo je opisal Franc Kos, sta predstavljena dva motiva: levo vidimo Turkamed mlado in staro izvoljenko, desno zaljubljeni mož v košu prenaša svojo izvoljenko,na hrbtu pa mu sedi goli deček z zavezanimi očmi, ki personificira »slepo ljubezen«.

Žaganje babeNa panjski končnici iz leta 1865 (Čebelarski muzej v Radovljici, inv. št. ČZ

16) dva moška z veliko drvarsko žago pri živem telesu žagata »babo«, iz njenegatelesa teče in brizga kri. Grozljivost prizora, pred katerim si eden od očividcevzatiska oči, ostali pa v grozi dvigujejo roke, blažita samo shematizirana upodobitevnastopajočih oseb in stilizirana risba. V resnici je na končnici upodobljen ljudskiobred, ki je sodil na področje ljudske satire.

V motivu »žaganja babe«, ki je najbrž nastal v renesansi na temelju prastarihkultnih osnov, se skriva odpor do pustnega časa, ki ga simbolno predstavlja »baba«.Običaj ima izrazito romanski značaj, saj je poznan po vsej Italiji, Sredozemlju,retoromanski Švici, Franciji, Španiji in Portugalski. Pri nas ga prvi omenja AntonTomaž Linhart (1756–1795) v svoji nemško pisani zgodovini Kranjske iz leta1791. Ker ljudski običaji niso nekaj nespremenljivega in večnega, tudi v slovenskemprostoru poznamo več različic »žaganja babe«. Poleg žaganja lutke iz slame alicunj, ki je nadomeščala ženo, na področju od Bohinja preko vzhodne poloviceKaravank do Pohorja »babo« predstavlja hlod ali deska z narisano žensko postavo

357


oziroma list papirja, na Koroškem pa »babo« le simbolno zastopa nit oziroma vrvica,ki jo je treba prerezati. Hlod, desko z naslikano žensko ali slamnato lutko, soprežagali na sredpostno sredo in s tem proslavili konec prve polovice nepriljubljenegapostnega časa. Običaj so pogosto reducirali tudi v govorico oziroma potegavščino.Tako so npr. otrokom in lahkovernežem natvezili, da na nekem primerno oddaljenemkraju žagajo babo. Naivnež, ki se je odpravil tja, je zamudil slastni obed, ki je predstavljalprijetno spremembo v pritrgovanju med štiridesetdnevnim postom, in si povrh vsegaprislužil še škodoželjni posmeh ipd. (Kuret 1960: 115–144).

»Gre za star slovenski običaj, ki je že skoraj izumrl,« je zapisal Avgust Bukovec.»Na debeli četrtek so pri vsaki hiši v vasi otrokom natvezili, da bodo kje v bližinivasi staro babo žagali. Prigovarjali so jim, naj gredo to zanimivost gledat. Sevedaso potem otroci ob določeni uri – nekoliko pred južino – od vseh strani drli nadoločeni kraj in čakali velikega dogodka. Ko po dolgem čakanju le ni bilo babe inžagarjev, so hiteli domov, kjer se je nanje vsula ploha vprašanj, kod so toliko časahodili. Že tako dovolj poklapani so na vse zadnje zvedeli, da je družina že južinalain da so sklede prazne. Poparjenost je sedaj dosegla višek in marsikomu je šlo najok. Takrat je mati prinesla na mizo slučajne ostanke, med katerimi je bilo še kajboljšega kakor vsakdanje jedi. Kdo bi na veliki četrtek krompir vase tlačil?« (Bukovec1943: 21).

Motiv na panjski končnici ima v romanskem prostoru vrsto likovnih paraleloziroma predhodnikov. Niko Kurent npr. omenja bakrorez Bolonjčana GiuseppaMarie Mitellija (1634–1718) »Smrt Karnevala in pričakovanje Quaresime (Posta)«,ki je sicer mnogo bolj zapleteno zasnovan kot upodobitve na panjskih končnicah.Pust leži na mrtvaškem odru pod dvojnimi stopnicami, ki vodijo navzgor in navzdol,in predstavljajo 46 postnih dni. Na vzvišenem delu stopnišča stoji prazen stol.Pripravljen je za »babo« Quaresimo, ki simbolizira postni čas, levo sedi moški vmeščanski obleki in desno rokodelec z mizarsko žago v roki. »Babi« je namenjenobesedilo, odtisnjeno na vrhu grafičnega lista: »Vien su vecchiazza, ti vogliam segare!«Pravo žaganje babe pa npr. prikazuje lavirana risba s tušem »Parten la vieja« (Starkožagajo), ki jo je med bivanjem v Andaluziji za Madridsko skicirko izdelal Franciscode Goya (1746–1828).

Babji mlinMotiv »babjega mlina« je samo ena izmed verzij starodavnega motiva o

pomlajevanju. Predvsem zaradi satiričnega podtona je bil od srednjega veka daljeizredno priljubljen po vsej Evropi, zlasti v nemškem prostoru. Tudi pri nas ga nesrečamo zgolj na panjskih končnicah ali v šaljivih govoricah, prisoten je bil namrečv obliki mimično dramskih predstav, v obliki iger, kot prizor v pustnem sprevoduin kot del običaja (Kuret 1955: 174).

Med najstarejše upodobitve pomlajenja v vodi sodi slika Lucasa Cranacha iz15. stoletja. Na njem je upodobljen pomlajevalni studenec oziroma studenec mladostiv obliki ribnika. Na enem bregu stopajo vanj starke, na drugem prihajajo iz njega

358

Damir Globočnik

zale mladenke. Podoben motiv je zasnoval tudi nürenberški grafik Hans SebaldBeham (1500–1550). V njegovem »Vrelcu mladosti« so se lahko pomladili takomoški kot ženske. V levem spodnjem kotu vidimo moža, ki je svojo staro ženo vsamokolnici pripeljal k vrelcu. Lasciven norček, ki krasi vrh vodnjaka, priča, dagre pri Behamovem motivu za satirično ilustracijo. Kolorirani lesorez, ki ga jesredi 16. stoletja v Augsburgu izdelal Anthony Chortys, prikazuje »peč – kovačnico«,v kateri so se pomladili tudi stari možje. Lesorez velja za enega prvih prikazovpomlajevanja z ognjem, ki izvira iz antike.

Z »babjim mlinom« se srečamo šele okrog leta 1600 na holandskem lesorezu,na katerem je upodobljen mlin na veter, prav tako kot na bakrorezu, ki je okrogleta 1630 nastal v Augsburgu (Bringéus 1982: 103).

Babji mlin, 1868 (Gorenjski muzej, inv. št. E 940)

Sledi še vrsta tiskov z različnimi variantami motiva. Okrog 1820–1830 sonpr. nastale barvne litografije Gustava Kühna iz Neuruppina, ki poleg pomlajevanjažensk prikazuje tudi pomlajevanje moških. Sigrid Metken omenja kar 41 grafičnihpredstavitev motiva »babjega mlina«, več kot polovica jih je nastala v Nemčiji (Metken1991: 88). Različni tiski z motivom »babjega mlina« so nedvomno prihajali tudi vslovenske dežele.

Tudi na končnicah se srečujemo z več različicami motiva, vendar sopomlajevanja v mlinu deležne samo ženske. Lahko je upodobljena zunanjščina alinotranjščina mlina, preproste iz desk zbite stavbe z nekakšnimi loputami oziromavodnim kolesom in značilno »okroglo lino« – »... skoznjo prihajajo ‘pomlajene’ženske na dan. Ali naj domnevamo v njej simbol poroda, aluzijo na pot, po katerizagledajo živa bitja luč sveta?« se je vpraševal Niko Kuret (1955: 178–179). Loputepravzaprav potrjujejo, da se je ljudski umetnik zgledoval po grafični predlogi, nakateri je bil upodobljen mlin na veter, vendar ga je narisal povsem napačno – tako,kot si ga je predstavljal. »Izvirna« domislica slovenskega ljudskega umetnika jenajbrž hudič, ki nastopa v vlogi mlinarja (npr. panjska končnica iz leta 1868,Gorenjski muzej v Kranju, inv. št. E 940).

359


»Narobe svet«Vrsta prizorov s panjskih končnic sodi v sklop t. i. »narobe sveta« (Mundus

Perverus, Mondo alla Rovescia, Le Monde a l’envers, Le Monde renversé, Mundoal Revés, Topsy-turvy world, Verkehrte Welt, Verkeerde Wereld), ki je bil v različnihvariantah razširjen po vsej Evropi, v Slovenijo pa so ga podobno kot druge motivenajbrž zanesli potujoči trgovci, ki so prodajali razne tiske. Tema delno izvira še izantike, od 16. stoletja dalje pa se pogosto pojavlja na grafičnih listih. Motivi sepraviloma pojavljajo v skupinah. Na enem grafičnem listu je največkrat upodobljenavrsta prizorov »narobe sveta«. Miši preganjajo mačke, zajci lovijo pse, ovce brijejopastirja, kočijaž pelje konja na vozu, osel jaha na možu, ribe gnezdijo na drevju,cvetlice rastejo v vodi, ladje plujejo po kopnem, berač daje bogatinu miloščino,bolni streže zdravega, kmet se bojuje, medtem ko vojak orje, mož prede, medtemko žena odhaja na lov, otroci vzgajajo starše, dekla ukazuje gospodinji, učencipretepajo učitelja ...; lahko bi našteli še mnoge druge primere motivov iz sklopa t.i. »narobe sveta«, pri katerih so vloge zamenjane, običajna razmerja pa dobesednopostavljena na glavo.

Od »narobe sveta« do sveta norcev je sicer le majhen korak, vendar tovrstnimotivi, ki prikazujejo inverzijo vrednot in razmerij, niso bili namenjeni samo zabavi.Že v srednjem veku so na prikrit način omogočali izražanje socialne kritike. Samov tem »narobe svetu« se je šibki končno lahko maščeval nad večjim, močnejšim inpametnejšim. »Za vse te prizore, ki predstavljajo dve strani, gospodujočo in podložno– torej hierarhično razmerje, ki pa je v nasprotju z resničnostjo – veljata dva vzorca:zamenjava vlog med ljudmi in živalmi in preokret oblastnih razmerij v družbi.Oba sta sliki v ogledalu sveta, ki je poln norčije in nesmisla, kar je treba pomaknitina pravo mesto. ‘Narobe svet’, ki živi iz situacijske komike, nravno poučuje in jedobil svoj pomen v času, ko socialne kritike ni bilo mogoče izraziti drugače. Čepravnastopajo le živali, simbolizirajo slike razmerja med ljudmi, v tem primeru mordarazmerje med fevdalnim gospodom in njegovimi podložniki« (Kropej 1990: 67).

Lisica brije lovca, 1898 (Gorenjski muzej, inv. št. E 509)

360

Damir Globočnik

Na panjskih končnicah med najbolj znane motive iz sklopa »narobe sveta«sodijo naslednji prizori: živali so ustrelile lovca in ga nesejo k pogrebu (npr.Gorenjski muzej v Kranju, inv. št. E 27), lovec in pes bežita pred medvedom, lisicastrelja lovca, lisica ali medved plešeta z lovcem, lisica brije lovca (npr. Gorenjskimuzej v Kranju, inv. št. E 509, iz leta 1898) in prašič brije kmeta. Pri slednjih dvehmotivih gre za ilustracijo pregovora »briti norca iz koga«: norčevati se, šaliti se.

Podobne motive lahko najdemo na vrsti grafičnih listov, kjer se pojavljajo vdružbi z drugimi primeri »narobe sveta«. Npr. ovca, ki brije pastirja, na bakrorezu»Il Mondo alla Riversa« (okrog leta 1560; verjetno beneško delo) in jedkanici »DieVerkehrte Welt« (prva polovica 17. stoletja, Nemčija) ali svinja kot brivec naitalijanskem koloriranem bakrorezu »Il mondo alla rovescia« iz okrog leta 1810.

Še pogostejši so prizori, v katerih živali obračunavajo s svojimi lovci, ki pravtako izvirajo iz srednjega veka. Razpon grafičnih listov je zelo širok, od prizorov,kjer se živali kruto maščujejo, na ražnju spečejo lovca (npr. »Hasen richten überJäger und Mönche« iz leta 1535) in njegove pse obesijo na drevje, do nedolžnihprizorov, kakršne nam predstavlja serija štirih koloriranih litografij z naslovom»Jägerlatein« (Lovska modrost), ki je okrog leta 1860 izšla v Frankfurtu na Majni.Po vrsti si sledijo: »Lovčeva svatba« (na svatbi plešejo in muzicirajo živali), »Lovčevpogrebni sprevod« (lovca na poslednji poti spremljajo živali), »Lovčev grob« (živalise veselijo, ker tam pokopani lovec ne bo več streljal nanje) in »Lovčevo vstajenje«(živali bežijo pred lovcem). Živali na omenjenih prizorih hodijo po dveh nogah.Barvne litografije s tovrstnimi motivi so nekdaj krasile zlasti gostilne. Motiv lovčevegapogreba oziroma živali, ki pokopavajo lovca, je pri nas znan tudi iz ljudske pesmi»Hajli, hajlo, zdaj lovca več ne bo!«. Razlagali so si ga na različne načine: kotilustracijo zgodbe, v kateri se je lovec ponesrečil in so ga zato kar živali odnesle vgrob, ali kot ilustracijo posebne milosti (lovca naj bi zares tako pokopali, ker je vzadnji uri Boga za to prosil); ljudska pesem pa opozarja tudi na interpretacijo, da soživali pobile lovca in se veselijo ob njegovi smrti (Makarovič 1989: 62).

Skorajda neverjetno se zdi, da bi motiv lovčevega pogreba lahko komentiralresničen dogodek, ki se je dogodil sredi 19. stoletja na Ptuju. »Muzejsko društvo vPtuju je dobilo nedavno v dar zanimivo sliko iz prve polovice preteklega stoletja,«začenja pravnik in zgodovinar Vladimir Travner (1886–1940) članek, posvečennenavadni likovni kompoziciji, katere nahajališče je danes neznano. »Slika spominjana obče znano podobo, kako pokopavajo gozdne živali lovca. Tudi na tej slikividimo pogreb, ki se ga udeležujejo živali in ljudje. Spredaj stopa na dveh nogahpes, ki nosi mesto križa metlo. Za njim stopajo trije posli s trobentami. Poleg njihje kapelnik z notami. Nato nosijo štirje biki krsto, na kateri je rdeča poštarskasuknja z uradniškim klobukom. Krsto spremlja pet prešičev, ki nosijo s sprednjiminogami goreče sveče. Nato sledi več mladeničev z oslovskimi ušesi in z zajčjimiglavami. Med njimi gre mož brez glave. Možem slede v ženskih oblekah gosi, kurein ovce. Sprevod pa zaključi ženska z modrim krilom in molekom. V Ptuju inokolici je namreč običaj, da mora imeti ženska, ki gre zadnja za pogrebom, modrokrilo. Legenda na desni strani slike nam pove, da so biki sinovi ptujskih meščanov,

361


prešiči ptujski prvaki, mož brez glave pa doktor Mathans kot pastor. Pod sliko stanapisa v nemškem jeziku ‘Pogreb ptujskega poštarja’ in ‘Kdor se v zadnji uri izneveriBogu, se pokoplje s takimi častmi!’« (Travner, 1927: 250).

Slika sicer nima pretirane umetniške vrednosti. Najbrž z okorno roko izdelanakompozicija je zanimiva zaradi upodobljenega dogodka: pogreba ptujskega brezvercaiz leta 1847, ki ga je Vladimir Travner natančno opisal v reviji Življenje in svet(Travner 1927: 250–252).

Poštar Jožef Matija Franzke (1773–1847) je sodil med najuglednejše innajbogatejše ptujske meščane. Kot večina tedanjih Ptujčanov je rad pogosto zahajalv cerkev. V starosti pa so mu izpadli lasje, tako da je postal skorajda popolnomaplešast. V cerkvi in uradih je bil prepih in pozimi mraz, zato so ga začele mučitihude revmatične bolečine v glavi. Pomagal si je s svileno čepico, s katero si jepokrival plešo. V cerkvi je snel klobuk, čepico pa je obdržal na glavi. Ptujski dekan,nadžupnik in knezoškofijski svetnik Franc Cvetko (1779–1859), izvrsten cerkvenigovornik, a tudi precej ošaben in nestrpen v verskih vprašanjih, je poštarju Franzkejuodločno prepovedal hoditi k božji službi s čepico na glavi. Franzke se na prepovedni oziral, in je naslednjo nedeljo prišel v cerkev s čepico. Dekan ga je javno ozmerjalin mu vrgel čepico na tla. Franzkeja je to užalostilo in ni več prestopil cerkvenegapraga. O dogodku je govorilo vse mesto. Večina je hvalila dekanovo versko gorečnostin obsojala brezvernega poštarja.

Franzke je sredi leta 1847 nevarno zbolel. Otroci so ga nagovarjali, naj sprejmezakramente za umirajoče. Franzke se želji otrok ni upiral, dodal je le, da ga ne smespovedati dekan Cvetko. Otroci so to željo sporočili dekanu kar se da vljudno inprizanesljivo. Dekan jim je odvrnil, da o tej zadevi odloča samo on. Nemudoma se jeodpravil k bolniku. Ko ga je Franzke videl, se je obrnil v postelji tako, da mu je kazalhrbet, in ni hotel z dekanom spregovoriti niti besedice. Umrl je dva dni kasneje brezspovedi in obhajila. Dekan je odredil, da se »brezverec« ne sme cerkveno pokopati.Otroci se z odredbo niso strinjali. Dolgoletni prijatelj in družinski zdravnik dr. Mathansje v imenu družine pokojnika poslal nujno prošnjo na knezoškofijski ordinariat vGradcu, naj ukine dekanovo odredbo in dovoli pokojnemu dostojen cerkven pogreb.Truplo je medtem ležalo doma. Mestne oblasti so zahtevale, da se mora mrlič takojpokopati. Dr. Mathansu je uspelo doseči, da je družina lahko ohranila truplo doodgovora iz Gradca v dobro zaprti krsti v kleti. Tudi odločba škofa Romana SebastjanaZängerla je prepovedala cerkven pogreb. Magistrat je nato odredil, naj bo pogrebnaslednji dan, četudi brez duhovnika in zvonjenja. Novica se je hitro razširila pomestu. Na dan pogreba se je v kavarni in gostilni Straz zbrala večja družba meščanov.Med njimi je bil neki sedlar, ki je bil splošno znan kot svobodomislec. Ta je posebnoglasno zabavljal čez cerkveno gosposko, zlasti čez dekana. Hrup meščanov je zbudilzanimanje polkovnika oddelka ogrskih huzarjev, ki je bil skupaj z nekaj častnikislučajno v sosednji sobi. Od gostilničarja je izvedel, kaj se je zgodilo, in sklenil: čepopa ne morejo dati poštarju, se mu bo pa zvonilo kot še nobenemu meščanu. Poklicalje deset huzarjev, ki so si na račun meščanov v gostilni nabrali pogum za zvonjenje.Podali so se k dekanu in zahtevali, naj jim izroči ključe cerkvenega stolpa. Dekan je

362

Damir Globočnik

odklonil, zato so vojaki z bajoneti in puškinimi kopiti razbili vrata stolpa in začelizvoniti z vsemi zvonovi. Zvonjenje je trajalo nepretrgoma tri ure. Pogreba so seudeležili vsi častniki in velika množica radovednih meščanov. Kondukt (slovesenpogrebni sprevod) je vodil dr. Mathans, ki je opravil tudi pogrebne molitve in naposledob odprtem grobu pokojnika govoril tako lepo, da so skoraj vsi navzoči glasno jokali.Pogrebu so sledile demonstracije zoper dekana in škofa, ki jih je spremljalo glasnozvonjenje. Ljudje so dekana začeli sovražiti, dobil je več grozilnih pisem. Naposled seje preselil v Ljutomer. »Neki Cvetkov pristaš je ovekovečil opisani dogodek s tem, daje napravil omenjeni paskvil o pogrebu brezverca,« zaključuje svoje besedilo VladimirTravner. Sliko je muzejskemu društvu v Ptuju podarila Marija Gailhofer iz Vičave,pravnukinja poštarja Franzkeja (Travner 1927: 250–252).

LITERATURAALEŠOVEC, Jakob

1873 Ričet iz Žabjeka, kuhan v dveh mesecih in zabeljen s pasjo mastjo. Ljubljana: J. Alešovec.

AŠKERC, Anton

1949 Kako je kmet Francoza zibal: narodna pravljica. V: Pripovedne pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga.

BRENCELJ

1930 “Brencelj” in njegov glavni ilustrator. Slovenec 58, št. 35, str. 4.

BRINGÉUS, Nils - Arvid

1982 Volkstümliche Bilderkunde. München: Callwey.

1991 Schneiderspott. V: Bunte Bilder am Bienenhaus : Malerei aus Slowenien. München : BayerischesNationalmuseum. Str. 92–94.

1991a Wenn zwei sich streiten, freut sich der Dritte. V: Bunte Bilder am Bienenhaus : Malerei aus Slowenien.München: Bayerisches Nationalmuseum. Str. 95–97.

BUKOVEC, Avgust

1943 Naše panjske končnice. Slovenski čebelar 46, št. 1–2, str. 4–8 in št. 3–4, str. 20 – 24.

CEVC, Emilijan

1980 Poslikane panjske končnice. V: Čebelarski muzej v Radovljici. Radovljica: Muzeju radovljiške občine.Str. 31–37.

GLOBOČNIK, Damir

2002 Na sv. Miklavža dan. Etnolog 12, str. 311–313.

GÖSTL, Fran

1937 Spomini na Ljubljano pred 60–50 leti. Kronika slovenskih mest 4, str. 12–15 (priloga).

HEINKO, Michael

1840 Ein krainisches Bienenhaus. Carniolia 3, str. 149–150.

IZ

1869 Iz Ljubljane: 25. september (Izv. dop.). Slovenski narod 2, št. 115, str. 3 – 4.

363


JAGODIC, Marija

1955 Kmet ziblje Francoza. Slovenski etnograf 8, str. 153–170.

KLEMENČIČ, Vlado

1939 Iz starih in novih časov: zgodovinska čitanka. Ljubljana: Mladinska matica.

KOČEVAR, Ferdo

1869 Narodopisne slike iz našega naroda: II. Slovenska vas. Slovenski narod 2, št. 12.

KOČEVAR, Ferdo

1869a Narodopisne slike iz našega naroda: IV. Babe. Slovenski narod 2, št. 49.

KOS, Franc

1939/1940

Ljudska umetnost – slovenske panjske končnice. Umetnost 4, str. 33–37.

KROPEJ, Helmut

1990 Poslikane panjske končnice. Celovec: Mohorjeva založba.

KURET, Niko

1960 “Babo žagajo”: slovenske oblike pozabljenega obredja in njegove evropske paralele. Slovenski etnograf13, str. 115–144.

1955 Babji mlin: prispevek k motiviki slovenskih panjskih končnic. Slovenski etnograf 8, str. 171–206.

MAKAROVIČ, Gorazd; ROGELJ ŠKAFAR, Bojana

2000 Poslikane panjske končnice. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.

MAKAROVIČ, Gorazd

1964 Slikarstvo na panjskih končnicah: inavguralna disertacija. Ljubljana: samozal.

1989 Slikanje na pročeljih čebelnih panjev. V: Der Mensch und die Biene: Die Apikultur Sloweniens in dertraditionellen Wirtschaft und Volkskunst = Človek in čebela: apikultura na Slovenskem v gospodarstvuin ljudski umetnosti. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej; Wien: Österreichiches Museum fürVolkskunde. Str. 53–115.

METKEN, Sigrid

1991 Die Altweibermühle. V: Bunte Bilder am Bienenhaus: Malerei aus Slowenien. München: BayerischenNationalmuseum. Str. 84–91.

1991a Zungenschleifen. V: Bunte Bilder am Bienenhaus: Malerei aus Slowenien, München: BayerischenNationalmuseum. Str. 81–84.

1991b Weiberstreit um eine Männerhose. V: Bunte Bilder am Bienenhaus: Malerei aus Slowenien. München:Bayerischen Nationalmuseum. Str. 67–77.

OREL, Boris

1960 Boj za hlače: prispevek k motiviki slovenskih panjskih končnic. Slovenski etnograf 13, str. 145–168.

SEDEJ, Ivan

1993 Ljubezen v stotih slikah. Ljubljana: Prešernova družba.

TRAVNER, Vladimir

1927 Pogreb ptujskega brezverca leta 1847. Življenje in svet 1, št. 9, str. 250–252.

364

Damir Globočnik

SUMMARY

SSSSSAAAAATIRICTIRICTIRICTIRICTIRICAL MOAL MOAL MOAL MOAL MOTIVES ON PTIVES ON PTIVES ON PTIVES ON PTIVES ON PAINTED BEEHIVE PAINTED BEEHIVE PAINTED BEEHIVE PAINTED BEEHIVE PAINTED BEEHIVE PANELSANELSANELSANELSANELS

Beside caricatures, painted beehive panels are the richest treasure of satirical motifs inolder Slovene art. The first domestic newspaper caricatures were published only in the lastdecades of the 19th century, that is in more or less the same period when some of the mostinteresting satirical motifs on painted beehive panels were created.Figural paintings on beehive panels are an original Slovene invention, but this is not true ofthe motifs used by the painters. Usually the motifs were copied from models. In particular thehumorous scenes, as well as some others, show that the painters preferred to copy them fromcontemporary popular prints and illustrations, e.g. from various art prints which circulatedaround Europe. But a mere attractive graphic example was not enough for a motif to bepainted on a beehive panel. At the time the panel was painted it had to present somethingfrom living folk traditions or it had to refer to the life of the rural population.The article considers the following satirical motifs: Two peasants fight over a cow that ismilked by a lawyer, A fat man transports his belly (in a wheelbarrow), A peasant rocks aFrenchman in his arms; several motifs ridiculing tailors and shoemakers, A devil whetting awoman’s tongue, Fight over a pair of trousers , Sawing a woman in half, Women’s Mill, andA hunter’s funeral (one of the motifs from the set of “crazy world” themes). The examplesmentioned in the article are beehive panels from the collections of the Slovene Ethno-

BESEDA O AVTORJUDamir Globočnik, dr., muzejski sve-

tovalec za umetnostno zgodovino in vodjagalerijske dejavnosti Gorenjskega muzeja vKranju. Ukvarja se s prirejanjem likovnihrazstav ter njihovim likovnokritiškimspremljanjem. Sodeluje z vrsto galerij. Avtorveč kot 300 likovnih kritik. Član Slovenskegadruštva likovnih kritikov in mednarodnegazdruženja likovnih kritikov AICA. Študijskose posveča proučevanju slovenske karikaturein satirične ilustracije ter povezavi medkulturno zgodovino in likovno umetnostjo v19. in 20. stoletju na Slovenskem. Izdal jenaslednje knjige: 12 jeznih mož (1998), Vodiškičudeži (1999), Pesnikova podoba (2000), AferaTheimer (2001) in Portreti / Slovenski likovniumetniki v Avstriji in Italiji (2002/2003, skupajs Tihomirjem Pinterjem). Strokovne prispevkeo sodobni ali polpretekli umetnosti je objavljalv vrsti zbornikov in revij.

ABOUT THE AUTHORDamir Globočnik, Ph. D., is a museum

adviser for art history and is responsible forthe gallery activities at the Gorenjska Museumin Kranj. His activities include the organisationof art exhibitions and accompanying artcriticism. He collaborates with a number ofgalleries and has written over 300 art reviews.He is a member of the Slovene Association ofArt Critics and the International Associationof Art Critics - - - - - AICA.

His research activities focus on studyingSlovene caricature art and satirical illustrationsas well as the links between cultural historyand the fine arts in Slovenia in the 19th and20th centuries. Globočnik has published thefollowing books: 12 jeznih mož (1998), Vodiškičudeži (1999), Pesnikova podoba (2000), AferaTheimer (2001) and Portreti / Slovenski likovniumetniki v Avstriji in Italiji (2002/2003, incollaboration with Tihomir Pinter). He haspublished numerous professional contribu-tions on modern and recent art in albumscollections and periodicals.

365


graphic Museum in Ljubljana, Gorenjska Museum in Kranj, Beekeeping Museum inRadovljica, and the Koroška Regional Museum in Slovenj Gradec.The article draws attention to the historical and social origins of individual motifs and listsearlier models published in art prints from the Middle Ages onwards. The author also dis-cusses parallel developments and echoes of satirical motifs from painted beehive panels insatirical publications and literature. Among these are caricatures in the first Slovene satiri-cal paper Brencelj (1869–1875 and 1877–1886). Two members of the Vesna art movement,Maksim Gaspari (1883–1980) and Hinko Smrekar (1883–1942), used the motif of a Carniolanrocking a Frenchman in his arms in satirical illustrations. The motif a hunter’s funeral wasused for a painting that depicted a real event – the funeral of a “heathen” in Ptuj in 1847.

Documents

SATIRIČNI MOTIVI NA PANJSKIH KONČNICAH, Damir Globočnik