Sibirska vzgoja

32,96 €

Prevedel Vasja Bratina

Nikolaj Lilin (1980) se je rodil v Pridnestrski republiki, ki je leta 1990 razglasila neodvisnost, vendar država ni bila nikoli priznana. Lilina so poslali na čečensko bojišče. Pozneje je živel na Irskem, danes pa se v Torinu preživlja kot izdelovalec tetovaž. Sibirska vzgoja, ki jo je napisal v italijanščini, je njegova prva knjiga.

Avtobiografski, na resničnih dogodkih temelječi roman mladega Nikolaja Lilina Sibirska vzgoja je v Italiji takoj po izidu pritegnil velikansko pozornost, saj je v njem opisal Evropi neznani svet Pridnestrja, natančneje Pridnestrske moldavske republike, v kateri so po svojih pradavnih pravilih in etičnih merilih živeli potomci sibirskih Urk; ti so se na to območje priselili v tridesetih letih med množičnimi Stalinovimi deportacijami. V tej neobičajni skupnosti »poštenih tatov«, kjer se je rodil Lilin, starejši, častivredni kriminalci prenašajo znanje in vrednote na mlade rodove. Njegova sibirska vzgoja je bila težka in strašna – čeprav tudi lepa in topla. Opisi otroštva, zaznamovanega z agresijo, nenehnimi napadi, zapori in orožjem, so pretresljiva slika izgubljene mladosti v svetu, ki misli, da je za vedno pokopal nasilje in vojne.

»Pozabite na vse, kar veste o dobrem in slabem. Le bodite in berite … Sibirska vzgoja povzroči srh užitka, ki ga je težko pozabiti.«

Roberto Saviano

SIBI

RSKA

VZGO

JANI

KOLA

JLI

LIN

SIBIRSKA VZGOJA oprema.indd 1 4/25/11 11:37:45 PM

Sibirska vzgoja • 7

Vem, da naj se tako ne bi počelo

Vem, da naj se tako ne bi počelo, vendar me mika, da bi za-čel s konca.

Na primer s tistim dnem, ko smo tekli skozi sobe razru-šene zgradbe in streljali na sovražnika iz take bližine, da bi se ga lahko skorajda dotaknili.

Bili smo na smrt utrujeni. Padalci so si uredili izmene, mi, iz sabotažne brigade, pa nismo spali že tri dni. Napre-dovali smo v valovih, da sovražniku ne bi omogočili nikakr-šnega počitka, izvajanja manevrov, organiziranja obrambe pred nami. Bojevali smo se kar naprej, kar naprej ...

Tistega dne sva s Čevljem hotela odstraniti še zadnjo težko strojnico in sva zato odšla na podstrešje zgradbe. Od-vrgla sva dve ročni bombi.

V prahu, ki je padal s strehe, nisva ničesar videla in sva se znašla pred štirimi sovražniki, ki so enako kot midva kakor slepi mačji mladički tavali po sivem, umazanem oblaku pra-hu, zaudarjajočem po ruševinah in zgorelem eksplozivu.

Tam, v Čečeniji, nisem še na nikogar streljal tako od bli-zu.

• Nikolaj Lilin8

Medtem je v prvem nadstropju naš stotnik zajel enega sovražnika in jih ubil osem, in to čisto sam.

Ko sva s Čevljem nazadnje prišla ven, sem bil čisto zme-den. Stotnik Nosov je naročal Muhi, naj pazi na arabskega ujetnika, ko bodo šli on, Zajemalka in Zenit pregledat še klet.

Usedel sem se na stopnice zraven Muhe, pred prestraše-nega ujetnika, ki nama je vztrajno nekaj dopovedoval. Muha ga ni poslušal, bil je zaspan in tako kakor vsi mi utrujen. Kakor hitro mu je stotnik obrnil hrbet, je iz jopiča potegnil pištolo, avstrijskega glocka, eno od svojih trofej, in s predrz-nim izrazom na obrazu ustrelil ujetnika v glavo in prsi.

Stotnik se je obrnil in ga, ne da bi karkoli rekel, sočutno pogledal.

Muha se je usedel k mrtvecu in od utrujenosti zaprl oči.Stotnik se je ozrl po nas vseh, kakor da nas prvič vidi, in

rekel:»Fantje, to je pa že preveč. Vsi v vozila in na počitek v

zaledje!«Drug za drugim smo šli kakor zombiji proti našim vozi-

lom. Glavo sem imel tako težko, da bi mi zagotovo eksplo-dirala, če bi se ustavil.

Vrnili smo se v zaledje, na območje, ki ga je nadzirala in branila naša pehota. Pri priči smo zaspali. Jaz si še jopiča ni-sem slekel in si snel stranskih torbic s strelivom, ko sem že zaspal kakor ubit.


Kmalu pa me je Muha prebudil, ko mi je s kopitom ka-lašnikovke trkal v višini prsi po jopiču.

Počasi sem brezvoljno odprl oči, se razgledal naokrog in se le s težavo spomnil, kje sem. Nisem se mogel zbrati.

Muha je bil videti utrujen, žvečil je kos kruha. Zunaj je bilo temno, nemogoče je bilo ugotoviti čas. Pogledal sem na svojo uro, vendar nisem videl niti številk, vse je bilo kakor v megli.

»Kaj se dogaja? Koliko časa smo spali?« sem z izčrpanim glasom vprašal Muho.

»Sploh nismo spali, bratec … In občutek imam, da bomo morali biti pokonci še lep čas.«

Obraz sem si zakopal v dlani in skušal zbrati moči, da bi vstal in si uredil misli. Bil sem zaspan, strašansko utrujen. Imel sem umazane in vlažne hlače, jopič je zaudarjal po znoju in sveži zemlji, bil sem kakor cunja.

Muha je šel zbudit še druge:»Dajmo, fantje, pri priči gremo … Potrebujejo nas.«Bili so obupani, niso hoteli vstati. A med godrnjanjem in

preklinjanjem so se le postavili na noge.Stotnik Nosov je hodil naokrog s slušalko na ušesu, neki

vojak pa je s poljsko radijsko postajo v nahrbtniku hodil za njim kakor kakšna domača žival. Stotnik je besnel, kdo ve komu na drugi strani je kar naprej ponavljal, da je to za nas prvi počitek v treh dneh, da smo na koncu z močmi. A vse zaman, saj je nazadnje odsekano rekel:

• Nikolaj Lilin10

»Razumem, tovariš polkovnik! Potrjujem, da je ukaz sprejet!«

Potemtakem nas pošiljajo nazaj na prvo bojno črto.Na to nisem hotel niti pomisliti.Odšel sem h kovinski posodi z vodo. Vanjo sem potopil

roke, bila je prijetno sveža, spreletel me je rahel drget. Nato sem zadržal dih in za nekaj časa potopil vanjo ves obraz.

V posodi sem odprl oči in videl popolno temo. To me je prestrašilo, nemudoma sem dal glavo ven in globoko zadi-hal.

Tema, ki sem jo videl v posodi, mi je vzbudila grozen ob-čutek. Zazdelo se mi je, da je smrt bržkone prav takšna – mračna in brez zraka.

Nagnil sem se nad posodo in na vodni gladini začel opa-zovati ples odseva svojega obraza in svojega dotedanjega živ ljenja.


Čepica iz osmih trikotnikov in nož na vzmet

V Pridnesterju je februar najhladnejši mesec v letu. Vleče močan veter in zrak postane zbadajoč, pika te v obraz. Po ulicah hodijo vsi tako zahomotani, da so videti kakor mu-mije. Otroci so podobni majhnim, debelušnim pajacem, oblečenim v nešteto oblačil, s šalom do oči.

Po navadi precej sneži, dnevi so kratki in zelo zgodaj se začne mračiti.

Prav v tem mesecu sem se rodil. Bil sem tako zanikrn, da bi se me v antični Šparti zaradi mojega telesnega stanja ne-dvomno znebili, v porodnišnici pa so me raje dali v inkuba-tor.

Rodil sem se pri osmih mesecih, z nogami naprej, in imel sem še cel kup drugih hib. Neka prijazna bolniška sestra je moji materi rekla, naj se kar sprijazni s tem, da ne bom dol-go živel. Mati je jokala, ko je svoje mleko, ki so mi ga nosili v inkubator, iztiskala v neko pripravo. Zanjo to bržkone ni bil prav radosten čas.

In tako sem bil morebiti iz navade že od rojstva izvor najrazličnejših skrbi za svoje starše in jim grenil življenje.

• Nikolaj Lilin12

Pravzaprav sem ga materi, saj je bilo mojemu očetu za vse malo mar. Živel je pač po svoje kot hudodelec, ropal je ban-ke in veliko časa preživel po zaporih. V otroštvu sem jih to-liko zakuhal, da se niti ne spomnim vsega. A to je bilo nekaj običajnega, saj sem odraščal v zloglasni četrti, prav tam, ka-mor so v tridesetih letih dvajsetega stoletja naselili razbojni-ke, ki so jih izgnali iz Sibirije. Življenje mi je potekalo v Benderju, med hudodelci in zločinci, in naša nadvse razboj-niška četrt je bila kakor ena sama velika družina.

V otroštvu me igrače niso zanimale. Pri štirih, petih letih sem se kratkočasil tako, da sem se potikal po hiši in prežal na trenutek, ko sta se moj dedek ali stric spravila k razstav-ljanju in čiščenju orožja. Čistila sta ga pogosto, skrbno in ljubeče. Imela sta ga zares veliko. Stric je pravil, da je orožje kakor ženska – če ga ne božaš zadosti, postane trdo in te izda.

Orožje so v naši hiši tako kakor po vseh sibirskih domo-vih hranili na natanko določenih krajih. Pištole, imenovane 'osebne', to pomeni tiste, ki jih sibirski hudodelci nosijo vedno s sabo in jih uporabljajo vsak dan, imajo v 'rdečem kotu', kjer visijo družinske ikone in fotografije umrlih so-rodnikov, pa še vseh tistih, ki so trenutno v zaporu. Pod nji-mi je nekakšna polica, prekrita z rdečim blagom, na njej pa je po navadi kak ducat sibirskih razpel. Kadar kak hudode-lec stopi v hišo, gre najprej v rdeči kot, si sname pištolo in jo postavi na polico. Nato se prekriža in na pištolo položi raz-


pelo. To je starodavno izročilo, s katerim zagotovijo, da se orožje v sibirskih hišah ne uporabi. Če bi se namreč to zgo-dilo, v tisti hiši ne bi bilo več mogoče živeti. Razpelo je ne-kakšen pečat, ki ga hudodelec lahko odstrani šele takrat, ko gre iz hiše.

Osebne pištole, imenovane 'ljubica', 'teta', 'deblo', 'vrv', po navadi nimajo kakega globljega, večjega pomena, so pač orožje in nič drugega. Niso kultni predmeti, kakršna je lah-ko 'sulica', tradicionalni nož na vzmet. Skratka, pištola je zgolj poklicno orodje.

Poleg osebnih pištol hranijo po domovih tudi drugo orožje. Orožje sibirskih hudodelcev se deli na dve veliki ka-tegoriji: na 'pošteno' in 'grešno'. Pošteno orožje uporabljajo le za lov po gozdovih. V skladu s sibirsko moralo je namreč lov očiščevalni obred, ki omogoča posamezniku, da se vrne na raven prvobitne nedolžnosti, na kateri je bil človek, ko ga je Bog ustvaril. Sibirci nikoli ne lovijo iz užitka, temveč zgolj, da si zagotovijo hrano, pa še to le takrat, kadar gredo v globoke gozdove svoje domovine Tajge, in nikoli na krajih, kjer je do hrane mogoče priti brez ubijanja divjadi. Sibirci po navadi v enem tednu bivanja v gozdovih ubijejo le enega merjasca, ves preostali čas pa hodijo. Lovijo izključno zaradi preživetja. Ta doktrina vpliva na ves sibirski hudodelski ko-deks, saj tvori nekakšno moralno podlago, ki predvideva po-nižnost in skromnost pri dejanjih vsakega posameznega hu-dodelca ter spoštovanje svobode vsakega živega bitja.

• Nikolaj Lilin14

Pošteno orožje, rabljeno za lov, hranijo na posebnem pro-storu v hiši, imenovanem 'oltar', kjer so tudi okrašeni lovski pasovi gospodarjev hiše in njihovih prednikov. Na pasove so vedno pripeti lovski noži in mošnjički z raznimi talismani in drugimi predmeti iz sibirske poganske magije.

Grešno orožje pa uporabljajo za zločinske namene. Po navadi ga hranijo v kleteh ali v raznih skrivališčih na dvori-šču. Vsako grešno orožje je 'krščeno' v kaki sibirski cerkvi, vanj pa je vrezana podoba križa ali zavetniškega svetnika.

Kalašnikovke so med Sibirci najbolj priljubljene. V žar-gonu hudodelcev ima vsak model svoje ime in zanj ali za oznako kalibra in vrste streliva nihče ne uporablja okrajšav ali kratic. Na primer stari kalašnikovki AK 47 kalibra 7,62 pravijo 'žaga', njenemu strelivu pa 'glavice'. Sodobnejša AKS kalibra 5,45 s preklopnim kopitom se imenuje 'teleskop', naboji zanjo pa so 'iveri'. Krogle so lahko različne: kroglam s črno konico in širšim srednjim delom pravijo v žargonu 'debeluške', tistim z belo konico, ki prebijejo oklep, 'žeblji', eksplozivnim z belo in rdečo konico pa 'iskre'.

Enako velja za vse drugo orožje: ostrostrelskim puškam pravijo 'ribiška palica' ali 'srp', če imajo na cev vgrajen duši-lec, pa 'šiba'. Dušilcem pravijo 'gojzar', 'končnik' ali 'klju-nač'.

V skladu z izročilom kos poštenega orožja in kos grešne-ga ne moreta biti hkrati v istem prostoru, saj bi se kos po-štenega za vedno okužil in ga ne bi smeli več uporabljati,


ker bi prinesel nesrečo vsej družini. Zato ga je treba uničiti s posebnim obredom: zavitega v rjuho, na kateri je potekal porod, ga morajo zakopati v zemljo. Po sibirskih verovanjih ima namreč vse, kar je povezano s porodom, pozitivno ener-gijo, ker se vsak otrok rodi brezmadežen, brezgrešen. Zato so moči čistosti nekak pečat, ki varuje pred nesrečami. Na kraju, kjer je zakopano okuženo orožje, posadijo po navadi drevo, tako da bi 'prekletstvo', če bi začelo delovati, uničilo drevo in se ne bi razširilo na nič drugega.

Na domu mojih staršev je bilo orožje vsepovsod. Dedek je imel polno sobo samega poštenega orožja: puške različnih kalibrov in znamk, veliko nožev in razno strelivo. Vanjo sem lahko stopil samo v spremstvu odraslega in v njej sem skušal ostati čim dlje. Različno orožje sem prijemal v roke, ga do potankosti preučeval, postavljal nešteto vprašanj, dokler me niso prekinili:

»Zdaj pa dovolj spraševanja! Še malo počakaj. Ko boš odrasel, boš vse orožje lahko sam preizkusil ...«

Kajpak sem komaj čakal, da bom odrasel.Kot uročen sem opazoval dedka in strica, kako ravnata z

orožjem, in kadar sem se ga dotikal, se mi je zdelo živo.Dedek me je pogosto poklical k sebi, me posedel predse

in položil na mizo staro tokarevko, lepo in učinkovito pišto-lo, ki me je od vsega obstoječega orožja najbolj privlačila.

»No, jo vidiš?« mi je rekel. »To ni navadna pištola, za-čarana je. Če se v njeni bližini znajde kak policaj, ga us treli

• Nikolaj Lilin16

kar sama od sebe, ne da bi ti bilo treba pritisniti na pete-lina …«

V čarovno moč tiste pištole sem v resnici verjel in nekoč, ko so v našo hišo prišli policisti opravit racijo, sem storil ve-liko neumnost.

Tistega dne se je moj oče vrnil z dolgega bivanja v osred-nji Rusiji, kjer je oropal več blindiranih vozil za prevoz de-narja. Po večerji, na kateri so se zbrali vsi člani družine in nekaj najtesnejših prijateljev, so moški sedeli za mizo, se po-govarjali in razpravljali o raznih hudodelskih poslih in vpra-šanjih, ženske pa so v kuhinji pomivale posodo, prepevale sibirske pesmi in se ob spominih na pretekle dogodke druž-no smejale. Sedel sem ob dedku na klopi s skodelico vro-čega čaja v roki in poslušal pogovore odraslih. Sibirci v na-sprotju z drugimi skupnostmi spoštujejo otroke in pred njimi razpravljajo o čemerkoli, ne da bi ustvarjali skrivno-stno ozračje ali kaj prepovedovali.

Nenadoma sem zaslišal kričanje žensk in takoj zatem ve-liko osornih glasov. Hiša se je v nekaj sekundah napolnila z oboroženimi možmi, ki so imeli prekrite obraze in so svoje kalašnikovke uperjali v nas. Eden od njih je stopil k moje-mu dedku, mu potisnil brzostrelko pod nos in se z vidno napetim glasom zadrl kakor kak norec:

»Kam pa gledaš, stari izrodek? Ti nisem rekel, da glej v tla!«


Sploh me ni bilo strah, nobenega od tistih mož se nisem bal, saj sem se zato, ker sem bil z vso svojo družino, počutil močnejšega od vsakega živega bitja. Me je pa to, kako je tisti človek govoril z mojim dedkom, razbesnelo. Mizo, za katero smo sedeli, so obdajali policisti in v nas uperjali orožje. Po kratkem premoru je moj dedek, ne da bi policista pogledal v obraz, vendar z visoko dvignjeno glavo, poklical mojo babi-co:

»Svetlana! Svetlana! Pridi malo sem, draga, ker moraš prenesti nekaj besed temu izmečku!«

Sibirci po pravilih hudodelskega vedenja ne smejo govo-riti s policisti. Ne smejo jih nagovoriti, odgovarjati na njiho-va vprašanja ali imeti kakršenkoli odnos z njimi. Hudodelec se mora vesti, kakor da so policisti zrak, in za posrednika uporabiti sorodnico ali družinsko prijateljico, da je ta le si-birskega rodu. V žargonu hudodelcev ji pove tisto, kar hoče povedati policistu, ona pa ponovi njegove besede v ruščini, čeprav policist sliši vse, ker je pač navzoč. Ko policist na be-sede odgovori, se ona obrne in njegov odgovor prevede v žargon hudodelcev. Hudodelec policistu ne sme gledati v obraz, in če ga v svojem govoru omenja, ga mora imenovati s slabšalnicami, kakršne so 'smet', 'pes', 'zajec', 'ničvrednež', 'izmeček', 'izrodek' …

Tistega večera je bil moj dedek najstarejša oseba v sobi, zato je bila po pravilih hudodelskega vedenja pravica do go-vorjenja njegova. Drugi so morali molčati, če pa so hoteli

• Nikolaj Lilin18

kaj reči, so morali za dovoljenje prositi njega. Dedek je bil slaven po svojem daru razreševanja napetih situacij.

Medtem je iz kuhinje prišla moja babica s pisano kuhinj-sko krpo. Za njo je stopala moja mati, ki je bila videti zelo zaskrbljena in je mojega očeta žalostno pogledovala, kakor da bo umrl.

»Moja predraga soproga, naj te Bog blagoslovi, povej tej smeti, da v moji hiši, dokler sem živ, nihče ne uperja orožja v moj obraz ali v obraz mojih prijateljev … Vprašaj ga, kaj hočejo, in naj za Kristusovo voljo povesijo orožje, saj se bo drugače še komu kaj zgodilo.«

Babica je začela dedkove besede ponavljati policistu, in čeprav je ta kimal v potrditev, da je že vse slišal, jih je ona, da bi bilo vse po pravilih izročila, ponovila. V tem je bilo nekaj zaigranega, zrecitiranega, vendar je bilo prizor treba odigrati, šlo je za vprašanje hudodelskega dostojanstva.

»Vsi na tla z obrazom navzdol, imamo zaporni nalog za …« Policist še ni dokončal stavka, ko ga je dedek s širo-kim in malce zlobnim nasmehom, torej s svojim običajnim nasmehom, prekinil in se obrnil k babici:

»Pri križevem potu Našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je za nas grešnike umrl in znova vstal! Svetlana, ljubezen moja, vprašaj tega neumnega policaja, ali so ona in njene prijateljice po naključju z Japonskega.«

Dedek je žalil policiste, kakor to po navadi počnejo hu-dodelci, saj je o njih govoril, kakor da so ženskega spola. Vsi


hudodelci za mizo so se zasmejali. Medtem je dedek nada-ljeval:

»Nimajo japonskih potez, torej ne morejo biti kamika-ze … Le zakaj potem mislijo, da lahko oboroženi stopijo v središče Spodnje reke, v hišo poštenega hudodelca, ko si on deli srečne trenutke z drugimi dobrimi ljudmi?«

Govorjenje mojega dedka se je začelo spreminjati v ne-kaj, čemur hudodelci pravijo 'pesem'. To je tista skrajna oblika sporazumevanja s policisti, ko hudodelec govori, ka-kor da na glas razmišlja. Skratka, izražal je svoje misli, ne da bi se ukvarjal z odgovori na morebitna vprašanja ali skušal vzpostaviti kakršenkoli stik. To običajno počneš, kadar ho-češ policiste prepričati, da je povedano edina resnica in ne pušča nobenega dvoma.

»Le zakaj vidim te nepoštene ljudi s prekritimi obrazi? Zakaj so ti mračneži prišli sem onečastit moj dom in do-bronamernost mojih svojcev in gostov? Zakaj so sem, v našo deželo skromnih in ponižnih ljudi, služabnikov Našega Go-spoda in sibirske pravoslavne Matere Cerkve, prišli tile Sa-tanovi pljunki prizadet srca naših ljubljenih žena in naših predragih otrok?«

Medtem je v sobo prihitel drug policist in nagovoril svo-jega nadrejenega:

»Tovariš stotnik, dovolite mi spregovoriti!«»Spregovori,« mu je odgovoril majhen, čokat moški z

glasom, o katerem se je zdelo, da prihaja iz onstranstva. S

• Nikolaj Lilin20

ka lašnikovko je meril mojemu očetu v tilnik, ta pa je s cinič-nim nasmehom še naprej mirno srkal svoj čaj in diskretno pridušeno žvečil lešnikove karamele, ki jih je naredila moja mati.

»Zunaj je vse polno oboroženih ljudi! Zaprli so vse ceste in vzeli za talca patruljo, ki je varovala naša vozila!«

V sobi je zavladala tišina – dolga, težka, neprijetna tišina. Slišati je bilo le dva pridušena zvoka: žvečenje mojega očeta in rahlo piskanje ognojenih pljuč strica Vitalija.

Nekemu bližnjemu policistu sem gledal v oči in skozi reže njegove kapuce videl, da je prebledel in se začel potiti. Spominjal me je na obraz mrtvaka izpred nekaj mesecev, ko so ga moji prijatelji izvlekli iz reke: imel je čisto belo kožo, prepredeno s temnimi žilami, njegove oči pa so bile globoki, umazani duplini. Imel je tudi luknjo na čelu, ker ga je nekdo ustrelil v glavo. No, policist ni imel luknje, vendar sva bila v tistem trenutku najbrž enakih misli: da bo imel kmalu na čelu prav lepo, in čeprav ta misel name osebno ni imela no-benega vpliva, je bil moj sosed s kapuco vidno zaskrbljen.

Nenadoma so se vhodna vrata odprla in šest oboroženih mož, prijateljev mojega očeta in dedka, je odrinilo policista, ki je podal usodno poročilo, in drug za drugim stopilo v sobo. Spredaj je hodil stric Tram, ki je bil tudi čuvaj naše če-trti, drugi pa so bili njegovi najtesnejši sodelavci. Dedek, ki se sploh ni več menil za navzočnost policistov, je vstal in šel Tramu naproti.


»Sveti Kristus in vsa njegova blagoslovljena družina!« je rekel Tram, ko je objel mojega dedka in mu toplo stisnil roko. »Ded Boris, nebo bodi zahvaljeno, da se ni nikomur nič zgodilo!«

»Tram, si moreš misliti, kakšni časi! Miru nam ne dajo niti v naših lastnih hišah!«

Tram je z dedkom začel govoriti, kakor da povzema do-gajanje, vendar so bile njegove besede namenjene polici-stom:

»Nikar ne obupavaj, ded Boris! Tako kakor vedno smo s tabo v dobrem in slabem … Kakor veš, moj dragi prijatelj, brez našega dovoljenja nihče ne stopi v naše domove ali odi-de iz njih, to pa še zlasti, če nima poštenih namenov …«

Tram je stopil k mizi in vse navzoče hudodelce drugega za drugim objel. Ko jih je objemal in poljubljal na lice, jih je pozdravljal z značilnim sibirskim pozdravom:

»Mir in zdravje vsem bratom in poštenim ljudem!«Odgovarjali so mu v skladu z izročilom:»Smrt in prekletstvo vsem policajem in ovaduhom!«Policisti so lahko zgolj opazovali ta ganljivi obred snide-

nja. Njihovo orožje je bilo tako ali tako že povešeno, kakor so bile njihove glave.

Tramovi pomočniki so po navzočih ženskah policistom ukazali, naj gredo iz hiše.

»Zdaj pa upam, da bodo tukaj navzoči policaji odšli iz te hiše in se nikoli več ne bodo vrnili. V svojih rokah imamo

• Nikolaj Lilin22

njihove prijatelje, ki smo jih že prej zajeli, in ko bodo odšli iz naše četrti, jih bomo pustili v miru oditi …« Tram je go-voril zelo mirno in pomirljivo, in če ne bi bila vsebina dru-gačna, bi po njegovem glasu lahko sklepali, da pripoveduje nekaj prijetnega in pomirjujočega, podobnega pravljici za lahko noč.

Policisti so bili na smrt prestrašeni, skozi okno sobe so videli dvorišče, polno do zob oboroženih mož.

Naši prijatelji so s svojimi telesi med njimi naredili ne-kak šen prehod, po katerem so policisti drug za drugim odšli sklonjenih glav.

Preplavila so me neverjetna čustva, hotel sem plesati, kri-čati na ves glas, peti in izraziti nekaj velikega, česar takrat še nisem razumel. Čutil sem, da sem del nečesa, nekega moč-nega sveta, in zdelo se mi je, da je vsa njegova moč v meni.

Ne vem, kako ali zakaj, toda nenadoma sem skočil s klo-pi in kot poblaznel odhitel v glavno sobo, v kateri je bil rde-či kot. Na polici so bile na rdeči ruti pištole mojega očeta, strica, dedka in naših gostov. Brez razmišljanja sem vzel dedkovo legendarno tokarevko, stekel za policisti in jo na-meril vanje. Ne vem, kaj mi je takrat rojilo po glavi, občutil sem zgolj nekakšno vzhičenje, življenjsko radost. Policisti so se počasi pomikali proti izhodu. Postavil sem se pred enega in se zazrl vanj: imel je utrujene, na videz vnete oči, njegov pogled je bil žalosten in obupan. Spomnim se, da sem za trenutek občutil vse njegovo sovraštvo. Pištolo sem mu upe-


ril v obraz in z vso močjo pritisnil na petelina, vendar ga ni-sem premaknil niti za milimeter. Roko sem imel čedalje težjo in pištole nisem mogel držati dovolj visoko. Oče je bruhnil v smeh in me poklical:

»Takoj sem, kratkohlačnik! Ali ne veš, da ni dobro stre-ljati v hiši?«

Policisti so odšli in skupina hudodelcev jih je pospremila vse do meje četrti, ko pa se je spremstvo vrnilo, so se tudi policisti, ki so jih prej zajeli kot talce, s svojim avtomobilom odpeljali proti mestu. Vendar so se pred njimi z avtom pe-ljali Tramovi prijatelji, in to počasi, da policisti ne bi pove-čali hitrosti in bi jih ljudje pri njihovem mimohodu lahko v miru zmerjali, jih pospremili iz četrti z nekakšnim obredom v počastitev svoje zmage. Preden so se odpeljali, je nekdo na njihov avtomobil privezal vrv s perilom – s spodnjicami, z nedrčki, majhnimi brisačami, s kuhinjskimi krpami in tudi z mojo majico, ki je bila očetov prispevek k javnemu zasramo-vanju. Cela množica ljudi si je prišla iz hiš ogledat prizor s perilom, ki se je vijugalo po tleh, otroci pa so tekli za avto-mobilom in ga skušali zadeti s kamenjem.

»Le oglejte si te odurne policaje! V Spodnjo reko pridejo, da bi kradli naše spodnjice!« je zavpil nekdo iz množice in svoje pripombe pospremil z žvižgi in zmerjanjem.

»Kaj pa bodo z njimi? Videti je, da so oblastniki nehali metati kosti svojim psom! Ostali so celo brez spodnjic!«

»Le kaj slabega, bratje, je v tem, da si reven in si ne mo-

• Nikolaj Lilin24

reš privoščiti niti spodnjic? Dovolj je že, da pridejo k nam s poštenimi nameni in kot pravi možje z razkritimi obrazi, pa bomo vsakemu od njih podarili lepe sibirske spodnjice!«

»Takoj sem zraven, če jim jih podarimo, le na svoj prihod nas morajo malo prej opozoriti, da jim jih bomo imeli čas napolniti!«

Tako so se drli ljudje, krohotajoča se množica. Ded Ko-stanj je od doma prinesel celó harmoniko in je za policij-skim avtomobilom igral nanjo in prepeval. Nekaj žensk je začelo plesati, on pa je na ves glas pel staro sibirsko pesem z visoko dvignjeno glavo, okrašeno z osemtrikotniško čepico, in zaprtimi očmi, kakor da je slep:

Govori mi, sestra Lena, govori mi še ti, brat Amur!1

Svojo deželo sem s konca na konec prehodil,ustavljal vlake in svojo puško do petja pripravil.Le stara Tajga ve, koliko policajev sem na oni svet spravil!

Zdaj, v škripcih, mi Jezus Kristus pomagaj,pomagaj držati pištolo mi!Zdaj, s policaji povsod, mati Sibirija,mati Sibirija reši življenje mi!

1 Lena in Amur sta veliki sibirski reki. V skladu z izročilom je usoda hudodelca povezana z njima: častijo ju kakor božanstvi, katerima daješ daritve in ju prosiš za pomoč med izvajanjem svojih hu-dodelskih dejavnosti. Omenjeni sta v številnih rekih, pravljicah, popevkah in pesmih. O hudodel-cu, ki ima srečo, pravijo, da 'njegovo usodo nosi tok Lene'. (Op. a.)


Tudi jaz sem tekel in prepeval ter si nenehno popravljal ščitnik osemtrikotniške čepice, ki mi je bila prevelika in mi je kar naprej lezla na oči.

Že naslednji dan pa me je veselje do petja minilo, saj me je oče s svojo težko roko pošteno premlatil. Prekršil sem na-mreč tri sveta pravila: prijel sem za orožje brez dovoljenja odraslih; vzel sem ga iz rdečega kota, pred tem pa odstranil z njega razpelo, ki ga je nanj položil moj dedek (to lahko stori le tisti, ki je razpelo položil nanj); in nazadnje, namera-val sem streljati v hiši.

Po očetovi tepežki sta mi zadnja plat in hrbet gorela, zato sem se odšel tako kakor vedno potolažit k dedku. Dedek je bil resen, vendar je rahel nasmeh, ki se mu je sem in tja za-risal na obrazu, nekaj pomenil: da moje težave morda le niso tako hude, kakor so se mi zdele. Namenil mi je dolg govor, katerega bistvo je bilo, da sem storil nekaj zelo neumnega. Ko pa sem ga vprašal, zakaj začarana pištola ni streljala na policiste sama od sebe, mi je povedal, da čarovnija učinkuje le takrat, kadar se pištola uporabi za kaj pametnega in ko to dovolijo odrasli. Takrat sem posumil, da mi dedek ni pove-dal vse resnice, saj mi nikakor ni bila všeč zamisel o čarovni-ji, ki učinkuje samo takrat, ko to dovolijo odrasli …

Nehal sem razmišljati o čarovnijah in začel pozorneje opazovati gibe dedka in strica, ko sta imela pištolo v rokah, in kaj kmalu odkril vlogo nadvse pomembnega sestavnega dela sprožilnega mehanizma, ki se mu pravi 'varovalo'.

• Nikolaj Lilin26

V sibirski skupnosti se naučiš ubijati že kot otrok. Naša življenjska filozofija je tesno povezana s smrtjo, saj otroke naučijo, da sta tveganje in smrt povezana z obstojem, zaradi česar sta odvzem življenja ali lastna smrt nekaj običajnega, če je za to tehten razlog. Kajpak je nemogoče naučiti, kako se umre, saj ni vrnitve, ko se to zgodi, in iz onstranstva ni še nihče poklical, da bi povedal, kako je tam. Ni pa težko na-učiti, kako naj se živi v sožitju z grožnjo smrti, kako 'izziva-ti' usodo. V mnogih sibirskih pravljicah se govori o boju na življenje in smrt med razbojniki in predstavniki oblasti, o nevarnostih, s katerimi se vsak dan dostojanstveno in pošte-no soočaš, o sreči tistih, ki so na koncu prišli do plena in ostali živi, in o 'dobrem spominu', v katerem so ostali tisti, ki so umrli, ne da bi prijatelje v težavah pustili na cedilu. Otroci s temi pravljicami spoznavajo vrednote, ki dajejo po-men življenju sibirskih hudodelcev: spoštovanje, pogum, prijateljstvo, predanost. Sibirski otroci že pri svojih petih ali šestih letih kažejo odločnost in resnost, ki jim ju lahko zavi-dajo celo odrasli iz drugih skupnosti. Na teh tako trdnih te-meljih poteka učenje ubijanja, neposrednega telesnega delo-vanja proti drugemu živemu bitju.

Oče jemlje svojega otroka po navadi že od malega s sabo, da ta vidi, kako se ubijajo domače živali: kokoši, gosi, praši-či. Tako se otrok navadi na kri, na podrobnosti ubijanja. Ko je star šest ali sedem let, pa dobi možnost, da sam ubije kakšno majhno žival. V tem vzgojnem procesu ni prostora za izroje-


ne občutke, na primer za sadizem ali podlost. Otroka učijo in vodijo tako, da postane popolnoma zavesten lastnih de-janj, zlasti pa vzrokov zanje in njihovih globljih pomenov.

Kadar zakoljejo kako večjo žival, na primer prašiča, vola ali kravo, otroku po navadi dovolijo, da se uri na njenem truplu in se nauči, kako naj pravilno zabode z nožem. Moj oče je mene in mojega brata pogosto odpeljal v veliko mes-nico in naju na truplih prašičev, obešenih na kljuke, učil rav-nanja z nožem. Roka namreč postane odločna in izurjena šele po mnogih poskusih.

Okrog desetega leta starosti je otrok že popolnoma vključen v klan mladoletnih, ki dejavno sodeluje s hudodel-ci sibirske skupnosti. Tam se lahko prvič spopade z mnogi-mi okoliščinami hudodelskega življenja. Starejši učijo mlaj-še, kako naj pravilno ravnajo. Med pretepi, spopadi, spori in drugimi stiki z mladoletniki iz drugih skupnosti se vsak fant utrdi.

Sibirski mladoletniki si do trinajstega ali štirinajstega leta po navadi že prislužijo kakšno kazen in imajo zato iz-kušnjo poboljševalnice. Ta izkušnja je izjemno pomembna, pravzaprav je temeljnega pomena za oblikovanje značaja in posameznikovega pogleda na svet. Veliko Sibircev ima pri tej starosti za sabo že nezakonito preprodajo, umor ali vsaj poskus umora. In vsi so zmožni sporazumevanja znotraj hu-dodelske skupnosti, izvajanja, razširjanja in varovanja teme-ljev in načel sibirskega hudodelskega zakonika.

• Nikolaj Lilin28

Nekoč me je oče poklical na vrt:»Pridi sem, kratkohlačnik! In prinesi nož s sabo!«Vzel sem kuhinjski nož, s katerim sem po navadi klal

gosi in kokoši, in stekel na vrt. Pod velikim, starim orehom so sedeli moj oče, njegov prijatelj stric Aleksandr, ki so mu vsi pravili Kost, in moj stric Vitalij. Pogovarjali so se o golo-bih, ki so strast vsakega sibirskega hudodelca. Stric Vitalij je držal v rokah goloba, mu širil krilo, tega kazal očetu in Kosti in jima obenem nekaj razlagal.

»Nikolaj, sinko moj, zakolji kokoš in jo odnesi svoji ma-teri. Reci ji, naj jo očisti in iz nje skuha juho za večerjo, ker bo stric Kost ostal pri nas, da se bova lahko še malo pogo-vorila.«

Da se 'še malo pogovoriš', pomeni, da moški v družini skupaj pijejo in jedo vso noč, vse do telesne izčrpanosti, do-kler utrujeni drug za drugim ne popadajo po tleh. Kadar se moški še malo pogovarjajo, jih nihče ne moti. Vsi drugi poč-nejo pač svoje in se pretvarjajo, da kraj, kjer poteka srečanje, ne obstaja.

Stekel sem v kokošnjak na koncu vrta in iz njega vzel prvega piščanca, ki mi je prišel pod roke. Bil je običajen piščanec, rdečkast, zadosti krepek in zelo miren. Trdno sem ga držal v rokah in šel k štoru, na katerem smo po na-vadi sekali glavo piščancem, podobnim njemu. Ni skušal zbežati in ni bil videti vznemirjen, pravzaprav se je razgle-doval naokrog, kakor da je na turističnem izletu. Prijel sem


ga za vrat in položil na štor, ko pa sem dvignil nož v zrak, da bi mu zadal smrtonosni udarec, se je začel na vso moč zvijati, tako da se je izvil iz mojega prijema in me celo močno kljunil v glavo. Izgubil sem ravnotežje in padel na zadnjo plat – premagal me je navaden piščanec. Oče in druga dva so to predstavo opazovali. Stric Vitalij se je kro-hotal, tudi Kost je imel na obrazu nekak nasmešek, očeta pa še nikoli nisem videl tako resnega. Vstal je in odšel proti meni.

»Vstani, morilec! Daj mi nož, ti bom jaz pokazal, kako se to naredi!« Odšel je proti piščancu, ki je medtem s kljunom že kopal luknjo v zemljo le nekaj metrov od kraja, kjer se je zgodila komedija. Ko se je oče približal piščancu, se je ves usločil kakor kak tiger, ki je pred tem, da zagrabi svoj plen. Piščanec pa je bil čisto miren in je še naprej kopal luknjo v zemljo iz razlogov, ki jih je poznal le on. Oče je nenadoma hitro iztegnil roko, da bi ga prijel, toda piščanec je ponovil prejšnjo vajo, saj se je bliskovito izmaknil očetovemu prije-mu in ga kljunil v obraz prav pod oko.

»Presveta Devica Marija! V oko me je!« je zakričal oče, stric Vitalij in Kost pa sta vstala s klopi pod hrastom in ste-kla k njemu. Stric Vitalij je sicer še prej dal goloba v kletko, to pa obesil nekaj metrov nad tlemi, da je bila dovolj daleč od naše mačke Murke. Ta je namreč zelo rada lovila golobe in ni bila zato nikoli daleč od strica Vitalija, ki se je z njimi ukvarjal vse božje dneve.

• Nikolaj Lilin30

Odrasli so izvajali naskoke na piščanca, ta pa je ohranil svojo mirnost in jim vsakič izjemno učinkovito zbežal. Po približno petnajstih minutah neuspešnih poskusov so bili trije moški že brez sape in so opazovali piščanca, ki je z ena-ko odločnostjo kot prej brskal po zemlji in se menil le za svoje piščančje posle. Oče se mi je nasmehnil in rekel:

»Pustimo tega piščanca živeti. Nikoli ga ne ubijmo – naj bo tukaj, na tem vrtu, in naj počne, kar ga je volja.«

Zvečer sem o tem poročal dedku. Najprej se je pošteno nakrohotal, nato pa me je vprašal, ali se strinjam z očetovo odločitvijo. Odgovoril sem mu z vprašanjem:

»Zakaj osvoboditi tega piščanca, drugih pa ne?«Dedek me je z nasmehom na obrazu pogledal in rekel:»Samo tisti, ki v resnici ceni življenje in svobodo in se

bojuje do konca, si zasluži življenje na svobodi … Pa čeprav je le navaden piščanec.«

O tem sem malo razmislil in ga vprašal:»Kaj pa, če bodo nekega dne vsi piščanci postali podobni

njemu?«Po dolgem premoru mi je dedek rekel:»Če bo tako, se bomo pač morali navaditi, da za večerjo

ne bo piščančje juhe …«Zamisel svobode je za Sibirce sveta.

Pri šestih letih me je stric Vitalij odpeljal k svojemu pri-jatelju, ki ga nisem poznal, saj je v zaporu že prestajal dolgo


kazen, ko sem se rodil. Ime mu je bilo Aleksandr, vendar mu je stric Vitalij pravil Jež.

Ježa so izpustili prav tisti dan, po petnajstih letih zapora. Pri nas Sibircih je bilo v navadi, da so prvi, ki so obiskali pravkar izpuščenega zapornika, s sabo pripeljali otroke. Šlo je za nekakšno dobrodošlico, talisman za prihodnje svo-bodno in hudodelsko življenje. Navzočnost otrok da vedeti osebam, ki so bile dolgo ločene od skupnosti, da ima njihov svet kljub temu prihodnost in da njihova dejanja, ideali in hudodelska vzgoja niso pozabljeni in nikoli ne bodo. Jaz kajpak ničesar od tega nisem vedel in me je gnala le radove-dnost, da bi tega človeka spoznal.

V naši četrti je vsak dan kdo končal v zaporu ali iz nje-ga prišel, zato za nas dečke ni bilo nič nenavadnega, če smo videli koga, ki je bil v zaporu. Pravzaprav so nas že vzgajali tako, da smo bili pripravljeni v njem končati tudi mi, in smo bili navajeni govoriti o njem kot o nečem čisto običajnem, tako kakor se drugi dečki pogovarjajo o služe-nju vojaškega roka ali o tem, kaj bodo počeli, ko bodo od-rasli. Vendar so liki nekaterih kaznjencev v posameznih primerih dobili herojski značaj in smo jih hoteli za vsako ceno posnemati, zlasti njihova pustolovska življenja, ki so sijala v svojem hudodelskem čaru, življenja, o katerih smo slišali govoriti odrasle in o katerih smo se nato med sabo pogovarjali in pogosto rade volje spreminjali podrobnosti, tako da so bile zgodbe podobne pravljicam in domišljij-

• Nikolaj Lilin32

skim pustolovščinam. Jež je bil natanko to – legenda, eden tistih likov, s katerimi se je napajala naša otroška domišlji-ja. O njem so pravili, da so ga še najstnika kot roparja spre-jeli v eno najslavnejših tolp naše skupnosti, sestavljeno iz starejših in uglednih sibirskih hudodelcev, ki jo je vodila druga legendarna osebnost, vsem znana pod imenom Taj-ga.

Tajga je bil popoln zgled pravega sibirskega hudodelca: kot sin razbojnikov je že od malega sodeloval pri ropih blin-diranih vlakov za prevoz dragocenosti in je pobil veliko po-licistov. O njem je obstajal cel kup pravljičnih zgodb, v kate-rih se je pojavljal kot moder in krepak hudodelec, sposoben v popolnosti izvajati nezakonite dejavnosti, obenem pa za-radi svoje skromnosti in človeškosti pomagati šibkejšim ter kaznovati vsako krivico, storjeno nad njimi.

Tajga je bil že star, ko je spoznal Ježa, ki je bil sirota. Po-magal mu je po svoje, ga naučil hudodelskih zakonov in morale in kmalu mu je bil kakor vnuk. Jež pa si je tudi znal pridobiti njegovo spoštovanje.

Nekoč so ga policisti skupaj s še petimi drugimi hudo-delci ujeli v obroč. Izhoda ni bilo, vsi iz njegove tolpe so bili stare sibirske vere in se zato ne bi pustili živi zajeti. Upirali bi se do svoje zmage ali junaške smrti. Ker je bil še tako mlad, se jim je zasmilil in so mu pokazali pot za varen po-beg, toda on se ji je iz spoštovanja do njih odrekel. Bili so prepričani, da bodo vsi padli, saj policisti niso popuščali pri-


tiska, nenadoma pa je Jež naredil nekaj prebrisanega: brzo-strelko si je skril za hrbet in s prestrašenimi kriki stekel pro-ti policistom, kakor da je zgolj žrtev, ki nima ničesar s spopadom med njimi in hudodelci. Pustili so mu oditi za svoj hrbet, tam pa je z brzostrelko vse pokosil. Zaradi nje-govega dejanja so se starejši rešili in Jež je postal stalni član njihove tolpe z vsemi pravicami odraslega hudodelca. Za nas dečke je bil zgled, saj je najstnik, ki ga odrasli sprejmejo kot sebi enakega, nekaj izjemno redkega.

Jež je pristal v zaporu pozneje, pri približno tridesetih letih, zaradi poskusa umora policista. Sicer ni bilo dokazov in prič, vendar so ga zaprli po členu kazenskega zakonika, ki govori o 'sodelovanju v kriminalni združbi', za kar je kot dokaz zadostovalo nekaj pištol, ki so jih zasegli na njego-vem domu, in nekaj prejšnjih kazni. Sodnik je lahko v do-govoru s policisti kazen raztegnil na petindvajset let z do-datnimi kaznovalnimi pogoji. Pravica v Sovjetski zvezi še zdaleč ni bila slepa. Včasih se je zdelo celo, da nas ima vse pod lupo.

Moj stric je bil Ježev prijatelj, v zaporu sta bila člana iste 'družine'. Ker so strica spustili pred njim, je šel nekega dne na dom starega Tajge, ki je bil že blizu smrti, da bi mu pre-nesel pozdrave njegovega posvojenega vnuka. Tajga je pred svojo smrtjo mojega strica blagoslovil in mu rekel, da mo-rajo prvemu moškemu potomcu, ki se bo rodil v naši druži-ni, dati ime po mojem pradedu, torej Nikolaj, ki je bil nje-

• Nikolaj Lilin34

gov mladostni prijatelj in so ga pri sedemindvajsetih letih ustrelili policisti. Kot prvi sem se po petih letih rodil prav jaz.

S stricem Vitalijem sva se odpravila peš, saj pot ni bila dolga, približno pol ure hoje. Jež ni imel svoje hiše. Bil je gost pri starem hudodelcu, imenovanem Kuhani, ki je živel na robu naše četrti, blizu polj, kjer naredi reka širok zavoj in se izgublja v gozdovih.

Dvoriščna vrata so bila odprta. Bilo je poletje in precej vroče, na dvorišču sta pod brajdo v prijetni senci sedela Ku-hani in Jež. Pila sta kvas, osvežilno pijačo, narejeno iz črnega kruha in kvasa. Vonj kvasa je bil močan in si ga v negibnem, soparnem ozračju pri priči zaznal.

Kakor hitro sva stopila na dvorišče, je Jež vstal in stekel proti stricu. Objela sta se in se po naši navadi trikrat polju-bila na lice.

»Torej, stari volk, si še zmožen ugrizniti? Ti policaji niso polomili vseh zob?« je vprašal Jež, kakor da je iz zapora pravkar prišel moj stric, ne pa on.

Vendar sem vedel, zakaj je to rekel. Moj stric je v svojem zadnjem letu zapora doživel izjemno neprijetno izkušnjo. Zaradi časti je napadel paznika, da bi obvaroval starega hu-dodelca, ki ga je pretepal neki policist, pazniki pa so se mu maščevali z nečloveškim mučenjem. Dolgo so ga hudo pre-tepali, ga nato zmočili in ga sredi zime pustili vso noč na prostem. Takrat je zbolel. Na srečo je preživel, vendar se mu


ni zdravje nikoli več popolnoma povrnilo. Dobil je kronično astmo in eno pljučno krilo mu je počasi odmiralo, moj de-dek pa se je šalil, da je iz zapora dobil le pol svojega sina, druga polovica pa še naprej gnije v njem.

»Ti pa nisi več mlad. Le kakšen grd starec si postal! Kje si pustil svoja najboljša leta?« mu je odgovoril moj stric in ga ljubeče gledal. Bilo je jasno, da sta dobra prijatelja.

»Kdo pa je ta kratkohlačnik, saj ni Jurijev sin, ali pač?« me je Jež pogledal s postrani nasmehom na obrazu.

»Ja, je, moj nečak je. Poimenovali smo ga Nikolaj, kakor je želel stari Tajga, naj mu bo zemlja lahka kakor pero …«

Jež se je medtem sklonil k meni, njegov obraz je bil pred mojim, pozorno me je gledal v oči, jaz pa njega. Imel je zelo svetle oči, skoraj bele, z rahlim nadihom modre. Niso se zdele človeške. Vzbudile so mi veliko radovednost in zrl sem vanje, kakor da bodo iz trenutka v trenutek spremenile barvo.

Nato mi je z roko razmršil lase, jaz pa sem se mu na-smehnil, kakor se komu iz lastne družine.

»Tale bo pa morilec. Našega kova je, naj mu Gospod po-maga.«

»Bister deček je …« je z očitnim ponosom v glasu rekel stric. »Kolima, zrecitiraj stricu Ježu in stricu Kuhanemu pe-sem o utopljencu!«

To je bila stričeva najljubša pesem. Vsakič, ko je bil pijan in je hotel oditi ubit kakega policista, so me moji stari starši,

• Nikolaj Lilin36

da bi ga ustavili, poslali kot nekakšno terapijo k njemu reci-tirat to pesem. Recitiral sem mu jo, on pa se je pri priči po-miril, odložil pištolo in mi rekel:

»No, dobro, nič ne de, bom že jutri pobil tiste preklete odvratneže. Povej mi jo še enkrat …« In tako sem mu jo ved no znova recitiral, dokler ni zaspal. Šele takrat so stari starši stopili v sobo in odnesli pištolo.

To pesem je napisal mitični Puškin. Govori o revnem ri-biču, v katerega mreže se je ujelo truplo utopljenca. Ribič iz strahu pred posledicami vrže truplo nazaj v vodo, vendar ga vsako noč obišče prikazen utopljenca – dokler njegovo tru-plo ne bo pokopano v zemljo pod križ, njegov duh ne bo našel spokoja.

To je bila izjemno lepa, obenem pa strašljiva zgodba in zares ne vem, zakaj je bila stricu tako zelo všeč.

Ni mi bilo nerodno recitirati pesmi pred drugimi, prav-zaprav sem to rad počel, saj sem se počutil pomembnega, bil sem v središču pozornosti.

Zato sem zajel sapo in začel recitirati, pri čemer sem skušal biti čim bolj nazoren s spremembami višine glasu in tudi s kretnjami:

»Kakor divja vihra v véžo / pridrvel je trop otrók, / 'Oče, oče, v našo mrežo / se mrlič je vjel!' – 'Moj bog, / kaj čenča-te, vi capini? / Tiho, sicer vzamem bič! / Se vam blede, po-balini? / Kje naj vzame se mrlič? … Gledat grem … Ah, križ je križ!' / Po kaftanu čmeren seže, / na obalo pohiti; /


kjer sušé se mokre mreže, / v pesku res mrlič leži. / Posinjel je že, nabrekel – / kdo bi neki ga spoznal? …«2

Ko sem končal, so mi zaploskali. Stric je bil še najbolj zadovoljen. Pobožal me je po laseh in rekel:

»Kaj sem vama rekel? Pravi genij je.«Stari Kuhani naju je povabil, naj se usedeva za mizo pod

brajdo, in je odšel v hišo po kozarca za naju.Jež me je vprašal:»Povej mi, Kolima, imaš morda sulico?«Ob besedi 'sulica' so se mi oči zasvetile in zastrigel sem z

ušesi kakor kak tiger na preži – sulice namreč še nisem imel in še nobeden od mojih prijateljev je ni, saj jo po navadi do-biš pozneje, šele med desetim in dvanajstim letom.

Sulica, kakor pravijo tradicionalnemu orožju sibirskih razbojnikov, je vzmetni nož z dolgim in ozkim rezilom in je povezan s številnimi starimi šegami in navadami naše hu-dodelske skupnosti.

Sulice si ne smeš kupiti ali je dobiti po lastni želji, moraš si jo prislužiti.

Vsakemu mlademu prestopniku lahko sulico podari kak odrasel hudodelec, da le nista v sorodstvu.

Nato sulica postane nekakšen osebni kultni simbol, ka-kor na primer križ v krščanski skupnosti.

Sulica ima tudi mnoge čarovne moči.Kadar je kdo bolan, zlasti pa če prenaša hude bolečine,

2 Aleksander S. Puškin, Utopljenec, odlomek, prevedel Mile Klopčič. (Op. prev.)

• Nikolaj Lilin38

mu pod vzmetnico položijo odprto sulico, z izproženim re-zilom, tako da to po verovanjih lahko 'odreže' bolečino in jo vsrka kakor goba. Pa ne le to: kadar pozneje s tem rezilom raniš kakega sovražnika, zbrana bolečina steče v rano, tako da še bolj trpi.

Pri novorojenčkih prerežejo popkovnico s sulico, ki jo pred tem pustijo eno noč odprto ležati na kraju, kjer spijo mačke.

Da bi zapečatili pomembne dogovore med dvema oseba-ma – premirja, prijateljstva ali bratstva –, si ti osebi zarežeta v dlan z isto sulico, ki jo potem shrani tretja oseba, nekakšna priča njunega dogovora – kdor bi dogovor prekršil, bi bil s to sulico ubit.

Kadar kak hudodelec umre, njegovo sulico prelomi kate-ri od njegovih prijateljev – rezilo dajo v grob, po navadi pod glavo pokojnika, ročaj pa shranijo njegovi najožji sorodniki. Kadar se pojavi potreba po pogovoru s pokojnim – po proš-nji za nasvet ali čudež –, svojci položijo ročaj v rdeči kot pod ikone. Tako pokojni postane nekakšen most med živimi in Bogom osebno.

Sulica ohrani svoje moči le, če je v rokah kakega sibirske-ga hudodelca, ki jo uporablja v skladu s pravili hudodelske skupnosti. Če si kak nevreden posameznik prilasti sulico koga drugega, mu ta prinese nesrečo – od tod tudi izvira naš izrek 'uničiti nekaj, kakor sulica uniči slabega gospodarja'.

Kadar hudodelcu grozi nevarnost, ga njegova sulica lah-


ko nanjo opozori, in sicer tako, da se nenadoma sama odpre, postane topla ali začne vibrirati. Nekateri menijo, da lahko celo zažvižga.

Če se sulica prelomi, to pomeni, da je kje kak pokojnik, ki ne najde miru, in takrat opravljajo daritve ikonam, v mo-litvah omenjajo pokojne sorodnike ali prijatelje, hodijo na pokopališča, spominjajo se mrtvih z govorjenjem o njih v krogu družine ali o njih pripovedujejo zlasti otrokom.

Zaradi vsega tega so se mi ob omembi sulice zasvetile oči. Če jo imaš, pomeni, da so te odrasli nagradili, da imaš nekaj, kar te za vedno poveže z njihovim svetom.

Vprašanje, ki mi ga je Jež postavil, je bilo jasen znak, da se mi bo zgodilo nekaj norega, meni, šestletnemu otroku. Legendarni hudodelec mi bo podaril sulico, mojo prvo suli-co. Nisem upal, nisem si mogel niti predstavljati česa takega, in vendar sem se nenadoma znašel pred možnostjo, da do-bim ta sveti simbol, ki je za vse, ki so bili deležni sibirske hudodelske vzgoje, del njihove lastne duše.

Da bi skril svojo vznemirjenost, sem naredil brezbrižen obraz, a mi to bržkone ni najbolj uspelo, saj so me vsi trije nasmejani gledali. Zagotovo so razmišljali o svoji prvi suli-ci.

»Nimam je,« sem trdo odgovoril.»Potem pa počakaj trenutek, da se vrnem …« S temi be-

sedami je Jež odšel v hišo. Bil sem pred tem, da me raznese od sreče, v meni je igral cel orkester, prižigali so se ognje-

• Nikolaj Lilin40

meti in slišali so se nešteti radostni glasovi. Bilo je, kakor da sem pijan, da se bom zdaj zdaj razpočil.

Jež se je kmalu vrnil. Stopil je k meni, me prijel za roko in vanjo položil sulico. Sulico.

»Ta je tvoja, naj ti Gospod pomaga in naj tvoja roka po-stane krepka in odločna …«

Iz njegovega pogleda sem razbral, da je zadovoljen tudi on.

Jaz pa sem gledal svojo sulico in kar nisem mogel verjeti, da je resnična. Bila je težja in večja, kakor sem si predstav-ljal.

Sprostil sem varovalo, tako da sem spustil majhen vzvod, in pritisnil na gumb. Zvok mehanizma je bil prava glasba za moja ušesa, bilo je, kakor da se je kovina oglasila. Rezilo se je ostro sprožilo, v hipu, z neverjetno močjo, in v trenutku obstalo negibno in ravno, trdno in učvrščeno. Osupljivo je bilo, kako je ta nenavadni predmet, ki je bil zaprt podoben pisalu z začetka stoletja, odprt zavzel jasno, preprosto in ne-dvoumno obliko prelepega, elegantnega in vitkega orožja s pridihom plemenitosti in mikavnosti.

Ročaj je bil iz črne kosti – tako pri nas pravimo rogovju na vadnega ali rdečega jelena, ki je temno rjavo, skoraj črno –, na sredini pa je imel intarzijo iz bele kosti v obliki pravo-slavnega križa. Bil je tako dolg, da sem ga moral držati z obema rokama, kakor meč srednjeveških vitezov. Tudi rezilo je bilo izjemno dolgo, nabrušeno na eni strani in tako zlo-


ščeno, da si se vanj lahko pogledal. Bilo je fantastično orožje in počutil sem se, kakor da sem v raju.

Od tistega dne je moj ugled med prijatelji izjemno nara-sel. En teden sem sprejemal trope otrok, ki so si iz vse četrti hodili ogledovat mojo sulico. Naš dom je postal nekakšno svetišče, oni pa so bili romarji. Ded jih je spuščal na dvorišče in vsem stregel z osvežilnimi pijačami. Babica ni mogla za-dostiti povpraševanju po kvasu, zato sem razširil glas, da so zaželeni prispevki v tekoči obliki in po možnosti osvežilni, tako da je moral vsakdo, kdor je hotel priti pogledat prvega šestletnika, srečnega lastnika prave sulice, s sabo prinesti pi-jačo.

Počutil sem se v resnici počaščenega in bil sem ponosen nase, a čez nekaj časa se me je polotila nenavadna depresija, saj sem se naveličal pripovedovati eno in isto zgodbo stokrat na dan in vsem kazati sulico. Zato sem odšel na obisk k dedu Kuzji, kakor sem odšel k njemu vsakič, ko sem imel kakšno težavo ali se me je polotila otožnost.

Ded Kuzja je bil star hudodelec in je živel v naši četrti v hiški ob reki. Bil je sila krepak starec, imel je še vse lase, in to črne, in bil je povsod tetoviran, celo po obrazu. Po navadi me je odvedel na vrt, od koder se je videla reka, in mi pripo-vedoval pravljice in različne zgodbe iz hudodelske skupno-sti. Imel je močan glas, vendar je govoril počasi, mirno, tako da si imel občutek, da njegov glas prihaja od daleč, ne pa iz

• Nikolaj Lilin42

njega. Najbolj osupljive so bile njegove oči. Bile so sicer mo-dre, a motne, zamegljene, z rahlim pridihom zelene. Zdelo se je, da mu ne pripadajo, da niso del njegovega telesa. Bile so globoke, in kadar te je mirno, brez kančka nemira pogle-dal, se ti je zazdelo, da te rentgenizira – v njegovem pogledu je bilo nekaj v resnici hipnotičnega. Zgubani obraz mu je na levi prečkala dolga brazgotina, spomin na razbojniško mla-dost.

Skratka, odšel sem k njemu in mu vse povedal ter pojas-nil, da sem sicer vesel sulice, da pa imajo prijatelji do mene drugačen odnos kot prej. Celo moj zelo dobri prijatelj Mel, s katerim sva bila – tako pravijo pri nas – 'stesana z isto se-kiro', se je vedel, kakor da sem nekakšna verska ikona, pred katero je treba biti vedno dober in prijazen.

Ded Kuzja se je zasmejal, a ne iz posmeha, in mi rekel, da nisem iz takega testa, da bi bil lahko slavna oseba.

Nato je imel zame enega svojih dolgih predavanj. Sveto-val mi je, naj se vedem kar se da neprisiljeno. Rekel mi je, da zaradi sulice nisem nič drugačen od drugih, da sem imel kratko malo srečo in sem se znašel v pravem trenutku na pravem mestu, in če je tako hotel Naš Gospod, moram biti pripravljen sprejeti odgovornost, ki mi jo je dal. Kakor po navadi sem se po njegovem predavanju bolje počutil.

Ded Kuzja me je učil starih pravil hudodelskega vedenja, ki se je v sodobnih časih spreminjalo pred njegovimi očmi. Zaradi tega je bil zaskrbljen, saj je pravil, da se vedno vse


začne z malenkostmi, ki se zdijo skoraj nepomembne, konča pa se s popolno izgubo lastne identitete.

Da bi to dojel, mi je večkrat povedal sibirsko pravljico, nekakšno basen, katere nauk je bil prav izguba dostojanstva pri ljudeh, ki hodijo po napačni poti zaradi lažnih obetov.

Ta pravljica govori o tropu volkov, ki so bili v škripcih, ker že dolgo niso imeli česa jesti, skratka, preživljali so tež-ko obdobje. Stari volk, vodja tropa, jih je miril, prosil jih je, naj bodo potrpežljivi in naj čakajo, saj bodo prej ali slej prišli mimo divji prašiči ali črede jelenov, tako da si bodo lahko zagotovili bogat ulov in si končno le napolnili trebu-he. Neki mlad volk pa ni hotel čakati in je skušal težavo na hitro rešiti. Odločil se je, da bo šel iz gozda in za hrano prosil ljudi. Stari volk ga je skušal ustaviti z besedami, da se bo spremenil in ne bo več volk, če bo vzel hrano od lju-di. Mladi volk pa ga ni vzel resno in mu je osorno odgovo-ril, da za poln trebuh ni treba upoštevati natanko določe-nih pravil, pomembno je le, da ga napolniš. In se je odpravil v vas.

Ljudje so ga hranili s svojimi ostanki, in vsakič, ko si je potešil lakoto, je pomislil, da bi se vrnil v gozd in se pridru-žil drugim volkovom, a ga je vedno premagal spanec in je to vsakič prestavil, dokler ni popolnoma pozabil na življenje v tropu, na užitke lova, veselje ob deljenju plena s tovariši.

Na lov je začel hoditi z ljudmi, pomagal je njim namesto volkovom, med katerimi se je rodil in z njimi odraščal. Ne-

• Nikolaj Lilin44

koč pa je neki človek med lovom streljal na starega volka in ga ranil, tako da je ta padel na tla in obležal. Mladi volk je stekel k njemu, da bi ga odnesel svojemu gospodarju, a ko ga je skušal zagrabiti z zobmi, je opazil, da pred njim leži stari volk, vodja tropa. Bilo ga je sram, ni vedel, kaj naj mu reče. Mučno tišino je s svojimi zadnjimi besedami presekal stari volk:

»Svoje življenje sem preživel kot dostojen volk. Veliko sem lovil in si delil s svojimi brati obilico plena, tako da zdaj umiram srečen. Ti pa boš živel v sramoti, sam, v svetu, ki mu ne pripadaš, ker si za poln trebuh zavrgel dostojanstvo svobodnega volka. Postal si graje vreden. Kamorkoli boš šel, bodo vsi prezirljivo ravnali s tabo, ker ne pripadaš ne svetu volkov ne svetu ljudi … Tako boš dojel, da lakota pride in gre, dostojanstvo pa se ne vrne, ko ga izgubiš.«

Ta sklepni del mi je bil najljubši, saj so besede starega volka resnični povzetek hudodelske filozofije, in ko jih je iz-govarjal, je v njih zrcalil svoje življenjske izkušnje, svoj po-gled na svet in njegovo dojemanje.

V spomin so se mi vrnile nekaj let pozneje, ko so me z vlakom peljali v poboljševalnico. Eden od paznikov se je sam od sebe odločil, da bo med nas razdelil koščke salame. Bili smo lačni in mnogi so lakomno planili na salamo. Jaz sem jo odklonil, in ko me je neki deček vprašal, zakaj, sem mu povedal zgodbo o graje vrednem volku. On je ni dojel, ko pa smo prispeli na cilj, je paznik, ki je razdelil salamo, na


glavnem dvorišču pred vsemi razkril, da jo je potopil v stra-niščno školjko, preden jo je razdelil.

V skladu s hudodelskim pravilom so bili zato vsi, ki so jo jedli, 'okuženi', zaradi česar so padli v najnižjo kasto hudo-delske skupnosti in so jih vsi samodejno začeli prezirati, še preden so prišli v poboljševalnico. To je bila ena od pogostih igric policistov, da bi hudodelska pravila izkoristili kot ne-kakšno orožje proti hudodelcem samim. Še najbolje jim je uspevalo pri mladoletnih, ki marsikdaj niso vedeli, da po-šten hudodelec iz rok kakega policista ne sme ničesar vzeti. Kakor je imel navado povedati moj dragi pokojni stric:

»Pošten hudodelec vzame od policajev le udarce in še te jim vrne, ko pride pravi trenutek.«

No, torej, po zaslugi nenadnega povečanja svojega ugleda pri prijateljih sem začel delati nekakšno reklamo za vzgojo in izobraževanje, ki sem ju prejemal od deda Kuzje. Nad tem je bil navdušen, saj je tako lahko vplival na vse nas. Z enim samim je lahko mnogim privzgajal pravilno podlago za razvijanje sibirskega odnosa do življenja, predajal zamisli in ideale. Ni naključje, da so nam dečkom iz četrti Spodnja reka vsi drugi pravili 'vzgojeni po sibirsko'. Tako so poime-novali Sibirce v izgonu zaradi njihove zvestobe razbojni-škim izročilom, njihovega skrajno konservativnega duha, drugačnega od duha drugih skupnosti.

V našem mestu se je vsaka hudodelska združba, zlasti če

• Nikolaj Lilin46

je bila sestavljena iz mladih, razlikovala od drugih po kakem posebnem kosu oblačila ali po drugačni nošnji. Uporabljali so se tudi simboli, ki so te nemudoma opredelili za pripad-nika določene tolpe, določene četrti ali določene narodno-stne skupine. Marsikatera skupnost je lastno ozemlje ozna-čevala z risbami ali napisi, vendar stare in močne skupnosti takega družbenega sporočanja niso nič kaj rade videle. Na primer naši staroste so nam vedno prepovedovali karkoli pi-sati ali risati po zidovih, saj je bilo tako početje po njihovih besedah sramotno in nevzgojeno. Ded Kuzja mi je nekoč razložil, da naši hudodelski skupnosti nikakor ni treba potr-jevati lastne navzočnosti – pač je, in pika, ljudje pa tega ne vedo zato, ker bi vsak dan videli napise po zidovih svojih hiš, temveč zato, ker čutijo našo navzočnost in se vedno lah-ko zanesejo na pomoč in razumevanje nas hudodelcev. Ena-ko velja za posameznega hudodelca, in četudi je kaka legen-darna osebnost, se vede kakor najskromnejši od vseh.

V drugih četrtih je bilo vse drugače. Pripadniki tolp iz Centra so nosili zlate obeske, katerih oblike so bile za vsako posebej natanko določene. Tolpa, ki jo je vodil mlad prestop-nik z vzdevkom Gusar – okrog sebe je zgradil nekakšen kult osebnosti –, se je na primer razlikovala od drugih po obeskih z lobanjo in prekrižanima kostema z gusarske za-stave. Pripadniki druge tolpe iz četrti Železnica so bili ob-vezani nositi črna oblačila, s čimer so poudarili svojo zves-tobo kasti Črno seme. Ukrajinci iz četrti Balka pa so se


oblačili po ameriško oziroma najpogosteje po afroameriško. Prepevali so pesmi, ki so se zdele brez pomena, ker so bese-de izgovarjali tako hitro, da nisi ničesar razumel. Poleg tega so z razpršili povsod risali nenavadne stvari. Eden od njih je nekoč v četrti Obrežje nekaj narisal na hišo starca, nekda-njega zapornika, zaradi česar ga je njegov sosed, mladi hu-dodelec, ustrelil. O tem sem nekoč nekaj pripomnil dedu Kuzji. Rekel sem mu, da je ubiti človeka za tak prestopek po mojem krivično. Lahko zahtevaš kako odškodnino zaradi žalitve in neprijetnosti, poleg tega ga vedno lahko pretepeš, saj običajno po udarcih vsakdo kaj dojame. Ded Kuzja pa se ni strinjal z mano in mi je rekel, da sem preveč človeški – preveč človeški in še premlad. Pojasnil mi je, da fantje, ki stopijo na kriva pota in nočejo poslušati svojih starost, naj-večkrat škodijo sebi in vsem okrog sebe. Ukrajinski fantje so spravljali v nevarnost veliko mladih iz drugih četrti, ki bi jih posnemali, saj je neolikanost lažja in bolj privlačna kakor hoja po poti dobre vzgoje. Tako so s svojim vedenjem posta-vili pod vprašaj hudodelsko oblast in red v našem mestu. Zato je bilo treba ravnati z njimi skrajno strogo in kruto, da bi vsi dojeli, kam lahko vodi pot nespoštovanja izročil. Do-dal je še:

»Poleg tega pa še to: le zakaj se pretvarjajo, da so ameri-ški črnci, ne pa na primer Severni Korejci ali Palestinci? Ti jaz povem, zakaj: to je nesnaga, ki prihaja od hudiča s tele-vizijo, filmi, časopisi in z vso navlako, ki se je spodobna in

• Nikolaj Lilin48

poštena oseba nikoli še dotakne ne … Amerika je prekleta, od Boga pozabljena dežela in za nič, kar pride od tam, se ne smemo meniti. Tile bedaki pa se zabavajo tako, da se igrajo Američane. Še malo, pa bodo začeli govoriti tako, da bodo vreščali kakor opice …«

Ded Kuzja je sovražil vse ameriško, ker je tako kakor vsi sibirski hudodelci nasprotoval vsemu, kar je pomenilo sve-tovno oblast. Kadar je slišal govoriti o ljudeh, ki so pobegni-li v Ameriko, o toliko Judih, ki so v osemdesetih letih dvaj-setega stoletja množično zbežali iz Sovjetske zveze, je ves osupel pravil:

»Le zakaj gredo vsi v Ameriko z izgovorom, da iščejo svobodo? Naši predniki so se v Sibiriji zatekli v gozdove, ne pa odšli v Ameriko. Poleg tega, zakaj bežati iz sovjetskega režima, da potem končaš v ameriškem? To je tako, kakor da bi ptič, ki je pobegnil iz ene kletke, odletel prostovoljno ži-vet v drugo …«

Zato je bilo v Spodnji reki prepovedano uporabljati kar-koli ameriškega. Ameriški avtomobili, ki so svobodno kro-žili po vsem mestu, niso smeli priti v našo četrt, prav tako so bili prepovedani gospodinjski aparati, oblačila ali karkoli drugega, kar je bilo Made in the USA. Zame je bilo to dokaj boleče, saj mi je bil zelo všeč džins, a ga nisem smel nositi. Na skrivaj sem poslušal ameriško glasbo, všeč so mi bili bluz, rok in metal, vendar sem veliko tvegal s tem, da sem imel doma plošče in kasete. Ko je nekoč moj oče pregledal


moja skrivališča in jih našel, je bil sam hudič. Pretepel me je in pred njim in dedkom sem moral z lastnimi rokami zdro-biti vse plošče, nato pa en teden vsak večer eno uro zanj in za vse druge člane družine igrati ruske melodije na harmo-niko in peti ruske ljudske ali razbojniške pesmi.

Ni me privlačila ameriška politika, temveč so me le glas-ba in knjige nekaterih pisateljev. Nekoč sem ujel pravi tre-nutek in skušal to pojasniti dedu Kuzji. Upal sem namreč, da bi lahko on s svojim ugledom posredoval zame in dose-gel, da bi poslušal glasbo in bral ameriške knjige, ne da bi se mi bilo treba skrivati pred družino. Pogledal me je, kakor da bi ga izdal, in mi rekel:

»Sinko, ali veš, zakaj ljudje, kadar izbruhne kuga, zažgejo vso lastnino obolelih?«

Odkimal sem. Vendar sem že vedel, kam pes taco moli.Žalostno je zavzdihnil in sklenil:»Okuženost, Nikolaj, okuženost.«

Ker je bilo torej prepovedano vse ameriško, kakor je bilo prepovedano tudi razkazovanje bogastva in vplivnosti z materialnimi rečmi, so se ljudje iz naše četrti oblačili zelo skrom no. Dečki smo bili prav slabo oblečeni, vendar smo bili na svoja oblačila tudi ponosni. Kakor kakšne trofeje smo nosili ponošene stare čevlje svojih očetov ali starejših bratov, njihova oblačila, ki so bila za modo in so poudarjala sibirsko skromnost in preprostost.

• Nikolaj Lilin50

Neverjetno je bilo, kako so naši odrasli ravnali z denar-jem. Bili smo stara in zelo bogata skupnost, hiše v naši četr-ti so bile ogromne, ljudje bi lahko živeli 'v velikem slogu', kakor pravijo pri nas in vas, lahko bi živeli popolnoma lagod-no, namesto tega pa so denar porabljali prav nenavadno: nič za oblačila, nakit, drage avtomobile, igre na srečo, rade volje so kupovali le dvoje – orožje in pravoslavne ikone. Imeli smo na kupe orožja in ikon, ki so bile drage kot žafran.

V vsem drugem smo bili skromni – skromni in unifor-mirani. Pozimi smo vsi nosili črne ali temno modre podlo-žene hlače, ki so bile zelo tople in udobne. Suknjiči so bili dveh vrst: ali klasična podložena fufajka, ki jo je v času Sov-jetske zveze nosila polovica prebivalstva, ker so jo dajali de-lavcem, ali pa tulup z ogromnim krznenim ovratnikom, ki si ga lahko dvignil vse do oči, da si se zavaroval pred najostrej-šim mrazom. Jaz sem nosil fufajko, ker je bila lažja in sem se v njej lahko dokaj svobodno gibal. Čevlji so bili težki, pod-loženi s krznom, nosili pa smo tudi dolge volnene nogavice, da nismo dobili ozeblin. Na glavi smo nosili krzneno kuč-mo – jaz sem imel prekrasno, iz krzna belega hermelina, zelo toplo, lahko in udobno.

Poleti smo nosili navadne flanelaste hlače in v skladu s si-birskim pravilom vedno s pasom. Ta je namreč povezan z iz-ročilom lovcev, katerim je pomenil dosti več od talismana – bil je poziv na pomoč. Ko se je kak lovec izgubil v gozdu ali se mu je kaj zgodilo, je svojemu psu privezal pas okrog vratu


in ga poslal domov. Ko so drugi zagledali vračajočega se psa, so vedeli, da je njegov gospodar v težavah.

Skupaj s hlačami se je nosila srajca, po navadi bela ali siva z ravnim ovratnikom in gumbi na desni. Pravi se ji kosovorotka, 'postrani ovratnik'. Čez njo lahke jakne, sive ali črne, zelo grobe, vojaške, na glavi pa nazadnje legendarno pokrivalo sibirskih razbojnikov in hudodelcev, nekakšen na-rodni simbol, imenovan 'osemtrikotniška čepica'. Narejena je namreč iz osmih trikotnikov blaga, sešitih skupaj tako, da oblikujejo nekakšno kupolo z gumbom na vrhu, ima pa tudi majhen ščitek. Če že ni bela, je lahko zgolj bledih barv. Takemu pokrivalu v Rusiji pravijo kepka in obstaja veliko njegovih različic. Osemtrikotniška čepica je le sibirska raz-ličica. Prava osemtrikotniška čepica drznega in zvitega hu-dodelca mora imeti precej zavihan ščitek, zaokroženega, ni-koli zlomljenega, tako da bi imel greben na sredini. V znak prezira ga namreč zlomiš sovražniku oziroma toliko prega-neš, da izgubi svojo obliko.

Mojo osemtrikotniško čepico mi je podaril stric. Bila je že stara in mi je bila všeč prav zaradi tega. Ker pa sem imel majhno glavo, sem si jo moral postavljati za ušesa, kar mi je povzročalo velike skrbi, saj sem mislil, da bom zato dobil za vedno štrleča ušesa, vendar nisem imel izbire – ali za ušesi ali pa mi je zlezla čez pol obraza. Nekega dne mi jo je mati vzela in jo predelala na mere moje glave. Tisti dan je bil zame prav radosten.

32,96 €

Prevedel Vasja Bratina

Nikolaj Lilin (1980) se je rodil v Pridnestrski republiki, ki je leta 1990 razglasila neodvisnost, vendar država ni bila nikoli priznana. Lilina so poslali na čečensko bojišče. Pozneje je živel na Irskem, danes pa se v Torinu preživlja kot izdelovalec tetovaž. Sibirska vzgoja, ki jo je napisal v italijanščini, je njegova prva knjiga.

Avtobiografski, na resničnih dogodkih temelječi roman mladega Nikolaja Lilina Sibirska vzgoja je v Italiji takoj po izidu pritegnil velikansko pozornost, saj je v njem opisal Evropi neznani svet Pridnestrja, natančneje Pridnestrske moldavske republike, v kateri so po svojih pradavnih pravilih in etičnih merilih živeli potomci sibirskih Urk; ti so se na to območje priselili v tridesetih letih med množičnimi Stalinovimi deportacijami. V tej neobičajni skupnosti »poštenih tatov«, kjer se je rodil Lilin, starejši, častivredni kriminalci prenašajo znanje in vrednote na mlade rodove. Njegova sibirska vzgoja je bila težka in strašna – čeprav tudi lepa in topla. Opisi otroštva, zaznamovanega z agresijo, nenehnimi napadi, zapori in orožjem, so pretresljiva slika izgubljene mladosti v svetu, ki misli, da je za vedno pokopal nasilje in vojne.

»Pozabite na vse, kar veste o dobrem in slabem. Le bodite in berite … Sibirska vzgoja povzroči srh užitka, ki ga je težko pozabiti.«

Roberto Saviano

SIBI

RSKA

VZGO

JANI

KOLA

JLI

LIN

SIBIRSKA VZGOJA oprema.indd 1 4/25/11 11:37:45 PM

Documents

Sibirska vzgoja