Upload
tranthu
View
223
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
qwertyuiopasdfghjklzxcvbnmqwerty
uiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasd
fghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjklzx
cvbnmqwertyuiopasdfghjklzxcvbnmq
wertyuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyui
opasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfg
hjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjklzxc
vbnmqwertyuiopasdfghjklzxcvbnmqr
tyuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopa
sdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjkl
zxcvbnmqwertyuiopasdfghjklzxcvbn
mqwertyuiopasdfghjklzxcvbnmqwert
yuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopas
dfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjklz
xcvbnmrtyuiopasdfghjklzxcvbnmqwe
rtyuiopasdfghjklzxcvbnmqwer
tyuiopasdfghjklzxcvbnmqwertyuiopa
sdfghjklzxcvbnmqwertyuiopasdfghjkl
Higiena,varovanje zdravja in okolja
Skripta, 1.vsebinski sklop
November, 2010
Mateja Petrovčič
Higiena,varovanje zdravja in okolja
2
1. S HIGIENO DO ZDRAVJA
Higiena nas uči o tem kako si zdravje ne le ohranjamo, temveč ga tudi krepimo.
1.1 HIGIENA
Higiena je samostojna veja medicine. Je odstranjevanje negativnih posledic za
zdravje. Uči nas kako si varujemo zdravje in kako preprečujemo bolezni. S
preprečevanjem bolezni se ukvarja tako, da skuša preprečiti in odstraniti škodljive
vire iz okolja.
Sodobna higiena nam ponuja rešitve, kako na najbolj uspešen način odstraniti
nevarnosti, ki nam pretijo. Ker je teh zelo veliko, je higiena razdeljena na več
področij.
1.2. DELITEV HIGIENE NA NASLEDNJA PODROČJA:
* OSEBNA HIGIENA nas uči kakšne navade moramo imeti, da si zdravje ohranimo.
Daje nam navodila, kako si naj
varujemo in utrjujemo zdravje in kako si krepimo odpornost. V ospredje je
postavljen vidik preprečevanja
nalezljivih bolezni, ter bolezenskih okvar, ki nastanejo kot posledica neprimernega
življenja. V to skupino spada
tudi kulturno estetski vidik, ki v ospredje postavlja estetski videz,lepoto in
dostojanstvo osebnosti.
* HIGIENA OKOLJA: se ukvarja s preprečevanjem in odstranjevanjem negativnih
dejavnikov za zdravje
(stanovanjska higiena, higiena naselja).
* KOMUNALNA HIGIENA: se ukvarja s higienskimi problemi naselij in objektov,
ki so v skupni rabi
( javna kopališča,gostinski objekti).
* HIGIENA PREHRANE: proučuje kakovost in količin prehrane različnih skupin
prebivalstva.
* MENTALNA ALI DUŠEVNA HIGIENA: svetuje kako naj živimo da ohranimo,
okrepimo oziroma ponovno
pridobimo duševno ravnotežje.
* OTROŠKA HIGIENA: opozarja na nevarnosti v otroški dobi in na pravilno
usmerjanje otrokovega razvoja.
* ŠOLSKA HIGIENA: nas uči kakšna je pravilna telovadba šolarja, o zdravi prehrani
šolarja, kako šolarja zaščitimo
pred nevarnostmi, ki mu grozijo v šoli (pretežka torba, nepravilno sedenje, itd.).
* HIGIENA DELA: zahteva varne delovne pogoje dela za delavca, predpisane
varnostne ukrepe, izobraževanje
delavcev o varnem delu, ter seznanjenje z nevarnostmi v delovnem prostoru.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
3
1.3. SOCIALNA HIGIENA
Obsega področje okolja in soljudi. Največ pozornosti namenjamo:
- naravnemu življenjskemu okolju
- svetu tehnike
- delu in prostemu času
- družini, prijateljem in družbi
1.4. HIGIENA V BOLNIŠNICI
Namen higienskih ukrepov je prekiniti pot mikroorganizmom, ki bi lahko infekcijo
povzročili. S tem želimo zaščititi bolnika in sebe v okolju. Krog infekcij bomo
prekinili, če bomo ukrepe izvajali neprekinjeno in brez napak. Prizadevanje za
higiensko okolje je naloga vseh zaposlenih. Za uspešno izvedbo potrebujemo načrt in
znanje. Pri delu povezujemo teoretična znanja s praktičnimi. Načrt mora vsebovati
higienska navodila in pregleden načrt razkuževanja.
1.5 HIGIENA ZDRAVSTVENEGA DELAVCA
Zajema:
* psihično pripravo - znanje o osebni higieni zdravstvenega delavca in bolnika
- znanje o preprečevanju bolnišničnih okužb
- natančnost
* fizična priprava - delovna obleka (čista, zlikana, priponka, primeren material oblačil, kratki ali
tričetrtinski rokavi).
- delovna obutev (zračna, nedrseča, ortopedska, primerna višina, obuvalo naj ne bi
povzročalo hrupa)
- higiena las(umiti, speti lasje ali kratko pristriženi in urejeni).
- higiena rok (kratki nohti, nelakirani, čisti in brez nakita).
Delovna obleka ima pomen zaščite takrat, kadar jo pogosto menjavamo. Umazano
obleko takoj odvržemo v koš za umazano perilo.
Cilj osebne higiene zdravstvenega delavca je preprečiti prenos bolezenskih klic na
bolnika.
1.6 HIGIENA ROK
Higiena rok zdravstvenega osebja je najpomembnejši, najenostavnejši in najcenejši
ukrep za preprečevanje bolnišničnih okužb. Roke so najpogostejši prenašalec klic
mikroorganizmov. 90 % klic se prenese z rokami. Zato roke sodijo k glavnim
prenašalcem okužb v zdravstvenih ustanovah. Na rokah imamo stalno oziroma
normalno in prehodno floro rok. Normalna flora, je telesu lastna flora, naseljena v
poroženelih plasteh kože. Ima zaščitno in varovalno vlogo, ker varuje roke pred
Higiena,varovanje zdravja in okolja
4
vdorom in naselitvijo patogenih - bolezenskih mikroorganizmov. Sprememba
normalne bakterijske flore nastane, kadar je koža na rokah poškodovana ali vneta. Do
poškodovanja kože lahko pride zaradi uporabe neustreznih mil, razkužil, stika s
kemikalijami, ter pri bolezenskih stanjih rok, kot so izpuščaji, ognojki, ranice, vnetja
in podobno. Predhodna ali kontaktna flora je pridobljena z dotikanjem, prijemanjem
predmetov in oseb ali pri prehodu iz enega predela telesa na drugega, npr. (iz nosno -
žrelnega področja na anogenitalno področje). Prehodna flora se nenehno spreminja,
vsebuje mikroorganizme drugih oseb, okolja in lastne mikroorganizme. Prenaša se
posredno ali neposredno preko predmetov, oseb, medijev, kljuk, slušalk, tipkovnic in
podobno. Kontaktna flora je bistvena pri prenosu okužb. Odstranimo jo s pravilnim
umivanjem in razkuževanjem rok. Le disciplinirano izvajanje higiene rok lahko
zaščiti bolnika in zdravstvenega delavca pred bolnišničnimi in drugimi okužbami.
Pravilno umivanje rok z milom in pod tekočo vodo je enako učinkovito, kot
razkuževanje z alkoholno raztopino, le da zahteva bistveno več časa.
1.6.1 Kdaj razkužujemo roke?
- pred in po delu,
- pred negovalnimi postopki,
- pred aseptičnimi posegi,
- po vsakem negovalnem posegu in postopku,
- pred delom z zdravili,
- pred delitvijo hrane,
- pred in po stiku z bolnikom,
- pred in po hranjenju.
Razkuževanje rok je najučinkovitejše, najhitrejše in najmanj škodljivo za kožo, kot
vse druge oblike higiene rok. Zato je razkuževanje nadomestilo umivanja rok v večini
sodobnih higienskih navodilih, kot standardni način higiene, vendar v primerih, kadar
roke niso vidno onesnažene ali mokre. Cilj razkuževanja rok je odstraniti
mikroorganizme s kože, predvsem predhodno floro ter del stalne flore.
Higiena rok ščiti bolnika z motnjo imunske obrambe. Z njo preprečujemo
kontaminacijo rok osebja in preko njih prenos mikroorganizmov na bolnika ali
onesnaženje pripomočkov, predmetov, oziroma materialov, ki pridejo v stik s kožo,
sluznicami ali so na kakšen drugačen način vneseni v krvni obtok, možgansko
tekočino ali telesne votline bolnika.
1.6.2 Kdaj umivamo roke?
- ob prihodu v službo in odhodu domov,
- po preoblačenju v in iz delovne obleke,
- ob prihodu in odhodu iz oddelka,
- po uporabi stranišča,
- pred razdeljevanjem terapije,
- pred hranjenjem bolnika,
- kadar pridemo v stik s kužninami,
- po uporabi rokavic,
- pred in po malici,
Higiena,varovanje zdravja in okolja
5
- pred vsakim aseptičnim posegom,
- ob stiku z bolnikovim perilom, posteljno enoto ali izločki,
- pri stiku z predmeti, ki so kakorkoli kontaminirani oziroma okuženi.
Za umivanje rok uporabljamo tekoča, nevtralna in neagresivna mila.
1.6.3 Načini umivanja rok
Higiensko umivanje rok s tekočo toplo vodo zajema določeno tehniko osmih gibov.
Te izvajamo z obema rokama pet do desetkrat zapovrstjo. Čas: dvakrat po 1 minuto.
Kirurško umivanje izvajamo pred kirurškimi posegi. Umivamo dlani, zapestje in
podlaket do komolca. Postopek ponovimo dvakrat, čas trajanja je dvakrat po 2 minuti.
Navadno umivanje rok izvajamo ob prihodu in odhodu iz dela, pred aseptičnimi
posegi, ob onesnaženju s krvjo ali bolnikovimi izločki. Čas: 2minuti.
Vmesno umivanje: umivamo le dlan brez zapestja. To umivanje lahko nadomestimo
z razkuževanjem. Čas: 1 minuta.
1.6.4 Za umivanje potrebujemo
- umivalnik z enoročno mešalno pipo, brez mrežice za pršenje,
- umivalnik iz nerjavečega jekla, emajliran oziroma keramičen, dovolj velik in
globok,
- tekoče dozirno milo in razkužilo za roke,
- papirnate brisačke za enkratno uporabo,
- koš za smeti na nožni pedal.
1.6.5 Osnovna pravila pri higieni rok so:
- preventivno roke razkužujemo, jih ne umivamo (večkratno umivanje škodi flori
kože, ter jo poškoduje in izsuši).
- razkuževanje rok je najpomembnejši in najbolj varen, ter najcenejši ukrep pred
zaščito in možnostjo prenosa
bolnišničnih okužb.
- pri umivanju pazimo, da se ne dotikamo umivalnika z rokami in obleko.
1.6.6 Razkuževanje rok
… predstavlja pomemben ukrep za preprečevanje prenosa okužb z rokami.
Razkuževanje je metoda, pri kateri v kožo vtiramo alkoholne pripravke. Alkoholi so
največkrat v obliki raztopine, včasih uporabljamo tudi gele ali robčke napojene z
alkoholom. Alkoholi niso čistila, so hitro delujoča razkužila, ki uničujejo bakterije,
glive in večino virusov na rokah. Ne uničujejo pa bakterijskih spor. Higiensko
razkuževanje zajema dlan, prste, med prstne prostore, zgornjo stran rok in nohte. Čas
trajanja je 30 sekund do 1 minute. Kadar smo izpostavljeni večjim tveganjem, pa do 3
minute. Bolj kot trajanje je pomembna tehnika, tako da zajamemo vsa področja rok.
Razkužilo za roke naj bo v razdelilniku na komolčno odpiranje, nameščeno ob
umivalniku, ob postelji, ter drugod, kjer pogosto potrebujemo razkužilo. Za uspešno
Higiena,varovanje zdravja in okolja
6
razkuževanje rok moramo vzeti dovolj razkužila in ga dobro vtreti v suho kožo.
Kadar vtiramo razkužilo v mokro kožo, se zmanjša njegova koncentracija in s tem se
posledično zmanjša njegov učinek, kar privede do odpornosti mikro-organizmov.
Mokra koža je tudi veliko bolj prepustna, kar pomeni, da lahko razkužilo prodira
globje v plasti kože in povzroči alergične reakcije.
1.6.7. Nega rok
Roke negujemo z losijonom za nego rok, ki je v razdelilniku ob umivalniku.
Negovalno kremo uporabimo le, ko gremo na daljši odmor ali domov. Kreme in
losijonov ne uporabljamo takoj po razkuževanju rok.
2. HIGIENA OKOLJA
Primerno okolje omogoča zdravo življenje, dobro počutje in uspešno delo. Naše
okolje sestavljajo fizikalni, kemijski, biološki in družbeni dejavniki. Največ
pozornosti posvečamo naslednjim dejavnostim:
- toplotne razmere,
- hrup,
- osvetlitev,
- sevanje,
- koncentracija različnih plinov,
- prah,
- in biološkim dejavnikom (mikrobi, insekti...)
3. BOLNIŠNIČNO OKOLJE
Sanacija ali čiščenje v bolnišnici pomeni odstranjevanje nečistoč in zmanjševanje
količine patogenih klic in oportunističnih mikroorganizmov. Okolje je večinoma manj
pomemben dejavnik v prenosu okužbe, vendar ne smemo zanemariti njegove vloge v
posameznih bolnišničnih okoljih ali zdravstvenih dejavnostih, ter pri dovzetnih
bolnikih, ki imajo zmanjšane obrambne sposobnosti. Okolje v bolnišnici lahko
spodbuja hitro rast mikroorganizmov (temperatura, vlaga) in tako predstavlja
rezervoar okužbe, ter ima pomembno vlogo pri epidemijah. V primerjavi z različnimi
okolji v zdravstvu, je problem večji v bolnišničnem okolju, ker so ogrožene predvsem
določene skupine bolnikov. Bolniki so v stiku s selekcionirano mikrobno populacijo
zaradi zdravljenja s široko spektralnimi antibiotiki. Pojavljajo se odporni
mikroorganizmi, ki lahko kolonizirajo kožo in sluznice bolnika, kolonizacija pa
poveča možnost okužbe. PPooggoossttaa iinn ddoollggoottrraajjnnaa hhoossppiittaalliizzaacciijjaa bboollnniikkaa ddooddaattnnoo
iizzppoossttaavvlljjaa ttvveeggaannjjuu ttaakkoo zzaa kkoolloonniizzaacciijjoo kkoott zzaa ookkuužžbboo.. Napake v postopkih čiščenja
in razkuževanja ali kontaminaciji čistil in razkužil, povzročajo ssppoorraaddiiččnnee in
epidemične izbruhe. Zaradi napak pri ne sterilnosti instrumentov in materialov, se
lahko bolnik okuži. Tveganje za okužbo je povečano predvsem pri operacijskih
posegih in pri invazivnih pristopih, redkeje se okužbe pojavljajo pri drenu in sondah.
Že majhno število oziroma majhna virulenca je dovolj za izbruh okužbe.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
7
Neustrezna arhitektura zgradbe lahko omogoča križanje čistih in nečistih prostorov in
poti, s čimer je omogočena kontaminacija in razmnoževanje bakterij v bolnikovem
neposrednem okolju.
Možnost prenosa več kot 20 mikroorganizmov je s krvjo in krvnimi pripravki, če ni
ustreznega nadzora pri pripravi ali pred uporabo.
Pomanjkanje zdravstvenega osebja ali prenatrpanost bolniških prostorov poveča
verjetnost prenosa okužb in epidemij zaradi tesnejšega stika med bolniki in opuščanja
higienskih navad in načel, predvsem higiene rok.
3.1 SPLOŠNO HIGIENO V BOLNIŠNICI VZDRŽUJEMO
… z uporabo:
* čistil,
* tople vode,
* namenskih krp.
Razkužila in razkužilna čistila uporabljamo za higieno visoko zzaahhtteevvaanniihh področij ob
sistematičnem odstranjevanju nečistoč. Razkužila so lahko v obliki tekočine, pene ali
gela. Delujejo na osnovi inaktivacije mikroorganizmov ali zaviranja rasti. Alkoholno
razkužilo je lahko sestavljeno iz več vrst alkoholov ali pa so dodana antiseptična
sredstva (Klorheksidin glukonat, kvarterne amonijeve soli in triclosan in drugo).
V bolnišnici so prostori, kjer je potrebno upoštevati posebna navodila in pravila. Te
prostore imenuje aseptični prostori. Upoštevamo pravila asepse in steralizacije.
Predvsem v operacijskih prostorih, porodnih sobah, intenzivnih sobah in izolacijskih
prostorih. Te prostore moramo čistiti, razkuževati in sterilizirati.
Z vlažnim prebrisavanjem lahko odstranimo do 80% mikroorganizmov iz gladkih
površin. Na očiščeni in suhi površini mikroorganizmi nimajo pogojev za življenje.
4. VZDRŽEVANJE BOLNIKOVE OKOLICE
V neposredno bolnikovo okolico sodi:
* bolniška postelja,
* klicna naprava,
* zgornja površina ob posteljne mizice in nočne omarice,
* površina aparatur v rabi,
* infuzijsko stojalo,
* drugi predmeti in naprave ob bolniški postelji.
V širšo bolnikovo okolico sodijo:
* površine vozičkov,
* delovne površine,
* voziček za perilo,
* obroči vreč za umazano perilo in odpadke.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
8
Bolnikova onesnažena in okužena okolica je lahko vzrok za okuževanje osebja in
okolice. Zato je potrebno vsakodnevno čiščenje predmetov in površin.
Včasih je bila za higieno odgovorna oddelčna medicinska sestra, danes je to naloga
delavcev, ki skrbijo za čistočo ustanove. Medicinska sestra izvaja nadzor in obenem
tudi preveri kakovost opravljenega dela. Največji del nadzora pa upravljajo ljudje, ki
so izobraženi za higieno (higieničarka / higieničar) in so zaposleni v zdravstveni
ustanovi.
Dnevno čiščenje zajema čiščenje nočne omarice, stojal, tal, umivalnika, kljuk in
odpadnih posod. Tedensko in mesečno čiščenje zajema čiščenje oken, vrat, stenskih
oblog, radiatorjev, in svetil. Letno čiščenje pa zajema vzdrževalna dela, čiščenje
odtokov in čiščenje za omarami.
Sobe se čistijo in razkužujejo dvakrat na dan. Dopoldan po jutranji negi in popoldan
po obiskih.
Med sanitarne prostore prištevamo umivalnico, stranišča in kopalnico. Te prostore
dvakrat dnevno čistimo in razkužujemo, vmes tudi po potrebi. Zaradi stalne vlage je
potrebno te prostore redno prezračevati. KKooppaallnnoo kkaadd oozziirroommaa pprroossttoorr zzaa ččiiššččeennjjee po
vsaki uporabi, za vsakim bolnikom očistimo in razkužimo.
Dekontaminacija površin in njihovo čiščenje: 1. Onesnaženje s telesnimi tekočinami: pobrišemo odvečno tekočino, pokrijemo s
papirnato krpo, polijemo razkužilo in
očistimo.
2. Onesnaženje z izločki: pokrijemo s papirnato krpico, polijemo z razkužilom in
očistimo.
Čiščenje po odpustu bolnika:
Odstranimo, očistimo in razkužimo vse predmete v širši okolici. Za ostalo čiščenje
površin poskrbi čistilni servis.
5. OKUŽBE V DOMOVIH ZA STAREJŠE OBČANE
Starejših ljudi je iz leta v leto več. Pojavljajo se hude prostorske stiske tako v
domovih za starejše občane, kot na negovalnih oddelkih v splošnih bolnišnicah. Vse
več ljudi potrebuje pomoč zaradi starosti, kroničnih bolezni in funkcionalnih motenj.
Tako v Evropi, kot v Sloveniji se ležalna doba v bolnišnicah močno skrajšuje. Zato se
nadaljnje okrevanje in izvajanje nege in oskrbe nadaljuje ali v domačem okolju, ali
zato primernih ustanovah. Zato se tudi tveganje za okužbe s starostjo povečuje,
predvsem zaradi:
- zmanjšanega imunskega sistema,
- oslabljeno delovanje makrofagov,
- izčrpani limfociti T,
- opustitev nekaterih življenjskih navad (prehrana, stanovanjske razmere, čistoča...),
- zanemarjanje higienskih navad.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
9
5.1 DEJAVNIKI ZA OKUŽBE PRI STAROSTNIKIH
- starost,
- manjša obrambna sposobnost mikroorganizma,
- fizikalne in biološke spremembe (sestava kože, sluznice, migetelčni epitelij..),
- funkcionalne motnje (inkontinenca, motnje gibanja),
- številne bolezni (sladkorna bolezen, bolezni srca in ožilja),
- mentalna prizadetost (demenca...),
- motnje požiranja,
- urinska inkontinenca,
- urinski kateter,
- preležanine, razjede zaradi venske stenoze, diabetično stopalo.
5.2 NAJPOGOSTEJŠE OKUŽBE PRI STAROSTNIKIH
a) okužbe dihal: raziskave so pokazale da se v domovih za starejše občane pri
okužbah zgornjih dihal največkrat pojavljajo vnetja obnosnih votlin, vnetja srednjega
ušesa in vnetja žrela. Med okužbami spodnjih dihal pa so pogosti bronhitisi, pljučnica
in zadnje čase tudi tuberkuloza, ki je zopet v porastu. Pljučnice pri starostnikih
ponavadi potekajo s hujšo klinično sliko, kot pri mlajših osebah. Zato je pogosteje
potrebna hospitalizacija, ki pa je običajno tudi daljša in se na žalost pogosto konča s
smrtnim izidom.
b) okužbe sečil: vzroki za okužbe sečil pri starostnikih predstavljajo različne bolezni
in stanja. Bolezen se lahko pojavi zaradi katetarizacije sečnega mehurja, zaradi
možganske kapi, nepokretnosti, psihične spremenjenosti, predhodnega zdravljenja z
antibiotiki in drugo. Med najpogostejše okužbe sodijo kateterske okužbe. Pogost
zaplet, ki se pojavlja je bakterimija. Ker pa je prepoznavanje okužb sečil pri
starostnikih težko, diagnozo potrdimo s preiskavami sedimenta seča in z urinokulturo.
Brez simptomne bakteriurije ne zdravimo.
c) okužbe kože in mehkih tkiv:
Pogoste so bakterijske okužbe
- preležanin
- razjed zaradi slabe prekrvavljenosti
- razjed diabetičnega stopala
- celulitis
Bakterijske okužbe kože in mehkih tkiv nemalokrat povzročajo lokalne in sistemske
zaplete kot je bakterimija in sepsa. Pogoste so tudi virusne okužbe kože in mehkih
tkiv (herpes simplex, pasavec glivične okužbe, kandidioza).
d) okužbe prebavil.
5.3 ODPORNOST NA ANTIBIOTIKE V DOMOVIH STAREJŠIH OBČANOV
Odpornost na antibiotike se pojavlja zaradi:
- pogoste rabe antibiotika,
- pogosto zdravljenje v bolnišnicah,
- pogosti stiki z drugimi varovanci, zaradi prostorske stiske,
- pogosta zdravstvena nega (stik z rokami osebja, predmeti in drugo).
Higiena,varovanje zdravja in okolja
10
Zaradi tega pri varovancih pogosto osamimo MRSA ( proti meticilinu odporen
Staphlococcis aureus). MRSA pogosto najdemo v preležaninah in kroničnih ranah.
Pogosto se pojavljajo odporni sevi na Gramnegativne bacile, ki jih osamimo
najpogosteje iz seča. V seču se pojavlja predvsem ESBL, pseudomonas aeruginosa in
ancinetobaktri.
Odpornost proti antibiotikom predstavlja velik problem pri zdravljenju okužb in pri
premestitvi varovancev v bolnišnico ali drugo ustanovo, kajti odporni sevi se
raznesejo po oddelku, kjer se širijo in prenašajo naprej na druge prostore in
varovance. Zato je preprečevanje pojavljanja in širjenja odpornih sevov večplastno.
Najprej moramo preprečevati okužbe tako, da ohranimo dobro prehranjenost
varovancev in vzdržujemo dobro telesno kondicijo. Svetujemo cepljenje in ukrepe za
preprečevanje okužb. Preprečujemo neustrezno rabo antibiotikov in omejimo njihovo
uporabo. Veliko pozornost moramo posvečati tudi prenosu odpornih bakterij med
varovanci tako, da ohranjamo primerne higienske ukrepe in izvajamo zdravstveno
vzgojno delo.
6. OKUŽBE NA DELOVNEM MESTU
Okužba je vdor in razmnoževanje mikroorganizmov v telesu. Bolnišnične okužbe
nastanejo med bivanjem v bolnišnici pri čemer znaki niso prisotni ob sprejemu
bolnika. Pri bolniku se lahko pojavijo znaki okužbe že med samim bivanjem,
največkrat pa po odpustu iz bolnišnice. Najpogosteje prizadene težko bolne in
oslabele, ter starejše bolnike. Bolnišnične okužbe se lahko pojavijo tudi pri
zdravstvenih delavcih, ki se okužijo pri delu.
Okužbe povzročajo mikroorganizmi, ki so del bolnikove normalne kožne flore, zato
tako okužbo imenujemo endogena ali notranja okužba. Endogen pomeni nastal v
telesu. Kadar pa okužbo povzročijo mikroorganizmi iz okolja, to imenujemo eksogen
oziroma zunanja okužba. Okužbe se lahko prenesejo tudi po medicinskih aparatih,
kirurških instrumentih in vseh pripomočkih za nego, ter preko rok medicinskega
osebja. Zato je pomembno in potrebno čiščenje in razkuževanje rok in okolice.
Normalna mikrobna populacija oziroma stalna mikrobna flora je varovalna in nas
ščiti pred škodljivimi mikro-organizmi.
Predhodna oziroma začasna populacija je populacija mikroorganizmov, ki pridejo
na kožo in sluznice po naključju.
Naselitev ali kolonizacija je pristnost in razmnoževanje mikroorganizmov na koži in
sluznicah brez vidnih sprememb.
Infekcija ali okužba je prodiranje mikroorganizmov v tkiva. Sprememba se imenuje
bolezen.
Patogeni oziroma virulentni mikroorganizmi so mikroorganizmi, ki povzročajo
bolezen.
Oportunistični mikroorganizmi povzročajo bolezen pri ljudeh, z zmanjšano imunsko
odpornostjo.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
11
6.1 POVZROČITELJI BOLNIŠNIČNIH OKUŽB
- MRSA (proti meticilinu odporen Staphylococcus aureus)
- VRE (proti vankomicinu odporni enterokok)
- ESBL (enterobakterije, ki izločajo širokospektralne beta laktamaze)
- večkratno odporne po gramu negativne bakterije
- pnevmokoki z zmanjšano občutljivostjo proti penicilinu
- Staphylococcus aureus z zmanjšano občutljivostjo za vankomicin (VISA)
6.2 NAJPOGOSTEJŠI VZROKI OKUŽB
- pomanjkljivo umivanje in razkuževanje rok
- pomanjkljivo čiščenje in razkuževanje predmetov in prostorov
- zmanjšana odpornost ali imunost bolnika (starostniki, novorojenčki z nizko porodno
težo, rakavi bolniki...)
- opekline
- operativni posegi
- transplatacije
- intenzivni oddelki
- katetri, stome
- nepravilna raba antibiotikov
- pomanjkljivo znanje in neupoštevanje znanja o bolnišnični higieni
- čas bivanja v bolnišnici oziroma zdravstveni ustanovi
- zaprti prostori z množicami bolnih ljudi.
6.3 NALEZLJIVE BOLEZNI, NJIHOVI IZVORI IN POT ŠIRJENJA
Nalezljive bolezni spremljajo človeka od vsega začetka. Najbolj so se razširile v
srednjem veku. Bile so posledica življenjskih in (ne) higienskih navad tiste dobe.
Širile so se počasi, brez ovir in pomorile v nekaterih področjih sveta tudi do tri
četrtine prebivalstva.
Danes nalezljive bolezni dokaj dobro poznamo in jih dobro obvladujemo. Uspelo nam
je spoznati povzročitelje, odkriti zdravila in spoznati poti širjenja. Žal pa imajo
mikrobi to lastnost, da se zelo hitro spreminjajo in se prilagajajo na učinke zdravil, ter
proti njim vedno pogosteje razvijajo odpornost. Zaenkrat še poznamo učinkovite
ukrepe da zatiramo in uničujemo mikrobe, preden so sposobni povzročiti nastanek
bolezni. To uspešno preprečujemo s cepljenjenjem, antibiotiki, higienskimi ukrepi in
z osveščanjem ljudi. Žal pa nimamo izdelanega načrta in rešitve kaj bomo storili, ko ti
ukrepi ne bodo več učinkoviti, ali ko bodo mikroorganizmi postali biološko orožje
(antraks).
Nalezljive bolezni so tiste bolezni, ki se prenašajo iz človeka na človeka ali iz živali
na človeka. Povzročajo jih: virusi, bakterije, praživali in zajedalci.
Eksogena (zunanja) okužba je okužba od zunaj. Največkrat iz okolja, lahko pa tudi
od živali ali drugega človeka. Vir okužbe ni nujno tudi rezervoar okužbe. Vir okužbe
lahko predstavljajo tudi osebje, rane ali celo prah (spore klostridijev). Okužimo se
lahko na različne načine. Najpogosteje s kontaktom oziroma dotikom, ki je lahko
neposreden ali posreden. Okužba se lahko prenese tudi preko zraka, s krvjo ali preko
Higiena,varovanje zdravja in okolja
12
okuženih prenašalcev. Povzročitelji okužbe vstopajo v telo na različnih mestih, zato
ločimo različna vstopna mesta povzročitelja v telo.
Endogena (notranja) pomeni, da jo povzročajo mikroorganizmi, ki so že prisotni v
normalni mikrobni populaciji, ali pridejo od drugod in vstopijo v organe in tkiva, kjer
jih normalno prej ni bilo, ter tako povzročijo bolezen. Endogeni vir okužbe
predstavljajo koža, nos, žrelo, nazofarinks, črevo in vneta rana.
Osebe, ki nosijo v svojem telesu povzročitelje bolezni, so nosilci mikroorganizmov
ali klicenosci.Ti ne kažejo znakov bolezni a izločajo in nosijo v sebi bolezenske
mikrobe. Ko nalezljivo bolezen ozdravijo, praviloma niso več kužni. Nekateri pa po
preboleli bolezni še kar izločajo kužne mikroorganizme. Nevarnost predstavlja to, da
klicenosci ne vedo, da so izvor okužbe, dokler tega ne potrdijo mikrobiološke
raziskave.
Kontaminacija je predhodno onesnaženje predmetov, tekočin, naprav in tudi rok z
mikroorganizmi.
Kolonizacija je prisotnost in razmnoževanje mikroorganizmov na koži in sluznicah
bolnikov in osebja v bolnišnicah. Ni pa vidnih sprememb ali znakov bolezni. Bolezen
nastane, ko se mikroorganizmi ne le namnožijo, temveč tudi povzročajo vidne
spremembe pri bolniku.
Virulenca je stopnja patogenosti mikroorganizma.
Sporadičnost: bolezen se pojavlja posamično.
Človek se sreča v življenju z veliko mikroorganizmi, a zboli le malokrat. Če zboli en
sam človek, gre za sporadično bolezen.
O epidemiji govorimo, ko zboli več ljudi za isto bolezen.
Pandemija je, ko zboli za enako bolezen več ljudi po svetu.
Endemija pa je okužba, ki stalno tli na nekem kontinentu, kjer se vedno znova
pojavlja bolezen pri posameznikih.
Pri živalih imamo dogovorjene izraze: enzootija, epizootija in panzootija.
Zoonoze so bolezni pri živalih. Vektor ali prenašalec je členonožec, ki prenaša
bolezen s človeka na človeka ali iz živali na žival. Zoonoze se prenašajo iz živali na
žival ali iz živali na človeka. Prenašajo se z dotikom med ljudmi in živalmi (kmetje,
veterinarji) ali preko živil živalskega izvora.
6.4 NAČINI PRENOSA IN ŠIRJENJA MIKROORGANIZMOV
Bolezenske klice so razširjenje povsod v našem okolju, več pa jih najdemo tam, kjer
imajo ugodne razmere za razmnoževanje. Izvor patogenih klic je vedno klicenosec
(človek ali žival). Da bolezen ne zamre, je potrebna stalna veriga okužb. Za nastanek
nalezljivih bolezni je pomemben medsebojni vpliv človeka in nekaterih pogojev, da
se bolezen lahko razvija. Ti pogoji so: izvor okužbe, pot širjenja, vstopno mesto v
telo, število in napadalnost klic in dovzetnost za bolezen.
Da mikroorganizem lahko pride do gostitelja in se tam razmnožuje, ter povzroči
bolezen, najprej potrebuje vstopna vrata, kjer lahko vstopi v telo. Najpogosteje so
vstopna vrata zgornja dihala in prebavila. Tudi stik, dotik in okužba preko krvi lahko
predstavljajo vstopna vrata.
Obolenja delimo na skupine po tem, kako se najpogosteje prenašajo:
Higiena,varovanje zdravja in okolja
13
- kapljične nalezljive bolezni (gripa, TBC, angina, pljučnica),
- črevesne nalezljive bolezni (salmonela, hepatitis A, kolera),
- bolezni, ki se širijo z dotikom (garje, glivice, spolno prenosljive bolezni),
- bolezni katere prenaša mrčes (klopni meningitis, rumena mrzlica),
- bolezni, ki se prenašajo s krvjo ali izločki (hepatitisi, HIV).
Načini širjenja:
Neposredno (direktno): z rokami (dotik), poljubljanje, spolni odnosi, oblačila, osebni
in higienski pripomočki.
Posredno (indirektno): preko zraka, vode, živil, s prsti, preko insektov, z živalmi in
okuženimi predmeti.
6.4.1 Vstopna vrata v telo in širjenje
* oralna pot: skozi usta. Najpogosteje z okuženo hrano, zdravili, predmeti, predvsem
pa z umazanimi rokami.
* fekalno-oralna pot: povzročitelji se izločajo z blatom ali urinom in nato vstopijo v
telo skozi usta, preko okuženih rok
ali predmetov.
* zračna ali aerogena pot: povzročitelj okužbe v telo vstopi skozi dihala (kapljična
infekcija). Povzročitelji se po zraku
prenašajo direktno pri kašljanju, poljubljanju, govorjenju, pljuvanju s kapljicami,
(aerosoli) in s prašnimi delci.
* okužba preko kože, sluznice, rane: prenos povzročitelja je mogoč direktno z
dotikom kože oziroma sluznice.
* transmisivne infekcije: infekcije pri katerih se patogeni mikroorganizmi prenašajo z
ugrizi ali piki insektov, lahko pa
tudi z okuženimi iglami preko vboda skozi kožo.
Okužbe s kapljicami iz dihal nastanejo neposredno pri kašljanju in kihanju. Nekatere
bolezni se širijo tudi s poljubljanjem. Določene pa prenesemo z rokami, ker se
dotikamo nosu in ust, s slino in izločki dihal. Velike kapljice so težje in hitreje padejo
na tla. Majhne se že v zraku lahko posušijo, najmanjše kapljice pa v zraku lahko dlje
časa lebdijo in predstavljajo potencialni vir okužbe. Pri kihanju in kašljanju nastanejo
drobne kapljice, ki se razpršijo do 3 metre daleč po okolici. V zraku dlje časa lebdijo
tudi virusi. Bakterija kot je Mycobacterium tuberculosis, je odporna proti sušenju in
lahko preživi dolgo časa na predmetih, površinah, posteljnini in v prahu, od koder
predstavlja vir okužbe. Za širjenje tovrstnih vrst mikrobov so ugodni zaprti, topli in
vlažni prostori, kjer se zadržuje veliko ljudi (šole, kinodvorane, nakupovalni centri,
javne ustanove, bolnišnice in drugo).
Črevesne bolezni se prenašajo z okuženo vodo, hrano in umazanimi rokami.
Črevesne bakterije pri razmnoževanju izločajo toksine, ki predstavljajo dodatno
nevarnost, saj povzročajo zastrupitve s hrano.
Najpogosteje je okužena mesna hrana, jajca, mleko, majoneza, sladoled in podobno,
če ne poskrbimo za pravilno higieno in konzerviranje ter shranjevanje živil. Zato
Higiena,varovanje zdravja in okolja
14
moramo živila shranjevati v hladnih, temnih prostorih, ne preveč vlažnih in ne
zračnih. Najprimernejša sta hladilnik in omare v shrambi. Hrano moramo dobro
prekuhati in speči, saj visoka toplota uniči vse mikroorganizme. Pripravljene hrane
nikoli ne pustimo več ur ali dni stati na sobni temperaturi. Nevarno je tudi uživanje
surovih izdelkov in živil (biftek, suho meso). Meso je lahko oporečno že pri živi
živali (trihinoza, trakulja). Lahko pa se okuži na poti od klavnice do mize. Mesarji,
trgovci in kuharji pa okužbe lahko prenesejo tudi z umazanimi rokami. Pogrevanje
hrane ni najbolj zaželeno, saj se določeni mikrobi lahko razmnožijo veliko bolj, kot
sicer.
Vodovodna pitna in površinska voda morata biti ustrezni mikrobiološko
kontrolirani. Če pride do kakršnega koli onesnaženja moramo vodo prekuhavati ali jo
zamenjati z ustekleničeno. Posebej nevarne so okužbe vode s fekalijami (trebušni
tifus, zlatenica, kolera). Zaradi tega so vode v večjih zajetjih pod stalnim nadzorom.
Vodovodna voda lahko vsebuje različne mikroorganizme, vključno s človeškimi
patogeni (legionela, pseudomonas aurigenoza).
Okužbe preko sluznic se največkrat prenašajo iz rodil ali sečil pri spolnem odnosu
ali pri porodu. Nekateri virusi pa vstopajo v telo preko očesne veznice (HIV,
adenovirus, brucella,…).
S kožo se bolezni in okužbe prenašajo pri neposrednem stiku. Skozi kožne pore in
poškodovano kožo vstopajo mikroorganizmi. Določene bolezni lahko z vbodom
prenašajo tudi členonožci (komarji, klopi). Bolezni se prav tako prenašajo tudi preko
živalskega ugriza.
S krvjo se lahko okužimo pri raznih poškodbah, vbodih, krvavitvah, ugrizih in
posegih v zdravstvu in zobozdravstvu. Določene okužbe se lahko prenesejo tudi pri
nepravilnem ravnanju in napakah pri transfuziji.
Nekateri posebno napadalni povzročitelji tropskih bolezni lahko pridejo v telo skozi
nepoškodovano kožo. Poškodovana, razpokana ali suha koža omogoča prost vstop
mnogim klicam in povzročiteljem tetanusa, vraničnega prisada in stekline.
Medicinski posegi v neustreznih razmerah, vbrizgavanje mamil v žilo, tetoviranje in
poškodbe z okuženimi predmeti lahko povzročijo množičen vdor mikrobov v telo.
6.4.2 Virulenca mikroorganizmov
Ko povzročitelj pride v telo, je nadaljne dogajanje odvisno od števila in napadalnosti
mikrobov. Nekatera obolenja lahko povzroči že majhno število klic (šigela 300 klic).
Za druge je potrebno veliko večje število mikrobov (salmonele 100.000). Čimbolj je
klica napadalna, manj jih je potrebno za nastanek bolezni, zato pa povzročijo huda
obolenja. V laboratoriju lahko napadalnost klic spreminjajo, jih oslabijo in tako
pripravljajo učinkovita cepiva.
6.5 DEJAVNIKI,KI VPLIVAJO NA NASTANEK BOLNIŠNIČNIH OKUŽB
a) s strani bolnika so to dejavniki, ki povečajo njegovo dovzetnost za okužbe:
- starost (nedonošenčki, majhni otroci, starostniki)
- osnovne oziroma kronične bolezni (sladkorna bolezen, debelost)
- imunsko stanje bolnika
- resnost bolezni
Higiena,varovanje zdravja in okolja
15
b) dejavniki zaradi medicinskih postopkov:
- kirurški posegi,
- žilni katetri,
- urinski katetri,
- umetno predihavanje,
- antibiotično zdravljenje,
- citostatiki in druga imunosupresivna zdravila.
c) dejavniki okolja:
- trajanje zdravljenja v bolnišnici
- pogostost bolnišnične okužbe je odvisna od vrste oddelka. Saj so okužbe
pogostejše na oddelkih z intenzivno nego.
d) dejavniki pri povzročitelju (mikrobu)
- število in virulenca mikroba
- odpornost prosti antibiotikom in drugim proti mikrobnim zdravilom.
6.6 DOVZETNOST ORGANIZMA
Še tako napadalni povzročitelji nekaterih živalskih bolezni ne morejo izzvati bolezni
pri človeku, ker je zanje naravno odporen. Dovzeten pa je za številne druge bolezni
(norice, gripa, škrlatinka...). Dovzetnost organizma za obolenje je odvisno od
številnih dejavnikov in se lahko spreminja.
Dejavniki, ki lahko povečajo dovzetnost so:
- lakota
- stradanje
- hud mraz
- neugodne stanovanjske razmere
- pomanjkanje vitaminov, mineralov in rudnin ter beljakovin
- velike telesne obremenitve
- stres
- naravne katastrofe
- visoka starost
- hude poškodbe
- splošna slaba vzdržljivost in drugo
- kronične bolezni
Na splošno obrambo vplivajo: zdrava koža, sluznice, normalna črevesna flora, itd.
Močna pregrada za razmnoževanje mikrobov v telesu so tudi: limfni sistem,
levkociti, vranica in jetra.
6.7. IMUNOST
Imunost je odpornost proti določenim nalezljivim boleznim, ki smo jih že preboleli.
Človek ne more pridobiti nekaterih živalskih nalezljivih bolezni, zato to imenujemo
naravna oziroma vrstna imunost. Imunost lahko pridobimo če bolezen prebolimo
(norice) ali s cepljenjem. Imunost po preboleli bolezni je lahko doživljenjska, po
Higiena,varovanje zdravja in okolja
16
cepljenju pa kratkotrajna, zato so potrebne revakcinacije. Dojenček ima prirojeno
imunost.
Naravna odpornost organizma
Organizem ima dedno pogojene in pridobljene načine, ki mu omogočajo, da se upre
mikrobom.
- prehrana je pomemben dejavnik, ki vpliva na obrambne mehanizme telesa.
Stradanje in pomanjkanje vitaminov
zmanjšuje odpornost.
- telesne površine (zdrava kožna flora)
- sluznica žrela in prebavne poti: želodčna sluznica s svojim kislim sokom uspešno
ubija mikrobe. Hitra peristalitika in
debela plast sluzi v tankem črevesju preprečujeta prehajanje bakterij iz črevesne
vsebine v kri.
- sluznica dihal je pokrita z migetalkami, ki potiskajo sluz proti grlu navzgor od koder
jo izkašljamo.
Imunost
- naravna: fizične pregrade (koža, migetalke na steni sluznic)
- pridobljena: aktivna in pasivna
* Aktivna:
- tiho prebolevanje
- cepljenje
- je doživljenjska
* Pasivna:
- je začasna
- dojenje
- preko placente
6.8 POTEK NALEZLJIVIH BOLEZNI PRI ČLOVEKU
Velikokrat se zgodi, da bolezenski dejavniki premagajo telesno obrambo. Takrat
človek zboli. Nalezljiva bolezen poteka v petih fazah:
1. okužba je vdor in razmnoževanje mikrobov v telesu;
2. inkubacija oziroma inkubacijska doba, je čas od okužbe do pojava prvih
bolezenskih znakov;
3. znaki in simptomi (slabo počutje, povišana telesna temperatura);
4. okrevanje je čas, ko je bolezen premagana, telo potrebuje čas, da si opomore;
5. zapleti (okvara srca, ledvic, revmatizem).
Izid bolezni je lahko:
- popolno ozdravljenje (enako stanje kot pred boleznijo). Bolezenske klice so uničene
ali pa jih bolnik izloči;
- bolnik ozdravi, vendar je še vedno klicenosec;
- bolnik lahko ozdravi a ostanejo posledice bolezni, poškodovan ima lahko en ali več
organov;
- smrt.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
17
Povzročitelji bolezni delajo škodo na različne načine; bakterije povzročajo bolezenske
spremembe zaradi toksinov, ki pridejo v telo. Strupe nekatere bakterije izločajo-
eksotoksini (davica, tetanus, botulizem) ali pa se ko bakterija odmre strupi izločijo v
telo-endotoksini.
Virusi okvarijo celice in tkiva, ker potrebujejo celice za lastno razmnoževanje, celice
pogosto odmrejo.
Zajedalci (paraziti) izkoriščajo gostitelja za svojo rast, velikokrat pa izločajo tudi
strupe in s tem ovirajo delovanje telesa.
Odziv organizma na delovanje povzročitelja bolezni je lahko lokalen, kar povzroči
razna vnetja, pojavi se rdečina, bolečina, ipd. Množična okužba preko krvi in dihal pa
izzove splošen odziv organizma (povišana telesna temperatura, pospešeno dihanje in
bitje srca, mrzlica, bolečine, izpuščaji, ipd).
6.9 PREPREČEVANJE NALEZLJIVIH BOLEZNI
Preprečevanje in zdravljenje nalezljivih bolezni in okužb ima družbeni, zdravstveni in
ekonomski pomen. Zato so vse te dejavnosti urejene z zakonodajo. Le ta predvideva
ukrepe, metode in sredstva. Opredeljuje obveznosti in dolžnosti posameznih
družbenih dejavnikov in skrbi za enotnost ukrepov in postopkov v vsej državi.
V boju proti nalezljivim boleznim skrbimo za:
- hitro odkrivanje bolezni
- preprečevanje širjenja bolezni (prijava bolezni, osamitev, iskanje izvora okužbe in
njegova sanacija)
- povečanje odpornosti pri populaciji (cepljenja, zdrava prehrana, gibanje)
- hitro in učinkovito ukrepanje in zdravljenje obolelih.
6.9.1 za preprečevanje nalezljivih bolezni je potrebno, da izvajamo sledeče ukrepe:
- preskrba z neoporečno vodo
- pravilno odstranjevanje odplak in smeti
- sanitarno vzdrževanje javnih poslopij in prometa
- neoporečna prehrana, proizvodnja in promet z živili
- skrb za ekonomski standard in življenjsko raven
- osveščanje in zdravstvena vzgoja ljudi
- opravljanje preventive DDD: * dezinfekcija oziroma razkuževanje je postopek
uničevanja vseh vegetativnih oblik
mikroorganizmov ne pa tudi njihovih spor;
* dezinsekcija je postopek s katerim uničujemo
insekte;
* deratacija je postopek s katerim uničujemo glodalce.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
18
6.9.2 ukrepi za preprečevanje okužb na delovnem mestu:
- umivanje in razkuževanje rok ob stiku z bolnikom in njegovimi telesnimi izločki,
tekočinami in iztrebki,
- zaščita poškodovane kože rok z neprepustnim obližem in uporabo lateks rokavic,
- pravilna uporaba osebnih zaščitnih sredstev,
- upoštevanje pravil higiene,
- čiščenje in razkuževanje pripomočkov za nego in oskrbo bolnika ter njegove
okolice,
- preprečevanje gibanje zraka s prepihom pri delu,
- pravilno rokovanje z umazanim perilom in pravilen transport le tega,
- pripomočkov za osebno higieno in nego, posteljno perilo in ostalo, ne odlagamo na
bolniško posteljo,
- predmetov, ki prihajajo v stik s tlemi, ne smemo odlagati na bolniško posteljo,
- čiščenje, sterilizacija in razkuževanje kontaminiranih pripomočkov,
- sortiranje odpadkov in dekontaminacija kužnih odpadkov,
- odlaganje ostrih predmetov v zbiralnike iz materiala, ki ga ni mogoče prebosti. Tako
preprečujemo tudi nadaljne
poškodbe s temi predmeti,
- izolacija okuženih bolnikov,
- cepljenje proti okužbam,
- racionalna poraba antibiotikov,
- strokovno izvajanje postopkov zdravstvene nege,
- ustrezna zasedenost delovnih mest,
- redno izobraževanje in motivacija osebja,
- evidenca bolnišničnih okužb.
Za ostre predmete, ki so najnevarnejši za prenos okužbe z mikroorganizmi in ki se
prenašajo s krvjo, so posebni predpisi. Igle, skalpele in drugo uporabimo le enkrat.
Nato jih zavržemo v zato namenjene kontejnerje, ki so narejeni iz trde plastike.
6.10 KAKO OBVLADUJEMO IN PREPREČUJEMO BOLNIŠNIČNE OKUŽBE
Sistem obvladovanja bolnišničnih okužb:
- standardni higienski ukrepi,
- ukrepi izolacije,
- uporaba osebne varovalne opreme,
- pravilno izvedeni postopki diagnostike, zdravljenja, nega in rehabilitacije,
- čiščenje, dezinfekcija in sterilizacija,
- varovanje zaposlenih,
- izobraževanje.
1. odstranjevanje virov okužbe iz bolnišničnega okolja:
- sterilizacija instrumentov,
- sterilizacija infuzijskih tekočin,
- sterilizacija krvi in krvnih proizvodov,
- čiščenje in dezinfekcija okolja.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
19
2. obvladovanje virov okužbe:
- prepoznavanje asimptomatičnih povzročiteljev bolezni
3. onemogočiti prenos povzročiteljev iz vira na gostitelja:
- razkuževanje in umivanje rok,
- uporaba osebne varovalne opreme,
- aseptične tehnike,
- prezračevanje,
- filtracija zraka,
- izolacija bolnikov.
4. povečanje odpornosti gostitelja:
- aktivna imunizacija s cepljenjem,
- pasivna imunizacija,
- preventivna zaščita s proti mikrobnimi zdravili,
- dobra oskrba bolnikov (preprečevanje RZP, fizioterapija,...).
6.11 BAKTERIJE*
Najdemo jih povsod okrog nas. Na rastlinah, živalih in na ljudeh. Za njih in nas
tvorijo hrano, ter antibiotike.
Večina bakterij, na telesu in v telesu je neškodljivih:
- komenzali (zaščitna površina telesa),
- normalna mikrobna populacija,
- oportunistične bakterije, ki ob spremembi okolja postanejo patogene,
- patogene bakterije.
6.11.1 Kje v našem telesu najdemo normalno bakterijsko populacijo?
Najdemo jo:
- na koži,
- v sluznici zgornjih dihal,
- v sluznici ust,
- v veznici,
- v sluznici sečil in rodil,
- v nožnici,
- v prebavilih.
Novorojenček je ob rojstvu sterilen, šele kasneje se ustvari zanj lastna mikrobna
populacija.
6.11.2 Bakterije v bolnišničnem okolju
* Gramnegativne bakterije najdemo v tekočinah in tam kjer je dovolj vlage:
- E.coli,
- enterobakterije (Klebsida),
- Pseudomonas aeruginosa.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
20
* Acinetobaktri preživijo v vlažnem in suhem.
* Grampozitivne bakterije so bolj odporne na izsušitev, zato jih najdemo v suhem
okolju (obleka, posteljnina in površine
v neposredni okolici bolnika).
- enterokoki,
- stafilokoki (S.aureus, S.epidermis,...),
- klostridiji.
Grampozitivne in Gramnegativne bakterije se razlikujejo v celični steni. Zunanja
membrana je pri zunanjih Gram negativnih bakterijah bistveno tanjša, zato so bolj
občutljive za izsušitev, kot Grampozitivne bakterije, ki imajo ancinetobakter.
Zelo odporni na zunanje vplive so:
- enterokoki,
- sporogeni bacili,
- praživali.
Najbolje preživijo mikrobi zaščiteni s krvjo, sluzjo ali telesnimi izločki.
6.11.3 Gramnegativne bakterije
Ko smo v preteklosti obvladovali probleme grampozitivnih bakterij (penicilin), so se
pojavile težave z Gramnegativnimi bakterijami, kajti nastali so idealni pogoji za
razmnoževanje gramnegativnih bakterij (toplo, vlažno okolje v bolnišnicah,
antibiotiki in bolj občutljivi bolniki).
Pri človeku se gramnegativne bakterije lahko pojavijo:
- v črevesju,
- na koži in sluznicah,
- v urinskem traktu,
- v žrelu in nosu,
- v sistemu umetnega predihavanja.
Po zdravljenju z antibiotiki se določene vrste, za antibiotik odpornih bakterij, zelo
razmnožijo.
V bolnišničnem okolju najdemo te bakterije predvsem v:
- banjah,
- pipah,
- posodah za umivanje,
- nočnih posodah in straniščih,
- respiratorni opremi,
- brisačah in krpah.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
21
6.11.4 Kako preprečujemo okužbe z Gramnegativnimi bakterijami?
Okužbe se preprečuje z:
- higieno rok,
- vzdrževanjem čistoče na instrumentih,
- zagotavljanjem čistega okolja,
- čistočo ran, urinskih katetrov in z pazljivostjo pri umetni ventilaciji.
6.12 ZAKON O NALEZLJIVIH BOLEZNIH
…opredeljuje in določa nalezljive bolezni in bolnišnične okužbe, ter predpisuje
ukrepe za njihovo preprečevanje in obvladovanje.
Vsak posameznik ima pravico do varstva pred nalezljivimi boleznimi in
bolnišničnimi okužbami. Po dolžnosti je dolžan varovati sebe in druge pred
bolnišničnimi okužbami.
Organiziranost in odgovornost glede obvladovanja bolnišničnih okužb v zdravstveni
ustanovi vodijo:
- strokovni direktor,
- KOBO (komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb),
- ZOBO (zdravnik za obvladovanje bolnišničnih okužb),
- SOBO (medicinska sestra za preprečevanje bolnišničnih okužb).
Strokovni svet bolnišnice izvaja notranji nadzor (pregleda letno poročilo).
7. BOLEZNI ČREVESJA
Bolnišnične črevesne okužbe so zelo nalezljive, hitro se širijo in povzročajo
epidemije. Mnogokrat zanjo zbolijo tudi zaposleni.
Diareja oziroma driska, pomeni spremenjeno konsistenco blata, poveča se vsebnost
vode, blato je lahko kašasto ali tekoče. Da lahko govorimo o diareji so potrebni
najmanj 3 ali več iztrebljanja dnevno.
Bolnišnični gastroenteritis je driska z nenadnim začetkom, ki traja več kot 12 ur, z
bruhanjem ali brez, z vročino nad 38 stopinjami cezija, pri hospitaliziranem bolniku,
ki pred sprejemom v bolnišnico teh težav ni imel.
7.1 ČREVESNE BOLNIŠNIČNE OKUŽBE
Črevesne bolnišnične okužbe povzročajo:
- bakterije (salmonele, Staphylococcus aureus, in nekateri klostridiji),
- virusi (norovirusi, rotavirusi, adenovirusi, virus hepatitisa A),
- praživali in paraziti (gliste, kriptosporidiji).
Okužimo se lahko z:
~ hrano ali vodo,
~ posrednim ali neposrednim stikom in prenosom,
~ preko zraka,
~ okužbe zaradi diagnostičnih postopkov,
~ antibiotično zdravljenje,
~ bolniki z zmanjšamo imunsko sposobnostjo.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
22
7.2 DEJAVNIKI TVEGANJA - starost,
- okvara imunosti,
- motiliteta črevesja,
- spremembe črevesne flore,
- osnovne bolezni (levkemija, limfom,...),
- število bakterij,
- virulenca bakterij,
- zdravljenje v intenzivni enoti ,
- hranjenje po nazogastrični sondi.
7.3 NAČIN PRENOSA
Način prenosa okužbe je:
- fekalno-oralna pot,
- aerogeni prenos,
- preko rok delavcev.
Izvor je lahko bolnik ali zdravstveni delavec. Nezadostno in nepravilno umivanje rok
in nezadostna sterilizacija ali dezinfekcija bolnikove opreme povečata možnost
okužbe.
7.4 UKREPI PRI POJAVU ČREVESNIH NALEZLJIVIH BOLEZNI
Pri pojavu črevesnih nalezljivih boleznih moramo:
- ugotoviti etilogijo bolezni,
- izvor okužbe,
- pot okužbe,
- izvesti izolacijo bolnikov,
- uporabiti osebna zaščitna sredstva,
- osebje z diarejo naj ostane doma,
- zdrave bolnike čimprej odpustimo,
- previdni smo pri prenosu opreme in transportu iz enega oddelka na drugega.
7.5 PREPREČEVANJE ČREVESNO NALEZLJIVIH BOLEZNI
Za preprečevanje črevesno nalezljivih bolezni
- je potrebno dosledno, natančno umivanje rok s tekočo vodo in milom,
- potrebno je higiensko in varno odstranjevanje fecesa pri bolnikih,
- paziti moramo na higieno stranišč,
- potrebno je strokovno in higiensko ravnanje s hrano in živili,
- ločiti moramo čisti in nečisti del.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
23
7.6 NAJPOGOSTEJŠE OKUŽBE ČREVESNO NALEZLJIVIH BOLEZNI
Med najpogostejše okužbe črevesno nalezljivih bolezni sodijo naslednje:
Salmonela, ki je Gramnegativna aerobna bakterija. Povzroča akutni enterokolitis,
bakterimijo in drugo. Večina okuženih nima kliničnih znamenj bolezni in le krajši ali
daljši čas izloča salmonelo. Med najbolj ogrožene bolnike sodijo novorojenčki,
majhni otroci, psihiatrični bolniki, oslabljeni in starejši. Salmonela se širi kontaktno z
dotikom od bolnika do bolnika, posredno in neposredno. Rizična so določena živila
(jajca, majoneza, sladoled in druga podobno).
Okužbe z E. Coli, pri kateri se prav tako pojavljajo akutne diareje, ki pa potekajo v
zelo lahki ali pa v zelo težki obliki.
Rota virusi so pomembni povzročitelji akutnih diarej. So najpogostejši povzročitelji
drisk pri malih otrocih do 3 leta starosti.
8. OKUŽBE DIHAL
Ločimo okužbe zgornjih in spodnjih dihal. Pri spodnjih okužbah dihal je
najpogostejša pljučnica. Te okužbe so tudi najnevarnejše.
8.1 BOLNIŠNIČNO PRIDOBLJENA PLUČNICA
- visoka stopnja obolevnosti in visoka stopnja smrtnosti,
- najvišja med bolnišničnimi okužbami, predvsem med bolniki, ki so umetno
predihavani je bolnišnična pljučnica dvajset
krat pogostejša.
8.1.1 Vzroki za bolnišnično pljučnico:
Med najpogostejše vzroke sodijo:
a) endogene okužbe
- zmanjšana mehanična obramba v dihalih,
- zmanjšana humoralna obramba (protitelesa),
- zmanjšana celična obramba,
- poseljenost zgornjih dihal s patogenimi mikrobi.
b) eksogene okužbe:
prenos mikroorganizmov od bolnika na bolnika, preko rok osebja, preko dihalnih
pripomočkov in opreme.
8.1.2 Dejavniki tveganja:
- starost,
- zmanjšana obrambna sposobnost,
- osnovne bolezni (kronične pljučne bolezni, sladkorna bolezen, itd.),
- kolonizacija sluznic zgornjih dihal z povzročitelji,
- umetno predihavanje,
- stik z respiratorno opremo in pripomočki (dihalne cevke, itd.),
- enteralno hranjenje,
- kirurški posegi in poškodbe,
- motnje zavesti,
- imobilizacija.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
24
8.1.3 Vrste bolnišničnih pljučnic
* bakterijske,
* bolnišnično pridobljena legionarska bolezen,
* bolnišnično pridobljena asperglioza,
* virusne bolnišnične pljučnice.
8.1.4 Preprečevanje bolnišničnih pljučnic
- usposabljanje in izobraževanje negovalnega in zdravstvenega osebja,
- preprečevanje prenosa mikrobov,
- spremljanje bolnišnično pridobljenih pljučnic,
- zmanjševanje dejavnikov tveganja,
- cepljenje proti pnevmokoknim okužbam,
- povečanje odpornosti bolnikom,
- preprečevanje pljučnic po operaciji.
8.1.5 Preprečevanje prenosa mikroorganizmov
- higiena rok,
- ukrepi standardne izolacije,
- ustrezno izvedeni postopki zdravstvene nege,
- odstranjevanje izločkov iz dihalnih poti,
- sterilizacija in razkuževanje pripomočkov in opreme,
- po potrebi respiratorna in aerogena izolacija.
9. OSEBNA ZAŠČITNA SREDSTVA
Namen uporabe osebnih zaščitnih sredstev je zaščita zdravstvenih delavcev in bolnika
pred okužbami z bolezenskimi mikroorganizmi.
Med osebna zaščitna sredstva spadajo:
~ zaščitne rokavice,
~ zaščitna maska,
~ zaščitni predpasnik,
~ zaščitni plašč,
~ zaščitno pokrivalo,
~ zaščitno obuvalo oziroma prevleka za čevlje,
~ zaščitna očala.
9.1 ZAŠČITNE ROKAVICE
Uporabljamo jih v zdravstveni negi, pri diagnostiki in pri zdravljenju. Zato morajo
biti narejene iz kakovostnega materiala. Pomembna je njihova pravilna uporaba.
Uporabljamo jih namensko, za enkratno uporabo in jih takoj po uporabi zavržemo. Če
jih ne menjavamo, lahko prenesemo okužbe in bakterije v okolico in na bolnike.
Uporaba rokavic lahko povzroči alergije in vzdraži kožo. V take primeru uporabljamo
manj alergene materiale. Pred in po uporabi rokavic si moramo vedno razkužiti roke,
saj so rokavice prepustne.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
25
Rokavice uporabljamo, kadar prihajamo v stik z bolnikovimi kužninami, izločki in
iztrebki. Obvezna je uporaba rokavic, pri izolaciji in pri osebni higieni, pri ustni negi,
intimni negi, pri negi nog in nohtov in kadar so prisotni izpuščaji ali druge kožne
bolezni. Obvezna je uporaba vedno, kadar prenašamo ali pospravljamo kužni
material, pripomočke ter pri čiščenju in razkuževanju predmetov in prostora.
Rokavice uporabljamo tudi kadar imamo sami poškodovane roke, ali kožne izpuščaje
na rokah. Rokavic med delom nikoli ne peremo, ali razkužujemo za ponovno
uporabo!
Rokavice so narejene iz različnih materialov, kot so:
- PVC,
- latex rokavice,
- sintetična guma.
Ločimo še:
- nesterilne preiskovalne latex rokavice,
- sterilne preiskovalne latex rokavice,
- sterilne kirurške,
- zaščitne gumijaste.
Ko rokavice naročamo moramo vedeti kakšnega materiala so:
- standardne rokavice (velikosti oznake S, M, L, XL),
- dobra prilagodljivost roki in optimalen otip skozi rokavico,
- rokavice brez pudra im smukca,
- primerno pakiranje, ki omogoča čim bolj enostavno uporabo.
Pred uporabo si razkužimo roke. Rokavice vedno oblačimo na suhe roke. Ko delo
opravimo, jih snamemo, takoj zavržemo in zopet razkužimo roke. Ko jih
odstranjujemo jih obrnemo narobe. Rokavice niso nadomestilo za umivanje in
razkuževanje, niti jih ne nosimo po žepih. Z njimi ne prijemamo kljuk, telefonov in
kartotek. En par uporabimo le za enega bolnika in le za eno delo. Istih rokavic nikoli
ne uporabljamo pri večih bolnikih. Rokavice moramo zamenjati pri delu, če le ta traja
več kot 1 ali 2 uri in kadar so onesnažene s krvjo, izločki, ali kadar se strgajo.
Uporaba je strogo namenska in jih uporabljamo za en poseg ali en postopek pri
bolniku. Rokavice nadenemo na čiste, suhe in razkužene roke tik pred posegom.
Zamenjamo jih po onesnaženju s krvjo ali telesnimi izločki, po poškodbi ali
raztrganju.
Nepravilna raba rokavic daje občutek lažne varnosti in ne preprečuje širjenja okužb.
Rokavice osebje ne ščitijo pred vbodi in vrezi.
9.2 ZAŠČITNA MASKA
…ščiti pred širjenjem mikroorganizmov z aeroslom iz ust osebja ali bolnika.
Uporabljamo jo, kadar je bolnik v izolaciji, pri hudih pljučnih obolenjih, pri bolnikih
ki nimajo imunskega sistema, in kadar smo sami prehlajeni. Nosimo jo v operacijskih
prostorih, porodnih sobah, v prostorih kontaktne izolacije. Namestimo jo tudi pri
prevezah ran, pri negi imunsko oslabljenih in pri zdravstveni negi infekcijskega
bolnika. Pravilno masko uporabljamo takrat, ko imamo pokrit ves nos, usta in brado.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
26
Maske so za enkratno uporabo. Menjavamo jo na dve uri ali takoj ko se maska zmoči.
Preden masko namestimo si vedno razkužimo roke. Pravilno jo obrnemo, jo razpremo
in ko jo namestimo, jo na korenu oblikujemo. Ko jo snamemo, se dotikamo le trakov.
9.3 ZAŠČITNI PREDPASNIK
…je plastificiran, namenjen za enkratno uporabo. Je neprepusten za vlago in
tekočino. Nadenemo ga pri bolnikih, ki so v izolaciji, ki obilno izločajo, pri nekaterih
medicinsko-tehničnih postopkih, pri kopanju in tuširanju bolnika, v operacijskih
dvoranah, pri nekaterih postopkih čiščenja. Če uporabljamo predpasnik v prostorih
kontaktne izolacije, strogo upoštevamo navodila, en predpasnik za nega bolnika.
Predpasnik mora biti obešen na stojalu z umazano stranjo navzven. Če stojalo stoji
izven sobe, se predpasnik po uporabi obrne z umazano stranjo navznoter.
Kadar rokujemo s hrano oziroma pri delitvi obrokov nadenemo predpasnik, ki je iz
blaga in je namenjen samo hranjenju in razdeljevanju hrane.
9.4 ZAŠČITNI PLAŠČ
…je namenjen enkratni uporabi. Ima dolga rokava in se zaveže na hrbtu. Ščiti pred
križnimi okužbami. Je neprepusten za tekočine. Oblečemo ga kadar negujemo ali
izvajamo negovalne in medicinsko-tehnične postopke pri bolniku v izolaciji. V
operacijskih dvoranah uporabljamo drugačen zaščitni plašč. Po večini iz blaga. Kadar
sodelujemo pri operacijah, kjer je možnost stika z bolnikovimi tekočinami, čez
tekstilni plašč nadenemo še gumijastega. Po uporabi zaščitni plašč slečemo tako, da
se ga ne dotikamo v celoti. Prijemamo le za trakove.
9.5 ZAŠČITNA KAPA
Pri uporabi zaščitne kape dolge lase vedno spnemo. Lasje morajo biti čisti in ne
smejo padati na čelo. Vsi lasje morajo biti skriti pod kapo. Ko kapo odstranjujemo,
primemo na zunanjem delu za elastiko, jo dvignemo z lasišča in odvržemo v koš.
Razkužimo si roke.
9.6 ZAŠČITNA PREVLEKA OZIROMA OBUVALO
Namenjena je enkratni uporabi. Najpogosteje se uporablja v operacijskih prostorih,
prostorih sterilizacije, porodnih sobah in oddelkih za intenzivno nego. Z njimi ne
hodimo po drugih oddelkih ali hodnikih. Ko zapustimo prostor, jih snamemo in
zavržemo. Zaščita ne sme prepuščati vlage in umazanije. Namestimo jih preden
vstopimo v sobo oziroma prostor. Po uporabi jih takoj odvržemo v koš in si
razkužimo roke.
9.7 ZAŠČITNA OČALA
Uporabljamo jih pri bolnikih, ki imajo kužne izločke in telesne tekočine (HIV).
Največkrat se uporabljajo v laboratorijih in v operacijskem bloku. Priporočena je
uporaba zaščitnih očal v prostorih za patologijo.
Pod delovnimi oblačili in haljami ter drugimi zaščitnimi sredstvi ne nosimo
zasebnih oblek ali jopic.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
27
10. IZOLACIJE
Ker je vsak bolnik potencialni vir okužbe, so potrebne izolacije. Z izolacijo
preprečujemo prenos infekcijskih bolezni in kolonizacijo z epidemiloško
pomembnimi mikrobi. Izolacija je niz ukrepov. Mednje sodi tudi higiena rok, uporaba
osebne varovalne opreme in način namestitve bolnika. Cilj izolacije je preprečiti
prenos okužbe na bolnika, obiskovalce in na zaposlene.
Ukrepi osamitve preprečujejo prenos okužbe z enega bolnika na drugega. Ločimo:
* standardne ukrepe, katere izvajamo pri vseh bolnikih, ves čas obravnave v
zdravstveni ustanovi,
* izolacija vezana na način prenosa (aerogena, kapljična in kontaktna izolacija),
* ukrepi zaščitne izolacije.
10.1 POMEN STANDARDNIH UKREPOV IZOLACIJE
Ukrepi so enotni za vse postopke pri diagnostiki, zdravljenju, negi in rehabilitaciji
bolnika ne glede na diagnozo bolezni.
Standardni ukrepi so:
- higiena rok,
- uporaba osebnih zaščitnih sredstev,
- odstranjevanje in razkuževanje okuženih pripomočkov,
- čiščenje in razkuževanje bolnikove okolice,
- ustrezno ravnanje z umazanim perilom,
- preprečevanje poškodb z ostrimi predmeti,
- uporaba ustnikov, ambujev in drugih sistemov nadihavanja, namesto umetnega
dihanja usta na usta,
- namestitev bolnika z neustreznimi higienskimi navadami in kužnega bolnika v
enoposteljno sobo.
Ukrepe izvajanja izolacije opravljajo vsi, ki imajo stik z bolnikom.
10.2 KONTAKTNA IZOLACIJA
Ukrepe za kontaktno izolacijo izvajamo za preprečevanje prenosa okužbe s stikom.
Izvajamo JO poleg standardnih ukrepov ob sumu ali dokazani okužbi pri:
- MRSA,
- VRE,
- ESBL,
- drugih odpornih mikrobih,
- respiratornih sincijskih virusih pri otrocih in novorojenčkih,
- driskah,
- okužbah s Clostridium difficle,
- abcesih, in obširnih preležaninah.
10.2.1 Način izvajanja:
Higiena,varovanje zdravja in okolja
28
- standardni ukrepi,
- razkuževanje rok,
- enoposteljna soba,
- kohortna izolacija,
- higienska navodila glede ravnanja z materialom,
- transport bolnika,
- čim manj premeščanja,
- označbe na vratih sob in dokumentaciji,
- opozoriti vse na izolacijo, ki prihajajo v stik z bolnikom,
- razdalja med bolniškimi posteljami mora biti najmanj 1.5 m,
- pripomočke in opremo razkužujemo neposredno po uporabi, če je le mogoče se
poslužujemo uporabe enkratnih
materialov.
Cilji kontaktne izolacije so preprečiti prenos nalezljivih bolezni ali epidemiloško
pomembnih infekcij, katere prenašamo z neposrednim stikom.
10.3 KOHORTNA IZOLACIJA
V isto sobo lahko namestimo dva ali več bolnikov z enakim povzročiteljem.
Izolacijski ukrepi so zapleteni in povzročajo dodatne stroške. Da lahko izvedemo
izolacijo je potrebna mikrobiološka potrditev na sum okužbe. Za izvedbo
potrebujemo veliko več opreme kot pri standardnih ukrepih, predvsem opremo za
enkratno uporabo. Izolacija predstavlja tudi časovno obremenitev zdravstvenega
delavca.
10.4 IZOLACIJSKI UKREPI ZA BOLNIKE
Ukrepi so lahko:
- neprijetni, mučni in težko sprejemljivi za bolnika, njihove svojce in za zdravstvene
delavce,
- kršijo lahko osnovne bolnikove pravice.
Zato se moramo držati pravila da v prvi vrsti ne škodujmo bolniku. Potrebno je
spoštovati njegove pravice in avtonomnost. Delati moramo v dobro bolnika in
pravično razporejati dobrine, čas in sredstva, kajti dostop do kakovostne zdravstvene
oskrbe je osnovna človekova pravica. Samovoljno omejevanje človekovih pravic je
dopustno le kadar je nujno zaradi spoštovanja pravic drugih oseb, kadar je ogroženo
življenje in kadar je ogrožen splošni red in splošna dobrobit ljudi. Omejitve morajo
biti za vse enake.
Zdravstveni delavec, ki dela z bolnikom v izolaciji ima večje tveganje za okužbo,
strah za lastno varnost, strah za prenos okužbe na družino. Čuti večjo dolžnost do
bolnika in zato zanj vse skupaj predstavlja še večje obremenitve.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
29
10.5 UPORABA OSEBNE VAROVALNE OPREME
Uporaba glede na način prenosa okužb, poleg standardnih ukrepov, ki so:
- zaščita za sluznice oči, nosu in ust pri možnosti prenosa okužbe preko zraka,
- rokavice, zaščita za delovno obleko,
- maska,
- očala,
- halja,
- kapa,
- zaščita za čevlje.
10.6 STANDARDNE IZOLACIJE
- razkuževanje in umivanje rok,
- uporaba osebne varovalne opreme ob stiku s krvjo, telesnimi tekočinami, izločki in
iztrebki,
- razkuževanje in čiščenje pripomočkov, opreme in bolnikove okolice, ki bi lahko bila
kontaminirana,
- pravilno odstranjevanje onesnažene opreme, pripomočkov, perila in ostrih
predmetov.
10.7 ODVZEM KUŽNIN
Nadzorne brise odvzamemo pred začetkom zdravljenja, pri fistuli ali pred vstavitvijo
peritonealnega katetra, ter pred načrtovanimi operacijami in vstavitvijo žilnih
katetrov. Odvzamemo jih tudi pri hemipolastikah in artroplastikah.
10.7.1 Odvzemno mesto brisa:
- bris obeh nosnic,
- bris žrela,
- bris kožne gube ali rane,
- bris perianalnega predela.
10.7.2 Mikrobiološke preiskave:
- vzorci živil,
- vzorci pitne, kopalne in površinskih voda,
- brisi snažnost predmetov splošne rabe,
- preiskave na sterilnost različnih vzorcev iz okolja.
Vzorce preiskujejo glede na prisotnost bakterij in glede na kakovost (skupno število
mikroorganizmov). V primeru suma na okužbo ali na zastrupitev vzorce preiskujejo
na povzročitelja okužb in zastrupitev.
Medicinska mikrobiologija zajema identifikacijo povzročiteljev okužb (bakterije,
glive, virusi, paraziti). Ugotavlja občutljivost za proti mikrobna zdravila (antibiotiki
in antimikotiki). Pomembno vlogo ima tudi pri epidemiološkem raziskovanju in
ugotavljanju sorodnosti mikroorganizmov. Izvaja serološke metode za ugotavljanje
protiteles in antigenov, ter molekularne metode za identifikacijo, tipizacijo in
ugotavljanje lastnosti mikroorganizmov.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
30
Virusne okužbe diagnosticirajo tako da viruse vzgojijo na celičnih kulturah v
oplojenih jajcih in tako zaznajo viruse posredno. Nato opazujejo učinek, ki ga imajo
na celice. Nato morajo dokazati še prisotnost antigenov na površini celice in
nukleinsko kislino. Ugotavljajo tudi prisotnost protiteles IgG, IgM, IgA.
Zato je vsak vzorec, ki ga odvzamemo pri človeku dragocen in enkraten ter
nenadomestljiv. Napak pri odvzemu in transportu kužnin se ne da popraviti niti z
najbolj kvalitetnim delom v laboratoriju niti z najsodobnejšo opremo.
Preden kužnino odvzamemo je pametno, da se posvetujemo z mikrobiologom
predvsem v primerih, kadar so preiskave redke, kadar je oseba hudo bolna, ob sumu
na zelo občutljive mikrobe (Trihomonas vaginali) ali kadar imamo opravka z zelo
kužnim materialom.
10.7.3 Pravilna izbira in odvzem vzorca
* material za odvzem kužnine (sterilna posodica, bris, transportno gojišče),
* potrebno je izbrati ustrezno mesto, način in čas odvzema ter predvsem količina
vzorca,
* odvzem izvede le usposobljeni zdravstveni delavec, z aseptično tehniko.
Ker pa biološki vzorec predstavlja tveganje za tistega, ki z njim rokuje moramo z
vsemi vzorci ravnati kot da so kužni in pri vsakem odvzemu vzorcev obvezno
uporabljamo zaščitno varovalno opremo.
Preden kužnino odnesemo v laboratorij moramo preveriti ali je ustrezno označena, in
sicer:
- ime, priimek,
- datum rojstva,
- vrsta kužnine,
- mesto odvzema,
- vrsta preiskave,
- datum odvzema.
Kužnino pravilno shranjujemo in jo čimprej pošljemo oziroma odnesemo v
mikrobiološki laboratorij, skupaj z ustrezno izpolnjenim spremnim listom.
Pogoste napake, ki se pojavljajo so napake pri osebnih podatkih, pri datumih rojstva
in naslovih, pozabljamo pripisati oziroma opozoriti na morebitno nosečnost, na to ali
bolnik že uživa antibiotik in vrsto antibiotika.
10.7.4 Naloge mikrobiološkega laboratorija:
Pred-analitična faza (izbira kužnine , čas odvzema, mesto odvzema, pravilen odvzem,
količina vzorca).
Analitična faza (usposobljeno osebje, aseptična tehnika in ustrezna embalaža).
Po-analitična faza (izvid, interpretacija izvida in analize rezultatov).
Higiena,varovanje zdravja in okolja
31
11. RAZKUŽILA IN RAZKUŽEVANJE (dezinfekcija)
Razkuževanje je postopek, ki zmanjšuje število mikroorganizmov. Uničimo vse
vegetativne oblike mikroorganizmov. Uporabljamo ga za zmanjševanje števila
mikroorganizmov, ki bi lahko povzročili okužbe v zdravstvu. Izvajamo ga za zaščito
oseb, ki imajo opravka z določenimi predmeti in pripomočki kjer je možnost večjega
onesnaženja z mikroorganizmi. Izvajamo pa ga lahko tudi za zaščito manj odpornih
oseb.
Na splošno poznamo dva načina razkuževanja:
- razkuževanje s toploto,
- uporaba kemičnih razkužil.
Termično razkuževanje in prednost pred kemičnim:
- ker poteka strojno s pomočjo termodezinfektorjev,
- delovanje je avtomatsko,
- imamo možnost kontrole,
- ni nevarnih substanc,
- je manj delovno intenzivno.
Slabe strani:
- večja investicijska sredstva,
- nekateri materiali ne prenesejo visokih temperatur.
Kemična razkužila delujejo na mikroorganizme na različne načine. Večino delujejo
na celično steno in na encime. Pri dolgotrajni uporabi teh razkužil se razvije
odpornost.
Kadar izbiramo kemična razkužila moramo biti pozorni na: - učinkovitost,
- varnost,
- uporabnost.
Podatke o navedenih lastnostih mora priskrbeti proizvajalec. Testiranje razkužila je
določeno po evropskih normah.
Razkužila ne delujejo enako uspešno na različne vrste nalezljivih bolezni. Večina
slabo deluje na parazite, delovanje na glive in plesni pa je različno, glede na kemično
sestavo razkužila. Delovanje na viruse je odvisno od vrste virusov. Splošno velja, da
so virusi brez ovojnine bolj odporni na razkužila, kot virusi z ovojnico. Med
bakterijami so najbolj odporne sporogene bakterije. Različno razkužila delujejo tudi
na Gram pozitivne in Gram negativne bakterije. Posebnost predstavljajo prioni, ki
povzročajo bolezen norih krav, saj so odporni proti večini razkužil in niti sterilizacija
jih ne uniči.
Podatki o varnosti razkužil morajo vsebovati podatke o toksičnosti, alergogenosti,
mutagenosti in biorazgradljivosti, ter o kontraindikacijah. Pomembno je, da je
napisana uporabnost in ali razkužilo povzroča poškodbe materialov, kakšen je način
uporabe, kakšna je stabilnost razkužila in nenazadnje tudi cena razkužila.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
32
Razkužila delimo v več vrst. Glede na kemično sestavo in uspešnost delovanja:
- alkoholi,
- halogeni,
- fenoli,
- oksiadansi,
- aldehidi,
- kvarterne amonijeve skupine,
- digvanidi.
Razkuževanje v zdravstvu pomeni enega od pomembnih načinov za zmanjšanje
nevarnosti prenosa mikroorganizmov. Vedeti pa moramo kaj razkužujemo in s čim.
Razkuževanje je uspešno predvsem na čistih površinah. Razkuževanje talnih površin
največkrat ni potrebno. Ročno razkuževanje s kemičnimi razkužili se umika
strojnemu postopku čiščenja in razkuževanj obenem, kar predstavlja manjšo
obremenitev za zaposlene in boljšo kvaliteto postopkov.
11.1 POSTOPKI RAZKUŽEVANJA
Poznamo fizikalne in kemične postopke. Odločilni faktorji uspešnega razkuževanja
so:
- temperatura pri fizikalnem razkuževanju,
- koncentracija razkužila pri kemičnem postopku,
- in čas delovanja pri obeh načinih.
Med fizikalne metode razkuževanja sodi:
- uporaba toplote,
- prekuhavanje v vreli vodi pri 100°C,
- UV žarki.
Kemične metode razkuževanja:
- metoda, ko material vlagamo v razkužilo,
- metoda brisanja z razkužilom.
Lastnosti dobrega razkužila:
- uniči čim več vrst, ter čim večje število mikroorganizmov,
- je brez vonja,
- koža in sluznica ga dobro prenašajo,
- je prijazno do okolja, kovin in tekstila,
- ni strupeno,
- je poceni in enostavno za uporabo.
Kako izvajamo kemično dezinfekcijo?
Za to potrebujemo: - razkužilo,
- posodo za razkužilo,
- merilno posodo,
- uro.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
33
Razkužilo pripravimo po navodilih proizvajalca, v točno določeni koncentraciji. Čas
učinkovanja prav tako predpiše proizvajalec. Najprej natočimo vodo primerne
temperature, nato dodamo dezinfekcijsko sredstvo. V času učinkovanja mora biti
posoda zaprta s pokrovom, da nismo izpostavljeni neprijetnemu vonju in vdihavanju
hlapov.
Glede na vrsto dezinfekcije, moramo ustrezno uporabljati osebna zaščitna sredstva:
rokavice, masko, zaščitna očala in predpasnik.
11.2 RAZKUŽEVANJE S TOPLOTO
Vročino so za uničevanje mikroorganizmov uporabljali že v preteklosti, kajti vročina
je hitro delujoča in zelo učinkovita. Skupaj z vodo koagulira beljakovine v celicah.
Zato je ta način razkuževanja najcenejši in najmanj škodljiv. Razkužujemo lahko z
vročo vodo ali vodno paro na različne načine segrevanja.
Pasterizacija je segrevanje pod vreliščem vode, največkrat se uporablja za
razkuževanje mleka in pijač. Tak način uniči vse vegetativne oblike
mikroorganizmov.
Prav tako uničimo vse vegetativne oblike mikroorganizmov s kuhanjem v vreli vodi
ali segrevanjem v vodni pari nad 100 stopinjami. Ampak postopek mora trajati vsaj
10 minut. Priporočljivo in bolj zanesljivo je 30 minut, kjer uničimo tudi manjšo
količino bakterijskih spor.
Za razkuževanje s toploto uporabljamo pralne in pomivalne stroje, ki pri najnižji
temperaturi dosežejo od 65 do 85 stopinj, termodezinfektorji pa dosežejo od 93 do 95
stopinj in jih uporabljamo predvsem za razkuževanje predmetov.
11.3 RAZKUŽEVANJE S KEMIČNIMI ČISTILI
Antiseptiki so razkužila, ki jih uporabljamo za odstranjevanje mikroorganizmov iz
kože in sluznic. Dekontaminacijo uporabljamo za odstranjevanje mikroorganizmov iz
okolja in s predmetov. Snov ki ubija mikroorganizme je mikrobicidna.
Mikrobistatična je snov, ki ne ubije mikroorganizmov, ampak le zavira njihovo
delovanje.
Kaj vpliva na učinkovitost razkužil?
- koncentracija kemičnega sredstva,
- čas delovanja,
- število prisotnih mikroorganizmov,
- prisotnost krvi, sluzi, gnoja, umazanije in druge organske snovi.
Učinkovitost razkužil v praksi je bistveno drugačna kot sicer. Saj nanjo vplivajo
čistoča delovnih in drugih površin, čas in temperatura, ter vrsta in gostota
mikroorganizmov. Kemična razkužila uporabljamo kadar želimo prekiniti pot prenosa
okužbe.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
34
12 STERALIZACIJA
Je pomemben člen pri nadzoru obvladovanja bolnišničnih okužb. Sterilizacija
omogoča visoko stopnjo varnosti. Pred okužbami ščiti tako bolnika, kot zdravstvene
delavce.
Sterilnost je odsotnost vseh živih mikroorganizmov, bakterij in njihovih spor ter
nezmožnost reproduciranja bakterij. Steralizacija je postopek s katerim uničimo več
kot 100.000.000 spor odpornih mikroorganizmov.
Preden začnemo postopek sterilizacije mora biti predmet čist, suh in primerno zavit.
Ker so delovna sredstva iz različnih materialov in različnih vzdržljivosti, moramo
najprej izbrati pravilno vrsto in postopek sterilizacije. Za materiale, ki so termo
stabilni, izberemo sterilizacija s paro. Za material, ki ni termo labilen, izberemo
kemični način sterilizacije.
Da bomo pri sterilizaciji uspešni, moramo upoštevati sledeče:
- vse kar steriliziramo moramo dobro predhodno mehansko očistiti,
- instrumenti morajo biti odprti,
- vse instrumente dajemo v sete,
- material mora biti pravilno zapakiran v set in biti ustrezno označen,
- paketi s perilom ne smejo presegati 6.5 kg,
- seti in paketi morajo biti v sterilizacijsko komoro vloženi tako, da omogočajo dostop
sterilizacijskim sredstvom iz vseh
strani
- redni nadzor nad sterilizacijo.
12.1 POSTOPKI STERILIZACIJE
a) fizikalni postopki
b) fizikalno-kemični postopki
a) fizikalni postopki in meto
… so namenjeni materialom, ki prenesejo visoke temperature, nad 121 do 180°C .
Pod to metodo prištevamo sterilizacijo s paro, s suhim vročim zrakom, in sterilizacijo
z ionizirajočimi sevanji.
Sterilizacija s paro (avtoklaviranje) je postopek, pri katerem material steriliziramo s
paro pod določenim pritiskom, določen čas in pri določeni temperaturi. Ta način je
najboljši in najbolj zanesljiv način sterilizacije. S tem načinom steriliziramo
predvsem gume, tekstil, instrumente, gaze, stekla, raztopine, les in papir. Čas trajanja
sterilizacije je približno 20 minut pri 121°C, pri 134°C pa 5 minut. Ta način
sterilizacije ne pušča nobenih toksičnih odpadkov in omogoča enostaven nadzor. Ker
je postopek kratkotrajen, lahko opravimo več dnevnih ciklusov.
Sterilizacija s suhim vročim zrakom poteka pri temperaturi 160-180°C in traja 90-120
minut. Ta oblika sterilizacije je primerna za sterilizacijo olj, praškov, laboratorijskega
materiala in instrumentov. Vendar se ta oblika opušča.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
35
Sterilizacija z ionizirajočim sevanjem izvajajo predvsem v tovarnah.
b) fizikalno-kemični postopki
… so namenjeni sterilizaciji materialov, ki niso termolabilni. Temperatura ne preseže
80 °C. Zato je potrebno dodajati kemična sredstva v plinskem stanju (etilen oksid,
formaldehid in sterilizacija s plazmo).
Sterilizacija z etilen oksidom poteka pri temperaturi 56°C, čas izpostavljenosti je 120
minut, celoten postopek pa traja 5 ur. Po končanem postopku je potrebno
prezračevanje v posebnih komorah najmanj 24-36 ur.
Sterilizacija s formaldehidom: poteka pri temperaturi 60- 80°C, čas izpostavljenosti je
90 minut, celoten postopek pa traja do 7 ur. Pri tem postopku prezračevanje ni
potrebno.
Sterilizacija s plazmo je zelo hitra in zelo učinkovita metoda. Temperatura ne preseže
45°C. Ta način je najprimernejši za sterilizacijo endoskopov, optičnih kablov,
elektronskih naprav in kamer.
Napake, ki se lahko pojavijo pri sterilizaciji so:
* izbira napačnega postopka,
* nezadostno čiščenje,
* neprimerna ovojnina,
* napake pri polnjenju komore,
* napake pri skladiščenju.
12.2 KONTROLA STERILIZACIJE
S kontrolo ocenimo ali so bili izpolnjeni vsi pogoji, ki so potrebni za uspešno
sterilizacijo. Kontrolo izvajamo s fizikalnimi, kemičnimi in biološkimi metodami.
a) fizikalna metoda
S to metodo nadzorujemo temperaturo, tlak, čas, koncentracijo plina in odmerek
radioaktivnega sevanja. Kontrola poteka s posebnimi instrumenti, kjer se vrednosti
odčitavajo neposredno na aparaturah in se dokumentirajo z diagrami in
računalniškimi izpisi.
b) kemični postopek
… uporabljamo kemične indikatorje, ki merijo in registrirajo parametre postopka
sterilizacije na principu reakcije in interakcije kemičnih substanc. Rezultate odčitamo
glede na spremembe indikatorjev. Ločimo 2 vrsti indikatorjev:
zunanji indikator nam pove ali je bil določen predmet izpostavljen postopku
sterilizacije ali ne.
Notranje kemične indikatorje pa vstavimo v vsak zavoj. Izbiramo multiparametrske
indikatorje, ki merijo čas, temperaturo in tlak. Rezultate lahko odčitamo takoj po
končanem postopku sterilizacije.
Higiena,varovanje zdravja in okolja
36
c) biološka kontrola sterilizacije
… pri tej metodi uporabljamo spore določenih mikroorganizmov. Tako za postopke
sterilizacije s formaldehidom in s paro uporabljamo spore Bacillusa
stearothermophiliusa, za sterilizacijo s suhim vročim zrakom in etilen oksidom pa
spore bacillusa subtilisa. Spore so pripravljene v dveh oblikah. Prva oblika so
papirnati trakovi s sporami. Po sterilizaciji spore inkubirajo v roku 7-10 dni pri
temperaturi 55°C v mikrobiološkem laboratoriju. Če spore v tem času ne porastejo je
bila sterilizacija ustrezno izvedena. Druga oblika so spore prav tako na traku, vendar
v dvojni epruveti z gojiščem. Po končanem postopku sterilizacije zlomimo notranjo
epruveto in spore inkubiramo pri temperaturi 56°C 48 ur. Rezultat se določa glede na
spremembe na gojišču.
Biološki indikatorji so najbolj zanesljivi pokazatelji uspeha sterilizacije, vendar so
dragi in rezultati niso takoj na voljo. O poteku sterilizacije moramo voditi evidenco in
dokumentacijo.
Da bomo uspešno opravljali in izvedli pravilne postopke steralizacije moramo imeti
znanje in izkušnje. Ne smemo pozabiti niti na strokovno izobraževanje in uvajanje
novitet, kar pa je seveda vse pogojeno tudi s financami. Zato nam je prioriteta
racionalna raba materiala in natančno izvedeno delo, brez napak.
SLOVARČEK
Patogenost: sposobnost mikroorganizmov, da povzročijo neko bolezen.
Trihinoza: bolezen ljudi in živali, katero povzročajo ličinke.
Revakcinacija: ponovno cepljenje.
Toksin: strup.
Dekontaminacija: onesnaženje.
Citostatiki: zdravila z delovanjem na novotvorbe.
Imunosupresivna zdravila: zavirajo normalno delovanje imunskega sistema.
RZP: razjeda zaradi pritiska.
Makrofagi: tip belih krvničk.
Limfociti T: pomembne celice imunske odpornosti.
Stenoza: bolezensko zožanje cevastih organov.
Bakterimija: povečano število bakterij v urinu.
Sepsa: nevarno stanje, ki ga povzročajo bakterije in glive.
Enterokolitis: akutna črevesna bolezen.
Endokarditis: vnetna bolezen, ki prizadene srčne zaklopke.
Glumerulonefritis: vnetje ledvičnih filtrirnih enot.
Asepsa: stanje popolne odsotnosti katerekoli oblike mikroorganizmov in njihovih
spor.