46
UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR DIPLOMSKO DELO SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE Študentka: Janita Doberšek Naslov: Pohorski bataljon 31, 2314 Zgornja Polskava Številka indeksa: 81567838 Redni študij Program: visokošolski Študijska smer: zunanja trgovina Mentor: prof. dr. Vladimir Kenda Maribor, april 2006

SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

  • Upload
    leminh

  • View
    225

  • Download
    5

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

Študentka: Janita Doberšek Naslov: Pohorski bataljon 31, 2314 Zgornja Polskava Številka indeksa: 81567838 Redni študij Program: visokošolski Študijska smer: zunanja trgovina Mentor: prof. dr. Vladimir Kenda

Maribor, april 2006

Page 2: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

2

PREDGOVOR Slovenija je s 1. majem 2004 postala polnopravna članica Evropske unije. S tem je sedanji trg Evropske unije skupaj s trgi desetih novih članic postal za slovenska izvozna in uvozna podjetja zgolj del domačega trga. Evropska unija je pomemben akter na globalnem tržišču, saj je največji svetovni izvoznik in drugi največji svetovni uvoznik. Trgovina predstavlja enega izmed glavnih stebrov EU. Dejstvo je, da nobena država EU ni gospodarsko dovolj močna, da bi se sama lahko uspešno spopadla z ostalimi državami na področju svetovne trgovine in ravno iz tega razloga je EU vložila toliko truda v odprtje enotnega evropskega trga. Namreč, če želijo evropska podjetja vzpostaviti ekonomijo obsega in pridobiti nove potrošnike morajo preiti na trge, ki so večji od domačega. V diplomski nalogi želim podrobneje predstaviti skupno zunanjetrgovinsko politiko saj je njeno poznavanje ključnega pomena za uspešno poslovanje evropskih podjetij na notranjem trgu in trgih tretjih držav. Države, ki sestavljajo EU, združujejo svojo suverenost, da pridobijo moč in svetovni vpliv, ki ju samostojno ne bi mogla imeti nobena od njih. Združevanje suverenosti v praksi pomeni, da države članice del svojih pooblastil pri odločanju delegirajo skupnim evropskim institucijam, ki so jih ustanovile, tako da se o posebnih zadevah skupnega interesa lahko demokratično odloča na evropski ravni. Nastanek in razvoj Evropske unije, katere so njene institucije in delovanje le-teh je opisano v drugem poglavju. V EU članice vodijo skupno zunanjetrgovinsko politiko EU na trgih tretjih držav. Skupna zunanjetrgovinska politika pa mora odsevati interese vseh udeležencev. Pomembno je, da je skupna zunanjetrgovinska politika ustrezno oblikovana, kar omogoča izpolnitev ciljev politike Skupnosti. Opredelitev, oblikovanje in instrumenti skupne zunanjetrgovinske politike so opredeljeni v tretjem poglavju. Prizadevanje k harmoniziranemu razvoju svetovne trgovine, ukinjanju restrikcij v mednarodni menjavi ter nižanju carinskih ovir je naloga in vloga generalnega direktorata trgovina, ki je podrobneje predstavljen v četrtem poglavju. Na skupno zunanjetrgovinsko politiko vplivajo države članice Evropske unije. Slovenija je ob vstopu v EU sprejela Skupno zunanjetrgovinsko politiko, kar je pripeljalo do nekaterih posledic in sprememb, ki so tako pozitivne in negativne. Dejstvo je, da nam vključitev v EU ponuja vrsto možnosti in priložnosti, od nas samih pa je odvisno, ali in kako jih bomo uresničili. Pomembno je tudi omeniti, da je Slovenija prevzela tudi določeno vlogo in vpliv na oblikovanje te politike. Tako sem v petem poglavju predstavila posledice sprejetja skupne zunanjetrgovinske politike EU za Slovenijo in kakšen je vpliv Slovenije na skupno zunanjetrgovinsko politiko EU. V razmeroma kratkem času so se države, ki so vseskozi tekmovale, tesno povezale. Države medsebojno razpravljajo o svetovnih trgovinskih in socialnih problemih, podpisujejo sporazume, dosegajo kompromise. Rezultat tega je tudi Svetovna trgovinska

Page 3: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

3

organizacija (WTO), ki ureja pravila igre v svetovni trgovini, kar bom predstavila v šestem poglavju. EU, ki danes vključuje 25 držav in 454 milijonov prebivalstva, kar predstavlja 7% svetovne populacije, ustvari več kot petino globalnega izvoza in uvoza. Trgovina je postala zelo pomembna, članice pa so ugotovile, da so lahko uspešnejše, če sodelujejo med seboj. V zadnjem, sedmem poglavju sem nazorno prikazala, da je EU svetovno vodilna v deležu zunanjetrgovinske menjave storitev in blaga, saj je največji svetovni izvoznik in drugi največji svetovni uvoznik.

Page 4: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

4

KAZALO 1 UVOD……………………………………………………………………………………...6 1.1 Opredelitev področja in opis problema raziskave…………………………………….. 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve……………………………………………………….. 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave……………………………………………………7 1.4 Predvidene metode raziskovanja……………………………………………………… 8 2 NASTANEK IN RAZVOJ EU TER ORGANIZIRANOST EVROPSKE UNIJE NA

PODROČJU ZUNANJE TRGOVINE………………………………………………... 9 2.1 Nastanek in razvoj EU………………………………………………………………. 9 2.1.1 ESPJ, EURATOM in EGS …………………………………………………… 10 2.1.2 Enotni trg ……………………………………………………………………... 11 2.1.3 Maastrichtska in Amsterdamska pogodba ………………………………………11 2.2 Predstavitev EU, njene institucije in delovanje le-teh……………………………….. 12 2.2.1 Evropska komisija ……………………………………………………………. 13 2.2.2 Evropski parlament: Glas ljudstva …………………………………………… 13 2.2.3 Svet Evropske unije: Glas držav članic …………………………………………14 2.2.4 Evropski svet ………………………………………………………………….. 14 2.2.5 Sodišče evropskih skupnosti in sodišče prve stopnje …………………………. 15 2.2.6 Računsko sodišče …………………………………………………………......... 15 2.2.7 Odbor regij ……………………………………………………………………. 15 2.2.8 Ekonomsko socialni odbor …………………………………………………….. 16 2.3 Shema delovanja teles …………………………………………………………......... 16 3 SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA (SZTP) EU…………………… 18 3.1 Opredelitev SZTP EU……………………………………………………………….. 18 3.2 Oblikovanje SZTP EU……………………………………………………………... 19 3.3 Instrumenti SZTP EU in predstavitev glavnih instrumentov……………………… 19 3.3.1 Carinska unija in skupna carinska tarifa ……………………………………….. 20 3.3.2 Protidampinški ukrepi ………………………………………………………….. 20 3.3.3 Ukrepi proti nedovoljenemu subvencioniranju ……………………………….. 22 3.3.4 Monitoring tretjih držav ……………………………………………………….. 22 3.3.5 Odstranjevanje trgovinskih ovir…………………………………………………23 3.3.6 Sankcije ………………………………………………………………………… 25 3.3.7 Zaščitni ukrepi …………………………………………………………………. 25 3.3.8 Tarifne opustitve in kvote………………………………………………………. 26 3.3.9 Splošni sistemi preferencialov (GSP)………………………………………… 26 4 GENERALNI DIREKTORAT TRGOVINA………………………………………… 28 4.1 Naloge generalnega direktorata trgovina……………………..................................... 28 4.2 Notranja organiziranost generalnega direktorata trgovina………………….............. 29 4.3 Delovanje generalnega direktorata trgovina………………………………………… 29 5 SLOVENIJA IN SZTP EU…………………………………………………………….. 31 5.1 Posledice sprejetja SZTP EU na slovenskem tržišču……………………………… 31 5.2 Vpliv Slovenije na SZTP EU……………………………………………................... 32

Page 5: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

5

6 EU IN WTO TER SKUPNO REŠEVANJE SPOROV…………………………….. 34 6.1 Splošno o WTO…………………………………………………………………….. 34 6.2 Reševanje trgovinskih sporov ……………………………………………………… 34 7 EVROPSKA UNIJA IN SVETOVNA TRGOVINA………………………………… 37 8 SKLEP………………………………………………………………………………….. 39 9 POVZETEK…………………………………………………………………………….. 40 10 LITERATURA IN VIRI …………………………………………………………… 42

Page 6: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

6

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema raziskave Področje raziskave v mojem diplomskem delu je nastanek in razvoj Evropske Unije ter organiziranost Evropske Unije na področju zunanje trgovine. Nadalje bom raziskala notranjo organiziranost, delovanje in naloge generalnega direktorata trgovina. Jedro mojega diplomskega dela je skupna zunanjetrgovinska politika Evropske Unije, kjer bom natančneje opredelila SZTP EU, kdo sodeluje v procesu oblikovanja SZTP EU in kateri so instrumenti SZTP EU. Področje raziskave bom razširila na Slovenijo; torej kakšne so posledice sprejetja SZTP EU, kakšne so spremembe za Slovenijo po vstopu v EU in kakšna je vloga ter vpliv Slovenije na SZTP EU. Nadalje pa bom opredelila WTO in povezanost EU in WTO ter kako poteka skupno reševanje sporov. Kot zadnje pa primerjava trgovanja v EU in ostalem svetu. Problem raziskave v mojem diplomskem delu se nanaša na proučitev skupne zunanjetrgovinske politike Evropske unije in kaj sploh je skupna zunanjetrgovinska politika Evropske unije. Osredotočila se bom na udeležence, ki so prisotni v začetnih krogih oblikovanja politike in imajo vpliv na oblikovanje in izvajanje instrumentov skupne zunanjetrgovinske politike. Opredelila bom delovanje nekaterih institucij EU, vlogo generalnega direktorata trgovina. Problem bom povezala s Slovenijo. Torej kakšne so posledice sprejetja SZTP EU, spremembe za Slovenijo in vloga ter vpliv Slovenije na SZTP EU. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen moje diplomske naloge je ugotoviti zakaj so se posamezne države Evrope začele združevati in osnovati skupnost, ki je prerasla v EU. Zakaj se je tej skupnosti pridružila Slovenija in kakšne spremembe (pozitivne in negativne) so nastale za Slovenijo po vstopu v EU. Preučila bom tudi kakšna je vloga in vpliv Slovenije pri oblikovanju SZTP EU. Natančneje pa se bom posvetila kaj se skriva pod pojmom skupna zunanjetrgovinska politika Evropske unije. Cilji Cilj moje diplomske naloge je preučiti: - nastanek in razvoj EU ter organiziranost EU na področju ZT, - preučiti generalni direktorat trgovina, njegovo notranjo organiziranost, delovanje in

naloge - opredeliti skupno zunanjetrgovinsko politiko EU, njeno oblikovanje in vodenje ter

instrumente skupne zunanjetrgovinske politike, - ugotoviti posledice sprejetja SZTP EU, spremembe za Slovenijo po vstopu v EU ter

ugotoviti kašna je vloga in vpliv Slovenije na SZTP EU, - ugotoviti kakšna je povezanost EU in WTO ter kako poteka skupno reševanje sporov, - ter ugotoviti kakšno je medsebojno trgovinsko poslovanje med EU in preostalim

svetom.

Page 7: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

7

Trditve Skupna trgovinska politika zavezuje članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami. V skladu s 113. členom Rimske pogodbe mora vsaka nova članica: - sprejeti skupno carinsko tarifo do tretjih držav, - skleniti skupne carinske in trgovinske sporazume, - sprejeti enotne stopnje liberalizacije, - izvozno politiko, - ter skupne stopnje zaščite. Cilji SZTP EU so: - zaščita trgovinskih interesov in gospodarskih aktivnosti EU ter zagotavljanje takšnih

pravil globalizacije, ki bodo sprejemljiva za vse udeležence svetovne trgovine, - spodbujanje gospodarskega in socialnega razvoja, - visoka stopnja zaposlenosti, - uravnotežen in trajnostni razvoj, - uveljavljanje identitete EU na mednarodnem prizorišču, - okrepitev varstva pravic in interesov državljanov držav članic EU, - ohranjanje in razvoj EU kot območje svobode, varnosti in pravic, - ter celovito ohranjanje in nadgrajevanje pravnega reda EU. Evropska unija uspešno vodi skupno zunanjetrgovinsko politiko. Potrebna je nenehna harmonizacija in skladnost v procesu vključevanja v trgovanje vse večjega kroga udeležencev. Slovenija je z vstopom v EU pridobila določen vpliv in vlogo pri oblikovanju skupne zunanjetrgovinske politike EU. Trgovina ustvarja v svetu spremembe in pušča za sabo posledice, zato je pomembno oblikovanje ustrezne politike. Članstvo Slovenije v EU prinaša ugled in večjo zaščito pri trgovanju s tretjimi državami. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke Predpostavljam, da bo sčasoma Skupna zunanjetrgovinska politika postajala vse bolj kohezivna, vse bolj poenotena in da bo pri tem zmanjšala vlogo ali interes vsake posamezne članice; tudi Slovenije. Omejitve Omejila se bom na Skupno zunanjetrgovinsko politiko, ozadje nastajanja le-te pa zgolj omenila.

Page 8: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

8

1.4 Uporabljene metode raziskovanja Nalogo bom predstavila z makroekonomskega vidika. Osredotočena je na skupno zunanjetrgovinsko politiko. Metode, ki jih bom uporabila pri svojem delu: - metoda deskripcije, ki daje prednost opisu strukture ali delovanja ali pa razvoja

določenega gospodarskega pojava ali procesa, - komparativno metodo, kjer primerjamo enaka ali podobna dejstva, procese in odnose, s

katerimi ugotavljamo njihove podrobnosti v obnašanju in razlike med njimi, - metoda kompilacije, kjer gre za postopek povzemanja, spoznanj, stališč, sklepov in

rezultatov drugih avtorjev. Uporabila bom zunanje in notranje vire in podatke ter članke.

Page 9: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

9

2 NASTANEK IN RAZVOJ EVROPSKE UNIJE TER ORGANIZIRANOST EVROPSKE UNIJE NA PODROČJU ZUNANJE TRGOVINE

2.1 Nastanek in razvoj EU Nekoč je bila ideja o združeni Evropi, kjer bi vladala mir in humanistični ideali zgolj misel, o kateri so sanjali filozofi in vizionarji. Te sanje sta razblinili dve grozoviti vojni, ki sta v prvi polovici prejšnjega stoletja opustošili celino. Vendar se je iz ruševin druge svetovne vojne rodilo novo upanje. Ljudje, ki so med vojno sodelovali v uporu proti totalitarizmu, so sklenili, da bodo prekinili sovraštvo in nasprotja med narodi Evrope in postavili temelje za mir in spravo med nekdanjimi sovražniki. Tako so med leti 1945 in 1950 nekateri pogumni državniki sklenili, da bodo prepričali ljudstvo, naj stopi na novo pot. V Zahodni Evropi naj bi zavladal povsem nov red, ki bi temeljil na skupnih interesih različnih ljudstev in narodov ter na pogodbah, ki bi zagotavljale vladavino prava in enakopravnost držav. Robert Schuman (francoski zunanji minister) je 9. maja 1950 na osnovi ideje, ki se je porodila Jeanu Monnetu, predlagal ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). Proizvodnja premoga in jekla v državah, ki so se nekoč bojevale med sabo, naj bi prešla pod skupno oblast. Na simbolični ravni sta surovini, ki sta se uporabljali v vojne namene, postali sredstvo za spravo in mir (Pascal Fontaine 2004, 3-4). V letih 1951 do 1958 je 6 evropskih držav – Belgija, Luksemburg, Nizozemska, Nemčija, Francija in Italija – ustanovilo tri integracije: Evropsko skupnost za premog in jeklo, Euratom in Evropsko gospodarsko skupnost. Aprila 1965 je bila sprejeta odločitev o združitvi izvršnih organov vseh treh integracij, zato se je zanje začel uporabljati skupen izraz, in sicer Evropska skupnost. Z ratifikacijo Maastrichtske pogodbe (1993) se je ES uradno preimenovala v Evropsko unijo (EU). Prvotnim šestim članicam so se postopoma priključevale nove: leta 1973 Velika Britanija, Irska in Danska, leta 1981 Grčija, leta 1986 Španija in Portugalska, leta 1995 Avstrija, Finska in Švedska ter leta 2004 Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija (Bobek in Kenda 2003, 14).

Page 10: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

10

SLIKA 1: ČLANICE EU

Vir: (Sever et al. 2004, 5) 2.1.1 ESPJ (Evropska skupnost za premog in jeklo), Euratom (Evropska skupnost za jedrsko energijo) in EGS (Evropska gospodarska skupnost) Evropska skupnost za premog in jeklo je bila ustanovljena s podpisom Pariškega sporazuma leta 1951, v veljavo je stopila leta 1952 in prenehala veljati natanko petdeset let kasneje. Odpravila je ovire, ki so omejevale prosto trgovino s premogom, koksom, surovim železom in jeklom, uskladila je cene in predvidela sankcije za podjetja, ki bi kršila skupna določila med šestimi podpisnicami pogodbe (Bobek in Kenda 2003, 214-215). Evropska skupnost za jedrsko energijo in Evropska gospodarska skupnost, skupaj znani pod imenom Rimska pogodba sta bili podpisani l. 1957, v veljavo sta stopili l. 1958. Euratom je pomenil sodelovanje držav članic na področju jedrske energije (odprava omejitev v medsebojni trgovini z jedrsko energijo, uskladitev cen, predvidene sankcije za kršitelje) in spodbujanje jedrske proizvodnje v Evropi. Temeljna naloga EGS je bila ustanovitev skupnega trga ter gospodarske in monetarne unije, vzpostavitev skladne gospodarske rasti in razvijanje sodelovanja med državami članicami (enotna kmetijska in

Page 11: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

11

transportna politika, omejevanje monopolov, ustanovitev Evropskega socialnega sklada in Evropske investicijske banke). Gradnja skupnega trga je zahtevala vzpostavitev carinske unije ter odstranitev ovir za prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala (GV Revije d.o.o. 2004, 11). 2.1.2 Enotni trg Nobena država EU ni dovolj gospodarsko močna, da bi se sama zmogla uspešno spopasti z ostalimi državami na področju svetovne trgovine. Evropska podjetja morajo preiti na trge, ki so večji od domačega, če želijo vzpostaviti ekonomijo obsega in pridobiti nove potrošnike. Ravno zato je EU vložila toliko truda v odprtje enotnega evropskega trga (Pascal Fontaine 2004, 5). Leta 1985 je Evropska komisija objavila t.i. »belo knjigo«, ki je vsebovala časovni razpored, po katerem naj bi do 1. januarja 1993 končan enotni evropski trg, katerega operativni cilj je bil odprava fizičnih (prost pretok blaga in oseb), tehničnih (prost pretok storitev, poenotenje tehničnih standardov, enotno priznavanje kvalifikacij) in davčnih meja (prost pretok kapitala, nove kapitalske povezave). 2.1.3 Maastrichtska in Amsterdamska pogodba Pogodba o Evropski uniji oz. Maastrichtska pogodba, podpisana leta 1992 v Maastrichtu na Nizozemskem, je začela veljati leta 1993. Bistveni cilj pogodbe je bil nadgraditi enotni notranji trg, sprva s popolno gospodarsko, kasneje pa še s politično unijo. Njeni cilji so bili: - spodbujati uravnotežen, trajen gospodarski razvoj in socialni napredek; - na mednarodnem prizorišču uveljaviti evropsko identiteto, ki bo podprta s skupno

zunanjo ter varnostno politiko in bo vodila k skupni obrambi EU; - uveljaviti sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev; - uvesti državljanstvo EU; - vzdrževati in razvijati zakonodajo EU ter zagotoviti njene učinkovite mehanizme in

institucije. (Bobek in Kenda 2003, 221-222). Skupnost, sestavljena iz ESPJ, EGS in Euratom se z Maastrichtsko pogodbo poenoti in poimenuje EU, ki pa še ni samostojen pravni subjekt. Je le cilj, h kateremu težijo države članice (Bobek in Kenda 2003, 222). Amsterdamska pogodba, podpisana leta 1997, je stopila v veljavo leta 1999. Podobno kot Maastrichtska pogodba, temelji na treh stebrih. Poudarja predvsem spoštovanje človekovih pravic in demokratična načela v državah članicah (Bobek in Kenda 2003, 222). EU v skladu z obema pogodbama iz 90-ih let sestavljajo trije stebri:

Page 12: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

12

SLIKA 2: TRISTEBRNA STRUKTURA

EVROPSKA UNIJA

1. steber 2. steber 3. steber

Evropska skupnost in EURATOM

skupna zunanja in varnostna politika

(SZVP)

policijsko in pravosodno sodelovanje na področju

kazenskih zadev Vir: (Sever et al. 2004, 21) - Prvi steber tvori Evropska skupnost, kjer se sprejema in oblikuje zakonodaja EU ter

določajo politike EU. Zakonodaja, sprejeta v prvem stebru, je nad zakonodajo držav članic (Evropska unija 2005).

- Drugi steber temelji na skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP). Na teh področjih države članice EU niso združile svoje nacionalne suverenosti. Ukrepi pri vodenju SZVP ne posegajo v posebne značilnosti obrambne in varnostne politike držav članic, ki tega ne želijo. Najpomembnejša novost Amsterdamske pogodbe pa je možnost, da generalni sekretar Sveta EU sestavi enoto za načrtovanje (zunanje) politike in zgodnje opozarjanje, ki nadzoruje in analizira tok dogodkov, ki so v domeni SZVP ter na ta način predvidi dogodke v mednarodnih odnosih, ki bi lahko pomembno vplivali na SZVP (Ješovnik 200, 30-34).

- Tretji steber oblikuje skupno pravosodje in notranje zadeve. Na teh področjih države članice EU niso združile svoje nacionalne suverenosti. Področje delovanja tretjega stebra so politika azila, imigracija v države članice, nadzor zunanjih meja, politika priseljevanja, ureditev bivanja in delovnih dovoljenj za državljane tretjih držav, boj proti mamilom, boj proti mednarodnim goljufijam, pravosodno sodelovanje in policijsko sodelovanje (Evropska unija 2005).

2.2 Predstavitev Evropske unije (EU), njene institucije in delovanje le-teh Evropska unija ni zveza, kot so Združene države. Prav tako ni samo organizacija za sodelovanje med vladami, kot so Združeni narodi. Pravzaprav je edinstvena. Države, ki sestavljajo EU (njene »države članice«), združujejo svojo suverenost, da pridobijo moč in svetovni vpliv, ki ju samostojno ne bi mogla imeti nobena od njih (Europa 2005f). Združevanje suverenosti v praksi pomeni, da države članice del svojih pooblastil pri odločanju delegirajo skupnim evropskim institucijam, ki so jih ustanovile, tako da se o posebnih zadevah skupnega interesa lahko demokratično odloča na evropski ravni (Europa 2005f). Skupne evropske institucije, ki so jih države članice EU ustanovile, so: Evropska komisija, Svet Evropske unije, Evropski svet, Evropski parlament, Sodišče Evropskih skupnosti in Računsko sodišče; posvetovalni telesi sta: Odbor regij in Ekonomsko-socialni odbor.

Page 13: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

13

2.2.1 Evropska komisija Komisija je politično neodvisna institucija, ki zastopa in podpira interese Evropske unije kot celote. Evropska komisija je gonilna sila v institucionalnem sistemu EU in ima predvsem štiri funkcije: - predlaganje zakonodaje Parlamentu in Svetu EU; - upravljanje in izvajanje evropskih politik ter proračuna; - uveljavljanje evropske zakonodaje (skupaj s Sodiščem Evropskih skupnosti) in - zastopanje EU na mednarodnem prizorišču; (Europa 2005j) Komisarji morajo delovati v interesu Unije kot celote in ne smejo prejemati navodil nacionalnih vlad. Vsak izmed njih odgovarja za določeno politično področje EU. Mandat Komisije je 5 let. Vlade držav članic se najprej dogovorijo, kdo naj bi bil predsednik Komisije, ta pa nato na predlog vlad držav članic izbere še preostalih 24 članov (po eden iz vsake članice EU). Vsakega kandidata za komisarja, vključno s kandidatom za predsednika, mora potrditi Evropski parlament. Tudi po imenovanju ostaja Komisija politično odgovorna Evropskemu parlamentu, ki jo lahko razpusti z izglasovanjem nezaupnice (Europa 2005j). Sedež Komisije je v Bruslju, predstavništva ima v vseh državah članicah EU, delegacije pa v mnogih mestih po vsem svetu (Urad vlade RS za informiranje 2005, 16-17). Jose Manuel Barroso je predsednik Evropske komisije v obdobju 2004–2009. 2.2.2 Evropski parlament: Glas ljudstva Evropski parlament zastopa interese državljanov Evrope in se voli vsakih pet let (Europa 2005k). Evropski parlament je edina neposredno izvoljena evropska institucija in ima trojno vlogo: - s Svetom EU si deli zakonodajno pristojnost: dejstvo, da so njegovi člani izvoljeni na

neposrednih volitvah, pomaga zagotavljati demokratično legitimnost evropske zakonodaje;

- izvaja demokratični nadzor nad vsemi institucijami EU, zlasti nad Komisijo; pristojen je za odobritev ali zavrnitev imenovanja komisarjev in ima pravico izreči nezaupnico Komisiji kot celoti;

- skupaj s Svetom EU je pristojen za proračun EU, zato lahko vpliva na porabo evropskih sredstev; na koncu postopka lahko proračun v celoti sprejme ali zavrne.

(Europa 2005k). Sedeži v Evropskem parlamentu niso razdeljeni po nacionalnosti, temveč po pripadnosti članov Evropskega parlamenta (MEP) v sedem političnih skupin. Največja med njimi je desno-sredinska Evropska ljudska stranka (Krščanski demokrati), ki jim sledijo socialisti, liberalci in zeleni (Evropa 2005k).

Page 14: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

14

Evropski parlament deluje v Franciji, Belgiji in Luksemburgu. Sedanji Evropski parlament, izvoljen junija 2004, ima 732 poslancev (7 jih prihaja iz Slovenije). Josep Borell Fontells je predsednik Evropskega parlamenta. 2.2.3 Svet Evropske unije: Glas držav članic Svet Evropske Unije skupaj s Parlamentom sprejema zakonodajo in politične odločitve. Poleg tega je Svet najbolj odgovoren za delovanje EU na področju skupne zunanje in varnostne politike ter za nekatera vprašanja svobode in pravic (Europa 2005h). Obstaja devet različnih sestav Sveta: - za splošne zadeve in zunanje odnose, - za ekonomske in finančne zadeve, - za pravosodje in notranje zadeve, - za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in potrošniške zadeve, - za konkurenčnost (notranji trg, industrija in raziskave), - za promet, telekomunikacije in energijo, - za kmetijstvo in ribištvo, - za okolje ter - za izobraževanje, mlade in kulturo (Urad vlade RS za informiranje 2005, 18). Od tega, kaj je na dnevnem redu, je odvisno, kateri minister se bo udeležil sestanka. Vsak minister, ki sodeluje na zasedanju katerekoli formacije Sveta, prestavlja svojo vlado. Poleg tega vsak minister v Svetu odgovarja svojemu nacionalnemu parlamentu in državljanom, ki jih ta parlament zastopa. To zagotavlja demokratično legitimnost odločitev Sveta (Europa 2005h). Vsaka država ima v Svetu določeno število glasov, ki se v osnovi razlikujejo glede na njeno velikost, vendar ni strogo sorazmerno; prilagaja se v prid državam z manj prebivalstva. (Evropa 2005h). Od 1. novembra 2004 ima Slovenija v Svetu 4 glasove. Vsaka država članica predseduje Svetu EU za dobo šest mesecev. Predsedovanje poteka po sistemu »trojke«, po katerem odgovornosti nosijo predhodna, sedanja in prihodnja predsedujoča država. Vrstni red je določil Svet EU(Europa 2005h). Javier Solana je predstavnik za skupno zunanjo in varnostno politiko. 2.2.4 Evropski svet Evropski svet je najvišje politično telo EU, vendar ne sodi med institucije. V Evropskem svetu so zbrani predsedniki držav in vlad vseh držav EU ter predsednik Evropske komisije, v pomoč pa so jim ministri za zunanje zadeve držav članic in član Evropske komisije(GV revije – revija Tajnica 2004, 17). Danes se Evropski svet srečuje štirikrat na leto. Vodi ga predsednik države oziroma predsednik vlade države članice, ki trenutno predseduje Svetu Evropske unije (Pascal Fontaine 2004, 17).

Page 15: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

15

Evropski svet se ukvarja z najpomembnejšimi vprašanji in smernicami strateškega razvoja EU ter opredeljuje splošne politične usmeritve in prednostne naloge EU. Evropski svet daje zagon za nadaljnji razvoj EU ter skrbi za politično koordinacijo med državami članicami EU in rešuje morebitna nesoglasja. Posega tudi na področje zunanjih odnosov, saj določa načela in splošne smernice skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) EU ter odloča o skupnih strategijah EU na področjih, kjer imajo države članice pomembne skupne interese (GV revije – revija Tajnica 2004, 17). 2.2.5 Sodišče evropskih skupnosti in sodišče prve stopnje Sodišče evropskih skupnosti, s sedežem v Luxembourgu, sestavlja po en sodnik iz vsake države EU (Slovenijo zastopa sodnik Sodišča ES Marko Ilešič), ki jim pomaga osem generalnih pravobranilcev. O njihovem imenovanju se dogovorijo vlade držav članic. Vsak je imenovan za obdobje šest let, po izteku teh šest let so lahko še enkrat ali dvakrat imenovani za nadaljnja tri leta. Pri opravljanju svoje dolžnosti morajo biti nepristranski (Pascal Fontaine 2004, 21). Naloga sodišča je zagotoviti spoštovanje pravnega reda EU ter pravilno tolmačenje in izvajanje pogodb (Pascal Fontaine 2004, 21). Sodišče prve stopnje so uvedli, da bi razbremenili Sodišče Evropskih skupnosti. Sestavlja ga petindvajset sodnikov, po eden iz vsake države članice EU (Slovenijo na Sodišču prve stopnje zastopa Verica Trstenjak). Odgovorno je za izdajanje sodb o določenih primerih, obravnava predvsem tožbe, ki jih vložijo pravne ali fizične osebe proti institucijam EU in pristojno je tudi za spore med institucijami in zaposlenimi v teh institucijah (Pascal Fontaine 2004, 21). 2.2.6 Računsko sodišče Računsko sodišče ima petindvajset članov, po enega iz vsake države (Slovenijo zastopa Vojko Anton Antončič). Imenuje jih Svet EU s kvalificirano večino po posvetovanju z Evropskim parlamentom za obdobje šestih let. Pri svojem delu so neodvisni (GV revije – revija Tajnica 2004, 19). Računsko sodišče izvaja revizije vseh prihodkov in odhodkov Evropske skupnosti in vseh organov, ki jih je ustanovila Evropska skupnost, preverja njihovo zakonitost in pravilnost ter spremlja njihovo poslovanje (GV revije – revija Tajnica 2004, 19). 2.2.7 Odbor regij Odbor regij je svetovalni organ, sestavljen iz predstavnikov regionalnih in lokalnih organov v EU. Svetuje Svetu EU in Evropski komisiji na področju regionalnih in lokalnih zadev (kot so npr. zaposlovanje, socialne zadeve in zdravstvo) ter omogoča predstavnikom regionalnih oblasti, da sodelujejo pri oblikovanju integracijske politike, tako da bo le-ta kar najbolj ustrezala potrebam regij in lokalnih skupnosti. Ima 317 članov, od tega 7 iz Slovenije (Urad vlade RS za informiranje 2005a).

Page 16: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

16

2.2.8 Ekonomsko-socialni odbor Ekonomsko-socialni odbor je svetovalni organi EU, sestavljajo ga predstavniki različnih ekonomskih in socialnih dejavnosti, zlasti predstavniki proizvajalcev, kmetov, prevoznikov, delavcev, trgovcev, obrtnikov, samostojnih poklicev, potrošnikov in predstavniki splošnega interesa. Ima 317 članov, od tega 7 iz Slovenije. Na leto izda več kot 150 mnenj, ki zadevajo delovanje civilnih združenj, sindikatov, gospodarskih in socialnih organizacij v Evropi (Urad vlade RS za informiranje 2005a). 2.3 Shema delovanja teles EU V nadaljevanju je prikazana shema delovanja teles EU, kjer je nazorno prikazana sestava organa ali institucije, funkcije organa ali institucije ter organizacija dela. Prikazano je tudi kakšen je odnos med dvema organoma ali institucijama ter kako poteka predlaganje, sprejemanje, razlaganje in nadziranje zakonodaje EU ter prihodkov in odhodkov EU. SLIKA 3: DELOVANJE TELES EU Na sliki je nazorno prikazana sestava organa EU oz. institucije, funkcije organa oz. institucije ter organizacija dela ter kako poteka predlaganje, sprejemanje, razlaganje in nadziranje zakonodaje EU in prihodkov ter odhodkov EU.

Page 17: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

17

E V R O P S K I S V E Tvo d ite lji d ržav a li v lad d ržav č lan ic E U + p redsed nik E K ; v p om o č so jim zunanji m inis tri d ržav č la nic in

č lan E Kredna zased anja v o rganizac iji p red sedujoče d ržave in G nera lnega sek re ta ria ta• op red e li sp lo šne p o litične • da je zago n E U• do loč a p rednos tne na lo ge E U

E V R O P S K A K O M IS IJAp redsed nik + 24 ko m isa rjev; m and a t tra ja 5 le t

E K po litično vo d i p red sed nik , k i raz po re ja na loge

m ed ko m isa rje• p red laga te ljica p ravnih ak tro v (da je za kono da jne

p red loge E P in S ve tu E U , p red laga p ro račun E U )• izvrš ilno te lo (izva jan je po litik E U in izva janje p ro računa E U )• va ruh in ja po go db (nad z ira u re sn ičeva nje p ogod b)

• te lo , k i p reds tav lja E U v tre tjih d ržavah in v neka te rih m e dna ro dnih o rgan izac ijah

p red laga zako no da jo in p ro račun E U

E V R O P S K I P A R L A M E N T S V E T E U

p os lance vo li 450 m ilijo no v d rž avljanovm inis tri 25 d rž av č lanic E U

(raz lične se s tave S ve ta E U glede na vseb ino dnevnega reda )

izvo lijo p red sed nika E P (za d ve le ti in po l)vsaka d ržava č lanica p red seduje

po l le ta

73 2 p os lancevS ve tu E U p om aga G enera ln i sek re ta ria t (p rip rav lja dnevni red ,

nenac io na lno ob a rvane po litične s trank e

od bor s ta lnih p red stavniko v d ržav č lanic (C O R E P E R ) je o dgovoren za p rip ravo de la S ve ta E U in za izva jan je d od e ljen ih na lo g

d e lo E P po teka na p lena rn ih z ased anjih p od vo ds tvom p redsed nik a E P , v p a rlam enta rn ih od bo rih in po litič ih skup inah

• sp re jem a zak ono da jo E U , op rav lja p ro računsko funkc ijo

• za kono da jna funkc ija (sp re jem a zak ono da jo E U )

• p ro računsk a funkc ija• nad zo rna funk c ija (p o litični nad zo r)

raz lični p os top k i sp re jem anja zako no da je m ed S ve tom E U in E P

zak onod a ja E U pro račun E U

S O D IŠČ E E V R O P S K IH S K U P N O S T I R AČU N S K O S O D IŠČ Esod nik e , č lane in gene ra lne p ravo b ranilce sog la sno

do loč ijo v lade d ržav č lan ic za še s t le tč la ne sod išča im enuje S ve t E U

25 č lanovS od išč e evrop sk ih skup nosti sod išče p rv e s top nje 8 gene ra ln ih p ravo b ranilcev izva ja raev iz ijo vseh p riho dk ov in

od ho dk ov E U

25 so dnik ov 2 5 so dniko v

so dnik i izvo lijo p redsednik a so d išča za tri le ta

S od išče E vrop sk ih skup nosti:

S od išče p rv e s top n je :

• re ševanje p redhod nih vp ra šan j

• p rito žbeno so d išče zo pe r od loč itve sod nih o dd e lko v

• o d lo čanje v raz ličnih po s to pk ih

• o d lo čanje na 1 . s top nji v do ločenih po sto pk ih

• d a janje m nenj • re še va n je do loče n ih p re dh o d n ih v p ra ša n j

sod išč e zago tav lja sp oš tovanje in eno tno upo rab o p rava E vro pske sk up no s ti

sod išče zaseda v sena tu a li v ve lik em sena tu , p om aga jo m u p ravo b ranilc i

vo d ite lji im e n u je jo k a n d ida ta za

p re d se d n ik a E K

u sm e rja d e lo

im e n u je E K ; la h k o za h teva

p rip ra vo p re d lo ga

o dg o v o rn a E U

p o trd i im e n o va n je p re d se d n ik a E K in ce lo tn e E K ; la h k o za h te va p rip ra vo

p re d lo g a

ra zla g a n a d z ira

E K lah k o u k re p a p ro ti d rža v i č lan ic i, k i

k rš i za k o n o d a jo

Legenda

sestava organa ali institucije

funkcije organa ali institucije

organizcaija dela obvezujoč odnos med dvema organoma ali institucijama

potek predlaganja, sprejemanja, razlaganja in nadziranja akonodaje EU ter prihodkov in odhodkov EU

Vir: GV revije d.o.o. 2005, 26-27

Page 18: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

18

3. SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EU Slovenija je z vstopom v EU prevzela skupno trgovinsko politiko, kjer je pristojnost posameznih držav članic prenesena na nadnacionalno raven. Zato je poznavanje skupne zunanjetrgovinske politike EU ključnega pomena za uspešno poslovanje podjetij znotraj EU in na trgih tretjih držav. Skupna trgovinska politika zavezuje članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami. V skladu s 113. členom Rimske pogodbe mora vsaka nova država članica sprejeti: - skupno carinsko tarifo do tretjih držav, - skleniti skupne carinske in trgovinske sporazume, - sprejeti enotno stopnjo liberalizacije, - izvozno politiko ter - skupne stopnje zaščite (v primeru dampinga ali subvencij); (GZS Portal 2003).

Cilji skupne zunanjetrgovinske politike so na eni strani zaščititi trgovinske interese in gospodarske aktivnosti EU ter na drugi strani zagotavljanje takšnih pravil globalizacije, ki bodo sprejemljiva za vse udeležence svetovne trgovine (GZS Portal 2003). 3.1 Opredelitev skupne zunanjetrgovinske politike EU V zunanjetrgovinskih odnosih s tretjimi državami so se članice EGS s Pogodbo o ustanovitvi EGS (Rimska pogodba) zavezale ravnati po naslednjih določilih: - Uvedba skupne carinske tarife do tretjih držav. - Uvedba carinskih kontingentov. - Uporaba količinskih trgovinskih omejitev. - Koordinacija trgovinske politike. Novih pogodb članice ne smejo sklepati individualno. - Pridružitev čezmorskih držav. - Premagovanje plačilnobilančnih težav. Zaradi bilančnih težav ene od članic predvideva

pogodba take ukrepe, ki najmanj škodijo delovanju enotnega trga (Bobek in Živko 2002, 4).

Skupna trgovinska politika zavezuje članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami. Trgovinska politike ne spada v pristojnost posamezne države. To načelo je zajeto v Rimski pogodbi, v 116. členu, ki pravi, da morajo članice pri vseh stvareh, ki so posebnega pomena za skupni trg, delovati v okviru mednarodnih organizacij gospodarskega pomena samo s skupno akcijo. Vsako skupno akcijo načrtujejo in izberejo članice na podlagi predloga Komisije EU. (Bobek in Živko 2002, 5-6). Komisija je zakonsko obvezana, da ščiti trgovinske interese EU. Vsako podjetje v EU, vsak sektor ali vsaka država članica lahko zahteva od Komisije preiskavo proti tretjim državam, ki kršijo pogoje ter pravila WTO (Svetovne trgovinske organizacije); (Bobek in Živko 2002, 6). Evropska unija je sprejela veliko ukrepov, s katerimi dovoljuje zaščitne ukrepe za uvoz iz držav nečlanic. Pravila Unije morajo biti združljiva s pravili WTO. Ukrepi ne bi smeli biti

Page 19: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

19

samovoljni in ne smejo delovati kot prikrita oblika zaščite proti uvozu. Uporabijo se lahko v naslednjih primerih: - če bi uvoz povzročal primanjkljaj v plačilni bilanci; - če je izdelek na uvoznem tržišču zaradi subvencij in dampinga cenejši od domačega; - če bi uvoz vodili k razdoru trga za tak izdelek. Dežela izvoznica lahko v primeru, da je njen izvoz blokiran, sprejme ustrezne kompenzacije ali povračilne ukrepe v istem ali drugem sektorju (Bobek in Živko 2002, 7). 3.2 Oblikovanje skupne zunanjetrgovinske politike EU V procesu oblikovanja SZTP sodelujejo: 1. institucije in organi EU (Evropska komisija, Svet EU in Evropski parlament. Poleg njih

so vedno bolj vpleteni v proces odločanja Odbor za gospodarske in socialne zadeve ter Odbor regij);

2. v okviru Komisije EU se s SZTP ukvarjajo naslednje direkcije: - DG za trgovino, - DG za zunanje odnose, - DG za podjetja, - DG za razvoj, - DG za konkurenco, - DG za davke in carinsko unijo ter - DG za kmetijstvo; 3. vlade držav članic; 4. različne interesne skupine, ki so organizirane na nacionalni ali evropski ravni (Bobek in Živko 2002, 10). 3.3 Instrumenti skupne zunanjetrgovinske politike EU in predstavitev glavnih instrumentov Med instrumente SZTP štejemo: - carinsko unijo in skupno carinsko tarifo, - protidampinške ukrepe, - ukrepe proti nedovoljenemu subvencioniranju, - monitoring tretjih držav, - odstranjevanje trgovinskih ovir, - sankcije, - zaščitne ukrepe, - strategije dostopa na tuje trge, - premagovanje tehničnih ovir (sporazumi MRA), - javna naročila (GPA sporazumi), - drugi instrumenti (nadzor uvoza, zaščitni ukrepi, protidampinške dajatve, izravnalne

(kompenzacijske) dajatve, ukrepi instrumentov nove ekonomske politike, prostovoljni omejitveni sporazumi, izvozne omejitve, reševanja sporov),

- zunanjetrgovinski sporazumi: - splošna shema preferencialov, - evropski sporazumi,

- medregionalni sporazumi, ki vodijo v prosto trgovino, - drugi sporazumi in gospodarske povezave,

Page 20: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

20

- sporazumi z EFTO (EEA) (Bobek in Živko 2002, 30). 3.3.1 Carinska unija in skupna carinska tarifa Temelji za carinsko unijo so bili podani s podpisom Sporazuma o ustanovitvi EGS v Rimu. V sporazumu so opredeljeni pogoji za prost pretok blaga znotraj enotnega carinskega prostora: - 9. člen sporazuma odpravlja carine in druge dajatve s podobnim ali enakim učinkom; - Količinske omejitve in ukrepi s podobnim učinkom so prepovedani s 30. členom; - 95. člen pa prepoveduje davke, ki diskriminirajo izdelke drugih držav članic (Bobek in Živko 2002, 32). Leta 1958 je prvotnih šest držav članic EU začelo izvajati dva vzporedna procesa konvergence, in sicer postopno odpravljanje carin pri medsebojnem trgovanju in postopno uvajanje skupne carinske tarife (CCT – Common Customs Tariff), ki se uporablja za uvoženo blago iz tretjih držav (ibidem, 32). 1. julija 1968 je bila dosežena carinska unija (z izjemo nekaterih cenovno občutljivih izdelkov). Od takrat morajo nove članice, ki vstopajo v unijo, odpraviti carine (na notranjem trgu) in prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi (ibidem, 32). Prav tako so od leta 1968 izvajali proces postopnega prenosa kompetenc za carinske zadeve od držav članic na Skupnost. Postalo je namreč jasno, da je potrebno oblikovati in sprejeti zakone na ravni Skupnosti, če se želijo izogniti deformacijam, nelojalni konkurenci ali neenaki obravnavi udeležencev na trgu (ibidem, 32). Ko se je v zgodnih 80. letih pričela kodifikacija carinske zakonodaje, so prav tako pričeli poenostavljati postopek trgovanja znotraj Skupnosti (olajšave pri kontrolah). Ta proces je dosegel višek leta 1988 z uvedbo ene same carinske listine (SAD – Single Administrative Document) in sestavljene nomenklature (ibidem, 32). Izvedba projekta notranjega (enotnega) trga 1.1.1993 pa je nadomestila carinski postopek pri pretoku blaga znotraj takratnih 12 držav članic, in sicer z novimi fiskalnimi obveznostmi, ki ne zahtevajo niti carinskih formalnosti niti carinskega nadzora medsebojnega trgovanja. Trgovanje z nečlanicami pa ureja carinski zakon Skupnosti (ibidem, 32). 3.3.2 Protidampinški ukrepi Damping je ena od najpogostejših oblik nelojalne trgovinske prakse in povzroča znatno škodo proizvajalcem Skupnosti. Damping daje izvozniku tretje države nelojalno konkurenčno prednost, ki lahko prinese negativne posledice industriji Skupnosti (Izvozno okno, 2005). Za obstoj dampinga gre takrat, ko je izvozna cena, po kateri je izdelek prodan na trgu Skupnosti, nižja od njegove normalne vrednosti. Normalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v

Page 21: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

21

državi izvoznici. Normalna vrednost se lahko izračuna tudi na osnovi proizvodnih stroškov v državi porekla, h katerim se doda razumen znesek za prodajne, splošne in upravne stroške in za dobiček. Posebne določbe veljajo za proizvode s poreklom v državah, ki za potrebe protidampinških preiskav nimajo priznanega statusa tržnega gospodarstva (Izvozno okno, 2005). Protidampinški ukrepi se izrečejo le v primeru, ko se nesporno dokaže obstoj in škodljivost dampinškega uvoza. Že samo dejstvo, da neko podjetje iz tretje države prodaja izdelek po nizkih cenah, namreč še ne pomeni, da bodo uvedeni protidampinški ukrepi. V primeru uvedbe protidampinških ukrepov s strani EU mora biti dokazano: - obstoj in stopnja dampinga; - obstoječa ali grozeča znatna škoda (uvoz povzroča ali utegne povzročiti škodo večjemu

delu industrije EU, ki se kaže npr. kot izguba tržnega deleža ali znižanje cen proizvajalcev,…)

- vzročna zveza (med dampinškim uvozom in škodo), - uvedba protidampinškega ukrepa ne sme biti v nasprotju z interesom Skupnosti (Izvozno okno, 2005). Faze postopka v primeru dampinga v EU: 1. Pisna pritožba → Kadar kašen proizvajalec iz EU meni, da uvoz iz držav nečlanic povzroča resno škodo, vloži pri Komisiji pritožbo. To lahko stori neposredno ali s posredovanjem nacionalne vlade (Bobek in Živko 2002, 34). 2. Začetek postopka (v 45 dneh) → Komisija ima na voljo 45 dni, da preuči pritožbo in se posvetuje z državo članico katere proizvajalec ali proizvajalci so se pritožili. Šele nato se odloči, če je dovolj dokazov za uradno preiskavo (Bobek in Živko 2002, 34). 3. Preiskava (izvaja jo Evropska komisija) Obvestilo o začetku preiskave se objavi v Uradnem listu EU, serije C. Vse zainteresirane stranke (proizvajalci, uvozniki, uporabniki, potrošniki,…) imajo možnost sodelovati v preiskavi, ki jo izvaja Evropska komisija, in v tem okviru predstaviti svoja stališča. Primer bo zavrnjen, če ni dovolj dokazov in če tožniki ne predstavljajo najmanj 25 % celotne proizvodnje spornega izdelka (Bobek in Živko 2002, 34). Preiskava Komisije bo potekala ne glede na to, ali je damping prisoten ali ne, če industriji EU povzroča resno škodo. Protidampinški ukrepi se lahko izvajajo tudi, če uvoz zavira razvoj kakšne nove industrijske panoge ali če je prisotna resna in neposredna grožnja za materialno škodo. Preiskava navadno ne traja dlje kot 1 leto, končana pa mora biti najkasneje v 15 mesecih (Bobek in Živko 2002, 34). 4. Uvedba začasnih oz. dokončnih ukrepov po posvetovanju z državami članicami. Protidampinški ukrepi se bodo izvajali le, če bodo v širšem interesu EU (Bobek in Živko 2002, 34).

Page 22: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

22

Začasne ukrepe izreče Komisija v roku 2 do 9 mesecev in lahko trajajo 6 do 9 mesecev. Ti ukrepi oz. posledice teh ukrepov ne smejo presegati dampinške marže, ki pomeni razliko med ceno na domačem trgu in cena na trgu EU (Bobek in Živko 2002, 34). Dokončni ukrepi se lahko uvedejo po preteku 9 mesecev, ko Komisija konča svojo preiskavo po posvetovanju z državo članico. Le Ministrski svet je pooblaščen za sprejemanje dokončnih ukrepov. Izvajajo se 5 let (ibidem, 34) Komisija lahko ponovno začne s preiskavo, če: - proizvajalci iz EU pričakujejo, da bo odprava ukrepov vodila do ponovnega dampinga; - ukrepi ne bodo imeli želenega vpliva na zmanjšanje škode (izvoznik kompenzira

povečane stroške, spremenjena struktura povpraševanja,…) (ibidem, 34). Protidampinški ukrepi se lahko izpodbijajo na Evropskem sodišču prve stopnje. Tudi WTO lahko vpliva na poravnavo sporov med državami podpisnicami (ibidem, 34). 3.3.3 Ukrepi proti nedovoljenemu subvencioniranju Protisubvencijski ukrepi so oblikovani z namenom boja proti nekaterim vrstam subvencij, ki jih prejemajo proizvajalci tretjih držav s strani državnih institucij, z namenom znižati proizvodne stroške ali znižati cene za izvoz v EU, kar predstavlja nelojalno trgovinsko prakso (Izvozno okno, 2005). Ne kaznujejo se vse vrste pomoči, kot npr. pomoč pri raziskovalnih dejavnostih; subvencije manj razvitim področjem; pomoč podjetjem, da prej osvojijo nove ekološke zahteve; itd. (Bobek in Živko 2002, 35). Za uvedbo izravnalnih-povračilnih ukrepov morajo biti izpolnjeni 3 pogoji: - subvencioniranje mora biti točno določeno(npr. izvozne subvencije ali subvencije, ki se

nanašajo le na določeno podjetje ali industrijo,…), - nastala je materialna škoda za industrijo EU – uvozne cene povzročajo ali utegnejo

povzročiti škodo večjemu delu EU (zmanjšanje tržnega deleža, znižanje cen proizvajalcev in posledično pritisk na proizvodnjo, profit, prodajo, produktivnost…).

- uvedba izravnalnega ukrepa ne sme biti v nasprotju z interesom EU – stroški izvajanja ukrepov morajo biti sorazmerni s koristjo (Bobek in Živko 2002, 35).

Pritožbe in preiskave potekajo podobno kot pri dampingu. Komisija vodi preiskavo in nalaga začasne ukrepe. Končne ukrepe nalaga le, ko gre za premog in jeklene izdelke. V vseh drugih primerih pa nalaga dokončne ukrepe Ministrski svet (Bobek in Živko 2002, 35). 3.3.4 Monitoring tretjih držav V mednarodnem kontekstu narašča število trgovinskih obrambnih preiskav, ki zadevajo izvoz iz Skupnosti. Veča se tudi število uporabnikov trgovinskih obrambnih instrumentov. Naloga komisije na tem področju je intenzivno zasledovanje teh aktivnosti in zagotavljanje podpore industriji ter državam članicam (Bobek in Živko 2002, 35-36).

Page 23: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

23

Države članice in industrija so v večini primerov neposredni udeleženci v preiskavah, ki so jih sprožile tretje države. Njihova naloga je, da same branijo svoje pravice v postopkih, ki so sproženi proti njim. Komisija igra podobno neposredno vlogo v primerih, kjer gre za vpletenost subvencij in njihovo preiskavo, še posebej na področju zaščitnih ukrepov, ki se nanašajo na celotni uvoz iz EU (ibidem, 36). V primerih, kjer so države članice in industrija neposredni udeleženci, je Komisija razvila naslednjo prakso: 1. Monitoring razvoja obrambnih trgovinskih ukrepov v vseh tretjih državah. 2. Svetovanje državam članicam in industriji, v zvezi z udeležbo v preiskavah, ki so jih

sprožile tretje države. Še posebej to vključuje zagotovila, da so odgovori držav članic koherentni s pravili WTO in pravili pomoči v EU.

3. Zagotoviti, da tretje države pri izvajanju preiskav izpolnjujejo pravila WTO. Aktivnosti na to temo se izvajajo na različnih področjih (bilateralne razprave, konzultacije v ustreznih sporazumih WTO, sistem poravnave sporov v WTO) (ibidem, 36).

Izkušnje, pridobljene ob uvedbi aktivnega pristopa, kažejo, da vlada v industriji velik interes za svetovalno vlogo Komisije. Pri tem prihaja do stika s številnimi podjetji, industrijskimi združenji ter odvetniki, ki branijo njihove pravice (ibidem, 36). 3.3.5 Odstranjevanje trgovinskih ovir Vlade mnogih držav sveta uporabljajo ovire za preprečevanje ali omejevanje uvoza v državo (le te so finančne ali nefinančne): - Uvozne dajatve so tipični predstavnik finančnih ovir. Povzročajo višanje cene izdelka v

namembni državi in mu s tem znižujejo konkurenčnost. - Kvote so drug način kontrole uvoza. Z določanjem zgornje količinske meje uvoza in

dodelitvijo deležev določenim državam lahko vlade izvajajo neposredno kontrolo nad uvozom.

- Monetarne kontrole, omejevanje denarnega zneska, ki lahko zapusti državo, nadzor menjalniških tečajev, restrikcije plačil in kontrola nakupov od drugod.

- Administrative in tehnične ovire. Najpogostejše med njimi so zdravstvena in zaščitna spričevala, kar povzroča zastoje in dodatne stroške, ki preidejo na potrošnika ali manjšajo dobiček.

- Omejevanje uvoznih kanalov, recimo: le nekaj letališč, uporaba številnih carinskih postopkov. Vlade lahko sprejmejo vrsto postopkov, ki povzročajo ozka grla in zavirajo gibanje blaga.

- Vlade lahko spodbujajo diskriminacijo uvoza. - Protidampinške uredbe

(Bobek in Živko 2002, 35-36). Podjetja v EU so pomembnejše ovire razvrstila v tri glavne skupine: - tehnični standardi in predpisi, administrativne ovire in formalnosti na meji, - transportni predpisi, davki, - kontrola trga, javne nabave in izvajanje zakonov EU (ibidem, 36).

Page 24: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

24

Hiter razvoj trgovine, investicijskih tokov, nadaljnje liberalizacije so zahtevali uvedbo zaščitnih mehanizmov v primerih nepoštene trgovine. Uredba o trgovinskih ovirah (Trade Barriers Regulation (TBR) Council Regulation No3286/94) je začela veljati 1.1.1995. Podjetjem iz EU zagotavlja, da vplivajo na trgovinske ovire pri vstopu na tuje trge tretjih držav in na trgu EU. V primeru obstoja trgovinskih ovir se podjetje pritoži Komisiji. Ta preuči pritožbo in poskrbi za odpravljanje škode. To lahko stori: - z bilateralnimi sporazumi, - z razreševanjem sporov pri WTO in - s povračilnimi ukrepi (ibidem 36). Uredba o trgovinskih ovirah (TBR) je: - pravni instrument, ki daje evropskim podjetjem in industriji možnost pritožbe.

Komisija uvede preiskavo in ugotovi, ali gre za kršitev mednarodnih trgovinskih pravil in kakšne so posledice.

- je instrument komercialnih prestopkov, namenjen odpiranju trgov tretjih držav za odpravo trgovinskih ovir v korist evropskih izvoznikov.

- TBR ima široko področje delovanja in se ne nanaša le na blago. Pokriva namreč tudi storitve in pravice intelektualne lastnine, kadar ima kršenje teh pravic vpliv na trgovino med EU in tretjimi državami

(ibidem 36). Trgovinske ovire morajo vplivati na celotno EU ali na posamezna področja EU ali na posamezen industrijski sektor, da se upravičijo ukrepi, ki jih predvideva Uredba. Če trgovinske ovire vplivajo na notranji trg EU, mora trgovinsko združenje, ki predstavlja večji del ogroženega sektorja, ali država članica vložiti pritožbo. Rezultati preiskave morajo pokazati materialno škodo (ibidem 38). Pred vložitvijo pritožbe je pritožnik povabljen stopiti v kontakt s Komisijo, kjer dobi nasvete in pomoč glede zadeve. Tožnik mora dokazati, da: - tretja država preprečuje, ovira ali odvrača uvoz in izvoz; - je prisotna nelojalna konkurenca; - podjetje ne more pridobivati delov, komponent ali surovin, ki jih potrebuje za svoje

poslovanje (ibidem 38). Postopek pritožbe poteka tako: - vložitev pritožbe, - odločitev komisije o upravičenosti pritožbe, - preiskava in poročilo državam članicam in - mednarodno ukrepanje. EU je zavezana k spoštovanje mednarodnih trgovinskih pravil, predvsem tistih, ki jih določa WTO. Če organ WTO odloči, da je treba odpraviti trgovinske ovire, tretja država pa tega ne upošteva, lahko Komisija predlaga povračilne ukrepe Ministrskemu svetu. Ta mora sprejeti svojo odločitev v 30 delovnih dneh. Možni povračilni ukrepi so naslednji: - preložitev ali umik trgovinskih koncesij, - povišanje carinskih stopenj pri uvozu v EU,

Page 25: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

25

- določanje kvot in drugih ukrepov, ki spremenijo pogoje uvoza ali izvoza in - drugi povračilni ukrepi (ibidem 38-39). 3.3.6 Sankcije Sankcije spadajo pod Skupno zunanjo in varnostno politiko. Gospodarske sankcije težijo k zaostritvi ali celo prekinitvi trgovinskih in finančnih povezav s tretjo državo. Najbolj pogosto uporabljane gospodarske sankcije so: - trgovinske sankcije – trgovinske prepovedi (embargo/bojkot), povišanje carinskih

stopenj, kvote; - odprava preferenc ali diskriminatorno ravnanje; - prepovedi finančnih transakcij – zamrznitev finančnih sredstev, izvoznih kreditov in

vseh vrst finančne pomoči; kontrola uvoza in izvoza kapitala v tretje države; zaseg sredstev; dikriminatorne carine;

- odprava tehnične in znanstvene pomoči; - prepoved transporta (vključno z zračnim in pomorskim prometom)

(Bobek in Živko 2002, 39). Katere ukrepe bodo izbrali, je odvisno od stopnje ekonomske škode, ki jo EU namerava povzročiti sankcionirani državi. Največja škoda se povzroči z embargom na tiste izdelke, od katerih je sankcionirana država najbolj odvisna (ibidem 39). Naslednja oblika sankcij je politika povezave. Ima nekoliko manj negativen pomen kot odkrite sankcije. Vključuje paket političnih in ekonomskih pogojev, ki jih mora tretja država izpolnjevati za normalne ekonomske odnose ali posebne ekonomske ugodnosti. Takšno politiko so izvajale ZDA. Od Kitajske so zahtevale spremenjeno politiko človekovih pravic kot protiutež za ponovni status države z največjimi ugodnostmi (MFN) (ibidem 39). 3.3.7 Zaščitni ukrepi (Safeguards) Prost uvoz je osnovno pravilo skupnega uvoznega režima Skupnosti (Uredba EC 3285/94 za članice WTO in 519/94 za ostale države).Zanj veljajo tri izjeme: • zaščitni ukrepi, ti se lahko uporabijo, če se poveča uvoz določenih izdelkov tako, da to

povečanje povzroča škodo proizvajalcem iz EU. Uvedejo se na zahtevo države članice ali na pobudo Komisije. Ukrepi ne bi smeli biti samovoljni in ne smejo delovati kot prikrita oblika zaščite proti uvozu. Uporabijo se lahko če bi uvoz povzročal primanjkljaj plačilne bilance, če je izdelek na uvoznem tržišču zaradi subvencij ali dampinga cenejši od domačega ali če bi uvoz vodil k razdoru trga za tak izdelek. Dežela izvoznica lahko v primeru, da je njen izvoz blokiran, sprejme ekvivalentne kompenzacijske ali povračilne ukrepe v istem ali drugem sektorju (Bobek in Živko 2002, 40-45).

• Kvote za uvoz iz Kitajske, ki se nanašajo na obutev, porcelan in keramični namizni pribor.

• Nadzor, ki ni restriktiven ukrep, ampak predstavlja sistem uvoznih licenc. Nadzorni ukrepi v skupnem uvoznem režimu zadevajo v večini izdelke iz jekla in nekatere kitajske izdelke (Bobek in Živko 2002, 40).

Page 26: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

26

3.3.8 Tarifne opustitve in kvote Avtonomne tarifne opustitve in kvote potrdi Svet na predlog Komisije. Uredbe Sveta o uvedbi tarifnih opustitev in kvot nimajo datuma prenehanja veljavnosti temveč se sprejmejo večletne uredbe, ki se ažurirajo vsakih šest mesecev, zaradi upoštevanja novih zahtevkov in tehničnega ali gospodarskega razvoja izdelkov in trgov (Izvozno okno, 2005). Tarifne opustitve predstavljajo izjemo od običajne obravnave, saj za neomejeno količino omogočajo popolno ali delno oprostitev običajnih uvoznih dajatev, ki se uporabljajo za uvoženo blago. V tej zvezi je treba poudariti, da se blago, ki je uvoženo na podlagi aranžmajev opustitve, nahaja v prostem prometu na celotnem ozemlju Skupnosti; to pomeni, da lahko uživajo ugodnosti vsi subjekti v vseh državah članicah, ko se opustitev odobri. Opustitve se redno preverjajo in se po potrebi na zahtevo zadevne strani odpravijo. Osnovni namen tarifnih opustitev je omogočiti podjetjem v Skupnosti uporabo surovin, polizdelkov ali sestavnih delov brez plačila običajnih uvoznih dajatev, določenih v skupni carinski tarifi. Opustitve se predlagajo po temeljiti proučitvi ekonomskih razlogov, na podlagi katerih temeljijo zahtevki, in le če se zdi verjetno, da bodo koristile gospodarstvu v Skupnosti. Opustitve, namenjene popolni ali delni odpravi učinkov uvoznih dajatev v določenem obdobju, se lahko odobri samo iz specifičnih in tehtnih razlogov. Poleg tega se morajo zato, ker uvozne dajatve predstavljajo lastna sredstva Skupnosti, ekonomski razlogi oceniti ob upoštevanju splošnih interesov Skupnosti. S tem, ko se podjetjem omogoči, da se v določenem obdobju oskrbujejo po nižji ceni, se lahko spodbudi gospodarska dejavnost v Skupnosti, izboljša konkurenčna sposobnost teh podjetij, predvsem pa se jim omogoči, da ustvarijo nova delovna mesta in posodobijo svoje strukture (ibidem). Tarifne kvote z znižano carinsko stopnjo ali stopnjo prosto se lahko odobrijo, če obstaja v Skupnosti manjša količina proizvodnje enakih, enakovrednih ali nadomestnih izdelkov izdelku, ki bi bil uvožen, ali jih dobavljajo proizvajalci iz tretje države po preferencialnih tarifnih aranžmajih, ki jih zadevne strani poznajo, vendar ta proizvodnja ne zadošča za pokritje potreb vseh zadevnih predelovalnih ali proizvodnih podjetij. Odgovornost za upravljanje s tarifnimi kvotami ima Komisija. Vsi uvozniki v Skupnosti imajo enak dostop do teh tarifnih kvot (ibidem). 3.3.9 Splošni sistemi preferencialov (GSP) Eden od instrumentov skupne trgovinske politike je splošni sistem preferencialov (GSP), ki jih EU enostransko daje pri uvozu izdelkov s poreklom iz držav v razvoju. V okviru tega sistema so carine bodisi znižane ali celo odpravljene za pretežen del uvoza izdelkov s poreklom iz držav v razvoju (Izvozno okno, 2005). V obdobju zadnjih 40-ih let se je izkazalo, da je trgovina eno od najučinkovitejših orodij za pospeševanje razvoja. Povečanje trgovine z državami v razvoju vpliva na povečanje njihovih izvoznih zaslužkov ter spodbuja industrializacijo in gospodarski razvoj teh držav. Klasični instrument trgovinske politike za doseganje teh ciljev so tarifni preferenciali, ki omogočajo uvoz blaga po nižjih carinah od običajnih. Tarifni preferenciali s tem spodbujajo uvoz iz držav v razvoju ter na ta način prispevajo k njihovi večji konkurenčnosti na svetovnem trgu (ibidem 2005).

Page 27: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

27

Med razvitimi državami je bila EU prva, ki je leta 1971 uvedla splošni sistem preferencialov za države v razvoju. Sledili sta ji Japonska in ZDA (ibidem 2005).

Page 28: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

28

4 GENERALNI DIREKTORAT TRGOVINA 4.1 Naloge generalnega direktorata trgovina Skupno trgovinsko politiko EU vodijo vse države članice EU. Naloga generalnega direktorata pri tem je, izpolnitev le tega (Europa 2005n). Naloga in vloga generalnega direktorata trgovina je na podlagi 133. člena Ustavne pogodbe: »Prizadevanje k harmoniziranemu razvoju svetovne trgovine, nadaljnjemu ukinjanju restrikcij v mednarodni menjavi ter nižanju carinskih ovir.« Ti cilji so skladni s cilji iz 2. člena Ustavne pogodbe: » Z Unijo pospeševati harmoničen, uravnotežen in trajnosten razvoj gospodarskih aktivnosti, razvijati visoko stopnjo zaposlenosti in socialno zaščito, vzpostavljanje enakosti med spoloma, visoko stopnjo konkurenčnosti in usmerjenost k gospodarski učinkovitosti, visoko raven zaščite in napredka na področju ustvarjanja kvalitete okolja, zvišanje življenjskega standarda in kvalitete življenja ter gospodarsko in družbeno zvezo in vzajemnost med državami članicami.« (Europa 2005m). Cilj trgovinske politike je podpreti ekonomske in politične interese EU. Pokriva glavne vidike trgovanja z blagom in storitvami, varovanje intelektualne lastnine, investicij in konkurence (ibidem). Za vsak problem, ki nastane s strani trgovine je potrebno najti primerno raven zaščite. Rešitev je odvisna od narave problema in možnosti uporabe ukrepov in se rešuje na multilateralni, regionalni ali bilateralni ravni (ibidem). Naloge generalnega direktorata trgovina: - na podlagi kakovostnih analiz definirati trgovinske interese EU, - delovati v skladu s skupno trgovinsko politiko in izvesti pogajanja na bilaterali,

regionalni ali multilateralni ravni ter sprejeti sporazume, ki temeljijo na predlogih Komisije in so sprejeti s strani Sveta,

- nadzorovati in zagotoviti izvedbo mednarodnih sporazumov z uporabo sistema WTO, poravnave sporov in instrumentov promocije ali zaščite, sprejete v Skupnosti,

- udeleževati se pri nastajanju in nadzoru interne in eksterne politike, ki vpliva na trgovino Unije in zunanje investicije (enotni trg, potrošniki, zdravje, okolje, tehnologija, intelektualna lastnina, konkurenčnost, konkurenca, energija, transport, kmetijstvo in sektorski ukrepi),

- zagotoviti konsistentnost med SZTP in politiko zunanjih odnosov EU na eni strani in prispevkom EU h globalni ekonomiji na drugi strani,

- obveščati javnost z razumljivimi in pravočasnimi informacijami (Bobek in Živko 2002, 17-18).

Page 29: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

29

4.2 Notranja organiziranost generalnega direktorata trgovina SLIKA 4: STRUKTURA GENERALNEGA DIREKTORATA TRGOVINA

Direktorat A Direktorat B Direktorat C Direkorat D Direktorat E Direktorat F Direktorat G Direktorat HEnota A.1 Enota B.1 Enota C.1 Enota D.1 Enota E.1 Enota F.1 G.1 H.1Enota A.2 Enota B.2 Enota C.2 Enota D.2 Enota E.2 Enota F.2 Enota G.2 Enota H.2Enota A.3 Enota B.3 Enota C.3 Enota E.3 Enota G.3 Enota H.3

Enota B.4 Enota E.4Enota B.5

K. F. FALKENBERGER pooblaščeni generalni direktor

P. BALAS pooblaščeni genralni direktor

D. O'SULLIVAN generalni direktor

S. RATSOglavni svetovalec

Interna revizija in vrednotenje

C. ONESTI asistent

generalnega direktorja

P. SANDLER

Prirejeno po: Evropa (2005b). Generalni direktorat trgovina vodi generalni direktor D. O' Sullivan, ki ima dva zastopnika, asistenta, svetovalca in uradnika. Notranja struktura generalnega direktorata je razdeljena v osem direktoratov, označenih od A do H . Ti direktorati imajo imenovane svoje direktorje. Teh osem direktoratov se podrobneje deli v posamezne enote , ki jih predstavljajo imenovani voditelji oz. glave enot. Tako se npr. direktorat E, ki se nanaša na industrijsko trgovinska področja; bilateralne trgovinske odnose II., strategijo dostopa na tuje trge in izvozno trgovinsko politiko z direktorjem P. Amilhat, deli v štiri enote, imenovane od E1 do E4. Vsaka enota od E1 do E4 ima svojega voditelja in različno število uradnikov. Organizacija dela v generalnem direktoratu poteka v obliki piramide s hierarhično strukturo, pri čemer nižje ravni poročajo višjim ravnem. Evropski uradniki in generalni direktorji so, tako kot komisarji, povsem zavezani k nevtralnosti in ne smejo interesom lastne države nikoli dajati prednosti pred interesi drugih držav (Gueguen 2003, 34). Uradniki znotraj posameznih enot so drugačne narodnosti, kot tisti kateremu poročajo. Običajno enoto sestavljajo tri ali štiri različne vrste narodnosti osebja v enoti (Nugent 2001, 142). 4.3 Delovanje generalnega direktorata trgovina Pristojen komisar za področje zunanje trgovine je Peter Mandelson, s petletnim mandatom do leta 2009. Njegov kabinet sestavljajo (Europa 2005b): - vodja kabineta: Simon Fraser;

Page 30: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

30

- namestnik vodje kabintea: Denis Redonnet; - pet članov kabineta: Per Haugaard, Hiddo Houben, Roger Liddle, Catherine Wendt in

Renate Nikolay; - asistentka: Beverley Tempest; - tolmač: Peter Power. Delovne dokumente pripravljajo komisarjem vodje kabinetov, ki se sestajajo tedensko, običajno ob ponedeljkih popoldne (Gueguen 2003, 32). Generalni direktorat za trgovino je odgovoren za področje skupne trgovinske politike, kjer načrtujejo in pripravljajo osnutke zakonodajnih predlogov Komisiji (Nugent 2001, 145). Na naslednjem sestanku komisar razloži ostalim kolegom predlog, o katerem potem razpravljajo. Predlogi postanejo uradni takrat, ko jih sprejme kolegij na svojih tedenskih sestankih (Nugent 2001, 145). Zelo pomembno je, da gospodarska združenja in lobisti izrazijo svoja stališča in potrebe že na začetku, ko se predlogi šele oblikujejo. Višje ko zakonodajni predlog napredujejo po hierarhični lestvici, težje je raznim interesnim skupinam uveljavljati svoje želje (Gueguen 2003, 38).

Page 31: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

31

5 SLOVENIJA IN SZTP EU Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo je slovenski trg postal del notranjega trga EU. Slovenija je prevzela skupno trgovinsko politiko kot eno od ključnih področij, kjer je pristojnost posameznih držav članic prenesena na nadnacionalno raven (Ministrstvo za gospodarstvo RS 2005). Pravna podlaga skupne trgovinske politike je 133. člen Pogodbe o EU, ki določa da »skupna trgovinska politika temelji na enotnih načelih, zlasti glede sprememb carinskih stopenj, sklenitve tarifnih in trgovinskih sporazumov, doseganja enotnosti pri ukrepih liberalizacije, izvozni politiki in ukrepih za zaščito trgovine, na primer glede dampinga ali subvencij«. (ibidem) Usmeritve zunanjetrgovinske politike temeljijo na osnovni predpostavki, da je za prihodnji vzdržni in dinamični gospodarski razvoj Slovenije ena ključnih determinant prav rast menjave s tujino (ibidem). Ukrepi države za pospeševanje izvoza temeljijo na načelu dovoljenega glede Svetovne trgovinske organizacije (WTO) in EU, na načelu ustvarjanja ugodnih pogojev za izvozni prodor za vsa podjetja skladno z njihovimi konkurenčnimi prednostmi in sposobnostmi ter na načelu kombiniranja različnih ukrepov za promocijo izvoza, od sklepanja sporazumov do iskanja sinergij med različnimi ustanovami in organizacijami na nacionalni in mednarodni ravni (ibidem). 5.1 Posledice sprejetja SZTP EU na slovenskem tržišču Članstvo Slovenije v Evropski uniji bo Sloveniji prineslo številne prednosti in koristi na različnih področjih, predvsem pa bo Slovenija kot članica Evropske unije okrepila svojo vlogo v mednarodni skupnosti in utrdila položaj samostojne in bolj prepoznavne države. Vključitev Slovenije v EU prinaša Sloveniji bistveno večji trg, s tem pa tudi večje možnosti za boljšo izkoriščenost produkcijskih faktorjev. V okviru prestrukturiranja gospodarskega sistema Slovenije je članstvo v EU zelo pomembno, saj pospešuje ključne gospodarske reforme (liberalizacijo in privatizacijo v finančnem in energetskem sektorju ter konsolidacijo privatiziranih podjetij v predelovalni dejavnosti) Urad vlade za informiranje 2005, 62. Največje priložnosti so z vstopom v EU dobili predvsem sektorji, ki so bili že pred tem izvozno usmerjeni in imajo nizko stopnjo zaščitenosti. To so predvsem kovinsko-predelovalna industrija, elektroindustrija, telekomunikacijska in transportna industrija. Večje težave lahko pričakujemo v sektorjih, ki so pred vstopom uživali razmeroma veliko zaščito. To so predvsem kmetijsko in živilsko-predelovalna industrija. Vključitev Slovenije v EU je prinesla nove zahteve, hkrati pa so se odprle nove možnosti za vključitev slovenskih podjetnikov na trge EU in možnost koriščenja sredstev EU, namenjenih podjetnikom.

Page 32: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

32

V zadnjih desetih letih je Slovenija dosegla pomembno strukturno spremembo glede premika zaposlenih iz velikih industrijskih podjetij v mala in srednje velika podjetja, predvsem v storitvenem sektorju. Število podjetij na 1000 prebivalcev se približuje povprečju EU, v malih in srednje velikih podjetjih je zaposlenih že več kot 60 odstotkov zaposlenih. S članstvom Slovenije v EU so podjetjem postali dostopni tudi programi za financiranje drobnega gospodarstva in obrti, ki se financirajo prek Evropske investicijske banke, in posojila Evropskega investicijskega sklada (Urad vlade za informiranje 2005, 82). Slovensko gospodarstvo je z vključitvijo Slovenije v EU izgubilo del jugoslovanskega trga, vendar je to izgubo nadomestilo z vstopom na evropski trg. Tako z državami Evropske unije, ki so najpomembnejše partnerice slovenskega gospodarstva, sedaj ustvarimo kar dve tretjini celotne blagovne menjave. Vzpostavitev skupnega ekonomskega sistema na skoraj 500 milijonskem trgu bo še povečala gospodarske priložnosti, močna konkurenca pa bo silila slovenska podjetja v večjo produktivnost, inovativnost in s tem krepila njihovo konkurenčno sposobnost. Vključitev Slovenije v EU je velika prednost predvsem za podjetja , ki so fleksibilna, tržno usmerjena, sposobna povezovati se in vključevati v proizvodno-prodajne verige ter imajo dovolj znanja in notranjih kapacitet za konkurenčen nastop na globalnem trgu. Z vključitvijo Slovenije v skupni trg EU bodo neomejen dostop na naš trg dobili proizvajalci iz vseh ostalih članic EU. Potrošnikom bo vključitev v EU prinesla večjo ponudbo proizvodov za nižjo ceno zaradi večje konkurenčnosti. Evropska unija nikakor ni obljubljena dežela in poleg številnih koristi, ki jih vstop vsekakor ima za tako majhno državo, kot je Slovenija, se bodo sčasoma pokazale tudi slabe strani. Vendar je treba poudariti, da vključitev v Evropsko unijo ponuja predvsem možnosti in priložnosti, od nas samih pa je odvisno, ali in kako jih bomo uresničili (Urad vlade za informiranje 2003, 32). 5.2 Vpliv Slovenije na SZTP EU Z vstopom v EU je Slovenija del izvrševanje svoje suverenosti prenesla na institucije Evropske unije. Tako Slovenija na področjih, o katerih se v skladu z evropskim pravnim redom odloča samo na ravni Evropske unije, ne bo mogla samostojno in neodvisno predlagati, oblikovati in sprejemati zakonov, določati načina njihovega izvajanja in sankcionirati morebitnega neizvajanja veljavne zakonodaje. Toda pri tem je pomembno predvsem dejstvo, da bomo kot člani EU imeli možnost enakopravnega sodelovanja pri oblikovanju in sprejemanju odločitev, saj bomo imeli svoje predstavnike v vseh institucijah in telesih EU, ki so ključni za sprejemanje odločitev (Urad vlade za informiranje 2003, 32-33). Vplivi Slovenije kot polnopravne članice EU na SZTP EU: - Komisija dobi pooblastilo za pogajanja od Ministrskega svet. Posamezna članica EU

uveljavi nadaljnji nadzor nad potekom pogajanj preko Komiteja (113. člen rimske pogodbe), v katerem ima vsaka članica EU svoj sedež. Komite je prisoten pri pogajanjih z državami, ki niso članice EU. Njegova vloga se izkazuje le v obliki

Page 33: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

33

nasveta, vendar pa je v praksi pomembna vez med državami članicami in pogajalci Komisije.

- Pri velikem številu rutinskih zadev odločajo komiteji pod ministrskim nivojem, kot je COREPER. Ti komiteji opravijo končna pogajanja pri približno 70% zadev Ministrskega sveta.

- Pri glasovanju v Ministrskem svetu, pri čemer bo njena moč: • večja pri glasovanju o vprašanjih, ki zahtevajo soglasne odločitve (pridružitveni

sporazumi, trgovina s storitvami, intelektualna lastnina); • nekoliko manjša pri glasovanju o vprašanjih, ki zahtevajo kvalificirano večino

(trenutno 62 glasov od skupnih 87); • najmanjša pri glasovanju o vprašanjih, ki zahtevajo navadno večino (44 glasov). - Posreden vpliv na oblikovanje predlogov Komisije preko evropskih interesnih skupin. (Bobek in Živko 2002, 23).

Page 34: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

34

6 EU IN WTO TER SKUPNO REŠEVANJE SPOROV 6.1 Splošno o WTO Svetovna trgovinska organizacija (WTO – World Trade Organization) je bila ustanovljena 1. januarja 1995 in ima od 11. Decembra 2005 149 članic. WTO ima sedež v Ženevi in je od leta 1995 naslednica Splošnega sporazuma o carinah in trgovini, GATT (General Agreement on Tarrifs and Trade). Slovenija je od 1. julija 1995 njena polnopravna članica. WTO je odprta za članstvo novim državam. Eden izmed obveznih sporazumov, katerega mora sprejeti ob pristopu k WTO vsaka bodoča članica je sporazum za reševanje sporov (Dispute Settlement Understanding). Sistem za reševanje sporov v WTO je najbrž eden največjih dosežkov Urugvajskega kroga pogajanj, ki deluje avtomatično in transparentno ter zagotavlja večjo zanesljivost za vse države članice WTO. Mehanizem ne nalaga novih obveznosti državam članicam, ampak pojasnjuje obveznosti v njihovih medsebojnih odnosih in zunanjih pogajanjih (Bobek in Živko 2002, 110). Trenutno se interes WTO kaže v vse močnejšem strateškem pristopu pri reševanju trgovinskih sporov. S tem se zagotavlja prost dostop na mnoge trge, vendar s spoštovanjem in zaupanjem v partnerje pri podpisovanju multilateralnih dogovorov (Bobek in Živko 2002, 110). 6.2 Reševanje trgovinskih sporov1 Obstaja le en mehanizem za reševanje sporov, ki je postal s sprejetjem obvezen, državam članicam WTO pa je prepovedan vsak drug način reševanja sporov, kakor tudi vsak enostranski povračilni ukrep. Edini organ za reševanje sporov je Telo za reševanje sporov-DSB (Dispute Settlement Body). Kljub temu, da je takšen mehanizem obvezen, še vedno dopušča možnost, da se države med seboj dogovarjajo in poskusijo rešiti spor bilateralno, ne glede na to v kateri fazi se spor nahaja. DSB sestavljajo predstavniki vseh držav članic WTO. To so predstavniki vlad, v večini primerov diplomatski delegati, ki povečini pripadajo trgovinskemu ali zunanjemu ministrstvu države, katero zastopajo. DSB je politično telo, odgovorno za administracijo DSU (Dispute Settlement Understanding) in nadzira celoten proces reševanja sporov. Uradno dovoljenje DSU je, da ustanovi in skliče panelno skupino, sprejeme in potrdi poročila panelne skupine in prizivnega telesa, ohranja in vzdržuje nadzor nad razsodbami,

1 Povzeto po Tratnik, Ferčič (2002, 84-87)

Page 35: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

35

priporočili in implementacijo ter daje avtorizacijo za suspenz koncesij ali drugih obveznosti, ki so v skladu z določenim sporazumom. DSB ima običajno en sestanek na mesec, na zahtevo države članice pa lahko generalni direktor skliče tudi izredni sestanek. Odločitve skupne strokovnjakov in prizivnega telesa so obvezujoče. Država, ki krši obveznosti iz okvira pravil WTO mora upoštevati sklep oz. razsodbo panelne skupine in spremeniti ukrepe ali pa se soočiti s sankcijami. Nad odločitvijo skupine strokovnjakov se je možno pritožiti. SLIKA 5: REŠEVANJE TRGOVINSKIH SPOROV

60 dni posvetovanje

do drugega sestanka DSB DSB ustanovi poroto

0-20 dni referenčni pogoji, sestava porote

raziskava porote skupine ekspertov

vmesno poročilo ponovni sestanek s poroto

6 mesecev od sestave porote, 3 če je nujno poročilo porote za udeležence

do 9 mesecev od ustanoviteve porote poročilo porote za DSB

pregled prizivnega telesaDSB sprejme poročilo

"v razumnem času" (ca. 15 mesecev) implementacija

ob neimplementaciji dogovor o kompenzaciji

30 dni po preteku "razumnega časa"

represalije s strani DSB, če ni dogovora možnost arbitraže

Opombe: DSB = Dispute Settlement Body (telo za reševanje mednarodnih trgovinskih sporov) Vir: (Bobek 2002, 129). Prva faza v postopku reševanja sporov je posvetovanje ali konzultacija med strankami. Vsaka članica v sporu mora v roku 10 dni odgovoriti na zahtevo po konzultacijah in pričeti z njimi v roku 30 dni od vložene zahteve. Če konzultacije v 60 dneh ne pripeljejo do rešitve spora, lahko država – tožnica zahteva od DSB ustanovite panelne skupine za

Page 36: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

36

reševanje spora, najpozneje na drugem obravnavanju zadeve. Panelne skupine so sestavljene iz treh, včasih petih strokovnjakov, iz različnih držav. Panelna skupina mora biti sestavljena v 30 dneh od sklepa o njeni ustanovitvi. Če se stranke v sporu v 20 dneh od ustanovitve panelne skupine ne bodo mogle sporazumeti o njenih članih, bo generalni direktor po posvetovanju s predsednikom DSB in predsednikom relevantnega komiteja ali sveta, sam imenoval člane panelne skupine. DSU določa do od začetka obravnave primera do predložitve končnega poročila panelne skupine strankam v sporu, ne sme preteči več kot šest mesecev. V nobenem primeru pa ta čas ne sme preteči več kot devet mesecev. V nujnih primerih je rok skrajšan na tri mesece. Preden panelna skupina sprejme začasno poročilo, predloži osnutek poročila strankam v sporu. Ta osnutek vsebuje opis dejanskega stanja, ne pa tudi mnenja panelne skupine. Stranke imajo zatem na voljo dva tedna, da preučijo osnutek poročila in podajo svoje mnenje. Nato panelna skupina poda začasno poročilo, ki vsebuje tudi mnenja in sklepe. Zatem morajo stranke v roku enega tedna podati zahtevo za revizijo, ki ne sme trajati več kot dva tedna. V revizijskem postopku lahko panelna skupina skliče še dodatna zasedanja s strankama v sporu. Sledi končno poročilo, ki mora biti posredovano članicam WTO v treh tednih. Novost v postopku reševanja sporov je možnost strank, da se pritožijo. Pritožbe obravnava posebno pritožbeno telo, ki ga je ustanovilo DSB. Pritožbeno telo (Apellate Body) ima seme članov in so imenovani za dobo šestih let. Člani telesa so v večini primerov priznani strokovnjaki s področja prava in mednarodne trgovine in ne smejo sprejemati navodil nobene vlade. Pritožbeni postopek praviloma ne sme trajati več kot 60 dni, v nobenem primeru pa ne več kot 90 dni. Na seji DSB, ki mora biti sklicana v roku 30 dni od sprejema poročila panelne skupine ali Pritožbenega telesa, se mora stranka, ki je spor izgubila, izreči o tem kako bo spoštovala odločbo ali priporočilo. V primeru da ni primerno poročilo izvršiti takoj, ima stranka na voljo primeren rok. Ta se lahko določi s sporazumom ali z arbitražo v roku 90 dni od sprejetja poročila. Ta rok ne sme trajati dlje kot 15 mesecev od sprejetja poročila. Sistem za reševanje sporov je pomemben predvsem za države v razvoju in majhne države, saj jim daje moč v primeru nepoštenega trgovanja razvitih držav. EU je bila udeležena v dveh tretjinah vseh obravnavanih primerov v WTO. Prav zaradi tega ima ključni interes pri kakovostnem delovanju mehanizma WTO pri reševanju trgovinskih sporov. Dejstvo je, da je vsaka rešitev kakega spora v okviru WTO privedla do koristi za podjetja iz EU. Zato si EU želi ta mehanizem še izboljšati (Bobek in Živko 2002, 110).

Page 37: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

37

7 EVROPSKA UNIJA IN SVETOVNA TRGOVINA Evropska unija je družina demokratičnih evropskih držav, ki si skupaj prizadevajo za mir in blaginjo. Njene države članice so ustanovile skupne institucije, na katere so prenesle del svoje suverenosti, tako da se odločitve o nekaterih vprašanjih skupnega interesa sprejemajo demokratično na evropski ravni. Zamisel o Evropski uniji se je prebivalcem Evropske unije porodila zato, da se ubijanje in uničevanje iz druge svetovne vojne ne bi več ponovilo. Na začetku je sodelovalo šest držav predvsem na področju trgovine in gospodarstva. EU, ki danes vključuje 25 držav in 454 milijonov prebivalstva, kar predstavlja 7% svetovne populacije, ustvari več kot petino globalnega izvoza in uvoza. Trgovina je postala zelo pomembna, članice pa so ugotovile, da so lahko uspešnejše, če sodelujejo med seboj. SLIKA 6: DELEŽ ZT MENJAVE BLAGA (uvoz + izvoz) V SVETOVNI TRGOVINI ZA LETO 2003

DELEŽ ZT MENJAVE BLAGA V SVETOVNI TRGOVINI

05

1015202530

%

ZT MENJAVA BLAGA V SVETU

OD

STO

TKI

Ostali svetEU - 25ZDAKanada & MehikaAzijaJaponskaKitajskaLatinska AmerikaKorejaEfta

Vir: IMF (Dots), Eurostat

Page 38: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

38

SLIKA 7: DELEŽ ZT MENJAVE STORITEV (uvoz + izvoz) V SVETOVNI TRGOVINI ZA LETO 2003

DELEŽ ZT MENJAVE STORITEV V SVETOVNI TRGOVINI

05

1015202530

%

ZT MENJAVA STORITEV V SVETU

ODS

TOTK

I

EU - 25Ostali svetZDAJaponskaAzijaKanada & MehikaKitajskaLatinska AmerikaEftaKoreja

Vir: WTO, Eurostat Pri obeh grafih nazorno vidimo, da je EU svetovno vodilna v deležu zunanjetrgovinske menjave storitev in blaga v letu 2003, vendar naj bi po študiji družbe PricewaterhouseCoopers prišlo do leta 2050 do menjave v vrhu gospodarsko najbolj razvitih držav. Kitajska in druge hitro razvijajoče se države naj bi do leta 2050 na lestvici največjih gospodarstev na svetu dohitele ali celo prehitele vodilne industrializirane države. Glede na študijo naj bi ključno vlogo v ponovni razporeditvi gospodarske moči po svetu imele demografske spremembe. Medtem ko je rodnost v Nemčiji nizka, se skoraj v vseh državah v razvoju veča število delovnega prebivalstva. Skupini industrijsko najbolj razvitih držav – Veliki Britaniji, Kanadi, Franciji, Nemčiji, Italiji, Japonski in ZDA – naj bi razvoj prinesel tako dobre kot slabe stvari. Po izsledkih študije bodo te države imele korist od poceni uvoza iz Brazilije, Indije, Kitajske, Indonezije, Mehike, Rusije in Turčije, po drugi strani pa se bodo morale soočiti s prenosom delovnih mest v tujino ali dotokom poceni delovne sile. Tudi visoko kvalificirani kadri bodo občutili spremembe, in sicer zaradi velikega števila visoko izobraženih in zelo motiviranih strokovnjakov iz razvijajočih se držav, ugotavlja PricewaterhouseCoopers (Izvozno okno 2006).

Page 39: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

39

8 SKLEP Skupno trgovinsko politiko vodijo vse države članice EU. V procesu oblikovanja sodelujejo institucije in organi EU, vlade držav članic in različne interesne skupne. Trgovina je ena od najučinkovitejših orodij za pospeševanje razvoja. Povečanje trgovine z državami v razvoju vpliva na povečanje njihovih izvoznih zaslužkov ter spodbuja industrializacijo in gospodarski razvoj teh držav. Trgovina se nenehno prilagaja novim gospodarskim in finančnim razmeram, in prispeva k povečanju bogastva posameznikov oz. narodov. Blagodejen učinek izvoza se kaže v zapolnjevanju proizvodnih zmogljivosti ter zvišanjem stopnje zaposlenosti v državi, v pospeševanju razvoja, rasti standarda države, v konkurenčnosti, kar se izkazuje v rasti BDP. Trgovina se srečuje z močno konkurenco, kar od nje zahteva večjo inventivnost in učinkovitost. Odpiranje novih trgov predstavlja določeno odgovornost EU, potrebna so trgovinska pogajanja in uporaba ustreznih sredstev in informacij o teh trgih. Na tem področju je zelo pomemben generalni direktorat trgovina. Njegovo delovanje je povezano z Evropsko komisijo, državami članicami in ostalimi udeleženci. Evropska komisija je zakonsko obvezana, da ščiti trgovinske interese Evropske unije. Vsakdo lahko od nje zahteva preiskavo proti tretjim državam v primeru kršitev pravil WTO. Generalni direktorat trgovina daje predloge Komisiji, zagotavlja in obnavlja baze podatkov, ki omogočajo lažji dostop do tujih trgov in nudi ustrezne informacije. Države članice se lahko obrnejo nanjo v primeru različnih pritožb, podajanju mnenj in izražanju interesov. Slediti mora interesom vseh držav in se zavzemati za skladen in pospešen razvoj EU. Deluje v skladu s skupno trgovinsko politiko in izvaja pogajanja na bilateralni, regionalni ali multilateralni ravni ter sprejema sporazume, ki temeljijo na predlogih Komisije in so sprejeti s strani Sveta. Nadzorovati in zagotavljati mora izvedbo mednarodnih sporazumov z uporabo sistema WTO, udeleževati se pri nastajanju in nadzoru interne in eksterne politike, ki vpliva na trgovino Unije in zunanje investicije, obveščati javnost z razumljivimi in pravočasnimi informacijami ter prispevati k globalni ekonomiji. Slovenija je z vstopom v EU del izvrševanja svoje suverenosti prenesla na institucije EU. Tako Slovenija na področjih, o katerih se v skladu z evropskim pravnim redom odloča na ravni EU, ne bo mogla samostojno in neodvisno predlagati, oblikovati in sprejemati zakonov. Vendar je pri tem pomembno predvsem dejstvo, da bomo kot člani EU imeli možnost enakopravnega sodelovanja pri oblikovanju in sprejemanju odločitev, saj bomo imeli svoje predstavnike v vseh institucijah in telesih EU, ki so ključni za sprejemanje odločitev. Vključitev Slovenije v EU prinaša bistveno večji trg ter številne prednosti in koristi na različnih področjih, zlasti tistih, ki imajo nizko stopnjo zaščitenosti. Slovensko gospodarstvo je z vključitvijo Slovenije v EU izgubilo del jugoslovanskega trga, vendar je to izgubo nadomestilo z vstopom na evropski trg. Vključitev Slovenije v EU je velika prednost predvsem za podjetja, ki so fleksibilna, tržno usmerjena, sposobna povezovati se in vključevati v proizvodno-prodajne verige ter imajo dovolj znanja in notranjih kapacitet za konkurenčen nastop na globalnem trgu. Vendar vključitev Slovenije v skupni trg EU pomeni tudi neomejen dostop proizvajalcem iz vseh ostalih članic EU na naš trg. Potrošnikom bo vključitev v EU prinesla večjo ponudbo proizvodov za nižjo ceno zaradi večje konkurenčnosti, trgovcem pa večjo konkurenco. Evropska unija ponuja predvsem možnosti in priložnosti, od nas samih pa je odvisno, ali in kako jih bomo uresničili.

Page 40: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

40

POVZETEK V zgodovini človeštva je bila ideja o združeni Evropi, kjer bi vladal mir zgolj misel, o kateri so sanjali filozofi. Priča smo dvema svetovnima vojnama, ki sta opustošili celino. Po drugi svetovni vojni je bilo jasno, da je potrebno prekiniti sovraštvo in nasprotja med narodi, vzpostaviti mir, spravo in medsebojno sodelovanje. Ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo je pokazala, da lahko države, ki so se nekoč bojevale med seboj učinkovito sodelujejo. V letih 1951 do 1958 je 6 evropskih držav – Belgija, Luksemburg, Nizozemska, Nemčija, Francija in Italija - ustanovilo tri integracije: Evropsko skupnost za premog in jeklo, Euratom in Evropsko gospodarsko skupnost. Leta 1965 so le-te združile izvršne organe in se preimenovale v Evropsko skupnost, z ratifikacijo Maastrichtske pogodbe (1993) pa se je Evropska skupnost preimenovala v Evropsko unijo. Evropski skupnosti, kasneje Evropski uniji so se začele priključevati nove članice: leta 1973 Velika Britanija, Irska in Danska, leta 1981 Grčija, leta 1986 Španija in Portugalska, leta 1995 Avstrija, Finska in Švedska ter leta 2004 Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. Evropsko unijo danes združuje 25 držav članic. Skupno vodenje gospodarske politike, politični odnosi in politika razvojne pomoči ustvarjajo uspešen nastop Unije v zunanjih ekonomskih odnosih. Zavedanje, da nobena država od teh članic ni tako močna, da bi se sama mogla uspešno spopasti z ostalimi državami na področju svetovne trgovine je te države združilo v Evropsko unijo. EU je vodilni akter v svetovni trgovini. Ustvarjanje svetovne trgovine zahteva določena pravila in red. Potrebna je politika, ki odseva interese vseh držav članic. Evropska unija vodi skupno zunanjetrgovinsko politiko EU. Ta politika mora biti jasna in skladna, da je lahko uspešna. Ustvarjati mora zdravo konkurenco, pošten in enakopraven dostop do trgov vseh udeležencev. Skupno zunanjetrgovinsko politiko oblikujejo institucije in organi EU, vlade držav članic in različne interesne skupine. Pomembno je, da posamezna država učinkovito spremlja in vodi skupno zunanjetrgovinsko politiko, da intenzivno nastopa v procesih oblikovanja politike in izraža svoje interese. Z vidika Evropske unije so potrebni nenehni procesi harmonizacije, prilagajanje novim razmeram in spremljanje stanja na trgih tako članic EU, kot ostalih trgov na svetu. Evropska unija je odgovorna, da sistem deluje in postavlja cilje in naloge, ki zagotavljajo dolgoročne interese Unije kot skupnosti. Ključne besede: Evropska unija, Generalni direktorat trgovina, Skupna zunanjetrgovinska politika, Instrumenti skupne zunanjetrgovinske politike, Svetovna trgovinska organizacija.

Page 41: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

41

SUMMARY In the history the idea about the European unity where peace should govern, was just the idea of a philosopher's daydream. We have been witnesses of two world wars which destructed the continent. After the second worls war it was necessary to stop hate and contradictions among people of Europe. The creation of European community of coal and steel showed that countries whih contradiced in the past, can also cooperate successfuly. In the years 1951 to 1958 the six european countries – Belgium, Luxembourgh, The Netherlands, Germany, France and Italy – established three integrations: European Coal and Steel Community, Euratom and European Economic Area. In the year 1965 this countries united executive bodies and renamed themselves into European community. According to the ratification of Maastrichts treaty (1993) the European community changed its name into European Unity. The new members began to join the European Unity: in 1973 Great Britain, Ireland, and Denmark, in 1981 Greece, in 1986 Spain and Portugal, in 1995 Austria, Finland and Sweden and in 2004 Cyprus, Czech Republic, Estonia, Latvia, Lithuania, Hungary, Malta, Poland, Slovakia and Slovenia. Today there alre 25 country members in the European Union. The leading of economic policy, political affairs and the policy of development aid make the Union successful in external economic relations. All the members have found out that none of them could have such a power to deal with other counties individually in the world. There is a need pf policy which shows the interests of all of the members. European Union together with all of the members guides a common commercial policy , which must be clear and harmonized to be efficient. It should create a healthy commpetition, fair and equal market entrance for all of the participants. Common commercial policy is created by the institutions and political bodies of EU, governments of the country member and different groups of interests. It is importat that each of the members effectively follows and manages common commercial policy and intensively takes a part in the process of forming the policy and expresses its interests. From the point of view of the EU there is a need of continuouing harmonizing process, conformation to the new circumstances and it should follow the market situation of the members and other markets round the world. EU is responsible that system works and sets the aims and tasks which can assure the longterm interests of the Union as a community. Key words: European union, General directory of trade, Common commercial policy, Instruments of common commercial policy, World trade organization.

Page 42: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

42

9 LITERATURA IN VIRI Literatura 1. Bobek, Vito in Tjaša Živko. 2002. Poslovni vodnik po skupni zunanjetrgovinski

politiki Evropske unije. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije. 2. Bobek, Vito in Vladimir Kenda. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov.

Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 3. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta. 4. European Commission. 1995. Evropska unija – vaša soseda. Luxembourg. 5. Fontaine, Pascal. 2004. Evropa v 12 poglavjih. Belgija: Urad a uradne publikacije

Evropskih skupnosti. 6. Gueguen, Daniel. 2003. Poslovni vodnik po evropskih institucijah. Ljubljana.

Gospodarska zbornica Slovenije 7. GV Revije – revija Tajnica. 2004. Moja Evropa: Priročnik za življenje in delo v

Evropski uniji. Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana. 8. Nugent, Neill. 2001. The European Commisssion. New York: Palgrave. 9. Sever, Mojca in Vital, Nina Sankovič. 2004. Almanah EU s spletnimi povezavami.

Ljubljana.Tehniška založba Slovenije. 10. Tratnik, Matjaž in Aleš, Ferčič. 2002. Mednarodno gospodarsko pravo. Maribor.

Pravna fakulteta. 10. Urad vlade RS za informiranje 2005. Slovenija v Evropski uniji. Ljubljana. 11. Urad vlade RS za informiranje 2003. Slovenija v Evropski uniji. Ljubljana.

Page 43: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

43

Viri 1. Agencija TIPO. Do leta 2050 menjava v vrhu gospodarsko najbolj razvitih držav?

[Online] Available: http://www.izvoznookno.si/novice.php?mode=seznam&menu=novice&akcija=izbrana_novica&id=5471

2. Gospodarska zbornica Slovenije. 2000. Notranji trg EU in trgovinska dejavnost.

[Online] Available: http://www.gzs.si/Nivo3.asp?IDpm=881 [10.08.2005] 3. Europa. (2005a). Beginners. [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/whatwedo/beginners/index_en.htm [25.12.2005]. 4. Europa (2005b). Cabinet. [Online] Available:

http://europa.eu.int/comm/commission_barroso/mandelson/cabinet.cfm?LangId=EN [05.05.2006].

5. Europa. (2005c). Directorate General External Trade. [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/whatwedo/whois/index_en.htm [25.12.2005] 6. Europa. (2005d). EU Trade in the World. [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/data.htm [25.12.2005]. 7. Europa. (2005e). External Trade.: [Online] Available http://europa.eu.int/pol/comm/overview_en.htm 8. Europa (2005f). Introducing the EU. [Online] Available: http://europa.eu.int/institutions/index_en.htm [15.1.2006] 9. Europa (2005g). Kako je organizirana EU? [Online] Available: http://europa.eu.int/abc/panorama/howorganised/index_sl.htm [07.03.2006] 10. Europa (2005h). The Council of the Europena Union. [Online] Available: http://europa.eu.int/institutions/council/index_en.htm 11. Europa. (2005i). The EU in the WTO. [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/newround/index_en.htm [25.12.2005]. 12. Europa (2005j). The European Commission. [Online] Available: http://europa.eu.int/institutions/commission/index_en.htm 13. Europa (2005k). The European Parliament (EP). [Online] Available: http://europa.eu.int/institutions/parliament/index_en.htm [15.1.2006] 14. Europa. (2005l). Trade policy instruments. [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/issues/respectrules/tpi_en.htm [07.01.2006]. 15. Europa. (2005m). Work. [Online] Available:

Page 44: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

44

http://europa.eu.int/comm/trade/whatwedo/work/index_en.htm [25.12.2005]. 16. Europa (2005n). What we do. [Online] Available: http://europa.eu.int/comm/trade/whatwedo/whois/index_en.htm [12.8.2005]. 17. Europa (2005o). Združena v raznolikosti. [Online] Available: http://europa.eu.int/abc/panorama/index_sl.htm [07.03.2006] 18. Gospodarska zbornica Slovenije. 2003. Skupna zunanjetrgovinska politika EU.

[Online] Available: http://www.gzs.si 19. Izvozno okno. 2005. Ukrepi trgovinske politike. [Online] Available: http://www.izvoznookno.si/EU_trgovanje/index.php?gr1=ukrTrg

20. Ministrstvo za gospodarstvo RS. 2005. Trgovinska politika. [Online] Available: http://www.mg.gov.si/index.php?id=7704 [07.03.2006] 21. Urad vlade RS za informiranje. (2005a). Evropske institucije. [Online] Available:

http://www.evropa.gov.si/institucije [20.12.2005] 22. Urad vlade RS za informiranje. (2005b). Pogajalski postopek. [Online] Available: http://evropa.gov.si/siritev/proces-siritve/12/ [05.01.2006] 23. Urad vlade RS za informiranje. 2005. Pogajalski postopek. [Online] Available: http://evropa.gov.si/siritev/proces-siritve/12/ [05.01.2006] 24. WTO. 2006. What is the WTO? [Online] Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/whatis_e.htm#caution [07.03.2006]

Page 45: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

45

Page 46: SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE

46