Teden življenja

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G AŽ E N E • O T R O C I M A J 1 0

življenjaTeden

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiiiidddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka OpetnikU R E D N I C A

Z M O J E G A V I D I K A

[email protected]

U V O D N I K

Ključna beseda je spoštovanje

Lani novembra sem se udeležila podijske diskusije o temi Kakšno vrednost ima človeško življenje. Med razpravljalci je bil tudi gineko-log dr. Janos Gellen. Doma iz Madžarske je ne-kaj let kot ginekolog deloval v Nemčiji. Zdaj pa ga že vrsto let poznajo koroške ženske kot izkušenega in nadvse prizadevnega prenatal-nega diagnostika in ginekologa. Na pogovor-nem večeru je poleg matere, ki ima prizade-tega sina, psihološke svetovalke in duhovnika spregovoril dr. Gellen o predporodni diagnosti-ki. Kot priznan strokovnjak je razlagal možnosti predporodne diagnostike, obenem pa močno poudarjal dostojanstvo še nerojenega otroka. V prvi vrsti dostojanstvo nerojenega otroka, pri katerem je pri preiskavah ugotovil deformaci-je ali hudo duševno bolezen, kot je Down-syn-drom. Ganjena sem bila in prizadeta, s kakšnim spoštovanje je govoril o teh otrocih. Kako se je zavzemal za življenje teh otrok, obenem pa v velikem spoštovanju govoril o njihovih starših, katerim skuša na čim bolj razumljiv način razložiti bridko novico. Že takrat sem se odločila, da bo ena nasled njih družinskih prilog posvečena prav tej temi. Da pa bo izšla številka ravno v času, ko v avstrij-ski Cerkvi obhajamo »Teden za življenje«, sem bila sama presenečena. Zadnji teden v maju in prvi teden v juniju smo vsi povabljeni, da naš pogled, naše molitve in bogoslužja posvetimo življenju – da bodo mladi z veseljem sprejema-li otroke, se odločali zanje tudi takrat, ko zve-do trpko novico o bolezni nerojenega otroka; da bomo kot civilna družba s spoštovanjem spreje-mali take otroke in njihove starše. Želim, da bi ob branju te priloge začutili, kakšno nenadomestljivo vrednost ima življenje.

Slika na naslovnici: Študenti iz raznih prede-lov Evrope ob morju na Danskem

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i m a j 1 0

življenjaTeden

iiddn OO

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddddd

iiiiiiii nnn DDDDDD OOOOOOO MMMMMM

Če študentka na rajžo gre – na DanskoKonec avgusta prejšnjega leta sem se za deset mesecev preko univerzitetnega programa »Era-smus« odpravila v prelepo, malo severno drža-vo Dansko – v mesto Århus, kjer bom junija tega leta zaključila (bakk.) študij pedagoških in izo-braževalnih znanosti.Že nekaj let sem se zanimala za severne države v Evropi, kajti socialni sistemi, npr. zavarovalni-štvo, šole, univerze, domovi za ostarele itn., de-lujejo po boljših načrtih kakor pri nas v Avstriji. Vedno sem imela občutek, da socialne ustanove na severu Evrope delujejo z večjim uspehom in večjim zadovoljstvom. O tem sem se hotela pre-pričati sama, kar je predvsem pomembno tudi za moj študij.

Kraljevina Danska Na Danskem živi okoli 5,5 mi-lijona ljudi, je najstarejša in najmanjša nordij-ska država, ki je polna lepih biserov. Obdana je s prelepimi plažami in peskom sipin (Sanddünen), manjša mesta so zgrajena v tradicionalni in mo-derni arhitekturi. Nešteti otoki se ponašajo s pre-krasno naravo. Kulturno življenje in tradicija sta razširjena po vsej Danski.

Danci gojijo skupnost Dance opisujejo kot naj-bolj zadovoljne in srečne ljudi na svetu, kar lah-ko le potrdim. Vseeno pa so znani po svojem bolj »hladnem» značaju. Po skoraj enem letu biva-nja na Danskem lahko rečem, da so zelo prijazni, praktični, svetovljanski in zelo delavni ljudje. Zelo razširjena je tukaj beseda »hyggelig« (pri-jetno), ki po mojem mnenju zelo dobro označuje življenje Dancev. Imajo lepe tradicije, ki krepijo skupnost in prijateljstvo. Tako se na primer vsak petek po službi usedejo skupaj v kak bar in popi-jejo sip piva. Tudi na univerzi ima vsaka fakulte-ta svoj bar in ob petkih se študentje dobijo tam,

3ŠTIRINAJST DNI XIV

Kr istina Gri l, š t u d e n t k a

Če študentka na rajžo gre – na Danskokar po mojem mnenju dobro vpliva na medsebojni odnos študentov.Danci imajo tudi zelo veliko zaupanje drug v dru-gega. To se še posebej pokaže na univerzi, kjer imajo študentje noč in dan vstop v knjižnico.Poleg tega pa so Danci športno zelo aktivni. Pogo-stokrat so vpisani v razne športne klube, fitnes cen-tre ali sami izvajajo različne športne panoge. Naj-pomembnejše prometno sredstvo je torej tudi kolo!

Študentje delajo po skupinah Prva stvar, ki me je presenetila, je bila novica, da vsak danski študent dobi znatno mesečno vsoto denarja, kar vsem olaj-šuje življenje. Vseeno ali prihajajo študentje iz rev-ne ali bogate družine, vsi imajo iste možnosti in se enako dobro lahko koncentrirajo na študij. Pouk na Danskem poteka v majhnih skupinah, kar seve-da omogoča večjo kakovost pouka in boljše odno-se med študenti. Zame osebno je bilo novo to, da se študentje pogostokrat srečujejo tudi zunaj univer-ze in morajo pripravljati številna skupinska dela. Cel sistem je zgrajen na osnovi skupnosti, kar je pomembno tudi za službo pozneje. Tudi splošni sistem univerze se razlikuje od naše-ga. Študentje tukaj si lahko izberejo različne vr-ste izpitov, npr. 3-urni pisni ali 1-urni ustni iz-pit, 24-urni pisni izpit, ki ga lahko napišejo doma, itn. Tudi ocene niso od 1-5, kakor pri nas v Avstri-ji, temveč med 3 do 12, kar omogoča bolj pravično ocenjevanje. Kot sem že omenila, se tudi pouk raz-likuje od pouka pri nas. Zelo pomembno je tukaj, da učitelji/učiteljice nimajo monologov, temveč so študentje vedno vključeni v dialog in so s tem tudi sami odgovorni za študijski uspeh in napredek. Naslednja stvar, ki je bila sprva zelo čudna zame, je bila, da nimajo ogromnega hierarhičnega siste-ma. Vsi učitelji/učiteljice so nagovorjeni z imenom in brez kakršnih koli naslovov. Sploh je stik med

študentom in učiteljem in drugimi zaposlenimi na univerzi bolj prijateljski. Vseeno kdaj potrebuješ pomoč, vedno ti stojijo ob strani in ti pomagajo. Vsi ti faktorji, ki sem jih naštela, pozitivno učinkuje-jo na študente in njihovo motivacijo ter povečujejo kakovost izobraževanja. Predvsem kar zadeva dru-ge sisteme in metode na univerzi, bi si lahko naši politiki odtrgali velik kos in ga uvedli v naš izobra-ževalni sistem, ki, kakor vsi vemo, ni najboljši.

Učijo se tri jezikeUradni jezik je danščina. Imajo mnogo različnih narečij in na jugu države celo dvojezičnost (dan-ščina/nemščina). Na jugu se v šolah pogostokrat učijo od vsega začetka dva ali celo tri jezike (urad-ni jezik, nemščino in angleščino). Kar me je zelo fasciniralo, je, da vseeno koga nagovoriš, vsi ali skoraj vsi obvladajo angleščino in pogostokrat tudi nemščino. Doživljam, da so Danci zelo odprti do ljudi drugih narodnosti.

Šmihelčanka Kristina Gril je absolventka Slovenske gimnazije. Študijska pot jo je pe-ljala na Dansko. Svoja doživetja in izkušnje

je opisala za naše bralce.

Študijsko mesto Århus je drugo največje pristaniško mesto na vzhodni obali Jutlandije in ima okoli 250.000 prebivalcev. Od vsega začetka me je mesto očaralo s prelepo tradicionalno arhitekturo, z zelo mirnim ozračjem, z ogromno kulturno ponudbo, individualnimi trgovina-mi in lepo naravo v okolici. Hitro sem se navadila na novo okolje in spo-znala nešteto ljudi iz različnih krajev sveta, kar je moje zanimanje za dru-ge kulture, jezike, tradicije in dežele še povečalo. Že v prvih tednih sem opazila, da se na Danskem in sploh v tem mestu počutim zelo varno. Redko slišim, da se dogajajo vlomi ali druge kriminalne stvari, kar zno-va potrjuje, da so ljudje zelo zadovoljni in uravnoteženi. Kar ima seveda opravka z dobrim socialnim sistemom. V mestu je nešteto muzejev, dva znana med njimi sta »Aros« in »Den Gamle By«.


V Ž A R I Š Č U

Človeško dostojanstvo pojmujemo kot te-meljno vodilno vrednoto za politično in družbeno oblikovanje. V preambuli Listine

temeljnih pravic Evropske unije, ki je bila raz-glašena na konferenci v Nici leta 2000, je jasno rečeno: »V zavesti svoje duhovne – verske in nravne (etične) dediščine Unija temelji na ne-deljivih in univerzalnih vrednotah dostojanstva človeka, svobode, enakosti in solidarnosti. Te-melji na načelih demokracije in pravne države. Osebo postavlja v središče svojega delovanja, s tem da utemeljuje občanstvo Unije in prostor svobode, varnosti in prava.« Oseba je torej pred vsako družbeno ustanovo v središču: človek kot središče in ne: »Človek kot sredstvo. Pika!« In člen 1 Listine temeljnih pravic se glasi: »Dosto-janstvo človeka je nedotakljivo. Treba ga je spo-štovati in varovati.« S tem je položen temelj, ki je bil odločilen že za Splošno deklaracijo člove-kovih pravic 1948, če v preambuli vidi »prizna-vanje vsem članom človeške družine lastnega dostojanstva in njihovih enakih in neodtujlji-vih pravic« kot osnovo »svobode, pravičnosti in miru v svetu«.

Z dostojanstvom je po Immanuelu Kantu naka-zano tisto, kar se ne da obračunavati, kar se ne da postaviti v konkurenco do drugih vrednot, tudi če se takšna konkurenčna situacija vedno znova v vsakdanji resničnosti uveljavlja – in je seveda tudi odločilna. Immanuel Kant piše do-besedno v »Temelju metafizike nravi«: »... člo-vek in sploh vsako razumno bitje eksistira kot smoter sam na sebi, ne zgolj kot sredstvo za po-ljubno uporabo za to ali ono voljo ...« In na ne-kem drugem mestu piše: »Kar ima neko ceno, na njegovo mesto se more postaviti tudi nekaj drugega kot ekvivalent; kar pa je vzvišeno nad vsako ceno, torej se ne da nadomestiti z nobe-nim ekvivalentom, to ima dostojanstvo.« S fi-

guro človeškega dostojanstva je človek, in si-cer vsak človek, torej odtegnjen obračunavajoči konkurenci, kar je važno posebno glede na šib-ke in te, ki nimajo zagovornika, ki bi jim mo-gel v obračunavanju stati ob strani. V pogledu na formulacijo »Dostojanstvo človeka je nedo-takljivo«, kakor jo najdemo v bonnskem ustav-nem zakonu v členu 1, pripominja Hermann J. Pottmeyer: »Obstaja nagnjenje, ki ga opaža-mo povsod v družbi in zgodovini, da bi krog no-silcev dostojanstva omejili na dejavne in dela zmožne. Temu nagnjenju se ustavlja ustavni za-kon, ko njegov člen 1 dostojanstvo človeka ime-nuje nedotakljivo.« In Pottmeyer potem citira Arna Baruzzija: »Dostojanstvo je zato nedotak-ljivo, ker obstajajo nedoletni, bolni, otroci, šib-ki nasploh. Fragilno človeškega bivanja je pred-vsem poimenovano s členom 1.« Prav v mišljenju v kategorijah možnosti (izved-ljivosti) recimo v okolju nastanka in razvoja člo-veškega življenja je fragilno, krhko kot očitek neuspeha posebno ogroženo (izpostavljeno). Ob svetovnonazorskih določilih trga, ki se uve-ljavlja za vsa področja, in mehanističnem mi-šljenju, ki v človeku vidi stroj, ki ga je mogoče popraviti, se potencial nevarnosti glede na do-stojanstvo še enkrat zviša.

Samo še sredstvo? A prav tudi inflacionarna raba pojma človeško dostojanstvo je opozorilo na to, da je to, kar imenujemo človeško dosto-janstvo, nekaj fundamentalnega. Tako je skoval strokovnjak za ustavno pravo Günter Düring v svojem komentarju k bonnskemu ustavne-mu zakonu tako imenovano objektno formulo: »Človeško dostojanstvo je prizadeto, če je kon-kretni človek ponižan v objekt, v golo sredstvo, v nadomestljivo veličino.« V možnosti razpola-ganja s človekom recimo kot zarodkom (embri-em), ki je bil spočet v petrijevki (Petrischale), se

Dostojanstvo človeka je nedotakljivo

Univ. prof. Leopold Neuhold, rojen leta 1954, študij teologije s težiščem etika in sociologija. Od leta 2001 vodja inštituta za etiko in sociologijo. Vodja delovne skupine za etiko, razvoj in tehniko pri Joanneum Research. Raziskovalni projekti: katoliški socialni nauk, mirovna etika, spreminjanje vrednot, sociologija religije.

L e o p o l d N e u h o l d

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

kaže ta naravnanost (usmeritev) proti človeške-mu dostojanstvu.

Omejitev svobode Ta zasnova (Aufbau) na člo-veškem dostojanstvu pomeni seveda neko ome-jitev svobode in avtonomije, s tem da me obve-zuje, da ravnam tako, da bo moje ravnanje čim bolj širilo prostor svobode drugega in ne ome-jevalo. To temeljenje identitete tudi glede na drugega v priznanju temelja svobode drugega je bistveni sestavni del poročila o stvarjenju, ki vidi »pomoč od vis-a-vis v ustvarjenju žene kot veličino, ki dopolnjuje avtonomijo posamez-nika. Tako piše judovski profesor za mednaro-dno pravo in evropsko pravo na newyorški Uni-versity Law School in na Evropskem kolidžu v Brüggeju, Joseph H. H. Weiler, v svojem spisu »Krščanska Evropa«: »Pomembna zaradi svoje simbolične in praktične daljnosežnosti je raz-lika med akcentom, ki ga Američani v svojem univerzumu človekovih pravic postavljajo na svobodo, in tistim, ki ga Evropejci postavljajo na dostojanstvo. Geneza (Prva Mojzesova knji-ga) daje prednost dostojanstvu, s tem da govo-ri o možu in ženi kot ustvarjenima po Božji po-dobi. Po verskem pojmovanju sveta svoboda ni brezmejna in mora biti del discipline etične re-snice. Vsi so ustvarjeni po Božji podobi, mož-je in žene; v tem smislu so deležni nespodbitne enakosti, in zaslužijo globoko spoštovanje svo-jega dostojanstva. Vsi so ustvarjeni kot moral-na bitja, vsem je dana tista avtonomija in tista svoboda, ki je esencialni del njihove oprave kot moški in ženske.«

Takšen pogled ima za cilj izravnavo in zdru-žitev perspektiv, red, v katerem more obstaja-ti svoboda enega poleg in celo tudi po svobodi drugega. Prav zato je usmeritev k vsestran-skemu, neskrajšanemu človeškemu dostojan-

stvu važna, ki ne obstaja v primerjavi in v teh-tanju, temveč v priznanju, »spoznanju v obliki priznanja«, kakor je formuliral Ludger Honne-felder v nekem članku. Kajti obstajajo težnje, ki bi mogl e udejanjiti formulacijo: »Dostojan-stvo človeka je bilo nedotakljivo.« Pod tem na-slovom je objavil FAZ z dne 3. septembra 2003 članek Ernsta-Wolfganga Böckenfördeja, v ka-terem kritizira novi komentar k členu 1 odsta-vek 1 ustavnega zakona Zvezne republike Nem-čije po Matthiasu Herdegenu, ki po njegovem mnenju opušča oz. vsaj relativira neomajno za-ščito človeškega dostojanstva. Böckenförde opozarja na to, da je Herdegenova interpreta-cija zaznamovana z odvrnitvijo od interpreta-cije odstavka 1 ustavnega zakona kot prevze-ma predpozitivne vrednote v pozitivno pravo s konsekvenco, da tako »fundamentalna nor-ma ustavnega zakona izgubi nosilno os«. Po Böckenfördeju se s tem zgodi »menjava (We-chsel) v razumevanju garancije človeškega do-stojanstva od nosilnega fundamenta na novo ustanovljenega državnega reda, ki označu-je njegovo identiteto, k ustavni normi na ena-ki ravni poleg drugih, ki jo je treba interpretira-ti izključno državnopravno«.

Nerazpoložljivost ali preračunljivost Tako se vedno postavlja vprašanje, kako obravnavamo človeško življenje in človeško osebo: v nerazpo-ložljivosti (Unverfügbarkeit) človeškega dosto-janstva ali preračunljivosti (Verrechenbarkeit) človeškega dosega (Zugriff). Bog je vsakega člo-veka napisal na svojo dlan, ga torej odtegnil vsakemu dosegu v obliki razpolaganja. S tem ima človeško življenje, tisto, ki se začenja, in ti-sto, ki se končuje, ne le vrednost, temveč dosto-janstvo, ki vsako osebo dela »neizrekljivo«, ker jo je mogoče raztolmačiti samo v Bogu.

Dostojanstvo človeka je nedotakljivo

Bog je vsakega

človeka napisal

na svojo dlan,

ga torej odteg

nil vsakemu do

segu v obliki

razpolaganja.

S tem ima člo

veško življenje,

tisto, ki se za

čenja, in tisto,

ki se končuje,

ne le vrednost,

temveč dosto

janstvo.

,,

,,


V Ž A R I Š Č UPripravila M i c k a O p e t n i k

V zvezi z nosečnostjo in nerojenimi otroki se pogosto pojavlja izraz prenatalna diagnostika. Kaj zmore taka diagnostika?Dr. Janos Gellen: Prenatalna diagno-stika pomeni v pravem pomenu be-sede predporodna diagnostika. To je poddisciplina, kateri se v Evropi po-svečajo ginekologi, v Ameriki dela-jo to radiologi, te preiskave izvajajo tudi nekateri otroški zdravniki. Pred-porodna diagnostika omogoča, da otroke pred porodom celostno pre-gledamo. Najbolj znana in po najnovejši ved-nosti nenevarna metoda je ultra zvok, s katerim lahko preiščemo ne-rojeno dete. To je pa diagnostika, ki ima tudi svoje meje. K prenatal-ni dia gnostiki spadajo tudi genet-ske preiskave, ki jih lahko izvedemo s pregledom krvi staršev, če se npr. v družini pojavljajo kake bolezni bolj pogosto. Genetske preiskave lahko napravimo iz otrokovih celic. K pre-natalni diagnostiki spadajo punkcije popkovine, punkcija plodne vode ali preiskave posteljice. S preiskavo ma-terine krvi lahko ugotovimo infekcije ali izključimo nevarnost redkih viru-snih infektov. K prenatalni diagno-stiki spada tudi prenatalna terapija, s katero lahko poredke ali prirojene bolezni zdravimo že v materinem te-lesu.

Pojem prenatalna diagnostika se pogosto uporablja pri preiskavah, ki so namenjene ugotovitvi, ali se bo otrok rodil zdrav ali pa prizadet …Dr. Janos Gellen: To drži. Toda naj-prej moramo razjasniti pojem, kaj in kdo je prizadet. Prizadet je človek, ki je slep, se je poškodoval pri špor-tu in sedi v vozičku. Prizadetost lah-ko povzroči pomanjkanje kisika v času nosečnosti ali težaven porod. Vsak od nas ima kako pomanjkljivost – prizadetost, ki največkrat ni vidna. Prizadetost v prenatalni diagnosti-ki je obsežna zgodba. Pri pogovoru z nosečnicami strogo pazim, da dobro razložim prizadetost, kakšna je pri-zadetost, kaj prenatalna diagnosti-ka ob tej prizadetosti lahko pokaže in česa ne. Pri prenatalnih preiskavah je Down-syndrom v mnogih prime-rih dobro viden.

Kdaj se začne človeško življenje in kakšno vrednost ima

Kot prena-talni dia-gnostik in

ginekolog sto-ji dr. Janos Gel-len iz Beljaka pogosto pred iz-zivom: kako ra-zložim staršem to, kar kažejo pre-iskave. V predpo-rodni diagnosti-ki, ki jo imenuje »milost«, pa vidi tudi diskrepan-co. Po eni stra-ni je z njo mož no odkriti obolenja in jih ozdraviti že v času nosečnosti. Po drugi strani pa sporočilu o defor-macijah pogosto sledi splav.

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

Kakšne možnosti ponuja predporodna terapija? Dr. Janos Gellen: Tehnični razvoj nam omogoča, da moremo z novimi meto-dami dobro spremljati nerojeno dete in mater. Na primer redko, a zastra-šujočo, za nosečo mater smrtno ne-varno zastrupitev v nosečnosti lahko z veliko gotovostjo zgodaj zazna-mo. Ali sladkorno bolezen, ki nasto-pi v času nosečnosti. Prej se je zgodi-lo, da matere v 40. tednu nosečnosti naenkrat niso več čutile otrokovih gi-bov. Življenje nerojenega se je iztek-lo. Pogosto je bila za to nenadno smrt odgovorna sladkorna bolezen. Z la-boratorijskimi in ultrazvočnimi prei-skavami to bolezen lahko pravočasno ugotovimo in z inzulinsko terapijo rešimo življenje nosečnice in otroka. Današnji standard teh preiskav se-stoji iz tehničnega razvoja zadnjih deset letij in našega znanja. Jaz ga vi-dim kot milost. Pri teh metodah pa bioetično ozadje ni razčiščeno, ker je razvoj prehiter. Razvoj služi v prvi vrsti zdravju nosečnice in nerojene-ga. Preiskave v zvezi z Down-syndro-mom pa so sporne.

Zakaj so sporne?Dr. Janos Gellen: Ker v Astriji 90 % družin prekine nosečnost, če zvedo, da se bo rodil otrok s to prizadetostjo. Po novih določilih je ginekolog obve-zan, da nosečnico seznani z možno-stjo prenatalnih preiskav. Žene zvedo za to možnost in opravijo preiska-ve pri prenatalnih diagnostikih. Če so preiskave izrazite, opravimo še pre-iskavo plodne vode, ki pokaže jasno diagnozo. Down-syndrom je duševna prizadetost, ki ni ozdravljiva. Sporne so te preiskave zaradi tega, ker je ne-rojeni otrok s to prizadetostjo sposo-ben živeti in ker se kršijo osnove bio-etike. In ker zakon dovoljuje splav, se zanj starši tudi odločijo. Zato ima Down-syndrom v prenatalni diagno-stiki tudi poseben pomen.

Veselo pričakovanje otroka nenadoma prekine kruta diagnoza „vaš otrok se bo rodil prizadet“. Kje lahko matere ob hudi diagnozi prejmejo pomoč?Dr. Janos Gellen: Ob raznovrstnih dia-gnozah moramo dobro presoditi, ali bo otrok sposoben življenja ali ne.

Če ga bo sposoben, bo možno bole-zen ozdraviti. Je prizadetost, okva-ro mož no sprejeti in združiti z ži-vljenjem družine ali ne? Zgodi se, da se žene ob takih diagnozah odloči-jo „zame splav ne pride v poštev“. Te nosečnice spremljamo skozi vso no-sečnost z enako pozornostjo kakor druge matere. Če pa se starši odločijo za splav, se trudimo, da med sporočilom dia-gnoze in morebitnim splavom osta-ne zadosti časa za premislek. Hva-la Bogu imamo v zadnjem času tudi na Koroškem kar nekaj izobraženih terapevtk, ki ponujajo psiho-social-no svetovanje. To svetovanje vsebu-je spremljanje nosečnice že pred pre-gledom, tudi med pregledom, ker je sporočilo diagnoze težka naloga tudi za zdravnika, in tudi v času po tem. Slaba novica sproži v ženah emocio-nalni strah, jezo, preplah. Ženi mo-ramo dati čas in prostor, da o tej si-tuaciji lahko govori. To podporo prejema nosečnica, ne glede na nje-no odločitev.

Kaj vodi žene, da se odločijo za splav?Dr. Janos Gellen: Ljudje, ki prihaja-jo k meni, se zelo težko odločijo za ta korak. So prizadeti, žalostni, pogo-sto pod močnim vplivom. Vidimo pa, da je v zahodnem svetu splav popol-noma akceptiran. Tudi splav zdrave-ga otroka v smislu »Fristenlösung« pred 12. tednom nosečnosti. Izha-jam iz družine zdravnikov in moj sta-ri oče in oče sta kot zdravnika do-življala še v 60. letih, kako so mlada noseča dekleta prekinila nosečnost (s pletilko, popile so lug, s pomočjo ma-začke, naredile samomor …). Različni so bili vzroki. Takrat še niso poznali kontracepcijskih sredstev in ljubezen je pač ljubezen. Zdravstvena politika je to hotela preprečiti in dovolila, da opravi splav zdravnik, da ne bi bilo več ogroženo življenje matere. To je moja teorija. Pravica samoodločbe žensk v novej-šem času je prispevala svoje k tej od-ločitvi. V komunizmu, od koder pri-hajam, pa človeško življenje ni imelo nobene vrednosti.

Ob splavu pa se zastavlja vprašanje – kakšno vrednost ima človeško življe

nje?Dr. Janos Gellen: Občutek imam, da ljudem ni jasno, kdaj nastane življe-nje: pri oploditvi, med nosečnostjo, pri porodu. Otroci pridejo iz trebuha, so gostje pri nas doma, vzgajamo jih antiavtoritarno, nočemo vplivati na njihov razvoj. Vlada mišljenje – živ-ljenje se pač enkrat začne. Generaci-ji, ki danes rojeva otroke, starši niso posredovali, da je življenje vrednota. Nekdaj so otroci ob rojstvu in smrti doživljali, kako vrednoto so prejeli ali izgubili. Doživljali so spoštovanje do življenja in smrti. Vsak bi rad zdra-vega otroka. Pri odločitvi proti otro-ku navajajo starši dva argumenta: ne morem si predstavljati življenja s pri-zadetim otrokom; dobro, storili bomo vse za prizadetega otroka, toda kaj, če nas enkrat več ne bo?Ne morejo si pa predstavljati, da bi njihov otrok živel v domu. Otroci in odrasli z Down-syndromom lahko do neke mere živijo sami, vsekakor pa potrebujejo pomoč. Za to imamo že dobre primere, npr. službo osebne-ga asistenta. To je dobra možnost, da porečem staršem: »Če se bo vaš otrok rodil s prizadetostjo, ga boste oskr-bovali z vso ljubeznijo. Ko vas ne bo več, so tu društva in ljudje, ki bodo zanj skrbeli, da bo v znani okolici do-bro živel.«

So zahteve naše družbe tako visoke, da prizadeti v njej nimajo več prostora?Dr. Janos Gellen: Včasih so se vsi ti otroci rodili in živeli približno osem let. Danes živijo 60 let. Otrok z Do-wn-syndromom je živel nekdaj kra-tek čas, bil je ljubljen, starši so ga pogosto skrivali, ker jih družba ni sprejela. Za prizadete še nikdar ni bilo tako poskrbljeno. Še nikdar ni bilo toliko prostora zanje, kot ga je danes. Toda med starši prevladuje mnenje, da za te otroke ni prostora. Na splošno se čuti odtujitev. Zgublja se osnovna morala. Ni zagovornikov za poroko, ki bi opogumljali mlade: poročite se. Vzdržite in se ne razidi-te po prvem prepiru. Če ste se enkrat ljubili, je to osnova za vse življenje. Zdi se, da je v krizi osnovna morala in v teh okvirih prizadeti nimajo pro-stora.

Kdaj se začne človeško življenje in kakšno vrednost ima

XIV ŠTIRINAJST DNI8 XIV ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI88

Ž E N E S P E C I A L

Žareči nasmeh

v zahvalo

Pripravila M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

Dragi Adrijan!Pred nekaj dnevi sem te osebno spoznala. Pišem Ti pismo, čeprav vem, da mi ne boš odgovoril, … a ker po tem popoldnevu vem, bolj kot kdaj poprej, kakšno vrednost ima življenje in kakšno neiz-merno ljubezen Ti poklanjata Tvoja starša in ka-kšne čudovite žareče nasmehe jima vračaš v za-hvalo. Pišem Ti pismo, čeprav vem, da se nikdar ne bova pogovarjala, kot se pogovarjam z drugi-mi ljudmi, a ker vem, da se pogovarjajo duše, in to brez besed. Ko sem prišla na pogovor k Tvojim staršem, si mirno spal v prijazni in pisani sobi, v Tvoji poseb-ni postelji, ki ima naokoli mrežo, da lahko v njej varno ležiš. Tvoja starša sta me žarečih oči spre-jela, polna prijaznosti in odprtosti, polna ljubezni do življenja. In vendar vem, da so te oči že toli-ko jokale in da sta Tvoj ati in Tvoja mami doži-vela mnogo krutih ur. Morala sta sprejeti mnogo nespremenljivih dejstev in s tem gotovo tudi po-polnoma drugačno življenje, kot si ga sanja mlad par. Kot drugi sin si se rodil v to družino in se prve mesece normalno razvijal. Tvoja mama mi je pripovedovala, da je »po cepljenju izbruhnila ta bolezen in ko smo ga dobili po preiskavah iz bol-nišnice, nismo vedeli, ali bo hodil in znal sedeti, in nismo vedeli, ali bo sploh postal star 10 let. Pa se je naučil sedeti in hoditi in je letos postal star 25 let. Vozila sva ga tudi v vrtec in šolo za pohabl-jene v Celovec, kjer je bil vpisan vsa leta šolske obveznosti. Seveda sem kot mama čutila, da nekaj teče drugače. Kako drugače, pa sem se šele na-učila v teku let. Iskali smo pomoč pri nas in v dru-gih državah, preiskušali vedno znova nove medi-kamente. A nič ni pomagalo. Pa pride trenutek, ko moraš to dejstvo sprejeti. Prva leta sem bila

zelo žalostna. Ko sem pa vse sprejela, sem zače-la živeti, kot da bi bilo vse samo po sebi umevno. Še enega dne nočem imeti drugačnega. Tako, kot je, je fajn. Kjub vsem naporom.« In Tvoj ati je ta-koj dostavil: »Življenje ima zame veliko vrednost, ker imam vsak dan nalogo, da skrbim za Adrijana! Tako sem se tudi jaz pred leti odločil, da ostanem doma pri Adrijanu in pustim svojo službo. Šel sem se šolat za strežnika, da se naučim, kako prav negovati mojega sina, kajti moramo ga povijati in ga oblačiti, ga kopati, itd. Tako mene moje življe-nje uči svoje in vsakega človeka svoje. Vsak pa je zase odgovoren in mora hoditi svojo pot!«

Pa od kod jemljeta Tvoja starša moč za izzive vsakdanjika? Vzgledno in partnersko skušata naj-ti ravnovesje med odgovornostjo zate in potreba-mi, ki jih imata sama. »Kakor stara tehtnica,« tako pravi Tvoja mama, »morava gledati, da vsak od naju najde tudi zrak zase. Skrb za Adrijana si de-liva, in to je seveda velika sreča. Zame je bila prej še šola in poučevanje neke vrste terapija in pro-stor, kjer sem delala nekaj drugega. Veliko mi po-meni delo v domačem kulturnem društvu. Zaje-mam moči iz potovanj ali srečanj s prijateljicami. Zavedam pa se, da moči s starostjo pojemajo in je treba paziti zavestno nase. Tako imamo od letos naprej pomočnico Marijo, ki smo je nadvse veseli in hvaležni, ker nam pomaga in jo je Adrijan spre-jel že tako, da sva na moj rojstni dan lahko mid-va s Tonijem skupaj šla na izlet.« Tvoj ati pa mi je povedal, da se poleg športa, kjer redno dosega lepe uspehe, najbolj spočije v gozdu, »ker je tam mir, pokoj«. V Šmarjeti v Rožu ima kmetijo, ki jo oskrbuje in kamor se z njim vedno spet rad odpe-lješ. Sploh se rad pelješ z avtom ali pa se gugaš v viseči mreži in poslušaš ptičje petje. Pa poješ rad in uživaš ob glasbi.

XIV 9ŠTIRINAJST DNI XIV 99ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI

Žareči nasmeh

v zahvalo

Marta Polanšek (57), doma na Obirskem, kjer je bila ravna-teljica tamkajšnje ljudske šole in po-učevala 30 let obirske otroke, sedaj v pokoju in njen mož Toni Wutte (52), sta mati in oče dveh sinov: sin Adrijan (25) ima Lennox-Gastant-syndrom in je s tem človek s posebnimi potre-bami, ter sin Marjan, ki je leta 2002 v 20. letu starosti prostovoljno zapu-stil ta svet.

Medtem ko se mi pogovarjamo pri mizi, si prišel iz sobe v dnevno sobo. Giblješ se po svoje, plava-joče. Hišo, kjer sedaj stanujete, sta starša zgradila tako, da lahko brez ovir prideš v hišo in iz hiše in da se tudi sam lahko giblješ v hiši. Ko Te pozdra-vim, nagneš glavo in poslušaš. Vesel in malce na-gajiv spet odideš v sobo z atijem,katerega poznaš po korakih. Mama pa mi pokaže tedenski koledar, kjer so zapisani epileptični napadi, ki Te stalno spremljajo, včasih dan za dnem, včasih zelo moč-ni in dolgi, včasih do 5 napadov na dan. Ti napadi, pri katerih se v možganih nekaj dogaja, nekaj kot strašna nevihta, zajamejo celega človeka in spra-vijo v neverjetno napetost. Ko je čisto hudo, pride po tebe reševalni helikopter, da te odpelje v bol-nišnico. Tu te dajo v globok spanec, da se končno telo odpočije in sprosti. »V teh situacijah so nam že mnogokrat prišli na pomoč sosedje, za kar smo jim zelo hvaležni! Sploh smo hvaležni za vsako drobtinico veselja in sreče, za malenkosti,« pravi mama in oče dostavi: »Ti napadi so vedno z nami in lahko se zgodi, da tak napad spremeni vse v boljše v možganih, lahko pa je tak napad tudi za-dnji in pomeni konec! Z Adrijanom ne moreva iti na prireditve ali k maši, ker povsod lahko pride do napada. Ko dobi napad pri kopanju, moramo paziti, da se ne utopi, ko ga dobi pri obedu, mora-mo paziti, da se nam ne zaduši na hrani, ki jo ima v ustih.«Sprašujem se, ali potemtakem Tvoja starša ne ži-vita v stalnem strahu!? »Ne!« pravi tvoja mama mirno: »Pri meni je tako, da sedaj, ko Marjana ni več, po vsej tej žalosti veliko ‚laže‘ živim, ker sem najhujše že preživela. Ne more biti še kaj hujše-ga in tako prideš do lahkotnosti bivanja. Vsaka mama, ki je izgubila otroka, ve, da ni hujše boleči-ne, in nobena bolečina ni tako huda kot ta žalost.

Znova sem se morala naučiti živeti, hvaležna, da sem preživela. Anne Frank je zapisala: ‚Ne mislim na bridkost, temveč na lepoto, ki je še ostala!‘ Za-vestno si rečem, da se hočem imeti fajn, in zave-dam se tega, da najprej nič ni bilo. Potlej je prišel k nam Marjan in smo ga imeli 20 let, kot naše-ga sina, kot maturanta TAK, kot nogometaša pri SAK. Sedaj ga spet ni več, a ko bomo tudi mi šli iz tega sveta, se bomo spet vsi imeli. Pri nas pa je Adrijan in smo zanj neskončno hvaležni in uživa-mo sedaj, trenutek za trenutkom.« Kako zelo sem jaz nato uživala Vas tri, ko ste se-deli skupaj in sem Vas smela fotografi rati. Oče Ti je žvižgal in si poslušal in odgovarjal, potem pa sta z mamo še zapela. Ti v sredini, obdan z lju-beznijo. Poslovila sem se, obogatena za srečanje z Vami tremi. Ko sem se hotela odpeljati, me je poklicala Tvoja mami, da naj pridem, ker se na-znanja napad. Kako drugačen si bil sedaj, neka-ko poslušal v notranjost in gledal z žalostnimi in strahopetnimi očmi. Nema in nemočna sem stala pri Vas treh, solze so mi lile po licih. Tvoje treso-če roke je ati nežno božal in Ti prijazno prigovar-jal. Zdelo se mi je, da prav dobro veš, da se nekaj s Teboj dogaja, in po dolgih minutah si sam rekel: »Dost!« Bil je le lahek napad. Še enkrat pobožam Tvojo mehko roko in se poslovim. Adrijan, v teh dveh urah z Vami ste me ponov-no poučili, kaj pomeni biti ljubljen in kaj je bistvo življenja. Bolj kot kdaj poprej se hvaležna zave-dam, da imam dva zdrava sina – in vse to ni samo-umevno.

Pozdravi Tvojo mamico in atija v mojem imenu, in vse dobro Vam vsem želim!

Monika


p a s t i r s k o p i s m o

Dragi katoličani v Avstriji,dragi sestre in bratje!

Avstrijski škofje bi vas radi opozorili na projekt, ki naj bi bil v letoš-njem letu prvič uresničen v vseh škofijah. Gre za projekt »Teden za življenje«, ki naj bi od konca maja do začetka junija dajal ljudem, po možnosti čim večjemu številu, pogum do življenja, zakona, družine in otrok. Kljub težavam in krizam, ki jih vsi poznamo, so predvsem družine – in še posebno družine – tiste, ki podpirajo in nosijo člove-ško življenje od njegovega začetka do konca. Želja po trdni družini je zelo močno zasidrana, kakor kažejo ankete, pri mnogih ljudeh in tudi pri mladih, čeprav marsikdaj marsikaj ne uspe. Enako velja za zakon, ki je kot uspešna skupnost moža in žene idealni prostor, kjer se otroci lahko razvijajo. Kot škofje smo realisti in obenem idealisti. Vemo, kaj danes slabi in ogroža zakon in družino. Z ljudmi trpimo zaradi vsega, kar jim ne uspe, in jih nočemo obsojati, temveč jim želimo pomagati. Ne bi bili pa v nobeno pomoč, če bi načela in ideale predstavljali kot splošno nedosegljive ter bi tako enostavno kapitulirali. Radi bi pomagali graditi povezanost vseh nas proti sedanjemu tren-du, ki je veliko tveganje za prihodnost naše družbe in Cerkve v Evro-pi. Prihodnost so še posebej otroci. Poziv, ki ga vedno znova slišimo, je: »Ta dežela potrebuje otroke!« Poziv mora biti še bolj natančen: »Naša dežela, pa tudi Evropa, nujno potrebuje otroke, ki se počutijo v svojem telesnem in duševnem razvoju varni in podprti. Evropa pa naj razmišlja tudi o krivici, ki se dogaja nerojenim, katerim nasilno uga-snejo življenje s splavom.«

V vseh škofijah bodo v tem »Tednu za življenje« postavljene in pred-stavljene posebne pobude. Zato prosimo za vašo pozornost in za vaše sodelovanje ter vas pozdravljamo z vsem blagoslovom.

Nadškofje in škofje Katoliške cerkve v Avstriji

Teden za življenje


z a v e s t n o ž i v e t iv sodelovanju z referatom za družine pri katoliški akciji

Mnogo je skrbnih in zavzetih star-šev, ki se spopadajo z zahtevnimi vzgojnimi izzivi, kakor na primer z izgubljanjem čuta za vrednote, s pluralizmom v družbi ter mentali-teto „nič ni stoodstotno“ ali „rad/a bi vse“. Družbene okoliščine so se zaostrile, družine razpadajo, vre-dnote plahnijo, družba in politi-ka pa starše in družine prepušča-ta same sebi, ne da bi v zadostni meri upoštevali medtem znanstve-no neizpodbitno trditev, da je bliži-na in zanesljiv odnos med staršema in otrokom temeljnega pomena. Žal pa v tem vprašanju naravne potrebe otroka še zmeraj prekašajo gospo-darski interesi. Glede na potrebe časa, v katerih je seveda treba upoštevati poklicno uresničevanje staršev, še daleč ni dosežena zaželena stopnja smisel-ne oskrbe otrok. Pri uresničevanju pedagoških načrtov se še zmeraj uporablja ključ 1:25 (vzgojiteljica/vzgojitelj na 25 otrok). Znanstve-ne raziskave pa medtem jasno izka-zujejo, da je za primerno spremstvo mladega rodu treba omenjeno raz-merje znatno znižati. V krog spre-menjenega in s tem kakovostnej-šega vzgojnega spremstva sodita vsekakor tudi službi varuške (Ta-gesmutter) in babice/dedka (Oma/Opadienst). Prav tako nesporen je močan vpliv medijev na vedenje otroka. Seveda le v primeru, če otroka bolj ali manj nenadzorovanega izpostavimo kon-zumiranju medijske ponudbe. Pre-tirano gledanje televizije pospešuje pasivnost in spodbuja celo agresiv-nost, da ne govorimo o uporabi šte-vilnih računalniških iger oz. tudi tveganem sprehajanju po spletu. Ob tem je treba spoznati, da tehnični razvoj prehiteva socialno-emocio-nalno zorenje človeka. Starši ne do-hajajo več, ponudb je vse več, pro-stor za umiritev in doživljanje npr.

ritualiziranega življenja v druži-ni pa se vse bolj oži oz. krči. Pritisk konzuma se vse bolj uveljavlja kot vodilna sila. Ni čudno, če je temu potem podvržena tudi vzgoja. Vse je prehitro, vsega je preveč in nena-doma se otrok izmakne staršema. Stroka zaznava otopelost posame-znika za zaznavanje njegove člove-ške biti, ko izgublja občutek za po-trebno zakoreninjenost in za svoj dodeljeni in nezamenljivi položaj v življenjskem okolju. Uživa neome-jeno svobodo, ki pa ga oddaljuje od samega sebe, če tega svojega življe-nja v svobodi ne začne graditi na te-melju soodgovornosti. Navsezadnje pa tudi pojem „vzgo-ja“ ne izraža v zadovoljivi meri tega, kar otrok potrebuje na poti v samo-stojno življenje. Namesto o vzgo-ji je v prihodnje morda zares bolje govoriti o „spremstvu otroka“. Ta-kšen je tudi program “Fit for life”, mednarodno geslo, ki staršem pred-oča globalni pomen temeljne člove-ške naloge. Vsekakor bi bilo narobe, če bi se zaradi občutka preobreme-njenosti umaknili v neke vrste “re-gionalizirano” reševanje vpraša-nja. Nasprotno, smiselno preživetje je možno le “sredi sveta”, vendar ob upoštevanju načela, da je treba otroku posredovati zanesljive vre-dnote. Treba mu je z osebnim zgle-dom pokazati: kdo sem, kje je moj prostor in kako lahko prepoznam globalne povezave. Tudi to je izraz odgovornega življenja.Pri obveznem vprašanju o priho-dnosti družbe pa ob številni kritič-nih glasovih tudi v strokovni pre-soji prevladuje prepričanje o poti zadovoljivega reševanja odprtih vprašanj. Ta optimizem spodbujajo predvsem izkušnje iz svetovalnic za starše in družine, ki čutijo zgreše-nost razvoja in zato znova odkrivajo hrepenenje po ritualih, vrednotah in miru v družini.

Pripravil P a v e l Z a b l a t n i k

„Fit for life“Nekaj tednov pred velikimi poletnimi počitnicami nas dosega mednarodno geslo „fit for life“ (pripravljeni za življenje), kot spodbuda staršem pri spremljanju svojih otrok na poti razvoja v srečno in izpolnjeno življenje. Strokovnjakinje in strokovnjaki vzgojnih ved namreč zaznavajo pri starših znatno preobremenjenost in jim pri izvajanju vzgojnih nalog želijo pomagati s primernimi nasveti.


z a v e s t n o ž i v e t i

Zala Zdouc je učiteljica špecialne pedagogike in dela s prizadetimi v ustanovi Marienhof pri Gospe Sveti. Dodatna izobrazba za motopedagoginjo in jezikovno učiteljico ji odpira širok spekter raznolikega dela z otroki, ki so nonverbalni in sedijo v vozičkih.

O svojem delu s prizadetimi … V naši šoli imamo dva razreda, katera obiskuje 10 otrok v starosti od 6. do 18. leta. Vsi stanujejo v Marienhofu in jih v vozičkih pripeljemo v šolo, ki je v isti stavbi. Otrokom, ki so na najnižji razvojni stopnji, nisem le učiteljica, sem njihova spremlje-valka, negovalka, terapevtka. Moje delo je v prvi vrsti terapevtsko delo. Ker za take otroke in za njihovo šo-lanje ni veliko primerne literatu-re, imam vse možnosti poučevanja in spremljanja. Veliko preizkušam, sem z »mojimi otroki« kreativna in imam zadosti časa, da poskrbim za to, da se otroci počutijo dobro. Pri sestavljanju učnega programa se-stavim za vsakega otroka njemu primeren učni načrt. Repertoar je neskončen. Sedaj imam v razredu otroka, ki je mobilen in lahko dela stvari kot otroci v vrtcih. On potre-buje vso mojo pozornost in pomoč. Hvala Bogu sva v razredu dve uči-teljici. Tako lahko vsakemu otroku nameniva zadosti časa.

O podpori pri njihovem razvoju … Najbolj važno pri delu s prizade-timi otroki je, da delaš z njimi dalj časa. Šele z leti ga prav razumeš, kaj hoče povedati z gestiko in mi-miko, kaj si želi in česa noče, kaj pomeni, če se sprosti, in kaj, če je ves napet. Pri slikarskem projek-tu sem doživela njihovo veselje in sproščenost ter začutila, kaj jim pomeni začutiti v prstih in dlaneh barve. Ob teh otrocih začutim mir in hvaležnost.

O pomembnosti dela s prizadetimi otroki … Hočem pokazati družbi, da ima vsak otrok pravico do uče-nja. Zame pa učenje ni samo ma-tematika, pisanje in branje. Tudi ti moji otroci imajo možnost, da se vključijo v družbo. Vsak otrok, tudi prizadeti, nekaj zna, kar dru-gi ne znajo. Če nam pokažejo, kako znajo čakati, pokažejo svojo hvale-žnost, se lahko ob njih učimo. Moja naloga je, da jim odpiram pogled. Če moji otroci ne morejo ven v na-ravo, jim jaz prinesem sneg, tra-vo ali regratove cvetove v razred. Ob mojih otrocih se zavedam, da ni vse enostavno in samoumevno. Pri-zadeti otroci so absolutno odvisni od nas. Zato sem tako hvaležna za moje živ ljenje, ki je dragoceno, in vsa dela opravljam v luči hvaležno-sti in zadovoljstva. Delo s prizade-timi otroki pa doživljam kot oboje-stransko obogatitev.

O spoštovanju prizadetih … Pri delu s hudo prizadetimi sem spo-znala, kako važno je, da se z njimi pogovarjam. Čeprav so oni nonver-balni, je moj jezik spremljevalni je-zik. Že jutranji pozdrav jih razve-seli in na njihovih očeh spoznam, kako so preživeli popoldan in noč. Vse, kar naredim, ali je povijanje, če hranim otroka ali ga peljem iz sobe, vse mu razložim in povem. V tem vidim tankočutnost in spošto-vanje do človeka, ki potrebuje mojo pomoč.

Pripravila M i c k a O p e t n i k

Naše življenje kot sestavljenka


d a v č n i k o t i č e k

Marian Wakounig*D o m a i z M l i n č , ž e v r s t o l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . R e g i o n a l n i m e n e d ž e r v z v e z n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n c e r e g i j a N i ž j a A v s t r i j a t e r G r a d i š č a n s k a , l e k t o r d u n a j s k e u n i v e r -z e , i z r e d n i p r o f e s o r n a m a r i b o r s k i u n i v e r z i , p o d p r e d s e d n i k Z v e z e B a n k

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Micka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Naše življenje kot sestavljenkaO družbi in njenem sprejemanju prizade-tih … Pred kratkim smo bili z našimi otro-ki na Dunaju. Že kot prva ovira se je iz-kazalo dejstvo, da vozita na Dunaju vsak dan samo dva vlaka, ki imata oddelek za prizadete, kamor pa lahko postaviš samo dva vozička. Torej smo morali za naših 10 otrok v vozičkih najeti avtobus. Čeprav se vedno znova slišijo v družbi glasovi, ki tr-dijo, kako je vse primerno urejeno za pri-zadete, smo doživeli pri teh načrtih abso-lutne meje. Obisk na Dunaju pa je pomenil zame še eno stopnjo učenja. Moj mobilni fant je v avtističnem spektru in je zelo te-žaven. Vedno sem bila pri njem in za jav-nost je bilo očitno, da je to moj otrok. Ne-prijetno sem čutila, kako so naju ljudje gledali. Ker smo bili na poti kot skupina, sem te poglede in opazke zdržala. Zave-dala pa sem se, kako se počutijo starši ta-kih otrok, če jih ljudje tako očitno gleda-jo in imajo predsodke. Vsak človek ima predsodke, a te lahko obvladujemo. To doživet je je bilo zame nadaljnja stopnja v mojem razvoju in še bolj sem hvaležna, da imam sama dva zdrava otroka.

O življenju kot vrednoti … Največja vred-nota je zame zdravje. Da se zavedam sama sebe, da imam zdravo telo in dušo. Ob mo-jem delu se zavedam, da to ni samoumev-no. Zato skušam vsak dan zavestno doži-veti, zvečer pa se Bogu zahvalim za fajn dan ali tudi manj lep dan. Veselim se vsa-kega dneva in ga doživljam kot nekaj po-sebnega. Iz dneva v dan se razvijam. Spo-znanje, da nikoli ni končan osebni razvoj, mi daje energijo.

O virih energije … Moje delo s prizadeti-mi oblikuje moje življenje. Pri delu vedno lahko kaj prispevam k razvoju prizadetih. Vendar čutim, da mi je to premalo, čeprav je delo tudi telesno naporno, ne odkri-jem svojih meja. Kot ženska, polna ener-gije, sem se odločila za šport, kjer te svoje meje lahko odkrivam, obenem pa dobi-vam energijo za delo. Življenje gledam kot sestavljanko. Iščeš in sestavljaš dele tako dolgo, da je slika popolna. Ko končaš sliko, se lotiš nove.

Pogosta davčna vprašanja za nove podjetnike 1. del

Vsak, ki na novo ustanovi podjetje, se mora zavedati, da so s to dejavnostjo povezane tudi davčne dolžnosti do finančne uprave. V tem prispevku vas hočem seznaniti z najbolj pogostimi vprašanji, s katerimi se soočajo tako imenovani novi podjetniki (Neuunternehmer).

1. Katero obveznost imate do finančnega urada, če ustanovite podjetje?Ustanovitev podjetja se mora finančnemu uradu prijaviti v 1 mesecu po ustanovitvi. Obenem morate zaprositi tudi za dodelitev davčne številke. Lahko se zgodi, da uradnik finančnega urada pred začetkom vaše dejavnosti napravi ogled poslovnih prostorov, osnovnih sredstev za dejavnost itd. Ta obisk je nekaj normalnega in se ga ni treba bati.

2. Kateri finančni urad je pristojen?Običajno je za vas pristojen tisti finančni urad, v katerega krajevni pristojnosti imate sedež podjetja oz. kjer je vodstvo vašega podjetja. Če imate poslovne prostore v Celovcu, vodstvo podjetja pa na Dunaju, potem je za vašo dejavnost pristojen dunajski davčni urad. Na Koroškem imate ta čas 3 finančne urade, in sicer: Spittal/Beljak, Celovec ter Šentvid/Wolfsberg.Vse podatke o finančnih uradih (naslov, telefonska števika, faks itd.) lahko najdete na spletni strani ministrstva za finance: http://dienststellen.bmf.gv.at. Za najbolj pogosta vprašanja se na finančnem uradu lahko povežete z informacijskim centrom urada.

3. Kje najdete podrobne podatke o davčnih ugodnostih novih podjetnikov?

Podatke najdete v tako imenovanem „Neugründungs-Förderungsgesetz“ (NeuFÖG).

4. Ali morate kot podjetnik voditi knjige?Da. V skladu z avstrijsko davčno zakonodajo lahko vodite tako imenovani račun prihodkov in odhodkov (Einnahmen-Ausgaben-Rechnung), lahko pa tudi prostovoljno vodite dvostavno knjigovodstvo (doppelte Buchführung). Večja podjetja imajo že po zakonu dolžnost, da vodijo dvostavno knjigovodstvo. Nekateri mali podjetniki imajo tudi možnost, da se njihov rezultat davčno pavšalira.Vsekakor morate biti izredno pazljivi pri vodenju knjig. Če je knjigovodstvo pomanjkljivo, potem mora davčni urad dobiček oceniti, kar je ponavadi za podjetnika slabše. Svetujem, da se – kar se tiče sistema vodenja knjig – povežete z davčnim svetovalcem. Vrhu tega lahko na dvojezičnem ozemlju svoje knjigovodstvo vodite tudi v slovenščini (to predvideva avstrijska davčna zakonodaja). Če imate to pravico – izkoristite to možnost.


kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n kn o v o s t i

Nova knjiga o knežjem kamnuPred kratkim je naši založbi izšla nova knjiga avtorice Sabine Nikolay o knežjem kamnu.

Novinarka, mdr. pri radijski po-staji Ö1, je v knjižni obliki izdala svojo diplomsko nalogo, vključi-la novejše podatke in dognanja. Nikolay je obravnavala knež-ji kamen in njegov zgodovin-ski pomen ter se osredotočila na kontroverzo o slovenskem tolar-ju iz leta 1991, seveda pa je osve-tlila tudi novejše dogodke, ki so povezane z upodobitvijo knež-jega kamna na evrskem kovancu za dva centa. Osrednji del knjige

pa obsega prikaze knežjega ka-mna v slikah in besedah od sre-dnjega veka do danes.Pred letom 1991, potem ko so Slovenci knežji kamen upodo-bili na tolarjih, je bil knežji ka-men za avtorico Sabine Nikolay le obrnjena osnova rimskega ste-bra, ki je v srednjem veku stal na njivi ob Krnskem gradu in je slu-žil pri ustoličevanju vojvod. Za-čela je obravnavati to tematiko in jo strnila v diplomsko nalo-go. V Sloveniji so po razpadu Ju-goslavije iskali identiteto, mlada država je potrebovala simbole. Slovenci so imeli pesnike in pi-satelje, jezik, nacionalnih simbo-lov pa niso imeli. Odločili so se za knežji kamen kot simbol zgo-dovine novo ustanovljene dr-žave. Takoj so se na Koroškem oglasili politiki in zgodovinar-

V okviru projekta Mohorjeve založ-be s prevodom petih del pisatelja Bori-sa Pahorja v nemščino je kulturni novi-nar Horst Ogris v članku v prilogi Nedelje (štev. 10. maj) poudaril evropske finanč-ne vire, s pomočjo katerih je šele prišlo do izvedbe prevodov. Evropska unija je prav zaradi podpiranja izdaje leposlovja (iz-virnega in prevodnega) ustanovila različ-ne vire, ki so na voljo prijaviteljem. Pro-jekt »Pahor« je Mohorjeva založba seveda zmogla le z gotovo podporo iz skladov EU. Skladi delujejo na osnovi javnih razpisov, sodeluje torej lahko vsakdo, ki izpolnjuje zahtevane kriterije.

Vendar pa je pri izdaji knjige še dosti dru-gih izdatkov poleg tistih, ki jih krijejo sub-vencije – predvsem v takšnem veleprojek-tu.

Sicer pa je dejstvo, da prevajanje ma-lih literatur, kamor sodi tudi slovenska, ni mogoča brez ustreznih subvencij, najsi državnih ali evropskih. Celo izdajanje iz-virnega leposlovja je danes lahko finanč-na avantura in uspeva zlasti v slovenskem založništvu samo z državnimi podporami. Zelo malo slovenskih založb pa se kljub gotovim podporam ukvarja s prevajanjem slovenskih avtorjev v tuje jezike.

Mohorjeva založba se je lotila tega pro-jekta tudi iz moralne zadolženosti do pi-satelja, ki je že desetletja zagovornik ne le Slovencev v Italiji, ampak tudi koroških Slovencev. S Pahorjevo literaturo skuša Mohorjeva založba nemškemu svetu pri-bližati usodo zamejskih Slovencev.

Poklon zagovorniku

zamejskih Slovencev

i z z a l o ž b e

Adrian Kerturednik Mohorjeve založbe Celovec

V prostorih Gospodarske zbornice v Ljubljani je v pone-deljek, 10. maja 2010, v orga-nizaciji Mohorjeve založbe iz Celovca, Centra za poklicno izobraževanje ter GZS Centra za poklicno usposabljanje v okviru projekta UnisVET po-tekala predstavitev petih no-vih učbenikov za srednje šole ekonomskih usmeritev.

Vodstvom in profesorjem sred-njih šol ter drugim uporabnikom so avtorji predstavili vsebino, ci-lje, didaktične in metodološke posebnosti ter možnosti in novo-sti pri uporabi novih učbenikov v prenovljenih programih na po-dročju ekonomije. Učbenik Sodobno gospodarstvo 1 avtorjev Andreje Markač Hleb, Bronje Jarc, Janeza Turnška in Nataše Vrčnon Tratar je pred-stavila Bronja Jarc iz Srednje ekonomske šole v Mariboru.

Predstavitev učbenikov Mohorjeve založbe v Ljubljani


kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Nova knjiga o knežjem kamnuji. Deželni glavar je s tem povezal kar teritorialne zahteve do Koro-ške. In začela se je zgodba presta-vljanja knežjega kamna, ki danes stoji v Dvorani grbov pred Fro-millerjevo sliko o ustoličevanju vojvod. Nikolay je v svoji knjigi povze-la zgodovino in dogodke v le-tih 1991 in 2007 ter dognala, da so knežji kamen v Avstriji kot su-jet uporabljali pretežno kot ilu-stracijo koroške zgodovine v zve-zi z ustoličevanjem vojvod, to je dokumentarno, v Sloveniji pa je knežji kamen poleg te zgodovin-ske konotacije simbol, ki je ločen od zgodovine. Avtorica pa vidi upodobitev knežjega kamna na kovancu za 2 centa kot nov sim-bol: simbol za občutek pripadno-sti dveh držav na osnovi skupne kulture.

Solnograški profesor Heinz Dop-sch je osvetlil knežji kamne v zr-calu srednjeveških pisnih virov, ljubljanski profesor Peter Štih pa je v svojem članku obravnaval ustoličevanje med zgodovino in predstavami: problemi izročila, razvoja in njegovega poteka ter recepcija pri Slovencih. O avtorici: Sabine Nikolay, živi na Dunaju, se je po štu-diju zgodovine, jezikoslovja in filozofije, posvetila podi-plomskemu študiju umetno-sti. Delala je v raznih gale-rijah, sodelovala pri izdaji zgodovinskega leksikona mesta Dunaj, je prosta sodelavka radij-ske postaje Ö1, kjer oblikuje pri-spevke za oddaji Radiokolleg in Diagonal, od leta 2001 pa je po-sredovalka umetnosti in kulture v umetnostno-zgodovinskem mu-

Sabine Nikolay: Der Kärntner Fürstenstein im Bild, Darstellungen eines europäischen Rechtsdenkmals, ISBN: 9783708603698, 25,90 evra

Prav iz te mariborske srednje eko-nomske šole so pri projektu sode-lovali štirje avtorji in tudi štirje re-cenzenti. Udeleženci so z velikim zanimanjem prisluhnili novostim inovativnih avtorjev, kot so etno-loški, eko in karierni kotiček, ki jih poleg drugih slikovnih in gra-fičnih posebnosti vsebuje ta učbe-nik, ki prijazno nagovarja in mo-tivira dijake za samostojno delo. Elizabeta Zirnstein iz Kopra je kot soavtorica predstavila vsebino in cilje učbenika Sodobno gospo-darstvo 2, kjer sta soavtorja še Sil-vo Tratar ter Nataša Vrčon Tratar prav tako iz Kopra.

Učbenik Ekonomika poslova-nja 1, ki obsega poglavji Statistič-na analiza pojavov ter Poslovno računstvo avtoric Majde Moho-rič in Milene Fundak, ki je v pred-stavitvi zlasti poudarila kompe-tenčno usmerjenost, novosti ter usklajenost z vsebinskimi sklopi.

Anton Grečnik je kot avtor učbe-nika Ekonomika poslovanja 2, ki obsega temeljne računovodske in-formacije, poudaril širšo uporab-nost gradiva tako za dijake sred-njih šol različnih usmeritev kot za podjetnike in bodoče študente. Kot peti učbenik z naslovom Po-slovanje podjetij pa avtorice Tanja Ušaj Hvalič, Bronja Jarc in Andre-ja Markač Hleb pripravljajo kori-stne osnove za delo v realnem in učnem podjetju v poglavjih trže-nje in menedžment.

Vsi učbeniki bodo na voljo za delo v šolskem letu 2010/2011. Učbe-niki so privlačno, funkcionalno in estetsko oblikovani ter so rezultat enoletnega sodelovanja vseh treh organizatorjev predstavitve ter številnih recenzentov, svetovalcev in strokovnjakov iz gospodarstva in šolstva.

Nove slikanice Za otroke v otroškem vrtcu in za tiste, ki se učijo slovenskega je-zika, so zelo primer-ne nove slikanice, ki so ravnokar izšle. S star-ši in vzgojiteljicami se bodo otroci lahko poto-pili v svet različnih ži-vali in podoživeli po-letni dan v mestu. Prav najmlajšim v otroškem vrtcu pa je namenjena slikanica o raznih do-godkih celotnega leta v otroškem vrtcu. Sli-kanice vsebujejo otro-kom primerne risbe, natiskane so na trdih plat nicah in so ugodne, cena je 14 evrov.

P i l g e r n m i t d e m S o n n t a g u n d d e r N e d e l j a R o m a m o z N e d e l j o i n » D e r S o n n t a g «

Ein Glaube - Ein Gott - Ein gemeinsamer WegEna vera - en Bog - ena skupnost

5.6. 2010Romanje na tri gore

Od Lisne gore k Božjemu grobuVom Lisnaberg nach Heiligengrab

Začetek: ob 7. uri s sv. mašo na Lisni gori Zaključek: ob 15.30 pri Božjem grobu

Na poti bomo obiskali cerkev sv. Lucije

v Dobu in Marijino cerkev na Svetem mestu

Prijave sprejema:

uredništvo Nedelje - tel. 0463 54 5 87 3520

Documents

Teden življenja