Ideal dobrega človeškega življenja

Kaj naredi človeško življenje dobro oz. eno od njih boljše od drugega (za tistega, ki to življenje živi)? Katere vrste stvari mora vsebovati, da bi bilo takšno? Kaj so tipične človeške dobrine?

Odgovore na ta vprašanja poskušajo najti t.i. teorije osebnega interesa.

Prudencialno vs. moralno

Razlika med “Kaj je dobro zame, se pravi z vidika mojih osebnih interesov?” in “Kaj je dobro nasploh, tj. z vidika interesov vseh (vpletenih)?” Prvo je gledišče presodnosti ali preudarnosti, drugo pa gledišče moralnosti.

Stari Grki niso delali razlike med enim in drugim:Življenje, ki je dobro zame, mora biti dobro zame kot

človeka, ko je enkrat takšno, pa bi moralo biti dobro tudi za vsakogar drugega, kolikor je človek, in posledično za vse ljudi (kot ljudi).

Med vprašanjema “Katero življenje je dobro zame?” in “Kaj je dobro človeško življenje?” so zato v antiki postavili enačaj.

Teorije osebnega interesaKaj naredi en možen svet (oz. človeško življenje) po moralni plati boljši od

drugega? Kaj je končno merilo intrinzične vrednosti vsega v svetu (oz. v človeškem življenju), kar ima takšno vrednost?

(i) Skupna količina ugodja, ki ga vsebuje (hedonizem) (Prijetnejše ko je življenje, boljše je za tistega, ki ga živi.)

(i*) Kombinacija količine in kakovosti vsebovanega ugodja. (kakovostni hedonizem) (Prijetnejše ko je življenje in bolj kakovostna ko so ugodja, boljše je.)

(ii) Skupna količina sreče (evdaimonizem) (Srečnejše ko je naše življenje, boljše je za nas.)

(iii) Skupno število v času življenja izpolnjenih želja/preferenc, oz. kar največja prevlada izpolnjenih želja nad neizpolnjenimi (teorije izpolnjenih želja) (Več želja ko se nam v življenju izpolni in manj ko ostane neizpolnjenih, boljše je naše življenje.)

(iv) Kreposten značaj, odločitve in ravnanje. (‘moralizem’) (Bolj krepostno ko je življenje, boljše je za nas.)

(v) Smisel (Bolj smiselno ko je naše življenje, se pravi bolj dragocene ko so dejavnosti, v katerih sodelujemo, in odnosi, ki jih gojimo z drugimi ljudmi, boljše je.)

Teorije o tipičnih človeških dobrinah

(1) Etični hedonizem (ugodje je edina intrinzična človeška dobrina)

(2) Evdaimonizem (edina intrinzična človeška dobrina je sreča)

(3) Teorija izpolnjenih želja (izpolnitev želja, ne glede na njihov predmet, je edina intrinzično dobra vrsta stvari)

(4) Perfekcionizem (izpopolnitev lastnega značaja in/ali sposobnosti je edini razumni končni življenjski cilj)

(5) Moralizem (dobra volja, tj. volja storiti, kar je prav, kar nam veleva dolžnost, je edina po sebi dobra stvar na svetu)

Egoizem vs. altruizem

Egoistične različice

Hedonizem: maksimiraj lastno ugodje!

Evdaimonizem: maksimiraj lastno srečo!

Teorija izpolnjenih želja: izpolni kar največ svojih želja!

Perfekcionizem: izpopolni kar največ svojih talentov in sposobnosti!

Moralizem: poskrbi, da boš ti sam vedno ravnal prav!

Altruistične različice

Hedonizem: maksimiraj skupno količino ugodja, četudi za ceno zmanjšanja svojega lastnega!

Evdaimonizem: maksimiraj skupno količino sreče

Teorija izpolnjenih želja: izpolni kar največ želja, ne glede na to, čigave so…

Perfekcionizem: poskrbi za razvoj čim večjega števila talentov…

Moralizem: zmanjšaj nemoralno ravnanje…

Ayn Rand(ove) zagovor etičnega egoizma

(vrednostno nevtralna) redefinicija sebičnosti: Sebičnež je, kdor se ukvarja z lastnimi interesi oz. uresničuje lastne vrednote.

Reafirmacija sebičnosti:- zahteva zavrnitev altruistične etike, ki razglaša požrtvovalna,

nesebična, splošno koristna dejanja za edino dobra, sebična pa za nemoralna ali v najboljšem primeru amoralna

Taka etika dobrodelnosti oz. požrtvovalnosti- naredi moralo brezkoristno in zato za akterje neprivlačno- moralno izenačuje vsa sebična dejanja (ta, ki s svojo podjetnostjo

kopiči svoje bogastvo, in oni, ki trudoma uresničuje svoje osebne ambicije, nista konec koncev nič boljša od bančnega roparja)

Etika sebičnosti postavi uresničevanje lastnih razumnih interesov v središče moralne eksistence in šele na ta način zagotovi, da bo akter – in ne vsi drugi razen njega – užival sadove svojega moralnega ravnanja (zapolni prej prazen presek med moralnimi in za akterja koristnimi dejanji).

Kirschnerjev argument za egoizem

(1) Vsak človek je po naravi egoist – iz življenja z drugimi ljudmi bi rad zase iztržil čim več sreče, zadovoljstva in osebnega razvoja.

(2) Dve osnovni možnosti imamo, ali postavimo interese in pričakovanja družbe nad svoje lastne, ali pa damo prednost slednjim.

(3) V prvem primeru bomo živeli tako, kot drugi hočejo in pričakujejo od nas – drugi ljudje se bodo okoriščali z nami, za družbeno priznanje pa bomo prisiljeni žrtvovati svoje najlepše želje in sanje, skrita hrepenenja in potrebe.

(4) V drugem primeru pa bomo živeli tako, kot bi radi živeli, v skladu z lastnimi željami, potrebami in ideali.

(5) Živeti po svoji volji je zaradi odporov v okolju in nas samih težko, a očitno bolje kot živeti po volji drugih.

(6) Altruistična gesla in moralo so tako ali tako iznašli tisti, ki so se želeli okoristiti z dobronamernostjo in dobrodelnostjo drugih.

(7) Egoizem, primarna ali izključna skrb za lastne interese, je torej edino razumna in moralna življenjska izbira.

Psihološki vs. etični egoizem

Psihološki egoizem – ‘vsakdo v končni fazi skrbi samo za svojo rit’

Etični egoizem – to je tudi edino razumno in prav (Morala nam narekuje, da najprej poskrbimo za zadovoljitev lastnih potreb in interesov (ali celo samo zanjo).)

Kirschner vs. Hobbes

Rachelsova kritika etičnega egoizma

Egoizem je podoben drugim oblikam moralno neopravičljive pristranskosti: šovinizmu, nacionalizmu, rasizmu, specizmu,…

Egoist daje prednost uresničitvi svojih interesov pred interesi drugih preprosto zato, ker so njegovi (podobno kot daje beli rasist prednost interesom pripadnikov bele rase preprosto zato, ker so belopolti). Toda ta lastnost naših osebnih interesov je moralno nepomembna in zato ne more opravičiti prednosti, ki jim jo dajemo pred interesi vseh drugih.

Egoist tako krši temeljno (formalno) moralno načelo, načelo enakosti (obravnave), ki zahteva, da moramo dve poljubni situaciji obravnavati enako, razen če se med seboj razlikujeta v dejstvih oz. lastnostih, ki upravičujejo njuno različno (torej do enega od njiju diskriminatorno) obravnavo.

Hedonizem, psihološki in etični (1)

• Psihološki hedonizem: opisna teorija, po kateri je (pričakovano) ugodje edini ali vsaj prevladujoči (dominanten) vzgib za človeško ravnanje

• Etični hedonizem: normativna teorija, po kateri je ugodje edina intrinzično dobra vrsta stvari

• Ne gre ju zamenjevati s psihološkim in etičnim egoizmom – v nasprotju s slednjim je etični hedonizem brezosebna teorija, ki trdi, da pričakovano ugodje priskrbi brezoseben moralni in/ali prudencialni razlog za delovanje prav vsakomur, ne glede na to, ali ga bo deležen sam ali nekdo drug – vsakdo bi moral v vsem, kar počne, maksimirati ugodje v svetu, ne glede na to, za čigavo ugodje gre)

• Kaj ugodje sploh je?

• Millov argument v podporo etičnemu hedonizmu

• Nozickov izkustveni/doživljajski stroj

• Hedonizem, prašičja filozofija? Kvalitativni vs. kvantitativni hedonizem

• Dva ‘paradoksa hedonizma’

• Časovni vidiki ugodja

Značaj ugodja

Kaj je ugodje?- Enostavno, fenomenalno enovito in naši introspekciji

neposredno dostopno čutno izkustvo, vtis;- Krovni izraz za različne občutke, ki jim je skupno le to,

da jih vse spremlja neka pozitivna naravnanost (da jih dojemamo kot nekaj zaželenega, cenimo zaradi njih samih, želimo, da bi večno trajali, ipd.)

- Določena vrsta kompleksne propozicijske naravnanosti (“uživati v dejstvu, da p”)

Čutno vs. propozicijsko ugodje – katero od njiju je logično primarno?

Millov argument za (kvalitativni) etični hedonizem

(1) Trditev o končnih smotrih se ne da potrditi ali ovreči z enako gotovostjo kot, denimo, matematičnih sodb.

(2) Ker je tako, je najboljša, pravzaprav edina evidenca za to, da je neka stvar zaželena po sebi, ta, da si ljudje te stvari želijo zaradi nje same (podobno kot je najboljša, pravzaprav edina evidenca za to, da je nekaj vidno, ta, da lahko ljudje to dejansko vidijo).

(3) Ljudje si v resnici želijo ugodja zaradi njega samega.(4) Ugodje je edina stvar, h kateri stremijo zaradi nje same.

(medtem ko si vse ostalo, kar si želijo, želijo zgolj zaradi ugodja, ki si ga od tega obetajo).

(5) Ugodje je torej edina stvar, za katero si je vredno prizadevati zaradi nje same in v toliko edini razumni smoter po sebi.

Težave z Millovim argumentom

Problematične so kar tri premise, (2), (3) in (4).

Proti (2): analogija med ‘biti viden’ in ‘biti zaželen (po sebi)’ je zgrešena; medtem ko ‘biti viden’ res pomeni ‘biti tak, da te lahko vidijo’, ‘biti zaželen’ ne pomeni ‘biti tak, da si te lahko želijo’, temveč ‘biti tak, da si te je vredno želeti’.

Proti (3): Nozickov izkustveni/doživljajski strojProti (4): Millova razlaga, zakaj si (zgolj navidezno)

tudi druge stvari želimo zaradi njih samih, ne prepriča preveč

Nozickov izkustveni/doživljajski stroj

Če bi lahko izbirali med maksimalno prijetnim, a nepristnim življenjem in manj prijetnim, zato pa pristnim življenjem, bi velika večina ljudi izbrala slednje. Ljudje torej ali ne cenijo ugodja kot takega, po sebi oz. zaradi tega, kar je (od kod izvira, v čem uživamo, ali je zasluženo ali ne, ta vprašanja so enako, če ne celo bolj pomembna), ali pa ga vsaj ne cenijo bolj od nekaterih drugih dragocenih stvari: vrlin, dosežkov, ipd.

Poduk: ugodja se nam ne zdi vredno zasledovati zaradi njega samega, pričakovano ugodje je redko, če sploh kdaj, naš edini ali vsaj poglavitni vzgib za ravnanje.

Hedonizem, prašičja filozofija?

Ali iz etičnega hedonizma ne sledi, da je bolje biti nakrmljen, preskrbljen prašič kakor pa nezadovoljen Sokrat?

Mill je skušal ta očitek blokirati s svojo kvalitativno različico hedonizma.

Dve tezi: (1) Ugodja so dveh vrst, višja (duševna in duhovna) in nižja (telesna). (2) Višja ugodja so boljša, bolj kakovostna od nižjih.

Dve tolmačenji (2): (Močno) Vrednost nižjega ugodja ne more nikoli odtehtati

vrednosti višjega, ne glede na razliko v njuni količini.(Šibko) Dovolj velika količina nižjega ugodja je lahko boljša

od dovolj majhne količine višjega ugodja.

Kvantitativni vs. kvalitativni hedonizem

KVN Jeremy Bentham

Od dveh prijetnih stanj je boljše tisto, ki je:

- Intenzivnejše- Bolj trajno- Bolj gotovo- Časovno bližje- Bolj plodno- Čistejše- Bolj ‘nalezljivo’ (bolj

blagodejno vpliva na več ljudi)

KVL John Stuart Mill

Manj intenzivna, kratkotrajnejša,

manj čista epizoda ugodja je lahko boljša od bolj intenzivne, dolgotrajnejše, čistejše, če je prvo ugodje višje vrste,

tj. bolj kakovostno od drugega.

Ali je kvalitativni hedonizem v sebi protisloven?

Millov ‘argument’ za KVL-hedonizem: kdor je enkrat izkusil obe vrsti ugodja, višje (duševno in duhovno) in nižje (telesno), ne bo dal nikoli več prednosti nižjim, pa če so ta še toliko večja in/ali intenzivnejša

Moorova kritika Milla: njegov kvalitativni hedonizem daje konfliktne moralne napotke: ali naj iščemo čim več ugodja ali čim boljše ugodje?

To je podobno, kot če bi nam nekdo naročil, naj preberemo čim več romanov, hkrati pa, da naj preberemo čim več dobrih romanov – kaj naj bo torej naš cilj, da preberemo čim več lahkotnih ljubezenskih romanov ali da preberemo Tolstojevo Ano Karenino?

Če je ugodje edina intrinzično dobra stvar, potem je skupna količina ugodja edino merilo vrednosti vsega.

Toda Millova verzija hedonizma dopušča, da je stanje, ki vsebuje manj (višjega) ugodja boljše od stanja, ki vsebuje več (nižjega) ugodja,

torej Millov kvalitativni hedonizem sploh ni pravi hedonizem.

Ocena: Ali je Moorov očitek na mestu ali ne, bo odvisno od tega, ali iz

(i) Ugodje je edina po sebi dobra vrsta stvari.nujno izhaja(ii) Edino merilo vrednosti poljubnega stanja stvari je količina

ugodja, ki ga le-to vsebuje.

Prvi paradoks hedonizma

Ugodje sodi v skupino stvari, ki so ‘po svojem bistvu stranski proizvodi’ (Jon Elster) – to so stvari, ki jih lahko dosežemo ali uresničimo le posredno, s prizadevanjem za uresničitev nekih drugih ciljev; če bomo počeli X z namenom ali zaradi tega, da bi v njem uživali, se nam bo ugodje neizogibno izmaknilo.

Prvi paradoks hedonizma bi torej lahko formulirali takole:Zavestno stremljenje k ugodju je kontraproduktivno – če si

zastavimo za cilj, da bomo (v določeni dejavnosti) kar se da uživali, bomo (v njej) izkusili manj ugodja, kot če bi si namesto tega zastavili in uresničevali drug(ačn)e cilje.

Drugi paradoks hedonizmaVčasih prekinemo določeno dejavnost ali poseben doživljaj, čeravno bi nam

njeno nadaljevanje priskrbelo dodatno ugodje, ravno zato, ker sodimo, da je to dodatno ugodje brez vrednosti. Lahko, da so naši čuti že preplavljeni z določeno vrsto dražljaja in se nam zdi, da bi bilo še več istega nezaželeno, čeravno bi bilo prijetno in ne bi zmanjšalo kakovosti ugodja, ki ga že doživljamo.

Ta pojav (in v njem vsebovana implicitna sodba) pomeni za hedonizem težavo, ker:

ne moreš imeti preveč dobrih stvari, kaj šele preveč edine stvari, ki je dobra po sebi. Lahko pa, tako se zdi, imaš preveč ugodja. Torej ugodje in intrinzično človeško dobro nista istovetna.

Hedonizem je vsaj na prvi pogled zavezan paradoksnemu stališču, da si včasih ni vredno prizadevati za več dobrega. Da bi se izognil paradoksu, mora hedonist zanikati, da je ugodje dobro, to pa pomeni, da mora zavreči hedonizem.

Problematični kvantitativni vidiki ugodja

Še ena zagatna značilnost ugodja je njegova odpornost na na preprosto kvantifikacijo in izračune – več ugodja ko si zagotovimo, manj pomembno nam postaja, nazadnje lahko dosežemo točko, ko je nadaljnje povečevanje ugodja za nas povsem razvrednoteno, ko izgubi sleherno privlačnost (padajoča mejna koristnost ugodja).

Ugodje in nelagodje (tj. epizode prijetnih in neprijetnih doživljajev) je prav tako težko, če ne celo nemogoče izmeriti in primerjati med seboj – že intrapersonalne primerjave so včasih neizvedljive, kaj šele interpersonalne.

Ali res lahko primerjamo ugodje, ki nam ga nudijo, po vrsti, požirek hladne pijače na pripekajočem soncu, dobro kosilo, koncert klasične glasbe, spoznanje, da je naš otrok na varnem in rešitev intelektualnega problema? Toda če je vse, kar je tem raznovrstnim prijetnim doživljajem ali izkustvom skupno, želja, ki spremlja njihovo izkustvo, po čim daljšem trajanju, potem smo prisiljeni sprejeti nič manj problematičen preferenčni hedonizem, stališče, da je edino merilo prijetnosti doživljajev moč ali intenzivnost želje, ki jih spremlja (da je torej od dveh doživljajev prijetnejši tisti, ki si ga močneje želimo oz. za katerega želimo, da bi trajal dlje). To pa ima protiintuitivne implikacije (Freudova izbira opcije razmišljanje+trpljenje pred otopelost+evforija)

Časovni vidiki (vrednosti) ugodja

Tudi če je ugodje dragoceno, ga najbolj cenimo v trenutku, ko ga doživljamo; v primerjavi s trenutnim ugodjem je obet prihodnjega ugodja bistveno manj privlačen, pretekla ugodja pa se zdijo sploh čisto brez vrednosti.

Pojasnilo: ugodje, če sploh je dragoceno, je takšno zahvaljujoč svoji kvalitativni plati, temu, kako se počutimo, ko uživamo, ta plat pa je v spominih na preteklo uživanje v glavnem izgubljena.

Dokaz: za prihodnja ugodja in bolečine nam je veliko bolj mar kot za pretekla, ki nas puščajo bolj ali manj ravnodušne. Taka asimetrija ni neutemeljena. Raje bi bili bolnik, ki je že prestal zelo bolečo operacijo, kot pa bolnik, ki ga precej manj boleča in tvegana operacija šele čaka. Bolj problematičen je tak asimetričen odnos do nekaterih drugih dobrin. Če vzamemo za primer dosežke, bi bil vsakdo raje oseba, ki je nekaj trajnega in pomembnega dosegla pred leti, kakor pa oseba, ki bo v bližnji prihodnosti ustvarila nekaj precej manj trajnega in pomembnega. Medtem ko so torej dosežki časovno nevtralni, je ugodje časovno občutljivo – to govori v prid prvim.