UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · 2020. 1. 30. · UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO MAJNIŠKA DEKLARACIJA LETA 1989, VZROKI ZA NJEN NASTANEK IN NJENE POSLEDICE

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

RENATO ŠKERBINC

MAJNIŠKA DEKLARACIJA LETA 1989,

VZROKI ZA NJEN NASTANEK IN NJENE

POSLEDICE

Diplomsko delo

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

MAJNIŠKA DEKLARACIJA LETA 1989,

VZROKI ZA NJEN NASTANEK IN NJENE

POSLEDICE

Študent: Renato Škerbinc

Številka indeksa: 71108556

Študijski program: UNI-PRAVO

Študijska smer: Poslovno gospodarsko pravo

Mentor: Dr. Borut Holcman

Maribor, september 2016

... za našega Srečka ...

Zahvala,

Ob zaključku svojega dolgoletnega študija bi se rad zahvalil vsem tistim, brez

katerih Pravne fakultete ne bi nikoli zaključil.

Zahvalil bi se rad mentorju dr. Borutu Holcmanu za vse nasvete in pomoč pri

pisanju diplomskega dela.

Zahvala gre tudi staršem, tašči in tastu ter sorodnikom in prijateljem, ki so mi

stali ob strani in me skušali razumeti.

Izjemna zahvala je namenjena Tini za njeno potrpežljivost, da nad mano ni

obupala, čeprav bi večkrat lahko. Hvala za vsak prosti trenutek, ki si ga

namesto sebi posvetila meni in mojemu študiju. Vsak dan znova sta mi z najino

Ajdo dali vedeti, da zmorem in da bom uspel. Brez vaju mi ne bi uspelo.

Hvala!

KAZALO

1 Uvod ....................................................................................................... 1

2 Jugoslovanski prostor po smrti Josipa Broza Tita ......................................... 3

2.1. Opozicijska in alternativna gibanja v Sloveniji v drugi polovici 80-ih let .... 11

2.2. Zgodovinsko ozadje Majniških deklaracij ............................................... 14

3 Politična dokumenta: peticija in deklaracija ............................................... 15

3.1 Zgodovina peticij in deklaracij ............................................................... 15

3.1.1 Množične peticije in deklaracije ....................................................... 16

4 Majniška deklaracija 1989 ....................................................................... 18

4.1 Vzroki za nastanek Majniške deklaracije ................................................. 18

4.1.1 Prelomna 57. številka Nove revije .................................................... 19

4.1.2 Afera JBTZ .................................................................................... 23

4.1.3 Odbor za varstvo človekovih pravic ................................................. 27

4.2 Oblikovanje Majniške deklaracije ........................................................... 28

4.3 Majniška deklaracija ............................................................................. 32

4.4 Posledice Majniške deklaracije .............................................................. 39

4.4.1 Temeljna listina Slovenije ............................................................... 40

4.4.2 Majniška deklaracija kot osnova političnih programov novih političnih

strank ................................................................................................... 43

5 Čas po Majniški deklaraciji ....................................................................... 45

6 Sklep ..................................................................................................... 48

7 Viri in literatura ...................................................................................... 51

SEZNAM KRATIC

SFRJ - Socialistična federativna republika Jugoslavija

P CK ZKJ - Predsedstvo centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije

CK ZKJ - Centralni komite Zveze komunistov Jugoslavije

ZK - Zveza komunistov

JLA - Jugoslovanska ljudska armada

P SFRJ - Predsedstvo Socialistične federativne republike Jugoslavije

SZDL - Socialistična zveza delavnega ljudstva

ZSMS - Zveza socialistične mladine Slovenije

SRS - Socialistična republika Slovenija

ZKS - Zveza komunistov Slovenije

CK ZKS - Centralni komite Zveze komunistov Slovenije

Afera JBTZ - Afera Janša, Borštner, Tasić, Zavrl

SDZ - Slovenska demokratična zveza

RK - Republiška konferenca

KSG - Krščansko socialno gibanje

DEMOS - Demokratična opozicija Slovenije

TO - Teritorialna obramba

P SRS - Predsedstvo Socialistične republike Slovenije

POVZETEK

Predmet raziskovanja diplomske naloge je Majniška deklaracija iz leta 1989.

Vzroke za njen nastanek gre iskati v 80-ih letih prejšnjega stoletja, po smrti

Josipa Broza Tita. Takrat je bila Jugoslavija na prelomu, saj so do izraza prišli

znaki gospodarske, socialne in politične krize ter nerešeni mednacionalni,

nacionalni in medrepubliški odnosi. Jugoslavija kot federacija je združevala

republike in pokrajini, ki so se izjemno razlikovale po kulturi, veri, narodnosti in

jeziku.

Neposredna vzroka za nastanek Majniške deklaracije sta bili prelomna 57.

številka Nove revije in afera Janša, Borštner, Tasić, Zavrl. Hkrati je k temu

pripomogla tudi tedanja oblast, ki je Slovenijo videla kot del jugoslovanske

federacije in ne kot samostojno suvereno državo. Tako je kot neposredna

posledica Majniške deklaracije nastala Temeljna listina Slovenije.

Vpliv Majniške deklaracije je bil vsekakor večji. Zaradi nje je prišlo do

ustanavljanja novih političnih strank in imela je velik vpliv na demokratizacijo

slovenske družbe.

Majniška deklaracija je bila prelomnica v ustvarjanju samostojne slovenske

države in lahko rečemo celo, da je neke vrste ustanovna listina slovenske

državnosti.

Ključne besede: Majniška deklaracija 1989, 57. številka Nove revije, Afera

JBTZ, Temeljna listina Slovenije.

SUMMARY

The research of this thesis is May Declaration of 1989. The reasons for its

existence should be sought in the 80s, after the death of Josip Broz Tito. At the

time, Yugoslavia was at its turning point, since all the signs of economic, social

and political crises and unresolved transnational, national and inter-republic

relations came to light. Yugoslavia was a federation, uniting the republics and

two provinces, extremely different in culture, religion, ethnicity and language.

The direct causes of the May Declaration were the groundbreaking 57th edition

of the journal Nova revija and the affair Janša, Borštner, Tašić, Zavrl. At the

same time also the authorities saw Slovenia as a part of the Yugoslav

federation, and not as an independent sovereign state. Thus, as a direct

consequence of the May Declaration the Basic Constitutional Charter of Slovenia

was formed.

The impact of the May Declaration was definitely bigger. It influenced the

establishment of new political parties and had a big impact on the

democratization of Slovenian society.

May Declaration was a milestone in the creation of an independent Slovenia,

and we can even say that it is some kind of Charter of Slovenia.

Key words: May Declaration of 1989, 57th edition of Nova revija, Affair JBTZ,

Basic Constitutional Charter of Slovenia.

1

1 Uvod

Maj ima v slovenski zgodovini posebno mesto. V zadnjem stoletju je večkrat

botroval prelomnemu nacionalnemu vrenju, ki se je odrazilo v Majniških

deklaracijah. Majniški deklaraciji v letih 1917 in 1989 lahko rečemo, da sta

pomembno vplivali na reševanje slovenskega nacionalnega vprašanja.1 In

deklaracija iz leta 1989 bo tudi glavni predmet obravnave tega diplomskega

dela.

Slovenija je dolga desetletja bivala v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji

(SFRJ), skupaj s šestimi republikami in dvema pokrajinama. Po smrti

predsednika Josipa Broza Tita 4. maja 1980 so v takratni državi izbruhnili vsi

nakopičeni problemi in nerešeni mednacionalni in medrepubliški odnosi. Država

je zašla v najtežjo politično, gospodarsko in socialno krizo do tedaj. Prišlo je do

trenj med narodi. Ti so bili v več stvareh povsem različni: tako jezikovno, kot

tudi kulturno, versko, narodnostno itd. Konec 80-ih let in v začetku 90-ih let je

prišlo do velikih nesoglasij zaradi neustreznega načrtovanja in izvajanja

gospodarskega razvoja, financiranja federacije ipd.2 Tako je v Republiki

Sloveniji prišlo do prvih pobud za samostojno Slovenijo.

V diplomski nalogi bomo raziskovali Majniško deklaracijo iz leta 1989. Majniška

deklaracija je namreč pomembno vplivala na dogajanje v poznih 80-ih letih

prejšnjega stoletja in verjetno je imela tudi pomemben vpliv na osamosvojitev

Slovenije.

Sprva bomo pregledali zgodovinsko dogajanje v 20. stoletju. Brez

zgodovinskega okvirja je namreč razumevanje takratnih dogodkov nemogoče.

1 Prim. Bernard Brščič, Slovenija, zgodba o neuspeli tranziciji, v: Majniška deklaracija 1917-

1989-2014, Nova obzorja, Ljubljana 2014, str. 5.

2 Prim. Anton Tršelič, Vojna za suverenost Slovenije, Šola za častnike, Krško 2009, str. 1.

2

Prav tako se bomo seznanili s prvo Majniško deklaracijo, ki je bila prebrana leta

1917. Poiskali bomo morebitne podobnosti med Majniško deklaracijo leta 1917

in Majniško deklaracijo leta 1989 ter morebitne vplive prve na drugo.

V nalogi bomo pregledali in ločili med političnima dokumentoma, peticijo in

deklaracijo. Nato bomo pogledali nekaj peticij in deklaracij skozi čas.

Naše osrednje raziskovanje bo namenjeno Majniški deklaraciji iz leta 1989. Kot

že omenjeno bomo poiskali vzroke za njen nastanek, ki jih bomo našli predvsem

v zgodovinskih dejstvih. Posebej se bomo posvetili samemu oblikovanju

Majniške deklaracije in kasneje njenim direktnim posledicam: Temeljni listini

Slovenije in Majniški deklaraciji kor platformi Demosa.

Posledice Majniške deklaracije pa je bilo verjetno čutiti tudi širše. Tako bomo

pogledali ne samo direktne posledice, ampak tudi tiste, za katere je Majniška

deklaracija imela indirektne posledice.

Teza, ki nas bo vodila skozi nalogo bo dokazljivost, da je Majniška deklaracija

imela velik vpliv na dogajanje v SFRJ in da je bila eden najpomembnejših

dokumentov pri ustanavljanju nove samostojne države Republike Slovenije.

Raziskovalno vprašanje, na katerega bomo skušali odgovoriti se bo glasilo

»Kakšne so bile posledice Majniške deklaracije za slovenski narod?«.

Časovno bomo našo raziskavo začeli v letu 1989. Se pa bo zgodovinski okvir,

zaradi iskanja vzrokov in kasneje posledic, razširil skozi celotno 20. stoletje,

poudarek pa bo na 80-ih letih 20. stoletja.

Pri raziskovanju bomo uporabljali strokovne knjige slovenskih avtorjev in članke

iz časopisov. S pomočjo že napisane literature si bomo pridobili znanje o

takratnem prostoru in času.

Ko bomo proučili to literaturo si bomo pomagali z viri in časopisnimi članki po

letu 1989.

3

Metoda raziskovanja bo zgodovinsko – pravno - analitična. Zgodovinsko pravna

metoda bo zaradi tega, ker bomo v njej s pomočjo časovnega okvirja odgovorili

na pravna vprašanja, ki se nanašajo na Majniško deklaracijo. Analitična metoda

pa bo predstavljala predvsem kritični vidik in podrobnejšo analizo vzrokov in

posledic Majniške deklaracije.

2 Jugoslovanski prostor po smrti Josipa Broza Tita

Smrt predsednika SFRJ Josipa Broza Tita, ki je nastopila 4. maja 1980, ni

pomenila zgolj smrti ene osebe, njegova smrt je pomenila začetek konca

titoizma.

Jugoslavija je po Titovi smrti na izven zbujala vtis mirne, stabilne države s

solidnim standardom, rešenim nacionalnim vprašanjem in velikim mednarodnim

ugledom, ki je nekajkrat presegal njeno velikost in ekonomsko moč.3 "Prevzem

oblasti s strani kolektivnega vodstva je potekal relativno gladko, saj so se na

prevzem pripravljali že nekaj mesecev prej. V trenutku Titove smrti je bilo

vprašanje morebitne demokratizacije sekundarnega pomena. Bolj pomembna je

bila, vsaj za zahodne kreditorje, reforma jugoslovanskega gospodarstva."4

V prvi polovici 80-ih let osnovne postavke bivše SFRJ niso bile postavljene pod

vprašaj, kar zadeva temelje političnega sistema in medrepubliške odnose, niti

kar zadeva obrambo in zunanjo politiko. Izjema je bilo vprašanje statusa obeh

3 Prim. Barbara Vodopivec, ur., Slovenska zgodovina v besedi in sliki, Mladinska knjiga,

Ljubljana 2003, str. 216.

4 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, v: Delo, letnik: 42, številka: 71, Ljubljana 25.

marec 2000, str. 8.

5 Prim. Aleš Gabrič, Politična kriza, v: Slovenska novejša zgodovina, ur. Jasna Fischer, Mladinska

knjiga, Ljubljana 2005, str. 1148.

4

avtonomnih pokrajin.5 Nespremenjen je ostal tudi status Zveze komunistov

Jugoslavije. Še zmeraj je o vsem odločal vrh partije (Predsedstvo centralnega

komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (P CK ZKJ) in Centralni komite Zveze

komunistov Jugoslavije (CK ZKJ)), odločitve pa so bile potem le speljane skozi

megalomansko delegatsko in samoupravno strukturo. Vsi glavni politični

konflikti so, po mnenju Boža Repeta, do konca 80-ih let potekali v vrhu Zveze

komunistov Jugoslavije (ZKJ). Komunisti so zasedali veliko večino vodilnih

položajev v vseh sferah. Oficirski kader je bil več kot 90-odstotno komunističen.

Zveza komunistov Jugoslavije pa je tudi številčno predstavljala izjemno močno

politično silo.6

Osrednji partijski organ je bil CK ZKJ, v katerem je bilo okoli 120 delegatov iz

republik in pokrajin. Predsedstvo CK ZKJ je imelo po tri člane iz vsake republike

in dva iz avtonomne pokrajine (skupaj 22), po položaju pa je bil v njem še

predstavnik organizacije ZK v Jugoslovanski ljudski armadi (JLA), ki je imela

praktično enako moč, kot republiške organizacije Zveze komunistov (ZK).

Predsedstvo sta vodila predsednik in sekretar z enoletnim mandatom, po

določenem vrstnem redu republik in pokrajin. Na seje predsedstva so bili pri

pomembnejših zadevah vabljeni tudi predsedniki republiških predsedstev

centralnih komitejev. V prvi polovici 80-ih let so konflikte v vrhu še zamolčali

pred javnostjo, oziroma jih pri poročanju zavijali v celofan. V drugi polovici 80-

ih, ko se je kriza stopnjevala, pa je dolge seje CK ZKJ dostikrat neposredno

prenašala televizija, kar je predstavljalo svojevrstno obliko pritiska na

neposlušne.7

"V resnici je bilo protislovje med uradno proklamiranim socialističnim

patriotizmom, bratstvom in enotnostjo, ki je ostalo nespremenjeno v političnih

programih, partijskih resolucijah, šolskih učbenikih in na proslavah ter med

realnim doživljanjem Jugoslavije velikansko. Zlasti to velja za Slovenijo, kjer so

mladinci začeli prvi rušiti do tedaj nedotakljive jugoslovanske mite. Predvsem 6 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, n. d., str. 8. 7 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, n. d., str. 9.

5

pri izkazovanju praznovanja Dneva mladosti, ko je prihajalo tudi do zažiga

lesene štafete, leta 1986."8

Tudi v strukturi in funkcioniranju jugoslovanske federacije se do druge polovice

80-ih let ni spremenilo nič bistvenega.9 Na najvišjih partijskih in državnih

funkcijah so v glavnem rotirali ljudje, ki so bili bodisi preizkušeni stari kadri ali

politiki mlajše generacije, ki so se še pravi čas postavili na zmagovalno stran.

Reformistično strujo v ZK v Sloveniji je predstavljal Stane Kavčič.10

Po Titovi smrti, leta 1981 so bila šele vzpostavljena pravila, po katerih naj bi

predsedstvo funkcioniralo.11 Tako je bil leta 1981 sprejet Poslovnik P SFRJ. V

predsedstvu je bil po en predstavnik iz vsake republike in avtonomne pokrajine.

Do spremembe ustavnih amandmajev leta 1988, pa je bil član tudi predsednik

predsedstva CK ZKJ, vendar brez glasovalne pravice. Na seje so bili vabljeni tudi

predsedniki republiških predsedstev in drugi funkcionarji. Predsedstvo naj bi

delalo po načelu kolektivnega odločanja in odgovornosti. Imelo je Svet za

ljudsko obrambo, Svet za zaščito ustavne ureditve. Predsedstvo je o vprašanjih

iz svoje pristojnosti odločalo z javnim glasovanjem z navadno večino. Z

dvotretinjsko večino so odločali o začasnih ukrepih, o določitvi predloga, da se

začne postopek za spremembo ustave SFRJ, da se preloži izdaja zakona ali

zadrži izvršitev predpisov, o določitvi predloga kandidata za predsednika zvezne

vlade in o sprejetju poslovnika o delu predsedstva.12

V tem času je tudi jugoslovansko gospodarstvo prešlo iz prikrite krize v odkrito

in nenadzorovano agonijo. Začetek za to, pa je potrebno iskati v opustitvi

gospodarske reforme iz leta 1971. Zunanji kazalci krize v začetku 80-ih so bili

devalvacija dinarja za 30 odstotkov, kar se je zgodilo junija 1980, nato pa še

naraščajoča inflacija, pomanjkanje nekaterih osnovnih življenjskih artiklov in

8 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, n. d., str. 9.

9 Prim. Barbara Vodopivec, ur., Slovenska zgodovina v besedi in sliki, n. d., str. 217.

10 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Zaton Titoizma, n. d., str. 9.

11 Prim. Aleš Gabrič, Politična kriza, n. d., str. 1150.


6

uvedba bonov zanje ter omejitve vožnje z avtomobili (par-nepar) in tudi uvedba

bonov za bencin. Zaradi vedno večjega prehoda državljanov v tujino po

potrebščine, so bili uvedeni tudi depoziti za prehod meje.13

Že leta 1980 je stopnja zadolženosti jugoslovanske države presegala 40%

deviznega priliva. Vendar politiki krize niso priznavali. Govorili so o nakopičenih

problemih v gospodarstvu in za rešitev izhoda iz krize so ustanovili Kraigherjevo

komisijo. Jugoslovanske vlade so sicer krizo poskušale neuspešno rešiti z

zadolževanjem. Krize ni bilo moč rešiti s političnimi ukrepi, predvsem z uporabo

tečajne in obrestne politike ter politike zategovanja pasu.14

"Kot smo že omenili je bilo mednacionalno in politično ravnovesje v federaciji po

Titovi smrti krhko. Centralistični pritisk se je večal, slovenska uradna politika pa

ga je poskušala obdržati tako, da je po korakih popuščala. Začeli so se

sistematični poskusi, da bi spremenili jugoslovansko ustavno ureditev. Ustavni

razvoj v socialistični Jugoslaviji je bil izredno dinamičen: prva povojna ustava po

sovjetskem vzoru je bila sprejeta 1946, v njenem okviru je bila tudi prva

slovenska ustava, v vsej zgodovini nasploh, leta 1947. Potem je bil sprejet

ustavni zakon leta 1953, ustava 1963, amandmaji na ustavo 1967, 1968 in

1971, ustava 1974. Vsakokratna ustava je bila izraz trenutnih razmer in zato

bolj politično programski kot ustavni akt."15

Ustava iz leta 1974, ki je pomenila višek jugoslovanskega federalizma, je bila

nekaj vmesnega med federacijo in konfederacijo.16 Zvezno ustavo je nekako

izenačevala z republiškimi in ji ni dajala absolutnega primata. Po drugi stani pa,

čeprav je republikam dajala veliko pravic, ni v celoti izhajala iz načela izvirne

suverenosti republik in Jugoslavije ni definirala kot zveze držav (konfederacije),

pač pa še naprej kot zvezno državo (federacijo). Sistem vzpostavljen na podlagi



15 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, v: Delo, letnik: 42, številka: 77,

Ljubljana 1. april 2000, str. 12.


7

ustave iz leta 1974, je lahko funkcioniral le, dokler so obstajali trije najmočnejši

varovalni mehanizmi: enotna zveza komunistov, enotna armada in Tito (kot

najvišja avtoriteta: poveljnik vojske, predsednik države, predsednik zveze

komunistov).17

Titova smrt je tako ponudila priložnost za dolgo pričakovano spremembo

sistema.18 Vprašanje ustave se je odprlo v vseh republikah. Najbolj izrazito pa

je bilo to vprašanje izpostavljeno v Srbiji. Razprave glede ustave so potekale že

v senci Titove bolezni. Zvezni zbor skupščine SFRJ je po poprejšnjem soglasju

republik in pokrajin leta 1979 na predlog predsedstva SFRJ sprejel sklep o

spremembi ustave. Ker je vmes prišlo do smrti Tita, je bilo potrebno spremeniti

še druga določila. Vendar te spremembe niso bistveno posegale v temelje

jugoslovanskega, niti slovenskega sistema. Šele leta 1983 so v zveznem svetu

za vprašanja družbene ureditve (po vzoru gospodarskega področja: Dolgoročni

program ekonomske stabilizacije) začeli delati "Kritično analizo funkcioniranja

političnega sistema". Do pomladi 1985 so bili izdelani dokumenti, ki so šli v

javno razpravo.19 Takrat so se začele pojavljati različne polemike. Predsedstvo

SFRJ je 12.11.1986 sprejelo načrt predloga za spremembe ustave, z njim pa so

se nato strinjala vsa republiška vodstva. Pri tem je slovensko predsedstvo

(enako tudi skupščina in Socialistična zveza delavskega ljudstva (SZDL))

vztrajalo, da naj bi obravnavali le tista vprašanja, o katerih je že bilo doseženo

soglasje zveznega družbenega sveta za vprašanja družbene ureditve. Slovensko

vodstvo je vedelo, da so v predlogu tudi točke, na katera ne more pristati

(financiranje JLA, zoževanje vprašanj o katerih naj bi se s konsenzom odločalo v

zboru republik in pokrajin, predlog za spremembo načina volitev predsedstva

SFRJ, spreminjanje položaja avtonomnih republik). Kljub temu pa je na

postopek za spremembe pristalo. Predvsem zaradi nujnosti sprememb na

ekonomskem področju, ki jih po mnenju zvezne vlade ni bilo mogoče izpeljati

17 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, n. d., str. 12.


19 Prim. Aleš Gabrič, Zaostrenost mednacionalnih odnosov, v: Slovenska novejša zgodovina, ur.

Jasna Fischer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 1169.

8

brez spremembe ustave. Prav tako pa zaradi bojazni, da bo izpostavljeno

pritisku iz vse Jugoslavije, ker blokira spremembe. Pa tudi zato, ker je računalo,

da bo mogoče v dolgotrajnih usklajevanjih in ob upoštevanju pravila

konsenzualnega sprejemanja amandmajev marsikaj od predlaganega ublažiti ali

zavrniti. Zvezni zbor je predlog predsedstva sprejel 11. februarja 1987 in ga

poslal v presojo republiškim skupščinam, ki naj bi svoje stališče povedale do 20.

marca 1987. Razprava o amandmajih je v Sloveniji spodbudila nastanek in

organiziranje ustavne opozicije, kar je bilo eno od ključnih dejanj v drugi

polovici 80-ih.20

Slovenska politika je bila do konca 80-ih let v Beogradu največkrat nemočna,

saj ni imela zaveznikov. Hrvaški politiki so s slovenskimi po tihem simpatizirali,

na sejah pa so molčali. Hrvaški molk so prekinili šele nekateri časopisi

(zagrebški tednik Danas, Vjesnik), ki so začeli pisati o Miloševičevem pohodu na

oblast. Šele od 17. seje CK ZKJ, 17. oktobra 1988, so se postopoma začela

oblikovati zavezništva, v katerih so do izraza prihajali tudi nacionalni interesi. Na

tej seji naj bi z glasovanjem tudi preverili koliko zaupanja še uživa zvezni

partijski vrh, glasovali pa naj bi tudi o zaupnici republiških predsednikov, a

predlog ni dobil podpore.21

Potem ko je bil z zmago velikosrbske usmeritve leta 1987 razrešen

notranjepolitični spopad v Srbiji, se je začel tudi srbsko-slovenski konflikt, ki je

bil hkrati spopad za jugoslovansko federacijo in soočenje dveh razvojnih

modelov: moderne, pluralistične, odprte družbe, ki se bi naj čim prej vključila v

evropske integracijske procese ali pa patriarhalne in egalitaristične na

modernem socializmu temelječe skupnosti, ki se ne misli priklanjati zahodu. V

letih 1987-1990 je bil prvič v zgodovini jugoslovanske države, od leta 1918

dalje, ključen srbsko-slovenski konflikt in ne srbsko-hrvaški.22

20 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, str. 12-13.

21 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, n. d., str. 13.

22 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, n. d., str. 13, 14.

9

"Kljub zavestnemu prizadevanju jugoslovanske politične nomenklature, da se v

funkcioniranju sistema, razen kozmetičnih sprememb in nujnih ukrepov, s

katerimi bi izšli iz gospodarske krize, ničesar ne spremeni in da ZKJ obdrži

dominantno politično vlogo v sistemu, ni bilo mogoče preprečiti silovitega

pritiska družbene kritike. Ta se je predvsem iz kulturnih, publicističnih in

znanstvenih vrst začela pojavljati že v letu Titove smrti in je sredi 80-ih let

skokovito narasla. Na strani kritičnih intelektualcev, skupin, zbranih okrog raznih

revij ali v društvih iz raznih jugoslovanskih okolij je v prvi polovici osemdesetih

let prišlo do večkratnih poskusov, da bi se interesno povezale in skupaj

nastopile proti komunističnim oblastem. Neformalne oblike povezovanja so se

izražale na raznih okroglih mizah in posvetovanjih ter v tematski kritiki v raznih

okoljih. Zavzemali so se za tiste, ki so bili obsojeni zaradi svojega pisanja ali

javnega izražanja stališč. A je ta solidarnost sredi 80-ih let dokončno izginila.

Prevladovati so začela nacionalna čustva in intelektualne skupine iz posameznih

republik, imele pa so tudi podporo pri republiških oblasteh."23

"Vodstvo ZKJ je sicer po Titovi smrti organiziralo nekaj ideoloških plenumov,

vendar brez večjih odmevov. Z naraščanjem kritike je leta 1983 prišlo do

poskusa vsejugoslovanske ideološke kampanje, ki pa ni dosegla učinka, saj so

bile razlike po republikah prevelike, stališča politikov pa vedno bolj različna."24

Ker ideološke kampanje niso bile učinkovite, politika v republikah pa do

opozicije zelo različna, so sredi 80-ih let zvezne oblasti poskušale doseči, da bi

se varnostni organi znova centralizirali, tako kot je bilo pred letom 1966, kar bi

omogočilo skupen boj proti opoziciji v celotni Jugoslaviji. Slovenske oblasti so

na take poskuse ostro reagirale in jih zavrnile.25

Slovenija je zaradi stalnega nerganja in upiranja jugoslovanski povprečnosti v

federaciji sicer veljala za najbolj težavno republiko. Kljub temu pa je v

23 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Sovraštva in zavezništva, n. d., str. 14.

24 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, v: Delo, letnik: 42, številka: 83,

Ljubljana 8. april 2000, str. 12.

25 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, n. d., str. 12.

10

jugoslovansko federacijo verjela. V njen obstoj in obnovitev je vložila veliko

energije in nobeni politični eliti, kljub stalnim prikritim ali odkritim političnim

konfliktom, do konca 80-ih let ni prišlo na misel, da bi iskala opcije zunaj

Jugoslavije. Temelj vseh nesporazumov med Slovenijo in federacijo je bil v

različnem dojemanju Jugoslavije. Ali zveza samostojnih držav ali unificirana

država, ki naj bi sčasoma postala tudi enonacionalna, z večinskim

jugoslovanskim narodom. Vse razlike pa so se v 80-ih začele še povečevati.26

Odnos slovenskih oblasti do federacije v prvi polovici 80-ih let je bil tih in

zagrizen, a po večini jalov boj z naraščajočo centralizacijo, ki je spominjala na

štirideseta leta in začetek petdesetih. Že po decentralizaciji, konec 60-ih let, se

je pojavila dilema ali reševati slovenske probleme preko Beograda, z

maksimalnim angažiranjem v federaciji ali sodelovanje le toliko, kolikor je

nujno, sicer pa se znotraj maneverskega prostora, ki ga dopušča sistem,

ukvarjati predvsem s sabo. Slovenska politika je kombinirala obe možnosti.

Pazila je, koga bo poslala v Beograd, najmočnejše ljudi pa je obdržala doma.27

Zvezna administracija je nesoglasja med takratnimi republikami, počasno in

neučinkovito dogovarjanje in gospodarsko krizo izkoriščala za povečevanje

lastnih pristojnosti.28

"Slovensko politiko do Beograda v obdobju od Titove smrti do druge polovice

80-ih let tako lahko označimo za defenzivno, usmerjeno predvsem v ohranjanje

pridobljenega."29 Na gospodarskem področju gre za dokaj jasno stališče razvite

republike, ki se upira zahtevam po socializaciji dolgov, vplačevanju v fond

vzajemnosti in solidarnosti, ki so ga za pokrivanje izgub uporabljale zlasti druge

republike, povečevanju pomoči nerazvitim, povečevanju dajatev v zvezni

proračun in sploh centralizaciji pooblastil ter raznim ukrepom zaradi



28 Prim. Aleš Gabrič, Pobude za spreminjanje ustavnega sistema, v: Slovenska novejša

zgodovina, ur. Jasna Fischer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2015, str. 1176.

29 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, n. d., str. 13.

11

gospodarske krize, ki so uvajali administrativno razdeljevanje dobrin, podobno

tistemu po koncu druge svetovne vojne. Ena od točk, kjer je Slovenija ostajala

nemočna, je bilo večanje birokratskega aparata, ki je izkoriščal politične blokade

v predstavniških organih za večanje svojih pooblastil in moči.30

"Na področju zunanje politike je bila težnja, da si Slovenija izbori več možnosti

za neposredne stike, kar je bil gospodarski interes Slovenije. Želela si je

enakopravnejšo zastopanost v diplomaciji in tudi jezikovno enakopravnost na

tem področju. Eno od neuspešnih prizadevanj je bilo tudi, da bi bile

mednarodne konvencije, ki so zadevale Slovenijo, pisane tudi v slovenskem

jeziku."31 Slovenska politika je zmogla opredelitev do nacionalnega vprašanja

šele leta 1987, po izidu 57. številke Nove revije.32

2.1. Opozicijska in alternativna gibanja v Sloveniji v drugi

polovici 80-ih let

V začetku 80-ih let v Sloveniji ni bilo opaznejših opozicijskih gibanj. S Katoliško

cerkvijo je država že v 60-ih letih našla neke vrste modus vivendi, pa tudi

cerkev je s prihodom novega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja, spremenila način

ravnanja do oblasti. Nadškof Šuštar je kmalu po prihodu oblastem kulturno in

nevsiljivo, a jasno in odločno povedal, kaj so osnovne točke, njegovega

političnega programa. Te so bile: odpravljanje neenakopravnega položaja

vernikov v družbi, dostop do javnih medijev, praznovanje verskih praznikov,

duhovna oskrba po bolnišnicah in domovih, ureditev socialnega statusa

duhovnikov. Cerkev je z državo dosegla partnerski odnos. Dialog z oblastmi je

zato postavljala na prvo mesto, tudi na račun odločnejše podpore nastajajoči


31 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Najbolj težavna republika, n. d., str. 13.


12

opoziciji, kar so ji iz pozicijskih vrst (iz kroga Nove revije), nekateri intelektualci

tudi na glas očitali.33

Alternativna gibanja so oblasti nadzorovale, večinoma pa se je takšna gibanja

dalo vključiti v SZDL in Zveza socialistične mladine Slovenije (ZSMS)

(subkulturna, feministična, ekološka, mirovna gibanja). Del intelektualcev je

začel prizadevanja za ustanovitev nove revije. Oblasti so tega bile vajene, saj so

bili poskusi ustanovitev novih revij pogosti od petdesetih let naprej. V času pred

Titovo smrtjo in neposredno po njej so represivni organi motrili potencialne

nasprotnike. Prostor za izražanje kritičnih stališč do oblasti je bil omejen, ker se

je vsaka kritičnost ocenjevala kot nepatriotično dejanje. Pod površino pa so

nastajala nova politična (družbena) gibanja, ki so bila mnogo pomembnejša, kot

se je zdelo takrat. Tako se je začela sestavljati nova politična podoba Slovenije.

Zagon so dobili tudi pri strmo nastajajoči krivulji kritičnosti do nosilcev oblasti in

sistema: po eni strani so izražali nezadovoljstvo z ZK in SZDL, posameznimi

funkcionarji in institucijami sistema, ki niso našle izhoda iz krize. Po drugi strani

pa je nekaj ljudi (60% ) zaupala v sistem socialističnega samoupravljanja.34

Analiza opozicijskih gibanj je v osemdesetih letih v Sloveniji potekala v dveh

ravneh: idejno politični in operativni. Za operativni del je bila pristojna služba

državne varnosti, ki jo je do leta 1988 nadzoroval Svet za varstvo ustavne

ureditve pri predsedstvu Socialistične republike Slovenije (SRS), na to pa

posebna skupščinska komisija. Idejno politične ocene so sprejemali nekateri

državni organi (predsedstvo SRS) in organi političnih organizacij (SZDL, ZSMS,

ZK). Podlaga za obravnavo so bila gradiva, ki so ji pripravljale razne komisije

CK, ZKS in marksistični center CK ZKS. V teh centrih je bil zbran del levo

usmerjene slovenske inteligence. Med njimi tudi taki, ki so pozneje postali

vodilni teoretiki ali voditelji nastajajočih opozicijskih gibanj. Svoje ocene

33 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, v:

Delo, letnik: 42, številka: 89, Ljubljana 15. april 2000, str. 12.

34 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n.

d., str. 12.

13

opozicijskih gibanj je sprejemala tudi SZDL. Te so bile vedno manj usklajene s

stališči vodstva ZKS v osnovi pa je SZDL širila prostor pluralizmu in omogočila

nastanek prvih zvez (predhodnice strank). Tudi ZSMS je v prvi polovici

osemdesetih let že začela odpirati alternativna gibanja. S tem se je začela

oddaljevati od vloge partijskega podmladka. Bila je v vmesnem položaju:

deloma je sodelovala pri oblasti, deloma pa se je šla opozicijo.35

Razmere v Slovenije so se precej razlikovale od razmer drugod po Jugoslaviji,

kjer je partija delovala nespremenjeno. To je konflikte še dodatno stopnjevalo,

saj tako zvezni funkcionarji in funkcionarji drugih republik odnosov v Sloveniji

niso razumeli. V začetku osemdesetih let v Sloveniji ni bilo večje opozicijske

dejavnosti. Študentsko gibanje je propadlo, nekateri njegovi voditelji pa so

svoje ideje skušali obelodaniti preko Študentskega kulturnega centra. Sicer pa

je bilo osrednje dejanje opozicijske dejavnosti v začetku osemdesetih let

prizadevanje za ustanovitev opozicijske revije.36 Oblasti je razburila tudi

alternativna glasba - punk (Pankrti, Laibach) in tedanji predsednik CK ZKS

France Popit je zahteval politični obračun z njimi.37 "Doživljali so medijsko

gonjo, maltretiranje policije po ulicah in lokalih ter odvzem prostosti. Kljub vsem

zgražanjem in nenaklonjenostjo meščanske desnice ter oblasti je punk začel

dobivati tudi javne nagrade."38


d., str. 13.


d., str. 13.

37 Prim. Aleš Gabrič, Kulturniška "opozicija" podira tabuje, v: Slovenska novejša zgodovina, ur.


38 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n. d., str.

13.

14

2.2. Zgodovinsko ozadje Majniških deklaracij

"Majniška deklaracija iz leta 1917 je nastala v času, ko je v Evropi s

približevanjem konca velike vojne ugašal stari svet. Večnacionalna avstro-

ogrska monarhija, v kateri smo živeli Slovenci je doživljala svoje zadnje trenutke

pred dokončnim porazom in razpadom države v letu 1918.39 Majniško

deklaracijo so 30. maja 1917 v dunajskem parlamentu predstavili poslanci

Slovenije, Hrvaške in Srbije, združeni v Jugoslovanskem klubu. Prebral pa jo je

vodja poslancev Jugoslovanskega kluba Anton Korošec, zahtevala je združitev

Južnih Slovanov v enotno, avtonomno državno telo v okviru habsburške

monarhije.40 "Z zavrnitvijo deklaracije s strani cesarja, vlade in vojske so se

ustvarili pogoji za nacionalno emancipacijo Slovencev in nastanek Države Srbov,

Hrvatov in Slovencev ter kasneje Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Narobe bi bilo Majniški deklaraciji iz leta 1917, ki jo je v nekaj mesecih

podpisalo več kot 200.000 podpisnikov, pripisati, da je bila vzrok za smrt

Avstro-Ogrske. Je pa bila gotovo pomemben znak prelomnosti časa."41

Majniška deklaracija 1989, je za Slovenijo imela še večji pomen. Nastala je v

obdobju, ko si Slovenci več niso želeli živeti v SFRJ.42

39 Prim. Bernard Brščič, Slovenija, zgodba o neuspeli tranziciji, n. d., str. 5.

40 Prim. Peter Kolšek, Krasni maj deklaracij čas, v: Delo, letnik: 56, številka: 119, Ljubljana 24.

maj 2014, str. 32.

41 Bernard Brščič, Slovenija, zgodba o neuspeli tranziciji, n. d., str. 5.


15

3 Politična dokumenta: peticija in deklaracija

Peticija in deklaracija sta politična dokumenta, ki se precej razlikujeta. Oba sta

običajno v pisni obliki.43

Peticija pomeni: "pisno, navadno kolektivno prošnjo ali vlogo višjim ali najvišjim

oblastem. V bistvu pomeni priznavanje oblasti in izraža željo in pričakovanje

prizadetih za uresničitev tistega, kar jim pripada ali bi radi svoj položaj

izboljšali."44

Deklaracija je: "obvestilo, javna izjava ali razglasitev načel ali pravic, dokument

oziroma stališče do nekega vprašanja. Praviloma je tudi pisna, a ne

predpostavlja podrejenosti. Ni nujno, da je namenjena oblastem, ampak

predvsem mobilizaciji svojih privržencev."45

Oba dokumenta, tako deklaracija, kot tudi peticija sta lahko enako

revolucionarna. Je pa načeloma deklaracija manj vljudna in večkrat ostrejša.46

3.1 Zgodovina peticij in deklaracij

Pri začetkih izražanja javnega mnenja na Slovenskem imajo pomembno vlogo

začetki krajevnih samouprav oziroma občin.

Javno mnenje je bilo prisotno v srednjem veku, predvsem, ko pogledamo

ustoličevanje koroških vojvod. Kasneje, je bilo izjavljanje javne volje tudi

43 Prim: Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, v: Majniška deklaracija 1917-1989-2014,

Nova obzorja, Ljubljana 2014, str. 15.

44 Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 15.

45 Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 15.

46 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 15.

16

pomemben korak do kmečkih, pa tudi lokalnih uporov. Predvsem, kadar niso bili

uslišani ali so izgubili zaupanje v svoje nadrejene, so se oprijemali izražanja

javnega mnenja v obliki uporov. Javnega ustnega ali pisnega izražanja svojih

političnih in gospodarskih potreb so se posluževali tudi meščani in plemstvo v

obliki raznih stanovskih izjav. Nedvomno je prav plemstvo ta postopek

formalnopravno najprej in tudi najbolj podrobno uredilo.47

Bolj množično so se peticije in deklaracije začele pojavljati v drugi polovici 19.

stoletja.48 Med vladanjem Marije Terezije so se nagibali k temu, da bi se

upravno-politična veljava plemstva zmanjšala. Istočasno pa bi se podložniki

močneje navezali na osrednje državne oblasti, zaradi česar so bile na novo

ustanovljene kresije oziroma okrožja. Za takšne potrebe so bile zaradi upravnih

postopkov, ki so tovrstnim dokumentom sledili, natisnjene posebne kolkovane

pole.49

3.1.1 Množične peticije in deklaracije

Ker nobena oblast ljudem ne podeli ali ne dovoli rada tistega, kar si najbolj

želijo, bi lahko kot prve narodnopolitične dokumente označili tiste, ki so

povezani s šolstvom ali časopisi in z revijami v slovenskem jeziku. Za njimi je

običajno stalo majhno število izbranih narodno kulturno ozaveščenih

osebnosti.50

47 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 15, 16.

48 Prim. Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1992, str.

18.

49 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 16, 17,


17

Pri nas sta bili leti 1848 in 1849 izjemno pomembno z vidika deklaracij in

peticij.51 V prvi polovici leta 1848 je bilo veliko zahtev, peticij, deklaracij in

nekatere izmed njih so: hrvaške peticije, ki so zahtevale tesnejše povezovanje s

Hrvati; zahteva po združitvi štajerskih Slovencev v slovensko štajersko škofijo;

najpomembnejša pa je bila peticija za združeno Slovenijo iz leta 1848.52

Peticija za združeno Slovenijo je izražala dejstva, da Slovenci podpirajo vse

revolucionarne zahteve, da pa poleg tega zahtevajo še posebne, slovenske

zahteve, ki so za druge narode samoumevne. To je, da v svoji domovini živijo

po slovensko. Podobno peticijo, so oblikovali tudi graški Slovenci. Obe peticiji pa

je nato nadomestila peticija dunajskih Slovencev, pod Franom Miklošičem. Ta

peticija je imela pravno in politično dovršeno obliko in vsebino. Vsebovala je tri

točke: zahtevo po združeni Sloveniji, uvedbo slovenskega jezika v šole in urade

ter zavrnitev vključitve v nemško cesarstvo. Ker je avstrijska monarhija obdržala

dežele, ideja o združeni Sloveniji ni morala biti uresničena. Noben avstrijski

narod v tem pogledu ni bil uspešen. So pa Slovenci od tedaj naprej obravnavani

kot enoten narod, kar dokazujejo slovenski učbeniki. Tako so avstrijski uradni

list in deželni listi začeli izhajati tudi v slovenščini. Prenos škofije v Maribor leta

1859 pa je Mariboru omogočilo, da je bil gonilna sila na slovenskem političnem

področju. Tudi z razvojem čitalnic in taborov.53

V 19. stoletju se pojavlja še Schmerlingova peticija, čitalniška gibanja (ki so se

zavzemala za slovenski jezik v trgih in mestih), plebiscit v Beneški Sloveniji (ki

pa ne bi imel vpliva, saj je bil bolj manifestacija), taborska gibanja (kjer so

obujali slovenske zahteve iz leta 1848).

Slovenci so kasneje (konec 19. in začetek 20. stoletja) pričeli iskati povezave z

južnimi Slovani v monarhiji, zlasti s Hrvati. Slovenska politika ob začetku prve

svetovne vojne ni imela pravih načrtov. Zaradi želje po miru so si želeli hrvaško-

51 Prim. Janko Prunk, Slovenski narodni vzpon, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1992, str.

40, 41.


53 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 18, 19, 20.

18

slovenski narod pod habsburškim žezlom. Ko je postalo jasno, da bo ključno

vlogo po vojni imela mirovna konferenca, so se Slovenci in Hrvati povezali z

vojvodinskimi Srbi. Najprej so zahtevali jugoslovansko provinco v monarhiji,

nato pa je dr. Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo iz leta 1917, ki je

zahtevala združitev vseh ozemelj monarhije, na katerih so živeli Slovenci, Hrvati

in Srbi v samostojno državno telo pod habsburškim žezlom.54

4 Majniška deklaracija 1989

4.1 Vzroki za nastanek Majniške deklaracije

Kot smo že omenili so se po smrti Josipa Broza Tita maja 1980, še intenzivneje

pokazali znaki, gospodarske, socialne in politične krize ter nerešenih nacionalnih

vprašanj.55

Slovenska civilna družba se je v tem času krepila.56 Prav tako so se med ljudmi

začela pojavljati nova družbena gibanja. Pomembni so bili tudi mediji, ki so

skušali načenjati nekatera vprašanja, ki so takrat bila prepovedana. To so bila

vprašanja o tajni politični policiji, vprašanja, ki so se navezovala na delovanje

armade in podobne teme. Mediji in gibanja so se ukvarjali s vprašanji in

razmisleki, ki so bili izjemnega pomena za prihodnost slovenskega naroda.

Narodno vprašanje so sprva začeli širiti v kulturniških vrstah. Politika je šele

kasneje povzela njihova dognanja. Prav tako kot narodno vprašanje, so tudi

57. številka Nove revije, Majniška deklaracija in teze za novo ustavo zrasli iz

54 Prim. Stane Granda, Majniška deklaracija 1917, n. d., str. 22, 23, 24.

55 Prim. Andreja Valič Zver, Majniška deklaracija 1989, v: Majniška deklaracija 1917-1989-2014,

Nova obzorja, Ljubljana 2014, str. 41.

56 Prim. Viktor Žakelj, Plebiscit 1990, med politikantstvom, strahom in pogumom, Učila,

International, Ljubljana 2010, str. 27.

19

kulturniških vrst. Koncepti so nastali iz prevladujočega javnega mnenja ljudi, ki

ga je bilo treba zaznati in artikulirati. Pred politiki so to storili pisatelji in

umetniki.57

Kot bomo podrobneje razložili, je bila Majniška deklaracija tudi posledica 57.

številke Nove revije in aretacije sodelavcev revije Mladina (afera JBTZ).

Aretacija in sojenje četverici je bila kaplja čez rob. Oblast ni več mogla

preprečiti ustanavljanja novih političnih organizacij. Tako so predstavniki novo

nastajajočih političnih zvez in gibanj, maja 1989 na zborovanju v Ljubljani

objavili Majniško deklaracijo, ki je pomenila politično platformo nastajajoče

slovenske politične opozicije.58

4.1.1 Prelomna 57. številka Nove revije

Oblasti so zaznavale naraščajoče opozicijske dejavnosti. Kljub temu pa je

sekretar za notranje zadeve (leta 1982 je bil to Tomaž Ertl) ocenjeval, da organi

za notranje zadeve niso odkrili protiustavnih dejanj. Administrativni ukrepi so v

glavnem bili: zaplembe posameznih številk časopisov, zamenjava urednikov ali

uredništev, preprečitev tiskanja knjig ali neodobrene subvencije. Kot čisti

opozicijski pojav je Svet za varstvo ustavne ureditve opredelil začetek izhajanja

Nove revije leta 1982. Revija je začela izhajati na pobudo slovenskih

intelektualcev in po predhodnih razpravljanjih. Ob prvi številki je Svet ugotovil,

da ni zakonitih razlogov, ki bi preprečevali izhajanje revije. Zapisali pa so, da so

57 Prim. Andreja Valič Zver, Demos: slovenska osamosvojitev in demokratizacija, Znanstveno

raziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, Maribor 2013, Študijski center za narodno spravo,

Ljubljana 2013, str. 109 - 128.

58 Prim. Božo Repe, Majniška deklaracija 1989, v: Marjan Drnovšek (ur.) Slovenska kronika XX.

stoletja, knjiga 2, 1941 – 1995, Nova revija, Ljubljana, 1995, str. 422.

20

v njej prispevki, ki terjajo precejšnje idejne, teoretične in politične konformacije

in da je treba zaradi tega mobilizirati sposobne ljudi. Predvsem pa je Svet

zavzel stališče, da ni potrebe, da se organi za notranje zadeve mešajo v

razreševanje vsebinskih vprašanj na Novo revijo.59

V svojih začetkih se je Nova revija zavzemala za neodvisnost umetnosti od

ideologije in politike. Hkrati pa se je ukvarjala z literarno esejističnimi problemi.

Sredi osemdesetih let je poleg Društva slovenskih pisateljev postala glavna

nosilka spremenjenih pogledov na nacionalno vprašanje. Na vsebinski ravni je

to pomenilo, da so se družbena vprašanja začela obravnavati izven ustaljenih

oblik in možnosti, na organizacijski ravni pa je ponekod na lokalni ravni

prihajalo do izstopov iz sindikata in poskusov ustanovitev vzporednih sindikalnih

in mladinskih organizacij.60

"Ustanavljanje tudi drugih neformalnih alternativnih skupin so kasneje opazili

tudi pri posameznih poklicih. Oblasti je zelo skrbelo, da ne bi zaradi liberalnejših

razmer v Sloveniji prišlo do povečanega nastopa opozicijsko naravnanih

posameznikov iz drugih republik. Do tedaj so bile varnostne razmere dokaj

samostojno ocenjevane, nato pa so začeli posegati v ocenjevanje zvezni organi.

Na podlagi teh ocen so zahtevali ukrepanje k čemur je prispeval tudi Zakon o

temeljih državne varnosti, po katerem je imel zvezni sekretar večja

pooblastila."61

Igra med oblastmi in opozicijo se je v glavnem vrtela okoli vprašanj koliko

svobode dovoliti v revijalni, publicistični in kulturni dejavnosti. Oblast se je

zavedala, da se z vsakim objavljenim prispevkom širi prostor dovoljenega, a se

je bala reagirati. Sredi osemdesetih let so tako v Službi državne varnosti kot


d., str. 13.

60 Prim. France Kavčič, Dve letnici 1941-1989 in dva dokumenta, Gorenjski glas, letnik 42,

številka: 50, Kranj 30. junij 1989, str. 8.

61 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Vzpon alternative in prelomna 57. številka Nove revije, n. d., str.

13.

21

tudi v političnem vrhu ocenjevali, da so družbena gibanja v javnosti bolj

odmevna kot krog Nove revije.62

Mirovna, ekološka, feministična in druga gibanja, ki so sredi osemdesetih let

tvorila močno civilno gibanje v Sloveniji so v glavnem izšla iz mladinskih

alternativnih klubov. Mladinski kongres v Novem mestu leta 1982 je nastajajoča

gibanja podprl. Leta 1986 se je popularnost alternativnih gibanj znatno

povečala. Politični vrh jim je priznal, da so resni in je njihovo usmerjenost

analiziral. Očital jim je, da privatizirajo javne medije (Tribuna, Radio Študent).

Dodatno pa je politike skrbelo, ker je del uredniške politike iz mladinskih glasil

prešlo v redna delovna razmerja k velikim časopisnim hišam ali revijam

(Teleks).63

57. številka Nove revije s prispevki za slovenski nacionalni program je izšla v

mesecu februarju 1987. V njej so se znašle filozofske in sociološke razprave in

eseji, ki so obravnavali vprašanje slovenskega naroda v sodobnem svetu. Pisci v

takratni reviji so bili: France Bučar, Tine Hribar, Peter Jambrek, Jože Pučnik,

Dimitrij Rupel, Ivan Urbančič in drugi.64 A so se že pred Novo revijo, v prvi

polovici 80-ih let v revijah in časopisih znašli članki oziroma prispevki, ki so

obravnavali teme namenjene slovenskemu nacionalnemu vprašanju. A kljub

temu, niso imeli takšne teže, kot članki, ki so bili objavljeni v Novi reviji. Le-ta je

vzbudila veliko pozornosti. Kasneje pa so bili članki, ki jih je objavljala Nova

revija sprejeti kot osrednji slovenski nacionalni program. Tako članki, ki so bili

objavljeni v Novi reviji, kot tudi slovenski nacionalni program, sta imela osnovno

vodilo, da bi moral slovenski narod postati nacija in mora doseči svojo


d., str. 13.


d., str. 14.

64 Prim. Aleš Gabrič, Zaostrenost mednacionalnih odnosov, n. d., str. 1171.

22

državnost in suverenost, ki ne bo podrejena Jugoslaviji.65 Ob enem je potrebno

vpeljati nov pravni red, ki bo omogočil demokratično izražanje volje državljanov.

Izid 57. številke Nove revije je bil jasen pokazatelj, da je intelektualna opozicija

prevzela pobudo pri oblikovanju slovenskega nacionalnega programa. V

oblastnih krogih so sprva prispevke obsodili in v obliki družbene kritike v celoti

polemizirali. Prišlo je do zamenjav v uredništvu, ni pa prišlo do ostrejših

administrativnih ukrepov in tudi ne do sodnih pregonov. Oblasti pa so jih

zahtevale. Zvezni tožilec se je po podporo obrnil na P SFRJ. Tedanji predsednik

predsedstva Lazar Mojsov je stvar preložil na člana predsedstva in predsednika

Sveta za ustavno ureditev Staneta Dolanca. Ta pa je zadevo za nekaj mesecev

odložil v predal in nato prejel kritike. Sam je namreč menil, da bi bilo nekatere

pisce potrebno sodno preganjati, a je izhajal iz prepričanja, da bi to morali prej

storiti že avtorji memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti.66

Ostra kritika se je v drugi polovici 1987 umirila. Svet za varstvo ustavne

ureditve pri P SRS pa je v poročilu za leto 1987 razpravo o Novi reviji sklenil z

ugotovitvijo, da skuša skupina okrog Nove revije kljub protestom ob 57. številki

zadržati nekdanji uredniški koncept. Aktivnosti skupine se ne rešijo in ostajajo

znotraj zaprtega in dokaj homogenega jedra. Iz sporočila je bilo moč razbrati,

da je bil problem Nove revije obravnavan na predsedstvu CK ZKS in

predsedstvu RK SZDL, ter da je bilo pripravljeno tudi gradivo, ki obravnava

kazenski vidik problematike s strani tožilca, pa tudi ovadbe zoper tri avtorje.

Čeprav je javno tožilstvo v pisanju revije ugotovilo nekatere elemente, ki bi

omogočili pregon, se za pregon ni odločilo. Zlasti sporno bi bilo ukrepanje po

členu 133. kazenskega zakonika, saj bi bilo zelo težko v prispevkih sporne 57.

številke Nove revije ugotavljati neposredno ščuvanje na rušenje družbeno

političnega sistema. Tudi če bi se organi odločili za kazenski pregon bi bil

razplet vprašljiv. Upoštevati velja, da bi se resni pravni strokovnjaki ne spuščali

65 Prim. France Bučar, Rojstvo države: izpred praga narodove smrti v lastno državnost, Didakta,

Radovljica 2007, str. 8.

66 Prim. Aleš Gabrič, Zaostrenost mednacionalnih odnosov, n. d., str. 1170.

23

v strokovni dialog s spornimi navedbami v reviji. Zato in tudi zaradi razprav v

političnih organizacijah je bila izrečena zgolj javna politična obsodba in

ukrepanje do vodstva revije ter izdano opozorilo na občutljivo in argumentirano

ravnanje, da se krog somišljenikov Nove revije ne bi širil.67

4.1.2 Afera JBTZ

Meščanski del opozicije je za oblast postajal vse pomembnejši po objavi 57.

številke Nove revije. In pomembnejši je postajal tudi potem, ko je Društvo

pisateljev vedno bolj nastopalo v funkciji politične opozicije in začelo pisati svojo

verzijo ustave.68

"Razloga za to, sta bila dva. Nova revija je imela vedno večji vpliv v javnosti in

drug razlog je bil radikalen odnos do federacije, ki mu oblast ni mogla slediti,

čeprav se je z marsičem z opozicijo strinjala. Predsednik vlade Dušan Šinigoj je

bil prepričan, da bi morala slovenska oblast izdelati oceno odnosov do

Jugoslavije in odgovoriti na kritike opozicije, da v federaciji ni dovolj aktivna in

da razprodaja Slovenijo. Hkrati je bilo vedno bolj očitno, da se opozicija

postopoma organizira in pripravlja na boj za oblast. Ne glede na ostre ocene

delovanja opozicije, pa je demokratizacija v Sloveniji dosegla raven na kateri so

vsaj načeloma nekatere meščanske pravice postajale del splošnega

državljanskega standarda."69


d., str. 14.

68 Prim. David Tasič, Izročeni, žrtvovani, odstranjeni, v: Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič,

7 let pozneje, Karantanija, Ljubljana 1995, str. 194 - 200.

69 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, v: Delo, letnik: 42, številka: 95, Ljubljana

22. april 2000, str. 12.

24

Slovenska oblast se je izogibala uporabi represivne jugoslovanske zakonodaje.

To je bila (vsaj od druge polovice 80-ih let dalje) po eni strani posledica

povečane individualne odgovornosti, ki jo je izsilil pritisk javnosti, po drugi

strani pa relativne neodvisnosti posameznih vej oblasti, oziroma političnih

centrov, ki niso bili več tako strogo koordinirani iz vodstva CK ZKS, čeprav je

predsednik predsedstva CK ZKS ostajal najbolj avtoritativna politična oseba.

Relativno mehak odnos do opozicije je bil odvisen izključno od tolerančne

stopnje, ki so jo premogli ljudje na vodilnih položajih in od njihove

pripravljenosti, da doseženo raven demokratizacije branijo pred pritiski iz

centra.70

Slovenija je v prelomno leto 1988 vstopila s splošno voljo po spremembah, z

vedno bolj artikulirano opozicijo na eni strani in oblastjo, ki sama ni vedela, kam

jo bodo reforme pripeljale, na drugi strani. Vsemu skupaj pa sta okvir dajala

vedno hujša kriza v Jugoslaviji in povečan pritisk beograjskega centra.71

Leto 1988 je bilo od vseh 80-ih let 20. stoletja najbolj nabito z dogodki in kot

smo že povedali tudi prelomno v zgodovinskem smislu.72 V letu 1988 se je

namreč na Slovenskem začel boj za oblast, ki je potekal vedno bolj odkrito.

Opozicija je tako z Odborom za varstvo človekovih pravic končno dobila veljavo

in ni bila več v tako neenakopravnem položaju. Vse to je seveda vplivalo tudi na

javnost.73 Opozicija sicer še ni bila politično artikulirana in tudi ni imela možnosti

za formalno politično organiziranost, hkrati je bila tudi nadzorovana. Informacije

o tem, kar se dogaja na oblasti so bile izjemno skope. Medtem pa so oblasti

opozicijo nadzorovale in imele dobre informacije o odnosih znotraj nje.

Nezaupanje na obeh straneh je bilo veliko, kljub temu pa je pretok informacij

zaradi specifično slovenskih razmer obstajal. Pomembni so bili tudi različni

70 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 12.


72 Prim. Grega Repovž, To je občutljivo obdobje, v: Delo, letnik: 42, številka: 115, Ljubljana 20.

maj 2000, str. 14.

73 Prim. France Kavčič, Dve letnici 1941-1989 in dva dokumenta, n. d., str. 8.

25

pogledi znotraj oblastne strukture glede posameznih vprašanj, pa tudi vedno

bolj avtonomna vloga delegatov v skupščini. Moč opozicije je bila v letu 1988 že

prepoznavna. Predmet političnega boja sta bila dva ključna elementa: do kod

naj bi demokratizacija segla, torej kakšen bo v prihodnosti politični sistem v

Sloveniji in odnos do Jugoslavije, kar pomeni oblikovanje nacionalnega

programa.74

Leta 1988 je bil aretiran Janez Janša, publicist tednika Mladina in kandidat za

predsednika ZSMS. Nato sta bila aretirana še Ivan Borštner in David Tasić,

pravtako novinar Mladine. Aretiran bi moral biti tudi Franci Zavrl, ki je imel

funkcijo urednika Mladine, a se je aretaciji izognil.75 Izognil se ji je tako, da se

je zatekel v bolnišnico. Sodni proces proti četverici je pred vojaškim sodiščem v

Ljubljani JLA uprizorila konec julija in v začetku avgusta leta 1988.76 Proces je

imel poseben pomen v demokratizaciji Slovenije in v prizadevanjih za njeno

večjo samostojnost. Močno pa je vplival tudi na spremenjen odnos javnosti do

federacije. Na procesu, ki je potekal brez navzočnosti javnosti, je bil Ivan

Borštner obsojen na štiri leta zapora, Franci Zavrl, ki se je edini branil s

prostosti in Janez Janša na osemnajst mesecev zapora in David Tasić na pet

mesecev zapora. Po obsodbi so bili obsojenci do pravnomočnosti sodbe

izpuščeni na prostost. Prestanje kazni so jim v okviru zakonskih možnosti, ki so

jih imele na voljo, slovenske oblasti odlagale. Hkrati pa so neuspešno naslavljale

na P SFRJ vloge za pomilostitev. Obsojencem pa so zagotovile ugodnejše

prestajanje kazni in po preteku približno tretjine kazni, so jih predčasno

odpustili.77

"Formalna obtožba je zadevala izdajo vojaške skrivnosti. Šlo je za zaupen

dokument, v katerem je general Višnjić zaradi razmer v Sloveniji poostril ukrepe


75 Prim. Peter Vodopivec, Zasuk v slovenski politiki - proces proti četverici, v: Slovenska novejša

zgodovina, ur. Jasna Fischer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 1191.

76 Prim. Janko Prunk, Martin Ivanič, Osamosvojitev Slovenije, Založba Grad, Ljubljana 1996, str.

153.


26

bojne pripravljenosti svojih enot. Del dokumenta je Ivan Borštner prekopiral in

kopijo izročil Janezu Janši. Kot možna različica za obtožbo, ki pa je niso

uporabili, ker bi bilo potem sojenje pred civilnim sodiščem, je bila predvidena

tudi obravnava zaradi izdaje državne skrivnosti. Torej nezakonite pridobitve in

posedovanja zaupnega stenograma razprave Milana Kučana na 72. seji CK

ZKJ."78

JLA je z Slovenijo imela težave, saj se ni strinjala z njenim vztrajanjem pri

teritorialni obrambi in njenim zavzemanjem za jezikovne in druge pravice v

armadi.79

25. marca je prišlo do seje vojaškega sveta Zveznega sekretariata za ljudsko

obrambo o napadih na JLA.80 Vojaški vrh je politični liberalizaciji v Sloveniji

pripisal protirevolucionarni značaj. Ta ocena se je nanašala na pisanje proti JLA,

kjer je prednjačila Mladina. Vodstvo JLA je slovenskemu vodstvu očitalo, da je

pri preprečevanju take dejavnosti premalo odločno. Armadno vodstvo je zaradi

nezanesljivosti slovenskih oblasti sklenilo, da bodo ukrepali sami. Po sklepu

vojaškega sveta je general ljubljanske armadne oblasti Višnjić vprašal načelnika

državne varnosti in notranjega ministra Slovenije ali bodo slovenski varnostni

organi sposobni obvladati položaj, če bi prišlo do množičnega odziva na

aretacije. Nekaj dni kasneje je bila seja CK ZKJ, kjer so razpravljali o informaciji

o napadih na zasnovo Slovenije, JLA in službo državne varnosti. Razprava je

tekla o razmerah v Sloveniji in izrečene so bile zahteve po ukrepanju, tudi

aretacijah, ki jim je Milan Kučan ostro nasprotoval. Magnetogram Kučanove

razprave je prišel do uredništva Mladine, kljub temu da je to bila državna

skrivnost. In na podlagi tega magnetograma je bil napisan članek Noč dolgih

nožev, v katerem so opozarjali na nevarnost uvedbe izrednega stanja v

Sloveniji. Do Mladine je članek prišel preko Igorja Bavčarja, ki je bil tedaj

78 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 12.


80 Prim. Zdenko Čepič, Jugoslovanska križna žarišča, v: Slovenska novejša zgodovina, ur. Jasna

Fischer, Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 1185.

27

strokovno-politični delavec na SZDL. Bavčar je magnetogram prestregel pri

podpredsedniku SZDL Jožetu Knezi, ga kopiral in izročil Janezu Janši. Članek bi

moral iziti v Mladini, vendar ga je uredništvo na zahtevo Službe državne

varnosti in tožilca moralo umakniti. Po naročilu je sledila preiskava organov za

notranje zadeve v Mikroadi, kjer je bil Janša zaposlen. Aretacije civilnih

obtožencev in prva zaslišanja so izvedli slovenski varnostni organi, nato pa so

jih predali preiskovalnim in sodnim organom JLA. Slovenska oblast je bila

deležna kritik, da se ni dovolj zavzela za četverico, oziroma da je proces celo

odobravala in pri njem sodelovala, kar se je nanašalo zlasti na aretacije in

prestajanje kazni. Za aretacije je v skladu s takratno zakonodajo odgovornost

prevzel Tomaž Ertl. Tedanjim vodilnim politikom pa tega, da so aretacije

naročili, preiskave niso dokazale, čeprav sta pred parlamentarno preiskovalno

komisijo morala pričati tako Milan Kučan, kot Stane Dolanc. Proces so

preučevale kar štiri parlamentarne komisije. Zadnja je leta 1996 brez končnega

poročila končala delo.81

4.1.3 Odbor za varstvo človekovih pravic

Na pobudo Igorja Bavčarja je bil 3. junija 1988 ustanovljen Odbor za varstvo

pravic Janeza Janše. Kasneje so ga preimenovali v Odbor za varstvo človekovih

pravic.82 Predsednik odbora je bil Igor Bavčar, medtem ko so kolegij Odbora

sestavljali: Igor Bavčar, Bojan Korsika, Igor Omerza, Alenka Puhar, Gregor

Tomc, Spomenka Hribar, Lojze Peterle, Dušan Keber, Franc Zagožen, Ali Žerdin,

Slavoj Žižek, Srečo Kirn, Pavle Gantar, France Bučar, Mile Šetinc, Matevž Krivic,

Anton Stres, Rastko Močnik, Dare Valič, Marko Hren, Boris Cavazza, Alojz

Križman, Viktor Blažič, Rado Riha, Braco Rotar, Tomaž Mastnak, Drago Demšar,

Veno Taufer, Igor Vidmar, Tone Remc, Franco Juri in Bojan Fink. Postal je 81 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Odkrit boj za oblast, n. d., str. 14.

82 Prim. Janko Prunk, Martin Ivanič, Osamosvojitev Slovenije, n. d. str. 153.

https://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Bav%C4%8Darhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Kolegijhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bojan_Korsika&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Omerzahttps://sl.wikipedia.org/wiki/Alenka_Puharhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Gregor_Tomchttps://sl.wikipedia.org/wiki/Gregor_Tomchttps://sl.wikipedia.org/wiki/Spomenka_Hribarhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Alojz_Peterlehttps://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Keberhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Zago%C5%BEenhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ali_%C5%BDerdin&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Slavoj_%C5%BDi%C5%BEekhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Sre%C4%8Do_Kirn&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Pavel_Gantarhttps://sl.wikipedia.org/wiki/France_Bu%C4%8Darhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Mile_%C5%A0etinc&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Matev%C5%BE_Krivic&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Streshttps://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Rastko_Mo%C4%8Dnikhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Dare_Vali%C4%8Dhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Marko_Hren&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Cavazzahttps://sl.wikipedia.org/wiki/Alojz_Kri%C5%BEmanhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Alojz_Kri%C5%BEmanhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Viktor_Bla%C5%BEi%C4%8D&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Rado_Riha&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Braco_Rotarhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Toma%C5%BE_Mastnak&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Drago_Dem%C5%A1ar&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Veno_Tauferhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Vidmarhttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Tone_Remc&action=edit&redlink=1https://sl.wikipedia.org/wiki/Franco_Jurihttps://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Bojan_Fink&action=edit&redlink=1

28

najmočnejša organizacija civilne družbe v času "slovenske pomladi" in združil

ljudi iz zelo različnih, včasih tudi nasprotujočih nazorov. Organiziral je razne

oblike protestov, ki so višek dosegli z zborovanjem nekaj 10.000 ljudi, 21. junija

1988 na Trgu osvoboditve v Ljubljani. V času sojenja četverici so množice

nepretrgoma protestirale pred vojaškim sodiščem. Odbor je deloval do aprila

1990. Sodeloval je pri pogajanjih o tem kakšna naj bi bila volilna zakonodaja. V

tem času so že nastajale politične stranke, zato je deloval zgolj še formalno.

Odbor se formalno ni niti registriral, v odnosu do oblasti pa je bil enakopraven

dejavnik. Njegov predsednik Igor Bavčar se je ves čas dogajanja pogovarjal z

najvišjimi predstavniki slovenskih oblasti. Predstavniki odbora so lahko imeli

nastop v skupščini.83 Oblastni organi in politične organizacije pa so odgovarjali

na javna sporočila odbora. Dokler je potekal proces se je Odbor zavedal, da

potrebuje slovensko politiko. Ta je bila pregrada med njim in Beograjskimi

oblastmi. Kasneje se je to stališče začelo spreminjati.84

4.2 Oblikovanje Majniške deklaracije

V letih 1987 in 1988 so se odpirala vprašanja politične ureditve in vprašanja

položaja Slovenije znotraj Jugoslavije, ki so imela za glavni problem bodočo

ustavno ureditev.85 Predsedstvo Jugoslavije je predlog ustavnih amandmajev

poslalo konec januarja 1987 v zvezno skupščino. Potem ko so delegati

amandmaje sprejeli, naj bi se o njih izrekle tudi republiške skupščine. V

Sloveniji je proti spremembam nastopilo Društvo slovenskih pisateljev, ki je

pripravilo Gradivo za slovensko ustavo. 18. marca je bila organizirana javno

razprava o predlogu ustavnih sprememb. Glavni govornik je bil dr. France

83 Prim. Tine Hribar, Slovenci kot nacija, Enotnost, Ljubljana 1995, str. 115, 116.


85 Prim. Tine Hribar, Slovenci kot nacija, n. d., str. 111.

29

Bučar. Pravni strokovnjaki iz opozicije so ocenili, da spremembe vodijo v večjo

unitarnost. Tako so na skupščino naslovili več zahtev. Najodmevnejši amandma

je pa imel naslov Za demokracijo. Podpisala ga je Koordinacija novih družbenih

gibanj. Dokument je nastal iz raznih dokumentov, ki so jih napisali Grega Tomc,

Matevž Krivic, Janez Janša in France Bučar. Podpisalo pa ga je skoraj 10.000

podpornikov. Kljub temu je slovenska skupščina zvezne amandmaje podprla.

Društvo pisateljev in Sociološko društvo, pa sta ustanovila svoji ustavni

komisiji.86

Ustavne spremembe naj bi po mnenju opozicije šle v smeri večje samostojnosti

republik, torej v smeri konfederacije. Prav tako naj bi prišlo do sprostitve

zasebnega podjetništva, ukinitve monopolne vloge ZKJ in uvedbe političnega

pluralizma (prišlo bi do neposrednih volitev z več kandidati). Zbor je kljub

kritičnim stališčem v Sloveniji in nekaterih drugih republikah 27. decembra 1987

osnutek amandmajev sprejel. Nato se je začela razprava in usklajevanja.

Oktobra 1988 je zvezni zbor sprejel končni predlog dopolnil, potrdila pa ga je

tudi slovenska skupščina. Proti je glasoval predstavnik Društva slovenskih

pisateljev Tone Pavček. Za opozicijo je bilo sporno predvsem financiranje

armade mimo proračuna (iz posebnega davka od prometa proizvodov).

Amandmaji so načeli enotnost slovenskega vodstva.87

Sočasno z razpravami o amandmajih na zvezno ustavo se je začelo postavljati

tudi vprašanje spremembe slovenske ustave. Opozicija je organizirala poseben

zbor za ustavo, v katerem so bili združeni predstavniki sociološkega in

pisateljskega društva, novonastalih zvez, razne organizacije in ZSMS.88 Začeli so

pripravljati svoj predlog slovenske ustave. 25. aprila 1988 so bile javnosti prvič

predstavljene teze za ustavo republike Slovenije. Osnovne ustavne zahteve

86 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Takemu razredu je težko biti razrednik, v: Delo, letnik: 42,

številka: 99, Ljubljana 29. april 2000, str. 12.

87 Prim. Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Takemu razredu je težko biti razrednik, n. d., str. 12.

88 Prim. Ivan Urbančič, Hubert Požarnik, France Bučar, Tone Pavček, Kako je nastajala Majniška

deklaracija, Delo, letnik: 41, številka: 104, Ljubljana 8. maj 1999, str. 3.

30

opozicije so bile konfederacija, torej Jugoslavija kot pogodbena skupnost,

delitev oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno vejo. Ustavni predlogi opozicije

so bili z oblastne strani zavračani. Pravniki v oblastnih strukturah so se

zavzemali za sočasen sprejem jugoslovanske in slovenske ustave. Opozicija pa

je zahtevala sprejem najprej slovenske ustave, nato pa dogovori s federacijo.

Oblast je ob spoznanju, da jo na ustavnem področju opozicija prehiteva, pričela

pripravljati amandmaje k slovenski ustavi. Opozicijske predloge pa je zavračala,

predvsem zaradi vztrajanja pri nestrankarskem pluralizmu. Odnos do federacije

se je postopoma približal zahtevam opozicije. Predvsem glede zahteve, da je

treba zagotoviti skupščinski nadzor nad delom državne varnosti in ocena, da

ustavna in zakonska ureditev v Sloveniji ne dajeta dovolj možnosti za obrambo

suverenosti.89

Do pomladi 1989 je bila slovenska politika razpeta med dnevne pritiske iz centra

in opozicije na drugi strani.

Oblasti v Sloveniji so skušale javnosti dokazati, da si tudi same in ne le Odbor

za varstvo človekovih pravic prizadevajo za pravno državo in spoštovanje

človekovih pravic. Zato je bil 4. oktobra 1988 pri RK SZDL ustanovljen Svet za

varstvo človekovih pravic in svoboščin. Ta si je za nalogo zadal strokovno in

moralno pomagati ljudem, ki so jim v Sloveniji kršene pravice. Svet je nato

deloval do vzpostavitve institucije ombudsmana oz. varuha človekovih pravic,

po sprejetju nove slovenske ustave 1991.90

Proti koncu leta 1988 sojenje četverici ni bilo več v političnem ospredju. Takrat

se je Odbor za varstvo človekovih pravic spraševal ali sploh nadaljevati delo in

če ga nadaljujejo, kako ga nadaljujejo.91 Odbor se je ob tem vprašanju razdelil.

V času seje odbora je že bila objavljena programska izjava Slovenske

demokratične zveze, a kolegij se je odločil, da k zvezi ne pristopi. Kljub temu je



91 Prim. Ivan Urbančič, Hubert Požarnik, France Bučar, Tone Pavček, Kako je nastajala Majniška

deklaracija, n. d., str. 3.

31

njeno ustanovitev pozdravil. Kolegij se je razdelil po političnih zvezah, ki so

nastale v začetku leta 1989. 12. maja 1988 sta nastali Slovenska kmečka zveza

in Zveza slovenske kmečke mladine. 11.1.1989 je bila ustanovljena Slovenska

demokratična zveza. 16.2.1989 je bila ustanovljena Socialdemokratska zveza

Slovenije, 5.6.1989 je bila ustanovljena Jugoslovanska zveza, 10.3.1989

Slovensko krščansko socialno gibanje, 31.3.1989 Meščanska zelena stranka,

11.6.1989 Gibanje zelenih, 21.9.1989 Združenje za jugoslovansko demokratično

pobudo. Poleg tega pa so nastale tudi nekatere skupine: Skupina 88, Debatni

klub 89. Ti dve skupini sta kasneje prestopili k ZSMS. Nastale pa so še druge

skupine: Akademska anarhistična antizveza, Zveza delavcev, Antikomunistična

zveza, Zveza društev ŠKUC in Slovenska študentska zveza. Stranke in zveze so

v politično življenje vstopile z zelo različnimi programi. Nekatere so poudarjale

vprašanje demokracije, druge so v ospredje postavljale vprašanje naroda ali

svojo politično podobo gradile na protikomunizmu. Ob tej začetni razdelitvi

slovenskega političnega prostora, je imela v opoziciji največji politični vpliv

Slovenska demokratična zveza (SDZ), ki je v svojih vrstah zbrala velik del

opozicijskega intelektualnega potenciala.92

27. februarja 1989 so jugoslovanske razmere opozicijo in oblast pripeljale do

skupnega nastopa na zborovanju v Cankarjevem domu, ki je bilo namenjeno

podpori stavkajočim rudarjem na Kosovu.93 Rudarji so stavkali zaradi sprejetja

nove srbske ustave, ki je odpravila avtonomijo na Kosovu. Idejo o podpori je

dal Odbor za varstvo človekovih pravic. Sprva so mislili organizirati

demonstracije, a zaradi političnih razmer so se nato raje odločili za zborovanje,

ki je potekalo v Cankarjevem domu.94 "Med govorci so bili tako iz oblasti, kot

tudi opozicije. Izjavo Proti izrednemu stanju - za mir in sožitje na Kosovu so

podpisali predstavniki vseh tedanjih družbenopolitičnih organizacij. Zborovanje


93 Prim. Andreja Valič Zver, Majniška deklaracija 1989, n. d., str. 43.

94 Prim. Janko Prunk, Martin Ivanič, Osamosvojitev Slovenije, n. d., str. 155.

32

je v Srbiji izzvalo reakcije, saj so menili, da so se vse sile Slovenije obrnile proti

Srbiji in Jugoslaviji."95

Slovenski predstavniki v zveznih organih, posebej na sejah predsedstva SFRJ in

predsedstva CK ZKJ so bili deležni hudega političnega pritiska. Zborovanju v

Cankarjevem domu je sledila gospodarska vojna Srbije proti Sloveniji, praktično

pa tudi prekinitev političnih odnosov.96 Politični konsenz, dosežen ob

zborovanju, sta opozicija in oblast poskušali formalizirati v koordinacijskem

odboru organizatorjev zbora v Cankarjevem domu. Na sestankih so govorili o

izdelavi skupnega slovenskega političnega programa. Na sestanku 17. marca je

bilo govora o možnem referendumu, na katerem bi se ljudje izjasnili o podpori

ali nezaupnici slovenski politiki, o parlamentarni demokraciji ali o deklaraciji, ki

bi bila podobna Majniški deklaraciji iz leta 1917. Tako je bila imenovana delovna

skupina, ki je deklaracijo začela pripravljati.97

4.3 Majniška deklaracija

Leta 1989, v času, ko je bila Slovenija še vedno sestavni del bivše Jugoslavije in

ko so Slovenci v tej državi doživljali nesporazume, provokacije in odkrite

sovražnosti, je pet slovenskih demokratičnih organizacij sporočilo javnosti, da

hočejo živeti v suvereni in demokratični državi slovenskega naroda, ki bo svojim

državljanom zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo.98

95 Božo Repe, Slovenci v 80-ih, Takemu razredu je težko biti razrednik, n. d., str. 13.

96 Prim. Božo Repe, Zborovanje v Cankarjevem domu, Mladina, št. 8, Ljubljana 27. februar

2009, str. 31-33.


98 Prim. Javna izjava ob deseti obletnici Majniške deklaracije, v: Sproščena Slovenija - obračun

za prihodnost, letnik: 18, Ljubljana 1999, str. 397-400.

33

Majniška deklaracija 1989 je nastala v obdobju, ko si Slovenci več niso želeli

živeti v SFRJ. Željo, da si Slovenci več niso želeli živeti v SFRJ gre iskati tako v

nacionalnem kot tudi v politično in ekonomskem izvoru. Kulturni in jezikovni

razvoj Slovencev je vse od nastanka državne skupnosti jugoslovanskih narodov

ogrožal srbski hegemonizem. Nobena država oziroma državna skupnost, v kateri

smo Slovenci bivali do takrat, ni imela možnosti, da uveljavi svojo nacionalno

identiteto.99

SFRJ je bila konec 80-ih let totalitarna, nedemokratična država z monopolom

zveze komunistov. Želenih učinkov niso dajali niti ekonomsko neprestani

poskusi reformiranja samoupravnega socializma.100

Kot odraz teženj po drugačnem, boljšem življenju, je leta 1989 nastala druga

Majniška deklaracija. Njene zahteve so bile dosti bolj radikalne, kot tiste iz leta

1917. Ta ni izhajala iz zahtev po predržavljenju SFRJ v smeri demokratične

konfederacije, ampak je kot prvo zahtevo postavila vzpostavitev suverene

slovenske države. Ta naj bi bila demokratična, spoštovala naj bi človekove

pravice in svoboščine ter zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo prebivalcev.

Razvoj dogodkov v letih 1990 in 1991 je pripeljal do uresničitve temeljne

zahteve Majniške deklaracije 1989. Dobili smo svojo državo, samostojno

Republiko Slovenijo.101

Po zborovanju v Cankarjevem domu v Ljubljani sta začeli oblast in opozicija

oziroma alternativa, organizirano sodelovati v Smoletovi koordinaciji. Od

začetka marca do konca junija 1989 so se sešli osemkrat. Najprej so razpravljali

o skupni izjavi glede Kosova, nato pa o skupni izjavi - deklaraciji o položaju

Slovenije v jugoslovanski državi. Glede tega, sta bili ZKS in SZDL postavljeni v

obrambni položaj pred zahtevami alternative. Alternativna gibanja, ki so vse bolj



101 Prim. Zdenko Čepič, Dialog med oblastjo in opozicijo, v: Slovenska novejša zgodovina, ur.


34

dobivala značilnosti prave politične opozicije, so bila v koordinaciji, ne samo

številčnejša, ampak tudi napadalnejša in nepopustljivejša.102

Kot smo že omenili je bil 27. februarja v Cankarjevem domu zbor v podporo

stavkajočim rudarjem na Kosovu. Vse skupine, ki so podprle Izjavo proti

izrednim ukrepom in so bile organizatorice zbora v Cankarjevem domu, so se

pod Smoletovim vodstvom znova zbrale 3. marca 1989. Prisotni so bili Dimitrij

Rupel, Igor Bavčar, Janez Janša, Ivan Oman, Veno Taufer in drugi. Cilj sestanka

je bil dogovor v kakšni državi hočemo živeti. Po še dveh sestankih je 17. marca

1989 potekal pomemben sestanek, ki ga je zaradi odsotnosti Smoleta vodil

Dušan Semolič. Na njem so sklenili, da je potrebno narediti deklaracijo, takšno

ki bi bila podobna Majniški deklaraciji iz leta 1917. Določili so delovno skupino

koordinacijskega odbora, katero so sestavljali: Miloš Mikeln, Katja Boh, Peter

Bekeš, Janez Janša, Vojko Volk in Jože Školč.103 Koordinacijski odbor je do

konca marca 1989, natančneje 23. marca pripravil osnutek, imenovan

Deklaracija o slovenski narodni volji 1989. Osnutek so popravili. Pomembnejše

točke, ki so bile zapisane v deklaraciji so bile naslednje: živeti v sodobni

svobodni družbi, spoštovanje človekovih pravic, življenje v Jugoslaviji in

možnost narodove samoodločbe, svobodno gospodarstvo, svobodno politično

združevanje. 27. marca so imeli sestanek organizatorji zbora, kjer so spremenili

ime deklaraciji in so izbrali dve alternativni imeni. Prvo je bilo Deklaracija o

slovenski politični volji in Slovenska deklaracija. Naredili so še tretji osnutek

deklaracije, kjer so sodelovali: Katja Boh, Peter Bekeš, Gregor Golobič, Janez

Janša, Vojko Volk, Slavoj Žižek in Miloš Mikeln. Predlagani pa so bili tudi Dimitrij

Rupel, Ivan Oman in Anton Stres. Izkazalo se je, da oblastne politične

organizacije kot je ZK, sindikati, Zveza borcev do dokumenta nimajo stališča in

hkrati niso videli razloga, da bi se deklaracija sprejela. Na drugi strani se je

Slovenski demokratični zvezi zdel osnutek premalo radikalen, njeno nastajanje

pa prepočasno. Zato so na izvršilnem odboru Slovenske demokratične zveze 28.

102 Prim. Zdenko Čepič, Dialog med oblastjo in opozicijo, n. d., str. 1202.

103 Prim. Božo Repe, Viri o demokratizaciji in osamosvojitvi I. del, arhivsko društvo Slovenije,

Ljubljana 2002, str. 169, 170.

35

marca 1989 sprejeli svojo deklaracijo ki jo je pripravil Dimitrij Rupel in je imela

naslov Slovenska deklaracija 89.104 Deklaracija je bila isti dan predstavljena na

občnem zboru Društva slovenskih pisateljev. Slovenska demokratična zveza,

Socialdemokratska zveza, Društvo slovenskih pisateljev, Kmečka zveza in Odbor

za varstvo človekovih pravic so predlagali, da bi koordinacijski odbor sprejel

Documents

UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA · 2020. 1. 30. · UNIVERZA V MARIBORU PRAVNA FAKULTETA DIPLOMSKO DELO MAJNIŠKA DEKLARACIJA LETA 1989, VZROKI ZA NJEN NASTANEK IN NJENE POSLEDICE