Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
BRINA ZADRAVEC
SEDANJOST IN PRIHODNOST IZVRŠITVE
SODNIH ODLOČB V EU S POUDARKOM NA
BRUSELJSKI UREDBI I
Diplomsko delo
Maribor, 2012
UNIVERZA V MARIBORU
PRAVNA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
SEDANJOST IN PRIHODNOST IZVRŠITVE SODNIH ODLOČB V EU S POUDARKOM NA
BRUSELJSKI UREDBI I
Študent: Brina Zadravec
Št. indeksa: 71161821
Študijski program: PRAVO – UNI
Študijska smer: Korporacijsko pravo
Mentor: izr. prof. dr. Martina Repas
Maribor, oktober 2012
1
POVZETEK
Diplomsko delo obravnava postopek razglasitve izvršljivosti sodnih odločb, izdanih v
državi izvora, katerih izvršljivost se zahteva v drugi državi, pri čemer se osredotoča na
ureditev v Bruseljski uredbi 1. Opisan in razložen je postopek izvršljivosti sodne
odločbe, izdane v državi izvora, in ugovori zoper njeno razglasitev izvršljivosti, zajema
pa tudi njegovo primerjavo z nekaterimi drugimi pravnimi akti na tem področju, ki
obstajajo v zakonodaji EU, kot sta Uredba o evropskem izvršilnem naslovu in Uredba o
evropskem plačilnem nalogu. Naloga prav tako prikazuje razvoj in pričakovan napredek
Bruseljske uredbe 1 s predlogom BU 1, katerega namen je odprava eksekvature tudi v
tem pravnem aktu EU. Določbe pravnih aktov EU avtorica dopolnjuje s prakso Sodišča
EU, ki je temeljnega pomena za njihovo razlago.
KLJUČNE BESEDE:
Čezmejna izvršba, razglasitev izvršljivosti, država izvora, država izvršbe, Evropska
Unija, ugovor zoper tujo sodno odločbo, načelo kontradiktornosti, odprava eksekvature,
evropski izvršilni naslov, evropski plačilni nalog
SYNOPSIS
This study is dealing with the declaration of a foreign judgment, issued in the country of
origin, which enforceability is required in the country of execution, with the emphasis
on Brussles Regulation I (BU 1). The author in the thesis describes and explains the
procedure of declaration of a foreign judgment, describes the grounds of contesting of
the foreign judgment and compareses the possibilities of the declaration of a foregin
judgment with other legal acts on that subject (European Enforcement order in
uncontested claims and the European order for payment procedure), at the same time
the author displays the development and the expected progress from BU 1 to the
Proposal for BU 1, the purpose of which is the abolition of exequatur. The provisions of
EU legislation complements the author with case law, which is crucial of their
interpretation.
Key words:
Cross – border execution, declaratin of the enforcebility, country of origin, country of
execution, European Union, contesting a decision over a foregin judgment,
incompatibility, principle of an adversarial, abolition of exequatur, European
2
Enforcement order in uncontested claims, European order for payment procedure
3
KAZALO
POVZETEK ................................................................................................................ 1
KAZALO ..................................................................................................................... 3
1. UVOD .................................................................................................................. 6
2. POJEM TUJE SODNE ODLOČBE ................................................................... 9
2.1. SPLOŠNO .......................................................................................................... 9
2.2. POJEM SODNE ODLOČBE PO BU 1 ................................................................ 9
3. PRAVNI AKTI EU Z ZVEZI S POSTOPKOM RAZGLASITVE
IZVRŠLJIVOSTI ...................................................................................................... 11
3.1. BU 1 ................................................................................................................. 11
3.2. UEIN ................................................................................................................ 13
3.3. UEPN ............................................................................................................... 13
4. RAZGLASITEV IZVRŠLJIVOSTI PO BU 1 .................................................. 15
4.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ BU 1 ....................................................................... 15
4.1.2. RAZVOJ OD 1968 DO 1996 ...................................................................... 16
4.2. LUGANSKA KONVENCIJA ...................................................................... 18
4.3. POSTOPEK PRIZNANJA TUJE SODNE ODLOČBE PO BU 1 ....................... 18
4.3.1. POSTOPEK EKSEKVATURE PO BU 1 ..................................................... 18
4.3.1.1. UNIFIKACIJA - NACIONALNO PRAVO IN UREDBE V SLOVENIJI ..... 19
4.3. IZDAJA SKLEPA O RAZGLASITVI IZVRŠLJIVOSTI .............................. 20
4.4. RAZLOGI ZA UGOVOR ZOPER RAZGLASITVI TUJEGA IZVRŠILNEGA
NASLOVA PO BU 1 ............................................................................................... 21
4.4.1. SPLOŠNO.................................................................................................. 21
4.4.2. KRŠITEV JAVNEGA REDA ....................................................................... 23
4.4.3. KRŠITEV NAČELA KONTRADIKTORNOSTI .......................................... 24
4.4.4. NEZDRUŽLJIVOST ................................................................................. 27
4.4.4.1. NEZDRUŽLJIVOST S SODNO ODLOČBO IZ DRŽAVE IZVRŠBE ...... 27
4
4.4.4.2. NEZDRUŽLJIVOST S SODNO ODLOČBO IZ DRUGE DRŽAVE
ČLANICE ............................................................................................................ 28
4.4.5. KRŠITEV DOLOČENIH PRAVIL O SODNI PRISTOJNOSTI ................... 28
4.5. NEIZPOLNJENE PREDPOSTAVKE ZA PODELITEV EKSEKVATURE PO BU
1.............................................................................................................................. 29
4.5. MATERIALNOPRAVNI UGOVORI PROTI ZAHTEVKU ......................... 30
4.6. RAZGLASITEV IZVRŠLJIVOSTI TUJE JAVNE LISTINE ALI SODNE
PORAVNAVE ......................................................................................................... 32
5. RAZGLASITEV IZVRŠLJIVOSTI PO PREDLOGU BU 1 ........................... 34
6.1. SPLOŠNO ........................................................................................................ 34
6.2. ODPRAVA EKSEKVATURE ............................................................................ 35
6.3. RAZLOGI ZA VLOŽITEV UGOVORA ........................................................... 36
7. RAZGLASITEV IZVRŠLJIVOSTI PO UEIN ................................................ 38
7.1. SPLOŠNO ........................................................................................................ 38
7.2. PRAVNA SREDSTVA ZOPER UEIN .......................................................... 40
7.2.1. PRAVNA SREDSTVA V DRŽAVI IZVORA ................................................ 40
7.2.2. PRAVNA SREDSTVA V DRŽAVI IZVRŠBE .............................................. 41
8. RAZGLASITEV IZVRŠLJIVOSTI PO EUPN ............................................... 43
8.1 SPLOŠNO ......................................................................................................... 43
8.2. KONKRETIZACIJA TUJEGA IZVRŠILNEGA NASLOVA ........................ 44
8.3. PRAVNA SREDSTVA ................................................................................. 45
8.3.1. PRAVNA SREDSTVA V DRŽAVI IZVORA ................................................ 45
8.3.2. PRAVNA SREDSTVA V DRŽAVI IZVRŠBE .............................................. 46
9. PRIMERJAVA UREDB..................................................................................... 47
10. BU 1 V PRIMERJAVI S PREDLOGOM BU 1 ................................................ 49
11. ZAKLJUČEK .................................................................................................... 50
12. LITERATURA .................................................................................................. 51
5
12.1. KNJIGE.......................................................................................................... 51
12.2. VIRI ............................................................................................................... 52
12.3. INTERNETNI VIRI........................................................................................ 53
6
1. UVOD
Priznanje in izvrševanje tujih sodnih odločb pridobiva v vsakodnevnem življenju vse
večjo pomembnost, zato je tudi jasno viden razvoj in napredek na tem področju. To
velja tudi za EU, v kateri je razvoj trajal več kot desetletja. Začel se je z Bruseljsko
Konvencijo z dne 27.9.1968 o priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb v civilnih in
gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: BK)1 iz leta 1968 in napredoval preko Luganske
konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in
gospodarskih zadevah z dne 16.9.1988 (v nadaljevanju: Luganska konvencija)2 do
Uredbe Sveta Evrope 44/2001 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih
odločb v civilnih in gospodarskih zadevah – Bruseljska uredba (v nadaljevanju: BU 1).3
Razlogi, zakaj se je vršil takšen razvoj, so jasni, in sicer je to potreba po boljši
urejenosti tega področja in večje možnosti poplačila terjatev, hkrati pa tudi večanje
števila članic Evropske Unije (v nadaljevanju: EU), večji pretok ljudi, delovne sile,
povezovanje podjetij in ne nazadnje tudi porast potovanj, pa naj bo to v službene ali
privatne namene. Z razvojem želi zakonodajalec EU doseči tudi večji pretok na
notranjem trgu,4 več povezovanja med podjetji in globalno gledano lažje premagovanje
ovir čezmejnega trgovanja.
Sodelovanje podjetij na notranjem trgu in posledično pojavljanje plačilne nediscipline
ter v povezavi s tem pojav potrebe po izvršbi z mednarodnim elementom, kjer želi
upnik na podlagi domačega izvršilnega naslova, ki je lahko sodna odločba, sodna
poravnava ali javna listina, priti do poplačila svoje terjatve na podlagi tujega izvršilnega
naslova, s premoženjem, ki ga ima dolžnik v tujini ali obratno.5
Pri priznanju in izvršitvi sodnih odločb gre za vpletenost dveh držav: države izvora, ki
je država, v kateri je bil izdan izvršilni naslov, in države izvršbe, to je država, kjer upnik
(predlagatelj) želi priznanje in izvršitev odločbe, ki je bila izdana v državi izvora s
čimer pride do poplačila svoje terjatve z opravljeno izvršbo na dolžnikovo premoženje z
različnimi izvršilnimi sredstvi, pa naj si bo to izvršba pri organizaciji za plačilni promet,
izvršba opravljena z rubežem plače, rubežem premičnin ali nepremičnin, rubežem
1 UL L 299, 31.12.1972, str. 32. 2 UL L 319, 25.11.1988, str. 9. 3 UL L 12, 16.1.1001, str. 1. 4 Oblika ekonomskega sodelovanja. 5 Ekart A., str. 184.
7
vrednostnih papirjev pri klirinško depotni družbi itd.6
V primeru, da sta obe vpleteni državi članici EU, se v primeru civilne in gospodarske
zadeve praviloma uporabijo pravila evropskega civilnega prava oziroma BU 1, če so
izpolnjeni tudi ostali pogoji za uporabo pravil o priznanju in izvršitvi v tem pravnem
aktu. V nasprotnem primeru se uporabijo bodisi mednarodni pravni akti ali pa
nacionalna zakonodaja posamezne države članice EU. Sicer pa se za odločbe, izdane v
tretji državi, torej v državi, ki ni članica EU, v Sloveniji uporablja Zakon o
mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju: ZMZPP), 7 tako kot je pred
vstopom Slovenije v EU, torej pred 1.5.2004, veljal ta zakon tudi za druge članice EU in
za tretje države. Pred sprejetjem ZMZPP (13.7.1999), je v Sloveniji urejal to področje
Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih z dne
13.7.1999 (v nadaljevanju ZUKZ).8 Po vstopu Slovenije v EU in posledično sprejetjem
uredbe pa velja ZMZPP še samo za sodne odločbe izdane v tretjih državah.
BU 1 vsebuje določbe glede priznanja in glede razglasitve izvršljivosti odločbe.
Priznanje sodne odločbe pomeni, da se sodna odločba šteje kot dokončno odločena.
Izvršitev tuje sodne odločbe pa pomeni, da je odločba zapovedala, da se mora nekaj
narediti/izvršiti, kot na primer plačilo določenega zneska, ali da se nekaj ne naredi, kot
na primer odredba o prepovedi, in da so uvedeni koraki, da se tudi to naredi/izvrši.9
Čeprav torej BU 1 loči med postopkom priznanja in postopkom razglasitve izvršljivosti
tuje sodne odločbe, se diplomska naloga osredotoča zgolj na slednje, saj postopek
priznanja poteka avtomatično, na drugi strani pa je postopek razglasitve izvršljivosti
bolj kompleksen in s tem tudi bolj interesanten. Medtem ko se oblikovalne in
ugotovitvene odločbe priznavajo, se dajatvene odločbe izvršujejo. V zvezi s postopkom
razglasitve izvršljivosti pa je vendarle kot pomembno treba izpostaviti Predlog Uredbe
Evropskega parlamenta in Sveta o pristojnosti in izvrševanju ter izvrševanju sodnih
odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Predlog BU 1),10 ki ga je
izdala Komisija EU. Ta Predlog BU 1 spreminja postopek razglasitve izvršljivosti po
BU 1, saj v večini ukinja eksekvaturo in stremi k zaupanju med državami članicami EU.
Struktura diplomskega dela sledi tako, da najprej predstavlja in analizira določbe o
6 Ekart A., str. 184. 7 Uradni list RS, št. 56/1999 z dne 13.7.1999. 8 Uradni list SFRJ, št. 43/82 in 72/82 9 Stone P., EU private international law, second edition, Elgar european law, Cheltenham, UK, 2010, str. 226. 10 COM (2010) 748.
8
razglasitvi izvršljivosti po BU 1 in jih primerja s Predlogom BU 1, obenem pa omenja
tudi druge možnosti čezmejne izvršbe v EU, pri čemer se omejuje na tiste, ki se vršijo
po Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o
uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov (v nadaljevanju: UEIN)11 in
Uredbi Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1896/2006 z dne 12. decembra 2006 o
uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (v nadaljevanju: UEPN)12. Na koncu je
predstavljena in analizirana še medsebojna primerjava postopkov v vseh omenjenih
pravnih aktih EU.
11 UL L 143, 30.4.2004, str. 15-39. 12 UL L 339, 30.12.2006, str. 1-32.
9
2. POJEM TUJE SODNE ODLOČBE
2.1. SPLOŠNO
Sodna odločba je oblastni akt države, ki lahko učinkuje samo na območju države, ki jo
je izdala. Zato se v današnjem pravu poslužujemo instituta priznanja in izvrševanja tujih
sodnih odločb in zato priznavamo učinke tujim sodnim odločbam na svojem ozemlju. Je
pa tuja sodna odločba vsaka odločba, ki ne izvira od domačega organa, ampak od
tujega, ne glede na to, kje je bila izdana.13 Tako se šteje za tujo odločbo tudi odločba od
tujega konzularnega ali diplomatskega predstavništva, izdana v domači državi.
2.2. POJEM SODNE ODLOČBE PO BU 1
BU 1 v členu 32 opredeljuje, da je sodna odločba vsaka sodna odločba, ki je izdana
pred sodiščem druge države členice, ne glede ne njeno poimenovanje, vključujoč
sklepe, odredbe, odločbe, sklepi o izvršbi, kakor tudi odločitev o stroških, ki jih izda
sodni uradnik. Hkrati pa BU 1 v poglavju IV opredeljuje tudi javne listine in sodne
poravnave, za katere se smiselno uporablja poglavje III o priznanju in izvršitvi. BU 1 v
členu 57 opredeljuje javne listine kot listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane
kot javne listine in so izvršljive v eni od držav članic,14 medtem ko sodno poravnavo
opredeljuje v členu 58 kot tisto, ki je sklenjena pred sodiščem in ki je izvršljiva v državi
članici, v kateri je bila sklenjena, izvršljiva v zaprošeni državi pod enakimi pogoji kot
javna listina.
Potrebo po razglasitvi tuje sodne odločbe v državi izvršbe nazorno pojasnjuje Aleš
Galič v knjigi Evropsko civilno procesno pravo I: »Obstoj evropskega civilnega
procesnega prava še ne pomeni, da obstaja tudi poenoten evropski zakon o pravdnem
postopku, ki bi nadomestil nacionalne zakone v državah članicah. Ideje o nastanku
unificiranega evropskega pravdnega postopka sicer obstajajo, vendar so vsaj danes še
daleč od realnosti«.15 Zatorej imajo subjekti na trgu in posledično stranke v postopku
željo in potrebo po priznanju tuje sodne odločbe in seveda tudi razglasitvi izvršljivosti.
Tuja sodna odločba se lahko v Republiki Sloveniji prizna in razglasi za izvršljivo na
različne načine oziroma po pravilih različnih pravnih aktov: po pravilih BU 1, Uredbe
13 Ilešič M., Poljanar – Pravčnik A., Wedam – Lukić D., Mednarodno zasebno pravo, komentar zakona,
druga izdaja 1992, str. 134. 14 57. člen BU 1. 15 A. Galič, N. Betetto, Evropsko civilno procesno pravo I, GV založba, Ljubljana, 2011, str. 16.
10
Sveta Evrope št. 2201/200316 z dne 27.11.2003 o pristojnosti in priznavanju ter
izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in v sporih v zvezi s starševsko
odgovornostjo - Bruseljska konvencija 2 (v nadaljevanju: BU 2), Uredbi Sveta (ES) št.
1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnost17 (v nadaljevanju:
Insolvenčna uredba), Uredbi Sveta (ES) št. 4/2009 z dne 18. decembra 2008 o
pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb ter
sodelovanju v preživninskih zadevah18 (v nadaljevanju: Preživninska uredba) UEIN, z
izdajo EPN za članice EU19 ali pa po ZMZPP za tretje države. V postopku z eksekvaturo
ali pa ne (izdaja EIN in EPN), se po končanem postopku dodeli tuji sodni odločbi
učinke, kot jih ima izvršilni naslov izdan v Sloveniji, kar pomeni, da je izvršljiv.
16 UL L 338, 23.12.2003, str. 1-29. 17 UL L 160, 30.6.2000, str. 1. 18 UL L 7, 10.1.2009, str. 1-79. 19 Po vstopu Slovenije v EU, 1.5.2004, pred tem datumom so se tudi sodbe izdane v članicah EU
priznavale po ZMZPP.
11
3. PRAVNI AKTI EU Z ZVEZI S POSTOPKOM RAZGLASITVE
IZVRŠLJIVOSTI
3.1. BU 1
Zaradi vstopa podjetij in tudi posameznikov na notranji trg, prihaja do različnih
gospodarskih in civilnih sporov, katre je potrebno reševati po sodni ali kateri drugi
ustrezni poti. BU 1udi pregledno, primerno in jasno ureditev reševanja sporov in zajema
pravila o pristojnosti sodišč držav članic EU in pravila glede priznanja in izvršitve
sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, izdanih v državah članicah EU. V
zvezi s tem je treba izpostaviti, da je tako vsebina, ki jo BU 1 obravnava, predpogoj za
zmanjšanje ovir čezmejnih gospodarskih tokov na notranjem trgu.20
Seveda pa BU 1 ni edini pravni akt EU, na podlagi katerega je možna izvršitev tuje
sodne odločbe, saj, kot je bilo že omenjeno, obstajajo tudi drugi pravni akti EU, ki pa
niso predmet diplomske naloge. Pod določenimi pogoji se lahko uporabi tudi BU 2.
Razlika med BU 1 in BU 2 je vsebinske narave. Kot rečeno BU 1 ureja priznanja in
izvrševanja tujih sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadeva, pri čemer v členu 1
izrecno izključuje tisto vsebino, ki jo ureja BU 2; to so sodne odločbe v zakonskih
sporih in v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Ker se diplomsko delo osredotoča
na postopek razglasitve izvršljivosti po BU 1, postopki po BU 2 in postopki po
Insolvenčni ter Preživninski uredbi ne bodo obravnavani.
Za uporabo pravil o priznanju in izvršitvi v BU 1 je seveda izjemno pomembno
vprašanje, kdaj se ta pravila sploh lahko uporabijo. Uporaba teh pravil je vezana na
izpolnjevanje številnih pogojev, in sicer: geografski, materialni, časovni, neobstoj
mednarodnih aktov, ki bi imeli prednost. Geografski pogoj v povezavi s členom 32 BU
1, ki jasno narekuje, da za namene te uredbe pomeni »sodna odločba« vsako odločbo,
ki jo izda sodišče države članice EU. Torej je geografski pogoj vezan na področje EU
oziroma da je sodna odločba izdana v državi članici EU. Drugi vidik geografskega
kriterija pa se kaže v tem, da se mora razglasitev izvršljivosti prav tako zahtevati v
državi članici EU, katere obveznost je uporaba pravil BU 1. Materialni pogoj je jasno
izražen v členu 1(1) in se navezuje na odločbe izdane v civilnih in gospodarskih
20 Rijavec V., Exequatura v EU – nov pristop omogoča prosto pot sodnim odločbam, Gospodarski subjekti na trgu eno leto po vstopu v Evropsko Unijo, Maribor 2005, str. 205.
12
zadevah, z izključitvijo področij, navedenih v členu 1(2) BU 1.21 Člen 75 BU 1
postavlja časovni pogoj in s tem jasno narekuje, da je začela BU 1 veljati 1. marca 2002.
Ob tem pa je potrebno omeniti tudi člen 66 BU 1, ki narekuje, da se ta uredba uporablja
samo za pravne postopke, ki so bili začeti, in za listine, ki so bile uradno sestavljene ali
registrirane kot javne listine po tem, ko je ta uredba začela veljati. Nadalje člen 66(2)
BU 1 ureja, da če je bil postopek v državi članici izvora začet pred začetkom veljavnosti
BU 1, se sodne odločne izdane po tem dnevu, priznajo in izvršijo v skladu s poglavjem
III, torej. Če je bil postopek v državi članici izvora začet po začetku veljavnosti
Bruseljske ali Luganske konvencije tako v državi članici izvora kot tudi zaprošeni
državi članici in v vseh drugih primerih, če je bila pristojnost določena v skladu s pravili
iz poglavja II ali iz konvencije, sklenjene med državo članico izvora in zaprošeno
državo članico, ki je veljala v času začetka postopka. Ob primeru izpolnitve pogoja
neobstoja mednarodnih aktov in pravnih aktov EU, ki bi imeli prednost pred uporabo
BU 1 in so navedeni v členu 67, 68 in 71 BU 1, se uporabi BU 1. V členu 69 BU 1 so
naštete konvencije in mednarodne pogodbe, sklenjene med državami članicami EU, ki
nimajo prednosti pred BU 1.
Člen 41 BU1 jasno določa, da se sodna odločba razglasi za izvršljivo takoj po izpolnitvi
formalnosti iz člena 53 brez kakršnega koli preizkusa iz členov 34 in 35. To pomeni, da
lahko pride »do preklica izvršljivosti samo na podlagi enega izmed razlogov iz členov
34 in 35 BU 1 in da pod nobenim pogojem tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati
glede vsebine.22
BU 1 predstavlja sekundarno zakonodajo EU. Za razliko od direktiv, je uredba
neposredno uporabljiva in ne potrebuje nobene dodatne implementacije v nacionalno
pravo. Takoj, ko je uredba izdana, je zavezujoča za vse države članice EU, prav tako pa
velja za vsako novo državo članico EU. Od dneva, ko pristop nove države članice začne
veljati, je tudi BU 1 neposredno uporabna v tej državi članici in ima prednost pred
vsemi nacionalnimi zakoni. Nanašajoče na pravo EU, je Sodišče EU pristojno za
interpretacijo BU 1, v skladu s splošnimi metodami in standardi, ki veljajo za pravo
21 BU1 se ne uporablja za javnopravne zadeve (carine, davki, upravne zadeve ali odškodninska
odgovornost države, ki je nastopala oblastno), za vprašanja osebnega statusa, fizičnih oseb, stvarnopravnih položajev, ki izvirajo iz zakonske zveze, vprašanja dedovanja in oporok ter stečajnih postopkov in insolventnih postopkov, socialne varnosti in arbitraže.
22 Ekart A. , str. 186.
13
EU.23 Za razlago je pomembna praksa Sodišča EU.
Po vstopu Slovenije v Evropsko unijo je tudi za našo državo začela veljati BU 1, torej z
1.5.2005, saj smo z vstopom sprejeli tudi zakonodajo EU, ki povezuje države članice,
zagotavlja evropskim državljanom enake možnosti in lajša vse štiri svoboščine (prost
pretok ljudi, prost pretok kapitala, pretok delovne sile in prost pretok storitev).
3.2. UEIN
BU 1 in BU 2 edina pravna akta EU, na podlagi katerih je možno doseči razglasitev
izvršljivosti v drugi državi članici. Tako iz tega naslova nudi možnosti tudi UEIN. UEIN
se uporablja za nesporne denarne zahtevke, torej za zahtevke, ki niso bili prerekani in so
izraženi v denarni obliki, za civilne in gospodarske zadeve. Hkrati ukinja postopek
eksekvature in se postopek v celoti vodi v državi izvora, saj temelji na zaupanju med
državami članicami EU. Podobnosti z BU 1 so tudi v področju uporabe UEIN in da
dolžnik ob predlogu za potrditev ne sodeluje. Sodišče v tem primeru izda EIN, s katerim
je možna čezmejna izvršba. Uporaba UEIN je tudi pogojena z izpolnjevanjem določenih
pogojev, kot so geografski, časovni in materialni. Geografki kriterij je naveden v členu 1
EUIN, ki omejuje izdajo EIN in pretok oziroma uporabo na države členice EU. V členu
33 UEIN je navedeno, da je UEIN začela veljati 21.1.200424 in se uporablja od
21.10.2005, z razliko določenih izjem.25 Člen 2(1) UEIN hkrati opredeljuje področje
uporabe na civilne in gospodarske zadeve, v členu 2(2) pa omejuje področja uporabe.
3.3. UEPN
Tudi UEPN se uporablja nesporne denarne zahtevke in z izdajo EPN lahko predlagatelj
zahteva poplačilo v drugi državi članici. UEPN se prav tako uporablja v civilnih in
gospodarskih zadevah, izključuje pa med drugim tudi zahtevke iz nepogodbenih
obveznosti. Izdaja EPN omogoča predvsem podjetjem, ki poslujejo s podjetni v drugi
državi članici EU, zmanjšati plačilno nedisciplino in priti lažje do poplačila, saj tudi
UEPN, enako kot UEIN ne vsebuje postopka eksekvature, tako kot to ureja BU 1.
Enako kot v primeru BU 1 in UEIN se lahko UEPN uporablja samo pod določenimi
pogoji. UEPN v členu 1(1b) narekuje, da ta je namen te uredbe dopustiti prost pretok
evropskih plačilni nalogov v vseh državah članicah. Tako nadaljnji člen 2(1) UEPN
23 U. Magnus, P. Mankowski, European Commentaries on Private International Law, Brussels I Regulation, 2nd Revised Edition, [U. Magnus], str. 23 - v nadaljevanju U. Magnus in P. Mankowski. 24 Glejte člen 26 UEIN. 25 Členi 30, 31 in 32 UEIN se uporabljajo od 21.5.2005.
14
ureja področje uporabe, kjer je navedeno, da se UEPN uporablja v čezmejnih civilnih in
gospodarskih zadevah, nadalje pa v členu 2(1) in 2(2) izključuje dotična področja
uporabe. Časovna veljavnost UEPN je navedena v členu 33 UEPN in narekuje, da se
UEPN začne uporabljati z datumom 12.12.2008, razen določenih izvzetih členov.26
26 Čelni 28, 29, 30 in 31 UEPN se uporabljajo od 12.6.2008.
15
4. RAZGLASITEV IZVRŠLJIVOSTI PO BU 1
BU 1 razlikuje med priznanjem in izvršitvijo tuje sodne odločbe izdane v drugi državi
članici, čeprav sta ta dva vidika med seboj povezana. Priznanje v smislu BU 1 pomeni,
da se daje tuji sodni odločbi, v državi izvršitve, enake pravne učinke, kot jih ima v
državi izvora. Predvideva se, da je z izdajo tuje sodne odločbe, bil v državi izvora rešen
spor med strankama in ni potrebe po novem obravnavanju v državi izvršbe, kjer je
vložen predlog za priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe. Izdana sodna odločba, ki že
v državi članici izvora nima takšnih pravnih učinkov, jih tudi ne bo pridobila v državi
izvršbe.27
4.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ BU 1
Razvojna pot BU 1 je bila dolg proces mnogih razvojnih korakov v nekaj več kot štirih
desetletjih. Predvsem v drugi polovici te razvojne faze je z razvojem BU 1 prišlo do
večjih sprememb, pogojenih tudi z vstopi novih držav članic v EU. Razvoj časa in tudi
pojava mnogih podjetij na trgu je prikazalo potrebo po novi instrumentih v civilnem
postopku. Izkazalo se je, da so metode civilnega prava iz BK pri vsakem vstopu nove
članice, preveč počasne in ne nefleksibilne za dane potrebe.
4.1.1. RAZVOJ OD 1968 DO 1988
Razvoj se je začel z Bruseljsko konvencijo, ki je bila sklenjena 27. septembra 1968 kot
mednarodna pogodba. Pogodba je bila sklenjena samo za države Evropske gospodarske
skupnosti (EEC) in je pričela veljati med temi državami 1. februarja 1973. Te države so
bile države ustanoviteljice in jih je bilo šest – Belgija, Francija, Nemčija, Italija
Luksemburg in Nizozemska. Države članice so se s tem obvezale, da se bodo pogajale z
namenom, da bi v korist svojih državljanov poenostavile formalnosti, ki urejajo
vzajemno priznavanje in izvrševanje sodnih odločb. S tem namenom je teh šest držav
članic ustanovilo oziroma sestavilo komite strokovnjakov v letu 1960, ki so podali
osnutek konvencije v letu 1964. Vendar se komite v svojem osnutku ni omejil samo na
pripravo pravil o priznanju in izvrševanju tujih sodnih odločb, ampak tudi o neposredni
pristojnosti za mednarodne primere v katerih ima toženec stalno prebivališče v državi
članici. Pravila so bila namenjena, da bi nadomestila ustrezne domače zakone. Pogoj za
takšno veljavo pa je seveda bila poštena podlaga in pravilna ter razumna dodelitev
pristojnosti sodišča. Ta nov pristop je podal temelj za uspešen razvoj Bruseljske
27 Bogdan M., Concise introduction to EU privet international law, secodn edition, Lund, 2012, str. 72.
16
konvencije, nadalje pa je pripomoglo k uspehu konvencije tudi dejstvo, da je Sodišče
EU pridobilo pristojnost za razlago konvencije po ločenem protokolu in da so dobila
nacionalna sodišča možnost zastavljati vprašanja razlage konvencije na Sodišče EU. Z
vsako širitvijo EU je prišlo do revizije BK (z izjemo zadnjih dveh širitev Evropske
unije) in prva takšna širitev je bila leta 1973 z vstopom Danske, Irske in Velike
Britanije. Do vsebinskih popravkov je prišlo že zaradi potrebnih tehničnih prilagoditev
določenih vsebin originalne Bruseljske konvencije, sploh pri pristojnostih v
zavarovalnih in potrošniških sporih. Prvi popravki konvencije so bili končani z letom
1987, katere so morale potrditi vse države členice (vseh devet). Postopek ratifikacije je
trajal do leta 1988.28
4.1.2. RAZVOJ OD 1968 DO 1996
Naslednja pristopna članica je bila Grčija v letu 1981, in s pristopom nove države je
prišlo do drugega popravka BK, ki je bil zaključen 25. oktobra 1982 in dokončno
ratificiran od vseh držav članic v letu 1989. V tem času ni prišlo do nobenih vsebinskih
popravkov BK. Z letom 1986 sta v Evropsko gospodarsko skupnost vstopile Španija in
Portugalska. Pristop teh dveh držav je bil zaključen z letom 1989 in do zadnje
ratifikacije teh dvanajstih držav članic k pristopu h BK je prišlo leta 1997. Tretji pristop
h BK je prinesel s seboj številne vsebinske spremembe, posebej zaradi prilagoditve BK
k Luganski konvenciji, ki je bila medtem sklenjena. Najpomembnejša sprememba je
bila z novostjo v pristojnosti sklepanja pogodbe o zaposlitvi in njeni obliki in kako se
lahko v mednarodni trgovini te pogodbe sklepajo.29
Četrti in s tem zadnji pristop k Bruseljski konvenciji ali drugače rečeno severna širitev
Evropske Unije, je potekel s pristopom Avstrije, Finske in Švedske v Evropsko Unijo
leta 1995. Pristop h konvenciji je bil zaključen 29. novembra 1996 in je bil ratificiran in
sprejet od vseh držav članih. V danem trenutku je bilo petnajst članic, razen Belgije do
1. Marca 2002, ko je BU 1 nadomestila Bruseljsko konvencijo. Tako kot pri pristopu
Grčije h konvenciji leta 1996 je tudi tale prehod iz Bruseljske konvencije k Bruseljski
uredbi prinesla zgolj tehnične prilagoditve in ne bistvenih spremembe v BU 1. 30
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja se je pojavila potreba po razširjeni reviziji
Bruseljske in Luganske konvencije. Zaradi hitrejšega razvoja in da se ne bi zavlačeval
28 Magnus U. in Mankovski P., str. 14-15. 29 Magnus U. in Mankovski P., str. 15–16. 30 Magnus U. in Mankovski P., str. 16.
17
razvoj je prišlo do odločitve, da bodo nadaljevali vsako reformo iz reform s strani
Bruseljsko – Luganskega režima posebej. Komisija EU je pripravila predlog pete
revizije pogodbe Bruseljske konvencije, v katerega je povzela novo politiko v skladu z
Amsterdamsko pogodbo, ki vključuje t. i. tretji steber, kar pomeni, da vključuje
medvladno sodelovanje na področju policije in pravosodja v pogodbo in s tem je bila
ustvarjena skupnostna politika (prvi steber). Le-ta ustvarja skupne pristojnosti za
določanje instrumentov in ureditev ne tem področju. Komisija EU je podala osnutek
obrazložitvenega memoranduma (14. julij 1999). Po tem, ko je parlament podal več
predlogov amandmajev, je Komisija 26. Oktobra 2000 objavila z amandmaji dopolnjen
osnutek z kratkim obrazložitvenim memorandumom. Z nekaj manjšimi prilagoditvami
in popravki je osnutek sprejel BU 1, ki je stopila v veljavo 1. marca 2002. Podlaga za
BU 1 je v BK in njena zadnja revidirana verzija iz leta 1996. Je pa tudi BU 1 podala in
uvedla mnogo sprememb. Zaradi dejstva, da niso vse države članice pristopile k BU 1,
ki so bile pristopnice k pogodbam v Evropski skupnosti, je tem državam, zlasti Veliki
Britaniji in Irski bila omogočena opcija posebnega pridržka in Danski, da se popolnoma
vzdrži. Velika Britanija in Irska sta se odločili za pristop k BU 1, med Dansko in EU pa
je prišlo do posebne pogodbe, ki določa bolj ali manj popolno uporabo BU 1 na
Danskem. Ta pogodba je začela veljati z 1. julijem 2007.31
Z razvoj iz BK v BU 1 je seveda prišlo do sprememb oziroma bolje rečeno, so BU 1 v
primerjavi z BK mnogo bolj ozko zastavljene smernice uporabe in delovanja. Tako na
primer BU 1 ukinja vročitev tuje sodne odločbe še pred začetkom postopka eksekvature,
kar daje BU1 mnogo večji učinek presenečenja kot pa BK. Tako tudi v primeru pravnih
sredstev, BU 1 je uporabo pravnih sredstev mnogo bolj ozko opredelila kot pa BK, kot
na primer ob kršitvi načela kontradiktornosti, saj je BK določala, da tožencu, ki se ni
spustil v postopek in ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje
zakonito in pravočasno, sodišče v državi izvršbe zavrne predlog za razglasitev
izvršljivosti. BU 1 tudi ni povzela po BK zavrnitvenega razloga zaradi nasprotja z
mednarodnim zasebnim pravom države izvršbe. Enako je tudi BU 1 zapolnila praznino,
ko je BK razlagala, da velja kot razlog za ugovor nezdružljivost sodne odločbe s prej
izdano sodno odločbo iz države nepogodbenice BK, nič pa ne omenja prej izdane sodne
odločbe iz države članice EU.32
31 Magnus U. in Mankovski P., str. 16–17. 32 Ekart A., str 186-193.
18
4.2. LUGANSKA KONVENCIJA33
V letu 1988 so se Evropska skupnost in države članice EFTA34 dogovorile o Luganski
konvenciji, ki je bila spisana kot vzporedna Bruseljski za poenotenje pravil o
pristojnosti, da se omogoči prost pretok sodb, med državami članicami obeh organizacij
(EEC35 in EFTA), ki skupaj tvorijo EEA.36 V preteklosti in še danes lahko države
pristopijo k Luganski konvenciji. Prva država, ki je to storila je bila Poljska, ki je bila
zunaj nekdanje Evropske skupnosti in EFTE in je ratificirala Lugansko konvencijo v
letu 2000, je pa potem Poljska pristopila k Evropski Uniji leta 2004.37
4.3. POSTOPEK PRIZNANJA TUJE SODNE ODLOČBE PO BU 1
4.3.1. POSTOPEK EKSEKVATURE PO BU 1
Da lahko pride do izvršitve tujega izvršilnega naslova, je potrebno uvesti postopek
eksekvature, kar pomeni, da država izvršbe razglasi tuj izvršilni naslov za izvršljivega
tudi v svoji državi. S samim postopkom eksekvature se prenesejo učinki čezmejne
izvršbe dejansko čez mejo. V tem primeru govorimo o teoriji razširitve učinkovanja
sodne odločbe.
V trenutku, ko je tuj izvršilni naslov razglašen za izvršljivega v državi izvršbe, je
dejansko možno poseči na dolžnikovo premoženje za poplačilo terjatve z izvršbo.38
Vesna Rijavec in Andrej Ekrat v knjigi Čezmejna izvršba v EU podrobneje navajata
funkcijo eksekvature. Ta ima dve funkciji. Po eni strani je njen namen ugotoviti, ali tuja
sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje. Po drugi strani pa se v postopku
eksekvature tuja sodna določba implementira v domač pravni sistem. Postopek
eksekvature je torej vezana točka med civilnim postopkom v državi izvora in
izvršitvenim postopkom v državi izvršbe. Pogoj za eksekvaturo je izvršljivost sodne
odločbe v državi izvora (člen 54 BU 1).39
Dejansko se torej postopek vodi v dveh državah, s to razliko da se postopek ne vodi
hkrati, ampak zaporedno. To pomeni, da se v državi izvora vodi postopek v dveh
33 Konvencija z dne 16.9.1988 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, UL L 319, 25.11.1988, str. 9–28. 34 Evropsko združenje za prosto trgovino (European free trade association), ustanovljena 3.5.1960. 35 Evropska gospodarska skupnost (European economic community). 36 Evropski gospodarski prostor, ustanovljena 1.1.1994. 37 Magnus U. in Mankovski P., str.16. 38 Ekart A., str. 184. 39 Ekart A, V. Rijavec, Čezmejna izvršba v EU, GV založba, Ljubljana 2010, str 34, (v nadaljevanju: Ekart A., Rijavec V., Čezmejna izvršba v EU).
19
korakih. Prvi korak je izdaja samega izvršilnega naslova, kar je lahko, kot smo povedali,
sodna odločba, poravnava ali javna listina. Drugi korak je potrditev sodne odločbe in
njena vročitev tožencu. V državi izvršbe pa se v prvem koraku razglasi tuj izvršilni
naslov za izvršljivega v državi izvršbe in nato sledi dejanska izvršba z različnimi
izvršilnimi sredstvi.
Postopek eksekvature je enostranski postopek in se začne zgolj na predlog upnika, kar
pomeni, da v tem stadiju postopka še dolžnik ne sodeluje in tudi ne more izrekati
svojega mnenja oziroma stališča na predlog upnika. BU 1 opredeljuje samo postopek
vložitve pravnega sredstva, ki ga lahko vložita tako upnik, kot tudi dolžnik. To pravno
sredstvo je potrebno vložiti pri pristojnem sodišču po prilogi III BU 1 in v primernem
roku, ki je po členu 43 BU 1 v roku enega meseca od vročitve, če pa dolžnik nima
stalnega prebivališča v državi članici, kjer je bila razglašena izvršljivost, temveč v drugi
državi članici, je rok za vložitev pravnega sredstva 2 meseca od vročitve njemu osebno
ali na njegovem stalnem prebivališču.
Glede na dejstvo, da BU 1 ne zapoveduje oblike ugovora, je potrebna subsidiarna
uporaba domačega prava, v primeru, da je država izvršbe Slovenija, se subsidiarno
uporabijo ZMZPP, ZNP in ZPP, ki pa ga je potrebno vložiti pri pristojnem Okrožnem
sodišču. Z samim ugovorom lahko dolžnik prepreči izvedbo izvršilnih dejanj, razen
ukrepov zavarovanja. Torej, ko dobi upnik sklep o razglasitvi tujega izvršilnega naslova
za izvršljivega, lahko tudi predlaga ukrepe za zavarovanje terjatve, prej pa ne. Ni pa
potrebno dokazovati posebnih pogojev po nacionalnem pravu, na podlagi katerih se
predlogu za izvedbo posebnih ukrepov zavarovanja ugodi, temveč mora sodišče v
državi izvršbe dovoliti izvedbo ukrepov zavarovanja, kakor hitro je bil izdan sklep o
razglasitvi tujega izvršilnega naslova za izvršljivega. To je primer prevlade evropskega
prava nad nacionalnim.40
4.3.1.1. UNIFIKACIJA - NACIONALNO PRAVO IN UREDBE V SLOVENIJI
Kot omenjeno, je tudi Slovenija z vstopom v EU doživela velike spremembe na
področju prava, kot nova država članica. Tako člen 42. b Zakona o izvršbi in
zavarovanju41 (v nadaljevanju: ZIZ)42, v katerem je navedeno: »Če je za izvršitev tuje
odločbe oziroma tuje javne listine v Republiki Sloveniji po določbah zakona,
40 Ekart A., str. 184–185. 41 Ekart a., Rijavec V., Čezmejna izvršba v EU, str 75-76. 42 Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS št. 51/1998, z dne 17.7.1998.
20
ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe ali pravnega akta Evropske Unije, ki se
v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, treba izvesti postopek priznanja in izvršitve
tuje odločbe, oziroma tuje javne listine, za izvedbo je postopka pristojno Okrožno
sodišče na območju katerega ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče.«43
Na podlagi tega člena pa se začnejo kazati razlike, saj Slovenija v svojem avtonomnem
nacionalnem pravu pojma razglasitev izvršljivosti ne pozna. To je poseben nepravdni
postopek in ne spada pod del izvršilnega postopka po ZIZ ampak pod Zakon o
nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP),44 in je potrebno analogno uporabiti le-ta
zakon v tem primeru, sicer pa tudi Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)45
in kot že omenjen ZMZPP. Torej zaradi nepravdnega postopka v naši državi, je potrebno
obrazložiti sklep o razglasitvi izvršljivosti. Tako je tudi Okrožno sodišče, pristojno
sodišče za razglasitev izvršljivosti in pri le-tem se tudi vloži predlog za razglasitev.46
Zaradi takšne analogne uporabe nacionalnega prava, seveda lahko pride tudi do kolizije
pravnih norm. V takšnem primeru pa pravni akt EU, v tem primeru BU 1, prevlada pred
določbami ZIZ, ZMZPP, ZPP…47
4.3. IZDAJA SKLEPA O RAZGLASITVI IZVRŠLJIVOSTI
BU 1 v členu 41 določa, da se sodna odločba razglasi za izvršljivo takoj po izpolnitvi
formalnosti iz člena 53 brez kakršnegakoli preizkusa iz členov 34 in 35 BU 1 (formalna
presoja), ne da bi sodišče zaslišalo dolžnika ali mu dalo možnost, da se izjavi o predlogu
(31. člen BU 1)«.48 To je torej prva faza postopka, sledi pa lahko tudi druga faza, kar je
namreč postopek z ugovorom, kjer dobi dolžnik možnost, da se izjasni o predlogu, kar
se v prvi fazi ni mogel, ker le-ta faza ni kontradiktorne narave.
Sodišče ne more zavrniti izvršbe iz razloga, ker je podan eden izmed razlogov členov 34
in 35 po BU 1, saj sklep o razglasitvi veže vse državne organe. Sklep, izdan s strani
sodišča o podeljeni oziroma ne podeljeni eksekvaturi, postane pravnomočen. To pa
pomeni za vlagatelja v postopku, da če je bila eksekvatura s sklepom zavrnjena, je tudi
ne bo možno za isti zahtevek ponovno zahtevati. Ponovno razglasitev izvršljivosti bi
lahko zahtevali ob spremenjenih okoliščinah primera. Najpogostejši takšen primer je
43 Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C). 44 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS št. 87/2002, z dne 17.10.2002. 45 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999, z dne 15.4.1999. 46 Ekart A., Rijavec V., Čezmejna izvršba v EU, str76. 47 Ekart A., Rijavec V., Čezmejna izvršba v EU, str76. 48 Ekart A., Rijavec V., Čezmejna izvršba v EU, GV založba, Ljubljana 2010, str. 74.
21
zavrnitev razglasitve izvršljivosti zaradi formalnih napak v postopku, kot na primer
nepravilna vročitev sodnega pisanja tožencu. Kasneje pa, ko je pisanje pravilno
vročeno, ima tožnik možnost po preteku paricijskega roka zahtevati razglasitev
izvršljivosti. Je pa tudi možna delna razglasitev izvršljivosti, kar pa se pojavi takrat, ko
je zahteva za izvršitev sestavljena iz več zahtevkov in niso vsi izvršljivi. V takšnem
primeru lahko sodišče razglasi izvršljivost samo za tiste zahtevke, ki so nesporni v tej
povezavi, za ostale pa lahko zavrne razglasitev izvršitve.49
Glede na veljavnost postopka in zakonodaje v državi, v kateri je predlagana razglasitev
izvršljivosti, se v skladu z le-tem mora predlagatelju zahteve brez zamud vložiti sklep o
odločitvi sodišča glede eksekvature. Dolžniku pa se vroči le-ta s sodno odločbo, če mu
tale že ni bila vročena, kar pa je razlika s predhodnico BU 1, torej z BK. BK je
zahtevala, da je bila tuja sodna odločba vročena dolžniku pred samim začetkom
postopka razglasitve izvršljivosti, kar daje BU 1 večje prednosti, predvsem v primeru
učinka presenečenja, v nasprotju z BK.
V primeru, da pride do zavrnitve predlagane eksekvature, se le–ta sklep ne vroči
dolžniku, tako kot sklep o potrjenem priznanju izvršljivosti, se pa vroči predlagatelju
postopka, vse to pa iz razloga, ker je postopek eksekvature v prvi fazi enostranski, saj se
kot omenjeno začne sam postopek na predlog tožnika in ne obratno ali celo po uradni
dolžnosti.50
4.4. RAZLOGI ZA UGOVOR ZOPER RAZGLASITVI TUJEGA
IZVRŠILNEGA NASLOVA PO BU 1
4.4.1. SPLOŠNO
Po tem, ko se v državi izvora izda izvršljiva sodna odločba, jo lahko upnik to sodno
odločbo predloži sodišču v državi članici, v kateri želi poseči na dolžnikovo
premoženje. Postopek eksekvature se začne samo na predlog upnika in v tem postopku
ne sodeluje dolžnik, saj je postopek enostranski. Torej se v tej fazi postopka ne more
izreči o predlogu upnika, ko pa se mu vroči sklep pa ima možnost vložiti ugovor zoper
razglasitev tujega izvršilnega naslova.
V členu 34 in 35 BU 1 so opredeljeni razlogi, ki preprečijo priznanje tuje sodne
odločbe, se pa smiselno uporabljajo tudi v postopku razglasitve izvršljivosti. To so
49 Ekart A., Rijavec V., Čezmejna izvršba v EU, GV založba, Ljubljana 2010, str. 74-75. 50 Ekart A., Rijavec V., Čezmejna izvršba v EU, GV založba, Ljubljana 2010, str. 74-75.
22
razlogi, na podlagi katerih je mogoče zavrniti priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe.
V primeru, če kateri izmed teh razlogov pride v veljavo, je prepovedana razglasitev
izvršljivosti, če pa ne, pa mora biti priznana tuja sodna odločba.51 V členu 34 BU 1 so
navedeni štirje razlogi, zaradi katerih se sodna odločba ne prizna oziroma razglasi za
izvršljivo:
»1. Če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v
kateri se zahteva priznanje;
2. če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali
enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen,
če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodbe odločbe, čeprav je imel to možnost;
3. če je nezdružljiva s sodno odločbo izdano v sporu med istima strankama v državi
članici, v kateri se zahteva priznanje;
4. če je nezdružljiva s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali v
tretji državi glede istega zahtevka med isti8ma strankama, pod pogojem, da prehodna
sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici, v kateri se zahteva
priznanje.«52
Člen 35 BU 1 pa navaja še dodatne razloge za ugovor zoper razglasitvi izvršljivosti, ki
se navezujejo na neupoštevanje posameznih določb o mednarodni pristojnosti, in sicer
tistih, ki so določeni v oddelkih 3 in 4 in se nanašajo na mandatorne pristojnosti v
potrošniških in zavarovalnih sporih, nadalje pravil o izključnih pristojnosti v členu 22
BU 1 in pravil glede mednarodnih pristojnosti v členu 72 BU 1, kar bo pojasnjeno v
nadaljevanju. Pristojno sodišče v državi članici, kar je v Sloveniji Okrožno sodišče,53
prekliče razglasitev izvršljivosti na podlagi enega izmed teh razlogov in v primeru
vložitve pravnega sredstva, kar je v Sloveniji ugovor. Izhajajoče iz dejstva, da nobene
tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine, je jasno, da tuja sodna
odločba ne bo razglašena za izvršljivo ob neupoštevanju teh določb.54
Razlogi za ugovor na podlagi člena 34 BU 1 so jasno opredeljeni in tudi upoštevani, s to
razliko, da se že spodaj v točki 1 vidi, da je tukaj tudi del prava države izvršbe
merodajne pomembnosti. V nadaljevanju obravnavamo in analiziramo posamezne
51 Briggs A., civil jurisdiction and judgments, 4th edition, str. 504. 52 Člen 34 BU 1. 53 Člen 109(4), navezujoče na člen 108(3) ZMZPP. 54 Ekart A., str. 186.
23
razloge za ugovor zoper razglasitev tujega izvršilnega naslova.
4.4.2. KRŠITEV JAVNEGA REDA
Kršitev javnega reda je kršitev tistih pravil države, ki v tej državi veljajo za eno
bistvenih oziroma za očitno kršitev katere od temeljnih pravic v državi izvršbe.55 BU 1
v členu 34(1) navaja, da se tuja sodna odločba ne prizna, če bi bilo njeno priznanje v
nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje.
Pri tem mora iti za očitno kršitev ali pravne norme, ki v državi izvršbe velja za eno od
bistvenih, ali pa za kršitev temeljnih pravic v državi izvršbe (na primer pravica do
zagovornika). Pridržek javnega reda se uporabi takrat, ko ne pride v poštev nobena
druga določba, zatorej ima pridržek javnega reda subsidiarno veljavo nasproti ostalim
razlogom za preklic.56
Velikega pomena je jasna razlika med pojmoma javnega reda in prisilnih (kogentnih)
predpisov. Javni red je ožja kategorija kot ius cogens, kajti vsa pravila, ki so obvezna v
domačih pravnih razmerjih, niso obvezna tudi v mednarodnih. Kogentni predpisi so
namreč pogosto določeni zaradi varstva strank (npr. v nekaterih primerih obličnosti),
vnašanja reda in predvidljivosti v vsa (npr. zastaralni roki) ali pa določena »tvegana«
pravna razmerja (npr. promet z nepremičninami).«57
V členu 35(3) BU 1 je izrecno zapisano, da preizkusa javnega reda ni dovoljeno
uporabiti glede pravil o pristojnosti, kar pomeni, da sodna odločba izdana v drugi državi
članici, mora biti priznana, čeprav je država izvora utemeljila svojo mednarodno
pristojnost na t. i. pretirani oziroma prekomerni pristojnosti.58 Prav o pretirani
pristojnosti59 kot kršitvi javnega reda je odločalo Sodišče EU v primeru Krombach proti
Bamberski.60
V tem primeru je francosko sodišče po smrti mladoletne francoske deklice v Nemčiji in
ustavitvi preiskovalnega postopka začelo postopek proti storilcu Krombachu. Svojo
pristojnost je francosko sodišče utemeljilo na podlagi državljanstva žrtve. Krombachu
so v Franciji sodili v nenavzočnosti v kazenskem postopku in adhezijskem postopku -
55 Ekart A., Rijavec V., str. 94. 56 Ekart A., str 186-189. 57 Kramberjer J., Javni red pri priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb, str. 255. 58 Bogdan M, Concise Intruduction to EU Private International Law, secodn edition, str. 73. 59 Pretirana pristojnost je, ko sodišče nima dovolj povezanosti med strankami primera , a kljub temu
odloča o primeru, v veliki velini za vzpodbujanje politčnih interesov. http://www.law.kuleuven.be/jura/art/35n4/struyven.htm
60 Zadeva C 7/98, Krombach proti Bamberski, ZOdl. 2000, str I-01935.
24
po francoskem zakonu tudi zagovornik ni bil potreben. Francosko sodišče ga je obsodilo
in Bamberski (oče pokojne deklice) je v Nemčiji vložil predlog za priznanje in izvršitev
odločbe, kateremu je nemško sodišče ugodilo. Po zavrnjeni pritožbi Krombacha je
nemško sodišče vložilo zahtevo za ugotovitev zakonitosti in Sodišču EU zastavilo
predhodno vprašanje. Sodišče EU je v zvezi z zastavljenim predhodnim vprašanjem
razsodilo naslednje:
» 2) Sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, lahko v okviru klavzule o javnem redu
iz prvega odstavka 27. člena Konvencije v primeru obdolženca, ki ima v tej državi
stalno prebivališče in se preganja zaradi naklepnega kaznivega dejanja, upošteva
dejstvo, da sodišče države izvora temu obdolžencu ni priznalo pravice do zagovornika,
če ni osebno navzoč.«61
V zgoraj opisanem primeru francosko kazensko sodišče ni dovolilo, da bi se obtoženec
zagovarjal po zagovorniku pred sodiščem v kazenskem in adhezijskem postopku.
Pravica do zagovornika pa je ena temeljnih pravic, ki jih priznava država Nemčija v
sodnem postopku. Tako da je v tem primeru šlo za očitno kršitev pravne norme javnega
reda v državi izvršbe.62
4.4.3. KRŠITEV NAČELA KONTRADIKTORNOSTI
Člena 34(2) BU 1 določa, da se razglasitev tuje sodne odločbe prekliče, »če tožencu, ki
se ni spustil v postopek ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno
pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni
začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost. V teh primerih
gre v večini za primere zamudnih sodb.
V praksi zelo pomemben razlog za ugovor zoper razglasitev, tudi opustitev vročitve
tožbe pri zamudni sodbi, zato je treba preveriti, ali je bila tožba tožencu vročena »tako
pravočasno« in »na tak način«, da je imel možnost pripraviti svojo obrambo. BU 1 torej
sama določa bistvene kriterije pravilne vročitve, ki je ključna za pravico do
kontradiktornega postopka. Ta pa ni absolutna – tudi na nepravilno vročitev se ob
priznavanju ni mogoče sklicevati, če tožena stranka proti določbi ni vložila pravnega
sredstva, čeprav je imela možnost (2. odstavek člena 34 BU 1).63
61 Zadeva C-7/98, predlog za sprejetje prehodne odločbe. 62 Ekart A., Rijavec V., str. 94. 63 Možina D., Evropsko civilno procesno pravo, Podjetje in delo – 2003, številka 6, GV revije d.o.o.,. 1.10.2003, str. 3.
25
Pisanje o začetku postopka, je tisto pisanje, ki tožencu naznanja, da je v sodnem
postopku in pravilna vročitev le-tega ščiti tožnika, da lahko ob predpostavki pravilne
vročitve in pasivnosti toženca, sodišče vseeno izda zamudno sodbo, ki jo je po BU 1
možno priznati v državi izvršbe in tudi izvršiti. Torej je to zaščita za oba, tako za
tožnika, kot tudi za toženca.
Zaradi pasivnosti toženca pri pravilno vročenem pisanju se lahko šteje za pisanje o
začetku postopka ali enakovredno pisanje tudi sprememba ali razširitev tožbe. Če je
namreč toženec dobil pravilno vročeno tožbo, ostal pasiven in bi zaradi tega bila izdana
zamudna sodba, še ne pomeni, da lahko to enačimo z razširitvijo ali spremembo tožbe,
saj ni nujno pogojeno, da se tudi z razširitvijo oziroma spremembo tožbe strinja, kot se
je mogoče z prvotnim tožbenim zahtevkom, kar je pogojevalo njegovo pasivnost. Torej,
če pride do takšnega primera, se takšna pravilna vročitev razširitve ali spremembe tožbe
lahko šteje ponovno kot pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje.64
Vprašanje ali je bila tuja sodna odločba res izdana ob izostanku navzočnosti toženca,
lahko včasih povzročajo resen dvom. Na primer, če toženec, ki je bil v glavnem
postopku na prvi pogled zastopan po odvetniku, trdi, da odvetnik ni imel pooblastila za
zastopanje ali da je bil zastopan po odvetniku samo za kazenski proces, vendar ne v
civilnem postopku za škodni primer, ki je bil obravnav v enakem postopku.65
O tem vprašanju je odločalo Sodišče EU v primeru Bernarhus Hendrikman in Maria
Feyen proti Magneta Druck & Verlag GmbH.66 V tej zadevi je podjetje Magneta je pred
nemškim sodiščem tožilo Hendrikman in Feyen. Sodišče v Nemčiji je izdalo odločbo, ki
je bila predložena sodišču na Nizozemskem v priznanje in izvršitev. Nizozemsko
sodišče je priznalo tujo sodno odločbo. Hendrikman in Feyen sta vložila ugovor zoper
priznanje, na podlagi katerega sta trdila, da nista nikoli prejela nobenega pisanja o
uvedbi postopka in na podlagi tega nista bila primerno zastopana pred nemškim
sodiščem. Hendrikman in Feyen sta izjavila, da je v tem primeru šlo za neporavnan
račun za pisarniški material, izdan na njuno ime, od nepooblaščenih oseb za naročilo,
prav tako pa je ta oseba pooblastila odvetnike v Nemčiji brez njune vednosti, tako za
postopek kot tudi za odvetnika. Tako je sodišče zastavilo predhodno vprašanje. Sodišče
EU je na podlagi predhodnega vprašanja razsodilo, da v primeru, kjer toženec ni bil
64 Ekart A., str. 189-191. 65 Bogdan M, Concise Intruduction to EU Private International Law, secodn edition, str. 74-75. 66 Zadeva C-78/1995, Hendrikman proti Magneta, ZOdl. 1996, str. I-04943.
26
primerno zastopan, se sodbo razume kot izdano v zamudi.67
Torej sodba Hendrikman proti Magneta jasno potrjuje, da se v sodni praksi upošteva
člen 34(2) BU 1 saj je jasno povedano, da lahko stranka zahteva razveljavitev sodbe, ker
ni bila primerno zastopana, prav tako pa to vključuje oziroma je dejanski predpogoj v
tem primeru, da ni bila pravilno obveščena oziroma ji ni bila tožba pravilno vročena.
Sodišče v državi izvršbe mora ponovno preveriti pravilnost vročitve pisanja tožencu,
čeprav je to mogoče že bilo ugotovljeno v kakšnem posebnem postopku. Je pa dejstvo,
da sodišče v državi izvršbe ne preverja ali je toženec resnično vedel za vsebino pisanja
ali ne, ampak je dovolj samo objektivno gledano dejstvo, da je imel od vročitve do
poteka roka za vložitev pravnega sredstva itd., dovolj časa in da je ta čas objektivno
dovolj za preprečitev zamudne sodbe.68
Sama razglasitev tuje sodne odločbe se po BU 1 ne prekliče, če tožencu, ki se ni spustil
v postopek, ni bilo pravilno vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno
pisanje, saj je dovolj samo dejstvo, da mu je bilo vročeno in je za pripravo obrambe in v
izogib zamudne sodbe imel dovolj časa.69
Ob tem je še potrebno omeniti, da BU 1 dodaja še časoven pogoj, ki zapoveduje, kdaj je
potrebno ugovor nepravočasne vročitve pisanja o začetku postopka ali enakovrednega
pisanja uveljaviti. Otežitev situacije toženca predstavlja dejstvo, da mora ta ugovor
vložiti že v državi izvora v primernem roku, če je imel to možnost. Samo takrat lahko
uveljavlja v državi izvršitve ponovno ta ugovor za preklic izvršitve in samo takrat lahko
tudi samo sodišče v državi izvršitve ta ugovor obravnava.70
Prav tako je v tem vprašanju Sodišče EU odločalo v primeru Scania Finance France SA
proti Rockinger Spezialfabrik für Anhägerkupplungen GmbH & Co.71 Podjetje Scania
Finance je pred francoskim tribunalom tožilo podjetje Rockinger. Tožba je bila vročena
državnemu tožilstvu. Uradnik nemškega sodišča je bil zadolžen za vročitev tožbe
podjetju Rockinger, ki se je vročitvi upiral, ker tožba ni bila prevedena v nemščino.
Kasneje je bila tožba vročena Rockingerju po pošti, tudi neprevedena. Francosko
sodišče je Rockingerja obsodilo na plačilo kazni, kljub nesodelovanju v postopku. Po
vlogi predloga družbe Scania je nemško sodišče dovolilo izvršbo. Po pritožbi 67 Zbirka odločb sodbe prakse 1996, str. I-04943. 68 Ekart A., str. 190. 69 Ekart A., str. 190. 70 Ekart A., str. 189-191. 71 Zadeva C-522/03, Scania proti Rockinger, ZOdl. 2006, str. I-06535.
27
Rockingerja na nemško sodišče, je le-to prekinilo postopek in zastavilo Sodišču EU
predhodno vprašanje. Sodišče EU je v sodbi razsodilo, da je treba razlagati tako, da se
mora pravilnost vročitve pisanja o začetku postopka toženi stranki, ki se spusti v
postopek, če se na tem področju med državo izvora in zaprošeno državo uporablja
mednarodna konvencija, presoditi glede na določbe te konvencije, razen če se, v
primeru da zaprošena država temu ni uradno nasprotovala, izbere način dostave z
neposrednim pošiljanjem med uradniki ministrstva v skladu s členom IV, drugi
pododstavek, Protokola.72
V zgornjem primeru je jasno prikazano, da mora biti pisanje o začetku postopka ali pa
enakovredno pisanje tožencu vročeno efektivno. To pomeni, da so fiktivne oblike
vročitve pisanja o začetku postopka, kot npr. remise au parquer ali vročitev začasnemu
zastopniku po 82. členu ZPP, zaradi česar je izdana zamudna sodna odločitev, razlog za
zavrnitev eksekvature členu 34(2) BU 1.73
4.4.4. NEZDRUŽLJIVOST
4.4.4.1. NEZDRUŽLJIVOST S SODNO ODLOČBO IZ DRŽAVE IZVRŠBE
Člen 34(3) BU 1 določa, da se tuja sodna odločba ne sme priznati v državi izvršbe, če je
nezdružljiva s sodno odločbo izdano v sporu med istima strankama v državi članici, v
kateri se zahteva priznanje. Pojem nezdružljivosti je opredeljen v členu 27(1), ki
narekuje, da sta nezdružljivi sodni odločbi tisti, če pred sodišči različnih držav članic
tečejo postopki, z istim zahtevkom in med istima strankama. Postopki v takšnih
primerih pa so lahko tudi končani in imata sodni odločbi enake učinke.
Tuja sodna odločba se ne prizna tudi v primeru, da je le-ta nezdružljiva s sodno odločbo,
ki je bila izdana v državi izvršbe v sporu med istima strankama. Do nezdružljivosti
pride v primeru, ko imata tuja sodna odločba in sodna odločba, ki se priznava v državi
izvršitve takšne pravne učinke, ki se izključujejo.74
V primeru, da je je tuja sodna odločba nezdružljiva s sodbo domačega sodišča med
strankama, ki sta v sporu v državi priznanja tuje sodne odločbe, je že v tej fazi nekaj
narobe, saj v skladu z členom 27 BU 1, bi naj le-ta preprečila, da bi sploh prišlo do
nastanka takšne situacije.
72 Zadeva C-522/03 73 Ekart A., Rijavec V., str. 100. 74 Ekart A., str. 191
28
Na podlagi členov 27, 28, 29 in 30 BU 1 pridemo do ugotovitve, da je možnost
nezdružljivosti dokaj majhna in ti členi delujejo kot posredno varovalo. Seveda lahko
pride tudi do primera, ko pride do izdaje nezdružljive sodne odločbe, ampak to se
načeloma pojavi v primerih, ko v državi izdaje tuje sodne odločbe ali v državi izvršbe,
ne vedo za potek postopkov med istima strankama in o isti stvari. V primerih, ko pride
do takšne situacije, pa ima domača sodna odločba prednost pred tujo, na to ne vpliva
niti dejstvo, ali je bila tuja izdana časovno pred domačo odločbo ali ne. Takšna situacija
pa privede do privilegiranja domačih sodnih odločb nasproti tujim.75
Nezdružljivost z arbitražno odločbo ni v BU 1 omenjena, ampak bi se ji naj razumsko
dajali enaki učinki kot pri nezdružljivosti s tujo sodno odločbo.76
4.4.4.2. NEZDRUŽLJIVOST S SODNO ODLOČBO IZ DRUGE DRŽAVE
ČLANICE
Člen 34(4) BU 1 je ožji od člena 34(3) BU 1. Ta razlog za preklic namreč vsebuje poleg
pogoja, da gre za nezdružljivost s sodno odločbo, in pogoja, da gre za spor med istima
strankama, še dva dodatna pogoja, in sicer, da gre za spor glede istega zahtevka, in da
predhodna sodna odločba, izdana v drugi državi članici ali v tretji državi, izpolnjuje
pogoje za priznanje v državi članici EU, v kateri se zahteva razglasitev izvršljivosti.
Člen 34(4) BU 1 namreč določa, da se razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe na
ugovor dolžnika prekliče, če je tuja sodna odločba nezdružljiva s predhodno sodno
odločbo, izdano v drugi državi članici ali v tretji državi, glede istega zahtevka med
istima strankama pod pogojem, da predhodna sodna odločba izpolnjuje pogoje za
priznanje v državi članici EU, v kateri se zahteva razglasitev izvršljivosti. Za trenutek
izdaje sodne odločbe se šteje trenutek, ko pridobi sodna odločba po pravu države izvora
pravne učinke, to je od trenutka, ko je ni mogoče več izpodbijati z rednimi pravnimi
sredstvi – pravnomočnost – in ne trenutek vložitve tožbe. Za nezdružljivost dveh sodnih
odločb gre, ko imata sodni odločbi pravne učinke, ki se medsebojno izključujejo.77
4.4.5. KRŠITEV DOLOČENIH PRAVIL O SODNI PRISTOJNOSTI
Tuja sodna odločba se ne sme priznati oziroma se mora njeno priznanje zavrniti, če se v
državi izvora ni upoštevalo oddelkov 3, 4 ali 6 poglavja II oziroma da so bila kršena
75 Ekart A., str. 192. 76 Bogdan M, Concise Intruduction to EU Private International Law, secodn edition, str. 75. 77 Ekart A., str. 193.
29
pravila o pristojnosti v zavarovalnih sporih, potrošniških sporih78 ali če so bila kršena
pravila o izključni pristojnosti v členu 22 BU 1 ter v primeru kršitve člena 72 BU 1.
Člen 72 BU 1 določa, da uredba ne vpliva na sporazume, s katerimi so se države članice
še pred začetkom veljavnosti te uredbe v skladu s členom 59 BK zavezale, da ne bodo
priznavale sodnih odločb, izdanih zlasti v drugih državah pogodbenicah te konvencije,
zoper tožence s stalnim prebivališčem ali običajnim prebivališčem v tretji državi, če bi v
primerih iz člena 479 te konvencije sodna odločba temeljila samo na pristojnosti,
določeni v drugem odstavku člena 380 te konvencije.
Dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je sodišče v državi izvora oprlo svojo
pristojnost, so podlaga za sodišče v državi izvršbe, da presodi ali so bila pravila o
pristojnosti kršena ali je sodišče v državi izvora pravilno določilo svojo pristojnost. S
tem pravilom poskuša pravni sistem onemogočiti različne dolžnikove poskuse, da bi
zavlačeval postopek eksekvature. Z namenom večje učinkovitosti čezmejne izvršbe je
evropski zakonodajalec bil pripravljen prezreti določene morebitne napačne ugotovitve
v državi izvora, v zvezi z vprašanji sodne pristojnosti, pa naj si bodo to zavestne ali pa
tudi nezavestne napačne ugotovitve pristojnosti. Potrebno pa je tudi omeniti, da ni
mogoče predpisov o sodni pristojnosti razumeti kod kršitev javnega reda. Četudi je v
primerih prišlo do očitnih kršitev teh pravnih pravil o sodni pristojnosti, še vedno ne
sme sodišče v državi izvršbe preverjati, ali je sodišče v državi izvršbe svojo pristojnost
pravilno določilo v postopku eksekvature. Ne sme pa tudi s sklicevanjem na javni red
zavrniti predlogov za razglasitve in izvršitev tuje sodne odločbe. Kot omenjeno v
poglavju. o javnem redu, se tudi v praksi ponovno pokaže, da se ozko razlaga pridržek
javnega reda.81
4.5. NEIZPOLNJENE PREDPOSTAVKE ZA PODELITEV EKSEKVATURE PO
BU 1
Kljub navedbam ugovorov zoper razglasitev tuje sodne odločbe, je v členu 45(1) BU 1 78 Določena pravila pristojnosti zaradi varstva šibkejše stranke, neupoštevanje pomeni razlog za zavrnitev
priznanja odločbe. 79 Člen 4(1) - Če toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, se, ob upoštevanju členov 22
(izključna pristojnost) in 23 (dogovor o pristojnosti), pristojnost sodišč vsake države določi po pravu te države in člen 4(2) Zoper takega toženca se lahko v tej državi vsaka oseba s stalnim prebivališčem v eni izmed držav članic, ne glede na njeno državljanstvo, na enak način kot državljani te države sklicuje na tam veljavna pravila o pristojnosti, zlasti na tista iz Priloge I.
80 Člen 3(1) - Osebe s stalnim prebivališčem v državi članici so lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v oddelkih od 2 do 7 tega poglavja in člen 3(2) Zoper te osebe zlasti ni dovoljeno uporabiti nacionalnih pravil o pristojnosti iz Priloge I.
81 Ekart A., Rijavec V., str. 109.
30
navedeno, da sodišče pri katerem se vloži pravno sredstvo iz člena 43 ali 44, zavrne
razglasitev izvršljivosti oziroma prekliče razglasitev izvršljivosti samo na podlagi enega
izmed razlogov iz členov 34 in 35,82 je potrebno povedati, da je ta določba preozko
zastavljena in ne zajema vseh možnosti, ki jih ima dolžnik na voljo.83
Andrej Ekart v članku Razlogi za ugovor zoper sklep o razglasitvi tujega izvršilnega
naslova izvršljivega po Bruseljski uredbi I navaja, da lahko dolžnik ugovarja tudi zaradi
tega, ker:
- BU 1 v konkretnem primeru ni uporabljiva (ne gre za zadevo, ki pade v področje
uporabe uredbe v skladu s členom 1 BU 1);
- ne gre za sodno odločbo v smislu člena 32 BU 1 (oziroma za javno listino ali
sodno poravnavo v smislu člena 57 in 58 BU 1);
- v postopku za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe niso bile predložene
vse potrebne listine, kot to predvidevata člen 53 in 54 BU 1 (izvod sodne odločbe, ki
izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti);
- ker tuja sodna odločba ni izvršljiva po pravu države izvora oziroma je njena
izvršljivost prenehala.84
4.5. MATERIALNOPRAVNI UGOVORI PROTI ZAHTEVKU
Ker država, v kateri se želi priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe, ne more posegati v
pravnomočnost odločbe izdane v državi izvora, se poraja vprašanje o uveljavljanju
ugovorov zoper same materialnopravne zahtevke, saj je v pravni teoriji sporno, ali je
sploh možno v postopku razglasitve in izvršitve tuje sodne odločbe za izvršljivo, te
ugovore uveljavljati torej preemptorne in dilatorne ugovore zoper sam materialnopravni
zahtevek. To so na primer ugovori, ko je terjatev že ugasnila, ugovor odloga plačila ali
pa tudi ugovor zastaranja terjatve. Kot je bilo že navedeno, BU 1 v členu 49 jasno
določa, da se lahko razglasitev in izvršitev prekliče samo ob izpolnjevanju enega izmed
pogojev iz členov 34 in 35. Vendar je bilo v prejšnjem poglavju navedeno, da je ta
določba nepopolna in ne zajema vseh primerov, v katerih bi bilo mogoče doseči, da se
izvršitev tuje sodne odločbe ne bi razglasila. BK te določbe sploh ni vsebovala, je pa
82 1. odstavek 45. člena BU 1. 83 Ekart A., str. 194. 84 Ekart A., str. 194.
31
Paul Jenard v poročilu k BK jasno navedel, da četudi so zahtevki nastali po izdaji sodne
odločbe v državi izvora in se nanašajo na zahtevek, je možno te uveljavljati v postopku
eksekvature. Ti zahtevki so lahko, da je dolg ugasnil, ker je bila terjatev poravnana itd.85
Andrej Ekart v članku86 zapisuje tudi stališča treh držav do tega določila, ki jih v
nadaljevanju kratko povzemamo.
STALIŠČE NEMČIJE Nemški izvedben zakon izrecno predvideva, da je takšne ugovore v postopku
eksekvature možno uveljavljati in na ta način združuje v enem pravnem sredstvu
Schuldnerbeschwerde (pri nas je to pravno sredstvo primerljivo z ugovorom zoper sklep
o razglasitvi izvršljivosti tuje sodne odločbe) in Vollstreckungsgegenkleg (to pravno
sredstvo je pri nas primerljivo z ugovorom zoper sklep o izvršbi, kateri je opozicijske
narave). Večinsko mnenje v Nemčiji je tako po BK kot tudi po BU 1 dopuščalo, da je
možno ugovore proti materialnopravnemu zahtevku, ki so nastali po izdaji tuje sodne
odločbe, vendarle uveljavljati že v postopku eksekvature in ne morda v kakšnem
poznejšem stadiju izvršbe, kljub temu, da člen 45 BU 1 izrecno določa, da lahko dolžnik
v postopku eksekvature uveljavlja le ugovore iz člena 34 in 35 BU 1. Za to stališče
govorijo tudi razlogi procesne ekonomije in pospešitve postopka. V novejšem času pa
so najprej mlajši pravni teoretiki, pod njihovim vplivom pa tudi uveljavljena imena
nemške pravne teorije na področju evropskega civilnega procesnega prava, začeli
uveljavljati stališče, da materialnopravnih ugovorov proti zahtevku ni mogoče
uveljavljati v postopku eksekvature, temveč šele pozneje v Vollstreckungsgegenklage.
Uveljavljanje materialnopravnih ugovorov proti zahtevku iz izvršilnega naslova v
postopku eksekvature bi tudi nasprotovalo 45. členu BU 1, kateri zavestno omejuje
možnost neomejenega uveljavljanja ugovorov v postopku eksekvature, da bi le-ta
potekal čim bolj hitro. Le »likvidne« (nesporne ali s pravnomočno sodbo ugotovljene)
ugovore naj bi bilo mogoče uveljaviti že v postopku eksekvature.87
STALIŠČE AVSTRIJE
Avstrijski izvršilni zakon kot izveden predpis o tem vprašanju nima določb. Večinsko
mnenje v avstrijski pravni teoriji zastopa stališče, da dolžnik lahko in mora uveljavljati
materialnopravne ugovore v postopku eksekvature z rekursom (gre za pravno sredstvo
85 Ekart A., Rijavec V., str. 111. 86 Razlogi za ugovor zoper sklep o razglasitvi tujega izvršilnega naslova izvršljivega po Bruseljski uredbi
I. 87 Ekart A., str. 195.
32
proti sklepu o razglasitvi izvršljivosti), saj bi bil sicer zaradi učinkovanja eventualne
maksime prekludiran z vložitvijo opozicijske tožbe. Prav nasprotnega stališča pa je v
Avstriji sodna praksa. Tako je avstrijsko Vrhovno sodišče večkrat jasno zavzelo stališče,
da se materialno – pravni ugovori proti zahtevku iz izvršilnega naslova ne morejo
uveljavljati s pravnim sredstvom proti sklepu o razglasitvi izvršljivosti, temveč se lahko
ti, po naravi opozicijski ugovori, v izvršilnem postopku uveljavljajo z opozicijsko
tožbo. Postopek eksekvature je namreč sumarni postopek, ki naj poteka hitro in
učinkovito, uveljavljanje takšnih ugovorov pa bi lahko postopek eksekvature bistveno
upočasnilo in mu odvzelo praktično učinkovitost.88
STALIŠČE SLOVENIJE
Slovenskemu sistemu izvršilnega postopka je lastno, da se ugovori zoper samo terjatev,
uveljavljajo v izvršilnem postopku z ugovorom zoper sklep o izvršbi in ne v postopku
potrditve izvršljivosti. Ker člen 45 BU 1 določa, da lahko sodišče v državi izvršbe
prekliče razglasitev izvršljivosti samo na podlagi enega izmed razlogov iz členov 34 in
35 BU 1, v postopku eksekvature pred slovenskimi sodišči ni dopustno uveljavljati
ugovorov zoper samo terjatev (opozicijskih ugovorov), temveč je možno ugovore
takšne narave uveljavljati v samem izvršilnem postopku z ugovorom zoper sklep o
izvršbi.89
4.6. RAZGLASITEV IZVRŠLJIVOSTI TUJE JAVNE LISTINE ALI SODNE
PORAVNAVE
Niso samo tuje sodne odločbe tiste, ki se lahko razglasijo za izvršljive v državi izvršbe,
ampak tudi tuje javne listine, kot na primer notarski zapisi, dogovori v zvezi z
preživninskimi obveznostmi, ki so bili sklenjeni pred upravnimi organi ali vsaj potrjeni
z njihove strani, in pa sodne poravnave.
V državi članici uradno sestavljena in izvršljiva listina ali registrirana javna listina, pred
sodiščem sklenjena sodna poravnava, ki je izvršljiva v državi članici, v kateri je bila
sklenjena. Našteta dokumentacija se lahko razglasi za izvršljivo v drugi državi
članici/državi izvršbe enako kot tuja sodna odločba.90
V postopku razglasitve izvršljivosti v povezavi z javno listino oziroma v ugovoru zoper
razglasitev, saj se v povezavi z javnimi listinami lahko prekliče razglasitev izvršljivosti
88 Ekart A., str. 195. 89 Ekart A., Rijavec V., str. 111-112. 90 Ekart A., str. 196.
33
v državi izvršbe samo v primeru, če je bila izvršitev javne listine v nasprotju z javnim
redom države izvršbe ali če niso izpolnjene predpostavke za eksekvaturo po BU 1.91
Hkrati pa člen 57(4) BU 1 tudi navaja, da se smiselno uporablja oddelek 3 iz poglavja
III, kar pomeni, da pristojni organ države članice, v kateri je bila sestavljena ali
registrirana javna listina, izda na zahtevo ene od zainteresiranih strank potrdilo na
standardnem obrazcu.
V postopku priznanja javne listine ali sodne poravnave velja drugačen režim priznanja
in sam potek. Prvi korak je, da pristojen organ v državi, v kateri je bila sestavljena ali
registrirana javna listina, izda na zahtevo ene izmed strank potrdilo na standardnem
obrazcu iz Priloge VI. Drugi korak je, da se takšni javni listini podeli eksekvatura v
državi izvršbe. Razglasitev se lahko zavrne samo v primeru očitnega nasprotja z javnim
redom v državi izvršbe. Torej razlikovanje javne listine in sodne poravnave oziroma
postopek priznanja le-te razlike od izdaje tuje sodne odločbe je v tem, da mora organ, ki
jo je izdal v državi izvora na zahtevo katere od strank izdati potrdilo iz prilogi V (sodna
poravnava) in VI (javna listina) BU 1.92
Razlika pa je tudi v priznavanju notarskih listin, saj pri le-teh ne gre za pravno
priznanje, enako kot pri odločbah, ampak se pri odločbah nanaša priznanje predvsem na
učinke pravnomočnosti, v primeru notarske listine pa ne, saj jih ne mora imeti, ampak
ima lahko samo učinke izvršljivosti. Potrdilo VI BU 1 je tisto, ki je predvideno za to
potrjevanje izvršljivosti v izvorni državi. Torej notar samo potrjuje izvršljivost svojega
notarskega zapisa. Pogoj je tudi zapadlost terjatve. Za razliko od Nemčije, kot že
navedeno, pri nas izvršljivost notarskega zapisa potrjuje notar, v Nemčiji pa je to
sodišče.93 BU 1 določa neposredno izvršljivosti izvršljivih notarskih listin iz vseh držav
članic na območju EU. Po BU 1 je pogoj za izvršbo na podlagi tujega notarskega zapisa,
da je zapis po predpisih izvorne države izvršljiv. Razlikuje med pogoji, ki se nanašajo
na veljavnost izvršilnega naslova po pravu izvorne države,94 in pogoji, ki jih določa
pravo države, v kateri se opravlja izvršba za opravo te izvršbe.95
91 Ekart A., Rijavec V., str 149. 92 Rijavec V., Exequatura v EUR – nov pristop omogoča prosto pot sodnim odločbam, str. 214. 93 Rijavec V., Exequatura v EUR – nov pristop omogoča prosto pot sodnim odločbam, str. 214 94 Člen 57(2) BU 1. 95 Rijavec V., Exequatura v EUR – nov pristop omogoča prosto pot sodnim odločbam, str. 216.
34
5. RAZGLASITEV IZVRŠLJIVOSTI PO PREDLOGU BU 1
6.1. SPLOŠNO
Predlog BU 1 uvaja pozitivne novosti za uporabnike te uredbe. Največji korak je
odprava eksekvature, je pa to, po mnenju Komisije EU, samo ena izmed velikih
sprememb za odpravo pomanjkljivosti v sedanji ureditvi. Ob odpravi eksekvature, ki
ostaja ovira pri prostem pretoku sodnih določb in povzroča nepotrebne stroške in
zamudne v sodnih postopkih, so na poziv Komisije EU bili ugotovljene še tri dodatne
pomanjkljivosti.
Eno izmed teh pomanjkljivosti vidi zakonodajalec EU v nezadostnimi možnostmi
dostopa do sodnega varstva, v primerih, ko je tožena stranka iz države zunaj EU.
Nekatere države članice nimajo zakonodaje, ki bi zagotavljala dostop do sodišč v sporih
s strankami zunaj EU. Pristojnost se sicer določa po nacionalnem pravu, ampak zaradi
raznolikosti nacionalnih zakonodaj imajo podjetja EU v postopku poslovanja s partnerji
iz tretjih držav neenak dostop do pravnega varstva.
Pokazala se je tudi potreba po izboljšavi učinkovitosti izvajanja sporazumov o
pristojnosti, zaradi slabe vere strank. V dani uredbi se narekuje sodiščem, ki so bila
določena med strankami s sporazumom in začnejo postopek, da ga prekinejo, v primeru,
da je postopek začelo že katero drugo sodišče, kam so slabo verne stranke prej vložile
zadevo. To daje možnosti za izigravanje prava in hkrati povzroča stroške in zamude.
Hkrati pa uporabniki uredbe izgubljajo vero v pravno varstvo, ki bi jim ga naj pravo EU
zagotavljalo.96
Glavni namen Predloga BU 1 je z gotovostjo »odpraviti težave, ki so se pokazale pri
uporabi veljavnega besedila, hkrati pa storiti korak naprej pri izgradnji skupnega
evropskega sodnega prostora.«97
Zaradi dejstva izključene arbitraže iz področja uredbe, tako da je potrebno izboljšati
razmerje med arbitražo in pravdo. Povzročitev nezdružljivega spora je možna, ko
stranka izpodbija arbitražni sporazum pred sodiščem in s tem dejansko onemogoči
arbitražne sporazume, kar pomeni da pride do hkratnega vzporednega sodnega
postopka, kar pomeni zamudne, dodatne stroške in spodbudijo se neprimerne pravdne
96 Predlog BU 1, obrazložitveni memorandum, str 3-5. 97 Kramberger, Škerl J., Predlog spremembe uredbe Bruselj 1, Pravna praksa 2011, str. 17.
35
taktike.98
6.2. ODPRAVA EKSEKVATURE
Kot navedeno v uvodu, se v evropskem prostoru pripravljajo korenite spremembe, saj
Predlog BU 1 jasno odpravlja eksekvaturo. V obrazložitvenem memorandumu Predloga
BU 1 je pod naslovom razlogi za Predlog BU 1 in njegovi cilji navedeno, »da se ostaja
eksekvatura ovira pri prostem pretoku sodnih odločb, ker strankam postopka povzroča
nepotrebne stroške in zamude ter podjetja in državljane odvrača od tega, da bi v celoti
izkoristili možnosti notranjega trga«.99
Eksekvature se ne odpravlja na vseh področjih, ki jih ureja BU 1, ampak samo na
nekaterih. Odprava eksekvature ne bo zadevala sodnih odločb o neposlovnih
odškodninskih odgovornosti zaradi kršitev zasebnosti in osebnostnih pravic, kar
vključuje tudi kršitev pravice do časti in dobrega imena, sodnih odločb v odškodninskih
postopkih in za povrnitev škode nastale zaradi nezakonitosti poslovnih praks
odškodovanim strankam, ki so jih sprožili državni organi, torej skupinske tožbe.100
Skozi razvoj časa in prilagajanj pravnih redov je Komisija odločila, da je današnje
pravosodno delovanje doseglo takšno raven zaupanja med državami članicami, da je
možen premik k preprostejšemu, finančno bolj dosegljivemu in avtomatiziranemu
sistemu pretoka sodnih odločb. Nov sistem, ki se uvaja, tudi umika formalnosti na
katere je vezan današnji sistem, kar je idealna podlaga za ukinitev eksekvature za
določbe v BU 1 razen za »odločbe v zadevah obrekovanja in kolektivnih odškodninskih
zadev«. Kljub spremembam, ki se pripravljajo, uporabnikom ni potrebno skrbeti, saj bo
zagotovljeno ustrezno varstvo za toženca in njegove pravice do poštenega sojenja,
obrambe…101
Predlog BU 1 bo vseboval tudi vrsto standardnih obrazcev, ki bi naj še bolj lajšali pot
priznavanju in izvrševanju tujih sodnih odločb, glede na ukinitev eksekvature. S temi
predlogami, bi se naj lažje izvrševale sodne odločbe, največjo pomoč pa bodo ti obrazci
dajali ob izračunu obresti in stroškov postopka. Najpomembnejši faktor pa je, da
zmanjšujejo potrebo po prevodih sodne odločbe in olajšujejo tudi tožencu, da v drugi
98 Predlog BU 1, obrazložitveni memorandum, str 3-5. 99 Predlog BU 1, str. 3. 100 Predlog BU 1, str. 7-8. 101 Predlog BU 1, str. 7.
36
državi članici vloži vlogo za preizkus sodne odločbe.102
Po mnenju Jerce Kramberger Škerl predlagano besedilo čezmejnega prehajanja sodnih
odločb v EU bistveno ne olajšuje. Odpravlja namreč le prvo ex parte fazo zdajšnjega
postopka eksekvature, zdajšnji ugovorni postopek pa naj bi večinoma nadomestilo
novo pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče grajati hude procesne kršitve v državi
izdaje odločbe. Predlagana sprememba bi bila tako v praksi pomembna zlasti za tiste
države, v katerih ex parte faza postopka eksekvature traja dolgo in je povezana z
znatnimi stroški.103
6.3. RAZLOGI ZA VLOŽITEV UGOVORA
V Predlogu BU 1 je navedeno, da bi naj imel toženec na voljo pravna sredstva v
postopku in s pomočjo teh pravnih sredstev bi lahko preprečil, da bi sodna odločba,
izdana v državi izdaje, začela veljati v državi izvršbe. Kot prvo bo ponujal Predlog BU
1, kot pravno sredstvo v državi izdaje sodne odločbe, možnost izpodbijati sodno
odločbo, v primeru, da ne bi bil ustrezno obveščen o poteku postopka v državi izdaje
sodne odločbe. Takšen predlog, bi oblikoval v državi izvršbe izredno pravno sredstvo, ki
bi tožencu omogočilo izpodbijanje sodne odločbe, zaradi kršitev postopka pred
sodiščem izvora in zaradi kršitev njegove pravice do poštenega sojenja.
Nezdružljivost z drugo sodno odločbo ostaja razlog, ki bi tožencu omogočilo ustavitev
izvršitve tuje sodne odločbe, če bi se izpolnili nekateri posebni pogoji. Navedene
zagotovitve so lahko rešitev v situacijah, v katerih se trenutno po BU 1 uporabljajo
predpisani razlogi za zavrnitev. Potrebno je zagotoviti, da se zavarujejo pravice do
obrambe (načelo kontradiktornosti). Hkrati pa se je izkazala bistvena razlika v tem, da
kljub temu, da bo odpravljena eksekvatura, da bo prihranjen čas in denar za postopek,
da ne bo nadzora nad vsebino odločb izdanih v drugi državi članici, bo pa še vedno
ohranjeno varstvo tožencev.104
Pridržek javnega reda oziroma bolje rečeno morebitna odprava le-tega, je v evropskem
pravnem prostoru veljala kot najbolj sporna. Po novem, bi se lahko stranka sklicevala na
novo pravno sredstvo v državi izvršbe zaradi kršitev procesnega javnega reda, ki ga
lahko sedaj uveljavlja na podlagi člena 34(1) in 34(2) Predloga BU 1.105
102 Predlog 44/2011 BU 1, str. 7. 103 Kramberger, Škerl J., Predlog spremembe uredbe Bruselj 1, Pravna praksa 2011, str. 17. 104 Predlog BU 1, obrazložitveni memorandum, str. 7. 105 Kramberger, Škerl J., Predlog spremembe uredbe Bruselj 1, Pravna praksa 2011, str. 17.
37
Kot izhaja iz članka »The Abolition of exequatur«,106 napisal ga je Paul Oberhammer, je
odprava eksekvature pozitiven napredek v evropskem pravnem prostoru, saj ne
povzroča škode vpletenim strankam, kljub odpravi nekaterih razlogov za ugovor, saj
imajo še stranke vedno možnosti koristiti pravna sredstva v državi izvršbe. Kljub temu,
da se nekatere države članice niso strinjale s takšno spremembo (v večini Nemčija), je
bil dan jasen prikaz, da ne moremo enačiti odprave eksekvature in zmanjšanje varstva
predlagatelju postopka.107
106 Odprava eksekvature 107 Oberhammer P., The Abolition of Exequatur, IPRax št. 3/2010, str. 197-203.
38
7. RAZGLASITEV IZVRŠLJIVOSTI PO UEIN
7.1. SPLOŠNO
UEIN je izvršilne naslove, kot jih upošteva že BU 1, omejila na tiste, pri katerih dolžnik
dokazano ni nasprotoval zahtevku niti po temelju niti po višini.108 UEIN za takšne
primere uporablja pojem nesporni zahtevki. Zahtevki so sicer posledica spora, vendar se
ta spor konča brez meritorne odločitve sodišča, ker so nastale okoliščine, pri katerih
vsako nacionalno pravo po svoje šteje, da je podana veljavna dispozicija dolžnika z
zahtevkom.109
UEIN je prav na ravni EU vpeljala sistem, da se ukinja kakršen koli preizkus pogojev za
priznanje v državi izvršbe, ves postopek preizkusa pa se ohranja v državi, ki je izdala
sodno odločbo.110 UEIN ne zahteva prilagoditve nacionalnega prava uredbi in tudi ne
posplošuje zahtevkov, saj nacionalno pravo okoli določenih vprašanj (vročitev, zamudna
sodba…) še vedno ostaja v veljavi, s to razliko, da če niso bile izpolnjeni pogoji, ki jih
nalaga UEIN, vsekakor upnik ne bo mogel zahtevati potrditve evropskega izvršilnega
naslova. Torej se presoja o skladnosti z uredbo naredi kasneje in če je predlog skladen,
se lahko potrdi kot EIN. To pa je velik posreden pritisk na nacionalno pravo, saj ob
neizpolnjevanju navedb, upnik ne pride do pravnega varstva in ugodnosti z UEIN,
čeprav je dosegel pravno varstvo pred domačim sodiščem.111
Da je terjatev lahko obravnavana kot nesporna, mora biti izpolnjen vsaj eden izmed
navedenih pogojev:
- da je dolžnik izrecno pritrdil obstoju terjatve ali v smislu poravnave, ki je bila
potrjena pred sodiščem, kot sodna poravnava;
- da dolžnik ni nikoli nasprotoval terjatvi po zakonodaji držav izdaje EIN;
- da je dolžnik izrecno pritrdil z javno listino;
- da dolžnik ni nastopil ali bil zastopan pred sodiščem po začetnem ugovoru zoper
terjatev.112
Ugodnosti, ki jih na podlagi potrditve UEIN lahko koristi upnik, so; da so vsa
108 Točka 5, Preambula UEIN. 109 Rijavec V., Izvršilni naslovi, ki se lahko potrdijo kot EIN, Pravnik, št. 4-5/2007, str. 155. 110 Točka 8, Preambula UEIN 111 Galič A. in Betetto N., Evropsko civilni procesni pravo, GV založba, Ljubljana 2011, str. 107, (v nadaljevanju Galič A. in Betetto N.). 112 Stone P., EU private International Law, second edition, Elgar European law, UK, 2010, str. 269.
39
preverjanja določenih pogojev opravljena že v domači državi oziroma v državi
izdajateljici izvršilnega naslova, kot drugo pa je hitreje in ugodneje za upnika, saj se z
enim samim postopkom v domači državi doseže evropski izvršilni naslov, ki ga je
mogoče uporabiti in predložiti v vseh državah članicah EU.113
V primerjavi z BU1 so določena področja, na katerih velja UEIN, izrecno izvzeta
oziroma izključena, čeprav na prvi pogled deluje, da so si enaka, saj UEIN velja tudi za
civilne in gospodarske zadeve.114 UEIN definira določitev zahtevka in določa, da so
predmet EIN lahko le pogodbene in nepogodbene denarne obveznosti, ki so nominalno
določene in zapadle ali pa mora biti datum zapadlosti vsebovan že v izvršilnem naslovu.
Uredba velja le za nesporne zahtevke. Pri tem loči med zahtevki, ki se za nesporne
štejejo zaradi aktivnega (ne primer pripoznava zahtevka, sodna poravnava) in zaradi
pasivnega ravnanja toženca (na primer zamudna sodba).115 Pri slednjih je potrebna
posebna pazljivost, saj se splošno domneva, da v primeru če dolžnik ostaja v postopku
pasiven, potem takem tudi ne nasprotuje zahtevku. Tukaj pa je zahtevana pazljivost, saj
mora biti zagotovljeno, da dolžnik zavestno ni sodeloval v postopku, da je prejel vse
potrebne in zahtevane podatke, se seznanil s tožbo ali s kakšnim drugim aktom o
začetku postopka in zavestno ni sodeloval. Prav zaradi prevar in krivic iz tega naslova,
so za potrditev evropskega izvršilnega naslova določeni minimalni standardi (vročitev
pisanja…).116
Izrecno izključena področja pri uporabi UEIN so:
- acta iure imperii,117
- zahtevki med zakoncema iz naslova skupnega premoženja,118
- zahtevki iz naslova dedovanja,119
- stečaj – postopki v zvezi z likvidacijo plačilni nesposobnih družb ali drugih
pravnih oseb, postopki prisilne poravnave ipd.,
- področje socialne varnosti,
113 Galič A. in Betetto N., str.108. 114 Člen 2 UEIN. 115 Galič A. in Betetto N., str.108. 116 Poglavje III UEIN. 117 Izrecna izključitev zadev, kise se nanašajo na odgovornost države za dejanja ob izvajanju državne
oblasti (npr. Nemčija med vojno). 118 Razen za preživninske terjatve. 119 Za navedba vključuje tudi zahtevke v zvezi z oporoko.
40
- izvršilni naslovi iz arbitražnega postopka.120
Postopek se vodi pred nacionalnim sodiščem, ki izda izvršilni naslov, ki je sodba na
podlagi pripoznave, zamudna sodba, plačilni nalog, sodna poravna itd. Kot navedeno je
sporno samo v primerni pasivno nespornih zahtevkov in zato se na podlagi standardnih
obrazcev opravi preizkus. Ta preizkus je potreben preden sodišče potrdi sodbo kot
evropski izvršilni naslov, s katerim mu podeli »moč« nadancionalenga izvršilnega
naslova, s katerim se lahko zahteva izvršba neposredno v vsaki državi članici v kateri je
predložena. Standardizirani obrazci olajšajo in pospešijo sam postopek, ampak so tudi
varovalo, da bo EIN potrjen v skladu uredbo, da so bila spoštovana pravila o izključni
pristojnosti ter posebna pravila o pristojnosti v dobro potrošnika v potrošnikih sporih. 121
Enako kot pri potrditvi izvršljivosti po BU 1 ne sodeluje dolžnik, tako tudi tukaj ne
sodeluje, hkrati pa se tudi ne more na izdajo EIN pritožiti. V primeru, da pa je pri izdaji
EIN prišlo do napak oziroma v očitnem neskladju z uredbo izdan EIN, pa mu UEIN
nudi uporabo določenih pravnih sredstev. EIN se razveljavi, če se s postopkom po
vložitvi pravnega sredstva ugotovil, da je bil potrjen izvršilni naslov z napakami. Glede
na to, da se ves postopek vodi pred sodiščem izvršbe in po pravilih domačega prava, kot
da je to domač izvršilni naslov, se tudi tukaj presoja o dopustnosti izvršbe, kot da bi to
bil domač izvršilni naslov. Se pa ne sme v državi izvršbe ocenjevati ali sodba izpolnjuje
pogoje za priznanje v državi izdaje odločbe, niti ali je bila ta sodba pravilno potrjena kot
evropski izvršilni naslov v državi izdaje. Temelj temu je načelo popolnega zaupanja
med pravnimi redi držav članic.122
7.2. PRAVNA SREDSTVA ZOPER UEIN
7.2.1. PRAVNA SREDSTVA V DRŽAVI IZVORA
V državi izvora je mogoče doseči, da se vloži predlog za razveljavitev EIN, zaradi
vsebinske napake ali neskladja med sodbo in potrdilom.123 To neskladje mora biti v
očitnem nasprotju z uredbo, ali pa se predlog popravi, tako da ustreza izdaji EIN.
Problematična v evropski pravni stroki je beseda »očitno«, torej očitne napake si
120 Rijavec V., Izvršilni naslovi, ki se lahko potrdijo kot EIN, Pravnik, št. 4-5/2007, str. 150-153. 121 Galič A. in Betetto N., str. 108-109. 122 Galič A. in Betetto N., str.108-109. 123 Člen 10(1a) UEIN.
41
strokovnjaki razlagajo različno, zato tudi zahtevajo konkretizacijo tega termina.124
UEIN ponesrečeno določa, da zoper izdajo potrdila o EIN ni mogoče vložiti pravnega
sredstva (člen 10(4) UEIN). Vendar sta prav predloga za popravo ali razveljavitev
potrdila o EIN pravni sredstvi zoper izdajo potrdila o EIN, saj se z njima lahko
uveljavljajo vsebinske nepravilnosti potrdila o EIN«125. Jasno je, da je zgoraj omenjen
člen uredbe potrebno razlagati tako, da sta predlog za popravo in na razveljavitev
potrdila o EIN edina možna načina za izpodbijanje potrdila o EIN.
Sam predlog za popravo ali razveljavitev se, sledeč po uredbi, vloži pri sodišču izvora,
analogna uporaba prava, torej uredba, dopušča domačemu zakonodajalcu, da odloči,
kdo bo in po kakšnem postopku bo o tem odločal. Predlog za popravo se lahko vloži na
priloženem obrazcu iz priloge VI k UEIN.126
UEIN jasno v členu 6(2) določa, da lahko sodišče na zahtevo stranke izda potrdilo o
neizvršljivosti ali omejitvi izvršljivosti: »Ko sodba, potrjena kot evropski nalog za
izvršbo, ni več izvršljiva ali je njena izvršljivost začasno odločena ali omejena, se kadar
koli na zahtevo sodišču izvora izda potrdilo o neizvršljivosti ali omejitvi izvršljivosti ob
uporabi standardnega obrazca iz Priloge IV.«
7.2.2. PRAVNA SREDSTVA V DRŽAVI IZVRŠBE
»Sodba, ki je bila potrjena kot EIN v državi članici izvora, se prizna in izvrši v drugih
državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev njene izvršljivosti in brez vsake
možnosti ugovora pri njenemu priznanju (odprava eksekvature, člen 5 UEIN).«127
V državi izdaje potrjeni EIN ne smejo biti v državi izvršitve podvrženi nobenemu
postopku priznanja ali podobnemu postopku, ki bi onemogočal neposredno izvršitev.128
V sklopu UEIN ne velja to samo za kot EIN potrjene sodne odločbe, ampak tudi za
sodne poravnave in javne listine, s to razliko, da uredba ne zapoveduje, da se sodne
poravnave in javne listine samodejno priznajo, tako kot sodne odločbe in so »imune«
zoper ugovoru o priznanju v državi izvršbe. Ko je potrjen EIN in je predložen v državi
izvršbe se le-ta izvrši pod enakimi pogoji, kot izvršilni naslovi izdani v državi izvršbe
(potrjen EIN je izenačen z domačim izvršilnim naslovom), torej brez potrebnega
124 Ekart A., Rijavec V., str. 235. 125 Ekart A., Rijavec V., str. 235-236. 126 Ekart A., Rijavec V., str. 235-236. 127 Ekart A., Rijavec V., str. 250. 128 Člen 1 UEIN.
42
postopka eksekvature.129
Z vložitvijo pravnega sredstva si vlagatelj ne more zagotovili oziroma ne more
preprečiti dejanske izvršbe na svojem premoženju, ima pa na voljo tri pravna sredstva:
• predlog za zavrnitev izvršbe;
• predlog za omejitev ali prekinitev izvršbe;
• predložitev potrdila o neizvršljivosti.130
Izvršilni naslovi, ki ne spadajo pod UEIN so:
• sklepi v stečajnem postopku
• odločba kazenskega sodišča
• upravna odločba
• arbitražna odločba131
129 Ekart A., Rijavec V., str. 250-251. 130 Ekart A., Rijavec V., str. 252-258. 131 Rijavec V., Izvršilni naslovi, ki se lahko potrdijo kot EIN, Pravnik, št. 4-5/2007, str. 168-169.
43
8. RAZGLASITEV IZVRŠLJIVOSTI PO EUPN
8.1 SPLOŠNO
EUPN se uporablja izključno v primerih, ko za čezmejno izvršbo, tako kot zapoveduje
člen 2(1) UEIN, mora biti mednarodni element oziroma mora vsaj ena stranka imeti
prebivališče v tujini. Ukvarja se samo s primeri, ko gre za denarne terjatve in nesporne
terjatve, kar je bistvenega pomena, predvsem za gospodarske subjekte. V grobem
gledano, je UEPN uporabljen v primerih plačilne nediscipline in plačilne nezmožnosti
med poslovnimi subjekti. Največkrat zaradi plačilne nediscipline ali nezmožnosti
dolžnik ve, da mora poravnati dolg in da le-ta obstaja, ampak ga ne more ali noče
poravnati. Torej ni resničnega nesoglasja med strankami o obstoju oziroma neobstoju
dolga. V teh primerih gre za nepravne spore, zaradi strinjanja strank o obstoju terjatve in
prav v takšnih primerih imajo države EU urejene hitre poenostavljene postopke, ki se
med seboj razlikujejo. Skupno jim je, da se upniku takoj brez ustne obravnave in
vnaprejšnje kontradiktornosti zagotovi izvršilni naslov, redni postopek pa se začne
komaj v primeru, da nasprotna stranka vloži ugovor oziroma drugo predvideno pravno
sredstvo. V večini primerov pa do vložitve izvršilnega sredstva sploh ne pride, ker upnik
in dolžnik soglašata okoli terjatve. To je hiter postopek z manj stroški in ponekod se tudi
zaupa sodnim uslužbencem in ne sodnikom, ki lahko v skladu s tem potem vodijo druge
pravne postopke.132
Kot že navedeno, se UEPN uporablja samo za zapadle denarne terjatve, pri čemer ni
pomembna višina le tega zneska. Tako se lahko kot EPN priznavajo številčne/denarne in
zapadle terjatve133, za katere pa ni pomembno do kakšne višine.134
UEPN se uporablja le za zapadle denarne zahtevke v civilnih in gospodarskih zadevah.
Dokaj podobna navedba je kot pri BU 1 za primere, ki jih ne obravnava, in to so
»davčne, carinske ali upravne zadeve ali za odgovornost države za dejanja in opustitve
dejanj pri izvajanju javne oblasti,135 prav tako ne za premoženjska razmerja med
zakoncema, oporoke in dedovanja stečaj, postopke v zvezi z likvidacijo plačilno
nesposobnih družb in drugih pravnih oseb, postopke prisilne poravnave in podobne
postopke ter socialno varnost, zahtevke.«136 Za razliko od BU 1 EUPN izključuje tudi
132 Galič A. in Betetto N., str. 169-172. 133 Člen 4 UEPN. 134 Zangl s., III. Europäische Mahnverfahren, Zbornik PF v Mariboru, št. 1/2008, str. 285. 135 Acta iure imperii. 136 Galič A. in Betetto N., str. 172.
44
zahtevke iz nepogodbenih obveznosti.137
UEPN se ne more uporabiti za nepogodbeno škodo, kot na primer plačilo odškodnine
pri prometni nesreči, razen v primeru, ko je ta terjatev že predmet v zapisani pogodbi ali
priznanje krivde ali pa je zahtevek iz naslova ocenjenih in izračunanih denarnih
terjatvah skupnega premoženja na nepremičninah. Te izjeme se omogočajo tudi, v
povezavi s pogojem denarne in zapadle terjatve, izterjavo preživnina na podlagi EPN, s
to razliko, da mora biti terjan pretekli (zapadli) znesek preživnine in mora biti priznana
višina (denarna terjatev).138
8.2. KONKRETIZACIJA TUJEGA IZVRŠILNEGA NASLOVA
Konkretizacija tujega izvršilnega naslova ima pomemben vpliv, saj se včasih zgodi, da
je izvršilni naslov izdan v državi izvora nedoločen in ne vsebuje vseh potrebnih oziroma
konkretiziranih vsebin. Popravkov sklepov in konkretizacije postavk pa v tujini mi
možno z veliko lahkoto dobiti. Kot omenjeno pa se tujega izvršilnega naslova ne sme
preverjati glede vsebine (revision au fond) in temu posledično ne more sodišče v državi
izvršbe spreminjati izreka ali dodajati, za priznanje, potrebnih postavk. V veliko pomoč
pa je predlagatelju v tem primeru konkretizacija izvršilnega naslova.
V primerih, ko tuj sklep ne vsebuje dovolj potrebnih podatkov (višina glavnice in
stroškov, datumov zamudnih obresti...) države izvora (največkrat se uporablja ob
uporabi tujih zakonov za obračunavanje za sodbe...), se ga lahko konkretizira. Tako da
je možna izterjava terjatve v državi izvršbe, saj zakonsko gledano, je izvršljiva vsaka
zadostno določljiva tuja sodna odločba.
Sodišče v državi priznanja bi delovalo proti zakonodaji EU, če ne bi priznalo tujega
izvršilnega naslova, kljub temu, da izpolnjuje pogoje konkretizacije ali dopolnitve in
posledično priznanja.
Potreba po dodatni konkretizaciji tujega izvršilnega naslova se pojavi tudi v primerih,
ko se želijo doseči enaki učinki v državi izvršbe kot v državi izvora. Za to dejanje pa
mora sodnik, ki vodi postopek eksekvature ugotoviti pravo države izdaje tuje sodne
odločbe (materialno pravo uporabljeno v primarnem sporu med strankama za pridobitev
izvršilnega naslova). Pri ugotovitvi tujega prava pa ima na razpolago predloge in vloge
predlagatelja.
137 Galič A. in Betetto N., str. 172- 175. 138 Zangl s., III. Europäische Mahnverfahren, Zbornik PF v Mariboru, št. 1/2008, str. 286.
45
V primeru, da bi se pa za konkretizacijo tujega izvršilnega naslova pojavila potreba po
preverjanju tuje sodne odločbe glede vsebine, pa bi to bilo v nasprotju z členom 45 BU
1, kar pa ni sprejemljivo in bi v takšnih okoliščina sodišče, pri katerem je vložena
eksekvatura, bilo prisiljeno zavrniti razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe.139
Vesna Rijavec in Andrej Ekart v knjigi Čezmejna izvršba navajata da bi razglasitev
izvršljivosti tuje sodne odločbe, ki je izvršilni organi sploh ne morejo izvršiti,
nasprotovala nemškemu javnemu redu (člen 34(1) BU 1). Če zaradi nezadostne
določenosti tenorja tuje sodne odločbe le v delu ni mogoče izvršiti, to seveda ne očitna
kršitev nemškega javnega reda.140 Hkrati pa navajata tudi, da je do podobne rešitve
prišla tudi slovenska sodna praksa, ki je zavzela stališče, da slovenskemu pravnemu
redu očitno nasprotuje (v smislu člena 34(1) BU 1) izrek sodne odločbe, ki se sklicuje
na račune in odreja plačilo zakonskih zamudnih obresti. Po ustaljeni in dolgoletni sodni
praksi slovenskih sodišč je izrek sodne odločbe dovolj jasen, če samo odreja plačilo
zakonskih zamudnih obresti.141
8.3. PRAVNA SREDSTVA
8.3.1. PRAVNA SREDSTVA V DRŽAVI IZVORA
V roku 30 dni142 od prejetja oziroma vročitve EPN lahko tožena stranka vloži ugovor na
pristojno sodišče zoper EPN.143 Ta ugovor je lahko na priloženem obrazcu uredbe, lahko
je vložen preko elektronskega vročanja (če to država izdaje EPN omogoča), lahko je
napisan lastnoročno ali predložen v kakršni koli drugi obliki.144 Mora pa biti brez
izjeme podpisan od tožene stranke ali njegovega zastopnika.145 V primeru ugovora
zoper EPN, se zaključek izdaje takoj zaključi in se napoti stranki na običajni civilni
(pravdni) postopek. Tožeča stranka ima možnost, ali sledi terjatvi v civilnem postopku
ali pa izjavi, da v takšnem primeru umika predlog in se primer zaključi (anticipiran
umik predloga v primeru ugovora toženca). Sam civilni postopek in prenos na pravdno
sodišče je v domeni nacionalne ureditve. V primeru, da tožeča stranka zmaga v tožbi, ne
pridobi s tem podlage za EPN, ampak s sodbo pridobi možnost za priznanje in izvršitev
139 Ekart A., Rijavec V., str 44. 140 Ekart A., Rijavec V., str 44. 141 Ekart A., Rijavec V., str 44. 142 Pravila o vročitvi so pomembna zato, ker se tožena stranka šele z evropskim plačilnim nalogom
seznani z obveznostjo plačila oz možnostjo ugovora zoper izdajo naloga. (Škrk A., Evropski plačilni nalog v praksi od decembra 2008, Pravna praksa, št. 20/2008, str. 10.
143 Člen 16 UEIN. 144 Člen 16(4) UEPN. 145 Člen 16(5) UEPN.
46
tuje sodne odločbe po BU 1, s to razliko, da v tem primeru ni možno obiti eksekvature,
tako kot le-ta ne obstaja pri EPN.146
Evropski plačilni nalog, ki je postal izvršljiv v državi članici izvora, se prizna in izvrši v
drugih državah članicah, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez vsake
možnosti ugovora njegovemu priznanju (člen 19 UEPN).
8.3.2. PRAVNA SREDSTVA V DRŽAVI IZVRŠBE
Pravna sredstva, ki jih lahko dolžnik uveljavlja v državi izvršbe, so tista, ki so
avtonomno določena v UEPN (predlog za zavrnitev in predlog za omejitev ali odlog
izvršbe), lahko pa dolžnik uveljavlja tudi pravna sredstva, ki jih določa nacionalno
izvršilno pravo v postopku izvršbe. Ta so:
• ugovor zoper sklep o izvršbi;
• pritožba zoper sklep o ugovoru;
• tožba za ugotovitev nedopustnosti tožbe
• zahteva za odpravo nepravilnosti
• predlog za odlog izvršbe
• ugovor tretjega
• izločitvena tožba.147
V primeru, da toženec ne vloži ugovora zoper EPN, ga sodišče ob pregledu datuma
vročitve potrdi kot neposredno izvršljiv pravni naslov in ga posreduje predlagatelju.
Tako pridobi EPN, enako kot v domači državi izdan izvršilni naslov, pravnomočnost in
izvršljivost podeljeno po uradni dolžnosti in s strani sodišča, brez dodatnih vlog
predlagatelja.
146 Ekart A., Rijavec V., str. 289-291. 147 Ekart A., Rijavec V., str. 293.
47
9. PRIMERJAVA UREDB
S prikazom vsakega pravnega obravnavanega pravnega akta EU in Predloga BU 1 je
bilo možno povzeti njegove prednosti in slabosti. Vsekakor je za stranko doseči
razglasitev izvršljivosti po BU 1 najtežje, saj je ves postopek povezan s stroški, kar
pomeni tudi plačilo pravnega zastopstva, časovno dalj trajajoč postopek. Predlog BU 1
naštete razloge ukinja in v povezavi s tem so pričakovanja glede sprememb v
evropskem pravnem prostoru velika.
Seveda se s Predlogom BU 1 te spremembe šele pripravljajo, ampak glede na to, da pri
UEIN in UEPN postopek eksekvature ne obstaja, bi mogoče bile te spremembe
potrebne že prej, saj se UEIN in UEPN uporabljata samo za nesporne denarne terjatve.
Razvidno je, da so to različni pravni akti ampak se na določeni ravni med seboj
povezujejo. Povezanost lahko vidimo v primeru, ko tožena stranka ugovarja EPN in
sodišče izda sodbo v prid tožeče stranke, na podlagi te sodne pa je možno doseči
razglasitev izvršljivosti v drugi državi članici z uporabo BU 1. Enako je tudi vidna
povezanost med BU 1 in UEPN, saj slednji o vprašanju o določitvi stalnega prebivališča
mnogokrat napotuje na uporabo člena 3(2) BU 1 v zvezi s tem vprašanjem.
V primerjavi med BU 1 in UEIN se pokažejo jasne razlike, predvsem v neobstoju
postopka eksekvature po BU 1 in v opredelitvi zahtevka, glede na to, da se po UEIN
lahko izvršijo nesporne terjatve in se uporablja le za denarne, zapadle zahtevke.148
Hkrati je tudi razlika, da pri UEIN ni postopka eksekvature, tako kot pri BU 1. V veliki
večini sta si postopka po BU 1 in UEIN podobna, se pa razhajata v nekaterih področjih,
kot na primer se postopek priznanja in izvršitve pri BU 1 vodi v državi izvršbe, EIN pa
je izdan v državi izvora in samo brez postopka eksekvature prenesen v državo izvršbe.
Hkrati je potrebno tudi omeniti razliko, da BU 1 ne izključuje izrecno sporov glede
odgovornosti države (acta iure imperii),149 ki pa jih UEIN izrecno izključuje.150 V
primeru, če pa pogoji za potrditev EIN niso izpolnjeni, pa se lahko stranka poslužuje
BU 1.
V grobem gledano sta si UEIN in UEPN mnogo bolj podobna, kot pa BU 1 in UEIN.
Tako kot UEIN se UEPN uporablja za zapadle denarne terjatve, hkrati pa še mora
148 Člena 4(2) UEIN. 149 Po splošnih pravilih razlage BU 1 je potrebno šteti, da takšni spori niso mišljeni kot civilna zadeva v
smislu uredbe. 150 Galič A., Betetto N., str. 111-112.
48
predlog za izdajo UEPN vsebovati točen znesek izterjave. Kot je bilo podrobneje
opisano v poglavju »Razglasitev izvršljivosti po UEIN«, je UEPN oziroma izdaja EPN
dober mehanizem za izterjavo terjatev, ki ne izvirajo iz pravnih sporov, saj v primeru
izdaje EPN, obstoj terjatve ni sporen, ampak je to dodaten mehanizem, katerega se
poslužujejo uporabniki ob plačilni nedisciplini. Enako kot pri izdaji EIN se vodi celoten
postopek v državi izdaje naloga. Za razliko od BU 1 pa je tudi značilnost UEPN pri
izdaji EPN, da se uporabljajo standardni obrazci za ravnanja strank in tudi za odločitve
sodišča. Hkrati pa je potrebno povedati tudi, da se pojavljajo razlike pri vložitvi
izvršilnih sredstev. BU 1 nudi večjo možnosti, saj je tudi postopek toliko počasnejši, v
primeru izdaje EPN, pa ima dolžnik 30 dni časa za ugovor, potem pa postane le-ta
pravnomočen in izvršljiv v državah članicah.
Evropska zakonodaja ponuja mnogo možnosti za čezmejno izvršbo, je pa na
predlagatelju, za katero možnost se bo odločil. Vsi ti postopki so namreč alternativni,
seveda ob pogoju izpolnjevanja vseh predpostavk za njihovo uporabo. Sicer si je
evropska javnost prizadevala za večji odziv na EIN in EPN, kot se je dejansko v praksi
izkazalo, vendar je moje predvidevanje, da se bo z ukinitvijo eksekvature po BU 1 tudi
zavest ljudi in podjetij, da imajo večje možnosti in lažje delo, povečalo število
čezmejnih izvršb.
49
10. BU 1 V PRIMERJAVI S PREDLOGOM BU 1
BU 1 je velike spremembe doživela že z razvojem iz BK v BU 1, kot na primer pri
razlogih za ugovor zoper sklep, ki so v BU 1 mnogo ožji. S tem se je zmanjšal
maneverski prostor dolžnika in njegove obrambe, sicer pa se je s tem tudi sam postopek
razglasitve izvršljivosti pospešil. Sedaj pa se z razvojem iz BU 1 do Predloga BU 1
jasno pokaže, da se je ta razvoj še povzpel na naslednjo stopničko. Ukinitev eksekvature
v določenih primerih, pospešitev postopka, utesnitev ugovorov zoper izdan sklep,
časnost postopkov in mnogo več pozitivnih lastnosti, ne samo na področju čezmejne
izvršbe, ponuja nov Predlog BU 1. Mnogo bolj se razvoj nagiba k UEIN in UEPN, saj
predlagatelji zakona in politika v EU stremijo k temu, da bi ljudje in podjetja v večji
meri koristila te možnosti in s tem tudi sami »kaznovali« plačilno nedisciplino.
V primerjavi z razlogi za ugovor v BU 1 in Predlogu BU 1 že vidimo, da so v Predlogu
BU 1 navedeni samo trije razlogi za izpodbijanje predloga za razglasitev izvršljivosti, ki
so dejansko tudi samo tista, ki praktično gledano, zagotavljajo pravično sojenje, ki je
zagotovljeno vsakemu državljanu EU. Torej je kršitev kontradiktornosti še vedno možen
razlog za izpodbijanje, enako tudi nezdružljivost s tujo sodno odločbo.
Predlog BU 1 bo olajšal tudi celoten postopek, pa ne samo z ukinitvijo eksekvature,
ampak tudi s »priloženimi standardnimi obrazci, katerih se bomo lahko predlagatelji
posluževali, hkrati pa tudi lajšajo predložitev vlog za preizkus po postopku za varstvo
pravic do obrambe. V pomoč je tudi pristojnim organom pri izračunavanju obresti in
stroškov in zmanjšujejo potrebo po prevodu sodne odločbe in tožencu, ki mora v drugi
državi članici vložiti vlogo za preizkus sodne odločbe, to olajšujejo.«151
V tem trenutku uporabnosti Predloga BU 1 še ne moremo komentirati, ampak lahko
samo upamo, da bo obeležil večji uspeh in da bo v praksi uporabljivejši od EIN in
EPN, od katerih so bila pričakovanja mnogo večja. Seveda ponuja BU 1 večji spekter
področij uporabe kot omenjene možnosti čezmejne izvršbe (UEIN in UEPN), ampak v
tem trenutku še tudi daljši in dražji postopek ter mnogo bolj kompleksen in zahteven za
uporabnike.
151 Predlog BU 1, str. 7.
50
11. ZAKLJUČEK
V diplomskem delu je bil opisan postopek razglasitve sodne odločbe, izdane v državah
članicah EU z omejitvijo predvsem na BU 1. Dodatno je bila analizirana tudi ureditev
iz drugih aktov EU (UEIN, UEPN) in Predloga BU 1. Cilj je bil prikaz postopka
razglasitve izvršljivosti po BU 1 in njegova primerjava s postopkom po Predlogu BU 1;
torej kako bo v prihodnosti in kako se bo s tem olajšalo koriščenje teh institutov. V delu
je omenjena odprava eksekvature, ki igra veliko vlogo pri modernizaciji postopka in
daje koristi uporabnikom, ki so jih do tega trenutka lahko koristili samo pod pogoji
uporabe UEIN in UEPN. V diplomskem delu je prav tako podana primerjava med BU 1
in UEIN ter UEPN. Prednosti, ki jih bo Predlog BU 1 uvedel v evropskem pravnem
prostoru, so velike. Olajšanje postopkov, hitrost pri udejanjanju, finančno dostopnejši
postopki, krajši zaostanki in po drugi strani več možnosti izigravanja zakona. Te
posledice bodo zaradi zaupanja med državami članicami EU dobrodošle, nekatere pa
vzete v zakup.
Primerjava med BU 1, Predlogom BU 1, UEIN in UEPN pokaže, kakšen napredek bo v
evropskem prostoru doživela čezmejna izvršba, že pri samih ugovorih zoper sklep
oziroma ukinitev le teh.
Vprašanje, ki se poraja v tem trenutku, je, kakšne posledice lahko ima sprejetje Predloga
BU 1 v prihodnje oziroma če se lahko zgodi, da kljub temu, da je izdelan in izdan
končni Predlog BU 1, le-ta ne bo prenovljena. Predlog BU 1 temelji na zaupanju med
državami članicami EU. V tem trenutku in v tej situaciji v EU med državami je lahko to
vprašljivo, saj v evropskem političnem prostoru postajajo vedno glasnejše govorice o
ustanovitvi nove monetarne unije za države članice, ki niso monetarno ogrožene. Torej,
kaj se bo zgodilo, koliko si bodo države članice zaupale na področju priznanja in
izvršitve, koliko držav še bo sestavljajo EU. Glede na pozitivne spremembe, ki jih
prinaša Predlog BU 1 oziroma jih bo uvajal, je ta prenova v EU zelo dobrodošla in se
pričakuje tudi velik odziv, hkrati pa stremimo k povečanju zaupanja med državami
članicami EU.
51
12. LITERATURA
12.1. KNJIGE
- Bogdan Michael, Concise Introduction to EU Private Internatonal Law, second
edition, Europa Law Publishing, Lund, 2012.
- Briggs Adrian, (uredil Rees Peter), Civil jurisdiction and judgments, 4th edition,
Norton Rose, London Singapore 2005.
- Ekart Andrej, Razlogi za ugovor zoper sklep o razglasitvi tujega izvršilnega
naslova izvršljivega po Bruseljski uredbi I, Zbornik Pravne fakulteta UM, Leto
II, št. 1, Maribor 2006, str. 183 – 197.
- Ekart Andrej, Rijavec Vesna, Čezmejna izvršba v EU, GV Založba, Ljubljana
2010
- Galič Aleš, Betetto Nina, Evropsko civilno procesno pravo I, GV Založba,
Ljubljana 2011.
- Galič Aleš, Postopek priznanja in razglasitve izvršljivosti tujih sodnih odločb po
uredbo št. 44/2011 (»Bruseljski uredbi«), Zbornik znanstvenih razprav – LXVI.
letnik 2006.
- Ilešič Marko, Polajnar – Pavčnik Ada, Wedam – Lukić Dragica, Mednarodno
zasebno pravo, komentar zakona, druga dopolnjena izdaja, ČZ Uradni list
Republike Slovenije, Ljubljana, 1992.
- Kramberger Jerca, Javni red pri priznanju in izvršitvi tujih sodnih odločb (s
poudarkom na procesnih vprašanjih), v: Zbornik znanstvenih razprav Pravne
Fakultete Univerze v Ljubljani – LXV. letnik, 2005, str 253 – 276.
- Kramberger Škerl Jerca, Predlog spremembe uredbe Bruselj I, Pravna praksa, št.
4/2011.
- Magnus Ulrich, Wautelet Patrick, Francq Stéphanie, Mankowski Peter,
Kerameus Konstantinus, Pållson Lennart, Vékás Lajos, (Uredil Magnus Ulrich
Mankowski Peter), European Commentaries on Private International law
Brussels I Regulation, 2nd Revisied Edition, Sellier European law publishers,
Münich 2012.
- Možina Damjan, Evropsko civilno procesno pravo, PiD 6-7/2003, str. 1107.
52
- Rijavec Vesna, Exequatura v EU – Nov pristop omogoča prosto pot sodnim
odločbam, v: Gospodarski subjekti na trgu eno leto po vstopu v Evropsko Unijo,
Maribor 2005, str. 205.
- Rijavec Vesna, Izvršilni naslovi, ki se lahko potrdijo kot EIN, Pravnik, št. 4-
5/2007, str. 147 – 170.
- Stone Peter, EU Private International Law, second edition, Elgar Eurpoean Law,
Cheltenham, UK, 2010.
- Zangl Sylvia, III. Europäisches Mahnverfahren, Zbornik PF v Mariboru, št.
1/2008.
- Škrk Alenka, Evropski plačilni nalog v praksi od decembra 2008, Pravna praksa,
št. 20/2008, str. 10.
12.2. VIRI
- Uredba Sveta (ES), št. 44/2011 z dne 22.12.2000 o pristojnosti in priznavanju ter
izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah UL L 12,
16.1.2001.
- Predlog Bruseljske uredbe I – Predlog Uredba evropskega parlamenta in sveta o
pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in
gospodarskih zadevah, prenovitev, COM (2010) 748 končna.
- Uredba (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12.12.2006 o
uvedbi postopka za evropski plačilni nalog, UL L 399, 30.12.2006.
- Uredba Evropskega parlamenta in sveta (ES), št. 805/2004 z dne 21.4.2004 o
uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov, UL L 143, 30.4.2004.
- Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 51/1998, 72/1998 Skl. US: U-
I- 339/98 Odl. US: U-I-339/98, 89/1999, 11/2001-ZRacS-1, 75/2002-SPZ,
70/2003 Odl US: U-I-331/02-12 (83/2003 popr., 91/2003 popr), 40/2004-UPB1,
132/2004 Odl US: U-I-93/03-26, 46/2005 Odl. US: U-I-110/03-16, Up-631/03-
13, 96/2005 Odl US: Up-357/03-23, U-U-351/04, 17/2006, 30/2006 Odl US:
Up-724/04-18 U-I-322/05, 44/2006-UPB2, 69/2006-UPB3, 115/2006, 3/2007-
UPB4, 3/2007 – UPB4, 93/2007, 6/2008 – Skl. US: U-I-354/07-6, 37/2008 –
ZST – 1, 45/2008 – Zarbit, 113/2008 – Odl. US: U-I-344/06-11, 28/2009,
47/2009 – Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 57/2009 – Skl. US: Up –
53
1801/08-10, U-I-237/08-10, 51/2010, 26/2011, 14/2012.
- Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, Uradni list RS, št. 56/1999,
45/2008-ZArbit.
- Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, 83/2002 Skl. US U-I-
21/02-6, 96/2002, 12/2003-UPB1, 58/2003 Odl. US: U-I-255/99-28, 73/2003
Skl US: U-I-137/00-21, 2/2004, 2/2004-ZDSS-1(10/2004 popr), 36/2004-UPB2,
69/2005 Odl. Us: U-I-145/03-9, 90/2005 Odl. US: Up-258/03-14, U-I-74/05,
43/2006 Odl US: U-I-55/04-10, Up-90/04-15, 69/2006 Odl. US: Up-236/04-16,
U-I-314/06, 51/2007, 73/2007-UPB3, 101/2007 Odl. US: Up-679/06-66, U-I-
20/07, 102/2007 Odl US: Up-28089/06-31, U-I-106/07, 45-2008-ZArbit,
45/2008, 62/2008 Skl. US: U-I- 275/06-7, Up-811/07-7, 111/2008 Odl. US: U-I-
146/07-34, 116/2008 Skl. US: U-I-253/07-6, Up2118/06-6, 121/2008 Skl. US:
U-I-279/08-8, 47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr), 57/2009 Odl. US:
U-I-279/08-14, 12/2010 Odl. US: U-I-164/09-13, 49/2010 Odl. US: U-I-8/10-10,
50 /2010 Odl. US: U-I-200/09-14, 107/2010 Odl. US: U-I-161/10-12, 43/2011,
58/2011 Odl. US: U-I-277/09-8, Up-1333/09-7, U-I-287/09-10, Up-1375/09-9
12.3. INTERNETNI VIRI
http://www.law.kuleuven.be/jura/art/35n4/struyven.htm
