UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO - POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

ORGANIZACIJSKI VIDIKI DELOVANJA SODIŠČ

Kandidatka: Tamara Prašnikar Študentka izrednega študija Številka indeksa: 81573334 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: Dr.Duško Uršič

Litija, november 2007

2

PREDGOVOR Sodna funkcija, ki jo opravlja sodstvo, je poleg izvršilne in zakonodajne ena izmed treh funkcij oblasti, ki skrbi za pravni red v državi. Med osnovne naloge sodnega sistema sodi odločanje o pravicah in dolžnostih državljanov v konkretnih primerih ter odločanje v obtožbah zoper njih. Slovenska ustava zahteva, da so vsa sodišča nepristranska, neodvisna in ustanovljena z zakonom, sodniki pa morajo odločati neodvisno in so vezani le na ustavo in zakon. Sodni sistem v Sloveniji je sestavljen iz dveh vrst sodišč: splošnih in specializiranih. Med splošnimi sodišči so za sojenje na prvi stopnji pristojna okrajna sodišča za manj zahtevne zadeve in okrožna sodišča za bolj zahtevne zadeve. Na drugi stopnji odločajo višja sodišča, na vrhu piramide splošnih sodišč pa stoji vrhovno sodišče, ki je najvišje sodišče v državi. K specializiranim sodiščem uvrščamo delovno in socialno sodišče ter upravno sodišče. Razprave o stanju v slovenski družbi in gospodarstvu pogosto potekajo v smeri, da velik del problemov izhaja iz neučinkovitosti sodnih postopkov, da je pravni red zaradi neučinkovitosti le-teh pogosto razpadel in da Slovenija ni pravna država. Trditve o neučinkovitosti pravosodja nemalokrat spremljajo dokazovanja, podprta z mnogimi primeri večletnih zamud in velike gospodarske škode, ki jo zamude povzročajo. Ocene o neučinkovitosti sodnih postopkov pa redkeje spremljajo odgovori na vprašanja, kaj je vzrok za takšno stanje, v katerem si vsi prizadevajo, da bi pravosodni sistem izboljšali. Predstavljene statistične ugotovitve v diplomski nalogi kažejo pravo nasprotje, da je delo sodišč dobro, kajti vsi zaostanki niso sodni zaostanki zaradi razlogov s strani sodišč. Določene zadeve lahko trajajo nadpovprečno dolgo zaradi obsežnosti (veliko število prič, težko dostopne listine in podobno) in zahtevnosti zadeve, večkrat pa tudi same stranke začasno ustavijo delo sodišč (pasivnost ali prevelika aktivnost). Sodni zaostanki so se na slovenskih sodiščih začeli kopičiti v zadnjih desetih letih in tako prerasli mejo, ob kateri še lahko rečemo, da imamo pregled nad stanjem, predvsem pa, da je stanje obvladljivo. Programov za odpravo je bilo že kar nekaj, vendar ni še nobeden učinkoviteje posegel v njihovo odpravo. Trenutno se najintenzivneje izvaja projekt Lukenda, katerega učinke bo pokazal čas, nedvomno pa so v njem zasnovane poteze, ki bi lahko omogočile izboljšanje stanja (prilagojena zakonodaja, informatizacija sodišč, izboljšanje prostorskih pogojev in delovanja sodišč). Sodne zaostanke je mogoče zmanjšati tudi z alternativnim reševanjem sporov. Med glavne načine, ki se izvajajo v Sloveniji, spadajo arbitraža, mediacija in v širšem smislu aktivnost sodišča v smeri spodbujanja sodnih poravnav. Državna uprava in znotraj nje sodstvo, mora zgraditi institucionalni okvir, ki bo zagotavljal opravljanje sedanjih in novih nalog na transparenten način in bo omogočal doseganje zastavljenih ciljev, ki morajo biti jasno opredeljeni in merljivi. Upravljanje države mora postati bolj odprto in odgovorno do uporabnikov. Država mora zato zagotoviti učinkovito izvajanje storitev z ustreznimi in ustrezno izobraženimi kadri, v primernem delovnem okolju in s pomočjo ustrezno podprtimi informacijskimi sistemi na vseh nivojih sodstva.

3

Na ministrstvu za pravosodje so se odločili za popolno prenovo informacijsko komunikacijske tehnologije pri pravosodnih organih. Pravosodni organi naj bi se tako informatizirali do stopnje, ki bo primerljiva z informatizacijo v upravah držav Evropske unije. Znotraj projekta e-pravosodje, bo tekel podprojekt e-sodišče, katerega cilj je popolna odprava papirnega poslovanja na sodiščih ter dostopnost vseh informacij po elektronski poti.

4

KAZALO: 1. UVOD 6

1.1. Opredelitev področja in opis problema 6

1.2. Namen, cilji in osnovne trditve 6

1.3. Predpostavke in omejitve raziskave 6

1.4. Uporabljene metode raziskovanja 7

2. VRSTE SODIŠČ 8

2.1. Sodišča splošne pristojnosti 9

2.1.1. Okrajna sodišča 9

2.1.2. Okrožna sodišča 10

2.1.3. Višja sodišča 11

2.1.4. Vrhovno sodišče 12

2.2. Specializirana sodišča 13

2.2.1. Delovno in socialno sodišče 13

2.2.2. Upravno sodišče 14

2.3. Posebni primeri sodišč 14

2.3.1. Računsko sodišče 14

2.3.2. Ustavno sodišče 14

3. NOTRANJA ORGANIZACIJA SODIŠČ 16

3.1. Organizacijske enote 16

3.2. Organizacija sodnikov in sodnega osebja 18

4. TEŽAVE PRI DELOVANJU SODIŠČ 20

4.1. Analiza sodnih zaostankov na sodiščih 20

4.1.1. Gibanje zadev na sodiščih 21

5. ORGANIZACIJSKA IZHODIŠČA ZA UČINKOVITO DELO SODIŠČ 25

5.1. Projekt Lukenda 28

5.1.1. Program dela in ukrepov projekta Lukenda 29

5

5.1.2. Doseženi cilji projekta Lukenda v letu 2006 in planirani cilji v letu 2007 29

5.2. Sistem nagrajevanja sodnikov 31

5.3. Alternativno reševanje sporov 33

5.3.1. Mediacija 33

5.3.2. Arbitraža 35

5.4. Projekt modernizacije pravosodnega sistema oz. projekt e-pravosodja 36

5.4.1. Elektronski vpisniki in elektronski spisi 37

5.4.2. Lukenda e-plus 38

5.4.2.1.Sodne vloge (in odločbe) v elektronski obliki 39

5.4.2.2.Spletna mediacija 39

6. SKLEP 41

7. POVZETEK/ABSTRACT 43

SEZNAM LITERATURE / VIROV 45

6

1. UVOD 1.1. Opredelitev področja in opis problema

Organizacija državne oblasti izhaja iz temeljnega načela državne ureditve, po katerem se oblast deli na: zakonodajno, izvršilno in sodno. V skladu s tem načelom se vse tri veje oblasti med seboj nadzorujejo, omejujejo, pa tudi sodelujejo. Sodna funkcija je v razmerju do zakonodajne funkcije bližje izvršilni, saj izvršuje zakone, ki se izdajajo v okviru zakonodajne funkcije. Sodno funkcijo opravljajo posebni državni organi – sodišča, znotraj njih pa jo izvajajo sodniki, ki opravljajo svoje delo neodvisno v skladu z zakoni in ustavo. Sodni sistem v Sloveniji je sestavljen iz dveh vrst sodišč: splošnih in specializiranih. Med splošnimi sodišči so za sojenje na prvi stopnji pristojna okrajna in okrožna sodišča, pristojnost med njimi pa se deli glede na vsebino posameznega spora ter višje in vrhovno za sojenje na drugi stopnji, specializirana pa delovno in socialno ter upravno sodišče. Osrednji problem sodišč v Sloveniji so danes zelo pereči sodni zaostanki. Kljub raznim programom, ki naj bi pomagali odpraviti sodne zaostanke, državljanom Slovenije še vedno v veliki meri ni omogočena ustavna pravica sodnega varstva v razumnem roku, ki ima hkrati tudi naravo temeljne človekove pravice in ustavne kategorije. Vladi in Vrhovnemu sodišču ostaja na temo odprave sodnih zaostankov odprtih še veliko vprašanj, na katere bo potrebno v relativno kratkem času najti ustrezne odgovore. Gre za vprašanja povprečne storilnosti sodišč in sodnega osebja, izobraževanja in kadrovanja, ustreznih sprememb zakonodaje na posameznih področjih, pa vse do vprašanja informatizacije sodne uprave in do ustreznega nagrajevanja sodnikov ter sodnega osebja z ustreznim plačnim sistemom. 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je, da preko analize sodnih zaostankov sodišč v Sloveniji uvidimo, da so na področju pravosodja potrebne korenite spremembe. Izvedba le-teh pa mora biti izredno premišljena in po korakih. Cilj diplomske naloge je prikazati, da je uspešno poslovanje sodišč in upad sodnih zaostankov mogoč le ob hkratnem spreminjanju zakonodaje in uvajanju sprememb v vseh segmentih njihovega poslovanja. Te spremembe se kažejo v smeri vzpostavitve drugačnega upravljanja in vodenja sodišč in v prenovi poslovnih procesov, vpeljavi informatizacije in v sami kakovosti sodnih storitev, ki jih lahko omogoča le ustrezno izobražen in motiviran kader. 1.3. Predpostavke in omejitve raziskave Pred sodišča se postavljajo vse večje zahteve po večji učinkovitosti in odzivnosti ter potrebi po iskanju bolj fleksibilnih in odzivnih modelov upravljanja in vodenja sodišč, ki so postala strateški izziv sodstva. Z učinkovitim upravljanjem in vodenjem sodišč se želi vplivati na spremembe v njihovem poslovanju, pospešiti informatizacijo, doseči večjo

7

učinkovitost, obseg in kakovost dela ter obvladovati stroške, v ospredje pa je potrebno uvrstiti tudi ravnanje z ljudmi, ki so temelj učinkovitega delovanja vseh procesov. Ključni dejavnik upravljanja in vodenja so transparentnost, način vodenja z razdelitvijo nalog in pristojnosti. V diplomskem delu bom najprej predstavila organiziranost sodišč v Sloveniji, z vidika vrst sodišč in njihovih pristojnosti, sledi opis del zaposlenih in organizacijskih enot, nato pa opredelitev učinkovitosti sodišč, razsežnosti težav s sodnimi zaostanki, njihove vzroke in rešitve ob realizaciji programov za odpravo sodnih zaostankov. 1.4. Uporabljene metode raziskovanja Podatki iz diplomske naloge temeljijo na proučevanju teoretične podlage, pridobljene z zakonodaje, s tekočih informacijah svetovnega spleta, razpoložljivih knjig, katerih je v knjižnicah na to temo zelo malo, časopisov ter podatkov pridobljenih na podlagi dela na tem področju.

8

2. VRSTE SODIŠČ Sodišča so po svoji funkciji varuhi pravnega reda, zakonitosti in pravic vseh subjektov, so neodvisna od organov državne uprave, ki jim ne smejo dajati navodil za sojenje, saj so vezana le na ustavo in zakone. Sodišče je opredeljeno kot državni organ, pristojen za izvajanje sodne oblasti in za izvrševanje sodnih odločb. Sodišča izvršujejo odločbe sodišč v zadevah neposredno, odločbe drugih državnih organov pa, če tako določa zakon. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Sloveniji. (Uradni list RS. 2005. Zakon o sodiščih 100/05) Ustava v 126. členu določa, da so ureditev in pristojnosti sodišč določene z zakoni. To pomeni, da v organizacijo in pristojnosti sodišč lahko posega le zakonodajna veja oblasti (državni zbor), ne more pa v ta vprašanja posegati noben organ izvršilne veje oblasti, torej niti vlada niti ministrstva. V Republiki Sloveniji organizacijo sodišč določajo Zakon o sodiščih (Uradni list RS.2005. 100/05), podzakonski akt Sodni red (Uradni list RS. 1995. 17/1995), Zakon o sodniški službi (Uradni list RS. 1994. 19-781/1994), Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS. 2004. 2/2004, 10/2004 in 61/2004) ter Zakon o upravnem postopku (Uradni list RS. 2005. 50/97, 70/00, 11/03 in 92/05), ki so temelj ostalim zakonom. Stvarna in krajevna pristojnost sodišč nam pove, v katerih zadevah ima določeno sodišče pravico in dolžnost postopati ter soditi. V zadevah iz svoje sodne pristojnosti si sodišča lahko dajejo medsebojno pravno pomoč. Drugim državnim organom pa dajejo sodišča pomoč z dajanjem podatkov, spisov in listin na vpogled. Sodniki na sodiščih izvajajo sodno oblast v skladu z zakonsko pristojnostjo na sodišču, za katerega so kandidirali in na sodniškem mestu, za katerega so izvoljeni oziroma imenovani.(Uradni list RS. 2005. Zakon o sodiščih. 100/05) Organiziranost slovenskih sodišč temelji zlasti na načelu instančnosti (večstopenjskosti) sodnega odločanja, kot organizacijski posledici ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). To pomeni, da sodišča praviloma odločajo na več stopnjah. Sodišče višje stopnje lahko pri odločanju na podlagi vloženega pravnega sredstva (pritožbe) usmerja mnenje sodišča nižje stopnje (spremeni ali razveljavi odločbo sodišča nižje stopnje). Sodnik sodišča nižje stopnje je pri odločanju v zadevi neodvisen v razmerju do sodišča višje stopnje, ki je v konkretni zadevi že izrazilo svoje pravno mnenje. Sodišče višje stopnje lahko zahteva od sodišča nižje stopnje na svojem območju podatke, ki so potrebni za proučitev posameznih vprašanj, ki se pojavljajo pri njihovem delu. V pretekli ustavnopravni ureditvi smo poznali razlikovanja med rednimi in samoupravnimi sodišči. K rednim so se štela temeljna sodišča, višja sodišča in Vrhovno sodišče Republike Slovenije, k samoupravnim pa sodišča združenega dela (splošna in posebna ter drugostopenjsko) in nekatera druga samoupravna sodišča (arbitraže, poravnalni sveti). Danes v Republiki Sloveniji na prvi stopnji odločajo okrajna in okrožna sodišča, na drugi pa višja sodišča. Okrajnih sodišč je 44, okrožnih pa 11. V Sloveniji so 4 višja sodišča. O izrednih pravnih sredstvi praviloma odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki v

9

nekaterih primerih odloča na tretji stopnji. (Uradni list RS. 2005. Zakon o sodiščih. 100/05) Shema 1: Organizacija in sestava sodišč-organigram

Vir: Ministrstvo za pravosodje. 2005. Sodna statistika 2005. Ljubljana 2.1. Sodišča splošne pristojnosti Med sodišča s splošno pristojnostjo se štejejo: - okrajna sodišča, - okrožna sodišča, - višja sodišča in - Vrhovno sodišče. 2.1.1. Okrajna sodišča Na okrajnih sodiščih vodi postopek in sodi oziroma odloča sodnik posameznik. Pristojna so: 1. v kazenskih zadevah za:

• sojenje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih, za katera je zagrožena denarna kazen ali kazen zapora do treh let, razen v zadevah kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime, storjenih s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja,

• opravljanje preiskovalnih dejanj glede kaznivih dejanj iz prejšnje alineje in za • opravljanje raznih drugih zadev

10

2. v civilnih zadevah za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v: • premoženjskih sporih, če vrednost spornega zahtevka ne presega dveh milijonov

tolarjev (8345,85 evrov) in če zakon ne določa pristojnosti okrožnega sodišča, • civilnih sporih ne glede na vrednost spornega predmeta, če gre za spore zaradi

motenja posesti, spore glede služnosti ali realnih bremen, spore iz najemnih ali zakupnih razmerij ter spore o zakonitem preživljanju, če se ne rešujejo skupaj z zakonskimi spori ali skupaj s spori o ugotavljanju ali izpodbijanju očetovstva,

• zapuščinskih in drugih nepravdnih zadevah, • izvršilnih zadevah,

3. za zadeve o prekrških, 4. za opravljanje zadev pravne pomoči, 5. za vodenje zemljiške knjige in 6. za sojenje oziroma odločanje v drugih zadevah. (European Judicial Netvork in civil and

commercial matters. European Commission.(2006).Organisation of justice - Slovenia. [online]. Dostopno na : http://ec.europa.eu/civiljustice/org_justice/org_justice_sln_ en. htm. [20.9.2007])

Slika 1: Slovenska sodišča

Vir: Vrhovno sodišče Republike Slovenije. (2007). Pristojnosti VS RS. Slovenska sodišča. [online]. Dostopno na: http://www.sodisce.si/default.asp?idall=8&showin=all. [22.9.2007] 2.1.2 Okrožna sodišča Okrožna sodišča so pristojna: 1. v kazenskih zadevah za:

• sojenje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih, za katera niso pristojna okrajna sodišča, • opravljanje preiskave oziroma preiskovalnih dejanj glede kaznivih dejanj iz

prejšnje alineje, • opravljanje predhodnega postopka in sojenje na prvi stopnji o kaznivih dejanjih

mladoletnikov, • odločanje na prvi stopnji o izvršitvi kazenske sodbe tujega sodišča,

11

• izvrševanje kazenskih sodb okrajnih sodišč, • odločanje o dovolitvi posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, • odločanje v zunajobravnavnem senatu in • opravljanje nadzorstva glede zakonitega in pravilnega ravnanja z obsojenci ter

nadzorstva nad priporniki 1. v civilnih zadevah za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v:

• premoženjskih in drugih civilnopravnih sporih, za katere niso pristojna okrajna sodišča,

• sporih iz družinskih razmerij, razen v sporih o preživljanju, • gospodarskih sporih, • priznanju tujih sodnih odločb, • zadevah prisilne poravnave in stečaja ter likvidacije, ter v sporih v zvezi z njimi, • sporih o pravicah intelektualne lastnine

3. za opravljanje zadev pravne pomoči in za opravljanje mednarodne pravne pomoči, 4. za vodenje sodnega registra ter 5. za sojenje oziroma odločanje v drugih zadevah. (Ministrstvo za pravosodje. 2005. Sodna statistika 2005. Ljubljana) Okrožno sodišče, katerega sodno območje obsega tudi teritorialno morje Slovenije, je poleg navedenih zadev pristojno tudi za sojenje oziroma odločanje na prvi stopnji v vseh sporih, ki se nanašajo na ladje in plovbo po morju ter sporih, v katerih se uporablja pomorsko pravo, glede izkoriščanja morja in morskega dna ter za odločanje o vpisih v register ladij. V teh zadevah vodi postopek in sodi oziroma odloča sodnik posameznik, v posebnih primerih pa sodi senat. Kadar zakon določa, da v zadevah odloča senat, le-tega sestavljajo sodnik kot predsednik senata in dva sodnika porotnika kot člana senata. Za sodnika porotnika je lahko imenovan državljan Slovenije, ki je dopolnil 30 let in ni bil sodno kaznovan ter je zdravstveno in osebnostno primeren za udeležbo pri izvajanjih sodne oblasti in aktivno obvlada slovenski jezik. Kadar zakon določa, da odloča petčlanski senat, le-tega sestavljajo en sodnik kot predsednik senata ter en sodnik in trije sodniki porotniki kot člani senata. (Fakulteta za organizacijske vede. Dr.Drago Mežnar. 2007. Str.10-20) 2.1.3. Višja sodišča Višja sodišča so pristojna za: - sojenje oziroma odločanje na drugi stopnji o pritožbah zoper odločbe okrajnih in

okrožnih sodišč s svojega območja, - odločanje v sporih o pristojnosti med okrajnimi oziroma okrožnimi sodišči s svojega

območja in o prenosu pristojnosti na drugo okrajno oziroma okrožno sodišče in - opravljanje drugih zadev. Višje sodišče sodi oziroma odloča v zadevah iz prvih dveh alinej v senatu, ki ga sestavlja en sodnik kot predsednik senata, sodnik- poročevalec in sodnik- član senata. V zadevah iz tretje alineje pa odloča sodnik posameznik. (Vrhovno sodišče RS. (2007). Pristojnosti VS RS.[online]. Dostopno na: http://www.sodisce.si/default.asp?id=10. [22.9.2007])

12

2.1.4. Vrhovno sodišče Vrhovno sodišče Republike Slovenije ima sedem oddelkov: - kazenski oddelek, - civilni oddelek, - gospodarski oddelek, - delovni in socialni oddelek, - upravni oddelek, - evidenčni oddelek in - oddelek za mednarodno sodelovanje. Število sodnikov na Vrhovnem sodišču določa Sodni svet. Predvidenih je 37 sodniških mest in mesto predsednika. Na Vrhovnem sodišču dela tudi 9 sodnikov okrajnih in okrožnih sodišč, ki jih na to mesto, z njihovo privolitvijo, dodeli Sodni svet. Nekateri od teh sodnikov sodelujejo pri delu senatov (vendar brez pravice do glasovanja), drugi pa na evidenčnem oddelku, kjer se ukvarjajo večinoma z evidenco sodne prakse ter informacijsko podporo dela sodišč. Število ostalega osebja na Vrhovnem sodišču (vključno s centrom za informatiko in centrom za izobraževanje in informiranje ter finančnim oddelkom, ki pripravlja predloge potrebnih finančnih sredstev in razporeditev le-teh k končnim uporabnikom), je določeno 62 zaposlenih z odredbo Ministra za pravosodje. Vrhovno sodišče je pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločbe višjih sodišč, ter v upravnih postopkih: - za odločanje na prvi stopnji v upravnih in računsko upravnih sporih, izrednih pravnih

sredstvih (že pravnomočne zadeve), - o zakonitosti aktov volilnih organov za volitve v državni zbor, državni svet in volitve

predsednika države, - sporih, ki se nanašajo na zakonitosti kandidiranja, izvolitve, imenovanja in razrešitve, - v sporu o pristojnosti med upravnim in drugimi sodišči. Vrhovno sodišče odloča v senatu treh sodnikov ali v senatu petih sodnikov. O pravnem sredstvu zoper odločbo, izdano v senatu petih sodnikov, odloča Vrhovno sodišče v senatu sedmih sodnikov. Na občni seji Vrhovnega sodišča, katero sestavljajo vsi sodniki tega sodišča: - se sprejemajo pravna mnenja o vprašanjih, ki so pomembna za enotno uporabo

zakonov in pravna mnenja o vprašanjih sodne prakse, - odloča se o pobudah za izdajo ali spremembo zakona, - sprejema letni razpored sodnikov, - določa način spremljanja sodne prakse na sodiščih in - opravlja druge zadeve iz pristojnosti Vrhovnega sodišča. (Network of the presidents of the supreme judicial courts of the EU. (2007). [online] Dostopno na: http://www.network-presidents.eu/spip.php?article16. [24.9.2007] )

13

2.2. Specializirana sodišča 2.2.1. Delovno in socialno sodišče Na specializiranih sodiščih, ustanovljenih za zadeve, ki se nanašajo na določena pravna področja, se odloča v okviru pristojnosti, ki je z zakonom izrecno določena. Takšen primer je Zakon o delavnih in socialnih sodiščih, ki opredeljuje: spore glede izplačila odškodnine izumitelju, spore v delovnem razmerju, itd. Omenjeni zakon ureja pristojnost in organizacijo delovnih in socialnih sodišč ter postopke, po katerih ta sodišča odločajo v delovnih sporih in sporih s področij socialne varnosti.

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot edino pristojno za sojenje in odločanje v vseh sporih med delodajalci in delavci v zvezi z izumi, oblikami teles, slikami ali risbami in tehničnimi izboljšavami. Sodišča prve stopnje sodijo kot delovna sodišča na sedežu sodišča in tudi na zunanjih oddelkih, če ima stranka prebivališče na tem območju in če se tako postopek lahko opravi z manjšimi stroški. Delovna in socialna sodišča kot specializirana sodišča so pristojna za odločanje v individualnih in kolektivnih delovnih sporih ter v socialnih sporih: - za individualne delovne spore se štejejo na primer spori o sklenitvi, obstoju in

prenehanju delovnega razmerja, o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, spori iz pogodb o delu za opravljanje začasnih oziroma občasnih del

- kolektivni delovni spori so na primer spori med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami o obstoju ali neobstoju kolektivne pogodbe in o njenem izvrševanju, o medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, o zakonitosti stavke, spori ki izvirajo iz zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju

- kot socialni spori pa se štejejo spori s področij socialne varnosti na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja, na področju zdravstvenega zavarovanja, na področju zavarovanja in na področju družinskih ter socialnih prejemkov. (povzeto po: Uradni list RS. 2004. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih 61/2004)

Kadar v individualnih delovnih sporih in socialnih sporih sodi sodišče prve stopnje v senatu, je senat sestavljen iz enega sodnika, ki je predsednik senata, in dveh sodnikov porotnikov, od katerih je eden izvoljen z liste kandidatov delavcev, drugi pa z liste kandidatov delodajalcev. Kadar v kolektivnih delovnih sporih sodi sodišče prve stopnje v senatu, je senat sestavljen iz enega sodnika, ki je predsednik senata, in štirih sodnikov porotnikov, od katerih sta dva izvoljena z liste kandidatov delavcev in dva z liste kandidatov delodajalcev.(povzeto po: Uradni list RS. 2004. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih 61/2004) O pritožbah zoper odločbe sodišč prve stopnje odloča višje delovno in socialno sodišče v senatu treh sodnikov. O reviziji in zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločbe delovnih in

14

socialnih sodišč pa odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije. (European Judicial Netvork in civil and commercial matters. European Commission.(2006). Organisation of justice - Slovenia. [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/civiljustice/org_justice/org_ justice_sln_en.htm. [20.9.2007] ) 2.2.2. Upravno sodišče Upravno sodišče odloča o zadevah z upravnega področja. Sedež ima v Ljubljani in sodi na svojem sedežu ter na zunanjih oddelkih, glede na prebivališče oziroma sedež tožnika. Na sedežu Upravnega sodišča v Ljubljani sodišče sodi v zadevah azila, varstva konkurence in v davčnih zadevah, razen v zadevah dohodnine in v zadevah po zakonu o davkih občanov. Upravno sodišče odloča v senatu treh sodnikov, po sodniku posamezniku pa: - če vrednost spora ne presega 20.000 evrov, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje, - če gre za procesne sklepe, - če gre za enostavno dejansko in pravno stanje ali - če ima akt bistvene pomanjkljivosti. (Kobler Gorazd 2004, str.14) 2.3. Posebni primeri sodišč 2.3.1 Računsko sodišče Ustava RS predvideva posebno vrsto kontrole državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe. Kot najvišji organ te kontrole je računsko sodišče. V razmerju do drugih državnih organov je samostojen in neodvisen državni organ, kar pomeni, da je pri svojem delu vezano le na ustavo in zakon. S tem naj bi bila zagotovljena neodvisnost pri nadzoru porabe javnih financ in pri reviziji vseh subjektov javnega financiranja. Računsko sodišče, čeprav ima v nekaterih elementih podoben položaj (samostojnost, neodvisnost, nezdružljivost funkcije članov…) kot sodišče, se ne uvršča med sodstvo, saj je vodenje in kontrola javnih financ sestavina izvršilne oziroma upravne oblasti, kamor spada tudi kontrola dejavnosti. Zato sam naziv ni posrečen, saj ne gre za sodišče, ampak bolj za revizijski organ. (Kukec 2002, str.521) 2.3.2. Ustavno sodišče Ustavno sodišče je sicer povezano z rednim sodstvom, vendar ni del njega. Glavni nalogi ustavnega sodišča sta varstvo človekovih pravic ter varstvo ustavnosti in zakonitosti predpisov. Kršitve človekovih pravic s posamičnimi akti državnih organov (odločbe, sklepi …) ustavno sodišče ugotavlja potem, ko so bila izčrpana vsa pravna sredstva in vedno na pobudo oškodovanca ali druge osebe, ki izkaže pravni interes. Če ugotovi, da je do kršitve res prišlo, običajno zadevo vrne v sojenje na prvo stopnjo, izjemoma pa lahko odloči tudi samo. Tudi v primeru protiustavnih ali protizakonitih predpisov lahko ustavno sodišče deluje le na pobudo ali na zahtevo pristojnih predlagateljev, takšen predpis pa lahko razveljavi ali odpravi.

15

Ustavnih sodnikov je 9 in vsi so priznani pravni strokovnjaki, ki jih na predlog predsednika države izvoli državni zbor. Njihov mandat je omejen na 9 let, funkcijo pa lahko vsak opravlja samo enkrat. (Rtvslo.(2007). 26. januar 2006. Kako je organizirano slovensko sodstvo.[online]. 14 odstavkov. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod= rnews&op=sections&func =read&c_menu=1&c_id=99640. [22.9.2007] )

16

3. NOTRANJA ORGANIZACIJA SODIŠČ Ključni dejavniki, ki vplivajo na oblikovanje organiziranosti so: okolje (ekonomsko, domače, mednarodno, politično), tehnologija in informacijski sistem. Organiziranost se mora prilagajati potrebam in zahtevam okolja. Nič ni stalnega, razen sprememb (Hellriegel Don, Slocum John W. 1992, str.366), kar se predvsem zadnja leta zavedajo tudi sodišča. Zadeve sodne uprave opravlja predsednik oziroma predstojnik na okrajnem sodišču, izvrševanje zadev sodne uprave na okrožnih, višjih sodiščih in na vrhovnem sodišču pa izvaja sekretar sodišča pod nadzorstvom predsednika sodišča. Zadeve sodne uprave obsegajo zlasti: - notranjo organizacijo sodišča, - obveščanje javnosti, - organizacijo poslovanja sodišča, - skrb, da se delo na sodišču opravlja pravilno in pravočasno, - statistično-evidenčno službo, - poročanje o problematiki pri delu sodišča, - spremljanje poročanja javnih glasil o delu sodišča, - kadrovsko-personalne zadeve, - finančno in materialno poslovanje, - upravljanje s sodno zgradbo in nepremičninami, ki so dodeljene v uporabo sodišču, - skrb in ukrepe za varnost ljudi in premoženja na sodišču. (Uradni list RS. 1995. Sodni red. 17/1995) 3.1. Organizacijske enote Sodišče ima lahko notranje organizacijske enote: sodne oddelke, sodne pisarne, sodne službe in javne knjige. a. Sodni oddelki Sodišče, z najmanj sedmimi sodniki, lahko organizira oddelke po pravnih področjih (na primer: kazenski oddelek, izvršilni oddelek, oddelek za prekrške…), na katerega so razporejeni najmanj trije sodniki. Sodni oddelek vodi sodnik imenovan vodja oddelka, ki skrbi za tekoče in strokovno delo na oddelku, za racionalno in enakomerno delitev zadev v skladu z vnaprej določenimi pravili o dodeljevanju zadev in letnim razporedom dela sodnega osebja ter opravlja dela, za katera ga pooblasti predsednik sodišča. b. Sodne pisarne Pisarniško delo, potrebno za izvajanje sodne oblasti in za zadeve sodne uprave, je organizirano v skupni sodni pisarni, ki jo vodi vodja pisarne. Glede na obseg dela se lahko za posamezne vrste pisarniškega ali tehničnega dela ali za druga pomožna opravila, sodne pisarne delijo na manjše organizacijske enote, kot so: urad predsednika, oddelčne pisarne,

17

pisarna zemljiške knjige, pisarna sodnega registra, pisarna vpisniško evidenčne službe, računovodstvo, sprejem in odprava pisanj, arhiv, strojepisnica, ekonomat in podobno. Njihovo delo nadzoruje sekretar sodišča. Organizacijo sodnih pisarn določi predsednik sodišča, ki je pri tem vezan na sistemizacijo sodišča in zagotovljena finančna sredstva. c. Sodne službe Vrhovno sodišče Republike Slovenije ima v okviru evidenčnega oddelka Center za informatiko, ki skrbi za izvajanje enotne tehnološke podpore poslovanja sodišč ter za pravni in informacijski sistem sodišč. Center vodi sodnik, ki je z letnim razporedom določen za vodenje evidenčnega oddelka. Center za informatiko pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (CIF) zagotavlja za vsa sodišča: – tehnološko enotnost opreme (nabava in vzdrževanje) in – enotnost programske aplikativne opreme (izvedba, vzdrževanje in dograjevanje). O razporejanju opreme na sodišča odloča na pisni predlog vodje službe za informatiko pristojnega sodišča evidenčni oddelek Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na podlagi predhodnega mnenja direktorja Centra za informatiko pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. Višja in okrožna sodišča imajo službo za informatiko. Službo vodi sodnik, ki je z letnim razporedom določen za to delo, pri delu službe pa sodelujejo tudi drugi sodniki in potrebno število strokovnih delavcev. Statistično in evidenčno službo vodi sodišče po navodilih ministrstva, pristojnega za pravosodje in pristojnega statističnega organa za zbiranje in urejanje statističnih podatkov. Vsako sodišče ima strokovno knjižnico, ki je lahko posebna organizacijska enota, in priročne strokovne knjižnice v okviru posameznih sodnih oddelkov. V sodnih zgradbah, kjer so sedeži več sodišč, se lahko organizira skupna strokovna knjižnica. Vrhovno sodišče Republike Slovenije ima Centralno pravosodno knjižnico, ki je strokovno znanstvena, specialna in javna knjižnica za pravno področje. (povzeto po: Uradni list RS. 1995. Sodni red. 17/1995) d. Javne knjige Okrajno sodišče ima zemljiško knjigo, ki se vodi po posebnih predpisih. Zemljiško knjigo vodi vodja zemljiške knjige pod nadzorstvom predstojnika sodišča ali sodnika, ki je z letnim razporedom določen za to delo. Zemljiška knjiga je pravna evidenca nepremičnin. Vanjo se vpisujejo stvarne pravice na nepremičninah, torej: lastninska pravica, zastavna pravica, služnostna pravica, pravica stvarnega bremena, zakupna pravica, predkupna in odkupna pravica ter prepoved odsvojitve in obremenitve. Okrožno sodišče pa ima sodni register, katerega vodi vodja sodnega registra pod nadzorom določenega sodnika. Tudi sodni register je javna knjiga. Vse pravne osebe in deli pravnih oseb ter fizične osebe, ki opravljajo svojo lastno dejavnost, je potrebno vpisati v sodni register. (povzeto po: Uradni list RS. 1995. Sodni red. 17/1995)

18

3.2. Organizacija sodnikov in sodnega osebja Sodno osebje opravlja delo, določeno z zakoni, sodnim redom in drugimi predpisi. Vrsto in število sodnega osebja določi za posamezno sodišče minister za pravosodje po predhodnem mnenju sodnega sveta. V službi in izven nje se mora vselej vesti tako, da varuje dostojanstvo sodišča, njegovo nepristranost in ugled. Pravico in dolžnost ima, da se strokovno izpopolnjuje v izobraževalnih oblikah. Sodno osebje ne sme sprejemati funkcij ali opravljati drugih dejavnosti, če niso združljive z neodvisnostjo in ugledom sodišča. a. Sodniki in sojenje V sodnih postopkih odloča sodni senat ali posamezen sodnik. V osnovnem sodnem senatu sta poleg profesionalnega sodnika še dva laika, sodnika prisednika. Sodni postopek vodi predsednik senata, ki je profesionalni sodnik, pri odločanju pa imajo glasovi vseh treh članov senata enako težo. Poklicni sodnik lahko postane vsak slovenski državljan, ki je starejši od 30 let, ima diplomo pravne fakultete in opravljen pravniški državni izpit. Dodatni pogoj, da mora biti kandidat osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije, je težje oceniti, upošteva pa se predvsem preteklo ravnanje kandidata. V slovenskem sistemu sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta. Sodni svet sestavlja 5 članov, ki jih voli državni zbor, in 6 članov, ki jih izvolijo sami sodniki. Sodniški mandat je po ustavi trajen, trajnost pa je namenjena zagotavljanju trdnosti in neodvisnosti sodniške funkcije. (Rtvslo.(2007). Kako je organizirano slovensko sodstvo. 26. januar 2006. [online]. 14 odstavkov. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/modload.php? &c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=1&c_id=99640. [22.9.2007] ) Višje sodišče lahko opravi nadzor glede dela sodišča in dela posameznih sodnikov v okviru odločanja o pravnih sredstvih ali na predlog predsednika sodišča ali predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ministra, pristojnega za pravosodje, pristojnega personalnega sveta in sodnega sveta. Sodniku, ki je z naklepom ali iz malomarnosti kršil sodniške dolžnosti ali neredno opravljal sodniško službo, se lahko izreče disciplinska sankcija. Disciplinske sankcije so: pisni opomin, ustavitev napredovanja, znižanje plače, premestitev na drugo sodišče, prenehanje sodniške funkcije. V disciplinskem postopku odločata disciplinsko sodišče prve stopnje in disciplinsko sodišče druge stopnje. Disciplinski organi imajo sedež pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije. (Uradni list RS. 2005. Zakon o sodiščih. 100/05) b. Sekretar sodišča Okrožna, višja in Vrhovno sodišče Republike Slovenije imajo sekretarja sodišča, ki je diplomirani pravnik ali diplomirani pravnik s pravosodnim izpitom. Sekretar sodišča skrbi za izvrševanje del sodne uprave. c. Strokovni sodelavec Delo strokovnih sodelavcev in višjih strokovnih sodelavcev je sprejemanje vlog in izjav strank na zapisnik, zasliševanje strank, prič in izvedencev izven glavne obravnave v posameznih zadevah pod vodstvom, priprave za glavno obravnavo, poročanje na sejah senatov in izdelovanje osnutkov sodnih odločb ter opravljanje dela po odredbi predsednika sodišča ali vodje oddelka.

19

d. Sodni referent Sodni referenti na okrajnih in okrožnih sodiščih vodijo postopke in izdajajo odločbe v zadevah zemljiške knjige, sodnega registra in denarnih izvršb ter opravljajo drugo delo po odredbi predsednika sodišča ali vodje oddelka. e. Sodniški pripravnik Naloge sodniških pripravnikov so spremljanje narokov, glavnih obravnav ter sej senatov, izdelovanje osnutkov sodnih odločb in drugih sodnih pisanj, sprejemanje na zapisnik vloge strank, pisanje zapisnikov ter drugo delo po odredbi predsednika sodišča ali vodje oddelka. Upravno-tehnično in drugo strokovno osebje: f. Sodno osebje v računovodstvu, ki ga vodi vodja računovodstva, izvaja naloge v skladu z zakonom in računovodskimi standardi za finančno in računovodsko poslovanje sodišč. g. Sodno osebje v kadrovski službi, ki jo vodi vodja kadrovske službe, opravlja kadrovsko-personalne zadeve in druge zadeve po odredbi predsednika ali sekretarja sodišča. h. Tajniška dela opravljajo tajnice za predsednika sodišča, sekretarja sodišča ali vodjo oddelka oziroma službe ter zbirajo in obdelujejo podatke o delu sodišča, vodijo evidenco sodnikov porotnikov ter skrbijo za njihovo udeležbo na obravnavah. i. Sodno osebje v ekonomatu nabavlja in izdaja potrošni material ter vodi evidenco o tem, skrbi za popravilo birotehnične in računalniške opreme, vodi skladiščno evidenco, zbira ponudbe dobaviteljev in drugo delo po odredbi predsednika oziroma sekretarja sodišča. j. Vpisničar vodi vpisnike, knjige in imenike skladno s sodnim redom, vodi potrebne evidence, zbira statistične podatke, pripravlja statistična poročila, izdeluje enostavne sklepe, dopise ter skrbi za objave v uradnih listih, izterjuje sodne takse, ugotavlja pravnomočnost sodnih odločb, dostavlja spise in druga pisanja osebno sodniku. k. Strojepiska – zapisnikarica piše na obravnavah, narokih, zaslišanjih, samostojno sestavlja dopise in enostavnejše sklepe, opravlja administrativna dela, skrbi za urejenost spisov in drugo delo po odredbi sodnika, vodje oddelka ali predsednika sodišča. l. Sodno osebje v sprejemu in odpravi pisanj (v vložišču) opravlja dela v zvezi s sprejemom in oddajo pošiljk, skrbi za osebno vročanje sodnih pošiljk, ki se vročajo na sedežu sodišča, skladno s procesnimi predpisi in opravlja vročevalsko službo za sodišče. m. Sodno osebje v arhivu, ki ga vodi vodja arhiva, arhivira spise, izloča in uničuje nepotrebno dokumentacijsko gradivo, izdaja spise iz arhiva in vodi o tem evidenco. n. V tehnično-vzdrževalnih službah sodno osebje skrbi za vzdrževanje poslovnih prostorov sodišč, varnost in zavarovanje oseb in premoženja na sodišču, čiščenje poslovnih prostorov, sprejemanje in posredovanje telefonskih razgovorov, opravlja prevoze sodnikov in sodnega osebja na poslovanje izven sedeža sodišča in dežurne preiskovalne službe ter skrbi za vzdrževanje vozil in evidenco opravljenih voženj in porabe goriva. (povzeto po: Uradni list RS. 1995. Sodni red. 17/1995)

20

4. TEŽAVE PRI DELOVANJU SODIŠČ Odraz težav pri delovanju sodišč so premajhno število outputov v primerjavi z intputi, oziroma manjša količina rešenih zadev v primerjavi s prejetimi zadevami, posledica česar se povečujejo sodni zaostanki. V statističnem smislu so sodni zaostanki nerešeni spisi na posameznih sodiščih, katerih število presega polovico povprečnega letnega pripada zadev na posameznem sodišču. 4. 1. Analiza sodnih zaostankov na sodiščih Če danes pogledamo na razloge, nastanka sodnih zaostankov, lahko ugotovimo, da so se glavni razlogi zgodili v 90 letih. V letih 1994 in 1995 je prišlo do slabo zamišljene in površno izvedene reorganizacije sodstva z velikimi organizacijskimi in kadrovskimi spremembami v sodstvu. Obdobje naraščanja sodnih zaostankov tako sovpada z reorganizacijo sodstva v letih 1994 in 1995. Število nerešenih vseh zadev je bilo 1993 leta 244.720, 1994 leta 317.758, 1995 leta 385.074, 1996 leta 446.588 nerešenih vseh zadev in leta 1997 že 520.060. Storilnost sodnikov pred temi reformami in tudi po njih je padala dokler se le-ta ni organizacijsko in kadrovsko ustalila in s ponovno uvedbo normativov pričakovanega obsega sodniškega dela. Problematičen je postal tudi velik upad števila sodnikov zaradi upokojitve ali odhoda izkušenejših sodnih kadrov v zasebni sektor (odvetništvo, notariat) zaradi neustreznega plačilnega statusa, nadomestili pa so jih mlajši in manj izkušeni, pri čemer so se pojavljale tudi težave z neustrezno odzivnostjo na razpisana prosta sodniška mesta zaradi pritiskov in negotovosti glede izvolitve v trajni mandat ter slab status. V letih od 1994 do 1997 je bila zasedenost na Okrajnem sodišču v Ljubljani v nekem obdobju tudi samo 40%. Navedeni podatki kažejo na dejstvo, da danes rešujemo, česar prejšnje vodstvo od leta 1993 do leta 1999 ni storilo. Posledica nezadostne pozornosti pri spremljanju statističnih gibanj zadev in zmanjšana storilnost je tako povzročila zamude pri pripravi in izvedbi ukrepov za učinkovitost dela. (povzeto po: Deisinger Mitja 2002, str.22-24) Reforma sodstva leta 1995 je odpravila temeljna sodišča, iz katerih so nastala okrajna in okrožna sodišča. Ob tej razdelitvi so okrajna sodišča postala nekakšna prva stopnica, težje in zahtevnejše zadeve pa naj bi reševala okrožna sodišča. Tako so izkušenejši sodniki zasedli mesta na okrožnih sodiščih, manj izkušeni pa na okrajnih, hkrati pa je bila večina zadev in tudi pripada, dodeljena okrajnim sodiščem, kar je hitro akumuliralo sodne zaostanke. Z organizacijskega vidika je problem ponazarjal tudi ustanovitev velikega števila premajhnih okrajnih sodišč, ki nimajo kadrovskih rezerv za primere daljše odsotnosti, hkrati pa ne omogočajo poglobljene specializacije sodnikov (en sodnik mora pokrivati več področij, na večjih sodiščih pa se specializira le na eno). Poleg tega so bila tudi prva leta po osamosvojitvi, na zakonodajnem področju izredno produktivna. Veliko število novih in spremenjenih zakonov sodnikom ni omogočalo rutinskega odločanja. Ta problem pa se je ohranil do danes, saj se zakonodaja hitro in pogosto spreminja, kar otežuje delo sodnikov in tako tudi učinkovitost. Po nekaterih mnenjih so za nastanek sodnih zaostankov krivi tudi nekateri sodniki, predvsem zaradi neaktivnosti. (povzeto po: Deisinger Mitja 2002, str.38)

21

Glavni akumulator sodnih zaostankov so izvršilne zadeve, torej tiste, v katerih se odloča o udejanjanju in izterjavi že dosojenih odškodnin, kazni in podobno. Prav na tem področju in tudi na področju zemljiške knjige, pa sodni zaostanki niso v neposredni povezavi z delom sodnikov, pač pa z neustrezno sistemsko in zakonsko ureditvijo. Glede izvršilnih zadev, ki jih je v strukturi nerešenih zadev kar 54 %, problem pomeni že zakonska ureditev, ki dolžnikom omogoča dolgotrajno izmikanje dejanski izvršitvi sklepov o izvršbi. Poleg tega so problem tudi množične izterjave zelo nizkih zneskov. Sodišča tu nimajo zadrege pri odločanju o predlogih za izvršbo, pač pa z obsežno administracijo, ki te postopke spremlja. Poleg tega del zaostankov nastane že izven sodišč, pri izvršiteljih samih. Pomemben premik pa vendarle obeta informatizacija poslovanja na področju izvršbe, ki se je pravkar začela, torej podoben projekt, kot je bila elektronska zemljiška knjiga. 4.1.1. Gibanje zadev na sodiščih Tabela 1: Gibanje vseh zadev na sodiščih v letu 2006

Vir: Ministrstvo za pravosodje. 2006. Sodna statistika 2006. Ljubljana Splošni pregled gibanja zadev na sodiščih kaže, da so sodišča v letu 2006 prejela v reševanje 648.806 novih zadev. Rešila so 669.748 zadev ali 57 % vseh zadev v delu. Na koncu obdobja, to je na dan 31.12.2006, je ostalo nerešenih 503.140 zadev, kar je za 4 % manj kot na začetku obdobja. Število nerešenih zadev se je zmanjšalo na višjih sodiščih za 9,9%, na okrajnih sodiščih za 4,6 %, na višjem delovnem in socialnem sodišču za 11,9 % in na delovnih in socialnih sodiščih za 2,3 %. Povečalo se je na vrhovnem sodišču za 11,5 % in na upravnem sodišču za 3,5 % ter na okrožnih sodiščih za 1,8%.

22

Po številu nerešenih zadev odpade na vrhovno sodišče 4.985 zadev, 10.104 zadev na višja sodišča, 44.063 zadev na okrožna sodišča, 428.737 zadev na okrajna sodišča, 5.446 na upravno sodišče, 1.960 zadev na višje delovno in socialno sodišče in 7.845 na ostala delovna in socialna sodišča. Tabela 2: Gibanje zadev za leto 2006 za pomembnejše zadeve

Vir: Ministrstvo za pravosodje. 2006. Sodna statistika 2006. Ljubljana Statistični podatki za vsa sodišča in vse zadeve sicer kažejo 4 % zmanjšanje nerešenih zadev, pri upoštevanju le pomembnejših zadev (pomembnejše zadeve so tisti ostanek, ki ga dobimo, če od števila nerešenih zadev odštejemo zemljiškoknjižne zadeve in izvršilne zadeve. Točneje, gre za kazenske zadeve, preiskovalna dejanja, pravdne zadeve, zapuščinske in nepravdne zadeve. ) pa podatki kažejo na zmanjšanje zaostankov za 2,3 %. Od teh podatkov odstopata vrhovno sodišče (+ 11,5 %) in okrožno ter upravno sodišče (+ 3,3 %). Tabela 3: Vse novo prejete zadeve v letih 2002-2006

Vir: Ministrstvo za pravosodje. 2006. Sodna statistika 2006. Ljubljana Iz tabele je razvidno, da se na sodiščih splošne pristojnosti in specializiranih sodiščih pripad zadev povišuje. Trend naraščanja novo prejetih zadev se kaže od leta 2002 pa tudi v

23

prejšnjih letih je bil zaznaven. Število novo prejetih zadev v letu 2003 kaže, da se je število zadev v primerjavi z letom 2002 povečalo za 8,4 %. Primerjava podatkov za leti 2003 in 2004 kaže, da se je v letu 2004 povečalo število novo prejetih zadev v primerjavi z letom 2003 za 6,6 %, primerjava let 2004 in 2005 kaže, da se je v letu 2006 število novo prejetih zadev v primerjavi z letom 2005 zmanjšala za 1 % in primerjava podatkov za leti 2005 in 2006 kaže, da se je število novo prejetih zadev v letu 2006 v primerjavi z letom 2005 ponovno povečalo za 4,6 %. V zadnjih petih letih so imela sodišča splošne pristojnosti in specializirana sodišča prejetih, rešenih in nerešenih zadev: Graf 1: Gibanje vseh zadev: 2002-2006

Vir: Ministrstvo za pravosodje. 2006. Sodna statistika 2006. Ljubljana Tabela 4: Vse rešene zadeve 2002-2006:

Vir: Ministrstvo za pravosodje. 2006. Sodna statistika 2006. Ljubljana Iz grafa 1 ter tabel 4 in 5 je razvidno, da sodišča skupaj rešujejo vsako leto več zadev, Tabela 5: vse nerešene zadeve: 2002-2006

Vir: Ministrstvo za pravosodje. 2006. Sodna statistika 2006. Ljubljana nerešenih zadev pa je vsako leto manj.

24

V letu 2005 prvič se med pomembnejšimi zadevami sodišč splošne pristojnosti v Sodni statistiki spremlja tudi zadeve o prekrških. Leto 2005 pomeni začetek uveljavitve reforme prekrškov. Prekrške so do 31.12. 2004 obravnavali organi z imenom Sodnik za prekrške in upravni organi, ki so imeli posebna pooblastila za odločanje o prekrških na prvi stopnji (Carinski inšpektorat, Devizni inšpektorat in Inšpektorat za zračno plovbo). Organi, ki so z uveljavitvijo novega Zakona o prekrških pristojni, da odločajo o prekrških, so upravni organi, organi in nosilci javnih pooblastil, ki izvajajo nadzorstvo nad izvrševanjem predpisov, s katerimi so določeni prekrški in sodišča splošne pristojnosti (okrajna in višja). Za obravnavanje prekrškov na prvi stopnji sta predpisana dva različna postopka. Hitri postopek in redni sodni postopek. Okrajna sodišča imajo pri obravnavanju zadev prekrškov dvojno vlogo. Sodijo v zadevah o prekrških na prvi stopnji iz redne sodne pristojnosti, hkrati pa so pristojna obravnavati zahteve za sodno varstvo, kot se imenuje pravno sredstvo zoper odločitve v zadevah prekrškov, o katerih je bilo odločeno v hitrem postopku pred prekrškovnimi organi. (Ministrstvo za pravosodje. 2005. Sodna statistika 2005. Ljubljana)

25

5. ORGANIZACIJSKA IZHODIŠČA ZA UČINKOVITO DELO SODIŠČ Usmerjenost delovanja sodišč k uporabnikom ima jasno začrtano mejo – javni interes. Vsi ukrepi so dopustni le, če s tem ni ogrožen javni interes. Povsem jasno je, da na primer sodišča pri svojem delu ne morejo ravnati zgolj usmerjeno k svojim strankam. Njihovim strankam gotovo ni po godu, če sodišče odloči v prid nasprotni stranki, če zavrne njihov ugovor ali pritožbo. Zato pa je zaželeno, da je sodno osebje, ki prihaja v stik s strankami, pri opravljanju svojega dela prijazno, ustrežljivo, informativno, profesionalno, strokovno in da ravna zakonito. Ugotovimo torej, da imajo ukrepi za večjo usmerjenost k uporabniku širok prostor za svojo uveljavitev, vendar le znotraj meja, ki jih začrta javni interes. a. Razporeditev pristojnosti Iz pregleda vseh pristojnosti, ki jih veljavna zakonodaja daje predsedniku sodišča (razpršene so v več kot desetih zakonih in podzakonskih aktih), je razvidno, da je zelo veliko pristojnosti, odgovornosti in izvedbe nalog osredotočenih izključno na predsednika sodišča. Med naloge vodilnih se šteje zlasti: obvladovanje strateškega managementa, ravnanje s človeškimi viri, finančni management, vzpostavljanje sodelovanja s posamezniki in strankami ter ostalimi organizacijami, vodenje delovnega procesa in obvladovanje sprememb. (Rose Aidan, Lawton Alan, 1999, str.121) Open society institute pri svoji analizi kapacitet sodnikov v Sloveniji opozarja, da imajo predsedniki sodišč veliko managersko avtonomijo in primanjkljaj managerskih sposobnosti, kar bi morala biti prioriteta, dolgoročno pa bi bilo nujno potrebno razmisliti o uvedbi direktorja oziroma poslovodje sodišča, saj je bila že večkrat izražena potreba po ločevanju strokovne od poslovne funkcije pri vodenju sodišč. Pri njihovem poslovanju smo priče vedno bolj zahtevnim situacijam in odločitvam, pri katerih je potrebno specifično znanje, ne le na področju pravne stroke, ampak predvsem na področju managementa, ekonomije, financ in upravljanja s kadri. Takšnega specifičnega znanja pa na sodiščih (predvsem na okrajnih) ni v zadovoljivi meri. Od predsednika sodišča ali od sekretarja se na sodiščih ne zahteva tovrstnega znanja in izkušenj, pa tudi izobraževanj s teh področij do sedaj še ni bilo. Poleg tega predlaga tudi uporabo pet letne poizkusne dobe za nove sodnike, v kateri bi le-ti pridobili potrebna znanja za kvalitetno delo, nadalje neprestano izobraževanje zaposlenih, s čimer bi pridobili profesionalno osebje, in povečanje odgovornosti zaposlenih, s čimer bi se povečala njihova efektivnost oziroma njihov input. (Open society institute.(2002).Judicial Capacity in Slovenia. Monitoring the EU accession progress: judical capacity.[online]. Dostopno na: http://www.osi.hu/euaccession/2002_j_ slovenia.pdf. [24.9.2007] ) b. Povečanje učinkovitosti vodenja sodnih postopkov Pri sodnem managmentu je ena osnovnih ugotovitev ta, da obstajajo univerzalna načela učinkovitega vodenja sodnih postopkov. To so zlasti: - načelo čim zgodnejše intervencije sodišča med posameznimi fazami postopka; - načelo stalnega nadzora sodišča nad postopkom - od začetka (npr. vložitve tožbe ali

obtožnega predloga) pa vse do zaključka postopka, kar preprečuje, da bi bil postopek prepuščen aktivnostim strank;

- zagotovljen datum obravnave in politika restriktivnega prelaganja obravnav, kar omogoča lažjo kontrolo nad postopkom. Stranke in odvetniki morajo pričakovati, da

26

bodo preložitve možne samo v zares izjemnih primerih, jasni datum obravnave pa omogoča boljšo pripravo strank in sodišča na obravnavo ter preprečuje večkratne priprave na isto zadevo;

- določitev časovnih standardov - zelo pomembno je, da sodišče določi stroge časovne standarde oziroma roke za posamezna procesna dejanja ter za posamezne vrste zadev. Ti standardi, ki zagotavljajo večjo predvidljivost dela, morajo biti seveda prilagojeni konkretnim okoliščinam (na hrvaških sodiščih, kjer sodnika v predalu čaka 1000 spisov bo ta standard določen drugače kot na Finskem, kjer sodniki praktično sproti obravnavajo pravdne zadeve in jih zaključijo v enem mesecu). Bistveno je, da se standardi določijo in da jih spoštujejo tako stranke kot sodišče;

- uveljavljanje alternativnih oblik reševanja sporov, kjer so strankam ponujene različne možnosti rešitve sporov in omogočajo da se več sporov zaključi sporazumno, se pravi s poravnavo in brez sodbe. To bistveno zmanjšuje obremenitve sodišč (tudi višjih, saj ni pritožb) in povečuje zadovoljstvo strank;

- uveljavljanje načela spremljanja, merjenja in analiziranja rezultatov - sodišča morajo uvesti statistične službe, katerih naloga bo spremljati, meriti in analizirati rezultate. To omogoča sprotne prilagoditve sistema, ugotovitvam v praksi;

c. Tehnologija Na področju tehnologij je mogoče opaziti, da med njimi obstajajo ogromne razlike, od popolnoma informatiziranega sodnega postopka na Finskem in ponekod v ZDA, do uporabe pisalnih strojev na mnogih drugih sodiščih. Trend v svetu pa vsekakor vodi v popolno informatizacijo sodnega poslovanja, ki zagotavlja dostop do zbranih podatkov z enega mesta, elektronsko vložitev vloge, elektronsko poslovanje, elektronsko obvestilo strankam o odločbi sodišča in podobno. Elektronsko vlaganje vlog v obliki predpisanih elektronskih obrazcev omogoča veliko standardizacijo in bistveno zmanjšuje čas obdelave posameznih vlog. Informatizirano poslovanje sodiščem omogoča, da so bolj dostopna strankam. d. Financiranje Naslednje pomembno področje je proračunsko financiranje, ki lahko prav tako bistveno pripomore k večji učinkovitosti. Finci, Američani, Nizozemci in Irci spremljajo učinkovitost sodišč s pomočjo posebnih kazalcev (na primer število rešenih zadev na sodnika in celotno sodišče, podatek o materialnih stroških na zadevo, število rešenih zadev na časovno obdobje, čas za povprečno rešitev zadeve in skrajševanje tega časa…). Glede na uspešnost izkazano po teh kazalcih, so sodišča upravičena do različnih proračunskih prihodkov in sicer uspešnejša do več, manj uspešna do manj. Znotraj tega okvirja, pa so sodišča samostojna pri razdeljevanju in porabi teh sredstev, kar deluje spodbudno in omogoča prilagajanje direktorja praktičnim potrebam določenega sodišča. (povzeto po: Ministrstvo za pravosodje. 2006. Modernizacija pravosodnega sistema RS. Projekt medinstucionalnega sodelovanja. Ljubljana.) e. Izobraževanje Na področju izobraževanja je bilo ugotovljeno, da se pri nas izobražuje za poklice v pravosodju le na ravni univerzitetnega pravniškega znanja. Diploma pravne fakultete in pravniški državni izpit sta pogoj za sodnike kot za strokovne sodelavce. Pod navedeno ravnjo pa so vsi poklici sodnega osebja oblikovani praviloma z zahtevano srednješolsko

27

izobrazbo. Slovensko pravosodje tako nima oblikovanega izobraževanja in tudi nima oblikovanega posebnega poklica, ki bi bil umeščen med sodne referente, vpisničarje in drugo sodno osebje, ki opravlja administrativna in enostavnejša strokovna dela. Gre za polic, ki je iz Avstrije in Nemčije znan pod nazivom negovalec prava oziroma sodniški pomočnik. Na sodniške pomočnike bi bilo možno prenesti vrsto opravil, ki sedaj obremenjujejo sodnike, da bi se ti lahko v večji meri posvetili sojenju. Za ta polic bi bila izhodiščna izobrazba višješolska oziroma srednješolska, nadgrajena v izobraževalnih oblikah, pripravljenih v sodelovanju med ustreznimi organizacijami, ministrstvom in sodišči. (povzeto po: Ministrstvo za pravosodje. 2006. Modernizacija pravosodnega sistema RS. Projekt medinstucionalnega sodelovanja. Ljubljana.) f. Naloge in cilji Pritisk spreminjajočih se potreb in zahtev družbe na sodstvo je mogoče zaznati z več področij: - preko socialnega okolja, ki je vse kompleksnejše in povečuje zahteve od sodstva, - potreba po preglednosti in hitrosti dela se povečuje, - povečuje se pritisk in vpliv iz političnih krogov, - vse zapletenejše so tudi zahteve za notranjo sodno organiziranost. Ti pritiski in spremembe bodo ostali vodilna nit zahtev pri upravljanju sodstva še dolgo časa. Da bi temu sledili se mora sodstvo razvijati in prožno prilagajati razvoju. Bolj kot so togo zastavljena pravila novih modelov za upravljanje in organizacijo, manjše so možnosti za prilagajanje in večje je tveganje, da se soočimo z novimi nepredvidljivimi težavami. Tako mora biti organiziranost zasnovana tako, da nenehno izpolnjuje spreminjajoče se družbene zahteve in potrebe. Tako mora: - opredeliti prednostne naloge. Sodišča bodo morala opredeliti prednostna področja, na

katerih bodo najprej izboljšala delo. Ta prednostna področja morajo biti izrecno opredeljena in o tem mora biti seznanjena celotna sodna struktura. Le tako se lahko skupna prizadevanja vseh sodišč usmerijo pravilno in le tako lahko sodstvo izoblikuje lastno energijo za dejanska izboljšanja in tudi udejani te spremembe

- opredeliti celovite cilje. Sodstvo mora v prizadevanjih izboljšati svoje delovanje, opredeliti celovite cilje sprememb. Ti ne smejo biti splošni, ampak morajo biti konkretni in dosegljivi, na primer: zmanjšanje časa, ko je spis v delu, učinkovita raba razpoložljivih sredstev…

- opredeliti ambicije. Ko sodstvo opredeli celovite cilje, je te mogoče prevesti v bolj konkretna prizadevanja. Naloge in odgovornosti se opredelijo na najnižjem možnem nivoju v organizaciji, sodno upravljanje se profesionalizira, tako na nivoju sodstva kot celote, kot na nivoju posameznih sodišč in uvede se sistem proračunskega poslovanja, ki spodbuja izboljšave pri delu.

Priprava učinkovitega programa odprave sodnih zaostankov ni enostavna in lahka naloga vodstva sodišča. Vsak dan smo priča neustreznim odločitvam, ki se pogosto spreminjajo, še preden so uveljavljene v izvedbi, ali jih sploh ni mogoče uveljaviti, še pogosteje se njihova neustreznost pokaže v izvedbi, ko namesto, da bi prispevale k izboljšanju, stvari samo poslabšajo. Zato je nujno potrebno dobro poznavanje predmeta, o katerem odločamo in okolja, v katerem deluje (Rozman Rudi, 1995, str.39).

28

V projektih, kot je na primer Lukenda so zajete naloge, ki jih lahko realizira pravosodno ministrstvo: odprava pomanjkljivosti v zakonodaji, primerni prostorski pogoji in druge organizacijsko tehnične naloge. Zato je izključna naloga vodstva, predsednika sodišča, sodnikov in vseh zaposlenih na sodišču, rešitev sodnih zaostankov, saj Ministrstvo za pravosodje kot del izvršilne oblasti nima pristojnosti posegati v sodno vejo oblasti. (Gospodarski vestnik. Ljubljana. 8.9.2005. str.14) 5.1. Projekt Lukenda Na težavo v zvezi s sodnimi zaostanki nas je opozorilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ko je dne 6.10.2005 izdalo odločbo Lukenda v.Slovenija in razsodilo, da kršitve Lukendovih pravic izvirajo iz slabega delovanja slovenskega pravosodja, saj bi morala država z ustreznimi pravnimi ukrepi Lukendi zagotoviti pravico do sodnega postopka v razumnem roku. Slovenija je poleg izplačila 3.200 evrov odškodnine in dodatnih 965 evrov za povračilo stroškov Lukendi, dobila nalogo rešitve problema sistemskih sodnih zaostankov in preprečiti, da bi se še naprej dogajale množične kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Vse države, ki jih je zadela takšna vrsta obsodbe, so se nemudoma lotile normativnih sprememb. (Ministrstvo za pravosodje. 2005. Sodni zaostanki, odprava 2010. Projekt Lukenda. Ljubljana. str.1-20) V začetku marca 2006 je Evropsko sodišče za človekove pravice ugodilo še 16 od 18 slovenskih pritožb zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku. Do konca leta 2006 so prejeli skupaj 89.887 vlog. Skoraj 20% vlog je usmerjenih proti Rusiji, 12% proti Romuniji, 10% proti Turčiji. Graf 2: Naraščanje izdanih sodb

Vir: European court of human rights. Survey of activities 2006. Registry of the European Court of Human Rights. (Strasbourg, 2007). [online]. Dostopno na: http://www.echr.coe. int/NR/rdonlyres/69564084-9825-430B-9150-9137DD22737/0/Survey_2006.pdf. [27.9.2007]

29

Tudi število zaključenih zadev na Evropskem sodišču za človekove pravice narašča od leta 1999. V letu 2006 so izdali 1560 sodb (povečanje za več kot 40% v primerjavi z letom 2005). Največje število sodb se je nanašalo na Turčijo (334), Slovenijo (190), Ukrajino (120), Poljsko (115), Italijo (103), Rusijo (102), Francijo (96), Romunijo (73). Teh osem držav predstavlja več kot 70% rešenih zadev. (European court of human rights. Survey of activities 2006. Registry of the European Court of Human Rights. Strasbourg, 2007. [online]. Dostopno na:http://www.echr.coe.int/NR/rdonlyres/69564084-9825-430B-9150-9137DD22737/0/Survey_2006.pdf [27.9.2007] ) Kot odgovor na nastalo situacijo so na Ministrstvu za pravosodje pripravili poseben program imenovan Lukenda. 5.1.1. Program dela in ukrepov projekta Lukenda Glavni ukrepi za zagotovitev večje učinkovitosti sodstva in odpravo sodnih zaostankov po projektu Lukenda so: zagotovitev prostorskih pogojev, dodatna zagotovitev in organiziranje človeških virov oziroma strokovnega osebja za določen čas, do 31.12.2010, ko se načrtuje odprava sodnih zaostankov, stimulativno nagrajevanje sodnega osebja za odpravljanje sodnih zaostankov. Drugi ukrepi za povečanje učinkovitosti sodstva so: poenostavitev zakonodaje in standardizacija sodnih postopkov, popolna informatizacija sodišč, dodatno usposabljanje sodnega osebja in sodnikov z uvedbo specializacije sodnikov, reorganizacija in boljše upravljanje sodišč, izboljšanje kakovosti in učinkovitosti dela, sprememba odvetniške tarife, ki bo omogočala pospešitev postopkov in priznavanje stroškov glede na dejansko vloženo delo, vzpostavitev hitrega in učinkovitega sistema izterjave kazni, povprečnin in sodnih taks, zagotovitev večje varnosti na sodiščih, stalnosti sodnikov na sodiščih, mobilnosti sodnikov in/ali sodnih spisov, oblikovanje enotne statistične baze podatkov za statistično spremljanje dela sodišč po enotnih merilih, ustanovitev koordinacijske službe za statistično spremljanje dela sodišč med Ministrstvom za pravosodje, Sodnim svetom in Vrhovnim sodiščem. Podatki iz enotne statistične baze morajo biti dostopni vsem uporabnikom: Ministrstvu za pravosodje, Sodnemu svetu, Vrhovnemu sodišču in vsem sodiščem, z upoštevanjem predpisov o varstvu osebnih podatkov. (Ministrstvo za pravosodje. 2005. Sodni zaostanki, odprava 2010. Projekt Lukenda. Ljubljana. str.1-20) 5.1.2. Doseženi cilji projekta Lukenda v letu 2006 in planirani cilji v letu 2007 Glavni ukrepi, ki so se na Ministrstvu za pravosodje prednostno uresničevali v letu 2006 z namenom zagotovitve večje učinkovitosti pravosodja, in s katerimi se bo nadaljevalo tudi v prihodnje, so:

• zagotavljanje prostorskih pogojev za pravosodne organe: Ministrstvo za pravosodje je v skladu s ciljem zagotavljanje prostorskih pogojev za pravosodne organe in z namenom gospodarnejše javne porabe intenzivno pridobivalo dodatne lastne poslovne prostore za potrebe pravosodnih organov z nakupom nepremičnin. V zadnjih petnajstih letih ni bilo pridobljenih toliko dodatnih prostorov za pravosodne organe kakor v letih 2005 in 2006. V letu 2006 so bile pripravljene tudi Bele knjige

30

(to so strateški dokumenti za sistematično reševanje prostorske problematike in zagotavljanje prostorov) o prostorskih pogojih dela sodišč s programom ukrepov za odpravo prostorske problematike slovenskih sodišč, tožilstev in pravobranilstev

• zagotavljanje ustreznega števila sodnikov, sodnega osebja in drugih pravosodnih funkcionarjev: v letu 2006 je bilo razpisanih 227 sodniških mest. V skladu s projektom je bilo v letu 2006 zagotovljenih 70 dodatnih sodnikov in 250 sodnega osebja ter imenovanih 6 predsednikov in 5 podpredsednikov sodišč. V letu 2007 se načrtuje še 90 novih sodniških mest in 250 sodnega osebja, v letu 2008 pa dodatnih 18 novih sodniških mest. Pravosodnim organom se je v letu 2006 zagotovilo delovno pomoč tudi z zaposlitvijo brezposelnih oseb v okviru sredstev Evropskega socialnega sklada.

• priprava sprememb in dopolnitev zakonodaje. (Ministrstvo za pravosodje. (2007). Naloge in cilji. [online]. Dostopno na: http://www.mp.gov.si/si/o_ministrstvu/ naloge_ in_cilji/ . [22.9.2007] )

Poglavitni planirani cilji in prednostne naloge Ministrstva za pravosodje v letu 2007: a. Povečanje učinkovitosti sodstva: s spremembami in dopolnitvami zakonov se želi doseči poenostavitev zakonodaje in standardizacijo sodnih postopkov. Ena glavnih ovir za dosego projekta Lukenda je odprava sistemskih ovir. Odpravljati se jih je začelo s pripravo zakonskih sprememb in dopolnitev z namenom povečanja učinkovitosti sodstva. (Ministrstvo za pravosodje. 12.12.2006. Prva obletnica projekta Lukenda. [online]. Dostopno na: http://www.mp.gov.si/si/splosno/novice/novica/period/1149666178/browse /2/browse/25/article/725/5311/?cHash=94eabcdddb. [21.9.2007]) b. Gospodarnejša javna poraba: Ministrstvu za pravosodje je ob spremembi proračuna za leto 2007 uspelo zagotoviti tudi 3,5 milijarde SIT dodatnih sredstev za sodstvo, tožilstvo in pravobranilstvo kakor tudi dodatna sredstva za leto 2008. c. Zagotavljanje pravne varnosti: nadaljevanje rednega nadzora nad poslovanjem notarjev, izvršiteljev, opravljanjem dejavnosti brezplačne pravne pomoči, nad poslovanjem sodišč in državnega tožilstva. d. Zagotavljanje varnosti pri delu: realizacija strategije zagotavljanja varnosti pri delu pravosodnih organov, ki je bila izdelana na podlagi podatkov o ogroženosti in mnenj posameznih pravosodnih organov. e. Izobraževanje v pravosodju: v okviru Centra za izobraževanje v pravosodju se bo nadaljevalo s strokovnimi izobraževanji sodniških pripravnikov ter z organizacijo različnih oblik stalnega izobraževanja pravosodnih funkcionarjev in ostalih zaposlenih v pravosodnih organih. Glede na potrebe, ciljne skupine in cilje izobraževanja je potrebno pri načrtovanju izobraževanja upoštevati: stopnjo izobrazbe udeležencev izobraževanja, pričakovanja udeležencev izobraževanja, znanja, sposobnosti in medsebojna razmerja udeležencev, ali je usposabljanje prostovoljno ali obvezno ter kraj izobraževanja (Pynes Joan 1997, str.208) f. Učinkovito izvrševanje kazenskih sankcij: izboljšanje prostorskih in bivalnih razmer za zaprte osebe, zmanjšanje preobremenjenosti zaposlenih z nadurnim delom, zagotovitev

31

enotne, strokovne in zakonite obravnave zaprtih oseb, stabilne varnostne razmere v zavodih in prevzgojnem domu, povečanje možnosti izobraževanja in usposabljanja zaprtih oseb, ustvarjanje ustreznega socialnega vzdušja in zadovoljivih medsebojnih odnosov v zavodih, uresničevanje pravice zaprtih oseb do duhovne oskrbe ter vključitev zdravstvenega varstva zaprtih oseb v javno zdravstveno mrežo. (Ministrstvo za pravosodje. (2007). Naloge in cilji. [online]. Dostopno na: http://www.mp.gov.si/si/o_ministrstvu/ naloge_ in_cilji/ .[22.9.2007] ) Na otežkočeno realizacijo projekta Lukenda trenutno vplivata zlasti premalo prijav na sodniška mesta zaradi prenizkih plač v sodstvu in še vedno nezadovoljiva prostorska situacija sodišč, saj ministrstvo za finance noče odobriti še dodatnih 10 milijonov evrov na leto, ki bi jih po ugotovitvah pravosodnega ministrstva potrebovali za plače v pravosodju in nakup sodnih prostorov v skladu s projektom. (SiOL.net novice. 20.07.2007. Kaj moti izvedbo projekta Lukenda? [online]. 13 odstavkov. Dostopno na: http://novice.siol. net/default.aspx?site_id=1&page_id=36&article_id=136070720192357106&cid=109&pgn=2. [25.9.2007] ) Glede na premajhno zanimanje za sodne poklice, bi bilo tudi v sodstvu pri oblikovanju dela potrebno upoštevati motivacijske dejavnike, kot so: zanimivo delo, ustrezna strokovna podpora in oprema za lažje opravljanje svojega dela, zadostna informiranost, dovolj pristojnosti, dobra plača, priložnosti za razvijanje posebnih sposobnosti, varnost zaposlitve in možnost da vsi zaposleni vidijo učinek svojega dela. (Heffron Florence,1989, str.268) 5.2. Sistem nagrajevanja sodnikov Sistem nagrajevanja najpogosteje pomeni usklajeno politiko, proces in prakso neke organizacije, da bi nagradila svoje zaposlene glede na njihov prispevek, zmožnosti in pristojnosti. Organizacije oblikujejo strategijo in sistem nagrajevanja izhajajoč iz namena, da zavarujejo in pospešijo doseganje svojih ciljev. Z vidika zaposlenih pa sistem nagrad potrjuje ustreznost ali neustreznost njihovega vedenja. (Armstrong Michael, Murlis Helen, 1994, str.4) Sodnik ima po Zakonu o sodniški službi pravico do plače, ki ustreza sodniškemu mestu oziroma položaju, na katerega je imenovan. V času trajanja sodniške službe se ne sme znižati, razen v primeru, ki ga določa zakon. Sodniki so razvrščeni v tri plačilne skupine, znotraj katerih so določeni plačilni razredi, ki so izraženi v koeficientih. V prvi plačilni skupini so okrajni in okrožni sodniki ter svetniki okrajnih sodišč. V drugi plačilni skupini so svetniki okrožnih sodišč, višji sodniki in svetniki višjih sodišč. V tretji plačilni skupini so vrhovni sodniki in svetniki vrhovnega sodišča. Osnova za obračun sodniške plače je enaka osnovi za obračun plače poslanca. Poveča se za 0,5% za vsako novo leto delovne dobe, ampak največ za 20%. Sodnikom, ki morajo opravljati dežurno preiskovalno službo, pripada še poseben dodatek za delo, ki se obravnava kot poseben delovni pogoj. Sodnikom, ki sodelujejo v programu reševanja zaostankov, za katerega so zagotovljena dodatna finančna sredstva, pripada iz teh sredstev tudi dodatek k sodniški plači v višini 20% mesečno, za vsak mesec sodelovanja, v katerem

32

presežejo pričakovani obseg dela za najmanj za eno petino, pod pogojem, da ga presegajo v celotnem času sodelovanja oziroma najmanj eno leto, če je čas daljši od enega leta. Sodnik ima pravico tudi do drugih osebnih prejemkov in povračil kot so: povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, regres za prehrano med delom, regres za letni dopust, nadomestilo za ločeno življenje, povračilo stroškov prevoza ob dela prostih dneh iz kraja, kjer ima službeno stanovanje, do kraja stalnega prebivališča in nazaj, povračilo stroškov selitve iz kraja stalnega prebivališča v kraj, kjer ima službeno stanovanje, in nazaj, povračilo stroškov za izobraževanje, jubilejne nagrade, odpravnine ob odhodu v pokoj. Sodnik ima pravico do letnega dopusta v trajanju do štirideset delovnih dni, vendar ne manj kot trideset delovnih dni, pa tudi do izrednega plačanega dopusta do sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu zaradi osebnih razlogov. (povzeto po: Uradni list RS.1994. Zakon o sodniški službi. 781/94) Minister za javno upravo se je pred nekaj meseci z novim plačnim sistemom, ki naj bi zagotovil poenotenje, odpravil nesorazmerja in zagotovil boljšo stimulacijo, namenil reformirati plače javnih uslužbencev. Plačna reforma se je dotaknila tudi pravosodnega sistema in naletela na odpor sodnikov, ki so bili prepričani da spremembe posegajo v neodvisnost sodnega sistema in rušijo temelje demokratične ureditve. Reforma se je nanašala na spremembo dodatka za delovno dobo. Če bi se ta zmanjšal, bi lahko privarčevani denar namenili za stimulacijo domnevno boljših in marljivejših sodnikov. Znižanje dodatka pa bi posledično pomenilo nižjo plačo sodnikov. Ker je bila reforma sprejeta, je del sodnikov razmišljal o beli stavki. Ustavno sodišče je po prejemu 136 pobud za presojo ustavnosti sodniških plač zadržalo izvajanje sporne reforme, saj so v njej zaznali kar nekaj napak. Najočitnejša napaka je nasprotje s 125. členom ustave, ki govori o neodvisnosti sodnikov. Če sodniki niso materialno neodvisni, so bolj izpostavljeni političnim pritiskom in koruptivnosti. To pa ni dobro zaradi sojenj in tudi zaradi ugleda vsega sistema. Ker bi se na podlagi reforme nekaterim sodnikom plače znižale, je bila takšna rešitev opredeljena kot neustavna. Druga napaka je bila poizkus ureditve sodniških plač z odlokom državnega zbora. Ker tudi mednarodni akti priporočajo najvišjo možno stopnjo neodvisnosti sodnikov, bi bilo primernejše, da se najpomembnejše odločitve o položaju sodstva, to pa so tudi odločitve o plačah, sprejemajo s predpisi na ravni zakonov. Zanje so predvideni točno določeni zakonski postopki, možnost veta državnega zbora, pa tudi referenduma. Za odloke pa takšne varovalke ne obstajajo. (Jure Trampuš. 6.januar 2007. Sodniki. Virantov poraz pri 125. členu. Mladina) Sledil je nov predlog zakona, ki prinaša spremembe, povezane s povečevanjem učinkovitosti izvajanja sodniške funkcije in se nanaša na zagotavljanje stalnosti sodnikov pri sodiščih nižjega položaja, na stimuliranje tekočega reševanja sodnih zaostankov s sodniškim napredovanjem, trajni mandat sodniške funkcije in hierarhijo sodstva, ter zahteva, da o zahtevnejših stvareh odločajo izkušenejši in strokovno bolj usposobljeni sodniki. S predlagano ureditvijo bodo sodniki, ki dosežejo pogoje za uvrstitev v višji

33

sodniški naziv, ostali še naprej na istem sodniškem mestu, kar pomeni, da bodo sodniško funkcijo oziroma sodniško službo opravljali na istem sodišču kot pred napredovanjem v višji sodniški naziv. 5.3. Alternativno reševanje sporov 5.3.1. Mediacija Mediacija je oblika alternativnega načina reševanja sporov s pomočjo nevtralne tretje osebe, ki ne more v zadevi odločati, ampak s svojim delovanjem v neformalnem postopku udeležencem pomaga doseči sporazum, ki spor razrešuje in na novo ureja medsebojne pravice in obveznosti. Postopek vodi mediator, ki je posredovalec med udeleženci spora. Lahko mu rečemo tudi "poravnalec" ali celo "mirovnik". Mediator je lahko vsaka fizična, polnoletna oseba, ki je opravila najmanj 40-urno posebno izobraževanje in ni nujno pravnik. V postopku mediacij pri sodišču je mediator pravnik, ki včasih dela v sodelovanju z mediatorjem iz drugih poklicev (psiholog, ekonomist). Mediacija se lahko kot alternativni način reševanja sporov izvaja v različnih sporih, kot so civilni, družinski in osebni spori, spori v nepravdnih zadevah, spori med povzročiteljem škode in žrtvijo, gospodarski, potrošniški, upravni in delovni spori, spori med pripadniki različnih kultur, ver, ras, držav ali narodov ter v drugih primerih nesoglasij. (European Judicial Netvork in civil and commercial matters. European Commission. (2006). Organisation of justice - Slovenia. Dostopno na: http://ec.europa.eu/civiljustice /org_justice/org_justice_sln_en.htm. [20.9.2007]) Okrožno sodišče v Ljubljani je leta 2001, ko je alternativno reševanje sporov uvedel takratni predsednik Aleš Zalar, začelo strankam ponujati možnost reševanja sporov na različnih področjih: v klasičnih civilnih zadevah, v družinsko pravnih zadevah in v gospodarskih sporih. Postopek, ki temelji na iskanju poti do sporazumne rešitve spora, se je izkazal za uspešnega najprej pri reševanju pravdnih sporov v letu 2001, zato ga je sodišče leta 2002 začelo ponujati že v družinskih in leta 2003 v gospodarskih sporih. Sedaj pa mediacijo izvajajo tudi okrožna sodišča v Celju, Novi Gorici in Kopru. Stranke za postopek mediacije pri sodišču ne plačujejo. Mediacije potekajo tudi pri mediacijskem centru Slovenskega zavarovalnega združenja za spore, v zvezi z zavarovanji, in so za stranke prav tako brezplačne. Tudi v predkazenskem postopku po določbah Zakona o kazenskem postopku potekajo brezplačne mediacije. Pri Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij (PIC), pa morata stranki za mediacijo plačati. (povzeto po: Maja Ogorevc. 14. 9. 2007. Z mediacijo nad zaostanke. Velika kaplja v morje sodnih zaostankov. Žurnal. 3 odstavki. [online]. Dostopno na: http://www.zurnal. org/cms/novice/slovenija/index.html?id=9853. [20.10.2007]) Alternativne metode reševanja sporov omogočajo hitrejše in cenejše reševanje sporov, pripomorejo pa tudi k učinkovitejšemu delu sodišč, saj omogočajo rešitev zadev v kratkem roku in tako pomagajo k hitrejšemu odpravljanju sodnih zaostankov.

34

Od leta 2001 do avgusta 2006 so na sodiščih končali skoraj tri tisoč primerov, od tega jih je bilo kar 51 odstotkov rešenih že po prvem srečanju. Postopek je prostovoljen in zaupen. Je zavezujoč in kar je zelo pomembno, precej krajši od rednega sodnega postopka. Poravnava, ki jo stranki skleneta na sodišču ima moč sodbe. Tabela 6: Primerjava statističnih podatkov za leti 2005 in 2006 Leto 2006 2005 Razlika Ponujene mediacije 3723 2722 +1001 Obe stranki soglašali 758 669 +89 Mediacija zaključena 806 590 +216 Mediacija uspešna 419 279 +140 Mediacija uspešno končana na 1. naroku 170 152 +18

Vir: Okrožno sodišče v Ljubljani. 28.3.2007. Letno statistično poročilo o programih mediacij na Okrožnem sodišču v Ljubljani. [online]. Dostopno na: http://www.sodisce.si /okrolj/default.asp?k=sporocila_za_javnost&sgroup=1&spid=479 [20.10.2007] Iz podatkov je razvidno, da se s pomočjo mediacij na Okrožnem sodišču v Ljubljani vsako leto reši več zadev. V letu 2006 je bilo z mediacijo uspešno rešenih kar polovica več zadev kot v letu 2005. Poseben uspeh so v letu 2006 beležili v programu mediacij v gospodarskih zadevah, kjer je bilo v letu 2006 v primerjavi z letom 2005 uspešno rešenih skoraj trikrat več zadev. V programu mediacij v družinskih zadevah je bilo v letu 2006 v postopku mediacije uspešno rešenih kar 70,7 odstotka zadev, kjer sta obe stranki podali soglasje za mediacijo. To je najvišji odstotek uspešnosti tega programa od njegove uveljavitve. (Okrožno sodišče v Ljubljani. 28.3.2007. Letno statistično poročilo o programih mediacij na Okrožnem sodišču v Ljubljani. [online]. Dostopno na: http://www.sodisce.si/okrolj/default.asp?k= sporocila_za_javnost&sgroup=1&spid=479. [20.10.2007]) Nad rezultati so bili presenečeni tudi ameriški sodniki, ki so prišli k nam delit svoje izkušnje z alternativnim reševanjem sporov. Kljub precejšnjim razlikam v pravnem sistemu so sodniki obeh držav našli veliko skupnih točk. V ZDA imajo sicer daljšo tradicijo mediacij, vendar so bili nad slovenskim uspehom navdušeni. Mediacije podpira tudi novi predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča Andrej Baraga: "Podpiram vsak program, ki pripomore k zmanjševanju sodnih zaostankov. Ljudje bi se morali bolj zavedati, da obstajajo drugačni, cenejši in krajši načini reševanja sporov." (Maja Ogorevc. 14. 9. 2007. Z mediacijo nad zaostanke. Velika kaplja v morje sodnih zaostankov. Žurnal. 3.odstavki.[online]. Dostopno na: http://www.zurnal.org/cms/novice/slovenija/index. html?id=9853. [20.10.2007])

35

Tabela 7: Statistika za vse mediacijske zadeve 2001-31.maj 2005 (civilne, družinske in gospodarske)

SOGLASJE KONČANA MEDIACIJA

LETO ŠTEVILO NAPOTITEV

NA MEDIACIJO SOGLASJE OBEH

STRANI

REŠENO

USPEŠNO 2001 420 106 (25,2%) 105 52 (49,5%) 2002 1063 313 (29,5%) 206 118 (57,3%) 2003 1259 447 (35,5%) 416 225 (54,1%) 2004 1852 553 (29,9%) 496 257 (51,8%) 2005

do 31.maja

754

305 (40,5%)

230

112 (48,7%)

Skupaj 5348 1724 (32,2) 1453 756 (52%)

Vir: Council of Europe. European Commission for the Efficiency of Justice (CEPEJ). Project Slovenie 2005.Str.21 Pri merjenju uspešnosti mediacije pa ni pomemben samo delež doseženih poravnav ali umikov tožbe, pač pa tudi zadovoljstvo strank, ki ga merimo z anketnimi vprašalniki (v njih se pridobivajo poleg podatkov o zadovoljstvu strank z izidom mediacije tudi podatki o procesu mediacije, nadaljnjih priporočilih, strokovni usposobljenosti mediatorjev, uporabnosti mediacije, pretekli uporabi mediacije...) ki jih stranke in njihovi pooblaščenci oddajo po končanem postopku. Izpolnjevanje anketnih listov je neobvezno in anonimno. Večina strank meni, da jim je mediacija prihranila čas (64,3 odstotka) in denar (65,5 odstotka). Zanimiv je podatek, da so stranke v večini primerov (86,2 odstotka) na vprašanje, ali bi mediacijo priporočile tudi drugim, odgovorile pozitivno. Stranke vse bolj spoznavajo, da se z mediacijo lahko izognejo tveganjem in presenečenjem, ki jih čakajo v sodnem postopku. V mediaciji za razliko od pravde v celoti obdržijo nadzor nad pravili, pod katerimi se bo spor reševal in nad končnim izidom postopka. Zanimiv je tudi podatek, da ima Okrožno sodišče v Ljubljani na svoji listi že več mediatorjev kot pa ima zaposlenih sodnikov. 5.3.2. Arbitraža Julija 2004 je Okrožno sodišče v Ljubljani dopolnilo svojo ponudbo programov alternativnega reševanja sporov s programom arbitraže, ki ga izvaja v sodelovanju s Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije. V okviru tega programa, sodišče strankam v primernih sporih predstavi prednosti arbitražnega reševanja sporov in jim predlaga, da svoj spor poskusijo rešiti s pomočjo strokovnjakov, arbitrov na listi Stalne arbitraže pri GZS. Za arbitražno reševanje so primerne vse vrste sporov glede pravic s katerimi stranke lahko prosto razpolagajo, predvsem pa tisti spori, pri katerih bi bil pravdni postopek iz različnih razlogov zapleten in dolgotrajen, njegov zaključek pa nepredvidljiv (na primer zaradi zapletenega in težko ugotovljivega dejanskega stanja, pravno novih ali podreguliranih

36

področjih..). Stroškovno so za arbitražo primerni zlasti spori višjih vrednosti. Sporazum v arbitraži je lahko sklenjen ne glede na dejstvo ali spor izhaja iz pogodbenega ali nepogodbenega razmerja v vseh primerih, kjer niso izrecno predvideni sodni postopki. Prednost arbitražnega postopka so njegova hitrost, nejavnost, možnost strank da vplivajo na določitev pravil in potek postopka, vključitev arbitrov, ki poleg pravnih odgovarjajo tudi na strokovna vprašanja. Arbitraža je primerna zlasti v primerih, ko stranke želijo hitro in diskretno rešitev spora in ne želijo prekiniti poslovnih stikov in želijo, da o sporih odloči strokovnjak s tega področja. Strankam sodišče predlaga arbitražo zlasti v odškodninskih sporih iz nepogodbenih in pogodbenih razmerij, gradbenih sporih in sporih zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Na delo gospodarskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani bo sporazum vplival pozitivno, saj lahko vpliva na zmanjšani pripad in posledično na zmanjšanje števila nerešenih spisov, ki zaradi svoje narave zahtevajo dolgotrajno rešitev, s čimer bi se zmanjšal tudi sodni zaostanek.(povzeto po: European Judicial Netvork, in civil and commercial matters. European Commission. Organisation of justice - Slovenia. (2006). [online]. Dostopno na: http://ec.europa.eu/civiljustice/org_justice /org_justice _sln_en.htm [20.9.2007]) 5.4. Projekt modernizacije pravosodnega sistema oziroma projekt e-pravosodja Uvajanje tehnologije elektronskega poslovanja je mogoče primerjati z uvajanjem prvih računalnikov v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Razlika je opazna v posledicah uvajanja. Tedaj je računalnik spremenil samo postopke v delovanju posameznih delovnih mest in oddelkov ter olajšal in pospešil delo posameznika ter postopke v oddelku. Celotna organizacija se ni veliko spremenila. Elektronsko poslovanje pa pretresa organizacije v procesih in na novo določa načine povezovanja med organizacijami ter ustvarja nove načine povezovanja med organizacijami ter ustvarja nove priložnosti za povezovanje posameznikov s poslovnimi in vladnimi organizacijami. Poenostavljeno rečemo, da organizacija posluje elektronsko, kadar posluje brez papirjev, oziroma s čim manj papirja. Dodatno spodbudo razvoju elektronskega poslovanja prinašata razširitev uporabe interneta in liberalizacije telekomunikacij. Uporaba interneta odpira nove načine povezovanja z že znanimi osebami pa tudi z ljudmi, ki jih še nismo srečali. Uvajanje nove informacijske tehnologije v organizacijo terja pazljivo načrtovanje, da bi informacijski sistem bil učinkovit (da bi deloval na pravi način) in uspešen (da bi zagotavljal prave stvari). Izhodiščni vprašanji sta vedno, katere informacije in katere podatke potrebujemo in kakšni bodo stroški izgradnje. (Možina Stane et al, 2002, str.634) Pomembna značilnost informacijsko komunikacijske tehnologije je koneksiteta (Rose Aidan, Lawton Alan,1999, str.121), saj ta tehnologija prinaša v organizacijski svet logiko mrež, povezovanja in vzpostavlja nove oblike razmerij med subjekti. Z informacijsko komunikacijsko tehnologijo se povečuje fleksibilnost organizacije. Njena organizacijska zgradba postane prožnejša, razvijajo se različna informacijska središča, ki nudijo uporabnikom raznovrstne informacije. Večja prožnost organizacije povečuje njeno

37

sposobnost, da preoblikuje delovne procese in oblikuje storitve, prilagojene potrebam strank. Pisarniški tehnični uslužbenci doživljajo pri uvedbi novih tehnologij občutne spremembe, vendar je pri njih povečanje individualne odgovornosti bistveno manjše kot pri strokovnih uslužbencih. Mnogo bolj kot strokovni uslužbenci se čutijo ogrožene, deloma zaradi neskladja med zahtevano in dejansko usposobljenostjo, deloma pa tudi zaradi omejitve rasti oziroma v razvoju organizacije. Z uporabo informacijske tehnologije se torej poveča samostojnost izvajalcev dela, mnogo srednjega vodstvenega osebja pa je odveč. S tem se zmanjša število hierarhičnih ravni v organizaciji in število vodstvenih in vodilnih uslužbencev, razpon kontrole pa se povečuje. Informacijska tehnologija sicer zahteva od strokovnega uslužbenca nova znanja, ki pa mu omogočajo bolj celovito in samostojno opravljanje dela. (Brejc Miha, 2000, str.194,195) Sprememba tehnologije povzroča v organizacijah nastanek novih poklicev in odmiranje nekaterih tradicionalni. Tako se poveča potreba po poklicih s področja informacijsko komunikacijske tehnologije, potrebe po administrativnemu osebju pa se zmanjša, kar povzroča v organizacijah premestitve in prekvalifikacije uslužbencev, kar pa povzroča napetosti med zaposlenimi. Ker se z informatizacijo mnoge odločitve lahko sprejemajo na nižjih ravneh, lahko vodilni namenijo večjo pozornost ključnim vprašanjem organizacije, kot na primer: planiranju, organiziranju in izboljšanju sistema, proučevanjem ciljev, načrtov, dosežkov, razvijanju človeškega dejavnika maksimiranje sposobnosti in delovnega prispevka vseh zaposlenih. (Daniels N.Caroline, 1994, str.110) Poleg pozitivnih strani informatizacije pa obstajajo tudi negativne plati: napake na operacijskem sistemu, napake na trdih diskih, programske napake, nemoč uporabe računalnikov, vdori v sistem, ki se pojavljajo kot kraje informacij, sabotaže in vandalizma, v obliki vdora v mrežo in v sistem z nepooblaščeno uporabo gesel in prenosom podatkov ali uničenjem.(Alter Steven 2002, str.544) Glavni razvojni projekt sodišč do leta 2023 je projekt e-pravosodje, ki je predviden v letih med 2009 in 2013 in ki naj bi bil »težak« 66 milijonov evrov (slabih 16 milijard tolarjev). Na ministrstvu so se odločili za popolno prenovo informacijsko komunikacijske tehnologije pri pravosodnih organih, saj naj bi bila obstoječa tako zastarela, da njena nadgradnja ni smiselna. Pravosodni organi naj bi se tako informatizirali do stopnje, ki bo primerljiva z informatizacijo v upravah držav Evropske unije. Znotraj projekta e-pravosodje, delno pa že pred njim (od leta 2007 do 2013), bo tekel podprojekt e-sodišče, katerega cilj je popolna odprava papirnega poslovanja na sodiščih ter dostopnost vseh informacij po elektronski poti. (Ius software d.o.o. Matija Jamnik. E-pravosodje do leta 2013. Pa vemo, kakšno bo? (2007) [online]. Dostopno na: http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_clanek.asp?id=22480&Skatla=17. [20.10.2007]) 5.4.1. Elektronski vpisniki in elektronski spisi Vse sodne zadeve (spisi, vloge) pridejo najprej v vložišče in se vpišejo v vpisnik. Vpisniki so večinoma vodeni na konvencionalne načine. Z informatizacijo pravosodja pa prehajamo na elektronske vpisnike. Elektronski vpisnik pomeni, da je možno zasledovati pot spisa,

38

oziroma zasledovati vlogo stranke, ki jo je vložila na sodišče in ugotoviti v kateri fazi se le-ta nahaja. Ko bodo vpisniki v celoti informatizirani, se bo natančno videlo, koliko zadev je v reševanju na sodišču, pri katerih sodiščih, pri katerih sodnikih in kako dolgo so že tam. Takrat bomo dobili vpogled v prerez nad vsemi zadevami, ki se vodijo na sodišču. Informatizacija vpisnikov pa je šele prvi korak. Naslednji korak je informatizacija sodnih spisov, kar pomeni, da bodo vse vloge, vključno z vsemi prilogami, ki jih dobijo sodišča, v elektronski obliki in, da bodo ti spisi nato lahko potovali od prvostopenjskega sodišča na pritožbeno sodišče v elektronski obliki. Danes ti spisi potujejo na konvencionalen način, po pošti. Takšen način poslovanja s spisi, na elektronski način, je že uvedlo Ustavno sodišče. Na Ustavnem sodišče lahko vsak sodnik pogleda vse spise, ki so na sodišču v elektronski obliki in kako hitro se zadeve rešujejo. Sledi možnost, da vsi pooblaščeni predstavniki strank v sodnih zadevah s sodiščem poslujejo izključno in samo v elektronski obliki. To pomeni, da bodo pooblaščeni predstavniki kot so odvetniki, notarji, državni tožilci in državni pravobranilci sodiščem svoje vloge pošiljali izključno v elektronski obliki in da bodo tudi sodišča svoje sklepe oziroma odločbe pošiljala njim izključno v elektronski obliki. Na ta način se bomo izognili danes zelo zamudnemu vročanju, ki velikokrat predstavlja ozko grlo pri hitrejšem reševanju sodnih zadev. Državljani, ki pa nimajo pravnega zastopnika, pa se bodo na sodišče še naprej obračali na konvencionalen način, s pisno vlogo. Zahteva po elektronskem poslovanju, poleg naštetih, velja tudi za poslovanje vseh ostalih državnih organov brez izjeme, če in ko bodo imeli opravke s sodiščem. Realizacija tega cilja zahteva naslednje ukrepe. Prvi ukrep je natančna analiza dosedanjega načina dela postopkov v pravosodnem sistemu. Če bi dosedanje pomanjkljivosti ohranili, bi to pomenilo, da bi dosedanje pomanjkljivosti povzdignili na višji nivo, na elektronsko poslovanje. Ker se moramo temu izogniti, je prva naloga skrben pregled vseh pravil sodnega poslovanja in iskanje optimizacije teh postopkov. Naslednja naloga pa je zakonodajne narave. Navedeno je potrebno na eni stani preliti v ustrezne predpise, ki bodo določili potek vseh postopkov v pravosodju, in prilagoditi zahtevam elektronske obdelave podatkov oziroma informatizacije, kar se določa predvsem s sodnim redom. Na drugi strani pa vzpostavili zakonske okvire za prehod odvetniških pisarn, notarskih pisarn, pravobranilstev, tožilstev, državnih organov in gospodarskih družb na elektronsko poslovanje s sodišči. Za prehod na elektronsko poslovanje bo zelo pomembno tudi izobraževanje o novem sistemu. Sledila bo počasna implementacija oziroma začetek poslovanja po novem. 2.3.3. Lukenda e-plus Z vidika informatizacije bi bilo program za odpravo sodnih zaostankov Lukenda, mogoče še dopolniti in razširiti z večjim poudarkom na uvajanju najnovejših informacijskih tehnologij in s tem povečati možnosti za njegov uspeh, kar je predstavljeno v dodatnem projektu Lukenda e-plus.

39

Gre predvsem za naslednja področja, ki bi lahko pripomogla k zmanjšanju sodnih zaostankov in k velikim finančnim prihrankom: - vlaganje (sprejemanje) sodnih vlog v elektronski obliki - spletno arbitriranje - informacijska podpora pri izdelavi in izdajanju sodnih odločb V prvih dveh primerih so možni veliki prihranki na začetku sodnega postopka, saj v veliki meri (po nekaterih ocenah do 20% vseh zadev) razbremenijo sodnike in pomagajo hitro rešiti postopke, ki so enostavni in/ali v veliki meri rutinski, v zadnjem primeru pa se (z vse večjim dodajanjem elementov umetne inteligence) lahko samodejno izdelajo številni takšni akti, kjer ni potrebno vsebinskega premisleka. (povzeto po: Tomažič Anton s sodelavci. (januar 2006). Lukenda e-plus. [online]. Dostopno na: http://www.tomazic.info/ lukendaplus.htm . [20.10.2007] ) 5.4.2.1. Sodne vloge (in odločbe) v elektronski obliki V zadnjem desetletju so v svetu (posebno še v ZDA) nabrali že toliko izkušenj z vlaganjem ter sprejemanjem sodnih vlog v elektronski obliki, da se je o tem nabralo že ogromno izkušenj. Potrebno bi bilo le preiskati številna poročila in dokumente in ugotoviti, katere rešitve dajejo najboljše rezultate ter največje prihranke. Tisti (upravni) organi, ki so prvi začeli sprejemati vloge, ki temeljijo na inteligentnih obrazcih, so navdušeni, saj je napak dosti manj in zato tudi manj potreb po dopolnjevanju vlog. Glavna prednost pa je, da so dobljeni podatki takoj na voljo za izgradnjo dokumentov, ki predstavljajo osnovo končnih odločb. Poudariti je potrebno, da računalnik ne bo nikdar prevzel vloge sodnika (ki ob upoštevanju vseh zbranih dejstev sprejme vsebinsko odločitev), vendar pa mu bo lahko celo v najzahtevnejših pravdnih in kazenskih postopkih veliko pomagal pri zahtevni zadnji fazi postopka, ki je izdelava sodbe ali druge odločbe (in prav tukaj je velik del razlogov za velike sodne zaostanke). Še pred nekaj leti so bile vložene sodne (in upravne) vloge v elektronski obliki ponavadi zavržene (ali vsaj preložene) zaradi dvomov v avtentičnost in varnost poslovanja, pomanjkanja prave podlage, itd. Danes pa so ti dvomi lahko že povsem ovrgljivi. Ker je bilo doslej veliko narejenega na področju javne uprave, bi se temu pravosodje lahko priključilo kar hitro. V Sloveniji obstajajo podjetja, ki povsem obvladujejo tehnični in varnostni del in bi lahko kaj hitro tudi pomagala ustvariti še manjkajoče module e-plačilnega prometa, e-sodnih taks in/ali kolektov. Tudi Pošta Slovenije se intenzivno pripravlja, da bo možno pošiljati uradno in zanesljivo vse vrste pravnih dokumentov v elektronski obliki na enako (ali še bolj) enostaven način, kot v papirnati obliki. (povzeto po: Tomažič Anton s sodelavci. (januar 2006). Lukenda e-plus. [online]. Dostopno na: http://www. tomazic.info/lukendaplus.htm. [20.10.2007] ) 5.4.2.2. Spletna mediacija in arbitriranje Z uporabo spletne mediacije in arbitraže bi se še znatno zmanjšalo število aktivnih sodnih postopkov. Rezultati spletne mediacije pa bi še pozitivneje vplivali na stanje v pravosodju in na zmanjšanje sodnih zaostankov, ker bi se stranke še lažje odločale za (izven)sodne poravnave, saj bi odkrile še večje možne časovne in finančne prihranke (rešitev nekaj let

40

prej, nižje takse, obresti, manjši pravdni stroški, itd.). To še posebej velja za gospodarske spore. Spletna mediacija in/ali arbitriranje bi se kot poseben postopek pripravil in ponudil predvsem za vse vloge, ki bi bile vložene na elektronski način. Pripravila bi ga lahko država (ministrstvo za pravosodje, sodišča), izvajali pa morda lahko tudi kakšni drugi subjekti (razne zbornice in asociacije ter gospodarske družbe, pa tudi v sodelovanju s pravnimi fakultetami). Predvsem pa s kadrovskega gledišča ne bi bilo potrebno, da so s tem obremenjeni sodniki sami. Večina aktivnosti bi potekala samodejno, na podlagi dobro pripravljenih računalniških programov, tiste dele, kjer pa bi bili potrebni človeški posegi pa bi lahko izvajali tudi pravniki, ki niso sodniki. Predpogoj za spletno arbitriranje je v tem, da imata obe stranki (ponavadi tožnik in toženec) elektronski naslov oziroma dostop do interneta. Opremljenost posameznikov in družin ter podjetij z internetno povezavo je v Sloveniji že zelo velika. Država bi predstavljanje z elektronskim naslovom lahko močno stimulirala z določitvijo precejšnjega popusta pri taksah oziroma kolekih, ki so v e-obliki lahko dokaj nižje. Ko bo tožnik v elektronski obliki vložil tožbo, bo sistem takoj lahko preveril, če je možno tudi nasprotno stranko dobiti po elektronski poti. V nekaterih primerih bo sicer potreben še kakšen človeški poseg, kasneje pa bo tega potrebno vse manj. Sledilo bo vročanje nasprotni stranki po elektronski pošti in kakor hitro bo toženec potrdil prejem, se bo lahko tudi že začel postopek spletne mediacije. Program bo takoj analiziral zadevo in prikazal vsaj nekaj možnih variant nadaljevanja postopka. V končni fazi se postopek mediacije lahko konča le na dva možna načina: do mediacije pride ali pa se ta prekine in postopek vrne v redni sodni postopek. V prvem primeru mora država poskrbeti, da je poravnava na podlagi predhodno potrjenih izjav in zavez obeh strank tudi izvršljiva. (povzeto po: Tomažič Anton s sodelavci. (januar 2006). Lukenda e-plus. [online]. Dostopno na: http://www.tomazic.info/lukendaplus.htm [20.10.2007] ) Glede na to, da države Evropske unije na področju sodnih vlog v elektronski obliki dokaj zaostajajo za Ameriko (in celo Azijo), bi Slovenija s pospešenim razvojem na tem področju lahko prevzela celo vlogo ene od vodilnih v EU in bi bilo gotovo možno dobiti tudi kaj raziskovalnih sredstev.

41

6. SKLEP Sodni sistem v Sloveniji je sestavljen iz dveh vrst sodišč: splošnih in specializiranih. Med splošnimi sodišči so za sojenje na prvi stopnji pristojna okrajna in okrožna sodišča, pristojnost med njimi pa se deli glede na vsebino posameznega spora. Načeloma velja, da so za manj zahtevne primere pristojna okrajna, za bolj zahtevne pa okrožna sodišča. Na drugi stopnji, torej v primeru pritožbe na odločitev prvostopenjskega sodišča, in v nekaterih drugih primerih odločajo višja sodišča. Na vrhu piramide splošnih sodišč pa stoji vrhovno sodišče, ki je najvišje sodišče v državi. Poleg splošnih sodišč slovenski pravosodni sistem pozna tudi specializirana sodišča in sicer delovno in socialno ter upravno sodišče. Sodni zaostanki so se na Slovenskih sodiščih začeli kopičiti v zadnjih desetih letih in tako prerasli mejo, ob kateri še lahko rečemo, da imamo pregled nad stanjem. Dejstvo je, da se Slovenija sooča s sistemskimi sodnimi zaostanki in bo odprava le-teh vse prej kot lahko delo vseh, ki so zadolženi zanjo. Programov za njihovo odpravo je bilo že več, vendar še noben ni dosegel želenih uspehov. Kako bo s projektom Lukenda, ki se izvaja sedaj, pa bo pokazal čas, nedvomno pa so v njem opisane nekatere rešitve, ki bi v veliki meri pripomogle k izboljšanju stanja. Slovenija tako plačuje grehe preteklosti v obliki odškodnine nezadovoljnim strankam v postopkih, ki svoje pravice iščejo na Evropskem sodišču, kar dodatno obremenjuje še tako okrnjen ugled sodstva. Zmanjševanje sodnih zaostankov je dolgotrajen proces. Pri tem je ključnega pomena, da javnost, mediji in politiki postopoma začnejo zaupati sodnikom in sodiščem, da si ti lahko sami postavijo norme, da bodo bolj motivirani. Hkrati mora sodna veja oblasti tudi na področju kadrovanja delovati v spodbujanju dragocenih talentov in človekovih zmožnosti. Pri tem je potrebno izpostaviti potrebo po zaposlovanju kadrov, ki so usposobljeni za organizacijo in vodenje, predsednike sodišč pa s tem razbremeniti področij kot so ravnanje s financami, s kadri, varovanjem sodnih zgradb, vodenje službe za informatiko, na različnih pravnih področjih sprejemanje programov za reševanje sodnih zaostankov, in s tem omogočiti opravljanje specializiranega sodniškega dela. Tudi sodnemu osebju bi moralo biti omogočeno dodatno izobraževanje in možnosti za napredovanje. Pomanjkljivosti na zakonodajnem področju, področju financiranja ter sami učinkovitosti in organiziranosti dela znotraj pravosodja lahko rešijo kakovostni predpisi, jasni in merljivi cilji, stalne in objektivne analize učinkovitosti in primerni nadzorni mehanizmi. Vse to lahko omogoči višjo kakovost storitev in poslovanja ter večjo učinkovitost v sodstvu in uporabnikih sodnih storitev. Informacijska-telekomunikacijska tehnologija lahko bistveno pripomore k večji kakovosti in učinkovitosti postopkov, vendar morajo biti postopki že v naprej zasnovani sodobno in prilagojeni možnostim sodobne tehnologije. Informatizacija ustaljenih papirnih postopkov ne bo dosegla učinkov, ki bi jih dosegli zares prenovljeni postopki. Za učinkovito delo sodišč so odgovorni predvsem sami sodniki, ki pa potrebujejo še dodatno motivacijo. Tako je Minister za javno upravo Gregor Virant s pripravo odloka o plačah funkcionarjev posegel tudi v plače sodnikov, po katerem se naj bi se plače mnogih znižale. Prihranjen denar, pa je predlagal, da naj bi se porabil za nagrajevanje sodnikov, ki dosegajo nadpovprečne delovne rezultate. Sledile so grožnje sodnikov o beli stavki.

42

Ustavno sodišče je že sprejet odlok po prejemu precejšnega števila zahtev za varstvo zakonitosti razveljavilo, saj so presodili, da je z njim ogrožena neodvisnost sodstva. Odlok se tako ni uveljavil v praksi, je pa pripomogel k spremembi Zakona o sodniški službi, ki je zajel kar nekaj Virantovih predlaganih sprememb. Sodniki pa niso nezadovoljni samo z nizkimi plačami temveč tudi s slabimi delovnimi pogoji, opozarjajo pa tudi na pomanjkanje izobraževanja. Povečana storilnost, ki se od njih zahteva bo kmalu vplivala na kakovost sojenja. Za večjo učinkovitost bo treba narediti premik pri izboljšanju slabih delovnih pogojev. Tudi izobraževanje sodnikov je velika težava, saj še vedno ni izobraževanja kandidatov za sodnike, posledično pa imajo sodniki začetniki velike težave pri sojenju. Pogrešajo z zakonom določene sodniške pomočnike. Izboljšanje razmer je mogoče pričakovati le s posegom na vse nivoje, ki vplivajo na sodno delo, od zakonodajnega nivoja, pa do nivoja posameznega sodnika in posameznega sodnega delavca. Da bi se soočili s kompleksnostjo vseh vprašanj, pa morajo vsi organizacijski nivoji sodelovati in sklepati neizogibne kompromise. Splošen problem slovenskega sodstva ni v nezadostnem delu sodnikov samih, temveč je problem v upravljanju in organizaciji, katerega ni mogoče rešiti z vnašanjem več denarja v sistem ali s povečanjem obsega dela sodnikov. Na zmanjševanje števila sodnih postopkov in s tem tudi sodnih zaostankov, vplivajo tudi alternativne oblike reševanje sporov. Od leta 2001 Okrožno sodišče v Ljubljani strankam ponuja v pravdnemu postopku pridruženo alternativno reševanje sporov s posredovanjem - mediacijo v klasičnih civilnih zadevah, program mediacije v družinsko-pravnih zadevah in program mediacije v gospodarskih sporih, julija 2004 pa je bil strankam predstavljen tudi program arbitraže, ki poteka v sodelovanju s Stalno arbitražo pri Gospodarski zbornici Slovenije.

43

7. POVZETEK Sodna funkcija, ki jo opravlja sodstvo, je poleg izvršilne in zakonodajne ena izmed treh funkcij oblasti, ki skrbijo za pravni red v državi. Med osnovne naloge sodnega sistema sodi odločanje o pravicah in dolžnostih državljanov v konkretnih primerih ter odločanje v obtožbah zoper njih. Slovenska ustava zahteva, da so vsa sodišča nepristranska, neodvisna in ustanovljena z zakonom, sodniki pa morajo odločati neodvisno in so vezani le na ustavo in zakon. V Republiki Sloveniji v civilnih zadevah na prvi stopnji odločajo okrajna in okrožna sodišča, na drugi pa Višja sodišča. Okrajnih sodišč je 44, okrožnih pa 11. V Sloveniji so 4 Višja sodišča. O izrednih pravnih sredstvi praviloma odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki v nekaterih primerih odloča na tretji stopnji. V Republiki Sloveniji so 4 delovna in 1 socialno sodišče prve stopnje. V individualnih in kolektivnih delovnih sporih ter socialnih sporih na drugi stopnji odloča Višje delovno in socialno sodišče. Odločba Evropskega sodišča za človekove pravice Lukenda v. Slovenija zavezujeta k vzpostavitvi stanja, v katerem bo zagotovljena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Nekateri sodni zaostanki povzročajo poleg neposredne tudi posredno veliko gospodarsko škodo (blokada naložb). Vlada se je na nastalo stanje odzvala z opredelitvijo ustreznih ukrepov za odpravo sodnih zaostankov kot prioritetno razvojno nalogo. Cilj projekta so odprava sodnih zaostankov na sodiščih in tožilstvih do 31.12.2010, zagotovitev prostorskih pogojev, dodatna zagotovitev in organiziranje človeških virov oziroma strokovnega osebja za določen čas, do 31.12.2010, ko načrtujemo odpravo sodnih zaostankov, poenostavitev zakonodaje in standardizacija sodnih postopkov, popolna informatizacija sodišč ki med drugim omogoča vzpostavitev informatiziranega sistema opozarjanja na približevanje izteka rokov in posledično okrepitev notranjih kontrol poslovanja. Potrebno je stimulativno nagrajevanje sodnikov in drugega sodnega osebja zaradi povečanega obsega dela za odpravljanje sodnih zaostankov in izvajanja nadzora nad izvajanjem sodne uprave. Sodne zaostanke je mogoče zmanjšati tudi z alternativnim reševanjem sporov, ki omogočajo, da se spor reši brez intervencije sodišča ali vsaj brez meritorne odločitve sodišča. Med glavne načine, ki se izvajajo v Sloveniji, spadajo arbitraža, mediacija in v širšem smislu aktivnost sodišča v smeri spodbujanja sodnih poravnav. Ključne besede: sodstvo, ustava, zakon, sodni zaostanki, alternativno reševanje sporov, informatizacija sodišč

44

ABSTRACT Justice function, wich is preformed by jurisdiction is beside executive power and legislative one of the three functions of the authority, wich is provided for legal order in the state. The basis tasks of the law system are determinations about rights and obligations of the citizens in the concrete cases and determinations in accusations against them. Slovene constitution demands that all courts are impartial, independent and established by the law. Judges are bound only on constitution and law and they have to determinate independent. The courts of first instance for civil cases in Slovenia are the local courts and district courts, while the high courts are the courts of second instance. Slovenia has 44 local courts, 11 district courts and 4 high courts. The Supreme Court generally decides on extraordinary legal remedies and, in some cases, is the court of third instance. Slovenia has 4 other courts of first instance - 3 labour courts and 1 social court. The High Labour and Social Court is the court that deals with individual and collective labour and social disputes at the second instance. Judgment of the European Court of Human Rights in the case of Lukenda v. Slovenia obligate the state to establish the conditions in which the right to trial without undue delay shall be provided. In addition to the direct damage, certain court backlogs may also cause substantial indirect economic disadvantages (blockade of investments). The Government of the Republic of Slovenia has responded to the situation by defining suitable measures to eliminate the court backlogs as its priority development task. Goal of the project is elimination of the court backlogs in the courts and Prosecutor's offices by 31 December 2010, providing workplace conditions in accordance with the strategy of spatial development of the judicial system, additional provision and organisation of human resources or professional staff for a fixed period until 31 December 2010 when the court backlogs are planned to be eliminated, ,the simplification of legislation and the standardization of judicial proceedings, the complete computerisation of the courts enables the establishment of a computerised system of alerts to the upcoming expiries of time limits and, consequentially, a reinforcement of the internal controls of the courts' operation. Here is also need for stimulating remuneration of judges and other court staff due to the increased workload for the elimination of court backlogs and the implementation of supervision in the execution of the court administration. Court backlogs can be reduced with alternativ methodes, wich allow disputes to be resolved without the intervention of a court or at least without a court decision on the merits of the case. Among the main types of methodes practised in Slovenia are arbitration, mediation and court action in a broader sense aimed at encouraging a court settlement. Key words: jurisdiction, constitution, law, court backlogs, alternativ methodes, informatization of court

45

SEZNAM LITERATURE 1. Alter Steven. 2002. Information system. New Jersej. USA. 2. Armstrong Michael. Murlis Helen. 1994.Reward management. London. Kogan

page. 3. Brejc Miha. 2000. Ljudje in organizacija v javni upravi. Ljubljana. Visoka upravna

šola. 4. Daniels N.Caroline. 1994. Information tehnology, the management challenge.

Wokingham (UK). Addison- Wesley publishing company. 5. Fakulteta za organizacijske vede. 2007. Dr.Drago Mežnar. Temeljno o pravu z osnovami civilnega prava. 6. Ius software d.o.o. Matija Jamnik. E-pravosodje do leta 2013. Pa vemo, kakšno bo? (2007) [online]. Dostopno na: http://www.ius-software.si/Novice/prikaz_clanek. asp? id=22480&Skatla=17. [20.10.2007] 7. Heffron Florence.1989. Organization theory and public organzations. New Jersey. Prentice Hall. Englewood cliffs.

8. Hellriegel Don, Slocum John W. 1992. Mamagement, 5th edition. New York.

Addison wesley publishing company. 9. Kukec Bojan. 2002. Veliki družinski pravni priročnik. Ljubljana. Založba Arkadija. 10. Ministrstvo za notranje zadeve. Urad za organizacijo in razvoj uprave. Mag.Gorazd

Kobler. 2003. Pravosodni sistem. Ljubljana. 11. Ministrstvo za javno upravo. Direktorat za organizacijo in kadre. Upravna ademija. Mag. Gorazd Kobler. Upravni spor. 2004. Ljubljana. 12. Možina Stane in Rudi Rozman. Editors.2002. Management, nova znanja za uspeh. Radovljica. Didakta. 13. Pynes Joan.1997.Human resources management for public and nonprofit

organizations. San Francisco.Jossey Bass publishers. 14. Rose Aidan. Lawton Alan.1999. Public service management. London.Prentice Hall

Harlow. 15. Rozman Rudi. 1995. Analiza metode dela. Portorož. Zbornik razprav. 16. Tomažič Anton s sodelavci. (2006). Lukenda e-plus. [online]. Dostopno na: http://www.tomazic.info/lukendaplus.htm . [20.10.2007]

46

17. Trampuš Jure. 6.januar 2007. Sodniki. Virantov poraz pri 125. členu. Mladina. 18. Vlada Republike Slovenije in Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Mag. Mitja Deisinger. Sodni zaostanki v RS . Ljubljana.29.04.2002. 19. Maja Ogorevc. 14. 9. 2007. Z mediacijo nad zaostanke. Velika kaplja v morje sodnih zaostankov. Žurnal. 3.odstavki.[online]. Dostopno na: http://www.zurnal. org/cms/novice/slovenija/index.html?id=9853. [20.10.2007] SEZNAM VIROV 1. Council of Europe. European Commssion for the Efficiency of Justice (CEPEJ). Project Slovenie 2005. 2. European court of human rights. Survey of activities 2006. Registry of the European Court of Human Rights. (Strasbourg, 2007).[online]. Dostopno na:

http://www.echr.coe.int/NR/rdonlyres/69564084-9825-430B-9150-9137DD22737/0/Survey_2006.pdf [27.9.2007]

3. European Judicial Netvork in civil and commercial matters. European Commission.

Organisation of justice - Slovenia. (2006). [online]. Dostopno na: http://ec.europa. eu/civiljustice/org_justice/org_justice_sln_en.htm. [20.9.2007]1

4. Gospodarski vestnik. Ljubljana. 8.9.2005. 5. Ministrstvo za pravosodje. 2006. Modernizacija pravosodnega sistema RS. Projekt medinstitucionalnega sodelovanja. Ljubljana. 6. Ministrstvo za pravosodje. (2007). Naloge in cilji. [online]. Dostopno na:

http://www.mp.gov.si/si/o_ministrstvu/naloge_in_cilji/ . [22.9.2007] 7. Ministrstvo za pravosodje.(2007).Prva obletnica projekta Lukenda.[online].

Dostopno na: http://www.mp.gov.si/si/splosno/novice/novica/period/1149666178 /browse/2/browse/25/article/725/5311/?cHash=94eabcdddb.[21.9.2007]

8. Ministrstvo za pravosodje. 2005. Sodna statistika 2005. Ljubljana. 9. Ministrstvo za pravosodje. 2006. Sodna statistika 2006. Ljubljana. 10. Ministrstvo za pravosodje. 2005. Sodni zaostanki, odprava 2010. Projekt Lukenda.

Ljubljana.

47

11. Network of the presidents of the supreme judicial courts of the EU. [2007]. [online]. Dostopno na: http://www.network-presidents.eu/spip.php?article16. [24.9.2007]

12. Okrožno sodišče v Ljubljani.28.3.2007.Letno statistično poročilo o programih

mediacij na Okrožnem sodišču v Ljubljani. [online]. Dostopno na: http://www.sodisce.si/okrolj/default.asp?k=sporocila_za_javnost&sgroup=1&spid=479 [20.10.2007]

13. Open society institute 2002. Judicial Capacity in Slovenia. Monitoring the EU

accession progress. Jjudical capacity.[online]. Dostopno na: http://www.osi.hu/euaccession/2002_j_slovenia.pdf.. [24.9.2007]

14. Rtvslo.(2007). Kako je organizirano slovensko sodstvo. 26. januar 2006. [online]. 14 odstavkov. Dostopno na: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod= rnews&op =sections&func=read &c_menu=1&c_id=99640. [22.9.2007] 15. SiOL.net novice. 20.07.2007. Kaj moti izvedbo projekta Lukenda? 13 odstavkov. [online]. Dostopno na: http://novice.siol.net/default.aspx?site_id=1&page_id =36&article_id=136070720192357106&cid=109&pgn=2 [25.9.2007] ) 16. Uradni list RS. 1995. Sodni red. 17/1995 17. Uradni list RS. 2004. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih. 61/04. 18. Uradni list RS. 2005.Zakon o sodiščih. 100/05 19. Uradni list RS. 1994. Zakon o sodniški službi. 19-781/1994 20. Uradni list RS. 1997. Ustava RS. Str.17 21. Vrhovno sodišče Republike Slovenije. (2007). Slovenska sodišča.[online].

Dostopno na: http://www.sodisce.si/default.asp?idall=8&showin=all. [20.9.2007] 22. Vrhovno sodišče Republike Slovenije. (2007). Pristojnosti VS RS.[online]

Dostopno na: http://www.sodisce.si/default.asp?id=10. [22.9.2007]