UNIVERZA V LJUBLJANI

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA KLASINO FILOLOGIJO

ODDELEK ZA FILOZOFIJO

POLONCA ZUPANI

CICERONOVO POJMOVANJE DUE IN

NESMRTNOSTI V TUSCULANAE DISPUTATIONES

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, SEPTEMBER 2014 MENTORJA

doc. dr. BRANE SENEGANIK

red. prof. dr. FRANCI ZORE

2

3

IZJAVA

Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo.

4

5

ZAHVALA

Zahvaljujem se svojima mentorjema dr. Franciju Zoretu in dr. Branku Seneganiku za vso

strokovno pomo in nasvete ter potrpeljivost pri nastajanju diplomskega dela.

6

7

POVZETEK

Ciceron v svojih filozofskih in nefilozofskih delih pogosto obravnava podobne teme,

zlasti vpraanje narave loveke due, njene usode po smrti in posmrtnega ivljenja nasploh.

Zasledimo lahko razlina stalia do teh tematik: obstoj due zlasti v govorih zanika, v

filozofskih spisih pa govorci verjamejo v njeno boansko, enostavno in veno naravo.

Pogosto se pojavlja trditev, da je telo za duo jea, smrt pa pomeni zaetek pravega ivljenja

samomor kot blinjica je kljub temu prepovedan, ker je ivljenje na zemlji vendarle dar

bogov. Smrt ni ni slabega, saj je bodisi popolno iznienje telesa in due in s tem konec

obutij bodisi prehod na nek drug kraj. Pri tem redko naletimo na pasuse o kazni v

onstranstvu (pogosteje govori o poasnem napredovanju v nebeko sfero), pa pa je toliko

bolj poudarjena nagrada za ivljenje v skladu z vrlino po smrti. Bolj kot se pomikamo v liniji

Ciceronovega pisanja, bolj zatrjena je vera v neko posmrtno ivljenje, zato lahko na podlagi

filozofskih del domnevamo, da se je tudi Ciceron osebno nagibal k tej ideji.

ABSTRACT

In his philosophical and non-philosophical writings, Cicero often deals with similar

themes, namely the question of nature of the human soul, its fate after death and afterlife in

general. We may observe different attitudes towards these themes: Cicero denies the existence

of the soul, especially in his speeches, while the speakers in his philosophical writings believe

in its divine, simple and eternal nature. He often claims that the body represents a prison for

the soul, death being the start of a true life. Even though, suicide as a shortcut is strictly

forbidden because life on Earth is, nevertheless, gods gift. Death is not perceived as bad,

because it represents either the complete destruction of body and soul, feelings alongside it, or

a passing to some other place. There are few passages contemplating punishment in afterlife

more often, Cicero writes about slow progress into the divine sphere; while there is much

focus on the reward given for living virtuously after death. The more we progress in the line

of Ciceros writings, the more affirmed the belief into afterlife becomes, which is why we can

assume on the basis of his philosophical writings that Cicero personally inclined towards this

idea.

Kljune besede: dua, telo, smrt, samomor, onstranstvo, usoda, nesmrtnost.

8

KAZALO

ZAHVALA .................................................................................................................................................. 5

POVZETEK ................................................................................................................................................ 7

ABSTRACT ................................................................................................................................................ 7

KAZALO .................................................................................................................................................... 8

UVOD ..................................................................................................................................................... 10

1 IVLJENJEPIS ................................................................................................................................... 11

2 TUSCULANAE DISPUTATIONES ........................................................................................................... 15

2.1 OKOLIINE NASTANKA ............................................................................................................... 15

2.2 SLOG POMENKOV V TUSKULU ..................................................................................................... 18

2.3 VSEBINA POMENKOV V TUSKULU ............................................................................................... 24

SPLONE ZNAILNOSTI .................................................................................................................. 24

PREDGOVOR (18) ......................................................................................................................... 26

EXORDIUM (917) ......................................................................................................................... 28

NARRATIO (18111) ...................................................................................................................... 30

ARGUMENTACIJA PRVI DEL (2781) ........................................................................................... 34

ARGUMENTACIJA DRUGI DEL (82116) ...................................................................................... 51

FABELLA ......................................................................................................................................... 60

3 PRIMERJAVA Z OSTALIMI DELI ............................................................................................................ 62

3.1 GOVORI ........................................................................................................................................ 62

3.2 PISMA .......................................................................................................................................... 66

3.3 FILOZOFSKA DELA ........................................................................................................................ 68

3.3.1 SOMNIUM SCIPIONIS ............................................................................................................ 69

3.3.2 DE LEGIBUS ........................................................................................................................... 75

3.3.3 CONSOLATIO ......................................................................................................................... 76

3.3.4 CATO MAIOR DE SENECTUTE ................................................................................................ 78

3.3.5 LAELIUS DE AMICITIA ............................................................................................................ 85

ZAKLJUEK ............................................................................................................................................. 89

VIRI IN LITERATURA ............................................................................................................................... 92

KRITINE IZDAJE IN KOMENTARJI ...................................................................................................... 92

SEKUNDARNA LITERATURA ............................................................................................................... 94

9

10

UVOD

V svoji diplomski nalogi se ukvarjam s pojmovanjem due in nesmrtnosti v filozofski

zapuini Marka Tulija Cicerona, najvplivnejega rimskega govornika in filozofa, sama

naloga pa je glede na vsebino razdeljena na dva loena razdelka.

V prvem razdelku je poudarek na analizi konkretnega filozofskega spisa z naslovom

Tusculane Disputationes (Pomenki v Tuskulu). Cilj tega razdelka je nekoliko podrobneje

predstaviti to Ciceronovo delo, ker pa je kot celota preobseno, zlasti pa zato, ker za sredino

temo moje naloge vsi deli niso enakega pomena, se osredotoam na prvo knjigo, v kateri

obravnava vpraanje posmrtnega ivljenja in narave due.

Drugi razdelek je zasnovan precej ire, saj so v njem zaobseena vsa Ciceronova dela

in pisma, v katerih se pojavlja tematika smrti, ivljenja v onstranstvu in usode due. Namen

tega razdelka je v prvi vrsti raziskati, kakna stalia o naravi due lahko sreamo v

Ciceronovih delih. Pri tem ne elim zgolj navesti in katalogizirati vseh mest iz njegovih

ohranjenih spisov, na katerih je spregovoril o tej temi, pa pa je moj namen posamezne

odlomke tudi vsebinsko primerjati med sabo, jih postaviti v iri kontekst in ugotoviti, ali se

posamezna stalia, na katera naletimo, med sabo razlikujejo oziroma ali lahko zasledimo

kaken notranji razvoj od enega do drugega stalia.

Seveda je eden izmed zadanih ciljev tudi raziskati, s kolikno trdnostjo, e sploh,

lahko posamezna filozofska stalia pripiemo samemu Ciceronu in govorimo o njegovem

osebnem mnenju o omenjeni tematiki. Konni cilj je torej na podlagi raziskave zbranih

tematskih pasusov kolikor mogoe natanko ugotoviti, kakno je bilo njegovo pojmovanje

due in potemtakem odnos do nesmrtnosti.1

Ciceronova filozofska besedila bodo obravnavana v kronolokem zaporedju, v

katerem so nastajala pri tem bodo obravnavana tako dela, ki jih je spisal v asu prisilnega

umika v otium kakor dela iz asa njegove politine aktivnosti. Na ta nain bo najbolj

razvidno, kako se je spreminjal oziroma razvijal pogled na nesmrtnost due in ivljenje po

smrti.

1 Graber v svoji disertaciji Cicero's Thoughts on Immortality loeno raziskuje Ciceronov pogled na nesmrtno

slavo (immortality of fame) in osebno nesmrtnost (personal immortality), ki je vezana na pojmovanje due. V svoji diplomski nalogi se bom posvetila le slednjemu pojmovanju nesmrtnosti.

11

1 IVLJENJEPIS

Da bi lahko bolje razumeli ire hermenevtino ozadje Ciceronovega literarnega

opusa, se moramo najprej seznaniti z glavnim politinim dogajanjem v asu pozne republike

in njegovo lastno ivljenjsko potjo kratek biografski in zgodovinski pregled je torej

neizbeen. Ciceronova govornika aktivnost je bila namre vselej nerazdruljivo povezana s

politinim dogajanjem v Rimu, pa tudi udejstvovanje na podroju literature je bilo v veliki

meri odziv na politine razmere, v katerih se je Ciceron znael.

Mark Tulij Ciceron se je kot stareji izmed dveh sinov rodil leta 106 pr. Kr. v Arpinu

(danes Arpino), mestu v italski pokrajini Lacij. Ker je bil oe premoen lan vitekega reda, je

lahko sinovoma omogoil temeljito izobrazbo iz retorike in filozofije. Po opravljenem olanju

je Ciceron pod pokroviteljstvom takratnih najvejih govornikov, Lucija Likinija Krasa in

Avgurja ter Pontifika Scevole, priel spremljati sodne obravnave, okoli leta 81 pr. Kr. pa je

nastopil kot pravnik. e pred tem se je posveal pisanju svoje prve teoretine retorine

razprave z naslovom De inventione, ki pa je ostala nedokonana. Udejstvoval se je tudi kot

pesnik: ohranjeni fragmenti njegovih prvih pesnikih poskusov (znane so njegove kratke

kompozicije z ueno ali didaktino snovjo) kaejo, da se je zgledoval po aleksandrinski

poeziji, eprav je kasneje modernim pesnikom nasprotoval in bil prista bolj

tradicionalistine poezije po Enijevem zgledu.

Za sabo je imel e nekaj pravd, ko je leta 80 pr. Kr. sprejel zastopnitvo na procesu, ki

je bil zaradi politinega ozadja zelo odmeven. Ciceron je Seksta Roscija, obtoenega za umor

oeta, uspeno obranil in tako pri 25-ih letih prvi pokazal svojo govorniko nadarjenost,

eprav njegov govorniki slog e ni odraal zrelega Cicerona, ampak je bil pod monim

vplivom takrat modernega azianizma.

Po procesu se je Ciceron morda iz zdravstvenih ali politinih razlogov iz strahu, da

bi se mu nasprotnik Hrizogon, ki je uival zaito takraktnega diktatorja Sule, ne maeval

odpravil na dolgo tudijsko potovanje v Grijo, Malo Azijo in na Rodos ter to pot izkoristil za

izpopolnitev svojega znanja filozofije in retorike.

Po Sulovi smrti se je leta 77 pr. Kr. vrnil v Rim, bil dve leti kasneje izvoljen za

kvestorja na Siciliji in tako priel svoj cursus honorum to in vse kasneje slube je dosegel

ob najniji predpisani starosti. Ker si je kot kvestor pridobil sloves potenega in vestnega

12

upravitelja, so mu nekaj let pozneje Siciljanci predlagali, naj nastopi proti bivemu uradniku

Veru, ki je provinco izkorial; na procesu se je zelo izkazal in dosegel sloves prvaka v

govornitvu.

Po kvesturi je stopil v senat, leta 66 je opravljal slubo pretorja in se v govoru De

imperio Cn. Pompei zavzel za Gnaja Pompeja, kasnejega politinega zaveznika, s katerim se

je zblial zaradi politinih motivov elel se je namre povzpeti do najvijega dravnega

naslova, konzulata, pri tem pa si je moral zagotoviti podporo vitekega sloja. Ker po rodu ni

bil iz vrst plemiev in je bil torej homo novus, mu plemstvo namre ni bilo naklonjeno; na

njihovo pomo potemtakem ni mogel raunati. Kljub temu mu je zaradi zmernih politinih

teenj uspelo prepriati del senatorjev, da se je povezal s slojem vitezov in podprl njegovo

kandidaturo za konzula leta 63 pr. Kr., s pomojo katere je elel uresniiti nart o utrditvi

sloge (concordia ordinum, pozneje consensus omnium bonorum) med premonimi sloji,

kamor so sodili senatorji in vitezi. Temu idealu povezanosti med sloji je ostal zvest tudi

kasneje, zato je potrebno na vsa njegova politina prestopanja gledati v lui tega prizadevanja

po vzpostavitvi trdne vlade senata.

V asu svojega konzulata leta 63 pr. Kr. je s tirimi govori zatrl zloglasno Katilinovo

zaroto, s katero se je Katilina poskual dokopati do oblasti, in ukazal zarotnike pobiti brez

sodnega procesa. Ta doseek, ki je predstavljal viek njegove politine kariere in ga je

proslavil v lastni pesnitvi De consulatu suo, spisani okrog leta 60 pr. Kr., se mu je kasneje

kruto maeval, kajti po sklenitvi prvega triumvirata med Cezarjem, Pompejem in Krasom, si

je Ciceronnakopal veliko politinih nasprotnikov in priel izgubljati svoj vpliv. Plemstvo ga

po zatrtju Katilinove zarote ni ve potrebovalo, zato ga ni ve podpiralo, prav tako pa ga je na

cedilu pustil tudi Pompej, ki je moral upotevati zahteve preostalih dveh triumvirov.

Leta 58 pr. Kr. je moral zaradi posredovanja ljudskega tribuna Klodija Pulhra, svojega

politinega nasprotnika, v izgnanstvo v Makedonijo, a se je e naslednje leto triumfalno vrnil

domov (ta leta je obeleil v pesnitvi De temporibus meis). eprav triumvirata sprva ni

odobraval, ker je menil, da zaveznitvo med zasebniki ogroa avtoriteto senata, se po vrnitvi v

domovini s triumviri povezal v upanju, da bo tako lahko vplival na njihovo delovanje in

prepreil, da bi nadvladali senat. V tem obdobju je zato napadal ljudsko stranko, ki jo je vodil

Klodij, po drugi strani pa je v govorih podpiral triumvire.

Njegov politini vpliv je vseeno e mono opeal, zato je iskal druge naine, kako bi

vzdreval svojo avtoriteto; prilonost je videl v teoretinih spisih, preko katerih je lahko

13

posredoval svoje zrele poglede na govornitvo, politino filozofijo in teorijo prava: v letih od

55 pr. Kr. do 51 pr. Kr. so tako izla naslednja dela s podroja retorine teorije: De oratore,

izpopolnjena verzija omenjene mladostne retorine razprave, Partitiones oratoriae in De

optimo genere oratorum. Leta 51 pr. Kr. je bila objavljeno delo De re publica, v katerem je

predstavil svoj politini program, v priblino istem asu pa je priel pisati tudi spis O zakonih

(De legibus), ki je bil objavljen postumno.

Ko je leta 49 pr. Kr. izbruhnila dravljanska vojna, je Ciceronsprva okleval, kateri

strani naj se pridrui, naposled pa se je postavil na Pompejevo stran in z ostalimi senatorji

odpotoval v Epir, eprav se bitke pri Farzalu ni udeleil. Cezar je po zmagi tevilne izmed

nasprotnikov pomilostil, med njimi tudi Cicerona, ki se je vrnil v Rim in sprva poskual s

Cezarjem sodelovati: v govorih, v katerih je branil nekatere skesane Pompejeve privrence,

je zato Cezarja in njegov reim pretirano proslavljal, a mu je hitro postalo jasno, da je

dokonno izgubil svoj vpliv na politinem podroju.

Ker mu je Cezarjeva diktatura onemogoala, da bi se e nadalje udejstvoval v javnem

ivljenju, se je povsem posvetil pisanju in v pilih treh letih od 46 do leta 44 pr. Kr. izdal

glavnino svojih retorinih in filozofskih spisov: leta 46 pr. Kr. so tako izli Brutus, Orator in

filozofski tekst Paradoxa Stoicorum, naslednje leto filozofske razprave Academica, De

finibus bonorum et malorum, Tusculanae disputationes, De natura deorum ter danes

izgubljena dela Consolatio, Hortensius, Laus Catonis. Leto zatem je izdal retorini spis

Topica, s podroja filozofije pa dela De divinatione, De fato, Cato Maior de senectute,

Laelius de amicitia, De officiis in druga, ki pa se niso ohranila (npr. De gloria, De virtutibus,

De auguriis).

Ponovna prilonost za vstop v politiko se je pokazala po Cezarjevem umoru leta 44 pr.

Kr., ko se je Ciceron postavil na stran Cezarjevega posvojenca Oktavijana in z vrsto

napadalnih govorov, ki so dobili po zgledu Demostenovih govorov proti Filipu

Makedonskemu ime Philippicae, nastopil proti Marku Antoniju.

Toda naslednje leto se je mladi Oktavijan senatu in Ciceronu izneveril ter z Antonijem

in Markom Lepidom sklenil drugi triumvirat, Cicerona in njegove sorodnike pa na zahtevo

Antonija uvrstil na proskripcijski seznam. eprav je skual Ciceron z bratom Kvintom

14

pobegniti, so ga Antonijevi najeti morilci ujeli in ubili, njegove roke in glavo pa javno

razobesili na govornikem odru.2

2 ivljenjepis je povzet po Gian Biagio Conte, Zgodovina latinske knjievnosti: od zaetkov do padca rimskega

cesarstva (Ljubljana: Modrijan, 2010), 195230. Prim. tudi Ksenja Geister, O tempora, o mores: Ciceronov ivljenjepis, v: Ciceron: O govorniku - trije pogovori o govorniku, posveeni bratu Kvintu (Ljubljana: Druina, 2002, Brane Seneganik, Spremna beseda, v: Mark Tulij Ciceron: O dolnostih (Ljubljana: tudentska zaloba, 2011); Barbara Zlobec Del Veccio, Zgodovina in filozofske razsenosti Ciceronovega Lelija, v: Mark Tulij Cicero: Lelij o prijateljstvu (Maribor: Litera, 2004); O tempora, o mores! Dogodki in zakulisje Katilinove zarote, v: Mark Tulij Ciceron: tirje govori proti Katilini (Maribor: Litera, 2008); Matej Hriberek, Ciceronovo ivljenje in delo, v: Lisija, Izokrat, Demosten, Ciceron, Evmenij: antologija antinega govornitva, ur. Brane Seneganik (Ljubljana: tudentska zaloba, 2001); Nada Groelj, Ciceron in prerokovanje spremna tudija, v: Mark Tulij Ciceron: O prerokovanju (Ljubljana: Institutum Studiorum Humanitatis, 2010); Fran Brada, Spremna beseda, v: Marcus Tullius Cicero: Najveje dobro in najveje zlo (Maribor: Obzorja, 1972); Kazimierz Kumaniecki, Cicero Mensch - Politiker - Schriftsteller (Warszawa: Pastwowe wydawnictwo naukowe, 1960); Karl Bchner, Studien zur rmischen Literatur: Bd. 2, Cicero (Wiesbaden: F. Steiner, 1962); J. G. F. Powell, Introduction: Cicero's Philosophical Works and their Background, v: Cicero the Philosopher: Twelve Papers, ur. J. G. F. Powell (Oxford: Clarendon Press, 2002).

15

2 TUSCULANAE DISPUTATIONES

2.1 OKOLIINE NASTANKA

Pomenki v Tuskulu so bili izdani maja leta 44 pr. Kr.,3 spisani pa e leto poprej.

Veina podatkov o delu izvira od samega Cicerona, zato ni mogoe povsem zanesljivo

doloiti datuma nastanka besedila. Kljub temu pa velja sploni konsenz, da je Ciceron svoje

Pomenke dokonno oblikoval v juliju ali avgustu leta 45 pr. Kr. Na podlagi vsebine nekaterih

njegovih pisem4 bi sicer bilo mogoe sklepati, da je priel s pisanjem e maja, junija leta 45

pr. Kr. pa je bilo delo skorajda nedvomno e v procesu nastajanja. V etrti knjigi Pomenkov

namre navaja, da njegov spis De finibus bonorum et malorum, ki ga je Ciceron dokonal

konec istega meseca, e berejo.5

Na drugem mestu6 Ciceron omenja, da so bile njegove tri knjige De natura deorum

dokonane po izdaji Pomenkov. Ker vemo, da je Ciceron z zbiranjem materialna za to delo

priel 5. avgusta leta 45 pr. Kr., lahko sklepamo, da so bili Pomenki do tedaj e izoblikovani v

konno podobo. Kot opozarja Kennedy, bi to pomenilo, da je Ciceron Pomenke spisal kar

dvakrat hitreje kakor delo De finibus vsako izmed petih knjig bi moral potemtakem spisati v

samo pilih treh dneh. Bolj verjetno se mu zdi, da je Cicero, ki je obiajno pisal ve

filozofskih spisih hkrati, tudi v tem primeru ravnal tako: ravno je zakljueval spis De finibus,

obenem pa sta nastajala tako De natura deorum kakor Tusculanae disputationes. V prid tezi,

da so vsa tri omenjena dela nastajala vzporedno, govori tudi dejstvo, da so si spisi vsebinsko

zelo podobni.7

Tudi glede dogajalnega asa Pomenkov ni dokonnega konsenza: medtem ko Pohlenz

trdi, da dogajanje poteka v asu med 16. in 20. junijem leta 45 pr. Kr., pa Schmidt postavlja

dogajalni as spisa med 15. in 20. julij istega leta, pri tem pa se opira na omembo Brutovega

3 V pismu Atiku z dne 18. maja 44 pr. Kr. beremo, da je Ciceron vesel, ker je njegov prijatelj uival ob branju

njegove prve knjige Pomenkov (Ad Atticum 15.2.4). 4 Ad Atticum 13.32.2.

5 Quia legi tuum nuper quartum de Finibus (Tusculanae disputationes 4.32).

6 De Divinatione 2.3.

7 Steven M. Kennedy, Tuscularum disputationum de libro primo commentarius (Doktorska disertacija,

University of Exeter, 2010), 4.

16

odhoda iz Ciceronove podeelske vile v Tuskulu, do katerega naj bi po njegovem mnenju

prilo 20. julija.8

Nejasnost glede dogajalnega asa je po mnenju Gildenharda kljuna. V svoji tudiji

namre opaa, da je precej Ciceronovih dialogov postavljenih v as javnih praznikov,

Pomenki pa so s tega vidika precejnja izjema, saj bi se naeloma lahko odvijali kadarkoli

poleti oziroma jeseni. Ker se je bil ravno v tem letu Ciceron zaradi nastopa Cezarja prisiljen

umakniti iz javnega ivljenja v zasebno sfero, vidi Gildehard v fikcijskem dialogu in

nedolonemu dogajalnemu asu odraz dejanskih razmer Ciceron je imel sedaj na razpolago

ves as, da se posvea filozofskim in drugim teoretinim pomenkom, medtem ko naj bi

politiko pustil ob strani.9

Kennedy se z njegovo tezo ne strinja in na podlagi Ciceronove pisemske

korespondence ugotavlja, da je ta e leto poprej z nekaj mlajimi sodobniki organiziral

nekakne ole, ki so bile podlaga za Pomenke v Tuskulu; filozofske debate v tej obliki torej

niso bile nekaj novega, s imer bi Ciceron priel ele po umiku v otium. eprav po svojem

preprianju Ciceron Cezarju ni bil naklonjen, je kljub temu nudil pouk v retorini spretnosti

mnogim njegovim privrencem. Morda je res izgubil svoj poloaj v politiki, a je na takih

sreanjih, eprav so ga obkroali pripadniki Cezarjeve stranke, lahko e vedno zagovarjal

svojo politino pozicijo in relativno svobodno izraal svoja preprianja. Ukvarjanje s

politinimi zadevami je Ciceron zares opustil ele naslednje leto, ko ga je smrt herke Tulije

prizadela tako mono, da je odel iz Rima, pustil politino udejstvovanje ob strani in se

zatekel k filozofiji, s katero se je vsaj nekoliko zamotil.10

eprav se Kennedy strinja, da so predgovori k filozofskim spisom Ciceronu

nedvomno sluili za izraanje lastnega politinega preprianja, pa meni, so mnogi interpreti

vendarle nekoliko pretirano poudarjali politini znaaj predgovora: uvodni stavek so namre

pogosto razlagali kot ironini komentar, naprejen proti Cezarju, in izraz Ciceronovega

nezadovoljstva s trenutno pozicijo. Sam podaja drugano razlago in v skladu s prejnjo tezo,

da je bila smrt herke odloilna pri izstopu iz politinega ivljenje, trdi, da je Ciceron izrabil

politino situacijo za opravienje svojega dolgotrajnega alovanja in odsotnosti iz politike.

Ker ni mogel javno razglasiti, da daje herki prednost pred rimsko republiko, je namesto tega

8 Max Pohlenz, prev., Ciceronis Tusculanarum disputationum libri V (Leipzig: B. G. Teubner, 1912), 24.

9 I. Gildenhard, Paidea Romana: Cicero's Tusculan Disputations (Cambridge: Cambridge Philological Society,

2007), 280. 10

Kennedy, Commentarius, 56.

17

Cezarja obtoil, da ga je s prisilnim umikom iz javnosti v trenutku najveje alosti oropal

edinega zatoia, ki bi ga lahko zamotilo in odvrnilo od pretiranega alovanja.11

Poleg tega je ta predgovor v primerjavi z ostalimi izjemno ostro loen od glavnega

besedila, saj se nekoliko nepriakovano prekine s tezo enega od sogovornikov, ki predstavlja

prehod k dialogu. Povezave med predgovorom in osrednjim delom ni mogoe vzpostaviti niti

z vsebinskega vidika, pa pa Ciceron v predgovoru ponavlja teme, ki se pojavljajo v

predgovorih k drugim filozofskim spisom, zlasti De Finibus in Academica. Zaradi vseh

navedenih dejstev Kennedy meni, da mu ne smemo pripisovati prevelike tee. 12

Warren v svojem prispevku opozarja na e eno pomembno dejstvo, ki zadeva

okoliine nastanka Pomenkov na poveano zanimanje za thanatologijo med leti 55 in 40 pr.

Kr. in s tem povezan porast literarnih del, ki obravnavajo to tematiko, pri tem pa izhajajo

veinoma iz epikurejskega nauka.13

Lukrecij je vpraanje smrti obravnaval v 3. knjigi svoje

pesnitve De rerum natura, Ciceron pa nekoliko kasneje spisal Consolatio in Tusculanae

Disputationes. Pomembno delo iz istega obdobja je psevdo-platonsko delo z naslovom

Axiochus, meanica epikurejskega in platonskega nauka, ki prikazuje Sokrata, kako poskua

prepriati nekega starca, naj se ne boji smrti. Ohranjen je del Filodemove razprave o smrti, ki

predstavlja najdalji obstojei fragment epikurejskega stalia glede smrti, podobno tematiko

pa je mogoe zaslediti tudi v fragmentarno ohranjeni pesnitvi Varija Rufa, ki je bila zelo

verjetno naslovljena De morte.

11

Ibid., 6. 12

Ibid., 7. 13

James Warren, The Harm of Death in Cicero's First Tusculan Disputation, v: The Metaphysics and Ethics of Death: New Essays, ur. James Stacey Taylor (Oxford: Oxford University Press, 2013), 4445.

18

2.2 SLOG POMENKOV V TUSKULU

Kot opaata Kennedy in Douglas,14

se Pomenki v Tuskulu tako glede sloga kakor

oblike precej razlikujejo od Ciceronovih ostalih filozofskih del in imajo zato posebno mesto v

njegovem opusu: Ciceron se tematike loteva prej s pozicije govornika kakor filozofa, ki bi o

problemih razmiljal poasi, teoretino in na dialektien nain, kot je npr. znailno za njegovi

deli De finibus in Academica. Tukaj se namre loteva konkretnih, praktinih problemov.15

Poleg tega je Ciceronova obiajna dra skeptika tu odsotna namesto tega si glavni

govorec prizadeva dokazati ne samo, da smrt ni nekaj slabega, ampak da je celo nekaj

dobrega, in je v svojo tezo trdno preprian. Dokazov, ki jih navaja, ne pretresa z druge strani,

ampak jih kot spreten odvetnik uporabi v prid svojemu staliu, tako da podpirajo eden

drugega in se zdruujejo v unikatno meanico treh glavnih kategorij govornitva

praeceptio, suasio in consolatio.16

Prvine in znaaj so zlasti oitne prav v prvem dialogu, ki

govori o smrti. Ciceron se na ve mestih dialoga prikae v podobi alujoega oeta, poleg

tega pa filozofsko vsebino nekajkrat zamenja lamentatio vitae.

Poziv k filozofiji je najbolj izraen v predgovoru: scholae, ki jih Ciceron omenja, so

bile verjetno oblikovane po zgledu rimskega sistema izobraevanja oziroma so mu bile

prilagojene, eprav sam priznava, da so bile bolj znailne za Grke. Takna sreanja, ki so bila

po svojem bistvu bolj individualna in osebna kakor javno izobraevanje, so bila pogosta

oblika posredovanja znanja v Ciceronovi mladosti, kasneje pa so izginjala.

Kennedy trdi, da je elel Ciceron prav preko literarnega dialoga ponovno vpeljati takno

obliko izobraevanja in jo popularizirati med rimsko mladino, samega sebe pa prikazati v

vlogi posredovalca znanja in vednosti.17

Pomenki so namre oblikovani kot dialog med

dvema Rimljanoma; v kasnejih prepisih sta govorca oznaena z 'M' in 'A', kar je spodbudilo

debato o tem, kdo se skriva za temi zaetnicami.

14

Kennedy, Commentarius, 710; A. E. Douglas, Form and content in the Tusculan Disputations, v: Cicero the philosopher, ur. J. G. F. Powell (Oxford: Clarendon Press, 1995), 16. Prim. tudi H. Seng, Aufbau und Argumentation in Ciceros Tusculanae disputationes, Rheinisches Museum fr Philologie 141, t. 34 (1998). 15

Kennedy, Commentarius, 7. 16

Ibid. 17

Ibid., 8.

19

Laktancij v svojih Institutiones (1.15) podaja razlago, da gre za dialog med (M)arkom

Ciceronom in njegovim prijateljem (A)tikom, toda to je glede na karakterizacijo govorca A in

na besede v uvodu tretje knjige manj verjetno.

Poleg tega tudi Ciceron v drugih delih le izjemoma nastopa kot lik, pa e v teh primerih

izree le kaken stavek ali dva. Glede na to, da v delu kritizira rimske pogrebne obiaje in

pravice ter napada rimske predstave o podzemlju in ivljenju po smrti, po Kennedyjevem

mnenju ni verjetno, da bi se zares postavil v vlogo glavnega govorca.18

Hill se s Kennedyjem

ne strinja in verjame, da 'M' zares oznauje in predstavlja Cicerona.19

Spet drugi so predlagali

razlago, po kateri M stoji namesto magister, A pa namesto adulescens oziroma kar auditor

na ta nain, s figurama uitelja in uenca, naj bi bil didaktini vidik dela e bolj oiten. 20

Pri tem Kennedy opozarja, da iz samih Pomenkov ni povsem jasno, kdo sta uenec in

uitelj eprav filologi domnevajo, da je sogovornik, ki mu pripade bistveno manja vloga,

najverjetneje mladeni, glavni govorec pa odrasel moki, ni v samem besedilu nobenih

podatkov niti implikacij o njuni starosti.21

Na podlagi vsebine in oblike lahko vseeno domnevamo, da je bilo delo spisano predvsem

za mlajo generacijo. Skozi celotni predgovor je namre utiti poziv k uenju in

izobraevanju, in eprav se pogovor dotika nekoliko ezoterinih vpraanj o smrti in dui, ki so

tipino filozofska, jih Ciceron vpne v ire podroje rimske zgodovine in religije.

Toda eprav je osrednji del Pomenkov zasnovan kot dialog, se ta dokaj hitro pomakne

v ozadje, saj stareji govorec prevzame glavno besedo in podaja svoje preprianje v obliki

samostojnega predavanja, sogovornik pa ga le redko prekine in posee v njegov govor.

Tekom celotnega dela pa prihaja do izraza Ciceronova podkovanost na podroju prava in

seveda govornitva.

Kennedy in Douglas ugotavljata, da se glede na slog dela in njegovo notranjo

strukturiranost to besedilo precej razlikuje od Ciceronovih prejnjih filozofskih del.22

Douglas

je ta dialog opredelil za dialog z razliko,23

saj gre le formalno za dialog eden izmed

18

On Tusculanarum Disputationum (liber I): Dividing the Body and the Soul (Diplomska disertacija, University of Exeter, 2006), 16. 19

Timothy Hill, Cicero, v: Ambitiosa Mors: Suicide and the Self in Roman Thought and Literature, ur. Timothy Hill (New York: Routledge, 2004), 34. 20

Gildenhard, Paideia Romana, 2234 in 7072; Kennedy, Commentarius, 33. 21

Commentarius, 33. 22

Ibid., 8; Dividing the Body and the Soul, 8; Douglas, Form and content, 16. 23

Form and content, 16.

20

govorcev ima v tem delu oitno glavno besedo, drugi pa le postransko vlogo, medtem ko so si

govorci v ostalih dialogih bolj ali manj enakopravni in jim je dodeljen priblino enak prostor

za izraanje in utemeljitev lastne teze. Navadno vsak od udeleencev dialoga zastopa eno

izmed splono razirjenih stali in ga poskua utemeljiti, tu pa je pozicija glavnega govornika

bistveno bolj v ospredju, eprav le-ta nima jasno dololjivih karakteristik.24

Glede na to, da je Ciceron v svojih ostalih dialogih vselej poimenoval svoje govorce, so

Pomenki v tem precejnja izjema. Imena imajo sicer Ciceronu veliko teo, saj nastopajoi

veinoma predstavljajo znamenite osebnosti iz preteklosti, na ta nain pa tudi argumenti in

filozofija nasploh pridobijo veljavi. Ni jasno, zakaj sogovornika v Pomenkih nista

poimenovana, kar pa vendarle ni tako nenavadno, e pomislimo, da je odmik od

individualizacije tipien za t.i. scholae, katerih cilj je bil posredovanje znanja in ne

izpostavljanje pomembnih imen.25

Ciceron drugega govorca obiajno vpelje zgolj zato, da

bolj elegantno zamenja temo pogovora in na ta nain ustvari vtis naravnega prehoda k drugi

tematiki.26

Kljub formalni podobnosti Pomenkov z ostalimi Ciceronovimi govori pa bi jih po

Douglasovem mnenju z vsebinskega vidika le teko opredelili za forenzini dialog sodni

besednjak, ni tukaj nobena posebnost, podoben slog je prisoten tudi v ostalih filozofskih

dialogih, poleg tega pa izrazit poetini jezik in tevilni citati postavljajo dialog izven podroja

sodstva.

Kennedy se z njim ne strinja in pravi, da na podlagi stila pisanja ne moremo zakljuiti,

da se v njem ne odraa Ciceronova govornika sposobnost in ambicije, pa pa lahko trdimo

zgolj to, da je v Pomenke vkljuil elemente, ki jih drugae ne bi mogel integrirati v bolj

formalne govore, namenjene nastopu pred strogimi rimskimi sodniki. Ciceron svojo prvo

knjigo Pomenkov namre eksplicitno oznai za declamatio in oratio.27

Poleg tega je mogoe v

dialogu zaslediti tevilne namige, ki kaejo, da so bili Pomenki zasnovani tudi po vzoru

sodnega primera in ne zgolj filozofske debate.28

24

Kennedy, Commentarius, 8. 25

Ibid., 33; Dividing the Body and the Soul, 15. 26

Commentarius, 8. 27

Ibid., 9. 28

Prim npr. Tusculanae disputationes 1.7: ut enim antea declamitabam causas, sic haec mihi nunc senilis est declamatio; ali pa Tusculanae disputationes 1.11: quia disertus esse possem, si contra ista dicerem. Quis enim non in eius modi causa?

21

To je razvidno tudi iz predgovora k prvi knjigi. eprav je Ciceron v predgovorih k ostalim

knjigam izpostavljal zlasti filozofijo, je v prvi knjigi velik poudarek tudi na govornitvu

njegov namen je preiskati vlogo govornike spretnosti na podroju filozofije. e s tem, ko se

Ciceron te problematike loti v predgovoru, nakae, da bo njegov cilj uporabiti vse svoje

kompetence pri obravnavi filozofske snovi.29

Ciceron je na ve mestih izjavil, da sam med filozofijo in retoriko ne vidi ostre meje,

ampak ju je vselej povezoval. Kennedy30

opozarja na problem pri povezovanju obeh

podrojih, ki ga v Pomenkih artikulira tudi sam Cicero: lepozvenee fraze so sicer privlane in

silijo bralca, da jih potrdi oziroma odobrava, a v resnici ne prepriajo.31

Podobno misel lahko

zasledimo e pri Platonu, npr. v Hipiji Manjem 369BC, v Zakonih 903, v Hiparhu 232B, v

Ionu 533C in v Dravi 487C. Kljub temu, da se je Ciceron zavedal tega problema, se je

odloil zdruiti filozofijo z govorniko spretnostjo.

Tudi uporaba poetinih in literarnih tropov in figur po mnenju Kennedyja ni v nasprotju s

tezo, da je delo podobno sodnim govorom, saj jih je veliko veino Ciceron naknadno

preoblikoval in jim dal bolj literarno podobo, z nekaterimi pa, kot npr. z drugo filipiko, ni

Ciceron nikdar nastopil, eprav so bili spisani v tipini obliki govora pred sodiem. Njegovi

sodni govori so bili prepleteni z literarnim izrazjem, zato ni nenavadno, e v njegovih

filozofskih in teoretinih delih zasledimo sodni besednjak v obeh primerih gre namre za

zagovor neke teze, ki jo poskua Ciceron dokazati in na svojo stran pridobiti razsodnike.32

Nedvomno je med filozofijo in retoriko prihajalo do ostrih trenj ob vpraanju, katera

izmed njiju ima pravico do obravnave splonih tem. V Pomenkih Ciceron eksplicitno izjavi,

da prednjai filozofija, saj je pomembneja in kot veda obsega ire podroje. e Aristotel je

povezal filozofijo z veino javnega nastopanja in je svoje uence uil retorinih spretnosti.

Tudi v Ciceronovem asu so bile deklamacije e precej cenjene in veljale za resno pripravo na

govorniko kariero. e je torej Ciceron pisal svoja filozofska dela za ire obinstvo, e zlasti

za intelektualno elito, ki ni bila naklonjena suhoparnim filozofskim traktatom s tehninim

izrazjem, potem ni nenavadno, da je filozofsko problematiko predstavil v obliki, ki je bila

Rimljanom blizu.33

29

Kennedy, Commentarius, 9. 30

Dividing the Body and the Soul, 9. 31

Haec enim spinosiora, prius ut confitear me cogunt quam ut consentiar (Tusculanae disputationes 1.16). 32

Kennedy, Commentarius, 19. 33

Ibid.

22

V svojih filozofskih spisih Ciceron najvekrat vztraja na poziciji skeptika, ki nikdar ne

pristane popolnoma na neko stalie, ampak zagovarja naelo, da se niesar ne da z

gotovostjo dokazati. Tudi v Pomenkih Ciceron na ve mestih prizna, da se lahko resnici zgolj

priblia.

Metoda, ki jo pri tem uporablja, je sokratska metoda. Kennedy opozarja, da Ciceron zelo

natanno in jasno pove, kaj razume pod tem pojmom: gre za metodo, s katero preie neko

mnenje o doloeni temi z namenom, da bi nael tisto, kar je najbolj podobno resnici.3435

Takno definicijo metode je mogoe zaslediti tudi v ostalih Ciceronovih delih, npr. De

natura deorum 2.11 ali Academica 1.4, a v Pomenkih jo zaznamuje majhna, vendar po

Kennedyju pomembna razlika v drugih delih Ciceron poudarja, da pri posameznem

vpraanju vselej ostane nek dvom, zato ni mogoe niesar spoznati kot nedvomno resnino. V

Pomenkih Ciceron sicer pravi, da sledi sokratski metodi, ne pa tudi zakljuku, ki iz te metode

sledi. Ni nobene omembe aporije, glede vpraanja o smrti in dui Ciceron podaja enoznaen

in neizpodbiten odgovor dua je nesmrtna, smrti pa se ni potrebno bati.36

Pri tem kot del metode navede tevilna razlina filozofska stalia glede narave due,

njene sestave in usode po smrti, pri tem pa kot pravi pripadnik Nove akademije nobenu

staliu ne pritrdi kot absolutno veljavnemu. Kljub temu je vendarle trdno preprian, da se

smrti ni potrebno bati verjame, da lahko to tudi teoretino dokae.

Nasloni se na mnenja razlinih filozofskih ol oziroma njenih najvidnejih

predstavnikov in v nasprotju z maniro skeptika, ki bi stalia enega za drugim spodbijal,

izpostavi njihovo skupno tono, eprav so si posamezna stalia marsikdaj popolnoma

nasprotna. Razlina stalia so analizirana z namenom, da bi prila resnica bolj do izraza.

Zanimivo je, da omenjena stalia niso spodbijana niti primerjana med sabo, ampak so zgolj

nateta, s tem pa je toliko bolj poudarjeno, da vodijo do istega odgovora: ne glede na to, ali

nekdo sprejema argumente Demokrita, Epikura, Platona, Sokrata, stoikov, Aristotela oziroma

katerekoli druge filozofske pozicije, se vsi strinjajo glede tega, da se nam smrti ni potrebno

bati. To Ciceron postavi za svoj glavni argument in pri tem postopa kot odvetnik na sodiu in

ne kot skeptik, ki bi dvomil v vsako tezo, tudi lastno.

34

Dividing the Body and the Soul, 13. 35

Vetus et Socratica ratio contra alterius opinionem disserendi. Nam ita facillime, quid veri simillimus esset, inveniri posse Socrates arbitrabatur (Tusculanae disputationes 1.8). 36

Kennedy, Dividing the Body and the Soul, 14.

23

Namen navedbe tako tevilnih in razlinih filozofskih stali ni v tem, da bi jih Ciceron

enega za drugim spodbil ali pokazal na neskladja oziroma nasprotja med njimi, kakor v

ostalih delih, ampak eli dosei, da bi se njihova skupna toka imbolj izrazila37

na ta nain

je Ciceron e toliko bolj poudaril svojo tezo, da smrt ni nekaj slabega, saj je bodisi fizina

razgraditev bodisi blaeno veno ivljenje.

Njegov postopek je oiten tudi v komentarju Sokratovega nastopa na sodiu: govornik

trdi, da je Sokrat dejansko vedel, da smrt ni ni slabega, eprav je ves as vztrajal pri tem, da

niesar ne ve zagotovo. Sokrat morda res ni vedel, ali bo po smrti e ivel ali pa smrt pomeni

popolno iznienje, a je bil preprian, da smrt v nobenem primeru ne more biti nekaj slabega.

Prav to pa eli dokazati tudi Cicero. Kot opaa Kennedy, je Ciceron navidez resda uporabljal

sokratsko metodo, a je na podlagi vsebine dela jasno, da govorec svojega preprianja ne

prepusti dvomu.38

Kennedy je opazil e eno posebnost Pomenkov: nain, kako Ciceron navaja svoje vire

reference na druge avtorje so v prvi knjigi tevilneje kakor v ostalih, e zlasti Platona pa

'M' pogosto navede kot neizpodbitno avtoriteto:39

na nekem mestu pravi, da je vsak filozof, ki

nasprotuje Platonu, lahko zgolj povpreen (1.55), na drugem pa trdi, da Platonova avtoriteta

prevlada nad vsakim njegovim dokazom (1.49). Poleg tega je Ciceron v osrednji del vstavil

prevod iz Platonovega Fajdrosa, kar tudi dokazuje, koliken vpliv je imel na Cicerona.

eprav svoje trditve navadno pospremi z dokazi, na nekaterih mestih njihovo veljavnost

dokazuje zgolj s sklicevanjem na avtoriteto. V ostalih delih se Ciceron sklicuje na avtoriteto

tako, da navaja iz njihovih del, toda v Pomenkih Platon ni zgolj citiran, ampak je samo

njegovo ime uporabljeno kot argument.40

37

Ibid., 21. 38

Ibid., 15. 39

Ibid., 17. 40

Ibid., 18. Glej tudi T. B. Degraff, Plato in Cicero, Classical Philology 35, t. 2 (1940); Anthony A. Long, Cicero's Plato and Aristotle, v: Cicero the Philosopher: Twelve Papers, ur. J. G. F. Powell (Oxford: Clarendon Press, 2002).

24

2.3 VSEBINA POMENKOV V TUSKULU

SPLONE ZNAILNOSTI41

Kennedy je to Ciceronovo delo oznail za enega njegovih najbolj elegantnih spisov, ki

se odlikuje tako po intelektualni plati kot po imaginaciji, saj je v Pomenkih Ciceron poleg

retorine spretnosti pokazal svoje iroko in temeljito poznavanje tako grke kot rimske

mitologije, zgodovine, poezije in tragedije, poleg tega pa tudi medicine, prava, fizike, etike in

logike, astronomije, astrologije, umetnosti, pa tudi religije, politike in literature.42

Pomenke sestavlja 5 knjig, izmed katerih vsaka obravnava drug filozofski problem,

cilj razprav pa je s pomojo filozofije odpraviti strah in alost iz ivljenj ljudi ter jim tako

omogoiti sreno ivljenje tematika je torej bistveno etina in praktina. Vsebino knjig je

Cicero opisal v delu De divinatione, kjer je zapisal, da so Razprave v Tuskulu razkrile

najbistveneje pogoje za sreno ivljenje: prva govori o preziranju smrti, druga o prenaanju

telesne boleine, tretja o lajanju duevnega trpljenja in etrta o drugih duevnih

vznemirjenjih, peta pa je zaobjela temo, ki najlepe osvetljuje vso filozofijo; ui namre, da je

za sreno ivljenje dovolj e vrlina sama po sebi.43

Prva knjiga je posveena smrti in z njo povezanim vpraanjem o naravi, lastnostih in

usodi due. Pri tem so na razporeditev tematike verjetno precej bolj od Ciceronovega

osebnega zanimanja za filozofijo vplivale trenutne okoliine, v katerih se je Ciceron znael:

tevilni njegovi prijatelji in politini somiljeniki so bili ubiti v dravljanski vojni, nedavno pa

41

Za pregled vsebine in splonega uvoda v Ciceronovo filozofijo in okolie nastanka Pomenkov glej tudi J. E. King, prev., Cicero: Tusculan Disputations (Loeb Classical Library, 1927) viixxxii; Olof Gigon, prev., Cicero: Gesprche in Tusculum (Dsseldorf: Artemis & Winkler Verlag, 2003), 209232; Ciceronis Tusculanarum disputationum libri V , 132; Emil Gschwind., prev., M. Tulli Ciceronis Tusculanarum disputationum libri I., II., V. (Wien: Tempsky, 1896), viixx in xxivxxv; Daniel Greb, Die Linderung der Todesfurcht den Verweis auf die Unsterblichkeit der Seele in Tusc. 1, v: Seminararbeit zum Thema Die Unsterblichkeit der Seele Ciceros Platonrezeption im Vergleich mit dem christlichen Seelenverstndnis im NT und bei Tertullian ur. Daniel Greb (2011), 35; Catharine Edwards, Fighting the Fear of Death Beyond the Grave?, v: Death in Ancient Rome (Great Britain: St Edmundsbury Press, 2007), 8586. 42

Kennedy, Commentarius, 10. 43 Primus enim est de contemnenda morte, secundus de tolerando dolore, de aegritudine lenienda tertius, quartus de reliquis animi perturbationibus, quintus eum locum complexus est, qui totam philosophiam maxime inlustrat: docet enim ad beate vivendum virtutem se ipsa esse contentam (De divinatione 2.2). Prevod Nada Groelj.

25

ga je prizadela e smrt herke Tulije44

ni nenavadnega torej, da je vpraanju smrti in

ivljenja po njej podelil prvo mesto.

Toda eprav se Pomenki prinejo z moralnim problemom, hitro preidejo na

metafizino raven, k vpraanju narave in usode due: Ciceron poskua na praktino vpraanje,

ali se je smrti potrebno bati, odgovoriti s pomojo vpraanja, ali je dua nesmrtna. Toda e

pred tem mora raziskati, kaj je dua in kaj je smrt.

Prva knjiga je vsebinsko in formalno razdeljena na ve posameznih enot, ki so med

sabo bolj ali manj loene. Govorimo lahko vsaj o tirih oziroma petih elementih besedila: po

predgovoru sledi uvod (exordium), osrednji del (narratio), epilog in/ali zakljukek (fabella),45

pri emer je osrednji del e nadalje razdeljen.

44

Kennedy, Commentarius, 17. 45

Medtem ko Pohlenz navaja 4 sestavne dele (uvod, propozicija, argumentacija, epilog), Kirk k temu dodaja e zakljuek.

26

PREDGOVOR (18)

Predgovor je oblikovan kot nagovor Ciceronovega prijatelja Bruta, ki mu je delo tudi

posveeno, zato Ciceron govori v svoji lastni osebi. Nagovor prine z izjavo, da se je

naposled, tudi na Brutovo pobudo, znova vrnil k filozofiji, za katero trdi, da je sicer nikdar

prej ni povsem opustil, eprav jo je precej asa zanemarjal. Pri tem se je odloil, da bo pisal v

latinini, a ne zato, ker bi menil, da se filozofije ne bi moglo razumeti v grkem jeziku, pa

pa zato, ker je bil vselej mnenja, da so Rimljani vse iznali bolje od Grkov ali pa tisto, kar so

od njih prevzeli, e izboljali.46

V nadaljevanju Ciceron nateva podroja, v katerih so se Rimljani bolj izkazali, nato

pa se dotakne irega vpraanja pisanja filozofske literature v latinini ter nasploh razvoja

rimske knjievnosti v primerjavi z grko. Pri tem znova izpostavi superiornost Rimljanov nad

Grki, eprav po drugi strani ugotavlja, da je v nasprotju z govornitvom poezija prila v Rim

precej pozno, filozofijo pa e v sedanjosti zanemarjajo, tako da nima nobenega omembe

vrednega predstavnika. Ciceron si zato to postavi za svoj cilj in izrazi eljo, da bi se tudi po

umiku v otium pokazal za koristnega dravljanom.47

Klju do uspeha vidi v zdruitvi oziroma povezavi filozofije in govornike spretnosti,

saj je, kot sam pravi, imel vselej za najbolj dovreno filozofijo tisto, ki je znala o

najpomembnejih vpraanjih razpravljati z bogatim izrazjem in v privlani obliki.48

Zato si je tudi v tem prizadeval posnemati Grke in ravno po Brutovem odhodu iz

Tuskula se mu je v krogu nekaj prijateljev ponudila prilonost, da se sam preizkusi v taknih

govornikih vajah: pri tem je postopal tako, da je prijatelje poprosil za temo pogovora in

njihovo mnenje glede predlagane tematike, nato pa o tem razpravljal tako, da je sledil

sokratski metodi in dokazoval nasprotno tezo pomenke petih dni je nato zapisal v petih

46

Cum defensionum laboribus senatoriisque muneribus aut omnino aut magna ex parte essem aliquando liberatus, rettuli me, Brute, te hortante maxime ad ea studia, quae retenta animo, remissa temporibus, longo intervallo intermissa revocavi, et cum omnium artium, quae ad rectam vivendi viam pertinerent, ratio et disciplina studio sapientiae, quae philosophia dicitur, contineretur, hoc mihi Latinis litteris inlustrandum putavi, non quia philosophia Graecis et litteris et doctoribus percipi non posset, sed meum semper iudicium fuit omnia nostros aut invenisse per se sapientius quam Graecos aut accepta ab illis fecisse meliora, quae quidem digna statuissent, in quibus elaborarent (Tusculanae disputationes 1.1). 47

Philosophia iacuit usque ad hanc aetatem nec ullum habuit lumen litterarum Latinarum. /.../ Quae inlustranda et excitanda nobis est, ut, si occupati profuimus aliquid civibus nostris, prosimus etiam, si possumus, otiosi (Tusculanae disputationes 1.5). 48

Hanc enim perfectam philosophiam semper iudicavi, quae de maximis quaestionibus copiose posset ornateque dicere (Tusculanae disputationes 1.7).

27

knjigah. Da pa bi Brut laje sledil vsebini, jo je Ciceron predstavil v obliki dialoga in ne

sklenjene pripovedi.49

49 Ut nuper tuum post discessum in Tusculano cum essent complures mecum familiares, temptavi, quid in eo

genere possem. Ut enim antea declamitabam causas, quod nemo me diutius fecit, sic haec mihi nunc senilis est declamatio. Ponere iubebam, de quo quis audire vellet; ad id aut sedens aut ambulans disputabam. Itaque dierum quinque scholas, ut Graeci appellant, in totidem libros contuli. Fiebat autem ita ut, cum is qui audire vellet dixisset, quid sibi videretur, tum ego contra dicerem. Haec est enim, ut scis, vetus et Socratica ratio contra alterius opinionem disserendi. Nam ita facillime, quid veri simillimum esset, inveniri posse Socrates arbitrabatur. Sed quo commodius disputationes nostrae explicentur, sic eas exponam, quasi agatur res, non quasi narretur (Tusculanae disputationes 1.78).

28

EXORDIUM (917)

Predgovor se na tem mestu nenadoma prekine, exordium oziroma uvod v glavni del pa

se prine s tezo domnevno mlajega govorca, oznaenega z 'A', da je smrt nekaj zlega.50

Sledi

nekaj kratkih replik med obema sogovornikoma, v katerih so izraene glave teze in

vzpostavljen kontekst celotnega besedila: smrt je nekaj zlega in nesrenega tako za mrtve, ker

ni niso ve ivi, kakor za ive, ker so obsojeni na smrt in na trpljenje po smrti. Na podlagi te

teze je torej nujno, da so nesreni tako tisti, ki so umrli e pred sto tisoimi leti, kakor tudi

vsakdo, ki se rodi.51

Drugi govorec, oznaen kot 'M', nato poizveduje, ali 'A'-ja zares plaijo praznoverne

predstave o podzemlju, kakrnega upodabljajo pesniki in razni drugi umetniki: sem spadajo

zgodbe o troglavem psu Kerberju, Kokitu in Aherontu, o kaznovanih posameznikih, kot sta

Tantal in Sizif, ter o nepopustljivih sodnikih podzemlja, Minosu, Ajantu in Radamantu.52

'A'

zatrdi, da nikakor ni tako nespameten, da bi verjel tem izmiljotinam.53

Toda e Tartarja v resnici sploh ni, kje so potem umrli? e mrtvi obstajajo, nekje

vendarle morajo biti. Ker pa niso v Tartaru, niso nikjer sogovornik zakljui, da potemtakem

sploh ne obstajajo in so zato nesreni.54

Kako lahko potem nekdo, ki sploh ne obstaja, trpi in

je nesreen? Kako lahko neemu, esar ni, podelimo nek atribut? Na ta logiki problem 'M'

odgovori v treh delih: izhaja iz sogovornikove trditve, da so mrtvi nesreni, ker ne obstajajo

in jo preoblikuje v stavek, da so mrtvi nesreni, ker ne obstajajo ve. Njegova poanta je ravno

v tem, da mrtvih ni e pa mrtvi ne obstajajo, jim ne moremo pripisati neke lastnosti, torej ne

morejo biti nesreni. 'A' pristane na trditev, da mrtvi vendarle niso nesreni kar pa ne velja

za ive, saj so smrtni in zaradi tega nesreni: najnesreneje je namre ne biti, potem ko si

50

Malum mihi videtur esse mors (Tusculanae disputationes 1.9). 51

Ergo et ii, quibus evenit iam ut morerentur, et ii, quibus eventurum est, miseri. /.../ Necesse est enim miseros esse eos qui centum milibus annorum ante occiderunt, vel potius omnis, quicumque nati sunt (Tusculanae disputationes 1.9). 52

Dic quaeso: num te illa terrent, triceps apud inferos Cerberus, Cocyti fremitus, travectio Acherontis, 'mento summam aquam attingens enectus siti' Tantalus? tum illud, quod 'Sisyphus versat saxum sudans nitendo neque proficit hilum?' fortasse etiam inexorabiles iudices, Minos et Rhadamanthus? (Tusculanae disputationes 1.10) 53

Adeone me delirare censes, ut ista esse credam? (Tusculanae disputationes 1.10) 54

Ubi sunt ergo ii, quos miseros dicis, aut quem locum incolunt? Si enim sunt, nusquam esse non possunt. Ego vero nusquam esse illos puto. Igitur ne esse quidem? Prorsus isto modo, et tamen miseros ob id ipsum quidem, quia nulli sint (Tusculanae disputationes 1.11).

29

enkrat e obstajal.55

Tudi sedaj ga 'M' okara in opozori, da govori protislovno. e bi bilo res,

kar trdi, bi bili tisti, ki se sploh e niso rodili, e sedaj nesreni, ker e ne obstajajo; nesreni bi

bili, e preden bi dejansko obstajali, to pa je nemogoe.56

'A' zato popravi svojo tezo in pravi, da so nesreni ivi, ker vedo, da bodo morali

neko umreti. Kaj je namre prijetnega v ivljenju, e pa lovek dneve in noi premiljuje o

tem, ali bo zdaj zdaj umrl?57

Ker ga je 'M' do sedaj e preprial, da mrtvi niso nesreni, ga

sedaj 'A' spodbuja, naj mu, e zmore, dokae tudi, da smrt ni ni slabega.58

'M' sedaj prevzame besedo in pravi, da snuje celo nekaj vejega: za cilj si zastavi, da

bo poskual v nadaljevanju dokazati ne samo, da smrt ni ni slabega, ampak da je celo nekaj

dobrega.59

Pri tem pa ne bo nastopal kot Pitijski Apolon, katerega besede so nespremenljive in

vene resnice, temve zgolj kakor eden izmed smrtnikov, ki sledi tistemu, kar se mu zdi

najbolj verjetno.60

Govorec na tem mestu pravi torej, da sam ne poseduje resnice niti ne

verjame, da se do nje lahko kdaj zares dokoplje, pa pa se ji lahko zgolj priblia in to tako, da

poie tisto stalie, ki se zdi najbolj prepriljivo.

Da pa bi to lahko storil, je potrebno najprej razjasniti, kaj smrt sploh je61

preden se

loti argumentacije, eli torej natanno definirati pojme, da ne bo kasneje prihajalo do

nesporazumov.

55

Si igitur non sunt, nihil possunt esse; ita ne miseri quidem sunt. Non dico fortasse etiam, quod sentio; nam istuc ipsum, non esse, cum fueris, miserrimum puto (Tusculanae disputationes 1.12). 56

Ita, qui nondum nati sunt, miseri iam sunt, quia non sunt (Tusculanae disputationes 1.13). 57

Quae enim potest in vita esse iucunditas, cum dies et noctes cogitandum sit iam iamque esse moriendum? (Tusculanae disputationes 1.14) 58

Sed quoniam coegisti, ut concederem, qui mortui essent, eos miseros non esse, perfice, si potes, ut ne moriendum quidem esse miserum putem (Tusculanae disputationes 1.15). 59

Ego maiora molior. /.../ Quo modo hoc nihil negotii est? Aut quae sunt tandem ista maiora? Quia, quoniam post mortem mali nihil est, ne mors quidem est malum, cui proxumum tempus est post mortem, in quo mali nihil esse concedis: ita ne moriendum quidem esse malum est ( Tusculanae disputationes 1.16). 60

Geram tibi morem et ea quae vis, ut potero, explicabo, nec tamen quasi Pythius Apollo, certa ut sint et fixa, quae dixero, sed ut homunculus unus e multis probabilia coniectura sequens (Tusculanae disputationes 1.17). 61

Mors igitur ipsa, quae videtur notissima res esse, quid sit, primum est videndum (Tusculanae disputationes 1.18).

30

NARRATIO (18111)

Od 18111 paragrafa sledi narratio, skorajda neprekinjen govor glavnega govorca, v

katerem ta predstavi svojo tezo in navede argumente, ki jo podpirajo. Ko se pogovor zasuka k

vpraanju smrti, stareji govorec najprej definira pojem v nadaljevanju zato najprej sledi

strjen sistematien prikaz razlinih dotedanjih teorij oziroma preprianj o tem, kaj je smrt.

e tukaj se namre mnenja razhajajo: nekateri trdijo, da je smrt loitev due od telesa

(A), medtem ko drugi menijo, da dua in telo umreta hkrati in ne pride do nobene loitve (B).

Toda tudi tisti, ki menijo, da se dua loi od telesa, se delijo dalje na tiste, ki verjamejo, da se

takoj po smrti tudi sama razkroji (A1, namig na atomiste), drugi verjamejo, da obstaja e

dolgo asa (A2, stoika filozofija), spet tretji, da je njena eksistenca vena (A3, pripadniki

Akademije, Aristotel).62

Govoreva vpeljava definicije je pomembna z ve vidikov: prvi, e takoj na zaetku

vpelje dve med sabo nasprotni stalii, dve alternativi, pri tem pa je potrebno zgolj raziskati,

katera je pravilna. Ta postopek lahko najdemo pri Platonu (Apologija 40C ss), kjer Sokrat

ravno tako predstavi smrt kot eno izmed dvojega. Drugi, v obeh primerih je dua

predpostavljena in predstavljena kot konstitutivni element vsakega loveka bitja ta je

sestavljen iz dveh med sabo razlinih delov, telesa in due, vpraanje, na katerega je potrebno

odgovoriti, pa je, kaj se z duo zgodi po smrti ali ivi dalje ali premine skupaj s telesom.

V nadaljevanju govorec 'M' ugotavlja, da vlada veliko nesoglasje tudi glede same

definicije due, njenega mesta v telesu in izvora. Govorec v nadaljevanju obravnava predvsem

prvi problem, naravo due, drugega vpraanja se dotakne le na posameznih mestih, saj za

glavno tematiko ni osrednjega pomena, medtem ko o izvoru due skorajda ne spregovori.

Tako 'M' najprej nateje teorije, ki duo obravnavajo kot nekaj materialnega oziroma

snovnega duo pojmujejo kot del telesa ali kot nek element: nekateri namre duo enaijo s

srcem (1), Empedokles verjame, da je dua kri (2), ki obdaja srce, spet drugi trdijo, da ima

prvenstvo nad duo neki del moganov (3). Tretji nimajo ni od tega za duo samo, pa pa

nekateri izmed njih trdijo, da so srce oziroma mogani mesto, kjer se dua nahaja. Drugi, med

62

Sunt enim qui discessum animi a corpore putent esse mortem; sunt qui nullum censeant fieri discessum, sed una animum et corpus occidere, animumque in corpore extingui; qui discedere animum censent, alii statim dissipari, alii diu permanere, alii semper (Tusculanae disputationes 1.18).

31

katere spadajo tudi Rimljani, enaijo duo (animum) z dihom (anima) in ji pripisujejo zrano

naravo (4), stoik Zenon pa jo enai z ognjem (5).63

Nato 'M' nateje e posamezne filozofe, ki so duo predstavljali kot nekaj

nematerialnega. Izmed teh kot prvega omeni Aristoksena, ki je trdil, da je dua posebna

ubranost telesa oziroma harmonija (6). Tudi Ksenokrat je zanikal, da bi imela dua

kakrnokoli obliko, in je kakor e pred njim pitagorejci verjel, da je nesnovna in povezana s

tevili (7). Njegov uitelj Platon je trdil, da je dua trodelna: njen vodilni princip razum je

postavil v glavo, jezljivi del v prsi, del z zmonostjo poelenja pa v drobovje.64

Dalje je

Dikajarh v svoji knjigi zapisal, da due kot take sploh ni, pa pa je ivljenjska mo prisotna v

vseh ivih bitjih in je ni mogoe loiti od telesa ne obstaja ni razen telesa, ki je eno in

nedeljivo (8).65

Aristotel je verjel, da poleg tirih vzrokov, iz katerih izhajajo vse stvari,

obstaja e neka peta narava, iz katere naj bi izhajal duh (9). Govorec 'M' na tem mestu pravi,

da bo preskoil nauk Demokrita, ki je verjel, da duo sestavljajo lahka in okrogla telesca

(10).66

Kot opaa Kennedy, je Ciceron pri predstavitvi stali glede narave due presenetljivo

izpustil nekatere najpomembneje in najvplivneje filozofske ole oziroma njene

predstavnike:67

akademika Karneada v prvi knjigi sploh ne omeni, eprav v ostalih knjigah o

njem govori na ve mestih, enako velja za stoika Pozejdonija, ki je imel sicer velik vpliv pri

nastanku Pomenkov. Zenon je omenjen le enkrat (1.19), pa e to le kot avtor stoikega

63

Aliis cor ipsum animus videtur /.../ Empedocles animum esse censet cordi suffusum sanguinem; aliis pars quaedam cerebri visa est animi principatum tenere; aliis nec cor ipsum placet nec cerebri quandam partem esse animum, sed alii in corde, alii in cerebro dixerunt animi esse sedem et locum; animum autem alii animam, ut fere nostri declarat nomen: nam et agere animam et efflare dicimus et animosos et bene animatos et ex animi sententia; ipse autem animus ab anima dictus est; Zenoni Stoico animus ignis videtur (Tusculanae disputationes

1.1819). 64

Aristoxenus, musicus idemque philosophus, ipsius corporis intentionem quandam, velut in cantu et fidibus quae harmonia dicitur: sic ex corporis totius natura et figura varios motus cieri tamquam in cantu sonos. /.../ Xenocrates animi figuram et quasi corpus negavit esse ullum, numerum dixit esse, cuius vis, ut iam ante Pythagorae visum erat, in natura maxuma esset. Eius doctor Plato triplicem finxit animum, cuius principatum, id est rationem, in capite sicut in arce posuit, et duas partes parere voluit, iram et cupiditatem, quas locis disclusit: iram in pectore, cupiditatem supter praecordia locavit (Tusculanae disputationes 1.1920). 65

Dicaearchus /.../ Pherecratem /.../ inducit nihil esse omnino animum, et hoc esse nomen totum inane, frustraque animalia et animantis appellari, neque in homine inesse animum vel animam nec in bestia, vimque omnem eam, qua vel agamus quid vel sentiamus, in omnibus corporibus vivis aequabiliter esse fusam nec separabilem a corpore esse, quippe quae nulla sit, nec sit quicquam nisi corpus unum et simplex, ita figuratum ut temperatione naturae vigeat et sentiat (Tusculanae disputationes 1.21). 66

Aristoteles /.../ cum quattuor nota illa genera principiorum esset complexus, e quibus omnia orerentur, quintam quandam naturam censet esse, e qua sit mens. /.../ Democritum enim, magnum illum quidem virum, sed levibus et rotundis corpusculis efficientem animum concursu quodam fortuito, omittamus (Tusculanae disputationes 1.22). 67

Kennedy, Dividing the Body and the Soul, 22.

32

preprianja, da je dua ognjena. Tudi Hrizip (1.108) in Epikur (1.82) sta omenjena samo na

enem mestu, prvi kot pripovedovalec zgodbic, drugi pa v povezavi z Demokritom in njegovim

naukom o atomih. Panajtij je omenjen dvakrat, prvi kot avtoriteta stoikega nauka o dui kot

pneumi, drugi v povezavi rojevanja due iz due (1.42, 1.79, 1.81). Sokrat, Platon in

Aristotel pa so po drugi strani med najbolj citiranimi avtorji.

Oitno je Ciceron bolj naklonjen filozofskim teorijem stareje generacije filozofov

kakor sodobnikom. Kennedy opaa, da sta Sokrat in Platon v Pomenkih omenjena vekrat

kakor v kateremkoli drugem Ciceronovem delu ni presenetljivega torej, e je celotno delo

spisano v izrazito platonskem duhu.68

V nadaljevanju pogovora 'M' poudari, da se lahko do resnice dokoplje le bog, toda ne

glede na to, katero mnenje o dui je zares resnino, smrt ni ni slabega oziroma je celo nekaj

dobrega.69

e je namre dua nekaj snovnega in telesnega, e je zares srce, kri ali mogani,

potem po preminila skupaj s telesom; e je duh, se bo po smrti razprila; e je ogenj, bo

ugasnila, in e je harmonija, bo razpadla. V primeru pa, da je dua nekaj nesnovnega in

loenega od telesa, bo po smrti odla iz telesa in se povzpela v nebo kakor v svoje pravo

prebivalie.70

Smrti se nam v nobenem primeru ni potrebno bati.

Sogovornik 'A' na tem mestu prosi govorca 'M', naj mu najprej dokae, da due

obstajajo tudi po smrti, e pa mu to ne bi uspelo, pa naj ga prepria vsaj v to, da v smrti ni ni

slabega.71

Doksografiji zato sledi argumentacija, razdeljena na dva dela. Ciceron eli v obeh

primerov priti do istega zakljuka, eprav prine svojo argumentacijo iz razlinih premis, ki

implicirajo povsem nasprotno. V prvem delu (2781) govorec dokazuje, da je dua nesmrtna,

vena, ivi dalje tudi po smrti telesa in to brez boleine oziroma strahu. V drugem delu

68

Commentarius, 17. 69

Harum sententiarum quae vera sit, deus aliqui viderit; quae veri simillima, magna quaestio est. /.../ Quod malle te intellego, id puto esse commodius; efficiet enim ratio ut, quaecumque vera sit earum sententiarum quas eui, mors aut malum non sit aut sit bonum potius (Tusculanae disputationes 1.23). 70

Nam si cor aut sanguis aut cerebrum est animus, certe, quoniam est corpus, interibit cum reliquo corpore; si anima est, fortasse dissipabitur; si ignis, extinguetur; si est Aristoxeni harmonia, dissolvetur. /.../ Reliquorum sententiae spem adferunt, si te hoc forte delectat, posse animos, cum e corporibus excesserint, in caelum quasi in domicilium suum pervenire (Tusculanae disputationes 1.24). 71

Expone igitur, nisi molestum est, primum, si potes, animos remanere post mortem, tum, si minus id obtinebis est enim arduum, docebis carere omni malo mortem (Tusculanae disputationes 1.26).

33

argumentacije govorec nadaljuje z dokazovanjem svoje glavne teze da smrt ni ni slabega

niti v primeru, ko bi bila dua smrtna in bi ob smrti propadla skupaj s telesom (82116).

34

ARGUMENTACIJA PRVI DEL (2781)

V prvem delu argumentacije govorec 'M' dokazuje, da je dua nesnova, da se po smrti

loi od telesa in ivi dalje. Graber ugotavlja, da lahko tu zasledimo ideje, ki so zelo podobne

tistim iz Somnium Scipionis in Consolatio: glavni govorec zagovarja stalie o nesmrtnosti

due in ga podpre tako s historinega kakor tudi s teoretinega vidika.72

Pri tem se opre na teo avtoritete (A), konzervativno tradicijo (B) in na loveko

skupnost (C)73

ter v prid svoji tezi navede ve dokazov: (i) obstaja naravna vera v

nesmrtnost due (2737). (ii) Filozofija govori, da je dua nesmrtna in ivi po smrti; to

potrjujejo razline filozofske doktrine, zlasti stoiki, pitagorejci in platoniki (3881). Po stoiki

teoriji tirih elementov se bo dua, ki je ognjeni dah, po smrti dvignila in se zdruila z etrom

(4045). Ker je obutenje vezano na telo, po smrti ni nobenega obutenja ve (4552). Platon

navaja argument o samogibanju (a) (5355), nesmrtnost implicirajo tevilne zmonosti due,

zlasti spomina in domiljije (b) (5660), njena boanska narava (c) (6070), pa tudi njena

nedeljiva narava (d) (71). Dua je nad telesom nae zemeljsko ivljenje ni pravo ivljenje,

toda ele ko dua naposled zapusti telo in vse zemeljsko, zares zaivi (7281).

72

Joseph Aloysius Graber, Cicero's Thoughts on Immortality (Doktorska disertacija, Loyola University

Chicago, 1946), 3435. 73

Kennedy, Dividing the Body and the Soul, 24.

35

NARAVNA VERA (i)

Ciceron svojo argumentacijo prine s trditvijo, da obstaja naravna vera v njeno

nesmrtnost. To potrjuje v prvi vrsti celotna zgodovina lovetva, saj so e starodavni gojili

preprianje, da po smrti e vedno obstaja nekakna zaznava in da smrt ni popolno unienje.74

V prid njegovemu staliu govorijo najzgodneje prakse pokopa in aenja mrtvih,

kajti ljudje jih ne bi spotovali, e ne bi verjeli, da smrt ne pomeni konca, ampak je zgolj neka

drugana oblika ivljenja izjemni posamezniki, kot so npr. Romul, Herkul, Bakh, Dioskura

in drugi, so po smrti odli v nebesa in postali bogovi,75

ostali pa so se e vedno zadrevali na

zemlji in na nek nain obstajali dalje.76

To preprianje se je oblikovalo naravno in e pred

nastopom filozofije, ki je govorila o izvorih in vzrokih stvari, pa pa so zlasti ponoi

doivljali videnja, na podlagi katerih so verjeli, da tisti, ki so umrli, e ivijo.77

Poleg tega na svetu ni nobenega tako divjega in barbarskega ljudstva, da ne bi

oblikovalo koncepta bogov. Mnogi imajo napane predstave o bogovih, toda vsi verjamejo, da

obstaja neka sila in boanska narava. Ta vera pa se ne oblikuje na podlagi dogovora ali

soglasja med ljudmi niti je ne morejo uvesti institucije ali zakoni, ampak se vzpostavi po

naravnem zakonu narava sama je tista, ki nas povede do tega preprianja.78

Kot opaa Kennedy,79

je tu mogoe zaslediti podobnost z Epikurovim argumentom, da

je vsak lovek zmoen razumskega uvida v koncept boga: Epikur je trdil, da se je vera v

bogove razvila, ker lovek v stanju budnosti in spanja prejema vtise bogov, ti vtisi pa morajo

74

Itaque unum illud erat insitum priscis illis, quos cascos appellat Ennius, esse in morte sensum neque excessu vitae sic deleri hominem, ut funditus interiret (Tusculanae disputationes 1.27). 75

Tusculanae disputationes 1.28. 76

Idque cum multis aliis rebus, tum e pontificio iure et e caerimoniis sepulcrorum intellegi licet, quas maxumis ingeniis praediti nec tanta cura coluissent nec violatas tam inexpiabili religione sanxissent, nisi haereret in eorum mentibus mortem non interitum esse omnia tollentem atque delentem, sed quandam quasi migrationem commutationemque vitae, quae in claris viris et feminis dux in caelum soleret esse, in ceteris humi retineretur et permaneret tamen (Tusculanae disputationes 1.27). 77

Sed qui nondum ea quae multis post annis (homines) tractare coepissent physica didicissent, tantum sibi persuaserant, quantum natura admonente cognoverant, rationes et causas rerum non tenebant, visis quibusdam saepe movebantur, iisque maxime nocturnis, ut vide rentur ei, qui vita excesserant, vivere (Tusculanae disputationes 1.29). 78

Nulla gens tam fera, nemo omnium tam sit inmanis, cuius mentem non imbuerit deorum opinio. /.../ Omnes tamen esse vim et naturam divinam arbitrantur, nec vero id conlocutio hominum aut consessus efficit, non institutis opinio est confirmata, non legibus; omni autem in re consensio omnium gentium lex naturae putanda est (Tusculanae disputationes 1.30). 79

Kennedy, Dividing the Body and the Soul, 25.

36

kakor vsi ostali vtisi izvirati od neesa dejansko obstojeega.80

Podobno tudi Ciceron trdi, da

na enak nain, kakor lovek ne razvije koncepta bogov zaradi zakonov ali navad, tako zaradi

zakonov in navad tudi ne oblikuje vere v posmrtno ivljenje, ampak do tega pride po naravi.

Kakor lahko spoznamo boga, ne da bi ob tem vedeli za njegovo mesto v svetu in obliko, tako

vemo za obstoj due. Vera v duo je po Ciceronovem mnenju nekaj, kar se oblikuje naravno

glede ivljenja po smrti vlada consensus omnium (1.30), vsesplono strinjanje. Toda kakor

opozarja Kennedy, argument vsesplonega strinjanja o tem, da dua obstaja, pove samo to, da

je takno preprianje naravno, ne pa nujno tudi resnino.

Toda eprav obstaja velika razlika med raziskovanjem, kaj je resnica, in tem, kaj imajo

ljudje za resnico, Ciceron svojo argumentacijo gradi na podlagi slednjega.81

Opre se na pojem

naravnega zakona in pravi, da je strinjanje vseh ljudi glede nekega vpraanja naravni zakon,

lex naturae (1.30): obstoj due poskua dokazati na podlagi teze, da mora biti tisto, glede

esar se vsi strinjajo, nujno biti tudi resnino.

Pri tem ni povsem jasno, kaj ima Ciceron v mislih z naravo oziroma naravnim

zakonom: Epikur sam, igar argumentaciji Ciceo sledi, je zanikal obstoj naravnega zakona in

trdil, da ni nekega konnega smisla, k izpolnitvi katerega bi teile stvari v svetu. Stoiki so

nasprotno izoblikovali koncept boanske oziroma univerzalne narave in Kennedy trdi, da je

mogoe v Ciceronovi argumentaciji zaslediti stoiko idejo naravnega zakona. Ciceron namre

pravi, da obstaja mnogo ljudi, ki imajo napane predstave o bogovih, toda za te popaene

predstave niso krivi bogovi, ki se manifestirajo v vseh stvareh, ampak ljudje sami, ki so

nezmoni te stvari zaznati.82

Podobno velja glede due: e za posameznika ni jasno razvidno,

da ima duo, potem to ni napaka narave, ampak prej lovekove nesposobnosti dojeti resnico.83

Tudi v svojih Zakonih Ciceron oblikuje koncept naravnega zakona v skladu s stoikim

naukom in zapie, da je naravni zakon najviji razlog, ki se nahaja v naravi in prav tako v

umu ljudi.84

Ciceron trdi, da lovetvo po naravi spozna, da dua obstaja, nadaljnji dokaz za njen

obstoj pa je prepoznanje due v drugem loveku. Za loveka je nekaj naravnega, da objokuje

80

Prim. De rerum natura 4.794806, 4.976977 in 5.11751182; Epikur, Ep. Men, 123124. 81

Kennedy, Dividing the Body and the Soul, 26. 82

De natura deorum 2.12. 83

Kennedy, Dividing the Body and the Soul, 27. 84

Lex est ratio summa, insita in natura, ...eadem ratio, cum est in hominis mente confirmata et perfecta, lex est (De legibus 1.18).

37

umrle tega ne pone zavestno ali zato, ker bi bil tako nauen, ampak ga vodi narava.85

V

njegovi izjavi je mogoe prepoznati stoiki nauk, po katerem je narava tista, ki povezuje ljudi

med sabo in povzroa, da se med njimi vzpostavljajo druinske vezi.

Kot glavni argument za obstoj due pa navede trditev, da narava sama potrjuje

nesmrtnost due s tem, da se vsi najbolj ukvarjajo prav z vpraanjem, kaj se zgodi po smrti.86

Ljudje poleg tega ne bi skrbeli za svoje potomstvo, e ne bi verjeli, da due preivijo

smrt; e ne bi vselej mislili na prihodnost, bi bilo rojevanje otrok brez pomena, prav tako pa

tudi prenaanje imena nanje, posvojitve, oporoke, postavljanje nagrobnikov in slavilnih

napisov.87

Naa skrb za prihodnost in potomce, za katero Ciceron znova trdi, da se oblikuje na

podlagi naravnega nagnjena, je po Kennedyju najviji argument, ki ga Ciceron ponudi v prid

tezi o nesmrtnosti due, hkrati pa je isto po rimskem okusu: Rimljan je bil zlahka preprian z

argumentom o posmrtni slavi.88

Tenja po slavi in asti sta pokazatelja nesmrtne due v

loveku, Ciceron pa isti argument uporabi tudi nekoliko kasneje, ko trdi, da je posmrtna slava

gonilo tudi za tiste ljudi, ki ne verjamejo, da je njihova dua nesmrtna (Prim. Tusculanae

disputationes 1.91).

Govorec 'M' kot dokaz za nesmrtnost due navede, da se nihe izmed sijajnih

dravnikov ne bi podal v smrtno nevarnost za svojo domovino, e ne bi upal na posmrtno

ivljenje in slavo. To je gnalo Temistokla in Epaminondo in tevilne druge junake, prav tako

pa tudi pesnike, umetnike in filozofe, eprav slednji v svojih knjigah zaniujejo slavo.89

V nadaljevanju govorec 'M' primerja vero v bogove z vero v posmrtno ivljenje: po

naravi verjamemo, da bogovi obstajajo, toda ele s pomojo razuma spoznamo, kakni so.

Tako na podlagi soglasja vseh narodov menimo tudi, da due obstajajo e po smrti, a moramo

85

Quis est igitur, qui suorum mortem primum non eo lugeat, quod eos orbatos vitae commodis arbitretur? /.../ Atque haec ita sentimus, natura duce, nulla ratione nullaque doctrina (Tusculanae disputationes 1.30). 86

Maxumum vero argumentum est naturam ipsam de inmortalitate animorum tacitam iudicare, quod omnibus curae sunt, et maxumae quidem, quae post mortem futura sint (Tusculanae disputationes 1.31). 87

Quid procreatio liberorum, quid propagatio nominis, quid adoptationes filiorum, quid testamentorum diligentia, quid ipsa sepulcrorum monumenta, elogia significant nisi nos futura etiam cogitare? (Tusculanae disputationes 1.31) 88

Kennedy, Dividing the Body and the Soul, 29. 89 Quid in hac re publica tot tantosque viros ob rem publicam interfectos cogitasse arbitramur? Iisdemne ut finibus nomen suum quibus vita terminaretur? Nemo umquam sine magna spe inmortalitatis se pro patria offerret ad mortem. Licuit esse otioso Themistocli, licuit Epaminondae /.../ Poetae nonne post mortem nobilitari volunt? /.../ Nostri philosophi nonne in is libris ipsis, quos scribunt de contemnenda gloria, sua nomina inscribunt? (Tusculanae disputationes 1.3234)

38

z razumom raziskati, kje se nahajajo in kakna je njihova narava.90

lovek torej spozna, da

dua obstaja in da je nesmrtna, na podlagi svoje lastne narave. Toda v nasprotju z oitnim

spoznanjem, da dua je, nam ni e po naravi jasno tudi, kakna je. Toda zaradi pomankljive

razumske razlage si je lovek po Ciceronovem mnenju priel izmiljati zgodbe o podzemlju in

tamkanjih strahotah, pesniki pa so te predstave e bolj popaili.91

Podobno misel lahko

zasledimo e pri Platonu v njegovi Dravi (3. in 10. knjiga), pa tudi pri Lukreciju (De rerum

natura 3.9781023).

'M' se na tem mestu nasloni na avtoriteto starih mislecev, ki so verjeli v nesmrtnost

due, in med njimi nateje Ferekida, njegovega uenca Pitagoro ter pitagorejce, ki so bili vsi

zelo spotovani in cenjeni. Enakega mnenja je bil tudi Platon, ki se je seznanil z njihovim

naukom, a je v nasprotju z ostalimi podal razloge oziroma argumente v prid svojemu

preprianju.92

90

Sed ut deos esse natura opinamur, qualesque sint, ratione cognoscimus, sic permanere animos arbitramur consensu nationum omnium, qua in sede maneant qualesque sint, ratione discendum est (Tusculanae disputationes 1.36). 91

Quam eorum opinionem magni errores consecuti sunt, quos auxerunt poetae (Tusculanae disputationes 1.36). 92

Itaque credo equidem etiam alios tot saeculis, sed quod litteris exstet, Pherecydes Syrius primus dixit animos esse hominum sempiternos, antiquus sane; fuit enim meo regnante gentili. hanc opinionem discipulus eius Pythagoras maxime confirmavit /.../ Platonem ferunt, ut Pythagoreos cognosceret, in Italiam venisse et didicisse Pythagorea omnia primumque de animorum aeternitate, non solum sensisse idem quod Pythagoram, sed rationem etiam attulisse (Tusculanae disputationes 1.3839).

39

FILOZOFIJA (ii)

V tem delu argumentacije se 'M' nasloni na razline filozofske ole, ki so obravnavale

tematiko, povezano z duo, smrtjo in usodo po smrti, in jih povzema v glavnih potezah.

Veina argumentov, ki jih uporabi, je prevzeta iz stoikega, pitagorejskega in platonskega

nauka, navede pa tudi teorije drugih filozofskih ol.

NARAVA DUE

Najprej 'M' obravnava naravo due in omeni stoiko teorijo tirih elementov,

njihovega gibanja in mesta v svetu, ki jim pripada: trdi, da se zemlja nahaja v srediu sveta,

obdajajo pa jo nebesa. tirje elementi, ki so poela vseh svari, so enakomerno razporejeni

med sabo medtem ko gosteji in teji zemeljski in vodni elementi zaradi svoje tee padajo

proti zemljinem srediu, se laji ognjeni in zrani dvigajo kviku proti nebu.93

Na podlagi tega sledi, da se tudi dua po loitvi od telesa enako kot laji elementi

dvigne kviku ker je bodisi sestavljena iz zraka ali pa ima ognjeno naravo. e pa je dua

neko tevilo (Ksenokrat) ali je zares peta narava, kakor jo imenuje Aristotel, je kljub temu

tako ista in popolna, da se od zemlje oddalji kar najdlje.94

S tem 'M' zavrne atomistini nauk in znova sledi stoiki doktrini, pridruuje pa se tudi

tezi Heraklita Efekega: dua je sestavljena iz ognja in zraka, je ognjeni dah, ki je bolj vro od

93

Persuadent enim mathematici terram in medio mundo sitam ad universi caeli complexum quasi puncti instar optinere, quod illi vocant; eam porro naturam esse quattuor omnia gignentium corporum, ut, quasi partita habeant inter se ac divisa momenta, terrena et umida suopte nutu et suo pondere ad paris angulos in terram et in mare ferantur, reliquae duae partes, una ignea, altera animalis, ut illae superiores in medium locum mundi gravitate ferantur et pondere, sic hae rursum rectis lineis in caelestem locum subvolent, sive ipsa natura superiora adpetente sive quod a gravioribus leviora natura repellantur (Tusculanae disputationes 1.40). 94

Quae cum constent, perspicuum debet esse animos, cum e corpore excesserint, sive illi sint animales, id est spirabiles, sive ignei, sublime ferri. si vero aut numerus quidam sit animus, quod subtiliter magis quam dilucide dicitur, aut quinta illa non nominata magis quam non intellecta natura, multo etiam integriora ac puriora sunt, ut a terra longissime se ecferant (Tusculanae disputationes 1.4041).

40

pasu gostejega zraka, ki obdaja zemljo. Da Ciceron sledi stoikom, je razvidno tudi iz njegove

izjave, da se telesa ogrevajo od toplote due, ardore animi.95

Zaradi svoje ognjene narave se po loitvi telesa in due ob smrti slednja dvigne nad

zemljo in vodne elemente ter nad pas gostejega zraka, kjer se zbirajo oblaki, deevje in

vetrovi, dokler naposled ne dospe obmoja etra, obmoja, ki ji je po strukturi podobno. Eter je

namre enako vro in lahek kakor dua sama, zato se tu dua preneha premikati.96

Dvig due je opisan kot naravni impulz in kot mehanini proces: eter je predstavljen

kot dom oziroma poivalie za duo, zato le-to naravni impulz ene kviku, da bi se tam

zdruila s tistim, od esar je bila loena, ko se je zadrevala na zemlji. Po drugi strani pa je na

delu tudi specifien mehanizem, ki avtomatsko potiska duo od spodnjih predelov nazaj proti

lajim obmojem, dokler se ne vzpostavi pravilno razmerje in se dua ne ustavi.97

Na ta nain poudari, da dua v naem telesu ni zares doma (prim. tudi Tusculanae

disputationes 1.51, 1.52, 1.74, 1.58) in da jo telo priklepa na zemljo, eprav v resnici spada

med zrane predele in si prizadeva, da bi se tja vrnila. Idejo telesa kot zapora in smrti kot

pravega ivljenja lahko pri Platonu zasledimo na ve mestih, npr. v Fajdonu 67D, Fajdrosu

250C, Gorgiji 492E493A in Kratilu 400BC, pri tem pa so te ideje pripisane pitagorejcem.

'M' v nadaljevanju trdi, da se prava narava due razkrije, ko se naa telesa osvobodijo

vseh skrbi in elja; v taknem pomirjenem stanju zauti eljo po kontemplaciji in raziskovanju

oziroma odkrivanju resnice, to pa je po njegovem mnenju znak, da si eli ponovno vzpostaviti

pravilno razmerje med elementi filozofija je nain, kako se dua lahko dvigne kviku tudi

takrat, kadar je priklenjena k niji in teji zemlji.98

95

Is autem animus, qui, si est horum quattuor generum, ex quibus omnia constare dicuntur, ex inflammata anima constat /.../ Calidior est enim vel potius ardentior animus quam est hic aer, quem modo dixi crassum atque concretum; quod ex eo sciri potest, quia corpora nostra terreno principiorum genere confecta ardore animi concalescunt (Tusculanae disputationes 1.42). 96

Qui (sc. animus) si permanet incorruptus suique similis, necesse est ita feratur, ut penetret et dividat omne caelum hoc, in quo nubes, imbres, ventique coguntur, quod et umidum et caliginosum est propter exhalationes terrae. Quam regionem cum superavit animus naturamque sui similem contigit et adgnovit, iunctis ex anima tenui et ex ardore solis temperato ignibus, insistit et finem altius se ecferendi facit. cum enim sui similem et levitatem et calorem adeptus (est), tamquam paribus examinatus ponderibus nullam in partem movetur, eaque ei demum naturalis est sedes, cum ad sui simile penetravit; in quo nulla re egens aletur et sustentabitur iisdem rebus, quibus astra sustentantur et aluntur (Tusculanae disputationes 1.43). 97

Kennedy, Dividing the Body and the Soul, 32. 98

Id multo tum faciemus liberius totosque nos in contemplandis rebus perspiciendisque ponemus, propterea quod et natura inest in mentibus nostris insatiabilis quaedam cupiditas veri videndi /.../Praecipue vero fruentur ea, qui tum etiam, cum has terras incolentes circumfusi erant caligine, tamen acie mentis dispicere cupiebant (Tusculanae disputationes 1.4445).

41

ZMONOSTI TELESA ZMONOST OBUTENJA

Po tem, ko je 'M' pokazal, da je dua nesmrtna, in predstavil njeno naravo, se posveti

raziskovanju njenih zmonosti. Pozornost nameni zlasti zmonosti obutenja: e trdimo, da se

ta zmonost ne izgubi skupaj s smrtjo telesa, kako je potem mogoe, da po smrti ne utimo

boleine? 'M' pravi, da je zmonost obutenja zmonost due in ne telesa, organi telesa pa so

zgolj okna v duo, s katerimi dua ne more niesar utiti, e tega sama ne pone in ni povsem

pri stvari.99

Zato je telo pogosto ovira pri kontemplaciji resnice, saj postane dua

preobremenjena z zemeljskimi stvarmi. Ko pa pride do loitve due od telesa, ni ve medija,

preko katerega bi lahko dua kaj obutila, poleg tega pa je ni ve ne ovira pri spoznavanju

tega, kaj je in kakna je njena prava narava.100

Pri tem 'M' izrazi ogorenje nad nekaterimi filozofi, ki menijo, da so spoznali resnico

o svetu in se preko teh spoznanj osvobodili najvejega strahu, strahu pred smrtjo.101

Ciceron

ima seveda v mislih epikurejce, ki so trdili, da dua premine skupaj s telesom. 'M' se

epikurejcem posmehne: strahovi pred posmrtnim ivljenjem so po njegovem mnenju

posledica nepoznavanja prave narave due; ljudje so si izmislili podzemlje in kazen po smrti

zato, ker niso bili sposobni uvideti, kakna je dua sama na sebi, brez telesa. 'M' trdi, da si

lovek lahko predstavlja duo izven telesa ravno zato, ker si jo lahko predstavlja, ko se nahaja

v njem. Pravzaprav si celo veliko laje predstavlja duo, osvobojeno telesa, kajti telo je kakor

tuje domovanje, nebo pa njen pravi dom.102

Da bi lahko dosegli prave odgovore, moramo torej spoznati svojo pravo naravo, kakor

naroa delfski napis. Najprej je potrebno razjasniti, kaj pomeni spoznati samega sebe, nato pa

99

Itaque saepe aut cogitatione aut aliqua vi morbi impediti apertis atque integris et oculis et auribus nec videmus, nec audimus, ut facile intellegi possit animum et videre et audire, non eas partis quae quasi fenestrae sint animi, quibus tamen sentire nihil queat mens, nisi