UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

URAVNAVANJE LIKVIDNOSTI V POSLOVNI BANKI NA PRIMERU BANKE CELJE

Kandidatka: Barbara Brglez Študentka rednega študija Številka indeksa: 81613593 Program: univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentorica: dr. Mejra Festić

Ljubljana, maj 2008

2

I Z J A V A

Podpisana Barbara BRGLEZ, študentka Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru, izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Mejre FESTIĆ.

Maribor, 08.05.2008 Podpis: _____________

3

PREDGOVOR Likvidnost ali zmožnost zagotavljanja virov zaradi povečanja na strani naložb ali zmožnost poravnavanja obveznosti ob dospelosti je pomembna za preživetje katerekoli poslovne banke. Torej je uravnavanje likvidnosti ena izmed najpomembnejših aktivnosti, ki jih banke opravljajo, saj nelikvidna banka ne more izpolnjevati svojih obveznosti in izgublja zaupanje komitentov, ki se postopoma selijo k drugim konkurenčnim bankam. Pri svojem poslovanju je banka nenehno izpostavljena tveganju, da obseg zbranih denarnih sredstev ne bo ustrezal potrebni količini denarnih sredstev, saj je osnovna značilnost bank zbiranje praviloma kratkoročnih virov sredstev in njihovo plasiranje v obliki dolgoročnih naložb. Dolgoročne naložbe prinašajo v normalnih pogojih sorazmerno višji donos, zato je v interesu vsake banke, da najema kratkoročne vire sredstev in jih posoja na čim daljši rok. To povzroča neusklajenost med dospelostjo naložb in njihovimi viri ter povečuje likvidnostno tveganje banke. Uravnavanje likvidnost je bistvena sestavina skrbnega in varnega poslovanja banke in zelo odgovorna naloga, ki neredko temelji na hitrih dnevnih odločitvah odgovornih posameznikov, hkrati pa zahteva tudi veliko mero predvidevanja prihodnjih dogodkov. Morebitne napake pri uravnavanju likvidnosti so namreč lahko za banko neprijetne. Uspešno uravnavanje likvidnosti banke kratkoročno zahteva uravnavanje denarnih sredstev, dolgoročno pa poleg analiziranja vrzeli financiranja tudi ustrezno načrtovanje likvidnosti. Načrtovanje likvidnosti je ključni sestavni del predvidevanja in obvladovanja likvidnostnih težav. Omogoča načrtovanje zadolževanja oziroma odprodaje naložb. Takšno vnaprejšnje načrtovanje lahko zniža stroške zagotavljanja likvidnosti banke ter minimizira znesek presežnih rezerv, ki jih mora banka vzdrževati. Banka mora biti sposobna pravilno oceniti svoje potrebe po likvidnih sredstvih in si tako zagotoviti potrebne vire sredstev po razumni ceni. Vsekakor pa vzdrževanje likvidnosti zahteva določen obseg prostih, neangažiranih sredstev, kar je v nasprotju z načelom donosnega vlaganja vseh razpoložljivih sredstev. Cilj uravnavanja likvidnosti je najti optimalno razmerje med donosnostjo in likvidnostnim tveganjem. Likvidnost banke ni pomembna le zanjo, ampak za celotno gospodarstvo. Zato je področje likvidnosti poslovnih bank ureja centralna banka s svojimi predpisi, s katerimi skuša zaščititi komitente ter doseči optimalno raven likvidnosti bančnega sistema v državi. Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. V prvem delu, ki obsega 4 poglavja, bom predstavila teoretična izhodišča. Uvodu sledi poglavje, ki vsebuje splošne opredelitve likvidnosti in likvidnostnega tveganja. S pomočjo teoretičnih dogajanj bom skušala prikazati in definirati likvidnost v poslovni banki, predstaviti modele likvidnosti ter opredeliti pojem likvidnostnega tveganja. V tretjem poglavju bom opisala, kaj pomeni uravnavanje likvidnosti s teoretičnega vidika. To zajema predvsem uravnavanje obveznosti in naložb ter kako v banki načrtujejo likvidnost. Predstavila bom tudi kako država posega preko finančnih regulatorjev ter instrumente denarne politike.

4

Četrto poglavje vsebuje pregled predpisov na področju uravnavanja likvidnosti slovenskih bank. Zakoni in predpisi so se s sprejetjem evra spremenili, spremenila pa so se tudi priporočila za uravnavanje likvidnosti. V petem poglavju bo predstavljena likvidnostna kriza, ki lahko nastane v normalnih okoliščinah pri vsakodnevnem delovanju banke. Zajeta pa sta tudi scenarija, ko se likvidnostna kriza pojavi v posamezni poslovni banki ali pa, ko likvidnostna kriza zajame celoten bančni sistem. Zadnje poglavje diplomskega dela zajema predstavitev Banke Celje, d. d., kako v omenjeni banki sprejemajo in upravljajo z likvidnostnim tveganje ter kako uravnavajo likvidnost. Predstavljena pa bosta tudi krizna načrta, ki bi ju banka upoštevala v primeru zloma evropskih finančnih trgov ali v primeru padca bonitetne ocene banke.

5

KAZALO:

1. UVOD 8

1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA 8 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE 8 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE 9 1.4 UPORABLJENE RAZISKOVALNE METODE 9

2. OPREDELITEV LIKVIDNOSTI IN LIKVIDNOSTNO TVEGANJE 10

2.1 OPREDELITEV LIKVIDNOSTI 10 2.1.1 MODELI 10 2.1.1.1 Modeli Diamond-Dybvig in Jaklin 12 2.1.1.2 Holding in bančne terjatve: tečajna vrednost v bančnem sektorju 13 2.1.1.3 Model zunanje ponudbe likvidnosti 13 2.1.1.4 Endogena ponudba likvidnosti 14 2.1.1.5 Model in stacionarna alokacija 17 2.1.1.6 Model preproste cenitve 17 2.1.1.7 Medgeneracijske borze 19 2.1.1.8 Samoohranjevalni mehanizmi 20 2.2 LIKVIDNOSTNO TVEGANJE 21 2.2.1 VZROKI ZA LIKVIDNOSTNO TVEGANJE V BANKAH 21 2.2.2 LIKVIDNOSTNO TVEGANJE, KI IZHAJA IZ PASIVNE STRANI BILANCE STANJA 22 2.2.3 LIKVIDNOSTNO TVEGANJE, KI IZHAJA IZ AKTIVNE STRANI BILANCE STANJA 25 2.2.4 MERJENJE IZPOSTAVLJENOSTI LIKVIDNOSTNEMU TVEGANJU 26 2.2.4.1 Viri in uporaba likvidnosti 27 2.2.4.2 Finančni kazalci 28 2.2.4.3 Indeks likvidnosti 29 2.2.4.4 Vrzel financiranja 29

3. URAVNAVANJE LIKVIDNOSTI 31

3.1 URAVNAVANJE OBVEZNOSTI 32 3.2 URAVNAVANJE NALOŽB 33 3.3 NAČRTOVANJE LIKVIDNOSTI 34 3.4 POSEG DRŽAVE PREKO FINANČNIH REGULATORJEV 38 3.5 INSTRUMENTI DENARNE POLITIKE 39 3.5.1 OPERACIJE ODPRTEGA TRGA (»OPEN MARKET PERATIONS«) 41 3.5.2 ODPRTE PONUDBE (»STANDING FACILITIES«) 44 3.5.3 OBVEZNE REZERVE (»MINIMUM RESERVES«) 44

6

3.5.4 POSOJILO ČEZ DAN 46

4. PREDPISI NA PODROČJU URAVNAVANJA LIKVIDNOSTI V SLOVENIJI 47

4.1 ZAKON O BANČNIŠTVU 47 4.2 ZAKON O BANKI SLOVENIJE 48 4.3 OBVEZNE REZERVE BANK 48 4.4 KOLIČNIK LIKVIDNOSTI 49

5. UKREPANJE V PRIMERU LIKVIDNOSTNIH TEŽAV 51

5.1 VSAKODNEVNI SCENARIJ 51 5.2 LIKVIDNOSTNA KRIZA V POSAMEZNI BANKI 51 5.3 LIKVIDNOSTNA KRIZA BANČNEGA SISTEMA 51 5.4 UKREPI 51

6. URAVNAVANJE LIKVIDNOSTI NA PRIMERU BANKE CELJE 53

6.1 PREDSTAVITEV BANKE CELJE IN ZGODOVINSKI RAZVOJ 53 6.1.1 OBSEG POSLOVANJA BANKE 53 6.1.2 ZGODOVINA BANKE CELJE 53 6.2 PREVZEMANJE IN UPRAVLJANJE Z LIKVIDNOSTNIM TVEGANJEM 54 6.2.1 PREVZEMANJE LIKVIDNOSTNEGA TVEGANJA 54 6.2.2 UPRAVLJANJE Z LIKVIDNOSTNIM TVEGANJEM 54 6.2.3 SISTEM NOTRANJIH KONTROL LIKVIDNOSTNEGA TVEGANJA 57 6.3 URAVNAVANJE LIKVIDNOSTI V BANKI CELJE 58 6.3.1 OBVEZNA REZERVA 59 6.3.2 DNEVNO NAČRTOVANJE LIKVIDNOSTI 59 6.3.3 PLAN LIKVIDNOSTI IN REALIZACIJA PLANA LIKVIDNOSTI 60 6.3.4 KOLIČNIK LIKVIDNOSTI 60 6.3.5 SPREMLJANJE DEVIZNE POZICIJE 61 6.3.6 SKRB ZA OPERATIVNO LIKVIDNOST IN NJENO SPREMLJANJE PREKO SISTEMA

RTGSPLUS 61 6.3.6.1 Sistem TARGET 2 61 6.3.6.2 Žiro kliring 62 6.3.6.3 Posojilo čez dan 62 6.3.7 DENARNI TRG 63 6.3.7.1 Medbančni denarni trg 63 6.3.7.2 Dnevno poročanje o sklenjenih medbančnih depozitih 63 6.4 SCENARIJI IZJEMNIH SITUACIJ IN KRIZNI NAČRT 65 6.4.1 ZLOM EVROPSKIH FINANČNIH TRGOV 66

7

6.4.2 PADEC BONITETNE OCENE BANKE 67

7. SKLEP 68

8. POVZETEK 70

9. SUMMARY 70

10. VIRI IN LITERATURA 72

8

1. UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema Likvidnost banke definiramo kot njeno sposobnost poravnavanja vseh zapadlih obveznosti zaradi dviganja vlog ter kot sposobnost zagotavljanja komitentom, da črpajo posojila na podlagi že sklenjenih posojilnih pogodb. Likvidnost banke je potrebno opazovati v dinamičnem in ne le v statičnem smislu. Obveznost banke je, da vsem vlagateljem v roku vrne njihova sredstva (denar), ki so jih vložili v banko. Vrniti mora tudi kredite, ki jih je najela, da bi povečala svojo likvidnost ter poiskati druge obveznosti, ki izvirajo iz odnosa do delavcev ter do države in njenih organov Likvidnost je bistvenega pomena za obstoj poslovne banke, zato je predmet naloge preučevati likvidnost banke ter predstaviti določene ukrepe oziroma predpise Banke Slovenije. Glavni poudarek je na uravnavanju likvidnosti, ki ga bom predstavila tudi na primeru Banke Celje, d. d. Z nalogo želim predstaviti splošna spoznanja likvidnosti ter njeno upravljanje v poslovnih bankah. Za upravljanje določene likvidnosti Banka Slovenije predpisuje določene ukrepe oziroma predpise, ki jih morajo poslovne banke upoštevati oziroma izpolnjevati, da dosegajo dnevno likvidnost. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Ugotovila sem, da je likvidnost za banko izjemnega pomena. Zato bi želela ta problem podrobneje raziskati in ga prestaviti na konkretnem primeru poslovne banke. Namen mojega diplomskega dela je prestaviti problem uravnavanja likvidnosti poslovne banke. Opredelila bom teoretična izhodišča na področju likvidnostnega tveganje in uravnavanja likvidnosti, saj je to eno izmed najpomembnejših področij pri poslovanju banke. Predstavila pa bom tudi, kako obvladujejo likvidnostno tveganje in uravnavajo likvidnost v Banki Celje, d. d. Cilji diplomskega dela:

predstaviti teoretične osnove likvidnosti, likvidnostnega tveganja in uravnavanja likvidnosti;

preučiti predpise s področja likvidnosti, ki veljajo v Sloveniji predstaviti likvidnostno krizo, ki se lahko pojavi pri vsakodnevnem poslovanju,

likvidnostno krizo posamezne banke in likvidnostno krizo bančnega sistema; predstaviti Banko Celje; prikazati politiko prevzemanja in upravljanja likvidnostnega tveganja in uravnavanje likvidnosti v Banki Celje.

V diplomskem delu bom skušala dokazati naslednje osnovne trditve:

Uravnavanje likvidnost je bistvena sestavina skrbnega in varnega poslovanja banke; ločimo dve strategiji uravnavanja likvidnosti v banki: uravnavanje obveznosti in

9

uravnavanje naložb; likvidnostno tveganje pomeni, da banka ni sposobna poravnati svojih obveznosti

pravočasno in z nizkimi stroški; vzrok za likvidnostno tveganje izhaja tako iz aktivne kot iz pasivne strani

premoženjske bilance; Banko Celje d. d. lahko opredelimo kot relativno pomemben del slovenskega

bančnega trga; imenovana banka uspešno uravnava likvidnost in se ne sooča s težavami

likvidnostne krize. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Diplomsko delo bo temeljilo na preučevanju likvidnosti v poslovni banki. Predvidevam, da je likvidnost banke je poleg bančnega kapitala, stabilnosti dobička, kvalitete informacij o bančnem poslovnem izidu in vrednosti naložb, ena osnovnih in najpomembnejših spremenljivk zaupanja v banko. Predvidevam tudi, da Banka Celje, d. d. uspešno obvladuje likvidnostno tveganje, uravnava likvidnost in ima pripravljene ustrezne načrte za reševanje v primeru likvidnostnih kriz. Omejitve pri izdelavi diplomskega dela:

V diplomskem delu se bom omejila na eno izmed slovenskih poslovnih bank; omejitve se nanašajo predvsem na nedostopnost nekaterih podatkov, ki spadajo v

poslovno tajnost; pomanjkanje literature, ki bi obravnavala problem uravnavanja likvidnosti po

prevzemu evra v Sloveniji, ker so se predpisi in instrumenti spremenili. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode Diplomska naloga je mikroekonomska raziskava področja uravnavanja likvidnosti v Banki Celje d. d. Gre za proučitev teorije in poslovanja omenjene poslovne banke na tem področju. Pristop k raziskovanju bo deskriptiven z uporabo metode deskripcije in kompilacije, saj bom poleg lastnih spoznanj povzemala tudi ugotovitve in spoznanja drugih avtorjev. Podatke bom pridobivala iz različnih domačih in tujih knjig in strokovnih člankov ter iz internih navodil, pravilnikov in gradiv banke. Literaturo sem poiskala v knjižnici Ekonomsko – poslovne fakultete in v Centralni ekonomski knjižnici ter na internetu. Diplomsko nalogo bom pisala na podlagi svojega znanja, ki sem ga pridobila v času študija na Ekonomsko – poslovni fakulteti na smeri finance in bančništvo. To znanje je omejeno, saj je tematika načrtovanja likvidnosti področje, kjer veljajo predvsem izkušnje, ki si jih zaposleni pridobi pri delu na tem področju. V veliko pomoč mi bo strokovno znanje in podatki, ki jih bom dobila pri zaposlenih v Banki Celje, d. d.

10

2. OPREDELITEV LIKVIDNOSTI IN LIKVIDNOSTNO TVEGANJE

2.1 Opredelitev likvidnosti

Banka je likvidna, ko je sposobna poravnati vse svoje obveznosti ob njihovem dospetju. Osnovna obveznost poslovne banke pa je, da v dogovorjenem roku vsem svojim komitentom povrne sredstva, ki so jih vanjo vložili. Hkrati mora banka zagotavljati pravočasno koriščenje že odobrenih posojil in zadovoljiti povpraševanje po novih posojilih. Likvidnost pomeni najprej značilnost neke premoženjske oblike - realne ali finančne, in sicer obseg, v katerem aktiva ali portfelj aktiv združujeta dve lastnosti: tržnost in kapitalsko gotovost. Denar je seveda na vrhu, vse druge premoženjske oblike se sicer lahko prodajo, vendar je med njimi bistvena razlika, koliko vrednosti je mogoče iztržiti s prodajo. V čim krajšem času je mogoče s prodajo doseči vrednost neke premoženjske oblike (»capital certainty«), tem bolj je likvidna. Likvidnost nam torej izraža, kako je s spremenljivostjo neke premoženjske oblike v denar. Nadalje pa lahko likvidnost spremljamo na primeru poslovne banke. Likvidnost lahko definiramo kot dosegljivost denarja in/ali likvidnega premoženja, da bi zadostili takojšnjim potrebam poslovanja. Likvidnost je tudi sposobnost banke, da prenese zmanjšanje obsega vlog na eni strani ali spremembe v obsegu posojil na drugi strani. Nasprotje likvidnosti je solventnost. Solventnost je stanje, v katerem je aktiva več vredna kot obveznosti. Nesolventnost se dokončno pokaže ob stečaju banke. V urejenih bančnih sistemih imajo težave z likvidnostjo tiste poslovne banke, ki so nesolventne ali pa zelo blizu tega, da postanejo nesolventne. Ker potencialni upniki slutijo, da je z banko tako, dvigajo vloge in ji ne dajejo posojil. S tem seveda banko spravljajo v nelikvidnost. Dimovski (2000, str. 115) pravi, da je banka likvidna, če je sposobna pravočasno izpolnjevati vse svoje obveznosti, bodisi zaradi zahteve svojih vlagateljev, da jim izplača v banko vložena sredstva, bodisi zaradi zagotavljanja sredstev iz naslova že odobrenih ali na novo odobrenih posojil. Likvidna je torej tista banka, ki drži v svojem portfelju zadostno količino likvidnega (naložbe kratke zapadlosti enega ali dveh dni) in prenosljivega (naložbe, ki se lahko prenašajo na nove imetnike) finančnega premoženja. Likvidnost je poleg bančnega kapitala, stabilnosti dobička, kvalitete informacij o bančnem poslovnem izidu in vrednosti naložb ena osnovnih spremenljivk zaupanja v banko. Likvidnost in varnost poslovanja sta cilja, ki jima banka mora slediti v enaki meri kot sledi cilju povečevanja vrednosti premoženja svojih lastnikov (Dimovski, 2000, str. 115). 2.1.1 Modeli Ključna elementa analize likvidnosti sta povpraševanje investitorjev in stroški posamezne likvidnosti. Investitorji so izpostavljeni tveganju, saj lahko svoja denarna sredstva vložijo tudi drugam. Likvidnost pa je pomembna za posameznike, ker se kratkoročna sredstva povrnejo v nižjem razmerju kot dolgoročna sredstva aktive.

11

V modelu veljajo naslednje predpostavke: imamo tri časovne točke, dan 0, 1 in 2. Vsi investitorji so mali in imajo eno enoto kapitala na dan 0 in imajo vsi enake pogoje in možnosti za uspeh. Na dan 1 vsi investitorji sodelujejo pri trgovanju in imajo vsak svoje informacije. Investitorje na dan 1 lahko razdelimo na tip 1, tip 2A in tip 2B. Investitor tipa 1 vloži denarna sredstva na dan 1 in na dan 2 ne prejme nobenih prihodkov iz vloženih sredstev. Tip investitorja 2A in 2B na dan 1 ne vložita sredstev, niti ne prejmeta prihodkov na dan 2. Razlika med tipoma 2A in 2B je v udeležbi v drugih tržnih aktivnostih. Tip 2A sodeluje pri drugih naložbah, medtem ko tip 2B ne. Investitor tipa τ bo na dan 1 dosegel verjetnost qτ. Predpostavimo, da je q1 > 0 in da bodo nekateri investitorji vložili denarna sredstva na dan 1. Če je q2 > 0, je udeležba na trgih omejena. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 138-139) Porabo investitorja τ na dan t definiramo kot ctτ. Enačba koristi investitorja j, ki vloži c1 na dan 1 in c2 na dan 2, je:

(1)

Kjer je U: R++ → R kontinuirano diferenčna (gladka funkcija), narašča, je striktno konkavna in izpolnjuje Inada predpostavki U´(0) = ∞ in U´(∞) = 0. Tudi tveganje ima povsod odklonilen odnos koeficienta –cU˝(c)/U´(c) ≥ 1. Finančne institucije, kot so banke, lahko izboljšajo likvidnost na dva načina. Prvič, z zakupom likvidne aktive – institucija zmanjša strošek likvidnosti, ki ga imajo investitorji, ki ne sodelujejo pri trgovanju. In drugič, finančne institucije lahko investitorje presežno subvencionirajo (»cross-subsidize«). Investitorji, ki nepričakovano vložijo denarna sredstva na dan 1, lahko prejmejo višje prihodke na račun tistih, ki na tržišču ne sodelujejo (tip 2B). (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 142) Da lahko opredelimo vlogo posrednikov in tržišč pri zagotavljanju optimalne količine likvidnosti, izberemo potrošniške priložnosti, ki jih vlagatelji lahko izberejo na dan 0 in kasneje določijo, kako so povezane s tržišči in posredniki. Standardna metoda, s katero opredelimo optimalno vlaganje (potrošnjo), so mehanizmi, v katerih vsak vlagatelj razkrije svoj tip in dobi informacije drugih tipov investitorjev za vsak dan posebej. Pri tem pa velja pogoj, da je vsak vlagatelj pripravljen pripraviti pošteno poročilo. Mehanizem maksimizacije optimalne količine vloženih denarnih sredstev na dan 0 z matematično formulo zapišemo takole:

(2) Ena enota tako na dan 0 kot na dan 1 prinaša stroške 1/R, ena enota na dan 2 pa stroške 1/X. Ena enota dobička na prebivalca na dan 1 je podana takole:

(3)

12

Poraba na »napačen« dan ni nikoli optimalna, pri optimumu pa je poraba investitorja tipa 1 na dan 2 enaka porabi investitorjev tipov 2A in 2B na dan 1, kar zapišemo kot c21 = c12A = c12B = 0. Če je edini vir omejitev naložen, potem je optimalna raven porabe dana z (Bhattacharya, Boot, Thakor. 2004, str. 143):

(4)

2.1.1.1 Modeli Diamond-Dybvig in Jaklin Različni avtorji, ki so preučevali posledice tekmovanja na finančnem trgu, so prišli do zaključka, da presežno subvencioniranje ustvari bančno nelikvidnost. Rezultati raziskave kažejo, da takšnih zaključkov ne dobimo zaradi obstoja finančnih tržišč, ampak zaradi finančnega tržišča, na katerem vsi investitorji sodelujejo. Povečano sodelovanje na tržiščih zmanjša subvencije, ki jih kratkoročni lastniki prejmejo od dolgoročnih lastnikov bančnih depozitov. Banke so pomembne tudi ko ne zagotavljajo presežnega subvencioniranja. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 147) Nasprotni si predlogi nas pripeljejo do dveh modelov in sicer Diamond- Dybvigovega ter Jaklinovega. Predlog 1 nas privede do rezultatov Diamond-Dybvig modela, kjer je q2A = 0. Če trgovanje med agenti ni mogoče (q2A = 0 in tip 2A ne obstaja), potem določeni vlagatelji izberejo presežno subvencioniranje, da si omogočijo lastništvo likvidnih terjatev (c11 > R) in (c22B < X). Banke morajo ponujati depozite vsem vlagateljem, ki imajo izbiro med c11 na dan 1 in c22B na dan 2, kadar trgovanje ni mogoče in je c11 > Rc22B. Predlog 2 nas pripelje do modela Jaklin, kjer je q2B = 0. Kadar obstaja sekundarno tržišče, se naložbe investitorjev razporedijo. V tem primeru presežno subvencioniranje bank ni potrebno, saj investirajo le investitorji tipa 1 in 2A, c11 = R in c22A = X (vlagatelji tipa 2B ne obstajajo). Razlog je omejitev na dan 0: investitorji se ne bodo pridružili bankam na dan 0, če je c11/c22A ≠ R/X, ker je bolj donosno trgovati na trgu. V tem primeru je c22A = c11 (X/R kombinacija z viri omejitev c11 = R in c22 = X). (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 148) Pri sekundarnih tržiščih s polno participacijo ni prostora niti za presežno subvencioniranje niti za koristne vloge bank. Če investitor tipa 1 drži q1 kratkoročnih sredstev, investitor tipa 2A pa q2A = 1 – q1 dolgoročnih sredstev, potem je c11 = R in c22A = X, brez potrebe po bankah. Rezultati modela Jaklin predpostavljaj0, da banke in tržišča ne morejo hkrati obstajati. Če se poveča likvidnost (c11 > R), je potrebno prepovedati ali tržišče ali pa neposredno lastništvo aktive. Če imamo tržišče z omejeno participacijo, so banke pomembne tudi brez presežnega subvencioniranja. Tržišča z omejeno participacijo zmanjša, vendar ne eliminira, presežno subvencioniranja. Poleg tega obstaja interakcija med količino presežnega subvencioniranja bančnega sektorja in stopnjo participacije na tržišču.

13

2.1.1.2 Holding in bančne terjatve: tečajna vrednost v bančnem sektorju Pogodbe, ki jih banke podpišejo z investitorji, vplivajo na to, kako se obnesejo finančna tržišča. Če na tržiščih obstaja omejena participacija in so terjatve izvedene neposredno, bodo finančni trgi premalo likvidni. Omejitev tečajne vrednosti bank na dan 0 je količina sredstev, ki so potrebna za financiranje kratkoročne investicije. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 149):

(5) (tečajna vrednost bank, ko le-te držijo le kratkoročna sredstva)

a) S stimulacijo kompatibilni bančni dvigi Izbira dolgoročnih sredstev je lahko nedosledna in vpliva na posamezen tip investitorja na dan 1, ko vsi investitorji posedujejo delec 1 – β terjatev. Na dan 2 so bančne terjatve, ki jih izbereta tipa 1 in 2A, naslednje: w11 = w12A = c11 – (1 - β)R in w21 = w22A = 0. Vrednost bančnega dviga na dan 2, ki je namenjen investitorju tipa 2B, je: w22B = c22B – (1 - β) X. Za investitorja tipa 2B je smiselno, da izbere w22B namesto w22 in ga vloži v kratkoročno investicijo na dan 1, če velja w22B > Rw11, kar je ekvivalentno enačbi (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 150)

(6)

b) Urejanje tržišč in bančno poslovanje Do te točke ni bilo pri bančnem trgovanju nobenih omejitev. Od te točke dalje pa se lahko pojavijo. Banka lahko kupi terjatve datuma 1, ki zapadejo na dan 2. Terjatvam pripada m1, ki je m1 ≡ q2A W12A – (R/X)q1W21, na dan 1 (prodaja terjatev datuma 1, ki jim pripadajo –m1, ko velja m1 < 0). (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 150)

c) Tečajna vrednost bančnega sektorja in sposobnost bank za trgovanje s čistim premoženjem

Povezava med bančnimi poslovanji na tržišču in implicirano tečajno vrednostjo bančnega sektorja je v točki v kateri banke ne poslujejo na finančnem trgu, in velja, da je m1 = 0. Če banka ne trguje, mora imeti v lasti dovolj sredstev, da agentom tipa 1 zagotovi potrošnjo c11. Poleg tega mora zagotoviti dovolj sredstev na dan 2, da lahko zagotovi presežek potrošnje tipa 2B. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 150-151) 2.1.1.3 Model zunanje ponudbe likvidnosti Obstajajo tri obdobja, t = 0, 1, 2, in dva tipa agentov, podjetja in vlagatelji (potrošniki). Obstaja eno univerzalno premoženje, ki se uporablja tako za potrošnjo kot za investiranje. Vsi agenti so neobčutljivi na tveganje u(c0, c1, c2) = c0 + c1 + c2. Če ima premoženje obrestno mero 0, ga imenujemo gotovina. To pa zagotavlja, da ne pride do prenizke likvidnosti. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 166)

14

Investicija se izvede na dan 0. Na dan 1 potrebujemo dodatno neznano količino finančnih sredstev ρI > 0, da se pokrijejo stroški obratovanja in ostale gotovinske potrebe. Graf 1: Investicije po dnevih

Dan 0 Dan 1 Dan 2 Finančna pogodba

Investicija I Likvidnostni šok (ρI)

Zapustitev

Moralna nevarnost

Izid (RI ali 0)

Vir: Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 167 Investicija je pogojena s tveganjem. Če podjetje deluje uspešno, je uspeh definiran kot pH (visok uspeh); če pa posluje slabo, to označimo kot manj uspešno s pL (nizek uspeh). Pri tem velja pH – pL ≡ ∆p > 0. Podjetje lahko posluje z dobičkom, BI > 0, ki je primerljiv s stopnjo investicije I. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 167) Podjetje lahko pridobi dodatna sredstva pri zunanjih investitorjih. Pogodba med njimi določi količino, ki jo bodo investitorji vložili v začetno fazo projekta in okoliščine pod katerimi se projekt nadaljuje na dan 1 ter zaslužek pri investiciji. Podjetje mora ponuditi pozitivni pričakovani donos. Ključna omejitev je, da podjetje ne more izplačati več sredstev, kot jih ima. Ta model je predhodna raziskava logične povezave med financiranjem, omejenim s premoženjem, in likvidnostnimi sredstvi, ki jih nudijo finančne institucije na tržišču. Veliko literature poudarja pomen podjetja za vlaganje in rast. Malo pozornosti pa je posvečeno dejstvu, da to botruje zmanjšanju likvidnosti na tržišču in omejevanju možnosti vlagateljev za vse sodelujoče na tržišču. Edini vir privatne likvidnosti v modelu so projekti, ki iščejo vlagatelje in zahtevajo likvidnost. Model je zanimiv, ker ima različne skupine in različne zahteve po tipih sredstev. Potrebe po splošnem ravnovesju nam kažejo realistično sliko, na podlagi katere se kaže potreba po prenosu premoženja v eno ali drugo smer. Iz tega je tudi možno razbrati, kako naj bi vlada obravnavala likvidnost. 2.1.1.4 Endogena ponudba likvidnosti

a) Povpraševanje po državnih obveznicah Vrednost podjetja za zunanje ponudnike na dan 1 je največ ρ0I, zato bo agregatno povpraševanje po likvidnosti preseglo vrednost zasebnega sektorja, ko velja ρ0 < ρ ≤ ρ*. Posredovanje ne more premagati problema, v najboljšem primeru pa lahko realizira vrednost »net ex past« produktivnega sektorja, ki je v tem primeru 0. To ustvari povpraševanje po likvidnosti, ki jo mora zagotoviti država. Država lahko sprejme povpraševanje tako, da preko davkov ustvari subvencije prihodnjih potrošnikov. Državne obveznice vodijo v produktivni optimum, sama aplikacija obveznic pa zviša popolni output in pričakovano agregatno investicijo. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 179) Poglejmo še, kako se podjetja odzovejo na prisotnost likvidnostne premije, q – 1 > 0. Sklepamo, da podjetje ne more delno poravnati obveznosti svoje investicije. Omejitev

15

investitorjeve participacije postane (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 181):

(7) Kjer je maksimalna razčlenitev na dan 1 ρ0I, za zadovoljitev vlade pa je potrebno ( - ρ0)I, ki ima mejo pri . Neto korist podjetja je sedaj

(8) kjer velja

(9) spremenjena marža na enoto dobička investitorja. Podjetje izbere začetek ρ*(q), da minimizira pričakovano stroškovno enoto investicije

, (10)

kjer je > ρ0.

b) Objektivnost in likvidnostna premija države Vlada, ki teži k maksimiranju skupnega presežka (tako potrošnikovega kot proizvajalčevega), na novo razdeli vse subvencije podjetnikom, saj ena enota neto vrednosti ustvari več kot eno enoto outputa. Po drugi strani pa država, ki predstavlja le potrošnike, prevzame del ali pa celotno začetno premoženje A vseh podjetnikov. Sklepamo lahko, da država zagotovi financiranje obveznic, da lahko podjetja prenesejo neto stroške za zagotavljanje likvidnosti. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 180)

c) Analiza optimalne politike privatnega sektorja Bhattacharya, Boot, Thakor (2004, str. 182-183) so izpeljali optimalno politiko privatnega sektorja, ko država zaračunava premijo. Za optimalno določitev privatnega sektorja vzemimo, da je zI vrednost obveznic, ki jih privatni sektor kupuje. λ(ρ, z) je del podjetij, ki nadaljujejo z delovanjem, ko pride do agregatnega šoka ρ. Ker podjetniki dobivajo plačilo pHRb = ρ1 – ρ0 na investirano enoto. Če se projekt nadaljuje, lahko uporabimo strategijo, dobljeno z rešitvijo programa

(11)

(12)

16

. (13)

Izbira z uravnava naslednji pogoj:

. (14)

d) Izvršitev optimalne politike: načelo večih varnosti

Če je delna poravnava obveznosti na nivoju podjetja nemogoča, jo morajo izvesti posredniki na ravni industrije ali gospodarstva. Podjetja lahko pripravijo več vrst varnosti, tako da le-tem dovolijo diskriminacijo glede na ceno med investitorji, ki različno ocenjujejo storitve likvidnosti. Optimalno politiko lahko izvršijo z uporabo več vrst korporativnih varnosti v primeru, ko podjetje lahko poravna del svojih obveznosti. Ko pa temu ni tako, lahko optimalno politiko zagotovimo s pomočjo vmesnikov, ki delujejo preko ustanavljanja različnih varnosti, da bi se zagotovila s ceno pogojena diskriminacija. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 184)

e) Državno pogojene obveznice Čeprav delna sposobnost poravnave obveznosti preprečuje izgubo pri obdavčevanju in je učinkovita za privatni sektor, pa to ni socialno najboljša rešitev. Boljše rezultate dobimo pri socialnem načrtu, ki je definiran z (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 185-186)

začetnim nivojem investicije I na podjetje;

državno pogojeno politiko podaljševanja λ(ρ) [0,1], ki določa del podjetij, katera

nadaljujejo s poslovanjem po šoku agregatne likvidnosti ρ. Formalno gledano se socialni program reši takole (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 186):

(15)

(16) . (17)

Glede na to, da socialno objektivne funkcije sovpadajo s funkcijo podjetja, načrt podjetja ne more biti boljši od socialnega optimuma.

f) Interpretacija državno pogojenih obveznic Obveznice, pri katerih je zaslužek fiksen, zagotovijo presežek likvidnosti na dan 1. Podjetje ali posredniki lahko odvečne obveznice unovčijo za poravnavo investiranja. To pa državo prisili v obdavčevanje potrošnikov in izvršitev prenosa bogastva, ki je nepotreben in iz socialnega stališča drag. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 188)

17

Čeprav delna poravnava obveznosti zmanjša davčno breme, še vedno povzroča zamudo pri investiranju in odločitvah glede likvidnosti. Rešitev je državno pogojena obveznica, ki razdeli likvidnost natančno glede na porabo in odstrani vse potratne premike bogastva. 2.1.1.5 Model in stacionarna alokacija Alokacija se nanaša na posamezne generacije agentov. Agent, rojen v točki t ≥ 0, živi in deluje v točki (t + 1), mogoče tudi v točki (t + 2). Vsaki generaciji je dana ena enota sredstev enakomerno porazdeljenih med vse člane; na to lahko gledamo tudi kot na dohodek od dela ali privatne prihranke. Agenti lahko prenehajo z delovanjem prej, v točki (t + 1), ali pa delujejo dlje, do točke (t + 2). Kdaj agent ne trguje več, je odvisno od možnosti ε in (1 – ε). Ti dogodki so neodvisni od pojavljanja agentov v vsaki generaciji, tako da del agentov (1 – ε), rojenih v trenutku t, deluje do trenutka (t + 2), ko preneha z delovanjem. Agent predstavnik generacije t je podan z enačbo 18 (Bhattacharya, Boot, Thakor. 2004, str. 203):

(18) kjer so {Ct,1, Ct,2} določene alokacije potrošnje tako za agente, ki prenehajo delovati zgodaj, kot tiste, ki prenehajo kasneje. Funkcija U(.) je naraščajoča in konkavna, velja pa pogoj U´(0) = ∞. Pri tem modelu razlikujemo dve vrsti investicij. Prva je dolgoročna s konstantnim povračilom: investicija It se v času t povrne v obsegu Rit, pri čemer je R > 1, v točki (t + 2). Druga vrsta tehnologije je kratkoročna, brez izgube ali razvrednotenja, med točkama t in (t + 1). Dolgoročna investicija It je lahko poravnana v točki (t + 1) v velikosti donosa QLt+1, pri čemer velja 0 ≤ Q ≤1 in 0 ≤ Lt+1 ≤ It. Predpostavimo, da je Q = 1. Zlato pravilo pomaga rešiti problem z razmerjem med investicijami in porabo:

(19)

in (20)

(21) Pri čemer V prestavlja predstavnika generacije, C je potrošnja agentov, R pa je investicija, ki se povrne, L pa donos, ki ga doseže posamezen agent. Rezultati kažejo, da je trenutna vladna generacija naklonjena svojim potomcem, potem je tranzicija rezultatov dolgoročnega zlatega pravila edinstven nekooperativen ravnovesen rezultat med generacijami, če so se sodelujoči agenti pripravljeni izogibati velikemu deležu relativnega tveganja. 2.1.1.6 Model preproste cenitve Komponente pri tem modelu so ljudje, cene in koristi. (Bhattacharya, Boot, Thakor. 2004, str. 238-239)

18

Ljudje Obstaja 2N – 1 ljudi, kjer je i = 1, 2, ..., 2N – 1, ki uporabljajo izmenjavo in jih enostavno imenujemo trgovci, saj ni potrebe po razlikovanju med njimi. Cene Predpostavljamo, da se lahko storitve izmenjave merijo v »enotah ponudbe«, ki so sorodne enotam proizvoda, ki jih neko podjetja proizvaja oziroma ponuja. Sklepamo, da je cena enote ponudbe trgovcu enaka c, ki je konstanta. Koristi Predpostavimo, da trgovec s koristmi i izvira iz mejne enote in je na grafu 2 označen s krivuljo povpraševanja Di(p). Izvir koristi ni pomemben. Na grafu 2 je narisana tudi krivulja povpraševanja Dj(p) nekega večjega trgovca j. Kot kaže graf, noben trgovec nima zahtev pod določeno ravnjo v , povpraševanje pa preneha naraščati pri cenah pod določeno ravnjo v. Trgovci se ločijo glede na količino, po kateri povprašujejo pri ceni v: trgovec i povprašuje po qi, večji trgovec j pa povprašuje po qj > qi. Med cenami v in v je povpraševanje linearno. Predpostavimo, da velja v < c < v . Graf 2: Krivulja povpraševanja pri velikem in malem trgovcu

Vir: Bhattacharya, Boot, Thakor. 2004, str. 239 Krivulja agregatne ponudbe, D(p), ima enako obliko kot krivulja povpraševanja individualnega trgovca i, razlika je v presečišču s horizontalno osjo, ki je definirano s

(22) Trgovce razvrstimo po njihovi velikosti: q1 < q2 < ... < qi < ... q2N-1

Di(p)

Dj(p)

Cena p

v

v 

qi qj Št. enot povpraševanja

19

Glede na to razporejenost ni presenetljivo, da bo trgovec N ključni volivec sodelujočih članov. (N je ujet med 1, 2, ..., 2N – 1). Problemi, ki se lahko pojavljajo, so:

Širitev in menjava članstva, saj morajo novi člani finančno pokriti svoj prihod za primer prihodnjih zaslužkov. V nasprotnem primeru obstaja diskriminacija trenutnih članov.

Brezplačen vstop novih članov za trenutne člane ni donosen, saj stari člani niso naklonjeni vlaganju, pri katerem bi najverjetneje imeli koristi novi člani. To pa lahko privede do prenehanja investiranja.

Naraščajoči kapital – član lahko pridobi denarna sredstva na različne načine, ne more pa prodati svojega volilnega mesta. Tu ima zunanji lastnik prednost, saj bo zanj cena kapitala nižja, kot pa za že obstoječega člana.

Agencijski problemi – trenutno ne obstaja uspešno tržišče za korporativno kontrolo. Član agencije ne more vplivati na ostale člane, niti ne sme delovati le za lastno korist. Posledično težko izvaja pritisk na vodstvo, kar zmanjšuje njihovo storilnost. Zunanji lastnik pa ima relativno preprosto nalogo, saj vodstvu le naroča, kako maksimirati profit.

Neenako obratovanje – problem nastopi, ko se pojavijo različne stopnje članstva. V takšni situaciji lahko pride do zlorabe položaja, kjer se ena skupina zaroti proti drugi skupini.

2.1.1.7 Medgeneracijske borze Imamo situacijo, v kateri generacija, ki se pojavi v času t, investira 0 ≤ It ≤ 1 v nove naložbe. Pri tem se ustvari It novih podjetij, (1 – It) pa je investirana s strani nove generacije v delnice že obstoječih podjetij. Cena podjetij na enoto realne investicije je na katerikoli točki v času t, dani z Pt. Pri tem je cena zaključnih tehnologij označena z R. Te cene morajo zadovoljiti pogoje s popolnim predogledom in brez arbitraže, kjer velja, da je qt cena enote nove investicije ob času t (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 206):

in (23)

(24)

Če agenti lahko prodajajo delnice podjetij v zameno za sredstva za nove investicije oziroma če zaporedno prodajo delnice in nato zopet naložijo sredstva v nove investicije,

potem ravnovesje investicije, ki maksimira vrednost, zahteva, da je It (0, 1]

(Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 207):

. (25) Če to enačbo vstavimo v enačbo 23, vidimo, da tako enačba 24 kot 23 kažeta, da so izbrani nivoji investicije notranji in zaključeni. Potem za vse primere, ko velja t ≥ 1, drži naslednja

20

enačba:

. (26) Že čisto prva generacija, ki je začela delovati v času t = 0, je napovedala pozitivne rezultate integracijskega bančništva. Pri tem je lahko maksimalna pričakovana korist zagotovljena na tranzicijski poti iz TIP (»transition path«) na IB (»intergenerational banking«).

a) Tranzicija in izplačila iz borz Predlagana tranzicija na borzno ravnovesje ob času t mora privesti do enega od dveh primerov (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 213):

če generaciji mlajši od t ni dovoljeno trgovati na borzi v času t

(27) (28)

če lahko predstavniki generacije t – 1, ki zgodaj prenehajo z delovanjem,

sklenejo omejeno količino poslov z novo generacijo v času t, ko velja 1/(1+√R):

in (29)

(30)

b) »Stand-alone« opcija in njena izplačila Pričakovana korist izvira iz tranzicije na borzno bančništvo in iz intergeneracijskega bančništva. Slednje imenujemo tudi »stand-alone« opcija agentov v srednjih letih, ko jim mlajša generacija ponudi kakršnokoli ponudbo. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 215-216) 2.1.1.8 Samoohranjevalni mehanizmi Uprizoritev, ki se ustvarja v časih t = 1,2,3,...,∞, je zmodelirana na podlagi predloga »cum« protipredloga neke generacije. Generacija rojena v času (t – 1) je srednjeletna, tista, ki je rojena v času t, pa je novorojena. Prav ta je v času t v opoziciji, da lahko sprejema investicijske odločitve. Ta dvostranska uprizoritev je nujna, saj dva predloga vključujeta ali dostop do začetka subvencije mlajše generacije s strani starejše ali pa pridobivanje podedovanega kapitala starejših s strani mladih. (Bhattacharya, Boot, Thakor, 2004, str. 217-219) Uprizoritve na katerikoli točki v času lahko vključujejo vsaj tri alternativne forme:

a) starejša generacija naredi prvi korak in poda predlog, mlajša pa ponudi protipredlog;

b) mlajša generacija ponudi predlog in starejša protipredlog; c) obe generaciji hkrati ponudita predlog, kar privede do prekrivanja predlogov na

21

katerikoli točki v času. 2.2 Likvidnostno tveganje

Cilji poslovanja banke je identičen cilju poslovanja podjetja, torej gre za večanje tržne vrednosti enote lastniškega kapitala. V tem smislu mora poslovna banka dosegati čim večjo čisto donosnost kapitala, zato bo povečevala delež visoko donosnih naložb v aktivi svoje premoženjske bilance. Z večanjem deleža visoko donosnih naložb v premoženjski bilanci banke pa narašča likvidnostno tveganje, ker se zmanjšuje razmerje med najbolj likvidnimi naložbami in vpoglednimi viri sredstev. Zato mora imeti poslovna banka določen delež nizko donosnih naložb v obliki denarja in denarnih ekvivalentov. Dimovski (2000, str. 135) pravi, da je ravno učinkovito uravnavanje tveganj eden izmed osnovnih pogojev povečevanja vrednosti v bankah. Uravnavanje tveganj je proces, v katerem banka usklajuje svojo izpostavljenost tveganjem s poslovno strategijo banke, kratkoročno zagotavlja stabilnost dobička, dolgoročno pa stabilno rast vrednosti lastniškega kapitala. Likvidnostno tveganje je trenutno in potencialno tveganje za večanje vrednosti premoženja delničarjev. Gre za tveganje, da banka ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti pravočasno in z nizkimi stroški. Omenjeno je lahko posledica težav pri pridobivanju virov sredstev ali pri prodaji naložb na trgu. Likvidnostno tveganje je največje, ko banka ne more predvideti novih zahtev po posojilih ali zahtev po črpanju depozitov in nima dostopa do novih virov sredstev (Koch in MacDonald, 2000, str. 125). Kot pravi Dimovski (2000, str. 117), je banka zaradi nepričakovanih nihanj v vlogah in posojilih ter z njimi povezanih odlivov denarnih sredstev iz banke stalno izpostavljena likvidnostnemu tveganju. Vendar pa je po mnenju Saundersa (2006, str. 357) za razliko od ostalih tveganj, ki lahko ogrozijo solventnost banke, likvidnostno tveganje normalen vidik v vsakodnevnem poslovanju banke. Banka mora vedeti, kaj se dogaja z njeno likvidnost jo in le v res izjemnih primerih likvidnostne težave preidejo v solventnostne težave. Za zmanjšanje likvidnostnega tveganja je, kot pravi Dimovski (2000, str. 119), pomemben proces načrtovanja likvidnosti. Kljub načrtovanju likvidnostnih potreb pa banka teh zaradi njihove nepredvidljivosti ne more natančno predvideti. Nekatere bančne naložbe in obveznosti nimajo točno določenega roka dospelosti, poleg tega izhajajo potencialne denarne obveznosti tudi iz obstoječih zunaj bilančnih aktivnosti banke, ki jih ni mogoče natančno predvideti. Zaradi omenjenih vzrokov in zaradi narave bančnih vlog (imetniki vlog na vpogled lahko zahtevajo izplačilo v vsakem trenutku) je ocenjevanje potrebnih likvidnih sredstev precej negotovo, na likvidnost banke pa vplivajo tudi sezonski in ciklični dejavniki. 2.2.1 Vzroki za likvidnostno tveganje v bankah

Osnovna značilnost bank je zbiranje praviloma kratkoročnih virov sredstev in njihovo plasiranje v obliki dolgoročnih naložb. Dolgoročne naložbe prinašajo v normalnih pogojih sorazmerno višje obresti kot kratkoročne, zato je v interesu vsake banke, da najema kratkoročne vire sredstev in jih posoja na čim daljši rok. To povzroča neusklajenost med

22

dospelostjo naložb in njihovimi viri ter povečuje likvidnostno tveganje, saj pride v primeru večjega dviga depozitov in pomanjkanja denarnih sredstev do težav pri plačilni sposobnosti banke in mora banka v tem primeru uporabiti zelo drage dodatne vire denarnih sredstev. Neusklajenost rokov dospelosti na strani virov sredstev in naložb je torej osnovni vidik likvidnostnih težav bank. Banke pa ne želijo uskladiti ročnosti naložb in obveznosti, saj sicer ne bi bilo smotrnosti obstoja bank kot finančnih posrednikov. Vzrok za likvidnostno tveganje izhaja tako iz aktivne kot iz pasivne strani premoženjske bilance. 2.2.2 Likvidnostno tveganje, ki izhaja iz pasivne strani bilance stanja

Tipična banka ima v svoji pasivi med glavnimi viri sredstev največ kratkoročnih depozitov oziroma depozitov s krajšo ročnostjo, s katerimi financira povečini dolgoročne naložbe v obliki posojil ali drugih naložb. Slednje je z vidika razlik med aktivnimi in pasivnimi obrestnimi merami in s tem razlik med donosnostjo aktive in stroški pasive razumljivo. Težave pa nastanejo, če nenadoma na zahtevo deponentov pride do večjega in nepredvidenega odliva virov bančnih sredstev, to je kratkoročnih depozitov in vlog na vpogled. V tem primeru mora banka za ohranjanje svoje plačilne sposobnosti zagotoviti potrebna denarna sredstva bodisi v okviru izposoje denarja na medbančnem trgu, bodisi z izposojo denarja v okviru operacij centralne banke ali pa celo z odprodajo postavk iz lastne aktive. Tudi po mnenju Saundersa (2006, str. 358) likvidnostno tveganje, ki izhaja iz pasivne strani bilance banke, povzročajo takojšnji ali nepričakovani dvigi depozitov s strani vlagateljev. Gre za spreminjanje obveznosti v likvidno obliko. Zaradi dviga depozitov se pojavi potreba po dodatnih denarnih sredstvih, ki jih skuša banka pridobiti z zadolževanjem na denarnem trgu ali s prodajo dela svojih naložb. Najbolj likvidna oblika naložbe je denar, vendar skušajo banke čim bolj zmanjšati imetja v denarju, saj ne prinašajo veliko obresti. Z namenom povečevanja prihodka banke raje investirajo v manj likvidne naložbe z daljšo zapadlostjo. Večino naložb navadno lahko proda in pridobi denarna sredstva brez večjih težav, za nekatere naložbe obstaja nevarnost, da se jih lahko takoj proda le po izredno nizki ceni (»fire-sale price«). To lahko ogrozi tudi solventnost banke, zato se banke raje odločajo za izposojo dodatno potrebnih denarnih sredstev. Izkušnje so pokazale, da v normalnih pogojih deponenti dnevno dvigajo le manjši del svojih vlog na vpogled in da jih večina ostaja na računih pri bankah. Večina vlog na vpogled tako dnevno sestavlja stabilne vire sredstev (»core deposits«) oziroma depozite, ki pomenijo banki dolgoročen vir sredstev. Dvigi depozitov se lahko kompenzirajo tudi z novimi depoziti in prihodki od bančnih naložb ter izvenbilančnih aktivnosti. Večina bank lahko skozi izkušnje o preteklem obnašanju komitentov, pa tudi z ustreznimi statističnimi metodami precej zanesljivo napoveduje svojo likvidnost in predvidi odlive depozitov na določen dan. Spodnja tabela prikazuje vpliv odliva depozitov na premoženjsko bilanco banke. Odliv depozitov pomeni zmanjšanje stanja depozitov na 65 denarnih enot, kar vpliva tudi na zmanjšanje skupne vsote pasivne strani bilance banke. Tabela 1: Vpliv odliva depozitov na bilanco stanja banke (v de) Pred odlivom depozitov Aktiva Pasiva

23

Naložbe 100

Depoziti 70 Kratkoročna zadolžitev 10 Druge obveznosti 20

100 100 Po odlivu depozitov Aktiva Pasiva

Naložbe 100

Depoziti 65 Kratkoročna zadolžitev 10 Druge obveznosti 20

100 95 Vir: Saunders, 2006, str. 360 V praksi obstajata dva načina, s katerima skušajo banke obvladati odliv depozitov: a) uravnavanje likvidnosti z dodatnim zadolževanjem (»liability management«); b) uravnavanje likvidnosti z likvidnostnimi rezervami (»reserve asset management«). Omenjena načina sta alternativni strategiji uravnavanja likvidnosti banke, vendar pa lahko uspešno uravnavanje likvidnosti v banki poteka le z usklajeno kombinacijo obeh načinov ter z upoštevanjem stroškov, možnosti dostopa do denarnega trga ter tveganja.

a) Uravnavanje likvidnosti z dodatnim zadolževanjem

Kadar dejanske potrebe po likvidnih sredstvih presegajo načrtovane, skušajo priti banke do potrebnih sredstev preko zunanjih virov likvidnosti: z aktivno vlogo na medbančnem denarnem trgu, z izposojo sredstev pri centralni banki, z repo posli, z izdajo potrdil o vlogah, z izdajo obveznic ali drugih vrednostnih papirjev. Pridobitev dodatnih finančnih virov seveda pomeni dodatne stroške za banko, saj za tako pridobljene vire sredstev banka plačuje tržno obrestno mero, da bi pokrila izgubo virov sredstev, za katere je plačevala nizko obrestno mero (zlasti pri vpoglednih vlogah). Kot prikazuje tabela 2, se je banka prilagodila na odliv depozitov s povečano zadolžitvijo, ki se je iz prejšnjih 10 denarnih enot povečala na 15 denarnih enot, s tem pa je ohranila vsoto pasivne strani bilance banke v nespremenjeni višini. Tabela 2: Prilagoditev banke na odliv depozitov s povečanjem zadolžitve (v de) Aktiva Pasiva

Naložbe 100

Depoziti 65 Kratko. zadolžitev 15 Druge obveznosti 20

100 100 Vir: Saunders, 2006, str. 361

24

Po mnenju Saundersa (2006, str. 361) je lahko uravnavanje likvidnosti na takšen način za banko drago, saj so na denarnem trgu izposojeni viri sredstev dražji od vlog na vpogled in velikokrat dražji tudi od kratkoročno vezanih depozitov. Višji kot so stroški izposojenih virov sredstev glede na obresti, ki jih banka prejme od svojih naložb, manj privlačen je način uravnavanja likvidnosti z dodatnim zadolževanjem. Na drugi strani pa ta način omogoča vzdrževanje bilančne vsote banke v nespremenjenem obsegu. Aktivna stran premoženjske bilance banke tako ostane nespremenjena v pogojih normalnega odliva depozitov, saj se vsa prilagajanja odlivom depozitov izvršijo na pasivni strani bilance banke. To je razlog za povečano uporabo tega načina uravnavanja likvidnosti ter z njim povezanih načinov financiranja preko centralne banke, uporabe repo poslov, potrdil o vlogah in podobnih instrumentov. Koch in MacDonald (2000, str. 490) ugotavljata, da banka lahko spremlja potencialne odlive depozitov, če se zaveda sezonskih vplivov in pojava večjih transakcij (plače, zapadlost večjih depozitov). Poleg tega mora banka vzpostaviti dolgoročen odnos s komitenti, z namenom pridobitve stabilne baze depozitov, tudi v času upadanja obrestnih mer in premikanja preferenc komitentov v druge vrste naložb. Za banke je tudi izredno pomembno, da nenehno spremljajo stroške virov sredstev, saj lahko spremembe v obrestnih merah in sestava obveznosti pomembno vplivajo na njihovo likvidnost.

b) Uravnavanje likvidnosti z likvidnostnimi rezervami

Banka mora imeti na aktivni strani premoženjske bilance določene likvidnostne rezerve za odpravljanje neugodnih vplivov likvidnostnega tveganja. Gre za različne oblike rezerv, ki se razlikujejo glede na unovčljivost. Banke vzdržujejo določeno raven denarnih sredstev pri centralni banki in v obliki sekundarne likvidnostne rezerve. Pri slednji gre za hitro unovčljive vrednostne papirje. Tako lahko banka namesto z zadolževanjem na denarnem trgu kompenzira odliv depozitov z odprodajo dela svojih naložb. Centralne banke določajo obvezne rezerve, ki jih morajo vzdrževati poslovne banke, vendar slednje iz previdnostnih razlogov navadno vzdržujejo višje rezerve od predpisanih, da lahko zadovoljijo likvidnostne potrebe. Kadar banka za pokritje odliva depozitov uporablja svoja sredstva iz aktivne strani premoženjske bilance, to vpliva na zmanjšanje bilančne vsote (aktivna in pasivna stran bilance se zmanjšata). Slednje je razvidno iz tabele 3, kjer je banka odliv depozitov v višini 5 denarnih enot kompenzirala z zmanjšanjem likvidnostnih rezerv v enaki višini. Tabela 3: Prilagoditev banke na odliv depozitov z likvidnostnimi rezervami (v de) Pred odlivom depozitov Aktiva Pasiva

Likvidnostne rezerve 9 Druge naložbe 91

Depoziti 70 Kratko. zadolžitev 10 Druge obveznosti 20

100 100

25

Po odlivu depozitov Aktiva Pasiva

Likvidnostne rezerve 4 Druge naložbe 91

Depoziti 65 Kratko. zadolžitev 10 Druge obveznosti 20

95 95 Vir: Saunders, 2006, str. 362 Slabost tega načina uravnavanja likvidnosti je poleg krčenja bilančne vsote in morebitnih stroškov prodaje naložb tudi izpad prihodka, ki bi ga banka pridobila, če bi denarna sredstva, ki jih drži na računu pri centralni banki ali v kratkoročnejših (in zato manj donosnih) vrednostnih papirjih, naložila v donosnejše vrednostne papirje ali v posojila komitentom. 2.2.3 Likvidnostno tveganje, ki izhaja iz aktivne strani bilance stanja

Kot trdi Saunders (2006, str. 358), likvidnostno tveganje na aktivni strani bilance izhaja iz zavez banke za posojanje (»lending commitments«). Gre za odložena črpanja že odobrenih kreditov, okvirne kredite, odobrene kreditne linije. Slednje kreditojemalcu omogočajo takojšnje črpanje dogovorjene vsote denarja v obdobju, za katerega je kreditna linija odobrena. Črpanje kredita pomeni za banko potrebo po dodatnih likvidnih sredstvih, ki jih lahko pridobi na enak način kot pri odlivu depozitov, in sicer z zmanjšanjem denarnih sredstev, odprodajo dela svojih naložb ali z zadolževanjem na denarnem trgu. Podobno velja tudi za dokumentarne akreditive in garancije, ki predstavljajo pogojno obveznost banke. Ob sklenitvi posla se v premoženjski bilanci ne pokažejo neposredno, njihova unovčitev pa vpliva na likvidnost. Podoben vpliv ima tudi uporaba modernejših zunajbilančnih instrumentov, kot so izvedeni finančni instrumenti (terminski posli, terminske pogodbe, opcije in podobno). Tabela 4 kaže črpanje kreditov v višini 5 denarnih enot na določen dan. Za te naložbe mora banka najti ustrezne vire. Premoženjsko bilanco banke po prilagoditvi za črpanje kreditov z uporabo načina zadolževanja (izposojo dodatnih 5 denarnih enot na denarnem trgu in njihovo plasiranje v kredite) ali z uporabo likvidnostnih rezerv (zmanjšanjem likvidnostnih rezerv banke iz 9 denarnih enot na 4 denarne enote) vidimo v tabeli 5. Tabela 4: Učinek črpanja kreditov na premoženjsko bilanco banke (v de) Pred črpanjem kreditov Aktiva Pasiva

Likvidnostne rezerve 9 Druge naložbe 91

Depoziti 70 Kratko. zadolžitev 10 Druge obveznosti 20

100 100 Po črpanju kreditov Aktiva Pasiva

26

Likvidnostne rezerve 9 Druge naložbe 96

Depoziti 70 Kratko. zadolžitev 10 Druge obveznosti 20

105 100 Vir: Saunders, 2006, str. 363 Tabela 5: Prilagoditev premoženjske bilance banke črpanju kreditov (v de) Z dodatno zadolžitvijo Aktiva Pasiva

Likvidnostne rezerve 9 Druge naložbe 96

Depoziti 70 Zadolžitev 15 Druge obveznosti 20

105 105 Z likvidnostnimi rezervami Aktiva Pasiva

Likvidnostne rezerve 4 Druge naložbe 96

Depoziti 70 Kratko. zadolžitev 10 Druge obveznosti 20

100 100 Vir: Saunders, 2006, str. 363 Pri likvidnostnem tveganju, ki izhaja iz aktivne strani bilance banke, se pri načinu uravnavanja likvidnosti z dodatnim zadolževanjem bilančna vsota banke poveča, pri načinu uravnavanja likvidnosti z likvidnostnimi rezervami pa ostane bilančna vsota banke nespremenjena. 2.2.4 Merjenje izpostavljenosti likvidnostnemu tveganju Merjenje izpostavljenosti likvidnostnemu tveganju je, tako po svetu kot v naših poslovnih bankah, precej »nesofisticirana« dejavnost, ki zahteva veliko stopnjo predvidevanja prihodnjih denarnih tokov v banki ter poznavanja možnosti uravnavanja likvidnostne pozicije. V razvitem bančnem sistemu so v uporabi različni načini merjenja izpostavljenosti likvidnostnemu tveganju, najpomembnejši pa so naslednji:

spremljanje virov in sredstev likvidnosti (»sources and uses of liquidity«); primerjava finančnih kazalcev; indeks likvidnosti; izračunavanje vrzeli financiranja (»financing gap«).

Seveda se zgoraj omenjeni načini merjenja izpostavljenosti likvidnostnemu tveganju med seboj ne izključujejo, temveč se dopolnjujejo in med seboj kombinirajo. V slovenskem bančnem sistemu je na splošno v uporabi prvi izmed naštetih načinov merjenja

27

izpostavljenosti likvidnostnemu tveganju, saj se likvidnostno stanje posameznih bank ugotavlja na dnevni podlagi. Projekcije denarnega toka in analize predvidenih dnevnih potreb in porabe denarnih sredstev so poglavitni elementi ugotavljanja likvidnosti banke. 2.2.4.1 Viri in uporaba likvidnosti

Kot že omenjeno, se likvidnostno tveganje pojavlja zaradi odliva depozitov, zahtev po novih posojilih in posledično zaradi zadovoljevanja teh potreb z odprodajo naložb ali z dodatnim zadolževanjem. Za uspešno uravnavanje likvidnostnega tveganja mora banka dnevno spremljati denarne tokove, pri čemer si pomaga z izkazom, ki prikazuje vire in uporabo likvidnosti ter omogoča merjenje neto likvidnostnega položaja banke. Takšen izkaz se izdela za različna časovna obdobja: en dan, en teden, en mesec, trije meseci, šest mesecev, eno leto. Kot pravi Saunders (2006, str. 364), imajo banke tri osnovne vire likvidnosti:

a) denarna sredstva in skoraj denarna sredstva (»cash-type assets«), kot so vrednostni papirji centralne banke, ki so unovčljivi takoj in z nizkim cenovnim tveganjem ter z nizkimi transakcijskimi stroški;

b) najvišji možen znesek sredstev, ki si jih banka lahko izposodi na denarnem trgu (pri tem gre za interno oceno vodstva banke);

c) presežek sredstev denarnih rezerv nad zneskom predpisane obvezne rezerve.

Hipotetični primer neto likvidnostnega položaja banke prikazuje tabela 6, kjer pomenijo viri likvidnosti banke 14.500 denarnih enot v primerjavi z uporabo likvidnosti v višini 7.000 denarnih enot. Neto likvidnostni položaj banke kot razlika med viri likvidnosti in uporabo likvidnosti je v tem primeru pozitiven in znaša 7.500 denarnih enot. Tabela 6: Neto likvidnostni položaj banke (v de) Viri likvidnosti 1. Denarna sredstva in vrednostni papirji centralne banke 2.000 2. Najvišja možna kratkoročna zadolžitev 12.000 3. Presežek denarnih sredstev nad obvezno rezervo 500 Skupaj 14.500 Uporaba likvidnosti 1. Realizirana medbančna zadolžitev 6.000 2. Realizirana zadolžitev pri centralni banki 1.000 Skupaj 7.000 Neto likvidnostna sredstva 7.500 Vir: Saunders, 2006, str. 363 Ugotavljanje dnevne neto likvidnostne pozicije uporabljajo tudi slovenske banke z malenkostnimi »tehničnimi« razlikami. Gre za redno merjenje likvidnostnega položaja banke v razmerju do njenih dejanskih in potencialnih virov likvidnosti ter dejanske in potencialne porabe likvidnostnih sredstev. Pri tem se najprej ugotavlja trenutno (dnevno) predvideno potrebo po likvidnostnih sredstvih: najavljeni in predvideni odlivi depozitov, dnevne poravnave fiksnih zapadlih obveznosti do komitentov, poravnave iz naslova dolžniških vrednostnih papirjev, vračila in poravnave dnevnih obveznosti na medbančnem trgu ter izpolnjevanje obveznosti iz naslova centralnobančnih operacij, kamor sodi tudi

28

izpolnjevanje obvezne rezerve. Te zneske je nato treba primerjati s predvidenimi dnevno razpoložljivimi viri likvidnostnih sredstev, v prvi vrsti z najbolj likvidnimi postavkami bančne aktive, (centralnobančnimi vrednostnimi papirji in presežki nad obvezno rezervo) ter maksimalno vsoto sredstev, ki jo banka dnevno lahko pridobi na osnovi najetih kreditov na medbančnem trgu. Veliko vlogo igra subjektivna presoja možnosti pridobivanja virov likvidnostnih sredstev, saj denarni trg ne predstavlja neomejenega vira novega zadolževanja. Pozitivna neto likvidnostna pozicija predstavlja zadovoljiv likvidnostni položaj banke in na tej osnovi se banka odločal o naložbah presežkov denarnih sredstev na trg (dajanje likvidnostnih kreditov) ali v kakšno drugo obliko dnevne porabe. Če je neto likvidnostna pozicija negativna (kar nakazuje izčrpane možnosti novega zadolževanja na medbančnem trgu), se banka lahko zadolži pri centralni banki ali pa se odloči za odprodajo postavk lastne aktive, lahko pa uporabi oba načina za reševanje likvidnostnih težav. 2.2.4.2 Finančni kazalci

Drugi način merjenja izpostavljenosti banke likvidnostnemu tveganju je primerjava finančnih kazalcev ter strukture premoženjske bilance banke z drugimi bankami podobne velikosti in s podobnimi značilnostmi (»peer-group ratio comparisons«) in/ali s skupino bank. Primerjalna analiza pokaže relativno likvidnostno izpostavljenost posamezne banke. Gre povečini za naslednje kazalce:

krediti / depoziti; krediti / celotna bilančna vsota; likvidne naložbe / depoziti; likvidne naložbe / likvidne obveznosti; likvidne naložbe / celotna bilančna vsota; kratkoročna zadolžitev / celotna bilančna vsota; potencialne obveznosti / celotna bilančna vsota; hitro unovčljive naložbe kot delež (%) celotne bilančne vsote; medbančni krediti kot delež (%) medbančnih depozitov; depoziti na vpogled kot delež (%) vseh depozitov komitentov; 10 največjih deponentov kot delež (%) vseh depozitov komitentov; drugi kazalci.

Saunders (2006, str. 364) pravi, da visoka vrednost kazalcev, ki prikazujejo stanje kreditov na stanje depozitov ali delež kratkoročne zadolžitve v celotni bilančni vsoti, odraža veliko odvisnost banke od kratkoročnega trga denarja, namesto da bi banka financirala kredite z bolj stabilnimi viri sredstev. Omenjeno lahko kaže na likvidnostne težave v prihodnosti, v kolikor je banka blizu ali pa že na ravni največje možne zadolžitve na medbančnem trgu. Ravno tako kaže na velike likvidnostne potrebe in možne likvidnostne težave tudi visok delež potencialnih obveznosti (npr. odobrene kreditne linije) v celotni bilančni vsoti. Omeniti je treba tudi, da izračun kazalcev iz bilance stanja na določen dan predstavlja statičen način merjenja izpostavljenosti likvidnostnemu tveganju in zanemarja dinamično naravo potreb po likvidnih sredstvih. Kratkoročno na obseg potrebnih likvidnih sredstev vplivajo sezonski dejavniki, ki jih na osnovi preteklih izkušenj lahko v precejšnji meri predvidimo. Na likvidnost banke vpliva tudi faza ekonomskega cikla, v kateri se nahaja gospodarstvo. V obdobjih visoke ekonomske rasti se povpraševanje po kreditih praviloma poveča nad normalno mero, rast depozitov pa se zmanjša. Banke si zato pri napovedovanju

29

likvidnostnih potreb prizadevajo, da bi na osnovi preučevanja preteklih obdobij uspele čim točnejše napovedati vpliv cikličnih gibanj. Sezonska in ciklična komponenta zelo vplivata na vrednost kazalcev, zato se je bolj kot na njihovo nominalno vrednost smiselno usmeriti na relativne spremembe in ugotoviti vzroke zanje. 2.2.4.3 Indeks likvidnosti

Tretji način merjenja izpostavljenosti banke likvidnostnemu tveganju je indeks likvidnosti, pri katerem gre za ugotavljanje potencialne izgube za banko, ki izhaja iz razlike med:

vrednostjo naložbe ob nujni prodaji (»fire-sale price«) in vrednostjo naložbe ob prodaji po običajnih pogojih (»fair market price«).

Čim večja je razlika med vrednostjo naložbe ob nujni prodaji (Pi) in vrednostjo naložbe ob običajnih pogojih (Pi*), tem manjša je likvidnost portfelja. Torej indeks likvidnosti (I) definiramo kot (Saunders, 2006, str. 364):

(31)

kjer je wi delež posamezne naložbe v celotnem portfelju:

(32) Primer: Banka ima v portfelju dve naložbi, in sicer 50 % v enomesečnih zakladnih menicah in 50 % v stanovanjskih posojilih. Če je banka primorana odprodati enomesečne zakladne menice (P1) danes, bo zanje prejela 99 denarnih enot za 100 denarnih enot nominalne vrednosti. Če jih obdrži v portfelju en mesec, bo zanje ob zapadlosti prejela 100 denarnih enot (P1*). V kolikor mora banka odprodati stanovanjska posojila danes, bo zanje prejela 85 denarnih enot za l00 denarnih enot nominalne vrednosti (P2), če bi jih odprodala čez en mesec, bi zanje prejela 92 denarnih enot od 100 denarnih enot nominalne vrednosti (P2*). Torej bi enomesečni indeks likvidnosti za ta portfelj naložb znašal: 1= (w1) x (P1/P1*) + (w2) x (P2/P2*) I = (0,5) x (0,99/1,00) + (0,5) x (0,85/0,92) I = 0,495 + 0,462 I = 0,957 Indeks likvidnosti je vedno med O in 1 ter se po navadi primerja z indeksi drugih bank podobne velikosti in s podobnimi značilnostmi (»peer-group banks«). 2.2.4.4 Vrzel financiranja Četrti način merjenja izpostavljenosti likvidnostnemu tveganju je merjenje vrzeli financiranja. Kot je že bilo omenjeno, lahko deponenti svoje vloge na vpogled dvignejo kadarkoli, vendar jih v normalnih okoliščinah ne dvignejo. Večina vlog na vpogled torej kljub svoji kratkoročni naravi ostaja v banki daljše časovno obdobje (tudi do dveh let ali več), zato lahko določen obseg vpoglednih vlog obravnavamo kot stabilen vir financiranja. Izračun vrzeli financiranja temelji na dnevnih primerjavah potreb po financiranju, ki jih

30

ima določena banka za zagotavljanje likvidnosti na nekoliko daljša časovna obdobja. Poskuša se ugotoviti, ali v banki obstaja neka povprečna vsota depozitov (skupaj z vlogami na vpogled), ki v normalnih razmerah med obdobjem ostaja relativno nespremenjena in pomeni osnovni vir financiranja povprečne ravni odobrenih posojil v banki. Vrzel financiranja kot način merjenja izpostavljenosti banke likvidnostnemu tveganju definiramo kot (Saunders, 2006, str. 365): Vrzel financiranja = povprečno stanje kreditov – povprečno stanje vlog (33) Tabela 7: Vrzel financiranja (v de) Aktiva Pasiva

Krediti 25 Likvidne naložbe 5

Depoziti 20 Zadolžitev 10

Skupaj 30 Skupaj 30 Vrzel financiranja 5

Vir: Saunders, 2006, str. 365 Če je vrzel financiranja pozitivna, jo mora banka financirati z zniževanjem denarnih sredstev ali z odprodajo likvidnih naložb oziroma z dodatnim zadolževanjem na denarnem trgu. Zato lahko vrzel financiranja definiramo kot: Vrzel financiranja = -likvidne naložbe + dodatna zadolžitev (34) ali vrzel financiranja + likvidne naložbe = potreba po dodatni zadolžitvi (35) Kot pravi Saunders (2006, str. 365) potreba po dodatni zadolžitvi kaže na spremembo likvidnostnega položaja banke. Raven stabilnih depozitov in kreditov ter raven likvidnih naložb določajo potrebo banke po dodatnem zadolževanju. Čim večjo vrzel financiranja ima banka in čim večje so njene likvidne naložbe, tem večja je njena potreba po dodatni zadolžitvi na denarnem trgu in s tem povezana izpostavljenost banke likvidnostnemu tveganju. Poglabljanje vrzeli financiranja lahko kaže tudi na povečan odliv depozitov ali pa na pretirano povečanje odobrenih kreditov.

31

3. URAVNAVANJE LIKVIDNOSTI Pravimo, da je banka likvidna, ko je sposobna tekoče izpolnjevati svoje obveznosti. Komitentom veliko pomeni, če lahko svoje depozite ali odobrene kredite dobijo na račune takoj in ne čakajo nekaj ur, kaj šele dni, ker bi banki primanjkovalo likvidnih sredstev. Spremljanje likvidnosti je izredno pomembno z vidika preživetja banke, saj nelikvidna banka ne more izpolnjevati svojih obveznosti in izgublja zaupanje komitentov, ki se postopoma začno seliti k drugim konkurenčnim bankam. Borak (1998, str. 27) pravi, da je namen uravnavanja likvidnosti skrb, da banka v celoti izpolnjuje svoje pogodbene obveznosti. Odločilne prvine učinkovitega uravnavanja likvidnosti v bankah so: dober informacijski sistem, osrednja kontrola likvidnosti, preučevanje potreb po denarnih sredstvih po več različnih scenarijih, razpršenost virov denarnih sredstev in načrtovanje vseh naštetih prvin. Banka mora dnevno razvrščati naložbe in obveznosti po njihovi zapadlosti ter usklajevati njihovo rokovno strukturo in načrtovati svojo likvidnost. Poleg tega je pri spremljanju likvidnosti banke izredno pomembno spremljanje prilivov in odlivov na njenem poravnalnem računu. Prilivi in odlivi denarnih sredstev se sicer delno poravnajo, toda ne v celoti. Če so prilivi v določenem obdobju večji od odlivov, prihaja do presežkov denarnih sredstev. Če pa so odlivi večji od prilivov, nastanejo primanjkljaji denarnih sredstev. Kot pravi Dimovski (2000, str. 116) visoko likvidne naložbe banke povečujejo njeno likvidnost in s tem varnost njenega poslovanja. Hkrati pa te naložbe prinašajo nižji donos in negativno vplivajo na dobiček banke. Za likvidna sredstva obstajajo sekundarni finančni trgi, na katerih jih je mogoče prodati in spremeniti v denar brez večjih izgub vrednosti. Zanje je torej značilna visoka unovčljivost ob majhnih izgubah vrednosti, nizka tveganost in posledično tudi nizka donosnost. Banke zato težijo k temu, da držijo v svojih portfeljih najmanjšo možno količino visoko likvidnega finančnega premoženja. Pomembno vlogo pri uravnavanju likvidnosti imajo tudi kreditne linije in druge možnosti izposojanja, s katerimi se banka zavaruje pred začasnimi likvidnostnimi težavami. Banka se ne sme pretirano zanašati na te možnosti, saj so drage, povečini kratkoročne in niso vedno na voljo. Uravnavanje likvidnosti v banki je dejansko proces zagotavljanja denarnih sredstev za izpolnitev obveznosti banke v vsakem trenutku in ob racionalnih cenah. Glede na vir, iz katerega banke črpajo potrebna likvidna sredstva, lahko ločimo dve strategiji uravnavanja likvidnosti v banki:

uravnavanje obveznosti; uravnavanje naložb.

Običajno se v praksi uporabljata obe strategiji. Banke si zagotavljajo likvidna sredstva tako preko prodaje oziroma oblikovanja ustrezne strukture svojih naložb kot preko zadolževanja na denarnem trgu. Po mnenju Dimovskega (2000, str. 117) uspešno uravnavanje likvidnosti kratkoročno zahteva uravnavanje denarnih sredstev v banki, dolgoročno pa poleg analiziranja vrzeli

32

financiranja tudi ustrezno načrtovanje likvidnosti. Banka mora biti sposobna pravilno oceniti svoje potrebe po likvidnih sredstvih in si tako zagotoviti potrebna denarna sredstva po razumni ceni. Hempel, Simonson in Coleman (1994, str. 170) ugotavljajo, da banka lahko izbira med različnimi naložbami in obveznostmi za zadovoljitev svojih likvidnostnih potreb, dejanska izbira pa je odvisna od naslednjih dejavnikov:

vrste likvidnostne potrebe; dostopa do trgov obveznosti; filozofije vodstva banke; stroškov in značilnosti različnih virov likvidnosti; napovedi gibanja obrestnih mer.

Vir likvidnosti, ki ga banka izbere, je navadno vir z najnižjimi stroški, pri katerih banka zadovolji likvidnostno potrebo. Princip najnižjih stroškov pa je seveda v tesni zvezi z dostopom do finančnih trgov in filozofijo vodstva. Banka mora pri prodaji naložb za zadovoljevanje likvidnostnih potreb ravnati premišljeno, pri pridobitvi dodatnih virov sredstev pa mora upoštevati obrestno mero, zahteve po rezervah, transakcijske stroške in zavarovanje. Pri zadovoljevanju likvidnostnih potreb je nujno tudi upoštevanje gibanja obrestnih mer. Če pričakuje padec obrestnih mer v prihodnosti, bo skušala banka izkoristiti kratkoročne vire sredstev (medbančni denarni trg, viri centralne banke) in obratno v primeru dviga obrestnih mer. 3.1 Uravnavanje obveznosti Pred letom 1960 poslovne banke niso uravnavale svoje likvidnosti s pomočjo pasivne strani premoženjske bilance banke, temveč so bile bolj usmerjene na uravnavanje naložb. Razloga za to sta bila dva. Prvič - več kot 60 % virov bank so predstavljali vpogledni depoziti, ki po zakonu niso bili obrestovani in tako si banke niso mogle konkurirati med seboj na tem področju. Drugič - medbančni denarni trg za depozite čez noč pri bankah ni bil razvit. Po letu 1960 so velike banke pričele iskati načine, kako bi lahko pridobile likvidnost s pomočjo pasivne strani premoženjske bilance in tako so se razvile nove vrste finančnih instrumentov, kot so na primer potrdila o vlogah. Hkrati se je razvil tudi trg medbančnih kreditov čez noč (Mishkin, 2004, str. 224). Kot pravi Saunders (2006, str. 390) sta likvidnost in uravnavanje obveznosti tesno povezani. En vidik nadzora nad likvidnostnim tveganjem je sestava portfelja likvidnih naložb, drugi vidik pa je uravnavanje strukture obveznosti na tak način, da se zmanjšuje potreba po visokih zneskih likvidnih naložb, ki ustrezajo zahtevam na strani obveznosti. Vendar pa je sestava portfelja obveznosti, ki je poceni in ima nizko tveganje odpoklica, izredno težavna. Gre za iskanje ugodnega razmerja med stabilnostjo finančnega vira in stroškom njegove pridobitve. V splošnem velja, da so manj stabilni finančni viri in s tem za komitente bolj likvidni, za banko cenejši (npr. vpogledni depoziti), hkrati pa so bolj stabilni finančni viri in s tem manj likvidni za komitente, za banko dražji (npr. vezani depoziti). Sestava portfelja bančnih depozitov je odvisna od povpraševanja komitentov po depozitih in politike banke pri uravnavanju obveznosti. Slednja je odvisna od potrebe za zagotovitev

33

kreditnega potenciala banke, ponudbe drugih storitev banke (npr. plačilni promet) ter od ustrezne likvidnosti. Med depoziti imajo pomembno vlogo t. i. »core deposits«, pri katerih gre za skozi daljše časovno obdobje stabilen delež depozitov, ki so relativno neobčutljivi na spreminjanje obrestnih mer in pomenijo izredno poceni vir sredstev za banke. Uravnavanje ali spreminjanje bančnih obveznosti (»liabilities management«) je aktivnost banke, ki je komplementarna uravnavanju ali spreminjanju njenih naložb (»asset management«) in tesno povezana z njo. Bistvo uravnavanja bančnih obveznosti je, da banka ni pasivna v tem smislu, da bi prilagajala naložbe velikosti vlog, ampak sama vpliva na velikost in sestavo obveznosti. Banka ne zasluži samo z naložbami, temveč lahko veča svojo vrednost tudi s spreminjanjem sestave pasivne strani premoženjske bilance. Slednje je odvisno predvsem od tega, ali obstajajo finančne oblike, ki jih banke lahko ponudijo, da bi prišle do dodatnih virov sredstev. Pomembno je seveda tudi, kako občutljivi so komitenti na spremembo obrestnih mer ali donosnost finančnih naložb. Ko gre za dolgoročne vire sredstev, predvsem lastniški kapital in dolgoročno zadolževanje, lahko banka spreminja velikost svojih obveznosti zelo počasi ali na daljši rok. Če na primer želi povečati obseg tveganih naložb, mora povečati velikost lastniškega kapitala. Drugače je s kratkoročnimi viri sredstev. Kar zadeva vloge na vpogled, banka praviloma ne more vplivati na njihovo velikost. Banka z uravnavanjem pasivne strani premoženjske bilance nadomešča zmanjšanje virov sredstev ali njihovo povečanje ali pa pridobiva dodatne vire sredstev z namenom, da jih naloži v vrednostne papirje ali druge finančne naložbe. S tem, ko povezuje vire sredstev z naložbami, lahko ravna na različne načine. Lahko išče naravi virov sredstev ustrezne naložbe; v tem primeru gre za metodo ločevanja virov sredstev. Lahko jemlje vse vire sredstev skupaj; v tem primeru gre za metodo združevanja virov sredstev. Lahko pa gre za metodo, ki kombinira obe omenjeni metodi. 3.2 Uravnavanje naložb

Da povečuje dobiček, banka išče hkrati najvišje možne donose pri posojilih in vrednostnih papirjih, znižuje tveganje ter ima primerne rezervacije za likvidnost s tem, da ima likvidne naložbe. Kot pravi Mishkin (2004, str. 223) poskuša banka omenjeno doseči na štiri načine:

banka išče posojilojemalce, ki bodo plačali visoke obrestne mere in redno odplačevali posojila;

banka kupuje tiste vrednostne papirje, ki imajo visok donos in nizko tveganje; pri uravnavanju naložb banka znižuje tveganje z diverzifikacijo naložb; banka mora uravnavati svojo likvidnost tako, da izpolnjuje zahteve po obvezni

rezervi brez previsokih stroškov, kar pomeni, da bo imela likvidne vrednostne papirje tudi, če prinašajo nekoliko nižje donose.

Značilnost likvidnih naložb je hitra unovčljivost ob sprejemljivih stroških, kar pomeni, da so transakcijski stroški nizki in je izguba nominalne vrednosti minimalna ali pa je ni. Primeri likvidnih naložb so vrednosti papirji države ali centralne banke, najbolj likvidno sredstvo pa je seveda denar. Jasno je, da se likvidnostno tveganje zmanjša z držanjem velikih zneskov likvidnih naložb, vendar to ni donosno. Vedno je treba upoštevati razmerje med likvidnostjo in donosnostjo. Po drugi strani pa manj likvidne naložbe banke in s tem

34

bolj donosne, lahko povzročajo tveganje nesolventnosti, slednje pa lahko vodi tudi v sistemsko tveganje in tako vpliva tudi na druge banke v bančnem sistemu. Banke naj bi sestavile portfelj likvidnih naložb v obliki:

Primarne likvidnostne rezerve - gotovina v blagajni in sredstva banke pri centralni banki. Ker gre za sredstva, ki so uporabljiva v vsakem trenutku, jih banke lahko uporabljajo za poravnavo svojih obveznosti brez izgub. Vsaka banka mora potreben obseg sredstev primarne likvidnosti ugotoviti zase, v odvisnosti od okoliščin poslovanja. Potreben obseg sredstev je optimalen takrat, ko banke poravnavajo vse svoje obveznosti v roku ter zagotavljajo maksimalen obseg posojil prebivalstvu in gospodarstvu.

Sekundarne likvidnostne rezerve - kratkoročni državni vrednostni papirji in delno vrednostni papirji centralne banke ter drugi kratkoročni vrednostni papirji.

Sestava portfelja likvidnih naložb, zlasti med denarjem in državnimi vrednostnimi papirji, je deloma odvisna od višine obvezne rezerve in deloma odvisna od donosnosti naložbe. Optimalna likvidnost banke je definirana kot racionalno razmerje med likvidnostjo in donosnostjo, ki vključuje potrebno likvidnost in največji možni dobiček. Tu pa se pojavljata dve nasprotji:

banka znižuje raven likvidnih naložb pod raven optimalne likvidnosti, saj banka s povečanim dajanjem posojil povečuje prihodke;

banka zvišuje raven likvidnih naložb nad raven optimalne likvidnosti zaradi strahu pred nelikvidnostjo in sankcijami, ki jo prizadenejo ob morebitni nelikvidnosti.

Banka pa mora biti sposobna spreminjati svojo aktivo tudi zaradi zagotavljanja ustreznega prihodka in zmanjševanja tveganja in ne samo zato, da se lahko prilagodi zmanjšanju vlog. Komercialne banke so predvsem finančne ustanove, ki dajejo posojila svojim komitentom. Ker so posojila praviloma neprenosljiva, se v denar (torej v bančne likvidnostne rezerve) spremenijo šele ob dospelosti. Zato mora biti banka pri dajanju posojil pozorna na svojo likvidnost. Dospelost posojil ji mora zagotavljati ustrezno prilagodljivost njene aktive. Primerni za spreminjanje v bančne likvidnostne rezerve so vrednostni papirji, ki jih ima banka v svojem portfelju. Gre za instrumente denarnega trga in trga kapitala. Instrumenti denarnega trga zaradi svoje kratkoročnosti niso izpostavljeni veliki spremembi vrednosti, če se spremeni tržna obrestna mera. Ker je zanje organiziran tudi sekundarni trg, lahko komercialna banka hitro in brez izgube pri prodaji spremeni ta del svoje aktive v denar. Pri instrumentih trga kapitala pa se vrednost veliko bolj spreminja ob spremembi tržne obrestne mere. Če hoče banka hitro prilagajati aktivo zmanjšanju njenih vlog, so primernejši instrumenti denarnega trga. Pogoj za spreminjanje aktive banke pa je seveda obstoj dovolj obsežnega sekundarnega trga teh papirjev. 3.3 Načrtovanje likvidnosti

Načrtovanje likvidnosti je ključni sestavni del predvidevanja in obvladovanja likvidnostnih težav. Omogoča načrtovanje zadolževanja oziroma odprodaje naložb. Takšno vnaprejšnje načrtovanje lahko zniža stroške zagotavljanja likvidnosti banke ter minimizira znesek presežnih rezerv, ki jih mora banka vzdrževati.

35

V razmerah normalnega poslovanja banke je možno dobro predvidevanje likvidnostnih potreb. To velja tudi za sezonske vplive, ki so predvsem značilni za december in za čas poletnih počitnic. V teh primerih banke držijo večje presežke na svojem računu ali pa povečajo zadolžitev na denarnem trgu. Težave pa nastopijo, ko se pojavijo nepričakovane in razmeroma visoke zahteve po dodatni likvidnosti. V tem primeru gre za likvidnostne šoke, ki se pojavljajo zaradi različnih vzrokov, med drugim zaradi (Saunders, 2006, str. 367):

dvomov o solventnosti banke v primerjavi z drugimi bankami; propada banke v bančnem sistemu, kar vodi v dvom o solventnosti drugih bank; nenadnih sprememb naložbenih preferenc investitorjev, kar pomeni, da svojega

denarja ne držijo v obliki depozitov pri bankah, temveč v obliki drugih nebančnih naložb.

Če bi banke lahko uskladile odlive denarnih sredstev s prilivi, bi bila potreba po vzdrževanju denarnih rezerv veliko manjša. Zato je pomembno načrtovanje likvidnostnih potreb banke. Kot pravijo Brigham, Gapenski in Daves (2004, str. 600), se po navadi dnevni in tedenski načrti likvidnosti uporabljajo za dejansko kontrolo denarja, mesečni pa za namene načrtovanja. Prvi korak pri načrtovanju likvidnostnih potreb je izpolnjevanje obvezne rezerve v višini, ki jo predpisuje centralna banka. Poleg obvezne rezerve se pojavljajo tudi sezonske, ciklične, trendne in naključne likvidnostne potrebe. Kot trdijo Hempel, Simonson in Coleman (1994, str. 158), je likvidnostne potrebe banke treba meriti dinamično (kazalci so statični način). Dolgoročna donosnost banke je lahko ogrožena, če ima preveč sredstev v nizko donosnih likvidnih naložbah glede na potrebe po likvidnosti, po drugi strani pa lahko prenizka likvidnost vodi v resne finančne težave in celo v propad banke. Pri dinamičnem merjenju potreb, je treba najprej poznati vrste likvidnostnih potreb.

a) Sezonske likvidnostne potrebe. Hempel, Simonson in Coleman (1994, str. 159) pravijo, da so sezonska nihanja depozitov in kreditov odvisna od naravnih razmer (npr. povečano povpraševanje po kreditih s strani kmetijskega sektorja spomladi) ali družbenih dogajanj (npr. povečani dvigi depozitov v času letnih dopustov ali ob božičnem času), ki se pojavljajo iz leta v leto v približno enakih pogojih in z enakimi posledicami. Banke sicer poznajo vpliv teh nihanj, saj imajo izkušnje iz preteklih let, vendar se morajo zavedati tudi sprememb v okolju, ki lahko vplivajo na spremembo sezonskega vzorca. Hkrati je ocena kratkoročnih likvidnostnih potreb zelo pomembna v bankah, ki so odvisne od ene ali nekaj različnih strank, kar povečuje pomembnost sezonske komponente potreb po likvidnosti. Poleg tega lahko imetniki večjega dela depozitnih vlog in komitenti, ki najemajo kredite v velikih zneskih, vplivajo na kratkoročne likvidnostne potrebe posamezne banke do stopnje, ki je neposredno povezana z velikostjo banke. Pri ocenjevanju kratkoročnih likvidnostnih potreb je zelo pomembno poznavanje potreb in namer velikih strank. Vendar pa lahko večino sezonskih nihanj dovolj natančno predvidimo na osnovi preteklih izkušenj.

36

b) Ciklične likvidnostne potrebe

Ciklične potrebe je mnogo teže določiti kot sezonske in posamezne banke nanje pogosto ne morejo vplivati. Gospodarsko nazadovanje ali razcvet (večje povpraševanje po kreditih in manjša rast depozitov v času razcveta) in spremembe v obrestnih merah, zlasti kadar je banka prisiljena spreminjati svoje obrestne mere zaradi političnih pritiskov ali predpisov, močno vplivajo na likvidnost banke. Časovno so ciklični pritiski težko določljivi. Banka, ki dobro predvidi vse možne ciklične likvidnostne potrebe, ima znatno manjše težave z zadovoljevanjem svojih likvidnostnih potreb v tem obdobju (Hempel, Simonson in Coleman, 1994, str. 162).

c) Trendne likvidnostne potrebe

Tudi trendne likvidnostne potrebe imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju likvidnostnih potreb, ker bankam omogočajo napovedovanje likvidnostnega povpraševanja za daljše časovno obdobje. Dolgoročne likvidnostne potrebe so navadno povezane z večletnimi trendi na trgih, kjer banka opravlja svoje storitve. Na hitro rastočih področjih rastejo krediti hitreje od depozitov. Banka v takem položaju potrebuje likvidnostna sredstva za zagotavljanje potreb kreditne ekspanzije. V stabilnih skupnostih pa nenehno naraščajo depoziti, medtem ko krediti dejansko ostajajo nespremenjeni. V obeh primerih je treba izmeriti potrebe banke po dolgoročni likvidnosti. (Hempel, Simonson in Coleman, 1994, str. 163).

d) Nepredvidljive (»contingency«) likvidnostne potrebe

Kot trdijo Hempel, Simonson in Coleman (1994, str. 166), je zadovoljevanje nepredvidljivih likvidnostnih potreb zelo zahtevno, saj je težko oceniti njihov obseg. Povzročajo jih nenavadni dogodki, ki jih je težko ali celo nemogoče napovedati (npr. nepričakovani dvigi vlog, nenavadno povečanje zahtev po kreditih). Zato mora imeti vsaka banka načrt, kako v omenjenih primerih ohraniti svojo likvidnost. Učinkovit načrt naj bi vseboval naslednje:

postopke, ki zagotavljajo nemoten in pravočasen pretok informacij za pravočasne odločitve;

jasno in razumljivo delitev odgovornosti zaposlenih v času kriz; seznam določenih akcij, ki lahko spremenijo obnašanje naložb in virov sredstev; načrt sodelovanja s kreditojemalci, deponenti in drugimi partnerji; načrt sodelovanja z različnimi mediji (časopisi, televizija); načine in postopke za zagotavljanje potrebnih denarnih sredstev v nujnih primerih.

Primarni vir za zadovoljevanje likvidnostnih potreb je prodaja naložb ali povečanje obveznosti. Pri iskanju potencialnih virov sredstev za zadovoljevanje nepredvidljivih likvidnostnih potreb mora biti banka pozorna na dvoje dejstev. Kot pravijo Hempel, Simonson in Coleman (1994, str. 174), lahko banka sicer proda večino svojih naložb, kadar je potreba resnično velika, vendar so bančne zgradbe, podružnice, hčerinska podjetja, nekateri krediti in hipoteke naložbe, ki jih večina bank navadno ne bi prodala za zadovoljitev cikličnih likvidnostnih potreb. Možno pa je te naložbe upoštevati pri načrtovanju zadovoljevanja nepredvidljivih likvidnostnih potreb. Pri tem mora banka upoštevati tudi količino izgub in potencialno obdavčitev dobičkov v primeru prodaje

37

takšnih naložb. Poleg tega je prodaja tovrstnih naložb pogosto enkratno dejanje in lahko traja mnogo let, da banka ustvari nove, prav takšne naložbe, kot jih je imela pred prodajo. V primeru, da banka vzdržuje previsoke likvidne rezerve, izgublja del dohodka, saj bi lahko presežna denarna sredstva spremenila v donosno naložbo. Ob primanjkljaju denarnih sredstev pa mora banka, da bi ostala likvidna, poiskati potrebna denarna sredstva z zadolževanjem ali s prodajo svojih naložb pod njihovo nominalno ceno. Uravnavanje likvidnosti je torej povezano s stroški, ki jih nosi banka pri zagotavljanju potrebnih denarnih sredstev, in sicer z:

dejanskimi stroški, ki predstavljajo obresti na izposojena likvidna sredstva, predčasna prodaja bančnih naložb pod nominalno ceno;

oportunitetnimi stroški, ki predstavljajo izgubljene obresti na presežne likvidnostne rezerve, ker le-te ne prinašajo dohodka.

Pri upravljanju z likvidnostjo mora zato banka tehtati med stroški nelikvidnosti in izgubo donosov zaradi presežnih likvidnih sredstev in na ta način doseči optimalno razmerje med donosnostjo in likvidnostjo. Prosta denarna sredstva ne prinašajo nikakršnih donosov, hkrati pa so primanjkljaji povezani z določenimi dejanskimi in potencialnimi stroški za reševanje likvidnostne situacije. Banke zato težijo k temu, da imajo v svojih portfeljih najmanjšo možno količino visoko likvidnega premoženja (gre za t. i. »trade-off« med donosnostjo in likvidnostjo naložb). Za likvidna sredstva obstajajo sekundarni finančni trgi, na katerih jih je mogoče prodati in spremeniti v denar brez večjih izgub vrednosti. Glede na vir, iz katerega banke črpajo potrebna likvidna sredstva, ločimo več strategij uravnavanja likvidnosti v bankah, in sicer (Dimovski, Gregorič, 2000, str. 116):

a) strategija naložb (»Asset liquidity management strategy«); b) strategija zadolževanja (»Liability management strategy«); c) uravnotežena strategija zadolževanja (»Balanced liquidity management strategy«).

V primeru naložbene strategije drži banka v svojem portfelju denar in kratkoročne vrednostne papirje, da bi si zagotovila sredstva za izpolnjevanje svojih obveznosti. Kratkoročni vrednostni papirji so visoko likvidni in jih banka lahko brez visokih transakcijskih stroškov in brez velike izgube prodajne vrednosti spremeni v denarna sredstva. Istočasno pa ti vrednostni papirji prinašajo nižji donos, saj se obravnavajo kot netvegana naložba. Zaradi omenjenega nižjega donosa visoko likvidnih sredstev poskušajo banke držati obseg teh sredstev na minimalni potrebni ravni. V primeru strategije zadolževanja banke uravnavajo svojo likvidnost preko upravljanja svojih obveznosti, to je bilančne pasive. Banke v tem primeru pridobivajo potrebna likvidna sredstva z zunanjih virov, to je preko zadolževanja na denarnem trgu ali pri centralni banki, preko izdajanja vrednostnih papirjev, potrdil o vlogi, sklepanja terminskih pogodb in podobno. Za izvajanje strategije zadolževanja mora imeti banka dober dostop do denarnega trga in možnost, da pridobi zadostno količino dodatnih denarnih sredstev, ki jih potrebuje. Zato si mora zagotoviti ustrezno kapitalsko pozicijo, ki ji omogoča dostop do denarnega trga in zadolževanje na njem. Tretja strategija, uravnotežena strategija zadolževanja, predstavlja sodobno strategijo uravnavanja likvidnosti v bankah. Predvsem banke večjega obsega, ki imajo dober pristop

38

na domače in tuje trge, si zagotavljajo likvidna sredstva tako preko prodaje kot preko zadolževanja na denarnem trgu. 3.4 Poseg države preko finančnih regulatorjev Primarna skrb kateregakoli bančnega regulatorja (centralna banka, ministrstvo za finance in nadzorne agencije) je, da morajo biti banke pod njegovim nadzorom v vsakem trenutku sposobne poravnavati svoje obveznosti. Nezmožnost poravnavanja obveznosti pri posamezni banki ima lahko hude posledice za celoten bančni sistem, pa tudi za gospodarstvo posamezne države. V majhnih državah je ta problem zaradi majhnosti trgov še bolj prisoten. Zagotavljanje primerne likvidnosti bank razne nadzorne institucije zagotavljajo z različnimi predpisi, najpogostejša pa sta predpisa o obvezni rezervi in likvidnostni lestvici. Saunders (2006, str. 379) sicer pravi, da se zahteva po obvezni rezervi pojavlja iz dveh vzrokov:

Zahteve denarne politike - obvezne rezerve, ki jih morajo izpolnjevati banke, omejujejo zmožnost bank, da povečujejo svojo kreditno aktivnost in na ta način povečujejo količino denarja v obtoku. Centralna banka tako nadzira količino denarja v obtoku.

»Davek« obvezne rezerve - obvezna rezerva je v bistvu davek, saj so banke dolžne izpolnjevati obvezno rezervo z vzdrževanjem določenega stanja denarja na svojem računu pri centralni banki. Gre za neke vrste vlogo, ki pa je zelo nizko obrestovana. Sicer bi banke lahko ta sredstva investirale v bolj donosne naložbe, vsaj v takšne, ki ohranjajo realno vrednost denarja.

Glede na to, da nesolventnost banke povzroča stroške ne le družbi, temveč tudi lastnikom banke, so regulatorji razvili mehanizme, ki lajšajo likvidnostne težave in preprečujejo navale na banke ter posledice teh navalov:

centralna banka kot posojilodajalec v skrajni sili - začasno zagotovi banki dodatna likvidna sredstva;

zavarovanje bančnih vlog - zagotavlja deponentom izplačilo vlog do določenega zneska tudi, če banka propade.

V razmerah normalnega poslovanja je obvladovanje likvidnostne izpostavljenosti banke večinoma splet »rutinskih« operacij, kajti predvidena poraba likvidnostnih sredstev se ne glede na morebitne dnevne neto odlive virov sredstev lahko v celoti kompenzira iz naslova rezerv banke ali iz razpoložljivih virov na medbančnem trgu. V primeru nenormalno velikih odlivov denarnih sredstev iz banke pa je za ohranjanje likvidnosti ključnega pomena regulativni mehanizem posameznega bančnega sistema, ki v razvitih sistemih ponuja predvsem dva osnovna instrumenta reševanja hujših likvidnostnih težav: diskontna posojila centralne banke (»discount window«) in regulativno zavarovanje depozitov v bankah (»deposit insurance«). Predvsem likvidnostna posojila centralne banke, ki so bankam na voljo po diskontnih obrestnih merah, se razmeroma pogosto uporabljajo kot »blažilec« likvidnostnih težav. Diskontna obrestna mera je tista obrestna mera, s katero centralna banka diskontira centralnobančne ali državne vrednostne papirje, ki jih morajo banke praviloma predložiti v zastavo, če želijo črpati sredstva iz naslova teh posojil. Vendar pa redno izkoriščanje centralne banke kot posojilodajalca nakazuje, da je

39

likvidnostni položaj v posamezni banki problematičen, zato se banke k tem posojilom zatekajo razmeroma selektivno. Drugi regulativni mehanizem (zavarovanje depozitnih vlog) pa pride do veljave v kriznih situacijah, ko se banka ob splošno znani nelikvidnosti spoprijema s tako velikimi odlivi depozitov, da ji grozi celo popolna nesolventnost in posledično stečaj. Državna ali paradržavna garancija (obe obliki sta v bančnih sistemih enakovredno zastopani) za vse depozite banke do določene višine ima namen preprečevati tovrstne panike v bančnem sistemu. 3.5 Instrumenti denarne politike Instrumenti denarne politike so orodja, ki jih centralna banka uporablja pri vodenju denarne politike. Z denarno politiko centralna banka ureja količino denarja v obtoku in prek urejanja količine denarja v obtoku dosega končne cilje denarne politike. Centralna banka vodi denarno politiko predvsem tako, da kupuje in prodaja finančno premoženje. Danes je aktualna delitev instrumentov denarne politike na tržne ali posredne in neposredne. Neposredne bi morali ločiti na tradicionalne instrumente denarne politike in na bančne predpise ter bančni nadzor. Da bi lahko govorili o tržnem instrumentu denarne politike, mora iti za operacijo odprtega trga oziroma, mora biti izpolnjen eden od dveh pogojev, da je instrument tržen, in sicer:

da se tržno določa cena tistega, kar centralna banka kupuje; da se denar centralne banke razporeja med banke nediskriminatorno, na primer

z licitacijo. Privilegij, ki ga imajo banke, da se pri centralni banki zadolžijo čez noč ali pri njej čez noč deponirajo presežni (primarni) denar, ne sodi k tržnim instrumentom. Tudi za Slovenijo je aktualno večanje pomena tržnih instrumentov denarne politike. Delovanje centralne banke na denarnem trgu in instrumente njene denarne politike lahko razumemo s pomočjo analize strukturnega položaja denarnega trga. Instrumenti Banke Slovenije so predvsem posledica presežka strukturnega položaja denarnega trga, kar pomeni, da Banka Slovenije s svojim instrumentarijem bankam predvsem odvzema odvečno likvidnost in s tem jemlje iz obtoka primarni denar. Da pridemo do strukturnega položaja denarnega trga, moramo ločiti postavke v premoženjski bilanci centralne banke na avtonomne (do njih pride neodvisno od želja centralne banke) in na tiste, ki so posledica denarne politike (do njih pride zaradi tega, ker centralna banka želi vplivati na količino primarnega denarja ali na likvidnost bank). Postavke, ki se jemljejo kot avtonomne, so neto tuja aktiva (predvsem mednarodne denarne rezerve), neto vloge države (razlika med vlogami države pri centralni banki in posojili državi), gotovina v obtoku in druge obveznosti. Če je saldo avtonomnih postavk premoženjske bilance centralne banke negativen in ima strukturni položaj denarnega trga primanjkljaj, mora centralna banka ta primanjkljaj pokriti s primarnim denarjem, ki ga poveča z instrumenti denarne politike. Če je saldo avtonomnih postavk premoženjske bilance centralne banke pozitiven in ima denarni trg strukturni presežek, pa mora centralna banka odvzeti del likvidnosti bank, ki je nastala z njenimi avtonomnimi transakcijami. Za strukturni položaj denarnega trga v Sloveniji je že od osamosvojitve Slovenije značilen

40

presežek, in sicer zaradi tega, ker je imela Banka Slovenije med svojim premoženjem skoraj v celoti tujo aktivo, to je devize. V prvi vrsti jih je imela zato, ker so bile najustreznejša osnova za primarni denar (v začetku po oktobru 1991 drugega ustreznejšega premoženja ni bilo), v drugi vrsti pa jih je imela zato, ker so bile banke dolžne imeti vsaj 60 % likvidnega premoženja v tujem denarju v blagajniških zapisih Banke Slovenije v tujem denarju (devizni minimum) in ker Banka Slovenije sterilizira. Normalno in z vidika centralne banke ter vodenja denarne politike je zaželeno, da je za strukturni položaj denarnega trga značilen primanjkljaj, kar je značilno tudi za Evrosistem. V tem primeru je prostor za instrumente denarne politike, s katerimi se povečuje količina primarnega denarja. Če so rezerve bank obvezne, povzročijo te rezerve kot instrument denarne politike nadaljnjo absorpcijo primarnega denarja, tako da je še več prostora za to, da centralna banka z nakupi ustreznega premoženja povečuje količino primarnega denarja Poleg tega so instrumenti denarne politike Banke Slovenije tudi posledica majhnosti ekonomije ali denarnega območja in presežka plačilne bilance (velikega neto pritoka kapitala). V Evrosistemu je za doseganje ciljev na voljo vrsto instrumentov denarne politike: Evrosistem izvaja operacije odprtega trga, nudi odprte ponudbe in od kreditnih institucij zahteva, da vzdržujejo obvezne rezerve na računih pri Evrosistemu. Kratek pregled instrumentov denarne politike je podan v tabeli 8.

41

Tabela 8: Operacije denarne politike Vrste transakcij Operacije

denarne politike Povečanje

likvidnosti Umikanje likvidnosti

Dospelost pogostost postopek

Operacije odprtega trga Operacije glavnega refinanciranja

Povratne transformacije

- En teden tedensko Standardne avkcije

Operacije dolgoročnega refinanciranja

Povratne transformacije

- Tri mesece mesečno Standardne avkcije

Povratne transakcije Valutne zamenjave

Povratne transakcije Zbiranje vezanih vlog Valutne zamenjave

nestandardizirano Občasno Hitre avkcije Dvostranski postopki

Operacije finega uravnavanja

Dokončni nakupi

Dokončne prodaje

- Občasno Dvostranski postopki

Povratne transakcije

Izdaja dolžniških certifikatov

Standardizirano/ nestandardizirano

Redno in občasno

Standardne avkcije

Strukturne operacije

Dokončni nakupi

Dokončne prodaje

- Občasno Dvostranski postopki

Odprte ponudbe Odprta ponudba mejnega posojila

Povratne transakcije

- Čez noč Dostop po prostem preudarku nasprotnih strank

Odprta ponudba mejnega depozita

- Vloge Čez noč Dostop po prostem preudarku nasprotnih strank

Vir: Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih denarne politike Evrosistema (2006, str. 10) 3.5.1 Operacije odprtega trga (»open market perations«)

Operacije odprtega trga imajo pomembno vlogo v denarni politiki Evrosistema, ko gre za uravnavanje obrestnih mer, uravnavanje likvidnosti na trgu in signaliziranje naravnanosti denarne politike. Evrosistem ima za izvajanje operacij odprtega trga na voljo pet vrst instrumentov. Najpomembnejši instrument so povratne transakcije (izvajajo se na podlagi repo pogodb ali zavarovanih posojil). Evrosistem lahko uporabi tudi dokončne transakcije, izdaje dolžniških certifikatov, valutne zamenjave in zbiranje vezanih vlog. Pobudo za operacije odprtega trga da Evropska centralna banka (v nadaljevanju ECB), ki tudi odloča

42

o instrumentu, ki se bo uporabil, in pogojih za njegovo izvršitev. Lahko se izvršijo na podlagi standardnih avkcij, hitrih avkcij ali dvostranskih postopkov. (Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih denarne politike Evrosistema 2006, str. 8) Glede na njihove cilje, rednost in postopke se lahko operacije odprtega trga Evrosistema razdelijo na naslednje štiri kategorije (tabela 8).

a) Operacije glavnega refinanciranja (»main refinancing operations«) Operacije glavnega refinanciranja so redne povratne transakcije za povečevanje likvidnosti, organizirane tedensko in z običajno dospelostjo enega tedna. Te operacije izvajajo nacionalne centralne banke na podlagi standardnih avkcij. Operacije glavnega refinanciranja igrajo osrednjo vlogo pri uresničevanju ciljev operacij odprtega trga Evrosistema in zagotavljajo večino refinanciranja finančnemu sektorju. Glavne operacije refinanciranja so vodene na decentraliziran način preko nacionalnih centralnih bank (v nadaljevanju NCB). Posojanje skozi operacije na odprtem trgu po navadi poteka skozi začasne transakcije. Pri začasnih transakcijah NCB kupi aktivo prvega reda ali aktivo drugega reda na podlagi reodkupnega sporazuma ali pa da posojilo nasproti aktiv, ko so dane za zavarovanje (»collateral«). Operacije glavnega refinanciranja so vodene skozi standardne licitacije oz. ponudbe. Vse kreditne institucije, ki izpolnijo splošne kriterije primernosti, lahko sodelujejo v operacijah glavnega refinanciranja. Vse kreditne institucije, locirane na evro območju, so hipotetično primerna nasprotna stran za transakcije z Evrosistemom. Sistem fiksne (»Fixed rate tender«) in variabilne obrestne mere (»Variable rate tender«) pri licitacijah oz. ponudbah Evrosistem vodi licitacije v obliki, ki je vnaprej določena. Pri licitaciji s fiksno obrestno mero Svet ECB ponudi nasprotni strani dodelitveni znesek (»allotment volume«), za katerega želi izvesti transakcijo po fiksni obrestni meri. Pri sistemu z variabilno obrestno mero pa nasprotna stran ponudi tako želeni znesek denarja, kot tudi obrestno mero, po kateri želi, da bi se transakcija izvedla. Svet ECB lahko določi minimalno ponudbeno obrestno mero za licitacije z variabilno obrestno mero in s tem pokaže položaj denarne politike. Pri obeh postopkih licitacije ECB določi dodelitveni znesek za zagotavljanje likvidnosti. Licitacija s fiksno obrestno mero normalno vsebuje sorazmerno dodelitev individualne ponudbe banke, odvisno od razmerja med celotno ponudbo in celotnimi likvidnostnimi sredstvi, ki naj bi bila dodeljena. Pri licitaciji z variabilno obrestno mero ponudbe z najvišjo obrestno mero pridejo najprej na vrsto pri dodeljevanju likvidnostnih sredstev, nato jim sledijo ponudbe z zaporedoma nižjimi obrestnimi merami, dokler niso celotna likvidnostna sredstva izčrpana. Pri najnižji sprejemljivi obrestni meri, to je na mejni meji dodelitve sredstev, so ponudbe zadovoljene sorazmerno v skladu z odločitvijo ECB glede celotnega dodelitvenega zneska, namenjenega za zagotavljanje likvidnosti. Za vsako posamezno dodelitev je obrestna mera enaka ponujeni obrestni meri. Pri licitaciji z variabilno obrestno mero nasprotno banke nimajo nobene pobude, da

43

presežejo ponudbo, saj bodo tako morale plačati višjo ceno, če bodo hotele pridobiti več likvidnosti. Tudi pri licitaciji z variabilno obrestno mero so se pojavili določeni problemi, saj je bil v nekaj primerih seštevek vseh ponudb, predloženih v licitaciji, nižji od zneska, ki je bil potreben za gladko izpolnitev zahtevanih rezerv oz. prišlo je do primanjkljaja ponudb (»underbidding«) (The Monetary policy of the ECB, 2004. str. 80-82).

b) Operacije dolgoročnega refinanciranja (»long-term refinancing operations«)

Operacije dolgoročnejšega refinanciranja so povratne transakcije za povečevanje dolgoročne likvidnosti, organizirane mesečno in z običajno dospelostjo treh mesecev. Izvajajo se predvsem z namenom preprečevanja prevaljevanja likvidnosti na denarnem trgu iz tedna v teden ter se tako nasprotni strani omogoči dostop do dolgoročnih operacij refinanciranja. Izvajajo jih nacionalne centralne banke na podlagi standardnih avkcij. S temi operacijami Evrosistem trgu praviloma ne želi signalizirati namer glede obrestnih mer. Operacije dolgoročnega refinanciranja se izvajajo kot standardne ponudbe na decentraliziran način preko NCB in v njih lahko sodelujejo vse kreditne institucije, ki izpolnijo splošne kriterije primernosti. Operacije dolgoročnega refinanciranja se izvajajo v obliki variabilne obrestne ponudbe z vnaprej objavljenimi količinami. Svet ECB vnaprej naznani količino, ki bo odmerjena v naslednji ponudbi. Za tak ukrep so se odločili, da ne bi zabrisali jasnega signala, ki ga dajejo operacije glavnega refinanciranja v Evrosistemu.

c) Operacije finega uravnavanja (»fine-tuning operations«) Operacije finega uravnavanja se izvajajo občasno s ciljem uravnavanja likvidnosti na trgu in uravnavanja obrestnih mer, zlasti z namenom izravnati učinke, ki jih imajo na obrestne mere nepričakovana nihanja likvidnosti na trgu. Pogostost in dospelost takih operacij ni standardizirana. Operacije finega uravnavanja so lahko za zagotavljanje likvidnosti ali za absorpcijo likvidnosti. Operacije finega uravnavanja imajo lahko obliko začasnih transakcij, dokončnih transakcij, valutnih zamenjav in zbiranje vezanih vlog. Evrosistem relativno malo uporablja operacije finega uravnavanja. Operacije finega uravnavanja so izvedene kot hitre ponudbe (»quick tender«), kar pomeni, da je potrebna samo 1 ura od objave do razdelitve. Operacije finega uravnavanja so lahko izvedene tudi skozi bilateralni postopek brez ponudb, kjer Evrosistem vodi transakcijo z eno ali nekaj kreditnimi institucijami. Zaradi potencialne potrebe po hitrem posredovanju v primeru nepričakovanih dogodkov na trgu je za Evrosistem pomembno ohraniti visoko stopnjo fleksibilnosti pri določanju operacij finega uravnavanja. V navadi je, da so operacije finega uravnavanja izpeljane decentralizirano preko NCB, toda Svet ECB ima pravico, da v izjemnih okoliščinah izpelje bilateralne postopke za operacije finega uravnavanja preko ECB. Zato zaradi operativnih razlogov samo omejeno izbrano število kreditnih institucij lahko sodeluje v operacijah finega uravnavanja.

44

d) Strukturne operacije (»structural operations«)

Poleg tega lahko Evrosistem izvaja strukturne operacije na podlagi izdaje dolžniških certifikatov, povratnih transakcij in dokončnih transakcij. Te operacije se izvajajo, kadar želi ECB prilagoditi strukturno likvidnostno pozicijo Evrosistema do finančnega sektorja (redno ali občasno). Evrosistem ima možnost vodenja strukturnih operacij z namenom vplivati na strukturno likvidnostno pozicijo bančnega sistema. Strukturne operacije se izvajajo za prilagoditev strukturne likvidnostne pozicije Evrosistema glede na bančni sistem. Te operacije so lahko vodene z začasnimi transakcijami, dokončnimi transakcijami ali z izdajo dolžniških potrdil in dokončnimi prodajami. S strukturnimi operacijami se lahko zagotavlja dodatna likvidnost ali zmanjšuje odvečna likvidnost, izvajajo se lahko redno ali neredno. Strukturne operacije se lahko izvajajo kot standardna ponudba, vendar njihova dospelost ne bo standardizirana. Strukturne operacije so lahko vodene na decentraliziran način preko NCB in v njih lahko sodelujejo vse kreditne institucije, ki izpolnijo glavne kriterije primernosti in imajo dovoljenje, da lahko sodelujejo v strukturnih operacijah. 3.5.2 Odprte ponudbe (»standing facilities«) Namen odprtih ponudb je povečevati ali umikati likvidnost čez noč, signalizirati splošno naravnanost denarne politike in določiti mejo nihanja obrestnih mer na trgu čez noč. Primerne nasprotne stranke imajo na lastno pobudo na voljo dve odprti ponudbi, pod pogojem, da izpolnjujejo določene operativne pogoje dostopa (glej tudi tabelo 8). (Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih denarne politike Evrosistema 2006, str. 9)

a) Oprta ponudba mejnega posojila (»marginal lending facility«)

Nasprotne stranke lahko uporabijo odprto ponudbo mejnega posojila za pridobitev likvidnosti čez noč od nacionalnih centralnih bank na podlagi primernega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev. V normalnih okoliščinah ni omejitev zneska posojila ali drugih omejitev dostopa nasprotnih strank do posojila, razen zahteve po predložitvi zadostnega finančnega premoženja za zavarovanje terjatev. Obrestna mera za mejno posojilo praviloma predstavlja zgornjo mejo obrestne mere na trgu čez noč.

b) Odprta ponudba mejnega depozita (»deposit facility«)

Nasprotne stranke lahko uporabijo odprto ponudbo mejnega depozita za plasiranje depozitov čez noč pri nacionalnih centralnih bankah. V normalnih okoliščinah ni omejitev višine depozitov ali drugih omejitev dostopa nasprotnih strank do tega instrumenta. Obrestna mera za odprto ponudbo mejnega depozita praviloma predstavlja spodnjo mejo obrestne mere na trgu čez noč. 3.5.3 Obvezne rezerve (»minimum reserves«) Sistem obveznih rezerv Evrosistema se uporablja za kreditne institucije v Evroobmočju, in sicer predvsem za stabilizacijo obrestnih mer denarnega trga in ustvarjanje (ali povečanje)

45

strukturnega likvidnostnega primanjkljaja. Rezerve, ki jih je dolžna zagotoviti vsaka institucija, se določijo glede na postavke njene bilance stanja. Z namenom slediti cilju stabilizacije obrestnih mer sistem obveznih rezerv Evrosistema omogoča institucijam uporabo metode povprečja. Izpolnjevanje obveznih rezerv se določi na podlagi povprečnih dnevnih stanj rezervnih imetij za obdobje izpolnjevanja. Institucije prejmejo nadomestilo za rezervna imetja, ki ne presegajo zneska izračunanih obveznih rezerv po obrestni meri Evrosistema za operacije glavnega refinanciranja. (Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih denarne politike Evrosistema 2006, str. 10) Med osnovo za določanje višine obveznih rezerv in na katerih se uporablja pozitivni koeficient rezerv spadajo:

depoziti: • depoziti čez noč; • depoziti z dogovorjeno dospelostjo do 2 let; • depoziti na vpoklic do 2 let;

dolžniški vrednostni papirji z dogovorjeno dospelostjo do 2 let; kratkoročni vrednostni papirji.

Obstajajo tudi obveznosti, ki so vključene v osnovo za določitev minimalnih rezerv in na katerih se uporablja ničelni koeficient rezerv:

depoziti: • depoziti z dogovorjeno dospelostjo preko 2 let, • depoziti na vpoklic preko 2 let, • repo posli,

dolžniški vrednostni papirji z dogovorjeno dospelostjo preko 2 let. Sistem obveznih rezerv Evrosistema omogoča uporabo povprečnih pogojev, to pomeni, da se meri izpolnitev imetja obveznih rezerv znotraj enomesečnega obdobja, ki traja od 24. prvega meseca do 23. naslednjega meseca. Bilanca stanja, ki prikazuje podatke za določen mesec, služi kot osnova za določitev rezerv za prihodnji mesec. Obvezne rezerve se obrestujejo po povprečni obrestni meri, ki velja za operacije glavnega refinanciranja v obdobju držanja rezerv, presežne rezerve pa se ne obrestujejo. Višina obveznih rezerv se izračuna tako, da se osnova za rezervo pomnoži z odstotkom, ki ga določi ECB in znaša 2 odstotka. ECB dovoljuje tudi olajšavo v višini 100.000 evrov, ki se odšteje od osnove. Tako kreditnim institucijam z zelo majhno rezervno osnovo ni potrebno držati minimalnih rezerv. V primeru, da banka ne izpolnjuje obveznosti držanja obveznih rezerv, in sicer, če ima konec koledarskega dne v povprečju na svojem računu manj rezerv, kot pa je zahtevano za tekoče obdobje, lahko ECB uvede proti njej določene sankcije (Košmerlj, 1999, str. 37):

plačilo do 5 odstotnih točk nad mejno posojilno obrestno mero, vse skupaj glede na znesek rezerv, ki ga določena institucija ni zagotovila;

plačilo do dvakratne mejne posojilne obrestne mere; lahko zahteva, da institucija položi neobrestovane depozite pri ECB ali pri NCB, in

sicer v trikratnem znesku rezerv, ki jih ta institucija ni zagotovila; rok zapadlosti depozitov ne sme presegati obdobja, v katerem določena institucija ni izpolnila določila o obveznih rezervah.

46

Uvedba obveznih rezerv ima več funkcij. Prva in najpomembnejša funkcija obveznih rezerv je stabilizacija kratkoročnih obrestnih mer na medbančnem trgu, ki je posledica izpolnjevanja obveznih rezerv kot mesečnega povprečja stanj na računu pri centralni banki. Ker bankam ni treba vsak dan zagotoviti predpisanega stanja na računu, ampak le kot povprečje stanj v določenem obdobju, lahko ob pomoči rezerv absorbirajo nepričakovane prilive ali odlive, ne da bi se jim bilo treba zadolžiti na medbančnem trgu, kar bi vplivalo na obrestno mero (Lozej, 2001, str. 47). Druga pomembna funkcija obveznih rezerv je povzročanje primanjkljaja likvidnosti na trgu, kar povzroči povečanje povpraševanja po likvidnih sredstvih pri ECB in s tem lažjo kontrolo ECB nad denarnim trgom. Obvezne rezerve imajo tudi funkcijo kontrole denarnih agregatov ter lahko pomenijo tudi vir dohodka za centralno banko. 3.5.4 Posojilo čez dan Na tem mestu je smiselno omeniti tudi, da ECB daje bankam možnost črpanja posojila čez dan. Slednji sicer ni instrument denarne politike, temveč je instrument za uravnavanje plačilnega prometa. To posojilo lahko banka črpa med dnem. V skrajnem primeru, ko banke ne morejo vrniti posojila čez dan, se uporabi možnost zadolžitve čez noč. Tudi posojilo čez dan mora biti zavarovano z ustreznim premoženjem, dostop do tega instrumenta pa imajo vse države Evropske unije, ne glede na to, ali so članice Evropske monetarne unije.

47

4. PREDPISI NA PODROČJU URAVNAVANJA LIKVIDNOSTI V SLOVENIJI 4.1 Zakon o bančništvu V 128. členu Zakona o bančništvu (Ur. l. RS, št. 131/2006) je navedeno, da mora banka poslovati tako, da je v vsakem trenutku sposobna pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti (likvidnost) ter, da je trajno sposobna izpolniti vse svoje obveznosti. Banka predpiše podrobnejša pravila v zvezi z likvidnostno pozicijo, kar je opredeljeno v 129. Členu. Banka upravlja z likvidnostnim tveganjem. V 183. členu je predpisano, da mora banka gospodariti z viri in naložbami tako, da je v vsakem trenutku sposobna izpolniti vse svoje dospele obveznosti. V 184. členu je opredeljeno zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije, ki je predvidena potreba banke po likvidnih sredstvih, izražena kot razmerje med dejanskimi in potencialnimi viri likvidnosti ter dejansko in potencialno porabo likvidnostnih sredstev v istem obdobju. Banka mora v vsakem trenutku zagotavljati ustrezno likvidnostno pozicijo. Politike in postopki upravljanja z likvidnostnim tveganjem so opisani v 185. členu. Banka mora za upravljanje z likvidnostnim tveganjem oblikovati in izvajati politiko rednega upravljanja z likvidnostjo, ki jo potrdi uprava banke in ki obsega:

načrtovanje pričakovanih znanih in morebitnih denarnih odtokov in zadostnih denarnih pritokov zanje, ob upoštevanju normalnega teka poslovanja in morebitnih položajev likvidnostnih kriz;

redno spremljanje in upravljanje likvidnosti; opredelitev ustreznih ukrepov za preprečitev oziroma odpravo vzrokov za nastop

nelikvidnosti in opredelitev drugih možnosti za take ukrepe. Banka mora redno preverjati pravilnost in ustreznost predpostavk, ki so bile uporabljene pri določitvi politik upravljanja z likvidnostjo. Banka mora sprejeti krizni načrt in zagotoviti pogoje za uresničitev tega načrta za preprečitev oziroma odpravo vzrokov likvidnostnih kriz. Banka ne sme izplačati dobička niti v obliki vmesne dividende oziroma dividende niti v obliki izplačila iz naslova udeležbe v dobičku uprave družbe, nadzornega sveta oziroma zaposlenih, če je kapital banke manjši od minimalnega kapitala ali če banka ne zagotavlja ustrezne likvidnostne pozicije. (190. člen Zakona o bančništvu) 191. člen pravi, da mora banka zagotavljati minimalni kapital. Če kapital banke zaradi povečanih kapitalskih zahtev ali drugih vzrokov ne dosega minimalnega kapitala, mora uprava banke nemudoma sprejeti tiste ukrepe za zagotovitev minimalnega kapitala in o tem nemudoma poročati Banki Slovenije. V 192. členu je opredeljeno, da mora banka redno izračunavati likvidnostno pozicijo. V 193. členu je navedeno, da mora banka redno izračunavati in meriti tveganja.

48

Izračunavati mora: višino kapitala, tveganja, ki jim je izpostavljena, vključno z obrestnim tveganjem, kapitalsko zahtevo za vsako vrsto tveganj, stanje in spremembe velikih izpostavljenosti ter stanje in spremembe naložb v kvalificirane deleže v osebah nefinančnega sektorja.

195. člen pa pravi, da mora uprava banke nemudoma obvestiti Banko Slovenije, če je ogrožena likvidnost ali kapitalska ustreznost banke. 4.2 Zakon o banki Slovenije 11. člen Zakona o Banki Slovenije (Uradni list RS, št. 72/2006) določa, da je Banka Slovenije odgovorna za splošno likvidnost bančnega sistema. V 15. členu je določeno, da lahko v zvezi z navedenim Banka Slovenije sprejema ukrepe in izvaja nadzor. Pri tem lahko Banka Slovenije opredeli pogoje in instrumente za uravnavanje kreditne aktivnosti in likvidnosti bank ter pogoje in instrumente za uravnavanje količine denarja v obtoku. 19. člen zakona pravi, da Banka Slovenije določa obliko in višino obveznih rezerv bank ter predpiše določen odstotek sredstev, ki jih morajo banke imeti na računu pri Banki Slovenije. Banka Slovenije obrestuje sredstva obveznih rezerv, določa nadomestilo za nedosežene obvezne rezerve ter določa način in roke za izračun, izpolnitev in uporabo obveznih rezerv. 23. člen tega zakona določa, da Banka Slovenije opravlja nadzor nad bankami ter na tej podlagi oblikuje, uveljavlja in nadzira sistem pravil, ki zagotavljajo standarde varnega poslovanja bank. V 45. členu pa omenjeni zakon določa ukrepe Banke Slovenije v zvezi z uresničevanjem denarne politike. Ti so naslednji:

omejitev kreditne aktivnosti banke; uskladitev ročne strukture virov sredstev in naložb; omejitev dostopa do instrumentov odprtega trga in odprtih ponudb Banke Slovenije

in izrekanje drugih omejitev pri poslovanju; vplačilo neobrestovanega depozita pri Banki Slovenije, zlasti v primeru

neizpolnjevanja obveznih rezerv, oziroma drugih kršitev in nepravilnosti v zvezi z obveznimi rezervami;

zaračunavanje zamudnih obresti ob neupoštevanju ukrepov; predlog pristojnim organom banke za suspenz ali razrešitev odgovornega vodilnega

delavca; drugi ukrepi, ki jih določa zakon.

4.3 Obvezne rezerve bank Obvezne rezerve bank so imetja ali aktiva v denarju centralne banke, ki jih morajo na zahtevo centralne banke imeti poslovne banke. Višina obveznih rezerv je odvisna od višine vlog, ki jih imajo poslovne banke v pasivi premoženjske bilance. Velikost obveznih rezerv glede na bančne vloge se določa z odstotkom obveznih rezerv.

49

Pri obvezni rezervi sta pomembni dve obdobji: obdobje, ko se določa višina obveznih rezerv in obdobje, v katerem mora imeti banka tisto stanje obveznih rezerv, katerega velikost se je določila. Praviloma mora to obdobje nastopiti potem, ko je minilo obdobje, v katerem so bile izračunane obvezne rezerve bank. Ti obdobji se običajno ne prekrivata, saj če bi se, potem bi banke morale imeti obvezne rezerve, čeprav ne bi točno vedele, koliko jih morajo imeti. To bi izvedele šele na koncu obdobja. Za manjša odstopanja navadno ni kazni ali so relativno blage. Sicer pa je mnogo različnih ureditev sistema obveznih rezerv, ki so predvsem odraz posebnosti različnih bančnih sistemov, razvitosti finančnih trgov in instrumentov denarne politike. Obveznost obveznih rezerv za posamezno institucijo se izračunava na podlagi postavk bilance stanja na zadnji dan v mesecu. Osnova za izračun obveznih rezerv je razdeljena po vrstah obveznosti (vloge, izdani dolžniški vrednostni papirji, vrednostni papirji denarnega trga) in po njihovi ročnosti. Prvi razred zajema obveznosti do dveh let, za katere velja 2 % stopnja obveznih rezerv, drugi razred pa zajema obveznosti nad dvema letoma ter repo posle, za katere velja stopnja 0 %. ECB lahko stopnjo obveznih rezerv zviša, vendar največ na 10 %. Od marca 2004 naprej velja, da mora biti obveznost izpolnjena kot povprečje dnevnega izpolnjevanja v obdobju izpolnjevanja obveznih rezerv, ki se začne na poravnalni dan glavnih refinanciranj, ki sledijo srečanju Sveta ECB v preteklem mesecu in traja do dneva pred poravnalnim dnem tekočega meseca. Kot pomoč kreditnim institucijam pri upravljanju z njihovimi rezervami je načrt predvidenih obdobij izpolnjevanja obveznih rezerv (skupaj z razporedom glavnih refinanciranj za koledarsko leto), objavljen 3 mesece pred začetkom tega leta (The Monetary Policy of the ECB, 2004, str. 78). Zahtevani znesek morajo kreditne institucije držati pri nacionalni centralni banki. V izpolnjevanje se upoštevajo sredstva bank na poravnalnih računih pri NCB, gotovina v blagajni pa ne. Ker obvezne rezerve naj ne bi predstavljale ne obremenitve ne privilegija za bančni sistem, se obrestujejo po povprečni obrestni meri, ki velja za operacije glavnega refinanciranja v obdobju držanja rezerv, presežne rezerve pa se ne obrestujejo. Kazni za neizpolnjevanje so lahko denarne ali nedenarne. Za primanjkljaj mora banka plačati nadomestilo po za 2,5 odstotne točke povečani povprečni obrestni meri za odprto ponudbo za posojilo čez noč za vse dni obdobja izpolnjevanja, v primeru večkratnih kršitev pa se pribitek na obrestno mero poveča do 5 odstotnih točk, ECB pa poleg tega lahko zahteva od kršitelja, da pri njej ali NCB deponira neobrestovan depozit do trikratne višine primanjkljaja ali mu celo omeji sodelovanje pri njenih instrumentih in zahteva izpolnjevanje na dnevni ravni. ECB ne zahteva dodatnega poročanja za potrebe obveznih rezerv, pač pa uporablja podatke, zbrane v okviru rednega mesečnega statističnega poročanja. 4.4 Količnik likvidnosti

Banka izračunava in spremlja likvidnostne kazalce. Nekatere kazalce je s sklepi predpisala Banka Slovenije, druge pa si banka izbere sama. Obvezni likvidnostni kazalec je količnik likvidnosti, ki je opredeljen v 3. členu sklepa Banke Slovenije o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije bank in hranilnic. (Ur. l. RS, št. 83/07) Količnik likvidnosti je določen kot razmerje med vsoto finančnih sredstev v domači in tuji valuti in vsoto virov sredstev v domači in tuji valuti, glede na preostalo zapadlost.

50

Banka mora razvrstiti finančna sredstva in vire sredstev po preostali zapadlosti v dva razreda:

Prvi razred – finančna sredstva in viri sredstev s preostalo zapadlostjo do 30 dni; Drugi razred – finančna sredstva in viri sredstev s preostalo zapadlostjo do 180 dni.

Poslovna banka mora izračunavati količnik likvidnosti za posamezni razred za pretekli delovni dan. Količnik prvega razreda mora biti najmanj 1, če pa banka tega rezultata ne zahteva, mora Banki Slovenije navesti razloge za nedoseganje. Količnik drugega razreda pa je le informativne narave. V 4. Členu Sklepa o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije bank in hranilnic so opredeljena finančna sredstva. Banka jih upošteva po naslednjih kriterijih:

Po preostali zapadlosti; Če so finančna sredstva do dolžnika ocenjena in oslabljena:

• Posamično, samo finančna sredstva do dolžnikov, za katere se ne pričakujejo težave pri poravnavanju obveznosti in ki poravnavajo svoje obveznosti ob zapadlosti oziroma z zamudo do 30 dni;

• Skupinsko, samo finančna sredstva do dolžnikov, ki izpolnjujejo pogoje za uvrstitev v skupino A in B pri kreditnem tveganju bank in hranilnic

Samo znesek finančnih sredstev, s katerimi prosto razpolaga; Od zunajbilančnih postavk se upoštevajo samo terminski posli, pogodbeno najete

kreditne linije ter nečrpani del najetih kredit. V 6. Členu pa so opredeljeni kriteriji za upoštevanje virov sredstev. To so:

Po preostali zapadlosti; Vpogledne vloge gospodinjstev in nefinančnih družb v prvem razredu se upoštevajo

v višini 50 %; Vpogledne vloge gospodinjstev in nefinančnih družb v drugem razredu se

upoštevajo v višini 45 %; Od zunajbilančnih postavk pa se upoštevajo terminski posli, odprti nekriti

akreditivi, pogodbene odobrene kreditne linije bankam in nečrpani del odobrenih kreditov, ki ne izpolnjujejo kriterijev primernosti finančnega premoženja za zavarovanje terjatev Evrosistema v višini 100 %;

Pogodbeno odobrene kreditne linije komitentom, ki niso banke, v višini 20 %; Izdane garancije, jamstva in »stand by« akreditivi, odobreni limiti in kartice se

upoštevajo po preostali zapadlosti v višini 5 %.

51

5. UKREPANJE V PRIMERU LIKVIDNOSTNIH TEŽAV Banka lahko pri svojem poslovanju naleti tudi na likvidnostne težave. V tem primeru je v veliki meri odvisna od obnašanja denarnih tokov v različnih situacijah. V poročilu Banke za mednarodne poravnave (»Bank for International Settlements« - BIS) so podani trije različni scenariji s katerimi banka lahko ohrani svojo likvidnost. (Sound Practices for Managing Liquidity in Banking Organisations) 5.1 Vsakodnevni scenarij Vsakodnevni scenarij uporablja banka vsak dan v normalnih razmerah poslovanja. Za ugotavljanje likvidnosti banka upošteva vse prilive in odlive preteklega dne. Realizacijo preteklega dne uporablja kot merilo za načrtovanje likvidnosti v tekočem dnevu in za naslednji dan. To merilo se uporablja, kadar se ne sooča z zelo velikimi potrebami po denarnih sredstvih v točno določenem dnevu. Torej se izogiba začasni omejitvi plačilne sposobnosti zaradi tržnih motenj. (A framework for measuring and managing liquidity) 5.2 Likvidnostna kriza v posamezni banki Če je likvidnostna kriza omejena na posamezno banko, to pomeni, da je banka omejena in ne bo mogla poravnati vseh svojih obveznosti ob njihovi zapadlosti. Ta scenarij implicira na obstoj bančnih likvidnostnostnih ukrepov. Huda likvidnostna kriza na posamezni banki po navadi nastane iz osnovne bančne krize, kjer se težave ne nanašajo samo na likvidnost, ampak na njeno celotno sposobnost poslovanja. Če bi banka izgubila ugled, ji komitenti ne bi zaupali ter bi želeli vsi hkrati dvigniti vse svoje depozite. Banka po navadi ne nore izplačati vseh vloženih depozitov oziroma ne more poravnati svojih obveznosti do komitentov, zato postane nelikvidna. Če banka ostane na trgu tudi po najslabšem možnem scenariju, potem lahko rešuje tudi manj drastične likvidnostne težave s katerimi se srečuje pri svojem poslovanju. (A framework for measuring and managing liquidity) 5.3 Likvidnostna kriza bančnega sistema Zadnji scenarij je scenarij, ko se likvidnostna kriza pojavi v celotnem bančnem sistemu. Če se likvidnostna kriza razširi na več bank ali trgov, bodo med bankami nastale razlike. Tiste, ki imajo večjo boniteto ali pa so delno v državni lasti, bodo imele določene privilegije. V takšnih razmerah posreduje Centralna banka, ki bi z dodajanjem likvidnostnih sredstev v sistem, rešila bančni trg. Po navadi v takšnih situacijah odpovedo tudi drugi trgi in instrumenti. Banka ne more najeti sredstev pri drugi banki, niti ne more prodati svojih sredstev na trgu, saj zaradi nelikvidnosti celotnega sistema, ni povpraševanja po njih. Banki tako ostane samo pomoč Centralne banke. (A framework for measuring and managing liquidity) 5.4 Ukrepi

Pri vsakodnevnem uravnavanju likvidnosti mora banka narediti časovni načrt za načrtovanje vsake vrste premoženja posebej in oceniti verjetnost, da bodo denarni tokovi znotraj scenarija uresničeni. Odločitve o časovnem načrtovanju in velikosti denarnih tokov so del izvajanja ukrepov, ki sodijo k rešitvi likvidnostne krize. Za vsak vir financiranja, bi

52

se banka morala odločiti: če bo lahko izplačala vse obveznosti ob dospelosti; če jih bo lahko postopno poplačala čez nekaj tednov; če je dejansko prepričana, da bo prevalila razpoložljiva sredstva, če se jo

likvidnostna kriza dotakne. Zgodovinska izkušenost banke in znanje bi lahko pripeljalo banko do odločitve kako ravnati v kriznih situacijah. Negotovost je neizbežen element pri izbiranju med možnimi rešitvami, ki bi povzročilo nagnjenje banke k dodeljevanju poznejših datumov za gotovinske prilive in pretekle datume za gotovinske odlive. Banke pa lahko za testiranje kriz uporabljajo stresne teste. Stresni test je termin, ki označuje različne kvantitativne in /ali kvalitativne metodologije institucij za ugotavljanje njihove ranljivosti na izjemne, vendar verjetne dogodke. Možna sta dva koncepta (Rotovnik, 2007, str. 46):

analiza občutljivosti – manj zapletena tehnika, saj vključuje zgolj ocenjevanje vpliva spremembe enega, natančno določenega dejavnika, pri čemer šok vzroka ni identificiran;

testi scenarijev – vključujejo vpliv hkratne spremembe večjega števila dejavnikov, pri čemer so dogodki izjemnih situacij natančno opredeljeni.

Banka mora za izvajanje stresnih testov uporabljati točne in popolne podatke, medtem ko bi morala biti kompleksnost orodij informacijske tehnologije sorazmerna s kompleksnostjo tehnik in obsegom stresnih testov. Banka lahko pri izvajanju stresnih testov uporablja podatke, ki so na dnevni ravni namenjeni za spremljanje vodstvenih odločitev. (Rotovnik, 2007a, str. 45)

53

6. URAVNAVANJE LIKVIDNOSTI NA PRIMERU BANKE CELJE 6.1 Predstavitev Banke Celje in zgodovinski razvoj Banka Celje d. d. je samostojna banka, ustanovljena kot delniška družba za opravljanje vseh bančnih in drugih finančnih storitev na temelju Zakona o bančništvu in Zakona o gospodarskih družbah. V 100-odstotni lasti ima družbo Posest d.o.o. Celje, ki opravlja posle z nepremičninami in posle svetovanja pri poplačilu problematičnih terjatev. (Letno poročilo Banke Celje za leto 2006, str. 21) 6.1.1 Obseg poslovanja banke Banka Celje opravljala naslednje vrste bančnih storitev doma in v tujini:

sprejemanje depozitov od fizičnih in pravnih oseb ter dajanje kreditov iz teh sredstev za svoj račun;

storitve, za katere drugi zakoni določajo, da jih smejo opravljati samo banke.

Ob bančnih storitvah opravlja banka tudi naslednje finančne storitve: factoring; izdajanje garancij in drugih jamstev, kreditiranje, vključno s potrošniškimi krediti, hipotekarnimi krediti in financiranjem

komercialnih poslov; trgovanje s tujimi plačilnimi sredstvi, vključno z menjalniškimi posli; trgovanje z izvedenimi finančnimi instrumenti; posredovanje pri prodaji zavarovalnih polic; izdajanje in upravljanje plačilnih instrumentov (npr. plačilne in kreditne kartice,

potovalni čeki, bančne menice); oddajanje sefov; storitve v zvezi z vrednostnimi papirji: sprejemanje in posredovanje naročil za

nakup ali prodajo vrednostnih papirjev, ki jih izvršujejo druge borzno posredniške družbe (posredovanje naročil),

opravljanje storitev plačilnega prometa. 6.1.2 Zgodovina Banke Celje Začetki delovanja banke segajo v leto 1864, ko je bila ustanovljena Hranilnica mestne občine Celje. Leta 1971 se je kot Kreditna banka Celje priključila k Ljubljanski banki, se konec leta 1989 preoblikovala v delniško družbo in v sistemu Ljubljanske banke kot banka hči ostala do leta 1994. Od 15. junija 1994 naprej banka posluje samostojno in lastniško neodvisno pod današnjim imenom Banka Celje d.d. V skladu s strategijo širitve zunaj celjske regije je banka v letu 1996 pripojila Banko Noricum d. d. Ljubljana in jo preoblikovala v Glavno podružnico Ljubljana, v letu 1998 pa je pripojila še Hmezad banko d. d. Žalec in jo preoblikovala v Podružnico Hmezad. Leta 1999 je podpisala Pogodbo o strateškem partnerstvu in poslovnem sodelovanju z Novo Ljubljansko banko ter postala pridružena članica njene bančne skupine.

54

Odvisna družba Posest je bila ustanovljena leta 1991 kot družba z omejeno odgovornostjo. (Letno poročilo Banke Celje za leto 2006, str. 22) 6.2 Prevzemanje in upravljanje z likvidnostnim tveganjem 6.2.1 Prevzemanje likvidnostnega tveganja Metodologija za ocenjevanje sposobnosti prevzemanja tveganj temelji na simuliranih bodočih tokovih operativne in strukturne likvidnosti. Vir podatkov so aplikacije, ki jih uporabljajo v Banki Celje, in kamor zavajajo aktivne in pasivne posle, ki vplivajo na likvidnost banke. Poleg aplikacij se podatki o bodočih tokovih likvidnosti pridobivajo tudi na način sporočanja ostalih organizacijskih enot v primerih, ko predvidene transakcije še niso zavedene v poslovnih knjigah. Na podlagi simulacij zapadlosti virov sredstev na eni strani in dospelosti sredstev ter kategorizacije sredstev po sposobnosti takojšnje unovčitve na drugi strani so določeni limiti najvišje odprte likvidnostne pozicije. Najvišja dovoljena kratka odprta likvidnostna pozicija na področju operativne likvidnosti je tista, ki omogoča normalno zagotavljanje virov brez znatnih dodatnih stroškov. Na področju strukturne likvidnosti so limiti postavljeni tako, da se ustvarja potrebna rezerva s presežkom strukturne likvidnosti glede na Sklep o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnosti bank in hranilnic. Limiti so zastavljeni v obliki količnikov in z nominalnim zneskom. (Interno gradivo Banke Celje 2007) 6.2.2 Upravljanje z likvidnostnim tveganjem V sektorju finančnih trgov se izvajajo vsi osnovni procesi upravljanja z likvidnostnim tveganjem, in sicer ugotavljanje, merjenje oziroma ocenjevanje, obvladovanje in spremljava. Poleg sektorja finančnih trgov (oddelek upravljanja z bilanco banke) vrši neodvisno spremljavo postavljenih limitov tudi sektor upravljanja s tveganji. Na področju obvladovanja likvidnostnega tveganja se v pridobivanje potrebnih informacij poleg sektorja finančnih trgov vključujejo komercialne enote s sporočanjem predvidenih prilivov ali odlivov. Likvidnostno situacijo banke spremlja likvidnostna komisija Banke Celje d. d., ki se sestaja trikrat tedensko oziroma po potrebi. (Interno gradivo Banke Celje 2007)

a) Metodologija ugotavljanja tveganja Metodologija ugotavljanja likvidnostnega tveganja temelji na postopkih identificiranja in uvrščanja poslov, ki so povezani z likvidnostno situacijo banke, v interno predpisane simulacije. Ugotavljanje likvidnostnega tveganja se izvaja v oddelku upravljanja z bilanco banke. (Interno gradivo Banke Celje 2007) Za potrebe merjenja oziroma ocenjevanja tveganj je vzpostavljen ustrezen sistem notranjega in zunanjega komuniciranja. V okviru notranjega komuniciranja gre za poročanje organizacijskih enot, pri zunanjem komuniciranju pa za redne stike s komitenti. V okviru zunanjega komuniciranja so z vidika upravljanja likvidnosti pomembne predvsem informacije o aktivnostih depozitarjev ob zapadlosti depozitov, saj je to kategorija, ki je zaradi enostavnosti sklepanja poslov najbolj izpostavljena dnevnih nihanjem.

55

b) Metodologija merjenja oziroma ocenjevanja likvidnostnega tveganja Metodologija merjenja oziroma ocenjevanja likvidnostnega tveganja temelji na dnevnem simuliranju odprtih likvidnostnih pozicij na področju operativne in strukturne likvidnosti za 30 dni vnaprej. (Interno gradivo Banke Celje 2007) Gre za dnevno simuliranje likvidnostne situacije banke za 30 dni vnaprej s pridobljenimi podatki, in sicer: • simuliranje likvidnostne pozicije operativne likvidnosti s specifikacijo večjih poslov; • simuliranje likvidnostne pozicije strukturne likvidnosti s specifikacijo večjih poslov.

V simulacijo likvidnostne pozicije operativne likvidnosti se vključujejo postavke po naslednjih kriterijih oziroma pravilih:

vsi zapadli depoziti pravnih oseb ne glede na verjetnost podaljšanja; vsi zapadli posli izdanih vrednostnih papirjev; vsi novonastali in zapadli posli kupoprodaje vrednostih papirjev, pri čemer se

zapadli posli začasnega nakupa vrednostnih papirjev, kjer obstaja verjetnost podaljšanja, ne vključujejo v simulacijo;

nakupi in zapadlosti dolžniških vrednostnih papirjev; poplačila in črpanja prejetih kreditov; predvidena črpanja večjih kreditov pravnim osebam in zapadlosti kreditov (redna

ali predčasna poplačila) posli kupoprodaje deviz; novo sklenjeni in zapadli posli medbančnih depozitov; odvodi in dotacije efektive; predvideni prilivi in odlivi glede na tipične dneve, ko fizične osebe dobivajo plače

in pokojnine. V simulacijo likvidnostne pozicije strukturne likvidnosti se vključujejo postavke po naslednjih kriterijih oziroma pravilih:

novo sklenjeni posli kreditov pravnih oseb oziroma njihove obnove; novo sklenjeni posli depozitov pravnih oseb; tekoče zapadlosti kreditov pravnih oseb; tekoče zapadlosti depozitov pravnih oseb; novo sklenjeni posli kupoprodaje vrednotnih papirjev; tekoče zapadlosti kupoprodaje vrednotnih papirjev; dane in prejete kreditne linije: dani in prejeti medbančni depoziti; novo sklenjeni prejeti krediti oziroma obnove in njihove tekoče zapadlosti.

c) Obvladovanje tveganja

Obvladovanje likvidnostnega tveganja je proces, v katerega je poleg sektorja finančnih trgov vključeno preko različnih organov tudi višje vodstvo banke. Operativno pa dnevno obvladuje likvidnostno tveganje oddelek upravljanja z bilanco banke. (Interno gradivo Banke Celje 2007) Obvladovanje likvidnostnega tveganja obsega:

dnevno uravnavanje poravnalnega računa banke in kontokorentnih računov banke glede na obveznosti izpolnjevanja obveznih rezerv in odločanje o priskrbi virov

56

sredstev ter plasmajev presežkov; dnevno preverjanje in uravnavanje likvidnostne pozicije operativne in strukturne

likvidnosti glede na simulirane podatke; odgovornost za gibanje v okviru limitnega sistema likvidnostnega tveganja; redno spremljanje agregatnih postavk pasive, ki jih predstavljajo nekriti prejeti

depoziti fizičnih oseb; redno spremljanje agregatnih postavk pasive, ki jih predstavljajo nekriti prejeti

depoziti pravnih oseb.

Banka lahko odprte pozicije zapira preko zakladniških ali kratkoročnih komercialnih poslov: a) zakladniški posli:

operacije monetarne politike Evrosistema; • operacije glavnega refinanciranja; • operacije dolgoročnejšega financiranja; • operacije finega uravnavanja; • strukturne operacije; • odprte ponudbe (mejno posojanje, deponiranje likvidnosti čez noč);

posli na medbančnem trgu, vključno s kratkoročnimi posli Ministrstva za finance; b) komercialni posli:

kupoprodaja vrednostnih papirjev; kratkoročni krediti in depoziti.

Izbira instrumentov je odvisna od cenovnih razmerij in veljavnih limitov za njihovo sklepanje. V okviru limitov so poleg lastnih limitov pomembni tudi limiti drugih komitentov za sklepanje poslov z banko. (Interno gradivo Banke Celje 2007) Osnovna izhodišča za oblikovanje limitnega sistema Banka Celje ima pri upravljanju likvidnostnega tveganja postavljene limite glede na spodaj navedena izhodišča:

Velikost banke – Banka Celje spada po velikosti bilančne vsote med manjše banke v slovenskem bančnem prostoru, ki jim vlagatelji v obdobjih negotovosti niso naklonjeni, saj smatrajo, da so bolj tvegane kot velike banke.

Mednarodno bonitetno oceno banke - banka ima mednarodno bonitetno oceno BBB (»Fitch«), kar jo uvršča med investicijsko sprejemljive banke. Meja med investicijsko sprejemlivimi in nesprejemljivimi naložbami je dva razreda pod to oceno.

Strukturo lastništva - največji lastnik Banke Celje je Nova ljubljanska banka, iz tega vidika je pričakovano in logično, da je neformalno zavezana k pomoči v obdobjih likvidnostnih kriz. Z Novo Ljubljansko banko je podpisan tudi poseben dogovor o sodelovanju na področju zakladništva.

Regionalni značaj banke - banka ima regionalni značaj, kar pomeni, da poseduje relativno veliko stabilnih vlog lokalnega prebivalstva in ima v svojem okolju relativno velik delež. Z vidika odnosov s komitenti lahko rečemo, da so trdni in dolgoletni.

Banka ima preko politike prevzemanja in upravljanja z obrestnim tveganjem določeno tudi izhodišče razmerja med stabilnimi vpoglednimi vlogami in likvidnimi sredstvi. Stabilne

57

vpogledne vloge so ne glede na izvor usmerjene v najbolj likvidne dolžniške vrednostne papirje ustreznih bonitetnih ocen. Poleg vseh likvidnih vrednostnih papirjev lahko dostopa do likvidnosti pri ECB tudi z zastavo kreditov, danih državi oziroma kreditov z državnim poroštvom (primerno finančno premoženje). Primerno finančno premoženje oziroma sredstva, primerna za zastavo v poročilih Banke Celje, so opredeljen kot tista, na podlagi katerih lahko banka pri ECB pridobi sredstva po tržni obrestni meri. Sem spadajo prvovrstni dolžniški vrednostni papirji, ki jih ima ECB na seznamu primernega finančnega premoženja, in dani krediti državi oziroma dani krediti z državnim jamstvom. V poročilih so sredstva zavedena po tržni vrednosti s ponderjem 0,95 (saj tudi ECB pri zastavah uporablja določen odbitek).

d) Spremljava tveganja Spremljava tveganj se izvaja neprestano v sektorju finančnih trgov in preko preverjanja limitov v sektorju upravljanja s tveganji. V primerih morebitnih kršitev kratkih pozicij sektor upravljanja s tveganji o tem nemudoma poroča upravi. (Interno gradivo Banke Celje 2007) 6.2.3 Sistem notranjih kontrol likvidnostnega tveganja Služba notranje revizije spremlja in vrednoti učinkovitost sistema upravljanja z likvidnostnim tveganjem in nudi pomoč pri upravljanju tega tveganja. Preko natančno definiranega sistema poročanja in danih pooblastil po nivojih odločanja ima zagotovljeno spremljanje in kontroliranje izvajanja ukrepov upravljanja z likvidnostnim tveganjem. (Interno gradivo Banke Celje 2007) Notranja poročila Za potrebe spremljanja izvajanja ukrepov upravljanja z likvidnostnim tveganjem v banki izdelujejo številna redna in izredna poročila, in sicer:

poročilo o dnevni likvidnosti, poročilo o sklenjenih poslih v preteklem delovnem dnevu, poročilo o gibanju vpoglednih sredstev in vezanih depozitov po komitentih, poročilo o gibanju poravnalnega računa v zaključni fazi denarnega trga, plan finančnih tokov za tekoči dan, plan finačnih tokov po dnevih za naslednjih 30 dni, dnevno poročilo o spremembah pri vodenju vpoglednih sredstev, izračun obvezne rezerve, plan likvidnosti za tekoči mesec, drseči plan likvidnosti za obdobje 30 dni po dnevih, plan likvidnosti za daljše časovno obdobje v primeru predvidenih večjih sprememb

na področju likvidnosti, poročilo o realizaciji plana likvidnosti za pretekli mesec, pregled izpostavljenosti banke likvidnostnim in valutnim tveganjem za ALCO

NLB, poročilo o gibanju depozitov po mesecih‚ poročilo o opravljenih obiskih komitentov, poročilo o gibanju koncentracije depozitov.

58

Zunanja poročila Banka Slovenije je zaradi ključnega pomena uspešnega upravljanja z likvidnostjo predpisala številna poročila, na osnovi katerih neposredno ali posredno spremlja likvidnostne tokove v posameznih bankah in s tem likvidnost celotnega bančnega sistema. Za upravljanje likvidnosti so pomembna naslednja poročila:

poročilo o tokovih likvidnosti, poročilo o medbančnih likvidnostnih kreditih in obrestnih merah, poročilo o izračunanih obveznih rezervah, poročilo o količnikih likvidnosti.

6.3 Uravnavanje likvidnosti v Banki Celje Za zagotavljanje likvidnosti mora banka imeti ali dovolj sredstev na svojem računu ali /in jih mora biti sposobna pridobiti z zadolžitvijo na denarnem trgu ali/in s prodajo likvidnih naložb. Sama potreba banke po denarnih sredstvih je odvisna od ponudbe in povpraševanja po denarnih sredstvih. Povpraševanje po denarju predstavljajo dvigi denarnih vlog, zahtevki komitentov po novih posojilih in/ali obnovitvi starih, poravnavanje obveznosti iz naslova predhodnega zadolževanja na medbančnem trgu, zapadle obveznosti iz naslova garancij, izplačilo dividend, ter plačila davkov in prispevkov. Vir ponudbe denarnih sredstev predstavljajo nove denarne vloge komitentov, dospele naložbe (odplačila posojil, dospeli vrednostni papirji), zadolževanje banke na medbančnem trgu, prodaja vrednostnih papirjev in ostalih naložb itd. Kadar celotno povpraševanje po likvidnih sredstvih presega njihovo ponudbo, govorimo o primanjkljaju, kadar pa je situacija obrnjena, pa o presežku. Reševanje likvidnostne situacije v obliki likvidnostnega primanjkljaja je povezano z dejanskimi in potencialnimi stroški, kot so obresti na izposojena sredstva, transakcijski stroški, prodaja naložb pod nominalno vrednostjo, oportunitetni stroški izgubljenega prihodka od prodanih naložb. Vse to je potrebno preučiti in se odločiti za eno izmed možnih alternativ glede na nujnost potreb po dodatnih sredstvih. Likvidna sredstva lahko glede na njihove "likvidnostne karakteristike" razdelimo na primarna, sekundarna in terciarna.

primarna likvidna sredstva so denarna sredstva bank, ki so na računih pri centralni banki, gotovina v blagajni in terjatve do drugih poslovnih bank. Sredstva so vsak trenutek na razpolago in jih banka brez izgub lahko uporabi za poravnavo svojih obveznosti;

sekundarna likvidna sredstva so obvezne rezerve pri centralni banki in vrednostni papirji, ki se jih lahko v čim krajšem času brez izgube spremeni v denarna sredstva (pomembna razvitost sekundarnega trga). Banka ta sredstva uporabi, ko ima kratkotrajen primanjkljaj v primarni likvidnosti ali pa ko mora poravnati obveznosti višje od razpoložljive višine primarnih likvidnih sredstev;

med terciarna likvidna sredstva pa je mogoče šteti vsa tista sredstva katerih uporaba povzroča določene stroške. To je npr. najem kredita pri centralni banki, tujih bankah ali pa (najpogosteje) pri drugi poslovni banki na medbančnem trgu.

Banke pa seveda niso vedno v likvidnostnih težavah, lahko imajo denarnih sredstev tudi preveč oz. imajo likvidnostni presežek. Vsak presežek sredstev je potrebno seveda donosno investirati in se s tem izogniti možnemu izpadu dohodka. Vzdrževanje likvidnosti zahteva določen obseg prostih, neangažiranih sredstev, kar je v nasprotju z načelom

59

donosnega vlaganja vseh razpoložljivih sredstev. Krivulja donosnosti je praviloma ukrivljena navzgor, kar pomeni višje obrestne mere za dolgoročne naložbe in nižje donose za kratkoročne, bolj likvidne naložbe. Naloga zakladništva je, med drugim, da najde optimalno razmerje med likvidnostjo in donosnostjo oziroma med donosnostjo in likvidnostnim tveganjem. Kratkoročno se tega loteva z vsakodnevnim upravljanjem denarnih sredstev, dolgoročno pa z analiziranjem razmikov ter planiranjem prihodnjih likvidnostnih razmer. V vsakem danem trenutku pa mora paziti, da izpolnjuje zahteve centralne banke oziroma njene predpise. 6.3.1 Obvezna rezerva Obvezne rezerve imajo velik pomen pri uravnavanju količine denarja v obtoku. Tem večji je odstotek obveznih rezerv, tem manj lahko banka posoja, manjši pa je seveda tudi kreditni multiplikator. Prek obveznih rezerv torej centralna banka vpliva na količino denarja v obtoku, kar je tudi primarna funkcija obveznih rezerv. Sekundarna funkcija je zagotavljanje likvidnosti bank. Poslovne banke lahko koristijo te rezerve, če pride do likvidnostnih težav, vendar mora poslovna banka plačati visoko ceno, ki se kaže v visoki obrestni meri, zato ta deluje destimulativno na tak način urejevanja likvidnosti. Osnova za izračun obveznih rezerv so vse vloge čez noč, vloge z dogovorjeno dospelostjo do dveh let, vloge na odpoklic z odpovednim rokom do dveh let in sredstva, pridobljena z izdajo dolžniških vrednostnih papirjev z dospelostjo do dveh let. Za te vrste obveznosti se uporablja 2-odstotna stopnja obveznih rezerv. 0-odstotna stopnja obveznih rezerv pa se uporablja za vse vloge z dogovorjeno dospelostjo več kot dve leti, vloge na odpoklic z odpovednim rokom več kot dve leti, za repo posle in dolžniške vrednostne papirje z dogovorjeno dospelostjo več kot dve leti. (Interno gradivo Banke Celje 2007) V izračun obveznih rezerv pa se ne upoštevajo obveznosti do drugih institucij, ki so obvezniki v sistemu obveznih rezerv Evrosistema in obveznosti do ECB in nacionalnih centralnih bank. Ravno tako je ECB obdobje izpolnjevanja obveznih rezerv prilagodila koledarju izpolnjevanja obveznih rezerv Evrosistema. ECB objavi koledar obdobij izpolnjevanja obveznih rezerv vsaj tri mesece pred začetkom vsakega leta.. Obdobje izpolnjevanja obveznih rezerv se začne na dan poravnave prve operacije glavnega refinanciranja po seji Sveta ECB. V posebnih primerih se lahko objavljeni koledar popravi, kar je med drugim odvisno od sprememb v urniku sej Sveta ECB. 6.3.2 Dnevno načrtovanje likvidnosti Banka Slovenije nalaga bankam dnevno poročanje o načrtovanih tokovih likvidnosti za tekoči in naslednji delovni dan in mesečno poročanje o koncentraciji deponentov. Oboje je naloženo bankam zaradi zmanjševanja tveganja nelikvidnosti, saj redno spremljanje in celovit pregled nad bančnimi pritoki in odtoki ter zagotavljanje razpršenosti vlog glede na izvor in rok dospelosti, bistveno pripomoreta k zmanjševanju likvidnostnega tveganja oz. zgodnjemu odkrivanju in učinkovitemu odpravljanju likvidnostnih težav. (Interno gradivo Banke Celje 2007)

60

Načrtovanje tokov likvidnosti se nanaša tako na znane, kot tudi morebitne in pričakovane denarne tokove. Banka mora pri načrtovanju upoštevati načelo previdnosti, kar pomeni, da lahko med pritoke vključuje samo tiste, za katere obstaja velika verjetnost, da jih bo ob dnevu dospelosti tudi prejela, med odtoke pa vse obveznosti, ki na določen dan dospejo v izplačilo. Med evrske pritoke se vključujejo predvideni pritoki iz vseh vrst vlog, vračila kreditov, pritoki iz prodaje vrednostnih papirjev, deviz, pritoki na podlagi instrumentov Banke Slovenije, iz medbančnih kreditov ter drugi pritoki. Med evrske odtoke se vključujejo predvideni odtoki na podlagi črpanih kreditov, vlog, nakupov vrednostnih papirjev, deviz, instrumentov Banke Slovenije, iz medbančnih kreditov ter drugi odtoki. Banke so morale poročati o načrtovanih tokovih likvidnosti za tekoči in naslednji delovni dan vsak dan Banki Slovenije do 12. ure. S 1. julijem 2007 pa se je to poročanje ukinilo. Načrtovanje tokov likvidnosti interno še vedno poteka zaradi večje preglednosti načrtovanih prilivov in odlivov tekom meseca in lažjega uravnavanja likvidnosti. 6.3.3 Plan likvidnosti in realizacija plana likvidnosti Priprava mesečnega plana likvidnosti in realizacija plana likvidnosti se pripravljata enkrat mesečno. Plan likvidnosti se pripravi v sodelovanju z drugimi sektorji (Sektor poslovanja z gospodarskimi družbami, Sektor poslovne mreže, Sektor finančnih trgov, Sektor plačilnega prometa, Sektor računovodstva, Glavna podružnica Ljubljana in Podružnica Hmezad). Vsak sektor posebej planira prilive in odlive, ki jih pričakujejo v prihajajočem mesecu. Prilivi in odlivi morajo biti uravnani. Glavne postavke, ki vplivajo na bilančno vsoto se pri planu komentirajo. Plan likvidnosti se obravnava na prvem oz. drugem zasedanju kreditnega odbora v mesecu. Po navadi so kreditni odbori enkrat tedensko ob ponedeljkih, izjemoma tudi kateri drug dan. Realizacija plana likvidnosti se prav tako pripravlja v sodelovanju z drugimi sektorji. Sektorji posredujejo podatke o dejanskih realiziranih prilivih in odlivih za prejšnji mesec. Na podlagi teh podatkov se primerjata plan in realizacija likvidnosti za določen mesec. V primeru večjih odstopanj plana od realizacije pa posamezni sektorji le-ta komentirajo. Realizacija plana likvidnosti pa se obravnava na naslednjem zasedanju kreditnega odbora. (Interno gradivo Banke Celje 2007) 6.3.4 Količnik likvidnosti S sklepom o najmanjšem obsegu likvidnosti, ki jo mora banka zagotavljati, je določeno, da morajo banke dnevno izračunavati količnike likvidnosti za pretekli delovni dan. Sklep spada med pomembnejše regulative z vidika nadziranja razmerja med naložbami in obveznostmi banke, vsebinsko pa je sklep pomemben tudi z vidika obvladovanja likvidnostnega tveganja. (Interno gradivo Banke Celje 2007) V sektorju finančnih trgov se dnevno dela simulacija presežkov naložb nad obveznostmi. V pripravljeno simulacijsko tabelo se vnašajo vsi posli (prejeti in dani medbančni depoziti v evrih in v tujih valutah, vsa črpanja kreditov oz. vsa vračila navadnih ali okvirnih kreditov, vse sklenjene kreditne linije, vsi nakupi oz. prodaje vrednostnih papirjev, razen prvovrstnih vrednostnih papirjev, vsi prejeti depoziti oz. vsa vračila depozitov podjetjem in s. p.-jem), katerih rok zapadlosti je daljši od 30 dni in vsi posli, katerih rok zapadlosti je daljši od 180 dni glede na dan poročanja. Simulacijska tabela za likvidnostno lestvico 1. in 2. razreda se primerja z izpisom, ki se ga naredi v aplikaciji BC BAZA (»Reflection«), morebitna odstopanja pa se komentirajo. Zaledje dnevno poroča o količnikih likvidnosti za

61

oba razreda (za drugi razred samo informativno) za pretekli delovni dan Banki Slovenije, in sicer do 12. ure. 6.3.5 Spremljanje devizne pozicije Banka mora dnevno izračunavati skupno neto pozicijo v tuji valuti, ki se ugotavlja iz razlik med aktivnimi in pasivnimi postavkami, ki se glasijo na tujo valuto. To pomeni, da kadar ima banka v neto devizni poziciji presežek deviz v katerikoli tuji valuti, na aktivi ali pasivi, banka zaradi nihanja tečaja tvega, zato je med nalogami oddelka upravljanja z bilanco banke tudi zapiranje teh pozicij, ki največkrat nastajajo kot posledica manjših kupoprodaj na menjalnicah in pri poslovanju s pravnimi osebami (večji posli v banki se praviloma javljajo oddelku trgovanja in oddelku upravljanja z bilanco banke, zato tukaj naj ne bi nastajale odprte pozicije). Odprte devizne pozicije po naročilu oddelka upravljanja z bilanco banke operativno zapira oddelek trgovanja. Načeloma je sicer dovoljeno imeti odprto pozicijo na vsaki tuji valuti do interno predpisanega zneska. (Interno gradivo Banke Celje 2007) 6.3.6 Skrb za operativno likvidnost in njeno spremljanje preko sistema RTGSplus Operativna likvidnost se nanaša na vodenje in uravnavanje vseh predvidenih in nepredvidenih prilivov in odlivov s poravnalnega računa preko sistema RTGSplus. Poleg poravnalnega računa ima Banka Celje tudi pri tujih bankah odprte kontokorentne račune, katerih stanja se ne upoštevajo pri izračunu obvezne rezerve, zato oddelek upravljanja z bilanco banke presežna sredstva na teh računih ob koncu dneva veže. Aplikacija Hibis omogoča spremljanje denarnega toka za več dni vnaprej, sami pa namenjamo pozornost predvsem denarnim tokovom tekočega dne in denarnim tokovom za naslednja dva delovna dneva, kar zagotavlja nemoten potek plačilnega prometa in deviznega trgovanja. V banki se namreč posli odvijajo z valuto danes (v praksi jo srečamo kot SPOT-2, kar pomeni dva delovna dneva pred valuto SPOT, ki je osnovna valuta za posle med bankami) in valuto jutri (v praksi jo srečamo pod imenom TOM oziroma SPOT-1) in valuto SPOT. Poleg tega pa se s pomočjo sporočanja poslov spremlja večje premike deviz oziroma večje denarne tokove. (Interno gradivo Banke Celje 2007) Z valuto danes se pokrijejo vsa negativna stanja na bankah, hkrati pa se iz bank prenesejo tudi vsi viški. Konec dneva se še enkrat preveri stanje na računih in v kolikor je stanje na računih pozitivno, se sredstva s pomočjo Reuters Dealing-a vežejo preko noči (»over night«), v nasprotnem primeru pa se najamejo. V vsakem primeru morajo biti konec dneva stanja na vseh računih pozitivna. 6.3.6.1 Sistem TARGET 2 TARGET 2 (»Trans-European Automated Real-time Gross settlement Express Transfer«) je sistem za medbančni prenos sredstev v evrih v Evropski uniji. Predstavlja centraliziran vseevropski plačilni sistem bruto poravnave v realnem času. Temeljna ideja obsega gradnjo skupne tehnične platforme za izvedbo poravnav poslov. Bistvena pogoja za izvedbo optimizacije poravnav transakcij sta dva in sicer obstoj operativnega enotnega denarnega računa, ki omogoča združevanje likvidnosti, ter enotna platforma za poravnave denarja v realnem času. (Dolenc, 2007, 29)

62

Sistem deluje tako, da se plačila preko državnih meja znotraj EU izvedejo hitro in tekoče kot plačila znotraj države. V sistemu TARGET 2 se poravnavajo le plačila v evrih ob čim nižji ceni, visoki varnosti in v zelo kratkem času znotraj dneva. Ta način izvajanja plačil je še posebno pomemben za poravnavo plačil, ki pomenijo menjalniške posle in transakcije denarnega trga. TARGET 2 je decentralizirani plačilni sistem evropskih centralnih bank (»European System of Central Banks – ESCB«). Sestoji iz:

16 nacionalnih RTGS (»Real Time Gross Settlement«) sistemov in ECB plačilnega mehanizma (»European Payment Mechanism – EPM«).

Štirinajst RTGS sistemov centralnih bank je povezanih med seboj preko posebne komponente in S.W.I.F.T. omrežja (»Society for Worldwide Interbank Financial Telecommunication«). Udeleženec posameznega RTGS sistema ima odprt poravnalni račun v centralni banki in je hkrati udeleženec sistema TARGET 2. 6.3.6.2 Žiro kliring Plačilni sistem Žiro kliring, ki ga upravlja Banka Slovenije, je pričel s svojim delovanjem oktobra 1998. Namenjen je izvrševanju medbančnih plačilnih nalogov malih vrednosti (plačila malih vrednosti do 50.000 EUR) med udeleženkami samimi in izvrševanju plačilnih nalogov malih vrednosti v okviru storitev plačilnega prometa, ki jih udeleženke opravljajo za svoje komitente. Vse neposredne udeleženke plačilnega sistema Žiro kliring morajo imeti pri Banki Slovenije odprt domači račun (MODORA). Sistem omogoča izvajanje plačilnega prometa na podlagi sprejema in obdelave paketov (skupina plačil zbranih v datotekah), ki vsebujejo plačilne naloge malih vrednosti. Na podlagi obdelanih nalogov in izračuna neto obveznosti oz. terjatev posamezne udeleženke se poravnava kliringa izvrši preko računov pri Banki Slovenije. Pri upravljanju sistema Žiro kliring Banka Slovenije nastopa v vlogi klirinškega agenta (izvedba kliringa in izračun neto obveznosti in neto terjatev) in v vlogi poravnalnega agenta, ki izvrši poravnavo neto obveznosti in terjatev udeleženk preko njihovih računov, odprtih v Banki Slovenije. (Interno gradivo Banke Celje 2007) Vsakodnevno je potrebno tudi spremljati stanje na MODORI, saj ne sme pasti pod določeno mejno stanje, ki ga je potrebno dnevno zagotavljati, drugače sledijo temu primerne sankcije. 6.3.6.3 Posojilo čez dan Posojilo čez dan je instrument, ki ga centralna banka zagotovi domačim kreditnim institucijam z namenom zagotavljanja tekočega izvajanja plačilnega prometa bank in hranilnic preko plačilnih sistemov in čim večje učinkovitosti, saj v primerih nezadostne likvidnosti na poravnalnih računih kreditnih institucij z ustvarjanjem dodatne likvidnosti omogoča večjo operativno učinkovitost plačilnih sistemov. (Interno gradivo Banke Celje 2007) Z namenom tekočega izvajanja plačilnega prometa je Banka Slovenije v Sklepu o splošnih

63

pogojih za pridobitev posojila čez dan pri Banki Slovenije uveljavila osnovna merila za pridobitev posojila čez dan, ki jih določa Smernica Evropske centralne banke o transevropskem sistemu bruto poravnave v realnem času in sicer, da posojilo čez dan slovenske kreditne institucije lahko pridobijo na njihove poravnalne račune v sistemu RTGSplus pod naslednjimi pogoji:

posojilo čez dan se odobri in povrne v obdobju, krajšem od enega delovnega dne, posojilo temelji na zadostnem primernem zavarovanju, za posojilo čez dan se obresti ne zaračunavajo.

Banka Slovenije in slovenske kreditne institucije v obdobju po uvedbi evra izvajajo domači in čezmejni plačilni promet preko poravnalnih računov, odprtih v nemškem sistemu RTGSplus. Zato je pogoj, ki ga predpisuje Banka Slovenije v sklepu o splošnih pogojih za pridobitev posojila čez dan tudi ta, da mora biti prosilka za posojilo čez dan pri Banki Slovenije neposredno udeležena v plačilnem sistemu RTGSplus. Sporočilo za posojilo čez dan se skreira v programu Swift Workstation, vrača pa se preko aplikacije HIBIS (večerni trg). 6.3.7 Denarni trg Namen denarnega trga je, da se tistim, ki povprašujejo po denarju, zagotovijo zadostne količine denarja. S tem namenom imetniki denarja prek trga denarja nudijo svoj denar v obliki, v kateri ga imajo največ. (Interno gradivo Banke Celje 2007) Ločimo lahko med funkcijo denarnega trga v ožjem smislu ter funkcijo denarnega trga v širšem smislu. Osnovna funkcija denarnega trga v ožjem smislu je zagotavljanje likvidnosti med poslovnimi bankami. Denarni trg v ožjem smislu vpliva torej na oblikovanje likvidnostnih rezerv v poslovnih bankah, hkrati pa tudi na politiko centralne banke. Funkcija denarnega trga v širšem smislu pa je usklajevanje presežkov in primanjkljajev kratkoročnih finančnih sredstev in posojanje obratnega kapitala med podjetniki, torej prilagajanje kupne moči gospodarskih celic njihovim potrebam. 6.3.7.1 Medbančni denarni trg Na medbančnem trgu potekajo izravnave likvidnosti in refinanciranje med bankami. Uravnavanje likvidnosti lahko poteka preko zavarovanih in nezavarovanih posojil, preko repo poslov z vrednostnimi papirji, lahko pa tudi na podlagi dokončnih transakcij (vrednostnih papirjev ali deviz). Poslovne banke z likvidnostnimi presežki sredstva posojajo poslovnim bankam z likvidnostnimi primanjkljaji. Za to dobijo banke posojilodajalke obresti, ki jih v primeru, da presežnih sredstev ne bi posodile, ne bi dobile. Banke posojilojemalke se s tem izognejo plačilu precej višjih obresti, ki bi jih morale plačati centralni banki kot posojilodajalki v skrajni sili. Na medbančnem trgu se torej primarni denar prerazdeli zgolj znotraj bančnega sistema, količina primarnega denarja se v obtoku ne spreminja. (Interno gradivo Banke Celje 2007) 6.3.7.2 Dnevno poročanje o sklenjenih medbančnih depozitih Banke morajo dnevno poročati Banki Slovenije o sklenjenih nezavarovanih medbančnih depozitih za prejšnji dan. (Interno gradivo Banke Celje 2007)

64

Obveznik poročanja mora Banki Slovenije najkasneje do 8. ure na delovni dan Banke Slovenije poročati o prejetih in danih nezavarovanih medbančnih depozitih, ki jih je z drugimi kreditnimi institucijami v sodelujočih državah članicah sklenil od vključno dneva, ko je poslal zadnje poročilo o medbančnih depozitih. V primeru, da v obdobju, za katerega mora poročati, obveznik poročanja ni sklenil nezavarovanih medbančnih depozitov, Banki Slovenije ne posreduje poročila o medbančnih depozitih. To poročanje je pred uvedbo evra potekalo v aplikaciji BC BAZA (»Reflection«), z uvedbo evra pa to poteka preko aplikacije HIBIS. 6.3.8 Zapadlost sredstev in obveznosti v Banki Celje Tabela 9: Zapadlost sredstev in obveznosti – zneski v tisoč tolarjih Stanje 31. 12. 2006 do 1 meseca 1–3 meseci 3–12 mesecev preko 1 leta Skupaj

Stanje na 31.12.2006 Do 1 meseca 1-3 meseci 3-12 mesecev Preko 1 leta skupaj

Sredstva

Denar v blagajni in stanje na računih pri CB

7.120.762 – – – 7.120.762

Blagajniški zapisi in drugi podobni VP

14.625.198 7.001.555 1.528.051 – 23.154.804

Krediti drugim bankam 10.093.756 18.071.811 770.651 364.123 29.300.341

Krediti strankam, ki niso banke 19.494.088 23.654.378 96.165.276 130.694.615 270.008.357

VP, namenjeni trgovanju 22.838.430 57.645 65.103 452.772 23.413.950

Izvedeni finančni instrumenti 163.035 87.497 355.661 – 606.193

VP po pošteni vrednosti skozi IPI 86.788 39.758 – 3.921.386 4.047.932

Investicijski vrednostni papirji 373.609 4.458.960 859.314 95.191.022 100.882.905

Neopredmetena dolgoročna sredstva – 1.772 – 909.082 910.854

Opredmetena osnovna sredstva in oprema

– – – 6.262.790 6.262.790

Naložbene nepremičnine – – – 1.241.947 1.241.947

Druga sredstva 566.748 34.617 2.682.790 147.796 3.431.951

Skupaj sredstva 75.362.414 53.407.993 102.426.846 239.185.533 470.382.786

65

Obveznosti

Depoziti drugih bank 8.682.122 2.563.547 4.064.040 1.457.641 16.767.350

Depoziti strank, ki niso banke 81.830.236 44.064.083 31.748.303 91.594.062 249.236.684

Izvedeni finančni instrumenti 60.671 227.332 2 23.302 – 511.305

Potrdila o vlogi 2.419.140 456.640 5.390.484 5.093.409 13.359.673

Izdani dolžniški vrednostni papirji – 159.316 2.532.263 7.396.400 10.087.979

Podrejene obveznosti – 221.244 – 5.391.900 5.613.144

Druga izposojena sredstva 929.901 2.976.530 37.563.191 86.304.635 127.774.257

Druge obveznosti 2.264.205 312.533 1.258.009 744.315 4.579.062

Obveznosti za tekoči davek – – 562.630 31.047 593.677

Obveznosti za odloženi davek – – – 1.621.502 1.621.502

Skupaj obveznosti 96.186.275 50.981.225 83.342.222 199.634.911 430.144.633

Neto likvidnostni razmik (20.823.861) 2.426.768 19.084.624 39.550.622 40.238.153

Vir: Letno poročilo Banke Celje za leto 2006, str. 95 Uravnavanje in nadzorovanje zapadlosti in obrestnih mer sredstev in obveznosti je ena od osnovnih nalog upravljanja likvidnosti banke. Za banke bi bilo nenavadno, da bi bila sredstva vedno usklajena z obveznostmi, saj banke sklepajo različne vrste poslov pod različnimi pogoji. Neusklajena pozicija lahko potencialno povečuje profitabilnost, obenem pa tudi povišuje tveganje in izgube. Zapadlost sredstev in obveznosti in sposobnost njihovega nadomeščanja ob zapadlosti po sprejemljivih cenah sta pomembna kriterija pri oceni likvidnosti banke in njeni izpostavljenosti spremembam v obrestnih merah in deviznih tečajih. Likvidnostne zahteve glede podpore garancij in »stand-by« akreditivov so precej manjše, kakor je vrednost obveznosti, saj banka na splošno ne pričakuje unovčevanja teh instrumentov. Celotna pogodbena vrednost garancij ne pomeni nujno zahteve po zagotovitvi denarja, saj veliko teh obveznosti zapade oziroma so izpolnjene, ne da bi jih bilo potrebno financirati. (Letno poročilo Banke Celje za leto 2006, str. 95) 6.4 Scenariji izjemnih situacij in krizni načrt V okviru izjemnih situacij ločimo:

izjemne situacije na ravni posamezne banke, ki nastajajo zaradi posebnosti v poslovanju posamezne banke (npr. padec bonitetne ocene za 2 razreda) in

izjemne situacije na ravni celotnega bančnega sistema (podaljšana globalna recesija, zlom delniških trgov ipd.), ki nastajajo izključno zaradi zunanjih

66

dejavnikov. V nadaljevanju poskušamo oceniti, kaj bi se zgodilo na področju likvidnosti v dveh primerih, in sicer ob zlomu evropskih finančnih trgov in ob padcu bonitetne ocene za 2 razreda. (Interno gradivo Banke Celje 2007) 6.4.1 Zlom evropskih finančnih trgov Scenarij globalne gospodarske krize z zlomom finančnih trgov ima znaten vpliv na likvidnostno situacijo banke. Zgodnje zaznavanje krize se v prvi fazi vzpostavi skozi limitni sistem, ko so limitni količniki operativne in strukturne likvidnosti izjemno hitro na zgornji meji dopustnosti. Predvidevamo, da so po tem scenariju najbolj izpostavljene naslednje postavke:

vpogledne vloge prebivalstva, ki sicer veljajo za najbolj stabilne, in imajo v rednih razmerah ponderje pri izračunavanju strukturne likvidnostne pozicije;

vpogledne vloge gospodarstva in finančnih institucij, ki so sicer nekoliko manj stabilne, vendar se predvideva, da bodo v takšnih razmerah prav tako podvržene hitremu zniževanju;

predvideva se, da bodo vpogledne vloge države ostale stabilnejše od prejšnjih dveh agregatov;

predvideva se, da večina depozitov z zapadlostjo do enega meseca ne bo podaljšanih;

nadalje se predvideva, da tekoče zapadlosti kreditov v veliki meri ne bodo poplačane.

Glede na zgoraj navedene predpostavke in glede na višino visoko likvidnih sredstev na aktivi (gre za investicijsko sprejemljive obveznice in kredite državi, na podlagi katerih lahko banka dostopa do likvidnosti pri ECB) lahko oceni, do katerih nivojev padca nekrite pasive nemoteno in brez dodatnih stroškov prihaja do likvidnosti. Na zgoraj navedenih predpostavkah izvaja sektor upravljanja s tveganji stres teste za pozicije operativne likvidnosti za obdobje 30 dni vnaprej. S stres testi banka ugotavlja, do katere globine padca vpoglednih vlog in ostalih relevantnih agregatov nezavarovane pasive je sposobna sama reševati likvidnostne težave. Banka pričakuje, da bo v primeru globalne gospodarske krize tudi Evropska centralna banka pripravila krizni načrt, v katerem bo opredelila postopke, ki bodo skladno s funkcijo centralne banke v pomoč tudi poslovnim bankam. Krizni načrt Banke Celje Dnevne simulacije pozicij operativne in strukturne likvidnosti pokažejo odmike od planiranih vrednosti. V prvi fazi je potrebno določiti, katere kategorije pasivnih in aktivnih postavk kažejo najvišje odmike od planiranih. Kadar več kot teden dni zaporedoma vsakodnevno ugotavlja visoke padce vpoglednih vlog in podpovprečno nizko stopnjo obnavljanja nekritih depozitov pravnih in fizičnih oseb ter povišano naročanje gotovine s strani sektorja poslovne mreže, oddelek upravljanja z bilanco banke prične z uresničevanjem kriznega načrta po naslednjih korakih:

določitev posebne skupine za upravljanje likvidnostnega tveganja v izjemnih okoliščinah;

67

dodajanje likvidnih vrednostnih papirjev v sklad finančnega premoženja, na podlagi česar lahko prihajamo do likvidnosti;

iskanje dodatnih virov sredstev na mednarodnem medbančnem trgu bodisi skozi nekrito zadolževanje bodisi skozi repo posle;

redno poročanje likvidnostni komisiji in skladno s potrebami tudi dnevno poročanje upravi o trenutni likvidnostni poziciji banke;

priprava dodatnih materialov o stanju likvidnostne pozicije banke; vpeljava dodatnih omejitev pri limitih na maksimalne dnevne dvige gotovine

fizičnih oseb; omejevanje kreditiranja pravnih in fizičnih oseb; priprava navodil za pogostejše poročanje ostalih organizacijskih enot; pomirjujoče obveščanje javnosti in poslovnih partnerjev preko oddelka odnosov z

javnostmi o nastalih razmerah; usklajevanje kriznega načrta z ostalimi bankami v bančni skupini in koordinacija z

matično banko; redno komuniciranje z Banko Slovenije in izmenjava mnenj; interno obveščanje vseh pomembnih nosilcev v banki o prenehanju krize in nastopu

normalnih okoliščin. 6.4.2 Padec bonitetne ocene banke

Padec bonitetne ocene je prav tako scenarij, ki znatno prizadene likvidnostno pozicijo banke. Za razliko od prejšnjega scenarija v banki ocenjujejo, da prizadene druge agregate nezavarovanih depozitov kot prejšnji scenarij, in sicer:

klavzula v vseh pogodbah sindiciranih kreditov pravi, da imajo kreditodajalci – tuje banke – ob padcu bonitetne ocene pod BBB- pravico zahtevati poplačilo obveznosti banke v 30 dneh od poziva; banka ima sicer možnost, da s pogajanji preloži oziroma izpogaja drugačne pogoje vračila kredita, v najboljšem primeru tudi skladno z izvirnimi pogodbami; ob simulaciji izjemnih okoliščin predvidevamo, da bodo vse banke hkrati zahtevale poplačilo nastalih obveznosti oziroma da bo pribitek na kredite višji kot je bilo prvotno dogovorjeno;

predvideva se lahko, da bodo v tem primeru delno izpostavljeni tudi na strani vpoglednih vlog finančnih institucij;

na aktivni strani bilance zaradi padca bonitetne ocene ne pričakujejo neplačevanja zapadlih terjatev iz naslova kreditov;

ob burnem medijskem odzivu na padec bonitetne ocene v domači javnosti lahko predvidevajo tudi padec stabilnih vpoglednih vlog prebivalstva.

Glede na zgoraj navedene predpostavke in glede na višino visoko likvidnih sredstev na aktivi lahko oceni, do katerih nivojev padca nekrite pasive nemoteno in brez dodatnih stroškov prihaja do operativne likvidnosti. Sektor upravljanja s tveganji izvaja stres teste za pozicije operativne likvidnosti za obdobje 30 dni vnaprej. Krizni načrt Banke Celje Krizni načrt je v obeh primerih podoben. Pri padcu bonitetne ocene banke se razlikuje v tem, da lahko banka aktivno sodeluje z drugimi poslovnimi bankami, si pri njih izposodi dodatna sredstva, banke upnice pa prosi za odlog predčasnih vračil kreditov.

68

7. SKLEP Likvidnostno tveganje je tveganje, da banka v določenem trenutku zaradi nihanj v povpraševanju po posojilih in zahtev imetnikov vlog po svojih sredstvih ne bo sposobna pravočasno izpolniti obveznosti do komitentov. Glede na to, da je osnovna značilnost bank zbiranje praviloma kratkoročnih virov sredstev in njihovo plasiranje v obliki dolgoročnih naložb, je banka nenehno izpostavljena tveganju, da obseg zbranih denarnih sredstev ne bo ustrezal potrebni količini denarnih sredstev. Dolgoročne naložbe prinašajo v normalnih pogojih poslovanja sorazmerno višji donos, zato je v interesu vsake banke, da najema kratkoročne vire sredstev in jih posoja na čim daljši rok. To povzroča neusklajenost med dospelostjo sredstev in njihovimi viri ter povečuje likvidnostno tveganje. Poslovna banka lahko zmanjša likvidnostno tveganje s pomočjo stalnega spremljanja denarnih tokov. Pri tem je pomembno spremljanje njihovega obsega, časovnega nihanja in kvalitete. Čim popolnejši je pregled nad temi tokovi, tem manjše likvidnostne rezerve potrebuje banka, da lahko varno posluje. Tako je bistvena sestavina skrbnega in varnega poslovanja banke uravnavanje likvidnosti, ki je sicer vsakodnevna dejavnost banke. Cilji uravnavanja likvidnosti banke so:

• dnevno izpolnjevanje vseh obveznosti, povezanih z odlivi denarnih sredstev; • izogibanje pridobivanju sredstev po ceni, ki je višja od tržne, ali s prisilno

prodajo naložb; • izpolnjevanje predpisov, ki urejajo področje likvidnosti in obvezne rezerve.

Pomemben del procesa uravnavanja likvidnosti banke je načrtovanje likvidnosti, s katerim se ocenijo potencialne bodoče potrebe po likvidnih sredstvih. V razmerah normalnega poslovanja lahko banka z ustreznimi statističnimi metodami precej zanesljivo napoveduje svojo likvidnost in se ustrezno zavaruje pred težavami. Če pri uravnavanju likvidnosti banka spreminja sestavo svojih obveznosti, ne da bi spremenila obseg ali sestavo lastne aktive, si pomaga s t.i. načinom uravnavanja likvidnosti z dodatnim zadolževanjem (»liability management«), ki je v svetu poslovnih bank tudi najbolj uporabljan način uravnavanja likvidnosti. Drugi način uravnavanja likvidnosti, pri katerem gre za spreminjanje postavk v bančni aktivi, je t. i. način uravnavanja likvidnosti z likvidnostnimi rezervami (»reserve asset management«). Slednji je stroškovno bolj neugoden, saj lahko zahteva tako poseg v raven obvezne rezerve banke kot tudi odprodajo naložb iz lastne aktive. Reševanje likvidnostne situacije je povezano z dejanskimi in potencialnimi stroški, kot so obresti za izposojene vire sredstev, transakcijski stroški, prodaja naložb pod nominalno ceno, oportunitetni stroški izgubljenega prihodka od prodanih naložb in podobno. V se to je treba preučiti ter se glede na nujnost potreb po dodatnih sredstvih odločiti za eno izmed možnosti. Prav tako je treba vsak presežek sredstev donosno investirati za čim daljše obdobje in s tem ustvariti dodaten vir prihodka. Vsekakor pa zahteva vzdrževanje likvidnosti določen obseg prostih, neangažiranih sredstev, kar je v nasprotju z načelom donosnega vlaganja vseh razpoložljivih sredstev. Optimalno likvidnost banka dosega takrat, ko ima na poravnalnem računu ravno toliko sredstev, da izpolnjuje zahteve centralne banke, vse druge presežke prostih sredstev pa plasira v naložbe. Vendar je jasno, da je to v praksi nemogoče izpolnjevati, saj se vedno

69

pojavlja primanjkljaj ali presežek likvidnih sredstev, ki ga je treba izravnati. Pri iskanju optimalne likvidnosti je torej potrebno najti ravnotežje med likvidnostnim tveganjem in donosnostjo, hkrati pa je seveda treba spoštovati tudi regulativne zahteve. Ker v realnosti ne obstaja nek model, ki bi zagotavljal stalno optimalno likvidnost, skušajo banke to doseči na daljši rok.

70

8. POVZETEK Likvidnost banke definiramo kot njeno sposobnost poravnavanja vseh zapadlih obveznosti zaradi dviganja vlog ter kot sposobnost zagotavljanja komitentom, da črpajo posojila na podlagi že sklenjenih posojilnih pogodb. Likvidnost banke je potrebno opazovati v dinamičnem in ne le v statičnem smislu. Obveznost banke je, da vsem vlagateljem v roku vrne njihova sredstva (denar), ki so jih vložili v banko. Vrniti mora tudi kredite, ki jih je najela, da bi povečala svojo likvidnost ter poiskati druge obveznosti, ki izvirajo iz odnosa do delavcev ter do države in njenih organov. Likvidnostno tveganje se pojavlja zaradi odliva depozitov, zahtev po novih posojilih in posledično zaradi zadovoljevanja teh potreb z odprodajo naložb ali z dodatnim zadolževanjem. Za uspešno uravnavanje likvidnostnega tveganja mora banka dnevno spremljati denarne tokove, pri čemer si pomaga z izkazom, ki prikazuje vire in uporabo likvidnosti ter omogoča merjenje neto likvidnostnega položaja banke. Vzrok za likvidnostno tveganje izhaja tako iz aktivne kot iz pasivne strani premoženjske bilance Vir likvidnosti, ki ga banka izbere, je navadno vir z najnižjimi stroški, pri katerih banka zadovolji likvidnostno potrebo. Banka mora pri prodaji naložb za zadovoljevanje likvidnostnih potreb ravnati premišljeno, pri pridobitvi dodatnih virov sredstev pa mora upoštevati obrestno mero, zahteve po rezervah, transakcijske stroške in zavarovanje. Načrtovanje likvidnosti je ključni sestavni del predvidevanja in obvladovanja likvidnostnih težav. Omogoča načrtovanje zadolževanja oziroma odprodaje naložb. Takšno vnaprejšnje načrtovanje lahko zniža stroške zagotavljanja likvidnosti banke ter minimizira znesek presežnih rezerv, ki jih mora banka vzdrževati. Banka lahko pri svojem poslovanju naleti tudi na likvidnostne težave. V tem primeru mora ravnati po scenarijih, s katerimi banka lahko ohrani svojo likvidnost in sicer vsakodnevni scenarij, likvidnostna kriza v posamezni banki in likvidnostna kriza bančnega sistema. KLJUČNE BESEDE: likvidnost, likvidnostno tveganje, obveznosti, naložbe, instrumenti denarne politike, operacije odprtega trga, odprte ponudbe, obvezne rezerve, posojilo čez dan. 9. SUMMARY Liquidity of bank is defined as ability of straightening all matured liabilities because of lifting of submissions and as ability of assuring to business partners, to be able to loan money based on already signed credit contracts. Liquidity of bank is necessary to observe in dynamic and not only in static sense. It is obligation of bank to return their means (money) to all investors that invested in bank in time. The bank also has to pay off all loans to increase it's own liquidity and search out for other obligation, that originate from attitude to workers, state and it's offices.

71

Liquidity risk occurs because of allocation of deposits, demands for new loans and consecutively because of satisfying these needs with seeling assets or with additional incurring debts. Bank must monitor cash flows for successful balancing of liquidity risks daily, therefore the statement that is showing liquidity sources and use of liquidity is helpful and enables the measuring of net liquidity position. Cause for iquidity risk origins from active as well as from passive side of property balance. Source of liquidity, that bank chooses is in most case the source with lowest costs, at which bank satisfies liquidity needs. At sale of assets bank has to act rationaly to satisfy liquidity needs and also has to consider interest rate, reserves needs, transactional costs and insurance when discussing to gain new sources for liquidity. Planning liquidity is the key component for foreseeing and restraining liquidity problems. Planning is allowing incurrings debts or selling of assets. Such upfront planning can lower costs of assuring the bank liquidity and minimize the amount of exceeded reserves, that the bank hast to maintain. Bank can of course come across liquidity problems. In that case it has to act as stated in scripts, with which bank can assure it's own liquidity. The most common scrips are daily scripts, liquidity crisis in individual bank and liquidity crisis in a bank system. KEY WORDS: liquidity, liquidity risk, liabilities, assets, monetary policy tools, open market operations, standing facilities, minimum reserves, loan during day. .

72

10. VIRI IN LITERATURA

1. Banka Celje d. d. 2008. Poslovnik za delo likvidnostne komisije v Banki Celje d. d. Interno gradivo.

2. Banka Celje d. d. 2007. Politika prevzemanja in upravljanja z likvidnostnim

tveganjem. Interno gradivo.

3. Banka Celje d.d. 2007. Konsolidirano letno poročilo Banke Celje d. d. za leto 2006. [URL:http://www.banka-celje.si/vsebina/oBanki/FinančniPodatki/ LetnaPorocila/2006.pdf], 31.1.2008

4. Banka Celje d. d. 2007. Bilanca stanja.

[URL:http://www.banka-celje.si/vsebina/oBanki/FinančniPodatki/ RacunovodskiIzkazi/BilancaStanja0907.pdf], 31.1.2008

5. Banka Celje d. d. 2007. Izkaz uspeha.

[URL:http://www.banka-celje.si/vsebina/oBanki/FinančniPodatki/ RacunovodskiIzkazi/IzkazUspeha0907.pdf], 31.1.2008

6. Banka Slovenije. 2007. Letno poročilo za leto 2006.

[URL:http://www.bsi.si/iskalnik/letna_porocila.asp?MapaId=709], 15.1.2008

7. Banka Slovenije. 2007. Poročilo o poslovanju bank in gibanja na kapitalskem trgu. [URL:http://www.bsi.si/publikacije-in-raziskave.asp?MapaId=1057], 15.1.2008

8. Basle Committee. 2000. A framework for measuring and managing liquidity. [URL: http://riskinstitute.ch/139330.htm], 20.2.2008

9. Bhattacharya, Sudipto, Boot, W. A. Arnoud, Thakor, V. Anja. 2004. Credit, intermediation, and the macroeconomy: models and perspectives. Oxford (UK), New York: Oxford University Press.

10. Borak, Neven. 1998. Bazelska načela preudarnega bančnega poslovanja. Ljubljana:

Zveza ekonomistov Slovenije.

11. Brigham, Eugene F., Gapenski, Louis C., Daves, Phillip R. 2004. Intermediate Financial Management. Eighth Edition. Fort Worth: The Dryden Press.

12. Dimovski, Vlado, Gregorič, Aleksandra. 2000. Temelji bančništva. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

13. Dolenc, Vanja. 2007. Target2 Securities. Bančni vestnik 5, str. 29-31.

14. Evropska centralna banka. 2007. Splošna dokumentacija o instrumentih in postopkih denarne politike Evrosistema. [URL:http://www.ecb.eu/pub/pdf/other/gendoc2006sl.pdf], 12.1.2008

73

15. Evropska centralna banka. 2004. The Monetary Policy of the ECB.

[URL: http://www.ecb.int/pub/pdf/other/monetarypolicy2004en.pdf], 12.1.2008

16. Hempel, George H., Simonson, Donald G., Coleman, Alan B. 1994. Bank management. Fourth Edition. New York: John Wiley & Sons

17. Koch, Timothy W., MacDonald, S. Scott. 2000. Bank management. Fourth Edition.

Fort Worth: The Dryden Press.

18. Mishkin, Frederic S. 2004. The economics of money, banking, and financial markets. Seventh Edition. Boston: Addison-Wesley.

19. Rotovnik, Tomaž. 2007. Testiranje izjemnih, vendar verjetnih situacij (1). Bančni vestnik 9, str. 46-48.

20. Rotovnik, Tomaž. 2007a. Testiranje izjemnih, vendar verjetnih situacij (2). Bančni vestnik 9, str. 46-48.

21. Saunders, Anthony. 2006. Financial institutions management: a modem

perspective. Fifth Edition. Boston: Irwin/McGraw-Hill.

22. Uradni list RS, št. 72/06. Sklep o splošnih pravilih izvajanja denarne politike.

23. Uradni list RS, št. 72/06. Zakon o Banki Slovenije (ZBS-1-UPB1)

24. Uradni list RS, št. 131/06. Zakon o bančništvu.

25. Uradni list RS, št. 83/07. Sklep o minimalnih zahtevah za zagotavljanje ustrezne likvidnostne pozicije bank in hranilnic.