valpski regiji

Natura 2000 v alpski regiji

2

Europe Direct je služba za pomoč pri iskanju odgovorov

na vprašanja v zvezi z Evropsko unijo.

Brezplačna telefonska številka (*):

00 800 6 7 8 9 10 11

(*) Nekateri operaterji mobilne telefonije ne dovoljujejo vzpostavitve

zveze s številkami 00 800 ali pa te klice zaračunavajo.

Veliko dodatnih informacij o Evropski uniji je na voljo na

internetu.

Dostop je mogoč na strežniku Europa (http://europa.eu).

Luxembourg: Urad za publikacije Evropske unije, 2010

© Evropski skupnosti, 2010

2010 – 16 str. – 21 x 29,7 cm

ISBN 978-92-79-13259-9

doi:10.2779/70599

Razmnoževanje je dovoljeno le z navedbo vira. Fotografi je

v tej publikaciji so avtorsko zaščitene in se ne smejo

uporabljati brez predhodnega pisnega dovoljenja

fotografov.

Printed in Belgium

Tiskano na recikliranem papirju, ki mu je bil podeljen

znak EU za okolje za grafi čni papir

http://ec.europa.eu/environment/ecolabel

VsebinaAlpska regija – vrh Evrope ...................................................... str. 3

Pireneji .......................................................................................... str. 5

Alpe ................................................................................................ str. 6

Zemljevid območij Natura 2000 v alpski regiji .............. str. 8

Apenini .......................................................................................... str. 10

Skandinavsko gorovje ............................................................ str. 11

Karpati .......................................................................................... str. 12

Balkan in Rodopi ....................................................................... str. 14

Vprašanja upravljanja v alpski regiji ................................... str. 15

Evropska komisija

Generalni direktorat za okolje

Avtorica: Kerstin Sundseth, Ecosystems LTD, Bruselj

Glavna urednica: Susanne Wegefelt, Evropska komisija,

Enota B2 – narava in biotska raznovrstnost, 1049 Bruselj,

BELGIJA

Prispevki: Angelika Rubin, Mats Eriksson, Marco Fritz,

Ivaylo Zafi rov

Zahvala: Zahvaljujemo se Evropskemu tematskemu

centru za biotsko raznovrstnost ter oddelku SADL

Katoliške univerze Leuven, ki sta zagotovila podatke za

razpredelnice in zemljevide.

Grafi čno oblikovanje: NatureBureau International

Fotografi je: naslovnica: GLAVNA – Triglavski narodni park,

Slovenija, Jože Mihelič; STRANSKE OD ZGORAJ NAVZDOL –

Daphne, J. Hlasek, R Hoelzl/4nature, J. Hlasek;

zadnja stran: abruški gams, Apenini, Gino Damiani

Dodatne informacije o Naturi 2000 so na voljo na spletni

strani

http://ec.europa.eu/environment/nature


3

V Evropi je več pomembnih gorskih verig, ki se raztezajo prek

večine držav. V alpsko biogeografsko regijo je vključenih sedem

najdaljših in najvišjih gorovij v EU.

Mednje spadajo Alpe, ki ležijo v središču Evropske unije,

Apenini vzdolž Italije, Pireneji na meji med Španijo in Francijo,

Skandinavsko gorovje, ki se razteza prek Švedske, Finske in

Norveške, in Karpati, ki v loku segajo od Slovaške do Romunije.

S pristopom Bolgarije k EU leta 2007 je alpska regija dobila dve

novi gorovji, in sicer Balkan in Rodope.

Za vsa gorovja ne glede na njihovo geografsko lego so značilni

razmeroma mrzlo in ostro podnebje, visoka nadmorska višina ter

pogosto zapletena in pestra topografi ja. Nižja pobočja obdajajo

gozdovi in polnaravna travišča, na višjih in hladnejših območjih

pa vse redkejša drevesa postopno nadomestijo alpinska travišča,

goličave in združbe grmičastih resav. Na vrhu med skalovjem in

snegom uspeva le še nekaj zelo dobro prilagojenih rastlin, ki lahko

prenesejo tako ekstremne pogoje.

Podobne rastlinske pasove je mogoče najti v vseh gorovjih

v alpski regiji, le da so na različni nadmorski višini. Gozdna meja

v Skandinavskem gorovju je na primer pod 1 000 metri, medtem

ko je v Pirenejih precej nad 2 000 metri nadmorske višine.

Gore imajo zaradi strmih pobočij zelo zgoščene življenjske cone

zemljepisne širine. Zato se z nadmorsko višino habitati in vrste

hitro spreminjajo. Vzpon v gorah za 100 m je enakovreden poti

100 km proti severu v nižini. Poleg tega zapletena topografi ja in

različna izpostavljenost (zavetna južna pobočja, zaplate snega,

vetru izpostavljene pečine in spremenljiva melišča …) ustvarjata

nešteto različnih mikroklimatskih pogojev.

S tem je mogoče pojasniti, zakaj je biotska raznovrstnost v alpski

regiji tako bogata in pestra. Tu uspevata skoraj dve tretjini rastlin

na evropski celini. Na visokih vrhovih je mogoče najti veliko

endemitov, medtem ko na število vrst na nižjih pobočjih znatno

vplivata prehod z drugimi biogeografskimi regijami in dolga

zgodovina združljivih načinov človekove rabe prostora. V alpski

regiji je mogoče najti skupaj 119 habitatnih tipov ter 107 rastlinskih

in 161 živalskih vrst iz direktive o habitatih.

To območje je postalo pomembno zatočišče za veliko živalskih vrst,

ki so prvotno v večjem številu živele v nižinah. Velike mesojede

živali (volkovi, medvedi, risi) in ptice roparice (orli, sokoli, jastrebi)

so se naselile v gorskem svetu, ker je tu v nasprotju z večino drugih

regij še vedno mogoče najti velika sklenjena območja, na katerih

so človekovi posegi omejeni.

Tu živi tudi nekaj pravih alpinskih specializiranih vrst. Mednje

spadajo vrste glodavcev (npr. snežna voluharica Microtus nivalis),

kopitarji (npr. kozorog Capra ibex) in veliko nevretenčarjev. V alpski

regiji je mogoče najti zelo veliko hroščev in metuljev: le v Italiji živi

nad gozdno mejo približno polovica vrst metuljev.

Glede človekove rabe prostora in njegovega vpliva je večina

gorovij redko poseljena, zlasti nad 1 000 m nadmorske višine

(ali 500 m v Skandinavskem gorovju), razlogi za to pa so ostro

podnebje, otežen dostop in kratke rastne sezone. Kljub temu

je tradicionalna paša več stoletij ostala glavni temelj gorskega

gospodarstva in je dodatno prispevala k že tako bogati biotski

raznovrstnosti regije. Vendar ti načini rabe prostora zaradi pritiska

opuščanja zemljišč in intenzifi kacije rabe prostora zdaj hitro

izginjajo.

Alpska regijaVrh Evrope

Na vrhu gore Mali Klek, Narodni park Visoke Ture. Fotografi ja © Nationalpark Hohe Tauern


Vrh

Ev

rop

e

4

Gorovja v alpski biogeografski regiji EU

Opomba: Rodopi so sestavljeni iz masiva s tremi bližnjimi gorovji: Rodopi, Rilo, Pirinom. Prvo med njimi sega prek meje v Grčijo, vendar je v alpsko biogeografsko regijo vključen le bolgarski del.

Na to zelo krhko okolje vplivajo tudi druge bolj sodobne

dejavnosti. Te so med drugim masovni turizem, obsežno

pogozdovanje in krčenje gozdov, zajezitev in kanaliziranje alpskih

rek ter gradnja cest.

Dodatna pomembna grožnja so tudi podnebne spremembe.

Zaradi ozkih naravnih in podnebnih pasov v gorskem svetu bi

lahko majhna sprememba uničujoče vplivala na njegovo zmožnost

absorpcije in zadrževanja vode. Že zdaj je dokazano, da se ledeniki

krčijo, če pa se bodo dodatno zmanjšali, je mogoče pričakovati

bistveno več suš v nižinah in izrazite spremembe rastlinstva

v gorskem svetu in zlasti na višje ležečih območjih.

Vir:Evropski tematski center za biotsko raznovrstnost (Evropska agencija za okolje), http://biodiversity.eionet.europa.eu, oktober 2008.

% of EU

Region Countries involved territory

Atlantic Belgium, Germany, Denmark, 18.4 Spain, France, Ireland, Portugal, Netherlands, United Kingdom

Boreal Estonia, Finland, Latvia, 18.8 Lithuania, Sweden

Continental Austria, Belgium, Bulgaria, Czech 29.3 Republic, Germany, Denmark, France, Italy, Luxembourg, Poland, Romania, Sweden, Slovenia

Alpine Austria, Bulgaria, Germany, Spain, 8.6 Finland, France, Italy, Poland, Romania, Sweden, Slovenia, Slovakia

Pannonian Czech Republic, Hungary, 3.0 Romania, Slovakia

Steppic Romania 0.9

Black Sea Bulgaria, Romania 0.3

Mediterranean Cyprus, Spain, France, Greece, 20.6 Italy, Malta, Portugal

Macaronesian Spain, Portugal 0.2


Vrh

Ev

rop

e

Regija Vključene države% ozemlja

EU

Atlantska Belgija, Nemčija, Danska, Španija, Francija, Irska, Nizozemska, Portugal-ska, Združeno kraljestvo

18,4

Borealna Estonija, Finska, Latvija, Litva, Švedska

18,8

Celinska Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Nemčija, Danska, Francija, Italija, Luksemburg, Poljska, Romunija, Švedska, Slovenija

29,3

Alpska Avstrija, Bolgarija, Nemčija, Španija, Finska, Francija, Italija, Poljska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Švedska

8,6

Panonska Češka, Madžarska, Romunija, Slovaška

3,0

Stepska Romunija 0,9

Črnomorska Bolgarija, Romunija 0,3

Sredozemska Ciper, Španija, Francija, Grčija, Italija, Malta, Portugalska

20,6

Makaronezijska Španija, Portugalska 0,2

Dolžina gorovja Najvišji vrh

Pireneji 430 km 3 404 m

Alpe 1 200 km 4 807 m

Apenini 1 350 km 2 912 m

Skandinavsko gorovje 1 400 km 2 469 m

Karpati 1 450 km 2 665 m

Balkan 550 km 2 376 m

Rodopi 240 km 2 191 m

5

Z gozdom porasla pobočja gore le Canigou, vzhodni Pireneji. Fotografi ja © Peter Creed

Pirenejski pižmov vihulj.

Fotografi ja © Daniel Heuclin/

NHPA

Pireneji, ki se raztezajo od obale Sredozemskega morja do

Atlantskega oceana, spadajo med najmanjša gorovja v alpski regiji.

Veriga je dolga le 430 km, pri čemer je na vzhodnem delu široka

10 km, v osrednjem delu pa se razširi na 150 km. Najvišji vrh je

Pic D’Aneto, ki je visok 3 404 m.

Ker je gorovje na stičišču več podnebnih vplivov, je tu pokrajina

zelo pestra in zapleteno sestavljena. Na severu se gorovje strmo

spusti na široke ravnine v Akvitaniji in Languedocu v Franciji. Zaradi

stalnega vpliva Atlantskega oceana so tu padavine obilne, zato je

večina pobočja pokrita z bukvijo in jelko.

Po drugi strani pa so južna pobočja precej bolj suha in bolj

položna. Zato so bolj primerna za rdeči in planinski bor ter brin, na

nižjih legah pa za zimzeleni hrast. Obsežna področja pokrivata tudi

sredozemsko grmišče in žuka.

Nad gozdno mejo (2 400–2 900 m) je rastlinstvo zelo podobno

rastlinstvu v Alpah, le da ni tako pestro. Zelnate vrbe obdajajo tla

skupaj z alpinskimi resavami, grmišči rjastega sleča Rhododendron

ferrugineum in vetrovnimi travišči.

V Pirenejih najdemo skupaj 60 habitatnih tipov iz direktive

o habitatih, vključno z vrsto travišča na silikatnih tleh

s prevladujočo vrsto Festuca eskia, ki se pojavlja samo na tem

območju. Poleg tega so Pireneji bogato posejani z gorskimi potoki,

slapovi in jezeri. Nad 1 000 m nadmorske višine je več kot 1 500

jezer.

Podobno kot v Alpah je tudi tu število različnih rastlinskih vrst zelo

veliko. V Pirenejih je evidentiranih približno 3 000 vrst vaskularnih

rastlin, od katerih je najmanj 120 vrst endemičnih, vključno

z Alyssum pyrenaicum in Aster pyrenaeus, ki sta navedeni v direktivi

o habitatih.

Prav tako izrazita je tudi raznovrstnost ptic in drugih živali. Tu je

mogoče najti več kot 40 vrst sesalcev, vključno z redkimi endemiti,

kot sta nenavaden pirenejski pižmov vihulj Galemys pyrenaicus

in španski kozorog Capra pyrenaica pyrenaica. Ukrepi za rešitev

španskega kozoroga pred izumrtjem zaradi prekomernega lova so

bili prepozni. Zdaj ima dvomljiv sloves kot prva vrsta iz direktive

o habitatih, ki je izumrla.

V Pirenejih podobno kot v drugih gorovjih prebiva zelo veliko

redkih ptic in metuljev. Med njimi sta redek brkati ser Gypaetus

barbatus in droben koconogi čuk Aegolius funereus, ki gnezdi

v luknjah starih dreves.

Najti je mogoče tudi nenavadnega metulja Graellsia isabellae,

ki zdaj živi predvsem v Pirenejih. Včasih je bil med zbiratelji zelo

cenjen, zato je skoraj izumrl, vendar se zdaj populacija zaradi

strogega varstva počasi ponovno povečuje.

S socialno-ekonomskega vidika so Pireneji precej redkeje poseljeni

kot Alpe, čeprav sta bili tudi tukaj kmetijstvo in ovčjereja do

nedavnega glavni dejavnosti. Tudi v Pirenejih je bil v preteklosti

gozd zelo izkrčen. Sledi takšnega izkoriščanja so vidne v skoraj

vsaki dolini. Zlasti bukev se je uporabljala za kurjavo in kurjenje

peči za ekstrakcijo kovin. V zadnjem času se je znatno povečal

turizem, zlasti v smučarskih središčih.

Pireneji

Pir

en

eji


6

Alpe so ena od najvišjih gorskih verig v Evropi. V loku, ki meri

1 200 km v dolžino in 200 km v širino, se razprostirajo prek osmih

držav od Francije, Švice in Monaka do Italije, Nemčije, Avstrije

in Slovenije. Nekaj vrhov je višjih od 4 000 m, vključno z Mont

Blancom, ki je s 4 807 metri najvišji vrh v Evropi.

Izpostavljene kristalne kamninske tvorbe, ki so nastale z močnim

trkom afriške in evrazijske plošče, so znatno preoblikovali in

izklesali hudourniške alpske reke, umikajoči se ledeniki in stalni

pritisk snežnice in zmrzali.

Tako je nastal zelo zapleten labirint gorovij z dolgimi, globokimi

dolinami in alpskimi rekami. V Alpah izvira več najpomembnejših

evropskih rek, kot so Ren, Pad in Rona. Te so življenjsko pomemben

vir sladke vode za velik del Evrope, zato so bistvene za oskrbo

območij, ki znatno presegajo njihovo neposredno okolico.

Alpe so tudi most med sredozemskim podnebjem na jugu in bolj

zmernim podnebjem na severu, kar je mogoče opaziti povsod po

vrsti habitatov in vrst, ki jih je tu mogoče najti. Več kot polovica

Alp je pokrita z gozdovi. Na nižjih pobočjih na severu prevladujejo

listopadna drevesa, medtem ko so pobočja na jugu pokrita

predvsem z zimzelenim gozdom. Iglavci prevladujejo na višje

ležečih območjih in bolj suhih celinskih območjih, kjer je količina

padavin bistveno manjša.

Gozdovi so na splošno še vedno v razmeroma naravnem stanju,

zlasti na višjih legah, tako da so pomembno zatočišče in ekološki

prehod za veliko večjih vrst, kot so medvedi in ptice roparice.

Travišča in gorski travniki zajemajo 25 % alpinskega rastlinstva.

Večina jih je polnaravnih, saj je nanje več stoletij vplival ekstenziven

način kmetovanja. Vendar jih je zdaj veliko zelo ogroženih, ker je

vedno več kmetij opuščenih.

V Alpah je mogoče najti skupaj 84 habitatnih tipov iz direktive

o habitatih, vključno z nekaterimi, ki se pojavljajo nad gozdno

mejo, kot so alpinske resave, travišča na silikatnih tleh ali različne

vrste skalnatih pobočij in melišč.

Glede rastlin so Alpe eno od najbogatejših območij v Evropi. Tu

uspeva približno 40 % rastlinskih vrst v Evropi. Veliko se jih je

prilagodilo ostrim pogojem, tako da rastejo v obliki sploščenih

blazinic, rozet ali preprog, ki obdajajo tla, da so tako zaščitene pred

vetrom in snegom, ali pa so izoblikovale dlačice in skledičaste

cvetove, da lahko zadržijo toploto. Glavna primera sta alpski

kosmatinec Pulsatilla alpina in planika Leontopodium alpinum.

V direktivo o habitatih je zaradi omejenega območja razširjenosti

ali neugodnega stanja ohranjenosti vključenih sedeminštirideset

rastlinskih vrst. Te so na primer bertolonijeva orlica Aquilegia

Alpski kosmatinec v Alpah. Fotografi ja © Attilio Venturato

Foto

gra

fi ja

© F

. Ma

rqu

ez

Gorski svet: domovanje velikih ptic roparicRoparice prevladujejo v gorskem svetu alpske regije. Veliko se jih je sem priselilo, da bi

ubežale preganjanju in izkoristile prednosti nekaj prostranih, oddaljenih območij, ki so še

ostala v Evropi. Najbolj značilen je brkati ser Gypaetus barbatus. Je ena od največjih ptic

roparic v Evropi, saj ima 3-metrski premer kril. Hrani se predvsem s kostmi mrtvih živali, ki

jih včasih spusti z velike višine, da lahko iz njih z nenavadnim lopatičastim jezikom izbeza

sočen kostni mozeg.

Ta vrsta je v Alpah izumrla na prelomu stoletja, vendar je bila pozneje ponovno naseljena.

Do zdaj je bilo v divjino ponovno spuščenih približno 130 osebkov, poleg tega se izvaja

usklajen program za ohranitev te ogrožene vrste v gorovjih Evrope.

Alpe

Alp

e


7

bertolonii, alpska možina Eryngium alpinum in nenavadni

kamnokreč Saxifraga fl orulenta.

Sesalci v Alpah vključujejo zlasti male glodavce, netopirje ali

kopitarje. Podobno kot v drugih gorovjih tudi tu živi nekaj reliktov

ledene dobe, ki se razvijajo v posebne podvrste, kot je voluharica

Microtus bavaricus ali alpski kozorog.

V Alpah živi tudi zelo raznovrstna združba nevretenčarjev. Nekateri

od njih so tako redki, da so vključeni v direktivo o habitatih, na

primer barviti Rosalia alpina ali mavrični Carabus olympiae, ki živita

v odmrlih drevesih ali drevesnih luknjah.

Življenju na visoki nadmorski višini se je prilagodilo tudi nekaj

redkih metuljev. Nekateri med njimi so endemiti, na primer rjavček

Erebia christi, ki ga je mogoče najti le na približno dvanajstih mestih

v Švici in Italiji. Njegov najljubši habitat so sončni alpinski travniki

med 1 300 in 2 100 m nadmorske višine.

Alpe so pomembne tudi za ptice, saj v gorskem svetu gnezdi

najmanj 200 vrst, dodatnih 200 vrst pa se prek tega območja seli

ali tu preživi zimo. Nekatere ptice so se zelo dobro prilagodile na

gorsko okolje in jih je zdaj mogoče najti zlasti na večji nadmorski

višini, na primer belko Lagopus muta, planinsko vrano Pyrrhocorax

pyrrhocorax in dularja Charadrius morinellus. Veliko ptic se v Alpah

ustavi med dolgo selitvijo.

Alpe so glede biotske raznovrstnosti morda eno od najbogatejših

gorovij v Evropi, vendar so tudi eno od najbolj intenzivno

izkoriščenih. V Alpah, zlasti v vedno bolj urbaniziranih dolinah, živi

več kot 11 milijonov ljudi. Zaradi turizma in rekreacije jih obišče še

100 milijonov ljudi. Zato je to občutljivo okolje zelo obremenjeno.

Alpe Veglia, Italija. Fotografi ja © Station Alpine, Joseph Faurier

Alpski kozliček Rosalia alpinaV Alpah živi eden od najbolj nenavadnih hroščev v Evropi: alpski kozliček. Ta mala žuželka

je zelo značilne jekleno modre barve, ima velike črne pike na oklepu in progaste tipalke, ki

so včasih dvakrat daljše od njenega telesa. Čeprav ne živi le v alpski regiji, se najpogosteje

pojavlja v gorskih bukovih gozdovih z razmeroma odprtimi krošnjami, ki prepuščajo sončno

svetlobo.

Njegova navzočnost pomeni, da je stanje ohranjenosti gozda dobro, saj lahko preživi le na

območjih z odraslimi, odmrlimi in odmirajočimi drevesi. Žal pa so se zaradi spreminjajoče

se gozdarske prakse, obsežnega krčenja gozdov in pomanjkanja odmrlih dreves ali velikih

odraslih dreves življenjski pogoji za to vrsto poslabšali. Zdaj je zaradi slabega stanja

ohranjenosti vključena v direktivo o habitatih.

Foto

gra

fi ja

© J

. Hla

sek

Alp

e


8

Zemljevid območijNatura 2000 v alpski regijiSeznam območij Natura 2000 v alpski regiji je bil prvič sprejet

decembra 2003, posodobljen pa januarja 2008 in decembra 2008.

V alpski regiji je skupaj 1 496 območij, pomembnih za Skupnost,

(OPS) v skladu z direktivo o habitatih in 365 posebnih območij

varstva (POV) v skladu z direktivo o pticah. Nekatera območja,

pomembna za Skupnost, in posebna območja varstva se pogosto

precej prekrivajo, kar pomeni, da podatki niso zbirni. Vendar se

ocenjuje, da skupaj obsegajo približno 40 % površine alpske regije. Vir:Evropski tematski center za biotsko raznovrstnost (Evropska agencija za okolje), http://biodiversity.eionet.europa.eu.

Podatki niso zbirni, ker se veliko habitatov in vrst pojavlja v dveh ali več biogeografskih –regijah.Ptice iz priloge I k direktivi o pticah niso vključene, ker niso razvrščene po biogeografski –regiji.

Region Habitat types Animals Plants

Atlantic 117 80 52

Boreal 88 70 61

Continental 159 184 102

Alpine 119 161 107

Pannonian 56 118 46

Steppic 25 25 14

Black Sea 58 79 6

Mediterranean 146 158 270

Macaronesian 38 22 159

Število habitatnih tipov iz priloge I in vrst ali podvrst iz priloge II

k direktivi o habitatih

Vir:Evropski tematski center za biotsko raznovrstnost (Evropska agencija za okolje), http://biodiversity.eionet.europa.eu, oktober 2008.

Podatki za POV in OPS niso zbirni, ker se POV in OPS znatno prekrivajo. –Nekatera območja so na meji med dvema regijama, ker pa zbirka podatkov ne omogoča delitve območij med regije, so lahko nekatera območja šteta dvakrat. –Odstotni delež morskih območij ni na voljo. –POV niso izbrana glede na biogeografsko regijo. –Površina POV za stepsko regijo je izračunana glede na podatke GIS, ki so na voljo. –

RegionN°SCI

Total area covered

(km²)

Terrestrial area covered

(km²)

% of total terrestrial

areaN°

SPA

Total area covered

(km²)

Terrestrial area covered

(km²)

% of total terrestrial

area

Atlantic 2,747 109,684 68,794 8.7 882 76,572 50,572 6.4

Boreal 6,266 111,278 96,549 12.0 1,165 70,341 54,904 6.8

Continental 7,475 150,014 135,120 10.8 1,478 147,559 128,432 12.4

Alpine 1,496 145,643 145,643 39.7 365 93,397 93,397 31.1

Pannonian 756 15,858 15,858 12.3 100 19,965 19,965 17.5

Steppic 34 7,210 7,210 19.4 40 8,628* 8,628 24.4

Black Sea 40 10,243 8,298 71.8 27 4,100 3,561 30.8

Mediterranean 2,928 188,580 174,930 19.8 999 147,358 142,350 16.0

Macaronesian 211 5,385 3,516 33.5 65 3,448 3,388 32.3

TOTAL 21,612 655,968 568,463 13.3 5,004 486,571 429,615 10.5

OPS

POV

POV in OPS

Zemljevid temelji na koordinatah območij, ki jih je zagotovila Evropska komisija prek oddelka SADL Univerze Leuven, oktober 2008.

9Julijske Alpe

Fotografija © Majella

National Park

12 Narodni park Mercantour

Foto

gra

fija

© F

lore

nt

Flav

ier

Fotografija © Peter Creed

14

Foto

gra

fija

© B

ob

Gib

bo

ns

Fotografi ja © Alejandro Torés

13 Vallée d’Eyne

Foto

gra

fija

© P

ete

r C

ree

d

Ob

mo

čja

Na

tura

20

00

Natura 2000 v Alpski RegijiNarodni park Aigues Tortes

Regija Habitatni tipi Živali Rastline

Atlantska 117 80 52

Borealna 88 70 61

Celinska 159 184 102

Alpska 119 161 107

Panonska 56 118 46

Stepska 25 25 14

Črnomorska 58 79 6

Sredozemska 146 158 270

Makaronezijska 38 22 159

Regija Št. OPS

Skupna površina

(km²)

Kopensko območje

(km²)

% skupnega kopenskega

območja Št. POV

Skupna površina

(km²)

Kopensko območje

(km²)

% skupnega kopenskega

območja

Atlantska 2 747 109 684 68 794 8,7 882 76 572 50 572 6,4

Borealna 6 266 111 278 96 549 12,0 1 165 70 341 54 904 6,8

Celinska 7 475 150 014 135 120 10,8 1 478 147 559 128 432 12,4

Alpska 1 496 145 643 145 643 39,7 365 93 397 93 397 31,1

Panonska 756 15 858 15 858 12,3 100 19 965 19 965 17,5

Stepska 34 7 210 7 210 19,4 40 8 628* 8 628* 24,4

Črnomorska 40 10 243 8 298 71,8 27 4 100 3 561 30,8

Sredozemska 2 928 188 580 174 930 19,8 999 147 358 142 350 16,0

Makaronezijska 211 5 385 3 516 33,5 65 3 448 3 388 32,3

SKUPAJ 21 612 655 968 568 463 13,3 5 004 486 571 429 615 10,5

999

1

Vindelfj ällen

Foto

gra

fija

© M

ats

Eri

ksso

n

Fotografija © Lars Lilijemark

2Padjelanta

Foto

gra

fija

© M

ats

Eri

ksso

n

Fotografija © Keijo Taskinen

4Narodni park Visoke Tatre

Foto

gra

fija

© J

an

Se

ff e

r Fotografija © Fero Bednar

3Kilpisjärvi

Fotografija © Mats Eriksson

Foto

gra

fija

© K

eijo

Ta

skin

en

11Dolina reke LechFo

tog

rafi

ja ©

Ma

rco

Fri

tz

Fotografija © Archiv der AbteilungUmweltschutz,Amt der Titoler Landesregierung

5BieszczadyFo

tog

rafi

ja ©

Ale

ksa

nd

ra S

ylw

est

er Fotografija ©

C. Čwikowski

6Piatra

Craiului

Fotografija © J. Hlasek

Fotografija © PCNC/Spencer Coca

8Gorovje Pirin

Foto

gra

fija

© D

imit

er

Ge

org

iev

Fotografija © Stoyan Beshkov

7Stara Planina Fotografija ©

Keijo Taskinen

10Narodni park Majella

Foto

gra

fija

© T

om

o J

ese

nič

nik

/TN

P

Fotografija © Jože Mihelič

Foto

gra

fija

© G

ino

Da

mia

ni


10

Apenini so ogrodje Italije. Večina gorovja je montanska, vendar

so le osrednja območja dovolj visoka, da lahko spadajo v alpsko

biogeografsko regijo. Nekaj vrhov je višjih od 2 000 m, najvišji pa

je Corno Grande (2 912 m). Tu je tudi evropski najjužnejši ledenik

Calderone.

Večina Apeninov je iz apnenca in dolomitnih kamnin, ki prispevajo

k veliko kraškim pojavom, kot so vrtače, jame, podzemne vodne

poti in globoke soteske. Tako nastaja izredno lepa pokrajina

z nizkimi vrhovi in obsežnimi alpskimi planotami, ki jih tu in tam

prekinjajo odsekane soteske in izjemno strme skalne stene.

Na podnebje znatno vplivajo sredozemske nižine in vetrovi

z Jadrana, kar zagotavlja popolno okolje za značilne apeninske

bukove gozdove. Ti pokrivajo velik del gorovja na nadmorski višini

1 000–1 800 m. Med bukvijo pogosto rastejo druga drevesa, kot

so bela jelka Abies alba, bodika Ilex sp. in tisa Taxus baccata. Večina

teh gozdov je še vedno v precej naravnem stanju. V višjih legah

nad gozdno mejo, med obsežnimi alpinskimi travišči in blazinastim

grmičevjem rastejo zaplate reliktnega planinskega bora Pinus

mugo in pritlikavega brina Juniperus nana.

Tu je mogoče najti 44 habitatnih tipov iz direktive o habitatih. Zato

je bogastvo rastlinskih vrst zelo veliko. V Apeninih je evidentiranih

več kot 2 000 rastlinskih vrst, vključno z veliko endemiti, kot sta

oklep Androsace mathildae in zajčji mak Adonis distorta. Oba sta

zaradi redkosti vključena v direktivo o habitatih.

V Apenine so se zatekle tudi izolirane populacije apeninskega volka

in rjavega medveda. Ti dve vrsti sta se morali zaradi napredujoče

snežne odeje med zadnjo ledeno dobo naseliti v Italiji, ko pa se

je led stopil, so se manjše populacije ločile od severnih sorodnih

osebkov in se začele razvijati v posebno podvrsto.

ApeniniEna od njih, tj. gams Rupicapra pyrenaica ornata, je na začetku

20. stoletja zaradi lova skoraj izumrla, vendar se zaradi uvedbe

stroge varstvene zakonodaje populacija zdaj počasi povečuje.

Populacija se je v 30. letih prejšnjega stoletja zmanjšala na samo

20 osebkov, zato so organi, pristojni za ohranitev, začeli intenziven

program gojenja v ujetništvu in ponovne naselitve. Danes po

ocenah na prostem živi približno 450 osebkov, vendar je celotna

populacija zaradi svoje majhnosti zelo občutljiva za posledice

oplojevanja v ožjem sorodstvu in katastrofalnih dogodkov, kot so

bolezni.

Druge tipične vrste v Apeninih vključujejo endemičnega naočarja

Salamandra terdigitata in redkega malega gada Vipera ursinii, ki živi

na visoko ležečih travnatih ravnicah nad 1 700 m nadmorske višine.

Podobno kot na drugih oddaljenih gorskih območjih je tudi

v Apeninih število prebivalstva majhno in se še zmanjšuje. Zato

tradicionalni sistemi ovčjereje izginjajo. Vendar se glede na to,

da je večina osrednjih Apeninov vključena v omrežje povezanih

narodnih parkov, poskušajo ponovno oživiti gorske vasi s temeljito

načrtovanimi pobudami za ekološki turizem.

Abruški gams na gori Gran Sasso. Fotografi ja © Gino Damiani

Naočar.

Fotografi ja © Leonardo Ancillotto

Ap

en

ini


111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111111

Skandinavsko gorovjeSkandinavsko gorovje, ki se je izoblikovalo v zaporednih obdobjih

poledenitve, je najstarejše gorovje v alpski regiji. Poteka prek

Skandinavije od najsevernejšega dela Finske do južne Švedske

in Norveške in meri 1 400 km. Povprečna nadmorska višina je

500 m, čeprav je nekaj vrhov višjih od 1 000 m, nekaj pa jih je celo

višjih od 2 000 m. Tu je tudi največja evropska gorska planota

Hardangervidda, ki meri več kot 8 000 km².

Vremenski pogoji so na splošno zelo ostri, saj se temperature večji

del leta gibajo okrog ledišča. Na zahodu je čutiti vpliv oceana in

Zalivskega toka, vzhod pa je z manj vetra in padavin bolj celinski.

Zaradi takšnih težkih pogojev več kot polovica Skandinavskega

gorovja ni porasla z gozdom, ampak so obsežna območja pokrita

s planinskim rastlinjem s prevladujočimi tipičnimi vrstami, ki

uspevajo na vresiščih, kot so resje, trave in šaš.

Občasno se na vmesnih območjih s kakovostno prstjo in visoko

vlažnostjo pojavljajo redke zlatičevke, kot je zlatica Ranunculus

lapponicus, in mak Papaver laestadianum. Ob njih raste drobcen

sleč Rhododendron lapponicum, ki v višino zraste le 5–15 cm. Na

trajno zamrznjenih tleh se občasno pojavljajo barja palsa. Zaradi

ekstremnih podnebnih pogojev je za ta barja značilno trajno

zamrznjeno jedro, ki se postopno povečuje, dokler plast šote ne

poči in se dvignjeno blato sesede.

Na višje ležečih območjih je rastlinstvo tako redko, da prevladujejo

gole skale in pečine. Tu lahko preživi le nekaj vaskularnih rastlin,

kot je zlatica Ranunculus glacialis. Na nižjih območjih ob gozdni

meji je mogoče najti zaplate z zakrnelo brezo in subarktičnim

grmičevjem z vrstami vrb. Še nižje pa so pobočja obdana s puhasto

brezo Betula pubescens czerepanovii, ki je prevladujoči tip gozda

v Skandinavskem gorovju.

Za Skandinavsko gorovje je v primerjavi z drugimi visokogorji

značilno razmeroma majhno število različnih vrst. Kljub temu so

te gore zaradi svoje velikosti in nedotaknjene narave pomemben

sestavni del biotske raznovrstnosti v Evropi. To je eno od redkih

preostalih območij v Evropi, kjer je še vedno mogoče najti pravo

neokrnjeno naravo.

Tu je mogoče najti skupaj 44 habitatnih tipov ter 29 rastlinskih in

18 živalskih vrst iz direktive o habitatih. Veliko živali je omejenih na

obtečajno regijo, na primer polarna lisica Alopex lagopus, rosomah

Gulo gulo, snežna sova Nyctea scandiaca in arktični sokol Falco

rusticolus.

Polarna lisica živi v EU le na Švedskem in Finskem, kjer je

populacija zelo majhna (le 150 osebkov). Njen življenjski krog je

odvisen predvsem od razširjenosti njenega najpomembnejšega

plena, tj. skandinavskega leminga Lemmus lemmus, za katerega

je značilen reden 3- do 5-leten cikel izjemnega povečanja in

zmanjšanja populacije. V najbogatejših letih, ko so lemingi zelo

razširjeni, je lahko v leglu polarne lisice 12–20 mladičev, v obdobju

pomanjkanja hrane pa prvih nekaj mesecev preživi le malo

mladičev. Takšno stanje je še bolj zaskrbljujoče, ker bodo na vrsto

verjetno zelo vplivale podnebne spremembe v prihodnjih letih.

Navzočnost človeka v Skandinavskem gorovju je zelo majhna, kar

pa ni presenetljivo. Negativen vpliv nekaterih dejavnosti, kot je

zajezitev rek za hidroelektrarne, obsežnejša reja severnih jelenov ali

zmanjšanje poletne paše, je prostorsko omejen. Vendar je večina

gorskega sveta, kar zadeva vpliv človeka, še vedno nedotaknjena

in je zato eno od največjih neokrnjenih naravnih območij, ki so

ostala v Evropi.

GLAVNA – Sarek, severna Švedska; STRANSKA – belka. Fotografi je © Keijo Taskinen

11

Zlatica.

Fotografi ja © Keijo Taskinen

Sk

an

din

avsk

o g

oro

vje


12

VolčinVolčin Daphne arbuscula, ki je dobil ime po nimfi , ki se je spremenila v prelep grm, da bi

pobegnila grškemu bogu Apolonu, je zelo nenavadna rastlina. Spada med maloštevilne

starodavne vrste, ki so se razvile še pred nastankom Karpatskega gorovja. Danes je to zanimivo

zimzeleno grmičje s koralno rdečimi poganjki in svetlimi cvetovi mogoče najti le na manjšem

območju Karpatov na Slovaškem. Ta vrsta je zaradi starodavnega izvora morfološko in genetsko

zelo izolirana od drugih rastlin v regiji in zelo občutljiva za uničevanje okolja in podnebne

spremembe. Čeprav je v skladu z direktivo o habitatih strogo zavarovana, je zaradi hoje, turistov,

zbirateljev, napadov gliv in sprememb okolja še vedno zelo ogrožena.

Karpati so najmlajše in najvzhodnejše gorovje v alpski regiji.

V velikem loku, ki meri več kot 1 450 km, se raztezajo od Slovaške

do Romunije. Gorovje je dvakrat ožje od Alp in njegovi vrhovi so za

polovico nižji. Najvišji vrhovi so v Tatrah v Zahodnih Karpatih.

Na zunanjih pobočjih je trdna podlaga sestavljena predvsem iz

peščenjaka in skrilavca (fl iša), v notranjosti pa je gorska veriga iz

vulkanskih kamnin. Na celotno gorovje znatno vpliva okoliško

celinsko podnebje, ki prispeva k velikim temperaturnim razlikam

pozimi in poleti (od –21 °C do +35 °C).

Ker so Karpati na razmeroma nizki nadmorski višini, zgornjega

alpinskega in nivalnega pasu na splošno ni. Dejansko je nad

gozdno mejo le 5 % površine. Nasprotno pa montanski gozdovi

ponekod pokrivajo več kot polovico gorovja. V predgorju

prevladuje hrast, kot je graden Quercus petraea, medtem ko so

v sredogorju najpogostejši bukovi gozdovi.

KarpatiNa višje ležečih območjih se združijo v mešani sestoj bukovega

in jelkovega gozda ali bukovega, jelkovega in smrekovega gozda,

postopno pa vključujejo tudi sestoje macesna in cemprina. Ti

naravni montanski gozdovi spadajo med najobsežnejše gozdove

v EU. Vključujejo največje naravne gorske bukove in bukove/

iglaste gozdne ekosisteme, ki so ostali na celini, in najbolj prostran

prvotni gozd zunaj Rusije. Struktura teh pragozdov, v katere še

danes ni posegel človek, je zelo raznovrstna, v njih pa si različno

stara drevesa iščejo prostor med množico odmrlih in razpadajočih

dreves, ki ležijo na gozdnih tleh.

V Karpatih je mogoče najti tudi bogate mokriščne habitate.

V teh gorah izvirajo pomembne reke, kot so Dnester, Visla in Tisa.

Podobno kot večina alpskih rek narastejo zgodaj spomladi in

poleti, ko se topi sneg, kar včasih povzroči hude poplave v okoliških

nižinah. Poleg tega je na višini 1 350 do 1 970 m približno 450

majhnih gorskih jezer, ki so zlasti ledeniškega izvora.

Za druge habitate v Karpatih, kot so alpinski travniki in gorski

pašniki, je značilna dolga tradicija človekove rabe prostora, saj se

več stoletij uporabljajo za pašo ovc in goveda. Čeprav ta travišča

obsegajo manjše območje kot gozdovi, so za prosto živeče vrste,

zlasti za rastline in nevretenčarje, enako pomembna.

Mala Fatra, Slovaška. Fotografi je © Josef Šibik

Foto

gra

fi ja

© T

om

as

Pa

ste

ka

Ka

rpat

i


13

Foto

gra

fi ja

© J

. Hla

sek

V Karpatih je na splošno mogoče najti zelo veliko vrst. Eden od

razlogov za tako visoko stopnjo biotske raznovrstnosti je dejstvo,

da je to gorovje življenjsko pomemben prehod za razširjanje in

selitev med severom in jugom ter med vzhodom in zahodom.

Ugotovljeno je, da tu živi več kot 3 500 rastlinskih vrst, vključno

s 481 endemičnimi vrstami, kot je volčin Daphne arbuscula.

Ta spada med 48 rastlinskih vrst v Karpatih, ki so zaradi svojega

negotovega stanja vključene v direktivo o habitatih. Karpati so

tudi zatočišče za velike mesojede živali in različne manjše sesalce,

kot sta endemična voluharica Microtus tatricus in svizec Marmota

marmota latirostris.

V Karpatih gnezdi, prezimi ali se prek njih seli več kot 300 vrst ptic,

vključno s kozačo Strix uralensis, belohrbtim detlom Dendrocopus

leucotus in črno štorkljo Ciconia nigra. Tu živi trideset odstotkov

celotne evropske populacije belohrbtega detla, skupaj s 40 %

evropske populacije malega klinkača Aquila pomarina.

Ledeniško jezero, Tatre. Fotografi ja © Jan Šeff er

Velike mesojede živaliVloga Karpatov kot pribežališča za velike mesojede živali je morda eden od najpomembnejših

vidikov njihove biotske raznovrstnosti. Gorski svet je eno zadnjih območij v Evropi, ki podpira

za preživetje sposobne populacije velikih mesojedih živali. Po gozdovih se še vedno prosto

giba približno 8 000 rjavih medvedov Ursus arctos, 4 000 volkov Canis lupus in 3 000 risov

Lynx lynx, ki predstavljajo več kot 40 % celotne populacije EU. K njihovi precejšnji razširjenosti

nedvomno prispevajo obsežna območja neprekinjenih naravnih gozdov. Gozdovi zagotavljajo

tudi življenjsko pomembno povezavo med populacijami na severu in populacijami na zahodu

in jugozahodu. Dejansko so glavni vir za velike mesojede živali v ostali Evropi in pomemben

ekološki prehod.

Tipične gorske vrste vključujejo planinsko pevko Prunella collaris

in skalnega plezalčka Tichodroma muraria. Podobno kot v Alpah

tudi v Karpatih živi veliko različnih kultur in narodnosti. Tu živi

približno 16–18 milijonov ljudi, pri čemer se večina še vedno

ukvarja z ekstenzivno pašo. Vendar zadnje spremembe v smeri

tržnega gospodarstva resno ogrožajo nadaljnje preživetje gorskih

kmetij in vasi.

Svizec.

Fotografi ja © Paval Ballo

Ka

rpat

i


14

Balkan in Rodopi vključen le bolgarski del gorovja. Gorovje Pirin ima najbolj tipične

alpske značilnosti. Vključuje več kot 80 s snegom pokritih vrhov,

višjih od 2 500 m, 176 smaragdno zelenih jezer in nešteto lepih

ledeniških dolin in krnic na veliki nadmorski višini.

V Rodopih, ki so sicer enako visoki, pa je glede sestave vrst

opazen močan sredozemski vpliv. Poleg tega so precej odročni in

nedotaknjeni in zanje je značilna zelo redka poseljenost.

V teh dveh gorovjih je mogoče najti več kot 60 habitatnih

tipov iz direktive o habitatih. Zelo zastopani so zlasti gozdovi,

ki prek večine gorovja oblikujejo velika, neprekinjena območja

naravnega starega gozdnega rastja. Veliko dreves v teh gozdovih

je endemičnih za Balkan, kot so molika Pinus peuce, jelka Abies

borisiiregis in bosanski bor Pinus heldreichii.

Gorovje je zelo pomembno tudi glede rastlin. Le v Rodopih je do

zdaj ugotovljenih več kot 1 900 vrst. Veliko od njih je endemičnih,

na primer lilija Lilium rhodopaeum ali rodopska haberleja Haberlea

rhodopensis. V vseh gorovjih zaradi njihovega naravnega stanja še

vedno živijo znatne populacije velikih mesojedih živali in veliko

redkih ptic roparic. V Vzhodnih Rodopih naj bi živela največja

združba dnevnih ptic roparic v Evropi, vključno s pomembnimi

populacijami kraljevega orla Aquila heliaca, selca Falco peregrinus,

beloglavega jastreba Gyps fulvus in egiptovskega jastreba

Neophron percnopterus.

ди

не

в/w

ww

.ev

ge

nid

ine

v.co

m

Stara Planina, Balkansko gorovje. Fotografi je: GLAVNA © Evgeni Dinev/www.evgenidinev.com, STRANSKA – skalni plezalček © Mladen Vasilev/www.neophron.com

S pristopom Bolgarije k Evropski uniji leta 2007 je alpska

biogeografska regija dobila dve novi gorovji: Balkan in Rodope.

Balkansko gorovje leži v osrednji Bolgariji. Čeprav ni fi zično

povezano s karpatskim sistemom, je njegovo nadaljevanje, pri

čemer se začne na zahodnem skrajnem delu Transilvanskih Alp

blizu nenavadne soteske Železna vrata na meji med Srbijo in

Romunijo. Nadaljuje se prek Bolgarije, ki jo razdeli na dva dela, in

v pasu, dolgem 560 km, sega proti Črnemu morju.

Povprečna nadmorska višina Balkana je 900 m, v širino pa meri od

19 km do 32 km. Kljub strateškemu položaju in bližini Sofi je (ki je

oddaljena manj kot 100 km) je še vedno razmeroma nedotaknjeno

gorovje, za katero ni značilen znaten razvoj.

Še bolj proti jugu je Rodopski masiv sestavljen iz treh različnih

gorovij, ki so si zelo blizu: gorovja Rila, gorovja Pirin in Rodopov.

Slednji se raztezajo prek meje v Grčijo, vendar je v alpsko regijo

Slap Skakavitsa, gorovje Rila

Ba

lka

n in

Ro

do

pi


15

Gorska območja Evrope so kljub težavni topografi ji in

neprijaznemu podnebju poseljena od neolitika. Ekstenzivni

način kmetovanja, sezonske selitve in gozdarstvo majhnega

obsega so prispevali k zapletenemu mozaiku različnih kultur in

pokrajin, zaradi česar se je znatno izboljšala že tako bogata biotska

raznovrstnost regije. Do nedavnega so bile takšne dejavnosti

temelj gorskega gospodarstva po Evropi.

Vendar ta tradicija počasi izginja. Vedno več visokogorskih

kmetij se postopno opušča, ker se ne morejo širiti ali preiti na

intenzivnejše dejavnosti. Po drugi strani je turizem postal glavna

gospodarska panoga, ki pa lahko znatno obremenjuje gorsko

okolje. Večina sedanjih dejavnosti je povezana s smučanjem, za

katero je potreben znaten razvoj infrastrukture.

Najmanj 10 % Alp se je razvilo v zimska smučarska središča, vendar

je njihov vpliv glede onesnaževanja, zbijanja tal, sprememb

lokalnega rastlinja itd. opazen na bistveno širšem območju.

Podoben razvoj se začenja v Pirenejih, Karpatih in Pirinu ali Rili

v Bolgariji.

Dodatna velika težava je tudi večji promet. Stare in nove ceste

so glavna ovira za selitev vrst. Ocenjuje se, da prek Alp vsako

leto potuje 150 milijonov ljudi, od tega 83 % po cesti. Gorovja so

pomemben prometni koridor prek Evrope.

V gorskih regijah sta zelo zaskrbljujoča tudi zajezitev in

kanaliziranje večine glavnih alpskih rek za hidroelektrarne ali

intenzifi kacijo kmetijske dejavnosti. Zato se je bistveno spremenilo

naravno okolje v alpski regiji in zunaj nje, poleg tega so nastali

neželeni stranski učinki, kot so znižanje gladine podzemne vode,

erozija bregov in usedanje.

Veliko teh težav se je še poslabšalo zaradi splošnega pomanjkanja

usklajenega razvoja na področju rabe prostora v celotnem gorovju.

Vprašanja upravljanja v alpski regiji

Večina gorovij je na meji med različnimi državami, pri čemer se

pogosto obravnavajo kot obrobno ali manj pomembno vprašanje.

Glede na to je bilo nedavno uvedenih več pobud za spodbujanje

bolj usklajenega pristopa k upravljanju na ravni posameznih

gorovij, na primer Alpska in Karpatska konvencija.

Gorski svet: vodni stolp EvropeGorovja so za evropsko celino pomemben vir sladke vode.

Vodo iz zračnih mas prestrežejo in jo shranijo kot sneg

ali v jezerih, ledenikih in zbiralnikih, potem pa jo pošljejo

v nižine po nekaterih glavnih rekah Evrope (Ren, Pad,

Tisa …). Zlasti spomladi in poleti so gore bistvenega

pomena za zagotavljanje vode za namakanje kmetijskih

zemljišč in prehrano ljudi v velikem delu Evrope.

Vendar je večina alpskih rek kanaliziranih, njihovo rečno

dno je bilo poglobljeno, zgrajeni so bili jezovi ali je bil

izravnan njihov tok, da bi obvladali poplave, omogočili

gradnjo hidroelektrarn in ustvarili ali zavarovali kmetijske

površine v dolinah. To ni uničujoče le za naravno okolje,

ampak negativno vpliva tudi na lokalno gospodarstvo.

Zaradi oviranja naravnih procesov se je nepričakovano

znižala gladina podzemne vode, izsušile so se kmetijske

površine, nastale so nepredvidljive poplave, sprožili so

se plazovi blata itd. Več organov, pristojnih za preskrbo

z vodo, si zdaj prizadeva za blažje tehnične rešitve na

alpskih rekah, da bi obravnavali ta vprašanja.

Naturpark Lechtal, Avstrija. Fotografi ja © www.lechtal.at


Vp

raša

nja

up

rav

ljan

ja

KH

-78

-09

-63

7-S

L-C©

Gin

o D

am

ian

i

V tej seriji:

Evropska unija ima devet biogeografskih regij, v vsaki od njih pa je mogoče najti edinstveno mešanico

rastlinstva, podnebnih in geoloških značilnosti. Območja, pomembna za Skupnost, so izbrana za vsako

regijo na podlagi nacionalnih seznamov, ki jih predloži vsaka država v navedeni regiji. Dejavnost na tej ravni

omogoča lažje ohranjanje vrst in habitatnih tipov v podobnih naravnih pogojih v različnih državah ne glede

na politične in upravne meje. Skupaj s posebnimi območji varstva, določenimi v skladu z direktivo o pticah,

območja, pomembna za Skupnost, ki so izbrana za posamezno biogeografsko regijo, tvorijo ekološko

omrežje Natura 2000, ki se razteza prek vseh 27 držav EU.

Natura 2000 in the Alpine Region


Natura 2000 in the

Atlantic Region

Natura 2000 v atlantski regiji

European Commission

Natura 2000 in the Black Sea Region

Natura 2000 v črnomorski regiji

Natura 2000 in the Boreal Region

Natura 2000 v borealni regiji

Natura 2000 in the

Continental Region

Natura 2000 v celinski regiji

Natura 2000 in the Macaronesian Region

Natura 2000 v makaronezijski regiji

Natura 2000 v sredozemski regiji

Natura 2000 v panonski regiji

Natura 2000 v stepski regiji

ISBN 978-92-79-13259-9

Documents

valpski regiji