Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Industrijska zadruga

Leto IV, 2004

Vigenjc

1

2

VIGENJC. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi20 stoletje. Industrijska zadruga

Izdali in založili Muzeji radovljiške občineGlavna in odgovorna urednica Verena Štekar-VidicUrednica številke Saša FlorjančičLektorica Alenka BožičPrevajalec Wolfgang ZittaOblikovalka Barbara Bogataj –KokaljNatisnila tiskarna Medium d.o.o.Naklada 500 izvodovKropa 2004

ISSN: 1580-6529

Slika na naslovnici: dopisnica Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, trideseta leta 20. stoletja. Fotodokumentacija Ko-vaškega muzeja v Kropi.

Fotografije in dokumenti v slikovni prilogi: fotodokumentacija in arhiv Ko-vaškega muzeja v Kropi, posamične fotografije so posredovali Anže Habjan in Tončka Jelenc iz Krope ter Cilka Pogačnik iz Kamne Gorice.

Katalog kroparskega smučarskega okovja: fotodokumentacija in arhiv Kovaškega muzeja v Kropi, fotografije okovja iz zasebnih zbirk in depoja Kovaškega muzeja: Miran Kambič.

Izid glasila sta omogočila Ministrstvo RS za kulturo in Občina Radovljica

3

VigenjcGlasilo Kovaškega muzeja v Kropi

20. stoletje. Industrijska zadruga

Leto IV, 2004

4

Za Kovaški muzej v Kropi je izdaja Vigenjca, četrtega v zadnjih štirih letih,

veliko delo. Brez jasno začrtanega programa in vizije, dobre organizacije dela in

entuziazma to ne bi bilo mogoče. Če je pred več kot petimi desetletji, ko je muzej

začel delovati v Klinarjevi hiši, veljalo, da se mora zavarovati in ohraniti kropar-

ska fužinarska in kovaška dediščina, pa zdaj še vedno nadgrajujemo ugotovljeno

z novimi spoznanji, njihovo predstavljanje pa posodabljamo. Teme, ki jih spro-

žajo Vigenjci, ustvarjajo širok krog sodelavcev Kovaškega muzeja in pomembno

strokovno komunikacijo, kar kustosu, samemu na delovnem mestu, omogoča

ustvarjanje intelektualnega okolja za pojasnjevanje novih vsebin in njegov lastni

razvoj. Najvažnejši motiv vsega muzejskega dela v Kropi pa je predstavitev kro-

parske dediščine v obliki in na način, ki je razumljiv domačim in tujim obiskoval-

cem muzeja. Tudi teme, ki so obravnavane v tokratnem Vigenjcu, so namenjene

najprej pojasnitvi kroparske zgodovine na poljudno-strokoven način, to pa bo

kasneje podlaga scenarija za novo muzejsko postavitev o Kropi v 20. stoletju.

Razstavo nameravamo v novem prostoru v drugem nadstropju postaviti leta

2008. Do tedaj bo izšlo še nekaj Vigenjcev, v katerih bomo predstavili kropar-

sko gospodarsko, politično in družabno življenje minulega stoletja. Vzporedno

pa v sodelovanju z Občino Radovljica ter spomeniškovarstveno službo iz Kranja

nastajajo tudi načrti za ureditev celotne hiše, ki naj bi nekoč dobila širše kulturno

poslanstvo, postala naj bi informacijski center, dobila morda poročno sobo in

prostor za manjše kulturne prireditve, prostor za projekcijo filmov, novi depo in

muzejsko knjižnico ter prostor za osnovno zaščito muzejskih predmetov.

Verena Štekar-Vidic

direktorica MRO

5

BESEDA UREDNICE

Ob koncu 19. stoletja sta svobodna trgovina z železom in konkurenca

strojne proizvodnje žebljev segli tudi v stari železarski naselji Kropo in Kamno

Gorico, na »konec sveta, ki ni imel orožja proti dobi strojev«, kakor je pozneje

zapisal dolgoletni ravnatelj industrijske zadruge v Kropi Jože Gašperšič. Ko se po

več kot petdesetih letih po prehodu zadruge v državno lastnino skušamo vživeti

v življenjske zgodbe soustvarjalcev kroparske zadruge in zgodovine, spoznamo,

da je bila moč takratne Krope v trdni volji po preživetju in vizionarstvu posamez-

nikov.

S tokratnim Vigenjcem začenjamo niz izdaj glasila, ki bodo spregovorila o

pomenu in širših okvirih industrijske zadruge in njene naslednice tovarne Pla-

men v Kropi kot glavnih gospodarskih dejavnikov razvoja Krope v 20. stoletju

in njun vpliv na razvoj kraja in okolice. Za celovito predstavitev obširne in za-

htevne tematike smo k sodelovanju povabili nove sodelavce, ki so nam na pod-

lagi ohranjenega gradiva o poslovanju zadruge v muzejskem in drugih arhivih

pomagali umestiti kroparsko zadrugo v slovensko zadružništvo in gospodarsko

zgodovino 20. stoletja. Znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Slove-

nije dr. Žarko Lazarević, strokovnjak za gospodarsko zgodovino, ki mdr. raziskuje

tudi razvoj industrializacije in zadružništvo na Slovenskem pred drugo svetovno

vojno, umešča kroparsko zadrugo v slovenski zadružni prostor in ocenjuje njeno

poslovno uspešnost. Dva prispevka govorita o poslovanju zadruge v času dveh

pomembnih prelomnic v njenem obstoju. Toni Bogožalec, zgodovinar iz Kro-

pe, ki je življenju v Kropi v prvih dveh desetletjih 20. stoletja posvetil tudi svojo

diplomsko nalogo, piše o delovanju zadruge v času prve svetovne vojne, drugi

znanstveni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije dr. Jože Prinčič,

strokovnjak za gospodarsko zgodovino Slovenije in Jugoslavije po drugi svetovni

vojni, pa nam predstavlja zadrugo v zadnjih dveh letih pred njenim podržavlje-

njem, vojno škodo in njeno gospodarsko obnovo. Predstavljamo tudi proizvodni

program zadruge in tehniško opremljenost zadružne tovarne. Pregled razvoja

tehniške opremljenosti tovarne na podlagi ohranjenih inventarnih zapisnikov

zadruge in dokumentirano slikovno gradivo iz muzejskega arhiva prinaša pri-

spevek mag. Tadeja Brateta, svetovalca za področje tehniške dediščine z Zavoda

6

za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Proizvodni program zadruge predstavljava Saša

Florjančič, kustodinja Kovaškega muzeja, in mag. Tatjana Dolžan Eržen, višja kustodinja

Gorenjskega muzeja v Kranju, in sicer sama predstavljam predvsem izdelke množične

proizvodnje ter njihovo prodajo na jugoslovanskem in evropskem trgu in s tem tudi

pomen kroparske industrijske zadruge v jugoslovanskem gospodarstvu pred drugo

svetovno vojno, Tatjana Dolžan Eržen pa program smučarskega okovja, ki ga je zadruga

začela razvijati v tridesetih letih 20. stoletja in ga je po drugi svetovni vojni nadaljevala

tudi njena naslednica, tovarna Plamen. Zgodovinske, tehniške in etnološke obravnave

zadruge zaokrožujejo spomini na žebljarsko zadrugo, ki jih je zapisal Joža Eržen, vodič

in oskrbnik Kovaškega muzeja v Kropi. Zadnji prispevek prinaša popis biliografskih za-

pisov o Kropi in Kamni Gorici iz vzajemnega kataloga COBIB, uredil ga je Damjan Mulej,

absolvent bibliotekarstva z Bleda.

Leta 1944 je Jože Gašperšič v Kroniki Plamena do leta 1940, zapisal: »Besedo ima in

bo imela zgodovina. Kronika zadruge za prvih 50 let njenega dela priča o naporih in

žrtvah, uspehih in neuspehih, zmotah in spoznanjih, o rasti preko časa, pionirstvu in

izkušnjah. Kronika je mišljena kot okvir in orodje bodočemu zgodovinarju, ki bo ločil

zrno od plev in odkril bistvene poteze zadružne usode«. Veličina ljudi, ki so ustvarjali za-

drugo in nato tudi Kovaški muzej, je tudi v tem, da so nam ohranili dragocen arhiv svoje-

ga poslovanja.

Saša Florjančič

7

Dr. Žarko Lazarević

KROPARSKI ZADRUŽNI SVET

Kropa je eden izmed slovenskih krajev, kjer močno cenijo lastno zgodovinsko dediščino. To se kaže v dejstvu, da je bila kroparska zgodovina pred-met številnih predstavitev, sočasnih in poznejših, in to predvsem ljudi iz domačega okolja. Bistveni pouda-rek v raziskovanju kroparske preteklosti je bil in je na razvoju zadružništva v kraju. Natančneje, v središču zanimanja je kovaška zadruga, zaradi katere bo Kropa vselej prepoznavna. Zaznamovala je podobo kraja in se zapisala v zgodovinski spomin prebivalstva. Zato je bilo o kovaški/žebljarski zadrugi veliko tehtnega že napisano, in to z različnih vidikov. Prav tako so v sami zadrugi izdatno poskrbeli za dokumentiranje svoje dejavnosti. Na eni strani z lastnim glasilom, na drugi s Kroniko Plamena,1 prvovrstnim virom, ki povzema vse relevantno dogajanje v zadrugi in okrog nje. V Kroniki je na osnovi gradiva, ki je nastajalo ob vsako-dnevnem poslovanju, podan celovit pregled razvoja zadruge do druge svetovne vojne. Zato na tem mestu ne bomo predstavljali zgodovine žebljarske zadruge, kajti to ne bi bilo smiselno, lahko bi samo ponavljali oziroma povzemali dosedanje izsledke in ugotovitve, se pravi že povedano in že zapisano.

V nadaljevanju bomo raje poskušali v razpravlja-

nje o žebljarski zadrugi vnesti nekaj elementov, ki so jih dosedanje obravnave puščale ob strani. V bistvu

gre za dvoje, in sicer najprej za umestitev kroparske žebljarske zadruge v slovensko zadružništvo, za iska-nje skupnih in razlikujočih elementov. Nato pa bomo nekoliko pozornosti namenili analizi zadružnega po-slovanja na podlagi nekaj kazalcev, ki jih je mogoče najti v bilančnih izkazih. Relativizacija bilančnih podatkov nam bo na podlagi skupnega imenovalca omogočila primerjavo poslovnega uspeha zadruge v različnih državno-političnih skupnostih in spre-minjajočih se ekonomskih razmerah do druge sveto-vne vojne.

***

Upravičenost historičnega spomina v Kropi je trdno utemeljena v naravi žebljarske zadruge. Poleg drugega je bila zadruga tudi središče, okoli katerega so nato nastale še druge, konzumna, kreditna, stavb-na in gozdarsko-obrtna zadruga, ki so vse skupaj ustvarjale zaokroženo gospodarsko organizacijo v kraju. Zadruge so prebivalstvu omogočale zadovolje-vanje različnih potreb na organiziran, bolj dostopen način kakor v drugačnih razmerah. Hkrati je bila ko-vaška zadruga v slovenskem zadružnem gibanju med izjemami. Dajali so jo za svetel zgled, da se je mogoče na zadružni podlagi lotevati tudi zahtevnejših proiz-vodnih in organizacijskih procesov. Dejstvo je, da so

8

v strukturi slovenskih zadrug glede na organizacijsko ustreznost in kapitalsko zahtevnost prevladovale bolj enostavne zadružne oblike. Največ je bilo kreditnih zadrug, sledile so jim kmetijske, mdr. mlekarske, živinorejske, strojne, vinarske, sadjarske zadruge, vendar so se le redke dvignile nad osnovne funkcije organiziranega zbiranja in posredovanja pridelkov. Proizvodnih zadrug, ki bi presegale obrtniško raven in že pridobivale industrijski značaj, ni bilo. Kropar-ska zadruga je bila za zadružno gibanje, ne samo za slovensko, temveč tudi za jugoslovansko, dokaz, da je mogoče z zadružništvom, utemeljenim na vzajem-nosti in solidarnosti, uspešno preseči nasprotje med delom in kapitalom. Kazala je, kako je mogoče z zdru-žitvijo moči »nemočnih« poskrbeti za skupnost in za posameznika ter uspešno tekmovati s »kapitalistično« naravnanimi podjetji tudi na industrijskem področju. Pričala je tudi o moči solidarnostnega kolektivnega podjetništva, v katerem je bil dobiček sicer nujna kategorija, vendar brez težnje po skrajnem maksimi-ranju. Bila je model »podružbljanja/socializacije« go-spodarstva, kakršnega so si predstavljali v okviru kor-porativne katoliške gospodarske doktrine. Zato tudi ni nenavadno, da je zadrugo sprejela v svoje okrilje v slovenski katoliški tabor uvrščena Zadružna zveza iz Ljubljane, ki je zagotavljala strokovno pomoč in s po-sojili omogočala razmah kovaške dejavnosti v Kropi.

Čeprav je bila žebljarska zadruga izjema v slovenskem zadružništvu, pa je bila na drugi strani globoko vraščena vanj. Z njim je delila podobne iz-kušnje in tudi razvojne silnice. To velja na splošni rav-ni, v detajlih pa so zaradi žebljarske (kovinarske) de-javnosti seveda pomembne razlike. Ko se postavimo na izhodišče in si postavimo vprašanje, čemu in od kdaj se pojavljajo zadruge, lahko najdemo zanimive vzporednice med splošno slovenskimi in lokalnimi kroparskimi razmerami.

Zadružništvo je bilo namreč reakcija na za-ostrene gospodarske razmere, porojene s komerci-alizacijo gospo darjenja, ki je povzročala ekonomsko prestrukturiranje in naglo socialno razslojevanje v slovenskih krajih, predvsem v drugi polovici 19. stoletja. Popoln prehod v denarno gospodarjenje je prizadel vse sloje, a najbolj predstavnike drobno-gospodarskega sektorja (kmete, obrtnike, majhne trgovce), ki so prevladovali v slovenski gospodarski strukturi. Izhod iz latentno kriznih razmer je bil mogoč samo s prilagoditvijo danemu ekonomskemu sistemu. Da pa ta proces le ne bi potekal stihijsko, je bilo nujno najti pripomoček, ki bi omogočil znatno olajšano prilagoditev kapita listični ekonomiji in iz-ognitev velikim spremljajočim socialnim pretresom. Premostitev vrzeli kapitalističnega gospodarjenja oziroma komercializacije bi na začetku zagotovila ekonomsko preživetje in nato tudi nadaljnji razmah drobnogospodarskega sektorja. Kot možni in tudi udejanjani odgovor se je ponujalo zadružništvo, ki naj bi na podlagi vzajemnosti, solidarnosti in samo-pomoči kot zaokrožen gospodarski sistem v obliki

proizvod nih, prodajnih in nabavnih zadrug omogo-čalo organizirano nasto panje na trgu, kreditne za-druge pa bi to prizadevanje finančno podpirale.

Glavne značilnosti razmer v Sloveniji so bile za-znavne tudi v Kropi. Kronika Plamena nam v uvod-nem poglavju, v orisu razmer v desetletju pred zadru-go, to tudi potrjuje. Lokalni trg žebljarskih izdelkov je obvladovalo nekaj posrednikov, ki so določali pogoje in ceno dela, kar je zbujalo veliko ogorčenja in jeze. To je bila ustrezna podlaga, ki je omogočala mobilizacijo ljudi. Potreben je bil energičen in ugle-den človek, ki bi mogel z avtoriteto svoje osebnosti in prepričevalno močjo združiti posameznike v zadrugo. V 19. stoletju so to vlogo na slovenskem podeželju navadno opravljali duhovniki in učitelji, ki so bili najbližje vsakodnevnim socialnim stiskam prebivalstva. Neravnodušnost, podprta s socialnim čutom, jih je silila v iskanje rešitev. Nemalokrat so bili ravno učitelji in duhovniki edini izobraženci, ki so lahko jasno razločili skupne interese od posameznih in jih z uporabo zadružnega modela povezali v do-polnjujočo skupnost. Tudi Kropa je morala dočakati odločnega moža z jasnim ciljem, da se je premaknilo. To se je zgodilo s prihodom Frana Hönigmana, ki je v letu 1893 prišel v Kropo za župnika. Hönigman je s številnimi intervencijami spodbudil tudi zanimanje deželnih oblasti za kroparske razmere. S tega mesta so Kroparjem oziroma obrtnikom tudi svetovali usta-novitev zadruge.

Žebljarska zadruga je nato začela poslovati v maju 1895, v t.i. drugi dobi slovenskega zadružni-štva, zunaj prvega ustanoviteljskega vala v sedem-desetih in osemdesetih letih 19. stoletja. Vpogled v zadružna pravila nam ponuja tudi paralelo z drugimi slovenskimi okolji. Glede na organizacijsko podlago uvrščamo žebljarsko zadrugo v tip tako imenovanih »mešanih zadrug«. Značilnost tega zadružnega mo-dela je v njegovi vmesnosti med klasično delniško družbo in čisto zadružno formo. Po tem modelu so namreč zadružniki lahko imeli po več deležev in temu primerno število glasov, kar je dajalo odločilno težo pri upravljanju zadruge in delitvi dela dobička iz poslovanja. Vodstvo zadruge je bilo samoumevno na-grajevano za svoje delo. Ta zadružni model, povzet po zadružnem teoretiku in praktiku Schulze-Delitschu, je v nekoliko modificirani obliki prenesel v slovenski prostor Mihael Vošnjak. Teh zadrug se je zaradi vklju-čevanja posameznih potez delniških družb vseskozi držal pridih »kapitalističnosti«. Intimno jih pretežni del slovenske zadružne javnosti ni nikoli povsem sprejel kot avtentično zadružno obliko. Večina teh t.i. »mešanih zadrug«, prevladovale so v začetnem obdo-bju zadružnega delovanja, je v poznejših desetletjih prešla na načelo statusne enakosti zadružnih članov, ki je veljal za pristno zadružno podlago.

Nekoliko nenavadno zvenijo določila prvih pra-vil žebljarske zadruge, ki so delila članstvo na »prave« in »izredne« člane. Kriterij razločevanja ni bila veli-

9

kost vložka v zadrugo, temveč izvor članstva. Posa-meznik je lahko postal pravi član, če je bil opravilno sposoben, poleg tega pa je moral biti še Kropar ali Kamnogoričan, moral je stalno prebivati na območju teh dveh občin. Celo več, s pravili je bilo izrecno pre-povedano oziroma onemogočeno, da bi Kroparji ali Kamnogoričani postali izredni člani. Take statutarne določbe so bile v nasprotju z zadružnimi ideali, ki so izpostavljali odprtost do vseh in demokratičnost no-tranjega življenja v zadrugi. Želje in stvarnost, iluzije oz. ideali in resničnost so mnogokrat v nasprotju. Življenje gre pač svojo pot.

Da bi zadeve postale razumljivejše, jih mora-mo postaviti v širši kontekst. Namen teh določil je bila obramba zadruge pred kakršno koli možnostjo prevzema, ki so jo sicer omejevali, a ne povsem pre-prečevali tudi drugi statutarni členi. V pravila je bila vgrajena tudi konkurenčna določba. Z vstopom v za-drugo so se posamezniki odrekli prostemu opravlja-nju zasebne kovinarske obrti na območju radovljiške-ga okraja. Zato je bilo nujno obvarovati zadružnike pred nelojalno konkurenco na lastnem dvorišču. Še zlasti, če upoštevamo dejstvo, da je zadruga morala sprejeti v službo prav vsakega pravega člana in mu dodeliti delo v skladu z njegovo usposobljenostjo. Z zapiranjem dostopa v članske vrste so se zadružniki pravzaprav branili pred spremembo strukture član-stva, da bi ohranili lokalni značaj zadruge. Hkrati so s tem dosegli, da so na občnih zborih odločali sami o sebi. Kajti samo pravi člani so imeli poleg aktivne še pasivno volilno pravico. Samo pravi člani, to je Kroparji in Kamnogoričani, so lahko volili in bili iz-voljeni. »Izredni člani« so se lahko samo opredeljevali o predlogih, ki so jih predstavljali »redni člani«. Za-druge pa ni bilo treba varovati samo pred zunanjim svetom, vgraditi je bilo treba tudi varovalke, da si zadruge ne bi prilastili lokalni veljaki. Preprečiti je bilo treba, da bi se nato s pomočjo zadruge uveljav-ljala praksa, kakršne se je večina zadružnikov želela osvoboditi. Od tod določila, da ima vsak delež en glas, razen pri večjem številu deležev. Takrat je pet deležev pomenilo en glas, posameznik pa je lahko imel največ pet takih združenih glasov, maksimalno torej 25 deležev.

V hotenju po zaščiti interesov zadružnikov niso bili v Kropi prav nič izjemni in izvirni. Tako je ravnala vrsta zadrug drugod po Sloveniji, ki so se uvrščale v kategorijo »mešanih zadrug« oziroma zadrug »meša-nega ustroja«. Težnja, delno tudi skušnjava zavarovati interese trenutnih zadružnikov oziroma »sebične« interese, kot so trdili oponenti te zadružne forme, je bila močna in človeško razumljiva. Želja po zaslužku z dividendami (delninami), pa čeprav majhnem, in želja po uveljavitvi premoženjskih razlik je bila močnejša od priporočil zadružnih teoretikov in bolj socialno opredeljenih praktikov. Tako se je dogajalo, da so zadruge praktično onemogočale dostop v vrste po kroparsko »rednih«, drugače »glavnih« zadružni-kov. Glavni deleži so se dedovali oziroma prodajali v

zaprtem krogu. Tudi v Kropi se je članstvo v zadrugi prenašalo znotraj družin iz roda v rod. Torej ni prav nič presenetljivo, da so »mešane zadruge« obtoževali »aristokratizma in kapitalizma« v zadružni preobleki. V tem kontekstu sodi kroparska žebljarska zadruga v širšo zgodbo o »aristokratih« in »demokratih« med slovenskimi zadružniki, v zgodbo o zagovornikih schulze-delitsch/vošnjakovega oziroma raiffeisen/krekovega zadružnega načela.2

Omenili smo že, da so »mešane« zadruge z za-četkom 20. stoletja prehajale na drugačno načelo, na raif feisnova zadružna načela statusne enakopravno-sti članstva. Vzrok za to je bila zadružna zakonodaja, ki je v zadnjih letih 19. stoletja priznavala davčne olaj-šave le tistim zadrugam, ki niso delile dobička, tem-več so ga uvrščale v rezervni sklad. S tem problemom so se ubadali tudi kroparski zadružniki. V letu 1899 so namreč prejeli odločbo davčne uprave o odmeri davka, ki je imela podlago v predpisih o obdavčenju delniških družb. Nobene pritožbe in prošnje niso za-legle, davek je bilo, kot v drugih podobnih primerih, treba plačati. Jim je pa to dalo misliti, da se je nujno lotiti preoblikovanja zadružnih pravil.

Ta proces ni bil enostaven, premagati je bilo tre-ba številna nasprotja, ukoreninjene navade, pa tudi predsodke. Tako so za začetek v letu 1900 statutarna določila le nebistveno popravili. Pri deležih so se ter-minološko izenačili z drugimi zadrugami in govorili o glavnih in opravilnih deležih. Na ta način so omo-gočili, da so tudi zaposleni v zadrugi postali njeni člani, čeprav so bili opravilni deleži postavljeni zelo nizko, le po eno krono. Vendar to ni pomenilo, da so sprejeli tudi statusno enakopravnost članstva. Imet-niki opravilnih deležev so bili namreč brez volilne pravice, aktivne in pasivne. Lahko pa so nastopali ko-lektivno, dvajset opravilnih deležev je dajalo pravico do enega glasu. Formalno so na ta način zadostili črki zakona, da v zadrugi delujejo samo člani. Bistvenega premika pa še zmeraj niso storili. Delitev polovice dobička se jim je zdela še vedno samoumevna, po-tem ko so izločili sredstva za obrestovanje deležev in dotirali rezervne sklade. Ker ni bilo spremembe na temeljni točki, je tudi davčna oblast žebljarsko zadru-go še zmeraj vodila v registru delniških družb in ji odmerjala temu primeren davek. S temi sprememba-mi je kroparska zadruga postala tipična zadruga »me-šanega« tipa, kakršnih je bilo na Slovenskem veliko.

Do prave reforme statutarnih določil je prišlo čez štiri leta, in to na zunanji pritisk. V letu 1904 je zadruga zašla v velike likvidnostne težave in je hotela urediti stabilno financiranje prek ljubljanske Zadružne zveze. Poleg tega jo je obremenjevalo tudi vsakoletno plačevanje davkov, katerih so bile druge zadruge oproščene. Splet teh dveh okoliščin je pri-pomogel k odločitvi za temeljitejšo spremembo pravil. Odpravili so statusno ločevanje članov, ostali so samo redni člani, ni bilo več glavnih in opravilnih deležev. Zadružniki so bili tako v načelu izenačeni v

10

pravicah in dolžnostih. Praviloma so morali biti tudi zaposleni v zadrugi. Možnost delitve dobička med zadružnike je bila odpravljena, zaradi česar davčna uprava ni imela več podlage za obdavčenje po vzoru delniških družb. Tudi kroparski žebljarji so svoji za-drugi s tem sneli oznako »kapitalističnosti« in jo uvr-stili med t.i. »demokratične« zadruge, ki so temeljile na načelu neposredne udeležbe in vzajemnosti. To so tudi glavni postulati, ki zadruge ločijo od drugih družb.3

Čeprav so bili vsi zadružniki na načelni ravni enakopravni, pa je tudi v tem primeru življenje šlo svojo pot. V zadrugah je prihajalo do številnih na-sprotij med člani, pri čemer v Kropi niso bili nobena izjema. V zadružništvu je bila namreč sistemsko vgra-jena osnova za konflikt med zadružniki zaradi nji-hovih različnih vlog (lastnik, upravljavec, delavec). V drugih, neproizvodnih zadrugah je bil ta konflikt manj izrazit. V sistemu industrijske proizvodnje pa je posameznik lažje menjal svoje vloge. Kot zadruž-nik je bil lahko član upravnega odbora in je imel priložnost dajati usmeritve operativnemu vodstvu zadruge, kateremu je bil v proizvodnem procesu podrejen. Skušnjave uveljavljati svoj prav so bile ve-like, kar je ob običajnih človeških lastnostih sprožalo obilico konfliktov. Teh sporov v zadrugah po navadi niso obešali na veliki zvon, zasledimo jih kot bežne omembe v sejnih zapisnikih uprave ali občnih zbo-rov. Navadno so se razmerja urejala s spremembami pravil. Tak poskus je dokumentiran tudi v Kropi; proti koncu prve svetovne vojne so s statutarnimi spremembami hoteli radikalno omejiti operativne pristojnosti uprave, kar pa je preprečila intervencija Zadružne zveze iz Ljubljane. Zadružnike je opozorila na neskladnost njihovih namenov z zadružno zako-nodajo, kar bi bil zadosten razlog, da bi pristojno so-dišče taka pravila odklonilo.

Kovaška zadruga je imela vsa leta svojega obsta-ja težave s financiranjem svoje dejavnosti, nenehno je primanjkovalo osnovnega kapitala in tekočih sred-stev. To ni bila kroparska posebnost, temveč značil-nost vsega slovenskega zadružništva. Osnovni kapital se je nabiral z deleži, ki so bili po navadi tako nizki, da so jih predstavniki drobnogospodarskega sektorja zmogli vplačati. Na ta način se prav veliko sredstev ni moglo nabrati, njihovo pomanjkanje pa je seveda omejevalo možnost širjenja poslovanja. Druge zadru-ge so si krepile poslovno verodostojnost z uvajanjem neomejenega jamstva (vsi zadružniki so jamčili za obveznosti zadruge z vsem svojim premoženjem). V Kropi so ubrali drugo pot, ves čas so vztrajali pri omejenem jamstvu. Zadruga je jamčila za svoje ob-veznosti le z lastnim premoženjem in z vplačanimi deleži, podobno kot običajne delniške družbe. Za okrepitev zaupanja med potencialnimi upniki je bilo zato nujno zvišati vsoto deležev. In ravno po višini vplačane vsote na posameznega zadružnika je kro-parska zadruga nedvomno izstopala iz slovenskega zadružnega povprečja. Proti koncu tridesetih let 20.

stoletja je ta vsota v povprečju znašala prek 20.000 dinarjev, v skupnem pa je seštevek vplačanih deležev presegal 5 milijonov dinarjev, kar je bilo za tedanji čas in tedanje gospodarske razmere veliko denarja. Kljub temu pa je bila finančna zahtevnost organizi-ranja industrijske proizvodnje, čeprav v zadružni ob-liki, velika. Zato je zadrugi nenehno primanjkovalo sredstev, močno je bila odvisna od tujih finančnih virov, ki so zelo vplivali na poslovne rezultate.

***

Z omembo te tematike se nam odpira zanimivo vprašanje o donosnosti zadruge v dolgoročnem ob-dobju do drugega spopada svetovnih razsežnosti. Najti je potrebno odgovor na dilemo, katera so bila tista leta oziroma obdobja, ko so bili zadružniki naj-bolj zadovoljni z rezultati svojega dela. Da bi zado-stili radovednosti, da bi spoznali dolgoročno gibanje donosnosti kovaškega dela, se moramo poglobiti v zadružne bilance, v letna zaporedja navidezno su-hoparnih številk in opazovati dolgoročne trendne premike. A še pred tem, da bo naše opravilo lažje, si moramo izbrati določene kazalce, ki nam lahko ilustrirajo strukturne dolgoročne spremembe v za-družnem poslovanju. S prevedbo teh kazalcev v rela-tivnostna razmerja se izognemo tudi opredeljevanju vrednostnih razmerij valut v času do konca druge svetovne vojne. V ta namen smo izbrali dva pokaza-telja, in sicer stopnjo zadolženosti zadruge (Grafikon 1) in čisto donosnost zadružnega kapitala (Grafikon 2). Prvi kazalec govori o deležu oz. pomenu tujih sredstev oziroma dolgov pri poslovanju zadruge, izraženem v razmerju med dolgovi in bilančno vso-to. Drugi kazalec pa priča o donosnosti zadružnega kapitala, izračunani tako, da smo dobiček delili s se-števkom vsote deležev in dolgov. Kazalca smo prera-čunavali v petletnih zaporedjih, da bi tako pridobili vpogled v celotno obdobje poslovanja zadruge do druge svetovne vojne.

Ko soočimo obe diagramski krivulji, opazimo tesno oziroma vzročno-posledično povezanost med donosnostjo in zadolženostjo. Nižja zadolženost se je takoj izrazila v višji donosnosti. Stopnja zadolženosti je bila v zadrugi velika. Povsem razumljivo, ker je za-drugi za širjenje obsega poslovanja primanjkovalo lastnega kapitala. Deleži so bili sicer za zadružne razmere visoki, a še zdaleč ne zadostni, da bi zado-voljili potrebe po kapitalu. Smer krivulj zadolženosti in donosnosti priča tudi o gospodarskem okolju, v katerem je poslovala zadruga. Čas do prve svetovne vojne je bil ustaljen in predvidljiv. Zadruga je v tem času počasi napredovala, bilančna vsota je vztrajno in enakomerno naraščala. Zadolženost, ki je nastala s prvim poslovnim dnem, je relativno nekoliko prehi-tevala rast bilančne vsote. Kljub počasnemu širjenju dejavnosti pa donosnost v času do konca prve sveto-vne vojne ni imela podobnih značilnosti. Njena kri-vulja se je vzpenjala in padala, po pravilu je rasti na naslednji kontrolni točki sledil padec. Zanimivo pa je,

11

da teh padcev v zadrugi niti niso občutili, let upada donosnosti niso imeli za kritična, zdela so se jim kar ugodna. Prva svetovna vojna je na nek način mnogim gospodarskim subjektom, tudi kovaški zadrugi, pri-nesla olajšanje. Inflacijsko financiranje vojne je ime-lo močen vpliv na gospodarsko življenje. Z obiljem denarja, ki se je stekal v blagajno, je zadruga lahko odplačala stara posojila in znižala raven zadolženosti na eno najnižjih stopenj v svoji zgodovini. Tako so kroparski kovači dočakali jugoslovansko državo raz-bremenjeni in pripravljeni na nov vzpon.

Dvajseta leta oziroma prvo desetletje jugos-lovanske države je bilo po gospodarski plati, tako kot drugje v Evropi, obdobje stabilizacije, poleta in optimizma. Gospodarska rast je bila dokaj hitra. Vse to so izkusili tudi kroparski kovači. V poslovnem letu 1919/20 so dosegli tako visoko stopnjo donosnosti zadružnega kapitala, kakršne niso zmogli nikoli več. Rezultat je bil toliko bolj navdušujoč, ker so visoko stopnjo donosnosti dosegli ob eni najnižjih bilanč-nih vsot do druge svetovne vojne. In razlog za to? Da ne bi ugibali, dajmo raje besedo kronistu: »Zadružna trgovina je bila v pretečenem poslovnem letu tako živahna in dobra v vseh ozirih, kot še nikdar. Pro-dali so vse zadružne izdelke in zalogo, takorekoč kakor so hoteli. Toliko je bilo povpraševanja, da ni mogla zadruga nikdar vsem odjemalcem postreči,

zlasti ker je vedno primanjkovalo železa in dru-gih surovin.«4 To leto je ostalo le še lep spomin, saj so stopnje donosnosti v naslednjih letih upadle na znatno nižjo raven, tudi pod predvojno raven. Z upa-danjem donosnosti je naraščala stopnja zadolženosti v zadrugi, ki je bila v dvajsetih letih absolutno in rela-tivno mnogo višja kot v času habsburške monarhije.

Vrhunec negativnih poslovnih izidov pa so zadružni računovodje izkazovali v tridesetih letih, zlasti v njihovi prvi polovici, v letih velike gospodar-ske krize. Čas prve polovice tridesetih let, čas velike gospodarske krize, je bilo nenavadno obdobje. Po besedah Prežihovega Voranca iz znamenite Jamni-ce je »vse gospodarstvo pričelo nekako gomazeti, in kar je dosihmal šlo samo od sebe, je postajalo z vsakim letom, z vsakim mesecem in dnem vedno otepavnejše«.5 Leto 1930 lahko štejemo za začetek krize v Jugoslaviji in z njo neizogibno tudi v Sloveni-ji. Velika gospodarska kriza se je tu začela z zamikom, vendar se je nadaljevala po enakem vzorcu kakor drugod. Najprej je pokazala zobe v kmetijstvu v letu 1930, se nato nadaljevala kot finančna kriza leto dni pozneje; ko pa se je sprevrgla še v industrijsko, je bila gospodarska dejavnost paralizirana. Tudi v Kropi so začeli zaskrbljeno in s strahom gledati v prihodnost, kajti leta 1930 je zadolženost dosegla najvišjo raven in vztrajala na tej ravni do okrevanja v drugi polovici

Grafikon 2: Čista donosnost zadružnega kapitala v letih 1895—1945

Grafikon 1: Stopnja zadolženosti zadruge v letih 1895—1945

12

tridesetih let. Poglavitni razlog ni bilo novo zadolže-vanje, temveč dejstvo, da v spremenjenih razmerah niso zmogli uresničiti načrtovanega razdolževanja. O kaki donosnosti v teh letih ni bilo mogoče govoriti, srečni so bili, če že niso imeli izgube.

Razmere so se obrnile na bolje v drugi polovici tridesetih let. Kriza je počasi prešla. K temu je pri-pomoglo še okrevanje v neposredni in oddaljenejši soseščini, znatno pa tudi jugoslovanske vlade, ki so se odločile za aktivnejšo gospodarsko politiko. Osre-dotočile so se na vzroke, in ne samo na posledice, kot so to počele nekaj let prej. Okrevanje in upanje na boljši gospodarski jutri so končno začutili tudi v Kro-pi. Poslovni izidi so se iz leta v leto rahlo izboljševali, bilančna vsota je ponovno naraščala. Zadolženost je padala, se približala tisti iz prvih let 20. stoletja in tako dosegla eno najnižjih vrednosti. Na žalost mno-gih kovačev pa donosnost nikakor ni hotela ubrati nasprotne poti. Vztrajala je pri dokaj nizkih ravneh, podobnih tistim z začetka stoletja.

Nizanje podatkov po posameznih letih zane-marja primerjalni pregled nad celotnim obdobjem do druge svetovne vojne. Zato moramo podatke nekoliko preurediti in jih predstaviti v tako, da bo jasno razvidno, katero obdobje je bilo najugodnejše za zadrugo s stališča zadolženosti in donosnosti. Pri presojanju nam bo v veliko pomoč spodnja tabela, v kateri so zapisane povprečne vrednosti obeh kazal-cev v štirih različnih obdobjih.

Tabela 1: Povprečne vrednosti zadolženosti in do-nosnosti do druge svetovne vojne

Zadolže-nost

Čista donosnost

v %Do konca prve svetovne vojne 70,4 1,6Med obema vojnama• dvajseta leta• trideseta leta

83,886,081,6

1,32,20,3

Od ustanovitve do dru-ge svetovne vojne 77,7 1,4

V času pred prvo svetovno vojno je bila zadruga v najboljšem položaju, tako glede obsega zadolženo-sti kot stopnje donosnosti. Resda so bila dvajseta leta bolj obilna, predvsem po zaslugi enega leta. Hkrati je bila tudi stopnja zadolženosti znatno višja. O tri-desetih letih pa bi bila vsaka beseda odveč.

Ob koncu si velja zastaviti še vprašanje, kaj so zadružne stopnje donosnosti dejansko pomenile. Umestiti jih je treba v širši kontekst donosnosti slo-venskega gospodarstva, kajti le tako lahko dobimo stvarne dimenzije. Žal tako podrobnih raziskav za posamezne panoge ali za gospodarstvo kot celoto v slovenskem zgodovinopisju še nimamo, prav tako ne

analize poslovnih uspehov drugih proizvodnih za-drug. Zato naslednja primerjava z bančništvom ozi-roma z drugimi industrijskimi delniškimi družbami ne bo povsem stvarna, docela zgrešena pa tudi ne. Na osnovi izračunov kapitalske donosnosti slovenskih bank v letu 1930 lahko zatrdimo, da je bila donosnost kroparske kovaške zadruge nizka, celo zelo nizka. Povprečna vrednost donosa na kapital je bila v ban-kah namreč 8,2 %. Najmanj donosna banka je dose-gala skoraj 5-odstotni donos, najproduktivnejša malo manj kot 13-odstotnega.6 Nič bolj spodbuden sklep o donosnosti kroparske zadruge ni mogoče izluščiti iz podatkov o donosnosti nekaterih delniških družb, ki so glede na višino izplačanih dividend, tudi izkazova-le znatno višjo stopnjo kapitalske donosnosti.7

OPOMBE

1 Vsi podatki, ki se nanašajo na žebljarsko zadru-go, so, če ni drugače navedeno, povzeti po knji-gi Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi in Kamni Gorici, 1894−1940, Jesenice 1944.

2 Podrobneje o teh zanimivih ideološko-poli-tičnih vidikih iz zgodovine slovenskega za-družništva glej Žarko Lazarević, »Aristokrati« in »demokrati« med zadružniki, v: Gestrinov zbornik, Ljubljana 1999, str. 351–364.

3 Emil Čeferin, Pregled zadružnega prava, zlasti o kmetijskih zadrugah, v sto letih na slovenskem ozemlju, v: Zbornik Biotehniške fakultete Uni-verze v Ljubljani, zvezek 24/1975, str. 39–40.

4 Kronika Plamena, op. 1, str. 74.5 Lovro Kuhar – Prežihov Voranc, Jamnica, Zbra-

no delo VII, str. 217. Zbrana dela slovenskih pes-nikov in pisateljev, Ljubljana 1964.

6 Žarko Lazarević, Jože Prinčič, Zgodovina slo-venskega bančništva, Ljubljana 2000, str. 76.

7 Drago Potočnik, Donosnost slovenske indu-strije, v: Tehnika in gospodarstvo, št. 11/12, str. 245–251.

13

Toni Bogožalec

Kropa, poznosrednjeveški trg s koreninami v antični dobi, je zmogla v 19. stoletju še zadnji spev fužinarstva. To obdobje se je začelo z eno vojno nekaj let po tistih časih, »ko se je nenaravno, z revolucijami, svet spreminjal: Kropa se je seznanila tudi s franco-skimi vojaki v času Napoleona Bonaparteja, ko so v času bojev z avstrijskimi četami prišli v Kropo. Ohranilo se je izročilo, da so kurili ognje na Placu in imeli vojaške vaje na Cuznarjevem polju (pod Kapelico, op. pisca).«2 Končalo pa se je z drugo vojno, prvo svetovno, z odhodom zadnjega Habsburžana, Karla I., s prestola cesarstva, v katerem so Kroparji živeli skoraj tričetrt tisočletja. Nekaj naslednjih strani tokratnega Vigenjca je namenjenih zelo zgoščenemu prikazu dogodkov med prvo svetovno vojno v Kropi s poudarkom na gospodarstvu. Mnogo obsežnejše delo, celostna obravnava Krope od druge polovice 19. stoletja do vključno drugega desetletja 20. stoletja, je v pripravi in v kolikor mu bodo rojenice naklonjene, bo v bližnji bodočnosti ugledalo luč sveta.

Predvsem čas prve svetovne vojne je pomenil za Kropo in za življenje Kroparjev veliko prelomnico. Njenega pomena se zaradi pomanjkanja kompleks-nih strokovnih del,3 ki bi obravnavala omenjeno temo, pa tudi zaradi relativno kratke časovne distan-ce ne zavedamo v celoti.

VSE PRESTRAŠENO; VSE KLIČE VOJSKA!1

ALI JE RAVNO ZDAJ BEDA V KROPI…?V drugi polovici 19. stoletja je kroparska »eli-

ta« na gospodarskem področju naredila iz »finfarja drobiž«, v večini primerov niti ne zavedno in niti ne samo po svoji krivdi. To je bila doba umišljene samozadostnosti, ki je rodila na propad obsojeno, vase zaprto kasto dedičev kroparskega obstoja in propada; ti so namesto na račun železarstva živeli na račun podedovanih fevdov fužinskih dni, vigenjcev, s trgovinami in gostilnami. Redki med njimi so razu-meli in želeli, da ne bi bilo tako. Če pa je na eni strani gospodarstvo drvelo v skorajda pogubno krizo, se je na drugi strani razmahnilo politično in družbeno življenje. V neskladju z realnimi razmerami se je šte-vilo prebivalstva Krope na začetku druge polovice 19. stoletja povzpelo na skoraj 1500 duš.4 Kroparski živelj se je vse bolj zanimal za politično delovanje in bil v marsičem med prvimi na slovenskem ozemlju: v obrambi in dvigu slovenstva,5 uvajanju čitalnic, orga-niziranju društev in združenj,6 kakor tudi v ostrem političnem boju med posameznimi protagonisti in celo goljufanju in poneverjanju volilnih izidov.7 Toda ta kroparska »renesansa« je bila seveda odvisna od gospodarstva. V sedemdesetih letih 19. stoletja je za-čelo število prebivalstva upadati, vztrajala je še peš-

14

čica trdoživih podjetnikov,8 vse več žena in deklet, pa tudi moških je iskalo delo v drugih krajih,9 tisti, ki so ostali doma, pa so vse bolj zahtevali spremem-be, med prvimi na Slovenskem so celo organizirali delavsko stavko.10 Namesto da bi korenito preobliko-vali gospodarstvo in se povezovali, so se kroparski fužinarji še vedno oklepali starega načina dela.11 Med njimi je najbolj izstopal Jurij (Georg) Magušar, ki ga lahko označimo za zadnjega močnega kroparskega fužinarja, vendar pa je bila njegova povzpetniška kariera kratka.12

S poglabljanjem krize se je končno začela uveljav-ljati zamisel o združevanju. Tako je bil leta 1883 usta-novljen začasni odbor Zveze kovaških mojstrov,13 leto kasneje je Okrajno glavarstvo predlagalo ustanovitev obrtne šole in povezovanje s sorodnimi železarskimi kraji (z Borovljami za razvoj puškarstva)14 in dalo po-budo za anketo – raziskavo o gospodarskem stanju v Kropi.15 V začetku leta 1888 je gospodarska kriza v Kropi dosegla višek. Januarja in februarja sta časni-ka Slovenec in Slovenski narod skoraj vsakodnevno poročala o dogajanju v Kropi. Zasebniki in ustanove so začele v Kropo pošiljati denar in živila.16 Zamotani klobčič kroparske krize se je začel počasi odmotavati šele spomladi leta 1894, ko so moči združili občinski odborniki kroparske občine in tedanji kroparski župnik;17 ob pomoči nekaterih politikov so sklenili ustanoviti gospodarsko zadrugo na temeljih Kreko-vega krščanskega socializma.18 Formalno je bila Prva zadruga za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi ustanovljena 16. novembra 1894,19 delati pa je začela spomladi naslednjega leta. Čeprav k Zadrugi ni pristopil najmočnejši podjetnik tedanje Krope Jurij Magušar,20 in so nekateri ustanovitelji že po nekaj le-tih odstopili, je ustanovitev Zadruge vseeno vzbudila tisto prepotrebno upanje na gospodarsko in socialno preživetje Krope.

V ozadju ustanovitve Zadruge pa je, kot že omenjeno, stala tudi politika, politiki katoliške pro-venience. Dva dni po ustanovitvi Zadruge je v Kropi potekal shod Slovenskega katoliškega društva za ra-dovljiški okraj ob prisotnosti pomembnih katoliških politikov: Vurnika, Ažmana, Žitnika in Gostinčarja.21 Čeprav se katoliška stranka sprva ni neposredno angažirala pri vodenju kroparske Zadruge, pa je bil njen prvi uspeh ustanovitev krajevnega Katoliškega kulturno prosvetnega društva.22 Katoliška napredna stranka (KNS, kasneje SLS, Slovenska ljudska stran-ka), si je na ta način utrjevala položaj v industrijskih krajih in Kropa je bila eden izmed redkih, v katerih je ta stranka prevzela vodilni položaj. Neizogibno pre-pletanje političnega in gospodarskega življenja ter z njim povezana vloga katoliške stranke sta bila za Kro-po značilna vse do nasilnega podržavljenja relativno uspešnega, na krščanskem socializmu temelječega podjetja po koncu druge svetovne vojne.

Prvo desetletje je bilo za Zadrugo desetletje boja za obstoj. Vzroki za to so bili nezaupanje in

trenja med zadružniki, zaradi katerih so Zadrugo za-pustili celo nekateri ustanovitelji (Hönigman in Haf-ner),23 še v večji meri pa boj za prevlado v Zadrugi med vodilnima političnima strankama, liberalno in katoliško.24 Tako se je Zadruga po ustanovitvenem zagonu znašla v finančnih škripcih. Nekaj tekočih finančnih obveznosti so iz lastnega žepa lahko po-ravnali njeni člani,25 prepotrebna posojila pa sta ji lahko omogočili samo katoliška ali liberalna stranka, pod patronatom katerih so bile vodilne slovenske finančne ustanove. Leta 1899 je Zadruga pristopila v katoliško Gospodarsko zvezo, predhodnico Zadruž-ne zveze. Posledica tega je bila odpoved posojil in finančne pomoči Kranjske hranilnice.26 Za prestop Zadruge v liberalni tabor se je močno trudila glavna dobaviteljica surovin, jeseniška Kranjska industrijska družba (KID) pod vodstvom daljnih kroparskih roja-kov Luckmannov.27 Zadruga, katere politični botri ji zaradi »politične nezanesljivosti« nekaterih vodstve-nih članov Zadruge niso želeli finančno pomagati, je bila postavljena pred dilemo: ali naj Zadruga postane akcijsko podjetje združenih delodajalcev iz Krope, ki naj vključi tudi druge, do tedaj še neodvisne pod-jetnike (to zamisel sta podpirala ravnatelj KID na Jesenicah in Kranjska trgovsko obrtna zbornica, op. pisca), ali pa naj Zadruga postane delavsko podjetje na podlagi načel krščanskega socializma, ki jih je zagovarjal dr. Krek.28 Pristaši liberalne stranke so s pomočjo nekaterih zaposlenih v Zadrugi in lokalne konkurence v dnevnem časopisju leta 1902 in 1903 obtožili Zadrugo poneverjanja uradnih listin (urad-nih bilanc stanja podjetja).29 Katoliška stranka je ta-koj vrnila udarec in dosegla, da je njihova Gospodar-ska zveza pridobila izključno pravico do opravljanja revizije v Zadrugi, za protiuslugo finančni pomoči pa je zahtevala prenos tekočega računa Zadruge na Gospodarsko zvezo.30 Zadnjič, toda z najmočnejšim orožjem, je liberalna stranka skušala prevzeti kropar-sko Zadrugo leta 1904, v času stavke kamnogoriških delavcev Magušarjevega podjetja. Dne 3. maja 1904 je izbruhnila stavka, ki so se ji pridružili tudi Magu-šarjevi delavci iz Krope.31 Stavka je sprožila pravi ča-sopisni dvoboj med katoliškim in liberalnim tiskom: katoliški časnik Slovenec je poročal: »...da so delavci v Kropi dosegli uspeh povsod, razen v dveh pri-merih, ki se jih označi kot tuje oziroma potujčene podjetnike...«32 Iz liberalnega tabora je takoj sledil od-govor predsednika stranke dr. Ivana Tavčarja z izjavo »...da iz filantropske sentimentalnosti koketirajo z delavstvom. Klerikalna stranka išče svojo slavo v nahujskanih stavkah. Če danes pogori na Javorni-ku, poda se Gostinčar v Kropo, in če v Kropi ne bode ničesar opravil, preselil se bode v Ljubljano...« V dru-gi izjavi pa je dr. Tavčar dodal: »…delavec naj bi z eno besedo postal citrona, katero naj do zadnje kaplje ožme duhovniška roka, to je vsekdar prvi namen vsakega štrajka, kateregakoli sta zasnovala Krek in Gostinčar bodisi v Ljubljani, bodisi na Javorniku, v Kropi ali kjerkoli si bodi. Krek in Gostinčar pa ljubi-ta samo tiste delavce, ki slepo in v največji zabitosti za njima capljajo.«33 Vodstvo katoliške stranke, v nje-

15

nem imenu dr. Janez Evangelist Krek, je poskrbelo še za zadnji korak k popolnemu prevzemu Zadruge. Odstranjeni so bili »nezanesljivi« kadri, prevetrilo se je nadzorstvo, ravnatelj Zadruge Fran Šolar pa se je kljub osebni naklonjenosti katoliški stranki, čeprav nasprotnega mnenja glede določenih vprašanj, uklo-nil pritisku in ostal na vodstvenem položaju. Poleg dr. Kreka, »drugega ustanovitelja Zadruge«34, je bil iz vrst katoliške stranke, povezane z Zadrugo, zelo po-memben tudi dr. Ivan Šušteršič, kasneje predsednik katoliške Slovenske ljudske stranke (SLS) in eden najpomembnejših slovenskih politikov.35 Katoliška Zadružna zveza, na katero je bila Zadruga finančno vezana, pa je za svojega zastopnika (v bistvu nadzor-nika) v Zadrugi imenovala župnika v Kropi Valentina Oblaka. Moč katoliške stranke SLS se je izrazila tudi na zadnjih predvojnih volitvah, ko so ji Kroparji na-menili več kot 90% vseh oddanih volilnih glasov.36

Leto 1905 je Zadrugi prineslo prepotreben mir za nadaljnji razvoj. Iz leta v leto je povečevala proiz-vodnjo in zaposlovala okoli 2/3 za delo sposobnih moških in ženskih delavcev iz Krope in Kamne Go-rice. Tik pred izbruhom prve svetovne vojne je v Za-drugi delalo nad 270 delavcev, od tega jih je bilo 197 zadružnikov, to se pravi članov Zadruge, ki so vpla-čevali zadružne deleže.37 V Zadrugi so izdelovali vse vrste ročno kovanih žebljev, količinsko pa so prvo mesto zavzemali tračniki (žeblji za železniške tire, im. tudi kladvice, op. pisca), sledili so jim stavbni in čevljarski žeblji, v manjši meri tudi verige. Izdelo-vanje raznega železnega orodja so kmalu po uvedbi proizvodnje opustili, vendar se je kot perspektiva po-javilo umetno kovaštvo. Zadruga je vse bolj prehajala od ročnega k strojnemu delu, s čimer je napravila ve-lik korak naprej v primerjavi z lokalno konkurenco. Stavka leta 1904 je zlomila moč Magušarjev, zaposlo-vali so samo še nekaj deset delavcev, podjetji Hafner in Šolar sta tudi še nekaj časa vztrajali: Hafner do »jutra« druge vojne, Šolarca do »večernic« druge.

AVSTRO–OGRSKA NAPOVEDALA SRBIJI VOJSKO28. junija 1914 so mladci srbske nacionalistične

organizacije Mlada Bosna v Sarajevu umorili avstro-ogrskega prestolonaslednika, nadvojvodo Franca Ferdinanda. Kljub napovedim o bližajoči se vojni je vladal varljiv občutek miru, trajajoč do razglasa o del-ni mobilizaciji neaktivnih vojakov od letnika 1872 da-lje.38 Mobilizacija je zajela enaintrideset Kroparjev,39 poleg vpoklicanih je še pet kroparskih fantov v tem času služilo redni vojaških rok, štirje pa so se javili prostovoljno. Vpoklicane je v ponedeljek, 27. julija 1914, ob 5. uri Kropa pospremila s Placa na njihovi poti do železnice v Podnartu.40 Čeprav vsi Kroparji, ki so bili poklicani pod orožje, niso bili sposobni za vojaško službo in so se vrnili domov, niso imeli jamstva pred nadaljnjimi vpoklici. Večina Kroparjev

– vojakov je bila razporejena v pehotni polk št. 17 (k.u.k. Infanterieregiment 17),41 domobranski polk št. 27 ter lovski bataljon št. 7. Drugi so bili razporeje-ni v topniške in tehnične enote ter v polke Landstur-ma.42 Prvemu vpoklicu so sledili stalno novi in novi,43 poleg tega pa je začel veljati odlok vrhovnih državnih oblasti, da imajo dijaki zadnjih letnikov vseh gimnazij in realnih šol pravico, da kadar koli lahko opravijo maturo za vse razrede, če se nato prijavijo v vojsko kot enoletni prostovoljci.44

Vlade najmočnejših evropskih držav so želele vojno za reševanje medsebojnih vprašanj, vendar pa so že prvi meseci spopadov pokazali preživetost do tedaj veljavne vojaške doktrine. To je bila vojna, kakršne še ni bilo. Potrebna je bila mobilizacija vseh gospodarskih in transportnih moči posamezne države ter praktično neusahljiv vir ljudi, vojakov za topovsko hrano. Pogoj za zmago v tej vojni je bila pri-lagodljivost gospodarstva.

DELO V ZADRUGI GRE ŠE DOSTI DOBROŠe pred izbruhom sovražnosti je časopis liberal-

ne stranke Slovenski narod zaradi hujskaškega govora dr. Šušteršiča proti Srbiji pozival srbske trgovce, naj ne kupujejo železarskih izdelkov kroparske Zadru-ge.45 Ta »skrb« pa je po vojni napovedi tako ali tako odpadla; za kroparske izdelke je bil izgubljen srbski trg, pa tudi vsi drugi predvojni trgi zunaj meja avstro-ogrske monarhije. Splošna zmeda ob izbruhu vojne je skoraj ustavila proizvodnjo v Zadrugi, pa tudi pri drugih kroparskih podjetnikih. Kopičile so se zaloge, primanjkovalo je surovin, veliko delavcev je ostalo za-časno doma. Ker so imeli popolno prednost vojaški transporti, je bil zelo otežen železniški promet.46

Konec avgusta je avstro-ogrska vlada objavila program za čim večjo gospodarsko učinkovitost podjetij, vezanih na vojaške potrebe. 24. avgusta je Zadruga dobila državno naročilo za izdelavo in doba-vo enajst milijonov planinčarjev (jegrov, op. avtorja), žebljev za okovanje vojaških čevljev. Kasneje so za-čela prihajati naročila za stavbne žeblje in tračnike.47 Državna naročila so od avgusta leta 1914 do konca vojne leta 1918 zasedla vse proizvodne zmogljivosti Zadruge ter drugih kroparskih podjetnikov. Naročil zasebnih trgovcev in posrednikov zaradi prezase-denosti proizvodnje sploh niso sprejemali. Vodstvo Zadruge je sprejelo sklep, da se začasno uvede daljši delovni čas, potreben za nemoteno delo, čeprav je bilo to v nasprotju z zadružnimi pravili,48 saj je bilo za urejanje in reševanje te občutljive problematike potrebno soglasje večine zadružnikov. Zaradi mobi-lizacije številnih članov Zadruge občni zbor ni bil sklepčen in preostali zadružniki so sklenili, da zaradi vojnih razmer spremembe delovnega reda preložijo na poznejši čas.49 Na delo so bili poklicani vsi delavci,

16

zaposleni v Zadrugi, tudi če niso bili zadružni člani, in brez izjeme vse ženske do 35. leta starosti. Konec leta je Zadruga zaposlovala sto devetdeset delavcev, za nemoteno delo pa bi jih potrebovala vsaj še sto. Po-manjkanje delovne sile je bilo čutiti tudi v zasebnih podjetjih Magušar, Hafner in Šolar, ki so konec tega leta zaposlovala okoli štirideset delavcev. Vsa pod-jetja so zaradi pomanjkanja delavcev iskala kovače žebljarje tudi zunaj Krope.50 Vojna naročila v Kropi so obsegala ročno kovane žeblje, katerih proizvodnja je zahtevala ne toliko strokovno kot priučeno delo-vno silo (praktično že od malih nog dalje vzgajano ob kladivu in nakovalu, op. avtorja). Razum je veleval, da bi bili kroparski kovači veliko bolj koristni, če bi delali za nakovali, kakor da so popolnoma neizkušeni in neizurjeni stali v vojaških rovih. Ravnatelj Zadruge Fran Šolar je na štab III. korpusa v Gradcu naslovil zahtevo po vrnitvi kroparskih vojakov in novembra je od c.kr. Vojnega ministrstva na Dunaju prispela pozitivno rešena vloga s pripombo, da se odločanje, kateri delavci so nujno potrebni za nemoteno proiz-vodnjo, prepusti vodstvu Zadruge.51

DELAVSTVO STOJI POD VOJA-ŠKO KOMANDO

Novo leto 1915 in prvi meseci tega leta so v Kropi minili v znamenju slabih obetov za prihod-nost. Vse pogosteje se je omenjalo možnost vojne z Italijo, kar se je uresničilo v maju. Vojna se je preselila tudi na slovensko ozemlje. Kropa je spadala v tretjo obrambno linijo, saj je bila od prvih bojnih črt od-daljena samo štirideset kilometrov zračne linije. Mo-bilizacije vojakov so si sledile v nekajmesečnih raz-mikih, civilno prebivalstvo pa so najbolj pestile vse hujše podražitve in pomanjkanje živil. Vse bolj pa je primanjkovalo tudi denarja za financiranje vojne. V letu 1915 so bila za zapolnitev državne blagajne prvič razpisana vojna posojila. Občina Kropa je vplačala dve vojni posojili v skupnem znesku 2000 kron.52 Po-leg občine so vojna posojila podpisovali tudi zasebni podjetniki in posamezni Kroparji, ki so vsega skupaj vplačali 3100 kron. Zadruga pa je v poslovnem letu 1914–1915 (za poslovno leto se šteje obdobje od 1. ju-lija do 30. junija naslednje leto, op. pisca) podpisala 7000 kron vojnega posojila in nato v poslovnem letu 1915–1916 še nadaljnjih 7000 kron.53

Zadruga je resnično imela veliko dela, še več pa problemov z delavci. Primanjkovalo je 120 delavcev, na delovna mesta vpoklicanih so morali stopiti tudi ostareli kovači in kovačice ter trinajst do petnajst let stari otroci. Slabe delovne razmere in nezadostna prehrana so predvsem pri mladoletnih delavcih pov-zročile veliko zdravstvenih težav.54 Ugodna rešitev zadružne prošnje o oprostitvi vojakov ni bistveno spremenila stanja. Vojna poveljstva so namreč za vsa-kega posameznega vojaka zahtevala vlogo za oprosti-tev, toda te prošnje so bile razmeroma neuspešne.55

Obilica dela ter pomanjkanje delavcev na eni strani in limitirane cene izdelkov ter s tem povezana ne-zmožnost dviga delavskih plač na drugi strani, so v drugi polovici leta 1915 privedle do odkritega spora med delavci in vodstvom Zadruge. Plače so delavci sicer prejemali redno, toda zaradi stalne rasti cen živil in drugih potrebščin je njihova vrednost stalno padala. Kaplja čez rob je bila tako imenovana afera Feldbach. Žebljarska tovarna iz Feldbacha pri Grad-cu na avstrijskem Štajerskem je kroparskim kovačem ponudila zaposlitev z boljšo plačo in preskrbo, kot so je bili deležni v Kropi, ter oprostitev vojaške služ-be. 12. oktobra je petnajst Kroparjev odšlo na delo v Feldbach, ravnatelj Zadruge je takoj poslal pritožbo c.kr. Vojnemu ministrstvu, to pa je zahtevalo vrnitev delavcev. »Grešnike« sta doma čakali izključitev iz vrst zadružnikov in denarna kazen, vendar se delavci takšni samovolji zadružnega ravnatelja niso uklonili. Njihova pritožba na c.kr. Vojno ministrstvo in Obrt-no pospeševalni urad na Dunaju je bila uspešna, de-lavci so bili vrnjeni med zadružnike.56 Takoj zatem je v Feldbach odrinila nova skupina osemnajstih kova-čev, odhoda pa jim po zmagi njihovih predhodnikov nihče ni poskušal preprečiti in so na delu v tujini ostali do konca vojne.57 V ozadju tega spora pa je vodstvo Zadruge brez vednosti zadružnikov priprav-ljalo daljnosežnejši ukrep: 5. novembra 1915 je bila Zadruga na prošnjo vodstva postavljena pod vojaško upravo. Okrajno poveljstvo na Jesenicah je za vode-nje Zadruge imenovalo poročnika J. Müllerja in za njegovega namestnika dotedanjega ravnatelja Frana Šolarja. Čeprav korespondenčni viri med vodstvom Zadruge in Zadružno zvezo o teh dogodkih niso zna-ni, pa lahko z veliko verjetnostjo sklepamo, da tega samovoljnega prehoda ni bilo mogoče izpeljati brez privoljenja Zadružne zveze. Prvega dne pod vojaško upravo je potekal že prej napovedani občni zbor. Na njem so bili tudi nadkomisar Zavoda za pospeševanje obrti in dva zastopnika Vojnega ministrstva z Duna-ja. Poleg običajnih, rednih postopkov, o katerih je sklepal celotni občni zbor, je potekala še posebna zaprta seja, na kateri je novo vodstvo s pooblaščenci ministrstva sklenilo dogovor o prodajnih cenah in količinah žebljev in ostalih izdelkov.58 Brez dvoma je vodstvo Zadruge računalo, da bo s prehodom pod vojaško upravo rešilo bistvene probleme: njihovi delavci bi bili oproščeni vojaške službe in tako bi se zmanjšal problem delovne sile, pričakovali so lažji nakup in dobave surovin in goriva ter navsezadnje izboljšanje preskrbe delavstva z živili. K izboljšanju razmer naj bi pripomogel tudi konec leta ustanovlje-ni »penzijski zaklad«, tj. pokojninski sklad, iz katerega so imeli pravico do pokojnine vsi za delo nesposobni člani Zadruge, ki so bili zadružniki najmanj tri leta.59

Vojaški prevzem Zadruge pa je zelo hitro po-kazal tudi temnejše plati. Po novem so vsi delavci do petdesetega leta starosti spadali pod vojni zakon in ob morebitni nedisciplini ali drugih prestopkih jih je imelo pravico kaznovati vojaško sodišče, druge delavce pa je v takšnih primerih na predlog vojaških

17

oblasti moralo kaznovati civilno vodstvo Zadruge. Zadružniki so izgubili praktično vso oblast nad svojim podjetjem in takoj je bil uveden celotedenski delovni red, brez praznikov in nedelj. Ta ukrep je sprožil val nezadovoljstva in odkritih uporov.60 Po-seg vojnih oblasti pa se ni omejil samo na Zadrugo, podobno usodo so doživeli tudi drugi kroparski podjetniki. Podjetje Magušar je bilo tako od Vojnega ministrstva zgolj obveščeno, da prehaja pod vojaški nadzor, za katerega je določen nadporočnik Franz Gerstenmayer.61

VSE DNI NA LETO JE DELAVNIK ZA DELAVCE – TAKO JE V VOJSKIJanuarja 1916 so se dokončno pokazali dobri

in slabi rezultati vojaškega prevzema kroparskega gospodarstva. Domov na delo se je vrnilo med štiri-deset in petdeset vojakov. Tako se je nedvomno zelo zmanjšalo število morebitnih žrtev vojne, toda med tistimi, ki so ostali v vojaški suknji, so bile najbolj boleče izgube med redkimi kroparskimi dijaki in študenti.62 Vojaki povratniki pa so doma naleteli na precej naelektreno ozračje. V nedeljo, 2. januarja, se je večje število delavcev uprlo zapovedi o celodnev-nem delu.63 Čeprav je sprva kazalo, da bo uporništvo ostalo nekaznovano, so vojaške oblasti dva meseca kasneje ukrepale zelo odločno. 4. marca je posebna vojaška komisija zaslišala uporne delavce in nato 16. maja izrekla kazni: sedem delavcev je bilo obsojenih na enaindvajset dni zapora, trije na šesturno kazen špang (javno privezovanje), drugi pa na denarne kazni.64 Kršenje delovnega reda se v takšnem obsegu ni več ponovilo, vendarle pa so v času večjih cerkve-nih praznikov predvsem ženske in starejši delavci samovoljno manjkali pri delu in bili zato denarno kaznovani. Za umiritev razmer so bile sprejete omi-litve delovnega reda: nedelje so bile prosti dnevi za vse delavce, cerkveni prazniki pa za ženske. Nadzor nad delovno disciplino so prevzeli orožniki, ki so v nekaterih primerih celo iz cerkve odvedli kršitelje na delo.65 Razen župnika nihče od ožjega vodstva Za-druge (načelstva in nadzorstva) ni protestiral proti takšnim postopkom.66 Vojska pa ni imela težav samo z Zadrugo, temveč tudi s podjetjem družine Magušar, ki se ni hotelo povsem podrediti novi upravi.67 Od-nos Kroparjev do vojaških oblasti in posredno do vodstva zadruge se je precej ohladil, dodatno nego-dovanje pa je povzročil ukaz o obvezni oddaji kovin-skih predmetov meseca avgusta68 in nato pobiranje zvonov iz obeh kroparskih cerkev v novembru.69

Nezadovoljstvo z vojaškimi oblastmi, slabo oskr-

bo z živili in osnovnimi življenjskimi potrebščinami je Zadruga najprej odpravljala s t.i. »draginjskimi do-kladami«, dodatki k plačam, ki so znašali od petind-vajset do celo tristo kron na posameznega delavca, in z ustanovitvijo lastne oskrbne službe oz. aprovi-zacije70 (poleg zadružne aprovizacije sta delovali še

dve: občinska aprovizacija in aprovizacija zasebnih podjetnikov), ki je živila dobivala tudi iz vojaških skladišč.71 Slabe oskrbe delavcev se je končno lotilo tudi Vojno ministrstvo. S pomočjo deželne vlade za Kranjsko je zahtevalo, naj vsa podjetja, ki spadajo pod vojaški zakon, namesto za dvigovanje plač raje poskrbijo za ureditev oskrbe – aprovizacije in oskrb-nih trgovin – konzumov.72 Ustanovitev slednje je v Kropi prišlo na vrsto šele naslednje leto, vendarle pa je bil v Zadrugi na pobudo ravnatelja Frana Šolarja ustanovljen bolniški sklad (»bolniška blagajna«), prvi korak k izboljšanju zdravstvenega varstva delavcev.73

Vojna je kljub vsej krutosti Kropi prinesla več dobrega kot slabega, vprašanje je, kako bi se razvijalo kroparsko železarstvo brez medvojnega napredka. Kropa je bila preveč, skorajda življenjsko odvisna od železarstva, predvsem zadružnega. Poslovno leto 1916/17 je bilo od ustanovitve dalje celo prvo, v kate-rem je Zadruga poslovala brez kakršnih koli dolgov, ga zaključila z več kot petimi milijoni kron prometa in 42.000 kronami čistega dobička. Ne glede na ta-kratno naglo zmanjševanje vrednosti državne valute je bil to lep gospodarski uspeh.74 Kljub oprostitvi večjega števila vojakov je še vedno primanjkovalo delovne sile. Zato je bil ustanovljen Kadrovski odbor za sprejem novih delavcev, ki je iskal delavce celo na Dolenjskem in Koroškem.75 Večji obseg dela je nare-koval ureditev prostorskih zmogljivosti (v ta namen je Zadruga kupovala stavbe in zemljišča od lokalne konkurence in zasebnikov), modernizacijo strojnega parka (večinoma z nakupi v Nemčiji, deloma tudi v Avstriji) ter reševanje problema energetskih virov. Glavni energetski vir, vodne pravice na Kroparici, so imeli v lasti različni podjetniki in posestniki, pred-vsem družina Magušar. Spor med Zadrugo in lastniki vodnih pravic, ki teh niso hoteli prodati, ni bil rešen prav do konca vojne. Zadruga je šla celo tako daleč, da je za dosego svojega cilja sprožila sodni postopek, v katerem je zahtevala zakonsko razlastitev lastnikov vodnih pravic.76 Enako pomemben, dolgoročno celo večji, je bil problem transporta. Po makadamski cesti do prve železniške postaje v Podnartu je samo Za-druga v letu 1916 prevažala mesečno 15 železniških vagonov izdelkov in v drugi smeri dobivala do 20 vagonov surovin.77 Prošnje za popravilo in posodo-bitev ceste pa kljub podpori kranjskega deželnega glavarja dr. Šušteršiča in deželnega odbornika Josipa Pogačnika niso bile uspešne.78

ZA ČASA VOJSKE ŽELEZNA OBRT CVETEV februarju 1917 je v Kropi potekal edini nabor

v tem letu. Ker so bile človeške zmogljivosti izčrpane, so bili pod orožje vpoklicani komaj polnoletni mla-deniči letnikov 1898 in 1899. Zaradi suma zlorabe vojnega zakona je začela posebna vojaška komisija preverjati izvajanje upravičenosti oprostitve vojaške

18

službe v Zadrugi. Odkritje štirih obveznikov, ki so se izogibali vpoklicu, je povzročilo stalno novo pre-iskovanje skozi vse leto 1917 in še v prvi polovici leta 1918. Predvsem na ravnatelja Frana Šolarja je letelo vse več očitkov zaradi protekcije in familiarnosti pri vpoklicih zadružnih delavcev.79

V Zadrugi sta še vedno ostajala v veljavi nekda-nji delovni čas in red: delo vse dni v tednu, vključno s prazniki, edinole z manjšim popravkom, da je bilo dovoljeno ob sobotah in praznikih prenehati delo ob 16. uri, hkrati pa je bila opuščena delitev na poletni in zimski režim delovnih ur.80 Poleg tega so ostale v veljavi kazni za neizpolnjevanje zahtevane norme, čeprav so bili razlogi za to večkrat slaba kakovost surovin in polizdelkov ter pogoste okvare strojev, ka-kor pa nedisciplina.81 Kazni zaradi norme in plače so bile glavni vir nezadovoljstva delavcev. Neprikritega negodovanja niso preprečili niti draginjski dodatki k plačam in nižje cene živil, ki jih je subvencionirala Zadruga. Notranja nesoglasja pa njenega vodstva niso odvrnile od priprave osnutka novih zadružnih pravil; poslalo ga je v pregled Zadružni zvezi, s katero je skušalo še okrepiti dobre odnose s pristopom k njeni Zadružni centrali.82 Toda Zadružna zveza, ki je bila po svojem pooblaščencu župniku Oblaku obveš-čena o razmerah v Zadrugi, je nova pravila zavrnila z utemeljitvijo: »...moramo izjaviti, da bi nameravane izpremembe tako močno omejile pravice in delo-krog načelstva, da je pač izključeno, da bi jih trgov-sko sodišče odobrilo, ker niso združljiva z določba-mi zadružnega zakona.«83 Tihi prevzem Zadruge, ki ga je hotel izvesti ravnatelj Šolar, je padel v vodo, še preden so bila nova pravila predstavljena na občnem zboru. Kopičili so se tudi problemi, ki niso bili po-vezani z notranjimi razmerami v Zadrugi. Najprej so močni nalivi med 15. in 17. majem na nekaterih me-stih podrli jezove in vodna korita ter ustavili oskrbo z vodno energijo za več kot teden. Dodatne skrbi so začele povzročati državne dobave. Železa je bilo za-enkrat še dovolj, primanjkovati pa je začelo koksa.84 Zato se je bilo treba vrniti k starim virom in ponovno so oživela nekatera kopišča za oglje na pobočjih Jelo-vice. Oglje po kvaliteti ni moglo nadomestiti koksa, vendar je bila njegova dobava nemotena in redna. Za rešitev še enega starega problema, cestne povezave s Podnartom, je Zadruga nakazala Deželnemu cest-nemu odboru v Ljubljani 16.000 kron, vendar spre-memb ni bilo, ne do konca vojne, pa tudi še dolga leta po tem ne.85

Bolje se je Zadruga odrezala pri ustanovitvi že leto poprej napovedane konsumne zadruge, kljub slabim izkušnjam podobnega podviga s konca 19. stoletja.86 »Konzum« je oskrboval zadružane iz Kro-pe, Kamne Gorice in hribovskih vasi na Jelovici, hkrati pa tudi delavce, ki niso bili zadružni člani, z živili in potrebščinami po minimalnih cenah. V upa-nju, da bo s pomočjo konsumnih zadrug v Ljubljani lažje dobavljala živila, je Zadruga pristopila še k Vojni zvezi kranjskih konsumnih društev z desetimi deleži

v vrednosti 5.000 kron.87 Novi Konzum se je obdržal še dolga leta po prvi svetovni vojni v stavbi pri Kli-narjevi hiši (zdaj hišna št. 10, op. pisca). Obupni po-skusi izboljšati oskrbo kljub temu niso rodili večjih uspehov. Vse več je bilo kraj živil na poljih in njivah vasi v okolici Krope ter vlomov v hiše in stanovanja v Kropi sami.88

Po smrti cesarja Franca Jožefa, zadnjega mo-narha starega kova, je prestol zasedel zadnji cesar iz hiše Habsburg, Karel I., kateremu je ostala samo še nehvaležna naloga dokončati že veliko prej odločeno vlogo donavske monarhije po vojni. Vojni uspehi v letu 1917 so bili zgolj pirova zmaga. Razmerja sil ni bilo mogoče rešiti ne z oživitvijo političnega življenja v državi, pa tudi ne s sicer tajnimi pobudami za mi-rovni sporazum. Rešitev mnogih notranjepolitičnih problemov, ki jih ni bilo možno rešiti v mirnem času, je bila še toliko bolj oddaljena od rešitve v vojni.

Spomladanska odjuga parlamentarnega živ-ljenja se je jeseni prenesla tudi na lokalne ravni. Slovensko in posredno tudi kroparsko je najprej zaznamovala smrt neformalnega vodje katoliške stranke SLS dr. Janeza Evangelista Kreka. Zaradi nje-govih zaslug pri razvoju Zadruge je bil ustanovljen sklad »dr. Janeza Evangelista Kreka prva ustanova« z začetnim kapitalom 10.000 kron. Namen sklada je bil pomagati otrokom članov Zadruge, zaposlenih in upokojencev, pa tudi že pokojnih. Tisti otroci, ki so se izkazali z dobrim uspehom v ljudski šoli in so nameravali nadaljevati šolanje v trgovski, obrtni ali tehniški stroki, so bili upravičeni do podpore iz tega sklada pod pogojem, da po končanem šolanju deset let delajo v Zadrugi.89 Najpomembnejša pa je bila oživitev političnega življenja v Kropi, povezana z majniško deklaracijo.90 Prva zahteva Slovencev po avtonomiji, ki je sicer dobila primerni zagon šele z deklaracijskim gibanjem in propagiranjem jeseni 1917, je med drugim povzročila razkol v katoliški stranki SLS.91 Novembra je konservativna struja z dr. Šušteršičem na čelu ustanovila novo, Slovensko kmečko stranko (SKS), medtem ko so nasledniki »sta-re« SLS z dr. Antonom Korošcem na čelu poskrbeli za prevzem strankinih medijev in finančnih ustanov. S Kropo povezan je bil predvsem prevzem Zadružne zveze, katere pooblaščenec župnik Oblak je bil za-grizen »šušteršičijanec«. V svojih spominih majniške deklaracije ni niti omenil, veliko več prostora pa je namenil dogodkom v SLS. »…stranka (v tem primeru stranka brez Šušteršiča, op. pisca) silno vpije in kriči, polastila se je s silo in terorizmom vseh dosedanjih katoliških listov, v katerih svoje politične naspro-tnike – razen liberalcev in socijaldemokratov – na najpodlejši način blati in zaničuje, tako da se vsem poštenim ljudem že to gabi. Zato ji starejša duhov-ščina ne more zaupati... Liberalci in nasprotniki vere bodo bogato želi! Žalostno!« 92

Razkol v vrhovih SLS in pobude o prihodnji državni ureditvi so povzročile prvo javno razhajanje

19

med vplivnimi Kroparji, ki so skupaj sedeli v vodstvu Zadruge, odboru občine Kropa, vojnooskrbnih oz. aprovizacijskih svetih, hkrati pa tudi v kroparski podružnici SLS. Občinski odbor z županom Matijo Lazarjem in odbornikom Franom Šolarjem je podpi-ral »novo«, župnik Oblak s svojimi pristaši pa »staro« strujo v SLS.93

ŽELEZOBRTNA ŽEBLJARSKA ZA-DRUGA JE ZA DOBROBIT NAŠE-GA KRAJA VELIKEGA POMENA28. aprila 1918 se je iz ruskega ujetništva naen-

krat vrnilo triindvajset mož in fantov, do tega časa pa že med štirideset in petdeset. V večini primerov je bilo njihovo geslo: »Nikoli več vojne!« Povratniki se niso več hoteli vrniti v rove, nekateri med njimi so se celo izjavljali za prepričane boljševike.94 Vseeno pa je 10. junija moral na vojno odriniti zadnji kroparski vojak te vojne, Jožef Zupan, dodeljen 5. dragonskemu pol-ku. Hvala bogu se je tudi vrnil domov.95 Vojaški nepo-slušnosti se je kmalu pridružila tudi civilna. Vladnega ukaza o obveznem praznovanju 1. maja Kroparji kljub zahtevam orožništva in vojaških oblasti niso spoštova-li.96 Namesto tega so po starem kroparskem običaju praznovali na dan sv. Florijana, 4. maja. V tem primeru pa neposlušnost ni bila kaznovana. Oblast je vse bolj izgubljala tla pod nogami, saj so se istočasno pojavile prve vesti, da bo »stara Avstrija« propadla.97 Takšne go-vorice je popolnoma zavračala proavstrijska stranka, ki je nastale razmere pojasnjevala takole: »...razpolože-nje netijo pri krščanskem ljudstvu liberalni in brez-verni elementi, ki jih podpira svetovno framasonstvo in Avstriji sovražne sile.« Ravno tako je obsojala delo-vanje druge strani, ki se je javno izražala za majniško deklaracijo.98

Negotovost glede prihodnosti je še podkrepi-lo izredno pomanjkanje živil in razmere v Zadrugi. Kroparji so v vse večjem številu hodili v vasi po Go-renjskem, celo na Koroško in proti Hrvaški, kjer so menjali žeblje, sladkor in posodo za živila.99 Težave s preskrbo so bile tako hude, da je Zadruga obvestila vojaške oblasti, da bo delavstvo težko nadaljevalo delo, če se oskrba ne izboljša.100

Toda kroparski industriji je že mesec marec pri-nesel zastoj. Primanjkovalo je železa in koksa. Dva meseca so delavci prejemali nadomestilo za brezpo-selnost in izredno “draginjsko doklado” v višini 30% posamezne plače.101 Vrhu vsega so svoj glas dvignili tudi »zadružni tovorniki«, pogodbeni transportniki s konjskimi vpregami. Zato je Zadruga pri podjetju Sanzer na Dunaju za 48.000 kron kupila tovorno vozi-lo, ki pa do konca vojne še ni prispelo v Kropo.102 Bolj kot vse našteto pa je Kropo, krekovsko socialistično, hkrati pa tudi zasebno, zanimalo povišanje plač. Dr-žavna blagajna je bila, kljub dolgotrajni vojni dokaj reden plačnik naročenega blaga, toda odkupne cene

izdelkov so ostajale nespremenjene. Zadruga je s svo-jimi finančnimi zalogami še lahko poslovala, veliko huje pa je bilo z zasebniki. Ker monopoli slej ko prej vodijo k nazadovanju, so oblasti s posredovanjem Go-spodarskega odbora dežele Kranjske prosile kropar-ski občinski odbor za pomoč pri prevzemu jamstva za dolgove in obresti zasebnih podjetnikov.103 Prazna občinska blagajna teh jamstev ni zmogla, Zadruga pa tudi ni hotela pomagati konkurenci. Podjetja Magu-šar, Hafner in Šolar, ki so v tem času zaposlovala 36 delavcev,104 so bila kljub obilici dela na robu obstoja. Magušarjevi dediči so tudi iz teh razlogov napovedali zaprtje podjetja s 1. januarjem 1919.

Zadružni delavci, ki se zaradi vojnega zakona vseeno še niso upali odločiti za stavko, so julija in avgusta organizirali odbor, ki se je začel z vodstvom Zadruge pogajati o plačah.105 Zaradi neuspešnih po-gajanj in novice, da so delavci na Jesenicah dosegli povišanje plač, so predstavniki kroparskih delavcev vložili pritožbo na Pritožilno komisijo za gospodar-stvo pri deželnem glavarstvu v Ljubljani. Zadružni-ki, lastniki podjetja, so vse bolj stali na nasprotnih bregovih. Delavci zadružniki so v skladu z zadruž-nimi pravili zahtevali pravico do poštenega plačila, vodstvo Zadruge pa je ugovarjalo, da povišanje plač pomeni propad podjetja, če se močno ne povišajo odkupne cene.106 Oddelek XIII Vojnega ministrstva je konec avgusta odobril povišanje odkupnih cen; načelstvo in nadzorstvo Zadruge je obvestilo de-lavski odbor, da je možno povišati plače za okvirno 50%.107 Delavski odbor pa je sklenil počakati na od-govor Pritožilne komisije. Slednja je ugodila pritožbi delavcev in zahtevala od Zadruge, da plače poviša od 40–80%108 in uvede družinsko podporo.109 Pogajanja je prekinil konec vojne.

MED NAŠIM MIRNIM LJUD-STVOM VLADA VELIKA NEZADO-VOLJNOST29. oktobra 1918 je bila ustanovljena država Slo-

vencev, Hrvatov in Srbov, 3. novembra pa je bilo za-radi notranjepolitičnih razmer (ne vojaškega poraza) podpisano premirje.110 Pomanjkanje dela, popoln za-stoj transporta in demobilizacijo je Zadruga skušala rešiti z novim delovnim redom in denarno pomočjo, hkrati pa je zaprosila Narodno vlado v Ljubljani za finančno pomoč, dokler se gospodarsko življenje ne vrne v normalno stanje.111 Nova država in z njo pove-zane zahteve predsednika ZDA W. Wilsona (Kroparji so ga imenovali predsednik Vilfan, op. pisca) so za-senčili propad »Avstrije«. Kropa je bila okrašena s slo-venskimi trobojnicami, nastopila je krajevna godba, ki jo je spremljalo prepevanje in veseljačenje.112 Kot nosilec nove oblasti je bil ustanovljen Narodni od-bor, pod vodstvom ravnatelja Zadruge Frana Šolarja, ter Narodna straža, ki je štela 20 mož, pod vodstvom praporščaka Ivana Lazarja.113 Narodna straža je slav-

20

nostno zaprisegla novi državi 10. novembra v gasil-skem domu. Odgovorna je bila za vzdrževanje reda in miru v Kropi ter za preprečevanje ropanja in kraj državnega premoženja na železniški postaji v Pod-nartu.114 Navdušenje ob koncu vojne je rodilo celo politične demonstracije: »Takratni kroparski župnik Oblak je bil starin, ’šušteršičijanec’, pozneje so take zmerjali še z ’avstrijakanti’. Demonstrativno smo 18. novembra 1918 napravili sprevod mimo župniš-ča s klici dol s Šušteršičem, dol z Avstrijo, živio Srbija in podobnimi. A on se je hitro znašel in na narodni javni proslavi 1. decembra 1918 odkrito govoril za novo državo.«115

Še prej, v začetku novembra, so nekdanji voja-ki organizirali društvo Samopomoč. Pred vojno so člani društva večinoma pripadali Katoliškemu iz-obraževalnemu društvu, v novih razmerah pa jih je združila skrb za oskrbo Krope. Društvo naj bi bilo strogo stanovsko in nestrankarsko ter naj bi delo-valo zgolj toliko časa, da se izboljšajo razmere. Za svojo glavno nalogo si je zadalo »posredovati med člani ter njih delodajalci…« in zato zahtevalo, da so vključeni v delo zadružne aprovizacije in v Narodni odbor. Čeprav naj bi bilo društvo nestrankarsko, pa se je zgodilo ravno nasprotno. Že na enem izmed prvih sestankov društva je bila dana za katoliško Kropo prav heretična pobuda, naj se društvo nasloni na socialdemokratsko stranko.116 Konec novembra je društvo organiziralo predavanje Jožeta Gašperšiča, ki je v svojem govoru poudarjal potrebo po nujnih spremembah v Zadrugi. Še neposredneje se je v svo-jem govoru z naslovom O oblasti in svobodi izrazil župnik Oblak, ki je v manj kot mesecu pozabil na svoje proavstrijske nazore, in je zadružno vodstvo, čeprav je tudi sam sedel v njem, označil za nesposo-bno.117 Poleg tega se je obregnil tudi ob kakršno koli politično delovanje, ki ni povezano z uradno politiko katoliške SLS, in označil Kroparje, da imajo o svobodi in oblasti »... jako zmešane pojme«.118

Skupina, zbrana okoli župnika Oblaka, in mladi-na iz Samopomoči je s tema predavanjema začela že dolgo pričakovan boj za prevlado nad gospodarskim in političnim življenjem v Kropi. Nasprotna stran je takoj vrnila udarec. Najprej so se zadružni uradniki 27. novembra pritožili vodstvu Zadruge in ga pozvali, naj ukrepa proti širjenju laži, obrekovanju in vzpo-stavi možnosti za nemoteno delo.119 Na podlagi tega dopisa je bil 3. decembra na združeni seji načelstva in nadzorstva Zadruge sprejet sklep: »Vsak delavec, delavka ali član odbora, kateri govori ali hujska proti odboru, proti pisarni ali proti uradništvu, naj si bodi član zadruge ali ne, ga mora načelstvo, združeno z nadzorstvom, na predlog posameznega odbornika, odbora ali na predlog gospoda ravna-telja ali skupne zadružne pisarne izključiti. Vsaka pritožba proti sklepom ali pravilom zadruge od po-sameznega člana, delavca ali delavskega društva naj se po g. ravnatelju kratkomalo zavrne.«120 O dogodkih so obvestili tudi Zadružno zvezo: »…pod-

pisano uradništvo si dovoljuje sporočati, da se je pri katoliško delavskem izobraževalnem društvu v Kropi ustanovila struja, katera dela proti pravilom žrebljarske zadruge, proti pravilom konsumnega društva, katero oskrbuje aprovizacijo žreb. zadru-ge in proti uradništvu istih, in to pod predsedstvom zastopnika zadružne zveze čast. gosp. župnika Val. Oblaka – zadrugam se tako jemlje samostojnost in uradništvu ugled in pravice, podeljene od pravil in odborov. Podpisano uradništvo prosi, da naj sporo-či to zadružni odbor slavni Zadružni zvezi v Ljub-ljani, katera naj da potrebna navodila.«121

PREVRAT V ZADRUGIV senci dogodkov v Zadrugi so v prvih dneh

leta 1919 ostali številni protestni zbori in manifesta-cije proti Italiji in Avstriji ter mobilizacija kroparskih vojakov, ki so bili napoteni na bojišče na Koroškem, v boj za severne meje nove države. Poleg vpoklica-nih je v bojih sodelovalo tudi nekaj vojakov prosto-voljcev, med katerimi je posebno mesto zavzemal vojni kurat (duhovnik) Jernej Hafner. Pridružil se je Koroški legiji122 in se odlikoval v bojih pri predoru Podrožca: »...v začetku januarja 1919 so se pri tune-lu umaknili celo borci prednje črte, ker so mislili, da so jim Nemci prišli za hrbet. Ob času napada pa se z nekaj borci ni umaknil duhovnik, gg. Jernej Hafner, na desnem krilu, in je tu vztrajal celo noč.«123 Poleg borcev na frontnih položajih so Kroparji v bojih za severno mejo pomagali tudi s tovorjenjem vojaške opreme in orožja na koroško bojišče.124 Tako je bila prva svetovna vojna za kroparske vojake končana šele sredi leta 1919.

Boj za prevlado v zadrugi pa je vrhunec dosegel v januarju 1919. Zadružna zveza, neformalna vodite-ljica in posredno tudi lastnica Zadruge, je odlašala z odgovorom zadružnim uradnikom in se zadovoljila z vlogo opazovalke. Razglas o prevzemu Zadruge s strani uradništva je med nekaterimi delavci povzro-čil tako odkrit upor, označen je bil za boljševistične-ga, da so morali posredovati celo orožniki.125 V takš-nem ozračju so zadružni delavci pooblastili društvo Samopomoč oziroma pod njenim okriljem Jožeta Gašperšiča, naj pripravi vse potrebno za sklic izred-nega občnega zbora Zadruge. Določeno je bilo, da se najkasneje do 26. januarja skliče zbor, na katerem naj se razpravlja o sklepih načelstva in nadzorstva, njuni odstavitvi, izvoli novo načelstvo in nadzorstvo, prekliče prokuro in morebiti podeli novo.126 12. ja-nuarja je Zadružna zveza poslala v Kropo svoja pred-stavnika, da bi se neposredno seznanila z razmerami. Odposlanca sta se pogovorila z delavci, z vodstvom Zadruge pa se nista hotela pogovarjati. Zahteve po odstavitvi Frana Šolarja so bile nato ponovljene še na zboru krajevnega odbora SLS, ki je bil na pobudo Katoliškega delavskega društva sklican istega dne.127 Pod pritiski delavcev in krajevne SLS je nato Šolar na seji načelstva in nadzorstva 14. januarja napovedal

21

svoj odstop.128 Tri dni kasneje, še pred zasedanjem izrednega občnega zbora, je načelstvo Zadruge od-stavilo dotedanjega ravnatelja, kot novega vršilca dolžnosti imenovalo Antona Šmitka, odstavilo vse uradnike in namesto njih imenovalo Jožeta Gašperši-ča in Vladislava Sadarja.129

Izredni občni zbor 26. januarja je v bistvu samo potrdil sklepe načelstva. Franu Šolarju odvzeto ravna-teljstvo je bilo podeljeno Antonu Šmitku. Za novega načelnika Zadruge je bil izvoljen delavec in cerkov-nik Gregor Gašperšič, za predsednika nadzorstva Za-druge župnik Valentin Oblak.130 Na zboru je bil glav-ni govornik Oblak, ki je v svojem govoru poudaril, da je dotedanji ravnatelj Fran Šolar s svojo samovoljo in preveliko oblastnostjo povzročil gospodarsko krizo v Zadrugi, kar je pripeljalo do sklica izrednega zbora. Kasneje je v cerkveno kroniko zapisal: »Bivšega rav-natelja Frana Šolarja ni bilo na obč. zboru, zbal se je delavstva. Bil je ravnatelj in vsemogočen v žeblj. zadrugi 24 let. Delavstvo je zelo veselo, da je posta-lo svobodno v zadrugi, tudi v Kamnigorici je bila večina zoper staro vlado v zadrugi, v Kropi pa vsi! Bogu hvala!«131 Podobnega mnenja je bil tudi drugi govornik, Jože Gašperšič, ki je med drugim dejal: »Izredni občni zbor ni bil sklican zaradi posamezni-kov, maščevalnosti, niti ne zaradi politike, da bi kdo v kalnem ribaril, pa tudi ne boljševizma, da morda bi potrebovali orožništvo – naše delavstvo je mirno in takega varstva pri nas nihče ne potrebuje… Od Zadruge je odvisen obstoj Krope. Resda je Zadruga v 24 letih obstoja zagotovila večini Kroparjev delo in kruh, toda Zadruga bi se lahko še bolje razvijala, če bi imela boljše vodstvo. Vodila pa se ni dobro, ker se ni vodila v duhu zadružništva, v dr. Krekovem duhu, saj delavstvo nikoli ni resnično soodločalo pri vodenju podjetja… Proti vsem zadružnim pra-vilom (odborom in nadzorništvu) je Zadrugo vodil ravnatelj (strogo, absolutno, samolastno, teroriziral ves odbor ali z lepo ali tudi s silo – če ne odstopim), kot v kakem kapitalističnem podjetju… Samovoljno in maščevalno je odpuščal delavce… Želel si je pri-lastiti Konzum… Med delavstvom ni bilo nikdar pravega zaupanja do njega, če je tudi prav imel, zato večen boj med delavstvom in pisarno; vedno prikrito zabavljanje čez odbor in kanclijo. Javno ni upal zabavljati nihče, ker se je bal maščevanja, odpusta, da dobi delavske bukvice. Med vojsko je bil absolutizem še hujši…«132 O samovolji Frana Šolarja je spregovorilo še nekaj delavcev (na tem mestu nava-jam samo nekaj obtožb, op. pisca): Tina Gašperšič je bila odpuščena zato »ker ji prehitro bog daje«, Jernej Mlakar na veliki ponedeljek ni delal in bil zato kazno-van s plačilom 5 K in 6 ur špang, Franc Legat, ki je bil na bolniški, je bil januarja 1916 zaprt zaradi tega, ker ni delal itd.133 Predstavnik Zadružne zveze dr. Jakob Mohorič je na zboru sicer podprl novo izvoljeno vod-stvo Zadruge, hkrati pa je opozoril, da gospodarski uspeh ni odvisen samo od sposobnosti ravnatelja ali načelnika, temveč od lojalnosti in prizadevnosti vseh članov. Poleg tega je poudaril, da ne more pritrditi

obtožbam na račun bivšega ravnatelja, saj je Zadruga v času njegovega vodenja močno napredovala.134

Z izrednim občnim zborom pa še zdaleč ni bilo konca obračunavanja med »bivšimi« in »novimi« moč-mi v Zadrugi. Obtoževanja in celo ovadbe so se vlekle še dobri dve leti. Bivši ravnatelj Šolar je tako poslal občnemu zboru Zadruge 22. oktobra 1919 pismo. Pritožil se je zaradi izključitve iz zadružnega član-stva, ki je bila po njegovem mnenju izvedena mimo zadružnih pravil, poleg tega je apeliral na občni zbor, naj dokončno prepreči izključevanje tistih zadružnih članov, ki se ne strinjajo s politiko novega vodstva.135 Nato je konec leta sledila afera z označevanjem starih avstro-ogrskih bankovcev, ko je bila komisija pod vodstvom župnika Oblaka obtožena poneverjanja. Člani komisije so bili aretirani, po nekaj dneh zapora pa zaradi pomanjkanja dokazov izpuščeni; ovadba pa naj bi bila delo Frana Šolarja: »Domneva se, da je bila aretacija iz političnih nagibov. Ko so zvedeli za žup-nikovo aretacijo, so politični nasprotniki zakurili kres in ploskali ob cesti, ko so župnika peljali v za-por. Ko se je zvedelo, da je župnik doma, so pa dobri farani zakurili kres.«136 Boj med Oblakom in Šolar-jem se je nadaljeval s Šolarjevo ovadbo, poslano Pred-sedstvu poverjeništva za notranje zadeve v začetku leta 1920, v kateri je med drugim zapisal: »…župnik Valentin Oblak je povzročil odstranitev ravnatelja Frana Šolarja s hujskanjem delavstva zoper njega, župnik je delal v smeri, da v vodstvo zadruge pri-dejo njegovi zvesti “šuštercijanci”. V Zadrugi sedaj neomajno in brez gospodarskega duha gospoduje župnik. Slednji naj bi bil sokriv tega, da se v Kropi hujska zoper državo, sedanjo vlado, državne orga-ne in še posebno zoper orožništvo. Da se v zadrugi slabo gospodari, so si po mnenju glavarstva edini vsi razsodni možje v Kropi in Kamni Gorici.« Za-druga oziroma Oblak je odgovor na obtožbe, ki jih je popolnoma zavračala, poslalo Poverjeništvu za notranje zadeve, pa tudi Okrajnemu glavarstvu in za pomoč prosilo Knezoškofijski ordinarijat v Ljublja-ni.137 Ovadbe so bile ponovno zavržene, epilog pa je sledil v objavah v časniku Večerni list 7. in 14. aprila 1920 pod naslovom Boj za pravico delavcev v Kropi. Navedeno je bilo: »…F.Š. in njegovi sorodniki naj bi s pomočjo liberalno demokratske vlade pričeli pro-vocirati škandale, dolžiti Kroparje boljševizma, no-voizvoljeno vodstvo zadruge nezmožnosti, delavske prijatelje denuncirati kot goljufe in zapeljivce ter nositi malenkosti v javnost, poleg tega so v svojo korist pričeli izkoriščati nagibanje enega odlomka delavcev k liberalcem, pozneje pa k socijalistom.«138 Naj bodo dejanja medsebojnega obtoževanja še tako osebna, pa so v svojem bistvu vseeno odslikovala raz-mere v Kropi.

22

KER SE POSEBNO SEDAJ PROTI ZADRUGI VELIKO BOLJ HUJSKA KAKOR KDAJ POPREJ

Po januarskem izrednem zboru se je zelo hitro pokazalo, da je bilo veliko lažje izpeljati »prevrat« v Zadrugi, kakor pa jo voditi. Krizi v gospodarstvu, ki jo je med drugim povzročil tudi razpad velikega trga nekdanje habsburške monarhije, se novo vodstvo ni znalo upreti, čeprav je »podedovalo« dokaj urejeno tovarno. V Zadrugi je bilo v primerjavi s predvojnim obdobjem bolje poskrbljeno tudi za osebni položaj delavcev (bolniški in pokojninski fond, štipendijski sklad in živilska zadruga Konsum). Po koncu prve svetovne vojne je proizvodni program Zadruge ob-segal žeblje dimenzij od 15 do 500 mm, žeblje za železniške tračnice, žičnike, zobe za brane, različne spojke za odre, okovje itd. V tem času je bila zadružna tovarna razdeljena v tri oddelke: oddelek za vlečenje večjih vrst žebljev, oddelek za strojno kovane žeblje in oddelek strojnega ključavničarstva. Poleg tega je v njenem sklopu obratovalo šest vigenjcev za ročno kovanje žebljev, imela je delavnico za ročno varjene verige, dve skladišči, pisarniške prostore ter še devet vigenjcev in skladišče v bližnji Kamni Gorici. V tem času je bilo v tovarni v pogonu 62 strojev.139 Pod no-vim vodstvom je delovna disciplina vse bolj upadala, vrstile so se prošnje, zahteve in celo grožnje s stavko in uporom.140 Dejanja, zaradi katerih je bil odstavljen bivši ravnatelj Zadruge, so se vse bolj ponavljala in celo zaostrovala. Izgovore za nastale razmere je novi predsednik nadzorstva Zadruge Oblak iskal vse drugje kakor pa pri ekipi, ki jo je ustoličil: »Ker se po-sebno sedaj proti zadrugi veliko bolj hujska kakor kdaj poprej, naj odbor posebno pazi in gleda na pra-vilnosti v smislu pravil in zakona. Zaradi odporov delavcev naj se uvede posebna knjiga o prestopkih delavcev, vendar z dodatkom, da naj se vsaka kriti-ka ne smatra za uporništvo, medtem, ko naj se vse hujskače, takoj odpusti z dela.«141 Potrebno je bilo poiskati krivce, tako notranje kot zunanje. Tako so bili za slabe razmere v Zadrugi med drugim obtoženi tudi delavci, ki so se marca pridružili novoustanovlje-ni podružnici JSDS, Jugoslovanski socialdemokratski stranki, kar je krajevni odbor SLS označil za provo-kacijo in dejanje, ki podpihuje nesoglasja.142 Čeprav JSDS še zdaleč ni mogla ogroziti primata SLS, se je takoj razplamtel boj za vpliv med delavstvom,143 ki se ni omejil zgolj na politično obračunavanje; vse več je bilo groženj in šikaniranj, zaradi česar se je moralo nekaj delavcev celo izseliti iz Krope.144

Zadružna zveza je v želji po ureditvi razmer v Zadrugi na občni zbor 25. oktobra 1919 poslala vplivnega katoliškega politika dr. Jakoba Mohoriča.145 Medtem, ko je predsednik nadzorstva Oblak za te-žave krivil težke razmere, v katerih je novo vodstvo prevzelo posle, in poudaril: »da je vse bolj jasno, kdo so dobri in kdo slabi zadružniki«, načelnik Zadruge Gregor Gašperšič pa je vzroke za slabe razmere iskal

v transportnih problemih, draginji in v nezadovolj-stvu delavcev, je te vzroke realneje orisal dr. Jakob Mohorič. Poudaril je, da morajo ostati vsi spori, ki nastanejo v Zadrugi, izključno stvar Zadruge. Spore naj vodstvo ali delavci ne postavljajo na politični nivo. Hkrati je vodstvu svetoval, naj odpravi števil-ne pomanjkljivosti pri vodenju podjetja (natančno je potrebno voditi članske imenike in obračunavati deleže, urediti je potrebno knjigovodstvo, blagajno in skladiščne knjige, dostop do ključa blagajne naj imata samo ravnatelj in blagajnik itd).146 Vendarle pa se razmere niso bistveno spremenile. Številne proš-nje, zahteve in celo resolucije, v katerih so delavci za-htevali spremembo zadružnih pravil, po katerih naj bi delavci vsakega tovarniškega obrata imeli svojega predstavnika, ki bi jih zastopal na sejah vodstva,147 so se vrstile skoraj vsakodnevno. Prošnje, individualne ali tiste, ki so jih pisali delavci, organizirani v sindikat Jugoslovanske strokovne zveze,148 so bile v večini pri-merov neuspešne. Enako tudi pozivi k zborovanjem in stavkam. Na tem mestu želim priobčiti enega iz-med anonimnih pozivov delavcev, ki je zanimiv zara-di vsebine, prav tako pa tudi zaradi besedila samega (dobesedni prepis): »kovač danes je seja u Krop gre se za naše plače. Snoč so se u Krop skoraj stepli žup-nik je preklinjal pričo vsh delovcov u društvu vse je bilo nad nim in načelnikam in ravnatelnam ker jim nočjo dosti pridat. Na Jesenicah so jim pridal po 75 procentov je blo pisan u Naši moč nas pa kolnejo in vpijejo po 25 procentov majo dost to je naš na-čelnik ki vleče 500 kron na mesec zato pa je tako da drugim ni treba nič ker vočjo vse sami požret. Po-mujejte se gre za naš krh u Kropi vse vre vse naskriž je vpilo nad njim in fajmoštrom pa nič ne pomaga dat nam nočjo pridite jutri vsi se združmo pred sejo u Krop pred kanclijo pa zahtevajmo kar nam gre!! Kovači iz Krope pridite usi vas čakamo!!!«149

Nad položajem v kroparski Zadrugi je končno obupala tudi Zadružna zveza. Tako je zadnji opomin in nasvet zadružnemu vodstvu njihov zastopnik na občnem zboru leta 1925 izrazil takole: »Zadruga je po vojni zamudila lepe prilike. Po vojni je bil čas, so bile take razmere, je bilo toliko možnosti, da bi bila zadruga prav lahko začela plavati s svojimi jadri, brez vsake tuje pomoči. Zadruga bi si mogla tedaj ustvariti lastni kapital in popolnoma odplačati tuji kapital. Dolg, ki ga je tedaj imela, je vsled inflacije skoraj skopnel; zaloge, ki so bile znatne, so pa ohra-nile zlato vrednost oziroma celo nekaj višjo radi visokih cen pri pomanjkanju blaga. Toda takrat vodstvo ni pregledalo položaja. Ne more uspevati za-druga, če so pogosto na redu neredi, tatvine, prepiri, nediscipliniranost, celo upornost članov. Držijo se nerentabilne panoge, kot npr. izdelovanje verig, roč-no izdelovanje matic. Dela se na zalogo, samo, da so vsi delavci zaposleni, čeprav zadrugi radi prevelikih zalog nastaja očitna škoda. Delavske mezde se ne urejajo na podlagi točnega računa. Člani uprave, ki so sami zadružni delavci, pač ne bodo zniževali plač, ker bi jih morali znižati najprej samim sebi.

23

Pot do rešitve je le ena: treba je žrtev in močnega vodstva. Pet let ni bilo nikakih žrtev, sedaj je skrajni čas, da jih doprinesete, da rešite zadrugo.«150

NAMESTO ZAKLJUČKAOčitki in napotki niso in tudi niso mogli imeti

nikakršnega rezultata. V prvih mesecih leta 1926 je Zadružna zveza zavrnila prošnje Zadruge za odo-britev posojil, ravno tako pa ni sprejela predloga zadružnega vodstva, naj vodenje Zadruge prevzame Zadružna zveza.151 Namesto tega je slednja sklenila, da je skrajni čas za nov, toda veliko tišji prevrat, ka-kor je bil prejšnji. Vajeti ravnateljstva je prevzel Jože Gašperšič in pod njegovim vodstvom je Zadruga za-čela doživljati drugačne čase. Toda to je že predmet druge razprave.

Kropa je od druge polovice 19. stoletja do dru-gega desetletja 20. stoletja, predvsem pa v času prve svetovne vojne prehodila eno izmed najburnejših in najusodnejših poti v svoji zgodovini. Pomanjkanje, ki so ga bili Kroparji vajeni že brez vojnih in povojnih dogodkov, pa ni vplivalo na bogato družabno življe-nje v Kropi. Gledališke predstave, pevski nastopi in ohranjanje številnih avtohtonih običajev in navad je še vedno bogatilo kroparski vsakdan. Padli in umrli v vojni so bili pokopani, vojni invalidi so se navajali na novo življenje, ostali Kroparji pa so s svojim značil-nim humorjem spremljali številne razprtije v Zadrugi in na političnem področju. Nove državne meje, novi vladarji, novo vodstvo Zadruge preprostim kropar-skim delavcem in obrtnikom niso prinesle bistvenih sprememb, čeprav so oni nosili breme največjega po-manjkanja in dali največ življenj v nesmiselnih bojih prve svetovne vojne.

OPOMBE

1 Naslovi posameznih poglavij oziroma sklopov so povzeti in prilagojeni iz zapisov v Kroniki župni-je Kropa 1914–1919, Župnijski urad Kropa.

2 Zadrugar, glasilo Prve žebljarske in železoobrt-ne zadruge v Kropi in Kamni gorici (Zadrugar), maj 1940, leto III, št. 2, str. 71.

3 Več avtorjev, predvsem Jože Gašperšič, se je v svojih delih in člankih posredno dotaknilo tudi posameznih segmentov tega obdobja, za katerega pa je potrebno reči, da mu posamezni politični sistemi niso bili naklonjeni, predvsem zadnji pa ga je popolnoma zavračal, razen seve-da v tistih delih, katere je iztrgal iz konteksta in jih priredil lastnim potrebam.

4 Dokument o širitvi kroparske farne cerkve pri sv. Lenartu, Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi (Arhiv KM), fond Krajevna uprava IX/1.

5 Dokument o zapisu Joža Levičnika iz Železnikov v časopisu Slovenija, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1.

6 Zadrugar, marec 1935, leto II, št. 5, str. 62, Zadru-gar, maj 1935, leto II, št 6/7, str. 72–74 in rokopis Valentina Šolarja, Arhiv KM, fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine II/3.

7 Dušan Kermauner, Politična zgodovina Go-renjske I, Ljubljana 1974–75, str. 93–94, Dopis okrajnega glavarstva, Arhiv KM, fond Fužinar-stvo, deležniki II/4, mapa Tomaž Šušteršič.

8 Janez Šmitek, Kroparski kovaški podjetniki, v: Plamen, Glasilo Tovarne vijakov Plamen Kropa, Kropa 1982, leto XI, št. 10, 11, 12 ter dokumenti v Arhivu KM, fond Krajevna uprava IX/1 in fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine II/3.

9 Dokumenti o iskanju zaposlitve kroparskih de-klet in žena v Celovcu, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IV/1.

10 Kermauner, op. 7, str. 96.11 Zadrugar, januar 1934, leto I, št. 3, str. 26–27.12 Dokument o Juriju Magušarju, Arhiv KM, fond

Krajevna uprava IX/1.13 Zadrugar, november 1934, leto II, št. 1 /2, str. 13.14 Zadrugar, januar 1934, leto I, št. 3, str. 26–27.15 Anketa – rokopis, Arhiv KM, fond Zgodovino-

pisje III/2a, mapa Jože Gašperšič.16 Kermauner, op. 7, str. 132. 17 Zadrugar, maj 1935, leto II, št. 6–7, str. 72–74,

razmišljanja Valentina Šolarja.18 Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v

Kropi, Jesenice 1944, str. 8.19 Od sedaj dalje uporabljam krajši izraz Zadruga.

Čeprav so ustanovitelji Zadruge želeli k delu pritegniti tudi sosednje Kamnogoričane, pa v prvih letih k Zadrugi le ti niso pristopili, še manj pa so bili med ustanovitelji Zadruge, kakor se interpretira v nekaterih delih.

20 Kronika Plamena, op. 18, str. 7 in Zadrugar, november 1935, leto II, št. 10/11/12, str. 74–75.

21 Časnik Slovenec, glasilo Katoliške napredne stranke (KNS) z dne 20.11.1894.

22 opomba pisca: drugega tovrstnega društva na slovenskem etničnem ozemlju. Prvi je bil dobro leto pred tem ustanovljen v Idriji.

23 Kronika Plamena, op. 18, str. 36 in Pripombe h Kroniki Plamena, rokopis Franja Šolarja, Arhiv KM, fond Zadruga I/3.

24 Kronika Plamena, op. 18, str. 28. 25 Pripombe h Kroniki Plamena, rokopis Frana

Šolarja, Arhiv KM, fond Zadruga I/3.26 Kronika Plamena, op. 18, str. 28.27 Prav tam, str. 36.28 Prav tam, str. 44–45.29 Spomini Valentina Šolarja, rokopis, Arhiv KM,

fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine II/3.

30 Kronika Plamena, op. 18, str. 30–33.

24

31 Dušan Kermauner, Politična zgodovina Go-renjske II, Ljubljana 1974–75, str. 38.

32 Prav tam, str. 39.33 Prav tam, str. 50–52.34 Kronika Plamena, op. 18, str. 42–48. 35 Prav tam, str. 30–33.36 Gorenjec, leto XIV., št. 49 in 50, z dne 5. in

12.12.1913. 37 Kronika Plamena, op. 18, str. XXXIII. 38 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 1. zve-

zek, str. 193.39 Prav tam, str.194–196.40 Prav tam, str. 193 ter Zadrugar, julij 1935, leto II,

št. 9, str. 120.41 op. avtorja: oznaka k.u.k. (poslovenjeno: ce-

sarsko in kraljevo) je v avstro-ogrski monarhiji označevala vse državne in vladne službe, tako mirnodobne kot vojaške. Uradni slovenski pre-vod se je glasil c.kr. (cesarsko in kraljevo). V raz-pravi uporabljam obe oznaki, odvisno od oznake v virih. V te polke so bili praviloma vpoklicani fantje in možje v starosti od 20 do 30 let.

42 Janez Švajncer, Svetovna vojna 1914–1918, Ptuj 1988, str. 31.

43 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 1. zve-zek, str. 202, 204–208.

44 Prav tam, str. 206.45 Gorenjec, leto XV, št. 29, z dne 17.7.1914.46 Kronika Plamena, op. 18, str. 64.47 Prav tam, str. 64. 48 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva Prve žeb-

ljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kam-ni Gorici (Zapisnik seje načelstva in nadzorstva) z dne 2.9.1914, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 217–218.

49 Zapisnik rednega občnega zbora Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Go-rici (Zapisnik občnega zbora) z dne 31.10.1914, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 36–37.

50 Dokument z navedbami kroparskih podjetni-kov, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1.

51 Prošnja za oprostitev delavcev vojaške službe, rokopis, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1.

52 Zapisnika sej občinskega odbora Kropa z dne 9.6.1915 in 4.11.1915, Arhiv KM – Zapisniki sej občinskega odbora 1904–1928.

53 Kronika Plamena, op. 18, str. 65 in 67. Za pri-merjavo: sredi leta so oblasti maksimirale cene osnovnih živil in tako je npr. 1 kg govejega mesa stalo 3,60 krone, 1 kg krompirja in bele moke pa 0,8 krone; vir Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 16.

54 Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe, Kranj 1973, str. 31.

55 Vloga za oprostitev (verzeichnis über enthobe-ne wehrpflichtige personen), Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1. Vloge za oprostitev so naslavljala tudi zasebna kroparska podjetja.

56 Kronika Plamena, op. 18, str. 66.57 Bertoncelj, op. 54, str. 100.

58 Zapisnik rednega občnega zbora z dne 6.11.1915, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 39–40.

59 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 13.12.1915, Arhiv KM – Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 247.

60 Kronika Plamena, op. 18, str. 66–67.61 Ukaz o vojaškem prevzemu podjetja Magušar,

Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1.62 op. avtorja: od 25 padlih in umrlih (bolezni)

kroparskih vojakov med prvo svetovno vojno so med padlimi, aktivno sodelujočimi v bojih iz-ključno mlajši v starosti od 19 do 26 let. Takšnih žrtev vojne je bilo 11, medtem, ko je ostalih 14 umrlo predvsem zaradi bolezni in izčrpanosti, samo trije med njimi pa tudi neposredno v boju. Vir: Kronika župnije Krope in Arhiv KM, zbrano v neobjavljenem delu Toni Bogožalec, Vse vpije vojna…

63 Kronika Plamena, op. 18, str. 67. 64 Prav tam, str. 67 in Kronika župnije Kropa

1914–1919, op. 1, 2. zvezek str. 35 in 44.65 Kronika župnije Kropa 1914−1919, 2. zvezek, str.

51.66 Kronika Plamena, op. 18, str. 68 in Kronika žup-

nije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek, str. 44−45.67 Dopis Oddelka št. 13 (Abt. 13) Vojnega ministr-

stva št. 30243 z dne 20.4.1916, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1.

68 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zve-zek, str. 56.

69 Prav tam, str. 70.70 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne

12.12.1916, Arhiv KM − Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 287.

71 Prav tam, seja 14.12.1916, str. 294.72 Dopis deželne vlade za Kranjsko (k.k. Landes-

regierung für Krain) z dne 7.6.1916, Arhiv KM, fond Fužinarstvo, deležniki, kroparske družine, mapa II/36.

73 Zapisniki seje načelstva in nadzorstva z dne 30.5.1916, Arhiv KM – Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 267–277. Na tem me-stu velja omeniti, da so bila pravila bolniškega sklada zelo napredna za tisti čas: do pomoči so bili upravičeni vsi delavci Zadruge, v primeru bolezni so dobivali denarno nadomestilo, ob primeru smrti pa svojci denarno nadomestilo za kritje stroškov, ženske so imele pravico do nadomestila 4−20 tednov po porodu, sklad je plačeval po nalogu zdravnika zdravila in tera-pevtske pripomočke.

74 Kronika Plamena op. 18, str. 69. V tem obdobju so bile povprečne cene osnovnih živil (vse na 1 kg): kaša 2.60 krone, fižol 2, maslo 17, prašičje meso 5, koruzna moka 2 krone. Vir: Kronika žup-nije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 83, 86, 88.

75 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 18.1.1916, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 252.

25

76 Zapisnika sej načelstva in nadzorstva z dne 31.1.1916 in 17.2.1916, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1904–1917, str. 257 in 262.

77 Kronika Plamena, op. 18, str. 68.78 Zapisnik seje načelstva z dne 27.12.1916, Arhiv

KM, Zapisniki sej načelstva 1905–1927, str. 10.79 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zve-

zek, str. 90.80 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne

30.5.1917, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 20–21.

81 Prav tam, seja z dne 15.11.1917, str. 40.82 Prav tam, seja z dne 28.3.1917, str. 6.83 Kronika Plamena, op. 18, str. 69–70.84 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne

28.6.1917, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 22.

85 Prav tam, seja z dne 29.11.1918, str. 69.86 Zadrugar, maj 1934, leto I, št. 6/7, str. 74.87 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne

20.9.1917, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 36.

88 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zve-zek, str. 117.

89 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 15.11.1917, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 37–38.

90 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zve-zek, str. 111.

91 Bogo Grafenauer et al., Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, str. 598.

92 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zve-zek, str. 134–136 in 139–140.

93 Zapisniki sej občinskega odbora Kropa z dne 12.11.1917, Arhiv KM, Zapisniki sej občinskega odbora Kropa 1904–1928.

94 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zve-zek, str. 141–143.

95 Prav tam, str. 162.96 Prav tam, str. 157–158.97 Prav tam, str. 158–161. 98 Prav tam, str. 174–175. 99 Prav tam, str. 143 in 146. 100 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne

20.6.1918, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 53.

101 Prav tam, seja z dne 14.3.1918, str. 45–48.102 Prav tam, seja z dne 26.6.1918, str. 52 in Zapisnik

seje načelstva z dne 11.1.1918, Arhiv KM – Zapis-niki sej načelstva 1905–1927, str. 12–13.

103 Zapisnik seje občinskega odbora Kropa z dne 5.4.1918, Arhiv KM, Zapisniki sej občinskega od-bora Kropa 1904–1928.

104 Listina z navedbami kroparskih podjetnikov, Arhiv KM, fond Krajevna uprava IX/1.

105 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 5.8.1918, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 56.

106 Prav tam, seja z dne 26.9.1918, str. 62–63.107 Prav tam, seja z dne 22.8.1918, str. 58.

108 Prav tam, seja z dne 26.9.1918, str. 62–63.109 Kronika Plamena, op. 18, str. 71. 110 Janez Čuček et al., Stoletje svetovnih vojn, Ljub-

ljana 1981, str. 104.111 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne

29.11.1918, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 70–72.

112 Joža Bertoncelj, Zabrisane slike, v: Zadrugar, november 1935, leto II, št. 10, 11, 12, str. 152.

113 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zvezek, str. 181–182 in op. pisca: v zvezi s formi-ranjem Narodne straže v Kropi konec oktobra 1918 sem iskal podatke v Arhivu Republike Slo-venije v Ljubljani (AS), kjer hranijo poimenske sezname posameznih krajevnih Narodnih straž. Na žalost med njimi ni seznama članov kropar-ske Narodne straže, med ostalimi pa je seznam članov Narodne straže v bližnji Kamni Gorici.

114 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zve-zek, str. 184.

115 Prevrat v zadrugi Plamen, rokopis Jožeta Ga-šperšiča, Arhiv KM, fond Jože Gašperšič, fasci-kel 2/a.

116 Društvo Samopomoč, rokopis Jožeta Gašperši-ča, Arhiv KM, fond Jože Gašperšič, fascikel 2/a.

117 Prav tam. 118 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zve-

zek, str. 186.119 Prepis dopisa, ki je bil dodan sklepom seje na-

čelstva in nadzorstva z dne 3.12.1918, Arhiv KM , Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 72.

120 Zapisniki sej načelstva in nadzorstva z dne 3.12.1918, Arhiv KM, Zapisnik sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 74.

121 Dopis uradništva Zadružni zvezi, Arhiv KM, fond Zadruga I /4.

122 AS 1193, osebni fond: Ude Lojze, zap. št. 14/566. 123 AS 1193, osebni fond: Ude Lojze, zap. št. 14/563.

O vlogi in delu duhovnika Jerneja Hafnerja, sina kroparskega podjetnika Luke Hafnerja bo več govora v že napovedani monografiji Krope v času prve svetovne vojne (op. pisca).

124 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zve-zek, str. 195.

125 Dopisa uradništva Načelstvu in nadzorstvu prve Žebljarske in železoobrtne zadruge z dne 14.1.1919, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/4, in Pismo Franja Šolarja Načelstvu in nadzorstvu Zadruge z dne 9.1.1919, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/4.

126 Društvo Samopomoč, rokopis Jožeta Gašperši-ča, Arhiv KM, fond Jože Gašperšič, fascikel 2/a. Zahtevo za sklic izrednega občnega zbora je podpisalo 116 zadružnikov (vseh je bilo v tem času 185).

127 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zve-zek, str. 188.

128 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne 14.1.1919, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 79–80.

26

129 Prav tam, seja z dne 17.1.1919, str. 14−15.130 Zapisnik izrednega občnega zbora z dne

26.1.1919, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 49−52.

131 Kronika župnije Kropa 1914–1919, op. 1, 2. zve-zek, str. 189.

132 Govor Jožeta Gašperšiča na izrednem občnem zboru dne 26.1.1919, rokopis, Arhiv KM, fond Jože Gašperšič, fascikel 2/a.

133 Pritožbe, Arhiv KM, fond Zadruga I /4. 134 Zapisnik izrednega občnega zbora z dne

26.1.1919, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 49–51.

135 Dopis Franja Šolarja občnemu zboru Zadruge, Arhiv KM, fond Zadruga I/3 in Pripombe Franja Šolarja ob izidu Kronike Plamena.

136 Zdravko Bahor, Do zadnjega diha (spomini na župnika Valentina Oblaka), Preska 1991, str. 12−15.

137 Dopis vodstva Zadruge Poverjeništvu za notranje zadeve, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/4.

138 Dopis časniku Večerni list, tipkopis, Arhiv KM, fond Zadruga I/4.

139 Kronika Plamena, op. 18, str. 71, 70–76 in XXXVII.

140 Pritožbe, Arhiv KM, fond Zadruga I/4.141 Zapisnik seje načelstva in nadzorstva z dne

13.9.1919, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva 1917–1921, str. 121.

142 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zve-zek, str. 190.

143 Prav tam, str. 193.144 Janez Šmitek, Kroparska kronika NOB, Radov-

ljica 1985, str. 7.145 Zapisnik seje načelstva z dne 29.10.1919, Arhiv

KM, Zapisniki sej načelstva 1905–1927, str. 19.146 Zapisnik občnega zbora z dne 25.10.1919, Arhiv

KM, Zapisniki občnih zborov 1905–1932, str. 52–57.

147 Resolucija delavcev strojnega oddelka in klju-čavničarjev, Arhiv KM, fond Zadruga I/4.

148 Kronika župnije Kropa 1914−1919, op. 1, 2. zvezek, str. 190 in Prošnja JSZ za povišanje plač, Arhiv KM, fond Zadruga I/4.

149 Anonimni razglas, Arhiv KM, fond Zadruga I/4. Nepodpisan razglas, v obliki plakata, je bil izobe-šen na neznani lokaciji v Kropi pred eno izmed sej načelstva ali nadzorstva Zadruge. Datum na-stanka razglasa do zdaj še ni ugotovljen, je pa na vsak način iz obdobja pred uvedbo nove valute dinarja.

150 Zadrugar, november 1934, leto II, št.1/2, str. 8–9, govor dr. Jožeta Basaja.

151 Govor ravnatelja Antona Šmitka na izrednem občnem zboru leta 1926, Arhiv KM, fond Fuži-narstvo, deležniki, kroparske družine II/2.

27

Dr. Jože Prinčič

Spremembe, ki so se po drugi svetovni vojni zgodile v Sloveniji, niso bile ugodne za nadaljnji raz-voj Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi in Kamni Gorici. Komunisti, ki so prevzeli oblast, so si namreč prizadevali gospodarsko življenje čim prej prilagoditi sovjetskemu zgledu. To je pomenilo od-pravo zasebne lastnine in tržnih zakonitosti ter nji-hovo nadomestitev z državno lastnino, kolektivnim podjetništvom in planskim gospodarstvom. Pred-videna pa je bila tudi opustitev manjše industrije in njena združitev v velike industrijske kombinate. Novi snovalci razvojne politike so bili prepričani, da je bila slovenska industrija pred drugo svetovno vojno »skr-pucalo«, razmetana in neorganizirana« in da je služila le »čim večjemu dobičku kapitalistov«.1 Odločitev dr-žavnega in partijskega vodstva za postopno »dušitev« zasebnega sektorja, ki so jo vsiljevale predvsem zu-nanje razmere, je le podaljšala životarjenje zasebnih gospodarskih subjektov, med katere je spadala tudi kovinarska zadruga v Kropi.

Prilagajanje Plamena novim gospodarskim raz-meram ter proces njegovega postopnega podržavlja-nja sta bila posebnost v prvih letih po drugi svetovni vojni. Zato sta vredna, da si ju pobliže ogledamo.

KOVINARSKA ZADRUGA PLAMEN NA KONCU SVOJE POTI (1945–1947)

VOJNA ŠKODAVojna vihra in okupacija kovinarski zadrugi

nista prizanesli. Svoje uničujoče sledi so pustile vse vojskujoče strani. Vojska kraljevine Jugoslavije je pred začetkom kratke aprilske vojne leta 1941 za-plenila zadrugi konje in vozove ter izkopala velik protiletalski jarek na tovarniškem zemljišču. Avgusta 1942 je Gorenjski odred poškodoval ali uničil stroje in naprave za proizvodnjo tračnikov, vijakov in matic; tako je zaustavil glavni del proizvodnje,2 ki je potem »počivala« do poletja 1945.3 Zadruga je do konca voj-ne oskrbovala partizanske enote in ustanove s svoji-mi izdelki in storitvami. Nasprotna stran si je večkrat samovoljno prilastila tovarniški inventar in izdelke. Največ škode je napravila 27. marca 1945, ko so do-mobranci dopoldne iz tovarniških skladišč odnesli različno orodje, pogonske jermene, elektrotehniški in še drug material. Popoldne istega dne pa so bili krivi, da je pogorel žagarski obrat z različno opremo ter stanovanjski prizidek.4 V vojnem času je morala zadruga nekaj opreme odstopiti drugim podjetjem. Najbolj jo je prizadela izguba transformatorja, ki ga je dobila Kranjska industrijska družba (KID) na Jeseni-cah. Leta 1942 je izkoristila priložnost ter od nemške

28

vojne komande na Jesenicah kupila nekaj strojev, od-peljanih iz tovarne v Kraguljevcu.

Poleg vojaških posegov vojskujočih se strani so prispevali k temu, da so bili finančni rezultati kovinarske zadruge v Kropi z vsakim novim vojnim letom slabši in da je konec vojne dočakala z izgubo in dolgom, še drugi razlogi. Leta 1944 so v podjetju (po teži) izdelali le še eno tretjino tistega, kar so leta 1939. Prometni zastoji so bili vse pogostejši, vedno bolj je primanjkovalo surovin, pomožnega, pogonskega in drugega materiala ter obratnih sredstev. Vrednost denarja in prodaja izdelkov sta se zmanjšali, vedno več je bilo neplačanih dobavnic, predvojne terjatve so bile zamrznjene. Zadruga je morala odplačati svoj dolg pri Zadružni zvezi in Narodni banki v Ljubljani ter povečati socialne dajatve in podpore družinam zadružnih članov, ki so bili zaprti. Likvidnostne te-žave je odpravljala tako, da je vzela kredit pri Mestni hranilnici v Radovljici ter povečala »izposojila« pri svojih članih. Število zaposlenih se je od 262 v letu 1941 zmanjšalo na 190 v letu 1944.5 Skupaj je do konca vojne izgubilo življenje 63 zadružnih članov.6 Kovinarska šola je bila od leta 1942 zaprta.

Prvi popis vojne škode v novi državi je bil na-pravljen junija 1945. Poročilo o ugotovljeni vojni škodi je zadruga 6. junija 1945 poslala federalnemu ministrstvu za industrijo in rudarstvo.7 Skupno ško-do je ocenila na 6,210.870,77 din. Največji delež so imele bilančne izgube, izgube dobička in izgubljene terjatve v letih 1942–1945.

Preglednica 1: Podatki o vojni škodi v Plamenu

Vrsta škode Vrednost v dinpoškodbe poslopij 134.388,00poškodbe inventarja (stroji, oprema, orodje) 902.712,20poškodbe blaga (surovine, reprodukcijski material, izdelki) 184.390,67izgube pri gotovini in na terjatvah 1,236.377,60škoda pri prenosu delavnic v Radovljico, na Jesenice in nazaj 602.240,00 bilančne izgube 1942–1945 1,350.762,00izpad dobička od septembra 1942 do aprila 1945 1,600.000,00stroški za za zagon proizvodnje 200.000,00

Če primerjamo škodo, ki so jo prijavila druga podjetja kovinske industrije v Sloveniji, potem je bila kovinarska zadruga iz Krope med bolj prizadetimi. Pred njo so bila precej večja podjetja, npr. KID Jese-nice, Westen Celje, Tovarna verig Lesce in še nekaj drugih.8

Drugi popis vojne škode se je v Jugoslaviji začel avgusta in potem trajal skoraj vse do konca leta 1945. V Plamenu so ga končali 9. septembra. Ugotovljeno

škodo so razdelili na tri dele. V prvem je bila pre-moženjska škoda (ta je znašala 1,846.217,60 din), sledili sta škoda pri surovinah, pogonskem materia-lu, orodju in izdelkih (1,638.605 din) in škoda zaradi zmanjšanja dobička podjetja (17,432.960,96 din). Skupna vrednost vojne škode se je tako povzpela na 20,917.783,53 din.9 Deset dni kasneje je zapisnik o vojni škodi potrdila okrajna volilna komisija v Ra-dovljici. Prijavljena vojna škoda je postala skoraj naj-večja postavka na aktivni strani bilance za leto 1945. Zadružno vodstvo ni verjelo, da bo odškodnina izpla-čana v bližnji prihodnosti, upalo pa je, da bo zadruga dobila ugodno obnovitveno ali investicijsko posojilo.

Zadruga je več kot leto dni čakala, da ji republi-ška vlada z odločbo potrdi ugotovljeno vojno škodo. Ko odgovora ni bilo, se je obrnila na ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS ter ga prosila, naj ji »spo-roči, kako je s to stvarjo«.10 Vendar tudi od tu ni bilo odgovora.

OBNOVA IN PRIČAKOVANJARepubliško ministrstvo za industrijo in rudar-

stvo ni izpolnilo načrta: v letu in pol se industrijska proizvodnja v Sloveniji ni dvignila »vsaj« do predvoj-ne ravni. Zaradi splošnega pomanjkanja materialnih in denarnih sredstev, pičlih zveznih kreditov, zakas-nelih trgovinskih sporazumov ter vrste drugih razlo-gov so bili konec leta 1946 obnovitveni rezultati pod pričakovanji. Proizvodnja v kovinski industriji je za deset odstotkov zaostajala za obsegom iz leta 1939.

Kovinarska zadruga iz Krope je delila usodo podjetij, ki niso bila deležna različnih oblik državne pomoči, temveč sta bili popravilo poškodovanega inventarja in oživitev proizvodnje odvisni od raz-položljivih zadružnih sredstev ter prepuščeni iznaj-dljivosti vodstva in prizadevnosti zadružnih članov. Do 19. junija 1945 so zadrugo predstavljali ravnatelj Jože Gašperšič, trije člani načelstva: Alojz Pesjak, Filip Kavčič in Jakob Bohinc, predsednik nadzor-stva pa je bil Jernej Praprotnik. 19. junija je Pesjaka v načelstvu zamenjal Miha Rajgelj. Konec leta 1945 se je načelstvo preimenovalo v upravni odbor, za njegovega predsednika je bil 21. novembra izvoljen Filip Kavčič.

Zadružno vodstvo je že 24. maja 1945 obvestilo svojo nadrejeno oblast, to je odsek za trgovino in in-dustrijo pri pokrajinskem odboru OF za Gorenjsko, da je njegova prednostna naloga obnoviti proizvod-njo vijakov.11 Lokalna oblast ji je obljubila vso pomoč. Pričakovala pa je, kot je junija med obiskom zadruge povedal sekretar okrajnega odbora OF Radovljica, da bo proizvodnja čimprej stekla, da se bo povečala in da bo zadruga izdelovala »solidno« blago.12

Prva velika ovira na poti do obnovitve proizvod-nje vijakov je bilo premajhno število kvalificiranega

29

osebja. »Surovin imamo dovolj,« je zapisala zadruga v svojem poročilu sredi maja 1945, »nimamo pa moj-strov in ključavničarjev in sploh na stroje privajenih delavcev, ki bi lahko popravili poškodovane stroje in na novo organizirali proizvodnjo«.13 Odsek za tr-govino in industrijo pri pokrajinskem odboru OF za Gorenjsko je zadrugi »svetoval in ji naložil«, naj v tem primeru »razpoložljive delavce rabi več kot osem ur«. Zadružno vodstvo je ta »nasvet« zavrnilo z utemeljit-vijo, da je težko izvedljiv, ker je večina delavcev v pro-izvodnji starejših, »stalno bolehajočih, ki so za taka dela neuporabni«.14 Zato mu ni preostalo drugega, kot da doseže predčasen odpust nekdanjih delavcev, ki so bili takrat v partizanskih enotah ali enotah ju-goslovanske vojske. Zadruga je vse poletje vojaškim enotam vztrajno pošiljala prošnje za demobilizacijo svojih članov. Ta prizadevanja niso prinesla pričako-vanega izida. Neizpolnjen je ostal tudi načrt, da bi že v drugi polovici leta 1945 zaposlili več inženirjev za vodenje posameznih proizvodnih enot in učnega programa v strokovni šoli. Opravili so veliko razgovo-rov, dogovorili pa so se le z nekaterimi. Med njimi je bil tudi ing. Janez Šmitek iz Krope.

Druga velika ovira, ki je preprečevala obnovitev

proizvodnje v kovinarski zadrugi, je bilo pomanjkanje strojev, orodja in različnega materiala. Junija je zadru-ga dobila od Komande mesta Kranj precej potrebne opreme (hidravlično stiskalnico, kompresor, vrtalne in druge stroje, pogonske jermene itn.), tako da je že naslednji mesec usposobila kovalni stroj in več stiskal-nic za matice. Avgusta je kupila nekaj elektromateriala v Ljubljani, s Strojno tovarno v Kranju pa se je dogo-vorila, da ji izdela svedre, nože in še drugo posebno orodje. V tem mesecu se je z več zagrebškimi podjetji dogovarjala za nakup orodnih strojev in stružnice, ne-kaj orodja in precej starega železa pa je dobila iz skritih zalog, ki jih je OZNA odkrila pri trgovcih na Vrhniki in drugod. Septembra si je zadruga izposodila radialni vrtalni stroj pri KID na Jesenicah. Bil pa je prevelik za njihovo delavnico, zato je morala popraviti starega. Septembra je naročila nekaj strojne opreme v Tovarni letal v Mariboru ter se lotila popravila dveh stružnic in stiskalnice za matice. Do decembra je zadruga dobila nekaj elektromotorjev iz Ljubljane, ni pa se ji posre-čilo vrniti transformatorja z Jesenic. Železarna je na njene zahteve odgovorila, da bi to pomenilo ustavitev proizvodnje v več obratih.

V drugi polovici leta 1945 so v zadrugi na-domestili še druge člene proizvodnega procesa, ki so bili med vojno pretrgani ali načeti. Zagotovili so manjkajoče surovine (palično ploščato železo, kisik, bukova drva, strojno olje itn.) ter obnovili poslovne stike s podjetji v Sloveniji in v drugih federalnih eno-tah. Na začetku decembra je zadružno vodstvo z za-dovoljstvom ugotovilo, da so se njegova prizadevanja v celoti uresničila. Obnovilo je proizvodnjo vijakov in matic ter doseglo predvojno višino izdelanih ton blaga.15 V takratnih razmerah je bil to velik dosežek, zlasti če upoštevamo, da je zadruga sama zagotovila

potrebna sredstva v višini 598.980 din.16 V drugi pol-ovici leta1945 je zadruga dosegla še eno »obnovitve-no zmago«. Septembra je bil obnovljen redni pouk v njeni strokovni šoli, ustavljen leta 1942. V prvem razredu je bilo 20 učencev, od tega 17 vajencev. Ti so v poletnih mesecih obiskovali pripravljalni tečaj iz računstva in jezika, potem pa opravili sprejemni izpit.

Kako pa je bilo z obnovo požganega žagarskega

obrata in stanovanjske hiše? Junija 1945 je zadruga obnovo obeh objektov prestavila na kasnejši čas, češ da je za zadrugo pomembnejša obnova »sploš-nih družbenih objektov« v Kropi. Tudi v naslednjih mesecih zadružno vodstvo tega vprašanja ni načelo. Ko je decembra 1945 okrajni NOO zbiral prijave za obnovitvena dela v naslednjem letu, mu je zadruga sporočila, da »obeh poslopij na istem mestu ne bo obnovila«.17 Obnovo porušenega žagarskega obrata je prestavila v naslednje leto, končala pa naj bi se 30. junija 1947. Zadruga je predvidela, da bo za to nalož-bo potrebnih 490.500 din.18

Ob koncu druge svetovne vojne in v mesecih po

njej so se v zadrugi večkrat vprašali, kakšne so njene možnosti v bližnji bodočnosti. Sprva so bila njena razmišljanja omejena na lastna hotenja in želje, konec leta 1945 pa so morali svoja pričakovanja povezati z deklariranimi družbenimi cilji in potrebami. Težišče proizvodnje naj bi ostalo na proizvodnji vijakov, to proizvodnjo pa naj bi dopolnili in posodobili, najprej z uvedbo proizvodnje svetlih in jeklenih vijakov. Za-druga se je zavedala, da mora za večjo in sodobnejšo proizvodnjo povsem spremenili notranjo in zunanjo podobo podjetja. Delala je načrte za gradnjo novih delavnic, skladišč, obratnih pisarn z izložbenimi prostori, šolskega poslopja in še drugih objektov. Pripravljala se je na mehaniziranje transporta ter nakup novih peči, kotlov in strojnih naprav, ki naj bi jih uvozili iz Zahodne Nemčije. Bila je pripravlje-na avtomatizirati proizvodnjo v obratu za umetno kovaško obrt, urediti strugo potoka Krope, povečati zmogljivosti tovarniške elektrarne, zgraditi sto stano-vanj in začeti »permanentno« izobraževanje delavcev. Upoštevala je tudi, da bo morala, tako kot v preteklo-sti, nositi precejšnje breme stroškov za izboljšanje življenjskih razmer v Kropi. To je predpostavljalo do-datna sredstva za posodobitev cestnih povezav, vodo-vodne, električne in telefonske napeljave, zgraditev poslopja nižje gimnazije in zdravstvenega doma.19 Za-druga ni pozabila tudi na napredek v obratu v Kamni Gorici, kjer naj bi zgradili novo strojno delavnico.20

Vodstvo kovinarske zadruge je verjelo, da proiz-vodna usmeritev Plamena ustreza novim zahtevam. Računalo je, da bo v novi državi še večje povpraševa-nje po različnih vijačnih izdelkih ter žebljih. Število proizvajalcev tega blaga se je namreč zmanjšalo, pod-jetja so imela majhne zaloge teh izdelkov, večja mož-nost uvoza pa ni bila verjetna.21 Bolj črnogledo pa je bilo, ko se je primerjalo z lastniško strukturo konku-

30

renčnih podjetij, od katerih je v drugi polovici leta 1945 delala le Splošna stavbena družba v Mariboru, medtem ko sta največji tovarni v Novem Sadu zaradi pomanjkanja materiala začasno ustavili proizvodnjo. Konkurenčna podjetja so bila že v državnih rokah, kar je pomenilo, da bodo kmalu imela »marsikatero prednost pred našo zadrugo«.22 V zadrugi so verjeli, da imajo dovolj »sil, sposobnosti in izkušenj«, da se spustijo v tržno »tekmo« z državnim sektorjem. Zlasti še, ker naj bi nova gospodarska ureditev bolj podpi-rala sodelovanje med tržnimi tekmeci, zato da bi se povečala storilnost in dosegli še drugi učinki, ki bi bili v »prid narodov in državi«.23

V drugi polovici leta 1945 so zadružniki z me-šanimi občutki spremljali družbene spremembe. Še vedno so bili pripravljeni verjeti parolam, da je »za-družništvo v državi cenjeno in poklicano k soustvar-janju novega reda« in na njih utemeljevati upanje, da bo zadruga lahko uresničevala svoje želje in potrebe. Hkrati pa je v njihovo zavest vse bolj prodiralo spo-znanje, da so se stvari okoli njih začele hitro spremi-njati in da je nastopil nov čas, v katerem bodo gospo-darstvo urejala drugačna pravila kot v preteklosti. Nastajanje novega je predsednik upravnega odbora Filip Kavčič na novembrskem zasedanju zadružne skupščine predstavil z besedami: »…velike stvari so na kocki in vsi smo poklicani k odgovornemu delu.« Upoštevati je treba, je menil, da so »pomembne na-loge pred njimi: vzajemnost, narodna strnjenost, edinost in bratstvo v državi.« Poročilo je končal z opozorilom, da lahko nov položaj prinese zadrugi tudi težave.24

PRILAGAJANJE NOVIGOSPODARSKI UREDITVIZaradi nerešenih notranjih in zapletenih zuna-

njih razmer je morala oblast pristati na postopno uvajanje nove gospodarske ureditve. Poleti 1945 so ministrstva na novo registrirala podjetja, jih silila, da poročajo o svojem delu, ter sama začela razdeljevati blago. Septembra 1945 so v industrijo in še na neka-tera druga področja uvedli mesečne proizvodne in finančne plane. Kovinska industrija je bila med pano-gami, ki so imele v prehodnem obdobju največ težav. Stalno in splošno pomanjkanje vseh vrst surovin, pomožnega in drugega materiala, strokovne delo-vne sile, denarnih in drugih sredstev je bilo deloma tudi posledica vojnih razmer. Veliko težav in zmede so povzročili novi gospodarski ukrepi. Podjetja so bila najbolj nezadovoljna zaradi neprestanega spre-minjanja cen osnovnih surovin in nejasnih davčnih predpisov.

Kovinska zadruga Plamen iz Krope ni prišla pod neposredni državni nadzor. S polnim delovnim časom (od 6. do 14. ure) je začela delati 14. maja 1945. Kot je zadružno vodstvo pričakovalo, je bilo povpraševanje po njenih izdelkih iz meseca v mesec

večje. Velika naročila niso prihajala le iz vseh delov Slovenije, temveč tudi iz Bosne in Hercegovine, Hr-vaške in Srbije; v Beogradu je imela zadruga svojega pooblaščenega prodajalca do začetka leta 1947. Pole-ti je bilo največ naročil za spojke in vijake za zidarske odre ter žeblje za čevlje, jeseni pa za smučarsko okov-je in druge izdelke. Ob velikih in stalnih naročilih je proizvodnja »razveseljivo rasla«.25 Oktobra je zadruga sprejela potrebo po večji proizvodnji z uvedbo druge izmene in z avtomatizacijo nekaterih delov proizvod-nje. Slednje je bilo potrebno zato, ker so ročni izdelki postajali predragi.26

Med težavami, ki so v drugem polletju 1945 bremenile proizvodnjo in poslovanje zadruge, sta iz-stopali dve. Prva je bila stalno pomanjkanje surovin (zlasti koksa in jekla), raznih potrebščin, orodja, stro-jev in kvalificirane delovne sile. Druga, nič manjša, pa je bilo neredno plačevanje prodanega blaga. Sled-nja se je pojavila julija 1945, ko je zadruga prodala za 810.000 din različnega blaga, plačano pa dobila le za 96.000 din. Za zadrugo je bil za tako stanje najbolj od-govorno ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS, ki je delovanje trga nadomestilo s sistemom »planske distribucije« blaga. Največji slabosti tega sistema sta bili prepočasno izdajanje nakazil za posamezno bla-go ter zamujanje pri določanju novih cen izdelkom. Zaradi opisanih pomanjkljivosti so še nekaj časa po koncu vojne veljale začasne prodajne cene izpred vojne, ki so bile za 150–200% nižje, kot pa bi morale biti v novih okoliščinah. Zadruga je zaman večkrat prosila nadrejeno ministrstvo, naj ji dopusti prosto prodajo posameznih izdelkov oziroma poveča njiho-ve cene. Zaradi nerednih plačnikov je zadruga imela likvidnostne težave. Da je lahko redno izplačala mezde (nove mezde je zadružni sindikat potrdil 10. septembra 1945) in plače ter visoke prispevke za so-cialne in še druge dajatve, je morala zadruga avgusta, septembra in decembra najeti večmilijonsko posoji-lo pri Denarnem zavodu Slovenije.

Pri obravnavi ukrepov nove oblasti, ki so v prvih povojnih mesecih usmerjali zadružno poslovanje, je treba začeti z draginjskimi razredi, uvedenimi konec junija 1945. Kropa je bila najprej uvrščena v tretji draginjski razred. To je med prebivalstvom povzro-čilo veliko negodovanje, saj je menilo, da sodi Kropa kot industrijski kraj v prvi razred.27 Nezadovoljstvo krajanov so delili tudi v Plamenu, saj je bil draginjski razred izhodišče za določitev urnih mezdnih po-stavk, ki so bile v tretjem razredu za tretjino nižje kot v prvem. Drugi ukrep je bila zamenjava denarja julija 1945. Po oceni Plamena tečaj rajhsmarke do dinarja (1 RM za 60 par) ni bil pravičen, saj ni ustrezal pravi vrednosti (precejšnjih) zalog izdelkov, železa ter tudi drugega premičnega in nepremičnega premoženja zadruge.28 Zaradi prenizkega menjalnega tečaja je zadruga izgubila del obratne glavnice. Tretji ukrep je bila valorizacija, s katero je nova oblast hotela pre-seči problem nerealnih vrednosti izdelkov in zalog pred julijem 1945, torej pred denarno reformo in

31

vodenjem knjigovodstva v dinarjih DFJ. V Plamenu je valorizacija trajala od decembra 1945 do sredine januarja 1946. Najprej so ocenili predvojne in medvoj-ne naložbe, nato pa tovarniške zaloge pred 1. julijem 1945.29 Zadruga je morala na potrditev valorizacijske-ga poročila čakati do pozne jeseni 1946. To je bil tudi razlog, da so bilanco za leto 1945 obravnavali šele decembra 1946.

V PLANSKEM GOSPODARSTVULeta 1946 je jugoslovansko gospodarstvo že

dobilo obliko velikanskega podjetja, v katerem ni bilo nič prepuščeno naključju oziroma »stihijskemu« delovanju trga in nepredvidljivih ekonomskih za-konitosti. Najvišji zvezni in državni organi so začeli podrobno načrtovati proizvodnjo in razdeljevanje kakih 16 000 skupin izdelkov za vso državo, usmerja-ti denarne in druge tokove ter si podrejati vse oblike gospodarskega poslovanja. Podjetja so bila čisto na dnu tako hierarhično zasnovane ureditve. Državni organi so jim predpisovali proizvodne in druge na-črte, določali cene izdelkom, plače zaposlenim, po-trjevali ali namesto njih sklepali različne pogodbe in posle. Uvajanje planskega gospodarstva se je začelo s sestavljanjem gradbenega in proizvodnega načrta ter vpeljavo enotnega računovodstva in knjigovod-stva, nadaljevalo s centralizacijo in spremembami v davčnem in kreditnem sistemu, sprejemom zakona o splošnem državnem načrtu in državnih organih za planiranje ter prizadevanjem za uvedbo enotnih cen za najpomembnejše izdelke. Julija 1946 je bila ustanovljena Uprava kovinske industrije LRS, to je t.i. administrativno operativni voditelj, ki je prevzel nad-zorstvo in vodenje podjetij kovinske industrije.

Tako kot za druga zasebna podjetja je bilo tudi za kovinarsko zadrugo iz meseca v mesec manj mož-nosti za samostojnejše odločanje. Lahko rečemo, da ji je zmanjkovalo časa za prilagajanje novim pravilom poslovanja, premalo pa je bilo tudi politične pod-pore. Februarja je zadruga dobila proizvodni načrt za prvo četrtletje, po katerem je morala izdelati 300 ton različnega vijačnega blaga in žebljev. Ta načrt je po besedah ravnatelja pomenil, da je bila zadruga »vključena v državni gospodarski načrt«. S tem so za-družniki dobili priložnost, da pokažejo »odločnost in oduševljenje za nov napredek« ter »veliko jasnost in načrtnost do vsake podrobnosti«.30 Marca je morala zadruga sestaviti proizvodni načrt za drugo četrtletje ter se vključiti v prvomajsko tekmovanje, v katerem so si podjetja zadala cilj, da bodo podaljšala obvezni delovni čas, izboljšala kakovost izdelkov, znižala pro-izvodne in druge stroške. Aprila je morala zadruga vpeljati obratne obračunske liste (OBOL). V tem mesecu so v Sloveniji načeli razpravo o novi ureditvi proizvodnje vijakov. V ta sklop sodi tudi ogled za-druge, ki ga je avgusta 1946 opravil Franc Leskošek, član najožjega slovenskega političnega vodstva in minister za industrijo in rudarstvo. Leskošek je ob

tej priložnosti zavrnil zadružne zahteve in grajal kakovost njenih izdelkov. V naslednjih mesecih se je morala zadruga odreči še zadnjim oblikam svoje po-slovne samostojnosti. Dne 5. septembra 1946 je po-stala gospodarsko podjetje republiškega pomena, 5. novembra pa je sklenila pogodbo z Upravo kovinske industrije LRS. S to pogodbo se je zadruga obvezala, da bo v »vseh pogledih« izpolnjevala načrte in naloge Uprave ter po njenih naročilih sklepala pogodbe in pomagala drugim podjetjem. S to pogodbo je zadru-ga skrb za tekočo proizvodnjo prenesla na Upravo kovinske industrije LRS.31 Decembra 1946 je bilo nekaj zadružnih izdelkov (strojni žeblji za čevlje) že vključenih v popolno načrtno razdeljevanje.

Do sredine leta 1947 je moral planski sistem do-biti svojo zaokroženo obliko. Da bi se to zgodilo, so glavne uprave, novi administrativno operativni vodi-telji, dobesedno zasipale podjetja z novimi zahtevami in obveznostmi. Podjetja so morala sestavljati dnevne plane o povečanju storilnosti in proizvodnje, zniža-nju polne lastne cene, proizvodnih in drugih stro-škov, sprejemati večmesečne investicijske, finančne in druge plane, izdelati nove normative in o rezul-tatih podrobno obveščati pristojno glavno upravo. Iniciativni zadružni odbor za Slovenijo (IZOS) je januarja 1947 prekinil vse stike s kovinarsko zadrugo v Kropi. Čeprav je bila šele julija 1947 de iure vklju-čena v državni sektor, pa je glavna uprava kovinske industrije LRS od nje zahtevala podobna poročila kot od državnih gospodarskih podjetij. Zadružna uprava se je znašla pred velikimi težavami, ko je bilo treba proizvodnjo meriti in načrtovati z novimi pokazate-lji. Največ preglavic so ji povzročali finančni plan in normativi za izdelke.

Tesnejša povezanost Plamena z državnim go-spodarskim sektorjem je zadrugi zagotovila državna naročila. Takšen odnos pa je zahteval, da so imela državna naročila prednost pred drugimi naročili. Do sredine leta 1946 je zadruga še sprejemala vsa naročila, ki so prihajala iz vseh delov države. Ko pa je od državne uprave dobila veliko naročilo za stavb-ne žeblje za Bosno in Hercegovino, je morala druga naročila odkloniti. Konec septembra 1946 je imela zadruga za 99 vagonov naročil, to je skoraj za deset mesecev naprej.

Leta 1946 naj bi bila proizvodnja v Plamenu za več kot 300 ton večja kot leta 1939 in znašala 1333 ton (400 ton vijakov, 700 ton žebljev, tirefondov in vijakov za železniške proge, 60 ton kovanih žebljev za gradbeništvo in 100 ton žebljev za čevlje).32 Tega načrta pa zadruga ni izpolnila. Količina izdelkov, po katerih je bilo povpraševanje največje, ni dosegla za-htevane ravni.

32

Proizvodni plan Plamena za leto 1947 je bil manjši kot v preteklem letu in je znašal 1296 ton izdelkov (540 ton vijakov in matic, 42 ton romarjev in strojnih žebljev, 606 ton drugih kovinskih žebljev, 108 ton drugih izdelkov).34 Med letom se je pokazalo, da so potrebe po izdelkih, zlasti po planinčarjih, več-je kot so načrtovali, zato so letni proizvodni načrt po-večali; planinčarjev naj bi izdelali dvakrat več kot leto poprej. Leta 1947 je zadruga dobila veliko naročil. Med večjimi je bilo naročilo 250 ton vijakov in 180 ton tirefondov za železniško progo Šamac–Sarajevo, ki je prišlo maja 1947. Zadruga je že v prvem četr-tletju zaostajala za proizvodnim planom za 4%, junija je bil zaostanek že 10%.

Tudi izvozni načrti Plamena so ostali neizpolnje-ni. Leta 1946 bi moral Plamen izvoziti 341 ton različ-nih planinčarjev ter 33 ton strojno in ročno kovanih žebljev.35 To pa se ni zgodilo. Pri načrtovanju izvoz-nega plana za leto 1947 je ministrstvo za industrijo in rudarstvo LRS zadrugi še posebej »priporočilo«, naj obnovi predvojni izvoz planinčarjev in stavbnih žeb-ljev. Plamen je pripravil načrt, po katerem naj bi leta 1947 izvozil v tujino 67 ton izdelkov.36 V prvi polovici leta 1947 je Plamen zaman iskal primerne tuje kupce, ki bi bili pripravljeni z njim skleniti kompenzacijsko pogodbo. Leta 1947 se je kakovost Plamenovih iz-delkov poslabšala,37 kar pa zagotovo ni bil vzrok za neuspeh na izvoznem področju. Problem je bil eko-nomske narave. Za Plamen izvoz v Švico ali Švedsko cenovno ni bil izvedljiv, razen če bi si zagotovil sub-vencijo zvezne vlade v Beogradu, za kar pa skorajda ni bilo možnosti. Cenovno sprejemljiv je bil le izvoz (in z njim povezan uvoz) v Avstrijo. Toda razmere v tej razdeljeni državi so bile še zelo negotove, pa tudi povpraševanje po Plamenovih izdelkih ni bilo več tako veliko kot pred drugo svetovno vojno. Odločil-nega pomena pa je bilo, da takšen posel ni ustrezal niti eni niti drugi državi. Avstrija je v tem času bolj kot žeblje potrebovala mast in olje, Jugoslavija pa pa-pir, elektrotehnične in druge potrebščine.

Glavni razlog za neizpolnjevanje proizvodnega načrta za leti 1946 in 1947 je bila nezadostna in nered-na oskrba z osnovnimi surovinami, kot so bili kakovo-sten livarniški in kovaški koks, železo, različne vrste jekla, žica, šamotna opeka, nafta itn. Primanjkovalo je orodja in strojne opreme, najbolj za matice in za vlečenje žice. Ni bilo zadosti delovne sile, zlasti kvali-ficiranega osebja. Leta 1946 je bilo premalo strojnih ključavničarjev, orodjarjev ter k žebljarskim strojem priučenih delavcev. Zadruga v tem letu ni mogla za-

Preglednica 2: Proizvodnja glavnih izdelkov v Plamenu leta 194633

Izdelek I. četrtletje II. četrtletje III. četrtletje IV. četrtletje Skupaj kgvijaki in matice 150 904 135 422 172 605 164 000 622 931romarji 8304 12 774 7 031 8 906 37 015drugi kovani žeblji 134 532 53 042 88 964 78 493 364 031zakovice 18 010 49 532 23 472 32 703 114 717

posliti 96 novih delavcev in uradnikov, zaradi česar je morala uvedbo druge in tretje izmene prestaviti na poznejši čas. Do junija 1947 je bil primanjkljaj delovne sile odpravljen, saj se je število zaposlenih dvignilo na 319, kar je bilo več, kot so načrtovali za to leto. Ostal pa je problem mojstrov in kvalificirane de-lovne sile. Marca je podjetje prvič (junija pa drugič) zaprosilo za strokovnjake med nemškimi ujetniki, ki so bili sposobni za delo pri strojih.

Velike težave je imela zadruga s prevoznimi in finančnimi sredstvi. Leta 1946 ni dobila investi-cijskega posojila, manjkajoča obratna sredstva pa je morala pridobiti s posojili pri Investicijski banki Jugoslavije, Državni hipotekarni banki in tudi pri članih zadruge. Do konca leta je dolg narasel na štiri milijone din. Likvidnostno stanje bi postalo kritično, če ne bi odlašala s plačilom valorizacijskega presežka cen (3,4 milijone din), davka za leto 1945 ter pri-spevka IZOS. Računski zaključek za leto 1945, ki so ga sprejeli šele decembra 1946, je pokazal še druge slabe plati finančnega stanja zadruge. Aktivna stran bilance zadružnega vodstva ni skrbela, saj je imela tri četrtine svojega premoženja naloženega v zalogah, zlasti v železu in obratnih potrebščinah. Skrbele je niso niti precejšnje terjatve do kupcev v tujini, ker je veljalo, da so »zanesljive«.38 Zaskrbljujoča pa je bila pasivna stran bilance, ki je pokazala, da zadrugi osta-nejo premajhna sredstva za normalno poslovanje. Po zadružnem izračunu bi moral Plamen na leto ustvariti 5 milijonov din dobička, da bi mu na koncu ostal 1 milijon za nujne lastne potrebe. Tako pa je leta 1945 zadruga ustvarila 2,3 milijona din dobička, od česar ji je, zaradi velike (70%) obdavčitve in še dru-gih odtegljajev, ostalo le 20%. Šele februarja 1947 je republiško ministrstvo za finance nakazalo Plamenu milijon din na račun investicij v letu 1945 in 1946. To pa finančenga položaja ni izboljšalo, saj so kupci zelo zamujali pri izplačilih, republiški organi pa pri potr-ditvi novih cen. Da bi bile finančne razmere še težje, so aprila iz zadružnih vrst začele prihajati zahteve po izplačilu deleža. Do junija se finančno stanje zadruge ni popravilo, zato je Narodna banka njen račun za-časno blokirala.

Poseben problem so bile prodajne cene. Večino zadružnih izdelkov so prodajali še po cenah iz avgu-sta 1945, ki so bile izračunane na podlagi nižjih cen železa, kuriva in mezd. Postopek za pridobitev novih cen je bil dolgotrajen, saj je predlog najprej obravna-vala Uprava kovinske industrije, potem odsek za kon-trolo cen pri ministrstvu za industrijo in rudarstvo

33

in nato urad za cene pri predsedstvu vlade LRS. Šele aprila 1946 so zadrugi dovolili zvišanje cen za planin-čarje in kladvice, septembra pa odobrili nove cene še za nekatere druge izdelke.

Vodstvo Plamena se je po svojih najboljših močeh trudilo, da bi zagotovilo boljše možnosti za proizvodnjo in prodajo zadružnih izdelkov. Ta priza-devanja v glavnem niso bila poplačana. Leta 1946 si je Plamen zaman prizadeval, da bi mu železarna na Jesenicah vrnila med vojno izposojeni transforma-tor. Brez otipljivega rezultata so bila tudi pogajanja za nakup koksa na Poljskem in Češkem. Leta 1947 je Plamen poskušal pridobiti brusilni stroj, ker bruše-nega materiala takrat ni bilo mogoče več uvoziti. V tem času je moral rešiti tudi problem nadomestne stiskalnice za matice, ker so se tiste v Kropi pogo-sto kvarile. Nadomestno stiskalnico, ki je bila sicer rabljena, so najeli v tovarni vagonov v Slavonskem Brodu. Zadruga je svoje strokovnjake poslala na ogle-de v sorodna podjetja. Leta 1946 je poslala ing. Karla Kunaverja v novosadsko tovarno vijakov z nalogo, naj prouči proces kurjenja z nafto pri stiskalnici matic. Naslednje leto pa je ing. Janezu Šmitku naročila, naj v isti tovarni preriše stiskalnico in valjalni avtomat.

V zadružnem vrhu je 9. decembra 1946 prišlo do sprememb. Za predsednika upravnega odbora je bil izvoljen Anton Lazar, podpredsednik je postal Jakob Bohinc, tajnik pa Justin Ažman. Naloge tega upravne-ga odbora sta na začetku naslednjega leta prevzela likvidacijski odbor in strokovni svet, ki je delal po na-vodilih glavne uprave kovinske industrije. Ravnatelj Jože Gašperšič je še ostal, vendar njegov položaj ni bil več tako trden. Zahteve po njegovi zamenjavi, češ da novi čas zahteva nove ljudi, so prihajale od zunaj in od znotraj. 12. septembra 1946 je Gašperšič upra-vnemu odboru predlagal svojo razrešitev. Kot glavni argument je navedel zahteve po omejitvi pristojnosti ravnatelja. Potem ko upravni odbor njegovega pred-loga ni sprejel, je ravnatelj »priporočil« svojim kriti-kom, da naj v bodoče skrbneje pregledajo tiste strani zadružne kronike, na katerih so navedene pristojno-sti vodstva zadruge.39 Leta 1946 so se zaostrili odnosi med zadružnim vodstvom in sindikatom. Zadružno vodstvo je menilo, da sindikat v zadrugi ne more ime-ti take vloge kot v državnem podjetju.

INDUSTRIALIZACIJA IN PRVI PETLETNI NAČRTPospešena industrializacija je bila proces, s

katerim naj bi druga jugoslovanska država v nekaj letih odpravila razvojni zaostanek in dohitela gospo-darsko razvite države. V Sloveniji se je ta proces začel že v času obnovitvenih del, končal pa se je 8. julija 1947, ko je republiška skupščina sprejela zakon o pet-letnem planu za razvoj narodnega gospodarstva LRS v letih od 1947 do 1951. S tem zakonom je industrija republiškega pomena postala prednostno gospo-

darsko področje. Med posameznimi industrijskimi panogami naj bi se do leta 1951 najhitreje razvijali ko-vinska in kemična industrija. V kovinski industriji naj bi posodobili proizvodnjo, osredotočili zmogljivosti in jih »pravilno« razmestili. Ta panoga naj bi postala »baza« za razvoj drugih panog.

O načrtih za posodobitev proizvodnje Plamena ter iskanju kraja, kjer bi zgradili novo tovarniško po-slopje in upravne prostore, je pisala že Nada Holyn-ski.40 Če strnemo njene argumentirane ugotovitve, potem lahko rečemo, da sta si stala nasproti dva načrta. Prvi je bil sad spoznanja zadružnikov, da se je treba prilagoditi novim zahtevam, sicer bo šel raz-voj mimo njih ali pa jih bo povozil. Marca 1946 so na izredni skupščini Plamena podprli predlog, da je treba zgraditi novo tovarno z vsemi pritiklinami ob začrtanem industrijskem tiru v Lipnici. Ta načrt so hkrati z možnostjo, da ostane proizvodnja v Kropi in Kamni Gorici, zadružniki podpirali vse do vključitve podjetja v državni sektor. Drugi načrt je bil načrt republiškega ministrstva za industrijo in rudarstvo o združitvi vse slovenske proizvodnje vijakov v eni to-varni, ki naj bi se zgradila v Podnartu. Po ugotovitvah avtorice naj bi zadružniki o gradnji te tovarne prvič slišali na sestanku 26. junija 1946. Novembra istega leta pa so jim povedali, da je tovarna v Podnartu že v investicijskem načrtu za leto 1947.

K povedanemu lahko dodamo še nekaj novih ugotovitev. Najprej o premestitvi zadružne proiz-vodnje v drug kraj. Kljub podpori IZOS je bil načrt Plamena za tovarno na novi lokaciji že od začetka ob-sojen na neuspeh. Za izdelavo idejnega načrta, za pri-glasitev del in pridobitev investicijskega posojila je Plamen potreboval soglasje pristojnega ministrstva. O tem pa ministrstrstvo ni bilo pripravljeno razprav-ljati, dokler Plamen ne zagotovi zadostnih denarnih sredstev in izboljša likvidnostnega položaja. Tega dej-stva se je upravni odbor Plamena dobro zavedal.41 Na-črt ministrstva za industrijo in rudarstvo za združitev vseh obratov za izdelavo vijakov in podobnih izdel-kov v Sloveniji ter zgraditev nove tovarne v Podnartu je imel stvarno podlago. Združeno in sodobno opre-mljeno novosadsko podjetje Petar Drapšin je že leta 1946 začelo agresivno nastopati na jugoslovanskem trgu in si kot podjetje zveznega pomena prilaščati velik del razpoložljivih surovin in drugih potrebščin. V republiškem ministrstvu za industrijo in rudarstvo so izračunali, da je v državi prostora za dve, največ tri velika podjetja in da bi eno lahko bilo v Sloveniji. Če pa bi se za to odločili, potem bi morali združiti proizvodnjo vijakov na enem mestu, jo posodobiti in še pridobiti položaj zveznega podjetja.42 Zamisel o gradnji skupne tovarne v Podnartu je živela do po-letja 1947, vendar očitno ni nikoli presegla idejnega okvira. Uprava kovinske industrije LRS se je izogibala razpravi o tem projektu celo ob obravnavi investi-cijskega načrta za leto 1947. Predstavniki Plamena so s tega sestanka poročali, da niso »dobili vtisa, da se državna tovarna vijakov v Podnartu za vsako ceno

34

forsira in da bi šla kovinska dejavnost iz Krope«.43 Fe-bruarja 1947 je predsednik te uprave predstavnikom Plamena sporočil, da bodo obrati v Kropi in Kamni Gorici ostali in da jih bodo posodobili. Na vprašanje o graditvi tovarne v Lipnici pa ni odgovoril.44

Opozoriti je treba, da je obstajala še tretja mož-nost za razvoj Plamena; zastopala jo je posebna komi-sija ministrstva za industrijo in rudarstvo LRS. V njej so bili Mirko Jamar, dr. Vaso Škapin, Dionizij Majer in drugi. Komisija je po ogledu Plamena ugotovila, da je njegova proizvodnja zastarela in da v bližnji prihod-nosti ne bo mogel rešiti energetsko-pogonskega, ka-drovskega, prometnega in stanovanjskega vprašanja. Predlagala je, naj se proizvodnja vijakov in žebljev prenese v tovarno verig v Lescah, v Kropi pa naj bi razširili obseg ročnega kovaštva ter se preusmerili na finomehaniko. Izdelovali naj bi precizna merila ali pa budilke in različne druge ure.45 Poudariti je treba tudi, da si je Plamen ne glede na obravnavane razvoj-ne načrte, prizadeval povečati zmogljivosti obstoje-čih obratov v Kropi in Kamni Gorici. Leta 1946 si je zadal, da bo zgradil pisarniške prostore, skladišče in garažo. Po republiškem investicijskem načrtu za leto 1947 naj bi v Plamenu zgradili orodjarno, galvaniza-cijski oddelek, oddelek za vlečenje žice, internat in pisarniške prostore, v Kamni Gorici pa novo delavni-co za ročno kovanje žebljev in skladišče.

Petletni plan razvoja narodnega gospodarstva LRS je odprl novo stran v razvoju Plamena. Do leta 1951 naj bi se njegova proizvodnja vijakov, žebljev in zakovic povečala za 50% in se dvignila na 2400 ton. V tem času naj bi Plamen znižal proizvodne stroške za 25% ter se postopoma preusmeril na izdelavo vijakov in matic. Teh naj bi do leta 1951 izdelali 1600 ton, kar je bilo trikrat več kot leta 1947. V prvi petletki je bila država pripravljena vložiti v Plamen znatna sredstva. Zgradili naj bi novo tovarniško poslopje z upravnimi prostori, garderobo in umivalnico v skupni površini 2000 m2.46

Poleti 1947 je Plamen prevzel del strojev in opreme iz podržavljenega žebljarskega podjetja Ivan Lazar iz Kamne Gorice. Ta ukrep je bil pričakovan že od jeseni 1945, ko je Plamen predlagal priključitev podjetja iz Kamne Gorice. Do tega pa takrat ni prišlo, ker taka rešitev ni ustrezala niti zaposlenim v podjet-ju Ivan Lazar niti okrajnemu ljudskemu odboru, ki je imel s tem podjetjem svoje načrte. Ker pa je podjetje v Kamni Gorici v naslednjem letu in pol poslovalo nerentabilno in vseskozi imelo velike težave s suro-vinami in prodajo svojih izdelkov, je moral okrajni ljudski odbor Jesenice popustiti in aprila 1947 sam predlagati njegovo priključitev k Plamenu. Plamen s takšno odločitvijo ni bil zadovoljen, ker je ljudski odbor sklenil obdržati mehanično delavnico. Tako je tudi ostalo.

PODRŽAVLJANJEMaja 1946 je ministrstvo za industrijo in rudar-

stvo LRS začelo pritiskati na Plamen, naj se prostovolj-no vključi v državni sektor. Svoj pritisk je na različne načine stopnjevalo do konca leta, ko je zadruga popu-stila in na izredni skupščini sprejela sklep o izročitvi vsega premoženja državi. Podpis izročilne pogodbe, ki je eden od pomembnejših mejnikov v zgodovini Plamena, se je zavlekel do avgusta 1947. Ta proces je v svoji razpravi že osvetlila Nada Holynski.47

OPOMBE

1 Jože Prinčič, Slovenska industrija v jugoslovan-skem primežu, Novo mesto 1992, str. 47.

2 Janez Šmitek, Kroparska kronika NOB, Radov-ljica 1985, str. 76.

3 Dopis Plamena Komandi vojne oblastri 4. jugos-lovanske armade, 12.6.1945, Zgodovinski arhiv Ljubljana (ZAL)–OLO Jesenice-Radovljica (RAD-14), KLO Kropa, šk. 5.

4 Seznam poškodb v OOF Radovljica, 8.8.1945, Zgodovinski arhiv Ljubljana ZAL–RAD–14, Ob-nova, šk.1.

5 Janez Šmitek, 1985, op.1, str. 77.6 Zaključna analiza popisov strojev tovarne Pla-

men v Kropi, Arhiv republike Slovenije (AS) − Glavna direkcija kovinske industrije LR Sloveni-je (279), šk. 46.

7 Poročilo o vojni škodi, 6.6.1945, arhiv Kovaške-ga muzeja v Kropi (Arhiv KM), fond Zadruga I/1. Glej tudi: Zapisnik 21. seje načelstva Plamena, 27. 9. 1945, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946.

8 Ocena vojne škode, AS − Ministrstvo za industrijo in rudarstvo LR S (226), šk. 209. Obnova industri-je, AS − Planska komisija LRS (284), šk. 1.

9 Vojna škoda na kovinski zadrugi Plamen, 19.9.1945, Arhiv KM, fond Zadruga I/1.

10 Dopis Plamena ministrstvu za industrijo in ru-darstvo LRS, 18.1.1947, Arhiv KM, fond Zadruga I/ 1.

11 Zapisnik 15. seje načelstva Kovinske zadruge Pla-men, 24.5.1945, Arhiv KM, Zapisnik sej upravne-ga odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1964.

12 Zapisnik 16. seje načelstva Kovinske zadruge Plamen, 15.6.1945, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946.

13 Dopis oddelku za trgovino in industrijo pri

35

POOF za Gorenjsko, 14.5.1945, Arhiv KM, fond Zadruga I/1.

14 Prav tam.15 Zapisnik 58. redne skupščine Plamena, 8.12.1945,

Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov Plamena 1945−1946.

16 Obnova industrije, 1946, AS-284, šk. 2.17 Podatki o splošnih prilikah, o stanju porušeno-

sti, obnovi, gradbeni delavnosti in zmogljivosti v ONOO Jesenice, 12.12.1945, ZAL-RAD-14, Ob-nova, šk. 1.

18 Obnova industrije, 1946, AS-284, šk. 2.19 Podatki o kovinski industriji, 1.3.1945, AS-226,

fasc. 1, Zapisnik 21. seje načelstva Plamena, 27.9.1945, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega od-bora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946.

20 Podatki o Kropi, 6.12.1945, ZAL-RAD-14, Obno-va, šk. 1.

21 Dopis Plamena odseku za trgovino in industrijo pri POOF za Gorenjsko, 14.4.1945, Arhiv KM, fond Zadruga I/1.

22 Zapisnik 18. seje načelstva Plamena, 1.8.1945, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Pla-mena od 29.9.1942 do 22.11.1946.

23 Prav tam.24 Zapisnik 57. redne skupščine Plamena,

17.11.1945, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov Plamena 1945−1946.

25 Zapisnik 20. seje načelstva Plamena, 30.8.1945, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Pla-mena od 29.9.1942 do 26.11.1946.

26 Zapisnik 5. skupne seje načelstva in nadzorstva, 4.10.1945, Arhiv KM, Zapisniki upravnega odbo-ra Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946.

27 Uvrstitev trga Kropa v drugi draginjski razred, 10.7.1945, ZAL-RAD-14, Obnova, šk. 1.

28 Zapisnik 58. redne skupščine Plamena, 8.12.1946, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov Plamena 1945–1946.

29 Zapisnik 5. seje upravnega odbora Plamena, 17.1.1946, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946.

30 Zapisnik 8. seje upravnega odbora Plamena,

28.2.1946, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946.

31 Pogodba med Plamenom in Upravo kovinske industrije, 5.11.1946, AS-226, šk. 49.

32 Proizvodnja leta 1939 in 1946, 27.10.1945, AS-226, šk. 18.

33 Letno poročilo za 1946, 25.2.1947, AS-226, šk. 12.34 Plan proizvodnje za 1947, 20.9.1946, AS-226, šk.

18.35 Izvoz za leto 1946, AS-226, šk. 2.36 Predviden izvoz podjetij kovinske industrije

LRS v letu 1947, AS-226, šk. 2.37 Zapisnik obratne konference Plamena, 28.2.1947,

Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Pla-mena 1946–1947.

38 Zapisnik 58. redne skupščine Plamena, 8.12.1946, Arhiv KM, Zapisniki občnih zborov Plamena 1945–1946.

39 Zapisnik 22. seje upravnega odbora Plamena, 12.9.1946, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946.

40 Nada Holynski, Kako je bila ukinjena kovi-narska zadruga Plamen v Kropi, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena, Kropa, Radov-ljica 1995, str. 106–113.

41 Zapisnik 23. seje upravnega odbora Plamena, 27.9.1946, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946..

42 Promemoria o položaju v jugoslovanski indu-striji vijakov, 14.6.1947, AS-279, š. 46.

43 Zapisnik 27. redne seje upravnega odbora Plame-na, 22.11.1946, Arhiv KM, Zapisniki sej upravne-ga odbora Plamena od 29.9.1942 do 22.11.1946.

44 Zapisnik obratne konference Plamena, 28.2.1947, Arhiv KM, Zapisniki sej upravnega odbora Plamena 1946−1947.

45 Zaključna analiza popisa strojev tovarne Pla-men, AS-226, šk. 46.

46 Poročilo o planu modernizacije in izpopolnitve Plamena, 8.10.1947, AS-226, šk. 8.

47 Nada Holynski 1995, op. 40, str. 106 –113.

36

37

Mag. Tadej Brate

UVOD Nastanek kovaške zadruge v Kropi in njena zgo-

dovina sta bili – kot kaže – v zadnjih letih priljubljena tema raznih avtorjev. V Kroparskem zborniku naj-demo obilico navedb, zapisov in opisov o nastanku zadruge, o ljudeh, ki so delali v njej, o proizvodih in taki ali drugačni zgodovini te svojevrstne tovarne. Avtorji so svoje delo vedno opravili korektno in nji-hove zapise je prav prijetno brati, saj povedo o zadru-gi mnogo nenavadnega. Nekaj delovanja v zgodovini tovarne pa se je nekako izmaknilo proučevanju in objavi. Tako ugotavljamo, da je zelo malo ali pa sploh nič preštudirano in zgodovinsko obdelano področje tehniške opremljenosti zadruge, razvoj nabave opre-me in strojev ter uporabe delovnih sredstev. Prav po-dročju tehnike in tehnologije so se dosedanji avtorji zapisov zgodovine zadruge in drugi pisci ogibali tako temeljito kot hudič križa! Le zakaj?

Na prošnjo sodelavcev Kovaškega muzeja v Kropi sem prevzel nalogo preučiti in zapisati vse,

TEHNIŠKA OPREMLJENOST KOVAŠKE ZADRUGE V V KROPI, KASNEJE TOVARNE PLAMEN OD NASTANKA DO PODRŽAVLJENJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI

kar je mogoče najti in izvedeti o tehniški opremlje-nosti zadruge, o orodnih strojih za proizvodnjo in vzdrževanje, njihovi uporabi, zastarelosti ali sodo-bnosti itd. Nadvse zanimiva naloga, sem si mislil in zagrizel v dokumentacijo. Pa bolj ko sem grizel, manj sem pregrizel! Šment, šele sedaj mi je začenjalo po-stajati jasno, zakaj so se drugi avtorji ogibali te teme ali pa se vrteli okoli nje kot mačka okrog vrele kaše. Je pa bila ta kaša res vrela, pa še popoprana povrhu! Raziskovalce zgodovine kovaške zadruge je zanimalo vse povprek, od ljudi, njihovega življenja in usod, do komerciale, izkoriščenosti podjetja, posebnosti, izdelkov itd. – le strojev se niso dotikali, saj je bilo to področje v resnici skrajno neurejeno, podatki o njem pomanjkljivi, zapisi in viri dokaj nepopolni. Največji problem so informacije, ki se med seboj ne ujemajo in dajejo občutek zmede. Prav tako v starih dokumentih ni enotnega poimenovanja strojev, kar vodi k dvoumnosti ali pa k upravičenim dvomom o različnosti oz. enakosti naprav.

38

TERMINOLOGIJA OZ. POIMENO-VANJE STROJEV IN NAPRAVPosebna težava pri pisanju je bila prvenstveno

slovenska strokovna terminologija, ki je bila v prvih letih po prvi svetovni vojni dobesedno še v plenicah. V avstro-ogrski državi so bila imena strojev skoraj praviloma v nemščini. Naši ljudje, mnogi nevešči nemščine, so nemške izraze predelali za lastno upo-rabo in lažjo izgovarjavo. Poslovenjenja imen strojev takrat skoraj niso poznali. Naj navedemo nekaj naj-značilnejših izrazov:dreponk, iz nem.: die Drehbank = stružnicafrezmašina, iz nem.: die Fräsmaschine = rezkalni strojhoblmašina, iz nem.: die Hoblmaschine = skobeljni strojbormašina, tudi borverk, iz nem.: die Bohrmaschine, das Bohrwerk = vrtalni stroj , borverk je veliki vrtalni strojfedrhamer, iz nem: der Federhammer = vzmetno kla-divo,šnajtklupna, iz nem.: die Gewindeschneidvorrichtung = vreznica za navoješubler, iz nem.: die Schublehre = kljunasto meriloItd., itd.,… spisek se vleče v neskončnost. Naj opozo-rimo na potrebo, da bo treba v bližnji bodočnosti iz-delati slovar slovensko-nemških tehniških popačenk, ki naj bi kasneje pripomogel k dešifriranju starih zapisov.

Poimenovanja strojev v spiskih kovaške zadru-

ge so bila v raznih primerih različna, v popisih so manjkale oznake, ime proizvajalca, letnica izdelave, tovarniška številka in posamični tehniški opisi stro-jev. Vsemu temu očitno ni nihče posvečal večje po-zornosti, saj se je zdelo, da vsi vse razumejo – seveda v tistih časih. Dober dokaz za to obupno stanje so uradni spiski strojev, med katerimi še leta 1936 naj-demo nekatera poimenovanja v nemščini, pa še ta neredko nepravilno zapisana ali v komaj razumljivi obliki. Nihče ni posvečal pozornosti pravilnemu po-imenovanju strojev v slovenščini.

Srečni okoliščini gre zahvala, da je bil avtor teh vrstic v šestdesetih letih prejšnjega stoletja nekaj časa zaposlen v tovarni lokomotiv v Floridsdorfu na Dunaju in se tam naučil štokglajzarske delavniške nemške latovščine starih mojstrov. Šele na osnovi teh znanj je bilo mogoče nekatera poimenovanja strojev vendarle dešifrirati, v nekaterih primerih pa o njih intuitivno sklepati. Šele temeljit študij proizvodne tehnologije in zaporedje uporabe strojev sta končno nakazala smer za njihovo pravilno poimenovanje v današnji terminologiji.

Ne glede na dokaj temeljit pristop k raziskavi napake niso izključene, zato vljudno prosimo bralce, ki bi jih našli, da nam jih blagohotno odpustijo in sporočijo popravke. Stroje in naprave smo poime-novali z današnjo tehniško terminologijo, v oklepajih pa so izjemoma zapisana tudi nekatera lokalna (do-

mača) ali pa nemška poimenovanja, ki so običajno komplicirana. Zapisi so urejeni tako, da omogočajo nedvoumno razumevanje zapisanega, pa čeprav za-radi različnih virov prihaja morda do podvajanja ali nejasnosti (npr. nabava dizelskega motorja in druge lokomobile). Na take primere posebej opozarjamo, rešljivi pa bodo morda nekoč v bodočnosti. Žal se v nekaterih primerih nismo mogli znebiti dvoumnosti zapisa predvsem zato, da smo ohranili domače, lokal-no slovensko poimenovanje. Tako najdemo v zapisu mdr. »stroj za pobijanje«, kjer pa je seveda mišljen stroj za pobijanje (potolčenje) glave žeblja, ne pa za neko dejansko pobijanje vsega živega tam okoli! Kar pa se tiče »brusnic«, so to po naše tiste rdeče jagode, ki rastejo v gozdu in so primerne za izdelavo marme-lade, hkrati pa so seveda mikavnejše od kroparskih, na katerih se je brusilo to in ono. Poimenovali bi jih verjetno lahko tudi brusilnice, brusilke ali brusniki, pa tudi brusilni stroji.

Temeljni problem splošnega poznavanja stroj-nega parka tovarne je bil tudi v tem, da strojem oz. njihovim opisom in zapisom o njih nihče ni posvečal posebne pozornosti. Le zakaj bi jo, saj so stroje vsi vendar dobro poznali. Če je kdo zapisal npr. »stružni-ca v orodjarni«, se je vendarle točno vedelo, za katero stružnico gre. Za tisto v orodjarni, mar ne? Saj vsi vedo zanjo! Vedo že, vedo, pravzaprav so vedeli to TAKRAT, ne pa DANES! Ali je šlo za majhno ali veliko stružnico, morda za revolversko, preprosto z enim vretenom in brez Nortonovega zobniškega predležja, ali pa morda z Nortonom in možnostjo rezanja navo-jev, s pogonom s transmisijo ali posamičnim elektro-motornim pogonom itd.? Kdo ve? Opisovalci strojev in orodja so bili mnogokrat zelo nenatančni, pravza-prav kar površni, kar dokazujejo posnete fotografije delovišč v primerjavi z zapiski. Neredko se slike z delovišč bistveno razlikujejo od tega, kar je zapisano na inventarnih spiskih. Ko zberete vse dosegljive po-datke in jih primerjate z ohranjenim slikovnim mate-rialom, pa dobite tako zmešnjavo, da se je Bog usmili. Da bi vendarle stvari nekako prišli do konca, je bilo treba reči bobu bob in pač nekje začeti.

POGLED V OHRANJENO DOKUMENTACIJOKot temeljno izhodišče raziskave smo vzeli in-

ventarno listino s popisom vseh strojev in predme-tov tovarne iz obdobja kmalu pred drugo svetovno vojno. Inventarni spisek ima datum Kropa, 5.3.1936 in podaja vrednosti vseh premičnih predmetov in na-prav v kovaški zadrugi. To je bil čas svetovne gospo-darske krize, ko si tovarna ni mogla nabavljati veliko novega. Enako velja tudi za čas druge svetovne vojne in čas po osvoboditvi, ko nabav novih strojev sploh ni bilo. Iz vsega lahko sklepamo, da je bila tovarna nekako na vrhuncu strojno-tehnične opremljenosti v času kapitalizma. Šele dolga leta po osvoboditvi so nastale nove možnosti za širitev in modernizacijo

39

proizvodnje, kar pa je že časovno področje, ki je iz-ven okvira naših tokratnih raziskav.

Inventarni spisek smo obdelali tako, da smo iz njega izločili vse tisto, kar s proizvodnjo nima nepo-sredne zveze (stoli, mize, blagajne, fotelji, kanapeji, stenske ure, peči, svečniki, koši za papir in druga, v glavnem pisarniška navlaka), nato pa smo po letni-cah nabave razvrstili in popisali vso tehniško opre-mo tovarne. Vse skupaj smo primerjali z zapiski o kroniki podjetja in fotografijami – in rezultat, ki smo ga dosegli, se zdi kar v redu. Res je, da nikoli do za-dnje potankosti ne bomo vedeli prav za vse stroje, njihov izvor in starost, toda v temeljnih obrisih nam bo postalo jasno, kako je rasla opremljenost tovarne in s kakšno tehniško opremo je izdelovala končne izdelke – to pa je ob nepopisni zmedi podatkov ven-darle nekaj! Vse kaže na to, da so v zadrugi kupovali večinoma rabljene stroje, torej stroje iz druge roke. S tem so si zmanjševali stroške nabave, v spisku pa so večji stroji, ki so bili nabavljeni novi, navadno ozna-čeni z besedico nov. Toda teh je bilo razmeroma zelo malo, kar je seveda razumljivo, če poznamo težke razmere, skozi katere se je kovaška zadruga morala prebijati v času svojega delovanja.

K omenjenemu inventarnemu spisku smo do-dali še vse tiste nabave strojev in tehniških naprav, ki smo jih evidentirali iz zapisov v kroniki podjetja. Seveda je bilo treba skrbno paziti, da se ob tem infor-macije niso podvajale in bi nazadnje imelo podjetje po tem zapisu dvakrat več strojev kot v resnici. To nevarnost smo, kot kaže, izključili.

IZLOČANJE STARIH STROJEV IZ PROIZVODNJEZa konec vseh pojasnil pa še pomembno opo-

zorilo. Pri pisanju so nam bili na voljo le podatki o na-bavah strojev, ničesar pa ni bilo mogoče izvedeti ali najti o izločanju strojev iz proizvodnje. Kaj se je zgo-dilo s starimi in odsluženimi stroji, lahko le ugibamo. Glede na ustaljeno prakso, da je zadruga večinoma kupovala rabljene stroje, so zagotovo stare stroje po določenem času zavrgli med staro železo. Vprašanje je, kdo bi takrat bil tako naiven in odkupil do konca izrabljen in zastarel stroj za svojo proizvodnjo. Prav gotovo so vsi stari stroji končali v »reni« železarne na Jesenicah kot surovina. Nikjer pač ni podatkov, da bi kdo odkupoval stare stroje ali odpadne surovine od kovaške zadruge. Pri spisku nabav strojev je torej treba vedeti tole: ob nabavi sodobnejšega stroja se je starejši stroj, ki je opravljal enako ali podobno delo-vno funkcijo, moral umakniti iz proizvodnje. Zdi se verjetno, da so stare stroje hranili še nekaj let, pred-vsem za rezervne dele za stroje istega tipa, ki so še bili v uporabi, nato pa so jih razdrli in odprodali kot staro železo. Glede primerjave slikovnega materiala iz različnih časovnih obdobij sklepamo, da so nekako po prvih petnajstih letih delovanja zadruge začeli z

občasno zamenjavo starih strojev z novimi. Žal točne dinamike zamenjav strojev in naprav nimamo in se moramo zadovoljiti z domnevo »nov stroj v hišo, stari stroj iste vrste pa ven«. Če bi le seštevali vsakoletne nabave strojev in ne bi upoštevali stalnega odpisa, bi ob začetku druge svetovne vojne imela kovaška zadruga v Kropi v uporabi vsaj toliko strojev kot železarna Jesenice, če ne celo več! Takega stanja pa v Kropi seveda nikoli ni bilo.

NASTANEK KOVAŠKE ZADRUGEO nastanku kovaške zadruge v Kropi je bilo na-

pisanega že dovolj, zato je to področje zgodovine raz-meroma dobro znano. Ne glede na to si bomo dovoli-li vendarle na kratko obuditi spomin na tiste čase, saj menimo, da je ta zapis pomemben za razumevanje celotnega razvoja podjetja, obenem pa bi radi opo-zorili na dejavnike, ki so pripeljali tako daleč, da se je organizacija kovaške zadruge Kroparjem vsiljevala kar sama po sebi.

Nadvse pomembno je dejstvo, da je na Gorenj-skem stoletja dolgo tekla železarsko-kovaška obrt ne glede na nenavadno okoliščino, da v teh krajih pravzaprav sploh ni bilo rudnikov v tisti obliki in ob-segu kot to velja za takšna podjetja v tujini. Klasična rudnika z rovi in ustreznimi transportnimi naprava-mi sta bila rudnika železove rude v Savskih jamah in rudnik mangana na Begunjščici. Kasneje je nastal še rudnik živega srebra v Sv. Ani pod Ljubeljem – in konec! Nadvse zanimivo je dejstvo, da so potrebe po surovini, torej rudi, zadovoljevali v največji meri s ko-panjem v rudosledih, jamah in zemeljskih razpokah z navadno najprimitivnejšimi sredstvi. Prevladujoči bobovci (limonitna železova ruda), na katerih je te-meljilo gorenjsko železarstvo, so bili sorazmerno bo-gati z železom in lahko taljivi v primerjavi z drugimi železovimi rudami, vendar so se nahajali le v manj-ših koncentracijah po kraških razpokah in breznih. Lopata, rovnica in kramp, vedro, vitel, nekaj vrvi in desk ter podpornega lesovja, nabranega v okolici, je bila vsa rudarska tehnologija skozi stoletja. Ko je v kaki razpoki zmanjkalo rude, si rudar s tem ni preveč belil glave in se trudil, da bi kopal dalje v goro, tem-več je poiskal drugo najdišče. Očitno je ta filozofija pridobivanja rude več stoletij zadovoljevala potrebe po rudi v tisti meri, kot so je bile sposobne predelati lokalne fužine. Obstajali so sicer poizkusi vrtanja globoko v goro (mdr. pri Kamni Gorici), ki pa so se končali neuspešno. Očitno je geološka struktura Gorenjske takšna, da tu ni pričakovati večjih koncen-tracij železove rude, primerne za obsežnejši rudarski odkop in predelavo.

Z nastankom industrijske revolucije in industri-

alizacijo v 18. stoletju, še močneje pa v 19. stoletju, tak način pridobivanja rude ni bil več ne rentabilen ne mogoč. Pravzaprav se zdi prav čudno, da je Kropa s svojimi fužinami in ročnimi kovači zdržala pritiske

40

množične izdelave železa po nizkih cenah svetovne konkurence vse do konca 19. stoletja, prav tako pa tudi konkurence cenene strojne izdelave žebljev, ki se je že širila v svetu. Kot kaže, je v našem primeru šlo za vztrajanje pri starem načinu dela predvsem na račun nizkega zaslužka delavcev in s tem povezane kvalitete življenja, za katero pa vemo, da je bila takrat na zelo nizki stopnji. Zdi se, da sta bila glavna vzro-ka za propad gorenjskega železarstva prav trmasto vztrajanje pri starih delovnih postopkih, obenem pa zanemarjena skrb, da bi se na Gorenjskem odprl rud-nik kvalitetne železove rude, ki bi zadovoljeval po-trebe gorenjskega železarstva in s tem kroparskega žebljarstva še v prihodnje. Res je tudi, da na Gorenj-skem ni bilo mogoče najti večjih oz. pomembnejših zalog železove rude, ki bi se jih splačalo izkoriščati s sodobnimi rudarskimi metodami. Temeljna suro-vinska baza se je izčrpala oziroma je dajala le še za-nemarljive količine železa, ki v množični proizvodnji 19. stoletja ni imela več kaj iskati na tržišču.

Ker kovači pač niso znali početi drugega kot kovati, so se trmasto oprijemali svoje obrti. Tako je nastanek kovaške zadruge logična posledica teda-njega stanja, splošnih veščin in izobrazbe domačih ljudi. Vse kaže, da preprosto drugače ni moglo biti, zadruga pa je le posledica in nadaljevanje večstolet-nih tradicij na področju obdelave, predelave in ob-likovanja železa. Namesto da bi še naprej kovali svoje, doma pridobljeno železo, je bilo treba poseči po polizdekih drugih proizvajalcev železa in jih s svojim delom in znanjem oplemenititi tako, da so spet dajali zaslužek kot nekoč. Kot kaže, je ta preobrazba kljub izrednim težavam in žrtvam kroparskim kovačem do-bro uspela ter ohranila obrt in večstoletne mojstrske spretnosti prav do sedanjosti.

INVENTARNI PREGLED NABAVLJENE STROJNE OPREME, UREJEN PO LE-TIH NABAVE (sestavljeno na podlagi inventarne listine z dne 5. 3. 1936 in kronike podjetja) s pomembnejšimi opombami iz zgodovinskega razvoja tovarne)

Da bi nekako pojasnili, kaj se je dogajalo v kova-ški zadrugi, kako je napredovala in se razvijala, smo pripravili kronološki pregled nabav in dobav strojne opreme v polstoletnem obstoju tovarne. V naslovu omenjeni spisek strojev nam je bil v temeljno oporo in tako smo lahko spremljali vzpone in padce pod-jetja, ki so nastajali deloma po lastni krivdi, večinoma pa zaradi svetovnih dogodkov (vojne, gospodarska kriza itd). Čeprav morda ta metoda raziskave ni naj-idealnejša, se zdi zaradi velikega pomanjkanja ustrez-nih virov za raziskavo edina primerna.

1883Poizkus ustanovitve Zveze kovaških mojstrov ni bil uspešen, je pa nakazal smer razvoja dogodkov.

1894Dne 16. novembra 1894 je bila ustanovljena Prva zadruga za žebljarski obrt in druge izdelke v Kro-pi. Petnajst obrtnikov, žebljarjev in posestnikov je prijavilo skupaj 112 deležev po 100 goldinarjev, in sicer v denarju, pa tudi v surovinah ali v ognjiščih (1 ognjišče = 100 gld = 1 delež).

1895Dne 1. maja 1895 je bil prvi občni zbor zadruge, de-lati pa so začeli naslednjega dne na desetih kovaških ognjiščih na raznih deloviščih v vigenjcih. Več let je zadruga odkupovala ognjišča (ješe) in do leta 1920 odkupila večji del še delujočih ognjišč v Kropi in Kamni Gorici (37 od 55, kolikor jih je bilo ob koncu 19. stoletja).

1896Delalo se je le v vigenjcih, saj tovarniških prostorov zadruga še ni imela.Nabavili so:

dvanajst primežev.

1897Ker je Spodnja fužina nehala obratovati, so jo postop-no odkupili in začeli graditi tovarniške prostore. Ob-stoječa vodna moč je bila namenjena pogonu strojev v tovarni. Nabavili so:

vrtalni stroj,ročni vrtalni stroj,štiri primeže.

1898Zadruga je spet odkupila 12 ognjišč (ješ) in Srednji mlin. Nabavili so:

ročno stiskalnico,tehtnico za tehtanje do 50 kg.

1899Poleg novih pravil dobi podjetje novo ime: Prva žeb-ljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici. Nabavili so:

štiri velike štoke za tračnike v skladišču v Kamni Gorici,štiri štoke za tračnike v kovačiji v Kamni Gorici.

1900Z posojilom Cesarsko-kraljevega obrtno pospeševal-nega urada v višini 10 000 gld so pripravili program za nabavo novih strojev, odkupili pa so tudi 27 dele-žev Spodnje fužine.Večjih nabav to leto še ni bilo.

41

1901Kot kaže, so bili prvi stroji že nabavljeni, a ni jih bilo mogoče namestiti na novo delovišče, ker zadruga Spodnje fužine še ni imela v celotni lasti.Nabavili so:

peč za ključavničarje,nakovalo, težko 151 kg,nakovalo, težko 76 kg,srednje veliko peč za delo pri stiskalnici.

1902Končno je bila dograjena in odprta prva tovarniška zgradba. V njej je bila nova strojna delavnica.Nabavili so:

kovaško kladivo, verjetno težko ročno kladivo (ni opisa),tri brusilne stroje.

1903Odkupljenih je bilo še zadnjih 16 deležev Spodnje fu-žine, Florjančnekov vigenjc pa preurejen v delavnico za izdelavo verig. Nabavili so:

srednje veliko frikcijsko (torno) stiskalnico,ekscentrično stiskalnico št. 3,ventilator z vgrajenimi krogličnimi ležaji,mali ventilator,večjo stružnico,transmisijo,voziček za rezanje.

1904Nabavljeni so bili le štirje mali štoki za tračnike v Kamni Gorici.

1905Kupili so Spodnji mlin in nabavili

vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 1.

1906Tega leta so v Kamni Gorici zgradili skladišče in ure-dili zadružno pisarno v Spodnjem mlinu v Kropi.Nabavili so:

ekscentrično stiskalnico št. 2,škarje za rezanje pločevine deb. do 11 mm, Scherb Brüder, Dunaj,dva kompletna brusa,primež,tri nakovala za ključavničarje,dve ključavničarski mizi,tehtnica za tehtanje do 250 kg za skladišče v Kamni Gorici,deset velikih štokov za tračnike v Kamni Gorici,eno toporiščno kladivo, Schoeler und Co., Unz-markt.

1907Kupljen je bil dizelski motor, izdelek podjetja Plewa Emil z Dunaja (imenovan motor na surovo olje) moči 20 KM, za dodatni pogon strojne delavnice s trans-misijskim pogonom strojev in urejena ključavničar-

ska delavnica. Zdi se, da je bil dizelski pogon drag in problematičen, zato so ga čez 10 let odprodali. Naj-verjetneje je bil motor dejansko nabavljen leta 1908, leto 1907 pa je le leto njegove izdelave, kar vnaša določeno zmedo med podatke iz kronike. Verjetno je večino njegovega dela prevzela kasneje dobavljena parna lokomobila.Nabavili so:

ekscentrično stiskalnico (škarje) št. 1, Scherb Brüder, Dunaj,tehtnico za tehtanje do 250 kg za skladišče v Kamni Gorici,dvanajst velikih štokov za tračnike v kovačijah v Kamni Gorici,komplet vodne turbine z gonilnikom in jerme-nico za elektrarno v Kropi.

1908Pomembna pridobitev za tovarno je bila montaža francisove horizontalne vodne turbine moči 39 KM, ki jo je izdelala Strojna tovarna Leobersdorf pri Dunaju (Leobersdorfer Maschinenfabrik) s pripada-jočim dovodnim kanalom pogonske vode. Turbina je dolga leta gnala stroje vse tovarne. Gnala pa je tudi dinamo za proizvodnjo enosmernega toka (tehniške podrobnosti niso znane), toda le za potrebe razsvet-ljave. Sprva so z obločnimi svetilkami razsvetljevali le svoja delovišča. Namesto mehov so uvedli ventilator, ki je enakomerneje vpihoval zrak v kurišča. Po neka-terih virih naj bi se je to zgodilo šele leto kasneje, kar pa je manj verjetno.Odkupili so tudi ješe v Pungartu in Na mlečju, koliko jih je bilo, pa se ne ve.Nabavili so:

ekscentrično stiskalnico št. 4, Scherb Brüder, Dunaj,ekscentrično stiskalnico št. 5, Scherb Brüder, Dunaj,dve tehtnici za tehtanje do 550 kg,tri večje štoke za tračnike,ključavničarsko mizo,sedem velikih štokov za tračnike za skladišče v Kamni Gorici,šestnajst velikih štokov za tračnike v kovačijah v Kamni Gorici,transmisijo s predležjem za HE Kropa,peresno oz. vzmetno kladivo, izdelek podjetja Anton Žabkar, Ljubljana.

1909Nabavili so:

tri peči za segrevanje odkovkov za kladiva AJAX,ventilator na krogličnih ležajih, Lehman und Leyrer, Dunaj,aparat za prečiščevanje olja,dve dvigalki,stroj za robljenje,dve transmisiji,ključavničarsko mizoopremo ročnega orodja za mizarsko delavnico.

42

Vgrajena je bila francisova vodna turbina, izdelek Strojne tovarne Leobersdorf pri Dunaju z dovodnim kanalom in pripadajočo transmisijo za pogon strojev.

1910Nabavili so:

brusilni stroj.Nabavljene naj bi bile še škarje za železo in stroj za kalibriranje verig, a jih v popisu iz leta 1936 ni!

1911Pomembno za razvoj tovarne je bilo odprtje Obrtno nadaljevalne šole, ki je skrbela za bodoči kader tovar-ne.Nabavili so:

peč (očitno gre za peč za segrevanje odkovkov, vendar ne vemo, za kaj je bila uporabljena in kje; predpostavljamo, da gre za peč za segrevanje odkovkov za eno od AJAX kladiv),vodno turbino za vodno žago v Kropi,stroj za preizkušanje (verjetno kalibriranje) verig.

V kroniki se omenja nakup vzmetnega in padnega kladiva, ki pa se v inventarnem spisku nabav strojev do leta 1936 pojavita se šele leta 1912.

1912Zgradili so novo dodatno skladišče, saj so naročila zaradi balkanske vojne naraščala ne glede na to, da se je na območjih vojskovanja ustavila vsa prodaja kovaških izdelkov.Nabavili so:

vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 2, Schmidt Rudolf und Co.,padno (zapisano: padalno) kladivo, Thiemer Max und Co., Dresden, ekscentrično stiskalnico oz. škarje št. 2, Scherb Brüder, Dunaj,večji štok za tračnike,pet velikih štokov za tračnike v kovačijah v Kam-ni Gorici,stroj za špičenje kladvic (stroj za izdelovanje konice tračnikov),brusilni stroj, Dania Ernest, Dunaj,strojno kladivo (? morda vzmetno kladivo – ni točnejših podatkov), Roth A.G.,frikcijsko (torno) stiskalnico, Scherb Brüder, Dunaj. 1913

Dograjen je bil nov strojni obrat ob potoku. Podjetje je poleti t.l. prejelo ponudbo g. Erhardta Künzla iz Arlberga, da ta prodaja svojo tovarno žebljev v Schlag-genwaldu na Češkem. Ko je vodstvo proučilo vse in-formacije in dobilo ustrezen brezobresten kredit, se je na hitro odločilo za nakup. Skupaj 18 na novo nabav-ljenih strojev se pojavi v obratovanju naslednje leto.Nabavili in postavili v obrat pa so:

malo torno (frikcijsko) stiskalnico,malo peč za stiskalnico,kovalni stroj (hammermaschine),

večji pobijalni stroj,tri vozičke za prevoz koksa,kladivo za kovanje verig, Semler Simon,škarje za železo, Schulz und Goedel.

1914Stroji iz Schlaggenwalda so prispeli 18. aprila t.l. Po-stavili so jih v nov, prav zanje sezidan objekt. Strojna oprema tovarne se je močno povečala, proizvodne zmogljivosti pa tudi, kar je bilo pričakovati. Prva svetovna vojna oz. vojaška industrija sta terjali vedno več izdelkov in podjetju je šlo prav dobro. Ob novem obratu so postavili še manjšega za strojno ključav-ničarstvo oz. orodjarno. Iz Krope so mobilizirali 42 ljudi, od tega polovico zadružnih delavcev.Nabavili so:

peč za segrevanje odkovkov za AJAX kladivo,padno kladivo, škarje za rezanje železa (profilov?),ventilator z vgrajenimi krogličnimi ležaji,štiri manjše pobijalne stroje,tri večje kovalno-pobijalne strojedva kovalna stroja brez pobijanja,stroj za mrzlo špičenje,stroj za mrzlo cvikanje (odsekavanje),stroj za ravnanje žice,dve železni brusnici (brusilki),brusilni stroj,manjšo stružnico,skobelni stroj šeping,večji vrtalni stroj,manjši vrtalni stroj,rezkalni stroj (stroj za frezanje),dve tehtnici za tehtanje do 250 kg,dvigalnik,transmisijo.

1915Vojna je stvari v veliki meri postavila na glavo. Sedaj je bilo naročil in dela preveč, ljudi pa premalo. Tovar-no in delo v njej je nadzorovala vojska in kaznovala vsakogar, kdor je kršil disciplino.Nabavili so:

veliko peč za stiskalnico,vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 2,dva brusilna stroja,tri sode za luženje žice,peč in kotel za žarenje žice,transmisijo.

1916Vojna je še trajala in dela je bilo dovolj in preveč, zato pa je bil zaslužek dober.Nabavili so:

veliko torno (frikcijsko) stiskalnico,padno kladivo,kovalni stroj (zelo verjetno vzmetno kladivo vrste AJAX),kompletno cinjarijo (naprava za pocinkavanje žebljev in drugih izdelkov),voziček za prevoz koksa,

43

stroj za mletev gramoza za žago v Kropi,krožno žago za žago v Kropi.

1917Nabavili so nov parni stroj (lokomobilo), a ga niso vključili v obratovanje (glej leto 1919). Dizelski mo-tor so prodali.Nabavili so:

vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 1,vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 2,padno kladivo,kovalno kladivo (zelo verjetno gre za težko roč-no kladivo),dve stiskalnici oz. stroja za izdelavo žičnikov,stiskalnico za vezenje drv na žagi v Kropi.

1918Konec vojne je prinesel draginjo in pomanjkanje ži-vil. Konec avstro-ogrske države je pripeljal do zastoja proizvodnje, saj je tržišče razpadlo.In vendar so nabavili opreme komaj za vzorec:

dve dvigalki,elektromotor z dodatno opremo 1/2 kW.

1919Tovarna se je znašla v novih razmerah, ki se jim je morala prilagoditi ter obnoviti tržišče. Iz Magušar-jeve zapuščine so odkupili nepremičnine in vodne pravice.Nabavili so le:

stroj za izdelavo brezglavih vpetnikov.

V sušnih obdobjih francisova turbina ni zmogla zadostiti celotni obremenitvi obrata, proizvodne za-hteve pa so se ob koncu vojne še večale. Da bi tovar-na lahko nemoteno obratovala, so končno po dveh letih priključili leta 1917 kupljeno enocilindrsko pre-vozno lokomobilo češke izdelave tovarne KOVARIK, tov. št. 345?, kakršne so uporabljali kmetje za pogon mlatilnic. Moč stroja je bila 25 KS in je bil nabavljen kot rabljen. Napravo so menda čez nekaj let prodali. Kdaj, se ne ve.

1920V Srednjem mlinu so zgradili malo hidroelektrarno moči 10 KM (7,5 kW). Postavitev elektrarne je za-četek intenzivne elektrifikacije tovarne med obema vojnama, ne glede na to, da so elektriko v majhnih količinah proizvajali že prej.Nabave:

transformator,elektromotor.

Tovarna je torej po prvi svetovni vojni pristala v novi državi, ki je hotela imeti natančen pregled nad stanjem v industriji. Zahtevala je točna poročila o trenutnem stanju podjetij in tovarn. Tako iz zapisa Okrajnemu glavarstvu v Radovljici z dne 15. novem-bra 1920 izvemo za tedanji obseg proizvodnje in celo-ten pregled nad strojnim parkom, zato ga podajamo v celoti:

Podjetje se je takrat imenovalo: Prva žebljarska in železoobrtna zadruga Kropi in Kamni Gorici. To-varna v Kropi je imela štiri oddelke, ki so zavzemali 200 m2 površine tovarne:

– oddelek za vlečenje večjih vrst žebljev pod kladivi in razrez železa,

– oddelek za strojno kovane žeblje, njihovo brušenje in glajenje in mazanje (pacanje) žice za podajanje v stroje,

– oddelek za prešanje žebljev za pritrjevanje železniških tirnic,

– oddelek za ključavničarstvo. Poleg tega je bila v Kropi tudi delavnica za

ročno varjene verige. Delavci so delali še po starem tudi v devetih manjših ročnih delavnicah za kovanje žebljev v Kropi in šestih v Kamni Gorici. Tovarna je imela tudi dve skladišči za končne izdelke, in to po eno v Kropi in eno v Kamni Gorici.

Iz zapisanega je razvidno, da je ročna proizvod-nja žebljev že zamirala. Najtežja dela, npr. izdelavo železniških žebljev, so že prevzemali stroji, prav tako so izdelavo enostavnih žebljev prevzeli preprosti avtomatski kovalni stroji. Seveda pa so posebni žeblji še zahtevali ročno izdelavo, enako tudi drugi izdelki, npr. zobje za brane, spojke za odre, okovje za okna itd. Strojni park je bil takrat v celoti takle:

Tovarno sta takrat neposredno poganjali franci-sova vodna turbina z vodoravno osjo moči 39 KM in pomožna enocilindrska prevozna kmečka lokomobi-la z močjo 25 KM, ki sta gnali sistem transmisijskih gredi, te pa so prek jermenic in jermenov poganjale posamezne stroje. Kot kaže, takrat še noben stroj ni imel posamičnega lastnega pogona. Tu so bili še:

dve torni stiskalnici (preši),dve kladivi, verjetno težki ročni kladivi, (?, ni opisa),dvoje strojnih škarij (sicer ekscentrične preše, uporabljene za razrez materiala),štiri vzmetna strojna kladiva AJAX,tri padna kladiva,velike škarje za razrez pločevine,pet malih ekscenterskih preš, ki so delovale kot škarje,škarje za razrez paličnega železa,ventilator za dovod zraka v kovaška ognjišča,dvanajst avtomatskih strojev za kovanje in po-bijanje strojno kovanih žebljev,brusilni stroj za žeblje in verige,pet avtomatskih strojev za izdelavo žebljev – žič-nikov,dve stružnici in vrsta manjšega ročnega ključav-ničarskega orodja za tekoča popravila in izdela-vo novih orodij.Zadruga je v tem času zaposlovala 65 ljudi, iz-

ključno moških.Iz zapisa je razvidno, da je bila tovarna takrat

solidno opremljena z avtomatskimi stroji in težko mehanizacijo in po svoji opremljenosti ni zaostajala za podobnimi podjetji doma ali v tujini. Res je sicer,

44

da so v svetu obstajale tudi sorodne tovarne z večjimi proizvodnimi zmogljivostmi s še več enakimi stroji, toda zavedati se moramo, da je bila oprema tovarne v Kropi takrat prirejena možnosti prodaje in zaposlitve delavcev, bila pa je tudi na povprečno sodobni ravni podobnih tovarn v svetu. O kaki zastarelosti ali tehno-loškem zaostajanju za drugimi ni mogoče govoriti.

1921

Pokazalo se je, da vodna moč Kroparice ne zadošča več za pogon vseh strojev, zato je bil naročen načrt za še eno elektrarno pod Zgornjim bajerjem. Kupljen je bil prvi stroj za izdelovanje vijakov.Nabavili so:

škarje za rezanje železa,stroj za vrezovanje navojev na vijake, Oton Ko-utny, Ljubljana,tri stroje za izdelavo žebljev za čevlje,stroj za izdelavo žebljev za čevlje 100¨,stroj za izdelavo žebljev za čevlje 75¨,stroj za pobijanje žebljev za čevlje,stroj za plavljenje čevljarskih žebljev,stroj za vlečenje žice.

1922V Lescah so odprli tovarno verig, ki je konkurirala Kropi. Cene izdelkov so padale.Nabave strojev so bile minimalne:

mali ventilator premera 125 mm,dinamo (generator).

1923Zaradi češke in madžarske konkurence je občasno primanjkovalo dela. Neurejene gospodarske razmere so zavirale delo in prodajo.Vlaganj v strojni park in nabav ni bilo.

1924Edina dobra novica je bila ta, da je podjetje po mno-gih letih spet postalo likvidno. Zato pa vlaganj v stroj-ni park in nabav ni bilo.

1925Zdi se, da je opremljenost tovarne bila za ta čas zado-stna in je zadovoljevala vse zahteve po izdelavi. Nabave v strojni park so bile minimalne:

ventilator z vgrajenimi krogličnimi ležaji,stroj za vrezovanje navojev na vijake.

1926Nastajale so nove konkurenčne tovarne v Ljubljani, Koprivnici in Novem Sadu, a za izvoz ni bilo ustrez-nih spodbud.Nabavili so spet:

stroj za obrezovanje matic,stroj za vrezovanje navojev v matice,stroj za toplo stiskanje (prešanje) matic,stroj za hladno stiskanje matic,peč za segrevanje matic,transmisijo.

1927Povečali so proizvodnjo vijakov in matic ter zato na-bavili vrsto novih strojev:

dva stroja za vrezovanje navojev na vijake,dva primeža,stroj za navijanje matic,dve predležji,vodilno vretence,dve železni jermenici,stružnico,tri strojčke za vrezovanje matic,stroj za obrezovanje matic,ventilator,dva mikrometra,dva nova brusa,stroj za krivljenje železa,stroj vrste Hübner za vrezovanje navojev na vija-ke dimenzij 3/4 cole SG IV.

1928Elektrifikacija podjetja se je širila. Domači viri elek-trike niso več zadostovali in podjetje se je priklopilo na električno omrežje HE Završnica. Začeli so opuš-čati pogone z transmisijami. Nabavljali so elektro-motorje, stroje pa začeli preurejati na posamične pogone. Dela so opravili tako, da so vsakemu prigra-dili elektomotor, ki so ga povezali z njim s kratkim jermenskim prenosom. Zaradi priključka na javno omrežje se je ustavila vodna turbina moči 10 KM v Srednjem mlinu.Vlaganja v strojni park so se spet povečala. Nabave strojev so bile obsežne.Nabavili so:

stružnico,skobelni stroj šeping,stiskalnico za vroče stiskanje matic do premera 1 1/4 cole,škarje za železo,stroj za vrezovanje navojev v tirfone,stroj za ostrenje konic tirfonov,stroj za špičenje čepov,stroj za obrezovanje glav,manjši ventilator št. 6,večji ventilator št. 7,kompletno transmisijo s 60 železnimi jermeni-cami in 29 konzolami z ležaji,tri delovne garniture orodja za peči k stiskalnici za matice,štirivretenski stroj za vrezovanje navojev v mati-ce do 1 1/4 cole,torno stiskalnico VP III vrste Vincent, s pred-ležjem,dva stroja za ostrenje čepov BAM II,dva stroja za vrezovanje navojev na vijake D.G.S. III do premera 7/8 cole,dva stroja za vrezovanje navojev na vijake D.G.S. II do premera 1 1/4 cole,kovaški stroj za kovanje sorničnih (valjastih) glav vijakov (Bolzenkopfschmiedmaschine) B.S. III,tri sesalke z motorjem moči 15 KS,manjši stroj za obrezovanje glav vrste A.G.,

45

malo stružnico,dve stopničasti jermenici z jermeni,nov stroj za hladno valjanje KGW III,stroj za postruženje stebel vijakov A.s. II s pred-ležjem,stroj za kovanje glav vijakov B.S: IV,tri trovretenske stroje za vrezovanje navojev v matice H.M. Sch. 3,torno stiskalnico oz. prešo Vincent P.V. IV,stiskalnico za stiskanje vročih matic do premera 5/8 cole vrste W.M.P. II.,phalni stroj s predležjem (Stossmaschinne),jermenico k stružnici,dve krožni peči,trinajst jermenic, železnih,osem različnih elektromotorjev,torno stiskalnico oz. prešo Vincent do 1/2 cole,dva vzporedna primeža,lokomobilo.

1929Tovarna se je pospešeno elektrificirala. Elektrika je gnala predvsem nekatere transmisije. Cela Kropa je dobila električni tok.Nabavili so:

brusilni stroj s predležjem,sireno,vzporedni primež,univerzalno stružnico za popravila,transformator 100 kW,vrezovalni stroj za po dve glavi vijaka SG II b do premera 1/2 cole,sani za škarje,skobeljni stroj šeping,stroj za struženje stebel vijakov,štajerski primež (zelo verjetno kovaški primež),primež,elektromotor,tehtnico za tehtanje do 150 kg za skladišče v Kamni Gorici.

1930Zadruga je bila sposobna zadovoljiti približno 1/4 vseh slovenskih potreb po vijakih. V tovarni je začel delati prvi avtomat za vrezovanje navojev v matice s posamič-nim pogonom.Nabavili so:

prešo za stiskanje hladnih matic dimenzije 5/16 cole,stroj za šivanje kartonov,elektromotor tipa ADDW 4,5 KS – 3,3 kW za mizarsko delavnico,dve nakovali za kovačije v Kamni Gorici.

1931Gospodarska kriza je uničevala podjetja in kvarila posel. Cene so padale, zato so v tovarni racionalizi-rali proizvodnjo. Proizvodnja in prodaja sta padli za 30%, cene za 8%. Med drugim so nabavili dvoudarno stiskalnico za hladno stiskanje matic. Nabave in vla-ganja v stroje so se drastično zmanjševala.

Nabavili so:skobeljni stroj za železo,prešo za hladno stiskanje do 1/2 cole,prešo za hladno stiskanje do 8 mm,prešo za hladno kovičenje z enim hodom do premera kovic 13 mm,vreteno za cirkularko za mizarsko delavnico,podajalno valjčnico z zobniškim predležjem vrste AW,stroj za valjanje navojev,avtomatski stroj za kovičenje,napravo za čelno rezkanje,univerzalni rezkalni stroj L.Ur6825,stroj za ostrenje konic lesnih vijakov,več kosov drobne opreme.

1932Gospodarska kriza se tokrat najbolje odraža v spisku nabavljene strojne opreme za tovarno. Nabavljenega ni bilo skoraj nič! Letna poraba v Evropi se je zmanj-šala za 50%, kar je tudi v Kropi pripeljalo do skrajše-vanja delovnega čas in neplačanih dopustov.Nabavili so le:

ploščo za žarjenje strojnega (obdelovalnega?) jekla,nekaj drobne opreme.

1933Kriza je povzročila pravo opustošenje in zmanjšala število delavcev za več kot polovico. Začela se je pro-izvodnja smučarskega okovja in plezalnih klinov.Nabavili so le:

elektromotor in drobno opremo,elektroštevec.

1934Podjetje se je počasi spet postavljalo na noge, kljub nizkim plačam in težavam. Denarja za investicije ni bilo več!Nabavili so le:

elektromotor 1,3 kW

1935Začeli so razmišljati o postavitvi kovaškega muzeja in naročili maketo vigenjca Vice.Nabav in vlaganj v strojni park ni bilo.Nabava žarilnega kotla Poldi.

1936 (Do tega leta smo se striktno držali že omenje-

nega spiska strojev z dne 5. 3. 1936, od tod dalje pa smo podatke o strojnem parku črpali iz kronike pod-jetja.)

Začela je delovati kovinarska strokovna šola. Priprav-ljal se je oddelek umetnega kovaštva. Objekt kovačije za izdelavo verig pri Zgornji fužini so podrli, ker se obnova ni splačala.Nabav strojev ni bilo.

46

1937Za tovarno so spet prihajali boljši časi. Zaposlenost je naraščala in presegla 200 ljudi. V decembru je začela delovati delavnica umetnega kovaštva v najjužnejšem adaptiranem prizidku tovarne.Spet so se začele nabave strojev in orodja.Nabavili so:

vzmetno kladivo AJAX,avtomatski stroj za izdelavo stavbnih žebljev s 120 vrtljaji na minuto,stružnico, izdelek podjetja Dolze-Slotta,avtomatsko žago za razrez jekla, znamke Gut-berlett.

1938Nemčija si je priključila Avstrijo, kar je otežilo izvoz izdelkov in onemogočilo uvoz železa iz okupiranih držav.Zadruga je razstavila prve umetnokovaške izdelke na obrtni razstavi v Beogradu in za to prejela zlato me-daljo. Začetek komercializacije umetnega kovaštva.Novih nabav strojev ni bilo.

1939

Podjetje se je preimenovalo v Plamen, kovinarska za-druga, z.o.j. Začela se je druga svetovna vojna. Več tovarn za izdelavo vijakov je odkupilo rabljene stroje nemškega podjetja Zephir. V Kropo so bili do-bavljeni tile stroji:

stiskalnica za hladno stiskanje matic 1/2 cole,škarje za razrez železa Hasenclever,dva vrezovalna stroja Wagner.

Tudi iz stečajne mase Strojnih tovarn in livarn v Ljubljani so bili nabavljeni rabljeni stroji, orodja in elektromotorji. Podrobnega spiska nabav nimamo, ve se le, da so med drugim nabavili tudi:

radialni vrtalni stroj (borverk),rezkalni stroj (brez dodatnih pojasnil).

1940Začeli so se poizkusi za mrzlo stiskanje tračnikov. Spet so pognali turbino moči 10 KM (7,5 kW) v Srednjem mlinu; energijo so oddajali v omrežje KDE, kadar je zadruga ni potrebovala. Velika pridobitev je bil prvi transformator za induktivno segrevanje odkovkov. V celoti so jih nabavili pet. Na zahtevo banske uprave se je uredila nova ročna žebljarna. Priprave na vojno je zajemal odlok o zatemnitvi in določitev zaklonišč.

Nabavili so še:dvigalo DEMAG,parni kotel za nizek tlak za lužilnico,tri stružnice Fischer,skobeljni stroj šeping,aparat za električno varjenje,šest elektromotorjev moči 1–3 kW.Nekaj strojev naj bi orodjarna izdelala sama (po-datkov ni).

1941Vojna tudi v Jugoslaviji. Okupacija je prinesla nove težave. Kropa je postala del nemškega rajha, proiz-vodnja pa je tekla. Nabav strojev ni bilo.

1942Konec avgusta so partizani napadli tovarno, poškodo-vali stroje ter zaplenili orodja in surovinski material. Proizvodnja je bila ustavljena, delavci pa premeščeni na Jesenice in v Kranj, v Kropi in Kamni Gorici so ostale le še kovačice.

1943Mobilizacije v nemško vojsko, pa tudi med partizane je močno zmanjšala število kovačev. Jeseni so se žeb-ljarske delavnice vrnile z Jesenic domov. Obnovljena proizvodnja je obsegala le še 50% prvotne količine proizvodnje. Nabav novih strojev ni bilo.

1944Tovarna je delovala z zmanjšano močjo. Vojne razme-re so zahtevale svoje. Nabav strojev ali uvajanj novo-sti ni bilo. Natisnjena je bila knjiga Kronika Plamena avtorja Jožeta Gašperiča, po kateri povzemamo tudi podatke za to delo.

1945Vojne je bilo konec in optimizem v boljše čase je vzpodbujal vse, da so se trudili, da bi tovarna spet dela-la s polno močjo. Vojne škode je za 43%! Obnavljali so poškodovane stroje. Nabav strojev in opreme ni bilo.

1946Življenje in standard po vojni sta se urejala in boljša-la. Na izredni skupščini 23. decembra je bil sprejet sklep o »prostovoljnem« prehodu zadruge v družbe-ni sektor. Zlobneži so podržavljenje imenovali »pros-tovoljni mus« ali »hočeš – nočeš, moraš!«. Taka je bila pač nova politična usmeritev države in storiti ni bilo kaj drugega kot ubogati nove oblastnike. Administra-tivno vodstvo zadruge je prevzela Glavna direkcija kovinske industrije. Stare tovarne s tem ni bilo več!

1947Likvidacijski odbor je izvedel prehod zadruge v dr-žavni sektor s pogodbo, podpisano 1. julija t.l. Nasto-pil je nov čas novih odnosov. Kaj pa vplačani deleži posameznikov v zadrugo? Le kaj bi tisto – so rekli – to je vendar kapitalistična miselnost, ki je preživeta! To je sedaj vendar vse naše, pozabimo na denar, ki ste ga vplačevali v zadrugo, saj je že davno tega! Mi gremo lepši bodočnosti naproti…

Kam je peljala ta politika in kam je to pripeljalo kroparsko kovaštvo, vemo!

Takoj po kronološkem zapisu nabav strojev in naprav kovaške zadruge moramo seveda zapisati, da je navedeni prepis selektiven in zajema res le tisto, kar lahko smatramo kot investicija v osnovna

47

sredstva tovarne. Drobno orodje kot oprema k stro-jem, električna instalacijska oprema, kot so kabli in stikala, jermeni, deske ali vezane plošče, dodatni deli transmisij, razne osi, čepi, lesene jermenice, dodatna zobata kolesa in podobno, so iz spiska namerno iz-puščeni, ker menimo, da gre za strojne elemente, ki le dopolnjujejo osnovne stroje oz. tehniške naprave in so v večini primerov njihovi sestavni deli. Tako imamo npr. pri starih stružnicah vrsto dodatnih zobnikov, namenjenih le za rezanje navojev. Strugar mora izbrati par, ki bo omogočal pravilno vrtenje vretena in točno določen pomik noža na suportu. Podobno je tudi pri nekaterih drugih strojih. Preve-lika količina drobnega orodja bi zameglila dejansko podobo strojne opremljenosti tovarne. Prav tako je izpuščena oprema skladišč oglja, koksa in premoga, skladišč izdelkov Kropi, skladišča orodja v Kropi, del-no vodne žage v Kropi, mizarske delavnice v Kropi, skladišča izdelkov v Kamni Gorici, skladišča železa in koksa v Kamni Gorici, oprema tujske sobe in zadruž-nega doma ter konjska in hlevska opreme ter stroji za krmila v Kropi. Vsi predmeti s spiska, najdeni na na-štetih lokacijah, niso imeli neposredne zveze s proiz-vodnjo in tehniško opremljenostjo tovarne.

Pri popisu strojev smo, kjer je bilo mogoče, zapisali tudi njihovega proizvajalca, žal pa za vse stroje teh podatkov ni. Neredko se letnica nabave stroja ne ujema z letnico začetka uporabe stroja, zato pa je enoletna razlika med nabavo in uporabo običajna. Nekateri stroji, dobavljeni v začetku leta, so z delom začeli še to leto, tisti, nabavljeni ob koncu leta, pa šele naslednje leto. Zmedo med dobavami in dejansko uporabo smo skušali urediti tako, da smo upoštevali letnice vključitve stroja v delovni proces, letnica nabave v teh primerih pa ni bila pomembna. Poleg tega so v Kroniki Plamena za nekatera obdo-bja podjetja letnice in dogodki zapisani za čas od poletja določenega leta do poletja naslednjega leta (npr. poslovno leto 1935/36). Tako naš zapis do neke mere odstopa od ostalih spiskov in navedb in je v bi-stvu popolnoma nova varianta pogleda na dinamiko nabav in uporabe strojev v proizvodnji. Seveda pa je vrsta netočnosti in zmede v starih zapisih vzrok za to, da smo se morda tudi mi kje zmotili. Kakor koli že: verjamemo, da je tokrat tovrstna tematika obdelave zgodovine strojnega parka vendarle do neke mere točna in v glavnem zadovoljuje vprašanja o stanju strojne opreme in naprav v tovarni v obdobju pol stoletja.

ZAKLJUČEKIz vsega zapisanega lahko izpeljemo več spo-

znanj in trditev. Ne glede na skromne začetke in težave se je kovaška zadruga skozi 50 let vendarle opremljala s stroji, ki so bili klasika v tedanji indu-strijski proizvodnji in predelavi železa. Spremljali so razvoj sodobnih strojev in so jih – če je bilo le mogoče – tudi nabavljali. Delalo se je v skladu s ta-

kratnimi evropskimi normami, v proizvodnjo pa so se vnašale novosti in izboljšave, ki so jih ugotovili ali pa prinesli s sejmov in strokovnih ekskurzij. Tovarna je bila v bistvu industrijska klasika tedanje srednje Evrope. Pomanjkanje prometnih povezav s svetom, lokalizem in s tem povezana majhnost podjetja pa so omogočali zadrugi le skromno preživetje, ne pa tudi industrijske ekspanzije in bogatenja. Tovarna je, kolikor mogoče ob gospodarskih nihanjih svetovne ekonomije, izpolnjevala osnovne cilje, ki so jih priča-kovali od nje: Kropi in njenim prebivalcem je dajala v glavnem le socialno varnost in skromno preživetje – in nič več!

Viri in literaturaListina s popisom inventarja Prve žebljarske in žele-zoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, Kropa, 5.3.1936, Arhiv KM, fond Zadruga I/6.

Slikovno gradivo iz fototeke Kovaškega muzeja v Kropi.

Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi in Kamni Gorici, 1894−1940, Jesenice 1944.

Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena, Kropa, Radovljica 1995.

Prodajni katalog podjetja ECCO z Dunaja (Emanuel Kohn & Co, Wien I, Börsenplatz 6), okrog leta 1910.

Zdenko Skuhala, Mehanska tehnologija II. Obdelo-valni stroji, Ljubljana 1960.

Friedrich, Tabellenbuch für das Metallgewerbe, VEB Fachbuchverlag, Leipzig 1961.

Blacksmith shop and Iron Forging, ponatis dela iz leta 1906, Lindsay Publ. Bradley III, 1983.

T.K. Derry, Trevor I. Williams, A Short History of Technology, Oxford University Press, 1960, Dover edition.

Carl Graf von Klinckowstroem, Knaurs Geschichte der Technik, Droemersche Verlagsanstalt Th. Knaur Nachf, München, Zürich 1959.

Glavni cjenik, broj 34 (1934) in 40 (1936), Henrika Štolca sinovi, Tehnička veletrgovina Novi Sad, Kralja Aleksandra ul. 20.

48

Janez Jereb, Vrtanje, grezenje, povrtavanje, Ljublja-na 1980.

Priročnik za kovinarje (priredba iz nemške knjige Fachkunde für metallverarbeitende Berufe), prevod Zdenko Skuhala, Ljubljana 1974.

Karl Meyer, Technologie des Maschinentechnikers, J. Springer, Berlin 1919.

R. Georg, Das Maschinenbau, Verlag Heinrich Killin-ger, Leipzig & Nordhausen, četrta izdaja, 1920.

49

SLIKOVNA PRILOGA

50

51

USTANOVITEV

Zapisnik ustanovnega shoda Prve zadruge za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi z dne 16. novem-bra 1894. Ustanovni zapisnik zadruge, ki je nastala kot poskus izhoda iz krize fužinskega železarstva ob koncu 19. stoletja, je podpisalo 15 obrtnikov, posestnikov in žebljarjev iz Krope.

Spominska plošča na Kapusovi hiši v Kamni Gorici v spomin na žebljarsko stavko in pristop žebljarjev iz Kamne Gorice k zadrugi leta 1905.

52

Fran Šolar, tajnik zadruge 1894—1904, nato rav-natelj do leta 1919, prokurist 1908—1919.

Zadružni verigarji, 1905.

Tovarniški delavci z mojstrom in načel-nikom (1904—1919) Valentinom Šolar-jem, 1912.

Zadružni člani in članice ob 25-letnici zadruge. Pred stavbo zadružne tovarne v Kropi, 4. julija 1920.

ZADRUŽNIKIZADRUGO SO SOUSTVARJALI

53

Anton Šmitek, ravnatelj zadruge 1919—1926, prokurist 1919—1936.

Zadružno uradništvo z ravnateljem Antonom Šmitkom ob 25-letnici zadruge, 1920. Zadaj desno, v orlovski uniformi, stoji uradnik Jože Gašperšič, kasnejši ravnatelj zadruge.

Tovarniški delavci leta 1921. V sredini sedita za-družni načelnik Gregor Gašperšič (1919—1924) in mojster Valentin Šo-lar.

Nadzorstvo zadruge ob zadružni 30-letnici. Spredaj desno sedita ravnatelj Anton Šmitek in Gregor Gašperšič, zadaj (tretji z leve) stoji Valentin Oblak, kroparski župnik in kot pred-stavnik Zadružne zveze v Ljubljani dolgoletni član (od 1910) in predsednik nadzorstva zadru-ge (1919–1926). Kropa, 1925.

ZADRUŽNIKIZADRUGO SO SOUSTVARJALI

54

Jože Gašperšič, ravnatelj in prokurist zadruge 1926—1947.

Vabilo k občnemu zboru in proslavi 40-letnice ustanovitve zadruge, 24. novembra 1934 v zadružnem domu v Kropi. Proslave so se ude-ležili številni pomembni gostje, med njimi predstavnika Zadružne zveze v Ljubljani, ravnatelj načelstva Franc Gabrovšek in tajnik dr. Jože Basaj, Danilo Goriup kot predstavnik Zveze industrijcev v Ljub-ljani, Joško Rozman in Josip Gostinčar kot predstavnika Jugoslovan-ske strokovne zveze (JSZ), Valentin Oblak kot nekdanji zastopnik Zadružne zveze v nadzorstvu zadruge in Janez Majeršič, načelnik usnjarske zadruge Runo iz Tržiča.

Skupinski fotografiji delavcev, članov in upokojencev zadruge ob zadružni 40-letnici: levo zadružni člani, delavci in upo-kojenci z nekaterimi gosti, desno zadružne članice, delavke in upokojenke. Kropa, 24. november 1934.

ZADRUŽNIKIZADRUGO SO SOUSTVARJALI

55

Vabilo na proslavo zadružne 50-letnice, 17. novembra 1945.

Okrašeni tovarniški prostori ob 50-letnici zadruge in ravnatelj Jože Gašperšič z gosti med ogledom tovarne. Proslave so se med drugimi udeležili pomočnik ministra za notranje zadeve LRS dr. Boris Kocijančič, predsednik Iniciativnega zadružnega odbora Slovenije Maks Krmelj, predsednik Nabavne in prodajne zadruge v Ljubljani dr. Milan Lemež, pomočnik ministra za socialno politiko LRS Tone Toman in zvezni poslanec Srečko Žumer.

Zadružni člani in članice z gosti ob za-družni 50-letnici. Kropa, 17. november 1945.

ZADRUŽNIKIZADRUGO SO SOUSTVARJALI

56

PRVA SVETOVNA VOJNA KROPA IN ZADRUGA V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE

Razglednica, ki jo je svojim sorodnikom na Javorniku pri Jesenicah poslal zadružni delavec Ivan Kalan, ki je v času prve svetovne vojne služboval kot prevoznik vojnega materiala, izdelanega v vigenjcih v Kamni Gorici, na železniško postajo v Podnartu, 1915.

Razglednica Leobna, ki jo je kroparskemu župniku Valentinu Oblaku, preden se je odpravil na rusko bojišče, poslal kro-parski vojak Franc Ažman (r. 1880). Vpoklican je bil poleti 1915 in je bil sprva razporejen v 43. pehotni polk, nato pa v 22. domobranski polk.

Skupina avstro-ogrskih voja-kov v paradnih uniformah, med njimi je tudi kroparski vojak Ivan Bertoncelj (1890—1916, spredaj tretji z desne). Ob začetku vojne je služil red-ni vojaški rok, bojeval se je na vzhodnem in soškem bojišču. Padel je pri Doberdobu.

57

PRVA SVETOVNA VOJNA KROPA IN ZADRUGA V ČASU PRVE SVETOVNE VOJNE

Vojaki snemajo zvon iz zvonika farne cer-kve sv. Lenarta v Kropi. Vojaki so med 11. in 17. novembrom 1916 sneli in odpeljali iz Krope tri zvonove, oba manjša zvonova iz podružnične cerkve Matere Božje in največji zvon iz farne cerkve.

Spomenik padlim in umrlim kroparskim vojakom v prvi svetovni vojni v zidu farne cerkve sv. Lenarta v Kropi. Največ Slovencev, tudi večina kroparskih vojakov, je služilo v 17. pehotnem polku in 27. do-mobranskem polku. Vpoklicanih je bilo čez sto Kroparjev, iz vojne se jih ni vrnilo petindvajset.

Kronika župnije Kropa je med najpo-membnejšimi dokumenti zgodovine Krope v času prve svetovne vojne. Ta-kratni župnik Valentin Oblak je med leti 1914 in 1919 še posebno skrbno zapiso-val vse pomembnejše dogodke v kraju, sledil poročilom z bojišč in se dopisoval s kroparskimi vojaki, precej pa je pisal tudi o poslovanju zadruge, katere član nadzorstva je bil od leta 1910. Kroniko v dveh vezanih zvezkih hrani Župnijski urad Kropa.

58

IZ VIGENJCA V TOVARNOPROSTORSKI RAZVOJ

Vigenjca Na bajerju in Nava v Kropi leta 1905. Sprva so ko-vali v glavnem na ješah, ki jih je zadruga nakupovala posto-poma, v prvi polovici leta 1985 jih je imela šele osem. Ješe je zadruga odkupovala iz potrebe po širitvi proizvodnje, pa tudi zaradi konkurenčnega boja z domačimi kovaškimi podjetniki, ki niso pristopili k zadrugi.

Pogled na Kropo v začetku 20. stoletja z ostanki leta 1897 opuščene Spodnje fužine, ki je bila nazadnje preurejena v valjarno. Že leta 1899 se je za njeno lastništvo začela priza-devati zadruga, da bi tam vpeljala strojni obrat in postavila turbino za izrabo vodne sile k fužini pripadajočega vodne-ga zbiralnika. Načrt za preureditev Spodnje fužine in na-mestitev novih strojev je izdelal Obrtno-pospeševalni urad c.kr. trgovinskega ministrstva na Dunaju.

Benkov ali Spodnji mlin, ki ga je zadruga odkupila leta 1905 za izgradnjo prve zadružne elektrarne, namenjeni razsvet-ljavi tovarne. Načrte za prezidavo mlina in izrabo pripada-jočega vodnega padca je izdelal Obrtno-pospeševalni urad na Dunaju. Tu so bili tudi upravni prostori zadruge. Tovarniške prostore so znova razširili z nakupom prve

večje skupine strojev za hladno proizvodnjo žebljev v letu 1913. Novi oddelek za strojno kovane žeblje in ključavni-čarska delavnica sta bila dograjena leta 1914, tokrat je na-črte izdelal Zavod za pospeševanje obrti v Ljubljani.

59

Nova tovarna na mestu porušene Spodnje fužine je bila zgrajena leta 1908. Načrte zanjo je izdelala Strojna tovarna iz Leo-bensdorfa, ki je tudi dobavila francisovo vodno turbino za transmisijski pogon strojev. Posnetka iz 1908 in 1914.

Naslednje večje prezidave in preureditve proizvodnih prostorov so bile izpeljane leta 1928 po preusmeritvi dela proiz-vodnje v vijačno industrijo zaradi smotrnejše razporeditve strojev za izdelovanje vijakov in matic. Načrte za te preureditve je izdelal zadružni obratovodja ing. Stanko Hladnik (načrt preureditve na str. 62), zgrajena sta bila dva nova prizidka. Leta 1931 je bil proizvodni proces dopolnjen še z oddelkom za hladno stiskanje vijakov in zakovic (MPVZ). Fotografiji iz tride-setih let 20. stoletja in leta 1945 kažeta zaokroženo podobo tovarniškega kompleksa v Kropi, ki se je v razvoju širil severno od prvotne zasnove tovarne na mestu Spodnje fužine.

IZ VIGENJCA V TOVARNOPROSTORSKI RAZVOJ

60

IZ VIGENJCA V TOVARNOPROSTORSKI RAZVOJ

Načrt preureditve to-varne v Kropi, 1928.

61

Klinarjeva hiša (zdaj Kovaški muzej), v kateri je bila leta 1894 ustanovljena Prva zadruga za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi in zadružni dom od leta 1934. Tu je bila knjižnica in čitalnica za zadružne delavce, prostor za zborovanja, od leta 1936 tudi Kovinarska stro-kovno-nadaljevalna šola.

Od leta 1912 je zadruga imela tudi svojo žago, ki je pri-pravljala les za izdelovanje zabojev za izdelke. Žaga je bila v zgornjem delu Krope, med drugo svetovno vojno je bila požgana.

Prekuhovčev vigenjc v Kropi, po drugi svetovni vojni. Na njegovem mestu je zdaj delavnica pod-jetja UKO.

IZ VIGENJCA V TOVARNOPROSTORSKI RAZVOJ

Pogled na vhod v tovarno in t.i »fužino« (topli oddelek) po drugi svetovni vojni.

62

Zadružni kaberneli (skladišča za oglje) ob vigenjcu Vice, 1938 in vigenjc Vice danes. V Vicah je Zadruga že od ustanovitve dalje imela dve ješi, lastnica tretje je bila do konca druge svetovne vojne kovaška podjetnica Katarina Šolar, p.d. Pivkova. Vigenjc Vice je kot muzejski objekt odprt za obiskovalce.

Vigenjci v Kamni Gorici, pred drugo svetovno vojno. Med obema vojnama je bilo v Kamni Gorici še deset vigenjcev. Večinoma so kovali za zadrugo, samo-stojno dejavnost je opravljal kovaški podjetnik Ivan Lazar.

Skladišče izdelkov, pred drugo sve tovno vojno, in novi čevljarski oddelek v Kamni Gorici, ki je bil zgrajen leta 1948 na nekdanjem zadružnem travniku, za skladiščem izdelkov. Sem so iz Krope premestili stroje za izdelovanje čevljarskih žebljev in uredili kovaško linijo s »trafo« nakovali za kovanje planinčarjev. Čevljarski oddelek v Kamni Gorici je bil ukinjen leta 1963.

IZ VIGENJCA V TOVARNOPROSTORSKI RAZVOJ

63

IZ VIGENJCA V TOVARNOTEHNIŠKA OPREMLJENOST

Vigenjc Na bajerju v Kropi leta 1905 in 1929. Prva leta so delavci delali le na zakupljenih kovaških ognjiščih, in to le ročno brez uporabe strojev. Ročno delo v vigenjcih in tovarni je do začetka prve svetovne vojne obsegalo več vrst podkovskih in čevljarskih žebljev, žebljev za gradnje in potrebe železnic, ki pa so se postopoma opuščali zaradi konkurence strojno izdelanih žebljev in uvajanja strojne proizvodnje tudi v Kropi.

Florjančnekov vigenjc leta 1905, preurejen v verigarno. Verige so do leta 1920 imele pomembno mesto med ročno kovanimi izdelki, izdelanimi v zadrugi. Po izdelavi so bile zahtevnejše od žebljev, za izučitev v tej stroki je bila pred-pisana učna doba in delavnica za izdelovanje verig je bila prvi zadružni obrat, ki je imela mojstra in vajence.

Kovanje planinčarjev, žebljev za okovanje pohodnih, vojaških in delovnih čevljev v Kamni Gorici, pred drugo svetovno vojno. Razmah kovanja planinčarjev v Kropi in Kamni Gorici po letu 1930 je bil povezan z razvojem gorništva v Evropi in posledicami svetovne gospodarske krize. Pred drugo svetovno vojno je v obeh krajih izdelovalo planinčarje okrog sto ko-vačev in kovačic, v času najhujše brezposelnosti med leti 1931 in 1933 so za kladiva prijeli celo zadružni ključavničarji.

64

IZ VIGENJCA V TOVARNOTEHNIŠKA OPREMLJENOST

Priprava - ravnanje polizdelkov za izdelavo planinčarjev (kramarjev ali rezancev), po drugi svetovni vojni. Leta 1932 je zadružnemu mojstru Filipu Legatu uspela raci-onalizacija proizvodnje planinčarjev z uvedbo strojnega rezanja polizdelkov. Novost so dali tudi patentirati.

Kovaška linija s »trafo« nakovali za izdelo-vanje planinčarjev v Kamni Gorici po drugi svetovni vojni. Novost tik pred drugo sveto-vno vojno, 1939, je bila uvedba električnega indukcijskega ogrevanja polizdelkov za iz-delavo planinčarjev, ki jo je izpeljal zadružni obratovodja ing. Karel Kunaver.

65

IZ VIGENJCA V TOVARNOTOVARNA

Razrez materiala (železna palica) pod manjšo ekscentrsko prešo, 1901. Podajanje materiala je bilo ročno in dokaj ne-varno.

Prvi strojni obrat, kovačnica, 1909. Stroje žene klasična transmisija z jer-menskimi prenosi. Notranjost je že električno razsvetljena z žarnicami, vendar so delavci močno na tesnem. Tako surovci (železne palice) ležijo kar po tleh, prav tako se kopičijo izdelki pod stroji v visoke razmetane kupe železa. Na sliki so od desne proti levi:a. vajenec pri kovaškem ognjišču,b. velika mehanska torna preša (stiskalnica) z valjastim glavnim sojemal-

nim kolesom na vretenu,c. mala ekscentrična preša, ki je verjetno delovala kot škarje za razrez ma-

terialad. še ena manjša namizna ekscentrična preša, morda za obrezovanje od-

kovkove. kovaški mojster stoji ob velikem nakovalu za ročno kovanje,f. pred njim stoji mlajši delavec, ki v posebni peči greje železne palice,

surovce pred začetkom kovanja.

Kovačnica, verjetno iz sredine dvajsetih let. Od leve proti desni: delavec sedi in segreva odkovke, ki jih podaja kovaču, ki jih obliku-je na kovaškem vzmetnem kladivu AJAX, sledi delavec, ki ročno kuje. Poleg njega ko-vač, ki kuje na padnem kladivu. Vse stroje poganja transmisija pod stropom.

Vzmetno kovaško kladivo Ajax (v sredini), zadaj peč za ža-renje odkovkov. Desno od Ajaxa stoji električni mehanski motorgenerator za obločno varjenje z elektrodami. Pred drugo svetovno vojno.

F E D C B A

66

IZ VIGENJCA V TOVARNOTEHNIŠKA OPREMLJENOST

Kovanje z vzmetnim kladivom Ajax, po drugi svetovni vojni.

Oddelek za vlečene gradbene žeblje in rezanje pločevine leta 1920. Zaradi težav z osvetlitvijo prostora so levo komaj vidna padna kladiva, desno pa so v glavnem razne male ekscentrične preše (štance), namenjene za razrez materi-ala. Odprti stroji nimajo zavarovanih pogonskih zobnikov v ohišjih, poganjajo jih jermenski pogoni s transmisije.

Stari obrat vijakov, tirfonov in matic. Spredaj desno stojijo tri manjše torne preše s stožčastimi tornimi kolesi, v ozadju je vidna transmisija, ki poganja avtomatske korizontalne ko-valne stroje (za izdelavo žičnikov) in kovaška ognjišča. Pred drugo svetovno vojno.

Torna preša s stožčastimi tornimi kolesi in veliko protiu-težjo, ki je omogočala lažje dviganje orodja pri povratnem gibu stroja. Delavec segreva odkovek na ognjišču levo.

67

IZ VIGENJCA V TOVARNOTEHNIŠKA OPREMLJENOST

Levo in desno dve torni preši (stiskalnici), v ozadju pri vratih peč za beljenje tirfonov, okrog 1920.

Torna preša s stožčastimi tornimi kolesi starejše vrste, ki jo delavec pravkar podmazuje. V ozadju peč za segrevanje odkovkov.

Stiskanje glav vijakov na dveh vrstah tornih preš, 1953. Preša levo ima valjasta torna kolesa, desno pa stožčasta. Ob vsaki je peč za segrevanje odkovkov, ki ji streže pomočnik kovača. Preše imajo že prigrajene po-samične (individualne) električne pogone.

Izdelovanje tirfonov (železniških vijakov), po drugi svetovni vojni.

68

IZ VIGENJCA V TOVARNOTEHNIŠKA OPREMLJENOST

Vroče stiskanje matic na prešah, im. »nurke«: segrevanje konic železnih palic za izdelavo ma-tic pred obdelavo v stroju in obdelava železne palice v stroju, ki je potekala le ročno in je bila zato nevarna. Posebnost strojev »nurk« je bilo silno ropotanje, največjo se je slišalo do vrha Kroparske gore.

Obrat za vrezovanje navojev vijakom in maticam, pred dru-go svetovno vojno.

Avtomat za izdelavo matic,1930.

69

IZ VIGENJCA V TOVARNOTEHNIŠKA OPREMLJENOST

Vrezovanje navojev vijakom, pred drugo svetovno vojno.

Oddelek ročičnih in ekscentričnih stiskalnic (štanc), kjer so izdelovali smučarsko okovje, podložke in druge izdelke iz pločevine. Pred drugo svetovno vojno.

Izdelovanje podložk na ekscentrski pre-ši. Podajanje pločevine je bilo ročno in odvisno od izvežbanosti in natančnosti delavke.

70

IZ VIGENJCA V TOVARNOTEHNIŠKA OPREMLJENOST

Notranjost obrata za strojno kovane žeblje leta 1920. Štirje stroji so v bistvu preproste mehanske ekscentrske preše oz. t.i. »štance«, ki jih poganjajo jermenski pogoni s trans-misije, ki je nameščena pod stropom.

Bližnji pogled na »štance« za izdelavo žebljev za čevlje. Po-goni strojev so transmisijski. Podajalnih naprav za material takrat še ni bilo, zato so to opravilo zaposlovali vajence oz. mladino. Za varnost ni bilo kdove kako poskrbljeno, saj jer-menski pogoni visijo prosto v zraku, brez zaščitnih kletk. Posnetek iz leta 1920.

Velika ekscentrska preša (stiskalnica), v ozadju nekaj manj-ših podobnih strojev.

Tri starejše preše (štance) za odrezovanje oz. izrezovanje predmetov (navadno iz pločevine).

Avtomatski stroji za izdelovanje žebljev. Pred drugo sveto-vno vojno.

Delavec pri avtomatu za izdelavo žebljev. Spredaj levo je dobro vidna naprava za ravnanje in avtomatsko podajanje žice. Po drugi svetovni vojni.

71

IZ VIGENJCA V TOVARNOTEHNIŠKA OPREMLJENOST

Pogled v orodjarno leta 1920. Zanimiva je razsvetljava, urejena z obločno elek-trično svetilko. V delavnici so: a. klasična stružnicab. vertikalni vrtalni strojc. strojna žaga za razrez železnih pro-

filov ali materialad. veliki kamniti brus za brušenje rezile. stebelni vertikalni vrtalni stroj

Pogled v orodjarno leta 1938 kaže na precejšnji napredek pri uporabi strojev. Res sicer vidimo še stare stroje, ki jih poznamo že s posnetka iz leta 1920, in sicer so tu klasična stružnica (a.) in strojna žaga (b.) za razrez profilov, toda tu je skrajno levo še skobeljni stroj šeping (c.), v sredini pa veliki »borverk«, to je veliki vertikalno-radialni stroj (d.). Zadaj pod oknom stoji nova moderna univerzalna struž-nica (e.).

Pogled v orodjarno leta 1940, vendar z drugega zornega kota. Spredaj vrsta kovaških primežev. Pri stroj z leve proti desni je križni klasični rezkalni stroj (frezmašina), zraven stoji brus za bruše-nje rezil, dalje klasična, že znana struž-nica, križni rezkalni stroj in na koncu še ena modernejša klasična stružnica. V drugi vrsti stojijo rezkalnik, skobeljnik šeping, stružnica in dva manjša brusilna stroja.

E D C

B

A

C B D AE

72

IZ VIGENJCA V TOVARNOTEHNIŠKA OPREMLJENOST

Posnetek vodnega vtoka za francisovo vodno turbi-no, izdelan v celoti iz lesa. Turbina je bila dolga leta osrednji pogonski vir tovarne. V ozadju je videti še vodno kolo, ki je verjetno gnalo enega od brusilnih strojev. Posnetek iz leta 1909.

Prevozna enocilindrska parna lokomobila, navadno uporabljena za pogon mlatilnic kot pomožni pogonski stroj v energetskem delu tovarne, ok. 1920.

Pogled v energetsko strojnico tovarne, pred drugo svetovno vojno. Videti je še ohišje francisove vodne turbine z direktnim jermenskim pogonom do pod stropom nameščene transmisije. Od tod gre dodat-ni jermenski pogon navzdol do malega električnega generatorja malih moči. Zraven stoji električna sti-kalna omara z voltmetrom in ampermetrom zgoraj in stikalnimi ročicami spodaj. Električne instalacije so nadometne.

Pogled v energetsko strojnico z drugega zornega kota. Tu je glavni pogonski jermen zaščiten z dokaj nenavadno varnostno napravo, ki ščiti le navzdol, navzgor pa je odprta.

73

IZ VIGENJCA V TOVARNOTEHNIŠKA OPREMLJENOST

Industrijski tir v zadružni tovarni v Kropi, pred drugo svetovno vojno.

Kontrola planinčarjev pred pakiranjem v kar-tone, ok. 1935. Nadzor nad kvaliteto izdelave planičarjev je bil zelo strog: slabše kose so morali odbrati že sami kovači, nato sta jih še enkrat pregledali izbiralki v skladišču.

Skladišči izdelkov v Kropi in Kamni Gorici, ok. 1935.

74

PROIZVODNI PROGRAMROČNO IN STROJNO KOVANI ŽEBLJI, VERIGE

Zadružni cenik No. 5 iz začetka 20. stoletja.

Predstavitev zadruge na razstavi Obrtno-pospeševalnega urada na Dunaju, 1909.

Tehnične risbe tračnikov (železniških žebljev za pritrjeva-nje tirnic na železniške pragove) in numeratorjev za ozna-čevanje letnice vgradnje železniških pragov, telefonskih in drugih drogov, iz zadružnega cenika No. 7 iz leta 1912.

Različni strojno kovani žeblji iz proizvodnega programa zadruge, trideseta leta 20. stoletja.

75

PROIZVODNI PROGRAMPLANINČARJI

Ročno kovani čevljarski žeblji planinčarji za okovanje planinskih, voja-ških in delovnih čevljev, trideseta leta 20. stoletja.

S uvedbo strojnega rezanja polizdelkov za iz-delavo planinčarjev v letu 1932, ki so jo tudi patentirali, se je večala skrb za prepoznavnost izdelka. Planinčarji, izdelani v zadružnih de-lavnicah v Kropi in Kamni Gorici, so dobili komercialno oznako »REX«.

Reklamno gradivo za povečanje prodaje pla-ninčarjev na domačem trgu iz tridesetih let 20. stoletja.

76

PROIZVODNI PROGRAMVIJAKI, MATICE, ZAKOVICE

Različni vijaki, matice in podložke, trideseta leta 20. stoletja.

Ljubljanski velesejem, 1935.

Naslovnica reklamnega kataloga zadruge, trideseta leta 20. stoletja.

Predstavitev zadruge v okviru kar-tela Novikromar, združenja jugos-lovanskih proizvajalcev vijačnega blaga. Beograd, 1937.

77

PROIZVODNI PROGRAMSMUČARSKO OKOVJE

Del športnega programa smučarskega okovja in drugih izdelkov za smučanje in alpinizem, ki so ga v zadrugi razvijali po letu 1932.

Naslovnica reklamnega kataloga za prestav-ljive smučarske čeljusti LATO, patentiranih leta 1934.

Reklamno gradivo in cenik smučarskega okovja in dru-gih športnih izdelkov, trideseta leta 20. stoletja.

78

PROIZVODNI PROGRAMUMETNO KOVAŠTVO

Reklamna vizitka umetnokovaške delavnice, po drugi sve-tovni vojni.

Državna obrtna razstava v Beogradu leta 1938, na kateri je zadružna delavnica za umetno kovaštvo prejela zlato medaljo.

Ljubljanski velesejem, 1939.

Nagrobni križ, izdelek Alojza Justina, prvega mojstra zadružne delav-nice za umetno kova-štvo, 1938.

Kovan lestenec za občinsko stavbo v Kranju, po načrtu ar-hitekta Danila Fürsta, 1942.

79

PROIZVODNI PROGRAM

80

IZOBRAŽEVANJE

Tečaj za umetno kovaštvo Obrtno-pošpeševalnega urada na Dunaju leta 1901, ki sta se ga udeležila zadružna delavca Ignac Blaznik in Ivan Zupan.

Ravnatelj Jože Gašperšič in obratovodja ing. Stanko Hladnik v Leipzigu, ob obisku tehniškega velesejma, 1928.

Zadružni vajenci, trideseta leta 20. stoletja.

Glasilo Zadrugar, ki je s presledki izhajalo med leto-ma 1933 in 1946. Namenjeno je bilo in izobraževanju in vzgoji zadružnih delavcev v zadružništvu, prinaša-lo pa je tudi zgodovinske članke, krajevno kroniko in novice iz gospodarstva in razvoja tehnike.

81

IZOBRAŽEVANJE

Učilnica Kovinarske strokovno-nadaljevalne šole v Kropi, ki je začela delovati v šolskem letu 1936/37 v prostorih zadružnega doma (Klinarjeva hiša) za izučitev vajencev v kovinarskih poklicih: strojni in stavbni ključavničar ter umetni kovač.

Spominska fotografija na učenje umetnega kovaštva v Kro-pi leta 1938 pod vodstvom dunajskega učitelja Alexandra Nehra.

Razstava izdelkov učencev Kovinarske strokovno-nadalje-valne šole v Kropi, 1939.

Zadružno vodstvo je od leta 1934 dalje za svoje delavce pri-pravilo več poučnih predavanj s skioptičnimi slikami, med drugim tudi o zgodovini kroparskega železarstva in razvoju zadruge. Leta 1938 in 1940 sta bila v ta namen izdelana dva diafilma.

82

POVEZOVANJE GOSPODARSTVA

Predstavitev zadruge na razstavi ob 25-letnici Zadružne zveze v Ljubljani in državnega zadružnega kongresa v Ljubljani leta 1929. Industrijska zadruga v Kropi je od 1904 poslovala v okviru Zadružne zveze v Ljubljani, osrednje slovenske katoliške zadružne organizacije.

Dopis Zadružne zveze v Ljubljani iz leta 1930 s podpisom dr. Jožeta Basaja, ki je kot zastopnik Zadružne zveze med 1921—1940 spremljal poslovanje zadruge.

Dr. Anton Korošec, mdr. predsednik Zadružne zveze v Ljubljani in predsednik Glavne zadružne zveze v Beogra-du, na obisku v Kropi leta 1939.

Zahvala dr. Antona Korošca za darilo zadruge, ki so mu ga po-slali v zahvalo za več posredovanj v prid boljšega poslovanja zadruge in večjega upoštevanja domače industrije, 1939.

83

POVEZOVANJE GOSPODARSTVA

Čestitke Mednarodne zadružne zveze v Lon-donu, v katere članstvo je bila sprejeta leta 1934, ob zadružni 40-letnici.

Načelnik ministrstva za trgovino Milan Lazarević in ge-neralni tajnik Zbornice za trgovino, obrt in idustrijo Ivan Mohorič, na obisku v Kropi, 1936.

Obisk jugoslovanskega ministrskega predsedni-ka Dragiše Cvetkovića v Kropi, 1939.

Zadružni ravnatelj Jože Gašperšič z direktorji jugoslovanskih tovarn v Düsseldorfu, 1939.

84

DRUGA SVETOVNA VOJNA

KROPA IN ZADRUGA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO

Razglas nemških oblasti po partizanskem napadu na zadružno tovarno, 1942.

Poziv delavcem zadruge po napadu na tovar-no, 1942.

85

DRUGA SVETOVNA VOJNA DRUGA SVETOVNA VOJNAPOVOJNI ČAS

Partizanski dan v Kropi, 5. avgust 1945.

Osrednja prireditev Partizanskega dne na Placu v Kropi, ki so se je udeležili Vencelj Perko, generalni direktor zvezne direk-cije kovinske industrije, dr. Miha Kambič, minister za gradnjo in ing. Stane Oswald, pomočnik ministra za industrijo LRS.

Žalna slovesnost v spomin padlim borcem v drugi svetovni vojni. Pa-dlo ali drugače umrlo je petdeset predvojnih delavcev in vajencev zadruge ali šestina zaposlenih.

Sklepni račun zadruge za leto 1945.

86

87

Saša Florjančič

PROIZVODNI PROGRAM IN PRODAJA IZDELKOV INDUSTRIJSKE

UVODKovinarska zadruga Plamen, s prvim imenom

Prva zadruga za žebljarski obrt in druge izdelke iz železa v Kropi, je bila v prvi polovici 20. stoletja naj-pomembnejši gospodarski dejavnik razvoja Krope in bližnje Kamne Gorice. Njen vpliv pa ni bil samo lokalni, zadruga je pred drugo svetovno vojno imela tudi pomembno mesto v jugoslovanski kovinski in-dustriji. Zadružne izboljšave pri izdelovanju ročno kovanih žebljev planinčarjev, ki so v prvi polovici 20. stoletja postali simbol kroparskega in kamnogo-riškega žebljarstva, so omogočile nadaljevanje žeb-ljarske tradicije še v industrijski čas, preusmeritev dela proizvodnje v izdelovanje vijakov in matic pa industrializacijo naselja, ki se je nadaljevala po drugi svetovni vojni v okviru Tovarne vijakov Plamen v Kropi. Industrijska zadruga v Kropi je bila med kon-kurenčnimi jugoslovanskimi tovarnami vijakov in matic izjemna po načinu poslovanja, utemeljenem v produktivnem zadružništvu po načelih krščanskega socializma, poleg tega pa je bilo tovarn s podobno proizvodno usmeritvijo, ki so poslovale samo z do-mačim kapitalom, malo. V prispevku obravnavam predvsem pomen industrijske zadruge v Kropi v jugoslovanskem gospodarstvu, saj se zaradi imena

ZADRUGE V KROPIPrva žebljarska in železoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici, ki ga je imela med leti 1904 in 1939, v dosedanjih obravnavah jugoslovanskega gospodar-stva pred drugo svetovno vojno pogosto omenja le kot podjetje, ki je izdelovalo kovaške izdelke, manj pa je znano, da je bila hkrati tudi zgled srednje velike jugoslovanske tovarne vijakov in matic in da se je s takšno proizvodnjo začela ukvarjati med prvimi v ne-kdanji jugoslovanski državi.

ZADRUGA NA JUGOSLOVAN-SKEM IN EVROPSKEM TRGU Razvoj proizvodnje in prodaje izdelkov indu-

strijske zadruge v Kropi kaže na tesno povezanost z vsemi pomembnejšimi svetovnimi dogodki (sveto-vni vojni) ter svetovnimi in evropskimi gospodarski-mi gibanji (svetovna gospodarska kriza, evropska carinska politika). Že prva leta po ustanovitvi je zadruga velik del svoje proizvodnje izvozila, v nasled-njih letih pa svoj proizvodni program zelo razširila in ga prilagodila povpraševanju na domačem in evrop-skem trgu. Po svetovni gospodarski krizi je zavzela pomembno mesto na jugoslovanskem vijačnem trgu

88

in s svojo aktivno vlogo v kartelizaciji jugoslovanske kovinske industrije tudi presegla lokalni pomen to-varne, z izvozom čevljarskih in stavbnih žebljev pa se je uveljavljala tudi na evropskem trgu. Hkrati je osnovni namen obstoja zadruge ostajal predvsem nadaljevanje železarske tradicije zaradi zaposlovanja številnega delavstva iz Krope in Kamne Gorice. Ob veliki konkurenci na jugoslovanskem vijačnem trgu v obdobju med svetovnima vojnama so se ročno kovanje posebnih čevljarskih žebljev planinčarjev, uvajanje novosti na področju izdelave smučarskega okovja in druge opreme za gorništvo, ustanovitev umetnokovaške delavnice in velika skrb za izobrazbo tehničnega kadra kratkoročno kazali kot možnost odpravljanja naraščajoče brezposelnosti, daljnoroč-no pa predvsem v tem, da se je tudi mlajšemu pre-bivalstvu in še posebej njegovemu kvalificiranemu delu omogočila zaposlitev v domačem kraju.

Zaradi odvisnosti od cen surovin na domačem in evropskem trgu, prometne odmaknjenosti zadruž-ne tovarne in velike konkurence na vseh področjih kovinske industrije je na poslovanje zadruge vse-skozi močno vplivala carinska politika v vsej Evropi. Takoj po prvi svetovni vojni je zadruga imela opraviti z razlikami med cenami železa v novi državi in na evropskem trgu ter z visokimi carinami za uvoz le-tega (na oblikovanje cen železa je še posebej močno vplival kartel srednjeevropskih železarn), hkrati pa z vdorom tuje konkurence, ki je na jugoslovanskem trgu uspevala predvsem zaradi nižjih cen surovin. Po letu 1920 si je zadruga večkrat prizadevala opo-zoriti pristojne institucije na težek položaj domače kovinske industrije in doseči večjo zaščito domače industrije (po vzoru Češkoslovaške, ki je uvoz kova-nih žebljev omejila z visoko carino), znižati tarifne postavke za uvoz železa, koksa in kovaškega premo-ga, za vzpostavitev predvojnega obsega izvoza pa znižanje izvoznih carin za kovane žeblje in verige ter sklenitev meddržavnih trgovinskih sporazumov z Avstrijo, Madžarsko, Grčijo in Italijo.1 Večja zaščita domače industrije je bila dosežena šele leta 1925 z novo carinsko tarifo, vendar so bile carinske stopnje za uvoz izdelkov kovinske industrije še vedno soraz-merno nizke glede na druge gospodarske panoge.2 Interese posameznih industrijskih panog je od leta 1919 zastopala Zveza industrijcev za Slovenijo s sedežem v Ljubljani, članica Zveze industrijskih korporacij Jugoslavije s sedežem v Beogradu, ki je od leta 1928 imela tudi sekcijo železarskih podjetij. Leta 1926 je bila ustanovljena posebna komisija za ugotovitev zmogljivosti jugoslovanske kovinske in-dustrije glede carine prostega uvoza železa v enako-vredni vrednosti predvidenega izvoza posameznih tovarn, ki je bil zadrugi odobren po posredovanju državnega poslanca ing. Dušana Serneca, poznejšega prvega slovenskega bana, v Beogradu.3 Kljub temu je jugoslovanska industrija vijakov in žebljev še naprej ostajala stisnjena med visoke cene domačega železa in nizke cene avstrijske in druge tuje ponudbe kovin-skih izdelkov, ki so temeljile na do 70% nižjih cenah

surovin,4 in s tem domači industriji konkurirale tudi pri velikih državnih naročilih za potrebe železnic, od katerih so bili odvisni vsi jugoslovanski proizvajalci vijakov in žebljev, poleg tega pa se je pomemben del državnih potreb po kovinskih izdelkih še vedno za-dovoljeval z reparacijskim blagom iz Nemčije.5

Po letu 1928 so se tudi jugoslovanski proizvajalci vijakov in žebljev začeli povezovati v kartele, gospodar-ska združenja proizvajalcev s podobno proizvodno usmeritvijo, namenjena doseganju večje zaščite doma-če industrije na področju carinske politike, prav tako pa tudi večje vloge pri oblikovanju cen, dobavnih in plačilnih rokov ter omejitve tuje konkurence na držav-nih razpisih.6 V poslovanju zadruge sta bila pomembna predvsem dva kartela: kartel za državne dobave želez-nicam, imenovan tudi Ebis, in kartel Novikromar za prodajo vijačnega blaga zasebnikom, ki so ga leta 1931 ustanovile tri takrat najpomembnejše jugoslovanske proizvajalke vijačnega blaga, med njimi tudi kropar-ska zadruga. Pozneje so h kartelu pristopale še druge tovarne vijakov, ki so se po svetovni gospodarski krizi odpirale na novo ali pa so se znova gospodarsko okrepi-le na podlagi domačega in tujega kapitala; do leta 1938 je omenjeni kartel povezal že sedem članic.7 Razmerja med članicami kartela ter razmerja med kartelom ter drugimi jugoslovanskimi in tujimi ponudniki vijačne-ga blaga so se še posebej spreminjala tik pred drugo svetovno vojno, kljub temu pa se je kartelu leta 1939 posrečilo nadzorovati skoraj polovico uvoza vijakov na jugoslovanski trg (nemški, avstrijski in madžarski pro-izvajalci so na jugoslovanski trg izvozili 419 ton vijakov, 464 ton je bilo uvoženih brez carin za potrebe ladjedel-nic, železnic in konstrukcij – plačevanja carin so bile oproščene ladjedelnice in nekatere tuje družbe, ki so oskrbovale železnice).8 Tudi nasploh je bilo področje jugoslovanske metalne industrije eno tistih, na katerih se je kartelizacija močneje uveljavila, samo na področju kovinske predelovalne industrije je leta 1938 delovalo kar deset kartelov.9

Prodaja vijačnega blaga, izdelanega v Kropi, je bila skoraj izključno namenjena jugoslovanskemu trgu, kar je razumljivo glede na to, da so bile močne evropske proizvajalke in izvoznice takšnega blaga že bližnje države, Avstrija, Nemčija in Madžarska, poleg tega je izmenjavanje vijačnega blaga oviralo neeno-tno izdelovanje vijakov in matic med posameznimi državami. Jugoslovanski proizvajalci vijakov so sprva prevzeli stare avstrijske tehnične predpise za izdela-vo vijačnega blaga – norme ali standarde (državne predpise za poenotenje modelov, mer in kakovosti iz-delkov), nato pa nemške standarde DIN, ki jih je pre-vzela tudi državna uprava jugoslovanskih železnic.10 Standardizacija jugoslovanske vijačne industrije se je začela pripravljati šele tik pred drugo svetovno vojno,11 po njej so bili uveljavljeni standardi JUS. Tudi tovarna v Kropi se je morala prilagajati zahtevam standardov, s tem pa tudi izpopolnjevati tehnologijo in kvaliteto izdelave vijakov in matic.

89

Vrednost prodaje zadružnega blaga se je po preusmeritvi dela proizvodnje v vijačno industrijo precej povečala, od 5,505.000 dinarjev v poslovnem letu 1924/25 na 10,800.000 dinarjev v poslovnem letu 1929/30, nato je spet upadala zaradi posledic sveto-vne gospodarske krize; takrat so zaradi pomanjkanja povpraševanja po vijačnem blagu znova pospeševali

Grafikon 1: Proizvodnja industrijske zadruge v Kropi, kasneje Tovarne vijakov Plamen 1895–1952

ročno kovanje planinčarjev in tudi pri tem povečevali produktivnost z izboljšavami, ki so delo že približale industrijski proizvodnji. Pred drugo svetovno vojno, v poslovnem letu 1938/39, se je vrednost proizvodnje znova povzpela na 10,156.000 dinarjev, od tega je pol-ovica vrednosti prodanega blaga odpadla na vijačno blago, četrtina na proizvodni program pred letom

Grafikon 2: Vrednost prodaje 1924–1939

90

1926 (tračniki in strojno kovani žeblji) in četrtina na planinčarje.12 Prodaja zadružnih izdelkov (predvsem železniških žebljev in vijakov) na jugoslovanskem trgu je po letu 1924 potekala s posredovanjem po-oblaščenega zadružnega zastopnika ing. Aleksandra Neumanna v Zagrebu, po letu 1928 pa je posle v zvezi z državnimi dobavami železnicam prevzel za-družni zastopnik dr. Marijan Wolf v Beogradu. Prodaja vijačnega blaga na privatnem trgu se je od leta 1931 vršila prek prodajnega urada kartela Novikromar v Zagrebu. Skoraj ena tretjina prodaje zadružnega blaga je bila izdelana za potrebe državnih naročil (železni-ce, rudniki, elektrifikacija), tretjino so prodali prek kartelnega urada Novikromar, ostanek je odpadel na izvoz in direktno prodajo.13

Po prvi svetovni vojni si je zadruga močno priza-devala obnoviti trgovske zveze, vzpostavljene še v času avstro-ogrske monarhije, ko je svoje izdelke prodajala predvsem v avstrijskem in nekaj manj v ogrskem delu monarhije, poleg tega pa še na Balkanskem polotoku in v Dalmaciji, Grčiji, Italiji, Romuniji in na Bližnjem vzhodu, skupaj okrog 80 vagonov izdelkov letno (pri skupni produkciji od 150 do 200 vagonov izdelkov), vendar pa je leta 1924 izvozila iz nove države le okrog 4 vagone izdelkov, od tega polovico v Avstrijo. Za pospeševanje izvoza je bil za zadrugo pomemben dr-žavni ukrep iz leta 1926, s katerim je bil tovarnam iz-voznicam dovoljen brezcarinski uvoz železa glede na ocenjeno letno količino njihovega izvoza (istega leta je zadruga dobila dovoljenje za uvoz 200 ton železa, ukrep je leta 1934 preklicala carinska direkcija v Beo-gradu).14 Izvoz zadružnih izdelkov se je znova okrepil šele po letu 1930. Čeprav so strojno in ročno kovane žeblje na trgu vse bolj nadomeščali cenejši žičniki, so ti žeblji za zadrugo pomenili pomembno izvozno blago, še posebej v času svetovne gospodarske krize, ko je povpraševanje po vijačnem blagu na jugoslovan-skem trgu skorajda zamrlo. Za prodajo stavbnih in čev-ljarskih žebljev (planinčarjev) je zadruga po letu 1933 pooblastila več svojih zastopnikov v tujini, za severno Nemčijo, Dansko in Finsko Fritza Künzla v Münchnu, za Avstrijo Ferdinanda Opletala na Dunaju, za Švico Charlesa Widmerja v Bernu, za Holandijo podjetje Erste Tehn. Handels Agentur (E.T.H.A.) v Gravenhagu, za t.i. Levanto je zadružne izdelke na svoj račun proti proviziji nekaj časa jemalo podjetje Nicolo Anastassi v Trstu. Na prodajo zadružnih izdelkov na evropskem trgu so v veliki meri vplivala nova politična razmerja po nastopu Hitlerjeve oblasti v Nemčiji: možnosti izvoza v Nemčijo, ki je bila tudi sama močna proiz-vajalka strojno izdelanih žebljev (podjetje Röcker na Würtenberškem),15 so bile vse manjše in tudi druge države so začele postavljati uvozne kontingente. Med letoma 1930 in 1937 je zadruga v različne evropske države izvozila nekaj manj kot 300 ton izdelkov (od tega dve tretjini v Avstrijo), skoraj izključno stavbnih in čevljarskih žebljev in le nekaj malega vijakov. Leta 1939 je izdelala 960 ton izdelkov, od tega jih je 71 ton izvozila: 68 ton žebljev (največ v Avstrijo, Švico in Bol-garijo) in 3 tone vijakov (v Holandijo).16

PREGLED PROIZVODNEGA PRO-GRAMA PO IZDELKIH

Tračniki (železniški žeblji)Tračniki, žeblji za pritrjevanje tirnic na želez-

niške tramove, so bili prvi dve desetletji zadružnega obstoja najpomembnejši zadružni izdelek, tako po teži kot tudi po vrednosti proizvodnje. Prve tračni-ke ali kladvice oz. kladuca, kot so jim zaradi njihove značilne oblike pravili v Kropi in Kamni Gorici, so tu posamezni kovaški podjetniki začeli izdelovati po letu 1875,17 zadruga pa je prvo večje naročilo za izdelo-vanje tračnikov dobila že leta 1899, od c. kr. Državnih železnic na Dunaju. Proizvodnja tračnikov je naraščala od leta 1905, ko je bilo izdelanih 655 ton tračnikov ali 63% celotne teže proizvodnje do viška proizvodnje leta 1913 (1110 ton ali 73% celotne teže proizvodnje). Po prvi svetovni vojni je proizvodnja tračnikov posto-poma upadla na tretjino celotne teže proizvodnje, od 200 do 400 ton letno. Po letu 1928 so jih v zadružni proizvodnji nadomeščali tirfoni, železniški vijaki z lesnim navojem, z letno količino od 500 do 800 ton. Leta 1940 so izdelali le še 210 ton tračnikov, po drugi svetovni vojni, med letoma 1948 in 1955, pa se je pro-izvodnja tračnikov znova nekoliko povečala, in sicer na nekaj več kot 300 ton letno.18 V tem času so tračniki skupaj s tirfoni še vedno sestavljali več kot polovico celotne teže proizvodnje, iz prodajnega programa pa so se umaknili šele leta 1973.

Čeprav so bili tračniki prvi strojno kovani žeblji v zadrugi, so manjše tračnike (do 10 x 100 mm) kova-li ročno še nekaj let po drugi svetovni vojni, v obratu v Kamni Gorici. Ročno kovanje tračnikov je bilo zelo naporno kovaško delo zaradi vročine, pa tudi zaradi nizkega akordnega zaslužka glede na cenenost izdel-ka. Postopek ročnega kovanja tračnikov je obsegal obdelavo na posebnem kovaškem nakovalu za izdela-vo stebla in glave žeblja ter ponovno žarjenje za kova-nje konice. Takšen način izdelovanja tračnikov se je ohranil do leta 1955 v Kamni Gorici, medtem ko so v Kropi po drugi svetovni vojni tudi manjše tračnike začeli izdelovati strojno, po hladnem postopku.

Strojno kovane tračnike (do 16 x 160 mm) so iz-delovali na dva načina, z izsekovanjem (štancanjem) iz pločevinastih trakov, ki pa se ni obneslo zaradi veli-kega odpadka, ali po toplem postopku. Ta je obsegal rezanje palic kvadratnega profila v polizdelek (»reza-nje«) s strojnimi škarjami, izdelovanje glave žeblja na vijačni stiskalnici, obrezovanje glave na ekscentrični stiskalnici in v zadnji fazi koničenje štirikotnega stebla in žigosanje (standard in letnica proizvodnje) na hitro tekočem kovalnem stroju.19 Tračniki so se glede na uporabo delili na ozkotirne (za rudniške in dekovilske tire) v velikostih od 7 x 70 mm do 12 x 120 mm ter normalnotirne v velikostih od 12 x 120 mm do 16 x 160 mm. Največji odjemalec prvih je bila v obdobju med obema vojnama Trboveljska premo-gokopna družba z rudniki v Trbovljah, Hrastniku,

91

Zagorju ter Kočevju, drugih pa direkcije državnih železnic v Zagrebu in Beogradu. Poleg tračnikov so v zadrugi izdelovali tudi druge izdelke za železnice, t.i. pasjeglavce, žeblje, ki so imeli enako funkcijo kot tračniki, le da so imeli osemkotno steblo in posebno, psu podobno oblikovano glavo, ter numeratorje, žeblje za označevanje letnice vgradnje železniških pragov in telefonskih drogov. Glave teh žebljev so bile oblikovane ploščato, vanje pa je bila vtisnjena letnica izdelave.

Že ob koncu 19. stoletja so se na območju Av-stro-Ogrske proizvajalci istovrstnih železnih izdelkov začeli združevati v kartele oz. združenja gospodarsko samostojnih podjetij, ki so se zato, da bi obdržala mo-nopolni položaj in izključila konkurenco, medseboj-no sporazumela o razdelitvi proizvodnje po kvotah in glede prodajnih cen. Leta 1888 je bil ustanovljen kartel za žico in žičnike, ki pa se je kasneje razširil še na druge izdelke iz železa; del proizvajalcev se je leta 1892 specializiral na izdelovanje vijakov in žebljev za železnice. Član tega kartela je bil tudi kroparski kova-ški podjetnik Jurij Magušar, leta 1902 pa je h kartelu pristopila tudi zadruga.20 Predmet sporazuma so bili železniški žeblji in vijaki za železnice v vseh avstroogr-skih deželah, s posebnim dopolnilom glede razdelitve prodaje med avstrijsko in ogrsko skupino proizvajal-cev v Bosni in Hercegovini. Sporazum je sklenilo 13 podjetij, najmočnejša so obvladovala program železni-ških žebljev in tudi vijakov (Erzherzogliche Industrie-Verwaltung, Tešin v Šleziji, Schrauben- und Schmiede-warenfabriks-Aktiengesellschaft Brevillier & Co. und A. Urban & Sohne, Dunaj, Ternitzer Stahl- und Eisen-werke von Schöller &Co (Schrauben- und Muternfa-brik), Neunkirchen). Pet podjetij je imelo določene fiksne letne kvote, med izdelovalci tračnikov je imelo

najvišjo kvoto Magušarjevo podjetje (270 ton) in s tem tudi največ glasov v skupini (10 od 23, del svoje kvote je po žebljarski stavki leta 1904, ki ga je gospodarsko oslabila, prodalo tuji konkurenci). Podjetjem v drugi skupini so bili določeni deleži glede na celotno pro-dajo, ločeno za proizvodnjo železniških žebljev (trač-nikov) ter proizvodnjo železniških vijakov (tirfonov in tirefondov). Med proizvajalci tračnikov je zadruga imela najmanjšo kvoto, le 6,3% in 6 od 200 glasov. Naj-večjo kvoto je imela tovarna vijakov in matic Schöller iz Neunkirchna z 22,6%, ki je imela največji delež tudi med proizvajalci železniških vijakov. Kartelna pogod-ba je veljala za dobo 10 let, od 1. julija 1902 do 30. ju-nija 1912. Zadruga nove kartelne pogodbe, po izteku prve, ni obnovila.

Po prvi svetovni vojni so za naročila tračnikov sodelovali na licitacijah direkcij državnih železnic (Ljubljana, Zagreb, Beograd, Subotica), leta 1928, ko so tudi v zadružni proizvodnji tračnike začeli zame-njevati železniški vijaki (tirfoni), pa je bil ustanovljen Ebis, kartel za državno oskrbo z vijaki in tračniki. Za-radi ostre tuje konkurence, ki je na licitacijah držav-nih železnic zaradi ugodnejših cen železa ponujala tudi do 40% nižje cene, so se jugoslovanske tovarne vijakov in tračnikov že leta 1926 začele pogovarjati o skupnem nastopu vseh jugoslovanskih proizvajalcev vijakov in tračnikov, s čimer naj bi dosegli dogovor glede zaščitnih carin in na licitacijah za državno oskrbo dosegli večje upoštevanje domačih tovarn. K poskusnemu kartelu za vijake in tračnike so pri-stopile štiri takrat največje jugoslovanske tovarne takšnih izdelkov, poleg kroparske zadruge še Prva jugoslovenska tvornica šarafa v Koprivnici, ki je bila pobudnica sporazuma, Novosadska tvornica šrafova in gvozdene robe v Novem Sadu in Lokomašin v Beo-

Grafikon 3: Proizvodnja tračnikov 1905–1951

92

gradu ter dve manjši tovarni, Splošna stavbna družba iz Maribora in Osiječka ljevaonica željeza i tvornica strojeva iz Osijeka. Kartel Ebis je zaživel šele dve leti kasneje. Zadruga je kot drugi največji proizvajalec v kartelu (za Koprivnico) dobila 10-odstotni delež pri tračnikih in tirfonih, pri vijakih 26-odstotnega in pri podložkah 15-odstotnega,21 po letu 1930 pa je tudi v Ebisu občutila konkurenco dunajskega proizvajalca Brevillier Urban & Co, ki je z nakupom tovarn v Novem Sadu in Koprivnici prevzel tudi njun delež, skupaj 37 odstotkov. Okrepilo se je tudi Srbsko akci-onarsko rudarsko topioničko industrijsko društvo (Sartid) iz Smedereva, s sedežem v Beogradu, ki je z nakupi tovarn Lokomašin v Beogradu, Ferrum v Subotici in Brodske tovarne vagonov v Slavonskem Brodu postalo največji deležnik v Ebisu, medtem ko je zadruga obdržala 15,4-odstotni delež. Posle v zvezi z državnimi dobavami železnicam je leta 1928 prevzel zadružni trgovski zastopnik dr. Marijan Wolf, uradnik na notranjem ministrstvu v Beogradu. Zastopstvo je obsegalo informacije o razpisih in udeležbo na lici-tacijah za državno oskrbo v Beogradu ter zastopanje zadruge pri evidenčnem uradu Ebisa v Beogradu (pri podjetju Sartid), glede pridobivanja informacij o raz-delitvi naročil, cenah in tudi siceršnje varovanje inter-esov zadruge v kartelu. Ebis je državnim železnicam med leti 1929 in 1930 priskrbel med 20 in 22 milijoni dinarjev izdelkov letno, leta 1931, v času gospodarske krize, pa le še 3,5 milijona. Istega leta je bil sprejet državni ukrep, ki je omogočil pravico pristopa k prvim licitacijam za državne dobave samo domačim tovarnam, vendar ga je država v posameznih primerih tudi obšla, npr. v zvezi z državnimi naročili pri gradnji železniških prog Bihać–Knin in Veles–Prilep, ko so ju-goslovanski proizvajalci železniškega materiala precej izgubili na račun francoskega podjetja Batignolles.22 Po letu 1934, ko je bil Ebis zaradi vladne uredbe o kar-telih začasno odpravljen, ta kartel v poslovanju zadru-ge ni imel večjega pomena, po letu 1936 pa je njegovo vlogo prevzel širše zasnovani kartel jugoslovanskih proizvajalcev vijakov in železniškega pribora, im. No-vikromar, s posebnim pododdelkom za državno oskr-bo železnic (t.i. gornjegradbeni material). Kroparska zadruga je v tej skupini izdelkov imela 15,4-odstotni delež , druge kvote pa so si razdelile: novosadska pod-ružnica Brevillier Urban & Co. 35%, Sartid 23%, Sploš-na stavbna družba Maribor 12%, tovarna vagonov v Slavonskem Brodu 8,3%, livarna v Osijeku 5,3%, med manjšimi proizvajalci je kvoto 3,6% dobil tudi kamno-goriški podjetnik Ivan Lazar.23 Kljub združevanju in nenehnem opozarjanju na večje upoštevanje domače industrije je kartel izgubljal boj s tujo konkurenco, kar je še pospešil finančni zakon za leti 1936/37, s katerim je bil ministrstvu za promet dovoljen brezcarinski uvoz vseh gornjegradbenih izdelkov, kot so tirnice, tračniki, tifoni itd.24

Ročno kovane tračnike so v obdobju med obema vojnama izdelovali tudi nekateri kroparski in kamnogo-riški kovaški podjetniki, in sicer Luka Hafner (do 1935) in Katarina Šolar (do 1948) v Kropi ter Ivan Lazar (do 1948) v Kamni Gorici , ki so skupaj izdelali do 400 ton

tračnikov letno.25 Leta 1929 je v obeh krajih kovalo trač-nike 47 kovačev, od tega 26 za zadrugo, 10 za Lazarja, 8 za Šolarjevo in 3 za Hafnerja. Tračniki manjših dimenzij so bili hrbtenica domače konkurence, ki je z nizkimi cenami tudi zadružno proizvodnjo istega izdelka po-tiskala na spodnjo mejo rentabilnosti. Zadruga je po letu 1926 večkrat poskusila doseči ustanovitev poseb-nega, t.i. domačega kartela za izdelovanje tračnikov za rudnike in železnice (izvzeta oskrba Ebisa), a večji del neuspešno ali pa le za kratko obdobje.

Vijaki, matice, podložke, zakoviceKo je zadruga leta 1921 začela izdelovati vijake

in matice, je na domačem trgu – med jugoslovanski-mi tovarnami je bila med prvimi, ki je začela izdelo-vati vijačno blago – izhajala kljub pomanjkljivi strojni opremi in dragi izdelavi. V nekaj naslednjih letih je v Jugoslaviji začela delovati vrsta novih tovarn vijakov, istočasno pa so tudi nekatera obstoječa železarska in livarska podjetja zaradi zaokroženja svoje ponudbe za potrebe železnic razširila svoj proizvodni program še na izdelavo vijakov. Nove tovarne so se po velikosti in tehnični opremljenosti precej razlikovale, po sveto-vni gospodarski krizi so se obdržale le najmočnejše, in sicer na račun združevanja ali vpliva tujega kapitala. Med prvimi specializiranimi tovarnami vijakov sta po letu 1924 nastali Prva tvornica šarafa v Koprivnici (Hrvaška) in Novosadska fabrika šrafova i gvozdene robe v Novem Sadu. Tudi v Sloveniji sta nastali dve novi tovarni vijakov, Tova in Bloudek, ki pa sta kmalu pro-padli. Jugoslovanskim proizvajalcem vijakov in matic je najmočneje konkuriral avstrijski proizvajalec Brevillier Urban & Co.26

Prehod na konkurenčno hladno proizvodnjo vijakov in matic je bil postopen. Da bi zaustavili naraščajočo brezposelnost, so že kmalu po prvi svetovni vojni razmišljali o gradnji tovarne lesnih vijakov, vendar zadruga zaradi tedanjega splošnega gospodarskega zastoja in tudi sicer neurejenega po-slovanja ni zmogla večjih investicij. Sprva so vijake in matice izdelovali na precej zamuden in drag način: s frikcijskimi (tornimi) stiskalnicami in padalnimi kladivi, navoje pa so jim vrezovali ključavničarji na stružnicah in z vrtalnimi stroji. Izdelki na tak način niso mogli biti natančno izdelani, a do leta 1924, ko se je tudi na jugoslovanskem vijačnem trgu pojavila konkurenca, je povpraševanje presegalo ponudbo in so prodali tudi takšno blago. Prizadevanja zadruge za pospešen prehod na konkurenčno izdelovanje vija-kov in matic so se stopnjevala šele po letu 1926, ko so z nakupom 30 strojev za toplo in hladno proizvodnjo vijakov in matic na račun izdelovanja tračnikov moč-no povečali izdelovanje vijačnega blaga. Do takrat pa je zadruga že izgubila večjo vlogo v karteliranju, ki se je začelo pripravljati tudi pri prodaji vijakov in ma-tic zunaj državnih razpisov. Kljub temu je leta 1930 zadovoljevala četrtino slovenskih potreb po vijakih in maticah, po obsegu proizvodnje s 700 do 800 tonami letno27 pa je bila drugi največji jugoslovanski

93

proizvajalec takšnih izdelkov, za tovarno v Koprivni-ci.28 Proizvodni program vijačnega blaga v Kropi je obsegal tudi nekatere vrste lesnih vijakov (v izdelo-vanje le-teh se je specializirala zadružna konkurentka Splošna stavbna družba v Mariboru), med njimi so se najdalj, še po drugi svetovni vojni, obdržali tirfoni (železniški vijaki) in »zeta« vijaki.

Ob uvajanju strojnega dela so naraščale potrebe po električni energiji in leta 1920 zgrajena elektrarna v Srednjem mlinu (zdaj Kropa 28 a/b) ni več zadošča-la. Po številnih zasilnih rešitvah (lokomobila, ki jih je stala tudi 1000 dinarjev dnevno) ob poletnih sušah in drugih težavah je bil leta 1928 zgrajen daljnovod, s katerim se je Kropa povezala z električnim omrežjem Kranjske državne elektrarne (KDE) v Završnici. Do takrat so bile že izpeljane tudi prezidave in preure-ditve proizvodnih prostorov za izdelovanje vijakov in matic po pododdelkih glede na proizvodni proces: – toplo stiskanje (prešanje) vijakov – VP,– toplo stiskanje matic – MP,– obrezovanje in vrezovanje matic – OM in VM,– vrezovanje vijakov – VV.Proizvodni proces je bil leta 1931 dopolnjen z oddel-kom za hladno stiskanje vijakov in zakovic (MPVZ), kar je bil tudi pogoj za izboljšanje konkurenčnosti podjetja.

Delež vijakov in matic se je že po letu 1930 povz-pel čez polovico celotne proizvodnje zadruge in je še naraščal, v letu 1935 je sestavljal 63% ( leta 1923 šele 7%), čeprav je bila dejanska proizvodnja vijakov in matic v istem letu sorazmerno nizka zaradi posledic svetovne gospodarske krize (427 ton vijakov in ma-tic, celotna proizvodnja 680 ton v skupni vrednosti 6,5 milijonov dinarjev).29 Nov zagon je vijačna proiz-vodnja v Kropi dobila tik pred drugo svetovno vojno, strojni park je bil posodobljen, veliko so vlagali v iz-obraževanje tehničnega kadra (tuji inštruktorji, stro-kovne ekskurzije, lastna strokovna kovinarska šola). Po letu 1945, ko so izdelali le 168 ton vijakov in matic

ter 327 ton drugih izdelkov, je proizvodnja močno narastla. Ob nacionalizaciji zadruge leta 1947 so izde-lali že 1030 ton vijakov in matic, kar je pomenilo 69% celotne teže proizvodnje, leta 1955 pa že 2755 ton (3358 ton vseh izdelkov). Največjo težo v tej skupini izdelkov so še vedno dajali tirfoni.

Tudi v prodaji raznovrstnega vijačnega blaga je bila zadruga, podobno kot drugi jugoslovanski pro-izvajalci vijakov, odvisna predvsem od državnih na-ročil za železnice, po letu 1930 pa tudi v zvezi z elek-trifikacijo države. Med pomembnejšimi odjemalci zadružne vijačne proizvodnje so bile tedaj Kranjske deželne elektrarne. Ob začetku svetovne gospodar-ske krize je bila nasičenost trga z vijačnim blagom že tako velika, da so tovarne svoje izdelke začele ponuja-ti po deficitarnih cenah. Do 1.11.1931, ko je bil zaradi potreb po ustalitvi cen med tovarnami vijakov skle-njen prvi sporazum o ustanovitvi skupne prodajne organizacije Novikromar d.d. v Zagrebu za prodajo vijakov in matic na zasebnem trgu, se je že izobliko-valo novo razmerje med jugoslovanskimi proizvajalci vijakov in matic. Moč se je z združevanjem manjših tovarn skoncentrirala v rokah avstrijskega proizva-jalca Brevillier Urban & Co ter srbskega Sartid, med slovenskimi tovarnami vijakov sta se obdržali zadru-ga v Kropi in Splošna stavbna družba v Mariboru, ki se je specializirala za proizvodnjo lesnih vijakov. Prvi sporazum v kartelu Novikromar d.d. so sklenile zadruga ter tovarni v Mariboru in Novem Sadu. Spr-va so se dogovorili le za delitev kvot (Novi Sad 60%, Kropa 24%, Maribor 16%)30, kasneje pa deloma tudi prodajnega programa. Ko sta naslednje leto pristopi-li še podjetji Sartid in Lapp-Finze iz Gradca, je kartel povezal vse pomembnejše ponudnike vijačnega blaga na jugoslovanskem trgu. Kartel Novikromar d.d. za trgovinu šarafskom, željeznom i metalnom robom je bil po začasni razpustitvi vnovič registriran 28.12.1935. Organiziran je bil na način delniške druž-be z nadzornim in upravnim svetom, ki so ga sestav-ljali zastopniki karteliranih tovarn. Prodaja vijačnega

Grafikon 4: Proizvodnja vijakov 1924–1955

94

blaga je tekla preko skupnega prodajnega urada v Zagrebu, ki ga je odkupovala na lasten račun, izjema je bila oskrba države. Glede na proizvodni program je bil kartel razdeljen v 3 skupine: 1. splošna vijačna roba, 2. lesni vijaki in 3. gornjegradbeni material. Vsaka skupina je imela svoj izvršilni odbor. Zadruga je imela kvoti v 1. in 3. skupini, in sicer v 1. skupini 20% in v 3. skupini 15,4% (opis pri tračnikih). Tudi v tem kartelu je bil najmočnejši Brevillier Urban & Co.31 Leta 1944 so imele prve tri ustanovne članice kartela skupno 10 000 delnic, od tega 6000 tovarna v Novem Sadu (preim. v Petar Drapšin, fabrika za-vrtnjeva, žične i gvozdene robe), Kropa 2200 delnic (preim. v Plamen, kovinarska zadruga) in Maribor 1800 delnic (preim. v Tovarna splošnih metalnih konstrukcij in vijakov). 32 Kartel je bil likvidiran v začetku leta 1948.

Za tovarno v Kropi in tudi za večino predvoj-nih jugoslovanskih tovarn s podobno proizvodno usmeritvijo je bilo značilno, da so imele zelo širok program vijačnih in drugih izdelkov za spajanje ma-terialov. V Kropi je npr. obsegal veliko vrst vijakov in matic (različnih po velikosti, obliki in navoju), poleg tega pa tudi podložke, zakovice in izolatorske oporni-ce. Izdelovanje podložk je bilo, skupaj s smučarskim okovjem, vključeno v oddelek za štancanje pločevine (STP). Prve zakovice so najbrž začeli izdelovati že po nakupu frikcijskih stiskalk, v glavnem so bile to debe-lejše zakovice za ladjedelnice in jeklene konstrukcije. Izolatorske opornice, potrebne pri elektrifikaciji, so izdelovali po letu 1930.

V nadaljnjem razvoju tovarne v Kropi po nacio-nalizaciji zadruge so iz proizvodnje vijakov izločali trž-no nezanimive izdelke, kot so bili vijaki z metričnim navojem nad M 16, matice z navojem nad M 20, tirfoni za Jugoslovanske železnice in razni drugi izdelki tople proizvodnje. Leta 1973 so z gradnjo novega matičnega obrata na mestu nekdanje »fužine« dokončno prešli na hladno preoblikovanje s tehnologijo obrezova-nja. Specializirali so se za izdelavo vijakov za lesno, pohištveno, elektro- in motorno industrijo ter belo tehniko. V 70. in 80. letih 20. stoletja je bil kroparski Plamen med vodilnimi jugoslovanskimi proizvajalci standardnih vijakov in matic srednjih dimenzij, poleg tega pa je izdeloval tudi veliko nestandardnih poseb-nih veznih elementov in odkovkov. Proizvodnja je bila večji del usmerjena v izvoz.

Strojno izdelani žebljiNadomeščanje ročnega kovanja žebljev s stroj-

nim se je v zadružni tovarni začelo s strojnim izdelo-vanjem večjih tračnikov, nadaljevalo pa z nakupom strojev za izdelovanje gradbenih žebljev v letu 1914 in strojev za čevljarske žeblje v letu 1921. Gradbeni (tesarski) žeblji so se po uporabi delili na stavbne in ladijske, po obliki pa se praktično niso razlikovali; celotno skupino gradbenih žebljev, t.i. okroglavcev, so imenovali kar »šifneglni« (domač izraz za ladijske

žeblje). Po dolžini stebla so se ločili v dve skupini, od 35 do 100 mm in od 120 do 200 mm; ti so zaradi svoje velikosti potrebovali še precej ročnega dela: steblo je bilo izdelano pod vzmetnim kladivom, glava pa spr-va še ročno, nato pa s padalnim kladivom (oddelek za vlečenje večjih žebljev pod kladivi oz. oddelek za toplo kovanje žebljev). Kot stavbne žeblje so jih naj-več prodali v Bosno, kjer se je uporaba ločljive zveze vijakov in matic počasneje uveljavljala, kot ladijske pa ladjedelnicam v Dalmaciji (mdr. Jadransko brodgra-dališče v Splitu). Proizvodnja gradbenih žebljev se je s hitrim razvojem strojev za izdelavo žičnikov posto-poma zmanjševala, po drugi svetovni vojni, v začetku petdesetih let, so izdelali le še okrog 20 ton ladijskih žebljev letno. Med gradbene žeblje so uvrščali tudi numeratorje. Tudi te so v manjših količinah izdelo-vali še po drugi svetovni vojni.

Program strojno izdelanih čevljarskih žebljev, ki so jih od leta 1921 izdelovali v zadružnem čev-ljarskem oddelku, im. tudi »šuštarca«, je obsegal t.i. romarje ali pifelce, zvezdnike in cvikovce. Ti žeblji so imeli podoben namen kot ročno kovani čevljar-ski žeblji planinčarji, namreč utrditi usnjen podplat vojaških, pohodnih in delovnih čevljev, le da so bili manjši in lažji. Večji pomen v proizvodnem progra-mu tovarne je izdelovanje romarjev dobilo šele po drugi svetovni vojni, ko so leta 1948 iz Krope pre-mestili nekaj čevljarskih strojev v Kamno Gorico in tam z nakupi nekaj strojev z Jesenic uredili strojni oddelek za čevljarske žeblje. Obrat je imel zmoglji-vost 200 ton čevljarskih žebljev letno, ki pa so jo le redko dosegli (181 ton v letu 1951),33 saj je povpraše-vanje upadalo z uvajanjem nove tehnologije izdelave čevljev z gumijastimi podplati. Skupaj z ročno izde-lanimi planinčarji so bili po letu 1960 umaknjeni iz prodajnega programa.

Zadruga je po letu 1914 izdelovala tudi žičnike (žeblje, izdelane iz valjane in vlečene žice), vendar v manjšem obsegu. Žičniki so bili prvi strojno izde-lani žeblji, industrijsko so jih v Evropi začeli izdelo-vati že v prvi polovici 19. stoletja. Zaradi enostavne izdelave in mnogovrstnosti uporabe so postali naj-bolj množično izdelan kovinski izdelek in so kmalu izpodrinili ročno izdelane žeblje. Že od leta 1870 so jih izdelovali v Kamniku in Ljubljani, od leta 1890 na Jesenicah, po letu 1872 pa tudi v neposredni bližini Krope, v Lipnici, kjer je Franc Pirc s sinovi odkupil staro fužinico ter jo predelali v obrat za vlečenje žice in izdelavo žičnikov. Tovarna žičnikov Simon Pirc v Lipnici je bila leta 1948 nacionalizirana in priključe-na kroparskemu Plamenu. Že leta 1950 so tovarniške stroje za žičnike premestili v tovarno verig v Lescah, kjer so nameravali centralizirati tudi proizvodnjo žič-nikov iz železarne Jesenice. Obrat v Lipnici se je nato preusmeril v proizvodnjo stenskih ur Tulip in je bil leta 1956 priključen kranjski Iskri.34

95

Ročno kovani žeblji in verigeV prvih treh desetletjih obstoja zadruge, ko je še

prevladovalo delo v vigenjcih, je proizvodni program obsegal več vrst ročno kovanih podkovskih in čevljar-skih žebljev, žebljev za gradnje in potrebe železnic ter žebljem podobnih izdelkov: razne spojke za ladje, splave in odre, kljuke in kavlje, zobe za brane, okovje za okna in drugo. Zadružni cenik iz leta 1912 navaja več kot 50 vrst žebljev, največjo skupino so sestavljali gradbeni žeblji. Med njimi je bil še vedno pomem-ben t.i. levantinski sortiment, to je žeblji za prodajo na sredozemskem trgu (Italija, Grčija, Bližnji vzhod), ki pa je v zadružnem proizvodnem programu izgubil na pomenu leta 1914, z nakupom prvih žebljarskih strojev. Druga večja skupina ročno kovanih žebljev so bili podkovski žeblji ali konjaki za pribijanje pod-kve na konjsko kopito. Posebnost med njimi so bili t.i. kamelarji za prodajo na dalmatinskem, bosanskem in turškem trgu. Ti žeblji so imeli ploščat ramenski na-stavek s kockasto ali slemenasto oblikovano glavo, njihovi ledniki pa visoko koničasto glavo. Zadružni cenik iz leta 1912 je razločeval še med nemškimi in italijanskimi ter bosanskimi, turškimi in dalmatinski-mi podkovskimi žeblji, nato pa je strojna proizvodnja zajela tudi te žeblje – od številnih različic podkovskih žebljev so v proizvodnji ostali le še s strojno izdelani konjaki z ugreznjeno glavo. Produkcija ni bila obsež-na, saj je pri izdelavi manjših strojno kovanih žebljev zadrugi konkuriral skandinavski monopolist Mustad s podružnico v Karlovcu. Podobno usodo so doživ-ljali tudi ročno kovani čevljarski žeblji; tudi te so na-domeščali strojno izdelani, z izjemo planinčarjev, ki jim zaradi pomembnosti v zadružnem proizvodnem programu namenjam posebno poglavje.

Pomembno mesto med ročno kovanimi izdelki so do leta 1926 imele verige, ki so bile po izdelavi zahtevnejše od žebljev: za izučitev v tej stroki je bila predpisana učna doba in delavnica za izdelovanje verig je bila prvi zadružni obrat, ki je imela mojstra

in vajence. Zaposlovala je okrog 12 delavcev, ki so obvladovali širok program v ognju varjenih verig: od najmanjših za tehtnice ter za potrebe zaporov in žan-damerij, močnejših za vpreganje in privezovanje živi-ne, do najmočnejših ladijskih; po letu 1925 so izdelo-vali tudi kalibrirane verige. Proizvodnja je naraščala od 13,5 ton v letu 1905 do 37,7 ton v letu 1911, nato pa je začela upadati; leta 1924 so izdelali le še 10 ton verig. Po letu 1921 je zadružna verigarna močno čutila konkurenco nove tovarne verig v Lescah z naprednej-šim električnim varjenjem verig, leta 1927 pa je bila po dogovoru med tovarnama o delitvi proizvodnega programa proizvodnja verig v Kropi opuščena.

PlaninčarjiPlaninčarji, žeblji za okovanje planinskih čev-

ljev, so v prvi polovici 20. stoletja postali simbol kroparskega in kamnogoriškega ročnega žebljarstva. Po selekcioniranju proizvodnega programa zadruge, zaradi katerega se je nekdanja raznovrstnost oblik ročno kovanih žebljev spreminjala v poenostavljene oblike strojno izdelanih žebljev, so bili planinčarji s svojo značilno krilato obliko, izdelano s 13 do 15 točno umerjenimi udarci kladiva, tipičen izdelek ročnega žebljarstva, ki ga kljub velikemu napredku na področju strojne izdelave žebljev mehanizacija ni mogla dokončno nadomestiti.

Planinčarji so se uporabljali za zaščito planin-skih čevljev proti obrabi na skalnatih terenih in v grušču, z njimi so bili okovani podplati, robovi in še posebej pete planinskih čevljev. Značilna oblika žeblja za planinske čevlje naj bi bila uveljavljena že v sredini 19. stoletja v Švici, ki je bila tudi v prvi pol-ovici 20. stoletja med najmočnejšimi izdelovalci teh žebljev. V Kropi so jih posamezni kovaški podjetniki izdelovali že na prehodu iz 19. v 20. stoletje, v pro-izvodnem programu zadruge pa so se uveljavili šele v času prve svetovne vojne. Planinčarjev je bilo več vrst, od enostavnejših enokrilnih, ki so jih imenovali

Grafikon: Proizvodnja verig 1905–1924

96

tudi jegri (iz nem. die Jägernägel) do zahtevnejših dvokrilnih. Po letu 1930, ko je zadruga zaradi posle-dic svetovne gospodarske krize v planinčarjih našla tržno nišo in možnost za zaposlitev večjega števila brezposelnih delavcev, se je njihov izbor razširil še na planinčarje s kratkim in dolgim steblom, na pla-ninčarje z gladko, nasekano (pozecano) in ostro (sle-menasto) glavo, posebnost je bil planinčar z dvema glavama za okovanje ogla planinskega čevlja, skupaj torej 20 vrst v težah od 1 do 7 kg za tisoč kosov. Naj-pogosteje prodajan artikel med njimi je bil dvokrilni planinčar z gladko glavo (art. 6).

Po letu 1913, ko je zadruga po naročilu c.kr. vojnega ministrstva izdelala 1 085 000 kosov planin-čarjev, se je njihova proizvodnja za potrebe avstrijske vojske povečala na več milijonov kosov letno, vendar točnejših podatkov o produkciji ni. Kronika Plame-na prinaša podatek, da je zadruga leta 1914 od c.kr. monturnega depota v Göstingu prevzela naročilo za skoraj 11 milijonov ročno kovanih žebljev za vojaške čevlje in da je bilo dela za vojaške potrebe toliko, da ni bilo mogoče zadostiti potrebam privatnih trgov-cev.35 Od novembra 1915 do oktobra 1918 je bila zadruga v celoti pod vojnodajatvenim zakonom in zato prisiljena delati le za vojaške potrebe: v vigenj-cih žeblje za vojaške čevlje in rudnike, v tovarni pa stavbne žeblje, spojke za odre in železniške žeblje. Obsežna naročila avstrijske vojne uprave so sicer za-poslila večje število brezposelnih kovačev in kovačic in zadruga je kljub vojnim razmeram dobro poslova-la, vendar pa je zaradi vpoklicev vojaških obveznikov manjkalo delovne sile. Leta 1915 so poročali: »Dela le 121 moških in 65 ženskih delavcev, potrebovali pa bi najmanj 245 moških in 94 ženskih delavcev«.36 Pomanjkanje delavcev je bilo zaradi nujne oskrbe vojske tako veliko, da se zadružno vodstvo leta 1915 preko Obrtnopospeševalnega urada na Dunaju celo dogovarjalo z Obrtnopospeševalnim uradom v Gori-ci glede povezave s kovaškimi delavnicami v Lokovcu

pri Čepovanu. Zadruga v Kropi je bila pripravljena od lokovških kovačev odkupovati enokrilne in dvo-krilne žeblje za vojaške čevlje, in če bi ti morali opustiti svojo dejavnost zaradi bližine bojišča, bi jih nekaj sprejela na delo in jim za čas velikih naročil za vojsko v Kropi zagotovila tudi stanovanje.37 O dejan-skem sodelovanju med krajema ni podatkov.

S koncem vojne je takoj nastopilo pomanjkanje naročil, delo je bilo omejeno v vseh zadružnih obra-tih, naročil za ročno kovane čevljarske žeblje pa ni bilo več: »Izdelovanje kovanih žebljev za čevlje, ki so, dasi nekoliko dražji kakor pa strojni izdelki, dosti trpež-nejši od zadnjih (najmanj za polovico), se je moralo popolnoma opustiti, vsled česar je čez 130 delavk brez dela in zaslužka. Temu je kriva vojna uprava, ki pusti tovarnam čevljev naročati strojne žeblje za vo-jaške čevlje iz inozemstva in drugih domačih tovarn, brez upoštevanja velike trpežnosti ročno kovanih žebljev. (Prejšnja vojna uprava je to izprevidela in porabo strojnih žebljev za vojaške čevlje sploh prepo-vedala; dobavljali smo že pred vojsko več milijonov kovanih žebljev za vojaško upravo, med vojsko pa se je stavilo na nas tako ogromne zahteve, da istim kljub najhujšemu pritisku nismo mogli zadostova-ti.)«38 Naprej v istem dokumentu navajajo, da podjetje med vojno sicer ni utrpelo škode, a da jim je ob koncu vojne ostalo v zalogi skoraj 1 600 000 kosov žebljev za vojaške gorske čevlje, ki pa jih ne bodo mogli prodati, tudi s precejšnjo izgubo ne, ker so za navadne čevlje preveliki in se ne morejo predelati.

Proizvodnja planinčarjev se je znova okrepila po letu 1926, takrat so jih izdelali 4 100 000 kosov, kar pa je bilo le 1,5% (12,3 ton) od celotne teže za-družne proizvodnje. Zares velik pomen so planin-čarji v proizvodnem programu zadruge dobili šele v času svetovne gospodarske krize, katere posledice so v poslovanju zadruge čutili še v začetku tridesetih let 20. stoletja. Brezposelno delavstvo in zmanjšanje povpraševanja po vijačnem blagu je zadružnemu

Grafikon: Proizvodnja planinčarjev 1912–1959

97

vodstvu nalagalo skrb, da proizvodnjo racionalizira in prilagodi povpraševanju na evropskem trgu. Če-prav se je zadruga mnogo let trudila povečati delež strojnega dela, je leta 1931 kazalo, da naraščajočo brezposelnost lahko omejijo le s povečano prodajo ročno kovanih planinčarjev.

Večje povpraševanje po planinčarjih je bilo povezano z razmahom gorništva v 20. stoletju. Leta 1931 je podjetje Grenacher iz Etzgena v Švici po slovenskih časopisih iskalo žebljarje za izdelavo pla-ninčarjev. Še isto leto si je ravnatelj Jože Gašperšič ogledal omenjeno podjetje in se domenil za poslov-no sodelovanje. Naročila podjetja so zaposlila okrog 25 kovačev in nekaj kovačic, vendar pa je bilo treba kvaliteto izdelave bistveno izboljšati. Za izdelavo pla-ninčarjev je bil urejen vigenjc na mestu današnjega podjetja UKO; v njem je zadruga združila izdelovanje planinčarjev iz več kroparskih vigenjcev, kar je olaj-šalo nadzor nad izdelavo. Zaradi strogih zahtev pri izdelavi planinčarjev za švicarski trg se je vigenjca oprijelo ime Pana.39

Leta 1932 sta ravnatelj in mojster Filip Legat pre-potovala bližnje alpske dežele in ugotovila, da v Sred-nji Evropi izdeluje planinčarje nad 800 žebljarjev v Italiji, Švici, Nemčiji in na Češkoslovaškem; skupaj so izdelali do 150 milijonov planinčarjev letno, povpra-ševanje pa je še naraščalo. Analiza evropskih izdelo-valcev teh posebnih čevljarskih žebljev je pokazala, da kroparski planinčarji – sprva so jih izdelovale le ženske in starejši kovači – po kvaliteti zaostajajo za izdelki čeških (iz okolice Plzna) in italijanskih kova-čev (iz okolice Comskega jezera) in da bi zadruga ob ustreznih izboljšavah mogla zaposliti od 80 do 100 kovačev, ki bi lahko izdelali od 20 do 30 milijonov planinčarjev letno.

Še v istem letu je mojstru Legatu uspela raciona-lizacija proizvodnje z uvedbo strojnega rezanja poliz-delkov za izdelavo planinčarjev, ki so imeli steblo že izdelano in je bilo treba žeblju ročno izdelati le še glavo. Izboljšava je temeljila na podobnem postopku pri izdelavi strojno izdelanih čevljarskih žebljev (pifel-cev), ki pa so imeli zaradi enostavnejše oblike strojno izdelano tudi glavo. Polizdelke so izdelovali iz žice s pravokotnim presekom, ki so jo na žicovleku kalibri-rali na presek jajčaste oblike, nato pa na žebljarskem stroju iz nje narezali rezance ali t.i. kramarje; pri tem je vsaka velikost planinčarjev imela svoj vlečni profil. Z izboljšavo se je proizvodnja planinčarjev močno po-cenila, produktivnost pa močno povečala. Novost so dali tudi patentirati. Naslednja izboljšava je bila spre-memba žarjenja polizdelka, v ta namen so namesto dotedanjih ješ (vigenjc Pana je že imel ventilator na električni pogon) uvedli šamotne žarilne pečice. Te so imele vzdolžno odprtino, v katero so vlagali vrsto pol-izdelkov, namesto oglja pa so v pečicah kurili zdrob-ljen koks na ventilatorsko sapo.40 Produkcija se je leta 1933 povečala že na 11,2 milijonov planinčarjev (33,5 ton ali, po teži, 9,2% proizvodnje).

Z vse večjim pomenom, ki so ga dobivali pla-ninčarji v zadružnem proizvodnem programu, se je večala tudi skrb za prepoznavnost izdelka. Planin-čarji so dobili komercialno oznako REX in trgovsko znamko (vodno kolo z letnico 1558). Nadzor nad kvaliteto izdelka se je še poostril: izdelano blago je moral pregledati in odbrati že sam žebljar in nato kos za kosom še dve izbiralki v skladišču. Planinčarje so pakirali glede na velikost po 1000, 500 ali 250 kosov v rjave škatle z rumenimi etiketami, na katerih so bila s številkami označena kontrolna znamenja: številka žebljarja in čas izdelave, ki so služile preverjanju re-klamiranega blaga. Velike zahteve zaradi napornega in natančnega ročnega dela (20 000 do 30 000 udar-cev kladiva dnevno, zaradi zahtevne izdelave žeblja je bilo potrebno več let vaje – paziti je bilo treba na lepo obliko in prave mere glave, prednjih kril in stebla žeblja) so bile vzrok stalnih nesoglasij med kovači in zadružnim vodstvom, ki je še posebej ostro ukrepalo ob odkritih primerih preprodajanja manj kvalitetnega blaga zadružni konkurenci.

Pričakovanja zadruge glede prodaje planinčar-jev na evropski trg so se le delno uresničila, saj so Švica, Avstrija in Italija kmalu omejile uvoz in tako zaščitile lastne proizvajalce, kot so bili švicarski Grenacher, italijanski Boghi in žebljarska zadruga v Fulpmesu pri Innsbrucku.41 Med leti 1933 in 1940 so planinčarji s povprečno 18 milijonov kosov letno predstavljali od 8 do 9% skupne teže izdelkov, od tega so jih več kot polovico izvozili (največ v Avstrijo in Švico, manjše količine pa tudi v Francijo, Italijo in Bolgarijo).42 S povečano reklamo se je prodaja planin-čarjev usmerila tudi na domači trg, med največjimi odjemalci so bila čevljarska podjetja ter trgovine z usnjem in železnino (mdr. Anton Hofbauer v Celju, Prager Braća v Zagrebu, Anton Gantar in Čevljar-ska gospodarska zadruga v Žireh, Josip Petelinc in Schneider & Verovšek v Ljubljani, Peko in Runo v Tržiču, Jelenc in Rakuš v Celju, manjše odjemalce za planinčarje je zadruga imela tudi v Sarajevu, Banja Luki, Zagrebu, Beogradu in celo v Kosovski Mitro-vici).43 Hkrati s povečano proizvodnjo planinčarjev je zadruga v svoj proizvodni program po letu 1933 začela uvajati tudi nove športne artikle: patentirano smučarsko streme LATO, natezalce Strict, konice za smučarske palice, alpske plezalne kline in žeblje za smučarske tekaške čevlje; te izdelke so skupaj s pla-ninčarji, med drugim namenjenim izdelavi obutve za planinski in zimski šport, prodajali tudi speciali-ziranim športnim trgovinam (Andrej Čufar na Jese-nicah, Gorec v Ljubljani, Turistički magazin Fruška Gora, Polde Bezlaj – Turist, sport, moda in Nimrod, trgovina oružjem, municijom i sportskim priborom v Beogradu). Podobno kot so veliko pozornosti po-svečali razvoju športnega programa, so skušali nad-graditi tudi proizvodnjo planinčarjev. Za zahtevnejše odjemalce so leta 1936 razvili planinčarje, izdelane iz specialnega nerjavečega jekla, ki bi bili še trpežnejši in ne bi razjedali usnja,44 vendar pa ti ob dragi in težki izdelavi niso prodrli na trg.

98

Zadnjo izboljšavo pri izdelavi planinčarjev, električno indukcijsko segrevanje polizdelkov, je leta 1939 izpeljal ing. Karel Kunaver, obratovodja zadruž-ne tovarne (od leta 1936). Izdelal je majhen transfor-mator z ustrezno jakostjo toka, med dve horizontalni elektrodi vpel glavo polizdelka, da se je ožarila do sijaja, potrebnega za ročno kovanje. Žebljar je naložil polizdelke v pokončni žleb (šaržer), po katerem so se spuščali med elektrodi, ki sta se vklapljali s pedalom. Po novem postopku je en delavec v 8 urah izdelal do 3000 planinčarjev.45

Leta 1940 so v zadrugi izdelali kar 25 milijonov (75 ton) planinčarjev, največ v vseh letih proizvod-nje. Planinčarje so kovali v Kropi in od leta 1932 tudi v Kamni Gorici, in sicer moški in ženske. Število kovačev planinčarjev se je od svetovne gospodarske krize (1932) povečalo od okrog 40 na skoraj 100, od tega 20 v Kamni Gorici. V času vojne se je število ko-vačev še nekoliko povečalo, saj je zadruga sprejemala v delo tudi dijake in jih tako zavarovala pred obvez-no delovno službo (Arbeitsdienst) in vojaščino. Ob koncu druge svetovne vojne je zadruga zaposlovala kar 113 žebljarjev, to je ob ohromljeni proizvodnji v tovarni zaradi vojne škode in drugih posledic vojne pomenilo kar dve tretjini vseh delavcev.46

Leta 1948 je bil v Kamni Gorici zgrajen nov čevljarski oddelek (za skladiščem izdelkov), kamor so poleg strojev za čevljarske čevlje postavili tudi kovaško linijo z 18 »trafo« nakovali, vendar pa je proizvodnja po letu 1951 naglo upadala. Skupaj s kroparskimi so obra-tovali do leta 1963, ko je bil čevljarski oddelek v Kamni Gorici ukinjen. V tovarni so jih še skušali nadomestiti s strojno izdelanimi trikuni, a so uvedbo proizvodnje prehitele novosti pri izdelavi obutve z gumijastimi podplati. Številne izboljšave pri postopkih izdelave planinčarjev, rezultat domačega znanja, so prebivalstvu Krope in Kamne Gorice omogočile nadaljevanje žeb-ljarske tradicije še v industrijsko dobo, hkrati pa je bil mogoč dokončen prehod iz vigenjca v tovarno. Planin-čarji si kot zadnji predstavniki ročno kovanih žebljev in še posebej zaradi pomena, ki so ga imeli v času sveto-vne gospodarske krize in obeh svetovnih vojn, zaslužijo posebno mesto v zgodovinskem spominu obeh krajev.

OPOMBE1 Dopis Prve žebljarske in železoobrtne zadruge

v Kropi in Kamni Gorici Okrajnemu glavarstvu v Radovljici z dne 1.9.1920, Arhiv KM, fond Za-druga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli).

2 Žarko Lazarević, Nova carinska tarifa, v: Sloven-ska kronika XX. stoletja, 1900–1991, str. 309.

3 Zapisnik 28. seje načelstva z dne 23.6.1926, Ar-hiv KM, Zapisniki sej načelstva od 4.9.1905 do 23.6.1927.

4 Dopis s podatki o stanju jugoslovanske vijačne industrije Dragu Potočniku, uredniku Slovenca z dne 11.5.1932, fond Zadruga I/6 (trgovina, za-stopstva, karteli). Dopis je najverjetneje sestavil zadružni ravnatelj Jože Gašperšič, ki je, sodeč po več dopisih s podobno vsebino, želel na tak način opozoriti javnost na položaj domačih to-varn glede tuje konkurence.

5 Spomenica o teškočama naše industrije u 1936 g., Beograd 1937, str. 18.

6 Kronika Plamena, kovinarske zadruge z o.j. v Kropi in Kamni Gorici, 1894–1940, Jesenice 1944, str. 98.

7 Ivan Crnić, Die jugoslavische Eisenidustrie im Rahmen der jugoslavischen Volkswirtschaft, Köln 1938, str. 73.

8 Kronika Plamena, op. 6, str. 152.9 Crnić, op. 7, str. 74.10 Zadrugar, Glasilo Plamena, kovinarske zadruge

v Kropi (Zadrugar), leto III, št. 4 (dec. 1940), str. 154.

11 Prav tam.12 Zadrugar, op. 10, leto III, št. 2 (maj 1940), str. 39.13 Prav tam.14 Kronika Plamena, op. 6, str. 86.15 Kronika Plamena, op. 6, str. 119.16 Dokument s podatki o izvozu Plamena pred

drugo svetovno vojno, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli).

17 Jože Gašperšič, Vigenjc. Vodnik po zgodovin-skih žebljarskih kovačnicah v Kamni Gorici, Kolnici, Kropi in Železnikih, zbirka Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije VI, Ljubljana 1956, str. 48.

18 Splošni podatki o investitorju - dokument s splošnimi podatki in historiatom podjetja Pla-men, tovarne vijakov in žebljev v Kropi iz leta 1955 (za obdobje 1895–1955). Dokument v lasti Janeza Šmitka, Kropa.

19 Rokopisno gradivo Janeza Šmitka s pregledom proizvodnje in tipov žebljev (sredozemski žeb-lji, planinčarji, tračniki, podkovski žeblji, žični-ki), Arhiv KM.

20 Dokument o razdelitvi kvot v kartelu avstro-ogr-skih proizvajalcev železniških žebljev in vijakov z dne 27.8.1903, Arhiv KM – fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli).

21 Zapisnik 1. seje načelstva in nadzorstva z dne 21.11.1928, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva (upravnega odbora) in nadzorstva od 24.11.1921 do 18.4.1941.

22 Kronika Plamena, op. 6, str. 111.23 Dopis Zadružni zvezi z obvestilom o razdelitvi

kvot v kartelu Novikromar z dne 27.2.1936, Ar-hiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli)

24 Spomenica, op. 5, str. 19.25 Vigenjc, op. 17, str. 50.

99

26 Kronika Plamena, op. 6, str. 87.27 Splošni podatki o investitorju, op. 18.28 Zapisnik 3. redne skupne seje načelstva in nad-

zorstva z dne 25.11.1926, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva od 24.11.1921 do 18.4.1941.

29 Obvestilo s podatki o višini proizvodnje v letih 1934 in 1935, dopis Trgovskemu muzeju zavoda za napredek zunanje trgovine v Beogradu z dne 11.2.1936, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovi-na, zastopstva, karteli).

30 Kronika Plamena, op. 6, str. 111.31 Dopis Zadružni zvezi z obvestilom o registraciji

in razdelitvi kvot v kartelu Novikromar z dne 27.2.1936, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovi-na, zastopstva, karteli).

32 Osnutek zapisnika redne skupščine kartela Novikromar d.d. iz leta 1944, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli).

33 Splošni podatki o investitorju, op. 18.34 Janez Šmitek, Iz tehnične zgodovine Plamena,

v: Plamen 80 let, posebna izdaja tovarniškega glasila Plamen, Kropa 1975, str. 6.

35 Kronika Plamena, op. 6, str. 64.

36 Kronika Plamena, op. 6, str. 65.37 Fotokopije dokumentov, ki jih je posredovalo

Turistično društvo Lokovec, Arhiv KM.38 Izpolnjen vprašalnik s podatki o poslovanju za-

druge z dne 22.11.1920, Arhiv KM, fond Zadruga I/6 (trgovina, zastopstva, karteli).

39 Zadrugar, leto I, št. 9 (julij 1934), str. 9740 Rokopisno gradivo Janeza Šmitka, op. 19.41 Kronika Plamena, op. 6, str. 123.42 Dokument o prodaji planinčarjev leta 1938 po

državah, Arhiv KM, fond Zadruga 1/6 (trgovina, zastopstva, karteli).

43 Dokument o prodaji planinčarjev na jugos-lovanskem trgu, Arhiv KM, fond Zadruga 1/6 (trgovina, zastopstva, karteli).

44 Reklamni dopis s pojasnilom novosti – jeklenih planinčarjev z dne 5.11.1936, Arhiv KM, fond Za-druga, fond Zadruga 1/6 (trgovina, zastopstva, karteli).

45 Rokopisno gradivo Janeza Šmitka, op. 19.46 Poročilo Pokrajinskemu odboru OF o materi-

alnih pogojih za začetek proizvodnje po drugi svetovni vojni, Arhiv KM, fond Zadruga I/1.

100

101

Mag. Tatjana Dolžan Eržen

LATO • SMUK • RAK • KUM

Kropa je staro železarsko in kovaško naselje. Njeni prebivalci so zelo radi preživljali prosti čas v naravi. V začetku 20. stoletja jih je pritegnilo smuča-nje v vseh oblikah – spusti, skoki in tek. Zgradili so kar nekaj skakalnic in prirejali tekmovanja. S svojo navezanostjo na železo so našli tudi v športu mož-nost za ustvarjanje.

RAZVOJ SMUČARSKIH VEZI V EVROPIV času med obema svetovnima vojnama sta

smučanje in smučarska oprema v Evropi doživljala živahen razvoj. Smuči so bile lesene, vanje je bilo sicer možno vdelati kovinske robnike, vendar je bila večina smuči brez njih. Pomembnejši tehnični izziv je bil način pritrjevanja čevljev na smuči. V začetku 20. let 20. stoletja sta bili na voljo dve možnosti: meh-ka in trda. Mehka so bila t.i. norveška stremena v več variantah: Huitfeldova (navadna ali z eno dolgo stre-menico), Gesinova in norveška vojaška. Mehka so jih imenovali zato, ker so bila iz usnja, čevlje pa so vezala na smuči precej gibljivo. Trda stremena, izdelana iz železa, so bila Bilgerijeva, lilienfeldska in dunajska.

V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje

Te vezi so precej tehtale, vendar so smuči razmeroma togo povezovale s čevljem in je bilo v njih lažje zavija-ti. Pisec smučarskih priročnikov Rudolf Badjura je za naše razmere in zlasti za novince tedaj bolj priporo-čal trda stremena.1 Že v dvajsetih letih se je nato poja-vilo na trgu mnogo različnih vezi s skupnim imenom zeidlova vez; čevelj je bil vpet v kovinske čeljusti in pritrjen z dvema smučem vzporednima jermenoma z zapenjalcem brez vzmeti. To kar precej gibljivo vez so leta 1928 izboljšali z zapenjalcem s kovinsko vzmetjo in nastale so t . i. bildsteinove vezi (po avto-rju zapenjalca inž. Albertu Bildsteinu). Zeidlove in tudi bildsteinove vezi so omogočale vzporeden vlek in dvigovanje pete, torej še vedno veliko gibljivost in težje krmarjenje. Izboljšanje bildsteinovih vezi je pomenilo dodajanje ušesc pod čeljusti in čevelj, da so lahko vanje pritrdili jermenje in tako dosegli tudi diagonalni vlek. V času med svetovnima vojnama so bile bildsteinove najboljše vezi, čeprav so jih po letu 1933 že izpodrinjale nove vezi, vezi kandahar.2 Zanje je bila značilna pletena žica z žičnato vzmetjo, ki jo je smučar trdno napel okoli čevlja s pomočjo nape-njalca. Žica je bila na stranskem robu smučke pod čevljem na dveh mestih zataknjena v ušesca, da je pritiskala čevelj trdno k smučki; tako so dosegli delni

102

diagonalni vlek, ki je močno zmanjšal dvig pete in iz-boljšal vodljivost smuči. Naslednja vez – izboljšana huitfeldova z dolgim jermenom, imenovana zato kar langriemen – je omogočila zelo togo povezavo čevlja in smuči, zaradi česar so si smučarji pogosto zlomili noge. V petdesetih letih 20. stoletja so zato smučar-ske vezi razvijali predvsem v iskanju večje varnosti pred zlomi. Leta 1956 so začeli prodajati vezi, ki jih je leta 1952 H. Marker patentiral kot prve prave var-nostne vezi; pri njih je čevelj namesto v čeljust vpet v vrtljivo trikotno glavo. Sodobne vezi so nastale, ko so tudi vezi kandahar nadomestili z varnostno glavo za vpenjanje pete čevlja.3

DOMAČA IZDELAVA SMUČAR-SKIH POTREBŠČIN V KROPILesene smuči so izdelovali kolarji ali mizarji, na

primer stari Lenc, Janez Pogačnik (1903–1972), na Srednji Dobravi. Od leta 1937 do vojne je sodobne le-sene smuči (tudi z robniki) za tekmovalce in zahtev-nejše smučarje izdeloval tudi kroparski smučarski skakalec Rudi Finžgar (1920–1996) v očetovi mizar-ski delavnici (zdaj hiša št. 72). Železni del smučarskih vezi so si Kroparji in okoličani navadno izdelali sami, saj je večina obvladala preproste tehnike oblikova-nja železa, v Zadrugi pa so imeli tudi vse potrebno orodje. Takšne so na primer smuči Filipa Kordeža z Jamnika, ohranjene v Kropi v zbirki Albina Kordeža. Izdelal si jih je skupaj z vezmi po modelu zeidlovih po letu 1920. Čeljusti so sestavljene iz dveh kosov de-belejše železne pločevine, na polovici prepognjenih. Ker oba konca pritrdimo v smuči poljubno narazen, je mogoče širino čeljusti prilagoditi čevlju. Na po-končnem delu je odprtina za jermenček čez konico čevlja, na strani pa je z vijakom gibljivo pritrjena železna zanka za namestitev s smučmi vzporednih jermenčkov ob obeh straneh čevlja čez peto. Na sredi je nanj vpeta zaponka za nastavljanje dolžine jermen-čkov. Na stiku obeh petnih jermenčkov je pritrjeno zapiralo brez vzmeti. Takšne čeljusti, vendar pozneje vijugasto izrezane na tisti strani, kjer se pritrdijo na smuči, so imele številne predvojne smuči v Kropi in okolici. Jermenje je smučarjem izrezoval kroparski čevljar Banža, Anton Gašperin (1893–1977), in pri njem je bilo mogoče naročiti tudi primerne smučar-ske čevlje.

OSNOVANJE INDUSTRIJSKE PROIZVODNJEV kroparski žebljarski zadrugi so v obdobju

med vojnama iskali nove izdelke za obogatitev proiz-vodnega programa. Ena od možnosti je bilo smučar-sko okovje, za katerega je potrebno veliko znanja in je bila tudi cena zato lahko višja od žeblja ali strojno izdelanega vijaka. V tridesetih letih 20. stoletja so v tem zaslutili eno od možnosti prodora na trg. Naj-

prej so leta 19324 začeli tovarniško izdelovati čeljusti in zapenjalce po modelu zeidlovih smučarskih vezi. Želeli pa so jih tudi izboljšati in ponuditi kaj novega. Kovinske čeljusti so na lesene smuči pritrjevali z vija-ki in ob zamenjavi čevljev je bilo potrebno prestaviti tudi čeljusti, tako so bile smuči kaj kmalu poškodo-vane. Novost bi bile prestavljive čeljusti, katerih širino bi lahko prilagodili čevlju, ne da bi bilo zato potrebno ponovno luknjati smuči. Dobro rešitev je našel tedanji obratovodja kroparske kovaške in žeb-ljarske zadruge Anton Lazar (1901–1966). Zamislil si je ploščico, ki se za stalno namesti na smučko, nanjo pa se potem pritrdijo čeljusti iz dveh delov, ki jih je mogoče premikati glede na širino in oblikovanost konice čevlja. Ta izdelek so v Zadrugi poimenovali streme LATO (po njegovem izumitelju Lazar Tone-tu) in ga leta 1935 tudi patentirali doma v Beogradu in v tujini (verjetno v Berlinu).

V nekaj letih so zasnovali proizvodnjo nepre-stavljivih in prestavljivih stremen za moške, ženske in otroke, več oblik zapenjalcev, konice smučarskih palic, žeblje za tekaške čevlje in druge smučarjem po-trebne železne opreme, pa tudi dereze za planince in aplinistične kline, skupaj 24 proizvodov. Namestili so jo v zadružni stavbi, imenovani Kajže, v kateri so s po-močjo ekscentričnih in ročičnih stiskalnic, po domače štanc, izrezovali razne izdelke iz pločevine. Večinoma so bile pri teh delih zaposlene ženske pod vodstvom moškega delovodje, dlje časa sta bila na tem mestu Stanko Legat (1906–1955), oče slikarja Kamila, in na drugi izmeni Valentin Šparovec iz Kamne Gorice.

Ohranjeni dokumenti v arhivu Kovaškega mu-zeja pričajo o prizadevanjih za razvoj takšne, čeprav majhne, proizvodnje. Iskali so še nove izdelke in do-delovali oblike starih. V dopisu z dne 25. septembra 1936 piše ravnatelju Zadruge Jožu Gašperšiču Stane Šporn iz Beograda, da mu je kot vzorec brez vredno-sti po pošti poslal obljubljene vzorce. V nadaljevanju Šporn ocenjuje obliko kroparskih izdelkov – tekaške žeblje in varovalke po vzorcu tipa »Perfect«.5 V Zapis-niku 2. seje načelstva z dne 5. oktobra 1936 beremo, da so od Andreja Čuferja z Jesenic kupili za tri tisoč di-narjev patent njegovih smučarskih robnikov in da jih bodo začeli izdelovati.6 Čuferjevi pismi z dne 10. in 14. decembra istega leta pričata, da je bilo to sodelovanje ustvarjalno; prve izdelane robnike je Čufer preizkusil in jih ocenil. Pomanjkljivosti robnikov in tudi drugih izdelkov iz Cenika 102 je opisal v pismu in se 16. de-cembra 1936 tudi osebno oglasil v tovarni.7

Maja 1937 so prejeli tudi oceno reprezentata Cirila Pračka: »Streme je odlično glede na tehnični učinek ter se lahko brez nadaljnjega primerja z Bildstein in Kandahar stremenom.« Pač pa opozarja na žico, ki naj bi bila prešibka, tako da bi morala biti v kompletu še ena rezervna.8 Prvotni izdelek so poso-dobili tako, da so stremena ostala enaka, zapenjalec, bolje natezalec, pa so verjetno oblikovali po modelu bildsteinovih vezi. Nadaljnji razvoj je nejasen, zaradi

103

dveh pisem Staneta Virška iz Galicije pa lahko do-mnevamo, da so si prizadevali za izboljšave. V prvem z dne 19. oktobra 1937 izvemo, da je Zadrugi poslal svojo zamisel turističnih derez, ki bi jo bil rad pro-dal. Čez nekaj tednov, 5. novembra, pa drugo pismo omenja pripravo novih smučarskih vezi s stremeni Lato.9 Reklamna risba iz obdobja od 1939 do dru-ge svetovne vojne (ima napis Plamen, kovinarska zadruga z o.j. Kropa) prikazuje derezice, tri vrste smučarskih čeljusti in bildsteinov natezalec Strict.10 Ni pa dokazov, da bi že pred drugo svetovno vojno oblikovali vezi kandahar.

UVELJAVLJANJE NOVEGA IZDELKAJeseni 1933 beremo v zapisnikih sej načelstva

in nadzorstva Zadruge ugotovitev, da so se »... za prodajo smučarskih potrebščin letos tehnično in komercialno premalo pripravili«, saj so imeli pre-več dela z naročili za železnico. Naslednje leto naj bi »... s podvojeno silo prijeli za to priliko«.11 Vseh 24 izdelkov za smučarje in dva tipa plezalskih klinov so nazorno predstavili v t.i. Ceniku 102 z naslovom Zimski sport turistika12. Iz njega izvemo, da je bilo streme Lato za moške izdelano iz 3-milimetrske plo-čevine, za ženske pa iz 2,5-milimetrske. Vsa stremena so ponujali v treh ali dveh izvedbah: surov izdelek (cena za Lato 52 din), pocinkan (56 din) in kadmiran (61 din).13 Precej cenejša je bila starejša neprestavna okova s prodajnim imenom Jela – 11 din za pocinka-no in 14 din za kadmirano. Za otroke so prodajali tri vrste stremen: prestavljivo Eci po 20–26 din in dvoje neprestavljivih, streme Filius in navadno streme s prerezanimi čevljustmi. Izdelovali so tri vrste za-penjalcev za usnjene stremenice, v dveh velikostih: navadnega (1,8–2,2 din), kombiniranega (3,5–5,15 din) in le v eni velikosti kombiniranega s podaljškom (6,6–5,4 din). Za stremena Lato in Eci je bilo možno kupiti tudi nadomestne dele. Poleg okove so ponuja-li še spojke za jermen, kljukice, oplatnice, pokrovec za streme Lato, podnožne plošče za okove, obpetni ščitek za smučke in ščitke za smučarske čevlje, je-klene vložke za tekaške čevlje, konice za smučarske palice in tekaške žeblje. Cenik je zelo lepo obliko-van, natisnjen v temnomodri barvi, vsebuje foto-grafije vseh izdelkov. Na platnicah je jasno zapisanih devet dobavnih in plačilnih pogojev. Iz njihove vse-bine in iz cen, navedenih za 100 kosov, je razumeti, da je bil cenik namenjen trgovinam, ki so nabavljale na debelo. Ohranjeni dopis z dne 18. avgusta 1936 brez naslovnika, gotovo pa je bil namenjen trgovcem, ki so jim poslali Cenik 102, pravi: »Krepki razmah našega belega sporta nas je navdal s pogumom, da smo pripravili za nastopajočo sezono več novosti. Kot prva domača tovarna smo pred štirimi leti za-čeli izdelovati v malem obsegu neprestavna streme-na. Toda med navadno »Seidelco« in novim »Lato« stremenom je razdalja, ki jo je bilo mogoče skrčiti le s trudom in stroški. Zato smo tem bolj veseli, da

je prestavno streme »Lato« naš izum, ki smo ga dali patentirati – naletelo na vsestransko zanimanje in odobravanje. Naši najboljši smučarji so ga preizku-sili in ga brez izjeme hvalijo.« 14

Stremena Lato so želeli uveljaviti med vrhunski-mi smučarji. Jeseniški trgovec Andrej Čufer je posre-doval prestavljiva stremena Lato najboljšim smučar-jem na Jesenicah. V dopisu z dne 5. februarja 1936 je Čufer poročal, da so na tekmovanju v Garmisch-Partenkirchnu opremljeni s stremeni Lato tekmovali štirje smučarji: tovarniška delavca Ciril Praček in Emil Žnidar, akademika (t. j. študenta) Hubert Heim in Jože Novak, na tekmovanju v Banjski Bistrici pa se jim je pridružil še Albin Jakopič.15 Ti smučarji so v juliju istega leta nato dosegli na tekmi za Akom prvo, drugo in četrto mesto; listek s takšnim obvestilom pa je vodstvo Zadruge dodajalo v izvode Cenika 102.16 Čuferjevo pismo z dne 27. januarja 1937 poroča, da je osem tekmovalcev opremljenih z okovjem Lato, po-leg že naštetih še akademik Davorin Žvan, tovarniški delavec Jože Volčina in smučarski učitelj iz Kranjske Gore Jože Košir. Dodal je, da še ni bilo nobenih težav z njihovimi vezmi in nobenega popravila. Njegove-mu pismu so priložene pisne izjave naštetih tekmo-valcev, ki hvalijo vezi Lato in se zanje zahvaljujejo.17

Naveze s smučarji so vzdrževali tudi Kroparji – študenti in smučarji, na primer Janez Šmitek – Žane in Rudi Finžgar. Žane je streme Lato predstavil tudi članom Alpinskega športnega kluba »Gorenjec« na Jesenicah, kakor dokazuje dopis z dne 23. februarja 1937, v katerem prosijo za nekaj parov vezi za na-grade zmagovalcem na mladinskem propagandnem tekmovanju v slalomu ali smuku na Črnem vrhu nad Jesenicami. »Tako uveljavimo med našo mla-dino in javnost, da je naš domač izdelek boljši od importiranega.« Rokopisna pripomba s svinčnikom priča, da jim je ravnateljstvo odobrilo dve pocinkani garnituri vezi Lato.18 V arhivu Zadruge najdemo še nekaj zahvalnih pisem smučarjev, ki jim je Zadruga v letu 1937 stremena Lato podarila: Drago Ulaga z Mi-nistrstva za fizičko vaspitanje naroda, tekmovalci Marjan Masterl, Ciril Praček, Franci Herle (sicer štu-dent prava), Janko Sicherl.19 S Čuferjevo pomočjo so slovenski reprezentatje z Jesenic še naprej dobivali nove okove Lato, še posebno tisti, ki so sami (s posre-dovanjem Čuferja ali osebno) prosili zanje. Fantovski odsek Kropa se je zahvalil za dve kompletni garni-turi Lato stremen, ki jim ju je Zadruga podarila ob otvoritvi smučarske skakalnice v Kropi 27. februarja 1938.20 Z njima so nagradili dva najboljša skakalca z otvoritvene tekme – najboljšega kroparskega skakal-ca Rudka Finžgarja in najboljšega gostujočega skakal-ca Jožeta Janežiča iz Kamnika.21

Med ohranjeno korespodenco v arhivu Kova-škega muzeja v Kropi se najde tudi potrdilo Zveze So-kola kraljevine Jugoslavije v Beogradu, da so prejeli dva para stremen kroparske žebljarske zadruge, ki so jih njihovi strokovnjaki ocenili kot dobre, zato jih bo

104

Zveza Sokola priporočala vsem svojim enotam. Takšna pot uveljavljanja kroparskega izdelka je obrodila po-dobne sadove tudi v vladi kraljevine Jugoslavije. Dne 5. februarja 1937 so namreč poslali prošnjo in vzorce stremen Lato tudi Ministrstvu za športno vzgojo (Mi-nistarstvo za fizičko vaspitanje naroda). Odgovor so prejeli 18. novembra; stremena je pregledala posebna komisija (sestavljena iz treh članov: D. Ulaga, B. Polič (?, slabo čitljivo) in J. Kavčič) in ugotovila, da so trdna, praktična, cena je nizka in izdelek domač, torej jih je treba priporočiti vsem ustanovam, ki se ukvarjajo s smučanjem, posebno pa naj se uporabljajo na smučar-skih tečajih Ministrstva za športno vzgojo.22

Svojo okovo so Kroparji decembra leta 1936 po-nudili tudi vojski. Prvi odgovor so iz Prvega planin-skega pešadiskega puka v Škofji Loki prejeli v enem mesecu – pa čisto uraden; obljubili so jim, da bodo vezi preizkusili, ko bo dovolj snega, vendar mora žu-pan obvestiti upravnika Zadruge, naj dostavi v Škofjo Loko kolek za pet dinarjev, kot to narekuje Zakon o taksah. Zapisnik 5. seje načelstva z dne 19. januarja 1937 pa pravi, da sta se za streme Lato začela zanima-ti tudi vojaštvo in žandarmerija, ki je tudi že kupila – sicer posredno – 100 parov.23

Uspešno uveljavljanje na jugoslovanskem trgu je vodstvo Zadruge opogumilo za raziskovanje mož-nosti prodora na tuji trg. Zanimali so se predvsem za bližnjo Avstrijo. Od svojega predstavnika pa so z Dunaja prejeli nič kaj vzpodbuden odgovor, ki se je ohranil le v prepisu24. Navajam ga v celoti v sloven-skem prevodu:

Prepis Dunaj, 4. februar 1937Ferdinand Opletal, Dunaj

Smučarske vezi: Dosedaj sem slišal (izvedel) naslednje: Obstaja ok. 40–50 vezi. Po nastavlji-vih vezeh je povpraševanje manjše, saj so že zasta-rele, ker se uveljavljajo togi, cenejši sistemi. Cene so takšne: od 1,90 do 3,30 šilingov na drobno. Naš Lato spominja na češkoslovaški vzorec »L.Z.« in »Allgaeu«, katerega zadnje vezi so čisto prave nemške, njihova cena je bila sploh od 4 do 4,5 šilinga na drobno. Kad-miran par stane 1 šiling neto. Boljše bi bilo kupiti 99 kosov cenejših, togih vezi kot en par nastavljivih vezi. Naše vezi so pretežke in sploh niso nikakršna novost. Kupili bi jih morda le, če bi stale 3 šilinge na debelo. Večjega povpraševanja po njih pa ni.Vsaka športna trgovina daje prednost kakšni po-sebni znamki, katere izdelke naroča neposredno iz prve roke.Torej vidite, da na žalost s tem artiklom ni kaj na-rediti.

V slovenskem in jugoslovanskem merilu so bile vezi Lato vendarle dobra možnost za smučarje, ki so jim bile tuje vezi sicer težko dosegljive. A tudi tu ver-jetno ni šlo vse zlahka. Samo ugibamo lahko, kaj je bilo razlog za negativen odgovor družbe A. Gorec iz

Ljubljane. »Vljudno Vas obveščamo, da smo Vam vr-nili 100 komadov okov za smuči (pripisano s svinč-nikom), ker so preozki in jih ne moremo rabiti.«25

RAZVOJ NOVIH VRST SMUČARSKEGA OKOVJAPo drugi svetovni vojni je Zadruga Plamen ob-

novila proizvodnjo in je med drugim ponovno izde-lovala tudi čeljusti Lato za moške in ženske, konice za palice, vzmetni bildsteinov natezalec, kombinirane natezalce s podaljškom in navadne, plezalne kline raznih vrst po naročilu, kar vse ponuja katalog izdel-kov tovarne Plamen iz leta 195226. Sicer pa je povojno proizvodnjo oviralo pomanjkanje materiala, proiz-vodnja leta 1948 se je na primer lahko začela šele v jeseni, potem ko so v oktobru in novembru dobili hladno valjane trakove pločevine, ki je bila osnovna surovina.27 Vpliv spremembe lastništva in vodstva podjetja Plamen na razvojne usmeritve ni bil očiten kar takoj. Leta 1952 so potrdili, da želijo dotedanjo proizvodnjo še naprej razvijati: »Podjetje predvideva bodoči razvoj tovarne tako, da bi se uvedlo v Lipnici proizvodnjo novih vrst ur in vodovodnih števcev, v Kropi pa razširjen sortiment sedanje proizvodnje, uvedba novih športnih artiklov ter graverski in ci-zelerski proizvodi pri umetni kovačiji.«28

Sredi petdesetih let so bili delovni, saj so v poro-čilo o poslovanju zapisali: »Smuško okovje: Za sezo-no 1954/55 smo bili zelo slabo pripravljeni, saj smo z dobavami pričeli šele v decembru mesecu, morali pa bi pričeti proti koncu septembra. Sreča, da sneg ni zapadel novembra-decembra, ker bi sicer gotovo imeli opravka z arbitražo vsled nerednih dobav.«29 V tem obdobju so nastale čudovito oblikovane re-klamne fotografije smučarskih vezi, spete v album s spiralo30, ki nam predstavljajo prenovljeno ponudbo (spremenili so tudi proizvodne številke izdelkov). Od starega so izdelovali neprestavljivo streme Jela in prestavljivo Lato za moške in ženske ter natezalec Strict in podaljšan zapenjalec, tekaške žeblje, konice za smučarske palice in plezalne kline. Na novo so ob-likovali otroško streme Lato Pionir in kandahar vezi Smuk in Pionir ter čeljusti za tekaške smuči rotefela.

Prizadevanja za razvoj so bila stalna, vendar ne v ospredju pozornosti vodstva podjetja. Tako se vajenci Industrijske kovinarske šole (IKŠ) spominjajo, da so v poletnih počitnicah pred letom 1950 izdelovali čelju-sti rotefela za tekaške smuči; nekaj jih je še ohranjenih z napisom Plamen in celo IKŠ Plamen. Izdelovali so tudi drsalke, štirizobe dereze krampeže in različne sisteme proti zdrsavanju za pritrjevanje na čevlje, kot na primer t.i. tricoune – ploščice, ki so jih nabili na čevlje namesto žebljev planinčarjev. Vseh teh izdelkov ne najdemo v nobenem katalogu. Kdor izmed vajen-cev je bil priden delavec, si je smel sam s tovarniškim orodjem izdelati napenjalec kandahar. Tomaž Lazar, nečak avtorja čeljusti Lato Antona Lazarja, je kot uče-

105

nec Industrijske kovinarske šole izdelal načrt za vezi kandahar s stopenjskim natezalcem, ki se je zapenjal naprej. Nekaj takšnih vezi je tudi izdelal. Tudi drugi smučarji, kovinarji tovarne Plamen, so razmišljali in konstruirali smučarske vezi, to je bilo tema medseboj-nih pogovorov in polje osebne ustvarjalnosti. Andrej Resman in Damijan Hafner sta tako izdelala tudi nekaj parov smučarskih palic iz jeklene pločevine, kar je bila neverjetna novost, saj so vsi uporabljali lesene. Koliko znanja in vneme je bilo v teh poskusih! Za vse izdelke so si morali sami narediti tudi potrebno orodje.

Končno se je na to ustvarjalnost svojih delavcev spomnilo tudi vodstvo podjetja. V poročilu k zaključ-nemu računu za leto namreč 1956 beremo: »Z doba-vami smuškega okovja potrošnika nismo povsem zadovoljili z našo kvaliteto. Na sestankih Trgovske zbornice so bile v tem pogledu izrečene ostre kritike. V cilju poboljšanja kvalitete in asortimenta je pod-jetje razpisalo natečaj na nove modele smuškega okovja, kateri predlogi se bodo v tem letu vsekakor upoštevali.«31 Ker arhiv tega razpisa ni ohranjen, lahko o njem poročamo le po spominih nekdanjih delavcev tovarne Plamen, tudi smučarjev Albina Kor-deža, Damijana Hafnerja, Marjana Gašperšiča. Med več prijavljenimi je bil izbran izdelek orodjarja An-dreja Resmana. Novo streme, oblikovano za vezi kan-dahar, so na predlog Marjana Gašperšiča imenovali Rak (Resman Andrej, Kropa). Na istem natečaju so izbrali tudi natezalec kandahar, kasneje poimenovan Kum, ki ga je prijavil Damijan Hafner.

Zadnji katalog tovarne Plamen, ki ponuja športno okovje, je iz leta 195932. V njem sta s fotografijo pred-stavljeni le dve vezi kandahar: streme Lato z natezalcem Smuk in streme Rak z natezalcem Kum. Smuk je imel žično vzmet za peto, natezalec pa se je zapenjal nazaj proti čevlju. Pleteno žico so pod čeljustmi in pod čev-ljem zatikali v par ušesc na vsaki strani smuči. Kum je imel sistem žičnih vzmeti z vijakom pred napenjalcem, ki se je zapenjal naprej. Oba sistema kandahar imata svoje ime vtisnjeno na vidnem mestu. Cena za par pri dobavi na debelo je navedena: 530 din za Pionir, 600 din za navadno Lato, 750 din za boljšo izvedbo ter 1800 din za vezi kandahar Smuk. Okova Rak je stala 700 din, kandahar Kum pa 1550 din. Zgolj v seznamu so navedeni še drugi izdelki: natezalci strict, natezalci s podaljškom ali brez in brez podaljškov (tri različne variante torej), robniki, ščitniki za peto in konico smu-či, podložne ploščice in konice za smučarske palice. V opombi piše še: »Izdelujemo tudi otroške okove »Špik«. Ohranjen par te okove v izvirni embalaži v Kovaškem muzeju v Kropi je izdelan po modelu čeljusti Rak.

Omenimo še vezi Rufi, ki se jih tudi smučarji spo-minjajo kot kroparskih vezi. Imenovane so po Rudiju Finžgarju, Kroparju, smučarskem skakalcu, ki je kot prvi Slovenec preskočil magično mejo 100 m, sicer pa je bil med ustanovitelji tovarne Elan in tudi njegov prvi direktor. Leta 1952 je prijavil iznajdbo »otroško smučar-sko streme«, ki je bila v Beogradu na Zvezni upravi za

iznajditeljstvo Zvezne planske komisije – vpisana pod številko 229, leta 1956 pa je bil ta patent tudi objavljen v časopisu »Pronalazništvo« na strani 141. Otroško stre-me Rufi sestavljajo nastavljive čeljusti, pokončni stra-nici čeljusti imata zadaj v različnih višinah dvoje ušes za namestitev jermena, na sprednjem koncu pa prost podaljšek, ki se da prilagoditi krivini podplata. Pred stremenom je na smučki nameščen poseben natezalec, pritrjen vrtljivo in s prevrtom za jermen. Čevelj se v to streme pritrdi z usnjenim jermenom in z natezalcem togo napne. Vse to lahko opravi otrok sam. Decembra 1951 je Finžgar dal to okovo proti odškodnini v upora-bo tovarni Elan, ki je nato v naslednjih letih izdelala več kot 10.000 garnitur.33 Nekaj parov modrih ali rdečih otroških smuči z okovjem Rufi je tudi ohranjenih.

OBSEG PROIZVODNJEV razvoju tovarne Plamen so se deset let po drugi

svetovni vojni še uresničevale predvojne usmeritve, med katerimi je bila tudi proizvodnja smučarskega okovja. Vendar takšne skrbi in strokovnosti pri vode-nju ni bilo več; zaprli so tudi tovarniško strokovno šolo. Tovarna je imela kar precej težav z organizacijo proizvodnje, investicijski program pa ni bil sprejet. Kljub zastarelosti strojev se je povečevala proizvod-nja vijakov, vse druge programe pa so izločali in so se osamosvajali (npr. umetno kovaštvo leta 1956). Čeprav se je količina izdelkov povečevala, je kljub načrtom in izbiri novih izdelkov s pomočjo razpisa leta 1956 proizvodnja smučarske okove nazadovala in leta 1957 ni obsegala niti 5% proizvodnje. Za leto 1959 so načrtovali izdelavo 56,6 t športnega okovja, a so dosegli le 60,25 % te količine, kar je bilo tudi 40 % manj kot v letu 1958.34 Leta 196035, ko je celotna pro-izvodnja dosegla 3.685,7 t, smuško okovje pa manj kot 1 % tega, so program opustili. Ob 70. obletnici tovarne Plamen leta 1965 so zapisali, da je »zaradi specializacije proizvodnje do leta 1963 proizvodnja športnega okovja postopoma prenehala.«36

Tabela: Obseg proizvodnje športnega okovja v Zadrugi oz. tovarni Plamen v Kropi v letih 1940–195937

Leta Proizvodnja v tonah

1940 8

1947 16,5

1948 22,5

1949 12,5

1950 9

1951 17,4

1952 24

1953 32,6

1955 17,2

1958 56,6

1959 34,138

106

DEDIŠČINA KROPARSKIH SMUČARSKIH VEZIV spominih smučarjev ostaja kroparsko kovi-

narstvo povezano tudi s smučanjem. »... za tiste čase prav dobre vezi, so izdelovali tudi pri nas v Kropi z imenom »Lato«, piše smučarski učitelj prof. Marjan Jeločnik v svoji knjigi Šola alpskega smučanja leta 1966.39 Spominja se predvsem vezi tipa bildstein, predstavnik mlajše generacije smučarjev Aleš Guček pa v svoji knjigi Po smučinah od pradavnine ve za kroparske vezi kandahar: »Tako je pred drugo vojno Kropar Tone Lazar nagovoril kovinarje iz Krope, da so pričeli izdelovati kovinske čeljusti sistema »LA-TO« (Lazar Tone). Čeljustim je bila dodana še pletena žica in prve slovenske kandahar vezi so občutno spodrinile tuje proizvajalce.«40 Vendar pa sem ob pisanju tega članka odkrivala mnogo novega in ugotavljala, da je znanje o smučarskih vezeh, ki so jih izdelovali v Kropi, razdrobljeno. Še največ vedo posamezni Kroparji, ki so sodelovali pri proizvodnji, in Kroparji smučarji. O kroparskem okovju pripove-dujejo s ponosom in radostjo kot o zmagi duha, saj je bilo za njegovo izdelavo potrebnega veliko čisto posebnega znanja in spretnosti.

Zlasti je za ohranjanje spomina pomembna zbirka smuči in smučarskih vezi Albina Kordeža, ki je kot Plamenov orodjar v petdesetih letih izdeloval orodja za proizvodnjo smučarskih okov, zdaj pa kot član kroparskega kluba Talesenih še vedno smuča na lesenih smučeh. Leta 2002 je klub Talesenih nje-govo zbirko s poudarkom na kroparskih smučarskih vezeh tudi razstavil kot spremljevalno prireditev ob srečanju starodobnih smučarjev v Kropi. Ta razstava je pravzaprav dala pobudo za članek, ki ga berete. Ve-liko zbirko lesenih smuči s starimi smučarskimi vez-mi ima tudi drugi član Talesenih, Marjan Jelovčan. V opremi starodobnih smučarjev in v njihovih za-sebnih zbirkah se pravzaprav najde še največ starih smuči in smučarskih vezi. Na skupnih srečanjih na različnih krajih v Sloveniji in v Avstriji si izmenjujejo znanje o svoji opremi. Zato je prav, da nekaj najzna-čilnejših kombinacij kroparskih smučarskih vezi opi-šemo v obliki kataloga. Kroparski izdelki morajo biti prepoznavni med drugimi, tujimi, da bomo nanje še naprej lahko ponosni. V njih je naše znanje in so zato domači, naši, slovenski. Ne nazadnje si je Marjan Der-mota, eden od učencev kroparske Industrijske kovi-narske šole (1945–1951), poznejši delavec Plamena in zdaj član kluba Talesenih, že v šestdesetih letih sam predelal varnostne vezi tako, da si jih je lahko za-penjal in odpenjal stoje. Šele precej let kasneje je bilo takšen sistem vezi, uvoženih iz tujine, mogoče tudi kupiti. Kroparji so imeli znanje in zanimanje, a do-dana vrednost proizvodnje tedaj še ni bila zanimiva. Zato ima zgodba o kroparskih smučarskih vezeh tudi za ščepec grenkega okusa.

Opombe1 Rudolf Badjura, Smučar. Smuška teorija in

praksa za začetnike in izvežbane, Ljubljana 1924, str. 23–25.

2 Marjan Jeločnik, Šola alpskega smučanja, Ljub-ljana 1966, str. 78–79.

3 Aleš Guček, Po smučinah od pradavnine. Zgo-dovina smučanja, Ljubljana 1998, str. 181.

4 Letnico sem pridobila iz dopisa zadruge trgov-cem z dne 18.8.1936, Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi (Arhiv KM), fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

5 Dopisnica z dne 25.9.1936, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

6 Zapisnik 2. seje načelstva z dne 5.10.1936, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva od 24.10.1935 do 31.1.1940.

7 Pismi in zadružni zapisnik o obisku in pripom-bah, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

8 Pismo z dne 3.5.1937, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

9 Pismi z dne 5.9. in 19.10.1937, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

10 V arhivu Kovaškega muzeja v Kropi hranijo mapo z izrezki slikovnih prilog izpred druge svetovne vojne, namenjenih objavam v Zadru-garju, Glasilu prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici z o.j.

11 Zapisnik 1. seje načelstva in nadzorstva z dne 16.11.1933, Arhiv KM, Zapisniki sej načelstva in nadzorstva od 15.7.1927 do 13.9.1935.

12 Cenik A5 velikosti ni datiran, je pa izdan še z imenom Prva žebljarska in železoobrtna za-druga v Kropi in Kamni Gorici, torej pred le-tom 1939. Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

13 Navedene so cene na debelo, kot zanimivost naj navedem, da je bil na primer leta 1934 povpre-čen zaslužek v kroparski Zadrugi 636 Din me-sečno, leta 1937 pa 798 Din.

14 Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smu-čarsko okovje.

15 Dopis v Arhivu KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

16 En izvod Cenika s takšnim dopolnilom se je ohranil tudi v Arhivu KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

17 Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smu-čarsko okovje.

18 Dopis Alpinsko sportni klub Gorenjec – Jese-nice velecenjenemu ravnateljstvu Žebljarske zadruge z dne 23.2.1937, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

107

19 Vse zahvale v Arhivu KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

20 Dopis Fantovskega odseka Zadrugi z dne 28.2.1938, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

21 Dopis z dne 28.2.1938, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

22 Dopis z dne 18.11.1937, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

23 Zapisnik 5. seje načelstva z dne 19.1.1937, Arhiv KM – Zapisniki sej načelstva od 24.10.1935 do 31.1.1940.

24 Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smu-čarsko okovje.

25 Dopisnica z natisnjeno glavo A. Gorec, družba z o. z., Ljubljana z dne 15.12.1937 in žigom pod-jetja, Arhiv KM, fond Šport, rekreacija I/1, mapa Smučarsko okovje.

26 Arhiv KM, fond Tovarna Plamen I/2, Ceniki, ka-talogi.

27 Poročilo k bilanci za leto 1948, Zgodovinski ar-hiv Ljubljana (ZAL), enota za Gorenjsko Kranj, fond Plamen Kropa RAD-89, a. e. 292.

28 Zapisnik komisije za pregled zaključnega raču-na podjetja »Plamen«, tovarna vijakov in žebljev, Kropa, za leto 1952, Zgodovinski arhiv Ljublja-na (ZAL), enota za Gorenjsko v Kranju, fond Plamen Kropa RAD-89. a.e.294, str. 2.

29 Poročilo o poslovanju k zaključnemu računu pod-jetja »Plamen« Kropa za leto 1954, Zgodovinski

arhiv Ljubljana (ZAL), enota za Gorenjsko Kranj, fond Plamen Kropa RAD-89, a.e.294, str. 6.

30 Arhiv KM, fond Tovarna Plamen I/2, Ceniki, ka-talogi.

31 Poročilo k zaključnemu računu 1956, ZAL, eno-ta za Gorenjsko Kranj, fond Plamen Kropa RAD-89, a.e.295, str. 9.

32 Arhiv KM, fond Tovarna Plamen I/2, Ceniki, ka-talogi.

33 Vse podatke o okovi Rufi sem dobila iz doku-mentov o tem patentu, ki jih hrani ga. Marija Finžgar v Novi vasi pri Begunjah. Kopija je tudi v arhivu Kovaškega muzeja v Kranju

34 Tovarna vijakov Plamen Kropa, poslovno poro-čilo k zaključnemu računu za leto 1959, str. 26. Arhiv KM, fond Tovarna Plamen I/1, Splošno.

35 Janez Šmitek, Sto let Plamena 1894–1994, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena, Kropa, Radovljica 1995, str. 99.

36 Tovarna vijakov Plamen ob 70-letnici ustanovit-ve podjetja, Kropa, maj 1965, str. 7.

37 Splošni podatki o investitorju (obdobje direk-torja Plamena L. Petrača). Dokument v lasti inž. Janeza Šmitka, Kropa.

38 Podatke za leto 1958 in 1959 sem našla v Zaključ-nem računu za leto 1959, op. 34, str. 25 in 26.

39 Jeločnik, op. 2, str. 79.40 Guček, op. 3, str. 182.

108

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Smuči Filipa Kordeža z Jamnika so opremljene s čeljustmi in vezmi po vzoru zeidlo-vih, a domače izdelave, okrog leta 1920. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti Jela z zeidlovim zapenjalcem, zgodnja trideseta leta 20. stoletja. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa. Takšne čeljusti so prodajali še sredi petdesetih let, kot kaže reklamna fotografija. Iz albuma v arhivu Kovaškega muzeja v Kropi.

Trije zapenjalci za zeidlove smu čarske vezi, iz Cenika 102 Prve žebljarske in železoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici, pred letom 1938. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi.

109

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Čeljusti Jela z napisom AGE in bildsteinovim zapenjalcem Strict so starejša kombinacija iz tridesetih let 20. stoletja. Iz zbirke družine Eržen, Kropa. Tretja fotografija prikazuje nove čeljusti Jela z napisom AGE, iz zbirke Kovaškega muzeja v Kropi. V ce-nikih so čeljusti Jela vedno brez napisa, o pomenu napisa AGE nismo uspeli izvedeti ničesar.

Sestavni deli čeljusti Lato, reklamna fotografija iz albuma tovarne Plamen, petdeseta leta 20. stoletja. Arhiv Kovaške-ga muzeja v Kropi.

Čeljusti LATO so po napisu sodeč iz tridesetih let 20. stolet-ja in so najstarejše nam znane ohranjene. Iz zbirke Marjana Jelovčana, Kropa.

110

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Čeljusti LATO PATENT in zapenjalec bildstein STRICT z vzmetjo. Tako oblikovanega napisa na čeljustih Lato ni v nobenem katalogu ali reklami, ohranjenih pa je največ. Smuči je izdelal stari Lenc, Janez Pogačnik s Srednje Dobrave pri Kropi. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Prva kroparska vez z žično pletenico, ki se je zapenjala na zunanji strani pete, verjetno iz obdobja pred drugo sveto-vno vojno (glej članek Tatjane Dolžan Eržen – pismo Cirila Pračka o prešibki žici iz maja 1937). Fotografija iz arhiva Kovaškega muzeja v Kropi.

Smuči Jelovica sprint s čeljustmi LATO PATENT in vezmi kandahar kroparske domače izdelave, iz let po drugi sveto-vni vojni. Čeljusti Lato imajo ušesca za zatikanje žice, kar omogoča delni diagonalni vlek. Z njimi je smučal olimpijec Matevž Kordež, doma z Jamnika. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

111

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Kroparsko smučarsko okovje iz petdesetih let 20. stoletja: (z desne) čeljusti za tekaške smuči rotefela in stremena Lato z različnimi vez-mi – bildstein vezmi z zapenjalcem Strict, vezmi kandahar Pionir in kandahar Smuk, povsod je nameščena podnožna ploščica z napisom PLAMEN. Fotografija iz arhiva Kovaškega muzeja v Kropi.

Par čeljusti Lato in vezi kandahar Smuk z ušesci za vodenje žice in petno vzmetjo. Napis Smuk je bil odtisnjen na zapenjalu, ušescih in na obeh straneh vzmeti. Fotografija iz arhiva Kovaškega muzeja v Kropi.

Čeljusti Lato z napisom LATO PATENT v kombinaciji s sta-rejšimi vezmi kandahar Smuk brez vodila. Smuči z napisom proizvajalca J. Cvijetiča, Sarajevo, je dobil Matevž Kordež za nagrado na enem izmed tekmovanj okrog leta 1955. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti Lato s posebno oblikovanim napisom kot na foto-grafijah iz srede petdesetih let 20. stoletja. Iz zbirke Marja-na Jelovčana, Kropa.

112

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Čeljusti Lato Pionir, izdelek tovarne Plamen Kropa iz srede petdesetih let 20. stoletja. Iz zbirke Marjana Jelov-čana, Kropa. Reklamna fotografija za takšne čeljusti iz srede petdesetih let je iz albuma v arhivu Kovaškega muzeja v Kropi.

Čeljusti Lato iz srede petdesetih let (trikoten napis), vezi kanda-har Kum in aluminijasta ploščica za pod čevelj z napisom Elan, na smučeh z robniki. Ker čeljusti Lato niso prilagojene za vezi kan-dahar, so na smuči pritrjena tudi ušesca za pleteno žico Smuk. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti Lato iz srede pet-desetih let 20. stoletja z vezmi Kum. Za potrebni diagonalni vlek, da se peta boljše drži smuči in manj dviga, so nameščena tudi ušesca za pleteno žico. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

113

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Okovje za tekaške smuči rotefela, ki se ga spo-minjajo nekdanji učenci Industrijsko kovinarske šole (IKŠ) v Kropi, ker so ga kot vajenci izdelo-vali v času počitnic. Nameščene so na novejših – ožjih smučeh. Ena čeljust ima napis IKŠ PLA-MEN, druga pa PLAMEN. Iz zbirke Albina Korde-ža, Kropa.

Čeljusti Rak z vezmi kandahar Kum so kombinacija iz prodajnega kataloga leta 1959. Skupaj z Elanovo ploščico za pod čevelj na smučeh z robniki. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti RAK in najmlajša varianta vezi kandahar SMUK z izboljšano konstrukcijo napenjalca, na Elano-vih smučeh Jet. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

114

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Čeljusti Rak in vezi kandahar Pionir starejše izde-lave, ki so si jih ob koncu štiridesetih let 20. stol. pridni Plamenovi vajenci smeli sami izdelati kot nagrado. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Čeljusti Rak in vezi kandahar Pionir iz srede petdesetih let 20. stoletja. Iz zbirke Albina Kor-deža, Kropa.

Kroparske vezi kandahar Kum skupaj s sodobno prednjo vrtljivo glavo Tyrolia so bile kombinacija za skakalne smuči. Kroparske vezi kandahar so skakalci uporab-ljali še dolgo v drugo polovico 20. stoletja. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

115

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Otroške čeljusti in zeidlove vezi z zapenjalcem s podalj-škom, iz tridesetih let 20. stoletja. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

Otroške čeljusti Rufi s preprostimi usnje-nimi vezmi na modrih smučeh, zamisel Kroparja Rudija Finžgarja in izdelek to-varne Elan, iz petdesetih let 20. stoletja. Iz zbirke družine Eržen, Kropa.

Mladinske čeljusti Špik in čeljusti Rak iz petdesetih let 20. stoletja v izvirni embalaži. Iz zbirke Kovaškega muzeja v Kropi.

116

KATALOG KROPARSKEGA SMUČARSKEGA OKOVJA

Standardne varnost-ne vezi iz šestdese-tih let 20. stoletja, predelane tako, da jih je možno odpe-njati stoje s palico. Izdelava in last Mar-jana Dermote, Kro-parja iz Kranja.

Različni Plamenovi izdelki iz programa športnega okov ja: štirizobe dereze, plezalni klini in konice za smučarske palice. Iz zbirke Kovaškega muzeja Kropa.

Tricouni, namenjeni za podplate planinskih čevljev namesto žebljev, so izdelek tovarne Plamen, ki ga ni v nobenem prodajnem katalogu. Iz zbirke Albina Kordeža, Kropa.

117

Joža Eržen

SPOMINI NA ŽEBLJARSKO ZADRUGO

Zbiranje spominov je vedno zanimivo delo. Ob pripovedovanju ljudi, ki so doživljali to, česar se zdaj spominjajo, se čas pomakne v njihovo dobo. Pred očmi vstanejo ljudje in dogodki, ki jih opisujejo. Velikokrat se zgodi, da se prvotna tema razširi ali pa sploh zaide čisto drugam, in takrat mi je pripove-dovalca žal prekiniti. Ura ali dve mineta kot le nekaj trenutkov. Nikoli mi ni težko poslušati zgodbe in spo-minov, kajti vedno so povedani z žarom in spoštova-njem do ljudi in življenja doma ali v službi. Včasih so znali biti bolj duhoviti in se na pošten način pošaliti na svoj ali koga drugega račun. Nekaj takih utrinkov sem zapisal v tem članku in upam, da udeleženci ne bodo hudi, pač pa se bodo spomnili dni, ko se je vse to dogajalo in mi še oni povedali kako zgodbo za na-slednji članek.

Prvi, ki je začel načrtno zbirati »narodno blago« v Kropi, je bil Radivoj Poznik (1850–1891). Kar nekaj gradiva je zbral, objavil pa ga je dr. Karel Štrekelj v Slo-venskih narodnih pesmih (štirje zvezki 1895–1898). Veliko spominov je v času svojega izhajanja objavljal tovarniški časopis Zadrugar. Svoje spomine je v njem bogato popisal Valentin Šolar (1862–1954). Veliko

je še vedno v rokopisu napisanih spominov izpod peresa Joža Šolarja. Največ pa jih je otel pozabi Joža Gašperšič. V novejšem času je bil vesten zapisovalec in zdaj nepogrešljiv pripovedovalec kroparski kronist inženir Janez Šmitek. Žal pa bo tudi precej spominov šlo v pozabo. Ker so nam jih povedali, pa jih nismo za-pisali. Spet odhaja zadnji vlak za ohranitev spominov na obdobje med obema svetovnima vojnama.

Tudi spomini v tem članku segajo od tridesetih let pa do nacionalizacije, le nekaj zgodb je iz petde-setih let. Po nacionalizaciji so nastali drugačni časi. Lahko bi kot zadnje leto starega kovanja označili leto 1973, ko so podrli še zadnji ostanek »fužine«. V tem delu toplega oddelka so bili še šuštarca, VV – vre-zovanje vijakov, paca – topla zaščita vijakov, elektro delavnica s turbino, kajže pa so desetletje prej pogo-rele. V sami fužini so bili stroji za izdelovanje kladvic – žebljev za železnico, tirfonov – vijakov za železnico, ki so jih začeli izdelovati leta 1927, in norec – vzmetno kladivo. Stroji so delovali na transmisijski pogon. Za-dnji mojster je bil Alojz Žaberl. Pri kopanju temeljev za nov obrat pa so naleteli na ostanke talilne peči pri Spodnji fužini.

118

Modrovanje starega Kroparja... Po čmu nej bo zadruj taparu štk Klinarjove

hiše, tače cimra pa taka belajhtnga. Tist k so vndar visok štdiral, pravjo, da se bojo kovač pa delovc tam brihtal. Mal jenejte, čmu pa je treba tačm ldem brih-tovnost! Poj pa ta prav telegent nobene velave na bo več jmov.

Vzemimo kar gospoda ravnatlna. Ja, se so dar-gač kar vornž gospod. Samo zrajtáva nimajo taprav-ga, zrajtáva. Čé pa se rajma za anga derehtarja, da kovašče pa delovšče ldi uči pét, pa ta druje kunšt. Se še štinglc pa ta druj tak tič, pa jest, Štinglcov Gustl, znamo, če nas prov ni voben učiv. Gospod fajmoštar majo pa tud ta falar, da nase nč na daržejo. Kokar z anmo komaratam se z navadnárjem zgovarjajo, al pa jm u zadružn šol nemšno pa druje tače arči u glavo zabijajo. Jenejte no, a na morjo tga zase vobdržat, kar so se po šolah navučl! Se po jo pa delovc še gospodje ratal. Ti gospod, jest gospod, i, kdo bo pa kovav? Čmu nam je pa treba zadružne šole, se mamo še ane preveč. Če sta se srena pa šndarmarija s Krope zbasala, nej se pa še šola kam zbaše, če jo le kdo voče.

Štinglcov Gustl, Zadrugar, 1935

Pripovedovanje Ane ZupanMoja mladost se je odvijala v vigenjcu in okoli

njega. Poleti smo se lovili in letali okoli vigenjca Na bajerju, pozimi pa, ko sem prišla iz šole, sem se vse-dla na lesen zaboj (trugo) na Jelši, da sem se posušila. Vmes sem še malo pojedla. Hrana je bila slaba, eno-lična. Največkrat je bil poleti ješprenj, fižolovec, za-beljen podmet, kakšen krompir v oblicah. Fižolovec je bil kuhan s koruzno, pa tudi s pšenično moko. Vča-sih so ata skuhali žonto, ko smo mi šli k maši. Skuhali so jo z jetri, plučmi in vranco. To smo jo z veseljem pojedli. V vigenjcu Na bajerju so kovale samo ženske; Petračeva in Kalšanova Tinca, Cila Habjanova, Suzana Kržišnikova in Marica Gašperinova. Bil je najslabši vi-genjc. Še danes imam pred očmi Marico, ki je kovala zraven stene, po kateri je tekla voda.V Navi pa so kovali samo moški; moj ata in stric Joža, Vosov Jaka ... Tudi ta vigenjca sta bila v lasti Zadruge. Ata in mama sta kovala v Zadrugi od njene ustanovitve. Ata je bil sicer verigar in je koval najprej v vigenjcu, ki je bil nasproti Vic; v ... kjer je danes Pivkov vrt. Ko so ne-hali delati verige, so šli kovat v vigenjc Nava. Delali so 65 let. Nekoč jih je videl Lazar, ko so s težavo peljali butaro, v šop povezane cajne (železne palice, iz ka-terih so kovali žeblje), jih je poslal domov, v penzijo. Domov so prijokali in so rekli, da jih je spodil. Pa bi lahko še delali.

Ko sem bila stara 14 let, sem začela delati. Moje prvo delo je bilo v vigenjcu Pana. Spomnim se, da je ena izbirala, dve pa sva štele in pakirale planinčarje. Delovnik je trajal od 5. do 13. ure. Pozimi pa je bil deljen. Dopoldne od 8. do 12.ure. Ko sem prišla vmes domov, sem najprej šla prat na studenec, mama pa so

pripravili kosilo. Potem pa nazaj na delo. Popoldne pa smo delali od 13. do 17. ure. Ampak tak delovni čas je trajal samo eno leto. Če se je mudilo, pa smo delali cel dan, že od tretje ure zjutraj, vendar je mojster prej povedal. V soboto smo se umili ter preoblekli in šli h Prešič, nad Trbuskarjevim znamenjem. Mama so nam dali malo narezanega sira s kruhom, z atom pa sta spila kakšen kozarček vina. Bilo je prav prijetno druženje. Zvečer smo pa družno šli k večernicam. V prvem delu delovne dobe sem najprej delala do leta 1934 v skladišču. S tem letom pa se je začela doba presežka delavcev. Ostala sem doma. Na srečo je bilo veliko borovnic in smo jih tudi veliko nabrali in s tem malo ublažili mojo brezposelnost. Doma sem bila samo pol leta in spet sem delala v Prekuhovčevem vigenjcu, kjer sem kovala planinčarje (jegre). Vigenjc je bil je še vedno brez elektrike. Tudi na kajžah sem delala, kjer smo izdelovali smučarsko okovje Lato. V drugem delu sem kovala do 1941. leta. Zaradi rojstev otrok sem med vojno ostala doma. Enkrat je ravnatelj Gašperšič prišel pogledati sina. Ime mu je tako, kot njegovemu sinu.

Med vojno so partizani uničili stroje. Kovači so hodili kovat na Jesenice in tudi v Kranj. Umetni kovači pa v Radovljico.V Plamenu so delali le še stari nad 50 let, drugi so bili v partizanih ali so bili mobili-zirani v nemško vojsko. Ata in Bolta sta delala v Vicah. Enkrat so prišli Nemci. Vse so preiskali in na koncu v kabarnelu (skladišču oglja in železa) našli plašč. Bil je od Matijinega Petra. Povod za preiskavo je bil po-beg partizana, ki je v Žagi skočil čez škarpo v vodo. Ta plašč so nesli na Potočnikovo dvorišče in ga zažgali. Naenkrat je začelo pokati. Plašč je bil poln nabojev. Partizana so Nemci ujeli in sta ga ata in Bolta morala v samokolnici peljati v Radovljico.

Spomini inž. Janeza ŠmitkaMoj oče je postal ravnatelj Prve žebljarske za-

druge prav v tistem letu, ko sem se jaz rodil; leta 1916. Nasledil je Matevža Šolarja. Zadrugo je vodil do leta 1926. Moji spomini so zelo tehnične narave. Veliko sem objavljal, največ v tovarniškem časopisu Plamen, ki je naslednik predvojnega in dveh številk po vojni, Zadrugarja. Objavil sem članek, v Plamenu, Kako so Kroparji in Kamnogoričani prišli ob Jelovico, zdaj pa bi lahko nadaljeval Kako so prišli ob Zadrugo. Kajti Plamen je bil dvakrat prodan. Leta 1947, ko je bil nacionaliziran, in potem še v devetdesetih letih. Ko je bil v stečaju, smo trije zadružniki dali zahtevek za izplačilo zadružnih deležev. Vplačevanje deležev v Zadrugi je bilo bistvo in sestavni del pravil in ko je bil Plamen nacionaliziran, ti deleži niso bili v celoti izplačani, zato dolg tovarne do delavcev obstaja še danes. Zahtevkov nismo podali zato, da bi nam oseb-no izplačali deleže, ampak da bi ostali v tovarni kot delež pri dokapitalizaciji podjetja. Škoda, ko smo do-bili certifikate - če bi jih vsi delavci vložili v Plamen, bi bilo v stečajnem postopku zelo drugače. Posebno vprašanje je tudi intelektualna lastnina podjetja, za-

119

nimiva pa bi bila še sociološka obdelava nacionali-zacije. Zaključni račun je bil leta1939 v slovenščini, 1945 pa v nemščini. Na podlagi zaključnih računov sem izračunal, da so bili šestina celotne vrednosti Zadruge vplačani deleži. Tako je bil naš zahtevek ob denacionalizaciji 6,000.000 tolarjev.

Kovaški podjetniki, ki se niso vključili v Zadru-go, so razglašali, da v španoviji vse propade. Vendar pa so se ušteli. Zadruga je bila ustanovljena na osnovi krščanskega socializma. Razprtij in drugih nesoglasij nekateri niso mogli premagati in so se raje izselili, največ v Lesce. Težave zaradi neplačevanja svojim delavcem so privedle do stavke v Kamni Gorici 1904. leta. Kovači so se uprli Magušarju. Ob tej priložnosti je precej žebljarjev prestopilo h Zadrugi.

Moji pragmatični vidiki so bili, da bi delal v Kro-pi. Zato sem študiral strojništvo. Ker pa 1939. leta še ni bilo te smeri na ljubljanski univerzi, sem študiral do 1941 v Zagrebu. Po vojni sem dobil dekret o pre-mestitvi. Dve leti sem bil z družino na Reki. Toda moje vodilo je bilo, da sem študiral za Plamen.

Za konec pa še pesem, ki jo je napisal Jože Ga-šperšič 1939. leta ob odhodu mojega očeta v pokoj:

Poslednji bodo prvi, pomisli,ko Kropa vedno je še v čisli,da konec je sveta.

Tam na začetku konca zdaj devljejo zate iz lonca,pri Jarmu se tam pravi.

To pismo si dobil. Z njim se izkažiin discipline zakon potolaži!Potem se mirno vsedina koncu, oglu ali sredi!Ne izbiraj kota, mize, stola!Že ljudska Ti povedala je šola,da prvi lahko so poslednji.

Si s kruhom, ribo glad uteši,a vino trpkost Ti srce odreši.To Ti privošči, saj ni šmenttovariš Tvoj, ki je abstinent.

Povabljeni so vsi člani in upokojencivsi naši delavci in učenci(a vsakdo le po enkrat in le zase)ki v delu se potijo družno, poučiti, kar nudeno jim je uslužno.Na lepi ta november sedemnajstinihče nikogar naj ne opetnajsti,združime se ob mizi skupni častni.Začnemo pa po zborovanju, tako poštirih se zberemo pri nove noči virih.Nožič, konzervni odpirač in čepovlakprinese naj s seboj, kdor ima ga, vsak!Domov pa pravzaprav bi nesti smelvsakdo le to, kar v sebi bo imel. Pa to spreglejmo. Boš kavcijo položil

za steklenico dvajset din, da nihčene bo Te tožil.Ko flaško vrneš, vrneta se Ti kovača.V vseh stvareh naj vsak se nareditelja obrača.

Po toliki besed povodnjiob uri pozni ali zgodnjizakličimo: naš Plamengori naj dolgo. Amen.

NurkaZa izdelavo žebljev za železnico, »kladuca«, so

imeli tri stiskalnice, »preše«. Največjo so imenovali nurka. Ko je ta začela delati, so se njeni udarci slišali na vrh Gore. Okoli nje pa se je vse treslo.

Več pripovedovalcev

Zadružni plaščFrance je vozil s konjem železo z železniške po-

staje v Podnartu. Nekoč ga je na sredi poti dohitel preprodajalec. Ponudil mu je plašč za markota (t.j. kondom). France pa mu je odgovoril, da mu je plašč kupila Zadruga in da drugega ne rabi.

Zlomljeno navojno vretenoFrance je delal pri stiskalnici. Nesreča nikoli ne

počiva. Zlomilo se mu je navojno vreteno; to je del stroja, po katerem se s pritiskom na ročico dvigne ali pade zgornji del stiskalnice. To je bil tudi del stroja, od katerega je olje, s katerim je bil namazan, najbolj brizgalo. To je bilo zelo zoprno. Pomagali so si tako, da so na stiskalnico pritrdili karton. Prišel je mojster Filip in rekel Francetu, da je to zaradi tega, ker ga je preveč mazal. France pa mu je odgovoril, da mu lah-ko verjame, da ga že pol leta ni namazal. Mojster ga je s svojo trditvijo zavedel in tako na lahek način izvedel pravi vzrok nesreče.

Meso v loncuTinaka je bil »kovaški inšpektor«. Po vigenjcih

je hodil gledati, kaj kuhajo. Bil je nevoščljiv, če je kdo bolje jedel. Enkrat je Boštjan dal v lonec krunkel (poleno). Ko je Tinaka prišel mimo in privzdignil pokrovko, je notri videl en kos. Ker ni bilo podobno žgancem ali polenti, si je seveda razlagal po svoje in rekel : »Mmm, Barundel bo pa danes msce jedel!«

Joža Zupan

120

Popravilo strojaZgodilo se je, ko sem bil že izučen, da sem po-

pravljal stroj. Ker sem želel, da bi stroj čimprej delal, sem ga kar sam priklopil na električno omrežje. Bil sem pač prepričan, da sem si zapomnil zaporedje vezav elekričnih žic, zato sem s toliko večjo korajžo potegnil stikalo. Pa je bilo narobe. Samo posvetilo se je, takoj za tem pa je bilo vse v temi. Ko sem prišel iz delavnice, so ženske, ki so me zagledale, zakričale in zbežale. Pozneje sem šele videl, zakaj, ko sem se po-gledal v ogledalo. Bil sem čisto črn po obrazu. Zaradi tega kratkega stika je bilo pol Krope v temi. Ugotovili so, da je bilo zvezano pravilno, le premajhna moč elektro motorja je bila vzrok močnega kratkega stika. To me je rešilo pred kaznijo.

Na plesNapredoval sem v mojstra Remonta. Ves teden

smo delali po najboljših močeh. Takrat smo delali normalno tudi ob sobotah. In tisto soboto je bil v novo zgrajenem sindikalnem domu ples. Odločil sem se, da se bom s svojo ekipo udeležil tega plesa. Po malici smo pospravili delavnico in šli. Nisem po-mislil, da bi se v preostanku delovnega časa tistega dne lahko kaj pripetilo. Pa se je ravno to zgodilo. V ponedeljek me je takoj zjutraj obratovodja Lazar po-klical k sebi in mi rekel, da nisem več mojster. Tako sem bil za mojstra v Remontu samo teden dni. Am-pak tisto soboto smo pa le plesali.

Popravilo v Kamni GoriciPod Plamen je spadala še delavnica v Kamni

Gorici. Dobil sem nalogo, da moram cev, ki je pod stropom in je bila del transmisijskega pogona, popili-ti, da bo premer manjši. Ker sem po naravi bolj lene sorte, po drugi strani pa iznajdljiv, sem si že v Kropi pripravil, da sem vse skupaj opravil v dobri uri. Vzel sem konjička; to je del stružnice in vanj vpel rezilni nož. Konjička sem pritrdil na cev in ko sem ga vrtel okoli cevi, sem z rezilnim nožem stružil. Tako sem delo hitro zaključil in šel nazaj v Kropo. Seveda so me hitro opazili, da se sprehajam po delavnicah in ni dol-go trajalo, ko me je obratovodja Lazar poklical k sebi. Zagovarjati sem se moral, zakaj nisem v Kamni Go-rici. Kljub zagotavljanju, da sem delo že opravil, mi ni verjel, dokler ni dobil sporočila iz kamnogoriške delavnice, da je delo resnično že opravljeno.

Marjan Dermota

Nekaj spominov Valentina ŠparovcaMoja mati so bili zadnji, ki so v Kamni Gorici

kovali žeblje. Kovali so planinčarje. Ob koncu pro-izvodnje so delali v vigenjcih: Na pan pred Golidov-cem, Na pan ta star – ali Muhovčevega ata, Tinetov in

Tehantov. Največ jih je imela Zadruga, potem so bili še Lazarjevi in Šolarjevi (Pivkovi). Ko je prenehala proizvodnja, smo na mojo pobudo kamnite pod-stavke dali v Kropo. To so tisti, ki so postavljeni pred muzejem. Nekaterim sicer to ni bilo po volji, ampak je bolje, kot da bi ležali v vodi ali drugod.

Kralj in županKralj Aleksander je večkrat obiskal Kamno Go-

rico. V tistem času je bil župan Jaka Varl. Nekoč je kralj hotel videti župana. Ko so poslali ponj v vigenjc, sprva ni hotel pred kralja, saj je bil ves umazan od dela. Pozneje se je le odločil in šel h Kapusu, kjer se je kralj večkrat ustavil. Ko sta se rokovala, je kralj rekel, da je ponosen, da so v njegovi državi župani, ki imajo delavske roke, in še je rekel, da bo ob vsaki priliki to povedal. Dal mu je 15–20 dinarjev. To je bilo za tisti čas kar precej denarja, saj so s kovanjem dobri kovači zaslužili le 10 dinarjev. Kralj je takrat še pogledat šel, kje kuje kamnogoriški župan.

Poskusno deloNekoč, ko sem bil že mojster, sem v svoj oddelek

dobil Ciganko. Cigani so bili zelo nezanesljivi delavci in redko kateri je zdržal dva tedna. V pisarno me po-klical direktor Majcen in mi obljubil višjo plačo, če mi jo uspe obdržati mesec dni. Po tem sem se z njo pogovoril in ji tudi obljubil pomoč, če jo bo rabila. No, prve dni je bilo vse v redu. Potem pa je prišla k meni in želela en dan dopusta. Ko sva se pogovarjala, sem zvedel, da je dogovorjena za zmenek. Povedal sem ji, da dopusta ne more dobiti, lahko pa tisti dan prinese noter, da bo delala dva dneva po dvanajst ur. Takoj, ko se je razvedelo, da ona lahko dela nadure zato, da bo prosta, so se mi ostali delavci začeli pri-toževati. Mene pa je zanimalo, če sem sposoben pre-govoriti človeka, pa tudi višja plača je bila mikavna.

Bila je vsa cvetoča, ko se je po prostem dnevu vrnila. Spet je bilo nekaj dni v redu, toda kmalu je bila ponovno pri meni, da bi rada še enkrat šla. Rekel sem ji, naj malo potrpi, ker je šele bila prosta. Seveda je bila nevarnost, da je zato, ker ji nisem odobril pro-stega dneva, naslednjega dne ne bo na delo.

Zaključek meseca dni njene zaposlitve se je vse bolj bližal. Vendar vse do zadnjega dne nisem bil pre-pričan, ali bom zmagal. Njena vnema za delo je vse bolj popuščala. Predlagal sem ji, naj bo vsaj en mesec zaposlena. S tem bo dobila tudi več denarja. Res je zdržala samo en mesec. Že naslednji dan je ni bilo več na delo. Tudi direktor je bil presenečen, da mi jo je uspelo toliko časa obdržati in mi je dal dogovorjeno povišano plačo. Ko sem šel s potrdilom k računovodji, je rekel, da sem prvi, ki bo na tak način več zaslužil.

121

Prvo deloLeta 1944 sem petnajstleten fantič že začel de-

lati v vigenjcu Vice. Ker sem bil zaposlen, mi ni bilo treba delati v Arbeitsdienstu. Naučil sem se delati planinčarje. Ni bilo lahko, ampak veliko bolje, kot delati na tujem in za tuje.

Janko Peternel

Izplačani deležiNe spomnim se, katerega leta je bilo. Vem le, ko

je oče prinesel domov izplačane deleže, smo lahko kupili pujsa. Za nas je bil to pravi praznik.

Janez Rešek

PokojninaSpominjam se, da je upokojeni oče sedel pred

cerkvijo pri Kapelici in govoril, da to ne more več dolgo iti, češ: »Jaz tukaj sedim, pa vseeno dobim pla-čo.«

Leopold Dermota (1990)

DobrotnežNašemu očetu so pravili Dobrotnež. Bil je pri-

pravljen vsakomur pomagati. Posebno med drugo svetovno vojno je marsikoga rešil pred nemškim vpoklicem, tudi Kropo je obvaroval pred Nemci, da je niso požgali.

Rok Gašperšič

Spomini so hvaležna tema za poslušalce. Veliko-krat združujejo etnologijo in zgodovino. Čas pomak-nejo v obdobje resničnega doživljanja pripovedoval-ca, za poslušalce pa so to zgodbe. Velikokrat je bila meja med delom in zasebnim življenjem zelo tanka, in to je bilo čutiti tudi pri srečanjih z mojimi pripove-dovalci. Iskrivost v dejanjih in besedah je povezovala sodelavce, pa včasih povzročila tudi nejevoljo. Ven-dar Kroparica teče dalje, slaba volja je bila pozabljena in iskrivost je spet zasvetila. Delavnik v Zadrugi se je sčasoma skrajšal, a je bilo delo še zmeraj težko. Zani-mivo je, da so delavci v Zadrugi našli tudi priložnosti, da so skupaj preživljali celo prosti čas. Ampak to so že druge zgodbe, bolj osebne ...

122

123

Damjan Mulej

BIBLIOGRAFIJA KROPE IN

UVODBibliografija pomeni urejen popis vsega gradiva

o določenem kraju, osebi, tematiki itd. Ta bibliografi-ja zajema bibliografske zapise del, ki govorijo o Kropi in Kamni Gorici, podjetjih in osebah, ki so povezani s tema krajema ali pa so avtorji del doma iz Krope ali Kamne Gorice. Treba pa je opozoriti, da vsi zapisi niso vključeni v to bibliografijo, ampak le tisti, ki jih najdemo v vzajemnem katalogu. Popisana pa so tudi tista dela, ki v vzajemnem katalogu niso obdelana, jih pa hrani knjižnica v Kovaškem muzeju v Kropi. Zato bi lahko rekli, da to ni prava bibliografija, ampak po-pis literature o Kropi in Kamni Gorici.

Sicer pa je bibliografija razdeljena na biblio-grafijo Krope in Kamne Gorice ter diplomska dela o obeh krajih. Znotraj posameznega kraja je razde-ljena na bibliografske zapise monografij, člankov in drugih sestavnih delov, kartografsko gradivo, zvočne posnetke, serijske publikacije, slikovno gradivo in notno gradivo. Bibliografski zapisi si sledijo kronolo-ško, in sicer od najstarejšega do najmlajšega.

Po pregledu že samo teh virov gre ugotoviti, da se o Kropi in Kamni Gorici veliko piše. Nekaj več sicer

KAMNE GORICEo Kropi, a veliko del hkrati obravnava oba kraja. Kot zanimivost naj omenim veliko število člankov iz druge polovice devetdesetih let, ki govorijo o Plamenu ter pojavljanje Krope v pesmih (Župančič). Opaziti gre tudi, da iz teh krajev izvirajo številni ljudje, ki veliko pomenijo v slovenskem prostoru in tudi v svetu.

1.0 KROPA

1.1 MONOGRAFIJE1897

1 Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica / Josip Lavtižar. – V Ljubljani : samozal. , 1897. – 148 str. ; 21 cm

19092 Geschichte des Eisens in Krain, Görz und

Istrien : von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts : mit 177 Illustrationen, einem Faksimile und einer Karte im Text / Alfons Müllner. – Wien ; Leipzig : Halm und Goldmann, 1909. – 763 str., pril. : ilustr. ; 28 cm. – (Geschichte des Eisens in Inner–österreich von der Urzeit bis zum Anfange des 19. Jahrhunderts. Abt. 1. Krain, Görz und Istrien)

124

19243 Kropa in Kamna Gorica : krajepisno–zgodovin-

ski poizkus / Rudolf Andrejka. – V Ljubljani : samozal. , 1924. – 36 str. : ilustr. ; 21 cm

19404 Kronika Plamena : kovinarske zadruge z o.j. v

Kropi do leta 1940. – [Kropa : Plamen, 1944]. – 175, XXXVIII str. ; 22 cm

19535 Socialne razmere našega delavstva v Kropi,

Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. stoletja / Rudi Kyovský. – Ljubljana : Zgodovin-sko društvo, 1953. – 81–89 str. : ilustr. ; 29 cm

19546 Kropa. – [Kropa : Turistično društvo, 1954]. – 6

str. : ilustr. ; 17 cm

7 Slovenska peč v Dnu nad Kropo / Franjo Baš. – Ljubljana : Tehniški muzej Slovenije, 1954. – 54 str. : ilustr. ; 21 cm. – (Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije ; 2)

Čelni nasl.: Slovenska peč v Dnu nad Kropo / Franjo Baš. – Vsebina na nasl. str.: Odkrivanje, čas nastanka in obratovanja Slovenske peči v Dnu nad Kropo / Franjo Baš ; Slovenska peč v Kropi, naš železarski spomenik / Ciril Rekar

19558 Eine historische Schmiedesiedlung in Kropa

(Jugoslawien) / Franjo Baš. – [S.l. : s.n. , 1955]. – 1394–1397 str. : ilustr. ; 29 cm. – (Ponatisi in posebni odtisi ; 17)

19569 Vigenjc : vodnik po zgodovinskih žebljarskih

kovačnicah v Kamni gorici, Kolnici, Kropi in Že-leznikih / Jože Gašperšič. – Ljubljana : Tehniški muzej Slovenije, 1956. – 104 str., [1] zganjena f. pril. : ilustr. ; 20 cm. – (Vodniki Tehniškega mu-zeja Slovenije ; 7)

196510 Ob 70-letnici ustanovitve podjetja : 1895 / To-

varna vijakov Plamen. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen, 1965. – 26 str. ; 20 x 20 cm

11 Plamen : 1895 : 80 let / Tovarna vijakov Plamen. – [Kropa : Plamen, 1965]. – 51 str. ; 29 cm

196912 Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem. Knj.

1, Doba samoniklega železarstva : od pradob do ugasitve plavžev in opustitve rudarjenja na Karavankah / Ivan Mohorič. – V Ljubljani : Mla-dinska knjiga, 1969. – 434 str. ; 25 cm

13 Katalog izdelkov = Catalogue of products = Ca-talogo dei prodatti = Katalog der Erzeugnisse. – Kropa : Umetno kovinska obrt Kropa, 1969 (Ma-ribor : Reklampublic). – 50 str. : ilustr. ; 21 cm

14 Slovesnost prenosa čudodelne podobe in blago-slovitve velikega oltarja matere božje v Kropi in pridiga o čaščenju in ljubezni... – V Ljubljani : cerkev matere božje, 1969. – 39 str. ; 14 cm

197315 Kroparske zgodbe / Joža Bertoncelj. – Kropa :

[samozal.], 1973. – 155 str. ; 20 cm

197616 Kovaški muzej v Kropi / Janez Šmitek. – V Ma-

riboru : Obzorja, 1976. – 30 str. : ilustr. ; 16 cm. – (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije ; 68)

17 Naš plamen kulture / Egi Gašperič. – Kropa : Ko-

morni moški zbor KUD Stane Žagar, 1976. – 46 str. : ilustr. ; 19 × 23 cm

197718 Jelovica 77 : 1942–1977 : Dražgoše – Kropa. – Kro-

pa : Plamen, [1977]. – [24] str. : ilustr. ; 30 cm

197819 Tausendundein Abend : mein Sängerleben / Anton

Dermota. – Wien ; Berlin : P. Neff, cop. 1978. – 357 str., [24] str. pril. s črnobelimi fotogr. ; 21 cm

Repertoire: str. 340–342. – Diskographie: str. 343–352. – Kazalo

198020 Katalog izdelkov = Katalog proizvoda = Katalog

der Erzeugnisse = Catalogue of products = Ca-talogue des produits / Umetnokovinska obrt. – Kropa : UKO, [198?]. – [33]f. ; 30 cm

21 Kovaški muzej v Kropi / Šmitek Janez. – [2. izd.]. – V Mariboru : Obzorja, 1980. – 30 str. : ilustr. ; 16 cm. – (Kulturni in naravni spomeniki Slove-nije ; 68)

198122 Kovaški muzej v Kropi : oddelek NOB / Janez

Šmitek. – [Kropa : Kovaški muzej, 1981]. – 1 zgibanka (6. str.) : ilustr. ; 16 str.

198423 Smučarski tek patrol : v spomin narodnega

heroja Staneta Žagarja, [18. 2. 1984 na Dobravi pri Kropi] / [gradivo za bilten zbrali in uredili Ciril Rozman, Janez Šmitek, Franc Horvat ; foto Jaka Rotar]. – [S.l.] : Organizacijski odbor, 1984 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [12] str. : ilustr. ; 20 cm

Ov. nasl.

198524 Kroparska kronika NOB / Janez Šmitek. – Radov-

ljica : Skupščina občine, 1985. – 84 str. : ilustr. ; 25 cm

25 Tisoč in en večer : iz življenja poklicnega pevca / Anton Dermota ; [v sodelovanju z avtorjem

125

prevedel Marijan Lipovšek]. – Celje : Mohorjeva družba, 1985 ([Ljubljana] : Delo). – 230 str. : ilustr. ; 18 cm. – (Zbirka Naši ljudje ; 1)

Prevod in priredba dela: Tausendundein Abend : mein Sängerleben. – 38.000 izv. – Biografije slo-venskih glasbenikov in duhovnikov: str. 224–227

26 Smučarski tek patrol : v spomin narodnega he-roja Staneta Žagarja, [26. 1. 1985 na Dobravi pri Kropi] / [gradivo za bilten zbrali in uredili Ciril Rozman, Janez Šmitek, Franc Horvat, Miro Albi-nini; foto Joža Rotar]. – [S.l.] : Organizacijski od-bor, 1985 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [12] str. : ilustr. ; 20 cm

Ov. nasl.

198727 Smučarski tek patrol : v spomin narodnega he-

roja Staneta Žagarja, [14. 12. 1987 na Dobravi pri Kropi] / [gradivo za bilten zbrala in uredila Miro Albinini in Ciril Rozman; [foto] Jože Rotar]. – [S.l.] : Organizacijski odbor, 1987 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [8] str. : ilustr. ; 20 cm

Ov. nasl.

198828 Anton Dermota / Marjana Mrak, Francka Slivnik

; [prevod v nemščino Štefan Vevar]. – Ljubljana : Slovenski gledališki in filmski muzej, 1988 (Kočev-je : Kočevski tisk). – 207 str. : ilustr. ; 21 x 23 cm. – (Dokumenti Slovenskega gledališkega in film-skega muzeja, ISSN 0351–2959. letnik 23 ; 1988)

Zusammenfassung 29 Iz zgodovine osnovne šole v Kropi : [ob razstavi

decembra 1988] / [tekst Verena Štekar-Vidic]. – [Radovljica] : Muzeji radovljiške občine, 1988 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [23] str. : ilustr. ; 21 × 23 cm

30 Kolednice iz Krope in Kamne Gorice / Egi Gašper-šič. – [Kropa : s.n., 1988], 8, 45 str. ; 20 x 30 cm

198931 Jože Gašperšič : [razstava v Kovaškem muzeju v

Kropi, oktober 1989] / [tekst Alenka Klemenc]. – Kropa : Muzeji radovljiške občine, Kovaški muzej, 1989 (Radovljica : Knjigoveznica tiskar-na). – [26] str. : ilustr. ; 21 cm

Avtorica navedena v kolofonu. – Bibliografija J. Gašperšiča: str. [24]. – Bibliografija: str. [24–25]

199132 Do zadnjega diha : spomini na župnika Valen-

tina Oblaka / zbral Zdravko Bahor. – Preska : Župnijski urad, 1991. – 103 str. : ilustr. ; 20 cm

199233 Gorenjska industrija od manufaktur do danes :

tovarne in njihovi izdelki / Nada Holynski v sode-lovanju z Majdo Žontar [[in] Monika Kokalj–Ko-čevar] ; [in drugi sodelavci Vesna Muravec ... [et

al.] ; prevod povzetka v angleščino Monika Ko-kalj–Kočevar]. – Kranj : Gorenjski muzej, 1992 (Kranj : Gorenjski tisk). – 96 str. : ilustr. ; 30 cm

1.000 izv. – Povzetek ; Summary

199334 [Sto] 100 let Gasilskega društva Kropa : 1893 – 1993

/ [tekst uredila Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Gasilsko društvo, 1993 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 24 str. : ilustr. ; 25 cm

199435 Eva Gašperšič : reliefi, slike, plastike, 18. decem-

ber 1994 – 18. januar 1995 / [foto Verena Štekar-Vidic]. – [Radovljica] : Muzeji Radovljiške obči-ne, [1994] (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – [4] str. : ilust. ; 21 cm. – (Naši kraji in ljudje)

Ov. Nasl. – Na vrhu nasl. str.: Kovaški muzej Kro-pa, Koledva ´94

36 Gorenjska A–Ž : priročnik za popotnika in po-slovnega človeka / besedilo Marko Vidic ... [et al.] ; [uredila Bela Sever, Jože Ternar ; zemljevid Geodetski zavod Slovenije ; fotografije Miran Kambič ... et al.]. – Murska Sobota : Pomurska založba, 1994 (Murska Sobota : Pomurski tisk). – 295 str., [22] str. pril. : ilustr. ; 23 cm. – (Zbirka Slovenija total)

Ilustr. na spojnih listih. – Kazali37 Kropa z okolico skozi objektiv fotografskega

društva Radovljica / [priprava zgibanke Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Muzeji radovljiške občine, Kovaški muzej, 1994 (Radovljica : Tiskarna knjigo-veznica). – 1 zgibanka ([8] str.) : ilust. ; 24 cm

199538 Eva Gašperšič : slike, plastike in reliefi : Muzej

Jesenice, Liznjekova domačija v Kranjski gori, 29. september – 29. oktober 1995 / Maruša Avguštin. – Jesenice : Muzej, 1995 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – [4] str. ; 21 cm

Ov. nasl.39 Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena :

1894 – 1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Pla-men ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – 257 str. : ilustr. ; 26 cm

Bibliografija ter povzetek v nem. in it. pri vseh prispevkih

199840 Kamilo Legat : 1935–1995 : [Galerija Šivčeva

hiša, 19. februar – 29. marec 1998] / [avtorji besedil Cene Avguštin... [et al.] ; prevajalka iz nemščine Sonja Klemenc ; fotograf Miran Kam-bič]. – [Radovljica] : Muzeji radovljiške občine, [1998] (Postojna : ČukGraf). – [23] str. : barvne ilustr. ; 21 cm

Nasl. v kolofonu: Spominska razstava akadem-

126

skega slikarja Kamila Legata 1935–1995. – Raz-stavišča navedena v kolofonu

41 Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja / Jože Gašperšič...[et al.] ; urednik Jože Dežman ; fotografije v prilogi so iz fototeke Kovaškega muzeja v Kropi]. – Radovljica Občina, 1998. – 114 str. : ilustr. ; 30 cm. – (Gorenjski biografski leksikon : poskusni zv. 1)

Blibliografija pri nekaterih prispevkih42 Mikrotopinimi v Kropi in bližnji okolici / Jožica

Škofic. – Ljubljana : [ZRC SAZU], 1998. – Str. 47–71 ; 23 cm

Literatura; str. 69–70. – P. o.: Jezikoslovni zapi-ski 4 (1998)

199943 A t Karlovc gori? : priložnostna razstava v Ber-

toncljevi sobi Kovaškega muzeja, 21. maja 1999 / avtorici razstave Saša Florjančič, Jožica Škofic [tudi avtorica besedila]. – Radovljica : Muzeji ra-dovljiške občine, 1999. – [4] str. ; 21 cm

44 Geološko geotehnično mnenje o pogojih izdela-ve dostopnih poti do stanovanjskih hiš v Kropi št. 16 in 19 ter št. 25 : št. poročila: ip 572/99 / Franc Čadež. – Ljubljana : IRGO, 1999. – 3 f. , 1 pril.: graf prikazi ; 30 cm

45 Rpečnekova vučca : folklorne pripovedi visoke Gorenjske (in iz Kanalske doline) / [zbral] Mar-jan Zupan ; [ilustrirala Melita Vovk]. – Ljubljana : Kmečki glas, 1999. – 210 str. ; 20 cm

200046 Kropa : kulturno turistični vodnik = a cultural

and tourist guide / [tekst Verena Štekar-Vidic ; prevedla Cilka Demšar ; fotografije Miran Kam-bič… et al.]. – Radovljica : Občina : Muzeji radov-ljiške občine ; Kropa ; Krajevna skupnost, 2000 ([Radovljica] : Tiskarna knjigoveznica). – 44 str. : ilustr. ; 21 cm

Vzpor. slov. besedilo in angl. prevod. – Avtorica navedena v kolofonu. – Potiskane notranje str. ov. – Bibliografija: str. 44

47 Kroparski vzdevki / Jožica Škofic. – Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2000. – Str. 115–123 ; 24 cm

Ov. nasl. – Bibiliografija: str. 123. – Izvleček ; Ab-stract ; Summary. – P.o.: Traditiones, 29/1, 2000

48 Kroparski vzdevki : oddaja Dober dan, sloven-ščina : Radio Slovenija 1 / Jožica Škofic. – Ljub-ljana, 13. 5. 2000

49 Le kdo bi razumel te Kroparje : kontaktna odda-ja : Radio Triglav Jesenice / Jožica Škofic ; [pogo-vor vodila] Suzana Adžič. – Jesenice, 2. 7. 2000

50 Predstavitev mlade raziskovalke Jožice Škofic : rubrika aktualno : Radio Triglav Jesenice / Joži-ca Škofic ; [pogovor vodila] Alenka Bole Vrabec. – Jesenice, 9. 7. 2000

51 PZI sanacije dveh usadov Jamnik na regionalni cesti R3 – 635 Lipnica–Kropa–Rudno, odsek 1122, od km 5,000 do km 7,500 : po reviziji : št. projekta: ic 330/2000 / Likar Jakob…[et al.].

– Ljubljana : IRGO Consulting, 2000. – 1 mapa (4 zv. , loč. pag.) : graf. prikazi, načrti ; 30 cm

2001

52 Govorica jih izdaja : skica govora kovaške Krope / Jožica Škofic ; [prevod Ingrid June Dua ; foto-grafinja Jožica Škofic]. – 1. izd. – Kropa : Tomco, 2001 (Radovljica : Tiskarna knigoveznica). – 65 str. : ilustr. ; 22 cm

Bibliografija: str. 58–61. – Zusammenfassung: Ihre Sprechart charakterisiert sie / übersetzt von Ingrid June Dua

53 Kovanje umetnosti – umetnost kovanja / Kova-ški dnevi Joža Bertonclja, Kropa, 5. – 7. julija 2001 = [Joža Bertonceljs Schmiedetage, Kropa, 5. – 7. Juli 2001] ; [besedilo] Jože Dežman, Čr-tomir Frelih ; urednik Jože Dežman ; fotografija Janez Pelko ; prevod Alenka Bole Vrabec]. – Ra-dovljica : Lokalna turistična organizacija, 2001 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 49 str. : ilustr. ; 22 cm

Na ov. in v kolofonu tudi nasl. v nem.: Schmi-eden der Kunst und Kunst des Schmiedens. – Besedilo v slov. in delno nem. prevod. – Bibli-ografija pri dveh prispevkih

54 Kroparske zgodbe / pripoveduje Joža Bertoncelj ; [predgovor Jože Hudeček ; spremna beseda Jo-žica Škofic, Toni Bogožalec ; fotografija Miran Kambič, arhiv]. – 2. izd., posodobljena verzija. – Kropa : Tomco, 2001 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 176 str. : ilust. ; 21 cm

Podatek o izd. v CIP–u. – Joža Bertoncelj / Jože Hudeček: str. 5–8. – Joža Bertoncelj–Janeza / Toni Bogožalec: str. 156–157. – O jezikovnem urejanju Kroparskih zgodb / Jožica Škofic: str. 158–161

55 „Nehavanje“ : zgodovinske povezave železarske Krope s sorodnimi kraji na avstrijskem Koro-škem / Toni Bogožalec. – 1. izd. – Kropa : Tom-co, 2001 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 34. str. : ilustr. ; 22 cm

Podatek o izd. naveden v CIP–u. – Bibliografija: str. 32–33. – Zusammenfassung: Beedingung

56 PGD, PZI sanacije plazu Dražgoše na regionalni cesti R3–635/1122 Lipnica–Kropa–Rudno v km 11.450 : št.: ic 498/2001 / odgovorni vodja pro-jekta in projektant Franc Žigman ; strokovni so-delavci Franc Čadež ...[et al.]. – Ljubljana : IRGO Consulting, 2001. -– 2 mapi, (4 zv., loč. pag.) : graf. prikazi, načrti, zemljevid; 30 cm

2002

57 Fužinarstvo : zgodovina : [raziskovalna naloga] / Miha Markelj. – Kranj : [M. Markelj], 2002. – 25 f. pril. : ilustr. ; 30 cm. – ([Raziskovalne naloge])

Naloga za Gibanje znanost mladini. – Mentori-ca Mojca Kranjc Zevnik. – Bibliografija: f. 25. – Povzetek. – Raziskovalna nal., Ekonomska šola Kranj

58 PID sanacije dveh usadov Jamnik na regionalni ce-sti R3 – 635 Lipnica–Kropa–Rudno, odsek 1122

127

od km 5,000 do km 7,500 : št. projekta: ic 573/2002 / odgovorni vodja projekta in projektant Franc Žigman ; sodelavka Urška Žigman. – Ljublja-na : IRGO Consulting, november 2002. – 1 mapa (3 zv., loč. pag.) ; 30 cm : graf. prikazi, načrti

59 Razstava likovnih samorastnikov ustvarjalcev v kovini : vabilo na odprtje razstave, 6. decembra 2002 v Kovaškem muzeju v Kropi. – Kropa ; Ljubljana : Kovaški muzej Kropa : Sekcija umet-nostnih varilcev, kovačev in livarjev Plamen pri Društvu za varilno tehniko Ljubljana, 2002. – 1 zloženka ([4 str.]) str. : ilustr. ; 21 cm

2003

60 Kovaški šmaren, Kropa, 4. in 5. julij 2003. – [Kropa : Turistično društvo], 2003. – 1 zloženka ([6] str.) : ilustr. ; 21 cm

Besedilo v slov., kratka predstavitev tudi v ang. – Zloženka ob prireditvi, v sklopu katere je tudi „Razstava kroparskih kovaških kolonij – kovanje umetnosti in umetnost kovanja“

61 Liza Hribar v Kropi / [priprava razstave in katalo-ga Saša Florjančič]. – Radovljica : Muzeji radovlji-ške občine, 2003. – 16 str. : ilustr. ; 15 x 21 cm

62 Podajmo si roko in pesem : 40 let sodelovanja Kropa – Radiše / urednik Egi Gašperšič. – Kro-pa : Kulturno društvo, 2003 (Radovljica : Tiskar-na knjigoveznica). – 52 str. : ilustr. ; 21 cm

Na ov. tudi: Radiše – Kropa, 1963 – 2003. – Ilustr. na notr. str. ov.

63 Razstava likovnih samorastnikov ustvarjalcev v kovini : vabilo na odprtje razstave, 13. februarja 2003 v Kosovi graščini, Titova 64, na Jesenicah. – Kropa ; Ljubljana : Kovaški muzej Kropa : Sek-cija umetnostnih varilcev, kovačev in livarjev Plamen pri Društvu za varilno tehniko Ljublja-na, 2003. – 1 zloženka ([4]) str. : ilustr. ; 21 cm

64 Zemeljska bogastva Lipniške doline / [glavna in odgovorna urednica Verena Štekar-Vidic, ured-nica številke Saša Florjančič ; prevajalca Cilka Demšar in Simon Pirc ; oblikovalka Barbara Bogataj – Kokalj]. – Radovljica : Muzeji radov-ljiške občine, 2003 (Birografika Bori). – 129 str. : ilustr. ; 30 cm. – (Vigenjc : Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, ISSN 1580–6529 ; leto 3, 2003)

Bibliografija na koncu člankov. – Summaries65 Žlaki peresa : Academia Croppensis / [uredniški

odbor Toni Bogožalec, Tomaž Peternel, Tomis-lav Kržišnik ; fotografije Žiga Miljavec…[et al.] ; prevod Brita Sodja, Tina Ulcar, Evropa Bled]. – Kropa : Društvo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Kropp, 2003 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica)

1.2 ČLANKI IN DRUGI SESTAVNI DELI

192566 Križem Slovenije. – Ilustr. – V: Ilustrirani Slo-

venec. – ISSN 1580—7967. – Letn. 1, št. 24 (7. 6. 1925), str. 4.

Na eni izmed fotografij je Valentin Šolar, usta-novni član zadruge iz Krope.

67 Naša zadružna organizacija (1. del). – Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580–7967. – Letn. 1, št. 11 (8. 3. 1925), str. 2–3.

Fotografje prve žebljarske in železno-obrtne za-druge v Kropi in Kamni Gorici.

68 Naša zadružna organizacija (2. del). – Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580–7967. – Letn. 1, št. 25 (14. 6. 1925), str. 2–3.

Fotografija Žebljarske zadruge v Kropi in Kam-ni Gorici.

69 Spomini na stari slovenski domači obrt. – Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580–7967. – Letn. 1, št. 11 (8. 3. 1925), str. 1.

Fotografiji ostankov plavža in vigenjcev v Kropi.

192670 Slovenke in slovensko slovstvo / Minka Gove-

karjeva in druge. – V: Slovenska žena / zbrala in uredila Minka Govekarjeva. — V Ljubljani : Ju-goslave Express Réclame Company, 1926. — Str. 81—127. Ilustr.

192771 Slike iz zgodovine slovenske obrti in industrije.

– Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580–7967. – Letn. 3, št. 27 (3. 7. 1927), str. III.

Slika pogleda na Kropo v 17. stoletju.

193172 Kropa. – V: Gorenjska : letoviška : industrijska :

trgovska : obrtna / uredil Karol Mohorič. – Novo mesto : »Progres«, 1931, str. 201–203.

194573 Ravnatelj Joža Gašperšič / J. Ažman. – V: Zadru-

gar, 1945, str. 27.

195374 Iz zgodovine hiše v Kropi : (prispevek za po-

dobo delavskih stanovanjskih razmer v zgodnji kapitalistični dobi) / Franjo Baš. – Zusammen-fassung. – V: Zgodovinski časopis. – ISSN 0350–5774. – Letn. 6–7, (1952–1953), str. 619–649.

75 Kovaški muzej v Kropi / B. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 1, št. 2 (1953), str. 144.

76 Socialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Železnikih proti koncu XIX. stoletja / Rudi Kyovsky. Ilustr. – Viri. – V: Kroni-ka. – ISSN 0023–4923. – Letn. 1, št. 2 (1953), str. 81–89.

128

77 Trg v Kropi / Jože Brtoncelj. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Leto 1, št. 1 (1953), str. 63–64.

195478 Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije / J. Š. – V:

Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 3 (1954), str. 213.

195779 Dajte športnikom več športnih naprav! / Janez

Wagner. – V: Tržiški vestnik. – ISSN 1580–9048. – Letn. 6, št. 10 (15. jun. 1957), str. 4

80 Loški žeblji in žebljarji / Joža Gašperšič. – V: Lo-ški razgledi. – ISSN 0459–8210. – Letn. 3 (1957), str. 35–40.

81 Vigenjc : vodnik po zgodovinskih žebljarskih kovačnicah v Kamni Gorici, Kolnici, Kropi in Železnikih / O., Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 1 (1957), str. 51.

195982 Gorenjsko železarstvo v 14. in 15. stoletju / Jože

Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 1 (1959), str. 5–10.

83 Nastanek in delo Kovaškega muzeja v Kropi / Jože Gašperšič. – Ilustr. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 7, št. 1 (1959), str. 54–55.

196084 Ferdinandejski rudarski red za fužine pod Je-

lovico / Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 3 (1960), str. 140–158.

85 O Jelovškem rudarstvu / Joža Gašperšič. – V: Lo-ški razgledi. – ISSN 0459–8210. – Letn. 6 (1960), str. 63–74.

86 O nekdanjem žebljarstvu na bivšem Kranjskem / Jože Gašperšič. – Ilustr. – Literatura: str. 20. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 8, št. 1 (1960), str. 9–20.

196287 Kroparji / Oton Župančič. – V: Mehurčki / Oton

Župančič. – 3. natis. – Ljubljana : Mladinska knji-ga, 1962. – Str. 32.

88 O tehniki in opremi nekdanjih rudarjev na Jelovici / Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 1 (1962), str. 9–19.

89 Rudarsko poklicno znamenje »kladivo in klin« / Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 3 (1962), str. 157–163.

90 V spomin zadnjim rudarjem na Jelovici / Jože Gašperšič. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – 1962, str. 104–149.

91 Iz vigenjca in fužine v tovarno : ustanovitev žebljar-ske zadruge v Kropi leta 1894 in njen razvoj do stav-ke v 1. 1904 / Jože Gašperšič. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 11 (1963), št. 3, str. 148–166.

196392 Novo železarjenje v fužinah pod Jelovico v XIX.

stoletju in njegov konec / Jože Gašperšič. Lite-

ratura: str. 22. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 11, št. 1 (1963), str. 12–22.

196593 Joža Gašperšič / Andrej Pavlovec. – V: Loški raz-

gledi. – ISSN 0459–8210. – Letn. 12 (dec. 1965), str. 116–117.

196894 Janez Krstnik Potočnik (1749–1834) / Olga

Zupan. – Ilustr. – Bibliografija: str. 12. – V: Sno-vanja. – ISSN 1318–4474. – Letn. 2, št. 1 (7. feb. 1968), str. 10–12.

196995 O oglarstvu na Jelovici / Joža Gašperšič. – V:

Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – Letn. 15 (1969), str. 98–108.

197196 Mi, kar nas je kovačev ... / Joža Bertoncelj. – V:

Glasnik Slovenskega etnološkega društva. – ISSN 0351–2908. – Letn. 12, št. 2 (1971), str. 12.

197297 Kropa : etnografski spomeniki / P. F. – V: Varstvo

spomenikov. – ISSN 0350–9494. – 1972, str. 226.98 Otroške igre v stari Kropi / Zmago Šmitek. – V:

Glasnik Slovenskega etnološkega društva. – ISSN 0351–2908. – Letn. 13, št. 2 (1972), str. 9–13.

197599 Kropa : etnografski spomeniki / P. F. – V: Varstvo

spomenikov. – ISSN 0350–9494. – Letn. 17–19, št. 2 (1975), str. 185, 200.

1977100 Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe. Kropa 1973

/ Kuret. – V: Traditiones. – ISSN 0352–0447. – Letn. 4, 1977, str. 320.

101 Kladivo jim v roki pleše, pesmi poje, iskre kre-še / E. Gašperšič. – V: Glasilo Plamena. – Št. 10 (1977), str. 57–61

1978102 Fužinska in občinska uprava : Kropa v 19. sto-

letju / Janez Šmitek. – V: Snovanja. – ISSN 1318–4474. – Letn. 12, št. 3 (18. apr. 1978), str. 42–45.

1980103 Anton Dermota / Primož Kuret. – V: Glasbena

mladina. – ISSN 0351–8841. – Let. 11, št. 1 (3. 10. 1980), str. 21.

1984104 Iz zgodovine hiše v Kropi : (prispevek k po-

dobi delavskih stanovanjskih razmer v zgodnji kapitalistični dobi) / Franjo Baš. – V: Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju / Franjo Baš. – Ljubljana : Slovenska matica, 1984. – (Raz-prave in eseji ; 28). – str. 29–52.

129

1985105 Prispevki za zgodovino Krope / Janez Šmitek. –

V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 2/3 (1985), str. 198–199.

1987106 Dermota Anton / I.G.G. – V: Enciklopedija Slo-

venije / [glavni urednik Marjan Javornik. – Ljub-ljana : Mladinska knjiga, 1987–2002. – ISBN 86–11–14288–8. – Zv.2 : Ce–Ed ; str. 238.

1988107 Monografija o znamenitem Slovencu : Marjana

Mrak, Francka Slivnik: “Anton Dermota” / Jože Sivec. – V: Naši razgledi. – ISSN 0547–3276. – Letn. 37, št. 18 (23.IX.1988), str. 545.

108 Umetniška pot Antona Dermote / Marjana Mrak. – Ilustr. – V: Dokumenti Slovenskega gledališkega in filmskega muzeja. – ISSN 0351–2959. – 23, št. 48/49 (1988), str. 17–142.

1989109 Fužinsko tovorništvo (Mitnica v Bači 1536) /

Janez Šmitek. – Zusammenfassug. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – 1989), str. 23–31. Ilustr.

110 Razstava iz zgodovine osnovne šole v Kropi / Majda Žontar. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 37, št. 3 (1989), str. 316–317.

111 Spomin na Joža Gašperšiča / Alenka Klemenc. – V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – (1989), str. 126–127. Portret.

1990112 Jože Gašperšič ali zadružništvo kot alternativa

delničarstvu / Alenka Klemenc. – Žebljarska zadruga v Kropi v letih 1926–1947, ko je bil njen ravnatelj Jože Gašperšič. – V: RR. – ISSN 0352–7832. – Letn. 6, št. 1 (1990), str. 20–23.

113 Ob sedemdesetletnici Rudija Finžgarja, junaka Planice / Drago Ulaga. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – 32, št.104 (7.V.1990), str. 13. Portret.

114 Poročilo o dejavnosti Muzejev radovljiške ob-čine / [Maruša Avguštin]. – V: Argo. – ISSN 0570–8869. – 29/30 (1990), str. 131–132.

115 Poročilo o delu Kovaškega muzeja v Kropi v letu 1989 / Verena Štekar-Vidic. – V: Argo. – ISSN 0570–8869. – 29/30 (1990), str. 133–134.

116 Razstava »Iz zgodovine osnovne šole v Kropi« / Verena Štekar-Vidic. – V Kovaškem muzeju v Kropi, decembra 1988. – V: Argo. – ISSN 0570–8869. – 29/30 (1990), str. 82–84.

117 Slikar Peter Žmitek življenje in delo / Barbara Zupančič. – Zusammenfassung. – V: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. – ISSN 0351–224X. – 1990.

118 Visoko priznanje slovenskemu fiziku pri NASA dr. Petraču / [Dušan Petrač ; pogovarjal se je] Sandi Sitar. – Ilustr. – Intervju z dr. Dušanom Petračem. – V: Rodna gruda. – ISSN 0557–2282. – Letn. 37, št. 11 (november 1990), str. 34.

1991119 Delniška družba in delavska zadruga / Janez

Šmitek. – O razvoju železarstva na Kranjskem. – Zusammenfassung. – V: Jeklo in ljudje. – ISSN 0448–9896. – 6 (1991), str. 53–60. Ilustr.

120 Dr. Joža Lovrenčič o Kropi / Joža Eržen. – Članek vsebuje tudi Lovrenčičevo pesem Ob štiridese-tletnici. – Predavanje na srečanju ob stoletnici rojstva pesnika dr. Jože Lovrenčiča v samostanu na Sveti gori 16.10.1990. – Riassunto ; Abstract. – V: Goriški letnik. – ISSN 0350–2929. – Št. 18 (1991), str. 109–116 = Lovrenčičev zbornik.

121 Fužinsko kladivo / Janez Šmitek. – Viri. – V: Je-klo in ljudje. – ISSN 0448–9896. – 6 (1991), str. 311–313. Ilustr.

122 Opis železarske Krope / Tomaž Kristan. – V: Ru-darsko—metalurški zbornik. – ISSN 0035–9645. Letn. 38, št. 3 (1991), str. 479–482.

123 Žmitek (Šmitek) Peter / Klemenc. – V: Slovenski biografski leksikon. – V Ljubljani : Zadružna go-spodarska banka, 1925–1991. – ISBN 86–7131–047–7. – Knj. 4, zv. 15 (1991), str. 991–992.

1992124 Iz zgodovine kranjskih trgov. 5, Kropa. – V: Ver-

tec. – ISSN C503–2983. Letn. 52, št. 1/2 (1992), str. 17–20. Letn. 52, št. 3/4 (1992), str. 41–43.125 Izvirna oblika, kakovost in lepota češnjevega

lesa : Delova mednarodna nagrada za obliko-vanje Marjanu Gašperšiču / Marjan Gašperšič ; Marijan Zlobec. – Ilustr. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Let.34, št.114 (20.V.1992), str. 13.

126 Kako dolgo bo Kropa še otok pozabe? : kultur-na dediščina / Drago Medved. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 34, št. 29 (5. 2. 1992), str. 11.

127 Kroparski žebljarji / Bata Ozmec. – V: Slovenec. – ISSN 0354–0960. – Letn. 76, št. 39 (18. II. 1992), str. 10.

128 Preč je zdaj to staro leto : 45 kolednic iz Krope in Kamne gorice v priredbah Egija Gašperšiča / M. G. – Preč je zdej to staro leto. Ocena knjige. – V: Naši zbori. – ISSN 0027–8270. – Letn. 44, št. 3/5 (1992), str. 58.

1993129 Anton Dermota / Juan Vasle. – V: Pevci so tudi

ljudje / Juan Vasle. – Koper : Ognjišče, 1993. – (1993), str. 63–70.

130 Barčice – star kroparski običaj na Gregorjevo / Joža Eržen. – V: Didakta. – ISSN 0354–0421. – Letn. 2, št. 9 (1993), str. 11.

131 Današnje praznovanje Gregorjevega / Andrej Zupanc. – Na Osnovni šoli Staneta Žagarja Lip-nica. – V: Didakta. – ISSN 0354–0421. – Letn. 2, št. 9 (1993), str. 12

132 Preč je zdej to staro leto Kroparjev in Kamno-goričanov : koledniki / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 35, št. 303 (30. XII. 1993), str. 12.

130

1994133 Bo Plamen zagorel ali ugasnil? : cerkev je te dni

vložila zahtevek, saj hoče polovico Krope / Dra-gica Manfreda. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 44, št. 303 (8. jun. 1994), str. 5.

134 Drugačnost, ki bo potrebovala čas : nove ob-čine / A. Žalar. – Gorenjska. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 47, št. 41 (27. maj 1994), str. 13–43.

135 Kropa v fotografskem objektivu / Damir Glo-bočnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 47, št. 23 (25. mar. 1994), str. 7.

136 Kroparski Plamen ne bo ugasnil : Plamen bo država verjetno odprodala / Sašo Jevšnik ; [po-govarjala se je] M. Volčjak. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 47, št. 69 (2. apr. 1994), str. 9.

137 Rod Prešernov živi v številnih krajih, seveda tudi v Kropi : ljudje, ki verujejo narodov spo-min / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 36, št. 29 (4. feb. 1994), str. 12.

138 Vigenc Vice : Kropa / V. K. – Ilustr. – Vzp. slo-vensko besedilo in angl. prevod. – V: Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije / [tekst, text Eda Benčič Mohar...[et al.]. – Ljubljana : Ministrstvo za kulturo, Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine, 1994. – ISBN 961–6037–09–9. – (1994), str. 50–51.

1995139 Anton Dermota : (Kropa, 4. 6. 1989) / Francka

Slivnik. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 181–189.

140 Danes po vseh krajih zemlje nekah nov´ga se godi / Egi Gašperšič. – Zusammenfassung ; Riassunto. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – str. 228–239.

141 Iz Krope do zvezd / Dušan Petrač ; [pogovarjal se je] Andrej Guštin. – Ilustr. – V: Spika. – ISSN 1318–0541. — Letn. 3, št. 7/8 (jul. – avg. 1995), str. 301–303.

142 Domača hišna imena v Kropi / Joža Eržen. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 198–205.

143 Fužinski, cajnarski in vigenjski mehovi in pihala / Janez Šmitek. – Zusammenfassung. – V: Jese-niški zbornik. – ISSN 1318–7317. – (1995), str. 173–183. Ilustr.

144 Geografija doline Lipnice in sosednjih Dobrav na desnem bregu Save / Nadja Gartner-Lenac. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 13–29. Ilustr.

145 Geološka podoba Lipniške doline / Nadja Zupan-Hajna. – V: Kroparski zbornik : ob 100

letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik San-dro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Ra-dovljica : Medium). – Str. 30–38.

146 Gozd in Kropa / Rok Gašperšič. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 54–71.

147 Iz žebljarske manufakture v vijačno industrijo : ob sto letnici »Plamena« v Kropi / Janez Šmitek. – V: Organizacija in kadri. – ISSN 0350–1531. – Letn. 28, št. 1 (1995), str. 58–59.

148 Izguba večja od načrtovane, ker niso razrešili presežkov delavcev : Kroparski Plamen bo maja letos praznoval 100-letnico obstoja / Sašo Jevš-nik ; [pogovarjala se je] M. Volčjak. – V: Gorenj-ski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 7 (24. jan. 1995), str. 9.

149 Jezikovne in imenske značilnosti okrog Krope in v dolini Lipnice / Dušan Čop. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 190–197.

150 Kako je bila ukinjena Kovinarska zadruga Pla-men v Kropi / Nada Holynski. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar–Vidic]. – Kropa : Tovar-na vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 106–113.

151 Kamilo Legat : v spomin / Cene Avguštin. – Ka-milo Legat, slovenski slikar, roj. 1935 v Kropi. Nekrolog. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 80 (10. maj 1995), str. 8.

152 Kropa / o slovenskih božjih poteh piše Franci Petrič. – V: Družina. – ISSN 0416–3885. – Letn. 44, št. 22 (28. maj 1995), str. 16.

153 Kropa / Maja Topole ; [fotografija Igor Maher]. – V: Krajevni leksikon Slovenije / [priprava in urejanje] Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik. – Ljubljana : DZS, 1995. – ISBN 86–341–1141–5. – Str. 206.

154 Kratek zapis o arheoloških izkopavanjih na Pu-stem gradu (Waldenberg) nad Zgornjo Lipnico / Barbara Ravnik-Toman. – V: Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nem-ški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – Str. 246–250.

155 Kroparji na ptičji ohceti / Joža Eržen. – O ob-novljenem običaju »Gregorjevo« na Kroparici. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 37, št. 60 (14. mar. 1995), str. 16.

156 Kroparski urarji in njihove ure v 19. stoletju / Vesna Bučić. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena

131

Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 148–158.

157 Leški vijaki v Plamenu : proizvodnjo vijakov v Plamenu in Verigi bodo združili / M. Volčjak. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 91 (21. jun. 1995), str. 11.

158 Lipniška dolina v 16. stoletju / Janez Šmitek. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 114–127.

159 Osnovna šola v Lipniški dolini po drugi sveto-vni vojni / Stane Mihelič. – V: Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nem-ški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – Str. 240–245.

160 Podrobno o Lipniški dolini z Dobravami in Kropo : izšel je Kroparski zbornik / M.A. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 52 (4. jul. 1995), str. 15 = Dežela 15.

161 Pomemben del kulturne dediščine se hrani v muzejih : Kovaški muzej / Verena Štekar–Vidic. – Viri in literatura. – Povzetek v nem. in ital. je-ziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 251–256.

162 Rastlinski in živalski svet Lipniške doline in njene ekološke značilnosti / Mihael J. Toman. – V: Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Pla-men ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – Str. 39–53.

163 Rodoslovje in demografija / Janez Šmitek. – V: Drevesa. – ISSN 1318–6221. – Letn. 2, št. 10 (okt. 1995), str. 24–25.

164 Rudi Finžgar / Stane Valant. – Nekrolog. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – 37, št. 159 (12.VII.1995), str. 2. Portret.

165 Rudi Finžgar / Miloš Rutar. – Ob smrti. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – 45, št. 188 (13.VII.1995), str. 18.

Portret.166 Slikar Peter Žmitek / Barbara Zupančič. – V:

Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik Sandro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Pla-men ; Radovljica : Občina, 1995 (Radovljica : Medium). – Str. 168–180.

167 Slovenci pri osvajanju vesolja / Milan Markelj. – V: Dolenjski list. – ISSN 0416–2242. – 46, št. 22 Priloga 22 (1. VI. 1995), str. 13. Portret.

168 Spomeniki cerkvene arhitekture / Damir Glo-bočnik. – Viri in literatura. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar–Vidic]. – Kropa : Tovar-na vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 128–137.

169 Stanovanjske razmere in notranja oprema stanovanj v Kropi od tradicije k sodobnosti / Anka Novak, Tatjana Dolžan. – Viri in literatura. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 206–219.

170 Sto let Plamena 1894–1994 / Janez Šmitek. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 89–105.

171 Sveti Gregor »luč v vodo vrže« / Tita Porenta. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 220–227.

172 Uprava Radovljiškega območja : (1849–1994) / Janez Kopač. – V: Kroparski zbornik : ob 100 letnici Plamena : 1894–1994 / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic ; prevajalec v nemški jezik Wolfgang Zitta, prevajalca v italijanski jezik San-dro Kravanja, Ines Perkavac]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995 (Ra-dovljica : Medium). – Str. 72–88.

173 Z barčico na ptičjo ohcet : ko v Kropo pride po-mlad / Igor K. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 21 (14. mar. 1995), str. 9.

174 Zbornik za preteklost in certifikat za prihodnost : sto let kroparskega Plamena / C. Zaplotnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 36 (9. maj 1995), str. 11.

175 Znamenite osebnosti iz Begunj in okolice / Jure Sinobad. – V: Gora in ljudje. 2, Begunjščica. — Begunje [i. e. Radovljica] : [Planinsko društvo], 1995. – (1995), str. 87–110 : ilustr.

176 Že več kot dve desetletji v vesoljskem programu ZDA : naš znanstvenik v JPL – prof. dr. Dušan Petrač / Miloš Krmelj. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – 37, št. 2 (4.I.1995), str. 14. Ilustr.

177 Železno skulpturo kuje kovač iz Krope : v Ma-uthausnu bo stal “dvojnik” izmučenega tabo-riščnika z Ljubelja / C. Zaplotnik. – Po originalu Borisa Kobeta ga izdeluje umetni kovač Adam Kržišnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – 48, št. 30 (14.IV.1995), str. 5.

1996178 Glasoslovne značilnosti govora Krope na Go-

renjskem / Jožica Škofic. – V: 1. mednarodni dialektološki simpozij, Pedagoška fakulteta, 9. in 10. februarja 1996. – Maribor : [s. n.], 1996. – [1. str.].

179 »Kaj bom hodil v Ameriko, ko pa še Krope ne poznam« : Janez Šmitek, mladi raziskovalec /

132

Jože Dežman. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 49, št. 23 (22. mar. 1996), str. 18–23.

180 Kropa / Maja Topole. – Popravljeno in dopol-njeno besedilo Krajevnega leksikona Slovenije, 1995. – V: Priročni krajevni leksikon Slovenije / [priprava in urejanje] Milan Oražem Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik. – Ljubljana : DZS, 1996. – ISBN 86–1719–7. – Str. 160.

181 Kroparski zbornik : ob 100-letnici Plamena : 1894–1994, Radovljica 1995, 257 strani / Majda Žontar. – Ocena knjige. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 44, št. 1 (1996), str. 101–103.

182 Mazolli / Jože Gašperšič. – V: Drevesa. – ISSN 1318–6221. Letn. 3, št. 3/4, priloga (1996), str. 4–7.

183 Od štirih do ene, od štirih do ene... / Jurij Popov. – V: DE. – ISSN 0011–7722. – Letn. 55, št. 16 (4. apr. 1996), str. 14–15.

184 Onemitev in oslabitev samoglasnikov v kro-parskem govoru / Jožica Škofic. – Bibliografija. – Summary. – V: Slavistična revija. – ISSN 0350–6894. – Letn. 44, št. 4 (1996), str. [471]–479.

185 Plamen vse bolj plamti : Kropa postaja železar-sko središče izdelave vijakov / M. Volčjak. – Sa-nacija kroparskega Plamena bo letos končana, kar je pred dvema letoma malokdo verjel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 49, št. 57 (19. mar. 1996), str. 11.

1997186 »Od štirih do ene, do osmih zvečer žeblji, žeblji v

očeh« : slovenski muzeji: Kropa / Mateja Ribarič ; fotografija: Peter Škofic. – Ilustr. – V: Gea. – ISSN 0353–782X. – Letn. 7, št. 3 (marec 1997), str. 6–9.

187 Ali za Plamen res ni druge rešitve kot stečaj? / U. P. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 68 (29. avg. 1997), str. 23.

188 Bili smo napadeni, branili pa se nismo! : pet-stoletna žebljarska tradicija Krope – meglena prihodnost / Nada Mavrič ; foto Marjan Ciglič. – Ilustr. – Ljudje so otopeli, prihodnost je, toda kakšna in za koga. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 47, št. 52 (24. feb. 1997), str. 10.

189 Fonološki opis govora Krope (SLA 202) / Jožica Škofic. – Izvleček ; Abstract. – Bibliografija: str. 188. – V: Jezikoslovni zapiski. – ISSN 0354–0448. – Št. 3 (1997), str. 175–189.

190 Gregorčki v pozdrav pomladi : obujanje starih tradicij v Železnikih / Š. Žargi. – Ilustr. – Priredi-tev Turističnega društva Železniki »Luč v vodo«. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 21 (14. mar. 1997), str. 13.

191 Kropa / [Darko Perko]. – V: Veliki splošni leksi-kon / [urednica Marija Javornik]. – Ljubljana : DZS, 1997–1998. – ISBN 86–341–1284–5. – Knj. 4: Ka–Ma (1997), str. 2152.

192 Kropa – kraj s tradicijo : kaj vse imajo v Kropi / pripravili Milka Bizovičar in Alenka Bevk. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 56 (18. avg. 1997), str. 6.

193 Kropa : podružnična cerkev Matere usmiljenja »pri kapelici« / Franci Petrič ; fotografije Marije Smerke. – V: Duša, le pojdi z mano / Franci Pet-rič. – Ljubljana : Družina, 1994–2000. – ISBN 961–222–000–X. – Knj. 4. – Str. 54–57.

194 Kroparske jaslice na poštnih znamkah : Božič je pred vrati, prav tako pa tudi priložnostne znamke / U. Špehar. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 91 (21. nov. 1997), str. 11.

195 Kroparski govor med drugimi gorenjskimi go-vori / Jožica Škofic. – V: Janko Kersnik in njegov čas / Strokovno posvetovanje Slavističnega dru-štva, Kranj, 2. – 4. oktober 1997. – Kranj : Mestna občina Kranj, 1997. – [1]f.

196 Kroparski Plamen ugasnil : katastrofa za Lipni-ško dolino, saj bo brez dela ostalo dvesto ljudi / U. P. – Skupščina potrdila predlog stečaja. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 72 (12. okt. 1997), str. 23.

197 Kroparski Plamen ugaša v plamenu izgube : za kovači prihajajo prisilni upravljitelji in etnologi / Marjan Korinšek ; [tekst] Bogo Sajovic. – V: Manager. – ISSN 0353–8079. – Št. 9 (september 1997), str. 30–32.

198 Kroparski ptičarji / Jože Eržen. – Summary ; Ré-sumé. – V: Etnolog. [Nova vrsta]. – ISSN 0354–0316. – Letn. 7, št. 58 (1997), str. 361–369.

199 Ljubljančani se otepajo Kroparjev : Ali združitev Plamena in Tovila res lahko reši kroparsko podjet-je? / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 17 (28. feb. 1997), str. 29.

200 Marjan Gašperšič, Opus Eurotrade : Jakopičeva galerija, mali salon, 10.12.1996–31.12.1996 / Ma-tija Murko. – V: Les. – ISSN 0024–1067. – Let. 49, št. 3 (1997), str. 65–66.

201 Metamorfoza železa : Adam Kržišnik, umetnost-ni kovač / Lea Mencinger. – Ilust. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 56 (18. avg. 1997), str. 8.

202 Neodgovorno »reševanje« Plamena : SKEI in svet delavcev Plamena Kropa trdita, da bo podjetja v štirinajstih dneh konec / Vlasta Felc. – V: Gorenj-ski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 39, št. 238 (14. okt. 1997), str. 2.

203 Novost ima že kar trden korak : kultura in turi-zem na Venerini poti / Lea Mencinger. – Srečanje projektne skupine Venerine poti po Sloveniji v Kropi. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 53 (8. jul. 1997), str. 8.

204 Od galvanske opreme preko kletk za živali do ekologije : Anton Rajgelj, podjetnik iz Krope / U. Peternel. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 53 (8. jul. 1997), str. 14.

205 Plače morebiti v sredo : stavka v kroparskem Plamenu se nadaljuje / U. Peternel. – V: Gorenj-ski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 20 (11. mar. 1997), str. 13.

206 Plamen izgublja zadnje kupce : SKEI in svet delav-cev Plamena Kropa napisala alarmantno sporoči-lo / M. V. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352—6666. – Letn. 50, št. 82 (17. okt. 1997), str. 15.

133

207 Plamenovci ne bodo postali Ljubljančani : jutri pred sindikati nov predlog o reševanju Plamena / U. Peternel. – Plamen Kropa. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 30 (15. apr. 1997), str. 13.

208 Po ljudeh gor in po ljudeh dol : Kroparske druži-ne. – Ilustr. – Študijski krožek Rodoslovje deluje v Gorenjskem muzeju. V njem so se zbrali ljudje, ki se ukvarjajo s proučevanjem rodov – tako svo-jih kot tudi drugih. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 52 (4. jul. 1997), str. 9.

209 Stavka v kroparskem Kovaču, pred stavko tudi Plamen / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 52 (4. jul. 1997), str. 15.

210 Stečaj Plamena spravil v težave tudi druga pod-jetja : Kroparsko podjetje je bilo edini proizvaja-lec posebnih izdelkov za našo industrijo / U. P. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 75 (23. sept. 1997), str. 17.

211 Stečaj, prodaja ali kaj tretjega : delavci o stavki, direktor pa o prodaji dela Plamena nemškemu kupcu / (dm). – Bojan Gašperšič, direktor Pla-mena, ne more uspešno voditi dveh firm. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 47, št. 239 (4. sept. 1997), str. 10.

212 Vigenjc Vice : tehniška dediščina / Tadej Brate. – Fotogr. – V: Gea. – ISSN 0353–782X. – Letn. 7, št. 8 (avgust 1997), str. 36.

213 Zakaj je nastala Kropa pod Jelovico? / Jožica Škofic. – V: Gea. – ISSN 0353–782X. – Letn. 7, št. 3 (marec 1997), str. 9.

1998214 Božična noč kovaških Kroparjev / Ančka Tom-

šič. – V: Naša žena. – ISSN 0350–9737. – Št. 12 (december 1998), str. 30–31.

215 Delavci preprečili lastniku podjetja, da bi odpe-ljal del strojev drugam : v dolini solz in revežev / Vlasta Felc. – Plamen Kropa. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 40, št. 78 (3. apr. 1998), str. 5.

216 Delavci preprečili odvoz strojev : hudi spori na Plamenovem pogorišču / M. V. – Plamen Kropa. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 26 (3. apr. 1998), str. 56.

217 Igra svetlobnega škrata je postala kroparska ža-loigra : Kropa močno občuti posledice propada Plamena / C. Zaplotnik. – Gorenjski glas na obis-ku v Kropi. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 48 (23. jun. 1998), str. 12.

218 Kropa je dolina solz in revežev : delavci Rezkarja vidijo rešitev v stečaju, lastnik Poklukar v preselitvi orodjarne na novo lokacijo / M. Volčjak. – Plamen Kropa. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 27 (7. apr. 1998), str. 7.

219 Kroparji bi radi ohranili svoje umetno kovaštvo / Vlasta Felc. – UKO Kropa. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 40, št. 5 (8. jan. 1998), str. 4.

220 Kroparski priimki od 15. do začetka 20. stolet-ja / Saša Šlegel. – V: Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja / [Jože Gašperšič...[et al.]. – Radovljica : Občina, 1998. – (Gorenjski

biografski leksikon ; poskusni zv. 1). – ISBN 961–90375–2–9. – Str. 100–103.

221 Kupnino plačali v nekaj dneh : stečajni posto-pek Plamena pri koncu / Dragica Manfreda. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 48, št. 315 (20. nov. 1998), str. 8.

222 Mikrotoponimi v Kropi in bližnji okolici / Jožica Škofic. – Izvleček ; Abtract ; Summary. – Opombe tekoče pod besedilom. – Bibliogra-fija: str. 69–70. – V: Jezikoslovni zapiski. – ISSN 0354–0448. – Št. 4 (1998), str. 47–71.

223 Najprej bodo poplačani delavci in banka : kup-nina za nakup Plamena v stečaju poravnana / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 51 (3. jul. 1998), str. 11.

224 Nemci »prižgali« Novi Plamen : Plamen Kropa v stečaju prodan nemškemu podjetju Moehling / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 49 (26. jun. 1998), str. 21.

225 Plamen bo najprej poplačal banko : prodaja premoženja Novemu Plamenu / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 40, št. 149 (1. jul. 1998), str. 4.

226 Plamenovi upniki terjajo poplačilo : prvi narok za preizkus terjatev Plamena / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 13 (17. feb. 1998), str. 7.

227 Poročilo o delu Kovaškega muzeja v Kropi v letu 1997 / Saša Florjančič. – Rubrika : Obzorja stroke. – V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva. – ISSN 0351–2908. – Letn. 38, št. 1/2 (1998), str. 73.

228 Prebujanje iz kovaškega sna : v Kropi je bil spet Kovaški šmaren / C. Zaplotnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 52 (7. jul. 1998), str. 5.

229 Radovljica praznuje : priloga Gorenjskega glasa ob občinskem prazniku / C. Zaplotnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 97 (11. dec. 1998), str. 19–20.

230 Sanke, smuči, kozolci in gobelini : Obisk pri »praktičnem upokojenskem paru« v Kropi / U. Špehar. – Ilust. – Albin in Malči Kordež. – V: Go-renjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 7 (27. jan. 1998), str. 13.

231 Stroj, ki je pokopal Plamen, po šestih letih le pognali : Novi Plamen, d. o. o., uspešno posluje / U.P. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 92 (24. nov. 1998), str. 7.

232 Toliko je dala, a odšla je praznih rok : pesnica Kristina Šuler / Vlasta Felc. — Ilustr. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – 40, št. 190 (19.VIII.1998), str. 9.

233 Ugaša še zadnji delujoči del Plamena : delavci Rezkarja od petka stavkajo / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 8 (30. jan. 1998), str. 7.

234 V UKO Kropa iščejo dokapitalizatorja : UKO Kropa ob polletju že pozitivno / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 56 (21. jul. 1998), str. 7.

134

235 Vigenjško besedje v kroparskem govoru / Jožica Škofic. – Ilustr. – Izvleček ; Abstract ; Summary. – Bibliografija str. 229. – V: Slovensko nara-voslovno-tehnično izrazje / zbrala in uredila Marjeta Humar. – Ljubljana : Znanstvenorazisko-valni center SAZU, Založba ZRC, 1998. – ISBN 961–6182–51–X. – Str. 217–229.

1999236 Dan, ko so veselo »pogrk´kval« : v Kropi so

praznovali Kovaški šmaren / U. P. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 53 (6. jul. 1999), str. 5.

237 Desetletje poezije v lesu / Marjan Gašperšič ; [pogovarjala se je] Marjana Ahačič. – Ilustr. – Arhitekt in oblikovalec Marjan Gašperšič. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 68 (27. avg. 1999), str. 15.

238 Domača hišna imena in vzdevki v Kropi / Jožica Škofic. – V: Simpozij Slovenska lastnoimenskost. – Pišece : Komisija »Maks Pleteršnik« : Strokovni odbor »Maks Pleteršnik«, 1999. – [2]f.

239 Duša le pojdi z mano, z menoj na božjo pot : 2000 let krščanstva / Franci Petrič ; [pogovarjal se je] Cveto Zaplotnik. – Ilustr. – Romanja na Gorenjskem. – V: Gorenjska. – ISSN 1318–5586. – (1999/2000), str. 80–87.

240 Hotel sem videti, kaj je na drugi strani hriba : prof. dr. Dušan Petrač, Kropar, ki ga je želja po znanju pripeljala med vrhunske znanstvenike ameriške vesoljske agencije NASA / Dušan Pet-rač ; [pogovarjal se je] Jože Košnjek. – V: Gorenj-ski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 76 (24. sept. 1999), str. 25–26. Portret.

241 Iz prve roke: Luna smrdi! / Dušan Petrač ; spra-šujeta Tina Horvat, Urša Splichal. – Ilustr. – V: Ona. – ISSN 1318–3028. – Letn. 1, št. 19 (14. sept. 1999), str. 10–14.

242 Kroparji so kostume odlično oživili : kako so na-stajala kroparska fužinarska in kovaška oblačila / Urša Peternel. – Ilustr. – Uprizoritev besedila Jožeta Bertonclja Pero proti kladivu. – V: Go-renjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 59 (27. jul. 1999), str. 12.

243 Kroparskim kovačem je vroče / Vlasta Felc. – Podjetje Umetnokovinska obrt. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 41, št. 155 (8. jul. 1999), str. 6.

244 Muzeji radovljiške občine – Kovaški muzej Kro-pa : poročilo o delu v letu 1998 / Saša Florjančič. – Rubrika: Obzorja stroke – poročila. – V: Glas-nik Slovenskega etnološkega društva. – ISSN 0351–2908. – Letn. 39, št. 1 (1999), str. 68–69.

245 Nekatere glasoslovne značilnosti govora Kro-pe na Gorenjskem / Jožica Šofic. – Izvleček ; Summary. – V: Logarjev zbornik / uredili Zinka Zorko, Mihaela Koletnik. – Maribor : Slavistično društvo, 1999. – (Zora ; 8). – ISBN 961–6320–00–9. – Str. 99–108.

246 Pesnica Kristina Šuler dobila zatočišče v Sloven-skih goricah : po stopinjah ozkosrčnega časa : grenka usoda nezakonske matere / Franček Šte-

fanec. – Ilustr. – V: Vestnik. – ISSN 0351–6407. – Let. 51, št. 52 (30.XII.1999), str. 11.

247 Valentin Oblak: Župnijska kronika Krope, 1914–1918 / Janez Šmitek. – V: Borec. – ISSN 0006–7725. – Št. 577–578 (1999), str. 39–55.

2000248 En kovač ograje kuje – v Kropi : umetno ko-

vaštvo v Kropi se upira modernemu »železo-krivstvu« / Primož Knez. – Ilustr. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 50, št. 133 (18. maj 2000), str. 34.

249 Govori in govorci Lipniške doline in Dobrav : vsaka vas ima svoj glas / Jožica Škofic. – Ilustr. – Bibiliografija. – V: Radovljiški zbornik. – ISSN 1318–2986. – 2000, str. 220–233.

250 Kropa ima kulturno turistični vodnik : pred kovaškim šmarnom / C. Zaplotnik. – Kropa, kulturno turistični vodnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 51 (30. jun. 2000), str. 4.

251 Kroparski vzdevki / Jožica Škofic. – Izvleček ; Abstract ; Summary. – Opombe z bibliografijo tekoče pod besedilom. – V: Traditiones. – ISSN 0352–0447. – Letn. 29, št. 1 (2000), str. 115–123.

252 Med talesenimi je bil tudi Jure Košir : telesen so v Krop spet naredl goland / Urša Peternel. – Ilustr. – Pokal kolednik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 3 (11. jan. 2000), str. 6.

253 Na bajerju se je gugalo več kot osemdeset sve-tlečih barčic : kroparsko spuščanje luči v vodo / Vlasta Felc. – Ilustr. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 42, št. 61 (14. mar. 2000), str. 7.

254 Nagrajena črnilnik in svečnik / V. F. – Ilust. – Na-grado Združenja spominkarjev Slovenije in Turi-stične zveze Slovenije za turistične spominke je prejelo tudi podjetje Umetnokovaška obrt UKO Kropa. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 42, št. 225 (27. sept. 2000), str. 9.

255 Od krajevnega govora h knjižnemu jeziku v literarnem delu / Jožica Škofic. – V: Sodobna slo-venska narečna poezija; Ciril Kosmač in razvoj povojne slovenske proze / Slovenski slavistični kongres v Kopru, 5. – 7. oktober 2000. – [Koper : Slavistično društvo Slovenije, 2000]. – [1]f.

256 Okoli Krope : povabilo k ogledu – s Koledarjem PD v rokah / Janez Šmitek. – Ilustr. – V: Pre-šernov koledar. – ISSN 0556–1418. – Letn. 52 (2000), str. 146–153.

257 Panoramska cesta okrog Jelovice : Železniki, Dražgoše, Jamnik, Kropa / Drago Kralj. – Ilustr. – V: Slovenske novice. – ISSN 0354–1088. – Letn. 10, št. 44 (23. feb. 2000), str. 15.

258 Priznanje svečniku in črnilniku iz Krope : v UKO Kropa izdelali nagrajeni turistični spomi-nek / Urša Peternel. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 76 (26. sep. 2000), str. 8.

259 Slovenska peč, najstarejši tehniški spomenik : tehniška dediščina / Tadej Brate. – Fotogr. – V:

135

Gea. – ISSN 0353–782X. – Letn. 10, št. 11 (no-vember 2000), str. 57.

260 Slovenski fizik v Pasadeni : dr. Dušan Petrač / Dušan Petrač ; pogovarjal se je Edvard Kobal. – Ilustr. – V: Gea. – ISSN 0353—782X. – Letn. 10, št. 8 (avg. 2000), str. 68–69.

261 UKO Kropa je lani posloval z dobičkom : težko delo, ki ne prinaša velikih zaslužkov / Marija Volč-jak. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 34 (28. apr. 2000), str. 7.

262 UKO Kropa uspešno skozi minulo leto / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 42, št. 85 (11. apr. 2000), str. 7.

263 Dežela in Dobrave med Jelovico in Karavanka-mi / Nadja Gartner-Lenac. – Ilustr. – Literatura. – V: Radovljiški zbornik. – ISSN 1318–2986. – (2000), str. 35–55.

264 Utrip nekdanjih časov v okolju starodavne Kro-pe : kovaški šmaren / C. Zaplotnik. – V: Gorenj-ski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 52 (4. jul. 2000), str. 4.

265 Več turizma in razvoj kmetijstva : program CR-POV za desni breg Save / C. Zaplotnik. –V: Go-renjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 86 (3. nov. 2000), str. 10.

266 Zamisel muzealcev : vodnik, kakršnega Kropa še ni imela / Vlasta Felc. – Novi kroparski vod-nik, ki je tudi slikovno bogat, predstavlja tisto, kar je v Kropi mogoče tudi doživeti. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 42, št. 144 (23. jun. 2000), str. 7.

267 Župnija Kropa / Anton Vidmar. – Ilustr. – V: Ra-dovljiški zbornik. – ISSN 1318–2986. – (2000), str. 378.

2001268 Dežela in Dobrave med Jelovico in Karavanka-

mi : občina Radovljica / Majda Odar. – Ilustr. – V: Lipov List. – ISSN 0352–4353. – Letn. 43, št. 1 (jan. 2001), str. 4–6.

269 Filip Legat – žlahtni starosta kroparskih žebljarjev : portret stoletnika – in memoriam / Marija Cvetek. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 54, št. 48 (22. jun. 2001), str. 13–15.

270 Hišna imena v Kropi / Jožica Škofic. – Izvleček ; Abstract ; Summary. – Bibliografija in pisni viri: str. 39. – V: Zbornik simpozija ´99 v Pišecah / Simpozij Slovenska lastnoimenskost. – Pišece : Komisija »Maks Pleteršnik« ; Novo mesto : Tiskar-na Novo mesto, Dolenjska založba, 2001. – ISBN 961–6297. – Str. 21–40.

271 Iz kroparske umetnokovaške terminologije / Jožica Škofic. – Ilustr. – Zusammenfassung. – Bibliografija: str. 88. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 77–88.

272 Kovinarska šola v Kropi / Tatjana Dolžan Eržen. – Ilustr. – Ob 100. obletnici rojstva Joža Berton-clja. – Zusammenfassung. – Bibliografija: str. 76. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 61–76.

273 Kovaški muzej = Iron Forging Museum : Kro-

pa. – V: Muzeji na Gorenjskem = Museums of Gorenjska / [gradivo pripravil uredniški odbor Mirina Zupančič...[et al.] ; prevajalci Monika Kokalj—Kočevar...[et al.] ; fotografije Miran Kambič... [et al.]. – 3. izd. – [Slovenija] : Muzeji Gorenjske, 2001 (Kranj : Žnidarič). – str. 17.

274 Kroparske zgodbe Joža Bertonclja / Zmago Šmi-tek. – Bibliografija: str. 16. – Zusammenfassung. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1, št. 1 (2001), str. 13–16.

275 Linhartovo plaketo podelili kroparskim pevcem : pečat občine je prejela Zlata Gašperšič Ognja-novič, medalje AMD Radovljica, Niko Rupel in Elizabeta Demšar Zupan, študentsko nagrado pa Samo Pirc / U. P. ; foto Tina Dokl. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 54, št. 97 (11. dec. 2001), str. 5.

276 Narečno besedje v Kroparskih zgodbah / Jožica Škofic. – Zusammenfassung. – Bibliografija in viri: str. 28–29. – Opombe pod besedilom. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 17–19.

277 O jezikovnem urejanju Kroparskih zgodb / Joži-ca Škofic. – V: Kroparske zgodbe / pripoveduje Joža Bertoncelj. – Kropa : Tomco, 2001. – ISBN 961–90928–0–5. – Str. 158–161.

278 O ptičjem lovu in ptičarstvu po kroparsko / Jožica Škofic. – Fotogr. – Bibliografija in pisni viri: str. 166–167. – Izvleček ; Abstract ; Povzetek ; Summary. – V: Slovenski jezik. – ISSN 1408–2616. – Št. 3 (2001), str. [135]–168.

279 Od krajevnega govora h knjižnemu jeziku v literarnem delu / Jožica Škofic. – Povzetek ; Abstract. – Bibliografske opombe na koncu prispevka. – Bibliografija in viri: str. 128. – V: So-dobna slovenska narečna poezija ; Ciril Kosmač in razvoj povojne slovenske proze / Slovenski slavistični kongres, Koper, [5. – 9. oktober] 2000. – Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2001. – (Zbornik Slavističnega dru-štva Slovenije, ISSN 1408–3043 ; 11). – ISBN 961–243–378–0. – 2001, str. [115]–130.

280 Poslovanje z dobičkom : v UKO Kropa še kar vztrajajo pri ročni izdelavi kovaških izdelkov. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Letn. 51, št. 83 (27. mar. 2001), str. 13.

281 Predstavitev Krope in kovaštva : novi prispevki k prepoznavnosti Krope / Igor K. – Predstavi-tev treh publikacij, ki so izšle v okviru projekta Kroparska kovaška delavnica. V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 54, št. 82 (19. okt. 2001), str. 14.

282 Rokodelstvo da izdelku dušo : Umetnokovaška obrt UKO: kovač je težak poklic / Vlasta Felc. – Ilustr. – V: Delo. – ISSN 03507521. – Letn. 43, št. 53 (6. mar. 2001), str. 7.

283 Samo ven ga pelji, hudiča, če ne, ne bom več vstal : glasilo Kovaškega muzeja Kropa : ob stoletnici rojstva umetniškega kovača Joža Ber-tonclja / Eva Senčar. – Portret. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 54, št. 52 (6. jul. 2001), str. 14–15.

136

284 Seznam narečnih besed v Kroparskih zgodbah / Jožica Škofic. – V: Kroparske zgodbe / pripo-veduje Joža Bertoncelj. – Kropa : Tomco, 2001. – ISBN 961–90928–0–5. – Str. 162–174.

285 Študijski krožek Kroparsko umetno kovaštvo : pomen ustnega vira pri raziskovanju kroparske zgodovine / Metka Kavčič. – Ilustr. – Ob 100. obletnici rojstva Joža Bertonclja. – Zusammen-fassung. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 89–92.

286 Umetno kovaštvo v Kropi (1901–1991) / Saša Florjančič. – Ilustr. – Ob 100. obletnici rojstva Joža Bertonclja. – Bibliografija: str. 59. – Zusam-menfassung. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 51–60.

287 Žmitek, Peter / A. Kle. – V: Enciklopedija Slove-nije / [glavni urednik Marjan Javornik. – Ljub-ljana : Mladinska knjiga, 1987–2002. – ISBN 86–11–14288–8. – Zv. 15: Wi–Ž (2001), str. 373.

2002288 Anton Dermota (4.6.1910 – 22.6.1989) / [Franc

Križnar]. – Portret. – V: Sto slovenskih glasbe-nikov / Franc Križnar. – Ljubljana : Prešernova družba, 2002. – (Sto slovenskih ; knj. 23). – ISBN 961–6186–61–2. – Str. 34–35.

289 Bertoncljevina : Joža Bertoncelj (1901–1976) je bil kovač umetnik, ki je med vsemi slovenskimi kovači železo najbolj povzdignil. V počastitev stote obletnice mojstrovega rojstva je izšel Vi-genjc, glasilo Kovaškega muzeja v Kropi. Drago-cen kulturni podvig je bil tudi ponatis njegovih Kroparskih zgodb, ki jih je izdal v samozaložbi leta 1973 / Dežman Jože ; fotografije arhiv Franceta Jelenca. – Ilustr. – V: Albert. – ISSN 1580–2957. – Letn. 3, (jun. 2002), str. 44–46.

290 Bogata kroparska dediščina / Tatjana Dolžan Eržen. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 75–81.

291 Častni senator dr. Dušan Petrač : zlata, srebrna in bronasta odličja UM, rektorjeve in Perlachove nagrade / (pz). – Ilustr. – Podelitev nagrad ob praznovanju rektorjevega dne Univerze v Mari-boru. – V: Večer. – ISSN 0350–4972. – Leto 58, št. 235 (11. okt. 2002), str. 11.

292 Kaj in kako delamo, kaj načrtujemo v Kovaškem muzeju / Verena Štekar-Vidic. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 71–74.

293 Kako rešiti osiješko letovišče / Katja Dolenc. – V: Gorenjski glas.– ISSN 0352–6666. – Leto 55, št. 89 (19. nov. 2002), str. 4.

294 Knjiga o govoru Krope u Sloveniji : (Jožica Ško-fic, Govorica jih izdaja, Javni zavod Linhartova dvorana Radovljica, Kropa, 2001) / Josip Lisac. – Ocena knjige: Škofic Jožica. Govorica jih izda-ja (2001). – V: Kaj. – ISSN 0435–1116. – God. 35, br. 3 (2002), str. 117.

295 Kovaški muzej v Kropi, prvi tehniški muzej na Slovenskem / Vladimir Vilman. – Bibliografi-ja: str. 16–17. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 9–17.

296 Kovaški muzej, muzej, vreden ogleda / Metka Kavčič. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 83–87.

297 Kroparji imajo nov letni bazen : ob veliki pod-pori občine Radovljica so po osmih mesecih popolnoma prenovili letni bazen v Kropi. Vsak dan pričakujejo nekaj tisoč kopalcev, ki se bodo kopali po sprejemljivih cenah / Darinka Sedej. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 45 (11. jun. 2002), str. 1.

298 Kroparski vedež inženir Janez Šmitek / Jože Dež-man. – Portret. – Bibliografija: str. 107. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 101–107.

299 Občina večinska lastnica Klinarjeve hiše / C. Z. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 89 (19. nov. 2002), str. 4.

300 Obnova fasade na Pibrovčovi oz. Petračevi hiši, Kropa št. 13 / Vladimir Knific. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 99–100.

301 Ohranjanje tehniške kulturne dediščine / Joža Eržen. – Bibliografija: str. 93. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 89–93.

302 Ohranjanje železarske sledi : v Kropi bodo do 29. novembra na ogled dela varilcev, kovačev in livarjev / Maja Roš. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 44, št. 280 (5. dec. 2002), str. 7.

303 [Petdeset] 50 let Kovaškega muzeja / Saša Florjančič.

– Bibliografija: str. 37–40. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 2 (2002), str. 19–40.

304 [Petdeset] 50 let Kovaškega muzeja v Kropi / Katja Dolenc.

– Ob odprtju razstave 50 let Kovaškega muzeja v Kropi ob 50. obletnici delovanja muzeja. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 49 (28. jun. 2002), str. 1.

305 [Petdeset] 50 let Kovaškega muzeja v Kropi : zakladi sloven-

skih muzejev / Saša Florjančič ; fotografija Miran Kambič. – Ilustr. – V: Gea. – ISSN 0352–782X. – Letn. 12, št. 9 (sept. 2002), str. 6.

306 Pismo profesorja Necker-Saussura o železovih rudnikih na Kranjskem Alexandru Brongniartu = Extrait de la Lettre de M. le professeur Ne-cker-Saussure a M. Alexandre Brongniart, au sujet des breches en méme temps osseuses et ferrugineuses des mines de fer de la Carniole / Franc Cimerman. – Ilustr. – Literatura: str. 423. – V: Proteus. – ISSN 0033–1805. – Letn. 64, št. 9/10 (maj–jun. 2002), str. 417–423.

307 Pol stoletja Kovaškega muzeja : za jubilej so v kovaškem muzeju uredili dodatne prostore in priložnostno razstavo / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 44, št. 146 (28. jun. 2002), str. 7.

308 Spomin na Joža Bertonclja / Joža Eržen. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 1 (2001), str. 31–35.

309 Poročilo o delu Kovaškega muzeja v letu 2001 / Saša Florjančič. – Ilustr. – V: Glasnik Slovenskega etnološkega društva. – ISSN 0351–2908. – Letn. 42, št. 1/2 (2002), str. 77–78.

137

310 Ta leseni smučarji : srečanje starih smučarjev v Kropi / foto Vojko Klančar. – Fotogr. – V: Bloški korak. – ISSN C503–7956. – Letn. 3, št. 2 (marec 2002), str. 13.

311 Talesen so spet naredl´ goland : tekma za Pokal kolednik in Pokal svinjska glava v Kropi / Urša Pet-ernel ; foto Aljoša Korenčan. – Ilustr. – V Kropi so smučali v starodavnih oblačilih in smučarski opre-mi. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 4 (15. jan. 2002), str. 12.

312 Umetno kovaštvo je doma v Kropi : likovni sa-morastniki, ustvarjalci v kovini razstavljajo v Ko-vaškem muzeju v Kropi / Igor Kavčič. – Ilustr. – V petek je bila v Kovaškem muzeju v Kropi od-prta razstava del likovnih samorastnikov ustvar-jalcev v kovini. Nov korak k uveljavitvi Krope kot središča umetnega kovaštva v Sloveniji. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 95 (10. dec. 2002), str. 8.

2003313 Čigar je zemlja, tega je ruda, ali Komu je pripa-

dalo bogastvo Hada / Irena Lačen—Benedičič. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 13–21.

314 Devet sonc za veliko srečo : v družini Medižev-čevih iz Krope je devet otrok. Najmlajša Špelca je dan po božiču dopolnila eno leto, najstarejši Andrej je enaindvajset let starejši. Vmes jih je še sedem. Polni pričakovanj so se tudi letos pri-pravljali na najlepši družinski praznik / Renata Škrjanc. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 102 (30. dec. 2003).

315 Dediščina kroparskega rudarjenja / Tatjana Dolžan Eržen. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 23–29.

316 Geologija Lipniške doline z geološkim krožkom Bobovec / Peter Urbanija. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 79–84.

317 Govorica jih izdaja / Jožica Škofic. – V: Perspek-tive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo / [Slovenski slavistični kongres, Bled, 2. – 4. oktober 2003]. – Ljubljana : Slavistično dru-štvo Slovenije, 2003. – (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, ISSN 1408—3043 ; 14). – ISBN 961–91015–1–0. – Str. 368–369.

318 Jeloviška dediščina / Joža Eržen. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 31–33.

319 Kalcit iz Peči pri Kropi / Miha Jeršek. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 75–78.

320 Kamnine in fosili (radiolariji) iz kamnoloma Kamna Gorica / Dragomir Skaberne, Špela Go-ričan, Jože Čar. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 85–99.

321 Kovaški praznik Kroparjev / Renata Škrjanc ; foto Tina Dokl. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 53 (8. jul. 2003), str. 1.

322 Kroparske zgodbe / Jožica Škofic. – V: Perspek-tive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo / [Slovenski slavistični kongres, Bled, 2.

– 4. oktober 2003]. – Ljubljana : Slavistično dru-štvo Slovenije, 2003. – (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, ISSN 1408–3043 ; 14). – ISBN 961–91015–1–0. – Str. 369–370.

323 Mineralne surovine za gradbeništvo v Lipniški dolini / Simon Pirc. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 101–108.

324 Narečno kovaško strokovno besedje in Sloven-ski lingvistični atlas / Jožica Škofic. – V: Sloven-ski dialekti v stiku / [urednici Rada Cossutta, Karin Marc Bratina]. – Koper : Univerza na Primorskem, Znanstveno raziskovalno središče, 2003. – F. 12.

325 O zemljepisnih imenih Krope, Lipnice, Kamne Gorice in Dobrav / Jožica Škofic. – Summary. – Opombe na koncu prispevka. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 109–121.

326 Obisk frankfurtskega geologa Friedricha Kinkeli-na v Kropi in okolici poleti 1888 / Franc Cimer-man. – Opombe na koncu prispevka. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Leto 3 (2003), str. 41–43.

327 Pismo profesorja Necker-Saussurja Alexandru Brongniartu o železovih rudnikih na Kranjskem / Franc Cimerman. – Opombe na koncu pri-spevka. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Leto 3 (2003), str. 35–40.

328 Poženi Helena, poženi... : »Počak´, počak´, da najprej zavijem,« se je slišalo s proge. V pravi zimski idili z nekaj sonca, veliko snega in še več mraza, je na 5. tekmi za pokal Koledniki v Kropi nastopilo 65 ljubiteljev starodavnega smučanja iz različnih koncev Slovenije / Igor Kavčič. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 4 (14. jan. 2003), str. 5.

329 »Rado se zgodi, da gredo noge po svoje« / Vlasta Felc. – Ilustr. – 5. tekmovanje starodobnih smu-čarjev za pokal Koledniki v izvedbi kluba talese-nih Kropa. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 45, št. 9 (13. jan. 2003), str. 5.

330 Raziskovanje narečne terminologije v času glo-balizacije = Exploring dialectal terminology at the time of globalization / Jožica Škofic. – V: Pov-zetki / Znanstveno srečanje Terminologija v času globalizacije, Ljubljana, 6. in 7. junija 2003 = Sci-entific Conference Terminology at the Time of Globalization, Ljubljana, 6th and 7th June 2003. – Ljubljana : Inštitut za slovenski jezik Frana Ra-movša, ZRC SAZU, [2003]. – Str. 14.

331 Riglerjeve Akcentske variante in naglasne razli-čice v moški sklanjatvi kroparskega govora / Jo-žica Škofic. – Summary. – Bibliografija: str. 116. – V: Glasoslovje, besedoslovje in besedotvorje v delih Jakoba Riglerja / [uredili Zinka Zorko, Mi-haela Koletnik]. – Maribor : Slavistično društvo, 2003. – (Zora ; 25). – ISBN 961–6320–18–1. – Str. 108–117.

332 Rudne jame in rudarski rovi Jelovice / Janez Šmitek. – V: Vigenjc. – ISSN 1580–6529. – Letn. 3 (2003), str. 7–12.

333 Rudniki nekoč življenje, danes zgodovina : nova številka Vigenjca in zanimiva razstava o zemelj-

138

skih bogastvih Lipniške doline / Igor Kavčič ; foto Gorazd Kavčič. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352—6666. – Letn. 56, št. 57 (22. jul. 2003), str. 7.

334 UKO Kropa ostaja kroparski : večinski lastnik pod-jetja UKO Kropa je radovljiški Rubico / Renata Škr-janc. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 56 (18. jul. 2003), str. 15.

335 V Kropi razstava Lize Hribar / I. K. – V: Gorenj-ski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 99 (16. dec. 2003), str. 5.

336 V Kropi so spustili luči v vodo : na bajerju je za-plavalo okoli 140 barčic, pa tudi v Kamni Gorici na vaškem potoku / Vlasta Felc. – Ilustr. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 45, št. 58 (12. mar. 2003), str. 7.

337 V Kropo in na višine nad njo : Skozi veličasten hribovski amfiteater pod Jelovico teče reka, ki je nemirna kot krop v loncu. Zato se je reke oprijelo ime Kroparica, kraja ob njej pa Kropa / [besedilo in fotografiji] Dario Cortese. – Ilustr. – V: Naša žena. – ISSN 0350–9737. – Letn. 63, št. 12 (dec. 2003), str. 32–33.

338 Zemljepisna lastna imena na Dobravah med do-linama Lipnice in Save / Jožica Škofic. – V: Bese-doslovne lastnosti slovenskega jezika – slovenska zemljepisna imena. – [S.l.] : Društvo Pleteršniko-va domačija : Strokovni odbor, [2003]. – [1]f.

339 Železo in ogenj za praznovanje / Renata Škrjanc ; foto Tina Dokl : v Kropi so minuli konec tedna pripravili Kovaški šmaren, na katerem so obudi-li utrip minulih časov. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 53 (8. jul. 2003), str. 4.

2004340 Diafilma o zlatih kroparskih časih : “lahko trdim,

da omenjeni film predstavlja najboljši predvojni filmski dokumentarec pri nas,” razmišlja njegov restavrator Borko Radešček / Igor Kavčič. — Ilustr. — K letošnjim Dnevom Evropske kulturne de-diščine se je Kovaški muzej v Kropi pridružil s predstavitvijo Diafilma o zgodovini kroparskega železarstva in razvoju Kovinarske zadruge Plamen v Kropi, ki ga je letos pomladi restavriral Borko Radešček. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Leto 57, št. 77 (28. sep. 2004), str. 9.

341 Klicar nove Evrope : novi zvon pri kroparski “ka-pelci” / Joža Eržen. – Ilustr. V: Družina. – ISSN 0416–3885. – Letn. 53, št. 20 (16. maj 2004), str. 2.

342 Konec tedna že osmi kovaški šmaren : v Kropi se bo spet slišal zven kladiva in nakovala, manj-kalo ne bo niti pristne kroparske govorice / Primož Knez. – V: Dnevnik. – ISSN 1318–0320. – Leto 54, št. 177 (1. jul. 2004), str. 11.

343 Kovaški šmaren : v Kropi se začenja tradicional-na prireditev Kovaški šmaren. Nova gledališka predstava, kovaška kolonija in filma o zgodo-vini kroparskega železarstva / Renata Škrjanc. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Leto 57, št. 52 (2. jul. 2004), str. 8.

344 Kovaški šmaren bil je živ : umetnine kovaške ko-lonije tudi na Dunaju. Premierna predstavitev diafilmov o zgodovini kroparskega železarstva / Renata Škrjanc ; foto Tina Dokl. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Leto 57, št. 53 (6. jul. 2004), str. 32.

345 Kropa srce umetnega kovaštva : pretekli petek je društvo Kropp – Kropa v Višji tehniški šoli v Borovljah predstavilo zbornik Academia Crop-pensis in razstavo izdelkov s kroparske kovaške kolonije / Jože Košnjek. – Portreti. – V: Gorenj-ski glas. – ISSN 0352–6666. – Leto 57, št. 15 (24. feb. 2004), str. 4.

346 Slovenec, ki živi med Kropo in vesoljem : sloven-ski znanstvenik, ki onstran luže pomaga iskati planete, podobne Zemlji / Damjan Franz. – Por-tret. – V: Nedeljski dnevnik. – ISSN 1318–0339. – Letn. 43, št. 2218 (18. jul. 2004), str. 14–15.

1.3. SERIJSKE PUBLIKACIJE347 Plamen. – Kropa : SŽ–Tovarna vijakov „Plamen“,

1972–1989. – 30 cm348 Vigenjc : glasilo Kovaškega muzeja v Kropi. – Ra-

dovljica (Linhartov trg 1) : Muzeji radovljiške občine, 2001–. – 30 cm

349 Zadrugar : glasilo “Prve žebljarske in železoobrt-ne zadruge v Kropi in Kamnigorici”. – Leto 1, št. 1 (16. nov. 1933) – leto 2, št. 10–11 (nov. 1935); leto 3, št.1–4 (feb. 1940–feb. 1941); leto 4, št. 5 (feb. 1941); leto 5, št. 2 (16. nov. 1946). – V Kro-pi : Zadruga, 1933–1946 (Tiskarna Tiskovnega društva). – 25 cm

Urednika Joža Gašperšič in Justin Ažman. – Pod-naslov od 1940 “Glasilo ‘Plamena’ kovinarske zadruge v Kropi”. – Občasno

1.4 SLIKOVNO GRADIVO1995

350 Vode 1996 [Slikovno gradivo] / oblikovanje Žare Kerin in Matjaž Lazar ; fotografije Bogdan Klad-nik. – Ljubljana : Kompas MTS, [1995] (Kranj : Gorenjski tisk). – 1 koledar (13 listov) : barve ; 45 x 62 cm

2002351 Mi smo pa – od tu doma [Slikovno gradivo] :

2003. – [S.l. : s.n., 2002] ([Celje] : Fotolik). – 1 koledar (14 listov) : barve ; 40 x 46 cm

Koledar z umetnostnimi reprodukcijami Janeza Medveška. – Poleg slik pesmi. – Na zadnji strani besedilo J. Medveška, naslovi in podatki slik ter fotografija slikarja z A. Šuštarjem

2003352 Umetnost kovanja [Slikovno gradivo] : Kropa

2004 / oblikovanje Klemen Rodman ; fotografi-je Žiga Miljavec. – Kropa : Društvo za ohranjanje

139

kulturne in zgodovinske dediščine Kropp, 2003 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). 1 koledar (14 listov) : barve ; 22 x 18 cm

1.5 KARTOGRAFSKO GRADIVO1991

353 Gozdnogospodarska karta 1990–1999 [Karto-grafsko gradivo] : K. o. Zaloše, Dobrava, Kamna Gorica, Kropa, Češnjica. – 1 : 10.000. – [S.l. : s.n., 1991]. – 1 zvd. : barve ; 87 x 62 cm na listu 100 x 71 cm

1.6 NOTNO GRADIVO1990

354 Preč je zdej to staro leto [Glasbeni tisk] / [zbral in uredil Egi Gašperšič]. – [Ljubljana : s. n.], 1990 (Robo plast). 75 str. : ilustr. ; 30 cm

2.0 KAMNA GORICA

2.1 MONOGRAFIJE

1859355 Spomin na zlato mašo in slovesno obhajanje

godu visokočastitega Jerneja Uršiča, fajmoštra v Kamni gorici itd., 24. velikega srpana 1859. – [S. l. : s. n., 1859?] (v Ljubljani : Jožef Blaznik). – 15 str. ; 19 cm

1876356 Dr. Lovro Toman. – [Ljubljana] : Založila in iz-

dala Matica slovenska v Ljubljani, 1876 ([Ljub-ljana] : Natisnili J. Blaznikovi dediči v Ljubljani). – 180, [3] str., [1] list s tablom ; 23 cm.

Tomanovo življenje / Popisal Andrej Praprotnik : str. 3–78

357 Dr. Lovro Toman. – V Ljubljani : Matica sloven-ska, 1876. – 180 str., 1 sl. ; 22 cm

Vsebina: Tomanovo življenje / popisal Andrej Praprotnik Tomanove pesmi358 Dr. Lovro Toman. – V Ljubljani : Matica sloven-

ska, 1876. – 180 str., 1 sl. ; 24 cm Izdaja na boljšem papirju in v večjem formatu Vsebina: Tomanovo življenje / popisal Andrej Praprotnik Tomanove pesmi

1928359 Lovski spomini : Vladimira Kapusa. – Kropa :

samozal., 1928 ( v Ljubljani : M. Horvatin). – 120 str. , 20 cm

1934360 Naši misijonarji : iz prejšnjih stoletij (jezuitje

Mesar, Kapus, Ratkaj) / spisal I. M. – V Ljubljani : Unio Cleri, 1934. – 75 str. : ilustr. ; 19 cm. – (Unio cleri missionaria pro Jugoslavia ; knj. 8)

Kazalo

1977361 [Petindvajset] 25 let zavoda Matevža Langusa Kamna gorica /

[uredila Santina Bezjak ; fotografije Slavko Ven-gar]. – Kamna gorica : Zavod Matevža Langusa, [1977] (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – 33 str. : ilustr. ; 21 cm

1979362 Geokemične značilnosti keratofirsko-spilitne

asociacije : spremembe triadnih vulkanskih ka-menin na sirsem območju Selc in Kamne Gori-ce : 3. faza. – Projekt mezozoik. – Ljubljana : RSS, 1979. – 35 str.

Številka pogodbe: C–215–7728–78

1988363 In rodila se je pesem... / Ana Solce ; [besedila

pregledala, uredila in dopolnila Olga Kavzar]. – Kamna gorica : Ana Solce, Dom slepih Stara Loka, 1988 (Ljubljana : Pleško). – 111 str. : ilustr. ; 21 cm

Tiraž 200. – Beležka o piscu: str. 108

1989364 Deponijski plin na področju opuščene gramo-

znice ob cesti Radovljica–Kamna Gorica : stro-kovno poročilo / Emil Žerjal, Igor Gros. – Mari-bor : ZZV, 1989. – 14 str. + 2 cit. lit.

365 Distribucija CaCO3 v ležišču tehničnega gradbe-nega kamna Velika Pirešica / nosilec Iskra Miran s sodelavci. Geološke raziskave pobočnega gruš-ča na območju Avžlak nad Ajdovščino za potre-be gradbeništva / nosilec Iskra Miran s sodelavci. Geološke raziskave dolomita na Prevalu Drnulk nad Čepovanom / nosilec Iskra Miran s sode-lavci. Geološke raziskave eruptivnih kamnin za potrebe cestogradnje / nosilec Jerše Zmago s so-delavci. – Ljubljana : RSS, 1989. – 1 zv. (loč. pag.). – (Raziskave mineralnih surovin za gradbeno industrijo) (Nekovinske mineralne surovine)Številka pogodbe: C7–6635

1990366 Iz zgodovine osnovne šole v Kamni Gorici, na

Dobravi, na Ovsišah : [ob razstavi novembra 1990] / [tekst Verena Štekar-Vidic]. – [Radovlji-ca] : Muzeji radovljiške občine, 1990 (Radovljica : Knjigoveznica tiskarna). – [24] str. : ilustr. ; 21 x 23 cm

Ov. nasl. – Avtorica navedena v kolofonu. – 200 izv. – Bibliografija: str. [24]

140

1993367 Ivan Varl : [monografija] / [avtor [besedila]

Tatjana Pregl Kobe ; dokumentacija Tatjana Pregl Kobe, Marjan Miklavc, Milenka Pungerčar ; prevod Katarina Poša ; fotografija Egon Kaše]. – Sežana : Kulturni center “Srečka Kosovela”, 1993 (Nova Gorica : Grafika Soča). – 97 str. : več-inoma barvne ilustr. ; 31 cm

Podnasl. v kolofonu. – 500 izv.

1999368 Elaborat o klasifikaciji, kategorizaciji in izraču-

nu zalog tehničnega gradbenega kamna dolo-mita in keratofirja v kamnolomu Kamna Gorica s stanjem 31. 12. 1988 : št.: ip 824/1999 / nosilec naloge Franc Čadež ; sodelavci Mojca Videnič…[et al.]. – Ljubljana : IRGO, december 1999. – 1 zv. (loč. pag.) ; 30 cm : načrti

369 Kamna Gorica na nakovalu časa : ob 500 letnici prve neposredne omembe kraja v pisnih virih / Marjan Kunej ; [prevod povzetka v nemškem in angleškem jeziku Amidas ; fotografije Mihael J. Toman...[et al.]. – Kranj : Gorenjski muzej, 1999 (Žabnica : Pro grafika). – večinoma barvne fo-togr. ; 25 cm. – (Gorenjski kraji in ljudje ; 9)

Spremna beseda / Barbara Ravnik Toman: str. 8–9. – O piscu: str. 223. – Bibliografija: str. 224–227. – Zusammenfassung ; Summary

370 Prostovoljno gasilsko društvo Kamna Gorica : 100 let : 1899–1999 / [avtorji besedil Janko Po-gačnik...[et al.] ; uredila Janko Pogačnik in Mar-jan Kunej ; fotografije dokumentacija PGD Kam-na Gorica, Damijan Kunej in Mihael J. Toman]. – Kamna Gorica : Prostovoljno gasilsko društvo, 1999 (Radovljica : Tiskarna knjigoveznica). – 40 str. : ilustr. ; 21 cm

2000371 Izpod vreč / Valentin Šparovec ; [fotografiji Ani-

ca Tomanič]. – Kamna Gorica : samozal., 2000 (Domžale : Vovk). – 105 str. ; 21 cm

2.2 ČLANKI 1898

372 Zgodovina kamnogoriške fare / Anton Verbajs. – V: Zgodovinski zbornik. – Ljubljana : Martin Pogačar, 1888–1908.

11, št. 42 (1898), stolpec 669–672. 11, št. 43 (1898), stolpec 673–688. 11, št. 44 (1898), stolpec 689–700.

1925373 Poslanci prvega kranjskega deželnega zbora po

padcu absolutizma petdesetih let. – Ilustr. – V: Ilustrirani Slovenec. – Ljubljana : Fran Kulovec, 1924–1932. – 1, št. 37 (1925), str. 3.

1926374 Naša orlovska organizacija (II. del). – Ilustr. – V:

Ilustrirani Slovenec. – ISSN 1580–7967. – Letn. 2, št. 30 (25. 7. 1926), str. 157.

1931375 Kamna Gorica. – V: Gorenjska : letoviška :

industrijska : trgovska : obrtna / uredil Karol Mohorič. – Novo mesto : »Progres«, 1931, str. 203–205.

1970376 Kamna gorica / P. F. – V: Varstvo spomenikov.

– ISSN 0350–9494. – Letn. 13/14: 1968/1969 (1970), str. 255.

1973377 Slikar Matevž Langus na Loškem / Emilijan Cevc.

– V: Loški razgledi. – ISSN 0459–8210. – 20 (1973), str. 137–146.

1975378 Kamna gorica : etnografski spomeniki / P. F. – V:

Varstvo spomenikov. – ISSN 0350–9494. – Letn. 17/19, št. 2 (1975), str. 199.

1979379 Kamna gorica in Bled / Mirko Kambič. – V:

Kronika. – ISSN 0023–4923. – Št. 1 (1979), str. 69–70.

1993380 Monografija o Ivanu Varlu / Marijan Zlobec.

– Ob izidu monografije “Ivan Varl” avtorice Tat-jane Pregl-Kobe. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – 35, št.186 (13.VIII.1993), str. 7. Ilustr.

381 Retrospektivni razstavi slik Ivana Varla : v Kul-turnem domu Srečka Kosovela v Sežani in v Galeriji Šivčeva hiša v Radovljici / Maruša Avgu-štin. – V: Primorska srečanja. – ISSN 0350–5723. – Letn. 18, št. 150 (1993), str. 768–769.

382 V Jelplastu prejeli šele julijsko plačo : hude te-žave v Jelplastu Kamna Gorica / D. Sedej. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 46, št. 89 (16. nov. 1993), str. 5.

1994383 Razvili so prapor : gasilci v Kamni Gorici pro-

slavili 95-letnico / A. Žalar. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 47, št. 54 (12. jul. 1994), str. 4.

1995384 Kamna Gorica / Maja Topole ; [fotografija Jože

Hanc]. – V: Krajevni leksikon Slovenije / [pri-prava in urejanje] Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik. – Ljubljana : DZS, 1995. – ISBN 86–341–1141–5. – Str. 180.

385 Marcus Antonius Kappus: the first Slovenia—born poet in America / Janez Stanonik. – O la-tinski pesnitvi M. A. Kappusa na čast španskemu kralju Filipu V. – Povzetek. – V: Acta neophilolo-gica. – ISSN 0567–784X. – 28 (1995), str. 59–68.

141

386 Matevž Langus / Emilijan Cevc. – Bibliografija. – Povzetek v nem. in it. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovarna vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 138–147.

387 Občina zaračunava, cestno podjetje se pritožuje : spor zaradi kamnoloma v Kamni Gorici / C. Za-plotnik. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 48, št. 27 (4. apr. 1995), str. 13 = Dežela 13.

388 Slikarja Carlo Cignani in Matevž Langus / Kseni-ja Rozman. – Ilustr. – V: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta. – ISSN 0351–224X. – Let. 31/32 (1995/1996), str. 103–107.

389 Spomini na vigenjc / Urška Šprogar. – Tomanova hiša v Kamni Gorici. – V: Naš dom. – ISSN 0547–3039. – Letn. 29, (avg./sept. 1995), str. 4–9.

390 Začetki slovenskega političnega življenja in Lovro Toman / Vasilij Melik. – Povzetek v nem. in ital. jeziku. – V: Kroparski zbornik / [glavna urednica Verena Štekar-Vidic]. – Kropa : Tovar-na vijakov Plamen ; Radovljica : Občina, 1995. – Str. 159–167.

1996391 Kamna Gorica / Maja Topole. – Popravljeno

in dopolnjeno besedilo Krajevnega leksikona Slovenije, 1995. – V: Priročni krajevni leksikon Slovenije / [priprava in urejanje] Milan Orožen Adamič, Drago Perko, Drago Kladnik. – Ljubljana : DZS, 1996. – ISBN 86–341–1719–7. – Str. 141.

392 Toman, Lovro / FB. – Bibliografija. – V: Sloven-ska književnost / [uredili Janko Kos, Ksenija Dolinar in Andrej Blatnik. – Ljubljana : Cankar-jeva založba, 1996. – (Zbirka Sopotnik). – ISBN 86–361–0929–9. – Str. 471.

393 Tudi Vladimir Kappus pl. Pichelstein je bil ubit v XIII. bataljonu / A. Paulin. – V: Slovenec. – ISSN 0354–0960. – Letn. 80, št. 3 (5. jan. 1996), str. 5.

1997394 Lotričevi iz Kamne Gorice so mormoni : na

Gorenjskem živijo tri mormonske družine / U. Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 93 (28. nov. 1997), str. 17.

395 Pisma Josipine Urbančič in Lovra Tomana ob veliki noči / Nataša Budna Kodrič. – V: Tretji dan. – ISSN 1318–1238. – 26, št. 5–6 (231–232) (maj–junij 1997), str. 144–145.

396 “Pogumni Leonida, sin slovenske Šparte” : poli-tik in (ali) pesnik? / Marijan Rupert. – Portret. – O Lovru Tomanu (10. avgust 1827 – 1870). – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Let. 39, št. 187 (14.VIII.1997), str. 13–14.

397 Prostora za deset dvoran, ne premorejo pa niti ene : obisk v Kamni Gorici / Cveto Zaplotnik. – Gorenjski glas na obisku v krajevni skupnosti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 50, št. 30 (15. apr. 1997), str. 8–9.

1998398 Bolj ta stare sorte človek : Valentin Šparovec, do-

mačin iz Kamne Gorice / U. Peternel. – Portret. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 60 (4. avg. 1998), str. 18.

399 Kamni Gorici so rekli kar male Male Benetke : branje v čast 500-letnice prve neposredne omembe Kamne Gorice v pisnih virih / Marjan Kunej ; [pogovarjala se je U. Peternel. – Portret. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 60 (4. avg. 1998), str. 17.

400 Spominska plošča slikarju Varlu. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 85 (30. okt. 1998), str. 6.

401 Svetloba in globoko doživetje : spominjamo se Ivana Varla / Eva Senčar. – Ob odkritju spomin-ske plošče na rojstni hiši v Kamni Gorici. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 51, št. 86 (3. nov. 1998), str. 6.

1999

402 Cvetkova fužina – sekirarica : tehniška dedišči-na / Tadej Brate. – V: Gea. – ISSN 0353–782X. – Letn. 9, št. 4 (apr. 1999), str. 28.

403 Gorenjski kraji in ljudje / Jože Dežman. – Ilustr. – Izbor iz gorenjskih zbornikov (Kamna Gorica, Preddvor, Bohinj). – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 102 (24. dec. 1999), str. 15.

404 Marcus Antonius Kappus / (J.S.). – V: Slovenska izseljenska književnost / uredila Janja Žitnik s sodelovanjem Helge Glušič. – Ljubljana : ZRC : Rokus, 1999. – ISBN 961–6182–69–2. – Zv. 2: Severna Amerika, str. 411–412.

405 Radovljica praznuje : priloga Gorenjskega glasa ob občinskem prazniku. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 52, št. 62 (6. avg. 1999), str. 20–21.

406 Slovenians in the USA / Marjan Drnovšek. – V: SLO weekly. – ISSN 1318–3001. – (Jun. 1999), str. 13 (special edition).

407 Slovarček narečnih izrazov/lokalizmov iz Kam ne Gorice / [zbral] Valentin Šparovec ; [jezikovno pregledala in slovarček preuredila] Jožica Škofic. – V: Kamna Gorica na nakovalu časa / Marjan Kunej. – Kranj : Gorenjski muzej, 1999. – (Gorenjski kraji in ljudje ; 9). – ISBN 961–90311–4–8. – Str. 213–217.

408 Toman Lovro / Stane Granda. – Bibliografija. – V: Enciklopedija Slovenije / [glavni urednik Marjan Javornik. – Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987–2002. – ISBN 86–11–14288–8. – Zv. 13: Š–T (1999), str. 276.

2000409 »Barčice« in »gregorčki » v pozdrav pomladi : ko

pride sveti Gregor, vržejo v krajih z obrtniško tradicijo luč v vodo / S. Saje. – Tradicija kavačev, žebljarjev, čevljarjev in krojačev se je ohranila v več grenjskih krajih. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 21 (14. mar. 2000), str. 6.

142

410 Na ruševinah starega zgradili nov dom : Radov-ljica je praznovala, z njo pa tudi Kamna Gorica / Š. Ž. – Ilustr. – Dom krajanov. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 97 (12. dec. 2000), str. 5.

411 Najlepše je bilo ob cerkvenih praznikih : 95 let Tončke Žbontar / Igor K. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 11 (9. feb. 2000), str. 11.

412 Nov dom v Kamni Gorici : ob prazniku radovlji-ške občine / C. Zaplotnik. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 53, št. 96 (8. dec. 2000), str. 5.

413 Priznanja za občinski praznik : v Kamni Gorici razdelili plakete za dosežke v kulturi, vzgoji in izobraževanju / Vlasta Felc. – V: Delo. – ISSN 0350–7521. – Letn. 42, št. 288 (12. dec. 2000), str. 7.

2001414 Kamna Gorica je praznovala svoj prvi krajevni

praznik : Langusovi dnevi v Kamni Gorici od-slej vsako leto okrog 9. septembra / Katja Do-lenc ; foto Gorazd Kavčič. – Ilustr. – Krajani so se odločili praznovati svoj krajevni praznik 9. septembra, na dan, ko se je v Matijevi hiši rodil njihov rojak in znan slovenski slikar Matevž Langus. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 54, št. 71 (11. sept. 2001), str. 4.

2002415 Posebno priznanje domu Matevža Langusa : ob

krajevnem prazniku so pripravili tudi slikarsko kolonijo, v kateri je ustvarjalo osem slikarjev amaterjev / Urša Peternel. – Ilustr. – V: Gorenj-ski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 71 (13. sept. 2002), str. 5.

416 Tovornjaki načenjajo živce : zaradi neznosne-ga prometa tovornjakov, polnih materiala iz kamnoloma v Kamni Gorici, prebivalcem vasi od Lipnice do Bistrice počasi popuščajo živci. Tovornjaki mimo grmijo od pol šestih zjutraj do noči, v petek in svetek... / Urša Peternel. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 55, št. 73 (20. sept. 2002), str. 4.

2003417 Jubilej duhovnika Valentina Tomana / J. K. ; foto

Gorazd Kavčič. – Portreti. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0352–6666. – Letn. 56, št. 14 (18. feb. 2003), str. 6.

418 Odšel je dr. Vinko Rozman... / Mirko Geršak. – V: Les. – ISSN 0024–1067. – Let. 55, št. 11 (2003), str. 407.

419 Priznanje ambasadorju : ob Langusovih dnevih priznanja krajanom. V Kamni Gorici bodo mo-rali obnoviti vodovod in urediti kanalizacijo / Renata Škrjanc ; foto R. Š. – Ilustr. – V: Gorenjski glas. – ISSN 0353–6666. – Letn. 56, št. 71 (9. sept. 2003), str. 3.

420 Vinko Rozman (1938–2003) / Jože Kovač. – Ne-krolog. – V: Delo. – ISSN 0350—7521. – Letn. 45, št. 277 (1. dec. 2003). – ISSN 1580–7584 (1. dec. 2003), str. 14.

421 Zgodba Josipine Turnograjske in Lovra Tomana / Nataša Budna Kodrič. – Zusammenfassung. – Arhivski viri. – Literatura in objavljeni viri. – V: Kronika. – ISSN 0023–4923. – Letn. 51, št. 2 (2003), str. 197–216.

2.3 ZVOČNI POSNETKI2003

422 Slavimo čudež ta [Zvočni posnetek] : stare slo-venske ljudske božične pesmi / [Vokalna skupina Echo]. – Celje : Mohorjeva družba ; Ljubljana : Kul-turno društvo Vokalna skupina Echo, 2003 ([Ljub-ljana] : Racman). – 1 zvočna kaseta : [stereo]

Vsebuje pesmi iz Kamne Gorice.423 Slavimo čudež ta [Zvočni posnetek] : stare

slovenske ljudske božične pesmi / Vokalna o ; [umetniški vodja Nataša Knez]. – Celje : Mohorje-va družba Celje ; Ljubljana : Kulturno društvo Vo-kalna skupina Echo, 2003 ([Ljubljana] : Racman AVS). – 1 CD (44 min, 14 sek) : stereo ; 12 cm

Vsebuje pesmi iz Kamne Gorice.

3.0 DIPLOMSKA DELA, DOKTOR-SKE DISERTACIJE KAMNE GORI-CE IN KROPE

1968424 Geografija doline Lipnice in sosednjih Dobrav

na desnem bregu Save : diplomsko delo / Miros-lav Pretnar. – Ljubljana : [M. Pretnar], 1968. – 94 f. : ilustr. ; 30 cm

1973424 Vpliv industrializacije na življenje delavske

skupnosti v Kropi (1890—1940) : diplomsko delo / Zmago Šmitek. — Ljubljana : [Z. Šmitek], 1973 – 124 f. : ilustr. ; 30 cm

Bibliografija f. 106—109.

1981425 Analiza in dograditev sistema osnov in meril

za vrednotenje dela in delitve sredstev za OD v SŽ Tovarni vijakov “Plamen” Kropa : diplomsko delo [višješolskega študija] / Jozo Galič, mentor Ilija Jurančič. – Kropa : [J. Galič], 1981. – 133 f. : graf. prikazi ; 30 cm

426 Iz ročne obdelave materialnega poslovanja v To-varni vijakov „Plamen“ Kropa na računalniško obdelavo : diplomska naloga [visokošolskega študija] / Zvonka Fajfar ; mentor Zdravko Kalte-nekar. – Ljubno : [Z. Fajfar], 1981. – 113 f. : graf. prikazi ; 30 cm

143

427 Proučitev sistemov vzdrževanja delovnih priprav v Tovarni vijakov »Plamen« Kropa : diplomsko delo [višješolskega študija] / Anton Potočnik ; mentor Branko Peternelj. – Kamna Gorica : [A. Potočnik], 1981. – 77 f. : graf. prikazi ; 30 cm

Bibliografija: f. 771983

428 Programiranje in organizacija varstva delavcev pri delu v delovni organizaciji Slovenske Železar-ne – Tovarna vijakov “Plamen” Kropa, na podlagi analize dela in dejavnikov delovnega okolja ter pokazateljev o bolezni in poškodbah delavcev. : diplomsko delo [višješolskega študija] / Stanislav Habjan ; mentor Mario Kocijančič. – Kropa : [S. Habjan], 1983. – 78 f. : graf. prikazi ; 30 cm

Bibliografija: f. 77–78

1992429 Analiza razvojnih možnosti in dologoročne

usmeritve v “Tovarni vijakov Plamen Kropa” : diplomsko delo visokošolskega študija / Marjan Butorac ; mentor Bogomir Koželj. – Kranj : [M. Butorac], 1992. – 102 f. : graf. prikazi ; 30 cm

Bibiliografija: f. 102

1994430 Analiza uspešnosti poslovanja podjetja “UKO”

Kropa v letih 1992 in 1993 : diplomska naloga poslovne šole / Elizabeta Potočnik. – Ljubljana : [E. Potočnik], 1994. – II, 27 f. ; 30 cm

1996431 Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora

Krope na Gorenjskem : doktorska disertacija / Jožica Škofic. – Ljubljana : [J. Škofic], 1996. – 443 str. : ilustr. ; 30 cm + 1 popr.

Bibliografija: str. 427-–434.

1997432 Geografska oznaka KS Kropa : diplomsko delo /

Mojca Bergant. – Ljubljana : [M. Bergant], 1997. – 112 f. : ilustr., graf. prikazi ; 30 cm

433 Otroštvo kovaških otrok v Kamni Gorici med

obema svetovnima vojnama : diplomska naloga / Lea Zlodej. — Ljubljana : [L. Zlodej], 1997. — 76 f. ; 30 cm

Bibliografija: f. 74—76. — Univ. Ljubljana, Fak. za družbene vede

1998434 Geografija Krope : diplomska naloga / Saša Šle-

gel – Florjančič. – Zg. Lipnica : [S. Šlegel – Flor-jančič], 1998. – 159 f. : ilustr. ; 30 cm

Bibliografija: f. 153–156. – Abstract. – Kazalo

1999435 Kropa v prvih dveh desetletjih XX. stoletja : di-

plomska naloga / Toni Bogožalec. – V Kropi : [T. Bogožalec], 1999. – 151 f. : ilustr. ; 30 cm

2000436 Organizacija vzdrževalnih del v UKO d.o.o. Kro-

pa : diplomsko delo višješolskega študija / Samo Cotelj ; mentor Janez Marolt. – Kranj : [S. Cotelj], 2000. – 79 f.

2001437 Izobraževanje kovačev v UKO Kropa : diplom-

sko delo visokošolskega strokovnega študija / Vesna Ogrinec. – Kranj : [V. Ogrinec], 2001. – 60 f. : ilustr. ; 30 cm Bibliografija: f. 59–60

2002438 Kulturna dediščina Krope v turističnem pro-

duktu “Vsak je sam svoje sreče kovač” : diplom-ska naloga / Nataša Filipčič. – Bled : [N. Filipčič], 2002. – 55 f., [5] f. pril. : ilustr. ; 30 cm

2003439 Predlog prenove vodenja projektov v UKO Kro-

pa d.o.o. : diplomsko delo visokošolskega študija / Samo Cotelj. – Kranj : [S. Cotelj], 2003. – 69 f., [1] f. pril. : graf. prikazi

Bibliografija: f. 69

144

4.0 IMENSKO KAZALO

A. Žalar glej Žalar, AndrejAhačič, Marjana 160Andrejka, Rudolf 3Avguštin, Cene 40, 151Avguštin, Maruša 38, 114, 381Ažman, J. 73B. glej Baš, FranjoBahor, Zdravko 32Basaj, Jože 67, 68, 374Baš, Franjo 7, 8, 74, 75, 104Benedičič, Irena Lačen- glej Lačen-Benedičič, Irena Bergant, Mojca 432Bertoncelj, Joža 15, 54, 77, 96Bertoncelj, Jože glej Bertoncelj, JožaBezjak, Santina 362Bizovičar, Milka 192Bogožalec, Toni 55, 436Brate, Tadej 212, 259, 402Bučić, Vesna 156Budna Kodrič, Nataša 396, 421Butorac, Marjan 429Buttolo, Frančiška 392C. Z. glej Zaplotnik, CeneC. Zaplotnik glej Zaplotnik, CvetoCevc, Emilijan 377, 378, 386Cimerman, Franc 306, 326, 327Cortese, Dario 337Cotelj, Samo 436, 439Cvetek, Marija 269Čadež, Franc 44Čadež, Franci glej Čadež, FrancČop, Dušan 149D. Sedej glej Sedej, DarinkaDermota, Anton 19, 25Dežman, Jože 41, 179, 289, 298, 403Dolenc, Katja 293, 304, 414Dolžan Eržen, Tatjana 272, 290, 315Drnovšek, Marjan 406E. Gašperšič glej Gašperšič, Egi Eržen, Joža 120, 130, 141, 155, 198, 301, 308, 318, 341Eržen, Jože glej Eržen, JožaEržen, Tatjana Dolžan glej Dolžan Eržen, TatjanaFB glej Buttolo, Frančiška Fajfar, Zvonka 426Felc, Vlasta 132, 137, 202, 215, 219, 225, 232, 243, 253, 254, 262, 266, 282, 307, 329, 336, 413Filipič, Nataša 438Fister, Peter 97, 99, 376Florjančič, Saša 43, 61, 64, 227, 244, 286, 303, 305, 309Florjančič, Saša Šlegel – glej Šlegel – Florjančič, SašaFranz, Damjan 346Galič, Jozo 425Gantar – Godina, Irena 106Gartner-Lenac, Nadja 144, 243Gašperič, Egi 17, 62, 101, 140, 354Gašperšič, Eva 35, 38Gašperšič, Joža glej Gašperšič, JožeGašperšič, Jože 9, 41, 80, 82, 83, 84, 85, 86, 88, 89, 90, 91, 92, 95, 182Gašperšič, Marjan 125, 237Gašperšič, Rok 146Geršak, Mirko 418Globočnik, Damir 135, 168Gobec, Matija 128Godina, Irena Gantar – glej Gantar – Godina, Irena Granada, Stane 408Gros, Igor 364 Guzej, Jožica glej Škofic, Jožica

Guzej, Jožica Škofic – glej Škofic, Jožica Habjan, Stanislav 428Hajna, Nadja Zupan- glej Zupan-Hajna, Nadja Hinterlechner-Ravnik, Ana 362Holynski, Nada 33, 150I.G.G. glej Gantar – Godina, Irena I. K. glej Kavčič, Igor Igor K. glej Kavčič, IgorIskra, Miran 365J. K. glej Konjšek, Jože (J. S.) glej Stanonik, Janez J.Š. glej Šorn, JožeJeršek, Miha 319Jevšnik, Sašo 136, 148Kambič, Mirko 379Kapus, Vladimir 359Kavčič, Igor 173, 281, 312, 328, 333, 335, 340, 411Kavčič, Metka 285, 296Kerin, Žare 350Klemenc glej Klemenc, AlenkaKlemenc, Alenka 31, 111, 112, 123, 287Knez, Primož 248, 342Knific, Vladimir 138, 300Kodrič, Nataša Budna glej Budna Kodrič, NatašaKonjšek, Jože 345, 417Kopač, Janez 172Korinšek, Marjan 197Kovač, Jože 420Kralj, Drago 257Kristan, Tomaž 122Križnar, Franc 288Krmelj, Miloš 176Kunej, Marjan 369, 370, 399Kuret glej Kuret, NikoKuret, Niko 100, 103Kyovský, Rudi 5, 76Lačen-Benedičič, Irena 313Lavtižar, Jos glej Lavtižar, JosipLavtižar, Josip 1Lavtižar, Jožef glej Lavtižar, JosipLazar, Matjaž 350Legat, Kamilo 40Lenac, Nadja Gartner- glej Gartner-Lenac, Nadja Likar, Jakob 51Lisac, Josip 294M. A. glej Ahačič, MarjanaM.G. glej Gobec, MatijaM. V. glej Volčjak, MarijaM. Volčjak glej Volčjak, MarijaManfreda, Dragica 133, 211, 221Markelj, Miha 57Markelj, Milan 167Mavrič, Nada 188Medved, Drago 126Melik, Vasilij 390Mencinger, Lea 201, 203Mihelič, Stane 159Mohorič, Ivan 12Mohorič, Karol 72Mrak, Marjana 28, 108Murko, Matija 200Müllner, Alfons 2Novak, Anka 169O. glej Otorepec, BožoOdar, Majda 268Ogrinec, Vesna 437Otorepec, Božo 81Ozmec, Bata 127P.F. glej Fister, PeterPaulin, Alojz 393

145

Pavlovec, Andrej 93Perko, Drago 191Peternel, Urša 187, 196, 199, 204, 205, 207, 209, 210, 223, 224, 226, 231, 233, 234, 236, 242, 252, 258, 275, 311, 394, 398, 415, 416Petrač, Dušan 118, 141, 240, 241, 260Petrič, Franci 152, 193, 238Podlogar, Leopold 124Pogačnik, Janko 370Popov, Jurij 183Porenta, Tita 171Potočnik Elizabeta 430Potočnik, Anton 427Pretnar, Miroslav 424Pric, Simon 323(pz) glej Zemljič, PetraRavnik, Ana Hinterlechner glej Hinterlechner-Ravnik, Ana Ravnik, Ančka Hinterlechner- glej Hinterlechner-Ravnik, Ana Ravnik-Toman, Barbara 154Ribarič, Mateja 186Rodman, Klemen 352Roš, Maja 302Rozman, Ksenija 388Rupert, Marijan 396Rutar, Miloš 165S. Saje glej Saje, Stojan Saje, Stojan 409Sedej, Darinka 297, 382Senčar, Eva 283, 401Sinobad, Jure 175Sivec, Jože 107Skaberne, Dragomir 320Slivnik, Francka 28, 139Solce, Ana 363Stanonik, Janez 385, 404Š. Ž. glej Žargi, ŠtefanŠ. Žargi glej Žargi ŠtefanŠkofic – Guzej, Jožica glej Škofic, Jožica Škofic, Jožica 42, 43, 45, 48, 47, 49, 50, 52, 178, 184, 189, 195, 213, 222, 235, 238, 245, 249, 251, 255, 270, 271, 276, 277, 278, 279, 284, 317, 322, 324, 325, 330, 331, 338, 431Škrjanc, Renata 314, 321, 334, 339, 343, 344, 419Šlegel – Florjančič, Saša 434Šlegel, Saša 219Šmitek, Janez 22, 24, 102, 105, 109, 119, 121, 143, 147, 158, 163, 170, 247, 256, 332Šmitek, Zmago 98, 274, 424Šorn, Jože 78Šparovec, Valentin 371, 407Špehar, Uroš 194, 230Šprogar, Urška 389Štefanec, Franček 246Štekar-Vidic, Verena 29, 34, 37, 39, 46, 64, 115, 116, 161, 292, 366Toman, Barbara Ravnik- glej Ravnik-Toman, Barbara Toman, Lovro 356, 357, 358 Toman, Mihael J. 162Tomšič, Ančka 214Topole, Maja 153, 180, 384, 391U. P. glej Peternel, UršaU. Peternel glej Peternel, UršaU. Špehar glej Špehar, UrošUlaga, Drago 113Urbanija, Peter 316V. F. glej Felc, VlastaV.K. glej Knific, VladimirValant, Stane 164Varl, Ivan 367Vasle, Juan 129Verbajs, Anton 372Vidic, Marko 36

Vidic, Verena Štekar- glej Štekar-Vidic, Verena Vidmar, Anton 267Vilman, Vladimir 295Vinko Rozman 418, 420 Volčjak, Marija 157, 185, 206, 216, 218, 261Wagner, Janez 79Zaplotnik, Cene 299Zaplotnik, Cveto 174, 177, 217, 228, 229, 250, 264, 265, 387, 397, 412Zemljič, Petra 291Zlobec, Marjan 380Zlodej, Lea 433Zupan, Marjan 45 Zupan, Olga 94Zupanc, Andrej 131Zupančič, Barbara 117, 166Zupan-Hajna, Nadja 145Žalar, Andrej 134, 383Žargi, Štefan 190, 410Žerjal, Emil 364Žigman, Franc 56, 58Žontar, Majda 110, 181Župančič, Oton 87

4.1 IMENSKO KAZALO KORPORACIJ

Gasilsko društvo (Kropa) 34Joža Bertonceljs Schmiedetage (2001 ; Kropa) glej Kovaški dnevi Jožeta Bertonclja (2001 ; Kropa)Kovaški dnevi Jožeta Bertonclja (2001 ; Kropa) 53Kovaški šmaren (2003 ; Kropa) 60Plamen, tovarna vijakov (Kropa) glej Tovarna vijakov Plamen (Kropa)Prostovoljno gasilsko društvo (Kamna gorica) 371Tovarna vijakov Plamen (Kropa) 10, 11Smučarski tek patrulj v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja (4 ; 1984 ; Dobrava pri Kropi) 23Smučarski tek patrulj v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja (5 ; 1985 ; Dobrava pri Kropi) 26Smučarski tek patrulj v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja (6 ; 1987 ; Dobrava pri Kropi) 27Umetno kovinska obrt (Kropa) 13Vokalna skupina Echo 422, 423Zavod Matevža Langusa (Kamna Gorica) 361

5.0 NASLOVNO KAZALO„Nehavanje“ 55»Barčice« in »gregorčki » v pozdrav pomladi 409»Kaj bom hodil v Ameriko, ko pa še Krope ne poznam« 179»Od štirih do ene, do osmih zvečer žeblji, žeblji v očeh« 186“Pogumni Leonida, sin slovenske Šparte” 396»Rado se zgodi, da gredo noge po svoje« 329100 let gasilskega društva Kropa 3425 let zavoda Matevža Langusa Kamna gorica 36150 let Kovaškega muzeja 30350 let Kovaškega muzeja v Kropi 304, 305At Karlovc gori? 43Ali za Plamen res ni druge rešitve kot stečaj? 187Analiza in dograditev sistema osnov in meril za vrednotenje dela in delitve sredstev za OD v SŽ Tovarni vijakov „Plamen“ Kropa 425Analiza razvojnih možnosti in dologoročne usmeritve v „Tovarni vijakov Plamen Kropa“ 429Analiza uspešnosti poslovanja podjetja „UKO“ Kropa v letih 1992 in 1993 430Anton Dermota 28, 103, 106, 129, 139

146

Anton Dermota (4.6.1910—22.6.1989) 288Barčice – star kroparski običaj na Gregorjevo 130Bertoncljevina 289Bili smo napadeni, branili pa se nismo! 188Bo Plamen zagorel ali ugasnil? 133Bogata kroparska dediščina 290Bolj ta stare sorte človek 398Božična noč kovaških Kroparjev 214Cvetkova fužina – sekirarica 402Častni senator dr. Dušan Petrač 291Čigar je zemlja, tega je ruda, ali Komu je pripadalo bogastvo Hada 313Dajte športnikom več športnih naprav! 79Dan, ko so veselo »pogrk´kval« 236Današnje praznovanje Gregorjevega 131Danes po vseh krajih zemlje nekah nov´ga se godi 140Dediščina kroparskega rudarjenja 315Delavci preprečili lastniku podjetja, da bi odpeljal del strojev drugam 215Delavci preprečili odvoz strojev 216Delniška družba in delavska zadruga 119Deponijski plin na področju opuščene gramoznice ob cesti Ra-dovljica—Kamna Gorica 364Desetletje poezije v lesu 237Devet sonc za veliko srečo 314Dežela in Dobrave med Jelovico in Karavankami 263, 268Diafilma o zlatih kroparskih časih 340Distribucija CaCO3 v ležišču tehničnega gradbenega kamna Velika Pirešica 365Do zadnjega diha 32Dober dan, slovenščina, 13.5.2000 glej Kroparski vzdevkiDomača hišna imena in vzdevki v Kropi 238Domača hišna imena v Kropi 142Dr. Joža Lovrenčič o Kropi 120Dr. Lovro Toman 356, 357, 358Drugačnost, ki bo potrebovala čas 134Duša le pojdi z mano, z menoj na božjo pot 239Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem 12Eine historische Schmiedesiedlung in Kropa (Jugoslawien) 8Elaborat o klasifikaciji, kategorizaciji in izračunu zalog tehničnega gradbenega kamna – dolomita in keratofirja v kamnolomu Kamna Gorica s stanjem 31. 12. 1988 368En kovač ograje kuje – v Kropi 248 Eva Gašperšič 35, 38Exploring dialectal terminology at the time of globalization glej Raziskovanje narečne terminologije v času globalizacije Ferdinandejski rudarski red za fužine pod Jelovico 84Filip Legat – žlahtni starosta kroparskih žebljarjev 269Fonološki opis govora Krope (SLA 202) 189Fužinarstvo 57Fužinska in občinska uprava 102Fužinski, cajnarski in vigenjski mehovi in pihala 143Fužinsko kladivo 121Fužinsko tovorništvo (Mitnica v Bači 1536) 109Geografija doline Lipnice in sosednjih dobrav na desnem bregu Save 144, 424Geografija Krope 434Geografska oznaka KS Kropa 432Geokemične značilnosti keratofirsko—spilitne asociacije 362Geologija Lipniške doline z geološkim krožkom Bobovec 316Geološka podoba Lipniške doline 145Geološko geotehnično mnenje o pogojih izdelave dostopnih poti do stanovanjskih hiš v Kropi št. 16 in 19 ter št. 25 44Geschichte des Eisens. In Krain, Görz udn Istrien 2Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenj-skem 431Glasoslovne značilnosti govora Krope na Gorenjskem 178Gorenjska industrija od manufaktur do danes 33Gorenjska A–Ž 36Gorenjski kraji in ljudje 403Gorenjsko železarstvo v 14. in 15. stoletju 82

Govori in govorci Lipniške doline in Dobrav 249Govorica jih izdaja 52, 317Gozd in Kropa 146Gozdnogospodarska karta 1990—1999 353Gregorčki v pozdrav pomladi 190Hišna imena v Kropi 270Hotel sem videti, kaj je na drugi strani hriba 240Igra svetlobnega škrata je postala kroparska žaloigra 162, 217In rodila se je pesem... 363Ivan Varl 367Iz kroparske umetnokovaške terminologije 271Iz Krope do zvezd 141Iz prve roke: Luna smrdi! 241Iz ročne obdelave materialnega poslovanja v Tovarni vijakov „Pla-men“ Kropa na računalniško obdelavo 426Iz vigenjca in fužine v tovarno 91Iz zgodovine hiše v Kropi 74, 104Iz zgodovine kranjskih trgov 124Iz zgodovine osnovne šole v Kamni Gorici, na Dobravi, na Ovsišah 366Iz zgodovine osnovne šole v Kropi 29Iz žebljarske manufakturre v vijačno industrijo 147Izguba večja od načrtovane, ker niso razrešili presežkov delavcev 148Izobraževanje kovačev v UKO Kropa 437Izpod vreč 371Izvirna oblika, kakovost in lepota češnjevega lesa 125Janez Krstnik Potočnik (1749—1834) 94Jelovica 77 18Jeloviška dediščina 318Jezikovne in imenske značilnosti okrog Krope in v dolini Lipnice 149Joža Bertoncelj, Kroparske zgodbe 100Jože Gašperšič 31, 93Jože Gašperšič ali zadružništvo kot alternativa delničarstvu 112Jubilej duhovnika Valentina Tomana 417Kaj in kako delamo, kaj načrtujemo v Kovaškem muzeju 292Kako dolgo bo Kropa še otok pozabe? 126Kako je bila ukinjena Kovinarska zadruga Plamen v Kropi 150Kako rešiti osiješko letovišče 293Kalcit iz Peči pri Kropi 319Kamilo Legat 40, 151Kamna Gorica 375, 376, 378, 384, 391Kamna gorica in Bled 379Kamna Gorica je praznovala svoj prvi krajevni praznik 414Kamna Gorica na nakovalu časa 369Kamni Gorici so rekli kar male Male Benetke 399Kamnine in fosili (radiolariji) iz kamnoloma Kamna Gorica 320Katalog izdelkov 13, 20Kladivo jim v roki pleše, pesmi poje, iskre kreše 101Klicar nove Evrope 341Knjiga o govoru Krope u Sloveniji 294Kolednice iz krope in kamne gorice 30Konec tedna že osmi kovaški šmaren 342Kovanje umetnosti – umetnost kovanja 53Kovanje umetnosti in umetnost kovanja glej Kovanje umetnosti – umetnost kovanja Kovanje umetnosti, umetnost kovanja glej Kovanje umetnosti – umetnost kovanja Kovaški muzej 273Kovaški muzej v Kropi 16, 21, 22, 75Kovaški muzej v Kropi, prvi tehniški muzej na slovenskem 295Kovaški muzej, muzej, vreden ogleda 296Kovaški praznik Kroparjev 321Kovaški šmaren 343Kovaški šmaren bil je živ 344Kovaški šmaren, Kropa, 4. in 5. julij 2003 60Kovinarska šola v Kropi 272Kratek zapis o arheoloških izkopavanjih na Pustem gradu (Wal-denberg) nad Zgornjo Lipnico 154Križem Slovenije 66

147

Kronika Plamena 4Kronika Plamena 1894—1940 glej Kronika PlamenaKropa 6, 46, 72, 97, 99, 152, 153, 180, 191, 193Kropa – kraj s tradicijo 192Kropa ima kulturno turistični vodnik 250Kropa in Kamna Gorica 3Kropa je dolina solz in revežev 218Kropa srce umetnega kovaštva 345Kropa v fotografskem objektivu 135Kropa v prvih dveh desetletjih XX. stoletja 435Kropa z okolico glej Kropa z okolico skozi objektiv fotografskega društva Radovljica Kropa z okolico skozi objektiv fotografskega društva Radovljica 37Kroparji 87Kroparji bi radi ohranili svoje umetno kovaštvo 219Kroparji imajo nov letni bazen 297Kroparji na ptičji ohceti 155Kroparji so kostume odlično oživili 242Kroparska kronika NOB 24Kroparske družine od 15. do začetka 20. stoletja 41Kroparske jaslice na poštnih znamkah 194Kroparske zgodbe 15, 54, 322Kroparske zgodbe Joža Bertonclja 274Kroparski govor med drugimi gorenjskimi govori 195Kroparski Plamen ne bo ugasnil 136Kroparski Plamen ugasnil 196Kroparski Plamen ugaša v plamenu izgube 197Kroparski priimki od 15. do začetka 20. stoletja 220Kroparski ptičarji 198Kroparski urarji in njihove ure v 19. stoletju 156Kroparski vedež inženir Janez Šmitek 298Kroparski vzdevki 48, 251Kroparski zbornik 39, 181Kroparski žebljarji 127Kroparskim kovačem je vroče 243Kulturna dediščina Krope v turističnem produktu „Vsak je sam svoje sreče kovač“ 438Kupnino plačali v nekaj dneh 221Le kdo bi razumel te Kroparje 49Leški vijaki v Plamenu 157Lipniška dolina v 16. stoletju 158Liza Hribar v Kropi 61Ljubljančani se otepajo Kroparjev 199Loški žeblji in žebljarji 80Lotričevi iz Kamne Gorice so mormoni 394Lovski spomini 359Marcus Antonius Kappus 404Marcus Antonius Kappus: the first Slovenia—born poet in America 384Marjan Gašperšič, Opus Eurotrade 200Matevž Langus 386Mazolli 182Med talesenimi je bil tudi Jure Košir 252Metamorfoza železa 201Mi, kar nas je kovačev ... 96Mi smo pa – od tu doma 351Mikrotopinimi v Kropi in bližnji okolici 42, 221Mineralne surovine za gradbeništvo v Lipniški dolini 323Monografija o Ivanu Varlu 380Monografija o znamenitem Slovencu 107Muzeji radovljiške občine – Kovaški muzej Kropa 244Na bajerju se je gugalo več kot osemdeset svetlečih barčic 253Na ruševinah starega zgradili nov dom 410Nagrajena črnilnik in svečnik 254Najlepše je bilo ob cerkvenih praznikih 411Najprej bodo poplačani delavci in banka 223 Narečno besedje v Kroparskih zgodbah 276Narečno kovaško strokovno besedje in Slovenski lingvistični atlas 324Nastanek in delo Kovaškega muzeja v Kropi 83

Naš plamen kulture 17Naša orlovska organizacija (II. del) 374Naša zadružna organizacija (1. del) 67Naša zadružna organizacija (2. del) 68Naši kraji in ljudje glej Eva GašperšičNaši misionarji 360Nekatere glasoslovne značilnosti govora Krope na Gorenjskem 245Nemci »prižgali« Novi Plamen 224Neodgovorno »reševanje« Plamena 202Nov dom v Kamni Gorici 412Novo železarjenje v Fužinah pod Jelovico v XIX. stoletju in njegov konec 92Novost ima že kar trden korak 203O Jelovškem rudarstvu 85O jezikovnem urejanju Kroparskih zgodb 277O nekdanjem žebljarstvu na bivšem Kranjskem 86O oglarstvu na Jelovici 95O ptičjem lovu in ptičarstvu po kroparsko 278O tehniki in opremi nekdanjih rudarjev na Jelovici 88O zemlejpisnih imenih Krope, Lipnice, Kamne Gorice in Dobrav 325Ob 70—letnici ustanovitve podjetja 10Ob sedemdesetletnici Rudija Finžgarja, junaka Planice 113Občina večinska lastnica Klinarjeve hiše 299Občina zaračunava, cestno podjetje se pritožuje 387Obisk frankfurtskega geologa Fridericha Rinkelina v Kropi in oko-lici poleti 1888 326Obnova fasade na Pibrovčovi oz. Petračevi hiši, Kropa št. 13 300Od galvanske opreme preko kletk za živali do ekologije 204Od krajevnega govora h knjižnemu jeziku v literarnem delu 255, 279Od štirih do ene, od štirih do ene… 183Odšel je dr. Vinko Rozman... 418Ohranjanje tehniške kulturne dediščine 301Ohranjanje železarske sledi 302Okoli Krope 256Onemitev in oslabitev samoglasnikov v koprskem govoru 184Opis železarske Krope 122Organizacija vzdrževalnih del v UKO d.o.o. Kropa 436Osnovna šola v Lipniški dolini po drugi svetovni vojni 159Otroške igre v stari Kropi 98Otroštvo kovaških otrok v Kamni gorici med obema svetovnima vojnama 432Panoramska cesta okrog Jelovice 257Pesnica Kristina Šuler dobila zatočišče v Slovenskih goricah 246PGD, PZI sanacije plazu Dražgoše na regionalni cesti R3—635/1122 Lipica—Kropa—Rudno v km 11.450 56PID sanacije dveh usadov Jamnik na regionalni cesti R3 – 635 Lipi-ca—Kropa—Rudno, odsek 1122 od km 5,000 do km 7,500 58Pisma Josipine Urbančič in Lovra Tomana ob veliki noči 395Pismo profesorja Necker-Saussurja Alexandru Brongniartu o žele-zovih rudnikih na Kranjskem 327Pismo profesorja Necker-Saussaura o železovih rudnikih na Kranj-skem Alexandru Brongniartu 306Plače morebiti v sredo 205Plamen 11, 347Plamen bo najprej poplačal banko 225Plamen izgublja zadnje kupce 206Plamen vse bolj plamti 185 Plamenovci ne bodo postali Ljubljančani 207Plamenovi upniki terjajo poplačilo 226Po ljudeh gor in po ljudeh dol 208Poženi Helena, poženi... 328Podajmo si roko in pesem 62Podrobno o Lipniški dolini z Dobravami in Kropo 160Pol stoletja Kovaškega muzeja 307Pomemben del kulturne dediščine se hrani v muzejih 161Poročilo o dejavnosti Muzejev radovljiške občine 114 Poročilo o delu Kovaškega muzeja v Kropi v letu 1997 227Poročilo o delu Kovaškega muzeja v letu 1989 115

148

Poročilo o delu Kovaškega muzeja v letu 2001 309Posebno priznanje domu Matevža Langusa 415Poslanci prvega kranjskega deželnega zbora po padcu absolutiz-ma petdesetih let 373Poslovanje z dobičkom 280Prebujanje iz kovaškega sna 228Preč je zdaj to staro leto 128Preč je zdej to staro leto 354Preč je zdej to staro leto Kroparjev in Kamnogoričanov 132Predlog prenove vodenja projektov v UKO Kropa d.o.o. 439Predstavitev Krope in kovaštva 281Predstavitev mlade raziskovalke Jožice Škofic 50Prispevki za zgodovino Krope 105Priznanja za občinski praznik 413Priznanje ambasadorju 419Priznanje svečniku in črnilniku iz Krope 258Programiranje in organizacija varstva delavcev pri delu v delo-vni organizaciji Slovenske Železarne—Tovarna vijakov “Plamen” Kropa, na podlagi analize dela in dejavnikov delovnega okolja ter pokazateljev o bolezni in poškodbah delavcev 428Prostora za deset dvoran, ne premorejo pa niti ene 397Prostovoljno gasilsko društvo Kamna Gorica 370Proučitev sistemov vzdrževanja delovnih priprav v Tovarni vijakov „Plamen“ Kropa 427 PZI sanacije dveh usadov Jamnik na regionalni cesti R3 – 635 Lipi-ca–Kropa–Rudno, odsek 1122, od km 5,000 do km 7,500 51Radiše – Kropa, 1963–2003 glej Podajmo si roko in pesemRadovljica praznuje 229, 405Rastlinski in živalski svet Lipniške doline in njene ekološke zna-čilnosti 162Ravnatelj Joža Gašperšič 73Raziskovanje narečne terminologije v času globalizacije 330Razstava »Iz zgodovine osnovne šole v Kropi« 116Razstava iz zgodovine osnovne šole v Kropi 110Razstava likovnih samorastnikov ustvarjalcev v kovini 59, 63Razvili so prapor 383Retrospektivni razstavi slik Ivana Varla 381Riglerjeve Akcentske variante in naglasne različice v moški skla-njatvi kroparskega govora 331Rod Prešernov živi v številnih kranjih, seveda tudi v Kropi 137Rodoslovje in demografija 163Rokodelstvo da izdelku dušo 282Rpečnekova vučca 45Rudarsko poklicno znamenje »kladivo in klin« 89Rudi Finžgar 165Rudne jame in rudarski rovi Jelovice 332Rudniki nekoč življenje, danes zgodovina 333Samo ven ga pelji, hudiča, če ne, ne bom več vstal 283Sanke, smuči, kozolci in gobelini 230Schmieden der Kunst und Kunst des Schmiedens glej Kovanje umetnosti – umetnost kovanja Seznam narečnih besed v Kroparskih zgodbah 284Slavimo čudež ta 422, 423Slikar Matevž Langus na Loškem 377Slikar Peter Žmitek 166Slikar Peter Žmitek življenje in delo 117Slikarja Carlo Cignani in Matevž Langus 388Slike iz zgodovine slovenske obrti in industrije 71Slovarček narečnih izrazov/lokalizmov iz Kamne Gorice 407Slovenci pri osvajanju vesolja 167Slovenec, ki živi med Kropo in vesoljem 346Slovenians in the USA 406Slovenke in slovensko slovstvo 70Slovenska peč, najstarejši tehniški spomenik 259Slovenska peč v Dnu nad Kropo 7Slovenski fizik v Pasadeni 260Slovesnost prenosa čudodelne podobe in blagoslovitve velikega oltarja matere božje v Kropi in pridiga o čaščenju in ljubezni... 14Smučarski tek patrol 23, 26, 27Smučarski tek patrol v spomin n.h. Staneta Žagarja glej Smučarski

tek patrolSmučarski tek patrol v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja glej Smučarski tek patrolSmučarski tek patrul glej Smučarski tek patrolSmučarski tek patrulj v spomin n.h. Staneta Žagarja glej Smučarski tek patrolSmučarski tek patrulj v spomin narodnega heroja Staneta Žagarja glej Smučarski tek patrolSocialne razmere našega delavstva v Kropi, Kamni gorici in Želez-nikih proti koncu XIX. stoletja 5, 76Spomeniki cerkvene arhitekture 168Spomin na Joža Bertonclja 308Spomin na Joža Gašperšiča 111Spomini na stari slovenski domači obrt 69Spomini na vigenjc 389Spomin na zlato mašo in slovesno obhajanje godu visokočastitega Jerneja Uršiča, fajmoštra v Kamni gorici itd., 24. velikega srpana 1859 355Spominska plošča slikarju Varlu 400Stanovanjske razmere in notranja oprema stanovanj v Kropi od tradicije k sodobnosti 169Stavka v kroparskem Kovaču, pred stavko tudi Plamen 209Stečaj Plamena spravil v težave tudi druga podjetja 210Stečaj, prodaja ali kaj tretjega 211Stroj, ki je pokopal Plamen, po šestih letih le pognali 231Sveti Gregor »luč v vodo vrže« 171Svetloba in globoko doživetje 401 Sto let Plamena 1894 – 1994 170 Študijski krožek Kroparsko umetno kovaštvo 285Ta leseni smučarji 310Talesen so spet naredl´ goland 312Tausendundein Abend 19Tisoč in en večer 25Toliko je dala, a odšla je praznih rok 232Toman Lovro 408Toman, Lovro 392Tovornjaki načenjajo živce 416Trg v Kropi 77Tudi Vladimir Kappus pl. Pichelstein je bil ubit v XIII. bataljonu 393Ugaša še zadnji delujoči del Plamena 233UKO Kropa je lani posloval z dobičkom 261UKO Kropa ostaja kroparski 334UKO Kropa uspešno skozi minulo leto 262Umetniška pot Antona Dermote 108Umetno kovaštvo je doma v Kropi Umetno kovaštvo v Kropi (1901–1991) 286Umetnost kovanja 352Uprava Radovljiškega območja 172Utrip nekdanjih časov v okolju starodavne Krope 264V Jelplastu prejeli šele julijsko plačo 382V Kropi razstava Lize Hribar 335V Kropi so spustili luči v vodo 336V Kropo in na višine nad njo 337V spomin zadnjim rudarjem na Jelovici 90V UKO Kropa iščejo dokapitalizatorja 234Valentin Oblak 247 Več turizma in razvoj kmetijstva 265Veliki šmaren v Kamni Gorici Vigenc Vice 138, 212Vigenjc 9, 81, 348Vigenjško besedje v kroparskem govoru 235Vinko Rozman (1938–2003) 420Visoko priznanje slovenskemu fiziku pri NASA dr. Petraču 118Vode 1996 340Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije 78Vpliv industrializacije na življenje delavske skupnosti v Kropi (1890–1940) 424Z barčico na ptičjo ohcet 173Začetki slovenskega političnega življenja in Lovro Toman 390Zadrugar 349

149

Zakaj je nastala Kropa pod Jelovico? 213Zamisel muzealcev 266Zbornik za preteklost in certifikat za prihodnost 174Zemeljska bogastva Lipniške doline 64Zemljepisna lastna imena na Dobravah med dolinama Lipnice in Save 338 Zgodba Josipine Turnograjske in Lovra Tomana 421Zgodovina kamnogoriške fare 372 Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radolica 1Znamenite osebnosti iz Begunj in okolice 175Že več kot dve desetletji v vesoljskem programu ZDA 176Železno skulpturo kuje kovač iz Krope 177Železo in ogenj za praznovanje 339Žlaki peresa 65Žmitek, Peter 287Žmitek (Šmitek) Peter 123Župnija Kropa 267

6.0 PREDMETNO KAZALOapnenec 320arheologija 154arheološka najdišča 154arhitekti 237astronavtika 141Auersperg, Anton 373Avžlak 365bajerji 253balos 121barčice 336, 409Basaj, Jože bazeni 297Begunje 114, 175, 268Bertoncelj, Joža 283, 289, 308besedišče 52, 431biografije 19, 25, 28, 31, 50, 70, 94, 108, 118, 123, 141, 165, 166, 232, 240, 246, 287, 314, 356, 367, 385, 386, 390, 396, 398, 411, 417Bistrica 416blagoslov oltarja Bled 1 Bleiweis, J. 373Blejski otok 239Bloke 310Bogožalec, Toni: Nehavanje 281Bohinj 114božič 214božje poti 152, 193, 239Brezje 239, 268cerkve 1, 168, 193, 239cerkvena arhitektura 168certifikati 174ceste 257 cestni promet 416Cestno podjetje Kranj 387Cignani, Carlo 388Codeli, Anton 373Crngrob 239Crpov 265Cvetkova fužina 402Češnjica 168čistilne naprave 204črnilniki 254dajatve 158delavske zadruge 91delavstvo 5, 76, 183delovna sredstva 436delovno okolje 428denacionalizacija 133

deponijski plin 364Dermota, Anton 19, 25, 28, 103, 106, 107, 108, 129, 139, 288diafilmi 340dialektologija 52, 317, 322, 431diskografije 28Dno nad Kropo 259Dobrave 249, 366dokumentarni filmi 340dolomit 320, 365, 368Dom Matevža Langusa 361domača obrt 127domovi 361, 410dostopne poti 44Dražgoše 257društva 217, 397Društvo za varilno tehniko Ljubljana 312družine 41, 314duhovniki 355, 417duševno prizadeti 361ekonomska zgodovina 33ekonomski učinek 427etimologija 149etnografija 98, 99, 140, 155, 171, 369etnologija 96, 155, 198, 214, 227, 244, 274, 278, 309, 328, 343, 344, 424etnološki spomeniki 97faktografija 427fevdalna posestva 158 Finžgar, Rudi 113, 164, 165fizika 141fonetika 52, 317, 331fonologija 189fosili 64, 320fotografija 135fotografski motivi 37fužinarska oblačila 242fužinarstvo 4, 5, 57, 69, 71, 76, 91, 92, 121, 138, 143, 150, 170, 343, 344fužine 57, 102, 109, 143fužinska uprava 102 galerije 114gasilska društva 34, 370, 383Gašperšič, Egi 132Gašperšič, Jože 31, 73, 93, 111, 112Gašperšič, Marjan 125, 200, 237genealogija 41geografija 144, 263geografija naselij 180, 434 geografija prebivalstva 180geokemija 362geologija 64, 145, 316, 326, 362, 365geološko – geotehnične raziskave 44glasoslovje 178, 184, 195, 245, 431globalizacija 330gozdarske karte 353gozdarstvo 146gradbeništvo 365gradovi 154gramoznica 364grbi 175gregorčki 171, 190, 409Gregorjevo 171, 173, 186, 190, 336heraldika 175hiše 74, 104, 183, 389hišna imena 142, 270hišni posestniki 74Homec pri Kamniku 239 Hribar, Liza 61, 335hrup 416Idrija 71

150

imenoslovje 121, 149, 220, 222, 238, 270industrija 33industrijski izdelki 33industrijsko oblikovanje 125investicije 419izleti 256, 337izobraževanje 437izseljenstvo 404, 406 Jamnik 168, 257Janez Šmitek jaslice 61, 194javna uprava 171javne zgradbe 293Jelovica 92, 95, 257Jelplast 382 Jesenice 1jezikoslovje 43, 47, 48, 50, 178, 189, 195, 220, 222, 235, 238, 245, 249, 251, 255, 270, 271, 278, 279, 324, 407jubileji 303, 305, 307kadri 429kakovost 174kalcit 319Kamna Gorica 3, 4, 5, 71, 76, 92, 128, 131, 132, 140, 158, 168, 171, 190, 265, 320, 336, 354, 355, 361, 366kamnine 64, 320kamnogoriška fara 372kamnolom Kamna Gorica 368kamnolomi 320, 387, 416kapelice 168, 341Kappus pl. Pichelstein 360, 393, 397Kappus, Marcus Antonius 404Kapusova graščina 397karbonatne karmnine 320 katalogi 13, 20kategorizacija 368katoliška društva 374Kinkelin, Georg Friendrich 326 kipi 177Kiš, Ljiljana kladiva 121Klinarjeva hiša 299 klomatologija 263Klub talesenih Kropa 329 kmečke hiše 300kmetijstvo 265kolednice 132, 140koledniki 128, 132, 140, 328, 329, 354Kolnica 9komunalni odpadki 364Kordež, Albin 230Kordež, Malči 230korenspondenca 327, 395kostumi 242Kovač 209, 437kovači 243, 269, 283, 289kovačije 402kovačnica 212kovane mreže 53Kovanje umetnosti in umetnost kovanja 281kovaška oblačila 242kovaška obrt 4, 150, 170Kovaški dnevi Joža Bertonclja 53kovaški izdelki 280kovaški muzej 16, 21, 22, 61, 64, 75, 83, 115, 161, 186, 227, 244, 290, 292, 295, 296, 298, 301, 303, 304, 305, 307, 312, 333, 335, 340Kovaški šmaren 203, 228, 236, 264, 321, 333, 339, 342, 343, 344, 345 kovaštvo 9, 16, 21, 69, 71, 96, 183, 235, 248, 271, 274, 283, 285, 289, 309, 321, 324, 337, 339, 343, 344, 345Kovinarska šola 272

Kovinarska zadruga Plamen 340krajepisi 3, 124, 268, 369krajevne skupnosti 217, 397, 419krajevni prazniki 192, 414, 415, 419krajinarstvo 151Kranj 208Kranjska reber 362kranjski deželni zbor 373kristalografija 319 kronika 24, 247Kroparica 155Kroparska kovaška delavnica 281kroparske družine 208kroparski govor 43, 47, 48, 49, 50, 178, 184, 195, 245, 251, 255, 276, 277, 279, 284, 317, 325, 331, 338, 431kroparski zbornik 39, 160, 174, 181Kržišnik, Adam 201 kultura 203kulturna dediščina 126, 138, 438kulturna zgodovina 438kulturne prireditve 60kulturni domovi 412 Kulturno društvo (Kropa — 1963—2003) 62kulturno turistični vodnik 250, 266 Kunej, Marjan 399 Kunej, Marjan: Kamna Gorica skozi čas 399 Lancovo 168 Langus, Matevž (1792—1855) 361, 377, 386, 388Langusovi dnevi 414, 415 lastna imena 325, 338 lastništvo 298 Legat, Filip 269 Legat, Kamilo (1935—1995), slovenski slikar 40, 151 Lesce 157, 268 letovišča 293 likovna umetnost 312 Lipnica 154, 159, 416 Lipniška dolina 144, 145, 149, 158, 162, 249, 316 Lipniški grad 154 Ljubljana 199 ljudska arhitekturra 138, 300ljudske pesmi 128, 140, 354ljudski običaji 60, 130131, 155, 171, 253, 369lokalna samouprava 134loško ozemlje 377Lotrič, Bine 394 lov 198, 278 Lovrenčič Joža 120 Luč v vodo 190 materialno poslovanje 426Mazolli 182Mediževec 314 mednarodno kulturno sodelovanje 62 Medvešek, Janez mehovi 143 Mengeš metalurgija 143mezozoik 362mikrotoponimi 43 mikrotoponimija 42, 222, 238, 279mineralne surovine 365mineralogija 319montaža 436mormoni 394mormonska vera 394muzeji 16, 21, 22, 75, 83, 114, 161, 186, 227, 244, 290, 295, 296, 301, 304, 307muzejske zbirke 16, 21muzeologija 309nabava 429

151

naglaševanje 322nagrade 254, 275, 419naravna dediščina narečja 43, 47, 48, 49, 52, 54, 149, 178, 184, 189, 195, 235, 245, 249, 251, 255, 271, 276, 278, 279, 284, 294, 317, 324, 322, 407, 431narečna terminologija 330NOB 24Novi Plamen 217, 224, 225, 231občina Radovljica 297, 298občine 134, 412občinska priznanja 275, 413občinska uprava 102občinski prazniki 410, 412običaji 190, 214, 310Oblak, Valentin 32, 247obletnice 312oblikoslovje 431oblikovalci 237obnove 300obratna sredstva obrti 96, 286, 309ocene in poročila 100, 116, 128, 242, 281, 294, 335, 399oglarstvo 95onemitev 184onomastika 42, 121, 142, 149operni pevci 28, 288orli 374orlovska organizacija 374osebni dohodek 425osnovna šola 29, 116, 131, 159, 366Otoče 168otroške igre 98otroštvo 433Ovsiše 168, 366Peči pri Kropi 319Petrač, Dušan (28.I.1932 —), fizik 118, 141, 167, 176, 240, 241, 260, 291, 346Petračeva hiša 300pevci 19, 25, 28, 288pevski zbor KUD Stane Žagar Kropa 275pevski zbori 62Pibrovčeva hiša 2, 300plakete 275Plamen 4, 10, 11, 39, 133, 136, 148, 150, 157, 170, 174, 181, 185, 187, 188, 196, 197, 199, 202, 205, 206, 207, 209, 210, 211, 215, 216, 217, 218, 221, 223, 224, 225, 226, 233plavž 69, 92, 259plaz Dražgoše 56podjetja 133, 136, 148, 157, 185, 187, 196, 197, 199, 202, 204, 205, 206, 207, 209, 210, 211, 215, 216, 218, 219, 221, 223, 224, 225, 226, 231, 233, 234, 258, 261, 262, 280, 282, 334, 382podjetniki 204podnebje 263pohištva 200pokal kolednik 252, 311, 329pokal svinjska glava 311poklicne šole 272politično nasilje 32politično življenje 390politika 390 poročila 227, 244, 309, 317, 335Potočnik, Frančiška 208Potočnik, Janez Krstnik 94prazniki 228, 321, 339prebivalci 74, 183, 188, 217predstavitev knjige 322predstavitve 281prenova 297Preval Drnulk 365priimki 41, 220

priložnostne poštne znamke 194Primskovo 239pripovedke 15, 100, 322prireditve 190, 192, 203, 228, 236, 252, 264, 268, 311, 321, 328, 333, 336, 339, 342, 343, 344, 408, 412, 414priznanja 413, 415, 419prodornine 320programiranje 428projekt 439projektni management 439Prostovoljno gasilsko društvo Kamna Gorica Prva zadruga za žebljarsko obrt in druge izdelke iz železa v Kropi 4ptice 278Pusti grad 154 Radovljica 1, 172, 203, 244, 263, 265, 268, 275Rajgelj, Anton 204rastlinstvo 162raziskovalne naloge 57raziskovanje vesolja 167razstave 59, 61, 63, 116, 135, 200, 201, 237, 304, 312, 333, 335, 345, 381razstavni katalogi 31, 33, 37, 40, 61, 366Rdeči križ Osijek 293regionalna geografija 180, 424, 434restavratorstvo 340Rezkar 233rodbina Kapus 360, 393rodoslovje 163, 182, 208rodovniki 41romanja 152, 193,239Romi 293Rozman, Vinko (1938—2003) 418, 420 Rubico 334rudarstvo 64, 84, 85, 88, 89, 90, 306, 315, 326, 327, 332samoglasniki 184sanacija 51, 56, 58Schulze, Herman sejmi 343Sekcija umetnostnih varilcev, kovačev in livarjev 312sekirarice 402seznami plošč 19 Sinobad, Jure sistem 425skladiščenje 426skrilavci 362slamnikarska zadruga slikarji 94, 123, 151, 287, 335, 377, 400slovarji 276slovenščina 42, 43, 47, 48, 49, 50, 52, 54, 142, 149, 178, 184, 189, 195, 222, 235, 238, 245, 249, 251, 255, 270, 271, 276, 277, 278, 279, 284, 294, 317, 324, 325, 331, 338, 407slovenska glasba 31slovenska književnost 70, 276, 277, 284, 322slovenska literarna zgodovina 120slovenske drame 242Slovenske železarne 157slovenski duhovniki 32slovenski misionarji 404, 406slovensko slikarstvo 166, 367, 377, 381slovensko slikarstvo 40, 386slovstvena folklora 100, 322smučanje 311, 328, 329smučanje po starem 252smučarski skakalci 164smučarski tek 23, 26, 27socialna zgodovina 5, 76, 433socialne razmere 183spomeniki 177spomini 19, 25spomini 32

152

spominske plošče 400, 401Srednja Dobrava 168 stanovanja 169stanovanjska arhitektura 74, 104stanovanjske razmere 74, 104, 169stanovanjske zgradbe 74, 104stanovanjski najemniki 74stanovanjsko gospodarstvo 104stare obrti 69starosvetno smučanje 245, 310statistični pregledi 296stavbe 397stečaji 197, 221strategija 429stratigrafija 145, 362svečniki 53, 254Škofic, Jožica 50Škofic, Jožica: Govorica jih izdaja 281Škofja Loka 377Šlolar, Valentin 66Šmitek, Janez 137, 179, 298šolstvo 159, 272Šparovec, Valentin 398šport 79športne prireditve 79Šuler, Kristina 232tehniška dediščina 212, 259tehniški muzeji 295tekmovanja 23, 26, 27, 79, 328telesno prizadeti 361telovadna društva 374terminologija 235, 271, 278, 324, 330terminološki slovarji 330tipizacija 426Toman, Lovro 373, 390, 392, 395, 396, 408, 421Toman, Miha 389Toman, Valentin 417Tomanova hiša 389 toponimi 42toponimija 222, 238, 270tovarne 33Tovil 199tovorništvo 109tovornjaki 416tradicija 310trgi 77triadne kamnine 362 Tržič 79, 171turistični spominki 254, 258turistični vodniki 256Turistično društvo Lesce turizem 203, 265, 438Turnograjska, Josipina 395, 421Turnograjska, Josipina 70udeleženci v projektu 439UKO 219, 234, 242, 248, 254, 258, 261, 262, 280, 282, 334, 430umetna obrt 53, 127, 343, 344, 345umetniški kovači 283, 289umetno kovaštvo 53, 65, 188, 201, 219, 283, 286, 289, 312, 437umetnokovinska obrt 13, 20, 242, 262umetnostni spomeniki 97uporabna umetnost 53urarstvo 156Urbančič, Josipisna 395urbarji 158ure 156urejanje podeželja 265Uršič, Andrej 355usad Jamnik 51, 58uspešnost poslovanja 430

ustni viri 285vabila 59, 63Valentin Oblak varilci umetnostni 59, 63Varl, Ivan 367, 380, 381, 400, 401varstvo delavcev 428varstvo spomenikov 402Velesovo 239Velika Pirešica 365Venerina pot 203, 344Veriga 157Vest, Jožef 208Vidergar, Leon vigenjci 9, 69, 81, 91, 138, 143, 212, 301viri 285vodniki 9, 46, 78Vošnjak, Mihael vrednotenje dela 425vulkanske kamnine 320, 362vzajemna posojilnica vzdevki 47, 48, 251vzdrževanje 427, 436Waldenberg 154zadruge 119, 150zadružništvo 4, 112Zavod Matevža Langusa 361zbiratelji 230zbirateljstvo 230zborniki 32, 53, 65, 345zeleni skrilavci 362Zemeljska bogastva Lipniške doline 333zemljepisna imena 325, 338zemljiška gospostva 158zgodbe 100, 274, 322zgodovina 5, 30, 55, 57, 76, 124, 369, 372, 393, 435zgodovina šolstva 110, 272zgodovinski pregledi 4, 16, 21, 22, 34, 55, 119, 146, 150, 156, 159, 170, 172, 267, 272, 286, 340, 366, 370, 390zgodovinski prikazi 116, 213zgodovinski razvoj 82, 112zgodovinski viri 285zloženke 60znamenite osebnosti 396znamenitosti 268znamenja 168znanstveniki 167, 240, 346zvonovi 1, 341Žagar, Stane (1896–1942) 23, 26Žbontar, Tončka 411žebljarji 127, 198žebljarska zadruga 67, 68, 91, 112žebljarstvo 9, 86, 91, 150, 183, 188, 198, 337žeblji 212železarstvo 12, 55, 57, 82, 92, 119, 122, 183, 259, 302, 303, 305, 337, 340Železniki 5, 9, 57, 71, 92, 171, 190, 257železova ruda 306, 326, 327življenje 188Žmitek, Peter 117, 123, 166, 287župnija 267župnija Zlato polje 417župnijske kronike 247

153

ZUSAMMENFASSUNGEN

POVZETKI

154

Dr. Žarko Lazarević

Genossenschaftsmodell Kropa

Der Beitrag behandelt die Entwicklung der In-dustriegenossenschaft in Kropa unter zwei Aspekten, die von bisherigen Darstellungen unberücksichtigt geblieben sind. Es geht um die Einordnung in das slowenische Genossenschaftswesen und um die Re-lativierung der Bilanzdaten für einen Vergleich des Geschäftserfolgs der Genossenschaft in den versc-hiedenen staatlich-politischen Gemeinschaften und den sich ändernden ökonomischen Verhältnissen bis zum Zweiten Weltkrieg. Die Industriegenossenschaft von Kropa stellte unter den slowenischen und jugos-lawischen Genossenschaften ein einmaliges Beispiel des Herangehens an schwierigste Produktions- und Organisationsprozesse auch auf genossenschaftlic-her Grundlage und gleichzeitig das Beispiel eines solidarischen kollektiven Unternehmertums dar, in dem der Gewinn eine zwar notwendige Kategorie, jedoch ohne Streben nach absoluter Gewinnmaxi-mierung war. Kennzeichnend für die ersten Gesc-häftsjahre der Genossenschaft war ihre Einordnung in den Typus der sog. gemischten Genossenschaften. Das Charakteristikum dieses an den Theoretiker und Praktiker Schultze-Delitsch anknüpfenden Ge-nossenschaftsmodells war seine Zwischenstellung zwischen klassischer Aktiengesellschaft und reiner Genossenschaftsform. In diesem Kontext gehört die Industriegenossenschaft von Kropa zum breiteren Aspekt der „Aristokraten“ und „Demokraten“ unter den slowenischen Genossenschaftlern, zum Aspekt der Verfechter des Genossenschaftsmodells nach Schultze-Delisch/Vošnjak bzw. Raiffeisen/Krek. Zu Beginn des 20. Jahrhunderts gingen die „gemischten“ Genossenschaften zu einem anderen Grundsatz über, zum Raiffeisen-Grundsatz der Gleichberechtigung der Mitgliedschaft. In Kropa geschah dies 1904, auf äußeren Druck hin, als die Genossenschaft aufgrund von Liquiditätsproblemen eine stabile Finanzierung über die zentrale slowenische katholische Genos-senschaftsorganisation, den Genossenschaftsverband in Ljubljana, erreichte. Die relativistische Bewertung zweier Indikatoren, der Verschuldung und der Ge-samtkapitalrentabilität der Industriegenossenschaft von Kropa, weist auf einen Kausalzusammenhang zwischen Rentabilität und Verschuldung und auf die Ereignisse im wirtschaftlichen Umfeld hin, in dem sie tätig war. Die Genossenschaft war im gesamten Zeitraum hoch verschuldet, die Rentabilität war bis zum Ende des Ersten Weltkriegs am höchsten und in der Zeit der Weltwirtschaftskrise am niedrigsten. Im Vergleich zu den Berechnungen der Gesamtkapi-talrentabilität der slowenischen Banken im Jahr 1930 (Durchschnittswert 8,2 %) war die Rentabilität der In-dustriegenossenschaft von Kropa niedrig, sogar sehr niedrig (vom niedrigsten Wert von 0,3 % in den 30er Jahren bis zum höchsten Wert von 1,6 % in der Zeit bis zum Ende des 1. Weltkriegs).

Toni Bogožalec

Alles ruft schreckerfüllt: Krieg!

In der zweiten Hälfte des 19. Jahrhunderts ging in Kropa die traditionelle Eisenverhüttung zu Ende, die jahrhundertelange Grundlage des Aufsch-wungs von Kropa als einem bedeutenden Ort der Eisenerzeugung in der Habsburger Monarchie. Die Wirtschaftskrise hatte zunächst keinen Einfluss auf die einzigartige Entwicklung des kulturellen und po-litischen Lebens und auf das trügerische Gefühl der Autarkie. Zahlreiche Initiativen zur Lösung der Krise stießen auf taube Ohren, und erst Massenarbeitslo-sigkeit, Armut und Abwanderung veranlassten die Mitglieder des Gemeindeausschusses Kropa 1894 zu energischerem Handeln. Die Gründung der auf den Prinzipien des christlichen Sozialismus beruhenden Nagelschmiedegenossenschaft bedeutete eine langf-ristige Lösung der wirtschaftlichen Situation von Kropa. Die ersten zehn Jahre der Nagelschmiedege-nossenschaft waren geprägt vom Überlebenskampf. Die chronischen finanziellen Probleme konnten nur mit Unterstützung der liberalen oder der kat-holischen Partei gelöst werden. Nach entschlosse-ner Vermittlung von Janez Evangelist Krek kam die Genossenschaft unter das Patronat der katholischen Partei.

Während des Ersten Weltkriegs kam die Na-gelschmiedegenossenschaft endgültig wieder auf die Beine. Trotz der traditionellen Befreiung vom Wehrdienst mussten an diesem Krieg auch die Schmiede aus Kropa teilnehmen. Bereits in den er-sten Monaten der Feindseligkeiten war ganz Kropa von Kriegsaufträgen überhäuft, die jedoch aufgrund der Einberufung der kriegstauglichen Schmiede sehr schwer zu erfüllen waren. Der Mangel an Arbe-itskräften und die Engpässe in der Rohstofflieferung und der Lebensmittelversorgung führten dazu, dass die Genossenschaft und die privaten Unternehmen unter militärische Verwaltung gestellt wurden. Mit diesem Schritt verbesserte sich die Versorgung teil-weise, und immer mehr Soldaten aus Kropa wurden vom Kriegsdienst befreit, damit sie an ihre Arbeits-plätze zurückkehren konnten. Die Unterordnung unter das Kriegsgesetz bedeutete eine vorläufige Aufhebung der Genossenschaftssatzung, was eine größere Willkür der Genossenschaftsleitung vor al-lem auf dem Gebiet der Arbeitsordnung ermöglich-te. Die Anordnung der Arbeit an allen Tagen in der Woche und an allen Feiertagen hatte eine offene Re-volte zur Folge, die jedoch von den Militärbehörden mit drakonischen Strafen sofort niedergeschlagen wurde. Nach dem Kriegseintritt Italiens verschärfte sich das Militärregime noch weiter.

Die günstige Wirtschaftslage ermöglichte es der Genossenschaft, die Produktion zu moderni-sieren und Maschinen und zahlreiche Immobilien anzuschaffen. Mit der Gründung eines Kranken-, Renten- und Stipendienfonds sowie der Verkaufs-

155

und Einkaufsgenossenschaft „Konsum“ wurden die Grundlagen zu einer Verbesserung der sozialen Lage der Arbeiter geschaffen. 1917 begannen sich auch die ersten großen Veränderungen abzuzeichnen. Der Auftritt des letzten Habsburgerkaisers, die Siege auf dem Schlachtfeld und die Belebung des politisc-hen Lebens deuteten auf ein baldiges Kriegsende. Das politische Leben im heimischen Umfeld wurde in diesem Jahr von der sog. Maideklaration und der Spaltung in der größten slowenischen Partei, der Slowenischen Volkspartei (SLS), maßgeblich bee-influsst. Die militärischen Siege erschöpften das alte Kaiserreich endgültig. Aus der russischen Ge-fangenschaft zurückgekehrte Soldaten kamen grö-ßtenteils nicht mehr einer neuerlichen Einberufung nach, die Verteuerung und der Lebensmittelmangel erreichten ihren Höhepunkt. Die Verknappung und die Spaltung im bis dahin einheitlichen katholischen Lager löste große Spannungen in der Genossensc-haft aus. Das Kriegsende bedeutete in Kropa den Beginn des Kampfes um die Vorherrschaft in der Genossenschaft, in dem sogar das Einschreiten der Gendarmerie nicht fehlen durfte. Der Opportunis-mus einiger alter und zugleich neuer Akteure, die ihre Fähigkeiten stark überschätzten, verursachte eine rückläufige Entwicklung der Genossenschaft, die erst durch das energische Durchgreifen des Ge-nossenschaftsverbandes saniert wurde.

Dr. Jože Prinčič

Metallgenossenschaft Plamen am Ende ihres Weges (1945–1947)

Die Metallgenossenschaft Plamen aus Kropa erlebte das Ende des Zweiten Weltkriegs mit ein-geschränkter Produktion, Schulden und Verlusten. Nichtsdestoweniger blickten die Genossenschaftler mit Optimismus in die Zukunft, gab es doch große Nachfrage nach ihren Erzeugnissen. Sie waren je-doch rasch zu der Überzeugung gelangt, dass in dem neuen Wirtschaftssystem kein Platz war für private Initiative. Die Genossenschaft war bei der Sicherung der Mittel für die laufende Produktion benachteiligt, ihre Vorschläge zur Erneuerung und Modernisie-rung der Produktion wurden nicht akzeptiert. Über die Produktion und den Verkauf ihrer Erzeugnisse entschieden staatliche Planungsbehörden. Es ent-standen mehrere Pläne zur Verlegung des Betriebs und zur Änderung der Produktion. Die Genossensc-haftler entschieden sich noch rechtzeitig für eine Eingliederung in den staatlichen Wirtschaftssektor. Im Sommer 1947 wurde Plamen ein staatliches, für den slowenischen Raum bedeutendes Wirtschaft-sunternehmen.

Mag. sc. Tadej Brate

Technische Ausrüstung der Schmiedegenossenschaft in Kro-pa, der späteren Fabrik Plamen, vom Beginn bis zum Ende des Zweiten Weltkriegs

Die Wende vom 19. zum 20. Jahrhundert besc-herte Kropa große Veränderungen sowohl in der Arbeitsweise als auch im Leben der Menschen. Mit der Auflassung der Eisenproduktion in den lokalen Schmelzöfen und der Bindung an neue Rohstoff-quellen waren die Schmiede indirekt gezwungen, sich enger zusammenzuschließen. Das Ergebnis dieser Tendenz ist die Gründung einer Schmiedege-nossenschaft in Kropa, die später in Fabrik Plamen umbenannt wurde. Die in der Genossenschaft vere-inigten Schmiede konnten mit ihren Erzeugnissen wieder vollberechtigt auf dem Markt auftreten, wurde doch die Genossenschaft bzw. Fabrik mit modernen halb- und vollautomatischen Maschinen ausgerüstet, die die Herstellung der Erzeugnisse zu konkurrenzfähigen Preisen ermöglichten. Die Schmiede erweiterten auch das Sortiment: Außer verschiedenartigen Nägeln, Schrauben und Muttern wurden auch Ersatzteile, Ketten, Skibindungen und sogar Kunstschmiedearbeiten hergestellt. In all den Jahren wurde die Fabrik mit Maschinen ausgerü-stet, die dem damaligen Entwicklungsstand dieser Branche in Europa entsprachen. Aus dem Inventar-verzeichnis der Maschinen, Geräte und Ausrüstun-gen aus dem Jahre 1936 konnte die Dynamik der Anschaffungen rekonstruiert und so eine Übersicht über den Maschinenpark der Fabrik erstellt werden. Leider fehlen die Angaben über die Aussonderung alter und verschlissener Maschinen, was die genaue Aufstellung zum Teil verunklart. Aller Wahrschein-lichkeit nach wurde etwa nach 15 Jahren sukzessive begonnen, die alten Maschinen durch neue zu erset-zen. Die Schmiedegenossenschaft in Kropa war bis zur Vergesellschaftung nach dem Zweiten Weltkrieg ein modernes und geordnetes Eisen verarbeitendes Unternehmen, das den damaligen europäischen Standards eines durchschnittlich entwickelten, mo der nen Betriebs entsprach. Die Kleinheit und räumliche Beschränktheit garantierten den Fabrikar-beitern zwar soziale Sicherheit und Lebensunterhalt, nicht jedoch eine Verbesserung der Verhältnisse oder gar Wohlstand.

156

Saša Florjančič

Produktionsprogramm und Verka-uf der Erzeugnisse der Industrie-genossenschaft in Kropa

Die Übersicht über die Entwicklung der Pro-duktionsorientierung der 1894 gegründeten Indu-striegenossenschaft in Kropa zeigt eine enge Verk-nüpfung mit allen bedeutenderen weltpolitischen Ereignissen (Erster und Zweiter Weltkrieg) und weltweiten und europäischen wirtschaftlichen Tendenzen (Weltwirtschaftskrise der 30er Jahre des 20. Jahrhunderts, Zollpolitik der europäischen Staaten). Das Produktionsprogramm umfasste in den ersten Geschäftsjahren der Genossenschaft vor allem Erzeugnisse, die eine Fortführung der jahrhundertelangen Tradition der Nagelschmiede in den ehemaligen Hammerwerksiedlungen Kropa und Kamna Gorica bedeuteten, d. h. handgeschmi-edete Nägel und Nägeln ähnliche Produkte, unter denen das sog. Mittelmeersortiment der Bau- und Schiffsnägel am wichtigsten war. Schon die erste Satzung der Genossenschaft aus dem Jahr 1895 sah den schrittweisen Übergang zur maschinellen Arbe-it und die Einführung neuer Produkte vor, die ersten maschinell erzeugten Nägel waren Schwellennägel (zur Befestigung der Schienen an den Bahnschwel-len), mit deren Produktion 1899 auf Bestellung der k. u. k. Staatsbahnen Wien begonnen wurde. Auf-grund der großen Konkurrenz auf dem Gebiet der Herstellung der verschiedenen Erzeugnisse für den Eisenbahnbau, in kleinerem Umfang auch für die Bergwerke, schlossen sich die österreichisch-unga-rischen Hersteller derartiger Produkte bereits Ende des 19. Jahrhunderts zu einem Kartell wirtschaftlich selbständiger Unternehmen mit dem Zweck zusam-men, eine Aufteilung der Produktion der einzelnen Hersteller nach Quoten und die Verkaufspreise zu vereinbaren. Mitglied dieses Zusammenschlusses war auch die Genossenschaft in Kropa.

Nach dem Ersten Weltkrieg, der für die Genos-senschaft auch eine Umstellung vom breiteren öster-reichisch-ungarischen zum engeren jugoslawischen Markt bedeutete, nahm sie für die Bestellungen von Schwellennägeln an der öffentlichen Ausschreibung der Staatsbahnen (Ljubljana, Zagreb, Belgrad) teil, und 1928, als auch in Kropa begonnen wurde, die Schwellennägel durch Schwellenschrauben zu er-setzen, wurde für die staatlichen Lieferungen von Schrauben und Schienen das Kartell Ebis gegründet. Vier der damals größten Fabriken derartiger Pro-dukte (außer der Genossenschaft in Kropa, des zwe-itgrößten Herstellers in dem Kartell, noch die Erste jugoslawische Schraubenfabrik in Koprivnica, die Schrauben- und Eisenwarenfabrik in Novi Sad und die Fabrik Lokomašin in Belgrad) traten dem Kartell mit dem Ziel bei, die heimischen Fabriken stärker zu schützen. Die Industriegenossenschaft in Kropa war

eine der ersten jugoslawischen Hersteller von Schra-uben und Muttern, und zwar schon seit 1921. In den folgenden Jahren entstanden im jugoslawischen Raum einige neue Schraubenfabriken und als eine der ersten spezialisierten Schraubenfabriken im Jahr 1924 die vorhin genannten Fabriken in Koprivnica und Novi Sad, während unter den ausländischen Konkurrenten der österreichische Hersteller Brevil-lier Urban & Co am stärksten war. Auch im Verkauf der verschiedenartigen Schrauben war die Genos-senschaft, ähnlich wie die anderen jugoslawischen Schraubenfabriken, vor allem von den staatlichen Aufträgen für die Eisenbahnen und nach 1930 auch für die Elektrifizierung des Landes abhängig.

Für den Verkauf der Schrauben auf dem priva-ten Markt gründeten 1931 die Industriegenossensc-haft in Kropa, die Schrauben und Eisenwarenfabrik in Novi Sad und die Allgemeine Baugesellschaft in Maribor das Kartell Novikromar. Das Kartell verband vor dem Zweiten Weltkrieg alle wichtigeren Schra-ubenhersteller auf dem jugoslawischen Markt und auch einige ausländische Fabriken. Der Verkauf der Produkte der Industriegenossenschaft in Kropa war in der Zwischenkriegszeit vor allem für den jugos-lawischen Markt bestimmt, der Export nahm erst nach 1930 zu, als die Nachfrage nach Schrauben auf dem Binnenmarkt aufgrund der Weltwirtschaftskri-se fast zum Erliegen kam. Wichtigere Exportartikel wurden maschinell geschmiedete Baunägel und mit der Entwicklung des Bergsteigens auch handgesch-miedete Nägel für Bergschuhe, zu deren Verkauf in Deutschland, Österreich, den Niederlanden und in der Schweiz die Genossenschaft nach 1933 mehrere eigene Vertreter autorisierte. Einen neuen Aufsch-wung erhielt die Schraubenproduktion in Kropa kurz vor dem Zweiten Weltkrieg, als der Maschinen-park modernisiert und viel in die Ausbildung des technischen Personals investiert wurde. Auch neue Produkte kamen auf den Markt: Skibindungen nach 1933 und Schmiedekunst nach 1937. Den endgülti-gen Übergang von der Nagelschmiede zur Fabrik ermöglichten die Verbesserungen im Herstellungs-verfahren der Nägel für Bergschuhe, die den Bewoh-nern von Kropa und Kamna Gorica die Fortführung der Nagelschmiedetradition noch in der Zeit der Industrieproduktion ermöglichten und bis 1960 auf halb industrielle Weise hergestellt wurden. Bis 1973 stellte man die Produktion auch einiger anderer Er-zeugnisse ein und ging dann endgültig zur Kaltum-formung von Schrauben und Muttern im Rahmen der Schraubenfabrik Plamen Kropa über, die aus der 1947 verstaatlichten Industriegenossenschaft hervorgegangen war.

157

Mag. sc. Tatjana Dolžan Eržen

LATO – SMUK – RAK – KUM

In Kropa stellte man Mitte des 20. Jahrhunderts Skibindungen her

In der Nagelschmiedegenossenschaft von Kro-pa wurden in der Zeit zwischen den beiden Weltkri-egen neue Erzeugnisse zur Erweiterung des Produk-tionsprogramms gesucht. Eine der Möglichkeiten waren Skibindungen, die viel Know-how erforder-ten, aber deshalb auch einen höheren Preis als Nägel oder maschinell hergestellte Schrauben erzielen konnten. So begann man 1932 in der Fabrik mit der Herstellung von Backen und Spannvorrichtungen nach dem Modell der Zeidl-Bindungen. In wenigen Jahren wurde die Produktion verstellbarer und nicht verstellbarer Backen für Herren, Damen und Kinder, mehrere Formen von Spannvorrichtungen für Zeidl-Bindungen, Skistockspitzen, Dornen für Laufschuhe und sonstige, für Skiläufer notwenige Ausrüstungs-gegenstände wie auch Steigeisen und Haken für Bergsteiger, insgesamt 24 Erzeugnisse, entwickelt. 1935 wurde in Belgrad und im Ausland das neue Er-zeugnis eines verstellbaren LATO-Backens patentiert und gegen Ende der 30er Jahre die Bildstein-Spann-vorrichtung Strict hergestellt. Es gelang, sich unter den anspruchsvollen slowenischen (und jugosla-wischen) Ski- und Rennläufern durchzusetzen, für die ausländische Bindungen kaum erschwinglich waren.

Nach dem Zweiten Weltkrieg verbesserte die Fabrik Plamen die Produktion der Skibindungen, konnte jedoch mit der modernen Entwicklung nicht Schritt halten. Erst 1956 wurde auf Verlangen der Handelskammer ein Wettbewerb für neue Skibin-dungen ausgeschrieben. So begann man mit der Herstellung der Kandahar-Bindungen Smuk und Kum und des Backens Rak und entwickelte auch die Bindungen Pionir und Špik für Junioren. 1958 wur-den die meisten Bindungen produziert – 56,6 Ton-nen, was jedoch im Vergleich zur Gesamtproduktion von Plamen von über 3000 Tonnen eine Bagatelle darstellte. Die Entwicklung des Unternehmens verli-ef eben in Richtung maschineller Massenproduktion und nicht kleiner Serien, für deren Erzeugnisse viel Know-how und Handarbeit nötig waren. Ende 1960 wurde die Produktion der Skibindungen eingestellt.

Obwohl seit damals schon fast ein halbes Jahr-hundert vergangen ist, kann man noch mancherorts auf alte, in Kropa hergestellte Backen und Spannvor-richtungen treffen. Viele werden von Liebhabern al-ter Skiausrüstungen aufbewahrt, insbesondere von zwei Mitgliedern des „Klub talesenih“ aus Kropa, Albin Kordež und Marjan Jelovčan. Aus deren Samm-lungen und aus der Sammlung des Schmiedemuse-ums Kropa werden in dem Beitrag einige typische, in den Jahren 1932–1960 in Kropa hergestellten Kombinationen beschrieben.

Joža Eržen

Erinnerungen an die Nagelschmie-degenossenschaft

Die Erinnerungen sind ein dankbares Thema für die Zuhörer. Des öfteren verbinden sie Ethnolo-gie und Geschichte. Sie rücken das Jetzt in die Zeit des tatsächlichen Erlebnisses des Erzählers, und für die Zuhörer sind sie Geschichten. Die Grenze zwisc-hen Arbeit und Privatleben war oft sehr schmal, was auch bei den Zusammenkünften mit den Erzählern zu spüren war. Sprühendes Temperament in Wort und Tat verband die Mitarbeiter, löste jedoch auch Missmut aus. Doch der Kroparica-Bach plätscherte dahin, die schlechte Laune war vergessen, und die fröhliche Stimmung gewann wieder die Oberhand. Mit der Zeit verkürzte sich der Werktag in der Genossenschaft, die Arbeit war aber noch immer schwer. Interessant ist, dass die Arbeiter in der Ge-nossenschaft auch Gelegenheit fanden, sogar ihre Freizeit zusammen zu verbringen. Doch das sind schon andere Geschichten, persönlichere …

Damjan Mulej

Bibliographie von Kropa undKamna Gorica

Eine Bibliographie ist ein Verzeichnis des ge-samten Schrifttums über einen bestimmten Ort, eine Persönlichkeit, Thematik usw. Die vorliegende Biographie enthält bibliographische Angaben von Publikationen, die von Kropa und Kamna Gorica handeln, von Unternehmen und Personen, die mit diesen beiden Orten in Verbindung stehen oder Verfasser von Schriften sind, die hier zu Hause sind. Es ist jedoch anzumerken, dass nicht alle Daten ent-halten sind, sondern nur jene, die in der Datenbank des slowenischen Verbundkatalogs (cobib.si) aufsc-heinen. Verzeichnet sind auch jene Veröffentlichun-gen, die in dem Verbundkatalog nicht aufgenommen wurden, jedoch in der Bibliothek des Schmiedemu-seums in Kropa aufbewahrt werden. Man könnte deshalb sagen, dass dies keine echte Bibliographie sei, sondern ein Verzeichnis der Literatur über Kro-pa und Kamna Gorica.

Die Bibliographie ist in ein Verzeichnis von Kro-pa und Kamna Gorica und in Diplomarbeiten über beide Orte und innerhalb des einzelnen Orts in bibli-ographische Daten über Monographien, Aufsätze und sonstige Schriften, kartographisches Material, Tonauf-zeichnungen, Schriftenreihen und Bild- und Noten-material gegliedert. Die bibliographischen Angaben sind in chronologischer Reihenfolge angeführt, und zwar von der ältesten bis zur neuesten.

158

Nach Durchsicht schon allein dieser Quellen lässt sich feststellen, dass über Kropa und Kamna Gorica viel geschrieben wird, zwar etwas mehr über Kropa, doch behandeln viele Schriften beide Orte gleichzeitig. Interessant ist, dass zahlreiche Aufsätze aus der zweiten Hälfte der 90er Jahre von Plamen handeln und dass Kropa in Gedichten vorkommt (Župančič). Weiter ist zu beobachten, dass aus diesen beiden Orten viele Persönlichkeiten stammen, die im slowenischen Raum und auch in der Welt von Bedeu-tung sind.

159

KAZALO

Kroparski zadružni svet, dr. Žarko Lazarević ................................................ 7

Vse prestrašeno; vse kliče vojska! Toni Bogožalec ......................................13

Kovinarska zadruga Plamen na koncu svoje poti (1945—1947),dr. Jože Prinčič ......................................................................................................27

Tehniška opremljenost kovaške zadruge v Kropi, kasnejetovarne Plamen od nastanka do podržavljenja po drugi svetovni vojni, mag. Tadej Brate ......................................................................37

Slikovna priloga .....................................................................................................49

Proizvodni program in prodaja izdelkov industrijske zadruge v Kropi, Saša Florjančič .....................................................................................87

Lato - Smuk - Rak - Kum. V Kropi so sredi 20. stoletja izdelovali smučarsko okovje, mag. Tatjana Dolžan Eržen ........................................101

Spomini na žebljarsko zadrugo, Joža Eržen ..............................................117

Bibliografija Krope in Kamne Gorice, Damjan Mulej ........................... 123

Povzetki / Zusammenfassungen .......................................................................153

160

Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi20. stoletje. Zapisi o lovu, življenju in ljudeh v Lipniški dolini

Leto VIII, 2008

Vigenjc

20

. sto

letj

e. Z

apis

i o lo

vu

, živ

lje

nju

in lj

ud

eh

v L

ipn

išk

i do

lin

i