Višje sodišče v LjubljaniCivilni oddelek

VSL sodba II Cp 343/2016

ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CP.343.2016

Evidenčna številka: VSL0080023Datum odločbe: 20.04.2016Senat, sodnik posameznik: Barbara Žužek Javornik (preds.), Barbka Močivnik Škedelj (poroč.), GordanaRistinPodročje: USTAVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNOPROCESNO PRAVOInstitut: odškodninska odgovornost - kršitev osebnostnih pravic - izključitev protipravnosti - pravica dozasebnosti in osebnostnih pravic - svoboda izražanja - kolizija ustavnih pravic - načelo sorazmernosti -relativno javna oseba - nosilec javne funkcije - splošni interes javnosti - izpolnjevanje zakonskih dolžnosti -premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitveosebnostne praviceZveza: URS člen 15, 22, 35, 39, 39/1. OZ člen 131, 131/1, 179. ZIntPK člen 12, 12/1, 12/1-4, 12/1-8, 12/1-12,13, 18, 18/1, 18/2. ZPP člen 7, 8, 212, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15.

Jedro

Vse, kar je zapisano v obravnavanem besedilu, se nanaša na tožnikovo opravljanje javne funkcije. Zapisano jes strani tožene stranke kot nosilca javne funkcije v izvajanju njenih zakonskih nalog. V zapisu ni vrednostnihsodb, pač pa le povzetek ugotovljenega dejanskega stanja (ugotovitve suma korupcijskih dejanj s podatki inrazlogi, na katerih temelji), ter predlogi ukrepov.

Omenjanje korupcije je lahko za tožnika neprijetno. Vendar je protipravnost izključena, kadar se kdo o komžaljivo izrazi v resni kritiki pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, brez zaničevalnega namena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 59.473,22 EUR z zakonskimi zamudnimiobrestmi od 26. 8. 2013. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.612,50EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena

ZPP(1). Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev invrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Očita mu, da se ni opredelilo do tožbenihugotovitev, da že iz same vsebine spornega akta, izdanega 7. 4. 2011, izhaja, da se tožniku očita dejanjekorupcije. O pravni naravi izpodbijanega akta se je pavšalno sklicevalo na sodbo Upravnega sodišča RS IU990/2012 z dne 3. 10. 2012. Navaja zakonsko definicijo korupcije iz prvega odstavka 4. člena ZIntPK.(2)Vztraja, da iz vsebine priporočil izhaja, da se tožniku kot uradni osebi očita kršitev dolžnega ravnanja, ki najbi se s tako kršitvijo neposredno okoristil. Zaključki o zakonski dolžnosti po obveščanju javnosti soneutemeljeni in sami s seboj v nasprotju. Za obveščanje o priporočilih ni zakonske podlage. Tožnik se predobjavo o ugotovitvah tožene stranke ni mogel izjasniti. Za objavo priporočil bi morali veljati strožji kriterijikot za objavo načelnega mnenja, kjer so predvidene procesne pravice. Tožena stranka jih je v obravnavanemprimeru obšla. Ker zoper priporočila ni upravnega spora, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva(23. člen Ustave RS) in do pravnega sredstva (25. člen Ustave VRS). Že pred izdajo priporočil je bil brezzakonske osnove in vsebinskih pojasnil na Borzi napovedan poziv k odstopu tožnika. Tam je tožena strankapolemizirala o kriminalu belih ovratnikov. S tem je implicirala, da tožniku pripisuje taka dejanja. Sodba se dotega ne opredeli. Ni jasno, zakaj tožena stranka ni mogla počakati z objavo, če je postopek res tekel od 2007.To sicer ne drži. Iz procesnega gradiva izhaja, da se je postopek zoper tožnika začel šele po Borzi. Toženastranka je s svojimi ravnanji in izjavami vzpodbudila pisanje medijev, zato je zanje odgovorna. Ravnala je znamenom, da se javno čimbolj očrni delovanje tožnika. Po javni objavi priporočil ga je skušala prikrajšati zamožnost podati pojasnila na njene očitke. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovega sklicevanja na komentar A.A. na spletnem portalu ..., ki ga ponovno navaja v pritožbi. Pavšalni in v nasprotju z dokazi so zaključki, datožniku v postopku ni bila kršena pravica do kontradiktornosti. Neprepričljiva je ocena, da se resničnostdejstev ni ugotavljala zaradi tožnikovega soglasja k predlogu za razrešitev, da mu pravica do izjave ni bilaodvzeta, ker naj bi sodeloval v postopku ugotavljanja kršitev, da zaradi pravne narave priporočilzakonodajalec nanje ni vezal procesnih pravic. To bi držalo le, če bi bila priporočila namenjena izključnokomunikaciji med toženo stranko in pristojnim ministrstvom, kar izključuje pravico javnosti do obveščenosti.Tožnik ni mogel odgovarjati na očitke, da naj bi ravnal koruptivno. Za take ugotovitve tudi ni bilo trditvenepodlage. V skladu z načelom sorazmernosti bi morala tožena stranka z objavo oziroma obvestilom javnostipočakati, dokler tožniku ne bi bila dana možnost izjave. Ker tega ni storila in je o vsebini priporočil seznanilajavnost pred izdajo priporočil, so bile kršene tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine – 21. členUstave RS. Neprepričljiv je tudi zaključek sodišča, da tožniku ni nastala protipravna škoda zaradi ravnanjatožene stranke. Prezrlo je, da je bilo strinjanje tožnika z razrešitvijo posledica toženkinih ravnanj, ker je ssvojimi dejanji sprožila medijski pogrom. Nepravilno je ocenjena izpovedba dr. B. Pojasnjuje še, da zopertožnika ni bil uveden noben postopek, ki bi temeljil na procesnem gradivu, zaradi katerega so bila sprejetaobravnavana priporočila.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi posega vnjegove osebnostne pravice. Tožena stranka naj bi mu škodo povzročila z izdajo Ugotovitev in priporočil vzvezi s kršitvami dolžnega ravnanja v postopkih inšpekcije ... in glavnega inšpektorja št. ... z dne 7. 4. 2011 (vnadaljevanju: Priporočila). Trdil in dokazoval je, da mu v postopku izdaje izpodbijanega akta ni bilazagotovljena pravica do izjave, čeprav se v njem navajajo osebni podatki in položaj tožnika, kar omogočanjegovo prepoznavo. Toženka je nadalje protipravno in nedopustno posegla v osebnostne pravice tožnika, kerje s svojimi ugotovitvami v izpodbijanem aktu seznanila javnost še pred njegovim sprejemom in napovedalapoziv k odstopu tožnika (Borza 6. 4. 2011, tiskovna konferenca 7. 4. 2011). Tožena stranka se je branila zugovorom o izključeni protipravnosti, ker je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega akta in obveščanjujavnosti o njem ravnala v okviru izvajanja zakonsko določenih dolžnosti pri izvajanju nadzorstva po ZIntPK.

6. Pravno podlago za odločanje o tožnikovem zahtevku predstavljajo določila 131. člena OZ(3) in 179. členaOZ, ki določa civilno sankcijo (denarno odškodnino) zaradi nedopustnega posega v osebnostne pravice

tožnika. Za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke morajo biti izpolnjene vse predpostavkecivilnega delikta, med drugim protipravnost ravnanja tožene stranke. Zaradi kolizije dveh ustavno varovanihpravic – pravice do zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave RS) tožeče stranke na eni strani tersvobode izražanja (prvi odstavek 39. člena URS), na katero se v okviru izvajanja svojih zakonskih funkcij inpooblastil sklicuje tožena stranka, je treba pri presoji izključitve protipravnosti toženkinega ravnanja opravitivrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega. Upoštevaje ustavno načelo sorazmernosti (tretjiodstavek 15. člena Ustave RS), vseh okoliščin konkretnega primera ter meril, ki jih je ustvarila sodna praksa,je treba presoditi, kateri od ustavno varovanih pravic je treba v konkretnem primeru dati prednost.(4)

7. Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti, ki jo zagotavlja Ustava RS v 35. členu,(5) je trebaupoštevati, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali za področje intimnega in družinskegaživljenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti ali področje življenja posameznika v javnosti;pri tem velja pravilo – čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo zaščitouživa, kadar je v koliziji s pravicami in interesi drugih), in značilnosti subjekta, v čigar pravico se posega.Brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, kizanimajo javnost. Mednje sodijo absolutno osebe iz javnega življenja in tako imenovane relativne osebe izjavnega življenja – osebe, ki zanimajo javnost samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom. Pri opisovanjuživljenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljenoopisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanje in mišljenje teh oseb glede na njihovo javnoudejstvovanje. Objavljanje stvari iz njihovega intimnega življenja brez njihove privolitve ni dovoljeno.

8. Na drugi strani je ustavno varovana in skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave RS s pravicami drugihomejena tudi pravica izražanja.(6) Funkcija svobode izražanja je varovati svobodo do posredovanja informacijin mnenj (aktivni vidik) in tudi svobodo njihovega sprejemanja – tako imenovana pravica do obveščenosti(pasivni vidik).(7) Tako Ustavno sodišče RS kot Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v svojihodločbah poudarjata, da svoboda izražanja sodi med temeljna načela demokratične družbe. Omejitve pravicedo izražanja se razlagajo ozko. V koliziji in tehtanju s pravico do spoštovanja zasebnega življenja je trebaupoštevati zlasti ali sporne izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu; ali jih je izzvalopredhodno ravnanje osebe, na katere se te izjave nanašajo, ter tudi vsebino, obliko in posledice objave spornihizjav.(8) Meje sprejemljive kritike so v določenih okoliščinah lahko širše, če se izjave nanašajo na nosilcejavnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih nalog in pristojnosti. Razlikovati pa je treba med dejstvi, ki sopodvržena dokazovanju resničnosti, in žaljivimi vrednostnimi sodbami. Pri njih dokazovanje resničnosti ponaravi stvari ni mogoče. Vseeno šteje vrednostna sodba za pretirano, če je bila dana brez vsakršne dejanskepodlage.(9)

9. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedena materialnopravna izhodišča. Ni bilo sporno, da je biltožnik v času izdaje in objave spornega akta glavni republiški inšpektor ... oziroma predstojnik InšpektorataRS ... Sporni akt je bil pripravljen v zvezi z delovanjem in izvajanjem nalog tega organa na podlagi prijav onepravilnostih pri vodenju postopkov o kršitvah ... (torej s področja dela organa, ki ga je vodil tožnik).Pripravila ga je Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK): organ tožene stranke, z zakonomzadolžen za opozarjanje na integriteto in tveganje za korupcijo v javnem in zasebnem sektorju (4. in 8. alinejaprvega odstavka 12. člena tedaj veljavnega ZIntPK)(10) ter za obveščanje javnosti o svojem delu (prviodstavek 18. člena ZIntPK). Sporni zapis je vseboval ugotovitve o delu inšpekcijskega organa pri dvehprimerih, podatke, na podlagi katerih so bile sprejete, ter priporočila in predloge pristojnemu ministru zaukrepanje. Eden od predlogov se je nanašal na tožnika (za primerjavo aktivnosti Republiškega inšpektorata ...,ki zadeva avtorske ter podjemne pogodbe tožnika za zadnja štiri leta s predlogom, naj minister ustreznoukrepa, vključno z morebitno preučitvijo razlogov za razrešitev tožnika s položaja glavnega republiškegainšpektorja). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje besedilo obravnavanega akta ni bilo objektivno žaljivo.Tožena stranka je o vsebini izdanega in predstojniku tožnika (ministru) podanega akta seznanila širšostrokovno in laično javnost pred vročitvijo akta ministru (nastop predsednika KPK na okrogli mizi Borza) inob izdaji priporočil (tiskovna konferenca KPK) na način, kot je bilo potrebno zaradi interesa javnosti. Medijiso te ugotovitve povzeli takoj po Borzi in jih posredovali javnosti tudi na neprimeren način še dneve po izdaji

spornega akta. Slednji tožniku ni bil vročen. O obravnavanih primerih, na podlagi katerih je bil pripravljensporni akt, je bil obveščen. Sodeloval je s KPK tako, da je na njeno zahtevo pojasnjeval vodenje obravnavanihpostopkov ... inšpekcije. Po pozivu ministra, naj odgovori na obravnavana priporočila, je podal soglasje ksvoji razrešitvi. Postopka za ugotavljanje tožnikove odgovornosti ni bilo. Vlada je tožnika razrešila s funkcijeglavnega inšpektorja na podlagi njegovega soglasja.

10. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v pravilno in popolnoocenjenem dokaznem gradivu, je sodišče presodilo, da odškodninske odgovornosti tožene stranke ni, kertožnikove človekove pravice z izdajo obravnavanega akta niso bile kršene. Tožbeni zahtevek je zavrnilo.Pritožbeno sodišče sprejema njegovo dokazno oceno, razloge in odločitev kot pravilno. V nadaljevanju bozato odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Pritožba smiselno uveljavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14., 15. in 8. točki drugegaodstavka 339. člena ZPP ter relativni kršitvi 7. in 8. člena ZPP. Z očitki o pomanjkljivostih v sodbi (o vsebinispornega akta in izjavi tožene stranke v javnosti – zlasti na Borzi, o komentarju A. A.), protispisnih innasprotujočih si ter nerazumljivih in mimo trditvene podlage sprejetih ugotovitvah (o kršitvi načelakontradiktornosti), o neprepričljivih in pavšalnih zaključkih (o sodbi Upravnega sodišča, pravni naraviobravnavanega akta, pravici do kontradiktornosti, o pravni podlagi za objavo spornega akta ter o pomanjkanjuvzročne zveze med očitanim in protipravnim ravnanjem tožene stranke ter nastalo škodo) v resnici grajasprejeto dokazno oceno. Vendar očitanih procesnih kršitev ni. Nestrinjanje z dokazno oceno namreč za takočitek ne zadošča. Dokazna ocena je opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP po skrbnipresoji vseh dokazov. Utemeljena je v jasnih in popolnih razlogih, ki omogočajo vsebinski preizkuspravilnosti odločitve o vseh pravno odločilnih okoliščinah. Sodišče je primerno pojasnilo, na katere izvedenedokaze in zakaj je oprlo sprejeto odločitev. Ni treba, da v razlogih navede vsako trditev in dokaz (mnenje dr.A.), ki ga ponudi stranka. Zadošča vrednostna ocena zbranega procesnega gradiva in vsebinsko pojasnjenaobrazložitev, kar je v obravnavanem primeru podano. V razlogih tudi ni očitanih neskladij in notranjihprotislovij glede kršitve načela kontradiktornosti. Dokazna ocena o časovnih okvirih postopka pred KPK in oseznanjenosti tožnika s postopki ... inšpekcije, ki jih je na podlagi konkretnih prijav vodila KPK, temelji naanalizi besedila obravnavanega akta. Pritožbeni očitki o kršitvi razpravnega načela (členi 7 in 212 ZPP) sotorej odveč.

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno in ugotovitve sodišča prve stopnje, da v očitanihravnanjih tožene stranke ni bilo protipravnosti. Ne drži, da se v besedilu obravnavanega akta tožniku očitajodejanja korupcije. Po pravilni ugotovitvi sodišča v točki 19 sodbe so v besedilu uporabljeni izrazi o sumukršitve dolžnega ravnanja in sumih korupcije, kar pa je treba presojati v kontekstu vseh okoliščin primera. Toje sodišče pravilno ugotovilo in ocenilo v točkah 18 do 22 sodbe. Z analizo celotnega besedila spornega aktaje ugotovilo, da je KPK po prejemu konkretnih prijav in pritožb o sumih kršitev pri vodenju inšpekcijskihpostopkov v zvezi s kršitvami ... od leta 2007 naprej (in ne šele od okrogle mize Borza, kot zmotno in brezpodlage v smislu trdi pritožba) obravnavala vodenje dveh konkretnih postopkov ... inšpekcije. Z zaslišanjemtakratnega predsednika KPK se je prepričalo, da so bile v tistem obdobju pravice ... kršene na več nivojih, ...inšpekcija in tožnik pa izpostavljena velikemu zanimanju in kritiki javnosti. Teh ugotovitev pritožba ne graja.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je KPK v obravnavanem aktu zgolj opisala potek obehobravnavanih postopkov ... inšpekcije in pridobljene podatke. V enem primeru so kazali, da je tožnik poudeležbi inšpekcijskega organa v (nezakonitem) postopku ... z ... sklenil avtorsko pogodbo za svetovanje spodročja ... Kot je ugotovilo sodišče, tožnik na prvi stopnji ni zatrjeval, da navedene ugotovitve v spornemaktu ne držijo. Tudi v pritožbi ne prereka njihove resničnosti. KPK je po nadaljnjih ugotovitvah sodišča vobravnavanem aktu povzela zakonsko ureditev (Zakon o javnih uslužbencih), ki je tožniku kot uradniku navodstvenem položaju oziroma kot predstojniku organa v sestavi (Inšpektorat RS ... v sestavi Ministrstva ...)prepovedovala opravljanje pridobitne (svetovalne) dejavnosti. Priporočila niso bila akt, s katerim bi KPKodločala o odgovornosti tožnika (oziroma o njegovih pravicah in obveznostih). Vsebovala so predlogepristojnemu ministru za uvedbo postopka, vključno z morebitno proučitvijo razrešitve tožnika s položajaglavnega republiškega inšpektorja. Ključne so ugotovitve, da se vse, kar je zapisano v spornem besedilu,

nanaša na tožnikovo opravljanje javne funkcije. Zapisano je s strani tožene stranke kot nosilca javne funkcije vizvajanju njenih zakonskih nalog. V zapisu ni vrednostnih sodb, pač pa le povzetek ugotovljenega dejanskegastanja (ugotovitve suma korupcijskih dejanj) s predlogom ukrepov. Res je omenjanje korupcije lahko zatožnika neprijetno. Vendar je protipravnost izključena, kadar se kdo o kom žaljivo izrazi v resni kritiki priizpolnjevanju uradne dolžnosti, če se iz načina izražanja ali drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenomzaničevanja. Slednjega sodišče prve stopnje ni ugotovilo ne v samem besedilu spornega akta ne v seznanjanjujavnosti z njim. Razlogi za sum očitanih dejanj so imeli oporo v zapisu navedenih in preverljivih podatkih(konkretno obravnavani primer spornega tožnikovega svetovanja pri inšpiciranem ...). Torej je zmotno inneutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da je tožena stranka arbitrarno in brez dejanske podlage predlagalaministru uvedbo postopka za ugotavljanje tožnikove odgovornosti.

13. S sklicevanjem na kršitev procesnih pravic (pravica do izjave – 22. člen Ustave RS) pritožba ponovnoodpira vprašanje pravne narave obravnavanega akta. Vztraja, da je šlo za načelno mnenje po 13. členu ZIntPK,ki bi moralo biti pred izdajo vročeno tožniku kot obravnavani osebi zaradi pravice do izjave. Zmotnopritožbeno naziranje je s pravilnimi razlogi zavrnilo že sodišče prve stopnje v točkah 18 in 19 sodbe.Priporočila so bila namenjena komunikaciji med komisijo in pristojnim državnim organom – ministrom ... - vokviru izvajanja nalog, ki jih je imela KPK po 12. alineji prvega odstavka 12. člena tedanjega ZIntPK. KPK nivodila sodnega postopka zoper tožnika, v katerem bi morale biti varovane njegove procesne pravice v smislu22. člena Ustave RS. Da izpodbijani akt ni načelno mnenje po 13. členu ZIntPK oziroma posamični upravniakt, s katerimi bi se odločalo o tožnikovih pravicah, obveznostih in pravnih koristih na področju upravnegaprava, kot še v pritožbi trdi tožnik, mu je bilo pojasnjeno tudi v sodbi Upravnega sodišča IU 990/2012. Zatotudi ni bil upravičen do sodnega varstva pred Upravnim sodiščem, ki ga je sprva uveljavljal v tej zadevi.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bil zato prikrajšan za sodno varstvo in pravico do pravnega sredstva.Sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu je subsidiarne narave – če varstvani mogoče doseči v nobenem drugem sodnem postopku. Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, daza učinkovitost sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljenouveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic.Zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka zatrjuje in uveljavlja tudi kršitevčlovekovih pravic ali temeljnih svoboščin.(11) Tožnik ima sodno varstvo o nedovoljenem posegu vosebnostne pravice, ki ga zatrjuje v tožbi, zagotovljeno v tej pravdi.

14. Pritožba nadalje obširno graja dokazno oceno in ugotovitve sodišča o izključitvi protipravnosti v zvezi zočitanimi dejanji tožene stranke pri obveščanju javnosti. Ni se mogoče strinjati s pritožbenim naziranjem,oprtim na ozko gramatikalno razlago drugega odstavka 18. člena ZIntPK,(12) da za objavo obravnavanegaakta – ugotovitev in priporočil- ni bilo zakonske podlage. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, dazakonska dolžnost obveščanja o javnosti o delu KPK izhaja iz splošnega določila prvega odstavka 18. členaZIntPK.(13) Zajema objavo vseh informacij o zadevah javnega pomena, ki izvirajo iz njenega delovnegapodročja oziroma informacij, ki jih pridobi pri izvajanju svojih zakonsko določenih nalog v zvezi z ravnanjirelativno javnih oseb. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene izjave javnosti (novinarjem), kot jih jepodala KPK, niso bile nedopustne.

15. Ocena, da je bilo obveščanje javnosti pravilno in skladno z zakonom, ima oporo v pravilno ocenjeniizpovedbi priče K. (str. 28 sodbe) in listinskega gradiva (članki, objavljeni v medijih). Pritožbeno sodišče sestrinja, da vrednostnih ocen o tožnikovih ravnanjih, podanih z namenom očrnitve delovanja tožnika, ki jihzatrjuje pritožba, ni bilo. Po pravilni oceni prispevkov in člankov, objavljenih po Borzi in na tiskovnikonferenci KPK, jih je sodišče pripisalo novinarjem, ki so poročali o obeh dogodkih. S prispevkom o Borzi, kije v spisu, in izpovedbo priče je pravilno ugotovilo, da so bile pričine siceršnje izjave o vrednotenjukoruptivnih dejanj podane v okviru druge (splošne) razprave o tovrstnih pojavih v družbi in se niso navezovalena tožnika. Ker objava informacij o tožnikovem ravnanju tudi na tiskovni konferenci KPK ni presegladopustne meje (prebrane so bile ugotovitve in priporočila, ki so bila posredovana pristojnemu ministru), zaneprimeren način in obseg (ponavljanje) poročanja medijev o sicer objektivno podanih izjavah KPK lahkoodgovarjajo kvečjemu mediji in ne tožena stranka. Nasprotno pritožbeno naziranje, pripisovanje medijskega

pogroma toženi stranki ter očitki o zaničevalnem namenu pri objavi informacij o tožnikovem ravnanju, sozaradi zgrešene pasivne legitimacije neutemeljeni.

16. Pritožnik nadalje obširno graja dokazno oceno in ugotovitve sodišča v zvezi s kršitvami pravice doobrambe – izjave. Gre za procesno pravico, ki se uveljavlja v postopku, v katerem naj bi bila stranki odvzeta.Ni pa podlaga za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v pravdi. Zato za ta spor niti niso odločilne sicerpravilne – na besedilo spornega akta oprte in zato neutemeljeno pritožbeno grajane - ugotovitve sodišča prvestopnje, da tožniku v postopku pravica do izjave ni bila kršena ne ob zbiranju procesnega gradiva s strani KPK(točka 21 do 23 sodbe) ne v postopku, ki ga je na predlog KPK po prejemu priporočil pričel njegovpredstojnik (točka 26 sodbe). Za ta postopek je potrebna vsebinska presoja, ali je bila objava informacij inspornega akta brez privolitve (izjave) tožnika v obravnavanih okoliščinah primera dopustna. Zanjo so ključneže omenjene ugotovitve sodišča: da je šlo za informacije splošnega pomena in interesa, posredovane javnosti vokviru izpolnjevanja zakonskih dolžnosti KPK in da so se nanašale na tožnika kot relativno javno osebo –nosilca pomembne javne funkcije v zvezi z izvrševanjem njegovih uradnih nalog in pristojnosti. O dejanjihuradnih oseb v zvezi z izvajanjem njihovih nalog je dovoljeno pisati in obveščati javnost brez privolitveprizadetega. Javnost ima pravico do obveščenosti, kako in na kakšen način nosilci javnih funkcij opravljajosvoje funkcije. Nosilci javnih funkcij pa morajo vzeti v zakup, da je njihovo delovanje, ki je nujno v javneminteresu, ves čas pod drobnogledom javnosti in morajo biti pripravljeni tudi na resnejše in neugodne kritikesvojega delovanja. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka z ugotovljeno objavo informacij oobravnavanem aktu in o pričakovanih posledicah (uvedba ustreznega postopka pred pristojnim organom –ministrstvom) brez predhodne privolitve (vročitve in izjave) tožnika ni nedopustno posegla v tožnikovopravico do zasebnosti.

17. Pravilna je končno tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi mu zaradiobravnavanega ravnanja tožene stranke nastala vtoževana premoženjska in nepremoženjska škoda, kar je bildodatni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Utemeljena je v prepričljivih razlogih v točki 29 sodbe. Oporoima v pravilno ocenjenem dokaznem gradivu, vključno z izpovedbo tožnikovega predstojnika. Pritožba je nemore z ničemer omajati. Odločilno je pravilno ugotovljeno dejstvo, da je tožnikova funkcija glavnegarepubliškega inšpektorja prenehala po tožnikovi volji in ne zaradi delovanja toženke. Prav na prenehanjenjegove funkcije pa je tožnik navezoval premoženjskopravne posledice oziroma vtoževano škodo (izgubavišjih dohodkov). Ugotovitev o pomanjkanju vzročne zveze med obravnavanim ravnanjem tožene stranke invtoževano (premoženjsko) škodo tožnika je torej pravilna.

18. Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanjepravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri odločanju tudi ni zagrešilo uveljavljenih niti uradno upoštevnihprocesnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo(353. člen ZPP).

19. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. členaZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odločanje o pritožbenih stroških tožene stranke jeodpadlo, ker jih ni priglasila.

-------------

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami

Op. št. (2): Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije, Ur. l. RS, št. 45/2010 s spremembami

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami

Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča RS, Up-444-09 z dne 12. 4. 2012.

Op. št. (5): Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti terosebnostnih pravic

Op. št. (6): Prvi odstavek 39. člena Ustave RS določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora injavnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.

Op. št. (7): Up-444/09 z dne 12. 4. 2012

Op. št. (8): Up-584/12 z dne 22. 5. 2014

Op. št. (9): Up-584/12 z dne 22. 5. 2014, Up 1019/12 z dne 26. 3. 2015 z v točki 12 navedenimi primeriEKČP.

Op. št. (10): Ur. l. RS, št. 45/2010, veljaven od 5. 6. 2010 do 4. 6. 2011.

Op. št. (11): Odločbe Ustavnega sodišča RS Up-360/09 z dne 3. 12. 2009, Up-209/126/08 z dne 23. 6. 2009,Up-1122/12, U-I-59/14 z dne 15. 10. 2015

Op. št. (12): Komisija javnost obvešča z objavo svojih načelnih mnenj in stališč in odločitev ter sklicev sej innjihovih zapisnikov

Op. št. (13): Komisija o svojem delu obvešča javnost.

Datum zadnje spremembe: 19.07.2016