SODBA SODIŠČA (drugi senat) z dne 11. novembra 2010* V

DANOSA

I - 11435

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 11. novembra 2010*

V zadevi C-232/09,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 234 ES, ki ga je vložilo Augstākās Tiesas Senāts (Latvija) z odločbo z dne 13. maja 2009, ki je prispela na Sodišče 25. junija 2009, v postopku

Dita Danosa

proti

LKB Līzings SIA,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi J. N. Cunha Rodrigues, predsednik senata, A. Arabadžiev, A. Rosas, A. Ó Caoimh (poročevalec), sodniki, in P. Lindh, sodnica,

* Jezik postopka: latvijščina.

SODBA Z DNE 11. 11. 2010 – ZADEVA C-232/09

I - 11436

generalni pravobranilec: Y. Bot, sodna tajnica: C. Strömholm, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 1. julija 2010,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

– za D. Danosa V. Liberte, zvērināta advokāte, in A. Rasa, zvērināta advokāta palīgs,

– za LKB Līzings SIA L. Liepa, zvērināts advokāts, ter S. Kravale in M. Zalāns,

– za latvijsko vlado K. Drēviņa in Z. Rasnača, zastopnici,

– za grško vlado M. Apessos, S. Trekli in S. Vodina, zastopniki,

– za madžarsko vlado R. Somssich, M. Fehér in K. Szíjjártó, zastopniki,

DANOSA

I - 11437

– za Evropsko komisijo A. Sauka in M. van Beek, zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 2. septembra 2010

izreka naslednjo

Sodbo

1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (deseta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS) (UL L 348, str. 1).

2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med D. Danoso in družbo LKB Līzings SIA (v nadaljevanju: LKB) glede sklepa skupščine družbenikov te družbe z omejeno od-govornostjo, da se D. Danoso odpokliče s funkcije članice uprave navedene družbe.


I - 11438

Pravni okvir

Ureditev Unije

Direktiva 76/207/EGS

3 Člen 2(1) Direktive Sveta z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obrav-navanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (76/207/EGS) (UL L 39, str. 40), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. sep-tembra 2002 (UL L 269, str. 15, v nadaljevanju: Direktiva 76/207), določa, da „[…] načelo enake obravnave [pomeni], da ni nikakršne diskriminacije zaradi spola, niti neposredne niti posredne, zlasti ne zaradi sklicevanja na družinski status“.

4 Člen 2(7) Direktive 76/207 določa, da ta direktiva „ne vpliva na določbe, ki se nanaša-jo na varstvo žensk, zlasti v zvezi z nosečnostjo in materinstvom“. Poleg tega določa, da je manj ugodno obravnavanje žensk, ki je povezano z nosečnostjo ali porodniškim dopustom v smislu Direktive 92/85, diskriminacija v smislu Direktive 76/207.

DANOSA

I - 11439

5 Člen 3(1)(c) Direktive 76/207 določa:

„Uporaba načela enake obravnave pomeni, da v javnem ali zasebnem sektorju, vključ-no z javnimi organi, ni nikakršne neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola v zvezi s:

[…]

(c) pogoji zaposlovanja in delovni[mi] pogoj[i], vključno z odpuščanjem […]“

Direktiva 86/613/EGS

6 Člen 1 Direktive Sveta z dne 11. decembra 1986 o uporabi načela enakega obravnava-nja moških in žensk, ki se ukvarjajo z dejavnostjo, vključno s kmetijstvom, ali pa so sa-mozaposleni, ter o varstvu samozaposlenih žensk med nosečnostjo in materinstvom (86/613/EGS) (UL L 359, str. 56) določa:

„Namen te direktive je v skladu z naslednjimi določbami zagotoviti uporabo načela enakega obravnavanja v državah članicah za moške in ženske, ki opravljajo dejavnost


I - 11440

kot samozaposleni ali pa prispevajo k izvajanju takšne dejavnosti, z vidikov, ki jih Direktiv[a] 76/207/EGS in [Direktiva Sveta z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti (79/7/EGS) (UL 1979, L 6, str. 24)] ne urejata.“

7 Samozaposleni delavec je v členu 2(a) Direktive 86/613 opredeljen kot vsaka oseba, ki pod pogoji, določenimi z nacionalno zakonodajo, opravlja pridobitno dejavnost za svoj račun.

8 Člen 3 te direktive določa, da načelo enakega obravnavanja v tej direktivi pomeni od-sotnost vsakršne diskriminacije na podlagi spola, bodisi posredne bodisi neposredne, in še posebno glede zakonskega ali družinskega statusa.

9 Člen 8 navedene direktive določa:

„Države članice preučijo, ali in pod kakšnimi pogoji imajo samozaposlene delavke in žene samozaposlenih delavcev med prekinitvijo svoje poklicne dejavnosti zaradi nosečnosti ali materinstva

– dostop do začasnih nadomestil ali do obstoječih nacionalnih socialnih storitev

ali

DANOSA

I - 11441

– pravico do denarnih dajatev v okviru sistema socialne varnosti ali v okviru katerega koli drugega javnega sistema za socialno varnost.“

Direktiva 92/85

10 V deveti in petnajsti uvodni izjavi Direktive 92/85 je navedeno:

„ker varnost in zdravje nosečih delavk, delavk, ki so pred kratkim rodile, ali delavk, ki dojijo, ne bi smela neugodno vplivati na položaj delavk na trgu dela niti delovati v na-sprotju z direktivami, ki se nanašajo na enako obravnavanje moških in žensk;

[…]

ker tveganje odpusta zaradi razlogov, povezanih z njihovim stanjem, lahko škodljivo vpliva na fizično in psihično stanje nosečih delavk, delavk, ki so pred kratkim rodile ali ki dojijo; ker je treba storiti vse potrebno za prepoved takšnega odpusta“.

11 V členu 2(a) Direktive 92/85 je noseča delavka opredeljena kot „noseča delavka, ki svojega delodajalca obvesti o svojem stanju v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali nacionalno prakso“.


I - 11442

12 Člen 10 te direktive določa:

„Da bi [nosečim delavkam in delavkam, ki so pred kratkim rodile ali ki dojijo,] iz čle-na 2 zagotovili uresničevanje njihovih pravic iz varnosti in zdravja, kot so priznane po tem členu, je treba zagotoviti, da:

1. države članice sprejmejo potrebne ukrepe za prepoved odpusta delavk v smislu člena 2 med obdobjem od začetka njihove nosečnosti do konca porodniškega do-pusta, navedenega v členu 8(1), razen v izjemnih primerih, dovoljenih po nacio-nalni zakonodaji in/ali praksi, ki niso povezani z njihovim stanjem, in pod pogo-jem, da je svoje soglasje dal pristojen organ, kjer je to primerno;

2. če je delavka iz člena 2 odpuščena med obdobjem, navedenim v točki 1, mora delodajalec pisno navesti pravilno utemeljene razloge za njen odpust;

3. države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da delavke iz člena 2 zaščitijo pred posledicami odpusta, ki je na podlagi točke 1 nezakonit.“

DANOSA

I - 11443

Nacionalna ureditev

Zakon o delovnih razmerjih

13 V členu 3 zakona o delovnih razmerjih (Darba likums, Latvijas Vēstnesis, 2001, št. 105) je delavec opredeljen kot fizična oseba, ki za plačilo in pod nadzorom deloda-jalca opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

14 V členu 4 tega zakona je delodajalec opredeljen kot fizična ali pravna oseba ali kot osebna družba s statusom pravne osebe, ki na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposluje najmanj enega delavca.

15 Člen 44(3) tega zakona določa:

„S člani izvršnih organov kapitalskih družb se sklene pogodba o zaposlitvi le, če niso zaposleni na podlagi druge pogodbe civilnega prava. Če se s člani upravnih organov družbe sklene pogodba o zaposlitvi, je to pogodba za določen čas.“


I - 11444

16 Člen 109 zakona o delovnih razmerjih z naslovom „Prepovedi in omejitve glede odpovedi delovnega razmerja“ določa:

„1. Delodajalec ženski ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ko je noseča, leto dni po porodu in, če doji, ves čas dojenja, razen v primerih iz člena 101(1), točke 1, 2, 3, 4, 5 in 10.“

Zakon o gospodarskih družbah

17 Člen 221 zakona o gospodarskih družbah (Komerclikums, Latvijas Vēstnesis, 2000, št. 158/160) določa:

„1. Uprava je izvršni organ, ki družbo vodi in zastopa.

[…]

5. Uprava mora skupščini družbenikov dati informacije o aktih, ki jih je družba sklenila z družbeniki, člani nadzornega sveta in člani uprave.

DANOSA

I - 11445

6. Uprava mora najmanj enkrat na četrtletje nadzornemu svetu predložiti poročilo o poslovanju in finančnem stanju družbe ter nadzorni svet nemudoma obvestiti o po-slabšanju finančnega stanja družbe ali drugih bistvenih okoliščinah v zvezi s poslova-njem družbe.

[…]

8. Člani uprave so upravičeni do plačila v skladu s svojo odgovornostjo in finančnim stanjem družbe. Znesek plačila določi nadzorni svet, če ni bil ustanovljen, pa ga do-loči skupščina družbenikov.“

18 Člen 224 zakona o gospodarskih družbah z naslovom „Imenovanje in odpoklic članov uprave“ določa:

„1. Člane uprave imenuje in odpokliče skupščina družbenikov. Ta tajništvu sodne-ga registra pošlje obvestilo o odpoklicu članov uprave, spremembi njihovih pravic zastopanja in imenovanju novih članov uprave; temu se priloži izvleček iz zapisnika skupščine družbenikov skupaj z zadevno odločitvijo.

[…]


I - 11446

3. Člani uprave so imenovani za tri leta, razen če je v statutu določeno krajše obdobje.

4. Člani uprave so lahko odpoklicani z odločbo družbenikov. Če v družbi obstaja nadzorni svet, lahko ta prekine mandat članov uprave do skupščine družbenikov, za največ dva meseca.

[…]

6. S statutom se lahko določi, da je mogoče člane uprave odpoklicati samo iz tehtne-ga razloga. V vsakem primeru se za tak razlog šteje zloraba pooblastil, neizpolnje-vanje obveznosti, nesposobnost za vodenje družbe, delovanje v nasprotju z interesi družbe in izguba zaupanja.“

Zakon o socialnem varstvu

19 V zakonu o socialnem varstvu (Likums par valsts sociālo apdrošināšanu, Latvijas Vēstnesis, 1997, št. 274/276), ki določa temeljna načela socialnega varstva in ureja njegovo finančno in organizacijsko strukturo, se v členu 1(c) za delavce štejejo tudi člani uprave gospodarskih družb.

DANOSA

I - 11447

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

20 Latvijas Krājbanka AS, delniška družba, je z odločbo z dne 21. decembra 2006 o usta-novitvi družbe LKB imenovala tožečo stranko v postopku v glavni stvari za edino članico uprave („valde“) zadnjenavedene družbe.

21 Nadzorni svet („padome“) družbe LKB je s sklepom z dne 11. januarja 2007 določil plačilo članov uprave te družbe in druge pogoje ter svojemu predsedniku zaupal na-logo, da sklene sporazume, potrebne za izvajanje tega sklepa.

22 Po navedbah v predložitveni odločbi civilnopravna pogodba o izvajanju naloge člana uprave ni bila sklenjena. Družba LKB nasprotuje tej trditvi in trdi, da je bila z D. Da-noso sklenjena mandatna pogodba. Ta naj bi želela pogodbo o zaposlitvi, vendar ji je družba LKB funkcijo člana uprave raje dodelila na podlagi mandata.

23 Skupščina družbenikov („dalībnieku sapulce“) družbe LKB je 23. julija 2007 sklenila, da D. Danoso odpokliče s funkcije članice uprave. Overjen izvod zapisnika seje te skupščine je bil zadevni osebi poslan 24. julija 2007.


I - 11448

24 Ker je D. Danosa menila, da je bila nezakonito odpoklicana s funkcije članice uprave, je 31. avgusta 2007 pri Rīgas pilsētas Centra rajona tiesa (okrožno sodišče za center Rige) vložila tožbo zoper družbo LKB.

25 D. Danosa je pri tem sodišču trdila, da je po imenovanju pravilno opravljala poklic-ne obveznosti, določene s statutom družbe in poslovnikom uprave. Trdila je še, da ker je za delo prejemala plačilo in imela dopust, je treba domnevati, da je obstajalo delovno razmerje. Njen odpoklic naj bi bil v nasprotju s členom 109 zakona o delov-nih razmerjih, ki se nanaša na prepoved odpusta nosečih delavk, saj je bila v času odpusta v enajstem tednu nosečnosti. Po mnenju D. Danose obstaja kolizija med čle-nom 224(4) zakona o gospodarskih družbah, ki skupščini družbenikov dovoljuje, da kadar koli odpokliče člane uprave, in členom 109(1) zakona o delovnih razmerjih, ki nosečim ženskam daje nekatera socialna jamstva.

26 Ker je bila tožba D. Danose tako na prvi stopnji kot na pritožbeni stopnji zavrnjena, je pri predložitvenem sodišču vložila kasacijsko pritožbo.

27 Pri tem sodišču je D. Danosa trdila, da jo je treba šteti za delavko v smislu prava Unije ne glede na to, ali se po latvijskem pravu obravnava kot delavka ali ne. Poleg tega naj bi si morala Latvija glede na prepoved odpusta iz člena 10 Direktive 92/85 in višji

DANOSA

I - 11449

interes, ki ga ta določba varuje, z vsemi, tudi sodnimi sredstvi prizadevati, da nosečim delavkam zagotovi zanje predvidena pravna in socialna jamstva v vseh vrstah pravnih razmerij, v katerih je mogoče ugotoviti pravne značilnosti delovnega razmerja.

28 Družba LKB pa je trdila, da člani uprave kapitalske družbe svojih nalog ne opravljajo po navodilih druge osebe in jih torej ni mogoče šteti za delavce v smislu prava Uni-je. Popolnoma upravičeno naj bi bilo, da se zaradi odnosa zaupanja, ki ga vključuje izpolnjevanje naloge, zaupane članom uprave, za delavce in člane uprave v kapitalski družbi predvidijo različne ravni varstva. Pravo Unije naj bi izrecno razlikovalo med osebami, ki opravljajo naloge po navodilih delodajalca, in osebami, ki imajo vodstvena pooblastila in so v bistvu delodajalčevi zastopniki, ne pa njegovi podrejeni.

29 Predložitveno sodišče navaja, da je iz sodne prakse Sodišča v zvezi s pojmom delavca in iz cilja varstva noseče ženske pred odpustom iz Direktive 92/85 mogoče sklepati, da se za člana uprave družbe, če ustreza temu pojmu, uporablja člen 10 Direktive 92/85, čeprav člen 224(4) zakona o gospodarskih družbah ne določa nobene omejitve pri odpoklicu oseb, na katere se nanaša, ne glede na to, ali je s članom uprave sklenjena pogodba o zaposlitvi ali ne. Po mnenju tega sodišča direktivi 76/207 in 92/85 prepo-vedujeta, da bi se noseči ženski odpovedalo delovno razmerje.


I - 11450

30 Augstākās Tiesas Senāts je presodilo, da se v sporu, ki mu je predložen, postavljata vprašanji v zvezi z razlago prava Unije, zato je prekinilo odločanje in Sodišču v pred-hodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1. Ali pojem ‚delavec‘, kot ga opredeljuje pravo Skupnosti, zajema tudi člane uprave kapitalske družbe?

2. Ali je člen 224(4) latvijskega zakona o gospodarskih družbah, ki dopušča odpoklic članov uprave kapitalskih družb brez kakršne koli omejitve, med drugim tudi ne glede na nosečnost, v nasprotju s členom 10 Direktive 92/85 in sodno prakso Sodišča?“

Vprašanji za predhodno odločanje

Uvodne ugotovitve

31 Najprej je treba ugotoviti, da je bilo na obravnavi pred Sodiščem dejansko stanje spora o glavni stvari predmet nasprotovanj, ki so se v bistvu nanašala na razloge, iz katerih je družba LKB D. Danoso odpoklicala s funkcije članice uprave te družbe, in na vpra-šanje, ali je bila ta družba obveščena o nosečnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari, in če je bila, kdaj je bila o tem obveščena.

DANOSA

I - 11451

32 Medtem ko je družba LKB navedla, da nosečnost D. Danose nikakor ni vplivala na sklep, s katerim je bila odpoklicana s funkcije, in trdila, da niti D. Danosa ni zatrje-vala, da je bil njen odpoklic posledica njene nosečnosti, je tožeča stranka v postopku v glavni stvari izpodbijala različico dejstev, ki jo je predstavila družba LKB, potrdila, da je bila odpoklicana zaradi nosečnosti, in poskušala pojasniti okoliščine ob sprejetju tega sklepa o odpoklicu.

33 Dolžnost nacionalnega sodišča je, da ugotovi dejstva, ki so pripeljala do spora o glavni stvari, in da iz tega izpelje posledice za odločitev, ki jo je dolžno izreči (glej zlasti sod-bo z dne 16. septembra 1999 v zadevi WWF in drugi, C-435/97, Recueil, str. I-5613, točka 32).

34 Pri delitvi pristojnosti med sodišči Unije in nacionalnimi sodišči je namreč načeloma nacionalno sodišče pristojno, da preveri, ali so izpolnjeni pogoji dejanskega stanja za uporabo določbe Unije v postopku, v katerem odloča, saj lahko Sodišče, ki odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila za usmerjanje nacio-nalnega sodišča pri njegovi razlagi (glej v tem smislu sodbi z dne 4. julija 2000 v zadevi Haim, C-424/97, Recueil, str. I-5123, točka 58, in z dne 4. junija 2009 v združenih zadevah Vatsouras in Koupatantze, C-22/08 in C-23/08, ZOdl., str. I-4585, točka 23).

35 Kot je razvidno iz predložitvenega sklepa, v obravnavani zadevi predloženi vpraša-nji temeljita na predpostavki, da je bil oziroma da bi utegnil biti odpoklic D. Danose s funkcije članice uprave družbe LKB v bistvu posledica njene nosečnosti. Predlo-žitveno sodišče se zlasti sprašuje, ali je nacionalna ureditev, ki čeprav prepoveduje odpust iz razlogov v zvezi z nosečnostjo, ne določa nobene omejitve glede odpoklica člana uprave kapitalske družbe, skladna s pravom Unije.


I - 11452

36 V teh okoliščinah mora Sodišče odgovoriti na vprašanji za predhodno odločanje, po-vezani z razlago prava Unije, ki ju je predložilo predložitveno sodišče, tako da temu sodišču prepusti nalogo preveriti konkretne okoliščine spora, o katerem odloča, in zlasti rešiti vprašanje, ali je bil bistveni razlog za sporni sklep o odpoklicu nosečnost tožeče stranke v postopku v glavni stvari.

37 Ker stališče latvijske vlade in Evropske komisije glede dejanskega stanja primera v glavni stvari postavlja pod vprašaj upoštevnost vprašanj za predhodno odločanje za rešitev spora, o katerem odloča predložitveno sodišče, zadostuje ugotovitev, da ni na podlagi ničesar mogoče potrditi, da so ta vprašanja, o primernosti katerih se je predložitveno sodišče sicer izreklo, očitno hipotetična ali da nimajo nikakršne zveze z resničnim dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari.

Prvo vprašanje

38 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člana uprave kapitalske družbe, ki za to družbo opravlja storitve, šteti za delavca v smislu Direk - tive 92/85.

39 Pojma delavca v smislu te direktive v skladu z ustaljeno sodno prakso ni mogoče raz-lagati različno glede na nacionalne pravne ureditve, opredeliti ga je treba glede na objektivna merila, ki so značilna za delovno razmerje ob upoštevanju pravic in dol-žnosti zadevne osebe. Ob tem pa je bistvena značilnost delovnega razmerja okolišči-na, da oseba določen čas v korist druge osebe in po njenih navodilih opravlja delo,

DANOSA

I - 11453

za katero prejema plačilo (glej po analogiji v zvezi s prostim gibanjem delavcev in načelom enakega plačila za moške in ženske sodbi z dne 3. julija 1986 v zadevi Lawrie- Blum, 66/85, Recueil, str. 2121, točki 16 in 17, in z dne 13. januarja 2004 v zadevi Al-lonby, C-256/01, Recueil, str. I-873, točka 67, ter v zvezi z Direktivo 92/85 sodbo z dne 20. septembra 2007 v zadevi Kiiski, C-116/06, ZOdl., str. I-7643, točka 25).

40 Sui generis pravna narava delovnega razmerja glede na nacionalno pravo ne more imeti nikakršnih posledic za status delavca v smislu prava Unije (glej zgoraj navedeno sodbo Kiiski, točka 26 in navedena sodna praksa). Če oseba izpolnjuje pogoje, naštete v točki 39 te sodbe, je narava pravnega razmerja, ki jo povezuje z drugo stranko v delovnem razmerju, brez pomena za uporabo Direktive 92/85 (glej po analogiji v zvezi s prostim gibanjem delavcev sodbi z dne 31. maja 1989 v zadevi Bettray, 344/87, Recueil, str. 1621, točka 16, in z dne 26. februarja 1992 v zadevi Raulin, C-357/89, Recueil, str. I-1027, točka 10).

41 Prav tako formalni status samozaposlenega po nacionalnem pravu ne izključuje, da je treba neko osebo opredeliti kot delavca v smislu Direktive 92/85, če je njena neodvi-snost le fiktivna, tako da gre za prikrito delovno razmerje v smislu te direktive (glej po analogiji zgoraj navedeno sodbo Allonby, točka 71).

42 Iz tega je razvidno, da opredelitev razmerja med kapitalsko družbo in člani njene uprave po latvijskem pravu ali okoliščina, da taka družba in člani navedene uprave niso sklenili pogodbe o zaposlitvi, v nasprotju s trditvami družbe LKB ne moreta biti odločilni za opredelitev navedenega razmerja za namene uporabe Direktive 92/85.


I - 11454

43 Kot je razvidno iz stališč, predloženih Sodišču, v obravnavanem primeru ni sporno, da je D. Danosa s tem, da je opravljala naloge edinega člana uprave, določene s sta-tutom te družbe in poslovnikom te uprave, redno in za plačilo opravljala storitve za družbo LKB. V nasprotju s trditvami družbe LKB ni pomembno, da je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari sama odgovorna za sestavitev tega poslovnika.

44 Vendar pa se navedena stališča razlikujejo glede vprašanja, ali je med D. Danoso in družbo LKB obstajalo razmerje podrejenosti ali celo stopnja podrejenosti, kakršna se zahteva v sodni praksi Sodišča v zvezi s pojmom delavca v smislu prava Unije na splošno in zlasti Direktive 92/85.

45 Družba LKB ter latvijska in grška vlada trdijo, da razmerje podrejenosti, zahtevano s sodno prakso sodišča, pri članih uprave kapitalske družbe ni podano. Družba LKB in latvijska vlada trdita, da član uprave, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stva-ri, praviloma izpolnjuje svoje obveznosti na podlagi mandatne pogodbe, samostojno in brez navodil. Poudarjata, da mora razmerje med družbeniki kapitalske družbe in/ali, odvisno od primera, nadzornim svetom na eni strani ter člani uprave na drugi temeljiti na zaupanju, tako da mora biti delovno razmerje med strankami mogoče odpovedati, če tega zaupanja ni več.

46 Na vprašanje, ali obstaja razmerje podrejenosti v smislu zgoraj navedene opredelitve pojma delavca, je treba v vsakem posamičnem primeru odgovoriti glede na vse vidike in okoliščine, značilne za obstoječa razmerja med strankami.

DANOSA

I - 11455

47 Status člana uprave kapitalske družbe kot tak ne izključuje tega, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari v razmerju podrejenosti glede na to družbo. Proučiti je na-mreč treba pogoje, pod katerimi je bil član uprave zaposlen, vrsto nalog, ki so mu bile zaupane, okvir, v katerem se te naloge opravljajo, obseg pooblastil zadevne osebe in nadzor, ki se nad njo izvaja v družbi, ter okoliščine, v katerih jo je mogoče odpoklicati.

48 Kot je navedel generalni pravobranilec v točkah od 77 do 84 sklepnih predlogov, je iz proučitve teh meril v primeru v postopku v glavni stvari razvidno predvsem to, da je bila D. Danosa imenovana za članico uprave družbe LKB za obdobje treh let, da je bila pooblaščena za upravljanje premoženja te družbe, njeno vodenje in zastopanje ter da je bila del te družbe. Na podlagi odgovora na vprašanje, ki ga je Sodišče postavilo na obravnavi, ni bilo mogoče ugotoviti, kdo oziroma kateri organ je tožečo stranko v postopku v glavni stvari imenoval.

49 Dalje, tudi če je imela D. Danosa pri opravljanju nalog diskrecijsko pravico, je morala za vodenje družbe odgovarjati nadzornemu svetu in z njim sodelovati.

50 Nazadnje, iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je mogoče člana uprave od-poklicati s funkcije s sklepom družbenikov, v nekaterih primerih po tem, ko nadzorni svet prekine njegov mandat. Sklep o odpoklicu D. Danose je torej sprejel organ, ki ga ona nikakor ne nadzoruje in ki lahko kadar koli odloči proti njeni volji.


I - 11456

51 Čeprav ni mogoče izključiti, da člani vodstvenega organa družbe, kot je uprava, niso zajeti s pojmom delavca, kot je opredeljen v točki 39 te sodbe – glede na njihove spe-cifične naloge ter okvir in način opravljanja teh nalog – pa ostane dejstvo, da član take uprave, ki za plačilo opravlja storitve za družbo, ki ga je imenovala in katere del je, ki svojo dejavnost opravlja pod vodstvom ali nadzorom drugega organa te družbe in ki ga je kadar koli mogoče brez omejitev odpoklicati s funkcije, na prvi pogled izpolnjuje pogoje, da se opredeli kot delavec v smislu zgoraj navedene sodne prakse Sodišča.

52 Glede pojma „noseča delavka“ je treba opozoriti, da je v členu 2(a) Direktive 92/85 opredeljen kot „noseča delavka, ki svojega delodajalca obvesti o svojem stanju v skla-du z nacionalno zakonodajo in/ali nacionalno prakso“.

53 Za uporabo te direktive je nameraval zakonodajalec Unije pojmu noseče delavke dati samostojen obseg v pravu Unije, čeprav glede enega od vidikov te opredelitve – tiste-ga, ki opredeljuje pravila, kako mora delavka o svojem stanju obvestiti delodajalca – napotuje na nacionalno zakonodajo in/ali nacionalno prakso (zgoraj navedena sodba Kiiski, točka 24).

54 Glede vprašanja, ali je bila v postopku v glavni stvari družba LKB obveščena o no-sečnosti D. Danose, je treba, prvič, opozoriti, da kot je razvidno iz točke 33 te sodbe, presoja upoštevno dejansko stanje obravnavanega primera predložitveno sodišče, in ne Sodišče.

DANOSA

I - 11457

55 Drugič, čeprav člen 2(a) Direktive 92/85 napotuje na nacionalno zakonodajo in/ali nacionalno prakso v zvezi s pravili, kako mora delavka o svojem stanju obvestiti de-lodajalca, ostane dejstvo, da ta pravila ne smejo izničiti posebnega varstva žensk, do-ločenega v členu 10 te direktive, ki prepoveduje odpust nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali ki dojijo, razen v izjemnih primerih, ki niso povezani z nji-hovim stanjem. Če je bil delodajalec, ne da bi ga zadevna oseba predhodno obvestila o svoji nosečnosti, seznanjen z njeno nosečnostjo, bi bilo v nasprotju s ciljem in du-hom Direktive 92/85, če bi se besedilo člena 2(a) te direktive razlagalo ozko in bi se zadevni delavki odreklo varstvo pred odpustom iz navedenega člena 10.

56 Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člana uprave kapitalske družbe, ki za to družbo opravlja storitve in je njen del, šteti za delav-ca za namene Direktive 92/85, če svojo dejavnost nekaj časa opravlja pod vodstvom ali nadzorom drugega organa te družbe in če za to dejavnost prejema plačilo. Predlo-žitveno sodišče mora preveriti elemente dejanskega stanja, ki so potrebni za presojo, ali je tako v sporu, o katerem odloča.

Drugo vprašanje

57 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10 Direk-tive 92/85 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku


I - 11458

v glavni stvari, ki dopušča odpoklic člana uprave kapitalske družbe brez kakršne koli omejitve, zlasti ne da bi se upoštevala nosečnost zadevne osebe.

58 V zvezi z obsegom prepovedi odpusta, določenim v členu 10 Direktive 92/85, je naj-prej treba opozoriti, da je cilj Direktive 92/85 spodbujanje izboljšav na področju var-nosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali ki dojijo.

59 Sodišče je že pred začetkom veljavnosti Direktive 92/85 razsodilo, da na podlagi na-čela prepovedi diskriminacije in zlasti določb Direktive 76/207 ženski ni treba pri-znati varstva pred odpustom le med porodniškim dopustom, ampak med celotnim trajanjem nosečnosti. Po mnenju Sodišča se odpust v teh obdobjih lahko nanaša le na ženske in zato pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi spola (glej v tem smislu sodbe z dne 8. novembra 1990 v zadevi Handels- og Kontorfunktionærernes For-bund, C-179/88, Recueil, str. I-3979, točka 13; z dne 30. junija 1998 v zadevi Brown, C-394/96, Recueil, str. I-4185, točke od 24 do 27, in z dne 11. oktobra 2007 v zadevi Paquay, C-460/06, ZOdl., str. I-8511, točka 29).

60 Ravno zaradi upoštevanja dejstva, da morebiten odpust pomeni tveganje za telesno in duševno počutje nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo, vključ-no s posebej hudim tveganjem spodbujanja delavke k prostovoljni prekinitvi noseč-nosti, je zakonodajalec Unije na podlagi člena 10 Direktive 92/85 z določitvijo prepo-vedi odpusta med obdobjem od začetka nosečnosti do konca porodniškega dopusta za ženske določil posebno varstvo (glej zgoraj navedeno sodbo Paquay, točka 30 in navedena sodna praksa).

DANOSA

I - 11459

61 V navedenem obdobju člen 10 Direktive 92/85 ne določa nobene izjeme ali odstopa-nja od prepovedi odpusta nosečih delavk, razen v izjemnih primerih, ki niso povezani z njihovim stanjem, in če delodajalec pisno utemelji razloge za ta odpust (sodba z dne 14. julija 1994 v zadevi Webb, C-32/93, Recueil, str. I-3567, točka 22; zgoraj nave-dena sodba Brown, točka 18; sodba z dne 4. oktobra 2001 v zadevi Tele Danmark, C-109/00, Recueil, str. I-6993, točka 27, in zgoraj navedena sodba Paquay, točka 31).

62 Če bi predložitveno sodišče odločilo, da je v obravnavanem primeru D. Danosa zajeta s pojmom „noseča delavka“ v smislu Direktive 92/85 in da je bil sklep o odpoklicu v postopku v glavni stvari sprejet iz razlogov, ki so v bistvu povezani z njeno noseč-nostjo, bi bilo treba ugotoviti, da ta sklep, čeprav je bil sprejet na podlagi določb na-cionalnega prava, ki dopuščajo odpoklic člana uprave brez kakršne koli omejitve, ni skladen s prepovedjo odpusta, določeno v členu 10 te direktive.

63 Nasprotno sklep o odpoklicu, sprejet med obdobjem od začetka nosečnosti do kon-ca porodniškega dopusta iz razlogov, ki niso povezani z nosečnostjo tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ne bi bil v nasprotju z navedenim členom 10, če delodajalec pisno navede pravilno utemeljene razloge za odpust in če je odpust zadevne osebe v skladu s členom 10(1) in (2) te direktive dovoljen z zadevnima zakonodajo in/ali nacionalno prakso.

64 Če bi predložitveno sodišče odločilo, da v obravnavanem primeru glede na vrsto de-javnosti, ki jo je opravljala D. Danosa, in okvir, v katerem se ta dejavnost opravlja, iz Direktive 92/85 ni mogoče sklepati o varstvu pred odpustom člana uprave kapitalske


I - 11460

družbe, ker zadevna oseba nima statusa „noseče delavke“ v smislu te direktive, bi bilo treba proučiti, ali bi se tožeča stranka v postopku v glavni stvari lahko sklicevala na varstvo pred diskriminacijo na podlagi spola, ki ga določa Direktiva 76/207, na katero se predložitveno sodišče sicer ni sklicevalo v vprašanjih, so pa to sodišče in nekatere zadevne osebe, ki so Sodišču predložile stališča, nanjo namigovale.

65 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 3(1)(c) Direktive 76/207 določa, da „[u]poraba načela enake obravnave pomeni, da v javnem ali zasebnem sektorju, vključno z javni-mi organi, ni nikakršne neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola v zvezi s […] pogoji zaposlovanja in delovni[mi] pogoj[i], vključno z odpuščanjem“.

66 Kot je razvidno iz točke 59 te sodbe, je na podlagi načela prepovedi diskriminacije in zlasti določb Direktive 76/207 treba ženski priznati varstvo pred odpustom ne le med porodniškim dopustom, ampak med celotnim trajanjem nosečnosti. Po mnenju So-dišča se odpust delavke zaradi nosečnosti ali iz razloga, ki je v bistvu posledica noseč-nosti, lahko nanaša le na ženske in zato pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi spola (glej zgoraj navedeno sodbo Paquay, točka 29 in navedena sodna praksa).

67 Ugotoviti je treba, da če pooblastitelj enostransko pred dogovorjenim rokom odpove mandat zaradi nosečnosti pooblaščenca ali iz razloga, ki je v bistvu posledica te no-sečnosti, to lahko zadeva le ženske. Tudi če D. Danosa nima statusa „noseče delavke“ v širšem smislu, ki ga določa Direktiva 92/85, bi bila dopustitev, da lahko družba člane

DANOSA

I - 11461

svoje uprave, ki opravljajo naloge, kakršne so opisane v postopku v glavni stvari, od-pokliče s funkcije, v nasprotju s ciljem varstva, ki ga določa člen 2(7) Direktive 76/207, če je odpoklic v bistvu posledica nosečnosti zadevne osebe.

68 Kot je Sodišče že opozorilo, je cilj, ki mu sledijo pravila prava Unije o enakosti med moškimi in ženskami na področju pravic nosečih žensk ali žensk, ki so pred krat-kim rodile, varovati te delavke, preden rodijo in po tem (glej sodbo z dne 8. septem-bra 2005 v zadevi McKenna, C-191/03, ZOdl., str. I-7631, točka 42).

69 Tega cilja, ki ga imata tako Direktiva 92/85 kot Direktiva 76/207, ne bi bilo mogoče doseči, če bi bilo varstvo pred odpustom, ki se po pravu Unije priznava nosečnicam, odvisno od uradne opredelitve njihovega delovnega razmerja po nacionalnem pravu ali od izbire – ob njihovi zaposlitvi – med eno ali drugo vrsto pogodbe.

70 Kot je razvidno iz točke 33 te sodbe, predložitveno sodišče ugotavlja upoštevne okoli-ščine spora, o katerem odloča, in preveri, ali je – kot je predpostavljeno v predloženih vprašanjih za predhodno odločanje – sklep o odpoklicu v bistvu posledica nosečnosti tožeče stranke v postopku v glavni stvari. Če je odgovor pritrdilen, ni pomembno, ali navedena tožeča stranka spada na področje uporabe Direktive 92/85, na področje uporabe Direktive 76/207 ali – če jo predložitveno sodišče opredeli kot „samozapo-slenega delavca“ – na področje uporabe Direktive 86/613, ki se uporablja za samoza-poslene delavce in – kot je razvidno iz njenega člena 1 – dopolnjuje Direktivo 76/207 glede uporabe načela enakega obravnavanja za te delavce ter tako kot Direktiva 76/207 prepoveduje kakršno koli diskriminacijo zaradi spola, bodisi neposredno bodisi po-sredno. Ne glede na to, katera direktiva se uporablja, je treba zadevni osebi zagotoviti


I - 11462

varstvo, ki je s pravom Unije priznano nosečnicam, če je bilo pravno razmerje, ki jih povezuje z drugo osebo, odpovedano zaradi njihove nosečnosti.

71 To ugotovitev poleg tega potrjuje načelo enakosti žensk in moških, predpisano v čle-nu 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da je treba to enakost zagotoviti na vseh področjih, vključno z zaposlovanjem, delom in plačilom za delo.

72 Nazadnje je treba v zvezi z dokaznim bremenom, ki velja v okoliščinah, kakršne so podane v postopku v glavni stvari, opozoriti, da mora nacionalno sodišče uporabiti upoštevne določbe Direktive Sveta 97/80/ES z dne 15. decembra 1997 o dokaznem bremenu v primerih diskriminacije zaradi spola (UL 1998, L 14, str. 6), ki se na podla-gi njenega člena 3(1)(a) uporablja za položaje, ki jih zajema Direktiva 76/207, če gre za diskriminacijo na podlagi spola, pa za položaje, ki jih zajema Direktiva 92/85.

73 V zvezi s tem iz člena 4(1) Direktive 97/80 izhaja, da mora tožena stranka, če osebe, ki menijo, da se jim je zgodila krivica, ker zanje ni bilo uporabljeno načelo enakega obravnavanja, sodišču ali drugemu pristojnemu organu predložijo dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da se je zgodila neposredna ali posredna diskriminacija, dokazati, da ni bilo kršitve načela enakega obravnavanja.

DANOSA

I - 11463

74 Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 10 Direktive 92/85 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v po-stopku v glavni stvari, ki dopušča odpoklic člana uprave kapitalske družbe brez kakr-šne koli omejitve, če je zadevna oseba „noseča delavka“ v smislu te direktive in je sklep o njenem odpoklicu v bistvu posledica njene nosečnosti. Tudi če zadevni član uprave nima tega statusa, ostane dejstvo, da se odpoklic člana uprave, ki opravlja naloge, kakršne so opisane v postopku v glavni stvari, zaradi nosečnosti ali iz razloga, ki je v bistvu posledica nosečnosti, lahko nanaša le na ženske in zato pomeni neposredno diskriminacijo na podlagi spola, ki je v nasprotju s členoma 2(1) in (7) ter 3(1)(c) Direktive 76/207.

Stroški

75 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

1. Člana uprave kapitalske družbe, ki za to družbo opravlja storitve in je del te družbe, je treba šteti za delavca za namene Direktive Sveta 92/85/EGS z dne 19. oktobra 1992 o uvedbi ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju


I - 11464

varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (deseta posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS), če svojo dejavnost nekaj časa opravlja pod vodstvom ali nadzo-rom drugega organa te družbe in če za to dejavnost prejema plačilo. Predlo-žitveno sodišče mora preveriti elemente dejanskega stanja, ki so potrebni za presojo, ali je tako v sporu, o katerem odloča.

2. Člen 10 Direktive 92/85 je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki dopušča odpoklic čla-na uprave kapitalske družbe brez kakršne koli omejitve, če je zadevna oseba „noseča delavka“ v smislu te direktive in je sklep o njenem odpoklicu v bistvu posledica njene nosečnosti. Tudi če zadevni član uprave nima tega statusa, ostane dejstvo, da se odpoklic člana uprave, ki opravlja naloge, kakršne so opisane v postopku v glavni stvari, zaradi nosečnosti ali iz razloga, ki je v bi-stvu posledica nosečnosti, lahko nanaša le na ženske in zato pomeni nepo-sredno diskriminacijo na podlagi spola, ki je v nasprotju s členoma 2(1) in (7) ter 3(1)(c) Direktive Sveta z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, po-klicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (76/207/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2002/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002.

Podpisi

Documents

SODBA SODIŠČA (drugi senat) z dne 11. novembra 2010* V