založba ARK

PEČViktorija Pecelj

Viktorija Pecelj, Peč

© Viktorija Pecelj Uredil: Teo ŠinkovecOblikovanje ovitka in prelom: Manca Švara Fotografija na naslovnici: iStockphotoIzdala: založba ARK, Kettejeva 3, IzolaTisk: Schwarz d.o.o. Naklada: 5001. izdaja

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-32

PECELJ, Viktorija Peč / Viktorija Pecelj. - 1. izd. - Ljubljana : Ark, 2010

ISBN 978-961-92680-2-5ISBN 978-961-92680-3-2 (broš.)

249967872

Zgodba se je dogodila v začetku osemdesetih let nekje v Sloveniji.

Viktorija Pecelj, maj 2008

5

KO JE ODŠLA

Odšla je in zdaj je konec! Pa še njega je vzela s seboj. Nič skupnega, najinega, samo svoje in njegove stvari je pobrala in ko me ni bilo doma, je bila bajta prazna, njenih cunj ni bilo, njegove stvari so izginile. Nič toplega ni bilo na štedilniku, še kruha ni kupila in peč ... peč! ... je bila mrzla.

Pa je res naredila to, kar je že nekaj časa govorila! Zdaj, ko bi nam lahko šlo bolje, ko so stvari končno začele iti na bolje in je vsa prihodnost videti svetla in predvsem topla, vroča! Samo še malo bi počaka-la, da se najde tisto, kar iščemo, kar mora nekje biti in – tega zagotovo ni malo. Kaj malo, veliko, veselo mnogo, toplo in goreče kazajoče pot v svetlobo, ki jo slutim, vidim vsak dan, vsako minuto tega svojega bednega življenja.

»Šla je, porkamadona!« je Bend silovito udaril po mizi, da je kozarec poskočil in se je steklenica ne-varno zamajala. Zdivjal je skozi večjo sobo v manj-šo, z vso jezo odprl omaro, da je zaškripala in so sko-raj popustili tečaji vrat, ter začel razmetavati po lepo zloženih oblačilih. Hotel je najti kaj njenega, pozab-ljenega – zakaj ni prasica pustila tiste taboljše kikle

6

in bluze, ne, tega seveda ni pozabila, kako pa naj se potem nastavlja dedcem, a mar v tistih ponošenih domačih cotah, v tistih grdih trenirkah in pošvedra-nih čevljih, ne, to pa ne, v kikli bo migala z ritjo, saj jo poznam, pa se ji bo prilepil kakšen pohotnež, ki bo videl samo njeno rit in tisto, kar spada zraven, in ne bo dolgo, ko jo bo tepel pa še tamalega zraven, porkamadona! S kakšnim užitkom bi zvlekel njene stvari pred hišo, napravil grmado, kot so jih včasih za čarovnice – so že vedeli zakaj, o, dobri stari časi, ko so babe še vedele, kje jim je mesto – pa bi zaku-ril, nalagal, še bencina bi nalil, da bi bolj gorelo in bi bilo toplo vsem naokrog, najbolj pa njej in meni in tamalemu in meni in meni ...

Bend se je malo umiril, a še vedno je bil ves zaso-pel od ihte, ki ga je obsedla, globoko je dihal, ustni-ce je stiskal v nemočni jezi, ko ni našel nič njenega. Vrnil se je v kuhinjo ter začel nalagati v štedilnik, da bi zakuril. Pa je sredi dela odnehal. Saj nima česa skuhati pa tudi ne zna, sam je, čaja ali kave ne potre-buje, ko ga steklenica na mizi tako vabi, zato je svo-je namene, zakuriti namreč, prenesel na peč v večji sobi. Ko se je zaslišalo prijetno prasketanje drv v njej in je začutil tisto vabljivo toploto, so mu za kratek čas prešle črne misli. Sedel je v naslanjač ob peči, ste-klenico in kozarec je položil poleg sebe na starinsko mizico in začel tuhtati o nastalem položaju.

7

Tako je torej naredila. Zjutraj smo se še lepo raz-šli, z Mirkcem sta šla na avtobus, jaz pa peš na žago. Kdaj se je vrnila? Kdaj je imela čas spakirati? Nič ni-sem opazil, da bi že včeraj kaj pripravljala. Prišla je menda ob treh kot vedno, ob štirih pa gre spet av-tobus nazaj. Kako sta nesla vse stvari naen krat? Ali je že prej pomalem odnašala, ko nisem bil pozoren?

Res je, da zadnje dni nisem bil čisto priseben, niti malo se nisem zanimal ne zanjo ne za Mirkca. Po službi sem obstal v gostilni, kaj pa naj bi drugega, ko pa ona prihaja pozneje in preden je kaj skuhano, mine še ena ura. Tega se pa tudi ni zavedala, da vse, za kar si prizadevam, počnem za nas vse. Ona pa ni hotela pomagati takrat, ko bi še lahko.

Saj se bo vrnila. Ne bo dolgo, ko bo ugotovila, da je vendarle lepše biti na svojem kot životariti pri starših v majhnem blokovskem stanovanju. Tukaj ima hišico, ki je odslej pač samo najina, naša, včasih se mi je zdela pravzaprav navadna podrtija, toda vse se da popraviti, delala bova, kot sva doslej, spro-ti bova popravljala in napravila še prizidek, da bo Mirkec imel svojo sobico in v njej bo peč, seveda pa bo moral biti tudi dimnik, vsaka soba bo imela dimnik, da bomo kurili v vseh prostorih, deset dim-nikov bomo imeli in deset peči in kurili bomo, da bo veselje ... Ne, centralno bomo imeli, ne bo tre-ba dimnikov, tako je, vsi imajo danes centralno in

8

radiatorje pod okni, no ja, okna so tudi potrebna, da jih zamenjamo, premajhna so in ne tesnijo in toliko toplote se porazgubi. A naj mar grejem pti-če, ki pozimi letajo okrog hiše? Tako je, vse bomo zamenjali, ona se bo vrnila in Mirkec tudi, samo da najdemo tisto ... prekleto! Brez tega ne bo ne cen-tralne ne oken. Pa saj menda ni stari hudič ničesar nesel s sabo, a ne, ha ha ha. Saj ko je ležal doma, sem mu za vsak slučaj pretipal vse žepe ... A je do-bival penzijo iz tujine ali ne? Privoščil si pa ni nič, da bi jaz vedel! Rekel je nekaj takega takrat, ko nas je spravil v te rovte. A kdo bi o tem kaj vedel? Govo-ril ni in ga nismo smeli niti vprašati. Nazadnje se je pogovarjal samo še z njo in z Mirkcem. Pa vrag ni nikomur več zaupal, baje da ga je življenje naučilo, tako nekako sem slišal. Pa kaj še, življenje! Dajte meni tisto, kar je on imel v življenju, potem pa me lahko vsak vpraša, kar hoče!

Na sodišču so rekli, da nam je vse zapustil in da je zdaj vse naše, to smo tako vedeli že prej, toda ni mogoče, da bi bilo njegovo imetje samo ta podrtija in ta revna oprema. Ko dobimo, kar nam pripada, bomo začeli na veliko, nič ne bomo menjavali oken, novo bomo postavili, delati znam in se ne bojim, ona bo stregla delavcem, Mirkec pa je že tako velik, da bo lahko nesel kak cigl. Najmanj tri sobe bomo naredili pa veliko kopalnico, lepo, svetlo, ne pa tak sekret, kot

9

ga imamo zdaj. Lepo pohištvo bo in seveda centralna, še poleti bom kuril, da se bo kadilo in da bodo vsi videli, da tudi mi imamo!

Samo kako naj pridem do denarja? Denar je, seve-da je, rekli so mi, da bi moral vprašati tam, v tujini, od koder je prihajala penzija. Pa kako, za vraga, kam naj se obrnem, kako naj se kaj zmenim? Saj se še v naših uradih težko znajdem, ko te tiste presite riti pošiljajo sem in tja in sploh ne vejo, kam te pošiljajo, samo da se te znebijo. Madona, že za zapuščinsko razpravo sem porabil ne vem koliko časa, da sem pri-šel na pravi kraj, ko pa nihče ni vedel, kam moram iti! Še dobro, da je potem bilo vse v moj prid. Naj bi se takrat javil še kak dedič, ja, ko človek umre, se hitro najdejo požeruhi, ki bi planili po njegovem premo-ženju. Zdaj pa naj bi šel v tujino, v Italijo, porkaduš, kako naj grem, v šoli sem se učil nekaj angleščine, pa mi ni šla, italijansko pa v življenju še slišal nisem, kaj šele da bi kaj razumel. Kaj bi potem opravil na njiho-vih pokojninskih uradih pa občinah pa bankah, sam hudič ve, od kod in kam so mu nakazovali tisto pen-zijo. Na naši banki in pošti sem vprašal, pa ne vejo nič. Ali pa vejo in mi ne smejo povedati. Mogoče pa nočejo. Tista babnica na pošti me je že tako gledala, kot bi hotel ne vem kaj, a sem samo vprašal, ali so prihajala kakšna pisma iz Italije.

Prehitro sem ga stisnil, moral bi prej še malo

10

vztrajati, da bi stari izkašljal, kje ima! Bolj prijazen bi moral biti, taktično bi se ga moral lotiti. Prav vrag bi ga vzel, če bi nam že prej lepo dal, porabili bi skupaj, zidali, naredili centralno, kupili avto, saj bi tudi sam imel kaj od tega. Kot da smo hoteli vse samo zase! Pravzaprav ne, kot da sem jaz hotel vse samo zase, ona je bila seveda vsa vzvišena nad tem, skrbela je zanj, mu stregla in se delala, da je zadovoljna in da bomo tako ali tako dobili, ko bo prišel čas. Hinavka! Pa bi lahko izvlekla iz njega, njo je imel rad in ji je zaupal. Toda ne, raje se je postavila proti meni, proti možu, proti lastni družini! Kar verjel bi, če bi zve-del, da je njej dal tisto, kar je imel, mogoče knjižico, mogoče culo, zato pa je zdaj šla, da bo sama uživala v tem, kar je moje. Moje! A je bil njen stric ali moj? Ja, pograbila je in zdaj bo vse zapravila za cunje, za nove kikle in čevlje, zdaj se bodo lepili nanjo, ko ima denar, prej pa je igrala svetnico.

Ampak zdaj bo drugače! Zdaj bom naredil red, kot ga nihče na svetu ne zna! Da pijem, je rekla. Naj se grem zdravit! Da potrebujem psihiatra! Pa kaj še! Vsi psihiatri naj se pridejo zdravit k meni in svet bo urejen in pravičen, vsak bo dobil svoje, vsak bo imel svojo peč in vsi bodo imeli vse, to vam pravim jaz, Alojz Bendina, in če mi kdo ne verjame, naj počaka, do konca naj počaka pa bo videl! S hudičem bom šel v kompanijo in kjer je hudič, je ogenj in kjer je ogenj,

11

je toplota in kjer je toplota, je pravičen svet ... boste že videli, porkamadona!

Bend je srdito planil pokonci in začel divje nala-gati drva v peč. Preveč jo je napolnil in ko so se po-lena razgorela, se je povečalo tudi prasketanje. Zvoki so se kmalu prelili v enakomerno zamolklo poklja-nje, ki je postajalo podobno oddaljenemu, prihulje-nemu renčanju. Peč je oddajala glasove, kot jih ni nikoli doslej še nobena na tem svetu. Bend jih je slišal, a jih ni razumel, ko je z rdeče vodenimi očmi strmel v ogenj skozi stekleno okence. Toplota ga je začela oblivati in takoj se je počutil bolje. Prasketa-joči zvok ga je spominjal na mačje predenje, njegova tiha monotonost ga je zazibala v lahen dremež, pri tem pa je mislil, samo da je peč in da je toplo.

Bend ni videl, da je peč tu in tam rahlo vzdrhte la, se zamajala in stresla. Ni slišal svarila, prihajajočega iz nje, ni občutil grožnje, ki je obvisela nad njo.

Kajti njegove črne misli so prebudile nekaj iz daljne teme.

12

SAM

Dolgo je tako ždel ob zakurjeni peči in niti sam ni vedel, kako je prišel v posteljo. Pijača mu je ohro-mila misli, spal je kot ubit, toda tako je bilo že ti-sočkrat, zato tudi tokrat ne bi smelo biti drugače. Ni vedel, koliko je ura, ko ga je nekaj zbudilo, a ne v hipu, kakor se zgodi, če sredi noči nekaj zaropoče ali pa se nam le sanja in se človek potem strese ter prisluhne v gluho noč. To ni bil ropot, bilo je pra-sketanje v peči. Enakomerno gorenje suhih polen. Bend je v spanju poslušal te glasove, to sicer tako pomirjujočo glasbo, ki ga je vedno božala, grela, mu dajala občutek domačnosti, če ne celo ljubezni. A naenkrat se je iztrgal sanjam, dvignil glavo in po-gledal proti peči. V glavi mu je razbijalo od večerne omame, on pa je razmišljal, ali je res spal tako malo časa, da v peči še vedno gori, tista polena bi že zdav-naj morala usahniti. Ogenj pa je skozi majhno lino razsvetljeval vso sobo! In zvok je spet začenjal dobi-vati drugačne oblike, Bend se je napol dvignil, telo pa mu je v hipu zledenelo. Tisto, kar je prihajalo iz peči, so bile besede, resnične besede, nekdo je govo-ril, toda Bend najprej ni razločil pomena. Zvok je

13

bil nenavaden, ni vedel, čemu je bil podoben, lahko bi bilo pasje renčanje ali levje rjovenje, bil je tih, oddaljen, in zdelo se mu je, da ni s tega sveta.

»Lojzssss ... « je med prihuljeno renčečimi glasovi zasikalo iz peči, kot bi bila v njej velikanska kača.

»Vstani ...« je poleg drugih besed razločil enako-meren, monoton, strašljivo odmevajoč glas.

Ne, človek ne umre kar tako od strahu, ne zade-ne ga kap, tudi če ga stisne pri srcu tako, kot je tisti trenutek Benda.

»Peč, hrrrrr, ššššš,« je razbral med tistim poklja-njem ali renčanjem in vedel je, da takih zvokov peči ne oddajajo.

»Saj to ni on, to ni njegov glas,« se je začel tola-žiti Bend, neslišno je oblikoval besede z ustnicami in ves se je tresel, ko je komaj zbral dovolj moči, da je vstal in se pretipal do stikala za luč, »to je tvoja pijanost, zdaj pa imaš, ko ...«

»Pečččššš ...« je zašumelo in zašuštelo, da mu je prst na stikalu otrpnil in mislil je samo še na to, kako bi zbudil Lino in Mirkca, da mu bosta pove dala, kaj se dogaja, vendar se je spomnil, da ju ni več tukaj, da ...

»Ššš, ššš, ššš,« se je vedno tiše in usihajoče ogla-šalo iz peči.

Ogenj v peči je pojemal, drva so šla h koncu, Bend pa je kljub toploti drgetaje stal sredi sobe. Glasovi

14

so utihnili, obdan je bil z gluho nočjo, od zunaj ni bilo slišati niti najmanjšega šuma. Pri srcu mu je bilo groz ljivo tesno. Kaj je bilo to? Kaj ga je zbudilo? Nemogoče je, da bi njegovo pijano glavo sredi noči zbudili tako šibki in pridušeni glasovi, ta ničvreden zvok, ko ga navsezadnje niti Linino dolgo stresanje in klicanje zjutraj ni in ni moglo spraviti v budnost.

Ko je vse utihnilo in ga je obdajala samo še gluha tema, se je prebudil iz otrplosti, prižgal je luč in se razgledal po sobi. Kmalu pa se je sam pri sebi zasme-jal. Ah kaj, sanjalo se mu je. Preveč vinjaka, taka pi-jača ti bolj zmeša glavo kot vino in potem ne veš več, ali spiš ali si buden. Skoraj jezen je bil sam nase, da se je pustil tako prestrašiti, kot da je kakšna baba, ki se boji prazne teme. Legel je nazaj v posteljo, toda ni mogel takoj zaspati in ko je že mislil, da bo preosta-nek noči prebedel, se je zazibal v spanec ter se zbudil točno ob uri, kot se je zbujal vsak dan za v službo.

Zjutraj je namenoma odganjal misel na nočni dogodek s pečjo, tolažil se je s sanjami in preveč pijače. Zajtrkoval ni, popil je le dva kozarca vode. Hudiča, v tej bajti si še kave za zajtrk ne moreš sku-hati, ko nimamo poštenega štedilnika, kdo bo kuril ta šporhet zato, da bi dobil le skodelico kave, tudi za to ni denarja, za plinski štedilnik, do zdaj me je vse to čakalo, zakurila je ona in postregla, zdaj pa ... Potem pa se je odpravil na delo.

15

Koren je imel na koncu vasi žago. Tam je bila že od nekdaj, imel jo je njegov oče in prej že ded pa mogoče pred tem še kakšen ded, zdaj jo ima on in za njim je ne bo imel nihče. On sam nima nasled-nika. Žaga je za marsikoga v tistem kraju pomeni-la službo, preživetje, kajti v dolgih letih marsika-teremu moškemu ni bilo potrebno hoditi v službo drugam, hitro po delu so bili doma in so se lahko posvetili drugim opravkom. Odkar ljudje tam okoli pomnijo, so delali na žagi le domačini. Koren je bil prijazen možak, znal je z ljudmi, ni bil pohlepen in delavce je primerno plačal. Saj ne, da je bilo vedno vse prav, plače vseeno niso bile bajne, mogoče kar enake kot v kakšni tovarni, a delavci so bili kljub temu vdano zadovoljni in niso iskali boljšega. Saj boljšega ni nihče od njih našel, četudi so nekateri poskušali. Boljše je našel samo Bendinov stric Pepi, a bogsigavedi, ali je bilo res boljše, marsikaj se je govorilo, resnice pa ni poznal nihče.

Na tej žagi je delal tudi Lojz Bendina.Toda kako dolgo še? Pred dvema letoma sta se dva

upokojila, Koren pa ni namesto njiju vzel nikogar. Vmes je še eden odšel, preostali delavci pa so vseeno zmogli izpolniti vsa naročila, tako so sčasoma spo-znavali, da je dela vedno manj. Bend je pred nekaj meseci vprašal Korena, kako bo z žago v prihodnje.

»Ah, kaj, svet se spreminja, mi, stari, ga vedno

16

teže razumemo,« je prijazno zavzdihnil Koren. »Ne vem, kako bo. Čudni časi prihajajo, večja in boga-tejša podjetja bodo uničila nas, male, mi pa nima-mo toliko znanja in niti moči več, da bi se lahko bojevali z njimi.«

»Kaj pa bo z nami?« je nesrečno vzkliknil Bend, vedoč, da se dandanes služba ne dobi tako zlahka, sploh pa ne takšna, kot je pri Korenu.

»Ti si še mlad, vsi, ki delate pri meni, ste v letih, ko še lahko kaj najdete, ne bo vam sile. Dela se ne bojite in nikoli napredek ne bo šel tako daleč, da gole roke ne bodo več potrebne. Jaz se bom upo-kojil, z žago pa še ne vem, kako bo.«

Te besede so se nekako zarezale v Bendovo srce in nikoli več jih ni mogel pregnati iz misli. Lahko je Korenu, ja! Kmalu bo tudi on odnehal, užival v pokoju od sadov svojega in njihovega dela, žaga bo propadla, prodal bo, kar se bo dalo prodati in – ne, njemu res ne bo hudega. Kaj pa jaz - Bend? Že tako ne pridemo nikamor s svojimi plačami, otroka je treba preživljati, poskrbeti za bivališče, za avto, za toploto! Pozimi je treba kuriti!

Pa kadar je pomislil na to, se je potolažil, da se bo on sam še najlaže znašel. Ima samo enega otroka, Lina tudi nekaj zasluži, je skromna, ne potrebuje in ne zahteva veliko, tu pa je še stric Pepi in njegova tuja penzija. V markah ali kaj za vraga že imajo v Italiji.

17

Stric lepo nalaga, kupuje nič in čeprav je Benda to tako močno peklilo, se mu je včasih vendarle zazdelo, da je prav tudi tako, bo pa zanje več ostalo, o, Bend bo že znal obrniti denarce tako, da bo prav.

Tisto jutro in ves dan pa je bil Bend tako dru-gačen, da so sodelavci od strani pogledovali nanj, a reči niso upali ničesar. Že na poti, ko je pešačil po griču navzdol in proti žagi, ga je začela kljuvati misel na peč in ni se mogel več izvleči s tolažbo o sanjah. Če niso bile sanje, ali je bila potem resnica ali pa alkoholni prividi? Korena in sodelavce je ko-maj opazil, ni vedel, da si čudno namigujejo med sabo, ni ga zanimalo, kaj se pogovarjajo, monotono je oprav ljal svoje delo, ob katerem ni bilo potrebno posebej razmišljati, v glavi pa je imel zmedo in misli kar ni mogel urediti.

Kaj je bilo tisto ponoči? Je bilo res ali sem san jal? Bil sem buden in zbudili so me tihi glasovi.

Bog ti pomagaj, Bend, pijan si bil, spal si in vse se ti je sanjalo.

Ne, vem, da sem vstal, prižgal luč, v peči je go-relo in govorilo.

Ne, ne veš, pil si, nehaj že enkrat piti pa ne boš več imel prisluhov.

Niso bili prisluhi!Potem pa pojdi in povej Korenu in drugim, da

tvoja peč govori.

18

Pa kaj še!Če je res, je resnica vedno najboljša, sicer, saj veš,

kako pravijo, bo kmalu kozarec pil iz tebe in ne ti iz njega.

Obtožili me bodo, da sem nor.Kaj nisi?Ne, ne bom več pil pa bomo videli.Če bi bilo to res! Potem bo mogoče prišla nazaj.Da, potem bo mogoče prišla. Ne mogoče, zago-

tovo bo prišla. Potem ne bom več tako sam. Veš, vse to je bilo zato, ker sem sam. Danes ne bom pil, trezen bom zaspal, zvečer bom samo malo zakuril, polena bodo hitro zgorela, potem bom pa zaspal. Glasovi se ne bodo ponovili, ne smejo se, saj je to vse preveč zmešano, da bi bilo res. Sploh ne bom več pil, bo že videla, da nisem nikakršen pijanec, ki bi moral na zdravljenje, kot je govorila, nisem eden tistih nemarnežev, ki se zdravijo in so potem sebi in družini v sramoto. Ne, Lojz Bendina ni takšen, ne mečite me v isti koš z njimi, dokazal vam bom to, boste že videli!

19

MOJA ZGODBA

Vso zgodbo vam bom povedal tako, kot se je res zgodila.

Moje življenje ni bilo posebej drugačno kot živ-ljenje vseh revnih družin blizu in daleč. Drugače je bilo samo to, da smo bili prijazni med sabo, ata in mama sta se razumela, revščina ju je posebej pove-zovala, jima dajala moč in upanje, da bosta z delom tudi onadva nekoč morda dočakala boljše čase. Pri nas ni bilo alkohola in glasnih prepirov, ne spomnim se, da bi me ata kdaj udaril. Pa sem jima vračal, verje-mite mi, da jima nisem povzročal sivih las.

Živeli smo v dolini blizu glavne ceste, ki se je vila ob reki, vas je bila majhna in posamezne hiše so segale v bližnje hribe, poraščene z gozdovi. Vedno sem se čudil, kje vse si ljudje postavljajo svoja biva-lišča, potem pa hodijo po skoraj navpičnih poteh vsako jutro k cesti na avtobus.

Sestra Milka je bila tudi poosebljena skromnost in dobrota. Tri leta je bila starejša od mene, učenje ji ni šlo, v osmih letih je končala šest razredov, vendar je bila toliko bistra, da je vedela, kaj zmore in česa ne, zato si ni delala utvar in prizadevala doseči, kar

20

ji ni dosegljivo. Vedela je, da bo lahko živela samo od dela svojih rok, zato ni sanjala o čem višjem, ver-jetno ni kot druga dekleta nikoli pomislila na kako poroko z bogatašem, na bogato življenje v tujini, po moje ji še kakšna boljša služba ni nikoli prišla v misel. Po šoli se je zaposlila v tovarni v mestu, ta je dajala kruh mnogim našim ljudem, in ko je po mesecu dni dobila prvo plačo, je vsa razigrana prišla domov, pojedla, potem pa sva šla z avtobu-som nazaj v mesto, kjer mi je kupila hlače in čevlje, očetu pulover in nogavice, mami blago za obleko in tople copate in sebi – nič. Takrat sem bil tudi prvič v slaščičarni, pojedla sva vsak eno čokoladno tortico in nikoli pozneje ni bila torta tako dobra kot takrat. Tista slaščičarna mi je ostala v spominu kot podoba samega raja. Ko sva prišla domov, je naša skromna hiša kar blestela od prazničnega vzdušja, vsi smo pomerjali svoja darila, ata je bil ponosen na svojo hčer, mama pa ima še danes tisto obleko, ki ji jo je potem sešila šivilja v naši vasi. Milka je preostanek svoje plače izročila materi in tako je bilo potem vedno. Življenje vseh se je spremenilo, od-kar je bila Milkina plača pri hiši, sama si je od nje privoščila zelo malo, meni pa je skoraj vsak mesec stisnila v roke nekaj drobiža, da sem imel za svoje fantovske potrebe, to se pravi naj prej za čokoladice iz naše trgovine, pozneje pa za cigarete in kakšno

21

pivo. Ja, dobra je bila moja sestra Milka, rada me je imela in taka je še danes.

Pravzaprav staršev ne obsojam. Delala sta vse živ-ljenje, mame nisem nikoli videl počivati in sedeti kri-žem rok, pa vseeno nista nikamor prišla. Skrbela sta za naju, lačna nisva bila, skromno obleko sva imela in vem, da si tudi sama nista dovolila dobiti več, kot sta nudila nama. Milka se je tega dobro zavedala, zato je svoje takoj začela razdajati za nas vse. Jaz pa ne. Nikomur se ni niti sanjalo, kakšne misli so mi rojile po glavi, spretno sem prikrival, da sem mnogokrat preklin jal to družino, ki ni znala ustvariti nič boljšega in zakaj se nisem rodil kje drugje komu drugemu. Saj včasih, ko sem zrl v mamin zgubani, prezgodaj posta-rani obraz, sem občutil velik sram in zahvaljeval sem se bogu, da ona ni vedela za moje skrite misli. Kot otrok se nisem zavedal, da smo bili pravzaprav srečna družina, radi smo se imeli in bili navezani drug na drugega. To takrat pač ni štelo. In kakorkoli, bil sem srečen, da ata in mama nista vedela, kako grd sem bil v mislih do njiju in pozneje tudi do sestre Milke.

Še ena stvar me je zelo težila, tudi povezana z našo siromačijo. Naša revna hiša je bila nadvse mr-zla. Iz veže se je naravnost prišlo v majhno kuhinjo, tam je bil dimnik, ob njem pa stari kmečki štedil-nik, šporhet smo mu rekli. V njem je mama kurila leto in dan, kajti tudi poleti je bilo treba kuhati za

22

nas in za tista dva prašička. V kuhinji je bilo to-rej vedno blazno vroče tudi pozimi, drugi prosto-ri pa so bili prave ledenice. Na koncu hodnika so bila vrata v eno sobo in iz nje se je prišlo v drugo, manjšo, v prvi sta spala ata in mama, v drugi pa sestra Milka. Na drugi strani hodnika je bila še ena kamrica, tam sem spal jaz. Kopalnice nismo imeli, stranišče je bilo zunaj leseno, na štrbunk. Ampak bilo je tako, da so povsod imeli tako kot pri nas, pa so lahko živeli, le jaz se nisem mogel sprijazniti z večnim mrazom v sobah in s tekanjem v tisti se-kret v dežju, vetru in snegu. V kuhinji je bilo vedno vroče kot v peklu, da se ni dalo dihati, drugod pa so se risale ledene rože po šipah in vlaga po stenah je zmrzovala, da je bilo žalostno in bi se nas lahko bog usmilil. Vsaj mene, ki sem tako težko prenašal vse to. Pa se nas ni. Atu sem nekoč omenil, da bi lahko prizidali še kak dimnik in bi kurili tudi v sobah, pa me je tako žalostno pogledal, da mi je bilo takoj žal.

»Veš, koliko to stane? Niti tega ne morem, po-tem bi pa morali kupiti še peči pa kurjavo. Ne mo-rem, pa že vse življenje samo vlečem ...«

Hudo mi je bilo takrat, žal mi je bilo ata in mame, sprijazniti pa se vseeno nisem mogel. Vsakič ko sem pozimi stekel ven in potem v mrzlo sobo, v kateri se kljub odeji, napolnjeni s perjem, tuhna smo ji rekli, nisem in nisem mogel ogreti, sem razmišljal

23

samo o peči in kako bi lahko to našo siromaščino malo omilil.

Z leti odraščanja so se grde misli samo še stop-njevale, jeza se je večala, naša nemoč me je spravlja-la v obup. Končal sem osnovno šolo, ne brez težav, čeprav mi je šlo malo bolje kot Milki, hotel sem se zaposliti v tovarni, kjer je delala ona, pa me niso vzeli. Govorili so o nekakem stečaju, vragsigavedi, kaj je to. Potem je veliko ljudi moralo ostati doma, Milka tudi en mesec, vendar so jo spet poklicali na-zaj. Tisti mesec je bil za nas še posebej bridek, ko nismo vedeli, kako bo, tako mi ni kazalo drugega, kot da sem začel delati v rudniku v sosednjem kra-ju, tja pa sem se moral voziti z dvema avtobusoma. Ni bilo lahko, premog sem kopal v treh izmenah, veliko časa porabil za vožnjo, preostanek dneva pa doma skoraj prespal. A za mladega in krepkega člo-veka, kot sem bil, je pomenilo preobrat na bolje: svoj denar in možnost za boljše življenje.

Pa me je hitro začela mučiti neka stvar. Nekje sem od nekoga slišal, da ima vsak človek

dva angela, ki ga usmerjata v življenju. Eden je do-ber, drugi pa slab. No, name je vedno bolj vplival tisti slabi. Ne vem, zakaj je imel ta pri meni večjo moč. Nemara je tisti dobri, ki mi je bil dodeljen, pač preveč popustljiv, šibkejši je, vedno manj sem ga sli-šal in morda je kdaj pa kdaj zanemaril svojo službo

24

in me kar prepustil svojemu močnejšemu kolegu.Kakorkoli, ko sem dobil svojo prvo plačo, sem

bil nadvse srečen, saj je bila le-ta krepko večja od Milkine. Seveda, rudnik, tri izmene, navsezadnje se je vendarle poplačalo. Ko sem se takrat spomnil na Milkino prvo plačo, pa se je v meni oglasila tista slaba stran, moj dobri angel je menda zaspal, kajti noben notranji glas me ni skušal postaviti na pravo pot, pozabil sem na vso dobroto svoje sestre in nihče ni od mene dobil nič. Vedel pa sem, da so pričako-vali, da bom kaj dal. Imel sem velike potrebe, želje in načrte, Milka jih verjetno ni imela, sicer se ne bi tako razdajala med nas. Hotel sem najprej motor, nato vozniški izpit in avto, vmes kakšno obleko in obutev, najbolj pa so me pritegnila srečanja s fanti v gostilnah, na veselicah in še kje. Tudi na morje smo hodili, da, tudi to sem si zdaj pač lahko privoščil, kar šli smo kak prost vikend, spali smo v šotorih ali kar v avtih in takrat sem pravzaprav začutil še večjo razliko med sabo in drugimi ljudmi. Vsi na morju so bili lepši, boljši, srečnejši od mene, imeli so lepe hiše, velike in drage avtomobile, boljše službe, boljše obleke, boljše življenje. To me je vedno bolj peklilo, kolikor me ni že prej, žgalo me je, mi izsesavalo dušo, ko smo pozno v noč sedeli na plaži, popili nekaj piv in občudovali prelepe hiše, ki so se srečno smehljale nam, rudarjem, delavcem, kmetom, revežem.

25

Pri vsem tem sem pozabil na tisto, kar sem si želel celo otroštvo: imeti toplo, zakurjeno, imeti dimnike in peč.

Zdaj bi lahko napravili vse to, a nismo in nikoli si nisem vzel v misli, da sem nekoč to terjal od ata in kako mi je bilo takrat hudo zanj. Mami sem vsak mesec odrinil nekaj malega za hrano, pri čemer sem nehote v mislih preračunaval, koliko obrokov po-jem doma, koliko pa na delu. Spočetka me je bilo zaradi tega sram, pozneje pa ne več. Tako sem do vojske živel na ramenih ata in mame in skoraj naj-več od Milkine plače.

O vojski ni kaj dosti povedati, šel sem, kot so šli vsi, sprejemal sem ljudsko modrost, da fant ni fant, dokler ne odsluži svojega dolga domovini, prenašal sem tisto šikaniranje, kot jih je milijon pred mano in še za mano, ne pa kot zdaj, ko razvajenim sinčkom ni več treba tako daleč od doma in jih v kasarnah tako ali tako samo božajo. Dobra stran vojske je bila le ta, da je z mano služil tudi moj prijatelj in sodelavec iz rudnika. S Samom sva se dobro razumela že prej, voj-ska pa naju je še bolj zbližala in ostala sva prijatelja.

Domov sem se vrnil odrasel in bolj možat, spet sem šel v rudnik in nadaljeval s starim življenjem. Končno sem opravil vozniški izpit, si kupil katro in življenje se je malce obrnilo na boljšo plat, kajti zdaj sem se na delo vozil s svojim avtom. Včasih

26

sem mamo ali sestro zapeljal kam po opravkih in nič me ni bilo sram, da sta mi vedno stisnili v žep kak bankovec za bencin.

Potem pa se je v naše življenje priklatil Tonč. Saj na začetku me niti ni motil, ni se vtikal vame,

jaz pa ne vanj, pravzaprav mi nikoli ni rekel žal bese de in niti najmanjšega očitka nisem zaslutil v njegovih besedah ali pogledu. Pa sem iskal za mero, ja, nisem mogel drugače, kot da sem jo, toda ta prekleti svetnik se ni dal, nič ni rekel, delal je svoje delo in ustvarjal in si kmalu tudi ustvaril, madona, še prdniti ga nikoli nisem slišal, tako je bil svetniški. Bil je Milkin sošo-lec, iz sosednje vasi doma, nič bogatejši niso bili kot mi in kakorkoli, nisem bil presenečen, ko se je Milka začela voziti z njim v službo in domov. Ob vikendih je prihajal, napravil kaj pri hiši, za kar sem vedel, da bi moral jaz, a nisem, potem pa sta se z Milko spreha-jala po okoliških poteh, čeprav je tudi on imel avto in bi jo lahko kam peljal, a je bilo vedno škoda bencina. Toda moja sestra Milka je bila tako ali tako z vsem zadovoljna, on pa tudi.

Na začetku sem ga kar prenašal, privoščil sem Milki, ko sem jo videl srečno in razigrano, s Ton-čem sem se kar nekako razumel, kaj sem pa hotel drugega, saj me ni smelo nič brigati, kako si bo se-stra uredila življenje. Celo hvaležen sem jima bil, ker sem po njuni zaslugi srečal Lino.

27

Neko soboto sem delal in ko sem prišel domov, sta me povabila s sabo na veselico. Začudil sem se, da se sploh kam odpravljata in tudi zato, ker me vabita s sabo. Toda tudi sam sem potreboval nekaj razvedrila. Saj drugače se veselice niso dogajale brez naju s Samom in drugih fantov, samo navadno med delovnim vikendom nismo hodili, rudniško delo le ni bilo kar tako in res si potreboval počitek.

Tako smo šli s Tončevim avtom, Milka je sede-la zadaj in sijala od sreče, ker je enkrat nekam šla in si privoščila, čeprav vem, da sta oba imela tisti večer hudo slabo vest pred celim svetom, ker sta po ne potrebnem zapravila nekaj denarja. To pa že moram reči, da se nisem pustil gostiti, zapravil sem ravno toliko kot Tonč, če ne še celo več, ja, zago-tovo je bilo več, posebej od tistega trenutka, ko je Milka srečala svojo prijateljico iz službe, ki se nam je potem pridružila pri mizi.

Takoj me je prevzela, bila je lepa, svetlolasa, mo-goče sicer malce predrobna, delala je kot kuhari-ca v Milkini tovarni in tam sta se tudi spoznali in spoprijateljili. Z Milko se nikoli nisem pogo varjal o nje nih prijateljicah in znankah, Tonč pa je bil tako prvi moški, s katerim je hodila. Tisti večer sem pre-plesal več kot vse večere dotlej, seveda samo z Lino. Ko se danes tako spominjam prejšnjih časov, je bil to eden mojih najlepših večerov. Lini sem bil všeč,

28

plesala je samo z mano, Milka pa je sijala kot mlada, bogata nevesta, srečna zaradi Tonča, srečna zaradi mene. Da, res me je imela rada, ta moja sestra. Pri-šepnila mi je, da je Lina dobro, skromno in pošteno dekle, da nima fanta in ker sem ji očitno všeč, naj se je držim in ne bo mi šlo slabo v življenju. Vse sem ji verjel in prvič v svojem odraslem življenju sem jo bil pripravljen poslušati in upoštevati njene na-svete. Vedel sem, da ima moja neizobražena sestra veliko sposobnost preceniti ljudi, kateri so dobri in vredni, kateri pa ne. In prekleto prav je imela glede Tonča in še bolj prav glede Line.

Po tistem se je življenje kar hitro odvrtelo naprej. Bili smo srečni – Milka s Tončem, jaz z Lino. Tudi Samo si je našel dekle in pogosto smo skupaj kam šli, tudi na morje, Milka in Tonč pač skoraj nikoli nika-mor. Delala sta in varčevala, tako da se mi je zdelo čisto normalno, ko mi je Milka nekega dne povedala, da se bosta poročila. Da se tudi morata poročiti.

»Aha, in kje bosta živela?« sem jo pobaral in sku-šal prikriti posmehljivost, čeprav v resnici nisem mislil, da ne bi mogla ostati doma.

»Tukaj, pri Tonču pač ni prostora, dve sestri sta doma,« je odločno odvrnila Milka.

»Pa kaj, večjo bajto imajo kot mi,« sem zamahnil z roko, a takrat mi je bilo pravzaprav vseeno, saj še nisem gojil zamer do Tonča.

29

A Milka me je milo in žalostno pogledala ter zma-jevala z glavo.

»Veš, da ne morem tja, ne upam, tri ženske so v hiši, kdo ve, kako bi se razumele. Marsikje se je že zgodilo, da je prišlo potem vse narobe.«

»No, ja, mogoče imaš prav,« sem zavzdihnil, a v resnici sem si mislil, da se ona sama pač nima ničesar bati, saj bi se zagotovo ujela z njimi, ko je tako ... Že sem ji hotel reči, pa ji nisem, ker bi izzvenelo ne-sramno. Toda onadva sta se tako ali tako že odločila in ko sem videl, kako sta ata in mama srečna, mi je po nekem času spet tisti črv zavrtal po srcu. Moj dobri angel, ki me je nekaj mesecev držal v sreči, je zaspal in ko takole pogledam nazaj, se ni nikoli več zbudil. Ali lahko angeli umrejo? Mogoče za ved no zaspijo? S cerkvenimi zadevami se nisem nikoli ukvarjal, kar je škoda. Takrat bi se moral, ko se mi je spet oglasila tista zlobna in zavistna stran, moral bi ... moral bi ... verjetno privoščiti srečo drugim in resno poskrbeti za svojo. Pa nisem! Nisem znal, nisem zmogel.

Ata in mama sta bila nadvse zadovoljna z zetom. V hišo sta dobila pridne roke in resne obete o mirni starosti. Zdelo se mi je, da se je mama kar nekako bala, da se bo Milka omožila stran od hiše. Vsa sreč-na je pričakala prvega vnuka, kar pomladila se je, zasijala, tudi ata ni skrival čustev, pravzaprav smo bili že kar osladno srečna družina. So bili, ker jaz

30

počasi že nisem več spadal mednje. Tonč je že pred poroko privlekel na dvorišče cigle in drug material in naredil prizidek, majhen, eno sobo, za začetek, je rekel, potem bo pa že šlo naprej. To mi niti ni šlo tako v nos, za otroka pač potrebujejo prostor, sem si mislil, v živo pa me je zadelo, ko je začel ob tem prizidku postavljati dimnik.

Takrat so spet privrele na plan vse zamere, ki sem jih kuhal še iz otroštva in jih zadnje čase uspešno po-tlačil – peč! Dimnik zida in peč bo imel v sobi! Jaz ga nimam v tisti svoji vlažni luknji, on bo pa imel! Misel, da bi ga lahko tudi sam imel že zdavnaj, če ne bi tako nepremišljeno zapravljal, sem potisnil v glo-bino zavesti, videl sem samo to, da sem si v času, od-kar delam, vendarle moral to in ono tudi privoščiti, ko pa od rojstva nisem ničesar imel. Da tudi Milka in Tonč nista imela in sta varčevala, da bosta nekoč imela, to mi takrat ni hodilo v misli. Takšen sem bil in nisem si znal pomagati.

Milkin otrok še ni dopolnil leto, ko je stopil na pot že drugi. V tem času sta si spet nekaj prihranila in imam na sumu, da sta priložila tudi ata in mama, pa je Tonč spet začel zidati. Prizidek, še eno sobo – in spet je razburkal moje srce – začrtal je tudi kopal-nico. Saj ne, da bi me kdo skušal od česa izriniti, tega ta svetnik ne bi nikoli ne rekel ne pokazal, tako dober in prijazen je bil, do mojih staršev prav pocukran,

31

ogabno osladen! Ampak kopalnico je zidal na tistem svojem koncu, kjer so bili njihovi prostori, stran od moje sobe. Težko bi jo uporabljal tudi jaz. Občutek sem imel, da se bodo odzidali od nas in si ustvarili čisto svoje in potem bi bilo nerodno, da bi se hodil k njim kopat ali pa na stranišče. Še vedno smo ime-li leseno poljsko stranišče, še vedno! V teh časih, ko ima že vsaka luknja kopalnico, mi pa ... O, za ata in mamo bo že, zanju ne bo nič narobe, zame bi pa bilo.

In vedno bolj sem čutil, da ne spadam mednje, da me počasi, milimeter za milimetrom, odrivajo in izrivajo, sam pa nisem imel ničesar, da bi si lahko pomagal. Čeprav mogoče ni bilo tako, govorili o tem nismo nikoli, toda teh občutkov se nisem mo-gel več znebiti. Za kakršnokoli rešitev bi potreboval denar, ki pa ga nisem imel.

Lina je bila mestno dekle in s starši je živela v maj -hnem stanovanju v enem tistih blokov, ki so zrasli ob tovarni, da bi delavci stanovali v bližini svojih služb. Ker je bila edinka, so jim dali majhno stanovanje in nikoli niso bili upravičeni do večjega. Z njenimi star-ši sem se sprva razumel, bila sta mirna človeka, vdana v življenje in dajala sta vtis, da ne potrebujeta ničesar več od tega, kar imata. Imela sta dobro hčer, ki je pri-šla do svojega poklica in službe, še malo let sta imela do upokojitve in mirno sta jih nameravala preživeti. Z mano sta bila kar zadovoljna, le včasih sem začutil

32

kako ost v pogovoru, ko sta Lini – ne meni – očitala preveliko zapravljanje, nepotrebne vožnje na morje in da morava biti na prav vsaki veselici v okolici. No, Lina je v takih trenutkih bolj poslušala mene in go-vorila, da oba delava in si zato lahko kaj privoščiva. In po dobrih dveh letih najinega poznanstva, ko mi je povedala, da je noseča, sva se oba hkrati zavedela, da nimava prav nobenih prihrankov.

Moja plača v rudniku ni bila slaba, njena je bila manjša, toda tako težko je bilo ravnati preudarno – zdaj pa še otrok! Nisem bil pripravljen nanj, nika-kor ne, takrat pa se je pojavila še največja skrb: kje bomo živeli?

Pri njej v bloku ni prostora, svojega stanovanja zlepa ne bova dobila, pri nas pa ... Ljubi bog, samo tista vlažna in mrzla sobica je bila moja! Poročila sva se bolj proti koncu njene nosečnosti, Lina je čim-dlje odlašala z odhodom od doma in bridko je jo-kala, ko se je morala naseliti pri meni v tisti luknji. Milka in Tonč sta ji velikodušno ponudila uporabo njunih prostorov. Milka je imela že dva otroka in je vedela, kako je. Pa se je Lina počutila tako kot jaz, nerodno ji je bilo hoditi k njim, še teže pa ji je bilo zahajati v tisto mrzlo leseno stranišče. Oba sva bila kot tujca v tej hiši in ko se je rodil Mirkec, je za nekaj časa zasijal žarek sreče, vsi smo ga imeli radi, potem pa spet žalost in revščina.

33

Pa ne dolgo. Kmalu nam je nebo poslalo sam božji dar – v obliki strica Pepija.