Vrhovno sodiščeCivilni oddelek

Sodba II Ips 349/2011

ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.349.2011

Evidenčna številka: VS0016486Datum odločbe: 28.11.2013Opravilna številka II.stopnje: VSL II Cp 4904/2010Senat: Anton Frantar (preds.), mag. Nina Betetto (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel,mag. Rudi ŠtravsPodročje: ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO - LOVSTVOInstitut: povzročitev škode - odškodnina - neupravičena pridobitev - pravica udejstvovanja v lovu - ustavnostzakonske ureditve lovske pravice - pravica do zasebne lastnine - svobodna gospodarska pobuda - podjetništvoZveza: URS člen 33, 67, 74. ZDLov-1 člen 53 - 67.

Jedro

Obstoječa zakonska ureditev lovske pravice kot samostojne pravice, ki ni vezana na lastništvo zemljišča in jolahko po posebnem postopku pridobijo samo usposobljene pravne osebe, lastniki zemljišč in gozdov ne smejosvobodno loviti in si prilaščati divjadi, ki se nahaja na njihovem zemljišču, in svojega zemljišča ne smejouporabljati za pridobitno izkoriščanje pravice lova, ni v nasprotju z URS (odločbi U-I-40/06 z dne 11. 10.2006 in U-I-98/04 z dne 9. 11. 2006).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik meni, da je kot lastnik gozdov in travnikov v S. oškodovan zaradi zakonodaje o lovski pravici, ki gaomejuje pri gospodarjenju z njegovimi gozdovi, državi pa omogoča okoriščanje. Z divjadjo namreč upravljadržava, ki je njena lastnica, trajno gospodarjenje z divjadjo pa lahko prenese na usposobljeno pravno osebo kotlovsko pravico, pri čemer lastnikom gozdov ne priskrbi finančnega nadomestila, čeprav od upravljavcevzemljišč prejema koncesijske dajatve. Takšna ureditev posega v ustavno zagotovljene pravice do zasebnelastnine, lastnine in svobodne gospodarske pobude (33., 67. in 74. člen Ustave Republike Slovenije – vnadaljevanju URS) in nasprotuje tudi evropskim predpisom, ki opredeljujejo pravico do podjetništva inlastninsko pravico (1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščinin 16. ter 17. člen Listine temeljnih pravic Evropske Unije). Za odstop uporabe svojih gozdov in pravice dolova v njih bi tožnik letno iztržil približno 50.000,00 EUR in, upoštevaje splošni zastaralni rok, zahtevanadomestilo v višini 198.881,31 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Kot je pojasnilo, jelovska pravica samostojna pravica, ki ni vezana na lastništvo zemljišča, temveč pripada izvirno državi.Sklicevalo se je na odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 in U-I-98/04

z dne 9. 11. 2006, v katerih je bilo ugotovljeno, da za tožnico sporna zakonodaja ni v neskladju z URS. Gledena navedeno je menilo, da o odsotnosti pravnega temelja ali o protipravnem ravnanju toženke ni mogočegovoriti. Enako bi bilo v primeru, če bi Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost obravnavane zakonskeureditve, saj takšna presoja sama po sebi še ne bi pomenila zakonodajne protipravnosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Razlogom sodiščaprve stopnje je dodalo, da določbe evropskih predpisov, na katere se sklicuje tožnik, ne zagotavljajo pravic vvečjem obsegu kot URS, ki ji obravnavana zakonska ureditev ne nasprotuje.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novosojenje. Priglaša tudi stroške. Ponavlja svoja stališča, da je sporna zakonska ureditev v nasprotju z URS inevropskimi predpisi, saj mu je odvzela gospodarsko funkcijo njegovih zemljišč, na katerih ima le še gololastninsko pravico (v bistvu gre za razlastitev), zaradi česar je njegov zahtevek utemeljen na odškodninski inobogatitveni podlagi. Takšna zakonska ureditev ni potrebna oziroma zanjo ni pravno sprejemljivih razlogov.Tudi če bi tožnik imel lovsko pravico in bi jo v obliki najema ali zakupa lovišč prenašal naprej, bi se lov ševedno lahko izvajal s strani kvalificiranih oseb in pod ustreznim nadzorstvom. Ker ni tako, koncesije pa pobiratoženka, je ta dolžna tožniku priskrbeti denarno nadomestilo. Obstoječi poseg tudi ni utemeljen z vidikasocialne funkcije lastnine in ne zadošča kriteriju sorazmernosti. Gospodarska in ekološka funkcija lastninenista nujno izključujoči, na kar kaže ureditev v številnih evropskih državah, v katerih je lovska pravica vezanana lastništvo lovišč (Zvezna republika Nemčija, Republika Avstrija, Francoska republika, Kraljevina Švedska,Kraljevina Nizozemska, Republika Hrvaška). Poleg tega obravnavana ureditev ne dosega svojega namena, sajdržava slabo skrbi za varstvo narave. Končno opozarja na gospodarski element lastninske pravice, ki ga jepritožbeno sodišče spregledalo. Ne strinja se, da v tožnikovem primeru ni prišlo do dejanske razlastitve in dadoločbe evropskih predpisov ne utemeljujejo drugačne odločitve. Pri tem se sklicuje na odločbo Evropskegasodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Chassagnou in poudarja, da tožbeni zahteveknima zveze s pravičnim zadoščenjem po 41. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic intemeljnih svoboščin, ki ga lahko prizna le ESČP. Trg bo pokazal, da ima lovstvo svojo tržno ceno in se neizvaja le zaradi okoljevarstvenih razlogov. Ob nespremenjeni ureditvi, ki je v nasprotju z URS in drugimievropskimi predpisi, mora toženka tožniku povrniti to, kar bi slednji imel v primeru, da sporne ureditve ne bibilo.

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Stroškov nepriglaša.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijska stališča o neustavnosti obstoječe zakonske ureditve lovske pravice, na katerih temelji tožbenizahtevek, so zmotna. Drži, da zaradi samostojne narave lovske pravice, ki ni vezana na lastništvo zemljišča injo lahko po posebnem postopku pridobijo samo usposobljene pravne osebe, lastniki zemljišč in gozdov nesmejo svobodno loviti in si prilaščati divjadi, ki se nahaja na njihovem zemljišču, in svojega zemljišča nesmejo uporabljati za pridobitno izkoriščanje pravice lova. Tožniku je bilo večkrat pravilno pojasnjeno, dazakonska ureditev, s katero se ne strinja, ni v nasprotju z URS. Tako je (v eni od zadev celo na njegovopobudo) odločilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je ob tem obrazloženo zavrnilo nasprotna stališča,na katera sedaj opira revizijo (odločbi U-I-40/06 z dne 11. 10. 2006 in U-I-98/04 z dne 9. 11. 2006). Temrazlogom, ki sta jih povzeli sodišči nižjih stopenj, je revizijsko sodišče že pritrdilo v zadevi II Ips 60/2011 zdne 28. 2. 2013, ki je v dejanskem in pravnem pogledu enaka obravnavani.

7. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno(378. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

8. Revizijski neuspeh deli tudi zahteva za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena

ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Izrek o stroških odgovora na revizijo je odpadel, saj jihslednja ni priglasila.

Datum zadnje spremembe: 08.01.2014