Višje sodišče v LjubljaniCivilni oddelek

VSL sklep I Cp 4295/2009

ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.4295.2009

Evidenčna številka: VSL0060592Datum odločbe: 19.05.2010Področje: OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVOInstitut: povzročitev škode - podlage za odškodninsko odgovornost - povračilo škode zaradi neustreznegazdravljenja - nedovoljen zdravniški poseg - odsotnost privolitve pacienta - pojasnilna dolžnost - neizpolnjenapojasnilna dolžnost - domnevna privolitev - trditveno breme - zdravnikova odgovornostZveza: OZ člen 131, 140, 140/1, 147.

ZZDej člen 47, 47/1, 47/1-10, 48.

Jedro

Če pride med zdravljenjem, za katerega je dal bolnik privolitev, do zapletov, zaradi katerih se zdravljenjepodaljša ali tudi do nesrečnih posledic, ni zdravnikove odgovornosti, ker je z osveščeno privolitvijo"prevaljena" na bolnikova ramena. Če pa zdravnik v okviru pojasnilne dolžnosti ni opozoril bolnika namorebitne zaplete in nesrečne posledice in ta ni dal privolitve v tako zdravljenje, do prevalitve odgovornostine pride. Zato je podana zdravnikova odgovornost za zaplete in nesrečne posledice tudi, če je sicer zdravljenjepotekalo strokovno neoporečno.

Na domnevno privolitev bi se bilo mogoče sklicevati v primeru situacij, ko bolnikovega soglasja za poseg nimogoče pridobiti takoj, bolniku pa grozi življenjska nevarnost ali težka poškodba njegovega zdravja (npr. čese med operacijo izkaže, da je potrebno storiti kaj drugega, kot je bilo z bolnikom dogovorjeno). V takšnemprimeru se pomanjkanje soglasja, ki bi ga bolnik dal, če bi vedel za medicinsko nujnost razširjenega posega,odpravi na podlagi hipotetične volje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi za izpodbijanih16.044,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v odločitvi o stroških ter v tem obsegu vrne sodišču prvestopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačatiodškodnino v višini 5.955,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.2.2005 do plačila. Višji tožbeni

zahtevek je zavrnilo, hkrati pa odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenekršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnegaprava. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je toženastranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 22.000,00 EUR oz. podrejeno, da vrne zadevoprvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. V pritožbi tožeča stranka poudarja, da je tožena stranka kršilapojasnilno dolžnost že na začetku zdravljenja in da med opuščeno pojasnilno dolžnostjo in škodo obstajavzročna zveza. Tožnik je v celoti sprejel informiranje tožene stranke o operativni metodi zdravljenja ter se tudizavestno pripravil na operacijo. Za spremembo metode zdravljenja se je tožena stranka odločila mimo volje,brez soglasja tožnika. Sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni imelo podlage za zaključek, da bi tožnik,če bi bil ustrezno informiran in poučen o različnih metodah zdravljenja, sledil predlogu zdravnikov zakonzervativno metodo zdravljenja. Tožnik je v celoti sprejel odločitev o operativnem zdravljenju, se zoperacijo strinjal ter nanjo pripravil, zato je bolj verjeten nasproten zaključek kot ga je v izpodbijani sodbizavzelo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka izpodbijani sodbi nasprotuje tudi v delu, kjer prvostopenjskosodišče ugotavlja, da je tožnik zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke trpel telesne bolečine samo dvameseca. V kolikor tožena stranka ne bi kršila pojasnilne dolžnosti in bi se že na začetku odločila za operativnometodo zdravljenja, bi zdravljenje tožnika trajalo bistveno manj časa ter nobena izmed kasneje izvedenihkorekturnih operacij ne bi bila potrebna oz. bi bila potrebna največ ena. Tožnik bi nevšečnosti trpel od14.3.2000 do 24.6.2000. Zaradi napačne izbire konzervativnega zdravljenja in opustitve pojasnilne dolžnostitožene stranke mu je škoda nastajala skoraj dve leti od 14.3.2000 do končanega zdravljenja dne 26.4.2002.Prvostopenjsko sodišče bi moralo ugotoviti, da je tožnik zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke trpelbolečine najmanj 20 mesecev. Prvostopenjsko sodišče je nadalje zmotno ugotovilo, da protipravno ravnanjetožene stranke, ki je v tem, da iz izvidov tožnikovega kolena z dne 20.7.2000 in 19.10.2000 ni razbrala, da sezlom ne zarašča v redu, ni v vzročni zvezi s škodo. Po mnenju tožeče stranke bi morala tožena stranka, čepravje bilo nepravilno zaraščanje kolena mogoče videti šele v juliju 2000, ko je bil zlom že v pretežni merizaraščen, korekturno operaciji opraviti takoj, ko je morala oz. mogla ugotoviti nepravilno zaraščanje sklepa,torej že julija 2000 in ne šele 27.3.2001. V kolikor bi zdravnik nepravilno zaraščanje ugotovil 20.7.2000 terprej izvedel korekturno operacijo, bi bilo koleno tožnika zdravljeno najmanj 8 mesecev prej, zato bi sodiščeprve stopnje moralo ugotoviti najmanj 8 nadaljnjih mesecev nastajanja škode v obliki telesnih in duševnihbolečin. Tožeča stranka nadalje meni, da prisojena odškodnina za telesne bolečine v višini 500 EUR nepredstavlja zadostne satisfakcije, trpel pa je tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti instrah. Sodba sodišča prve stopnje je nepravilna in nezakonita, ker je za telesne bolečine prisojena prenizkaodškodnina in ker za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah odškodnina sploh nibila prisojena. Vztraja pri posameznih odškodninskih postavkah za utrpelo škodo in jih sorazmerno zmanjšujetako, da zahteva plačilo še 16.044,61 EUR odškodnine.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pravna podlaga presoje tožbenega zahtevka tožeče stranke je v 131. in 147. členu Obligacijskega zakonika (vnadaljevanju OZ) ter v 10. alinei prvega odstavka 47. člena v času škodnega dogodka veljavnega Zakona ozdravstveni dejavnosti (ZZDej), ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode zaradi neustreznegazdravljenja. Neustrezen oziroma nedovoljen je tisti zdravniški poseg, ki je protipraven zaradi kršitve pravilstroke (zdravniške oziroma zdravstvene napake) ali zaradi neprivolitve pacienta (neizpolnjene pojasnilnedolžnosti). Tožnik je zatrjeval, da je protipravnost ravnanja zdravnikov tožene stranke tako v kršitvi pravilprofesionalne skrbnosti oziroma zaradi strokovnih napak v diagnostičnem postopku in tudi v času zdravljenja,kot tudi zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti oziroma pridobitve njegove privolitve za izbrano metodozdravljenja.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 14.3.2000 zadobil zaprt sklepni zlom začetnega dela desne

golenice in raztrganje meniskusa. Zdravnik je med dvema metodama zdravljenja, in sicer operativno(osteosinteza – fiksacija in imobilizacija odlomljenih kostnih fragmentov) in konzervativno metodozdravljenja (repozicija kostnih fragmentov in zamavčenje), izbral slednjo, po mnenju tožnika napačno metodo,zaradi česar se je zdravljenje bistveno zavleklo. Zdravnik, zaposlen pri toženki, ga je zaključil 13.12.2001 spredlogom predstavitve invalidski komisiji, mnenjem, da bo čez nekaj let potrebna artroplastika kolena, inzavrnitvijo predloga za korektivno osteotomijo kljub tožnikovim bolečinam in zatekanju kolena. Tožnik jezato v tujini opravil navedeni operativni poseg (16.1.2002), artroskopije in odstranitev osteosintetskegamateriala. Po ugotovitvah sodnega izvedenca je rezultat tega zdravljenja dober.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, ki pa glede na tožnikove pritožbene navedbe niti ni več sporen, oneutemeljenosti tožbenega očitka o strokovni neprimernosti izbrane metode zdravljenja. Kot je ugotovil sodniizvedenec, v konkretnem primeru zloma ni bila podana nobena od absolutnih indikacij, ki bi pogojevale leoperativni poseg. Tožnikovo stanje poškodbe je omogočalo obe metodi zdravljenja, izbrana metoda pa je bilav skladu z medicinsko doktrino.

Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje o neizpolnitvi pojasnilne dolžnosti s strani zdravnikovtožene stranke in tožnikovi neprivolitvi v omenjeno metodo zdravljenja. Pri presoji protipravnosti te opustitveje sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določila 4. alineje prvega odstavka 47. člena ZZDej, ki določa, daima vsakdo pravico dati soglasje za kakršenkoli medicinski poseg in da je predhodno obveščen o vseh možnihmetodah zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Nedopustnost zdravniškega posega (tudi izbira metodezdravljenja je zdravniški poseg) brez pacientove privolitve pa izhaja že iz Ustave R Slovenije. Zdravstveniposeg opravljen brez privolitve je nedopusten in pomeni že sam po sebi, ne glede na škodljive posledice,nesporen poseg v ustavne dobrine varovane s 35. členom Ustave R Slovenije (Marko Žvipelj, Pravnik št.11-12, str. 725). V skladu s temeljnimi pravili odškodninskega prava je vsak poseg v telesno integritetoprotipraven. Protipravnost pa je izključena in dejanje po splošnem pravilu "volenti non fit iniuria" (1. odstavek140. člena OZ) ne pomeni več nedopustnega posega v telesno integriteto, kadar prizadeta oseba vanj privoli(Ada Polajnar – Pavčnik, Obligacijski vidiki razmerja med bolnikom in zdravnikom, str. 95, Pravo inmedicina). Pri tem velja, da je privolitev pravno veljavna le v primerih, ko je zdravnik pacienta pred tem naprimeren način poučil o bolezni oziroma stanju, pojasnil možnosti zdravljenja, morebitne nevarnosti inpredvidljivost uspeha (Igor Strnad, Civilnopravni vidiki odgovornosti v zdravstvu, Podjetje in delo št. 5/2002,str. 847).

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da bi tožnika ustrezno poučilao možnih metodah zdravljenja. Tožnik je bil ob sprejemu v bolnišnico informiran zgolj o operativni metodizdravljenja, konzervativna mu ni bila niti omenjena, temveč izvedena po odločitvi zdravnikov, ne da bi tožnikzanjo dal osveščeno privolitev. Nedopustnost ravnanja tožene stranke je tako nedvomno podana. Obstojodškodninske odgovornosti pa je pogojen še z drugimi elementi odškodninskega delikta, ki morajo biti skupajz navedenima podani kumulativno: z nastankom škode in vzročno zvezo med navedenim nedopustnimravnanjem in nastalo škodo.

Kadar zdravnik opravi zdravniški poseg lege artis, vendar brez veljavne privolitve pacienta, je podanaodgovornost le v primeru nastanka škode oziroma poslabšanja zdravja. Če nedopusten poseg povzročiizboljšanje zdravstvenega stanja, potem ni odškodninske odgovornosti, ker ni škode. Sodišče prve stopnje jeugotovilo, da opustitev pojasnilne dolžnosti oziroma opustitev pridobitve tožnikove privolitve v konzervativnometodo zdravljenja ni v vzročni zvezi z škodo, kar bo presojano v nadaljevanju obrazložitve te odločbe. Iznavedenega razloga ni ugotavljalo, kakšno tožnikovo škodo je pogojevala navedena opustitev tožene stranke.V čem bi lahko bila škoda v obravnavanem primeru? Lahko bi bila v kršitvi pravice do samoodločbe oziromaduševnih bolečinah zaradi posega v osebnostne pravice, vendar pa te škode tožnik ne uveljavlja. Kot škodo jezatrjeval dolgotrajnejše zdravljenje zaradi nastalih zapletov oziroma komplikacij. Po tožbenih trditvah bi bilooperativno zdravljenje z osteosintezo krajše in manj obremenjujoče. Navajal je, da je metoda zdravljenja, zakatero se je odločila tožena stranka in v katero ni privolil, pogojevala bistveno intenzivnejše in dolgotrajnejšetelesne bolečine in številčnejše nevšečnosti pri zdravljenju, kot bi jih operativna metoda. Po tožnikovih

trditvah bi zdravljenje po operativnem posegu trajalo največ štiri mesece, tako pa je trajalo dve leti in štirimesece. Neuspešen potek zdravljenja je pogojeval tudi vedno večji strah za njegov izid, v času zdravljenja paje bila tudi zmanjšana njegova življenjska aktivnost. Kot je bilo navedeno, sodišče teh tožnikovih trditev nipresojalo, so pa bili v zvezi z njimi izvajani dokazi (izvedensko mnenje, zaslišanja). V tem delu je izpodbijanasodba pomanjkljiva, kot bo razvidno iz nadaljnjih razlogov te obrazložitve.

Če pride med zdravljenjem, za katerega je dal bolnik privolitev, do zapletov, zaradi katerih se zdravljenjepodaljša ali tudi do nesrečnih posledic, ni zdravnikove odgovornosti, ker je z osveščeno privolitvijo"prevaljena" na bolnikova ramena. Če zdravnik v okviru pojasnilne dolžnosti ni opozoril bolnika na morebitnezaplete in nesrečne posledice in ta ni dal privolitve v tako zdravljenje, do prevalitve odgovornosti ne pride.Zato je podana zdravnikova odgovornost za zaplete in nesrečne posledice tudi, če je sicer zdravljenje potekalostrokovno neoporečno. Prav za takšno situacijo gre v obravnavanem primeru: Ker zdravnik, zaposlen pritoženi stranki, ni poučil tožnika o tveganjih izbrane terapije oziroma metode zdravljenja in ta zato zanjo ni dalosveščene privolitve, je treba odgovornost za omenjene zaplete in dolgotrajnost zdravljenja pripisati toženistranki.

Nepravilno je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da vzročna zveza med opustitvijo pojasnilne dolžnosti invtoževano škodo ni podana. Prvostopenjsko sodišče je napačno zaključilo, da bi tožnik, tudi če bi bil ustreznopoučen o različnih metodah, s prednostmi in slabostmi, ter bi mu zdravniki predstavili razloge, zaradi katerihje po njihovem mnenju bolj priporočljivo izvesti konzervativno metodo zdravljenja, sledil argumentiranemupredlogu zdravnikov in bolj verjetno kot ne dal soglasje za konzervativno metodo zdravljenja. Takšno stališčeprvostopenjsko sodišče izvaja iz zaupanja tožnika do zdravnikov tožene stranke. Vendar pa ni mogočebrezpogojno sklepati, da je tožnik zgolj zaradi zaupanja v zdravnike konkludentno soglašal ter pristal nakonzervativno metodo zdravljenja. Nasprotno! Dokazni postopek je pokazal, da je pristal kvečjemu naoperativno metodo zdravljenja. Pojasnjeno mu je bilo, da je bila izvedena samo urgentna repozicija kosti in daje mavec nameščen samo začasno ter da bo v naslednjih dneh izvedena operacija – osteosinteza v splošnianasteziji, ki je bila predvidena za dne 16.3.200, ko tožnik tudi ni dobil zajtrka, pred tem pa mu je bilopojasnjeno, da mora biti tešč, ker bo operiran. Tožena stranka pa je nato zdravljenje spremenila vkonzervativno brez ustreznega pojasnila tožniku in brez njegove privolitve.

Takšno stališče sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z 48. členom ZZDej, po katerem lahko jasno izraženoprivolitev bolnika nadomesti domnevna privolitev samo pri nujnih medicinskih posegih, če bolnik zaradisvojega zdravstvenega stanja o tem ne more odločati. Za takšno dejansko situacijo pa v obravnavanemprimeru nedvomno ni šlo. Prav na takšno situacijo pa se navezuje ugovor domnevne privolitve oziroma vpravni teoriji poznani "ugovor zakonitega alternativnega ravnanja" (Erwin Bernat, Zdravnikova pojasnjevalnadolžnost, str. 117, Medicina in pravo III, Pojasnilna dolžnost, Maribor, 1995). Na domnevno privolitev bi sebilo torej mogoče sklicevati v primeru situacij, ko bolnikovega soglasja za poseg ni mogoče pridobiti takoj,bolniku pa grozi življenjska nevarnost ali težka poškodba njegovega zdravja (npr. če se med operacijo izkaže,da je potrebno storiti kaj drugega, kot je bilo z bolnikom dogovorjeno). V takšnem primeru se pomanjkanjesoglasja, ki pa bi ga bolnik dal, če bi vedel za medicinsko nujnost razširjenega posega, odpravi na podlagihipotetične volje. Glede na navedeno, v obravnavanem primeru ni bilo podlage za sklicevanje na omenjeno"domnevno privolitev".

Končno pa je treba poudariti, da je trditveno breme, da bi tožnik soglašal z medicinskim posegom, če bi bil onjem obveščen, na strani tožene stranke. Tožena stranka pa trditev, da bi tožeča stranka pristala nakonzervativno metodo zdravljenja, četudi pojasnilna dolžnost ne bi bila kršena, ni postavila. Z oceno, da iznavedenega razloga ni podana vzročna zveza med opustitvijo pojasnilne dolžnosti in škodo, je prvostopenjskosodišče zato tudi preseglo trditveno in dokazno podlago tožene stranke.

Glede na navedeno je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da ni vzročne zveze med neizpolnitvijopojasnilne dolžnosti tožene stranke in nastalo škodo. V tem delu je sodišče napačno uporabilo materialnopravo in zato tudi ni ugotavljalo zatrjevane škode tudi v obdobju pred oktobrom 2001. Iz tega razloga to

sodišče tudi ni presojalo tistih pritožbenih trditev, v katerih tožnik očita toženi stranki, da bi morala opravitikorekturno osteotomijo osem mesecev prej oziroma v juliju 2000. Poleg tega te trditve predstavljajopritožbeno novoto, ki glede na neizkazanost in tudi nezatrjevanost pogojev iz 1. odstavka 337. člena Zakona opravdnem postopku (ZPP), ne more biti upoštevna.

Na podlagi 355. člena ZPP je bilo treba razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (za 16.044,61EUR) zavrnilnem delu in v odločitvi o stroških ter v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje, da podopolnjenem postopku v njej (tožnik bo moral v ponovljenem postopku, glede na pritožbeno vztrajanje naskrčenem delu zahtevka, natančneje opredeliti še zahtevane zneske po posameznih oblikah škode) ponovnoodloči.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe: 06.10.2010