Vrtiljak besed

Š T I R I N A J S T

VRTILJAK BESEDI z v i r n a k o r o š k a p r o z a i n p o e z i j a z a o t r o k e i n m l a d i n o

DNIXIVP R I L O G A

N O V 1 0OO

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiidddddd

iiiiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

K U L T U R A

M A R I J A P R E L O G

KULT_priloga_45.indd 1 29.10.10 08:37

XIV ŠTIRINAJST DNI2

uvodnik

Naslovnico z Mi-škozmajem in Zmaj-kamiško je ilustriralaMarija Prelog .

Priloga je izšla s fi nanč-no podporo Ministrstva za Slovence v zamej-stvu in po svetu RS.

Dragi mladi bralci Nedelje!Sedim v eni od celovških kavarn. Sama. Z me

noj tokrat ni mojih prijateljev – Sabine, Martina, Mihe, Petra in Simona −, ki so mi poma

gali zasnovati in uresničiti tole literarno darilce, ki ga zdajle držite v svojih rokah. Pred menoj je le skodelica vročega kapučina, tu so simpatične ilustracije, ob katerih mi prav veselo igra srce, in zavidljivo velik kup zgodbic in pesmic, ki še čakajo,

da jih uredim.

Pogled mi zdrsne skozi okno, misli pa v čas, ko je nekoč živel zeleni zmaj, ki je vse vedel in vse znal. Po svoje je bil go

tovo srečen kralj, a kaj, ko v njegovem zmajevskem kraljestvu ni bilo niti ene zmajčice ali zmajčka, ki bi mu znal pripovedovati pravlji

ce! Ko je tako nekega dne žalostno sedel na robu svojega kraljestva in

pri tem svoj velikanski rep nevede molil že v sosednje

minikraljstvo mišk in mišonov, mu je iz očesa kanila velikanska solza. In ta je padla na mišjo princesko,

ki bi v njej skoraj utonila! Mišja princeska pa

ne bi bila mišja princeska, če ne bi pogumno zlezla zmaju v uho in mu povedala svojo pritožbo. Gospod zmaj, to pa res ne gre ... in tako naprej ... in tako naprej ... Ker je bila mila, uvidevna in spoštljiva, je pri tem uporabljala izbrane besede, iz kate

rih se je spletla prav zanimiva zgodba. In takrat je zmaj dobil prvo rdečo piko.

Odtlej sta neločljiva, Miškozmaj in Zmajkamiška. In če že nista petinpolkrat prekolesarila sveta, Miškozmaj še vedno poganja pedala, Zmajkamiška pa sedi na njegovem repu in mu prek daljinca pripoveduje zgodbo za zgodbo, pravljico za pravljico.

Ob zadnjem požirku kapučina se mi je zazdelo, da sem ju videla, kako sta drvela mimo

mene. Na vso moč sta mahala z repom in repkom, kot da bi hotela vsem na Koroškem pove

dati, naj se veselimo zbranih zgodbic, pravljic, pesmic, risbic, ker je to naše največje bogastvo, večje od samega zmajevega kraljstva. Pika za piko, ena bolj brezčasno lepa od druge, ena bolj tvoja od moje.

U r e d n i c a J e r n e j a i n V a š a M i š k o z m a j i n Z m a j k a m i š k a

L E N Č K A K U P P E R iz Gorij nad Vrbo

Deževnik FlorijanNaj lepo se vam predstavim:

sem deževnik Florijan.Ne poznate me, ste djali,

v zemlji bivam, rad sem sam.

Samo kosa se bojim,čaka name, čaka name,

da me ulovi.

Tam na vrtu za ograjo,čudovit zelen je gaj.

Lepe grede nasejane,rože v cvetu, saj je maj.

Razvedrilo, res lep dan se obeta,

se obeta. Dež rahlo rosi.

Tu domujejo še miške,čmrlji in čebelice,

črni krt, pikapolonice,mravlje in gosenice.

Samo kosa se bojim,čaka name, čaka name,

da me ulovi.

Pa me ne bo!

uvodnik

Dragi mladi bralci Nedelje!Dragi mladi bralci Nedelje!Dragi mladi bralci

Sedim v eni od celovških kavarn. Sama. Z menoj tokrat ni mojih prijateljev – Sabine, Martina, Mihe, Petra in Simona −, ki so mi poma

gali zasnovati in uresničiti tole literarno darilce, ki ga zdajle držite v svojih rokah. Pred menoj je le skodelica vročega kapučina, tu so simpatične ilustracije, ob katerih mi prav veselo igra srce, in zavidljivo velik kup zgodbic in pesmic, ki še čakajo,

da jih uredim.

Pogled mi zdrsne skozi okno, misli pa v čas, ko je nekoč živel zeleni zmaj, ki je vse vedel in vse znal. Po svoje je bil go

tovo srečen kralj, a kaj, ko v njegovem zmajevskem kraljestvu ni bilo niti ene zmajčice ali zmajčka, ki bi mu znal pripovedovati pravlji

ce! Ko je tako nekega dne žalostno sedel na robu svojega kraljestva in

pri tem svoj velikanski rep nevede molil že v sosednje

minikraljstvo mišk in mišonov, mu je iz očesa kanila velikanska solza. In ta je padla na mišjo princesko,

ki bi v njej skoraj utonila! Mišja princeska pa

ne bi bila mišja princeska, če ne bi pogumno zlezla zmaju v uho in mu povedala svojo pritožbo. Gospod zmaj, to pa res ne gre ... in tako naprej ... in tako naprej ... Ker je bila mila, uvidevna in spoštljiva, je pri tem uporabljala izbrane besede, iz kate

rih se je spletla prav zanimiva zgodba. In takrat je zmaj dobil prvo rdečo piko.

Odtlej sta neločljiva, Miškozmaj in Zmajkamiška. In če že nista petinpolkrat prekolesarila sveta, Miškozmaj še vedno poganja pedala, Zmajkamiška pa sedi na njegovem repu in mu prek daljinca pripoveduje zgodbo za zgodbo, pravljico za pravljico.

Ob zadnjem požirku kapučina se mi je zazdelo, da sem ju videla, kako sta drvela mimo

mene. Na vso moč sta mahala z repom in repkom, kot da bi hotela vsem na Koroškem pove

dati, naj se veselimo zbranih zgodbic, pravljic, pesmic, risbic, ker je to naše največje bogastvo, večje od samega zmajevega kraljstva. Pika za piko, bolj brezčasno lepa od druge, ena bolj tvoja od moje.

U r e d n i c a J e r n e j a i n V a š a M i š k o z m a j i n Z m a j k a m i š k a

Š T I R I N A J S T

VRTILJAK BESEDI z v i r n a k o r o š k a p r o z a i n p o e z i j a z a o t r o k e i n m l a d i n o

DNIXIVP R I L O G A

n o v 1 0iidd

n

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

K U L T U R A

MAR

IJA

PREL

OG


Mali aligator in opicaTo jutro se je mali aligator zbudil že zelo

zgodaj. Iz toplega spanca ga je iztrgala huda bolečina. Trgalo in ščipalo ga je v

zobeh, najprej v enem, potem še v drugem, nato v tretjem in tako naprej. Mali aligator je to jutro zelo trpel.A nikomur si ni upal nič črhniti, saj je druge aligatorje že velikokrat slišal modrovati, da pravi aligator ne pozna bolečine. Toda ni ga nehalo boleti. Vse bolj ga je. In se je spomnil, da je slišal mamo nekoč govoriti o roži v velikem gozdu, ki prežene vse bolečine. Še tiste v zobu.A mali aligator še nikoli ni bil v gozdu. Niti ni vedel, kakšna je tista roža. Zobje pa so ga čedalje bolj boleli. In tako je sklenil, da jo mahne na pot kar sam.Po veliki reki je na tihem odplaval v temni gozd in se previdno splazil na kopno. Drevesa so bila visoka, krošnje goste, vse je bilo tako skrivnostno. Malega aligatorja je bilo strah. Kam naj gre? Kje naj najde rožo? Kako naj sploh še najde domov? Tesno se je zvil v klobčič. Iz očesa mu je pritekla prva solza. In od bolečin je vse bolj ihtel.Vse to je z drevesa videla mala opica. Najprej se je bala tega aligatorja z dolgim repom in s toliko ostrimi zobmi, potem pa se ji je zasmilil. Spustila se je po deblu in ga nežno pobarala, zakaj joče.Mali aligator ji je brž povedal za svojo nesrečo. Opica mu je obljubila pomoč. Obljubiti pa ji je moral, da je ne bo nikoli požrl. Tega se je namreč pri aligatorjih najbolj bala. Rad ji je to zagotovil, četudi ta dan ni še čisto nič jedel. Pa saj sploh ni mogel, ko pa so ga boleli zobje!In potem sta šla skupaj v velik gozd. A tudi opica ni poznala rože in je spraševala druge živali. Zanjo ni vedel niti stari jaguar, ki je prepotoval že ves gozd tja do visokih gora. Tudi bistra kača anakonda, ki se je vila že po marsikaterem drevesu, je še ni videla. Ptičji pajek je rekel, da je svojo mrežo stkal že marsikje, na čudežni roži pa še ne. Tapir z dolgim rilcem pa se je pridušal, da je ni še nikjer zavohal.

Le majhen ptič kolibri s tankim kljunom jo je poznal. Mali aligator se mu je zasmilil, zato mu je obljubil pomoč. Živahno frfotajoč mu je kazal pot. A ko so prišli na obljubljeni kraj, rože ni bilo nikjer. »Počakati moraš do polnoči. In še srečo imaš, da bo danes polna luna, kajti čudežna roža odpre svoj cvet le tedaj. Potem jo le kratko povohaj in bolečina te bo minila,« je začivkal kolibri, zamahnil s svojim repkom obema v slovo in že odbrzel k drugim cvetovom.Mali aligator pa je čakal in čakal, čas se mu je vlekel, in če ga ne bi tako bolelo, bi bil že zdavnaj zaspal. Tedaj pa je sredi temne noči skozi krošnje dreves posijala luna. Kakor iz nič se je odprl čudežni cvet in razlil se je najlepši vonj. Mali aligator ga je hitro poduhal in nenadoma so vse bolečine popustile. Vse, kar je bilo ves dan tako strašno, je minilo. Tako zelo je bil srečen, da bi od samega veselja skoraj požrl opico. Pa se je takoj spomnil svoje obljube in jo je s svojim dolgim repom in kratkimi rokami le nerodno objel.Opica in mali aligator sta tako postala velika prijatelja za vse čase. In ko sta se kdaj srečala, mu je splezala na hrbet in odplavala sta po veliki reki. In skupaj sta doživela še marsikatero dogodivščino.

B O J A N W A K O U N I G iz Kotmare vasi in Ljubljane


MAR

IJA

PREL

OG

ŠTIRINAJST DNI XIV 3


Pred najmanj sedmimi gorami in niti ne tako davnimi vodami je kraljičništvo Jokinstok vsak dan objokovalo svojo usodo. Ne le, da so

bili, odkar so bili skregani s sosedno kraljevino Škripanjezobmi, vsi prebivalci obvezani, da se ves dan držijo cmeravo in jezno, jokali so tudi zato, ker si je princeska Jokica ob guganju na leseni zibelki novorojenega bratca zadrla v palec veliko špilo. No, pa kaj, boste rekli, toda v deželi Jokinstok to ni bilo tako preprosto. Jokica se je namreč drla na ves glas. Zato so morali po zakonu po vsej deželi, v kateri veselja že dolgo niso poznali, uradno razglasiti vsesplošno jokanje in stokanje vseh državljanov. Toda še preden je minister Jeza kot znak za uradno žalovanje ukazal vklop tožečih siren, se je zgodilo nekaj nepojmljivega. Dojenček v zibelki se je sestrici Jokici na ves glas zasmejal v obraz, saj se mu je njeno mahanje z roko zdelo smešno. Jokica je od začudenja pozabila na nadaljnje tuljenje. Minister Jeza se je ob tem spotaknil čez stopnice, saj se je ob prepovedanih zvokih smeha prehitro obrnil proti zibelki. Po vsej svoji dolžini je zgrmel na tla, straža in vsi v dvorani, vključno s kraljico Stoko, pa si niso mogli kaj, da se ne bi namuznili ob tem smešnem prizoru.Le kralj Jok je ostal resen in je zagodrnjal: »Vidiš! Saj sem vedel, da Nedeljko ni pravo ime za najinega sina, pa čeprav se je rodil v nedeljo. Bolje bi bilo, da bi mu dali ime Stokica. Smeh v kraljevi zibelki, kakšna sramota!«Kraljica Joka se je skoraj razjokala ob moževem je

znem pogledu, zadržal pa jo je čuden zvok ob zibelki. Princeska Jokica je namreč malemu bratcu pokazala jezik in hkrati jezno pihnila iz ust, kar je povzročilo dokaj čuden zvok. Dojenčku Nedeljku se je zdel smešen in se je znova močno zasmejal, da se je zatresla zibelka, snel se je baldahinček nad posteljico in padel Jokici na glavo. Ob Nedeljkovem smehu je obstala pri zibelki kot kak polit pudeljček. In tokrat se je smeha navzočih nalezel še resni kralj Jok. V tistem trenutku je privihral v dvorano kralj Škripanjezobmi in zakričal, da je s svojimi četami obkolil grad in da bo zavzel deželo. Ob tem pa se je spotaknil ob ministra Jezo, ki se še vedno ni pobral s tal. Primajal se je do mize in z glavo treščil v trinadstropno torto, ki so jo spekli ob Nedeljkovem rojstvu. Ko je kralj Škripanjezobmi zagrizel čokoladno torto, ki jo je pravkar uničil s svojim napadom, se je slišal smeh celotnega dvora, ko pa je zagledal še smehljajočega se dojenčka v zibelki, je vsa jeza splahnela. Takoj so kralj Jok, kraljična Stoka in kralj Škripanjezobmi podpisali premirje in odpravili prepoved do veselja v obeh sosednih deželah. Nasmeh malega Nedeljka je pregnal slabo voljo in razprtije ter tako osrečil prebivalce dveh dežel. Edino Jokica je bila še jezna, saj so ob vsem direndaju pozabili na njeno grozno bolečino zaradi špile v prstu. Vendar je ta jeza takoj izpuhtela, ko je mali Nedeljko segel po njeni roki, ki jo je stegnila v zibelko, in ob tem prijel za košček lesa ter ga tako nehote izpulil iz njene

D A V I D K A S S L

Za slabo voljo, to strašilo, nasmeh najboljše je zdravilo

N I K O K U P P E R iz Kožentavre

ga palca. Ob tem je namreč špila padla Nedeljku na obraz, natanko pod nos. Dojenček se je od presenečenja spačil in bil na las podoben brkatemu ministru Jezi, ki je še vedno nemočno ležal na tleh, saj mu ni bilo jasno, kaj se dogaja – ko so se odločili, da bodo kraljestvi poimenovali Smeh in Sreča. In vse to je bila zasluga malega Nedeljka, ki je dokazal, da je smeh najboljše zdravilo za številne tegobe sveta.

Nedeljko fant je mali, ki v nedeljo je rojen,vedno sreča ga le spremlja, saj je s smehom zasvojen.

Naj je megla, sonce sije, toča pada ali lije, Nedeljkov smeh je zapeljiv in po vrhu nalezljiv.

Jeza, žalost, slaba volja – vse to hitro moč izgubi,ko se fantek ta pojavi, ki se od srca smeji.

Tudi vztrajne godrnjače, ki ne morejo drugače, naš Nedeljko pokori, ker se vedno veseli.

Kaj nas torej fant uči, ki se venomer reži?Za slabo voljo, to strašilo,

nasmeh najboljše je zdravilo.

XIV4 ŠTIRINAJST DNI


Ta zgodba ni zgodba, temveč nekaj čisto novega. To je namreč pravljica brez vse-bine. Vsebino bi si moral izmisliti jaz, toda bil sem prelen.

Mi verjameš?Beri in boš videl.In tako se začne …

Pred mnogimi leti je v osamljeni dolini živel majhen deček, ki so ga imenovali Lojze. Bil je čisto navaden otrok, ki se je igral z otroki svojih let. Domači so mu pripovedovali, da v veliki jami za goro živi mož, ki odloča, kdo ima srečo in kdo je nima. Ko je bil star trinajst let, so mu večkrat rekli, da je to samo pripoved. Ampak Lojze je še bolj verjel, da mož obstaja. Staršem ni preostalo nič drugega, kot da so ga pustili verjeti.

Istočasno na drugi strani gore.

Trinajstletna deklica verjame v pripoved, da za goro v

veliki jami živi mož, ki odloča, kdo ima

srečo in kdo je nima. Starši

obupajo. Ne preostane jim nič drugega, kot da jo pustijo verjeti v pripoved.

Ko sta oba

dopolnila osemnajst let,

jima je neki notranji glas

rekel: »Pojdi na drugo stran gore, da

boš vsem dokazal(a), da imaš prav!«

In res sta storila, kar jima je rekel notranji glas.

Če si pogumen, lahko bereš naprej. Še si lahko premisliš …

Prepozno je!

Če si prebral to vrstico, moraš zgodbo prebrati do konca!

Ko je fant končno prišel na vrh gore, se je moral spočiti, da je prišel do moči. Naenkrat zagleda deklico, ki je z zadnjimi močmi prišla na hrib. Pomagal ji je in jo vprašal po imenu. »Marija,« mu je odgovorila in ga vprašala: »Kako pa je ime tebi?« »Lojze.« »Kam pa greš?« je vprašal Lojze. Marija je rekla: »Onkraj gore, da vsem dokažem, da živi mož, ki odloča, kdo ima srečo in kdo je nima. »To ni res!« je rekel Lojze. »Je res, je res, boš že videl, da je res!« mu je odgovorila Marija. »Ne, res je že, toda mož ni na tej strani, temveč na drugi strani gore,« je dodal Lojze.

Ko sta pojasnila, kaj pravijo domačini, sta naenkrat zaslišala glas, ki je rekel: »Nisem doma na tej strani in tudi ne na drugi strani gore. Doma sem na vrhu hriba.« Lojze in Marija sta zagledala moža in zavpila: »Mož, ki odloča o tem, kdo ima srečo in kdo je nima, obstaja!« Mož pa je rekel: »Ne, nisem tisti mož, ki odloča o tem, kdo ima srečo in kdo je nima. Jaz sem mož, ki se rad sprehaja po hribih; in ko sem slišal, kaj sta govorila, sem si dovolil malo šale. In še nekaj vama povem: srečo imate vedno, samo včasih je ima kdo več in drugi manj.«

Lojze in Marija sta se pogledala. Lojze je vzel Marijino roko in jo vprašal, ali jo lahko pospremi domov.

Srečala sta se še večkrat in sklenila, da bosta na hribu skupno zgradila hišo v spomin na to, kako sta se dobila.

To je bila zgodba brez zgodbe.

S I M O N R U S T I A iz Celovca

XIV 5ŠTIRINAJST DNI



osredki

Rada se spominjam časov izpred nekaj let, ko sem bila po službe

ni dolžnosti kdaj – tudi detektiv. Z učenci slovenske šole v Nemčiji smo od časa do časa zavzeto zasledovali gospo Slovenščino in nekoč iz resne zagate rešili celo našo slovensko šolo ...

»Kdo je pravi detektiv?« me je nekega dne še pred poukom v slovenski šoli v Ulmu vprašal zelo zgovoren učenec Tomi.»Pravi detektiv ni en sam, ampak sta dva,« sem na hitro odgovorila.»Dva detektiva sta prava, en sam pa ne?« ga je zanimalo.»Poglej, Tomi, če se samo en sam detektiv odpravi na pogajanje s kriminalci, ima le malo možnosti, da preživi. Lahko

Rada se spominjam časov izpred nekaj let, ko sem bila po službeRko sem bila po službeR

ni dolžnosti kdaj – tudi detektiv. Z učenci slovenske šole v Nemčiji smo od časa do časa zavzeto zasledovali gospo Slovenščino in nekoč iz resne zagate rešili celo našo slovensko šolo ...

»Kdo je pravi detektiv?« me je nekega dne še pred poukom v slovenski šoli v Ulmu vprašal zelo zgovoren učenec Tomi.»Pravi detektiv ni en sam, ampak sta dva,« sem na hitro odgovorila.

Dežpapapadadada.

Vtratratravovovo.

Narororožežeže.

Naglaglaglavovovo.

Nacecece

stostosto.

Naokokoknonono.

Nastrestrestre

hohoho.

Eeena kaaapljapaaade na glaaavo,druuuga kaaapljapaaade v traaavo,

veeeterjih posušiii,

nobeeenih kaaapeljveč niii.

K A T I M A R K E T Z iz Globasnice:

STRAHOPETEC(anekdota)

So strahopetci, ki se ustrašijo prav vsake reči, pa naj bo to kura, petelin, mačka ali miš.

Lojzek reče svoji mami: »Šel sem na polje, tam vidim, da se je nekdo obesil, ves razca-pan je že, gotovo ga je raztrgala kakšna zve-rina.«Mati gre vsa v zadregi z njim na polje, tam pa se začne glasno smejati. Lojzek jo hudobno gleda. Le kako se človek lahko smeji, če pa tu nekdo visi.Mama pa se še vedno smeje. Nazadnje mu le reče: »Lojzek, veš, tole tu ni mrtev človek, to je strašilo na kolu, da zajci ne bi pojedli vse-ga zelja!«

L U I S E R U H D O R F E R iz Bekštajna

J E R N E J A J E Z E R N I K iz CelovcaIGRAMO SE DEŽ

Detektivi in gospa Slovenščina


HANZ

I M

LEČN

IK


ko ljubiteljstvo postane ži-vljenjska naloga


ga presenetijo s petardo ali celo ugrabijo. Če pa sta detektiva dva, ima eden možnost, da ga drugi vendarle reši iz krempljev hudodelcev. Seveda samo, če sta oba drug drugemu zanesljiva partnerja in dobra prijatelja.« »Zanimivo,« na kratko odgovori Tomi in se zatopi v slovnično nalogo s slovenskimi števniki. Med poukom – kar je zelo zelo nenavadno – vdre k nam v učilnico hišnik. S precej daljšim obrazom, kot smo ga vajeni. Očala mu še v zadnjih vzdihljajih komaj čepijo na že tako pobešenem nosu. Nekaj se dogaja. Ali pa se je celo že zgodilo! »Nujno moram govoriti z vami,« izjavi zelo resno kar brez pozdrava. »Ste slišali kaj posebnega, ko ste prejšnji torek po slovenskem pouku zapuščali šolo?« »Ne,« sem kratka. Sicer pa – slutnje, slutnje. »Nekdo je odvil vse vijake na fantovskem stranišču in do zjutraj, ko sem prišel v službo, se je izlilo na kubike in kubike vode.« »Moji učenci tega že niso storili!« začnem prepričljivo obrambo. Saj vendar ne smem dovoliti, da bi nas zaradi vode, vode, vode in mojih slutenj, slutenj vrgli iz šole!»Tomi, ti si bil zadnji na stranišču. Je takrat že puščala voda?« »Ne,« izstreli mladi detektivski kandidat. »Stoprocentno.« Meni pa slutnje, slutnje kljub prepričljivemu odgovoru ne dajo miru. »Si morda ti kaj slišal, Jan?« povprašam najstarejšega učenca v svoji skupini. »Tudi ne.« Seveda ni. V zadnjem času mu po glavi rojijo le še luštne punce in ponavadi po pouku oddirja domov v takšni ljubezenski vznesenosti, da ne bi sli

šal niti bombnega napada! »Kaj pa ti, Tomi?« preverim še enkrat. »Ne. Stoprocentno.« »Toda kdo bi vendarle moral kaj slišati, saj je teklo kot iz slapa!« se zdaj vmeša še hišnik. Potem se nekaj časa le pazljivo ogledujemo. Vohljamo za morebitnimi neresnicami. »Nikogar ne želim obdolžiti, toda prejšnji torek so se okrog šole potikali neki nagajivi fantje in se skrivali na hodniku.« Slutnje, slutnje so mojo izjavo naredile še bolj prepričljivo. »Ja, mogoče so bili oni,« ugotavlja tretješolček David, simpatični črnček, čigar mama je Eritrejka, oče pa Slovenec.»Kako pa to veš, ko te zadnjič sploh ni bilo v slovensko šolo?«»No, saj me je mama že kaznovala, ker sem šprical pouk. Ves teden nisem smel gledati televizije,« skesano prizna David. »Veliko raje sem se s prijatelji igral detektive. Zasledovali smo fante, o katerih govorite.« Hišniku se ob taki otroški prisrčnosti obraz razmuzne v širok nasmeh. »No, če tako pravite ... Verjamem vam. Čeprav so stroški za izliv vode astronomski in ne vem, kdo jih bo poravnal,« se nazadnje vda hišnik. »Ker se krivde ne da dokazati, glejte, da boste odslej bolj previdni in da se to ne bo več ponovilo!«

Ko hišnik odide, poklapani obsedimo. Nato Jan vzame v roke računalnik in na hitro izračuna nastalo škodo. Okrog 1500 evrov. Za takšno vsoto bi še koga drugega vrgli iz šole, ne samo Slovencev, si mislim. Moje slutnje, slutnje se usmerijo na Tomijeve žive oči. V njih preberem, da mu je po hišnikovem odhodu vidno odleglo. Zdi se mi, da se mu lasje ne svetijo le od želeja in da njegova popolnoma prepotena majica ni samo posledica junijske vročine. Tudi mojim slutnjam, slutnjam je hudo vroče. Po končanem pouku s Tomijem ostaneva sama. Dvakrat zaklenem vhodna vrata v šolo in skrbno spravim ključ, ki odslej skriva še eno skrivnost. Skupaj se odpraviva na glavno železniško postajo. Po nekaj metrih me Tomi pocuka za ramo in potihoma reče: »Dobra detektiva ...« »... sta vedno dva. Vem, Tomi.« »Ni bilo nalašč. Voda je kar sama tekla in tekla in tekla ... Zdaj vem, kaj moram drugič storiti, da bo prav.« Moje slutnje, slutnje so zdaj izginile. Na ustih pa je ostal medel odmev, ki je z grenkim priokusom ponavljal nekaj takega kot: Naj živi slovenska šola!

J E R N E J A J E Z E R N I K iz Celovca

Detektivi in gospa Slovenščina




Tata jetu,Oče naš,mi smo otroci tvojega srca,

ti si nasmeh v našem nasmehu,

ti si solza v naših solzah,

ti si sreča v naši sreči.

Tata jetu,

omboroto jetu jejuva arihe

tu pao indino,

Oče naš,

daj nam danes naš vsakdanji kruh,

kruh, ki krepi naše telo,

kruh, ki hrani dušo in duha,

kruh, ki nam daje spoznati:

ti si moja sestra, ti si moj brat.

Tata jetu,Oče naš.Bodi vedno z nami:

doma, v šoli, na cesti, v igri,

vedno bodi z nami. Amen.

H A N Z E J R O S E N Z O P F iz Celovca, pobudnik IniciativAngole

K L E M E N B R E I T F U S S

8



Dragi vnučki!Spoznal sem vas kot svoj začetek. Na čudovit način ponavljate to, kar sem sam že pozabil v razpletu svojih let. Najdete in izumljate besede, pri meni pa gredo v pozabo.Medtem ko vam pišem, razmišljam o svojem dedku. Poznal sem ga le kot sivolasega starčka, pač svojega dedeja. Nič več ne vem, kakšen je bil, ko je bil še mlad. Kaj je čutil in kaj je mislil v svojih mladih letih? Žal ga nisem nikoli spoznal kot prijatelja. Zato me je spreletela bojazen, da bi vi, moji vnučki, prav tako malo vedeli o meni, kot sem jaz o svojem dedeju. In da bi pozabili, da sem bil svojčas tudi jaz mlad. Kot ste sedaj vi. Rad bi, da bi me spoznali in poznali. Da bi vedeli, kaj cenim in kakšne vrednote so mi pomembne. Rad bi vam dal v življenje vsaj nekaj od njih. Ker vas imam rad!

Skrbite za zeleno okolje! Moja generacija je to zamudila.Odpustite nam pustošenje gozdov. In da smo onesnažili reke in morja. In luknje, ki smo jih zvrtali v plasti ozona.Vse smo razumeli napak. Mislili smo, da bomo dosegli napredek v boju z naravo, da bi vam, dragi vnučki, omogočili boljše življenje na svetu, ki smo ga na novo ustvarili ljudje. Z buldožerji in razpršili.Oboževali smo računalnike in denar. Vam pa želim, da bi občudovali navdih življenja v vsem, kar raste in živi.Civiliziramo in misijoniramo. Stara ljudstva in redka še neodkrita plemena v pragozdovih nimajo mikroskopov, s katerimi bi gledali minigene in kromosome. Vi, moji vnučki, pa vedite, da je večno in brezmejno vesolje v vas samih. Poglejte vase in razumeli boste, da je vse, kar hodi, pleza, se plazi in leti, kar raste in se razvija, del našega skupnega rodu. Vse življenje na tem planetu je v sorodu z nami. Vse življenje ima en sam izvor.

Ko se bo moje življenje nagnilo h koncu, bi se rad zavedel: Da, bil sem človek, ki je nekomu rešil življenje, človek, ki je nekoga ozdravil hude bolezni ali nekoga otel uboštva ali obupa.Svoje preteklosti ne morem spremeniti, tako kot si vi niste mogli izbrati svojih staršev. Le kar zadeva prihodnost, imamo vsi skupaj možnost, da jo skupaj živimo bolj zavestno in jo naredimo boljšo. Kje je prihodnost, če ne v naših otrocih in vnučkih? V vas in v vseh otrocih tega sveta!

Noč je bila, zvezde so sijale, ni bilo elektrike, ko sva z vašo babico sedela na robu deponije odpadkov v Tani na Madagaskarju, da bi premislila o dogodkih dneva. Kot sence so se nama pridružili povsem tuji otroci. Vaši zelo revni vrstniki, tisti brez mamic in očetov. Prisedli so k nama. Vedno bolj so se stiskali k nama, dokler nismo sedeli tesno skupaj. Nihče ni črhnil niti besedice. Naslonili so se na vašo babico in na vašega dedeja, midva pa sva čutila, tako kot malčki okoli naju, doslej neznano toploto, ki mi je izvabila solze v oči.

Kot dedej bi vam rad dal v življenje dve čednosti: ljubezen in zaupanje. Da bi se postavili na lastne noge in našli pravo pot, da bi z lastnimi očmi videli lepo in svetlo, ne le senc v vašem svetu, da bi slišali in poslušali, kaj pravi srce, ne le glava.S tem najbrž ne boste doživeli odobravanja, toda sposobni boste bogatiti vaše okolje, spregledanim in zapostavljenim odkriti boljši svet. Svet, ki ne obožuje zgolj denarja, svet, ki veruje v to, da je vsak otročiček svojstven planet, vedno svež, poseben, enkraten in nov, in si zato zasluži vseh človeških opor, pomoči in vsega blagoslova.To nima nobene povezave z mojo preteklostjo, z zgodovino našega rodu. To je naša prihodnost.Globoko upam v vas in zaupam vaši generaciji!

Vaš dedej Mirko

M I R K O B O G A T A J iz Seebodna ob Millstattskem jezeru

B E R G H I L D B O G A T A J

9



Bila je nedelja. Takšna ta prava. Na nebu ni bilo niti enega oblačka. Pujsek Feliks se je sprehajal po travnikih in užival v obilju cvetlic. Nenadoma je

nekaj ustavilo njegov korak. Obstal je kot kip in se ni premaknil niti za centimeter. Škoda bi bilo, ko bi jo pohodil. Pujsek Feliks je namreč zagledal nekaj čudovitega, nadvse redkega: štiriperesno deteljico. To je bilo veselje. Vriskal je od sreče in glasno vzkliknil: »Danes bom imel srečo!« Ta stavek je venomer ponavljal in hitel proti domu. Ko je prispel na domači vrt, se je zamislil: »Previden moram biti in pazljiv. Drugače ne bom vedel, kdaj bo prišla sreča. Najbolje bo, da ne delam ničesar in enostavno čakam.«Pujsek Feliks se je usedel v udoben naslonjač in si privoščil velik vaniljev sladoled z malinami. Po poti mimo njegove hiše je prišel kuža Teo. Dvignil je gobček, zavohal nekaj nadvse privlačnega in radovedno vprašal: »Kaj tako prijetno diši? Zdi se mi, da so borovnice.«»Ne, niso borovnice, maline so!« se je iz naslonjača oglasil pujsek Feliks.»Da so maline, praviš?«»Ja, bi jih rad pokusil?« je pujsek vabil kužka.»Prav rad!« se je razveselil kužek Teo in sedel k pujsku v naslonjač. Tam sta oba vsa srečna sedela in jedla sladoled. Ko sta spraznila kupo, je Teo vprašal: »Kaj sploh počneš danes, ko je tako lepa nedelja?«»Na srečo čakam!« mu je odgovoril pujsek.»Aha, to je pa zanimivo opravilo,« se je čudil kuža.»Ja, paziti moram, da je ne zamudim,« mu je pojasnil pujsek Feliks. Kuža Teo mu je zaželel lep dan in se odpravil naprej. Oblizoval si je gobček, kajti z njega so se mu še vedno cedili majhni potočki vaniljevega sladoleda.»Medtem ko čakam na srečo, se bom malo ohhladil v bazenu,« si je mislil pujsek Feliks in si oblekel pikčaste kopalke. Z glasnim »Čof!«

je skočil v vodo. Takrat je mimo bazena prišla koza Mara. Zagledala je pujska Feliksa, kako uživa v vodi.»Se ti smem pridružiti?« ga je previdno vprašala.»Seveda, v vodi je najlepše v dvoje!« Koza Mara si je hitro oblekla črtast bikini. S skokom na glavo je čofnila v bazen.»Ali se bova žogala?« je vprašala.»Prav rad,« je navdušeno vrisnil pujsek.Podajala sta si žogo, ki je letela visoko nad bazenom. Pujsek jo je odbijal z rilcem, razigrana koza Mara pa enkrat z levim in potem z desnim rogom. Takšne zabave v vodi pujsek Feliks že dolgo ni doživel! Ko se je koza Mara odpravljala, ga je povabila, naj gre z njo nabirat brinove jagode za juho. »Nimam časa,« je odgovoril pujsek. »Imam namreč važno opravilo. Čakam na srečo, nikakor je nočem zamuditi!« »Razumem. Če je tako, ti še naprej želim veliko potrpežljivosti pri čakanju,« se je poslovila koza Mara. Pujsek Feliks pa se je zavil v kopalni plašč in čakal. Po poti mimo hiše je prišla raca Beti. Nosila je

S A B I N A B U C H W A L D IZ NONČE VASI

Kaj ima sreča opraviti z rilcem

XIV ŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNI DNI DNIŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJSTŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI1010

Pujsek Feliks se je usedel v udoben naslonjač in si privoščil velik vaniljev sladoled z malinami. Po poti mimo njegove hiše je prišel kuža Teo. Dvignil je gobček, zavohal nekaj nadvse privlačnega in radovedno vprašal: »Kaj tako prijetno diši? Zdi se mi, da so borovnice.«»Ne, niso borovnice, maline so!« se je iz naslonjača oglasil pujsek Feliks.»Da so maline, praviš?«»Ja, bi jih rad pokusil?« je pujsek vabil kužka.»Prav rad!« se je razveselil kužek Teo in sedel k pujsku v naslonjač. Tam sta oba vsa srečna sedela in jedla sladoled. Ko sta spraznila kupo, je Teo vprašal: »Kaj sploh počneš danes, ko je tako lepa nedelja?«»Na srečo čakam!« mu je odgovoril pujsek.»Aha, to je pa zanimivo opravilo,« se je čudil kuža.»Ja, paziti moram, da je ne zamudim,« mu je pojasnil pujsek Feliks. Kuža Teo mu je zaželel lep dan in se odpravil naprej. Oblizoval si je gobček, kajti z njega so se mu še vedno cedili majhni potočki vaniljevega sladoleda.»Medtem ko čakam na srečo, se bom malo ohhladil v bazenu,« si je mislil pujsek Feliks in si oblekel pikčaste kopalke. Z glasnim »Čof!« kopalke. Z glasnim »Čof!« kopalke. Z gla

»Nimam časa,« je odgovoril pujsek. »Imam namreč važno opravilo. Čakam na srečo, nikakor je nočem zamuditi!« »Nimam časa,« je odgovoril pujsek. »Imam namreč važno opravilo. Čakam na srečo, nikakor je nočem zamuditi!« »Nimam časa,« je odgovoril pujsek. »Imam namreč važno

»Razumem. Če je tako, ti še naprej želim veliko potrpeopravilo. Čakam na srečo, nikakor je nočem zamuditi!« »Razumem. Če je tako, ti še naprej želim veliko potrpeopravilo. Čakam na srečo, nikakor je nočem zamuditi!«

žljivosti pri čakanju,« se je poslovila koza Mara. Pujsek Feliks pa se je zavil v kopalni plašč in čakal. Po poti mimo hiše je prišla raca Beti. Nosila je


11ŠTIRINAJST DNI XIV

vrečo, polno starih časopisov, in glasno sopihala. Toda pujsek je ni niti slišal niti videl. Preveč je bil zatopljen v čakanje na prerokovano srečo. Njegove misli je prekinil glasen hrrrsk. Pujsek Feliks je dvignil glavo in videl, da je močan sunek vetra v trenutku začel raznašati časopise na vse štiri strani neba. Ko je pujsek videl, kako račka s perutmi nebogljeno otepa okoli sebe, ji je hitro priskočil na pomoč. Kot bi vklopil fen, je z rilcem prisesal vse liste razpihanih časopisov. Z juga, zahoda, s severa in z vzhoda.Račka Beti in pujsek Feliks sta časopise kupček za kupčkom znosila na zbirališče starega papirja. Pujsek Feliks je bil ponosen. Njegova pomoč je bila res učinkovita. Tudi račka Beti je bila vsa nasmejana. »Te smem povabiti na večerjo?« ga je vljudno vprašala. »Prav rad bi prišel, pa ne morem! Nimam časa. Moram čakati na srečo. Še vedno ni prišla,« je skoraj malo razočarano rekel pujsek Feliks. Dan se je namreč že nagibal proti večeru.»Prav, pa drugič. Adijo in hvala za pomoč.«Pujsek Feliks je sam obsedel v naslonjaču na terasi. »Le kdaj bo prišla?« si je mislil. »Saj je bila štiriperesna deteljica vendar jasno znamenje zanjo!« S takšnimi mislimi je pujsek Feliks zaspal.Zbudil ga je šum listja v vetru. Njegove misli so se še vedno vrtele okoli sreče. Nenadoma pa je njegovo pozornost vzbudil časopis pred njegovimi nogami. »Ali z račko Beti nisva pospravila vseh časopisov?« se je spraševal. Pobral je časopis in na naslovni strani zagledal prav smešno sliko. Veliko sadno kupo, pravzaprav nič posebnega. Toda namesto kepic sladoleda so bile v kupi pisane žogice. Še bolj čudno pa je bilo, da je ta žogasti sladoled lizal zadovoljen pujsek, ki je imel za desnim ušesom zataknjeno štiriperesno deteljico. Pod sliko je bilo z velikimi črkami zapisano: SREČEN NEDELJSKI POPOLDAN. Pujsek je nekaj časa premišljeval in gledal

sliko, potem pa nenadoma vzkliknil: »Le kdo je ta srečni pujsek?«Bolj je premleval dogodke dneva, bolj mu je postajalo jasno: »Joj, od samega čakanja nisem opazil, kako srečen nedeljski dan sem preživel!« Takoj je odhitel, da bi kužku Teu, kozi Mari in raci Beti povedal, kako je našel srečo. Končno je torej imel pujsek Feliks srečo v svojih rokah. Rokah? Ali ima pujsek roke? Seveda ne. Temu se le tako pravi. Lahko bi tudi rekli, da je imel srečo ves čas pred svojim nosom. Nosom? Oprostite, pred svojim rilcem, seveda.

S A B I N A B U C H W A L D IZ NONČE VASI

Kaj ima sreča opraviti z rilcem

sek Feliks je bil ponosen. Njegova pomoč je bila res učinkovita. Tudi račka Beti je bila vsa nasmejana. »Te smem povabiti na večerjo?« ga je vljudno vprašala. »Prav rad bi prišel, pa ne morem! Nimam časa. Moram čakati na srečo. Še vedno ni prišla,« je skoraj »Prav rad bi prišel, pa ne morem! Nimam časa. Moram čakati na srečo. Še vedno ni prišla,« je skoraj »Prav rad bi prišel, pa ne morem! Nimam časa. Mo

malo razočarano rekel pujsek Feliks. Dan se je namreč že nagibal proti večeru.»Prav, pa drugič. Adijo in hvala za pomoč.«Pujsek Feliks je sam obsedel v naslonjaču na terasi. »Le kdaj bo prišla?« si je mislil. »Saj je bila štiriperesna deteljica vendar jasno znamenje zanjo!« S takšnimi mislimi je pujsek Feliks zaspal.Zbudil ga je šum listja v vetru. Njegove misli so se še vedno vrtele okoli sreče. Nenadoma pa je njegovo pozornost vzbudil časopis pred njegovimi nogami. »Ali z račko Beti nisva pospravila vseh časopisov?« se je spraševal. Pobral je časopis in na naslovni strani zagledal prav smešno sliko. Veliko sadno kupo, pravzaprav nič posebnega. Toda namesto kepic sladoleda so bile v kupi pisane žogice. Še bolj čudno pravzaprav nič posebnega. Toda namesto kepic sladoleda so bile v kupi pisane žogice. Še bolj čudno pravzaprav nič posebnega. Toda namesto kepic sla

pa je bilo, da je ta žogasti sladoled lizal zadovoljen pujsek, ki je imel za desnim ušesom zataknjeno štiriperesno deteljico. Pod sliko je bilo z velikimi črkami zapisano: SREČEN NEDELJSKI POPOLštiriperesno deteljico. Pod sliko je bilo z velikimi črkami zapisano: SREČEN NEDELJSKI POPOLštiriperesno deteljico. Pod sliko je bilo z velikimi

DAN. Pujsek je nekaj časa premišljeval in gledal sliko, potem pa nenadoma vzkliknil: »Le kdo je ta srečni pujsek?«Bolj je premleval dogodke dneva, bolj mu je postajalo jasno: »Joj, od samega čakanja nisem opazil, kako srečen nedeljski dan sem preživel!« Takoj je odhitel, da bi kužku Teu, kozi Mari in raci Beti povedal, kako je našel srečo. Končno je torej imel pujsek Feliks srečo v svojih rokah. Rokah? Ali ima pujsek roke? Seveda ne. Temu se le tako pravi. Lahko bi tudi rekli, da je imel srečo ves čas pred svojim nosom. Nosom? Oprostite, pred svojim rilcem, seveda.

S A Š A W A K O U N I G iz Spodnjih Vinar

Kako je zmajček Zalogajček postal zmaj Zalogaj

Nekoč, ko je zmajček Zalogajček ujel petintrideset krav, je mama rekla, da je postal zmaj Zalogaj. Zmajček je odgovoril, da bi sicer rad bil zmaj Zalogaj, vendar pa to ne

more biti, ker za to potrebuje akademske izkušnje. Nato so se domislili, da bi ena od sedmih glav (zmajček je imel sedem glav: eno za razmišljanje, eno za šolo in pet za organiziranje kosila in večerje) namesto za kosilo poskrbela za akademske knjige, da bi se lahko iz njih učil.Knjige, ki jih je zmaj bral, pa so se imenovale »Kako hitro steroriziraš princese« ali »Kuhanje za lačne zmaje. Eksluzivno: kralji«.Take knjige je bral naš zmajček.Ko je zmajček dobil od čarovnika Merlina 137 krav, mu je dal grad in veliko denarja, s katerim si je Merlin kupil vilo v Miamiju in iglu na Aljaski.Zmajček pa je še naprej teroriziral kralje, kraljice in princese, vse do takrat, ko si je neki mladenič upal nastopiti proti zmajčku v mali vojni. Toda žal ga je zmajček dal k svoji zalogi. Zdaj je moral zmajček napasti samo še en grad, da bi lahko zaključil akademijo za zmaje.Tisti zadnji kralj pa se je branil in je s puškami in topovi streljal na napadajočega zmajčka. Zmajček si je moral izmisliti poseben načrt. Ker se najprej ni mogel spomniti nič koristnega, je tri noči preživel brez spanja. Potem pa se je domislil, da bo v grad skopal predor, ki bi ga lahko uporabili tudi roparji, ko bi prišli izropat grad in kralja.Ko sta minila dva dneva, so se na gradu že vsi pomirili in mislili, da zmajčka ni več. A okoli druge ure so zaslišali in začutili rahel potres; naenkrat je zmaj –imel je rojstni dan in je bil zmaj, ne več zmajček – skočil iz zemlje in teroriziral grad. Končno si je nabral dovolj zaloge in postal – zmaj Zalogaj. Mama in oče sta bila ponosna nanj, zmaj pa je imel dovolj zaloge za vse življenje.In kralji? Tem je zmaj dovolil oditi v Ameriko, da bi ustanovili fi rmo ZALOGAJ & CO KG INTERNATIONAL. Pozneje je zmaj obogatel in vsi so ga poznali.


WAL

TER

GRUD

INA



Že od nekdaj prihaja iz daljnih krajev k nam reka in se zvija prek našega polja. V tej reki sta si pod veliko skalo ustvarila svoj dom oče Riban in nje

gova žena. Imela sta luštno hčerkico ribico, ki ji je bilo ime Smeška.Smeška ji je bilo ime zato, ker se je že takoj, ko je prišla na svet, zasmejala. Od tedaj je bila vedno vesela in nič je ni razžalostilo. Če je šlo še tako narobe, vedno je v tem videla nekaj dobrega in dodala: »Iz tega sem se nekaj naučila in nekoč mi bo to koristilo.«

To jutro jo je kot ponavadi prebudilo sonce. Skozi veje je posvetilo naravnost na njeno posteljo. Vstala je, si umila zobe in se skopala.To počnejo ribice tako, da zaplavajo v brzice in se nastavijo toku vode.Kar zvijala se je in cvilila, ko jo je voda žgečkala po telesu. Potem je šla domov, si uredila prinčeko in se pogledala v ogledalu. Ribice imajo za ogledalo kar ploščat, svetel kamen, ki je v bližini. Ko je vse opravila, se je šla igrat na pesek pred domom. Plavala je na hrbtu, navpično, švigala sem ter tja.»Zakaj nisem zlata ribica?« si je mislila. Ujel bi me fantek in jaz bi mu uresničila tri želje. Vsak dan bi se pustila komu ujeti in tako bi otrokom lahko uresničevala njihove želje.»Kaj neki si želijo otroci? Zelo rada bi poznala njihove želje.«Takrat je nekaj strašno štrbunknilo. Kar zazibalo jo je v vodi, tako močno, da je zaprla oči. Ko je spet pogledala, je zagledala nekaj, česar ni videla še nikoli prej. Poznala je skoraj vse svoje sorodnike, toda ta ni bil podoben nobenemu od njih. Poznala je vse sosede, toda nobeden ni

bil tako neroden. Stekla je k mami in ji povedala:»Črn je. Na nogah ima zelo velike plavutke. Na glavi pa majhne in za njimi še velike oči. V ustih ima cevko in iz njega prihajajo mehurčki.«Brž sta pohiteli pogledat, kakšna spaka je to bila. Še vedno je ta čudna stvar plavala skoraj na istem mestu.»A ga poznaš?« je Smeška vprašala mamo.»Da, seveda. To je človek, potapljač.«»Zakaj pa ima takšne čudne noge?« je bila radovedna Smeška.»Na nogah ima plavutke, da lahko hitreje plava.«Smeška je postajala vse bolj radovedna.»Mama, povej, zakaj pa gredo ti mehurčki iz njega?«»Ljudje živijo na kopnem. Me ribe pa v vodi. Ljudje imajo noge, da z njimi hodijo, in nos, da lahko dihajo. Me ribe pa imamo škrge, s katerimi dihamo, in plavuti, da lahko plavamo.«»Zakaj pa lahko jaz diham v vodi? A tam gori na bregu ne bi mogla plavati?«»Ne, me smo doma v vodi – in tu je najlepše. Ti, pazi, da ne zaideš pomotoma na kopno, ker se boš zadušila. Tam me ribe ne moremo živeti.«»Mama, glej, je že odplaval daleč stran. Škoda,« je rekla Smeška.»Zelo smešen je bil, tako velike oči je imel!«»Zdaj pa greva domov. Dovolj je bilo za danes!« je rekla mama riba.Veselo sta odplavali. »Ujemi me, ujemi me,« je zakričala Smeška in veselo odplavala naprej.Smeški je oče vsak večer prebral pravljico. Tako je bilo tudi ta večer, skoraj tako, kajti Smeška je tokrat hotela vedeti še veliko drugih stvari.»Ata, samo to mi še povej, prosim, ata!« ga je prosila.

I V A N K L A R I Č iz Celovca

Smeška

»A so fantki in deklice zelo umazani, ker ne živijo v vodi?«»Seveda niso, saj se otroci vsak večer umivajo.«»Kako vsak večer, jaz sem jih le nekajkrat videla tu v reki!«»Takrat se pridejo sem kopat in plavat.«»Hura, tudi otroci znajo plavati, lahko bom plavala z njimi!« se je veselila Smeška. Oče pa je nadaljeval:»Umivajo se doma.«»Ata, zdaj pa samo še tisto pravljico o fantku, ki je ujel zlato ribico, ta pa mu je izpolnila tri želje!« In ata je začel brati.»Nekoč je fantek ujel zlato ribico ...«Smeška je bila zelo utrujena in je zaspala že čisto na začetku pravljice.Sanjala je, da se igra z otroki in z njimi prepeva.




Bilo je nekoč pred pradavnimi časi. Ne! Saj to je resnična pravljica o čudežni

sinički! Ni bilo pred pradavnimi časi. Pravljica se torej začne takole:

Bilo je pred nič kaj davnimi časi, takrat ko sem še živel v Svinči vasi v široki Celovški ravnini in ko se mi je čas zdel neskončen in ko je bila lepota sveta povsem samoumevna, ko je bil svet lep kot domači raj, takrat se je v vasi na vrtu s pogledom na Štalensko goro pripetilo prav tako, kot sledi:

Nekega čudovitega sončnega dne, morda pozno spomladi ali zgodaj poleti, ko grmovja še burno cvetó in ko ni ne prevroče in ne prehladno, ko je trava še vsa sočno zelena in prst, ki jo hrani in nosi, že topla, takrat smo vsi uživali v tem našem raju, na našem vaškem vrtu, ki nam je predstavljal in še vedno predstavlja resničen raj na svetu. Tistega dne sva torej kot po navadi z mamo obešala perilo pri začelju hiše, zgrajene v prastarem domačem slogu naše pokrajine. Takrat je priletela mala ptička sinička, ki se naju ni nič kaj bala in naju je le radovedno gledala, ni se ustrašila niti takrat, ko sem jo nagovoril, jo lepo pozdravil in se razveselil njenega frfotajočega obiska v zraku. Že to je bil čudovit trenutek, ki bi ga pa morda pozabila, če ne bi sledilo, kot sledi.Ker je bila ta naša ptička sinička tako radovedna in prijazna, sem ji ponudil kazalec roke, da se usede nanj. In zares je to storila. Radovedna ptička sinička se je zares usedla na moj prst, na mojo roko! Kako čudovito! Pogledala je levo, pogledala je desno in spet odfrfotala! Toda ostala je blizu. Nato sem šel v kuhinjo, da bi ji prinesel kakšno dobro zrnce. In morda je res razumela mojo namero, kot živali razumejo marsikaj, česar sami ne dojamemo. Ni se prestrašila, ko sem šel proti vhodu hiše z nič kaj preveč previdnimi koraki, kar bi prestrašilo vsako drugo ptičko svobodnega sveta. Ona pa nič. Ko sem se vrnil iz kuhinje z nekaj drobtinicami črnega in belega kruha, je ptička sinička še vedno frfotala sem ter tja tam, kjer sem jo zapustil. Zopet se ni prestrašila, ni odletela, ko sem iztegnil roko in ji ponudil drobtinice na dlani. Brez posebnega obotavljanja se je usedla na kazalec, kratko pogledala izbor, si vzela najlepšo drobtino kruha in odletela. Tudi

to je bil čudež v rajskem vrtu, ki je potrdil, da je bilo že tisto prvotno frfo

tanje in vse to prej nekaj čisto posebnega, pravljičen dogodek v resničnem rajskem vrtu.

Toda resnične pravljice še vedno ni bilo konec. Zopet sva se z mamo pogovarjala o tej posebni sinički, odločil sem se, da grem še enkrat v kuhinjo in sinički prinesem še več dobrega zrnja. In ko sem prišel iz hiše, je bila pravljična sinička že pred vhodom hiše in me je frfotaje čakala v zraku. Ko sem se ji približal, zopet ni odletela, brž se mi je usedla na dlan in si ogledovala mešano zrnje pšenice, ovsa, prosa, lanu in še česa, nato pa si je mirno vzela največje zrno žita in odletela v krošnjo bližnje domače slovenske lipe. Kakšen čudežni raj na svetu!

Tako se je ta kratka pravljica čudežne ptičke siničke na rajskem vrtu tudi končala – malce sem še čakal, toda ptičica sinička se ni več vrnila. Pustila je le sled lepega spomina na pravljični dogodek v vrtu neskončne mladosti ter zrnce pravljične resnice za to sanjsko pravljico v Svinči vasi pri Št. Tomažu v naši lepi Celovški ravnini.

B O J A N I L I J A S C H N A B L iz Svinče vasi pod Štalensko goro

Resnična pravljica o čudežni sinički

v Svinči vasi




Še pred prvo svetovno vojno je v Selah, na Kotu, živel kmet, ki mu je bilo ime Franc. Bil je poročen, žena Marija mu je zelo dobro kuhala. V hlevu sta imela koze in

kokoške, Marija pa je obdelovala še velik vrt. Leta so jima minevala v skromnem življenju. To pa je Franca včasih tudi dolgočasilo.

Rad je opazoval ptice na nebu. Tudi sam si je želel leteti kot ptica. Ker je bil zelo spreten, si je iz lesenih desk zgradil letalo. Z njim je nekega dne zlezel na streho. Želel je poleteti kot ptica, pa je – na žalost – z letalom zgrmel na gnojišče. Ko so vaščani to izvedeli, so se mu začeli posmehovati.

Nekega dne se je Franc odpravil v gostilno, od koder je slišal glasbo. Ko se je usedel na stol, je zagledal svojega najboljšega prijatelja Jozija, s katerim sta kot otroka ušpičila marsikaj navihanega. Rada sta se pretepala in nagajala učitelju. Takrat so bili še težki časi in prebrisani Franc je Joziju predlagal, naj mu priskrbi črnilo in papir, da bo iz tega naredil denar. Ko je imel Franc ves material v roki, ni dolgo premišljeval: na papir je spretno in natančno narisal tisočak. Zelo se je veselil, ker se mu je to tako dobro posrečilo. Nato se je s tisočakom v žepu odpravil v Borovlje. Ponosno je stopil v največjo trgovino in začel kupovati vse od kraja. Ko je prišel do blagajne, se je rahlo nasmehnil. Prodajalki je v roke stisnil ponarejeni tisočak in jo hudomušno vprašal: »A je dro ta prav?« Prodajalka je zdaj opazila, da s tisočakom nekaj ni v redu. Poklicala je policijo in „nadarjenega“ Franca so odpeljali v zapor. Ko je to izvedela njegova žena, je bila zelo žalostna. Kar sedem let je morala sama živeti in delati na kmetiji!Po dolgih sedmih letih pa je Franc prišel iz zapora, se vrnil domov na kmetijo in objel ženo. Od tedaj sta spet skupaj uživala sadove skromnega kmečkega življenja.

Dragi otroci, se vam smem predstaviti? Sem prt. Da, prav ste slišali. Ne verjamete? Sem zelo star namizni prt, ki je

že toliko doživel, da je že marsikaj tudi pozabil. Mislil sem si, da bi vas moje dogodivščine morda zanimale.

Zdi se mi, da sem bil narejen v nekem samostanu, kjer je kar mrgolelo sester. Čeprav bo morda kdo menil, da sem malce domišljav, vam povem, da sem bil zelo lep, ko sem bil še mlad. Izrezali in sešili so me iz velikega kosa naravnega lanenega blaga najboljše kakovosti. Na hrbtno stran so mi izvezli čudovit vzorec vinske trte. Krasijo me sveže zeleni listi in grozdne jagode, ki kar vabijo, da bi ugriznil vanje. A zelo sem vesel, da še nihče ni prišel na to idejo, saj sem zelo občutljiv za ostre predmete. Kako me je bolelo, ko so mi delali ta vzorec! Brez vsakršnega usmiljenja so me zbadali s šivanko – enkrat od spodaj navzgor, drugič pa od zgoraj navzdol! Krog in krog pa so mi prišili še ročno izdelane čipke. Ko sem bil končan, sem bil res čudovit! Toda vse te muke poprej! Je bilo to res potrebno? Pozneje, ko sem bahavo ležal na veliki mizi v neki kmečki izbi in kjer je bilo vedno slišati otroško vreščanje, je živela tudi drobna deklica z dvema močnima kitama na hrbtu. Kadar jo je stara mama česala, je vedno cvilila na vse grlo. Prav tako bi se tudi jaz drl, če bi imel grlo. Stara mama je deklici med česanjem vedno govorila, da je treba za lepoto tudi malce potrpeti. To pa tudi v mojih ušesih pozvanja še danes!Bolj ko si belim glavo, da bi se spomnil, kdo me je prinesel v to hišo, polno otrok, bolj ugotavljam, da bo to ostala nerešena ugan

H A N Z I M L E Č N I K iz CelovcaZgodbe zgovornega

prta

O Selanu, ki je hotel leteti



ka. Zelo dobro pa se spominjam stare kmečke hiše, kjer sem imel na začetku zelo pomembno vlogo, saj sem pokrival mizo, na katero je smel le bogek ali pa kruhek, kot je vedno poudarjala stara mama. Kadar babice ni bilo v izbi, se je okrog te mize seveda marsikaj dogajalo. Največkrat sem se teh trenutkov zelo veselil, kajti biti samo lep in ležati pod zaščitno folijo, to sčasoma postane dolgočasno. Nekega sončnega nedeljskega popoldneva pa bi spet lahko tulil na vse grlo, če bi ga seveda imel. Na obisk je prišla teta Greta s svojim sinkom. Ves čas se je smukal okrog mize. Tekal je po klopi, se plazil pod mizo, mene pa potegoval sem in tja. Gorje, če bi to videla stara mama! Užival sem, saj imam otroke zelo rad, sploh me ne moti, če so malce nabriti in hudomušni. Zelo rad imam, če se me dotikajo otroške ročice, me mečkajo s svojimi toplimi in mehkimi prstki. Naenkrat pa je fantič odkril moje čipke, ki me krasijo ob robu. Svoje tanke prstke je vtikal v luknjice čipkastih vzorčkov. Raztegoval jih je na vse strani, luknjica je bila vedno večja, naenkrat so nitke popustile in se strgale. Iz luknjice je nastala luknja, ki je stara mama dolgo ni odkrila. Pomislite, dragi otroci, kako bi vas bolelo, če bi kdo v vas naredil luknjo! Zato bi vas prosil, da ravnate previdno in spoštljivo ne le z živimi bitji, temveč tudi s stvarmi, ki ne živijo.

S posebnim veseljem se spominjam pralnih dni. Ko še ni bilo pralnih strojev, je bilo to delo zelo naporno in zamudno. Pralo se je na dvorišču. Perilo, ki je bilo bolj umazano, se je najprej kuhalo na štedilniku na drva v velikem loncu, polnem milnice. Mama je perilo vedno znova premešala z leseno kuhalnico. Na dvorišču so stale velike posode s čisto vodo. Mama je vsak kos perila zribala posebej, da je odteklo čim več umazanije. Namiljeno perilo je potovalo iz ene posode v drugo, dokler ni bilo brez milnice. V času pomanjkanja vode so ženske nosile umazano perilo za prvo pranje v gozd k majhni mlaki, v kateri so plavale žabe s svojimi paglavci. Čez mlako je bila položena debela deska, ki je bila zaradi pljuskanja vode mokra in spolzka. Tisti dan je mami pri pranju pomagala teta Ivana, iz katere so se otroci radi norčevali, saj jih je spraševala čudne stvari, kot na primer: »Štefko, povej mi, kako ti je ime?« Ženski sta stali na deski. Mama je hotela teto Ivano še opomniti, da naj bo previdna, ker ne zna plavati. Žal je bilo že prepozno. Ravno ko me je teta Ivana, polna zagona, zgrabila, da bi me potunkala v vodo, ji je spodrsnilo – in z vso svojo težo z nosom naprej je cmoknila med žabe! Otroci so skoraj popokali od smeha. Od zadaj je bila teta Ivana videti kot kak superman pred svojo najpomembnejšo reševalno akcijo, rokavi modre

delovne halje so se ji namreč razprli v levo in desno krilo. Tega sam žal nisem mogel videti, saj sem ležal pod njo. Zelo dobro pa si to lahko predstavljam, saj otroci, ki imajo danes že sami otroke, še vedno pripovedujejo o tem plavalnem poskusu. – Ko je družina po dolgih letih kupila pralni stroj, pa je pranje postalo podobno vožnji na vrtiljaku. Ko se boben pralnega stroja ustavi, se mi neverjetno vrti, čeprav nimam glave. Res mega kul, če uporabim vaš jezik.

Po končanem pranju pa smo bahavo viseli, bolj ali manj čisti, obešeni na vrv, razpeto med sadnim drevjem na vrtu. Plapolati v vetru bi bilo zelo prijetno, če me ne bi prej vlekli in raztegovali na vse strani in nato še priščipnili s ščipalko. Ko sem bil posušen, sem moral kar nekaj časa zmečkan ležati na kupu, preden so me zlikali. In tedaj so me ponovno raztegovali in mi poskušali poravnati vsa štrleča ušesa, ki so mi jih naredili pri obešanju. Ljudi je včasih res težko razumeti!

Ker sem, kot sem vam verjetno že povedal, že precej star, me je pripovedovanje utrudilo. Če vas moje dogodivščine zanimajo, vam bom ob naslednji priložnosti pripovedoval o čem zelo pogosto sanjam, čeprav bom ob pripovedovanju verjetno rdeč kot rak.

R E Z K A R O T T M A N N iz Bistrice v Rožu

Zgodbe zgovornegaprta



IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna kulturna priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Jerneja Jezernik in Vincenc Gotthardt. Glavni urednik: Hanzi Tomažič; lektorirala Jerneja Jezernik. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, [email protected] / [email protected]. Tisk: Mohorjeva Celovec

BESEDILO IN ILUSTRACIJAPAOLA BERTOLINI GRUDINA

IZ LOČNIKA PRI GORICI V ITALIJIpoglejmo čez plot


Documents

Vrtiljak besed