Embed Size (px)
Citation preview
1
MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE SLUŽBA ZA ODNOSE Z JAVNOSTMI www.mddsz.gov.si, e: [email protected] Kotnikova 5, 1000 Ljubljana, t: 01 369 78 13, f: 01 369 78 29
REPUBLIKA SLOVENIJA
Datum: 12. marec 2010
PREDLOG ZAKONA O DOLGOTRAJNI OSKRBI IN ZAVAROVANJU ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO
1. UVOD Dolgotrajna oskrba je eno izmed področij, ki v okviru socialnih politik gospodarsko razvitih držav v zadnjih letih zavzema vse vidnejše mesto. Razlog temu je predvsem v staranju prebivalstva in v vse večjem deležu starejše populacije, ki potrebuje pomoč v vsakdanjem življenju. V vseh državah sveta se pričakovana življenjska doba in povprečno trajanje življenja podaljšujeta. Ta trend pa v razvitejših državah dodatno v veliki večini spremlja tudi upadanje števila rojstev. Med glavnimi razlogi za takšna gibanja so izboljšanje zdravstvenega varstva in sistemov socialne zaščite ter spremenjene gospodarske in socialne razmere nasploh. Naštete okoliščine med drugim vplivajo tudi na povečevanje števila ljudi, ki zaradi različnih razlogov potrebujejo pomoč in oskrbo pri izvajanju temeljnih in podpornih življenjskih opravil. Dejstvo je namreč, da tveganje za potrebo po dolgotrajni oskrbi s starostjo hitro narašča, tako da v evropskih državah kar tretjina vseh starejših od 80 let potrebuje večji ali manjši obseg redne pomoči. Področje dolgotrajne oskrbe je v posameznih državah različno definirano. Skupno izhodišče vseh definicij je, da gre pri dolgotrajni oskrbi za dalj časa trajajoče zagotavljanje različnih oblik podpore osebam, ki zaradi izgube ali odsotnosti telesne, psihične ali intelektualne samostojnosti, potrebujejo pomoč pri opravljanju temeljnih in podpornih življenjskih opravilih. V letu 2006 je bila povprečna pričakovana življenjska doba za moške v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) 74,9 let, za ženske pa 82,3 let. Pričakovana življenjska doba se je v RS v obdobju od 2000 do 2006 v povprečju povečala, za več kot dve leti, v obdobju od leta 1980 do 2007 pa kar za 7 let (vse podatki SURS). Glede na zadnje demografske projekcije, ki jih je objavil SURS poleti 2009 se bo število starejših od 65 let do leta 2020 v primerjavi z letom 2008 povečalo za 94.900 prebivalcev, skupina starejših od 80 let pa v istem obdobju za 40.100 prebivalcev.
2
Tabela 1: Projekcija rasti prebivalcev RS starejših od 65 oziroma 80 let za obdobje 2008 do 2060 (srednja varianta) Leto projekcije
2008 2010 2020 2030 2040 2050 2060 Število prebivalcev nad 65 let (EUROPOP2008) 325.321 338.151 420.217 511.533 569.366 610.430 589.889 Število prebivalcev nad 80 let (EUROPOP2008) 71.176 79.622 111.320 135.110 193.333 224.641 249.535 Opisani trendi opozarjajo, da vprašanja oskrbe oseb, ki potrebujejo tujo pomoč, ne bomo mogli več reševati na sedanji način, sploh pa ne s prevladujočimi oblikami institucionalne oskrbe. Namesto tega bo treba v prihodnje razvijati predvsem pomoč in oskrbo v domačem okolju, v katero bo treba v večji meri kot doslej vključevati svojce in druge neformalne izvajalce. Glede na pričakovana demografska gibanja in pričakovano porast števila oseb, ki bodo potrebovali dolgotrajno oskrbo, ne bo mogoče pokriti vseh stroškov pretežno z javnimi sredstvi. Zato bo treba dolgotrajno oskrbo vzpostavljati na koncepciji mešanega javno–zasebnega sodelovanja in financiranja, ki bo temeljilo na spremenjeni delitvi odgovornosti med posameznikom, družino, lokalno skupnostjo in državo. Države članice EU se na področju zagotavljanja dolgotrajne oskrbe srečujejo s podobnimi težavami kot RS. Evropska komisija v zvezi z izzivi dolgotrajne oskrbe ugotavlja, da ključne naloge na tem področju zadevajo:
- zagotavljanje splošne dostopnosti do kakovostnih storitev dolgotrajne oskrbe; - zagotavljanje vzdržnega financiranja dolgotrajne oskrbe z ustrezno kombinacijo
javnih in zasebnih finančnih virov ter možnimi spremembami mehanizmov financiranja;
- krepitev usklajenega izvajanja socialnih in zdravstvenih storitev vključenih v dolgotrajno oskrbo;
- spodbujanje oskrbe na domu ali v skupnosti ne pa v ustanovah, s čimer bi vzdrževanim osebam omogočili, da čim dlje ostanejo na svojih domovih;
- izboljševanje pogojev zaposlovanja in delovnih pogojev poklicnih izvajalcev oskrbe ter podpiranje nepoklicnih izvajalcev oskrbe.
2. OCENA STANJA IN RAZLOGI ZA SPREJEM ZAKONA V Republiki Sloveniji nimamo enotno urejenega sistema dolgotrajne oskrbe za kronično bolne, invalidne in oslabele osebe, ki pri opravljanju temeljnih in podpornih dnevnih opravil potrebujejo delno ali popolno pomoč druge osebe, ampak se različne storitve in prejemki zagotavljajo v okviru sistemov zdravstvenega in socialnega varstva, pokojninskega in
3
invalidskega zavarovanja, sistemske skrbi za najtežje invalide in za vojne invalide ter vojne veterane. Osebe za katere se ugotovi, da potrebujejo tujo pomoč lahko izbirajo med storitvami v domačem okolju ali v institucionalnih oblikah oziroma lahko iz tega naslova dobijo tudi denarne prejemke kot sta dodatek za pomoč in postrežbo ter dodatek za tujo nego in pomoč. Storitve in prejemki se delno financirajo iz prispevkov za socialno zavarovanje (zagotavljajo se v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja in obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja), delno pa iz davkov (državni in občinski proračuni). Obseg in vsebina storitve dolgotrajne oskrbe sta glede na posamezno obliko zelo različna, podobno velja tudi za višino denarnih prejemkov povezanih z dolgotrajno oskrbo. Veljavni sistem zagotavlja največji obseg pomoči osebam, ki so vključene v institucionalne oblike storitev, osebe, ki ostanejo v domačem okolju, pa so v slabšem položaju, zlasti zato, ker jim ni omogočena integrirana zdravstvena nega in socialna oskrba. V zadnjih letih število uporabnikov storitev in prejemkov namenjenih dolgotrajni oskrbi hitro narašča. Gre za posledice spremenjenih demografskih razmer, predvsem pa za povečevanje deleža oseb starejših od 80 let, ki so v največji meri uporabniki storitev in prejemkov na tem področju. Zaradi različnih razlogov, predvsem pa težav povezanih s financiranjem dejavnosti dolgotrajne oskrbe se ponudba ne odziva ustrezno na veliko povpraševanje, kar se kaže v manjši dostopnosti oziroma relativno dolgih čakalnih vrstah v nekaterih območjih države. Tabela 2: Pregled obsega izvajanja institucionalnega varstva v okviru javnih zavodov in koncesionarjev za leto 2006, 2007 in 2008. 2006 2007 2008 UPORABNIKI UPORABNIK UPORABNIK
SKUPAJ V OKVIRU SSZS 16.440 16.660 18.012
OD TEGA:
ZA STAREJŠE 14.089 14.277 15.937
ZA ODRASLE S POSEBNIMI POTREBAMI 2.336 2.368
2.075
Vir SSZS Tabela 3: Število uporabnikov storitev, ki se v socialnem varstvu izvajajo v domačem okolju za leto 2006, 2007 in 2008 2006 2007 2008 Pomoč na domu 5.250 5.595 5.780 Družinski pomočnik 1.236 900 841 Osebna asistenca 485 460 497 Skupaj 6.971 6.955 7.118 Vir SURS
4
Za trenutni slovenski sistem dolgotrajne oskrbe velja, da je velik del oseb hkrati prejemnikov storitev in denarnih sredstev, ki so namenjena dolgotrajni oskrbi. Ocena MDDZZ je, da je bilo v letu 2008 zajete v »sistem dolgotrajne oskrbe« povprečno okrog 38.000 oseb. Dejstvo je, da obstoječe storitve in prejemki niso povezani v enovit sistem in da v praksi tudi ni najboljše koordinacije med službami, ki jih zagotavljajo. Kriteriji za odločanje o pravicah so različni, enako velja za postopke vključevanja v posamezne oblike pomoči. Storitve niso individualizirane, dostopnost do storitev in njihova kakovost se v posameznih območjih države močno razlikujejo, potrebe oziroma povpraševanje presega ponudbo storitev. Čakalne dobe za sprejem v institucionalno varstvo in pomoč na domu so dolge zlasti v večjih urbanih središčih. Storitve v domačem okolju so nerazvite, še vedno prevladuje institucionalno varstvo. Dodatna slabost sedanjega stanja je, da sistem zagotavljanja denarnih prejemkov izključuje nekatere skupine prebivalstva oziroma jih obravnava različno. Predvsem pa sedanji sistem ni ustrezen glede na pričakovano naraščanje števila potencialnih uporabnikov, ki nas čaka v prihodnosti. Finančni viri za dolgotrajno oskrbo Za storitve oziroma pravice, ki vsebinsko sodijo v področje dolgotrajne oskrbe so na voljo sredstva, ki so zagotovljena iz javnih virov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanja, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter proračuna RS in občin. Poleg tega se za (do)plačevanje socialno varstvenih storitev zagotavljajo tudi zasebna sredstva oseb, ki so uporabljale določene storitve in sredstva njihovih svojcev. Tabela 4: Skupni izdatki za dolgotrajno oskrbo v letih 2003-2007*
2003 2004 2005 2006 2007
v mio EUR Celotni izdatki za DO 260,017 287,416 319,955 333,871 353,673 Javni 197,799 222,207 250,520 257,549 266,542 Zasebni 62,218 65,209 69,435 76,323 87,131 Struktura, v % Celotni izdatki za DO 100 100 100 100 100 Javni 76,1 77,3 78,3 77,1 75,4 Zasebni 23,9 22,7 21,7 22,9 24,6 Realne stopnje rasti, v % Celotni izdatki za DO 6,7 8,6 1,8 2,2 Javni 8,5 10,0 0,3 -0,1 Zasebni 1,2 3,9 7,2 10,2
Povprečna letna rast v obdobju 2003-2007
Skupna rast v obdobju 2003-2007
Celotni izdatki za 4,8 20,7
5
DO Javni 4,6 19,5 Zasebni 5,6 24,2 v BDP, v % 2003 2004 2005 2006 2007 Celotni izdatki za DO 1,04 1,06 1,11 1,08 1,02 Javni 0,79 0,82 0,87 0,83 0,77 Zasebni 0,25 0,24 0,24 0,25 0,25 Vir: SURS, preračuni UMAR *Socialno varstvo storitve (institucionalno varstvo, pomoč na domu družinski pomočnik), zdravstvo storitve in tehnični pripomočki (patronaža, nega, paliativna oskrba), denarni prejemki (ZPIZ, proračun RS) 3. OCENA POTREB PO DOLGOTRAJNI OSKRBI IN RAZLOGI ZA NOVO UREDITEV Iz študije, ki jo je objavila Evropska komisija leta 2006 izhaja, da je leta 2004 potrebovalo dolgotrajno oskrbo v Republiki Sloveniji okoli 58.000 oseb oz približno 3% prebivalstva, to število pa naj bi se do leta 2050 več kot podvojilo oziroma naraslo na 135.000 oseb. Analiza, ki so jo leta 2008 pripravili v ZRN ob spremembi zakona, ki ureja zavarovanje za dolgotrajno oskrbo ugotavlja, da v Nemčiji potrebuje redno dolgotrajno oskrbo: 0,7 % populacije mlajše od 60 let, 4,2 % populacije v starosti med 60 in 80 letom in 28,4 % vseh starejših od 80 let. Nekoliko ugodnejša ocena velja za Švedsko, kjer potrebo po redni dolgotrajni oskrbi ugotavljajo za 4 % oseb med 60 in 79 letom starosti ter za 24 % starejših od 80 let. Ob takšnih predpostavkah bi v Republiki Sloveniji potrebovalo redno dolgotrajno oskrbo med 44.000 in 46.000 oseb. Skladno z ocenami Evropske komisije bi bilo treba leta 2010 v Republiki Sloveniji zagotoviti dolgotrajno oskrbo za okrog 60.000 ljudi. V to število so zajete osebe, ki potrebujejo različen tedenski oziroma mesečni obseg pomoči. Na MDDSZ ocenjujemo, da bi redno pomoč in podporo v obsegu, ki presega štiri ure na teden potrebovalo približno 44.000 oseb. To število pa bo v prihodnjih letih skokovito naraščalo, kar je nazorno razvidno tudi iz projekcije rasti starejšega prebivalstva v Republiki Sloveniji, zlasti starejših od 80 let.
6
0,00
5,00
10,00
15,00
20,00
25,00
30,00
35,00
2008 2010 2020 2030 2040 2050 2060
Preb
ival
ci (
v %
)
Leto
Projekcija gibanja deleža prebivalstva nad 65 let in 80 let v RS za obdobje 2008 - 2060
delež preb nad 65 let
delež preb nad 80 let
4. CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA Izhodišče predloga novega Zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo (v nadaljevanju: zakon) je ugotovitev, da gre pri potrebi po dolgotrajni oskrbi za novo socialno tveganje, ki ga je treba zavarovati z uvedbo novega obveznega zavarovanja, podobno kot je vse prebivalstvo že zavarovano za primer bolezni oziroma poškodbe, invalidnosti in starosti (pokojninsko zavarovanje), brezposelnosti in drugih socialnih tveganj. Pri tem pa zakon poudarja potrebo po zagotovitvi odgovornosti in aktivne vloge potencialnih upravičencev oz. prejemnikov pomoči. Z uvedbo novega obveznega zavarovanja in spremembami obstoječe zakonodaje, ki ureja področje dolgotrajne oskrbe želimo v Republiki Sloveniji na področju dolgotrajne oskrbe doseči naslednje cilje: uvesti solidarnostno financiranje področja dolgotrajne oskrbe na načelih socialnih
zavarovanj in na ta način zagotoviti dolgoročno finančno vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe;
omogočiti dostopnost do kakovostnih individualiziranih storitev oziroma pravic dolgotrajne oskrbe vsemu prebivalstvu, ki jih potrebuje, pri čemer naj bi imela prednost tiste oblike pomoči in podpore, ki upravičencem zagotavljajo, da čim dalj časa ostanejo v domačem okolju;
spodbujati odgovornost posameznika in njegove družine za zagotavljanje primerne ravni oskrbe in pomoči oziroma socialne varnosti v času ko so odvisni od pomoči druge osebe, tudi z možnostjo prostovoljnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo;
doseči izenačenost pravic med vsemi upravičenci ne glede na kraj bivanja ali na vrsto pomoči (institucionalna oskrba ali storitve na domu);
doseči večjo učinkovitost in transparentnost sredstev, ki se vlagajo v dolgotrajno oskrbo; povezati izvajalce dolgotrajne oskrbe v funkcionalno celovit, racionalen in učinkovit
sistem; z uvedbo posebnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo povečali socialno varnost in
kakovost življenja ljudi, ki imajo zmanjšano sposobnost samooskrbe in potrebujejo pomoč pri opravljanju dnevnih življenjskih aktivnosti;
načrtno razvijati preventivno delovanje na tem področju in spodbujali rehabilitacijo v dolgotrajni oskrbi ter spodbujati uporabo sodobnih tehnologij na področju dolgotrajne oskrbe;
7
Obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo (v nadaljevanju: obvezno zavarovanje), kot je zapisano v zakonu, je socialno zavarovanje, ki temelji na načelih solidarnosti in odgovornosti posameznika za zagotavljanje lastne socialne varnosti in socialne varnosti njegovih družinskih članov in upravičencem zagotavlja plačilo storitev dolgotrajne oskrbe ter druge pravice v obsegu in v okviru standardov ter na način in pod pogoji, ki jih določa zakon. Uvedba obveznega zavarovanja je učinkovit način preprečevanja prevelikih finančnih bremen za vse osebe, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo in jim vsekakor zagotavlja kakovostnejše življenje tudi v primeru, če potrebuje relativno velik obseg oskrbe. Obvezno zavarovanje se izvaja kot javna služba in nepridobitna dejavnost, za njegovo izvajanje pa naj bi bil ustanovljen poseben Zavod za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo Slovenije (varianta: novo zavarovanje bi kot ločeno dejavnost izvajal obstoječi ZZZS). Skladno z določili predloga zakona bi bili v obvezno zavarovanje vključeni vsi, ki so na območju Republike Slovenije tudi obvezno zdravstveno zavarovani. Zavarovanje bi se financiralo s prispevki, ki bi jih plačevali delodajalci in zavarovanci sami oziroma drugi zavezanci, ki jih določa zakon. Pomemben cilj, ki ga zasleduje predlog zakona, je povečati in zagotoviti stabilne vire financiranja dejavnosti dolgotrajne oskrbe. Za potrebe področja ne bi koristila le javna sredstva, temveč v večjem deležu kot doslej tudi zasebna sredstva uporabnikov, njihovih svojcev oziroma bi za ta namen uvedli možnost prostovoljnega zavarovanja. S prenosom vseh že doslej razpoložljivih sredstev na enega nosilca javnega zavarovanja, bi se povečala preglednost in učinkovitost njihove porabe. Cilj zakona je tudi odpraviti razlike v možnostih uveljavljanja dolgotrajne oskrbe in omogočiti dostopnost do dolgotrajne oskrbe (to pomeni, da se bodo pravice iz dolgotrajne oskrbe uveljavljale na enem mestu) pod enakimi pogoji vsemu prebivalstvu Republike Slovenije, ki takšno pomoč potrebuje. Namen zakona je povezati izvajalce dolgotrajne oskrbe, ki sedaj delujejo na različnih področjih in organizacijskih oblikah (zdravstvo, sociala), v enoten in celovit sistem, s čimer bi dosegli večjo učinkovitost in kakovost storitev ter zadovoljstvo upravičencev. Na podlagi obveznega zavarovanja bi bile zavarovane osebe, ki bodo izpolnjevale kriterije, upravičene do kritja stroškov storitev dolgotrajne oskrbe v obsegu in v okviru standardov v skladu z zakonom, do denarnega nadomestila za dolgotrajno oskrbo, do kombinacije plačila storitev dolgotrajne oskrbe in denarnega nadomestila, do plačilo pravic osebnega pomočnika, do kritja stroškov za prilagoditev stanovanja in do plačila pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Pri ugotavljanju obsega odvisnosti od tuje pomoči se bo uvedel enoten postopek, ki bo temeljil na ugotavljanju potreb, ki se nanašajo na temeljna in podporna življenjska opravila. Pogoj za uveljavljanje pravic po zakonu je potreba po vsaj štirih urah pomoči tedensko, ki traja več kot tri mesece. V primerih ko oseba po akutni zdravstveni obravnavi ne bo dalj časa sposobna za samostojno življenje pa lahko preide neposredno v sistem dolgotrajne oskrbe.
8
Skladno s predlogom zakona se bo postopek za pridobitve pravic iz obveznega zavarovanja začel z vložitvijo vloge (ki ji mora biti priloženo mnenje o zdravstvenem stanju zavarovane osebe, ki ga poda izbrani osebni zdravnik) neposredno pri nosilcu obveznega zavarovanja ali pa se pošlje po pošti. Zavod, ki je odgovoren za zavarovanje takoj po vložitvi vloge določi koordinatorja za dolgotrajno oskrbo, ki na podlagi zbranih podatkov izdela predlog individualnega načrta, ki vsebuje oceno potreb upravičenca, potrebne storitve dolgotrajne oskrbe po zakonu in njihov obseg, obliko dolgotrajne oskrbe, vrsto in obseg drugih pravic iz obveznega zavarovanja, priznano vrednost storitev in vrednost drugih pravic. Načrt vsebuje tudi podatke o izvajalcu, ki ga izbere zavarovana oseba. Nosilec zavarovanja na podlagi mnenja komisije I. stopnje dolgotrajne oskrbe izda odločbo, s katero odloči o pravicah, ki izhajajo iz individualnega načrta. Zakon predvideva uvedbo doplačil ob uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja, in sicer v obliki odbitnega zneska, ki bi znašala 230 EUR. Ta znesek bi poravnal uporabnik sam ali njegovi zavezanci za preživljanje glede na plačilno sposobnost. Nosilec zavarovanja za dolgotrajno oskrbo je Zavod za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo Slovenije, (varianta ZZZS) katerega naloge so izvajanje obveznega zavarovanja z evidentiranjem, vključevanjem in preverjanjem statusa zavarovancev in drugih zavarovanih oseb, zbiranjem sredstev za obvezno zavarovanje, sklepanjem pogodb z izvajalci za izvajanje dolgotrajne oskrbe in izvajanjem drugih pravic in dolžnosti, določenih z zakonom, ter odločanjem o pravicah iz obveznega zavarovanja po postopkih v skladu z zakonom. V predlogu zakona so tudi predvideni prenosi sredstev od dosedanjih nosilcev posameznih nalog (ZZZS, ZPIZ, proračuni) na novega nosilca zavarovanja, datum prenosov in način zagotovitve zagonskih sredstev za začetek izvajanja zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
9
Priloga 1: Shema postopkov uveljavljanja pravic dolgotrajne oskrbe
VLOGA +
MEDICINSKA DOKUMENTACIJA
SHEMA POSTOPKOV DOLGOTRAJNE OSKRBE
SPREJEMPREGLED
VNOS
OCENA POTREBADL, IADL, REHABILITACIJA, PRIPOMOČKI,
ADAPTACIJA
PRIPRAVA PREDLOGA ZA KOMISIJO
-----------------------------------------------OBSEG/OBLIKA
OBRAVNAVA NA KOMISIJI, POTRDITEV ALI ZAVRNITEV,
INDIVIDUALNI NAČRT
ODLOČBA
IZBIRA IZVAJALCA
STORITVEIZVEDBENI NAČRT
OSEBNI POMOČNIK
DENARNO NADOMESTILO
DOPOLNITEV
UPORABNIK
KOORDINATOR/ZAVOD
UPORABNIKKOORDINATORČLANI KOMISIJE
UPORABNIKKOORDINATOR
ZAVRNILNA
PRITOŽBA
UPORABNIKKOORDINATOR
SVOJCI
UPORABNIKKOORDINATOR
IZVAJALCI
BLAGAJNADOLGOTRAJNE OSKRBE
Sodelujoči pri posamezni fazi
UPORABNIKKOORDINATORČLANI KOMISIJE
DOPOLNITEV
SPREMEMBA PRAVICE
10
5. BESEDILO ČLENOV I. SPLOŠNE DOLOČBE
1. člen (vsebina zakona)
Ta zakon ureja dejavnost dolgotrajne oskrbe in sistem zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
2. člen (dejavnost dolgotrajne oskrbe)
(1) Dolgotrajna oskrba je dejavnost, ki osebam, ki so zaradi posledic bolezni, poškodb, invalidnosti ali drugih vzrokov v daljšem časovnem obdobju odvisne od pomoči drugih, zagotavlja pomoč pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil in podpornih dnevnih opravil. (2) Dejavnost dolgotrajne oskrbe obsega tudi storitve, namenjene ohranjanju preostalih psihofizičnih sposobnosti brez pomoči druge osebe ali zmanjšanju potrebe po pomoči na najmanjšo možno mero, v okviru možnosti pa tudi povrnitvi sposobnosti osebe za življenje brez pomoči druge osebe. (3) Dejavnost dolgotrajne oskrbe po tem zakonu predstavlja javni interes Republike Slovenije, s katerim se uresničuje pravica do socialne varnosti, in se izvaja na območju Republike Slovenije. (4) V mreži javne službe dolgotrajne oskrbe se dejavnost dolgotrajne oskrbe izvaja nepridobitno, kar pomeni, da mora tak izvajalec dobiček oziroma presežek prihodkov nad odhodki nameniti za razvoj dejavnosti dolgotrajne oskrbe.
3. člen
(zavarovanje za dolgotrajno oskrbo)
(1) Zavarovanje za dolgotrajno oskrbo se loči na obvezno in prostovoljno. (2) Obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo (v nadaljnjem besedilu: obvezno zavarovanje) je socialno zavarovanje, ki temelji na načelih solidarnosti ter odgovornosti posameznika za zagotavljanje lastne socialne varnosti in socialne varnosti njegovih družinskih članov. Obvezno zavarovanje upravičencu zagotavlja plačilo storitev dolgotrajne oskrbe v obsegu in v okviru standardov v skladu s tem zakonom ter druge pravice, ki jih določa ta zakon, in do katerih je upravičen na način in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. (3) Obvezno zavarovanje se izvaja kot javna služba in nepridobitna dejavnost, ki jo na območju Republike Slovenije izvaja Zavod za zdravstveno zavarovanje in dolgotrajno oskrbo Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Zavod). (4) Prostovoljno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo (v nadaljnjem besedilu: prostovoljno zavarovanje) je zavarovanje, ki zavarovancu po sklenjeni zavarovalni pogodbi zagotavlja kritje stroškov dolgotrajne oskrbe. (5) Prostovoljno zavarovanje izvajajo zavarovalnice, ki izvajajo prostovoljno zdravstveno zavarovanje.
11
4. člen
(opredelitev pojmov, ki se uporabljajo v zakonu) (1) Posamezni pojmi po tem zakonu imajo naslednji pomen: 1. delodajalka oziroma delodajalec (v nadaljnjem besedilu: delodajalec) – pravna ali fizična
oseba, ki zaposluje druge osebe (delavce) v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, 2. dolgotrajna oskrba na domu – oblika dolgotrajne oskrbe, ki se izvaja na domu
upravičenca, 3. dom – stanovanjski objekt, namenjen bivanju, v katerem ima upravičenec v skladu s
predpisi prijavljeno stalno ali začasno prebivališče, 4. družinska članica oziroma član zavarovanca (v nadaljnjem besedilu: družinski član
zavarovanca) – oseba, ki ima status družinskega člana po zakonu, ki ureja obvezno zdravstveno zavarovanje,
5. individualni načrt dolgotrajne oskrbe – upravičencu prilagojen načrt storitev in drugih pravic po tem zakonu kot to določa 109. člen tega zakona,
6. institucionalna dolgotrajna oskrba – oblika dolgotrajne oskrbe, ki se v izvaja v posebnih, za to namenjenih objektih za izvajanje institucionalne oskrbe v celodnevni, dnevni ali nočni oskrbi,
7. izvajalka oziroma izvajalec dolgotrajne oskrbe (v nadaljnjem besedilu: izvajalec) – pravna ali fizična oseba, ki opravlja dejavnost oziroma storitve dolgotrajne oskrbe,
8. izvedbeni načrt – dogovor med upravičencem in izvajalcem o izvajanju storitev dolgotrajne oskrbe, ki izhajajo iz individualnega načrta in so bile odobrene z odločbo o pravicah iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, in medsebojnih pravicah in obveznostih, ki so s tem povezane.
9. kombinirana dolgotrajna oskrba – oblika dolgotrajne oskrbe, ki se določen čas dneva (podnevi ali ponoči) izvaja na domu upravičenca, drugi del pa v objektih, ki so namenjeni izvajanju institucionalne dolgotrajne oskrbe,
10. koordinatorka oziroma koordinator dolgotrajne oskrbe (v nadaljnjem besedilu: koordinator) – javni uslužbenec Zavoda, ki skupaj z upravičencem pripravi predlog individualnega načrta, spremlja njegovo izvajanje in opravlja druge naloge v skladu s 106. členom tega zakona,
11. minimalna plača – najnižji znesek plače za polni delovni čas po zakonu, ki ureja minimalno plačo,
12. mreža javne službe dolgotrajne oskrbe – obseg in prostorska razporeditev zmogljivosti za izvajanje dejavnosti dolgotrajne oskrbe, ki se določi z nacionalnim programom in jo izvajajo javni zavodi za izvajanje dolgotrajne oskrbe in koncesionarji in se financira iz sredstev obveznega zavarovanja v skladu s tem zakonom,
13. plačnica oziroma plačnik (v nadaljnjem besedilu: plačnik) – fizična ali pravna oseba, ki je v skladu s tem zakonom dolžna plačati pravice dolgotrajne oskrbe v delu ali v celoti,
14. prehodno obdobje – obdobje 3 mesecev od dneva vložitve popolne vloge za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo do dneva s katerim je zavarovani osebi priznana pravica iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo,
15. pripomočki za izvajanje dolgotrajne oskrbe – medicinski, tehnični in drugi pripomočki, potrebni za izvajanje dolgotrajne oskrbe, ki jih določa 39. člen tega zakona,
16. pristojni ministrici oziroma ministra (v nadaljnjem besedilu: pristojna ministra) – minister, pristojen za socialne zadeve, in minister, pristojen za zdravje,
17. pristojni ministrstvi – ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, in ministrstvo, pristojno za zdravje,
18. pristojni zbornici – Socialna zbornica Slovenije in Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije,
19. komisija I. in II. stopnje za dolgotrajno oskrbo – kolegijski organ pri Zavodu, ki ugotavlja upravičenost do dolgotrajne oskrbe in pravic iz obveznega zavarovanja in potrdi individualni načrt,
12
20. svojci upravičenca – družinski člani upravičenca, in sicer zakonski in zunajzakonski partner, starši, otroci, bratje in sestre ter drugi sorodniki, ne glede na to, ali živijo z upravičencem v istem gospodinjstvu,
21. upravičenka oziroma upravičenec (v nadaljnjem besedilu: upravičenec) – zavarovana oseba, ki so ji priznane pravice iz obveznega zavarovanja,
22. zavarovanka oziroma zavarovanec (v nadaljnjem besedilu: zavarovanec) – oseba, ki ima status zavarovanca v obveznem zdravstvenem zavarovanju in je zavezanec za plačevanje prispevkov za obvezno zavarovanje, razen oseb iz 21. člena tega zakona,
23. zavarovana oseba – zavarovanec in po njem zavarovan družinski član, ki je po predpisih o obveznem zdravstvenem zavarovanju zavarovan po osebi, ki ima status zavarovanca po teh predpisih,
24. zavarovalna doba – doba, ko je bila zavarovana oseba vključena v obvezno zavarovanje in za katero je bil plačan tudi prispevek,
25. zavezanka oziroma zavezanec za plačevanje prispevkov (v nadaljnjem besedilu: zavezanec za plačevanje prispevkov) – pravna ali fizična oseba, ki plačuje prispevke v skladu z zakonom, ki ureja plačevanje prispevkov za socialno varnost.
5. člen (naloge države in občin)
(1) Za zagotavljanje povezovanja in integracije aktivnosti in ukrepov na ravni države ter po občinah v korist zavarovanih oseb za dolgotrajno oskrbo medsebojno sodelujejo država in občine, Zavod, Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZPIZ) in izvajalci s področja dolgotrajne oskrbe. Ti morajo sodelovati z izvajalci s področja zdravstvenega, socialnega in invalidskega varstva. (2) Država in občine zagotavljajo mrežo javne službe dolgotrajne oskrbe v skladu s tem zakonom. Mreža javne službe dolgotrajne oskrbe je določena v Nacionalnem programu dejavnosti dolgotrajne oskrbe, ki ga na predlog Vlade Republike Slovenije sprejme Državni zbor Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: nacionalni program). (3) Država je dolžna: 1. načrtovati razvoj in razvijati dejavnost dolgotrajne oskrbe, jo usklajevati z drugimi področji
socialne varnosti in sprejemati temu ustrezne zakonske podlage, 2. načrtovati razvoj in razvijati preventivne programe za zmanjševanje potreb po dolgotrajni
oskrbi, 3. v skladu z nacionalnim programom organizirati mrežo izvajalcev in potrebnih objektov za
izvajanje institucionalne dolgotrajne oskrbe, 4. zagotavljati pogoje in možnosti za čim bolj enakomerno dostopnost storitev dolgotrajne
oskrbe na območju Republike Slovenije in za njeno učinkovito in racionalno organizacijo, 5. zagotavljati pogoje za izobraževanje in usposabljanje zadostnega kadra za izvajanje
storitev dolgotrajne oskrbe, 6. plačevati prispevek za obvezno zavarovanje zavarovanih oseb, za katere plačuje tudi
prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje, 7. plačevati stroške dolgotrajne oskrbe za osebe, za katere po predpisih o obveznem
zdravstvenem zavarovanju plačuje zdravstvene storitve, 8. plačevati stroške dolgotrajne oskrbe za osebe neznanega bivališča in tujce s stalnim
prebivališčem ali začasno mednarodno zaščito na območju Republike Slovenije, ki po tem zakonu niso zavarovane osebe v obveznem zavarovanju, in so skladno s predpisi s področja socialnega varstva delno ali v celoti oproščene plačila odbitnega zneska ali razlike plačila za pripomočke iz 39. člena tega zakona,
9. plačevati stroške dolgotrajne oskrbe osebam, ki imajo status invalida po predpisih o vojnih invalidih,
13
10. ustvarjati pogoje za razvoj medgeneracijske solidarnosti na področju dolgotrajne oskrbe, 11. zagotoviti sredstva za plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje za zavezance, ki jim je
odpisala dolg po 123. členu tega zakona, 12. kriti plačilo odbitnega zneska za storitve po tem zakonu osebam, ki so skladno s predpisi
s področja socialnega varstva delno ali v celoti oproščene plačila odbitnega zneska. (4) Občine so dolžne sodelovati pri uresničevanju pravic iz tega zakona tako, da: 1. v skladu z nacionalnim programom organizirajo mrežo izvajalcev za izvajanje storitev
dolgotrajne oskrbe na domu, 2. organizirajo razne oblike prostovoljne pomoči in zagotavljajo materialne in druge pogoje
za organizacijo prostovoljne pomoči upravičencem in njihovo vključevanje v družbeno življenje oziroma za preprečevanje osamljenosti,
3. lahko sodelujejo pri organiziranju mreže izvajalcev dolgotrajne oskrbe in potrebnih objektov za izvajanje institucionalne dolgotrajne oskrbe,
4. plačujejo prispevke za obvezno zavarovanje za osebe, za katere plačujejo prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje,
5. krijejo stroške bivanja in nastanitve osebam, ki skladno s predpisi s področja socialnega varstva tega ne zmorejo.
(5) Če občina ne izvede katere od nalog iz 1. ali 5. točke prejšnjega odstavka, jo ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, pozove in ji določi rok za izvedbo. Če občina v določenem roku ne izvede naloge v skladu s pozivom, nalogo izvede ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, občina pa je sredstva, potrebna za izvedbo naloge, dolžna povrniti v skladu s predpisi, ki urejajo financiranje občin.
6. člen (dolžnosti zavarovanih oseb in služb za preprečevanje potreb po dolgotrajni oskrbi)
(1) Zavarovane osebe so z zdravim načinom življenja, z vključevanjem v preventivne zdravstvene programe, programe zgodnjega odkrivanja bolezni in z aktivnim sodelovanjem v prizadevanjih po krepitvi zdravja in skrbi za lastno zdravje dolžne skrbeti za zmanjševanje potrebe po dolgotrajni oskrbi. Prav tako so same in v okviru možnosti dolžne skrbeti, da bodo čim dalj časa sposobne poskrbeti zase in da ne bodo odvisne od pomoči drugih oseb. (2) Pristojne zdravstvene in socialne službe so dolžne z ukrepi in programi krepitve zdravja, s preventivnimi ukrepi in aktivnostmi, z zgodnjim odkrivanjem in ustreznim zdravljenjem bolezni ter rehabilitacijo in ustreznimi ukrepi socialne politike preprečevati potrebo po dolgotrajni oskrbi oziroma jo zmanjšati na najmanjšo možno mero oziroma odložiti na čim poznejši čas. Pred nastopom potrebe po dolgotrajni oskrbi so dolžne zagotoviti ustrezno medicinsko in psihosocialno rehabilitacijo ter oskrbo v skladu s predpisi s področja zdravstvenega in socialnega varstva pri osebah, pri katerih je mogoče pričakovati, da bi se s tem preprečila ali zmanjšala potreba po dolgotrajni oskrbi. (3) Zavarovane osebe so dolžne aktivno sodelovati pri izvajanju ukrepov medicinske in psihosocialne rehabilitacije in izvajanju storitev dolgotrajne oskrbe, da bi bila njena zahtevnost in obseg čim manjši in da bi preprečile slabšanje preostalih sposobnosti. Pri tem so dolžni sodelovati in jim pomagati zlasti njihovi svojci.
7. člen
(nacionalni program) Nacionalni program iz drugega odstavka 5. člena tega zakona določi:
14
1. cilje in strategijo razvoja dejavnosti dolgotrajne oskrbe in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, roke za uresničitev ciljev ter ukrepe za izvajanje strategije in doseganje ciljev,
2. prednostna razvojna področja dolgotrajne oskrbe, 3. specifične potrebe in možnosti posameznih območij oziroma skupin zavarovanih oseb, 4. količinska, organizacijska in kakovostna merila za določitev in razvoj ter spremljanja
mreže javne službe dolgotrajne oskrbe, 5. finančne okvire za izvajanje dolgotrajne oskrbe in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, 6. način uresničevanja in spremljanje nacionalnega programa, 7. druga razvojna vprašanja.
8. člen (nacionalni strokovni svet)
(1) Za spremljanje politike dolgotrajne oskrbe ter dajanje pobud in mnenj k razvojnim usmeritvam na področju dolgotrajne oskrbe pristojna ministra ustanovita Nacionalni strokovni svet za dolgotrajno oskrbo (v nadaljnjem besedilu: nacionalni strokovni svet). (2) Nacionalni strokovni svet opravlja naslednje naloge: 1. sodeluje pri pripravi nacionalnega programa, 2. spremlja potrebe na področju dolgotrajne oskrbe in predlaga ukrepe za njihovo
zadovoljevanje, 3. spremlja razvoj dejavnosti dolgotrajne oskrbe in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, 4. predlaga strokovne in organizacijske ukrepe za dvig kakovosti dela izvajalcev na
celotnem območju Republike Slovenije, 5. pripravlja predloge za večjo učinkovitost in uspešnost pri izvajanju dolgotrajne oskrbe v
Republiki Sloveniji, 6. na predlog pristojnih ministrstev in Zavoda pripravlja strokovna stališča in predloge o
odprtih vprašanjih, povezanih z razvojem in izvajanjem dolgotrajne oskrbe in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo,
7. predlaga in spremlja programe znanstveno raziskovalnih nalog na področju dolgotrajne oskrbe,
8. daje pobude za uveljavitev novih pristopov na področju dolgotrajne oskrbe, 9. predlaga natančnejšo opredelitev vsebine storitev ter normative in standarde storitev, 10. predlaga standarde kakovosti in varnosti ter kazalnike uspešnosti dolgotrajne oskrbe, 11. spremlja stanje in daje pobude za izboljševanje kakovosti storitev dolgotrajne oskrbe, 12. daje pobude in predloge glede usposabljanja izvajalcev dolgotrajne oskrbe in potrjuje
programe usposabljanja nepoklicnih izvajalcev, 13. sprejme poslovnik o načinu svojega delovanja, 14. opravlja druge naloge v skladu s tem zakonom. (3) Člane nacionalnega strokovnega sveta in njegovega predsednika iz vrst priznanih strokovnjakov s področja dolgotrajne oskrbe, na predlog zavarovancev in pristojnih zbornic, imenujeta pristojna ministra. (4) Administrativno tehnično podporo in pogoje za delovanje nacionalnega strokovnega sveta zagotavlja ministrstvo, pristojno za socialne zadeve. II. DEJAVNOST DOLGOTRAJNE OSKRBE
9. člen (načela izvajanja dejavnosti dolgotrajne oskrbe)
15
(1) Dejavnost dolgotrajne oskrbe se izvaja po načelih spoštovanja človekovega dostojanstva, enake dostopnosti, proste izbire in individualne obravnave. (2) Izvajalci dolgotrajne oskrbe so dolžni ravnati v skladu s kodeksi etike, sprejetimi za posamezno dejavnost ali poklic. II. 1. Oblike dolgotrajne oskrbe
10. člen (oblike dolgotrajne oskrbe)
(1) Dolgotrajna oskrba se izvaja v naslednjih oblikah: 1. dolgotrajna oskrba na domu, 2. institucionalna dolgotrajna oskrba, 3. kombinirana dolgotrajna oskrba kot kombinacija oskrbe iz 1. in 2. točke tega odstavka. (2) Kot posebna oblika dolgotrajne oskrbe na domu se izvaja pomoč, ki jo nudi osebni pomočnik v skladu s tem zakonom, ki pa se ne more izvajati kot kombinirana dolgotrajna oskrba. (3) Institucionalna dolgotrajna oskrba se lahko izvaja v trajanju 24 ur dnevno (celodnevna oskrba) ali v krajšem trajanju podnevi ali ponoči (dnevna ali nočna oskrba). II. 2. Storitve dolgotrajne oskrbe
11. člen (storitve dolgotrajne oskrbe)
(1) Storitve dolgotrajne oskrbe so: 1. storitve, namenjene pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, 2. storitve, namenjene pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil, 3. rehabilitacija po tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: rehabilitacija) in 4. svetovanje in učenje. (2) Kot pomoč iz prejšnjega odstavka se šteje neposredna fizična pomoč in drugi načini nudenja podpore in skrbi za upravičenca. (3) Storitve iz 4. točke prvega odstavka tega člena se izvajajo samo skupaj s storitvami iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka tega člena (4) Storitve dolgotrajne oskrbe vključujejo oceno, načrtovanje, koordinacijo, izvajanje in nadzor nad izvajanjem storitev. (5) Storitve dolgotrajne oskrbe izvajajo izvajalci v okviru mreže javne službe ali izven okvira mreže javne službe.
12. člen (storitve, namenjene pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil)
16
(1) Temeljna dnevna opravila so aktivnosti za ohranjanje in vzdrževanje življenjskih funkcij in sicer:
1. prehranjevanje in pitje, 2. osebna higiena, 3. oblačenje in slačenje, 4. izločanje in odvajanje, 5. gibanje, 6. spanje in počitek.
(2) Storitve, namenjene pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, so:
1. delna ali popolna pomoč pri hranjenju in pitju, 2. delna ali popolna pomoč pri osebni higieni (kopanje, umivanje, tuširanje), 3. delna ali popolna pomoč pri oblačenju in slačenju ter zagotavljanju ustrezne telesne
temperature, 4. delna ali popolna pomoč pri izločanju in odvajanju, 5. delna ali popolna pomoč pri gibanju, posedanju, vstajanju ali nameščanju v ustrezen
položaj, 6. delna ali popolna pomoč pri uporabi medicinsko tehničnih pripomočkov za izvajanje
temeljnih življenjskih opravil, 7. vzdrževanje pripomočkov za osebno nego, čiščenje pripomočkov, dezinfekcija, 8. vzpodbujanje k samooskrbi v okviru zmožnosti, 9. pomoč in skrb pri jemanju zdravil, 10. spremljanje vitalnih funkcij in zdravstvenega stanja upravičenca, 11. priprava in dajanje zdravil ter nadzor nad jemanjem zdravil, 12. oskrbovanje ran in razjed zaradi pritiska in preprečevanje njihovega nastanka, 13. zagotavljanje ustrezne prehrane (diete), 14. zdravstvena nega umirajočega bolnika, 15. preprečevanje okužb, 16. druge storitve, namenjene pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, določene
s splošnim aktom iz 16. člena tega zakona.
13. člen
(storitve, namenjene pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil) (1) Podporna dnevna opravila so opravila, ki omogočajo posamezniku živeti neodvisno v domačem ali drugem okolju in vključujejo predvsem gospodinjska in druga hišna opravila, nakupovanje, kuhanje, pranje, urejanje bančnih poslov, poštnih ali telefonskih storitev, povezavo z okoljem s pomočjo telekomunikacijskih naprav, prevoz in spremljanje in druga opravila, povezana z izvajanjem temeljni dnevnih opravili. (2) Storitve, namenjene pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil, so:
1. pomoč pri hišnih opravilih, 2. pomoč pri opravljanju bančnih poslov, plačevanju računov, sprejemanju in
odpošiljanju poštnih pošiljk – po pooblastilu upravičenca, 3. pomoč pri nakupu življenjskih potrebščin, 4. prinašanje, priprava in postrežba toplega obroka in pomivanje uporabljene posode, 5. prevoz in spremstvo upravičenca ter njegova povezava z okoljem s pomočjo
telekomunikacijskih povezav, v povezavi z izvajanjem storitev dolgotrajne oskrbe in zdravstvenih storitev,
6. druge storitve pomoči, namenjene pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil, določene s splošnim aktom iz 16. člena tega zakona.
17
14. člen
(storitve rehabilitacije) (1) Storitve, namenjene rehabilitaciji, ki je potrebna zaradi izvajanja dolgotrajne oskrbe, so namenjene doseganju in ohranjanju takšne stopnje samostojnosti, ki pri posamezniku v največji možni meri zmanjšuje odvisnost od pomoči druge osebe. (2) Storitve rehabilitacije so:
1. storitve, povezane z izvajanjem telesnih aktivnosti, 2. storitve na področju kognitivnega funkcioniranja, 3. storitve na področju komunikacije, 4. storitve na psihosocialnem področju.
(3) Zavarovana oseba ima pravico do storitev rehabilitacije po tem zakonu po končani medicinski rehabilitaciji.
15. člen (storitve svetovanja in učenja)
Storitve svetovanja in učenja so strokovno svetovanje in učenje upravičenca in svojcev uporabe različnih pripomočkov in opreme ter veščin, ki se uporabljajo oziroma so potrebne za izvajanje dolgotrajne oskrbe oziroma zmanjšujejo potrebo po dolgotrajni oskrbi.
16. člen (podrobnejša opredelitev storitev dolgotrajne oskrbe)
Podrobnejšo opredelitev storitev dolgotrajne oskrbe, v sodelovanju z nacionalnim strokovnim svetom, s splošnim aktom določi Zavod v soglasju s pristojnima ministroma. II. 3. Storitve in pravice, ki niso dolgotrajna oskrba
17. člen (storitve in pravice, ki niso dolgotrajna oskrba )
(1) Dolgotrajna oskrba niso:
1. nastanitev, bivanje in prehrana v okviru dolgotrajne oskrbe na domu ali v kombinirani ali institucionalni dolgotrajni oskrbi,
2. zdravljenje, zdravila ter medicinsko – tehnični pripomočki, ki so pravica iz obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja,
3. programi vzgoje in izobraževanja po predpisih o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami,
4. programi usposabljanja po predpisih o socialnem varstvu, 5. programi in ukrepi po predpisih o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, 6. pravice po zakonu, ki ureja znakovni jezik, 7. storitve, programi, ukrepi in pravice po drugih predpisih, ki urejajo pravice oseb, ki
potrebujejo pomoč.
18
(2) Stroške storitev in pravic iz 1. točke prejšnjega odstavka krijejo upravičenci sami, stroški storitev in pravic iz 2., 3., 4., 5., 6. in 7. točke prejšnjega odstavka pa se krijejo v skladu s predpisi, ki urejajo te storitve oziroma programe. (3) Plačilo v primerih, ko upravičenci sami ali njihovi svojci ne morejo kriti stroškov iz 1. točke prvega odstavka tega člena, urejajo predpisi s področja socialnega varstva. II. 4. Izbira načina uveljavljanja, oblike in izvajalca dolgotrajne oskrbe
18. člen (izbira načina uveljavljanja, oblike in izvajalca dolgotrajne oskrbe)
(1) Upravičenec do storitev dolgotrajne oskrbe lahko izbere: - način uveljavljanja dolgotrajne oskrbe iz drugega odstavka 26. člena tega zakona, - obliko dolgotrajne oskrbe iz 10. člena tega zakona, ki je odvisna od želje in potreb
upravičenca in - izvajalca dolgotrajne oskrbe v mreži javne službe dolgotrajne oskrbe ali izvajalca
dolgotrajne oskrbe izven mreže javne službe dolgotrajne oskrbe v skladu z zmožnostmi. (2) Potrebe upravičenca, ki uveljavlja pravice iz obveznega zavarovanja, se ugotavljajo po kriterijih iz 27. člena tega zakona. Upravičenec ima v tem primeru pravico do izbire v skladu s III. poglavjem tega zakona. III. OBVEZNO ZAVAROVANJE
19. člen (obvezno zavarovanje)
(1) Obvezno zavarovanje obsega obvezno vključitev v zavarovanje ter pravice in obveznosti iz zavarovanja, določene s tem zakonom. (2) Zavarovanci in po njih zavarovani družinski člani so v pravicah iz obveznega zavarovanja izenačeni.
III.1. Vključitev v obvezno zavarovanje
20. člen (vključitev v obvezno zavarovanje)
(1) Zavarovana oseba se vključi v obvezno zavarovanje z dnem, ko pridobi status zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju v Republike Sloveniji. Obvezno zavarovanje preneha z dnem, ko oseba ta status izgubi. (2) Z dnem vključitve osebe v obvezno zavarovanje so zavarovanci in drugi zavezanci za plačilo prispevka dolžni izpolnjevati svoje obveznosti do obveznega zavarovanja, zavarovane osebe pa v skladu s tem zakonom pridobijo možnost uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja.
19
(3) Obvezno zavarovanje se začasno prekine, če pri zavarovani osebi nastopijo razlogi, navedeni v 21. členu tega zakona. Po prenehanju teh razlogov se oseba ponovno vključi v obvezno zavarovanje.
21. člen (osebe, ki niso vključene v obvezno zavarovanje)
V obvezno zavarovanje niso vključene :
1. osebe, zaposlene pri tujih in mednarodnih organizacijah in ustanovah, tujih konzularnih in diplomatskih predstavništvih, v obdobju, ko so zdravstveno zavarovane po predpisih drugih držav,
2. osebe, ki prejemajo pokojnino po predpisih Republike Slovenije, njihovi družinski člani ter druge osebe, ki se za stalno odselijo iz Slovenije oziroma stalno bivajo na območju druge države,
3. tujci, ki se izobražujejo oziroma izpopolnjujejo v Republiki Sloveniji, čeprav so iz tega naslova obvezno zdravstveno zavarovani,
4. osebe, ki bivajo na območju Republike Slovenije, a imajo obvezno zdravstveno zavarovanje po predpisih druge države.
22. člen (prijava, spremembe in odjava)
Za prijavo v obvezno zavarovanje, spremembe in odjavo iz obveznega zavarovanja se smiselno uporabljajo predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ki urejajo prijavo, spremembo in odjavo v obveznem zdravstvenem zavarovanju.
23. člen
(uporaba kartice zdravstvenega zavarovanja) (1) Zavarovana oseba uveljavlja pravice do storitev in drugih pravic iz obveznega zavarovanja s kartico zdravstvenega zavarovanja. (2) S kartico zdravstvenega zavarovanja se dostopa do podatkov, ki so potrebni za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja. III. 2. Pogoji za uveljavljanje in priznanje pravic iz obveznega zavarovanja
24. člen (pogoji za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja)
(1) Zavarovana oseba izpolnjuje pogoje za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja:
1. če je stara 70 let ali več in je ob uveljavljanju pravic neprekinjeno zavarovana najmanj 1 leto in je za ta čas bil za njo plačan prispevek za obvezno zavarovanje;
2. če je stara 60 let in več, vendar manj kot 70 let in je ob uveljavljanju pravic neprekinjeno zavarovana najmanj 2 leti in če je za to dobo za njo bil plačan prispevek za obvezno zavarovanje,
3. če je mlajša od 60 let in je ob uveljavljanju pravic neprekinjeno zavarovana najmanj 3 leta in je bil za to dobo za njo plačan prispevek za obvezno zavarovanje.
20
(2) Pogoj trajanja zavarovanja iz 3. točke prejšnjega odstavka ne velja za otroke, mlajše od treh let. (3) Za zavarovano osebo velja, da je zanjo plačan prispevek, če je ta plačan za zavarovanca, po katerem je oseba zavarovana. (4) Pogoj iz prvega odstavka tega člena glede zahteve predhodnega obveznega zavarovanja lahko zavarovana oseba izpolni tudi tako, da sama ali druga oseba plača znesek celotnega prispevka ali razliko do zahtevanega zneska prispevkov glede na določbe zakona, ki ureja prispevke za socialno varnost. (5) Pogoj predhodnega obveznega zavarovanja ne velja za zavarovano osebo, za katero po določbah 6. točke tretjega odstavka 5. člena ali 4. točke četrtega odstavka 5. člena tega zakona plačuje prispevke Republika Slovenija oziroma občina.
25. člen (pogoji za priznanje pravic iz obveznega zavarovanja)
(1) Zavarovani osebi se ob izpolnjenem pogoju trajanja zavarovanja iz prejšnjega člena priznajo pravice po tem zakonu po poteku prehodnega obdobja, če je priznana cena paketa storitev iz 29. člena tega zakona nad višino odbitnega zneska in če ji je pomoč druge osebe potrebna pri opravljanju temeljnih dnevnih aktivnosti in podpornih dnevnih aktivnosti za obdobje več kot 3 mesecev in v obsegu najmanj 4 ure na teden. (2) Zavarovani osebi se ob izpolnjenem pogoju trajanja zavarovanja iz prejšnjega člena lahko priznajo pravice po tem zakonu tudi pred potekom prehodnega obdobja, če komisija iz 110. člena tega zakona ugotovi, da bo imela zavarovana oseba tako velike potrebe po storitvah dolgotrajne oskrbe, da se ji dolgotrajna oskrba ne bo mogla izvajati v obliki dolgotrajne oskrbe na domu, ampak le v obliki institucionalne dolgotrajne oskrbe. V tem primeru se zavarovani osebi priznajo pravice po tem zakonu z dnem popolne vloge oziroma z dnem začetka izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe, če se ji začnejo izvajati kasneje. III. 3. Pravice zavarovanih oseb iz obveznega zavarovanja
26. člen (pravice iz obveznega zavarovanja)
(1) Obvezno zavarovanje zagotavlja zavarovani osebi naslednje pravice:
1. kritje stroškov storitev dolgotrajne oskrbe, 2. kritje stroškov za prilagoditev stanovanja, 3. plačilo pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe.
(2) Kritje stroškov storitev dolgotrajne oskrbe iz 1. točke prejšnjega odstavka lahko zavarovana oseba uveljavlja na naslednje načine:
1. kot plačilo storitev dolgotrajne oskrbe v obsegu in v okviru standardov v skladu s tem zakonom,
2. kot denarno nadomestilo za dolgotrajno oskrbo (v nadaljnjem besedilu: denarno nadomestilo),
3. kot kombinacijo plačila storitev dolgotrajne oskrbe in denarnega nadomestila, 4. kot plačilo pravic osebnega pomočnika v skladu s tem zakonom.
21
27. člen
(kriteriji za ugotavljanje upravičenosti do pravic iz obveznega zavarovanja) (1) Upravičenost do pravic dolgotrajne oskrbe se ugotovi s pomočjo naslednjih kriterijev, ki opredeljujejo potrebo po pomoči pri opravljanju temeljnih in podpornih dnevnih opravil:
1. sposobnost zadovoljevanja potreb po prehranjevanju in pitju, 2. zmožnost samostojnega vzdrževanja osebne higiene in urejenosti, 3. zmožnost samostojnega oblačenja in slačenja, 4. zmožnost samostojnega izločanja urina in odvajanja blata, 5. zmožnost gibanja brez pomoči, 6. sposobnost zavzemanja ali prilagoditve položaja telesa dejanskim potrebam, 7. zmožnost samostojnega izogibanja nevarnostim v okolju, 8. sposobnost zadovoljitve potrebe po spanju in počitku v normalnem dnevno-nočnem
ritmu, 9. zmožnost vzdrževanja telesne temperature in zaščite pred zunanjimi vplivi v
normalnih okvirih s pomočjo izbire ustreznih oblačil in uravnavanje temperature okolja,
10. sposobnost komuniciranja z drugimi z izražanjem čustev, potreb in občutkov, 11. sposobnost vzpostavitve, vzdrževanja in zaključka stika z drugo osebo, 12. zmožnost upoštevanja splošnih pravil in zakonitosti, 13. zmožnost samostojnega načrtovanja dnevnih aktivnosti v bivalnem okolju, 14. zmožnost samostojnega sodelovanja pri aktivnostih v bivalnem okolju, 15. sposobnost pridobivanja novih znanj in spretnosti in njihovo ohranjanje.
(2) Opis kriterijev iz prejšnjega odstavka in način njihove uporabe za ugotovitev potreb zavarovane osebe s splošnim aktom določi Zavod po predhodnem mnenju nacionalnega strokovnega sveta ter ob soglasju s pristojnima ministroma. (3) Pri ugotavljanju upravičenosti do pravice iz 2. točke prvega odstavka prejšnjega člena se upoštevajo tudi tehnični standardi za prilagoditev stanovanja, ki jih predpišeta pristojna ministra.
28. člen (nadstandard)
(1) Upravičenec, ki izbere večji obseg ali višji standard storitev, prilagoditve stanovanja ali pripomočkov (v nadaljnjem besedilu: nadstandard), kot je predvideno z individualnim načrtom, mora sam plačati znesek, ki predstavlja razliko med zneskom, ki ga zagotavlja obvezno zavarovanje in zneskom za nadstandard. (2) Nadstandard si zavarovane osebe lahko zagotovijo s prostovoljnim zavarovanjem oziroma z lastnimi sredstvi. III. 4. Kritje stroškov storitev dolgotrajne oskrbe
29. člen (priznana cena paketa storitev)
22
Zavod krije izvajalcu stroške storitev dolgotrajne oskrbe v višini priznane cene paketa storitev, ki jih je izvajalec opravil za upravičenca v okviru individualnega načrta v obdobju, ko so mu bile priznane pravice iz obveznega zavarovanja. III. 4. a. Plačilo storitev dolgotrajne oskrbe
30. člen (pravica do plačila storitev dolgotrajne oskrbe)
(1) Pravico do plačila storitev dolgotrajne oskrbe ima upravičenec, ki za izvajanje storitve izbere izvajalca v mreži javne službe. Te pravice nima upravičenec, ki si izbere osebnega pomočnika, razen v času počitka osebnega pomočnika. (2) Obvezno zavarovanje upravičencu zagotavlja plačilo storitev, ki se izvajajo na lokaciji, ki je navedena v izvedbenem načrtu. (3) Obvezno zavarovanje upravičencu zagotavlja plačilo storitev dolgotrajne oskrbe nad zneskom 230 evrov (v nadaljnjem besedilu: odbitni znesek) priznane cene paketa storitev za opravljene storitve za vsak koledarski mesec. Zavezanec za plačilo odbitnega zneska je upravičenec. (4) Odbitni znesek iz prejšnjega odstavka se uskladi enkrat letno z rastjo cen življenjskih potrebščin v obdobju januar-december preteklega leta po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije. (5) Plačilo socialnovarstvenih storitev, ki se zavarovani osebi izvajajo v prehodnem obdobju, in znesek plačila odbitnega zneska, zagotovi zavarovana oseba, ki se za to obveznost lahko prostovoljno zavaruje. (6) V primeru, da upravičenec za plačilo odbitnega zneska in za plačilo storitev iz prejšnjega odstavka ni prostovoljno zavarovan, plačila pa ne zmore kriti sam oziroma s pomočjo njenih zavezancev za preživljanje, je lahko delno ali v celoti oproščen tega plačila pod pogoji in na način, kot je določeno s predpisi iz socialnega varstva. (7) Znesek plačila zdravstvenih storitev, ki se zavarovani osebi izvajajo v prehodnem obdobju, se zagotovi po predpisih o obveznem zdravstvenem zavarovanju. (8) Izvajalcu oziroma izvajalcem dolgotrajne oskrbe se za opravljene storitve v preteklem mesecu plača enkrat mesečno na podlagi računa. Račun vsebuje tudi specifikacijo storitev in skupni znesek zahtevanih plačil, ki ga morata plačati Zavod in upravičenec. Zavod poleg svojega zneska zahtevanih plačil plača tudi odbitni znesek za upravičenca, ki mu ga je nato le-ta dolžan povrniti. Kadar ima upravičenec sklenjeno prostovoljno zavarovanje odbitnega zneska, izvajalec upravičencu izstavi informativni izračun, račun za kritje odbitnega zneska pa izstavi nosilcu prostovoljnega zavarovanja odbitnega zneska. (9) Kadar upravičencu izvaja storitve dolgotrajne oskrbe več izvajalcev, mora posamezni izvajalec izračunati delež plačila upravičenca ob upoštevanju deležev priznanih cen paketa storitev, kot izhaja iz odločbe o priznanju pravic iz obveznega zavarovanja.
31. člen (plačilo storitev v času počitka osebnega pomočnika)
23
(1) Upravičenec, ki je v skladu s tem zakonom izbral osebnega pomočnika, ima iz obveznega zavarovanja v času počitka osebnega pomočnika v skladu z drugim odstavkom 90. člena tega zakona pravico do plačila storitev dolgotrajne oskrbe v drugi primerni obliki v višini vrednosti storitev. (2) Pravico iz prejšnjega odstavka ima upravičenec tudi v času, ko osebni pomočnik ni zmožen opravljati storitev dolgotrajne oskrbe zaradi zdravstvenih razlogov, ki ne trajajo dlje od 30 dni.
32. člen (mirovanje pravic)
(1) Obvezno zavarovanje upravičencu ne zagotavlja plačila storitev v času:
1. bolnišničnega zdravljenja, 2. stacionarne rehabilitacije, ki je financirana iz sredstev obveznega zdravstvenega
zavarovanja, 3. udeležbe na organiziranih skupinskih programih krepitve zdravja, samopomoči in
samozdravljenja, ki jih organizirajo ustrezna društva in jih financira ali sofinancira obvezno zdravstveno zavarovanje, če med udeležbo v teh programih ne bivajo na domu ali v socialnovarstvenem zavodu.
(2) V primerih iz prejšnjega odstavka upravičencu pravice do storitev dolgotrajne oskrbe mirujejo in jih ne more uresničevati, obveznost plačila prispevkov pa ostane nespremenjena. III. 4. b. Denarno nadomestilo
33. člen (pravica do denarnega nadomestila)
(1) Pravico do denarnega nadomestila ima upravičenec, ki za izvajanje storitve izbere izvajalca izven mreže javne službe. Te pravice nima upravičenec, ki si izbere osebnega pomočnika ali če potrebuje manj kot 4 ure storitev dolgotrajne oskrbe na teden. (2) Pravico do denarnega nadomestila ima tudi upravičenec, ki storitve dolgotrajne oskrbe uveljavlja v mreži javne službe, če izvajanja storitev v mreži javne službe v času njihovega uveljavljanja ni mogoče zagotoviti.
34. člen (višina in izplačilo denarnega nadomestila)
(1) Denarno nadomestilo v primeru iz prvega odstavka prejšnjega člena znaša 40% priznane cene paketa storitev, v primeru iz drugega odstavka prejšnjega člena pa za čas do pričetka izvajanja storitev v mreži javne službe v enaki višini, kot če bi se storitve izvajale v mreži javne službe. (2) Denarno nadomestilo izplačuje Zavod na podlagi odločbe o pravicah iz obveznega zavarovanja mesečno.
24
(3) Denarno nadomestilo se ne izplača za vsak dan bolnišničnega zdravljenja ali rehabilitacije iz 32. člena tega zakona. (4) Denarno nadomestilo se usklajuje z rastjo elementov cen za določanje storitev dolgotrajne oskrbe. Odstotek uskladitve s sklepom določi Zavod, ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije in o tem obvesti upravičenca. Usklajeni znesek se uporablja s prvim dnem naslednjega meseca po sprejemu Dogovora iz 140. člena tega zakona.
35. člen (dolžnost porabe denarnega nadomestila)
(1) Upravičenec je denarno nadomestilo dolžan nameniti za storitve dolgotrajne oskrbe. (2) Porabo denarnega nadomestila nadzira koordinator dolgotrajne oskrbe. Če koordinator dolgotrajne oskrbe ugotovi, da se storitve, za katere je bilo upravičencu dodeljeno denarno nadomestilo, ne izvajajo, o tem obvesti Zavod, ki pravico do denarnega nadomestila ukine. III. 4. c. Kombinacija denarnega nadomestila in kritja stroškov storitev
36. člen (pravica do kombinacije denarnega nadomestila in storitev)
(1) Upravičenec lahko pravico do storitev dolgotrajne oskrbe uveljavlja v obliki posameznih storitev pri izvajalcih dolgotrajne oskrbe v mreži javne službe dolgotrajne oskrbe in v obliki denarnega nadomestila za storitve, za katere si v skladu s tem zakonom izbere nepoklicne izvajalce. Pri tem se smiselno uporabljajo določbe 30. in 34. člena tega zakona. (2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka upravičenec, ki si izbere storitve v obliki institucionalne dolgotrajne oskrbe v celodnevni obliki, in upravičenec, ki si izbere osebnega pomočnika, ne moreta uveljavljati pravice do storitev dolgotrajne oskrbe v obliki denarnega nadomestila. III. 4. č. Plačilo pravic osebnega pomočnika
37. člen (plačilo pravic osebnega pomočnika)
Obvezno zavarovanje zagotavlja plačilo pravic osebnega pomočnika na način in pod pogoji, določenimi s tem zakonom. III. 5. Kritje stroškov za prilagoditev stanovanja
38. člen (prilagoditev stanovanja)
(1) Zavod lahko zagotovi upravičencu, ki je lastnik ali uporabnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše, v kateri se izvaja dolgotrajna oskrba, finančna sredstva za prilagoditev
25
stanovanjskih prostorov, sanitarij, dostopa do njih, za ureditev varnostnih sistemov kot tudi za namestitev naprav za pomoč na daljavo, ki so potrebne za nadzor upravičenca v času, ko je sam, in za možnost klica po pomoči. Pri tem gre lahko za kritje celotnih ali dela stroškov, potrebnih za prilagoditev stanovanja. (2) Upravičencu se pravica iz prejšnjega odstavka prizna,
- če brez prilagoditve stanovanja izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu ne bi bilo mogoče in
- če lastnik stanovanja s predlogom prilagoditve stanovanja soglaša, kadar upravičenec ni lastnik.
(3) Upravičencu se prizna kritje stroškov za prilagoditev stanovanja v višini vrednosti prilagoditve v okviru tehničnih standardov iz tretjega odstavka 27. člena tega zakona, vendar največ v skupni višini 7 - kratnika odbitnega zneska iz 30. člena tega zakona. Omejitev velja ne glede na to, ali se prilagoditev opravi enkrat ali večkrat. (4) Kritje stroškov za prilagoditev stanovanja se ne prizna upravičencu, ki je lastnik premoženja oziroma prihrankov nad vrednostjo, ki jo določajo predpisi o pogojih za uveljavljanje pravice do denarne socialne pomoči. (5) Zavod nakaže sredstva, potrebna za prilagoditev stanovanja, neposredno izvajalcu gradbenih oziroma drugih del, potrebnih za prilagoditev stanovanja, ki ga izbere upravičenec, oziroma jih na podlagi računa povrne upravičencu. III. 6. Plačilo pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe
39. člen (pripomočki za izvajanje dolgotrajne oskrbe)
(1) Na podlagi obveznega zavarovanja dobi upravičenec naslednje pripomočke v brezplačno izposojo:
1. negovalno posteljo, 2. voziček in pripomočke za mobilnost, stojo in sedenje, 3. sobno dvigalo ali dvigalo za kopalnico, 4. toaletni stol, 5. trapez za obračanje v postelji, 6. prenosni sedež s podvozjem, 7. blazine za preprečevanje preležanin, 8. naprave za izvajanje pomoči na daljavo, 9. druge pripomočke, potrebne za izvajanje dolgotrajne oskrbe.
(2) Na podlagi obveznega zavarovanja dobi upravičenec v last naslednje pripomočke, ki so
potrebni za izvajanje dolgotrajne oskrbe: 1. pripomočke za stomo, 2. katetre, kanile, sonde, 3. inkontinenčne pripomočke, 4. materiale za zdravstveno nego na domu, 5. pripomočke za sporazumevanje in sporočanje, 6. druge pripomočke, potrebne za izvajanje dolgotrajne oskrbe.
(3) Pripomočki iz prejšnjega odstavka se upravičencu zagotovijo v vrednosti 85 % cenovnega standarda.
26
(4) Razliko med vrednostjo pripomočka in delom cenovnega standarda iz prejšnjega odstavka, (v nadaljnjem besedilu: razlika plačil za pripomočke) plača upravičenec, ki lahko za kritje te razlike sklene prostovoljno zavarovanje. (5) Do pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe je upravičenec upravičen v času izvajanja storitve dolgotrajne oskrbe na domu ne glede na to, ali se izvaja v obliki kombinirane dolgotrajne oskrbe ali v obliki dolgotrajne oskrbe na domu. (6) V času izvajanja storitve dolgotrajne oskrbe v instituciji so pripomočke za izvajanje dolgotrajne oskrbe upravičencem dolžni zagotoviti izvajalci, ki izvajajo kombinirano ali institucionalno dolgotrajno oskrbo. (7) Plačilo pripomočkov, ki jih zavarovana oseba potrebuje v prehodnem obdobju, se zagotovi po predpisih obveznega zdravstvenega zavarovanja. (8) Druge pripomočke iz prvega in drugega odstavka tega člena, cenovni standard iz tretjega odstavka tega člena, način pridobitve in izposoje ter standarde in trajnostne dobe pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe s splošnim aktom določi Zavod v soglasju s pristojnima ministroma. IV. IZVAJALCI STORITEV DOLGOTRAJNE OSKRBE
40. člen (izvajalci dolgotrajne oskrbe)
(1) Dolgotrajno oskrbo izvajajo poklicni in nepoklicni izvajalci dolgotrajne oskrbe. (2) Poklicni izvajalci dolgotrajne oskrbe so:
1. javni zavodi za izvajanje dolgotrajne oskrbe, 2. pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo za izvajanje dolgotrajne oskrbe, 3. pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za izvajanje dolgotrajne oskrbe,
(3) Nepoklicni izvajalci dolgotrajne oskrbe so:
1. fizične osebe, ki v skladu s tem zakonom pridobijo status osebnega pomočnika, 2. osebe, ki te storitve izvajajo kot osebno dopolnilno delo v skladu s predpisi, ki urejajo
preprečevanje dela in zaposlovanja na črno (v nadaljnjem besedilu osebno dopolnilno delo),
3. svojci upravičenca in 4. nevladne organizacije, ki imajo status društva v javnem interesu na področju
socialnega ali zdravstvenega varstva in nimajo koncesije oziroma dovoljenja za izvajanje dolgotrajne oskrbe ter prostovoljci.
(4) Poklicni izvajalci so v okviru svoje dejavnosti dolžni zagotavljati izvajanje vseh storitev iz 11. člena tega zakona. Za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe morajo zagotavljati minimalne normative in standarde ter izpolnjevati minimalne tehnične zahteve, ki jih na predlog nacionalnega strokovnega sveta določita pristojna ministra. (5) Izvajalci socialno varstvenih in zdravstvenih storitev, ki opravljajo dejavnost na podlagi predpisov o socialnem varstvu oziroma zdravstveni dejavnosti, lahko izvajajo posamezne storitve iz 11. člena tega zakona, vendar se ne štejejo za izvajalce dolgotrajne oskrbe. (6) Nepoklicni izvajalci lahko izvajajo storitve dolgotrajne oskrbe kot je določeno v individualnem načrtu. Za izvajanje dolgotrajne oskrbe so se dolžni udeležiti ustreznih
27
programov usposabljanja oziroma pridobiti ustrezna znanja in veščine, v skladu z individualnim načrtom. (7) Poklicni izvajalci dolgotrajne oskrbe, izvajalci socialno varstvenih in zdravstvenih storitev in nepoklicni izvajalci lahko sodelujejo pri izvajanju dolgotrajne oskrbe posameznega upravičenca. Če se izvajanje dolgotrajne oskrbe financira iz sredstev obveznega zavarovanja, se način sodelovanja določi v izvedbenem načrtu.
41. člen (obveza izvajanja dolgotrajne oskrbe)
(1) Izvajalci storitev dolgotrajne oskrbe morajo za upravičence zagotavljati storitve dolgotrajne oskrbe v skladu z individualnim in izvedbenim načrtom. (2) V primeru, ko izvajalec iz razlogov na njegovi strani izvajanja storitve v določenem krajšem obdobju ne more zagotoviti sam, je dolžan zagotoviti izvajanje storitve preko drugega izvajalca in o tem obvestiti koordinatorja dolgotrajne oskrbe. (3) Če koordinator v primeru iz prejšnjega odstavka oceni, da so nastopile okoliščine, ki onemogočajo nadaljnje izvajanje pomoči, upravičencu svetuje izbiro drugega izvajalca, ki pripravi nov izvedbeni načrt. Če upravičenec želi spremeniti obliko dolgotrajne oskrbe ali so nastopile druge okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno spremeniti tudi individualni načrt, se uporabijo določbe 115. člena tega zakona.
42. člen (izvajanje storitev po drugih predpisih)
(1) Javni zavodi za izvajanje dolgotrajne oskrbe, pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo, ter pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za opravljanje dolgotrajne oskrbe, lahko poleg storitev dolgotrajne oskrbe v skladu s predpisi o socialnem varstvu oziroma zdravstveni dejavnosti izvajajo tudi socialno varstvene oziroma zdravstvene storitve. (2) Vrsto storitev dolgotrajne oskrbe in socialnovarstvenih oziroma zdravstvenih storitev v javnem zavodu določi ustanovitelj, obseg teh storitev, ki jih izvaja koncesionar oziroma pravna ali fizična oseba, ki je pridobila dovoljenje za izvajanje dolgotrajne oskrbe, pa je določen v koncesijski pogodbi oziroma dovoljenju za izvajanje dolgotrajne oskrbe. IV. 1. Izvajalci v mreži javne službe
43. člen (izvajalci v mreži javne službe)
(1) Storitve dolgotrajne oskrbe v mreži javne službe lahko izvajajo le poklicni izvajalci in sicer:
1. javni zavodi, 2. pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo.
(2) Javni zavodi ter pravne in fizične osebe, ki pridobijo koncesijo, izvajajo storitve dolgotrajne oskrbe pod enakimi pogoji.
28
(3) Storitve v mreži javne službe se v skladu s tem zakonom financirajo iz sredstev obveznega zavarovanja.
44. člen (cena storitev pri izvajalcih v mreži javne službe)
Izvajalci v mreži javne službe oblikujejo ceno storitev v skladu z elementi za finančno vrednotenje programa dolgotrajne oskrbe iz 142. člena tega zakona, pri čemer upoštevajo opredelitve iz 6. točke drugega odstavka 140. člena tega zakona. IV. 1. a. Javni zavodi za izvajanje dolgotrajne oskrbe
45. člen (ustanovitev javnih zavodov)
(1) Javne zavode za izvajanje dolgotrajne oskrbe ustanovi:
1. država za izvajanje institucionalne dolgotrajne oskrbe, 2. občina za izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu.
(2) Ustanoviteljske pravice in obveznosti države iz prejšnjega odstavka uresničuje Vlada Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vlada).
46. člen (javni zavodi)
(1) Javni zavodi za izvajanje dolgotrajne oskrbe morajo imeti zagotovljene kadre, prostore in opremo ter izpolnjevati druge pogoje, ki jih določa podzakonski akt iz četrtega odstavka 40. člena tega zakona. (2) Javni zavodi za izvajanje dolgotrajne oskrbe so domovi za izvajanje dolgotrajne oskrbe (v nadaljnjem besedilu: oskrbni dom), zavodi za oskrbo na domu in dnevni centri. (3) Oskrbni dom izvaja celodnevno, dnevno ali nočno oskrbo. Oskrbni dom poleg tega zagotavlja tudi bivanje in prehrano. Javni zavod oziroma koncesionar, ki izvaja celodnevno oskrbo, lahko poleg te storitve izvaja tudi oskrbo na domu, vendar le na podlagi predhodnega soglasja občine, in sicer na območju izvajanja dolgotrajne oskrbe. (4) Zavod za oskrbo na domu izvaja dolgotrajno oskrbo na domu. Javni zavod oziroma koncesionar, ki izvaja dolgotrajno oskrbo na domu, lahko poleg te storitve izvaja tudi dnevno oskrbo, vendar le na podlagi predhodnega soglasja Vlade. (5) Dnevni center izvaja dnevno oskrbo in zagotavlja prehrano.
47. člen (svet zavoda)
(1) Javni zavod za izvajanje dolgotrajne oskrbe upravlja svet zavoda, ki ga sestavljajo predstavniki:
29
1. ustanovitelja, 2. lokalne skupnosti, kadar je ustanovitelj zavoda država, 3. delavcev, 4. upravičencev, 5. Zavoda, 6. civilnih združenj upravičencev dolgotrajne oskrbe, ki jo izvaja javni zavod.
(2) Podrobnejšo sestavo in številčno razmerje predstavnikov v svetu zavoda določi ustanovitelj z aktom o ustanovitvi. Z aktom o ustanovitvi se določi tudi način imenovanja oziroma izvolitve članov sveta, trajanje mandata in pristojnosti sveta.
48. člen (direktor)
(1) Strokovno delo in poslovanje javnega zavoda za izvajanje dolgotrajne oskrbe vodi direktor, ki mora imeti:
1. visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo, 2. 5 let delovnih izkušenj in 3. opravljen strokovni izpit na področju dolgotrajne oskrbe.
(2) Vsebino, pogoje in način opravljanja strokovnega izpita iz prejšnjega odstavka s splošnim aktom določita pristojni zbornici, ki tudi organizirata in preverjata znanje. (3) Z aktom o ustanovitvi javnega zavoda za dolgotrajno oskrbo je glede na obseg dejavnosti lahko določeno ločeno poslovodenje in vodenje strokovnega dela. V tem primeru mora direktor:
1. Imeti visoko strokovno ali univerzitetno izobrazbo in 2. 5 let delovnih izkušenj na področju dolgotrajne oskrbe.
(4) V primeru iz prejšnjega odstavka mora strokovni vodja izpolnjevati pogoje iz prvega odstavka tega člena. (5) Mandat direktorja traja 5 let. (6) Direktorja imenuje in razrešuje svet zavoda s soglasjem ustanovitelja. Če je ustanoviteljica javnega zavoda država, direktorja imenuje in razrešuje svet zavoda s soglasjem ustanovitelja po predhodnem mnenju lokalne skupnosti, v kateri ima zavod sedež. Če lokalna skupnost ne da mnenja v roku 30 dni od prejema predloga, svet zavoda imenuje direktorja brez tega mnenja. (7) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko ustanovitelj sam imenuje direktorja, če ga v roku treh mesecev po prenehanju mandata dotedanjemu direktorju ali po njegovi razrešitvi, ne imenuje svet zavoda. Prav tako lahko ustanovitelj sam razreši direktorja, če ugotovi:
1. da direktor ne opravlja nalog, ki so mu naložene z zakonom ali pri svojem delu krši zakon,
2. da je direktor objektivno odgovoren za slabo finančno poslovanje zavoda, 3. da je pristojni organ zavoda zavrnil predlog programa dela, ki ga je predložil direktor, 4. da je računsko sodišče podalo negativno mnenje o finančnem poslovanju zavoda, 5. da so bile v nadzoru po tem zakonu ugotovljene hujše strokovne napake pri izvajanju
dejavnosti zavoda, 6. da ni poskrbel za začetek razpisnega postopka imenovanja direktorja v roku, ki ga
določa statut zavoda, 7. obstoja razlog iz prvega odstavka 150. člena tega zakona.
30
49. člen (strokovni svet javnega zavoda)
(1) Strokovni svet javnega zavoda za izvajanje dolgotrajne oskrbe (v nadaljnjem besedilu: strokovni svet javnega zavoda) je kolegijski strokovni organ zavoda. (2) Naloge, sestava in način oblikovanja strokovnega sveta javnega zavoda se v skladu z aktom o ustanovitvi določijo s statutom zavoda. IV. 1. b. Koncesija za izvajanje dolgotrajne oskrbe
50. člen (pogoji za pridobitev koncesije)
(1) Koncesijo za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe lahko pridobijo pravne in fizične osebe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:
1. imajo zagotovljene dejavnosti ustrezne kadre in opremo ter izpolnjujejo druge pogoje, ki jih določa podzakonski akt iz četrtega odstavka 40. člena tega zakona,
2. jim ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe,
3. če želijo opravljati kombinirano ali institucionalno dolgotrajno oskrbo pa tudi ustrezne prostore, kot to določa podzakonski akt iz četrtega odstavka 40. člena tega zakona.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek se koncesija lahko podeli tudi ponudniku, ki v času razpisa še ne razpolaga s primernim objektom ali prostori oziroma še ne izpolnjuje vseh pogojev za izvajanje dolgotrajne oskrbe, če je iz priložene dokumentacije razvidno, da bodo v določenem roku izpolnjeni vsi pogoji. (3) Rok iz prejšnjega odstavka se določi v odločbi iz 57. člena tega zakona. (4) Priložena dokumentacija iz drugega odstavka tega člena mora vsebovati dokazila, ki se določijo v predpisu iz 71. člena tega zakona.
51. člen (podelitev koncesije)
(1) Koncesija za izvajanje dolgotrajne oskrbe se podeli v skladu z nacionalnim programom dolgotrajne oskrbe na podlagi javnega razpisa. (2) Organ, pristojen za podelitev koncesije, je:
1. za podelitev koncesije za izvajanje institucionalne dolgotrajne oskrbe ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, v soglasju z ministrstvom, pristojnim za zdravje,
2. za podelitev koncesije za izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu pristojni občinski organ.
(3) Koncedent je v primeru iz 1. točke prejšnjega odstavka država, v primeru iz 2. točke prejšnjega odstavka pa občina. Vse pravice in obveznosti koncedenta v imenu države izvaja
31
ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, če ta zakon ne določa drugače. Pravice in obveznosti koncedenta v imenu občine pa izvaja pristojni občinski organ. (4) Koncesija se podeli za določen čas, pri čemer se upošteva višina sredstev, ki jih je koncesionar prispeval za zagotovitev izvajanja storitve, za katero se podeljuje koncesija. Trajanje koncesije se lahko podaljša največ še za čas, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba.
52. člen (koncesijski akt)
(1) Ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, v soglasju z ministrstvom, pristojnim za zdravje, oziroma občinski svet s koncesijskim aktom določi obliko in obseg storitev dolgotrajne oskrbe, za katere se objavi javni razpis za podelitev koncesije. (2) V koncesijskem aktu mora biti določeno za posamezno obliko dolgotrajne oskrbe, ki je predmet koncesije:
1. krajevno območje izvajanja dolgotrajne oskrbe; 2. število in obseg koncesij, ki se bo na posameznem javnem razpisu podelil za
določeno krajevno območje izvajanja dolgotrajne oskrbe.
53. člen (javni razpis)
(1) Besedilo objave javnega razpisa mora vsebovati:
1. navedbo, da se koncesija podeljuje v skladu s tem zakonom in predpisom iz 71. člena tega zakona,
2. oblika dolgotrajne oskrbe, ki je predmet koncesije, 3. obseg posamezne oblike dolgotrajne oskrbe, 4. predvideni začetek izvajanja dolgotrajne oskrbe in čas trajanja koncesije, 5. krajevno območje, za katerega se razpisuje koncesija za izvajanje določene oblike
dolgotrajne oskrbe, 6. navedbo števila in obsega koncesij, ki se podelijo na javnem razpisu za posamezno
krajevno območje, 7. upravičence, za katere se razpisuje koncesija, 8. navedbo, da se delovna razmerja zaposlenih ureja v skladu s kolektivnimi
pogodbami, zakoni in drugimi akti, ki veljajo za zaposlene v javnih zavodih s področja socialnega varstva in zdravstvenega varstva,
9. vrste dokazil o izpolnjevanju predpisanih pogojev in o sposobnosti za izvajanje oblike dolgotrajne oskrbe, ki je predmet koncesije,
10. rok za prijavo na javni razpis, 11. kriterije in merila za izbiro med ponudbami, 12. organ, ki bo odločil o podelitvi koncesije in organ, ki je pooblaščen za sklenitev
koncesijske pogodbe, 13. odgovorno osebo za dajanje informacij v času objave javnega razpisa, 14. druge podatke, pomembne za odločitev o izbiri koncesionarja in za izvajanje oblike
dolgotrajne oskrbe. (2) Organ, pristojen za podelitev koncesije, mora v času objave javnega razpisa omogočiti ponudnikom vpogled v razpisno dokumentacijo in jim na zahtevo predati razpisno dokumentacijo.
32
(3) V razpisni dokumentaciji morajo biti navedeni vsi podatki, ki bodo omogočili ponudniku izdelati popolno vlogo.
54. člen (komisija za koncesije)
(1) Za pripravo javnega razpisa, pregled in presojo prispelih ponudb imenuje organ, pristojen za podelitev koncesije, petčlansko komisijo (v nadaljnjem besedilu: komisija za koncesije). (2) Pristojni ministrstvi morata imeti v komisiji za koncesije za podelitev koncesije za institucionalno dolgotrajno oskrbo vsako vsaj po enega člana, ki sta zaposlena pri njima. V komisiji za koncesije za podelitev koncesije za dolgotrajno oskrbo na domu mora imeti občina vsaj enega člana, ki je zaposlen pri občini.
55. člen (pravice ponudnika)
(1) Ponudnik lahko vlogo dopolnjuje oziroma spreminja do poteka razpisnega roka. (2) Ponudnik do poteka razpisnega roka nima pravice vpogledati vloge drugih ponudnikov na istem razpisu. (3) Ponudnik lahko za isto lokacijo izvajanja dolgotrajne oskrbe na javnem razpisu vloži le eno ponudbo. (4) Ponudba, ki je prispela k organu, pristojnem za podelitev koncesije, po poteku razpisnega roka, je prepozna. (5) Do poteka razpisnega roka lahko ponudnik sodeluje v postopku le s tem, da na način, določen v razpisu in razpisni dokumentaciji, predloži ponudbo.
56. člen (pregled ponudb)
(1) Komisija za koncesije odpre prispele ponudbe v roku 30 dni po poteku roka za prijavo na javni razpis. (2) Odpiranju ponudb sme prisostvovati vsak ponudnik na javnem razpisu. (3) Za vsako ponudbo komisija za koncesije ugotovi, ali je pravočasna, ali jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, ali je ponudba podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene oblike dolgotrajne oskrbe in ali je popolna glede na besedilo javnega razpisa. (4) Ponudbo, ki ni pravočasna, ali ni popolna, ali ni podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene vrste storitve, ali je ni podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje, s sklepom zavrže organ, pristojen za podelitev koncesije. (5) O vsaki ponudbi, ki je pravočasna, jo je podal ponudnik, ki izpolnjuje predpisane pogoje in je podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene oblike dolgotrajne
33
oskrbe ter je popolna, lahko pridobi komisija za koncesije mnenja pristojnih zbornic. Zbornica mora v primeru zaprosila komisije mnenje dati v 20 dneh od prejema pisne zahteve komisije, sicer komisija za koncesije pripravi predlog podelitve koncesij brez tega mnenja. (6) Komisija za koncesije najkasneje v roku 60 dni po pridobitvi mnenj pristojnih zbornic oziroma po izteku roka iz prejšnjega odstavka opravi pregled in presojo popolnih ponudb po kriterijih in merilih, objavljenih v javnem razpisu, ter na tej podlagi in ob upoštevanju mnenj pristojnih zbornic, če sta bili dani, pripravi predlog podelitve koncesij.
57. člen (odločba)
(1) Organ, pristojen za podelitev koncesije, o vseh ponudbah za določeno krajevno območje izvajanja posamezne oblike dolgotrajne oskrbe izda eno odločbo, s katero podeli koncesijo najugodnejšemu ponudniku ali ponudnikom in določi čas trajanja koncesije v skladu z razpisom ter hkrati zavrne neuspešne ponudbe. V postopku izdaje odločbe imajo položaj stranke le tisti ponudniki, ki so predložili ponudbo za določeno krajevno območje izvajanja posamezne oblike dolgotrajne oskrbe. (2) V odločbi se določi rok po njeni vročitvi, v katerem mora izbrani ponudnik skleniti koncesijsko pogodbo. (3) Organ, ki je izdal odločbo, lahko rok iz prejšnjega odstavka in iz tretjega odstavka 50. člena tega zakona, na zahtevo koncesionarja, s posebno odločbo podaljša iz objektivnih razlogov, na katere koncesionar ni mogel vplivati. (4) Če koncesionar v roku iz prejšnjega odstavka ne predloži dokazil o izpolnjevanju vseh pogojev za izvajanje dolgotrajne oskrbe, organ, ki je izdal posebno odločbo, z odločbo odvzame koncesijo.
58. člen (pravno varstvo)
(1) Zoper odločbo o podelitvi koncesije (v nadaljnjem besedilu: odločba) ni pritožbe, možen pa je upravni spor. (2) Stranke v upravnem sporu so lahko le ponudniki, ki so bili stranke v postopku izdaje odločbe. (3) Sodišče ne more s sodbo samo odločiti o stvari. (4) Če bi odprava odločbe pomenila nesorazmerno obremenitev osebe, ki je do tedaj izvrševala koncesijsko pogodbo, sodišče odločbe ne odpravi, temveč tožniku na njegovo zahtevo prisodi odškodnino.
59. člen (ničnost koncesijske pogodbe)
(1) Če je koncesijska pogodba sklenjena z drugo osebo od tiste, kateri je bila z odločbo podeljena koncesija, je koncesijska pogodba nična. Enako velja tudi v primeru, da je koncesijska pogodba sklenjena brez izdaje odločbe.
34
(2) Koncesijska pogodba je nična tudi v primeru, da je bila odločba pravnomočno odpravljena in je bil v postopku izbire za isto koncesijo izbran drug koncesionar. (3) Ničnost iz prvega in drugega odstavka tega člena po uradni dolžnosti ugotovi organ, pristojen za podelitev koncesije.
60. člen (pogodba o koncesiji)
(1) S pogodbo o koncesiji koncedent in koncesionar uredita medsebojno koncesijsko razmerje in razmerje do upravičencev, zlasti pa:
1. obliko in obseg dolgotrajne oskrbe, ki je predmet koncesije, 2. začetek izvajanja koncesije, 3. čas, za katerega se sklene koncesijska pogodba, 4. dolžnost in način poročanja koncesionarja koncedentu, 5. obveznosti koncesionarja do upravičencev, 6. pogodbene sankcije zaradi neizvajanja ali nepravilnega izvajanja koncesije, 7. način finančnega, strokovnega in upravnega nadzora s strani koncedenta, 8. način spreminjanja koncesijske pogodbe oziroma koncesijskega razmerja, 9. prenehanje koncesijske pogodbe in njeno morebitno podaljšanje, 10. obveznosti koncesionarja ob predčasnem prenehanju pogodbe, 11. druge določbe, ki so pomembne za določitev in izvajanje storitve, ki je predmet
koncesije. (2) Koncesijska pogodba, ki ni sklenjena v pisni obliki, je nična, enako pa velja tudi za njene dopolnitve in spremembe.
61. člen (evidenca o podeljenih koncesijah)
(1) Občinski organ, pristojen za socialne zadeve, vodi evidenco o podeljenih koncesijah za izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu za svoje območje, in brezplačno ministrstvu pristojnemu za socialne zadeve v 8 dneh po vpisu v evidenco posreduje podatke o izvedenem vpisu v evidenco, enkrat letno pa brezplačno posreduje podatke o vseh podeljenih koncesijah na svojem območju. (2) V evidenci se vodijo: - zaporedna številka o podeljeni koncesiji, - ime in sedež koncesionarja, ime odgovorne osebe in pravni status koncesionarja, - krajevno območje in obseg storitve , - datum začetka izvajanja koncesije in rok trajanja koncesije. (3) Podatki, vpisani v evidenco, so javni.
62. člen (nadzor)
(1) Strokovni in upravni nadzor ter inšpekcijski nadzor nad izvajanjem storitev dolgotrajne oskrbe na podlagi koncesije se izvaja v skladu s tem zakonom in drugimi predpisi.
35
(2) Določbe tega zakona o nadzoru, ki se nanašajo na javni zavod ali pravno in fizično osebo, ki pridobi dovoljenje za izvajanje dolgotrajne oskrbe, se smiselno uporabljajo tudi za koncesionarja.
63. člen (spremenjene okoliščine)
(1) Kljub spremenjenim okoliščinam je koncesionar dolžan izvajati javno službo, ki je predmet koncesije in izpolnjevati obveznosti iz koncesijske pogodbe. (2) V primeru spremenjenih okoliščin, ki bistveno otežujejo izpolnjevanje obveznosti koncesionarja in to v takšni meri, da bi bilo kljub posebni naravi koncesijske pogodbe nepravično pogodbena tveganja prevaliti le na koncesionarja, ima koncesionar pravico zahtevati spremembo pogodbe. (3) Koncesionar ne more zahtevati spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, če bi moral ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognil ali jih premagal.
64. člen (prenos koncesije)
(1) Koncedent lahko na koncesionarjev predlog ali v sporazumu z njim prenese koncesijo na drugo osebo, ki ima koncesijo za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe, ki je predmet koncesije, in če je iz okoliščin mogoče sklepati, da bo prevzemnik koncesije izvajal storitve dolgotrajne oskrbe skladno s predpisi in sklenjeno koncesijsko pogodbo, učinkovito in v skladu z interesi upravičencev. (2) Koncedent prenese koncesijo s tem, da organ, pristojen za podelitev koncesije, novemu koncesionarju izda odločbo o podelitvi koncesije in razveljavi prejšnjo odločbo. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor. (3) Koncesija se prenese pod enakimi pogoji, kot je bila podeljena prvotnemu koncesionarju in za preostali čas trajanja koncesije. (4) Novi koncesionar sklene po vročitvi odločbe iz drugega odstavka tega člena s koncedentom novo koncesijsko pogodbo. (5) V primerih iz 67. in 69. člena tega zakona za prenos koncesije ni potreben predlog koncesionarja ali sporazum z njim.
65. člen (prenehanje koncesijske pogodbe)
(1) Če ta zakon ne določa drugače, se za prenehanje koncesijske pogodbe smiselno uporabljajo pravila obligacijskega prava. (2) Koncesionar ne sme odpovedati koncesijske pogodbe zaradi kršitev koncedenta, razen v primeru, ko koncedent ne izpolnjuje svojih obveznosti iz koncesijske pogodbe tako, da to koncesionarju onemogoča izvajanje koncesijske pogodbe.
36
(3) Koncesijsko razmerje preneha zaradi prenehanja koncesionarja, razen če koncedent v skladu s prejšnjim členom koncesijo prenese na koncesionarjevega pravnega naslednika.
66. člen (obveznosti koncesionarja po prenehanju koncesije)
(1) V primeru prenehanja koncesije, razen v primerih iz 68. in 70. člena tega zakona, mora koncesionar še naprej izvajati dejavnost, ki je predmet koncesije, pod pogoji iz koncesijske pogodbe do takrat, ko koncedent zagotovi izvajanje te dejavnosti v okviru javnega zavoda ali ko to dejavnost začne izvajati novi koncesionar, vendar največ 3 leta. (2) Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije, prevzame javni zavod ali da v skladu s tem zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije. (3) Če je zaradi koristi upravičencev, zlasti v primeru institucionalne dolgotrajne oskrbe, nujno, da javni zavod ali novi koncesionar še naprej izvaja dejavnost v istih prostorih, v katerih je dejavnost opravljal prejšnji koncesionar, je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan oddati te prostore v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za preostanek trajanja prvotne koncesije. (4) O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema. (5) Najemnina ne sme biti manjša od višine stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitev dolgotrajne oskrbe v skladu s pogodbo med koncesionarjem in Zavodom. (6) Organ, pristojen za podelitev koncesije, lahko na zahtevo najemodajalca ali najemnika odločbo o najemu spremeni, če se je bistveno spremenilo dejansko stanje, na podlagi katerega je bila odločba izdana. Če najem ni več nujen zaradi koristi upravičencev, organ odločbo razveljavi. (7) Zoper odločbo o obveznosti oddaje v najem ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
67. člen (odvzem koncesije)
(1) Organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo odvzame koncesijo:
1. če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije, ne podpiše koncesijske pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu z zakonom,
2. če koncesionar v roku, določenem v odločbi o podelitvi koncesije, ne izpolni določenih pogojev za začetek izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe, za katere je v odločbi o podelitvi koncesije določeno, da jih koncesionar izpolni po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe, pa koncedent tega roka ne podaljša v skladu s tem zakonom,
3. če koncesionar ne opravlja javne službe v skladu s predpisi ter odločbo o koncesiji, 4. če koncesionar ne ravna v skladu z odločbami, izdanimi v okviru nadzora nad
izvajanjem koncesije,
37
5. če je zaradi slabega finančnega stanja koncesionarja, visoke stopnje njegove zadolženosti, poslovanja z izgubo v daljšem obdobju, precejšnjega odstopanja finančnega stanja koncesionarja od projekcije finančnega poslovanja, ki jo je predložil v svoji ponudbi, ali iz drugih finančnih razlogov mogoče utemeljeno sklepati, da ne bo mogel ustrezno izvajati dejavnosti, ki je predmet koncesije,
6. če je zaradi zmanjšanja potreb po izvajanju storitev dolgotrajne oskrbe, ki so predmet koncesije, potrebno na določenem krajevnem območju zmanjšati obseg izvajanja javne službe, ki je predmet koncesije, pa se koncesionar in koncedent ne sporazumeta o ustrezni spremembi koncesijske pogodbe ali njeni sporazumni razvezi,
7. če Zavod odpove pogodbo izvajalcu. (2) Organ, pristojen za podelitev koncesije, pisno opozori koncesionarja na razlog za odvzem koncesije, mu določi primeren rok za odpravo kršitev, slabega finančnega stanja ali za sporazumno spremembo oziroma razvezo pogodbe, in ga opozori, da bo v nasprotnem primeru uvedel postopek odvzema koncesije. (3) Če v določenem roku koncesionar ne odpravi kršitev, slabega finančnega stanja ali v njem ne pride do sporazumne spremembe oziroma razveze pogodbe, organ, pristojen za podelitev koncesije, po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero odvzame koncesijo. (4) Zoper odločbo o odvzemu koncesije ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
68. člen (obveznost oddaje v najem)
(1) Če je koncesija prenehala zaradi odvzema ali iz drugih razlogov, ki ne dopuščajo, da bi koncesionar še naprej opravljal dejavnost, ki je predmet koncesije, pa je to dejavnost treba še naprej opravljati, mora koncedent zagotoviti, da dejavnost še naprej izvaja javni zavod ali drug koncesionar v objektih oziroma prostorih, v katerih se je izvajala do prenehanja koncesije, po potrebi pa tudi z zaposlenimi, ki so pri dotedanjem koncesionarju opravljali to dejavnost. (2) V ta namen je prejšnji koncesionar ali katerikoli lastnik teh prostorov dolžan oddati te prostore in njihovo pripadajočo opremo, potrebno za izvajanje javne službe, v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za 3 leta od prenehanja koncesije. (3) O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema. Zoper odločbo o obveznosti oddaje v najem ni pritožbe, možen pa je upravni spor. (4) Najemnina se določi v višini stroškov prostorov, ki so bili prejšnjemu koncesionarju priznani v ceni storitev dolgotrajne oskrbe v skladu s pogodbo med koncesionarjem in Zavodom. (5) Koncedent mora nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije trajno prevzame javni zavod ali da v skladu z zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije. (6) Po preteku treh let od prenehanja koncesije se glede najema uporabljajo določbe tretjega, četrtega, petega in šestega odstavka 68. člena tega zakona.
38
69. člen
(stečajni postopek) (1) Z dnem, ko po zakonu nastanejo pravne posledice začetka stečajnega postopka, uvedenega zoper koncesionarja, preneha koncesijsko razmerje po zakonu, razen, če je dolžan stečajni upravitelj v skladu z 70. členom tega zakona še izvajati koncesijo v teku stečajnega postopka. (2) Objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, ne postanejo del stečajne mase koncesionarja, ampak postanejo na podlagi koncesijske pogodbe z dnem prenehanja koncesijskega razmerja last koncedenta. O tem, kateri so objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, odloči organ koncedenta, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo v upravnem postopku. Zoper odločbo ni pritožbe, možen pa je upravni spor. Pristojni organ koncedenta lahko odloči, da objekti in oprema koncesije ostanejo del stečajne mase. (3) Če v koncesijski pogodbi ni bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta, je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati celotno vrednost objektov in naprav koncesije, zmanjšano za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja. (4) Če je bilo v koncesijski pogodbi bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta bodisi brezplačno bodisi za določeno ceno (odkupna cena), je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati tolikšen delež vrednosti objektov in opreme koncesije, kolikor je še preostalo časa od prenehanja koncesije zaradi uvedbe stečaja do poteka trajanje koncesije v primerjavi s celotnim trajanjem koncesije, povečan za odkupno ceno in zmanjšan za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja. (5) Za določitev vrednosti objektov in opreme koncesije po tem členu se uporabljajo pravila, ki veljajo za določitev vrednosti nepremičnin v postopku razlastitve. (6) O višini in roku plačila objektov in opreme koncesije odloči stečajni senat, pri čemer rok plačila ne sme biti krajši od 1 leta.
70. člen (nadaljevanje izvajanja dolgotrajne oskrbe)
(1) Stečajni upravitelj mora zagotoviti, da koncesionar izvaja koncesijo tudi v teku stečajnega postopka do takrat, ko dolgotrajno oskrbo začne opravljati druga oseba. Koncedent je dolžan stečajnemu upravitelju dati na razpolago objekte in opremo koncesije, ki so predmet izločitve iz stečajne mase. (2) Za nadaljevanje izvajanja dolgotrajne oskrbe, ki je predmet koncesije, se ne uporabljajo omejitve, ki veljajo za nadaljevanje proizvodnje in tekoče posle v stečajnem postopku. (3) Začetek stečaja nima pravnih posledic na pogodbe koncesionarja z upravičenci. Upravičenci smejo zavrniti plačilo storitev dolgotrajne oskrbe, ki so predmet koncesije, preden je storitev dolgotrajne oskrbe izvršena. (4) Objekte in opremo, ki so postali v skladu s prejšnjim členom last koncedenta, lahko koncedent proda novemu koncesionarju ali mu jih odda v najem, pri čemer se ne uporabljajo predpisi o prodaji oziroma oddaji v najem državnega premoženja oziroma premoženja
39
lokalnih skupnosti. Sredstva, dosežena s prodajo, so namenska sredstva za plačilo teh objektov in opreme v stečajno maso. (5) Če je organ, pristojen za podelitev koncesije, v skladu z drugim odstavkom 69. člena tega zakona odločil, da objekti in oprema ostanejo del stečajne mase, odloči hkrati o najemu teh prostorov v skladu z drugim, tretjim, četrtim, petim in šestim odstavkom 68. člena tega zakona.
71. člen (podrobnejša ureditev)
Minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, podrobneje uredi način podelitve koncesije in druga vprašanja koncesijskega razmerja, zlasti pa:
1. trajanje koncesije za različne oblike dolgotrajne oskrbe, ki so predmet koncesije in pogoje ter omejitve podaljšanja koncesije,
2. pogoje, ki jih mora izpolnjevati koncesionar in dokazila o njihovem izpolnjevanju, 3. možnost poznejšega izpolnjevanja določenih pogojev in način njihove izpolnitve, 4. način plačevanja koncesionarja za storitve dolgotrajne oskrbe, ki jih opravlja na
podlagi koncesije, 5. način dela komisije za koncesije, 6. način sklenitve koncesijske pogodbe in njeno podrobnejšo vsebino, 7. način finančnega in drugega poročanja koncesionarja koncedentu, 8. druga vprašanja izvajanja določb tega zakona o koncesiji javne službe na področju
dolgotrajne oskrbe. IV. 2. Izvajalci izven mreže javne službe
72. člen (izvajalci izven mreže javne službe)
(1) Dolgotrajno oskrbo izven mreže javne službe izvajajo:
1. pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za izvajanje dolgotrajne oskrbe, 2. fizične osebe, ki v skladu s tem zakonom pridobijo status osebnega pomočnika, 3. osebe, ki te storitve izvajajo kot osebno dopolnilno delo, 4. svojci upravičenca in 5. nevladne organizacije, ki imajo status društva v javnem interesu na področju
socialnega ali zdravstvenega varstva in nimajo koncesije oziroma dovoljenja za izvajanje dolgotrajne oskrbe.
(2) Posamezne storitve dolgotrajne oskrbe lahko izven mreže javne službe izvajajo izvajalci, ki na podlagi predpisov o socialnem varstvu oziroma zdravstveni dejavnosti opravljajo dejavnost izven mreže javne službe.
73. člen
(programi usposabljanja)
(1) Nepoklicni izvajalci iz 2., 3. in 5. točke prejšnjega člena so dolžni pred začetkom izvajanja dolgotrajne oskrbe in med izvajanjem opraviti programe usposabljanja v skladu s tem zakonom.
40
(2) Programe usposabljanja in njihovo pogostost v sodelovanju določita in izvajata pristojni zbornici. Programe potrdi nacionalni strokovni svet. (3) Programe usposabljanja financira Zavod ter je za nepoklicnega izvajalca dolgotrajne oskrbe, ki se ga je dolžan udeležiti, brezplačen.
74. člen (cena storitev pri izvajalcih izven mreže javne službe)
(1) Poklicni izvajalci izven mreže javne službe oblikujejo ceno storitev v skladu z metodologijo, ki jo določita pristojna ministra, pri čemer se upoštevajo elementi iz 143. člena tega zakona. Cena storitve ne sem presegati ena in pol - kratnika povprečne cene storitve pri izvajalcu v mreži javne službe. (2) Nepoklicni izvajalci ne oblikujejo cen storitev, ki jih izvajajo, in storitev ne zaračunavajo. IV. 2. a. Izvajanje dolgotrajne oskrbe na podlagi dovoljenja
75. člen (podelitev dovoljenja za izvajanje dolgotrajne oskrbe)
Dovoljenje za izvajanje dolgotrajne oskrbe podeli minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje.
76. člen (pogoji za podelitev dovoljenja za izvajanje dolgotrajne oskrbe)
(1) Dovoljenje za izvajanje dolgotrajne oskrbe (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje) pridobi fizična oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
1. ni v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, 2. ima najmanj tri leta delovnih izkušenj na področju dolgotrajne oskrbe, 3. ima opravljen strokovni izpit po tem zakonu, 4. ji ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano opravljanje poklica, 5. ima zagotovljene prostore, opremo in kadre, kot to določa podzakonski akt iz četrtega
odstavka 40. člena tega zakona, 6. ceno storitev oblikuje v skladu z metodologijo iz 143. člena tega zakona.
(2) Pogoj iz 1. točke prejšnjega odstavka mora biti izpolnjen pred vpisom v evidenco iz četrtega odstavka 153. člena tega zakona. (3) Dovoljenje pridobi pravna oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:
1. ji ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe ali zdravstvenih storitev znotraj le te,
2. ima strokovnega vodjo, ki izpolnjuje pogoje iz 2., 3. in 4. točke prvega odstavka tega člena,
3. izpolnjuje pogoje iz 5. in 6. točke prvega odstavka tega člena. (4) Tuja fizična ali pravna oseba lahko ob pogoju vzajemnosti pridobi dovoljenje, če:
41
1. izkaže, da v državi, katere državljan je oziroma kjer ima sedež, izpolnjuje pogoje za izvajalca dolgotrajne oskrbe,
2. z ustrezno listino izkaže, da ji ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano opravljanje poklica oziroma da ji ni s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe ali zdravstvenih storitev znotraj le te.
77. člen (vloga)
(1) Postopek za podelitev dovoljenja (v nadaljnjem besedilu: postopek) se začne na vlogo stranke, kateri morajo biti priložena dokazila o izpolnjevanju pogojev v skladu s tem zakonom. (2) Vloga se vloži na ministrstvu, pristojnem za socialne zadeve.
78. člen (komisija za dovoljenje)
(1) Izpolnjevanje pogojev za podelitev dovoljenja ugotavlja najmanj tričlanska strokovna komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje (v nadaljnjem besedilu: komisija za dovoljenje), ki se sestaja najmanj enkrat mesečno. (2) Pristojni ministrstvi morata imeti v komisiji za dovoljenje vsako vsaj po enega člana, ki je zaposlen pri navedenih ministrstvih, občina pa vsaj enega člana, ki je zaposlen pri občini.
79. člen (odločba)
(1) Če komisija za dovoljenje ugotovi, da vlagatelj izpolnjuje vse določene pogoje, in je pridobil soglasje k ceni, minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, v roku 8 dni od pridobitve soglasja k ceni izda odločbo, s katero se vlagatelju podeli dovoljenje in se ga vpiše v evidenco iz četrtega odstavka 152. člena tega zakona. (2) Če vlagatelj še nima izdanega uporabnega dovoljenja, če še nima izbranih vseh neposrednih izvajalcev oziroma če še ni pridobil soglasja k ceni, minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, izda vlagatelju odločbo o podelitvi dovoljenja. Ko vlagatelj predloži dokazila o izpolnjevanju tudi teh pogojev za izvajanje dolgotrajne oskrbe, minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, izda odločbo o vpisu v evidenco iz četrtega odstavka 152. člena tega zakona. Rok, v katerem mora vlagatelj predložiti zahtevana dokazila, se določi v odločbi, s katero je bilo podeljeno dovoljenje. (3) Če vlagatelj v roku iz prejšnjega odstavka ne predloži uporabnega dovoljenja oziroma zahtevanih dokazil, se postopek ustavi, odločba o podelitvi dovoljenja pa odpravi. (4) Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka ni pritožbe, možen pa je upravni spor.
42
80. člen (začetek izvajanja dolgotrajne oskrbe)
Pravna oziroma fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje 76. člena tega zakona, lahko začne izvajati dolgotrajno oskrbo z dnem vpisa v. evidenco iz četrtega odstavka 152. člena tega zakona.
81. člen (spremenjene okoliščine)
(1) Izvajalec mora ves čas izpolnjevati vse pogoje za izvajanje dolgotrajne oskrbe. (2) Izvajalec je dolžan ministrstvu, pristojnemu za socialne zadeve, predhodno pisno sporočiti vsa predvidena dejstva in okoliščine, ki bi utegnila vplivati na izvajanje dolgotrajne oskrbe. V primeru, da spremembe vplivajo na vsebino izvajanja dolgotrajne oskrbe, mora komisija za dovoljenje ponovno ugotavljati izpolnjevanje pogojev za izvajanje dolgotrajne oskrbe, pri čemer smiselno uporablja določbe tega zakona.
82. člen (odprava oziroma razveljavitev odločbe o podelitvi dovoljenja ter izbris iz registra)
(1) V primeru, ko je bilo podeljeno dovoljenje, vlagatelj pa še ni bil vpisan v evidenco, se odločba o podelitvi dovoljenja poleg primera iz tretjega odstavka 79. člena tega zakona odpravi tudi, če pravna oziroma fizična oseba ne izpolnjuje več drugih predpisanih pogojev, ki so podlaga za izdajo odločbe o podelitvi dovoljenja. (2) V primeru, ko je bil izvajalec vpisan v evidenco in ne izpolnjuje več pogojev, ki so bili podlaga za vpis, oziroma v enem letu po vpisu v evidenco ne začne izvajati dolgotrajne oskrbe, se odločba iz prvega odstavka oziroma iz drugega stavka drugega odstavka 79. člena tega zakona razveljavi. Z odločbo o razveljavitvi se hkrati odloči tudi o izbrisu izvajalca iz evidence. (3) Odločbo o odpravi oziroma razveljavitvi iz prejšnjih dveh odstavkov izda minister, pristojen za socialne zadeve v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje. (4) Postopek za odpravo oziroma razveljavitev odločb iz prvega in drugega odstavka tega člena začne komisija za dovoljenje na predlog stranke, Socialne inšpekcije ali po uradni dolžnosti. (5) Če izvajalec dolgotrajne oskrbe umre oziroma preneha, ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, po uradni dolžnosti z odločbo izbriše izvajalca iz registra. IV. 2. b. Osebni pomočnik
83. člen (osebni pomočnik)
(1) Zavarovana oseba, ki glede na kriterije za opredelitev vsebin iz drugega odstavka 27.
člena tega zakona potrebuje pomoč pri opravljanju vseh temeljnih dnevnih opravilih iz prvega odstavka 12. člena tega zakona, lahko zbere osebnega pomočnika. V tem
43
primeru nima pravice do denarnega nadomestila, ima pa pravico do prilagoditve stanovanja in do pripomočkov ter pravico do zdravstvenih storitev iz 9., 10., 11., 12., 13., 14., 15. in 16. točke drugega odstavka 12. člena tega zakona in do storitev rehabilitacije iz 14. člena tega zakona, za katere se osebni pomočnik s programi usposabljanja ne more usposobiti.
(2) Osebni pomočnik je fizična oseba, za katero komisija iz 110. člena tega zakona ugotovi,
da upravičencu lahko nudi pomoč, ki jo potrebuje, ima opravljen poseben program usposabljanja in izpolnjuje druge pogoje, ki jih določa ta zakon.
(3) Osebni pomočnik ni dolžan kriti materialnih stroškov za življenje upravičenca. (4) Osebni pomočnik je lahko le oseba, ki se je z namenom, da bi postala osebni pomočnik,
odjavila iz evidence brezposelnih oseb ali je zapustila trg dela. Osebni pomočnik je lahko tudi oseba, ki je v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri delodajalcu.
(5) Šteje se, da je oseba zapustila trg dela, če je z namenom, da bi postala osebni
pomočnik, opustila zaposlitev s tem, da je odpovedala pogodbo o zaposlitvi s polnim delovnim časom ali pa je zaradi tega namena sklenila le delovno razmerje s krajšim delovnim časom od polnega delovnega časa pri istem oziroma drugem delodajalcu, ali pa, če je samostojni podjetnik posameznik prenehal ali družba z enim družbenikom (enoosebna družba), ki ne zaposluje drugih oseb, prenehala opravljati dejavnost, kar dokazuje s potrdilom o izbrisu iz poslovnega oziroma sodnega registra.
(6) Odpoved pogodbe o zaposlitvi ali odjava iz evidence brezposelnih oseb z namenom biti
osebni pomočnik ne pomeni krivdnega izključitvenega razloga za pridobitev pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti.
(7) Izpolnjevanje pogojev za osebnega pomočnika po tem zakonu ugotavlja Zavod z odločbo
iz prvega odstavka 86. člena tega zakona, na podlagi katere osebnega pomočnika vpiše v evidenco osebnih pomočnikov.
(8) Osebni pomočnik se pod pogoji, določenimi s predpisi s področij obveznega
zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in za starševsko varstvo vključi v obvezno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in zavarovanje za starševsko varstvo. Osebni pomočnik je vključen tudi v obvezno zavarovanje.
84. člen (vloga za izbiro osebnega pomočnika)
(1) Kadar zavarovana oseba uveljavlja pravico do izbire osebnega pomočnika, mora v vlogi
iz 107. člena tega zakona navesti tudi podatke o imenu in priimku ter prebivališču osebe, ki jo želi za osebnega pomočnika.
(2) Vlogi mora zavarovana oseba priložiti izjavo izbranega osebnega pomočnika, da želi
zavarovani osebi nuditi pomoč, ki jo potrebuje, in da bo zapustil trg dela oziroma da se bo odjavil iz evidence brezposelnih oseb ter ali želi uveljaviti pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek.
(3) Izjava mora vsebovati naslednje osebne podatke osebnega pomočnika:
44
1. ime in priimek, 2. davčno številko, 3. podatke o stalnem prebivališču (v primeru tujega državljanstva tudi podatke o
izdanem dovoljenju za prebivanje v Republiki Sloveniji), 4. podatke o transakcijskem računu (številka transakcijskega računa, naziv banke, kje je
račun odprt). (4) Zavarovana oseba in osebni pomočnik lahko skleneta dogovor, v katerem podrobneje
določita način, vrsto in obseg pomoči, ki jo bo osebni pomočnik nudil zavarovani osebi. V primeru sklenjenega dogovora mora biti vlogi priložen tudi ta dogovor.
85. člen (mnenje izvajalca)
Če je zavarovana oseba pred uveljavljanjem pravice do osebnega pomočnika v zavodskem varstvu, mora Zavod pred odločitvijo o pravici do osebnega pomočnika pridobiti tudi mnenje zavoda v katerem je nameščena, o njenem psihofizičnem stanju, ki ga mora z vso dokumentacijo, s katero razpolaga, posredovati komisiji iz 110. člena tega zakona.
86. člen (izdaja odločbe)
(1) Zavod na podlagi mnenja komisije I. stopnje iz 110. člena tega zakona izda odločbo, s katero ugotovi, da bo zavarovani osebi dolgotrajno oskrbo, ki jo potrebuje, nudil izbrani osebni pomočnik, in hkrati odloči o pravici osebnega pomočnika iz 83. člena tega zakona. (2) Zavod ugodi izbiri zavarovane osebe, če:
1. gre za upravičenca iz prvega odstavka 83. člena tega zakona, 2. izbrani pomočnik izpolnjuje pogoje po tem zakonu.
87. člen (pravice osebnega pomočnika)
Osebni pomočnik ima naslednje pravice:
1. pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek, 2. pravico do počitka, 3. pravico do vključitve v socialna zavarovanja.
88. člen (delno plačilo za izgubljeni dohodek)
(1) Osebni pomočnik ima pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek v višini 1,2 minimalne plače. (2) Osebni pomočnik ima ne glede na prejšnji odstavek pravico le do sorazmernega dela plačila za izgubljeni dohodek:
1. v primeru dela s krajšim delovnim časom od polnega, pri čemer se sorazmernost presoja glede na razmerje med trajanjem polnega in krajšega delovnega časa,
45
2. ko je upravičenec vključen v program oziroma izvajanje storitve iz 3., 4., 5., 6. in 7. točke prvega odstavka 17. člena tega zakona v trajanju najmanj 4 ure in največ 8 ur na dan, pri čemer se sorazmernost presoja glede na razmerje med trajanjem dneva in programa oziroma izvajanja storitve.
(3) Osebnemu pomočniku pripada pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, kateri je priložena izjava iz drugega odstavka 84. člena tega zakona. Če je izbrani osebni pomočnik zapustil trg dela ali se odjavil iz evidence brezposelnih oseb kasneje, mu pravica iz prejšnjega odstavka pripada s prvim naslednjim dnem po dnevu, ko je zapustil trg dela oziroma se odjavil iz evidence brezposelnih oseb. Delno plačilo za izgubljeni dohodek se usklajuje na podlagi zakona, ki ureja usklajevanje transferjev posameznikom. (4) Osebni pomočnik ima v času počitka po 90. členu tega zakona in v primeru začasne nezmožnosti zaradi zdravstvenih razlogov po drugem odstavku 92. člena tega zakona v trajanju do 30 dni pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek v nespremenjeni višini.
89. člen (naloge osebnega pomočnika)
(1) Osebni pomočnik upravičencu nudi pomoč v skladu z individualnim načrtom oziroma dogovorom iz četrtega odstavka 84. člena tega zakona, zlasti pa:
1. nudi storitve, namenjene pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, 2. nudi storitve, namenjene pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil iz 13.
člena tega zakona, 3. nudi pomoč pri izvajanju storitev rehabilitacije iz 1. točke drugega odstavka 14. člena
tega zakona, 4. nudi spremstvo in udejstvovanje v različnih socialnih in družbenih aktivnostih
(kulturne, športne, verske, izobraževalne), 5. omogoča, da zakonit zastopnik, če ga upravičenec ima, opravlja svoje naloge.
(2) Osebni pomočnik mora v primeru iz prvega odstavka 32. člena tega zakona, ko je stacionarno zdravljenje oziroma rehabilitacija upravičenca daljša od 30 dni, v okviru svojih usposobljenosti in v dogovoru z izvajalcem dolgotrajne oskrbe, kamor ga napoti koordinator dolgotrajne oskrbe, nuditi pomoč v okviru storitev iz 12. in 13. člena tega zakona drugemu upravičencu, vendar največ v obsegu pomoči, ki jo je zagotavljal upravičencu, ki ga je izbral za osebnega pomočnika, in ne več kot 40 ur na teden. Če osebni pomočnik odkloni nudenje pomoči, izgubi pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek do takrat, ko zopet začne izvajati naloge osebnega pomočnika. (3) Osebni pomočnik se mora udeleževati programov usposabljanja iz 73. člena tega zakona.
90. člen (pravica do počitka osebnega pomočnika)
(1) Osebni pomočnik ima v času nudenja pomoči pravico do počitka v trajanju 20 dni v koledarskem letu, ki jo lahko izkoristi v najmanj 6 - dnevnih nepretrganih delih po predhodnem dogovoru z upravičencem in koordinatorjem dolgotrajne oskrbe.
46
(2) V času počitka osebnega pomočnika ima upravičenec pravico do institucionalne dolgotrajne oskrbe, ki jo organizira koordinator dolgotrajne oskrbe, in se v skladu z 31. členom tega zakona financira iz obveznega zavarovanja.
91. člen (spremljanje osebnega pomočnika)
(1) Koordinator dolgotrajne oskrbe ves čas spremlja, ali osebni pomočnik upravičencu zagotavlja ustrezno pomoč. Upravičenec lahko kadarkoli seznanja koordinatorja za dolgotrajno oskrbo oziroma Zavod z delom osebnega pomočnika. (2) Osebni pomočnik je dolžan koordinatorju za dolgotrajno oskrbo najmanj enkrat letno poročati o izvajanju pomoči upravičencu. Koordinator dolgotrajne oskrbe mora s poročilom osebnega pomočnika seznaniti upravičenca, ki k poročilu lahko poda svoje mnenje. (3) Koordinator dolgotrajne oskrbe pripravi o delu osebnega pomočnika letno poročilo, ki vsebuje tudi obvestila oziroma mnenja upravičenca iz prvega in drugega odstavka tega člena in poročila osebnega pomočnika iz drugega odstavka tega člena.
92. člen (spremenjene okoliščine)
(1) V primeru spremenjenih okoliščin, ki onemogočajo izvajanje pomoči, mora osebni pomočnik nemudoma obvestiti koordinatorja dolgotrajne oskrbe. Koordinator dolgotrajne oskrbe o spremenjenih okoliščinah pridobi tudi mnenje upravičenca. (2) V primeru spremenjenih okoliščin, zaradi katerih je osebni pomočnik zaradi zdravstvenega stanja začasno do 30 dni nezmožen zagotavljati pomoč, kar ugotovi osebni zdravnik osebnega pomočnika, je koordinator dolžan zagotoviti drugo primerno obliko dolgotrajne oskrbe upravičencu. (3) V primeru spremenjenih okoliščin, zaradi katerih je osebni pomočnik zaradi zdravstvenega stanja več kot 30 dni nezmožen zagotavljati pomoč, kar ob smiselni uporabi predpisov, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje, ugotovi komisija Zavoda, ali zaradi drugih okoliščin, ki onemogočajo nadaljnje izvajanje pomoči, ali če koordinator dolgotrajne oskrbe podvomi v ustreznost pomoči osebnega pomočnika, celotno dokumentacijo odstopi komisiji I.stopnje iz 110. člena tega zakona, ki mora novo mnenje v skladu s tem zakonom podati najkasneje v roku 15 dni od prejema dokumentacije. (4) Če komisija iz prejšnjega odstavka ugotovi, da upravičencu ni zagotovljena ustrezna pomoč, se uporabijo določbe 93. člena tega zakona.
93. člen (prenehanje opravljanja nalog osebnega pomočnika)
(1) Osebni pomočnik preneha opravljati svoje naloge:
1. na željo upravičenca, 2. na lastno željo, 3. zaradi spremenjenih potreb upravičenca, 4. zaradi spremenjenih okoliščin na strani osebnega pomočnika iz prejšnjega člena, ki
niso razlog za prenehanje opravljanja nalog po 5. točki tega odstavka,
47
5. zaradi izvajanja dolžnosti in nalog v nasprotju z določbami tega zakona, 6. s smrtjo upravičenca.
(2) V primeru prenehanja opravljanja nalog osebnega pomočnika po 1., 2., 3., 4. in 5. točki prejšnjega odstavka Zavod izda odločbo. (3) Osebni pomočnik izgubi z dnem dokončnosti odločbe iz prejšnjega odstavka pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. (4) V primeru prenehanja opravljanja nalog osebnega pomočnika po 6. točki prvega odstavka tega člena osebni pomočnik obdrži pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek še 1 mesec po smrti upravičenca.
94. člen (pravica upravičenca po prenehanju opravljanja nalog osebnega pomočnika)
(1) V primeru prenehanja opravljanja nalog osebnega pomočnika po prejšnjem členu, ima upravičenec pravico do nove izbire osebnega pomočnika ali pravico do dolgotrajne oskrbe v obliki celodnevnega institucionalnega varstva oziroma do drugih pravic dolgotrajne oskrbe v skladu s tem zakonom. (2) V primeru, da se upravičenec želi vrniti k izvajalcu institucionalne dolgotrajne oskrbe, v katerem je bival pred uveljavljanjem pravice do pravice do osebnega pomočnika, ima prednost pri sprejemu k temu izvajalcu.
95. člen (pravice in obveznosti osebnega pomočnika po prenehanju opravljanja nalog osebnega
pomočnika)
(1) V primeru prenehanja opravljanja nalog osebnega pomočnika po 1., 3. in 4. točki prvega odstavka 93. člena tega zakona ima osebni pomočnik pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o zaposlitvi brez njegove krivde. (2) V primeru, ko osebni pomočnik upravičencu ne želi več nuditi pomoči, mora upravičencu nuditi pomoč, ki jo ta potrebuje, dokler mu ni zagotovljena druga oblika dolgotrajne oskrbe. Tudi v tem primeru ima osebni pomočnik pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o zaposlitvi brez njegove krivde. (3) Če osebni pomočnik upravičencu ne nudi pomoči, dokler mu ni zagotovljena druga oblika dolgotrajne oskrbe, se pri uveljavljanju pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje, kot da je osebnemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga. (4) V primeru prenehanja pravic osebnega pomočnika zaradi izvajanja dolžnosti in nalog v nasprotju z določbami tega zakona mora koordinator dolgotrajne oskrbe do uveljavitve pravice upravičenca iz prejšnjega člena čim prej urediti začasno drugo pomoč. V tem primeru se pri uveljavljanju pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot da je osebnemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga. (5) Osebni pomočnik se mora zaradi uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti po tem zakonu prijaviti pri pristojni enoti Zavoda Republike Slovenije za
48
zaposlovanje v 30 dneh od dokončnosti odločbe iz drugega odstavka 93. člena tega zakona oziroma od poteka roka iz četrtega odstavka 93. člena tega zakona.
96. člen (pravica do pritožbe)
(1) Zoper odločbo Zavoda, s katero zavarovani osebi ni ugodena izbira določene osebe za osebnega pomočnika, ima zavarovana oseba v roku 5 dni pravico do pritožbe. (2) Zoper odločbo o izgubi pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek v primeru iz drugega odstavka 92. člena tega zakona, in odločbo iz prvega odstavka 86. člena tega zakona v delu, ki se nanaša na odločitev o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek, se lahko v roku iz prejšnjega odstavka pritoži tudi izbrani osebni pomočnik. Upravičenec oziroma izbrani osebni pomočnik se v istem roku lahko pritožita tudi zoper odločbo, izdano na podlagi 3., 4. in 5. točke prvega odstavka 95. člena tega zakona. (3) Pritožba zoper odločbo iz prvega in drugega odstavka tega člena ne zadrži izvršitve. (4) V postopku na drugi stopnji pritožbeni organ Zavoda odloči na podlagi mnenja komisije II. stopnje iz 110. člena tega zakona.
97. člen (nadzor)
Določbe tega zakona o nadzoru se uporabljajo tudi za nadzor v zvezi z uveljavljanjem in izvajanjem pravice do izbire osebnega pomočnika. IV. 2.c. Drugi nepoklicni izvajalci
98. člen
(drugi nepoklicni izvajalci dolgotrajne oskrbe) (1) Nepoklicni izvajalci, ki dolgotrajno oskrbo na domu izvajajo kot osebno dopolnilno delo, morajo za opravljanje storitev imeti opravljen program usposabljanja iz 73. člena tega zakona, ki je prilagojen potrebam upravičenca in sposobnostim izvajalca, če je tako določeno v individualnem načrtu. (2) Svojci upravičenca lahko izvajajo storitev dolgotrajne oskrbe v skladu z individualnim načrtom. Pred in med opravljanjem storitev so upravičeni do storitev svetovanja in učenja. (3) Osebe, ki dolgotrajno oskrbo izvajajo v okviru nevladne organizacije, ki nima koncesije oziroma dovoljenja za izvajanje dolgotrajne oskrbe, morajo za opravljanje storitev imeti opravljen program usposabljanja iz 73. člena tega zakona. (4) Koordinator dolgotrajne oskrbe ves čas spremlja ali nepoklicni izvajalci, ki dolgotrajno oskrbo na domu izvajajo kot osebno dopolnilno delo, svojci in nevladne organizacije, ki nimajo koncesije oziroma dovoljenja za izvajanje dolgotrajne oskrbe, upravičencu zagotavljajo ustrezno pomoč.
49
(5) V primeru spremenjenih okoliščin, ki onemogočajo izvajanje pomoči, morajo izvajalci iz prejšnjega odstavka nemudoma obvestiti koordinatorja dolgotrajne oskrbe.
IV. 3. Prostovoljci
99. člen (vključevanje v izvajanje)
(1) Prostovoljci se v izvajanje dolgotrajne oskrbe lahko vključujejo v okviru izvajalca ali samostojno na željo upravičenca, in sicer v mreži javne službe ali izven nje. (2) Če se prostovoljec v izvajanje dolgotrajne oskrbe vključi, ko storitve izvaja poklicni izvajalec, je dolžan upoštevati pravila delovanja izvajalca.
100. člen (usposabljanje prostovoljcev)
Prostovoljci so se dolžni udeleževati programov usposabljanja, ki jih v sodelovanju določita in izvajata pristojni zbornici in ki jih financira Zavod.
101. člen (pravice in obveznosti prostovoljcev)
Prostovoljci uresničujejo ostale pravice in obveznosti skladno z zakonom, ki ureja prostovoljstvo.
V. POSTOPKI IN NAČIN URESNIČEVANJA PRAVIC IZ OBVEZNEGA ZAVAROVANJA ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO
102. člen (dolžnost Zavoda)
(1) Zavod nudi zavarovani osebi informacije, po potrebi pa tudi svetovanje in pomoč pri pripravi vloge in uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja. (2) Naloge svetovanja in pomoči opravljajo koordinatorji dolgotrajne oskrbe.
103. člen (koordinator dolgotrajne oskrbe)
(1) Koordinator dolgotrajne oskrbe izvaja naloge koordinacije oziroma organizacije dolgotrajne oskrbe v skladu s tem zakonom in sodeluje pri delu komisije iz 110. člena tega zakona. (2) Naloge in pristojnosti koordinatorja dolgotrajne oskrbe so:
50
1. pomoč zavarovani osebi pri zagotovitvi ustrezne zdravstvene in socialne oskrbe v prehodnem obdobju v sodelovanju s pristojnimi socialnimi službami v bolnišnici ali pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe,
2. pomoč zavarovani osebi pri zagotovitvi ustrezne zdravstvene in socialne oskrbe v prehodnem obdobju, v sodelovanju s pristojnimi socialnimi službami v bolnišnici oziroma pri izvajalcih dolgotrajne oskrbe,
3. pomoč pri pripravi vloge oziroma pregled vloge, 4. seznanitev zavarovane osebe z možnostmi dolgotrajne oskrbe, 5. vključevanje zavarovane osebe v pripravo individualnega načrta, 6. priprava predloga individualnega načrta dolgotrajne oskrbe v sodelovanju z
zavarovano osebo in drugimi v skladu z določbami tega zakona, 7. na predlog upravičenca pomoč pri iskanju izvajalca in uskladitev izvedbenega načrta
dolgotrajne oskrbe med njim in izvajalci, 8. dajanje pobud in predlogov za ponovne ocene uporabnikov glede na spremenjeno
stanje in potrebe po dolgotrajni oskrbi, 9. druge naloge v skladu s tem zakonom in splošnimi akti Zavoda.
(3) Naloge koordinatorja iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka v primeru potrebe po dolgotrajni oskrbi po odpustu iz bolnišnice izvajajo pristojne službe bolnišnic. (4) Koordinator dolgotrajne oskrbe mora imeti znanja in delovne izkušnje s področja dolgotrajne oskrbe, ki jih podrobneje določita pristojna ministra. (5) Koordinatorji so zaposleni pri Zavodu. Mreža koordinatorjev mora omogočati enakomerno teritorialno pokritost in enako dostopnost in jo določi Zavod.
104. člen
(postopek in zbiranje podatkov) (1) Pri odločanju o pravicah iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo Zavod odloča po splošnem upravnem postopku, če ta zakon ne določa drugače. (2) Zavod je dolžan postopek voditi hitro in si po uradni dolžnosti pridobiti podatke, ki jih potrebuje za sprejem odločitve in jih ni po tem zakonu dolžna preložiti stranka sama. Občutljive podatke Zavod pridobi iz uradni evidenc le po predhodnem soglasju posameznika, na katerega se nanašajo.
105. člen (začetek postopka)
(1) Vlogo za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja (v nadaljnjem besedilu: vloga) vloži zavarovana oseba ali njen zakoniti zastopnik neposredno na pristojni območni enoti Zavoda ali pošlje po pošti na obrazcu, ki ga s splošnim aktom določi Zavod v soglasju s pristojnima ministroma. (2) Če zavarovana oseba zaradi zdravstvenega stanja ni zmožna vložiti vloge, jo lahko vložijo njeni svojci ali pristojni center za socialno delo. V primeru, ko je zavarovana oseba, ki zaradi zdravstvenega stanja ni zmožna vložiti vloge in nima svojcev, sprejeta v bolnišnico in bo po odpustu potrebovala dolgotrajno oskrbo, lahko vlogo vloži tudi pristojna služba bolnišnice.
51
(3) Pobudo za vložitev vloge lahko pri pristojnemu centru za socialno delo podajo tudi izbrani osebni zdravnik in drugi organi ter zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo potrebo po dolgotrajni oskrbi zavarovane osebe. (5) Postopek za pridobitev pravic začne teči z dnem, ko je vloga popolna.
106. člen (soglasje zavarovane osebe)
(1) V primeru, ko vloge ne vloži zavarovana oseba ali njen zakonit zastopnik, je pred začetkom priprave individualnega načrta dolgotrajne oskrbe potrebno pridobiti soglasje zavarovane osebe. (2) Če soglasja iz prejšnjega odstavka ni mogoče pridobiti, ker teče postopek odvzema poslovne sposobnosti zavarovani osebi, center za socialno delo zavarovani osebi postavi skrbnika za poseben primer, ki varuje interese zavarovane osebe v času izvajanja dolgotrajne oskrbe in je pristojen za podajo soglasja.
107. člen (vloga)
(1) Vloga mora vsebovati :
1. osebne podatke (ime in priimek, datum in kraj rojstva, naslov stalnega in začasnega bivališča) zavarovane osebe,
2. opis zdravstvenega stanja zavarovane osebe in drugih razlogov za dolgotrajno oskrbo,
3. podatke o obliki dolgotrajne oskrbe in storitvah oziroma drugih pravicah, za katere zavarovana oseba meni, da jih potrebuje,
4. predlog zavarovane osebe glede uveljavljanja pravic iz 26. člena tega zakona, 5. predlog o storitvah dolgotrajne oskrbe, ki jih lahko oziroma jih bodo zavarovani osebi
nudili svojci ali druge osebe, 6. podatke o stanovanjskih pogojih, v katerih se bo izvajala storitev, če naj bi se izvajala
dolgotrajna oskrba na domu. (2) Vlogi mora biti priloženo mnenje o zdravstvenem stanju zavarovane osebe, ki ga poda
izbrani osebni zdravnik ali lečeči zdravnik v bolnišnici, na obrazcu, ki ga določi Zavod.
108. člen (priprava individualnega načrta dolgotrajne oskrbe)
(1) Zavod takoj po vložitvi vloge določi koordinatorja za dolgotrajno oskrbo. Na podlagi zbranih podatkov koordinator dolgotrajne oskrbe izdela predlog individualnega načrta dolgotrajne oskrbe. Pri tem sodeluje z zavarovano osebo, njenimi svojci, posameznimi člani komisije I. stopnje iz 110. člena tega zakona in drugimi ustreznimi službami. (2) Predlog individualnega načrta dolgotrajne oskrbe koordinator predstavi komisiji I. stopnje iz 110. člena tega zakona.
109. člen (individualni načrt dolgotrajne oskrbe)
52
(1) Individualni načrt dolgotrajne oskrbe (v nadaljnjem besedilu: individualni načrt) je upravičencu prilagojen načrt storitev in drugih pravic po tem zakonu. (2) Individualni načrt vsebuje:
1. oceno potreb upravičenca glede na kriterije iz 27. člena tega zakona, 2. potrebne storitve dolgotrajne oskrbe po tem zakonu in njihov obseg 3. obliko dolgotrajne oskrbe, 4. vrsto in obseg drugih pravic iz 26. člena tega zakona, 5. priznano ceno paketa storitev in vrednost drugih pravic, 6. podatke o izvajalcu, ki ga izbere zavarovana oseba, ki bo pripravil izvedbeni načrt,
kadar storitve dolgotrajne oskrbe uveljavlja pri izvajalcu dolgotrajne oskrbe v mreži javne službe,
7. podatke o morebiti izbranem nepoklicnem izvajalcu, 8. osnovne veščine za izvajanje dolgotrajne oskrbe v primeru izbire nepoklicnega
izvajalca, 9. in druge podatke, potrebne za odločitev o pravicah iz obveznega zavarovanja in
izvajanje dolgotrajne oskrbe, ki jih določi Zavod.
(3) Predlog Individualnega načrta se pripravi na podlagi opredelitve zavarovane osebe o tem, ali želi dolgotrajno oskrbo v obliki institucionalnega varstva, v obliki dolgotrajne oskrbe na domu, v kombinirani obliki ali izbere osebnega pomočnika ali denarno nadomestilo. (4) Obliko in strukturo individualnega načrta določi Zavod na predlog nacionalnega strokovnega sveta. (5) V primeru, ko koordinator sam ne more pripraviti ocene potreb zavarovane osebe iz 1. točke drugega odstavka tega člena, lahko za to na podlagi pisno obrazloženega zaprosila pridobi tudi mnenje drugih strokovnjakov (zdravstvene, psihološke, ……stroke). (6) Če koordinator oceni, da vlagatelj glede na kriterije iz 27. člena tega zakona ne potrebuje storitev dolgotrajne oskrbe v obsegu, ki ga zagotavlja obvezno zavarovanje, vsebuje individualni načrt le oceno potreb iz 1. točke drugega odstavka tega člena.
110. člen (komisija dolgotrajne oskrbe)
(1) Komisije dolgotrajne oskrbe I. in II. stopnje (v nadaljnjem besedilu: komisija I. in komisija II. stopnje) imenuje Zavod. Sestavljajo jih strokovnjaki s področja socialnega varstva, zdravstvene nege in splošne ali družinske medicine, po potrebi pa tudi zdravstvene in druge rehabilitacije, zdravnik specialist s posameznega področja, strokovnjak gradbene stroke in drugi poznavalci področja dolgotrajne oskrbe. Sestavo komisij podrobneje določi Zavod. (2) Komisije iz prejšnjega odstavka so izvedenski organi Zavoda. (3) Komisije pri svojem delu sodelujejo z zavarovano osebo in njenimi svojci. (4) Član komisije, ki je podala mnenje na II. stopnji, ne morejo biti osebe, ki je v isti zadevi sodelovala v postopku na prvi stopnji.
111. člen
53
(naloge komisije I. in II. stopnje) (1) Naloge komisije I. in II. stopnje so:
1. da na podlagi predloga koordinatorja, izvidov in ugotovitev izbranega osebnega zdravnika zavarovane osebe, bolnišničnega zdravljenja in specialistov ugotovi, ali je bila pri zavarovani osebi opravljena medicinska rehabilitacija ali psihosocialna rehabilitacija, ki bi lahko prispevala k zmanjšanju potrebe po dolgotrajni oskrbi,
2. da na podlagi dokumentacije in po potrebi razgovora z zavarovano osebo in svojci ter ogleda bivalnih prostorov ugotovi ustreznost ocene potreb in ali so predlagana oblika in obseg dolgotrajne oskrbe ter druge vsebine individualnega načrta ustrezne glede na potrebe in želje zavarovane osebe in bivalne razmere, v katerih se bo dolgotrajna oskrba izvajala,
3. da ugotovi, do katerih pripomočkov po tem zakonu je zavarovana oseba upravičena, 4. da ugotovi, ali izbrani nepoklicni izvajalci zavarovani osebi lahko nudijo potrebno
pomoč in ali izpolnjujejo s tem zakonom določene pogoje za izvajanje dolgotrajne oskrbe.
(2) Komisija I. oziroma II. stopnje na podlagi ugotovitev iz prejšnjega odstavka izda mnenje s katerim potrdi ali spremeni oziroma dopolni individualni načrt. (3) Če je pri zavarovani osebi predvideno podaljšano bolnišnično zdravljenje ali neakutna bolnišnična obravnava ali ta še ni zaključena, lahko komisija I. oziroma II. stopnje odloži obravnavo individualnega načrta do zaključka podaljšanega bolnišničnega zdravljenja ali neakutne bolnišnične obravnave. (4) Če je pri zavarovani osebi priznana pravica do medicinske ali psihosocialne rehabilitacije, ki bi lahko prispevala k zmanjšanju potrebe po dolgotrajni oskrbi, ali ta še ni zaključena in je pogoj za oceno upravičenosti do pravic iz obveznega zavarovanja, lahko komisija I. oziroma II. stopnje predlaga začasno izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe do začetka izvajanja rehabilitacije, ki pa ne more trajati več kot tri mesece. Če se v tem času rehabilitacija ni začela, se plačilo storitev dolgotrajne oskrbe za čas začasnega izvajanja dolgotrajne oskrbe povrne po predpisih, ki urejajo obvezno zdravstveno zavarovanje.
112. člen (odločanje o pravicah zavarovanih oseb)
(1) Odločbo o pravicah iz obveznega zavarovanja na podlagi mnenja komisije I. stopnje na I. stopnji izda območna enota Zavoda glede na stalno prebivališče zavarovane osebe najkasneje v roku 30 dni od vložitve popolne vloge. (2) Zavarovana oseba ali njen zakoniti zastopnik ima na izdano odločbo pravico do pritožbe v roku 8 dni od vročitve na pritožbeni organ Zavoda. Pritožba ne zadrži izvršitve. (3) Pred izdajo odločbe o pritožbi komisija II. stopnje ponovno oceni potrebe zavarovane osebe po dolgotrajni oskrbi oziroma o vsebini in pravicah v individualnem načrtu dolgotrajne oskrbe ter o tem poda mnenje. (4) Pritožbeni organ Zavoda na podlagi mnenja komisije II. stopnje izda odločbo najpozneje v 15 dneh po prejemu pritožbe. (5) Zoper odločbo iz prejšnjega odstavka lahko zavarovana oseba ali njen zakoniti zastopnik vloži tožbo na pristojno socialno sodišče.
54
(6) Odločba o pravicah iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo se pošlje tudi izvajalcu dolgotrajne oskrbe iz 6. točke drugega odstavka 109. člena tega zakona, ki pa v postopku odločanja o pravici dolgotrajne oskrbe nima položaja stranke.
113. člen (izvedbeni načrt dolgotrajne oskrbe)
(1) Izvedbeni načrt dolgotrajne oskrbe (v nadaljnjem besedilu: izvedbeni načrt) je dogovor med upravičencem in izvajalcem o izvajanju storitev dolgotrajne oskrbe, ki izhajajo iz individualnega načrta in so bile odobrene z odločbo ter o medsebojnih pravicah in obveznostih, ki so s tem povezane. (2) Predlog izvedbenega načrta na podlagi individualnega načrta pripravi izvajalec in ga uskladi z upravičencem in svojci. Pri tem na željo upravičenca sodeluje koordinator dolgotrajne oskrbe. (3) Izvedbeni načrt vsebuje predvsem:
1. obseg storitev dolgotrajne oskrbe, 2. predviden čas izvedbe, 3. trajanje, 4. lokacijo oziroma naslov, na katerem se bodo izvajale storitve, 5. način sodelovanja poklicnih in nepoklicnih izvajalcev ter izvajalcev socialno
varstvenih in zdravstvenih storitev, 6. plačila storitev, ki jih krije obvezno zavarovanje, 7. druga plačila, ki niso vsebina obveznega zavarovanja.
(4) Izvajalec pošlje izvedbeni načrt v vednost Zavodu ob prvi pripravi in ob vsaki spremembi vsebine izvedbenega načrta.
114. člen (nujna vključitev)
V primeru, ko koordinator zaradi zdravstvenega stanja zavarovane osebe ali drugih izrednih okoliščin oceni, da z vključitvijo v dolgotrajno oskrbo ni mogoče odlašati, Zavod na njegov predlog izda začasno odločbo o nujni vključitvi v dolgotrajno oskrbo na podlagi predloga individualnega načrta še pred njegovo obravnavo pri komisiji I. stopnje. Po izdaji mnenja komisije I. oziroma II. stopnje Zavod izda dopolnilno odločbo.
115. člen (spremenjene potrebe )
(1) Upravičenec, ki so mu z odločbo Zavoda že priznane pravice do dolgotrajne oskrbe po tem zakonu, ima pravico do spremembe individualnega načrta in pravic glede na spremenjene potrebe. (2) V primeru spremenjenih potreb lahko upravičenec z vlogo zahteva dopolnitev oziroma spremembo individualnega načrta dolgotrajne oskrbe in novo odločitev o pravicah do dolgotrajne oskrbe. Za postopek o novi odločitvi se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o postopku za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
55
(3) Vloga in nova odločitev nista potrebni, kadar bi se zaradi spremenjenih potreb priznana cena paketa storitev iz individualnega načrta povečala za manj kot 10 % ali kadar potreba po večjem obsegu traja manj kot 30 dni. Za ugotovitev povečanih potreb je pristojen koordinator, ki tudi predlaga spremembo izvedbenega načrta. V tem primeru izvajalec pripravi spremenjen izvedbeni načrt, pri čemer se uporabljajo določbe 113. člena tega zakona.
116. člen (izbira izvajalca storitev dolgotrajne oskrbe)
(1) Upravičenec si izvajalce storitev dolgotrajne oskrbe izbere sam in jih v času izvajanje dolgotrajne oskrbe lahko tudi zamenja. (2) V primeru, ko upravičenec potrebuje institucionalno ali kombinirano dolgotrajno oskrbo in mu oskrbe v instituciji ni mogoče zagotoviti, ima pravico do dolgotrajne oskrbe v drugi obliki oziroma do denarnega nadomestila v skladu s 33. členom tega zakona.
117. člen (izvajanje storitev)
(1) Izvajalec je storitve dolžan izvajati v skladu z izvedbenim načrtom. Izvajanje storitev dnevno beleži. (2) Upravičenec po končani storitvi s podpisom potrdi, da je storitev opravljena, in sicer v primeru izvajanja storitve na domu dnevno, v primeru izvajanja storitve v institucionalni obliki pa zadnji dan v mesecu. (3) Popis potrjenih opravljenih storitev je priloga računa izvajalca. VI. FINANCIRANJE DOLGOTRAJNE OSKRBE
118. člen
(financiranje dolgotrajne oskrbe) (1) Dolgotrajna oskrba po tem zakonu se zagotavlja s sredstvi iz:
1. javnih virov in 2. zasebnih virov.
(2) Javni viri iz prve alineje prejšnjega odstavka so sredstva Zavoda in sredstva iz državnega ter občinskih proračunov. (3) Zasebni viri iz druge alineje prvega odstavka tega člena so sredstva, ki jih upravičenci ali drugi zavezanci za plačilo pravic dolgotrajne oskrbe namenjajo za dolgotrajno oskrbo. VI. 1. Viri sredstev iz obveznega zavarovanja
119. člen (financiranje pravic iz obveznega zavarovanja)
56
(1) Pravice iz obveznega zavarovanja se financirajo z naslednjimi sredstvi: 1. s plačili prispevkov za obvezno zavarovanje, 2. iz proračuna Republike Slovenije, 3. z donacijami pravnih in fizičnih oseb, 4. z drugimi prihodki Zavoda.
(2) Izvajalci storitev dolgotrajne oskrbe ne smejo uporabnikom zaračunavati plačil ali delnih ali dodatnih plačil za pravice iz obveznega zavarovanja, razen v primerih, ki jih določa ta zakon.
120. člen (prispevki za obvezno zavarovanje)
(1) Prispevke za obvezno zavarovanje plačujejo zavezanci za plačevanje prispevkov. (2) Zavezanci za plačevanje prispevkov so zavarovanci, njihovi delodajalci, Republika Slovenija, občine in druge pravne in fizične osebe, ki so po zakonu, ki ureja zdravstveno zavarovanje, dolžne plačevati prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje za bolezen in poškodbe izven dela. (3) Zavezanci iz prejšnjega odstavka plačujejo prispevke od osnov, od katerih se v obveznem zdravstvenem zavarovanju plačujejo prispevki za zavarovanje za bolezen in poškodbe izven dela. (4) Stopnje prispevkov se določijo z zakonom, ki ureja prispevke za socialno varnost. (5) Delodajalec in delojemalec plačujeta prispevek za obvezno zavarovanje vsak do polovice stopnje, določene z zakonom iz prejšnjega odstavka. (6) Plačilo prispevkov za osebe iz 6. točke tretjega odstavka 5. člena tega zakona zagotavlja Republika Slovenija, plačilo prispevkov za osebe iz 4. točke četrtega odstavka 5. člena tega zakona pa občine. (6) Prispevki za obvezno zavarovanje se plačujejo Zavodu.
121. člen (pobiranje, izterjava in nadzor nad plačevanjem prispevkov)
(1) Pobiranje ter nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov ter izterjavo neplačanih ali premalo plačanih prispevkov izvaja v skladu s predpisi o javnih financah Davčna uprava Republike Slovenije, ki ne more zahtevati plačila za opravljanje teh storitev. (2) Davčna uprava Republike Slovenije je dolžna posredovati Zavodu vse podatke o izpolnjevanju obveznosti plačila prispevkov po zavezancih za posamezna obdobja, o obračunanih obveznostih, vplačanih prispevkih, o terjatvah in razlogih, da prispevki niso bili pobrani. (3) S podatki iz prejšnjega odstavka mora Zavod ravnati kot s tajnimi podatki.
122. člen (zamudne obresti v primeru nepravočasnega plačila prispevkov)
57
(1) Zavezanci, ki ne poravnajo svojih obveznosti v predpisanih rokih oziroma jim ni bil odobren začasni odlog ali odpis, so dolžni plačati zamudne obresti. (2) Glede opredelitev, ki se nanašajo na obračunavanje prispevkov, rokov za njihovo plačilo in izterjavo, vračila preveč vplačanih prispevkov, odpisa zaradi neizterljivosti in zastaranja se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja plačilo prispevkov za socialno varnost.
123. člen (zmanjšanje, odpis ali odložitev prispevka)
(1) Zavezancem za plačilo prispevka za obvezno zavarovanje lahko Zavod zmanjša, odloži ali odpiše plačilo prispevka za obvezno zavarovanje v primerih elementarnih in drugih nesreč, dolgotrajne bolezni in zaradi drugih razlogov, ki so prizadeli zavezance tako da niso ustvarili pričakovanega dohodka ali če so nastopile druge nepredvidljive okoliščine, ki so bistveno poslabšale njihov materialni položaj. Do zmanjšanja, odložitve ali odpisa prispevka v primeru elementarnih ali drugih nesreč je zavezanec upravičen, če za odpravo posledic elementarne nesreče ni prejel pomoči oziroma subvencije iz državnega ali občinskega proračuna (2) Zavezanec za plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje mora vlogo za odložitev, zmanjšanje ali odpis prispevka vložiti v 30 dneh po nastopu okoliščin iz prejšnjega odstavka. Vloga mora vsebovati podatke o premoženju, dohodkih in prihrankih zavezanca in njegovih družinskih članov. (3) Podrobnejša merila za odložitev ali zmanjšanje prispevka za obvezno zavarovanje s splošnim aktom določi Zavod v soglasju s pristojnima ministroma. Dolg se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem – fizičnim osebam. (4) Republika Slovenija iz proračuna zagotavlja sredstva za plačilo prispevkov za obvezno zavarovanje za zavezance, ki jim je odpisala dolg po kriterijih iz prejšnjega odstavka.
124. člen (sredstva iz državnega proračuna)
(1) Iz sredstev proračuna Republike Slovenije se poleg namenov iz 5. člena tega zakona zagotavlja del sredstev za financiranje Programa iz 142. člena tega zakona. (2) Del sredstev iz prejšnjega odstavka se določi v višini razlike med celotnimi sredstvi, ki bi bila potrebna za financiranje Programa iz 142. člena tega zakona in sredstvi, zbranimi z določeno prispevno stopnjo.
125. člen
(donacije pravnih ali fizičnih oseb)
(1) Pravne ali fizične osebe lahko Zavodu donirajo določena sredstva za financiranje obveznega zavarovanja. (2) Višino doniranih sredstev iz prejšnjega odstavka lahko pravna ali fizična oseba uveljavlja kot davčno olajšavo po predpisih, ki urejajo dohodnino.
58
126. člen (drugi prihodki)
Drugi prihodki Zavoda iz 4. točke prvega odstavka 119. člena tega zakona so sredstva, ki se lahko zagotovijo iz namenskih in nenamenskih sredstev po tem zakonu in po drugih predpisih.
127. člen (finančni načrt)
(1) Obvezno zavarovanje se izvaja v okviru finančnega načrta, ki ga za področje dolgotrajne oskrbe za koledarsko leto sprejme skupščina Zavoda. (2) V finančnem načrtu se opredelijo vsi prihodki in drugi prejemki ter vsi odhodki in drugi izdatki Zavoda, skladno z zakonom, ki ureja javne finance. (3) Finančni načrt mora biti uravnotežen v skladu z določili zakona, ki ureja javne finance. (4) Finančni načrt velja, ko nanj da soglasje Vlada RS. Vlada mora o soglasju odločiti najkasneje v 30 dneh po predložitvi. Če vlada v predpisanem roku ne izda soglasja, se šteje, da je soglasje dano. (5) Do soglasja Vlade Republike Slovenije se finančni načrt izvaja v okviru zadnjega veljavnega finančnega načrta.
128. člen
(naloge Zavoda v okviru razpoložljivih sredstev)
(1) Zavod lahko razpolaga in razporeja sredstva za izvajanje dolgotrajne oskrbe le v okviru razpoložljivih in s finančnim načrtom za dolgotrajno oskrbo predvidenih sredstev. (2) Za ohranitev finančne stabilnosti področja je Zavod dolžan v primeru nastanka presežkov prihodkov nad odhodki te razporediti v rezervna sredstva. (3) V primeru nastanka presežkov odhodkov nad prihodki, na katere Zavod ni imel vpliva in jih ni mogel preprečiti, je Zavod dolžan:
1. partnerjem iz 141. člena tega zakona predlagati ukrepe za uskladitev z razpoložljivimi sredstvi v okviru programa storitev ali standardov storitev oziroma
2. Vladi Republike Slovenije predlagati sprejem drugih ukrepov za odpravo primanjkljaja oziroma ustrezno povišanje prispevnih stopenj.
VI. 2. Financiranje dolgotrajne oskrbe, katere plačilo ne krije obvezno zavarovanje
129. člen (dolgotrajna oskrba, katere plačilo ne krije obvezno zavarovanje)
(1) Dolgotrajno oskrbo, katere plačilo ne krije obvezno zavarovanje, se zagotavlja s plačili osebe, ki jo prejema, in s plačili drugih zavezancev za plačilo.
59
(2) Stroški osebe, ki prejema dolgotrajno oskrbo iz prejšnjega odstavka, zajemajo plačilo odbitnega zneska, razliko plačil za pripomočke ter plačilo nadstandarda. (3) Stroške iz prejšnjega odstavka je mogoče zavarovati s prostovoljnim zavarovanjem. VI. 2. a. Plačila odbitnega zneska in razlike plačil za pripomočke
130. člen (plačila odbitnega zneska in razlike plačil za pripomočke)
(1) Plačila odbitnega zneska in razlike plačil za pripomočke poravnajo upravičenci, njihovi zavezanci za preživljanje oziroma Republika Slovenija, Zavodu. (2) Odbitnega zneska ni pri storitvah, ki si jih upravičenci zagotovijo sami in za njih prejemajo od Zavoda denarno nadomestilo. (3) Za upravičenca, ki ne zmore kriti odbitnega zneska ali razlike plačila za pripomočke, stroške krijejo njegovi zavezanci za preživljanje, če pa tudi ti ne zmorejo, te stroške krije Republika Slovenija. (4) Minister, pristojen za socialne zadeve s podzakonskim aktom podrobneje uredi dolžnost plačila ter zmožnost kritja odbitnega zneska in razlike plačila za pripomočke.
131. člen (oprostitve plačil)
(1) Plačila odbitnega zneska in razlike plačila za pripomočke iz prejšnjega člena so delno ali v celoti oproščeni:
1. upravičenci, ki so brez dohodkov in premoženja in za njih plačuje prispevek Republika Slovenija,
2. osebe, ki po zakonu, ki ureja socialno varstvo, prejemajo denarno socialno pomoč, in 3. drugi upravičenci, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev plačila storitev po predpisih s
področja socialnega varstva. (2) Če je upravičenec iz 2. ali 3. točke prejšnjega odstavka lastnik nepremičnin, se mu z odločbo centra za socialno delo prepove odtujiti oziroma obremeniti nepremičnino v korist Republike Slovenije, ki zanj plačuje prispevke po merilih za določanje oprostitev plačil socialno varstvenih storitev, razen če Republika Slovenija v primeru, ko je upravičenec upravičen do dolgotrajne oskrbe na domu, ki se izvaja na naslovu te nepremičnine, tega ne zahteva. Prepoved odtujitve oziroma obremenitve se zaznamuje v zemljiško knjigo na podlagi dokončne odločbe centra za socialno delo. Za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve po tem zakonu se smiselno uporabljajo predpisi, ki urejajo zemljiško knjigo, o zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve. (3) V primeru, ko je zavezanec za preživljanje na podlagi pravnega posla pridobil lastninsko pravico na nepremičninah upravičenca in se zavezal nuditi upravičencu dolgotrajno oskrbo na domu ali institucionalno dolgotrajno oskrbo, lahko Republika Slovenija zahteva zaznambo prepovedi odtujitve oziroma obremenitve tudi na teh nepremičninah, če gre za upravičenca iz 2. ali 3. točke prvega odstavka tega člena. V primeru, da zavezanec za preživljanje ne dovoli
60
te zaznambe, ne more biti oproščen plačila odbitnega zneska oziroma razlike plačila za pripomočke.
132. člen
(način poravnavanja plačil odbitnega zneska in razlike plačil za pripomočke)
(1) Plačila odbitnega zneska se poravnajo enkrat mesečno za opravljene storitve v preteklem mesecu. Plačila razlik plačil za pripomočke se poravnajo ob prejemu pripomočka na Zavodu. (2) Izvajalci storitev in dobavitelji pripomočkov so dolžni Zavodu izstaviti račun, ki vsebuje tudi specifikacijo storitev in skupni znesek zahtevanih plačil, ki sta ga dolžna plačata Zavod in upravičenec oziroma njegovi zavezanci za preživljanje ali Republika Slovenije. Po plačilu celotnega računa s strani Zavoda, le-ta nato zahteva od upravičenca oziroma njegovih zavezancev za preživljanje ali Republike Slovenije, povrnitev odbitnega zneska oziroma razlike plačil za pripomočke glede na njihove deleže, ki so jih dolžni plačati. (3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena izvajalec in dobavitelj pripomočka v primeru, ko je upravičenec prostovoljno zavarovan, plačilo odbitnega zneska oziroma razlike plačil za pripomočke zaračuna zavarovalnici, kjer je sklenjeno prostovoljno zavarovanje (4) Republika Slovenija lahko opravljanje nalog, povezanih z izvedbo plačil odbitnega zneska in razlike plačil za pripomočke, s pogodbo prenese na drugo pravno osebo. VI. 2. b. Plačila stroškov oskrbe za osebe, ki niso vključene v obvezno zavarovanje
133. člen (plačilo iz državnega proračuna)
(1) Iz proračuna Republike Slovenije se krijejo stroški dolgotrajne oskrbe za osebe iz 6.,7., 8. 9., 11. in 12. točke tretjega odstavka 5. člena tega zakona. (2) Stroške dolgotrajne oskrbe oseb iz prejšnjega odstavka plača Republika Slovenija neposredno izvajalcu enkrat mesečno za opravljene storitve v preteklem mesecu na podlagi računa izvajalca. (3) Republika Slovenija lahko opravljanje nalog, povezanih z izvedbo plačil iz prvega odstavka tega člena s pogodbo prenese na drugo pravno osebo. VI. 3. Plačilo pravic iz prostovoljnega zavarovanja
134. člen (ureditev prostovoljnega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo)
(1) Prostovoljno zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ureja poseben zakon. (2) Prostovoljno zavarovanje iz prejšnjega odstavka predstavlja javni interes Republike Slovenije.
61
VII. NOSILEC OBVEZNEGA ZAVAROVANJA ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO IN NJEGOVO UPRAVLJANJE
135. člen
(nosilec obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo)
(1) Nosilec obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo po tem zakonu je Zavod. Izvajanje obveznega zavarovanja je javna služba. (2) Zavod izvaja obvezno zavarovanje z evidentiranjem, vključevanjem in preverjanjem statusa zavarovancev in drugih zavarovanih oseb, zbiranjem sredstev za obvezno zavarovanje, sklepanjem pogodb z izvajalci za izvajanje dolgotrajne oskrbe in izvajanjem drugih pravic in dolžnosti, določenih s tem zakonom, ter z odločanjem o pravicah po postopkih v skladu s tem zakonom. (3) Zaradi dostopnosti storitev in enostavnega uveljavljanja pravic organizira Zavod za posamezna območja strokovna opravila in službe za izvajanje obveznega zavarovanja v okviru območnih organizacijskih enot. (4) Vsa sredstva zbrana iz naslova zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, se vodijo na posebnem transakcijskem računu, ločeno od sredstev Zavoda, namenjenih za zdravstveno zavarovanje.
136. člen (organi Zavoda)
Organe Zavoda, njihovo sestavo pristojnosti in način delovanja določajo predpisi, ki urejajo organizacijo zdravstvenega zavarovanja, kolikor posamezna vprašanja niso posebej urejena s tem zakonom.
137. člen (odločanje skupščine Zavoda v zadevah dolgotrajne oskrbe)
(1) Kadar Skupščina Zavoda odloča o zadevah s področja dolgotrajne oskrbe, o tem glasujejo tudi predstavniki Vlade Republike Slovenije v skupščini Zavoda
(2) Skupščina Zavoda opravlja naslednje naloge s področja dolgotrajne oskrbe:
1. sprejema splošne akte po tem zakonu za uresničevanje obveznega zavarovanja, 2. sprejema dogovor o programu storitev dolgotrajne oskrbe, 3. sprejema poslovni načrt, finančni načrt in letno poročilo s področja dolgotrajne
oskrbe, 4. opravlja tudi druge naloge, ki jih določa ta zakon in statut Zavoda.
(3) K aktom iz 1. in 3. točke prejšnjega odstavka mora skupščina Zavoda pridobiti soglasje Vlade Republike Slovenije.
138. člen
(način odločanja v skupščini zavoda)
62
V zadevah iz 1., 2. in 3. točke drugega odstavka prejšnjega člena odloča skupščina Zavoda z večino glasov vseh predstavnikov zavarovancev, delodajalcev in Vlade. O drugih nalogah s področja dolgotrajne oskrbe odloča skupščina Zavoda z večino glasov navzočih članov.
139. člen (predstavnik uprave)
En član uprave Zavoda je odgovoren za področje dolgotrajne oskrbe
140. člen
(statut Zavoda)
(1) S statutom Zavoda se poleg skupnih nalog, ki jih opravlja Zavod za obe vrsti zavarovanja, opredelijo tudi strokovne naloge s področja dolgotrajne oskrbe, izvajanje obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, sklepanje pogodb za izvajalci dolgotrajne oskrbe ter druga vprašanja, pomembna za nemoteno izvajanje in uresničevanje dejavnosti dolgotrajne oskrbe (2) Statut in splošni akti Zavoda, ki se nanašajo na uresničevanje pravic iz obveznega zavarovanja, se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije. VIII. PARTNERSKI ODNOSI V IZVAJANJU DOLGOTRAJNE OSKRBE
141. člen (partnerski način sprejemanja dogovora dolgotrajne oskrbe)
(1) Zavod, poslovna združenja izvajalcev dolgotrajne oskrbe v okviru mreže javne službe
(združenja splošnih socialnovarstvenih zavodov, združenja posebnih socialnovarstvenih zavodov in združenja izvajalcev javne zdravstvene dejavnosti), združenja dobaviteljev medicinskih in tehničnih pripomočkov ter pristojni ministrstvi (v nadaljnjem besedilu: partnerji) sprejmejo Dogovor o dolgotrajni oskrbi (v nadaljnjem besedilu: Dogovor).
(2) Dogovor se sprejema za enako obdobje kot proračun Republike Slovenije, lahko pa tudi
za daljše obdobje, če tako sklenejo partnerji. (3) Dogovor iz prejšnjega odstavka vsebuje:
1. Program dolgotrajne oskrbe (v nadaljnjem besedilu: Program) po obliki in namenu storitev dolgotrajne oskrbe in po pravicah iz obveznega zavarovanja,
2. podrobnejše pogoje za opravljanje dejavnosti izdaje in izposoje pripomočkov, izhodišča za cenovne standarde, način obračunavanja, plačila, roke in druge parametre, pomembne za določitev medsebojnih pravic in obveznosti, po predpisih o obveznem zdravstvenem zavarovanju,
3. celotno načrtovano letno finančno vrednost Programa po oblikah in namenu storitev in po pravicah iz obveznega zavarovanja,
4. kadrovske in druge zmogljivosti za uresničevanje Programa po oblikah in namenu storitev in po pravicah iz obveznega zavarovanja,
5. razporeditev Programa po območjih Slovenije glede na potrebe in možnosti njihovega zadovoljevanja,
63
6. konkretno višino posameznih elementov za določanje cen in s tem vrednotenje Programa,
7. način reševanje spornih vprašanja, če med partnerji ne bi prišlo do soglasja o posameznih vprašanjih,
8. izvajanje nadzora nad uresničevanjem Programa in ukrepe v primeru nespoštovanja Dogovora,
9. druge podlage za izvajanje Programa in urejanje medsebojnih pravic in obveznosti med izvajalci in Zavodom.
(3) Pri sprejemanju Dogovora morajo partnerji upoštevati kriterije in merila iz nacionalnega programa ter standarde in normative za izvajanje posameznih storitev oziroma pravic iz obveznega zavarovanja.
142. člen (Program dolgotrajne oskrbe)
Predviden načrt storitev dolgotrajne oskrbe in izvajanja obveznega zavarovanja po posameznih koledarskih letih je določen v Programu dolgotrajne oskrbe ki je sestavni del Dogovora iz prvega odstavka prejšnjega člena.
143. člen
(elementi za vrednotenje programa dolgotrajne oskrbe) (1) Kot elemente za finančno vrednotenje programa dolgotrajne oskrbe in določanje cene storitev dolgotrajne oskrbe v okviru Dogovora partnerji upoštevajo:
1. stroške dela, 2. stroške materiala in storitev, 3. stroške amortizacije, 4. stroške investicijskega vzdrževanja, 5. stroške financiranja.
Pri oblikovanju cen se upoštevajo le navedeni stroški, ki so povezani z izvajanjem storitev dolgotrajne oskrbe, ne pa tudi za zagotavljanje nastanitve, bivanja in prehrane in drugih storitev in pravic iz 17. člena tega zakona. Cena storitve se oblikuje na podlagi povprečne vrednosti storitev, določenih na uro. (2) Stroški dela vključujejo plače s prispevki delodajalca za socialno varnost, premije kolektivnega dodatnega pokojninskega zavarovanja, sredstva za izvedbo zakona, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, davek na plače in druge stroške dela, kot so regres za letni dopust, povračila stroškov prehrane med delom, povračila stroškov prevoza na delo in iz dela, jubilejne nagrade, odpravnine, solidarnostne pomoči v skladu z zakoni, kolektivno pogodbo in drugimi predpisi ter normativi in standardi za opravljanje socialno varstvenih storitev. (3) Stroški materiala in storitev so vsi stroški in odhodki za porabljeni material in opravljene storitve, v obsegu, ki je potreben za izvajanje storitve. (4) Stroški amortizacije so stroški izračunane amortizacije v skladu z zakonom o računovodstvu in na njegovi podlagi izdanim pravilnikom, ki ureja način in stopnje rednega odpisa neopredmetenih dolgoročnih sredstev in opredmetenih osnovnih sredstev.
64
(5) Stroški investicijskega vzdrževanja so stroški za večja popravila, ki ohranjajo uporabno vrednost zgradb in njihovih delov ves čas njihovega trajanja. (6) Stroški financiranja so stroški ali nadomestilo za vloženi kapital. (7) Pri oblikovanju cene posamezne storitve se lahko omeji višina stroškov amortizacije, investicijskega vzdrževanja in stroškov financiranja, njihova skupna višina in čas priznavanja stroškov financiranja. (8) Podrobnejšo metodologijo za oblikovanje cen storitev dolgotrajne oskrbe predpišeta pristojna ministra.
144. člen (število predstavnikov partnerjev v pogajanjih)
(1) Partnerji iz prvega odstavka 141. člena tega zakona so v pogajanjih za sprejem
Dogovora zastopani na naslednji način: 1. 3 predstavniki Zavoda, 2. po 1 predstavnik pristojnih ministrstev, 3. po 1 predstavnik združenja dobaviteljev medicinskih in tehničnih pripomočkov 4. po 1 predstavnik poslovnih združenj izvajalcev storitev dolgotrajne oskrbe v okviru
mreže javne službe.
145. člen
(pobuda za začetek pogajanj) (1) Pobudo za začetek pogajanj o Dogovoru ali njegovih spremembah in dopolnitvah lahko poda vsak od partnerjev, navedenih v prvem odstavku 141. člena tega zakona. Pobuda mora vsebovati ustrezne utemeljitve, potrebne podatke, izračune in druge podlage, ki omogočajo sprejem odločitev, ki so usklajene s strategijo in cilji razvoja dolgotrajne oskrbe. Pobuda mora biti posredovana vsem partnerjem, ki najkasneje v 15 dneh posredujejo svoja stališča. (2) Če 6 mesecev pred iztekom veljavnosti dogovora nobeden od partnerjev ne da pobude za začetek pogajanj za sprejem novega Dogovora, je to dolžan storiti Zavod. (3) O načinu sprejemanja Dogovora partnerji sprejmejo poslovnik.
146. člen (arbitraža)
(1) Vsak partner iz prvega odstavka 141. člena tega zakona, ki se z določenim predlogom v predlogu Dogovora ne strinja, lahko zahteva, da o spornem vprašanju odloči arbitraža. (2) Arbitražo sestavljajo predstavniki navedenih treh partnerjev iz prvega odstavka 141. člena tega zakona. Vsak od njih v arbitražo imenuje po 3 predstavnike, o posamičnih spornih vprašanjih pa odloča tričlanski senat, sestavljen iz predstavnikov vsakega partnerja. (3) Arbitraža mora odločiti v 30 dneh. Odloča z večino glasov senata. (4) Odločitev arbitraže je dokončna in zoper njo ni pritožbe.
65
147. člen
(sprejem Dogovora)
(1) Če Dogovor za naslednje obdobje ni sprejet do 28. februarja tekočega leta, se do njegovega sprejema za tekoče leto uporablja Dogovor, sprejet za prejšnje obdobje, ki se ovrednoti v skladu z izhodišči iz proračunskega memoranduma. (2) Če v primeru iz prejšnjega odstavka Dogovor ni sprejet tudi v naslednjih treh mesecih, je Zavod dolžan vložiti zahtevo za arbitražni postopek. Dokončna odločitev arbitraže, ki nadomesti sprejem Dogovora je podlaga za sklenitev pogodb z izvajalci.
148. člen
(sklepanje pogodb)
(1) Zavod v roku 30 dni po sprejemu Dogovora oziroma po odločitvi arbitraže z izvajalci v okviru mreže javne službe sklene pogodbe o opravljanju dolgotrajne oskrbe. Če posamezna pogodba v tem roku ni sklenjena, do njene sklenitve velja pogodba, sklenjena za prejšnje obdobje, ki se ovrednoti v skladu z izhodišči iz proračunskega memoranduma. (2) V primeru ustanovitve novega javnega zavoda ali podelitve koncesije med veljavnostjo Dogovora sklene Zavod pogodbo o opravljanju dolgotrajne oskrbe v 30 dneh po ustanovitvi javnega zavoda oziroma pridobitvi koncesije. (3) Pogodba se sklene na podlagi poslovnega in finančnega načrta izvajalca. (4) V pogodbi se določijo podrobnejši obseg in vrsta dolgotrajne oskrbe, cene posameznih storitev, kakor tudi druge medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank. Cene storitev, določene v pogodbi, veljajo od dneva sklenitve pogodbe dalje.
149. člen (urejanje spornih vprašanj ob sklepanju pogodb)
Če posamezni izvajalec s pogodbo ni zadovoljen, ker ocenjuje, da v njej niso spoštovane opredelitve iz Dogovora ali ustrezni predpisi, lahko zahteva presojo spornega vprašanja na arbitraži iz 146. člena tega zakona. Odločitev arbitraže je podlaga za sklenitev pogodbe.
150. člen (odpoved pogodbe)
(1) Zavod lahko odpove sklenjeno pogodbo posameznemu izvajalcu, če ta kljub predhodnim opozorilom nadzornikov napačno obračunava storitve v škodo Zavoda, neopravičeno zahteva od upravičencev plačila ali doplačila ali so bile v nadzorih ugotovljene velike nepravilnosti. Odpovedni rok je 6 mesecev. (2) Odpoved pogodbe iz razlogov iz prejšnjega odstavka je lahko v primerih koncesijskega razmerja razlog za odvzem koncesije, v primerih, ko je izvajalec javni zavod, pa razlog za razrešitev direktorja.
151. člen
66
(informacije o prostih kapacitetah)
(1) Poklicni izvajalci v mreži javne službe so dolžni Zavodu sporočati podatke o prostih kapacitetah. (2) Pogostost in podrobnejšo vsebino poročanja določi Zavod. IX. KAKOVOST IN VARNOST STORITEV DOLGOTRAJNE OSKRBE
152. člen (skrb in odgovornost za kakovost in varnost dolgotrajne oskrbe)
(1) Pristojni ministrstvi, Zavod in izvajalci dolgotrajne oskrbe morajo zagotavljati nenehno izboljševanje kakovosti in skrbeti za varnost storitev. V zvezi s tem sprejemajo potrebne ukrepe in izvajajo aktivnosti za seznanjanje javnosti o pomenu dolgotrajne oskrbe za celotno družbo in potrebo po medgeneracijski solidarnosti. (2) Minimalne standarde kakovosti in varnosti ter kazalnike uspešnosti dolgotrajne oskrbe na predlog nacionalnega strokovnega sveta s splošnim aktom določi Zavod v soglasju s pristojnima ministroma. (3) Izvajalci dolgotrajne oskrbe morajo Zavodu in pristojnima ministroma enkrat letno poročati o:
1. doseženih rezultatih notranjega nadzora nad uporabo standardov kakovosti in doseženih kazalnikih uspešnosti,
2. vzpostavljenih internih standardih kakovosti in varnosti, 3. obsegu in rezultatih notranjega nadzora nad uporabo standardov kakovosti in
varnosti, 4. doseženih rezultatih kazalnikov kakovosti.
X. ZBIRANJE PODATKOV ZA POTREBE ZAVAROVANJA ZA DOLGOTRAJNO OSKRBO
153. člen (evidenca izvajalcev)
(1) Ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, vodi evidenco:
1. javnih zavodov za izvajanje dolgotrajne oskrbe, 2. pravnih in fizičnih oseb, ki pridobijo koncesijo za izvajanje dolgotrajne oskrbe in 3. pravnih in fizičnih oseb, ki pridobijo dovoljenje za izvajanje dolgotrajne oskrbe
(2) Evidenca iz prve točke prejšnjega odstavka obsega: 1. ime, sedež in ustanovitelja javnega zavoda, 2. krajevno območje ter obliko dolgotrajne oskrbe, ki jo zavod izvaja, 3. ime, priimek in izobrazbo odgovorne osebe, ki vodi zavod. (3) Evidenca iz druge točke prvega odstavka tega člena obsega:
1. zaporedno številko izdane odločbe o podelitvi koncesije, 2. ime in sedež koncesionarja,
67
3. ime odgovorne osebe in pravni status koncesionarja, 4. krajevno območje, obseg in vrsto dolgotrajne oskrbe, za katero je bila pridobljena
koncesija, 5. datum začetka izvajanja koncesije, 6. rok trajanja koncesije.
(4) Evidenca iz tretje točke prvega odstavka tega člena obsega: 1. zaporedno številko izdane odločbe o dovoljenju za izvajanje dolgotrajne oskrbe, 2. ime in sedež izvajalca, 3. ime odgovorne osebe in pravni status izvajalca, 4. krajevno območje, obseg in vrsto dolgotrajne oskrbe, za katero je bilo izdano dovoljenje , 5. datum začetka izvajanja dolgotrajne oskrbe.
154. (člen)
(evidenca osebnih pomočnikov)
(1) Evidenco osebnih pomočnikov vodi Zavod. (2) V evidenci osebnih pomočnikov se vodijo naslednji podatki:
1. ime in priimek osebnega pomočnika, 2. datum in kraj rojstva, 3. stalno in začasno bivališče, 4. državljanstvo, 5. davčna številka, 6. transakcijski račun (številka računa, naziv banke, kje je odprt), 7. podatki o upravičencu, kateremu nudi pomoč (ime in priimek, datum in kraj rojstva,
naslov stalnega prebivališča in naslov, na katerem osebni pomočnik nudi pomoč, če se ta razlikuje od naslova stalnega prebivališča upravičenca),
8. datum začetka in datum prenehanja opravljanja storitev, 9. datum začasne prekinitve opravljanja storitev, 10. datum in razlog prenehanja statusa osebnega pomočnika.
(3) Podatki iz 1.,7. 8., 9. in 10. točke prejšnjega odstavka so javni.
155. (člen) (evidenci oseb, ki izvajajo osebno dopolnilno delo in izvajalcev socialno varstvenih storitev)
Podatki o izvajalcih iz 2. točke tretjega odstavka 40. člena se vodijo v evidencah v skladu s predpisi, ki urejajo preprečevanje dela in zaposlovanja na črno, o izvajalcih iz petega odstavka 40. člena pa v evidencah po predpisih o socialnem varstvu oziroma zdravstveni dejavnosti.
156. člen (zbiranje, obdelovanje in hranjenje podatkov za dolgotrajno oskrbo)
(1) Za zbiranje, shranjevanje, posredovanje, uporabo in drugo obdelavo podatkov, vsebovanih v zbirkah podatkov, ki so potrebni za izvajanje dolgotrajne oskrbe in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, se uporabljajo določbe zakona, ki ureja varstvo osebnih podatkov. (2) Podatki, ki so davčna tajnost, se zbirajo, obdelujejo, shranjujejo, posredujejo in uporabljajo tako, kot določa zakon, ki ureja davčni postopek.
68
157. člen (namen in nosilci zbiranja podatkov)
Za namene razvoja in izvajanja dolgotrajne oskrbe ter zavarovanja za dolgotrajno oskrbo se v anonimizirani obliki obdelujejo podatki, ki so potrebni za:
1. načrtovanje vrste in obsega storitev na področju dolgotrajne oskrbe, 2. izvajanje zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, 3. spremljanje finančnih obveznosti zavezancev za plačilo prispevkov za obvezno
zavarovanje, 4. spremljanje doseganja kazalnikov uspešnosti.
158. člen (evidenca zavarovanih oseb)
V evidenci o zavarovanih osebah se vodijo naslednji podatki:
1. ime in priimek zavarovane osebe, 2. datum in kraj rojstva, 3. številka kartice zdravstvenega zavarovanja, 4. davčna številka, 5. naslov stalnega oziroma začasnega prebivališče, 6. državljanstvo, 7. številka delovnega oziroma bivalnega dovoljenja in datum poteka veljave tega
dovoljenja, 8. datum vključitve v zavarovanje in status zavarovanja, 9. o gospodinjstvu, 10. ,ki se nanašajo na vrsto življenjske skupnosti, 11. o družinskih članih (ime in priimek, EMŠO, stalno ali začasno bivališče, zavarovanje
družinskega člana, sorodstveni odnos do nosilca zavarovanja, datum veljave potrdila o šolanju),
12. o oprostitvah plačila storitev dolgotrajne oskrbe, 13. o izbranem osebnem zdravniku zavarovane osebe, 14. o strokovnem mnenju komisije iz 110. člena tega zakona (št. in datum obravnave), 15. oblika izvajanja dolgotrajne oskrbe, 16. vzroki za nastanek dolgotrajne oskrbe, 17. o storitvah dolgotrajne oskrbe, 18. o denarnih nadomestilih za storitve dolgotrajne oskrbe, 19. o prejetih pripomočkih, 20. o uveljavljanju pravice do prilagoditve stanovanja, 21. o izvajalcu (v primeru nepoklicnega izvajalca, ki ni osebni pomočnik, samo podatek o
tem, za kakšnega izvajalca gre).
159. člen (evidenca o zavezancih za plačevanje prispevkov)
V evidenci o zavezancih za plačevanje prispevkov se vodijo naslednji podatki:
1. identifikacijska številka (ZZZS številka), 2. davčna številka, 3. registrska številka, 4. firma,
69
5. sedež oziroma naslov zavezanca, 6. šifra dejavnosti, 7. datum začetka – konca dejavnosti, 8. matična številka iz registra poslovnih subjektov, 9. datum vpisa v sodni register, 10. o zasebnem zavezancu (ime in priimek, davčna številka), 11. številka poslovnega računa oziroma drugega računa, preko katerega posluje, 12. datum začetka in datum prenehanja zavezanosti za plačilo prispevka, 13. datum in vzrok spremembe, 14. vrsta registra in vrsta zavezanosti, 15. o prispevkih po zavarovancih, 16. o neplačanih prispevkih.
160. člen (upravljavec evidenc o zavarovanih osebah in o zavezancih za plačevanje prispevkov)
(1) Upravljavec evidenc o zavarovanih osebah in o zavezancih za plačevanje prispevkov je Zavod, ki si po uradni dolžnosti pridobiti podatke, ki jih potrebuje za vodenje evidenc in ki jih ni po tem zakonu dolžna preložiti stranka sama. Občutljive podatke Zavod pridobi iz uradni evidenc le po predhodnem soglasju posameznika, na katerega se nanašajo.
(2) Zavarovane osebe in zavezanci oziroma njihov zakonit zastopnik so dolžni dati
upravljavcu evidenc vse podatke, ki jih potrebuje za vodenje evidenc iz 158. in 159. člena tega zakona.
161. člen (posredovanje podatkov, ki jih zbirajo drugi organi in organizacije)
Zavod ima pravico brezplačno pridobiti podatke iz obstoječih zbirk podatkov naslednjih upravljavcev:
1. Ministrstva za notranje zadeve oziroma Centralnega registra prebivalstva - podatke o stalnem in začasnem bivališču zavarovane osebe in o družinskih članih,
2. Davčne uprave Republike Slovenije – podatke o davčni številki zavezancev, o prispevnih osnovah za plačevanje prispevkov po zavezancih, podatke o obračunanih in plačanih prispevkih in terjatvah pri posameznih zavezancih, o obračunanih in zamudnih obrestih ter druge podatke, ki se nanašajo na uresničevanje obveznosti pravnih in fizičnih oseb do zavarovanja za dolgotrajno oskrbo,
3. Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve - podatke o izvajalcih dolgotrajne oskrbe s koncesijo in dovoljenji za opravljanje dolgotrajne oskrbe in o oprostitvah plačil odbitnega zneska dolgotrajne oskrbe,
4. občin – podatke o izvajalcih s koncesijo, 5. izvajalcev socialno varstvenih storitev, ki opravljajo dejavnost na podlagi predpisov o
socialnem varstvu – podatke o opravljenih storitvah dolgotrajne oskrbe, 6. izvajalcev zdravstvenih storitev, ki opravljajo dejavnost na podlagi predpisov o
zdravstveni dejavnosti – podatke o opravljenih storitvah dolgotrajne oskrbe in podatke o zdravstvenem stanju zavarovanih oseb, ki so potrebni za odločitev o pravicah iz obveznega zavarovanja.
162. člen
70
(namen obdelave osebnih podatkov) Izvajalci dolgotrajne oskrbe in delavci Zavoda ter drugih organov in organizaciji, ki pridejo do osebnih podatkov o zavarovanih osebah, smejo te obdelovati izključno za izvajanje svojih nalog, določeni s tem in drugimi zakoni in pri uresničevanju pravic zavarovanih oseb. Podatkov, do katerih pridejo pri svojem delu, ne smejo prenašati, razširjati ali posredovati drugim osebam ali organom, z izjemo tistih, za katere tako določa zakon. .
XI. NADZOR NAD URESNIČEVANJEM DOLGOTRAJNE OSKRBE
163. člen
(vrste nadzora)
(1) Strokovni nadzor nad izvajanjem dolgotrajne oskrbe in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo (v nadaljnjem besedilu strokovni nadzor) izvaja Socialna inšpekcija in Ministrstvo za zdravje, ki lahko v posameznih primerih za to pooblasti Zbornico zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije. (2) Nadzor nad uresničevanjem pravic iz obveznega zavarovanja in nad izvajanjem pogodb z izvajalci izvaja Zavod. (3) Nadzor nad izvajanjem poslovanja Zavoda izvaja Računsko sodišče Republike Slovenije. (4) Upravni nadzor nad izvajanjem dolgotrajne oskrbe in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo izvaja upravna inšpekcija. (5) Nadzor nad izvajanjem tega zakona izvajata pristojni ministrstvi.
164. člen (strokovni nadzor)
(1) Za strokovni nadzor po tem zakonu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor, in predpisi, ki urejajo inšpekcijski nadzor na področju socialnega in zdravstvenega varstva, če ta zakon ne določa drugače. (2) Strokovni nadzor obsega nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in drugih zakonov ter predpisov, izdanih na njihovi podlagi, ki določajo naloge izvajalcev dolgotrajne oskrbe, predvsem pa uporabo strokovnih metod, strokovnost dela, izvajanje dolgotrajne oskrbe skladno s strokovnimi standardi, kakovostjo in varnostjo storitev.
165. člen (nadzor Zavoda)
Nadzor iz drugega odstavka 163. člena tega zakona obsega predvsem:
1. skladnost izvajanja dolgotrajne oskrbe s strani izvajalcev pri posameznem upravičencu glede na njegov individualni načrt dolgotrajne oskrbe,
2. izvajanje dolgotrajne oskrbe pri upravičencih, ki prejemajo denarna nadomestila,
71
3. pravilnost obračunavanja storitev, 4. izvajanje predpisov o pravicah zavarovanih oseb in postopkih njihovega
uresničevanja, 5. vodenje dokumentacije skladno s predpisi, 6. uresničevanje pravic do pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe, 7. izvedene prilagoditve bivalnih prostorov oziroma stanovanja.
XII. KAZENSKE DOLOČBE
166. člen (prekršek zavezanca za plačilo prispevka v zvezi s plačilom prispevka)
(1) Z globo od 400 do 12.000 eurov se kaznuje za prekršek zavezanec za plačilo prispevka po tem zakonu:
1. če ne plačuje prispevkov za zavarovane osebe po tem zakonu, 2. če ne vloži prijave v zavarovanje v roku, določenem v zakonu ki ureja zdravstveno
zavarovanje, 3. če odreče ali omeji pravice, ki pripadajo zavarovani osebi na podlagi tega zakona.
(2) Z globo od 50 do 2.000 eurov se kaznuje odgovorna oseba zavezanca za plačilo prispevka, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
167. člen (prekršek zavezanca za plačilo prispevka v zvezi s sporočanjem podatkov)
(1) Z globo od 400 do 12.000 eurov se kaznuje za prekršek zavezanec za plačilo prispevka po tem zakonu, če ne da Zavodu predpisanih podatkov ali če da nepravilne podatke. (2) Z globo od 50 do 2.000 eurov se kaznuje odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka.
168. člen (prekršek upravičenca)
Z globo najmanj 1.000 eurov se kaznuje za prekršek upravičenec po tem zakonu, ki ne sporoči podatkov, na podlagi katerih mu pravica preneha ali se mu zmanjša.
169. člen (prekršek pravne in fizične osebe, ki izvaja dolgotrajno oskrbo brez pravne podlage)
(1) Z globo najmanj 2.000 eurov se kaznuje fizična oseba, ki izvaja storitve dolgotrajne oskrbe čeprav ni izvajalec dolgotrajne oskrbe po tem zakonu. (2) Z globo najmanj 5.000 eurov se kaznuje pravna oseba, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka. XIII. PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE
72
170. člen
(prenehanje pogodb z izvajalci in prenos evidenc)
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, centri za socialno delo, izvajalci institucionalnega varstva in pomoči na domu do 10. januarja 2013 predložijo Zavodu evidenco s podatki o prejemnikih dodatka za pomoč in postrežbo, o upravičencih do storitev pomoči na domu in institucionalnega varstva in o uveljavitvi pravice do družinskega pomočnika po stanju na dan 31. december 2012. Evidenca mora vsebovati podatke iz evidence o zavarovanih osebah iz 158. člena tega zakona, s katerimi razpolagajo, in o višini dodatka za pomoč in postrežbo.
171. člen (Nacionalni strokovni svet)
Pristojna ministra imenujeta nacionalni strokovni svet v roku treh mesecev po uveljavitvi tega zakona.
172. člen
(nacionalni program dolgotrajne oskrbe)
Vlada pripravi nacionalni program dolgotrajne oskrbe v roku 1 leta po uveljavitvi tega zakona in ga predloži v sprejem Državnemu zboru Republike Slovenije.
173. člen (Dogovor)
(1) Pobudo za začetek pogajanj za sklenitev prvega Dogovora po tem zakonu da Zavod v roku 1 meseca po sprejemu nacionalnega programa dolgotrajne oskrbe. Kot predstavniki izvajalcev storitev dolgotrajne oskrbe v postopku sklenitve prvega Dogovora sodelujejo predstavniki poslovnih združenj izvajalcev storitve institucionalnega varstva in pomoči na domu ter zdravstvene nege v mreži javne službe. (2) Dogovor iz prejšnjega odstavka mora biti sprejet do 31. maja 2012. (3) Če Dogovor ni sprejet v roku iz prejšnjega odstavka, sprejme začasni Program Vlada Republike Slovenije do 31. septembra 2012.
174. člen (dosedanji izvajalci)
(1) Javni zavod, ki je bil ustanovljen z namenom izvajanja socialno varstvene storitve institucionalnega varstva ali pomoči na domu, postane z dnem začetka uporabe tega zakona tudi izvajalec dolgotrajne oskrbe. Ustanovitelj je dolžan do začetka izvajanja dolgotrajne oskrbe po tem zakonu v aktu o ustanovitvi določiti obseg storitev, ki jih bo javni zavod izvajal kot dolgotrajno oskrbo po tem zakonu in obseg storitev, ki jih bo še naprej izvajal na podlagi predpisov o socialnem varstvu oziroma zdravstveni dejavnosti. (2) Ustanovitelj drugega javnega zavoda, ki izvaja tudi socialno varstveno storitev institucionalnega varstva ali pomoč na domu ali zdravstveno nego na domu, lahko do
73
začetka izvajanja dolgotrajne oskrbe po tem zakonu v aktu o ustanovitvi določi obseg storitev, ki jih bo javni zavod še naprej izvajal na podlagi predpisov o socialnem varstvu oziroma zdravstveni dejavnosti in storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih bo izvajal po tem zakonu (3) Izvajalci, ki so pred začetkom uporabe tega zakona pridobili koncesijo na podlagi določb zakona, ki ureja socialno varstvo, oziroma zakona, ki ureja zdravstveno dejavnost ter izvajajo storitve, ki po tem zakonu sodijo tudi v dolgotrajno oskrbo, lahko še naprej izvajajo te storitve na podlagi nove koncesijske odločbe, s katero se določi obseg storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih bo koncesionar izvajal po tem zakonu in obseg storitev, ki jih bo koncesionar izvajal na podlagi predpisov o socialnem varstvu oziroma zdravstveni dejavnosti. Nova koncesijska pogodba se izda koncesionarju brez javnega razpisa. Medsebojne pravice in obveznosti koncedenta in koncesionarja se uredijo z novo koncesijsko pogodbo. (4) Izvajalci, ki so pred začetkom uporabe tega zakona pridobili dovoljenje za delo na podlagi določb zakona, ki ureja socialno varstvo, oziroma zakona, ki ureja zdravstveno dejavnost, za izvajanje storitve institucionalnega varstva ali pomoči na domu ter izvajajo storitve, ki po tem zakonu sodijo tudi v dolgotrajno oskrbo, lahko do 31. maja 2012 pri ministrstvu, pristojnem za socialne zadeve, vložijo vlogo za izdajo novega dovoljenja, s katerim se določi obseg storitev dolgotrajne oskrbe, ki jih bo izvajalec izvajal po tem zakonu in obseg storitev, ki jih bo izvajalec izvajal na podlagi določb zakona, ki ureja socialno varstvo oziroma zakona, ki ureja zdravstveno dejavnost . (5) Oseba, ki ima po predpisih o socialnem varstvu status družinskega pomočnika, se z dnem začetka uporabe tega zakona šteje za osebnega pomočnika po tem zakonu.
175. člen
(pogodbe z izvajalci)
(1) Z 31. decembrom 2012 se prenehajo izvajati pogodbe z izvajalci, ki jih je za izvajanje zdravstvene dejavnosti pri izvajalcih institucionalnega varstva sklenil ZZZS po določbah zakona, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje. (2) Pogodbe z izvajalci za izvajanje programa dolgotrajne oskrbe morajo biti sklenjene do 31. decembra 2012. (3) Če pogodbe z izvajalci za izvajanje programa dolgotrajne oskrbe niso sklenjene do roka iz prejšnjega odstavka, izvajajo dolgotrajno oskrbo do sklenitve novih pogodb izvajalci iz prvega odstavka tega člena. (4) Do sklenitve pogodb iz drugega odstavka tega člena, se izvaja financiranje izvajalcev storitev dolgotrajne oskrbe po predpisih, ki so veljali pred začetkom izvajanja zavarovanja za dolgotrajno oskrbo.
(5) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko Zavod predčasno prekine izvajanje pogodbe, če je to potrebno zaradi izvajanja sprejetega Programa.
176. člen
(podzakonski akti pristojnih ministrov)
(1) Pristojna ministra izdata podzakonske akte iz 40., 71. in 142. člena tega zakona najkasneje v roku 6 mesecev po uveljavitvi tega zakona.
74
(2) Minister, pristojen za socialne zadeve izda podzakonski akt iz 130. člena tega zakona v roku 9 mesecev po uveljavitvi tega zakona.
177. člen (akti Zavoda)
Splošne akte Zavoda iz 16., 27., 39., 105, 123. in 152. člena tega zakona sprejme Zavod najkasneje v roku šestih mesecev po njegovem preoblikovanju.
178. člen
(zakon o prostovoljnih zavarovanjih za dolgotrajno oskrbo)
Zakon iz 134. člena tega zakona, ki ureja prostovoljna zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, mora biti sprejet v roku 1 leta pred začetkom uporabe tega zakona.
179. člen (imenovanja)
Skupščina Zavoda v roku 18 mesecev po uveljavitvi tega zakona:
1. imenuje komisije I. in II. stopnje, 2. da soglasje k aktu o sistemizaciji delovnih mest na predlog uprave Zavoda.
180. člen (vključitev zavarovanih oseb v obvezno zavarovanje ob uvedbi zavarovanja)
Z dnem začetka uporabe tega zakona se šteje, da so v obvezno zavarovanje vključene vse osebe ki so na dan začetka uporabe tega zakona vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje, z izjemo oseb iz 21. člena tega zakona. Njihovo prijavo v obvezno zavarovanje izvede Zavod po uradni dolžnosti.
181. člen (uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja)
Z dnem začetka uporabe tega zakona se ne glede na 24. člen tega zakona šteje, da izpolnjujejo pogoje za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja vse osebe, ki so na dan začetka uporabe tega zakona vključene v obvezno zdravstveno, kar velja tudi za osebe iz 21. člena tega zakona,
182. člen (prvi vpis podatkov o zavarovanju na kartico zdravstvenega zavarovanja)
Vpisovanje podatka o vključitvi v obvezno zavarovanje in o statusu zavarovane osebe v obveznem zavarovanju na kartico zdravstvenega zavarovanja se prične v letu 2012.
183. člen (dodelitev profesionalne kartice izvajalcem)
75
Izvajalci dolgotrajne oskrbe, ki sklenejo pogodbe z Zavodom, najpozneje ob podpisu pogodbe z Zavodom prejmejo profesionalne kartice, ki omogočajo branje in prenašanje podatkov o obveznem zavarovanju s kartice zdravstvenega zavarovanja.
184. člen (ohranitev že pridobljenih pravic po drugih predpisih, možnost izbire med dosedanjimi
pravicami in pravicami iz obveznega zavarovanja)
(1) Osebe, ki so pred začetkom izvajanja zavarovanja za dolgotrajno oskrbo pridobile pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, do družinskega pomočnika, do storitve institucionalnega varstva ali pomoči na domu oziroma do doplačil pri uveljavljanju socialno varstvenih storitev ali do delnega plačila za izgubljeni dohodek po predpisih o starševskem varstvu, lahko obdržijo te pravice oziroma storitve tudi vnaprej. Postopki odločanja o teh pravicah, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili zaključeni, se zaključijo po tem zakonu. (2) Ko oseba iz prejšnjega odstavka želi uveljaviti druge pravice ali drugačen obseg pravic, opravi Zavod postopek ocene upravičenosti in potreb po dolgotrajni oskrbi po določbah tega zakona. Oseba prej pridobljene pravice oziroma storitve prejema do dokončnosti odločbe o upravičenosti do dolgotrajne oskrbe. (3) Osebe iz prvega odstavka tega člena se lahko odločijo, da želijo uveljavljati pravice do dolgotrajne oskrbe po tem zakonu pred nastopom spremenjenih potreb. Izjavo o tem podajo pri pristojni organizacijski območni enoti Zavoda. (4) Pri osebah, ki se namesto dosedanjih pravic oziroma storitev odločijo za uveljavljanje pravic po tem zakonu, opravi Zavod postopek ocene upravičenosti in potreb po dolgotrajni oskrbi po določbah tega zakona. Oseba prej pridobljene pravice oziroma storitve prejema do dokončnosti odločbe o upravičenosti do dolgotrajne oskrbe.
185. člen (zagotavljanje zagonskih sredstev)
(1) Zagonska sredstva, potrebna za uvedbo obveznega zavarovanja, se zagotovijo iz Proračuna Republike Slovenije. (2) Zagonska sredstva iz prejšnjega odstavka so sredstva, ki so potrebna za:
1. preoblikovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v Zavod, 2. vzpostavitev obveznega zavarovanja, 3. informacijsko povezavo evidenc, 4. zaposlitev ustreznega kadra na Zavodu in za zagotovitev materialnih pogojev za
izvajanje nalog dolgotrajne oskrbe.
186. člen (prenehanje zagotavljanja občinskih sredstev)
Z dnem začetka uporabe tega zakona občine prenehajo zagotavljati sredstva, ki so jih namenjala za plačilo socialne oskrbe v zavodih za odrasle in za plačilo pomoči na domu ter sredstva za plačilo pravic družinskega pomočnika.
76
187. člen (sprejem izobraževalnih programov za nepoklicne izvajalce)
Programi usposabljanja nepoklicnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe iz 73. člena tega zakona se pripravijo do 31.12.2011.
188. člen (preoblikovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije)
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije se preoblikuje v Zavod v roku enega leta od uveljavitve tega zakona
189. člen
(prenehanje uporabe nekaterih določb drugih zakonov)
(1) Z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, se za upravičence po tem zakonu prenehajo uporabljati določbe zakonov, ki urejajo pravico do postrežbe in pomoči, družinskega pomočnika, pomoči na domu in institucionalnega varstva, in sicer:
- 137., 138., 139., 140., 141. in 142. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS št. 109/06 – uradno prečiščeno besedilo, 112/06 – Odl. US RS, 114/06 – ZUTPG in 10/08 - ZVarDod),
- 13. člen Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06 – uradno prečiščeno besedilo, 61/06 ZDru – 1 in 101/06 – Odl. US RS),
- 22., 23., 24., 25. in 26. člen Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 2/97 – Odl. US RS, 19/97, 21/97-popr., 75/97, 11/06 - Odl. US RS, 61/06 - ZDru -1 in 114/06 - ZUTPG),
- 9., 10., 11. 12. in 13. člen Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Uradni list RS, št. 41/83),
- poglavje II.A IZBIRA DRUŽINSKEGA POMOČNIKA s členi od 18.a do 18.r, 31.a člen, podpoglavje 3. Postopek pri uveljavljanju in izvajanju storitev s členi od 90. do 96 ter 98. in 99. člen Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 5/07 sklep, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 5/08 sklep, 73/08 sklep, 8/09 sklep in 53/09 sklep)
- poglavje 6. Delno plačilo za izgubljeni dohodek s členi od 84 do 87.člena Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 122/07 – Odl. US RS in 10/08).
(2) Z dnem, ko se začne uporabljati ta zakon, se za upravičence po tem zakonu prenehajo uporabljati določbe:
- enajste alineje 1. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo, 114/06 – ZUTPG, 91/07, 71/08 in 76/08) v delu, po katerem je zdravstvena nega v socialnovarstvenih zavodih vključena v obvezno zdravstveno zavarovanje.
190. člen (uveljavitev začetek uporabe)
(1) Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne 1. januarja 2013. (2) Ne glede na prejšnji odstavek se določbe, ki se nanašajo na delovanje Zavoda, se začnejo uporabljati po preoblikovanju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v Zavod.
77
(3) Ne glede na prvi odstavek tega člena se določbe tega zakona, ki se nanašajo na pridobivanje in prenehanje koncesij in izdajo dovoljenj za opravljanje dolgotrajne oskrbe, začnejo uporabljati 1. januarja 2012. 6. OBRAZLOŽITEV POSAMEZNIH ČLENOV K 1. členu: Člen določa vsebino zakona. Zakona ureja:
- dejavnost dolgotrajne oskrbe in - sistem zavarovanja za dolgotrajno oskrbo
K 2. členu V prvem in drugem odstavku člena je zajeta definicija dejavnosti dolgotrajne oskrbe. Po vsebini povzema skupno definicijo, ki so jo leta 2005 sprejele organizacije OECD, WHO in EUROSTAT. Bistvo skupne definicije navedenih mednarodnih institucij in tudi definicije tega predloga zakona je, da dolgotrajna oskrba pomeni različne oblike pomoči osebam, ki to pomoč potrebujejo v daljšem časovnem obdobju, pomoč pa jim je potrebna zaradi razlogov, ki jim omejujejo samostojno funkcioniranje (predlog zakona kot takšne razloge navaja posledice bolezni, poškodb, invalidnost ali druge razloge). Trajanje daljšega časovnega v tem členu ni definirano, iz kasnejših določb zakona pa izhaja, da mora potreba obstajati več kot tri mesece, da se lahko uveljavljajo pravice iz obveznega zavarovanja. Vzroki, zaradi katerih je nastopila potreba po pomoči, so našteti le primeroma, tako da so omenjeni najpogostejši vzroki, iz same definicije, ki uporablja izraz »ali drugih vzrokov«, pa izhaja, da je lahko vzrok karkoli, kar je povzročilo funkcionalno odvisnost. Oblike pomoči so že v sami definiciji razdeljene v dve skupini in sicer pomoč, ki je potrebna za opravljanje temeljnih dnevnih opravil in pomoč, ki je potrebna za opravljanje podpornih dnevnih opravil. Podrobneje sta ti dve skupini opredeljeni v 11. in 12. členu. Člen tudi določa, da je dejavnost dolgotrajne oskrbe v javnem interesu, kar je podlaga za vrsto določb zakona, ki izvajanje dejavnosti opredeljuje na reguliran način, različen od primerov, ko se dejavnost izvaja zgolj na podlagi funkcioniranja mehanizmov trga. Posledično člen določa, da se dejavnost dolgotrajne oskrbe v mreži javne službe izvaja nepridobitno, kar pomeni, da mora njen izvajalec morebitni dobiček nameniti za razvoj dejavnosti, ne more pa ga razdeliti lastnikom. Po tem zakonu se dejavnost dolgotrajne oskrbe izvaja na območju Republike Slovenije. K 3. členu Zavarovanje za dolgotrajno oskrbo se loči na obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in prostovoljno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo. Za obvezno zdravstveno zavarovanje se v nadaljnjem besedilu zakona uporablja krajše poimenovanje »obvezno zavarovanje«. Obvezno zavarovanje je socialno zavarovanje. Po drugem odstavku 50. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št.33/1991 in dalje) država ureja obvezno zdravstveno, pokojninsko, invalidsko in drugo socialno zavarovanje ter skrbi za njihovo delovanje. Obvezno zavarovanje temelji na načelih solidarnosti in vzajemnosti ter odgovornosti posameznika za zagotavljanje lastne socialne varnosti in socialne varnosti njegovih družinskih članov.
78
Načelo solidarnosti izhaja iz soodvisnosti posameznika in skupnosti, se izraža skozi pripravljenost članov skupnosti na medsedbojno pomoč ter se uresničuje z določeno ravnijo oskrbe osebe oziroma dajatev osebi ob izpolnitvi veljavnih pogojev, pri čemer oskrba oziroma dajatve niso odvisne od njihovega trajanja ali od obsega vplačanih prispevkov za to osebo, s čimer je osebi kot članu solidarne skupnosti zagotovljena materialna in socialna varnost. Načelo vzajemnosti je bistvo zavarovanja, temelji na enakovrednosti celote vseh zavarovalnih dajatev vzajemne skupnosti njenim članom in seštevka prispevkov njenih članov vzajemni skupnosti ter na enakosti posamičnih prispevkov vseh članov vzajemne skupnosti, ki so v enakih položajih glede na možnost in naravo nastopa dogodka, ki pomeni nastanek obveznosti izpolniti zavarovalno dajatev s strani vzajemne skupnosti kot nosilca zavarovanja. Načelo solidarnosti tako pomeni socialni korektiv k načelu vzajemnosti pri zagotavljanju gospodarske varnosti osebe. Načeli solidarnosti in vzajemnosti sestavljata po prvem odstavku 3. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. št. 106/1999, v nadaljevanju: ZPIZ-1), skupaj z delom in prispevki, podlago zagotavljanja pravic zavarovancem v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za primer starosti, invalidnosti, smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežb. Obvezno zavarovanje upravičencu zagotavlja plačilo storitev dolgotrajne oskrbe v obsegu in v okviru standardov v skladu s tem zakonom ter druge pravice, ki jih določa ta zakon, in do katerih je upravičen na način in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Obvezno zavarovanje se izvaja kot javna služba in nepridobitna dejavnost. Na območju Republike Slovenije izvaja obvezno zavarovanje Zavod za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Zavod). Za prostovoljno zdravstveno zavarovanje se v nadaljnjem besedilu zakona uporablja krajše poimenovanje »prostovoljno zavarovanje«. Prostovoljno zavarovanje je zavarovanje, ki zavarovancu po sklenjeni zavarovalni pogodbi zagotavlja kritje stroškov dolgotrajne oskrbe. Prostovoljno zavarovanje izvajajo zavarovalnice, ki izpolnjujejo pogoje po zakonu, ki ureja zavarovalništvo, to je po Zakonu o zavarovalništvu (Ur. l. RS, št. 13/2000 in dalje). K 4. členu: Člen pojasnjuje pomen pojmov v tem zakonu. Pojasnjuje:
- kdo je delodajalec oziroma delodajalka, - kaj je dolgotrajna oskrba, - kaj je dom, - kdo je družinska članica oziroma družinski član, - kaj je individualni načrt dolgotrajne oskrbe, - kaj je institucionalna dolgotrajna oskrba, - kdo je izvajalka oziroma izvajalec dolgotrajne oskrbe, - kaj je izvedbeni načrt, - kaj je kombinirana dolgotrajna oskrba, - kdo je koordinatorka oziroma koordinator dolgotrajne oskrbe, - kaj je minimalna plača, - kaj je mreža javne službe dolgotrajne oskrbe, - kdo je plačnica oziroma plačnik, - kaj so pripomočki za izvajanje dolgotrajne oskrbe, - kdo sta pristojni ministrici oziroma ministra, - kateri sta pristojni ministrstvi,
79
- kateri sta pristojni zbornici, - kaj je strokovna komisija za dolgotrajno oskrbo, - kdo so svojci uporabnika, - kdo je uporabnica oziroma uporabnik, - kdo je upravičenka oziroma upravičenec, - kdo je zavarovanka oziroma zavarovanec, - kdo je zavarovana oseba, - kaj je zavarovalna doba in - kdo je zavezanka oziroma zavezanec za plačevanje prispevkov.
K 5. členu Člen določa obveznost sodelovanja države in občin na eni strani, kar naj bi zagotovilo usklajenost aktivnosti in ukrepov, ki so v pristojnosti obojih, pa tudi obveznost sodelovanja različnih institucij, ki delujejo na področju dolgotrajne oskrbe (Zavoda za zavarovaje za dolgotrajno oskrbo Slovenije, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in izvajalcev). V zvezi z mrežo javne službe zakon določa, da je določena z nacionalnim programom dolgotrajne oskrbe, ki ga sprejeme državni zbor, zagotavljata pa jo država in občine in sicer država za izvajanje institucionalne dolgotrajne oskrbe, občine pa za izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu. V nadaljevanju so podrobneje navedene naloge države in občin za zagotavljanje možnosti za izvajanje dejavnosti in za financiranje posameznih obveznosti. Naloge države so zlasti razvoj sistema in dejavnosti in zagotavljanje pogojev za delovanje, vključno z zagotavljanjem sredstev za delovanje Zavoda (tako da ta sredstva ne bi bremenila sredstev obveznega zavarovanja), pomembnejša naloga občin pa ostaja skrb za socialno ogrožene, ki si ne morejo sami plačevati prispevkov za obvezno zavarovanje in stroškov za bivanje in prehrano, ki jih v institucionalni dolgotrajni oskrbi ne krije obvezno zavarovanje. Člen določa tudi ravnanje v primeru, ko občina ne izpolni svojih nalog. Pristojno ministrstvo jo pozove k izvedbi in ji določi rok, če občina naloge ne izvede, pa jo namesto nje izvede ministrstvo, občina pa mu je dolžna povrniti sredstva v ta namen. K 6. členu Člen v prvem odstavku poudarja odgovornost vsakega posameznika, da z zdravim načinom življenja pripomore, da je možnost za nastanek bolezni in s tem potencialne možnosti potrebe po dolgotrajni oskrbi čim manjša. Tudi, ko ta potreba nastane, je vsakdo dolžan upoštevati strokovna navodila in na ta način vplivati na zmanjšano možnost po še večji odvisnosti po storitvah dolgotrajne oskrbe. Drugi odstavek tega člena opredeljuje v nadaljevanju odgovornost tako zdravstvenih zavodov in socialnih služb oz. politiko zdravstvenega in socialnega varstva, ki so dolžni skrbeti, da z različnimi programi, ki jih nudijo državljanom preprečujejo oz. zmanjšujejo možnost za nastanek dolgotrajne oskrbe. Pred pričetkom izvajanja dolgotrajne oskrbe morajo tako zdravstvene kot socialne službe izvesti programe, ki zavarovani osebi omogočijo čim večjo samostojnost. V tretjem odstavku je določeno, da morajo zavarovane osebe sodelovati pri vseh aktivnostih, ki jih izvajajo zdravstvene in socialne službe in s tem ohranjati obstoječe stanje čim dlje. Pri teh aktivnostih so dolžni sodelovati svojci. K 7. členu
80
Glede na dolžnost države, da zagotovi uresničevanje zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo je potrebno vse aktivnosti, ki so povezane s temi nalogami načrtovati. Država namreč mora zagotoviti potrebne zmogljivosti in določiti njihovo mrežo, ki bo omogočila ustrezno dostopnost storitev dolgotrajne oskrbe prebivalstvu ter finančna sredstva za nemoteno in vsebinsko ter finančno vzdržnost sistema. V tem členu osnutek zakona določa, da bi potekalo usklajevanje vseh razvojnih vprašanj področja dolgotrajne oskrbe in zavarovanja za njo s posebnim nacionalnim programom. Ta naj bi določil strategijo razvoja področja dolgotrajne oskrbe in zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, merila za določitev mreže izvajalcev dolgotrajne oskrbe, prednostna področja razvoja ter finančne okvire za področje dolgotrajne oskrbe v delu, ki predstavlja javni interes Republike Slovenije. Tega naj bi na predlog Vlade sprejel Državni zbor Republike Slovenije. K 8. členu Kot vsa druga področja potrebuje tudi področje dolgotrajne oskrbe svoj strokovni vrh. To še posebej, ker je pri nas to v mnogih pogledih novo področje socialne varnosti, ki mora dobiti svojo doktrino in stališča glede delovanja in razvoja področja ter zagotavljanja potrebne strokovnosti in kakovosti storitev. Osnutek zakona predlaga ustanovitev nacionalnega strokovnega sveta za področje dolgotrajne oskrbe, ki bi ga imenovala minister pristojen za delo, družino in socialne zadeve ter minister, pristojen za zdravje. Ta svet naj bi imel vrsto nalog, ki pa se vsa nanašajo na skrb za strokovnost. Nacionalni svet naj bi sodeloval pri pripravi nacionalnega programa dolgotrajne oskrbe, spremljal stanje in razvoj področja in predlagal ustrezne strokovne in organizacijske ukrepe za zagotavljanje in dvig kakovosti izvajalcev, proučeval in predlagal nove pristope na področju dolgotrajne oskrbe ter dajal predloge za večjo učinkovitost in uspešnost sistema in strokovno usposabljanje izvajalcev dolgotrajne oskrbe. K 9. členu Navedeni člen predloga zakona govori o upoštevanju načel človekovega dostojanstva, enake dostopnosti in proste izbire storitev, ki so individualno prilagojene. Izvajalci storitev dolgotrajne oskrbe pa morajo pri svojem delu upoštevati kodekse etike, ki veljajo za njihovo dejavnost ali poklic. K 10. členu Navedeni člen določba oblike dolgotrajne oskrbe do katerih je zavarovana oseba upravičena. Dolgotrajna oskrba se izvaja v naslednjih oblikah in sicer: dolgotrajna oskrba na domu, institucionalna dolgotrajna oskrba in kombinirana dolgotrajna oskrba kot kombinacija oskrbe na domu in institucionalne oskrbe. Kot posebna oblika dolgotrajne oskrbe na domu se izvaja pomoč, ki jo nudi osebni pomočnik. Trajanje institucionalne dolgotrajne oskrbe je celodnevno ali v krajšem trajanju podnevi ali ponoči. K 11. členu Storitve dolgotrajne oskrbe, določene v tem členu so:
- storitve namenjene pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, - storitve namenjene pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil, - rehabilitacija po tem zakonu (v nadaljnjem besedilu: rehabilitacija) in - svetovanje in učenje.
Pomoč, ki je opredeljena v okviru storitev vključuje poleg fizične pomoči tudi druge oblike pomoči in skrbi za uporabnika. Pri izvajanju različnih oblik pomoči so uporabnik, svojci in drugi nepoklicni izvajalci upravičeni vedno tudi do storitev svetovanja in učenja, ki jim pomagajo k kakovostnejšemu izvajanju storitev dolgotrajne oskrbe. Četrti odstavek navedenega člena opredeljuje storitve dolgotrajne oskrbe kot celote, v katero so vključene ocena, načrtovanje, koordinacija, izvajanje in nadzor nad izvajanjem storitev.
81
V petem odstavku navedenega člena so opredeljeni izvajalci, ki lahko izvajajo storitve dolgotrajne oskrbe. To so lahko tako poklicni kot nepoklicni izvajalci v okviru mreže javne službe ali izven okvira mreže javne službe. K 12. členu Navedeni člen opredeljuje opravila in v tem okviru storitve, ki jih uporabnik potrebuje pri izvajanju temeljnih dnevnih opravil. Ta opravila so razdeljena na tista področja dnevnih opravil, ki so nujna za vsakodnevno življenje in ohranjanje ter vzdrževanje življenjskih funkcij. Ta opravila so:
- prehranjevanje in pitje, - osebna higiena, - oblačenje in slačenje, - izločanje in odvajanje, - gibanje, - spanje in počitek.
Storitve, namenjene pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, so: - delna ali popolna pomoč pri hranjenju in pitju, - delna ali popolna pomoč pri osebni higieni (kopanje, umivanje, tuširanje), - delna ali popolna pomoč pri oblačenju in slačenju ter zagotavljanju ustrezne telesne
temperature, - delna ali popolna pomoč pri izločanju in odvajanju, - delna ali popolna pomoč pri gibanju, posedanju, vstajanju ali nameščanju v ustrezen
položaj, - delna ali popolna pomoč pri uporabi medicinsko tehničnih pripomočkov za izvajanje
temeljnih življenjskih opravil, - vzdrževanje pripomočkov za osebno nego, čiščenje pripomočkov, dezinfekcija, - vzpodbujanje k samooskrbi v okviru zmožnosti, - pomoč in skrb pri jemanju zdravil, - spremljanje vitalnih funkcij in zdravstvenega stanja uporabnika, - priprava in dajanje zdravil ter nadzor nad jemanjem zdravil, - oskrbovanje ran in razjed zaradi pritiska in preprečevanje njihovega nastanka, - zagotavljanje ustrezne prehrane (diete), - zdravstvena nega umirajočega bolnika, - preprečevanje okužb, - druge storitve, namenjene pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, določene
s splošnim aktom iz prvega odstavka 16. člena tega zakona. K 13. členu Navedeni člen opredeljuje kaj so dnevna podporna opravila in katere so storitve, ki so namenjene pomoči pri izvajanju dnevnih podpornih opravil. Podporna dnevna opravila omogočajo posamezniku živeti neodvisno v domačem ali drugem okolju čim dlje, kot tudi povezavo z okoljem ter večjo varnost z različnimi telekomunikacijskimi napravami. Podporna dnevna opravila se pri upravičencu izvajajo delno ali v celoti, če jih ta zaradi nezmožnosti izvajanja temeljnih dnevnih opravil ne more opraviti sam.
Člen opredeljuje podrobneje katere so storitve, ki se izvajajo v okviru podpornih dnevnih opravil. Te so:
- pomoč pri hišnih opravilih, - pomoč pri opravljanju bančnih poslov, plačevanju računov, sprejemanju in
odpošiljanju poštnih pošiljk – po pooblastilu uporabnika, - pomoč pri nakupu življenjskih potrebščin, - prinašanje, priprava in postrežba toplega obroka in pomivanje uporabljene posode,
82
- prevoz in spremstvo uporabnika ter njegova povezava z okoljem s pomočjo telekomunikacijskih povezav, v povezavi z izvajanjem storitev dolgotrajne oskrbe in zdravstvenih storitev,
- druge storitve pomoči, namenjene pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil, - določene s splošnim aktom iz prvega odstavka 16. člena tega zakona.
K 14. členu Navedeni člen opredeljuje storitve rehabilitacije, ki se izvajajo z namenom povečanja sposobnosti samooskrbe in tako zmanjšanja potrebe po storitvah dolgotrajne oskrbe ali pa ohranjanju obstoječe stopnje neodvisnosti. Storitve rehabilitacije v okviru dolgotrajne oskrbe se izključno navezuje na nadaljevanje zaključene medicinske rehabilitacije. Storitve rehabilitacije vključujejo:
- storitve, povezane z izvajanjem telesnih aktivnosti, - storitve na področju kognitivnega funkcioniranja, - storitve na področju komunikacije, - storitve na psihosocialnem področju.
K 15. členu Naveden člen predloga zakona natančno opredeljuje kaj so storitve svetovanja in učenja. V to so vključene vse aktivnosti, ki jih uporabnik in nepoklicni izvajalci potrebujejo za potrebe izvajanja dolgotrajne oskrbe. Svetovanje in učenje vključuje strokovno svetovanje, učenje uporabe različnih pripomočkov ali opreme, ki jo potrebujejo za izvajanje dolgotrajne oskrbe in učenje različnih večin, za kakovostnejše izvajanje dolgotrajne oskrbe. K 16. členu Podrobnejšo opredelitev storitev dolgotrajne oskrbe, bo s splošnim aktom v sodelovanju z nacionalnim strokovnim svetom, pripravil Zavod. K 17. členu Navedeni člen opredeljuje kako bodo določeni normativi in standardi dolgotrajne oskrbe za:
- storitve namenjene pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, - storitve namenjene pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil, - rehabilitacija po tem zakonu (v nadaljnjem besedilu rehabilitacija) in - svetovanje in učenje.
Le te bo podrobneje določil s splošnim aktom Zavod v sodelovanju z nacionalnim strokovnim svetom. Poklicni izvajalci dolgotrajne oskrbe morajo izpolnjevati za izvajanje dolgotrajne oskrbe minimalne normative,standarde in tehnične pogoje. Te določita pristojna ministra na predlog nacionalnega strokovnega sveta.
K 17. členu Navedeni člen opredeljuje storitve in pravice, ki niso dolgotrajna oskrba. Uporabnik dolgotrajne oskrbe dolžan kriti sam nastanitev, bivanje in prehrano v okviru dolgotrajne oskrbe na domu ali v kombinirani ali institucionalni dolgotrajni oskrbi. Če uporabnik ali njegovi svojci ne morejo kriti navedenih stroškov, način plačila urejajo predpisi s področja socialnega varstva. Nekatere storitve pa se krijejo v skladu s področnimi predpisi, ki urejajo te storitve oziroma programe. Te storitve so:
- zdravljenje, zdravila ter medicinsko – tehnični pripomočki, ki so pravica iz obveznega in prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja,
- programi vzgoje in izobraževanja po predpisih o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami,
83
- programi usposabljanja po predpisih o socialnem varstvu, - storitve vodenje, varstvo in zaposlitev pod posebnimi pogoji po predpisih o
družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih osebah in predpisih o socialnem varstvu,
- programi in ukrepi po predpisih o rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, - pravice po zakonu, ki ureja znakovni jezik, - programi, ukrepi in pravice po drugih predpisih, ki urejajo pravice oseb, ki potrebujejo
pomoč. K 18. členu Predlog zakona v navedenem členu določa, da ima vsak upravičenec do dolgotrajne oskrbe možnost izbire načina uveljavljanja, oblike in izvajalca dolgotrajne oskrbe. Med načini uveljavljanja storitev lahko izbira med kritjem stroškov storitev dolgotrajne, ki je lahko:
- kot plačilo storitev dolgotrajne oskrbe v obsegu in v okviru standardov v skladu s tem zakonom,
- kot denarno nadomestilo za dolgotrajno oskrbo, - kot kombinacija denarnega nadomestila in kritja stroškov storitev, - kot plačilo pravic osebnega pomočnika v skladu s tem zakonom.
Med oblikami dolgotrajne oskrbe lahko izbira med dolgotrajna oskrba na domu, institucionalno dolgotrajno oskrbo v oskrbnem domu ali kombinirano dolgotrajno oskrbo. Za izvajalca dolgotrajne oskrbe pa lahko izbere izvajalca v mreži ali izven mreže javne službe dolgotrajne oskrbe, ki jih opredeljuje 40. člen predloga tega zakona in v skladu z možnostmi, ki so v okolju kjer upravičenec živi. V drugem odstavku navedenega člena predlog zakona opredeljuje, da se upravičenost do pravic, ki izhajajo iz tega zakona ugotavljajo na podlagi kriterijev, ki opredeljujejo potrebo po pomoči pri opravljanju temeljnih in podpornih dnevnih opravil glede na sposobnosti upravičenca. K 19. členu Obvezno zavarovanje pomeni obvezno vključitev v zavarovanje, hkrati pa tudi pravice in obveznosti iz zavarovanja za zavarovanca in po njem zavarovanega družinskega člana. K 20. členu Predvidena je obveza vključitve v obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, ki pa pomeni vzporedno vključitev v obvezno zavarovanje oziroma vključitev hkrati z vključitvijo v obvezno zdravstveno zavarovanje (za bolezen in poškodbe izven dela). Na ta način je olajšan postopek prijave tako za zavezanca za prijavo, kot tudi za izvajalca zavarovanja. Pravice in obveznosti nastopijo oziroma ugasnejo z vstopom oziroma prekinitvijo zavarovanja. Obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo pa se v določenih primerih začasno prekine. Primeri so natančneje določeni v 21. členu. Gre za primere, ko so osebe zdravstveno zavarovane (začasno ali trajneje) iz drugega naslova in ne iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja v Republiki Sloveniji ali se v Republiki Sloveniji nahajajo zgolj začasno. Prekinitev pomeni mirovanje pravic in obveznosti (v tem času ni obveznosti plačila prispevkov). K 21. členu Ta člen določa, katere osebe v obvezno zavarovanje niso vključene. K 22. členu
84
Za prijavo, spremembo ali odjavo obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo se bodo smiselno uporabljali predpisi o zdravstvenem varstvu in zdravstvem zavarovanju. K 23. členu Zavarovana oseba bo uveljavljala pravice do storitev in drugih pravic dolgotrajne oskrbe s kartico zdravstvenega zavarovanja in z njo se bo tudi dostopalo do podatkov, ki so potrebni za uveljavljanje pravic iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. K 24. členu V tem členu je opredeljen pogoj za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja in sicer trajanje zavarovanja za dolgotrajno oskrbo (če je zavarovana oseba stara 70 let ali več in je ob uveljavljanju pravic neprekinjeno zavarovana najmanj 1 leto in je za ta čas bil za njo plačan prispevek za obvezno zavarovanje; če je zavarovana oseba stara 60 let in več, vendar manj kot 70 let in je ob uveljavljanju pravic neprekinjeno zavarovana najmanj 2 leti in če je za to dobo za njo bil plačan prispevek za obvezno zavarovanje; če je zavarovana oseba mlajša od 60 let in je ob uveljavljanju pravic neprekinjeno zavarovana najmanj 3 leta in je bil za to dobo za njo plačan prispevek za obvezno zavarovanje – ta pogoj ne velja za otroke, mlajše od 3 let). Določeno je tudi, da se šteje, da je za zavarovano osebo plačan prispevek, če je ta plačan za zavarovanca, po katerem je oseba zavarovana. Določena je tudi možnost, da se pogoj obveznega predhodnega zavarovanja izpolni tudi tako, da zavarovane osebe same ali po svojcih plačajo znesek celotnega prispevka ali razliko do zahtevanega zneska prispevkov, kot to določa zakon, ki določa višino prispevkov. Vendar pa pogoj obveznega predhodnega zavarovanja ne velja za zavarovane osebe, katerim prispevke plačuje Republika Slovenija ali občina K 25. členu Zavarovani osebi se ob predpostavki, da ima izpolnjen pogoj o trajanju zavarovanja iz prejšnjega člena, priznajo pravice do dolgotrajne oskrbe, če je poteklo trimesečno prehodno obdobje – to je obdobje od dneva vložitve popolne vloge za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo do dneva s katerim je zavarovani osebi priznana pravica iz obveznega zavarovanja in če je priznana cena paketa storitev nad višino odbitnega zneska (230,00 eur).Zavarovana oseba mora storitve dolgotrajne oskrbe potrebovati v obsegu najmanj 4 ur tedensko in za obdobje več kot treh mesecev. Lahko pa se zavarovani osebi priznajo pravice po tem zakonu tudi pred potekom prehodnega obdobja, če komisija I. ali II. stopnje ugotovi, da bo imela zavarovana oseba tako velike potrebe po storitvah dolgotrajne oskrbe – v tem primeru se zavarovani osebi priznajo pravice po tem zakonu z dnem popolne vloge oziroma z dnem izvajanja storitev, če se ji začnejo izvajati kasneje. K 26. členu Člen ureja pravice iz obveznega zavarovanja. Predvideno je, da bo obvezno zavarovanje zagotavljalo kritje stroškov za storitve dolgotrajne oskrbe in stroškov za prilagoditev stanovanja ter pripomočke za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Vse tri pravice so v nadaljevanju podrobnej. Obvezno zavarovanje bo krilo stroške in zagotavljalo pripomočke le v obsegu in standardu, določenem v skladu s tem zakonom. Konkretne pravice in njihov obseg za posamezno zavarovano osebo se bodo določili z individualnim načrtom. Upravičenec bo imel sicer možnost, da si izbere večji obseg ali višji standard, vendar preseganje določenih okvirov pomeni nadstandard in ga obvezno zavarovanje ne bo krilo (glej člen 27). Pravico do kritja stroškov dolgotrajne oskrbe pa bo mogoče uveljavljati na 4 različne načine:
- kot plačilo storitev dolgotrajne oskrbe, - kot denarno nadomestilo, - kot kombinacija denarnega nadomestila in kritja stroškov storitev,
85
- kot plačilo pravic osebnega pomočnika v skladu s tem zakonom. Zavarovana oseba bo lahko med navedenimi možnimi načini izbrala tisto možnost, ki bo glede na njene potrebe in možnost uresničevanja pravic na njenem domu najbolj primerna. Z možnostjo denarnega nadomestila in možnostjo kombinacije le-tega in samih storitev ter izbiro osebnega pomočnika je omogočeno, da bodo zavarovane osebe čim dlje ostajale v domačem okolju, saj si bodo lahko s pomočjo svojcev ali izbiro drugih oseb (tudi nepoklicnih izvajalcev) zagotovile primerno oskrbo na domu K 27. členu Navedeni člen določa kriterije za ugotavljanje upravičenosti do pravic dolgotrajne oskrbe. Osebe so ocenjene po vnaprej določenih kriterijih, ki jih je 15. Opis teh kriterijev in način njihove uporabe za ugotovite potreb zavarovane osebe bo določil Zavod s svojim splošnim aktom po prehodnem mnenju nacionalnega strokovnega sveta in ob soglasju s pristojnima ministroma. V tretjem odstavku je določeno, da se za ugotavljanje upravičenosti do pravice do kritja stroškov storitev dolgotrajne oskrbe upoštevajo tehnični standardi za prilagoditev stanovanja, ki jih predpišeta pristojna ministra K 28. členu Obvezno zavarovanje bo krilo stroške in zagotavljalo pripomočke le v obsegu in standardu, določenem v skladu s tem zakonom. Upravičenec bo imel sicer možnost, da si izbere večji obseg ali višji standard, vendar preseganje določenih okvirov pomeni nadstandard in ga obvezno zavarovanje ne bo krilo. Zato ga bodo morale zavarovane osebe kriti same. Predlog zakona pa za njegovo kritje predvideva tudi možnost prostovoljnega zavarovanja. K 29. členu Ta člen določa katero ceno prizna Zavod kot priznano ceno storitev, ko uporabnik lahko uveljavlja pravice iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Priznana cena storitev je tista višina stroškov storitev dolgotrajne oskrbe, ki se na podlagi individualnega načrta izvaja v obdobju, ko so mu bile priznane pravice iz obveznega zavarovanja. K 30. členu Določeno je, da bo Zavod priznal plačilo priznane vrednosti le, če se bodo storitve dolgotrajne oskrbe izvajale na lokaciji, ki je navedena v izvedbenem načrtu. Hkrati je določeno, da obvezno zavarovanje zavarovani osebi, ki je uporabnik, zagotavlja plačilo storitev dolgotrajne oskrbe v višini razlike med priznano ceno storitev (naveden je izračun oziroma definicija priznane cene storitev) in višino odbitnega zneska (230 eurov), ki temelji na izračunu, da si mora vsak uporabnik plačati sam 12 ur dolgotrajne oskrbe na domu na mesec (trenutno storitev pomoč na domu stane povprečno 19 eurov) in to znese približno 230 eurov. Določen je tudi način usklajevanja odbitnega zneska. V petem odstavku je določeno kateri delež vrednosti storitev mora plačati uporabnik sam (odbitni znesek in plačilo vrednosti storitev dolgotrajne oskrbe, ki se uporabniku izvajajo do datuma, ko uporabniku zagotavlja plačilo storitev dolgotrajne oskrbe obvezno zavarovanje). V šestem odstavku je določena možnost oprostitve plačila dela vrednosti storitev, ki jih je dolžan uporabnik kriti sam, če mu materialni položaj tega ne dopušča in če za ta znesek ni prostovoljno zavarovan. V tem primeru je uporabnik lahko tudi delno ali v celoti oproščen plačila, pod pogoji in na način, ki je določen s predpisi iz socialnega varstva za oprostitev plačila socialnovarstvenih storitev.
86
V sedmem odstavku je določeno, da se znesek plačil zdravstvenih storitev, ki se uporabniku izvajajo do takrat, ko mu obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo zagotovi plačilo storitev dolgotrajne oskrbe, zagotovi iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, saj bi bili v nasprotnem primeru uporabniki na slabšem kot so danes, ko jim plačilo zdravstvenih storitev, ki sodijo v obseg storitev dolgotrajne oskrbe, zagotavlja obvezno zdravstveno zavarovanje. V osmem odstavku je določen postopek plačila računa posameznega izvajalca storitev dolgotrajne oskrbe. Določeno je, da mora posamezen izvajalec izstaviti celoten račun izvedene storitve dolgotrajne oskrbe Zavodu, na tem računu pa mora biti natančna specifikacija storitev ter skupni znesek plačila za te storitve (višina plačila Zavoda, uporabnika, njegovih zavezancev za preživljanje ter RS in občine). Zavod plača celoten račun za izvedene storitve, nato pa od uporabnika oziroma njegovih zavezancev za preživljanje ali RS oziroma občine zahteva povrnitev višine odbitnega zneska glede na njihove deleže, ki so jih dolžni plačati. V primeru, ko ima uporabnik za njegov delež plačila sklenjeno prostovoljno zavarovanje, ta znesek izvajalec zaračuna direktno zavarovalnici, kjer je sklenjeno prostovoljno zavarovanje, izvajalec pa upravičencu izstavi informativni izračun. V devetem odstavku je določen tudi postopek in vsebina ter oblika računa posameznega izvajalca storitev dolgotrajne oskrbe kadar uporabniku storitve dolgotrajne oskrbe izvaja več izvajalcev. V tem primeru mora posamezni izvajalec glede na individualni načrt izračunati delež plačila uporabnika ob upoštevanju vrednosti storitev ostalih izvajalcev in Zavodu izdati račun kolikšen del mora plačati Zavod in kolikšen uporabnik oziroma njegovi zavezanci za preživljanje ali Republika Slovenija oziroma občina. K 31. členu V tem členu je določeno plačilo storitev uporabnika, ki ima osebnega pomočnika v času ko le-ta uveljavlja pravico do počitka oziroma v času nezmožnosti osebnega pomočnika opravljati storitve zaradi zdravstveni razlogov (npr.: bolezen do 30 dni). Uporabnik ima v tem času pravico do druge primerne oblike dolgotrajne oskrbe in tudi pravico do plačila teh storitev K 32. členu V tem členu so taksativno določeni primeri, ko zavarovani osebi niso zagotovljena plačila storitev dolgotrajne oskrbe iz obveznega zavarovanja (bolnišnično zdravljenje, rehabilitacija, ki se financira iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter udeležba na programih krepitve zdravja). V tem času zavarovani osebi pravice do storitev dolgotrajne oskrbe mirujejo in jih ne more uresničevati, obveznost plačila prispevkov pa ostane nespremenjena. K 33. členu V tem členu je določeno kdo ima pravico do denarnega nadomestila. Gre za tiste upravičence do dolgotrajne oskrbe, ki si za izvajanje storitve izberejo izvajalca izven mreže javne službe, ker se sami tako odločijo oziroma, ker v času uveljavljanja storitev dolgotrajne oskrbe ni na voljo izvajalca v mreži javne službe. Te pravice nima upravičenec, ki si izbere osebnega pomočnika, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do podvajanja pravic, saj se pravice osebnega pomočnika (delno plačilo za izgubljeni dohodek) plačuje iz proračuna Republike Slovenije, kar pomeni, da je plačilo storitev dolgotrajne oskrbe za upravičenca, ki si izbere osebnega pomočnika, zagotovljeno in tisti, ki potrebuje manj kot 4 ure dolgotrajne storitve na teden. . K 34. členu V tem členu je določena višina denarnega nadomestila, ki se določi v višini 40% priznane cene paketa storitev za upravičenca, ki si izbere izvajalca izven mreže javne službe. V
87
primeru, da uporabnik uveljavlja denarno nadomestilo, ker v času uveljavljanja storitev dolgotrajne oskrbe ni na voljo izvajalca v mreži javne službe, se mu višina denarnega nadomestila določi v enakem deležu kot če bi se storitev že izvajala v mreži javne službe (v višini razlike med priznano vrednostjo in odbitnim zneskom). Denarno nadomestilo se uporabniku s strani Zavoda izplačuje enkrat mesečno in sicer na podlagi odločbe o pravicah iz obveznega zavarovanja. V tretjem odstavku je določeno, da se denarno nadomestilo ne izplača za vsak dan bolnišničnega zdravljenja, kar pomeni, da se po izračunu mesečne višine denarnega nadomestila lahko ugotovi tudi koliko to nadomestilo znaša na dan in se za posamezen dan bolnišničnega zdravljenja znesek mesečnega denarnega nadomestila zmanjša. V četrtem odstavku je določen način usklajevanja denarnega nadomestila in sicer z rastjo elementov cen za določanje storitev dolgotrajne oskrbe ter začetek uporabe te uskladitve (s prvim dnem naslednjega meseca po začetku uporabe Dogovora za tekoče leto). K 35. členu V tem členu je določena obveznost uporabnika, da denarno nadomestilo porabi za plačilo storitev dolgotrajne oskrbe. Nadzor nad porabo teh sredstev bo vršil koordinator in v primeru, če bo ugotovil, da se storitve, za katere je bilo uporabniku dodeljeno denarno nadomestilo ne izvajajo, bo o tem obvestil Zavod, ki bo uporabniku denarno nadomestilo ukinil. K 36. členu V tem členu je določena tudi možnost, da uporabnik za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe izbere določene izvajalce v mreži javne službe in za njih dobi pravico do plačila teh storitev iz obveznega zavarovanja v določenem deležu (razliko med priznano vrednostjo in odbitnim zneskom), hkrati pa si lahko izbere tudi določene izvajalce storitev dolgotrajne oskrbe izven mreže javne službe, za kar dobi denarno nadomestilo. Od te možnosti odstopata dva primera in sicer, če si upravičenec izbere storitve v obliki celodnevne institucionalne dolgotrajne oskrbe in če si izbere družinskega pomočnika, saj je v teh dveh primerih za upravičenca v celoti poskrbljeno in ne potrebuje drugih storitev dolgotrajne oskrbe. V nasprotnem primeru bi prihajalo do podvajanja pravic. K 37. členu Pravice osebnega pomočnika (delno plačilo za izgubljeni dohodek, socialna zavarovanja, do počitka) zagotavljajo iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. K 38. členu V tem členu je določeno, da lahko Zavod, če komisija za dolgotrajno oskrbo tako oceni, zavarovani osebi, ki je lastnik ali uporabnik stanovanja ali stanovanjske hiše, v kateri se izvaja dolgotrajna oskrba (dolgotrajna oskrba na domu) zagotovi finančna sredstva za prilagoditev stanovanjskih prostorov, sanitarij, dostopa do njih, ureditev varnostnih sistemov, namestitev naprav za pomoč na daljavo (npr. razširitev obokov vrat, razširitev stopnišča, namestitev ročajev v kopalnici ali na stenah, montaža alarma oziroma rdečega gumba, …). Lahko se zagotovi kritje celotnih ali dela teh stroškov, največ v višini 10-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (omejitev velja ne glede na to ali se opravi enkrat ali večkrat). Hkrati je določeno, da je do te pravice upravičena le oseba kateri se brez te prilagoditve ne bi mogla izvajati dolgotrajna oskrba na domu in če lastnik s to prilagoditvijo soglaša, če uporabnik ni lastnik stanovanja oziroma stanovanjske hiše. V četrtem odstavku pa je določena omejitev, da do pravice do prilagoditve stanovanja ni upravičena zavarovana oseba, ki je lastnica premoženja oziroma prihrankov nad vrednostjo, ki jo določajo predpisi o pogojih za uveljavljanje pravice do denarne socialne pomoči.
88
V petem odstavku je določeno komu se nakažejo sredstva za prilagoditev stanovanja. Ta sredstva se nakažejo neposredno izvajalcu gradbenih oziroma drugih del, ki ga izbere zavarovana oseba oziroma na podlagi že plačanega računa, zavarovani osebi. S tem se želi preprečiti, da se sredstva, namenjena prilagoditvi stanovanja, ne bi porabila nenamensko. K 39. členu V prvem odstavku so primeroma našteti pripomočki, ki jih upravičenec dobi v izposojo na podlagi obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo (izposoja je brezplačna), v drugem odstavku pa pripomočki, ki so vključeni v obvezno zavarovanje in so potrebni za izvajanje dolgotrajne oskrbe (obvezno zavarovanje zagotovi 85% cenovnega standarda, ki ga s splošnim aktom določi Zavod). 15% cenovnega standarda za pripomočke, ki so vključeni v obvezno zavarovanje mora plačati uporabnik sam, ki pa se za ta znesek lahko prostovoljno zavaruje. Hkrati je določeno, da je uporabnik upravičen do pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe v času izvajanja dolgotrajne oskrbe na domu ne glede na to ali se mu ta oskrba izvaja kombinirano ali ne. V primeru izvajanja institucionalne dolgotrajne oskrbe pa so izvajalci te oskrbe dolžni uporabniku zagotoviti pripomočke za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Določeno je tudi, da bo podrobnejši postopek za pridobitev in izposojo, standarde in trajnostne dobe pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe določil Zavod. K 40. členu V tem členu so opredeljeni vsi izvajalci dolgotrajne oskrbe, tako poklicni kot nepoklicni. Poklicni izvajalci dolgotrajne oskrbe so vsi javni zavodi za izvajanje dolgotrajne oskrbe, pravne in fizične osebe s koncesijo za izvajanje dolgotrajne oskrbe ter pravne in fizične osebe z dovoljenjem za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Med nepoklicne izvajalce dolgotrajne oskrbe pa spadajo fizične osebe, ki pridobijo status osebnega pomočnika; osebe, ki te storitve izvajajo kot osebno dopolnilno delo po predpisih o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno in za katere velja, da njihov letni prihodek iz naslova tega dela ne presega minimalne letne plače v RS v preteklem letu in so to delo priglasili pri pristojni upravni enoti in so vpisani v seznam zavezancev, ki opravljajo dopolnilno delo; svojci uporabnika in nevladne organizacije s statusom društva v javnem interesu na področju socialnega varstva in zdravstva brez koncesije oz. dovoljenja za delo ter prostovoljci. Nepoklicni izvajalci so se dolžni udeležiti ustreznih programov usposabljanja oziroma pridobiti ustrezna znanja. Predvideno je tudi sodelovanje med poklicnimi izvajalci dolgotrajne oskrbe, izvajalci socialno varstvenih in zdravstvenih storitev ter nepoklicnimi izvajalci. Posamezne storitve dolgotrajne oskrbe (pomoč pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, pomoč pri opravljanju podpornih dnevnih opravil, rehabilitacija in svetovanje ter učenje) lahko opravljajo tudi izvajalci socialno varstvenih ali zdravstvenih storitev, vendar se ne štejejo za izvajalce DO. K 41. členu Izvajalci dolgotrajne oskrbe izvajajo dolgotrajno oskrbo v skladu z individualnim in izvedbenim načrtom in morajo zagotoviti, da se njegovo izvajanje nemoteno zagotavlja z drugim izvajalcem, če v krajšem časovnem obdobju njegovega izvajanja ne more zagotoviti sam. Če pa koordinator oceni, da nadaljnje izvajanje dolgotrajne oskrbe z določenim izvajalcem ne bo več mogoče, uporabniku svetuje drugega izvajalca, ki mora pripraviti nov izvedbeni načrt. V primeru, da želi uporabnik spremeniti obliko dolgotrajne oskrbe ali pa so nastopile druge okoliščine, ki zahtevajo spremembo individualnega načrta, lahko z vlogo zahteva spremembo ali dopolnitev individualnega načrta in novo odločbo o pravicah do dolgotrajne oskrbe.
89
K 42. členu: Poklicni izvajalci dolgotrajne oskrbe lahko poleg storitev dolgotrajne oskrbe izvajajo tudi socialno varstvene oziroma zdravstvene storitve, pri čemer se vrsto teh storitev določi ustanovitelj, vrsta teh storitev pa je za izvajalce s koncesijo in dovoljenjem za delo opredeljena v koncesijskem aktu. K 43. členu: Zakon ločuje med izvajalci dolgotrajne oskrbe, ki to storitev opravljajo v mreži javne službe in med katere spadajo le javni zavodi za dolgotrajno oskrbo ter koncesionarji za izvajanje dolgotrajne oskrbe, vsi ostali izvajalci pa opravljajo to javno službo izven mreže. To ločevanje je pomembno zlasti zaradi načina financiranja, saj se storitev dolgotrajne oskrbe v mreži javne službe financira iz sredstev obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. K 44. členu: Cena storitev za izvajalce v mreži javne službe se oblikuje v skladu z elementi za finančno vrednotenje programa dolgotrajne oskrbe. K 45. členu: Ta člen določa ustanovitelje javnih zavodov za dolgotrajno oskrbo – država je ustanoviteljica zavodov, ki izvajajo institucionalno dolgotrajno oskrbo, občine pa tistih zavodov, ki izvajajo dolgotrajno oskrbo na domu. K 46. členu: Javni zavodi za izvajanje dolgotrajne oskrbe se delijo na:
- domove za izvajanje dolgotrajne oskrbe (t.i. oskrbni dom), - zavodi za oskrbo na domu in - dnevni centri.
Oskrbni dom izvaja celodnevno, dnevno ali nočno oskrbo ter zagotavlja bivanje ter prehrano. Tisti izvajalec, ki izvaja celodnevno oskrbo (javni zavod ali koncesionar) lahko izvaja tudi oskrbo na domu, če pri tem pridobi predhodno soglasje občine, na območju izvajanja dolgotrajne oskrbe. Zavod za oskrbo na domu izvaja dolgotrajno oskrbo na domu lahko pa tudi dnevno oskrbo po predhodnem soglasju Vlade. Dnevni center izvaja dnevno oskrbo in zagotavlja prehrano. K 47. členu: Upravljanje javnega zavoda za dolgotrajno oskrbo je podeljeno svetu zavoda, podrobnejšo sestavo in število predstavnikov, način imenovanja, trajanje mandata in pristojnosti sveta pa določi ustanovitelj v aktu o ustanovitvi. K 48. členu: V tem členu so določeni pogoji za imenovanje direktorja zavoda, ki vodi strokovno delo in poslovanje, trajanje mandata. Direktorja imenuje in razrešuje svet zavoda s soglasjem ustanovitelja po predhodnem mnenju lokalne skupnosti. Če svet zavoda v roku treh mesecev od prenehanja mandata direktorju ali od razrešitve, direktorja ne imenuje, ga lahko imenuje sam ustanovitelj. K 49. členu: Strokovni svet javnega zavoda je kolegijski strokovni organ, njegove naloge, sestavo in način oblikovanj pa so določene v statutu zavoda v skladu z aktom o ustanovitvi zavoda. K 50. členu:
90
Pri koncesiji gre za izvajanje dolgotrajne oskrbe v mreži javne službe, ko koncesionar v celoti prevzame izvajanje dolgotrajne oskrbe na določenem mestu v mreži javne službe, pri čemer to dejavnost izvaja v svojem imenu in na svoj račun ter je za njeno izvajanje v celoti odgovoren. V tem členu so opredeljeni pogoji za pridobitev koncesije za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Predvsem gre za izpolnjevanje tehničnih in kadrovskih pogojev, ki jih bosta na predlog nacionalnega strokovnega sveta natančneje določila pristojna ministra. Hkrati pa je kot pogoj opredeljeno tudi, da koncesionarjem ne sme biti s pravnomočno odločbo sodišča prepovedano izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe ali zdravstvenih storitev znotraj le te. K 51. členu: V tem členu je določeno, da se koncesije podeljujejo na podlagi javnega razpisa, glede na določeno mrežo v nacionalnem programu. Ta člen določa tudi pristojnost v postopku podeljevanja koncesij (za podelitev koncesije za izvajanje institucionalne dolgotrajne oskrbe je to ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, v soglasju z ministrstvom, pristojnim za zdravje; za podelitev koncesije za izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu pa je to pristojni občinski organ) in katera oseba je koncedent - za izvajanje institucionalne dolgotrajne oskrbe je to Republika Slovenija (pravice in obveznosti koncedenta izvaja ministrstvo, pristojno za socialne zadeve), za izvajanje dolgotrajne oskrbe na domu pa je to občina (pravice in obveznosti koncedenta izvaja pristojni občinski organ). Hkrati je določeno, da mora koncedent pred podelitvijo koncesije pridobiti soglasje Zavoda, in s tem tudi Zavod sodeluje v postopku podeljevanja koncesij za dolgotrajno oskrbo. Ta člen ureja tudi trajanje koncesije, ki se določi glede na višino sredstev, ki jih je koncesionar prispeval za zagotovitev izvajanja dolgotrajne oskrbe. Koncesija se podeli za določen čas, kar je nujno za zagotovitev konkurenčnosti, tako da je po določenem času mogoče, da se za koncesijo poteguje več zainteresiranih kandidatov. Ker pa je treba upoštevati, da je razmerje med koncesionarjem in uporabniki relativno trajno in da ni smiselno podeljevati kratkih koncesij, je v zakonu dodana možnost, da se koncesija tudi enkrat podaljša, vendar največ še za čas, za katerega je bila sklenjena koncesijska pogodba, če koncesionar izpolnjuje vse obveznosti iz te pogodbe. K 52. členu: Ta člen ureja koncesijski akt s katerim ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, v soglasju z ministrstvom, pristojnim za zdravje, oziroma občinski svet določi obliko in obseg storitev dolgotrajne oskrbe, za katere se objavi javni razpis za podelitev koncesije. S koncesijskim aktom se uredijo bistvena vprašanja koncesijskega razmerja. Tak predpis je za koncesijsko razmerje bistven, saj se z njim določi tiste elemente koncesijskega razmerja (za vsako obliko dolgotrajne oskrbe posebej), ki so v javnem interesu in s katerimi se zagotavlja, da se koncesija izvršuje v javnem interesu. Namen koncesijskega akta v koncesijskem razmerju je opredeliti javni interes, o katerem se s koncesionarjem ni mogoče pogajati in mora biti zato dovolj določen, da tak interes v koncesijskem razmerju tudi uveljavi. K 53. členu Ta člen ureja vsebino javnega razpisa na podlagi katerega se podeli koncesija za izvajanje dolgotrajne oskrbe. To je zagotovitev konkurenčnosti in preglednosti v postopku podeljevanja koncesij, kar je nujno. Javni razpis konkretizira koncesijski akt, zato mora biti z njim skladen. Ta člen ureja tudi obveznost priprave razpisne dokumentacije, ki mora biti pripravljena ob objavi javnega razpisa in mora omogočati vložitev pravilne in popolne vloge (Organ, pristojen za podelitev koncesije, mora v času objave javnega razpisa omogočiti ponudnikom vpogled v razpisno dokumentacijo in na zahtevo predati razpisno dokumentacijo). Obsegati mora zlasti podatke o javnem razpisu, navodila za pripravo in predložitev vloge, opredelitev predmeta koncesije, pogoje, katere mora izpolnjevati koncesionar, merila za izbiro koncesionarja, dokazila za izpolnitev pogojev, meril in ostalih okoliščin, in drugo. Tudi razpisna dokumentacija mora biti skladna s koncesijskim aktom.
91
K 54. členu V tem členu je določena posebna komisija za pripravo javnega razpisa, pregled in presojo prispelih ponudb, ki jo imenuje organ, pristojen za podelitev koncesije. Ta komisija šteje najmanj 3 člane (pristojni ministrstvi morata imeti v komisiji za podelitev koncesije za institucionalno dolgotrajno oskrbo vsak vsaj po enega člana, ki sta zaposlena pri navedenih organih. V komisiji za podelitev koncesije za dolgotrajno oskrbo na domu pa mora imeti občina vsaj enega člana, ki je zaposlen pri občini). K 55. členu V tem členu so določene pravice ponudnika glede spreminjanja njegove vloge, da za isto lokacijo izvajanja dolgotrajne oskrbe na javnem razpisu lahko vloži le eno ponudbo in da do poteka razpisnega roka lahko sodeluje v postopku le s tem, da na način, določen v razpisu in razpisni dokumentaciji, predloži ponudbo. Hkrati je določeno, da ponudnik do poteka razpisnega roka nima pravice pregledovati vloge drugih ponudnikov na istem razpisu in da je ponudba, ki je prispela k organu, pristojnem za podelitev koncesije, po preteku razpisnega roka, prepozna. K 56. členu V tem členu je določen postopek pregleda ponudb. Komisija za koncesije v roku 30 dni po preteku roka za prijavo na javni razpis odpre prispele ponudbe. Na tem odpiranju sme prisostvovati vsak ponudnik na javnem razpisu. Pri javnem odpiranju komisija pregleda vloge, ugotovi ali so popolne, ali izpolnjujejo razpisne zahteve in ali je ponudba podana za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene oblike dolgotrajne oskrbe. Nepopolne vloge zavrže organ koncedenta s sklepom. O popolnih vlogah, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in so podane za v razpisu določeno krajevno območje izvajanja določene oblike dolgotrajne oskrbe, lahko pridobi komisija za koncesije mnenja pristojnih zbornic. Zbornica mora v primeru zaprosila komisije mnenje dati v 20 dneh od prejema pisne zahteve komisije, sicer komisija za koncesije pripravi predlog podelitve koncesij brez tega mnenja. Komisija nato v roku 60 dni po pridobitvi mnenj pristojnih zbornic (oz. po 20 dneh od prejema pisne zahteve komisije) opravi pregled in presojo popolnih ponudb po kriterijih in merilih, objavljenih v javnem razpisu, ter na tej podlagi in ob upoštevanju mnenj pristojnih zbornic, če je bilo dano, pripravi predlog podelitve koncesij. K 57. členu Ta člen ureja odločbo o podelitvi koncesije. Ker gre za konkurenčen postopek, se o vseh ustreznih in popolnih vlogah odloči z eno odločbo, s katero se s katero podeli koncesijo najugodnejšemu ponudniku ali ponudnikom in določi čas trajanja koncesije v skladu z razpisom in zavrne neuspešne ponudbe. Ena odločba je potrebna zato, da se zagotovi pravno varstvo vseh, ki so izpolnjevali pogoje. V postopku izdaje odločbe pa imajo položaj stranke le tisti ponudniki, ki so predložili ponudbo za določeno krajevno območje izvajanja posamezne oblike dolgotrajne oskrbe. V odločbi se določi tudi rok po vročitvi dokončne odločbe, v katerem mora izbrani ponudnik skleniti koncesijsko pogodbo in rok, v katerem mora koncesionar izpolniti določene pogoje, ki jih mora za začetek opravljanja storitev koncesionar izpolniti po podelitvi koncesije in sklenitvi pogodbe ter način, kako jih mora izpolniti. K 58. členu V tem členu je določeno pravno varstvo (upravni spor) strank v postopku podelitve koncesij za dolgotrajno oskrbo. Stranke v upravnem sporu so lahko le ponudniki, ki so bili stranke v postopku izdaje odločbe. Omogočena je tudi možnost, da če bi odprava odločbe pomenila nesorazmerno obremenitev osebe, ki je do tedaj izvrševala koncesijsko pogodbo, sodišče odločbe ne odpravi, temveč tožniku na njegovo zahtevo prisodi odškodnino. To je določeno
92
za primere, ki so na podlagi odločbe o podelitvi koncesije že začeli izvajati koncesijo, nato pa se je kasneje ugotovilo, da jim ne bi smela biti podeljena koncesija, ker bi morala biti podeljena tožniku. V tem primeru sodišče tožniku prisodi odškodnino. K 59. členu V tem členu je določeno kdaj je koncesijska pogodba nična (če je sklenjena z drugo osebo od tiste, kateri je bila z odločbo podeljena koncesija; če je sklenjena brez izdaje odločbe; v primeru, da je bila odločba pravnomočno odpravljena in je bil v postopku izbire za isto koncesijo izbran drug koncesionar). Ničnost ugotavlja po uradni dolžnosti organ, pristojen za podelitev koncesije. K 60. členu Prvi odstavek tega člena je napotilna norma koncedentu in koncesionarju, na katera področja in vprašanja naj bosta pozorna pri urejanju koncesijskega razmerja. Drugi odstavek tega člena pa določa, da mora biti koncesijska pogodba pisna. Sankcija neupoštevanja te določbe je ničnost. Koncesijska pogodba ne sme biti v nasprotju s koncesijskim aktom. Takšno pravilo je potrebno, da bi preprečili zlorabe, ko bi stranke s koncesijsko pogodbo razmerje uredile drugače, kot je bilo predvideno v koncesijskem aktu in bi tako lahko posledično tudi izigrale ostale kandidate v postopku. K 61. členu V tem členu je določeno, da mora koncedent voditi evidenco o podeljenih koncesijah na svojem območju, ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, pa evidenco vseh podeljenih koncesij. Občinski organ, pristojen za socialne zadeve mora v 8 dneh po vpisu v evidenco posredovati podatke o vpisu v evidenco ministrstvu, enkrat letno pa podatke o vseh podeljenih koncesijah na svojem območju. K 62. členu V tem členu je določen tudi nadzor (strokovni in upravni ter inšpekcijski nadzor nad izvajanjem javne službe) nad koncesionarji. Tiste določbe tega zakona,ki se uporabljajo za nadzor za javne zavode ali pravno in fizično osebo, ki pridobi dovoljenje za izvajanje dolgotrajne oskrbe, smiselno uporabljajo tudi za koncesionarja. K 63. členu Koncesijska pogodba je pogodba in zato zanjo veljajo v načelu vsa pravila obligacijskega prava, razen kolikor ta zakon ne določa drugače. Prav zaradi teh posebnosti je mogoče šteti koncesijsko pogodbo za upravno pogodbo. V tem členu zakon omejuje uporabo instituta spremenjenih okoliščin, zaradi katerih sme po obligacijskem pravu prizadeta stranka zahtevati spremembo pogodbe ali lahko odpove pogodbo. Za koncesijsko pogodbo to ne velja, saj mora kljub spremenjenim okoliščinam koncesionar izvajati javno službo, ki je predmet koncesije in izpolnjevati obveznosti iz koncesijske pogodbe. Le izjemoma, če spremenjene okoliščine otežujejo izpolnjevanje obveznosti koncesionarja v takšni meri, da bi bilo nepravično pogodbena tveganja prevaliti na koncesionarja, ima koncesionar pravico zahtevati od koncedenta spremembo pogodbe. Vendar pa spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin koncesionar ne more zahtevati, če bi moral ob sklenitvi pogodbe te okoliščine upoštevati ali če bi se jim lahko izognil ali jih premagal. K 64. členu a člen predvideva možnost prenosa koncesije na drugo osebo, ki ima koncesijo za izvajanje javne službe, ki je predmet koncesije, in če je iz okoliščin mogoče sklepati, da bo prevzemnik koncesije izvajal javno službo skladno s predpisi in koncesijsko pogodbo, učinkovito in v skladu z interesi uporabnikov. Koncedent prenese koncesijo s tem, da organ, pristojen za
93
podelitev koncesije, novemu koncesionarju izda odločbo o podelitvi koncesije in razveljavi prejšnjo odločbo. Koncesija se prenese pod enakimi pogoji, kot je bila podeljena prvotnemu koncesionarju in za preostali čas trajanja koncesije. K 65. členu Ta člen predvideva poleg pogodbenih oblik prenehanja koncesijskega razmerja (prenehanje koncesijske pogodbe) tudi javnopravne oblike, med katerimi so take, po katerih koncesijsko razmerje preneha po sili zakona (prenehanje koncesionarja, stečaja koncesionarja) in take, po katerih koncesijsko razmerje preneha z odločbo koncedenta (odvzem koncesije). Hkrati pa je tudi določeno, da Koncesionar ne sme odpovedati koncesijske pogodbe zaradi kršitev koncedenta, razen v primeru, ko koncedent ne izpolnjuje svojih obveznosti iz koncesijske pogodbe tako, da to koncesionarju onemogoča izvajanje koncesijske pogodbe. K 66. členu V tem členu so določene obveznosti koncesionarja po prenehanju koncesije. Razen v primeru stečaja in odvzema koncesije mora koncesionar še naprej izvajati dejavnost, ki je predmet koncesije, pod pogoji iz koncesijske pogodbe do takrat, ko koncedent zagotovi izvajanje te dejavnosti v okviru javnega zavoda ali ko to dejavnost začne izvajati novi koncesionar, vendar največ 3 leta. Koncedent mora v tem primeru nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije, prevzame javni zavod ali da v skladu s tem zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije. Hkrati je določena tudi obveznost oddaje prostorov, v katerih je dejavnost opravljal prejšnji koncesionar, v najem novemu izvajalcu te javne službe, in sicer najdalj za preostanek trajanja prvotne koncesije, če je zaradi koristi uporabnikov, zlasti v primeru javne službe institucionalne dolgotrajne oskrbe, nujno, da javni zavod ali novi koncesionar še naprej izvaja dejavnost v istih prostorih, v katerih je dejavnost opravljal prejšnji koncesionar. To je določeno za zaščiti uporabnikov, ki so že nameščeni v prostorih koncesionarja in jih ni mogoče kar preseliti v druge prostore drugega koncesionarja. O obveznosti oddaje v najem odloči organ, pristojen za podelitev koncesije, z odločbo, ki jo izda po uradni dolžnosti in s katero določi najemnika, obseg prostorov, na katere se nanaša obveznost oddaje v najem, trajanje najema, višino najemnine in druge pogoje najema. K 67. členu Ta člen predvideva odvzem koncesije zaradi kršitev koncesionarja, ki se od pogodbenih sankcij razdrtja koncesijske pogodbe razlikuje po tem, da pri teh kršitvah ne gre ali ne gre le za kršitev koncesijske pogodbe, pač pa za kršitev javnopravnih aktov, ki urejajo koncesijo (koncesijskega akta, odločbe o enostranski spremembi pogodbe, odločbe o postopku nadzora). Koncedent najprej pisno opozori koncesionarja na razlog za odvzem koncesije, mu določi primeren rok za odpravo kršitev, slabega finančnega stanja ali za sporazumno spremembo oziroma razvezo pogodbe, in ga opozori, da bo v nasprotnem primeru uvedel postopek odvzema koncesije. Če v določenem roku koncesionar ne odpravi kršitev, slabega finančnega stanja ali v njem ne pride do sporazumne spremembe oziroma razveze pogodbe, organ, pristojen za podelitev koncesije, po uradni dolžnosti izda odločbo, s katero odvzame koncesijo. K 68. členu Ta člen določa obveznost oddaje v najem objektov oziroma prostorov, v katerih se je izvajala dolgotrajna oskrba do prenehanja koncesije, koncesionar pa mora po potrebi zagotoviti, da se dejavnost še naprej izvaja tudi z zaposlenimi, ki so pri dotedanjem koncesionarju
94
opravljali to dejavnost, če je koncesija prenehala zaradi odvzema ali iz drugih razlogov, ki ne dopuščajo, da bi koncesionar še naprej opravljal dejavnost, ki je predmet koncesije, pa je to dejavnost treba še naprej opravljati. Hkrati je določeno tudi odločanje o obvezni oddaji v najem teh objektov oziroma prostorov ter višina najemnine, priznana prejšnjemu koncesionarju. Hkrati pa mora koncedent nemudoma začeti z zagotavljanjem možnosti, da dejavnost, ki je predmet koncesije trajno prevzame javni zavod ali da v skladu z zakonom prenese koncesijo na novega koncesionarja, ali nemudoma začeti s postopkom nove podelitve koncesije. K 69. členu Zakon posebej ureja prenehanje koncesije zaradi stečaja koncesionarja, saj mora v primeru začetka stečajnega postopka koncesija prenehati še pred prenehanjem koncesionarja, to prenehanje pa mora biti neodvisno od določb koncesijske pogodbe. Za posebno ureditev stečaja koncesionarja je zagotovo razlog v tem, ker se koncesija izvaja v javnem interesu in je zato v primeru stečaja koncesionarja treba zagotoviti, da se dejavnost, ki je predmet koncesije, za uporabnike čim bolj nemoteno izvršuje naprej. Iz teh razlogov predlog zakona posebej ureja nekatera vprašanja stečaja koncesionarja, pri čemer se v ostalem seveda uporabljajo splošna pravila stečajnega prava. Temeljna določba je, da koncesijsko razmerje preneha po sili zakona z začetkom stečajnega postopka, pri emer pa predlagani zakon predvideva nekatere izjeme (objekti in oprema, namenjeni za izvajanje koncesije, ne postanejo del stečajne mase koncesionarja, ampak postanejo z dnem prenehanja koncesijskega razmerja last koncedenta; če v koncesijski pogodbi ni bilo določeno, da objekti in oprema koncesije, ki so predmet izločitve, po prenehanju koncesije preidejo v last koncedenta, je koncedent dolžan v stečajno maso vplačati celotno vrednost objektov in naprav koncesije, zmanjšano za morebitne terjatve, ki jih ima do koncesionarja). K 70. členu Ta člen ureja obveznost stečajnega upravitelja, da do prenosa koncesije na drugega koncesionarja zagotovi opravljanje dejavnosti (s strani koncesionarja), ki je predmet koncesije, tudi v času stečajnega postopka, ker gre za javno službo, ki jo je javnem interesu treba izvajati nepretrgoma. Koncedent je dolžan stečajnemu upravitelju dati na razpolago objekte in opremo koncesije, ki so predmet izločitve iz stečajne mase. Opredeljena je tudi izjema od določil zakona, ki ureja stečajni postopek in sicer, da se za nadaljevanje izvajanja dolgotrajne oskrbe, ki je predmet koncesije, ne uporabljajo omejitve, ki veljajo za nadaljevanje proizvodnje in tekoče posle v stečajnem postopku. V tem členu je tudi določeno, da začetek stečaja na razmerje med izvajalcem (koncesionarjem) in uporabniki nima pravnih posledic, kar pomeni, da njihove pogodbe o načinu izvajanja, obsegu in trajanju storitev še vedno veljajo in se tudi izvršujejo. Uporabniki smejo zavrniti plačilo računa le za storitve, ki še niso bile izvedene. V četrtem odstavku je določena možnost, da lahko objekte in opremo, ki so postali v skladu s prejšnjim členom last koncedenta, koncedent proda novemu koncesionarju ali mu jih odda v najem, pri čemer se ne uporabljajo predpisi o prodaji oziroma oddaji v najem državnega premoženja oziroma premoženja lokalnih skupnosti. Sredstva, dosežena s prodajo, so namenska sredstva za plačilo teh objektov in opreme v stečajno maso. K 71. členu V tem členu je določeno, da minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, izda podzakonski predpis, s katerim podrobneje predpiše način podelitve koncesije in druga vprašanja koncesijskega razmerja. K 72. členu
95
V tem členu so taksativno našteti izvajalci dolgotrajne oskrbe izven mreže javne službe in sicer:
- pravne in fizične osebe, ki pridobijo dovoljenje za izvajanje dolgotrajne oskrbe, - fizične osebe, ki v skladu s tem zakonom pridobijo status osebnega pomočnika, - osebe, ki te storitve izvajajo kot osebno dopolnilno delo, - svojci uporabnika in - nevladne organizacije, ki imajo status društva v javnem interesu na področju
socialnega ali zdravstvenega varstva in nimajo koncesije oziroma dovoljenja za izvajanje dolgotrajne oskrbe.
Hkrati je določeno, da lahko posamezne storitve dolgotrajne oskrbe izvajajo tudi izvajalci, ki opravljajo dejavnost izven mreže javne službe na podlagi predpisov o socialnem varstvu (npr. izvajalci socialnovarstvenih storitev na podlagi dovoljenja za delo) ali na podlagi predpisov o zdravstvenem varstvu. K 73. členu Ta člen določa obvezno usposabljanje nepoklicnih izvajalcev, katerih programe in pogostost v sodelovanju določita in izvajata pristojni zbornici (Socialna zbornica Slovenije in Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije), programe pa potrdi nacionalni strokovni svet. Usposabljanja nepoklicnih izvajalcev financira Zavod in so za izvajalce brezplačni. K 74. členu V tem členu je na splošno določeno, da so storitve, ki jih izvajajo nepoklicni izvajalci izven mreže javne službe brezplačne (jih izvajalci ne zaračunavajo), poklicni izvajalci pa morajo svoje cene storitev oblikovati po metodologiji (upoštevati enake elemente in na enak način), ki velja za oblikovanje cen storitev dolgotrajne oskrbe, ki se izvajajo v mreži javne službe. Na podlagi določenih elementov (skladno s 153. členom tega zakona) poklicni izvajalci določijo svoje cene storitev dolgotrajne oskrbe, ki pa so navzgor omejene, saj ne smejo presegati 1,5 – kratnika povprečne cene storitve pri izvajalcu v mreži javne službe. K 75. členu V tem členu je določeno kdo poklicnemu izvajalcu izven mreže javne službe podeli dovoljenje za delo za izvajanje dolgotrajne oskrbe (minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje). K 76. členu V tem členu so določeni pogoji za podelitev dovoljenja za delo (za fizično in pravno osebo, s sedežem v Republiki Sloveniji ali izven nje). Predvsem je pomembno, da poklicni izvajalec dolgotrajne oskrbe izpolnjuje potrebne tehnične in kadrovske pogoje, da je zagotovljena potrebna kvaliteta izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe. Hkrati je določeno, da minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, podrobneje uredi pogoje za začetek izvajanja in postopek za podelitev dovoljenja za izvajanje dolgotrajne oskrbe. K 77. členu V tem členu je določeno, da se začetek pridobitve dovoljenja za delo za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe začne z vlogo, ki se vloži na ministrstvu, pristojnem za socialne zadeve in na podlagi katere se ugotavlja izpolnjevanje pogojev za izvajanje dolgotrajne oskrbe. K 78. členu V tem členu je določeno, da izpolnjevanje pogojev za izdajo dovoljenja za delo, ugotavlja posebna komisija, ki jo imenuje minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje. Hkrati je določeno, da se ta komisija sestaja redno (vsaj
96
enkrat mesečno) in da morata imeti pristojni ministrstvi v komisiji vsaj po enega člana, ki je zaposlen pri navedenih ministrstvih, občina pa vsaj enega člana, ki je zaposlen pri občini. K 79. členu V tem členu je določeno, da mora minister, pristojen za socialne zadeve, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, najkasneje v roku 8 dni od ugotovitve komisije za dovoljenja za delo, da vlagatelj izpolnjuje vse določene pogoje, odločiti z odločbo. Določena pa je tudi možnost, da se izvajalcu podeli dovoljenje za delo, pred izpolnitvijo vseh zahtevanih pogojev (čeprav vlagatelj še nima izdanega uporabnega dovoljenja oziroma še nima izbranih vseh neposrednih izvajalcev storitve) – z odložnim pogojem, katere pa mora izpolniti v določenem roku, pred začetkom izvajanja dolgotrajne oskrbe. Hkrati je določeno, da če vlagatelj v določenem roku ne predloži uporabnega dovoljenja oziroma zahtevanih dokazil, se postopek ustavi, odločba o podelitvi dovoljenja za delo pa odpravi. K 80. členu Ta člen določa kdaj lahko izvajalec na podlagi dovoljenja za delo začne izvajati storitve dolgotrajne oskrbe (z dnem predložitve zadnjega zahtevanega dokazila o izpolnjevanju pogojev za pridobitev dovoljenja za delo). K 81. členu Ta člen določa, da mora izvajale dolgotrajne oskrbe ves čas izvajanja storitev izpolnjevati vse pogoje za izvajanje storitve. Izvajalec je dolžan ministrstvu, pristojnemu za socialne zadeve, javiti vse spremembe, ki bi lahko vplivale na izvajanje storitve. V primeru, da spremembe vplivajo na vsebino izvajanja dolgotrajne oskrbe, mora komisija za dovoljenje ponovno ugotavljati izpolnjevanje pogojev za izvajanje dolgotrajne oskrbe. K 82. členu Ta člen določa odpravo oziroma razveljavitev odločbe o podelitvi dovoljenja za delo ter izbris iz revidence v primeru, ko je bilo izvajalcu podeljeno dovoljenje za delo in v primeru, ko je bil izvajalec že vpisan v evidenco, vendar ne izpolnjuje pogojev za izvajanje storitev oziroma ne izvaja storitev. Odločba o podelitvi dovoljenja za delo se odpravi, če izvajalec še ni bil vpisan v evidenco, razveljavi pa se, če je že bil vpisan v evidenco in se ga hkrati izbriše iz evidence. Odločbo o odpravi oziroma razveljavitvi dovoljenja za delo in izbrisa iz evidence izda minister, pristojen za socialno varstvo v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje. Sam postopek odprave oziroma razveljavitve in izbrisa pa se začne komisija za dovoljenje za delo na predlog stranke, Socialne inšpekcije ali po uradni dolžnosti (če izvajalec dolgotrajne oskrbe umre oziroma preneha, ministrstvo, pristojno za socialne zadeve, po uradni dolžnosti z odločbo izbriše izvajalca iz evidece). K 83. členu Ta člen določa pogoje za zavarovano osebo, ki je upravičena do osebnega pomočnika. Hkrati je določeno, da če si zavarovana oseba izbere osebnega pomočnika, nima pravice do denarnega nadomestila, ima pa pravico do prilagoditve stanovanja in do pripomočkov ter pravico do določenih zdravstvenih storitev in do storitev rehabilitacije iz tega zakona za katere se osebni pomočnik s programi usposabljanje ne more usposobiti. V drugem odstavku do določeni pogoji za osebnega pomočnika (npr. upravičencu lahko nudi pomoč, ki jo potrebuje; ima opravljen poseben program usposabljanja, da se je odjavil iz evidence brezposelnih oseb ali je zapustil trg dela,…). Hkrati je določeno, da osebni pomočnik ni dolžan kriti materialnih stroškov za življenje zavarovane osebe, saj ni namen osebnega pomočnika, da zavarovano osebo preživlja, ampak da ji nudi vso potrebno pomoč
97
dolgotrajne oskrbe. Izpolnjevanje pogojev za osebnega pomočnika ugotavlja Zavod z odločbo in osebnega pomočnika tudi vpiše v register osebnih pomočnikov. V osmem odstavku pa je določeno, da je osebni pomočnik vključen v vsa socialna zavarovanja (obvezno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti in zavarovanje za starševsko varstvo, obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo). K 84. členu V tem členu je določeno, da mora zavarovana oseba, v vlogi za pridobitev pravic iz obveznega zavarovanja navesti tudi podatke o imenu in priimku ter prebivališču osebe, ki jo želi za osebnega pomočnika ter priložiti izjavo izbranega osebnega pomočnika (na kateri so tudi osebni podatki izbranega osebnega pomočnika), da želi zavarovani osebi nuditi pomoč, ki jo potrebuje, in da bo zapustil trg dela oziroma da se bo odjavil iz evidence brezposelnih oseb ter ali želi uveljaviti pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Le tako bo Zavod vedel, da sta se zavarovana oseba in izbrani osebni pomočnik že dogovorila, da bo storitve dolgotrajne oskrbe izvajal osebni pomočnik. Hkrati lahko zavarovana oseba in izbrani osebni pomočnik skleneta dogovor, v katerem podrobneje določita način, vrsto in obseg pomoči, ki jo bo osebni pomočnik nudil zavarovani osebi. V primeru sklenjenega dogovora mora biti vlogi priložen tudi ta dogovor K 85. členu V tem členu je določeno, da mora izvajalec institucionalne dolgotrajne oskrbe, v primeru, da je zavarovana oseba pred uveljavitvijo pravice do izbire osebnega pomočnika v institucionalni dolgotrajni oskrbi, mnenje o psihofizičnem stanju zavarovane osebe, v katerem je nameščena, ki ga mora omenjeni izvajalec z vso dokumentacijo, s katero razpolaga, posredovati komisiji za dolgotrajno oskrbo. K 86. členu V tem členu je določeno, da Zavod na podlagi mnenja komisije za dolgotrajno oskrbo odloči da bo zavarovani osebi dolgotrajno oskrbo, ki jo potrebuje, nudil izbrani osebni pomočnik, in hkrati odloči o pravici osebnega pomočnika do delnega plačila za izgubljeni dohodek (če zavarovana oseba potrebuje pomoč pri opravljanju vseh temeljnih življenjskih opravil, če izbrani osebni pomočnik izpolnjuje predpisane pogoje, ki jih določa ta zakon in če omenjena komisija ugotovi, da izbrani osebni pomočnik zavarovani osebi lahko nudi vso potrebno pomoč). K 87. členu V tem členu so naštete vse pravice osebnega pomočnika po tem zakonu (pravica do delnega plačila za izgubljeni dohodek, pravica do počitka in pravica do vključitve v socialna zavarovanja). K 88. členu V tem členu je določena pravica osebnega pomočnika do delnega plačila za izgubljeni dohodek v bruto višini 1,2 minimalne plače oziroma sorazmernega dela plačila, če je osebni pomočnik poleg še zaposlen za krajši delovni čas od polnega (npr. če je osebni pomočnik zaposlen 3 ure, je upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek v višini 5/8 celotnega zneska) ali če je upravičenec vključen v določen program in ga osebni pomočnik v tem času ne oskrbuje (npr. če je upravičenec v VDC-ju 8 ur na dan, je osebni pomočnik upravičen do delnega plačila za izgubljeni dohodek v višini 2/3 celotnega zneska). V drugem odstavku je določeno, da je osebni pomočnik, kadar je upravičenec vključen v določen program in ga osebni pomočnik v tem času ne oskrbuje, upravičen najmanj do 2/3 višine delnega plačila za izgubljeni dohodek, tudi če je upravičenec v tem programu več kot 8 ur.
98
V tretjem odstavku je določeno od kdaj osebnemu pomočniku pripada delno plačilo za izgubljeni dohodek in sicer od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi vloge za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, kateri je priložena izjava izbranega osebnega pomočnika, da bo upravičencu nudil potrebno pomoč. Če je izbrani osebni pomočnik zapustil trg dela ali se odjavil iz evidence brezposelnih oseb kasneje, mu pravica iz prejšnjega odstavka pripada s prvim naslednjim dnem po dnevu, ko je zapustil trg dela oziroma se odjavil iz evidence brezposelnih oseb. V četrtem odstavku pa je določeno, da osebni pomočnik prejema delno plačilo za izgubljeni dohodek v nespremenjeni višini tudi v času uresničevanja pravice do počitka in v času, ko zaradi zdravstvenih razlogov, vendar ne dlje kot 30 dni, ne more nuditi potrebne pomoči upravičencu. . K 89. členu V prvem odstavku so primeroma naštete naloge osebnega pomočnika. V drugem odstavku je določeno, da mora osebni pomočnik v primeru stacionarnega zdravljenja oziroma rehabilitacije upravičenca, ki je daljša od 30 dni, v okviru svojih usposobljenosti in v dogovoru z izvajalcem dolgotrajne oskrbe, kamor ga napoti koordinator dolgotrajne oskrbe, nuditi pomoč, ki jo je usposobljen nuditi, drugemu upravičencu, vendar največ v obsegu pomoči, ki jo je zagotavljal upravičencu, ki ga je izbral za osebnega pomočnika, in ne več kot 40 ur na teden. Če osebni pomočnik odkloni nudenje pomoči, izgubi pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek do takrat, ko zopet začne izvajati naloge osebnega pomočnika. Namen tega člena je, da osebni pomočnik tudi v času, ko upravičencu, ki ga je izbral za osebnega pomočnika, ne more nuditi ustreznih storitev, zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca, izvaja dolgotrajno oskrbo (drugemu upravičencu do dolgotrajne oskrbe in le tiste storitve za katere je ustrezno usposobljen), za kar prejema delno plačilo za izgubljeni dohodek. V primeru, da te pomoči noče nuditi, pa za čas, dokler ne začne spet nuditi pomoči upravičencu, kateremu je osebni pomočnik, izgubi pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek. Hkrati je ta pomoč drugemu upravičencu omejena na največ 40 ur na teden. Hkrati je določeno, da se mora osebni pomočnik tudi udeležiti programov usposabljanja s čimer se bo zagotovila ustrezna kakovost izvajanja storitev dolgotrajne oskrbe tudi s strani nepoklicnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe izven mreže javne službe. K 90. členu Ta člen določa pravico osebnega pomočnika do počitka. Zavedamo se, da je oskrba upravičenca do dolgotrajne oskrbe, ki je upravičen do osebnega pomočnika težka in da osebni pomočnik potrebuje tudi počitek, ko si nabere novih moči za izvajanje storitev upravičencu. Določeno je skupno trajanje počitka (20 dni, kar je vezano na delovnopravno zakonodajo – najmanjše število dni dopusta) in način izrabe te pravice (v najmanj 6 - dnevnih nepretrganih sklopih), seveda po predhodnem dogovoru z zavarovano osebo in koordinatorjem dolgotrajne oskrbe. V drugem odstavku pa je določeno na kakšen način je v času, ko osebni pomočnik uveljavlja pravico do počitka, poskrbljeno za zavarovano osebo. V tem času ima zavarovana oseba pravico do drugih primernih oblik dolgotrajne oskrbe, ki jih organizira koordinator dolgotrajne oskrbe, financirajo pa se iz obveznega zavarovanja. K 91. členu V tem členu je določeno spremljanje osebnega pomočnika s strani koordinatorja, ki mora več čas spremljati ali se zavarovani osebi nudi ustrezna pomoč oziroma ustrezne storitve dolgotrajne oskrbe. Tudi zavarovana oseba lahko Zavod ali koordinatorja kadarkoli seznani z izvajanjem pomoči s strani njegovega osebnega pomočnika. Osebni pomočnik pa je dolžan
99
koordinatorju vsaj enkrat letno poročati o izvajanju svoje pomoči zavarovani osebi, koordinator pa nato o tem poročilu seznani zavarovano osebo, ki lahko poda tudi svoje mnenje. Koordinator na koncu sestavi letno poročilu o delu osebnega pomočnika, ki vsebuje vsa zgoraj omenjena poročila in mnenja. K 92. členu Ta člen ureja primere, ko osebni pomočnik ne more več izvajati ustrezne pomoči zavarovani osebi. Če je to začasno, do 30 dni, koordinator za ta čas zavarovani osebi poskrbi drugo ustrezno pomoč, če pa to ni začasno, mora komisija za dolgotrajno oskrbo ponovno obravnavati zadevo in ugotoviti katere pravice oz obveznega zavarovanja bi bile za zavarovano osebo ustrezne ter izdati novo mnenje oziroma popraviti oziroma dopolniti individualni načrt, seveda ob sodelovanju z zavarovano osebo. Ker je treba zavarovani osebi v takrat kar najhitreje najti ustrezno pomoč, mora komisija Zavoda izdati novo mnenje najkasneje v roku 15 dni od prejema dokumentacije. K 93. členu V tem členu so določeni primeri, ko osebni pomočnik preneha opravljati svoje naloge in da v teh primerih o tem Zavod izda odločbo (razen kadar gre za primer smrti zavarovane osebe ali osebnega pomočnika). Z dnem dokončnosti te odločbe osebni pomočnik tudi izgubi pravico do delnega plačila za izgubljeni dohodek, razen v primeru smrti zavarovane osebe, ko osebni pomočnik obdrži delno plačilo za izgubljeni dohodek še 1 mesec po smrti zavarovane osebe. K 94. členu V tem členu je določeno, da v primeru prenehanja opravljanja nalog osebnega pomočnika, zavarovana oseba lahko izbere drugega osebnega pomočnika ali pa lahko uveljavlja pravico do dolgotrajne oskrbe v obliki celodnevnega institucionalnega varstva (če se želi vrniti v zavod, kjer je bivala pred uveljavljanjem pravice do pravice do osebnega pomočnika, ima prednost pri sprejemu k temu izvajalcu) oziroma do drugih pravic dolgotrajne oskrbe v skladu s tem zakonom. K 95. členu V tem členu so določene obveznosti (mora zavarovani osebi nuditi pomoč, ki jo ta potrebuje, dokler ji ni zagotovljena druga oblika dolgotrajne oskrbe) in pravice (pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, kot če bi mu prenehala pogodba o zaposlitvi brez njegove krivde - pri pristojni enoti Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje zaradi uveljavljanja pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti po tem zakonu prijaviti v 30 dneh od dokončnosti odločbe o prenehanju opravljanja nalog) osebnega pomočnika po prenehanju opravljanja nalog. Če osebni pomočnik kljub dolžnosti ne nudi pomoči zavarovani osebi, kot jo potrebuje, se pri uveljavljanju pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot, da je osebnemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga. V primeru prenehanja pravic osebnega pomočnika zaradi izvajanja pravice v nasprotju z določbami tega zakona pa mora koordinator dolgotrajne oskrbe do uveljavitve pravice zavarovane osebe do druge ustrezne pomoči čim prej urediti začasno drugo pomoč. V tem primeru se pri uveljavljanju pravic po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti šteje kot da je osebnemu pomočniku pogodba o zaposlitvi prenehala iz krivdnega razloga. K 96. členu V tem členu je določeno, da se zavarovana oseba lahko pritoži zoper odločbo Zavoda s katero ji ni bila priznana določena oseba za osebnega pomočnika. Zaradi nujnosti razrešitve postopka je določen kratek rok za pritožbo (5 dni), saj je treba zavarovani osebi čim prej najdi ustrezne storitve dolgotrajne oskrbe, ki jih potrebuje.
100
V drugem odstavku je določena možnost pritožbe (v roku 5 dni od vročitve) osebnega pomočnika in zavarovane osebe zoper odločbo, izdano o izgubi pravice do delnega plačila za izgubljeni dohodek (če noče nuditi pomoči drugemu upravičencu, ko zaradi razlogov na stran upravičenca, ki ga je izbral za osebnega pomočnika, njemu ne more nuditi pomoči), zoper odločbo, ki se nanaša na odločitev o pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek in zoper odločbo o prenehanju opravljanja nalog družinskega pomočnika. Vse zgoraj navedene pritožbe ne zadržijo izvršitve odločbe, ker ne moremo dopustiti, da v času pritožbenega postopka ne bi bila zavarovani osebi nudena potrebna pomoč. Hkrati je še določeno, da v pritožbenem postopku odloča direkcija Zavoda in sicer na podlagi mnenja komisije za dolgotrajno oskrbo II. stopnje. K 97. členu V tem členu je določeno, da se v zvezi z uveljavljanjem in izvajanjem pravice do izbire osebnega pomočnika, upoštevajo vse določbe tega zakona glede nadzora. K 98. členu Ta člen ureja druge nepoklicne izvajalce, ki nimajo dovoljenja za delo za izvajanje dolgotrajne oskrbe in ki niso osebni pomočniki (nepoklicni izvajalci ki dolgotrajno oskrbo na domu izvajajo kot osebno dopolnilno delo; svojci uporabnika; osebe, ki dolgotrajno oskrbo izvajajo v okviru nevladne organizacije, ki nimajo koncesije oziroma dovoljenja za izvajanje dolgotrajne oskrbe). Nepoklicni izvajalci ki dolgotrajno oskrbo na domu izvajajo kot osebno dopolnilno delo, morajo za opravljanje storitev imeti opravljen program usposabljanja, ki je prilagojen potrebam uporabnika in sposobnostim izvajalca, če je tako določeno v individualnem načrtu. Svojci uporabnika lahko izvajajo storitev dolgotrajne oskrbe v skladu z individualnim načrtom. Pred in med opravljanjem storitev so upravičeni do storitev svetovanja in učenja. Osebe, ki dolgotrajno oskrbo izvajajo v okviru nevladne organizacije, ki nimajo koncesije oziroma dovoljenja za izvajanje dolgotrajne oskrbe, morajo za opravljanje storitev imeti opravljen program usposabljanja. Koordinatorji zgoraj navedenim izvajalcem zagotavljajo ustrezno pomoč, da lahko izvajajo storitve dolgotrajne oskrbe in tako je tudi mogoče zagotoviti večjo pluralnost izvajalcev dolgotrajne oskrbe. V primeru spremenjenih okoliščin, ki onemogočajo izvajanje pomoči, pa morajo ti izvajalci nemudoma obvestiti koordinatorja dolgotrajne oskrbe, da zavarovani osebi lahko pomaga pri zagotovitvi druge ustrezne pomoči. K 99. členu Ta člen določa vključitev prostovoljcev v izvajanje dolgotrajne oskrbe (v okviru izvajalca ali samostojno na željo uporabnika, in sicer v mreži javne službe ali izven nje). K 100. členu Ta člen določa dolžnost prostovoljcev, da se udeležijo programov usposabljanja, ki jih v sodelovanju določita in izvajata pristojni zbornici (Socialna zbornica Slovenije in Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije) in ki jih financira Zavod. K 101. členu Ta člen se navezuje na zakon, ki ureja pravice in obveznosti prostovoljcev, na podlagi katerega prostovoljci uresničujejo svoje pravice K 102. členu
101
V tem členu je določena dolžnost Zavoda, da nudi zavarovani osebi informacije, po potrebi pa tudi svetovanje in pomoč pri pripravi vloge in uveljavljanju pravic iz obveznega zavarovanja, kar nudi koordinator dolgotrajne oskrbe. K 103. členu Ta člen ureja koordinatorja dolgotrajne oskrbe in njegove naloge (koordinacija oziroma organizacija dolgotrajne oskrbe v skladu s tem zakonom in sodelovanje pri delu komisije za dolgotrajno oskrbo), ki so tudi primeroma naštete. Določeno je, da določene naloge koordinatorja, in sicer, pomoč pri pripravi vloge oziroma pregled vloge in seznanitev upravičenca z možnostmi dolgotrajne oskrbe v primeru potrebe po dolgotrajni oskrbi po odpustu iz bolnišnice izvajajo pristojne službe bolnišnic. Hkrati je določeno, da mora imeti koordinator znanja in delovne izkušnje s področja dolgotrajne oskrbe, ki jih podrobneje določita pristojna ministra. Koordinator je zaposlen pri Zavodu, mrežo koordinatorja pa določa Zavod in mora omogočati enakomerno teritorialno pokritost in enako dostopnost. K 104. členu V tem členu je določeno, da se o pravicah iz obveznega zavarovanja za odloča po splošnem upravnem postopku, razen če ta zakon ne določi drugače. Hkrati je določeno, da mora Zavod postopke voditi hitro in zahtevati vse potrebne podatke iz uradnih evidenc in glede zbiranja dokumentacije ne po nepotrebnem obremenjevati strank v postopku. K 105. členu V tem členu je določen začetek postopka z vložitvijo vloge (postopek začne teči z dnem, ko je vloga popolna) s strani zavarovane osebe ali njenega zakonitega zastopnika neposredno na pristojni območni enoti Zavoda, lahko pa se tudi pošlje po pošti. V primeru, da zavarovana oseba zaradi zdravstvenega stanja ni zmožna vložiti vloge, jo lahko vložijo njeni svojci ali pristojni center za socialno delo. V primeru, ko je zavarovana oseba, ki zaradi zdravstvenega stanja ni zmožna vložiti vloge in nima svojcev, sprejeta v bolnišnico in bo po odpustu potrebovala dolgotrajno oskrbo, lahko vlogo vloži tudi pristojna služba bolnišnice. Pobudo za vložitev vloge pa pristojnemu centru za socialno delo lahko podajo tudi izbrani osebni zdravnik in drugi organi ter zavodi in druge organizacije, ki pri svojem delu ugotovijo potrebo po dolgotrajni oskrbi zavarovane osebe. K 106. členu V tem členu je določeno, da mora Zavod v vsakem primeru, tudi ko vloge ni vložila zavarovana oseba, pred začetkom priprave individualnega načrta dolgotrajne oskrbe, pridobiti soglasje zavarovane osebe glede uveljavljanja pravic iz obveznega zavarovanja. Če soglasja iz prejšnjega odstavka ni mogoče pridobiti, ker teče postopek odvzema poslovne sposobnosti zavarovane osebe, pa center za socialno delo zavarovani osebi postavi skrbnika za poseben primer, ki varuje interese zavarovane osebe v času izvajanja dolgotrajne oskrbe in je pristojen za podajo omenjenega soglasja. K 107. členu V tem členu je določena vsebina vloge za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, kateri podatki morajo biti vsebovani in katere priloge so obvezne (mnenje o zdravstvenem stanju zavarovane osebe, ki ga poda izbrani osebni zdravnik ali lečeči zdravnik v bolnišnici, na obrazcu, ki ga določi Zavod). Hkrati je določeno, da vsebino vloge podrobneje določi Zavod v svojem splošnem aktu. K 108. členu V tem členu je določen postopek po prejemu vloge. Zavod mora takoj po vložitvi vloge določi koordinatorja za dolgotrajno oskrbo, ki na podlagi zbranih podatkov izdela predlog
102
individualnega načrta dolgotrajne oskrbe, pri čemer sodeluje z zavarovano osebo, njenimi svojci, posameznimi člani komisije in drugimi ustreznimi službami. Tako pripravljen predlog individualnega načrta nato koordinator predstavi komisiji za dolgotrajno oskrbo. K 109. členu V tem členu je urejen individualni načrt dolgotrajne oskrbe. V prvem odstavku je navedena definicija individualnega načrta, v drugem odstavku pa sama vsebina (za pripravo ocene potreb lahko koordinator pridobi tudi mnenje drugih strokovnjakov). Določeno je tudi, da mora individualni načrt temeljiti tudi na želji upravičenca katere pravice iz obveznega zavarovanja želi uveljavljati (storitve oz. denarno nadomestilo), katero obliko dolgotrajne oskrbe želi (institucionalno oz. na domu ali kombinirano) in katerega izvajalca dolgotrajne oskrbe želi imeti (osebnega pomočnika ali pa denarno nadomestilo – za plačilo drugega izvajalca izven mreže javne službe). V primeru, da bo koordinator ocenil, da vlagatelj ne izpolnjuje kriterijev za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, bo individualni načrt vseboval le oceno potreb vlagatelja. Obliko in strukturo individualnega načrta bo določil Zavod na predlog strokovnega sveta. K 110. členu V tem členu so opredeljene komisije dolgotrajne oskrbe, I. in II. stopnje, ki jim imenuje Zavod in so izvedenski organ. Navedeno je tudi kdo so člani teh komisij (strokovnjaki s področja socialnega varstva, zdravstvene nege in splošne ali družinske medicine, po potrebi pa tudi zdravstvene in druge rehabilitacije, zdravnik specialist s posameznega področja, strokovnjak gradbene stroke in drugi poznavalci področja dolgotrajne oskrbe) ter da člani komisije, ki podaja mnenje na II. stopnji, ne morejo biti osebe, ki so sodelovale v postopku na prvi stopnji K 111. členu V tem členu so opredeljene naloge komisije dolgotrajne oskrbe ter da na komisija na podlagi ugotovitev izda mnenje s katerim potrdi ali spremeni oziroma dopolni individualni načrt. Hkrati je določeno, da če je pri zavarovani osebi predvidena neakutna bolnišnična obravnava ali ta še ni zaključena, lahko komisija I. oziroma II. stopnje odloži obravnavo individualnega načrta do zaključka neakutne bolnišnične obravnave, če pa je pri zavarovani osebi priznana pravica do medicinske ali psihosocialne rehabilitacije, ki bi lahko prispevala k zmanjšanju potrebe po dolgotrajni oskrbi, ali ta še ni zaključena in je pogoj za oceno upravičenosti do pravic iz obveznega zavarovanja, lahko komisija predlaga začasno izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe do začetka izvajanja rehabilitacije, ki pa ne more trajati več kot tri mesece. K 112. členu V tem členu je določeno, da Zavod (območna enota Zavoda glede na stalno prebivališče zavarovane osebe), na podlagi izvedenskega mnenja komisije dolgotrajne oskrbe, po zakonu o splošnem upravnem postopku, izda odločbo s katero odloči o pravicah, ki izhajajo iz individualnega načrta. To odločbo mora izdati najkasneje v roku 30 dni od vložitve popolne vloge, kar pomeni, da bodo morale komisije dolgotrajne oskrbe zasedati redno in Zavod odločati kar najhitreje možno. Zoper odločbo o pravicah iz obveznega zavarovanja ima zavarovana oseba možnost pritožbe v roku 8 dni od vročitve odločbe (krajši pritožbeni rok je določen, ker gre za posebne postopke, kjer je treba hitro odločiti), pritožba pa ne zadrži izvršitve, ker je treba upravičencu do dolgotrajne oskrbe zagotoviti takojšnjo pomoč. Tudi pritožbeni postopek je kratek, saj mora Direkcija Zavoda odločiti o pritožbi v roku 15 dni od prejema pritožbe, pred tem pa mora komisija II. stopnje dolgotrajne oskrbe izdati izvedensko mnenje, v katerem ponovno oceni potrebe zavarovane osebe o dolgotrajni oskrbi oziroma o vsebini in pravicah v individualnem načrtu dolgotrajne oskrbe. Zoper drugostopenjsko odločbo je možen socialni spor.
103
Hkrati je določeno, da se odločba o pravicah iz obveznega zavarovanja pošlje tudi izvajalcu dolgotrajne oskrbe, saj je to podlaga za oblikovanje izvedbenega načrta. K 113. členu V tem členu je definiran izvedbeni načrt dolgotrajne oskrbe ter določena njegova vsebina. Obliko in natančnejšo strukturo izvedbenega načrta podrobneje določi Zavod na predlog strokovnega sveta. Predlog izvedbenega načrta dolgotrajne oskrbe na podlagi individualnega načrta pripravi izvajalec in ga uskladi z upravičencem in svojci, pri tem pa na željo upravičenca lahko sodeluje tudi koordinator dolgotrajne oskrbe. Izvajalec mora izvedbeni načrt nato poslati Zavodu v vednost. K 114. členu V tem členu je opredeljena nujna vključitev v dolgotrajno oskrbo, kadar z vključitvijo zaradi zdravstvenega stanja zavarovane osebe ali drugih nujnih okoliščin ni mogoče odlašati. Zavod takrat na predlog koordinatorja izda začasno odločbo o nujni vključitvi v dolgotrajno oskrbo na podlagi predloga individualnega načrta še pred njegovo obravnavo na komisiji za dolgotrajno oskrbo. Ko pa zadevo obravnava komisija za dolgotrajno oskrbo, Zavod o pravicah iz obveznega zavarovanja izda dopolnilno odločbo. K 115. členu Ta člen določa spremembo individualnega načrta in spremembo pravic iz obveznega zavarovanja glede na spremenjene potrebe uporabnika, ko so mu že bile priznane pravice iz dolgotrajne oskrbe. V primeru spremenjenih potreb lahko uporabnik z vlogo zahteva dopolnitev oziroma spremembo individualnega načrta dolgotrajne oskrbe in novo odločitev o pravicah do dolgotrajne oskrbe (izpelje se nov postopek odločanja o pravicah iz obveznega zavarovanja). Vloga in nova odločitev pa nista potrebni, kadar bi se zaradi spremenjenih potreb priznana vrednost storitev iz individualnega načrta povečala za manj kot 10 % ali kadar potreba po večjem obsegu traja manj kot 30 dni. Po prejemu vloge za dopolnitev oziroma spremembo individualnega načrta dolgotrajne oskrbe in novo odločitev o pravicah do dolgotrajne oskrbe v tem primeru koordinator ugotovi povečane potrebe in tudi predlaga spremembo izvedbenega načrta, izvajalec pa spremeni izvedbeni načrt. K 116. členu V tem členu je določena prosta izbira izvajalca dolgotrajne oskrbe s strani uporabnika (lahko ga tudi kadarkoli zamenja, tudi v času izvajanja dolgotrajne oskrbe). . K 117. členu V tem členu je določeno, da mora izvajalec dolgotrajne oskrbe le-to izvajati skladno z izvedbenim načrtom, samo izvajanje dolgotrajne oskrbe pa mora tudi dnevno beležiti (npr. v obliki dnevnika izvedenih storitev). Uporabnik storitev dolgotrajne oskrbe pa mora izvajalcu dnevno (pri izvajanju dolgotrajne oskrbe na domu) oziroma mesečno (pri izvajanju institucionalne dolgotrajne oskrbe) s podpisom potrditi, da mu je storitev izvedena. Ta podpisana potrditev je nato priloga računa izvajalca za izvedene storitve. K 118. členu V tem členu je določeno iz katerih virov se financira celotna dejavnost dolgotrajne oskrbe (iz javnih in iz zasebnih virov). Hkrati pa je tudi razčlenjeno kateri so javni viri (sredstva Zavoda za dolgotrajno oskrbo in sredstva iz državnega in občinskih proračunov) in kateri so zasebni
104
viri (sredstva, ki jih uporabniki ali drugi zavezanci za plačilo pravic dolgotrajne oskrbe namenjajo za dolgotrajno oskrbo). K 119. členu Člen določa finančne vire iz katerih se zagotavljajo finančna sredstva za pravice iz obveznega zavarovanja. To so plačani prispevki za obvezno zavarovanje, proračun Republike Slovenije in proračuni občin, donacije pravnih in fizičnih oseb in drugi prihodki Zavoda. K 120. členu Člen določa, da so zavezanci za plačilo prispevka za obvezno zavarovanje zavarovanci, njihovi delodajalci, Republika Slovenija, občine in druge fizične in pravne osebe, ki so po zakonu, ki ureja zdravstveno zavarovanje zavezanci za plačilo prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje za bolezen in poškodbe izven dela. Kot prispevno osnovo določa osnovo od katere zavezanci v obveznem zdravstvenem zavarovanju plačujejo prispevek za bolezen in poškodbo izven dela. Delodajalec in delojemalec plačujeta prispevek po stopnji, ki jo določa zakon, ki ureja prispevke za socialno varnost in sicer vsak do polovice določene stopnje. Republika Slovenija je zavezanec za plačilo prispevka za obvezno zavarovanje za osebe, za katere plačuje tudi prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje. Občine pa so zavezanci za plačilo prispevka za tiste osebe za katere so zavezane za plačilo prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. K 121. členu Člen pooblašča za pobiranje, izterjavo in izvajanje nadzora nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov Davčno upravo Republike Slovenije. Ta je dolžna vse podatke posredovati Zavodu in izvaja navedena pooblastila brezplačno in skladno s predpisi o javnih financah. K 122. členu Člen določa obvezo zavezancev za plačilo zamudnih obresti v primeru nepravočasnega plačila prispevkov za obvezno zavarovanje. K 123. členu Tistim zavezancem za plačilo prispevka za obvezno zavarovanja, ki zardi elementarnih in drugih nesreč, dolgotrajne bolezni in zaradi drugih razlogov ne zmorejo plačila prispevka, lahko Zavod zmanjša, odloži ali odpiše plačilo prispevka za obvezno zavarovanje. To stori Zavod na vlogo zavezanca, ki jo mora vložiti v 30 dneh od nastopa okoliščin. Podrobnejša merila za odložitev ali zmanjšanje prispevka uredi Zavod s splošnim aktom, odpis dolga pa se opravi po kriterij za odpis davčnega dolga za fizične osebe. Republika Slovenija iz proračuna zagotovi sredstva za osebe, ki jim je bil dolg odpisan. K 124. členu Iz sredstev državnega proračuna se plačujejo prispevki in stroški za osebe iz šeste, sedme, osme, devete, enajste in dvanajste točke tretjega odstavka 5. člena ter zagotavlja del sredstev za financiranje Programa dolgotrajne oskrbe. K 125. členu Pravne in fizične osebe lahko Zavodu donirajo določena sredstva za financiranje obveznega zavarovanja in višino doniranih sredstev uveljavijo kot davčno olajšavo. K 126. členu Drugi prihodki Zavoda, ki so eden od njegovih virov financiranja, so sredstva, ki se lahko zagotovijo iz namenskih in nenamenskih sredstev po tem zakonu in drugih predpisih. K 127. členu
105
Ta člen določa, da se obvezno zavarovanja izvaja v okviru letnega finančnega načrta Zavoda, ki mora biti glede prihodkov in odhodkov uravnotežen v skladu z zakonom, ki ureja javne finance. Finančni načrt velja, ko da nanj soglasje Vlada RS in sicer mora dati soglasje v 30 dneh po predložitvi, sicer se šteje, da je soglasje dano. K 128. členu Zavod lahko razpolaga in razporeja sredstva za izvajanje dolgotrajne oskrbe le v okviru razpoložljivih sredstev, morebitne preseže pa mora razporediti v rezervna sredstva. K 129. členu Člen ureja plačilo dolgotrajne oskrbe, ki ni pravica iz obveznega zavarovanja. Krijejo jih osebe same ali proračun Republike Slovenije. Osebe same zagotavljajo plačilo odbitnega zneska in razlike plačil za pripomočke, državni proračun pa plačilo stroškov dolgotrajne oskrbe za osebe, ki niso vključene v obvezno zavarovanje in za katere to določa ta zakon (npr. za osebe neznanega bivališča in tujce s stalnim prebivališčem ali začasno mednarodno zaščito na območju Republike Slovenije - osma alineja tretjega odstavka 5. člena tega zakona in druge osebe, za katere po predpisih o zdravstvenem zavarovanju plačuje zdravstvene storitve, pri čemer gre po teh predpisih za nujno zdravljenje - sedma alineja tretjega odstavka 5. člena tega zakona). Ker obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo zagotavlja plačilo storitev dolgotrajne oskrbe nad odbitnim zneskom (drugi odstavek 29. člena) in s tem obveznost blagajne za dolgotrajno oskrbo nastopi šele v primeru stroškov nad odbitnim zneskom, je potrebno urediti tudi plačilo stroškov storitev dolgotrajne oskrbe do tega zneska. K 130. členu V tem členu so navedeni zavezanci za plačilo odbitnega zneska in sicer so to upravičenec, njegovi zavezanci za preživetje ali Republika Slovenije. Uporabniki so dolžni sami kriti del stroškov dolgotrajne oskrbe. To obvezo imajo ob uveljavljanju pravic do storitev, namenjenih pomoči pri opravljanju temeljnih dnevnih opravil, pomoči pri opravljanju podpornih dnevnih opravil in storitev, namenjenih rehabilitaciji, ter pri uveljavljanju pravice do pripomočkov za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Za pripomočke so dolžni kriti razliko plačila za pripomočke, za ostale pravice, razen denarnega nadomestila pa so dolžni kriti odbitni znesek. Odbitni znesek se plačuje Zavodu. Če upravičenec prejema denarno nadomestilo, plačila odbitnega zneska ni. Minister, pristojen za socialne zadeve s podzakonskim aktom podrobneje uredi dolžnost plačila ter zmožnost kritja odbitnega zneska ter razlike plačila za pripomočke. K 131. členu V prvem odstavku je natančneje določen krog oseb, ki so oproščene plačila odbitnega zneska in razlike plačila za pripomočke in sicer:
- uporabniki, ki so brez dohodkov in premoženja in za njih plačuje prispevek Republika Slovenija,
- osebe, ki po zakonu, ki ureja socialno varstvo, prejemajo denarno socialno pomoč, in - drugi uporabniki, ki izpolnjujejo pogoje za oprostitev plačila storitev po predpisih s
področja socialnega varstva. Drugi odstavek tega člena določa zavarovanje dolga, če je upravičenec lastnik nepremičnine. Tako se mu z odločbo CSD prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine in napravi zaznamba prepovedi obremenitve in odtujitve v korist Republike Slovenije in se tako zavaruje dolg, ki se poplača po smrti uporabnika, razen če je upravičenec upravičen do dolgotrajne oskrbe na domu, ki se izvaja na naslovu ter nepremičnine, če RS tega ne zahteva.
106
K 132. členu V tem členu je določen način poravnavanja odbitnega zneska, ki se poravnava enkrat mesečno za opravljene storitve v preteklem mesecu ter plačila za pripomočke. Če je upravičenec prostovoljno zavarovan, izvajalec plačilo odbitnega zneska in plačilo razlike za pripomočke zahteva direktno od zavarovalnice, sicer pa od Zavoda, ki po plačilu celotnega računa izvajalcu, plačilo odbitnega zneska zahteva od upravičenca ali njegovih zavezancev za preživetje oz. Republike Slovenije. K 133. členu Republika Slovenija, ki krije stroške dolgotrajne oskrbe za osebe, naštete v 5. členu tega zakona, te stroške plača neposredno izvajalcu na podlagi njegovega računa. RS lahko opravljanje nalog, povezanih z izvedbo plačil, prenese na drugo pravno osebo. K 134. členu Ta člen določa, da prostovoljno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, ki predstavlja javni interes, določa poseben zakon. K 135. členu Predvideno je, da bo Republika Slovenija za izvajanje zavarovanja za dolgotrajno oskrbo preoblikovala Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije v Zavod za zdravstveno zavarovanje in dolgotrajno oskrbo, ki bo opravljal naloge s področja obeh vrst zavarovanj. Izvajanje obveznega zavarovanja je določeno kot javna služba. Delovanje Zavoda naj bi bil organizirano območno, kar bi zagotavljalo boljšo dostopnost pri uveljavljanju pravic. Vsa sredstava, zbrana iz naslova zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, se vodijo ločeno na posebnem transakcijskem računu, ločeno od sredstev Zavoda, namenjenih zdravstvenemu zavarovanju. K 136. členu Organe Zavoda, njihovo sestavo, pristojnosti in način delovanja se določijo s predpisi, ki urejajo organizacijo zdravstvenega zavarovanja, razen če ni s tem zakonom drugače urejeno. K 137. členu Ker se bo Zavod v delu, ki se nanaša na dolgotrajno oskrbo, financiral tudi s sredstvi državnega proračuna, je v tem členu določeno, da kadar Skupščina Zavoda odloča o zadevah s področja dolgotrajne oskrbe, od teh vprašanjih glasujejo tudi predstavniki Vlade RS v Skupščini Zavoda. V drugem odstavku so naštete naloge, ki so poverjene Skupščini Zavoda s tega področja. K 138. členu Skupščina Zavoda odloča z večino glasov vseh predstavnikov zavarovancev kadar sprejema splošne akte Zavoda s področja dolgotrajne oskrbe, pri sprejemanju Programa ter sprejemanju poslovnega načrta, finančne načrta ter letnega poročila s področja dolgotrajne oskrbe. K 139. členu En član uprave Zavoda je odgovoren za področje dolgotrajne oskrbe. K 140. členu Statut Zavoda bo poleg skupnih nalog, ki jih opravlja Zavod za obe vrsti zavarovanja, opredelil tudi strokovne naloge s področja dolgotrajne oskrbe, izvajanja obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo , sklepanje pogodb z izvajalci ter druga vprašanja, pomembna za to področje. Za veljavnost statuta in splošnih aktov, ki se nanašajo na uresničevanje pravic iz obveznega zavarovanja, je zahtevana objava v Uradnem listu RS.
107
K 141. členu Osnutek zakona predvideva partnerski način upravljanja s programov storitev dolgotrajne oskrbe, ki se izvajajo na račun javnih finančnih sredstev. Tako naj bi program storitev dolgotrajne oskrbe določali parterji, ki jih določa zakona s sklenitvijo posebnega dogovora. Ta bi določal vrsto in količino storitev po dolgotrajne oskrbe po njenih oblikah (institucionalna, oskrba na domu, delna institucionalna oskrba) za območje Slovenije in po njenih območjih , potrebne načrtovane zmogljivosti izvajalcev, elemente za vrednotenje storitev in določanje njihovih cen ter vsa druga vprašanja, ki jih morajo urediti nosilce zavarovanja za dolgotrajno oskrbo in njihovi izvajalci. Kot parterji, ki bi sprejemali tak dogovor so predvideni Zavod za zavarovanje za dolgotrajno oskrbo, predstavniki združenj izvajalcev dolgotrajne oskrbe in obe pristojni ministrstvi. Podlaga za njihova pogajanja je nacionalni program dolgotrajne oskrbe ter makroekonomska izhodišča gospodarskega in socialnega razvoja države. Dogovor med partnerji naj bi se sprejemal za isto obdobje kot proračun R Slovenije. Partnerji naj bi z dogovorom že vnaprej opredelili način reševanja vprašanja, o katerih med pogajanji morebiti ne bi dosegli soglasja. Partnerski model upravljanja s programom dolgotrajne oskrbe je značilen za sisteme socialnih zavarovanj in tudi pri nas uveljavljen na področju obveznega zdravstvenega zavarovanja že od leta 1992. 142. členu Program dolgotrajne oskrbe, kot sestavni del Dogovora, določa predviden načrt storitev dolgotrajne oskrbe in izvajanje obveznega zavarovanja po posameznih koledarskih letih. K 143. členu Ta člen navaja elemente, ki se upoštevajo pri določanju cen storitev dolgotrajne oskrbe, ki se financirajo iz javnih finančnih sredstev. To so stroški dela izvajalcev dolgotrajne oskrbe, njihovi materialni stroški, stroški amortizacije, investicijskega vzdrževanja in financiranja. Pomembno pa je, da se vsi ti elementi upoštevajo le za storitve, ki so pravica iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, ne pa na primer tudi za storitve bivanja in prehrane in drugih storitev, ki jih to zavarovanje ne zagotavlja. Osnutek zakona v tem členu podrobno navaja, kaj vse vključujejo stroški dela in drugi stroški, ki se vračunavajo v ceno storitev. Med stroške dela se tako poleg plač izvajalcev vključujejo tudi njihovi prispevki za socialno varnost, premije za kolektivno dodatno pokojninsko zavarovanje, regres za letni dopust, jubilejne nagrade ter drugi dodatki iz kolektivne pogodbe za to področje. Osnutek predvideva možnost, da se v določenih primerih višina stroškov amortizacije, investicijskega vzdrževanja in financiranja lahko omejijo po višini in času priznavanja v ceni storitev. K 144. členu V tem členu je določeno število predstavnikov partnerjev pri sprejemanju Dogovora. K 145. členu Ta člen določa postopek pogajanj za sklenitev Dogovora oziroma njegove spremembe ali dopolnitve. Pobudi za začetek pogajanj lahko da vsak od partnerjev, ki jih določa zakon in so glede tega enakopravni. Pobuda pa mora biti konkretna po svoji vsebini in finančnih ter drugih utemeljitvah. Na takšno pobudo morajo pripraviti svoja stališča in odgovore partnerji v 15 dneh. Če pobude ne da nobeden od partnerjev, jo je dolžan pred iztekom veljavnega dogovora dati Zavod. O načinu sprejemanja Dogovora partnerji sprejmejo poslovnik.
108
K 146. členu Osnutek predvideva rešitev zapleta, do katerega lahko pride, če med partnerji ni soglasja o posameznih vprašanjih, ki jih mora urediti njihov medsebojni dogovor. Vsak od partnerjev, ki se ne strinja s predlagano rešitvijo v dogovoru lahko zahteva, da o tej rešitvi odloči arbitraža. Arbitražo sestavijo partnerji sami, tako da vsak od njih imenuje v arbitražo po tri predstavnike, o posamičnih spornih vprašanjih pa odloča tričlanski senat. Arbitraža odloča z večino glasov, odločiti pa mora v 30 dneh, njena odločitev pa je dokončna. K 147. členu Partnerji morajo sprejeti Dogovor, katerega sestavni del je Program, najkasneje do 28. februarja tekočega leta. Če Dogovor do tega roka ni sprejet, se uporabljajo Dogovor, ki je bil sprejet za preteklo obdobje in se ovrednoti z izhodišči iz proračunskega memoranduma. V primeru, da Dogovor ni sprejet tudi v nadaljnjih treh mesecih, mora Zavod zahtevati arbitražni postopek. Dokončna odločitev arbitraže je podlaga za sklenitev pogodb z izvajalci. K 148. členu Dogovor oziroma odločitev arbitraže je podlaga za sklepanje pogodbe med Zavodom in posameznimi izvajalci dolgotrajne oskrbe. S pogodbo se namreč določi obseg in vrsta storitev dolgotrajne oskrbe, ki naj bi jih opravil posamezni izvajalec, cene teh storitev, nadzor nad uresničevanjem pogodbe ter vse druge medsebojne pravice in obveznosti med plačnikom in izvajalci. Cene, določene s to pogodbo veljajo za storitve iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbe od dneva sklenitve naprej. Podlaga za sklenitev pogodbe naj bi bil delovni in finančni načrt izvajalca, ki mora biti pripravljen skladno z usmeritvami in merili iz dogovora in na podlagi ustreznih normativov in standardov dejavnosti. K 149. členu V tem členu je predvidena arbitraža v primeru, ko pride do nezmožnosti razrešitve spornih vprašanj pri sklepanju pogodb med izvajalci dolgotrajne oskrbe in Zavodom. Odločitev arbitraže je podlaga za sklenitev pogodbe. K 150. členu Ta člen v prvem odstavku ureja možnost odpovedi pogodbe s strani Zavoda v primeru, ko izvajalec, ki kljub predhodnim opozorilom nadzornikov napačno obračunava storitve v škodo Zavoda, neopravičeno zahteva od uporabnikov plačila ali doplačila ali so bile v nadzorih ugotovljene velike nepravilnosti. Odpovedni rok je 6 mesecev. V primeru, ko je izvajalec koncesionar, se odpoved pogodbe lahko šteje za razlog za odvzem koncesije, v primerih, ko je izvajalec javni zavod, pa za razlog za razrešitev direktorja. K 151. členu V tem členu ne določena obveza javnih zavodov za dolgotrajno oskrbo, da morajo Zavodu za dolgotrajno oskrbo sporočati podatke o prostih kapacitetah, tako da imajo koordinatorji informacije za vlagatelje glede možnosti izbire izvajalca, Zavod pa lahko te podatke uporabi tudi za druge potrebe (načrtovanje razvoda, sklepanje dogovora in pogodb,…). K 152. členu V tem členu so določene naloge Ministrstva pristojnega za socialne zadeve, Ministrstva pristojnega za zdravje, Zavoda za dolgotrajno oskrbo ter izvajalcev dolgotrajne oskrbe v zvezi s kakovostjo storitev. Zavod za dolgotrajno oskrbo na predlog strokovnega sveta določi minimalne standarde kakovosti in varnosti ter kazalnike uspešnosti dolgotrajne oskrbe. Izvajalci dolgotrajne oskrbe morajo enkrat letno Zavodu in obema pristojnima ministrstvoma poročati o zagotavljanju ustrezne kakovosti na področju izvajanja dolgotrajne oskrbe.
109
K 153. členu V tem členu so navedene evidence, ki jih vodi Ministrstvo, pristojno za socialne zadeve in sicer: o javnih zavodih za izvajanje dolgotrajne oskrbe, o pravnih in fizičnih osebah, ki imajo koncesijo za za izvajanje dolgotrajne oskrbe ter o pravnih in fizičnih osebah, ki imajo dovoljenje za izvajanje dolgotrajne oskrbe ter nabor podatkov, ki se vodijo v posamezni evidenci. K 154. členu Ta člen ureja evidenco osebnih pomočnikov, določa nabor podatkov, ki se vodijo in določa, kateri od teh podatkov so javni. K 155. členu Ta člen ureja evidenco oseb, ki izvajajo osebno dopolnilno delo in izvajalcev socialno varsvenih storitev, ki opravljajo tudi storitve dolgotrajne oskrbe. K 156. členu V tem členu je določeno, da se za zbiranje, shranjevanje, posredovanje, uporabo in drugo obdelavo podatkov uporabljajo določbe zakona, ki urejajo varstvo osebnih podatkov. K 157. členu V tem členu je določeno, da se za namene razvoja in izvajanja dolgotrajne oskrbe ter zavarovanja za dolgotrajno oskrbo obdelujejo podatki v anonimizirani obliki. K 158. členu V tem členu je določen nabor podatkov, ki se vodijo v evidenci zavarovanih oseb. K 159. členu V tem členu je določen nabor podatkov, ki se vodijo v evidenci zavezancev za plačevanje prispevkov. K 160. členu Upravljavec evidence o zavarovanih osebah in evidence o zavezancih za plačevanje prispevkov je Zavod, pri čemer občutljive podatke Zavod lahko pridobi iz uradni evidenc le po predhodnem soglasju posameznika, na katerega se nanašajo. K 161. členu Zavod ima pravico do brezplačne pridobitve podatkov iz evidenc Ministrstva za notranje zadeve, Davčne uprave, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, občin, izvajalcev socailno varstvenih storitev ter izvajalcev zdravstvenih storitev in sicer do tistih podatkov, ki jih določa ta člen. K 162. členu V tem členu je opredeljen namen obdelave podatkov in sicer izključno za izvajanje svojih nalog, določenih s tem zakonom in drugimi zakoni in pri uresničevanju pravic zavarovanih oseb. K 163. členu Člen predvideva več vrst nadzora in njihove izvajalce in sicer:
- strokovni nadzor, ki ga opravljata Socialna inšpekcija in Ministrstvo za zdravje (slednje z možnostjo prenosa na nekatere zbornice)
- nadzor na uresničevanjem pravic iz obveznega zavarovanja in nad izvajanjem pogodb, ki ga izvaja Zavod
- nadzor na poslovanjem zavoda, ki ga izvaja Računsko sodišče - upravni nadzor,ki ga izvaja upravna inšpekcija
110
- nadzor nad izvajanjem zakona v celoti, ki ga izvajata pristojni ministrstvi. K 164. členu Člen podrobneje določa vsebino strokovnega nadzora, ki se izvaja po zakonu, ki ureja inšpekcijsi nadzor in s katerim se preverja izvajanje dolgotrajne oskrbe pri izvajalcih, zlasti pa kako uporabljajo strokovne metode dela, kako izpolnjujejo strokovne standarde ter zagotavljajo kakovost in varnost pri izvajanju storitev. K 165. členu Člen podrobneje določa vsebino nadzora nad uresničevanje pravic iz obveznega zavarovanja in nad izvajanjem pogodb. K 166. členu V tem členu je opredeljen prekršek zavezanca za plačilo prispevka - delodajalce in odgovorne osebe delodajalca, ki ne bodo izpolnjevali obveznosti po tem zakonu (plačevali prispevke delodajalca za zavarovane osebe, vložili prijave v zavarovanje v določenem roku, odrekli oziroma omejili pravice, ki pripadajo zavarovani osebi po tem zakonu). Za tak prekršek je določena globa v višini od 400 do 12.000 eurov za delodajalce in od 50 do 2.000 eurov za odgovorno osebo delodajalca. K 167. členu V tem členu je opredeljen prekršek zavezanca za plačilo prispevka - delodajalce in odgovorne osebe delodajalca, ki ne bo sporočil Zavodu predpisanih podatkov ali če sporoči nepravilne podatke. Za tak prekršek je določena globa v višini od 400 do 12.000 eurov za delodajalce in od 50 do 2.000 eurov za odgovorno osebo delodajalca. K 168. členu V tem členu je opredeljen prekršek upravičenca, ki ne sporoči podatko, na podlagi katerih mu pravica preneha oziroma se mu zmanjšala. Za tak prekršek je določena globa v višini najmanj 400 eurov. K 169. členu V tem členu je določen prekršek za fizično ali pravno osebi, ki bi izvajala storitve dolgotrajne oskrbe, vendar se jo ne bi moglo šteti za izvajalca dolgotrajne oskrbe po tem zakonu. Gre predvsem za tiste fizične ali pravne osebe, ki bi dolgotrajno oskrbo izvajale na črno, brez pravne podlage. Za ta prekršek je določena globa v višini najmanj 400 eurov za fizične osebe in v višini najmanj 2.000 eurov za pravne osebe. K 170. členu Glede na to, da bo pri novem zavarovanju šlo tudi za uveljavljanje pravic, do katerih so doslej bile zavarovane osebe upravičene na podlagi zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali po drugih predpisih in se bodo z uveljavitvijo novega zakona prenesle na Zavod je potrebno ugotoviti kdo in katere osebe ter v kakšni višini so bili posamezniki upravičeni do posameznih prejemkov. Zaradi tega je potrebno na Zavod prenesti vse evidence in podatke o upravičencih in prejemnikih določenih pravic, do katerih so bili upravičeni po dosedanjih predpisih in se bodo z uveljavitvijo novega zakona prenesle na Zavod. To naj bi bila zakonska dolžnost ministrstva za delo, socialnih centrov in Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vsi ti naj bi prenesli tovrstne podatke na Zavod najkasneje do 31. 12. 2012. K 171. členu
111
Nacionali strokovni svet morata pristojna ministra imenovati v treh mesecih od uveljavitve tega zakona. K 172. členu Nacionalni program dolgotrajne oskrbe mora Vlada RS pripraviti v roku 1 leta od uveljavitve tega zakona in ga predložiti v sprejem Državnemu zboru RS. K 173. členu V tem členu je določen postopek sprejema prvega Dogovora. Pobudo za začetek pogajanj da Zavod v roku 1 meseca po sprejemu nacionalnega programa dolgotrajne oskrbe, sprejet pa mora biti do 31. maja 2012. Če Dogovor v tem roku ne bi bil sprejet, lahko začasni Program dolgotrajne oskrbe, ki je sestavni del Dogovora, sprejem Vlada Republike Slovenije do 31. septembra 2012. K 174. členu V prvem odstavku tega člena je določeno, da postanejo vsi javni socialno varstveni zavodi, ki so bili ustanovljeni z namenom izvajanja socialno varstveno storitev institucionalno varstvo oziroma pomoči na domu, z dnem začetka uporabe tega zakona tudi izvajalci dolgotrajno oskrbo. Ustanovitelj zgoraj navedenih socialno varstvenih zavodov (Republika Slovenija oziroma občina) bo moral do začetka izvajanja zavarovanja za dolgotrajno oskrbo (do 1. januarja 2013) sprejeti sklep o obsegu storitev dolgotrajne oskrbe in zagotoviti njihovo izvajanje v skladu s tem zakonom, in obsegu storitev, ki jih bo še naprej izvajal na podlagi predpisov s področja socialnega varstva oziroma zdravstvene dejavnosti. To pomeni, da bodo ti zavodi še vedno izvajali socialno varstvene storitve za upravičence do teh storitev, ki niso upravičeni do dolgotrajne oskrbe, hkrati pa bodo izvajali tudi storitve dolgotrajne oskrbe po tem zakonu. V drugem odstavku člen določa, da bo lahko ustanovitelj drugega javnega zavoda, ki izvaja socialno varstveno storitev institucionalnega varstva ali pomoč na domu ali zdravstveno nego na domu, do začetka izvajanja zavarovanja za dolgotrajno oskrbo sprejel sklep o obsegu storitev, ki jih bo še naprej izvajal na podlagi predpisov s področja socialnega varstva oziroma zdravstvene dejavnosti ali tega zakona, če bo zagotovil izvajanje dolgotrajne oskrbe v skladu s tem zakonom. Za te zavode izvajanje dolgotrajne oskrbe torej ni obvezno kot za zavode iz prvega odstavka tega člena, lahko se sami odločijo ali bodo izvajali tudi dolgotrajno oskrbo in v kakšnem delu, vendar pa dolgotrajno oskrbo lahko izvajajo le v primeru, če jo bodo izvajali v skladu s tem zakonom. V tretjem odstavku tega člena je določeno, da lahko koncesionarji, ki so pridobili koncesijo na podlagi določb zakona o socialnem varstvu oziroma zakona o zdravstveni dejavnosti, pred začetkom izvajanja zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, in izvajajo storitve, ki sodijo v področje dolgotrajne oskrbe, še naprej izvajajo to dejavnost na podlagi nove koncesijske odločbe, ki se bo izdala brez javnega razpisa, njihove medsebojne pravice in obveznosti pa se bodo uredile z novo koncesijsko pogodbo. V četrtem odstavku pa je tistim izvajalcem, ki so pridobili dovoljenje za delo na podlagi predpisov s področja socialnega ali zdravstvenega varstva in ki izvajajo socialno varstveno storitev institucionalnega varstva ali pomoč na domu omogočeno, če se tako odločijo in hkrati izpolnjujejo pogoje za izvajanje dolgotrajne oskrbe, da do 31.5.2012 vložijo vlogo za izdajo novega dovoljenja, ki bo določal obseg nalog, ki jih bo izvajalec opravljal s področja dolgotrajne oskrbe in obseg nalog, ki jih bo še naprej opravljal s področja socialnega ali zdravstvenega varstva.. V petem odstavku tega člena je določeno, da se bodo družinski pomočniki, ki imajo ta status po predpisih o socialnem varstvu, šteli za osebne pomočnike po tem zakonu, kar pomeni, da družinskih pomočnikov po predpisih o socialnem varstvu z začetkom uporabe tega zakona ne bo več, ampak bodo le še osebni pomočniki po tem zakonu.
112
K 175. členu Posledica uveljavitve tega zakona so tudi spremembe v pravnih odnosih med dosedanjimi izvajalci dolgotrajne oskrbe oziroma njej sorodno dejavnostjo in plačnikom teh storitev. Tako naj bi, po določilih tega zakona prenehale veljati pogodbe z izvajalci institucionalnega varstva za zdravstveno nego, ki jih je ZZZS sklenil po določilih Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in sicer z dnem 31. decembrom 2012, do takrat pa naj bi bile sklenjene tudi nove pogodbe med izvajalci in Zavodom. Kljub temu naj bi potekalo financiranje dolgotrajne oskrbe tudi vnaprej skladno s predhodno sklenjenimi pogodbami do sklenitve novih pogodb z Zavodom. K 176. členu V tem členu je določen 6 mesečni rok za sprejem podzakonskih aktov, ki jih sprejmeta pristojna ministra in 9 mesečni rok za sprejem podzakonskega akta, s katerim minister, pristojen za socialne zadeve uredi dolžnost plačila ter zmožnost kritja odbitnega zneska in razlike plačila za pripomočke. K 177. členu V tem členu je določen 6 mesečni rok za sprejem splošnih aktov, ki jih sprejme Zavod po njegovem preoblikovanju. K 178. členu Zakon, ki bo urejal prostovoljno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo mora biti sprejet do 31.12.2011, torej eno leto pred začetkom uporabe tega zakona. K 179. členu V tem členu je določen 18 mesečni rok za imenovanje komisije I. in II. stopnje in za soglasje k sistematizaciji delovnih mest – oboje sprejme Skupščina Zavoda. K 180. členu Ta člen določa, da so z dnem začetka uporabe tega zakona v obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo vključene vse osebe, ki so na dan začetka uporabe tega zakona vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje. K 181. členu Ta člen določa, da z dnem začetka uporabe tega zakona izpolnjujejo pogoje za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo vse tiste osebe, ki so na dan začetka uporabe tega zakona vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje, ker sicer zaradi pogojev, določenih v 24. členu tega zakona ne bi mogle koristiti pravic iz zavaroanja za dolgotrajno oskrbo še najmanj eno leto po začetku uporabe zakona. K 182. členu V tem členu je določen datum kdaj se začne vpisovanje podatkov o vstopu v obvezno zavarovanje za dolgotrajno oskrbo in o statusu zavarovane osebe v obveznem zavarovanju za dolgotrajno oskrbo na kartico zdravstvenega zavarovanja (v letu 2012). K 183. členu Člen ureja dodelitev profesionalne kartice izvajalcem dolgotrajne oskrbe. Namenjena je le izvajalcem, ki imajo z Zavodom sklenjene pogodbe za izvajanje storitev oziroma dobavo pripomočkov. S kartico lahko dostopajo do podatkov iz uradnih evidenc in jih obdelujejo za namene, za katere so v skladu s tem zakonom pooblaščeni po pogodbi (s tem jim je omogočen dostop do branja in prenašanja podatkov s kartice zdravstvenega zavarovanja). Kartico morajo prejeti najpozneje do sklenitve pogodbe z Zavodom, sicer svojih obveznosti ne bodo mogli izvajati.
113
K 184. členu Člen ureja prehod s sedanjega na nov sistem in je z vidika uporabnikov ob uveljavitvi novega zakona gotovo med najbolj pomembnimi. Predviden je »mehek« prehod. Osebe, ki imajo ob uveljavitvi tega zakona določene pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ali do pravic na podlagi predpisov s področja socialnega varstva, starševskega varstva ali predpisov o vojnih invalidih in vojnih veteranih, te pravice obdržijo. Postopki odločanja o teh pravicah, ki do začetka uporabe tega zakona še niso bili zaključeni, pa se zaključijo po tem zakonu. Če pa pride do sprememb, zaradi katerih želi oseba sama uveljaviti druge pravice ali drugačen obseg pravic, steče postopke po tem zakonu, v smislu uveljavljanja pravic do dolgotrajne oskrbe iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. V tem primeru Zavod torej opravi postopek ocene upravičenosti in potreb po dolgotrajni oskrbi po določbah tega zakona. Do zaključka postopka (do dokončnosti odločbe o upravičenosti do dolgotrajne oskrbe) oseba prejema prej pridobljene pravice oziroma storitve. Osebe pa se lahko še pred nastopom spremenjenih potreb tudi same odločijo, da želijo uveljavljati pravice do dolgotrajne oskrbe po tem zakonu. Izjavo o tem podajo pri pristojni območni enoti Zavoda. Tudi v tem primeru steče postopek ocene upravičenosti in potreb po dolgotrajni oskrbi po določbah tega zakona, do zaključka tega postopka pa oseba prejema prej pridobljene pravice oziroma storitve. Uporabniki se bodo torej lahko sami odločali, ali obdržijo pravice, ki jih imajo ob uveljavitvi tega zakona, ali želijo uveljaviti pravice po novi ureditvi. V primeru, da se odločijo za obstoječe pravice, le-te prejemajo do nastanka spremembe, ki bi pomenila spremembo v višini oziroma obsegu, vrsti ali obliki pravice, ki jo sicer prejemajo. Šele takšna sprememba sproži postopek po novi ureditvi in posledično pomeni izgubo obstoječe pravice, vendar v zameno za novo pravico iz zavarovanja za dolgotrajno oskrbo. Ne glede na nespremenjeno stanje pa lahko pravice po novi ureditvi uveljavljajo takoj, če se tako odločijo. K 185. členu V tem členu je določeno, da se zagonska sredstva, potrebna za uvedbo obveznega zavarovanja zagotovijo v Proračunu Republike Slovenije. K 186. členu Občine z dnem začetka uporabe tega zakona prenehajo zagotavljati sredstva ki so jih namenjale za plačilo socialne oskrbe v zavodih za odrasle, za plačilo pomoči na domu ter za plačilo pravic družinskega pomočnika. V trenutnem sistemu socialnega varstva občine obvezno subvencionirajo vsaj 50% cene storitve pomoč na domu, hkrati pa (do)plačujejo tudi storitve institucionalnega varstva in pomoči na domu ter plačujejo pravice družinskih pomočnikov. Po predlaganem zakonu teh plačil občine ne bodo več imele, razen (do)plačil za bivanje in prehrano za uporabnike institucionalne dolgotrajne oskrbe, ki bodo po predpisih o socialnem varstvu deloma ali v celoti oproščeni plačila tega dela. K 187. členu Člen določa, da se morajo pripraviti programi usposabljanja nepoklicnih izvajalcev dolgotrajne oskrbe do enega leta pred uporabo tega zakona, tako da se bodo do začetka uporabe tega zakona nepoklicni izvajalci dolgotrajne oskrbe lahko že ustrezno usposobili. K 188. členu Roka za preoblikovanje Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v Zavod za zdravstveno zavarovanje in dolgotrajno oskrbo Slovenije eno leto od uveljavitve tega zakona.
114
K 189. členu V prvem odstavku tega člena je določeno katere določbe predpisov, ki urejajo pravico do postrežbe in pomoči, družinskega pomočnika, pomoči na domu in institucionalnega varstva zaradi uporabe tega zakona, se prenehajo uporabljati z začetkom uporabe tega zakona, ker so v nasprotju z določbami tega zakona. V drugem odstavku tega člena je določeno katere določbe Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju se za uporabnike obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo prenehajo uporabljati z začetkom uporabe tega zakona, ker so v nasprotju z določbami tega zakona. K 190. členu Člen določa začetek veljavnosti zakona in začetek njegove uporabe. Pri določitvi začetka uporabe je upoštevan čas, potreben za pripravo podzakonskih predpisov, preoblikovanje Zavoda, imenovanje komisij I. in II. stopnje, izvedbo morebiti potrebne reorganizacije dela na ZPIZ-u in ZZZS-u, usposabljanje zaposlenih, prenos finančnih sredstev na Zavod,.... Zato je kot začetek uporabe določen 1. januar 2013. Ne glede na ta rok, pa se določbe, ki se nanašajo na delovanje Zavoda, začnejo uporabljati takoj po preoblikovanju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije v Zavod za zdravstveno zavarovanje in dolgotrajno oskrbo Slovenije, določbe ki pa se nanašajo na pridobivanje in prenehanje koncesij in izdajo dovoljenj za opravljanje dolgotrajne oskrbe, se začnejo uporabljati 1. januarja 2012.
