DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G AŽ E N E • O T R O C I

svetnikeOdkrivamo

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiidddddd

iiiiii nnn DDDDDD OOOOOO MMMMMM

N O V 1 0

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka OpetnikU r e D n I C a opetnik@nedelja.at

U V O D N I K

Kdaj goduješ?

Na to vprašanje je nekdaj še vsak vedel od-govor. Starši so izbrali za ime svojega novorojenčka ime svetnika, ki je godoval v bližini otrokovega roj-stva. Zato ni čudno, da še danes mnogo ljudi ob-haja god in rojstni dan le par dni zapovrstjo. Čas se je spremenil. Imena za otroke se danes izbirajo po zvenu imena, po modi in po všečnosti. V nekaterih družinah pa se je ohranila lepa navada, da z imenom poiščejo tudi svetnika in dan, kdaj se ga Cerkev spo-minja. Tako za družino in otroka postane to praznik in spomin na človeka, ki je živel pred nami, in to tako, da mu je Cerkev priznala čast svetništva. Nje-govo življenje je zgled in kažipot slehernemu, ki nosi njegovo ime. Starodavno navado, ki daje človeku globlji smisel življenja, obenem pa vzornika, bi lahko spet bolj zavestno vključili v našo vsakdanjost.

Ob letošnjem prazniku vseh svetih nas je župnik presenetil z vprašanjem: hočete postati sveti? Nas-tala je tesnobna tišina. Prav čutiti je bilo, kako nekate ri razmišljajo o nenavadnem vprašanju. V cerkvi pa je lebdel tudi občutek neprijetnosti. Na za-stavljeno vprašanje je župnik odgovoril s povabilom Kristusa, ki kaže kristjanom pot, po kateri naj hodi-mo. Zakramenti in blagri (iz Jezusovega govora na gori) so zvesti spremljevalci človeka na poti k sve-tosti. Vpeta med razmišljanje o svetnikih, njihovem življenju in zgledu ter lastni svetosti je nasta-la ta priloga. Želim vam, da bi ob branju osebnih razmišljanj o svetnikih in svetosti odkrili misel, ki vas bo spremljala na poti iskanja.

Pa še informacija: V dunajskem muzeju „Museum für Volkskunde“ (Gartenpalais Schönborn) je do 13. februarja 2011 na ogled razstava o svetnikih v Evro-pi.

Slika na naslovnici: Svetopisemska žena Ruta

Umetniško ob-delana fotografi-ja našega ured-nika Vincenca Gotthardta

DNIXIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Až e n e • o t r o c i m a j 1 0

svetnikeOdkrivamo

iiddii DD

ddddddDDDDDD RRRRRR UUUUUU ZZZZZZ IIIIII NNNNNN AAAAAAiiiiiiiidddddddd

iiiiiiii nnnn DDDDDD OOOOOOOO MMMMMM

n o v 1 0

Z A U V O D

Verujem v …

»Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagle-dalo veliko luč, nad prebivalci v deželi smrt ne sence je zasvetila luč.«Izaija 9,1

Berilo na božični dan iz preroka Izaija izraža véliko hrepenenje ljudi tiste vojne dobe okoli leta 700 pred Kristusom, da bi po dolgem času preganjanja, stiske in teme konč­no našli odrešitev in mogli dožive­ti mirne, srečne dni. Tudi danes se nič ni zmanjšala fascinacija teh be­sed. Po tej luči, ki je po naši veri pred več kot 2000 leti z Jezusom prišla na svet, hrepenimo kristjani danes prav tako kakor ljudje prete­klosti. Morda čutijo budni in pozor­ni ljudje v našem času bliskovite­ga tehničnega napredka in drastične socialne neenakosti toliko bolj, da dejanske izpolnitve tega, kar bi mo­glo pomeniti smoter in možnosti ljudi, ni mogoče najti samo tukaj v tem svetu. Prav tako vsak dan doživ­ljamo, da svet s tem, kar ljudje pov­zročamo zemlji in drug drugemu, ne postaja svetel in zdrav, temveč se očitno vedno bolj spreminja v ne­gostoljuben in vse bolj življenju ne­prijazen kraj. Od nepoškodovanega in odrešenega sveta smo še zelo od­daljeni.Jezus je molil k Bogu kot svojemu Očetu, kateri ga ljubi, in omogočil doslej neznano domačnost in bliži­no med Bogom in ljudmi, ki verujejo njemu in njegovemu veselemu spo­ročilu. Cena, ki jo je bil Jezus na­zadnje pripravljen plačati za svoje oznanilo prihajajočega Božjega kra­ljestva, ljubezni do sovražnikov in nenasilnosti, je bil vložek lastnega življenja. Iz majhne judovske sekte je nastala svetovna religija, ki je svet spremenila – toda ali niso tudi do­godki več kot 2000­letne zgodovine Cerkve (­a) in kristjanov prav tako spremenili? V raznoličnih biografi ­jah njenih svetnikov se da dobro za­sledovati delovanje Jezove blagove­sti v konkretnem času.

S i m o n Č e r t o v

3ŠTIRINAJST DNI XIV

Sv. Hema Cerkveno okno v mestni cerkvi Pliberk. Umetniško delo Karla Vouka. ( f o t o G o t t h a r d t )

Verujem v …

Prvi kristjani so bili v pisa­nem svetu rimskega kralje­stva posebneži (izobčenci), zaradi svoje preko vseh so­cialnih pregrad prakticira­ne ljubezni do bližnjega in sporočila o vstajenju mrtvih pogosto občudovana, a tudi kot vznemirjevalec in mo­teč kamen spotike občutena skupnost. Krvavo preganja­nje s strani rimske države, katere monopol oblasti, ki naj bi bil božjega značaja, so prvi kristjani postavljali pod vprašaj, je povzročilo števil­ne usmrtitve. Razen Janeza je umrl vsak od 12 aposto­lov po izročilu nasilne smr­ti. Rimskokatoliška cerkev utemeljuje svoje današnje umevanje sebe tudi na tem, da rimski škofje kot papeži v nasledstvu apostola Petra izvajajo primat (prvenstvo) nad vsem krščanstvom. Kri mučencev pa je tako posta­la seme za nove kristjane. Ti so postali deležni poseb­nega liturgičnega spoštova­nja. Češčenje mučencev je tudi spremenilo poznoan­tične pogrebne navade. Da bi jim ob vstajenju bili bli­zu, so se dali mnogi kristja­ni pokopati v bližini grobov mučencev in so zgradili nad njihovimi grobovi cerkve. Še danes mora vsak posvečen (konsekriran) oltar katoli­ške cerkve vsebovati relikvi­je svetnikov. Iz krščanske­ga poznoantičnega običaja je danes nastal obvezen cer­kveni gradbeni predpis.

Kako so postali in postane-jo ljudje svetniki? Najprej s svojim doslednim življe­

njem in potem zaradi spo­štovanja, ki so jim ga izka­zovali njihovi soljudje po njihovi smrti in ga še danes izkazujejo. Za časa svoje­ga življenja so mnogi ljudje, ki jih danes častimo kot sve­tnike ali blažene, morali iz­kusiti nasprotovanja, sovra­žnost, zavračanje, posmeh ali preganjanje in smrt. Pa­pež Janez Pavel II. je 482 oseb po katoliškem kano­nizacijskem postopku raz­glasil za svetnike, med nji­mi Maksimilijana Kolbeja in Edith Stein, ki sta postala žrtvi nacionalsocialistične­ga terorja. Lahko sta povod, da se vprašamo o ravnanju lastne Cerkve v tem času in da ne pozabimo njegovih žr­tev – češčenje svetnikov kot kultura spominjanja. Na leta 1980 v Salvadoru umorjene­ga nadškofa Oscarja Arnulfa Romera spominja v Avstri­ji tudi nagrada nadškofa Ro­mera za zgledno prizadeva­nje za socialno pravičnost. Nagrado je ustanovilo Kato­liško moško gibanje.

V Janezovem Razodetju, napisanem okoli leta 90 v času preganjanja kristjanov v Mali Aziji, vpraša eden od starešin pri Božjem presto­lu vidca Janeza: »Tile, ki so ogrnjeni v bela oblačila, kdo so in od kod so prišli?« Re­kel sem mu: »Moj gospod, ti veš.« On pa mi je rekel: »To so tisti, ki so prišli iz veli­ke stiske in so oprali svoja oblačila ter jih pobelili z Ja­gnjetovo krvjo.« (Raz 7,13sl.)

občestvo svetnikov

XIV ŠTIRINAJST DNI4

V Ž A R I Š Č U

V otroških letih se s svetniki navadno najprej sre­čujemo v domači cerkvi, ko si ogledujemo njiho­ve pozlačene podobe. Le kdo je dekle, ki na pla­dnju nosi okrogla očesna zrkla, pa vojak, ki para svoj plašč, da bi ga delil z ubožcem? Nezavedno se tako v nas vtisnejo prve predstave o svetosti. Kakšne so, je odvisno od tistih, ki odgovarjajo na naša radovedna vprašanja, pa tudi od naših ču­tov, ki zaznavajo lepoto cerkvene umetnosti ali pa jih draži vonj po vlagi in črvivih kipih v zapu­ščeni vaški cerkvici. Ko pozneje prebiramo nji­hove življenjske zgodbe, nas svetniki navdušuje­jo s svojo ljubeznijo do Boga in ljudi, vendar se v naš spomin hkrati pogosto vtisnejo tudi napač­ne predstave o svetosti, ki nas prepričajo, da je ta pot le za izbrance.

Svetniki so duhovniki ali redovniki Cerkev je dolga stoletja za svete razglašala veči­noma posvečene osebe. S to prakso je najbolj ob­računal papež Janez Pavel II., saj so med svetniki in blaženimi, ki jih je razglasil, predstavniki vseh življenjskih stanov. Tako je na primer čast oltar­ja dosegla tudi družinska mati bl. Ivana Beretta Molla, ki je življenje darovala za svojega neroje­nega otroka. Zaradi skrbi zanj namreč ni sprejela zdravljenja za raka, ki se je razširil v nosečnosti.

Svetniki molijo z nagnjeno glavo

Včasih si predstavljamo, da na zedinjenost z Bo­gom kaže že telesna drža človeka pri molitvi. Kot da bi svetost zahtevala povešen pogled, ponižno sklonjeno klečanje in globoko osredotočenost. Seveda nam zbranost in različne drže, če so iz­raz stanja duše, pri molitvi lahko zelo pomagajo, vendar pa ne smejo postati le zunanje zahteve, ki nam preprečujejo pristno srečanje z Bogom v katerem koli trenutku dneva. Svetniki so molili z vsem svojim bitjem. Sv. Terezija iz Lisieuxa pra­vi, da ni bila nikoli več kot tri minute brez misli na Boga. To pomeni, da je molila tudi med čisto

»posvetnimi« opravili, na primer med pometa­njem celice ali popoldanskimi pogovori s sestra­mi; tako so tudi ta postala molitev. Včasih se ji je celo zgodilo, da je med molitvijo v cerkvi zadre­mala, je zapisala v svoji izpovedi.

Svetniki se zanimajo le za nezemeljske stvari Zgornji primeri povezanosti molitve in življenja ovržejo tudi predstavo, da se svetnikov vsakda­nje skrbi ne dotikajo in se jim zdijo nepomemb­ne. Gotovo obremenjenost s posvetnimi dobrina­mi ne sme zamegliti našega odnosa z Bogom in bližnjimi, vendar pa je svetost povezana z zdravo prizemljenostjo. Kako pomembna je skrb za pre­živetje, je v svojih pismih večkrat poudaril sveti Pavel. Pogosto je namreč garal, da ne bi bil komu v breme. Tudi druge kristjane je opozarjal, naj s svojo »pobožnostjo« ne izkoriščajo dobrote bra­tov. Svetniki so znali biti tudi podjetni, svoje ime­tje so pogosto unovčili v dobro drugih. Bl. Peter Jurij Frassati se je rodil v premožni družini. Nje­gov oče je bil lastnik še danes znanega italijan­skega časopisa La Stampa. Dobrovoljni mladenič je denar, ki ga je za preživetje in prevoz prejel od svojih staršev, pogosto delil s torinskimi reveži. Ko je pri 24 letih umrl, so njegovi starši strme­li nad tisočglavo množico revežev, ki se je zbra­la na njegovem pogrebu.

Svetniki se odrekajo življenju

Veselje do življenja je izraz človeka, ki z vsem bi­tjem slavi Boga in od njega vse prejema. Ko gle­damo fotografijo omenjenega Frassatija, ki s smu­čmi nasmejan stoji na vrhu zasnežene gore, lahko začutimo, kako je bil ta v fotografski objektiv uje­ti trenutek zanj neprecenljiv božji dar. Posledi­ca janzenističnega pogleda na duhovnost je, da si svetost predstavljamo kot skupek odpovedi in trpinčenj samega sebe. Sveta Bernardka iz Lurda ni mogla razumeti, zakaj si neka zelo stroga in za­

Iz revije za krščansko duhovnost Božje okolje.

Marija Krebelj, profesorica slovenščine in teologije, sestra v skupnosti Emanuel. Že tretje leto deluje v organizaciji Le Rocher v revnem predmestju Toulona v Franciji.

Svetost – pot za iz brance?N e k a j n a p a č n i h p r e d s t a v o s v e t o s t i

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

grenjena sestra na mizo pred oči nastavi sadje, ki ga ne pojé, le zato, da bi bila njena odpoved tež­ja. Če bi ga v miru zaužila, bi lahko s svojim oku­som slavila Boga. Celo mati Terezija, ki je radi­kalno živela uboštvo, je vedela, da odpovedovanje ni samo sebi namen, temveč je dar ljubečega srca Bogu. Ko je k njej prišla neka bogata Indijka in ji povedala, da se je v dobro ubogih pripravljena odreči vsem svojim razkošnim oblačilom, ji je to odsvetovala. Dovolj je, če bo za svoje obleke po­rabila nekoliko manj denarja. Bog namreč od nje ne zahteva več, kot zmore resnično iz srca dati.

Svetniki nikoli ne grešijo So svetniki, ki niso nikoli naredili velikega gre­ha, vsi pa niso imeli te sreče. Lahko bi našteli ve­like pomanjkljivosti mnogih, ki jim je pozneje Bog postavil življenje na glavo. Življenje Franči­ška Asiškega pred takšnim preobratom je znano po razuzdanosti, bl. Angele Folinjske po poseb­ni nagnjenosti do dragih oblek, draguljev ter po dolgih urah opravljanja s prijateljicami. Sv. Janez od Boga se je kot vojak dokazoval s popivanjem, z igranjem za denar in obiskovanjem prostitutk. Tudi Marijo Magdaleno poznamo kot razvpito grešnico, svetega Pavla pa kot neusmiljenega pre­ganjalca kristjanov, pa sta postala oznanjevalca vesele novice o Jezusovem vstajenju. Ker jih je osvobodil iz suženjstva greha, je bila njihova vera v njegovo dobroto še toliko večja. Tudi ko so se odločili, da bodo sledili Bogu, je v njih ostal stari človek. Toda zaradi predanosti njemu jih je spre­minjal in deloval v njih – kljub manjšim grehom. Zaradi velike tankočutnosti so svoje pomanjka­nje ljubezni do Boga in ljudi doživljali še toliko močneje. Nič čudnega torej, če se je mati Tere­zija spovedovala vsak teden.

Svetnikov ni strah Svetniki so hude preizkušnje pogosto živeli v he­rojski ljubezni. Mogoče tudi to botruje predsta­

vi, da niso poznali strahu. Vendar pa so se, kljub temu da je bilo njihovo zaupanje v Boga večje kot prestrašenost, srečevali z vsemi človeškimi ob­čutki. Mučenci, ki so svojo obsodbo in smrt živeli v miru, nam pričujejo, kako velika je lahko božja milost, ki ranljivim bitjem pomaga do nadnarav­nega poguma, vendar to ne pomeni, da v svojem srcu niso morali dobojevati bitke s strahom. Sve­ta Ivana Orleanska si je na primer, ko so ji po kri­vični sodbi naznanili, da jo bodo živo zažgali, v joku pulila lase. Kljub temu je trpljenje sprejela in njene ustnice so v ognjenih zubljih izgovarja­le Jezusovo ime.

Svetniki so vedno prijazni Prijaznost je izraz širokega in dobrovoljnega srca, vendar pa so svetniki utegnili biti kdaj tudi ostri, če je to ljudem, ki so se obrnili nanje, poma­galo na poti z Bogom. Pater Pij naj bi tako iz spo­vednice večkrat nagnal tiste, ki so se prišli spo­vedat le iz radovednosti, niso pa želeli resnično spremeniti svojega življenja in opustiti velikih grehov. Celo z besedami »Izgini, žival!« je koga nič kaj prijazno odslovil. Verjetno je po tako moč­nih besedah marsikdo pošteno premislil o živ­ljenjskih poteh, ki jih je ubral.

Svetnik postaneš s svojim naporom

Svetost pogosto enačimo z moralno popolnostjo in si predstavljamo, da so jo svetniki dosegli z la­stnim naporom. Vendar lahko, če se v prizadeva­nju za svetost zanašamo sami nase, kaj hitro obu­pamo, ker nas ta naloga presega. Vir naše svetosti je Bog. Mala Terezija je to izrazila s prispodobo stopnišča. Sama se je ob vznožju stopnišča, ki vodi v nebo, kot majhen otrok obrnila na Boga. Kako bi Oče lahko gledal svoje dete, ne da bi ga prišel iskat in ne da bi mu pomagal pri poti navz­gor. Če se izročimo božjemu usmiljenju, nam bo Bog pokazal pot do sebe.

Svetost – pot za iz brance?N e k a j n a p a č n i h p r e d s t a v o s v e t o s t i

XIV ŠTIRINAJST DNI6

V Ž A R I Š Č UPripravila M i c k a O p e t n i k

”Svetost je sila, ki more spremeniti svet,” je de­jal papež Janez Pavel II. v Mariboru, ko je razgla­sil škofa Slomška za blaženega. O materi Tereziji iz Kalkute pravijo, da je bila znamenje dobrote do vseh ljudi. Sv. Mala Terezija pa je s svojo zvestobo v malih stvareh kazala pot k svetosti.

Vsak človek je velik po svoje, pred­vsem pa smo veliki po meri srca in globini svojega duha. Poti do svetosti so različne. Izhodišče, da zastavim korak na pot svetosti, je poglobljena osebna vera v Boga, podkrepljena z vztrajno mo­litvijo. Zavest, da nikdar in nikjer ni­sem sama, da imam Nekoga, na kate­rega lahko vedno računam. Prijatelja, ki me spremlja, spodbuja in dviga, mi vedno znova odpušča, ta zavest me

osrečuje, mi daje pogum ter me nagiba k zvestobi in vztrajnosti v dobrem. Da se utrjujem in rastem v svetosti, pa je poleg molitve potrebno tudi vsakdanje prebiranje in premišljevanje Božje besede, kar me bo nagnilo, da Kristusa v svojem življenju, vedno in povsod postavim na prvo mesto. Dosledna hoja za Kristusom pa zahteva veliko od­povedi. A prav ta zvestoba in pripravljenost na žr­tve prinaša človeku notranjo svobodo. Odpoved ni nikoli lahka, je pa nujen korak na poti našega duhovnega napredovanja. Če torej stopim na pot svetosti, je odločilno to: koliko Bogu zavestno od­govarjam na njegovo vabilo, koliko iščem in ude­janjam njegovo voljo, koliko življenjske moči ima moja vera in moje zaupanje v Kristusa in koliko se trudim za resnično ljubezen. Bila naj bi kakor trgovec, ki od veselja nad zakla­dom proda vse, kar ima, da bi kupil dragoceni bi­ser. Bog daj, da bi odkrila in v tem prepričanju tudi živela, da je ta neizmerni zaklad moja vera, moja ljubezen do Boga in bližnjega, večna sreča pri Bogu. Svetost je trud za dosego cilja, ki nam ga je Bog v svoji ljubezni podaril.

»Svetnik je nekdo, ki tako močno verjame v Boga, da ne potrebuje ni­česar drugega. In zaradi tega je svetnik lahko resnično srečen – nje­gova sreča ni odvisna od tega, kaj ima in kaj zna. Je preprosto srečen. Bi bili vi tudi radi takšni?«Te besede iz nekega časopisa so mi dale misliti. Kdo od nas ne bi bil rad srečen? Vsak! A kje povsod iščemo srečo? V udobju, denarju, za­

bavi, slavi, predvsem pa je danes pomembno nekaj imeti – bo­gasto ali pa naslov. Socialni psiholog Erich Fromm je že leta 1976 napisal knjigo Imeti ali biti, kjer se jasno zavzema za to, da človeka osrečuje to, kar je, in ne to, kar ima. Svetnik je člo­vek, ki živi z Bogom in iz Božje moči. Kje pa so svetniki današnjih dni? Jih najdemo? Veliko jih je! To so matere in žene, ki z vso potrpežljivostjo prenašajo pro­bleme in bolezni svojih otrok in mož; to so delavci in usluž­benke, ki se na delovnem mestu zavzemajo za pravičnost in dobroto. To so zakonci, ki s svojo ljubeznijo pričajo o Božji ljubezni. To so ljudje, ki neutrudno služijo drugim, jih tolaži­jo in prinašajo upanje. Današnji svetniki niso na oltarjih, mar­več sredi našega življenja. Če pogledamo okoli sebe, jih za­gotovo najdemo. Zelo sem vesela, da imam ljudi v bližnjem

poznanstvu, ki so mi zgled, ker so zame zares svetniški ljudje. S to mislijo sem prispela do druge, namreč čemu imamo svetnike. Za­kaj jih katoliška Cerkev tako časti? Kaj imamo od njih? Svetniki so priprošnjiki in vzorniki. Vsak od njih ima popolnoma drugačno ži­vljenjsko zgodbo, drugačne okoliščine, v katerih je živel, drugačen način dela in predanosti Bogu. A nekaj je vsem skupno: vsi so, vsak na svoj način, bili predani Bogu in s tem služili soljudem. Bili so zelo različni značaji, tako kot smo tudi mi. Zato vsak od nas med množico svetnikov lahko najde zgled, ki mu pomaga najti pot k Bogu. Drugo, kar je svetnikom skupno: bili so (veliki) grešniki, ki so se spre­obrnili. Ko so našli Boga, jim je ta zadostoval in niso potrebovali niče­sar več.Kako so tako veliki grešniki kot Frančišek Asiški, Avguštin, Pavel lah­ko postali svetniki? Gotovo ne po svoji zaslugi. Mi vsi smo sveti, sve­tost je božji dar, karizma ali milost, ki je dana nam vsem, kot piše apostol Pavel v Pismu Rimljanom (1,7). Mi smo poklicani k svetosti (1 Kor 1,2), sveti v Jezusu Kristusu (Flp 1,1) in sveti in izvoljeni (Kol 3,12). Mi smo sveti, ta dar nam je treba le sprejeti in živeti. Živeti sveto sicer ni vedno lahko, ker se je treba vedno odločati za do­bro, a je zelo preprosto, kot piše v Ilustriranem vodniku k svetosti (Svetniki ... so ..., Mohorjeva, Celje, 1997):

Svetniki - sredi našega življenja

srečni ? svetostBi želeli biti Kaj mi pomeni

M a r i j a P e r n e , profesoricaza verouk

s . A m b r o z i j a P o t o č n i k

... imajo velike srce... vedo, da nasmeh rodi nasmeh

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

Vogrška fara ima ljudskega svetnika sv. Florijana za far­nega patrona.Vsa leta prihajajo do danes na Florijanovo nedeljo romar­ji iz sosednih far počastit sv. Florijana, ki je zavetnik proti ognju in drugim nesrečam. Kot kristjani pa ga še posebej prosimo, da bi nas obvaroval ne le časnega, ampak tudi

večnega ognja. V preteklosti so prihajale prošnje procesi­je celo iz velikovškega kraja in so s čolni v Ka­zazah prekoračile Dravo. Križ, ki stoji na vrhu vogrške gore, spominja na ta romanja. Vogrška cerkev ni mogla sprejeti vseh romar­jev, tako da so pred stoletji dogradili lopco. Tam so postavili Florijanov oltar in prižnico. Včasih je bil to pravi kmečki praznik in se je tudi ob delavnikih zbralo mnogo ljudi. Sedaj je romarski shod vedno na nedeljo. Cer­kveni zbor pri ofru okrog oltarja poje starodav­no Florijanovo pesem. Ko se je leta 1976 po­

pravljala notranjost cerkve, so odkrili čudovito dobro ohranjene srednjeveške freske. Med drugim je prikazana mučeniška smrt sv. Florijana in srednjeveška vas, ki jo on varuje pred ognjem.Tudi na cerkvenem stolpu je mogočen emblem sv. Flori­jana, ki celo kaže spremembo vremena. Največji zvon je seveda tudi posvečen sv. Florijanu.Sveti Florijan je upodobljen na mnogih vaških znamenjih in krasi tudi novi gasilski dom. Saj je sv. Florijan zavetnik gasilcev.Leta 2004, ob 1700­letnici mučeniške smrti sv. Florijana, je naša fara poromala v samostan St. Florian v Gornji Av­striji. Pri sveti maši v tej čudoviti cerkvi je zadonela vogr­ška Florijanovo pesem.Kot velik ljudski svetnik je Florijan še nekako poznan, toda na žalost zmeraj manj upoštevamo njegov zgled, še manj pa ga uresničujemo v svojem vsakdanjem življenju.Saj so nam svetniki dobri kažipoti za naše versko življe­nje, njihov zgled in njihovo pričevanje za Jezusa je ve­ljavno tudi za naš moderni, potrošniški in tako hitro mi­nevajoči in spreminjajoči se čas.Učimo se od sv. Florijana in drugih svetnikov, posnemaj­mo jih.

Če le utegnem, rad prebiram življenjepise svetnikov in svetnic. Zame je to dragoceno duhovno bogastvo, ki bi ga nerad pogrešal. Kaj mi dajo ti svetniki, v čem je njih profi t zame? Iz njihovih življenjskih zgodb se učim živ ljenjske in krščanske modrosti. Kako bi Jezus ži­vel v šestem, trinajstem ali dvajsetem stoletju, v Afriki,

Južni Ameriki ali Evropi, kot delavec, podje­tnik ali kralj ...Odgovor na to mi dajo svetnice in svetniki. Bo kdo ugovarjal: prevzel si se – Jezus, Bož­ji Sin in svetniki – to je vendar prevelika raz­lika, to se ne sme primerjati. In vendar nam apostol Pavel piše, da se moramo izpolni­ti do vse Božje polnosti (Ef 3,19). Prehuda zahteva? V vseh dobah cerkvene zgodovine so vstajali svetniki. Uspelo jim je reformira­ti Cerkev. Samozvani reformatorji so jo ob vseh dobrih namenih, ki so jih imeli, le raz­dvajali in povzročili odpad. Svetniki in sve­

tnice so bili pravi reformatorji, prenovitelji Cerkve. Zanimivo je, da so v naši polpretekli dobi celo prote­stantje odkrili pomen svetništva. Znani švicarski refor­mirani teolog Walter Nigg je napisal knjigo o svetni­kih.V svetnikih roma Kristus sam skozi stoletja cerkve­ne zgodovine, v njih je tudi naš sopotnik. Ozrimo se po svetnikih naših dni, občudujmo jih in posnemajmo jih. Nam so kažipot skozi naš čas in nas vodijo preko vseh togot, razočaranj, verskih dvomov, težav in nesogla­sij našega časa. Živi evangelij naših dni so. Tako bi ži­vel, učil in trpel Kristus. On živi, uči in trpi po njih, ka­kor je zapisal apostol Pavel: Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kristusa si ne moremo zamisli­ti brez trpljenja in smrti na križu. V tem so mu podob­ni tudi svetniki: Prvi, ki so jih častili za svetnike, so bili mučenci in mučenke, ki so prišli iz velike bridkosti in so oprali svoja oblačila ter jih očistili z Jagnjetovo krv­jo. Svetništvo je delo božje milosti, kakor ga opeva sla­vospev za praznik vseh svetnikov. Zato upravičeno go­vorimo o Gospodovem letu in obenem o letu svetnikov. Lepo se ta dva kroga praznovanja spojita v en sam sla­vospev Bogu.

Svetniki - sredi našega življenja

Kažipot sv. FlorijanKaj mi pomeni

skozi življenjeNaš zavetnik

P e t e r S t i c k e r , globaški župnik

R u d i K o n t -s c h i t s c h iz Vogrč

...znajo deliti z drugimi

...ne znajo odgovoriti na vsa vprašanja

...okrog sebe širijo srečo

XIV ŠTIRINAJST DNI8

Ž E N E S P E C I A LPripravila M i c k a O p e t n i k

Po 14 letih tajniške službe pri Na-rodnemu svetu koroških Slovencev in pri Politično upravni akademi-ji je Milka Hudobnik, doma v Nonči vasi pri Pliberku, sledila povabilu na Dunaj in postala parlamentar-na sodelavka Karla Smoleja pri Li-beralnem forumu. Od leta 2000 je sodelavka Slovenskega znanstve-nega inštituta (SZI) na Dunaju, ki s svojo bogato znanstveno in izo-braževalno ponudbo predstavlja slovenstvo mednarodnemu krogu. Polagoma se je Milka Hudobnik iz-vila iz ozkega kroga koroškoslo-venskih političnih struktur, posta-la bolj opazovalka in do neke mere analitičarka dogajanj.

SZI je znan po številnih strokovnih, političnih, gospodarskih in kultur-nih prireditvah. Srečuješ se z mnogimi znanstveniki, politiki in kulturniki, in to ne samo iz slovenskih krogov. Kate-re so tvoje naloge v raznoliki dejavno-sti vašega inštituta?Milka Hudobnik: Ko sem leta 2000 začela delati na inštitutu, sem šele poklicno prav zaživela, tukaj vla­da duh medsebojnega spoštovanja, imam šefa, ki je srčno dober človek, na inštitut prihaja veliko izobraže­nih ljudi, od vsega tega sem ogromno profitirala. Ker sva na inštitutu zaposlena samo dva, direktor doc. dr. Vincenc Raj­šp in jaz, opravljava veliko dela tim­sko. Seveda direktor skupaj s predse­dnikom in člani znanstvenega sosveta načrtuje program prireditev, sama pa

potem izvajam organizacijska dela, kot je oblikovanje in razpošiljanje va­bil, organiziram vse v zvezi s priho­dom in bivanjem refentk in referen­tov na Dunaju, aktivno pa sodelujem pri načrtovanju in izvedbi številnih razstav na inštitutu, sem računovod­kinja, kar vsebuje tudi dokaj obšir­no obračunavanje podpor, ki jih pre­jemamo iz raznih virov. Veliko tudi prevajam, saj sestavljamo besedi­la, vabila, poročila in drugo v sloven­skem in nemškem jeziku.

Ste kot slovenska ustanova na Dunaju tudi center in kraj srečanja za Sloven-ce, ki živijo na Dunaju?Milka Hudobnik: Na inštitut zahaja­jo vse sorte Slovencev. Starejša gene­racija se srečuje v Dunajskem krož­ku, ki ga sestavljajo predvsem koroški Slovenci, ki so po maturi ostali na Dunaju in ki jim je krožek neke vrste klub z rednimi prireditvami, poveza­nimi s Koroško, in kjer se redno sre­čujejo in se skupaj poveselijo. Ker de­luje na inštitutu tudi slovenska šola, prihajajo ob torkih in sredah tudi otroci od 4. leta naprej s svojimi ma­micami in občasno tudi ateji.

Kakšno vlogo igra SZI v bogati ponud-bi strokovnih in mednarodnih ustanov in inštitucij na Dunaju?Milka Hudobnik: V obdobju naše­ga sedaj že 10­letnega delovanja smo kar nekaj prireditev in simpozijev or­ganizirali skupaj z drugimi znanstve­nimi in kulturnimi inštituti na Duna­ju, tako smo npr. skupaj s Francoskim

inštitutom izvedli diskusijski ve­čer filozofov Slavoja Žižka in Alaina Badiouja. Skupaj z vsemi vzhodno­evropskimi inštituti smo organizira­li ob 500­letnici rojstva Primoža Tru­barja simpozij o reformaciji. Lani pa smo ob 20­letnici padca železne za­vese organizirali z istimi inštituti, z ustanovo Pro Oriente ter z dunaj­sko Diplomatsko akademijo simpozij na temo „Religije in preobrat – pri­spevek cerkva k preobratu leta 1989“ z referenti iz Slovenije, Češke, Slo­vaške, Poljske, Romunije, Bolgarije, Madžarske in Srbije.

V zadnjem času se vedno znova slišijo glasovi, da načrtujeta Avstrija in Slo-venija ukiniti podporo inštitutu?Milka Hudobnik: Sedaj v 10. letu naše­ga delovanja se je SZI znašel v hudih finančnih težavah. Brez poprejšnjih naznanil je slovensko ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologi­jo, naš glavni financer, začelo zadrže­vati finančna sredstva, tako da sva z direktorjem, ki je oče štirih otrok, že od septembra dalje brez plače. Hkrati pa prihajajo informacije, da Sloveni­ja pripravlja za Dunaj čisto novo obli­ko promocijske dejavnosti. Kot kaže, v bodoče ne bo več potrebe po dejav­nostih, ki jih je razvijal naš inštitut. Čisto v smislu nekega “mainstrea­ma” se bo Slovenija na Dunaju v bo­doče prezentirala na velikih eventih. Domnevam, da bodo z bogatimi bifeji in hektolitri vina skušali pridobiti po­zornost mednarodnih novinarjev, ki so akreditirani na Dunaju.

Odkrivajmo lepoto naših narečij

Milka Hudobnik SODELAVKA SLOVENSKEGA ZNANSTVENEGA INŠTITUTA NA DUNAJU

XIV 9ŠTIRINAJST DNI

Velemesto s svojo široko ponud­bo – izobraževalno, kulturno, versko, družbeno, politično, gospodarsko ... Katero področje najbolj pritegne vse­stransko razgledano ženo Milko. Milka Hudobnik: Rada zahajam v tea ter, brskam po številnih knjigar­nah, veliko hodim v kino, uživam ob pogovorih v lepih dunajskih kavar­nah ali na sprehodih po zelenem Pra­tru.

Kateri kraj v mestu ti je tako všeč, da ga rada pokažeš obiskovalcem oz. jim priporočaš, da si ga ogledajo?Milka Hudobnik: Zanimive so pred­vsem slovenski sledi na Dunaju, saj veliko obiskovalcev niti ne ve zanje: Plečnikove stavbe, Urania ob Donau­kanalu, ki jo je zidal Maks Fabiani, spominske plošče, ki kažejo na delo­vanje škofa Jurija Sladkonje, ustano­vitelja Dunajskih slavčkov (Wiener Sängerknaben), in Frana Miklošiča, ustanovitelja slovenistike na Dunaj­ski univerzi, Cankarjevo življenje in ustvarjanje v delavskem okraju Otta­kring, in seveda novejše arhitekturne sledi Borisa Podrecce.

Velemestu Dunaj dajejo pečat tudi šte-vilni priseljenci in tujci. Kako doživljaš barvitost narodov in jezikov – tudi ob vseh ponižujočih besedah ljudi „Au-sländer raus“?Milka Hudobnik: Stanujem na meji med 4. in 5. okrajem, kjer živi veli­ko priseljencev iz Turčije, bivše Ju­goslavije in drugih držav. Kot koro­ške Slovenke me pravzaprav sploh ne

moti, če npr. v trgovini, ki jo imamo v našem stanovanjskem bloku, slišim bolj druge jezike kot nemščino. Pred kratkim sem brala, da priseljenci go­jijo način življenja, kot je prevladoval pri nas v 50­tih in 60­tih letih in da jih zaradi tega tudi številni Avstrijci odklanjajo, ker se neradi spominjajo teh časov. Takrat so tudi pri nas nosi­le ženske rute, očetje so bili patriarhi in od otrok se je zahtevala absolutna pokorščina. Ozračje proti priseljen­cem se vedno bolj zaostruje, k temu veliko prispevajo mediji – ravno vče­raj sem brala v nekem brezplačniku, koliko milijonov evrov otroških do­klad se letno plačuje za otroke prise­ljencev. To so manipulativni članki, ki zamolčijo, da priseljenci opravlja­jo velikokrat najtežja in najbolj ne­prijetna dela, da vzgajajo svoje otroke v zelo skromnih razmerah in pogosto tudi bednih stanovanjih in da bodo ti otroci nekega dne plačevali naše po­kojnine.

Preden si odšla na Dunaj, si bila zapo-slena v politični organizaciji koroških Slovencev. Kako danes, z Dunaja, gle-daš na razvoj slovenske narodne sku-pnosti?Milka Hudobnik: Na eni strani mi je všeč, da samozavest Slovenk in Slo­vencev na Koroškem raste, zelo me pa skrbi vedno večje vdiranje nem­ščine v slovenski pogovorni jezik. V tem hektičnem in glasnem svetu se vse premalo ljudi trudi za koncentri­ran pogovor. Pripadniki narodne sku­pnosti se moramo zavedati, da se po­

govor v lepi slovenščini ne zgodi kar tako, da je kakor vsaka spretnost po­vezan z naporom, z vajo, z discipli­no. Vsak, ki se je kdaj učil še kakega drugega tujega jezika, ve, koliko tru­da je bilo treba vložiti. Vsak napor pa prinaša tudi zadoščenje. Če se bomo potrudili za lep slovenski govor, če bomo spet odkrili lepoto naših nare­čij in našli poti, kako domačo besedo smiselno razširiti z novimi pojmi mo­dernega sveta, takrat bo naša samo­zavest res prava. Pa še zdravo pamet si bomo ohranili, saj menda aktivna dvojezičnost preprečuje, da bi na sta­ra leta postali dementni. Zelo me pa boli stagniranje naših osrednjih organizacij in njihovo jalo­vo kreganje, občudujem pa vsestran­ske aktivnosti slovenskih kulturnih društev in delo Enotne liste.

Za konec pa še vprašanje – kateri de-javnosti se posveti Milka, kadar ni v službi in nima drugih obveznosti?Milka Hudobnik: Že vedno me je predvsem zanimal človek, spraševa­la sem se, zakaj kdo agira in reagira tako in ne drugače. Odgovore sem is­kala v številnih knjigah in na raznih tečajih. Ukvarjala sem se z raznimi tipologijami kot npr. z eneagramom, zelo me privlači tudi astrologija, letos pa sem začela obiskovati še tečaj vi­talenergetike. Močno me zaposluje­jo tudi vprašanja po višjem smislu na­šega življenja, duhovnost, zdravilna moč odpuščanja in Božja ljubezen ...

XIV ŠTIRINAJST DNI10

z a v e s t n o ž i v e t iPripravil P A V E L Z A B L A T N I K

k o m e n t a r

Družina – genialna božja zamisel

Človek je resnično poseben dar nebes. Vsemogočni Stvarnik vsega živega med nebom in zemljo si je prav za njega iz­

mislil družino! Starše, ki ga radostno pričaku­jejo, ki ga ljubijo, varujejo in ga previdno, ko­rak za korakom pripravljajo na samostojno življenje. K mami in očetu je postavil še sta­re starše, ki malčka smejo tudi nekoliko razva­jati, z njim še posebej uživati v igri in mu ve­dno spet podtakniti tudi kaj sladkega. K mami, očetu, in starim staršem je postavil še brate, se­stre in bratrance, da doraščajočemu zemljanu v mladih letih ne bi bilo preveč dolgčas. S tem pa ostaja družina zvesta spremljevalka tudi že odraslega človeka.

Toda, bodimo odkriti! Seveda ta genialna božja zamisel ne more zmeraj delovati brezhibno, to se pravi brez manjših in včasih tudi večjih za­pletov. Saj ni nič nenavadnega, če so starši kdaj pa kdaj preobremenjeni in se zaradi tega ne morejo v zadostni meri posvetiti mladim juna­kinjam in junakom, ki so polni življenjske moči in volje. Tudi se zgodi, da ne morejo več deliti življenja v zakonski ali partnerski skupnosti in se morajo spoprijeti s posledicami ločitve. Pa še sestre in bratje kdaj nimajo boljšega opra­vila kakor pa drug drugemu nagajati in delati staršem sive lase. Nič čudnega, če nam v takih položajih zmanjkuje živcev. Odgovor je obče

znan in preprost: Ljudje pač nismo perfektni in živimo s svojimi napakami in šibkostmi.Skoraj bi v takih primerih včasih radi zamenja­li recimo z živimi bitji iz živalskega sveta, kjer se npr. v svetu želve življenje začenja v povsem drugačnih okoliščinah. Novorojene želvice se morajo namreč od vsega začetka, takoj, ko se izvalijo iz jajčka in jih je mama zapustila, znaj­ti v svetu same. Predstavljajmo si tako izhodi­šče za svoje človeško življenje. Kaj vse bi po­tem izostalo? Kako bi pogrešali smeh, skupno igro, skupna načrtovanja, pogovore, ljubkova­nja, tudi kdaj kak prepir in jok, pa spet skupno učenje, sproščeno norenje, pustolovsko nagaji­vost, medsebojno pomoč in krepitev medseboj­ne povezanosti. Ali bi hoteli ostati brez teh do­živetij? Mislim, da ne! Obenem pa sem še bolj prepričan, da je družina zares precej genial­na božja zamisel in ostaja, kar je od nekdaj bila, dragoceni življenjski prostor.

V veselem pričakovanju rojstva Odrešenika sveta, božičnega čudeža, ki se mu vsako leto znova približujemo, naj nas v adventnem času spremlja tale molitev:

Roke podaj, da zgradiva most, prisrčno mi poglej v oči.Saj Jezus v vsakem od nas živi, zato: SE VESELIMO VSI.

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

p r a v n i k o t i č e k

o t r o š k i k o t i č e k

Marian Wakounig*D o m a i z M l i n č , ž e v r s t o l e t ž i v i i n d e l a n a D u n a j u . R e g i o n a l n i m e -n e d ž e r v z v e z n e m m i n i s t r s t v u z a f i n a n c e r e g i j a N i ž j a A v s t r i j a t e r G r a d i š č a n s k a , l e k t o r d u n a j s k e u n i v e r z e , i z r e d n i p r o f e s o r n a m a r i -b o r s k i u n i v e r z i , p o d p r e d s e d n i k Z v e z e B a n k

IMPRESUM: Štirinajst dni je mesečna družinska priloga cerkvenega časopisa Nedelja. Lastnik in izdajatelj: Ordinariat krške škofije. Slovenski dušnopastirski urad. Uredila Mik-ka Opetnik, lektoriral Lojze Pušenjak. Tel. (0463) 54 5 87 35 20, opetnik@nedelja.at. Tisk: Mohorjeva Celovec, Kraj izhajanja: Celovec 2

Kaj je

KIAB?

SVETNIKI

Dostikrat čujem zelo čudne stvari o oddelku davčnega urada, ki se imenuje KIAB. Že samo imenovanje tega oddelka pri marsikaterem podjetniku povzroča glavobol in slabo počutje. KIAB je kratica za »Kontrolle illegaler Arbeitnehmerbeschäftigung«. To je poseben oddelek znotraj vsakega finančnega urada.

Kot pove že ime, je ta oddelek pristojen za kontrolo avstrijskega delovnega trga. Vsak delojemalec v podjetju mora v skladu z zakonodajo biti prijavljen pri ustreznih inštitucijah (predvsem pri socialnih zavarovalnicah) in zanj se morajo plačati davki ter prispevki. Če

je nekdo na »črno« zaposlen, potem je za take zadeve pristojen KIAB. KIAB kontrolira gradbišča, gostilne, restavracije in tudi druge panoge. Kontrole se lahko izvajajo podnevi, prav tako tudi v večernih urah in tudi ob vikendih. Uslužbenci KIAB-a so »oboroženi« z laptopom, tako da na kraju samem (tudi zvečer) lahko v datotekah finančne uprave poizvejo, ali je delojemalec prijavljen ali ne. KIAB prav tako lahko eksekutira davčni dolg podjetij.Ta čas v ministrstvu za finance reformirajo celotni sistem takih in podobnih kontrol. V Avstriji bodo uvedli finančno policijo, ki bo zajela vse te segmente in imela cel kup daljnosežnih kontrolnih kompetenc.

N A G R A D N A I G R ANa slikah vidiš znane svetnike. Kako jim je ime? Če veš imena vseh osmih svetnikov in svetnic, pošlji njihova imena na uredništvo Nedelje, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. Pošlješ lahko tudi po elektronski pošti: opetnik@nedelja.at. Vsak, ki bo poslal pravilni odgovor, prejme angelčka.

XIV ŠTIRINAJST DNI12

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Julija letos je minilo 100 let od rojstva narodne­ga delavca, kmeta, kulturnika, politika, kroni­sta in literata Mirka Kumra Črčeja z Blata, ki je s svojim vsestranskim delovanjem močno obli­koval kulturno in narodno­politično življenje v 20. stoletju, s svojimi kronističnimi opisi življe­nja ljudi na podeželju pa dal neizbrisen pečat publicističnemu delu in literarnemu ustvarja­nju na Koroškem.

Mirko Kumer Črčej je vedel, da človeko­vo samospoštovanje temelji na spoštovanju do jezika, kulture in znanja, ki so nam ga skrb­no izročili prejšnji rodovi. Do pisanja ga zato ni privedla romantična zagledanost v prete­kle dobre stare čase, temveč izraz globokega spoštovanja do rodov pred nami, ki so to, kar so bili prejeli od svojih prednikov, s spoštova­njem predali tudi mlajšim rodovom. Zato je ob prelom nici 20. stoletja, ko je to spoštovanje iz­ginilo, ko se je spoštovanje spremenilo v sovra­štvo, čutil neizmerno bolečino.

Bolečino, ki jo je čutil ob spreminjanju po­dobe svoje rojstne vasi, je začel opisovati in za­pisovati, med pisanjem mu je pero obstalo, ro­kopisni dokument – vaška kronika – pa je ostal skrbno shranjen in je ohranjen čakal, da pride v prave roke.

Vaško kroniko je Mirko Kumer Črčej pisal kot »zgodovinski dokument«; pri tem je izha­jal iz bogate tradicije izvrstnih ljudskih pripo­vednikov, ki so znali besede tako zastaviti, da so ljudi pritegnili, da so jih ljudje poslušali, da so ljudje njihove zapise radi brali. Vedel je, da je v preprosti besedi izredna moč.

Ob stoti obletnici avtorjevega rojstva sta za pero prijela njegov sin Valentin in njegov vnuk Anton Kumer, ki sta z vsem potrebnim spošto­vanjem do očeta in starega očeta privedla delo do konca in široki javnosti ponujata v branje ta edinstveni dokument.

Martina Piko Rustia, vodja Slovenskega narodopisne­ga inštituta Urban Jarnik, ki je soizdajatelj knjige o Mirku Ku­mru Črčeju

U v o d n i k

Ob stOletnici rOjstva Mirka kuMra-ČrČeja

In sonce je posijalo ...

Ob stoletnici rojstva pomembnega politi­ka, kulturnika, kmečkega funkcionarja, kro­nista in avtorja Mirka Kumra Črčeja z Bla­ta so predstavili literarno delo Mirka Kumra in njegov politični pomen, o njem so v dru­gem delu prireditve spregovorili Fric Ku­mer, Vladimir Smrtnik, Štefan Domej, Ju­rij Mandl in Franc­Jožef Smrtnik. Prvi del je obsegal predstavitev vaške kronike z naslo­vom »Da bi posijalo sonce ...« Življenjsko ge­slo velikega narodnjaka je bilo Buah daj ano dvaro srečo, s tem geslom je Mirko Kumer tudi živel, kakor so znali pripovedovati še ti­sti, ki so ga osebno poznali.

Na odru sta recitatorki približali duhov­no dediščino narodnega delavca, kmeta, kul­turnika, politika, kronista in avtorja Mirka Kumra, ki je bil »uka žejen«, bral je veliko in njegovo bogato besedišče se odraža v vseh njegovih delih. Pisal je za slovenske tedni­ke, list Njiva, Mohorjev Koledar, Vero (Dru­žino) in dom, Mladje, v dveh knjigah pa so izšli njegovi spomini na vojni čas (Po sili vojak). Iz Črčejeve zapuščine pa sta sin Va­lentin Kumer in vnuk Anton Kumer s spo­štovanjem do očeta in starega očeta uredila skoraj 400 strani obsegajočo kroniko. Mir­ko Kumer sam je napisal svojcem navodi­lo, kako naj bi rokopis, ki ga je leta dolgo pi­sal, dopolnili in kdaj izdali knjigo, je povedal sin Valentin, ki je z nečakom Antonom iz­polnil to očetovo željo, črpala sta tudi iz bo­gatega arhiva.

Knjiga ima tri dele, začne se z vaško kro­niko, v kateri je predstavljenih 27 hiš, ta del

Dragocena dokumentacija Mirka Kumra ČrčejaMohorjeva založba in Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik sta pred kratkim v pliberškem Kulturnem domu predstavila knjigo – pomembno dokumentacijo preteklega časa – o Mirku Kumru Črčeju »Da bi posijalo sonce«: vaška kronika, povesti in črtice z Blata in južne Koroške. Uredila sta jo sin Valentin Kumer in vnuk Anton Kumer.

Mirko Kumer Črčej. Ljudje so ga poznali kot govornika (zgoraj), mu marsikaj za-upali, ker jim je znal prisluhniti (v sredini zgo-raj) in bili z njim navzoči pri marsika-terem velikem dogodku (spodaj).

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

Mirko Kumer-Črčej je bil soustanovitelj društva pisateljevOb 100­letnici rojstva pisatelja, pripovednika in kronista Mirka Ku­mra Črčeja z Blata je spregovorila Anita Hudl, predsednica Društva slovenskih pisateljev, pesnikov in publicistov v Avstriji, saj je bil prav on eden izmed soustanovitelji društva. O njem je povedala, da je znal pripovedovati, znal se je pogovarjati in znal je poslušati. Pri­povedoval je tako živo, »da se mi je, ob njegovem pripovedovanju, zazdelo, da se vse te zgodbe odvijajo tu in sedaj. V tem kraju, v tem času,« je povedala Anita Hudl.

Njegove povesti, črtice, vaške kronike in njegovi v dveh delih na­pisani spomini na vojni čas »Po sili vojak«, ki so leta 1969 izšli pri Mohorjevi založbi v Celovcu, njegove publikacije z gospodarsko, politično in drugačno vsebino so neprecenljive dobrine za manjšin­sko literaturo in vso slovensko literaturo nasploh. Uvrstil se je med pomembnejše slovenske pisatelje na Koroškem.

Z zbranimi povestmi, črticami in vaškimi kronikami z Blata in šir­še okolice južne Koroške Mirka Kumra­Črčeja pod naslovom »Da bi sonce posijalo«, ki sta jih uredila Valentin in Tone Kumer, pa je slovenska literatura, predvsem tu na Koroškem, postala za knjigo bogatejša.

Neprecenljive vrednosti pa so tudi njegovi zvočni zapisi, takšne in drugačne vsebine, številnih radijskih oddaj, ki jih je leta in leta pripravljal in uresničeval za slovenski spored ORF. Njegov globok, nekoliko raskav glas je nepozaben in nam še danes zveni v ušesih, je menila Anita Hudl.

Mirko Kumer-Črčej Da bi sonce posijalo ...Vaška kronika. Povesti in črtice z Blata in iz južne KoroškeISBN: 978-3-7086-0559-3, 392 strani, trda vezava, 26 evrov

O AVTORJU

Mirko Kumer, rojen 1910 v Blatu pri Pliberku, umrl 1981 v Celovcu. Kmetijska šola. Kmet, ekonomski svétnik. Aktiven v Skupnosti južnokoroških kmetov (bil je njen zastopnik v koroški kmetijski zbornici) ter v občinski politiki. Župan občine Blato, pozneje podžupan občine Pliberk. Pisal je krajevnozgodovinske črtice. Leta 1969 je izšla knjiga Po sili vojak. Pot koroškega Slovenca skozi drugo svetovno vojno v Mohorjevi založbi.

Z dragocenim izročilom. Valetin Kumer, Franc Kelih in Anton Kumer

pripravljal in uresničeval za slovenski spored ORF. Njegov

ima dokumentarni značaj, vključeni so opi­si kmečkega vsakdana, besedilo je »nasiče­no z učinkovito izraženimi prispodobami in številnimi ljudskimi modrostmi, ljudje so zaznamovani z globoko občutnostjo,« kakor je to opisal Anton Kumer. Drugi del obsega 13 črtic in pripovedi, liki in kraji so fi ktivni, jezik pa sočen, tekoč in uglajen, marsikje estetsko zahteven in zadobiva le­poslovne literarne razsežnosti, kakor je ta del orisal Anton Kumer. Poseben del knjige je avtorjev življenjepis. Mirko Kumer opi­suje svoje življenje od otroštva do starosti, omembe vreden je vsekakor opis politič­ne, gospodarske in kulturne dejavnosti. Po­sebnost knjige je še nadalje, da je na koncu knjige poseben slovar z narečnimi in sta­rinskimi besedami.

Soavtor knjige Anton Kumer je o ide­je knjige povedal: »da je poglavitna ide­ja knjige rodovno ohranitvena in narodno obrambna, v tradicionalnih krščanskih tleh zakoreninjenega avtorja Mirka Kuma. Po­drobno je opisana tudi jezikovna podoba južne koroške. »Starejša generacija je čeda­lje bolj podlegla protislovenski propagandi; začela se je domači govorici odrekati in jo odrivati. Otrok in vnukov čedalje pogoste­je ni več naučila lastne materinščine. Kar je sama od svojih prednikov v obilju pre­jela, za to sedaj prikrajša svoj mladi rod. S tem pa ga jezikovno osiromaši, mu potrupa osebno identiteto in ga – krivično razdedi­ni,« je menil Anton Kumer.

XIV ŠTIRINAJST DNI14

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

Mohorjeva založba na knjižnih sejmih

I z z a l o ž b e

10. mEDNArODNI KNJIžNI SEJEm NA DUNAJUO 18. do 21. novembra je na Dunaju potekal 10. Mednarodni knjižni se­jem z imenom Knjiga – Dunaj. Orga­nizirali so 196 prireditev za odrasle in 84 prireditev za otroke. Sejma, s katerim želijo v avstrijski prestolnici približati knjigo bralstvu, se je ude­ležilo 250 mednarodnih in domačih založb, med njimi je bila s svojo stoj­nico tudi Mohorjeva založba, ki se je predstavili z aktualnim knjižnim programom.

26. KNJIžNI SEJEm V LJUbLJANI bo v Cankarjevem domu potekal od 1. decembra do 5. decembra. Mohor­jeva založba se bo udeležila sejma, ki privabi množice ljubiteljev knjig. Obiščite tudi Vi Knjižni sejem v Ljub ljani. Več informacij najdete na spletni strani: www.knjiznisejem.si

Novi učbeniki za gospod arsko poslovanje v MohorjeviKakovostno učno gradivo z novimi didaktičnimi pristopi za ekonomske šole

Mohorjeva založba je na področju ekonomskih učbenikov vodilna. Pet novih učbenikov za gospodarsko poslovanje, dva sta tudi še v pripravi, uporabljajo na srednjih in višjih šolah ekonomskih usmeritev. Novi učbeniki so bili narejeni po najsodobnejših didaktičnih in metodoloških prijemih in vključujejo aktualne vsebine in novosti v prenovljenih programih na področju ekonomije.

Učbenik Sodobno gospodarstvo 1 avtorjev Andreje Markač Hleb, Bro­nje Jarc, Janeza Turnška ter učbe­nik Sodobno gospodarstvo 2 Nata­še Vrčnon Tratar, ki so v učbenik vključili etnološki, eko in karier­ni kotiček, prav tako druge slikov­ne in grafične posebnosti, prijazno nagovarja in motivira dijake za sa­mostojno delo. Učbenik Sodobno gospodarstvo 3 so napisali avtor­ji Elizabeta Zirnstein, Silvo Tratar ter Nataša Vrčon Tratar. Učbenik Ekonomika poslovanja 1 obsega po­glavji Statistična analiza pojavov ter Poslovno računstvo je delo avto­ric Majde Mohorič in Milene Fun­dak, poudarek učbenika je na kom­petenčni usmerjenosti, novostih ter usklajenosti z vsebinskimi sklopi. Anton Grečnik je kot avtor učbeni­ka Ekonomika poslovanja 2 obrav­naval temeljne računovodske infor­macije, poudaril je širšo uporabnost gradiva tako za dijake srednjih šol različnih usmeritev kot za podjetni­ke in bodoče študente. Kot peti uč­benik z naslovom Poslovanje pod­jetij pa avtorice Tanja Ušaj Hvalič, Bronja Jarc in Andreja Markač Hleb pripravljajo koristne osnove za delo v realnem in učnem podje­tju v poglavjih trženje in menedž­ment.Učbeniki so privlačno, funkcional­no in estetsko oblikovani ter so re­zultat enoletnega sodelovanja Mo­horjeve založbe, Centra za poklicno izobraževanje ter GZS Centra za poklicno usposabljanje ter številnih recenzentov, svetovalcev in stro­

kovnjakov iz gospodarstva in šol­stva. Ena izmed strokovnjakinj in svetovalka je Danila Žuraj, ki jo bomo posebej predstavili.Cilji pri pisanju učbenikov so bili: uresničevanje ciljev izobraževal­nega sistema, razvijanje poklicne usposobljenosti, samostojnost, pre­vzemanje odgovornosti za svoje ravnanje, učitelj kot mentor, spod­bujanje aktivnosti uporabnika učbe­nika, povezovanje teorije in prakse, razvijanje socialne in sporazume­valne kompetence. Vsako poglav­je ima rdečo nit: zanimivost, zgod­bo, dogodek in življenjsko izkušnjo. V učbenik so vključeni aktualni po­datki, razpredelnice in grafi. Danila Žuraj je v recenziji o učbeniki napi­sala naslednje: »Navedena poglavja so izbrana v skladu z usmerjevalni­mi cilji kataloga znanj in opremlje­na z ustreznim didaktičnim in­strumentarijem, saj vsako poglavje vsebuje uvodno motivacijo, prime­re iz prakse za boljše razumevanje snovi, vaje, naloge vprašanja za raz­pravo in ključne pojme, ki so kvali­tetna osnova za preverjanje znanja. Učbenik zajema številne motivacij­ske in didaktične elemente ter upo­števa zakonitosti učnega procesa. Z navajanjem domiselno izbranih fo­tografij, spletnih naslovov omogo­ča samostojno učenje udeležencev izobraževanja ter dijaka vodi k do­seganju ključnih in tudi poklicno specifičnih kompetenc. Uporabni­ke spodbuja k samostojnemu iska­nju, primerjavi in analizi podatkov, jih usmerja v kritičnost ter poveza­

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

kibicZ B A D L J I V I P R I G R I Z K I

didD R U Z I N A i n D O M

dD R U Z I N Aid

i n D O M

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

n o v o s t i

Kako ste sodelovali pri učbenikih Mohorjeve?Danila Žuraj: Najprej sem sodelo­vala kot recenzentka, nato tudi kot koordinatorica in pobudnica reali­zacije posameznih idej, sedaj tudi kot zunanja urednica učbenikov. To delo je izjemno zanimivo in ustvar­jalno, saj lahko povezujem strokov­njake z različnih področjih, ki sem jih pri svojem delu spoznala in s tem skupno uresničujemo številne zamisli in ideje, ki gotovo koristijo različnim uporabnikom.

Kako gledate na vlogo učitelja za go-spodarsko poslovanje? Kako posre-dovati gospodarske vsebine mladim?Danila Žuraj: Vloga učitelja v šoli nasploh, posebej pa še pri predmetu gospodarsko poslovanje, je bistve­no spremenjena. Učitelj postaja vse bolj svetovalec, mentor in seveda tudi motivator. Izjemno pomemb­no je povezovanje teorije s prakso in problemsko orientiran pouk. To smo zlasti dokazali z uvedbo učne­ga podjetja v srednje šole.Na prvih seminarjih, ki sem se jih udeležila kot učiteljica gospodar­skega poslovanja na povabilo Peda­goškega inštituta iz Celovca pred več kot 20­imi leti, smo spozna­li učbenike za gospodarsko poslo­vanje oz. BWL. Kasneje sem sode­lovala kot recenzentka pri predelavi teh učbenikov za delo v Sloveni­ji. Na enem izmed takšnih seminar­jev smo si ogledali tudi učno fi rmo na Gradiščanskem v Gornji Pu­lji (Oberpullendorf). Ideja učne fi r­me me je izjemno navdušila, po­iskala sem tim sodelavcev na naši Srednji ekonomski šoli v Mariboru, našla podporo na Zavodu za šolstvo v Ljubljani in pred 16­imi leti smo ustanovili na naši šoli 1. učno podje­tje v Sloveniji. Vsa ta leta smo zelo uspešno sodelovali z učnimi pod­jetji na Zvezni dvojezični trgovski akademiji v Celovcu. Skupaj smo ustvarjali, sodelovali na sejmih, tr­govali.

V sodelovanju z učitelji gospodarskega poslo­vanja oz. BWL pa sem v Slovenijo prenesla tudi tekmovanje GP Zvez­da – BWL Star, ki v Slo­veniji še vedno poteka. Ta tekmovanja v znanju GPO potekajo s pomoč­jo računalniškega pro­grama tako, da učenci odgovarjajo na vpra­šanja in se ob tem uči­jo temeljnih pojmov na veder način. Tekmova­nja se organizirajo po posameznih šolah in na državnem nivoju, pred leti pa sem vodila tudi mednarodno tekmova­nje s TAK iz Velikovca.

Katere mednarodne pro-jekte ste vodili?Danila Žuraj: Kasneje sem vodila številne bi­lateralne seminarje za učitelje gospodarske­ga poslovanja in men­torje v učnih podjetjih. Nekaj seminarjev smo izvedli tudi na Zve­zni dvojezični trgovski akademiji v Celovcu; nazad nje je bil menda celo seminar, kjer smo obravnava­li vlogo razrednika v srednji šoli. Z dijaki in profesorji iz te šole smo so­delovali pri skupnem projektu Pra­zni poslovni prostori, kjer smo tri leta analizirali situacijo v Mariboru, podatke pa predstavili v raziskoval­nih nalogah, ki smo jih predstavljali tako v Celovcu kot Mariboru in šir­ši regiji.Izjemno zanimivo pa je bilo sode­lovanje na mednarodnih sejmih uč­nih podjetij na Dunaju, Salzbur­gu in tudi pri nas v Celju. Leta 2002 pa smo v Mariboru gostili predstav­nike 16 držav članic EUROPENA – evropsko združenje učnih podjetij s sedežem v Essnu.

Danila Žu-raj iz Rač, upokoje-na učiteljica gospo-darskega poslovanja, podjetništva ter uč-nega podjetja na SEŠ Maribor, je bila člani-ca Europena, vodite-ljica študijske skupine Učno podjetje RS, so-delovala je v različnih mednarodnih projek-tih Leonardo, Phare, Alpe – Adria, avtori-ca različnih katalo-gov znanj in izpitnih katalogov, soavtori-ca različnih progra-mov za izobraževa-nje, avtorica različnih publikacij za delo v učnem podjetju, re-cenzentka, pobudni-ca ustanovitve prve-ga učnega podjetja v Sloveniji. Sedaj sode-luje s Centrom za po-klicno izobraževanje RS iz Ljubljane na po-dročju ocenjevanja za poklicno maturo in zaključni izpit.

Novi učbeniki za gospod arsko poslovanje v MohorjeviKakovostno učno gradivo z novimi didaktičnimi pristopi za ekonomske šole Pogovor z Danilo Žuraj

vo z okoljem. Posebej bi pohvalila izredno prijazno in domiselno na­govarjanje dijakov – uporabnikov učbenika – zlasti še uporabo eko in etno ter celo kariernega kotič­ka. Gradivo je problemsko in učno ciljno zasnovano, saj postavlja di­jaka pred izzive realnih poklicnih situacij in ga usposablja za ustvar­jalno reševanje problemov. Učno gradivo izhaja iz delovnih proce­sov in postopkov, iz realnih in ak­tualnih situacij iz delovnega oko­lja, navaja k iskanju drugih virov znanja in spodbuja k dejavnemu sodelovanju in ustvarjalnemu raz­iskovanju. Avtorji posameznih po­glavij ohranjajo svojo identiteto in visoko strokovnost, saj so uve­ljavljeni pedagogi in mentorji v slovenskem prostoru in številnih mednarodnih projektih.«

Za študente in študentke

samo 16,- EUR letnoredna naročnina

samo 32,- EUR letno

+ D A R I L O z a n o ve ga n a ro č n i k a

Na izbiro so tale darila:

Dobrote iz Vernberka 2Samostanski čaj, Hilde-gardin eli-ksir, arni-ka, sirup iz smreko-vih vršičk-ov ...

Torbicaiz vrečk za kavo

Ime in priimek

Ulica/kraj

Poštna štev. Pošta

Hišna številka

Telefon E-mail Datum rojstva

Podpis

NAROČILNICA

Vsak teden nova NedeljaVsak mesec družinska priloga Vsak mesec kulturna priloga Vsak drugi mesec Misijonska obzorja

50x NEDELJA in

priloge

Naročam Nedeljo za letno naročnino 32,- EUR študentski abo za 16,- EUR

DARILO

Ni draga, je pa dragocena.

Nedelja

Viktringer Ring 269020 Klagenfurt/Celovec

Torbicaiz vrečk za kavoiz vrečk za kavo

Dobrote iz Vernberka 2Samostanski čaj, Hilde-gardin eli-ksir, arni-ka, sirup iz

vih vršičk-

Na izbiro so tale darila:

Dobrote iz Vernberka 2Samostanski čaj, Hilde-gardin eli-ksir, arni-ka, sirup iz smreko-vih vršičk-ov ...

Dobrote iz Vernber-ka 1Samostan-ski čaj, zeliščna sol, jušne začimbe, vložene bučke, re-zanci ...

Vernberk 1 Vernberk 2 Torbica