ODPRTOST - Družinska priloga

XIV D R U Ž I N E

Š T I R I N A J S T

P R I L O G A DNIm a r e c 1 4

foto: b a u m g a r t n e r

šest človeških drž pod drobnogledom

ODPRTOSTš2 6

XIV ŠTIRINAJST DNI2

Micka [email protected]

u v o d n i k

Ob pripravah na nove številke družinske priloge se je porodila misel, da bi sledi-li besedam papeža Frančiška, ki pra-

vi, da moramo spremeniti oz. okrepiti naše drže. Drže, kot so pogum, odprtost, ljubezen, vz-trajnost. Za prvo številko te serije smo izbra-li pogum. Zanimiva ideja se je kmalu izkazala kot velik izziv. Tisto, kar se zdi nekomu pogum-no, je za drugega samoumevnost. Neštete so oblike poguma: od mame, ki kljub napovedi zdravnikov rodi in sprejme prizadetega otroka, prek očeta, ki pusti službo in zakoraka na novo izobraževalno pot, do športnika, ki se pogumno spusti po strmini navzdol. Velikokrat pa so vsak-danji opravki, ki zahtevajo pogumno odločitev in korak. So pa tudi trenutki, ko človek začuti v sebi pogum in zastavi besedo ali z dejanjem opozori na pomanj kljivosti in krivice, ki se godijo v družbi in svetu.

Zgovoren zgled poguma je škof Kräut-ler, ki mi je takoj in z veseljem oblju-bil pogovor, in ki sva ga opravila po elek-

tronski pošti. Ali pogum mame Karine Raschun, ki spremlja sina Noaha z neizmerno ljubeznijo. Pogum sta potrebovali tudi sestri Ivana in Katja Weiss, ki sta se odločili, da sprejmeta vse pred-pise in odpreta obrt milarstva. Pri načrtovanju te priloge smo sestavili dolg seznam zanimivih lju-di, ki pogumno stopajo skozi življenje, in bi jih radi predstavili. Pa smo izbrali le nekatere. Resnica je: vsak od nas nosi v sebi pogum, le zdi se nam, da je vse tako samoumevno. Lepo je vide-ti in poznati ljudi, ki so pogumni in delajo, kar je potrebno, ali še več, delajo tisto, kar se jim zdi pomembno.

n A Z A Č E T k u

Novo leto – novi izzivi

S številnimi ljudmi se ne moreš srečati, ker so zaprti vase. Obdali so se z oklepom, ker nočejo nikogar spustiti k sebi. Skrili so se za masko, iz strahu, da ne bi kdo odkril njihovega pravega obraza. Nočejo se poka-zati, ker se bojijo resničnega srečanja. Bojijo se lastne resnice. Angel odprtosti bi te rad odprl za skrivnost srečanja. Drugega lahko srečaš le, če si zanj odprt, če odpreš svoje srce in dovoliš drugemu, da vstopi. Pra-podoba takšnega odprtega srečanja zame je srečanje Marije in Elizabete, kot nam o njem poroča Luka v 1. poglavju svojega evangelija. Marija se odpravi na pot. Odide iz svoje hiše, iz varnega okolja in se odpravi čez hribe. Stopa čez hribe predsodkov, ki nam pogosto preprečujejo pravo srečanje, in čez gorovje zavor, ki nas odvračajo, da bi šli ven iz sebe. Vstopi v Elizabeti-no hišo in jo pozdravi. Svoje sorodnice ne obišče le na zunaj, ampak vstopi v njeno hišo, njeno srce. Obe sta odprti druga do druge. In tako se more zgoditi skriv-nost srečanja, ki spremeni obe, ko obe prideta v stik s svojo prvobitno podobo, kot si jo je o njiju zamislil Bog. V Elizabeti poskoči dete, ki jo spomni na nepopa-čeno božjo podobo v njej. In v Mariji prepozna mater svojega Gospoda. Marija pa v hvalnici Magnificat pre-pozna skrivnost svojega življenja. Spozna, da se je On ozrl na nizkost svoje služabnice in ji storil velike reči. Če se bomo srečevali tako odprti, kot nam kaže Mari-

Angel odprtosti

I z k n j i g e : A n s e l m G r ü n , 5 0 a n g e l o v z a v s e l e t o

POGUM

feb 2014

mar 2014

ODPRTOST

Dragi bralci, drage bralke: Če poznate osebe, zgodbe, dogodke, ki so povezani z zgornjimi temami, nam to, prosimo, sporočite na naslov: [email protected]

3ŠTIRINAJST DNI XIV

Anselm Grün

jin in Elizabetin zgled, tedaj bo srečanje tudi nas spre-menilo in nam odprlo oči za skrivnost našega življenja.

Angel odprtosti naj te odpre za priho-dnost, da boš spoznal, kakšen namen ima s teboj Bog. Marsikdo si je tako uredil življenje, da ni več odprt za novo, ki ga On od njega pričakuje. Vse naj ostane pri starem. Takšni ljudje so pogosto odreveneli. Bodi od-prt za nove možnosti, ki bi ti jih On rad podaril! Novo se v tebi lahko razvije le, če si zanj odprt, če nisi pri-klenjen na staro, če nisi otrpnil v tem, kar prav zdaj ži-viš. Ta odprtost se kaže v pripravljenosti, da se vedno znova podajaš novim izzivom naproti: pri delu, v dru-žini in v družbi. Odprti ljudje so se pripravljeni nauči-ti vedno česa novega v svojem poklicu, se seznanjati z novimi tehnikami, dovoljevati nov razvoj. Odprti lju-dje ostajajo živahni in budni.

Odprtost v občevanju z drugimi ljudmi po-meni tudi iskrenost/poštenost in odkritost. Če druge-

mu odkrito poveš svoje mnenje, tedaj človek ve, pri čem je. Takšni odprti ljudje so za nas blagoslov. Ne bodo nas opravljali za našim hrbtom. V njihovi bli-žini se lahko tudi odpremo. Kajti njihova iskrenost nam dobro dene. Četudi nam povedo kaj neprijetnega, vemo, da nam hočejo dobro. Svojih pridržkov in pred-sodkov ne skrivajo za prijazno fasado. Pokažejo se ta-kšni, kot so. Upajo si nam povedati resnico, ker se ču-tijo svobodni. Niso odvisni od našega soglasja. Ker so trdni v sebi, lahko s svojo iskrenostjo vzamejo v zakup tudi to, da se kdo, ki ne more prenesti njihove kritike, od njih odvrne. Angel odprtosti naj ti podari takšno is-krenost in tako odkritost, da boš zaradi svoje notranje svobode mogel povedati drugemu to, kar čutiš v svo-jem srcu. Seveda sta za takšno odkritost potrebni tudi razumnost in rahločutnost. Čutiti moraš, kaj lahko re-češ drugemu in s čim bi ga samo po nepotrebnem pri-zadel. Ker pa nisi odvisen od tega, da bi bil brezpogoj-no priljubljen pri vseh, si svoboden, da lahko poveš resnico. Poglej angela Gabrijela, kako Mariji oznani rojstvo njenega sina. Umetniki so v tem angelu upodo-bili odprtost samo. Tu je angel odkrit do žene, h kate-ri vstopi. Oznani ji nekaj novega in nezaslišanega in s svojo odprtostjo odpre tudi Marijo za to, kar se zdi ne-mogoče. Angel odprtosti naj tudi tebe odpre za skriv-nost človeškega srečanja in za novo, ki se od tebe pri-čakuje.

Angel odprtosti

I z k n j i g e : A n s e l m G r ü n , 5 0 a n g e l o v z a v s e l e t o

LJUBEZEN

LAHKOTNOST

RADOVEDNOST

VZTRAJNOST

ZA UVOD1 2

Dragi bralci, drage bralke: Če poznate osebe, zgodbe, dogodke, ki so povezani z zgornjimi temami, nam to, prosimo, sporočite na naslov: [email protected]


P r i p r a v i l a K a r o l i n a V r t a č n i k

ˇv Ž A R i Š Č u

Razpetosti med dvema

domovinama se je na-

vadila že kot otrok. Naj-

brž si takrat ni mislila, da

bo ta še močnejša, ko bo

imela otroke tudi sama.

Vendar je bila gospa Si-

mona Vrevc zmeraj Slo-

venka, tako kot so njeni

otroci. Kjerkoli živijo, go-

vorijo med seboj sloven-

sko. Se pa vselej skušajo

čim prej naučiti lokalne-

ga jezika, da bi bili lažje

v stiku z domačini.

Gospa Vrevc je z začet-

kom letošnjega leta po-

stala namestnica ge-

neralnega sekretarja

pri stalnem sekretaria-

tu Alpske konvencije. To

je visoka služba, ki pa je

terjala novo selitev: to-

krat iz Ljubljane v Bolza-

no/Bozen.

Svet je njena domovina

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

A pojdimo po vrsti. Kot dekletce se je s starši, ki so šli za kruhom, pre-selila v Švico in se priučila nem-škega narečja, v katerem se je po-govarjala zunaj doma. Ker se je vsako leto vračala na najmanj dvo-mesečne počitnice k stari mami, je nemško pozabljala. Še danes se živo spominja nenavadnega občut-ka, ko je v Švici vse razumela in se čudila, kako da jim ne zna odgovo-riti. Ko je prišel čas šole, pa so se vrnili v Ljubljano, kjer je brez te-žav začela šolanje v slovenskem okolju in je takoj navezala stike. Pravi, da človekovo odprtost do različnih kultur najbolj določajo nežna otroška leta. Pri njej se je to potrdilo, ko so nekoč v službi (ko je delala v Ljubljani v službi Vla-de RS za evropske zadeve) reševali test kulturnih vrednot. Ta je poka-zal, da ima za Slovenko netipičen profil odprtosti. Pritrjuje, da niko-li ni imela težav s prilagajanjem in tudi sedaj jih nima, čeprav je nova izkušnja spet drugačna. Kljub zna-nju nemščine, angleščine in fran-coščine se je že začela učiti itali-jansko. Izkušnje so jo naučile, da se ji ljudje bolj odprejo in da jih laže res spozna, če se z njimi po-govarja v njihovem jeziku. Poleg tega srečuje pri svojem delu mno-go preprostih ljudi, ki ne znajo tu-jih jezikov, pa ji je žal, da bi nje in sebe prikrajšala za izkušnjo med-sebojnega razumevanja. Je pa po-nosna, da je eden od uradnih je-zikov Alpske konvencije tudi slovenščina. Gre za velik dosežek, ki to mednarodno organizacijo po-stavlja v povsem drug položaj, po-

udari sogovornica.Za gospo Vrevc je bila prva prava izkušnja selitve v odrasli dobi, ko si je ravno dobro ustvarila druži-no. Ko je mož prevzel delo na ge-neralnem konzulatu RS v Celov-cu, je pustila službo na biotehniški fakulteti in družinica s polletno hčerko se je preselila v Borovlje. Ko se ozira nazaj, se ji zdi to eno najlepših obdobij njihove družine. V teh letih se jim je rodila še dru-ga hči, gospa Simona pa je vskočila na konzulatu kot prevajalka in pi-sarniška pomoč, ko so na hitro po-trebovali zamenjavo za kolegico. Pravi, da je imela v teh letih pri-ložnost spoznati koroške Sloven-ce, ki so jo z žarom in ljubeznijo do slovenske kulture in jezika ve-dno znova presenečali. Po službe-ni dolžnosti so obiskovali števil-ne prireditve in izbirala je takšne, da je lahko šla z otroki. Posebej ji je ostala v spominu predstava Ča-rovnik iz Oza, ki so jo v Borovljah igrali otroci slovenske šole na tako profesionalen način, da ne bo ni-koli pozabila. Kot tudi ne, kako so jo kot Slovenko iz matične domo-vine sprejeli na Koroškem. Veli-ko živi na tujem, a tako toplih lju-di, ki bi jo sprejeli tako spontano, še ni srečala. Kmalu so se za možem selili v raz-lična mesta, pa v Bruselj … Nikoli ni imela pomislekov zaradi otrok, nikoli ni iskala zasebnih šol. Izbra-li so javno šolo na nemškem govor-nem področju, le v Bruslju so za eno leto izbrali mednarodno šolo za bruseljske uradnike, da je prvi jezik v šoli lahko ostala nemščina.

GLOBALNO

1 2

Svet je njena domovina

Simona Vrevc

http://www.alpconv.org/NR/rdonlyres/C7726C45-F26F-4DC9-A6B0-4DD113A7B4FC/0/logowithwebsite.JPG[12.03.2012 10:09:53]


ˇv Ž A R i Š C uP r i p r a v i l a K a r o l i n a V r t a č n i k

Povsod so se hitro vživeli v okolje, najbolj po zaslugi otrok in njihovih dejavnosti. Gospa Vrevc pravi, da so otroci vrata do vzpostavitve stikov z ljudmi. Dajo ti priložnost, da nisi le v svojem okolju in da hitro navežeš sti-ke. Kljub menjavam šol in okolja de-kleti – tako kot nekdaj njuna mama – nista imeli težav s prilagoditvami ali identiteto. Gospe Vrevc je uspelo, da ju je vzgojila v Slovenki. Ko je ne-koč predlagala, da bi za ohranjanje ravni jezika med seboj govorili nem-ško, sta se uprli, da sta vendar Slo-venki. Zato sta se tudi odločili za do-končanje gimnazije oziroma študij v Sloveniji, saj se zavedata, da je stik z jezikom velika prednost za obliko-vanje identitete. Ob tem nista ime-li težav, kjer koli živijo, so njihovi sti-ki z domovino pristni in intenzivni. In čeprav je letos naneslo, da so raz-seljeni na vse kraje (družina živi med delovnim tednom ločeno v dveh dr-žavah), se trudijo, da so skupni konci tedna čim pogosteje prav v Sloveni-ji. Kljub temu da ima naša sogovorni-ca kot namestnica generalnega sekre-tarja Alpske konvencije prve mesece v novi službi zelo veliko dela, se na

novo obliko ločenega življenja še ni povsem navadila. Dekleti sta že veli-ki, imata svoje življenje, zato ve, da ju ne bi veliko videla, četudi bi bile vse tri v Ljubljani. Sin pa je med tednom v zavodu za prizadete otroke, tako da tako v nobenem primeru ne bi bili skupaj. Ker mož službuje v Sloveni-ji, glavna pisarna Alpske konvencije pa je v Avstriji, se mora intervjuvan-ka ločenega življenja še malo navadi-ti. Zlasti večerov, ko pogreša moža in družino in jih preživlja sama, kar je zanjo nekaj novega, pove med sme-hom. A se uči italijanščine in dela za službo, kadar je zares povsem pro-sta, pa navdušeno planinari in turno smuča. Njeno sedanje delo je razgibano. Po idealnem scenariju naj bi delala dva dni na teden v pisarni v Innsbrucku, dva dni v Bolzanu/Boznu in nekaj dni na terenu med ljudmi. A med sme-hom ugotavlja, da to nekako ne gre vse v en delovni teden, zato se prila-gaja sproti. Veliko ji pomeni glavni cilj Alpske konvencije – trajnostni ra-zvoj na način, ki upošteva omejitve, vezane na naravno okolje. Zaveda se, da mora za uspeh med ljudi, da iz

prve roke spoznajo koristi, ki jim jih prinaša. Kot primer je omenila priti-ske po gradnji smučarskih centrov v alpskem prostoru, ki se zaradi pod-nebnih sprememb pomikajo vedno višje. A to dolgoročno ni vzdržno. Morda bi bila gradnja smučišča na le-deniku rešitev za nadaljnjih pet do deset let, a s takimi posegi na narav-na območja dolgoročni problem zim-skega turizma ne bo rešen, je odločna Vrevčeva. Zato se v Alpski konvenciji zavzemajo za spremembo koncepta, ki vključuje trajnostni turizem. Torej ne gradnji še enega centra z 250 kilo-metri prog, čeprav se bo del smučar-jev vedno odločal tudi za takšne po-čitnice, ampak ja za spodbujanje bolj zavednih turistov. Takih, ki si želi-jo spoznati prostor in ljudi na dru-gačen način. V tem duhu bi se ji tudi osebno zdelo problematično, če bi v Visokih Turah (HoheTauern) zgra-dili novo smučarsko središče v narav-nem parku, ne da bi natančno preuči-li prednosti in slabosti takega posega v okolje.Sploh pa bo treba v alpskem prostoru rešiti še en problem: Letno ga obišče preko 100 milijonov turistov, kate-

http://www.alpconv.org/NR/rdonlyres/C7726C45-F26F-4DC9-A6B0-4DD113A7B4FC/0/logowithwebsite.JPG[12.03.2012 10:09:53]

XIV 7ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 7XIV

K a j p r a v i j o m l a d i ?

Plavati proti tokuZame je pogum plavati proti toku.

Občudujem vse, še posebej najstnike, ki pogumno in brez sramu pričajo za Boga in se trudijo živeti življe-nje, ki je danes označeno za konzervativno. Plavajo

proti toku in zagovarjajo svo-je mnenje, ne glede na to, kako

postrani jih gledajo drugi. Ana Filipič

Preskočiti svoje mejePogum ni samoumeven, je pa zelo potreben. Človek si mora pridobiti pogum, da potem lahko deluje zase in si uredi življenje po svoje. Zame je pogum občutek, ki ti daje moč, ki te spremlja in ti olajša življenje.

Moč, ki jo vedno znova po-trebuješ, da premagaš svoje strahove. Pogumen je tisti ali tista, ki preskoči svo-je meje v dejanju in mišlje-nju. Nekdo, ki v današnjem

svetu pove svoje mnenje, tudi če je mišljenje večine drugač-

no, ali ga nato družba obsoja. Sama sem bila pogumna, ko sem se odloči-la za študij na Dunaju, saj spremem-ba lokacije od majhne vasi v Podjuni do velikega mesta ni bila tako lahka, ker nisem vedela, kaj me dejansko čaka. Iz izkušnje lahko povem, da se splača biti pogumen/pogumna.Maria Ladinig

Obvladati kočljivo situacijoPogum je pojem s številnimi pome-ni. Za nekatere pomeni pogum, da se ne bojiš storiti nekaj zelo riskantnega, nekaj, kar te lahko stane življenje, za koga drugega pa pomeni,

da obvladaš vsako še tako kočljivo situacijo. Zame je nekdo pogumen, če se angažira za to, kar mu je važno in za čemer stoji. Kdor samo opazu-je in gleda, nič pa ne naredi proti, zame ni pogumen. Osebno se mi zdi Nel-son Mandela dober pri-mer človeka, ki se je vse svoje življenje boril proti apartheidu in rasni segre-gaciji v Južni Afriki. Čeprav je imel nešteto nasprotnikov, niko-li ni omagal in dobil naposled ta dol-gotrajni boj. To je pogum, ki je res občudovanja vreden! Igor Trap

Oče in mama sta pogumnaZame ima pogum mnogo pomenov, na eni strani je nekdo pogumen, če se upa drzne stvari kot na primer »bungee jumping«, »skydiving«, na drugi strani pa je zame nekdo po-gumen, če se upa narediti nekaj, kar ni samoumevno, na primer narediti posebno izobrazbo.Zame sta moj oče in moja mama po-gumna. Ati si je upal narediti stva-ri, ki se jih mnogo ljudi ni upalo, in tudi če so ljudje govorili sla-bo o tem, je bil ponosen na vse, kar je naredil. Mami pa je bila doma s tremi majhnimi sko-raj enako starimi otro-ki (s sestro sva prišli na svet, ko je bil najin brat star 14 mesecev), in to se mi zdi zelo po-gumno. Tudi alternativno delo si je izbrala, prekinila je delo kot učitelji-ca in postala je energetičarka. To je zame pogum! Tudi če ne vemo, kaj bo, da vseeno to naredimo! Mislim, da sem bila pogumna, ko sem bila prvič brez moje sestre v šoli, v tuji državi, s tujim jezikom. Sestro sem lahko videla samo med odmori, doma sva pa vsako noč spa-li v isti postelji, skupaj hodili v razred, sedeli pri isti mizi in vse skupaj delali. To se mi je zdelo v mojem ži-vljenju najbolj pogummo. Manja Kampuš

Odprtost ...let

rih povprečno število dni obiska se zmanjšuje. To je skrb vzbuja-joč podatek, saj pomeni, da se tu-risti vračajo večkrat za krajši čas, kar povečuje promet in izpuhe. 80 odstotkov onesnaženja v gor-skem svetu namreč nastane prav zaradi avtomobilov. To je eden velikih izzivov, ki še čakajo Alp-sko konvencijo, vendar Vrevčevo veseli, da so države, ki jih v Alp-ski konvenciji zastopajo ministri, na to vse bolj pozorne. In spet je zelo ponosna, da je Sloven-ka: Slovenija je edina država med podpisnicami Alpske konvenci-je, ki v želji po prepoznavnosti trajnostnega razvoja v Alpah or-ganizira dan Alpske konvenci-je. Gre za dvodnevno prireditev z dogodki za javnost (letos bo 24. in 25. maja), na katerih lahko vse generacije na kolesarskih turah, pohodih, pravljičnih uricah … iz prve roke izvedo, kako obiska-ti Alpe na način, ki prinaša nekaj dobrega tudi domačinom.

Karolina Vrtačnik

ANKETA1 3

Do sedaj so bili vsi protesti in sod na prizadeva-nja za prepreči-tev izgradnje ne-uspešni.


P r i p r a v i l a M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

v Ž A R i Š C uˇ

Na Tomažejevi domačiji v Str-pni vasi me pričaka pra-vo presenečenje. Na mizi vi-

gredna dekoracija: lesena korenina, na katero sta posajeni jajčni lupini, v njih pa poganja regačica. Okrog mize sedijo otroci Julian, Valerian in La-raMaria ravno pri malici. V dnev-ni sobi pa mirno spi mala Lea. Mama Daniela mi postreže s svežimi piro-vimi hlebčki s koprivinim semenom, rmanovim in brinovim maslom, zra-ven pa še skuta z vigrednimi zelišči. Za pijačo pa nam vsem postreže z vi-joličnim sokom. V tako prijetnem vigrednem razpo-loženju steče najin pogovor o življe-nju mamice Daniele in njeni ljubezni do zelišč. Pravzaprav ji je bila ljubezen do ze-lišč položena že v zibelko. Stara mama je nabirala zelišča in jih suši-la za čaj. Ob družinskih sprehodih je Daniela od svoje mame izvedela zani-mivosti o tem in drugem zelišču. Či-sto slučajno se je prijavila k tečaju o zeliščih, ki ga je prirejala Kmetijska

zbornica in je potekal leto dni. V te-čaju je skozi celotno sezono rasti – od vigredi do pozne jeseni – spoznava-la zelišča, trave, rože in divje sadeže. Kot učiteljico prehrane jo je še po-sebej zanimala predelava in upora-ba zelišč v vsakdanji kuhinji. Toliko bolj je bila navdušena, kako raznolike so možnosti uporabe vsega, kar raste pred vrati. »Fascinira me, da lahko grem vsak čas pred hišo, naberem ze-lišča in rože in iz njih sestavim jedil-nik čisto po našem okusu,« pove zeli-ščarka, ki je med izobrazbo spoznala, »koliko stvari spregledamo, ker teče naše življenje hitro mimo nas.«Navdušile so jo lepe in zanimive stva-ri v naravi in zavestno se je odloči-la, da bo z odprtimi očmi sprejema-la vse, kar raste in se ponuja v užitek. V času izobrazbe so bili otroci Ju-lian, Valerian in LaraMaria zve-sti spremljevalci mame Daniele. Ho-dili so z njo nabirat zelišča in rože, jih spoznavali in večkrat se je zgo-dilo, da so ji rekli: “Mami, to pa mi jemo, in to tudi.” Spet drugič so po-

kazali zel in vprašali: »Ali to lahko jemo?« Mali opazovalci narave so od-krili tudi kakšno manj znano zelišče, ga z veseljem prinesli mami in ji po-vedali: “Mami, te trave pa še nimaš.” Četudi te njihove radoživosti in uka-željnosti ni posebej »forsirala«, je za-njo veliko veselje, da so jo otroci ve-dno spremljali, spoznavali rastline in jo spraševali. Tako je Daniela Pečnik spoznala raznovrstnost divjih zelišč in trav, ki rastejo okrog vogala. V svo-ji kuhinjski spretnosti pa jih začela dodajati jedem in sestavljati jedilni-ke z divjimi zelišči in rožami. Nešteto vrst zelišč je tako spoznala, predvsem pa si pridobila teoretsko in praktič-no znanje. Ob mojem obisku je imela nabranih že celo vrsto divjih zelišč: rman, re-gačica, česnovka, lakota (ki ima okus po grahu), grenkuljica, spomladan-ska lapotica, kopriva in dežen. »V tra-diciji in po posredovanju naših babic in mam smo nekatere od teh uporabi-li za čaje. Mene pa ta zdravilna stran ni tako zanimala. Zame je odločilno,

Daniela Pečnik ž i v i v S t r p n i v a s i , j e u č i t e l j i c a s l o v e n -š č i n e i n p r e h r a n e , p o r o č e -n a , š t i r j e o t r o c i : J u l i a n ( 6 l e t ) , V a l e r i a n ( 4 l e t a ) , L a -r a M a r i a ( 2 l e t i ) i n L e a ( 3 m e s e c e ) .

»Mami, te rože pa še nimaš«


ˇ

ZASEBNO1 4

kako jih uporabiti v vsakdanji kuhi-nji.« Daniela Pečnik uporablja zeli-šča v predjedeh, juhah, glavnih jedeh, solatah in sladicah, jih konzervira v obliki pesta ali pa dela iz divjih sa-dežev likerje in marmelade. Okusno rmanovo maslo, s katerim mi je po-stregla, je v pripravi čisto preprosto: rman drobno narežemo, ga pome-šamo z maslom in začinimo s soljo. Prav tako uporablja Daniela seme-na raznih zelišč. Sveže pečenim pi-rovim hlebčkom je dodala semena koprive. »Semena nosijo v sebi najva-žnejše informacije, ki so potrebne za življenje,« meni izobražena zeliščar-ka. Iz regratove korenine pa se je na-učila izdelovati nadomestek za kavo. Načinov uporabe je nešteto in jih na-kaže ob primeru dišeče vijolice: cve-tove dodamo k sladici ali v solato, iz cvetov naredimo sirup ali žele, lah-ko jih kandiramo in posušimo. »V vi-grednem času še vsak rad nabira in jé regrat. Veliko več zelišč pa ne po-znamo, in to je škoda,« pravi Danie-la Pečnik, ki načrtuje s tečaji odpre-

ti pogled na zelišča in rože, ki rastejo pred hišo, in da bi jih ne le nabirali in sušili za čaj, temveč jih uporablja-li pri vsakdanjih jedeh. Divja zelišča, nabrana na domačem vrtu, so za Da-nielo tudi odlične začimbe. »Tako se lahko odpovemo uvoženim začim-bam. Živilska industrija in reklama sta nam zasenčili pogled na vse do-bre stvari, ki jih imamo doma. Dol-go časa je sploh prevladovala misel-nost, da je vse boljše, kar prihaja od drugod – in da je tisto veliko boljše, kot tisto, kar so poznali in uporablja-li naši predniki. Lepo počasi pa se to vrača. Vedno več je ljudi, ki si peče-jo sami kruh, hočejo spoznati ajdo-vo moko in doma pečeno božično pe-civo. Tudi tečaji zelišč postajajo spet zanimivi. Le zavedati se moramo, kaj vse raste okrog vogala in to tudi upo-rabljati.«Za nabiranje divjih zelišč pravi Da-niela Pečnik je odločilno, da jih do-bro poznamo in da jih ne nabiramo ob cestah ali v okolju, ki je onesnaže-no. Sama jih nabira kar na domačem

vrtu ali pa jih gre iskat na kraj, kjer ve, da rastejo. Ko je prve marčevske dni šla iskat divja zelišča, je bila vsa navdušena – vse že raste, brsti, poganja. Navdalo jo je nepopisno veselje nad vsem no-vim, ki poganja iz zemlje, in ponovno bila ganjena nad močjo, ki tli v rastli-nah in v naravi. Ob nabiranju zelišč se sama umiri, nabere novih moči in pozabi za trenutek vsakdanjik, v ka-terega pa jo hitro spet prikličejo nje-ni štirje otroci, posebej še mala Lea, ki je sonček družine. Vigred – novo življenje, ki se poraja v naravi, daje Danieli Pečnik pozitiven občutek – občutek, ki se krepi z načrtnim opa-zovanjem narave in vsega, kar raste in cveti. Pobočja, polna zvončkov ob cesti v Velikovec, ji sedaj vlivajo ve-lijo veselja, in to veselje deli z otroki, ko jih vzame s seboj in jim kaže lepo-to vigredi.


v Ž A R i Š Č u

Ko se moj svak Alexander odpravi na snemanje, meni in vsem televizij-skim gledalcem odpira okno v svet. S kamero nas popelje v oddaljene kra-je, da spremljamo najrazličnejše do-godke, občudujemo lepoto pokrajin ali pa smo v živo pri raznih športnih tekmah in igrah. Tako tudi letos pri znamenitih olimpijskih igrah v Soči-ju, kjer je Alexander prenašal v živo z eno izmed okrog 40 kamer – od-visno od dolžine proge – vse smu-čarske tekme, ki jih je zasledoval cel svet. S tem se mu je izpolnila srčna želja, kajti že od nekdaj si je želel vi-deti olimpijske igre. Sedaj jih je lah-ko spremljal na poseben način, od blizu, v ozadju, pa tudi kot važen del. Priti v ta tim ekskluzivnih snemalcev ni enostavno. Z vedno dobrim in za-nesljivim delom pri raznih smučar-skih tekmah, ki jih je Alexander v za-dnjih letih v živo prenašal v Söldnu, v St. Antonu, Kitzbühlu, Lenzer Heide itd., in preko poznanstev in prijatelj-stev z drugimi snemalci je dobil me-sto v švicarskem timu. Snemanje je Alexandra že vedno za-nimalo. „Začelo se je doma, ko smo se trije bratje pozimi smučali in ime-li na domačem griču naše tekme. Ve-dno spet smo sanjarili, da bi se sami snemali. Tako mi je stara mama ku-pila prvo kamero, starša pa sta nam sponzorirala videorekorder in tako smo se snemali in gledali! Na Sloven-

ski gimnaziji pa sem imel priložnost sodelovati pri raznih filmskih projek-tih, ki jih je vodil Miha Dolinšek. Še med maturo sem začel delati pri pod-jetju Artis kot asistent. In kar po ma-turi, leta 1991, smo bili za tri tedne na Hrvaškem in smo poročali o te-danji vojni. To je bil kar krut zače-tek, ki mi je dal spoznati, kako dobro mi gre. Folti Čertov in Ivan Klarič sta mi bila učitelja in me spremljala na moji poti v samostojnost.“ Medtem je Alexander končal študij komunika-cijskih ved ter zgodovine in videl že zelo zanimive kraje, ne le v območju AlpeJadran; obiskal je med drugim Havaje, Rio, New York, Kazahstan, Abudabi, Avstraljio – vse preko pod-jetja RedBull, ko je snemal „air race“, divja tekmovanja letal. Vmes pa seve-da vedno spet snema za ORF repor-taže za razne oddaje. Vedno spet pa je v timu, ko predstavlja Harry Prün-ster zanimive koče v „Harrys liabste Hütt´n“. „Ta raznolikost snemanja se dopolnjuje; svetovi, ki jih spoznavam, mi dajejo energijo za naprej,“ pra-vi Alexander, ki pa je tudi že snema-nja odklonil, ko so ga klicali od pri-vatnega oddajnika, da bi snemal ljudi v hudi nesreči. „V ekstremnih situa-cijah ljudje najmanj potrebujejo ka-mero!“Poseben vrh pa so bile gotovo olim-pijske igre. „V Sočiju sem bil skoraj cel februar. Naše potovanje in biva-

nje tam je bilo perfektno pripravlje-no in organizirano. Delo s Švicar-ji je izredno prijetno, imajo drugačen odnos do dela. Švicarji nimajo stro-ge hierarhije – od režiserja do naj-manjšega asistenta so vsi enakovre-dni. Timsko sodelovanje je na prvem mestu. Tudi v Sočiju je bilo vse zelo dobro urejeno, lepi apartmaji in do-bra hrana. Vsak dan, ko smo prišli na proge, so nas strogo preiskali in kon-trolirali v mobilnih napravah kot na letališčih. Pa je to bilo prav, ker nam je dajalo občutek varnosti,“ se spomi-nja Alexander. „Pravo napetost pa je bilo res čutiti pri prvi tekmi, ko smo začeli prenašati. Cela ekipa je bila pod pritiskom, ali bo prenos v svet funkcioniral, in potem, ko je prvi tek-movalec prišel v cilj in so bile naše slike v redu, smo si oddahnili. Vendar prav pri snemanjih v živo nikdar ne smeš popustiti, vedno moraš biti pri-pravljen. Na enenem in istem mestu, mnogokrat v strmini, sem stal po 4 ure in več. Vmes sem si dovolil le po-žirek vode ali kak sladkorček.“ Snemanje pomeni biti vztrajen in potrpežljiv, pozoren in fleksibilen. Alexander je v svojem poklicu vedno spet razpet med odprtostjo za nove kulture in raznolike ljudi ter total-nim, koncentriranim fokusiranjem na delček življenja, na trenutke, ki jih ponese s svojim pogledom na naše domove.

Alexander Sabotnik, samostojni snema-lec (41), doma v Plešerki pri Hodišah, je letos kot edini Avstrijec v švicarskem snemalnem timu pre-našal v živo vse smučarske tekme pri olimpijskih igrah v Sočiju

Skozi lečo snemalne kamere

P r i p r a v i l a M o n i k a N o v a k - S a b o t n i k

PODJETNIŠTVO

1 5


Doma si v Nonči vasi pri Pliberku. Kdaj si v sebi začutil veselje do glasbe?Thaler: Že kot otrok sem odkrival glasbo in čutil, da me priteguje na po-seben način. Pel sem in igral, “pobi-jal” na starih škatlah ali kakšnem in-štrumentu, ki sem ga našel, in to sem že takrat sam snemal na kasete …

Odločil si se, da se naučiš igrati kon-trabas. Kaj te je pritegnilo na tem in-štrumentu?Thaler: Moderna ali ritmična popu-larna glasba me je posebno mikala. Na gimnaziji sem začel igrati baskita-ro v skupini, čeprav sem bil do takrat avtodidakt in se nisem učil inštru-menta na glasbeni šoli. V tem času me je vedno bolj začela zanimati jazz glasba, zato sem tudi menjal na kon-trabas in začel obiskovati pouk. Kma-lu nato sem se vpisal na konservato-rij v Celovcu.

Kako bi opisal ta svoj inštrument? Kaj lahko izvabiš iz njega?Thaler: Kontrabas je inštrument, ki povezuje melodično in ritmično komponento v glasbi. To je zelo va-žna funkcija v vsaki skupini. Iz inštrumenta lahko izvabiš ritmič-ne ali perkusivne zvoke, na drugi strani pa tudi zelo mehke in melodič-ne. Poleg tega pri igranju kontrabasa ne samo slišiš zvok, temveč ga po in-štrumentu tudi prav začutiš.

Šel si študirat v Haag. Koliko korajže, odprtosti si potreboval, da si šel študi-rat v tujino? Zakaj prav v Haag?Thaler: Gotovo je potrebno nekaj ko-rajže, da odideš v tujino. Dobil pa sem dosti nasvetov od profesorjev in glasbenikov, mdr. tudi od dolgoletne-ga prijatelja Tonča Feiniga, da se naj preiskusim in izpopolnjujem na med-narodni ravni. Konservatorij v Haagu je takrat veljal za enega najbolj kako-vostnih. To mi je odločitev olajšalo in sem prepričan, da je bila prava.

Korošci te poznamo kot izvrstnega ba-sista. Razni projekti na Koroškem so dokaz, da se rad vračaš na Koroško. Kaj te navdihuje, da vedno spet rad so-deluješ s koroškimi skupinami? Thaler: Vedno sem se rad vračal do-mov na Koroško. Tukaj kot tudi pov-sod drugod po svetu rad sodelujem z glasbeniki ali skupinami, ki so odprte in iščejo nove poti v glasbi.Ponosen sem, da imamo tudi na Ko-roškem take glasbenike, zato sem ve-sel, da je prišlo že večkrat do zelo za-nimivih sodelovanj in upam, da jih bo sledilo še več.

Kako gledaš na koroško glasbeno sce-no in kako bi jo opisal? Smo Korošci res posebno glasbeno nadarjeni?Thaler: Korošci imamo nekaj izvr-stnih glasbenikov in skupin. Poseb-no me veseli, da je mladina glasbeno

zelo aktivna, da se vedno znova poja-vljajo nove skupine in razvijajo glas-bo in s tem tudi našo kulturo naprej.Sicer pa so koroški zbori in naše pe-tje znani povsod, to je naša “ljudska” duša, drugi narodi in druge pokrajine pa imajo drugo ljudsko pesem …

Imaš v načrtu kak nov projekt na Ko-roškem?Thaler: Avgusta bom sodeloval in komponiral pri Pliberških gledaliških dnevih (Bleiburger Theatertage). S fotografijami umetnika Karla Vouka in besedilom Tonija Bruka bo nastal projekt o izseljevanju Lužiških Srbov v Nemčiji. Vrh tega bom konec junija sodeloval pri dveh koncertih v grajski areni Bekštanj (Burgarena Finkenste-in) z zborom Oisternig.

Kot glasbenik in komponist živiš danes na Dunaju. Kako preživi samostojen glasbenik v Avstriji?Thaler: Ko sem se po študiju vrnil v Avstrijo, sem se odločil, da živim na Dunaju, kjer je glasbena scena zelo pestra in raznolika. Tukaj sem spo-znal glasbenike iz celega sveta in na-stala so zelo zanimiva sodelovanja in dostikrat so sledile turneje po skoraj vseh kontinentih. Do poletja bom so-deloval pri šestih cdprodukcijah, in to s popolnoma različnimi skupina-mi. Na dnevnem redu so vaje, snema-nja, pisanje priredb, komponiranje,

Ko začutiš zvok

GLASBA1 6

Pogovor z glasbenikom Stefanom Thalerjem


I M P R E S U M : Š t i r i n a j s t d n i j e m e s e č n a d r u ž i n s k a p r i l o g a c e r k v e n e g a č a s o p i s a N e d e l j a . L a s t n i k i n i z d a j a t e l j : O r d i n a r i a t k r š k e š k o f i j e . S l o v e n s k i d u š n o p a s t i r s k i u r a d . U r e d i l a M i c k a O p e t n i k , l e k t o r i r a l L o j z e P u š e n j a k . Te l . ( 0 4 6 3 ) 5 4 5 8 7 3 5 2 0 , o p e t n i k @ n e d e l j a . a t . T i s k : M o h o r j e v a C e l o v e c , K r a j i z h a j a n j a : C e l o v e c 2

BEGUNCI1 7

v Ž A R i Š Č u

Kaj je namen društva Vobis?Eva Wobik: Naš cilj je izboljšava življenjske situacije prosilcev za azil in migrantov tu pri nas na Koroškem. Obenem pa poskušamo s sreča-nji med azilanti in Korošci spremeniti slike v glavah, odpraviti pred-sodke in se učiti drug od drugega.

Katere so ponudbe vašega društva?Eva Wobik: Vodimo tečaje nemščine, ponujamo poletno šolo, dajemo pomoč pri opravkih na uradih in pri težavah z učenjem. Naš zadnji projekt je bila otroška knjiga »Kamen v juhi«. 16 zgodb v 16 jezikih in nemškem prevodu. Ilustracije so prispevali otroci beguncev.

Kje ta čas potekajo tečaji in kdo jih obiskuje?Eva Wobik: Ta čas potekata dva tečaja nemščine v Celovcu, pa še v Možberku in v Radentheinu. Naši študentje prihajajo iz najrazlič-nejših držav sveta: Afganistan, Kitajska, Sirija, Nigerija, Mehika, Kongo, Tibet – zbran je cel svet, in ravno to je nekaj posebnega. Ima-mo tečajnike, ki nikdar niso obiskovali šole, zraven pa imamo zoboz-dravnike in univerzitetne profesorje. Družba je pisana, to pa seveda tudi otežuje poučevanje.

Ponujate najrazličnejše tečaje beguncem, azilantom. Kaj potrebujejo ti ljudje?Eva Wobik: Pravzaprav potrebujejo veliko, obenem pa malo. Potre-bujejo zaščito, varnost in možnost, da si odpočijejo od vojne in bega. To je tisto malo, kar potrebujejo. Potrebujejo zaposlitev, saj čakajo mesece ali celo leto dni na odločitev glede azila. Potrebujejo delo, da lahko preživljajo družino in da premagajo dolgčas in njihovo življe-nje steče spet normalno. Potrebujejo – in to je veliko – spoštovanje in občutek sprejetosti. Pred temi ljudmi bi se morali prikloniti. Naši ljudje se ne zavedajo, kaj so ti ljudje doživeli: v domovini, na begu in tu pri nas. Ti ljudje prihajajo iz popolnoma drugače organiziranih družb. Vživeti se v našo družbo je zanje velika umetnost, ki zahteva veliko odprtosti, moči in fleksibilnosti. Begunci potrebujejo domači-ne, ki jih podpirajo, jih prisrčno sprejmejo in z odprtostjo prisluhne-jo njihovim zgodbam.

Pri svojem delu srečujete azilante, begunce, migrante. Kako doživlja-te te ljudi?Eva Wobik: Večino od njih doživljam kot zelo močne. So v izredno težki situaciji. So izkoreninjeni, so tujci, s seboj nosijo svojo zgodovi-

Od človeka do človeka

Sredi gozda, ob cesti na Jezersko sedlo stoji mogočna rume-

na stavba. V njej so nastanjeni azilanti. 40 moških v starosti od

18. do 35. leta živi v odmaknjenosti od sveta. Tare jih dolgčas

in brezdelje. Mlad Sirec bi rad igral nogomet, toda okrog hiše v

strmini ni prostora za nogometno igrišče. Preostanejo mu spre-


I M P R E S U M : Š t i r i n a j s t d n i j e m e s e č n a d r u ž i n s k a p r i l o g a c e r k v e n e g a č a s o p i s a N e d e l j a . L a s t n i k i n i z d a j a t e l j : O r d i n a r i a t k r š k e š k o f i j e . S l o v e n s k i d u š n o p a s t i r s k i u r a d . U r e d i l a M i c k a O p e t n i k , l e k t o r i r a l L o j z e P u š e n j a k . Te l . ( 0 4 6 3 ) 5 4 5 8 7 3 5 2 0 , o p e t n i k @ n e d e l j a . a t . T i s k : M o h o r j e v a C e l o v e c , K r a j i z h a j a n j a : C e l o v e c 2

BEGUNCI7

no, so daleč stran od svojih družin in doma. Večina od njih se mora sama znajti v tuji deželi. V glavah pa nosijo strašne slike in dožive-tja. Doživeli so grozote in strahote vojn in nasilja in vseeno verja-mejo v človeka. Po svojih močeh se skušajo vživeti v novo okolje, se učijo nemščine. Nekatere pa je usoda tudi zlomila. Sedijo v hišah za azilante, nemočni ležijo v posteljah, imajo težave s spanjem in sega-jo po alkoholu.

Kako najlaže uspe integracija teh ljudi?Eva Wobik: Preko radovednosti. Če sem radoveden, kaj dela in kako živi tujec in če nimam strahu, se lahko srečava. Na isti višini oči. Od človek do človeka. To je zame najlepši občutek. Vse vabim, da obi-ščejo našo jezikovno kavarno in dobili bodo ta občutek. To je zame življenje. Zato sem tako rada del društva VOBIS.

Kaj si želite za te ljudi od družbe in politično odgovornih v deželi?Eva Wobik: To radovednost in spoštovanje. To pa ne samo v pogledu na tujce, temveč nasploh. Ta drža na splošno manjka v našem vsak-danjem življenju. Zavedati se moramo, da je Evropa v zadnjih stole-tjih vedno zapostavljala in izkoriščala ljudi, in to dela tudi danes. So-odgovorni smo za vse tragedije, ki se dogajajo okrog nas. Všeč nam je globalni svet, obenem pa zapiramo vrata pred tujci. Le če se bomo tega ovedeli, se bo kaj spremenilo.

V Železni Kapli ponujate petdelni tečaj. Kaj je bil povod za ta tečaj?Eva Wobik: Pri delu z azilanti sem opazila, kakšne težave jim pov-zroča naš sistem, in to preprosto zato, ker so premalo informirani. Npr. v Afganistanu je vse drugače – izobraževanje, zdravstvo, med-sebojni odnosi, varstvo okolja, predpisi v prometu. Z informacijami se begunci in migranti laže znajdejo v naši družbi.

Kako srečujejo Korošci ljudi, ki iz različnih vzrokov pridejo k nam?Eva Wobik: Pri koroških prebivalcih čutim veliko odklanjanje in strah. Vedno spet doživljam rasizem. Včasih zelo jasno, včasih pri-krito. In le redki se potrudijo, da bi premislili svoje ravnanje. Pogle-da čez lastni rob pri nas skorajda ni. Zato sem vesela, da se pomeša naša družba. Ko sem bila otrok, v Celovcu ni bilo Afričanov. Trideset let pozneje sedi 10 različnih narodnosti v avtobusu in na cesti se sli-šijo najrazličnejši jeziki. In to je prav. Vse premalo se dogaja pri nas medkulturno srečanje in zavestno soočanje s tujimi kulturami. Spo-znati se, doživeti in razumeti kulturno ozadje sočloveka, to je dolg proces, ki zahteva odprtost in radovednost.

Od človeka do človeka

hodi po gozdu ali kolo, da se lahko pelje v Železno Kaplo. Na Duna-

ju, kjer je živel leto dni, se je naučil nemščine. Vesel je vsakega obiska,

tako tudi ponudbe »Živeti v Avstriji«, petdelne delavnice za prosilce za

azil, ki jo prireja društvo Vobis. Društvo za odprta srečanja in integraci-

jo preko jezika vodi predsednica Eva Wobik.

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

V miru si ogledati in spoznavati lepote naših krajev


Leta 1997 je izšla prva izdaja vašega vodnika, kako ste jo dopolnjevali?Janko Zerzer: Po sedemnajstih letih je marsikaj zastarelo, saj se v nekaj letih veliko spremeni. Veliko podat-kov je zastarelih in veliko je bilo po-trebno aktualizirati, pri tem je moč-no pomagala tudi založba. Vodnik je tudi na novo oblikovan in deloma ima nove fotografije. Prva naklada je bila zelo visoka, v kratkem času je bil vodnik razprodan. Tudi druga nakla-da je kmalu pošla. Razmišljali smo o novi izdaji, saj je zelo potreben vodnik, ki opisuje naravne lepote in zgo-dovinsko značilne kraje, ki so po-membni za koroške Slovence.

Lahko omenite kakšne odzive na vaš vodnik?Janko Zerzer: Slišal sem veliko re-akcij, na primer, da bivši minister za Slovense v zamejstvu in po svetu Pe-ter Vencelj redno vodi izlete na Ko-roškem in mi je povedal, kako dra-gocen mu je vodnik. Seveda se nanj opira in mu je v veliko pomoč pri vodstvu. Pred nekaj leti sem bil na koči pod Košuto in prišel v po-govor z neko gimnazijsko pro-fesorico iz Ljubljane. Pripo-vedovala mi je, da rada hodi po gorah in Koroškem in da

jo pri tem vedno spremlja vod nik. In sem se ji predstavil kot avtor tega vodnika. Potem mi je še povedala, da tudi določena poglavja obravna-va med poukom, ker hoče seznani-ti svoje učence s Koroško. To je go-spa Lidija Golc, ki je pred kratkim pri Mohorjevi izdala pesniško zbir-ko Amarkordi. In seveda sem šel na predstavitev knjige, jo kupil in ji dal za podpisat. Pa je sama vzela iz tor-bice moj vodnik in mene prosila, da ji napišem posvetilo.

Kateri kraj na Koroškem je vaš naj-ljubši?Janko Zerzer: Seveda je to moja roj-stna vas. Prej sem hodil skoraj vsak dan v Sveče, na pevske vaje in ko sem bil še ravnatelj v Št. Petru, sem se domov vozil skozi Rož in redno obiskoval sestre in brata. Zdaj pa manj pridem v vas. Če grem skozi vas, bi se naj-

raje

pogovarjala se je

GABI FRANK

Mohorjeva založba bo v teh dneh izdala pona-tis priljubljenega kultur-nozgodovinskega turi-stičnega vodnika, ki ga je leta 1997 izdal Janko Zer-zer s fotografom Vincen-cem Gotthardtom. Vodnik je dopolnjen in aktualiziran, po zgodovinskem pregledu in opisu položaja koroških Slovencev danes se Zerzer podaja na sedem poti po Koroškem, ki ga vodijo v Celovec in okolico, na Go-sposvetsko polje, na Gure in gornji Rož, na območje jezer, v Beljak in na Ziljo, v Sele in Železno Kaplo, v Podjuno in na Severno Ko-roško. Vodnik dopolnjujeta krajevno kazalo in obsežen seznam literature.

Janko ZerzerPO KOROŠKIH POTEHKulturno-zgodovinski turistični vodnik

Pogum je, če si upaš napisati knjigo!


mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

V miru si ogledati in spoznavati lepote naših krajevzjokal, ker se je vas tako spremenila. Naselili so se tujci, nastala so prava naselja okoli vasi z nemško govoreči-mi prebivalci, ki pa se v vasi ne dru-žijo, ne hodijo k mašam ali v gostil-ne. Zdaj je samo še en kmet na vasi, prej so bili skoraj pri vsaki hiši svinje in govedo, zdaj pa še ene kure ne vi-dim več. Veliko hiš je tudi praznih. Sveče so zelo pomembne, saj imamo pet muzejev (muzej parkljev, kova-štva, vrtnic, zasebni muzej in Gorše-tova galerija). Kultura je še živa in to mednarodno: s kovaško dejavnostjo in Slikarskim tednom.

In kateri drugi kraji vas še prevzema-jo?Janko Zerzer: Občudujem tudi nara-vo od Podjune do Zilje. Če se vozim do Beljaka, in to je skoraj vsak dan, se zelo razveselim novega razglednega stolpa na Jedrovci in najbolj uživam ob pogledu na Jepo, ki je prava le-potica med našimi gorami. Kot mlad človek sem zelo rad hodil na Jepo in na Stol.

Za koroške Slovence je gotovo najpo-membnejši kraj Gosposvetsko polje.Janko Zerzer: Gosposvetsko polje in Krnski grad sta zelo pomembna. Krn-ski grad pa ne samo zato, ker je tam do leta 1862 stal knežji kamen, ki je

sedaj – potem ko so ga porivali sem in tja – končno našel pravo mesto v Dvorani grbov pod Fromillerjevo sli-ko ustoličevanja. Naj omenim samo to, da je zelo škoda, da je ta dvorana pogosto zaprta in morajo ljudje sko-zi okno gledati, če želijo videti knež-ji kamen. Cerkev na Krnskem gradu je ena izmed najpomembnejših cer-kva na Koroškem. Cerkev sv. Petra in Pavla je živa cerkev in jo odlikuje preprosta arhitektura. Mislim, da no-tranjosti še ni videlo veliko koroških Slovencev in je vredna ogleda zara-di neumetničene in preproste lepo-te. V bližini pa je seveda izredno bo-gata gotska cerkv v Gospe Sveti. Pa še ena cerkev me fascinira zaradi svoje primitivne lepote, to je cerkev v Kre-čici blizu Djekš v smeri Mostiča. Se-veda si je potrebno ogledati še druge cerkve, na primer v Gospe Sveti, Ma-riji na Zilji ali Podgorjah. Noben obi-skovalec Koroške pa seveda ne more mimo treh utrjenih cerkva na Dje-kšah in Krčanjah in v Kneži. Obve-zen je obisk ne samo za tujce, tudi za domačine. Pravi biser je tudi cerkev sv. Andreja na Vratih, Tomaž Beljaški je ustvaril freske, ki so pravi čudež. Treba si jih je v miru ogledati in spo-znavati lepoto. Pa tudi cerkve v Št. Pavlu, Krki, Osojah, Millstattu ali v Heiligenblutu se ponujajo za ogled.

Obred ustoličevanja je gotovo najpo-membnejši mejnik v zgodovini narodne skupnosti. Janko Zerzer: Svetovni slovenski kongres in Klub koroških Slovencev v Ljubljani sta izdala zbornik s simpo-zija ob 600letnici zadnjega ustoliče-vanja karantanskih vojvod na Gospo-svetskem polju. Že Bogo Grafenauer je napisal obsežno knjigo o tem obre-du, ki je dokumentiran tudi v Švab-skem zrcalu, pri Janezu Vetrinjskem, Jakobu Unrestu, poznejšem papežu Piju II. Obred se je spreminjal, toda potekal je v staroslovenskem jeziku, ustoličevanje, podeljevanje fevdov in obred v gosposvetski cerkvi do začet-ka 15. stoletja so osrednje točke v naši zgodovini. Zanimivo je tudi, da je ustoličevanje prišlo v Ameriko, saj je 3. ameriški predsednik Jeffersen pri francoskem filozofu in zgodovinar-ju Jeanu Bodinu bral o tem obredu po ljudski obliki in tako je ustoličeva-nje našlo svojo pot v ameriško ustavo. Pred nekaj leti je Bill Clinton to pou-daril v Ljubljani na svojem obisku.

K vodniku je nastal tudi film, ki ga je po-snelo podjetje Artis. Ivan Klarič je z Jan-kom Zerzerjem na 30 snemalnih dneh posnel 70 polurnih kaset, po montaži je nastal 80minutni film, ki vodi gledalca po koroških poteh.

Dežela Koroška je za slovenske obiskovalce od nekdaj privlačna. Nostalgični odnos do »zibelke slovenstva« je že vedno napotil neštete potovalne skupine in posameznike iz Slovenije med koroške rojake, skoraj vedno tudi na Gosposvetsko polje, k začetkom slovenske vernosti in državnosti. Že tu se je pokazalo, da zgodovinska informiranost ni vedno zadosti zanesljiva, saj mnogokrat velja interes v prvi vrsti vojvodskemu prestolu, ki je sicer izredno zanimiv zgodovinski spomenik, vendar nima neposredne zveze s slovensko preteklostjo. Da je treba iskati slovenske korenine drugje, je manj znano. Da poleg tega hrani južna Koroška dolgo vrsto izredno pomembnih kulturnih spomenikov in se ne izčrpajo slovenski sledovi v nekaterih gostinskih in nakupovalnih točkah, naj bi po našem mnenju vse bolj prodrlo v zavest prijateljev naše lepe domovine, katerim želimo, da bi jo spoznali čim bolj celovito. Seveda si isto želimo tudi od številnih rojakov, ki prihajajo v staro domovino iz vsega sveta in ob tej priložnosti obiščejo tudi kraje povojnega pregnanstva.

Končno pa naj bi svojo ožjo domovino spoznali tudi koroški Slovenci sami, saj je velika nevarnost, da nas zanima samo domači kraj in se ta bolj površno, kakšne zaklade hrani

naša bližnja soseščina, pa nas zanima prav malo ali pa sploh ne. To je le nekaj razlogov, ki so mi narekovali izdajo vodnika, ki v pregledni obliki združuje najosnovnejše informacije o preteklosti, kulturnem pomenu, pa tudi današnjih razmerah na dvojezičnem delu Koroške. Da pri tem ne gre spregledati najpomembnejših kulturnih in cerkvenih središč severnega dela dežele, mi je bilo jasno.

Rezultat je torej kulturni vodnik, ki vsaj delno skuša upoštevati tudi potrebe turizma in naj bi bil praktični priročnik za slovenskega obiskovalca, ki se zaveda, da prihaja med rojake, ki mu rade volje izkazujejo svojo gostoljubnost.

Seveda to ni prvi prikaz zanimivih krajev in pomembnih kulturnih spomenikov na južnem Koroškem. Seznam zadevne literature na koncu knjižice je za to dosti zgovoren dokaz in sem se nekaterih temeljnih del – v prvi vrsti je treba imenovati Fistrovo analizo južnokoroške arhitekture in Zadnikarjev opis naših cerkva – s hvaležnostjo posluževal. Pač pa je dejansko poizkus kulturnozgodovinskoturističnega vodnika, ki zajame za spoznavanje naše dežele zares pomembne točke in predstavlja tiste umetnostnozgodovinske priče naše preteklosti, v katerih se dokumentira visoka kulturnost našega naroda.

Ko sva se z možem pred dvanajstimi leti prese-lila v Belgijo, sva malo vedela o majhni, gosto naseljeni državi ob Severnem morju. Da ima

več kot deset milijonov prebivalcev, da je monarhija s kraljem in kraljico na čelu, da jo sestavljajo regije Va-lonija, Flandrija in Bruselj ter da so francoščina, ni-zozemščina in nemščina državni jeziki, to vsekakor. Vendar je bilo treba tako imenovani «belgijski« vsak-danjik šele izkusiti in doživeti.

Bruselj – mesto, v katerem živim z možem in dvema otrokoma – je dvojezičen. Povsod, na javnih stavbah in ulicah, v trgovinah in kavarnah, so napisi francoski in nizozemski in pričajo o politični volji oblasti do vi-dne dvojezičnosti. Nizozemščino po novejših podat-kih obvlada 23,1 odstotka prebivalcev mesta, pred njo je angleščina s skoraj 30 odstotki, francoščino pa ob-vlada 88,5 odstotka prebivalcev. Na četrtem mestu je arabščina, nemščina pa na petem. Tukaj živi nad sto šestdeset različnih narodnosti. Pred leti sem obisko-vala tečaj nizozemščine, na katerem nas je bilo okoli dvajset udeležencev iz štirinajstih različnih držav.

V Belgiji živi tudi slovensko govoreča skupnost. Pred-niki belgijskih Slovencev so se nekoč priselili sem predvsem zaradi dela v rudnikih. Potomcem bivših rudarjev je stik s Slovenijo zelo pri srcu in ga gojijo še danes. Ob pristopu Slovenije k Evrospki uniji so v Bruselj prišli živet številni Slovenci, ki delajo v evrop-skih institucijah.

Tudi z možem Martinom sva prišla v Bruselj zara-di dela. Mož je po izobrazbi pravnik in je dobil delo pri Evropski komisiji. Nekaj let zatem sem tudi jaz opravila izpite pri EU in dobila službo kot prevajal-ka. Delam v slovenskem prevajalskem oddelku Sveta Evropske unije, kjer prevajam predvsem angleška in francoska besedila v slovenščino. V našem oddelku prevajamo zlasti pravna besedila, ki so pove zana s postopki odločanja v EU.

Sem mama dveh sinov, s katerima govorim sloven-sko. Moj mož je iz Gradca in z njima govori nemško. Starejši sin, Fabijan, obiskuje četrti razred šole, ki kot edina v Bruslju ponuja nekaj ur na teden pouk v slo-venščini. Drugi predmeti so v nemščini. Da bi imel več stika s slovenščino in slovenskimi otroki, obisku-je ob sobotah dopolnilni pouk slovenščine. Mlajši sin, Julijan, je star tri leta in hodi v francosko govoreči otroški vrtec, ki je blizu našega doma.

Sinova, tako kot z očetom, tudi z mano pretežno go-vorita nemško. Če pa ju kdo drug nagovori po sloven-sko, odgovorita tudi v tem jeziku. Kadar z mano spre-govorita slovensko, se enostavno razveselim in sem hvaležna za njune besede. Takrat vidim, da je vredno vztrajati in da imata pozitiven odnos do jezikov, ki jih govorimo.

Čeprav imamo v Bruslju zelo dobre možnosti varstva majhnih otrok, sem se po rojstvu drugega sina odlo-čila, da bom svoj delovnik prilagodila tako, da otro-koma ne bo treba v popoldansko varstvo. Tako sem zdaj ob dopoldnevih v službi, ob popoldnevih pa skr-bim za otroka in gospodinjstvo. Poldnevna zaposlitev ima svoje prednosti, predvsem kar zadeva možnosti usklajevanja družinskega življenja s poklicnim, je pa v delovnem okolju, v katerem se razvijam, prej izjema kot pravilo. Ko bo Julijan začel hoditi v šolo, bom svoj delovni čas ponovno prilagodila potrebam družine.

Radi hodimo na dopust k sorodnikom, ki živijo na Ko-roškem in na Štajerskem. V prvih letih bivanja v Bru-slju sem vsakič spet začutila močno željo po stalni vr-nitvi na Koroško, vendar se je želja spremenila v neko nerazločno misel, da bo to z vrnitvijo še trajalo in da nihče ne ve, kaj bo življenje sploh še prineslo.

V Belgiji

Tatjana Schauer-Trampusch

V TUJINI1 4

ZA konec1 4

Documents

ODPRTOST - Družinska priloga