1
Brigiti Lahovnik iz Pake pri Vele- nju je prva vojna vzela moža in kma- lu se je poročila s Skazovim furma- nom Baltazarjem Brglezom iz Lopatnika pri Velenju. 10. oktobra 1920 je Slovenija na plebiscitu izgu- bila del Koroške, za tolažbo pa dobi- la novega državljana - Slavka Brgle- za, ki se je pridružil polbratu Jane- zu in polsestricama Pepci in Ange- li iz maminega prvega zakona, ter sestri Anki, rojeni leta 1918. Družina se je naselila pod Šaleš- kim gradom, pod sedanjim »smu- čiščem«, kjer so imeli žago in mlin, po domače pa se pri njih še vedno reče pri Kolavtarju, saj tam še živi sestra Anka. Otroštvo v Šaleku je bilo lepo. Pri Verdeljih, Stropni- kih, Špitalih, Oštirjih in dru- gih vaščanih je morda manj- kalo denarja, otrok pa niko- li. Žoge še niso poznali, pa so se cele dneve podili okoli cer - kve in ob reki Paki, kjer je marsikatera riba končala v raubšicovi košari. Žandar Muršič je Slavca nekoč zalo- til pri krivolovu, ampak Slavc tudi njega, ko je med službo spal na Brglezovem skednju. Pa sta si bila bot! Ker je bil najmlajši, mu je bilo marsikatero delo prihranjeno, na pašo pa je ven- dar moral. Tudi v hudem jesenskem mrazu, ko je komaj čakal, da se je kra va podelala in je boso nogo pori- nil v toplo govno … V osnovno šolo je vseh sedem let hodil v velenjsko konjušnico, kjer ga je učil tudi zelo strogi Franjo Mlinšek, pa Plaš in Furlani. V mate- matiki ni zmagoval, zgodovino je pa imel rad. Verouk je imel dvojko, ker v mrazu v coklah ni rinil v Šmartno k pouku. So pa s prijatelji kdaj na skrivaj vstopili v cerkev v Šaleku in pojedli vse hosti je. Gro- fici na Herbersteinu je Slavko red- no nosil mleko, grofu z Velenjske- ga gradu Coronniniju pa brento na njego vem ribolo vu v Paki. Po dese- tem letu se je navdušil nad iskanjem zakladov pod ruševinami Šaleške- ga gradu in res našel helebar do, sta- re vaze, denar in si na svinjaku ure- dil pravi mali muzej. Zato so zve- deli gospodje s Turna, katerih last naj bi bil tedaj Šaleški grad, pa so poslali žandarja Muršiča, ki mu je zbirko zaplenil … Kaj kmalu je Slavko že pomagal očetu v mlinu in na žagi in po kon- čani osnovni šoli je to postal njegov poklic. Dnevi so minevali v glav- nem v delu, v prostem času pa so se fantje in dekleta dobivali v pro- svet nem domu pod cer kvi jo sv. Mar - tina. Slavko je igral v Miklovi Zali Turka, bil je tudi vnet tamburaš. Mla- di so se radi zavrteli na kakšni vese- lici, ampak za prave ljubezni so bili še presramežljivi. So bili pa fantje za lumparije: nekoč so ob vračanju iz prosvetnega doma sosedu razsta- vili težak kmečki voz in ga preselili na streho kozolca ali pa se jih je osem poleglo in prevaljalo čez celo polje zrelega žita … Ker je bil za Slavka doma kos kru- ha pretanek, se je leta 1940 zapos- lil na železnici, kjer je najprej kram- pal, potem pristal v skladišču. Kma- lu po nemški okupaciji je v skladišče prispela pošiljka dinamita za raz- streljevanje skal, kjer je manjkalo dvajset kilogramov, in za krajo so bili obdolženi sodelav ci Rehar, Biz- jak in Brglez, čeprav niso bili krivi. Kazensko so jih poslali na delo v Knittelfeld, kakih sto kilometrov v notranjosti Avstrije. Delali so na železnici, stanovali v barakah, jedli pa sila borno. Na obisk v domovino niso smeli, Slavka je le enkrat obis- kal polbrat Ivan, ki se je nekaj dni po vojni kot vojaški obveznik s kole- som ponesrečil in po letu dni tudi zaradi tega umrl. Ko sta Slavko in njegov tovariš Bizjak, ki je pozneje dobil partizansko ime Škorc, pole- ti leta 1944 dobila poziv za v nem- ško vojsko, sta jo raje pobrisala. Na Graški gori sta se oglasila pri Metu- lju in od tam šla v Tomšičevo briga- do. Ognjeni krst je Slavko, po par- tizansko kar Slavc, doživel 30. juli- ja v napadu na Šmartno ob Paki, potem je kmalu postal minerec v tretjem bataljonu in s tovariši po Štajerski nastavil nič koliko eksplo- ziva pod železniške tire, mostove, bunkerje in žične ograje. V Velenju so že napolnili vilo Herberstein s slamo, da bi jo zažgali, ker so dobi- li informacijo, da se bodo vanjo naselili gestapovci, pa jih je pater Keller zadnji trenutek prepričal, da tega niso storili. Nekoč je njegova enota pri Poljčanah s prevaro zaje- la štirinajst Nemcev, ki so jih veči- no v gatah napodili nazaj v bunker, štiri policiste pa po natančnem zas- lišanju na Pohorju potem tudi izpus- tili … 11. novembra 1944 je Slavc v borbi pri Blagovici v ramo dobil kos granate, pa obvezan še vedno vztra- jal. Življenje v partizanih še malo ni bilo lahko. Uši se je nalezel že kar tretji dan partizanščine, skorbut zaradi pomanjkanja vitaminov malo kasneje, spali so tam, kjer je trenut- no bilo varno, največ seveda na pro- stem. Jedli so močnik, fižol in meso. No ja, štab je imel svojo kuhinjo … Tudi partizanke so bile čedne, poseb- no mesto v spominu imata parti- zanki Zora in Rumlova Micka - ampak zaradi stroge discipline še pomisliti niso smeli na kaj pregreš- nega … Dan svobode je Slavko dočakal v svo ji eno ti na Poljani, kjer so se spo- padali z Nemci, ki so se hoteli pre- biti do Angle žev. Kri je tekla v poto- kih … Nemci so ležali vsepovsod … Nekateri partizani so to izkoristili in si nabrali ur, orožja, daljnogledov toda poveljujoči so jim vse to takoj vzeli. Temu boju je sledila še nič manj krvava borba z ustaši pri Pli- berku, potem so enoto poslali v Zre- njanin, kjer so stražili silose. Iz vojske je bil Slavc izpuščen s činom poročnika in po naključju postal tajnik KLO – krajevnega ljud- skega odbora Šalek. Pisarno je imel v Skazovi hiši na Selu, spodaj pa je bila trgovina. V njej pa sedem let mlajša Korošica trgovka Pavla Vor- šnik. In ker prilika dela tatu, sta se Pavla in Slavko 30. oktobra leta 1947 tudi poročila ter vsake toliko časa dobila otroka: Janeza že kar leta 1947, Slavka leta 1949 in tri leta kasneje še Zdenko. Od leta 1950 do 1953 se je Slav- ko iz Sela vsak dan s kolesom vozil v službo v Mozirje – tam je namreč na okraju dobil službo poverjenika za delo. 1953. leta so ga potrebova- li za tajnika na KLO v Škalah, potem pa na LOMO – ljudskem odboru tedanjega Velenja za mati- čarja. Ko je nastala občina Velenje, je leta 1955 postal načelnik oddel- ka za notranje zadeve. Na občini so očitno potrebovali drugačnega načelnika, pa je od leta 1966, po opravljenem tečaju požarne varnos- ti, do upokojitve leta 1979 opravljal delo referenta za požarno varnost na velenjski občini. Brglezi so najprej stanovali na Selu, potem v današnji Paj- kovi hiši ob pošti v starem Velenju, pa nekaj časa v osem- najstorčku pri Tržnici, na Korotansko cesto v Šoštanju so se preselili leta 1962, potem leta 1967 še na Prešernovo ces- to 7 v Velenju in končno v - v potu in kreditih zgrajeno - hišo na Graškogorski cesti 31. Tam sta Slavko in Pavla z Zdenki- no družino še danes. Za prve- ga fičaka sta si z ženo še v Šoš- tanju sposodila manjkajočih dvesto dinarjev, sicer pa so morali ob treh otrocih vedno zategovati pas. Na morju sta bila vsega štirikrat ali petkrat, v toplicah nikoli, dopuste so navadno preživ- ljali kar doma. Pravzaprav Slavko ni bil vedno doma, saj ga je potrebovala njegova KPS in ZKS, bil je aktiven v Socia- listični zvezi delovnega ljudstva. Predsednik osnovne organizacije Zveze borcev Šmartno je bil kar tri- deset let, pa potem še pet let tajnik. Tudi v Zvezi rezervnih starešin je delal in dosegel čin kapetana I. kla- se, od leta 1946 pa je seveda tudi lovec, najprej v Velenju, potem v Ravnah in nazadnje spet v Velenju. Bil je deset let tajnik lovskega druš- tva, ima znak za zasluge Lovske zve- ze Slovenije in je njen častni član. V zbirki je tudi medalja za hrabrost, Orden zaslug za narod tretje stopnje in Orden zaslug za narod s srebrno zvezdo, pa priznanja Osvobodilne fronte. Pavla je šla v pokoj tri leta za njim in njuno življenje se je v glavnem omejilo na hišo in njeno okolico. Dela je vedno dovolj, hiša tudi dos- tikrat polna otrok – trenutno stanje v Brglezovi družini je takšno: ata Slavko, mama Pavla, otroci Janez z Marijo, Slavko z Metko, Zdenka s Cvetom, pet vnukov: Janez, Sebast- jan, Boštjan, Marko in Cveto; osem pravnukov: Žiga, Nela, Eva, Ana, Ema, Tina, Nino in Pia. Bogata bera ni kaj! Čeprav sta prababica in pra- dedek biserno poroko praznovala že pred tremi leti, še zdaleč nista betežna. Slavko redno spremlja poli- tiko, prebere en kup časopisov in reši vse križanke, TV teče ves dan. Rad zapiše spomine na svoje parti- zanske čase, na katere je še vedno zelo ponosen. Silno rad vsak teden speče pecivo, kekse ali kaj podob- nega, za ostale jedi je bolj zadolže- na Pavla. Pri hrani ni izbirčen, je pa zanimivo, da mu divjačina ne diši. Za zdravje ne sme manjkati kakšen šilček žganega. Slavka malce jezi le to, da mora vsako leto na upravni enoti podalj- šati vozniško dovoljenje. No, pa tudi na to se bo v nekaj letih navadil, če bo hotel Pavlo še naprej prevažati po Velenju … Vlado Vrbič Zaleščanski portreti 2 Slavko Brglez 20

Zale ščan ski por tre ti 5. 1 bla go slov v konj Šen ti lju pri 13 30. … · 2012. 5. 9. · 12. 2010, barve: CMYK, stran 13 Bri gi ti Lahov nik pri iz e PkaVele - nju je prva

  • Upload
    others

  • View
    1

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: Zale ščan ski por tre ti 5. 1 bla go slov v konj Šen ti lju pri 13 30. … · 2012. 5. 9. · 12. 2010, barve: CMYK, stran 13 Bri gi ti Lahov nik pri iz e PkaVele - nju je prva

13SREČNO 201130. decem bra 2010

Naš čas, 30. 12. 2010, bar ve: CMYK, stran 13

Bri gi ti Lahov nik iz Pake pri Vele -nju je prva voj na vze la moža in kma -lu se je poro či la s Ska zo vim fur ma -nom Bal ta zar jem Brgle zom izLopat ni ka pri Vele nju. 10. oktob ra1920 je Slo ve ni ja na ple bis ci tu izgu -bi la del Koroš ke, za tolaž bo pa dobi -la nove ga držav lja na - Slav ka Brgle -za, ki se je pri dru žil polb ra tu Jane -zu in pol ses tri ca ma Pep ci in Ange -li iz mami ne ga prve ga zako na, terses tri Anki, roje ni leta 1918.

Dru ži na se je nase li la pod Šaleš -kim gra dom, pod seda njim »smu -čiš čem«, kjer so ime li žago in mlin,po doma če pa se pri njih ševed no reče pri Kolav tar ju,saj tam še živi ses tra Anka.Otroš tvo v Šale ku je bilolepo. Pri Ver de ljih, Strop ni -kih, Špi ta lih, Oštir jih in dru -gih vašča nih je mor da manj -ka lo denar ja, otrok pa niko -li. Žoge še niso pozna li, pa sose cele dne ve podi li oko li cer -kve in ob reki Paki, kjer jemar si ka te ra riba kon ča la vraub ši co vi koša ri. Žan darMur šič je Slav ca nekoč zalo -til pri kri vo lo vu, ampak Slavctudi nje ga, ko je med služ bospal na Brgle zo vem sked nju.Pa sta si bila bot! Ker je bilnaj mlaj ši, mu je bilo mar si ka te rodelo pri hra nje no, na pašo pa je ven -dar moral. Tudi v hudem jesen skemmra zu, ko je komaj čakal, da se jekra va pode la la in je boso nogo pori -nil v toplo gov no …

V osnov no šolo je vseh sedem lethodil v velenj sko konjuš ni co, kjerga je učil tudi zelo stro gi Fra njoMlin šek, pa Plaš in Fur la ni. V mate -ma ti ki ni zma go val, zgo do vi no jepa imel rad. Verouk je imel dvoj ko,ker v mra zu v coklah ni rinil vŠmart no k pou ku. So pa s pri ja te ljikdaj na skri vaj vsto pi li v cer kev vŠale ku in pojed li vse hosti je. Gro -fi ci na Her ber stei nu je Slav ko red -no nosil mle ko, gro fu z Velenj ske -ga gra du Coron ni ni ju pa bren to nanje go vem ribo lo vu v Paki. Po dese -tem letu se je nav du šil nad iska njemzakla dov pod ruše vi na mi Šaleš ke -ga gra du in res našel hele bar do, sta -re vaze, denar in si na svi nja ku ure -dil pra vi mali muzej. Zato so zve -de li gos pod je s Tur na, kate rih lastnaj bi bil tedaj Šaleš ki grad, pa soposla li žan dar ja Mur ši ča, ki mu jezbir ko zap le nil …

Kaj kma lu je Slav ko že poma galoče tu v mli nu in na žagi in po kon -ča ni osnov ni šoli je to pos tal nje govpoklic. Dne vi so mine va li v glav -nem v delu, v pro stem času pa sose fant je in dekle ta dobi va li v pro -svet nem domu pod cer kvi jo sv. Mar -ti na. Slav ko je igral v Miklo vi ZaliTur ka, bil je tudi vnet tam bu raš. Mla -di so se radi zavr te li na kak šni vese -li ci, ampak za pra ve lju bez ni so biliše pre sra mež lji vi. So bili pa fant jeza lum pa ri je: nekoč so ob vra ča njuiz pro svet ne ga doma sose du raz sta -vi li težak kmeč ki voz in ga pre se li lina stre ho kozol ca ali pa se jih jeosem pole glo in pre va lja lo čez celopolje zre le ga žita …

Ker je bil za Slav ka doma kos kru -ha pre ta nek, se je leta 1940 zapos -lil na želez ni ci, kjer je naj prej kram -pal, potem pri stal v skla di šču. Kma -lu po nem ški oku pa ci ji je v skla di ščepri spe la pošilj ka dina mi ta za raz -strelje va nje skal, kjer je manj ka lodvaj set kilo gra mov, in za kra jo sobili obdol že ni sode lav ci Rehar, Biz -jak in Brglez, čeprav niso bili kri vi.Kazen sko so jih posla li na delo vKnit tel feld, kakih sto kilo me trov v

notra njos ti Avstri je. Dela li so naželez ni ci, sta no va li v bara kah, jed lipa sila bor no. Na obisk v domo vi noniso sme li, Slav ka je le enkrat obis -kal polb rat Ivan, ki se je nekaj dnipo voj ni kot vojaš ki obvez nik s kole -som pone sre čil in po letu dni tudizara di tega umrl. Ko sta Slav ko innje gov tova riš Biz jak, ki je pozne jedobil par ti zan sko ime Škorc, pole -ti leta 1944 dobi la poziv za v nem -ško voj sko, sta jo raje pobri sa la. NaGra ški gori sta se ogla si la pri Metu -lju in od tam šla v Tom ši če vo bri ga -do. Ognje ni krst je Slav ko, po par -

ti zan sko kar Slavc, doži vel 30. juli -ja v napa du na Šmart no ob Paki,potem je kma lu pos tal mine rec vtret jem bata ljo nu in s tova ri ši poŠta jer ski nasta vil nič koli ko eks plo -zi va pod želez niš ke tire, mos to ve,bun ker je in žič ne ogra je. V Vele njuso že napol ni li vilo Her ber ste in ssla mo, da bi jo zaž ga li, ker so dobi -li infor ma ci jo, da se bodo vanjonase li li ges ta pov ci, pa jih je paterKel ler zad nji tre nu tek pre pri čal, datega niso sto ri li. Nekoč je nje go vaeno ta pri Polj ča nah s pre va ro zaje -la šti ri najst Nem cev, ki so jih veči -no v gatah napo di li nazaj v bun ker,šti ri poli cis te pa po natanč nem zas -li ša nju na Pohor ju potem tudi izpus -ti li … 11. novem bra 1944 je Slavc vbor bi pri Bla go vi ci v ramo dobil kosgra na te, pa obve zan še ved no vztra -jal.

Življe nje v par ti za nih še malo nibilo lah ko. Uši se je nale zel že kartret ji dan par ti zan šči ne, skor butzara di pomanj ka nja vita mi nov malokas ne je, spa li so tam, kjer je tre nut -no bilo var no, naj več seve da na pro -stem. Jed li so moč nik, fižol in meso.No ja, štab je imel svo jo kuhi njo …Tudi par ti zan ke so bile čed ne, poseb -no mes to v spo mi nu ima ta par ti -zan ki Zora in Rumlo va Mic ka -ampak zara di stro ge dis ci pli ne šepomis li ti niso sme li na kaj pre greš -ne ga …

Dan svo bo de je Slav ko doča kal vsvo ji eno ti na Polja ni, kjer so se spo -pa da li z Nem ci, ki so se hote li pre -bi ti do Angle žev. Kri je tekla v poto -kih … Nem ci so leža li vse po vsod …Neka te ri par ti za ni so to izko ris ti liin si nabra li ur, orož ja, dalj no gle dov– toda pove lju jo či so jim vse to takojvze li. Temu boju je sle di la še ničmanj krva va bor ba z usta ši pri Pli -ber ku, potem so eno to posla li v Zre -nja nin, kjer so stra ži li silo se.

Iz voj ske je bil Slavc izpu ščen sčinom poroč ni ka in po naključ jupos tal taj nik KLO – kra jev ne ga ljud -ske ga odbo ra Šalek. Pisar no je imelv Ska zo vi hiši na Selu, spo daj paje bila trgo vi na. V njej pa sedem letmlaj ša Koro ši ca trgov ka Pavla Vor -šnik. In ker pri li ka dela tatu, sta sePavla in Slav ko 30. oktob ra leta1947 tudi poro či la ter vsa ke toli kočasa dobi la otro ka: Jane za že kar

leta 1947, Slav ka leta 1949 in tri letakas ne je še Zden ko.

Od leta 1950 do 1953 se je Slav -ko iz Sela vsak dan s kole som vozilv služ bo v Mozir je – tam je namrečna okra ju dobil služ bo pover je ni kaza delo. 1953. leta so ga potre bo va -li za taj ni ka na KLO v Ška lah,potem pa na LOMO – ljud skemodbo ru teda nje ga Vele nja za mati -čar ja. Ko je nasta la obči na Vele nje,je leta 1955 pos tal načel nik oddel -ka za notra nje zade ve. Na obči ni soočit no potre bo va li dru gač ne ganačel ni ka, pa je od leta 1966, pooprav lje nem teča ju požar ne var nos -ti, do upo ko jit ve leta 1979 oprav ljaldelo refe ren ta za požar no var nost

na velenj ski obči ni.Brgle zi so naj prej sta no va li

na Selu, potem v današ nji Paj -ko vi hiši ob poš ti v sta remVele nju, pa nekaj časa v osem -naj stor čku pri Trž ni ci, naKoro tan sko ces to v Šoš ta njuso se pre se li li leta 1962, potemleta 1967 še na Pre šer no vo ces -to 7 v Vele nju in konč no v - vpotu in kre di tih zgra je no - hišona Gra ško gor ski ces ti 31. Tamsta Slav ko in Pavla z Zden ki -no dru ži no še danes. Za prve -ga fiča ka sta si z ženo še v Šoš -ta nju spo so di la manj ka jo čihdves to dinar jev, sicer pa somora li ob treh otro cih ved no

zate go va ti pas. Na mor ju sta bilavse ga šti ri krat ali pet krat, v topli cahniko li, dopus te so navad no pre živ -lja li kar doma.

Prav za prav Slav ko ni bil ved nodoma, saj ga je potre bo va la nje go vaKPS in ZKS, bil je akti ven v Soci a -lis tič ni zve zi delov ne ga ljud stva.Pred sed nik osnov ne orga ni za ci jeZve ze bor cev Šmart no je bil kar tri -de set let, pa potem še pet let taj nik.Tudi v Zve zi rezerv nih sta re šin jedelal in dose gel čin kape ta na I. kla -se, od leta 1946 pa je seve da tudilovec, naj prej v Vele nju, potem vRav nah in nazad nje spet v Vele nju.Bil je deset let taj nik lov ske ga druš -tva, ima znak za zaslu ge Lov ske zve -ze Slo ve ni je in je njen čast ni član. Vzbir ki je tudi meda lja za hrab rost,Orden zaslug za narod tret je stop njein Orden zaslug za narod s sre br nozvez do, pa pri zna nja Osvo bo dil nefron te.

Pavla je šla v pokoj tri leta za njimin nju no življe nje se je v glav nemome ji lo na hišo in nje no oko li co.Dela je ved no dovo lj, hiša tudi dos -ti krat pol na otrok – tre nut no sta njev Brgle zo vi dru ži ni je takš no: ataSlav ko, mama Pavla, otro ci Janez zMari jo, Slav ko z Met ko, Zden ka sCve tom, pet vnu kov: Janez, Sebast -jan, Bošt jan, Mar ko in Cve to; osemprav nu kov: Žiga, Nela, Eva, Ana,Ema, Tina, Nino in Pia. Boga ta berani kaj! Čeprav sta pra ba bi ca in pra -de dek biser no poro ko praz no va laže pred tre mi leti, še zda leč nis tabetež na. Slav ko red no sprem lja poli -ti ko, pre be re en kup časo pi sov inreši vse kri žan ke, TV teče ves dan.Rad zapi še spo mi ne na svo je par ti -zan ske čase, na kate re je še ved nozelo pono sen. Sil no rad vsak tedenspe če peci vo, kek se ali kaj podob -ne ga, za osta le jedi je bolj zadol že -na Pavla. Pri hra ni ni izbir čen, je pazani mi vo, da mu div ja či na ne diši.Za zdrav je ne sme manj ka ti kak šenšil ček žga ne ga.

Slav ka mal ce jezi le to, da moravsa ko leto na uprav ni eno ti podalj -ša ti voz niš ko dovo lje nje. No, pa tudina to se bo v nekaj letih nava dil, čebo hotel Pavlo še naprej pre va ža ti poVele nju …

� Vla do Vrbič

Zale ščan ski por tre ti2

Slav ko Brglez20

Šen ti lju pri Vele nju, 26. decem -bra - V t em kraju so v nedeljo pri-redili že petnajsti blagoslov konj.

Pri re di tev se po tra di ci ji zač ne ssve to mašo v far ni cer kvi, do enaj -ste ure pa se konje ni ki od bli zu indaleč zbe re jo na pri re dit ve nem pro -sto ru, kjer turis tič ni delav ci in dru -gi kra ja ni Šen ti lja pri pra vi jo pri ve -ze za konje in krmo.

» Danes je za nas dvoj ni praz nik,pet naj sti bla go slov konj in držav nipraz nik samo stoj nos ti in enot nos -ti …« je v krat kem uvod nem nago -

vo ru pouda ril Mir ko Vra njek, kiima v rokah vse orga ni za cij ske niti.Nato je spre je mal orga ni zi ra ne pri -ho de konje nic in posa mez nih last -ni kov konj od bli zu in daleč, da,celo iz Mari bo ra so pri pe lja likonjič ka. Konje ni ca Pire ši ca, Mal -teš ka konje ni ca, Šaleš ka konje ni -ca in še nekaj manj ših sku pin jepri jez di lo na iskri vih konjih na bla -go slov, ved no več pa je tudi sku -pin na vozo vih.

Ker je na dan zavet ni ka konj sve -te ga Šte fa na tudi držav ni praz nik,

orga ni za tor ji pos kr bi jo za kul tur nipro gram, ki ga pri pra vi jo doma či -ni. Konje ni ke in šte vil ne obis ko -val ce od bli zu in daleč je nago vo -ril velenj ski pod žu pan Sre čko Meh,bla go slov pa je opra vil tram kaj šnjižup nik Andrej Maz ej. Po skup nembla go slo vu je sle dil še spre vod, obkon cu kate re ga so konji dobi li kruhin sol, konje ni ki pa pri zna nja zasode lo va nje.

� Hin ko Jer čič

15. bla go slov konj v Šen ti lju priVele nju

14. bla go slov konjŠmart no ob Paki, 26. decem bra – Na Šte fa no vo, 26. decem bra, že 14

let zapo red čla ni Konje rej ske ga druš tva Šmart no ob Paki v Mar ti no vivasi ob šmar ški želez niš ki pos ta ji orga ni zi ra jo bla go slov konj. Ta lepašega je letos pri va bila bli zu 30 konj in njihovih lastnikov, pa tudi lepošte vi lo obis ko val cev.

Bla go slo vi tve ni obred je opra vil doma či žup nik in dekan bras lovš kedeka ni je Ivan Napret, pri lož nost ni kul tur ni pro gram so pri pra vi li čla nišmar ške ga moš ke ga zbo ra Fran ca Klan čni ka, zbra ne pa je nago vo rilpod žu pan Obči ne Šmart no ob Paki Jan ko Kopu šar. Ta je med dru gimdejal, da so konji prak tič no izgi ni li iz kme tij. Pred časom so se te ple -me ni te živa li zno va »poja vi le«, a jih upo rab lja jo za dru ge name ne, pred -vsem za kul tur ne, zabav no–turis tič ne pri re dit ve. V lokal ni skup nos tisko raj ni pri re dit ve, na kate ri ne bi sode lo va li šmar ški konje rej ci. Zbra -nim je zaže lel veli ko uspe ha pri nadalj nji skrbi za konje in jih pozval, datudi v pri hod nje popes tri jo pri re dit ve v obči ni Šmart no ob Paki.

� Tp

Z letoš nje ga bla go slo va konj

Samir Hai r la ho vić iz Šoš ta nja:»Veli ko lepe ga sem doži vel vletoš njem letu, naj lep še pa jebilo, da je moja dru ži na po šti -rih letih čaka nja v Šoš ta nju dobi -la sta no va nje, lepo, pro stor no.Poleg tega sem v zad njih dnehletoš nje ga leta izve del, da je napoti zapos li tev zame. Komajčakam, da bom lah ko spet začeldela ti. Rekel bi lah ko, da je bilozame, za ženo in za otro ka lepoleto. Takš ne ga bi si še želel.«