View
236
Download
5
Category
Preview:
Citation preview
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTI!NE
ŠTUDIJE KOPER
BREDA ZALAŠ!EK
PRAVAŠKA IDEOLOGIJA V SLOVENSKO-HRVAŠKIH
POLITI!NIH ODNOSIH V ISTRI
MAGISTRSKO DELO
KOPER, 2010
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
FAKULTETA ZA HUMANISTI!NE
ŠTUDIJE KOPER
BREDA ZALAŠ!EK
PRAVAŠKA IDEOLOGIJA V SLOVENSKO-HRVAŠKIH
POLITI!NIH ODNOSIH V ISTRI
MAGISTRSKO DELO
MENTOR: izr. prof. dr. Egon Pelikan
SOMENTOR: doc. dr. Andrej Rahten
ŠTUDIJSKI PROGRAM: Zgodovina Evrope in Sredozemlja
KOPER, 2010
IZJAVA
Podpisana Breda Zalaš"ek, rojena 16. 07. 1979, študentka podiplomskega študija
Fakultete za humanisti"ne študije Koper, smer Zgodovina Evrope in Sredozemlja,
izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom »Pravaška ideologija v slovensko-
hrvaških politi"nih odnosih v Istri«, napisano pod mentorstvom izr. prof. dr. Egona
Pelikana in somentorstvom doc. dr. Andreja Rahtena, avtorsko delo. V magistrski
nalogi so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, pri prepisanih delih besedil
pa so avtorji navedeni.
Breda Zalaš"ek
PRAVAŠKA IDEOLOGIJA V SLOVENSKO-HRVAŠKIH POLITI!NIH
ODNOSIH V ISTRI
IZVLE!EK
Slovenci in Hrvati v Istri so vzpostavili prve tesnejše stike v revolucionarnih letih
1848/49. Na "elo narodnega gibanja so se v prvi vrsti postavili duhovniki ter narodno
zavedni škofje, ki so bili pod mo"nim vplivom Strossmayerjeve jugoslovanske
politike in so odlo"no odklanjali prodor pravaške ideologije na istrski polotok.
Njihovo delovanje je bilo v prvi vrsti usmerjeno proti italijanskemu iredentizmu ter
proti prevladi italijanske stranke v istrskem deželnem zboru. Leta 1883 so bili v
istrski deželni zbor izvoljeni predstavniki »mlade generacije« (Matko Laginja,
Vjekoslav Spin"i#, Matko Mandi#). Zagovarjali so pravaško ideologijo, a so se
razlikovali od pravašev v banski Hrvaški, saj za Slovence niso uporabljali oznake
»planinski Hrvati«. Slovensko-hrvaška sloga je bila prvi" postavljena na preizkušnjo
v devetdesetih letih 19. stoletja, ko je prišlo do nesoglasja med Vjekoslavom
Spin"i#em in Ivanom Nabergojem; slednji je ostro nastopil proti vklju"evanju
slovenskega etni"nega ozemlja v hrvaške pravaške koncepte. Kljub neslogi, ki se je
ob prelomu stoletja za"ela kazati znotraj slovensko-hrvaške politi"ne sloge, so se
slovenski in hrvaški politiki zavedali pomena enotnosti. V deželnem in državnem
zboru so še vedno znali nastopati pod geslom enotnosti in se boriti za koristi
istrskega prebivalstva ter proti italijanski premo"i.
Klju!ne besede: narodni preporod, pravaška ideologija, slovenski narodni programi,
istrski pravaši, jugoslovanska ideja.
PARTY OF RIGHTS IDEOLOGY IN SLOVENIAN-CROATIAN POLITICAL
RELATIONS IN ISTRIA
SUMMARY
First closer contacts between Slovenians and Croatians in Istria were made in the
revolutionary years 1848 and 1849. Being under a strong influence of Strossmayer’s
Yugoslav politics, priests and nationally conscious bishops assumed the head of the
national movement and firmly defended the Istrian peninsula from the invading
“rights” ideology. Their movement first and foremost intended to fight the Italian
irredentism and the dominance of the Italian party in the Istrian regional assembly.
1883 witnessed the election of the representatives of “the young generation”
(Laginja, Spin"i#, Mandi#) in the Istrian regional assembly. They advocated the
“rights” ideology. However, they differed from the “rights” followers in Croatia
proper as they did not use the denomination “Alpine Croatians” for Slovenians. The
dispute between Vjekoslavom Spin"i# and Ivanom Nabergoj put Slovenian-Croatian
concord to the test in the 1890s. The latter strongly opposed the inclusion of
Slovenian ethnic territories in the Croatian “rights” concepts. Despite the discord at
the turn of the century, both Slovenian and Croatian politicians were aware of the
importance of unity, which they showed in the regional and national assembly
fighting for the benefits of Istrians and against the Italian dominance.
Key words: national revival, party of rights ideology, Slovenian national
programmes, Istrian “rights” followers, Yugoslav idea.
KAZALO
1 UVOD ....................................................................................................................... 1
2 POLITI"NA SLIKA ISTRE PRED ŠIRITVIJO PRAVAŠKE
IDEOLOGIJE ....................................................................................................... 13
3 POMEN PRAVAŠKE IDEOLOGIJE ZA ISTRO ............................................ 30
3.1 RAZVOJ PRAVAŠKE IDEOLOGIJE IN STRANKE PRAVA ................................... 30 3. 2 RAZVOJ PRAVAŠKE IDEOLOGIJE V DALMACIJI ............................................... 47 3. 3 SLOVENCI V IDEOLOGIJI ISTRSKIH PRAVAŠEV ............................................... 58
4 ISTRA V SLOVENSKIH NARODNIH PROGRAMIH ................................... 61
4. 1 SLOGAŠKA POLITIKA IN HRVATI ........................................................................ 61 4. 2 ODNOS SLOVENSKIH LIBERALCEV DO PRAVAŠEV ........................................ 73 4. 3 SPOGLEDOVANJE KATOLIŠKEGA TABORA S PRAVAŠI ................................. 76
5 SLOVENSKO–HRVAŠKO SODELOVANJE V ISTRSKEM
DEŽELNEM ZBORU .......................................................................................... 79
6 POLITI"NI SPOPAD MED IVANOM NABERGOJEM IN
VJEKOSLAVOM SPIN"I#EM ......................................................................... 97
7 POLITI"NO DRUŠTVO ZA HRVATE IN SLOVENCE V ISTRI .............. 109
8 SLOVENSKO–HRVAŠKO SODELOVANJE V ISTRI V LU"I
RADIKALIZACIJE JUGOSLOVANSKE IDEJE .......................................... 114
8. 1 SLOVENSKO–HRVAŠKO SODELOVANJE V DRŽAVNEM ZBORU ................ 114 8. 2 TRIALISTI!NA IDEJA PRI SLOVENSKIH IN HRVAŠKIH POLITIKIH
V ISTRI ...................................................................................................................... 124
9 SKLEP ................................................................................................................. 130
SEZNAM KRATIC ............................................................................................... 132
VIRI IN LITERATURA ....................................................................................... 133
PRILOGA ............................................................................................................... 138
1
1 UVOD
V nalogi sem si za cilj postavila raziskovanje slovensko-hrvaških politi"nih
odnosov v Istri ob koncu 19. in v za"etku 20. stoletja. Pri tem sem že na za"etku
naletela na oviro, saj je hrvaško zgodovinopisje v prvi vrsti obravnavalo predvsem
hrvaško-srbske politi"ne odnose in je slovensko-hrvaškim politi"nim odnosom
namenilo le nekaj vrstic, slovensko zgodovinopisje pa je dajalo prednost predvsem
slovensko-hrvaškemu politi"nemu sodelovanju v boju proti italijanskemu
iredentizmu. Prav tako ne gre spregledati, da je italijansko zgodovinopisje
obravnavalo predvsem slovensko–hrvaško zavezništvo v boju proti italijanski
prevladi v Istri. Italijansko zgodovinopisje je zanikalo obstoj nacionalne zavesti pri
Slovencih in Hrvatih pred drugo polovico 19. stoletja in oboje obravnava kot enoten
slovanski živelj (Slavi). Dejstvo je, da so istrski Slovenci in Hrvati imeli podobne ali
celo enake politi"ne in gospodarske zahteve ter da so skupno nastopali v politi"nem
boju proti italijanski premo"i. Slovensko-hrvaško zavezništvo v boju proti
italijanskemu iredentizmu oziroma italijanski prevladi v Istri je nesporno dejstvo,
vendar se zdi, da je bil v polpretekli zgodovini iz takšnih ali druga"nih (morda
politi"nih, ideoloških …) razlogov v raziskavah tematiziran predvsem, "e ne celo
izklju"no, ta element enotnosti obeh narodov, medtem ko so bila njuna morebitna
nesoglasja potiskana v senco oziroma so ostajala netematizirana. Zato želim v
nadaljevanju slovensko-hrvaško zavezništvo v Istri postaviti v oklepaj, ve"
pozornosti pa nameniti prav tem zamol"anim, spregledanim ali na kakšen druga"en
na"in zapostavljenim vprašanjem.
Osrednji del naloge sem "asovno omejila, in sicer od leta 1883 oz. »od šeste
periode prvega zasedanja, z dne 16. 8. 1883« (Milanovi#, 1973, 89), do leta 1914, ko
se pri"ne prva svetovna vojna. Leta 1883 nastopijo v istrskem deželnem zboru
predstavniki t.i. »mlade generacije«, ki prevzamejo vodilno vlogo narodnega
preporoda v Istri. »Mlada generacija« hrvaških politikov, ki so se šolali na Reki ali v
Senju, je bila vzgojena v pravaškem duhu; zavzemali so se za priklju"itev Istre k
Hrvaški. Prav tako so zahtevali, da se slovenskemu in hrvaškemu jeziku v deželnem
2
zboru in na sploh v javnem življenju prizna popolna enakopravnost z italijanskim
jezikom.
V nalogi ne za"enjam neposredno z obravnavo nastopa »mlade generacije«,
temve" na kratko predstavim potek dogodkov do leta 1883, kjer izpostavim klju"ne
trenutke, ki so pripomogli, da so na politi"no prizoriš"e stopili predstavniki »mlade
generacije«. Prav tako sem si zastavila vprašanje, kje je vzrok, da so slovenski
volivci v državni zbor izvolili predstavnike »mlade« generacije ter da so istrski
deželni zbor v najve"ji meri sestavljali predvsem zastopniki hrvaške »mlade
generacije« in ne toliko slovenski predstavniki ter kaj je to dejansko pomenilo za
slovensko prebivalstvo v Istri. Kot posebnost velja omeniti leta 1892 ustanovljen
Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev v dunajskem državnem zboru, ki
je štel pet "lanov, vendar med njimi ni bilo niti enega Slovenca.
V obravnavo je prav tako potrebno vzeti tudi zahteve istrskih politikov »mlade
generacije« in drugih, ki so postajale vse bolj odlo"ne in so za kon"ni cilj postavljale
priklju"itev Istre k banski Hrvaški. Seveda pri tem ne smemo prezreti dejstva, da je
bila italijanizacija Istre v tem "asu izredno velika, vendar nas ne sme pustiti
neprizadetih majhen interes slovenskih politikov po razumevanju politi"nih razmer v
Istri. Slovenski politiki so se namre" v tem "asu navduševali nad hrvaškim
histori"nim pravom in tako se zdi, da so imeli za samoumevno, "e se ne opredelijo do
razmer v Istri. Potem takem bi bil cilj enak, Slovenci in Istra bi se na temelju
hrvaškega državnega prava združili z bansko Hrvaško, Slavonijo in Dalmacijo.
Ve"jo pozornost sem namenila vzrokom, ki so vodili Slovence, da so se odlo"ili za
hrvaško histori"no državno pravo in zanemarili oz. pozabili na naravno pravo ter na
program Zedinjene Slovenije1 Matije Majerja iz leta 1848.
Za"etki slovensko-hrvaške politi"ne sloge temeljijo v "asu mar"ne revolucije, saj
je pomenila za"etek slovenskega »okvirnega« sodelovanja s Hrvati. Za "asa mar"ne
revolucije, leta 1848, je bil predstavljen slovenski narodnopoliti"ni program Matije
Majerja, ki je med drugim vseboval naslednje zahteve: zedinjenje vseh slovenskih
ozemelj, ne glede na obstoje"e zgodovinske meje, v avtonomno enoto–Zedinjeno
1 Prvi politi"ni program, v katerega je 17. marca Matija Majer zapisal: »Vsaki naj v svoji deželi doma živi, kakor mu je drago in ljubo: Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Voger po »vogersko« in Slovenec po slovensko. Slovenska novejša zgodovina INZ: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Ur. J. Fischer et al. Ljubljana 2005, str. 25.
3
Slovenijo, z lastnim deželnim zborom, enakopravnost slovenskega jezika z ostalimi
ter zvezo s Hrvaško. Program Zedinjena Slovenija, ki so ga oblikovali slovenski
narodnjaki med mar"no revolucijo, je nastajal v ve" središ"ih hkrati (na Dunaju, v
Ljubljani, v Gradcu in v Celovcu) in je imel razli"ne verzije. Njegova osnovna in
najpomembnejša zahteva je bila, da naj se na temelju etni"nega principa združijo vsi
Slovenci na ozemlju Kranjske, Štajerske, Koroške, Goriške, Istre in Trsta v enotno
kraljevino v okviru habsburškega cesarstva. Zedinjena Slovenija naj bi bila v okviru
Avstrije in ne v okviru Nem"ije. Slovenski tvorci teh programov so se bali, da bi
Slovenci kot manjšina v veliki Nem"iji ne imeli prihodnosti, svojo prihodnost so zato
videli v federativno urejeni Avstriji, v kateri bi tudi Slovani imeli vse pravice, saj bi
bili v ve"ini. Zagovorniki programa Zedinjena Slovenija so zato tudi skušali
organizirati bojkot volitev v nemški parlament v Frankfurtu. Na Dunaju so se
medtem zbrali poslanci slovanskih narodov, ki so 5. aprila 1848 poslali Slovencem
poziv, naj se združijo v eno upravno telo, Slovenijo, nato pa naj se povežejo s Hrvati.
Poziv so podpisali tudi hrvaški narodni voditelji, med njimi tudi Ljudevit Gaj in Ivan
Kukuljevi# Sakcinski. Tvorci slovenskega narodnega programa so med drugim
zahtevali tudi zvezo s Hrvaško, pri tem pa niso upoštevali, da je voditelj madžarskih
revolucionarjev Lájos Kossuth izjavljal, da je na Madžarskem priznana samo ena
nacija, ki govori madžarš"ino, ostale narodnosti (Hrvati, Srbi, Romuni, Slovaki) pa
naj bi bila zgolj »dvojezi"na plemena« (Rahten, 2005, 36–38).
Na Hrvaškem je bil to "as bana Josipa Jela"i#a. Ban J. Jela"i# je 5. junija sklical
sabor troedine kraljevine v Zagrebu, kamor je povabil tudi Slovence, saj so si v
na"rtu pogojev za spravo z Madžari pridržali pravico, »da smejo obnoviti staro
politi"no zvezo« z nekdanjimi hrvaškimi deželami. Med temi nekdanjimi deželami
so navedli tudi »hrvaško-slovensko krajino«, tj. dele južne Štajerske in Kranjske ter
nekatere kraje v Istri. Ve"ina hrvaških politikov je združevanje hrvaških dežel
zagovarjala na osnovi histori"nega prava, na"rt pa je pokrival tudi ozemlja, ki
etni"no niso bila hrvaška. Hrvaški politiki so za histori"no hrvaško ozemlje razglašali
tudi nekatere dele Kranjske in Štajerske (najve"krat so omenjali Metliko in Celje).
Hrvaško nacionalno vprašanje je ostajalo še vedno v okviru monarhije in ogrske
države, vendar so na saboru v 6. to"ki 11. zakonskega "lena med drugim zahtevali,
naj se Dalmacija združi s Hrvaško in Slavonijo, združena kraljevina pa naj stopi v
4
»bližnji savez« tako s Srbsko Vojvodino kakor tudi s Spodnjo Štajersko, Koroško,
Kranjsko, Istro in Goriško (Rahten, 2005, 39–40).
Ban J. Jela"i# je pretrgal stike z ogrsko vlado, oblast je bila namre" v rokah
Narodne stranke. Dunajski dvor na to politiko ni imel nobenega vpliva in odstavitev
J. Jela"i#a je bila povsem logi"na. S pomo"jo mar"ne revolucije sta oba naroda
oblikovala svoje zahteve; slovenski na osnovi etni"nega na"ela, hrvaški na osnovi
hrvaškega državnega prava. Revolucija je bila zadušena in slovanski narodi so se
ponovno znašli v podrejen položaju, kar je pri slovenski mladi liberalni generaciji
povzro"ilo odpor proti Avstriji, pri Hrvatih pa je leta 1852 Ante Star"evi# oblikoval
"isto hrvaški program (Zwitter, 1962, 115–116).
Mar"na revolucija je kakor za vse slovenske pokrajine imela tudi za Primorje
zna"aj velike zgodovinske prelomnice. Revolucija je prinesla konec fevdalnega
izkoriš"anja podeželskega prebivalstva, tj. podložništva, zvezanega s sistemom
zemljiškega gospodstva. Poleg vprašanja fevdalnega reda je mar"na revolucija
postavila pred habsburško monarhijo tudi nacionalno vprašanje in s tem sprožila
vprašanje njenega obstoja, kar je pomenilo za"etek nove dobe v politi"nem življenju
in razvoj nacionalnih trenj v Primorju. Trst je postal v letih 1848/49 kulturno in
politi"no središ"e Slovencev in Hrvatov v Avstrijskem primorju. V Trstu je nastalo
Slavjansko društvo, ki ga je vodil pesnik Jovan Vesel Koseski, in je omogo"ilo še
konkretnejše sodelovanje med Slovenci in Hrvati v Trstu. Za"ela se je dolga skupna
pot sloge, vzajemnosti, narodne politike ter sodelovanja na politi"nem,
gospodarskem in kulturnem polju. Leta 1849 so "lani tega društva za"eli izdajati
slovensko–hrvaški list Slavjanski rodoljub, ki je dosledno izhajal v slovenskem in
hrvaškem jeziku. V letu 1850 je izšlo 6 številk "asopisa Jadranski Slavjan, ki je
nasledil predhodno glasilo (Pahor, 2004, 14).
Z nastopom absolutizma se je kon"ala doba izhajanja slovenskih listov v Trstu in
Gorici, ki so se pojavili v letih revolucije. V Trstu je še nekaj "asa obstajalo
Slavljansko društvo, ki pa je imelo "isto družabni zna"aj. Januarja leta 1861 je bila v
Trstu ustanovljena "italnica, ki je bila vseslovansko naravnana. !italnice so imele
velik pomen za nacionalno prebuditev meš"anstva, saj so bile družabno središ"e. V
"italnicah so se zadrževali trgovci, ve"ji obrtniki, inteligenca, deloma duhovš"ina in
5
ve"ji posestniki, niso pa vklju"evale širših ljudskih množic, ki so jim zaradi omejene
volilne pravice, posve"ali le malo pozornosti (Zwitter, 1953, 85–100).
Narodni preporod v Istri se je razvijal v tesnem sodelovanju Slovencev in Hrvatov
proti skupnemu nasprotniku (proti italijanskemu iredentizmu). Žariš"e narodnega
preporoda v Istri so postale "italnice. Prva "italnica je bila leta 1866 v Kastvu,
kasneje pa so bile ustanovljene še druge. Poleg "italnic se je v sedemdesetih letih 19.
stoletja pove"alo tudi sodelovanje med Slovenci in Hrvati v Avstrijskem primorju;
razvili so intenzivno sodelovanje v obliki javnih shodov, tj. taborov. Temeljna to"ka
vseh taborov je bila zahteva po uresni"itvi programa Zedinjena Slovenija. S pomo"jo
taborov se je ideja razširila tudi med kme"ke množice po vseh pokrajinah. V Istri so
prvi tabor organizirali Slovenci v Kubedu leta 1870, organizatorji pa so menili, da bi
se ga lahko udeležilo tudi ve" istrskih Hrvatov. Tabora se je udeležilo okoli 4000
ljudi, precej jih je bilo z obmo"ja Buzeta in drugih delov hrvaške Istre. Na taboru so
javno predstavili pere"e gospodarske, socialne in politi"ne probleme istrskih
Slovencev in Hrvatov. Tako je istrski narodni preporod dobil svojo organizirano
obliko (Žitko, 2002, 34).
Pri hrvaškem narodnem preporodu v Istri so pomembno vlogo odigrali narodno
zavedni škofje. Odlo"ilno vlogo pri tem je nedvomno odigral poreško-puljski in
kasneje tržaško-koprski škof dr. Juraj Dobrila, ki je leta 1871 ustanovil osrednje
glasilo istrskih Hrvatov Naša sloga in je po vzoru Josipa Juraja Strossmayerja
zagovarjal jugoslovansko idejo (Rahten, 2005, 107). J. Dobrila je že v za"etku
spoznal, da so v istrski deželni zbor izvoljeni ljudje, katerih prva skrb je interes
veleposestnikov in ne preprostega prebivalstva.
Ideja Hrvaške in hrvaškega naroda, ki je vklju"evala tudi Slovence, je prišla v
konflikt z italijanskim iredentizmom, saj se je v tako protislovnih razmerah pojavilo
vprašanje ideologije, ki bi hrvaško narodno eksistenco neposredno utemeljilo. Zato je
Eugen Kvaternik skupaj z Antejem Star"evi#em ustanovil Stranko prava, ki se je
izlo"ila iz ilirizma. Pravaška ideologija prav tako ni utemeljila hrvaške narodnosti v
etni"nem pomenu, ampak na na"elu zgodovinskega, državnega prava (po zgledu
politi"ne doktrine Madžarov), ki na ozemlju ene države priznava samo en politi"ni
narod (Pleterski, 1985, 25).
6
Francosko-pruska vojna leta 1866 je v slovenski prostor vnesla novo bojazen, saj
je grozila nevarnost razpada Avstrije (finis Austriae) in z njo vklju"itev slovenskega
prostora v združeno Nem"ijo. Zato so slovenski voditelji skušali reševati slovenski
narodni položaj pred tem tako, da so ponovno okrepili politi"no zvezo s Hrvati.
Njihovo sodelovanje se je zdaj odrazilo na višji ravni, ne samo s "asopisnimi "lanki,
ampak tudi na sre"anju »prizadetih« narodov, in sicer 7. in 8. novembra 1870 v
Sisku. V programu, ki so ga sestavili, so predvidevali federacijo Hrvaške in Slovenije
v realni uniji z Ogrsko, torej v ogrskem delu dualisti"ne monarhije. Program ni bil
dokon"no sprejet; dogovorjen je bil nov sestanek v Ljubljani (Prunk, 1993, 87–88).
Slovenski liberalci so se v tem "asu vedno bolj navduševali nad programom
Zedinjene Slovenije, njihova politika pa je slonela na narodovem na"elu in je zanje
bila hkrati tudi jugoslovanska politika. 1. decembra 1870 so na jugoslovanskem
kongresu v Ljubljani izrazili željo o povezanosti Jugoslovanov v habsburški
monarhiji v eno telo. Prav poudarjanje kulturne in jezikovne enotnosti je izviralo iz
spoznanja, da naj s temi problemi ne bi zapletali kovanja politi"ne enotnosti v boju
proti nastopajo"emu nemštvu.
V za"etku sedemdesetih let je prišlo do prvega pravega razkola v slovenski
Narodni stranki. Tedaj sta se oblikovali dve politi"ni frakciji; liberalni mladoslovenci
so nastopili proti staroslovenskemu katoliškemu taboru ter na direktnih volitvah v
državni zbor leta 1873 nastopili lo"eno. Zaradi notranjih nasprotij Slovenci v
nacionalnem boju niso znali nastopati složno. Negativne posledice razkola med
Slovenci so se tako odrazile tudi na volitvah. Zaradi volilnih porazov ter nemških
pritiskov so se za"ele pojavljati težnje po slogi na Slovenskem. 14. maja 1879 je bil
za ministrskega predsednika imenovan grof Eduard Taaffe, vladna ve"ina je bila
sestavljena iz treh klubov: poljskega, "eškega in Hohenwartovega; sestavljali so ga
nemški klerikalni in konservativni poslanci, Slovenci, istrski in dalmatinski Hrvati in
Srbi ter del bukovinskih Romunov. E. Taaffejeva vlada je prinesla Slovencem drobne
koncesije in prav zaradi tega se je na slovenskem politi"nem prostoru za"elo
pojavljati vprašanje: »ali popustljivejša, bolj oportunisti"na politika do avstrijske
vlade ali bolj odlo"na, radikalnejša politika«, ki je v letih 1883–1885 lo"ila liberalni
tabor v dve skupini, in sicer na t. i. elastikarje in na radikalno stranko, ki so se pri"eli
vedno bolj obra"ati k Hrvatom (Melik, 2002, 447–527).
7
Devetdeseta leta 19. stoletja predstavljajo pomemben mejnik v slovenski
zgodovini. Na Kranjskem je razpadla slogaška politika in medtem ko je šla pot
liberalne stranke navzdol, se je na drugi strani mo"no krepila katoliška stranka. Med
Slovenci se je krepil ob"utek ogroženosti, kar je vplivalo na razmah jugoslovanske
ideje v vseh slovenskih strankah; prav takrat se je za"ela politi"na pot Janeza
Evengelista Kreka. V tem "asu se je za"ela v katoliški stranki krepiti jugoslovanska
ideja, ki jo je mo"no propagiral prav J. E. Krek in sicer kot »politi"no zvezo
Slovencev s Hrvati na temelju katoliške vere in demokracije«. Poleti 1898 je J. E.
Krek za"el predstavljati novo politi"no rešitev za Slovence, in sicer politi"no
povezovanje s Hrvati na podlagi hrvaškega državnega prava. J. E. Krek se je 12.
oktobra, skupaj s še dvema tovarišema iz Katoliške narodne stranke, Andrejem
Kalanom in dr. Jankom Brejcem, udeležil shoda hrvaške stranke prava
(domovinašev) na Trsatu. Na shodu so slovenski zastopniki izjavili, da Slovenci
sprejemajo ideje Stranke prava za svoje. Katoliška stranka se je za"ela mo"no
povezovati s Hrvati in je želela trialisti"no preureditev habsburške monarhije; na
jugu naj bi tako nastala hrvaško-slovenska, v"asih pa kar jugoslovanska državna
enota (Melik, 2002, 632).
Na Hrvaškem je leta 1883 nastopil ban Karoly (Dragutin) Khuen-Héderváry, ki si
je zagotovil ve"ino s politi"nim pritiskom ter izrabljanjem sporov med Hrvati in Srbi.
Prihajalo je do uvedbe madžarskega jezika v šole in upravo.
V slovenskem prostoru je v letih pred prvo svetovno vojno na vseh podro"jih
življenja vodilno vlogo odigrala katoliška stran, saj je imela katoliška duhovš"ina
pomembno vlogo tako v politi"nem kot tudi v gospodarskem življenju. Slovenski
katoliški duhovniki so nedvomno odigrali veliko vlogo predvsem pri tem, da so se
uprli rabi nemškega in italijanskega jezika ter ohranjali slovenskega, na drugi strani
pa iskali stik s slovanskim jugom.
Gibanje hrvaške in srbske mladine na Hrvaškem proti režimu bana K. Khuen-
Héderváryja je za"elo poudarjati enotnost Hrvatov in Srbov. Ustanovljena je bila
Socialnodemokrati"na stranka, ki si je želela politi"ne in finan"ne neodvisnosti
Hrvaške in je leta 1902 želela kulturno enotnost vseh južnih Slovanov. Na politi"nem
prizoriš"u sta se v tem "asu pojavila Ante Trumbi# in Franjo Supilo, ki sta
zagovarjala politiko »novega kurza« ter sodelovanje z Italijani. Prav tedaj je nastala
8
tudi Hrvaška ljudska kme"ka stranka (HPSS) Stjepana Radi#a. Na volitvah leta 1906
je zmagala Hrvaško-srbska koalicija. Slovenska ljudska stranka je zagovarjala
trializem, tj. združitev jugoslovanskih pokrajin Avstro-Ogrske v tretjo politi"no
enoto v okviru monarhije na podlagi enotnosti Slovencev in Hrvatov ter hrvaškega
državnega prava. V liberalni stranki, ki se je delila na »starino« in »mladino«, so
razpravljali o jugoslovanskem vprašanju, vendar niso bili protiavstrijsko razpoloženi,
medtem ko so si slovenski socialni demokrati želeli predvsem kulturno zbliževanje z
Jugoslovani v velikem avstrijskem gospodarskem prostoru (Zwitter, 1962, 202–204).
V nalogi sem se omejila izklju"no na politi"ne odnose med Slovenci in Hrvati v
Istri. Ker želim podati pravo sliko politi"ne orientacije slovenskih in hrvaških
politikov v Istri, sem morala pretresti in vzeti v obravnavo tudi politi"ne razmere v
»centralni« Sloveniji in v banski Hrvaški, saj mi je le tako uspelo razumeti politi"no
orientacijo istrskih politikov. V nalogi sem zaobšla gospodarske in kulturne stike,
izjemoma sem kulturne stike omenjala tedaj, kadar so posledi"no vplivali na
politi"ne.
Raziskovanju slovensko-hrvaških politi"nih odnosov v Istri slovensko
zgodovinopisje ni posve"alo veliko "asa in pozornosti. Dejstvo je, da je slovensko
zgodovinopisje obravnavalo Istro v širšem okviru in se njeni problematiki in
njenemu specifi"nemu položaju ni posve"alo v celoti. Tej problematiki so se še
najbolj približali znanstveniki, ki so obravnavali odnose med narodi v habsburški
monarhiji, pa tudi oblikovanje slovenskega naroda in so v svoje raziskave umestili
tudi Istro. Ve"jo pozornost je Istri namenil Janez Kramar v knjigi Narodna prebuja
istrskih Slovencev, ki je izšlo leta 1991. Obdobje narodne prebuje istrskih Slovencev
je avtor "asovno zamejil; pri"el je z letom 1813, kon"al pa s prvo svetovno vojno.
Darko Darovec (1992) je v knjigi Pregled zgodovine Istre prikazal istrsko
zgodovino od antike do konca druge svetovne vojne ter na kratko predstavil tudi
povojni "as. Tu je najve" pozornosti posvetil prav politi"ni zgodovini, dotaknil pa se
je tudi gospodarske in kulturne zgodovine, kjer pogojujeta razumevanje politi"ne
zgodovine. V njegovi knjigi predvsem želim izpostaviti poglavje »Obdobje utrditve
meš!anstva in nacionalnih trenj«, ki je za mojo nalogo pomembno. Avtor tukaj
najprej spregovori o gospodarski usmeritvi Istre v 19. stoletju kjer pri tem izpostavi
ekonomsko središ"e (Trst) in vojaško središ"e (Pulj). Že takoj v nadaljevanju pa se
9
posveti politi"ni zgodovini tako v Trstu kot v Istri, in sicer politi"nim težnjam pred
letom 1848 in po tem letu; »do revolucionarnega leta 1848 v Trstu proti Slovanom ni
bilo opaziti odklonilnega razpoloženja. V Istri je bilo malo druga"e. Revolucija leta
1848 je ukinila fevdalizem, državljani so dobili priložnost, da so na volitvah za
dunajski državni zbor izrazili svoje politi"ne težnje (Darovec, 1992, 63). V
nadaljevanju so opisane razvojne faze iredentizma tako v Trstu kot v Istri. Opisani pa
so tudi za"etki slovanskega narodnega gibanja ter uveljavljanje Slovanov v Istri. Leta
1907 je bila za dunajski državni zbor sprejeta volilna reforma, ki je pokazala na
politi"no in ve"insko premo" Slovanov v Istri. Pri izoblikovanju slovensko-hrvaške
etni"ne meje v Istri je vzel pod drobnogled jezikovna štetja od leta 1880 do leta
1910. Poglavje je Darovec zaklju"il s prvo svetovno vojno, ki je v Istri prekinila
mednacionalne spore in 5. novembra. 1918 so italijanski vojaki vkorakali v Pulj. Istra
je tako prišla v roke Italijanske kraljevine.
V zadnjem "asu so se problematiki slovensko-hrvaških politi"nih odnosov v
habsburški monarhiji posve"ali naslednji avtorji: Milan Pahor (2004) se je omejil na
Trst, medtem ko sta Andrej Rahten (2005) in Nataša Podgoršek (2005) zadevo
postavila v širši kontekst, "eprav Istra v njunem primeru ni v ospredju njunega
zanimanja.2 V knjigi Zavezništva in delitve: razvoj slovensko-hrvaških politi!nih
odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918 je avtor Andrej Rahten posebno
pozornost namenil slovensko-hrvaškim odnosom v habsburški monarhiji. A. Rahten
je v središ"e svoje knjige postavil problematiko sodelovanja med slovenskimi
katoliškimi narodnjaki in hrvaškimi pravaši in jo obravnava v kontekstu visoke
politike na Dunaju in diplomatskih aktivnosti habsburške monarhije na Balkanu. V
knjigi je na kratko predstavil tudi "as narodnega preporoda, ilirskega gibanja in
mar"ne revolucije ter podal razvojne faze pravaškega gibanja in tudi slovensko
navdušenje za tezo o »planinskem« ali »alpskem hrvaštvu«.
Peter Rustja (1999) je opisal politi"no življenje znanega tržaškega Slovenca,
Ivana Nabergoja. Ta je bil poslanec v tržaškem mestnem svetu (1866–1900), prvi
slovenski zastopnik Trsta v avstrijskem državnem zboru (1873–1897) in prvi
predsednik Politi"nega društva Edinost (1875–1892). Knjiga obravnava nastope
2 Prav tako o slovensko-hrvaških odnosih piše Marko Zajc v knjigi Kje se slovensko neha in hrvaško za!ne: slovensko-hrvaška meja v 19. in v za!etku 20. stoletja. Vendar ima Istra v njegovem delu bolj obrobno vlogo, saj se je avtor osredoto"il predvsem na razmerje med bansko Hrvaško in Kranjsko.
10
Ivana Nabergoja v avstrijskem državnem zboru. Tematska vprašanja, ki so v tem
"asu v ospredju in jih je P. Rustja vzel pod drobnogled oziroma jim namenil najve"
pozornosti, so: jezikovno vprašanje in jezikovna neenakopravnost tako v šolstvu kot
na sodiš"ih, volitve v mestni in deželni zbor ter skrb za gospodarstvo in za davke.
Delo v najve"ji meri temelji na "asopisnih virih.
Poleg zgoraj omenjenega dela, ki v najve"ji meri temelji na – tržaški Edinosti,
velja izpostaviti tudi delo Boža Milanovi#a (1973), ki temelji na "asopisu Naša
sloga; ta "asopis po avtorjevem mnenju predstavlja neiz"rpen in najboljši vir za
prikaz narodnega (hrvaškega) življenja v Istri v takratnem obdobju. B. Milanovi# je v
knjigi opisal življenje Hrvatov in Slovencev v Istri v 19. stoletju in njihov boj za
narodni obstoj pod avstrijsko in italijansko oblastjo. Delo je razdeljeno na tematska
(pregled narodnega boja, istrski deželni zbor, ob"ine, pomen cerkve, šolstvo,
gospodarstvo, društva, sodstvo, iredentizem, "asopisi) in ne na kronološka poglavja.
Rustjevo in Milanovi#evo delo sem izpostavila predvsem zaradi tega, ker
temeljita na klju"nih "asopisih (tistih) dveh narodnih skupnosti v Istri, katerih
medsebojne odnose želim raziskati. Edinost in Naša sloga sta za raziskovanje
nacionalne problematike v Istri izrednega pomena, saj raziskovalcu omogo"ita
podrobnejšo sliko tedanjega "asa in razmer. !asopis Edinost je za"el izhajati leta
1876 in je bil najprej tednik, nato je nekaj "asa izhajal trikrat tedensko, in sicer v
torek, "etrtek in v soboto, leta 1898 pa je postal dnevnik; njegov namen je bil
dvigovati ponos in pogum v "asu, ko se je odvijal boj za obstanek, in braniti narodne
in druge pravice. S "asopisom Naša sloga, ki je izhajal med letoma 1870 in 1915, so
istrski Hrvatje dobili svoje glasilo. !asopis najprej ni deloval v politi"nem duhu,
temve" je želel širšim plastem Hrvatov vcepiti zavest o njihovih narodnih in
"loveških pravicah, kasneje pa je nastopal v vedno bolj politi"nem in nacionalnem
duhu. Poudarjal je pravice, ki naj bi istrskim Hrvatom in Slovencem pripadale glede
na njihovo števil"no mo". !asopis je v prvi vrsti vodil narodnostni boj združenih
Slovanov v Istri (Zwitter, 1953, 70 –100).
Hrvaško zgodovinopisje, ki je v prvi vrsti obravnavalo predvsem hrvaško-srbske
odnose, se je posve"alo tudi raziskovanju slovensko-hrvaških politi"nih odnosov v
Istri. Pri tem velja izpostaviti Jaroslava Šidaka (1988), ki je podrobno analiziral
razvoj zgodovine hrvaškega naroda od leta 1790 do za"etka mar"ne revolucije s
11
težiš"em na zgodovinskem razvoju politi"nih in kulturnih dogodkov v banski
Hrvaški in njen vpliv na razvoj politike v Dalmaciji in Istri.
Prav tako je v knjigi Povijest hrvatskog naroda 1860–1914 (1968) prikazan
razvoj ne samo hrvaškega naroda, temve" tudi vseh drugih narodov v habsburški
monarhiji. V tej knjigi lahko zasledujemo tudi kulturni razvoj, saj brez njega ne more
nastati nacionalna zgodovina. Delo sem posebej izpostavila, ker se v vsakem
poglavju avtorji dotaknejo tudi problematike istrskega polotoka v "asovnem obdobju,
ki ga obravnavajo.
Mirjana Gross (2000) je v številnih delih obravnavala razvoj pravaške ideje,
nenazadnje v knjigi Izvorno pravaštvo. V njej je analizirala razvojne faze pravaške
ideologije, ki temeljijo na Star"evi#evi in Kvaternikovi ideologiji ter razvoj Stranke
prava. Poudarek je dala tudi širjenju pravaštva iz banske Hrvaške v Istro; po njenem
mnenju je pravaška ideologija v veliki meri pripomogla h krepitvi narodnega
preporoda v Istri. Pravaška ideologija je poudarila potrebo po združitvi Istre s
Hrvaško ter zaostrila boj proti italijanski premo"i.
Podrobneje sem analizirala delo Petra Koruni#a (1986) Jugoslovanska ideologija
u hrvatskoj i slovenskoj politici. Avtor je postavil tezo, da so Slovenci in Hrvati v
revolucionarnem letu 1848–1849 nastopili složno in skupaj izrazili željo po združitvi
v jugoslovansko državno telo z enotnim jezikom. Delo je nadaljevanje njegove
doktorske disertacije iz leta 1982, v katerem je še podrobneje analiziral nastanek in
razvoj »liberalne« ideje. Njegovo delo se pri"ne z revolucionarnim letom 1848,
vendar avtor ugotavlja, da je že ilirsko gibanje združilo nekatere vodilne hrvaške in
slovenske narodnjake na Dunaju, kjer so oblikovali svoje programe in se zavzeli za
združitev v eno upravno telo z enotnim jezikom. Res je, da so Slovenci in Hrvati v
revolucionarnem letu nastopili složno in skupaj izrazili željo po združitvi v
jugoslovansko državno telo, kar bi zagotovilo svoboden razvoj njihovega naroda, saj
sta ju ogrožali tako »Velika Nem"ija« kot Ogrska. Hrvaški narodnjaki so se v
Zahtevanju naroda oprli na naravno pravo in v tem programu zahtevali hrvaško
nacionalno neodvisnost po na"elu naravnega in narodnega prava – »politi"ni in
duševni razvoj osnovan na svobodnem narodnem duhu«. Tak razvoj, ki je govoril o
tem, da se vsi narodi svobodno razvijejo znotraj svojih naravnih meja, je bil tudi
spodbuda za Slovence, da se povežejo s Hrvati. V tem kontekstu je omenjen problem
12
hrvaških narodnjakov, ki so zahtevali združitev hrvaških pokrajin tako na temelju
hrvaškega državnega prava kot na temelju narodnega prava. Poseben problem jim je
predstavljala Istra. Avtor na tem mestu predstavi tekst Bogoslava. Šuleka, ki se je v
delu Naše želje držal na"ela narodnega prava, saj so mu »jeziki in narodnost«
predstavljali politi"ne meje posameznega naroda. Šulek je smatral Istro za slovensko,
kar pa je proti na"elu hrvaškega državnega prava, zato je zahteval združitev hrvaških
pokrajin in zatem združitev s Kranjsko in Istro, torej s pokrajinama, ki sta »neko" že
bili združeni s Hrvaško«. V delu avtor sledi problemu jezika in ugotavlja, da je bilo
politi"no izražanje hrvaških in slovenskih narodnjakov omogo"eno s pomo"jo
književnosti in pisane besede nasploh, predvsem "asopisov. Torej sta jezik in kultura
ponovno postali sredstvi politi"nega izražanja.
Kljub temu da je italijansko zgodovinopisje obravnavalo v prvi vrsti predvsem
slovensko–hrvaško sodelovanje v boju proti iredentizmu, na tem mestu ne gre
spregledati temeljnega dela L’Istria nei suoi due milleni di storia, Bernarda
Benussija (1923, 1924). Poudariti velja, da je v delu na objektiven na"in prikazana
zgodovina Istre. Novejše italijansko zgodovinopisje že upošteva jezikovne, kulturne
in družbene razlike med slovenskim in hrvaškim prebivalstvom na eni strani ter
prevladujo"im italijanskim prebivalstvom na drugi strani. Tako tudi ne gre
spregledati avtorja Paola Zillerja (1994), ki je v delu Giuliani, Istriani e Trentini
dall'impero asburgo al regno d'Italia: società, istituzioni e rapporti etnici obravnaval
politi"no zastopstvo v Istri v ustavni dobi. V delu je veliko pozornost posvetil
medetni"nim odnosom med Slovenci, Hrvati in Italijani. Omeniti velja tudi Angela
Ara (2001) z delom Trst, obmejna identiteta, kjer pa je Istra omenjena bolj obrobno,
saj se je avtor posvetil predvsem mestu Trst.
Poleg strokovnih del sem v svoje raziskave vklju"ila tudi "asopisje tedanjega
"asa, saj je v veliki meri pokazatelj tedanje klime med prebivalstvom. Pri tem sem se
oprla predvsem na tržaško Edinost, Našo slogo, Slovanski svet in Slovenski narod.
Prav tako sem pod drobnogled vzela primarne vire, ki so pripomogli k
objektivnejšemu raziskovanju slovensko-hrvaških politi"nih odnosov v Istri.
13
2 POLITI"NA SLIKA ISTRE PRED ŠIRITVIJO PRAVAŠKE
IDEOLOGIJE
V kolikor želimo spoznati politi"ni položaj Istre v »prelomnem« letu 1883, ko so
bili v istrski deželni zbor izvoljeni predstavniki »mlade generacije«, je potrebno
obravnavati tudi pretekli "as, ki nam v tem pogledu pomaga razumeti kasnejšo
politi"no orientacijo vodilnih istrskih mož.
O narodnem gibanju v Istri za "asa mar"ne revolucije ne moremo govoriti. Razlog
za zaostajanje Slovencev in Hrvatov v narodnem gibanju je potrebno iskati v slabih
ekonomsko-socialnih razmerah, saj so imeli v Istri vodilno vlogo in mo" Italijani.
Ena od posledic tega je bila slaba izobrazbena struktura Slovencev in Hrvatov; tako
je Novice, ki jih je izdajal Janez Bleiweis in so takrat na Kranjskem predstavljale
organiziran center slovenskega narodnega gibanja, bralo le malo ljudi. Med njimi so
prevladovali duhovniki. Ve"ji vpliv kot J. Bleiweisovo narodno gibanje je v Istri
imel ilirizem (Rahten, 2005, 105–106).
Ilirizem si je postavil za cilj jezikovno združitev na štokavski podlagi, kasneje pa
tudi politi"no združitev južnih Slovanov ter sprejetje skupnega ilirskega imena kot
geneti"nega imena. Zanemarljivo ni niti dejstvo, da je ilirizem imel velik pomen pri
oblikovanju kulturno-politi"nega združevanja Hrvatov na eni strani, medtem ko je na
drugi strani pripomogel k nastanku ideje o srbsko-hrvaški vzajemnosti. Ilirsko
gibanje, oziroma kasneje ideja o jugoslovanski hrvaško-srbski narodni enotnosti, je
imelo za Hrvate isto"asno naravo nadnacionalne in hrvaške nacionalne integracijske
ideologije. V tako protislovnih idejnih razmerah se je pojavila želja po oblikovanju
hrvaškega narodnega obstoja neposredno, tj. kot hrvaštvo samo po sebi in po imenu.
Želja se je deloma izpolnila v novi ideologiji, v ideologiji pravaštva Anteja
Star"evi#a in Eugena Kvaternika, ki se je izlo"ila iz ilirizma (Pleterski, 1985, 24–25).
Ilirizem pa je imel velik pomen tudi za Istro, saj je v njem prevladovala težnja po
združitvi slovenskega in hrvaškega naroda v veliko »ilirsko« skupino, ki se bo mogla
upreti nemškemu in italijanskemu pritisku. Medtem ko je ilirizem naletel na
odobravanje pri duhovš"ini, u"iteljih in precejšnjem delu drobnega meš"anstva v
vzhodnem delu Istre, je J. Bleiweisov narodni preporod naletel na plodna tla pri
14
duhovš"ini in u"iteljih v slovenskem delu Istre. Prebivalstvo Istre, ki so ga po ve"ini
sestavljali kmetje, za ilirsko gibanje ni bilo zainteresirano, saj le-to v svojem
programu ni vsebovalo predlogov za rešitev njihovih vsakdanjih, eksisten"nih,
problemov. Prav tako pa je bilo v svoji preprostosti preve" zaostalo, da bi sprejelo
kulturno južnoslovansko ideologijo in politi"ni »kroatizem«. Zaradi tega ilirsko
gibanje ni postavilo jasnega programa o združitvi Istre s Hrvaško niti pred letom
1848 niti v letu 1848. Pri tem velja spomniti, da je Matija Majer v svoj program
Zedinjene Slovenije vklju"il tudi Istro in Trst, hrvaški sabor pa je v juniju 1848
zahteval od cesarja, naj se poleg slovenskih pokrajin tudi Istra poveže s Hrvaško,
Slavonijo in Dalmacijo (Beuc, 1975, 1–36; Rahten, 2005, 105–106).
Dalmacija in Vojna krajina prav tako kot Istra nista pripadali banski Hrvaški,
vendar sta revolucionarnega leta v teritorialnem pogledu pomenili zanjo ve" kot
Istra. Že od za"etka revolucije sta Dalmacija in Vojna krajina predstavljali najve"ji
problem hrvaškim politikom, ki so želeli zagotoviti teritorialno povezanost celotne
Hrvaške. Po njihovem mnenju bi Dalmacija z združitvijo z bansko Hrvaško samo
pridobila in ne izgubila, posebno v politi"nem pogledu. Zato je ve" županijskih in
mestnih predstavnikov oblasti iz severnega dela Hrvaške pozvalo prebivalstvo
Dalmacije, naj se v letu 1848 združijo z bansko Hrvaško. V pozivu, ki so ga naslovili
nanje, so utemeljevali povezanost Dalmacije z bansko Hrvaško na zgodovinskem
temelju, tj. da je Dalmacija bila del srednjeveške hrvaške države južno od Gvozda, in
po naravnem – nacionalnem pravu, saj v Dalmaciji živi velika ve"ina hrvaškega
prebivalstva. Ban J. Jela"i# je v pozivu »narodu dalmatinskemu« pozval dalmatinske
predstavnike, naj pošljejo v Zagreb svoje poslance, da bi se dogovorili o na"inu
združitve Dalmacije s severnim delom Hrvaške. Dejstvo je, da politi"ni predstavniki
severnega dela Hrvaške niso poznali politi"nih razmer v Dalmaciji, zato ni
presenetljivo, da so bili odgovori dalmatinskih ob"in v veliki ve"ini negativni
(Markus, 2000, 65).
Prav vprašanje ozemeljske celovitosti in združitve hrvaškega ozemlja je bila
najpomembnejša naloga tedanje hrvaške politike in sabora. Vprašanje glede
Dalmacije je poleg Vojne krajine dobilo najpomembnejšo vlogo v tedanjem
politi"nem življenju. Poslanci so 11. junija 1848 naslovili na kralja spomenico, v
kateri so zahtevali in utemeljevali priklju"itev Dalmacije k banski Hrvaški na temelju
15
zgodovinskega prava in etni"ne povezanosti. Banu bi bilo potrebno predati vrhovno
vojno poveljstvo v Dalmaciji in Slavoniji, ker je od tega odvisno »pozitivna rešitev
vprašanja glede enotnosti avstrijskih dežel«. Sabor je 10. junija 1848 naslovil
poseben poziv dalmatinskemu prebivalstvu, v katerem je izrazil obžalovanje, ker
dalmatinski predstavniki niso prišli v Zagreb. Ponovno jih je pozval, naj pridejo, ker
od sloge slavenskih narodov ni odvisna samo njihova prihodnost, temve" tudi
obstanek Avstrije (Markus, 2000, 125).
S tem kratkim prikazom politi"nega dogajanja v revolucionarnem letu 1848 sem
želela opozoriti na hrvaško dojemanje teritorialne celovitosti. Poudariti velja, da so
politi"ni predstavniki v Zagrebu leta 1848 namenili ve"jo pozornost Dalmaciji in
Vojni krajini kot Istri in pri tem smemo upravi"eno domnevati, da na Istro niso
gledali kot na del hrvaškega teritorialnega prostora.
Slab ekonomski in socialni položaj velikega dela Slovencev in Hrvatov v Istri v
obdobju med letoma 1848 in 1861 je predstavljal veliko oviro za širjenje narodnega
preporoda med slovenskim in hrvaškim »kme"kim« prebivalstvom. Maloštevilna
duhovš"ina in redki u"itelji so bili ozek krog inteligence, kjer se je lahko oblikovala
in razvijala miselnost o narodnem preporodu tudi v Istri. V tistem "asu je bil Trst
kulturno in politi"no središ"e Slovencev in Hrvatov iz Avstrijskega primorja, tam je
za"elo delovati Slavjansko društvo, izdajali pa so tudi dvojezi"ni glasili Slavjanski
rodoljub in Jadranski Slavljan, s "lanki v slovenš"ini in hrvaš"ini, kjer so branili
svoje nacionalne zahteve (Beuc, 1975, 1–36; Rahten, 2005, 105–106).
Za "asa Bachovega absolutizma je Eugen Kvaternik v Parizu izdal delo La
Croatie et la confederation italienne, v katerem se je zavzel za samostojnost hrvaške
države in za teritorialno integriteto hrvaškega ozemlja, kamor je prišteval tudi Istro.
Ustavno obdobje je pomenilo za bansko Hrvaško novo upanje, saj je dobila
posebno upravo s hrvaškim uradnim jezikom in s posebnim predstavnikom v
dunajskem državnem zboru. Prav tako pa je tudi madžarska opozicija znotraj Ogrske
Hrvaški priznala pravico do avtonomije. Leta 1861 je bil sabor v Zagrebu razdeljen
na ve"ino Narodne stranke s J. J. Strossmayerjem na "elu in na unionisti"no
manjšino. Unionisti niso videli nobenega problema, bili so za sporazum z Ogrsko
brez vsakršnih pogojev. Narodna stranka, ki je leta 1861 bila kot dedi" tradicije iz
leta 1848 najmo"nejša na banski konferenci v Zagrebu, je v saboru enoglasno izrazila
16
pripravljenost Hrvaške, da stopi v tesnejšo državnopravno zvezo z Ogrsko, "e Ogrska
predhodno prizna troedini kraljevini neodvisnost in teritorialno integriteto, vštevši
Reko (seveda pa brez Istre). Kar pa se ti"e odnosa do Avstrije, je del stranke s J. J.
Strossmayerjem in Ivanom Mažurani#em na "elu priznaval skupne težnje troedine
kraljevine in Avstrije ter tako podpiral politiko iz leta 1848 (avstroslavizem in
federalizem). Vendar pa Narodna stranka v osnovi ni opredelila svojega stališ"a do
Istre kot sestavnega dela hrvaškega nacionalnega podro"ja. Ve"ina narodnjakov se je
leta 1861 v saboru strinjala z obstoje"o ozemeljsko formulacijo glede Istre in
Kvarnerskih otokov, ki se je glasila: »I virtualna teritorialna prava ovih kraljevina«.
Narodnjaki v saboru niso mislili na Istro kot na Dalmacijo in na Vojno krajino, saj so
ju brezpogojno zahtevali k banski Hrvaški; prav tako narodnjaki niso bili povezani z
Istro, slabo so poznali narodne razmere v Istri in samo istrsko zgodovino. Zaradi tega
so se tudi spreminjale meje Hrvaške na istrskem podro"ju. Veljalo je prepri"anje, da
je bila v nemški zvezi celotna Istra, ne pa samo tisti del, ki je bil do leta 1809 pod
Habsburžani. Od saborske manjšine, ki ni bila narodnjaška, je samo A. Star"evi#eva
poslanska skupina jasno opredelila svoj odnos do Istre, in sicer tako, da je saboru
predlagala, da v integralni del hrvaškega državnega ozemlja spada poleg ostalih
ozemelj tudi podro"je tedanje Mejne grofije Istre (Pleterski, 1985, 40;
Beuc, 1975, 36).
Konec šestdesetih in na za"etku sedemdesetih let 19. stoletja je bilo za istrsko
prebivalstvo in za prebivalstvo Kvarnerskih otokov v marsi"em prelomno. V tem
obdobju so se prvi" pojavili zametki organiziranega politi"nega gibanja Hrvatov z
delovanjem poreško-puljskega škofa J. Dobrile in nekaterih zastopnikov v istrskem
deželnem zboru (tržaško-koprski škof Jernej Legat, krški škof Ivan Vitezi#)
(Str"i#, 1977, 348). To obdobje je med drugim pomembno tudi zato, ker se je med
prebivalstvom v Istri pri"ela utrjevati narodna zavest. V tem "asu, leta 1870, je lu"
sveta ugledal "asopis Naša sloga, razširilo se je taborsko gibanje in ustanovljeno je
bilo veliko "italnic, ki so med drugim pripomogle k narodnemu zavedanju
(Šeti#, 2005, 63).
Hrvaška duhovš"ina, ki se je šolala v semeniš"u v Gorici, je bila narodno
zavedna, zato je odlo"no nastopila v vlogi zaš"itnika »istrskega slovanskega«
prebivalstva in se pri"ela postopoma zoperstavljati italijanski prevladi v Istri. Leta
17
1854 je J. Dobrila objavil molitvenik »Ot!e budi volja Tvoja« v hrvaškem jeziku, ki
je imel namen dvigniti narodno zavest istrskega prebivalstva J. Dobrila je leta 1858
postal poreško-puljski škof, lažje je deloval in vplival na duhovnike, da se bolj
posvetijo skrbi za narodno-politi"no delo. V istem duhu kot J. Dobrila sta delovala
tudi tržaško-koprski škof J. Legat in krški škof I. Vitezi# (Šeti#, 2005, 63).
Prva generacija narodnih buditeljev v Istri je bila pod mo"nim vplivom J. J.
Strossmayerjeve jugoslovanske ideologije. Škof J. Dobrila je bil J. J. Strossmayerjev
osebni prijatelj. J. J. Strossmayer je zagovarjal enakopravnost vseh narodov v
monarhiji. Narodna stranka, ki je združevala predvsem liberalno usmerjeno
meš"ansko elito, je zagovarjala jugoslovansko ideologijo. Poudariti velja, da niso
nasprotovali narodnemu obstoju Hrvatov, Slovencev, Srbov in Bolgarov, prizadevali
pa so si za postopno zbližanje južnoslovanskih knjižnih jezikov na temelju
štokavskega knjižnega jezika. Nagibanje k J. J. Strossmayerjevi jugoslovanski
politiki in odklanjanje pankroatizma pravašev v banski Hrvaški je mogo"e iskati v
dejstvu, da je Hrvate v Istri silil v koalicijo s Slovenci predvsem ob"utek ogroženosti
pred vse mo"nejšim italijanskim iredentizmom. Prav tako so se zavedali, da Istra
histori"no ni pripadala troedini kraljevini in je bilo zato potrebno njeno pripadnost
Hrvaški utemeljevati z na"elom narodnega prava (Rahten, 2005, 60, 107).
Škof J. Dobrila se je skupaj z drugimi poslanci v istrskem deželnem zboru boril za
jezikovno enakopravnost. V deželnem zboru je leta 1863 podprl predlog poslanca
Mate Jurinca, da bi se zapisniki deželnega zbora objavljali in pisali ne samo v
italijanskem, pa" pa tudi v slovanskem jeziku, a v svoji borbi ni uspel. Prav tako ni
uspel, da bi se v šole uvedla jezikovna enakopravnost. Duhovš"ina se je z
maloštevilnimi prosvetnimi u"itelji zavedala, da šole zagotavljajo kulturni in
gospodarski napredek, zato so si prizadevali, da bi postavili temelje šolam v Istri. V
letih od 1867 do 1870 škof J. Dobrila ni sodeloval v istrskem deželnem zboru. Kljub
temu da so Hrvati obdržali enako število poslancev, se je njegova odsotnost mo"no
poznala. Avstrijska vlada je leta 1869 vzela šolstvo iz rok duhovš"ine in ga
podržavila (Šidak, 1986, 63). Tako je deželni šolski svet 1. avgusta 1869 od
cerkvenih oblasti prevzel šolske zadeve. Skoraj vse šole so prišle pod vpliv
italijanske stranke. Nepou"enim staršem slovanskih otrok so Italijani govorili, da
18
njihovi otroci materin jezik že poznajo, u"ijo pa naj se italijanskega, ker ga bodo
vsak dan uporabljali v poslovanju z Italijani (Kramar, 1991, 258).
Boj za slovenske in hrvaške šole se je iz deželnega zbora prenesel na ob"ine.
Slovenske in hrvaške osnovne šole so se vzporedno z razvojem narodnostnih bojev
širile tudi v Istri; ker pa vemo, kakšen je bil sestav avtonomnih deželnih zborov in
ob"inskih svetov, nas ne presene"a dejstvo, da vse do propada Avstro-Ogrske v
mnogih krajih, kjer so živeli v znatnem številu Slovenci in Hrvati, ni bilo slovenskih
in hrvaških javnih osnovnih šol (Zwitter, 1962, 108).
V letih 1869 in 1870 sta bila v Istri objavljena dva letna koledarja Istran, ki ju je
uredil Fran Ravnik, Slovenec, ki je izvrstno poznal hrvaški jezik, saj je bil nekaj "asa
u"itelj v Kastvu in je pustil nepozabni pe"at na u"encih in na mladih. Za prvi koledar
Istran so svoje "lanke prispevali Dubrov"an Medo Puci#, Juraj Dobrila, Petar
Studenac in Fran Ravnik ter drugi nekdanji ilirci, sedaj J. J. Strossmayerjevi
»Jugoslaveni«. V drugem letnem izidu koledarja Istrana pa so s svojimi prispevki že
sodelovali mladi Kastavci, kot npr. Matko Laginja, Vjekoslav Spin"i#, Vinko
Zamlji# in Ivan Lu"i#. M. Laginja je objavil pesem Istranom, ki govori o samotnem
starcu, ki v težkih razmerah "aka na pomo". Pesem je prispodoba za Istro, saj starec
simbolizira Istro, ki se nahaja v težkem položaju in "aka na generacijo »pogumnih«
ljudi (»deveto koljeno Istre zemlje "estitih sinova«), ki jo bo rešila iz težkega
položaja. M. Laginja zaklju"i pesem z optimisti"no napovedjo, saj Istri zasije sonce
(Str"i#, 1977, 349–353).
Na"in razmišljanja in pisanja M. Laginje pa ni ustrezal škofu J. Dobrili, saj je
menil, da je M. Laginjeva pesem napisana v duhu in stilu pravaške miselnosti. J.
Dobrila je M. Laginji že neko" pred objavo te pesmi prepovedal objavo teksta o
Zrinjskih in Frankopanih, kjer je M. Laginja dokon"no izrazil svojo pravaško
usmerjenost. J. Dobrila je zagovarjal postopne korake v boju proti italijanski premo"i
v Istri, mladi pa so po njegovem mnenju bili preve" neu"akani in so se nevede
izpostavljali. Resni"no se je bal, da bi s svojimi idejami porušili tisto, za kar si je sam
prizadeval že vrsto let, med drugim za enakopravnost jezikov v istrskem deželnem
zboru. V tako »težkih in kriti"nih« trenutkih se je J. Dobrila odlo"il, da prepove
naslednjo izdajo Istrana, saj je že spoznal, da ima dovolj drugih tem za izdajo nove
publikacije ve"jih razsežnosti (Str"i#, 1977, 353).
19
Leta 1870 je lu" sveta ugledal nov hrvaški list Naša sloga, ki je za"el izhajati v
Trstu dvakrat mese"no in je pomenil predvsem nadaljevanje izhajanja koledarja
Istran. !asopis je bil v prvi vrsti narodnobuditeljski list istrskih Slovencev in
Hrvatov, ki se je zavzemal za sodelovanje južnih Slovanov ter za enakopravnost
Slovencev in Hrvatov z Italijani v Istri. Pri izdajanju novega "asopisa je pomembno
vlogo odigrala hrvaška duhovš"ina, na "elu z Matom Bastijanom in s škofom J.
Dobrilom, ki je s pomo"jo nadškofa J. J. Strossmayerja novi "asopis materialno
podpiral. Naša sloga je prodrla v vsako hrvaško vas in je povezala Hrvate v razli"nih
delih Istre (Šidak, 1986, 113).
!asopis Naša sloga se je razlikoval od preporodnih "asopisov v banski Hrvaški in
v Dalmaciji, ki so se na za"etku narodnega preporoda naslonili na inteligenco kot na
rodoljubno jedro, medtem ko se je "asopis Naša sloga že v samem za"etku raje
obrnil h kmetu z namenom, da ga pou"i o njegovih narodnih in ljudskih pravicah. V
preprostem "loveku je želel prebuditi nacionalni "ut in zavest pripadnika suverenega
hrvaškega naroda. Naša sloga je pripravljala istrske kmete na sodelovanje v
politi"nem boju, od "esar si je obetala boljši gospodarski in narodni položaj. Njena
zasluga je, da je istrski kmet dobil jasen politi"ni in nacionalni program v politi"nem
boju proti italijanski premo"i ter da je v njem prebudila zavedanje, da se morajo
boriti za ohranitev Istre kot dela hrvaškega etni"nega podro"ja (Šeti#, 2005, 47).
V prvih letih izhajanja v njem ni zaslediti pravaške usmerjenosti. Ob 200-letnici
zrinjsko-frankopanske zarote, leta 1871, je E. Kvaternik organiziral rakoviški upor
proti avstro-ogrskim oblastem, ki pa se je klavrno kon"al, saj ga je E. Kvaternik
pla"al z življenjem (Rahten, 2005, 64). Mogo"e je prav to vplivalo na to, da v
"asopisu v za"etku ni bilo pravaške orientacije. Seveda pa se že v naslednjih letih
pri"nejo postopoma pojavljati "lanki, pisani v duhu pravaške miselnosti.
Leta 1874 je mlada pravaška inteligenca odlo"no nastopila proti italijanski
gimnaziji v Pazinu. S "lankom Narode slavni! so se obrnili neposredno na Istrane in
jim sporo"ili: »Mi mladi vaši, kateri smo se u"ili na visokih šolah, a nismo do sedaj
zatajili materinega mleka, niti ga nikdar ne zatajimo, mi kateri se ne damo ve" slepiti,
saj so nam knjige o"i odprle.« Ostro so nasprotovali vsemu, kar je ogrožalo »hrvaško
narodnost in moralni razvoj« (Gross, 2000, 352).
20
Zdi se, da je novo politi"no klimo v Istri sprožil rakoviški upor, ki ga je
organiziral E. Kvaternik ob 200-letnici zrinjsko-frankopanske zarote. Prav rakoviški
upor je prebudil do tedaj spe"e pravaše in povzro"il, da so se za"eli politi"no
angažirati.
Prvi, ki je vzel v Istri pobudo v svoje roke, je bil M. Laginja. Že v rani mladosti je
M. Laginja postal pristaš pravaške ideologije, in je s svojim vplivom in z gore"o
željo po »rešitvi« politi"no in socialno zatiranih Hrvatov in Slovencev v Istri vplival
na marsikaterega mladega Istrana. V pismih, ki jih je pisal V. Spin"i#u mu je
opisoval pravaško politiko in njen pomen za Hrvate. V pismu iz leta 1869 mu je
sporo"il, da Stranka prava pridobiva vedno ve" pristašev in da je to edina prava
stranka na Hrvaškem. Tudi v naslednjih pismih mu je pisal o pravem programu
Stranke prava za Hrvate (NSK, Korespondenca Matko Laginja–Vjekoslav Spin"i#,
R 7034). V pismu z dne 5. marca 1870 mu je pisal naslednje: »Bodimo Hrvati v
pravem pomenu besede«. V nadaljevanju mu je pojasnil, "emu se je odlo"il za tako
oster in nepopustljiv pristop. Menil je, da na Hrvaškem obstajajo tri stranke:
Rauchova »ma$aronska«, J. J. Strossmayerjeva Narodno-liberalna in Star"evi#eva
Stranka prava. Po njegovem mnenju je glavni problem, da pripadniki vseh treh strank
o sebi govorijo, da so Hrvati. M. Laginja se je spraševal komu naj verjame, saj sta
tako on kot V. Spin"i# Istrana, pravzaprav Hrvata, zato da na tehtnico vse tri stranke
ter analizira njihovo politi"no orientacijo. Unionisti oziroma »ma$aroni« istrskih
Hrvatov ne poznajo, saj menijo, da je Hrvaška pravzaprav hrvaško-slavonska
županija. Narodno-liberalna stranka zagovarja troedino kraljevino, ki so jo ustanovili
Nemci, in tako Bosno in !rno goro prepuš"a Srbiji, Istro pa Kranjski in Štajerski
»novi Sloveniji«. Tako »nam Istranom« ostaja samo Stranka prava, saj edino ona
brani in skrbi za istrske Hrvate ter ne dovoli, da bi tujci zagospodovali nad njimi /…/
M. Laginja na koncu zaklju"i »vsi so zadovoljni, da smo se tudi mi politi"no
prebudili«. S takim vztrajnim prigovarjanjem je v veliki meri vplival na drugega
politi"nega akterja v Istri, na V. Spin"i#a (Str"i#, 1977, 354).
21
Slika 1: Pismo Matka Laginje Vjekoslavu Spin"i#u, leta 1869.
Vir: Nacionalna i sveu"ilišna knjižnica u Zagrebu, Korespondenca Matko Laginja –
Vjekoslav Spin"i#, R 7034.
22
V. Spin"i# se je v tem "asu bolj nagibal k J. J. Strossmayerjevi ideologiji in je bil
navdušen nad narodnjaki. K temu je v veliki meri pripomoglo slovensko okolje, saj
se je tudi on šolal v Gorici. Še leta 1868 si je V. Spin"i# želel, da bi se Kastav
(Kastavš"ina) združil z bansko Hrvaško, in ne s Slovenci, prav tako pa je upal, da bi
se Jugoslovani (Slovenci, Hrvati, Srbi, Bolgari) združili v eno skupno kraljevino
(Str"i#, 1977, 355).
Leto 1871 pa je vplivalo na marsikaterega »omahljivca«, saj je tudi V. Spin"i# iz
pristaša strossmayerjeve jugoslovanske ideologije, postal pristaš pravaške ideologije.
Dejstvo, ki ga ne gre zanemariti, je, da je veliko vlogo pri tem imel tudi M. Laginja,
ki je V. Spin"i#a prepri"eval o pravilnosti pravaške politike. Prav tako, kot je M.
Laginja prepri"eval V. Spin"i#a, je V. Spin"i# prepri"eval o pravilnosti pravaške
politike svojega rojaka in prijatelja Vinka Zamli#a (Str"i#, 1977, 358–359).
V. Spin"i# se je iz zagovornika strossmayerjeve jugoslovanske ideologije prelevil
v pristaša pravaške ideologije, vendar s specifi"nimi potezami, ki ozna"ujejo pravaše
v Istri in na Kvarnerskih otokih. V tem "asu se je pozabljalo na jugoslovansko idejo,
prav tako ni stopala v ospredje A. Star"evi#eva misel, da so vsi Jugoslovani Hrvatje.
V ospredje je postavljen obstoj vseh južnoslovanskih narodov (Str"i#, 1977, 359).
M. Laginja je nadaljeval svojo narodno-politi"no orientacijo, ko je leta 1874
javno opozoril in se podpisal pod poziv Hrvaškemu narodu po Istri in Otokih, ki je
bil objavljen v "asopisu Naša sloga. Pod poziv so se med drugim podpisali tudi V.
Spin"i#, Eugen Kumi"i#, oba Mandi#a, Andrija Stanger, Ante Duki# in drugi pristaši
pravaške ideologije (Str"i#, 1996–1997, 30).
V Kastvu je leta 1874 za Hrvate iz Istre in Kvarnerskih otokov ustanovljeno
društvo »Bratovš"ina hrvaških mož v Istri«, ki si je postavila za cilj, da bo v "asu
njihovega šolanja podpirala revne dijake in študente s podro"ja Kastava, pravzaprav
s celotne Istre in s Kvarnerskih otokov (Šeti#, 2005, 269). Bratovš"ina hrvaških mož
v Istri v svojem imenu ni imela nevtralnega imena, kot npr. kastavska "italnica,
temve" je bilo že v naslovu hrvaško ime (Str"i#, 1996–1997, 30). Ustanovitelji tega
društva so menili, da tako vlagajo v prihodnost tega podro"ja in se tako borijo za
njegov narodni obstanek (Šeti#, 2005, 269).
Tega leta je mlada pravaška inteligenca odlo"no nastopila proti italijanski
gimnaziji v Pazinu in je v pozivu opozorila na nevzdržne razmere v Istri. Po
23
njihovem mnenju hrvaški narod v Istri ni živel življenja dostojnega narodu, v mestih,
kjer so bile šole, je bilo malo Hrvatov, ve"ino hrvaškega prebivalstva pa je
predstavljalo podeželsko prebivalstvo. Slednjega so poleg narodnega zatiranja tla"ile
navzdol tudi slabe letine in s tem posledi"no slab ekonomski položaj hrvaškega
prebivalstva. »Bratovš"ina« si je v prvi vrsti postavila za cilj, da bo pomagala kmetu
pri šolanju njegovih otrok: »Pomagajte vsi po malem, pa boste dobili ljudi, kateri
bodo svetu dokazali, da niste š"avi, temve" svobodni Hrvati!«. Poziv je imel na
koncu pravaško geslo: »Bog in Hrvati!«. Ne glede na to, da so bili ustanovitelji
»Bratovš"ine« pravaši, so na prvi skupš"ini za predsednika imenovali D. Vitezi#a,
privrženca strossmayerjeve politike, v odbor pa je bil imenovan samo V. Zamli#
(Gross, 2000, 353).
Leta 1876 je Bratovš"ina izdala jasno navodilo glede vodenja »društvenih
poslov«. V njem je bilo dolo"eno, da bodo v vsakem kraju dobili popis "lanov
Bratovš"ine in navodila, kako naj se vodi letno evidenco. Na podro"ju Kastva, Istre,
otokov Cres, Lošinj in Krk so bili vsi vodilni predstavniki hrvaškega politi"nega
življenja tudi "lani Bratovš"ine, ki so jo tudi materialno podpirali. Vendar pa so
Bratovš"ino poleg istrskih predstavnikov podpirali tudi v banski Hrvaški, v
Dalmaciji ter v drugih delih monarhije (Šeti#, 2005, 269).
Kljub temu je prva skupš"ina delo zaklju"ila v duhu pravaštva in pravaški duh je
ostal viden v listu Naša sloga. Prodor v sam vrh so pravaši dosegli v drugi polovici
sedemdesetih let. V letu 1877 se pojavi še tretje ime pravaške »istrske« elite, in sicer
Matko Mandi#, predsednik študentskega društva »Hrvat« v Pragi. Naša sloga je
vabila mlade Istrane v »našo hrvaško Meko«, na hrvaško univerzo v Zagreb. Naša
sloga je bila v letu 1877 že pisana v duhu pravaštva (Gross, 2000, 353).
Delovanje Hrvatov in Slovencev v istrskem deželnem zboru je dobilo svojo
uradno potrditev, ko je bil ustanovljen Hrvaško-slovenski klub v istrskem deželnem
zboru v osemdesetih letih 19. stoletja (Bratuli#, 1966–1967, 121).
Sodelovanje med Slovenci in Hrvati v Istri je še posebej prišlo do izraza v
skupnem politi"nem in kulturnem delovanju ter v gospodarskem boju proti premo"ni
italijanski prevladi.
Delo slovenskih in hrvaških rodoljubov je naletelo v Istri na velike težave, saj je
bila slovanska okolica še vedno tako socialno kot gospodarsko nerazvita, slovanske
24
ob"ine so bile revne in so težko »vzdrževale« u"itelje, tako da je mnogo slovanskih
vasi po podržavljanju šol, torej po letu 1868, ostalo brez šol. Slaba socialna struktura
se je odražala tudi na deželnozborskih in državnozborskih volitvah. Spremembe so se
pokazale že na za"etku sedemdesetih let 19. stoletja, ko so Hrvati za"eli doživljati
prve uspehe na volitvah za ob"inska predstavništva v nekaterih mestih osrednje Istre.
Hrvati niso imeli na podeželju prosvetnih ljudi, ki bi lahko prevzeli nalogo župana,
duhovš"ina pa na ta položaj ni smela biti izvoljena, tako da je bil na ta položaj
najve"krat izvoljen »pošten« Italijan (Šidak, 1986, 113).
Ne glede na to, da so Slovenci in Hrvati v Istri predstavljali skoraj dve tretjini
celotnega prebivalstva, pa si na osnovi obstoje"ega volilnega sistema niso mogli
zagotoviti ve"ine v istrskem deželnem zboru, saj je namesto narodne pripadnosti
odlo"ala politi"na in ekonomska mo" posameznih volilnih teles (Rahten, 2005, 105).
Državnozborske volitve v letu 1873 so se že vršile po novem volilnem zakonu. Ta
je, kljub temu da je obdržal kurialni sistem, ukinil volitve volilnih mož za državni
zbor preko deželnega zbora in uvedel neposredne volitve. Za Istro so bili po novem
dolo"eni štirje mandati, in sicer: en mandat je pripadal veleposestniški kuriji, en
mandat mestni in trgovsko-obrtni zbornici, dva mandata pa sta pripadala vaški kuriji.
Medtem ko se za prvi dve kuriji ni dvomilo, da bosta pripadali italijanskima
kandidatoma, saj so v teh dveh kurijah prednja"ili Italijani, pa se je postavljalo pod
vprašaj, katera zastopnika bosta izbrana v tretji kuriji. »Domoljubni volilni odbor za
Istro« in list Naša sloga sta predlagala D. Vitezi#a in škofa J. Dobrilo. Italijanski
liberalci so se na volitve dobro pripravili; ne samo da so organizirali veliko kampanjo
proti J. Dobrili, organizirali so tudi veliko kampanjo proti vsej slovenski in hrvaški
duhovš"ini. Zato ni presenetljivo, da je J. Dobrila, ki je kandidiral v zahodnem in
severnem delu Istre (kjer je bil kljub vsemu delež italijanskega prebivalstva ve"ji kot
v osrednjem ali vzhodnem delu Istre), na volitvah izgubil, medtem ko je D. Vitezi#,
ki je kandidiral v srednjem in vzhodnem delu Istre, na volitvah zmagal
(Šidak, 1986, 113–114).
D. Vitezi# je že ob nastopu svojega dela v državnem zboru predlagal, da se
prisega prebere tudi v hrvaškem jeziku. Kljub temu da je bil D. Vitezi# pristaš
strossmayerjeve jugoslovanske ideje, pa je v državnem zboru nastopal kot Slovan,
25
v"asih kot Jugoslovan, v bistvu pa kot zastopnik Hrvatov in Slovencev iz Istre
(Str"i#, 1977, 357–358).
V sedemdesetih letih 19. stoletja so se v Istri pojavili javni shodi oziroma tabori.
Prvi tabor so tu organizirali Slovenci v Kubedu (1870), zatem Hrvati v Kastvu
(1871). Tabor v Kubedu je bil dobro organiziran, saj je politi"no prebudil istrske
Slovence in Hrvate iz politi"nega mrtvila ter jih vzpodbudil h konkretni politi"ni
akciji. Udeleženci so na taboru slišali najtehnejše politi"ne besede taborskega
programa. Spoznali so, da so zahteve, naj si Istrani sami na svojih tleh zakonito in
ustavno izbojujejo svoje pravice na podlagi temeljnega zakona o splošnih pravicah
državljanov, upravi"ene. Pomen tega tabora je nedvomno tudi v tem, da so se istrski
Slovenci, ki zedinjenja Slovencev niso mogli kot Štajerci, Kranjci in Gori"ani
postaviti na dnevni red v deželnem zboru, zavedali svojih politi"nih pravic. Spoznali
so, da so del slovenskega naroda in se za"utili kot enoten organizem, ki ho"e živeti
skupaj z brati Slovenci (Kramar, 1970, 29).
Seveda pa si pozornost zasluži tudi tabor v Kastvu, ki je predstavljal prvi pravi
množi"ni politi"ni zbor Hrvatov iz Istre in Kvarnerskih otokov. Na taboru se je
zbralo okoli 10.000 ljudi, med njimi prvaki narodno-preporodnega gibanja
»Kastavš"ine«, in sicer Ernest Jeluši#, Franjo Marotti in Marijan Deren"in. Na taboru
so zbranim spregovorili o pere"ih gospodarskih in politi"nih problemih, prav tako pa
so od cesarja in od pokrajinske vlade zahtevali, da se uvede hrvaški materni jezik v
šole, urade in na sodiš"a. Po nekaterih podatkih se domneva, da sta bila "lana
pripravljalnega odbora kastavskega tabora tudi Slovenca Karel Lavri" in Viktor
Dolenc, ki je zbrane na taboru pozdravil tudi v imenu goriških Slovencev
(Šeti#, 2005, 48).
Kasneje je bilo v Istri organiziranih še nekaj taborov: v Dolini (1878), Brezovici
(1883) in v Lindaru blizu Pazina (1885).
Na taboru v Dolini 27. oktobra 1878 je posestnik Trobec od Sv. Ivana govoril o
pospeševanju gmotne in duhovne blaginje ter dodal, naj vlada omogo"i Slovencem,
da dobijo zedinjeno Slovenijo. Viktor Dolenec je predlagal federalisti"no preureditev
avstrijskega cesarstva, ena od teh naj bi bila Slovenija ali Ilirija. Zedinjenje vseh
slovenskih pokrajin z Istro naj zahtevajo deželnozborski in državnozborski poslanci
(Kramar, 1991, 21).
26
Slika 2: Pismo Vjekoslava Spin"i#a Matku Laginji o taboru v Dolini.
Vir: Nacionalna i sveu"ilišna knjižnica u Zagrebu, Korespondenca Vjekoslav Spin"i#
– Matko Laginja, R 6259 b.
27
Iz V. Spin"i#eve korespondence lahko sklepamo na velik pomen tabora v Dolini.
V. Spin"i# je v pismu M. Laginji zapisal »posebna znamenitost tabora v Dolini je, da
so se na njem Slovenci in Hrvati izmeni"no rokovali. Pisal mu je, da je Istra most
kateri jih (Hrvate in Slovence) združuje, da je to zemlja na kateri se »bratje ponovno
združujejo« (NSK, Korespondenca Spin"i# – Laginja, R 6259 b).
V Trstu je 12. novembra 1874 c. k. namestništvo potrdilo pravila politi"nega
društva Edinost. Politi"no društvo Edinost je bilo ustanovljeno kot politi"no društvo
tržaških Slovencev 1. novembra 1874 s sedežem v Trstu. Njen predhodnik je bil
volilni odbor za tržaško okolico, ki je 1873 pripravljal Slovence iz Trsta in okolice za
deželne in državnozborske volitve. V društvenih pravilih je bilo v prvem "lenu
zapisano, da se ustanavlja politi"no in bralno društvo Edinost za tržaško okolico. V
drugem "lenu je bil podan namen društva, »da budi, vtrjuje in širi narodno in
gospodarsko zavest, da brani narodne in vse druge pravice, ter da podpira in
pospešuje materijalno in duševno korist okoliškega in sploh slovenskega ljudstva v
državnih, ob"inskih, cerkvenih in gospodarskih zadevah, da širi narodno omiko in
duh razveseljuje«. Po tretjem "lenu naj bi slednje dosegli s sestanki, volilnimi zbori,
knjigami v društveni sobi in s sklicevanjem narodnih shodov (Kramar, 1991, 117).
Predsednik društva je postal Ivan Bizjak, podprdsednik je bil Štefan Nadlišek, za
tajnika so imenovali Ivana Dolinarja, za blagajnika Antona Trobca. Prvi predsednik
je društvo vodil le malo let. Pozneje je postal predsednik Ivan Nabergoj, ki je vodil
društvo od 1875 do 1891 leta. Za njim so se na predsedniškem mestu Edinosti
zvrstili: Matko Mandi# (1891 – 1905), Ivan Gorjup (1905 – 1907), Otokar Ryba%
(1907 – 1910), Josip Vilfan (1910 – 1928) (Pahor, 2004, 27).
Edinost je pripravila ve" zborov na katerih so "lani obravnavali predvsem
razmerje med Trstom in okolico. Prav tako so na zborih obravnavali rabo
slovenskega jezika v tržaških ob"inskih uradih in v šolah. Politi"no društvo je
na"rtovalo izdajanje lastnega glasila. Tako je lu" sveta ugledal istoimenski list
Edinost, ki je prvi" izšel 8. januarja 1876 (Pahor, 2004, 16).
Že od samega za"etka je društvo aktivno sodelovalo tako s Slovenci in Hrvati v
Trstu kakor tudi z »onimi« v Istri. Že leta 1878 je povezovalo tudi narodno delovanje
v Istri. V "lanstvo je sprejemala tudi istrske Hrvate (M. Mandi#, V. Spin"i#). Enotno
so nastopali v istrskem deželnem zboru, v avstrijskem državnem zboru pa so enotno
28
nastopali z jugoslovansko idejo. Ne glede na to, da je v"asih prišlo do razhajanj med
slovenskimi in hrvaškimi predstavniki v avstrijskem državnem zboru, so znali
razhajanja premostiti in enotno nastopiti v istrskem deželnem zboru proti skupnemu
neprijatelju (Pahor, 2004, 27).
Edinost je leta 1883 izdala "lanek z naslovom Slovani v Istri, kjer je opisan slab
narodnostni položaj Slovencev in Hrvatov v Istri. V "lanku je med drugim zapisano,
da je »narodna vzbujenost prvi pogoj gmotnemu napredku! To pa stoji na naših
narodno-politi"nih voditeljih. Ali jih imamo? Da in ne, kakor ho"emo.« Prav tako je
avtor bralcem položil na srce, da potrebujejo v Istri društvo »V Istri prav za prav
nemamo nijednega narodno-politi"nega društva. Zahvalni smemo biti tedaj Edinosti,
politi"nemu društvu v Trstu, koje je vzelo tudi Istro v svoj delokrog. To društvo je v
Istri na željo in prošnjo doma"ih naših narodnjakov uže priredilo nekaj taborov, a vse
le ob preferiji, ob mejah; v sredino Istre, ozdravljat sr"ne notranje naše rane se še ni
upalo, zato ker še ni bilo koga, da bi je bil prosil, da bi bil za «tabor» vse pripravil.
Društvo »Edinost« ima v Istri malo udov, tako da je v primeri s temi mnogo u"inilo.
Društvu je tedaj treba zastopnikov, podpornikov, sploh mnogo udov tudi v Istri, v
vsej Istri.« Nadalje avtor opozarja, da narodno-politi"no društvo Edinost ne sme biti
samo slovensko, pa" pa slovensko-hrvaško ali najbolje slovansko, in naj bo njegova
naloga skrb za »zapuš"ene« istrske zadeve (E, 28. 7. 1883).
V za"etku osemdesetih let 19. stoletja je na politi"no prizoriš"e stopila »mlada
generacija« hrvaških politikov. Nasledila je generacijo, ki je bila pod vplivom J. J.
Strossmayerja in njegovega jugoslavizma. Po smrti škofa J. Dobrile (1882) in Mate
Bastijana (1885) je v politi"nem življenju ostal dejaven le še D. Vitezi#. Nasledniki
stare generacije so bili vzgojeni v pravaškem duhu, prav tako so bili nasprotniki
dualizma in so si prizadevali za priklju"itev Istre k Hrvaški. Dejstvo je, da istrski
pravaši v svoji politiki niso popolnoma sledili idejam A. Starševi#a, saj so se
zavedali, da se lahko proti italijanskim težnjam in aspiracijam bojujejo le s pomo"jo
Slovencev v Istri. Tako Slovencem v Istri niso oporekali njihove lastne narodnosti,
kot so to po"eli pravaši v banski Hrvaški, ki so imeli Slovence za »planinske
Hrvate«. »Mlada generacija«, ki so jo predstavljali M. Laginja, V. Spin"i# in M.
Mandi#, je bila v svojih zahtevah borbena in je odlo"no postavljala zahtevo, da se
29
slovenskemu in hrvaškemu jeziku v deželnem zboru in v javnem življenju prizna
popolna enakopravnost z italijanskim jezikom (Šidak, 1986, 182–183).
30
3 POMEN PRAVAŠKE IDEOLOGIJE ZA ISTRO
Istra histori"no ni pripadala troedini kraljevini in je bilo zato treba njeno
pripadnost Hrvaški utemeljevati z na"elom narodnega prava. V tem poglavju je moj
namen orisati poteze razvoja pravaške ideologije in kakšno vlogo igra ta ideologija
za Istro.
Uvodoma bom pojasnila, pomen pravaške ideologije, isto"asno pa bom vzela v
pretres tudi njen program. Na Hrvaškem je leta 1852 A. Star"evi# oblikoval Veliko
hrvaški program. Ideja Hrvaške in hrvaškega naroda, ki je zajemala tudi Slovence, je
prišla v konflikt z italijanskim iredentizmom; zato je E. Kvaternik skupaj z A.
Star"evi#em ustanovil Stranko prava, ki je priznavala le personalno unijo Hrvaške z
Ogrsko in Avstrijo. Vendar so pravaši zahtevali združitev hrvaških pokrajin tako na
temelju hrvaškega državnega prava kot na temelju narodnega prava. Zdi se, da
pravaška ideologija v svoj program ni posebej vklju"evala Istre, kar bom skušala
podkrepiti z dokazi.
3.1 RAZVOJ PRAVAŠKE IDEOLOGIJE IN STRANKE PRAVA
V Zagrebu se je 26. novembra 1860 sestala banska konferenca, ki so jo sestavljali
duhovniki, predstavniki plemstva in inteligence. Banska konferenca je izrazila
zgodovinske pravice do državnosti in ne samo do pokrajinske avtonomije. Že pred
za"etkom delovanja »sabora« leta 1861 pa je prišlo do dveh bistvenih vprašanj.
Pojavilo se je vprašanje celovitosti troedine kraljevine in vprašanje, do kje sega
hrvaško državno pravo. Za obmo"je Vojne krajine in Dalmacije volilni red, ki je bil
izdan dne 21. februarja 1861, ni veljal, Medmurje pa je že bilo priklju"eno Ogrski. V
hrvaški sabor so bili maja poklicani krajišniki, vendar so lahko sodelovali le pri
državnopravnih vprašanjih. Reka, ki bi morala v sabor poslati štiri poslance, ni
poslala niti enega (Zajc, 2006, 125).
31
Na banski konferenci so dokon"no oblikovali adreso, ki jo je sestavil Ivan
Mažurani# ter jo predložili vladarju. S tem so bili dokon"no objavljeni osnovni
elementi hrvaške državnopravne ideologije. Po tej interpretaciji razmerje med
»troedino kraljevino dalmatinsko-hrvaško-slavonsko« in med dinastijo ni temeljilo
na »pravu orožja«, temve" na »pravu dvostranskih pogodb« iz leta 1527. Hrvaška in
Slavonija sta bili neodvisni od katerekoli druge kraljevine (tj. od Ogrske), njuna
zakonodaja pa je bila že »od pamtiveka« sklop sodelovanja med kraljem in narodom.
Osrednji del te adrese pa je sestavljala zahteva, da naj se Hrvaška in Slavonija
združita z Dalmacijo, Kvarnerskimi otoki in s tremi istrskimi okraji (Novigrad,
Volosko, Labin) (Gross, 2004, 57). Razprava je dokon"no utemeljila hrvaško
državnopravno ideologijo, ki je res temeljila na plemiški tradiciji, a je že bila rezultat
moderne historiografije (Zajc, 2006, 125).
V saboru je prišlo do oblikovanja treh politi"nih struj. Najmo"nejša je bila
Narodna stranka. Njen vodja je bil škof J. J. Strossmayer, poleg njega pa so bili v
stranki še dr. Franjo Ra"ki, Mato Mrazovi#, Ivan Von"ina, Ivan Kukuljevi#, Mirko
Hrvat, Adolf Veber, Slavoljub Vrban"i#, Makso Prica, Ivan Perkovac in Dragutin
Kušlan (SkO, 1935, 9).
Narodna stranka je zagovarjala idejo, da je potrebno, da se najprej konstituira
troedina kraljevina na temelju hrvaškega državnega prava in da ni potrebno za vsako
ceno sprejeti zveze z Madžari. Unionisti"na struja pod vodstvom grofa Julija
Jankovi#a je zagovarjala brezpogojno zvezo z Ogrsko kot edino rešitev pred vse
mo"nejšim germanisti"nim absolutizmom, ki je po februarskem patentu grozil, da se
ponovi (Gross, 2004, 62). Tretji politi"ni struji pa sta pripadala dr. E. Kvaternik in dr.
A. Star"evi#. V saboru leta 1861 nista pripadala ne narodni ne unionisti"ni stranki.
Zagovarjala sta misel, naj se Hrvaška ne priklju"i ne Avstriji ne Madžarski, temve"
naj bo povsem samostojna. Slede"o misel je E. Kvaternik zagovarjal takole:
»Bodimo samostojni, ker nas bodo v svojem objemu zadušili tako Madžari kot
Nemci, saj so mo"nejši od nas« (SkO, 1935, 9).
Poleg A. Star"evi#a pa je E. Kvaternika podpiral tudi poslanec Peter Vrdoljak. E.
Kvaternik je menil, da sklepanje državnopravnih vezi z Madžarsko pomeni za
hrvaški narod pogubo, ker se bodo Madžari na ta na"in na hrvaškem ozemlju okrepili
in pove"ali svoj vpliv, medtem bodo hrvaški narod oslabili in na koncu bodo Hrvati
32
izgubili svojo svobodo (Horvat, 1990, 173). Prav tako je menil, da lahko hrvaški
narod na temelju svoje prvobitnosti zahteva slede"a ozemlja: od Albanije do noriških
Alp, od Donave in Drine do Jadrana, v eno politi"no telo. Srbskega naroda v
hrvaških deželah in v Bosni in Hercegovini ni priznaval, kljub temu da se meje
»njegove hrvaške države« raztezajo do Drine. Govoril je o dveh narodih: o Hrvatih
in Srbih. Srbi so bili po njegovem mnenju kot narod–ljudje neprimerno »nižji« od
Hrvatov. Prav tako ni želel, da se v ime zgodovinskega in narodnega prava Srbijo
vklju"i v hrvaško državo, kar pa je odlo"no zahteval za Bosno in Hercegovino in za
slovensko ozemlje (Gross, 2004, 77–78).
Medtem ko so se zdele E. Kvaternikove prve borbe za afirmacijo pravaškega
nauka del prihodnosti in so bile oddaljene od doma"ega prizoriš"a, pa je A. Star"evi#
svoje poglede obrazložil v povezavi z aktualnimi politi"nimi dogodki. V febraurju
1861 so bile obnovljene županije in A. Star"evi# je bil imenovan za glavnega tajnika
reške županije. A. Star"evi# je na kratek, jasen in neposreden na"in predstavil svoje
videnje položaja, ki ga ima Hrvaška v habsburški monarhiji. V svoji predstavitvi
hrvaškega položaja ni zanemaril pravaškega elementa, temve" ga je izpostavil, saj je
upošteval težnjo po neodvisnosti hrvaške države. Avstrijo in Habsburžane je imel za
najve"je sovražnike in zahteval je združitev vseh hrvaških dežel. Slednje je pomenilo
priklju"itev Vojne krajine, Dalmacije z otoki in »vseh južnih in severnozahodnih
krajev nekdanje velike Kraljevine Hrvaške«, kamor so spadale tudi dežele med So"o
in Nem"ijo. Kljub temu, da slednje niso sklenile državnega dogovora s Habsburžani,
bi se po njegovem mnenju lahko vseeno priklju"ile, in sicer s privolitvijo
tamkajšnjega prebivalstva. Za razliko od E. Kvaternika je A. Star"evi# predvideval
predhodno privolitev Slovencev, ki jih je seveda smatral za Hrvate, za vklju"itev v
hrvaško državo (Gross, 2004, 105–108).
A. Star"evi# ni verjel ne v Avstrijo ne v Ogrsko, temve" v to, da lahko Hrvaško
ustanovijo samo »Bog in Hrvati«. E. Kvaternik je v svojem dve in pol urnem govoru
v saboru leta 1861 poleg pravaških stališ" omenil tudi slovenske dežele
(Zajc, 2006, 134). V primeru razpada Nemške zveze je E. Kvaternik predvideval
priklju"itev »slovensko-hrvaških« pokrajin hrvaški kroni, "e bi želele, da uživajo
pravo in svobodo »z ostalim sorodnim si hrvaškim narodom« (Gross, 2004, 123).
33
E. Kvaternikov in A. Star"evi#ev govor v hrvaškem saboru dne 18. junija 1861 se
smatra za osnutek »Stranke prava«. K njima je pristopil samo Franjo Lovri# iz Siska
(SkO, 1935, 9).
V pri"akujo"i borbi med Prusijo in Avstrijo za vodstvo v Nem"iji je ponovno
stopil v ospredje februarski patent. Temeljno vodilo tega patenta je bilo, da se
onesposobi Madžare, ki so bili Bismarckovi zavezniki. Tako se je zopet pove"ala
politi"na vloga Hrvaške. Nosilec te politike je postal ban I. Mažurani#; kot
instrument te politike se je oblikovala nova stranka, »Samostojna stranka«. Jedro
nove stranke so sestavljali ljudje, ki so simpatizirali s predlogom Maksa Price
(državnopravna samostojnost Dalmacije, Hrvaške in Slavonije ter da se prizna, da je
med njimi in drugimi avstrijskimi pokrajinami že tri stoletja medsebojna pomo"
glede obrambe, gospodarstva in financ). K I. Mažurani#evi politiki so pristopili tudi
pomembni politi"ni predstavniki iz Primorja, in sicer: Ivan Von"ina in Avelin
&epuli#, Ambroz Vraniczany, Ivan Kukuljevi#, Ljudevit Vukotinovi#, Makso Prica,
Adolfo Veber, Nikola Kresti# in dr. Jovan Suboti#. Proti tem »centralistom« je
odlo"no nastopila Narodna stranka, prav tako sta bila proti A. Star"evi# in E.
Kvaternik. Stranke so v tem "asu menjavale imena. Unionisti"na stranka se je za"ela
imenovati Ustavno-narodna stranka; stara Narodna stranka pod vodstvom M.
Mrazovi#a in F. Ra"kega se je imenovala Narodna ali Narodna-liberalna stranka
(Horvat, 1990, 179–182).
Hrvaški sabor leta 1861 se je temeljito razlikoval od vseh kasnejših. Razen
kraljeve zahteve, da sabor dokon"no oblikuje svoje stališ"e do Ogrske in pošlje
poslance v dunajski državni zbor, ni bil sabor postavljen pred nikakršno »dunajsko«
zakonodajno iniciativo. Ambicije poslancev so bile usmerjene k modernizaciji vseh
nivojev javnega življenja. Ta sabor je bil dejansko predhodnik reform, ki so prišle do
izraza za "asa bana I. Mažurani#a (Gross, 2004, 95).
Po razpustitvi hrvaškega sabora 1861 leta sta v Narodni stranki nastali dve
alternativi. Struja, ki se je imenovala Narodno-liberalna in kateri sta pripadala J. J.
Strossmayer in F. Ra"ki, je menila, da se od velikonemške represivne sestave ne
more pri"akovati niti sporazuma o enotnosti troedine kraljevine, niti državnopravne
avtonomije. Po njihovem mnenju bi zato vsako dogovarjanje z neustavnim režimom
pomenilo opuš"anje osnovnih državnopravnih postulatov, kar bi imelo za posledico
34
ponovno odvisnost od Dunaja. Ban I. Mažurani# se je tako lahko naslonil le na
strujo, ki se je imenovala Samostojna narodna stranka in se je sklicevala na nesprejet
predlog Narodne stranke iz leta 1861, da se pogaja z Avstrijo (Gross, 2004, 106).
Novi hrvaški sabor se je sestal 12. decembra 1865. Cesarski reskript je zahteval
od sabora, da izbere poslance, ki bodo prisotni na kronanju. Sabor je reskript
odklonil, saj ni želel sodelovati pri kronanju, dokler ne bodo rešeni odnosi med
Ogrsko in Hrvaško. Narodna stranka je sodelovala s svojimi predvolilnimi
nasprotniki, s Samostojno stranko, v opoziciji pa so bili unionisti in pravaši. Adresa
saborske ve"ine je poleg zahteve za priklju"itev Dalmacije in Vojne krajine Hrvaški
vsebovala tudi zahtevo po enakopravnem sodelovanju celotne monarhije, kjer bi bili
Hrvati enakopravni z Madžari v madžarskem saboru. Sabor je bil 25. maja 1867
razpuš"en in kronanje so opravili brez hrvaških poslancev. Nekaj dni za tem je bil z
mesta bana odstavljen Josip Šok"evi#, na njegovo mesto pa je bil 27. junija 1867
imenovan baron Levin Rauch z nalogo, da oblikuje Hrvaško-ogrsko nagodbo
(Horvat, 1990, 185–189). Edinost je še leta 1884 o njegovem banovanju zapisala
slede"e »ta mož, poln drznosti in enežije, bil je orodje Andrasija, tadašnjega
ogerskega ministra predsednika, znal je Hrvate na tak na"in sukati, da je mnogo
uplivnih mož demoraliziral, druge pa se s svojo krutostjo na tak na"in terorizoval, da
je bilo podobno, kakor bi bila Hrvatska v obsedenem stanju. Še nikoli ni hrvatska
narodna štampa bila tako proganjena, kakor pod Rauchom« (E, 6. 9. 1884).
Kralj je sklical sabor za 1. junija 1871, vendar ga je nato trikrat prestavil na
kasnejši datum, in sicer na 13. september, na 20. september 1871 ter kon"no na 15.
januar 1872. To je razburilo zmagovalno Narodno stranko, zato je 20. septembra
1871 izdala manifest. V manifestu je med drugim zapisala, da »se nagodbe ne more
smatrati za verodostojno«, ker je sestavljena »brez sodelovanja ve"jega dela našega
naroda«, tj. brez Vojne krajine, katera je sodelovala pri vseh prejšnjih
državnopravnih razpravah. Po nagodbi se je avtonomna vlada podvrgla vplivu ogrske
vlade, vendar ni bila ni" drugega kot samo odsek ogrskega ministrstva; dokler je bil
ban odvisen od ogrskega ministra–predsednika, do tedaj ni moglo biti govor o
hrvaški avtonomni vladi. Zdi se, da je to povod, ki je pripravil E. Kvaternika, da bi
skupaj z Vjekoslavom Bachom zanetila upor v Krajini. E. Kvaternika, ki se je vrnil iz
druge emigracije, je vedno bolj zaposlovala misel na »krajiško vprašanje«, na
35
revolucijo. Njegov udar je bil nepripravljen, gesta sanja"a in mistika, ki je bil
prepri"an, da je izbran, da lahko izvede osvoboditev velikega dela Hrvaške. To
dokazuje že dejstvo, da je za"el upor v kraju, kjer je v veliki ve"ini živel srbski
element, okoli Plaškoga in Rakovice. V Rakovici se je razglasil za narodnega
zastopnika, 8. oktobra je za"el z uporom, a je bil 11. oktobra 1871 pri Rakovici ubit
(SkO, 1935, 11).
Preden se je novi sabor sestal, so bili 15. januarja 1872 imenovani novi oddelni
predstojniki, in sicer dr. Pavao Muhi# za bogo"astje in šolstvo ter M. Prica za
sodstvo. Sabor, ki se je konstituiral 19. januarja 1872, je za predsednika izbral I.
Mažurani#a. I. Mažurani# je obdržal oddelna predstojnika P. Muhi#a in M. Prico.
Konec leta 1873 je postal podban Jovan Živkovi#, ki je to funkcijo obdržal 10 let. Ko
je M. Prica umrl, ga je nasledil dr. Andrija Gostiša, njega pa je nasledil 20. januarja
1876 Marijan Deren"in. I. Mažurani#u je pomagala Narodna stranka, še posebno M.
Mrazovi#, I. Von"ina in Josip Miškatonovi# (triumvirat). I. Mažurani# je izgubil
popularnost med ljudmi zaradi Bosne in Hercegovine. Leta 1875 se je »raja« dvignila
proti turški krivici. Vstajniki so razvili zastave z napisi: »Živel hrvaški kralj Franc
Josip I«. Hrvati so upali, da bo sedaj prišla v ospredje želja hrvaškega virtualnega
prava Bosne in Hercegovine. Zato so z veseljem sprejeli tiso"e bosanskih beguncev,
ki so iskali zato"iš"e v Hrvaški. Javno mnenje v Hrvaški je želelo, da se Avstro-
Ogrska politi"no zoperstavi Tur"iji. I. Mažurani# pa se je v nastali politi"ni situaciji
obnašal previdno, saj ni želel prekora"iti svojih politi"nih pooblastil. Vendar pa je bil
del Narodne stranke v opoziciji proti I. Mažurani#u (SkO, 1935, 12).
Do leta 1876 je opozicijo vodil slavni dr. Milan Makanec. Njegova opozicija je
imela najve" pristašev prav v Primorju, kjer se je tudi za"elo ponovno oživljanje
pravaškega duha. Ko je M. Makanec zapustil politi"no prizoriš"e, je na njegovo
mesto prišel Fran Folnegovi#, ki je uspešno širil Stranko prava na temelju A.
Star"evi#evega programa. Pravaši so prvi" nastopili kot organizirana politi"na
stranka leta 1878, ko so bile volitve narodnih poslancev. Tedaj so bili izvoljeni
naslednji kandidati Stranke prava: dr. Ante Star"evi# v Kraljevici, Fran Folnegovi# v
Senju, Andrija Valušnik v Delnicah, baron Gjuro Rukavina v Gjurmancu, Pavao
Brantner v Garešnici in Ivan Dundjerovi# v djakovaškem okraju. V opoziciji pa so
nastopali samostojno: dr. Fran Vrbani#, dr. Luka Marjanovi#, dr. Šime Mazzura, dr.
36
Josip Frank in Gjuro Deželi# (SkO, 1935, 12). A. Star"evi# je v svojem adresnem
govoru teoreti"no utemeljil Stranko prava. Njegov govor ni bil samo ostra obsodba
habsburške vladavine, temve" je prikazal tudi razmere, v katerih je živel hrvaški
narod. Pravaštvo je kmalu prodrlo med vse sloje prebivalstva. Od 1848 do 1880 je
bila hrvaška politika niz razo"aranj. Zato je A. Star"evi# naglasil: »Potrebno je
opustiti vse sanje in metafizi"no politiko, Hrvati naj delajo zase in to na temelju
svoje zgodovine, svoje narodnosti in svojega javnega, doma"ega in mednarodnega
prava« (Horvat, 1990, 211).
Stranka prava svojega programa ni imela zapisanega iz ve" razlogov: delno zaradi
pravaškega na"ela o samostojnosti hrvaške države in zaradi nepriznavanja
zakonitosti nagodbe, v najve"ji meri pa zaradi protidualisti"nega stališ"a.
Državnopravni radikalizem je že tako predstavljal kamen spotike vladi, "e pa bi
stranka imela še zapisan program, bi bila možnost za preganjanje pravašev še ve"ja
(Podgoršek, 2005, 100).
Kljub temu pa je Stranka prava do leta 1894 temeljila predvsem na naslednjih
to"kah:
- hrvaško državno in naravno pravo se mora uresni"iti v vzpostavitvi enotne
Kraljevine Hrvaške z zedinjenjem Hrvaške, Slavonije, Dalmacije, Reke,
Medmurja, Bosne, Hercegovine, Istre, Kranjske, Koroške in Štajerske v okviru
habsburške monarhije ter oblikovanju ustave, svobode in neodvisnosti kraljevine
Hrvaške,
- ustava, svoboda in neodvisnost kraljevine Hrvaške se ustanovi s posebnim, na
hrvaškem saboru in s strani Njegovega Veli"anstva potrjenim, zakonom,
- kraljevina Hrvaška vrši zakonodajno oblast v vseh mejah državne uprave
sporazumno s krono,
- eksekutivno oblast vrši hrvaška, saboru odgovorna oblast, ki ji predseduje ban,
imenovan s strani Njegovega Veli"anstva na predlog hrvaškega sabora
(SkO, 1935, 12).
Znotraj pravaškega gibanja se je za"ela pojavljati nova politi"na struja. To je bila
struja J. Franka. Njegova !ista stranka prava je zagovarjala idejo, da lahko Hrvati
najbolje zaš"itijo svoje interese znotraj habsburške monarhije. Isto"asno se je
pove"ala tudi propaganda proti Srbom, ki so bili promadžarsko usmerjeni in
37
potemtakem nasprotniki hrvaških interesov. Kljub temu da so opustili A.
Star"evi#evo idejo o zanikanju srbskega elementa na celotnem južnoslovanskem
prostoru, so potencirali zanikanje statusa Srbom znotraj hrvaških dežel
(Podgoršek, 2005, 98).
Hrvaški sabor, ki se je sestal 28. septembra 1878, je naslovil na kralja spomenico,
ki je vsebovala slede"i stavek: »Cilj, ki si ga je monarhija zadala z okupacijo Bosne
in Hercegovine, si bo lahko stalno zagotovila le tako, da se ureditev pridobljene
pokrajine oblikuje postopoma, ter da se v nadaljevanju združi z ureditvijo kraljevine
Hrvaške, Slavonije in Dalmacije v njihovem državnopravnem položaju do Kraljevine
Ogrske« (SkO, 1935, 12). Seveda je ta spomenica želela reinkorporacijo Dalmacije
in združitev Vojne krajine ter odgovor na reško vprašanje. Spomenica je vzbudila
veliko negodovanja in Madžari so ostro reagirali ter zahtevali odstop I. Mažurani#a.
Kralj je hrvaški deputaciji odgovoril, da je sabor prekora"il svoja pooblastila, pri
"emer je imel v mislih Bosno in Hercegovino (SkO, 1935, 12).
Ker se je finan"na pogodba med Hrvaško in Ogrsko sklepala za obdobje 10-ih let,
je hrvaški sabor leta 1878 izbral kraljevski odbor, ki se dolgo "asa ni mogel uskladiti
z ogrskim kraljevskim odborom glede pogodbe. Dogovori so se vlekli skozi vse
naslednje leto. V letu 1880 je I. Mažurani# na kralja naslovil spomenico, v kateri je
zapisal, da ne more ve" ostati ban, "e se Krajina takoj ne združi s Hrvaško ter "e se
finan"na pogodba ne reši v korist hrvaškega prebivalstva. Prav to pa so Madžari
želeli. Tako je bil 21. februarja 1880 I. Mažuri# razrešen banskih "asti, na njegovo
mesto pa je bil imenovan grof Ladislav Peja"evi# (SkO, 1935, 12).
Prva leta banovanja grofa L. Peja"evi#a so potekala relativno mirno. V juliju 1881
je bila Krajina priklju"ena »civilni« Hrvaški, a že mesec dni kasneje je prišlo do
neljubega dogodka.
Namesto L. Peja"evi#a je dejansko vladal podban J. Živkovi#. V tem "asu si je
grof Julio Sapari kot finan"ni minister prizadeval, da bi hrvaške finance podredil
madžarskemu vplivu. V ta namen je bil leta 1879 za deželnega finan"nega ravnatelja
v Zagrebu imenovan Antun David, rojen Madžar. Po odloku ministra J. Saparija je
A. David leta 1880 v Zagrebu ustanovil znanstveni oziroma u"ni te"aj, v katerem so
se finan"ni uradniki u"ili madžarskega jezika. Zaradi »A. Davidove šole« je M.
Mrazovi# izstopil iz Narodne stranke, in sicer skupaj s še petnajstimi drugimi
38
poslanci. To so bili: Josip Beruta, Gjuro Crnadak, dr. Antun Jordan, Juraj Kamenar,
Ivan pl. Kukuljevi#, Josip Lehpamer, Matija Mrazovi#, Franjo Reizer, Vojko Špiši#,
Josip Šavor, Franjo Türk, Božo Topalovi#, dr. Lovro Vidri#, dr. Kosta Vojnovi# in
dr. Fran Vrbani#. Tako so 3. septembra 1880 ustanovili Neodvisno narodno stranko.
Privrženci te stranke so se imenovali »obzoraši« po "asopisu Obzor. Eden izmed
glavnih vodij »obzorašev« je postal tudi zagrebški kanonik dr. F. Ra"ki, ki je bil
poznan kot »desna roka« škofa J. J. Strossmayerja. Neodvisna narodna stranka se je
do leta 1894 naslanjala na program, ki ga je utemeljil Kosta Vojnovi#: »/…/ Stranka
si bo z vsemi zakonitimi sredstvi prizadevala, da se bo s ponovno združitvijo
Dalmacije, Reke in Medmurja dosegla zemeljska enotnost kraljevine Dalmacije,
Hrvaške in Slavonije ter da se kraljevini Dalmaciji, Hrvaški in Slavoniji–v okviru
habsburške monarhije in v zvezi ogrsko-hrvaškega ozemlja–da se ji povrne državna
samostojnost, ki ji pripada po zgodovinskem in naravnem pravu /…/«
(SkO, 1935, 13).
Banu L. Peja"evi#u je uspelo, da je 27. novembra 1880 dosegel finan"no
nagodbo. S kraljevim manifestom je bila 15. julija 1881 razglašena združitev Vojne
krajine s Hrvaško. L. Peja"evi#u je pripadala naloga, da kot kraljevi poverjenik
prisostvuje združitvi. Prav tako mu je združitev Vojne krajine s Hrvaško omogo"ila,
da je na saborskih volitvah leta 1881 Narodna stranka dobila 49 od 75 saborskih
poslancev. Opozicija je zmagala v 26 volilnih okrajih. Od tega so obzoraši dobili 14
poslancev, pravaši 9, srbski »samostalci« pa 2 poslanca. Na ozemlju bivše Krajine so
bile prve volitve pomladi leta 1883; na njih je Narodna stranka dobila 26 poslancev,
pravaši 6 ter obzoraši 3 poslance. Tako so obzoraši imeli v hrvaškem saboru 17,
medtem ko so imeli pravaši 15 saborskih poslancev (SkO, 1935, 13).
Hrvati so L. Peja"evi#u osebno "estitali in bili so navdušeni nad njegovim
prizadevanjem za »pravo« delo. Tako bi lahko mirno banoval, "e se ne bi zgodilo
nekaj nepri"akovanega. Po naredbi ministra J. Saparija je A. David dal na stavbah
zagrebških finan"nih organov odstraniti hrvaške napise in namesto njih postaviti grbe
s hrvaškimi in madžarskimi napisi. Zaradi tega so Zagreb"ani 15. avgusta 1883
protestirali in nove grbe sneli. Poslanci vseh politi"nih strank na Hrvaškem so menili,
da so dvojezi"ni napisi v nasprotju s 57. "lenom, ki je govoril o tem, da se madžarski
jezik ne uporablja na ozemlju Hrvaške in Slavonije. Najpomembnejši predstavniki
39
Narodne stranke so se sestali na konferenci v Zagrebu, kjer so sklenili, da ne bodo
podpirali nobene vlade, ki ne spoštuje 57. "lena nagodbe. Ban L. Peja"evi# in hrvaški
minister Koloman Bedekovi# sta šla na Dunaj ter v ministrskem svetu dokazovala
protizakonitost A. Davidovega po"etja. O ne"astnem dejanju A. Davida je Edinost
med drugim zapisala »Hrvatski narod je to prelomljenje nagodbe tako speklo, da se
je vzdignol, kakor en mož in da so se morali oni grbi odstraniti. Nastala je potem
pobuna v Zagorju in v Granici, kri je tekla in ti dogodki so vzrasli banu Peja"evi"u
"ez glavo; on sam je bil primoran, da je protestoval proti brezobzirnosti, s katero je
postopal ogrski funkcijonar in se odpovedal banskej stolici. Mož, madjaron sam je
uvidel, da je bil le slepo orodje in da je igral z ognjem« (E, 13. 9. 1884).
Vsled tega je ministrski svet zaklju"il, naj se dvojezi"ne napise v Zagrebu pusti,
da se tako povrne nekdanji ugled državne oblasti. Ker L. Pejanovi#u ni uspelo, je 24.
avgusta 1883 na kralja naslovil pismo z odstopom in kralj ga je 4. septembra sprejel.
Na predlog ogrskega ministrskega predsednika Kálmána (Kolomana) Tisze je bil 4.
septembra za kr. komisarja na Hrvaškem in v Slavoniji imenovan general Herman
Ramberg. »Naravno je bilo, da je po odstopu bana vsled pobune naroda, ogersko
ministerstvo moralo oklicati obsedni stan za Hrvatsko. Poslala je vlada ve"o vojaško
silo v Zagreb ter poverila generalu Rambergu vojaško vlado in ta je vredil zopet
toliko diference mej Hrvati in ogersko vlado, da se je narod vsaj za"asno pomiril«
(E, 13. 9. 1884).
S pomo"jo vojske je dal H. Ramberg 7. septembra ponovno obesiti dvojezi"ne
grbe, vendar so bili že 16. oktobra 1883 na mesto dvojezi"nih postavljeni »nemi«
grbi, tj. brez vsakršnega napisa, medtem ko so bili v Zagrebu obešeni prejšnji grbi s
hrvaškim napisom. »Prelivanje krvi v Hrvatskej leta 1883. je dokaz, da ni še propala
zavest mej Hrvati, narod, kateri žrtvuje i kri za svoja prava, ne more propasti, boj za
pravo pa vstvarja narodu uzore in odgojuje narodno svobodo« (E, 13. 9. 1884).
Leta 1883 so se na hrvaškem politi"nem prizoriš"u pojavile naslednje politi"ne
struje: Stranka prava, Neodvisna narodna stranka (obzoraši) in Narodna stranka ter
Srbska stranka. Že ob koncu I. Mažurani#eve vlade so bili položeni temelji za
obnovo Stranke prava, narodno gibanje leta 1883 pa je nedvomno še prispevalo k
napredku Stranke prava. Pri tem gibanju so sodelovali in agitirali pravaši, ne glede na
40
to, da se njihovo vodstvo leta 1883 ni postavilo na "elo narodnega gibanja, a se je
spogledovalo s kme"kim gibanjem (Šidak, 1986, 130).
Ogrska vlada je na banski prestol 4. decembra 1883 imenovala grofa Károlya
(Dragutina) Khuena-Hédérváryja. Narodna stranka ga je sprejela z velikim
nezaupanjem. K. Khuen - Hédérváry je za razliko od L. Raucha, K. Bedekovi#a, I.
Mazurani#a in L. Peja"evi#a prihajal iz kroga saborske ve"ine. Za "asa banovanja I.
Mažurani#a in L. Pejanovi#a je bila vladna Narodna stranka sicer popustljiva, a je
vztrajala pri hrvaški avtonomiji. Po letu 1883, ko je bil za bana imenovan K. Khuen -
Hédérváry pa so se stvari obrnile. Edinost je o njegovem vladovanju poro"ala takole:
»Pod njegovo vlado so prvikrat prišli s hrvatski sabor i poslanci iz granice, mej njimi
mnogo Srbov. /…/ Razdvojena je zdaj tudi narodna stranka in stranka prava more
baš zdaj z vsem naporom konštatovati, da je imela prav, kadar je na ves glas v saboru
kri"ala, da narodna stranka dela luknjo v narodno pravo« (E, 13. 9. 1884).
Že 19. decembra 1883 so bili nekateri "lani Stranke prava izklju"eni iz saborskih
zasedanj. Edinost je o slednjem pisala takole: »Adresa stranke prava pred vsem
poudarja, da se nagodba z Ogersko protivi zgodovinskemu in narodnemu pravu
kraljevine Hrvatske, ker je nepostavno stvorjena, na o"ito propast naroda in dinastije,
stranka prava torej ne pripoznava nagodbe. Uverjeni, da je odkritosr"nost nasproti
vladarju najsvetejša dolžnost državljanov, ho"ejo pravaši povedati po pravici, kar
želi narod in k vladarju odkritosr"no govoriti. Tiso"letjna ustava hrvatska je
ustanovljena na državnej samostalnosti in celokupnosti vseh hrvatskih zemelj. Ta
ustava je danes fakti"no uni"ena, ker se javno pravo Hrvatske kraljevine ni nikdar
spremenilo s privoljenjem naroda« (E, 1. 11. 1884).
Na volitvah leta 1884 je bilo od 110 poslancev izvoljenih 69 pristašev Narodne
stranke, a 41 poslancev opozicije (od tega 25 pravašev, 13 obzorašev in trije, med
njimi Josip Frank, nestrankarski poslanci) (SkO, 1935, 14).
Stranka prava je tako na prvih volitvah za "asa bana K. Khuena-Hédérváryja
dosegla znaten uspeh, kar je spodbudilo pravaške poslance, da so na kralja naslovili
spomenico, v kateri so izrazili svoje antidinasti"no razpoloženje. Poleg izjave o
nezakonitosti nagodbe in o njeni škodljivosti tudi za Ogrsko ter poleg zahteve za
zedinjenje hrvaških in slovenskih dežel z Bosno in Hercegovino, trditve o
demoralizaciji uprave in sodstva, je ta strankarski dokument vseboval tudi
41
formulacije, v katerih je prišlo do izraza, da Hrvati pri"akujejo zlom habsburške
monarhije ter da pri tem ne bodo ukrepali oziroma da zanjo ne bodo niti s prstom
mignili. Ta spomenica je tako dala banu še ve" argumentov, da je lahko nastopil proti
pravašem (Šidak, 1986, 133–134).
V naslednjem volilnem letu, tj. leta 1887, je hrvaška opozicija nastopila složno,
saj so pravaši in obzoraši sporazumno imenovali svoje kandidate. »Narodna
stranka«, katero je K. Khuen-Hédérváry spremenil v "isto madžaronsko stranko, je
doživela nepri"akovano zmago. Stranka je dosegla kar 87 mandatov, opozicija pa je
zmagala samo v 23 volilnih okrajih, kjer so pravaši dobili 11 saborskih poslancev,
obzoraši 9 poslancev, trije mandati pa so pripadli nestrankarskim poslancem. V
volilnem letu 1892 so obzoraši ponudili pravašem volilni sporazum, a so ga slednji
odklonili. Zaradi tega so se obzoraši na skupš"ini, 19. maja 1892, odlo"ili za volilno
abstinenco. Posledica tega je bila, da so pravaši na teh volitvah doživeli strahovit
poraz. Narodna stranka pod vodstvom K. Khuen-Hédérváryija je zmagala v 77
volilnih okrajih, Stranka prava v osmih in Srbska samostojna stranka v dveh volilnih
okrajih. V treh volilnih bitkah (1884, 1887 in 1892) je uspel grof K. Khuen-
Hédérváry zlomiti hrvaško politi"no mo". Poraz na volitvah leta 1892 pa je dejansko
»streznil« pravaše, da so prišli do spoznanja, da sami ne bodo uspeli zlomiti K.
Khuen-Hédérváryjeve Narodne stranke (SkO, 1935, 14–15).
Tako se je pri pravaših pojavila želja po slogi z obzoraši. Posrednik med pravaši
in obzoraši je postal prof. dr. Aleksander pl. Breš#enski, ki ni pripadal ne pravašem
ne obzorašem. Prvi dogovori o zedinjeni opoziciji so se pri"eli oktobra 1892. Na
pogajanjih so obravnavali negativne strani dualisti"ne ureditve, Hrvaško-ogrske
nagodbe in "eškega vprašanja. 18. decembra 1892 je bil dosežen prvi dogovor, ki je
prinesel sporazum o sodelovanju med Stranko prava in Neodvisno narodno stranko.
V sporazumu so med drugim poudarili sklepe o skupnem delovanju v korist
državnega in naravnega prava znotraj monarhije, o nujnosti zaš"ite hrvaškega jezika
ter o liberalnejši zakonodaji (Podgoršek, 2005, 104).
Po dolgih dogovarjanjih je bil na pomlad leta 1894 oblikovan enoten program
pravašev in obzorašev. Program Stranke prava in Neodvisne narodne stranke so
sestavili v pododboru pod predsedstvom A. Breš#enskega. V program so zapisali:
42
- hrvaška enotna opozicija, stoje"a na temelju državnega prava in narodnega
na"ela, se bo posluževala zakonitih sredstev, da se hrvaški narod, ki se nahaja v
Hrvaški, Slavoniji in Dalmaciji, na Reki ter v Medmurju, Bosni, Hercegovini in
v Istri, združi v eno samostojno državno telo v okviru habsburške monarhije, s
svojimi mo"mi bo podpirala in si prizadevala priklju"iti k sebi tudi brate
Slovence,
- združena opozicija bo prav tako delala na tem, da se kraljevina Hrvaška uredi
kot pravna država tako ustavno kot svobodno, tako da lahko narod po poslancih,
v vseh mejah državnega življenja, po na"elih parlamentarne vlade opravlja v
hrvaškem saboru zakonodajno oblast sporazumno s krono; na "elu
parlamentarne vlade je ban kraljevine Hrvaške,
- naloge, ki so enake v vsej monarhiji, a izhajajo iz pragmati"ne sankcije, bo
reševala kraljevina Hrvaška enakopravno s kraljevino Ogrsko in z ostalimi deli
Njegovega Veli"anstva,
- hrvaška združena opozicija bo tudi delovala, da se ustava, svoboda in zakonita
neodvisnost kraljevine Hrvaške obudi in zagotovi z vsemi zakonitimi sredstvi,
na koncu s svobodnimi volitvami ter s svobodo govora in tiska (SkO, 1935, 15).
Ta program sta odobrila A. Star"evi# in škof J. J. Strossmayer. Vendar so
dogovarjanja o zedinjenju Stranke prava in obzorašev propadla, in to zaradi imena
novo nastale stranke. Pravaši so želeli, da bi enotna hrvaška opozicija uporabila ime
Stranka prava, obzoraši pa so zagovarjali stališ"e, da se z združitvijo pravašev in
obzorašev ustanavlja nova stranka, ki mora dobiti povsem novo, nevtralno ime. O
imenu je razpravljal »pododbor zedinjene opozicije«, ki so ga od pravašev sestavljali
dr. A. Breš#enski, Eugen Kumi"i# in J. Frank, obzoraše pa sta zastopala dr. Šime
Mazzura in Tadija Smi"iklas. Edina korist od vseh teh dogovarjanj je bila, da so vsi
Hrvati v opoziciji imeli enoten državnopravni program. Tako pravaši kot obzoraši so
namre" stremeli k enotnemu cilju, tj. »da se v okviru habsburške monarhije oblikuje
hrvaška država, ki naj jo sestavljajo: Hrvaška, Slavonija, Dalmacija, Bosna,
Hercegovina, hrvaški del Istre, Medmurje ter mesto Reka s svojim okrajem. Tej
Hrvaški bi se lahko pridružilo tudi slovensko ozemlje. Od tedaj se je v Hrvaški
govorilo o »trializmu«, ki bi zamenjal dualisti"no urejeno habsburško monarhijo, "e
43
se ne bi preoblikovala v federalisti"no državo, k "emur so stremeli vsi slovanski
narodi v Avsto-Ogrski« (SkO, 1935, 15).
Vendar se je že konec leta 1894 in v za"etku leta 1895 tudi znotraj Stranke prava
pri"elo kazati nesoglasje. V stranki se je vnel boj za prvo mesto med F.
Folnegovi#em in J. Frankom. Leta 1895, ko je na slavnostno odprtje nove stavbe
Hrvaškega narodnega gledališ"a prišel tudi cesar Franc Jožef I, so študenti na
Jela"i#evem trgu zažgali madžarsko zastavo. Menili so, da se cesar strinja s
promadžarsko politiko bana K. Khuena-Hédérvárya. Dejanje je usodno vplivalo na
politi"ni razkol v Stranki prava. Medtem ko je F. Folnegovi# dejanje obsodil, je J.
Frank skupaj z A. Star"evi#em izstopil iz stranke in ustanovil novo stranko. Oktobra
1895 je o polit"nih razmerah v banski Hrvaški Edinost objavila "lanek z naslovom
Demonstracije v Zagrebu, kjer je med drugim zapisala »/…/ Demonstracijo dijakov
moramo torej soditi tako, kakor treba soditi nepremišljene "ine globoko užaljene
mladine; ali kako naj sodimo najnovejši "in ve"ine mestnega zastopstva
zagrebškega? Gospôda naj se nikar ne varajo: se svojim poklonom pred madjarsko
nadutostjo so še bolj zastrupili odnošaje med narodom hrvatskim in madjarskim. V
istem hipu, ko dajejo zadoš"enje baje užaljenemu ponosu madjarskemu, zadeli so na
najob"utlivišim mestu "ast in ponos svojega lastnega naroda. Tega jim ne pozabi
narod hrvatski. Ne mislimo pri tem, na one odvisne "ete volilcev, ki sestavljajo na
voliš"ih madjaronske ve"ine, ampak mislimo na one sloje narode, ki še smejo misliti
in "ustvovati po hrvatski. V srcih nezavisnega in zavednega naroda hrvatskega žgala
bode kakor živi ogenj–najnovejša, ukazana madjaronska demonstracija. Narod
hrvatski je prelojalen, da bi morda hotel na nasilen na"in reagovati proti tej zadani
mu morálni zaušnici, ali spomin na ta dogodek ostane globoko zapisan v srcih–in ta
spomin bode še bolj ogreneval odnošaje med Hrvati in Madjari. Po vsem tem lahko
sodi vsakdo, koja demonstracija je bolj obžalovanja vredna: ali nepremišljene
mladine, ali zrelih izkušenih mož, ki so brez vse potrebe demonstrovali proti
svojemu narodu /…/« (E, 22. 10. 1895).
Tako sta na prehodu iz leta 1895 v 1896 nastali dve politi"ni struji, in sicer Matica
stranke prava ali »domovinaši« (po "asopisu Hrvatska domovina) in !ista stranka
prava ali »frankovci«. V naslednjih letih so si izmenjevali opazke in se obsojali,
katera stranka je bolj pravaška.
44
Ponovna pogajanja med Stranko prava in Neodvisno narodno stranko so se za"ela
avgusta leta 1896, kon"ala pa 6. marca 1897 z ustanovitvijo predvolilne koalicije z
imenom Združena opozicija. V volilnem razglasu so apelirali na enotnost hrvaške
opozicije. Ne glede na ugodne volilne rezultate ter na dejstvo, da združena opozicija
zmore nasprotovati politi"nemu mrtvilu, sta obe stranki obdržali svoje politi"ne
programe, odbore, "asnike, "lane in podobno (Podgoršek, 2005, 113).
V naslednjih letih pa sta se zgodila dva dogodka, ki sta sovpadala in pripomogla k
oživitvi ideje združene opozicije. Hrvaško-srbska nesoglasja so se prelevila v odkrite
protisrbske demonstracije leta 1902 v banovini. Že naslednjega leta, tj. 1903, pa je
»narodni pokret« odnesel dolgo osovraženega bana K. Khuena-Hédérváryja ter
pripravil tla za politiko novega kurza v banski Hrvaški. Politika novega kurza, ki se
je za"ela v Dalmaciji leta 1903, je temeljila na prepri"anju, da lahko samo s
sodelovanjem vseh hrvaških in srbskih strank dosežejo politi"ni uspeh
(Zajc, 2006, 241).
V za"etku leta 1903 sta se Stranka prava in Neodvisna narodna stranka združili v
enotno stranko, ki je nosila ime Hrvatska opozicija. Edinost je konec januarja 1903 v
"lanku z naslovom Zborovanje opozicijonalnih strank na Hrvatskem zapisala, da se
je v Sokolovi dvorani v Zagrebu zbralo veliko število politikov, parlamentarcev in
veliko volivcev iz vseh delov Hrvaške. Zastopana je bila tudi !ista stranka prava.
Dalmatinske deželnozborske poslance sta zastopala Jurij Biankini in dr. Ante
Trumbi#. Istrske poslance je zastopal posl. dr. Dinko Trinajsti#. Na zborovanju je J.
Frank ponovil na"ela, ki so bila izražena v že podani izjavi, a je kljub temu dodal
prošnjo, naj imajo zaupanje do !iste stranke prava, ki ho"e iskati vse, kar združuje.
O predlogih izvršnega odbora za osnutje skupne opozicijonalne stranke so nato
glasovali "lani bivše Stranke prava in bivše Neodvisne narodne stranke (obzoraši) ter
so predloge soglasno sprejeli (E, 30. 1. 1903).
Hrvaška opozicija se je že "ez dva tedna, 29. januarja 1903, preimenovala v
Hrvaško stranko prava. Vendar novonastali stranki ni bilo usojeno, da bi zaživela v
parlamentarnem življenju. Dogodki so se odvijali prehitro. Na njeno mesto je kmalu
prišla Hrvaška napredna stranka, ki se je povezala s Srbsko napredno stranko v
hrvaško-srbsko koalicijo. Ta se je prvi" pojavila decembra 1905, a je že naslednje
leto na volitvah v hrvaški sabor dosegla nepri"akovano zmago (Zajc, 2006, 241).
45
Edinost je zapisala, da je prišel nov "as. !as, ki si ga je izbojeval narod sam. Na
politi"no prizoriš"e so prišli novi ljudje, da ustvarijo novo ero. Menila je, da je prva
dolžnost novih narodnih poslancev ta, da ostanejo stalno v stiku s svojimi volivci, da
prirejajo po okrajih ljudske shode in da odstanjujejo z naroda verige strahu pred višjo
samovoljo (E, 8. 5. 1906).
Volilni rezultat je bil slede": od opozicije je bilo izvoljenih 30 pristašev reške
resolucije, oziroma hrvaško-srbske volilne koalicije, 19 pristašev A. Star"evi#eve
Stranke prava (vodil jo je J. Frank) ter 4 opozicionalni kandidati, ki so bili pristaši
reške resolucije. Na podlagi programa Narodne stranke je bilo izvoljenih 34
madžaronov (E, 10. 5. 1906).
Koalicija, ki jo je vodil F. Supilo, je zagovarjala dejavno in neodvisno hrvaško
politiko z namenom dose"i neodvisen položaj in zedinjenje hrvaških pokrajin
habsburške monarhije ter kon"no rešitev hrvaškega vprašanja v okviru neke
neodvisne južnoslovanske države. Vendar je bila koalicija nenehno v nevarnosti. Že
jeseni 1906 so Italijani priredili protihrvaške demonstracije na Reki, kar je imelo za
posledico prenehanje sodelovanja hrvaških strank z italijansko stranko v Dalmaciji.
V spore se je vpletla tudi avstrijska vlada, ki je obljubila Dalmaciji gospodarsko
pomo", "e sprejme politiko, ki bi bila sprejemljiva za Dunaj. V banski Hrvaški pa so
delo sabora ohromili nekateri pravaški zastopniki. Bili so nezadovoljni, ker so
nekateri predstavniki koalicije uporabljali srbsko ime. Hrvaško-srbska koalicija je, da
bi se obdržala na oblasti v banski Hrvaški, za cel mesec obstruirala delo ogrskega
parlamenta, kar se je kon"alo s parlamentarnim udarom (Goldstein, 2008, 179).
Poleti leta 1907 je padla vlada hrvaško-srbske koalicije. Konec leta 1907 in v
za"etku leta 1908 so se za"eli novi zapleti. Avstro-Ogrska se je odlo"ila anektirati
Bosno in Hercegovino. Vlada je za bana imenovala Pavao Rauch, ki mu je bila
zaupana naloga, naj v banski Hrvaški pripravi teren za aneksijo. Na volitvah je
doživel popoln polom, prorežimske stranke niso dobile niti enega mandata, tako da
sabora sploh niso sklicali. Dne 6. oktobra 1908 je bila razglašena aneksija Bosne in
Hercegovine (Goldstein, 2008, 180).
V banski Hrvaški je bila že nekaj "asa prisotna ideja o združitvi med seboj in po
deželah razcepljenih pravaških strank in skupin v novo, v vse hrvaške dežele
segajo"o, Hrvaško stranko prava. 5. novembra 1908, ko je bila pravaška
46
razcepljenost najve"ja, je Cezar Aka"i#, tajnik izvršnega odbora koalicijske Hrvatske
stranke prava, na skupni konferenci saborskega kluba in izvršilnega odbora te stranke
podal predlog, da naj obe vodilni telesi takoj za"neta delati za obnovo stare in enotne
Stranke prava, kakršna je obstajala do leta 1894. Leta 1909 je bil v Zagrebu sestanek
!iste stranke prava, na katerem so bili prisotni tudi pravaši iz Dalmacije. Novembra
1909 so izstopili iz koalicijske Hrvaške stranke prava Cezar Aka"i#, Stjepan Zagorac
in še nekateri. Pridružili so se Star"evi#evi Stranki prava (Pleterski, 1981, 129).
Vlada bana N. Tomaši#a na saborskih volitvah leta 1911 ni dobila ve"ine, zato je
ban odstopil. Edinost je glede tega zapisala, da so se pravaši vseh hrvaških dežel
oktobra 1911 združili v eno stranko in da so ustanovili svoje glasili »Hrvatsko« ter
dolo"ili program. Glasilo so dali v tisk katoliškemu tiskovnemu društvu s posebno
pogodbo, v kateri so si pridržali popolno lastništvo nad listom s tem, da so ozna"ili
petnajst "lanov vrhovne uprave za lastnike lista. Madžari so za"eli sikati nad tem
dejstvom. Grof K. Khuen-Héderváry jih je miril, "eš, da bo on že ukrotil Hrvate. V
decembru je ban N. Tomaši# izvedel volitve na katerih je bil poražen. Grof K.
Khuen- Héderváry je za bana imenoval Slavka Cuvaja (E, 26. 5. 1913).
Po padcu bana N. Tomaši#a je sledil absolutisti"ni režim bana in kasneje
komisarja S. Cuvaja, zaupnika ogrskega režima, ki je uvedel »strahovlado« na
Hrvaškem, »/…/ ustava na Hrvatskem je suspendirana, tiskovna svoboda, kolikor je
je še bilo, odpravljena, zborovalni zakon sistiran: tiranstvo v najgnusnejšem pomenu
besede je zavladalo v zemlji, ki je stoletja krvavela za svobodo – drugih, a nikdar ne
za lastno! /…/« (E, 6. 4. 1912).
V "asu »strahovladja« pa je ponovno prišlo do sloge pravašev. Edinost je o slogi
zapisala, da je impulz za slogo pravašev prišel od zunaj. Menila je, da je sloga bila
želja avstrijskih klerikalcev, ki si prizadevajo na Hrvaškem ustanoviti mo"no
stranko. Prav tako je zapisala, da je to nalogo opravil Ivan Šušterši", ki si želi imeti v
monarhiji pristaše za vodstvo svoje politike. Zapisala je, da je s slogo okrepljen
klerikalizem na Hrvaškem. Stranki, mlinovci in franko–furtimaši bosta samostojni, a
v politi"nih akcijah in pri volitvah bosta nastopali složno. Menila je, da sloga ne bo
dolgotrajna, ker je na Hrvaškem to nemogo"e, »da bi ena stranka, ki je nacionalno
ekskluzivisti"na ter ne priznava Srbov in je poleg tega še klerikalna, vodila odlo"no
in vodilno besedo v politiki« (E, 8. 8. 1911).
47
Združeni pravaši so leta 1912 v peticiji zahtevali združitev hrvaških dežel v
monarhiji, vklju"no z Bosno, v nekakšno obliko trializma. Vendar omenjena peticija
ni naletela na odobravanje pri Francu Jožefu, niti pri Francu Ferdinandu.
V zvezi je ponovno prišlo do razcepa in že omenjene razlike, ki so se pojavile pri
prvem razkolu leta 1895, so ponovno stopile v ospredje. Vlada je tako zopet dosegla
svoj namen, saj je bila Stranka prava razbita, na svojo stran pa je na novo pritegnila
frankovce in tako je lahko mislila na sestavo vladne ve"ine.
Dokon"no razcepljeni pravaši so izgubili pobudo za konstituiranje hrvaške
državnosti. V duhu spora med A. Star"evi#evo in J. Frankovo politiko je stranka, ki
si je prizadevala združiti hrvaško ozemlje, do"akala prvo svetovno vojno. Želja po
vladanju ali želja biti zraven vladne ve"ine je bila mo"nejša od želje po enotnem
nastopu. Dejansko pa vse do vojne ni bil programsko dolo"en na"in, kako bi lahko
izrazili zgodovinsko skladnost pravice Hrvatov do samoodlo"be s pravico do
narodne enakopravnosti Srbov na Hrvaškem ter z interesi širšega jugoslovanskega
zbiranja v vseh smereh, Srbije in !rne gore na eni strani ter Slovencev na drugi
strani, seveda ob upoštevanju posebnosti Bosne in Hercegovine. Problem je bil
prikrit, ne pa tudi rešen z ideologijo o nacionalni enotnosti Hrvatov in Srbov (morda
tudi Slovencev). To je bila sicer lepa, a vendar povsem nestvarna ideologija, ki si jo
je lahko vsak razlagal po svojih željah in potrebah (Pleterski, 1985, 96).
V ozadju tega je bila želja, da bi se borili za združitev hrvaškega ozemlja v eno
državo, in tako nas ne presene"a dejstvo, da so na vojno vihro imeli druga"ne
poglede.
3. 2 RAZVOJ PRAVAŠKE IDEOLOGIJE V DALMACIJI
V Dalmaciji se je pravaška misel pojavila že konec šestdesetih in na za"etku
sedemdesetih let 19. stoletja. V tem "asu je v Dalmaciji potekal spopad med Narodno
stranko, ki si je postavila za cilj osvojiti ve"ino v dalmatinskem deželnem zboru, in
avtonomaši, ki je bila v dalmatinskem zboru v ve"ini. Kljub temu da je Narodno
48
stranko vodil Miho Klai", je bil don Mihailo Pavlinovi# pomemben predstavnik
Narodne stranke. Bil je glavni vodja narodnega preporoda in ustanovitelj hrvaške
nacionalne integracijske ideologije v Dalmaciji (Dikli#, 1998, 101).
M. Pavlinovi# je bil duhovnik, zato ni presenetljivo, da je zagovarjal slede"o
misel: »glavni nam neprijatelj neznabožna struja što mori Europu, prevrat koji se
spremio proti krš"anstvu, možda najžeš#i, nakon progonstva cara krvnika Dukljana
(Dioklecijana)« (Šidak, 1986, 107). V katolicizmu je videl sredstvo, ki ga je
povezovalo z Evropo. Njegove ideje so postale podlaga za razvoj »klerikalnega«
pravaštva (Šidak, 1986, 167).
Ker je monarhija bila zaveznica in ker je š"itila katolicizem v Evropi, je bilo po M.
Pavlinovi#evem mnenju potrebno, da bi monarhija ostala in da bi se v njenem okviru
uresni"ile hrvaške politi"ne težnje. To je pomenilo, da je bila vladarjeva dolžnost
združitev pokrajin Hrvaške, tj. troedine kraljevine, ter da si Hrvati morajo
prizadevati, da se jim pridruži tudi »turška« Hrvaška, »turška« Dalmacija, Bosna ter
Istra in del Slovenije, vse to pa je temeljilo na hrvaškem državnem pravu. Na ta na"in
je M. Pavlinovi# želel rešiti nacionalno vprašanje v okviru dualizma, "emur pa je A.
Star"evi# nasprotoval. Prav tako velja poudariti, da je priznaval srbsko politi"no
nacijo in državo, a samo v Srbiji. Zagovarjal je podobno misel, kot so jo oblikovali
pravaši v Hrvaški leta 1879, tj. da so Srbi na Hrvaškem »politi"no (ali narodno-
državni) Hrvati, a »geneti"no« Srbi (Šidak, 1986, 167).
Iz M. Pavlinovi#eve in E. Kvaternikove korespondence je razvidno, da se je M.
Pavlinovi# navduševal nad pravaško ideologijo, jo sprejemal, "eprav ne v celoti in jo
prvi pri"el širiti po Dalmaciji. Dikli# (1998) meni, da sta bila M. Pavlinovi# in E.
Kvaternik v politiki somišljenika, kljub temu da sta se v nekaterih politi"nih pogledih
razlikovala, saj M. Pavlinovi# ni nikdar formalno pripadal Stranki prava. Res je, da
sta M. Pavlinovi# in E. Kvaternik stremela k istemu cilju, tj. k združeni, samostojni
in suvereni Hrvaški. Razli"ne poglede pa sta imela glede Srbov in Slovencev, glede
Narodne stranke in njenih pravakov v banovini, prav tako sta bila razli"nega mnenja
o J. J. Strossmayerjevih pogledih.
Kljub temu da se je pravaštvo v Dalamciji pojavilo že konec šestdesetih let, so
organizirane pravaške skupine za"ele nastajati šele v osemdesetih letih 19. stoletja.
Pravaška ideologija se je v Dalmaciji pojavila kot svojevrstna kombinacija; bila je
49
zmes M Pavlinovi#eve, A. Star"evi#eve in E. Kvaternikove »misli«, oziroma je
združevala njihove nauke. Prav na slednjih in pod vplivom pravaške ideologije iz
banske Hrvaške je v Dalmaciji nastala prva pravaška skupina. Ustanovljena je bila v
Zadru leta 1883 okoli mladega duhovnika in "asnikarja don Iva Prodana in
njegovega versko – pravaškega glasila Katoliške Dalmacije (Dikli#, 1998, 123).
Za razliko od M. Pavlinovi#a je bil duhovnik Ivo Prodan izrazit predstavnik
pravaštva v Dalmaciji. I. Prodan se je že kmalu sre"al tako z nacionalnointegracijsko
ideologijo M. Pavlinovi#a kot s pravaškimi idejami, ki jih je pri"el širiti po Dalmaciji
v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja. I. Prodana je podpirala predvsem
mlajša duhovš"ina, ki je bila posebej števil"na v notranjosti Dalmacije. Leta 1870 je
za"el v Zadru izhajati list La Dalmazia cattolica, leta 1877 pa je njegov urednik
postal I. Prodan. V Zadru je ustanovil leta 1883 svojo tiskarno (Katoliška hrvaška
tiskarna), kjer je urejal in tiskal številne hrvaškopravaške, verske in druge "asopise
(Katoli!ka Dalmacija, Hrvatska kruna, Stekliš, Pravaš, Hrvatska). V "asopisih je vse
ostreje pisal proti oportunizmu Narodne stranke in je po"asi prihajal na »stekliški«
ton pisanja, s "imer se ni strinjal M. Pavlinovi#. Zdi se, da so se odnosi med M.
Pavlinovi#em in I. Prodanom zaostrili že leta 1882. M. Pavlinovi# je javno kritiziral
I. Prodana, kar je leta 1884 imelo za posledico spor med M. Pavlinovi#evimi in I.
Prodanovimi pristaši (Dikli#, 2002, 64; Gross, 2000, 668–675).
I. Prodan se je že kmalu opredelil za pravaško ideologijo, za A. Star"evi#a in za
Stranko prava. Že konec sedemdesetih in na za"etku osemdesetih let 19. stoletja je
sprejel pravaško ideologijo, ki se je nezadržno širila iz banske Hrvaške v Dalmacijo.
V Zadru je ustanovil prvo pravaško skupino. Prav tako je pisal in objavljal pravaški
politi"ni program ter za"el z izdajo "istih pravaških "asopisov (Stekliš in Pravaš) v
Dalmaciji. V Zadru je leta 1884 izdal svoj politi"ni program pod naslovom Naš
program s podnaslovom Bog in Hrvaška. Program je razdelil na dva glavna dela. V
prvem delu z naslovom Bog je zapisal, da je rimskokatoliška vera najboljša vera za
"loveka. V drugem delu z naslovom Hrvaška pa je pisal o rešitvi hrvaškega
nacionalnega in državnega vprašanja na temelju naravnega in zgodovinskega
hrvaškega državnega prava. I. Prodan je predlagal, da bi se dualisti"na Avstro-
Ogrska monarhija preoblikovala v trialisti"no. V tem pogledu se je z idejo, da bi se
50
monarhija preoblikovala v trializem, razlikoval od izvirnega banovinskega pravaštva
A. Star"evi#evega tipa, ki ni zagovarjal trializma (Dikli#, 2002, 66).
Kot nadgradnjo svojega politi"nega programa je I. Prodan v istem letu v Katoliški
Dalmaciji pisal o obsegu in državnih mejah združene Hrvaške. Najprej je govoril o
Hrvaški v ožjem smislu, v odgovoru na vprašanje, kateri prostor zajema hrvaško
državno pravo, pa je menil, da Hrvaška v ožjem smislu obsega troedino kraljevino,
Dalmacijo, Hrvaško in Slavonijo, del Kranjske, Medmurje in »turško« Hrvaško, pod
katero je razumel severozahodno Bosno do Vrbasa. Vendar je I. Prodan menil, da to
ni vse. Združena Hrvaška v širšem smislu, naj bi po njegovem mnenju obsegala
poleg Hrvaške v ožjem smislu še Bosno od Vrbasa do Drine, celotno Hercegovino in
Istro s Primorjem. Tako bi se I. Prodanova Velika Hrvaška v skladu z njegovim
pravaškim programom raztezala od Jadrana na zahodu do Donave in Drine na
vzhodu ter od Mure na severu do Bojane na jugu (Dikli#, 1998, 143).
Napetosti med narodnjaki in prvimi pravaši so prišle do izraza pomladi leta
1884, ko je prišlo do odkritega »spopada« med M. Pavlinovi#em in I. Prodanom.
Spor je za"el M. Pavlinovi#, ko je v Narodnem listu pisal o politi"nih razmerah v
Dalmaciji, kjer je ostro kritiziral dalmatinsko "asopisje, posebno Katoliško
Dalmacijo in njenega urednika. M. Pavlinovi# mu je najbolj »zameril«, kako je pisal
o hrvaštvu, katolištvu, državnem pravu, obsegu Hrvaške in o njenih državnih mejah.
Menil je, da I. Prodan s takim pisanjem vnaša nemir med ljudi, kar ima, po njegovem
mnenju, za posledico delitev ljudi v »tabore«. Na kritiko se je odzval tudi I. Prodan
in M. Pavlinovi#u o"ital neodlo"nost in oportunisti"no držo. Dejstvo je, da se je tudi
s pomo"jo njunega »spora« širila pravaška ideologija po Dalmaciji, predvsem tam,
kjer sta imela svoje pristaše (Dikli#, 1998, 143).
V Dalmaciji so se konec osemdesetih in na za"etku devetdesetih let 19. stoletja
pojavili mlajši pravaši, ki so politi"ni tok pravaške ideologije preusmerili drugam.
Med njimi sta posebej izstopala mladi Dubrov"an Fran Supilo in mladi splitski
odvetnik Ante Trumbi#. Mladi, ki so bili liberalno orientirani, so se v najve"ji meri
naslonili na tri osnovne elemente, in sicer: na Pavlinovi#evo idejo, ki je temeljila na
zedinjenju Dalmacije in Hrvaške, na pravaški ideji na Hrvaškem v "asu nastanka A.
Star"evi#eve ideje, kot tretji element jim je služila tradicija Narodne stranke. Prav
51
tako je mlade pravaše povezoval še en, morda najodlo"nejši element: protidualisti"na
politika (Šidak, 1986, 172).
F. Supilo je na nov na"in povezal slovansko in jugoslovansko tradicijo Narodne
stranke s »"istim« hrvaškim pravom. Njegovo razumevanje pravaške ideologije se je
temeljito razlikovalo od pravašev v banski Hrvaški, kjer so se pravaši po"asi
preoblikovali v J. Frankovo strujo (Šidak, 1986, 173).
V letu 1889 so "lani Narodnega hrvaškega kluba v dalmatinskem deželnem zboru
prilagodili program Narodne stranke iz leta 1875 v smeri politi"nega dogajanja v
Dalmaciji. V programu je bilo zapisano:
- »Narodni hrvatski klub stoji trdno na na"elni podlagi hrvatskega državnega
prava in celokupnosti Hrvatske; prizadeva si, da se zjedini Dalmacija "im prej s
Hrvatsko in Slavonijo, ter želi, da se kraljevini Hrvatskej povrenjo vse njene
stare "asti,
- pod varstvom hrvatskega državnega prava uživajo Hrvatje in Srbi jednake
pravice v vsakem oziru, kakor so tudi le jeden in isti narod, razen katerega se ne
priznava, da bi bilo kojega v Dalmaciji,
- Narodni hrvatski klub zmatra za dolžnost svojo, v vsakem ugodnem trenotku
zahtevati, da naš milostljivi kralj na podlagi narodne in z Njega sveto besedo
potrjene pisane pravice zjedini Dalmacijo s Hrvatsko in Slavonijo in povrne
Hrvatski vse njene "asti. Dokler se to ne zgodi, da se narod bolje pripravi na ta
dogodek in da se mu utré ložji pot, bode „Narodni hrvatski klub“ z vsemi
zakonitimi sredstvi se pogajal, da se hrvatska narodna zavest okrep"a, vse šole in
uradi v Dalmaciji pohrvatijo ter se dežela reši italijanš"ine in nem"enja; /…/
- pospešujo" vsako stroko blaginje v deželi, se bode posebno potezal za to, da se
Dalmacija z železnico spoji z monarhijo, kakor tudi, da se glavne luke na
Jadranskem našem morji zvežeko z Bosno, prirodnim zaledjem Dalmacije, brez
katere Dalmacija nima ni hrane ni obrane /…/« (E, 29. 8. 1889).
Reakcija mladih splitskih pravašev na zgoraj omenjeni program Narodne hrvaške
stranke je bila, da so želeli ustanoviti "asopis Sloboda, v katerem bi ostro nastopali
proti oportunisti"ni politiki, ki jo je vodila ta stranka (Gross, 2000, 682).
Leta 1890 je na ob"inskih volitvah v Dubrovniku zmagala srbskoavtonomna
koalicija. F. Supilo je zato ustanovil "asopis Crvena Hrvatska, katerega glavni
52
namen je bilo razbitje srbskoavtonomne koalicije na eni strani ter ponovno
vzpostaviti slogo in povezanost med pravaši in narodnjaki na drugi strani. V "asopisu
je zagovarjal temeljna na"ela pravaštva, ki so po njegovem mnenju bila izražena v
združitvi hrvaškega ozemlja na temelju narodnega in državnega prava in v boju proti
srbskemu ekskluzivizmu, a ne proti srbskemu narodnemu imenu (Šidak, 1986, 173).
Menil je, da so Hrvati in Srbi eden narod dveh plemen in imen, da govorijo en jezik,
ki ga Hrvati imenujejo hrvaški, a Srbi srbski. Zagovarjal je »enotno troedino
kraljevino, združitev Dalmacije in združitev zasedenih dežel v eno celoto. Zato bi se
moral vsak rodoljub boriti za Hrvaško, in edino za Hrvaško, ter se boriti za enotnost
in samostojnost najnaprednejšega in ozaveš"enega plemena na slovanskem Jugu«
(Gross, 2000, 687).
Pomembno vlogo v prvi polovici devetdesetih let je v Dalmaciji odigral tudi
Hrvaški klub Jurija Biankinija. Spomladi leta 1892 za "asa zasedanja dalmatinskega
deželnega zbora v Zadru je iz hrvaške Narodne stranke skupaj s še petimi poslanci,
zaradi vsesplošnega razo"aranja nad strankino politiko, izstopil J. Biankini. Kot
glavni razlog pa je navedel nestrinjanje z odlo"itvijo dalmatinskega zbora proti
opuš"anju hrvaškega in srbskega imena v knjigah, in nenazadnje, ker je menil, da se
hrvaško ime opuš"a v korist srbskega. Tako se je v Dalmaciji poleg stare I.
Prodanove in mlade A. Trumbi#–F. Supilove pravaške skupine, pojavila še tretja
pravaška skupina pod J. Biankinijevm vodstvom, ki je bil dolgoletni urednik
Narodnega lista (Šidak, 1986, 174, Dikli#, 1998, 215).
Istega leta, ko je zapustil Narodno stranko, je bil izvoljen za poslanca v dunajski
državni zbor, kjer je bil v opoziciji skupaj z V. Spin"i#em in M. Laginjem. V
dunajskem državnem zboru je najbolj prišla do izraza njegova borbenost in želja po
združitvi Dalmacije s Hrvaško, z odlo"nimi gospodarskimi zahtevami za celotno
Dalmacijo in ne samo za dele, kot so to delali narodnjaki. Tako kot Narodna stranka
je tudi J. Biankini od Dunaja zahteval, da naj gospodarsko pomaga Dalmaciji; njegov
glas in nastop sta bila odlo"nejša in bolj borbena in prihajala sta iz vrst opozicije
(Šidak, 1986, 174).
V dunajskem državnem zboru se J. Biankini, za razliko od ve"ine svojih
strankarskih kolegov iz Dalmacije, ni pridružil Hohenwartovemu klubu, temve" je
ostal izven njega. Pridružil se je pravaškima poslancema iz Istre, ki sta si prizadevala
53
za nastanek neodvisnega kluba, v katerem bi bili izvoljeni poslanci »slavenskih«
narodov v habsburški monarhiji. V novembru leta 1892 je bil ustanovljen Klub
neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev, ki so ga ustanovili M. Laginja, J.
Biankini, Nikola Dapar, Josip Virgil Peri# in V. Spin"i#. Njihov program je temeljil
na oživitvi hrvaškega državnega prava ter na enakopravnosti vseh narodov v
monarhiji (Dikli#, 1998, 219).
J. Biankinijeva politika ni bila dualisti"na kot pri narodnjakih, temve" trialisti"na,
zato je sprejel pravaški program iz leta 1894. To je pomenilo, da bi bilo potrebno
monarhijo reorganizirati in oblikovati še tretjo enoto, tj. južnoslovanske dežele,
kamor bi vklju"ili Bosno in Hercegovino okoli Hrvaške, kar bi monarhiji omogo"ilo
njeno »miroljubno misijo« na Balkanu. Njegova politika je bila usmerjena proti
Trojni zvezi, kar je bila posledica vinske klavzule. Prav tako je nasprotoval programu
Narodne stranke iz leta 1889, ki je priznaval obstanek srbskega naroda na Hrvaškem,
kar je po njegovem mnenju pripomoglo k temu, da so »hriš#anski Hrvati« postali
Srbi. V vsakodnevni politi"ni borbi si je J. Biankinijeva skupina stalno prizadevala
za zanikanje srbskega narodnega imena in je zagovarjala tezo, da na Hrvaškem živi
samo en narod. Podobno kot M. Pavlinovi# je priznavala srbski narod samo v Srbiji
(Šidak, 1986, 175).
Leta 1893 so dalmatinski poslanci, tako kot del slovenskih poslancev, izstopili iz
kluba parlamentarne ve"ine, kar je posledica reakcije na neeti"no E. Taaffejevo
politiko. E. Taaffe se je namre" tega leta povezal z nemškimi liberalci in mu zato
podpora dalmatinskih poslancev ni bila ve" potrebna. Leta 1895 je bil ustanovljen
jugoslovanski klub, v katerem so skupaj sodelovali narodnjaki in pravaši (Šidak,
1986, 176).
J. Biankini se je ob"ni skupš"ini Stranke prava v Zagrebu, dne 26. junija 1894,
deklarativno pridružil Stranki prava in to ravno v "asu, ko se je za"el znotraj Stranke
prava kazati razkol. Istega leta so bili dani pogoji za oblikovanje dalmatinske Stranke
prava. Sredi leta 1894 je I. Prodan skupaj z J. Biankinijem, F. Supilom, A.
Trumbi#em in J. Kažimirom Ljubi#em na konferenci v Zadru uspel združiti tri
dalmatinske pravaške skupine in oblikovati enotno Stranko prava v Dalmaciji. Na
konferenci je bila sprejeta za"asna Uredba dela Stranke prava v Dalmaciji, kot
temeljni dokument, ki je imel 12. "lenov, kjer je govor o ciljih, delu, organizaciji in
54
nalogah nove stranke. Stranka je delovala pod A. Trumbi#evim in J. Biankinijevim
vodstvom (Dikli#, 2002, 66). Že od samega za"etka so se kazala nasprotja med
»mladimi«, ki so bili po ve"ini odvetniki in »starimi« (duhovniki). S tem se je
Stranka prava v Dalmaciji razlikovala od Stranke prava v banski Hrvaški. Razkol v
Stranki prava, ki je imel za posledico nastanek dveh politi"nih struj, in sicer
domovinašev ali Matice stranke prava ter frankovcev ali !iste stranke prava, je
doletel dalmatinske pravaše popolnoma nepripravljene. Dalmatinski pravaši so vedeli
za nesoglasja v Stranki prava in za J. Frankovo pragmati"no ravnanje, ki jim po
ve"ini ni bilo po volji. A na to so praviloma gledali objektivno in z druga"nega
zornega kota. V prvi vrsti so si prizadevali za krepitev Stranke prava v Dalmaciji.
Prav tako so si prizadevali za oblikovanje mo"ne hrvaške opozicije, ki bi mogla
energi"no nastopiti proti oblasti. Že naslednjega leta, tj. 1895, so obsodili
novonastalo frakcijo Stranke prava, tj. J. Frankovo in F. Folnegovi#evo politi"no
taktiko. Pravaši so, kot je bilo že omenjeno, zavzeli nevtralno stališ"e. V prvi vrsti si
je za to prizadeval A. Trumbi#, medtem ko je F. Supilo menil, da so domovinaši
manjše zlo in da jih je zato potrebno podpirati. Da stoji na strani domovinašev, je
jasno pokazal tudi v "asopisu Crvena Hrvatska. Od J. Franka sta se oddaljila tudi
Istrana M. Laginja in V. Spin"i#, podpiral ga je le še I. Prodan (Šidak, 1986, 176;
Gross, 2000, 825).
Razvoj Stranke prava v Dalmaciji v letih od 1897 do 1902 je šel popolnoma
neodvisno pot od politi"nih razmer v banski Hrvaški. Pravaši so v tem obdobju vse
manj oporekali naprednjakom, prišlo je celo do sporazuma glede volitev. Leta 1901
je politi"na iniciativa tako v dalmatinskem saboru kot v politi"nem življenju bila v
rokah pravašev. Razumljivo je, da so tako na eni kot na drugi strani obstajali
nasprotniki politi"ne sloge. Že leta 1898 se je I. Prodanova skupina lo"ila od Stranke
prava in ustanovila !isto stranko prava, ki je gledala z nezaupanjem na sodelovanje
pravašev z narodnjaki, kot tudi na sodelovanje domovinašev in Neodvisne narodne
stranke. A spor, ki se je odvijal v Dalmaciji med I. Prodanovo !isto stranko prava in
Stranko prava, ni bil enak sporu med frankovci in domovinaši v banski Hrvaški
(Dikli#, 2002, 66; Šidak, 1986, 177).
Po smrti M. Klai#a leta 1896 in G. Bulata leta 1900 je postal predsednik hrvaške
Narodne stranke Dubrov"an Pero !ingrija, ki je bil naklonjen pravaški ideologiji.
55
Narodnjaki so pod njegovim vodstvom prepustili glavne politi"ne funkcije pravašem.
Najpomembnejša pravaša v tem "asu sta bila J. Biankini in A. Trumbi#. Medtem ko
se je J. Biankini popolnoma posvetil delu v dunajskem državnem zboru, je A.
Trumbi# po"asi prevzel vodilno vlogo v Stranki prava (Šidak, 1986, 178).
Politi"ne razmere so kljub vsemu šle svojo pot. Medtem ko je leto 1903 odlo"ilno
vplivalo na politi"ne razmere v banski Hrvaški, je hrvaški narod v Dalmaciji
politi"ne razmere opazoval z distanco, a je na koncu pokazal solidarnost s Hrvaško
pri obrambi pred vojaško in absolutisti"no represijo. Dalmatinska !ista stranka prava
in njeni poslanci so v zboru podpirali narodno gibanje v banovini in za"etne korake
»novega kurza«, ki so jih kasneje obsodili. Od vseh hrvaških poslancev v
dalmatinskem zboru je prav I. Prodan leta 1903 najostreje kritiziral in napadal
avstrijsko politiko ter odlo"no pokazal, kaj ho"e in za kakšno Hrvaško si prizadeva.
Seveda narodno ljudsko gibanje v banski Hrvaški ni bilo le znamenje oživljanja
odpora proti madžarizaciji, pomenilo je tudi uveljavitev novih idej in novih socialnih
mo"i v njenem politi"nem življenju (Dikli#, 1998, 382; Pleterski, 1985, 87).
Elementi novega politi"nega razvoja so se po »narodnem gibanju« v letu 1903
pojavili ob koncu leta 1905 v Dalmaciji v obliki »novega kurza«. Prišlo je do
sodelovanja prvakov Narodne stranke in Stranke prava, ki se je za"elo že leta 1897, a
je sedaj doseglo vrhunec. Prvak Stranke prava A. Trumi# je izjavil, da se od Alp pa
do Marice borijo proti prodoru germanstva (Pleterski,1985, 218), pri "emer ni mislil
samo na sodelovanje z Jugoslovani, temve" tudi na sporazum z Italijani in Madžari.
Tu gre za prvo skupno politi"no akcijo Dalmacije in banske Hrvaške. Okoli F. Supila
in A. Trumbi#a so se zbrale številne politi"ne stranke in sile, ki so na sestanku na
Reki, dne 3. 10. 1905, sprejele reško resolucijo, ki je med drugim vsebovala slede"o
zahtevo: »/…/ da se to svrho doseže, je najprej potrebno, da se Dalmacija pridruži
Hrvatski in Slavoniji, katerima že virtualno in pravno pripada /…/« (E, 5. 10. 1905).
Dva tedna pozneje so srbski poslanci iz banske Hrvaške in Dalmacije na sestanku
v Zadru sprejeli t. i. zadrsko resolucijo, v kateri je bila poudarjena enotnost Hrvatov
in Srbov in je podprla madžarsko opozicijo. Rezultat je bilo sodelovanje srbskih
strank s hrvaškimi v hrvaško-srbski koaliciji ter sodelovanje Srbov s Hrvati v
Dalmaciji. Navdušenja nad politiko »novega kurza« ni skrival F. Supilo, ki je med
drugim definiral nacionalno idejo »novega kurza«. Menil je, da Hrvati in Srbi povsod
56
sestavljajo en sam narod z dvema enakopravnima narodnima imenoma
(Pleterski, 1985, 92).
F. Supilo je bil izbran za poslanca v hrvaški sabor, kjer je postal pomembna
osebnost hrvaško-srbske koalicije. Ta se je v "asu aneksijske krize otresla F. Supila
in je izgubila politi"no pobudo pri reševanju hrvaškega vprašanja in vprašanja
državnega povezovanja južnih Slovanov v monarhiji. S priklju"itvijo Bosne in
Hercegovine pa je to vprašanje ponovno stopilo v ospredje. Stališ"e hrvaških in
srbskih strank je bilo, naj se Bosna in Hercegovina priklju"ita Hrvaški
(Pleterski, 1985, 93).
Jeseni leta 1906 je prišlo do prenehanja sodelovanja hrvaških strank v Dalmaciji z
italijansko stranko. Dunajski državni zbor, ki ga je reška resolucija popolnoma
presenetila, je zaznal možnost, da ponovno okrepi svojo prevlado v Dalmaciji in je
tako ponudil Dalmaciji gospodarsko pomo". S takšnimi in podobnimi akcijami je
dunajska vlada zatrla »novi kurz« v Dalmaciji (Goldstein, 2008, 179).
Leta 1909 so Hrvati in Srbi v dalmatinskem saboru enotno zahtevali združitev
Dalmacije s Hrvaško in pravice prebivalstva Bosne in Hercegovine, da se o tem
samo izre"e sporazumno z drugimi Srbi in Hrvati v monarhiji (Pleterski, 1985, 93).
Dalmatinski pravaši so pod vodstvom I. Prodana in Mate Drinkovi#a poskušali
zbrati hrvaške opozicijske stranke in njihove poslance. Ker pri tem niso uspeli, so
poskusili združiti pravaške skupine na vsem hrvaškem ozemlju v monarhiji, kar je v
letu 1911 privedlo do Vsepravaške organizacije, na "elu z Miletom Star"evi#em.
Združitev pravaških strank in oblikovanje enotnega pravaškega bloka ter njegovo
povezovanje z Vseslovensko ljudsko stranko, pod vodstvom I. Šusterši"a, do
katerega je prišlo leta 1912, so podpirali velikoavstrijski krogi. Slednji so Hrvatom
obljubljali trializem, seveda s figo v žepu, da bi tako pripravili hrvaško in slovensko
ozemlje kot trden branik za prestolonaslednika Franca Ferdinanda
(Dikli#, 1998, 460).
V "asu pred vojno so se za"ele kazati temeljne razlike v razvoju narodnega
gibanja med bansko Hrvaško na eni in Dalmacijo na drugi strani. Dalmacija je
politi"ne razmere in intrige v banski Hrvaški in v Stranki prava opazovala z distance
in se vanje ni hotela vmešavati, zato se zdi, da je vodila pragmati"no politiko. Prav
tako ne velja prezreti dejstva, da so si dalmatinski politiki prizadevali za dvig
57
gospodarstva in želeli so se otresti pritiska italijanske nadmo"i. Dalmacija je vse do
vojne ostala narodno-politi"no iniciativna v boju proti dualizmu in je bila za hrvaško-
srbsko solidarnost.
Dalmatinski politiki se niso ozirali ne na politi"no delo v banski Hrvaški kot tudi
ne na politi"no delovanje politikov v Istri. Z enako gotovostjo lahko trdimo tudi za
politike v banski Hrvaški, saj so si ti v prvi vrsti prizadevali za združitev banske
Hrvaške z Dalmacijo.
Na tem mestu ne bo še enkrat opisan celoten prodor pravaške ideologije v
Dalmacijo in ne bo vzporejan s pravaško ideologijo v Istri. Slednje bo namre"
prikazano v nadaljevanju. Dalmatinski politiki so si prizadevali za gospodarsko
neodvisnost od italijanskega kapitala ter za gospodarski dvig dalmatinskega
gospodarstva. Res je, da so poznali politi"ne razmere v banski Hrvaški in v Istri, a
ker jih te niso neposredno zadevale, so se od njih distancirali in jih zgolj opazovali in
spremljali, a jih niso komentirali. Tako sta bili Dalmacija in Istra prepuš"eni sami
sebi, zato ne smemo zanemariti dejstva, da sta bili na drugi stani avstro-ogrske meje
in ne v istem delu kot banska Hrvaška. Poudariti velja, da sta bili Dalmacija in Istra v
avstrijskem delu monarhije in da so si politiki v banski Hrvaški že od vsega za"etka,
tj. že od sklica sabora v Zagrebu leta 1861, prizadevali za združitev z Dalmacijo, ne
smemo spregledati, da je bil leta 1894 oblikovan enoten program pravašev in
obzorašev, ki že v prvi to"ki govori o zedinjenju delov hrvaškega ozemlja, kjer je
omenjena tudi Istra.
Dejstvo, da sta Dalmacija in Istra pripadali avstrijskemu delu monarhije, je seveda
pripomoglo tudi k temu, da so leta 1892 skupaj ustanovili Klub neodvisnih hrvaških
in slovenskih poslancev v dunajskem državnem zboru. Namre", ko je januarja 1892 v
državnem zboru prišlo do razprave o trgovinski pogodbi z Italijo in v zvezi s tem o t.
i. vinski klavzuli, sta M. Laginja in V. Spin"i# v soglasju z dalmatinskimi poslanci
glasovala proti sprejetju te klavzule, saj je prevladalo mnenje, da je škodljiva za
istrsko in dalmatinsko vinogradništvo. Sodelovanje dalmatinskih in istrskih politikov
je bilo torej prej gospodarskega kot politi"nega zna"aja.
58
3. 3 SLOVENCI V IDEOLOGIJI ISTRSKIH PRAVAŠEV
V osemdesetih letih je vajeti hrvaškega gibanja v Istri po"asi prevzela »mlada«
pravaška generacija (Matko Laginja, Matko Mandi#, Vjekoslav Spin"i#). Nasledila je
generacijo, ki je bila pod vplivom J. J. Strossmayerja in njegove jugoslovanske
ideologije. Pravaško gibanje v Istri je imelo specifi"ne lastnosti. Slovencem v Isti ni
oporekalo njihove lastne narodnosti, kot je to po"elo pravaško gibanje v banski
Hrvaški, katero je Slovence imelo za »planinske Hrvate«. Negacija slovenske
narodnosti se je izgubljala tudi zaradi potreb skupnega delovanja Slovencev in
Hrvatov proti Italijanom. Istrski pravaši so prekinili z uporabo nejasnega pojma
»slovanske narodnosti«, propagirali so hrvaško ime, slovanski pridevnik pa so
uporabljali zgolj kot skupno oznako za Slovence in Hrvate (Žitko, 2002, 36;
Crnkovi#, 1996-1997, 96).
Leta 1883 je M. Laginja v Trstu izdal brošurico z naslovom Austrija i hrvatsko
pitanje (Oesterreich und die croatische Frage), kjer je med drugim opisano stališ"e
istrskih pravašev v odnosu do Slovencev. V prvi vrsti pa gre za politi"ni spis, ki je
pisan v nemškem jeziku, saj ga je M. Laginja napisal predvsem za nemški krog
bralstva. M. Laginja se pod tekst ni podpisal, prav tako na brošuri ni ozna"eno, kdo
je avtor. S tem je želel dose"i, da bi naslovniki ob branju za"utili, da se obra"a k
Nemcem kot svojim ljudem, kot anonimni Nemec. O Nemcih piše v prvi osebi, o
Hrvatih v tretji. Njegov glavni namen je bil, da bi avsto-ogrska javnost, politiki in
visoki državni namestniki, spoznali položaj Hrvatov v Monarhiji, posebno v njenem
avstrijskem delu. Domneval je, da bo imel njegov politi"ni spis ve"jo težo, "e bo
videti, da je avtor nemški anonimni pisec, ne pa hrvaški pravnik in politik. V svoji
brošuri se M. Laginja ne obra"a k Hrvatom, temve" k »svojim« Nemcem. M. Laginja
ni želel, da bi nemško bralstvo že vnaprej zavrnilo njegov tekst, ker ga je podpisal
hrvaški politik, želel je predvsem, da bi bil tekst prepri"ljiv in prebran. V brošuri je
njegova glavna misel svoboda in enakost vseh narodov v mnogonarodni državi. V
tem vidi glavni smisel obstanka Monarhije, vse ostalo, nemški monizem, avsto-
ogrski dualizem ali kakršna koli druga oblika nacionalne prevlade vodijo Monarhijo
v uni"enje in s tem k njenemu koncu. V nadaljevanju M. Laginja razmišlja, da bi
59
morali Hrvati Monarhije iz vseh njenih delov, z obeh strani Lajte, imeti prvorazredno
vlogo, saj bi prav oni morali biti kvas za politi"no oblikovanje celotnega južnega
dela monarhije, morda tudi širšega prostora proti jugovzhodu. Po njegovem mnenju
je Monarhija že opustila namen, da bi uresni"ila idejo, ki bi delovala po
»narodnostnem na"elu, delala po Napoleonovi "Iliriji" in bi združila in priklicala k
življenju mo"an in hraber narod«. Tako bi, piše M. Laginja, »Hrvaška bila glavni
"initelj v vzhodnem vprašanju in Avstriji ne bi bilo potrebno poslušati o"itkov, da
nima kaj iskati v Bosni in naprej proti Vzhodu. Avstrija bi tako lahko zaprla usta
vsem evropskim liberalcem in bi lahko drugim zaklicala 'Hands off', namesto da
mora to sama poslušati« (Crnkovi#, 1996–1997, 83–102).
Tako kot M. Laginja je razmišljal tudi A. Star"evi#, a za razliko od M. Laginje ni
videl možnosti, da bi se Monarhija spremenila v pozitivnem smislu. Po A.
Star"evi#evem mnenju naj bi bila »Avstrija« vedno enaka. M. Laginja pa je
obravnaval Avstrijo pragmati"no–kot resni"nost, znotraj katere je potrebno stalno
iskati možnost za delovanje in vedno znova iskati priložnost za spremembe in biti
koristen. Zaradi tega je A. Star"evi# z razlogom podpiral M. Laginjo, ker politika, ki
ima jasen cilj, ne sme biti enosmerna, dogmatska in izklju"ujo"a
(Crnkovi#, 1996–1997, 85).
V pojmovanju Hrvatov, hrvaškega državnega prava in entitet, se M. Laginja ni
razlikoval od svojega u"itelja, pojmoval jih je namre" enako kot A. Star"evi#.
Hrvaški zgodovinski in etni"ni prostor je tudi po njegovem mnenju pokrival ves
jugovzhodni del Monarhije, od So"e in Triglava do Donave in !rne gore. Dejstvo je,
da so poleg Hrvatov na tem prostoru živeli tudi »oni«, ki se imenujejo Slovenci in
Srbi. Srbske narodnosti so samo tisti Srbi, ki živijo v lastni državi, ki jim jo na
temelju politi"nega prava daje pridobljena državnost. »V geneti"nem zmislu ste torej
lehko Srbi, v politi"nem ste Hrvatje, kakor mi. Ta stranka sploh ne dela nobenega
narodnostnega pitanja mej Srbi in Hrvati; - a vse drugo stališ"e zavzema ona nasproti
Italijanom na Adriji« (E, 21. 3. 1883).
Pri tem se je M. Laginja razlikoval od A. Star"evi#a, saj se je zavedal, da tisti
Srbi, ki živijo v Banatu in Srbiji, ter !rnogorci ne morejo tvoriti hrvaške
nacionalnosti, in nimajo ni" skupnega s Hrvati v Avstriji. Ko je M. Laginja govoril o
hrvaškem vprašanju, nikoli ni segel preko meje Monarhije, temve" se je omejil nanjo
60
oziroma znotraj nje. Mejo med Hrvati in Srbi je postavil na reko Donavo, vendar s
tem ni mišljena Donava od Baje do Iloka, temve" preko tega, od njene leve obale pri
Zemunu ali prav do Oršave. Meje je predvidel še na ostalih dveh rekah, na Drini in
Savi. Po njegovem mnenju bi se lahko Hrvaška na tak na"in uresni"ila kot država, saj
bi bila utemeljena s pomo"jo zgodovinskega prava in etni"nega prostora. Prav tako ni
videl razloga, zakaj bi Hrvati prišli v konflikt s Srbi in !rnogorci. Ostalim z »one«
strani meje je želel le najboljše, zato ni videl razloga, "emu to ne bi bilo recipro"no.
O Srbih, ki so ostali znotraj meje, pa je zavzel stališ"e Stranke prava: »/…/ kakvo
stajalište zauzima stranka prava prema grkoisto"njacima koji se ve#im dijelom
priznaju Srbima? Ona govori posve jednostavno: mi smo isti narod«
(Crnkovi#,1996–1997, 92–93).
M. Laginja je ime Slovenec uporabil samo tedaj, ko ni mogel uporabiti
regionalnega imena, npr. Kranjec. Slovenske prebivalce Štajerske in Koroške je
imenoval Vende (Wenden), a tiste v zaledju Trsta Sloveno-Hrvate. Ko pa je govoril o
odnosu med Slovenci in Hrvati, je preprosto uporabil ime Slovenci. O"itno je M.
Laginja sprejel A. Star"evi#evo tezo, da so Slovenci pravzaprav alpski Hrvati in zato
se mu ni zdelo potrebno, da bi o tem podrobneje razpravljal. Po njegovem mnenju bi
lahko Slovenci obvarovali svojo obstojnost in uresni"ili svoje sanje samo na temelju
hrvaškega državnega prava, v enotnosti s Hrvati bi bili mo"nejši
(Crnkovi#, 1996–1997, 96).
M. Laginja je vzel Monarhijo kot danost in je predvidel njeno artikulacijo
jugovzhodnega prostora, saj sta v njej prebivala dva enakovredna naroda, Nemci in
Madžari, krepili pa so se tudi Italijani s svojimi iredentisti"nimi težnjami. V takih
razmerah je kot edino predvidel mo"no Hrvaško, okoli katere bi se združile ostale
južnoslovanske narodnosti, vendar samo v okviru Monarhije. Prav tako je menil, da
bi k priljubljenosti Stranke prave med ljudmi pripomoglo tudi dejstvo, da Stranka
prava svoj program spreminja "asom in idejam primerno (E, 21. 3. 1883).
61
4 ISTRA V SLOVENSKIH NARODNIH PROGRAMIH
4. 1 SLOGAŠKA POLITIKA IN HRVATI
Za "asa mar"ne revolucije, leta 1848, se je slovensko narodno gibanje okrepilo
tudi v Istri. V revolucionarnem vrenju, ko so prebujajo"i se narodi habsburške
monarhije postavili na dnevni red narodnostno vprašanje, je o slovenskih narodnih
zahtevah prvi spregovoril Matija Majar. Misli M. Majerja, ki jih je ubesedil v "lanku
Slava bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega serca, napovedujejo vsebino
slovenskih politi"nih zahtev3 (Granda, 1999, 17). !lanek so objavile J. Bleiweisove
Novice 29. marca 1848.
V za"etku aprila je M. Majar sestavil peticijo cesarju. V peticiji je naštel osem
stvari, ki jih potrebuje »naša nacija«:
1. pri naši naciji naj bodo nastavljeni samo možje, ki naš narod, našo narodnost
in jezik zares ljubijo,
2. treba je urediti, da se bodo Slovenci koncentrirali kot nacija in da bodo
zastopani v skupnem deželnem zboru,
3. da pridemo s cesarski dinastiji vselej zvestimi in viteškimi brati na Hrvaškem,
v Slavoniji in Dalmaciji v pravo zvezo,
4. slovenski jezik mora imeti v slovenskih krajih prav tiste pravice kot nemški v
nemških in italijanski v italijanskih,
5. mora nam biti prosto dano, ali, kdaj in kako uvedemo materinski jezik v šole
in na sodiš"a,
6. vsakdo, ki je nastavljen na Slovenskem, mora naš jezik popolnoma obvladati,
7. na vseh gimnazijah naših pokrajin se morajo osnovati stolice slovenskega
jezika in literature in po razpisu zasesti s profesorji, ki imajo razen
slovenš"ine še potrebno znanje drugih slovenskih nare"ij,
3 Zdaj – ne samo, da smemo, temo! mi moramo odkritoser!no vse govoriti in povedati, kar za svoj narod . Svoje Slovence na Koroškem, Štajarskim, Kranjskim, Goriškim, v Istri in sicer po slovenskih deželah želimo. /…/ (Granda, 1999, 17).
62
8. pri nemški zvezi nikakor no"emo biti« (Melik, 2002, 36–40).
V M. Majerjevi peticiji je osem to"k, ki so potrebne za »naš« narod. Nekatere so
širše ali krajše podprte z razlago. Združena Slovenija ni neposredno omenjena, pa"
pa jo M. Majer zahteva v drugi, kjer zapiše, da se bodo Slovenci koncentrirali kot
nacija in da bodo zastopani v skupnem deželnem zboru. V tretji to"ki pa je zahteval
»pravo zvezo« z brati na Hrvaškem, v Slavoniji in v Dalmaciji. Kot ugotavlja S.
Granda (1999) M. Majer ni imel v mislih zbliževanja kot združitve Slovencev v en
narod. V zvezi s Hrvati si je verjetno prizadeval za izena"itev pravnega in
gospodarskega položaja hrvaških dežel s slovenskimi deželami (Granda, 1999, 34).
M. Majar pa je poleg peticije sestavil novo besedilo slovenskih zahtev, namenjeno
preprostim ljudem. V letaku, z naslovom Kaj Slovenci terjamo?, je postavil naslednje
zahteve: zedinjenje vseh slovenskih ozemelj, ne oziraje se na obstoje"e zgodovinske
meje, v eno avtonomno enoto, znotraj te enote pa naj bi imel slovenski jezik enake
pravice kot nemški jezik v nemških deželah. V letaku je M. Majar izpustil zahtevo po
združenju s Hrvaško, dodal pa je zahtevo po univerzi v Zagrebu. Prav tako je v
letaku med drugim zapisal slede"e: »da se vsi Slovenci, kakor naj bližnji brati,
zjedinimo v jeden narod, in da bi imeli vsi vkup jeden slovenski zbor«. M. Majer je
pri tem natan"no opredelil obseg Zedinjene Slovenije in tako naštel »blizo poldrugi
milijon Slovencev«, in sicer je pri tem upošteval 230.000 Slovencev v Istri. M. Majar
je v letaku prvi" navedel dežele, kjer živijo Slovenci in njihovo število v teh deželah.
Medtem ko je Slovencem pripisal celotno prebivalstvo Istre, je kajkovske Hrvate pri
tem izpustil (Melik, 2002, 40; Granda, 1999, 36).
Pri tem pa velja opozoriti, da je za Istro navedel celotno slovensko, hrvaško in
italijansko prebivalstvo dežele. Ta program je utemeljen na etni"nem, naravnem
pravu, ne pa na zgodovinskem pravu; Zedinjena Slovenija po svoji zamisli na"elno ni
segala preko tedanjih etni"nih meja (Prunk, 1992, 65).
Osnovna ideja M. Majarjevih programov je bila preureditev habsburške monarhije
v zvezo enakopravnih svobodnih narodov, med katerimi bi bili tudi Slovenci in
Zedinjena Slovenija. Kljub temu da je bil navdušen Slovan, da je bil naklonjen
povezovanju s Hrvati in da je bil navdušen nad ilirskim gibanjem, pa je bil tudi
realist. Tako je svoj osnovni program prilagajal okoliš"inam. Idejo o ožjih stikih
Zedinjene Slovenije s Hrvaško je zdaj omenjal, zdaj izpuš"al (Melik, 2002, 64).
63
Slovenski politiki so tako leta 1848 imeli Istro za del slovenskega ozemlja, saj bi
v nasprotnem primeru poleg politi"ne zveze s Hrvaško in Dalmacijo zahtevali tudi
politi"no zvezo z Istro.
O pravi politi"ni klimi na Slovenskem za "asa mar"ne revolucije še ne more biti
govor. Program Zedinjena Slovenija je nastal pod vplivom liberalnega toka v
revolucionarnem letu 1848. Nad njim so se navduševali zlasti mlajši duhovniki,
posvetni izobraženci, študentje, meš"ani in kmetje ter zavedna manjšina, medtem ko
so bili ljudje izrazito konservativnih pogledov do njega zadržani. Kljub temu da so v
nekaterih mestih nastala slovenska društva in da so za"eli izhajati slovenski politi"ni
"asopisi (v Ljubljani je junija 1848 za"el izhajati nov politi"ni "asopis Slovenija, ki je
bil pisan v liberalnem duhu; v njem so liberalci lažje objavljali svoje narodno
radikalne politi"ne poglede kot pa v konservativnih Novicah, ki so bile v rokah J.
Bleiweisa), pa prave politi"ne organizacije v letu 1848 ni bilo.
Bogoslav Šulek se je 22. marca 1848 v Novicah v programskem spisu skliceval
pri zedinjenju hrvaških pokrajin predvsem na zgodovino, še zlasti v primeru
Dalmacije in Bosne. Glede slovenskega približevanja je zapisal, da zaenkrat mol"ijo
o »Kranjskoj, Istriji, itd, katere so bile neko" tako združene s Hrvaško«
(Koruni#, 1981, 42; Markus, 2000, 60).
V Zaht"vanjih naroda, ki jih je številno hrvaško poslanstvo 31. marca 1848
izro"ilo cesarju, Slovencev in slovenskih dežel niso omenjali. Omenjeno je samo, da
se ukini carina na meji med Hrvaško in »deržavah slavensko-italijansko-
austrijanskih« in v zahtevi po združitvi hrvaških dežel po zakonu, kjer so se zavzeli
za združitev tistih izgubljenih ozemelj, ki so bile izgubljene na ra"un Ogrske
(Medmurje, Reka) in »sa austrianskimi déržavami sjedinjenih stranah domovine
naše« (Koruni", 1981, 43; Zajc, 2006, 80).
V za"etku junija (5. junija 1848) se je hrvaški sabor v resoluciji izrekel za
zedinjenje Hrvaške z Dalmacijo, za ostale jugoslovanske pokrajine, srbsko
Vojvodino in slovenske dežele, pa je zahteval »da se u bližnji savez sa Hrvatskom
metnu« (Prunk, 1992, 65).
Junija, istega leta se je za program Zedinjena Slovenija izjavil tudi slovanski
kongres v Pragi. Slovenski politiki so pristopili k južnoslovanski sekciji in
zagovarjali mo"no povezavo Zedinjene Slovenije s Hrvaško. K temu jih je v najve"ji
64
meri silil prav strah pred razpadom Avstrije in so rešitev pred Veliko Nem"ijo videli
v zvezi s Hrvaško. Idejo povezovanja s Hrvaško so v prvi vrsti zagovarjali predvsem
Štajerci ter M. Majar in Andrej Einspiler. Takšna politi"na stališ"a je zagovarjala
tudi ljubljanska Slovenija, medtem ko sta temu predlogu nasprotovala konservativni
škof Anton Martin Slomšek ter Peter Hacinger. P. Hacinger je menil, da so
Slovencem sicer res najbližji Hrvati ali Iliri, vendar je potrebno najprej delati za
Zedinjeno Slovenijo po "asnikih in društvih, šele nato bo lahko slovenski narod
izrazil svoje stališ"e, kako in koliko se združiti z Iliri, da pri tem Slovenci ne bi
popolnoma izginili. Kljub temu da so v revolucionarnem letu za"eli izhajati politi"ni
"asopisi, pa so že kmalu po porazu revolucije ter zaradi zaostrene cenzure prenehali
izhajati. Izhajale so le Novice kot gospodarsko-kulturni "asopis in Zgodnja Danica
kot cerkveno glasilo. Slovensko narodno gibanje, ki je bilo v rokah konservativnih
politikov škofa A. M. Slomška, dr. Janeza Bleiweisa in Luke Jerana, je dobilo
izklju"no zna"aj kulturnega gibanja, liberalno misle"a inteligenca se je posvetila
jezikovno kulturni dejavnosti (Melik, 2002, 223).
Slovensko politi"no gibanje je ponovno oživelo z ustavnim življenjem leta 1861.
V ospredje je ponovno prišla zahteva po Zedinjeni Sloveniji in želja, da bi politi"ni
program Slovencev prilagodili programu »federalisti"ne desnice«. V teh letih se je
pojavilo ve" slovenskih programov, katerih skupna lastnost je bila želja po združitvi
slovenskega ozemlja. K uresni"itvi te želje pa so pristopali na razli"ne na"ine.
Medtem ko so nekateri predlagali narodno pravo, so drugi menili, da je bolje vzeti za
osnovo zgodovinsko pravo. Slovenci so videli v centralizmu februarskega patenta
nevarnost nadvlade nemškega meš"anstva in nemške birokracije, zato so svoje upe
sedaj stavili na federalisti"ne Tirolce, !ehe, Poljake in Hrvate, ki pa niso zastopali
etni"nega federalizma temve" federalizem zgodovinskih enot (Pleterski, 1981, 242).
Iz strahu pred osamljenostjo ter pred neuresni"ljivostjo programa Zedinjene
Slovenije, so mnogi Slovenci menili, da je bolje dose"i zedinjenje po zgodovinskem
pravu ter brez uni"enja deželnih meja, ki jih je predvidela Zedinjena Slovenija iz leta
1848, osnovana na naravnem pravu. Med zagovorniki zgodovinskega prava so bili
tudi ljudje, ki zaradi lastnih konservativnih pogledov niso zmogli zavzeti stališ"a za
Zedinjeno Slovenijo po naravnem pravu ter so naravno pravo odklanjali kot preve"
65
revolucionarno. Zagovornika zgodovinskega prava sta bila tudi A. Einspieler in P.
Hicinger (Melik, 2002, 292).
Pragmati"no naravnani slovenski voditelji so za"eli mrzli"no odkrivati svojo
zgodovino. Nekaj so jo našli v t. i. Notranji Avstriji. Slednja je razen Beneške
Slovenije in Prekmurja obsegala celotno slovensko ozemlje (Štajerska, Koroška,
Kranjska, Primorska), vendar Slovenci v njej ne bi predstavljali niti polovico
prebivalstva in bi le skupaj s Hrvati (v Istri) presegli število Nemcev in Italijanov,
Kraljestvo Ilirija (Primorska, Kranjska, Koroška), kjer bi štajerski Slovenci ostali
izven meja, pa bi imela slovensko ve"ino. Nad idejo Notranje Avstrije se je zlasti
navduševal A. Einspieler, in prav tako Peter pl. Radics. Svojo »kodifikacijo pa je
ideja dobila na sestanku vodilnih slovenskih mož v Mariboru, 25. septembra 1865, na
katerem so prevladovali konservativni prvaki. Mariborski program je bil samo
nadaljevanje prvih politi"nih korakov Slovencev. Dejstvo je, da se tudi v tem
programu omenja Istro kot del slovenskega ozemlja: »zahteve slovenskega naroda
so: A. Da se kranjskemu vojvodstvu povrne zemeljna celota. Ko sta si cesar Karol V.
in vojvoda Ferdinand I. delila avstrijske dežele ter sta od kranjskega vojvodstva
hotela odtrgati Metliko, Pivko, Kras in Istro, odrekli so jima 1521 kranjski stanovi
obljubljeno zvestobe, dokler se jim ni potrdilo s pismom po Karolu V. lastoro"no
podpisanem ddo. Brusel 16. marca 1522, da z vojvodstvom kranjskim imajo zediniti
se Metlika, Kras in Istra, pa tudi vsi drugi kraji, kakor so mu pred pripadali po
pravici in navadi, in tudi, kar jih je Bene"anov otetih, brez vsake izjeme, ter imajo vsi
nerazdruženo zvezani biti in skupaj ostati. In ostali so združeni. Šele minister
Alexander Bach je leta 1849 samovoljno iz Istre naredil posebno kronovino in
kosove Krasa pridjal k goriški grofiji in Istri« (Baš, 1989, 212).
Pod to"ko A je postavljena zahteva priklju"itve nekdanje avstrijske Istre in
goriškega Krasa h Kranjski. Zahteva je naletela na odpor v Slovenskem Primorju.
Mariborski program pa je naletel na zavra"anje pri nemških liberalcih, zanj se niso
ogreli federalisti, proti njemu pa so se izrekli zagovorniki narodnega prava, tj.
mladoslovenci (liberalci). Ostal je le mrtva to"ka na papirju in že naslednje leto,
1866, ga je ponovno izpodrinil program Zedinjene Slovenije (Melik, 2002, 292).
V letih od 1848 do 1861 se v slovenskem prostoru še ne more govoriti o politi"nih
in strankarskih bojih. Za "asa »neoabsolutizma« je bilo na Slovenskem politi"no
66
mrtvilo. Politi"na društva so se prelevila v kulturna društva. Šele na za"etku ustavne
dobe se je oblikoval slovenski politi"ni tabor, kar je pomenilo oblikovanje politi"nih
strank. Z nastankom strank pa se je spremenil odnos slovenskih politikov do
slovenskega prostora. Medtem ko so v za"etku slovenski politiki zagovarjali
predvsem združitev vsega slovenskega narodnega ozemlja v eno samo telo, je sedaj v
ospredje stopilo pragmati"no ravnaje slovenskih politikov.
Glede politi"nega odra lahko re"emo, da je od prvih deželnozborskih volitev leta
1861 pa do januarskih volitev leta 1867 trajalo oblikovanje slovenske narodne
stranke. Leta 1861, ko so bile prve deželnozborske volitve, še ni bilo organiziranega
»politi"nega« boja med strankami.
Slovenski politi"ni tabor so tvorili tako zagovorniki katolištva (Luka Jeran) kot
tudi zagovorniki liberalizma (Fran Levstik) pod vodstvom J. Bleiweisa, ki se je držal
na"ela sloge. V taboru so zagovarjali narodnostne zahteve, nasprotovali so
centralizmu in niso nastopali s katoliškimi na"eli. Slovenski politi"ni tabor je bil torej
konservativen in ne klerikalen. Politi"na društva še niso bila dovoljena, zato se je
politi"no delovanje razvijalo predvsem v "italnicah, ki so postale center narodnega in
kulturnega delovanja ter so pripomogle h krepitvi slovenske narodne zavesti.
Vojna leta 1866 je povsem spremenila slovenski državnopravni položaj.
Zgodovinski koncepti so se umaknili v ozadje, ideja Zedinjene Slovenije pa je znova
prevladala. Proti histori"nemu pravu je že pred vojno s Prusijo nastopil dr. Janko
Sernec v reviji #italnica, kjer je opisal relativnost histori"nega prava. Omenil je tudi
nerodnost v Mariborskem programu glede zahtevane Istre. Zapisal je: »ako terjamo
Istro k vojvodini Kranjski, razdvojimo se s Hervati, ki jo ve"idel tudi tirjajo po
zgodovinskem pravu i z boljšim, umnim pravom, ker tam prebivajo skoro sami
Hervati«. Vendar histori"na misel, kjub vsemu ni takoj izginila iz slovenskega
politi"nega življenja (Zajc, 2006, 160).
Januarske deželnozborske volitve leta 1867 so bile prve volitve, na katerih je
slovenska stranka nastopila organizirano in dosegla velik uspeh, saj tega ni bilo ne
leta 1848 niti 1861. Deželni zbor, ki je prvi" dobil slovensko ve"ino, je bil kranjski
(25 poslancev), ni" slabše se niso odrezali volivci na Štajerskem, saj so v deželni
zbor izvolili kar 8 slovenskih poslancev, tako je bilo slovensko parlamentarno
zastopstvo na Dunaju mo"nejše kot kdajkoli.
67
Leta 1868 so liberalno naravnani Slovenci v Mariboru za"eli izdajati "asopis
Slovenski narod, ki je postal glasilo opozicije proti politiki slovenskih državnih
poslancev. Omeniti velja, da ta opozicija ni bila samo liberalna, temve" jo je
podpirala tudi številna duhovš"ina, res pa je, da so bili vodilni v njej liberalni
mladoslovenci. Na Slovenskem sta tako nastala dva tabora, in sicer: tabor
oportunisti"ne politike državnih poslancev (J. Bleiweis, Etbin Henrik Costa, Lovro
Toman, L. Svetec) ter tabor protivladne radikalne politike (Fran Levstik, Valentin
Zarnik, Josip Vošnjak). Kljub kritikam doma so slovenski poslanci ostali v državnem
zboru, kjer so se zavzemali za slovenske narodne zahteve, a mol"ali so o programu
Zedinjena Slovenija. Odkrito pa so o programu Zedinjena Slovenija spregovorili
liberalni mladoslovenci na taborih, ki so jih organizirali v letih od 1868 do 1871.
Glas o programu Zedinjena Slovenija se je tako s "asopisnih stolpcev in zaprtih
sestankov slovenskih politikov in rodoljubov razširil med množice in v deželne
zbore. Rde"a nit vseh taborov je bila zahteva po izpolnitvi programa Zedinjene
Slovenije, zahteva po enakopravnosti slovenskega jezika ter o njegovem ustreznem
položaju v šolah in v uradih. Organizatorji taborov so se izogibali temam, ki so med
Slovence vnašale razdor; v prvi vrsti nesoglasju med staroslovenci in mladoslovenci
ter med liberalci in klerikalci. Taborsko gibanje, ki je obsegalo tudi jugoslovansko
misel, je konservativna K. Hohenwartova vlada prepovedala, kmalu pa je tudi
zamrlo. Ko je s koncem taborskega gibanja prenehala tudi nujna potreba skupnega in
složnega nastopa na zborovanjih, so se v slovenski stranki pokazala ideološka trenja
(Melik, 2002, 296–302).
Razlike med klerikalnim ali konservativnim in liberalnim pogledom na taktiko
slovenske narodne politike so prišle do izraza leta 1867. Nesoglasje oziroma spor se
je za"el, ko so slovenski državni poslanci glasovali za dualizem. Kljub temu da so si
slovenski poslanci bili enotni glede Zedinjene Slovenije, so v deželnih zborih
zavzemali razli"na mnenja. L. Svetec, vodilni oportunist, je bil leta 1866 eden
najodlo"nejših zagovornikov Zedinjene Slovenije, narodnega prava proti
zgodovinskemu pravu. Med navdušenimi zagovorniki za Zedinjeno Slovenijo je bil
leta 1868 tudi Mihael Herman. Za Zedinjeno Slovenijo se je mogel izjaviti le kranjski
deželni zbor, saj je v njem prevladovala slovenska ve"ina (Melik, 2002, 305).
68
Zahteve po Zedinjeni Sloveniji pa so se slišale tudi v štajerskem in goriškem
deželnem zboru. V kranjskem deželnem zboru je 28. septembra 1868 o Zedinjeni
Sloveniji spregovoril J. Bleiweis, ki je predlagal adreso o njej, vendar je slovenski
klub ta predlog odklonil. Na sestanku slovenskih deželnih poslancev iz Kranjske,
Štajerske in Goriške so 3. septembra 1869 sklenili, da bodo na zasedanjih deželnih
zborov postavili program Zedinjena Slovenija na dnevni red, in sicer: v kranjskem
deželnem zboru, ki je edini imel slovensko ve"ino z adreso, v štajerskem in goriškem
deželnem zboru pa so sklenili vložiti interpelacijo. Prva interpelacija, ki jo je sestavil
M. Herman in v katerem je naštel krivice, ki se gode Slovencem, je bila 11. oktobra
1869 prebrana v štajerskem deželnem zboru. Že 12. oktobra 1869 je vladni zastopnik
prebral odgovor vlade, v katerem je bilo slovenskim poslancem sporo"eno, da vlada
ne bo pripomogla k ustanovitvi kronovine Slovenije in da bo z vso odlo"nostjo
nastopila proti temu. V kranjskem deželnem zboru je bil sprejet predlog resolucije, ki
pa o Zedinjeni Sloveniji ni ni"esar izjavil ter je omogo"al razli"ne interpelacije. Prav
tako je ta predlog med predstavnike mladoslovencev vnesel vihar in omogo"il, da je
vlada, še preden je predlog resolucije prišel na zasedanje deželnega zbora, tega 22.
oktobra 1869 zaklju"ila. Tako kot v štajerskem deželnem zboru so tudi v goriškem
deželnem zboru poslanci 30. oktobra 1869 vložili interpelacijo, ki je postavljala
podobno vprašanje kot štajerska, in sicer: »Ali je želja visoke vlade pravi"ne želje in
zahteve celega slovenskega naroda s tem spolniti, da po pristojnosti poti vse
slovenske pokrajine tokraj Lajte združi v eno narodno in politi"no celoto z enim
skupnim deželnim zborom v središ"u slovenskega naroda za skupne zadeve s
postavodajno pravico v vseh zadevah, ki so v 3. "lenu najvišjega diploma 3. oktobra
1860 odkazane deželni avtonomiji, in z eno deželno vlado, ki ima biti za imenovane
zadeve temu deželnemu zboru odgovorna?«. Pod to interpelacijo sta se podpisala
samo dr. Josip Tonkli in dr. Anton Žigon, medtem ko se drugim slovenskim
poslancem akcija ni zdela koristna (Melik, 2002, 306–311).
Kranjski deželni zbor se je leta 1870, za "asa vlade Alfreda Potockega, izrekel za
Zedinjeno Slovenijo, za združitev vseh pokrajin, kjer prebiva slovenski narod, »v eno
administrativno in kolikor mogo"e državnopravno celoto«, ter se postavil na stran
oktobrske diplome in septembrskega manifesta. Prav tako je v naslednjem zasedanju
69
deželnega zbora, za "asa K. Hohenwartove vlade, bila v adresi, datirani s 14.
oktobrom 1871, omenjena želja po Zedinjeni Sloveniji (Melik, 2002, 306).
Deželni zbor je izrekel v tej adresi slede"o prošnjo: »da se naš slovenski narod v
onih deželah, v kterih je zedinjen z Nemci ali Italijani, postavi pod varstvo takih
deželnih postav, kakoršne je Vašega Veli"anstva vlada predložila "eškemu
deželnemu zboru. Tako bodo Slovenci…mogli ohraniti si vsaj svojo narodnost,
dokler… vladi ne bode mogo"e najti sredstva in pota, da, kakor smo željno prosili v
prepokornem pismu od 30. avgusta 1870. l., zedinili njihove zemljopisno stikajo"e se
zemlje v eno upravno in kolikor mo" v državnopravno telo.«. Realna slovenska
politika je torej pred program Zedinjene Slovenije predstavila program deželne
avtonomije, ki bi koristil Kranjski, ter zakone, ki bi varovali slovensko narodnost na
Štajerskem, Koroškem in Primorskem. V kranjskem deželnem zboru se vse do leta
1878 Zedinjena Slovenija ni ve" omenjala (Melik, 2002, 306–341).
Program Zedinjena Slovenija pa je imel v sebi tudi jugoslovanske zametke, zato
nas ne presene"a dejstvo, da je bila med slovenskimi politiki vedno prisotna tudi
misel o povezavi z južnoslovanskimi deželami v monarhiji, zlasti s Hrvaško in
seveda tudi z Vojvodino. Prvi" jo lahko zasledimo že leta 1848 pri M. Majarju, in
sicer v peticiji pod to"ko tri, kjer je govor o povezavi Zedinjene Slovenije s Hrvaško.
Na Hrvaškem pa je to misel izrazil junijski sabor leta 1848, v zakonskem "lenu XI,
»o ožji, bližnji zvezi med Hrvatsko ter Spodnjo Štajersko, Koroško, Kranjsko, Istro
in Goriško, na drugi strani pa z Vojvodino« (Melik, 2002, 314).
Misel na povezavo z južnoslovanskimi narodi se je okrepila po vojni leta 1866 in
se je v naslednjih letih samo še stopnjevala. Dokon"no pa je misel na povezavo z
južnoslovanskimi narodi zakoli"ila francosko-pruska vojna, ki je v slovenski prostor
vnesla novo bojazen. Pojavilo se je vprašanje, ali bo habsburška monarhija preživela
ali ji grozi nevarnost razpada ter posledi"no s tem vklju"itev slovenskega prostora v
združeno Nem"ijo. Zato so slovenski voditelji skušali reševati slovenski narodni
položaj pred tem tako, da so intenzivno razmišljali o narodni usodi ter snovali
razli"ne narodne programe in rešitve. Velika ve"ina politikov se je nagibala k
programu Zedinjene Slovenije na podlagi prirodnega narodnega prava ter puš"ala ob
strani mariborski program, osnovan na zgodovinskem konstruktu Notranje Avstrije.
Prav tako so se ponovno okrepile politi"ne vezi s Hrvaško.
70
Sodelovanje slovenskih in hrvaških politikov se je sedaj odrazilo že na višji ravni,
ne pa samo preko "asopisnih "lankov. V Sisku so se 7. in 8. novembra 1870 sestali
politiki Hrvaške narodne stranke, udeležili pa so se ga tudi štirje slovenski politiki iz
Kranjske in Štajerske, na sestanek pa je bil povabljen tudi Srb Jovan Suboti#, vendar
se je opravi"il. Na sestanku so sestavili program, ki je predvideval federacijo
Hrvaške in Slovenije v realni uniji z Ogrsko, torej v ogrskem delu dualisti"ne
monarhije. Program ni bil dokon"no sprejet, temve" je bil dogovorjen nov sestanek v
Ljubljani (Prunk, 1992, 87–88).
Slovenski liberalci so se v tem "asu vedno bolj ogrevali za program Zedinjene
Slovenije. Njihova politika je slonela na nacionalnem na"elu in je zanje bila hkrati
tudi jugoslovanska politika. Na jugoslovanskem kongresu 1. decembra 1870 v
Ljubljani so izrazili željo o povezanosti Jugoslovanov v habsburški monarhiji v eno
telo. Na sestanku so sprejeli naslednjo resolucijo:
1. enotnost južnih Slovanov, za"eta v nastanku narodov, skozi vso svetovno
zgodovino je ostala živo v narodnem "ustvu in nasproti ostalih narodov v
jezikovni enotnosti,
2. Južni Slovani, kateri pod razli"nimi imeni (Slovenci, Hrvati in Srbi) živijo v
habsburški monarhiji, "utijo danes dan narodne potrebe. Da zadostijo tem
potrebam in tako zavarujejo svoj narodni obstanek združujejo vse svoje sile,
moralne in materialne, katere bodo potrebovali za svojo enotnost na
književnem, gospodarskem in politi"nem podro"ju,
3. ta svoj odlok razodevajo državnikom habsburške monarhije in vsem ostalim
narodom, kateri živijo v isti državi, naj vejo, da se bodo Južni Slovani po
zakoniti poti borili za svojo enotnost in ne bodo nikomur prizadejali
nepravice. /…/,
4. Južni Slovani v habsburški monarhiji bodo naredili svoje delo, kako bi lahko
pomagali uresni"iti enake želje svojih bratov preko meje, s katerimi smo en
narod,
5. za uresni"itev svojega cilja se Južni Slovani v habsburški monarhiji v najve"ji
meri naslanjajo na društva, skupš"ine, deželne zbore in na "asopise, da naj
vsak pomaga tako, kakor lahko,
71
6. za uresni"itev skupne koristi, se bodo vsi Južni Slovani habsburške monarhije
sporazumno odlo"ali glede pomembnih vprašanj, katere bodo vplivale na
njihovo delo.
Odlok prvega kongresa jugoslovanskih narodov je imel velik pomen za mnoge
slovenske, srbske, hrvaške politi"ne in kulturne delavce, društvene organizacije in
politi"ne stranke. Pozitivno je vplival na usmeritev njihovega politi"nega dela za
enotnost južnoslovanskih narodov v monarhiji in izven nje. Prav tako je ta resolucija
vplivala na skupno delovanje slovenskih in hrvaških poslancev v dunajskem
državnem zboru (Bratuli#, 1958, 139).
Prav poudarjanje kulturne in jezikovne enotnosti je izviralo iz spoznanja, da s
temi problemi ne bi zapletali kovanja politi"ne enotnosti v boju proti vse
mo"nejšemu pojavu nemštva. Politiki so na kongresu v Ljubljani razpravljali o štirih
smereh programa in sicer:
1. subdualizem–državno politi"no združenje Hrvaške, Slovenije in Vojvodine
znotraj Ogrske;
2. prav tako subdualizem znotraj Avstrije;
3. enako jugoslovansko enoto kot del ob"e federalizirane habsburške monarhije,
tj. brez dualizma;
4. oblikovanje državne enote južnih Slovanov habsburške monarhije, ki bi bila
povsem lo"ena od te države.
Jugoslovanskega kongresa v Ljubljani so se udeležili predstavniki obeh
slovenskih politi"nih smeri, tako staroslovenci kot mladoslovenci, predstavniki
hrvaške Narodne stranke, predstavniki Vojne krajine ter Laza Kosti# kot zastopnik
vojvodinskih Srbov (Pleterski, 1981, 51).
Že dolga tle"a nasprotja v slovenskem politi"nem narodnem gibanju so ugledala
lu" sveta leta 1870. Katoliški tabor, ki se je vedno bolj organiziral v obrambo
konkordata in je bil proti liberalni zakonodaji, je postajal vedno bolj nezadovoljen s
tem, da je lahko samo na"elno izražal katoliška stališ"a. Želel je aktivno sodelovati v
boju za katoliške interese. Volilni program slovenske stranke za junijske deželne
volitve leta 1870 je že govoril o veri, vendar na indirekten na"in, da iz njega
dejansko ne veje duh katolištva. Liberalcem se je vedno bolj upiralo njihovo
pragmati"no in neodlo"no ravnanje. Leta 1871 so vlado sestavili nemški liberalci,
72
naslednjega leta pa je K. Hohenwart ustanovil federalisti"no-konservativni poslanski
klub, ki je zagovarjal stališ"e, da se avstrijska monarhija ne sme raztrgati in deliti,
temve" mora ostati cela na podlagi pragmati"ne sankcije. Prav tako je program
zagovarjal najširše deželne avtonomije na podlagi histori"nega prava in je mo"no
omejeval pristojnosti skupnega parlamenta. Zagovarjal je, naj bo deželna in državna
ustava zgrajena na krš"anski podlagi, osnovne šole naj bodo verske, vsi avstrijski
narodi naj bodo dejansko enakopravni, narodne manjšine naj bodo zavarovane po
posebnih narodnostnih zakonih in nenazadnje se je program zavzemal tudi za
razširjenje volilne pravice ter je pozival na pasiven odpor proti decembrski ustavi.
Novemu klubu se je takoj priklju"il tudi slovenski katoliški tabor, nekoliko pozneje
se je zanj odlo"il tudi J. Bleiweisov krog staroslovencev. Mladoslovenci takega
programa niso mogli sprejeti, saj so menili, da pomeni priklju"itev k pravni stranki
povratek na zgodovinsko pravo in podporo fevdalni in cerkveni reakciji. Idejni
razcep med staroslovenci in mladoslovenci se je izrazil na zboru Slovenske matice,
26. septembra 1872, z volitvami dela odbornikov. Liberalni tabor je predstavil v
javnosti svoje geslo: “za domovino, omiko in svobodo”. Zaradi tega je vsak tabor
predstavil svojo listo. Tako so na volitvah zmagali Nemci. Germanizacijski pritisk je
bil vedno mo"nejši in ni presenetljivo, da so tudi v naslednjih letih v prej slovenskih
volilnih okrajih Nemci izbojevali velike zmage. Leta 1875 so Nemci osvojili tudi
ve"ino v kranjski trgovski in obrtni zbornici. Politi"na nesloga pa je med Slovenci
zbujala vedno ve" nezadovoljstva. Politi"ne strasti so se po"asi pri"ele umirjati in
konec leta 1876 so tudi mladoslovenci vstopili v K. Hohenwartov klub. S tem je
slovenski politi"ni tabor postajal znova enoten, obnovila se je doba politi"ne sloge v
narodnih zadevah. Cena, ki so jo mladoslovenci pla"ali, je bila odpoved javnega
izražanja liberalnih stališ" in prevzem gesla o obrambi katoliške vere
(Melik, 2002, 474).
Program Zedinjena Slovenija je bil nekaj "asa potisnjen v ozadje, saj so se
politiki raje posve"ali medsebojnim obra"unavanjem. Liberalno-klerikalni konflikt in
medsebojni spori so prevladali nad narodnimi zahtevami. Za "as državnozborskih
volitev pa sta oba politi"na tabora sprožila vprašanje glede Zedinjene Slovenije.
Medtem ko je liberalni tabor utemeljeval z njo svoj program, se zanjo izjavljal na
predvolilnih zborovanjih in v volilnih proglasih, jo je klerikalni tabor utemeljeval
73
tako, da program državnopravne stranke ni proti Zedinjeni Sloveniji. Oba tabora pa
sta menila, da "as za uresni"itev programa Zedinjene Slovenije trenutno ni primeren
ter da je potrebno najprej s pomo"jo Stranke prava dose"i enakopravnost, šele nato
bo mogo"e graditi naprej. Zdi se verjetno, da je bil del konservativnega tabora za
Zedinjeno Slovenijo, seveda pa je obstajal tudi nasprotni tabor, ki je bil že iz na"elnih
razlogov proti Zedinjeni Sloveniji. Menili so namre", da je narodni program poganski
in nasproten idejam katoliške cerkve (Melik, 2002, 470–482).
V državnem zboru se je slovenski tabor povezal z nemškimi konservativci, kar je
imelo za posledico, da je slovenski tabor program Zedinjena Slovenija potiskal v
ozadje in ga vedno redkeje omenjal. Slovenski liberalci za uresni"itev tega programa
v državnem zboru niso imeli zaveznikov. !ehi so zagovarjali zgodovinsko pravo,
Hrvati so se sklicevali na hrvaško državno pravo, Poljaki pa so si za cilj postavili
deželno avtonomijo in ne naravno pravo (Zgo. Slovencev, 1979, 504).
4. 2 ODNOS SLOVENSKIH LIBERALCEV DO PRAVAŠEV
Slovenski "asopisi so v sedemdesetih letih o pravaših in o hrvaškem državnem
pravu sicer pisali, a simpatij in navdušenja v tem ni zaznati. V za"etku osemdesetih
let pa se je pogled na pravaše in na hrvaško državno pravo spremenil. Prva, ki je v
svoje roke vzela pobudo pri povezovanju s politiki v banovini, je bila Narodna
napredna stranka. V tej stranki so bili združeni kranjski liberalci pod vodstvom Ivana
Tav"arja in Ivana Hribarja. Prve stike s hrvaškimi politiki je slednji vzpostavil leta
1877, ko so v Ljubljani po"astili J. Bleiweisovo sedemdesetletnico (Rahten, 2005,
74; Gross, 2001, 734). I. Hribar si je prizadeval, da bi k slovensko-hrvaškemu
sodelovanju privabil tudi strankarske kolege, kar mu je nedvomno uspelo. Opozoriti
velja, da I. Hribar pravašem ni bil pretirano naklonjen. V prvi vrsti ni sprejemal A.
Star"evi#evega sovraštva do Srbov. Zgodovinskega prava, kljub temu da je menil, da
ima vrednost le za narod, ki ima dovolj mo"i, da ga hrani in "uva, ni vnaprej zavra"al
(Hribar, 1983, 206).
74
Na drugi strani pa je bil velik simpatizer pravašev na Slovenskem I. Tav"ar. S
svojimi napitnicami hrvaškemu državnemu pravu je postal priljubljen gost in
najljubši govornik južno od Sotle. Na proslavi hrvaškega pevskega društva Kolo v
Zagrebu leta 1882 je I. Tav"ar izjavil, da je slovenska zemlja »samo del zemlje
hrvaške« in se tako priklonil pravaški ideologiji (Rahten, 2005, 74;
Gross, 2001, 734).
I. Tav"arjevo »planinsko-hrvatsko komedijanstvo v Zagrebu« je obsodil urednik
Ljubljanskega zvona, Fran Levec. Menil je, da je taka brezmiselna politika lahko
nevarna za Slovence. Kot ugotavlja že Zajc (2006), I. Tav"ar v tistem trenutku ni
videl »meje« med Slovenci in Hrvati, kot jo je videl F. Levec.
V naslednjih letih je bilo takih »propravaških« izjav kar nekaj. I. Tav"ar je leta
1888 v imenu Slovencev nazdravil J. J. Strossmayerjevi petdesetletnici takole: »Slepi
pa bi morali biti mi Slovenci, "e bi Vam, prevzvišenost, za vse te dobrote, skazane
hrvatskemu narodu, ne izrekali kipe"e zahvale. Mi Slovenci stojimo na skrajnej meji
slovanstva, in obdajajo nas od spodaj in zgoraj narodi, hlepe"i, odvzeti nam materin
jezik ter zaliti nas s tujstvom, da bi v pokrajinah, kjer so naši o"etje živeli, ne bilo
spominov na nekdaj mogo"no slovanstvo. Samo na edno stran imamo zaslombo na
narodu, ki prebiva ondu, kjer prenehajo naše planine ter se pri"no obsavske ravnine.
Narod hrvatski je to, ki je bil od nekdaj nam Slovencem v zaslombo, ter je sé svojo
krvjo branil nas stoletja pred krivimi me"i surovih barbarov. !e mi je dopuš"ena
primera, imenoval bi narod hrvatski srce, od katerega vodi mogo"na žila – odvodnica
do naroda slovenskega, razširjajo" ondu kri narodne zavesti, narodnega mišljenja. Po
ti odvodnici priplule so v naše dežele hrvatske pesmi, katere so nas navduševale in
prihajale besede Vaših prvakov, ki so tudi nas osre"evale, tako da smo zmagonosno
prestali boje ter utrdili jez, ob katerem se razbijajo brez mo"i razlu"eni valovi
nemškega in laškega morja. /…/ da živimo vsi Slovenci v zavesti, da je bodo"nost
slovenskega naroda ohranjena samo tedaj, "e stoji za njim mogo"na in zavedna
Hrvatska. Ž njo imamo Slovenci ednako prihodnjost, nakazani smo na njo, in "e
Hrvatska pogine, ne preostaje nam druzega, nego poiskati si grob, kamor bi se
slovenstvo za vedno zakopalo /…/« (E, 4. 4. 1888).
V osemdesetih letih (1883–1885) se je odvijal spor med vladnimi »elastikarji« s
F. Šukljetom na "elu in med »radikalci« s I. Tav"arjem in I. Hribarjem na "elu.
75
Medtem ko so prvi zavzemali predvsem popustljivejšo, bolj oportunisti"no politiko
do avstrijske vlade, so slednji zagovarjali bolj odlo"no, radikalno politiko
(Melik, 2002, 527). Vsekakor pa so si tako eni kot drugi za"eli iskati zaveznike za
svoj politi"ni program. Pri tem so se obrnili na jug.
Tudi v za"etku devetdesetih let se je zdelo, da se bodo slovenski liberalci povezali
s pravaši. Dne 2. oktobra 1890 so se v Ljubljani zbrali predstavniki istrskih Hrvatov
in predstavniki slovenskih pokrajin v Avstriji: Koroške, Štajerske, Kranjske, Goriške
in Trsta. Od 62 poslancev se jih je sestanka udeležilo 51, med katerimi je bilo vseh
deset istrskih, in sicer devet poslancev deželnega zbora in dr. D. Vitezi#, poslanec v
državnem zboru. Na shodu so sprejeli resolucijo, v kateri je bilo zapisano, da
slovenski in istrsko-hrvaški poslanci neomahljivo stojijo na temelju svojih narodnih
in državnih pravic. Prav tako so izjavili, da se bodo v deželnem in v državnem zboru
skupaj borili, da se odstranijo krivice, ki se godijo slovenskemu in hrvaškemu
narodu. Na shodu so poslanci razpravljali tudi o položaju slovenskega jezika v šolah
in v uradih. Zahtevali so »da vlada imenuje za urade v slovenskih pokrajinah
uradnike v govoru in pismu slovenš"ine popolnoma zmožne /…/ ravno isto se
zahteva glede uradov za hrvatski jezik v Istri /…/ da se ustanovi v Ljubljani višje
deželno sodiš"e za slovenske in istrske pokrajine, da se ustanovi v Ljubljani
pravniška akademija z vsemi pravicami vseu"iliških fakultet in popolno pariteto
slovenskega in hrvatskega u"nega jezika. /…/« (Ss, 10. 10. 1890).
I. Tav"ar tudi na tem sestanku ni mogel zatreti svojega "ustva do Hrvatov in je
poudaril, da je zedinjene Slovencev in Hrvatov v interesu države same.
Svoje navdušenje do Hrvatov je I. Tav"ar ponovno izrazil "ez pet let na I.
Gunduli#evi slavnosti 26. junija 1893 v Dubrovniku. Na slavnosti je med drugim
»govoril za slogo in jedinstvo mej Slovenci in Hrvati, poudarjajo", da je jedina
rešitev naroda slovenskega in hrvatsko državno pravo in da je on privrženec tega
prava, odkar ume politi"no misliti« (Kermavner, 1966, 236).
Naslednjega leta, 1894 je na A. Star"evi#evi slavnosti v Zagrebu I. Tav"ar s
slede"o napitnico nazdravljal pravaškemu pravu, »/…/ da se med Slovenci vedno
bolj širi "ut ukupnosti s Hrvati. Samostojna in zjedinjena Hrvatska bila bi Slovencem
najtrdnejša zaslomba, kajti Slovencem prete sovražniki od vseh strani. Slovenci
76
dandanes ne teže samo po bratskem "ustvovanju, ampak po popolnem zjedinjenju s
Hrvati /…/« (E, 28. 6. 1894).
Veliko število slovenskih politikov je zagovarjalo politi"no zedinjenje Slovencev
in Hrvatov. Menili so, da je Hrvaška s svojim državnopravnim programom pravi
zaveznik Slovencev ter da jim lahko pomaga pri razvoju slovenskih nacionalnih
interesov (Matkovi#, 2002, 14).
4. 3 SPOGLEDOVANJE KATOLIŠKEGA TABORA S PRAVAŠI
Kljub temu da so se s hrvaškim državnim pravom najprej spogledovali slovenski
liberalci, pa so se v za"etku devetdesetih let z njim za"eli spogledovati nekateri
pripadniki katološkega tabora.
Na prvem slovenskem katoliškem shodu, leta 1892 v Ljubljani, so se slovenski
katoliški narodnjaki opredelili do vprašanja povezave s hrvaškimi politiki. Vendar so
nekateri predstavniki katoliškega tabora še vedno oklevali. Med njimi je bil tudi
vodilni ideolog slovenskega katoliškega gibanja dr. Anton Mahni", ki je menil, da bi
bilo bolje najprej pregnati liberalce iz domovine in se šele kasneje okleniti Hrvatov
(Rahten, 2005, 85).
V naslednjih letih pa so slovenski katoliški narodnjaki za"eli iskati zaveznike pri
hrvaških pravaših, kar so prvaki Katoliške narodne stranke za"eli poudarjati tudi na
javnih nastopih. Pri navezovanju stikov so bili postavljeni pred vprašanje, s katero
pravaško frakcijo naj se povežejo, ali z domovinaši ali s !isto stranko prava.
Povezali so se z domovinaši. Svojevrsten dogodek pomeni udeležba delegacije
Katoliške narodne stranke (J. E. Krek, A. Kalan, J. Brejc) na zborovanju
domovinašev 12. oktobra 1898 na Trsatu (Rahten, 2005, 88).
Kanonik A. Kalan je na shodu izjavil »/…/ da se katoliška-narodna stranka
slovenska pridružuje Stranki prava ter da vsprejema nje program. /…/«. Tudi J. E.
Krek se je v svojem govoru glede hrvaškega prava strinjal z A. Kalanom, menil je,
da razdvojeni ne dosežejo ni"esar in med drugim dejal /…/ da Slovenci spremljajo s
77
posebnimi, simpatijami delovanje Stranke prava in sicer zato, ker to stranko vodijo
tri velike ideje, tudi nam sorodne in simpatiške: namre" ideja krš"anstva /…/; ideja
hrvatskega državnega prava, ki je jedina zmožna na jugu osnovati oni branik proti
izdajalcem, katerega Avstrija neobhodno potrebuje za ohranitev svoje veli"ine in
osre"enje slovanskih narodov na jugu; in ideja gospodarske organizacije za narod,
kajti sovražniki naši so najprej naš narod gospodarsko uni"ili, da so ga potem toliko
lažje oropali njegovih politiških svoboš"in. Sovražna sila nas je z umetno mejo
razlo"ila, a mi skrbimo, da medsebojna bratska ljubezen razrašito umetno mejo ter na
njeno mesto postaviti naravno vez /…/« (E, 14. 10. 1898). Prav tako se je A.
Kalanovemu in K. Klunovemu mnenju pridružil J. Brejc, ki je izjavil »/…/ da po
adresnem na"rtu ve"ine se zahteva avtonomija dežel, a Slovenci in Rusi zahtevajo
avtonomijo naroda ter no"ejo nikdar pristati na avtonomijo dežel, ki bi jim bila polit.
smrt. Na adresni na"rt so pristali le, ker v njem vidijo prvi naskok na stari
centralisti"ni sistem, ki je Slovanom sovražen, a ne verujejo, da se provede. Sedanja
politška akcija Slovencev je provizorij; cilj ostane isti, ali pota so razli"na, a vodijo k
politiškemu združenju Slovencev in Hrvatov« (Ss, 20. 10. 1898).
Medtem ko so privrženci domovinaške struje shod na Trsatu ocenili kot izredno
uspešen, so privrženci !iste stranke prava menili, da je bil shod navadna farsa.
Slednji so seveda pozdravljali povezovanje z »brati onkraj Sotle«, vendar so
opozarjali na razlike v pogledih na slovensko vprašanje. Menili so, da so domovinaši
na"rtno prenehali z uporabo izraza »planinski Hrvati«, s "imer naj bi povzro"ili
delitev enotnega hrvaškega naroda. Prav tako jih je motilo, da je V. Spin"i# pripeljal
na Trsat predstavnike slovenske stranke, ki je v imela sloves zagovornice
brezpogojne lojalnosti dunajski vladi (Rahten, 2005, 89).
Katoliški narodnjaki so se zavedali, da pravaška ideologija temelji na liberalnih
tradicijah. A so vseeno menili, da bodo pravaši svoj idejno-politi"ni profil postopoma
približali krš"anskodemokratskemu. Veliko vlogo pri programskem zbliževanju med
katoliškimi narodnjaki in pravaši je odigral J. E. Krek (Rahten, 2005, 90).
Kljub temu je bilo sodelovanje katoliških narodnjakov s pravaši v za"etku bolj
mla"no. Pravaški poslanci so v državnem zboru po volitvah leta 1901 odklonili
predlog, da stopijo v skupni klub s katoliškimi narodnjaki, "e bi bili iz njega
izklju"eni I. Tav"arjevi liberalci. Za izklju"itev I. Tav"arjevih liberalcev iz kluba se
78
je zavzemal v prvi vrsti Ivan Šusterši", ki je v okviru svojih parlamentarnih
kombinacij sodeloval z istrskimi in dalmatinskimi pravaši (Rahten, 2002, 5).
V slovenskem prostoru je bila v zadnjih dveh desetletjih habsburške monarhije
najmo"nejša Katoliška narodna stranka. Leta 1905 se je preimenovala v Slovensko
ljudsko stranko, a se je že "ez štiri leta povezala z drugimi slovenskimi strankami
politi"nega katolicizma v Vseslovensko ljudsko stranko. Slovenski katoliški
duhovniki so odigrali veliko vlogo predvsem v tem, da so na eni strani odlo"no
nastopili proti germanizaciji in italijanizaciji ter si prizadevali za uporabo
slovenskega jezika, na drugi strani pa iskali stik s slovanskim jugom oz. pravaši na
jugu monarhije, s katerimi bi ustanoviti »krepko organizacijo jugoslovanskih
narodov, ki bode nepremagljiv branik državi in pravu jugoslovanskih narodov«
(Prunk, 1993, 123).
Dne 9. oktobra 1912 je izvršilni odbor na Dunaju sklenil, da se ustanovi Hrvaško-
slovenska stranka prava, ki bo imela dva na"elnika, in sicer Mileta Star"evi#a in I.
Šusterši"a. Tako se je 20. oktobra 1912 v Ljubljani sestal »Prvi hrvaško-slovenski
sabor«, ki je okrepil klerikalno in pravaško opozicijo dualisti"nemu sistemu.
Sre"anje je že potekalo v znamenju sporov med pravaškimi frakcijami. Sen
slovenskih in hrvaških politikov o ustanovitvi velikohrvaške tvorbe v reformirani
Avstriji je razblinila prva svetovna vojna (Rahten, 2002, 7–8; Zajc, 2006, 242–245).
79
5 SLOVENSKO – HRVAŠKO SODELOVANJE V ISTRSKEM
DEŽELNEM ZBORU
Istra je od leta 1849 pripadala kronovini Avstrijsko primorje, ki je med drugim
zajemalo tudi mesto Trst, Goriško in Gradiš"ansko, s cesarskim namestništvom v
Trstu. S februarskim patentom leta 1861 je Istra dobila svoj deželni zbor, ki pa ni
zasedal v Pazinu (od 1825 do 1860 glavnem mestu okrožja), ampak v Pore"u, ki je
položaj glavnega mesta obdržal vse do konca monarhije (Darovec, 1992, 58 – 60).
Februarski deželni redi so imeli dolo"ilo, da se sestajajo deželni zbori »praviloma
enkrat na leto« »v deželnem glavnem mestu« »v kolikor cesar ne dolo"i druga"e«. V
deželnem redu iz leta 1861 je bil Pore" dolo"en za sedež deželnega zbora in
deželnega odbora. Sedež deželnega odbora je ostal do konca, deželni zbor pa je bil
tam zadnjikrat sklican leta 1897. Vzrok za to so bili z narodnostnimi spori povezani
nemiri. Po letu 1897 so deželni zbor dvakrat sklicali v Pulju. V letu 1899 in v prvem
desetletju 20. stoletja se je deželni zbor ve"inoma sestajal v Kopru. Menjavanje
sedeža deželnega zbora je bila posebnost istrske dežele (Melik, 1999, 635).
Volilni red je bil zasnovan na t. i. kurialnem sistemu, ki je bil uveden že leta 1861
ter je v Istri ostal nespremenjen do leta 1908. Tako je bilo z deželnozborskim
volilnim redom (Regolamento elettorale per la Dieta provinciale per il Litorale) in
deželnim redom (Regolamento provinciale) dolo"eno, da istrski deželni zbor tvori 30
poslancev, kar je bilo glede na število prebivalstva veliko (Žitko, 2002, 32).
Posebnost Istre je bil najvišji odstotek virilistov med vsemi deželnimi zbori: 10%.
Virilisti so bili vsi trije škofje: tržaško – koprski: Jernej Legat (1846–1875), Juraj
Dobrila (1875–1882), Janez Nepomuk Glavina (1882–1895), Andrej Šterk (1896-
1901), Fran"išek Ksaverij Nagl (1902–1910), Andrej Karlin (1910–1919);
poreško–puljski: Juraj Dobrila (1857–1875), Janez Nepomuk Glavina (1878–1882),
Alojzij Marija Zorn (1882–1883), Giovanni Batista Flapp (1884–1912), Trifone
Pederzolli (1913–1941)) in krški: Ivan Josip Vitezi# (1854–1877), Franjo Anijan
Fereti# (1880–1893), Andrej Šterk (1894–1896), Anton Mahni" (1896–1920).
Ob rekordnem številu virilistov je imela Istra med vsemi deželami najnižji delež
veleposestniških poslancev: 16, 7%. Tretjina poslancev je pripadala mestom in
80
trgovsko–obrtni zbornici (10), dva ve" je imela kme"ka kurija (12), dva manj pa
veleposest in virilisti (8). Kme"ka kurija je imela 40% poslancev, "eprav je zajemala
70% prebivalcev dežele. Favoriziranje mestne kurije proti kme"ki je bila splošna
poteza avstrijskega volilnega sistema. Posebnost Istre (in tudi Dalmacije) je bila, da
so v mestni kuriji volili prebivalci mestnih dav"nih ob"in, ne pa mestnega ozemlja v
ožjem smislu, torej ve" ljudi kakor obi"ajno drugod. S spremembo deželnega reda,
20. maja 1870, je istrski deželni zbor dvignil število poslancev na 33
(Melik, 1999, 636).
Kljub temu da so Slovenci in Hrvati v Istri predstavljali približno dve tretjini
celotnega prebivalstva, si na osnovi takega volilnega sistema niso mogli zagotoviti
ve"ine v istrskem deželnem zboru, saj je namesto nacionalne pripadnosti odlo"ala
politi"na in ekonomska teža posameznih volilnih teles. Ker so deželni redi povsod
favorizirali veleposestvo in meš"anstvo, ki je bilo v Istri skoraj v celoti italijanske
narodnosti, sta bila sestava deželnega zbora in nacionalna pripadnost v hudem
nasprotju. Od 30 voljenih poslancev v letih 1870–1908 jih je imela italijanska stran
po letu 1889 kar 21, hrvaško–slovenska pa le 9, torej samo 30%, v deželnem odboru
pa samo enega zastopnika (Žitko, 2002, 33).
Podrobnejši seznam slovenskih in hrvaških politikov je v prilogi 1.
Italijanska poslanska ve"ina je že na prvih sejah deželnega zbora dala vedeti, da
ga ima za svoje zakonodajno telo in ne za predstavniško telo ve"ine prebivalstva
Istre. Prav tako je italijanska poslanska skupina izglasovala dolo"ilo, da mora biti
uradni jezik istrskega deželnega zbora italijanski. Virilisti so si v istrskem deželnem
zboru prizadevali predvsem za to, da slovenski in hrvaški jezik stopita v življenje ter
postaneta enakopravna z italijanskim (Žitko, 2002, 33).
Politi"no uveljavljanje Slovencev in Hrvatov v Istri se je najprej za"elo v ob"inah.
Ob"ine so bile sprva v italijanskih rokah predvsem zato, ker Slovani niso imeli
dovolj u"enih mož za opravljanje ob"inskih služb. S"asoma so si Slovani pridobili
položaje v severnem delu Istre, kjer je živel izklju"no slovenski živelj, nato v
ob"inah na Krku, v ob"ini Veliki Lošinj, v ob"inah v Liburniji, nazadnje pa v
osrednji Istri (Darovec, 1992, 66).
Leto 1883 predstavlja v istrski zgodovini prelomnico. Tega leta so bili na
deželnozborskih volitvah izvoljeni predstavniki »mlade generacije« (Matko Laginja,
81
Vjekoslav Spin"i#). Izvolitev je imela za posledico prevetritev deželnega zbora v
Pore"u, deželni svet je tega leta priznal enakopravnost slovenskega, hrvaškega in
italijanskega jezika na sodiš"ih v Istri. Kljub temu da je E. Taaffejeva vlada
priznavala enakopravnost slovenskega in hrvaškega jezika z italijanskim, je bilo v
praksi popolnoma nasprotno, saj je bila še vedno prisotna premo" italijanskega jezika
(Darovec, 1992, 67; Šidak, 1986, 183).
Od 23. do 30. junija 1883 so bile volitve v istrski deželni zbor. V Istri so pri
volitvah v mestih in trgih na Voloskem zmagali Slovani. Za mesta in trge Volosko,
Kastav, Lovran in Moš"enice je bil izvoljen Vinko Zamli#, odlo"en narodnjak. V
okrajih Volosko in Koper so zmagali M. Laginja, monsignor Andrej Šterk, Anton
Križanac in V. Spin"i#. V Pazinu, puljskem, poreškem okraju in v Lošinjskem
glavarstvu so zmago slavili italijanski kandidati (E, 27. 6. 1883). Omeniti velja, da je
v Pulju propadel slovanski kandidat Flegar, dobil je 282 glasov, a njegov nasprotnik,
Rizzi 288 glasov (E, 30. 6. 1883). V istrski deželni zbor je bilo tako leta 1883
izvoljenih pet slovanskih poslancev.
Prva seja novoizvoljenega deželnega zbora je bila 16. avgusta 1883. Predsednik
zbora je bil Comm. Francesco dr. Vidulich. Poslanci so se zaobljubili, da bodo zvesti
cesarju in da bodo vestno izpolnjevali postavo. Na tej seji so poslanci dobili tiskano
poro"ilo o deželnozborskih volitvah (DAR, ZIDZ, 16. 8. 1883).
Druga seja deželnega zbora se je za"ela ob 16.00 uri popoldne, na kateri je zbor
verificiral vse volitve, razen volitev »dr. A. Sterka, V. Spin"i#a, A. Križanaca, dr.
Konstantini-a, barona Lazzarini-ja, Doblanovi#a, Berbut-a, Bolmarcicha in
Elluschegg-a ne. Proti vsem tem volitvam so došle pritožbe« (E, 22. 8. 1883). V
verifikacijski odbor je bil izvoljen M. Laginja, v šolski odbor A. Šterk in v finan"ni
odbor V. Zamli#. V politi"no–ekonomi"ni odbor ni bil izvoljen noben slovanski
poslanec (E, 25. 8. 1883).
Na tretji seji istrskega deželnega zbora je M. Laginja dne 21. avgusta 1883
prisotne poslance nagovoril s slede"imi besedami: »Poštovana gospodo Latini! Izbor
u Pazinu…«. Edinost je v naslednjih dneh o M. Laginjevem nastopu v poreškem
zboru pisala slede"e: »/…/ živahna, burna in najpomenljivejša je bila za Slovanstvo
ta seja od vseh sej istrskega zbora, kar on obstaje, kajti v tej seji so Slovani prvikrat
stopili v javnost sè svojim jezikom. Poro"evalec je pre"ital poro"ilo verifikacijske
82
komisije, in priporo"al, naj se zavržejo volitve monsignora A. Strka, "ast. gospoda V.
Spin"i"a in g. A. Križanaca. Na to poprime besedo gosp. M. Laginja in za"ne
govoriti hrvatski. Kakor da bi bila strela udarila v zbornico, posko"ili so po koncu
italijanski poslanci, galerija pa je za"ela vikati, kakor da bi bila obsedena. M. Laginja
ho"e dalje govoriti, a italijanski poslanci zapuste zbornico, galerija pa je kar besnela.
Glavar ukaže na to spraznoti galerijo, in drhal je šla potem kri"at na ulico. Ker niso
bili navzo"i italijanski poslanci, ni hotel M. Laginja dalje govoriti. Po nekaj "asu so
se vrnili poslanci in deželni glavar jih je pokaral, ter izjavil, da je njihovo postopanje
nepravi"no in nazakonito, ker g. M. Laginja je imel in ima vedno pravico, govoriti v
zboru »hrvatsko«. Pri praznih galerijah je zdaj M. Laginja zopet prijel za besedo in
izjavil, da zdaj ho"e govoriti italijanski« (E, 25. 8. 1883; DAR, ZIDZ, 21. 8. 1883).
Seveda se razdraženi Italijani niso pomirili niti kasneje in so hrvaške poslance
napadali tudi zunaj na ulicah, »/…/ ko pa pridejo na ulico, za"ela je drhal
neusmiljeno upiti: »Fuora sciavi!« itd., lu"ati jih z gnjilimi pomaran"ami in drugim
smradom /…/« (E, 25. 8. 1883).
Naslednji dan so slovensko-hrvaški poslanci skrivaj zapustili Pore" in sklenili, da
dokler ne bo poskrbljeno za njihovo varnost in nemoteno delovanje v deželnem
zboru, se sej ne bodo udeleževali. Po odhodu hrvaških poslancev so italijanski
poslanci izglasovali vse predloge deželne vlade. Predsednik je 28. avgusta 1883
oznanil, da je delovanje istrskega deželnega zbora kon"ano (Milanovi#, 1973, 90).
Leta 1884 so bile razpisane dopolnilne volitve v istrski deželni zbor. Uredništvo
Naše sloge in Politi"no društvo Edinost v Trstu sta priporo"ali ljudem, naj v
koprskem okraju volijo iste kandidate (V. Spin"i#a in A. Križanca), a v Voloskem
okraju so predlagali Slavoja Jenka namesto A. Sterka. Na dopolnilnih volitvah so
»volilci obeh omenjenih istrskih okrajev storili svojo sveto dolžnost; izvolili so vse
tri kandidate nasvetovane jim po pol. društvu Edinost« (E, 11. 6. 1884).
Istrski deželni zbor je pri"el z delovanjem 2. junija 1884. Predsednik dr. F.
Vidulich je poslance pozdravil ter jih opomnil, da morajo delati v korist naroda. Na
prvi seji so bili od slovensko–hrvaških poslancev prisotni samo V. Zamli#, S. Jenko
in M. Laginja (DAR, ZIDZ, 2. 6. 1884).
83
Slika. 3: Zapisnik 3. zasedanja istrskega deželnega zbora 1883.
Vir: Državni arhiv, Rijeka, Z–1, sv. 5. Protocollo della III. Seduta Dieta provinciale
dell’Istria . Parenzo 21 Agosto 1883.
84
V letu 1884 je bilo sedem sej istrskega deželnega zbora. Na sejah so si slovensko-
hrvaški poslanci prizadevali za uporobo slovenskega in hrvaškega jezika. Istrski
deželni zbor je zaprl svoja vrata 24. junija 1884 (DAR, ZIDZ, 24. 6. 1884).
Leta 1884 je bil v istrskem deželnem zboru ustanovljen Hrvaško-slovenski klub, s
katerim je delovanje Hrvatov in Slovencev v deželnem zboru dobilo svojo uradno
potrditev. Klub hrvaških in slovenskih poslancev v istrskem deželnem zboru je bil
ustanovljen 10. januarja 1884, prisotni pa so bili naslednji poslanci: A. Jenko, A.
Križanac, V. Zamli#, M. Laginja in V. Spin"i#. Klub se je imenoval »Hrvaško-
slovenski klub istrskega deželnega zbora« (Bratuli#, 1966–1967, 121–199).
Klubskemu zasedanju niso prisostvovali virilisti; omeniti velja, da niso nikdar
neposredno sodelovali na klubskih sestankih ter da niso bili "lani omenjenega kluba.
Vzrok za tako politi"no držo je bil v tem, da so se "utili kot Hrvati ali Slovenci, niso
se delili na Hrvate in Slovence. Slovenci so imeli v deželnem zboru najprej enega
poslanca, nato dva in na koncu, ko so Slovenci in Hrvati dobili devetnajst poslancev,
so trije izmed njih bili Slovenci. Za prvega predsednika kluba je bil imenovan V.
Zamli#, za tajnika pa Slovenec S. Jenko (Bratuli#, 1966–1967, 131).
Slovenski in hrvaški predstavniki iz Istre so sodelovali s Slovenci v Trstu in
Gorici. Iskali so skupen jezik in enoten program vseh južnoslovanskih poslancev v
dunajskem državnem zboru ter radikalno politiko za narodno in politi"no
neodvisnost v boju proti narodnemu in gospodarskemu zatiranju. Najtežje so
sprejemali »beden« položaj, gospodarsko zaostalost in ekonomsko eksploatacijo
hrvaškega in slovenskega naroda. Njihov glavni cilj je bil dvigniti narod iz njegovega
siromaštva ter ga rešiti italijanskega gospodarskega izkoriš"anja. Prav tako so menili,
da k narodovemu dvigu lahko veliko pripomorejo kulturni napredek in
enakopravnost hrvaškega in slovenskega jezika. V pravilih Kluba, ki jih je bilo
trinajst, so najprej zapisali, da bodo budili in skrbeli za narodno zavest. V istrskem
deželnem zboru bodo poslanci s skupnimi mo"mi delovali za to, da »se hrvaškemu in
slovenskemu prebivalstvu Istre ohrani njegova narodnost, da se okrepi, kjer se je
oslabila in da se jo oživi, kjer je zamrla«. Da pa bi program lahko zaživel, je bilo
najprej potrebno hrvaškemu in slovenskemu jeziku priznati jezikovna enakopravnost
v Istri (Bratuli#, 1966–1967, 135).
85
Na prvi seji kluba, 10. junija 1884 v Pore"u, so med drugim sprejeli tudi pravilo,
da vsak "lan kluba v istrskem deželnem zboru in odboru govori v hrvaškem ali
slovenskem jeziku (Bratuli#, 1966–1967, 136).
Narodna stranka v Istri se je soo"ala z vedno ve"jim pritiskom italijanske
liberalne stranke. Italijansko prebivalstvo v Istri se je za"elo zavedati, da postajajo
Slovenci in Hrvati v Istri mo"nejši in seveda tudi odlo"nejši.
Istrski deželni zbor je pri"el s svojim delovanjem 26. novembra 1885. Slovensko-
hrvaški poslanci so se tudi v tem letu borili za jezikovno enakopravnost in proti
krivicam, ki so se godile slovenskemu in hrvaškemu kmetu v uradih in v šolah
(DAR, ZIDZ, 26. 11. 1885).
Na šesti seji 7. decembra 1885 je poslanec A. Križanac izjavil, da sam ne razume
niti slovensko niti hrvaško in je zato potrebno v istrskem deželnem zboru govoriti v
italijanskem jeziku »/…/ Io approvo eccelsa Dieta, che della lingua croata non se
deva far uso qui, perchè vedo che nulla si ottiene, giacchè la maggioranza non fa
comprende /…/« (DAR, ZIDZ, 7. 12. 1885). Poslanec A. Križanac je tako v
gospodarskem prora"unu glasoval proti manjšini, »da si ga je ono jako ubogo
ljudstvo poslalo v zbor« (E, 19. 12. 1885). Deželni glavar je nato zaklju"il
zborovanje.
Leta 1885 so bile volitve v dunajski državni zbor. Kandidata na teh volitvah, ki ju
je predlagalo Politi"no društvo Edinost, sta bila D. Vitezi# in V. Spin"i#. V dunajski
državni zbor je bil izvoljen samo D. Vitezi#. Kljub temu da V. Spin"i# ni bil izvoljen
v državni zbor, je ostal politi"no aktiven v istrskem deželnem zboru, kjer se je še
naprej skupaj s slovenskimi in hrvaškimi poslanci boril za jezikovno enakopravnost.
Prav tako se je nadaljevalo narodno gibanje v Istri. Pomembni zmagi je narodna
stranka dosegla v osemdesetih letih 19. stoletja (Milanovi#, 1973, 40).
Istrski deželni zbor se je odprl 9. decemba 1886. Na drugi seji zbora, ki je bila 10.
decembra in ki ji je predsedoval deželni glavar F. Vidulich, so bile volitve v razne
odbore. Slovanski poslanci niso bili izvoljeni v noben odsek, v vse odbore so bili
imenovani samo italijanski (DAR, ZIDZ, 10. 12. 1886).
Tudi v tem letu so se slovensko – hrvaški poslanci v istrskem deželnem zboru
borili za jezikovno enakopravnost. V. Spin"i# se je v deželnem zboru na osmi seji
spraševal, zakaj se deželnozborski zapisniki ne pišejo tudi v hrvaškem jeziku in zakaj
86
se berejo samo v italijanskem jeziku. Zasedanje je bilo kon"ano 21. decembra 1886
(DAR, ZIDZ, 21. 12. 1886).
V letu 1886 se je poslanskemu mandatu v deželnem zboru odpovedal A.
Elluscheg, zato so bile v januarju 1887 v Lošinjskem okraju razpisane dopolnilne
volitve za istrski deželni zbor. Na teh volitvah je bil enoglasno izvoljen dr. Franc
Volari#, kanonik na Krku, kandidat narodne stranke (E, 29. 1. 1887).
Za predsednika novega istrskega deželnega zbora je bil imenovan dr. F. Vidulich.
Dne 25. novembra 1887 je poslanec F. Volari# sve"ano prisegel. V istrskem
deželnem zboru je bilo šest slovensko–hrvaških poslancev, in sicer: M. Laginja, V.
Spin"i#, V. Zamli#, S. Jenko, F. Flego in F. Volari# (Milanovi#, 1973, 94).
Razmere v istrskem deželnem zboru pa se tudi v naslednjih letih niso spremenile.
Na tretji seji istrskega deželnega zbora 1. decembra 1887 je V. Spin"i# ponovno bral
interpelacijo v hrvaškem jeziku (DAR, ZIDZ, 1. 12. 1887). Edinost je glede
slednjega objavila "lanek Istrski deželni zbor, kjer je med drugim zapisano. »/…/ Na
to se oglasi gosp. Spin"i#, izjavljajo", da ima tudi on interpelacijo na slavni deželni
odbor. Predsednik pa ga je koj opozoril, naj stavi svojo interpelacijo v italijanš"ini,
povdarjajo", da niti on sam niti "lanovi deželnega odbora, niti zbora, ne poznajo
govornikovega jezika. Zastopnik g. Spin"i# opazi, da bere svojo interpelacijo v
hrvatskem in italijanskem jeziku, ter za"ne s "itanjem v hrvaš"ini. Predsednik mu
seže nekako jezno v besedo in ga pozove, naj "ita samo talijanski, ker niti deželni
zbor niti deželni odbor ni obvezan poznati druzega jezika, razun italijanskega. Gosp.
govornik pa na to neustrašen praša predsednika, da li mu dovoljuje govoriti hrvatski
ali ne. To prašanje je g. predsednika nekako v zadrego pripravilo, kajti izjavil je, da
prav za prav hrvatskega govora zabraniti ne more. Interpelant "ita tedaj hrvatski, ali
gospodi zastopniki ve"ine in galerije se vsak na svoj na"in rogajo, predsednik pa ni
našel vzroka da pozove na red. Prav tako so "lani ve"ine izklikovali pri branju iste
interpelacije, "itane v italijanš"ini in to je najlepši dokaz, da je ista pravo zadela«
(E, 3. 12. 1887). Interpelacijo sem povzela po "asopisnem "lanku, kajti v arhivskem
stenografskem zapisniku je na mestu, kjer je V. Spin"i# govoril v hrvaškem jeziku
zapisano »parla in lingua slava«.
V letu 1888 je bila prva seja istrskega deželnega zbora 10. septembra. Posebno
znamenita je druga seja deželnega zbora dne 11. septembra 1888. Najprej je
87
predsednik deželnega zbora predstavil novega poslanca Frana Flega, ki je na
prebrano prisego odgovoril v hrvaškem jeziku. V nadaljevanju pa je predsednik F.
Vidulich poslancu F. Volari#u odvzel besedo, ker je bral interpelacijo v hrvaškem
jeziku (E, 19. 9. 1888). Tudi na naslednjih sejah je F. Volari# govoril v hrvaškem
jeziku, "emur pa so nasprotovali poslanci ve"ine, ki so nazadnje izjavili, da bodo
zapustili dvorano (DAR, ZIDZ, 1888).
Na šesti seji, 1. oktobra 1888, je V. Spin"i# ponovno spregovoril v imenu
poslanske manjšine v hrvaškem jeziku. Ozirajo" se na zgodovino Hrvatov in
Slovencev v Istri, je utemeljeval, da so oni prvotni prebivalci, ki se kljub poniževanju
in zatiranju niso pustili zatreti in spraviti iz pokrajine. Prav tako je omenil, kako
neprimerno se italijanski poslanci vedejo v deželnem zboru, ko slovensko–hrvaški
poslanci spregovorijo v hrvaškem jeziku. Govor je zaklju"il z mislijo, da mir in
sloga, za katero si Slovani prizadevajo, v Istri ne bo zavladala, dokler se ne prizna
Slovanom enakopravnost z drugimi narodnostmi (E, 27. 10. 1888).
Stvari so se po"asi za"ele premikati na bolje, saj se je sprožil kamen, ki je v
istrskem deželnem zboru povzro"il pravi plaz politi"nih sprememb.
Tako so se na volitvah za istrski deželni zbor leta 1889 dogodili prvi ve"ji in
opazni premiki ki so še bolj pripomogli k temu, da so slovenski in hrvaški poslanci v
svojih nastopih pokazali ve"jo borbenost (Šidak, 1986, 185). Za istrski deželni zbor
je bil izid volitev leta 1889 slede"i: v kmetskih ob"inah so bili izvoljeni:
- za politi"ni okraj koprski prof. V. Spin"i# in buzetski na"elnik F. Flego;
- za pol. okraj pazinski d.ri A. Duki# in M. Laginja;
- za pol. okraj voloski S. Jenko in M. Mandi#
- za pol. okraj lošinski dr. F. Volari# in Dinko Serši# (E, 16. 4. 1890).
Narodna stranka je dobila osem mandatov, kar je okrepilo njen položaj v istrskem
deželnem zboru. Že pred odprtjem istrskega deželnega zbora so se v Trstu sestali
novoizvoljeni slovensko–hrvaški poslanci in sklenili, da bodo od italijanskih
poslancev zahtevali, da istrske Slovence in Hrvate priznajo kot narod. V kolikor na to
ne bodo pristali, se ne bodo udeleževali sej (Milanovi#, 1973, 101).
Ob odprtju deželnega zbora 10. oktobra 1889 je vladni zastopnik c. kr. namestnik
svetnik g. Aleksander vitez Elluscheg prvi" v zgodovini imel uvodni govor v
italijanskem in hrvaškem jeziku, za podpredsednika pa je bil imenovan dr. A. Duki#,
88
ki je imel nastopni govor v hrvaškem jeziku. V govoru je posebno pozornost namenil
jezikovni enakopravnosti in s tem enakopravnosti slovensko-hrvaških poslancev z
italijanskimi. V nov deželni odbor (avtonomni izvršni organ deželnega zbora) je bil
izbran V. Spin"i#, njegov namestnika je bil M. Laginja (DAR, ZIDZ, 26. 10. 1889;
Šidak, 1986, 185).
V letu 1889 je bilo trinajst sej istrskega deželnega zbora. Tudi na teh sejah so
poslanci najve" razpravljali o jezikovni enakopravnosti, o nujnosti ustanovitve
hrvaške gimnazije v Pazinu, veliko "asa pa so namenili tudi razpravi o prora"unu.
Ker na 13. seji dne 13. novembra 1889 italijanska poslanska ve"ina ni hotela
verificirati izvolitve M. Mandi#a, je S. Jenko odgovoril, da tudi njegove izvolitve ne
smejo verificirati (E, 6. 11. 1889; Milanovi#, 1973, 103).
O nespoštovanju jezikovne enakopravnosti in o nespoštovanju pravic je pri"al
shod slovenskih poslancev v Ljubljani, ki so se ga udeležili tudi istrski poslanci. Na
shodu 2. oktobra 1890 so sprejeli slede"o resolucijo: »Slovenski in istrsko-hrvatski
državni in deželni poslanci, neomahljivo stoje" na temelju svojih narodnih in
državnih pravic izjavljajo, da bodo v državnem in deželnih zborih skupno delovali,
ter uporabljali vse svoje mo"i v to svrho, da se odstranijo krivice, ki se gode
slovenskemu in hrvatskemu narodu.« (E, 11. 10. 1890). V. Spin"i# je trdil, da se s
Hrvati in Slovenci v Istri ravna neprimerno in se širi italijanizacija Istre z željo, da
Istra postane italijanska. Rešitev je videl v zedinjenju hrvaškega in slovenskega
ozemlja v okviru kraljevine Hrvaške in se tako izrekel za pravaški program
(Šidak, 1986, 186).
Ker so bili hrvaški in slovenski poslanci v istrskem deželnem zboru v manjšini so
morali ve"krat pretrpeti marsikakšno pravico. Da se jih je sploh slišalo, so morali biti
vztrajni in odlo"ni.
V istrskem deželnem zboru so se vrstile interpelacije slovenskih in hrvaških
poslancev, ki so zahtevali jezikovno enakopravnost.
Na tretji seji, 13. januarja 1894 je vladni zastopnik A. Eluschegg odgovoril na S.
Jenkovo interpelacijo z dne 13. septembra 1892, da bodo slovenski in hrvaški spisi
izro"eni zboru in protokolirani. Prav tako je odgovoril, da bo vlada obveš"ena o vseh
interpelacijah, odgovori nanje pa bodo dani v zbornici (DAR, ZIDZ, 13. 1. 1894). Od
takrat dalje so slovenski in hrvaški poslanci v deželnem zboru govorili v svojem
89
jeziku (Kramar, 1991, 127). Istrski deželni zbor, ki se je sestal 3. januarja 1894, je
svoje delovanje zaklju"il 17. februarja 1894.
Prva seja istrskega deželnega zbora v letu 1895 je bila 10. januarja. Predsednik
deželnega zbora je bil dr. Matteo Campitelli, ki je v pozdravnem govoru izjavil, da se
je želel odre"i svojemu položaju, a mu je deželnozborska ve"ina izrazila zaupanje.
Vladin poverjenik Adolf Schaffenhauer–Neyss je poslance najprej pozdravil v
italijanskem in nato še v hrvaškem jeziku. Italijanski poslanci se niso strinjali, da je
vladin poverjenik govoril tudi v hrvaškem jeziku, zato so protestno zapustili dvorano.
Tega leta je italijanski klub v deželnem zboru dobil novega predsednika, Giovanni
Battista de Franceschija, "igar namen je bil energi"en boj proti vladi in slovensko–
hrvaškim poslancem. Že 12. januarja 1895 je v deželnem zboru, v katerem ni bilo
ve" slovensko–hrvaških poslancev, svoje delovanje proti vladnemu poverjeniku
opravi"eval z besedami, da so Italijani nastopili proti vladnemu poverjeniku zato, ker
je vlada preve" popustljiva do Slovanov (DAR, ZIZD, 10. 1. 1895;
Milanovi#, 1973, 115).
Leta 1895 je avstrijska vlada izdala naredbo, da naj okrajna sodiš"a v skladu z
na"elom o enakopravnosti jezikov uvedejo dvojezi"ne napise. Italijanska javnost je
ostro reagirala. Italijanska vlada je celo intervenirala na Dunaju in avstrijska vlada je
spremenila svojo naredbo. Zaostrilo pa se je tudi vprašanje jezika v istrskem
deželnem zboru. Slednji je bil razpuš"en 26. januarja 1895. Ne samo da so se
zaostrile razmere v istrskem deželnem zboru, temve" je bilo tudi stanje v Istri v letu
1895 izredno naelektreno. Tega leta so namre" bile deželnozborske volitve
(Kramar, 1991, 130; Šidak, 1986, 189).
Na deželnozborskih volitvah je bilo izvoljenih devet slovensko–hrvaških
poslancev. V okraju Koper sta bila to Josip Kompare ter Mate Trinajsti#, v okraju
Pazin M. Laginja in Dinko Trinajsti#, v okraju Volosko M. Mandi#, S. Jenko in A.
Stanger, v okraju Lošinj pa sta bila izvoljena V. Spin"i# in Šime Kvirin Kozuli#
(Milanovi#, 1973, 117).
Ob odprtju istrskega deželnega zbora 8. januarja 1896 je namestnik Teodoro de
Rinaldini deželnozborske poslance najprej pozdravil z daljšim govorom v
italijanskem jeziku, na koncu pa je nekaj besed spregovoril tudi v hrvaškem jeziku
(DAR, ZIDZ, 8. 1. 1896). Italijanska ve"ina je ob odprtju deželnega zbora
90
onemogo"ila izvolitev treh poslancev Hrvaško–slovenske stranke ter zavrnila
vklju"itev njihovih predstavnikov v deželni odbor in v komisije deželnega zbora.
Prav tako je ponovno izglasovala sklep, da je uradni jezik istrskega deželnega zbora
samo italijanski in tako razveljavila cesarjev ukaz o jezikovni enakopravnosti v
deželnem zboru (E, 31. 1. 1896). Slovenski in hrvaški poslanci so v istrskem
deželnem zboru zaprisegli v svojem jeziku. Slednje se vidi iz zapisnikov, saj je na
mestu, kjer so slovenski in hrvaški poslanci govorili napisano »pronuncia alcune
parole in lingua slava« ali »parla in slavo« (DAR, ZIDZ, 8. 1. 1896). V deželnem
zboru je prišlo do izgredov. Slovenske in hrvaške poslance je na ulici napadla tudi
množica (Šidak, 1986, 189).
Tudi v tem letu so se slovensko–hrvaški poslanci borili za jezikovno
enakopravnost v istrskem deželnem zboru. Na šestem zasedanju 25. januarja 1896 so
na predlog verifikacijskega odbora razveljavili izvolitev S. Jenka in M. Mandi#a, ki
sta bila izvoljena v voloskem okraju. Prav tako so na sedmem zasedanju 28. januarja
1896 razveljavili izvolitev Š. K. Kozuli#a, ki je bil izvoljen v lošinjskem okraju.
Slovensko–hrvaški poslanci so proti temu ostro reagirali, saj proti razveljavitvi ni
bilo nikakršnega pravega razloga. Zaradi tega so slovensko–hrvaški poslanci dne 28.
januarja 1896 obrnili hrbet »dvorani sv. Fran"iška« v Pore"u (Milanovi#, 1973, 120;
E, 28. 1. 1896).
Na dopolnilnih volitvah od 4. maja do 12. maja 1896 so volivci kme"kih ob"in
politi"nih okrajev, Volosko in Lošinj, ponovno izvolili S. Jenka, M. Mandi#a in Š. K.
Kozuli#a.
Istrski deželni zbor se je v letu 1897 sestal 26. januarja. Na "etrtem zasedanju 3.
februarja 1897 je bil prebran dopis, s katerim je c. kr. namestnik seznanil istrske
poslance, da bo tretje zasedanje istrskega deželnega zbora v Pulju. Vsi slovanski
"asopisi so poro"ali, da je to premeš"anje povzro"ila italijanska ve"ina, ko je
najemala »drhal«, ki je napadala slovanske poslance ob "asu deželnega zborovanja
(DAR, ZIDZ, 3. 2. 1897; Ss, 16. 2. 1897).
Na sestanku kluba v Ljubljani leta 1897 so slovenski in hrvaški državni poslanci
sklenili, da bo klub podprl vlado Kazimirja Badenija, od nje pa bodo zahtevali rešitev
narodnega vprašanja na temelju narodnih avtonomij. Glede Istre so sprejeli sklep:
- da se ustanovijo nove slovenske in hrvaške osnovne šole in gimnazija v Pazinu,
91
- da se na sodiš"ih in v upravnih organih rabita slovenski in hrvaški jezik,
- da se zagotovi osebna varnost pri deželnozborskih volitvah,
- da se premesti istrski deželni zbor iz Pore"a,
- zahtevali so tudi, da vlada sprejme ukrepe za gospodarski dvig slovenskega in
hrvaškega prebivalstva.
K. Badenijeva vlada je res ustregla nekaterim željam, saj je hotela umiriti razmere
v Istri. Najprej je premestila sedež deželnega zbora iz Pore"a v Pulj
(Šidak, 1986, 190).
Razmere v istrskem deželnem zboru pa se niso umirile. Demonstracije proti
slovenskim in hrvaškim poslancem so se ponovile, prav tako niso bili ponovno
izvoljeni v deželni odbor in deželnozborske odbore, zato so zopet zapustili istrski
deželni zbor.
Strasti, predvsem negodovanje s strani italijanskih poslancev v deželnem zboru,
se tudi v naslednjem letu niso umirile. Italijanski poslanci in tudi italijansko
prebivalstvo so se za"eli zavedati, da postajajo istrski poslanci in istrsko prebivalstvo
v svojih zahtevah vse bolj odlo"ni. Tako so skušali z razli"nimi pritiski »tla"iti in
zmerjati« slovenske in hrvaške poslance v deželnem zboru.
Prvo zasedanje v letu 1898 je bilo 20. januarja. Na deveti seji, 10. februarja 1898,
so že za"eti nemiri dosegli vrh. Ko so slovenski in hrvaški poslanci brali interpelacije
v slovenskem ali hrvaškem jeziku, so se za"eli nemiri na galeriji ter v avli. S tem so
onemogo"ili slovenskim in hrvaškim poslancem, da bi v razpravah lahko sodelovali,
zato so zapustili deželni zbor. Edinost je o tem zapisala, »/…/ italijanska ve"ina je
udarila s pestjo v obraz pravici, zakonu in javni morali, proglasivši jezik manjšine v
deželi jedinim razpravnim jezikom v zbornici! Slovanski poslanci so zapustili
deželnozborsko dvorano, ve"ina prebivalstva ni ve" zastopana v deželni zbornici v
Pulju, besedo ima sedaj slavna vlada! /…/ v zbornici v Pulju pa … kakor re"eno g.
baron Gautsch ima besedo!« (E, 15. 2. 1898).
Hrvaških in slovenskih poslancev ni bilo v deželni zbor do 19. februarja 1898, ko
je na 13. seji vladni zastopnik že takoj na za"etku zasedanja prebral vladni odlok, s
katerim je bil ukinjen sklep poslanske ve"ine, da je italijanski jezik edini razpravni
jezik v istrskem deželnem zboru (DAR, ZIDZ, 19. 2. 1898).
Istrski deželni zbor je prenehal zasedati 26. februarja 1898.
92
Dunajska vlada je pod pritiskom italijanske stranke popustila, saj ni hotela, da bi
zasedanje še naprej potekalo v Pulju, prav tako ni ve" pristala, da bi se deželni zbor
vrnil v Pore". Kot za"asni sedež deželnega zbora je izbrala Koper. V Pore"u pa je še
nadalje deloval deželni odbor (Žitko, 2001, 761).
Vlada je leta 1899 (15. april) deželni zbor sklicala v »nevtralnem mestu« Kopru.
Tudi tukaj se je ponovila zgodovina deželnih zborov (nemiri v zbornici), vsled "esar
so se slovenski in hrvaški poslanci odlo"ili, da izstopijo iz deželnega zbora. Svoje
ravnanje so volivcem obrazložili v daljši izjavi, kjer so našteli krivice, ki so se jim v
zadnjih letih godile v deželnem zboru (Šidak, 1986, 190).
Na »primorskem« sestanku 24. aprila 1899, ko so se sestali slovenski in hrvaški
poslanci iz Istre, Gorice in Trsta, so po treh urah in pol sklenili slede"e »/…/ zložili
so se v prepri"anju - in to je najvažnejši moment v komunikéju - , da je v vseh treh
pokrajinah primorskih slovanskim deželnim poslancem onemogo"eno sodelovanje v
deželnih zborih, na deželni zakonodaji. S tem je proglašena politika abstinence na
vsej "rti« (E, 25. 4. 1899).
V letu 1899 je istrski deželni zbor imel devetnajst sej. V tem letu so poslanci
razpravljali o manj važnih gospodarskih vprašanjih. Deželni zbor je prenehal z
delovanjem 9. junija 1899 (DAR, ZIDZ, 1899).
Z absistenco je poslanska manjšina nadaljevala tudi v za"etku leta 1900. Vlada je
sprevidela, da bi bilo delovanje deželnega zbora brez poslancev ve"inskega naroda
velika politi"na napaka. Tako je za"ela pritiskati na poslansko ve"ino, na italijanske
poslance, da bi se kon"no sporazumeli s poslansko manjšino glede jezika
(Žitko, 2001, 762).
Na predlog vlade so se 20. marca 1900 v Trstu sestali italijanski in
slovensko-hrvaški istrski predstavniki. Slovensko–hrvaški poslanci so poleg
jezikovne enakopravnosti v istrskem deželnem zboru zahtevali tudi, da se v deželni
odbor izvoli enega njihovega predstavnika ter da na reševanje šolskih in
gospodarskih zahtev ne smejo ve" vplivati nacionalno–politi"ni nazori. Seveda ne
presene"a, da je italijanska liberalna stranka njihove zahteve zavrnila kot pretirane.
Prepri"ana je bila, da slovensko-hrvaško narodno gibanje v Istri upada ter da se
ponovno krepi njena mo" (Šidak, 1986, 190).
93
Istrski deželni zbor je za"el z zasedanjem 23. julija 1900 v Kopru. Neposredno
pred tem so se sestali slovensko–hrvaški poslanci in sklenili, da se tudi tokrat ne
bodo udeležili zasedanj istrskega deželnega zbora, saj so uvideli, da jih je vlada
prezrla (Milanovi#, 1973, 129). Vladin poziv je bil namre" v službenem listu
objavljen samo v italijanskem jeziku. Edinost je tako poro"ala, da je vlada s tem
pokazala, koliko ji je do narodne enakopravnosti v Primorju (E, 25. 7. 1900). Že 21.
avgusta 1900 je istrski deželni zbor to zasedanje zaklju"il.
Slovenski in hrvaški poslanci so se spet sestali v Trstu 19. junija 1901 in
naslednjega dne, 20. junija 1901 odšli v Koper na zasedanje istrskega deželnega
zbora. Slovensko–hrvaški poslanci so predsedniku deželnega zbora pred zasedanjem
izro"ili izjavo, v kateri so zapisali, da bodo v deželnem zboru sodelovali, "e se jim
zagotovi jezikovna enakopravnost. V tem letu so italijanski poslanci izrazili svoje
nestrinjanje z zasedanjem istrskega deželnega zbora v Kopru, zato se sej na za"etku
niso udeleževali. V deželni zbor so se vrnili šele, ko jim je dunajska vlada obljubila,
da bo premestila deželni zbor v Pore". Italijanski poslanci so se v deželni zbor vrnili
29. julija. Zasedanje istrskega deželnega zbora se je kon"alo 21. avgusta 1901
(Milanovi#, 1973, 132).
V decembru 1901 so bile volitve v istrski deželni zbor. V deželni zbor so bili
izvoljeni naslednji slovensko–hrvaški kandidati: prof. V. Spin"i#, prof. M. Mandi#,
dr. M. Laginja, župnik J. Kompare, dr. Matko Trinajsti#, dr. Dinko Trinajsti#, Š. K.
Kozuli#, A. Andrij"i# in dr. A. Stanger (Milanovi#, 1973, 133),
Položaj Slovencev in Hrvatov v istrskem deželnem zboru se tudi v naslednjih letih
ni spremenil na bolje. Zasedanje deželnega zbora je bilo v Kopru 21. junija 1902.
Pred tem so se sestali M. Campitelli, M. Bartoli, V. Spin"i# in M. Laginja, da bi
dosegli sporazum, saj je M. Campitelli kot predsednik deželnega zbora dobil vladna
navodila, da mora slovanskim poslancem omogo"iti nastope v njihovem jeziku,
prepre"iti nemire na galeriji in zavzeti pomirljivo stališ"e do slovenskih in hrvaških
poslancev. M. Campitelli in M. Bartoli sta obljubila, da bosta v deželnozborske
odbore imenovala po enega ali dva slovensko–hrvaška poslanca, poslanska manjšina
pa bi morala pristati, da se bo v odborih, zatem pa tudi v deželnem zboru o istih
vprašanjih razpravljalo le v italijanskem jeziku. V. Spin"i# in M. Laginja sta se
strinjala, da se v odborih lahko govori italijansko, nikakor pa ne v deželnem zboru.
94
Tako tudi tokrat ni bil dosežen sporazum (Žitko, 2001, 764). Zasedanje istrskega
deželnega zbora se je kon"alo 15. julija 1902 (DAR, ZIDZ, 1902).
Ponovno zasedanje istrskega deželnega zbora v letu 1902 se je za"elo 27.
decembra v Pulju. Italijanski poslanci so izrazili nestrinjanje, ker se je deželni zbor
sestal v Pulju, namesto v Pore"u. Na drugi seji, 29. decembra, je poslanec Silvestro
Venier predlagal, da bi se Istra in Trst združili pod eno upravo, kar je pomenilo, da bi
dosegli števil"no premo" Italijanov nad Slovani. Proti temu je odlo"no nastopil M.
Laginja, prav tako je vladni zastopnik Luigi Fabiani predlog zavrnil. Tretja seja 30.
decembra je bila v znamenju sprejetja prora"una. Tega dne je bilo zasedanje
deželnega zbora tudi kon"ano (DAR, ZIDZ, 1902; Milanovi#, 1973, 137).
Leta 1903 se je istrski deželni zbor sestal v Pulju 19. oktobra. V deželnem zboru
je bilo 18 italijanskih in 9 slovensko–hrvaških poslancev. V odbore tudi v tem letu ni
bil izvoljen nih"e izmed slovensko–hrvaških poslancev. Poslanec D. Trinajsti# je v
deželnem zboru nato prebral interpelacijo v hrvaškem jeziku. Deželni glavar mu je
ves "as branja segal v besedo in ga opozarjal, da je razpravljalni jezik edino
italijanski. Ves "as, dokler je D. Trinajsti# bral interpelacijo v hrvaškem jeziku, je bil
nemir na galeriji, kar je prisililo glavarja, da je dal izprazniti galerijo in nato zaklju"il
sejo. V naslednjih sejah so razpravljali o gospodarstvu, o šolstvu in o slabih razmerah
slovanskega prebivalstva v Istri (DAR, ZIDZ, 1903).
Odgovori na interpelacije slovenskih in hrvaških poslancev so bili še vedno v
italijanskem jeziku. Istrski deželni zbor se je ponovno sestal v Kopru 21. septembra
1904. Novi predsednik deželnega zbora je postal dr. Ludovik Rizzi. V novembru so
slovenski in hrvaški poslanci ponovno zapustili deželni zbor, ker se niso strinjali, da
vladin zastopnik na hrvaške dopise ni odgovarjal v hrvaškem jeziku oziroma v
slovenskem na slovenske dopise, pa" pa je odgovarjal v italijanskem jeziku. Istrski
deželni zbor je po dvainpetdesetih dneh zaklju"il zasedanje 11. novembra 1904
(DAR, ZIDZ, 1904).
Leta 1905 so se zasedanja prekinila za celi dve leti. Istrski deželni zbor se je
ponovno sestal 25. maja 1905 v Kopru, a le za kratek "as. Vladni predstavnik je
poslance pozdravil tudi v slovenskem jeziku, kar je povzro"ilo nemire na galeriji.
Avstrijska vlada je sporo"ila predsedniku, da bo vladni predstavnik na seji 30. maja
na nekatere hrvaške interpelacije odgovoril v hrvaškem jeziku. Slednje je povzro"ilo,
95
da so italijanski poslanci zapustili deželni zbor in se seje niso udeležili. Ker je bilo
premalo poslancev v deželnem zboru, je vlada zasedanje zaklju"ila. C. kr. namestnik
knez Konrad Hohenlohe–Schillingsfürst je poslancem sporo"il, da ne more sklicati
deželnega zbora, dokler ne pride do kon"nega sporazuma glede razpravljalnega
jezika. Italijanski tabor pa je vztrajal pri svojem (DAR, ZIDZ, 1905;
Milanovi#, 1973, 141).
Po veliki volilni zmagi istrskih Slovencev in Hrvatov na državnozborskih volitvah
maja 1907 so istrski poslanci pri"akovali izboljšanje razmer v istrskem deželnem
zboru. Po volilnem porazu so italijanski poslanci v istrskem deželnem zboru postali
zmernejši. Razgovori med predstavniki obeh poslanskih klubov pri c. kr. namestniku
v Trstu so privedli do tega, da je vlada po ve" kot dveh letih ponovno sklicala deželni
zbor (Žitko, 2001, 765).
V Kopru je bila otvoritvena seja 19. septembra 1907. Prisotnih je bilo 26
poslancev, med njimi stenograf dr. Vida"i#, ki je imel nalogo, da je v stenografske
zapisnike pisal tudi hrvaške govore. Na drugi seji, 21. septembra 1907, je poleg
teko"ih zadev V. Spin"i# na"el vprašanje deželnozborske volilne reforme, ki je
postala osrednja tema vseh nadaljnjih, štirinajstih, sej istrskega deželnega zbora.
Istrski deželni zbor je prenehal z zasedanjem 15. oktobra 1907 (DAR, ZIDZ, 1907).
Predlog zakona o spremembi deželnega reda in o novem deželnozborskem
volilnem redu je vklju"eval tudi dogovor o deželnem odboru, predvsem o njegovi
sestavi in na"inu glasovanja. V novem volilnem redu se je število poslancev
pove"alo od 33 na 47, saj se je pove"alo število zastopnikov v kuriji mest in trgov z
11 na 14 ter v kuriji zunanjih oz. kme"kih ob"in z 12 na 15. Novost je prav tako
predstavljala uvedba splošne kurije, v kateri so po splošni volilni pravci volili 8
poslancev, in sicer 4 slovensko–hrvaške in 4 italijanske (Žitko, 2001, 766).
Na temelju novega zakona, z dne 17. maja 1908, je c. kr. namestništvo razpisalo
nove deželnozborske volitve. Med Slovenci sta bila v splošni kuriji izvoljena Josip
Pangerc, v kuriji zunanjih ob"in pa Josip Valenti"; med hrvaškimi kandidati so bili
izvoljeni F. Flego, V. Spin"i#, M. Mandi#, 'uro !ervar, Ivan Sancin, Šime !ervar,
Ivan Cukon, Luka Kirac, Ante Andrij"i#, Š. Kvirin–Kozuli#, M. Laginja in Anton
Zidari# (Žitko, 2001, 766).
96
Prva seja istrskega deželnega zbora je bila 22. julija 1909. V letu 1909 se je istrski
deželni zbor sestal na štirih sejah. Na sejah se kompromisni odbor ni mogel
sporazumeti o dveh vprašanjih, in sicer o jezikovni enakopravnosti ter o delitvi
istrskih ob"in po narodnosti, saj so hrvaški "lani odbora hoteli, da se najprej reši prvo
vprašanje, medtem ko so si Italijani prizadevali za "imprejšnjo delitev ob"in po
narodnosti. 17. septembra 1909 je istrski deželni zbor prenehal z zasedanjem
(DAR, ZIDZ, 1909).
Vprašanji sta ostali odprti tudi v letu 1910, nestrpnost med slovanskim taborom in
Italijani pa se je za"ela pove"evati. Napetost je dosegla vrhunec na sedmem
zasedanju 17. oktobra 1910, ko je prišlo do fizi"nega spopada in splošnega pretepa,
tako da sta predsednik vlade in vladni poverjenik zapustila dvorano. Ko so se strasti
pomirile, je vladni poverjenik v imenu vlade razglasil, da je deželnozborsko
zasedanje zaklju"eno (DAR, ZIDZ, 1910).
Italijansko–slovenski spor se je v prvih mesecih leta 1911 samo še poglobil in
izval spor med deželno in državno vlado. Zaostrena nasprotja med Italijani in
istrskimi Slovani so se nadaljevala tudi v naslednjih letih. Istrski deželni zbor je bil s
cesarskim patentom formalno razpuš"en 30. januarja 1914 (Milanovi", 1973, 160).
97
6 POLITI"NI SPOPAD MED IVANOM NABERGOJEM IN
VJEKOSLAVOM SPIN"I#EM
Kljub temu da so slovenski in hrvaški politiki v Istri nastopali složno in se
vzajemno borili proti skupnemu »neprijatelju«, pa se je v njihov odnos po"asi za"ela
vrivati nesloga. Slovensko-hrvaški odnosi so se znašli pred novo preizkušnjo, ki je
prišla do izraza v devetdesetih letih 19. stoletja.
Državnozborske volitve leta 1891 so mo"no vplivale tudi na istrski deželni zbor.
Uredništvo Naše sloge in slovensko Politi"no društvo Edinost v Trstu sta imenovali
kandidate za dunajski državni zbor. Za srednjo in vzhodno Istro sta predlagali V.
Spin"i#a, za zahodno in južno Istro pa M. Laginjo. Predvolilni boj je bil oster in
neprijeten, saj so se Italijani tako kot pri volitvah za istrski deželni zbor posluževali
raznih zvija", da bi onemogo"ili izvolitev kandidatov Narodne stranke. Kljub
»pritisku« z italijanske strani je bil na volitvah namesto dr. D. Vitezi#a izvoljen V.
Spin"i#, medtem ko je italijanska ve"ina s svojo zvija"nostjo onemogo"ila izvolitev
M. Laginje. Proti temu so ostro reagirali slovenski in hrvaški volivci in so na
parlamentarni verifikacijski odbor naslovili vrsto pritožb, tako da je slednji moral
razveljaviti izvolitev italijanskega kandidata ter ponoviti volitve. Na naknadnih
volitvah je bil potem izvoljen M. Laginja. Tako je v Istri v vsakodnevni politiki
pravaška komponenta prevladala, saj so sedaj glavni politi"ni akterji Istre postali V.
Spin"i#, M. Laginja in M. Mandi# (Gross, 2000, 725; Šidak, 1986, 185). Edinost je o
volitvah pisala »/…/ V Istri so imeli Hrvatje v družbi s Slovenci ob prvih volitvah in
potem ob dopolnilnih volitvah v državni zbor nepopisljivo hude boje s svojimi
nasprotniki. Naposled se vsled vzorne discipline in požrtvovalnosti sijajno zmagali.
Ker je bila zmaga v zapadni Istri prvikrat, slavili so jo posebe Jugoslovani, potem pa
avstro-ogerski Slovani v ob"e« (E, 2. 1. 1982).
V dunajski državni zbor sta tako bila izvoljena dva Hrvata iz Istre, V. Spin"i# in
M. Laginja ter dva Italijana, dr. L. Rizzi in dr. M. Bartoli (Bratuli#, 1958, 149).
Z vprašanjem, kakšno politi"no držo naj novoizvoljeni poslanci zavzamejo v
dunajskem državnem zboru, so se najprej soo"ili prvaki Hrvaško-slovenskega kluba.
Ti so se tako sestali 1. aprila 1891 na tajnem sestanku na Reki. V. Spin"i# je od
98
vodstva stranke zahteval, da se jasno opredeli, kakšno stališ"e naj zavzame pri
oblikovanju parlamentarnih klubov v dunajskem državnem zboru. Na sestanku je
vodstvo stranke razpravljalo o razli"nih predlogih in na koncu sprejelo mnenje, ki ga
je zagovarjal D. Vitezi#. Slednji je zagovarjal sodelovanje z mlado"ehi, pri "emer sta
ga podpirala tudi F. Volari# in Ruži#. V. Spin"i# je na željo kluba sprejel odlo"itev,
da ne bo pristopil v K. Hohenwartov klub, vzpostavil pa bo dialog z dalmatinskimi
poslanci; s slovenskimi poslanci še ni stopil v kontakt, vendar od njih pri"akuje
pozitivno sodelovanje. V. Spin"i# se je nagibal k odlo"nejši politiki, kar je pomenilo
brezkompromisni boj proti avstrijskemu državnemu sistemu in proti nadvladi
Nemcev, Madžarov in Italijanov nad Hrvati ter drugimi slovanskimi narodi
(Kermavner, 1966, 207).
V. Spin"i# je bil ob konstituiranju novega državnega zbora popolnoma osamljen,
med drugimi ga je zapustil tudi I. Nabergoj, s katerim je sodeloval v Politi"nem
društvu Edinost. V državnem zboru je zagovarjal svoje radikalne poglede in je bil
najodlo"nejši zagovornik slovanske enotnosti v Avstriji. Zagovarjal je A. Star"evi#ev
program, kar je pomenilo, da bi se morali na podlagi hrvaškega državnopravnega
prava zediniti vsi Hrvati v Avstriji, vklju"no s Slovenci. Na vprašanja, postavljena s
strani slovenskih politikov, je odgovarjal, da v tej zvezi ne bi slovenski niti hrvaški
narod izgubila svoje narodne samostojnosti, prav tako se Slovenci ne bi mogli utopiti
v hrvaštvu. V svojih nastopih je ve"krat poudarjal pozitivno stran sodelovanja in
enotnosti med Slovenci in Hrvati, saj se mu je to zdelo manjše zlo kot to, da bi se
Slovenci utopili v nemški prevladi. Poudarjal je sodelovanje vseh Slovanov v
Avstriji, v prvi vrsti si je prizadeval za narodno enakopravnost in je bil odlo"en
nasprotnik oportunisti"ne politike, ki je zagovarjala zdaj eno zdaj drugo vlado. V
dunajskem državnem zboru se je pridružil dalmatinskim in slovenskim politikom, saj
je želel, da bi prišlo do sloge južnoslovanskih poslancev (Bratuli#, 1958, 159–162).
Glede vprašanja, kateremu klubu naj se pridružijo novoizvoljeni poslanci v
državnem zboru, je razpravljal že upravni odbor Politi"nega društva Edinost, prav
tako je bilo to isto vprašanje obravnavano na glavni skupš"ini društva. Odbor se je
pridružil resoluciji, ki je bila sprejeta na glavni skupš"ini društva Edinosti 5. aprila
1891. V resoluciji je bilo zapisano, da društvo Edinost od poslanca I. Nabergoja in V.
Spin"i#a pri"akuje, da si bosta v dunajskem državnem zboru prizadevala za
99
oblikovanje slovensko-hrvaškega kluba. Ta naj bi v državnem zboru sodeloval s
tistim klubom, ki bi podpiral sklepe, sprejete v Ljubljani 2. oktobra 1890, in bi se
zavzemal za uvedbo narodne avtonomije ter popolne jezikovne enakopravnosti tako
v šoli kot v javnem življenju. Hrvaški istrski poslanci so se zavzemali za ustanovitev
takšnega kluba, a ve"ina slovenskih in dalmatinskih poslancev se je odlo"ila, da bo
vstopila v K. Hohenwartov klub v upanju, da bo tako lažje dosegla uresni"itev
narodne enakopravnosti (Šidak, 1986, 186; Ns, 9. 4. 1891).
Istrski in tržaški poslanci so se v državnem zboru držali predlogov, ki jih je
sprejela skupš"ina Politi"nega društva Edinost. Prvi sestanek južnoslovanskih
poslancev je bil 10. aprila 1891, kjer so poslanci razpravljali, kako naj v državnem
zboru delajo, da bodo koristili slovenskemu in hrvaškemu narodu. Sestanka so se
udeležili: dr. Andrej Ferjan"i", Anton Globo"nik, Karel Klun, Josip Kušar, Viljem
Pfeifer, Franc Povše in Fran Šuklje s Kranjske; dr. Kajetan Bulat, Lovro Bor"i#,
Nikola Dapar, Miho Klai#, Josip Peri# iz Dalmacije; Lavoslav Gregorec, Franc
Robi", Mihael Vošnjak s Štajerske; Ivan Nabergoj iz Trsta; Alfred Coronini in Anton
Gregor"i" z Goriške; Vjekoslav Spin"i# iz Istre. Sestanka se ni udeležil dr. M.
Laginja, saj je bil v dunajski državni zbor izvoljen šele na naknadnih volitvah
oktobra 1891. Na sestanku se je ponovno izrazila neodlo"nost poslancev in zgolj
želja po »drobtinicah«, ki jim jih je obljubljal konservativni klub. Rde"a nit sestanka
je bilo vprašanje vstopa v konservativni klub. Ve"ina prisotnih se je strinjala, da je
bolje, "e se vstopi v ta klub. Svoje pomisleke proti je izrazil zgolj V. Spin"i#, ki je
zagovarjal ustanovitev samostojnega hrvaško-slovenskega kluba. Na koncu se je tudi
V. Spin"i# sprijaznil z dejstvom, da bo potrebno vstopiti v konservativni klub. Na
tem sestanku se je že nakazalo nesoglasje med V. Spin"i#em in I. Nabergojem.
Medtem ko se je I. Nabergoj ogreval za vstop v konservativni K. Hohenwartov klub,
se je V. Spin"i# bolj nagibal k ustanovitvi samostojnega slovensko-hrvaškega kluba
(Melik, 2002, 587, Šidak, 1968, 185).
V. Spin"i# je svoje argumente proti vstopu v K. Hohenwartov klub predstavil s
slede"imi besedami: »Mnenje mojih volilvcev je, da ne vstopamo v Hohenwartov
klub«. Pri argumentih, ki so govorili proti vstopu v klub, je povzel delovanje dr. D.
Vitezi"a, ki je bil vrsto let v K. Hohenwartovem klubu in je poznal vse njegove
slabosti, zato je menil, da Slovani ne morejo od tega kluba pri"akovati ni" dobrega.
100
V. Spin"i# je menil, da je edino, kar vstop v K. Hohenwartov klub prinaša samo to,
da je klub v verskem oziru konservativnih na"el. V nadaljevanju je ponovno
spregovoril o nevarnostih vstopa v klub. Poudaril je, da je narodnost v nevarnosti, saj
je menil, da K. Hohenwartov klub ni bil nikdar iskren zagovornik »narodnih naših
na"el, kakor tudi ves sedanji sistem ni Slovanom naklonjen. Za to trditev mojo
govori istina, da smo primorski Slovani sedaj na slabšem, nego smo bili pod
ministerstvom Auerspergovim« (E, 11. 4. 1891).
Poslanec I. Nabergoj je seveda izrazil nestrinjanje z V. Spin"i#em in je menil, da
je oportunizem v"asih »nujno zlo«, ki se ga je potrebno posluževati, da se doseže
vsaj kakšna korist za narod. Prav tako je menil, da imata oba z V. Spin"i#em enake
želje, tj. delati za narod, zato je menil, da bosta lahko složno delovala. Glede
oblikovanja slovanskega kluba v državnem zboru je povedal, da je ta želja stara in
seveda si zanjo prizadevajo. Menil je, da bodo slovenski poslanci na Dunaju, "e se ne
pridružijo K. Hohenwartovemu klubu v slabšem položaju, kot so bili do sedaj. I.
Nabergoj je še enkrat opozoril, da je položaj, v katerem se nahajajo, nejasen in da si
bo prizadeval za boljše razmere. V kolikor volivci z njim ne bi bili zadovoljni, jim je
pripravljen vedno poro"ati o svojem delovanju in "e bi videl, da nima ve" podpore
volivcev, ki so ga izvolili, je pripravljen odstopiti (E, 11. 4. 1891).
Edinost je dne 25. aprila 1891 objavila "lanek z naslovom Hrvatski in slovenski
zastopniki na Dunaju, kjer je med drugim razkrila politi"ne argumente za vstop
poslancev v klub konservativcev. Avtor "lanka je menil, da so z vstopom v K.
Hohenwartov klub poslanci dorasli politi"nemu življenju. V nadaljevanju se je
spraševal, v kateri drugi klub bi lahko poslanci vstopili, komu so Hrvati in Slovenci v
državnem zboru najbližje. V nadaljevanju je avtor pojasnil držo ostalih Slovanov v
dunajskem državnem zboru. Menil je, da Poljaki ho"ejo imeti proste roke in da se
dogovarjajo z Nemci, kar Slovencem in Hrvatom ni" ne koristi. Rusinov je premalo,
medtem ko se !ehi delijo na mlado"ehe, moravske !ehe in fevdalce. Po njegovem
mnenju, bi se morali slovenski in hrvaški poslanci združiti z mlado"ehi. Mlado"ehov
je 36, – skupaj s Hrvati in Slovenci pa bi klub štel 58 poslancev, kar ni malo. V klub
mlado"ehov bi slovenski in hrvaški poslanci stopili kot posebna skupina, s posebno
izjavo in pridržki. Menil je, da bi bil klub mlado"ehov, Hrvatov in Slovencev tako
mo"an kakor klub Poljakov in "ez "as bi lahko postal temelj velikemu slovanskemu
101
klubu. Tak klub pa bi k sebi lahko privabil tudi ostale Slovane, vsaj moravske !ehe
in dalmatinskega Srba in tako bi klub lahko štel do 70 "lanov. V nadaljevanju je
avtor podal tudi precej kriti"no opazko na ra"un vstopa Hrvatov in Slovencev v
konservativni klub. S tem, ko so Slovenci in Hrvati vstopili v konservativni klub, sta
E. Taaffe in K. Hohenwart dosegla »protislovansko in protiavtonomistiško stališ"e:
izoliranje (osamitev) Mlado"ehov. /…/ Da so Hrvatje in Slovenci žnjimi, Mlado"ehi
ne bi bili v takem položaju in takó bi prišla pred zbornico adresa, koja bi težila po
zjedinjenju vseh slovenskih zemlja v jedno administrativno celoto v smislu
zaklju"kov zadnjega ljubljanskega shoda – in slednji" adresa, koja bi se mogla
dotakniti tudi hrvatskega prava« (E, 25. 4. 1891).
V "lanku Izjava hrvatskih in slovenskih poslancev na Dunaju pa so slovenski in
hrvaški poslanci na Dunaju svojim volivcem pojasnili, zakaj so se pridružili K.
Hohenwartovemu klubu. V izjavi so poudarili, da so se soglasno strinjali s pristopom
v ta klub: »Priznavalo se je, da bi slo(vensko)-hrvatski klub ugajal, vro"i želji
narodovi. Da se ni osnoval tak klub, vzrok ti"i v tem, ker bi jednaka osnova pospešila
prizadevanje državnozborske levice, prisvojiti si nadvlado v naši državni polovici in
ni dvombe, da se bode ve" dalo dose"i v velikem klubu, koji po svojih izraženih
na"elih in v svoji sestavi nosi poroštvo, da ho"e lojalno podpirati opravi"ene naše
verske, narodne in gosp(odarske) terjatve. Toda vstopivši slo(venski) in hrv(aški)
poslanci ustanovili se in ohranili si bodo svojo organi"no tesno zvezo ter se nadejajo,
da bode zveza ta s pomo"jo kluba kons. vspešno in podvojeno mo"jo branila narodno
stvar« (E, 18. 4. 1891).
Kljub temu da se je tudi V. Spin"i# podpisal pod pristopno izjavo, tj. da je vstopil
v K. Hohenwartov klub, pa je obsojal oportunisti"no politiko slovenskih in hrvaških
kolegov, ki so bili v tem klubu. Zato ne presene"a, da je kmalu iz kluba izstopil.
Njegova napoved se je namre" uresni"ila. V parlamentu se je vlada grofa E. Taaffeja
naslonila na nemške liberalce in na Poljake ter s tem v veliki meri pripomogla k
temu, da je oslabila delovanje Konservativnega kluba, v katerem so sedeli
predstavniki raznih narodov in razli"nih pogledov ter interesov. Za "asa zasedanja
državnega zbora v letu 1891 so slovenski in hrvaški poslanci vložili ve" interpelacij,
na katere pa niso dobili odgovora. K njegovi dokon"ni odlo"itvi, da iz kluba izstopi,
pa je nenazadnje pripomogel tudi njegov govor na razstavi v Zagrebu septembra leta
102
1891. Na razstavi je namre" javno izrazil željo, naj se Istra priklju"i Hrvaški. Prav
slednje je koristilo vladi, da so ga odpustili iz službe (Bratuli#, 1985, 171).
Med razlogi za njegov odpust, ki so jih povzeli v interpelaciji, ki je bila prebrana
na seji državnega zbora 26. aprila 1892, je bilo s strani poslancev G. Eima in
njegovih tovarišev med drugim zapisano tudi slede"e »/…/ prvi", da je kot vodja
isterskih Hrvatov pri deželni razstavi v Zagrebu izrekel željo, naj bi se pod
habsburžkim žezlom združili vsi Hrvatje; potem, ker je v kmetskih ob"inah v okraju
Poreškem in Puljskem takisto pri splošnih državnozborskih volitvah v februvarji in
marciji l. 1891, kakor tudi pri nadomestnih volitvah v oktobru t.l. deloval za izvolitev
slovanskih volilnih mož /…/« (E, 30. 4. 1892).
Kljub temu da so bili "asniki v letu 1892 v znamenju »afere Vjekoslava
Spin"i#a«, pa V. Spin"i# ni miroval. Odbor Edinosti ni mogel spregledati njegovega
neumornega dela, zato mu je na seji 1. maja 1892, soglasno izrekel neomejeno
zaupanje za nesebi"no delo v korist slovenskega in hrvaškega naroda. Prav tako se
mu je zahvalil, ker je uresni"eval sklepe zadnjega ob"nega zbora v državnem zboru
(Kramar, 1991, 125; Šidak, 1986, 186).
V. Spin"i# in M. Laginja sta napadala vladno politiko, ko je ta januarja 1892 v
državnem zboru za"ela razpravo o trgovinski pogodbi z Italijo in v zvezi s tem o t. i.
vinski klavzuli. V soglasju z dalmatinskimi poslanci sta glasovala proti sprejetju
klavzule, saj sta menila, da je škodljiva za istrsko in dalmatinsko vinogradništvo.
Prav tako je proti njej glasoval I. Nabergoj, medtem ko so slovenski poslanci
glasovali za njeno sprejetje. M. Laginja pa je tako kot V. Spin"i# v Zagrebu pri"el
poudarjati enotnost in združitev vseh Hrvatov (Šidak, 1986, 186).
Gledano s politi"nega stališ"a je razprava nekoliko posebna. Posebno pozornost si
zasluži govor M. Laginja v državnem zboru dne 16. januarja 1892, kjer je naglasil
potrebo po zedinjenju Istre s Hrvaško. V govoru se je dotaknil zgodovine hrvaškega
naroda. Menil je, da so zapisane in nepreklicljive pravice hrvaškega naroda, da se
hrvaško ozemlje združi. V govoru se je spomnil pragmati"ne sankcije iz leta 1712, ki
je brezpogojna podlaga za združitev avstrijsko–slovanskih dežel s Hrvaško. Poudaril
je, da osnovni avstrijski zakoni zagotavljajo posameznim narodom njihove
eksisten"ne pogoje, zato je menil, da je slednje pravica tudi hrvaškega naroda, tj. da
se »zjedinijo raztrešeni deli kraljestva Hrvatskega, to je: domovina naroda
103
hrvatskega, seveda v mejah te države«. V govoru je nato pojasnil zakaj ne bo
glasoval za vinsko klavzulo, saj je menil, da v kolikor bi glasoval zanjo bi to
pomenilo gospodarski propad Istre (E. 23. 1. 1892).
M. Laginja in V. Spin"i# sta si prizadevala, da bi slovenski in dalmatinski
poslanci izstopili iz konservativenga kluba ter bi vodili odlo"nejšo politiko proti
vladi. V mesecu maju 1892 sta pri"ela ponovne pogovore z ostalimi hrvaškimi in
slovenskimi poslanci, da bi oblikovali poseben, samostojen klub. Zaradi tega je M.
Laginja sklical sestanek slovenskih in hrvaških poslancev. Na sestanku je ponovno
opozoril na težke razmere slovenskega in hrvaškega naroda v Avstro-Ogrski, na
ugoden odnos vlade do Nemcev, Madžarov in Italijanov, na škodo Slovanov. Menil
je, da je "as, da se oblikuje poseben klub, saj bodo samo tako lahko branili interese
svojega naroda. Slovenski poslanci so na sestanku še vedno imeli odklonilno stališ"e
do oblikovanja posebnega kluba, saj so oblikovali razli"na stališ"a do Zedinjene
Slovenije ter do hrvaškega državnega prava. Na sestanku je kanonik K. Klun navzo"e
vprašal, kaj bi se zgodilo s Slovenci, "e bi se Istra in Dalmacija pridružili Hrvaški.
Prav tako je K. Klun izjavil: »Dokler bo dualizem, dotlej Cislajtanija ne bo Istre
predala« (Bratuli#, 1958, 188).
Istrski pravaši so skupaj s somišljeniki iz Dalmacije ustanovili Klub neodvisnih
hrvaških in slovenskih poslancev. V novonastalem klubu je bilo pet Hrvatov, a
nobenega Slovenca. Utemeljitev, da se klub imenuje Klub neodvisnih hrvaških in
slovenskih poslancev, so zagovarjali, da sta istrska poslanca, M. Laginja in V.
Spin"i# poleg istrskih Hrvatov zastopala tudi istrske Slovence ter da ju je pri
državnozborskih volitvah kandidiralo Politi"no društvo Edinost v Trstu z
delokrogom tudi v Istri. Vsi slovenski "asopisi so objavili vest, da je na Dunaju
nastal nov klub. Slovanski svet je v rubriki Ogled po Slovanskem svetu objavil "lanek
z naslovom Hrvatsko – slovenski klub, kjer je zapisal, da se je na Dunaju oblikoval
neodvisni klub. Nadalje je poro"al, da so se pod njegov program podpisali: J.
Biankini, N. Dapor, M. Laginja, J. Peri# in V. Spin"i#. Pristopi pa tudi kak Slovenec,
gotovo dr. L. Gregorec. Njegov namen je bil, da bi v sebi združil razne skupine,
katere bi stopile v »Parlamentarnu ligu austrijskih Slavena« (Ss, 25. 5. 1892).
I. Nabergoj je z nezaupanjem gledal na Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih
poslancev. Kermavner (1966) meni, da je I. Nabergoja vznemiril oklic Hrvaško-
104
slovenskega kluba z dne 15. decembra, ki so ga o"itno razširili tudi v slovenš"ini ne
samo med istrskimi volivci, ampak tudi v Trstu in okolici.
Program poslanskega kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev je
temeljil na hrvaškem državnem pravu. V programu je bilo najprej zapisano, da je
namen Kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev predvsem »kazati vladi
žalostno gospodarsko stanje deželâ, koje zastopamo in navajati na"ine, kako bi se
dalo popraviti« (E, 21. 12. 1892). Prav tako so v programu zapisali: »Nadeli smo si
tudi ime slovenskih zastopnikov, ne samo zato, ker je nekatere izmej nas izvolil tudi
oni del našega naroda, ki se pripoznava k imenu slovenskemu, ampak tudi zato: da
pokažemo, da težimo po onem jedinstvu Hrvatov in Slovencev, koje jedinstvo se
naglaša mej njimi ob tolikih prilikah in toli pogosto; da dokažemo, kako da
slovensko ime in vsi sladki spomini, ki so navezani nanje od davnih "asov, nahajajo
in bode vsikdar nahajali dostojno mesto in spoštovanje tudi med onimi, koji so
prepri"ani, da je najbolji na"in za stalno in trajno obrambo naše narodnosti in za
pravi napredek v vseh strokah javnega življenja jedino v tem, da se v okvirju
monarhije Habsburgov zedinijo vse slovensko–hrvatske dežele na temelju
zgodovinskega prava kraljestva hrvatskega, prirodnih zakonov in narodne volje. Kot
imeniten korak do tega bi smatrali že to, da se slovenske dežele združijo v jedno
politiško–administrativno skupino, Slovenijo, ki je bila do nedavno jasen idejal vsem
slovenskim zastopnikom in za kojo so se izrekli Slovenci "estokrat in ob razli"nih
priložnostih« (E, 21. 12. 1892).
Prav slednje je bilo razlog, da je I. Nabergoj v tem programu videl težnjo
Hrvaške, da bi združila pod eno upravo Hrvaške še Trst z okolico, Goriško in vse
obmo"je do reke So"e, saj je menil, da »ho"e petorico hrvatskih poslancev raztegniti
svoje hrvatsko pravo celó na Trst in njega okolico, in še dalje: prêko meje bistre
"So"e"« (E, 11. 3. 1893). I. Nabergoj je podpiral s slovenskimi in hrvaškimi poslanci
parlamentarno ve"ino ter je bil za podporo vladi misle", da bi v nasprotnem primeru
škodoval slovenskemu in hrvaškemu prebivalstvu v Istri. V. Spin"i# se seveda z
njegovo »mlahavo« politiko ni strinjal in je odlo"no nastopil proti I. Nabergojevim
stališ"em (Kramar, 1991, 126).
Na zborovanju v Trstu je I. Nabergoj pred volivci spregovoril o svojem delovanju
v dunajskem državnem zboru. Poudaril je, da sodeluje skupaj s slovenskimi poslanci,
105
kakor je obljubil pred volitvami in da bo tudi v prihodnje delal za potrebe tržaških
Slovencev. Menil je, da je bolje, da sodeluje z ve"ino slovenskih poslancev v klubu
konservativcev, saj bo lahko le tako uresni"il svoje predvolilne obljube
(Ss, 10. 1. 1893).
I. Nabergoj je na javnih zborovanjih Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih
poslancev prikazoval kot škodljivega za Slovence. Po njegovem menju bi strinjanje
Slovencev s programom Kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev
pomenilo zanikanje programa Zedinjene Slovenije. Na shodih je zato ve"krat
postavljal vprašanje, kaj bi se zgodilo, "e bi si kateri izmed slovenskih poslancev
upal na prihodnjih volitvah stopiti pred svoje volivce s programom Stranke prava. I.
Nabergoj se je zavedal, da si morajo Slovenci kljub povezujejo s Hrvati, še vedno
prizadevati za Zedinjeno Slovenijo in ne za to, da slovensko ozemlje postane del
hrvaškega. Tega leta sta tako tr"ila dva koncepta, program Zedinjene Slovenije in
program Stranke prava. Spor je pokazal na nezaupanje Slovencev do pristašev
pravaške ideologije.
Odlo"nejšo politiko v dunajskem državnem zboru, torej strinjanje z V. Spin"i#em
in M. Laginjo pa so podprli tudi "lani ob"nega zbora in so soglasno izjavili, da
odobravajo delo V. Spin"i#a in M. Laginje v državnem zboru in v delegacijah ter da
odobravajo ustanovitev Kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev. Prav
tako je ob"ni zbor Politi"nega društva Edinost menil, da je v tem trenutku le pobožna
želja, da bi se slovenske dežele združile s Hrvaško, a vendar ne smejo nikomur
braniti, "e kdo želi, da bi se ta želja uresni"ila. Menili so, da je slovenski narod
prešibak, da bi se lahko uprl tujim elementom, ki ga obkrožajo ter da je bolje, da se
Slovenci utopijo v Hrvatih, kot pa v Nemcih ali Italijanih (E, 11. 2. 1893).
Nesoglasje ali spor med dvema politi"nima akterjema je v prvi vrsti ob"utilo prav
skupno društvo Edinost. Spor o pravilnosti politike novonastalega kluba in I.
Nabergoja je bil obravnavan na XIX. rednem ob"nem zboru politi"nega društva
Edinost, 18. junija 1893. Na zborovanju je V. Spin"i# podrobno predstavil
argumente, zakaj se je odlo"il za ustanovitev Kluba neodvisnih hrvaških in
slovenskih poslancev. Zbrane je spomnil, da ni hotel vstopiti v K. Hohenwartov klub,
a je na njih željo vendarle vanj vstopil. Kasneje je iz kluba izstopil, ker je spoznal, da
zanj v njem ni ve" prostora. Do slednjega spoznanja je prišel tedaj, ko se je
106
razpravljalo o adresi, kjer se je s strani same vlade, ki jo podpira K. Hohenwartov
klub, hotelo izlo"iti to"ki o narodni enakopravnosti in verski vzgoji, ki temeljita na
podlagi državnih zakonov. Omenil je, da je ostal sam, ko je izstopil iz kluba
konservativcev, podpirali so ga le mlado"ehi. Spomnil je, da se je s prihodom M.
Laginje na Dunaj pridružil klubu mlado"ehov, saj so ju slednji podpirali. Ko pa je
prišel v zbornico še J. Biankini, je ponovno oživela misel o ustanovitvi posebnega
hrvaško-slovenskega kluba. V. Spin"i# je v govoru nadalje opisal, kako so se na M.
Laginjevo povabilo zbrali vsi hrvaško–slovenski poslanci. Poudaril je, da jih je
opomnil, da jih vežejo enaki verski, narodni in gospodarski pogledi, razlikujejo se le
v pogledih na hrvaško državno pravo. Zato je predlagal, da bi se lahko združili v
enoten klub na podlagi to"k, ki zagovarjajo enake poglede, glede hrvaškega
državnega prava je menil, da lahko vsak zagovarja svoje stališ"e. V. Spin"i# je dejal,
da so M. Laginjev predlog podprli poslanci J. Biankini, J. Peri# in L. Gregorec,
medtem ko je ve"ina temu nasprotovala. Nestrinjenje so izrazili predvsem zaradi
hrvaškega državnega prava, »"eš da Slovenci nimajo druzega, kakor temeljne drž.
zakone«, kljub temu da jih je M. Laginja opozoril, naj glede hrvaškega državnega
prava vsak zagovarja svoje stališ"e. V govoru jim je V. Spin"i# prav tako želel
priklicati v spomin, da z dosedanjim na"inom ne bodo ni"esar dosegli, saj se ne
izvršujejo niti temeljni državni zakoni. Menil je, da sta nekaj dosegli le Kranjska in
Dalmacija. Na Kranjskem si je narod nekaj priboril, ker je to skoraj "isto slovenska
dežela. Narod je pokazal svojo zavest na taborih s peticijami in na druga"ne na"ine
ter je odlo"no zahteval tisto, kar mu pripada. V kriti"nem "asu se je narodu moralo
nekaj dati, potem zopet odvzeti in kasneje v njem zasejati razdor. Na ta na"in se
ohrani v veljavi stari sistem, vse gre po stari poti in tako se pospešuje nemško
prevlado (E, 28. 6. 1893).
V. Spin"i# je na rednem ob"nem zboru Politi"nega društva Edinost ustrezno in
odlo"no zavrnil vse I. Nabergojeve protinapade in argumente, da je Klub neodvisnih
hrvaških in slovenskih poslancev škodljiv za Slovence. Skupš"ina Politi"nega
društva Edinost je tako soglasno sprejela slede"o resolucijo: »/…/ odobruje
popolnoma njiju (V. Spin"i#a in M. Laginja) parlamentarno delovanje v državnem
zboru in delegacijah, kakor tudi delovanje in postopanje vseh poslancev v deželnem
zboru, odobruje ustanovitev in postopanje Kluba neodvisnih slovenskih in hrvatskih
107
poslancev v državnem zboru, izreka jim presr"no zahvalo in neomejeno zaupanje ter
pri"akuje od njih, da bode tudi za naprej vztrajali v požrtvovalnem delovanju na
branilu naših narodnih pravic proti sistemu, da se naš narod potuj"i in
gospodarstveno zapostavi /…/« (E, 8. 7. 1893).
Ob"ni zbor Politi"nega društva Edinost je pokazal, da je bil I. Nabergoj s svojim
»protipravaštvom« popolnoma osamljen v tržaških narodnjaških krogih, "utiti ni bilo
namre" nobenega slovensko-hrvaškega sovraštva. Javno mnenje je odlo"no podpiralo
slovensko-hrvaško vzajemnost ter se je nagibalo v korist opozicionalni politiki V.
Spin"i#a in dr. M. Laginje v dunajskem državnem zboru (Kermavner, 1966, 221).
S politiko Kluba neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev v državnem zboru
se je strinjala tudi Naša sloga. I. Nabergojevemu nasprotovanju je odgovorila, da bi
Slovenija združena s Hrvaško imela avtonomijo ter da so se mnogi Slovenci že v
preteklosti izrekli za takšno zedinjenje. Na koncu je I. Nabergoj pod pritiskom ve"ine
in nenazadnje tudi volivcev popustil. Sloga v Istri, v deželnem in državnem zboru, je
tako bila ponovno dosežena.
Strasti med I. Nabergojem in V. Spin"i#em so se za"ele po"asi umirjati. Sloga s
Hrvati je na koncu prevladala. V novembru 1893 je iz Hohenwartovega kluba
izstopilo šest slovenskih poslancev in vsi hrvaški poslanci: M. Klai#, L. Bor"i#, K
Bulat, A. Šupuk, A. Ferjan"i", J. Kušar, L. Gregorec, Alfred grof Coronini, A.
Gregor"i", I. Nabergoj in Zallinger (E, 29. 11. 1893).
Med slovenskimi in hrvaškimi politiki je v politi"nem življenju delovala sloga, saj
so se zavedali, da lahko samo tako nastopajo proti italijanski premo"i. Kljub temu da
je v istrski prostor po"asi, a vztajno prodirala pravaška ideologija, pa se zdi, da na
nekatere slovenske poslance to ni imelo ve"jega vpliva. Seveda ne gre spregledati
pomembne in nenazadnje odlo"ne teze, da je pravaško gibanje v Istri imelo
specifi"ne poteze. Namre", istrski pravaši niso oziroma mlada generacija ni negirala
slovenske narodnosti, saj so se zavedali, da lahko samo v sodelovanju s Slovenci
dosežejo zmago nad Italijani.
Spregledati ne smemo leta 1891, ki je na neki na"in mejnik v zgodovini med
Slovenci in Hrvati v Istri, in za katerega menim, da je bil v preteklosti velikokrat
zamol"an. Po državnozborskih volitvah leta 1891 je Politi"no društvo Edinost v
državnem zboru želelo ustanoviti slovensko-hrvaški klub, ki bi se povezal s K.
108
Hohenwartovim ali katerim drugim klubom. Na sestanku 10. aprila 1891 je prišlo do
neoglasja med V. Spin"i#em in I. Nabergojem. Medtem ko si je I. Nabergoj
prizadeval za vstop v K. Hohenwartov klub, so se istrski pravaši bolj ogrevali za
ustanovitev samostojnega slovensko-hrvaškega kluba. Kot je že zapisano, je bil leta
1892 oblikovan Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih poslancev. Kljub temu da je
I. Nabergoj ta klub prikazoval kot škodljiv za Slovence, je na koncu popustil pod
težo pritiska. O tem, ali je »res« pristopil v Klub neodvisnih slovenskih in hrvaških
poslancev, ne vemo, ali je delal oportunisti"no in pragmati"no ali je morda res verjel,
da lahko samo tako kaj doseže za napredek Slovencev. Res je, da se je vdal želji in
volji ve"ine in pri tem imel ves "as pred o"mi, da dela za boljši jutri Slovencev v
Primorju. V Politi"no društvo Edinost se je sloga ponovno vrnila, ko so iz K.
Hohenwartovega kluba izstopili vsi slovenski primorski poslanci, tako kot hrvaški iz
Istre in Dalmacije. Vendar je nesoglasje med I. Nabergojem in V. Spin"i#em
pokazalo na nezaupanje Slovencev, seveda primorskih Slovencev do pravašev, kljub
temu da so se istrski pravaši razlikovali od pravašev v banski Hrvaški.
109
7 POLITI"NO DRUŠTVO ZA HRVATE IN SLOVENCE V ISTRI
Politi"no društvo Edinost s sedežem v Trstu je svoje delovanje razširilo tudi na
Istro. Že od samega za"etka je aktivno sodelovalo s Slovenci in Hrvati v Trstu kakor
z »onimi« v Istri. To se vidi iz programa društva in iz dejstva, da so visoke položaje
v tržaški Edinosti prevzemali hrvaški narodnjaki. Narodnjaška politika je bila
uspešna do preloma stoletja. Takrat se je pokazala težnja po ustanovitvi novega
politi"nega društva (Pahor, 2004, 27).
Istrski Hrvatje so se po desetljetjih skupnega in vzajemnega dela odlo"ili, da
ustanovijo svoje lastno društvo. Kot razlog so navedli, da Politi"no društvo Edinost
ne more iz Trsta uspešno voditi politi"nega delovanja v Istri, kjer so razmere in
mentaliteta ljudi precej druga"ne kot na Tržaškem. Kot glavne razloge hrvaške
odcepitve so našteli: neuspeh na državnozborskih volitvah januarja 1901 (M. Laginja
in M. Mandi# sta izgubila poslanski mesti le za nekaj desetin glasov), prevladujo"i
vpliv liberalcev v Trstu, tržaški okolici in severni Istri, ter prevelika zavzetost
Politi"nega društva Edinost za Zedinjeno Slovenijo (Žitko, 2001, 763). Slednji razlog
pa ne vzdrži, saj velja opomniti, da so že od konca sedemdesetih let vodilne položaje
v društvu zasedali hrvaški narodnjaki.
Pobudnik za ustanovitev novega politi"nega društva za Istro je bil dr. D. Vitezi#.
Na ustanovnem sestanku v Pazinu 9. januarja se je za ustanovitev posebnega društva
za Istro prijavilo 61 ljudi. Hrvaško–slovenska stranka je 7. maja 1902 ustanovila v
Pazinu svojo politi"no organizacijo z imenom Politi"no društvo za Hrvate in
Slovence v Istri. Novonastalo društvo je bilo lo"eno od tržaške Edinosti.
Ustanovitelji so menili, da je dotedanje Politi"no društvo Edinost delalo preve" v
samem mestu Trst in tako ni moglo spremljati narodnega boja v Istri
(Kramar, 1991, 148).
Novo društvo naj bi prevzelo del bremena in dela, a naj bi kljub temu ostalo z
Edinostjo v najboljših odnosih. Po 2. "lenu društvenih pravil naj bi društvo budilo in
širilo narodno zavest med Slovenci in Hrvati v Istri ter budilo njihove politi"ne in
gospodarske koristi ter pravice na vseh podro"jih javnega življenja. V 4. "lenu pravil
so zapisali, da "lane sprejema ali izklju"uje odbor in da mu pri tem ni potrebno
110
navesti razloga sprejema ali izklju"itve. Ženske in tuji državljani ne morejo postati
"lani društva. V sedmem "lenu je zapisano, da društvo upravlja predsednik in devet
odbornikov, katere izvolijo na glavni skupš"ini med društvenimi "lani. V 10. "lenu
pravil je zapisano, da se na glavni skupš"ini, ki je sklicana vsaj enkrat letno, poro"a o
društvenem delovanju v preteklem letu. Prav tako so v društvenih pravilih zapisane,
katere so naloge glavne skupš"ine Politi"nega društva za Hrvate in Slovence v Istri.
Pravila Politi"nega društva za Hrvate in Slovence v Istri so pisana v hrvaškem jeziku
in imajo 22. "lenov (Klai#, 88).
Za prvega predsednika društva je bil izvoljen V. Spin"i#, za odbornike pa Jakov
Bureti# (Boljun), Šime Defar (Tinjan), Ferdo Hrdy (Sv. Lovre#), Kazimir Jeluši#
(Kastav), Ivo Lovri# (Mali Lošinj), Franjo Pu"i# (Žminj), Mate Sankovi# (Dane),
Gaspar Žikovi# (Ba"va), Viktor Marotti (Mar"ane), Anton Anton"i# (Krk), Gjuro
!ervar (Pulj), Fran Flego (Buzet), Fran Grunt (Novaki), Konrad Janeži" (Volosko),
Šime Kureli# (Pazin), Liberat Slokovi# (Sv. Petar), Dinko Trinajsti# (Pazin), Ivo
Zuccon (Pulj). Med "lani novoustanovljenega društva »se ne najde« odbornikov iz
slovenske Istre, pa tudi ne Slovencev. Edini Slovenec v prvem društvenem odboru,
naj bi bil sode" po priimku, odvetnik Konrad Janeži" z Voloskega. Tudi v društvenih
pravilih, izjema je le 2. "len, Slovenci niso nikjer omenjeni. Prva leta je društvo
delovalo predvsem na podro"ju hrvaške Istre, postopoma pa je razširilo svoje
delovanje tudi na obmo"je slovenske Istre (Kramar, 1991, 148)
V. Spin"i# in tovariši so že pred ustanovitvijo poslali pritožbo notranjemu
ministru, ker so ob"inskemu odboru Dolina poslali naborno tiskovino v italijanš"ini.
Novo Politi"no društvo za Hrvate in Slovence v Istri je takoj naslovilo na vlado
spomenico, kjer je opozorilo na nevarnost italijanskega iredentizma. Od vlade so
pri"akovali, da pokaže ve" odlo"nosti proti italijanski premo"i v Istri ter da zagotovi
nacionalno enakopravnost (Šidak, 1986, 191; Kramar, 1991, 148).
Društveno glasilo je postal tednik Naša sloga, ki je do leta 1905 izhajal v Trstu,
nato pa v Pulju. Njegov glavni sodelavec je še naprej ostal M. Mandi#, ki je kljub
temu še naprej obdržal mesto predsednika Politi"nega društva Edinost, a ga je leta
1905 nasledil Ivan Gorup. Delo hrvaškega društva je bilo v prvih letih usmerjeno v
glavnem na delovanje v istrskem deželnem zboru, kjer so si njegovi "lani
prizadevali, da so spodbijali asimilacijske naklepe Italijanskega istrskega politi"nega
111
društva. Istrski deželni poslanci so se po volilni zmagi leta 1907 zavzeli predvsem pri
pripravi deželnozborske volilne reforme (Kramar, 1991, 149).
Društvo ni uživalo prave podpore med istrskimi Slovenci, kar je prišlo do izraza
predvsem na javnih shodih v "asu predvolilne kampanje za državnozborske volitve
leta 1907. Prav tako je bilo "utiti "edalje ve"jo napetost med novonastalim društvom
in Edinostjo (Milanovi#, 1973, 426).
Nasprotja so prišla na dan predvsem v okraju Podgrad, ki je bil pretežno
slovenski, a je hrvaško politi"no društvo tu prirejalo najve" shodov. Poro"ilo
okrajnega poštarja Karla Šiškovi"a iz !rnega kala jasno izpri"uje nestrinjanje s
Politi"nim društvom za Hrvate in Slovence v Istri, saj ni soglašal, »da pride naš
slovenski mandat v roke naših bratov Hrvatov, ki sterme za svoj interes«. Edinost je
o tem mol"ala, saj ni želela, da bi se odnosi med obema politi"nima društvoma še
zaostrili in ni želela, da bi skupna narodna stvar trpela. Prav tako ni odgovarjala na
M. Mandi#evo blatenje Edinosti v javnost. Menila je, da bi s tem škodovala narodni
slogi med Slovenci in Hrvati (Kramar, 1991, 151; Žitko, 2002, 46).
Mandi#u je po odstopu Spin"i#a leta 1908 še nekako uspelo obdržati enotnost
društva, a so ga notranja in zunanja trenja vedno bolj slabila.
V mesecu maju 1908 so bile razpisane nove deželnozborske volitve, po katerih se
je spremenil sestav slovenskih poslancev v istrskem deželnem zboru. Politi"no
društvo za Hrvate in Slovence v Istri je za kandidata namesto J. Kompareta, ki je
odšel v ZDA, predlagalo Mateja Škerbca, župnika in dekana iz Krkav". Vendar se je
kandidaturi raje odpovedal, ker ni bil vše" nekaterim Slovencem na Koprskem. Tako
je bil na njegovo mesto postavljen Josip Pangerc, župan in posestnik v Dolini
(Kramar, 1991, 150).
Prav tako so se poglabljale tudi razlike glede vprašanja sporazuma z Italijani.
Glavna nasprotnika sporazuma, skupaj z Našo slogo, sta bila poslanca V. Spin"i# in
M. Mandi#. Menila sta, da je število hrvaško–slovenskih poslancev v deželnem
zboru prenizko, da ni jasnega dogovora o jezikovni enakopravnosti in da nimata
na"elnega zaupanja v italijanske politike (Žitko, 2001, 766).
Politi"no društvo Edinost si je prizadevalo umiriti strasti, zato je predlagalo
"imprejšnje sklicanje delegatov obeh društev, ki so imeli nalogo ugotoviti vzroke
konfliktov in poskrbeti za njihovo odpravo. V letih pred vojno sta društvi uspeli
112
poravnati »neslogo«, zlasti po skupnem zborovanju v Kaštelu v juniju leta 1912.
Društvi sta se poenotili predvsem v predvolilnih kampanjah ter v skupni borbi proti
italijanskemu liberalno–nacionalnemu taboru (Žitko, 2002, 46).
Društvo je spomladi 1912 zaprosilo za spremembo pravil in k drugemu "lenu
dopisalo, da društvo ni versko, toda v kolikor bi to vplivalo na njihovo delo, stoji na
pozitivnih krš"anskih na"elih (Kramar, 1991, 152). Poleg drugega "lena pa je
spremenila oziroma dopolnila tudi nekatere druge "lene. V sedmem "lenu je tako
zapisala, da društvo upravlja predsednik in devet odbornikov, katere vse izbere
društveni svet med društvenimi "lani vsako leto. Prav tako so v pravila vnesli novi
organ in sicer društveni svet. V sedemnajstem "lenu društvenih pravil je zapisano, da
društveni odbor lahko skli"e glavno skupš"ino v katerem koli kraju v Istri in ga je
dolžan sklicati, ko to zahteva društveni svet ali tretjina njegovih "lanov. V
nadaljevanju so ponovno opisane naloge glavne skupš"ine. Pravilo Politi"nega
društva za Slovence in Hrvate v Istri iz leta 1913 vsebuje 26 "lenov ter je pisano tako
v hrvaškem kot v slovenskem jeziku (Klai#, 89).
V Dekanih so se dne 4. septembra 1913 sestali poverjeniki društva v sodnem
okraju Koper, kjer so razpravljali o nevzdržnih razmerah istrskih Slovencev in
Hrvatov. Menili so, da je absolutni gospodar Istre pest italijanskih samodržcev, ki
gospodarijo na škodo Slovencev in Hrvatov v Istri. Zavzeli so stališ"e, da je naloga
Avstrije z zakonom prisiliti italijanske samodržce k enakopravnosti v Istri.
Resolucijo, pod katero se je podpisal predsednik D. Trinajsti#, je društvo objavilo 10.
septembra 1913 (Kramar, 1991, 152).
V letu 1914 se je društvo za"elo pripravljati na deželnozborske volitve. Tajnik
Josip Stihovi# se je v govoru dotaknil nedelavnosti deželnega zbora, govoril je o
razmerju Slovanov in Italijanov, o ljudskih šolah ter na koncu prisotne pozval k
enotnosti v predvolilni kampanji. M. Laginja je opozoril na nepravilnosti in je
protestiral proti temu, ker so o Istri pisali kot o italijanski pokrajini. Kljub temu da so
se zavzeli za enotnost, pa je do sporov prišlo pri dolo"anju kandidatov v krajevni
ob"ini Dolina. Na tajnem sestanku »Pazinskega« so bili predlagani dr. Josip Mandi#,
Josip Valenti" in Franc Venturini. Nestrinjanje s predlaganimi kandidati so izrazili
Buj"ani, saj pri izboru kandidatov ni bil upoštevan kmetski stan. Predlagali so
Andijaši"a iz !rnega kala namesto Mateja Škerbca. V zadevo sta posegli Edinost in
113
pazinsko politi"no društvo. Na deželnozborskih volitvah sta bila od Slovencev
izvoljena Matej Škerbec in Anton Josip Valenti" (Kramar, 1991, 153).
Z ustanovitvijo Politi"nega društva za Hrvate in Slovence v Istri je politi"no
gibanje v Istri dobilo nov pomen; bolj natan"no dolo"eno, homogeno in organizirano
politi"no obliko delovanja, ki je zajelo širše množice istrskega prebivalstva. Hrvaški
narodni predstavniki, graditelji hrvaškega nacionalnega integracijskega procesa v
Istri so se držali treh osnovnih na"el: enotnosti narodnega gibanja, sloge Slovencev
in Hrvatov v Istri ter povezanosti s preostalimi hrvaškimi deželami, v prvi vrsti s
Hrvaško in Slavonijo (Šeti#, 2005, 120).
114
8 SLOVENSKO–HRVAŠKO SODELOVANJE V ISTRI V LU"I
RADIKALIZACIJE JUGOSLOVANSKE IDEJE
8. 1 SLOVENSKO – HRVAŠKO SODELOVANJE V DRŽAVNEM
ZBORU
Državnozborske volitve leta 1897 so spremenile politi"ne razmere v Istri, saj je
nov volilni zakon uvedel novo, splošno peto kurijo, v kateri so imeli pravico
glasovati vsi moški državljani nad 24 let starosti. Italijanska liberalna stranka je
vršila mo"an pritisk na slovenske in hrvaške volivce, prav tako so se dogajali
incidenti. Edinost je po volitvah pisala, da je zmagala pravica, saj sta na volitvah
zmagala V. Spin"i# in M. Laginja. Slednje je budilo upanje, da bo Istra po najboljših
mo"eh zastopana v dunajskem državnem zboru (E, 19. 3. 1897). Italijani so na teh
volitvah dobili v celoti tri mandate: Bartolija, Rizzija in Gambinija, Hrvatje pa dva:
M. Laginjo in V. Spin"i#a (Žitko, 2002, 43).
Državnozborske volitve konec leta 1900 in v za"etku leta 1901 so pokazale, da
slovensko–hrvaška stranka v Istri doživlja krizo. Njeni kandidati so ostali v manjšini
v vseh vseh kurijah, v kme"ki kuriji so celo izgubili en mandat (v zahodni Istri, ki so
ga pridobili na zadnjih državnozborskih volitvah). Na volitvah je tako uspelo samo
enemu kandidatu, in to V. Spin"i#u, medtem ko so Italijani dobili štiri poslance.
Vodstvo stranke se je po volilnem porazu odlo"ilo za reorganizacijo stranke in za
intenzivnejšo delo med ljudstvom (Šidak, 1986, 190 - 191).
Državnozborske volitve leta 1901 so na dnevni red postavile vprašanje o združitvi
vseh slovenskih poslancev z juga v državnem zboru v eno skupino z enim samim
imenom in sicer jugoslovanski klub. Narodna–napredna stranka je bila za ustanovitev
takega kluba, a je zahtevala, da se skupnega kluba ne bo smelo izkoriš"ati proti njej.
Želeli so, da se skupni klub ustanovi na narodni podlagi, v vseh drugih vprašanjih pa
naj pusti "lanom proste roke in popolno svobodo (Gaberš"ek, 1934, 17).
115
Tako je nastal Slovanski centrum h kateremu so pristopili tudi 4 Rusini, 6
Poljakov in dva !eha. Na"elnik 21–"lanskega kluba je postal I. Šusterši", ki pa z
novonastalim klubom ni bil zadovoljen. Menil je, da vsi slovenski poslanci ne
morejo biti v enem klubu, da poslanci Katoliške narodne stranke ne morejo biti v
istem klubu kot trije »liberalni iz te dežele«. Izjavil je, da se oblikuje »ve"a
slovanska skupina«, v kateri bi bila ve"ina hrvaških in slovenskih ter razni drugi
slovanski poslanci, na narodni in narodno-gospodarski podlagi, v kateri bi se
spoštovala tudi krš"anska na"ela. I. Šusterši"u se je namre" ponesre"ila izolacija
kranjskih »liberalcev«, saj hrvaški poslanci še niso pozabili I. Tav"arjevih napitnic
hrvaškemu državnemu pravu in njegovega deklariranja za »planinskega Hrvata«. V.
Spin"i# se je izrazil za ustanovitev hrvaško-slovenskega kluba, a je bil proti
slovanski zvezi, kakršna naj bi nastala. Menil je, da obstajajo veliki slovanski klub iz
slovanskih poslancev in prav z njimi in z vsemi slovanskimi poslanci je potrebno, da
se medsebojno podpirajo. Take zveze, kakršna se oblikuje, V. Spin"i# ni priporo"al,
ker bi »odium velikih slovanskih klubov padel na nas, "e bi mi sprejemali v svojo
zvezo one pojedine poslance, kateri od njih odpadajo« (E, 16. 2. 1901). Prav tako je
izjavil, da je »narod poslal tudi one tri »liberalne« poslance s Kranjskega na Dunaj«.
Menil je, da jih nimajo pravice izklju"evati, dokler ne bodo za"eli delovati proti
klubskemu programu (E, 16. 2. 1901; Rahten, 2001, 43).
I. Šusterši" se s stanjem ni sprijaznil in je nastopil proti "lanom, ki so zastopali
Narodno-napredno stranko. V klubu se je za"el boj proti Narodno-napredni stranki in
proti I. Tav"arju. Zaradi tega so štirje poslanci Narodno-napredne stranke zapustili
Hrvaško–slovenski klub (Sn, 24. 5. 1901).
Že naslednjega leta, tj. 1902 je prišlo do ustanovitve Slovanske zveze, ki je štela
27 "lanov. V zvezo sta se združila Slovanski centrum in Slovensko–hrvaški klub.
Dogovorjeno je bilo, da se bosta v vodstvu menjavala I. Šusterši" in Vicko Iv"evi#
(E, 6. 6. 1902).
V prelomnem letu 1903, ko se je odvijal »narodni pokret« na Hrvaškem, so se
slovenski in hrvaški politiki še mo"neje povezali in na shodih je še mo"neje oživela
misel na jugoslovansko idejo in na jugoslovanstvo kot celoto. Istrski poslanci na
Dunaju so skupaj z dalmatinskimi in ostalimi južnoslovanskimi poslanci v
dunajskem državnem zboru nastopili proti strahovladi K. Khuen-Hédérvaryja na
116
Hrvaškem. Rodilo se je »jugoslovansko vprašanje«, ki ga v naslednjih letih ni bilo
ve" mogo"e zatreti (Pleterski, 1985, 87).
Prav politika »novega kurza« in slovenski odzivi nanjo so podali pravi politi"ni
okvir politi"nega dogajanja na za"etku 20. stoletja. Dejstvo je, da so si slovenski in
hrvaški politi"ni prvaki »jugoslovanstvo« predstavljali in razlagali druga"e. Kot je
zapisal že Henrik Tuma, se je za Slovence »jugoslovanska usmeritev« za"ela na Sotli
in z njihovo željo po odstranitvi meje, ki jo je med njimi in Hrvati za"rtala
dualisti"na ureditev monarhije. Jugoslovansko usmerjeni hrvaški politiki pa so za
razliko od Slovencev videli najpomembnejšega sogovornika v Srbih in ena temeljnih
predpostavk »jugoslovanstva« je zanje bilo priznanje, da so Srbi poseben narod
(SNZ, 2005, 47).
Leta 1904 je prišlo do poskusa, da bi dosegli sporazum z italijanskimi poslanci v
dunajskem državnem zboru. V pogajanjih, ki jih je vodila I. Šusterši"eva Slovanska
zveza, tržaški Slovenci niso sodelovali. Neobvezna pogajanja z italijanskimi
predstavniki je v imenu Slovanske zveze vodil V. Spin"i#. Do predvidenega
sporazuma ni prišlo (Pleterski, 1981, 78).
Slovenski narod je leta 1905 objavil pomenljiv "lanek z naslovom Klerikalizem v
Istri, kjer je med drugim zapisal, da Edinost bega javno mnenje s trditvijo, da v Istri
ni klerikalizma in da istrski voditelji niso ne liberalni ne klerikalni, temve" samo
narodni. V nadaljevanju si je avtor zastavil vprašanje glede V. Spin"i#a in njegovega
odnosa do vstopa v I. Šusterši"ev klub. Menil je, da je takoj, ko je vstopil v I.
Šusterši"ev klub vedel, da bo postal s tem sovražnik tiste Narodno–napredne stranke,
ki si je nekdaj prizadevala zanj. Vendar je v ta klub vstopil, kar po avtorjevem
mnenju dokazuje, da je enakih nazorov kot I. Šusterši". O M. Laginji je zapisal, da je
eden najožjih zaveznikov kranjskih klerikalcev. In v kolikor ne bi bil ne klerikalen ne
liberalen, temve" samo naroden, bi verjetno ne zavzel take oportunisti"ne drže
(Sn, 18. 7. 1905). !lanek je potrebno podrobneje predstaviti, ker ne moremo mimo
dejstva, da sta tako M. Laginja kot V. Spin"i# v Istri delala za narodno korist. Prav
tako ne moremo spregledati, da sta prišla do spoznanja, da lahko samo v sodelovanju
z drugimi strankami, kaj dosežeta, pri tem se pa" nista ozirala na to, v katerem klubu
sta, in to je bila njuna krivda in mlin na vodo nasprotnikom.
117
V predvolilni kampanji za deželnozborske volitve leta 1907 je Politi"no društvo
za Hrvate in Slovence v Istri sklicevalo tudi v slovenski Istri javne shode (v Dekanih,
Marezigah, pri Sv. Antonu). Na predvolilnih shodih so govorili o volilni reformi, o
razmerah v ob"ini po zadnjih ob"inskih volitvah, o gospodarskih in politi"nih
razmerah. Na shodu pri Sv. Antonu, 5. avgusta 1906, je M. Mandi# spregovoril o
volilni reformi. Z njegovim govorom se niso strinjali številni poslušalci. Poro"ilo, ki
so ga podpisali, omenja, da se Politi"no društvo za Hrvate in Slovence v Istri ne briga
za koristi istrskih Slovencev, zato naj bi poslanec slovenske Istre postal Slovenec.
Slovenci podgrajskega in koprskega okraja so želeli, da bi eden od tržaških
slovenskih odvetnikov prevzel poslanski mandat (Ns, 9. 8. 1906;Kramar, 1991, 150).
V Slovenskem narodu je bil objavljen "lanek z naslovom Bodo!e volitve v Istri,
kjer je med drugim zapisano, da je splošno prepri"anje v slovenskem delu Istre, da
bo v tem delu postavljen za kandidata kak Slovenec: v prvi vrsti se je mislilo na dr.
Otokara Ryba%a. Avtor je v nadaljevanju zapisal, o govorici, da bo v tem delu Istre
kandidiral profesor M. Mandi#. Menil je, da bi bilo bolje, ko bi v tem delu Istre
kandidiral Slovenec, saj bodo druga"e Hrvati imeli dva poslanca, medtem ko
Slovenci ne bodo imeli nobenega. V nadaljevanju je avtor pojasnil svoje stališ"e
glede M. Mandi"eve kandidature. Menil je, da istrski Slovenci želijo poslanca, ki ne
bo privesek I. Šusterši"evega kluba, ki bo neodvisen od njega in njegove družbe, to
pa je lahko le oseba, ki ne prijateljuje z V. Spin"i#em in z M. Laginjo. Na koncu je
avtor zapisal, da naj Politi"no društvo Edinost vpraša vse ob"inske odbore v
slovenskem delu Istre koga, želijo za kandidata. Za kogar se bodo izrekli ob"inski
odbori tega bodo volili. Meni, da bodo podprli tudi M. Mandi#evo kandidaturo, "e se
bo zavezal, da ne bo posnemal V. Spin"i#evega in M. Laginjevega capljanja za I.
Šusterši"em in da ne bo služil klerikalizmu, temve" bo delal za narodne in
gospodarske koristi svojih volivcev (Sn, 22. 1. 1907).
Politi"no društvo za Hrvate in Slovence v Istri in društvo Edinost sta skupaj
dolo"ili naslednje kandidate: Josip Kompare (okraj Buje – Piran), dr. M. Laginja
(okraj Pazin – Labin – Buzet; Pulj z ob"ino Mali Lošinj – Osor; okraj Pore", Rovinj,
Motovun), prof. M. Mandi# (okraj Podgrad in okolica Kopra), prof. V. Spin"i# (okraj
Volosko – Cres – Krk – Veliki Lošinj) (Ns, 10. 5. 1907).
118
Na državnozborskih volitvah so v omenjenih volilnih okrajih zmagali Slovenci in
Hrvati.
Istrski in tržaški državnozborski poslanci so na glavni skupš"ini Družbe sv. Cirila
in Metoda za Istro v Pazinu dali izjavo, ki jo je objavila Edinost »O priliki ob"nega
zbora družbe Sv. Cirila in Metoda za Istro, vršivšega se v"eraj v Pazinu, pogovarjali
so se državni poslanci Istre (dr. M. Laginja, prof. M. Mandi# in prof. V. Spin"i#) in
Trsta (dr. O. Ryba%) glede bodo"ega delovanja v državnem zboru ter izjavljajo,
zaslišavši tudi mnenje raznih zaupnikov istrskih in tržaških, da smatrajo edino
spasonosno in koristno ustanavljanje kluba ali zveze vseh južnoslovanskih
državnozborskih poslancev v dunajskem državnem zboru, pri "emer ni potrebno, da
se izklju"i delovanje posameznikov v smislu programa stranke, kateri pripadajo v
doti"ni deželi. Na to se obvezujejo delati omenjeni poslanci pri vsih ostalih državnih
poslancih iz Dalmacije in iz slovenskih pokrajin« (E, 10. 6. 1907).
Slika 4: Predlagani volilni kandidati
Vir: Naša sloga, 10. 5. 1907
119
Med južnoslovanskimi poslanci so se takoj po sklicanju državnega zbora, ki je
pri"el z zasedanjem 17. junija 1907, vrstile seje. Na njih so si dalmatinski in trije
istrski poslanci prizadevali, da bi se iz vseh poslancev »našega juga« oblikoval
»jugoslovanski klub«. I. Šusterši" se ni oziral na želje in zahteve ostalih. Ustanovljen
je bil »jugoslovanski klub«, ki je štel 21 poslancev, v njem ni bilo klerikalcev
(Gabrš"ek, 1934, 250).
V državnem zboru je M. Laginja govoril tako o Hrvaško–ogrski nagodbi kot o
hrvaškem vprašanju. Prav tako se je slednjega v govoru z dne 12. decembra 1907
dotaknil V. Spin"i#, kjer je med drugim pojasnil, da je Istra od nekdaj pripadala
Hrvaški (Milanovi#, 1973, 82).
Slovenski liberalci, hrvaški poslanci iz Istre in Dalmacije ter oba srbska
zastopnika so ustanovili Zvezo južnih Slovanov, ki ji je na"eloval V. Iv"evi#. Prvaki
Slovenske ljudske stranke so za"eli v "asu priprav na aneksijo Bosne in Hercegovine
v javnosti nastopati z zahtevo po združitvi slovenskih in hrvaških dežel v smislu
trializma, ki je predvideval oblikovanje tretje, južnoslovanske državnopravne enote v
okviru monarhije (Rahten, 2005, 122).
Hkrati z imenovanjem vlade Richarda barona Bienertha, je prišlo tudi do
združitve Slovenskega kluba z Zvezo južnih Slovanov. Edinost je o tem zapisala, da
so bili Jugoslovani razdeljeni na dva kluba in sicer na Katoliško–narodni klub, v
katerem so bili združeni poslanci Katoliške narodne stranke in v »Zvezo južnih
Slovanov«, kjer so bili drugi slovenski poslanci ter dalmatinski in istrski poslanci.
Konec leta 1908 sta se obe jugoslovanski skupini združili v skupno organizacijo z
imenom »Narodna zveza«. Prejšnja kluba sta sicer ostala, ali o važnih takti"nih
vprašanjih nasproti vladi in drugim strankam je odlo"ala »Narodna zveza«
(E, 20. 7. 1909).
V Narodni zvezi, ki sta ji na"elovala I. Šusterši" in V. Iv"evi#, je bilo 37
poslancev. Prvak SLS je aneksijo Bosne in Hercegovine pozdravil, zato ne presene"a
dejstvo, da je SLS tudi uradno sprejela trializem za svoj državnopravni program
(Rahten, 2001, 84; Rahten, 2005, 122).
Slovenski katoliški vrh je z navdušenjem sprejel novico o bosanski aneksiji leta
1908/1909. V aneksiji so videli prvi korak v združenju južnih Slovanov. Kranjski
deželni zbor je v za"etku leta 1909 (16. januarja 1909) aneksijo z navdušenjem
120
pozdravil, vendar jo je razlagal po svoje. V aneksiji so videli korak h krepitvi in
združevanju južnoslovanskih narodov v Avstro–Ogrski, kar pa ni bil namen aneksije.
I. Šusterši" je med drugim ugotavljal, da se je sprožilo jugoslovansko vprašanje in da
sili k rešitvi, ki je mogo"a z monarhijo ali proti njej. Dejstvo je, da so hrvaški politiki
pri"akovali, da bo v razglasu o aneksiji napovedana zveza Bosne in Hercegovine s
hrvaškimi pokrajinami ali da bo hrvaški narod v njem vsaj omenjen, srbski politiki
pa so aneksiji v veliki meri nasprotovali. Aneksija je okrepila trialisti"no usmeritev
protidualisti"no razpoloženih hrvaških strank, kar je v kon"ni fazi pomenilo
zavzemanje za priklju"itev Dalmacije in po nekaterih zamislih tudi Istre banski
Hrvaški ter rešitev reškega pristaniš"a, ki je bilo pod ogrsko upravo, v korist Hrvaške
(SNZ; 2005, 49).
Pol leta kasneje je I. Šusterši" v memorandumu, ki ga je poslal Francu Ferdinandu
izrazil željo, da pridejo poleg slovenskih in hrvaških pokrajin v sklop tretjega
državnopravnega telesa tudi »srbske pokrajine Ogrske« (Rahten, 1999, 69).
Znotraj skupine južnoslovanskih poslancev so se za"ele po"asi, a vztrajno kazati
razpoke. Že 10. julija 1909 je Zveza južnih Slovanov zapustila Narodno zvezo.
Odlo"ilno vlogo je odigral M. Ploj, ki je zagovarjal prijaznejšo politiko do vlade.
Tudi v naslednjem letu se njegovi hvalospevi vladi niso kon"ali. Njegovemu
ravnanju in ravnanju kranjskih liberalcev so oporekali dalmatinski pravaši (A.
Dulibi#, F. Ivaniševi#, J. Peri#, I. Prodan). Pod vodstvom dr. A. Dulibi#a so izstopili
iz liberalnega državnozborskega kluba (Zveza južnih Slovanov). Dalmatinski pravaši
so 29. novembra 1910 kot posebna poslanska skupina pristopili k Slovenskemu
klubu. Kmalu zatem so se za podobno politi"no akcijo odlo"ili tudi istrski hrvaški
poslanci, ki so bili sicer v dobrih odnosih s slovenskimi narodnimi politiki v Trstu.
Na seji razširjenega Slovenskega kluba je I. Šusterši" naglasil potrebo po skupnem
delovanju slovenskih in hrvaških politikov na politi"nem in kulturnem polju. Prav
tako je naglasil, »da stoje Slovenci na stališ"u hrvaškega državnega prava in da
vidijo v politi"ni združitvi obeh narodov najboljšo okrepitev za narodne boje in
najboljše jamstvo za gotov uspeh« (Rahten, 2005, 132; Pleterski, 1981, 130).
V takih politi"nih razmerah ne presene"a, da je pravaški tisk pozdravil odlo"itev
"etverice dalmatinskih poslancev. Zveza južnih Slovanov je nazadovala, a krepila se
121
je mo" Vseslovenske ljudske stranke, ki je dokon"no dobila boj za prevlado v
južnoslovanski parlamentarni politiki na Dunaju (Rahten, 2005, 133).
Politi"no društvo za Hrvate in Slovence v Istri je za državnozborske volitve leta
1911 predlagalo naslednje kandidate: prof. M. Mandi# (okraj Buje–Piran–Koper in
okraj Podgrad in okolica Kopra), dr. M. Laginja (okraj Motovun–Pore"–Rovinj,
Pula–Mali Lošinj, Buzet–Pazin–Labin), prof. V.Spin"i# (okraj Volosko–Cres–Krk)
(Milanovi#, 1973, 84).
Slovenska javnost je podpirala politiko Vseslovenske ljudske stranke, kar se je
odrazilo tudi na državnozborskih volitvah leta 1911. Po volitvah, na katerih so
premo"no zmagali poslanci Vseslovenske ljudske stranke, so v parlamentu obnovili
povezavo s "etverico dalmatinskih pravašev v obliki Hrvaško–slovenske zajednice.
M. Laginja, V. Spin"i#, O. Ryba%, M. Mandi# in L. Gregorin so se združili v poseben
narodni klub. Za predsednika je bil izvoljen V. Spin"i#. Novoustanovljeni klub je
takoj stopil v zvezo s »Hrvatsko-slovensko zajednico«, v kateri je bilo združenih 20
poslancev S. L. S. in 4 dalmatinski pravaši. Že kmalu se je oblikoval ve"ji klub z
imenom »Hrvatsko-slovenski klub«. Po ustanovitvi se je klub sestal na seji, na kateri
je bil za na"elnika izvoljen dr. I. Šusterši", za namestnika pa A. Dulibi#, A. Korošec
in V. Spin"i#. Klub je imel 29 "lanov. Za nalogo si je med drugim zadal, da bo delal
na tem, da se klubu pridružijo tudi oni dalmatinski poslanci, kateri se klubu še niso
pridružili. Tako bi bili kon"no vsi južnoslovanski poslanci združeni v enem klubu.
Oba kluba, Narodni primorski klub in »Hrvatsko–slovenska zajednica«, bosta v
stvareh, ki zadevajo posamezne stvari volilnih okrajev doti"nih poslancev,
popolnoma avtonomna (E, 19. 7. 1911).
Na tem mestu se pridružujem mnenju A. Rahtena, da je bila koncentracija
slovensko–hrvaških politi"nih sil v dunajskem državnem zboru samo ena od
takti"nih potez takratne politike VLS, katere namen je bil, da se združi stranka
slovenskega politi"nega katolicizma s hrvaškimi pravaši. Zato ne presene"a
naslednja I. Šusterši"eva izjava na shodu VLS, dne 6. januarja 1911 »Mi Slovenci
smo ravno tako pravaši, kakor tovariši, ki sede na Dunaju z nami v skupnem klubu.
Združili smo se s hrvaškimi pravaši zato, da skupno izvedemo pravaški program v
okviru naše monarhije« (Rahten, 2001, 107).
122
Sloga, ki so jo pravaši dosegli leta 1911, je omogo"ila Vseslovenski ljudski
stranki približevanje s hrvaškimi pravaši, za katero si je v prvi vrsti prizadeval I.
Šusterši". Hrvaško-slovenski sestanek v Opatiji, dne 18. in 19. septembra 1912, je
sprejel sklep o ustanovitvi hrvaško–slovenskega izvršilnega odbora in sklicu
skupnega politi"nega zborovanja v Ljubljani, 20. oktobra 1912. Na shodu poslancev
v Ljubljani so potrdili organizacijo nove stranke in okrepili katoliško in pravaško
opozicijo dualisti"nemu sistemu. Resolucija, ki so jo sprejeli na shodu v Ljubljani, je
bila skupno pripravljena že prej, 9. oktobra na Dunaju (Pleterski, 1981, 150).
Vseslovenska ljudska stranka je hotela ustvariti Veliko Hrvaško »od Trsta do
Drine«, ki bi imela katoliški predznak. Seveda ne smemo pozabiti, da so hrvaški
pravaši na ozemlju južnoslovanske tvorbe priznavali samo en narod, tj. hrvaški. V
spomin si moramo priklicati, da so prvaki VLS pravaški program razglasili za
svojega. Opozoriti velja, da so se prvaki VLS zavedali, da sprejem pravaškega
programa prinaša tudi slabe strani, a so menili, da bi bila germanizacija za Slovence
hujše zlo kot kroatizacija (Rahten, 2001, 121 – 124).
Dr. Aleš Ušeni"nik, eden vodilnih ideologov slovenskega politi"nega katolicizma
je menil, da »"e bi se mi pod gotovimi pogoji združili s Hrvati, ne bi pravzaprav
svoje narodnosti žrtvovali, ampak bi svojo narodnost šele dobili«. Medtem ko bi
Hrvati Slovencem dali »svoj bolj razviti in razširjeni jezik«, bi Slovenci Hrvatom
posredovali »premnoge elemente svoje kulture«. Po njegovem mnenju bi bilo za
Slovence najbolje, da se združijo s Hrvati »v eno izmed zveznih držav velike
Avstrije« (Rahten, 1999, 71).
Leta 1912 je prišlo do ustanovitve enotne Hrvaško–slovenske stranke prava
(katoliška Vseslovenska ljudska stranka se je združila s pravaši). Kljub temu da si je
slovenski katoliški tabor prizadeval razširiti na slovenskem prostoru histori"ni
koncept hrvaškega državnega prava, so bile razlike med Slovenci v zahodni in Hrvati
v vzhodni polovici Avstro–Ogrske preve" o"itne. V tem "asu pa se je tudi vedno bolj
govorilo o trialisti"nem preoblikovanju habsburške monarhije, ki naj bi po nastopu
vlade prestolonaslednika Franca Ferdinanda zadovoljila dotlej najzvestejše Slovane,
tj. Hrvate.
V Ljubljani je bil leta 1913 organiziran slovensko–hrvaški katoliški shod, ki je
predstavljal veliko manifestacijo na novo sklenjenih zavezništev, a ni" ve". Shoda, ki
123
je trajal štiri dni, sta se udeležila tudi tržaško-koprski škof dr. Andrej Karlin in krški
škof, dr. Anton Mahni". I. Šušterši" se je zavedal brezperspektivnosti pravaštva in je
že kmalu za"el simpatizirati s hrvaškim agraristi"nim gibanjem Stjepana Radi#a
(Slovensko-hrvatski katoliški shod v Ljubljani, 1913).
Zna"ilnost obdobja pred letom 1914 se skriva v dejstvu, da so se v navdušenju za
jugoslovansko idejo nekateri že odrekli misli na slovenske interese in na slovenski
ponos. Zavedati se moramo, da se je na slovenskem prostoru ukoreninil strah pred
vse mo"nejšim agresivnim nemškim nacionalizmom in nenazadnje pred italijanskim
iredentizmom, pred osamljenostjo in seveda strah pred uni"enjem. »Videti je bilo,
kakor da sta res samo dve možnosti: ali da se ponem"imo ali da utonemo v
jugoslovanstvu« (Melik, 2002, 606).
Resnici na ljubo je treba zapisati, da se je v letih pred prvo svetovno vojno za"ela
kazati nesloga tudi znotraj hrvaško–slovenskega politi"nega tabora v Istri. Vendar so
znali politiki nesoglasja premostiti in so še vedno znali v deželnem zboru ohranjati
enotnost in skupaj nastopati proti italijanski nacionalisti"ni ve"ini. Enako politi"no
stališ"e, tj., da so bili sposobni prese"i notranja nesoglasja, so zavzeli tudi v
dunajskem državnem zboru, kjer so skupaj sodelovali s slovenskimi in dalmatinskimi
poslanci ter si prizadevali za preoblikovanje monarhije.
Treba si je zastaviti vprašanje, zakaj so slovenski volivci volili hrvaške kandidate.
Na tem mestu ne gre spregledati izvolitve M. Mandi#a leta 1907. V nalogi sem
omenila, da so se istrski pravaši razlikovali od pravašev v banski Hrvaški in
posledi"no so zaradi tega imeli tudi druga"en pristop do Slovencev. Znano je, da je
bil M. Mandi" pristaš A. Star"evi#evega nauka. S"asoma je prišel do spoznanja, da
Slovence v Istri in v sosedstvu tako kot Hrvate »ogrožajo« Nemci in Italijani. M.
Mandi# je tako od "istega A. Star"evi#evega »kroatisti"nega« nauka za"el v praksi
uporabljati nacionalno–politi"ne ideje ter miselnost »F. Ra"ki–J. J. Strossmayerjeve«
jugoslovanske ideje. Zavedal se je, da je brezpredmetno, da bi se Slovenci in Hrvati
delili na narodnostnem polju. V politi"nem življenju je sledil idejam predhodnikov
narodnega preporoda v Istri, v prvi vrsti se tukaj misli na škofa J. Dobrila, D.
Vitezi#a in M. Bastiana. Zato ne presene"a, da je bil s svojim tolerantnim in modrim
politi"nim delovanjem leta 1907 primeren kandidat za poslanca v dunajskem
državnem zboru in to v "isto slovenskem volilnem okraju (Podgrad in Koper).
124
8. 2 TRIALISTI!NA IDEJA PRI SLOVENSKIH IN HRVAŠKIH
POLITIKIH V ISTRI
Trialisti"na ideja je v banski Hrvaški naletela na plodna tla. Glavni zagovornik
trializma med hrvaškimi politiki v banovini je bil vodja !iste stranke prava J. Frank,
eden izmed politi"nih dedi"ev pokojnega »o"eta naroda« A. Star"evi#a. Kljub temu
da so bili Star"evi#evi nasledniki razcepljeni na ve" frakcij, pa so vendar vsi težili k
istemu cilju, tj. k ustanovitvi Velike Hrvaške na temelju histori"nega hrvaškega
državnega prava (Rahten, 1999, 66).
Prestolonaslednik Franc Ferdinand se je proglasil za zaš"itnika Hrvatov in ti so
pri"akovali, da jim bo dal dolgo pri"akovano Veliko Hrvaško. Leta 1905 se je V.
Spin"i# skupaj z dalmatinskimi poslanci pogovarjal s krš"anskim socialcem Alojzom
princem Liechensteinom o nadvojvodovih na"rtih. V. Spin"i# je prišel do spoznanja
da cesar Franc Jožef no"e ni" slišati o državnopravnih spremembah, medtem ko naj
bi si prestolonaslednik prizadeval, da bo vladal na temelju enakopravnosti vseh
narodov in vsakemu dal svoje (Rahten, 2005, 157).
J. Frank je v "asu priprav na aneksijo Bosne in Hercegovine naslovil na kralja
memorandum, kjer se je zavzel za združitev vseh hrvaških dežel v trialisti"nem
smislu. V memorandumu je predvidel razli"ne variante rešitve hrvaškega vprašanja.
Menil je, da bi hrvaška državna enota morala obsegati troedino kraljevino,
Medmurje, Reko in Istro ter Bosno in Hercegovino. Z združitvijo teh dežel bi bil
izpolnjen »ožji program A. Star"evi#eve stranke«. Po možnosti naj bi se jim
priklju"ili tudi Trst, Goriška–Gradiš"anska, Kranjska, Spodnja Štajerska in južna
Koroška. Prav tako je predvidel tri možnosti ureditve statusa Velike Hrvaške v
okviru monarhije. V prvi varianti je predvidel, da bi južnoslovanski blok predstavljal
eno od treh enot trialisti"no preurejenega cesarstva. Ostali dve varianti sta bili
subdualisti"ni, kar je pomenilo, da bi bila združena Hrvaška bodisi sestavni del
Avstrije bodisi sestavni del Ogrske (Rahten, 1999, 69; 2005, 138).
Proti trialisti"ni ideji pa je v banovini nastopila Hrvaško–srbska koalicija, ki je
bila ve"inska politi"na skupina v saboru. Njen vodja F. Supilo je nasprotoval tako
velikohrvaškim kot velikosrbskim na"rtom in je zagovarjal jugoslovansko idejo.
125
Podporo je iskal v Budimpešti. Svojo politiko je Hrvaško–srbska koalicija gradila na
Hrvaško–ogrski nagodbi, tj. v praksi pomenilo, da se je sprijaznila s subdualisti"nim
statusom hrvaških dežel v okviru Ogrske. V saboru se je 14. februarja 1911 obrnila
na kralja z adreso, kjer ga je prosila, naj se pristopi k ponovni vklju"itvi Dalmacije v
troedino kraljevino, do Istre pa se sploh ni opredelila (Rahten, 2005, 142).
V hrvaško–srbski koaliciji za sodelovanje s Slovenci niso kazali zanimanja.
Zavzeli so se za hrvaško razli"ico trializma, ki je pomenila združitev hrvaških
pokrajin in oblikovanje »južnoslovanske« enote brez Slovencev. Isto"asno pa so se z
iredentisti"nimi Italijani dogovarjali o razmejitvi Dalmacije in Primorske, kar je
pomenilo prepuš"anje Trsta, zahodne Istre in po nekaterih zamislih tudi Gorice,
Italiji.
Za ve"ino hrvaških strank je bilo »jugoslovanstvo« povezano s priznanjem, da so
Srbi, ne le tisti v kraljevini Srbiji, temve" tudi v Avstro–Ogrski, poseben narod.
Najpomembenjše sogovornike so tako jugoslovansko usmerjeni hrvaški politiki
videli v Srbih, Slovenci so bili zanje nezanimivi (Vodopivec, 2007, 151).
Edinost je o jugoslovanskem vprašanju objavila "lanek dr. Antona Korošca, ki je
zastopal misel popolne združitve Slovencev in Hrvatov. Menil je, da bi Slovenci in
Hrvati kakor velik in združen narod bili mo"an ud na jugu monarhije. V nadaljevanju
je opozarjal, da je potrebno za"eti to akcijo v avstrijski poslanski zbornici in šele
potem, ko bodo poslanci složni v svojih željah, naj se akcija širi dalje. Misel na
jugoslovansko idejo je Edinost pozdravljala in menila, da je potrebno premostiti
strankarske spore (E, 22. 4. 1908).
Tudi v naslednjih letih je Edinost pisala o velikem pomenu jugoslovanskega
vprašanju. Zapisala je, da jugoslovanska ideja trka na vata. Objavljala je "lanke v
katerih je zapisala, da mora priti do sloge med politiki, da bo jugoslovanstvo na
Dunaju lahko prišlo do polne veljave. V "lankih je predvsem poudarjala, da bi se
politiki morali zavedati, da sta jezik in kri mo"nejša politi"na momenta, kot pa vsa
politi"na prebrisanost.
I. Šusterši" je zagovarjal idejo, da bi Slovenci morali premagati strankarske
razlike, "e želijo ustvariti »velike koncepte dalekosežne jugoslovanske politike«. V
primeru preoblikovanja monarhije je menil, da mora biti glavna zahteva slovenskih
politikov taka, da bi v tem skupaj s Hrvati pristali v novi južnoslovanski tvorbi.
126
Trializem, ki bi pomenil samo združitev hrvaških dežel, bi bil za Slovence nevaren,
saj je obstajala možnost, da bi pod nemško dominacijo skupaj s !ehi ostali osamljeni
v okviru Avstrije. Na slednje je opozoril tudi v kranjskem deželnem zboru dne 16.
januarja 1909. Menil je, da voditelj nemških krš"anskih socialcev Karl Lueger
zagovarja »ožji« trializem; slednje je pomenilo, da se omejuje samo na Hrvaško,
Slavonijo, Dalmacijo ter Bosno in Hercegovino. Ta pa se razlikuje od »širšega«
trializma, ki zahteva združitev vseh habsburških dežel od Trsta do Drine in ga
zagovajajo slovenski in hrvaški politiki. Kranjski deželni zbor je še istega dne sprejel
nujnost J. E. Krekovega predloga t. i. trialisti"ne resolucije. Tako je Slovenska
ljudska stranka ob podpori poslancev Narodno-napredne stranke trializem tudi
uradno sprejela za svoj državnopravni program (Rahten, 2005, 143).
V obdobju neposredno po aneksiji Bosne in Hercegovine je izdelal svoj trialisti"ni
koncept ideolog mladoliberalne struje Narodno-napredne stranke dr. Gregor Žerjav.
V programu se je zavzel za združitev vseh južnoslovanskih pokrajin Avstro-Ogrske,
vendar ne samo na osnovi hrvaškega državnopravnega programa, ampak tudi
državnega prava »ilirskega kraljestva ter srbske vojvodine«, med drugim pa se je tudi
skliceval na narodnostno pravo. Glede notranje ureditve bodo"ega Jugoslovanskega
kraljestva je menil, da bi Slovenci, Hrvati in Srbi imeli vsak svojo »pokrajino«
(Slovenci bi imeli Kraljevino Ilirijo, Hrvati troedino kraljevino in Srbi Vojvodino in
Bosansko kraljestvo) z lastnim kraljevim namestnikom, vlado in parlamentom.
Oblikovana bi bila federacija treh narodov, centralni parlament in vlada bi imela
sedež v Zagrebu. Po njegovem predlogu bi Hrvati dobili samo Hrvaško, Slavonijo in
Dalmacijo, medtem ko bi Bosno prepustil Srbom in Istro Slovencem. Omeniti velja,
da je bil njegov program v ostrem nasprotju s predstavami pravašev, saj so le-ti na
celotnem podro"ju zamišljene južnoslovanske tvorbe priznavali samo en narod, tj.
hrvaški (Rahten, 1999, 70).
Prav po aneksiji Bosne in Hercegovine je med slovenskimi in hrvaškimi politiki v
ospredje razprav stopilo jugoslovansko vprašanje in razprave o razmerah
»slovanskih« politikov v monarhiji.
Na javnem shodu politi"nega društva Edinost v Rojanu 28. februarja 1909 je O.
Rybá% zaklju"il govor z besedami, da »mi jugoslovani ne smemo želeti razpada
127
države, pa" pa delati na to, da pridemo v tej državi do primerne veljave«
(E, 1. 3. 1909).
V letih pred prvo svetovno vojno je jugoslovanska ideja postala ena osrednjih
slovenskih državnopoliti"nih tem. A predstave o tem, s kom in kako se povezati, niso
bile ni" bolj konkretne in jasne kot prej.
V letih pred prvo svetovno vojno so trialisti"no varianto, kot jo je zagovarjala
Slovenska ljudska stranka, odklanjali tako vladni krogi kot tudi nemške stranke.
S trialisti"no idejo se je prav tako sre"al nadvojvoda–prestolonaslednik Franc
Ferdinand, katerega ideal je bila mo"na Avstrija. Pomemben del "lanov okoli
prestolonaslednika je menil, da je mogo"e Veliko Avstrijo ustvariti s pomo"jo
trializma. Pri tem so seveda imeli v mislih težnjo po obnovi enotnosti monarhije in
utrditvi položaja krone na osnovi nekakšnega kompromisa med federalizmom in
centralizmom (Pleterski, 1981, 215). Za to idejo je bil najbolj navdušen knez F.
Schwarzenberg, ki je menil, da se bo monarhija na Balkanu lahko razvijala kot
velesila samo, "e se uredi državnopravni status južnih Slovanov. Menil je, da bi
moralo biti središ"e južnoslovanske državne enote v Zagrebu in ne v Sarajevu. Kljub
temu, da je podpiral trializem je želel, da bi se isto"asno pristopilo k ustanovitvi
centralnih organov za vse tri dele države. Trialisti"na ideja je imela na Dunaju veliko
privržencev, a prav tako tudi precej nasprotnikov. Med njimi v prvi vrsti izstopa
ustavoverni veleposestnik O. Czernin, ki je v trialisti"ni ureditvi videl predvsem
trojne težave (Rahten, 2005, 152).
Kot je zapisal že Rahten (2005) je bilo znotraj velikoavstrijskega kroga razširjenih
ve" trialisti"nih variant. Med najbolj pogosto omenjenimi je bila razli"ica, ki je
predvidevala združitev Hrvaške, Slavonije, Dalmacije z Bosno in Hercegovino.
Druga je predvidela širitev kompetenc deželnega zbora v Sarajevu in pove"anju
delegacij s posebnim zastopstvom Bosne in Hercegovine v delegacijah. Pojavljala se
je tudi varianta o možnosti vklju"itve nekaterih dežel s slovenskim prebivalstvom v
južnoslovansko državno enoto.
Proti uresni"itvi trialisti"nih na"rtov pa so najbolj odlo"no nastopili madžarski in
nemškonacionalni politiki. Prav tako jih je zavra"ala tudi Hrvaško–srbska koalicija in
I. Tav"arjevi liberalci, ki so ob aneksiji Bosne in Hercegovine sicer podprli
trialisti"no rešitev jugoslovanskega vprašanja, a so za"eli prvake Slovenske ljudske
128
stranke obtoževati, da želijo v imenu trializma ustvariti »nekakšno klerikalno
jugoslovansko tvorbo« (Rahten, 2005, 193).
Zanimivo je, da je Edinost ve"krat objavila "lanke, v katerih je prikazovala I.
Šusterši"a kot srbofoba oz. nasprotnika pravoslavne vere. Menila je, da je I. Šusterši"
povsem pravilno naglašal neizmerno važnost jugoslovanskega vprašanja, a da glasilo
njegove stranke »tirajo najve"je srbofobstvo ter se ne meni za dejstvo, da srbstvo
tvori najvažnejši sestaven del tega jugoslovanskega vprašanja!!« (E, 6. 10. 1912).
Konkretneje se je jugoslovanskega vprašanja dotaknil O. Rybá% v resoluciji, kjer
se je v prvi to"ki zavzel, da se morajo jugoslovanske dežele v monarhiji zediniti v
avtonomno upravno okrožje in predlagal, naj se monarhija preoblikuje na
federalisti"ni podlagi (E, 21. 6. 1912). O. Rybá% je bil prvi poslanec, ki je o
jugoslovanskih zahtevah spregovoril odlo"no in jim dal neko konkretno obliko,
do"im so bile ostale zahteve o trializmu zavite v meglo. Združenje jugoslovanskih
dežel v eno avtonomno upravno skupino, preoblikovanje monarhije na federalisti"ni
podlagi s skupnim centralnim parlamentom so bile njegove osnovne zahteve. Poleg
tega so pomenile, da bi z uresni"itvijo teh zahtev monarhija lahko na zunaj utrdila in
na znotraj konsolidirala (E, 23. 6. 1912).
Leta 1912 so južnoslovanski poslanci zapustili dunajski državni zbor, ker se niso
strinjali z razmerami in s položajem v monarhiji. To ni bila obstrukcija ene stranke
ali koalicije strank, temve" obstrukcija vsega naroda, protest Jugoslovanov, kakor
enote. Seveda je bilo Jugoslovanom v gospodarskem interesu, da ostanejo v
monarhiji, »a so jih "ustva vlekla k bratom na jug«. Menili so, da je vse odvisno od
bodo"ega položaja, ki ga bodo imeli v monarhiji. Zato so predlagali, naj se
dualisti"na ureditev odpravi ter naj se namesto nje napravi mesto federaciji narodov.
Monarhija naj se preoblikuje in naj Jugoslovanom zagotovi nemoten razvoj
(E, 1. 12. 1912).
Prav tako je v letu 1912 prišlo do razhajanja znotraj Vseslovenske ljudske stranke.
Nesoglasje pa se je pokazalo tudi v Vsepravaški organizaciji. Medtem ko so mlinovci
z navdušenjem pozdravili vojaške zmage Kraljevine Srbije, so frankovci v tem videli
nevarnost za uresni"itev na"rta Velike Hrvaške. Hrvaški zagovorniki trializma so se
vedno znova soo"ali z razo"aranjem, saj avsto–ogrski politi"ni vrh ni izpolnil obljub.
V. Spin"i# je prišel do spoznanja, da si tudi Hrvatom naklonjeni posamezniki v
129
krš"anskosocialni stranki predstavljajo trializem v obliki združitve troedine
kraljevine z Bosno in Hercegovino, vendar brez Istre. Istra bi tako še vedno morala
ostati v sklopu Avstrije (Rahten, 2005, 205).
M. Laginja je na sestanku Politi"nega društva v Pazinu spregovoril, da so
»Slaveni« v ve"ini v Istri, Dalmaciji, Bosni in Hercegovini, Banovini (hrvaška in
Slavnonija) ter na Kranjskem. Prav tako je v govoru omenil, da so Slovenci v ve"ini
na Goriškem, na Koroškem in na Štajerskem. V nadaljevanju je spregovoril o tem, da
kljub temu da so v ve"ini, pa je slika popolnoma druga"na, saj v Banovini vladajo
Madžari, v Dalmaciji Nemci in v Istri gospodarijo Italijani. Menil je, da dokler ne
bodo vsi v enem državnem zboru, dokler ne bo dosežena narodna avtonomija, toliko
"asa ne bo moglo biti govora o »pravem« stanju na Hraškem. V govoru je poudaril,
da si morajo prizadevati da se gospodarsko okrepijo, ker se bodo samo tako lahko
združili vsi tisti, ki »svoj jezik zovu hrvatskim imenom, i onaj dio naroda, koji svoj
jezik zove slovenski, in onaj dio naroda, koji svoj jezik zovu srpskim«
(Ns, 3. 7. 1913).
Kot je že omenjeno je O. Rybá% prvi jasno spregovoril o trializmu. Presenetljivo
je, da kljub temu da so o trializmu razmišljali tudi hrvaški politiki, v prvi vrsti se
tukaj misli na M. Laginja, V. Spin"i#a in M. Mandi#a pa njihove zahteve niso bile
konkretno izražene. Prezreti ne gre, da so omenjali združitev, vendar združitev
ozemelj v okviru programa Stranke prava.
Prva svetovna vojna je med slovenske in hrvaške politike vnesla vsesplošno
osuplost in obžalovanje. Menili so, da gre za neopravi"ljivo in brutalno dejanje, kar
bo najbolj škodovalo jugoslovanskemu gibanju in njihovemu položaju v monarhiji.
130
9 SKLEP
Slovensko–hrvaška politi"na sloga ima temelje v revolucionarnem letu 1848, saj
je pomenila za"etek »okvirnega« sodelovanja s Hrvati. Želja po "im tesnejših stikih s
Hrvati pa je pri Slovencih ostala mo"no zakoreninjena in se je prebujala ob vsakem
prelomnem trenutku. Ob koncu 19. stoletja, ko je raznarodovalni pritisk na Slovence
postajal vse hujši, so nekateri Slovenci v združitvi s Hrvati videli edino svetlo to"ko
in rešitev narodnega obstoja. Stike s Hrvati so najprej vzdrževali in vzpodbujali
liberalni politiki. Predvsem Ivan Tav"ar v za"etku kar ni mogel skriti svojega
navdušenja glede zbliževanja s Hrvati ter je zavezništvu nazdravljal in se izrekal za
»planinskega Hrvata«. Ivan Hribar pa si je prizadeval, da bi slovensko–hrvaško
zavezništvo dobilo neko konkretnejšo obliko, a tako na slovenski kot na hrvaški
ravni do tega ni prišlo.
Premik v slovensko–hrvaškem zavezništvu se je zgodil na prehodu iz 19. v 20.
stoletje, ko je na slovenskem politi"nem prostoru »zagospodarila« Katoliška narodna
stranka. Njen odnos do Hrvatov je bil sprva mla"en in je z zadržanostjo gledala na
povezovanje s Hrvati. Raznarodovalni pritisk jo je prisilil, da je za"ela tudi ona iskati
politi"ne zaveznike in te je našla na jugu. Prelomen dogodek v tem smislu seveda
predstavlja sestanek Stranke prava na Trsatu oktobra leta 1898, ki so se ga udeležili
tudi predstavniki Katoliške narodne stranke. Na shodu so se izrekli za hrvaško
državno pravo.
Slovenski politiki, pa naj si bodo liberalno ali katoliško narodno usmerjeni, so
sprejemali hrvaško državno pravo. Svoje ravnanje so opravi"evali z besedami, da je
bolje, "e se utopijo v hrvaštvu kot pa v nemštvu ali v italijanstvu. Kot je ugotovil že
Stane Granda, »vsiljevanje slovenskega bratstva po veri in krvi ni bilo na hrvaški
strani nikoli razumljeno kot osnova za skupno delovanje, ampak kot slovensko
skakanje na hrvaški voz, za katerega se ve, kdo je bil in bo njegov voznik«.
Na piedestal slovensko–hrvaškega politi"nega zavezništva pa nedvomno sodi
sodelovanje med Slovenci in Hrvati v Istri. V Istri je bil raznoradovalni pritisk še
mo"nejši in uveljavljena je teza, da sta oba naroda delovala popolnoma složno v boju
proti iredentizmu. V zgodovinopisju je le nekaj vrstic namenjenih »sporu« med
131
Ivanom Nabergojem in Vjekoslavom Spin"i#em. In prav slednje sem v nalogi želela
analizirati. Dejstvo je, da sta oba naroda skupaj delovala v istrskem deželnem zboru,
da sta v dunajski državni zbor pošiljala skupne predstavnike ter da sta skupaj
delovala v okviru politi"nega društva Edinost. »Mlada« generacija, ki je leta 1883
stopila na politi"ni oder, je bila sicer pravaško orienitrana, a vendar s specifi"nimi
potezami. Tukaj velja pod"rtati, da je ta Slovence priznavala kot poseben narod in
jim ni vsiljevala teze o »planinskem hrvaštvu«. Državno pravo je dopolnjevala z
na"eli narodnega prava in ljudske volje, v "emer je videla temelj za zedinjenje Istre
in slovenskih dežel s Hrvaško. Istrski slovenski politiki so tako sodelovali s
hrvaškimi politiki, saj se javno niso nikoli izrekli za »planinske Hrvate«, kot so to
po"eli njihovi kolegi v drugih slovenskih deželah. Ko so istrski pravaši skupaj s
somišljeniki iz Dalmacije ustanovili Klub neodvisnih hrvaških in slovenskih
poslancev, je I. Nabergoj ostro reagiral, prikazoval ga je kot škodljiv za Slovence, saj
je v klubskem programu videl predvsem težnjo Hrvaške, da bi pod eno upravo
združila Trst z okolico in Goriško. Zaradi spora med pomembnima istrskima
veljakoma (I. Nabergojem in V. Spin"i#em) je trpelo društvo Edinost, "eprav je na
koncu ponovno prevladalo zavezništvo s Hrvati. Menim, da se je Ivan Nabergoj
zavedal, da s tem, ko je nastopil proti Vjekoslavu Spin"i#u, škoduje v prvi vrsti
lastnemu narodu. Zato je raje sprejel pragmati"no politi"no držo in je popustil pod
težo pritiskov. Vendar je spor pokazal nezaupanje istrskih Slovencev do pravašev in
pod vprašaj postavil slogo v Istri.
Naj ne bo odve" še enkrat zapisati, da so se slovenski politiki naslonili na hrvaško
državno pravo. Prvi, ki je izrazil pomisleke proti temu, je bil Ivan Nabergoj. Vendar
se je zavedal, da so Hrvati »edini zavezniki«, ki lahko pomagajo Slovencem. Tako je
premagal svoje lastne politi"ne nazore in so poslanci v deželnem kot v državnem
zboru znali ohraniti enotnost. Vse do prve svetovne vojne so znali skupno nastopati
proti italijanski nacionalisti"ni ve"ini.
132
SEZNAM KRATIC
DAR, ZIDZ = Državni arhiv Rijeka, zapisniki istrskega deželnega zbora
E = Edinost
NSK = Nacionalna i sveu"ilištna knjižnica, Zagreb
Ns = Naša sloga
SkO = Spomen knjiga Obzor
Sn = Slovenski narod
Ss = Slovanski svet
133
VIRI IN LITERATURA
VIRI
Državni arhiv u Rijeci
- Zapisnici zasedanja sabora 1861–1910 (izborno obdobje 1883–1910).
Nacionalna i sveu!ilišna knjižnica Zagreb
- Zapuš"ina Vjekoslava Spin"i#a, Korespondenca.
- Zapuš"ina Matka Laginje, Korespondenca.
Objavljeni viri
- Rokupisna ostavš"ina Vjekoslava Spin"i#a, Inventar. Uvodnu studiju napisao i
sredio ostavš"inu Ivan Beuc. Arhiv Hrvatske. Zagreb, 1993.
- Korespondencija Strossmayer–Ra"ki, priredil Ferdo Šiši#, Zagreb, 1928–1931.
- Hrvatski sabor u Ljubljani, 20. listopada 1912. Sarajevo, (s. n.), 1912.
- Slovensko-hrvatski katoliški shod v Ljubljani. Izdal pripravljalni odbor v
Ljubljani, 1913.
"asniki
- Edinost (1876–1923)
- Naša sloga (1870–1915)
- Slovenski narod (1868–1943)
- Slovanski svet (1888–1899)
LITERATURA
ARA, A. (2001): Trst, obmejna identiteta. Ljubljana, Študentska založba.
BAŠ, F. (1989): Prispevki k zgodovini severovzhodne Slovenije: izbrani zgodovinski
spisi. Maribor, Obzorja.
134
BENUSSI, B. (1997): L’Istria nei suoi due milleni di storia. Collana degli atti, centro
di ricerche storiche–Rovigno. No. 14. Unione Italiana–Fiume. Università popolare di
Trieste. Consiglio regionale del Veneto–Venezia. Venezia–Rovigno, 1997.
BEUC, I. (1975): Istarske studije. Osnovni nacionalni problemi istarskih Hrvata i
Slovenaca u drugoj polovini XIX. i po"etkom XX. stolje#a. Zagreb, Vlastito izdanje.
BRATULI&, V. (1966–1967): Zapisnici sjednica »Hrvatsko–slovenskog kluba«
zastupnika u Istarskom saboru (1884–1901). Vjestnik historijskog arhiva u Rijeci i
Pazinu, svezak XI–XII, Rijeka, 121–199.
BRATULI&, V. (1958): Hrvatski zastupnici u istarskom saboru i carevinskom vije#u
devedesetih godina XIX. stolje#a i suradnja južnoslavenskih naroda. V: Jadranski
zbornik 3. Prilozi za povijest Istre, Rijeke i Hrvatskog Primorja. Izdava"ko poduze#e
»Otokar Keršovani«. Rijeka–Pula, 135–203.
CRNKOVI&, N. (1996–1997): Laginja: Austrija i hrvatsko pitanje 1883. godine. V:
Ivan Mateti# Ronjgov zbornik, svezak 5 (Hrvatski istarski preporoditelji Matko
Laginja, Vjekoslav Spin"i#, Matko Mandi#). Ustanova »Ivan Mateti# Ronjgov«.
Rijeka, 83-101.
DAROVEC, D. (1992): Pregled zgodovine Istre. Koper, Primorske novice (Knjižica
Annles I.).
DIKLI&, M. (1998): Pravaštvo u Dalmaciji do kraja prvoga svjetskog rata. Zadar,
Matica hrvatska i Zavod za povijestne znanosti HAZU.
DIKLI&, M. (2002): Don Ivo Prodan kao politi"ar i zastupnik. Annales, Ser. hist.
sociol., 12, št. 1., Koper, 63-70.
GABRŠ!EK, A. (1934): Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, politi"ne in
gospodarske "rtice, II. knjiga od leta 1901 do 1924. Ljubljana, samozaložba.
GESTRIN, F. – MELIK, V. (1966): Slovenska zgodovina od konca 18. stoletja do
1918. Ljubljana, Državna založba Slovenije.
GOLDSTEIN, I. (2008): Hrvaška zgodovina. Ljubljana, Društvo slovenska matica.
GRAFENAUER, B. (1993): Miti o »Istri« in resnica istrskega polotoka. Koper, Acta
Histriae št. 1.
GRANDA, S. (1996): Prepir o nacionalni in državnopravni pripadnosti Istre v
revolucionarnem letu 1848/49. V: Maruši", B et al.: Zahodno sosedstvo: slovenski
zgodovinarji o slovensko–italijanskih razmerjih do konca prve svetovne vojne.
135
Zgodovinski inštitut Milka Kosa Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Ljubljana,
37–50.
GRANDA, S. (1999): Prva odlo"itev Slovencev za Slovenijo. Ljubljana, Nova revija.
GROSS, M. (2000): Izvorno pravaštvo. Ideologija, agitacija, pokret. Zagreb, Golden
marketing.
GROSS, M. (2004): Vijek i djelovanje Franje Ra"koga. Zagreb, Novi Liber.
GROSS, M. (2001): Slovenske politi"ke struje i hrvatsko državno pravo devedesetih
godina 19. stolje#a. V: Rajšp V. et al.: Melikov zbornik. Slovenci v zgodovini in
njihovi srednjeevropski sosedje. Založba ZRC, ZRC SAZU. Ljubljana, 731–749.
HORVAT, J. (1990): Politi"ka povijest Hrvatske. Zagreb, August Cesrec.
HRIBAR, I. (1983): Moji spomini. Ljubljana, Slovenska matica.
KERMAVNER, D. (1966): Slovenska politika v letih 1879 do 1895. Opombe k
Prijateljevi Slovenski kulturnopoliti"ni zgodovini V. Ljubljana, Državna založba
Slovenije.
KORUNI&, P. (1986): Jugoslavenska ideologija u hrvatskoj i slovenskoj politici.
Hrvatsko–slovenski politi"ki odnosi 1848–1870. Zagreb, Globus.
KRAMAR, J. (1970): Prvi tabor v Istri. Koper, Komisija za zgodovino pri
pripravljalnem odboru za proslavo 100-letnice tabora v Kubedu in Pokrajinski muzej.
KRAMAR, J. (1991): Narodna prebuja istrskih Slovencev. Koper, Lipa.
MARKUS, T. (2000): Hrvatski politi"ki pokret 1848–1849. godine: ustanove, ideje,
ciljevi, politi"ka kultura. Zagreb, Dom i svijet.
MATKOVI&, S. (2002): Obrisi hrvatsko–slovenskih odnosa u politici krajem 19. i
po"etkom 20. stolje#a. Annales, Ser. hist. sociol., 12, št. 1., Koper, 11–20.
MELIK, V. (2002): Slovenci 1848–1918. Razprave in "lanki. Maribor, Litera.
MELIK, V. (1999): Istrski deželni zbor. Acta Histriae, 1999, 7. Koper, 633–638.
MILANOVI&, B. (1973): Hrvatski narodni preporod u Istri. Knjiga II. (1883–1947).
Pazin, Izdalo Istarsko književno društvo sv. &irila i Metoda u Pazinu.
OBZOR, Spomen-knjiga 1860–1935, Tisak i naklada »Tipografije«, Zagreb,
MCMXXXVI.
PAHOR, M (2004): Slavljanska sloga: Slovenci in Hrvati v Trstu od avstroogrske
monarhije do italijanske republike. Trst, ZTT EST.
136
PIRJEVEC, J. (2007): »Trst je naš!«: boj Slovencev za morje (1848-1954).
Ljubljana, Nova revija.
PLETERSKI, J. (1985): Narodi, Jugoslavija, revolucija. Beograd, Komunist.
PLETERSKI, J. (1981): Študije o slovenski zgodovini in narodnem vprašanju.
Maribor, Obzorja.
PLETERSKI, J. (1980): Zveza VSLS in HSP v letih 1911–1913. Zgodovinski
"asopis, 34, št. 1-2, Ljubljana, 5–75.
PODGORŠEK, N. (2005): Slovensko–hrvaški politi"ni odnosi v letih 1897–1903,
doktorska disertacija. Univerza v Mariboru. Pedagoška fakulteta.
PRIJATELJ, I. (1961–1985): Slovenska kulturnopoliti"na in slovstvena zgodovina.
Knjiga IV–VI. Ljubljana, Državna založba Slovenije.
PRUNK, J. (1993): Slovenski narodni vzpon: narodna politika 1768–1992.
Ljubljana, Državna založba Slovenije.
RAHTEN, A. (1999), Trialisti"ne zamisli slovenskih in hrvaških politikov pred prvo
svetovno vojno. Prispevki za novejšo zgodovino, 39, št. 2, Ljubljana, 65-74.
RAHTEN, A. (2002), »Croatia alpestris«: Vprašanje umestitve slovenskih dežel v
hrvaške pravaške koncepte. Annales, Ser. hist. sociol., 12, št. 1, Koper, 1–9.
RAHTEN, A. (2001): Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Slovenska
parlamentarna politika v habsburški monarhiji 1897–1914. Celje, Panevropa.
RAHTEN, A. (2005): Zavezništva in delitve: razvoj slovensko–hrvaških politi"nih
odnosov v habsburški monarhiji 1848–1918. Ljubljana, Nova revija.
RUSTJA, P. (1999): Med Trstom in Dunajem. Ivan Nabergoj v avstrijskem
državnem zboru (1873–1897). Trst, Krožek za družbena vprašanja Virgil Š"ek.
SLOVENSKA NOVEJŠA ZGODOVINA: od programa Zedinjena Slovenija do
mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848-1992 (2005). Ur. Fischer, J. et al.
Ljubljana, Mladinska knjiga.
STR!I&, P. (1977): O pravaštvu u Istri i na Kvarnerskin otocima krajem 60–ih i
po"etkom 70–ih godina 19. stolje#a. V: Historijski zbornik (Šidakov zbornik),
XXIX–XXX, Zagreb, 347–363.
STR!I&, P. (1978): Po"eci pravaštva u Istri i na Kvarnerskim otocima. Istra "asopis
za kulturu, književnost, društvena pitanja, godina 16, broj 1–2, Pula, 123-132.
137
STR!I&, P. (1969): Dopisovanje Dinko Vitezi#–Josip Juraj Strossmayer (l874–904).
Vjestnik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu, svezak XIV, Rijeka, 171-264.
STR!I&, P., STR!I&, M., (1996): Hrvatski istarski trolist. Laginja, Mandi#, Spin"i#.
Posebna izdanja, 134. Izdava"ki centar Rijeka, Rijeka, 1–123.
ŠETI&, N. (2005): O povezanosti Istre s ostalim hrvatskim zemljama. Naša Sloga
1870–1915. Zagreb, Dom i svijet.
ŠIDAK, J., GROSS, M., KARAMAN, I., ŠEPI&, D., (1986): Povijest hrvatskog
naroda g. 1860–1914. Zagreb, Izdava"ko poduze"e »Školska knjiga«.
ŠIDAK, J. et alii (1988): Hrvatski narodni preporod–ilirski pokret. Zagreb,
Biblioteka povijestna istraživanja.
ŠUŠTERŠI!, I. (1996): Moj odgovor / Ivan Šušterši". Žlindra v državnem zboru.
Ljubljana, Co Libri.
UDE, L. (1972): Slovenci in jugoslovanska skupnost. Maribor, Obzorja.
ZAJC, M. (2006): Kje se slovensko neha in hrvaško za"ne. Slovensko–hrvaška meja
v 19. in na za"etku 20. stoletja. Ljubljana, Modrijan.
ZGODOVINA SLOVENCEV (1979), Cankarjeva založba. Ljubljana, 504.
ZWITTER, F. et alii (1962): Nacionalni problemi v habsburški monarhiji. Ljubljana,
Slovenska matica.
ZWITTER, F. (1953): Revolucija leta 1848 in absolutizem. V: Hrženjak, J.:
Slovensko Primorje in Istra: boj za svobodo skozi stoletja. Rad. Beograd, 85–115.
ŽITKO, S. (2001): Nacionalni in politi"ni antagonizmi v Istri v "asu zasedanja
istrskega deželnega zbora v Kopru (1899–1910). V: Rajšp V. et al.: Melikov zbornik.
Slovenci v zgodovini in njihovi srednjeevropski sosedje. Založba ZRC, ZRC SAZU.
Ljubljana, 757-772.
ŽITKO, S. (2002): Slovensko–hrvaški politi"ni odnosi v Istri v "asu ustavne dobe
1861–1914. Annales, Ser. hist. sociol., 12, št. 1., Koper, 29–50.
138
PRILOGA
Tabela 1: Poslanci v istrskem deželnem zboru (1883 – 1910), str. 77.
LETO
ZASEDANJE ISTRSKEGA
DEŽELNEGA ZBORA
POSLANCI
Slovensko–hrvaški poslanci v istrskem deželnem zboru
1883
16. 8. 1883 – 28. 8. 1883
Anton Križanac, Matko Laginja, Vjakoslav Spin"i#, Andrija Šterk (Štrk), Vinko Zamli#
1884 9. 6. 1884 – 24. 6. 1884 Slavoj Jenko, Križanac, Laginja, Spin"i#, Zamli#
1885 25. 11. 1885 – 7. 12. 1885 Jenko, Križanac, Laginja, Spin"i#, Zamli#
1886 9. 12. 1886 – 21. 12. 1886 Jenko, Križanac, Laginja, Spin"i#, Zamli#
1887 24. 11. 1887 – 19. 12. 1887 Fran Flego, Jenko, Križanac, Laginja, Spin"i#, Franjo Volari#, Zamli#
1888 10. 9. 1888 – 5. 10. 1888 Flego, Jenko, Križanac, Laginja, Spin"i#, Volari#, Zamli#
1889
10. 10. 1889 – 13. 11. 1889
Ante Duki#, Fran Flego, Slavoj Jenko, Matko Laginja, Matko Mandi#, Dinko Serši#, Vjekoslav Spin"i#, Fran Volari#
1890 - 1891 14. 10. 1890 – 13. 11. 1890 Duki#, Flego, Jenko, Laginja, Mandi#, Serši#, Spin"i#, Volari#
1892 3. 3. 1892 – 6. 4. 1892 Duki#, Flego, Jenko, Laginja, Mandi#, Serši#, Spin"i#, Volari#
1892 - 1893 9. 9. 1892 – 14. 9. 1892 Duki#, Flego, Jenko, Laginja, Mandi#, Serši#, Spin"i#, Stanger, Volari#
1894 3. 1. 1894 – 16. 2. 1894 Duki#, Flego, Jenko, Laginja, Mandi#, Serši#, Spin"i#, Stanger, Volari#
139
1895 10. 1. 1895 – 26. 1. 1895 Duki#, Flego, Jenko, Laginja, Mandi#, Serši#, Spin"i#, Stanger, Volari#
1896
8. 1. 1896 – 28. 1. 1896
Slavoj Jenko, Josip Kompare, Šime Kvirin Kozuli#, Matko Laginja, Matko Mandi#, Vjekoslav Spin"i#, Andrija Stanger, Dinko Trinajsti#, Mate Trinajsti#
1897 26. 1. 1897 – 5. 2. 1897 Jenko, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
1898 20. 1. 1898 – 26. 2. 1898 Jenko, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
1899 15. 4. 1899 – 9. 6. 1899 Jenko, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
1900 23. 7. 1900 – 13. 8. 1900 Jenko, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
1901 20. 6. 1901 – 21. 9. 1901 Jenko, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
1902
21. 6. 1902 – 15. 7. 1902
Ante Andrij"i#, Josip Kompare, Šime Kvirin Kozuli#, Matko Laginja, Matko Mandi#, Vjekoslav Spin"i#, Andrija Stanger, Dinko Trinajsti#, Mate Trinajsti#
1902 27. 12. 1902 – 30. 12. 1902 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
1903 19. 10. 1903 – 13. 11. 1903 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
140
1904 21. 9. 1904 – 11. 11. 1904 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
1905 25. 5. 1905 – 30. 5. 1905 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
1907 19. 9. 1907 – 15. 10. 1907 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
1908 14. 3. 1908 – 26. 3. 1908 Andrij"i#, Kompare, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Spin"i#, Stanger, D. Trinajsti#, M. Trinajsti#
1909
22. 8. 1909 – 17. 9. 1909
Ante Andrij"i#, Ivan Cukon, 'uro !ervar, Šime !ervar, Fran Flego, Luka Kirac, Šime Kureli#, Šime Kvirin Kozuli#, Matko Laginja, Matko Mandi#, Josip Pangerc, Ivan Poš#i#, August Raj"i#, Ivan Sancin, Vjekoslav Spin"i#, Dinko Trinajsti#, Josip Valenti", Antun Zidari#
1910 5. 10. 1910 – 18. 10. 1910 Andrij"i#, Cukon, '. !ervar, Š. !ervar, Flego, Kirac, Kureli#, Kozuli#, Laginja, Mandi#, Pangerc, Poš#i#, Raj"i#, Sancin, Spin"i#, Trinajsti#, Valenti", Zidari#
Recommended