Alan Watts

Modrost negotovostiSporočilo za dobo tesnobnosti

MODROST NEGOTOVOSTISporočilo za dobo tesnobnosti

Alan Watts

iNFO

VRSTA GRADIVA........... : monografska publikacija,

tekstovno gradivo, tiskano

ISBN.................... : 961-6067-08-7

DRŽAVA IZIDA............ : Slovenija

LETO IZIDA.............. : 1994

JEZIK BESEDILA/IZVIRNIKA : slovenski / angleški

PISAVA...................: latinica

DELO IMA................ : publikacija ni ilustrirana

AVTOR................... : Watts, Alan - avtor

ODGOVORNOST............. : Jurca Tadel, Vesna - prevajalec

NASLOV.................. : Modrost negotovosti: sporočilo za

dobo tesnobnosti

IMPRESUM................ : Ljubljana : J. Pergar, 1994

TISKARNA................ : v Ljubljani (Ljudska pravica)

FIZIČNI OPIS............ : 96 str. ; 21 cm

OPOMBE.................. : Prevod dela: The wisdom of

insecurity

OSTALI NASLOVI.......... : The wisdom of insecurity

PREDMETNE OZNAKE........ : Samospoznavanje

PREDMETNE OZNAKE........ : samospoznavanje // samozavedanje

UDK..................... : 130.3

COBISS.SI-ID............ : 44752640

* * *

METODA DIGITALIZACIJE... : optični čitalnik

OCR..................... : da

OCR PROGRAM............. : ABBEYY FineReader 10

UREJEVALNIK............. : OpenOffice.org Writer

IZVOZ V PDF............. : OpenOffice.org Writer

AVTO NASLOVNE SLIKE..... : Simon Tong - si.smugmug.com

VSEBINA

1. Doba tesnobnosti2. Bolečina in čas3. Veliki tok4. Modrost telesa5. O zavedanju6. Čudoviti trenutek7. Preobrazba življenja8. Ustvarjalna moralnost9. Revizija religije

51521314351617081

UVOD

»Umetnost življenja je v popolni občutljivosti za trenutek, v dojema-nju vsakega trenutka kot povsem novega in enkratnega ... To ni filozof-ska teorija, ampak eksperiment. Ta eksperiment je potreben, da biugotovili, kako prinaša v igro povsem nove sposobnosti za prilagajanježivljenju, in kako dobesedno vsrkava trpljenje in negotovost.«Tako trdi Alan Watts v tej najbolj provokativni od svojih knjig, ki je

doživela nešteto ponatisov in je bila prevedena v skoraj vse svetovne je-zike. Pravi, da ga že od nekdaj vznemirja zakon obratnega učinka. Ka-dar poskušaš ostati na površini vode, potoneš; kadar pa skušaš potoniti,oblebdiš na površju. Kadar dih zadržuješ, ti ga zmanjka – kar nemudo-ma spomni na starodavni in premalo spoštovani pregovor, »Tisti, ki birad rešil svojo dušo, jo bo izgubil«.Pričujoča knjiga ponuja razlago tega zakona v luči našega iskanja

psihološke varnosti in naših prizadevanj, da bi v religiji in filozofiji na-šli duhovno in intelektualno gotovost. Avtor jo je napisal v prepriča-nju, da v času, ko se zdi človeško življenje tako negotovo innezanesljivo, nobena tema ne bi mogla biti primernejša. V knjigi zago-varja mnenje, da je naša negotovost posledica iskanja varnosti in da je,nasprotno, odrešenje in duševno zdravje mogoče najti samo v radikal-nem spoznanju, da se ne moremo rešiti na noben način.Knjiga je napisana v duhu kitajskega modreca Lao Tsuja, ki je trdil,

da ne moremo spoznati resnice, dokler se ne odpovemo znanju. Rekel jetudi, da ni nič močnejšega in bolj ustvarjalnega, kot je praznina – ki pase je bojimo. Na podoben način skuša Alan Watts pokazati, da bistveneresnice religije in metafizike najbolj potrdimo tako, da se zanje ne zme-nimo, in da se bodo najmočneje manifestirale, če jih uničimo.

5

1. DOBATESNOBNOSTI

Po vseh zunanjih znamenjih sodeč je naše življenje iskrica sve-tlobe med eno in drugo večno temo. Pa tudi ta interval med dve-ma nočema ni ravno dan brez oblačka, kajti čim bolj smosposobni občutiti veselje, tem bolj smo dovzetni za trpljenje – into trpljenje je vedno z nami, najsi bo v ospredju ali v ozadju. Na-vadili smo se osmišljevati svoje življenje z vero, da obstaja še ne-kaj več kot le zunanji videz – da živimo za prihodnost, ki bosledila temu življenju. Kajti zdi se, da nima zunanji videz nobe-nega smisla. Če naj bi se življenje končalo v bolečini, nepopol-nosti in ničnosti, je to kruta in jalova izkušnja za bitja, ki sorojena zato, da bi mislila, upala, ustvarjala in ljubila. Kot razu-mno bitje si človek želi, da bi njegovo življenje imelo smisel, zatole težko verjame, da življenje ima ta smisel, če ni za vsem nekajveč, kot lahko vidi – če ni večnega reda in večnega življenja zanegotovo in bežno izkušnjo življenja-in-smrti.

Morda mi ne boste odpustili, ker načenjam tako resna vpraša-nja v lahkotnem tonu, vendar me problem iskanja smisla v na-videznem kaosu izkustva spominja na mojo otroško željo, da bikomu po pošti poslal paket vode. Prejemnik odveže vrvico in siv naročje spusti poplavo. Toda ta trik ne bi nikoli uspel, saj je ne-mogoče zaviti in zavezati liter vode v paket iz papirja. Nekaterevrste papirja sicer ne razpadejo, če so mokre, vendar nastaneproblem že pri tem, ko hočete vodo spraviti v obvladljivo oblikoin ko hočete zaveza ti vrvico, tako da zavoj ne bi počil.

Čim bolj se človek poglablja v poskuse reševanja problemov vpolitiki in ekonomiji, umetnosti, filozofiji in religiji, tem bolj imavtis, da pri tem izjemno nadarjeni ljudje zapravljajo svojesposobnosti za nemogoče in jalove poskuse, da bi spravili vodoživljenja v lične in trajne pakete.

6

Veliko razlogov je, zakaj naj bi bilo to še zlasti jasno človeku,ki živi danes. Toliko vemo o zgodovini, o vseh paketih, ki so bilizavezani in ki so tudi temu primerno razpadli. Probleme življe-nja poznamo do takih podrobnosti, da se upirajo poenostavlja-nju in so videti bolj zapleteni in brezoblični kot kdajkoli. Polegtega sta znanost in industrija tako pospešili tempo in nasilnostživljenja, da naši paketi razpadajo vsak dan hitreje.

V zraku je torej občutek, da živimo v času nenavadne nego-tovosti. V zadnjih sto letih je propadlo toliko tradicij – druži-nskega in družabnega življenja, vladanja, ekonomskega reda,vere. Ko minevajo leta, se zdi, da je vedno manj skal, ki se jihlahko oprimemo, vedno manj stvari, ki jih imamo lahko za abso-lutno resnične in pravilne in za vse čase veljavne.

Za nekatere je to dobrodošla osvoboditev izpod omejitev mo-ralnih, družbenih in duhovnih dogem. Za druge je to nevaren inzastrašujoč prelom z razumom in zdravo pametjo, ki lahko člo-veško življenje vrže v brezupen kaos. Pri večini pa je občuteksproščenosti verjetno vzbudil kratko veselje, ki mu je sledila glo-boka zaskrbljenost. Kajti če je vse relativno, če je življenje hudo-urnik brez oblike ali cilja, v čigar toku ne more trajati absolutnonič drugega kot sprememba sama, je videti kot nekaj, kar je»brez prihodnosti« in s tem brez upanja.

Zdi se, da so ljudje lahko srečni samo, če imajo prihodnost, kise je lahko veselijo – pa naj je to jutrišnje »uživanje« ali večno ži-vljenje po smrti. Vedno več ljudi iz raznih razlogov le težko ver-jame v to drugo. Prvo pa ima to pomanjkljivost, da »užitka«,potem ko pride, ne moremo doživljati v celoti brez obeta, da gabomo deležni še več. Če je sreča vedno odvisna od nečesa, karpričakujemo v prihodnosti, lovimo blodečo lučko nad močvir-jem, ki se izogiba našemu prijemu, dokler prihodnost z namivred ne izgine v breznu smrti.

Naša doba ni pravzaprav nič bolj negotova kot katerakolidruga. Revščina, bolezen, vojna, spremembe in smrt niso nič no-vega. Tudi v najboljših časih ni bila »gotovost« več kot le zača-sna in navidezna. Toda negotovost človeškega življenja je lahkopostala znosna s pomočjo vere v nespremenljive stvari zunaj do-sega katastrof – v Boga, v človekovo nesmrtno dušo in v to, davesolju vladajo večni zakoni pravice.

7

Danes so taki nazori redki, tudi v religioznih krogih. Nobenaplast družbe, pa tudi le malo posameznikov, ki se jih je dotakni-la sodobna izobrazba, ni povsem ušla močnemu vplivu dvoma.Povsem jasno je, da je v zadnjem stoletju v splošni zavesti avto-riteto religije nadomestila avtoriteta znanosti in da je postalskepticizem vsaj v duhovnih vprašanjih bolj razširjen kot vera.

Do razkroja vere je prišlo zaradi iskrenega dvoma, natančne-ga in pogumnega mišljenja visoko inteligentnih znanstvenikovin filozofov. Gnani od navdušenja in spoštovanja do dejstev soposkušali videti in razumeti življenje takšno, kot je, brez iluzij.Kljub vsemu, kar so storili za izboljšanje življenjskih pogojev, panjihova podoba vesolja pušča posameznika brez dokončnegaupanja. Cena za njihove čudeže na tem svetu je izginotje svetaki-bo-prišel, tako da nas mika, da bi zastavili staro vprašanje:»Kakšno korist ima človek, če dobi ves svet, a izgubi svojodušo?« Logika, intelekt in razum so sicer zadovoljni, a srce osta-ja lačno. Kajti srce se je naučilo čutiti, da živimo za prihodnost.Znanost nam morda lahko počasi in negotovo zagotovi boljšoprihodnost – a le za nekaj let. Potem pa bo za vsakogar od naskonec. Vsega bo konec. Naj še tako dolgo traja, se mora vse, karje zgrajeno, tudi razgraditi.

Kljub nekaterim nasprotnim mnenjem je to še vedno splošnostališče znanosti. V literarnih in religioznih krogih zdaj pogostodomnevajo, da je konflikt med znanostjo in vero stvar preteklo-sti. Obstaja celo nekaj precej zagnanih znanstvenikov, ki mislijo,da so bili glavni vzroki za ta konflikt odstranjeni, ko se je sodob-na fizika odrekla grobemu atomističnemu materializmu. Toda tone drži. V večini naših velikih središč učenosti so tisti, ki seposvečajo proučevanju izsledkov znanosti in njenih metod, ena-ko kot kdajkoli oddaljeni od tistega, kar menijo, da je religioznostališče.

Jedrska fizika in relativnost sta sicer res opravili s starim ma-terializmom, vendar nam zdaj nudita sliko vesolja, v kateri je šemanj prostora za ideje kakršnegakoli končnega smisla ali cilja.

Sodobni znanstvenik ni tako naiven, da bi zanikal obstoj Bo-ga, ker ga ne more odkriti s teleskopom, ali duše, ker je ne morenajti s skalpelom. Ugotovil je le, da je ideja Boga logično nepo-trebna. Dvomi celo, da ima kakršenkoli smisel. Ne pomaga mu

8

razložiti ničesar, česar ne more razložiti že na kak drug, boljenostaven način.

Če rečemo, da je vse, kar se zgodi, pod okriljem božjeprevidnosti in nadzora – trdi sodobni znanstvenik – dejansko nepovemo ničesar. Če rečemo, da vse uravnava in ustvarja Bog, jeisto, kot če bi rekli: »Vse je odprto« – kar ne pomeni nič. Ideja oBogu nam ne pomaga priti do nobenih preverljivih napovedi intako z znanstvenega vidika nima absolutno nikakršne vrednosti.V tem pogledu imajo znanstveniki morda prav, lahko pa se tudimotijo. Naš namen ni, da bi tukaj o tem razpravljali. Ugotovitimoramo le, da ima takšen skepticizem ogromen vpliv in da do-loča prevladujoči duh našega časa.

Znanost je rekla, skratka, naslednje: Ne vemo in po vsej verje-tnosti tudi ne moremo vedeti, ali Bog obstaja. Nič, kar vemo, nedaje slutiti, da obstaja, in vsi argumenti, ki naj bi dokazovali nje-gov obstoj, so se izkazali za nelogične. Resda ni tudi ničesar, karbi dokazovalo, da Boga ni, vendar ostaja breme dokazovanja natistih, ki njegov obstoj zagovarjajo. Če torej verjamete v Boga,pravi znanost, morate vanj verjeti na docela čustveni osnovi,brez podlage v logiki ali dejstvih. V praktičnem smislu je to lah-ko ateizem. Teoretično pa je to enostavno agnosticizem. Kajtitemelj znanstvene poštenosti je v tem, da se ne pretvarjate, daveste nekaj, česar ne veste, in temelj znanstvene metode je, da neuporabljate hipotez, ki jih ne morete preizkusiti.

Neposredne posledice te poštenosti so človeka globoko vzne-mirile in potrle. Videti je namreč, da človek ne zna živeti brezmita. brez prepričanja, da imajo rutina in garanje, muke in boja-zni v tem življenju nekakšen smisel in namen v prihodnosti. Ta-koj se pojavijo novi miti – politični in ekonomski miti spretiranimi obljubami o najboljši od vseh prihodnosti v seda-njem svetu. Ti miti dajejo posamezniku določen občutek smisla,saj ga naredijo za del ogromnega družbenega napora, v kateremizgubi nekaj svoje praznine in osamljenosti. In vendar prav na-silnost teh političnih religij izdaja tesnobnost, ki se skriva podnjimi – saj so to le ljudje, ki se tiščijo skupaj in kričijo, da bi si da-jali poguma v temi ...

Ko se enkrat pojavi sum, da je religija mit, se njena moč izgu-bi. Morda človek res nujno mora imeti mit, vendar si ga ne more

9

tako preprosto predpisati, kot si lahko pripravi tableto protiglavobolu. Mit lahko »deluje« samo, kadar človek misli, da je re-snica, saj se ne more dolgo zavestno in namerno slepiti.

Zdi se, kot da so celo najboljši sodobni zagovorniki religijespregledali to dejstvo. Njihovi najbolj prepričljivi argumenti zapovratek k pravovernosti so namreč tisti, ki prikazujejo socialnein moralne prednosti verovanja v Boga. To pa še ne dokazuje, daje Bog resničnost. Dokazuje največ to, da je verovanje v Boga ko-ristno. »Če Boga ne bi bilo, bi si ga bilo treba izmisliti.« Mogoče.Toda če ljudje kakorkoli sumijo, da ne obstaja, bi bilo tudi to za-man.

Prav zato ima večina današnjega vračanja k pravoverstvu vnekaterih intelektualnih krogih precej nepristen prizvok. Velikdel tega predstavlja bolj verovanje v vero kot pa verovanje v Bo-ga. Zaradi kontrasta med negotovim, nevrotičnim, izobraženimsodobnikom ter tihim dostojanstvom in notranjim mirom staro-modnega vernika lahko slednjemu samo zavidamo. Huda zlora-ba psihologije pa je, če imamo prisotnost oziroma odsotnostnevroze za kriterij resnice in če trdimo, da je neka filozofija nuj-no napačna, ker povzroča nevrotičnost. »Večina ateistov inagnostikov je nevrotičnih, medtem ko je večina preprostih kato-likov srečnih in notranje mirnih. Zato so nazori prvih napačni,nazori drugih pa pravilni.«

Tudi če je to zapažanje resnično, je iz njega izpeljani zaključekabsurden. Tako je, kot če bi rekli: »Pravite, da v kleti gori. To vasskrbi. Ker vas to skrbi, očitno v kleti ne gori.« Agnostik, skeptikje sicer res nevrotičen, vendar to še ne pomeni, da je njegova fi-lozofija napačna; pomeni le, da je odkril dejstva, ki se jim ne znaprilagoditi. Intelektualec, ki poskuša pobegniti pred nevrozo ta-ko, da beži pred dejstvi, se le ravna po načelu, da »je neumno bi-ti pameten tam, kjer vlada neumnost«.

Ko postane verovanje v večnost nemogoče in ga nadomestibedno verovanje v vero, začnejo ljudje iskati srečo v užitkih svo-jega časa. Dobro se zavedajo, da so ti užitki negotovi in kratki,pa naj to še tako poskušajo potisniti v globino svojih misli. Toima dvoje posledic. Na eni strani človeka skrbi, da morda kaj za-muja, tako da mu duh živčno in pohlepno bega od enega užitkado drugega, ne da bi v kateremkoli našel mir in zadoščenje. Na

10

drugi strani pa je človek globoko frustriran, ker se mora kar na-prej gnati za srečo jutrišnjega dne, ki nikoli ne pride, in to v sve-tu, kjer mora vse razpasti, zato si misli: »Kakšen smisel splohima vse skupaj?«

Posledica tega je, da je naš čas poln frustracij, zaskrbljenosti,vznemirjenosti in zasvojenosti z mamili. Nekako moramo zagra-biti, kar moremo, dokler moremo, in izgnati spoznanje, da je vseskupaj jalovo in brez pomena. To »mamilo« imenujemo naš vi-sok življenjski standard, divje in zapleteno draženje čutov, zara-di česar postajajo vedno manj občutljivi in tako potrebujejovedno bolj divje draženje. Lačni smo razvedrila – panorame po-gledov, zvokov, dražljajev in vznemirjenja, v katero mora bitinatlačeno čim več stvari v čim krajšem času.

Da bi obdržali ta »standard«, se je večina od nas pripravljenasprijazniti z življenjem, ki je v glavnem sestavljeno iz opravljanjadel, ki nas dolgočasijo, s katerimi pa zaslužimo sredstva za to,da si poiščemo uteho v premorih divjega in dragega uživanja. Tipremori naj bi bili pravo življenje, pravi namen, ki mu služi nuj-no zlo dela. Ali pa si predstavljamo, da je opravičilo za tako delovzgoja družine, ki naj bi počela iste stvari, da bi lahko vzgojila šeeno družino ... in tako naprej ad infinitum.

To ni karikatura. Je preprosta resnica milijonov življenj, takoobičajna, da se nam skoraj ni treba zadržati pri podrobnostih,razen da ugotovimo, kako tesnobni in frustrirani so tisti, ki toprenašajo, ne vedoč, kaj naj bi drugega storili.

Kaj pa naj storimo? Zdi se, da imamo dve alternativi. Prva je,da tako ali drugače odkrijemo nov mit ali prepričljivo oživimokakega starega. Če znanost ne more dokazati, da Boga ni, lahkoživimo in delujemo na podlagi gole možnosti, da morda le ob-staja. Zdi se, da pri tej igri nimamo kaj izgubiti, kajti če je smrtkonec vsega, potem nikoli ne bomo izvedeli, da smo izgubili.Toda to se očitno nikoli ne bo prelevilo v pravo vero, saj je tako,kot če bi rekli: »Ker je vse skupaj tako ali tako jalovo, se vsajdelajmo, da ni.« Druga alternativa pa je, da se poskušamo mrkosoočiti z dejstvom, da je življenje »bajka, ki jo pripoveduje idi-ot«, in da poskušamo iz njega narediti, kar se da, znanosti intehnologiji pa pustimo, da nam po najboljših močeh služita nanašem popotovanju iz niča v nič.

11

In vendar to nista edini rešitvi. Začnemo lahko tako, da dopu-stimo ves agnosticizem kritične znanosti. Odkrito lahko prizna-mo, da nimamo nobenih znanstvenih osnov za verovanje vBoga, v osebno nesmrtnost ali v katerekoli druge absolute. Opu-stimo lahko poskuse, da bi verovali, in vzamemo življenje ta-kšno, kot je, in nič več. S tega izhodišča je možen še en načinživljenja, ki ne zahteva niti mita niti obupavanja. Zahteva pa po-polno revolucijo našega navadnega, običajnega načina mišljenjain čutenja.

Nenavadno pri tej revoluciji je, da razkriva resnico za takoimenovanima mitoma tradicionalne religije in metafizike. Nerazkriva prepričanj, ampak dejanske resnice, ki – na nepričako-van način – odgovarjajo idejam Boga in večnega življenja. Iz do-ločenih razlogov lahko predvidevamo, da je bila tovrstnarevolucija prvotni vir nekaterih glavnih religioznih idej in je znjimi v enakem odnosu kakor resničnost s simbolom ali vzrok sposledico. Običajna napaka vsakdanje religiozne prakse je, dajemlje simbol za resničnost; da pogleda prst, ki kaže smer, po-tem pa ga v tolažbo posesa, namesto da bi mu sledila. Religio-zne ideje so kot besede – le malo koristne, pogosto celozavajajoče, če ne poznamo konkretnih dejstev, na katera se nana-šajo. Beseda »voda« je koristno sredstvo komuniciranja med ti-stimi, ki vodo poznajo. Isto velja za besedo in idejo, ki seimenuje Bog.

Ne želim zveneti skrivnostno ali se sklicevati na kako »skriv-no znanje«. Resničnost, ki odgovarja »Bogu« in »večnemu življe-nju«, je iskrena, odkrita, preprosta in vidna očem vsakogar.Toda da bi jo videli, je potrebno popraviti duha, enako kot je zajasen vid včasih potrebno popraviti oči.

Verovanje je prej ovira kot pomoč pri spoznavanju te re-sničnosti, najsi je to verovanje v Boga ali ateizem. Tu moramo ja-sno razločiti med verovanjem in vero, ker je začela beseda»verovanje« v splošni praksi pomeniti stanje duha, ki je veri sko-raj nasprotno. Verovanje, kot uporabljam besedo tukaj, jevztrajanje, da je resnica tisto, kar kdo želi, da bi bila. Verovalecse bo odprl resnici samo pod pogojem, da se prilega njegovimvnaprej ustvarjenim idejam in željam. Vera pa je, v nasprotju zverovanjem, brezpogojna odprtost duha resnici, naj je resnica

12

kakršna si že bodi. Vera nima nobenih vnaprej ustvarjenihmnenj; je skok v neznano. Verovanje se oklepa, vera se prepusti.V tem pomenu besede je vera bistvena vrlina znanosti in tudivsake religije, ki ni samoprevara.

Večina nas verjame zato, da bi se počutili varne, da bi bilo na-še individualno življenje videti vredno in smiselno. Verovanje jetako postalo poskus, da se življenja oklenemo, ga zagrabimo inobdržimo zase. Toda dokler poskušamo življenje zagrabiti, nemoremo razumeti ne njega ne njegovih skrivnosti. Ne da se gazagrabiti, tako kot ni mogoče reke odnesti v vedru. Če poskuša-te zajeti v vedro tekočo vodo, je jasno, da je ne razumete in daboste vedno razočarani, saj v vedru voda ne teče. Da bi tekočovodo »imeli«, jo morate spustiti in pustiti, da teče. Isto velja zaživljenje in Boga.

Sedanja stopnja človeške misli in zgodovine je še zlasti pri-merna za to »spuščanje«. Naš duh je na to pripravljen prav zara-di propada prepričanj, v katerih smo iskali varnost. S stališča, kije povsem (čeprav je to nenavadno) v skladu z nekaterimi religi-oznimi tradicijami, ni ta propad starih skal in absolutov nobenakatastrofa, ampak prej blagoslov. Zaradi tega smo se prisiljenisoočiti z realnostjo odprtega duha. Boga lahko spoznamo le zodprtim duhom, tako kot lahko nebo vidimo samo skozi čistookno. Če ste steklo prekrili z modro barvo, neba ne boste videli.

Toda »religiozni« ljudje, ki nočejo spraskati barve s stekla, kigledajo na znanost s strahom in nezaupanjem, in ki enačijo veroz vztrajanjem pri določenih idejah, so nenavadno slepi, kar za-deva zakone duhovnega življenja, ki bi jih lahko našli v lastnitradiciji. Natančno proučevanje primerjalne religije in duhovnefilozofije pokaže, da je opustitev vztrajanja pri bodočem življe-nju za posameznika in kakršnegakoli poskusa, da bi pobegnilipred končnostjo in smrtnostjo, povsem normalna stopnja na ra-zvojni poti duha. To je pravzaprav tako očitno »osnovno načelo«duhovnega življenja, da bi nam moralo biti jasno že od vsegazačetka. Zato je presenetljivo, da učeni teologi do kritične filozo-fije znanosti ne zavzamejo izključno sodelujočega stališča.

Gotovo ni nič novega, da je odrešenje možno samo skozi smrtBoga v človeški obliki. Morda pa ni bilo tako enostavno spozna-ti, da človeška oblika Boga ni samo zgodovinski Kristus, ampak

13

da so to tudi podobe, ideje in prepričanja v Absolutno, ki se jihčlovek oklepa v duhu. Da bi odkrili najvišjo resnico življenja –

Absolutno, večnost, Boga – jo morate nehati poskušati doumetiv obliki idolov. Ti idoli niso le nezrele podobe, kot je na primermentalna slika Boga kot starega gospoda na zlatem prestolu; sotudi naša prepričanja, nam tako draga vnaprej ustvarjena mne-nja o resnici, ki duhu in srcu preprečujejo, da bi se brezpogojnoodprla resničnosti. Legitimna uporaba podob je ta, da resnico znjimi izražamo, ne posedujemo.

To so od nekdaj upoštevale velike orientalske tradicije, kot sobudizem, vedanta in taoizem. Ta nazor ni bil povsem neznan ni-ti kristjanom, saj je razviden iz celotne zgodbe o Kristusu. Nje-govo življenje je bilo od vsega začetka popolno sprejemanje inobjemanje negotovosti. »Lisice imajo brloge, ptice na nebu imajognezda, toda Sin človeka nima kam položiti glave.«

To načelo še bolj velja, če imamo Kristusa za božanskega vnajbolj ortodoksnem smislu – kot edinstveno in posebno utele-šenje Boga. Osnovna tema Kristusove zgodbe je namreč, da ta»izrazna podoba« Boga postane vir življenja v samem trenutkuuničenja. Učencem, ki so se poskušali oklepati njegove božan-skosti v obliki njegove človeške individualnosti, je razložil: »Zr-no ostane samo, če ne pade v zemljo in umre. Toda če umre,obrodi veliko sadov,« V istem tonu jih je posvaril: »Za vas jeugodno, da odidem, kajti če ne bom odšel. Sveti duh ne bo mo-gel preiti na vas.«

Te besede so bolj kot kdajkoli uporabne za kristjane in govori-jo natančno o celotnem stanju naše dobe. Kajti nikoli nismo de-jansko razumeli revolucionarnega pomena za njimi – neverjetneresnice, da je to, kar religija imenuje vizija Boga, moč najti v tem,da se odpovemo kakršnemukoli verovanju v idejo Boga. S po-močjo znanega zakona obratnega učinka odkrijemo »nesko-nčno« in »absolutno«, ne da bi si prizadevali zbežati izkončnega in relativnega sveta, ampak s skoraj popolnim spreje-tjem njegovih meja. Naj se to sliši še tako paradoksalno, življenjese nam zazdi smiselno šele, ko ugotovimo, da je brez smisla,»skrivnost vesolja« pa spoznamo šele, ko se prepričamo, da onjem ne vemo ničesar.

Navaden agnostik, relativist ali materialist ne more doseči te

14

točke, ker poteku svojih misli ne sledi dosledno do konca – dokonca, ki bi bil največje presenečenje v njegovem življenju. Vseprekmalu zapusti vero, odprtost do resničnosti, in pusti svoje-mu duhu, da otrdi v doktrino. Odkritje skrivnosti, čudeža nadčudeži ne potrebuje nobenega verovanja, saj lahko verujemo sa-mo v nekaj, kar že poznamo, o čemer smo si vnaprej ustvarilimnenje in predstavo. Toda to je izven vsake predstave. Oči duhamoramo samo dovolj na široko odpreti, pa bo »resnica prišla naplan«.

15

2. BOLEČINA IN ČAS

Občasno skoraj vsi zavidamo živalim. Trpijo in umirajo, a zdi se,da iz tega ne delajo »problemov«. Zdi se, da ima njihovo življe-nje malo komplikacij. Jedo, kadar so lačne, in spijo, kadar soutrujene, njihove maloštevilne priprave na prihodnost pa so oči-tno bolj pod vplivom nagona kot zaskrbljenosti. Kolikor lahkopresodimo, je vsaka žival tako zaposlena s tistim, kar v kakemtrenutku počne, da ji nikoli niti na misel ne pride, da bi sevprašala, ali ima življenje smisel ali prihodnost. Za žival je srečav uživanju življenja v neposredni sedanjosti – in ne v zagotovilu,da je pred njo radosti polna prihodnost.

Pa ne le zato, ker so živali relativno neobčutljivi stvori. Njihovvid, sluh in voh so pogosto veliko bolj ostri kot naši in skorajdane moremo dvomiti, da neznansko uživajo v svoji hrani in spa-nju. Kljub ostrim čutom pa imajo precej neobčutljive možgane,ki so bolj specializirani kot naši, zaradi česar so bitja navad; nisozmožne razmišljati in delati abstrakcij, imajo izredno omejenemoči spomina in predvidevanja.

Občutljivi človeški možgani gotovo neizmerno doprinašajo kbogastvu življenja. Vendar plačujemo za to visoko ceno, saj smozaradi večje splošne občutljivosti še posebej ranljivi. Človek jelahko manj ranljiv, če postane tudi manj občutljiv – bolj kamenkot človek – in s tem tudi manj dovzeten za uživanje. Občutlji-vost zahteva visoko stopnjo mehkobe in krhkosti – očesna zrkla,bobniči, okusne brbončice in živčni končiči kulminirajo v iz-redno delikatnem organizmu možganov. Ti niso le mehki inkrhki, ampak tudi minljivi. Ni videti, da bi obstajal kak učinko-vit način za zmanjšanje delikatnosti in minljivosti živega tkiva,ne da bi hkrati zmanjšali tudi njegovo vitalnost in občutljivost.

Če hočemo občutiti intenzivno radost, moramo biti dovzetnitudi za intenzivnost bolečine. Radost ljubimo, trpljenje sovraži-

16

mo, a videti je, da je nemogoče imeti prvo brez drugega. Pravzares je videti, kot da se oboje mora na nek način izmenjavati, sajje nenehen užitek stimulus, ki mora postati dolgočasen ali pa sepovečati. In njegovo povečanje bo s svojim draženjem živčne ko-nčiče utrdilo ali pa povzročilo bolečine. Nenehno uživanje boga-te hrane uniči tek ali želodec.

Kolikor je torej življenje dobro, mora biti smrt proporcionalnozla. Bolj kot smo sposobni ljubiti drugo osebo in uživati v njenidružbi, večja je naša žalost ob njeni smrti ali ob ločitvi. Dlje kotse moč zavesti poda v izkustvo, višja je cena, ki jo mora plačatiza pridobljeno znanje. Zato je razumljivo, da se včasih vpraša-mo, ali življenje ni šlo predaleč v to smer, ali je vredno tolikšne-ga truda in ali ne bi bilo morda bolje, če bi tok evolucije obrnili vedino drugo možno smer – nazaj, k relativnemu miru živali, ra-stlin in kamnin.

Tovrstni poskusi so kar pogosti. Ženska, ki se zaradi čustveneprizadetosti v ljubezni ali zakonu zaobljubi, da ne bo nikoli večdovolila nobenemu moškemu, da bi se poigral z njenimi čustvi,prevzame vlogo otrdele in zagrenjene stare device. Skoraj še boljpogost je primer občutljivega dečka, ki se v šoli za celo življenjezapre v školjko naravnanosti »trdega moškega«. Kot odraseligra v samoobrambi vlogo filistra, za katerega je vsa intelektual-na in čustvena kultura ženska in »mehkužna«. Logični konec doskrajnosti prignane tovrstne reakcije na življenje je samomor. Tr-mast tip človeka takorekoč vedno predstavlja delen samomor;en del njega je že mrtev.

Če naj bomo torej povsem človeški in povsem živi in zaveda-joči se, moramo biti pripravljeni trpeti za svoje radosti. Brez tepripravljenosti se intenzivnost zavesti ne more večati. In vendarna to v glavnem nismo pripravljeni – in morda je videti celo ču-dno, če mislimo, da bi lahko bili. Kajti »narava v nas« se tako ze-lo upira trpljenju, da se nam zdi že sama misel o»pripravljenosti«, prenašati ga prek določene točke, nemogočain nesmiselna.

V takih okoliščinah je življenje, ki ga živimo, protislovje inkonflikt. Glede na to, da zavest mora vsebovati tako radost kottrpljenje, je prizadevanje za radostjo brez kakršnegakoli trpljenjapravzaprav prizadevanje za izgubo zavesti. In ker je taka izguba

17

v principu isto kot smrt, to pomeni, da čim bolj se borimo za ži-vljenje (kot užitek), tem bolj dejansko ubijamo to, kar imamo ra-di.

Takšen je običajen odnos človeka do večine tistega, kar imarad. Večji del človekove dejavnosti je namreč usmerjen v to, dabi spremenil v trajna tista izkustva in radosti, ki so vredna ljube-zni samo zato, ker se spreminjajo. Glasba nas razveseljuje pravzaradi svojega ritma in teka. V trenutku, ko tok zaustavimo innoto ali akord podaljšamo, ritem uničimo. Ker je tudi življenjetekoč proces, sta njegova nujna dela tudi sprememba in smrt. Čedelamo na tem, da bi ju izključili, delamo proti življenju.

Toda preprosto doživljanje izmenjujoče se radosti in trpljenjanikakor ni srž človekovega problema. Razlog, zakaj hočemo, daživljenje nekaj pomeni, zakaj iščemo Boga ali večno življenje, nile v tem, da poskušamo pobegniti pred neposredno izkušnjo tr-pljenja. To tudi ni razlog, zakaj zavzemamo stališča in vloge kotnavade večne samoobrambe. Pravi problem ne izvira iz nobenetrenutne občutljivosti za trpljenje, ampak iz naše fantastičnesposobnosti pomnjenja in predvidevanja – skratka iz našegazavedanja časa.

Žival je srečna, če ji je prijetno v tem trenutku. Toda človek jes tem komaj zadovoljen. Hoče imeti prijetne spomine in pričako-vanja – zlasti slednja. Če je to zagotovljeno, se lahko sprijazni tu-di z bedno sedanjostjo. Brez tega zagotovila pa je lahko izjemnonesrečen sredi neposrednih telesnih užitkov.

Za primer vzemimo nekoga, ki ve, da mora iti čez dva tednana operacijo. Med čakanjem ne občuti nobene telesne bolečine;ima veliko hrane; obdan je s prijatelji in človeško toplino;opravlja tlelo, ki ga zelo zanima. Toda njegova sposobnost, da biv teh stvareh užival, je blokirana zaradi strahu. Do neposredneresničnosti okrog sebe je povsem brezčuten. Njegov duh jepreveč zaposlen z nečim, kar sploh še ni prišlo. Povrh vsega otem sploh ne premišljuje praktično – da bi se na primer poskušalodločiti, ali bo šel na operacijo, ali da bi delal načrte, kako boposkrbel za družino, če slučajno umre. Te odločitve je že sprejel.Namesto tega premišljuje o operaciji na povsem jalov način, kiuničuje njegovo sedanje uživanje življenja in hkrati prav nič neprispeva k reševanju katerega od problemov. Toda ne more si

18

pomagati.To je tipičen človeški problem. Predmet strahu morda ni rav-

no operacija v neposredni prihodnosti. Lahko je vprašanje naje-mnine za naslednji mesec, nevarnosti vojne ali družbenekatastrofe, premajhnih prihrankov za starost, smrti. Tudi ni nuj-no, da je ta »kvaritelj sedanjosti« strah pred nečim v priho-dnosti. Lahko je nekaj iz preteklosti, kak spomin na rano, kakzločin ali nediskretnost, ki straši v sedanjosti z občutkom zame-re ali krivde. Moč spominov in pričakovanj je tolikšna, da priho-dnost in preteklost za večino ljudi nista enako, ampak celo boljresnična kot sedanjost. Ne morejo srečno živeti v sedanjosti, do-kler ni preteklost »očiščena«, prihodnost pa polna svetlih obljub.

Nobenega dvoma ni, da sposobnost pomnjenja in predvide-vanja, sposobnost ustvariti iz kaosa nepovezanih trenutkovurejeno zaporedje, pomeni čudovit razvoj občutljivosti. Na neknačin je to tisti glavni dosežek možganov, ki daje človeku najboljizredne sposobnosti za preživetje in prilagoditev življenju. Todanačin, kako te sposobnosti na splošno uporabljamo, lahko uničivse njihove prednosti. Bolj malo nam namreč koristi, da smo sesposobni spominjati in predvidevati, če nam to onemogoča, dabi polno živeli v sedanjosti.

Kakšen smisel ima načrtovanje prehrane za naslednji teden,če ne moremo zares uživati v obrokih, ko so dejansko pred na-mi? Če sem tako zaposlen z načrti, kako bom naslednji tedenimel kaj jesti, da ne morem uživati tega, kar jem zdaj, se bomznašel v enaki zadregi, ko se bodo v »zdaj« spremenili obrokinaslednjega tedna.

Če je moja sreča v tem trenutku v glavnem v premišljevanju osrečnih spominih in pričakovanjih, se sedanjosti zavedam le zelomegleno. Sedanjosti se bom še vedno megleno zavedal, ko bododobre stvari, ki sem jih pričakoval, dejansko tudi prišle. Kajtiprešlo mi bo v navado, da bom gledal naprej in nazaj, zaradi če-sar bom imel težave, kadarkoli se bom skušal posvetiti trenutkutukaj in zdaj. Če se torej zaradi zavesti o preteklosti in priho-dnosti manj zavedam sedanjosti, se moram vprašati, ali sploh ži-vim v resničnem svetu.

Konec koncev je prihodnost popolnoma brez smisla in nepo-membna, če se prej ali slej ne spremeni v sedanjost. Delanje na-

19

črtov za prihodnost, ki ne bo postala sedanjost, je komaj kaj boljnesmiselno kot načrtovanje za prihodnost, ki me bo, ko pride domene, našla »odsotnega«, ker ji ne bom gledal v oči, ampak jibom nepremično strmel čez ramo.

Ta vrsta življenja v fantaziji pričakovanj namesto v realni se-danjosti je posebna težava tistih poslovnežev, ki živijo samo za-to, da služijo denar. Toliko bogatih ljudi se dosti bolj spozna nasluženje in varčevanje denarja, kot na trošenje in uživanje vnjem. Ne uspe jim živeti, ker se nenehno pripravljajo na to, dabodo živeli. Namesto da bi služili vsakdanji kruh, v glavnemslužijo zaslužek in ko pride čas, da bi se lahko sprostili, tegaenostavno niso sposobni. Mnogi »uspešni« ljudje so zdolgočase-ni in nesrečni, kadar se upokojijo, in se vrnejo na delo samo za-to, da ne bi kateri od mlajših prevzel njihovega mesta.

Če pogledamo še z drugega vidika, ugotovimo, da smo zara-di načina, kako uporabljamo spomin in predvidevanje, kvečje-mu manj in ne bolj prilagodljivi. Če za to, da bi bili sposobniuživati tudi v prijetni sedanjosti, moramo imeti zagotovilo sre-čne prihodnosti, zahtevamo nemogoče. Takega zagotovilaenostavno nimamo. Tudi najboljša predvidevanja so še vednostvar verjetnosti, ne pa gotovosti. Kolikor vemo. mora vsakdood nas trpeti in umreti. Če torej ne moremo živeti srečno brezzagotovljene prihodnosti, zagotovo nismo prilagojeni življenju vkončnem svetu, kjer se kljub najboljšim načrtom dogajajo nesre-če in kjer na koncu pride smrt.

To je torej človeški problem: za vsako povečanje zavesti mora-mo plačati ceno. Ne moremo biti bolj občutljivi za užitek, ne dabi bili bolj občutljivi za bolečino. Spomini na preteklost nam po-magajo načrtovati prihodnost. Toda sposobnosti načrtovanjaužitkov stoji nasproti »sposobnost« za strah pred trpljenjem inpred neznanim. Se več, izostren občutek za preteklost in priho-dnost nam daje odgovarjajoče meglen občutek za sedanjost. Zdrugimi besedami, videti je, da smo dosegli točko, ko so pred-nosti zavedanja manjše kot njegove slabe strani in ko smo zaradiizredne občutljivosti postali neprilagodljivi.

V takšnih razmerah imamo občutek, da smo v konfliktu z la-stnim telesom in svetom okoli njega, zato nam je v tolažbo, čelahko mislimo, da smo v tem protislovnem svetu le »tujci in ro-

20

marji«. Kajti če naše želje niso v skladu z vsem, kar nam lahkoponudi ta svet, je morda videti, kot da naša narava ni del tegasveta, in da naša srca niso bila narejena za končnost ampak zaneskončnost. Nemir naših duš naj bi bil znamenje in dokaz nji-hove božanskosti.

Toda ali želja po nečem dokazuje, da to obstaja? Vemo, da tosploh ni nujno. Morda nam je v tolažbo, če lahko mislimo, dasmo v resnici državljani drugačnega sveta, kot je ta, in da se bo-mo po tem našem izgnanstvu na Zemlji vrnili v pravi dom, pokaterem vsi hrepenimo. Toda če smo državljani tega sveta, in čene more nič potešiti nemira naših duš, ali ni narava naredila ve-like napake, ko je rodila človeka?

Zdi se namreč, da je v človeku življenje v brezupnem konflik-tu s samim seboj. Da bi bili srečni, moramo imeti to, česar nemoremo imeti. V človeku je narava spočela želje, ki jih je nemo-goče zadovoljiti. Da bi lahko človek bolj polno pil iz vodnjakaužitka, mu je dala sposobnosti, zaradi katerih je bolj dovzeten zatrpljenje. Dala nam je moč, da do neke mere nadzorujemo priho-dnost – cena za to pa je zavest, da bomo na koncu poraženi. Čese nam to zdi absurdno, s tem samo rečemo, da je narava v nasspočela inteligentnost, da bi prek nas grajala svojo absurdnost.Zavest je očitno domiseln način, kako narava muči samo sebe.

Seveda nočemo misliti, da je to res. Toda zelo lahko bi se dalodokazati, da je večina nasprotnega mišljenja le iluzija – metodanarave za odlaganje samomora, da bi se nesmisel lahko nadalje-val. Premišljevanje torej ni dovolj. Moramo iti globlje. Pogledatimoramo v to življenje, v to naravo, ki se je zavedela v naši notra-njosti, in ugotoviti, ali je res v konfliktu s seboj, ali si zares želivarnosti in odsotnosti trpljenja, ki jih njene individualne oblikene morejo nikoli užiti.

21

3. VELIKI TOK

Zdi se, da smo kot muhe, ki so se ujele v med. Ker je življenjesladko, se mu nočemo odreči; in vendar, čim bolj se vanj zapleta-mo, tem bolj smo ujeti, omejeni in frustrirani. Istočasno ga ljubi-mo in sovražimo. V ljudi in razne stvari se zaljubimo, potem pase mučimo s skrbmi zaradi njih. Konflikt ne obstaja med nami inobdajajočim vesoljem, pač pa med nami in nami. Kajti neukro-tljiva narava je tako okoli nas kot v nas. »Življenje«, ki je hkratiprivlačno in minljivo, prijetno in boleče, blagoslov in preklet-stvo, je tudi življenje naših teles.

Tako je, kot če bi bili razdeljeni na dva dela. Na eni strani jezavedajoči se »ego«, hkrati fasciniran in zmeden, bitje, ki je ujetov past. Na drugi strani pa je »jaz«, ki je del narave – muhastomeso z vsemi svojimi hkrati lepimi in frustrirajočimi omejitva-mi. »Ego« si domišlja, da je razumen tip in nenehno kritizira»jaz« zaradi njegove pokvarjenosti – ker ima strasti, ki spravljajo»Jaz« v težave, ker je tako zlahka predmet bolečih in motečihbolezni, ker ima organe, ki se obrabijo, in ker ima apetite, ki jihnikoli ni mogoče potešiti, saj so takšni, da zboliš, če jih poskušašdokončno in povsem zadovoljiti v enem velikem zamahu.

Morda je najbolj moteča stvar v zvezi z »jazom«, v zvezi z na-ravo in vesoljem ta, da nikoli ne »ostane na mestu«. Je kot lepaženska, ki je ni mogoče ujeti in ji ravno njena izmuzljivost dajenajvečji šarm. Kajti minljivost in spremenljivost sveta sta bistve-ni del njegove živosti in ljubkosti. Zato so pesniki dostikrat naj-boljši, kadar govorijo o spremembah, o »bežnosti človeškegaživljenja«. Lepota takšne poezije leži v nečem, kar je več kot pri-dih nostalgije, ki nas stisne v grlu.

Končane naše so gostije. Vsi ti igralci sobili duhovi – kot sem vam povedal –

22

ki v zrak so se stopili, prozoren zrak.In kot nesnovno tkivo te vizijebodo razpadli tudi z oblaki pokriti stolpi,čudovite palače, vzvišeni templji, sam veliki svet,da, razpadel z vsem, kar je podedoval,in, kot ta zbledeli nestvarni oder,ne bo za sabo pustil niti podrtije.

V tej lepoti je več kot le sosledje melodičnih podob, saj temarazpadanja ne dobi svojega sijaja enostavno na posodo od raz-padlih stvari. Resnica je bolj v tem, da podobe, čeprav so lepesame v sebi, oživijo šele v samem aktu izginjanja. Pesnik jim od-vzema statično trdnost in spreminja lepoto, ki bi bila sicer le ki-parska in arhitekturna, v glasbo, ki zamre, čim zazveni. Stolpi,palače in templji zavibrirajo in se razpočijo od viška življenja vsebi. Minevati je živeti; ostati in nadaljevati je umreti. »Zrnoostane zrno, če ne pade na zemljo in umre. Toda če umre, obrodiveliko sadov.«

Kajti pesniki so spoznali resnico, da so življenje, sprememba,gibanje in negotovost le mnogo imen za eno samo stvar. Če kje,je tukaj resnica lepota, saj sta gibanje in ritem v bistvu vseh lju-bezni vrednih stvari. V kiparstvu, arhitekturi in slikarstvu doko-nčana oblika sicer miruje, a kljub temu najde oko veselje v njejsamo, če vsebuje določeno pomanjkanje simetrije, ko je videti,kot da bi bila – čeprav zamrznjena v kamnu – sredi gibanja.

Ali ni torej čudna nedoslednost in nenaraven paradoks, da se»ego« upira spremembi v »jazu« in obdajajočem vesolju? Kajtisprememba ni le uničevalna sila. Vsaka oblika je dejansko vzo-rec gibanja in vsako živo bitje je kot reka, ki ne bi nikoli mogladotekati, če ne bi tudi odtekala. Življenje in smrt nista dve na-sprotni sili; sta le dva načina opazovanja iste sile, saj gibanjespremembo prav toliko spodbuja kot uničuje. Človeško telo živi,ker je skupek gibov, obtoka, dihanja in presnove. Če se hočemoupreti spremembi, če se hočemo oklepati življenja, je to enako,kot če bi zadrževali dih: kdor pri tem vztraja, se bo ubil.

Če mislimo, da smo razdeljeni na »ego« in »jaz«, zlahka poza-bimo, da tudi zavest živi zato, ker se giblje. Prav toliko je del inposledica toka sprememb kakor telo in ves svet narave. Če jo na-

23

tančno pogledate, boste videli, da je zavest – stvar, ki jo imenuje-te »ego« – dejansko tok izkušenj, zaznav, misli in čustev v stal-nem gibanju. Toda ker te izkušnje vključujejo spomine, imamovtis, daje »ego« nekaj trdnega in mirujočega, kot tablica, na kate-ro življenje zapisuje poročilo.

In vendar se »tablica« premika skupaj s pišočim prstom, ena-ko kot reka teče skupaj z valovi, tako da je spomin kot poročilozapisano na vodi – poročilo, ki ni sestavljeno iz vrezanih zna-kov, ampak iz valov, ki jih v gibanje spravijo drugi valovi, ki seimenujejo vtisi in dejstva. Razlika med »Jazom« in »jazom« je vnajvečji meri iluzija spomina. V resnici je »ego« iste narave kot»jaz«. Je del našega celotnega bitja, enako kot je glava del telesa.Toda če tega ne spoznamo, se bosta »ego« in »jaz«, glava in telo,med sabo prepirala. Ker »ego« ne razume, da je tudi sam del to-ka sprememb, bo poskušal svetu in izkustvu podeliti smisel ta-ko, da ju bo hotel fiksirati.

Takrat bo izbruhnila vojna med zavestjo in naravo, med željopo stalnosti in dejstvom toka. Ta vojna je nujno povsem brezplo-dna, začaran krog, saj gre za konflikt med dvema deloma istestvari. Misel in akcijo nujno vodi v vedno hitrejše kroge, ki nepeljejo nikamor. Če namreč ne sprevidimo, da naše življenje de-jansko je spreminjanje, se naščuvamo proti samim sebi in posta-nemo kot Uroboros, zapeljana kača, ki poskuša pojesti lastnirep. Uroboros je večni simbol vseh začaranih krogov, vsakegaposkusa, da bi se razcepili in pomagali enemu delu premagatidrugega.

Naj si še tako prizadevamo, ne bo »fiksiranje« nikoli osmislilospremembe. To lahko naredimo samo tako, da se poženemo va-njo, se z njo premikamo in se pridružimo plesu.

Religija, kakršno nas večina pozna, je povsem očitno poskuša-la življenju podeliti smisel s pomočjo fiksiranja. Temu mineva-jočemu svetu je poskušala dati pomen tako, da ga je povezala znespremenljivim Bogom, in tako, da je videla njegov cilj in na-men v nesmrtnem življenju, v katerem posameznik postane enoz nespremenljivo naravo božanskega. »Pokloni jim večni mir, oBog, in naj večna luč sije nanje.« Podobno skuša religija osmislitivrtinec zgodovine tako, da ga povezuje s fiksiranimi zakoni Bo-ga, »čigar Beseda drži za vedno«.

24

Problem smo si torej povzročili s tem, da smo razumljivo za-menjali s fiksiranim. Prepričani smo, da je v življenju nemogočenajti smisel, če toka dogodkov nekako ne spravimo v okvir rigi-dnih oblik. Da bi bilo življenje smiselno, mora biti razumljivo vokviru fiksiranih idej in zakonov, ti pa morajo odgovarjati ne-spremenljivim in večnim dejstvom za spreminjajočim se prizo-riščem. (Kasneje v knjigi bomo videli, da imajo te metafizičneideje o nespremenljivem in večnem drug pomen. Ne pomenijonujno statičnega pogleda na resničnost in čeprav jih ponavadiuporabljamo kot poskus »zaustavitve toka«, niso bile vedno ta-ke.) Toda če to pomeni »dati smisel življenju«, smo si zastavilinemogočo nalogo, saj moramo fiksirati tok.

Preden lahko ugotovimo, ali obstaja kak boljši način za razu-mevanje vesolja, moramo jasno videti, kako je prišlo do tegamešanja »smisla« in »stalnosti«.

Bistvo težave je v tem, da smo tako hitro in enostranskorazvili moč mišljenja, da smo pozabili na pravo razmerje medmislimi in dogodki, besedami in stvarmi. Zavestno mišljenje jenapredovalo in ustvarilo svoj lastni svet; in kadar se ta znajde vkonfliktu z resničnim svetom, imamo občutek globokega ne-skladja med »egom«, zavestnim mislecem, in naravo. Enostran-ski razvoj človeka ni značilen samo za intelektualce in»pametne« ljudi; ti so le skrajni primeri tendence, ki vpliva nanašo celotno civilizacijo.

Toda pri tem smo pozabili, da so misli in besede konvencije inda je usodno jemati konvencije preveč resno. Konvencija jedružbena iznajdba, kot je na primer denar. Denar je odpravil ne-prijetnosti menjalne trgovine. Toda absurdno je jemati denarpreveč resno, ga imeti za resnično bogastvo, saj ga ne morete nejesti ne nositi namesto obleke. Denar je bolj ali manj statičen, sajlahko zlato, srebro, vrednostni papirji ali bančni račun dolgo ča-sa »ostanejo na mestu«. Toda pravo bogastvo, kot je na primerhrana, je minljivo. Tako lahko neka skupnost poseduje vse zlatona svetu, a če ne prideluje lastne hrane, bo stradala.

Na približno enak način so tudi misli, ideje in besede »kovan-ci« za prave stvari. Niso te stvari in čeprav jih predstavljajo, jimna mnogo načinov sploh ne odgovarjajo. Tako kot z denarjem inbogastvom je tudi z mislimi in stvarmi: ideje in besede so bolj ali

25

manj fiksirane, medtem ko se resnične stvari spreminjajo.Lažje je reči »jaz«, kot pokazati na lastno telo, in lažje je reči

»hočem«, kot poskušati pojasniti nejasen občutek v ustih in tre-buhu. Udobneje je reči »voda«, kot peljati prijatelja k vodnjakuin izvesti ustrezne gibe. Prikladno se je tudi strinjati, da upora-bljamo iste besede za iste stvari in da te besede ostanejo nespre-menjene, čeprav so stvari, ki jih označujejo, v stalnem gibanju.

Na začetku se je morala moč besed zdeti čarobna in čudeži, kijih je rodilo verbalno mišljenje, so ta vtis upravičili. Kakšen ču-dež je moral biti, ko se je človek znebil sitnosti znakovnega jezi-ka in je prijatelja priklical k sebi enostavno s kratkim zvokom – znjegovim imenom! Nič čudnega ni, da so imeli imena za skriv-nostne manifestacije nadnaravnih sil in da so ljudje svoja imenaidentificirali s svojimi dušami ali jih uporabljali za klicanje spiri-tualnih sil. Moč besed je dejansko stopila človeku v glavo na večkot en način. Definirati je začelo pomeniti skoraj isto kot razu-meti. Se bolj pomembno pa je, da so besede človeku omogočiledefinirati samega sebe – omogočile so mu, da določen del svoje-ga izkustva označi kot »ego«.

To je morda pomen starodavnega prepričanja, da je ime duša.Kajti definirati pomeni izolirati, izločiti nek skupek oblik iz tokaživljenja in reči: »To sem jaz.« Kadar lahko človek samega sebepoimenuje in se definira, ima občutek, da ima identiteto. Zato sezačne počutiti – tako kot beseda – ločenega in statičnega, v na-sprotju z resničnim, gibajočim se svetom narave.

Z občutkom ločenosti se začne konflikt med človekom na enistrani in naravo na drugi. Tega konflikta se lotimo z jezikom inmišljenjem. Magijo, ki lahko prikliče človeka s poimenovanjem,uporabimo tudi za vesolje. Sile vesolja poimenujemo, poosebi-mo in jih prikličemo v mitologiji in religiji. Naravni procesipostanejo razumljivi, saj je vse redne procese – kot je na primerrotacija zvezd in letnih časov – mogoče spraviti v besede in jihpripisati dejavnosti bogov ali Boga, večni Besedi. Kasneje je zna-nost uporabila isti proces in je proučevala vse vrste zakonitosti vvesolju, jih imenovala, klasificirala in uporabljala na še bolj ču-dežne načine.

Ker pa je v sami uporabi in naravi besed in misli, da so fiksi-rane, dokončne in izolirane, je izredno težko opisati najvažnejšo

26

značilnost življenja – njegovo gibanje in spremenljivost. Tako kotdenar ne predstavlja minljivosti in užitnosti hrane, tudi besedein misli ne predstavljajo živosti življenja. Odnos med misijo ingibanjem je približno tak kot razlika med resničnim človekom,ki teče, in filmom, ki prikazuje tek kot zaporedje statičnih sličic.

Kadarkoli hočemo opisati telo v gibanju, na primer vlak, sezatečemo h konvenciji statičnih sličic in trdimo, da vlak ob temin tem času stoji na tem in tem mestu. Toda to ni čisto res. Reče-te lahko, da je vlak na določeni točki »zdaj«! Da ste izrekli bese-do »zdaj«, je nekaj časa trajalo in med tem časom, pa naj je šetako kratek, se je vlak še vedno premikal. Da premikajoči se vlakdejansko je (se pravi, se ustavi) na določeni točki za določen tre-nutek, lahko rečete le, če sta oba neskončno majhna. Toda ne-skončno majhne točke in fiksirani trenutki so vedno imaginarnetočke, ki so udomačeni izrazi matematične teorije in ne resnične-ga sveta.

Za znanstvene izračune je izredno prikladno razumeti gibanjekot zaporedje zelo majhnih sunkov ali statičnih sličic. Do zmedepa pride, kadar svet, ki je opisan in izmerjen s pomočjo takšnihkonvencij, identificiramo s svetom izkušenj. Zaporedje sličic nerazkriva bistvene živosti in lepote trenutka, razen če se hitropremikajo pred našimi očmi. Definicija in opis izpustita najpo-membnejše stvari.

Naj so te konvencije še tako uporabne za namene računanja,jezika in logike, pride do absurda, kakor hitro pomislimo, dalahko jezik, kakršnega uporabljamo, oziroma vrsta logike, s ka-kršno razmišljamo, dejansko definirata oziroma razložita »fi-zični« svet. Del človekove frustracije je v tem, da je navajenpričakovati, da bosta jezik in misel nudila razlage, ki jih ne mo-reta dati. Če hočemo, da je življenje »razumljivo« v tem pome-nu, v resnici hočemo, da bi bilo nekaj drugega kot življenje. Čeje tako, imamo raje film kot resničnega človeka, ki teče. Če ima-mo občutek, da je življenje brez stalnega »ega« nesmiselno, je toisto, kot če bi se brezupno zaljubili v centimeter.

Besede in mere ne dajejo življenja, ampak ga le simbolizirajo.Vse z jezikom izražene »razlage« vesolja so krožne in puščajonajbolj bistvene stvari nepojasnjene in nedefinirane. Tudi samslovar je krožen, saj definira besede s pomočjo drugih besed.

27

Slovar se nekoliko bolj približa življenju, kadar ima poleg kakebesede tudi sliko. Toda omeniti je treba, da so vse slovarske slikevezane na samostalnike in ne na glagole. Ilustracija besede tečibi morala biti zaporedje sličic, podobno kot strip, saj besede instatične slike ne morejo gibanja niti definirati niti pojasniti.

Celo samostalniki so konvencije. Tega resničnega, živega »ne-česa« ne definiraš s tem, da ga povežeš z zvokom človek. Kadarrečemo: »To (in pokažemo s prstom) je človek.«, takrat stvar, kijo pokažemo, ni človek. Da bi bili bolj jasni, bi morali reči: »To jesimbolizirano z zvokom človek.« Kaj je potemtakem to? Tega nevemo. Se pravi, te stvari ne moremo definirati na noben fiksennačin, čeprav jo v drugačnem smislu poznamo kot našo nepo-sredno izkušnjo – tekoč proces brez določljivega začetka ali kon-ca. Samo konvencija me lahko prepriča, da sem to telo, vprostoru zamejeno s kožo, v času pa z rojstvom in smrtjo.

Kje v prostoru se začnem in končam? Povezan sem s soncemin zrakom, ki sta enako življenjsko važna dela mojega obstojakot moje srce. Gibanje, katerega vzorec oziroma konvolucijasem, se je začelo neizračunljivo mnogo let pred (s konvencijoizoliranim) dogodkom, ki se imenuje rojstvo, in se bo nadaljeva-lo še dolgo po dogodku, ki se imenuje smrt. Samo besede inkonvencije nas lahko izolirajo od povsem nedoločljivega nečesa,ki je vse.

To so uporabne besede, dokler jih obravnavamo kot konven-cije in jih uporabljamo kot imaginarne črte širine in dolžine, kiso narisane na zemljevidu, a jih na površini Zemlje v resnici ni.Toda v praksi smo vsi začarani z besedami. Zamenjujemo jih zdejanskim svetom in poskušamo živeti v resničnem svetu, kotda bi bil svet besed. Posledica tega je, da smo potrti in osupli,kadar se z njim ne ujemajo. Bolj kot poskušamo živeti v svetubesed, bolj se počutimo izolirane in same, bolj vso radost in ži-vost stvari zamenjujemo za golo gotovost in varnost. Čim bolj pasmo prisiljeni priznati, da dejansko živimo v resničnem svetu,tem bolj se nam zdi, da smo nevedni, negotovi in nesigurni.

Duševno zdravje lahko dosežemo le, če spoznamo razlikomed tema dvema svetovoma. Obseg in nameni znanosti so pov-sem napak razumljeni, kadar vesolje, ki ga opisuje znanost, za-mešamo za vesolje, v katerem človek živi. Znanost govori le o

28

simbolu resničnega vesolja, ta simbol pa se uporablja precejpodobno kot denar. Je prikladen prihranjevalec časa za prak-tično urejanje problemov. Kadar pa denar zamešamo za boga-stvo ali resničnost za znanost, se simbol spremeni v breme.

Tako je tudi vesolje, ki je opisano v formalni, dogmatični reli-giji, samo simbol resničnega sveta, saj je prav tako sestavljeno izbesednih in konvencionalnih razlikovanj. Če »to osebo« ločimood preostalega vesolja, naredimo s tem konvencionalno ločitev.Če hočemo, da je »ta oseba« večna, hočemo, da bi bile besede re-sničnost, in vztrajamo, da ta konvencija traja za vedno. Hlepimopo večnosti nečesa, kar ni nikoli obstajalo. Znanost je »uničila«religiozni simbol sveta, ker so – kadar simbole zamešamo za re-sničnost – različni načini simboliziranja resničnosti videti proti-slovni.

Znanstveni način simboliziranja sveta bolj ustreza utalitarnimnamenom kot religiozni način, vendar to ne pomeni, da je vnjem tudi več »resnice«. Je bolj resnično, če zajce klasificiramoglede na njihovo meso kot glede na njihovo krzno? Odvisno odtega, kaj želite z njimi narediti. Nasprotje med znanostjo in reli-gijo ni pokazalo, da je religija napačna, znanost pa pravilna. Po-kazalo je, da so vsi sistemi definiranja odvisni od različnihnamenov in da nobeden od njih dejansko ne »zagrabi« re-sničnosti. In ker je bila religija zlorabljana kot sredstvo za dejan-sko posedovanje skrivnosti življenja, je bila določena mera»razkrinkanja« več kot nujna.

Toda zdi se, da smo v procesu simboliziranja vesolja na ta alioni način v ta ali oni namen izgubili radost in pomen življenja.Doslej so imele vse različne definicije vesolja skrite motive – gle-de na to, da jih je bolj zanimala prihodnost kot sedanjost. Religi-ja hoče zagotoviti prihodnost po smrti, znanost pa jo hočezagotoviti do smrti in smrt odložiti. Toda jutri in načrti za jutrine morejo imeti sploh nobenega pomena, če niste v polnem sti-ku z resničnostjo sedanjosti, saj živite v sedanjosti in samo v se-danjosti. Nobene druge resničnosti ni razen sedanje; če bi torejživeli za prihodnost, bi to pomenilo, da ste za vedno zgrešili po-anto, pa tudi če bi živeli neskončno število let.

Toda ravno ta resničnost sedanjosti, ta gibajoči se, živi zdaj jetisti, ki se izmika vsem definicijam in opisom. Tu je skrivnostni

29

resnični svet, ki ga besede in ideje nikoli ne morejo definirati.Ker pa živimo ves čas za prihodnost, nismo v stiku s tem viromin središčem življenja. Posledica tega je, da je vsa magija imeno-vanja in mišljenja prišla do nekakšnega začasnega zloma.

Zaradi čudežev tehnologije živimo v vročičnem avtomatizira-nem svetu, ki dela silo človeški biologiji in nam ne omogočaničesar drugega, kot da vedno hitreje zasledujemo prihodnost.Preudarno mišljenje ni sposobno kontrolirati vznikanja zveri včloveku – zveri, ki je bolj »zverinska« kot katerokoli divje bitje,saj je vsa ponorela in zagrenjena od zasledovanja iluzij. Speciali-zacija v dikciji, klasificiranju in mehaniziranem mišljenju je člo-veka odtujila od marsikaterih čudežnih sil »nagona«, ki vladajonjegovemu telesu. Še več, zaradi vsega tega se je začel počutitipovsem ločenega od vesolja in svojega lastnega »jaza«. Ko se jevsa filozofija raztopila v relativizmu in vesolju ne more večpodeliti fiksnega smisla, se izolirani »ego« počuti strašno nego-tovega in preplašenega, saj se mu zdi resnični svet popolno pro-tislovje njegovega celotnega bitja.

Seveda ni nič novega v odkritju, da ideje in besede ne morejopriti do dna najvišji skrivnosti življenja, in da Resničnosti oziro-ma, če hočete, Boga, ni mogoče razumeti z omejenim umom.Edina novost je, da se je v tem težavnem položaju zdaj znašla ce-lotna družba in ne le posameznik; položaj je splošen in ni večomejen samo na maloštevilne posameznike. Skoraj vse duhovnetradicije priznavajo, da pride trenutek, ko se morata zgoditi dvestvari: človek mora predati svoj ločeno-čuteči »ego«, obenem pase mora soočiti z dejstvom, da ne more spoznati, se pravi, defi-nirati Najvišjega.

Te tradicije ugotavljajo tudi, da za to točko leži »vizija Boga«,ki se je ne da izraziti z besedami in ki je gotovo nekaj povsemdrugačnega kot predstava o sijočem gospodu na zlatem prestoluali o blisku slepeče svetlobe. Nakazujejo tudi, da je ta vizija po-novna vzpostavitev nečesa, kar smo nekoč že imeli, a smo izgu-bili, ker tega nismo znali ceniti. Ta vizija je torej neskaljenazavest o tem nedoločljivem »nečem«, kar imenujemo življenje,sedanja resničnost, veliki tok, večni zdaj – zavest brez občutkaločenosti od nje.

V trenutku, ko kaj poimenujem, to ni več Bog; je človek,

30

drevo, zeleno, črno, rdeče, mehko, trdo, dolgo, kratko, atom, ve-solje. Človek bi se rade volje strinjal s teologi, ki grajajo panteiz-em, da ti udomačeni izrazi sveta besed in konvencij, teraznovrstne »stvari«, ki so razumljene kot fiksne in ločene enti-tete, niso Bog. Če me prosite, naj vam pokažem Boga, bom po-kazal na sonce, drevo ali črva. Toda če rečete: »Potemtakemmislite, da je Bog sonce, drevo, črv in vse druge stvari?« – bommoral reči, da ste povsem zgrešili poanto.

31

4. MODROST TELESA

Kaj je izkustvo? Kaj je življenje? Kaj je gibanje? Kaj je resničnost?Na vsa ta vprašanja moramo dati odgovor svetega Avguština navprašanje: »Kaj je čas?« – »Vem, kaj je, a v trenutku, ko mevprašate, ne vem več.« Izkustvo, življenje, gibanje in resničnostso le množica zvokov, ki jih uporabljamo, da bi z njimi simboli-zirali vsoto občutkov, misli, čustev in želja. In če povprašate:»Kaj pa so občutki in tako naprej?«, lahko odgovorim le: »Ne bo-dite smešni. Saj dobro veste, kaj so. Ne moremo kar naprej v ne-dogled definirati stvari, ne da bi se začeli vrteti v krogu.Definirati pomeni fiksirati, resnično življenje pa v končni fazi nifiksirano.«

Na koncu prejšnjega poglavja sem namignil, da je to najvišjenekaj, ki ga ni mogoče definirati oziroma fiksirati, lahko zaob-seženo v besedi Bog. Če je to res, poznamo Boga ves čas – todakadar začnemo premišljevati o njem, ga ne poznamo več. Kadarzačnemo o izkustvu premišljevati, ga poskušamo fiksirati v togeoblike in ideje. To je isti stari problem, kot če poskušamo vodozavezati v paket ali veter zapreti v škatlo.

In vendar je religija vedno učila, da je »Bog« nekaj, od česarlahko pričakujemo modrost in vodstvo. Navadili smo se na ide-jo, da je modrost – se pravi znanje, nasvete in informacije – mo-goče izraziti v verbalnih trditvah, ki so sestavljene iz specifičnihnavodil. Če to drži, je težko uvideti, kako je mogoče izvleči ka-kršnokoli modrost iz nečesa, kar se upira definiciji.

Modrosti, ki jo je mogoče spraviti v obliko specifičnih navo-dil, je pravzaprav bore malo. Večina modrosti, ki jo uporabljamov vsakodnevnem življenju, do nas ni prišla v obliki verbalnih in-formacij. Dihati, požirati, gledati, poganjati kri po žilah, preba-vljati hrano ali premagovati bolezni se nismo naučili s pomočjoizjav. In vendar vse te stvari potekajo prek najbolj zapletenih in

32

čudovitih procesov, ki jih ne more reproducirati nobeno učenjeiz knjig ali tehnična spretnost. To je prava modrost – toda našimožgani imajo z njo le malo zveze. To je vrsta modrosti, ki jopotrebujemo pri reševanju pravih, praktičnih problemov življe-nja. Za nas je naredila že mnogo čudežev in nobenega razlogani, da jih ne bi še veliko več.

Golobi pismonoše se lahko brez kakršnihkoli tehničnih apara-tov ali izračunov iz velikih razdalj vrnejo v svoj golobnjak, pticeselivke lahko leto za letom obiskujejo iste kraje, rastline pa znajo»izumiti« čudovite priprave za širjenje svojih semen v vetru. Tehstvari seveda ne počnejo »namenoma«, kar pomeni, da jih ne na-črtujejo ali si jih izmislijo. Če bi živali in rastline lahko govorile,ne bi mogle nič bolj razložiti, kako to počnejo, kot lahko pov-prečni človek pojasni, kako mu bije srce.

»Instrumenti«, ki opravljajo te mojstrovine, pa so organi inprocesi v telesu – se pravi v tem skrivnostnem vzorcu gibanja, kiga pravzaprav ne razumemo in ga ne moremo definirati. Todačloveška bitja so na splošno nehala razvijati instrumente telesa.Življenju se vedno bolj poskušamo prilagoditi s pomočjo zuna-njih izumov, probleme pa reševati z zavestnim mišljenjem na-mesto z nezavednim znanjem. To nam dosti manj koristi, kotradi mislimo.

Obstajajo na primer »primitivne« ženske, ki rodijo otroka,medtem ko delajo na polju, in se potem, ko opravijo nekaj nuj-nih stvari, da bi bil otrok na varnem, toplem in udobnem, vrnejonazaj na delo. Na drugi strani pa morajo civilizirano žensko od-peljati v bolnišnico, kjer obkrožena z zdravniki, medicinskimisestrami in neštetimi napravami prisili ubogo stvarco na svetsredi dolgotrajnih krčev in mučnih bolečin. Res je, da antisep-tični pogoji preprečujejo smrt mnogih mater in dojenčkov, todazakaj ne moremo imeti antiseptičnih pogojev in naravnega, lah-kotnega načina poroda?

Odgovor na to in mnoga druga podobna vprašanja je, da smobili naučeni, naj svoje telo zanemarjamo, preziramo in z njim gr-do ravnamo, in naj zaupamo samo svojim možganom. Posebnobolezen civiliziranega človeka bi pravzaprav lahko opisali kotrazkol med njegovimi možgani (zlasti možgansko skorjo) in pre-ostalim telesom. To odgovarja razkolu med »egom« in »jazom«,

33

človekom in naravo, in zmedi Uroborosa, zapeljane kače, ki neve, da njen rep sodi k njeni glavi. Na srečo sta v zadnjih letih nata razkol opozorila dva znanstvenika, namreč Lancelot LawWhyte in Trigant Burrow. Whyte imenuje to bolezen »evropskadisociacija«, ne zato ker je evroameriški civilizaciji svojska, am-pak zato, ker je zanjo še posebej značilna.

Tako Whyte kot Burrow sta dala klinični opis oziroma dia-gnozo tega razcepa, vendar se ne bomo zadrževali pri podrob-nostih. V »medicinskem« jeziku sta pojasnila, kako smodopustili, da se je možgansko mišljenje razvilo in našemu življe-nju zavladalo povsem nesorazmerno z »nagonsko modrostjo«,ki ji dopuščamo, da se pogreza v atrofijo. Posledica tega je, da vnaši notranjosti divja vojna – možgani si želijo stvari, ki jih telonoče, telo pa si želi stvari, ki jih možgani ne dovolijo; možganidajejo navodila, ki jim telo noče slediti, telo pa daje impulze, kijih možgani ne morejo razumeti.

Civilizirani človek se tako ali drugače strinja s svetim Fra-nčiškom, ki telo imenuje Brat Osel. Toda celo teologi so ugotovi-li, da vir zla in neumnosti ne leži v fizičnem organizmu kotceloti, ampak v odrezanih, odcepljenih možganih, ki jih imenu-jejo »volja«.

Kadar človeško željo primerjamo z živalsko, najdemo mnogonenavadnih razlik. Žival je z želodcem, človek pa z možgani. Koje želodec poln, žival neha jesti, človek pa nikoli povsem ne ve,kdaj naj neha. Ko je pojedel toliko, kot lahko njegov želodec pre-nese, ima še vedno občutek praznine in še vedno čuti potrebo ponadaljnjem zadovoljevanju. To je v veliki meri posledica tesnobezaradi vednosti, da neprekinjena preskrba s hrano ni zagotovlje-na. Zato je treba jesti, kolikor moremo in dokler moremo. Je tudiposledica vednosti, da v negotovem svetu noben užitek ni zago-tovljen. Zato je treba neposredni užitek ob hrani izrabiti, čepravto škodi prebavi.

Človeška želja je nagnjena k nenasitnosti. Tako zelo hlepimopo uživanju, da ga ne moremo nikoli imeti dovolj. Naše čutilneorgane stimuliramo, dokler ne postanejo neobčutljivi, tako damorajo imeti vedno močnejše stimulanse, da bi lahko še naprejobčutili užitek. Telo v samoobrambi zaradi teh naporov zboli,možgani pa si želijo še. Možgani so na lovu za srečo in ker jih

34

dosti bolj zanima prihodnost kot sedanjost, razumejo srečo kotgarancijo neskončno dolge prihodnosti užitkov. In vendarmožgani vedo tudi, da nimajo neskončno dolge prihodnosti, ta-ko da morajo – če hočejo biti srečni – stisniti vse užitke Paradižain večnosti v obdobje nekaj let.

To je vzrok, zakaj je moderna civilizacija skoraj v vseh pogle-dih začaran krog. Nenasitno je lačna, ker jo njen način življenjaobsoja na nenehno frustriranost. Kot smo videli, so korenine tefrustriranosti v dejstvu, da živimo za prihodnost, prihodnost paje abstrakcija, iz izkustva izpeljana inferenca, ki obstaja samo vmožganih. »Primarna zavest«, osnovni um, ki pozna resničnostnamesto idej o njej, ne pozna prihodnosti. Živi povsem v seda-njosti in ne zaznava nič več kot to, kar v tem trenutku je. Todaiznajdljivi možgani vidijo tisti del sedanjega izkustva, ki se ime-nuje spomin, preučujejo ga in na tej podlagi napovedujejo priho-dnost. Te napovedi so sorazmerno tako točne in zanesljive (naprimer »vsi bomo umrli«), da prihodnost privzame visoko sto-pnjo realnosti – tako visoko, da sedanjost izgubi svojo vrednost.

Toda prihodnosti še vedno ni in tudi ne more postati deldoživete resničnosti, dokler ne postane sedanjost. Ker je to, karvemo o prihodnosti, sestavljeno iz povsem abstraktnih in lo-gičnih elementov – sklepov, ugibanj, izvajanj – je ne moremo je-sti, občutiti, vohati, videti, slišati ali kako drugače uživati. Ko jozasledujemo, zasledujemo fantoma, ki se nenehno umika; čimhitreje ga preganjamo, tem hitreje teče pred nami. Zato vse, karje v zvezi z našo civilizacijo, poteka v naglici, zato le malokdouživa v tem, kar ima, in večno išče vedno več. Sreča torej ni se-stavljena iz trdnih in stvarnih dejstev, ampak iz tako abstraktnihin površinskih stvari, kot so obljube, upi in zagotovila.

Zato je »pametna« ekonomija, ki naj bi proizvajala to srečo,fantastičen začaran krog, ki mora ustvarjati vedno več užitkovali propasti – ki mora skrbeti za stalno draženje ušes, oči in ži-včnih končičev z neprekinjenim dotokom hrupa in vizualnih»razvedril«, pred katerimi skoraj ni mogoče pobegniti. Idealna»tarča« za namene take ekonomije je posameznik, ki si nepresta-no draži ušesa s poslušanjem radia, po možnosti prenosnega, kiga lahko nosi s seboj vedno in povsod. Njegove oči brez počitkašvigajo od televizijskega ekrana do časopisa ali revije, kar ga

35

ohranja v nekakšnem orgazmu-brez-sprostitve z zaporedjemmamljivih pogledov na bleščeče avtomobile, sijoča ženska telesain druge čutne površine, kar je pomešano s takimi sredstvi zaobnavljanje občutljivosti – šok tretmaji – kot so »za ljudi zanimi-vi« posnetki kriminalcev, zmaličenih teles, letalskih razbitin, ro-koborb in gorečih stavb. Literatura, ki spremlja vse to, pa jeravno tako oblikovana na način, ki le draži brez zadovoljitve invsako delno potešitev nadomesti z novo željo.

Ta tok stimulansov naj bi namreč proizvajal hlepenje po ve-dno večji količini istega, čeprav glasnejšega in hitrejšega, to hle-penje pa nas žene, da opravljamo delo, ki nas zanima zgoljzaradi denarja, ki ga z njim zaslužimo – da bi lahko kupovaliboljše radio aparate, elegantnejše avtomobile, bolj razkošne revi-je in boljše televizorje; vse to pa je združeno v zaroto, ki naj binas prepričala, da leži sreča za prvim vogalom, če bomo le kupi-li samo še eno stvar.

Kljub neznanski zmešnjavi in živčni napetosti smo prepriča-ni, da je spanec potrata dragocenega časa, zato se ženemo zatemi fantazijami pozno v noč. Živali preživijo veliko svojega ča-sa v dremanju in prijetnem brezdelju, toda ker je življenje krat-ko, morajo človeška bitja stlačiti v odmerjena leta največjomožno količino zavedanja, budnosti in kronične nespečnosti, dale ne bi zamudila zadnjega koščka vznemirljivih užitkov.

Ne gre za to, da so ljudje, ki temu podležejo, nemoralni. Negre za to, da so tisti, ki to omogočajo, zlobni izkoriščevalci; veči-na jih je istih misli kot izkoriščani, le da sedijo na dražjem ko-njičku tega žalostnega vrtiljaka. Pravi problem je v tem, da sovsi popolnoma frustrirani, saj je enako nemogoče zadovoljitimožgane kot piti skozi ušesa. Zato so vedno manj sposobni re-sničnega uživanja in so neobčutljivi tudi za najbolj prefinjene ži-vljenjske užitke, ki so v resnici izjemno navadni in preprosti.

Zaradi meglenega, nejasnega in nenasitnega značaja možgan-skih želja se človek še posebej težko strezni – in postane realen.Civilizirani človek na splošno ne ve, kaj hoče. Dela za uspeh,slavo, srečen zakon, zabavo, zato da bi pomagal drugim ljudemali da bi bil »pravi človek«. Toda to niso resnične potrebe, ker toniso dejanske stvari. So le stranski proizvodi, okusi in atmosferepravih stvari – sence, ki nimajo nobenega obstoja razen določene

36

substance. Najboljši simbol za vse take želje je denar, ki je golsimbol pravega bogastva; če si ga človek vzame za svoj cilj, je tonajbolj očiten primer nerazumevanja odnosa med mero in re-sničnostjo.

Zato je napak, če rečemo, da je sodobna civilizacija materiali-stična – če je namreč materialist človek, ki ima rad stvari. Pame-tni sodobnik nima rad stvari, ampak mere, ne trdnih teles,ampak površine. Pije zaradi odstotkov alkohola, ne zaradi pijačesame oziroma njenega okusa. Gradi zato, da bi ustvaril im-presivno »fasado«, ne zato, da bi ustvaril bivalni prostor. Zato jenagnjen k temu, da gradi stavbe, ki so na zunaj videti kot pa-lače, od znotraj pa so navadne kasarne. Posamezne bivalne eno-te v teh kasarnah so manj načrtovane za bivanje kot zaustvarjanje vtisa. Glavni prostor je posvečen »dnevni sobi«, ka-tere dimenzije so primerne za veliko hišo, medtem ko so za ži-vljenje (in ne le za zabavanje gostov) tako bistveni prostori, kotje na primer kuhinja, zreducirani na majhne kabinete, v katerihse lahko človek komaj premika – kaj šele kuha. Posledica je ta,da je v teh ozkih prostorih tudi hrana v glavnem hlapljiva –

koktajli in prigrizki namesto poštenih obrokov. Ker hočemo vsibiti »dame in gospodje« in videti, kot da imamo služabnike, sinočemo mazati rok z gojenjem in kuhanjem prave hrane. Name-sto tega kupujemo proizvode, ki so namenjeni »fasadi« invidezu, ne pa vsebini – ogromne sadeže brez okusa, kruh, ki jele malo več kot lahka pena, vino, polno kemikalij, in zelenjavo zokusom po pustih zvarkih iz epruvet.

Lahko bi domnevali, da je najbolj popoln primer živalskostiin zverinskosti civiliziranega človeka njegova strast do seksa,vendar ni v tej strasti skoraj nič živalskega ali zverinskega. Živa-li imajo spolne odnose, kadar se jim zahoče, kar je ponavadi vnekakšnem ritmičnem vzorcu. Med temi obdobji pa jih seks nezanima. Toda od vseh užitkov je prav seks tisti, ki ga civiliziraničlovek zasleduje z največjo ihto. Da je to hrepenenje možganskoin ne telesno, je razvidno iz splošne impotentnosti moškega, kokončno ujame svoj plen, saj možgani zasledujejo nekaj, česar sinjegovi geni v tistem trenutku ne želijo. To ga brezupno zbega,saj enostavno ne more razumeti, da si ne želi velike poslasticeseksa, kadar je pri roki. Po njem je hlepel dolge ure in dneve, a

37

ko bi se stvar lahko uresničila, njegovo telo noče sodelovati.Tako kot ima pri jedi »oči večje kot želodec«, sodi tudi v lju-

bezni žensko po standardih, ki so v glavnem vizualni in cere-bralni, ne pa seksualni in izvirajoči iz drobovja. K partnerici gaprivlači površinski sijaj, prevleka na koži, ne pa pravo telo. Želisi nečesa z deško kostno zgradbo, ki naj bi podpirala zunanjeobline in mehke pritikline ženskosti – ne žensko, ampak napih-njene gumijaste sanje. Toda sama funkcija seksa ostaja v tolikšnimeri znotraj »nagonske modrosti«, da je težko še bolj povečatinjegov že tako intenziven užitek, ga narediti vedno boljšega inpogostejšega. Izkoriščamo ga lahko edino s pomočjo možgan-skega fantaziranja, tako da ga obdamo s flirtanjem in namigi nanedoločena ugodja, ki bodo še prišla – kot da bi se dalo bolj eks-tatičen objem vedno zagotoviti s površinskimi spremembami.

Še posebej značilen primer razcepa med možgani in telesomoziroma merami in snovjo je človekova popolna zasuženjenosturam. Ura je prikladna naprava, ki nam omogoča, da se sestane-mo s prijateljem ali da skupaj kaj naredimo, čeprav so se takestvari dogajale tudi, preden so bile ure izumljene. Ni treba, da bise zdaj lotili razbijanja ur; morali bi le paziti, da jim ne pripisuje-mo prevelikega pomena. Prav to namreč počnemo, kadarposkušamo svoje biološke ritme prehranjevanja, spanja, iztre-bljanja, dela in sproščanja prilagoditi enoličnim obhodom urine-ga kazalca. Naše služenje tem mehaničnim gospodarjem jeprišlo tako daleč – in naša celotna kultura je vanj tako vpletena –da je brezupno upati na kako reformo; brez njih bi civilizacijapopolnoma propadla. Kaka manj možganska kultura bi se nau-čila sinhronizirati svoje telesne ritme, ne pa svoje ure.

Sposobnost možganov za predvidevanje prihodnosti je zelopovezana s strahom pred smrtjo. Veliko ljudi bi pritegnilo Ste-vensonovim verzom:

Pod širnim zvezdnim nebommi izkopljite grob, da ležem vanj;rad živel sem, rad umrl,in z voljo sem legel k počitku.

Kajti kadar je telo iztrošeno, možgani pa so utrujeni, je smrt or-

38

ganizmu dobrodošla. Težko pa je razumeti, kako je lahko smrtdobrodošla, kadar si mlad in močan. Zato začneš v njej videtigrozen in strašen dogodek. Možgani namreč na svoj nemateria-len način gledajo v prihodnost in se jim zdi, da bi bilo dobro, čebi se nadaljevali v nedogled – ne vidijo pa, da bi se ta proces ko-nčno zazdel neznosno utrudljiv celo njihovemu lastnemu mate-rialu. Ker tega ne upoštevajo, ne sprevidijo, da so kot materijatudi sami podvrženi spremembam in se bodo spreminjale tudinjihove želje: prišel bo čas, ko bo smrt nekaj dobrega. V jasnemjutru in po dobrem nočnem počitku si ne želite iti spat. Toda potrudapolnem delovnem dnevu je občutek pogrezanja v nezavestizredno prijeten.

Žal le malo ljudi umre v miru. Umiramo zaradi nesreč in zo-prnih bolezni in zares je tragično, kadar se človek, čigar »duh« ješe vedno mlad in buden, brezupno bori z umirajočim telesom.Toda prepričan sem, da telo umre, ker tako hoče. Zdi se mu, dani v njegovi moči, da bi se upiralo bolezni ali zacelilo poškodboin tako se, izčrpano od borbe, obrne k smrti. Če bi bila zavestbolj občutljiva za občutke in impulze celotnega organizma, biimela isto željo, kar se včasih tudi zares zgodi. Temu se človekpribliža, kadar pri hudi bolezni skoraj umre, potem pa včasihpreživi, ker mu medicinsko zdravljenje znova okrepi telo, ali pazato, ker so v njegovem organizmu še vedno sile, ki ga lahkoozdravijo.

Naša kultura, navajena obravnavati človeka kot dualizem du-ha in telesa in imeti prvo za »občutljivo«, drugo pa za »neu-mno« žival, je žalitev za modrost narave, hkrati pa destruktivnoizkoriščanje človeškega organizma kot celote. Nenehno smo fru-strirani, ker nam verbalno in abstraktno mišljenje možganov da-je napačen vtis, da se lahko osvobodimo vseh končnih omejitev.To mišljenje pozablja, da večnost česarkoli ni realnost, ampakabstraktna ideja, in nas prepričuje, da naj nam ta fantazija pred-stavlja pravi življenjski cilj.

Pozunanjeni simbol takega načina mišljenja je tisti skoraj pov-sem racionalni in neorganski objekt – stroj, ki nam daje občutek,da smo se sposobni približati neskončnosti. Kajti stroj lahko pre-nese dosti večje napore kot telo in vzdrži dosti bolj monotoneritme kot človeško bitje. Čeprav je zares koristen kot sredstvo in

39

služabnik, pa smo začeli preveč častiti njegovo racionalnost, nje-govo učinkovitost in njegovo moč za premagovanje časovnih inprostorskih omejitev, s čimer mu dovoljujemo, da gospodari znašim življenjem. Tako so delovni prebivalci sodobnega mestaljudje, ki živijo v stroju, prepuščeni njegovemu kolesju. Svojedni zapravljajo za dejavnosti, ki so v glavnem zreducirane naštetje in merjenje, bivanje v svetu racionalnih abstrakcij, ki imajole malo zveze oziroma so popolnoma neusklajene z velikimi bio-loškimi ritmi in procesi.

Res je sicer, da lahko tovrstne mentalne dejavnosti dandanesmnogo učinkoviteje opravljajo stroji – in to v tolikšni meri, dabodo v ne tako daljni prihodnosti človeški možgani postali zalogične kalkulacije povsem zastarel mehanizem. V veliki meri sojih že nadomestili mehanični in električni računalniki mnogovečje hitrosti in učinkovitosti. Če so torej glavna človekova pred-nost in vrednost njegovi možgani in sposobnost računanja, bo včasu, ko lahko mehanične operacije mišljenja bolj učinkovitoopravljajo stroji, postal precej neuporaben. (V zvezi s tem je tre-ba omeniti misel matematika Norberta Wienerja: »Zanimivo jezabeležiti, da se morda soočamo z eno od tistih omejitev narave,pri kateri visoko specializirani organi dosežejo stopnjo vednomanjše učinkovitosti, kar na koncu pripelje do izumrtja vrste.Človeški možgani so na svoji poti do te destruktivne specializi-ranosti morda že tako daleč kot veliki nosni rogovi zadnjega odtitanoterov.«)

Človek že zdaj uporablja neštete priprave za delo, ki ga pri ži-valih opravljajo telesni organi, zato se ne bi smeli začuditi, če biv duhu te težnje pozunanjil tudi mišljenjske funkcije možganov– s čimer bi upravljanje z življenjem predal elektromagnetskimpošastim. Z drugimi besedami, interesi in cilji racionalnosti nisotudi interesi in cilji človeka kot organizma. Če bomo še naprejživeli za prihodnost in bo glavno delo našega duha še vednopredvidevanje in računanje, mora človek sčasoma postati pa-razitski privesek množine mehaničnega kolesja.

Z določenega vidika ta »racionalizacija« življenja dejansko niracionalna. Možgani so zadosti bistri, da vidijo začarani krog, kiso si ga sami ustvarili. Toda pri tem ne morejo nič pomagati. Čeugotovimo, da si je nespametno delati skrbi, s tem še ne nehamo

40

skrbeti; oziroma nas skrbi še bolj, ker smo nespametni. Nespa-metno se je spustiti v moderno vojno, v kateri vsi izgubijo. No-bena stran si vojne zares ne želi in vendar – ker živimo vzačaranem krogu – vojno začnemo, da preprečimo drugi strani,da bi jo začela. Oborožujemo se, ker vemo, da se bo sicer obo-roževala druga stran – kar bi počela v vsakem primeru, da bi sizagotovila prednost brez dejanskega boja.

S tega racionalnega stališča se znajdemo v dilemi svetega Pa-vla: »Volja je v meni prisotna; toda kako delati to, kar je dobro,ne vem. Kajti tistega dobrega, ki bi ga rad, ne delam.« Todavzrok za to ni – kot je domneval sveti Pavel – v tem, ker je »duh«razumen, meso pa sprijeno, pač pa v tem, ker »hiša, ki je sprtasama s seboj, ne more obstati«. Celoten organizem je sprijen, kerso možgani ločeni od trebuha in se glava ne zaveda svoje pove-zanosti z repom.

Le malo podlage imamo za upanje, da se bo družbi v bližnjiprihodnosti povrnilo duševno zdravje. Zdi se, da bo moral zača-rani krog postati še bolj neznosen, še bolj očitno in obupno za-prt, preden se bo večje število ljudi zavedlo tragične prevare, skatero se slepijo. Za tiste pa, ki jasno vidijo, da je to krog, in za-kaj je krog, je edina alternativa, da nehajo krožiti. Kajti čim vidi-te celotni krog, izgine iluzija, da je glava ločena od repa.

In ko izkustvo končno neha nihati in se zvijati, lahko spetpostane dovzetno za modrost telesa, za skrite globine lastnesnovi.

Čeprav govorim o modrosti telesa in o nujnosti spoznanja, dasmo materialni, v tem ne smemo videti filozofije »materializma«v običajnem pomenu. Nočem trditi, daje najvišja resničnost ma-terija. To je beseda, zvok, ki se nanaša na oblike in vzorce dolo-čenega procesa. Ne vemo, kaj ta proces je, ker ni »nekaj« – sepravi stvar, ki jo je mogoče definirati s pomočjo kakega fiksnegapojma ali mere. Če hočemo obdržati ta jezik in še uporabljati ta-ke izraze, kot so »duhovno« in »materialno«, mora duhovno po-meniti »nedoločljivo«, tisto, kar mora – ker je živo – za vednouiti okviru kakršnekoli fiksne oblike. Materija je poimenovanduh.

Po vsem tem si tudi sami možgani zaslužijo par besed! Kajtimožgani so, vključno s centri za mišljenje in računanje, del in

41

produkt telesa. Tako naravni so kot srce in želodec in če jihpravilno uporabljamo, so vse prej kot človekov sovražnik. Todada bi jih lahko pravilno uporabljali, jim moramo pokazati, kjejim je mesto; ni namreč človek narejen za svoje možgane, ampakso možgani narejeni za človeka. Z drugimi besedami, funkcijamožganov je služiti sedanjemu in resničnemu, ne pa poslati člo-veka na divji lov za fantomom prihodnosti.

Poleg tega v našem običajnem stanju mentalne napetostimožgani ne delujejo pravilno, kar je eden od vzrokov, zakaj sezdijo njihove abstrakcije tako zelo realistične. Kadar je s srcemkaj narobe, se jasno zavedamo njegovega bitja; začne nas motiti.Zelo verjetno je naša obsedenost z razmišljanjem in načrtova-njem, skupaj z občutkom mentalne utrujenosti, znak nekakšnemotnje v možganih. Možgani bi morali (in v nekaterih primerihto tudi počnejo) tehtati in premišljevati z nezavedno lahkotodrugih telesnih organov. Konec koncev možgani niso mišica, to-rej niso ustvarjeni za trud in napenjanje.

Toda kadar ljudje poskušajo premišljevati ali se koncentrirati,se obnašajo, kot da svoje možgane porivajo naokrog. Kremžijoobraz, mršijo obrvi in se lotevajo mentalnih problemov, kot da bizlagali opeke. In vendar se nam ni treba mučiti in napenjati, dabi prebavili hrano, in še manj da bi videli, slišali in sprejemaliostale živčne vtise. »Bliskoviti kalkulator«, ki lahko v hipu se-šteje dolgo vrsto številk, intelektualni genij, ki si lahko v nekajsekundah zapomni celo stran, in glasbeni genij kot Mozart, kiobvlada harmonijo in kontrapunkt že od zibke, so primeripravilne uporabe človekovega najbolj čudovitega instrumenta.

Tudi tisti, ki nismo geniji, imamo kanček podobnih sposob-nosti. Vzemimo za primer anagram POCATELDIMC. Da bi od-krili skrito besedo, lahko na teh črkah delate ure in ure inpreskusite neskončno mnogo sistemov premeščanja. Namestotega poskusite pogledati anagram s sproščenim duhom in v zelokratkem času vam bodo možgani dali odgovor brez najmanjšeganapora. (Če vam ne uspe v eni minuti, berite naprej! Sicer se bo-ste začeli jeziti ali nase ali name, ta napetost pa bo uničila po-trebno sproščenost.) Po pravici smo nezaupljivi do »bliskovitih«odgovorov napetega in blodečega duha; toda hitre, nenapornein skoraj nezavedne rešitve logičnih problemov so natanko tisto,

42

kar pričakujemo od možganov..Če možgani pravilno delujejo, so najvišja oblika »nagonske

modrosti«. Delovati bi morali kot instinkt golobov, ki se vračajodomov, ali kot nastajanje zarodka v maternici – ne da bi verbali-zirali proces ali da bi vedeli, kako to počnejo. Samozavedajoči semožgani – tako kot samozavedajoče se srce – so motnja, ki sekaže v akutnem občutku ločenosti med »mano« in mojimi iz-kušnjami. Možgani lahko delujejo pravilno šele, ko bo zavestpočela to, za kar je ustvarjena: ko se ne bo več trudila, da bi ušlaiz izkustva sedanjosti, ampak se ga bo brez napora zavedala.

43

5. O ZAVEDANJU

Vprašanje »Kaj narediti?« zastavljajo samo tisti, ki problemane razumejo. Če je problem sploh mogoče rešiti, potem je razu-meti ga in vedeti, kaj v zvezi z njim storiti, eno in isto. Po drugistrani pa je kakršnokoli ukrepanje v zvezi s problemom, ki ga nerazumemo, enako poskusu, da bi razblinili temo tako, da bi jo zrokami porivali stran. Ko pride luč, tema v hipu izgine.

To še zlasti velja za problem, ki je pred nami. Kako naj zaceli-mo razkol med »egom« in »jazom«, med možgani in telesom,človekom in naravo, in uničimo vse začarane kroge, ki jih ta raz-kol nosi s sabo? Kako naj doživljamo življenje kot kaj drugegakot past iz medu, v kateri smo ujete muhe? Kako naj najdemogotovost in duševni mir v svetu, čigar sama narava so nego-tovost, nestalnost in nenehna spremenljivost? Vsa ta vprašanjazahtevajo metodo in načrt akcije. Hkrati pa jasno kažejo, da pro-blema nismo razumeli. Ne potrebujemo akcije – ne še. Potrebu-jemo več luči.

Luč tukaj pomeni zavest – zavedanje življenja, izkustva tegatrenutka, brez sodb ali vnaprejšnjih idej. Z drugimi besedami,to, kar doživljamo, moramo videti in občutiti kot to, kar je, ne paglede na to, kako se imenuje. Preprosto moramo »odpreti oči«,to pa nam bo prineslo izjemno preobrazbo v razumevanju in ži-vljenju. Pokazalo bo, da je večina naših zapletenih problemov či-sta iluzija. Morda to zveni kot poenostavljanje, saj si večina ljudipredstavlja, da se že dovolj polno zavedajo sedanjosti, vendarbomo videli, da je to daleč od resnice. (Besedo »zavedanje« upo-rabljam v pomenu, ki ji ga je podelil J. Krišnamurti, čigar spisiobravnavajo to temo z izjemno pronicljivostjo.)

Ker je zavedanje pogled na resničnost, ki je osvobojen vsehidej in sodb, je očitno nemogoče definirati in zapisati, kaj namrazkriva. Karkoli lahko opišemo, je ideja; ne moremo pa postavi-

44

ti trditve o nečem – resničnem svetu – kar ni ideja. Zato se bommoral zadovoljiti z govorjenjem o napačnih vtisih, ki jih zaveda-nje odstranjuje, namesto da bi govoril o resnici, ki jo razkriva.Slednjo je mogoče le simbolizirati z besedami, ki pomenijo maloali nič tistim, ki te resnice neposredno ne razumejo.

Kar je resnično in pozitivno, je preveč resnično in preveč živo,da bi bilo lahko opisano; če to poskušamo opisati, je tako, kot čebi rdečo vrtnico barvali z rdečo barvo. Zato bo večina tega, karsledi, precej negativna. Resnica se razkrije, če odstranimo stvari,ki stojijo v njeni luči. To je umetnost, ki je podobna kiparstvu,pri katerem umetnik ne ustvarja z grajenjem, ampak z izsekava-njem.

Videli smo, da vprašanja o iskanju gotovosti in duševnem mi-ru v nestalnem svetu kažejo, da problema nismo razumeli.Preden gremo naprej, moramo vedeti, da je varnost, o kateri go-vorimo, v prvi vrsti duhovna in psihološka. Da lahko človeškabitja sploh obstajajo, morajo imeti zagotovljeno minimalno eksi-stenco v obliki hrane, pijače in obleke – z zavestjo, seveda, da tone more večno trajati. Toda če bi zagotovilo o minimalni eksi-stenci za šestdeset let vnaprej vsaj začelo zadovoljevati človeškosrce, bi se človeški problemi zelo zmanjšali. Pravi vzrok, zakajnimamo tega zagotovila, je prav ta, da hočemo imeti toliko večkot le zadovoljitev minimalnih potreb.

Od začetka mora biti jasno, da je želja po popolni varnosti vvesolju, ki je po svoji naravi trenutno in spremenljivo, nekajpovsem protislovnega. Toda to protislovje je globlje od samegakonflikta med željo po varnosti in dejstvom spreminjanja. Če že-lim biti varen, se pravi zaščiten pred tokom življenja, s tem že-lim biti ločen od življenja. In vendar me prav ta občutekločenosti dela negotovega. Biti varen pomeni izolirati in okrepiti»ego«, vendar je prav občutek izoliranega »ega« tisti, ki vzbuja vmeni osamljenost in strah. Z drugimi besedami, več varnostilahko dobim, več je bom hotel imeti.

Če povem še bolj jasno: želja po varnosti in občutek nego-tovosti sta eno in isto. Če dih zadržiš, ga s tem izgubiš. Družba,ki temelji na iskanju varnosti, ni nič drugega kot tekmovanje vzadrževanju diha, pri katerem je vsakdo napet kot boben in rdečkot pesa.

45

Varnost iščemo tako, da se na vse mogoče načine zapiramo inkrepimo stene okoli sebe. Hočemo biti zaščiteni s pomočjo tega,da smo nekaj »izjemnega« in »posebnega«, zato si prizadevamo,da bi pripadali najbolj varni cerkvi, najboljšemu narodu, naj-višjemu razredu, izbrani družbi in »finim« ljudem. Taka obram-ba vodi v razlike med nami in s tem v večjo negotovost, kizahteva še večjo obrambo. Seveda vse to počnemo v iskrenemprepričanju, da poskušamo delati prave stvari in živeti na najbo-ljši način; toda tudi to je protislovje.

O tem, da bi poskušali doseči kak ideal in izboljšati sami sebe,lahko resno razmišljamo samo, če smo razcepljeni na dva dela.Eden mora biti dobri »ego«, ki bo izboljšal slabi »jaz«. »Ego«, kiima najboljše namene, bo začel delati na muhastemu »jazu«,prepir med obema pa bo zelo poudaril razliko med njima. Posle-dica tega bo, da se bo »ego« počutil še bolj ločenega kot prej, sčimer bo le poglobil občutke osamljenosti in odrezanosti, zaradikaterih se »jaz« tako grdo obnaša.

Tega problema se ne moremo lotiti, če nam ni povsem jasno,da je hrepenenje po varnosti samo po sebi bolečina in protislov-je; čim bolj vneto jo zasledujemo, tem bolj boleča postaja. To ve-lja za vse oblike varnosti.

Želimo biti srečni in pozabiti nase, a čim bolj poskušamo po-zabiti nase, tem bolj se zavedamo prav sami sebe. Hočemo uititrpljenju, toda čim bolj si prizadevamo zbežati, tem bolj podži-gamo muke. Bojimo se in hočemo biti pogumni, toda prizadeva-nje, da bi bili pogumni, je v resnici strah, ki poskuša uitisamemu sebi. Želimo si duševnega miru, toda če poskušamoduha pomiriti, je to isto, kot če bi skušali valove poravnati z li-kalnikom.

Vsi poznamo takšen začaran krog. Vemo, da je skrb jalova,vendar nas še naprej skrbi, saj skrb ne preneha, če rečemo, da jejalova. Zaskrbljeni smo zato, ker se počutimo negotove in si želi-mo gotovosti. In vendar je popolnoma nekoristno reči, da si ne bismeli želeti varnosti. Če želji damo grdo ime, se je s tem še neznebimo. Odkriti moramo, da varnosti ni, da jo je boleče iskati,in da je potem, ko se nam zdi, da smo jo našli, ne maramo. Zdrugimi besedami, če zares razumemo, kaj iščemo – da je var-nost izoliranost, in tisto, kar si povzročamo, kadar jo iščemo –

46

bomo videli, da varnosti sploh nočemo. Ni treba, da vam kdo re-če, da ne smete zadrževati diha deset minut. Sami veste, da tegane zmorete in da bi bil poskus zelo neudoben.

Glavna stvar je razumeti, da varnosti oziroma gotovostienostavno ni. Eden od najhujših začaranih krogov je problem al-koholika. V mnogih primerih alkoholik dobro ve, da uničuje sa-mega sebe, da je pijača strup, da dejansko ne mara biti pijan inda mu celo sam okus pijače ni všeč. In vendar pije. Kajti če nepije, se počuti še slabše. Prevzema ga groza, saj takrat stoji iz očiv oči z razgaljeno, temeljno negotovostjo sveta.

Tu je bistvo problema. Če negotovosti stojiš iz oči v oči, je ševedno ne razumeš. Da bi jo razumel, ni dovolj, da se z njo so-očiš, ampak moraš postati negotovost. To je podobno perzijskizgodbi o modrecu, ki je prišel do vrat v nebesa in potrkal. Odznotraj je glas Boga vprašal: »Kdo je tam?« Modrec je odgovoril:»Jaz sem.« »V tej hiši«, je odgovoril glas Boga, »ni prostora zatein zame.« In tako je modrec šel stran in prebil mnoga leta v glo-bokem premišljevanju o tem odgovoru. Ko je prišel drugič, muje glas zastavil isto vprašanje in modrec je spet odgovoril: »Jazsem.« Vrata so ostala zaprta. Čez nekaj let je prišel poskušat tre-tjič in ob njegovem trkanju je glas ponovno vprašal: »Kdo jetam?« Modrec je zavpil: »Ti si!« In vrata so se odprla.

Če razumemo, da varnosti ni, je to dosti več, kot če se strinja-mo s teorijo, da se vse stvari spreminjajo, celo več, kot če upošte-vamo minljivost življenja. Pojem varnosti temelji na občutku, daje znotraj nas nekaj, kar je stalno, nekaj, kar traja skozi vse dni inspremembe življenja. Prizadevamo si, da bi se prepričali o stal-nosti, neprekinjenosti in varnosti tega trajnega jedra, tega sre-dišča in duše našega bitja, ki mu pravimo »ego«. Tega imamo zapravega človeka – ki »misli« naše misli, »čuti« naše občutke in»zna« naše znanje. Da varnosti dejansko ni, ne moremo razume-ti, dokler ne spoznamo, da ta »ego« ne obstaja.

Razumevanje nam prinese zavedanje. Ali se torej lahko pri-bližamo svojemu izkustvu – svojim občutkom, čustvom in mi-slim – čisto preprosto, kot da jih ne bi poznali od prej, in si brezpredsodkov ogledamo, kaj se dogaja? Morda boste vprašali:»Katera izkustva, občutke in čustva pa naj si ogledam?« Odgo-voril bom: »Katera si lahko ogledate?« Odgovor je, da si morate

47

ogledati tista, ki jih imate zdaj.To je več kot očitno. Toda prav zelo očitne stvari pogosto

spregledamo. Če čustvo ni prisotno, se ga ne zavedamo. Ni iz-kustva razen sedanjega. Kar veste, česar se dejansko zavedate, jele tisto, kar se dogaja prav ta trenutek, in nič več.

Kaj pa spomini? S pomočjo spomina gotovo lahko vem tudito, kaj je bilo v preteklosti? No, prav, pa se spomnite česa. Spo-mnite se, kako ste na cesti srečali prijatelja. Česa se zavedate?Zdaj dejansko ne opazujete resničnega dogodka, ko je vaš prija-telj šel po cesti. Ne morete stopiti k njemu, mu seči v roko alidobiti odgovora na vprašanje, ki ste mu ga pozabili zastaviti vpreteklosti, ki se je spominjate. Z drugimi besedami, sploh negledate dejanske preteklosti. Gledate sedanje sledove preteklo-sti.

To je podobno opazovanju ptičjih sledov v pesku. Vidim se-danje sledove. Hkrati pa ne vidim ptiča, kako je delal te sledovepred eno uro. Ptič je odletel in jaz se ga ne zavedam. Le na pod-lagi sledov domnevam, da je bil tukaj. Na podlagi spominov do-mnevate, da so pretekli dogodki bili. Toda nobenega preteklegadogodka se ne zavedate. Preteklost poznate samo v sedanjosti inkot del sedanjosti.

Vidimo torej, da je naše izkustvo v celoti trenutno. Z enegavidika je vsak trenutek tako izmuzljiv in tako kratek, da ne mo-remo nanj niti pomisliti, pa ga že ni več. Z drugega vidika je tatrenutek vedno tukaj, saj ne poznamo nobenega drugega trenut-ka kot sedanjega. Trenutek nenehno umira, nenehno se spre-minja v preteklost hitreje, kot to lahko dojamemo. In vendar seistočasno tudi nenehno rojeva, nenehno je nov, prav tako hitrose pojavlja iz tiste popolne neznanosti, ki ji pravimo prihodnost.Če na to pomislimo, nam skoraj dih zastane.

Če rečemo, da je izkustvo trenutno, s tem dejansko rečemo,da sta izkustvo in sedanji trenutek eno in isto. Če rečemo, da tatrenutek nenehno umira oziroma se spreminja v preteklost in senenehno rojeva oziroma pojavlja iz neznanega, velja to prav ta-ko za izkustvo. Izkustvo, ki ste ga pravkar doživeli, je nepovrn-ljivo izginilo. Vse, kar je ostalo od njega, je nekakšna sledoziroma brazda v sedanjosti, ki ji pravimo spomin. Čeprav lah-ko ugibate, kakšno bo naslednje izkustvo, tega dejansko ne ve-

48

ste. Zgodi se lahko karkoli. Toda izkustvo, ki poteka ta hip, jenovorojenček, ki izgine, še preden se lahko začne starati.

Se medtem, ko opazujete to sedanje izkustvo, zavedate, da gaopazuje nekdo? Lahko poleg samega izkustva najdete tudi tiste-ga, ki izkustvo izkuša? Lahko hkrati berete ta stavek in pre-mišljujete o sebi, kako ga berete? Ugotovili boste, da morate zahip nehati brati, če hočete premišljevati, kako ga berete. Prvo iz-kustvo je branje. Drugo izkustvo je misel: »Berem.« Lahko naj-dete misleca, ki misli misel: »Berem?« Z drugimi besedami, alilahko, kadar je sedanje izkustvo misel »Berem«, premišljujete osebi, kako mislite to misel?

Spet morate nehati misliti »Berem«. S tem preidete na tretjeizkustvo, ki je misel »Premišljujem o tem, da berem.« Naj vas hi-trost, s katero se te misli izmenjavajo, ne zavede v prepričanje,da jih mislite vse hkrati.

Toda kaj se je zgodilo? V nobenem trenutku niste mogli ločitisebe od svoje tekoče misli, od svoje tekoče izkušnje. Prva tekočaizkušnja je bila branje. Ko ste poskušali premišljevati o sebi, ka-ko berete, se je izkušnja spremenila in naslednja-tekoča izkušnjaje bila misel »Berem«. Niste se mogli ločiti od te izkušnje, ne dabi prešli na drugo. Ko ste pomislili »Berem ta stavek«, ga nistebrali v resnici. Z drugimi besedami, v vsaki tekoči izkušnji ste sezavedali samo te izkušnje. Nikoli se niste zavedali, da se zave-date. Nikoli se niste znali ločiti od misleca misli, od znalca zna-nega. Edino, kar ste vsakič našli, je bila nova misel, novaizkušnja.

Zavedati se torej pomeni zavedati se misli, čustev, občutkov,želja in vseh drugih oblik izkustva. Nikoli se ne zavedate niče-sar, kar ni izkustvo, misel ali čustvo; nikoli se ne zavedate tiste-ga, ki izkuša, ki misli ali čuti. Če je tako, zakaj potem mislimo,da kaj takega obstaja?

Lahko bi na primer rekli, da je »ego«, ki misli, to naše telo zmožgani vred. Toda to telo ni na noben način ločeno od svojihmisli in občutkov. Kadar na primer kaj otipate, je to občutenjedel telesa. In dokler občutenje traja, ne morete odmakniti telesaod njega nič bolj, kot lahko odidete od glavobola ali od lastnihnog. Dokler je to občutenje prisotno, je del vašega telesa, je vi.Telo lahko odstranite iz neudobnega stola, ne morete pa ga od-

49

straniti od občutenja stola.Ideja o ločenem mislecu, o »egu«, ki je ločen od svojih iz-

kušenj, izvira iz spomina in hitrosti, s katero se misli menjavajo.Tako je, kot če vrtite gorečo palico in s tem ustvarjate iluzijo ne-prekinjenega ognjenega kroga. Če si domišljate, da je spominneposredno vedenje o preteklosti in ne sedanja izkušnja, dobiteiluzijo, da v istem trenutku poznate preteklost in sedanjost. Tovam daje slutiti, da je v vas nekaj, kar je ločeno tako od vašihpreteklih kot sedanjih izkušenj. Mislite si: »Poznam sedanjo iz-kušnjo in ta je različna od pretekle izkušnje. Če lahko obe pri-merjam in zaznam, da se je izkušnja spremenila, moram bitinekaj stalnega in ločenega.«

V resnici sedanje izkušnje ne morete primerjati s preteklo.Primerjate jo lahko le s spominom na preteklo izkušnjo, ta spo-min pa je del sedanje izkušnje. Ko boste jasno spoznali, da je spo-min oblika sedanje izkušnje, bo postalo očitno, da je vsakposkus, da bi se ločili od te izkušnje, enako nemogoč, kot če bihoteli doseči, da bi vaši zobje grizli sami sebe. Izkušnja enostav-no je. Nikogar in ničesar ni, ki bi to izkušnjo izkušal. Čustev nečutite, misli ne mislite in zaznav ne zaznavate nič bolj, kot slišiteslišanje, vidite videnje ali vohate vohanje. »Dobro se počutim«,pomeni, daje prisoten dober občutek. To ne pomeni, da obstajastvar, ki se imenuje »ego«, in druga stvar, ki se imenuje občutek,in da »ego« občuti dober občutek. Obstajajo izključno sedanjiobčutki – katerikoli občutek je prisoten, je »ego«. Nikoli ni nihčenašel nobenega »ega«, ki bi bil ločen od sedanje izkušnje, ali ka-ke izkušnje, ki bi bila ločena od »ega« – kar pomeni, da je obojeeno in isto.

Kot filozofski argument je to zapravljanje časa, saj neposkušamo imeti »intelektualne debate«. Zavedamo se dejstva,da je vsak ločen »ego«, ki misli misli in izkuša izkušnje, le iluzi-ja. Če to dojamemo, se tudi zavemo, da je življenje povsem tre-nutno, da ni ne trajnosti ne varnosti in da ni nobenega »ega«, kibi ga bilo mogoče zaščititi.

Neka kitajska zgodba pripoveduje o možu, ki je prišel k veli-kemu modrecu in rekel: »Nobenega duševnega miru nimam.Prosim, umirite mi duha.« Modrec je odgovoril: »Postavite svo-jega duha (svoj ego) predme, pa ga bom umiril.« »Vsa ta leta«, je

50

odvrnil mož, »sem iskal svojega duha, pa ga ne morem najti.«»No,« je zaključil modrec, »pa je duh pomirjen!«

Pravi razlog, zakaj nas lahko življenje spravlja v takšno jezoin nemoč, ni v tem, da obstajajo dejstva, kot so smrt, bolečina,strah ali lakota. Noro pri vsem tem je, da začnemo, kadar so ta-ka dejstva prisotna, krožiti, se zvijati, trpeti in brenčati, da bi»ego« ločili od izkušnje. Pretvarjamo se, da smo amebe, in seposkušamo pred življenjem zaščititi tako, da se razcepimo nadvoje. Duševno zdravje, celovitost in integracija so v spoznanju,da nismo razcepljeni, da sta človek in njegova sedanja izkušnjaeno, in da ni mogoče najti nobenega ločenega »ega« ali duha.

Dokler obstaja ideja, da sem ločen od svoje izkušnje, vladatazmeda in nemir. Zato se izkušnje niti ne zavedam niti je ne razu-mem, tako da ni nobene prave možnosti, da bi jo asimiliral. Dabi razumel ta trenutek, ne smem poskušati biti ločen od njega; zvsem svojim bitjem se ga moram zavedati. To ni nekaj, kar bimoral storiti. Dejansko je to edina stvar, ki jo lahko storim. Vsedrug je nor poskus, da bi nemogoče postalo mogoče.

Da bi razumeli glasbo, jo morate poslušati. Toda dokler si mi-slite: »Jaz poslušam to glasbo«, je v resnici ne poslušate. Da birazumeli radost ali strah, se morate tega v celoti in nedeljenozavedati. Dokler pa to poskušate poimenovati in na primer reče-te: »Srečen sem« ali »Bojim se«, se radosti ali strahu ne zavedate.Strah, bolečina, žalost in dolgočasje morajo ostati problemi, če jihne razumemo. Za razumevanje pa potrebujemo enotnega, ne-deljenega duha.

To, zagotovo, je pomen nenavadnega reka: »Če je tvoje okoenotno, bo celo tvoje telo polno luči.«

51

6. ČUDOVITI TRENUTEK

Poslušate pesem. Nenadoma vas vprašam: »Kdo ste ta trenu-tek?« Kako boste nemudoma in spontano odgovorili na tovprašanje, ne da bi skušali poiskati besede? Če vas vprašanje nevrže iz poslušanja, boste odgovorili tako, da boste zamrmralipesem, ki jo poslušate. Če vas je vprašanje presenetilo, boste od-govorili: »Kdo ste ta trenutek?« Toda če zastanete in pomislite,mi boste poskušali povedati ne o tem trenutku, ampak o pre-teklem. Dobil bom podatke o vašem imenu, naslovu, poklicu inosebni zgodovini. Toda vprašal sem vas, kdo ste, ne pa kdo stebili. Da bi se zavedali resničnosti, trenutne sedanjosti, moratenamreč odkriti, da je v vsakem trenutku izkustvo vse. Poleg nje-ga ni nič drugega – ni izkustva, kako »vi« izkušate izkustvo.

Tudi v naših najbolj očitnih trenutkih zavedanja samega sebeje ta »sebe«, ki se ga zavedamo, vedno določen občutek ali za-znava – mišične napetosti, toplote, mraza, bolečine, vzdraže-nosti, dihanja ali utripanja krvi. Nikoli ne zaznavamo tistega,kar zaznavo zaznava, tako kot ni nobenega smisla ali možnostiv ideji, da bi povohali lasten nos ali poljubili lastne ustnice.

V obdobjih sreče in užitka smo ponavadi dovolj voljni zave-dati se trenutka in izkustvu dovoliti, da je vse. V takih trenutkih»pozabimo nase« in duh se prav nič ne poskuša odcepiti od sa-mega sebe, da bi bil ločen od izkustva. S pojavom trpljenja – na-jsi je telesno ali čustveno, dejansko ali pričakovano – pa serazkol začne in krog se začne vrteti.

Čim postane jasno, da »ego« nikakor ne more pobegniti iz re-sničnosti sedanjosti, saj ni nič drugega kot to, kar vem zdaj, semora ta notranji nemir končati. Edina možnost je, da se bolečine,strahu, dolgočasja ali žalosti zavedamo enako popolno, kot sezavedamo užitka. Človeški organizem ima izjemno čudovitosposobnost prilagajanja tako fizičnemu kot psihičnemu trplje-

52

nju.Toda ta sposobnost se lahko v celoti izkaže samo, kadar tr-

pljenja ne podžigamo vedno na novo z notranjim prizadeva-njem, da bi mu pobegnili, da bi »ego« ločili od občutkov. Toprizadevanje ustvarja stanje napetosti, v kateri trpljenje cveti.Toda kadar napetost preneha, začneta duh in telo trpljenje vpija-ti, enako kot se voda odzove na udarec ali rez.

Še ena zgodba je o kitajskem modrecu, ki so ga vprašali: »Ka-ko naj ubežimo vročini?« – s čimer je bila seveda mišljena vroči-na trpljenja. Odgovoril je: »Pojdite naravnost v sredino ognja.«»Toda kako bomo potem ušli žgočim plamenom?«. »Takrat vasne bo nič več bolelo!« Ni nam treba iti do daljne Kitajske. Istaideja je namreč opisana tudi v Božanski komediji, kjer Dante inVergil ugotovita, da leži pot iz pekla prav v njegovem središču.

V trenutkih velike radosti praviloma ne zastanemo in pomi-slimo: »Srečen sem,« ali, »To je radost.« Ponavadi ne pomislimona to, dokler ni vrhunec radosti mimo, ali če se pojavi strah, dabo radost minila. V trenutkih radosti se tako močno zavedamotrenutka, da niti ne poskušamo primerjati te izkušnje z drugimi.Zato je ne poimenujemo, saj imena, ki niso goli vzkliki, temeljijona primerjavah. »Radost« se od »žalosti« razlikuje po kontrastu,s primerjanjem enega duševnega stanja z drugim. Če ne bi niko-li poznali radosti, bi bilo žalost nemogoče definirati kot žalost.

Toda v resnici radosti ne moremo primerjati z žalostjo. Pri-merjava je možna samo z zelo hitrim izmenjavanjem dvehduševnih stanj, med iskrenim čustvom radosti in žalosti pa nimogoče preklapljati naprej in nazaj tako hitro, kot lahko s pogle-dom begamo od psa do mačke. Žalost lahko primerjamo samo sspominom na radost, kar nikakor ni isto kot sama radost.

Tako kot besede tudi spomini nikoli ne morejo zares »ujeti«resničnosti. Spomini so abstraktni, saj so prej vedenje o stvarehkot poznavanje stvari samih. Spomin nikoli ne ujame bistva, tre-nutne intenzivnosti, konkretne realnosti kakega izkustva. Prav-zaprav je truplo izkustva, iz katerega je življenje izginilo. Karvemo iz spomina, vemo le iz druge roke. Spomini so mrtvi, kerso fiksirani. Spomin na umrlo babico lahko samo ponovi, kar jebabica bila. Prava, živa babica pa bi lahko storila ali rekla kaj no-vega in nikoli ne bi zagotovo vedeli, kaj bo storila v naslednjem

53

trenutku.Obstajata torej dva načina razumevanja izkustva. Prvi je, da

ga primerjamo s spomini na druga izkustva in ga tako poimenu-jemo in definiramo. To pomeni, da ga interpretiramo v skladu zmrtvim in preteklim. Drugi način je, da se ga zavedamo takšne-ga, kakršno je, tako kot sredi intenzivnega doživljanja radostipozabimo na preteklost in prihodnost, pustimo, da je sedanjostvse in niti za hip ne zastanemo, da bi pomislili: »Srečen sem.«

Oba načina razumevanja sta uporabna. Odgovarjata pa razli-ki med poznavanjem stvari po besedah in med neposrednim po-znavanjem. Jedilnik je zelo koristen, ni pa nadomestilo zavečerjo. Vodič je uporaben priročnik, vendar se ga komaj da pri-merjati z deželo, ki jo opisuje.

Bistvo je torej v tem, da sedanjosti ne dojamemo tako globo-ko, kadar jo poskušamo razumeti skozi primerjanje s spomini,kot takrat, kadar se je zavedamo brez primerjanja. Toda na tanačin ponavadi pristopimo k neprijetnim izkušnjam. Namestoda bi se jih zavedali takšnih, kakršne so, jih poskušamo obrav-navati s pomočjo preteklosti. Prestrašen ali osamljen človek ta-koj pomisli: »Prestrašen sem,« ali, »Tako sem osamljen.«

To je seveda poskus, da bi se izognili neposredni izkušnji.Nočemo se zavedati te sedanjosti. Toda ker iz sedanjosti ne mo-remo oditi, lahko pobegnemo le v spomine. Tam se počutimo navarnem, kajti preteklost je fiksirana in znana – a seveda tudi mr-tva. Ko torej poskušamo uiti, recimo, strahu, se poskušamo ločitiod njega in ga »fiksirati« tako, da ga interpretiramo s sredstvispomina, s sredstvi že znanega in fiksiranega. Z drugimi bese-dami, skrivnostni sedanjosti se poskušamo prilagoditi tako, dajo primerjamo s preteklostjo (iz spomina), jo poimenujemo in»identificiramo«.

S tem ne bi bilo nič narobe, če bi poskušali uiti nečemu, če-mur lahko uidemo. Ta proces je koristen, če hočemo vedeti, kdajse moramo z dežja umakniti pod streho. Ne pove nam pa, kakonaj živimo s stvarmi, od katerih ne moremo zbežati, ker so delnas.

Telo ne more izločiti strupov tako, da jih poimenuje. Čeposkušamo strah, depresijo ali dolgčas kontrolirati s tem, da jihpoimenujemo, se zatekamo v vraževernost.

54

Ni težko uvideti, zakaj to ne deluje. Strah očitno poskušamospoznati, poimenovati in definirati zato, da bi postal »objekti-ven«, se pravi ločen od »ega«. Toda zakaj poskušamo biti ločeniod strahu? Zato, ker nas je strah. Z drugimi besedami, strah seposkuša ločiti od strahu, kot da bi se lahko z ognjem borili protiognju.

To še ni vse. Čim bolj se navadimo razumeti preteklost s po-močjo spomina, neznano s pomočjo znanega, živo s pomočjomrtvega, tem bolj postane življenje izsušeno, balzamirano, pustoin frustrirano. Če je človek tako zaščiten pred življenjem, posta-ne nekakšen mehkužec, ki je zaprt v trdo školjko »tradicije«. Inko resničnost končno prodre vanjo – kar se nujno zgodi – se valzadrževanega strahu razdivja.

Če pa se strahu zavedate, spoznate, da mu ne morete ubežati,ker ste trenutno sami strah. Uvidite, da vam – če ga poimenujete»strah« – to o njem pove malo ali pa nič, saj primerjava in poi-menovanje ne temeljita na pretekli izkušnji, ampak na spominu.Tako nimate druge izbire, kot da se strahu zavedate z vsem svo-jim bitjem kot povsem nove izkušnje. In zares je prav vsaka iz-kušnja v tem smislu nova, tako da smo v vsakem trenutkuživljenja sredi novega in neznanega. Na tej točki izkušnjo sprej-mete, ne da bi se ji upirali ali ji dali ime, s čimer izgine tudi vesobčutek konflikta med »egom« in sedanjo resničnostjo.

Ta konflikt nas kar naprej razjeda, saj je naše življenje eno sa-mo dolgo prizadevanje, da bi se uprli neznanemu, resnični seda-njosti, v kateri živimo, ki je neznana v procesu rojevanja. Četako živimo, se nikoli zares ne naučimo živeti s sedanjostjo. Vvsakem trenutku smo polni previdnosti, oklevanja in defenziv-nosti. In vse to zaman, saj nas življenje kar naprej meče v nezna-no, tako da je vsak upor enako jalov in frustrirajoč, kot čeposkušamo plavati proti deročemu toku.

V tem položaju umetnost življenja ni niti v brezskrbnem pre-puščanju toku niti v tem, da se prestrašeno oklepamo preteklegain znanega. Umetnost življenja je v popolni občutljivosti za tre-nutek, v dojemanju vsakega trenutka kot povsem novega inedinstvenega, in v odprtosti ter popolni sprejemljivosti duha.

To ni filozofska teorija, ampak/eksperiment. Ta eksperimentje potreben, da bi ugotovili, kako prinaša v igro povsem nove

55

sposobnosti za prilagajanje življenju, in kako dobesedno vsrkavatrpljenje in negotovost. Kako to vsrkavanje poteka, je enakotežko opisati kot bitje srca ali nastajanje genov. Odprt duh topočne tako, kot nas večina diha: ne da bi to mogel razložiti. Na-čelo tega je očitno nekaj podobnega kot judo: nežen (ju) način(do) obvladovanja nasprotne sile s tem, da se ji vdamo.

Svet narave nam daje mnogo primerov velike učinkovitostitega načina. Kitajska filozofija, katere odraz je tudi sam judo –

taoizem – je opozorila na moč vode, da premaga vse ovire s svo-jo nežnostjo in prožnostjo. Pokazala je, kako upogljiva vrbapreživi snežni vihar, trdi borovec pa ne. Medtem ko se na neu-pogljivih vejah borovca sneg nabira, dokler se ne zlomijo, seprožne veje vrbe pod njegovo težo povešajo, dokler ga ne od-vržejo s sebe in se ponovno vzravnajo.

Če pri plavanju zaidete v močen tok, se je smrtno nevarnoupirati. Plavati morate z njim in se postopoma dokopati do ro-ba. Tisti, ki pade z višine s trdimi udi, si jih bo zlomil, če pa sesprosti kot mačka, bo padel varno. Zgradba brez »prožnosti« vsvoji strukturi se bo v viharju ali potresu zlahka zrušila, avtobrez oblazinjenih koles in vzmeti pa bo na cesti kmalu razpadel.

Tudi duh ima iste lastnosti, saj ima prožnost in lahko tako kotvoda ali blazina absorbira udarce. Toda to vdajanje nasprotni silinikakor ni isto kot bežanje proč. Voda ne zbeži, kadar jo porine-te; na točki, kjer jo porinete, se enostavno vda in vašo roko obda.Amortizer pri udarcu ne pade kot kegelj; vda se, hkrati pa osta-ne na istem mestu. Beg je edina obramba nečesa rigidnega predvseobvladujočo silo. Zato dober amortizer nima samo »pro-žnosti«, ampak tudi stabilnost oziroma »težo«. Ta teža je tudifunkcija duha in se pojavlja pri zelo napak razumljenem feno-menu lenobe. Dovolj značilno je, da so nervozni in frustriraniljudje vedno zelo zaposleni, tudi kadar so brez dela, tako da jetakšno brezdelje »lenoba« zaradi strahu in ne zaradi počitka. To-da duh-telo je sistem, ki ohranja in kopiči energijo. Medtem koto počne, je pravilno len. Ko je energija shranjena, se rade voljepremika, vendar spretno – po liniji najmanjšega odpora. Takomati izuma ni le potreba, ampak tudi lenoba. Opazujemo lahko,kako se izurjen delavec zložno, »težko« premika pri kaki napor-ni nalogi, dober plezalec pa celo pri plezanju proti težnosti upo-

56

rablja težnost s pomočjo počasnih, težkih korakov. Zdi se, kot daomahuje po pobočju navzgor, tako kot jadrnica proti vetru.

Kako – v luči teh načel – duh vpija trpljenje? Ugotovi, da staupiranje in beg – procesa »ega« – napačni potezi. Trpljenju nimogoče ubežati in če se mu v obrambi upiramo, ga s tem le šeposlabšamo; celoten sistem je pretresen od šoka. Ko duhsprevidi, kako nemogoč je takšen potek, mora delovati v skladus svojo naravo – ostati pri miru in vpijati.

Ostati pri miru pomeni, da se ne poskušamo ločiti od boleči-ne, saj vemo, da se ne moremo. Beg od strahu je strah, borba zbolečino je bolečina, in če poskušamo biti pogumni, pomeni, dasmo prestrašeni. Če duh trpi, duh trpi. Mislec nima nobene dru-ge oblike kot svojo misel. Izhoda ni. Toda dokler se ne zavedateneločljivosti misleca in misli, boste poskušali zbežati.

Iz tega povsem naravno izvira vpijanje. Pri tem ni nobeneganapora; duh to stori sam od sebe. Ko duh vidi, da trpljenju nemore uiti, se mu vda, ga vpije in se začne zavedati golega trplje-nja, ne da bi ga zraven čutil ali se mu upiral še »ego«. Duh doži-vlja trpljenje na isti popoln, sproščen način, kot doživlja užitek.Trpljenje je narava sedanjega trenutka in jaz lahko živim le vtem trenutku.

Včasih, kadar upor poneha, trpljenje enostavno izgine ali sespremeni v lažje prenosljivo bolečino. Drugič pa ostane, todaodsotnost odpora prinese s sabo tako neznan način občutenja tr-pljenja, da ga je težko opisati. Trpljenje neha biti problematično.Občutim ga, vendar ne čutim nuje, da bi se ga znebil, saj semodkril, da sta trpljenje in trud, da bi bil ločen od njega, eno in is-to. Zelja, da bi trpljenju ušli, je trpljenje; ni reakcija »ega«, ki bibil od trpljenja ločen. Ko to ugotovimo, se želja po begu »zlije« vsamo trpljenje in izgine.

Glave ne morete umakniti iz glavobola, tako kot lahko rokoumaknete iz plamena. »Vi« in »glava« in »trpljenje« je eno in is-to. Ko dejansko vidite, da ste vi trpljenje, trpljenje preneha bitimotiv, saj ni ničesar, kar bi bilo treba odstraniti. Postane popol-noma nepomembno. Boli – in pika.

Toda to ni eksperiment, ki bi ga morali imeti kot trik v rezerviza trenutke krize. To je način življenja. To pomeni, da se je trebazavedati, biti buden in občutljiv za sedanji trenutek v prav vseh

57

dejanjih in odnosih – začenši s tem trenutkom. To pa je sevedaodvisno od tega, da uvozite, kako zares nimate nobene druge iz-bire, kot da se zavedate – ker pač sebe ne morete ločiti od seda-njosti in je ne morete definirati. Seveda ni nujno, da to priznate –toda cena bo neskončno in jalovo prizadevanje, da bi preživeliživljenje v upiranju neizogibnemu.

Ko enkrat to razumete, je zares absurdno reči, da obstaja al-ternativa med tema dvema načinoma življenja, med upiranjemtoku v brezplodni paniki in odprtostjo do novega sveta, ki sespreminja in je vedno nov in poln čudežev. Ključ je v razumeva-nju. Če vprašate, kako se to dela, kakšna je tehnika ali metoda,kakšni so koraki in pravila, ste povsem zgrešili poanto. Metodeso za ustvarjanje stvari, ki jih še ni. Tu pa nas zanima razumeva-nje nečesa, kar je – sedanji trenutek. To ni psihološka ali duhov-na disciplina za izboljšanje samega sebe. Je preprosto zavedanjesedanjega izkustva in spoznanje, da ga ne morete niti definiratiniti se od njega ločiti. Edino pravilo je: »Glej!«

Ni le gola poetična sentimentalnost, če rečemo, da s tako od-prtim duhom gledamo v povsem nov svet, tako nov kot na prvidan stvarjenja, »ko so jutranje zvezde skupaj prepevale in so vsiBožji sinovi vzklikali od radosti«. S poskusi, da bi vse razumeli spomočjo spomina, preteklosti in besed, smo pravzaprav večinoživljenja prebili z nosovi v vodiču, namesto da bi uprli oči v de-jansko pokrajino. Whiteheadovo kritiko tradicionalne vzgoje jemogoče uporabiti tudi za ves način življenja:

»V naši sholastični rutini se preveč naslanjamo na knjige... Vrajskem vrtu je Adam živali prej videl, preden jih je poimenoval:v tradicionalnem sistemu pa so otroci živali poimenovali,preden so jih videli.«

Poimenovati pomeni v najširšem pomenu besede interpretira-ti izkušnjo s pomočjo preteklosti, jo prevesti v jezik spomina,povezati neznano v sistem znanega. Civiliziran človek komajpozna kak drug način razumevanja stvari. Vsi in vse mora imetisvojo etiketo, svojo številko, spričevalo, registracijo, oceno. Karni ocenjeno, je neregularno, nepredvidljivo in nevarno. Brez po-tnega lista, rojstnega lista ali pripadnosti kakemu narodu obstojčloveka ni priznan. Če se ne strinjate s kapitalisti, vas označijoza komunista in obratno. Človek, ki se ne strinja z nobenim od

58

teh stališč, pa hitro postane nerazumljiv.Možnost, da je mogoče življenje dojemati mimo vseh idej,

prepričanj, mnenj in teorij, je od sodobnega uma najbolj oddalje-na. Tako stališče je možno samo v praznih možganih idiota. Sle-pi nas ideja, da celotno vesolje držijo skupaj kategorije človeškemisli, in bojimo se, da bo vse izginilo v kaosu, če se jih ne bomokar najbolj vztrajno držali.

Ponoviti moramo: spomin, misel, jezik in logika so za člo-veško življenje bistvenega pomena. So polovica duševnegazdravja. Toda človek in družba, ki imata le polovico duševnegazdravja, sta duševno bolna. Če na življenje gledamo brez besed,s tem ne izgubimo sposobnosti za oblikovanje besed – za mišlje-nje, pomnjenje in načrtovanje. Če smo tiho, to še ne pomeni, dasmo izgubili jezik. Nasprotno, le skozi tišino lahko odkrijemonekaj novega, o čemer lahko potem govorimo. Človek, ki bi ne-nehno govoril, ne da bi pogledal okrog in prisluhnil, bi se pona-vljal ad nauseam.

Isto je z mišljenjem, ki je pravzaprav tiho govorjenje. Samo posebi ni sposobno odkriti ničesar novega, saj so njegove edine no-vosti le preureditve starih besed in idej. Bili so časi, ko so jezikstalno bogatile nove besede – časi, ko so ljudje, tako kot Adam,stvari prej videli, preden so jih poimenovali. Danes so skoraj vsenove besede le predelave starih, saj ne znamo več ustvarjalnomisliti. S tem ne mislim, da bi morali vsi kar pokati od izumovin revolucionarnih odkritij. To je – vedno redka – sposobnost ti-stih, ki lahko neznano tako vidijo kot interpretirajo. Za večinonas pa je druga polovica duševnega zdravja enostavno v opazo-vanju in uživanju neznanega na podoben način, kot lahko uživa-mo v glasbi, ne da bi vedeli, kako je napisana ali kako jo telosliši.

Revolucionarni mislec mora vsekakor iti dlje od misli same.Ve, da se mu skoraj vse najboljše ideje utrnejo, kadar neha pre-mišljevati. Morda se je tudi sam že kdaj mučil in mučil, da bi ra-zumel kak problem s pomočjo starega načina mišljenja, pa jeugotovil le, da je to nemogoče. Toda ko se misli od utrujenostiustavijo, je duh odprt in lahko vidi problem takšnega, kakršen je– ne opisanega z besedami – in takrat ga v hipu tudi razume.

Ni nujno, da bi šli dlje od misli samo geniji. Ta možnost je od-

59

prta vsem, saj »skrivnost življenja ni problem, ki bi ga bilo trebarešiti, ampak resničnost, ki jo je treba izkusiti.« Mnogim je dano,da so vidci, a redkim, da so preroki. Mnogi lahko poslušajo glas-bo, a le redki jo znajo izvajati ali skladati. A niti poslušati je nemoremo, če lahko slišimo samo s pomočjo preteklosti. Kaj bi simislili o kaki Mozartovi simfoniji, če bi bila naša ušesa uglašenasamo na glasbo tam-tama? Morda bi dojeli njen ritem, toda sko-raj nič harmonije in melodije. Z drugimi besedami, ne bi namuspelo odkriti bistvenega elementa glasbe. Da bi ljudje lahkoposlušali – kaj šele napisali – takšno simfonijo, so morali odkritinove zvoke – vibracijo strune, zvok zraka v cevi in brnenje nape-te žice. Odkriti so morali celotni svet tonov kot nekaj, kar je po-polnoma različno od pulza.

Če si znam predstavljati samo pulz, ne morem ceniti tona. Čelahko premišljujem o slikarstvu samo kot o načinu izdelovanjabarvnih fotografij brez fotoaparata, vidim v kitajskih krajinskihslikah samo nesposobnost. Kar lahko razložimo s pomočjo pre-teklih izkušenj, nas ne nauči ničesar pomembnega. Če bi bilomogoče vse razložili v luči tega, kar že poznamo, bi lahko slep-cu razodeli, kaj je barva, samo z zvokom, okusom, tipom in vo-hom.

Če to velja za različne panoge znanosti in umetnosti, velja šetisočkrat bolj, kadar govorimo o razumevanju življenja v širšemsmislu in kadar želimo spoznati najvišjo Resničnost oziroma Bo-ga. Gotovo je absurdno iskati Boga s pomočjo vnaprej ustvarjeneideje o tem, kaj je Bog. Če tako iščemo, najdemo samo tisto, karže vemo – zato pa se tako zlahka slepimo z vsakovrstnimi »nad-naravnimi« izkušnjami in vizijami. Če verjamemo v Boga iniščemo Boga, v katerega verjamemo, to pomeni, da le iščemo po-trditev svojega mnenja. Če prosimo za razodetje božje volje in jopotem »preizkusimo« tako, da jo primerjamo z vnaprej ustvarje-nimi moralnimi standardi, to pomeni, da se iz prošnje norčuje-mo, saj že poznamo odgovor. Če iščemo »Boga« na ta način, stem samo prosimo za žig absolutne avtoritete in gotovosti otem, v kar smo že tako ali tako prepričani, za garancijo, da bostaneznano in prihodnost nadaljevanje tega, kar si želimo obdržatiiz preteklosti – večja in boljša trdnjava za »ego«. Ein feste Burg!

Če smo odprti samo za odkritja, ki se skladajo s tem, kar že

60

vemo, lahko navsezadnje ostanemo tudi zaprti. To je razlog, za-kaj nam fantastični dosežki znanosti in tehnologije v resnici takomalo koristijo. Kaj nam pomaga, da znamo napovedovati innadzorovati potek dogodkov v prihodnosti, ko pa ne vemo, ka-ko naj živimo v sedanjosti. Zaman nam zdravniki podaljšujejoživljenje, če porabimo podaljšani čas za napeto ugibanje, kako biživeli še dlje. Zaman inženirji izumljajo vedno hitrejša in udob-nejša prevozna sredstva, če nove razglede, ki jih vidimo, le sorti-ramo in razumemo v luči starih predsodkov.

Tovrstni pripomočki, kot tudi pripomočki jezika in misli, sočloveku zares koristni samo, če je buden – če ni izgubljen vsanjski deželi preteklosti in prihodnosti, ampak je v najtesne-jšem stiku s tisto točko izkustva, kjer je edino možno odkriti re-sničnost: s tem trenutkom. Tu je življenje živo, utripajoče,intenzivno in prisotno ter vsebuje globine, ki smo jih komajzačeli raziskovati. A da bi ga sploh lahko videli in dojeli, duh nesme biti razdeljen na »ego« in »izkustvo«. Trenutek mora biti to,kar vedno je – vse, kar ste in vse, kar veste.

V tej hiši ni prostora zate in zame!

61

7. PREOBRAZBAŽIVLJENJA

Zahodnjak se ima za praktičnega človeka, ki ga »zanimajo rezul-tati«. Nestrpen je do teorije in do kakršnekoli debate, ki ne vodineposredno v konkretno uporabo. Zato bi se obnašanje zahodnecivilizacije v glavnem dalo opisati kot »mnogo hrupa za prazennič«. Pravi pomen »teorije« namreč ni brezobvezno ugibanje,ampak vizija, zato je bilo po pravici rečeno, da »kjer ni vizije,ljudstvo propade«.

Toda vizija v tem smislu ne pomeni sanj in idealov za priho-dnost. Pomeni razumeti življenje, kakršno je, razumeti sebe into, kar počnemo. Brez tega razumevanja je enostavno smešnogovoriti o praktičnosti in dobivanju rezultatov, saj je to podobnohitri hoji po megli, ko se samo vrtimo v krogu. Ne vemo, niti,kam gremo, niti, kakšne rezultate hočemo.

Tistim, ki tako razmišljajo, se morda zdi vse, o čemer smo do-slej govorili, preveč teoretično. Te ideje so vse zelo v redu – am-pak ali tudi delujejo? Vendar vas moram vprašati: »Kaj mislite stem?« Običajni »test« za filozofijo je, ali naredi ljudi boljše in sre-čnejše, ali ima za posledico mir, sodelovanje in blaginjo. In ven-dar je to nesmiseln kriterij, ki ne vsebuje ravno veliko»teoretičnega« razumevanja. Kaj mislite s srečo? Po čem so »bo-ljši« ljudje boljši? V zvezi s čim boste sodelovali? Kaj boste počeliz mirom in blaginjo? Odgovor na ta vprašanja je povsem odvi-sen od tega, kar smo in kar dejansko hočemo zdaj. Če na primerhočemo istočasno mir in izoliranost, bratstvo in varnost za»ego«, srečo in stalnost, so naše želje protislovne. Njihovi rezul-tati – ne glede na to, kako praktično bomo do njih prišli – bodospet protislovja. To je stara zgodba o kolaču, ki ga želiš obdržatiin hkrati pojesti – kar se lahko konča samo tako, da ga daš v že-lodec in ga tam obdržiš, dokler nimaš hudih prebavnih motenj.

Če moramo biti nacionalisti in imeti suvereno državo, ne mo-

62

remo hkrati pričakovati, da bo na svetu mir. Če hočemo vsedobiti po najnižji možni ceni, ne moremo pričakovati, da bomodobili najboljšo kvaliteto, saj je ravnotežje med obojim pov-prečje. Če si za ideal postavimo moralno superiornost, se ne mo-remo istočasno izogniti pravičništvu. Če se oklepamo verovanjav Boga, ne moremo istočasno imeti vere, saj vera ni oklepa- nje,ampak sprostitev.

Ko se odločimo, kaj zares hočemo, nam še zmeraj ostane veli-ko praktičnih in tehničnih problemov. Toda nobenega smisla ni-ma, da o njih govorimo, dokler se nismo odločili. Po drugi stranipa ni nobene možnosti, da bi se lahko odločili, dokler je naš duhrazcepljen na dva dela, dokler je »ego« ena stvar, »izkustvo« padruga. Če je duh usmerjevalna sila dejavnosti, je treba duha innjegovo vizijo življenja ozdraviti, preden je lahko dejavnost kajdrugega kot konflikt.

Zato je treba nekaj reči o ozdravljeni viziji življenja, do katerepridemo s polnim zavedanjem, saj vključuje globoko preobraz-bo našega pogleda na svet. Kolikor jo besede sploh lahko opiše-jo, je bistvo te preobrazbe v zavesti in občutenju, da je svetorganska celota.

Običajno to »vemo« v obliki informacije, ne občutimo pa, dabi bilo to res. Gotovo se večina ljudi počuti ločene od vsega, karjih obdaja. Na eni strani sem jaz, na drugi pa ostalo vesolje. Ni-sem ukoreninjen v zemljo tako kot drevo. Neodvisno se potikamnaokoli. Zdi se, da sem središče vsega, a hkrati odrezan in sam.Čutim, kaj se dogaja v mojem telesu, vendar lahko le ugibam,kaj se dogaja v drugih. Moj zavestni duh mora imeti svoje kore-nine in izvor v najbolj nedoumljivih globinah bitja, toda počutise, kot da bi živel čisto zase v tesni majhni lobanji.

Kljub vsemu, fizična realnost je, da moje telo obstaja samo vodnosu do tega vesolja in da sem dejansko nanj tako pritrjen kotlist na drevo, in od njega enako odvisen. Odrezanega se počutimsamo zato, ker sem v sebi razklan, ker poskušam biti ločen odlastnih občutkov in zaznav. Zato se mi to, kar čutim in zazna-vam, zdi tuje. Ko pa se zavem neresničnosti te razklanosti, se mivesolje ne zdi več tuje.

Sem namreč to, kar vem; to, kar vem, je »jaz«. Zaznava hišečez cesto ali zvezde v vesolju ni nič manj »jaz«, kot je srbenje na

63

mojem podplatu ali ideja v mojih možganih. Ne zavedam sesvojih lastnih možganov kot možganov. Enako se ne zavedamhiše čez cesto kot stvari, ki je ločena od moje zaznave. Svojemožgane poznam kot misli in čustva, hišo pa poznam kot za-znavo. Na enak način, kot ne poznam lastnih možganov ali hišekot stvari-po-sebi, ne poznam zasebnih misli v vaših možganih.

Toda moji možgani, ki so tudi »jaz«, pa vaši možgani in misliv njih, pa hiša čez cesto, so vse oblike neločljivo prepletenegaprocesa, ki se imenuje resnični svet. Ne glede na to, koliko se gazavedam ali ne, je vse to »jaz«, ker so sonce, zrak in človeškadružba zame enako vitalnega pomena kot moji možgani ali mo-ja pljuča. Če so torej ti možgani moji možgani – pa če se tega šetako malo zavedam – je sonce moje sonce, zrak je moj zrak indružba je moja družba.

Seveda soncu ne morem ukazati, naj bo jajčaste oblike, niti nemorem prisiliti vaših možganov, da bi drugače mislili. Ne mo-rem videti v notranjost sonca niti ne morem deliti vaših intimnihobčutkov. Toda prav tako ne morem spremeniti oblike ali struk-ture svojih lastnih možganov, ali jih občutiti kot nekaj, kar jepodobno cvetači. Toda moji možgani so vseeno jaz, sonce je jaz,zrak je jaz in družba, katere član ste, je tudi jaz – kajti vse te stva-ri so za moj obstoj enako bistvenega pomena kot moji možgani.

Da obstaja sonce, ki je ločeno od mojega zaznavanja, vem lepo sklepanju. Tudi dejstvo, da imam možgane, čeprav jih ne mo-rem videti, je le posledica sklepanja. Za te stvari vemo le teore-tično, ne pa iz neposrednega izkustva. Toda ta »zunanji« svetteoretičnih predmetov je očitno prav toliko enota kot »notranji«svet izkustva. Iz izkustva sklepam, da obstaja. In ker je izkustvoenota – jaz sem moje zaznave – moram podobno sklepati, da jeteoretično vesolje tudi enota in da sta moje telo in svet en samproces.

O enotnosti vesolja obstaja že mnogo teorij. Toda nobena odnjih ni človeških bitij rešila izoliranosti egoizma, konfliktov instrahu pred življenjem, ker med sklepanjem in občutenjem ob-staja ogromna razlika. Da je vesolje enotno, lahko sklepate, neda bi to tudi občutili. Lahko postavite teorijo, da je vaše telo gi-banje v neprekinjenem procesu, ki vključuje vsa sonca in zve-zde, pa se vseeno počutite ločeni in osamljeni. Kajti občutek se

64

ne bo ujemal s teorijo, dokler ne odkrijete tudi enotnosti notra-njega izkustva. Kljub vsem teorijam boste imeli občutek, da steizolirani od življenja, dokler ste v sebi razcepljeni.

Ta občutek izoliranosti bo izginil, ko boste – na primer – spo-znali, da nimate zaznave o nebu, ampak da preprosto ste ta za-znava. Kar zadeva občutke, je vaša zaznava neba nebo samo, sajne obstaja noben »vi« razen tega, kar čutite, zaznavate in veste.Zato mistiki in mnogi pesniki pogosto izražajo občutek, da so»eno z Vsem« ali »združeni z Bogom« ali, kot je rekel Sir EdwinArnold:

Ko se odrečem sebi, vesolje postane jaz.

Včasih je ta občutek dejansko povsem sentimentalen in je pesnik»eno z Naravo« samo, dokler se ta pridno obnaša.

Ne živim v sebi, del vsegaokoli sebe sem; visoke goreme prevzamejo in hrup človeških mest odbija.Nič zoprnega ni v naravi, le da sem členobotavljiv, v okovih mesamed živa bitja uvrščen,medtem ko duša lahko leta,se z nebom, gorskim vrhom, širnim valovjemoceana ali zvezdami prepleta – in ne zaman.

Ta podeželska Byronova ekstaza je povsem zgrešena. Z naravose je sprijaznil samo toliko, kolikor podpira njegovo človeškonaravo. Muha ima rada sladkost medu, ne pa tudi njegove le-pljivosti, zato je

člen obotavljiv, v okovih mesa med živa bitja uvrščen

Sentimentalnež ne pogleda v globine narave, kjer bi videl

Lene kreature, ki se tam pasejo, v zraku visečeali počasi pri dnu se plazeče... svinčenookegamorskega psa, mroža, želvo, dlakavega

65

tjulenja in skata, strasti tam, vojne, pregoni,plemena – pogled v globinah oceana – kidihajo ta zadušljivi zrak.

Človek mora odkriti, da ima vse, kar opazuje v naravi –

vlažni tuji svet oceanskih globin, ledene planjave, plazilci vmočvirju, pajki in škorpijoni, puščave mrtvih planetov – svojegadvojnika v njem. Zato ne more biti eno sam s sabo, dokler nespozna, da je ta »spodnja stran« narave in občutek groze, ki muga vzbuja, tudi »jaz«.

Kajti vse kvalitete, ki jih občudujemo ali mrzimo v svetu okolisebe, so odsev notranjosti – čeprav notranjosti, ki je tudi onkraj,nekaj nezavednega, ogromnega in neznanega. Naši občutki vzvezi z gomazečim svetom osjega ali kačjega gnezda so občutkiv zvezi s skritimi vidiki naših lastnih teles in možganov in vsehnjihovih potencialov za nepoznane groze in strahove, za grdebolezni in nepredstavljivo trpljenje.

Ne vem, če je res, toda pravijo, da imajo nekateri veliki mo-dreci in »sveti možje« očitno nadnaravno moč nad zvermi inkačami, ki so navadnim smrtnikom vedno nevarne. Če je to res,je res zato, ker so sposobni živeti v miru z »zvermi in kačami« vsebi. Divjega slona jim ni treba imenovati Behemot ali morskopošast Leviatan; po domače rečejo prvemu kar »Dolgonosek«,drugemu pa »Sluzko«.

Ta občutek poedinjenja z »vsem« pa ni kakšno megleno stanjeduha, kakšen trans, v katerem so opuščene vse oblike in razlike,kot bi se človek in vesolje zlila v svetlečo meglo bledovijoličnebarve. Tako kot so proces in oblika, energija in materija, jaz in iz-kustvo, samo imena za in način gledanja na isto stvar, tako se tu-di eden in mnogi, enotnost in mnogoterost, istovetnost inrazličnost med sabo ne izključujejo, pač pa so eno in isto, takokot je telo različni organi. Ko odkrijemo, da so mnogi isto koteden in da je eden isto kot mnogi, spoznamo, da sta oboje besediin zvoka, ki predstavljata to, kar je čutom in občutkom nemudo-ma jasno, logiki in deskripciji pa je uganka.

Mladenič, ki je iskal duhovno modrost, je šel v uk k znameni-temu svetemu možu. Modrec ga je imenoval za svojega osebne-ga pomočnika in po nekaj mesecih se je mladenič pritožil, češ da

66

še ni prejel nobenega pouka. »Kaj pa misliš!« je vzkliknil svetimož. »Ko si mi prinesel riž, ga mar nisem pojedel? Ko si mi pri-nesel čaj, ga mar nisem popil? Ko si me pozdravil, ti mar nisemodzdravil? Kdaj sem ti torej pozabil dati pouk?« »Bojim se, dane razumem«, je rekel mladenič, popolnoma zbegan. »Ko hočeškaj pogledati,« je odvrnil modrec, »poglej naravnost. Ko začnešpremišljevati, si že povsem zgrešil.«

Nabiranje krizantem ob vzhodni ograji;tiho strmenje v južno gričevje; ptice, kiletijo domov v paru skozi mehki gorskizrak prvega mraka – v teh stvareh tičiglobok pomen; a ravno ko ga želimoizreči, nenadoma pozabimo besede.

Smisel ni v kontemplativni, somračni in morda površno idili-čni atmosferi, ki jo ljubijo kitajski pesniki. To je že izraženo, zatopesnik lilije ne zlati. Ne bo se, tako kot toliko zahodnih pesni-kov, spremenil v filozofa in rekel, da je »eno z« rožami, ograjo,grički in ptički. Tudi to je pozlačevanje lilije, oziroma, če upora-bimo kitajski idiom, podobno kot če bi »na kačo pritrjevali no-ge«. Kajti ko zares dojamete, da ste to, kar vidite in veste, netekate po pokrajini, misleč »Jaz sem vse to.«

»Vse to« enostavno je.Občutek, da s svetom stojimo iz oči v oči, odrezani in ločeni

od njega, močno vpliva na naše misli in dejanja. Filozofi na pri-mer se dostikrat ne zavedajo, da njihovi komentarji o vesolju ve-ljajo tudi zanje in njihove komentarje. Če vesolje nima pomena,ga nima niti stavek, ki to trdi. Če je ta svet začarana past, je taktudi tožnik in lonec ponvi očita, da je črna.

V najstrožjem smislu dejansko sploh ne moremo premišljeva-ti o življenju in resničnosti, ker bi to moralo vključevati pre-mišljevanje o premišljevanju, premišljevanje o premišljevanju opremišljevanju in tako ad infinitum. Človek lahko poskusi razvi-ti racionalno deskriptivno filozofijo vesolja samo na predpostav-ki, da je od njega povsem ločen. Toda če ste vi in če so vaše mislidel tega vesolja, ne morete stati zunaj njih, da bi jih opisali.

Zato morajo vsi filozofski in teološki sistemi na koncu propa-

67

sti. Da bi resničnost »poznali«, ne morete stati zunaj nje in jo de-finirati; morate vstopiti vanjo, biti resničnost, jo občutiti.

Spekulativna filozofija, kot jo poznamo na Zahodu, je skoraj vceloti simptom razcepljenega duha, človeka, ki poskuša stati zu-naj sebe in svojega izkustva, da bi ga verbaliziral in definiral. Toje začaran krog, kot tudi vse drugo, kar poskuša doseči razce-pljeni duh.

Po drugi strani pa mora spoznanje, da je duh dejansko ne-razcepljen, enako močno in prav tako daljnosežno vplivati nanaše misli in dejanja. Tako kot skuša filozof stati zunaj sebe insvojih misli, tako skuša – kot smo videli – navadni človek statizunaj sebe in svojih čustev in zaznav, občutkov in želja. Posle-dica sta neverjetna zmedenost in napačen način obnašanja. Od-kritje enotnosti duha mora obojemu narediti konec.

Dokler je duh razcepljen, je življenje neprestan konflikt, nape-tost, frustracija in deziluzija. Trpljenje se kopiči na trpljenje,strah na strah in dolgčas na dolgčas. Čim bolj si muha prizade-va, da bi se odlepila od medu, tem hitreje se ujame. Pod priti-skom tolikšne napetosti in jalovosti ni sploh nič čudnega, čeljudje iščejo sprostitev v nasilju, senzacionalizmu in brezobzir-nem izkoriščanju svojih teles, apetitov, materialnega sveta in so-ljudi. Ni mogoče izračunati, koliko to dodatno pripomore knujnemu in neizogibnemu trpljenju eksistence.

Nerazcepljeni duh pa je osvobojen pritiska, da poskuša vednostati izven sebe in biti drugje kot tukaj in zdaj. Vsak trenutek ži-vi popolnoma, zato ima občutek izpolnjenosti in dopolnjenosti.Razcepljeni duh sede k mizi, kljune jed za jedjo ter odhiti naprej,ne da bi karkoli prebavil, da bi našel jed, ki bi bila boljša od za-dnje. Ne najde pa nič dobrega, ker ničesar zares ne okusi.

Ko spoznate, da živite oziroma da dejansko ste ta trenutek innoben drug, da razen tega ni nobene preteklosti in nobene pri-hodnosti, pa nimate druge izbire, kot da se sprostite in polnookušate, pa naj bo užitek ali trpljenje. Takoj vam postane jasno,zakaj obstaja vesolje, zakaj so bila ustvarjena zavedajoča se bitja,zakaj čutilni organi, zakaj prostor, čas in sprememba. Celotenproblem upravičevanja narave, poskusa, da bi življenje nekajpomenilo v luči svoje prihodnosti, povsem izgine. Vse očitnoobstaja za ta trenutek. To je ples in kadar plešete, nimate name-

68

na kam priti. Vrtite se v krogih, vendar brez iluzije, da kaj zasle-dujete ali da bežite iz peklenskega žrela.

Kako dolgo planeti že krožijo okrog sonca? So že kam prispe-li in krožijo vedno hitreje, da bi kam prišli? Kolikokrat je že naZemljo prišla pomlad? Ali pride vsako leto hitreje in lepša, da bibila zagotovo boljša od prejšnje pomladi? Ali hiti nasproti po-mladi, ki bo prekosila vse pomladi?

Pomen in namen plesanja je ples. Tako kot glasba je tudi plesizpolnjen v vsakem trenutku svojega poteka. Sonate ne igrate znamenom, da bi prišli do zadnje note. Če bi bili pomeni stvari vnjihovih zaključkih, bi skladatelji pisali samo finale. Mimogredepa lahko opazimo, da je glasba, ki je značilna posebej za našokulturo, v nekaterih vidikih progresivna in se na trenutke zdi,kot da se odločno bliža vrhuncu v prihodnosti. A ko tja pride, neve, kaj bi s sabo počela. Beethoven, Brahms in Wagner so zakri-vili še posebej veliko kolosalnih klimaksov in zaključkov, potempa so znova in znova udarjali na isto noto in trenutek uničili, kerso se ga obotavljali zapustiti.

Kadar postane vsak trenutek pričakovanje, je življenje pri-krajšano za izpolnitev, smrt pa je strašna, saj se zdi, da se morajoz njo končati vsa pričakovanja. Dokler je življenje, je tudi upanje– in če živimo od upanja, je smrt dejansko konec. Toda za neraz-cepljeni um je smrt le še en trenutek, popoln kot vsak trenutek,ki ne more razkriti svoje skrivnosti, če ni doživet v polnosti.

Smrt je bistvo resnice, da smo v vsakem trenutku vrženi v ne-znano. Vse oklepanje varnosti se tu mora končati; življenje seobnovi povsod tam, kjer zapustimo preteklost in se odpovemovarnosti. Smrt je tisto neznano, v katerem smo pred rojstvom vsiživeli.

Nič ni bolj ustvarjalnega kot smrt, saj predstavlja celotnoskrivnost življenja. Smrt pomeni, daje preteklost treba zapustiti,da se neznanemu ni mogoče izogniti, da se »ego« ne more nada-ljevati in da nič ne more biti dokončno fiksirano. Kadar človekto spozna, prvič v svojem življenju zares živi. Če dih zadrži, gaizgubi. Če se mu odpove, ga najde.

69

Und so lang du das nicht hast,Dieses: stirb und werde, Bist dunur ein triiber Gast Auf derdunklen Erde.1

_____________1) (Goethe,West-dstlicher Divan. »Dokler ne veš, kako umreti in znovase roditi, si le ubog popotnik na tej mračni Zemlji.«)

70

8. USTVARJALNAMORALNOST

Morda je paradoksalno govoriti o ustvarjalni moralnosti. Kajti»moralnost« izvira iz besede, ki pomeni navado, konvencijo inureditev življenja po pravilih. Toda moralnost je začela pomenititudi delovanje ljubezni v medčloveških odnosih; v tem pomenupa lahko govorimo o moralnosti, ki je kreativna. Sveti Avguštinjo je opisal kot »Ljubi in delaj, kar hočeš.« Toda problem je bilvedno v tem, kako naj ljubimo tisto, kar nam ni všeč.

Če je moralnost umetnost življenja z drugimi, je jasno, da va-njo sodijo tudi pravila, ali bolje, tehnike. Mnogo problemov vskupnosti je namreč tehničnih – razporeditev bogastva in prebi-valstva, pravilno upravljanje z naravnimi viri, organiziranjedružinskega življenja, skrb za bolne in invalidne in harmoničnousklajevanje individualnih razlik.

Moralist je torej tehnik, ki ga v zvezi s temi problemi vpraša-mo za nasvet, tako kot se posvetujemo z arhitektom o gradnjihiše ali z inženirjem pri postavljanju mostu. Tako kot medicina,izdelovanje čevljev, kuhanje, krojaštvo, kmetovanje in mizarstvozahteva tudi življenje z drugimi določeno znanje. Zahteva pri-dobitev in uporabo določenih veščin.

Toda moralist je v praksi postal dosti več kot tehnični sve-tovalec. Postal je zmerljivec. S svoje prižnice ali iz svojega kabi-neta obklada človeški rod s hvalo in z grajo – v glavnem z grajo– tako kot zmaj bruha ogenj iz svojega žrela. Kajti ljudje ne upo-števajo njegovih nasvetov. Sprašujejo ga, kako je najbolje ravnativ takih in takih okoliščinah. On jim pove in videti je, kot da sestrinjajo z njim. Potem pa odidejo in naredijo nekaj drugega, kerse jim zdi njegov nasvet pretežek ali pa čutijo močno željo, da bistorili ravno nasprotno. To se dogaja tako redno, da moralist iz-gubi potrpljenje in jih začne zmerjati. Ko to nima nobenega učin-ka, se zateče k telesnemu nasilju in uveljavlja svoje nasvete s

71

pomočjo policije, kazni in zaporov. Kajti skupnost je sama svojmoralist. Voli in plačuje sodnike, policaje in pridigarje, kot da bihotela reči: »Kadar povzročam težave, me, prosim, brcnite.«

Na prvi pogled se zdi, da je problem v bistvu ta: morala ob-staja zato, da bi se izognili nepošteni razdelitvi radosti in trplje-nja. To pomeni, da morajo nekateri posamezniki dobiti manjradosti in več trpljenja. Ti posamezniki so se praviloma pri-pravljeni žrtvovati samo pod grožnjo še večjega trpljenja, če nebodo sodelovali. To temelji na predpostavki, da vsak človek skr-bi samo zase in upošteva interese skupnosti samo, dokler so tu-di njegovi.

Iz tega so moralisti razvili teorijo, da je človek v osnovi sebi-čen oziroma ima vrojeno nagnjenje k zlu. »Naravni« človek živiza en motiv: da bi svoje telo zaščitil pred bolečino in ga povezalz užitki. Ker lahko čuti samo z lastnim telesom, ga bolj malozanima, kaj čutijo druga telesa. Zato se bo za druga telesa zani-mal samo, če bo stimuliran z nagradami oziroma kaznimi, sepravi z izrabljanjem lastne sebičnosti v korist skupnosti.

Na srečo problem ni ravno tako enostaven. Kajti med stvarmi,ki nudijo človeku užitek, so tudi odnosi z drugimi človeškimibitji – pogovori, skupna kosila, petje, ples, otroci in sodelovanjepri delu, ki ga »mnogo rok olajšuje«. Eden od največjih užitkovje prav zares ta, da se človek bolj ali manj ne zaveda lastnega ob-stoja, ampak se »izgubi« v zanimivih pogledih, zvokih, krajih aliljudeh. Nasprotno pa je ena od največjih bolečin zavedanje sa-mega sebe in občutek odrezanosti od skupnosti in od sveta okolisebe.

Toda ves ta problem je nerešljiv, dokler o njem premišljujemov luči motivacije užitek-trpljenje oziroma sploh v luči katerekoli»motivacije«. Kajti človek ima moralen problem, ki ga druge vskupnosti živeče živali nimajo – prav zato, ker se toliko ukvarjaz motivi. Če je res, da mora človeka nujno motivirati princip uži-tek-trpljenje, nima absolutno nobenega smisla razpravljati o člo-veškem obnašanju. Motivirano obnašanje je determiniranoobnašanje; bo, kakršno bo, ne glede na to, kaj ima kdo o njempovedati. Ustvarjalna moralnost ni mogoča, dokler človek nimamožnosti svobode.

Na tej točki delajo moralisti napako. Če hočejo, da človek

72

spremeni svoj način življenja, morajo predpostavljati, da je svo-boden, kajti če ni, ne bo pomagalo vse besnenje in protestiranjena svetu. Po drugi strani pa človek, ki deluje iz strahu pred mo-ralistovimi grožnjami ali zaradi mamljivosti obljub, ne delujesvobodno! Če človek ni svoboden, lahko sicer grožnje in obljubeublažijo njegovo obnašanje, ne morejo pa ga bistveno spremeni-ti. Če pa je svoboden, ga grožnje in obljube ne bodo prisilile, dabi uporabil svojo svobodo.

Razcepljen duh ne bo nikoli dojel pomena svobode. Če sepočutim ločenega od lastnega izkustva in od sveta, se bo svobo-da zdela tista meja, do katere lahko nagajam svetu, usoda pameja, do katere lahko svet nagaja meni. Toda celovit duh ne po-zna kontrasta med »jazom« in svetom. Na delu je en sam proces,odgovoren za vse, kar se zgodi. Dvigne moj mezinec in povzro-ča potrese. Ali, če hočete, jaz dvignem svoj mezinec in povzro-čam potrese. Nihče ne dodeljuje usode in usoda ni nikomurdodeljena.

Tako razumevanje je seveda precej nenavadno. Navajeni smomisliti, da svoboda – če sploh obstaja – ne prebiva v naravi, am-pak v ločeni človekovi volji in njeni sposobnosti izbire.

Toda to, kar običajno mislimo z izbiro, ni svoboda. Izbire soponavadi odločitve, ki so motivirane z užitkom in trpljenjem,razcepljeni duh pa deluje z edinim namenom, da bi »ego« rešiltrpljenja in mu zagotovil užitek. Toda najboljši užitki so tisti, kijih ne načrtujemo, najslabši del trpljenja pa je v tem, da ga priča-kujemo in se mu skušamo izmakniti, ko se pojavi. Ne morete na-črtovati, da boste srečni. Lahko načrtujete svoj obstoj, todaobstoj in ne-obstoj sama po sebi nista niti prijetna niti boleča.Zdravniki mi zagotavljajo celo, da je lahko v določenih okolišči-nah tudi smrt izredno prijetna izkušnja.

Občutek, da nismo svobodni, izvira iz poskusov, da bi počelistvari, ki so nemogoče in celo brez pomena. Človek nima »svo-bode«, da bi narisal kvadratni krog, da bi živel brez glave alizaustavil določena refleksna dejanja. Vendar to za svobodo nisoovire; to so pogoji zanjo. Ne morem svobodno narisati kroga, čepolicije, kazni in zaporov. Kajti skupnost je sama svoj moralist.Voli in plačuje sodnike, policaje in pridigarje, kot da bi hotela re-či: »Kadar povzročam težave, me, prosim, brcnite.«

73

Na prvi pogled se zdi, da je problem v bistvu ta: morala ob-staja zato, da bi se izognili nepošteni razdelitvi radosti in trplje-nja. To pomeni, da morajo nekateri posamezniki dobiti manjradosti in več trpljenja. Ti posamezniki so se praviloma pri-pravljeni žrtvovati samo pod grožnjo še večjega trpljenja, če nebodo sodelovali. To temelji na predpostavki, da vsak človek skr-bi samo zase in upošteva interese skupnosti samo, dokler so tu-di njegovi.

Iz tega so moralisti razvili teorijo, da je človek v osnovi sebi-čen oziroma ima vrojeno nagnjenje k zlu. »Naravni« človek živiza en motiv: da bi svoje telo zaščitil pred bolečino in ga povezalz užitki. Ker lahko čuti samo z lastnim telesom, ga bolj malozanima, kaj čutijo druga telesa. Zato se bo za druga telesa zani-mal samo, če bo stimuliran z nagradami oziroma kaznimi, sepravi z izrabljanjem lastne sebičnosti v korist skupnosti.

Na srečo problem ni ravno tako enostaven. Kajti med stvarmi,ki nudijo človeku užitek, so tudi odnosi z drugimi človeškimibitji – pogovori, skupna kosila, petje, ples, otroci in sodelovanjepri delu, ki ga »mnogo rok olajšuje«. Eden od največjih užitkovje prav zares ta, da se človek bolj ali manj ne zaveda lastnega ob-stoja, ampak se »izgubi« v zanimivih pogledih, zvokih, krajih aliljudeh. Nasprotno pa je ena od največjih bolečin zavedanje sa-mega sebe in občutek odrezanosti od skupnosti in od sveta okolisebe.

Toda ves ta problem je nerešljiv, dokler o njem premišljujemov luči motivacije užitek-trpljenje oziroma sploh v luči katerekoli»motivacije«. Kajti človek ima moralen problem, ki ga druge vskupnosti živeče živali nimajo – prav zato, ker se toliko ukvarjaz motivi. Če je res, da mora človeka nujno motivirati princip uži-tek-trpljenje, nima absolutno nobenega smisla razpravljati o člo-veškem obnašanju. Motivirano obnašanje je determiniranoobnašanje; bo, kakršno bo, ne glede na to, kaj ima kdo o njempovedati. Ustvarjalna moralnost ni mogoča, dokler človek nimamožnosti svobode.

Na tej točki delajo moralisti napako. Če hočejo, da človekspremeni svoj način življenja, morajo predpostavljati, da je svo-boden, kajti če ni, ne bo pomagalo vse besnenje in protestiranjena svetu. Po drugi strani pa človek, ki deluje iz strahu pred mo-

74

ralistovimi grožnjami ali zaradi mamljivosti obljub, ne delujesvobodno! Če človek ni svoboden, lahko sicer grožnje in obljubeublažijo njegovo obnašanje, ne morejo pa ga bistveno spremeni-ti. Če pa je svoboden, ga grožnje in obljube ne bodo prisilile, dabi uporabil svojo svobodo.

Razcepljen duh ne bo nikoli dojel pomena svobode. Če sepočutim ločenega od lastnega izkustva in od sveta, se bo svobo-da zdela tista meja, do katere lahko nagajam svetu, usoda pameja, do katere lahko svet nagaja meni. Toda celovit duh ne po-zna kontrasta med »jazom« in svetom. Na delu je en sam proces,odgovoren za vse, kar se zgodi. Dvigne moj mezinec in povzro-ča potrese. Ali, če hočete, jaz dvignem svoj mezinec in povzro-čam potrese. Nihče ne dodeljuje usode in usoda ni nikomurdodeljena.

Tako razumevanje je seveda precej nenavadno. Navajeni smomisliti, da svoboda – če sploh obstaja – ne prebiva v naravi, am-pak v ločeni človekovi volji in njeni sposobnosti izbire.

Toda to, kar običajno mislimo z izbiro, ni svoboda. Izbire soponavadi odločitve, ki so motivirane z užitkom in trpljenjem,razcepljeni duh pa deluje z edinim namenom, da bi »ego« rešiltrpljenja in mu zagotovil užitek. Toda najboljši užitki so tisti, kijih ne načrtujemo, najslabši del trpljenja pa je v tem, da ga priča-kujemo in se mu skušamo izmakniti, ko se pojavi. Ne morete na-črtovati, da boste srečni. Lahko načrtujete svoj obstoj, todaobstoj in ne-obstoj sama po sebi nista niti prijetna niti boleča.Zdravniki mi zagotavljajo celo, da je lahko v določenih okolišči-nah tudi smrt izredno prijetna izkušnja.

Občutek, da nismo svobodni, izvira iz poskusov, da bi počelistvari, ki so nemogoče in celo brez pomena. Človek nima »svo-bode«, da bi narisal kvadratni krog, da bi živel brez glave alizaustavil določena refleksna dejanja. Vendar to za svobodo nisoovire; to so pogoji zanjo. Ne morem svobodno narisati kroga, čebi se slučajno izkazalo, da je to kvadratni krog. Hvala bogu tudine morem svobodno odkorakati skozi vrata in pustiti svojeglave doma. Prav tako ne morem svobodno živeti v nobenemtrenutku, ki ni ta trenutek, in ne morem se ločiti od svojih občut-kov. Skratka, svoboden nisem takrat, kadar poskušam storiti kajprotislovnega – na primer, da bi se premikal, ne da bi spremenil

75

položaj, ali da bi si opekel prst, ne da bi me bolelo.Po drugi strani pa lahko svobodno storim vse, kar ni proti-

slovno. Tako se pojavi vprašanje: ali je protislovno oziroma ne-mogoče delovati oziroma se odločati, ne da bi bil končni ciljužitek? Teorija, da moramo neizogibno delati to, kar nam nudivečji užitek oziroma manjše trpljenje, je nesmiselna predpostav-ka, ki temelji na besednem nesporazumu. Če rečem, da sem seodločil nekaj storiti, ker me to veseli, s tem le trdim, da sem seodločil to storiti, ker sem se to odločil storiti. Če »užitek« defini-ramo kot »tisto, kar imam raje«, bo tisto, kar imam raje, vednoužitek. Če sem mazohist in imam raje bolečino, bo pač bolečinaužitek. Skratka, teorija odgovarja na vprašanje, preden ga splohzastavi: ko trdi, da je užitek tisto, kar si želimo, hkrati trdi, da jevse, kar si želimo, užitek.

Toda naravnost v protislovje zaidem, kadar poskušam delo-vati in se odločati z namenom, da bi bil srečen. Kajti čim bolj somoja dejanja usmerjena k prihodnjim užitkom, tem manj semsposoben v njih kakorkoli uživati. Vsi užitki so namreč sedanjiin le popolno zavedanje sedanjosti mi lahko začne zagotavljatisrečo v prihodnosti. Lahko ravnam z namenom, da bom jutri je-del ali da bom naslednji teden šel na izlet v hribe, toda dejanskoni nobenega načina, ki bi mi zagotovil, da me bo to osrečilo. Na-sprotno, splošna izkušnja je, da nič ne pokvari »užitka« bolj kotče se sredi uživanja opazuješ, da bi videl, ali zares uživaš. Živi-mo lahko samo v enem trenutku naenkrat, zato ne moremo is-točasno premišljevati o tem, da prisluškujemo valovom, in otem, ali uživamo, ko prisluškujemo valovom. Tovrstna proti-slovja so edina dejanja brez svobode.

Se ena teorija determinizma je, ki trdi, da vsa naša dejanjamotivirajo »nezavedni mentalni mehanizmi« in da zaradi tegatudi najbolj spontane odločitve niso svobodne. To je le še en pri-mer razcepljenosti duha, kajti kakšna je razlika med »mano« in»mentalnimi mehanizmi«, ne glede na to, ali so zavedni ali ne-zavedni? Kdo je tisti, ki ga ti procesi zadevajo? Ideja, da je vsakčlovek motiviran, izvira iz trdovratne iluzije o »egu«. Pravi člo-vek, organizem-ki-je-povezan-z-vesoljem, je ta nezavedna moti-vacija. In ker to je, ne more biti spodbujen od nje. Z drugimibesedami, to ni motivacija, ampak le operacija. Poleg tega ne ob-

76

staja noben »nezavedni« duh, ki bi bil ločen od zavednega, kajtitudi »nezavedni« duh se zaveda, čeprav ne samega sebe – enakokot oči vidijo, a ne sebe.

Ostaja še predpostavka, da je celotna operacija, celotni procesdelovanja, ki je človek-in-vesolje, le determinirano zaporedje do-godkov, v katerem je vsak dogodek neizogibna posledica pre-teklih vzrokov.

Tega problema se ne moremo lotiti niti izčrpno niti zadostno.Morda je dovolj, če ugotovimo, da je to eno največjih »odprtihvprašanj« znanosti, ki pa je še daleč od končnega odgovora. Ide-ja, da preteklost določa sedanjost, je lahko iluzija, ki jo povzročajezik. Ker moramo sedanjost opisovati s sredstvi preteklosti, semorda zdi, da preteklost »pojasnjuje« sedanjost. Da bi povedali,»kako« se je nekaj zgodilo, opišemo verigo dogodkov, katerihdel naj bi ta nekaj bil.

Steklenica se je razbila. Padla je na tla. Jaz sem jo spustil. Mojiprsti so bili spolzki. Na rokah sem imel milo. Je legitimno posta-viti med te stavke »ker«? To praviloma počnemo, saj gremo lah-ko mirno stavit, da bo steklenica padla na tla, če jo spustim.Toda to še ne dokazuje, da sem jaz povzročil, da je padla ali daje morala pasti. Dogodki se v retrospektivi zares zdijo neizogib-ni, ker jih ne more nič spremeniti, potem ko so se enkrat zgodili.In vendar dejstvo, da bi lahko mirno stavili, kaj se bo zgodilo,enako zanesljivo dokazuje, da dogodki niso determinirani, am-pak dosledni.

Z drugimi besedami, vesoljni proces v vsakem trenutku delu-je svobodno in spontano, vendar je nagnjen k temu, da dogodkerojeva v rednih in s tem predvidljivih zaporedjih.

Ne glede na to, kakšen bo odgovor na to vprašanje, ima ne-razcepljen duh vsekakor občutek svobode in prinaša v moralnosfero način življenja, ki ima vsa znamenja svobodnega in ustvar-jalnega delovanja. Zlahka opazimo, da je večino dejanj, ki jihima konvencionalna morala za zla, mogoče izslediti v razceplje-nem duhu. Velika večina teh dejanj izvira iz pretiranih želja, že-lja po stvareh, ki še zdaleč niso nujne za zdravje duha in telesa,če dopustimo, da je »zdravje« relativen izraz. Take barbarske innepotešljive želje se pojavljajo, ker človek zlorablja svoje apetiteza to, da skuša »egu« zagotoviti občutek varnosti.

77

Potrt sem in hočem spraviti »ego« ven iz te potrtosti. Naspro-tje potrtosti je vznesenost, toda ker potrtost ni vznesenost, se kvznesenosti ne morem prisiliti. Lahko pa se napijem. S tempostanem čudovito vznesen in ko pride naslednja depresija,imam zdaj hitro zdravilo. Naslednje depresije postajajo vednogloblje in mračnejše, saj depresivnih stanj ne prebolim in neuničim njihovih strupov. Da bi jih utopil, se moram vsakič boljnapiti. Kmalu se začnem sovražiti, ker se tako zapijam, zaradičesar sem še bolj potrt – in tako gre to naprej.

Ali pa imam morda veliko družino in živim v hiši, obreme-njeni s hipoteko, za katero sem dal vse svoje prihranke. Trdomoram garati v službi, ki me ne zanima ravno najbolj, zato dalahko plačujem račune. Ne moti me, da toliko delam, vendar senenehno sprašujem, kaj se bo zgodilo, če bom zbolel ali če pridevojna in bom vpoklican. O teh stvareh raje ne bi premišljeval,zato hočem »ego« spraviti iz teh skrbi. Kajti prepričan sem, dabom zbolel, če se bo to nadaljevalo. Toda težko se je ustaviti – inglede na to, da postaja bolezen s tem vedno bolj neizbežna, vrta-jo skrbi vedno globlje. Od tega si moram malo oddahniti, zatozačnem v obupu staviti na konjske dirke in poskušam odgoditiskrbi z vsakodnevnim upanjem, da bo moj konj zmagal. In takogre to naprej.

Konvencionalni moralist mi ne more pri takih problemih zničemer pomagati. Lahko opozori na zastrašujoče posledice al-koholizma in kockanja, toda pri depresiji in skrbeh s tem le šedoliva olja na ogenj. Za potrpežljivo prestano trpljenje lahkoobljublja nagrade v nebesih, vendar je tudi to neke vrste kocka-nje.

Skratka, moralist lahko »ego« prestraši ali opogumi; v prvemprimeru človek zaradi tega beži od sebe, v drugem pa samegasebe lovi. Slika lahko bleščeče podobe vrlin in spodbuja druge,da iščejo moč v posnemanju velikih mož. To mu lahko uspe dotakšne mere, da vzbudi najbolj goreče poskuse posnemanja sve-tosti, krotenja strasti in prakticiranja vzdržnosti in usmiljenja.

Vendar nič od tega nikogar ne pripelje do svobode, saj je zavsem posnemanjem in disciplino še vedno motiv.

Če me je strah, je strah tisti, ki poganja moj trud, da bi ravnalpogumno, saj se bojim strahu; to preprosto pomeni, da se moj

78

trud, da bi pobegnil od tega, kar sem, vrti v krogu. Spričo zgle-da svetnikov in herojev me je sram, da nisem nič vreden, zatozačnem iz ranjenega ponosa prakticirati ponižnost, iz ljubeznido samega sebe pa usmiljenje. Naš impulz je vedno, da bi »ego«bil kaj vreden. Moram biti pravičen, dober, pravi človek, heroj-ski, ljubeč in skromen. Samega sebe dajem v nič, da bi samegasebe uveljavil; in samega sebe razdajam, da bi samega sebe ob-držal. Cela stvar je protislovje.

Krščanskega duha je vedno strašil občutek, da so grehi svetni-kov hujši kot grehi grešnikov, da je na nek skrivnosten način ti-sti, ki se bori za odrešenje, bliže peklu in bistvu zla kotbrezsramna vlačuga ali tat. Krščanski duh je spoznal, da je hu-dič angel, ki ga kot čistega duha dejansko ne zanimajo grehi me-sa. Grehi, ki so pogodu hudiču, so zapletenost duhovnegaponosa, blodnjaki samoprevare in subtilni posmeh hinavstva,kjer se maska skriva za masko za masko za masko, tako da se re-alnost povsem izgubi.

Dozdevni svetnik vkoraka naravnost v zanko te mreže, ker bion rad postal svetnik. Njegov »ego« najde najglobljo varnost vzadovoljstvu, ki je še bolj intenzivno, ker je tako spretno skrito –

zadovoljstvo, ker je skesan zaradi svojih grehov in skesan, ker jeponosen na svojo skesanost. V tako zapletenem začaranem kro-gu so maske za maskami neskončne. Ali, drugače rečeno, tisti, kibi stal zunaj sebe, da bi se brcnil, bi moral potem brcniti sebe, kistoji zunaj sebe, in tako v nedogled.

Dokler obstaja motiv, da bi nekaj postali, dokler duh verjamev možnost pobega pred tem, kar je v tem trenutku, ne more bitinobene svobode. Za vrlinami se bomo gnali iz točno istega ra-zloga kot za pregrehami, dobro in zlo pa se bosta menjavala kotnasprotna pola enega samega kroga. »Svetnik«, ki je s pomočjoduhovnega nasilja navidezno premagal ljubezen do samega se-be, jo je v resnici samo prikril. Njegov navidezen uspeh prepričadruge, da je našel »pravo pot« in sledili bodo njegovemu zgledudovolj dolgo, da se bo smer obrnila k nasprotnemu polu in borazuzdanost postala neizogibna reakcija na puritanizem.

Seveda zveni kot najbolj beden fatalizem, če moram priznati,da sem to, kar sem, in da ni možen noben pobeg ali odcepitev.Videti je, da če me je strah, sem v strahu »obtičal«. Toda v resnici

79

sem na strah priklenjen samo, dokler mu poskušam pobegniti.Kadar pa tega ne poskušam, odkrijem, da ni v resničnosti tegatrenutka ničesar, kar bi obtičalo ali bilo fiksirano. Kadar se tegaobčutka zavedam, ne da bi ga poimenoval, ne da bi ga imenoval»strah«, »slabo«, »negativno« itd., se takoj spremeni v nekaj dru-gega in življenje se svobodno premakne naprej. Občutek se neohranja več z ustvarjanjem »nekoga«, ki občuti.

Morda lahko zdaj vidimo, zakaj nerazcepljenega duha ne vle-če k tistim izhodom iz sedanjosti, ki se ponavadi imenujejo »zli«.Nadaljnja resnica, da se nerazcepljeni duh zaveda izkustva kotcelote, sveta kot sveta, in da je celotna narava duha in zavestipoenotena s tem, kar duh ve, spominja na stanje, ki bi ga pona-vadi imenovali ljubezen. Kajti ljubezen, ki se izraža v ustvarjalnidejavnosti, je veliko več kot zgolj čustvo. Ni nekaj, kar lahko vi»občutite« in »poznate«, pomnite in definirate. Ljubezen je orga-nizirajoči in združujoči princip, zaradi katerega je svet vesolje,razdrobljena masa pa skupnost. Je bistvo in značaj duha in sedejavno manifestira, kadar je duh poenoten.

Kajti duh se mora vedno za kaj zanimati ali biti v kaj zato-pljen, tako kot mora zrcalo vedno nekaj odsevati. Kadar se neposkuša zanimati zase – kot da bi zrcalo lahko odsevalo samosebe – se mora zanimati za (oziroma se zatopiti v) druge ljudi instvari. Ljubiti ni noben problem. Ljubimo. Smo ljubezen in ediniproblem je smer ljubezni, ali naj sije navzven kot sončni žarekali naj se poskuša usmeriti nazaj vase.

Ko se človekov duh osvobodi iz začaranega kroga poskusaljubezni do samega sebe, pritegne v svojo enotnost celotno veso-lje, tako kot se zdi, da ena sama kapljica rose vsebuje celotno ne-bo. V tem, in ne v golem čustvu, sta moč in princip svobodnegadelovanja in ustvarjalne morale. Prav nobene zveze s svobo-dnim delovanjem pa nima morala pravil in predpisov, ki temeljina nagrajevanju in kaznovanju, niti ne v tako neotipljivi obliki,kot je bolečina krivde ali užitek samospoštovanja. Je način vla-danja sužnjem s pomočjo »dobronamernega izkoriščanja« njiho-vih iluzij, zato ne more nikoli pripeljati do svobode, pa naj bo šetako dosledna.

Kjer naj bi bila ustvarjalna dejavnost, je povsem nesmiselnorazglabljati, kaj bi morali oziroma česa ne bi smeli početi, da bi

80

bili dobri oziroma pravični. Duha, ki je pošten in iskren, ne zani-ma, da bi bil dober ali da bi se do drugih ljudi vedel tako, da bise držal pravil. Po drugi strani ga ne zanima niti to, da bi bilsvoboden, da bi ravnal hudobno samo zato, da bi dokazal svojoneodvisnost. Ne zanima se sam zase, ampak za ljudi in proble-me, ki se jih zaveda; le-ti so »on«. Ni dejaven glede na pravila,ampak glede na okoliščine danega trenutka; »dobro«, ki ga želidrugim, ni varnost, ampak svoboda.

Dejansko ni nič bolj nečloveškega kot človeški odnosi, kitemeljijo na morali. Kadar človek da kruh zato, da bi bil usmi-ljen, kadar živi z žensko zato, da bi bil zvest, kadar obeduje sčrncem zato, da bi bil brez predsodkov, in kadar ne ubija zato,da bi bil miroljuben, je hladen kot školjka. Drugega človeka de-jansko ne vidi. Le malo manj hladna je dobronamernost, ki izvi-ra iz sočutja, in ki želi odstraniti trpljenje, ker se ji zdi poglednanjo odvraten.

A za ustvarjanje pristne topline ljubezni ni nobene formule.Ne da se je posnemati. Ne morete se pregovoriti vanjo, jo vzbu-diti z napenjanjem čustev ali tako, da se slovesno posvetite člo-veštvu. V vsakem od nas je ljubezen, toda aktivira se lahko letakrat, ko sprevidimo, kako nemogoče in jalovo je ljubiti samegasebe. Do tega prepričanja pa ne bomo prišli s samoobsojanjem, ssovraštvom do samega sebe, s tem, da ljubezen do samega sebezmerjamo z vsemi najslabšimi imeni v vesolju. To prepričanjelahko najdemo le v zavesti, da ni v nas nobenega »sebe«, ki bi galahko ljubili.

81

9. REVIZIJA RELIGIJE

To knjigo smo začeli s predpostavko, da znanost in znanstvenafilozofija ne dajeta nobene podlage za religiozno prepričanje. Otem nismo razpravljali; to smo vzeli za izhodišče. Prevzeli smoprevladujoče mnenje, da obstoj Boga, katerihkoli absolutov insploh večnega reda onkraj tega sveta nima logične podporeoziroma smisla. Sprejeli smo idejo, da nimajo tovrstne idejenobene vrednosti za znanstvene napovedi in da je možno vseznane dogodke bolj enostavno razložiti brez njih. Hkrati smorekli, da religija ne čuti nobene potrebe, da bi temu stališčuoporekala, saj skoraj vse duhovne tradicije priznavajo, da včlovekovem razvoju obstaja stopnja, ko je treba prepričanje – zarazliko od vere – in njegove gotovosti pustiti za sabo.

Mislim, da do te točke nismo trdili ničesar, česar ni mogočepreveriti s poizkusi, ali zagovarjali česa, kar bi bilo v resnemkonfliktu z znanstvenimi pogledi na svet. In vendar smo zdajprišli do točke, na kateri lahko postanejo glavne ideje religije intradicionalne metafizike ponovno razumljive in smiselne – nekot prepričanja, ampak kot učinkoviti simboli izkustva.

Znanost in religija govorita o istem vesolju, vendaruporabljata različna jezika. Trditve znanosti v glavnem zadevajopreteklost in prihodnost. Znanstvenik opisuje dogodke. Povenam, »kako« se stvari zgodijo, tako da nam podrobno opiše, kajse je zgodilo. Ugotavlja, da se dogodki odvijajo v različnihfrekvencah in kategorijah in na tej podlagi sklepa stave oziromasprejema napovedi, v luči katerih se lahko dogodkom praktičnoprilagajamo. Da bi lahko sklepal te stave, mu ni treba poznatiBoga ali večnega življenja. Poznati mora preteklost – vse, kar seje že zgodilo.

Po drugi strani pa trditve religije zadevajo sedanjost. Todatako ljudje s področja religije kot znanosti imajo občutek, da se

82

religija bolj ukvarja s preteklostjo in prihodnostjo. To je naravennesporazum, saj se zdi, da religija daje izjave o tem, kako se je tasvet začel in kako se bo končal. Dolgo je bila povezana spreroštvom, ki je gotovo isto kot napovedovanje. Religija trdi,da je bil svet ustvarjen od Boga in da ga je ta ustvaril znamenom, ki bo izpolnjen v prihodnosti, v »življenju sveta, kibo prišel«. Poleg tega vztraja na tem, da ima človek nesmrtnodušo, in mu zagotavlja, da bo preživel svojo fizično smrt in živelza vse večne čase.

Zdi se torej, da imajo znanstveniki docela prav, ko trdijo, datakih napovedi ni mogoče preveriti, ker nimajo skoraj nobenezveze z dogodki, kakor so se zgodili. Ko poskušajo odkrititemelje, na katerih slonijo take napovedi, se jim zdijo prejčustveni kot racionalni. Religiozni ljudje upajo oziromaverjamejo, da se bodo te stvari uresničile.

V zgodovini vsake pomembne religije pa so vseeno bilinekateri posamezniki, ki so religiozne ideje in trditve razumelina zelo drugačen način. Na splošno to bolj velja za Vzhod kotZahod, čeprav tudi krščanska zgodovina vsebuje dolg seznammoških in žensk, ki bi lahko našli stične točke z ortodoksnimihindujci in budisti.

Iz tega drugega in, prepričan sem, globljega vidika religija nisistem napovedi. Njene doktrine se ne nanašajo na prihodnostin večnost, ampak na sedanjost in neskončnost. Niso skupekprepričanj in upov, ampak, nasprotno, skupek grafičnihsimbolov o sedanjem izkustvu.

Teh simbolov je tradicionalno dvoje vrst. Eni opisujejoreligiozni način razumevanja sedanjosti v obliki konkretnihpodob in zgodb. Drugi ga opisujejo v abstraktnem, negativnemjeziku, ki je pogosto podoben jeziku akademske filozofije. Izpraktičnih razlogov bomo ti dve vrsti simbolov poimenovalireligiozne in metafizične. Ne smemo pa pozabiti, da»metafizika« v tem smislu ni spekulativna filozofija. Ni poskusanticipiranja znanosti in logičnega opisovanja vesolja innjegovih izvorov. Je način predstavljanja tega, kar vemo osedanjosti. Religiozni simboli so še posebej značilni zakrščanstvo, islam in judaizem, medtem ko so doktrinevzhodnega tipa bolj metafizične.

83

Rekli smo, da tako znanost kot religija govorita o istem svetu;in v tej knjigi se nismo nikoli ukvarjali s čim drugim kot zvsakdanjim življenjem, s stvarmi, ki jih je mogoče videti, čutitiin izkusiti. Zato nam bodo religiozni kritiki očitali, da smoreligijo zapeljali na »naturalizem«, da Boga enačimo z naravo inda se iz religije norčujemo in jo karikiramo, ker smo ji odvzelinjeno »temeljno nadnaravno vsebino«.

Toda ko teologe vprašate, kaj mislijo s tem »nadnaravnim«, setakoj zatečejo v znanstveni jezik. Rečejo, da ima Bog »konkretnorealnost, ki je drugačna od tega vesolja«, in govorijo o njem vluči pretekle zgodovine in prihodnjih prerokb. Vztrajajo, danadnaravni svet nima enake »ureditve« kot vesolje, ki gaproučuje znanost, in da obstaja na drugem nivoju bivanja, ki jeneviden našim naravnim čutom. To začne zveneti kot nekajparapsihološkega, kot nekaj, kar je podobno pojavom telepatije,jasnovidnosti in jasnoslišnosti.

In vendar je to čisti in preprosti naturalizem; celopsevdoznanost. Kajti znanost in naturalizem se ne ukvarjatanujno samo s stvarmi, ki so zaznavne s čuti. Nihče ni videlelektronov ali kvantov, niti ne more ustvariti čutne podobeukrivljenega prostora. Če psihološki fenomeni obstajajo, jepovsem neutemeljeno predvidevati, da jih ni mogočeznanstveno proučevati in da niso le drug vidik »narave«.Znanost se zares ukvarja z neštetimi stvarmi, ki jih ni mogočeizkusiti s čuti in ki neposrednemu izkustvu niso pred očmi – naprimer s preteklostjo, z gravitacijo, z naravo časa in s težoplanetov in zvezd. Te nevidne stvari so izpeljane izneposrednega izkustva s pomočjo logike. To so hipoteze, kidozdevno razumno pojasnjujejo opazovane dogodke. TeološkiBog je natanko ista stvar – hipoteza, ki razlaga vsa izkustva.

Kadar teolog postavi tako hipotezo, uporablja metodoznanosti in stopa na področje znanosti. Zato mora pričakovati,da ga bodo njegovi kolegi naturalisti izpraševali, zasliševali inpo potrebi tudi kritizirali.

Toda razliko med naravnim in nadnaravnim je mogočerazumeti tudi na preprostejši in dosti bolj uporaben način. Če je»narava« področje znanosti, lahko rečemo, da je narava ta svet,kakor je poimenovan, izmerjen in ocenjen. Narava je svet, ki ga

84

je misel analizirala in sortirala v skupine, ki se imenujejo»stvari«. Kot smo videli, je stvarem dala identiteto s tem, da jihje poimenovala. Gibanje razlikuje od mirovanja tako, daprimerja nekaj, kar se hitro premika, z nečim, kar se premikapočasi, čeprav se oboje premika.

Potemtakem je celoten svet narave relativen in je plod misli inprimerjave. Se glava »zares« razlikuje od vratu? Zakaj se ne bidogovorili, da bi »stvar«, ki se ji reče glava, vključevala tudi»stvar«, ki se ji reče vrat, tako kot vključuje nos? Samo miselnanavada je, da sta glava in vrat dve stvari in ne ena. V tem smisluimajo starodavni metafiziki popolnoma prav, ko pravijo, da jecelotno vesolje produkt uma. Mislijo namreč na vesolje »stvari«.

Po drugi strani pa je nadnaravni in absolutni svet sestavljen izskrivnostne resničnosti, ki smo jo poimenovali in klasificirali. Tasvet ni produkt uma. Toda nobenega načina ni, da bi lahkodefinirali ali opisali, kaj je. V vsakem trenutku se tega zavedamoin to je naša zavest. To čutimo in zaznavamo, in to so našačustva in zaznave. In vendar, če to poskušamo spoznati indefinirati, je isto, kot če bi poskušali nož prisiliti, da urežesamega sebe. Kaj je to? To je vrtnica. Toda »vrtnica« je zvok. Kajje zvok? Zvok je učinek zračnih valov na bobnič v ušesu. Torej jevrtnica tudi učinek zračnih valov na bobnič? Ne, vrtnica jevrtnica... je vrtnica je vrtnica je vrtnica...

Definiranje ni nič drugega kot izomorfno usklajevanje medskupinami čutnih podatkov in zvokov, toda glede na to, da sotudi zvoki čutni podatki, je ta poskus v končni fazi začarankrog. Resnični svet, ki prispeva tako podatke kot organe, skaterimi jih zaznavamo, pa ostaja brezdanje skrivnosten.

S tega stališča ne bi smeli imeti nobenih težav prirazumevanju nekaterih starodavnih spisov. Dhammapada,zbirka izrekov Bude, se začne takole: »Vse, kar smo, je posledicatega, o čemer smo premišljevali. Temelji na naših mislih;narejeno je iz naših misli.« To je v bistvu stavek, ki začenjaevangelij svetega Janeza: »Na začetku je bila Beseda in Beseda jebila pri Bogu in Beseda je bila Bog... Vse stvari je ustvaril Bog inbrez njega ni bilo ustvarjeno nič, kar je bilo ustvarjeno.« Zmislimi oziroma mentalnimi besedami razlikujemo oziroma»delamo« stvari. Brez misli ni »stvari«; je le nedefinirana

85

resničnost.Če hočete biti poetični, lahko to nedefinirano resničnost

primerjate z Očetom, ker je izvir oziroma temelj »stvari«. Misellahko imenujete Sin »ene snovi z Očetom« – Sin, »ki je ustvarilvse stvari«, Sin, ki mora biti križan, če hočemo ugledati Očeta,tako kot moramo resničnost opazovati brez besed, da bi jo videlitakšno, kot je. Potem Sin vstane od mrtvih in se vrne v nebesa,kar je analogno temu, da lahko svobodno uporabljamo misel, neda bi nas slepila, kadar vidimo realnost tako, kot je. »Vrne se vnebesa« v tem smislu, da jo prepoznamo kot del resničnosti inne kot nekaj, kar stoji zunaj nje.

Sicer lahko uporabimo za to nedefinirano resničnost tudinegativni, metafizični jezik. Je neskončna in ni definirana. Jevečna, vedno prisotna, ni preteklost in prihodnost, ni konvencijamisli in časa. Je nespremenljiva v smislu, da je ideja spremembele še ena beseda, še ena definicija, ki jo resničnost, ki se imenujesprememba, presega. Če je vse gibanje relativno, je očitno, da niabsolutnega gibanja. Nesmiselno bi bilo reči, da se vsa telesa vvesolju premikajo s hitrostjo deset tisoč milj na minuto, saj »vse«izključuje vsako drugo telo, v odnosu na katero bi se lahkoreklo, da se gibajo.

Metafizični jezik je negativen, ker poskuša povedati, dabesede in ideje ne pojasnjujejo resničnosti. Ne poskuša nasprepričati, da je resničnost nekaj takega kot brezmejna masaprozorne želatine. Ne govori o kaki neotipljivi abstrakciji,ampak o svetu, v katerem živimo. To izkustvo, ki ga imenujemostvari, barve, zvoki, vonji, okusi, oblike in teže, ni samo po sebinobena stvar, nobena oblika, nobena številka, nič – toda tatrenutek ga vidimo. Gledamo torej Boga, ki ga tradicionalnedoktrine imenujejo brezmejna, brezoblična, neskončna, večna,nedelj ena, neomajna in nespremenljiva Resničnost – Absolut zarelativnim, Pomen za mislimi in besedami. Pomen je sevedabrez pomena, ker za razliko od besed nima pomena, ampak jepomen. Drevo je samo po sebi brez pomena, je pa pomen besede»drevo«.

Ni težko videti, da lahko ta vrsta jezika, bodisi v svojireligiozni ali metafizični obliki, vodi v vse mogočenesporazume. Kajti kadar je duh razcepljen in hoče »ego«

86

zbežati iz sedanjega izkustva, je celotna ideja o nadnaravnemsvetu le srečno skrivališče. »Ego« se upira nesrečni spremembi,zato se oklepa »nespremenljivega« Absoluta. Kadar prineseživljenje kako bridko izkušnjo, jo lahko »ego« prenese samo zzagotovilom, da je to del načrta ljubečega Očeta-Boga. Todaprav to zagotovilo onemogoča spoznanje »božje ljubezni«, ki,kot je dobro znano, zahteva, da se odpovemo »egu«.

Napačno razumevanje religioznih idej je zelo razvidno iztega, kar so ljudje naredili iz doktrine o nesmrtnosti, nebesih inpeklu. Toda zdaj bi že moralo biti jasno, da je večno življenjespoznanje, da je edina resničnost sedanjost in da je mogočepreteklost in prihodnost od nje razlikovati samo vkonvencionalnem smislu. Trenutek je »vhod v nebesa«, »ravnain ozka pot, ki vodi v življenje«, ker v njem ni prostora za ločeni»ego«. V tem izkustvu ni nikogar, ki bi izkustvo izkušal.»Bogataš« ne more priti skozi vrata, ker nosi preveč prtljage;oklepa se preteklosti in prihodnosti.

Lahko bi citirali cele strani iz duhovne literature vseh časovin krajev, da bi pokazali, da je bilo večno življenje razumljeno natak način. Mislim pa, da bodo zadostovale naslednje Eckhartovevrstice:

»Zdaj-trenutek, v katerem je Bog ustvaril prvega človeka,Zdaj-trenutek, v katerem bo zadnji človek izginil, in Zdaj-trenutek, v katerem govorim, so vsi eno v Bogu, v katerem jesamo en Zdaj. Poglejte! Človek, ki živi v Božji luči, se ne zavedane časa, ki je minil, ne časa, ki bo prišel, ampak samo večnosti...Zato ne dobi ničesar novega niti iz prihodnjih dogodkov niti iznaključja, saj živi v Zdaj-trenutku, ki je zanesljivo »na novoobdan z zelenjem«.«

Ko v vsakem trenutku umirate in se spet rojevate, sonavidezno znanstvene prerokbe o tem, kaj se bo zgodilo posmrti, bolj malo važne. Vsa veličastnost je v tem, da ne vemo.Tako ideje preživetja kot uničenja temeljijo na preteklosti, naspominih na prebujanje in spanje; ideje o večnem trajanju invečnem niču pa so vsaka na svoj način brez pomena.

Le malo domišljije potrebujemo za spoznanje, da je večni časstrašna mora, tako da med peklom in nebesi, kot sta ponavadirazumljena, takorekoč ni kaj dosti izbirati. Želja po večnem

87

trajanju se lahko zdi privlačna samo, kadar mislimo nanedoločen čas in ne večen čas. Eno je imeti toliko časa, kothočeš, nekaj povsem drugega pa je imeti čas, ki nima konca.

V trajnosti, v stalnosti ni nobene radosti. Želimo si je samozato, ker je sedanjost prazna. Človek, ki poskuša jesti denar, jevedno lačen. Ko nekdo reče: »Čas je, da se ustavimo!«, je vpaniki, ker ni še ničesar pojedel in hoče vedno več časa, da bi šenaprej jedel denar, nenehno upajoč na potešitev za vogalom. Neželimo si zares trajnosti, ampak prej sedanje izkustvo popolnesreče. Želja, da bi se tako izkustvo nadaljevalo v nedogled, jeposledica tega, da se zavedamo samih sebe znotraj izkušnje, inda se zato izkušnje same ne zavedamo v celoti. Dokler obstajaobčutek, da »ego« ima to izkustvo, trenutek ni vse. Večnoživljenje spoznamo, kadar izgine zadnja sled razlike med»egom« in »zdaj« – kadar je samo zdaj in nič drugega.

Za razliko od tega pa pekel oziroma »večno prekletstvo« nivečen čas, ki bi trajal v nedogled, ampak neprekinjen krog,frustracija vrtenja v krogu na sledi nečemu, česar ni mogočeujeti. Pekel je slaboumnost, večna nemožnost ljubezni dosamega sebe, zavedanja samega sebe in obvladanja samega sebe.Je prizadevanje, da bi videli lastne oči, slišali lastna ušesa inpoljubili lastne ustnice.

Videti, da je življenje v vsakem trenutku kompletno – enotno,nedelj eno in vedno novo – pomeni razumeti smisel doktrine, daje v večnem življenju Bog, nedoločljivo to, vse-v-vsem in KončniVzrok oziroma Konec, za katerega vse obstaja. Ker je prihodnostvečno nedosegljiva in je tako kot bingljajoči korenček vednopred oslom, izpolnitev božanskega namena ne leži vprihodnosti. Najdemo jo v sedanjosti, vendar ne tako, da sesprijaznimo z nespremenljivim dejstvom, ampak tako, daspoznamo, da ni nikogar, ki bi se moral sprijazniti.

To je namreč pomen tistega univerzalnega in stalno ponavlja-nega religioznega načela, da se mora človek odreči sebi, če hočespoznati Boga. Čeprav nam je to tako znano kot vse druge puhlefraze, ni nič drugega tako težko storiti in nič drugega ni takonapačno razumljeno. Kako se lahko sebstvo, ki je sebično,odreče samemu sebi? Teologi pravijo, da ne z lastno močjo,ampak z darom božje milosti, z močjo, ki človeku omogoči, da

88

doseže, kar je zunaj njegovih moči. Toda ali je ta milost danavsem ali samo nekaterim izbrancem, ki nimajo druge izbire, kotda se predajo, ko jo prejmejo? Nekateri pravijo, da pride k vsem,da pa nekateri njeno pomoč sprejmejo, medtem ko jo drugizavrnejo. Drugi pa pravijo, da pride samo k izbrancem, vendartudi ti menijo, da ima posameznik možnost, da jo sprejme alizavrne.

Toda to sploh ne reši problema. Problem, ali naj človeksebstvo obdrži ali ga preda, nadomesti problem, ali naj sprejmeali zavrne božjo milost; oba problema pa sta identična.Krščanska religija je svoj odgovor na problem skrila v idejo, dase lahko človek vda samo »v Kristusu«. Kajti »Kristus« pomenidejstvo, da ne obstaja nobeno posebno sebstvo, ki bi se najpredalo. Predajanje »ega« je lažen problem. »Kristus« jespoznanje, da ni nobenega ločenega »ega«. »Ničesar ne storim izsebe... Jaz in Oče sva eno... Preden je Abraham bil, jaz sem.«

Če sploh obstaja problem, je problem spre videti, da v temtrenutku nimamo nobenega »ega«, ki bi ga lahko predali. Tolahko storimo povsem svobodno v kateremkoli trenutku in pravnič nas ne zadržuje. V tem je naša svoboda. Nimamo pasvobode, da bi sami sebe izboljšali, da bi se predali, da bi seprepustili milosti, saj je vsa razcepljenost duha zanikanje inodlaganje takšne svobode. To bi bilo enako, kot če bi poskušalinamesto kruha pojesti svoja usta.

Je sploh potrebno opozoriti na ogromno razliko medspoznanjem, da »sva jaz in Oče eno«, in med stanjem duhačloveka, ki, kakor pravimo, »misli, da je Bog«? Če še vednomislite, da obstaja ločeni »ego« in ga poistovetite z Bogom,postanete neznosni egoistični manijak, ki misli, da mu uspevadosegati nemogoče, obvladovati izkustvo in vse začarane krogeprignati do zadovoljivega konca.

Jaz sem gospodar svoje usode;jaz sem kapitan svoje duše!

Kadar kača požre svoj rep, ima otečeno glavo. Čisto nekajdrugega je spoznati, da ste sami svoja »usoda«, in da ni nikogar,ki bi gospodaril ali ki bi potreboval gospodarja.

89

Ali moramo poudariti tudi, da ta izguba »ega« v Bogu ninobena mistična miazma, v kateri bi se »osebnostne vrline«izgubile? »Ego« ni bil, ni in nikoli ne bo del človeške osebnosti.Na njem ni nič edinstvenega, »drugačnega« ali zanimivega.Nasprotno, čim bolj ga človeška bitja zasledujejo, tem boljenolična, nezanimiva in neosebna postajajo. Čim hitreje se stvarivrtijo v krogih, tem prej se spremenijo v nerazločne lise. Edinizanimivi ljudje so tisti, ki jih vse zanima; če pa jih zanima vse,pomeni, da so pozabili na »ego«.

Vidimo torej, da lahko osnovne principe filozofije, religije inmetafizike razumemo na dva povsem različna načina.Razumemo jih lahko kot simbole nedelj enega duha, izrazeresnice, da sta v vsakem trenutku življenje in izkustvo popolnacelota. »Bog« ni definicija tega stanja, ampak vzklik o njem.Človek pa jih ponavadi uporablja kot poskus, da bi stal zunajsebe in vesolja, da bi jih imel in jim vladal. Ta proces je krožen,pa naj bo še tako zapleten in ovinkast.

Ker so ljudje toliko časa hodili v krogu, so jim tehnološkidosežki bolj malo pomagali, razen da so ta proces še pospešilido neznosne napetosti. Civilizacija se lahko od samecentrifugalne sile vsak hip razleti. V taki situaciji nisamozavedajoča se vrsta religije, ki smo je bili toliko časa vajeni,nobeno zdravilo, ampak del naše bolezni.

Če je moč znanstvene misli oslabela, nam tega ni trebaobžalovati, saj »Bog«, h kateremu naj bi nas pripeljala, ni bilneznana Resničnost, ki jo ime označuje, ampak le projekcija nassamih – kozmični breztelesni »ego«, ki v vesolju igra velikegagospoda.

Prava lepota znanosti ni toliko v tem, da poimenuje inklasificira, beleži in prerokuje, ampak da opazuje in si želispoznati dejstva, kakršnakoli že so. Ne glede na to, kolikodejstva zamenjuje s konvencijami in resničnost z arbitrarnimidelitvami, je v tej odprtosti in iskrenosti duha nekoliko podobnareligiji, razumljeni na drugi, globlji način.

Čim večji je znanstvenik, tem bolj je prevzet od lastneganepoznavanja realnosti in tem bolj se zaveda, da so njegovizakoni in etikete, opisi in definicije le proizvodi njegovih lastnihmisli. Pomagajo mu, da svet uporablja v namene, ki jih je sam

90

izumil, ne pa da bi ga razumel in razložil.Čim bolj znanstvenik reducira vesolje v neskončno majhne

delčke, tem več stvari najde, ki jih mora oceniti, in tem boljzaznava relativnost celotne klasifikacije. Videti je, da to, česar neve, narašča v geometričnem sorazmerju s tem, kar ve. Vztrajnose približuje točki, na kateri tisto, kar je neznano, ni le prazenprostor v mreži besed, ampak okno v duhu, okno, katerega imeni neznanje, ampak čudež.

Plašen duh tako okno s treskom zapre in molči in nepremišljuje o tem, česar ne ve, da bi lahko čim več govoričil otem, kar misli, da ve. Neoznačena mesta zapolni z golimponavljanjem tistega, kar je že bilo raziskano. Toda odprt duhve, da najbolj natančno raziskana območja sploh niso bilaspoznana, ampak samo tisočkrat označena in premerjena.Fascinantna skrivnost, kaj je tisto, kar označujemo in merimo, panas mora na koncu »spraviti ob pamet«, dokler duh ne pozabikrožiti in zasledovati lastnih procesov in se zave, da je čističudež biti v tem trenutku.

Na mnoge načine, ki pa se med sabo le malo razlikujejo, je tozadnja beseda tako zahodnjaške kot vzhodnjaške modrosti. Vhindujskih Upanišadah je zapisano:

»Tisti, ki misli, da Boga ni mogoče doumeti, ga je doumel;tisti pa, ki misli, da je Boga doumel, ga ne pozna. Bog ostaneneznan tistim, ki ga poznajo, in je poznan onim, ki ga nepoznajo.«

Goethe to pove z besedami, ki so za sodobnega duha mordabolj enostavne:

»Največ, kar lahko človek doseže, je čudenje; in če ga prvotnifenomen spravlja v začudenje, naj bo zadovoljen; ne more mudati nič višjega in nič dlje za njim naj ne išče; tu je meja.«

Ali pa besede svetega Janeza Svetokriškega, enega največjihprerokov krščanske tradicije:

»Ena od največjih uslug, ki je bila podeljena duši za časaživljenja, je njena sposobnost, da tako razločno vidi in takogloboko občuti, da sploh ne more doumeti Boga. V tem so teduše podobne svetnikom v nebesih, kjer tisti, ki Boga najboljepoznajo, najjasneje čutijo, daje neskončno nedoumljiv; kajti tisti,ki imajo manj jasno vizijo, ne vidijo tako jasno kot ti drugi, kako

91

zelo Bog presega njihovo vizijo.«V takšnem čudenju ni lakote ampak potešitev. Skoraj vsakdo

jo pozna, toda le v redkih trenutkih – ko kakšna osupljiva lepotaali nenavadnost prizora odtegne duha od njegovegazasledovanja samega sebe, tako da za hip ne more najti besed.Potemtakem imamo veliko srečo, da živimo v času, ko ječloveško znanje prišlo tako daleč, da mu je začelo zmanjkovatibesed, ne samo za nenavadne in čudovite, ampak tudi za najboljnavadne stvari. Prah na policah je postal prav tako skrivnostenkot najbolj oddaljena zvezda; o obeh vemo dovolj, da vemo, dane vemo ničesar. Fizik Eddington je najbližji mistiki, ne v svojihlahkotnejših poletih domišljije, ampak kadar čisto preprostopravi: »Nekaj neznanega počenja ne vemo kaj.«

V takem priznanju je misel naredila cel krog, tako da smospet kot otroci. Tistim, ki bi še vedno radi vročično razlagali vsestvari, spravljali vodo življenja v paket iz papirja, to priznanje nepove ničesar in ne pomeni nič drugega kot poraz. Drugim padejstvo, da je misel zaključila krog, razkriva, kaj je človek počelne le v filozofiji, religiji in spekulativni znanosti, ampak tudi vpsihologiji in morali, v vsakdanjem čutenju in življenju.

Sami od sebe trpite, nihče vas v to ne sili,nihče ne terja, da živite in umiratein se vrtite na kolesu, da objemate, poljubljatenjegove naperke agonije,njegov obod solza, njegovo os praznine.

Ko duh to odkrije, se zaceli: razkol med egom in jazom, medčlovekom in svetom, idealnim in resničnim, se je končal.Paranoja, duh, ki je iz sebe, postane metanoja, duh pri sebi in stem osvobojen sebe. Roke, ki se ne oklepajo druga druge, lahkodržijo; oči, ki se ne trudijo gledati sebe, lahko vidijo; misel, ki sene trudi razumeti samo sebe, lahko misli. Pri takem čutenju,videnju in mišljenju življenje ne potrebuje nobene prihodnosti,da bi bilo dopolnjeno, ali razlage, da bi bilo upravičeno. V temtrenutku je popolno.