DNIXIV B O Ž I Č 1 0

Š T I R I N A J S T

P R I L O G Ad e c . 1 0

Stopinje

od mene do tebeKrasimira Dimova - dobitnica deželne nagrade za človekove pravice

XIV ŠTIRINAJST DNI2

b o ž i č 2 0 1 0

Johann Kordasch se je

rodil leta 1938. Bil je edi-

ni sin kmečke družine na

Koroškem (Haber). Mali Jo-

hann se je telesno in du-

ševno razvijal zelo poča-

si. Mama in babica sta prav

zaradi tega z vso nežnostjo

skrbeli za fantka. Ko je bil

star štiri leta, je koroška

uprava (Gauleitung) zapro-

sila na Dunaju za napotitev

v bolnišnico »am Spiegel-

grund«, kjer so ga sprejeli

z oznako »zur direkten Er-

ledigung abgetreten«. Sre-

di mrzlega decembra leta

1942 je mama sama pelja-

la bolnega sinka na Dunaj

v bolnišnico. Tam so zdrav-

niki nekaj dni po njegovem

prihodu ocenili »nikoli ne

bo mogel delati«. Izrečena

je bila smrtna obsodba ma-

lega Korošca. Daleč stran

od ljubljene mame je umrl

Nad prebivalci

zasije lučv deželi smrtne sence

Jože Marketz

Proti Genezareškem jezeru, ki tudi v času suše obljublja poživljajočo ohladitev

Shalom ... marhaba ...

Novembra letos je Tanja Kramer za ne-kaj mesecev odšla v Jeruzalem, kjer dela kot prostovoljka v avstrijskem hospicu. Objav ljamo nekaj njenih vtisov.

Na letališče me je prišel iskat civilnik Julian in me pripeljal v avstrijski hospiz (Österreichisches Ho­spiz). Tu so so začele prve težave. Povedali so mi, da

bi pravzaprav morala imeti vizo. Vse se je dobro izšlo, sedaj imam vizo za tri mesece. Kaj bo potem, bomo videli.

Kot morda nekateri že veste, ima staro jedro Jeruzalema več različnih mestnih četrti. Jaz živim v muslimanskem delu. To pomeni, da vsak dan poleg zvonov slišim tudi muezina. Po vsem mestu so različni „checkpointi“, kjer stoji policija – in na to se šele navajam.

Vsak teden delam pet dni, po osem ur na dan. Pomivam po­sodo, serviram ali pospravljam stvari. Nisem si mislila, da bo včasih kar zelo naporno, saj si na nogah skoraj osem ur brez odmora – razen kosila. Pri domačinih v kuhinji je zmeraj luš tno, saj se lahko od njih naučiš tudi nekaj besed arabšči­ne in hebrejščine. Kar zadeva arabščino in hebrejščino, en jezik živi poleg drugega, toda vse je zelo komplicirano. Toda ali nam to ni znano? Samo da je tukaj vse še bolj ekstremno.

V sobi stanujem s prostovoljko, ki ji je ime Katharina in je iz Nemčije. Skupaj nas je zaenkrat osem prostovoljk in se­dem civilnikov. Prostovoljke so same ženske in večinoma iz Nemčije. Razen mene in dveh prostovoljk so vsi drugi tukaj že dalj časa in se že poznajo. Vsi so zelo prijazni in te posku­šajo integrirati. Ker je tukaj toliko volonterk in civilnikov in ker je večina gostov iz Nemčije, je pogovorni jezik nem­ščina. Včasih sploh ne opaziš, da si sredi Jeruzalema in ne v Avstriji.

Od samega mesta še nisem veliko videla. Če hodiš po tržni­ci, začutiš, da se tukaj srečujejo ljudje raznih kultur in ver­stev. Če hodiš po muslimanski tržnici, hodiš po Jezusovem križevem potu in vsak ti hoče kaj prodati. Po eni strani vidiš, da hodijo ženske zakrite, da vidiš samo obraz, če pa prideš v novo mestno četrt, pa je eno krilo bolj kratko od drugega. Vidiš pa tudi, kako ljudje deloma res živijo v ekstremih.

XIV 3ŠTIRINAJST DNI

Pristali smo v Egiptu. Po sledovih izraelskega ljudstva je prva postaja velemesto. Hotel je sko-raj pravljičen, kakor iz tisoč in ene noči, obisk smetiščarske četrti pa nas brutalno prebudi iz sanj. Kairo je kaotično, a očarljivo mesto. Kljub temu smo bili veseli, ko smo tretji dan odpoto-vali v puščavo. Najprej nas je pot vodila vzdolž Rdečega morja, pozneje pa le še pesek, kamenje, gole gore, vro-če sonce. Le nekaj oaz, ob katerih so se ustavili tudi Izraelci: Mara, Elim, Refidim. Na lepem sre-di puščave temni oblaki in težke dežne kaplje, kot dokaz, da je čudež vedno mogoč. Končno Si-naj, ob vznožju grm, kjer se je Bog Mojzesu raz-odel kot »Jaz sem, ki sem (tukaj za vas)«. Sveta gora desetih zapovedi, ki jih je Bog po Mojze-su zaupal Božjemu ljudstvu. Gora, kjer je pre-rok Elija videl Boga, vendar šele, ko je bil Bog že mimo – ali mu je hotel reči, da Božjo navzoč-nost dojameš šele potem, ko si bil deležen nje-gove pomoči?

Za nekatere hud napor na vrh Sinaja, zgoraj pre-lep sončni zahod, skupno občudovanje najprej pomračujočega se gorskega sveta, čez nekaj trenutkov pa že temnega neba, vse bolj in bolj bleščečega se v soju neštetih zvezd. Potem še

dva dneva v puščavi. Čeprav nas je ta očarala, so si mnogi želeli zopet priti med ljudi, v pokra-jino, kjer je doma življenje.

O beduinih, prebivalcih puščave, pripovedujejo, da včasih ležejo na zemljo in pritisnejo ušesa na puščavski pesek. Ure in ure poslušajo v globi-ne zemlje. Na vprašanje po čudnem početju od-govarjajo: Poslušamo, kako puščava joče. Tako zelo bi si želela biti vrt!Tudi Jezus je iskal puščavo, kjer je doživel tako skušnjave kot tudi Božjo bližino. A Jezus ni ostal v puščavi. Iskal je življenje. Ob deročem Jorda-nu je govoril o živi vodi, ob Genezareškem jeze-ru je sanjal o vrtu, ki ga je imenoval „nebeško kraljestvo“ in ga obljubljal ubogim, žalostnim, krotkim, usmiljenim, preganjanim.

Manj v Betlehemu kakor prav tam ob Jorda-nu in ob Galilejskem morju smo vsi, ki smo se odpravili na romanje po sledovih Božjega ljud-stva, čutili, da nas Bog spremlja skozi puščave življenjskega romanja in nas vedno znova vodi v življenje. S tem občutkom bomo poslušali be-sede preroka Izaije pri liturgiji božične noči: »Ljudstvo, ki hodi v temi, gleda veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence zasije luč.«

zasije lučv deželi smrtne sence

Na Sinaju med dnevom in nočjo, ko se zbližata zemlja in nebo

Voda reke Jordan , ki v Sveti deželi spreminja puščavo v cvetoči vrt

Proti Genezareškem jezeru, ki tudi v času suše obljublja poživljajočo ohladitev

Življenje v puščavi onstran romantike je trdo in zahtevno

XIV ŠTIRINAJST DNI4

Piše T o n e O l i p

Knjiga obravnava poglavje naše zgodovine, mimo kate­rega ni mogel ravnodušno no­ben Selan, Obirčan, Kapelčan, pravzaprav nihče, ki je bil ka­darkoli ali kakorkoli soočen z njim. Gre za dogodke okrog smrtnih obsodb, izvršenih 29. 4. 1943 na Dunaju. Avtor je, kot nihče pred njim, obdelal to področje, prebrskal arhive, pri še živečih pričah poizvedel za podrobnosti in sestavil moza­ik, ki nam kaže takratne dogod­ke bolj jasno, kot smo jih vide­li doslej. Dnevnik Tomaža Olipa Cen­tralni zgodovinski vir, ki ni podvržen pozabi in spremem­bam in doslej zgodovinarjem ni bil na voljo, je dnevnik To­maža Olipa. Baum ga je poleg zelo obsežnega drugega gradi­va našel v arhivu berlinskega sodišča. Dnevnik, ki ga je pisal Tomaž, kot se menda nekate­ri še spominjajo, s svinčnikom in v selskem narečju, je po vsej verjetnosti zgorel med nešteti­mi drugimi spisi in dokumen­ti na celovškem sedežu gesta­pa. Tam so namreč maja 1945 še navzoči gestapovci masov­

no uničevali sledi za svojim kr­vavim početjem. Na voljo je le nemška verzija, neuglajen pre­vod, ki si ga je gestapo prikrojil takoj po aretaciji Tomaža Oli­pa. Beležke tega dnevnika so, tako kaže,  prevedli v veliki na­glici, saj so pravilno slutili, da jim utegne razvozlati zamotani klobčič niti, prepredenih med navadnimi dezerterji skrivači in ravno v tem času nastajajočo prvo celico Osvobodilne fronte tostran Karavank na Obirskem in v Železni Kapli. Tomaž je bil, kot je razvidno iz dnevnika, edini selski skri­vač in dezerter, ki je na takra­tno pobudo Johana Županca, Staneta Mrharja in Petra Bla­žiča stopil v stik s partizani. Dokumenti, najdeni med na­stajanjem pričujoče knjige, so prinesli na dan še kar nekaj stvari, ki so doslej zaposlova­le po eni strani zgodovinarje, po drugi pa svojce žrtev ter po­litično in zgodovinsko zainte­resirane Selane in Kapelčane. Eno izmed pomembnih spo­znanj je, da za verzijo, ki so jo doslej ob raznih priložnostih širili samozvani in z drugimi interesi vodeni „zgodovinar­ji“, da so namreč za to velikan­sko tragedijo odgovorni selski

dezerterji in skrivači, ni nobe­nih oprijemov. Baumova knjiga namreč potek dogodkov razja­sni do podrobnosti.  Po razlagi šifer in kratic v dnevniku, ki jo je v neznanih okoliščinah pri zaslišanjih de­cembra 1942 gestapu podal To­maž Olip, je vsekakor razvidno, da so se usodne stvari dogajale v glavnem zunaj Sel in na pobu­do komunističnih agentov Pe­tra Blažiča, Staneta Mrharja in drugih.

Tomaž si je „osvobodilno“ fronto predstavljal drugače, kot jo je naposled doživel. Kot krščansko vzgojen človek je napad na lovca Urbasa 12. 8. 1942 (kar je zakrivil Urbas z umorom bratov Meglič, je dru­go vprašanje) označil za stra­šno dejanje in se vrnil k svojim tovarišem v Sele.Po veliki gospojnici – Tomaž je bil medtem že spet v svojem skrivališču v Selah – so grofo­vi gozdni delavci med partiza­ni spoznali svojega nekdanje­ga vrstnika Petra Blažiča (ta je leta 1941 nekaj časa delal v Kortah) in to naznanili policiji. Do tedaj popolnoma zamotani klobčič –policija o kakih sku­pinah na Koroškem še ni ime­la nobenih podatkov – se je za­

Ujetega ptiča tožba ...V četrtek,

9. decem-

bra, je na kra-

ju dogodka, v

Selah, Wilhelm

Baum predstavil

svojo novo knji-

go z naslovom

»Wie ein im Kä-

fig eingesperrter

Vogel – das

Tagebuch des

Thomas Olip«.

z g o d o v i n a

Nova dognanja v naši polpretekli zgodovini v knjigi Wilhelma Bauma

20. 6. 1942 Prijatelji so odšli, sam pa se nisem mogel odločiti, kam naj grem.

23. 6. 1942 Z daljnogle-dom sem opazoval mamo in veliko premišljeval.

18. 10.1942 Spet cel dan v bunkerju. Počutim se kot v kletki ujet ptič, ki se ne more ganiti.

20. 11.1942 Vstal sem ob pol dvanajstih, spet sem bil sam. Zunaj je hlad-no jesensko vreme, sem

XIV 5ŠTIRINAJST DNI

čel odmotavati. Policijski aparat je delal noč in dan ter iz majhnih koščkov sestavljal mozaik. V kapel­ško skupino OF so 11. 11. 1942 vri­nili Helmuta Soveca in Feliksa Ko­privnika, ki sta uspela prepričati Micko Olip, da iščeta stik s parti­zani. Peljala ju je do Golobove ka­jže, kjer sta sestanek organizirala Johan Županc in Stane Mrhar. Pri­šla je tudi Micka z izvidnikoma, ta­koj za njimi pa policija. Izkušena lisjaka Mrhar in Županc sta takoj spoznala prevaro, saj sta imela pri­šleka sveže lesketajoče se škornje, pa sta jima hotela obesiti na nos, da prihajata naravnost prek Košu­te. Partizana sta se rešila. Žandar Orlitsch je spustil za njima rafal, pa ni zadel nobenega od njiju, tem­več svojega sodelavca Soveca. Za nadaljnji razplet dogodkov pa je bilo usodno, da so drugi dan pri­jeli Micko Olip, edino pozneje na smrt obsojeno žensko med trinaj­stimi obglavljenimi žrtvami. O njej vemo to, da so jo med zaslišanji ne­človeško mučili, saj je ena od nje­nih sotrpink izjavila, da je bila po vsem telesu do krvavega pretepe­na. Kaj se pod takimi pogoji iz člo­veka lahko iztisne, lahko slutimo. Kar zadeva Tomaževo vlogo, je zdaj vsekakor jasno, da si je Osvo­bodilno borbo predstavljal druga­če. Šele stik s Petrom Blažičem, ki

so ga ranili in zajeli 25. novembra 1942, je dal dogodkom tako tragič­no razsežnost. Ko je le kratek čas zatem, 1. 12. 1942, Blažič gestapu vrgel na nos bunker selskih skriva­čev, se je zaokrožila ena izmed ne­štetih tragičnih zgodb, v katerih je OF odigrala več kot žalostno vlogo. Slika dogodkov, ki sem jo nosil v sebi po očetovih pripovedovanjih in jo dopolnil pozneje, ko sem sku­paj z Miho Zablatnikom leta 1978 pripravljal film pričevalcev takra­tnega časa, se mi je s to novo knjigo in z branjem dokumentov ob nje­nem nastajanju nepričakovano iz­ostrila.  P. s.: Avtor knjige Wilhelm Baum trdi, da je Tomažev dnevnik eden najbolj pomembnih dokumentov upora proti nacističnemu režimu. Vsem, ki ste se že kdaj bavili s Fre­islerjevim procesom in posledič­no s smrtnimi obsodbami aprila 1943, priporočam, da si knjigo ku­pite in jo preberete. Zelo zanimi­vo pa utegne biti tudi na kateri iz­med predstavitev te knjige. Baum se je namreč s to tematiko spopri­jel bolj temeljito kot vsi drugi zgo­dovinarji pred njim in rad odgovar­ja na vprašanja.Film Mihe Zablatnika bo v Bau­movi založbi Kitab izšel na DVD­ju predvidoma februarja 2011.

Ujetega ptiča tožba ...

Tomaž Olip je bil dezerter in je imel stike s partizani. Ko je nemški vojski prišel v roke njegov dnevnik, so nacisti iz njega razbra-li imena številnih oseb in odkrili njihove med-sebojne povezave. Je bil dnevnik za te lju-di usoden?

Wilhelm Baum: Da in ne. Nacisti so are­tirali vse sosede v bližini bunkerja, ker so domnevali, da ti ljudje vedo zanj. Aretaci­ji je sledilo takojšnje zasliševanje, ki pa mu ujetniki niso mogli slediti – niso mu bili kos. Nekateri, kot na primer Florian Kelich, pa so verjetno na podlagi dnevnika mora­li umreti.

V drugi svetovni vojni so ljudje plačali s svojim življenjem, če so se uprli nacionalsocialističnemu režimu ali če so pomagali sočloveku le s koščkom kruha. Je dnevnik Tomaža Olipa neke vrste priznanje tem ljudem?Baum: Tako je. Prebival­cem Sel in okoliških krajev se za človeško držo ni nihče za­hvalil. OF si je to prišila na svoje zastave, čeprav večina selskih žrtev z njo ni imela opravka.

Tomaž Olip je bil preprost hla-pec in gozdni delavec. Kakšno vlogo je igral v domačem kraju? Baum: Bil je nezakonski otrok, delal je kot hlapec pri raznih kmetih, tudi pri boga­tem stricu Jerebu, ki pa o Tomažu ni ho­tel nič slišati.

Kaj je zanimivega na tem dnevniku?Baum: Je edini dnevnik uporniškega gibanja med koroškimi Slovenci. Nimamo primerljivega besedila.

Kako ste dnevniku prišli na sled?Baum: Ugotovil sem, da je v sodbah po­gosto citiran prav ta dnevnik. Noben slo­venski zgodovinar ga ni iskal. Po daljšem iskanju sem ga našel v Zveznem arhi­vu v Berlinu, in sicer v zapuščini ljudske­ga sodišča.

Dnevnik sem našel v Berlinu

P o g o v o r z i z d a j a t e l j e m k n j i g e W i l h e l m o m B a u m o m

Nova dognanja v naši polpretekli zgodovini v knjigi Wilhelma Bauma

20. 11.1942 Vstal sem ob pol dvanajstih, spet sem bil sam. Zunaj je hlad-no jesensko vreme, sem

v stanju, kot da bi bil živ pokopan. Nikjer svobode zame.

25. 11 1942 Zakaj ni že konec vojne?

XIV ŠTIRINAJST DNI6

V Ž A R I Š Č U

Nova domovinaPraznična božična zgodba iz otroških let spremlja gospo Krasimiro Dimo­vo, ki je odraščala v balkanskem hri­bovju v Bolgariji. Čeprav v skromnih razmerah, so ji stari starši in starši dali občutek domačnosti, ji odprli oči za lepoto majhnih stvari ter v njej go­jili samospoštovanje in sočutje za so­človeka. Obogatena s temi vrlinami je Krasimira Dimova pred 20 leti prišla na Koroško. Študirana germanistka in publicistka je v Št. Jakobu v Rožu na­šla novo domovino. Vse, o čemer je sanjala, je doživela in našla ob ljudeh v Rožu. Soseda ji je prinesla rožo, druga pet jajc, tretja je prišla s kru­hom, ob obisku staršev jo je čakala pred hišo slastna torta. Male pozor­nosti so Krasimiri Dimovi dale obču­tek domačnosti. Obdajala sta jo ljube­zen in podpora ljudi.

Oropani dostojanstva in upovGloboko ganjena in polna hvaležno­sti je sprejemala darila in bila v mislih vedno v svoji prvi domovini, v Bol­gariji, ter premišljevala o tem, kako bi pomagala svojemu narodu. Pri lju­deh, ki jih je komunistični režim za več desetletij oropal vsega lepega, sa­mospoštovanja in vseh upov. V lju­deh so se naselili nezadovoljstvo, obup in brezbrižnost. Občutek nemo­či ob vsakršni spremembi, prepoved kritičnih mnenj. Ljudje so izgubili vero vase in vse zaupanje. Ko je njen oče pred hišo iz trave in zemlje ure­dil krasno štiriperesno deteljico in je mama v vrt posadila rože vseh vrst, je partijski sekretar, poln sovraštva, de­

jal: »Prisilili vas bomo, da bo namesto rož rastla čebula!« Uničiti v človeku dostojanstvo, čut za lepoto in vredno­to, to je bil cilj. In vendar nosi Krasi­mira Dimova v sebi čudovito sliko o vrelcu.

Vrelec upanja in dostojanstvaKot majhna deklica je z babico hodi­la k vrelcu po vodo. V zimskem času je vrelec prekril led, slišati je bilo le rahlo žuborenje. Za malo Krasimiro je bilo žuborenje nerazumljivo. »Veš, otrok, voda nenehno teče, ves čas je v gibanju,« ji je pojasnila babica. Spo­mladi pa so potoček prekrili listi in veje. Slišala je žuborenje čiste vode, a je ni mogla videla. S palico je Kra­simira odstranjevala preperelo listje, dokler ni pritekla sveža voda. Ta sli­ka o odkrivanju kristalno čiste vode jo spremlja še danes. Svojemu naro­du v Bolgariji bi rada pomagala v sebi odkriti kristalno čisti zaklad upanja, spoštovanja, dostojanstva in lepote. Z bolečim srcem srečuje svoje sode­želane, ki lepote v sebi in okrog sebe ne vidijo in ne zaznajo. Čeprav lju­dje v Aprilziju, njenem rodnem kra­ju, živijo v veliki revščini, bi jim Kra­simira Dimova rada odstrla pogled na krasno cvetoči vrt pred hišo in na ru­menozlato kutino, ki se košati na dvo­rišču. Zaveda se, da je v strahu za preživetje težko videti cvetlice, toda nekaj lepote v vsakdanjiku si lahko privošči prav vsak.

Milina in dobrota RožanovKrasimira Dimova v Rožu vedno zno­va doživlja majhne trenutke lepo­

Krasimira Dimova je prejemnica letošnje koroške deželne nagrade za človekove pravice

Piše M i c k a O p e t n i k

f o t o : o p e t n i k

Na božični večer je stari oče vzel kadilnico. Z veli-kim spoštovanjem je po-kadil malo posestvo viso-ko v hribih. Korakal je od drevesa do drevesa, vsak košček zemlje je posebej pokadil. Medtem je ba-bica spekla čudovit kruh in ga okrasila s klasjem, ovčkami in vencem, sim-bolom za dom. Stari oče je odlomil košček sveže-ga kruha, stopil z njim pred hišo, pogledal proti nebu in dejal: »Bog, ta ko-šček kruha je za vse tiste, ki nimajo kruha in strehe nad glavo.« In položil ko-šček kruha na prag. Šele po tem obredu je družina sedla k božični mizi.

Vrelci kristalno čiste vodeDarove za projekte Krasimire Dimove lahko nakažete na Sozialprojekt Du bist nicht allein, Aprilzi, Bulgarien, Posojilnica Bank St. Jakob, BLZ 39109, štev. konta: 35.071.851

XIV 7ŠTIRINAJST DNI

te ob preprostih ljudeh, ki izžarevajo milino in so polni dejavne dobro­te. »Dejavna dobrota je kraj sreča­nja z Bogom.« To duhovno dožive­tje neštetokrat doživlja med ljudmi v Rožu. In Krasimira Dimova bi tudi ljudem v domovini Bolgariji rada po­sredovala le eno: da je dejavne lju­bezni zmožen vsak. Ko je pred leti s svojim skromnim zaslužkom tera­pevtke začela podpirati ljudi v doma­čem Aprilziju, kraju visoko v gorah, je bil to skromen začetek, ki so ga lju­dje v Bolgariji sprejeli kot samoume­ven dar „bogate tete iz Amerike“. Šele obisk neke Bolgarke in njeno pripo­vedovanje, da živi Krasimira Dimo­va v Št. Jakobu kot podnajemnica in nima avtomobila, je med ljudmi v ro­dnem kraju spremenilo mišljenje.

Projekt Nisi samSrce Krasimire Dimove bije za dve domovini. In tako v prvi domovini, v kraju Aprilzi, že desetletje išče stare, bolne in prizadete. Zanje je pripravi­la projekt Nisi sam. V drugi domovini na Koroškem je našla številne dobro­tnike, ki z osebnimi darovi in nabir­kami podpirajo njen projekt. Projekt, ki je razdeljen na štiri dele, se je pri­čel pred desetimi leti, ko so zgradi­li dom za brezdomce in socialno rev­ne ljudi. V drugem koraku so odkrili ljudi, ki zasilno živijo v svojih rev­nih kočah in so odrezani od sveta. Sto takih ljudi vsak mesec oskrbijo z osnovnimi živili. V lanskem letu so odprli kuhinjo, v kateri dnevno pri­pravijo kosilo za 150 ljudi in ga raz­vozijo med bolne in prizadete v oko­

lici. V prihodnje Krasimira Dimova skupaj z mestom Aprilzi načrtuje gradnjo socialnega centra za petde­set bolnih in prizadetih ljudi. Ob teh velikih projektih vidi Krasimira Di­mova tudi celo vrsto majhnih potreb, ki jih financira z domišljijo. Vedno pa ima v mislih: kako zbuditi v lju­deh več pozornosti in skrbi za druge­ga. Povezovanje otrok in starih je ena izmed poti k več človečnosti in za od­krivanje lepot sobivanja.

Deželna nagrada za človekove praviceKo je Krasimira Dimova v adven­tnem času dobila sporočilo, da je iz­brana za nagrado za človekove pravi­ce dežele Koroške, so se ji orosile oči. Nikoli se v Št. Jakobu ni počutila kot tujka – in vendar naj bi kot tujka pre­jela priznanje. Priznanje za težaško delo med ljudmi, ki bi jim poleg ma­terialnih sredstev rada dala košček upanja in jih dvignila iz brezupnosti in letargije. Ob sporočilu pa jo je ob­šlo tudi globoko spoštovanje do ljudi, ki ji na tej poti pomagajo, in do deže­le, v kateri je našla drugo domovino. Obe domovini Krasimire Dimove sta si podobni, in sicer tako po pokraji­ni kot tudi po jeziku. V obeh državah nosita gori isto ime: Triglav in Ruži­ca. In v obeh se Krasimira Dimova počuti doma in ni osamljena. Ko je ob prvem obisku dvojezične sv. maše za­slišala slovenski očenaš, jo je navdal občutek, da so se odprla nebesa in da je nanjo padel košček otroštva. Nepo­pisen občutek sreče ji je sporočil, da je prišla domov.

Kulturno delo koroških SlovencevZ leti je spoznala koroške Slovence in njihov boj za preživetje in dvojezič­ne napise. Nenehno se sprašuje, kako si koroški Slovenici lahko pomaga­jo sami. Svetleč zgled dela za Sloven­ce je zanjo Marjan Štiker in njegovo delo z mladimi v gledališki skupi­ni. Njegovo dosledno in z ljubezni­jo opravljeno delo v Rožu sveti daleč naokoli. Krasimira Dimova se globo­ko priklanja pred Marjanom, ki je za­njo zgled človeka z velikim duhom. Dvojezičnost, kulturo in gledališče pri svojem delu postavlja na najviš­jo ravan, da tega ni mogoče prezre­ti. Prepričana je: če bi to njegovo delo pomnožili v vseh krajih, bi ta plamte­či ogenj zajel vse koroške Slovence. »Pri svojem delu ne podpira le slo­venskega jezika in ohranja slovenske kulture, temveč je tudi kovač talen­tov, ki tičijo v mladih. Te talente je dvignil na površje. On si bolj kot jaz zasluži nagrado,« je Krasimira Dimo­va vsa hvaležna in spoštljiva do kul­turnega delavca Marjana Štikra in do njegovih predstav, v katerih si lahko poteši intelektualno lakoto. Iz hvale­žnosti za to lepoto in ohranitev slo­venske besede bo del svoje nagrade odstopila Marjanu Štikru in njegovi gledališki skupini. Ob razmišljanju o nagradi pa ji misel že spet odhiti med ljudi v domovini Bolgariji. Tudi bal­kansko gorovje je zajela huda zima, ljudje potrebujejo drva, da bo njihova koča topla. Toda bolj kot drv in hrane pa so ti ljudje veseli sledi v snegu, ki vodijo do njihove koče.

Vrelci kristalno čiste vodeDarove za projekte Krasimire Dimove lahko nakažete na Sozialprojekt Du bist nicht allein, Aprilzi, Bulgarien, Posojilnica Bank St. Jakob, BLZ 39109, štev. konta: 35.071.851

XIV ŠTIRINAJST DNI8

Ali se tudi vam ne zdi, da je poročil o svetovnih ekoloških in gospodarskih krizah vedno več? Časopisi, televizija in radio nas preplavljajo z vestmi v zvezi s krizo svetovnega finančnega sistema, prehransko krizo, revščino v državah v razvoju (in tudi pri nas v Avstriji!), spremembo podnebja, izgubo biotske raznovrstnosti itd.

V Ž A R I Š Č U

Miro PolzerNova etika globalne odgovornosti posameznika Miro PolzerNova etika globalne odgovornosti posameznika Piše M i r o P o l z e r

Vedno več kazalcev je, da naš gospo­darski sistem ni trajnosten in da se s posegi v naravno okolje bližamo me­jam zmogljivosti ekološkega siste­ma. Videti je, da smo v nevarnosti, da bodo pomembni deli svetovnega ekološkega sistema, kot so na primer oceani, v bližnji prihodnosti vsaj del­no propadli (opažamo na primer od­miranje koralnih grebenov zaradi za­kisovanja vode, višanja temperature in drugih razlogov – kaj to pomeni za dolgoročno ravnovesje morskih eko­sistemov in posledično za človeštvo, danes še ne moremo presoditi).

Torej je svetovnih ekoloških, gospo­darskih in družbenih problemov ve­dno več.

Kaj pa mi – naša družba, lokalna, dr-žavna in mednarodna? Bomo v sta­nju ubrati pot trajnostnega razvoja? In kakšno vlogo igra pri tem vsak po­sameznik?Sam sem skeptičen glede možnosti pravočasnega preobrata, temelječega na razumu in uvidevnosti človeštva. Verjetno bomo v prihodnosti doživeli tranzicijo v neki nov – sonaravnemu razvoju bolj primeren – način uprav­ljanja z naravnim okoljem prek eko­loških katastrof, dolgoročno je jasno, da v omejenem ekološkem sistemu človeštvo lahko obstoji samo na te­meljih trajnostnega razvoja.

Nosilni stebri sonaravnega trajno­stnega razvoja so: – stabilizacija števila svetovnega pre­

bivalstva,– učinkovita uporaba energije in ob­

novljivih virov energije,– ponovna uporaba/reciklaža mate­

rialov,– materialna zmernost namesto po­

trošništva,– zmanjševanje snovno­energetskih

tokov,– uravnoteženost med ekonomijo, so­

cialo in okoljem, – planetarna razvojna, družbena in

okoljska solidarnost, t. i. planetarna okoljska etika.

Ključni element za naš prehod v so­naravne trajnostne oblike gospodar­stva je v etiki, torej v našem vredno­stnem sistemu. Človeštvo je ujeto v logiko in etiko tržne ekonomije, v ka­teri sta povečanje profita posamezne­ga človeka in podjetij ter povečanje potrošnje glavna cilja gospodarske dejavnosti, uničevanje narave ali po­gin živali pa nista relevantna faktorja, v kolikor nista povezana z ekonom­skimi interesi gospodarskih dejavni­kov.

Ta omejitev naših vrednostnih sis­temov na denar in potrošništvo ter omejeni pogledi na odgovornost po­sameznika za druge ljudi na svetu, za prihodnje rodove in za naravo, je vir večine zgoraj omenjenih svetovnih

ekoloških in gospodarskih težav. Zato so potrebni novi etični temelji za naš odnos do narave in soljudi – potrebna je obnova družbenih in gospodarskih struktur in procesov na svetu, teme­lječih na moderni okoljski etiki.

Ključna polja t. i. okoljske etike so:• planetarna in regionalna okoljska (ekosistemska) odgovornost • odnos do lokalnega, regionalnega in planetarnega okolja oziroma do ka­kovosti okolja in naravnih virov• ravnovesje ciljev napredka: ravno­vesje med gospodarskimi, socialnimi, regionalnimi in okoljskimi koristmi• socialna (družbena) pravičnost: človeka vreden, zmeren materialni standard za vse prebivalke in prebi­valce, odprava revščine• medgeneracijska enakost oziroma odgovornost: odnos do prihodnjih generacij• odgovornost do živalskih in rastlin­skih vrst: prepoznavanje t. i. notra­nje vrednosti narave, odnos do dru­gih vrst

Vprašanje je, kako je mogoče uvelja­viti tovrstno okoljsko etiko v svetov­nem gospodarstvu in v mednarodnih odnosih ter v sistemu Združenih na­rodov? Kdo je tisti, ki lahko sproži potrebne spremembe?

XIV 9ŠTIRINAJST DNIŠTIRINAJST DNI 9XIV

Miro PolzerNova etika globalne odgovornosti posameznika Miro PolzerNova etika globalne odgovornosti posameznika V 21. stoletju ima vsak posameznik s pomočjo in­terneta vsa potrebna orodja za svetovno povezo­vanje, informiranje in sooblikovanje politike, zato sta ključ za trajnostni razvoj družbeni angažma svetovne civilne družbe in nova etika globalne od­govornosti posameznika. Pred nedavnim sem od predsednika Zelenega križa, svetovne ekološke ne­vladne organizacije, Aleksandra Likhotala slišal za­nimivo izjavo: »Vlade so tako dobre, kolikor jih ci­vilne družbe oziroma volivci prisilimo v to, da so dobre, in tako slabe oziroma neetične, kolikor jim dopuščamo.«

Zelo zanimiva pobuda na področju okoljske eti­ke je Mednarodna listina o Zemlji (Earth Charter), ki temelji na delovanju Svetovne komisije za oko­lje in razvoj ter na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju iz leta 1992 v Rio de Janeiru. Ta listina je bila objavljena leta 2000 po obsežnih po­svetovanjih s predstavniki nevladnih organizacij in verskih skupnosti, s strokovnjaki za mednarodne odnose in z drugimi. Do danes je listino kot etično vodilo sprejelo več kot 4500 organizacij, med njimi tudi vlade in mednarodne organizacije.

Cilj nositeljev te pobude je, da bi na konferen­ci Združenih narodov o trajnostnem razvoju v Riu leta 2012 mednarodna skupnost oziroma sistem Združenih narodov sprejel to listino kot etično me­rilo oziroma vodilo za oblikovanje svetovne poli­tike. V ta namen je v sklopu praznovanja 10­letni­ce te listine od 1. do 3. novembra letos potekala delavnica Global Challenges and Global Governa­n ce (Svetovni izzivi in upravljanje sveta) na kon­ferenci Earth Charter + 10 – Ethics for a Sustaina­ble World. Sam sem se tudi udeležil te konference in v omenjeni delavnici predstavil svoje poglede na temo globalne odgovornosti posameznika.

Miro Polzer, tajnik mednarodne inicative

V svojem predavanju sem predstavil delovanje društva International Association for the Advan­cement of Innovative Approaches to Global Cha­ll enges, IAAI, (Mednarodno društvo za promocijo inovativnih pristopov do svetovnih izzivov), ka­terega tajnik sem. Vodilno geslo delovanja IAAI je, da je potrebna reforma svetovne civilne druž­be, temelječe na znanju in filantropiji oziroma eti­ki globalne odgovornosti posameznika. Osnove te pobude sem predstavil maja 2009 na konferen­ci World Civic Forum v Seulu v Južni Koreji. Z dru­štvom IAAI delamo na raznih globalnih pobudah razvoja koncepta etike globalne odgovornosti po­sameznika in promocije le­te v sklopu medkultur­nega dialoga in izobraževanja za trajnostni razvoj.

Kdo je tisti, ki ima oblast v 21. sto-letju? Ti!

Jerome C. Glenn, predsednik IAAI in direktor sve­tovne mreže strokovnjakov za študije o prihodno­sti, in Miroslav Polzer, tajnik IAAI pri konferen­ci Združenih narodov o spremembah podnebja, v New Yorku februarja 2008

XIV ŠTIRINAJST DNI10

p o g o v o r

N a j b o l j z N a N i s o d o b N i s l o v e N s k i p i s a t e l j Drago Jančar v p o g o v o r u z a

N e d e l j o p r i p o v e d u j e o i r o N i j i z g o d o v i N e , o N o s t a l g i j i p o j u g o s l a v i j i i N o

r a z l i k i m e d N a r o d N o s t N o z a v e d N o s t j o i N N a c i o N a l i z m o m .

Leta 1974 ste bili obsojeni na leto dni zapora prav zaradi knjige Mohorje-ve družbe?Drago Jančar: Ko sem bil takrat na Ko­roškem kot novinar, da bi poročal o po­ložaju koroških Slovencev, so mi poda­rili zanimivo knjigo. V njej sem prvič izvedel za povojne dogodke, za pobo­je razoroženih ljudi, civilistov in pripa­dnikov domobranske vojske. To je bil zame hud šok in o tej temi sem začel na veliko govoriti. Kmalu mi je prišla na sled jugoslovanska državna varnost. Obsodili so me na leto dni strogega za­pora, po treh mesecih pa so me pomi­lostili. V meni je ostal grenak občutek, ne pa neke vrste maščevalnost zaradi tega, ker sem se takrat dokončno obr­nil k literaturi.

Znašli ste se pa v istem zaporu kakor nekoč vaš oče?Drago Jančar: Temu lahko rečemo ironija zgodovine. Moj oče je bil na­tanko trideset let prej, leta 1944, za­prt v mariborskih zaporih, kamor ga je spravil nemški Gestapo, ker je sode­loval z Osvobodilno fronto, in od tam je bil poslan v koncentracijsko tabori­šče. Mene pa so trideset let navrh za­prli prav „njegovi“.

V vaših zadnjih dveh romanih »Dre-vo brez imena« in »To noč sem jo vi-del« je tema med drugim tudi posame-znik, ki ga muči zgodovina. Kateri del preteklosti pa posebej muči današnjo Slovenijo? Drago Jančar: V Sloveniji imamo veli­ke težave z našo zgodovino, saj jo ima

na neki način vsa Evropa. Sicer pa je v Sloveniji travma dvojna: na eni stra­ni zaradi nasilja okupatorjev, se pravi nemškega Gestapa in italijanske OVR­e, torej tajne policije italijanskih faši­stov. Na drugi strani pa nas muči ob­dobje po drugi svetovni vojni, povojno nasilje komunistične diktature. Te po­jave je težko spraviti v sklad s pozitiv­nimi vrednotami antifašizma. Za slo­vensko javnost je vsaka nova najdba kosti šok. Nekateri tiščijo glave v pe­sek, nekateri o tem odprto govorijo. Drug drugega pa zmerjajo z besednja­kom iz druge svetovne vojne. In s tem se nekako gibljemo v nekem začara­nem krogu, ki ga poskuša včasih raz­vezati prav literatura.

Mitja Ferenc, zgodovinar, ki razkriva prav ta masovna povojna grobišča, je pred nedavnim opozoril na to, da se je v preteklih letih do neke mere spreme-nil vidik na lastno zgodovino. Prihaja s tem do enačenja nacističnih zločinov in povojnih komunističnih grozot? Drago Jančar: V primeru Slovenije ni dvoma o tem, kaj je bilo na začetku. Tu se je začelo z nacizmom, tu se je zače­lo z vdorom nemške vojske, ki je zače­la s strahotnim terorjem. Najprej je bil okupatorski teror, potem pa je prišlo osvobodilno gibanje, ki se je temu upr­lo. Problem je, da se je to osvobodilno gibanje po vojni spremenilo v diktatu­ro, antifašizem med vojno in diktatu­ro po njej pa je treba ločevati.

V Sloveniji je, kakor je nakazal socio-log Mitja Velikonja, nostalgija po Ju-

goslaviji zelo navzoča. Ali ste kdaj pa kdaj jugonostalgični tudi vi?Drago Jančar: Sem. In sicer v kul­turnem smislu. Pogrešam raznolikost nekdanje velike države. Imel sem pri­jatelje po vsej Jugoslaviji, navsezadnje so moje drame, npr. Veliki briljantni valček, uprizarjali v dveh sezonah v kar dvanajstih gledališčih po vsej Ju­goslaviji. Današnja Slovenija se mi zdi nekako ozka, zaprta, vse bolj se ukvarja le še sama s sabo, drsi v neki provincia­lizem. Nikakor pa Jugoslavije ne po­grešam v političnem smislu, ne pogre­šam Tita.

S pogledom na drugo svetovno vojno ste pisali o tem, da so se hudiči nacio-nalizma naselili med Alpami in Jadra-nom. Na Koroškem se zdi, da jih še do danes nismo čisto pregnali.Drago Jančar: Videti je, da se iz zgodo­vine ničesar ne naučimo. Meni se zdi povsem nerazumljiva situacija, v ka­teri sosedje svoje sosede sovra­žijo samo zaradi tega, ker govo­rijo drug jezik in se zaradi tega počutijo ogrožene. Recimo, da je bilo v prejšnjem stoletju kar ne­kaj situacij, ki so dajale povod za to – tako po prvi kakor tudi po drugi svetovni vojni. Ampak da­nes, v letu 2010, še zmeraj vle­či to temo, to ni samo anahroni­stično, temveč tudi nečloveško. Lahko razumem, da se nekje v Nemčiji ali nekje na Nizozem­skem ukvarjajo s strahom pred islamom, čeprav sam tega ne odobravam. Ampak nekako lah­

„Sem jugonostalgičen, ne pogrešam pa Tita“

K N J I Ž N I N A M I G

XIV 11ŠTIRINAJST DNI

ko razumem, da se nekateri ljudje po­čutijo nelagodno ob prihodu druge, še neznane kulture. Pri tem seveda obso­jam desničarske in ksenofobične izpa­de. Toda kako pa naj razumem, da na Koroškem ljudje ne sprejemajo drugih samo zaradi tega, ker govorijo drug je­zik, živijo pa že tisočletja skupaj?

Na Koroškem se vedno znova pred-vsem mladi sprašujemo, kje je meja med nacionalizmom in tako imenova-no narodnostno zavednostnjo?Drago Jančar: Treba je vprašati neko­ga, ki je bil v situaciji, ko je bil njegov jezik direktno ogrožen, mogoče mlada generacija tega ne čuti več tako izrazi­to, prejšnja pa je. Treba je vprašati Bo­risa Pahorja, kako se je počutil v Trstu pod italijanskim fašizmom, ko je bila slovenščina dobesedno prepovedana. Treba je vprašati današnjega Katalon­ca, kako se počuti. Se pravi, če nastaja neki pritisk, je logično, da je odgovor

kdaj pa kdaj bolj radikalen. Ne mislim zdaj na Baske, ki podstavljajo bom­be, tega ne. Ampak da se upirajo Kata­lonci, da hočejo avtonomijo, se mi zdi popolnoma razumljivo. In kje je meja med nacionalizmom in tem odporom, je veliko vprašanje. Res pa je, da je vsak koroški Slovenec ali pa tudi vsak Slo­venec v Italiji avtomatično dvojezičen in avtomatično večkulturen. Medtem ko samo nemško govoreči Korošec in samo italijansko govoreči Italijan ni. Se pravi, od teh dvo­ ali večjezičnih Slovencev zdaj zahtevati, naj ne bodo „narodnjaki, ker je to stvar prejšnje­ga stoletja“, to je absurdno. Kajti oni so multikulturni, dvo­ ali večkulturni, medtem ko tisti, ki to zahtevajo, niso.

Na območju nekdanje Jugoslavije je prav tako navzoč etnični nacionali-zem. Nekdaj skupni jezik se razdvaja v bosanščino, hrvaščino, srbščino – in tudi že v črnogorščino. Kako pa to raz-

dvajanje doživljate vi, ki ste bili rojeni v Jugoslaviji?Drago Jančar: Nekoč sem bil na knji­žnem sejmu v Frankfurtu, kjer so se kolegi iz nekdanje Jugoslavije začeli prerekati prav zaradi tega. Ker pa je pogovor potekal tudi v nemščini, so padle besede „bosnisch“, „kroatisch“, „serbisch“. Jaz pa sem k temu vsemu dodal besedo „idiotisch.“

V devetdesetih letih je potekala ostra polemika med vami in pisateljem Handkejem, napisali ste »Kratko po-ročilo iz dolgo obleganega mesta« in zahtevali pravičnost za Sarajevo. Ali je do danes prišlo do nje? Drago Jančar: Celotna Bosna je še od­prto vprašanje. Takrat sem se skliceval na evropsko politiko, ki je gledala – ka­kor je pravil na začetku stoletja že Ivan Cankar – na Balkan z neko ignoran­co in gledala proč, ko so gorela mesta in so se med seboj pobijali ljudje. Da­nes to ni več tako, evropska politika je vključena, kljub temu pa ni videti ka­kega posebnega napredka. Malo pa se navsezadnje le premika. Pred kratkim je bil v Vukovarju srbski predsednik Boris Tadić in se poklonil tamkajšnjim žrtvam, bil pa je tudi v Srebrenici. Hr­vati so naredili nekaj podobnih potez. Toda dokler v Bosni ne bodo za eno mizo sedle vse tri narodne skupine in se dogovorile o skupnem življenju, ne bo mogla pomagati nobena evropska politika – in Valentin Inzko si bo po­ruval vse lase in mu tudi ne bo uspe­lo. Oni sami morajo priti do dogovora.

„Sem jugonostalgičen, ne pogrešam pa Tita“ P r i P r a v i l a : T a n j a M a l l e

d a v i d v i š n j i ć

K N J I Ž N I N A M I G

DRAGO JANČAR: DREVO BREZ IMENA (založba Modrijan, Ljubljana, 2008, zbir-ka Euroman)Drevo brez imena je pripoved o arhivar­ju Janezu Lipniku, ki ga posrka preteklost. Zaradi erotičnih spominov začne najprej brskati po arhivu, nato po svojem spomi­nu. Najde strašne stvari in pusti se zmesti.Lipnik bere o vojnih strahotah in erotič­nih dogodivščinah. Ker je zgodovinar, za­polnjuje vrzeli v arhivskem gradivu; ker je moški z domišljijo, nadgrajuje erotične pri­zore; ker je informiran, zna potegniti vzpo­

rednico med drugo svetovno vojno in voj­no na Hrvaškem pol stoletja pozneje. A nikoli ga čisto zares ne zapusti spomin na lepo bluzo, duh brezpogojne, smrtno re­sne deške zaljubljenosti. Drevo brez ime­na je roman o ranjenih ljudeh, hkrati pa besedilo s humorjem. Blagost te knjige ra­ste iz dolgega in otožnega razmisleka, pa tudi iz kratkih, bleščečih trenutkov, ko se samozavestno nasmehne veščina.Zgodbe, ki se luščijo iz romana, niso le pretresljive, so tudi ganljive – kar je seve­da manj in obenem več.

XIV ŠTIRINAJST DNI12

N a m i gmohorjeve družbe celovecp r i l o g a

U r e d n i c a : G a b i F r a n k

B O Ž I Č N O P I S M O P O V E R J E N I K O M

Knjige za božično dariloNajpogostejše božično darilo je knjiga. Iz Mohorjevih knjižnih novosti lahko izbirate.

L e n č k a K u p p e r :

Prižgimo si lučkeBogat prispevek k otroški in mladinski glasbeni literaturi je zbirka otroških pesmi Lenčke Kupper pod naslovom »Prižgi­mo si lučke«. Marljivi ustvar­jalki Lenčki Kupper se še vedno rojevajo nove in nove pesmice, ki prevzamejo s preprostostjo, čistostjo, prisrčnostjo, vero in vedrino. Zbirka zajema vse se­gmente cerkvenega leta – tudi post in advent, ki sta v naši glasbeni literaturi slabše zasto­pana. 34 strani, brošura, ISBN: 978-3-7086-0584-5, 14,90 evra

J o ž e T i l l :

Božično razpolože-njeVsako leto se ponovno vrača­ta adventni in božični čas ter s tem tudi božičnice. Ob taki pri­ložnosti iščejo občutljivi in raz­mišljajoči sodobniki besedila, ki bi mogla razložiti stara izroči­la modernemu svetu. Tej zah­tevi bodo ugodile zbrane pesmi in misli, ki v reducirani pesniški obliki prispevajo svoj delež k božičnemu razpoloženju. Knji­ga je izšla tudi v nemščini. 134 strani, brošura, ISBN: 978-3-7086-0570-8, 17,50 evra

Drage mohorjanke, dragi mohorjani doma in po svetu! Adventni in božični čas sta nam zelo dobrodošla priložnost, da vsako leto znova zgostimo mrežo hvaležne povezanosti. Med letom smo namreč vsi vpeti v obveznosti in skrbi, ki jih posvečamo vsak svojemu poklicnemu in kulturnemu delu za ohranjanje naše narodne biti. Spreminjajo se časi, z njimi pa prihaja tudi mnogo novih nalog in tudi novih možnosti. Tudi Mohorjeva čuti utrip sodobnega časa, ki nas sili v vedno nove idejne in materialne investicije. Veseli in hvaležni smo, da se je zadeva študentskega doma Korotan na Dunaju končno uspešno rešila. Republika Slovenija je novi lastnik, dom pa obratuje kot študentski dom za slovenske študente in študentke iz Slovenije, a tudi iz izseljenstva in zamejstva. Tako je ohranjen ustanovni namen snovalcev in ustanoviteljev Korotana, ki ostaja močen in zgovoren pričevalec slovenstva sredi Dunaja. V Mohorjevi hiši v Celovcu je škof dr. Alois Schwarz blagoslovil novo sodobno kulturno dvorano s kapelo vred. Vsi ti prostori bodo služili Mohorjevim ustanovam kakor sploh vsem slovenskim ter drugim kulturnim in izobraževalnim ustanovam za njihove prireditve. Veseli nas , da Vam torej lahko vsako leto poročamo o kakem veselem dogodku. Ob pogledu na iztekajoče se leto pa se ob vseh dosežkih zahvaljujemo vsem zvestim sodelavkam in sodelavcem, vsem poverjenikom doma in po svetu ter številnim prijateljem, ki s prizadevnim zanimanjem in drugo pomočjo podpirate poslanstvo Slomškove Mohorjeve. Obvezuje nas njegova oporoka, da služimo ne samo domači slovenski besedi, dialogu in srečanju z ljudmi dobre volje, temveč predvsem BESEDI, ki se je učlovečila v Jezusu, katerega rojstvo v Betlehemu želimo praznovati s hvaležnimi srci, ker nam daje zagotovilo, da bo Emanuel z nami tudi v naslednjem letu Gospodovem 2011. V imenu obeh odborov Mohorjeve Vam želiva blagoslovljene adventne, božične in novoletne praznike. Jože Kopeinig dr. Anton Koren predsednik ravnatelj Celovec, 9. decembra 2010

XIV 13ŠTIRINAJST DNI

mohorjeve družbe celovecp r i l o g a

N a m i g

Knjige za božično dariloNajpogostejše božično darilo je knjiga. Iz Mohorjevih knjižnih novosti lahko izbirate.

T h o m a s B e r n h a r d : PotonjenecTrije pianisti ­ Glenn Gould, Wertheimer in pripovedovalec zgod­be ­ se srečajo v Salzburgu na Mo­zarteumu. Vsi trije so si duhovno sorodni, saj stremijo k najvišjemu obvladovanju klavirske igre. Njiho­va umetniška usoda se kmalu odloči. Medtem ko Gould zatre svojo oseb­nost in se prelevi v »popoln umetni­ški stroj«, se druga dva, kljub temu da sta izjemna pianista, ob sooče­nju s prijateljevo genialnostjo, odpo­vesta glasbeni karieri. Potonjenec je virtuozno napisana pripoved o virtu­oznosti. 160 strani, brošura, ISBN: 978-3-7086-0527-2, 14 evrov

 

J a s n a N e m e c N o v a k :

Pavle KernjakZbornik o Pavletu Kernjaku zaokro­ža izdajo njegovega življenjskega dela – po notnih zbirkah Kernjakove I in II in po kratkem filmu Kernjak, pr‘ Dravce doma je pričujoča knjiga izčr­pen dokument njegovega življenja in ustvarjanja. Kot skladatelj, organist, zborovodja in harmonizator ljudskih pesmi je Pavle Kernjak znan po vsej Koroški in tudi zunaj koroških meja. Od vsega začetka je bila njegova pot zaznamovana z glasbo in s skromni­mi gospodarskimi razmerami, v ka­terih je doraščal. Glasba ga je kot

življenjska stalnica spremljala od pr­vega diha naprej, saj je bil njegov oče za organista in pevovodjo cerkvene­ga zbora v domačem kraju. 761 strani, trda vezava, ISBN: 978-3-7086-0529-6, 32 evrov  

R u d i V o u k :

Iz pravNega kotička –

Komentarji na pravni položaj koroških SlovencevRudi Vouk velja na avstrijskem Ko­roškem za odvetnika dirkača. Ta ne­slavni naslov si je pridobil z akci­jo prehitre vožnje s samoovadbo, da bi lahko po tej poti sprožil prav­no diskusijo in nove razsodbe ustav­nega sodišča o manjkajočih sloven­skih napisih na krajevnih tablah. V nad petdesetih postopkih je dosegel za slovensko narodno skupnost novo razmišljanje pri avstrijskih pravnih instancah. Vendar ne samo v zvezi s slovenskimi krajevnimi napisi, ampak tudi v vprašanju slovenščine kot ura­dnega jezika na Koroškem je Vouk dosegel zgodovinske uspehe. Za zasebni Radio Korotan, od leta 2001 dalje Radio dva, že vrsto let pri­speva hudomušne pravno­politič­ne komentarje za Pravni kotiček. Teh komentarjev se je medtem nabra­lo skoraj šeststo, nekaj od njih pa jih lahko sedaj preberete v knjigi. 216 strani, mehka vezava, ISBN 978-3-7086-0494-7, 17 evrov

V a l e n t i n O m a n : NazajValentin Oman je nazaj. Po 13­letni razstavni odsotnosti na avstrijskem Koroškem, pogojeni zaradi protesta do uradnih političnih odnosov do ko­roških Slovencev, se je umetnik Va­lentin Oman vrnil v rojstno Koroško z razstavami in novo umetniško mo­nografijo NAZAJ. Monografija vsebuje Omanova dela od leta 1997 do leta 2010. Člove­ška figura, človeštvo, preteklost, se­danjost in prihodnost so stalnica in vir ustvarjalnega navdiha Valentinu Omanu. To dokazuje njegov obšir­ni likovni opus, sestavljen iz številnih ciklusov. Oman je doma v najrazlič­nejših medijih kakor v slikarstvu, gra­fiki in kiparstvu, njegov odnos do materiala in barve prežema močna tankočutnost. Izjemna so tudi njego­va številna dela za javni prostor, ki pričajo o Omanovi zmožnosti vžive­tja v prostor in kraj. »Ko bo morda že vse drugo propa­dlo, bodo slike Valentina Omana še zmeraj tukaj, v spominu, v fantazi­ji, v duhu.«208 strani, trda vezava, ISBN: 978-3-7086-0563-0, 49 evrov

XIV ŠTIRINAJST DNI14

Deutenhofenstraße 12 9020 Klagenfurt/Celovec Tel.: + 43 (0) 463 - 561 960e-mail: jaklitsch.picej@aon.at

V esele božične praznike!V esele božične praznike!

b o ž i č n a v o š č i l anaših podpornikov

CelovecMohorjeva

na zajMohorjeva druäba Celovec

äeli vsem vesel boäiöter sreöno in zdravo

novo leto 2011 Kriæ Valentina Omanav Mohorjevi hiøi v Celovcu

kn j i g a r na • z a l o äba • t i s k a r na • l j ud s ka üo l a • s l omükov dom • zave t i ü ö e

Valentin Oman

NazajMonografija del od 1997 do 2010

208 strani, mehka vezava€ 49,-

NEDELJA_bozic 2010-vouk:INSERATNOVICE 15.12.2010 15:48 Uhr Seite 1

DDr. Jaklitsch & Mag. Picej § V a š i s t r o k o V n j a k i z a

- davčna vprašanja - podjetniško svetovanje - družbeno pravo - čezmejno poslovanje

XIV 15ŠTIRINAJST DNI

Veselbožič

želijo odvetniki

dr. Matevž Grilc dr. Roland Grilc

mag. Rudi Vouk

Vesel božič in srečno novo leto

Frohe Weihnachten und einglückliches neues Jahr

w

w w.p z b

.at

POSOJILNICAZVEZA BANK

member of

GRILC & PARTNERR E C H T S A N W Ä LT E • O DV E T N I K I • AT T O R N EY S AT L AWwww.grilc.at

R E C H T S A N W Ä LT E • O DV E T N I K I • AT T O R N EY S AT L AWwww.grilc.at

ˆ Želimo vsem bralcem in bralkam

vesele božicne praznikein srecno novo leto.

ˆ

Ko boste križanko rešili, najdete v rumenih poljih naše geslo.

Rešeno križanko poš ljite najpozne­je do ponedeljka, 17. januarja 2011, na uredništvo Nedelje (»Nagradna križanka«), Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt/Celovec. Med pravilnimi rešitvami bomo izžrebali dobitnike naslednjih nagrad:

1. Ikona Silve Božinove »Božja mati z detetom« v vrednosti 290 evrov 2. Ročna ura z gravuro Nedelje v številčnici Uro je poklonil šef koroških mežnarjev Flori Juch 3. Torba iz umetnega usnja 4. Umetniški koledar Wernerja Berga 5. Dragoceni set za pisanje (nalivno pero in kuli) 6. 60-delni set svinčnikov in barvic Set je poklonila Mohorjeva knjigarna v Celovcu 7. Nanizanka Mihec in Maja Film in glasba na DVD-ju ter knjiga 8. Milka Hartman: Urne nožice, lahek korak Otroške pesmi 9. Mojca Pokrajculja Po koroški ljudski pesmi zapisala Breda Varl 10. Zgoščenka Pokrajina pesmi Nastopata Bern-rda Fink in Janez Gregorič 11. Zgoščenka Zvezdni utrinki Pesmi in melodije Lenče Kupper 12. Zgoščenka Meni si dal srce Pesmi Franceta Cigana 13. Zgoščenka pesmi Milke Hartman Koroški zbori pojejo Milkine pesmi in napeve 14. Zgoščenka Mladi glasbeniki Mladi glasbeniki glasbene šole na Koroškem se pred-

stavljajo. Nagrade od 7 do 14 je poklonila Krščanska kulturna zveza.

Nagra

de v

vred

nosti

685 e

vrov.

Dra

goce

na ik

ona

Silve

Bož

inov

e, p

oseb

na ro

čna

ura,

torb

a, ko

leda

r, se

t za

pisa

nje,

zgoš

čenk

e, d

vd ...

2. nagrada: Uro z gravuro je poklonil Flori Juch

sestavil:SiMON BiZJaK

g e s l o

Neprofe-sionalecKoralni otok

Največje mesto v Nigeriji

izogibanje Emil Navinšek

Jamajška glasba (iz črk: KaS)

Nekd. am. alpska smučarka McKinney

Državna blagajna

Hitrost poteka česa

Človek, ki kaj ocenjuje

Ljubezen doktorja Živaga

Maščobna snov v krvi

Ženska, ki rešuje uganke

izrazni gib;rusko letaloPihalni instru-ment

Cirkuško prizoriščeNaramka na uniformi

Tiskarsko sito(iz črk: TRaSER)

Miran JarcRastlinska bodica

Kar obstaja neodvisno od nas

Jure Natekizcedek iglavcev

Vodja samostanaPrebivalka argentine

Edgar DegasNravo-slovec

Odjemalec, klient

Slovenski košarkar (Barce-lona)

azijsko gorovje »streha sveta«

Tekstilni delavec

Močnica pri mlinuEmma Thomson

Sirota, ubožicaTropski sadež

Deveti mesec, kimavec

Vrsta ko-vine (La)Nick Nolte

Kmetijsko motorno vozilo

Jeza in ogorčenjeizumrla ptica

Glina, ilovica

Spoj roke s trebuhom

Tožba, tarnanje, žalostinka

Obžalo-vanjeGlas ob streli

Politično zatočišče

Egipč. bog soncaKos celote

Uradni spisalojz Rebula

Carlos TevezNog. klub iz Milana

Zmešnjava, kaos

Sanitetni materialMajhen copat

Grški ladjar Onassis TV zaslon

Organ žuželk za tipanje

Japonska nabiralka biserov

Kilometer Tropska muhaFilmska srhljivka

it. nacion. gibanjePrebivalec istre

Nizek ženski glas

ameriški dirigent Maazel

Dvodelna ž. oblekaPovršina, območje

Ottorino RespighiKinema-tograf

Stara japonska prestolnica

Delavec v peskokopuKarl Jaspers

Sprimeksnega ? v višino? s palico

Maska, naličnica, larva

Gogoljev lit. junak BulbaOče

RadijNekd. am. boksar(Mohamed)

Privlač-nost, mik, draž

Nekdanji mitničar

EnicaZadnja in prva črka

Lino ČervarJože Privšek

Nizozemski slikar (aert van der)

Nad-stropje

Drevo, ki rodi olive

Rumeno rjava barva, oker

Cevast prostor pod zemljo

izdelo-valec kipov

1. nagrada: Ikona v vrednosti 290 evrov

Knjige in zgoščenkeje poklonila Krščanska kultur-na zveza

Set barvnih svinčnikov je poklonila Mohrjeva knjigarnaBožična nagradna križanka