UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

POMEN UREJENOSTI REGIONALNIH SPORAZUMOV V WTO ZA NADALJNJI

RAZVOJ SVETOVNEGA TRGOVINSKEGA SISTEMA

Kandidat: Filip Majal Študent rednega študija Številka indeksa: 81489769 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Žan Jan Oplotnik, docent

Ptuj, december 2004

2

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta

IZJAVA

Kandidat Filip Majal

absolvent študijske smeri: mednarodna menjava, študijski program: ekonomija – UN

izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal

pod mentorstvom dr. Žan Jan Oplotnik in uspešno zagovarjal dne 17.12.2004.

Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov.

Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.

V Mariboru, dne____________________ Podpis:______________________

3

PREDGOVOR Dandanes je v svetovni ekonomiji ena najbolj aktualnih tem globalizacija. V novem tisočletju je globalizacija tista ključna sila, ki povzroča hitre in globoke družbene, politične in ekonomske spremembe. Svet postaja ekonomsko in komunikacijsko vse bolj povezana celota. Države se med seboj povezujejo v razne mednarodne gospodarske in politične organizacije. Svet postaja relativno majhen, vezi med svetovnimi narodi se prepletajo na najrazličnejše načine in čedalje manj je ovir, ki bi preprečevale ta proces. Kljub vsesplošni globalizaciji mednarodne menjave pa še vedno obstajajo številne trgovinske ovire. Na račun znižanja carin in kvot raste število necarinskih ovir, ki pa so veliko bolj netransparentne. Ena najpomembnejših mednarodnih organizacij je Svetovna trgovinska organizacija (WTO), ki ureja globalno mednarodno trgovinsko menjavo in bi dejansko lahko omogočila enakopravnost vseh nacionalnih gospodarstev. Ustanovljena je bila z namenom odpraviti ovire trgovanja, predvsem carine in njena ustanovitev je pomenila vstop v novo obdobje globalnega trgovinskega sodelovanja. Dejstvo je, da njeno delovanje ni statično in dokončno. Naloge Svetovne trgovinske organizacije se vseskozi spreminjajo, dopolnjujejo in prilagajajo trenutnim situacijam v svetovnem gospodarstvu. V diplomskem delu smo predstavili nastanek, značilnosti in delovanje te institucije v procesu globalizacije. Svetovna trgovinska organizacija poleg odpravljanja ovir, ureja tudi trgovanje med 148-imi državami članicami. Organizacijo smo predstavila kot osrednji del močnega in povezanega sistema, ki pospešuje liberalizacijo svetovnega gospodarstva in zagotavlja učinkovito koordinacijsko politiko med državami članicami. Proces globalizacije je sprožil tudi začetek intenzivnih mednarodnih ekonomskih integracijskih procesov. Danes je že vsaka država članica neke integracije, ali pa je v postopku pogajanj za priključitev v integracijo. Ekonomske integracije vplivajo na regionalno gospodarstvo in izboljšujejo menjalne odnose med državami članicami glede na ostale. Mednarodne regionalne integracije igrajo pomembno vlogo v oblikovanju menjalnih pravil in predpisov. Čeprav tehnično gledano kršijo osnovna načela Svetovne trgovinske organizacije, regionalne integracije pospešujejo in izboljšujejo ekonomičnost poslovanja, zaradi večje konkurence med državami članicami. Uspešno sodelovanje med Svetovno trgovinsko organizacijo in mednarodnimi regionalnimi integracijami je pogoj za liberalizacijo in povezovanje svetovnega gospodarstva v celoto. Urejajo nepredvidljive zaplete in spore med državami članicami in skušajo najti rešitve, ki bi odražale pravičnost in nepristranskost do vseh udeležencev. Odločilno je predvsem stališče Svetovne trgovinske organizacije, ki je nekakšen pravičen razsodnik v nastalih meddržavnih sporih.

4

KAZALO

1. UVOD 51.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave 51.2 Namen, cilji in osnovne trditve 61.3 Predpostavke in omejitve raziskave 71.4 Predvidene metode raziskovanja 8 2. SVETOVNA TRGOVINSKA ORGANIZACIJA - WTO 92.1 GATT in nastanek WTO 92.1.1 GATT kot predhodnik WTO 92.1.2 Nastanek WTO 122.2 Institucionalna struktura in odločanje v WTO 152.3 Članstvo in naloge WTO 182.4 Sporazumi in temeljna načela WTO 202.5 Sistem za reševanje sporov v okviru WTO 222.5.1 Analiza postopka reševanja sporov 232.5.2 Realizacija razsodb 25 3. UČINKI REGIONALNIH TRGOVINSKIH SPORAZUMOV NA

SVETOVNI TRGOVINSKI SISTEM 273.1 Pojem regionalnih sporazumov in razlogi za njihov nastanek 273.2 Vrste trgovinskih sporazumov 283.3 Politični vidik regionalnih sporazumov 303.4 Stopnje regionalnih integracij 313.5 Učinki in koristi regionalnih sporazumov 333.6 Vpliv regionalizma 353.6.1 Vpliv regionalizma na svetovni trgovinski sistem 353.6.2 Vpliv regionalizma na nacionalno neodvisnost držav članic 36 4. WTO IN REGIONALNI SPORAZUMI - PRIMERJAVA DVEH

SPORAZUMOV 384.1 Evropska Unija 384.1.1 Zgodovina in razvoj evropskega integriranja 384.1.2 Institucije EU 404.1.3 Odnosi EU do tretjih držav 424.2 NAFTA 454.2.1 Razvoj regionalnega sporazuma NAFTA 454.2.2 Odnosi sporazuma NAFTA do tretjih držav 474.3 Institucionalni odnosi med EU, sporazumom NAFTA in Svetovno trgovinsko organizacijo 48 5. SKLEP 53 6. POVZETEK/ABSTRACT 55 7. SEZNAM LITERATURE IN VIROV 56

5

1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave V drugi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja, je svet doživel velike spremembe na področju liberalizacije mednarodnega ekonomskega sodelovanja. Po drugi svetovni vojni so bili vsi napori vloženi v liberalizacijo mednarodne menjave in s tem v odpravo protekcionističnih ukrepov, ki so ostali v veljavi še iz carinskih vojn v tridesetih letih. V ta namen se je pričela prva runda pogajanj med triindvajsetimi državami že leta 1946. Dogovorjene carine in pravila so skupaj postale znane kot Splošni sporazum o carini in trgovini (GATT), ki je stopil v veljavo 1. januarja 1948. Po letu 1947, ko je bil sprejet GATT, lahko govorimo o procesu globalizacije, ki vse bolj povezuje nacionalne trge na nivoju enotnega svetovnega trga. Triindvajset držav ustanoviteljic GATT je bilo hkrati tudi med petdesetimi podpisnicami Osnutka ustanovne listine Mednarodne trgovinske organizacije (International Trade Organization - ITO), nove specializirane agencije Združenih narodov. GATT je predstavljal le del ITO. Ta pa naj bi poleg zagotavljanja discipline v svetovni trgovini urejala še področja zaposlovanja, blagovnih sporazumov, dejanja omejevanja trga, mednarodnih investicij in storitev. Čeprav je bila ustanovna listina ITO dokončno sprejeta na Konferenci Združenih narodov o trgovini in zaposlovanju v Havani marca 1948, ni bila ratificirana v parlamentu vseh držav. Po letu 1950, ko so tudi ZDA razglasile, da Kongres listine ne bo ratificiral, pa je ITO praktično umrla in tako je GATT vse do ustanovitve Svetovne trgovinske organizacije (World Trade Organization – WTO) ostal edini mnogostranski instrument, ki je usmerjal mednarodno trgovino. Ustanovitev WTO je pomenila vstop v novo obdobje globalnega trgovinskega sodelovanja. WTO se je v svetu predstavila kot osrednji del močnega in povezanega sistema, ki pospešuje liberalizacijo svetovnega gospodarstva in zagotavlja učinkovito koordinacijsko politiko med državami. Članice WTO obvladujejo čez 95 % svetovne trgovine. Z ustanovitvijo je bil vzpostavljen institucionalni okvir za urejanje tesno povezanih problemov mednarodne menjave, direktnih tujih investicij ter tokov kapitala in storitev. WTO zajema poleg trgovine z blagom še trgovino s storitvami, intelektualno lastnino in investicijske ukrepe. WTO je ena najmlajših mednarodnih organizacij. Čeprav je mlada, je multilateralni trgovinski sistem, ki je zasnovan v okviru sporazuma GATT, star že čez 50 let. Ekonomska globalizacija pomeni vedno večje povezovanje in sodelovanje držav v mednarodni trgovini, vloga WTO v novi globalni ekonomiji pa je odstranjevanje ovir v teh procesih. Ekonomske integracije vplivajo na regionalno gospodarstvo in izboljšujejo menjalne odnose med državami članicami glede na ostale. Integracije so lahko omejene samo na trgovinsko sodelovanje (prosta trgovina in carinska unija), lahko pa vsebujejo tudi elemente skupne meddržavne politike (Evropska unija - EU) in vojaška povezovanja (NATO). Danes je že skoraj vsaka država na svetu članica neke regionalne integracije ali pa je v postopku včlanitve. Bilateralne in multilateralne integracije se sklepajo med razvitimi državami, med državami v razvoju, pa tudi med razvito državo in državo v razvoju. Svetovna trgovinska organizacija se ukvarja z zagotavljanjem nemotene in svobodne trgovine, ki temelji na zaupanju in spoštovanju pravil te mednarodne organizacije. S svojim

6

delovanjem poskuša tudi čimbolj vplivati na druge organizacije, da bi v svetu zagotavljale čim svobodnejšo menjavo blaga in storitev. Temeljni cilj regionalnih ekonomskih sporazumov je prav tako čimbolj svobodna menjava blaga in storitev, vendar samo med državami podpisnicami tega sporazuma. S članstvom v WTO se država obveže, da bo spoštovala pravila in načela organizacije, torej nediskriminatorno delovanje znotraj trgovinskega sistema, ki določa njihove pravice in dolžnosti. Če je pa država še članica katere izmed regionalnih integracij pa lahko pride do konfliktov med dvema ali več državami. Kot članice regionalnega sporazuma si države med seboj priznavajo večje gospodarske ugodnosti, kot pa do tretjih držav. V takšnem primeru lahko pride do kršenja osnovni načel WTO in sprožitve spora med državami članicami Svetovne trgovinske organizacije. Članica WTO je lahko vsaka država ali ločeno carinsko območje, ki ima polno avtonomijo pri izvajanju zunanjetrgovinskih odnosov. V tem trenutku ni argumenta za ali proti ali se ekonomski regionalizem in svetovna globalizacija dopolnjujeta ali sta si konkurenta. Nekateri strokovnjak zatrjujejo, da tako regionalizem kot globalizacija utirata pot svetovnemu gospodarstvu; drugi pa verjamejo, da bi mednarodna trgovina rasla hitreje brez raznih ekonomskih integracij po svetu. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen

Namen pričujočega diplomskega dela je opraviti raziskavo o WTO in regionalnih sporazumih. Preučili bi oba sistema in v nadaljevanju s pomočjo primerov analizirali njun medsebojni vpliv. Na začetku naloge bomo predstavili Svetovne trgovinske organizacije, kot vstopnico v novo ero svetovnega gospodarskega sodelovanja. WTO ima nalogo pospeševati liberalizacijo svetovne trgovine in predstavlja pravni ter institucionalni temelj za mnogostranski trgovinski sistem. V nadaljevanju naloge se bomo osredotočili na regionalne ekonomske integracije in njihovo vlogo znotraj WTO. Posebej bi predstavili politiko regionalnih sporazumov in njen vpliv na WTO ter druge države nečlanice regionalne integracije. Integracije so lahko omejene samo na ekonomske oblike sodelovanja, lahko pa vsebujejo tudi elemente političnega povezovanja. V četrtem delu diplomske naloge bomo predstavili dva primera regionalnih sporazumov, Evropsko unijo in severno-ameriški sporazum NAFTA (North American Free Trade Agreement). Preučili bomo njun vpliv na WTO in institucionalne odnose med tema sporazumoma in WTO. Diplomsko delo bomo končali s sklepom, v katerem bodo zbrane ugotovitve, ki izhajajo iz diplomskega dela. Cilji Osnovni cilj diplomske naloge je razjasniti vlogo regionalnih sporazumov v okviru WTO. Ugotovitve mnogih strokovnjakov na področju svetovne trgovine kažejo na to, da bodo

7

regionalni sporazumi igrali veliko vlogo v oblikovanju menjalnih pravil in predpisov. Trgovinski bloki promovirajo prosto trgovino med državami članicami, medtem ko ohranjajo ovire na eksterni ravni (do držav nečlanic). Gledano s tehničnega vidika, takšni regionalni sporazumi kršijo temeljna načela WTO, predvsem načelo največje ugodnosti. Država koristnica največjih ugodnosti lahko namreč zahteva, da se ji priznajo enake pravice, ki jih je država obljubiteljica priznala tretji državi s bilateralnim sporazumom. Takšen način menjalne diskriminacije je dovoljen po pravilih WTO le, kadar je namen ekonomske integracije, služiti kot temelj za politično združitev. Evropska unija je lahko takšen primer, medtem ko večina regionalnih sporazumov to ni, tu izstopa predvsem sporazum NAFTA. Osnovne trditve Po napovedih naj bi se svet razdelil na tri velike trgovinske bloke. En blok predstavlja Evropa, pod vodstvom EU, naslednji blok je Amerika, pod vodstvom Združenih držav (konec leta 2005 naj bi se uresničil FTAA – Free Trade Agreement of Americas – ameriško področje proste trgovine), in tretji trgovinski blok je Azija, pod vodstvom Japonske. Kljub vsesplošni liberalizaciji svetovne trgovine pa obstajajo še številne trgovinske ovire. Na račun znižanja carin in kvot raste število necarinskih ovir, ki pa so lahko veliko bolj netransparentne kot same carine. Zaradi tega predstavljajo veliko oviro za nemoteno svetovno trgovanje in vstopanja na tuja tržišča. Osnovna teza je, da bo WTO ostala vodilna smernica v svetovnem gospodarstvu in zagotavljala nemoteno in svobodno trgovino, ki temelji na zaupanju med posameznimi gospodarstvi. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke V diplomskem delu bomo izhajali iz najpogostejše predpostavke »ceteris paribus«, ki pomeni »vse drugo je nespremenjeno«. Ta predpostavka nam omogoča, da se pri proučevanju določenega pojava ali zakonitosti osredotočimo le na pojav sam, ne pa tudi na druge vzporedne vplive, ki so sicer prisotni, niso pa predmet našega proučevanja v konkretnem primeru. Ker pri raziskovanju ekonomske stvarnosti nikoli ne moremo zajeti vseh dejstev in vplivov, se najpogosteje zatekamo k predpostavkam, ki nam omogočajo poenostavitve. Predpostavljamo, da bo WTO še naprej podpirala liberalizacijo svetovne trgovine, regionalni sporazumi pa uravnotežen in trajen gospodarski razvoj med državami članicami. Omejitve Pri omejitvah bi izpostavil, da bi zaradi različnih letnic nastanka virov, lahko prišlo do manjših informacijskih odstopanj. Diplomska naloga bo izdelana na podlagi pridobljenega znanja med izobraževanjem na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru. Pri sestavi diplomskega dela pa nam bodo v pomoč tudi domači in tuji viri, predvsem pa svetovni splet.

8

1.4 Predvidene metode raziskovanja V primeru naše diplomske naloge bomo opravljali makroekonomsko raziskavo, saj bomo preučevali obnašanje in delovanje Svetovne trgovinske organizacije, kot mednarodne institucije, ter regionalnih sporazumov. Celotno diplomsko nalogo lahko opredelimo kot dinamično, saj preučuje razne procese od njihovih nastankov pa do danes. V okviru deskriptivnega pristopa (opisali bomo pretekle in sedanje dogodke) bomo uporabili: - metodo deskripcije pri opisovanju dejstev, procesov in pojavov, ter - metodo kompilacije pri povzemanju opazovanj, spoznanj, stališč in rezultatov drugih avtorjev. Na osnovi vseh spoznanj, pa bomo s posplošenimi sklepi in spoznanji uporabili tudi analitični pristop, ki bo v raziskovanju indikativen. Podatke potrebne za izdelavo diplomske naloge smo zbrali s pomočjo svetovnega spleta, katerega odlikujeta večja dostopnost in ažurnost. Pomagali smo si s pregledovanjem različnih knjig, v pomoč pa so nam bili tudi članki in druge publikacije.

9

2 SVETOVNA TRGOVINSKA ORGANIZACIJA - WTO 2.1 GATT in nastanek WTO Osnovna tendenca v sodobni mednarodni trgovini je čim večja liberalizacija mednarodne trgovine, z odstranjevanjem ovir in drugih omejitev, ki zavirajo dostop do trgov drugih držav. Potreba po omejevanju ali odpravljanju različnih instrumentov in ovir v mednarodni trgovini ter teženje po liberalizaciji trgovine, so leta 1947 pripeljale do ustanovitve Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT – General Agreement on Tariffs and Trade). Kasneje leta 1994 je bila ustanovljena Svetovna trgovinska organizacija (WTO - World Trade Organization), ki je nadomestila tedanji GATT. WTO je ena najmlajših mednarodnih organizacij. Čeprav je mlada, je multilateralni trgovinski sistem, ki je zasnovan v okviru sporazuma GATT, star že čez 50 let. V novem tisočletju je globalizacija tista ključna sila, ki povzroča hitre in globoke družbene, politične in ekonomske spremembe. 2.1.1 GATT kot predhodnik WTO Med drugo svetovno vojno so države pričele uvajati omejitve v svojem gospodarstvu, s čimer so poskušale uravnavati svojo mednarodno menjavo. Uravnavanje se je nanašalo tako na uvoz kot tudi izvoz. S preprečevanjem izvažanja redkih dobrin so želele izboljšati preskrbo in založenost na lastnem trgu. Navkljub vojnim posledicam si je gospodarstvo večine držav zelo hitro opomoglo in celo preseglo predvojno stanje. Zaradi vse večjih izvoznih presežkov, je narasla potreba po povečanju obsega zunanje trgovine. Pri tem pa so izvozniki naleteli na številne ovire carinskega in necarinskega značaja, ki so v teh novih razmerah postajali vse večji anahronizem (Bobek 2002, 106). Splošni sporazum o carinah in trgovini (GATT) je bil zasnovan po drugi svetovni vojni vzporedno z ostalima mnogostranskima "Bretton Woods" institucijama, s Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom. Namen vzpostavitve je bilo mednarodno ekonomsko sodelovanje. Triindvajset držav ustanoviteljic GATT je bilo hkrati tudi med petdesetimi podpisnicami Osnutka ustanovne listine Mednarodne trgovinske organizacije (ITO – International Trade Organization), nove specializirane agencije Združenih narodov. Ideja je bila, da bi ITO služila kot mednarodna protiutež strmenju posameznih državnih gospodarstev k protekcionizmu. Zasnova te organizacije je bila dobro sprejeta, ker se ni dotikala le trgovinske menjave, temveč tudi ostalih področij (zaposlovanje, mednarodne investicije in storitve, blagovni sporazumi). Članice te organizacije bi obligatorno sprostile menjalne tokove, ki bi nadomestili merkantilistične težnje posameznih držav. V ta namen se je pričela prva runda pogajanj med triindvajsetimi državami že leta 1946. Te so dosegle dogovor glede 45.000 carin, kar je pomenilo 10 milijard dolarjev ali eno petino svetovne mednarodne trgovine. Hkrati je bilo dogovorjeno, da se bodo priznane carine zavarovale s sprejetjem nekaterih trgovinskih pravil iz Osnutka ustanovne listine ITO. Tako so ta pravila in dogovorjene carine skupaj postale znane kot GATT, ki je stopil v veljavo 1. januarja 1948. Čeprav je bila ustanovna listina ITO dokončno sprejeta na konferenci Združenih narodov o trgovini in

10

zaposlovanju v Havani marca 1948, ni bila ratificirana v parlamentu vseh držav. Po letu 1950, ko so tudi ZDA razglasile, da njihov kongres listine ne bo ratificiral, pa je ITO praktično umrla (Balaam in Veseth 2001, 116). GATT je temeljil na dveh principih; principu recipročnosti in principu nediskriminacije. Ta dva principa sta se pokazala kot uspešna v začetnih pogajanjih. Države članice so počasi odstranjevale protekcionizem, katerega so se posluževale od leta 1930 naprej. S tem so dovolile dramatično razširitev mednarodne trgovinske menjave (ibid., 117). Sporazum GATT ima štiri poglavja in 38 členov (Bobek 2002, 107):

• Prvo poglavje zajema prvi in drugi člen, ter predstavlja nekakšno hrbtenico sporazuma. Vsebuje klavzulo največje ugodnosti in koncesijske listine. Ta klavzula predvideva, da veljajo vse koncesije o carinah, plačilih in postopkih, sklenjene med dvema podpisnicama GATT brezpogojno tudi za vse druge podpisnice sporazuma. Izjeme so le vsi že sklenjeni carinski preferencialni, olajšave v maloobmejnem prometu in bonitete v okviru carinskih zvez in con proste trgovine (kolikor so v soglasju z GATT).

• Drugo poglavje (členi III do XXIII) zajema vse instrumente in določila trgovinske politike razen carin. Tretji člen vsebuje klavzulo nacionalnega obravnavanja, po katerem z uvoženim blagom po plačilu carine ne smemo slabše ravnati kot z domačim blagom. V tem poglavju je tudi načelo svobodnega tranzita in pogoji za uvedbo protidumpinških in kompenzatornih carin. Poseben pomen v tem delu sporazuma imajo določila o količinskih omejitvah, ki bi jih morale članice v celoti ukiniti.

• Tretje poglavje (členi XXIV do XXXV) vsebuje procese in stališča GATT do carinskih unij in izstopnih klavzule. Obravnavana so predvsem proceduralna vprašanja, ki se nanašajo na primer pristopa in izstopa iz članstva, pogoji za izpolnjevanje prevzetih obveznosti, razni amandmaji itd.

• Četrto poglavje (dodano leta 1966 – členi XXXVI do XXXVIII) pa se nanaša na trgovinski in gospodarski razvoj. To poglavje velja od leta 1964, čeprav je bilo dodano kasneje zaradi določenih razlogov.

V GATT je pristopila večina svetovnih držav (na koncu 128), Evropska unija pa je od leta 1968 imela poseben status. Obravnavala se je kot članica, vendar pa ni imela pravice glasovanja. GATT je bil multilateralni trgovinski sporazum, brez ambicij postati mednarodna organizacija. Pri sestavljanju sporazuma namenoma niso bile vnesene nobene določbe, ki bi vzbujale vtis, da gre za kakršnokoli organizacijo. GATT bi naj deloval pod okriljem mednarodne organizacije ITO, tako da za to tudi ni bilo potrebe. Ker pa ITO nikoli ni bila ustanovljena, je ostala potreba po nekakšni mednarodno trgovinski organizaciji. Tako se je GATT postopoma razvil v de facto mednarodno organizacijo (Tratnik in Ferčič 2002, 68). GATT je vseskozi ostal utesnjen v svojih prvotnih okvirih in je zaradi tega vse bolj očitno kazal določene institucionalne pomanjkljivosti. Prva pomanjkljivost je bila struktura odločanja v GATT. Sporazum ni imel svojih organov, torej je bila vsaj teoretično večina držav članic pristojna za sprejemanje odločitev. Ker glasovanje ne bi odražalo dejanskega razmerja moči med članicami, so se odločitve vedno sprejemale soglasno. S tem je imela vsaka članica pravico do veta, kar pa je negativna stran soglasnega odločanja. Tako je prihajalo do dolgotrajnega pregovarjanja, s širjenjem članstva pa so se težave samo še povečevale. Druga institucionalna hiba je bil način reševanja sporov. GATT ni imel

11

izdelanega mehanizma za reševanje sporov. Poročilo panelne skupine, ki je reševala spor, je bilo potrebno sprejeti soglasno. Torej je država, ki je izgubila spor lahko vedno uporabila veto, kar pa se v praksi ni pogosto dogajalo. Tretja institucionalna pomanjkljivost je zadevala postopek za spremembe sporazuma. Ta postopek je bil tako zapleten in nepraktičen, da so države članice rajši sklepale dodatne sporazume, t.i. »codes«. Četrta pomanjkljivost pa se dotika nejasnega razmerja med GATT in nacionalnim pravom držav članic. Obstajala niso nobena splošna pravila, kako naj se trgovinski predpisi izvršujejo v posameznih državah. Nekatere norme, ki so bile v enih državah neposredno izvršljive, so se v drugih državah morale vedno transformirati v nacionalno pravo. Peta pomanjkljivost pa se nanaša na nedorečen status GATT in njegovih udeležencev, prav tako pa na odnos GATT do drugih svetovnih organizacij (IMF, Svetovna banka), ki ni bil nikoli natančno opredeljen (ibid., 68). Za uspešno delovanje v okviru GATT je bilo značilno več krogov pogajanj, ki so trajali po več let in na katerih so države članice postopoma odstranjevale ovire v mednarodni trgovini. Do ustanovitve Svetovne trgovinske organizacije je bilo v okviru GATT osem ciklov medsebojnih pogajanj. Krogi pogajanj so sčasoma postajali zmeraj bolj kompleksni, sodelovalo je zmeraj več članic in pogajanja so bila v vsakem krogu tematsko in časovno obsežnejša. Zadnji in eden najpomembnejših je znan kot Urugvajski krog – »Uruguay round«, katerega število udeleženk je do zaključka naraslo na 124. Urugvajski krog1 je bil zadnji, osmi krog multilateralnih pogajanj v okviru GATT. Pričetek sega v september 1986 v Punti del Este v Urugvaju. V sprejeti deklaraciji so opredelili 15 pogajalskih področij in tako so se začela pogajanja o novi ureditvi prihodnjega multilateralnega sistema. Sestanki so bili večina v Ženevi, priložnostno pa tudi v drugih mestih. Na splošno gledano, liberalci ocenjujejo ta krog, glede na prejšnje, kot velik uspeh v povezavi s vplivom, ki ga je pustil v kakovosti in vrednosti mednarodne trgovine. Pogajanja v okviru tega kroga so bila najintenzivnejša in naj obetajoča. V prejšnjih se je govorilo predvsem o carinskih in necarinskih ovirah. Urugvajski krog pa se dotaknil tudi problematike primarnih proizvodov, tekstilnih izdelkov in oblačil, kmetijstva, tropskih proizvodov, storitev in intelektualne lastnine. Pomemben predmet pogajanja so bili še »antidumping«, pravila Tokijskega kroga (le-ta je bil pred Urugvajskim), investicijske mere za neposredne tuje investicije, reševanje sporov GATT ter subvencije in določila o članih Osnovnega sporazuma (Bjelić 2002, 25). Pogajanja so bila zaključena 15. decembra 1993. Končni dokument je vseboval paket 22 sporazumov in čez 25.000 strani nacionalnih tarif. Poleg doseženih sporazumov pa je najpomembnejši rezultat pogajanj ustanovitev mnogostranske mednarodne organizacije; Svetovne trgovinske organizacije (WTO).

1 Podrobneje v Balaam in Veseth, 2001, str. 119

12

2.1.2 Nastanek WTO V okviru razvoja svetovnega gospodarstva po drugi svetovni vojni se je razvijala tudi svetovna trgovina. Ker jo je GATT, kot institucija, težko obvladoval, se je pojavila težnja po njeni spremembi oziroma po ustanovitvi nove. Glavna razloga za ustanovitev sta (Sasson, 1997, 39):

1. vse večje naraščanje konfliktov na področju mednarodne trgovine konec 80. let, ki jih GATT ni mogel obvladovat; počasno in neučinkovito reševanje anti-dumpinga, kjer so bile šibkejšim članicam vsiljeni nepošteni pogoji trgovanja (v tem času so nastajali tudi močni regionalni bloki kot so NAFTA in MERCOSUR).

2. GATT ni bil zmožen učinkovito povezati liberalizacijo trgovine s finančno liberalizacijo, neučinkovite pa so bile tudi prilagoditve na nove strukturne spremembe, ki so se porajale v tem času v svetovni trgovini.

S podpisom končnega dokumenta o zaključku pogajanj v Marakešu, aprila 1994 s strani 111 udeležencev, so se uspešno zaključila »urugvajska« poganja in ustanovljena je bila WTO. To je bil doslej najdaljši krog pogajanj, saj je trajal kar osem let. V veljavo je stopil v začetku leta 1995. Do nastanka WTO je prišlo zaradi interesov članic po obvladovanju svetovne trgovine, kar je seveda lažje realizirati s mednarodnim sodelovanjem. To sodelovanje temelji na zaupanju med državami članicami Svetovne trgovinske organizacije. Potrošniki in proizvajalci vedo, da uživajo varnost pravočasne in zadostne oskrbe. Nesoglasja glede trgovine se rešujejo v procesu poravnave SPOROV (Dispute Settlement Process), s poudarkom na ustrezno interpretacijo sporazumov in obveznosti. S tem se zagotovi uskladitev trgovinske politike različnih držav in zmanjšana je možnost, da spor preraste v politični ali celo vojaški konflikt. Značilnosti WTO so (Bobek 2002, 125):

• Z univerzalnostjo bi naj organizacija zagotavljala večjo pravno varnost v mednarodnih trgovinskih odnosih in uveljavljala utečen in učinkovit mehanizem reševanja mednarodnih trgovinskih sporov. Hkrati bi tudi spodbujala rast trgovine z blagom in storitvami.

• Izgrajen način reševanja mednarodnih trgovinskih sporov, ki se reši v določenem postopku v točno določenih rokih.

• Možnost spremembe glasovanja: če ni soglasja, lahko WTO sprejema odločitve, ki z večino glasov obvezujejo vse države.

• Strožji in trdneje postavljeni kriteriji za izpolnjevanje obveznosti držav članic. • Natančneje določeni in bolj zavezujoči postopki notifikacije držav v zvezi z

izvajanjem sporazumov. Sporazum o ustanovitvi WTO vsebuje 16 členov o institucionalni in proceduralni strukturi organizacije. Določila o obveznosti držav članic se nahajajo v štirih aneksih. Aneks 1 vsebuje sporazume o temeljnih obveznostih vseh držav članic, aneks 2 vsebuje dogovor o pravilih in postopkih za reševanje sporov, aneks 3 pa mehanizem za nadzor nad trgovinsko politiko. Sporazumi opredeljeni v prvih treh aneksih so opredeljeni kot multilateralni trgovinski sporazumi (Multilateral Trade Agreeement) in so obvezni za vse podpisnice, članice WTO. Aneks 4, kateri vsebuje plulateralne trgovinske sporazume (Plulateral Trade Agreement) pa

13

je obvezen le za članice WTO, ki so ga sprejele. Ti pravni instrumenti predstavljajo institucionalni okvir pri izvajanju trgovinskih odnosov med članicami WTO (Bjelič 2002, 33). Pri WTO gre za globalni trgovinski sporazum, ki naj bi odpravil vse pomanjkljivosti sporazuma GATT. Prav tako naj bi uspešno sodelovala s IMF in Svetovno banko. Ustanovitev WTO naj bi v mednarodno trgovino vnesla veliko prednosti na poslovnem in privatnem življenjskem področju (WTO, 2004a):

1. sistem pomaga ohranjati svetovni mir, 2. trgovinski spori se rešujejo sporazumno, 3. pravila omogočajo lažje življenje, 4. brezcarinska prodaja znižuje nivo življenjskih stroškov, 5. omogoča večjo in kvalitetnejšo izbiro izdelkov in storitev, 6. trgovanje zvišuje prihodke, 7. trgovanje stimulira ekonomsko rast, 8. osnovni principi lajšajo življenje, 9. zaščita vlad pred lobiranjem, 10. sistem vzpodbuja in nagrajuje dobro poslovanje vlad.

V Svetovno trgovinsko organizacijo je danes vključenih 1482 svetovnih gospodarstev, med katerimi je od 1. julija 1995 dalje polnopravna članica tudi Slovenija. Članica WTO je lahko vsaka država ali ločeno carinsko območje, ki ima polno avtonomijo pri izvajanju zunanjetrgovinskih odnosov. Vanjo so vključene skoraj vse gospodarsko pomembne države in s tem je WTO največja mednarodna gospodarska organizacija. Koledarček pomembnejših dogodkov v razvoju GATT in WTO3 1947 30. oktobra podpisan GATT. 1948 GATT stopi v veljavo, prvi krog pogajanj v Havani. 1949 Drugi krog pogajanj v Annecycu (F): 5000 carinskih koncesij. 1950 Tretji krog v Torqayu (UK): carine so v primerjavi z letom 1948 znižane za 25%. 1956 Četrti krog pogajanj v Ženevi: carine znižane v rednosti 2,5 milijard $. 1958 Objavljeno Haberlejevo poročilo, ki začrta smernice za nadaljnje delo. 1960 Peti krog pogajanj poimenovan po Američanu Douglasu Dillonu: 4400 carinskih

koncesij v rednosti 4,9 milijarde $. 1964 Šesti krog pogajanj (Kennedyjev krog:) sporazum, ki ga 1967 podpiše 50 držav, ki

skupaj ustvarijo 75% svetovne trgovine. 1967 začne se Tokijski krog (sedmi krog pogajanj), ki traja do 1979: 99 držav zniža carine

v skupni vrednosti 300 milijard$; povprečna carinska stopnja za industrijske izdelke se zniža s 7 na 4,7%.

1982 Ženevsko srečanje podpisnic GATT na ministrski ravni. 1986 Osmi krog pogajanj se začne v Punti del Este (Urugvajski krog), ki se zavleče do

2 Stanje oktobra 2004. Vir: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/org6_e.htm 3 Vir: - Tratnik in Ferčič (2002, 89) - WTO news (2004)

14

1993 V pogajanja so prvič vključene tudi storitve. 1994 V Marakeshu podpisan sporazum na osnovi Urugvajskega kroga. Ustanovljen je

pripravljalni odbor za ustanovitev Svetovne trgovinske organizacije, WTO. Le-ta naj bi obstajala eno leto vzporedno z GATT in bi ga nato nadomestila.

1995 1. januarja ustanovitev WTO; 31. decembra ukinitev GATT. 1996 9. do 13. decembra v Singapurju prva ministrska konferenca WTO. 1997 Končana so pogajanja o sprostitvi trgovine z osnovnimi telekomunikacijskimi

storitvami, znižanju carin za informacijsko tehnologijo in odpiranju finančnih trgov. 1998 1. februarja je začel veljati sporazum o sprostitvi trgovine z osnovnimi telekomunikacijskimi storitvami. 18. do 20. maja je bila v Ženevi druga ministrska konferenca. 1999 1. marca je stopil v veljavo Sporazum o finančnih storitvah. 30. novembra do 3.

decembra tretja ministrska konferenca v Seattlu; močni protiglobalizacijski protesti. 2001 9. do 13. november četrta ministrska konferenca v Dohi (Quatar). 2003 Peta ministrska konferenca od 10. do 14. septembra v Cancunu. 2004 Sekretariat WTO izda prvo publikacijo, »vodič«, ki se nanaša na reševanje sporov: A

Handbook on the WTO Dispute Settlement System.

15

SLIKA 1: RAZVOJ WTO SKOZI ČAS IN NJENE PREDHODNICE

2.2 Institucionalna struktura in odločanje v WTO WTO je mednarodna organizacija, zato je tudi njena organizacijska struktura zelo podobna strukturam drugih mednarodnih organizacij. Struktura WTO je določena s IV. členom Sporazuma o WTO. Najvišji organ je Ministrska konferenca. Njen je podrejen Generalni svet WTO, na katerega Ministrska konferenca prenaša naloge med zasedanji, hkrati pa opravlja tudi vsakodnevna opravila v okviru organizacije. Generalni svet lahko ustanovi različne Svetove, ki so mu podrejeni. Ti so v pomoč Generalnemu svetu in so pomembni za natančno in poglobljeno delo. Sveti lahko svoje odgovornosti prenašajo na odbore, ki nadzirajo posamezna vprašanja v okviru Sporazuma o WTO. Ustanovijo lahko delovne skupine. Tehnično izvedbo nalog opravlja Sekretariat WTO, ki je administrativni organ. Poleg teh pa so ustanovljeni še drugi pomožni organi, ki so namenjeni boljšemu in hitrejšemu delovanju pri opravljanju nalog (Bjelić 2002, 109).

ITO – Mednarodna trgovinska organizacija;

ideja leta, 1944

GATT – Splošni sporazum o carinah in

trgovini; de facto mednarodna organizacija, 1948 -

1995

WTO – Svetovna trgovinska organizacija;

globalni trgovinski sporazum, 1995

16

Ministrska konferenca (Ministerial Conference) je najvišji organ WTO in sprejema odločitve, ki zavezujejo vse članice te organizacije. To je najvišji organ, ki je nekako zamenjal »The Contracting Parties« iz GATT 1947. Sestavljajo ga ministri-zastopniki iz vseh držav članic. Pristojnosti Ministrske konference so določene v sporazumu o WTO. Konferenca je pristojna, da (Tratnik in Ferčič 2002, 82):

• na predlog države članice sprejeme katerokoli odločitev s področij, ki jih urejajo multilateralni sporazumi (čl. IX, X, XII),

• daje razlago STO sporazuma in multilateralnih sporazumov (čl. IX:2), • odloča o oprostitvi neke države članice obveznosti, ki jih nalagajo sporazumi (čl.

IX:3), • odloča o spremembah STO sporazuma in multilateralnih sporazumov (čl. X:1).

Seje ministrskih konferenc potekajo najmanj enkrat na dve leti in odločitev o sledeči seji se sprejme na koncu zasedanja trenutne. Predpisane so s Pravili procedure WTO za seje Ministrskih konferenc (Rules of Procedure for Sessions of the Ministerial Conference). Zahtevajo jih lahko Ministrska konferenca, Generalni svet ali članica WTO z večinsko podporo drugih članic. Prva ministrska konferenca je potekala v decembru leta 1996 v Singapurju. Na njej je sodelovalo čez 120 držav članic. Pregledali so delo prvih dveh let organizacije. Osnovne teme so bile razvoj svetovne trgovine, delovni program WTO in njegova razčlenitev ter razvoj svetovnega kmetijstva. Druga konferenca je sledila maja 1998 v Ženevi, tretja je bila v Seattlu, konec leta 1999, poimenovana »Milenium Round«. V Dohi leta 2001 je bil začetek predzadnje konference. Sodelovalo je že 142 držav članic WTO. Zadnja, peta Ministrska konferenca je bila od 10. do 14. septembra v Mehiki, v Cancunu. Priprave za to konferenco so se začele že v Ženevi, maja 2003, katere je vodil Generalni svet. Osrednja točka te konference so bila pogajanja, ki so se pričela v Dohi leta 2001 (WTO, 2004b). Na začetnem zasedanju so bile ustanovljene širše pogajalske skupine za najpomembnejša področja. Imenovani so bili tudi vodje teh pogajanj, katerih naloga je bila čim bolj zbližati stališča in doseči končno, kompromisno rešitev. Področja na katerih so pogajalske skupine delovale so bile: kmetijstvo, tržni dostop za nekmetijske proizvode, razvojna vprašanja, odprta vprašanja »singapurske« konference (investicije, vladna naročila, konkurenca in trgovinski postopki) in drugo. Ustanovitev teh skupin je vsem delegacijam omogočila zastopanje njihovih interesov. Vodje pogajanj so vsako delegacijo dnevno obveščali o poteku dogajanj. Vladni del slovenske delegacije je vodila takratna ministrica za gospodarstvo dr. Tea Petrin (Ministrstvo za gospodarstvo, 2004a). Naloga Generalnega sveta (General Council) je vodenje delovanja organizacije in sprejemanje odločitev v okviru smernic Ministrske konference. Generalni svet je izvršni organ WTO. Njegova funkcija je natančno določena s Sporazumom o STO. Sestavljajo ga stalni predstavniki vseh držav članic, ki se sestajajo na dva meseca, na željo Ministrske konference tudi pogosteje in za njo sestavljajo poročila (WTO Agreement4 , IV. člen).

4 Sporazum o ustanovitvi WTO

17

Generalni svet ima najširša pooblastila, da tekoče spremlja izvajanje sporazumov in aktov, ki sodijo v okvir WTO. Zato lahko obravnava vsa vprašanja mednarodne trgovine. Poleg te splošne naloge ima Generalni svet še naslednje posebne naloge (Bobek 2002, 125):

• je telo za reševanje mednarodnih trgovinskih sporov v obliki vrhovne arbitraže (Dispute Settlement Body - DSB), v okviru katerega delujejo ugotovitveni sveti (panels), skupine ekspertov (expert groups) ter stalno prizivno telo (Standing Appelate Body);

• je telo za revizijo trgovinske politike posameznih članic (Trade Policy Review Body - TPRB).

Poleg tega vsega je dolžnost Generalnega sveta, da zagotavlja primerne dogovore za efektivno sodelovanje z drugimi mednarodnimi in raznimi nevladnimi organizacijami ter skrbi za urejanje financ v WTO (WTO Agreement, VII.člen). Pod okriljem Generalnega sveta delujejo tudi trije specializirani Sveti (Councils) WTO (ibid., IV. člen, 5. odstavek):

• Svet za trgovino z blagom (Council for Trade in Goods): njegova naloga je nadzor nad multilateralnimi sporazumi iz Aneksa 1 Sporazuma o ustanovitvi WTO;

• Svet za trgovino s storitvami (Council for Trade in Services); • Svet za trgovinske vidike pravic intelektualne lastnine (Council for Trade-Related

Aspects of Intellectual Property Rights - TRIPS). Delovanje teh Svetov ureja Sporazum o ustanovitvi WTO, določene naloge pa jim nalaga tudi Generalni svet. Naslednja stopnja v hierarhiji organizacijske strukture WTO so Odbori (Committees), ki delujejo pod okriljem posameznih Svetov. Ustanovijo jih lahko katerikoli od prej naštetih organov WTO. Odbori se ustanovijo, če je to potrebno. Pristojni so za razne programe, katere potrdijo Sveti. Organi, ki jih je ustanovila Ministrska konferenca in tisti, ki so določeni na podlagi multilateralnih trgovinskih sporazumov, so odgovorni Generalnemu svetu, katerega obveščajo o svojem delovanju. Članstvo v teh Odborih je odprto za vse predstavnike držav članic (ibid., IV. člen). Za reševanje konkretnih nalog oziroma problemov se lahko ustanovijo tako imenovane Delovne skupine (Working groups), katere odgovarjajo organom na višjih stopnjah hierarhične strukture. V šestem členu Sporazuma o ustanovitvi WTO je opredeljen tudi Sekretariat. Je administrativni organ, s številom stalno zaposlenih okrog 600. Ministrska konferenca določi generalnega direktorja, njegove naloge, pristojnosti in mandat. Direktor imenuje uslužbence Sekretariata ter njihove dolžnosti, katere pogojujejo smernice razvoja WTO. Generalni direktor in uslužbenci niso predstavniki svojih nacionalnih držav, ampak so mednarodni uslužbenci. Kot taki niso podrejeni svojim vladam, ampak le generalnemu direktorju.

18

Odločanje Odločanje v WTO je opisana v devetem členu o ustanovitvi WTO. Ta člen izrecno določa, da se uporablja praksa soglasnega odločanja. Soglasnost pomeni, da nobena članica ne nasprotuje odločitvi. V praksi se ta način glasovanja uporablja le za nekaj najpomembnejših odločitev. Če konsenza ni mogoče doseči, je treba o tem glasovati na sestankih Ministrske konference ali Generalnega sveta. Vsaka članica ima en glas, razen Evropska unija. EU ima toliko glasov, kolikor ima držav članic, ki so istočasno članice WTO. EU lahko glasuje kot celota, lahko pa glasujejo njene članice individualno. To je odvisno od tega, ali je sprejemanje odločitev glede konkretnega vprašanja v pristojnosti Unije ali držav članic.5 V primeru glasovanja EU kot celote seveda odpade možnost individualnega glasovanja njenih članic. Odloča se z navadno večino glasov, razen za nekatere izjeme, kjer je potrebna tričetrtinska večina. Ta način sprejemanja odločitev seveda ni po godu ekonomskim velesilam, saj so lahko preglasovane s strani šibkejših in manj razvitih držav članic(Tratnik in Ferčič 2002, 83). Osnovna pravila (na primer pravila o glasovanju, razpravnih odločitvah ali o nacionalnem tretmaju) je mogoče spremeniti le s konsenzom. Spremembe, ki vplivajo na pravice in dolžnosti držav članic, prihajajo v poštev samo v primeru dvotretjinske večine in tudi veljajo samo za države, ki so glasovale za te spremembe. 2.3 Članstvo in naloge WTO Najvažnejši element vsake organizacije so njene članice. Sporazum o WTO uvaja enovit6 pristop v druščino »Urugvajskega kroga«. To pomeni, da mora vsaka država izpolnjevati in sprejeti vse pogoje postavljene na tej konferenci. Država nima pravice do rezerve pri določenih obveznostih, razen če se s tem strinjajo vse članice WTO. Večstranski trgovinski sporazumi iz aneksa 4 so pri tem izjema. Pogoji za članstvo v WTO so predpisani v XI. In XII. členu Sporazuma o ustanovitvi WTO. Po XI. členu so to »originalne članice«, države ali avtonomna carinska območja, ki so bile članice sporazuma GATT na dan ustanovitve WTO ter so sprejele Sporazum o ustanovitvi in druge multilateralne sporazume. Ti pogoji so veljali le do leta 1996, sedaj pa je podlaga za sprejem v članstvo WTO izključno XII. člen Sporazuma ter dokument Sekretariata WT/ACC/1. Za članice WTO velja načelo suverene enakosti, kar pomeni, da ima pri odločitvah vsaka članica en glas. Ker se neka odločitev ponavadi sprejme z dvotretinjsko večino, se mnoge članice združujejo v interesne skupine.

5 Natančna razmejitev pristojnosti je določena v Rimski pogodbi. 6 Single undertaking approach.

19

Proces pristopa k članstvu v WTO bi lahko razdelili na štiri korake (WTO, 2004c):

• država, katera se poteguje za članstvo predstavi svojo gospodarsko in trgovinsko politiko, s katero bo sodelovala v organizaciji. To poročilo poda delovni skupini, ki se ukvarja s tem področjem;

• ko delovna skupina pregleda poročilo in se z njim tudi strinja, sledijo vzporedni bilateralni pogovori pristopne države z vsako posamezno državo članico. Tema teh pogajanj so carinske stopnje, vstopni pogoji na tuja tržišča in ostala trgovinska politika. Čeprav so to bilateralna pogajanja, mora biti spoštovano načelo nediskriminatornosti. Z drugimi besedami, pogovori določijo koristi, ki jih bodo deležne države članice ob morebitnem pristopu nove;

• po končanih pogajanjih delovna skupina poda poročilo (“protocol of accession”) Ministrski konferenci ali Generalnemu svet;

• kot zadnje dejanje sledi glasovanje o pristopu nove članice. Potrebna je dvotretinjska potrditev vseh članic. Preden nastopi polnopravno članstvo je v nekaterih državah še potrebna ratifikacija poročila v parlamentu.

TABELA 1: RAST ŠTEVILA ČLANIC WTO SKOZI OBDOBJE

Leto Število novih članic Skupno članic

1. januar 1995 76 76 1995 36 112 1996 16 128 1997 4 132 1998 1 133 1999 2 135 2000 5 140 2001 2 142 2002 2 144 2003 2 146 2004 2 148

Vir: (WTO, 2004d). Posamezna država ali avtonomno carinsko območje ima lahko pred pristopom v članstvo WTO, status »opazovalca« (observer), ki ga odobri Generalni svet. Namen je priprava na članske obveznosti in odgovornosti. Ta status traja pet let od datuma odobritve, nato pa lahko opazovalka zaprosi za podaljšanje tega statusa ali za sprejem v članstvo WTO. Trenutno obstaja 31 držav opazovalk. Pogoje za status opazovalca določajo Smernice za status opazovalca vlad v WTO (Bjelić 2002, 78). Prenehanje članstva v WTO ureja XV. člen Sporazuma o ustanovitvi WTO. Ta člen pravi, da lahko članica prekine sodelovanje z WTO s tako imenovanim »umikom« (withdraw) od Sporazuma. Umik se upošteva, če se članica tako odloči samostojno. Generalni direktor mora sprejeti pisno obvestilo o prekinitvi članstva oziroma o umiku države članice. Pol leta kasneje se članstvo tudi prekine. Prekinitev multilateralnih pogodb prav tako opredeljuje XV. člen Sporazuma. Tudi to namero je potrebno pisno posredovati generalnemu direktorju. V kolikšnem času se pa pogodba kasneje tudi dejansko prekine, pa je odvisno od njene vrste.

20

Naloge Svetovne trgovinske organizacije WTO v okviru svojih pooblastil opravlja naloge, ki so v skladu z interesi vseh držav članic in jih določa III. člen Sporazuma o WTO. Najznačilnejši kategoriji, ki jih WTO obvladuje s sporazumi sta trgovina z blagom in trgovina s storitvami. Pomemben je tudi trg intelektualne lastnine, ki ga ravno tako WTO usmerja in kontrolira na podlagi Sporazuma. Poleg naštetih področij sta tu še reševanje sporov in nadzor nad trgovinsko politiko držav članic. Drugi člen Sporazuma o ustanovitvi WTO globalno opredeljuje kot temeljno nalogo WTO, da zagotavlja splošni institucionalni kader za trgovinske odnose med njenimi članicami v zvezi s sporazumi in z drugimi pravnimi instrumenti, ki jih vključujejo aneksi k WTO sporazumu. Sicer pa ima WTO pet konkretneje opredeljenih nalog (Tratnik in Ferčič 2002, 75):

• omogočati implementacijo, administracijo in delovanje WTO sporazuma ter multilateralnih in plurilateralnih sporazumov iz aneksov (III. člen: 1. odstavek);

• zagotavljati stalen forum za multilateralna trgovinska pogajanja med članicami (III. člen: 2. odstavek). Periodičnih krogov pogajanj, kakršen je bil Urugvajski, torej ni več. Pogajanja o nadaljnji liberalizaciji svetovne trgovine so postala stalen, neprekinjen proces;

• upravljati z mehanizmom za reševanje sporov (III. člen: 3. odstavek); • nadzorovati trgovinsko politiko držav članic (III. člen: 4. odstavek); • sodelovati z IMF in s Svetovno banko (III. člen: 5. odstavek).

Ena od nalog, ki se kaže v prihodnosti WTO je, da igra aktivno vlogo v reguliranju procesa globalizacije svetovne trgovine. S svojo vlogo mora poskrbeti, da ta proces ne bo preveč stihijski in nekontroliran. Za uresničitev tega, je potrebno še močnejše partnerstvo med WTO in drugimi mednarodnimi ekonomskimi institucijami. 2.4 Sporazumi in temeljna načela WTO Z zniževanjem ovir trgovanja WTO odpravlja tudi druge ovire med ljudmi in narodi. Srce sistema, to je multilateralni trgovinski sistem, tvorijo sporazumi, ki jih je po pogajanjih podpisala večina svetovnih nacionalnih trgovin in so ratificirani v njihovih parlamentih. Ti sporazumi so legalna osnova za mednarodno trgovino. Predstavljajo pogodbe, ki zagotavljajo članicam pomembne trgovinske pravice, prav tako kot obvezujejo vlade, da svojo trgovinsko politiko vzdržujejo v dogovorjenih mejah, ki vsem prinašajo ustrezne koristi.

21

Sporazumi v WTO so obsežni in zapleteni. Pokrivajo širok spekter mednarodnih odnosov (WTO Agreement, III. in IV. člen): • sporazum o blagu – GATT (The General Agreement on Tarriffs and Trade), • sporazum o storitvah – GATS (General Agreement on Trade in Services), • sporazum o intelektualni lastnini – TRIPS (Trade Related Aspects of Intellectual Property

Rights), • revizija trgovinskih politik – TPRM (Trade Policy Review Mechanism), • sporazum za reševanje sporov – DSU (Dispute Settlement Understanding). Ti sporazumi so plod pogajanj med članicami, ki segajo nazaj v čas urugvajskega kroga. S pomočjo teh sporazumov in pravil, članice WTO nediskriminatorno delujejo znotraj trgovinskega sistema, ki določa njihove pravice in dolžnosti. Kljub temu obstaja omejeno število načel, ki prevevajo vse te sporazume. Ta načela so temelj trgovinskega sistema. Osnovna načela WTO so (Tratnik in Ferčič 2002, 76-82): 1. sistem največjih ugodnosti, 2. nacionalni tretma, 3. prizadevanje za čim svobodnejšo trgovino, 4. predvidljivost (načelo zaupanja), 5. prizadevanje za čim svobodnejšo konkurenco. Sistem največjih ugodnosti (the most favoured nation – MFN) je klavzula, s katero vsaka pogodbena stranka priznava svoji sopogodbenici in predvsem njenim gospodarskim subjektom v določenem delu vzajemnih odnosov iste ugodnost, ki jih je že dala, oziroma jih bo dala v prihodnosti, katerikoli tretji državi. Gre za izenačevanje obravnavanja tujih držav in njihovih gospodarskih subjektov ter za preprečevanje meddržavne gospodarske diskriminacije. Država koristnica največjih ugodnosti lahko zahteva, da se ji avtomatsko priznajo pravice, ki jih je država obljubiteljica priznala neki tretji državi s pogodbo ali kakim drugim nacionalnim predpisom. Ugodnosti se morajo priznati vedno in brezpogojno. Načelo priznavanja največjih ugodnosti je temeljno načelo v sistemu WTO. Je pravni instrument, ki zagotavlja prepoved diskriminacije znotraj organizacije. To načelo je bilo že jedro GATT, svoje osrednje mesto pa ima tudi v GATS in TRIPS. Dvotretinjska večina članic lahko v obliki posebnih dovoljenj oprosti drugo članico določenih obveznosti. Na tej osnovi temelji preferencialni tretma za države v razvoju v obliki splošnih carinskih preferenc za te države. Članice lahko tudi uvedejo ukrepe glede trgovine z državo, za katero se smatra, da se poslužuje nečiste konkurence. Nacionalni tretma zagotavlja tujim subjektom enak položaj kot ga imajo domači subjekti. To načelo pomeni, da se morajo tuji in domači gospodarski subjekti, kot tudi uvoženi in domači proizvodi, storitve in pravice intelektualne lastnine obravnavati enako. Nacionalni tretma torej preprečuje diskriminacijo tujih izdelkov v primerjavi z domačimi.

22

V sistemu Svetovne trgovinske organizacije gre za omejen sistem tega tretmaja. Ne gre namreč za popolno izenačitev položaja domačih in tujih ponudnikov. Obveznost izenačitve začne veljati šele v trenutku, ko je tuji proizvod že na domačem tržišč. Upoštevanje tega načela se torej prične, ko so za tuj proizvod že plačane uvozne dajatve. Nedopustno pa je, da bi bila stopnja davka na dodano vrednost ali prometnega davka višja na uvožen proizvod. S prizadevanji za čim svobodnejšo trgovino poskuša WTO postopno zniževati trgovinske ovire v mednarodnem gospodarskem sodelovanju. Trgovinske ovire lahko delimo na tarifne ali netarifne. Tarifne so carine in podobne dajatve, med netarifne pa sodijo vse ostale (prepovedi uvoza in izvoza, kvote, subvencije, tehnične norme, zdravstveni in higienski predpisi itd.). Načeloma v WTO dopuščajo le carine kot instrument za uravnavanje zunanje trgovine. Te najlažje nadzorujejo in primerjajo. Carinske stopnje se skozi leta tudi postopoma sporazumno znižujejo. Odpiranje trga je za neko državo načeloma koristno, vendar mora biti nacionalno gospodarstvo na to pripravljeno in prilagojeno. WTO daje na voljo največ časa pri zniževanju carinskih stopenj najmanj razvitim državam. Ravno zaradi stalnega zniževanja carin pa se države vse bolj poslužujejo netarifnih zaščitnih ukrepov. S tem zvišujejo konkurenčnost domačega blaga proti tujemu (kršenje nacionalnega tretmaja). Kljub temu pa WTO ne vsebuje splošne prepovedi netarifnih omejitev, ampak le prepoved kvot. Vendar tudi tu veljajo izjeme in sicer za:

• omejevanje uvoza za varstvo plačilne bilance • omejevanje izvoza za primer pomanjkanja v državi in • omejite uvoza / izvoza za odpravljanje agrarnih in ribiških presežkov.

Pri načelu predvidljivosti oz. načelu zaupanja gre za to, da gospodarski subjekt, ki misli na trgu neke države ponujati svoje proizvode, storitve ali pravice intelektualne lastnine, ve kaj ga čaka. Predvidljivost in stabilnost trgovinskih ovir zmanjša poslovni riziko in poveča naložbe, oziroma prodajo v to državo. Poleg vezanih carinskih stopenj, uporabljajo v WTO tudi transparentnost podatkov. To pomeni, da države članice podatke o svoji zunanjetrgovinski politiki in praksi posredujejo javnosti ali pa v WTO. Glede načela prizadevanja za čim svobodnejšo konkurenco se lahko WTO označi kot sistem pravil, ki ciljajo na pravično in nemoteno konkurenco. Pravila o MFN, oziroma o nacionalnem tretmaju so zapisana zato, da zagotavljajo gospodarskim subjektom enake pogoje za trgovino. 2.5 Sistem za reševanje sporov v okviru WTO

Sistem za reševanje sporov v WTO je najbrž eden največjih dosežkov urugvajskega kroga pogajanj. Mehanizem za reševanje sporov je resnično edinstven med mednarodnimi institucijami. V primerjavi z GATT je ta postopek precej izboljšan in učinkovitejši. Mehanizem deluje avtomatično in transparentno ter zagotavlja večjo zanesljivost za vse države članice WTO. Pomembno pa je poudariti, da mehanizem ne nalaga nobenih novih obveznosti državam članicam, ampak pojasnjuje obveznosti v njihovih medsebojnih odnosih na notranjih in zunanjih pogajanjih. Trenutno se interes WTO kaže v vse močnejšem strateškem pristopu pri reševanju

23

trgovinskih sporov. S tem se zagotavlja prost dostop na mnoge trge, vendar s spoštovanjem in zaupanjem v partnerje pri podpisovanju multilateralnih dogovorov (Bobek in Živko 2002, 110).

Za efektivno delovanje WTO je seveda velikega pomena tudi hitro reševanje sporov. Sporazum o pravilih in postopku za reševanje sporov v okviru WTO (Dispute Settlement Understanding – DSU) ureja nov postopek, ki se po efektivnosti bistveno ločuje mehanizma GATT. Najpomembnejša novost je obrnjeno načelo soglasnosti. Pod GATT je bila za ustanovitev panelne skupine in za sprejem poročila potrebna soglasnost držav članic, kar pomeni da je lahko ena država blokirala odločanje. Nova pravila pa določajo, da je panelna skupina ustanovljena, oziroma, da je njegovo poročilo sprejeto, razen če obstaja konsenz proti tej odločitvi, kar pa je seveda nemogoče. To pomeni, da ima vsaka država pravico, da zahteva preiskavo s strani panelne skupine, če je mnenja, da druga država krši svoje obveznosti in pravila iz sistema WTO. Poleg tega je poročilo panelne skupine zavezujoče, razen v primeru, ko je bila proti njem vložena pritožba in o sporu odloča drugostopenjski organ (Tratnik in Ferčič 2002, 84). 2.5.1 Analiza postopka reševanja sporov7 Novi postopek za reševanje sporov je obvezen, saj je državam članicam prepovedan vsak drug način reševanja spora kakor tudi vsak enostranski povračilni ukrep. Sedaj obstaja le en mehanizem za reševanje sporov za vse sporazume iz Urugvajskega kroga, medtem ko jih je pod okriljem GATT bilo več. Pristojni so bili tako Svet GATT kot razni komiteji; sedaj pa je edini organ pristojen za reševanje sporov »Telo za reševanje sporov« (Dispute Settlement Body), ki ga sestavljajo predstavniki vseh držav članic. Novi postopek reševanja sporov ne predvideva možnosti sprožitve spora s strani posameznika ali gospodarske družbe. To, zelo občutljivo vprašanje je ostalo iz taktičnih razlogov nerešeno. Direktni dostop posameznikov bi preveč zbujal občutek supranacionalnosti WTO, kar ne bi bilo po volji večini članic. Edini cilj reševanja sporov v okviru WTO je doseči pozitivno rešitev spora. Preden se stranke lotijo postopkovnih dejanj, morajo poskusiti rešiti spor na miren način. Prva faza v postopku reševanja sporov so torej posvetovanja (konzultacije) med strankami v sporu. Vsaka članica v sporu mora v roku deset dni odgovoriti na zahtevo po konzultacijah in pričeti s pogovori v roku 30 dni od vložene zahteve. Vsaka zahteva po konzultacijah mora biti predložena Telesu za reševanje sporov v pisni obliki. Če konzultacije in z njimi povezana pogajanja ne uspejo, se lahko, če se stranke v sporu s tem strinjajo, zadeva predloži generalnemu direktorju WTO. V tem primeru lahko generalni direktor ponudi posredniško vlogo. V primeru, da tožena stranka ne odgovori na zahtevo po konzultacijah oziroma, če konzultacije v 60 dneh ne pripeljejo do rešitve spora, lahko država tožnica zahteva od Telesa za reševanje sporov, da ustanovi panelno skupino za reševanje sporov. Takšne skupine so sestavljene iz treh ali petih strokovnjakov iz različnih držav. Člani panelne skupine so za vsak primer posebej izbrani iz stalnega seznama kvalificiranih kandidatov, lahko pa so izbrani tudi

7 Povzeto po Tratnik in Ferčič (2002, 84 – 87).

24

drugače, delujejo povsem samostojno in neodvisno od katerekoli vlade. Ustanovitev panelne skupine je avtomatična. Telo za reševanje sporov jo mora ustanoviti najkasneje do drugega sestanka. Panelna skupina mora biti ustanovljena v 30 dneh od sklepa o njeni ustanovitvi. Sekretariat WTO strankam v sporu predlaga tri potencialne člane panelne skupine. Stranke imajo 20 dni časa, da se sporazumejo o članih panelne skupine. V kolikor do tega sporazuma ne pride pravočasno, bo generalni direktor, na zahtevo katerekoli stranke, po posvetovanju s predsednikom Telesa za reševanje sporov in predsednikom relevantnega komiteja ali sveta sam imenoval člane panelne skupine. Naloga panelne skupine le pravzaprav le pomagati Telesu za reševanje sporov pri sprejemanju odločitev ali priporočil. Poročila panelnih skupin pa imajo vseeno veliko težo, saj jih Telo za reševanje sporov lahko zavrne le s soglasjem vseh držav članic. DSU določa, da od začetka obravnave primera do predložitve končnega poročila panelne skupine strankam v sporu ne sme preteči več kot šest mesecev, v nujnih primerih pa je rok lahko skrajšan celo na tri mesece. DSU določa tudi način postopanja panelnih skupin. Pred prvim zasedanjem vsaka stranka v sporu pisno predstavi svoj primer in pogled nanj panelni skupini. Na prvem sestanku sodelujejo tožeča stranka, tožena stranka in pa tretje stranke, ki imajo interes na sporu. Na drugem zasedanju pa stranke predložijo pisne argumente ali pa nasprotujejo podanim izjavam. V primeru, da ena izmed strank predloži znanstveno ali tehnično gradivo, se sme panelna skupina obrniti na skupino strokovnjakov, ki so pripravili to poročilo. Panelna skupina pred sprejemom začasnega poročila, predloži osnutek poročila strankam v sporu. Ta osnutek vsebuje le opis dejanskega stanja, ne pa tudi mnenja panelne skupine. Stanke imajo zatem na voljo 14 dni, da preučijo osnutek poročila in podajo svoje mnenje. Zanimivo je, da stranke torej komentirajo dejstva, medtem ko ne vedo, kakšna je odločitev panelne skupine in kaj torej pomenijo dejstva za njih. Nato panelna skupina poda začasno poročilo, ki vsebuje tudi mnenja in sklepe. V roku enega tedna lahko stranke podajo zahtevo za revizijo, ki pa ne sme biti daljša kot dva tedna. V revizijskem postopku lahko panelna skupina skliče še dodatna zasedanja s strankami v sporu. Nato sledi končno poročilo, ki mora biti posredovano vsem članicam WTO v roku treh tednov. Telo za reševanje sporov mora sprejeti poročilo panelne skupine v 60 dneh od izdaje, razen v dveh primerih: (I) če ga ena izmed strank v sporu formalno obvesti, da se namerava zoper poročilo pritožiti ali (II) če v Telesu obstaja soglasje proti sprejemu poročila (če tožeča stranka tožbo umakne). Vendar pa Telo za reševanje sporov poročila ne more sprejeti prej kot v 20 dneh od takrat, ko je bilo posredovano državam članicam. Članice morajo morebitne pripombe izraziti v pisni obliki in jih posredovati drugim članicam še pred zasedanjem Telesa za reševanje sporov, na katerem bo poročilo obravnavano. Stranke v sporu imajo tudi možnost pritožbe zoper poročila panelne skupine. Tretji nimajo pravice vložiti pritožbe, ker so svoja mnenja lahko podali že med panelnim postopkom. Pritožba se lahko vloži le glede pravnih in ne dejanskih vprašanj. Pritožbe obravnava posebno pritožbeno telo, ki ga je ustanovilo Telo za reševanj sporov. Pritožbeno telo ima sedem članov, ki so imenovani za dobo štirih let. Člani telesa so lahko priznani strokovnjaki s pravnega področja in področja mednarodne trgovine, ne smejo pa biti pod vplivom nobene vlade.

25

Člani pritožbenega telesa ugotovitve in sklepe panelne skupine podprejo, spremenijo ali ovržejo. Pritožbeni postopek praviloma ne sme trajati več kot 60 dni, v nobenem primeru pa ne več kot 90 dni. Telo za reševanje sporov sprejme poročilo pritožbenega telesa 30 dni po njegovi izdaji. Brezpogojno pa ga morajo sprejeti tudi stranke v sporu. Tudi tu obstaja možnost, da se poročilo pritožbenega telesa s soglasjem vseh držav članic zavrne. V roku 30 dni od sprejema poročila panelne skupine ali pritožbenega telesa, se skliče seja Telesa za reševanje sporov. Stranka, ki je spor izgubila se na tej seji izreče o tem, kako bo spoštovala odločbo ali priporočilo. V primeru, da ni primerno poročilo izvršiti takoj, ima stranka na voljo primeren rok. Postopke za določanje primernega roka določa 3. odstavek 21. člena DSU. Ta se lahko določi s sporazumom ali z arbitražo, v roku 90 dni od sprejetja poročila. Ta rok ne sme trajati dalje kot 15 mesecev od sprejetja poročila. Sankcije DSU določa v 1. odstavku 22. člena dve temeljni sankciji:

• suspenz koncesij ali drugih obveznost in • prisilne kompenzacijske ukrepe.

Suspenz koncesij ali drugih obveznost proti kršiteljici in kompenzacijski ukrepi so začasni ukrepi, ki se uporabijo v primeru, da priporočila in odločbe niso implementirane v primernem roku. Intenziteta sankcijskih ukrepov mora biti proporcionalna kršitvi. Če stranka, ki je spor izgubila, nasprotuje višini sankcije, bo spor razsojala arbitraža, ki jo bodo sestavljali člani panelne skupine, ki so zadevo tudi obravnavali. Če to ne bo mogoče, bo arbitra imenoval generalni direktor WTO. Arbitražna odločitev je dokončna in mora biti končana v 60 dneh od vložitve zahteve. Telo za reševanje sporov nato v skladu z arbitražno odločbo odobri suspenz koncesij ali drugih obveznosti. 2.5.2 Realizacija razsodb Poleg postopka, ki ga predpisuje DSU, je ravno tako mogoče arbitražno reševanje sporov med članicami. Ta način je bil uveljavljen že v GATT, vendar zelo redko uporabljen. Člen 25. DSU predpisuje določene omejitve za primer, da se stranki odločita za arbitražno reševanje sporov (Tratnik in Ferčič 2002, 88):

• o arbitražnih sporazumih je potrebno obvestiti vse članice WTO in potrebno je zagotoviti tretjim članicam WTO, da se udeležijo postopka in

• vsebina arbitražnih odločb mora biti sporočena Telesu ta reševanje sporov ali pristojnim komitejem. Arbitražne odločitve ne morejo vplivati na pravice in obveznosti tretjih držav članic WTO, niti na pristojnosti Telesa za reševanje sporov glede interpretacije določb WTO.

Najpomembnejši problem pri reševanju sporov je upoštevanje sodb skupine strokovnjakov oziroma prizivnega telesa. Prisiliti stran, ki je izgubila, da spremeni svojo politiko, je lahko dolg mučen postopek. V primeru da arbitraža ugotovi nekonsistentnost ukrepov določene

26

članice z določili WTO, mora ta članica nemudoma spremeniti takšno prakso. Če tega ne stori se lahko proti njej uvedejo protiukrepi enakovrednega trgovinskega učinka. Te ukrepe mora odobriti WTO. Pri reševanju trgovinskih sporov je zaželen bilateralni dogovor med sprtima državama. Vendar takšni dogovori so prej izjema kot pa pravilo, zato se oškodovane države velikokrat obrnejo na mednarodne institucije. Gre za zunanjetrgovinske spore, ki so posledica postavljanja necarinskih omejitev, nespoštovanja mednarodnih sporazumov in pravil mednarodne menjave ene države do druge države oziroma držav (Bobek in Živko 2002, 113). Število prijavljenih sporov se je v WTO glede na GATT zelo povečalo. V 47 letih delovanja GATT je bilo prijavljenih okoli 300 sporov, kar je povprečno 6 do 7 na leto. Ob koncu avgusta 2004 pa je bilo v okviru WTO prijavljenih 314 prošenj za posvetovanja. To je celo do šestkrat več kot v GATT. Vse spore pa spremljata predvsem dve dejstvi: (I) večina primerov se razreši že po posvetovanju in (II) večina obravnavanih primerov se po odločitvi pritoži. GRAF 1: RAST ŠTEVILA SPOROV OD USTANOVITVE WTO PA DO KONCA

AVGUSTA 2004

0

50

100

150

200

250

300

350

rast

šte

vila

spo

rov

skoz

i obd

obje

Niz1 22 64 110 154 185 215 242 276 304 314

1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 avg.04

Vir: (WTO, 2004e).

27

3. UČINKI REGIONALNIH TRGOVINSKIH SPORAZUMOV NA SVETOVNI TRGOVINSKI SISTEM

Ekonomske integracije vplivajo na regionalno gospodarstvo in izboljšujejo menjalne odnose med državami članicami glede na ostale. Integracije so lahko omejene samo na trgovinsko sodelovanje (prosta trgovina in carinska unija), lahko pa vsebujejo tudi elemente skupne meddržavne politike (Evropska unija - EU) in vojaška povezovanja (NATO). Ta cilj se dosega s postopnim zniževanjem carin in drugih omejitev v trgovini med državami članicami. Stopnjo integriranosti lahko določimo na osnovi tega, v kolikšni meri so med članicami odpravljene carinske in druge ovire. Danes je že skoraj vsaka država na svetu članica neke regionalne integracije ali pa je v postopku včlanitve. Bilateralne in multilateralne integracije se sklepajo med razvitimi državami, med državami v razvoju, pa tudi med razvito državo in državo v razvoju. 3.1 Pojem regionalnih sporazumov in razlogi za njihov nastanek

- integracija8 –e ž (lat. integratio obnova iz integrare integrirati) 1.a) združevanje povezovanje v celoto b) vključevanje v skupnost 2. povezovanje posameznih lastnosti v enovito celoto

Pojem integracija ima, kot smo videli zgoraj, več pomenov, pod katerimi si lahko predstavljamo veliko različnih stvari in procesov. Integracijo lahko enačimo s procesom združevanja in sestavljanja delcev v celoto. Izraz se uporablja na veliko znanstvenih področjih, od ekonomije do sociologije in osebnostne psihologije. Mi se bomo omejili le na področje ekonomije in že tukaj lahko zasledimo različna interpretiranja avtorjev. Jovanovič (1998, 5-8) v svojem delu predstavlja definicije mednarodne ekonomske integracije različnih avtorjev:

• Balassa jo definira kot (i) dinamični proces, kar pomeni odpravljanje diskriminacije med različnimi državami in (ii) kot statični koncept oziroma kot stanje odsotnosti različnih oblik diskriminacije.

• El – Agraa razlaga definicijo pojma mednarodne ekonomske integracije kot dejanje dveh ali več držav, katerim je v interesu, da bodo težile k skupnim ciljem in vodile skupno politiko. V drugi definiciji pa razlaga pojem kot proces, v katerem se odstranijo vse diskriminatorne ovire za trgovanje med članicami takšnega sporazuma.

• Garnaut in Drysdale razlagata integracijo kot proces, ki pripelje k eni sami skupni ceni za blago ali storitve.

• Pinderjeva razlaga integracije je odstranjevanje diskriminatornosti med ekonomskimi subjekti članic in ustvarjanje ter uporaba skupne politike kot cilj za zagotovitev izvedbe skupnih ekonomskih ciljev.

8 Vir: Veliki slovar tujk, 2002. Ljubljana: Cankarjeva založba

28

• Tinbergen razlikuje pozitivno in negativno ekonomsko integracijo. Pozitivno opredeljuje kot ustvarjanje novih politik in institucij, za katerimi stoji državna prisila; negativno pa razlaga z odpravo diskriminatornih in restriktivnih institucij ter uvajanjem svobodnih ekonomskih tokov.

• Panić razlikuje med odprtostjo, integracijo in medsebojno gospodarsko odvisnostjo. Ti pojmi si sledijo v logičnem zaporedju: (i) ekonomija je odprta, če ima malo ovir za mednarodno trgovino, kar pa še ne pomeni, da je integrirana v mednarodni ekonomski sistem; (ii) mednarodna integracija vključuje aktivno sodelovanje v mednarodni izmenjavi dela; (iii) o mednarodni gospodarski odvisnosti pa govorimo, kadar velja za dve ali več ekonomij, da sta povezani do take mere, da je nadaljnji gospodarski razvoj ene države pod vplivom ekonomske situacije in politike v partnerski državi.

Iz teh navedenih definicij in razlag različnih svetovnih avtorjev je težko dati splošno definicijo pojma mednarodne ekonomske integracije, saj so si pogledi nanjo zelo različni. Ugotovimo lahko le to da je temeljni cilj mednarodnih ekonomskih integracij čimbolj svobodna menjava blaga in storitev med državami članicami. Tudi glede razlogov za nastanek mednarodnih ekonomskih integracij so podane s strani različnih ekonomskih teoretikov številne teorije. Večina slovenskih strokovnjakov se strinja s Kumarjem. V svojem delu (1999, 111) je temeljni razlog za sklepanje ekonomskih integracij povezal z ugotovitvijo, da pospešeno medsebojno ekonomsko sodelovanje, ki se razvije v pogojih, s sporazumom povzročenega zmanjševanja ovir, omogoča nekatere ugodne ekonomske in politične učinke. 3.2 Vrste trgovinskih sporazumov Delitve oziroma razvrstitve mednarodnih regionalnih integracij bi se lahko lotili po številnih kriterijih. Hartman (1990, 11-14) v svojem delu razvršča mednarodne ekonomske integracije po osmih kriterijih:

1. po prostoru, ki ga zajema:

- subregionalna, - regionalna, - intraregionalna in - globalna, svetovna.

2. po širini vključenosti gospodarstva:

- parcialna, omejena samo na določene dele gospodarskega življenja. Tako lahko govorimo o sodelovanju na monetarnem področju, usklajevanju davčnih politik in podobno;

- sektorska, omejena na posamezne gospodarske sektorje. Takšno klasifikacijo lahko nadalje delimo še na vertikalno ali horizontalno;

- splošna ali totalna.

3. po metodi povezovanja narodnih gospodarstev:

29

- pozitivna (aktivni ukrepi vlad držav članic integracije) ali negativna (pasivni ukrepi odstranjevanja ovir za medsebojno sodelovanje);

- spontana(funkcionalna) ali zavestna (institucionalna). Do prve vodijo vplivi svobodnega gospodarstva, do druge pa vladni ukrepi držav članic.

4. po fazi reprodukcijskega procesa:

- tržna, kjer gre za omogočanje večje mobilnosti blaga in storitev in - proizvodna, kjer je poudarek na večji mobilnosti produkcijskih

faktorjev.

5. po nosilcih odločanja o ekonomski politik:

- omejena na koordiniranje državnih ekonomskih politik ali pa - odločanje sloni na skupnih institucijah, na katere države prenesejo

del oblikovanja in izvajanja ekonomske politike

6. v zvezi s povezovanjem podjetij:

- vertikalna integracija: povezovanja podjetij, ki si sledijo v proizvodnem procesu. poznamo vertikalno integriranje naprej ali integriranje nazaj;

- horizontalna integracija: povezovanje podjetij, ki so na isti stopnji proizvodnega procesa oziroma proizvajajo enak ali podoben proizvod;

- krožna integracija, ki je delno vertikalna in delno horizontalna; - diagonalna integracija: proizvajalec si zagotovi kontrolo nad

podjetjem, ki zanj vrši dobavne storitve za njegovo osnovno dejavnost;

- komplementarna integracija, kjer gre za dopolnjevanje proizvodnih ali storitvenih funkcij.

7. glede na stopnjo oziroma fazo integracije – Balassova klasifikacija9:

- cona svobodne trgovine - carinska unija - skupni trg - ekonomska unija - totalna ekonomska integracija

9 Podrobneje bomo to klasifikacijo obravnavali v enem od naslednjih poglavij.

30

8. glede na obliko in način mednarodnega poslovanja pa lahko ločimo:

- ekonomsko, - organizacijsko, - socialno, - kulturno in - vojaško integracijo.

3.3 Politični vidik regionalnih sporazumov10 Globalizacija je odločilna tendenca, ki bo vplivala na razvoj svetovnega gospodarstva v naslednjih desetletjih. Dilema je, ali se bo nadaljevala linearna progresija dosedanjih globalizacijskih tendenc ali pa bomo priče intenzivnejši regionalizaciji mednarodnih ekonomskih odnosov in s tem povečane nevarnosti za trgovinske vojne med integracijskimi skupinami držav oziroma trgovinskimi bloki. V svetovnem gospodarstvu lahko imamo, v takšnih pogojih za novo porazdelitev tržnih deležev, tudi kratka obdobja prevlade strategije, zmaga-poraz, oziroma ničelne vsote za razliko od globalizacijskega scenarija, ki implicira igro pozitivne vsote in maksimira svetovno blaginjo. Kaže, da lahko globalizacijske tendence upočasni le velika kriza razsežnosti ali pa svetovna vojna. Azijska in kasneje ruska kriza je pokazala, da kljub resnim grožnjam, ki jih je proizvedla, ni zamajala temeljev svetovnega globaliziranega gospodarstva. Opozorila pa je na nujnost:

a) vnaprejšnjega reguliranja globalizacijskih tendenc zlasti na področju mednarodnih financ v želji, da se izognemo destruktivnim posledicam prevelikih in prehitrih pretakanj špekulativnega kratkoročnega kapitala ter

b) uvajanja ustrezne nacionalne in globalne politike prerazporejanja koristi in škode, ki jih povzroča globalizacija (kompenzacijska politika v korist tistih, ki z globalizacijo zgubljajo), čeprav se svetovna in nacionalna blaginja nasploh dviga.

Izkušnje iz preteklosti in večja sposobnost vnaprejšnjega spoznavanja vseh razsežnosti globalizacije vplivajo na to, da bo ta v prihodnje vse bolj uravnavana. Svetovno gospodarstvo se razvija v smeri tako imenovane “globinstitucionalizacije”, ki pomeni kombinacijo med spontanimi tendencami globalizacije, spodbujenimi od spodaj navzgor, s strani podjetij in regulacije od zgoraj navzdol, torej s strani regionalnih grupacij in mednarodnih organizacij nasploh. To pa pomeni, da bo položaj nacionalnih gospodarstev v vse večji meri odvisen od njihove sposobnosti sodelovanja in kreiranja takšnih pogojev poslovanja v globalnem gospodarstvu. Temeljna dilema v zvezi z regionalizmom je, ali ta predstavlja stopnico na poti k intenzivnejši globalizaciji svetovnega gospodarstva ali pa predstavlja prepreko širjenju globalizacijskih tendenc v svetu. Priče smo tako enim kot drugim tendencam. Vsaka od regionalnih integracij vsebuje določene elemente kolektivnega protekcionizma dane integracijske skupine do ostalih skupin, kar lahko privede do trgovinskih vojn. To je povsem razumljivo zato, ker gre v svetu danes za novo “delitev kart”, za prerazporejanje tržnih deležev med državami in regionalnimi

10 Povzeto po Svetličiču (1999, 2 – 10)

31

skupinami. Ocenjuje se, da je spoznanje, da je protekcionizem ovira napredku tudi kadar gre za regionalni protekcionizem močnejše, kot pa je spoznanje o kratkoročnih, začasnih koristih kolektivnega protekcionizma. Pričakovati je zato postopno erozijo skupinskega protekcionizma integracijskih skupin. Konkretno to pomeni, da se bodo tudi doslej zelo zaščiteni sektorji, kot so kmetijstvo, občutljivi proizvodi, telekomunikacije morali hitreje liberalizirati. Nujnost hoje po obeh straneh, globalizacijski in regionalizacijski, s časovnim poudarkom na regionalizaciji in kasneje še krepitvijo globalizacije, izhaja tudi iz neusklajenosti gospodarskih ciklov v svetu. Zelo redko se zgodi, da imamo sočasno enake stopnje rasti npr. v Severni Ameriki, Evropi in Japonski oziroma Aziji. Običajno prihaja do zamikov, do časovnih zaostankov, ko ena regija za sabo v določenem časovnem razmaku potegne tudi drugo regijo, ki trenutno zaostaja. Zato je sposobnost lovljenja rasti in izogibanja padcem lahko izrednega pomena za majhno ekonomijo. To pa je mogoče le, če so v njeni gospodarski strukturi in strukturi ekonomskih odnosov s tujino podani nastavki (ustrezni deleži), določene dolgoročne vezi (ne le trgovinske, pač pa tudi tuje neposredne investicije, strateške povezave ipd.), ki jih je moč hitro aktivirati takrat, ko se za to zaradi hitrejše rasti v tem delu sveta za to pokaže priložnost. Proces nastajanja mednarodnih ekonomskih integracij naj bi bil v prvi vrsti predvsem ekonomski proces. Vendar je v praksi imela politika pogostokrat večjo težo kakor argumenti ekonomije in njene stroke. Trdimo lahko, da je politika velik dejavnik v procesu integriranja, od konkretne situacije pa je odvisno, kako velik je ta vpliv. 3.4 Stopnje regionalnih integracij Stopnje regionalnih integracij se praviloma merijo na osnovi tega, v kolikšni meri so med članicami odpravljene carinske in druge ovire. Osnovna oblika ekonomske integracije, območje proste trgovine, je že dosežena z odpravo carin med državami članicami. V prostotrgovinski coni ostajajo članice povsem svobodne glede reguliranja menjave s tretjimi državami. V takšni obliki integracije se še ne pojavlja ukinitev meja med državami članicami. Naslednja stopnja integracije je carinska unija. Ta predpostavlja enotne carine za uvoz iz držav nečlanic, skupno carinsko tarifo. Tako je odstranjena ena poglavitnih ovir, ki je značilna za funkcioniranje prostotrgovinskih con. Izkušnje govorijo, da je prostotrgovinsko območje dolgoročno uspešno le, če ima pogoje, da se razvije naprej v carinsko unijo. Prostotrgovinske cone in carinske unije imajo v sistemu WTO poseben položaj, saj se smatra, da dajejo zelo pozitivne impulze za celokupno svetovno gospodarstvo. Ti dve obliki povezovanja sta izvzeti iz sistema priznavanja največjih ugodnosti.

32

Ko je integracija že dosegla stopnjo carinske unije s prostim pretokom blaga in storitev, je naslednja faza kreiranje skupne zunanjetrgovinske politike glede tretjih držav in pa pogojev, za prost pretok delovne sile in kapitala. Ko je ta cilj dosežen je mogoče govoriti o ekonomski skupnosti, oziroma skupnem trgu. Naslednja faza integracije je ekonomska in monetarna unija, ki predvideva enotno politiko tudi na notranjem gospodarskem, socialnem in monetarnem področju (Tratnik in Ferčič 2002, 91-92). V poglavju o vrstah trgovinskih sporazumov smo omenili Balassovo klasifikacijo, ki deli mednarodne regionalne integracije na pet stopenj. Jovanović (1998,10) v svojem delu poleg teh petih stopenj (on jih imenuje tipi integracije) loči še:

• prednostni carinski sporazum, ki predvideva, da so carinske stopnje med državami podpisnicami nižje v primerjavi s carinskimi stopnjami do tretjih držav in

• delno carinsko unijo. Ta pa je vzpostavljena, ko sodelujoče države obdržijo svojo prvotno tarifo za medsebojno trgovanje, za trgovanje s tretjimi državami pa uvedejo skupno zunanjo tarifo.

V nadaljevanju predstavljamo stopnje mednarodnih ekonomskih integracij in njihove osnovne značilnosti strnjene v spodnji tabeli. TABELA 2: STOPNJE MEDNARODNIH REGIONALNIH INTEGRACIJ IN NJIHOVE OSNOVNE ZNAČILNOSTI

Politični

ukrepi

Stopnja integracije

Odprava tarif in kvot

Skupna zunanja

tarifa

Mobilnost produkcijskih

faktorjev

Harmonizacija ekonomskih

politik

Popolna združitev

ekonomskih politik

Prosto – trgovinsko območje

DA NE NE NE NE

Carinska unija

DA DA NE NE NE

Skupni trg

DA DA DA NE NE

Ekonomska (gospodarska)

unija DA DA DA DA NE

Popolna ekonomska

unija DA DA DA DA DA

Vir: Jovanović (1998, 11)

33

Kumar (1999, 115) opisuje temeljne stopnje v razvoju ekonomske unije več gospodarstev, katere je razdeli v štiri skupine:

1. trgovinska integracija: odprava vseh ovir na področju medsebojne trgovine članic; 2. integracija na področju produkcijskih faktorjev: odprava vseh omejitev na področju

gibljivosti produkcijskih faktorjev med državami članicami; 3. integracija ekonomskih politik: poenotenje ekonomske politike; 4. popolna ekonomska in politična integracija: ob ekonomskem poenotenju je dosežena

tudi popolna združitev gospodarstev članic v enoten ekonomski prostor. 3.5 Učinki in koristi regionalnih sporazumov Ekonomska globalizacija in regionalna integracija, ki ju zaznamuje stalno zniževanje trgovinskih ovir, naj bi prinesli velike koristi prebivalstvu vseh delov sveta. Pričakuje se, da bodo razvite države še povečale blagostanje, dežele v razvoju pa naj bi tudi dvignile raven produktivnosti in gospodarske razvitosti preko neoviranega pretoka tehnologije, kapitala in znanja iz razvitega sveta. Alternativa tej perspektivi so protekcionistični ukrepi ekonomske politike ter primeri gospodarske in politične izolacije. Nove razvojne priložnosti, ki izhajajo iz globalizacije, zahtevajo koordiniran ekonomsko-politični odgovor posameznih držav, da bi lahko postale realnost. Koristi od globalizacije in liberalizacije v mednarodni menjavi lahko pričakujejo le tiste države, ki bodo pokazale ustrezno znanje, prilagodljivost in hitro odzivnost. Domača podjetja namreč naletijo na povečano konkurenco, zato je podpora ekonomske politike potrebna (zagotavljanje učinkovitih javnih služb, učinkovit davčni sistem, prilagodljiv trg dela, finančna politika usmerjena v nizke obrestne mere in nizke stroške za podjetja, ki potrebujejo prestrukturiranje, fiskalna in monetarna disciplina, ipd.). Tisti, ki bodo v tem procesu zaostali in se zapirali, bodo gospodarsko stagnirali ali celo tudi nazadovali. Ekonomska zgodovina uči, da avtarkija vodi v neuspeh. Manjša kot je država, večja je cena samozadostnosti. Od tu splošni zaključek, da lahko imajo od proste trgovine potencialne koristi vsi udeleženci, še posebej pa manjši. Analize vplivov ekonomskih integracij na blagostanje običajno razlikujejo statične (alokacijske) in dinamične (akumulacijske) učinke. Statični (alokacijski) učinki se nanašajo na realokacijo proizvodnih tvorcev med sektorji in regijami kot rezultat odpravljenih pregrad za pretok blaga in proizvodnih faktorjev in odprave cenovnih distorzij. Z redistribucijo dohodkov ti učinki tipično vodijo k izenačitvi cen blaga in faktorjev in k njihovi učinkovitejši uporabi. Alokacijski učinki so v veliki meri odvisni od tega kako učinkovita je začetna lokacija faktorjev med sektorji. Ni presenetljivo, da so relativno majhni v državah z dobro delujočo tržno ekonomijo. Povezani dinamični (akumulacijski) učinki izhajajo iz novo nastalih investicijskih iniciativ, ki povečujejo obseg razpoložljivih faktorjev proizvodnje in pospešujejo gospodarsko rast. Te lahko pričakujemo dolgoročno in niso strogo vezani na carinsko unijo, ampak na vse oblike globlje ekonomske integracije. So kompleksni in diverzificirani zato so težko izračunljivi. Eden od razlogov, zakaj je dinamične učinke težko oceniti, je v tem, da niso avtomatično zagotovljeni. Biti morajo izkoriščeni s strani podjetij in ekonomske politike. Primer so

34

neposredne tuje investicije, ki so potencialno velika priložnost, vendar pa ne bodo nikoli prišle, če ne bo izpolnjenih vrsta mikro in makro ekonomskih pogojev v konkretni državi. Hartman (1990, 16-17) v svojem delu omenja Avstrijski inštitut za gospodarsko raziskovanje (Das Oesterreichische Institut fur Wirtschaftsforschung), v katerem delijo integracijske učinke na statične in dinamične. Statični učinki so :

• oblikovanje trgovine • odvračanje trgovine in • povečanje trgovine.

Učinka oblikovanja in odvračanja trgovine sta osnovana na konceptu blagostanja in kažeta vpliv oblikovanja carinske unije na alokacijo ekonomskih resursov znotraj unije in v tretjih državah. Če upoštevamo različne proizvodne stroške je bolje, da povečanje oziroma zmanjšanje blagostanja, ki je posledica oblikovanja unije, pripišemo prihrankom pri stroških oziroma njihovem povečanju, kot pa spremembi v obsegu oblikovanja oziroma odvračanja trgovine. Prispevek k povečanju blagostanja se torej nanaša na prihranke pri stroških, ki so posledica premika nabav iz virov z višjimi stroški k virom z nižjimi stroški znotraj integracije (pozitivni učinek). Zmanjšanje blagostanja pa se nanaša na večje proizvodne stroške v državi partnerici znotraj integracije v primerjavi s cenejšo proizvodnjo v državi nečlanici (negativni učinek). Tako lahko namesto o oblikovanju in odvračanju trgovine govorimo tudi o pozitivnih in negativnih proizvodnih učinkih mednarodnih ekonomskih integracij. Do učinka povečanja trgovine pride posledično zaradi pocenitve uvoza blaga iz države partnerice ekonomske integracije, saj se zaradi nižje cene poveča povpraševanje po tem blagu. Dinamične učinke pa lahko razdelimo na:

• strukturni učinek: zaradi večje konkurence se poveča potreba po prestrukturiranju v smeri bolj učinkovite proizvodnje;

• porabniška renta: večji konkurenčni pritisk zniža cene oziroma zmanjša stopnjo monopola v integraciji;

• do izraza pride ekonomija obsega, do katere pride zaradi odprave vhodnih ovir na tuja tržišča in s tem povečanja domače proizvodnje;

• poveča se kapital in drugi produkcijski faktorji zaradi povečanja neposrednih tujih investicij.

35

Kumar (1999, 11) navaja, da na podlagi gospodarskega sodelovanja med državami članicami regionalnih sporazumom prihaja do šestih najpogostejših učinkov mednarodnih ekonomskih integracij, katere države članice tudi pričakujejo:

1. povečanje proizvodnje v državi zaradi specializacije, ki nastane kot posledica uveljavitve načel primerjalnih prednosti med članicami v pogojih vse bolj liberaliziranega medsebojnega ekonomskega sodelovanja;

2. pocenitev proizvodnje zaradi lažjega uveljavljanja stroškovnih načel masovne proizvodnje v pogojih razširjenega trga in okrepljene proizvodne specializacije;

3. izboljšanje odnosov menjave med državami članicami glede na tretje države; 4. trajnejše izboljševanje ekonomičnosti poslovanja zaradi povečane konkurence med

proizvajalci iz različnih držav; 5. lažje prestrukturiranje proizvodnje v posameznih članicah; 6. lažje uresničevanje in uveljavljanje skupnih političnih in ideoloških ciljev.

3.6 Vpliv regionalizma 3.6.1 Vpliv regionalizma na svetovni trgovinski sistem Proces globalizacije je vodil iz regionalne ravni v globalno raven sporazumov in sodelovanja. In ravno ta sprememba še danes predstavlja izziv tako ekonomistom kot tudi politikom. Različne študije in ugotovitve strokovnjakov kažejo, da odprta gospodarstva hitreje rastejo kot zaprta. Zaprta gospodarstva imajo nizko rast zaradi preveč protekcionistične državne politike. Ponavadi imajo visoko inflacijo in neučinkovito birokracijo. Sasson (1997, 7-8) trdi v svojem delu, da se razviti deli sveta izkazujejo kot pretežno zaprta gospodarska območja. Razvite evropske države na primer izvažajo v vrednosti 25% do 30% svojega BDP, vendar gre izven Evropske unije le desetina skupnega BDP te skupnosti; podobno velja za Japonsko in ZDA. Nadaljnji pomemben vidik globalizacije politike svetovnega gospodarstva je ta, da se v razvitem svetu obenem s povečevanjem njegove vplivnosti v svetovnem sistemu povečuje tudi stopnja mednarodne integracije in povezovanja na makroekonomski ravni. Vse to prinaša vrsto posledic v filtriranje zunanjih vplivov, ki so ga države opravljale s svojimi mejami, kakor tudi na preoblikovanje obmejnih območij in na spremenjen odnos na ravni center – zunanjost. Ob tem moramo poudariti, da obstoj regionalnih integracij znotraj mednarodnih organizacij , kot je WTO, ni nujno negativno. Kvečjemu nasprotno, saj naj bi pripomogli k ekonomski promociji in integraciji med različnimi območji ter tako skupaj predstavljali močan, na določenih pravilih zasnovan globalni tržni sistem. V tem trenutku ni argumenta za ali proti ali se ekonomski regionalizem in svetovna globalizacija dopolnjujeta ali sta si konkurenta. Nekateri strokovnjak zatrjujejo, da tako regionalizem kot globalizacija utirata pot svetovnemu gospodarstvu; drugi pa verjamejo, da bi mednarodna trgovina rasla hitreje brez raznih ekonomskih integracij po svetu.

36

3.6.2 Vpliv regionalizma na nacionalno neodvisnost držav članic Vpliv regionalizma na nacionalno neodvisnost držav članic je pogosto kritiziran, češ da regionalni trgovinski sporazumi zmanjšujejo suverenost in gospodarsko samostojnost določene države. Vključitev države v integracijo je prostovoljna in državno gospodarstvo se s tem zagotovo odreče delu samostojnosti. Kakšna bo ta izguba, pa je odvisno od stopnje integracije, v katero se država vključuje. Potrebno pa je poudariti tudi, da je edina možnost majhnih držav, da skozi članstvo v regionalni ekonomski integraciji, ohranjajo korak z razvitimi in so svetovno konkurenčne. Vedno pa je na strani potencialne članice, da se odloči za eno od dveh možnosti; zaprto gospodarstvo ali integriranje v svetovno trgovino. Kakorkoli obravnavamo državno neodvisnost, vedno država članica mednarodne ekonomske integracije tehta med njo in stopnjo vpletenosti v integracijo. Bobek in Kenda (2003, 178) ugotavljata, da med najnižjo in najvišjo stopnjo integracije delujeta dve nasprotni si smeri. Prva smernica je težnja za suverenostjo, avtonomijo in individualnostjo gospodarstva. Ta deluje v smeri od najnižje proti najvišji stopnji integracije. Nasprotno smer ponazarja učinek ekonomije obsega, to pomeni predanost ekonomiji obsega in delovanju na velikem tržišču; deluje od najvišje stopnje integracije proti najnižji. Čim bolj se želi gospodarstvo zaščititi pred vplivi zunanjega trga ali se izolirati pred kakršnimi koli drugimi škodljivimi vplivi od zunaj ter zavarovati svoj individualni položaj, tem bolj bo takšno gospodarstvo utrdilo svoje zunanje meje in preprečevalo svoboden pretok produkcijskih faktorjev preko svojih meja. Pomikalo se bo proti nižjim stopnjam integracije. takšno ravnanje bo seveda imelo tudi negativne posledice. Pojavili se bodo višji proizvodni stroški, slabša konkurenca (mogoče celo monopolno obnašanje nekaterih ekonomskih akterjev), neustrezna gospodarska struktura in nižji življenjski standard prebivalcev določene države. Čim bolj bo državno gospodarstvo želelo izrabiti prednosti ekonomije obsega, povečati tržišče in prehajati na velikoserijsko proizvodnjo, tem bolj bo prisiljeno odpirati svoje meje tujini, sproščati pretok produkcijskih faktorjev in prilagajati svoj sistem z širšim okoljem. S tem bo znižalo stroške, povečalo učinkovitost in konkurenčnost ter postopno zvišalo življenjski standard prebivalcev svoje države. Cena, ki jo plača za to ekonomsko prednost, je predvsem neekonomske narave, namreč zmanjšane avtonomije in individualnega odločanja. V načelu torej z intenziviranjem integriranja tehtamo med ekonomskimi in gmotnimi vrednotami ter med neekonomskimi oziroma nematerialnimi motivi. Postavlja se torej vprašanje, ali je domnevna izguba suverenosti nad državno, carinsko, monetarno davčno politiko in politiko vodenja deviznih tečajev resnično tako nevarna za ohranitev nacionalne kulture, socialne in tudi politične suverenosti. Bobek in Kenda (2003, 178) na podlagi evropskih izkušenj ugotavljata, da te vzročne povezave ni. Neovirano in prosto gibanje produkcijskih faktorjev ne bo privedlo do izgube nacionalne identitete in etičnih vrednot, saj predstavljata ta pojma nekaj povsem drugega in nanj ne vpliva prej našteto.

37

Jovanovič v svojem delu (1998, 12) na to temo gleda z druge strani. Njegovo mnenje je, da vedno kadar dve državi podpišeta pogodbo, z njo določita predmet sodelovanja in medsebojne obveznosti. S tem avtomatsko na nek način izgubita del svoje neodvisnosti. Po njegovem sta bolj smiselna naslednja dva vprašanja: (i) ali prinaša dogovor med državama medsebojne skupne koristi in (ii) ali rezultati opravičujejo odpoved delu neodvisnosti? Pričakovanje neto ekonomskega dobička, v primeru povezovanja različnih gospodarstev, so najosnovnejša spodbuda za mednarodno ekonomsko povezovanje. Pričakovani zaslužki od zagotavljanja dostopa do večjega trga prispevajo k učinkovitosti pri uporabi produkcijskih faktorjev zaradi povečane konkurence, specializacije, ekonomij obsega, povečanja domačih in tujih investicij, izboljšanju pogojev trgovanja, zmanjšanju tveganja in izenačevanju cen produkcijskih faktorjev. Integracija bo uspešna in uresničevala želje posameznih držav članic, ko bo prišlo do popolnega sodelovanja in usklajevanja gospodarske politike le-teh. Nacionalna neodvisnost deluje kot združitev moči in ni potrebno, da bi se sploh odrekli. Majhne in srednje velike odprte države morajo spoznati, da ne gre toliko za izbiro med nacionalno neodvisnostjo in mednarodno ekonomsko integracijo, kot za izbiro med eno in drugo obliko medsebojne odvisnosti. Če je eden od ciljev povečati konkurenčnost izdelkov in storitev male države in zagotoviti velika tržišča za njeno prihodnjo proizvodnjo, potem je vključitev v regionalno ekonomsko integracijo resna alternativa nacionalni svobodi, samostojnosti in nadaljevanju slabe ekonomske politike (ibid., 12). Na željo posamezne države po vključitvi v katero od regionalnih integracij, pa ima lahko velik vpliv tudi časovni faktor, oziroma v kakšnem obdobju se nahaja trenutno ta država. V času stabilnosti, miru, visoke stopnje strpnosti, priznavanja drugačnosti, torej v času ko nacionalna identiteta države, njena kulturna dediščina, etnični običaji in podobno niso ogroženi, prevladuje težnja po izrabi ekonomskih prednosti z ekonomijo obsega, torej je prisotna težnja po trgovinski integriranosti. Na drugi strani, pa v času krize, nestabilnosti ali večjih zunanjih premikov, nacionalno gospodarstvo poudarja svojo suverenost in se želi zaščititi pred zunanjimi vplivi. Posebej v času vojne zaradi ozemlja za nacijo ni višje sile, kot pridobiti lastno ozemlje in ustanoviti lastno nacionalno državo. V takih okoliščinah je gmotna plat, ki bi zagotavljala večje tržišče in prosto trgovanje, povsem marginalna (Bobek in Kenda 2003, 179).

38

4 WTO IN REGIONALNI SPORAZUMI – PRIMERJAVA DVEH SPORAZUMOV

Po letu 1947, ko je bil sprejet Splošni sporazum o carinah in trgovini, lahko govorimo o procesu globalizacije, ki vse bolj povezuje nacionalne trge na nivoju enotnega svetovnega trga. Globalizacija je proces, ki povezuje ljudi, narode in države ter povzroča, da sodobna notranja vprašanja z vseh področij družbene reprodukcije in dejavnosti postajajo hkrati zunanja, mednarodna in globalna. Proces globalizacije je sprožil v obdobju po drugi svetovni vojni začetek intenzivnih ekonomskih integracijskih procesov med državami. Danes je že skoraj vsaka država na svetu članica neke regionalne integracije ali pa je v postopku pogajanj za priključitev v integracijo. Integracijski sporazumi se sklepajo se sklepajo med razvitimi državami (primer Evropske unije - EU), med državami v razvoju ter nenazadnje tudi med razvito državo in državo v razvoju (primer NAFTA). Integracije so lahko omejene samo na ekonomske oblike sodelovanja (sporazum o področju proste trgovine in carinska unija), lahko pa vsebujejo tudi elemente političnega povezovanja ter vidike vojaško varnostnih ukrepov (ekonomska unija in ekonomsko-politična unija). 4.1 Evropska unija 4.1.1 Zgodovina in razvoj evropskega integriranja Lahko bi rekli, da začetki razvoja evropske integracije segajo v leto 1950, ko je povojna Evropa še iskala izhode iz politične in gospodarske nestabilnosti. Zamisel o njej je prvič predstavil francoski zunanji minister Robert Schuman v svojem govoru 9. maja 1950, ki velja za "rojstni dan" današnje Evropske unije in se vsako leto praznuje kot dan Evrope. Evropsko gospodarsko sodelovanje se je pomembno okrepilo leta 1985 s projektom enotnega evropskega trga. Po podpisu Maastrichtske pogodbe 7. februarja 1992 se je razširilo še na druga področja in dobilo sedanje ime: Evropska unija – EU. Glavni cilji združevanja članic v unijo so svobodno gibanje ljudi, blaga, kapitala in storitev. EU nadaljuje svoj integracijski proces s širjenjem in poglabljanjem in financira programe na področju skupnih interesov držav članic (Ministrstvo za gospodarstvo, 2004b). Evropa je svojo integracijo gradila postopoma skozi faze, ki so si logično sledile (Moussis 1999, 29):

1. prva faza je bilo gospodarsko sodelovanje, kjer so države članice izrazile svojo pripravljenost, da se odpovedo delu svoje samostojnosti v prid nadnacionalne skupnosti ali z drugimi besedami skupne samostojnosti;

2. sledilo je prostotrgovinsko območje; države članice so odpravile uvozne carine in druge carinske ovire, vendar pa vsaka država ohrani svojo lastno zunanjo carino in svojo carinsko politiko nasproti tretjim državam. Vsaka država tudi v celoti ohrani samostojnost;

3. carinska unija pomeni prvo stopnjo gospodarskem integracije. Prost pretok velja za vse izdelek, ki so na območju držav članic, ne glede na njihov izvor. Nadalje članice izgubijo svojo carinsko avtonomijo in za države nečlanice uporabljajo skupno zunanjo carinsko tarifo (članice izgubijo carinsko avtonomijo);

39

4. ob koncu naslednje faze, skupni trg, je vse blago in storitve mogoče ponuditi pod istimi pogoji kot na notranjem trgu, in sicer zaradi predhodnega obstoja carinske unije po eni strani in po drugi strani postopnega približevanja gospodarskih politik držav članic. Prostemu pretoku blaga še sledi prosti pretok storitev, ljudi in kapitala. Zaključna faza tega procesa je bila dosežena decembra 1992;

5. v smeri gospodarske in denarne unije je mogoče doseči optimalne pogoje za proizvodnjo, torej brez nihanj valut in tečajnega tveganja. Pravna podlaga temu procesu, ki pomeni oblikovanje skupne denarne politike je Maastrichtska pogodba. To je Pogodba o EU, podpisana v Maastrichtu 7. februarja 1992, ki je zaznamovala novo fazo v procesu oblikovanja vse tesnejše zveze med narodi Evrope;

6. kasneje so vodje držav in vlad petnajstih držav članic EU v Amsterdamu dopolnili Pogodbo o EU in 16. in 17. junija 1997 podpisali Amsterdamsko pogodbo. Ta je stopila v veljavo 1999 in je naredila prve korake proti oblikovanju politične integracije. Med državami članicami obstaja namreč toliko gospodarskih in političnih povezav, da se počasi pojavljajo potrebe po približevanju tudi negospodarske politike. Evropska integracija je v bistvu nenehen proces.

Trenutna podoba Evropske unije ima korenine v Rimski pogodbi iz leta 1957, ki je formalno ustvarila Evropsko gospodarsko skupnost. Rimska pogodba se nanaša na pogodbo o Evropski gospodarski skupnosti – EGS (European Economic Community - EEC) in pogodbo o Evropski skupnosti za jedrsko energije (European Atomic Enegy Community - EURATOM). Za pogodba je prevladovala nad vsemi drugimi do sklenitve Maastrichtske pogodbe. S podpisom te pogodbe se je EU dejansko začela preoblikovati v gospodarsko, politično in denarno unijo. Delovanje integracije se je razdelilo na tri stebre. EU ni samostojen pravni projekt, temveč cilj, h kateremu težijo države članica. Temelji na treh stebrih določenih v Maastrichtski pogodbi (Ješovnik 2000, 30):

1. prvi steber tvorijo tri skupnosti (Evropska skupnost za premog in jeklo – ESPJ, EGS in EURATOM), katerega jedro je Evropska skupnost;

2. drugi steber temelji na skupni zunanji in varnostni politiki 3. tretji steber pa obravnava področje pravosodja in notranjih zadev.

Ti trije stebri zagotavljajo EU trdno gospodarsko podlago, pravno zakonodajo in demokratičen proces odločanja. Velikost EU oziroma število držav članic se je od ustanovitve nenehno povečevalo. V nadaljevanju si poglejmo kdaj in kako je prihajalo do širitev (Urad vlade za informiranje 2004):

• 1952: Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska; EUR 6 • 1973: Danska, Irska in Velika Britanija; EUR 9 • 1981: Grčija; EUR 10 • 1986: Španija in Portugalska; EUR 12 • 1995: Finska, Švedska in Avstrija; EUR 15 • 2004: Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška,

Slovenija; EUR 25 • današnje države kandidatke: Bolgarija, Romunija, Turčija.

Razširitev Evropske unije se zdi neizogibna tendenca razvoja. Nemogoče je predvidevati kdaj bo prišlo do naslednjega kroga širitve in katere države bodo vključene. Vse bolj očitno

40

postaja, da Evropska unija ni predvsem ekonomsko determiniran proces, pač pa ima tudi močan varnostni in politični naboj, je sredstvo za dolgoročno vzpostavitev miru in varnosti na sedaj mejnih področjih Evropske unije oziroma v Evropi nasploh. Kakorkoli že, pa bo razširitev Evropske unije pomenila zaostritev konkurence za plasma izdelkov vseh držav članic na trgih Evropske unije. 4.1.2 Institucije EU11 S širitvijo Evropske unije so postopoma nastajale in se oblikovale številne institucije, ki so skrbele za dosledno izvajanje nalog v EU. Na splošno so v proces odločanja EU, in zlasti v postopek soodločanja, vpletene tri glavne institucije , in sicer:

• Evropski parlament, ki zastopa državljane EU, ti pa ga neposredno volijo; • Svet Evropske unije, ki zastopa posamične države članice; • Evropska komisija, ki se zavzema za interese Unije kot celote.

Evropski parlament Člane Parlamenta izvolijo na neposrednih volitvah v državah članicah vsakih pet let. Trenutno je v njem 732 poslancev iz 25-tih držav. Poslanci Evropskega parlamenta ne sedijo po nacionalnih blokih, temveč po vseevropskih političnih skupinah, ki združujejo vse glavne politične stranke, ki delujejo v državah članicah EU. Parlament bi naj zastopal interese državljanov EU in ima trojno vlogo:

1. s Svetom si deli zakonodajno pristojnost. Dejstvo, da je neposredno voljen organ, pomaga zagotavljati demokratično legitimnost evropske zakonodaje;

2. izvaja demokratični nadzor nad vsemi institucijami EU, zlasti Komisijo. Pristojen je za odobritev ali zavrnitev imenovanja komisarjev in ima pravico izreči nezaupnico Komisiji kot celoti;

3. skupaj s Svetom je pristojen za proračun EU in lahko zato vpliva na porabo EU. Na koncu postopka sprejme ali zavrne proračun v celoti.

Svet Evropske unije Je najpomembnejši organ pri sprejemanju odločitev v EU. Svet predstavlja države članice in sprejema zakonodajo EU (direktive, uredbe in odločbe). Podobno kot Evropski parlament je bil tudi Svet ustanovljen z ustanovnimi pogodbami v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Zastopa države članice in njegovih sestankov se udeležuje po en minister iz vsake nacionalne vlade EU. Zasedanj Sveta se ne udeležujejo vedno isti ministri. Od tem, ki so na dnevnem redu, je odvisno, kateri minister se bo udeležil sestanka. Če na primer Svet namerava razpravljati o okoljskih vprašanjih, se bo sestanka udeležil minister za okolje iz vsake države EU in svet se bo imenoval "Svet za okolje". Skupaj je devet različnih sestav Sveta:

11 Povzeto po: EUROPA (2004a)

41

• Splošne zadeve in zunanji odnosi; • Ekonomske in finančne zadeve ( "ECOFIN" ); • Pravosodje in notranje zadeve; • Zaposlovanje, socialna politika, zdravje in potrošniške zadeve; • Konkurenčnost (notranji trg, industrija in raziskave); • Promet, telekomunikacije in energija; • Kmetijstvo in ribištvo; • Okolje; • Izobraževanje, mladi in kultura.

Kljub vsemu ostaja Svet ena sama institucija. Za sprejetje zakonodaje v večini primerov zadošča kvalificirana večina (qualified majority), na nekaterih področjih pa zadošča soglasje (unanimity). Glasovi so država m članicam razdeljeni glede na število prebivalcev. Vsak minister predstavlja vlado svoje države in pred nacionalnim parlamentom odgovarja za svoja dejanja. To zagotavlja demokratično legitimnost odločitev Sveta. Evropska komisija Evropska komisija je politično neodvisna institucija, zastopa interese EU in pripravlja predloge zakonodajnih aktov. Ima izvršilno funkcijo in skrbi za izvajanje proračunske politike. Komisija ostaja politično odgovorna Parlamentu, ki jo lahko razpusti z izglasovanjem nezaupnice. Komisija se udeležuje vseh sej Parlamenta, na katerih mora razložiti in utemeljiti svoje politike. Prav tako redno odgovarja tudi na pisna in ustna vprašanja poslancev Evropskega parlamenta. Evropska komisija ima štiri glavne naloge:

1. predlaganje zakonodaje Parlamentu in Svetu; 2. upravljanje in izvajanje politik in proračuna EU 3. uveljavljanje evropske zakonodaje (skupaj s sodiščem Evropskih skupnosti); 4. zastopanje Evropske unije na mednarodnem prizorišču, na primer s tem, ko se pogaja

o sporazumih med EU in drugimi državami. Neuradno se člani Komisije imenujejo "komisarji". V državah, iz katerih prihajajo, so vsi imeli politične funkcije in mnogi so bili ministri, vendar pa so kot člani Komisije zavezani delovati v interesu Unije kot celote in ne smejo prejemati navodil od nacionalnih vlad. Ta "institucionalni trikotnik" oblikuje politiko in zakone (direktive, uredbe in odločbe), ki se uporabljajo po vsej EU. Načeloma je Komisija tista, ki predlaga nove zakone EU, Parlament in Svet pa jih sprejemata. Obstajata še dve instituciji, ki igrata ključno vlogo:

• Sodišče Evropskih skupnosti ki podpira vladavino evropskega prava, in • Evropsko računsko sodišče ki preverja financiranje dejavnosti Unije.

42

Te institucije so nastale v okviru pogodb, ki so osnova za vse, kar počne EU. Pravila in postopki, ki se jih morajo držati institucije EU, so določeni v pogodbah, o katerih so se dogovorili predsedniki držav članic in predsedniki vlad, njihovi parlamenti pa so jih ratificirali. Poleg teh institucij deluje v okviru EU še vrsta drugih organov, ki imajo posebne vloge:

• Evropski varuh človekovih pravic varuje državljane in podjetja EU pred nepravilnostmi;

• Evropska centralna banka odgovarja za evropsko monetarno politiko; • Evropska investicijska banka financira investicijske projekte EU in • razni svetovalni in medinstitucionalni organi

4.1.3 Odnosi EU do tretjih držav12 Mednarodni odnosi Evropske unije do tretjih držav segajo v sam začetek obstoja te integracije. Vendar teh zunanjih odnosov ne gre mešati z zunanjo politiko Evropske unije, ki je bila uvedena v Maastrichtskem sporazumu. Pravno podlago za evropsko politično sodelovanje je dala Enotna evropska listina, ki je začela veljati 1. julija 1987. Pogodba o Evropski unij gre kasneje še korak dlje, kajti na njeni osnovi so se države članice zavzele za to, da bodo osnovale in izvajale skupno evropsko zunanjo politiko. Cilji skupne zunanje in varnostne politike pa so:

• ščititi skupne vrednote, temeljne interese, neodvisnost in integriteto unije, • na vse načine krepiti varnost unije, • ohranjati mir in krepiti mednarodno varnost, • spodbujati mednarodno sodelovanje, • razvijati in utrjevati demokracijo in pravno državo in • spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

EU uresničuje te cilje na več načinov, in sicer (I) z definiranjem načel in glavnih smernic za skupno zunanjo in varnostno politiko, (II) z odločanjem o skupnih strategijah, (III) s prevzemanjem skupnih ukrepov in stališč ter s krepitvijo sistematičnega sodelovanja med državami članicami v vodenju politike. EU v odnosu do tretjih držav poskuša predvsem liberalizirati kapitalske tokove. Pogodba o ustanovitvi EU določa, da so prepovedane vse omejitve pretoka kapitala med državami članicami in med državami članicami ter tretjimi državami. Vseeno pa so v primeru resnih političnih razlogov, ali kadar pretok kapitala v tretje države ali iz njih povzroča resne težave pri delovanju gospodarske in denarne unije, dovoljeni zaščitni ukrepi. S januarjem 1993 je bil finančni trg popolnoma liberaliziran. Tako imajo evropska podjetja in posamezniki dostop do celotnega obsega možnosti, ki so na voljo v državah članicah v zvezi s kakršnimikoli kapitalskimi in finančnimi posli.

12 Povzeto po Moussis (1999, 118,522 – 541)

43

EU in Evropsko združenje za prosto trgovino – EFTA Združenje EFTA je bilo ustanovljeno na pobudo Združenega kraljestva (Velike Britanije) leta 1959. To je menilo, da Evropska skupnost preveč hiti in gre predaleč po poti evropske integracije. Tako je na konvenciji v Stockholmu leta 1960 zaživela EFTA. Leta 1973 sta nato Velika Britanija in Danska zapustili sporazum EFTA in se pridružili EU. Do leta 1995 so jima sledile še Portugalska, Avstrija, Finska in Švedska. V EFTA so tako ostale le še Islandija, Švica, Liechtenstein in Norveška. Posledica vse tesnejšega sodelovanja med EU in EFTA je bil leta 1992 podpis sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (European Economic Area – EEA). Podpisale so ga vse takratne vlade dvanajstih članic EU in vse članice EFTA, z izjemo Švice. Sporazum je stopil v veljavo s 1. januarjem 1994. Države EFTA so se obvezale, da bodo prevzele obstoječo zakonodajo Unije v zvezi s prostim pretokom blaga, oseb, storitev in kapitala. Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru zagotavlja krepitev in širitev odnosov med EU ter državami članicami EFTA. EU in srednja ter vzhodna Evropa Do konca osemdesetih let smo poznali ta del Evrope kot t.i. vzhodni blok, ki pa je bil ločen od preostalega dela celine z »železno zaveso«. Režimi teh držav, večina komunistični, so vodili plansko gospodarstvo, kar pomeni, da se je tudi zunanje trgovinska izmenjava s temi državami izvajala na nivoju države in so se tako trgovinski odnosi vzpostavljali na ravni države. S padanjem komunističnih režimov konec osemdesetih let, je EU pomagala tem državam s pospeševanjem političnih reform in razvojem zasebnega sektorja v njihovem gospodarstvu – program PHARE. Na dvostranski ravni prevzemajo vlogo sporazumov o trgovinskem in gospodarskem sodelovanju »Evropski sporazumi«, ki ustvarjajo posebne povezave in odražajo povečano soodvisnost med EU in državami srednje in vzhodne Evrope. Prvi Evropski sporazum o pridružitvi EU je začel veljati januarja 1994 me Madžarsko in Poljsko (z vsako posebej). Sledili so še identični sporazumi s Bolgarijo, Romunijo, Slovaško, Češko, Estonijo, Latvijo, Litvo in leta 1996 še s Slovenijo. Razsežnost potreb v nekdanji republika Sovjetske zveze zahteva večjo mednarodno pomoč, ki se je EU ne more lotiti sama. Vseeno pa ima odločilno vlogo v zagotavljanju tehnične pomoči k ustvarjanju pravega okolja za tržno gospodarstvo ter zagotavljanju materialne pomoči. Za nadomestitev sporazuma, sklenjenega 1989 s Sovjetsko zvezo, je EU podpisala sporazume o partnerstvu in sodelovanju z Rusijo, Ukrajino, Armenijo, Kazahstanom, Gruzijo, Belorusijo, Azerbajdžanom, Moldavijo, Uzbekistanom, Kirgizistanom in Turkmenistanom.

44

EU in Sredozemske države Zaradi zgodovinskih, ekonomskih in predvsem strateških razlogov je EU imela vedno tesne odnose s državami Sredozemlja. Danes predstavljajo te države 10% izvoza EU. Obratno pa sredozemske države skoraj polovico svojega izvoza usmerjajo na področje EU. Po sprejetju skupne kmetijske politike, so sredozemske države zaprosile za posebne ugodnosti pri menjavi, z namenom, da bi ohranile stopnjo izvoza. Evropska unija je prošnji ugodila. Dolgoročni cilj je ustvariti evro-sredozemski gospodarski prostor z več kot 800 milijoni prebivalcev v več kot 40 državah. EU in Azija, Oceanija Evropska komisija je za Azijo leta 1994 uvedla novo strategijo, ki temelji na razvoju partnerstva in političnega dialoga. Želja vseh vpletenih je, da bi zgradili novo partnerstvo med celinami, pospešili politični dialog in razširili odnose in sodelovanje na vseh področjih. EU je podpisala sporazume o neprednostnem obravnavanju z Mongolijo, Vietnamom, Nepalom, Bangladešem, Šrilanko in Indijo. Sporazumi obsegajo tri področja sodelovanja; trgovinsko, gospodarsko in razvojno. Pomoč EU je imel pozitiven vpliv predvsem na države članice regionalnega sporazuma ASEAN (Association of South East Asian Nations: Brunej, Kambodža, Laos, Indonezija, Malezija, Filipini, Singapur, Tajska, Myanamar in Vietnam). Odnosi med EU in Kitajsko pa se po dogodkih na Tienamenskem trgu, junija 1989, vztrajno izboljšujejo. Japonska predstavlja za EU problem povsem drugačne narave; velik trgovinski presežek. Njen izvoz v države EU predstavlja trikratno vrednost uvoza iz EU. Uspeh Japonske gre iskati predvsem v odličnih gospodarskih dejavnikih: velika konkurenčnost in produktivnost, stroga organiziranost domačega trga, integrirana trgovinska in industrijska strategija, ki je usmerjena k točno določenim ciljem. Po drugi strani pa Japonska zapira svoje tržišče s raznimi administrativnimi in tehničnimi ovirami. Precejšen vpliv pa imajo tudi stari japonski običaji in navade. Tesnejši odnosi med EU in Japonsko so bili končno izraženi ob sprejetju skupne deklaracije 18. julija 1991. določa splošna načela in cilje sodelovanja med obema stranema. Posebej določa, da mora biti dostop do obeh trgov izenačen in da mora z odstranjevanjem ovir pri trgovinski menjavi in vlaganjih nuditi primerljive možnosti. Avstralija in Nova Zelandija se tudi nista dobro ujeli z EU, odkar je začela veljati skupna kmetijske politika. Vendar pa so se ti kmetijski problemi umaknili iz ospredja, ko je začel veljati sporazum WTO o kmetijstvu. Odnosi EU se zdaj z Avstralijo in Novo Zelandijo utrjujejo.

45

4.2 NAFTA V Severni Ameriki je bil najpomembnejši sporazum o prostem pretoku blaga in storitev leta 1988 sklenjen med Kanado in ZDA. Ta sporazum ureja to najobsežnejšo bilateralno menjavo na svetu. Sporazum predvideva postopno ukinitev vseh ovir za trgovino med državama (vključno z netarifnimi), prost trg glede energije, sistem izenačitve za 150 vrst storitev in za direktne investicije. Pomembne so tudi določbe glede reševanja sporov zaradi antidumpinških in antisubvencijskih ukrepov. Ta sporazum je bil tudi osnova in zgled za sporazum o ustanovitvi NAFTA (North American Free Trade Agreement), kjer se je obema državama pridružila še Mehika. Že pa se govori o širitvi NAFTA proti jugu. Aprila 1998 so se v Santiagu de Chile zbrali voditelji 34 ameriških držav, ki so med drugim sklenili, da naj bi se pričeli v septembru 1998 dogovarjati o ustanovitvi nove, vseameriške prostotrgovinske cone (FTAA – Free Trade Areas of Americas). Ustanovitveni sporazum naj bi bil podpisan do 2005. Ta prostotrgovinska cona naj bi imela 34 držav članic,s 750 milijoni prebivalcev (kar je dvakrat več kot ima trenutno EU). Skupni BNP vseh držav članic pa znaša 9 milijard ameriških dolarjev (Tratnik in Ferčič 2002, 94). Sporazum NAFTA je med drugim tudi severnoameriški odgovor na povezovanje držav na področju Evrope in na področju Azije. V preteklosti so ZDA, kot najmočnejša globalna sila, dajale pobudo za trgovinsko sodelovanje predvsem kot posledica ameriškega zunanjepolitičnega interesa in niso imele veliko skupnega s trgovino. Te pobude so bile namenjen predvsem boju proti komunističnemu režimu in trgovini z mamili. Ta sporazum pomeni spremembe v ameriški trgovinski politiki oziroma želi ukiniti carine, olajšati dostop do trgov drugih članic ter povečati konkurenčnost uvozne in izvozne industrije. Sporazum ni bistveno vplival na ameriško-kanadske odnose, saj ohranja večino določb iz predhodnega sporazuma med tema dvema državama. Prišlo je do večje liberalizacije storitev in na novo so določili področja transporta in intelektualne lastnine. 4.2.1 Razvoj regionalnega sporazuma NAFTA Severnoameriški sporazum o svobodni trgovini NAFTA sklenjen med Združenimi državami Amerike, Kanado in Mehiko je nastal 1992 in stopil v veljavo 1. januarja 1994. Sporazum prepisuje prostotrgovinsko območje med državami članicami in je skladen s sporazumom GATT. Hufbauer (1992, 8) navaja glavne cilje, ki jih bodo države podpisnice sporazuma dosegle z upoštevanjem načel in pravil sporazuma:

• odstraniti ovire, ki preprečujejo prosto trgovino in pospešiti pretok kapitala in storitev med državami podpisnicami;

• ustvarjati pogoje za svobodno trgovino; • povečati investicijske priložnosti med članicami; • zagotoviti ustrezno in učinkovito zaščito intelektualne lastnine s sprejetjem ustrezne

zakonodaje; • ustvariti učinkovite postopke za uveljavitev sporazuma, za skupno administracijo in

razrešitev spornih točk; • zagotoviti okvir za nadaljnje tristransko, regionalno in večstransko sodelovanje pri

širjenju in povečevanju koristi sporazuma.

46

ZDA so imele odločilen vpliv pri oblikovanju teksta za sporazum GATT, saj so si prizadevale za globalizacijo medsebojnega trgovanja na podlagi nediskriminacije in nasprotovale regionalnemu povezovanju držav v integracije. Kasneje so ZDA spremenile nacionalno politiko glede oblikovanja regionalnih integracij. Gospodarska situacija v 80-tih, ko je v okviru regionalnih prostotrgovinskih sporazumih potekalo slabih 50% vse mednarodne trgovine, spremenila tudi mišljenje ZDA. Kanada in Mehika sta, gledano s svetovne perspektive kot predstavnici relativno majhnih ekonomij, postajale čedalje bolj odvisni od ameriškega trga. Njun izvoz na tržišče ZDA je konstantno naraščal. To dejstvo je sililo gospodarsko politiko ZDA k spremembam. Namesto za zaščito svojega gospodarstva z določenimi ukrepi, so se odločili za začetek regionalnega povezovanja na območju Severne Amerike. Prvi sporazum izhaja iz leta 1965 med ZDA in Kanado; sporazum Auto Pact (The US – Canadian Agreement Concerning Automotive Products). Ta sporazum je ukinil carine pri trgovini z motornimi vozili in njihovimi rezervnimi deli. Kasneje mu je sledil razvoj dvostranske trgovine, znan kot maquiladora, med ZDA in Mehiko, pri katerem gre za posle na ameriško – mehiški meji z uvozom delov iz ZDA in ponovnim izvozom v ZDA. Carine se niso obračunavale na celotno vrednost, ampak na dodano vrednost blaga. Leta 1989 je s sporazumom CUSFTA (Canada – USA Free Trade Agreement) nastala prostotrgovinska cona med ZDA in Kanado s ciljem, da odpravi uvozne carine in kvote v obdobju desetih let, zniža omejitve v trgovini z blagom in storitvami ter prepove izvozne subvencije v kmetijskem sektorju. Vseskozi so se nadaljevala tudi pogajanja ZDA in Mehiko in med Kanado in Mehiko. Vsa prizadevanja po ekonomskem sodelovanju so se leta 1992 uresničila v sporazumu NAFTA (Hufbauer 1992, 3). Pri podpisu tega sporazuma gre tudi za politične motive, ne pa samo trgovinske. Mehiška vlada je ob propadu komunizma iskala vstopnico na svetovne kapitalistične trge, predvsem na trgu ZDA. Tako se je ponudila idealna priložnost za mehiško gospodarstvo, katero so sprejeli z odprtimi rokami. Motiv ZDA pa gre iskati v političnih vodah, čeprav je NAFTA v osnovi trgovinski sporazum. ZDA so pospešeno iskale rešitev za zajezitev nelegalnih priseljencev iz mehiške strani meje, ki so iskali možnost boljšega zaslužka in življenja. Po podpisu sporazuma, se je na mehiški strani meje povečalo število tovarniških obratov dodelavne proizvodnje, ki so oproščeni plačevanja carin pri uvozu surovin in izvozu končnih izdelkov. S tem so ZDA prišle do poceni delovne sile in omejile nelegalne migracije iz Mehike. Podpis sporazuma pa omogoča ZDA tudi nadaljnjo širitev gospodarskega vpliva na jug celine. NAFTA dopušča tudi možnost ustanovitve prostotrgovinskega območja na ozemlju celotne Severne in Južne Amerike; FTAA – Free Trade Areas of Americas, ki naj bi se uresničil do leta 2005. Odprava ovir pri medsebojni menjavi blaga in storitev pa povečuje tudi možnost izvoza na tuje trge. To pomeni povečanje domače proizvodnje, manjšanje stopnje brezposelnosti in povišanje plač domačim delavcem.

47

Sporazum NAFTA je razdeljen v naslednja poglavja (NAFTA 2004):

1. Splošni del – poglavji 1 in 2; 2. Blagovna trgovina – poglavja od 3 do 8; 3. Tehnične ovire za trgovino – poglavje 9; 4. Intervencija države – poglavje 10; 5. Investicije in storitve – poglavja od 11 do 16; 6. Intelektualna lastnina – poglavje 17; 7. Administrativne in institucionalne določbe – poglavja od 18 do 20; 8. Ostale odločbe – poglavji 21 in 22.

Podpis sporazuma NAFTA je edinstven dosežek teh držav članic, saj predstavlja prostotrgovinsko območje med dvema visoko razvitima državama in državo v razvoju. Evropska unija podrobno spremlja gospodarska in socialna dogajanja v članicah tega sporazuma. Pozitivni rezultati, ki jih prinaša sporazum NAFTA, so lahko prava smernica nadaljnjemu širjenju EU na vzhod, kjer je še večina držav v razvoju. 4.2.2 Odnosi NAFTA do tretjih držav Na pogajanja in podpis sporazuma NAFTA so se odzvale tudi latinskoameriške države. Tako so do konca 1991 vse države Latinske Amerike podpisale predhodne dogovore (framework agreements) z ZDA kot prvi korak na poti k pogajanjem o območju proste trgovine. NAFTA omogoča ameriško odpiranje k latinskoameriškem trgu. ZDA so zainteresirane za razvoj Latinske Amerike, saj bi to prineslo večjo politično stabilnost, izboljšalo človekove in socialne pravice, varstvo okolja, pospešilo gospodarski razvoj z liberalizacijo in privatizacijo, zmanjšalo priliv migrantov ter povečalo kredibilnost celotnega območja. Trgovinske ovire v Latinski Ameriki se zmanjšujejo in območje pozitivno sprejema tuje investicije. V letu 1996 je ameriški izvoz blaga in storitev na omenjene trge znašal slabih 40%. Latinska Amerika in karibski bazen sta, zraven Kanade in Mehike, najhitreje rastoči ameriški izvozni trg. Posledice prehoda od zaprtega gospodarstva k tržno orientirani demokraciji pomenijo bistvene trgovinske priložnosti za ZDA (Marčeta 2000, 27). Naslednji pomemben trgovinski partner za sporazum NAFTA je Japonska. Japonska je, za EU in Latinsko Ameriko, tretji najpomembnejši izvozni trg za ZDA. Prav tako je Japonska tretji najpomembnejši izvozni partner za Kanado, Mehika pa je predvsem odvisna od japonskega uvoza. Poleg EU in Japonske obstaja za sporazum NAFTA še tretji prekooceanski trgovinski partner. To so države jugovzhodne Azije, ki so združene v sporazumu ASEAN. ASEAN združuje 10 držav jugovzhodne Azije in je tretji največji prekooceanski trg za ZDA, za EU in Japonsko, oziroma peti najpomembnejši izvozni partner ZDA, če upoštevamo še Kanado in Mehiko.

48

4.3 Institucionalni odnosi med EU, sporazumom NAFTA in Svetovno trgovinsko organizacijo

Sodelovanje in delovanje mednarodnih regionalnih integracij v okviru pravil WTO ureja XXIV. člen sporazuma. Leta 1994 so se države članice WTO sporazumele, da so carinske unije, območja proste trgovine ter začasni sporazumi, ki vodijo k nastanku takšnih območij, dovoljene, v kolikor spoštujejo in ne kršijo določb tega člena. Mednarodne regionalne integracije so kot izjema načela največje ugodnosti (MFN) dovoljene, v kolikor pozitivno delujejo in prispevajo k širitvi svetovne trgovine. Zaradi ustreznosti delovanja integracijskih sporazumov, morajo carinske unije in članice območij proste trgovine v določenih časovnih presledkih o delovanju ustreznega sporazuma, poročati Svetu za trgovino z blagom. Po načelih WTO regionalne ekonomske integracije ne ogrožajo svetovne trgovine, dokler so odprte svetu. V skladu s XXIV. členom morajo slediti težnjam po zmanjševanju gospodarskih ovir nasproti tretjim, člen pa dopušča nemoteno prosto trgovino med državami članicami integracije. V EU so tako pripravljeni zmanjševati zaščitne ukrepe v skladu z načeli WTO. Notranji trg je po mnenju predstavnikov EU treba obravnavati kot prispevek k večji liberalizaciji mednarodne trgovine. med leti 1998 in 1992 je tako število nadzornih mer padlo z 800 na 3, število notranjih omejitev pa prav tako z 128 na 3 (Hitiris 1998, 241). Države članice WTO so posamezne države, čeprav zaradi skupne trgovinske politike enotno sodelujejo pri delu te organizacije. Komisija nastopa kot enotni pogajalec in predstavnik Evropske unije. EU je tako podpisnica številnih mednarodnih sporazumov, ki spadajo pod okrilje Svetovne trgovinske organizacije. Nacionalni postopek WTO se vključuje tudi v sporazum NAFTA, kar pomeni, da se blago uvaža v države članice NAFTA brez diskriminacije. Glede tržnega dostopa se uvajajo trgovinska pravila glede carin, kvantitativnih omejitev, kvot, dovoljenj in cen. S tem je zagotovljena večja varnost pri pretoku blaga iz ene države članice NAFTA v drugo (Moussis 1999, 516). Zgodba o EU se je pričela leta 1958, danes pa šteje Evropska unija že 25 stalnih in polnopravnih članic. Vendar teh 25 držav ne sestavlja homogene celote. Pojavljajo se razlike v velikosti držav, številu prebivalstva in njihovi gospodarski razvitosti. Prav tako je primerjava osnovnih ekonomskih indikatorjev držav članic NAFTA pokazala, da tako kot EU tudi NAFTA ne predstavlja homogene skupine držav. Izjema tega sporazuma je prav v tem, da se je država v razvoju, Mehika, pridružila dvema visoko razvitima državama, Kanadi in združenim državam. Površina ozemlja, katerega zajema NAFTA je sedem krat večja kot ozemlje EU, razlika v številu prebivalcev pa je majhna. To posledično kaže na manjšo gostoto prebivalstva v državah članicah sporazuma NAFTA (Kanada ima le tri prebivalce na kvadratni kilometer). Osnovni cilj mednarodnega sodelovanja so hitrejši gospodarski razvoj na področju obeh sporazumov in številne ostale koristi. Marčeta (2000, 15) je predstavil ključne koristi od trgovinskih povezav:

• potrošniki uživajo dohodkovne dobičke zaradi uvoza blaga, ki je cenejše, kar pomeni nižje stroške materialov domačih proizvajalcev, ki so uvoženi iz prekomorskih držav;

• pospeševanje konkurence in znižanje stroškov inovacijskih procesov, s tem da se kontrolira domača inflacija;

• rast izvoznega trga, kar pomeni priložnosti za večje varčevanje in • ustvarjanje visoko plačanega dela, temelječega na višanju usposobljenosti delavcev.

49

Pomemben pokazatelj razvitosti integracije in razmer v gospodarstvu je gibanje stopnje inflacije, ki je izražena kot letno povprečje indeksa cen življenjskih potrebščin. Dejstvo je, da čim nižja je stopnja inflacije, boljše je gospodarsko stanje v državi. Med posameznimi gospodarstvi prihaja do razlik v stopnji inflacije zaradi različnih moči domačega povpraševanja, zaradi razlik v določanju oziroma prilagajanju cen in zaradi različnih načinov obdavčenja v posamezni državi. V tabeli 3 so podatki za stopnjo inflacije, izraženi z indeksom cen življenjskih potrebščin za EU in NAFTA. TABELA 3: STOPNJA INFLACIJE V EU IN NAFTA OD 1990 – 2000 (v %)

Vir: OECD (2004a) NAFTA je v letih 1995 in 1996 imela visoko stopnjo inflacije. To je bila posledica finančne krize v Mehiki (stopnja letne inflacije v 1995 kar 35%, 1996 pa 34,4%). Neustrezna politika menjalnega tečaja je botrovala krizi njihove denarne valute, pesosa. Devalvacija pesosa je povzročila premike investicij, vrednostnih papirjev in drugih finančnih instrumentov. Recesija, ki je zajela mehiško gospodarstvo je bila odpravljena hitro s pomočjo Svetovne banke, podporo ameriških bank in Mednarodnega denarnega sklada. S podporo so zagotovili sredstva za plačilo obveznosti, stabilizacijo pesosa, izboljšanje makroekonomskega ravnovesja in zmanjšanje inflacije. V naslednji tabeli smo prikazali še enega od kazalcev, po katerem lahko ugotavljamo gospodarsko stanje neke države oziroma regije, stopnjo brezposelnosti. Opazimo lahko, da se je stopnja brezposelnosti v EU v teh letih gibala okrog 10 odstotkov. K tako visoki brezposelnosti so prispevale predvsem Španija, Irska, Francija in Nemčija. Slednja predvsem po združitvi Zahodne in Vzhodne Nemčije.

1990 1991 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000EU 5,8 5,1 4,5 3,6 3,1 3,1 2,5 2,1 1,8 1,3 2,5

NAFTA 12,3 10,8 6,7 4,9 3,3 13,3 12,9 8,2 6,2 6,8 5,2

50

TABELA 4: STOPNJE BREZPOSELNOSTI V EU-15 IN NAFTA V OBDOBJU OD 1990 DO 2003 (v %)

1992

1993

1994

1995

1996

1997

1998

1999

2000

2001

2002

2003

Avstrija 4,7 5,4 5,3 5,3 5,6 5,7 5,7 5,3 4,7 3,6 4,2 4,3 Belgija 7,2 8,8 10,0 9,9 9,7 9,4 9,5 8,8 7,0 6,7 7,3 8,1 Danska 9,2 10,2 8,3 7,3 6,8 5,6 5,2 5,2 4,7 4,3 4,6 5,6 Finska 11,8 16,4 16,7 15,5 14,6 12,7 11,4 10,2 908 9,1 9,1 9,0 Francija 10,4 11,7 12,1 11,4 12,1 12,2 11,6 10,9 9,5 8,4 8,9 9,4 Nemčija 6,4 7,6 8,1 7,9 8,5 9,4 8,9 8,2 7,5 7,8 8,7 9,6 Grčija 8,7 9,7 9,6 10,0 9,8 9,8 11,1 12,0 11,4 10,4 10,0 9,3 Irska 15,1 15,7 14,7 12,2 11,7 10,4 7,6 5,6 4,3 3,9 4,3 4,6 Italija 8,8 10,2 11,2 11,7 11,7 11,8 11,9 11,5 10,7 9,4 9,0 8,6 Luksembur

g 1,6 2,1 2,7 3,0 3,3 3,6 3,1 2,9 2,6 2,1 2,8 3,7

Nizozemska 5,4 6,6 7,6 7,1 6,6 5,5 4,2 3,2 2,6 2,5 2,7 3,8 Portugalska 4,1 5,5 6,9 7,2 7,3 6,8 5,0 4,4 4,0 4,0 5,0 6,2 Španija 17,9 22,2 23,7 22,7 22,2 20,8 18,8 15,9 14,1 10,6 11,3 11,3 Švedska 5,3 8,2 8,0 7,7 8,0 8,0 6,5 5,6 4,7 4,9 4,9 5,6 V. Britanija 10,2 10,3 9,4 8,5 7,9 6,5 5,9 6,0 5,5 5,0 5,1 5,0 EU-15 9,1 10,6 10,9 10,5 10,6 10,4 9,7 9,0 8,1 7,4 7,7 8,1 Kanada 11,2 11,4 10,3 9,4 9,6 9,1 8,3 7,6 6,8 7,2 7,7 7,6 Mehika 2,9 3,5 3,7 6,4 5,7 3,7 3,2 2,6 2,2 2,4 2,6 2,8 ZDA 7,5 6,9 6,1 5,6 5,4 4,9 4,5 4,2 4,0 4,7 5,8 6,0 NAFTA 7,2 7,3 6,7 7,1 6,9 5,9 5,3 4,8 4,3 4,8 5,4 5,5

Vir: OECD (2004b) Po podpisu sporazuma NAFTA lahko govorimo o porastu trgovine na tem področju in povečanju investicijskih naložb. Zaradi zmanjšanja oziroma odstranitve ovir v trgovini, se je povečala menjava blaga in storitev. Posledično je to vplivalo na zmanjšanje brezposelnosti v teh državah. V prvih letih po podpisu sporazuma se je brezposelnost resda povečala, kasneje pa lahko opazimo padajoči trend stopnje brezposelnosti. Najpomembnejši partner v mednarodni menjavi za EU so ZDA in obratno. Ta dva partnerja predstavljata največji ekonomiji na svetu. Tesno sodelujeta tako na področju trgovine kot tudi investicij. Predstavljata petino medsebojne bilateralne menjave, kar znese milijardo ameriških dolarjev na dan. V letu 2003 je znašal izvoz iz EU v ZDA 226 milijard $, kar znese skoraj 26% celotnega izvoza EU; vrednost izvoza iz ZDA pa je znašala 157,2 milijarde $, kar je 16,8% celotnega uvoza EU. Študija Evropske komisije je pokazala, da tokovi neposrednih tujih investicij močneje povezujejo različna gospodarstva med seboj kot pa mednarodna menjava. Gospodarstvi izrazito sodelujeta tudi na področju investicij. Delež neposrednih tujih investicij (NTI) EU v Združene države je znašal več kot 52% v letih 1998-2001 (čez 162 milijonov evrov povprečno na leto), medtem ko je delež NTI s strani ZDA na področje EU znašal čez 61% v enakem obdobju (72 milijonov evrov povprečno na leto). Torej, ne samo da sta si EU in ZDA največji trgovinski partnerki, temveč so tudi medsebojni tokovi neposrednih tujih investicij največji. EU predstavlja glavno tržišče za NTI ZDA, od tega je največ usmerjenih V Veliko Britanijo, sledita pa Nizozemska in Nemčija. Največji evropski investitor v ZDA pa sta Velika Britanija in Nemčija. Bilateralni investicijski odnosi so tako zelo pomembni, so pa tudi po obsegu največji na svetu (EUROPA, 2004b).

51

Ta čez atlantska naveza oblikuje in usmerja globalno ekonomijo kot celoto, saj obe gospodarstvi predstavljata eno izmed največjih trgovinskih in investicijskih partneric večini posameznim držav in raznim mednarodnim regionalnim integracijam. EU in ZDA morata, kot največja igralca v svetovni trgovini, biti usklajeni tako na političnem kot tudi ekonomskem področju na bilateralni in multilateralni ravni. Številni trgovinski spori, do katerih prihaja med tema partnericama, ne morejo škoditi največjemu svetovnemu gospodarskemu odnosu. Kanada je peti največji svetovni trgovec (za EU, ZDA, Japonsko in Kitajsko). EU je drugi največji kanadski trgovinski partner (10% celotnega kanadskega uvoza in 6% celotnega izvoza), takoj za ZDA; Kanada pa zaseda 12-to mesto na lestvici trgovinskih partnerjev EU. EU je prav tako drugi največji investitor v Kanadi, obratno pa je Kanada četrti največji investitor v EU. V letu 2003 je izvoz blaga in storitev predstavljal 38% kanadskega bruto družbenega proizvoda (BDP), uvoz pa okrog 34% BDP (EUROPA, 2004c). Mehika tradicionalno predstavlja enega pomembnejših partnerjev v Latinski Ameriki, s strateško pomembnim tržiščem za izvoz in velikim potencialom nadaljnje ekonomske rasti. Mehika je v zadnjem desetletju, predvsem po zaslugi članstva v NAFTA, doživljala hitro rast v mednarodni menjavi blaga. ZDA so v letu 2000 predstavljale kar 80% celotnega mehiškega izvoza. Podatki za lansko leto kažejo da je uvoz iz EU znašal 14,1 milijon evrov, izvoz v EU pa 6,2 milijona evrov, kar pomeni 8 milijonov evrov bilančnega deficita na mehiški strani. Največji investitor v Mehiki so ZDA, sledi pa jim EU. Septembra 2003 je bilo 5668 mehiških podjetij z evropskim kapitalom (čez 80% v večinski lasti), kar predstavlja 23% vseh podjetij z NTI v državi. Večina teh investicij je v storitvenem sektorju, glavni proizvodni sektor z NTI pa je avtomobilska industrija (EUROPA, 2004d). TABELA 5: MEDNARODNA MENJAVA BLAGA IN STORITEV MED EU-15 IN NAFTA (v mio $)

Vir: OECD (2004c

)

EU je z državami članicami NAFTA podpisala z vsako posebej nekaj sporazumov, ki urejajo medsebojno trgovino, saj NAFTA navzven ne nastopa kot politična enota, ki bi zastopala skupne interese držav članic. Z namenom še bolj utrditi medsebojne vezi so leta 1990 predstavniki EU in ZDA sprejeli Transatlantsko deklaracijo (Transatlantic Declaration), ki ureja tako ekonomska kot tudi vprašanja glede izobraževanja in kulture. V letu 1995 sledi Nova prekomorska agenda (New Transatlantic Agenda) in EU-ZDA Skupen akcijski načrt (Eu-US Joint Action Plan). Ti sporazumi, skupaj z Transatlantskim ekonomskim partnerstvom (Transatlantic Economic Partnership) iz leta 1998, tvorijo okvir za partnerstvo in sodelovanje med EU in ZDA (EUROPA, 2004b). EU je leta 1996, po vzoru EU-US Joint Action Plan, s Kanado podpisala podoben skupen akcijski načrt (EU-Canada Joint Action Plan). Ta plan temelji na štirih obsežnih poglavjih: ekonomski in menjalni odnosi; zunanja politika; varnostna vprašanja in transnacionalna vprašanja. Leta 1998 sta obe strani podpisali sporazum EU-Kanada Menjalna iniciativa (EU-

IZVOZ UVOZ 1999 2000 2001 2002 1999 2000 2001 2002

ZDA 102422 108962 104943 112329 107964 106805 108286 104072 Kanada 5995 6674 6270 7349 6331 6077 6162 6689 Mehika 1780 2603 2833 3281 1676 1942 1893 2216 NAFTA 110197 118239 114046 122959 115971 114824 116341 112977

52

Canada Trade Initiative - ECTI), kateri je predstavljal nadgradnjo poglavja o ekonomski menjavi iz EU-Kanada skupnega akcijskega načrta (EUROPA, 2004c ). EU in Mehika sta svoje sodelovanje potrdili z Globalnim prostotrgovinskim sporazumom (Global Agreement) 1. oktobra 2000. Ta sporazum ureja politično sodelovanje, liberalizacijo trgovine in medsebojno sodelovanje (EUROPA, 2004d ).

53

5 SKLEP Globalizacija je odločilna tendenca, ki bo vplivala na razvoj svetovnega gospodarstva v naslednjih desetletjih. V pričujoči nalogi me je zanimalo, kakšen vpliv ima ekonomska globalizacija na prihodnjo razvitost svetovnega gospodarskega prostora. Ključno vprašanje je bilo tudi, ali in kako širitve mednarodnih ekonomskih integracij vplivajo na proces trgovinske globalizacije in udejanjanja Svetovne trgovinske organizacije. Moja osnovna teza je bila, da bo WTO ostala vodilna smernica v svetovnem gospodarstvu in zagotavljala nemoteno in svobodno trgovino, ki temelji na zaupanju med posameznimi gospodarstvi. Svet je v zadnjih nekaj desetletjih doživel velike spremembe:

• sprejetje sporazuma GATT, kar je pomenilo začetek liberalizacije svetovne trgovine in kasneje ustanovitev WTO;

• padec berlinskega zidu, kot simbol zadnjega vala preobrazbe komunističnih režimov v kapitalistične države;

• hitra rast regionalnih ekonomskih integracij; • pojav novih globalnih problemov: tanjšanje ozonske plasti, onesnaževanje vodnih

virov in spremembe podnebja. Vse te spremembe zahtevajo takojšnje interveniranje svetovnega gospodarskega sistema. Svetovna trgovinska organizacija ima vodilno vlogo pri liberalizacije svetovnega tržišča. WTO se ukvarja z zagotavljanjem nemotene in svobodne trgovine, ki temelji na zaupanju in spoštovanju pravil te mednarodne organizacije. S svojim delovanjem poskuša tudi čimbolj vplivati na druge organizacije, da bi v svetu zagotavljale čim svobodnejšo menjavo blaga in storitev ter večjo pravno varnost v mednarodnih trgovinskih odnosih. Proces globalizacije je sprožil tudi nastajanje regionalnih integracij. Mednarodne ekonomske integracije si prizadevajo odpraviti vse carinske omejitve na področju menjave blaga, storitev in investicij. Ena izmed definicij pojma mednarodnih ekonomskih integracij pravi, da je integracija dejanje dveh ali več držav, katerim je v interesu, da bodo težile k skupnim ciljem in vodile skupno politiko. V nekaterih primerih igra največjo vlogo prav politika vpletenih držav. Sočasno z nastajanjem regionalnih trgovinskih integracij, torej ekonomske globalizacije, prihaja do politične dezintegacije nekaterih držav (Jugoslavija, Sovjetska zveza). Tako prihaja do različnih dejanj, ki niso v korist nobeni izmed vpletenih držav. Politika bi naj veljala le kot instrument za lažje doseganje ekonomskih interesov različnih držav. Proces integriranja se je v Evropi začel že takoj po drugi svetovni vojni. Evropska unija, kot rezultat tega proces, ki poteka že pol stoletja, se še vedno postopno širi. Raste po številu članic in tudi v gospodarskem smislu. EU in NAFTA sta rezultat iskanja rešitev za dvig gospodarske rasti. Čeprav sta integraciji največji tekmici na svetovnem gospodarskem prostoru, temeljijo njuni odnosi na tesnem sodelovanju na področju trgovine, storitev in investicij.

54

Napovedi nekaterih ekonomski strokovnjakom pa kažejo na to, da naj bi se svet razdelil na tri velike trgovinske bloke. En blok predstavlja Evropa, pod vodstvom EU, naslednji blok je Amerika, pod vodstvom Združenih držav (konec leta 2005 naj bi se uresničil FTAA – Free Trade Agreement of Americas – ameriško področje proste trgovine), in tretji trgovinski blok je Azija, pod vodstvom Japonske. Na koncu lahko z zanesljivostjo trdim, da je globalizacija pomagala k boljšemu in hitreje se razvijajočemu svetovnemu gospodarstvu. Življenjski standard se je izboljšal v vseh državah članicah regionalnih ekonomskih integracij in se še izboljšuje. Pri tem ne smemo pozabit na nekaj slabših strani globalizacije, ki pa ne spremenijo celotne pozitivne podobe oz. naporov za njeno izboljšanje v prihodnosti.

55

POVZETEK Sporazum GATT, kot predhodnik WTO, je bil podpisan po koncu druge svetovne vojne, leta 1948. Sestavlja ga 38 členov, razdeljenih v štiri poglavja. V času sporazuma GATT je prišlo do osem pogajalskih konferenc, na zadnji, imenovali Urugvajski krog, pa so ustanovili Svetovno trgovinsko organizacijo. Pri WTO gre za globalni trgovinski sporazum, ki naj bi odpravil vse pomanjkljivosti sporazuma GATT. Struktura WTO je določena s IV. členom Sporazuma o ustanovitvi WTO. Najvažnejši element vsake organizacije so njene članice. Bodoča država članica mora izpolnjevati vse pogoje katere zahteva WTO. V Svetovno trgovinsko organizacijo je danes vključenih 148 svetovnih gospodarstev. Mednarodne ekonomskem integracije imajo pomembno vlogo v menjalnih odnosih držav članic in v WTO. Integracije so lahko omejene samo na trgovinsko sodelovanje, lahko pa vsebujejo tudi elemente skupne meddržavne politike. Proces nastajanja regionalnih integracij bi naj bil v prvi vrsti predvsem ekonomski proces, vendar vpliv politike je neizogiben. Ekonomske integracije pripomorejo k boljšemu blagostanju prebivalstva in hitrejši liberalizaciji mednarodne trgovine. EU in NAFTA sta največji ekonomski integraciji na svetu. Prva povezuje 25 držav članic na ozemlju Evrope, sporazum NAFTA pa ima tri članice (ZDA, Kanado in Mehiko). Predstavljeni integraciji sta tudi največja trgovinska partnerja, ob enem pa tudi konkurenta, v mednarodni menjavi. Ključne besede: globalizacija / trgovina / carine / Urugvajski krog / WTO (GATT) / liberalizacija trgovine / integracija / regionalni trgovinski sporazum / večstranski in dvostranski sporazum / evropska integracija / Evropska unija (EU) / NAFTA / regionalizem ABSTRACT GATT agreement, as forerunner of WTO, was established by the end of Second World War, in year 1948. It has 38 paragraphs divided into a four chapters. There were eight meetings and on the last one, named Uruguay round, they founded World trade Organization. WTO is a global trade agreement which should dispatch all errors that appeared in GATT agreement. Institutional structure of WTO is presented in the forth article of Agreement establishing the World Trade Organization. The most important part of any organization is its members. Today there are 148 members, cooperating and helping the organization to do its job. Regional trade agreements (RTA) have a major role in trading relations between two or more countries. RTA can relate only on trade, but there is often also a political influence. RTA is helping everyone that is involved in this process and they are also speeding up the liberalization of the international trade. EU and NAFTA are worlds biggest RTA. EU has 25 members from all over Europe and NAFTA has three state members (USA, Canada and Mexico). EU was founded already in late fifties and NAFTA was established in 1994. Those two agreements are the biggest trading partners in international trade. Keywords: globalization / trade / tariffs / Uruguay round / WTO (GATT) / liberalization of trade / integration / regional trade agreement / multilateral and bilateral agreement / European integration / European Union (EU) / NAFTA / regionalization

56

SEZNAM LITERATURE IN VIROV Literatura

1. Balaam, David N. in Veseth Michael. 2001. Introduction to international political economy. New Jersey: Prentice Hall.

2. Bobek, Vito. 2002. Doktrine in instrumenti mednarodne menjave. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

3. Bobek, Vito in Kenda, Vladimir. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov – spremenjen in dopolnjena izdaja. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

4. Bobek, Vito in Živko, Tjaša. 2002. Poslovni vodnik po skupni zunanjetrgovinski

politiki Evropske unije. Ljubljana: Gospodarska zbornica Slovenije 5. Bjelić, Predrag. 2002. Svetska trgovinska organizacija. Beograd: IGP Prometej.

6. Hartman, Rastko. 1990. Evropska skupnost in Jugoslavija. Magistrsko delo.

Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

7. Hitiris, Theo. 1998. European Union Economics. Hertfordshire: Prentice Hall

8. Hufbauer, Gary Clyde. 1992. North American free trade: issues and recommendations. Washington: Institute for International Economics

9. Jovanović, Miroslav N.. 1998. International Economic Integration. Limits and

Prospects; II. edition. London: Routledge. 10. Ješovnik Peter. 2000. Evropska unija; zgodovina, ustanove, politike in evropski model

družbe. Koper: Visoka šola za management.

11. Kumar Andrej. 1999. Mednarodna ekonomika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

12. Marčeta, Mitja. 2000. Severnoameriški sporazum o prosti trgovini (NAFTA) in strukturne spremembe. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

13. Moussis Nicolas. 1999. Evropska unija: pravo, ekonomija, politike. Ljubljana: Littera

picta.

14. Saason Enrico. 1997. Objectives and Results of the Uruguay Round; Multilaterism and Regionalism after Uruguay Round. London: Center for Economic Policy Research.

15. Svetličič Marjan. 1999. Strategije gospodarskega razvoja. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

16. Tratnik, Matjaž in Ferčič, Aleš. 2002. Mednarodno gospodarsko pravo. Maribor: Pravna fakulteta.

57

Viri

17. EUROPA. 2004a. Institucije in drugi organi Evropske unije. [Online] Available: http://europa.eu.int/institutions/index_sl.htm [22.9.2004]

18. EUROPA. 2004b. Bilateral trade relations. [Online] Available:

http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/countries/usa/index_en.htm [16.10.2004]

19. EUROPA. 2004c. Bilateral trade relations. [Online] Available:

http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/countries/canada/index_en.htm [13.10.2004]

20. EUROPA. 2004d. Bilateral trade relations. [Online] Available:

http://europa.eu.int/comm/trade/issues/bilateral/countries/mexico/index_en.htm [3.10.2004]

21. Ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije. 2004a. Ekonomski odnosi si tujino

[Online] Available: http://www.mg-rs.si/ekonomski_odnosi/aktualno/index.php?akcija=cela&id_novica

[20.9.2004]

22. Ministrstvo za gospodarstvo Republike Slovenije. 2004b. Mednarodno sodelovanje. [Online] Available:

http://www.mg-rs.si/mednarodno_sodelovanje/index.php [20.8.2004] 23. NAFTA - North American Free Trade Agreement. [Online] Available:

http://www.nafta-sec-alena.org/DefaultSite/index_e.aspx?CategoryId=42 [28.9.2004] 24. OECD. 2004a. Statistical Portal. [Online] Available:

http://www.oecd.org/EN/statistics [6.10.2004]

25. OECD. 2004b. Statistical Annex. [Online] Available: www.oecd.org/dataoecd/42/55/32494755.pdf [7.10.2004]

26. OECD. 2004c. Statistics on International Trade and Services. [Online] Available:

http://www.oecd.org/dataoecd/56/35/1945964.xls [12.10.2004]

27. Urad vlade za informiranje. 2004. Slovenija, doma v Evropi. Širitve v preteklosti. [Online] Available: http://evropa.gov.si/siritev/proces-siritve/ [25.9.2004]

28. Urad Republike Slovenije za makroekonomske analiza in razvoj. 2004. Pričakovani

makroekonomski učinki integracije Slovenije v EU. [Online] Available: http://www.sigov.si/zmar/projekti/ostalo/vkevropo/makucink.html [16.9.2004]

58

29. Velik slovar tujk. 2002. Ljubljana: Cankarjeva založba.

30. WTO Agreement. 2004. Agreement establishing the World Trade Organization. [Online] Available: http://www.wto.org/english/docs_e/legal_e/04-wto.pdf [30.8.2004]

31. WTO. 2004a. Ten benefits of the WTO trading system. [Online] Available:

http://www.wto.org/english/res_e/doload_e/10b_e.pdf [29.8.2004]

32. WTO. 2004b. Ministerial Conferences on the WTO website. [Online] Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/minist_e/minist_e.htm [17.9.2004]

33. WTO. 2004c. Membership, alliances and bureaucracy. [Online] Available:

http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/org3_e.htm [17.9.2004]

34. WTO. 2004d. Members and observers 2004. [Online] Available: http://www.wto.org/english/thewto_e/whatis_e/tif_e/org6_e.htm [17.9.2004]

35. WTO. 2004e. Disputes, chronologically. [Online] Available:

http://www.wto.org/english/tratop_e/dispu_e/dispu_status_e.htm [19.9.2004]

36. WTO News 2004. What’s happening at the WTO? [Online] Available: http://www.wto.org/english/news_e/news_e.htm [29.8.2004]